SLOVENSKI

KNJIŽNI
JEZIK
1

šolsko leto 2003/04

vsebina:
predavanja prof. Erike Kržišnik
izpiski iz Slovenske slovnice (zvrstnost, glasoslovje)
članki (Interesne govorice, Trubeckoj, Revaijalni tip poljudnoznanstvenega besedila)

odgovori na vprašanja prof. Ade Vidovič Muhe

1
 PREDAVANJA
PROF. ERIKE KRŽIŠNIK

2
1. Kaj je jezik?
2. Kaj je jezikoslovje?

Refleksija o jeziku in jezikoslovju:

a) jezikovna sposobnost je specifična za človeka

Če se zunaj jezikoslovja vprašamo – kaj jezik sploh je? – dobimo prvi odgovor: Besedni jezik je
posebna sposobnost, ki jo ima samo človek.
Kaj pa papagaj? Razlika: Otrok je sposoben kombinirati znake (papagaj nima znakov v sistemu,
človek pa).
Gre za sposobnost človeka kot vrste na različnih ravneh:
- jezik je identiteta človeka kot vrste
- jezik je nacionalna identiteta človeka
- jezik je individualna identiteta človeka (kot posameznika)

b) pisava kot rezultat in povod za razmišljanje o jeziku

Pisava je nekaj kar kaže na človekovo razmišljanje o jeziku. Z jezikom se človek ne le identificira,
ampak o njem tudi razmišlja.
1. Pisava v človeku vzbuja nekaj zunanjega, nekaj kar lahko opazuje – jezik tako postane
OBJEKTIVIZIRAN (= ločen od mene – pri otroku je to že velik razkorak).
Primer: Ko beremo pogovorni jezik – moramo najprej le tega ponotranjit (to distanco med pisavo in
notranjim jezikom moraš začuiti – tako vidiš, da je pisava objektivizirana).
2. Pisava spremeni odnos do tradicije = ohranja določeno stanje jezika v določenem času (Prešeren,
Trubar...).
3. Pisava omogoča komunikacijo na daljavo (to je bolj veljalo včasih, danes pa manj zaradi telefonov,
se pa tudi vrača z e-mailom).

V čem se pisno besedilo loči od govornega?

- bolj dokončno, strukturirano
- imamo več časa za razmislek
- nimamo nikogar, ki nas moti
- monolog (pri govornem besedilu gre za stalno izmenjavanje sogovorcev)
 elektronska pošta to spreminja – marsikdaj, če ne celo vedno, so e-mail
sporočila veliko manj strukturirana kot klasična pisma

c) refleksija o jeziku v znanosti

Jezik v jezikoslovnem smislu:

a) jezik je sredstvo za sporazumevanje/komunikacijo
= jezik čemu? namernost
b) jezik je sistem znakov: jezik kot posamezno govorno dejanje
= jezik kako?
c) še mnoga druga vprašanja: izvor jezika, sorodnost, uporabnost...

Jezikoslovno vprašanje: Kaj je na prvem mestu: jezik kot sredstvo za sporazumevanje ali jezik kot
sistem znakov? Če sledimo naravni človeški poti, potem je jezik prvotno/najprej namenjen
sporazumevanju. Šele kasneje, ko je refleksije v razvoju posameznika in jezikoslovja dovolj, pa jezik
razumemo kot sistem znakov – sprašujemo se kako funkcionira, eksistira? Sistem znakov imamo zato,
da jezik sploh razumemo. Jezik razumemo kot delovanje – ljudje delujemo posredno ali neposredno z
jezikom.

b) lastnosti jezika kot sistema (jezik kako):

- zgodovinski razvoj

3
- lastnosti, značilne za vse jezike
- lastnosti enega jezika
c) primerjalno jezikoslovje (kako in koliko so si jeziki podobni)
aplikativno/uporabno jezikoslovje (uporabnost)
strojno/računalniško prevajanje

Druge znanosti/discipline, ki se ukvarjajo z jezikom:

- filozofija (pojmi, koncepti)
- teologija (interpretacija svetih knjig – Biblije)
- estetika, retorika, pravo, psihologija, andragogika, biologija, antropologija,
sociologija kulture, matematika, računalništvo (umetni jezik)...

Shema:
semiotika (1)

obravnavanje obravnavanje
jezikovnega jezika kot
sistema delovanja
(gramatika...) (2a) (pragmatika) (2b)

opazovanje jezika z dodatnih vidikov (3)

Osrednje teme jezikoslovja so dveh vrst: sistemske in pragmatične

(1) semiotika = veda o znakih (npr. jezik kretenj, gledališki jezik, jezik reklame...)  kombinirane
vrste znakov
(2a) jezikovni sistem – jezikovne ravnine

(2b) pragmatika - jezik kot sredstvo za sporazumevanje

- jezikovna raba/pravila rabe
dodatni vidiki:
(3) sociolingvistika (status, delovanje, vrednotenje jezika v določeni družbi)
psiholingvistika (ukvarjanje z jezikom z vidika človekove psihologije)...

Shema je poskus prikaza jezikoslovja navzgor in navzdol. Navzgor je jezikoslovje vpeto v splošnejšo
vedo semiotika (semiologija).

Pristopi, teorije, metode so danes v jezikoslovju različne (vedno ob določenem času obstajajo različne
metode):
- obstajajo pristopi, ki so bili včasih popularni in danes niso več
- novi pristopi (kognitivno jezikoslovje)
- večni pristop (sistemski) – vedno uporaben, popularen
Glede na tip pristopa so različna jezikoslovna področja, enkrat bolj, drugič manj, dostopna za različne
pristope (ko je moderen en pristop, se bolj obravnava določeno jezikoslovno področje).
Primer: Če je teorija pragmatičnega tipa – jezikovna raba. Če imamo strukturalni pristop – sistemska
raba.Pri nas je v ospredju sistemski pristop.

Sama shema: osrednji del - centralno področje jezikovnih ved so:

- sistemske obravnave (slovnica/gramatika)
- obravnave jezika kot delovanja (disciplina pragmatika)
Vse jezikovne obravnave so vpete v semiotiko, ker vse izhajajo iz predpostavke, da je jezik eden od
znakovnih sistemov.
semiotika = veda o znakih
jezikoslovje = veda, ki obravnava enega izmed takih znakovnih sistemov

4
 (zato gre za povezavo navzgor)
obče/splošno jezikoslovje/splošna teorija jezika  mislimo naravni jeziki, ker so tudi drugi jeziki
(kretenj...) – vsi ti jeziki imajo skupen imenovalec = znakovnost

sistemska obravnava jezika

jezikovna ravnina = del jezikoslovja, ki združuje enakovrstne znake (fonološka, morfološka...) – iz
manjših znakov nastajoajo večji/kompleksnejši. Glede na jezikovno ravnino imamo discipline:
fonetika/fonologija, morfologija...

obravnava jezika kot delovanja

Pri obravnavah jezika kot delovanja – opazujemo jezik kako deluje (jezik uporabljamo pri
sporazumevanju, da dobimo neke sporazumevalne cilje).
Sporazumevanje je več kot le sistemski znaki.
Zakaj govorimo? = zato, ker bi s tem radi nekaj dosegli

Opis rabe jezika v gramatiki je vedno sistematičen, pragmatika pa skuša odkriti pravila po katerih
rabimo jezikovne znake, po katerih poteka komunikacija.
- če naredimo slovnično napako = jezikovna napaka »grem doma«  to naredi tujec
- če kršimo pravila slovnične rabe = se ne obnašamo govorno primerno
»gospa, veseli nas, da ste prišla tako zgodaj«  raba polvikanja ( sistemska napaka drugega ranga –
Slovenec, ki ne upošteva pravil vikanja)
če kdo na pozdrav ne odzdravi
»Imate uro?«  reče »da,« in gre naprej
Neprimernost v jezikovnem obnašanju ima posledice – skrajna: prekinitev komunikacije). Obravnave
jezikovnega dejstva: Sogovorca sta daleč od tega, da bi si sporočala le podatke. Vedno gre za pobudo
in reakcijo nanjo. Pri vsakem sporazumevanju ima namreč govorec določen namen.

3. Kaj je knjižni jezik?

Primerjava dveh definicij iz različnih slovarjev:

a) J. Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika (Lj 1992),
geslo: knjižni jezik
- vrednoti: najpomembnejši, najlepši, najbolj pravilen, najčistejši
- najbolj ozaveščen (šola!)
- vsefunkcijsko razvit
b) H. Bußman: Lexikon der Sprachwissenschaft (Stuttgart 1990),
gesla: Schriftsprache, Hochsprache, Nationalsprache...
Standardsprache = standardni jezik
 v obeh primerih je knjižni jezik opredeljen kot najvišja zvrst (gre za naše gledanje na jezik –
vrednotenjski odnos do jezika)

Književni jezik ima postavljeno normo, ki velja za vse pripadnike slovenske jezikovne skupnosti:
- je narodnopredstaven
- je narodnopovezovalen (ker je skupen za vse)

gede na prenosnik
- je najbolje opisan (slovnica, SSKJ, pravopis, pravorečje)
- je funkcijsko najbolj razvit

zborni jezik – bolj pisna podoba

knjižni jezik – bolj govorna podoba

njegova najvišja pojavna oblika: znanost, umetniška zvrst

5
4. Kaj je slovenski knjižni jezik?

SKJ določamo z različnimi merili:

a) zemljepisna določitev (kje):
najzahodnejši in najsevernejši južnoslovanski jezik
b) zgodovinska določitev (razvoj)
- premik iz dj in tč
- akcentski premik zlàto  zlató
- slovenščina je brez zvalnika kot posebnega sklona (je enak imenovalniku)
- oblikovno razlikovanje med vprašalnim in oziralnim zaimkom (kaj//kar) – tega
ne razlikujejo več že v Prekmurju
 nista dovolj za raumevanje, zato potrebujemo še sociolingvistična določila
c) sociolingvistična določitev
- državno-upravne meje
- cerkvene meje
- institucije (šolaprimarna; televizija, radio, cestesekundarne...)
Na mejnih področjih je zavest pripadnosti odvisna od tega v katere šole hodijo. Sekundarne institucije
oblikujejo znanje in jezikovno zavest (čas fašizma – cerkev edina nosilka te zavesti, vas Razkrižje –
župnik je bil hrvaški nadškof – vaščani so se uprli). Problem nastaja pri razločevanju med sorodnimi
jeziki (mi nimamo problemov z Italijani, Avstrijci, Madžari, ampak s Hrvati).

SEMIOTIKA (semiologija) IN JEZIK

semiotika = veda o znakih

Lastnost znakov je znakovnost.

Kaj so znaki?
prometni znak za bližujoče križišče
visoka temperatura  bolni
beseda d-r-e-v-o  drevo
Skupno jim je to, da označujejo to, kar oni sami niso. Znak stoji namesto nečesa drugega/nekaj
nadomešča – stoji v razmerju do nečesa drugega (stoji na mestu tistega, kar označuje).

Razmerje (odnos) vzpostavlja samo uporabnik znaka.

označeno  konkreten predmet (križišče)
označujoče  nekonkretno (znak za križišče, rdeča luč...)

Glede na razmerje med znakom in označenim imamo več tipov znakov. Poznamo tudi več razvrstitev
tipov znakov:

a) primarni znaki
sekundarni znaki (frazemi: metati polena pod noge)
= sestavljeni so iz primarnih in zato imajo dvakraten odnos

b) starejša delitev: Ferdinand de Saussure

Predavanja iz splošnega jezikoslovja
simboli (odnos do podobnosti)
pravi znaki (brez podobnosti)
Razdelil jih je glede na to, ali je med znakom in označenim podobnostno razmerje ali ne. Pri razdelitvi
ni upošteval indeksalnega znaka, zato ker to načeloma niso namerni znaki.

6
c) novejša tipologija (Piercova delitev):

1. indeks
- vzročno-posledično/logično razmerje/odnos do označenega
- izkušnja
Prepoznavanje tega odnosa je odvisno od našega (=uporabnik znaka) védenja, izkušenj o svetu
(moramo imeti že izkušnje z vzročno-posledičnimi povezavami). Med znakom in onačenim obstaja
logično razmerje (največkrat vzroka in posledice).
Dim  znak za ogenj, smeh  veselje, povišana T  bolni

Ali so indeksi znaki?

- pogosto (ne vedno) so rabljeni nenamerno
- moramo že imeti izkušnje z vzročno-posledičnimi povezavami

2. ikona
- podobnostno razmerje do označenega
- izgled
Ikona = gr. slika, podoba  prvotno je bila tudi pisava ikona. Do označenega imajo podobnostno
razmerje (= odslikava). Optična, glasovna podobnost.
Za branje moramo vedeti kakšna stvar sama na sebi je in moramo poznati temeljne principe
shematiziranja/odslikave nasploh (za prepoznavanje ikoničnega znaka je potrebno poznavanje stvari in
poznavanje njene odslikave).
piktogrami, mrtvaška glava, glasovna podobnost – onomatopeje (»mu«)

3. simboli
- dogovorjenost, arbitrarnost, nemotiviranost
Odnos do označenega je dan s konvencijo/dogovorom. Zveza med simbolom in njegovim pomenom
je arbitrarna (= samovoljna, poljubna), nemotivirana (= nenapovedljiva, neutemeljena z ničemer
oprijemljivim). Za razumevanje/prepoznavanje znaka (= simbolnega znaka), je potrebno poznavanje
konvencije – za vsak znak se je treba naučiti kaj pomeni.
- jezikovni znaki so na splošno simbolni znaki (!problem onomatopoije – različno v različnih jezikih:
kikiriki, kikirikoo...)

Problemi:
- meje med tipi so včasih nejasne
- vprašljiva interpretacija (razlaganje) nekega naka – interpretacije znakov niso vedno enoumne (npr.
smeh  veselje, zadrega...)
- negotovost pri razumevanju znaka (npr. povabilo, naj se spet oglasim)
zemljevid  ikone, simbolni znaki

JEZIKOVNI (verbalni) IN NEJEZIKOVNI (neverbalni) ZNAKI

1. Nejezikovni znaki so vedno spremljevalci komunikacije. Delimo jih na:

parajezikovne (=paraverbalni)
=informacije, ki sicer niso jezikovne, se pa kažejo v jezikovnem izrazu (z jezikom se
kažejo/manifestirajo).
Primer: glasovna kvaliteta – višina registra (ž. ali m. spol), intonacija, pisava (pisno področje) 
problem računalnik, ?narečno barvanje kot pokazatelj pripadnosti

prave nejezikovne (=nonverbalni)

= obstajajo zunaj/neodvisno od jezika, a vendar sodelujejo pri komunikaciji
Primer: mimika, gestika, drža telesa, oblačenje, frizura

7
2. Jezikovni znaki v Na pragu besedila: besedni//nebesedni
- ti so za nas bolj pomembni

semiotični trikotnik
Vsakokratni/aktualni odnos med znakom in označenim (=referenčno razmerje) vzpostavlja uporabnik
znaka. Znaki nadomeščajo nekaj (=stojijo namesto nečesa drugega) le, če odnos vzpostavi uporabnik
znaka – ponazoritev s semiotičnim trikotnikom:

znak označeno

uporabnik samo tisti znak, ki ga uporabnik znaka

znaka naveže na označeno je aktualiziran znak

Referenčno razmerje = vsakokratni (aktualni) odnos med znakom in označenim, ki ga vzpostavlja

uporabnik znaka.

Pojmi iz semiotike:
1. virtualnost in aktualnost znakov
Znaki so dveh vrst: virtualni in aktualni. Virtualno je nekaj, kar je sposobno delovati na nek način,
ampak ne deluje. Virtualni znaki so vzorci, zato da jih uporabnik znaka uporabi v komunikaciji – ko
pa jih uporabi konkretno – uporabi referenco – znak postane aktualen. Virtualni znak ne kaže na neko
določeno označeno. Odnos do označenega je vzpostavljen šele, ko virtualni znak uporabi uporabnik
znaka. Samo aktualizirani znaki imajo referenco (=se nanašajo na zunajjezikovno dejanskost/
resničnost)  primer: semiotični trikotnik.
!Ločevanje med raziskovanjem znakov samih (znakov kot virtualnih znakov) in raziskovanjem rabe
znakov.

Znaki so vključeni v različne kontekste:

položaj (situacija) (1)

+ sistem (sestav) (3)
sobesedilo (kontekst) (2)

(1) položajski/situacijski kontekst

- znake razumemo zato, ker (si) jih razlagamo v okviru celotnega položaja (ne izolirano kot znake
same na sebi)
geste  da prenehajo biti nejasne
diskurz

(2) sobesedilski kontekst

Aktualizirani znaki (se vedno nahajajo v besedilnem kontekstu) večinoma niso izolirani (posamični)
znaki – so kompleksi (zapleteno zgrajeni) znaki (npr. povedi, besedila...)

(3) sistemski kontekst

Virtualni znaki tvorijo sisteme. Pri jezikovnih znakih pa ti delni sistemi tvorijo skupaj sistem (nekega)
jezika (npr. slovenskega).
Popolnoma vsak znak ima popolnoma določeno mesto znotraj določenega sistema. V sistem se urejajo
na podlagi:
- paradigmatskih odnosov: odnosi med istovrstnimi znaki oz. znaki z isto funkcijo (razporejamo
enakovrstne znake)
- sintagmatskih odnosov: odnosi med raznovrstnimi znaki oz. znaki z raznovrstno funkcijo – ti
odnosi omogočajo tvorbo kompleksnejših znakov (povezujejo različne znake)

8
2. znaki in komunikacija
Najočitnejša oblika rabe znakov je komunikacija.
komunikacija = sporočanje misli drugemu, urejanje odnosov z dugimi, usklajevanje delovanja z
drugimi

Ali je vsaka raba znakov komunikacija?

a) prisotnost/odsotnost sogovorca – tudi samogovor je komunikacija (problematično pa je dejstvo, da
samogovor običajno ni oblikovan dokončno = nikoli ne proizvajamo pravih besedil, ker toliko stvari
preskakujemo s svojimi mislimi
sporočanje komunikacija
vsaka raba znakov je izmenjava izjav 
že komunikacija potrebuje naslovnika

b) Veliko težo v komunikaciji imajo neverbalni znaki (podpirajo poslušalčevo interpretacijo). Vloga
nejezikovnih (pravih) in parajezikovnih znakov v jezikovni komunikaciji:
Pojem komunikacije se običajno povezuje z lastnostjo namernosti (namen) in lastnostjo
usmerjenosti/naravnanosti  Ali je tudi nenamerno vedenje znak?
Nikoli ne komuniciramo brez uporabe neverbalnih znakov (brez njihove uporabe deluje grozljivo).
Velja celo, da na podlagi neverbalne komunikacije izvemo več kot v verbalni komunikaciji.
Komunikacija naj bi bila/obstajala samo če ima namen, oziroma je vedno namerna + imeti mora
naslovnika na katerega je namen usmerjen.

JEZIKOVNI/BESEDNI ZNAK (=simbolni znak)

ožna  glede na formo bi lahko bil znak slovenskega jezika, vendar to ni znak – v slovenskem jeziku
tega ni, ker se oblika in pomen ne povezujeta v nobeno referenco (gre za neko obliko brez vsebine)
miza  pomen pohištva z nogami, ploščo..., referenca je abstrahirana (miza ima lahko 1, 2, 3, 4...
noge). Konkretna razporeditev referenčnega razmerja se poveže v govoru. Ena in ista referenca je
lahko prekrita z več pomeni (Venera: večernica ali jutranjica)
pomen referenca
 znotraj jezika  zunaj jezika
France Prešeren, avtor Krsta pri Savici  drugačen pomen, ista referenca
Večernica, jutranjica  drugačen pomen, isti referent (Venera)

Vsak jezikovni znak/simbolni znak je sestavljen iz dveh plati/je bilateralen:

oblika = tisto kar zaznamuje
pomen = tisto, kar je zaznamovano znak = oblika + pomen

De Saussure – model jezikovnih znakov:

- oblika/izraz znaka = signifiant/zaznamujoče
- pomen/vsebina znaka = signifié/zaznamovano
referenčno razmerje = razmerje med označenim in označujočim
(razmerje med znakom in referenco = razmerje zunaj znaka)
razmerje med pomenom/vsebino znaka in med njegovo obliko/formo = zaznamovano in
zaznamujoče razmerje (razmerje med znakom in pomenom = razmerje znotraj znaka)

ožna – je forma brez vsebine

Ali so tudi vsebine, ki nimajo forme? so vsebine, ki jih v določenem jeziku ne poimenujejo na isti
način

9
Z jezikom znotraj enega jezika poimenujemo zunanjo realnost na določen način – toda le dokler je
jezik samozadosten (=govorci znotraj jezika samozadostno živijo). Problem: ko zavzame nek jezik
pozicijo, s katere dirigira členitev resničnosti natančno na tak in ne drugačen način (jezik znanosti –
problem – kadar grejo poimenovati iz jezika v jezik, ne da bi se s tem tudi resničnost prilagajala).
Človeška konceptualizacija je univerzalna – problem: ko je treba koncept poimenovati. Nekateri
jezikoslovci trdijo, da ne moremo tvoriti stabilnih pojmov, če tudi nimamo poimenovanja zanje.

zaznamovano označeno
zaznamujoče
semiotični trikotnik kot
uporabnik semantični trikotnik
znaka (=imajo ga le znaki, ker imajo le oni
povezavo med obliko in vsebino)
vzpostavlja referenčno
razmerje

odnos/razmerje med zaznamovanim in zaznamujočim obstaja znotraj znaka  pomen

odnos do označenega (ki je zunaj znaka) vzpostavlja uporabnik znaka  referenca

De Saussure
Začetnik strukturalizma, njegova načelna knjiga (izide po njegovi smrti): Teorija splošne lingvistike.
Njegova predstava o znaku:

signifié -
pomen/vsebina znaka odnos, ki obstaja
signifiant - znotraj jezika
oblika/izraz znaka

razmerje med pojmom in akustično podobo (v bistvu gre za koncept = pojem/

predstavo o zvočni podobi) = tisto, kar si v mislih predstavljamo predstava
za zvočno podobo; predstavljena na abstrahirani ravni akustična,zvočna,
(lahko govorimo o psiholoških lastnostih) glasovna podoba

De Saussure je dvostranost znaka metaforizirano istovetil z listom papirja

(1 str  pomen, 2 str  oblika). Kakšno je razmerje med obema shemama? Povezani sta tako, da
narazen ne gresta = gre za popolno neločljivost obeh delov.
Nič ni naravno povezano! Oblika miza ni naravno povezana z vsebino  toda ko je razmerje
vzpostavljeno je trdno. Čebelji ples – ta povezava pa je prirojena.

povezava/odvisnost med zaznamovanim in zaznamujočim

lastnosti jezikovnih znakov so:

1. arbitrarnost jezikovnega znaka (poljubnost)

Oblika znaka ni določena z vsebino/pomenom – tudi vsebina/pomen ni izpeljiv iz oblike znaka.
!Omejitev na netvorjenost (primer tvorjenke: živinozdravnik, zapeti  delna motiviranost) = velja za
netvorjene jezikovne znake (to so morfemi in netvorjene besede – pogosto iz enega samega morfema)
– to ne velja le za onomatopeje (deloma je razumevanje pri onomatopejah drugačno – so na prehodu
med ikonami in simbolnimi znaki).
Pri kompleksnejših izrazih ni arbitrarnosti  delna predvidljivost (živino-zdravnik  predvidevamo kaj
bo tvorjenka pomenila). Niso pa vsa kompleksnejša znamenja deloma motivirana:
Spregledati - začeti gledati ta dva pomena sta popolnoma različna
- ne videti (ta beseda je arbitrarna)

10
2. konvencionalnost jezikovnega znaka (dogovorjenost)
Povezanost med obliko znaka in njegovim pomenom je stalna/stabilna.
Govorec se 'konvencije' nauči  za vse govorce je zavezujoča.
Primer: strokovne/znanstvene terminologije so pogosto oblikovane na ta način, da izberejo določeno
besedo za poimenovanje (drugače pa ne)

3. asociativnost jezikovnega znaka (združevalnost, povezovalnost)

V možganih so ločeni centri za obliko in pomen  med obojimi morajo biti sinaptične povezave, da
dojamemo celoto. Psihološko pogojena povezanost med obliko in pomenom znaka. Prekinitev te
povezanosti npr. pri afaziji (možganska kap).

Pripomba: Dogovorjenost znakov – povezava je le približno* stalna/relativno stabilna, ne dokončno

fiksna. Nanjo vplivajo družbeni dejavniki (pripadnost določeni družbeni skupini, izobrazbeni skupini,
količini in kakovosti védenja o svetu...), zato:
- možnost nesporazumov
- možnost jezikovnih sprememb
- časovne spremembe

*približnost na več ravneh:

- sprememba s časom (časovna os –s časom se vse spreminja = čas načenja trdnost konvencionalnih
oblik – primer: boljša polovica)
- sprememba od govorca do govorca (povezovanje je le delno prekrivno – prihaja do nesporazumov –
kot npr. otrok še ne razume konvencije)

MODELI JEZIKOVNE KOMUNIKACIJE

(začetek v glasoslovju)

1. De Saussurov model
nima koda, ker je vzel za gotovo/naravno, da komunikacija brez koda ni mogoča

pogovorna/komunikacijska veriga

poslušanje govor

(1) k = koncept (3)

g = podoba govorne verige

govor (2) poslušanje

(fonacija) (avdicija)

(1) dogajanje v glavi

(2) fizično valovanje
(3) obraten proces pri poslušalcu

Človek, ki hoče kaj povedati, mora najprej imeti predstavo o tem, kaj hoče povedati 
konceptualizacija. Vzpostavi sinaptično povezavo med centrom za vsebine in podobe oblik. Ko bo to
sestavil v celoto, gre ukaz iz možganov do govornih organov (=psihofizični korak). Govorni organi
artikulirajo (premik govornih organov, zrak...)  pride do fizičnega koraka, v katerem gre za impulz (ki
je že v obliki glasovne podobe) z valovanjem do ušesa naslovnika. Pri naslovniku se vse to obrnjeno
ponovi – psihofizični korak, se pretvori v živčne impulze – teče v možgane naslovnika  najprej grejo
impulzi do centra za oblike (podobe glasovne oblike) in se vzpostavi s centrom za vsebino sinaptična
povezava.

11
Saussure obdela kaj se dogaja v psihološki fazi:

a) oddajnik  prenosnik  sprejemnik

(kanal)

motnje

b) oddajnik  prenosnik  sprejemnik

kod
(med govorci se nikoli popolnoma ne prikriva)

Saussuru dodajo dvoje:

a) v prenosniku lahko pride do motenj (npr. če govorimo po telefonu  gre mimo tovornjak in ne
slišimo sogovorca)
b) koda oddajnika (sporočevalca/naslovnika) se morata do neke mere prekrivati – ampak se nikoli
popolnoma ne prikrivata (Saussure pozna kod, a zanemari dejstvo, da mi nimamo popolnoma
prekrivnih kodov – on pač predposavlja, da se kodi popolnoma prekrivajo)
kod = sistem znakov
(izraz iz semiotike – sistem katerihkoli znakov)

oddajnik = govorec = tvorec (sporočila) (pisec)

   
sprejemnik = poslušalec = naslovnik (bralec)

oddajnik
(en)kodirati = vsebine opremiti z izrazom (=tvoriti sporočilo)
jezikovni znaki: govorna veriga + pripadajoči znaki
Govorec enkodira znake. Poslušalec/sprejemnik pa jih mora dekodirati (zvočnemu delu znaka, ki ga
sprejme – doda vsebino iz svojega vedenja).

sprejemnik
dekodirati = izaraz opremiti ('povezati') z vsebino (=razvozlati, razumeti sporočilo)
primer: Modeli komunikacije  Toporišič: SS  poglavje Sporočanje

3. pragmatični model komunikacije (seminar)

komunikacija – sporazumevanje v pragmatičnem jezikoslovju
glej: M. Križaj Ortar, M. Bešter, E. Kržišnik: Pouk slovenščine malo drugače, 1994: Teoretična
izhodišča pragmatičnega jezikoslovja 7-21, Vaje za pragmatično obravnavo besedila 23-43
 Kaj je pragmatika dodala v model komunikacije?

Jezikovne funkcije, ki jih ima jezik v komunikaciji in kakor se kaže v teoriji

Funkcije se v teoriji delijo na različne načine – mi obravnavamo delitev po Romanu Jacobsonu
(lingvist, ki izhaja iz praškega lingvističnega krožka, Žid) – on je svoje funkcije obesil na vse prvine
komunikacije, izhaja iz konstitutivnih členov komunikacijske/sporazumevalne verige, izhaja iz
konstitutivnega sporočanja

Konstitutivni dejavniki jezikovnega dejanja/sporočanja (Jacobson):

- oddajnik (tvorec sporočila, govorec) pošlje sporočilo sprejemniku (naslovniku, poslušalcu) 
nanaša se na komunikacijo
- sporočilo je smiselno, če obstaja 'predmet'  mora obstajati nek predmet (=vse o čemer se lahko
ljudje sporazumevamo)

12
- oba udeleženca morata imeti skupni kod  kodi med seboj niso nikoli popolnoma prekrivni,
vendar do neke mere morajo biti (Anglež in Slovenec se pogovarjata  kod se mora prekrivati do
pasivnega znanja drugega jezika – aktivno ni pomembno – vsak govori v svojem jeziku)
- pisno ali govorno
za pot sporočila od tvorca do naslovnika mora biti prisoten prenosnik (kanal)
 rezultat vsega tega je sporočilo ali diskurz

shema I
'predmet'
oddajnik sporočilo sprejemnik
prenosnik
kod

Jezikovne funkcie, ki jih ima sporočilo in od sporočila tudi tisti del, ki je besedilen (besedilo). Vsako
besedilo ima ponavadi vse funkcije, vendar so v vsakem besedilu hierarhizirane – ena je dominantna,
ostale pa so podrejene  glede na dominantno funkcijo jih razvrščamo v besedilne vrste.
Hierarhizacije je toliko, kolikor se tisti, ki komunicira nekih pravil za določeno besedilno vrsto drži
(odvisno koliko je klišejevski + sama hierarhija). Hkrati pa vemo, da k tej hierarhizaciji pripomore
tudi sam posameznik (bolj kreativen – bolj pripomore, manj kreavtiven – malo pripomore  v
negativnem smislu).

1. referencialna (nanašalna)
- nanaša se na 'predmet' sporočanja
- strokovna besedila, znanstvena razprava (avtomehanik pove kaj je bilo narobe z avtom), informacija
o predmetu sporočanja: pravna tožba (pravna besedila)

2. ekspresivna/emocionalna (izrazna/čustvena)
- nanaša se naravnost na tvorca/oddajnika
- 1. os. edn.
- medmet najbolj izraža ekspresijo avtomehanik nam pove, kako se je matral pri popravljanju

3. apelativna (pozivna/vplivanjska)
- nanaša se na naslovnika/sprejemnika
- tista funkcija, ki v besedilu služi za vplivanje na naslovnika  naslovnik mora računati s tem, da
odšteje to vplivanje/manipuliranje, če hoče izluščiti resnico
- retorična besedila (politična besedila, reklame...)

4. fatična/kontaktna
- usmerjena na prenosnik (služi za vzdrževanje stika med govorcema)
- funkcija, ki jo ima v komunikaciji samo tisti moment, ko se vzpostavlja kontakt
- načeloma velja, da je kontaktna funkcija med vsemi najstarejša in da je celo predznakovna
- preverja se: 'Ali imam stik ali ne?' 'halo' na telefonu preverimo ali je stik vzpostavljen; pozdravi

5. metajezikovna
- usmerjena na kod
- z jezikom lahko govorimo o jeziku
- nekateri jezikoslovci govorijo o dveh jezikih
a) objektivni jezik
b) metajezik = govori o objektivnem jeziku

Kopitarjeva slovnica Bohoričeva slovnica Toporišičeva slovnica

objektivni jezik slovenščina slovenščina slovenščina
metajezik nemščina latinščina slovenščina

primer: jezikovne razprave/kotički

13
Metajezikovna funkcija ni le v slovnici oziroma v znanstvenem jeziku. Ko mi izrečemo nekaj  'Kaj pa
je to?'  potem mu razlagaš objektivni jezik z metajezikom. Zelo pogosto se uporablja in tudi izrablja v
prepirih  'Že ves dan mi očitaš to in to...'  'to ni bil očitek, to je...'

6. poetična/estetska (lepotna)
- usmerjena na sporočilo samo
- ni dominantno to, kaj se pove, ampak kako se pove
- primarna je v umetnostnih besedilih
proza : pesništvo (epika, lirika  bolj ekspresivna funkcija, ritem = estetski element  rima kot del
ritma) primarno/telesno in ne intelektualno uživanje  sama funkcija je precej primarno človeška, ne
kaže se le kot estetika v besedilu
- estetska funkcija je prisotna v vseh besedilih  tudi privatno pismo (vendar ni dominantna)

shema II
'predmet' (referencialna)
tvorec sporočilo (poetična) naslovnik
(ekspresivna) prenosnik (fatična) (apelativna)
kod (metajezikovna)

JEZIKOVNA ZVRSTNOST

Do 20. stol. je vsaj evropska lingvistika bila omejena na pisni/knjižni jezik – ta jezik je predstavljal
neko monolitno celoto  vprašanje je samo to, ali je besedilo v skladu s pravili o tem jeziku ali
napačno.
V 30. letih 20. stol. v skladu in okviru nastopajočega strukturalizma: vse oblike jezika so pravilne
(izide Saussurova knjiga) – kar je na cesti ima svoja pravila, literatura svoja pravila... obstajajo
različne oblike enega jezika, ki so različne, vendar so si lingvistično gledano enake (ni enako kot
sociolingvistično gledanje)  iz te temeljne predpostavke je tudi izšla jezikovna zvrstnost kakor se je
znotraj te teorije imenovala. Temeljila je na dejstvu, da jezik ni monolitna celota, ki bi bila taka
kakršna pač je in nič drugačna, ampak da je v sebi različna (za razlago oblik veljajo različna pravila) 
pravilnost ali nepravilnost pa je lahko vrednotena le znotraj ene od oblik/le primernost znotraj izbrane
oblike. Razlike jezika pri nas imenujejo zvrsti, obstajajo pa v drugih terminologijah drugačni izrazi.

1. jezikovna zvrstnost v jeziku

- povezano dejstvom, da je resničnost sama po sebi členjena; tudi z rabo jezika, ki je povezana s
posameznimi funkcijami
Z jezikom izražamo svoje potrebe  jezik je polifunkcijsko sredstvo (odvisno je od uporabnika, kako
bo to sredstvo izrabljal, prilagodil dani situaciji...)

govorno – pisno
ko govorimo pisano besedo, ponavadi zamenjamo tudi zvrstnost jezika  npr. knjižno s knjižnim
pogovornim

jezik je zaznamovan
- časovno
- prostorsko (prostorska razdelitev na odstotke, naslov...)

Vsak govor je svojevrstna improvizacija (tudi pripravljeni govori) – pomembno mesto imajo
parajezikovna in nejezikovna sredstva. Načelno se želi, da je kakšna funkcija primernejša za govorno
oz. pisno obliko.

Funkcijske zvrsti – razlike se iščejo na večih jezikovnih prvinah (glasoslovje, oblikoslovje)

2. jezikovna zvrstnost v jezikoslovju

14
- šele s struktualizmom se ta pojav uveljavi v jezikoslovju
- do 20. stol. se je jezikoslovje ukvarjalo le s knjižnim jezikom – jezik je bil monoliten (nekaj je bilo
lahko samo prav ali narobe)
- strukturalizem: vse oblike jezika so enakovredne, vsaka jezikovna zvrst pa ima svoja pravila po
katerih je znotraj njih nekaj pravilno ali ne
- od strukturalizma dalje: jezik je sistem delnih sistemov (so podlaga za različne zvrsti)
terminologija: zvrst (slovenščina), stili (drugi slovanski jeziki), register (angl. socialne zvrsti),
genre (angl. funkcijske zvrsti)

Delitev na zvrsti je odvisna od jezika samega (tudi drugačna hierarhija...).

Novo vrednotenje – namesto prav/narobe:
 primerno/neprimerno
 ustrezno/neustrezno

jezikovna zvrstnost (prim. Toporišič: SS, Slovenski pravopis: pravila)

zvrstnost slovenskega jezika
slovenski jezik = sistem delnih sistemov
delni sistemi – obstaja veliko prekrivnosti (ni vse popredalčkano)  imajo nekaj skupnega, so pa
posamezne zvrsti, ki potem to konstruirajo (stvar bolj opredelijo)
zvrsti = vrsta delnih sistemov

Merila za delitev po Toporišiču:

1. merila za določitev skupin zvrsti:

a) obseg in količina nosilcev; obseg rabe
- s tem izloča socialne zvrsti, definira jih z merilom količinskosti govorcev (knjižni jezik govori več
ljudi kot sleng)
b) namen
- funkcija/vloga v besedilu  funkcijske zvrsti
c) prenosnik
- prenosniške zvrsti (govorne, pisne)
č) čas
- pretekle, sedanje zvrsti
- v času govora/pisanja je jezik vedno sodoben
d) oblika
- umetnostne zvrsti (vezana, nevezana beseda)
- delitev pesništva od ostalega

2. merila znotraj posameznih zvrsti

(ta merila so hierarhično nižja; opis in razločevalnost od drugih)
a) kdo je tvorec
b) kdo je naslovnik
c) v čem je njihova posebna vloga (povezovalna, reprezentativna...)
č) strukturne/zgradbene značilnosti (slovnica, poetika, stilistika)
d) govornost/pisnost (knjižni zborni – pisni, knjižni pogovorni – govorjeni)
e) neposredno ubesedovanje predmetnosti/reprodukcija itd.

Jezik, ki ga uporabimo v določenem položaju – večino položajev govorec ne uzavesti – poteka

avtomatizirano (vse je povezano s konkretnim ciljem, namenom). Enako kot izbira sredstev se ponuja
tudi izbira prenosnika  izbiramo v skladu s tem, kar se v določenem položaju pokaže možno in je v
določenem položaju v navadi/konvencionalizirano.
Ponavadi se zaradi posebnih komunikacijskih ciljev izbire zavedamo (lahko pa naredimo napačno
izbiro – obnašamo se neprimerno – primer: če v kakšno prošnjo vpletemo sredstva, ki so značilna za
govor; če se s prijateljem pogovarjamo zelo uradno).

15
Izbira jezikovne rabe je najtesneje povezana z namenom  govorec prepozna položaj in ga
avtomatsko kategorizira glede na življenjske izkušnje in prilagodi svojo rabo na globalni ravni – šele
potem sledi izbira posameznega jezikovnega sredstva = šele po globalni ravni se izbere tudi
prenosnik. Položaje kategoriziramo v skladu z življenjsko izkušnjo – pokaže se, da je naša jezikovna
izkušnja zelo povezana z življenjsko izkušnjo.

V jezikovni komponenti se pridružuje sporazumevalna sposobnost/ komunikacijska komponenta =

sposobnost prilagajanja izrečenega določenemu položaju/položajskemu kontekstu in prenosniku, ki
besedilo vzpostavlja  vedno v skladu z lingvističnimi, sociolingvističnimi... normami.
Zvrstnost je nekaj mimo česar ne moremo = jezik ni monolitna gmota, ampak je razplastena
(zvrstnost to dokazuje).

Tradicionalno pojmovanje = pojmovanje jezikovne zvrstnosti (to je ožje pojmovanje razplastenosti

komunikacije).
Prva faza je globalna izbira.
Jezikovna zvrstnost govori o jezikovnih/delnih podsistemih – zato se lahko govori tudi o različnih
jezikih (knjižni jezik, publicistični jezik...)

Na začetku smo delili na dvoje:

- na opis jezikovnega sistema
- na opis rabe jezikovnega sistema
 delni sistemi – govorimo o sistemskem opisu jezikovne zvrsti

Zvrsti so jezikovni podsistemi/delni sistemi, ki se med seboj razlikujejo po določenih prepoznavnih

značilnostih, zato govorimo o različnih jezikih (knjižni jezik, pogovorni jezik, praktično
sporazumevalni jezik, publicistični jezik, pisni jezik...).

Toporišič (delitev – prejšnja stran) ne daje spiska meril po katerih razvršča zvrsti.

primer: zvrstnost pri Toporišiču

- delitev na socialne, funkcijske, prenosniške in (umetnostne) zvrsti (merila za delitev!)
- smisel delitve na socialne zvrsti in povezava z jezikovnim normiranjem in kodificiranjem knjižnega
jezika:
Za slovensko jezikoslovje je ta delitev precej pomembna, ker je povezana z normiranjem jezika – ker z
njo delamo mejo med knjižnim in nekjnjižnim. Knjižni jezik je normiran in tudi norme so
predpisane/določene – zato je važno, kje je ta meja. Neknjižnemu jeziku norma ni predpisana.

Pazi: KJ kot sredstvo za sporazumevanje je jezik polifunkcijske javne komunikacije, zato podlega
sociolingvističnim zakonitostim, medtem ko jezik kot sistem podlega jezikovnim lingvističnim
zakonitosim.

Sklep: Slabosti tradicionalne (tudi Toporišičeve) delitve zvrsti je v medsebojni nepovezanosti in

nehierarhiziranost posameznih skupin zvrsti (glej sheme).

Shema I: socialne zvrsti

Pogovorni jezik delimo na dvoje:

- splošno pogovorni
- pokrajinsko pogovorni

poimenovanja:
1. se pojavi pogovorni jezik kot (ne še čiso eksplicitno, ampak
prikrito) del knjižnega jezika1976 v Toporišičevi slovnici – enako še
v ponatisu
1984 = splošni pogovorni jezik

16
1990 v SP – že eksplicitno knjižni jezik = knjižna pogovorna zvrst (zvrst jezik)
 zavest o tem, da določanje teh plasti, ki jih imenujemo zvrsti, noče več biti na ravni delnega sistema
– ampak je že določanje zavestno širše
2000 v SS – se ta isti jezik imenuje splošno/knjižno pogovorni (= združi oba terminala – mišljen je kot
del knjižnega jezika)

Ali gre le za spremembo imena?

a) splošni pogovorni jezik
- nenaglašeni – il deležnika na –l se izgovarja –u [nosu, dvignu] ali pa –òu [ubòu]
to je preveč raznoliko za tak naslov
- oblikoslovje: dvojinska končnica –e namesto –i (sva hodile namesto sva hodili)
- Marko Markota
SP 2001 pa pripisuje besedi mačo (sleng)  (o) mačota
 -a je primernejše (je že prestopil sleng)
b) knjižna pogovorna zvrst
- oblikoslovje: jejo, vejo...; Markota ni, dvojine ni
- glasoslovje: enako kot prej, razen [ubòu] so izpustili

Kje je meja med še knjižnostjo in ne več?

1. V zadnjih 30-ih letih je prodrla zavest, da je tudi knjižni jezik razplasten in da se je meja
(vrednotenjsko) knjižnosti premaknila proti pogovornosti  Zakaj se je to moralo zgoditi? Ker čedalje
bolj prihaja do veljave govorjen jezik (govorjenost pri nas za seboj potegne rahljanje knjižno-
jezikovne norme v smeri neknjižnosti) = sprostitev knjižno-jezikovne norme
2. V 2. polovici 20. stol. se v nekem trenutku sprosti ta meja zelo, potem pa se je s kodificirajočim
aktom (SP) – to normo spravili bolj v okvire tradicionalno poimenovane knjižnosti (kot se je prej
spustila). Ta premik je upravičen z vidika splošnosti = premik meje.
Pravopis 2001 – se ta meja še bolj zategne.

Socialna zvrstnost
(=socialno vezana le do neke mere)
- problematizacija imena samega
- v drugih jezikih (angl. socialni register) – socialna povezanost med socialnim statusom in
obvladovanjem posamične zvrsti  bolj povezana kot pri nas
- poimenovanje upravičeno le do neke mere (določena po posameznih dialektih in pokrajinsko
pogovornih jezikih – ne pa socialno)

 kar pa je v resnici socialno pogojeno, pa so interesne govorice

shema II: podzvrsti (Toporišič)

sleng – deljen na generacije (starostni slengi)

argo – skupine na socialnem robu – namerna prikritost:

kriminalci, mamilaši...

žargon – definiran kot zvrst vezana na skupine, ki jih

družijo isti prostočasni/poklicni interesi

 posamične prvine teh zvrsti prehajajo iz ožje v širše

17
shema III – Toporišič

 krog je shema, ki izolira stvari med seboj = gre za dejstvo, da

socialne zvrsti niso izolirane od funkcijskih zvrsti... Povezava je
tudi prenosniška zvrst. Zato je Toporišičeva predstava pripeljana
do skrajnosti.

Tradicionalno se je, ko se govori o funkcijskih zvrsteh - se govori

z vidika razplastenosti knjižnega jezika, ne pa tudi drugih – to je
do neke mere razložljivo z vidika največje funkcijske
razplastenosti ravno knjižnega jezika – knjižni jezik je najbolj
funkcijsko razplasten. Toda realno gledano komunikacijska
situacija – tudi funkcijske zvrsti se realizirajo znotraj socialnih
zvrsti.

shema (Breda Pogorelec)

- nastanejo vozlišča
3D – manjka delitev na govornost in pisnost

funkcijske praktično publicistično strokovno umetnostni

socialne zvrsti 
zvrsti  sporaz. sporaz. sporaz. jezik
zborni knjižni jezik
knjižni pogovorni jezik knjižno
neknjižni pogovorni jezik neknjižno
narečje

shema (Erika Kržišnik)

socialne zvrsti

knjižni neknjižni
jezik jezik

zborni knjižni neknjižni narečja

pogovorni pogovorni

krajevni govor idiolekt

(=posameznik)

Funkcijske zvrsti
Temeljijo na izhodišču, da je področje jezikovne rabe določeno s funkcijami: jezik se vedno na novo
preureja glede na to, za kar nam v dani življenjski situaciji služi  jezik imamo zato, da z njim
izražamo svoje potrebe. Ker je tega sposoben je torej polifunkcijsko sredstvo, ki ga prilagajamo tem
potrebam: od uporabnika je odvisno, kako bo izrabil možnosti tega sredstva, kako bo gradivo
sestavljeno iz znakov preoblikoval, ga prilagodil, ga naredil primernega za izražanje resničnosti.
Tradicionalno (funkcijske zvrsti, tudi: jeziki, pogosteje: stili) v glavnem samo z vidika razplastenosti
knjižnega jezika. To je povezano s prakso z izdelavo slovarjev v 20. stoletju (dobimo ga tudi Slovenci
SSKJ – ima cel kup funkcijskih kvalifikatorjev, ki jih imenuje stilno-plastni kvalifikatorji  ti se
prekrivajo s funkcijsko in socialnozvrstno delitvijo).

18
a) najstarejša delitev Bahuslava Havránka iz l. 1932: o 4 funkcijah knjižnega jezika in torej o 4
(delnih) jezikih/zvrsteh
1929 1. slavistični kongres v Pragi – tu se prvič začne govoriti v skladu s prodorom strukturalizma, o
tem kaj je vloga jezikoslovcev. Jezikoslovec mora jezik opazovati – Havranka eden izmed glavnih na
kongresu – povzame to v predstavitvi funkcijske delitve knjižnega jezika – govori o 4 funkcijah in tem
pripadajočim jezikom.

Tradicionalno se govori o zvrsteh kot o delnih sistemih – se govori tudi o teh delnih jezikih.
langue - parole
=jezik =govor
(sistem) (realizacija sistema)

funkcija jezik/zvrst
komunikativna enovite ravnine, govorni (konverzacijski) praktično-
avtomatizmi, večinoma sporazumevalni
sklenjeno
praktičnostrokovna enovita ravnina, delovni (predmetni) uradniški,
definirano razmerje med avtomehaniški,
besedo in pojmom, obrtniški...
sklenjeno besedilo
teoretičnostrokovn pomenoslovno neenovito, znanstveni
a sklenjeno besedilo (nima
avtomatizacij ampak so
značilne aktualizacije)
estetska pesniški

 utemeljeval je s tremi vrstami meril:

- enovitostjo/neenovitostjo pomenoslovne ravnine
- prostim/neprostim (=konvencionalno določenim) razmerjem do sporočenega
- sklenjenost/nesklenjenost besedila

b) Toporišičeva delitev
praktičnosporazumevalni
publicistični Toporišičeva merila –
strokovni v slovnici jih ni!
umetnostni

Problem: enakovredno uvrščanje umetnostne zvrsti – umetnostno besedilo je popolnoma drugačno od

vseh ostalih (lahko zajema vse druge zvrsti, a to ni isto). Umetnostni jezik – funkcija je tu popolnoma
drugačna kot drugje.

Primerjava: Havránka nima publicističnega jezika (publicistika pridobi na kvantiteti in tudi kvaliteti –
vplivanje na celotno komunikacijo in tudi glede na raznolikost pisanja, ki sodi v publicistično zvrst).

Pragmatični vidik v členitev jezikoslovne resničnosti

- premik iz jezikovne v besedilno zvrstnost in dalje raznovrstnost diskurzov/ sporočil/govorov

- najprej se opazuje konverzacija sama zvrst  govor  diskurz
diskurz – vključuje govorčevo namero, izbiro določenih strokovnih strategij – šele ko se uzavesti
namera in izberejo strokovne strategije za dosego cilja – šele potem izbira jezikovnega sredstva v pisni
ali govorni obliki = rezultat celovite/celotne sporazumevalne kompetence

19
a) A. Skubic, Klasifikacija funkcijske zvrsti in pragmatična definicija funkcije, JiS 1994/95, 155-168:
projicira funkcijsko zvrstnost na pragmatične funkcije, t.j. namen spremembe stanja stvari, s katerim je
besedilo tvorjeno, in dobi:

klasifikacija funkcijske zvrsti pragmatična funkcija

znanstveni govor* spoznavna
sporočanjsko-vplivanjski govor perlokucijska
konvencionalnoperformativni govor performativna/izvršilna
umetnostni govor nedoločljiva

*znanstveni govor – velja apriorij nelaž

Skubic je razdelil le funkcijske zvrsti – vzporednice:

tradicionalne zvrsti Skubic
znanost znanstveni govor
poljudna znanost sporočanjsko-vplivanjski govor
publicistika sporočanjsko-vplivanjski govor
praktično-sporazumevalni govor sprorč.-vpliv. govor, konv.-perf. govor
uradovalni govor konvencionalnoperformativni govor

 argumentacija:
- v znanstvenem govoru je predmet pozornosti resničnostna vrednost sporočenega
- v sporočanjsko-vplivanjskem govoru ima resničnostno vrednost predmet zaupanja = mi tekst
sprejmemo, ker je avtor predmet našega zaupanja (sem spadajo poljudnoznanstveni teksti)
- pri konvencionalnoperformativnem govoru pragmatični smisel šele sporočeno uresniči (pogodbe,
odloki, obrszci, prošnje...)
- za umetnostni govor resničnostna vrednost ni pomembna oziroma je predpostavljeno da je ni
(uveljavljanje znotraj 'umišljenega sveta')

b) L. Badurina, M. Kovačević, Razslojevanje jezične stvarnosri (2001).

Zahteva po povezanem in hierarhiziranem razčlenjevanjem diskurzov v posamezne tipe.
Predpostavka: funkcije se v stavku uresničujejo na 2 bistveno različna načina: govorno in pisno (ali
govorno ali pisno – se bistveno razlikujeta, ne glede na ostale razčlenitve)

1. govor se realizira v času

govor je linearen/vzporeden (govorimo o govornem toku) – zanj je značilna trenutna izbira, celo
improvizacija
2. za pisanje je značilna prostorskost
višja stopnja dovršenosti

nepopolnost govora: eliptičnost = izpusti/elipse, pretrganost, pomanjkljiva kongruenca = ujemanja

(slovničnega), semantika, tematike, mašila, ponavljanje... se dopolnjuje s paraverbalnimi in
neverbalnimi sredstvi (modulacija glasu, geste, mimika...)

pisno sporočilo: prevladujejo sredstva bolj umetelne narave – od jezikovnih do grafičnih (=ves nabor
pravopisne signalizacije, vizualno ločevanje odstavkov, poudarjanje naslovov, podnaslovov, celo
vključevanje dekorativnih elementov)

diskurz
tekst – del diskurza (verbalno-rezultativni del)

Sklep: Pisanje in govor sta bistveno različna prenosnika, v katerih se lahko uresničuje jezik, zato se
iste funkcije realizirajo na bistveno različne načine – ta dva prenosnika bistveno prispevata k
jezikovnemu razslojevanju – zato hkratnosti horizontalne (funkcijske) in vertikalne (prenosniške)
členitve  tako dobimo tipe diskurzov:

20
a) privatni/zasebni diskurz govorno, pisno
- značilna določena zaprtost (omejenost na manjše socialne skupine)
b) javni diskurz govorno, pisno
- odprt in demokratičen (v smislu naslavljanja/obračanja na čimširši krog naslovnikov)
- narečno barvanje deluje omejujoče
c) specializirani diskurz govorno, pisno
- javen (poljudna znanost), vendar ni demokratičen, ker je tematsko omejen na določen krog
naslovnikov
č) multimedijski diskurz govorno, pisno
(od privatnega do javnega)
- ne deluje samo z jezikovnimi kodi, ampak tudi nejezikovnimi (slike...)
d) umetnostni diskurz
- zajema vse, a vendar ni enako

prenosniške zvrsti
(Toporišič)

govorjene pisne

reprodukcija neposredno
ubesedovanje
(referati...)
branje obnova

popolna nepopolna
(deklamacija)

Badurina, Kovačević:
Govor se funkcijsko diferencira, vendar ga spremlja še vedno naravni govor pisanja. Opazovanje:
horizontalna os: funkcijske zvrsti glede na to, določita
vertikalna os: prenosniške zvrsti več tipov diskurzov

! obstaja v bistvu še ena raven (vsaj pri Slovencih) – poleg funkcijske in prenosniške določnosti je
vedno tudi socialno-zvrstniška določenost  3D
! Opozarjata na to, da ti diskurzi med seboj niso zaprti, ampak da se med seboj pretakajo (imajo neka
vmesna prehodna obdobja).

Jezikovni znak v sistemu

virtualni znaki  langue = jezikovni sistem/sestav, jezik strukturalistična

uresničenje virtualnih znakov  parole =jezikovna raba, 'govor' dihotomija (=dvojnost)

Jezikovni sistem/sestav je urejena množica prvin, ki so v urejenih medsebojnih razmerjih. To

urejenost imenujemo struktura (zgradba).
Relevantne (bistvene) lastnosti jezikov, prvine, lahko določimo le tako, da upoštevamo njihovo
razmerje do drugih prvin istega sistema v prerezu časa, tj. ne moremo je obravnavati izolirano.

Jezikovni sistem/sestav nam daje možnost, da ustvarjamo vedno nove in nove tekste. Struktura –
jezkovni sistem je strukturiran (strukturiranost ustvarjajo njegova jezikovna razmerja) – razmerja se
spreminjajo, zato moramo paziti ali jih gledamo v:
sočasnosti (sinhroni vidik) opazujemo medsebojna razmerja znakov v nekem trenutku
raznočasnosti (diahroni vidik) opazujemo medseb. razm. znakov v neki spremembi časa

21
Primer:
1. HRUŠKA : JABOLKO
hruška – stoji v 2 vrstah razmerja: prvin, ki poimenujejo vrsto sadeža in poimenovanje dreves
jabolko – samo v 1 razmerju

2. ŽREBEC : KOBILA
- imata skupno nadpomenko konj
- ločuje pa ju spol: slovnični spol, naravni spol

KOBILA : GOMILA
- druži ju: slovnični spol, glasovna podobnost (slovnična zvea)

KONJ : JAHATI
- druži ju: asociacija, ki temelji na skupnem tematskem/pomenskem/besednem polju
(besedilo) (semiotika) (leksikologija)
- pogosto skladenjsko vezani besedi (asociacijska zvaza)

JAHATI : MAHATI
- ista glasovna podoba, isti spregatveni vzorec

Vsako znamenje ima vrsto odnosov do drugih znamenj – odvisno od tega kateri vidik (aspekt)
vzamemo za opazovanje. Vzamemo le en vidik (glede na namen, glasovno podobo...). Jezik kot sistem
lahko opisujemo z vseh (teh) vidikov. Vsako znamenje pripada celi množici takih delnih sistemov.
Čimmanj komplicirano je zgrajen znak – čimmanj je možnih vidikov s katerih ga lahko opazujemo.
Najmanj komplicirana enota je glasovna enota (zato je v nekem jeziku veliko lažje vzpostaviti
glasovni sistem kot pa kakšni leksikalni sistem – ga je lažje opisati).

Vidikov, s katerimi določamo te odnose je zelo veliko. Najpomembnejši/temeljni so:

paradigmatski odnosi (odnosi med istovrstnimi prvinami)
sintagmatski odnosi (linearni/zaporedni odnosi med prvinami, lahko različnimi) z njihovo pomočjo
se v (jezikoslovnem) jeziku tvorijo iz manjših jezikovnih enot večje (kompliciranejše)

Sintagmatski in paradigmatski odnosi

jezikovna znamenja se med seboj povezujejo z dvema vrstama temeljnih odnosov:

sintagmatski odnosi
paradigmatski odnosi

1. linearno (zaporedno) povezovanje preprostejših prvin v zapletenejše – sintagme: npr.

soglasniški sklop, besedna zvaza, stavek, zvaze stavkov, besedilo. Zveze, v katere stopa jezikovna
prvina z drugimi prvinami (na levi in na deni strani). To so sintagmatski (horizontalni) odnosi, ki so:

a) pomenski sintagmatski odnosi

pes laja
šakal laja
riba *laja
miza *laja
- pomensko povezovanje, ki je dano v sistemu (le znotraj sistema določenega jezika)
- niso univerzalni (v vsakem jeziku različni)

b) slovnični sintagmatski odnosi

pes laja  slovnično sistemska povezava
psi *laja  neslovnična povezava
pes čaka gospodarja
pes teče *gospodarja

22
2. S paradigmatskimi odnosi se jezikovna znamenja povezujejo v določene skupine ali razrede,
katerih elementi so med seboj zamenljivi (lahko se nadomeščajo). Tak razred med seboj
zamenljivih prvin je paradigma.
- paradigmatski odnosi postavljajo v razmerja istovrstne enote

a) pomenski paradigmatski odnosi

(pes) laja
cvili (=oglašanje psa)
*govori
pes – samo vodilo za razumevanje paradigme, vendar v njej ne sodeluje

b) oblikoslovno-skladenjski paradigmatski odnosi

oblikoslovne (pes) laja
je lajal
bo lajal (=3. oseba ednine)
*lajaš
*so lajali

skladenjske (pes) teče

spi
*čaka

JEZIKOVNI SISTEM
= v sebi zaprta, urejena celota, v kateri je vsak del v razmerju:
a) do drugega/drugih dela/delov
b) do celote
in ima funkcijo (vlogo) znotraj te celote.

Jezikovni sistem je urejen po jezikovnih ravninah:

ravnina osnovna enota (prvina) jezikoslovna veda

besedilna/ tekstem besediloslovje
tekstovna
skladenjska/ sintaksem/stavek skladnja/
sintaktična sintaksa
besedoslovna/leksikalna/ leksem/beseda besedoslovje/
leksična leksikologija
oblikoslovna/morfološka/ morfem* oblikoslovje/
morfemska morfologija
ravnina izrazne podobe fonem/glasovna enota fonologija- **
fonološka/fonematska glasoslovje
*-em (enota jezikovnega sistema) = prepoznavna pripona (sistemska enota – virtualni znak)
**jezikovno znamenje je bilateralna enota = ima izraz (obliko) in vsebino (pomen)

prvine fonološke ravnine so pomensko-razločevalne,

prvine drugih ravnin so pomenonosne

hierarhična razvrstitev prvin (zgoraj so večje, kompleksnejše)

razmerja med ravninami

oblika (izraz) na nižji ravni ima (opravlja) svojo funkcijo na višji:
miza < miz- + -a -a morfem nimata nobene zveze,
/a/ fonem razen da sta homonima

23
-a- oblika: samoglasnik...
pomena ne moremo določiti
-a pomen: ženski spol
,a veznik, pomen: protivnost
takoj ko mu damo glasovno okolje dobi
pomen: M-i-m-a različen
m-a-m-a pomen

GLASOSLOVJE

fonetika
glasoslovje fonologija
pravorečni del glasoslovja

izrazna podoba jezika: a) glasovno-slušna

b) pisno-vidna

ontogenetska in filogenetska prvotnost govorjenega jezika

 razvoj jezika  razvoj pri človeku – človek najprej govori, šele nato piše

slovar tujk:
ontogeneza = razvoj posameznega organizma, tj. razvoj od oplojenega jajčeca do popolnega
organizma
filogeneza = biološki razvoj organizmov, tj. izvor in razvoj živalskih in rastlinskih vrst

govorni jezik: primaren na ravni vsega človeštva

primaren na ravni človeka samega
Vse jezikovne razlike nastanejo najprej v govorjenem jeziku.

govorjeni jezik : pogovorni jezik

fonetika : fonologija (materialna plat je ne zanima, ampak samo funkcioniranje glasov v sistemu –
njihova vloga pri tvorbi/spreminjanju imena besed)

FONETIKA
Jezik je vedno najprej govorjeni (problem: se ne ohranja) – spremembe v jeziku se vedno najprej
pojavijo v govorjenem jeziku (16. stol. Trubar ne zapiše prehoda lv u – prim. dal [dau]).
Fonetika se ukvarja z materialno plastjo glasov (lahko opiše vsak glas, vse šume...)

a) artikulacijska (izgovorna) fonetika preučuje tvorbo glasov (kje, kako se tvorijo, odstopi...)
b) akustična (zvočna) fonetika preučuje fizične lastnosti glasov (t. i. formalno strukturo) – zvočna
podoba, zvočna uresničitev (poki, šumi)
- prenašanje glasu
sonagrami, sonagrafi (najbolj opremljena z metodami fizike, zato je tudi vezana na stroje
- je najstarejša
- njeni začetki so temeljili na samoopazovanju – potem pa se je iz tega preneslo na opazovanje
drugega)
c) avditivna (slušna) fonetika preučuje sprejemanje glasu – kako s sluhom zaznavamo glasove,
povezave med ušesom in možganskimi centri za govor
- najmanj razvita

govorila (so aktivni organi pri tvorbi glasov – od trebušne prepone navzgor):
govorna cev : zgornja in spodnja izgovorna (artikulacijska) ploskev (slika SS)
 odprtostna stopnja
govorna cev – za oblikovanje glasov najpomembnejša
zgornja izgovorna ploskev – zgornji del govorne cevi

24
zg. in sp. izg. ploskev – ta dva dela sta pomembne za tvorbo glasov, razlika med njima tvori odzvočni
prostor

glas (fon) _ glasovna enota (fonem)

forma funkcija (pomenskorazločevalna)

Fonetika uporablja naravoslovne metode proučevanja (medicina – fiziologija, nevrologija; fizika...).

Slovenski glasovi se načeloma tvorijo z izdišnim zrakom (razen kakšen medmet).

Merila za fonetično delitev glasov:

a) način prehoda zraka skozi govorno cev: oviran (konzonanti/soglasniki), neoviran
(vokali/samoglasniki)

b) glede na odprtost zvočnega prostora – razmaknjenost gornje in spodnje artikulacijske ploskve =

odprtostna stopnja
samoglasniki  največja odprtostna stopnja
zvočniki  srednja odprtostna stopnja
nezvočniki  majhna odprtostna stopnja

c) glasilki glede na svoje tresenje razdelita glasove na zveneče in nezveneče (treseta se pri vseh
zvočnikih in zvenečih nezvočnikih, pri nezvenečih nezvočnikih pa sta skupaj); kadar šepetamo ne
govorimo zvenečih glasov, ampak samo nezveneče

č) ali glasove lahko vlečemo:

trajniki (samoglasniki, priporniki, zvočniki) – lahko vlečemo
netrajniki (zaporniki, zlitniki) – ne moremo vleči
 to je povezano tudi s tem kakšna je lahko zapora

d) kakšna je zapora:
popolna zapora – zaporniki (b, p, t, d, k, g)
pripora/delna zapora – priporniki (f, s, z, š, ž, h)
kombinirana: popolna zapora + pripora – zlitniki (c=ts, č, dž)

e) glede na odprtost nosne votline:

nosnika (m,n) – odprtost nosne votline
nenosniki (vsi ostali)

f) kje nastane zapora (ovire nastajajo od ustnic, do mehkega neba...):

ustničniki, zobnoustničniki, zadlesničniki, mehkonebniki...
redukcija – 'lenost v izgovoru': ko popusti napetost samoglasnikov:
miš - məš
kup - kəp
brat - brət
fonetika preučuje tui razne poke, šume, glasove...

FONOLOGIJA
Fonologija obravnava glas z vidika lastnosti, ki jih le ta ima v jezikovnem sistemu, in sicer vedno v
sistemu določenega (posameznega) jezika.
Fonologija na nek način izrablja fonetiko za svoje proučevanje (vendar lahko dokazuje te lastnosti le
znotraj enega jezika). Ko fonetika da opis nekega -a-ja v slovenskem jeziku (je to tipiziran opis) – s
tem pokrije nešteto različnih realizacij tega -a-ja. Fonologijo zanima vloga, ki jo ima nek glas v višjih
jezikovnih enotah (vsaj v morfemu)  ali imajo vlogo pomenskega razločevanja ali ne (glej fonem!).
Fonologija mora proučevati pomenskorazločevalno funkcijo samo znotraj enega jezika (le to je
relevantno – npr. a-je znotraj enega jezika). Različni jeziki imajo različne foneme – je pa v vseh
razmeroma majhno število fonemov: med 20 in 40).

25
Primer: nasprotje (opozicija): red – led  minimalni par (sta v minimalni opoziciji)
r in l imata v slovenskem jeziku pomenskorazločevalno funkcijo (vlogo), v japonščini pa je nimata

fon (glas) : fonem (glasovna enota)

fon : alofon
alofonsko razmerje – 'istoglasi' npr. med a-ji
En fonem se lahko realizira na zelo različne načine (vse različne realizacije fonema imenujemo
alofoni).

Fonem je glasovna enota, ki ima pomenskorazločevalno vlogo. Je najmanjša pomenskorazločevalna

enota jezikovnega sistema.
red: led [rét : lét]
treti : dreti (t in d sta v slovenskem jeziku 2 fonema, ker se zaradi njiju pomen v višji jezikovni enoti
spremeni)

Inventar fonemov določenega jezika:

- členjenje govorne verige v ločene glasovne enote
- preizkus glasov (fonov) glede na pomenskorazločevalno moč

metoda substitucije (nadomeščanja)  odkrivamo minimalne pare:

a) šibki minimalni pari: ta – da (ne sodita v isto besedno vrsto)
b) krepki minimalni pari: led – red (pripadata isti paradigmi – npr. sklanjatveni)
- v paru sta dve paradigmatsko enaki besedi/morfema (=enak sklon, bes. vrsta...)
- če se fonemi pojavijo velikokrat v krepkih minimalnih parih, predstavljajo močno funkcijo v jeziku

pi:ti pu:(s)ti tvoj – dvoj – svoj  primer za nezvočnike

pé:ti pó:ti roj – moj – noj – loj – joj – soj – šoj...
pê:ti pô:ti  te vrste substitucij bi izvajali toliko časa,
(s)pa:ti da bi izločili vse foneme

dž – šibko mesto slovenskega fonološkega sistema (tvori najmanj minimalnih parov): džez-čez, džem-
čem, džin-čin, džip-čip, džudo-čudo  izkaže se, da gre vsaj v enem delu para za prevzeto besedo (zato
dž prej ni bil fonem)
dz  c (ni fonem, ker je alofon c-ja)

Minimalnih parov, s katerimi bi v slovenščini dokazali fonematskost je zelo omejeno število.

Fonemske variante

1. kombinatorične (obvezne) variante

- variante, katerih realizacija je odvisna od glasovnega okolja

variante /v/:
/v/ voda (pred samoglasnikom) – zobnoustnična varianta
/w/ vdreti, pred vdorom – na začetku besede, pred zvenečim K
/ / vhod, predvsem – nezveneči K
/ / delavca, v očeh (dvoglasniški u) – za V in pred K ali premorom
- med seboj so v komplementarni distribuciji (v istem okolju se ne pojavljajo hkrati)
članek: Tivadar – Variante fonema /v/

2. fakultativne (proste) variante

- niso odvisne od glasovnega okolja, ampak od sekundarnih faktorjev
vdor, vhod: [wdor] ali [udor], [ hod] ali [uhod]

26
  prosta varianta od [w]/[ ] je u (vendar ne pred r in l)
normirane variante so tiste, ki so zapisane v pravorečju v slovenskem pravopisu (kodificirane so v
pravopisu)
norma: vlak (pred l)  [wlak] ne pa [ulak] r in l sta najbolj zvočna,
vreme (pred r)  [wreme] ne pa [ureme] zato ne u!

Razmejitev med fonemom in fonemsko varianto

a) obstoj podobnih akustičnih in artikulacijskih lastnosti 
- bližnja glasova glede na lastnosti
b) komplementarna distribucija 
- kako se razporeja v glasovni verigi (besedi) – takšno razporejanje, da se v istem glasovnem okolju ne
moreta zamenjati
c) obstoj minimalnega para 
- rezultat: kombinatorična varianta

Relevantne (distinktivne) in nerelevantne lastnosti pri razvrščanju fonemov v sistem (kar ga

povezuje z določeno skupino in loči od druge)

Fonem je najmanjša glasovna enota in je tudi sam sestavljen!

[glas] -a = 'samoglasniški', 'spodnji', 'srednji' distinktivne/razločevalne/

relevantne lastnosti (=nujno potrebne, da nek fonem določimo)
-a = 'zveneč'  nerelevantna lastnost (=odvečne/redudantne lasnosti)

sklep: fonem je sicer najmanjša jezikovna enota s pomenskorazločevalno močjo, ni pa najmanjša

strukturna enota

opozicija p – b
2 ali več fonemov, ki se med seboj razločujejo samo v eni (distinktivni) lastnosti
fonem opazujemo v: a) nasprotje do opozicije
b) nasprotje do celotnega fonemskega sistema

Pomenskorazločevalna nasprotja (opozicije)

Merila (glede na relevantne lastnosti) je določil Trubeckoj (način razvrščanja je podal v 30. letih 20.
stol. 1939), v slovenskem jezikoslovju Marta Križaj Ortar, članek v slavistični reviji 1984 
soglasniška nasprotja v slovenskem knjižnem jeziku (93-105) – 1. del predstavlja Trubeckojevo teorijo

Trobeckojeva merila/kriteriji:
1. odnos (razmerje) določenega nasprotja do celotnega sistema (navzven)
- opazujemo nasprotja fonološkega para do vseh ostalih fonoloških parov v sistemu (par:sistem)

a) skupno: dvostranska (bilateralna) : večstranska (multilateralna)

nasprotja nasprotja
 pojavljajo se samo enkrat  pojavljajo se večkrat
(m-n  nosnost) (p-b = t-d = s-z...  isto mesto tvorbe)

b) različno: sorazmerna (proporcionalna) : osamljena (izolirana)

nasprotja nasprotja
 razlikovalna lastnost  lastnost se pojavi enkrat
se pojavi večkrat (l:r  pretrganost je edina
(p:b  zvenečnost) razločevalna lastnost)
2. odnos med členoma nasprotja

a) odvzemalna (privatna) opozicija

= prisotnost, odsotnost lastnosti (en člen ima lastnost manj)

27
p-b  p je b brez zvenečnosti (p je lahko v večih pozicijah kot b – ga lahko nadomešča v več okoljih)
zvenečnost-nezvenečnost (nezaznamovan-zaznamovan/markiran  ta del para je v določenih
primerih markiran)
eden od členov para ima eno lastnost več (primer: pomlad – vigred  beseda je zaznamovana, ker
ima eno lastnost več – starinskost)

Zaznamovan je tisti člen para, ki ima eno lastnost več – gre za obnašanje členov para v opozicije:
zaznamovan je tisti člen, ki ima manjšo možnost distribucije.

b) stopenjsko nasprotje (gradualna opozicija)

= stopnja iste lastnosti
- zahteva 3 člene

ptk i-e//e-ε (sprednost)

aeε u-o//o- (zadnjost)

c) enakopolno nasprotje (ekvipolentna opozicija)

= člena para sta enakopravna
s-š (razlikujeta se samo v mestih tvorbe)

3. stopnja razločevalne moči med členoma para

a) stalno nasprotje (konstantna opozicija)

- členi ohranjajo nasprotja ne glede na položaj
krepki položaj (se ohranjajo – pred samoglasniki) – šibki položaj (se ne ohranjajo pred nZv in #)
p-t (peta-teta, tepka-tetka, pop-pot)

b) odpravljivo nasprotje (nevtralna opozicija)

- členi v nekaterih pozicijah nasprotje ohranjajo, nekje pa ne = snop tistih razločevalnih lastnosti, ki so
skupne obema fonemoma para, izločena je lastnost, ki ju ločuje

t-d (svatba-ovadba, petka-dedka, kot-kod)


arhifonem /t/:
- ima tiste razločevalne lastnosti, ki so skupne obema členoma para, ne vsebuje pa lastnosti, ki je
več/odveč
- tisti člen para, ki je nezaznamovan

 Vsa opisana razmerja so v paradigmatskih odnosih = PARADIGMATSKA FONOLOGIJA

SINTAGMATSKA FONOLOGIJA
Sintagmatski odnosi v hipu presežejo lastnost paradigmatske prvine (govor je linearno povezovanje
slasoslovnih prvin).

Položajske omejitve pri razvrščanju (povezovanju) fonemov

Narava govora je linearna (glasovi v govoru si sledijo drug za drugim)  govorni tok (vsaka prvina v
tem toku je v razmerju do prvine pred in za seboj = sintagmatske povezave).
Veljajo pa določene omejitve: razvrstitev fonemov za slovenščino je ugotovjena samo na ravni enega
sklopa (na ravni vokalov, zvočnikov in nezvočnikov).
Razporeditev fonemov v morfemih je nepredvidljiva, predvidljiva pa je razvrstitev fonemov v okviru
enega zloga (na ravni vokalov, zvoč. in nezvoč.).

kanonska forma zloga za slovenski jezik

28
Dana je forma zloga v slovenskem jeziku  <> v centru je tisti glas, ki ima največjo odprtostno
stopnjo.

predjedrni položaj  N - Z - V - Z - N  pojedrni položaj sogl.skl.

(vzglasje)  (izglasje)
jedro zloga

 medsamoglasniški zlogi
 izglasni/vzglasni zlogi
 odprti/zaprti zlogi

definicija zloga:
- določen z enkratnim zapiranjem in odpiranjem ust
- en izdih = en zlog
- en zvočni vrh
Toporišič zloga ne definira, govori pa pri njem o problemu deljenja (včasih rečejo deljenju zlaganje) 
medsamoglasniški sklop soglasnikov, ki se lahko izgovarja tudi na začetku besede pred K,
navadno (tehnična zadeva, ker gre za deljenje, ne za zlogovanje) pripisujemo drugemu zlogu.
Prim: ta-ka, bi-stro.

Ta shema se nikoli ne podere, lahko je ali , nikoli pa . Zvočnost se navzven niža/

pada, ne more pa se višat.

Zlog je glasovna enota, ne pa jezikovno-sistemska enota, ker nima pomena.

Bistvo sprememb v slovenščini je v posamoglasniški poziciji (primikovanje, zamenjevanje,
razpadanje...), ker im slovenščina večino pregibanja v desno (v posamoglasniški poziciji).

Sklopi razpadajo s polglasnikom, razen kadar gre za j i:

R britve : I britv-ø SNZbritev
nasprotje : nasprotij

Razpad soglasniških sklopov dokazujemo s sintagmatskimi odnosi.

vaja:
strah NNZVN tolst NVZNN kljub NNZVN Krajnc NZVZZN pərst NVZNN
- enozložne besede
- jedro vsakega zloga je V
- količina posameznih glasov (Z, N) se lahko veča, podvoji... lahko tudi manjkajo, nikjer pa se ne
zgodi zamenjava:
rdeč [ərdeč]  sklop/beseda rapade na 2 zloga (ni več enega zloga)  ZNVN
! [w] vdih
[ ] vsad – ni več zvočnik, ampak nezvočnik NNVN

Nosilec zloga je lahko tudi nezvočnik, npr. v medmetih.

SOGLASNIŠKI SKLOPI (Toporišič: Glasovna in naglasna podoba slovenskega j.)

Opazujemo jih v:
 v besedi izgovorjeni samostojno
 v besedni enoti (fonetična beseda = zveza naglašene enote z nenaglašeno: klitika + besedna zveza)
 v besedni zvezi (govorna enota) na meji 2 besed
a) predsamoglasniški (vzglasni): do 5-členski (v besedni enoti)
s ključema

b) medsamoglasniški: do 8-členski (v besedni zvezi)

29
 pet statistk v sključenem položaju
5-6-členski (v besedni enoti)
od sključenega // od 'k sključenemu'

c) posamozglasniški (izglasni): do 3-členski (v besedi)

star – tovarn – črn'c
pas – past - prst

Premenilni (alternativni) soglasniški sklopi

Slovenski jezik je flektiven jezik  besedne oblike se spreminjajo pri pregibanju. Problemi z
vzglasjem, ker v slovenščini poteka fleksija na desno stran.
a) –NN prerokba > prerokb-Ø
dedka > dedek [dedək]
petək I edn (ostanek iz psl) imenovalna osn. obl. ohranja neke posebne privilegije
petka
petk R mn (odvisni skloni ohranjajo formo paradigme)

b) –NZ  tak sklop nujno razpade (s polglasnikom, pri zvočniku j se vrine i), ker je glasoslovno
neustrezen steklo > stekəl bakra > bakər
metla > metəl tesna > tesən

c) –ZZ tovarna > tovarn

ujma > ujm
jarma > jarm

Samoglasniški sklopi, ki ne podlegajo glasoslovnim zakonom (ne razpadejo po glasoslovnih

zakonitostih), delujejo po oblikoslovnih zakonitostih (obnašanje v imenovalniku v osnovni obliki) in
ne glasoslovnih.

I edn - stol [stou] : R mn - skal [skal] edina izjema v slovenskem jeziku, ki ima alternacijo v
odvisnem sklonu je tla [tal/u]

Glasoslovni/oblikoslovni razlogi za razpad soglasniškega sklopa

1. I ed. je nekaj posebnega v primerjavi z drugimi paradigmatskimi oblikami
2. lažji izgovor: izjema tla [tal/u], drugače šola – šol, sol - soli
3. prevzete besede se obnašajo kot slovenske: sekta – sekt, film [film/filəm]

Meje sinhrone obravnave – dodatna diahrona pojasnila (sinhroni vidik izjem, ki se da pojasniti
diahrono z zakonom o odprtih zlogih):
polje > polj – ski, konja > konj : morje > morij, slavje > slavij, !naselje > naselij
samo zapis drugačen od izgovora (kadar je Zr): september > septembra, septembrski [-bər]

DOKAZOVANJE NASPROTJA MED ZVOČNIKI IN NEZVOČNIKI

(dokazujemo s sintagmatskimi dnosi)
zvočniki – ne poznajo premene, kot tudi ne V
nezvočniki – povzročajo pred seboj premene o zvenečnosti
slovenščina ima regresivno asimilacijo = deluje nazaj

1. položaj: v besedi
glasba [glazba] svatba [svadba] nožka [noška] podpodje [potpodje]

2. položaj: v besedni enoti/fonetične besede = zveza klitike in naglašene besede

30
od muca [d] od očeta [d] od brata [d] od fanta [t]
k mucu [k] k očetu [k] k bratu [g] k fantu [k]
tudi tu zvočniki in vokali vplivajo nazaj (zvočniki se obnašajo kot vokali)

3. položaj: v besedni zvezi

mlad muc [t] mlad oče [t] mlad brat [d] mlad fant [t]
lep muc [p] lep oče [p] lep brat [b] lep fant [p]

trajni soglasniki = priporniki (zrak še vedno prehaja skozi usta)  izgovarjamo z enim podaljšanim
izgovorom (2 pripornika skupaj: sam misli – v branju le en)

netrajni soglasniki = zaporniki, zlitniki  izgovor vsakega posebej oz. skupaj (oddati)

hiat/zev
 nastane na meji med dvema samoglasnikoma
zveze i + V  zapiramo z j, razen če se predpona konča z i (zlož., sestavlj.)

NADSEGMENTNE/PROZODIČNE LASTNOSTI

Prozodija
1. Toporišič: neosnovne (torej dodatne ali nadsegmentne) lastnosti govorjene besede od glasu prek
besede do povedi, npr. naglasnost, vrsta naglasa (jakostni, tonemski, stedni), kolikost, intonacija ali
sploh stavčna fonetika
2. Toporišič: to, kar zvočna enota, zlasti besede, dodatno nosi: naglas, kolikost

prozodične lastnosti samoglasnikov:

 dolžina trajanja: dolgi/kratki samoglasniki
 jakost: krepki/šibki (krepki – večja moč izdišnega zraka)
 ton: visoki (cirkumfleksirani)/nizki (akutirani)

Pravorečje
(glej Pravorečje – Toporišič, ESJ, 205 - pravopis, slovnica; M. Rupel: Slovensko pravorečje 1945)
1. trajnost (glej razpredelnice v SS!)
- ozka o/e – sta vedno dolga in naglašena, polglasnik ə je vedno kratek
- i, a, u, široka e/o – so dolgi ali kratki, naglašeni ali nenaglašeni
- polglasnik ə vedno kratek

Kratki so v SKJ do neke mere predvidljivi, ker jih je toliko manj kot dolgih:
- glede na mesto v besedi (kratek naglašen samoglasnik samo v zadnjem ali edinem zlogu) razen pri
sestavlenkah in nepolnopomenskih besedah (kakšni zaimki)
- oblikoslovno: pripone –ič (mladič), pripona –e (kadar je slabšalna) ... glej SS!

2. naglaševanje
jakostno: naglašeni samoglasniki so izgovorjeni z večjo močjo kot nenaglašeni
tonemsko: naglašeni samoglasniki so izgovorjeni enkrat nižje (akutirani). Opozicija (glavna
gorenjščina in dolenjščina) je vezana samo na dolge naglašene samoglasnike, vsi kratki naglasi so
'višje' (cirkumfleksirani). Oba tipa naglasa imenujemo tonema.
Pleteršnikov slovar 1894/95 SSKJ (tonematika prvič označena), pravopisi do zadnjega ne prinašajo
tonematike
Tonemski naglas: Beneški slovar, Korošci, Lj, Dolenjci; Horjulci, del Bele krajine
naglas = poudarek
besedni naglas stavčni poudarek
(v besedi) (v stavku)

31
Vloga naglaševanja
Posamezne zloge povezujemo v besedo.
- pri enozložnicah naglaševanje ločuje npr. posamezne besedne vrste (samostalnik od predloga: pòd –
pod)
- v večzložnicah je razločevalno tudi mesto naglasa (leží – lêži)
 prednaglasni zlogi (ležáti, dokončáti)
 ponaglasni zlogi (ležála, prisopíhala)
 mednaglasni zlogi (pri večnaglasnicah): polítičnoekonómski
Mesto naglasa v slovenščini ni stalno.

Nenaglašene besede (klitike, brenaglasnice, naslonke) se izgovarjajo skupaj z besedo. Ko govorimo,

lahko včasih dajemo poudarke, kjer jih v besednem redu ponavadi ni.
a) glagol biti razen: bí, bóš, nì
b) osebni zaimki (kratke oblike): mêne – me
c) se: sankati se, smejati se

breznaglasnice:
 proklitike (predlogi, vezniki, nikalnica ne, nekateri členki): sem prišel
 enklitike: prišel sem

Večnaglasnice – le tiste tvorjene besede, pri katerih se pomena sestavnih delov še dobro zavedamo
 sestavljenke (pòdpredsédnik)
 zloženke (živínozdravník)
 sklopi (bógvé)

pri večnaglasnicah lahko opišemo le tendence, težnje (pravil je preveč)

nàdoficír : nekdó, pòlizdélek : sevéda

priredne – podredne zloženke

 slovénsko-italijánski  iz dveh prvotnih samostalnikov (živínozdravník)
iz zveze glavni/nedoločni števnik + sam. (dvódnéven,
vèčstóleten)
izpeljanke iz besed z več naglasi imajo ravno tako več naglasov:
nàdoficírski, živínozdravníški

Samoglasniški sestavki glede na prozodičnost (glej Toporišič)

Naglasno mesto
- ni vezano na določen zlog v besedi (lépa, lepôta, devét, ocenjeváti)
- različno celo v različnih oblikah iste besede (stvár, stvarí)

naglasa se naučimo hkrati z besedo (pravila, ki olajšujejo obvladovanje naglasnega mesta, glej
Toporišič)

32
 IZPISKI IZ
SLOVENSKE SLOVNICE

(ZVRSTNOST, GLASOSLOVJE)

ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA

33
1. socialne zvrsti
- knjižni jezik (zborni, splošno/knjižnopogovorni)
- narečja (vaška, mestna)
- pokrajinski pogovorni jeziki

socialne podzvrsti:
- interesne govorice (sleng, žargon, latovščina)
- starostne zvrsti (otroška, mladostniška, odraslostna, starčevska)
- spolni zvrsti (moška, ženska)
- vitalnostni zvrsti (živa, papirnata)
- interesnozdružbena (predšolska, osnovnošolska, srednješolska, višješolska, univerzitetna)
- stanovska (kmečka, delavska, mestna, plemiška)
- stvarnostna (dejanstvena, umiselna)

Breznik: kot socialne zvrsti loči tudi jezik posameznih časopisov, posameznikov, slovstvenih junakov

2. funkcijske zvrsti
- praktičnosporazumevalna
- strokovna
- publicistična
- umetnostna

3. prenosniški zvrsti (govorjena, pisana)

4. časovne ali zgodovinske zvrsti (sodobna, pretekle)
5. mernostni zvrsti (vezana, nevezana)

1. SOCIALNE ZVRSTI

knjižni jezik neknjižni jezik

(namenjen sporazumevanju in sploh
sporočanju na vsem slovenskem zemljepisna pokrajinski
ozemlju in z vsenarodno in narečja pogovorni
narodnoreprezentativno vlogo) jeziki

zborni splošno/
jezik knjižnopogovorni
jezik

ZBORNI JEZIK

- nosilec zj. je jezikovno šolan človek (vsaj sr. šola)

- je najprej in predvsem pisani jezik
- slušna/akustična oblika = branje, recitiranje, deklamiranje (v gledališču – manj pa v filmu, tv)
- zlasti se veliko bere na radiu, tv, učitelji, duhovniki, politiki, gospodarstveniki ...
- zj. se manj govori po nepripravljeni pisni predlogi – govorijo ga posebno v šolah (učitelji, učenci
pred formalnim zborom = pred razredom ...), tudi predavatelji pred izobrazbenim, političnim,
športnim ali drugačnim interesnim zborom
- naslovnik zbornega govora je praviloma množičen, neposredno prisoten pred govornikom kot
poslušalec (tudi radia, tv)
- uporaba zj.: pred javnim (oficialnim) zborom poslušalcev, zlasti še, če je ta zbor izobrazbeno,
narečno ali tudi socialno neenak

34
- zj. se človek ne nauči kot maternega jezika, ampak si ga pridobi šele z zavestnim prisvajanjem
(pouk slovenščine v srednjih šolah), v precejšnji meri pa si to ali ono iz zj. prisvoji na podlagi pasivne
ali aktivne udeleženosti v zbornem občevanju
- zj. je najbolj funkcijsko razčlenjen
- značilnost zj. so sorazmerno natančno raziskane in predpisane v slovnici, slovarju, stilistiki,
pravopisu, pravorečju

SPLOŠNO/KNJIŽNOPOGOVORNI JEZIK

= manj stroga, pogovorna varianta knjižnega jezika

- uporaba: predvsem takrat, ko neformalnemu zboru (večinoma nemnožičnemu) govorimo brez
vnaprej pripravljenega in izdelanega besedila
- bolj kot zj. se opira na navadno vsakdanjo občevalno govorico nenarečno govorečih ljudi na
celotnem slo. ozemlju (še posebej osredju: Lj in okolica)
- ni lahko razmejljiv (vanj so primešane prvine zj. in zemljepisna narečja)

knjižnopogovorni j. najbolj gospodarno določujemo z razlikami nasproti zj.;
- nosilec kpj. je načeloma isti kot nosilec zj., vendar v drugačnem govornem govornem položaju
(= položaj govorečega in poslušalca, ki si vlogi neprestano zamenjujeta – ne pa govoreči : pasivno
množično poslušalstvo)
- knjižnopogovorno občevanje je v glavnem neuradno, pogosto zasebno/privatno (zj. javno)
- velikokrat ga spremljajo nejezikovna sredstva za obravnavanje neke tematike/tvarine – ker sta
udeleženca pogovora neuradno na dosegu roke
- kpj.:zj. = odsotnost, t. i. ozkoknjižnih = neobčevalnih skladenjskih vzorcev, besedja, oblik,
naglasov

- tematsko/tvarinsko kpj. ni omejen

- kpj. se navadno samo govori, večinoma brez vnaprej pripravljenega besedila, torej spontano, prosto
- če je v pog. jeziku kaj napisano je večinoma dvogovor ali samogovor kake osebe iz umetnostnega
besedila (ali junakov tok zavesti)
- v avtorskem besedilu umetnostnega dela se kpj. piše izjemoma – a v zadnjem času nekaj več

- kpj. dandanes še ni nasploh v rabi po vsej Sloveniji, čeprav je ta zvrst najprimernejša za pogovor
med ljudmi različnih narečnih področij
- to, kar naj bi v resnici postalo splošno, v resnici obstaja dokaj izoblikovano na osrednjem gorenjsko-
dolenjskem območju s središčem v Ljubljani – tu se določeni sloji (izobraženski, mestni) prebivalstva
praktično rodijo s kpj. = v določeni socialno-izobrazbeni plasti prabivalstva je pogovorni jezik že
skoraj docela izpodrinil tradicionalno zemljepisno podeželsko narečje – ta jezik postane še bolj
splošen, če mu z zavestnim posegom spodrežemo lastnosti, ki ga delajo ožje pokrajinskega

če je ta kpj. v tem smislu normiran, postane tisti tip jezika, ki je prosta občevalna varianta skj (poleg
redkejše zborne variante)

- kpj. ni nujno v vseh prvinah svojih strukturnih ravnin povsem brez variant (saj jih ima tudi zj.) –
vendar ima na vsaki svoji strukturni ravnini nespremenljivo, obstojno jedro – to jedro se sedaj
ljudem postopoma uzavešča (ko bo ta potek končan, ga bo lažje uveljaviti na res celotnem slo.
ozemlju)

- kpj. je za zj. nekaka pripravljalnica, ki jezikovna sredstva zemljepisnih narečij in pokrajinskih

pogovornih jezikov nekako normalno vodi k vlogam zbornega jezika (besedje, oblikoslovje, glasovna
stran in naglas) – s tem omogoča stalno oživljanje strukture zj. in jo brani pred preveliko razdalo od
živega vsakdanjega jezika

35
- problem pogovornosti: uporabniki pogovornega jezika padajo iz knjižne v pokrajinsko pogovornost,
včasih celo v narečnost (ali v zbornost)

POKRAJINSKI POGOVORNI JEZIKI

- ppj. nastajajo kot zemljepisno nadnarečje za opravljanje nalog, ki jih ima v vsenarodnem okviru
knjižni jezik

osrednjeslovenski (kranjski, središče Lj.)

južnoštajerski (v glavnem celjski)
severnoštajerski (Mb, Ptuj; obmurski – Ms)
primorski (NG, Trst, Kp, Postojna)
rovtarski (Šk. L. + naselbine)
koroški (Avstrija – vendar ni dovolj uporabe zunaj šole in cerkve)

- ppj. se najbolje kaže v uporabi izposojenk (iz nemškega in romanskih jezikov, ki v knjižni jezik niso
sprejete)
- ppj. ima preprostejšo skladnjo (sopostavljanje skladenjskih enot namesto besednih in stavčnih zvez
z veznikom)
- na izrazni ravni je značilen tu večji, tam manjši upad/redukcija kratkih samoglasnikov – posledica
tega so raznovrstnejši soglasniški sklopi
- vse prvine ppj. so žive v sodobni govorici (kot pri kpj.)

- prvine ppj. so ali splošne/vseslovenske ali pa pokrajinsko obarvane (izrazita pokrajinskost se kaže
v naglaševanju in pri stavčni fonetiki)
- uporaba: v sproti nastopajočih govornih položajih (pogovor v ožjem krogu, na cesti, dužabnih
stikih, pogovor na delovnem mestu, v družini, v mestnem okolju)
- predvsem se govori, za posebne namene pa se lahko tudi zapiše

ZEMLJEPISNA NAREČJA

- tradicionalna zemljepisna narečja so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto

določenem (prvotno kmečkem) zemljepisnem področju

Pri nas imamo 8 narečnih skupin:

koroška narečja
primorska narečja  vsaka izmed teh narečnih skupin je razdeljena na več delov (po tem, kako
rovtarska narečja se kje govori), ti deli še na manjše in še na manjše – govorne odtenke imajo
gorenjska narečja tudi prebivalci posameznih občin, vasi in celo družin
dolenjska narečja
štajerska narečja zemljepisna narečja se ne skladajo vedno s pokrajinskimi pojmi – so
panonska narečja odstopanja ...
kočevska narečja

INTERESNE GOVORICE

36
- ig. so modifikacije osnovnih socialnih zvrsti (z besedjem, frazeologemi in sploh z izraznimi načini,
značilnimi za posamezne ožje inteene skupnosti: pripadnike istega poklicnega področja ali kakšne
drugačne drugačne združbe ...)

žargon = ig. ljudi, ki jih druži poklic (šoferski, vojaški ...)

sleng = neformalna varianta občevalnega jezika, ki jo označuje poseben slovar, sestoječ iz novih ali pa
starih izrazov z novim ali pa drugače zaobrnjenim pomenom
argo (latovščina) = govorica kriminalcev, potepuhov, beračev, prostitutk in sploh t. i. podzemlja oz.
družbenega dna

tvorne sestavine teh govoric (žargonizmi, slengizmi, argotizmi) se prenašajo

kot posebna stilna sredstva tudi v navadno izražanje katere izmed socialnih
zvrsti jezika, zlasti pogovorne in narečja

sleng
- značilna nenavadnost (nekonvencionalnost) izražanja
- razumskost in načrtovanje potisnjena v ozadje, v ospredju pa je čustvo, čutnost
- vse, kar je 'in' se hitro menja

žargon
= ig. strokovne zvrsti, ki se kaže v rabi neuradnega, zato pa bolj živega in za delovne pogoje bolj
praktičnega, sicer pa enoumnega izrazja

2. FUNKCIJSKE ZVRSTI

- se imenujejo funkcijske, ker služijo različnim uporabnostnim namenom

- imenovale bi se lahko tudi področne, ker ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega
udejstvovanja (vsakdanje nespecializirane stvari, strokovne, umetnostne, publicistične)
- angl. registri

praktičnosporazumevalna fz.
strokovna fz.
publicistična fz.
umetnostna fz.
- v njihovem okviru lahko govorimo tudi o podskupinah
- vse so med seboj povezane, osrednji položaj pa ima praktično-
sporazumevalna zvrst (=vanjo se človek že nekako rodi, iz nje
pa pasivno ali tudi trpno usvaja preostale tri)
- nasproti eni umetnostni stojijo tri neumetnostne zvrsti

PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNI JEZIK (govorjeni, pisani)

37
- psj. uporabljamo v navadnih pogovorih, poročilih, naznanilih, obvestilih, preprostih opisih in
pripovedovanjih
- povedi in stavki so kratki, načeloma preprosti, nezapleteni
- v pogovoru se sogovorca ponavadi kaj vprašujeta in odgovarjata
- v pogovorih je beseda zelo živa in pristna (če to zapišemo, je besedilo nerodno, neelegantno)
- tipične besedilne vrste praktičnega sporazumevanja in sploh sporočanja so: pogovori, preproste
povedi o dogodkih, pisma, dopisi, vabila, objave, obvestila, navodila, nasveti

STROKOVNI JEZIKI

1. praktičnostrokovni jezik
- podoben praktičnosporazumevalnemu, le da ima več strokovnega izrazja
- uporabljajo ga delavci najrazličnejših strok v zadevah svojega poklicnega dela in poklica
- v primerjavi z vsakdanjim sporazumevalnim jezikom je natančnejši in bolj izdelan
- poleg tipičnega izrazja tudi tipične ustaljene besedne zveze

- do neke mere spada sem jezik gospodarske in politične uprave, ki je v večji meri skladenjsko
zapleten (v pretežni meri se piše) = poslovni jezik
- pri nas – velikokrat nejasen, brez potrebe preveč zapleten = včasih otežuje razumevanje

- značilnost pisanega praktičnostrokovnega jezika je neintimnost, velikokrat pretirana raba trpnika

in neglagolsko izražanje

2. znanstveni jezik
= najvišja vrsta strokovnega jezika
- s praktičnostrokovnim jezikom ga povezuje strokovno izrazje, vendar znanstveno obširnejše in
znano manjšemu krogu ljudi (načeloma tudi bolj abstraktno)
- znanstvenik mora predmet svojih raziskav podajati natančno in popolnoma enopomensko; na
kratko mora podati bistvo stvari – zato uporablja odmišljanja/abstrakcije = v množici posameznosti
poišče splošnosti in to splošno primerno poimenuje
- prva naloga znanosti = odkrivanje novega – na novo poimenovati ali prenesti iz drugih jezikov v
obliki tujk, sposojenk, kalkov, citatnih besed ...
- značilna je velika treznost in brezčustvenost – gre za t. i. nevtralni besedni red, stavčni vzorci so
najtipičnejši, neindividualni; stavčne in povedne zgradbe so ponavadi zapletene

- znanstvenik ima svoja posebna merila za povzemanje delov besedila iz drugih knjig in za
uporabo misli iz drugih knjig
- značilno je t. i. podčrtno dopolnilno informiranje, sinopsis (dodatno strnjeno besedilo na začetku
sestavka), povzetek – oba tudi v kakem svetovnem jeziku

Besedovalni tip znanstvenega sporočanja je bodisi razpostaven (v priročnikih) bodisi utemeljevalen

(v presojah, razpravah).

3. navadni strokovni/poljudnoznanstveni jezik

- vmesni položaj med praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom
- uporaba tedaj, ko je treba z vsebino znanstvenih ali visokostrokovnih del seznaniti širše kroge
- trudi zapletene stvari povedati čimbolj preprosto in jasno (namesto tujk domače besede, opisi,
definicije, zgledi ...)
- grafi, preglednice, podobe

- učbeniki (knjige za srednje šole, višje razrede osnovnih šol)

38
- veliko poljudnoznanstvenih besedil nastaja za t. i. dodatno obveščanje/informiranje ljudi o splošno
zanimivih in važnih področjih človeškega, živalskega in predmetnega sveta

Besedovalni tip poljudnoznanstvenega sporočanja je razpostaven, redko utemeljevalen.

PUBLICISTIČNI JEZIK

- publicistični jezik se uporablja v časopisju v uvodnikih in komentarjih k znamenitim političnim,

gospodarskim in kulturnim dogodkom, v novicah, poročilih, reportažah in podobnem
- publicistično pišejo predvsem novinarji v časopisih, revijah, na radiu, tv – tu se z enakim pisanjem
oglašajo tudi razni strokovnjaki in dopisniki
- pj. je lahko govorjen (tv) ali pisan (časopisi)
- poleg javne publicistike obstaja še notranja publicistika (=kopice poročil in ocen s katerimi
strokovnjaki najrazličnejših vrst napolnjujejo arhive različnih ustanov in uradov – pred tem pa služijo
zelo podobnim namenom kakor javna publicistična besedila)

- pj. (in besedilne vrste publicistike) je zelo raznovrsten

- zanj je zmeraj značilna posredovalna naloga – podoben poljudnoznanstvenemu jeziku, a vsebuje
tudi senzacionalnost, precejšnjo mero čustvenosti, radi napihujejo stvari, manjša natančnost zaradi
naglice
- ima široko in raznovrstno občinstvo, ki mu ustreže:
v enem sestavku, namenjenem za vse sloje ali v različnih sestavkih, namenjenim različnim interesom

- publicistično pisanje ima vedno individualno noto – kaže, kako na neko pojavnost ali predmetnost o
kateri piše, občuti on sam kot posameznik
- ponavadi se publicistični spis konča z duhovito domislico, ki ovrednoti in nakaže problem tega o
čemer piše

- ni pa vse publicistično v reviji, časopisu – tudi leposlovna besedila, praktično obveščevalna b.,
poljudnoznanstvena b. ...

Besedovalni tipi v publicistični zvrsti so poročevalski, presojevalni, tudi razpravni, opisni, in še

navodilni.

UMETNOSTNI JEZIK

- uj. postavlja močno v ospredje svojo tvarno in netvarno pojavnost z vseh jezikovnih ravnin (npr.
glasovnost, besednost, naglasnost, besebovrstnost, oblikovnost, skladenjskost ...) – še zlasti v
pesniških besedilih
- cilj ni odražanje dokumentirane stvarnosti (preverljive v času in prostoru), ampak ustvarjanje
umiselnega/fiktivnega sveta, ki ga lahko vsakdo doživlja s stališča celote svojega življenjskega
izkustva – in s tem izrazito individualno

- uj. je jezik umetnostne proze, pesmi in drame

- najlažje določljiv proti ostalim funkcijskim zvrstem (umetnik podaja celostno resničnost
človekovega bivanja ali celostne dele te resničnosti; strokovnjak ali publicist pa sta izrazito
enostranska, specialistična)

- tvarinska neomejenost in neomejenost jezika samega (vse zvrstne strukturne značilnosti, ki jih
jezik v danem trenutku premore; učinkovanje dosega s sopostavljanjem prvin ene zvrsti ob prvine

39
druge, ene strukturne ravnine ob drugo, sploh katerekoli jezikovne kategorije ob drugo, enega jezika
ob prvine drugega) = likovnost, uprizarjajoča življenje

- jezik drame: dvogovornost/večgovornost, samogovornost (dvogovornost tudi v govorjenem

praktičnosporazumevalnem in praktičnostokovnem jeziku)
- pesemsko besedilo: samogovornost (predvsem lirika)
- pripovedništvo je v glavnem poročevalsko (celo ko gre za primarno govorne dogodke)

- likovnost umetnostnega jezika je tudi zunanje izrazita predvsem v vezani besedi – dolžinska
urejenost segmentov, geometrijska razporejenost naglašenih zlogov ali vrstic, glasovje (rime),
skladenjske strukture – to tudi v nevezani besedi (zlasti nekatera obdobja)

- nenavadne zveze besed, besedne novotvorbe, razširjene pomenske rabe

- v pesmi opazno razmerje med količino besed in veličino ubesedenega
- sorazmerno hitro menjavanje umetnostnih stilov – tj. tipične razvrstitve izkoriščenih jezikovnih
možnosti ubesedovanja

3. PRENOSNIŠKI ZVRSTI

- besedilo je različno glede na prenosnik: se govori ali piše

- jezik se utvarja glasovno ali pisno = dobiva slušno ali vidno podobo (=govorjen ali pisan)

VRSTE GOVORJENEGA JEZIKA

neposredno reprodukcija
ubesedovanje
branje obnova

popolna nepopolna

neposredno ubesedovanje/prosto govorjenje

- najtežje (zato pretrganost, preskakovanje iz ene skladenjske oblike v drugo, delna nestrnjenost,
slabša povezanost posameznih delov besedila – slabša usklajenost, ponovitve, negladkost)
- pogovor o vsakdanjih rečeh, poročilo

reprodukcija
- tekočnost, skladenjska doslednost, eleganca izvedbe v vsem – tudi v stavčni fonetiki

ZAPISANA BESEDILA

- zapisana beseda pismenemu človeku omogoča daljšo razvezovalno/dekodirno dobo (=daljšo dobo,
v kateri skuša besedilo razumeti), zato jo lažje, natančneje dojemamo

- zapisani se ločijo nekateri jezikovni pojavi, ki se govorno ne (lastna imena od občnih, stroga delitev
na povedi)
- prednosti: ne ločijo se široki e-ji in o-ji, ni polglasnika, izgovornih variant fonemov, zapletenih
stavčnofonetičnih značilnosti ...  zato je pisani jezik včasih dvoumen (se je treba zavarovati)
- pisan jezik je glavna osnova za reprodukcijo govora
- ker ni enostavnega razmerja med pisano in govorjeno besedo, je reprodukcija pisane besede dostikrat
otežena

40
 GLASOSLOVJE

glasoslovje/fonetika = jezikovni nauk o izrazni slušni podobi jezika

pri izrazni podobi jezika glasoslovje raziskuje dvoje:

- njeno razločevalno oblikovnost (fonologija)
- njeno tvarnost, tj. od človeka z izgovarjalnimi gibi povzročeno valovanje zraka (poki, šumi, toni), v
novejšem času tudi umetne ponaredke takih valovanj (sintetizirani govor)

akustična/zvočna fonetika – fonetika, ki proučuje tvarno stran izrazne podobe kot akustično
uresničitev, nastalo zaradi delovanja človekovih govornih organov
izgovorna/artikulacijska fonetika – preučuje tvorjenje akustičnih značilnosti jezika
pri tem uporabljajo tehnična pomagala ali čutila raziskovalca
instrumentalna fonetika – ko fonetiki za analizo govora služijo tehnične naprave
ušesna/sluhovna/zaznavna fonetika – ko fonetiki za analizo služi le uho

govorila (njihova prvotna naloga ni tvorjenje glasu):

trebušna prepona, rebra in mišice prsnega koša, pljuča, sapnik, grlo s pokrovko, stene žrelne, ustne in
nosne votline, jezik, zobje, ustnice
govorna cev = votli prostor od grla navzven
zgornja in spodnja izgovorna/artikulacijska ploskev = obod organov, ki tvorijo govorno cev delimo
na spodnji in zgornji del

- za tvorbo glasov rabimo izdišni zrak

zvenečnost (samoglasniki, Zv, zveneči nZv) – glasilki se treseta

nezvenečnost (nezveneči nZv) – glasilki sta čisto razmaknjeni, ne ustvarjata osnovnega tona
šepetalni glasovi so vsi nezveneči

posledica različne odprtostne stopnje govorne cevi (oddaljenost artikulacijskih ploskev) ločimo tri
velike skupine glasov:
- samostalniki/vokali (največja odprtostna stopnja)
- zvočniki/sonanti (srednja odprtostna stopnja) zaporniki (p, t, k, b, d, g)
- nezvočniki/nesonanti (najmanjša odprtostna stopnja) zlitniki (c, č, dž)
priporniki (f, s, š, h, z, ž)

glede na to, ali glasove lahko vlečemo (izgovarjamo poljubno dolgo) poznamo:
- netrajni glasovi (zaporniki, zlitniki)
- trajni glasovi (vsi ostali)

SAMOGLASNIKI

samoglasniški trikotnik

visoko - Sa se med seboj ločijo po tem kako je

i u oblikovana govorna cev (kakšna je njena
odzvočnost) – pri naših Sa ji obliko določa
jezik ob zaprtem vhodu v nosno votlino (vsi
spredaj a zadaj Sa ustni)
- proti srednjemu trdemu nebu sorazmerno
nizko visoko pridvignjen prednji del jezika (i);
zadnji del jezika proti mehkemu (u)
- jezik se iz položaja mirovanja malo zniža (a)

41
a je strnjen/kompakten Sa
u,i sta razpršena/difuzna Sa (i je svetel/akutski, u je temen/gravisen)

sredinski samoglasniki
- če se jezik iz položaja za i spušča v smeri k a, se oglasita ozki in široki e
- če se jezik od a dviga proti u, se oglasita široki in ozki o
- če je jezik v položaju mirovanja, slišimo polglasnik

e svetel, nerazpršen
ε svetel, nestrnjeno
o temen, nerazpršen
o temen, nestrnjen
ə ni nič od tega

osem izgovornih točk slovenskih samoglasnikov (glede na položaj glavne mase jezika)

sprednji nesprednji
srednji zadnji
visoki i u nesredinski
e o
sredinski ε ə o

nizki a nesredinski

dolgi široki ê
1. korenske besede, ki si jih moramo zapomniti (čêsen, mêhek, mêne, pêči ...)
izrazi za nižaje (cês)
2. pravila:
a) e pred j + Sa (mêja, vêja ...)
b) e pred r v neslovanskih prevzetih besedah (šofêr, fêr, atmosfêr, afêra ...)
c) števniki v rod., daj., mest., or. (pét – pêtih, pêtim ...)
č) pripone -en- -ent- + Sa (tepêna, študênta, šudènt)
d) velelnik ed., namenilnik oz. kratki nedoločnik, edninski deležnik na –l m. sp. pri gl., ki imajo v
nedoločniku obvezno naglas –íti, –atí, v sedanjiku pa pred –im, –em (žêni, žênit, žênil, sêli ...)
e) edninski velelnik glagolov na –íti, –ím (cêdi, dêli, grêni ...)
f) predzadnji zlog osnove, če ima beseda premični naglas (cêsar, prêmog, petêlin ...)
g) izpeljanske iz zgornjih primerov (izjema: plêtena stekleníca – pleténka)
h) moška edninska oblika deležnika na –l pri glagolih tipa plêsti plêtem, brêsti brêdem (plêtel, brêdel)

dolgi široki ô
1. korenske besede, ki si jih moramo zapomniti (bôlha, ôsa, dôl – dôli, gôr – gôri, dopôldne, pôl [pôl])
2. pravila:
a) o pred v + Sa (sôva, njegôva, sinôva ...)
b) edn. m. sp. – ò (im, tož) se premenjuje (ostali skl.): bôb bôba, hohòt hohôta, odhòd odhóda ...
c) pripone -ôba (grenkôba), -ôča (čistôča), -ôta (praznôta, izjeme: dobróta, siróta), - ôk(eg)a (širôka)
č) predzadnji zlog osnove v premičnem naglasnem tipu (bôžič, člôvek ...)
d) velelnik ed., namenilnik, kratki nedoločnik, edninski deležnik na –l pri m. sp. pri gl., ki imajo v
nedoločniku obvezno naglas –íti, v sedanjiku pa pred –im, –em (nôsi, nôsit, nôsil, gôni ...)
e) edninski velelnik glagolov na –íti –ím (lôvi, dôji, izjema: móži), -éti -ím (bôli, nôri ...)
f) korenski morfemi pred priponami -ən (vôzen), -nja (vôžnja)
g) izpeljanke iz zgornjih primerov

otròk – pri otrócih, z otróki

42
polglasnik ə
1. koreni, ki si jih moramo zapomniti (bezèg, cvestì, dèska, dèž, meglà, menìh, préden ...)
2. osnove brez samoglasnika pred končnico –ø (psa pes, sla sel, sna sen, šla šel, vsa ves ...)
krajšave iz samih So (SZDL [səzədələ], TOMOS [tómos] ...)
3. ob r-ju, ki ni ob Sa (črv, rdeč, trd ...)  e se zapisuje le pred končnim r (veter, kamer, izjema: žanr)
4. pred soglasniškima prioponama -c- -k- in pridevniškima -k- -n- v im. ed. (starec, dedek, težek,
miren) - !vendar ne, če je ə tudi v zlogu pred r in l, katerima sledijo te pripone (vetrc, zajtrk,
smiseln)
5. predsamoglasniški sklop Zv + nZv (ali lj, nj), če tak sklop preide v položaj na koncu besede ali pred
So iste besede (česna česen, sedmih sedem, tekma tekem, okno oken, ljubezni ljubezen,
češnja češenj)
6. sklopi Zv + nZv, kadar iz položaja pred Sa preide v položaj # ali pred So (ločimo vrivanje ə pred
edninsko končnico -ø od vrivanja v vseh drugih primerih  pred edninsko končnico –ø razpade
praktično vsak predsamoglasniški sklop Zv + Zv v zvezo Zv + ə + Zv): sejma sejem, temna temen
7. takega ə (6.) v im. ed. ni v naslednjih primerih:
a) ko gre za zvočnika lj in nj (konja konj), nekje se med njiju vriva i (okolje okolij, ostenje, ostenij ...)
b) ko je pred istomorfemskim Zv zveza ou (čolna čoln, polnega poln ...)
8. tak ə (6.) je pisno odsoten v naslednjih primerih:
a) če je pred drugim Zv zveza ər ali əl (grma grm, čmrlja čmrlj, smiselnega smiseln, črnega črn ...)
b) v mlajših prevzetih besedah, če je prvi Zv l, n, v, j, drugi Zv pa m, n, r, l ipd. (!izgovor mlajših iz
Ljubljane): filma film, sejma sejm, žanra žanr, favla favl, Murna Murn ...
c) pred rodilniško končnico –ø (in pred priponami, ki se začenjajo s So) se ə pojavlja le, če je drugi Zv
r ali zveza lj, nj (kamra kamer, zemlja, zemelj, Dravlje Dravelj)

lastnosti samoglasnikov

osnovne/segmentne prozodične/nadsegmentne
lastnosti Sa lastnosti Sa
- izhajajo iz položaja
govoril v ustni votlini trajanje jakost ton
(!zgoraj opisane lastnosti) - dolgi - krepki/naglašeni - visoki/cirkumfleksirani
- krati - šibki/nenaglašeni - nizki/akutirani

jakostno in tonsko izraznost Sa imenujemo naglas

izraznost po trajanju imenujemo kolikost (kvantiteta)

KOLIKOST
dolgi/nagl.
i, a, u, široka e in o naglašeni ozka e in o  dolga, naglašena
kratki
nenaglašeni

kratki naglašeni Sa
1. koreni, ki si jih moramo zapomniti:
a) samostalniki m. sp. (fànt, gàd, dìm, cigàn, čàs, očenàš, škràt ...)
b) samostalniki 2. ž. Skl. (kàd, nìt, mìš, rìt ...)
c) zaimki (jàz, kàj (poljub.), kàr, nìč, kàkšen (poljub.), òn ...)
č) pridevniške besede (domàč, kosmàt, pijàn, rjàv, slàb, stàr, zdràv, sìt ...)
d) edninske moške oblike deležnikov na –l glagolov na –ijem, -ejem, -ujem (bìl, umìl, počìl, zašìl ...)
enako velja za namenilnike in kratke nedoločnike
drugi glagoli (klàl), glagoli na -o/-evati (kupovàl, kraljevàl), vsi glagoli na -o/-etati (ropotàl ...),
glagoli na –áti –ám (končàl)

43
e) predikativi (pràv ...),
prislovi (dokàj, kdàj (poljub.), mànj, nalàšč, naskrivàj, nikdàr, tačàs, tàm ...),
členki (pràv, sàj, mendà, mordà ...)
velelniki (dàj ...)

2. morfemi, ki si jih moramo zapomniti

a) za samost. m. sp.
-ìč (fantìč, mladìč, vodìč ...)
-è (Francè, Petrè, fantè, drobnè ...)
-àn (župàn ...)
-ènt (študènt, zakramènt ...)
-òt (živòt, čofòt ...)
-(l)jàn (državljàn, dvorjàn ...)
-ànt (zaničljivo): zabušànt ...
b) za samost. sr. sp.
-è (slabš.): fantè, ženščè ... izjema: deklè
-šè (slabš.): kravšè
-lè (slabš.): bablè
-ovnò: godovnò
c) za pridevniške besede
-èn (pečèn, tepèn ...)
-àt (bahàt, možàt, dolgopecljàt ...)
-nàt (mesnàt, dežnàt ...)
-àv (črnàv, bahàv ...)
-ljàv (hrustljàv ...)
-ljìv (nevoščljìv, izgovorljìv ...)
č) za opisni deležnik m. sp. ed.
- glagoli na –ováti –újem (kupoval, kupčeval ...)
- glagoli na –áti –ám (končàl ...)
- glagoli na –áti –em (ropotàl ...)  !-áti -jem (dajál, majál, sijál ...)
d) namenilnik glagolov v deležniku na –l (ropotàt ...)
e) kratki nedoločnik glagolov, ki so naglašeni na Sa pred –t (ne i, u): gospodovàt, sedèt ...
f) edninske oblike sedanjika in velelnika glagolov s korenom brez Sa (začnèm začnì, strèm strì ...)
g) velelniške oblike na –aj (glagoli na –áti –ám): končàj, trepetàj, majàj ...

3. predponski obrazilni kratki morfemi, kadar zaznamujejo posebni naglas sestavljenk

ràz- (ràzkrálj ...)
pò- (pònaročíti ...)
pòd- (pòdpredsédnik ...)
prè- (prèživáhno ...)
prèd- (prèdnaročíti ...)
nè- (nèneúmen ...)
nàd- (nàdnaráven ...)
à- (àmorálen ...)
! nezadnji zlogi (kàkšen, kàkor, kàdar ...)

4. izpeljanke in zloženke v im./tož. ed.

a) samostalniške izpeljanke (iz dovršnih glagolov): odpàd, precèp, pohòd ...
b) samostalniške zloženke (grenkoslàd, smerokàz, vodopàd, očenàš, močeràd ...)
c) pridevniške zloženke (beloglàv, dolgobràd ...)
č) pridevniške izpeljanke iz predložne zveze (brezglàv, brezbràd ... !tudi –á)

5. poudarjene naslonke (Le kar pójdi, le kàr!; Si sè zabával? ...)

6. prislovne izpeljanke (prvi del): tjàkaj, sèmle ... (!tù – túkaj)
7. medmeti (àh, òh, èh, hòpla, dète ...) 8. vsi polglasniki (sèn, tèmen ...)

44
 NAGLAŠEVANJE

jakostno naglaševanje – Sa so izgovorjeni z večjo močjo

tonemsko naglaševanje – Sa so izgovorjeni v enakem glasovnem okolju enkrat višje (cirkumflektirani)
enkrat nižje (akutirani)
naglas
- posamezne zloge povezuje v besedo
- če je zlog en sam, loči posamezne vrste besed (pòd, pod)
- nakazuje lahko tudi sprotno besedno zvezo od stalne zveze (dóber dán, dober dán)
- kadar je v besedi zlogov več, je razločevalno tudi samo mesto naglasa (leží, lêži)
- pri tonemskem govoru je vloga cirkumfleksa in akuta zlasti oblikorazločevalna, lahko tudi pomensko
- tudi večnaglasnost je pomensko razločevalna (nèúmen, neúmen)

prednaglasni/pretonični zlog je zlog pred naglasom

ponaglasni/posttonični zlog je zlog za naglasom
mednaglasni/intertonični zlog je zlog med naglasoma (večnaglasnice)

V skj naglasno mesto ni vezano na točno določen zlog, določeno je za vsako besedo posebej, zato se
ga naučimo hkrati z besedo.

NENAGLAŠENE BESEDE

= breznaglasnice, naslonke/klitike (ker se v govorni verigi naslanjajo na naglašene besede)

enklitike – naslonke, ki se naslanjajo na naglašene besede pred seboj

(naslonke med dvema naglašenima besedama in brez premora na eni izmed obeh strani imamo za
enklitike (bíl sem pri Janezu), izjema: predlogi, vezniki, členki – so proklitike)
proklitike – naslonke, ki se naslanjajo na naglašene besede za seboj

predslonke/proklitike
a) predlogi (zlasti pravi): brez, čez, do, izpod, zaradi, zavoljo ...
b) vezniki (in, pa, ter, a, pa, kadar, ampak, temveč, vendar, zakaj, čeprav, ampak túdi ...)
oziralni ki
prislovni ipd. vezniki so tudi naglašeni (kàdar, àmpak, tèmveč, vèndar, zakáj, čepràv ...)
c) nikalnica ne
pastavčni ne je naglašen (nè, nísem bil)
č) druge besede, zlasti členki (še tí, tudi òn, naj grè, da mi zgíneš ...)
člen: ta mláda
nekateri pridevniki v stalnih besednih zvezah (dobro jútro, dober dán, lahko nóč, sveti Júrij ...)

predslonke/proklitike ali zaslonke/enklitike

a) oblike glagola biti kot pomožnika, za pomen obstajanja, dogajanja, nahajanja
(sem si je, sva sta sta, smo ste so; bi; bom boš bo, bova bosta bosta, bomo boste bodo)
b) oblike osebnega zaimka za rod., daj., tož.
(me mi me, te ti te, ga mu ga, je ji jo; naju nama naju, vaju vama vaju, jih jima jih, nas nam nas,
vas vam vas, jih jim jih)
c) osebni povratni zaimek (se si se)
č) morfem se pri glagolih s stalnim se in za izražanje trpnosti, brezosebnosti, procesualnosti
(smejati se, otava se kosi jeseni, tako se ne govori, steklenica se je razbila ...)
d) prosti morfemi ga, jo, jih (lomíti jo ...)

- nenaglasne so navezne oblike os. zaimka ob enozložnih predlogih, ki zahtevajo tož. (náme, nánjo ...)

45
 VEČNAGLASNICE

Po več naglasov imajo naslednje skupine besed:

- prave sestavljenke (nàdkúhar)
- zloženke (živínozdravník)
- sklopi (bógvé)
- njihove izpeljanke

- le tiste sestavljanke in sklopi, pri katerih se pomena obeh sestavin dobro zavedamo
(nàdkúhar = víšji kúhar)
- zloženke večnaglasnice:
priredne zloženke (slovénsko-italijánski)
podredne zloženke  samomedponske:
iz dveh prvotnih samostalnikov (živínozdravník = zdravnik za živino)
iz dveh pridevnikov (sívozelèn)
iz prvotne zveze glavni (nedoločni) števnik + samostalnik (dvódnéven = obsegajoč dva dneva)

- en naglas imajo pridevniške zloženke tipa belolàs (tak belih las), gologlàv (tak gole glave) ...

Samoglasniški sestavi glede na jakost in trajanje

NAGLAŠENI NENAGLAŠENI
dolgi kratki
mísel lúč sìt krùh življênje učênec
pésem móst pəs pésək
mêtla ôče promèt mòšt ôče koló
máma bràt máma

Ločevalna znamenja za mesto naglasa, kolikost in kakovost

jakostno naglaševanje tonemsko naglaševanje

1. ostrivec zaznamuje mesto naglasa 1. akut zaznamuje mesto naglasa

po trajanju dolžino po trajanju dolžino
ozka e in o nizki ton
(nasl. nenagl. zlog je visok)
2. krativec zaznamuje mesto naglasa
po trajanju kračino 2. cirkumfleks zaznamuje mesto naglasa
široka e in o po trajanju dolžino
visoki ton
3. strešica zaznamuje mesto naglasa (nasl. nenagl. zlog je nizek)
po trajanju dolžino
široka e in o 3. brevis zaznamuje mesto naglasa
po trajanju kračino
nizki ton
(nasl. nenagl. zlog je visok)

4. dvojni brevis zaznamuje mesto naglasa

po trajanju kračino
visoki ton
(nasl. nenagl. zlog je nizek)

46
 ZVOČNIKI

ustni
po mestu nosni drsni jezični
ožine nepretrgani pretrgani
ustnični m v
zobnovenčni n l r
nebni j

VARIANTE ZVOČNIKOV

fonem /v/

v – samo pred samoglasnikom iste besede

vino [víno], vrt [vərt], vas [vas]

u – za samoglasnikom
 na koncu besede: siv [síu], bral [bráu]
 pred soglasnikom: sivka [síuka], bralka [bráuka]

– zloženke: na koncu prve sestavine, če se njena druga sestavina začne s samoglasnikom

polizdelek [pôuizdélek]

– besedna zveza: prva beseda se končuje na samoglasnik in druga se začenja

 z zvočnikom v (pred soglasnikom): bi vsak [bi usák], bi vzela [bi uzéla]
 pisanim predponskim u- (pred soglasnikom): bi ubila [bi ubíla]

w – pred zvenečim (Zv, nZv) soglasnikom

vzeti [wzéti], v deblu [w dêblu]

– na koncu za zvočnikom
barv [bárw] !

 – pred nezvenečim soglasnikom

vsak [ sak], predvsem [pret sèm], v tebi [ têbi]

predlog v  [u] ali [w] - odvisno od hitrosti govora: v igri [u/w ígri]
je v igri [je u igri]

varianti w in se premenjujeta z u!

fonem /l/

l' – pred j
 na koncu besede: polj [pól']
 pred soglasnikom: poljski [pól'ski]

u – m. sp. ed. deležnik na –l: bral [bráu]

pridevnik/samostalnik na -ə + l: usahel [usáhəu], kotel [kôtəu]

! trl [tərw], drv [dərw]

– v zvezi ou med soglasnikoma iste besede: čoln [čôun], volna [vôuna], molčati [moučáti]

47
 – izglagolske izpeljanke s priponami , ko se nanašajo na živega vršilca dejanja
-lc- bralca [bráuca]
-lk- bralka [bráuka]
-lsk- bralski [bráuski]
-lstv- bralstvo [bráustvo]

– im. ed. samostalnikov in pridevnikov: stol [stòu], bel [béu]

vsi pridevniki in samostalniki z neobstojnim ə: mrzel [mərzəu], kotel [kôtəu]

– v drugih posameznih besedah: pol [pôu], žal [žàu] ...

fonem /m/

– pred f in v: simfonija [si foníja], sem videl [se vídel]

fonem /n/

ŋ – pred k, g, h: Anka [áŋka], angel [áŋgel], Anhovo [áŋhovo]

n' – pred j
 na koncu besede: konj [kôn']
 pred soglasnikom: konjski [kôn'ski]

– pred f, v: konfin [ko fin], konvoj [ko vój]

NEZVOČNIKI

po mestu tvorbe ustnični zobni zadlesnični mehkonebni

po načinu tvorbe nzv zv nzv zv nzv zv nzv zv
zaporniki p b t d k g
priporniki f s z š ž h
zlitniki c č dž
sičniki šumevci

zaporniki: p-b t-d k-g netrajniki

priporniki: s-z š-ž f h trajniki
zlitniki: c č-dž netrajniki

nezveneči: p f t c s č š k h
zveneči: b [v] d [dz] z dž ž g [γ]

v govoru:
- pred nezvenečim nezvočnikom stoji le nezveneči nezvočnik PREMENE!
- pred zvenečim nezvočnikom stoji le zveneči nezvočnik

Kocbek [kódzbek]
strah delavca [stráγ délauca]
Afganistan [avgánistan]

48
 SINTAGMATIKA FONEMOV

Sintagmatika fonemov obravnava pojave, ki se pri enih glasovih pojavljajo zaradi soseščine drugih
glasov:

1. premene po zvenečnosti

2. kadar v govorni verigi prideta dva enaka trajna soglasnika, se zlijeta v enega daljšega:
sam misli [samísli], on noče [onóče], siv vsakdan [sivsakdan], brez skrbi [breskrbi]

3. namesto sičnika (c, z, s) se pred šumevcem (č, ž, š, dž) navadno izgovarja šumevec:
sčasoma [ščasoma], iz šole [is šole], iz žepa [iž žepa] ...

ZLOG

So se zbirajo okrog Sa po vzorcu: nZv + Zv + Sa + Zv + nZv, in skupaj z njimi tvorijo zloge

- nZv in Zv je v istem zlogu na isti strani lahko po več

- Zv se ne morejo vrivati med nZv in obratno (izjema: w, )
- možni so zlogi brez So, Sa

49
 ČLANKI
Interesne govorice (Velemir Gjurin)

Trubeckojeva teorija (Martina Križaj Ortar)

Revijalni tip poljudnoznanstvenega besedila

(Erika Kržišnik)

50
 SOGLASNIŠKA NASPROTJA V SKJ V SKLADU S TRUBECKOJEVO TEORIJO
Martina Križaj Ortar

Po Trubeckojevi teoriji so glasovna nasprotja in fonemski sistem tesno povezani: ko določamo

glasovna nasprotja, iščemo skupne in razločevalne lastnosti parnih fonemov (zato je treba foneme prej
natančno opisati); ko pa so glasovna nasprotja uvrščena v posamezne skupine, lahko na osnovi
pogostostni posameznih tipov sklepamo o povezanosti fonemskega sistema, na osnovi sorazmernih
nasprotij pa celo izdelamo nov fonemski sistem. Na ta način so prvič obravnavana tudi soglasniška
nasprotja v skj.

Poznamo dve vrsti nasprotij/opozicij:

1. pomenskorazločevalna nasprotja (tista, ki vplivajo na razločevanje pomena dveh besed)
ráma-váma
2. pomenskonerazločevalna nasprotja (tista, ki nimajo pomenskorazločevalne vloge) ráma-ráma

Vsako pomenskorazločevalno nasprotje je obravnaval glede na:

1. ODNOS DANEGA NASPROTJA DO CELOTNEGA SISTEMA NASPROTIJ

- ali je v jeziku poleg danega nasprotja še kakšno nasprotje z istimi lastnostmi (zato moramo dano
nasprotje najprej opisati = poiskati skupne lastnosti obeh členov nasprotja (=osnova za primerjavo) in
razločevalne lastnosti teh členov)

Po tem merilu so nasprotja lahko:

 Glede na skupne lastnosti obeh členov nasprotja:

a) dvostranska/bilateralna – če je to v jeziku edino nasprotje z isto osnovo za primerjavo
m-n edina N v skj; p-b edina nZv, nT, UV; t-c edina nZv, nT, nz, ZV
b) večstranska/multilateralna – če je v jeziku še kakšno nasprotje z isto osnovo za primerjavo
m-l sta Zv kot m-r

 Glede na razločevalne lastnosti obeh členov nasprotja:

a) sorazmerna/proporcionalna – kadar ima določene razločevalne lastnosti več nasprotij
p-b = t-d = k-g = č-dž ...
b) osamljena/izolirana – kadar ima določene razločevalne lastnosti le eno nasprotje
m-n edina Zv z nasprotjem UU-ZV; l-r edina fonema z nasprotjem nP-P

Če združimo osnovo za primerjavo in razločevalne lastnosti dobimo:

nasprotje

dvostransko večstransko

sorazmerno osamljeno sorazmerno osamljeno

p-b t-c p-t f-p

2. ODNOS MED ČLANOMA NASPROTJA

- ali sta člana nasprotja med seboj enakopravna ali ne

Po tem merilu so nasprotja lahko:

a) odvzemalna/privativna – če ima en član določeno lastnost, dugi pa ne (tisti član, ki ima lastnost je
zaznamovan/markiran, drugi pa nezaznamovan)
d-t (z-nz), h-k (T-nT), r-l (P-nP)

51
b) stopenjska/gradualna – če imata člana nasprotja različno stopnjo določene lastnosti:
- krajni/zunanji član – ima krajno (večjo/manjšo od neke tretje) stopnjo lastnosti
- vmesni/srednji član
- nasprotje je stopenjsko le takrat, kadar obstaja v jeziku še tretji fonem z isto stopnjo dane lastnosti
(imamo 3 različne stopnje iste lastnosti, če sta samo 2 stopnji je odvzemalno nasprotje)
soglasniški v slovenščini le: t-c, c-s; samoglasniški: i-e, e-ε ...

c) enakopolna/ekvipolentna – če sta člana nasprotja med seboj logično enakopravna (če se ne

razlikujeta v prisotnosti/odsotnosti ali večji/manjši stopnji dane lastnosti)
s-š oba nzv, z isto stopnjo odprtosti, razlikujeta se le v mestu tvorbe ZV-DJ

nasprotje

enakopolno neenakopolno  enakopravnost članov nasprotja

s-š
odvzemalno stopenjsko  prisotnost ali razl. stopnja last.
d-t t-c

3. STOPNJA RAZLOČEVALNE MOČI (LASTNOSTI)

Po tem merilu so nasprotja lahko:

a) stalna/konstantna – člani nasprotja ohranjajo svoje razločevalne lastnosti v vseh položajih

p-t pred Sa, Zv, nZv, nz, #: péta-téta, právi-trávi, tépka-Métka, póp-pót

b) odpravljiva/nevtralizacijska – člani nasprotja v enih položajih ohranjajo svoje razločevalne

lastnosti, v drugih pa ne
t-d pred Sa, Zv; nZv z, nZv nz, #: tíka-díka, tvój-dvój proti svátba-ovádba, pétka-dédka, pót-pód
- ta nasprotja so lahko le dvostranska

Če združimo vsa tri Trubeckojeva merila za določanje nasprotij, dobimo 18 tipov glasovnih
nasprotij. Vsako nasprotje lahko uvrstimo le v enega od teh tipov.

nasprotje

dvostransko večstransko

sorazmerno osamljeno sorazmerno osamljeno

enakopolno odvzemalno stopenjsko e. o. s. enak. odv. stop. enak. odv. stop.

stalno odpravljivo s. o. s. o. s. o. s. o. s. o. s t a l n o

52
 SOGLASNIŠKA NASPROTJA V SKJ

1. Soglasnike delimo po stopnji odprtosti govorne cevi na Zv in nZv.

zvočniški sistem
Zv
nN
N D J
P nP
UU m
ZU v
ZV n r l
TNJ j

nezvočniški sistem
nZv
T nT
Z nz
ZV nZV
DJ nDJ
MNJ nMJ
Zl nZl
z ž s š h f d dž g b c t č k p

2. Na osnovi zgornje razdelitve opišemo vsak posamezen So:

m = Zv, N, UU z = nZv, T, z, ZV c = nZv, nT, nz, ZV, Zl d = nZv, nT, z, ZV

n = Zv, N, ZV ž = nZv, T, z, DJ t = nZv, nT, nz, ZV, nZl dž = nZv, nT, z, DJ
v = Zv, nN, ZU s = nZv, T, nz, ZV č = nZv, nT, nz, DJ g = nZv, nT, z, MNJ
r = Zv, nN, ZJ, P š = nZv, T, nz, DJ k = nZv, nT, nz, MNJ b = nZv, nT, z, UU
l = Zv, nN, ZJ, nP h = nZv, T, nz, MNJ p = nZv, nT, nz, UU
j = Zv, nN, TNJ f = nZv, T, nz, ZU

3. Slovenski knjižni jezik: 6 Zv, 15 nZv  število nasprotij:  15 Zv, 105 nZv nasprotij
(nismo razdelili nasprotij Zv-nZv)

4. Nasprotja opišemo in jih razvrstimo v sistem

opisati nasprotje = vsakemu nasprotju določimo skupne in razločevalne lastnosti

5. Po opisu določimo tipe nasprotij:

a) iščemo, ali so določene skupne lastnosti tudi pri drugih nasprotjih
b) ugotovimo, ali so dane razločevalne lastnosti značilne le za eno nasprotje
c) določimo, v čem se člena nasprotja razlikujeta med seboj
č) ugotovimo, ali fonema ohranjata svoje razločevalne lastnosti v vseh položajih

Ko določamo tipe nasprotij izbiramo med 18 tipi po Trubeckoju:

Skj: Zv nasprotja – 4 tipi največ: večstransko osamljeno enakopolno stalno
nZv nasprotja – 7 tipov največ: večstransko osamljeno enakopolno stalno in
večstransko sorazmerno enakopolno stalno

53
Trubeckojeve teze glede razžirjenosti posameznih tipov nasprotij:
a) dvostranska nsprotja manj pogosta kot večstranska 
b) dvostranska nsprotja predvsem sorazmerna  Zv (0:20), nZv (10:2)
c) večstranska predvsem osamljena 
č) enakopolna > odvzemalna > stopenjska nasprotja 
d) več je stalnih kot odpravljivih 
e) čim več je v jeziku dvostranskih sorazmernih odvzemalnih odpravljalnih nasprotij, tem večja je
povezanost/kohezija fonemskega sistema, in obratno, čim več je večsranskih osamljenih enakopolnih
nasprotij, tem manjša je povezanost fonemov šibka povezanost

6. Dvostranska sorazmerna odvzemalna nasprotja je Trubeckoj ločeval od ostalih z izrazom

korelacija. Poznamo več vrst korelacij: korelacijo zvenečnosti p-b=t-d, trajnosti t-t'=d-d',
pridiha t-th=p-ph.

Slovenski Zv ne tvorijo teh nasprotij, zato pri njih ne moremo govoriti o korelaciji; pri nZv nasprotjih
pa imamo dve vrsti korelacij: korelacijo zvenečnosti p-b = t-d = k-g = č-dž = s-z = š-ž
korelacijo trajnosti č-š = k-h = d-z = dž-ž

Kadar se isti fonem udeležuje dveh (ali več) različnih korelacij, tvori z drugim članom korelacijskega
para korelacijski snop. Ker se pri nas udeležuje dveh korelacij vedno le en sam član, imamo tričlanske
korelacijske snope:

k č š d ž dž z

g h dž š ž č t z š dž č ž s d

 k se udeležuje korelacije zvenečnosti in trajnosti

- korelacijski snop je tesneje povezan, če so člani med seboj odpravljivi/nevtralizirani – v skj jih ni

sorazmerna nasprotja

= tista, ki kažejo na enake odnose med njihovimi člani (Trubeckoj jih je združil v sorazmerja in izdelal
fonemski sistem za nemščino na tej osnovi) – ali je slo. nZv sistem urejen na osnovi sorazmernih
nasprotij?

nZv sistem:
ž z 1. nZv v navpičnih vrstah tvorijo med seboj dvostranska sorazmerna
h š s f nasprotja
p t k č c 2. vodoravne vrste združujejo nZv v večstranska sorazmerna nasprotja
b d g dž (ne ž-z, s-f)

f – edini nZv, ki ne tvori nobenega sorazmernega nasprotja (povsem na robu

fonetičnega sistema)

povezanost našega nZv sistema je šibka (glej nazaj) – tesno: nT, DJ, ZV T

TRUBECKOJEVA TEORIJA NASPROTIJ

Sistem nasprotij in fonemski sistem sta tesno povezana in odvisna drug od drugega  zato pri
obravnavi So nasprotij ne gre le za iskanje nasprotij, temveč predvsem za pojasnjevanje odnosov med
njimi in znotraj njih ter za povezovanje teh odnosov z odnosi v soglasniškem sistemu.

54
 INTERESNE GOVORICE SLENG, ŽARGON, ARGO
(Velemir Gjurin)

sleng, žargon, argo - 3 različne interesne govorice

- 3 različne kategorije nekonvencionalnega jezika (=interesne/specialne govorice)

sleng = neformalna varianta občevalnega jezika, ki jo označuje poseben slovar, sestoječ iz novih
izrazov ali pa iz starih izrazov z novim ali drugače zaobrnjenim pomenom
- ekspresivnost, afektacija
- hotenje, povedati kaj na nov, ne nujno dober, a presenetljiv način
- obstoj omogoča predvsem človekova nagnjenost k posnemanju ali pripadanju skupini

žargon = poseben strokoven slovar, ki ga uporablja kaka skupina, združena v skupnem poklicu,
konjičku, delu, udejstvovanju ...
žargonizmi - so neuradni strokovni termini
- so neposvečenim nerazumljivi, čeprav ne nastajajo s kriptološkim namenom (vzrok
nerazumnosti: nepoznavanje poimenovanega)
Žargon je poljudno vsaka govorica stroke, ki je povprečnemu jezikovnemu uporabniku težko umljiva.

argo
sociolingvistični kriterij: govorica kriminalcev, potepuhov, beračev, prostitutk in sploh t. i. podzemlja
oz. družbenega dna; funkcionalni kriterij: neuraden tajni jezik (podzemlja)

razmerje med interesnimi govoricami in socialnimi zvrstmi jezika

- fonemski, morfemski, skladenjski sestav ostajajo isti
- resnična razlika je samo v besedju s frazeologijo vred (slengovska beseda v drugih jezikovnih
zvrsteh
sploh ne nastopa ali pa ima drugačen pomen; lahko pa je v slengu hiperefektivna)

Slengizmi se delajo na normalne besedotvorne načine – najvažnejši:

a) izpeljava (Močvirnik = Ljubljančan)
b) zlaganje (jugošvaba = Jugoslovan, ki dela v Nemčiji)
c) sestavljanje (ultracepec = velik bedak)
č) sklapljanje (filofaks = filozofska fakulteta)
d) onomatopeja (školjc = fotoaparat ali posnetek)
e) krnitev (homo = homoseksualec)
f) konverzija (teksas = kraj, kjer se radi pretepajo)
g) sposojanje iz:
- narečij (bergeše = preširoke hlače)
- žargonov (katrca = avto)
- pogovornega jezika (smotka = cigareta)
- tujih jezikov (ziher = gotovo)
h) razširitev pomena po analogiji (zažigati = vzbujati občudovanje)
i) arbitrarno spajanje pomenov (zúmba = črnec)
j) drugi načini:
- reduplikacija (péngi-péngi = denar)
- besedne igre (milo za žajfo = milo za drago)
- šaljive napačne izgovorjave (končaji: sneguje = sneži)

Sleng ima tudi svoje frazeologeme (biti fin, kot bi bil iz Finske) – lahko nastopajo samo v slengu ali
pa imajo v slengu prenesen pomen.

Med slengom, pogovornim jezikom, zbornim jezikom in narečjem obstaja trajna izmenjava besedišča
v obeh smereh.

55
O življenjski dobi slengizma in eventualnem prodoru v zborni jezik pomembno odloča stopnja, do
katere kak tak neologizem ustreza resnični potrebi:
- s tem, da nudi poimenovanje (največkrat metaforično ali hudomušno) za kaj, kar je novo večini ljudi
(seks bomba)
- s tem, da bolj jedrnato in slikovito označi kaj, kar je sicer že znano pod bolj vsakdanjim in nerodnim
imenom (limonada = omledna zgodba)
- takrat, kadar ustreznega izraza sicer sploh ni (maček – po pitju)

tako nekateri slengizmi prežive leta in stoletja, pri tem pa niti ne opuhnejo niti se ne dvignejo v zborni
jezik, ali pa dosežejo status normativnosti – teh se ponavadi še dolgo drži čustvena obarvanost

Na sleng in žargon imajo velik vpliv barbarizmi (=nižja občevalna leksika) – za izobraženca huda
izrazna neskrbnost, v določeni družbeni plasti pa je nevtralna (glih, pucai, špegu ...).
Slengizmi, po izvoru barbarizmi, imajo prenesen pomen (prešaltati = menjati temo).

Žargonski leksiki iščemo paralele v pogovorni leksiki (kubik = 1 cm3 krvi)

- skupna težnja po enobesednem poimenovanju (to naredimo z izpustom jedra ali z nadomestitvijo ene
besede v besedni zvezi z morfemom) – s tem se izgublja povednost in natančnost (zato jih zborna
terminologija odklanja; sami sebi pa so zadostni, ker uporabniki točno vedo za kaj gre)
- nekateri žargonizmi so čustveno obarvani (špagetivestern = italijanski vestern brez umetniške
vrednosti)

Nekateri žargonizmi in slengizmi so si podobni – meja ni vedno jasna.

Vrstna delitev žargonov (glede na področja na katerih se rabi): žargon špornikov, športnih ribičev,
poklicnih ribičev, otrok ...

Vrste slengov:

1. družinski sleng (družinsko-rodbinski krog)

2. otroški sleng – sporen – otroško jezikovno ustvarjanje ne raste iz slengovskih nagibov; nekaj
poberejo od starejših vrstnikov; skaološki izrazi in čudna pretiravanja, brezmiselne zmerljivke (Jani-
bani), zafrkljivke, pri zmerljivkah prevlada rima nad pomenom

3. mladostniški sleng: najstniški, študentski, dijaški sleng, sleng pouličnih band (podvrste) ...
- močna raba vulgarizmov, obscenega besedja, barbarizmov in vrednostna ekstremizacija
- nekatere tabuirane besede so postale navadni medmeti (pzda, kurac)
- iz vulgarizmov tvorjene nove besede (spizditi = ukrasti, uiti)
- jezik je povezovalna sila med najstniki (pripadnost skupini)
- odrasel uoprabnik teži k nevtrslnemu ali individualno zaznamovanemu govorjenju

4. splošni sleng
= tisti, ki ga pozna večina uporabnikov jezika (ni nujno, da ga uporablja)
- so jasnopredstavni (moram tankat, daj v četrto)
- utrjeni slengizmi so nepogrešljivi del pogovornega ezika (randi)
- v zborni jezik sprejeti slengizmi so standardizirani (limonada)

5. v publicistiki – publicistične metafore navadno postanejo modne in hitro preidejo med klišeje

6. v zabavnorevialnem, bulvarnem tisku = mešanica prvin živega slenga, nižjega občevalnega

jezika, narečnih in nenavadnih besed in predvsem lastnih novotvorb
 njegove slengovske poteze so: aktualizacija, raba modnih in nenavadnih besed, duhovičenje, ironija,
spolzko namigovanje, vulgarizacija, za lase privlečene komparacije

56
Vpliv tujih jezikov na slovenske interesne govorice (zlasti sleng):
- nekatere so postale že mednarodne kulturne besede (okej) – sem spadajo tudi izrazi, ki jih je prinesla
vojna (=1. in 2. svetovna vojna)
- mnogo tovrstnih izrazov je slovenščina skoraj neposredno sprejela v zborno zvrst jezika
1. ker so bili že v prejšnjih jezikih zborni
2. ker so prišli v veliki meri prek časopisja (bikini)

- na sleng najbolj vplivajo jeziki, ki so slovenščini sosedje, in angleščina kot svetovni in najbolj
popularni jezik:
srbohrvaščina – najmočnejši vpliv (čôrav, blêsav, zêzati)
nemščina – včasih imela večji vpliv
italijanščina (čao, bjônda)
madžarščina (V)
furlanščina (SZ)
angleščina – niti nima prevelikega vpliva (bejbi)

- večji vpliv ima angleščina na pop žargon

- izredno močno je anglizirana govorica narkomanov – argojski tip

57
 REVIJALNI TIP POLJUDNOZNANSTVENEGA BESEDILA
(Erika Kržišnik)

gradivo: Proteus (poljudnoznanstveni članki)

strokovni jeziki: praktičnostrokovni jezik

znanstveni jezik
poljudnoznanstveni/navadni strokovni jezik

zunanja organizacija znanstvenih besedil:

- sinopsis (na začetku) ponavadi še v enem
- povzetek (na koncu) svetovnem jeziku
- natančno in dokumentirano citiranje uporabljenih virov in literature ali dela besedila iz njih

poljudnoznanstvena besedila (Proteus):
- sinopsis (na začetku) – vedno v slovenščini
- povzetkov ni
- strokovna literatura navedena le v 1/3 člankov – ponavadi je to kar že vključeno v besedilo in ločeno
z oklepaji

- značilna so slikovna ponazorila (diagrami, grafi, risbe, tabele, fotografije ...)

NOTRANJA ORGANIZACIJA IN VSEBINA

1. naslovnik (znanstveno besedilo: strokovnjak/znanstvenik,

poljudnoznanstveno besedilo: nestrokovnjak/ljubitelj)

2. razmerje pisca do bralca

- tvorec pzb. upoveduje predmetnost s hotenjem ne le biti od bralca čimbolje razumljiv, temveč bralca
tudi pridobiti
- v bralcih hoče vzbuditi zanimanje za obravnavano predmetnost, hoče popularizirati dognanja, ki jih
sporoča, in v skladu z njimi vzgajati bralca – zato mora besedilo ustrezno oblikovati, s sprejemanjem
za znanstveni jezik netipičnih prvin iz drugih funkcijskih zvrsti (praktičnosporazumevalne – prvine
neposrednega stika, publicistične – aktualnost, prepričevalnost, umetnostne – čustvenost)
- razmerje pisca do bralca deli pb. na dva tipa:
ravijalni (časopisni) tip
učbeniški tip – predvsem sredstva, ki omogočajo večjo razumljivost besedila
(domača terminologija, manj ekspresije in prepričevanja)

razmerje pisec – besedilo – bralec

a) pisec:besedilo
avtor je posredovalec, poročevalec, prevajalec že narejenega besedila, ki je prvotno znanstveno ali
strokovno  prevaja:
1. že poročana dognanja tujih in domačih znanstvenikov – to so povzemalna besedila (historični ali
razvojni pregled teorij/spoznanj, vedno poezano z njihovimi avtorji in opisovalna besedila
(opisovanje spoznanj z vsem potrebnim védenjskim kontekstom – z avtorsko oznako ali brez nje)
2. svoja lastna spoznanja/odkritja – poimenujmo jih izvirna besedila

Prilagajanje znanstvenega besedila za poljudno rabo poteka po dveh poteh:

1. izbiranje/selekcija glede na bralčevo védenje in zanimanje (nekateri deli)
2. širjenje razlagalnega dela glede na možnost/stopnjo bralčevega sprejemanja (za lažje razumevanje)

58
- avtorstvo v teh besedilih po pomembnosti ni na prvem mestu, ker je včasih težko določiti, katera
dognanja so njegova in katera ne
- pokazatelj izvirnosti je lahko pripovedna oseba:
1. os. ed. (pisec besedila je avtor v besedilu navajanih trditev, spoznanj)
1. os. mn. kot pluralis maiestatis (stilno zaznamovana varianta, ki izraža isto kot 1. os. ed.)
1. os. mn. kot skupina (pisec besedila je soudeleženec predstavljenih spoznanj)
ali podčrtna opomba

b) pisec:bralec
1. pristop k obravnavani temi
a) razumljivost (obravnavani odsek predmetnosi je vstavljen v širše védenjsko sobesedilo, ki bolj ali
manj na kratko povzema doslej znano in omogoča bralcu razumevanje novega)
- to sobesedilo je lahko: historično-razvojno sobesedilo
snovno sobesedilo
b) privlačnost, aktualnost (tema je izbrana glede na aktualnost ali privlačnost)

2. členitev besedila
formalna členitev: naslov, sinopsis, jedrni del
neformalna členitev: členitev jedrnega dela na posamezne dele

naslovi:
- največkrat samostalniška besedna zveza
- večinoma so usmerjevalni (vsebino poimenjujejo in določneje opišejo – čimbolj vabljivo)

sinopsisi so treh vrst:

a) povzemalni sinopsis (kratek prikaz obravnavane snovi; je enak sinopsisu v znanstvenih besedilih)
b) aktualizacijski sinopsis (vključuje obravnavano snov v bralčevo izkušnjo)
c) popularizatorski sinopsis (pisec skuša čimbolj zainteresirati bralca za predmet obravnave)

členitev jedrnega dela:

- členitev s podnaslovi (tipično za znanstvena besedila) so le izjema
- besedila so členjena s t. i. vodili:
1. del besedila, ki napoveduje, o čem bo v nadaljevanju tekel govor
2. didaktičnoretorična vprašanja, ki so ostanek dvogovornega vzorca učitelj – učenec
3. anekdotični vrinki so neke vrste razbremenjevalni prehodi (olajšajo branje, privlačnost)
a) razlagalni (redki)
b) ilustrativni (ustrezni strokovni primer + bolj oprijemljiv primer)
c) podkrepilni (redki)
č) avtorski (redki)

konec:
- v pzb. ni nujnost ali običaj
- treba je omeniti 'konec z duhovito domislico'  predmet, o katerem je govor, na kratko ovrednoti ali
ga nakaže v luči širšega problema, povezanega z obravnavanim pojavom (značilno za publicistična
besedila)

3. vključevanje bralca
- didaktičnoretorična vprašanja
- nagovor (redko)
- raba 1. os. mn. namesto 2. os. mn. (distanca se na videz ukinja)

ZAKLJUČEK

59
Nezaznamovani načini: aktualizacijski in popularizatorski sinopsis, (pogojno) členjenje s podnaslovi,
konec z duhovito zamislico, ilustrativni anekdotični vrinki.
Prednost publicističnih prvin pred praktičnosporazumevalnimi in umetnostnimi.

ODGOVORI
NA VPRAŠANJA

PROF.
ADE VIDOVIČ MUHE

Legenda:

60
  Slovenska slovnica
Članki
 Zapiski s predavanj

1. Razmerje med pojmoma morfologija – oblikoslovje

oblikoslovje morfologija
= veda o obliki = veda o morfemih
(veda o morfemih, ki so morf - (morfem)
nosilci oblik besede) - logija (veda)

Oblikoslovje je ožji pojem in je le del morfologije.

lip – a  končniški morfem (= oblikoslovni morfem)


korenski morfem

 Slovnica ne obravnava delitve med morfologijo in oblikoslovjem (za oboje obstaja le en izraz –
oblikoslovje).

2. Na konkretnem primeru predstavi razmerje med glasom (črko) in morfemom

{M} - morfem = najmanjša pomenonosna enota jezika mam - a

(temeljna vsebinska prvina jezika)

/F/ - fonem = najmanjša pomenskorazločevalna enota jezika m am - a (Mima)

{a} in /a/ nimata nobene zveze, razen to, da sta homonima

3. Vloga morfemov v stilistiki

Stilistika jezika (jezikovno-besedna stilistika) se začenja v veliki meri že na morfemski ravni. Stilistika
pomeni možnost izbire (= za isto predmetnost imam najmanj dve izrazni možnosti), zato je pomembno
znati ločevati morfeme za pravilnejšo rabo = ne smemo le intuitivno izbirati, ampak mora biti naša
izbira opremljena s čimbolj oprijemljivim, da lahko izberemo pravilnejšo možnost.
Poznavanje pravil za izločanje množice pri izbiri končnic:
bor – ború  ni pravilno
grad – gradú  je pravilno

4. Variante končniških morfemov v I. moški sklanjatvi

1. v imenovalniku ednine
a) nekaj samostalnikov, ki pomenijo moške osebe, ima namesto končnice –Ø končnico -a
(sluga, vojvoda, oproda, vodja, delovodja, pismonoša, strojevódja, Joža, Mrcina, Bosina)
- prednostno se sklanjajo po II. moški sklanjatvi
- v ostalih sklonih imajo običajne končnice

61
b) zlasti prevzeti samostalniki imajo namesto končnice –Ø nenaglašemo končnico –o –e –u
-e: iz latinščine (razen kamikaze – iz japonščine): final –e –a
-e je lahko tudi nemi (Lamartine –na –u)
-u: romunski priimki (Ceausesc –u –a)
-o: veliko tudi domačih (Mark –o -a, kino, Oslo)

tožilnik ednine je pri neživem končnica enaka imenovalniku ednine (ostale končnice so običajne)

c) grška in rimska imena imajo stilno zaznamovane končnice –os –us –es –is –as –um,
taka so tudi nekatera občna imena (oblos, ciklus, spektrum)
- slovarske oblike so brez teh končnic
(Tenedos – Tened, Tacitus – Tacit, Temistokles – Temistoklej, Avgias – Avgij, spektrum
– spekter …)
- redkeje ohranimo kot osnovo ves prevzeti imenovalnik (arboretum –a)
- pri enozložnicah in nekaterih dvozložnicah to tako sploh delamo (Kos –a, Rodos –a)

2. v rodilniku ednine
poleg končnice –a lahko tudi –ú
- končnica –ú se dobro drži pri besedah:
grad – gráda (gradú), hlad – hláda (hladú), mah – máha (mahú), strah – stráha (strahú),
smrad – smráda (smradú), glas – glása (glasú)
- končnica –ú se slabše drži pri besedah:
sat – sáta (satú), sram – sráma (sramú), mrak – mráka (mrakú)
- manj se uporablja končnica -ú pri besedah:
žar – žára (žarú)
- nekateri taki primeri so čisto narečni ali pa starinski knjižni
- včasih je mogoče misliti na različne zveze in pomene:
strahú – stráha, stanú – stána, plodú – plóda, rodú – róda

3. v dajalniku in mestniku ednine

- v 19. stoletju so uporabljali namesto končnice –u končnico –I
(Domov je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.)
- ta končnica je knjižno zastarela ali pa narečna (vzhod)

4. v tožilniku ednine
- samostalniki, ki pomenijo živo, imajo namesto končnice –Ø končnico iz rodilnika –a
(redko tudi –u): Videl je brata.
Videl je sinú.

5. namesto končnic –om –ov –oma se za glasovi c j č ž š dž uporabljajo končnice –em –ev –ema
(stricem, bojev, nožema, bridžem, bičem, košema)
- pravilo velja tudi, če se ti glasovi pišejo kakor v tujih jezikih
(Cloz –em, Fritz –em, Stoy –em, George –em, Jović –em)
- kadar se j na koncu osnove ne piše ali pa se piše z I, so v rabi obojne končnice (z Dareiem
– Dareiom, z radiem – radiom)
- nemi soglasnik (pisno obe varianti, izgovor pa [em], [evna], [ev]):
Ribót –em/-om [em]
6. v imenovalniku množine
- nekaj samostalnikov ima poleg končnice –i še končnico –je
(kmet : kmeti – kmetje)
- dalje se sklanjajo običajno (I. moška sklanjatev) razen tatjé (tatôvi) in volcjé (vôlkovi)

7. v vsej množini
- samostalniki naglašeni na –jé (zobjé, lasjé, možjé, vozjé, ljudjé)

62
8. v rodilniku množine
- samostalniki naglašeni na –jé (zobjé)
samostalniki, ki osnovo podaljšujejo z –ov- (most-ov-i)
in otrók, kónj, starinska: vól, pénez
 imajo končnico –Ø

9. v dajalniku množine
- samostalniki naglašeni na -jé (zobjé)
in dnevi (dném)
 imajo končnico –ém

10. v tožilniku množine

- namesto končnice –e imajo končnico –i naslednji: dní, vôli, darí, vendar le v posebnih
zvezah (tri dní, prodal je vôli (par), opraviti darí)
- poleg iti v goste tudi iti v gósti/gostí

11. v mestniku množine

- nekaj samostalnikov ima poleg končnice –ih/končaja –ovih končnico –éh
(črtéh, voléh, rogéh)
+ vsi samostalniki naglašeni na –jé (zobjé – zobéh)

12. v orodniku množine

- končnica –mí je stilno nezaznamovana samo pri samostalnikih, ki so naglašeni na –jé
(zobjé – zobmí)

5. Variante končniških morfemov v I. ženski sklanjatvi

1. v imenovalniku ednine
- nekatera tuja lastna imena imajo končnico –o –e ali pa je nem
(tak –e je lahko govorjen tudi kot polglasnik): Klio –e, Inge –e, Marguerit –e

2. v rodilniku množine
- poleg običajne končnice –Ø še končnica –a pri nekaterih enozložnih osnovah
(žên – žená, žêlj- željá

3. poleg beséd tudi besedí (Tako bo mir besedí).

4. v tožilniku ednine
- samostalniki na –ev in mati, hči imajo končnico –Ø
(bukev, mater, hčer)

5. v orodniku ednine
- samostalniki na –ev –ijo in mati, hči imajo končnico –jo
(bukvijo, materjo, hčerjo)

6. samostalnik gospá ima končnice:

gosp -á -é -é -ó -é -ó
-é -á -éma -é -éh -éma
-é -á -ém -é -éh -émi

63
6. Variante končniških morfemov v II. ženski sklanjatvi

1. samostalniki, katerih osnova se razen v im./tož. edn. Končuje na nezvočnik in zvočnik (v

im./tož. ta soglasnika loči polglasnik: bolezen – bolezni), imajo v rodilniku vseh števil in v
dajalniku dvojine namesto končnic –jo –(i)ma –mi končnice –ijo –ima –imi
(boleznijo – boleznima – boleznimi, povodenj, misel, pesem)
- take so tudi samo množinske: gosli, svisli, jasli

2. stalne enozložne osnove (razen zgoraj izvzetih primerov, ki gredo po zgledu perút) imajo v
dajalniku in mestniku množine in dvojine (ter v orodniku dvojine) namesto končnic –(i)ma –ih
–im končnice –éma –éh –ém
(stvar –éma –éh –ém, jed, kost, mast, zob, sol ...)
- tako se sklanja tudi kri (ki ima razen v edn. im./tož. osnovo krv-)
- od raznozložnih so take tudi: raván, réber, têsen, láhet
- od stalno večzložnih so take tudi: nozdŕv, prásnóv, prèdjéd ...

- premeno med ozkim in širokim o in e v ednini poznajo samostalniki: móč, péč, nóč, pést,
gós, ós, óst

3. raje kot po tipu perút se po zgledu stvár sklanjajo:

oblást, nèmóč, ostŕv, razrást
(enako tudi kàd, lèst – le da je naglašeni zlog v im./tož. edn. kratek)

7. Variante končniških morfemov v I. srednji sklanjatvi

1. v imenovalniku in tožilniku ednine imajo končnico –Ø besede, ki podaljšujejo osnovo: dekle,

vreme, telo

2. za c j č ž š se namesto končnic –o –om –oma rabijo končnice –e –em –ema

(lic –e –em –ema)
- preglašuje se tudi –o na koncu osnove: oje, uljé

3. v mestniku množine
- končnico –éh imajo: drvà – drvéh (tudi dŕvih)
tlà – tléh
sencè – sencéh
- tudi dnìh in dnéh

4. nenavadni orodnik množine: drvà – drvmí

tlà – tlémi (tudi tlí)
- tudi množinski samostalniki se sklanjajo po zgledu mesto (pljuča, jetra, usta, Sela,
Selca ...) – le da imata pljuča in Selca (njuni osnovi se končujeta na –c in –č) v dajalniku
množine končnico –em

5. samostalnik blagó ima poleg blága tudi obliko blagôvi (I. moška sklanjatev)

8. Stilne variante glagolskih končniških morfemov

(oni) vejo/vedo ?

64
9. Izrazna podoba morfema

1 obvezno glasovni
1.1 predponski (nikoli ničti) iz – (pisati)
1.2 korenski lip – (a)

2 neobvezno glasovni (lahko so, lahko pa jih ni)

2.1 slovnični (končniški) (korak) – Ø
(lip) – a
2.2 obrazilni
2.2.1 medponski (ananas) – Ø – (liker)
(zob) –o – (zdravnik)
2.2.2 priponski (pek) – Ø
(misl) – ec

1. korak – Ø  im., edn., m.sp. prazno mesto ohranja enako

lip – a  im., edn., ž.sp. količino informacij

2. pek – Ø  končnica: im., edn., m.sp.

 kdor (izraža človeka)
misl – ec – Ø  končnica: im., edn., m.sp.
 kdor (izraža človeka)

3. ananas – Ø – liker = liker {iz} ananas{-a}

zob – o – zdravnik = zdravnik {za} zob{-e}

Pomen nekaterih morfemov se lahko prepozna iz glasovno praznega mesta (= dobimo enako število
informacij, če se z morfemom ne izrazimo = NIČTI MORFEM – prazna mesta, ki so tudi obvestilna).

10. Razvrstitev glasovno praznih morfemov

1 slovnični (končniški) (korak) – Ø

2 obrazilni
2.1 medponski (ananas) – Ø – (liker)
2.2 priponski (pek) - Ø

Glasovno prazni morfemi dajejo enako število informacij kot ostali.

11. Vidski morfemi

Vidski morfemi spadajo med netvorjene (prvotne) slovnične glagolske morfeme (imajo funkcijo
tvorbe glagolskih oblik).

Vidski morfemi so lahko:

a) glagolske predpone: iz – (pisati)

65
 b) glagolske pripone: (pis) – a – (ti), (pis)– ova – (ti)

a) Glagolska prepona je morfem pred korenom.

- če je dodana nedovršnemu glagolu, postane ta dovršen:
spati  pre – (spati), delati  iz – (delati)
- predponski morfemi so vedno glasovno izraženi
- večinoma imajo enak pomen kot predlogi in prislovi
- nekateri koreni imajo več predpon (po – raz – deliti)
- katerokoli predpono dodamo, dobimo s tem novo besedo = besede postanejo pomenskom
modificirane (iz – pisati  ven iz česa, v – pisati  noter v kaj)

b) Glagolska pripona je morfem za korenom.

- glagolske pripone so različne: a, ni, e, e, uje, ova, va ..., lahko tudi –Ø (nesti)
- same na sebi ne pomenijo nič, pri dveh glagolih isega korena ali podstave pa razločujejo
omejenost ali neomejenost dejanja (pogrezniti – pogrezati, zapelje – zapeljuje, seči –
segati) oziroma prehodnost ali neprehodnost (rumeniti – rumeneti)

12. Korenski morfemi

- korenski morfemi niso nikoli glasovno prazni

- koren je nosilec stvarnega pomena besede
- dokazujemo ga z zamenjavo morfemov (pogrezati : popihati  -grez- : -pih-)

13. Morfemska členitev glagola

pre - del - a - ti / -m
    
glagolska korenski priponski morfem končniški
predpona morfem morfem glagolske morfem
oblike

- če glagol nima glagolske pripone, se končnice dodajajo h korenu (ne–sti, da–m)

= ti glagoli se imenujejo ATEMATSKI / BREZPRIPONSKI GLAGOLI

- del glagola pred –ti je nedoločniška glagolska osnova

- del glagola pred –m je sedanjiška glagolska osnova
- glagolske oblike, ki se spregajo ali sklanjajo imajo na koncu končnice – del glagola pred
temi končnicami je osnova pregibne glagolske oblike (ne zamenjuj z glagolsko osnovo)

delanje: osnova glagolske oblike = delanj-

glagolska osnova = dela-

- nekateri glagoli imajo prosti zaimkovi (ločljivi) morfem se, si (smejati se, prizadevati si)
ali vezavni predlog (hoditi za = ljubiti) ali zaimkovni predlog ga, jo (lomiti ga, dobro jo
odnesti)

14. Oblikoslovna členitev besede

 Pri oblikoslovnih vzorcih (sklanjatvah, spregatvah, pregibanjih v spolu in številu) ločimo dva dela:
osnovo in končnico.

osnova = tisti del pregibne besede, ki ima predmetni pomen

66
 (sestoji iz enega ali več morfemov)

končnica = tisti del pregibne besede, ki zaznamuje spol, sklon, osebo ali število
(končnice so pretežno enodelne)

 imamo več tipov končnic:

a) sklonila (lip –a –e –i ..., lep –ega –emu ...)
b) osebila (dela –m –š –Ø, na –Ø –te)
c) pregibalo za spol (lep –Ø –a –o)
d) pregibalo za število (lep –Ø –a –i)

15. Vezani, nevezani morfemi

- morfemi so lahko vezani po svoji funkcionalnosti

- obvezno vezani so vsi slovnični morfemi
- nevezani morfemi se imenujejo samostojni / prosti morfemi (= morfem je enak besedi)

fonem
a vezani (če je to končniški morfem)
morfem
nevezani (če opravlja vlogo veznika)

16. Tipologija premen (grafični prikaz)

premene = spremembe glasov na morfemskih šivih, ki nastanejo zaradi sprememb glasovnega okolja

premene

1 nadsegmentne (prozodične) premene

1.1 naglas (naglasno mesto) (mêdved – medvéda)
1.2 trajanje (bràt – bráta, žèp – žêpa)
1.3 kakovost in trajanje (odhòd – odhóda, vodovòd – vodovóda)

2 segmentne (glasovne) premene

2.1 govorne
2.1.1 premene po zvenečnosti (slatkor, rizba)
2.1.2 druge
2.2 govorne in pisne
2.2.1 soglasniške premene
2.2.1.1 jotacija (zakrita, izražena)
2.2.1.2 palatalizacija
2.2.1.3 krnitev
2.2.1.4 daljšanje osnove
2.2.1.5 sičniška premena
2.2.1.6 *prilikovanje nezvočnikov
2.2.1.7 *razvrstitev fonemskih variant in velikih glasovnih razredov
2.2.2 samoglasniške premene
2.2.2.1 preglas
2.2.2.2 prevoj
2.2.2.3 premet
2.2.2.4 *kolikost naglašenega samoglasnika
2.2.2.5 *premene naglašenih samoglasnikov, odvisne od naglasnih tipov

67
17. Nadsegmentne (prozodične) premene  te premene so vezane samo na govor

1. naglas (naglasno mesto): mêdved - medvéda

naglas = lastnost samoglasnikov, da se izgovarjajo pri jakostnem naglaševanju z večjim izdišnim
zrakom

2. trajanje (dolgi – kratki): bràt – bráta

žèp – žêpa

3. kakovost in trajanje = fonološka lastnost, ki se tiče sredinskih samoglasnikov (o, e):

odhòd – odhóda
vodovòd – vodovóda

18. Segmentne (glasovne) samo govorne premene

1. premene po zvenečnosti (sla[t]kor, gla[z]ba)

2. druge
- variante fonemov -v in -l (glej glasoslovje)

19. Samoglasniške premene

1. preglas
- ko se za c j č ž š dž končniški ali priponski o zamenjuje z e:
mesto – sonce, fantom – stricem, lepo – tuje, kupovati – mečevati se
- velja tudi za osnove na o, ki se podaljšujejo s s:
oko – očesa

- pravilo velja za:

I. sklanjatev samostalnikov m. in sr. spola
pridevniško sklanjatev srednjega spola
nedoločniško glagolsko pripono –ova- (kupovati – bojevati, kupčevai)
pri oblikah za sr. spol velja tudi za imenovalnik (tožilnik) ednine
pri samostalnikih za m. spol pa ne velja za imenovalnik (Srečo – s Srečem : s Srečom)

neknjižno pogovorno
2. prevoj
- med sprednjimi in zadnjimi samoglasniki
 iste višine (vštrični): nesem - nosim
 različne višine: pretêčem – pretékam, prenêsem – prenášam, vtáknem – vtíkam

- premene samoglasnika z zvezo

 samoglasnika in zvočnika (péti – pôjem, státi – stojím)
 polglasnika z í (odcvətèm – odcvítam)

- ko se korenska zveza dveh soglasnikov loči v kaki obliki z vmesnim samoglasnikom (in
lahko še kakšnim zvočnikom):
začnem – začenjam, zatrem – zat[ə]rt, zažgati – zažigati

- posebna premena povezana s premetom je ré - ər

vréči – vŕgel, vŕžem [ər]

68
 - izhodišče premen so sredinski e, o in ə (ta tudi prek a)

- najbolj pogost pri glagolih istega vidskega para

- pogosto se premenjujejo samoglasniki pri različnih oblikah istih glagolov
- veliko manj je prevoja pri oblikah istih samostalnikov ali pridevnikov
- večina prevojnih premen je zelo stara,
nekatere pa so mlade, povezane z naglasoslovjem (nêsem – nesel, nósim – nôsi)
3. premet
premene po premetu (metatezi) = zamenjava mesta med samoglasnikom in jezičnikom
(koljem – klati, meljem – mleti, tarem – treti)

20. Izražena jotacija

- zvočnikom r, n, l se dodaja j: r, n, l  rj, nj, lj

(ustvariti – ustvarjen, pozvoniti – pozvonjen, zahvaliti – zahvaljen)

- ustničnikom p, b, m se dodaja lj: p, b, m  plj, blj, mlj

tudi v  vlj: prenoviti – prenovljen, ž žj: težek – težji
(potopiti – potopljen, zgubiti – zgubljen, prelomiti – prelomljen)

- jotiranje prizadeva skoraj vse soglasnike

- jotacijo v oblikoslovju najdemo:
 pred deležniškim obrazilom –en glagolov na –iti (prenositi – prenošen)
 pred pripono nedovršnosti istih glagolov (prenositi – prenašati)
 v zvezi s sedanjiško pripono –je (v glavnem pri glagolih na –ati)
 pred priponskima obraziloma –ši –ji v primerniku (visok – višji, tanek – tanjši)

21. Zakrita jotacija

S sočasnega vidika ne moremo prepoznati premene, ki je nastala zaradi j, j je povzročil spremembo v

razvoju: zobni in mehkonembni soglasniki, ki niso šumevci (vendar težji) ali j, se premenjujejo s
šumevci:

d  j (roditi – rojen)
d  š (mlad – mlajši)

s  š (prenositi – prenošen) h  š (tih – tišji)

z  ž (prevoziti – prevožen) g  ž (strog – strožji)
t  č (mesto (mestjan) – meščan) k  č (jokati – jočem)

premena gt, kt  č (prvotno ć) v nedoločniku in namenilniku: pek + ti  pêč(i)

mog + ti  môč(i)

69
1. Palatalizacija

- mehkonebni nezvočniki k, g, h se po prvi palatalizaciji premenjujejo s č, ž, š, po drugi in tretji

pa s c, z, s:

1. rekel, stregel, phal – rečem, strežem, pšem

2. – reci, strezi, srsi (srh)  sh.
3. – naricati, ustrezati, disati (dih)  sh.

- prva palatalizacija
 odvisna je od sledečih ene vrste e, i, ə
 razen v sedanjiku jo imamo še v deležniku na –en (rečen, strežen)

- druga palatalizacija
 odvisna je od druge vrste i, e
 razen v velelniku je še v im. in mest. množ. I.moške skl.

- tretja palatalizacija
 odvisna je od e in i pred k, g, h
 imamo jo pri nedovršnikih

2. Krnitev, daljšanje, sičniška premena

1. krnitev
- dokaj redka, opažamo jo v primerjavi:
 nedoločnika in namenilnika z drugimi oblikami pri glagolih na –sti
(grebsti – grebem, sopsti – sopem)
 deležnika na –l z drugimi oblikami
(pletel – plel, bodem – bol)

- pri nekaterih deležnikih stanja se izgublja glagolska pripona sedanjika in velelnika

(usahniti – usahel) z drugimi oblikami (žanjem – žeti, zajamem – zajeti, plevem – pleti)

- sem spadajo tudi primeri tipa pijem – piti (napoj)

- očitne krnitve so pri primerniku nekaterih pridevnikov s pripono –ek ali –ok (nizek – nižji,
globok – globlji), veliko več pa je tega v besedotvorju


ti primeri se dajo večinoma pojmovati tudi obrnjeno = da se prvotno krajša oblika daljša z novim
soglasnikom, vendar v tem primeru pogosto ni nobene predvidljivosti
zakle-niti : zaklep-ati
natis-niti : natisk-ati
vr-niti : vrač-ati

2. daljšanje

70
o daljšanju osnove s soglasnikom v neimenovalniku in netožilniku ednine, ne pa o krnjitvi v im. in tož.
edn. nasproti drugim sklonom, govorimo v primerih:

gospodar – gospodarja vreme – vremena tele – teleta

taksi – taksija oko – očesa
tone – Toneta god – godovi

! prvotno kratka oblika se daljša z novim soglasnikom

3. sičniška premena
- sičniško premeno po razlikovanju (disimilaciji) poznata v glagolskih oblikah korenska končna
t in d
(pletem – plesti, plest; bodem – bosti, bost; jedó – jeste)

! č,h/ž,g  c,z – pri glagolih na –čem/-žem v velelniku, vedno pri nedovršnikih in samostalnikih

3. Opredelitev pojma kategorialna lastnost

Kategorialna lastnost določa besedno vrsto glede na vlogo v stavčni povedi. Imajo jih samostalniška
beseda, pridevniška beseda in glagol.

 Kategorialne lastnosti so vezane na posamezne stavčne člene. Izvirajo iz stavka in so pogoj, da

lahko določena množica besed opravlja stavčnočlensko vlogo. So lastne celotnemu stavčnemu sklopu
besed, ki opravljajo določeno skladenjsko vlogo (izjema pridevniška beseda).

1. kategorialne lastnosti samostalniške besede 2. kategorialne lastnosti glagolov

a) slovarske a) slovarske
 spol: človeškost  vid
živost  vezljivost
 sklanjatev b) slovnične
 števnost  čas
 (oseba)  naklon (povedni, velelni, pogojni)
b) skladenjske  način (tvorni, trpni)
 število
 sklon

3. kategorialne lastnosti pridevnikov !

a) pridobljene preko samostalnika
 spol
 sklon
 število
b) lastne
 stopnjevanje
 skladenjska določnost

4. Slovarske kategorialne lastnosti

Slovarske kategorialne lastnosti so tiste, ki so razvidne/prepoznavne že v slovarju. Zanje ni potrebno

besedilno okolje.

samostalniška beseda: spol (živost, človeškost) glagol: vid

sklanjatev vezljivost
števnost
oseba (sam. z.)

71
5. Slovnične (skladenjske) kategorialne lastnosti

Slovnične (skladenjske) kategorialne lastnosti se definirajo glede na vlogo v stavku. So prepoznavne v

besedni zvezi. Zanje je potrebno besedilno okolje.

samostalniške besede: število glagol: čas

sklon naklon
način

6. Besedne vrste – funkcijskoskladenjska delitvena merila (graf besedilnih vrst)

Dvočlenska delitev besednih vrst:

1 stavčnočlenske
1.1 prvostopenjske (nujne, samostojne)
1.1.1 samostalniška beseda
1.1.2 glagolska beseda (pogojna obveznost povedkovnika)
1.2 neprvostopenjske
1.2.1 drugostopenjske (niso nujne, samostojne)
1.2.1.1 samostalniška beseda
1.2.1.2 prislov okoliščin
1.2.2 tretjestopenjske (niso nujne, niso samostojne)
1.2.2.1 dopolnjujoča
1.2.2.2 razvijajoči
1.2.2.2.1 pridevniška beseda (ob samostalniku)
1.2.2.2.2 neokoliščinski prislov (ob glagolu)
2 nestavčnočlenske
2.1 modifikacijski
2.1.1 členek
2.1.2 medmet
2.2 slovničnorazmerni
2.2.1 vezniška beseda
2.2.2 predložna beseda

7. Hierarhija stavčnočlenskih besednih vrst (glede na vlogo v stavku)

Stavčnočlenske besedne vrste so glede na vlogo v stavku:

1. samostojne: samostalniška beseda, glagol, okoliščinska prislovna beseda (kraja, časa)
2. dopolnjevalne: povedkovnik (dopolnjuje povedek)
3. razvijajoče: pridevniška beseda, prislovna beseda, ki ne izraža zunanjih okoliščin

8. Samostalniška beseda – definicija, obseg

72
Samostalniške besede so besede, ki imajo sposobnost izražanja kategorijo spola, sklona, osebe (os.
zaim.) in števila. V stavku ima primarno vlogo osebka, lahko pa tudi opravlja vlogo predmeta,
povedkovega določila in povedkovega prilastka. Obseg:
a) samostalniki (miza)
b) samostalniški zaimki (kdo, kaj)
c) posamostaljene prisevniške besede (plavi, suhi)

samostalniška beseda (Muha)

samostalniki samostalniški zaimki

tvorjeni netvorjeni osebni kdo, kaj

1. in 2. os. 3. os.
tvorci govornega predmet govornega
dejanja dejanja

Drugotne skladenjske vloge samostalniške besede:

1 del stavčnega člena
1.1 povedkovo določilo
1.2 povedkov prilastek (jedro besedne zveze)
2 stavčni člen
2.1 prislovno določilo časa in kraja
2.2 predmet

9. Spol

 Spol je lastnost samostalniške besede, ki od pridevniške in pregibne povedkovniške besede

(deloma tudi od samostalniške) zahteva oblikovno istovetnost:
lepa hiša
gospod učitelj (ne gospod učiteljica)

- slovenski jezik pozna tri spole:

 moški spol (maskulinum)  m / m.sp. (m)
 ženski spol (femininum)  ž / ž.sp. (f)
 srednji spol (nevtrum)  s / sr.sp. (n)

- oblike pridevniških besed za spole so v slovarju zapisane v zaporedju: m ž sr

- slovenske sklanjatve si sledijo: m ž sr

 moški spol je slovnično nezaznamovan nasproti ženskemu, zato se v primerih, ko je jasno za

kateri spol gre, samostalniške besede in oblike moškega spola rabijo namesto ženskih:
Ana je arhitekt.  vendar ima prednost ženska oblika
 nezaznamovanost moškega spola se kaže tudi v zvezah kot: Jure in Ana sta šla...
 v stavkih brez osebka, se v povedku uporablja neosebkov srednji spol: Deževalo je.

- spoli se izražajo s končnicami (lép –Ø –a –o, Ívan –Ø Iván –a), pri samostalnikih pa večinoma
s priponskim obrazilom (= s pripono in končnico): delav –ec –Ø, delav -k –a
- izražajo se lahko tudi s končnico –Ø (fejst –Ø –Ø –Ø, TAM –Ø –Ø –Ø)

- podspola sta živost in človeškost

73
 Spol je temeljna kategorialna lastnost samostalniške besede.
- slovarski priročniki (tip SSKJ) – ko lahko določamo spol, gre za samostalniško besedo
- spol = temeljna definicijska prvina osebkove funkcije (vse kar je v osebku mora imeti spol)
- tip kdo/kaj – o spolu lahko govorimo, vendar ni slovarsko izražen (Kdo je prišel? Ana.)

 Spol
- je slovnična danost, slovnični spol
- vsaka beseda je določena s spolom (katerega spola je beseda v stavku, nam sporočajo
morfemi)
- naravna spola sta M in Ž - prepoznavna sta že v slovarju
 različni leksemi za različna spola (mati - oče, teta - stric, hči – sin)
 različna priponska obrazila - k poimenovanju za m. spol dodamo obrazila in tvorimo
poimenovanja za ž.sp. (učitelj - ica)
 vzporedne tvorbe (delavec - delavka)
 nekatere besede (poklici) niso v obeh spolih (šivilja - X, krojac - krojacica, babica - X)
 drugače pa je v nekaterih primerih v živalskem svetu - najprej poimenovanje za ž. spol
(gos - gosak)
- kategorialna lastnost spola je vezana na samostalniško funkcijo (ce se samostalnik preseli v
povedkovo določilno vlogo, se pomenskost spola briše, ker so te lastnosti spola že izražene v
povedku in osebku (Soseda je bila arhitekt.)
- v besedni zvezi je kategorija spola vezana na jedro (gospa profesor).
- če bi hoteli vedno vse izražati, bi se zapletlo (zbrani so bili/bile predstavniki/predstavnice)

Oblika za m. spol je dvopomenska:

1. izraža moški spol
2. ne pove ničesar o spolu (Ivana Kovač, Tone Kovač).

Nekateri jeziki ločujejo oblike za ž. in m. priimke.

Oblika za m. spol je nezaznamovana.

 priredno zložen osebek - ce so njegove sestavine po spolu razlicne, imamo obliko glag. v m. spolu
(sosed in soseda sta šla).
 oblika o spolu nič ne pove, oblikovno pa je vezana na m. spol

! Spolskost je tudi značilnost SamZ (v SSKJ nimajo oznak za spol):

jaz  m. ž. ali sr. spol
kdo  m. spol
kaj  sr. spol

10. Sredstva izražanja naravnega spola

 a) leksemsko (krava – bik)  naravna spola sta M in Ž, prepoznavna sta že v slovarju

b) obrazilno (različni leksemi za različna spola)
I. vzporedna tvorba (magister – magistra)
II. moški podstavi dodamo obrazilo ž. spola (profesor –ica)

Za nekatere poklice nimamo poimenovanj za oba spola (šivilja, krojač, babica).

 Spol se izraža s končnicami (lep –Ø –a –o, ívan –Ø, Iván –a).

Naravni spol določajo spolsko določena priponska obrazila:
 za m. spol: -ak -ic -c
 za ž. spol: -ica -ost -arna
 za sr. spol: -ce -išče -stvo

74
Živalski svet: oblike za m. spol lahko izhajajo iz iste podstave (gos – gosak), lahko pa jih tvorimo
popolnoma različno (košuta – jelen).

11. Spol z vidika kategorialne nezaznamovanosti

 a) m. spol namesto ž. spola:

 povedkovo določilo (Ana je arhitekt.)
 priredno zložena oblika (Ana in Jure sta šla.)
 prilastek (Ana Kovač)
b) sr. spol v stavkih brez osebka (= neosebkov sr. spol): Deževalo je.

 Oblika za m. spol je dvopomenska: 1. izraža m. spol

2. ne pove ničesar o spolu
Oblika za moški spol je nezaznamovana.
Priredno zložen osebek: če so si njegove sestavine po spolu različne, imamo glagol v m. spolu.

 a) Moški spol je slovnično nezaznamovan nasproti ženskemu, zato se v primerih, ko je jasno, za

kateri spol gre, samostalniške besede in oblike moškega spola lahko rabijo namesto ženskih (vendar
ima prednost ženska oblika): Ana je arhitekt.
b) V stavkih brez osebka se v povedku uporablja neosebkov srednji spol: Deževalo je.

12. Podspola živost, človeškost

1. živost
- pospol živost je omejen na samostalniške besede m. spola, kaže pa se v enakosti tož. edn. z
rod. edn. (tu ni psa, videti psa – tu ni hrasta, videti hrast)
- pri osebnih zaimkih velja kategorija živosti tudi za neednino: videti nas, vas, jih – ju
- samostalniki m.sp. s kategorijo živosti pomenijo človeka ali žival, sploh bitje oz. bitjeliko
(bogove, škrate, duhove, angele, hudiča)
- podspol živost poznajo še z bitji enakoglasna poimenovanja
 vin (piti vipavca)
 vozil (voziti forda)
 društev (premagati Partizana)
 planetov (srečati Marsa/Mars)
 bolezni (imeti raka)
- deloma se to prenaša tudi na živo preneseno (metonimično) rabo prvotno živega:
tega klinca/prdca bo že izučilo; dati kralja, asa
- široka raba je v otroškem govoru:
prinesi stolčka, pupati čajčka
- vse s slovnično značilnostjo človeškega ima tudi značilnost živega (A je vprašal B-ja)
- pri osebnih zaimkih poznamo kategorijo živosti tudi v množini (opaziti nas/vas/njih)  primer
še zaimek kdo : videti koga (ne pa tudi videti ljudi – tu se rod. in tož. ločita tonémsko: ljudí –
ljudî)

2. človeškost
- podspol človeškost je slovnična kategorija, ki jo zaznamuje zaimenska vrsta kdó (nekdó,
nihčè, mársikdó, vsákdo ...) nasproti káj (kàj, nékaj, nìč ...)

75
 - poleg človeka (moškega, žensko), se nanaša še na vse človekoliko oz. sploh na vse, kar govori
in sebe imenuje jez (in je tako lahko od drugega ogovorjeno s ti)
- pri m.sp. človeškost sovseblja (implicira) tudi slovnično živost
primer: Kdo je prišel? Ana, človek, uh, škrat, čarovnica, nekdo, on ...
Kaj leži tam? Miza, glava, voda, pes, mačka, Ptuj ...
- kot povedkovo določilo so tudi samostalniške besede s kategorijo človeškosti nečloveško
primer: Kaj je x? Apolon je bog.
Janez je inženir.
Ana je bančna uslužbenka.
Vsi smo po svoje reveži.

 Živost velja za samostalnike moškega spola I. in IV. m. sklanjatve. V večini primerov se slovnično
živo prekriva z dejansko živim, v nekaterih primerih pa to ne drži (poimenovanja za avtomobile,
bolezni, vina, športna društva, karte, naprave, planete). Za živo velja, da je rod. enak tož. (Pogrešam
prijatelja.), za neživo pa im. enak tož. (Vidim kamen.). Primarno živi samostalniki so živi tudi na
metaforični ravni (Tega prdca bo že izučilo.). Nekateri samostalniki izražajo živost s prid. besedo
(pismonoša – tistega pismonošo) Vse s slovnično lastnostjo živega ima tudi lastnost človeškost. To je
kategorija, ki jo zaznamuje zaimenska vrsta (kdo – kaj). Nanaša se na človeka in na vse človeštvo. Pri
moškem spolu človeškost sovseblja živost. Samostalniki s kategorijo človeškosti nečloveško se rabijo
kot povedkova določila (Janez je inženir.).

 Ž+: im.=tož.
Ž-: rod.=tož.

Človeško +  označujejo vsi zaimki tipa kdo (to uporabimo, tudi če ne vemo ali gre za človeka ali ne:
Kdo je pred vrati, človeka ali pes?).
Zaplete se na ravni metaforičnih pojmov, ki ne označujejo živo +, le obnašajo se tako (rak – bolezen);
te primere ni potrebno postavljati v besedno zvezo, da jim določimo lastnost.

13. Števnost – tipologija z vidika oblikoslovno edninskih in množinskih samostalnikov

 Števnost je kategorialna lastnost samostalniške besede. Je sposobnost, da lahko izražajo številčno

različnost in različnost prvin. Števnost je podlaga za realizacijo te lastnosti na ravni števila. Večina
besed je števnih.
Imamo različne morfeme, s katerimi izražamo enost proti neenosti. Neštevni samostalniki se ločijo od
števnih po tem, da je njihova oblika blokirana (samo množinski ali samo edninski samostalniki).
števniki - količinske pridevniške besede

1. imamo množinske samostalnike, ki so neštevni, a po obliki množinski

 parni organi (ušesa, noge, roke) = hiperkorektura
 hrana kot snovna imena (zrezki, cmoki, ... - množinska oblika)
 *oblačila parnih organov (rokavice, nogavice …)
 *biološki pari (starši)

2. po obliki samo edninski samostalniki - oblikovno so vezani na ednino (neštevni edninski

samostalniki)
 skupna imena, a ne vsa (brezje, vejevje, tovarišija, gospoda, srnjad,...)
 snovna imena (vino (pijača), moka (hrana), voda, baker (kovina), prah, pepel, zrak, blato,...)
 pojmovna imena (mladost, lepota, bratstvo, dobrota, norost, ...)
 snovna imena, ki sicer so števna (grah, krompir, borovnica  zrno graha ne pa en grah,
pšenica - zrna pšenice, lahko tudi 5 krompirjev - pire iz krompirja (neštevno) in ne pire iz
krompirjev, borovnicev sok - sok iz borovnic, ...)

76
 Števnost je lastnost samostalnika, ki nam pove, ali se pojavlja predmetnost v taki obliki, da jo je
mogoče šteti (več kot 1x). Pred neštevne samostalnike ne moremo razvrščati glavnih števnikov.

Vrste neštevnih samostalnikov:

- skupna imena (vejevje, otročad)
- snovna imena (zrak, prah)
- pojmovna imena (sreča)
- kovine (baker, železo)
- poimenovanje parnih organov (roke, oči)
- hrana, pijača (meso, moka)
 Edninska oblika samostalnika se v primerih, ko je jasno, da gre za več primerov, lahko rabi tudi
namesto množinske: pritisnite na tipko T (= ne vsi na isto, ampak vsak na svojo)
vsi puško na ramo (= ne vsi isto, ampak vsak svojo)
 iz takoh primerov sklepamo, da je ednina slovnično nezaznamovana in se zato lahko rabi
tudi namesto dvojine in množine

Množinska oblika samostalnika se v enakih pogojih kot zgoraj rabi tudi namesto dvojinske – tako je
pri tipičnih parih: za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, oči …)
za dela oblačila ali naprave (rokavi, rokavice, drsalke, uhani …)
biološki in funkcijski pari (starši: oče, mati; dvojčki: otroka, rojena ob istem
času; lastovke: samec in samica – voli: ksebni (levi) in odsebni (desni) vol;
krave …)
 iz takih primerov sklepamo, da je množina nasproti dvojini slovnično nezaznamovana

S stališča zaznamovanosti imamo pri številih naslednje razmerje:

ednina – neednina (dvojina ali množina)
 množina – nemnožina
 dvojina
Pri množinskih samostalnikih tega ni.

14. Sklanjatev – kriteriji razvrščanja samostalnikov

Sklanjatev je slovarska kategorialna lastnost. V slovarju je poleg imenovalniške navedena še

rodilniška končnica. Samostalniki se razvrščajo glede na spol (sklanjatve: 4 moške, ženske, srednje),
potem pa je znotraj spola definicijska končnica rodilniška končnica. Opis posamezne sklanjatve
vsebuje sklanjatveni vzorec, premene osnove, premene končnice in naglasne tipe.

 Samostalnik in samostalniški zaimek sta v slovarju vedno v prvi sklonski obliki (imenovalnik).
Imenovalnik v slovarju ne izraža funkcijske vloge besede, ker se pojavlja samo v tej obliki.
Imenovalniška oblika je o vrsti sklona nezaznamovana (kot slovarska oblika). Sklanjatev je slovarska
lastnost (sposobnost), da lahko sam. b. izraža eno izmed dveh temeljnih razmerij: prirednost in
podrednost (sosed in njegov sin, sin našega soseda).

15. Izrazne možnosti osebe

izrazne možnosti osebe

s končnico leksikalno/
(z morfemom, ki se razvršča z osebnim zaimkom
na glagolsko osnovo)

Gleda-m te (jaz). Ona me vidi.

77
 Oseba je slovnična kategorije, odsevajoča sporočanjsko razmerje med udeležencema pogovora
(izmeničnima tvorcema in ogovorjencema) ter neudeležencem pogovora:
 tvorec je 1. oseba in se imenuje z prvoosebnim zaimkom:
jaz
midva/midve
mi/me
 ogovorjeni je 2. oseba in je imenovana z drugoosebnim zaimkom:
ti
vidva/vidve
vi/ve
 neudeleženec je 3. oseba in je imenovan s katerokoli samostalniško besedo (tudi
zaimensko) razen onima za 1. in 2. osebo
- tudi neosebnost se izraža s 3. os. (edn.), je pa vedno srednjega spola

- zaimek se je glede osebe nedoločen

- glagolska oseba je ujemalna lastnost glagola glede na osebne zaimke

- oseba pri glagolu izraža tudi odsotnost osebe (v imenovalniški obliki):
Grmelo je. – Pet ljudi je že odšlo.

- svojilni pridevniki so tiste osebe, od katere je njihova podstava

Osebo poznajo:
- samostalniške besede
 vse so 3. osebe, izvzeti so le osebni zaimki, ki izražajo govorečega in ogovorjenega
- pridevniške besede
 loči se oseba pri svojilnih pridevnikih, in sicer tako, da je pri svojilnih zaimkih lahko
povezana s 1. 2. ali 3. osebo, sicer pa le s tretjo (moj – tvoj – njegov/očetov)
- glagoli
 ločijo osebo v oblikah za čas in naklon:
kakor pri osebnih zaimkih 1.os. izraža govorečega (delam)
2.os. izraža ogovorjenega (delaš)
3.os. izraža neudeleženca pogovora (dela)
 3.os. se uporablja tudi za izražanje dejanja, ki nima osebka ali ga nima v imenovalniku
(Deževalo je. – Pet ljudi je že odšlo.)
 glagolska oseba je torej ujemalna lastnost glede na zasedbo osebkovega mesta v
stavku

16. Stilne možnosti izražanja osebe

1.) 1.os. namesto 2.os. (v pogovoru z malimi otroki): Kako sem pa spančkal?
1.os.mn./dv. namesto 2.os.ed.: Kam se pa odpravljava/odpravljamo?
2.) 2.os. namesto 3.os. ko izražamo splošni osebek: Več znaš, več veljaš.
2.os. namesto 1.os. (odtujevalno, v govorjenju s samim seboj): Ves dan garaš, le za koga?
3.) 3.os. namesto 2.os. (v govorjenju z otroki): A smo bili pridni Mihec?
Vikanje: Ali bi gospod kaj popili?
3.os. namesto 1.os. (otroci sami): Janezek je bil danes priden.

17. Število

Število je skladenjska kategorialna lastnost (prepoznavna v besedni zvezi). Je kategorialna lastnost

števnih samostalnikov. Če je samostalnik števen se ob njem lahko pojavlja količinska pridevniška
beseda/števnik.
Oblike za:

78
 ednino neednino

eno nezaznamovanost dvojina množina

s stališča števila
(o številu nič ne pove, nezaznamovana več kot dva
število ni relevantno) s stališča dvojine
(pri parnih organih)
Lev je kralj živali.
Vzemite svinčnik in pišite. Noge ga bolijo.

 Število je s končnicami izrazljiva količina za vrednosti ena, dve ter tri ali več pri samostalniških
in nekaterih povedkovniških besedah, na drug način pa tudi pri osebnih glagolskih oblikah
- needninskega vršilca terjajo tudi nekateri glagoli (poskakala/i sta/so z voza)

Slovenščina ima tri števila:

 ednina / singular (ed./sg.)  nanaša se na vrednost ena
 dvojina / dual (dv./du.)  nanaša se na vrednost dva
 množina / plural (mn./pl.)  nanaša se na vrednost več kot dva

- pri besedah, ki se sklanjajo, si števila sledijo v zaporedju: edn., dv., mn.

- dvojinska rodilnik in mestnik imata množinski obliki (posebna oblika je ohranjena le pri
osebnem zaimku: naju, vaju, njiju)

- edninska oblika samostalnika se v primerih, ko je jasno, da gre za več primerov, lahko rabi
tudi namesto množinske:
 pritisnite na tipko T (= ne vsi na isto, ampak vsak na svojo)
 vsi puško na ramo (= ne vsi isto, ampak vsak svojo)
 iz takoh primerov sklepamo, da je ednina slovnično nezaznamovana in se zato lahko rabi
tudi namesto dvojine in množine

- množinska oblika samostalnika se v enakih pogojih kot zgoraj rabi tudi namesto dvojinske –
tako je pri tipičnih parih:
 za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, oči …)
 za dela oblačila ali naprave (rokavi, rokavice, drsalke, uhani …)
 biološki in funkcijski pari (starši: oče, mati; dvojčki: otroka, rojena ob istem
času; lastovke: samec in samica – voli: ksebni (levi) in odsebni (desni) vol;
krave …)
 iz takih primerov sklepamo, da je množina nasproti dvojini slovnično nezaznamovana

- s stališča zaznamovanosti imamo pri številih naslednje razmerje:

ednina – neednina (dvojina ali množina)
 množina – nemnožina
 dvojina
pri množinskih samostalnikih tega ni

- število se v slovenščini izraža s končnicami:

stol –Ø –a –i
star –Ø –a –i
- zelo redko se izraža hkrati s priponami:
sin –Ø –ova –ovi
- redko se izraža z različnimi osnovami:
človek – človeka – ljudje
jaz – midva – mi

79
18. Vloga sklona

 Sklon je pregibna oblika samostalniške ali pridevniške besede, pa tudi opisnih deležnikov.
- slovenščina ima 6 sklonov (izjemoma v stilni rabi še enega):
 imenovalnik (nominativ)
 rodilnik (genitiv)
 dajalnik (dativ)
 tožilnik (akuzativ)
 mestnik (lokativ)
 orodnik (instrumental)
 zvalnik (vokativ)
- latinski ablativ je zvočnik

- v dvojini zapisujemo navadno le po dve sklonski obliki: prva je za im. in tož., druga pa za daj.
in or., obliki za rod. in mest. pa sta iz množine

- sklone imajo vse samostalniške in pridevniške besede, povedkovniške pa poznajo samo

imenovalniške oblike: Tone je preveč delal. – Ana je še mlada.

- redke besede nimajo vseh sklonov (primer: tož. kriplje v stalni zvezi na vse kriplje):
 osebni povratni zaimek nima imenovalnika oz. je to se nasproti sêbe se, sêbi si
(Bliska se.)
 redoma imata samo imenovalniške oblike opisna deležnika (delal/delan-a-o; -a -i -o; -i -e -a)

 Sklon je skladenjska kategorialna lastnost. Imenovalniška oblika pomeni nezaznamovanost sklona.

Dva vidika:
1. v minimalnem besedilu: ni nujno, da je osebek izražen z imenovalnikom; s pretvorbo lahko
dokažemo imenovalnik: Očeta ni doma. Oče je doma. če gre za polnopomenski 'biti', se pri
Oče je učitelj. Oče ni učitelj zanikanju glagola nič ne spremeni
2. v nestavčnih zvezah

Sklon predmeta: vse, kar ni v imenovalniku; sklon predmetu diktira glagol v povedku = vezava
glagola z določenim sklonom.

Skloni: neobvezno predložni

obvezno predložni (mestnik, orodnik)

19. Stavčnočlenska vloga imenovalnika

Imenovalnik v stavku izraža:

1. osebek
Gospod Urh je v predsobi, jaz pa se dolgočasim v dnevni.

80
2. povedkovo določilo
Hrast je drevo. Hrast je zelen. Čas je odhajanje.
3. prisamostalniški ujemalni prilastek
ptica pevka, temen oblak
 primeri z ujemalnim prilastkom so možni tudi v vseh drugih sklonih

4. prilastek osebka ali povedkovega določila

Ivan Cankar, naš veliki pisatelj. To je on, Cankar.
 pristavki so možni tudi v vseh drugih sklonih

5. imenovalni prilastek
hotel Turist, stanje v hotelu Turist (= v hotelu z imenom Turist)
 tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico – imenujemo ga imenovalni imenovalnik

6. povedkov prilastek
Sin se je od vojakov vrnil možak. Sava teče motna.
 primeri s takim prilastkom so možni tudi v drugih sklonih

7. zvalnik
Prinesite mi kozarec vina, gospodična Ana!
 to je ogovorni imenovalnik

8. izpostavljeni osebek
Janez, ta pa zna.

9. jedro neglagolskega enodelnega stavka

Mir. Tišina. Kakšna lepota!

10. medmet
Bog nebeški. Strela vendar.

*11. imenovalniške moči nima več poprislovljena beseda

Tisti kraji so sila zanimivi. (=zelo)

20. stavčnočlenska vloga neimenovalniških sklonov

RODILNIK

1. predmet

a) prvi premi
Kdo se boji Virginije Wolf?

b) drugi premi
Punčko učim angleščine.

c) zanikani
Ko zaspal bom v smrti, ne kopljite jame, kjer vrste se križi.

- v priredni zvezi ne le (samo) – ampak (temveč, marveč) tudi raba rodilniškega predmeta ni
obvezna:
Tone ni prodal le hiše (hišo), ampak tudi posteljo.

81
 - pogovorno je tožilniški predmet namesto zanikanega rodilniškega še bolj pogost – primer tudi
pri zaimku kaj in nič:
Nič mu ne bom povedal. Da ti ni kaj dal?!
č) delni
narezati kruha in slanine, polič dobrega vina

d) namenilnikov
Šla je pšenice žet. Odpeljal se je drv sekat.
 v sodobnem knjižnem jeziku to zveni že starinsko ali narečno – zamenjuje ga tožilnik:
Šla je žet pšenico.

2. osebek

a) pri zanikanem pomožniku biti, ob glagolu zmanjkati

Očeta ni doma. Vode zmanjkuje.

b) logični zanikani osebek

Ivanke ni sram svojih nog

3. prilastek oz. pridevniško zvezo

žena dobrih rok, oko postave

4. povedkov prilastek
Bala se ga je preveselega.

5. prislovno določilo časa in načina

vrniti se avgusta, umrl je nagle smrti

6. jedro imenovalniškega ali tožilniškega stavčnega člena za števniki tipa pet/petero in količinskimi
pridevniškimi izrazi tipa malo, precej, več
Pet fantov je prišlo. Videla je pet (dosti) vojakov.

7. medmet
Hudiča, kaj pa hočeš! (morda pa gre tu za tožilnik)

8. izpostavljeni stavčni člen:

Maščevanja, tega se boj!

9. ujemalni prilastek in pristavek (glej im.)

10. različna razmerja v zvezi s predlogi:

Od hiše do hiše hodijo. Iz vsega srca ti želim uspeha. Pohvaljena je bila od uprave
podjetja. Zaradi take malenkosti se ne bova prepirala.

DAJALNIK

1. edini predmet
Ne vdaj se duhovom (mraka).
 drugi predmetni dajalnik imamo v primerih kot: Nesi očetu časopis.
 dajalnik koristi imamo v primerih kot: Nogavice plete bratu.

2. nosilca stanja in poteka

Kaj ptici je, da žalostno prepeva?
Sanjalo se mi je, da sva bila v raju.
 to je dajalnik nosilca stanja (=dajalnik logičnega osebka)

82
3. pripadnost
Roža raste tik vode, vali hladni jo rose. Sonce žarko se zbudi, viru vale posuši.
So črni lasje mi in črne oči.
 to je svojilni dajalnik
4. čustveno navezanost
Da si mi zdarv.
 čustveni (etični) dajalnik

5. izpostavljeni stavčni člen:

Janezu, temu se zahvali.

6. ujemalni prilastek, tudi povedkov in pristavek (glej im.)

7. različna razmerja v zvezi s predlogi

Grem k stricu. Bojuje se proti mračnjaštvu. Proti večeru je prišel.

TOŽILNIK

1. prvi predmet
Poklical si me k sebi.
 drugi predmet: Fanta učim angleščino.
 ob zanikanem povedku se namesto tožilniškega predmeta rabi rodilniški:
Ne boš jedel našega kruha.

2. nosilci stanja
Ivanko je bilo strah.
 to je tožilnik nosilca stanja

3. prislovno določilo časa, mere

Cele dneve se uči.
 to je prislovni tožilnik

4. ujemalni prilastek in pristavek (glej im.)

5. povedkov prilastek
Prijatelja sem po vrnitvi našel pijanca.
 ob zanikanih povedkih iz prehodnega glagola je v rodilniku:
Ne puščaj me same : Pusti me samo.

6. nov glagolski pomen s čustvenim odtenkom

Udarili smo jo čez travnik.
Kaj ga lomiš.
 to je leksikalni čustveni tožilnik oz. zaimenska popona

7. različna razmerja v zvezi s predlogi

Ne maram zate. Primi punčko za roko. Hrane imamo za tri dni.

MESTNIK
- rabi se samo predložno

ORODNIK
- rabi se samo predložno

83
21. Pomenske skupine rodilnika

1 svojilni rodilnik
1.1 prava svojilnost = biti lastnik (č+ poseduje č-) hiša (od) brata
1.2 razmerna svojilnost = biti v razmerju (č+ je v razmerju s č+) prijatelj (od) mame
1.3 dejanska svojilnost delo (od) očeta
- glagol imeti je pomensko oslabljen, razlagamo ga z izglagolskim samostalnikom (delo)
- jedrni samostalnik je vedno glagolniški (nastal iz glagola)
1.4 sestavinska svojilnost = biti sestavina roka (od) brata
2 snovni rodilnik marmelada iz jagod
- iz njega lahko nastane pridevnik, ki je lahko vrstni ali pa ne
- določen je s predlogom (iz), s poimenovanjem snovi (iz vina – vinsko)
3 izvorni rodilnik pivo s Češke
- vedno s predlogom
4 sestavinski rodilnik zbor iz pevcev
- rodilnik + predlog (iz)
- samostalnik v rodilniku je števni samostalnik (oblia je vedno rodilnik množine)
5 *delni/partitivni rodilnik (kozarec vina)
6 *kakovostni rodilnik (ženska dolgih las)

84
1. Pomenske skupine svojilnega rodilnika – pretvorbe v pridevnik

svojilni rodilnik

 prava svojilnost = biti lastnik (č+ poseduje č-)  dva pogoja: č+ č- = nekdo nekaj ima/poseduje
hiša (od) brata  bratova hiša

 razmerna svojilnost = biti v razmerju (č+ je v razmerju s č+)

prijatelj (od) mame  mamin prijatelj

 dejanska svojilnost
- glagol imeti je pomensko oslabljen, razlagamo ga z izglagolskim samostalnikom (delo)
- jedrni samostalnik je vedno glagolniški (nastal iz glagola)
delo (od) očeta  očetovo delo

 sestavinska svojilnost = biti sestavina

roka (od) brata  bratova roka

 Svojilni vrstni pridevniki PridV(SV) so nastali iz predvidljivega sklona, in sicer svojilnega, številsko
nezaznamovanega rodilnika, pogovorno vezanega na predlog od.

2. Izvor pomenskih skupin pravih vrstnih pridevnikov (Pridv1)

 Pravi vrstni pridevniki so tvorjeni iz:

 samostalnika cestni promet
 glagola vrtalni stroj po navadni izpeljavi
 lastnostnih pridevnikov črni kruh
(kakovostni pridevniki  vedno s (predvidljivim) končniškim obrazilom –i/-a/-o)


- s samostalniškim jedrom tvorijo stalno besedno zvezo (cestni promet, vrtalni stroj, črni kruh)
- stalnost besedne zveze je določena s tem, da po govornem dejanju besedna zveza ne razpade:
vrsta prelaza je gorski prelaz, vrsta prometa je cestni promet, strokovni nadzor je vrsta nadzora
 te besedne zveze imajo torej dvobesedno izrazno podobo
- pravi vrstni pridevniki so ugrajeni v slovar jezika, ne prehajajo v povedkovo določilo
- vrstni pridevniki prvega tipa so po pomenu v bistvu enopomenski, čeprav gre za dve besedi
(samostalniško jedro + pridevnik): črna mravlja, strojni inženir
- univerbizacija pomeni enobesedenje (strojni inženir – strojnik)
- ti pridevniki so redko povedkova določila  če jih prenašamo v povedkovo določilo, jih
moramo razumeti kot elipso, kot nerealizirano samostalniško jedro (mravlja, ki leze, je rdeča
»mravlja«)
- stalna besedna zveza je leksem ali slovarska besedna zveza  Pridv1: polarni sij, rdeča mravlja.
- naslednja lastnost Pridv1 je razvrstitev tik ob samostalniškem jedru: star rdeči bor, mogočen
polarni sij  takšna besedna zveza se tudi ne stopnjuje: sončni žarek (ne more biti: zelo sončni

85
 žarek, bolj sončni žarek); pri moškem spolu je razlika na izrazni ravni jasna, pri sr. in ž.sp. pa
si moramo, če hočemo ločiti vrstnost in lastnost, pomagati s poskusom stopnjevanja

3. Pomen dajalnika in tožilnika

DAJALNIK
 svojilni dajalnik zidati bratu hišo (bratovo hišo – bratova bo, ko bo končana)
so črne oči mi (moje oči so črne)
 vedno je zgodovinsko, časovno zaznamovan

TOŽILNIK
 namembni tožilnik
 določen je s predlogom za

- hlev za konje (namenjen konjem – konjski hlev)

prstan za poroko (poročni prstan)
klobuk za očeta (ta primer se ne da spremeniti v pridevnik: očetovski klobuk)

- samostalniško jedro nam pove, kaj pridevnik pomeni (ko ne gre za kakovostne pridevnike –
le-ti so pomensko polnejši)
- možnost pretvorbe v pridevnik pri namembnem tožilniku ni nujna

4. Pomen mestnika in orodnika

MESTNIK
 mestnik nahajanja: v času cerkev iz baroka (baročna cerkev)
v prostoru/kraju izvir na Krasu (kraški izvir)

ORODNIK
 spremstveni (=dodatek, spremstveni element) čoln z motorjem, prstan z diamantom
(motorni čoln, diamantni prstan)
 lastnostni ženska z dolgimi lasmi
 lahko preide v kakovostni (rod.) (ženska dolgih las)
 priredni (=globinska priredna zveza) sin z materjo (sin in mati)

5. Samostalniški neosebni zaimki – vrste, razredi

1. vprašalna zaimka 5. mnogostni zaimki

 kdó  màrsikdó, redko kdó
 káj  màrsikàj, rédko kàj

2. oziralna zaimka 6. nikalna zaimka

 kdor  nihče
 kar  nič

3. poljubnostna zaimka 7. totalna zaimka

 kdó  vsakdo

86
  kàj  vse

4. nedoločna zaimka 8. kazalni nedoločni zaimek

 nekdo  oné, oná
 nekaj

6. Osebni zaimki

Osebni SamZ izražajo:

 sporočevalca (poimenuje se sprvoosebnimi zaimki): jaz, midve, mi
 govoreči
 naslovnika (poimenuje se z drugoosebnimi zaimki): ti, vidva, vidve, vi
 ogovorjeni
 neudeleženca pogovora (poimenuje se s tretjeosebnimi zaimki): on, oni
 negovoreča priča

Oblike osnove:
- osnova osebnih zaimkov je od rodilnika dalje nadomestna (jaz – mene, ti – tebe)
- osebni zaimki imajo v rod. daj. tož. po dve obliki, ki se rabita v različnih skladenjskih okoljih,
v tož. pa še tretjo (predložnoa ali navezno) – naveznih oblik ni za 1. in 2.os.mn. in dv.
- končnice so pri os.zaim. za 1. in 2.os. v vseh številih ter pri sebe –i samostalniške, zlasti v
edn., pri drugih pa pridevniške

Povratni osebni zaimek:

- povratni osebni zaimek se: nima imenovalniške oblike
- uporablja se namesto osebnega, kadar sta osebek in določilo isto: Ti se le zase brigaj.

Raba:
1. imenovalnik osebnih zaimkov
Imenovalnik se rabi, če:
 se po glagolski osebi vprašuje
Kdo ... ? - Jaz, ona, mi ...
 je glagolska oseba ena izmed delov priredno sestavljenega dela povedi ali pa ima še kakšna
določila
Tisoč ljudi je živelo kakor jaz.
 se glagolska oseba iz povedka ne vidi, ne razodene pa nam je niti sobesedilo niti govorni
položaj
Namrdnila se je.
 hočemo podati ozračje domačnosti
Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad.
 če na vprašanje Kam greš kdo odgovori Jaz grem na delo, je to prav, če hoče s tem povedati,
da pa za druge ne ve, kam gredo, če pa hoče povedati samo, da gre na delo, je jaz seveda
odveč

2. naglasne in naslonske oblike

Naglasne oblike os. zaimkov uporabljamo le, če se po tem, kar zaznamujejo:
 vprašuje (Koga si srečal? Njo.)
 če so v prirednem oz. pristavčnem odnosu (Kakor ti meni, tako jaz tebi.)
sicer se uporabljajo naslonske oblike:
- se ne morejo uporabljati ob predlogu
- naslonski tožilnik glagolu spremeni pomen (frazemski glagoli)
navezne oblike uporabljamo:

87
 - samo ob enozložnih predlogih, za tož. ed. vseh oseb ter 3. os. dv. in mn.
- naglas je na predlogu (name, prednjo, zame, zate).

3. izražanje svojilnosti
- rod. in daj. osebnih zaimkov se rabita tudi za izražanje pripadnosti namesto svojilnih zaimkov,
čeprav zmeraj manj:
Lepa je njega hči.  stilno zaznamovano

4. izražanje čustvenosti
- dajalnik naslonskih oblik se rabi tudi za to, da se sporočilo z njim čustveno obarva:
Kaj se mi pa cmeriš!?

5. posebno vlogo ima naslonski tožilnik, ko glagol spreminja prvotni pomen:

Polomil si ga, dragi moj!

6. preneseni pomen
- osebni zaimki radi dobijo pomen druge besedne vrste (sprevrženje), tako se on in ona
uporabljata v pomenu 'mož' in 'žena' ali ‘samec’ in ‘samica’
- v zvezi njega dni ima osebni zaimek pomen ‘daven, pretekel’ …

7. Raba naslonskih in naveznih oblik osebnih zaimkov


Naglasne oblike os. zaimkov uporabljamo le, če se po tem, kar zaznamujejo:
 vprašuje (Koga si srečal? Njo.)
 če so v prirednem oz. pristavčnem odnosu (Kakor ti meni, tako jaz tebi.)
 pogovorno (Ana, verjemi ti meni, če hočeš uspeti.)
sicer se uporabljajo naslonske oblike:
- se ne morejo uporabljati ob predlogu
- naslonski tožilnik glagolu spremeni pomen (frazemski glagoli)
navezne oblike uporabljamo:
- samo ob enozložnih predlogih, za tož. ed. vseh oseb ter 3. os. dv. in mn.
- naglas je na predlogu (name, prednjo, zame, zate)


 naglasna oblika (rod, daj, tož): njega
 uporabljamo, če želimo nekaj poudariti (Strah je mene, ne tebe.)
 če jih postavimo za predlog (Odšli so brez mene.)
 če jih postavimo v priredno zvezo (Ano in tebe smo pogrešali.)
 nenaglasna / naslonska oblika (rod, daj, tož): ga
 uporabljamo najpogosteje
 navezna oblika (če je tožilnik navezan na predlog): zanj

8. I. moška sklanjatev

V I. m. skl. spadajo samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine najpogosteje končnico -Ø, v

rodilniku pa -a ali -ú, beseda dan tudi -é; množinski samostalniki imajo v im. končnico -i, v rod. -ov.
Vzorec za to sklanjatev je korák.

9. Podaljšanje osnove pri I. moški sklanjatvi

88
1. daljšanje z j

a) pri osnovah na govorjeni samoglasnik (+ dežja)

- pri samostalnikih, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik –i/-í, -u/-ú, -á, -ó, -é ali
(pogosto) na –r, v sklonih z neničto končnico osnovo podaljšujejo z –j:
komite komitej-a, Kette Kettej-a, bife bifej-a, gospodar gospodarj-a
- čisto osanmljeno je dež dežj-a
- osnove na samoglasnik so vse prevzete

b) pri osnovah na govorjeni r

- od besed, ki se jim osnova v im. Ed. Končuje na –r poznajo podaljšavo z –j-:
 vse večzložne osnove;
izjema so ničte izpeljanke iz glagolov (izvir – izvira)
besede z neobstojnim samoglasnikom v osnovi (veter – vetra)
redke posamezne besede (šotor, lovor, biser, večer, govor …)
nekaj prevzetih (lastnih) imen: empir, satir, velar, barbar, Tatar, Maadžar …
 od enozložnih osnov podaljšujejo osnovo z –j- le: car, far, star (stara), jur
 dvojnično
včasih sta mogoči podaljšana in nepodaljšana osnova (prvo je boljše):
eksterier, Kvarner, resor, semafor, Salvador, senjor, fosfor, okvir, Shakespeare
 pri lastnih imenih
besede, ki kot občno ime osnove ne podaljšujejo, ta –j- vendarle dobijo, če so
lastna imena: sever-a Sever-ja, požar-a Požar-ja

2. daljšanje s t
- domači samostalniki na –e osnovo podaljšujejo s –t: ôče očét-a, Tone Tonet-a, France Francet-
a
- ta e je priponsko obrazilo

3. daljšanje z n
- lastna imena na –me, ki so hkrati občna, podaljšujejo osnovo z n: Séme Sémen-a
- tako še pogovnorno Francelj Franceljn-a in tudi knjižno nagelj nageljn-a

4. daljšanje z ov
- mnogi v im. edn. enozložni samostalniki v množini in dvojini osnovo podaljšujejo z –ov-:
grad gradov-i, cvet cvetov-i, prag pragov-i, dar darov-i
- samostalnikov, ki osnovo podaljšujejo z –ôv-, je čez 80, vsi, razen besede vetrovi, so tudi v
im. edn. enozložne osnove
- podaljška z –ov- nimajo osnove, ki se končujejo na c j č ž š

10. II.. III. in IV. moška sklanjatev

V II. m. skl. spadajo samostalniki m.sp., ki zaznamujejo moške osebe in imajo v im. edn. končnico
–a, v rod. pa –e; izjema je končnica –e v im.
Vzorec za to sklanjatev je vójvoda.
- vsi samostalniki te sklanjatve se lahko sklanjajo tudi po I.m.skl.
- namesto končnice –a v im.edn. imajo redki samostalniki –e (kamikaze, Pijade)
- živost se pri the samostalnikih izraža samo s prilastkom ali povedkovim prilastkom in
pristavkom
Imeli smo slavnega vojvodo. Vojvodo sem videl nesrečnega. Junaka, našega vojvodo.
- premena v osnovi rod. dv. in mn. (delovodja – delovodij)
- naglas je zmeraj nepremičen

89
V III. m. skl. spadajo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo z različnimi končnicami –Ø.
Večinoma so to kartice (akronimi) in na primer sprevrženi (konverzni) črkovni in podobni
samostalniki (TAM –Ø).
- vsi se lahko sklanjajo po I. moški sklanjatvi, da so bolje razumljivi in lažje uporabni
- če so sklanjani s končnicami –Ø, njihove sklone in števila uganemo lahko le iu stavčne in
besedne zveze
- pogostejša je 3. sklanjatev pri imenih črk, glasov ipd. (veliki A, velikega A …)
- brez prilastkov ali brez povedka so taki samostalniki v rabi lahko nerodni in nejasni
- neglas je nepremičen na osnovi

V IV. m. skl. spadajo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede (dežurni)

- če imajo ustrezne pridevniške besede določenost izraženo s posebnimi oblikami, se sprevržni
(konverzni) samostalniki iz njih uporabljajo le v določni obliki, sicer pa ve ednini (naš mladi,
vaša mala)
- pri posamostaljenem števniku en se rabi oblika eden, rod. enega (enako nobeden, nobenega)
- namesto osnovničnega I-ja v končnicah (razen v im.) se seveda pri ustreznih besedah rabi tudi
é (ta, dva, trije, oba, vsi : teh, tem, the, temi, tema)
- živost se izraža kakor pri I.m.skl. s tožilniško edninsko končnico, enako rodilniški
- naglas je kot pri ustreznih pridevniških besedah

11. I. ženska sklanjatev

V I. žensko sklanjatev spadajo samostalniki ž.sp., ki imajo v im.edn. večinoma končnico –a, v
rodilniku pa dosledno –e. Množinski samostalniki imajo v im. končnico –e, v rod. pa zmeraj lahko –Ø
(lipa –e, kukev –kve, mati –ere).
Vzorec za to sklanjatev je lipa.

12. II. Ženska sklanjatev

V II. ž. skl. spadajo samostalniki ž.sp., ki imajo v imenovalniku končnico -Ø, v rodilniku pa –i.
Množinski samostalniki imajo v imenovalniku in rodilniku končnici –i.
Vzorec za to sklanjatev je perut.

13. III. In IV. ženska sklanjatev

V III.ž.skl. spadajo samostalniki, ki vse sklone izražajo s končnico –Ø (Karmen –Ø –Ø)

- pridevniška beseda ob njej ima tem različnim ničlam ustrezne končnice (naša Karmen, naše
Karmen ...)
- raba brez pridevniške besee ali brez povedka je nerodna ali tudi docela nejasna
- naglas je nepremičen na osnovi

V IV.ž.skl. spadajo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede ženskega spola

- v primeri s 1.ž.skl. so končnice različne le v rod., daj., mest. in or. Dvojine in množine, kjer
imajo i-jevski osnovnični samoglasnik
(dežurn –a –e –i –o ...)
- naglas je nepremičen

14. Sklanjatve samostalnikov srednjega spola

V I. sr. skl. spadajo samostalniki sr.sp. s končnco –a v rod.edn. V im.edn. imajo končnico –o/-e ali –Ø
Množinski samostalniki imajo v im. končnico –a, v rod. –Ø.

90
Vzorec za to sklanjatev je mesto.

II. sr. skl.

- te sklanjatve pri sr.sp. ni; pri zaimkih je zgled tudi zanjo: jaz mene –i ...
(tako tudi v dvojini in množini)

V III. sr. skl. spadajo redki samostalniki, ki se sklanjajo s končnico –Ø (npr. citatno iz zveze Novo
vremja – rodilnik Novega vemja).
- starinsko so se sem uvrščala tudi posamostaljena imena samoglasnikov (ozko o, široko e)
- bolj običajne domače zveze: ljubo doma
- sem spagajo tudi samostalniško rabljeni nedoločniki (dobro jesti in piti)
- posamostaljeni številski števniki (ena deljeno z ena)
- naglas je nespremenljiv

Po IV. sr. skl. se sklanjajo samostalniki s pridevniškimi besedami (Krško)

- mn. in dv. takih samostalnikov je redka, vendar ne nemogoča (na Slovenskem je več Visokih
= več krajev z imenom Visoko)

15. Naglasni tipi pri samostalniku (s primeri iz posameznih sklanjatev)

a) premični
 na osnovi
 iz osnove na končnico
b) nepremični
 na osnovi
 na končnici

1. moška sklanjatev
 jakostni naglas:
a) večina po nepremičnem naglasnem tipu na osnovi
b) premični naglasni tip (mêdved - medvéda); okrog 70 besed
c) končniški naglasni tip (pès - psà)
č) mešani tip (dár - darú - dáru)

2. moška sklanjatev: zmeraj nepremičen.

3. moška sklanjatev: nepremičen na osnovi.

4. moška sklanjatev: kot pri ustreznih prid. besedah.

1. ženska sklanjatev:
 jakostni naglas:
a) najmočnejši nepremični na osnovi (lipa -e -i itd.)
b) po premičnem samo Júno - Junóne
c) okrog 10 besed s polglasnikom v edinem zlogu se naglašuje ali stalno na končnici
ali stalno na osnovi (megla, steza, tema, ...)
č) po nepremičnem ali mešanem naglasnem tipu okoli 25 besed (vôda vodé vôdi vôdi
vodó)

2. ženska sklanjatev:
 jakostni naglas:

91
 a) najpogostejši nepremični na osnovi (perut)
b) premični: senožet, kopel, žalost, zibel, ...
c) končniški: samo debér
č) mešani: stvar, in mnogo drugih; tako se naglašujejo vsi, ki imajo končnico -ema,
-eh, -em.

3. ženska sklanjatev: nepremičen na osnovi.

4. ženska sklanjatev: nepremičen.

1. srednja sklanjatev:
 jakostni naglas:
a) večina nepremični naglasni tip (mesto)
b) premični - primeri, ki osnovo podaljšujejo z -n- (izjemi ime, vime)
c) končniški le tedaj, ko je osnova nezložna: dno, zlo, tla
č) redki primeri mešanega naglasnega tipa imajo naglas v končnici le v im., rod. in
tož. ed., sicer na osnovi (srce)
2. /

3. srednja sklanjatev: naglas je nespremenljiv.

4. srednja sklanjatev: naglas je kot pri ustrezni pridevniški besedi, vendar na zložni osnovi zmeraj
nepremičen; ob nezložni osnovi je naglas končniški (vsé vséga tudi vsegà) ali mešani (tó téga tudi
tegà).

16. Pridevniška beseda – definicija, obseg

Pridevniška beseda je besedna vrsta, ki v stavku opravlja vlogo razvijajočega člena (nikoli
samostojen), to je levega prilastka in vedno stoji ob samostalniški besedi (levo od samostalniškega
jedra). Vse druge razvrstitve so zaznamovane.

Obsega dva sklopa: pridevniki (dober)

pridevniški zaimki: osebni (moj)
neosebni (kdorkoli)
*števniki (ena, dva)

17. Kategorialne lastnosti pridevniške besede

 Nosilci kategorialnih lastnosti pridevniške besede so lastnostni pridevniki. Ti dve lastnosti sta
stopnjevanje in skladenjska določnost.

 Prid. b. je razvijajoči stavčni člen, ki je definiran s samostalniško besedo (osebek, predmet) in ima
kategorialne lastnosti dveh tipov:
 privzete od samostalniškega jedra (pridevnik se ujema s samostalnikom, ob katerem stoji,
privzema samostalniške kategorialne lastnosti: sklon, spol, število, oseba),
 kategorija stopnje (le lastnostni pridevniki lahko izražajo različno razsežnost svoje
lastnosti: velik, večji, največji).
 vprašanje besedilne določnosti: samo lastnostni pridevniki spreminjajo končnico.
Nedoločni: bogat kmet; določni: bogati kmet (ne gre za spremembo v vrstni pridevnik). To
se dogaja le pri prid. m. sp. Tega tipa tudi ne smemo mešati z iz pridevnika tvorjenim
samostalnikom tipa: bogati se veseli.
Kategorialnih lastnosti, ki bi v celoti pokrivale pridevniško besedo, ni. Celotno prid. b. pokrivajo le od
samostalniškega jedra privzete lastnosti.

92
Kategorialne lastnosti pridevnikov !
a) pridobljene preko samostalnika
 spol
 sklon
 število
b) lastne
 stopnjevanje
 skladenjska določnost

18. Drugotne skladenjske lastnosti pridevniške besede


- povedkovo (glagolsko) določilo (biti lep)
- povedkov (glagolski) prilastek (hoditi bos – hoditi tak)


Pridevniške besede so skladenjsko lahko:
 levi prilastek (lepa hiša – tista hiša)
 povedkovo (glagolsko) določilo (biti lep – biti tak)
 povedkov prilastek (hoditi bos – hoditi tak)

Druge lastnosti pridevniških besed so še:

 stopnjevalnost
 spol
 sklanjatev
 oseba
 določnost
 število
 številskost
 navezovalnost
 vezavnost

 Druge skupine pridevniške besede ločijo pridobljene kategorialne lastnosti od samostalnika on

katerem stojijo; gre za ujemanje jedra s prilastkom. Te lastnosti so spol, sklon, število.

19. Osebni svojilni zaimki

Osebni svojilni zaimki:

- izražajo lastnino ali pripadnost glagolski osebi, tj. govorečemu, ogovorjenemu oz.
neudeleženemu v besedovanju (moj odgovor, tvoje knjige, njena vrnitev)
moj –a –e izraža svojino prve edninske osebe
tvoj –a –e izraža svojino druge edninske osebe
njegov –a –o izraža svojino tretje edninske osebe
najin –a –o, vajin –a –o, njun –a –o izražajo lastnino dvojinskih oseb
naš –a –e, vaš –a –e, njihov –a –o izražajo lastnino množinskih oseb
moj, najin, naš izražajo posest govorečih
tvoj, vajin, vaš izražajo posest ogovorjenih
njegov, njun, njihov izražajo posest neudeležencev pogovora
- rabijo se namesto povratnega svojilnega zaimka, kadar gre za splošno posest (On naših
športnikov smo pričakovali več.) in kjer bi bil povratni svojilni zaimek manj jasen (Slišim te
peti mojo/tvojo pesem.)

20. Vrste pridevniških zaimkov s 3 temeljnimi skupinami

93
1. posplošena skupina 2. navezovalna skupina 3. vprašalna skupina
nedoločni drugostni - ni razvijajoči stavčni člen,
poljubnostni istostni dopolnilo tvori le s členkom
totalni kazalni
nikalni

V te skupine smo ločili vseh enajst pomenskih skupin zaimenskih lastnostnih, vrstnih,
svojilnih in količinskih pridevniških besed.
*Vrste: *Razredi:
 lastnostni 1. vprašalni: kakšen, kateri, čigav, koliko, kolikšen, koliker, kolikero
 vrstni 2. oziralni: kakršen, kateri (ki), čigar, kolikor
 svojilni 3. nedoločni: nekak(šen), neki (en), nekoga, nekoliko
 količinski. 4. poljubnostni: kakšen, kateri, čigav, koliko, kaj
5. mnogostni: marsikak(šen), marsikateri, marsičigav, mnogo (precej)
6. oziralnopoljubnostni: kakršen koli, kateri koli, čigar koli, kolikor koli
7. totalni ali celostni: vsakršen, vsak, vsakteri, vsakogar(šen), vse, oba
8. nikalni: nikakršen, noben, nikogar(šen/šnji)
9. drugostni: drugačen, drug, drugega, ne toliko
10. istostni: enak, isti, istega, enako
11. kazalni: tak(šen), ta, tega, toliko, tisti, tistega, oni, onega

21. Pomenske skupine pridevniške besede

Pomenske skupine pridevniške besede so:

1. lastnostni pridevnik: kakovostni (kakšen): lep
merni (kolikšen): globok
2. vrstni pridevnik (kateri): slovenski, pralni
3. svojilni pridevnik (čigav): očetov, moj
4. količinski pridevnik (koliko): dva

94
1. Merila za določanje lastnostnih pridevnikov

V članku je to kakovostna Pridb, deljena na: merne pridevnike (kolikšen)

prave kakovostne pridevnike (kakšen)

Kakovostno Pridb povezuje vprašalnica kakšen.

1. Oblikoslovna merila (nezaimenska kakovostna Pridb je oblikoslovno razmeroma enotna):

a) pozna 2 sklanjatvi (lep-ega, komod-ø)
b) izraža kategorijo določnosti s končnicama –i in –ø (lep – lepi, komod-ø – komod-ø)
c) se deloma stopnjuje (lep, lepši /bolj lep, bolj komod)
č) je troštevilska (lep –a –i, komod-ø)
d) tvori prislov in abstraktni samostalnik (lep-o govoriti, komod-ø sedeti; lep-ota)

2. Skladenjska merila (skladenjsko je kakovostna Pridb neenotna):

a) večina njenih pomenskih skupin je skladenjsko zasičena (lepa hiša, Hiša je lepa, Hišo je sezidal
lepo)
b) nekatere so pomensko motivirane (Umira – Umrl – Je mrtev)
c) vsaka pomenska skupina ima določeno mesto v levem prilastku
(lepa {rdeča [rezljana / lesena (otroška igrača)/]})
pomensko razločevalen je tudi prilastek z desnim določilom (jarek, globok dva metra – merni Prid s
pomensko odločevalno desno PridbZ) oz. na levi strani (dva metra globok jarek)
č) večina lahko tvori pomensko zadostno definirani stavčni tip (Češnje so rdeče : Sodnik je pravičen)

3. Besedotvorno merilo (za kakovostne Prid je razločevalno tudi besedotvorno merilo): zajemajo Prid,
tvorjene iz stilno zaznamovane podstave s priponskimi obrazili –ski –ški –ji (nastopaški, butalski)  ti
Prid ne spadajo med vrstne, saj jim ustreza vprašalnica kakšen, tudi večina meril, vezanih na
kakovostne Pridb (stopnja, število, tvorjenost, skladenjska zasičenost, besedna zveza…), velja zanje.

 !Pridevniške besede:

1. Oblikoslovna merila:
 sklanjatev
 število
 določnost
 stopnja
 tvorjenost prislova in abstraktnega samostalnika

2. Skladenjska merila:
 skladenjska zasičenost (se nanaša na sposobnost opravljanja vseh treh stavčnih vlog:
obsamostalniškega prilastka, povedkovega določila, povedkovega prilastka)
 iz pomenske motiviranosti izhajajoči pretvorbeni postopki
Možni pretvorbeni postopki, pomensko odločevalni:
- v glagolski stavek (pretvorba lahko dokazuje povezavo Pridb z glagolskim dejanjem

95
 ali s posledico glagolskega dejanja – s stanjem: bledi – zbledi – je bled)
- v imensko zvezo z desnim predložnim ali brezpredložnim samostalniškim prilastkom
(asketsko življenje – življenje asketov)
Če Pridb izkazuje katero od možnih pretvorb, je pomensko motivirana.
 besednozveznost
Pridevniška besedna zveza se kot pomensko odločevalno merilo uporablja:
- glede na vezanost položaja členov (pridevniške) besedne zveze
- glede na pomensko vezanost Pridb na določen tip besednih zvez
- glede na sposobnost tvorbe različnih tipov besednih zvez
 gre za ugotavljanje besednozvezne zasičenosti Pridb
 pomenska zadostnost določenega stavčnega tipa
Stavčni tip (osebek – vez – povedkovo določilo) je pomensko odločevalen v primeru, ko je z
njim dosežena pomenska zadostnost (Smreka je zelena.). Samo nekatere Pridb namreč lahko
poimenujejo razločevalno lastnost odnosnice. Če pa Pridb poimenuje takšno lastnost, ki je
odnosnici pripisovana naključno, je potrebno za dosego pomenske zadostnosti še dodatno
pojasnilo, npr. levi ali desni prilastek odnosnice, prilastkov odvisnik, prislovno določilo (Ti
kmetje so slovenski.).

3. Pomensko odločevalno merilo:

 tvorjenost
Tvorjenost Pridb kot pomensko odločevalno merilo je uporabljena zlasti glede na podstavo s
stališča njene stilne zaznamovanosti.

2. Pridevnik po izvoru

Glede na tvorjenost so pridevniške besede (tako kot samostalniške):

 prvotne (netvorjene/nemotivirane): star, bel, dva, tri, ta, ves, oba ...
 tvorjene (motivirane):
1. iz pridevnika ali pridevniške fraze (suhljat, drobcen, lepši, tak, tolikšen, toliko ...)
2. iz samostalniške besede ali besedne zveze (lesen, Petrov, očetov, moj, tvoj, njen ...)
3. iz prislova ali prislovne fraze (včerajšnji, jutrišnji, nekdanji, dosedanji ...)
4. iz glagola (speč, zaželen, vzdržljiv, uspel, zabit ...)
iz povedkovnika (všečen ...)

Dodatek:
- med pridevniške besede štejemo tudi deležnike (samo tiste, ki se sklanjajo, nepregibne oblike
so deležja), ker so levi prilastek
- v zgornjih primerih imajo vse enote pridevniške končnice (glasovne ali ne) – posebno im./tož.
končnico imajo enote tipa pet, petero, nekaj ... = z vezavno/rekcijsko močjo

- zveze tipa človek tam (tisti človek) so zveze samostalniške besede s prislovom, ne s
pridevnikom, ker so desno od samostalnika
- zveze tipa nje pogledi (njeni pogledi) – tu že gre za pridevniško besedo, ker sta prvotna
rodilnika osebnih zaimkov levo od samostalnika

3. Pridevniška (skladenjska/besedilna) določnost (oblikoslovno merilo)

 Izražanja skladenjske določnosti so zmožni le lastnostni pridevniki. Skladenjska določnost je

sposobnost jezika, da spreminja končnico pridevnika (za m. sp.), kadar se v besedilu samostalniška
zveza pojavi ponovno (gre za besedilno, ne slovarsko določnost). Lastnostni pridevniki izražajo
kategorijo določnosti s končnicama –i in –ø (lep – lepi, komod-ø – komod-ø).

96
 Oblikoslovno izražanje kategorije določnosti je posebnost lastnostnega pridevnika. Glede na
možnost izražanja nedoločnosti in določnosti z različnimi morfemi se pridevniki delijo na tri skupine:
 tisti, ki imajo določno in nedoločno obliko (mlad – mladi) = nedoločni Prid
 tisti, ki imajo samo nedoločno obliko (bratov, sestrin) = določni Prid
 tisti, ki imajo samo določno obliko (slovenski, lepši) = določni Prid

Kadar ima pridevnik samo eno obliko, se le ta rabi v vseh položajih. Kadar sta možni dve obliki,
uporabljamo določno, če se po pridevniku sprašujemo s kateri –a –o, katere vrste, sicer nedoločno.

Določno obliko nedoločnih pridevnikov uporabljamo:

a) kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika
(V naši vasi sta živela dva kmeta: eden je bil bogataš, da mu ni bilo para, drugi pa prava sirota.
Nekega dne se je bogati kmet odpravil na semenj, siromašni pa je šel nabirat suhljad.)
b) kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, pred katerega imenom stoji
(Ko je beli kruh pošel, je prišel na vrsto črni.)
c) za kazalnimi azimki in za ves (tisti dobri prijatelj, ves ljubi dan)
kadar ves (vsa, vse…) pomeni 'popolnoma, docela', za njim ne stoji določna, ampak nedoločna
oblika pridevnika (Vrnil se je domov ves bel od snega.)
č) kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno (znani umetnik, mladi mož …)
d) kadar pridevnik rabimo kot samostalnik (bolni, dežurni, bližnji, modri, máli, Zofka Kvedrova)

Nedoločno obliko rabimo takrat, kadar odnosnico lastnostno šele natančneje določamo, tj. kadar se po
pridevniku sprašujemo s kakšen –šna –o (Po cesti jo je primahal fant. Bil je čudno oblečen: na glavi je
imel širokokrajen slamnik…).

4. Stopnjevanje pridevnikov (oblikoslovno merilo)

Stopnjevanje je sposobnost pridevniške besede, da izraža različno razsežnost svoje lastnosti.

Lastnostni pridevnik to počne na dva načina:

 1. Opisno stopnjevanje (stopnjevanje s prislovom):

 prvostopenjsko (zelen – zelo zelen)
 drugostopenjsko (rdeč – bolj rdeč – najbolj rdeč)

2. Obrazilno stopnjevanje (stopnjujemo z obrazili):

 prvostopenjsko (lep – prelep)
 drugostopenjsko (lep – lepši – najlepši)

Priponska obrazila:
Za tvorbo primernika imamo priponska obrazila –ši –ji –ejši:
- –ši –ji uporabljamo pri stalno in globinsko enozložnih osnovah (lep, težak)
- –ejši se rabi pri večzložnih osnovah (ljubezniv)
pri enozložnih le takrat, če se osnova končuje na dva soglasnika (čist)
izjemoma (star)
- za č ž š obrazilo –ji, sicer –ši (drag – dražji, težak – težji, trd – trši, lep – lepši)
- pridevniki na –ək –ok –ak: težek – težji, visok – višji, globok – globlji

 1. Trostopenjsko stopnjevanje/komparacija: osnovnik/pozitiv (lep, rdeč)

primernik/komparativ (lepši, bolj rdeč)
presežnik/superlativ (najlepši, najbolj rdeč)
2. Dvostopenjsko/pridvignjeno/elativno stopnjevanje: zelen – zelo zelen, lep – prelep

97
Trostopenjsko stopnjevanje je relativno, dvostopenjsko pa načeloma določa absolutno značilnost
pridevniške lastnosti (pridevniškega pomena): najlepši izmed treh je lahko še vedno grd, zelo lep ali
prelep pa je ravno zelo lep.

5. Ujemalnost pridevniške besede

Pridevniška beseda se ujema s samostalniško v:

 spolu (mlad fant, mlada lipa, lepo mesto), tak je tudi podspol živost (vidim mladega fanta/mlad bor);
za Pridb značilna je samo inherentna trospolskost, medtem ko je Samb skoraj izključno enospolska
 sklanjatvi: 1. in 2. moška/ženska/srednja (mlad fant, mlada lipa, mlado mesto – mlad fižol, poceni
karta, poceni mesto)
 osebi: le svojilni pridevniki (moja hiša – tvoja hiša : njegova/očetova… hiša)
 določnosti (mlad fant – mladi fant) – ta kategorija prosta zajema samo del Pridb, ne glede na to, ali
so
zaimenske ali ne
 številnosti: večinoma so Pridb troštevilne (tudi če so ničto sklonljive),
enoštevilni so le števniki (glavni, ločilni tipa dvoje/petero, tipa vsi/oba ter nedoločni)
 številskosti: imajo ednino, dvojino, množino (razen pri vrsti količinskih pridevnikov)

 te kategorije izraža Pridb odvisno od Samb, so drugotne in za presojanje o pripadnosti k določeni

besedni vrsti le pogojne

6. Pridevniške sklanjatve

1. pridevniška sklanjatev

ljubezniv –ø –ega –emu –ø/–ega –em –im (za obliko m.spola)

–a –ih –ima –a –ih –ima
–i –ih –im –e –ih –imi

- oblika sr.spola se loči od moške samo v im./tož. vseh števil (ljubezniv –o –i –a)
- oblika ž.spola se v odnini sklanja kot lipa, v mn. in dv. pa od moške loči v im./tož.

Premene končnice:
1. za č j š ž š dž na koncu osno ve je v edninskem im./tož. sr.spola namesto –o končnica –e
(staro – sinje, vroče, širše, sveže)
2. pri navezavi se za tož.ed. m. in sr.spola rabi predvsem oblika, enaka rodilniku
(Kateri kruh želite? Tistega.) – to je navezovalni rodilniški tožilnik

Premene osnove: kolikostna (zdràv – zdráva)

kakovostna (rdèč – rdéča)
premena v zvezi z neobstojnim samoglasnikom (topel – topla)

2. pridevniška sklanjatev
- je ničta sklanjatev, naglas je nepremičen (komod-ø)

lastnostni: obe sklanjatvi

98
vrstni: 1. prid. skl.
svojilni: 1. prid. skl.
količinski: obe sklanjatvi z vezavno pretvorbo odnosnice im./tož. v rod.mn. pri nedoločnih in ločilnih
števnikih ter pri glavnih od 5 dalje: dosti ljudi-ø, -ih ljudi; dvoje hlač-ø, -ih hlač;
pet ljudi-ø, -ih ljudi

7. Pravi vrstni pridevniki – PridV1

Pravi vrstni pridevniki so nastali iz:  samostalnika (slovenski, cestni)

 glagola (gugalni)
 lastnostnih pridevnikov (črni, veliki)

a) s samostalniškim jedrom tvorijo stalno besedno zvezo/leksem (cestni promet, vrtalni stroj, črni
kruh) – stalnost besedne zveze je določena s tem, da po govornem dejanju besedna zveza ne razpade
(vrsta prelaza je gorski prelaz, vrsta prometa je cestni promet, vrsta nadzora je strokovni nadzor)
b) se ne stopnjujejo (sončni žarek  ne: zelo sončni žarek)
c) ne izražajo skladenjske določnosti
č) nimajo desnih dopolnil
d) ne prehajajo v povedkovo določilo
e) razvrstitev tik ob samostalniškem jedru oz. stalna stava (leva stran Samb)

8. Vrstni pridevniki v zvezi z govornim dejanjem – PridV2

Med pridevnike drugega tipa sodijo pridevniki, nastali iz:

 krajevnih prislovov (zgoraj  zgornji)
 časovnih prislovov (danes  današnji)

a) to so pridevniki, katerih pomen (prostorska, časovna orientacija) je odvisen od samega govornega

dejanja (čas) in govorečega (prostor) – pridevniki, ki izražajo prostorsko-časovno orientacijo
neodvisno od govornega dejanja sodijo med PridV1 (sever  severni, srednji vek  srednjeveški)  PridV2
so zato v podstavi lahko samo prislovi nahajanja, obstajanja v prostoru, času, ne pa tudi morda smeri
gibanja, približevanja
b) ne tvorijo stalne besedne zveze s samostalniškim jedrom
(tip lanski sneg – prehaja iz PridV1 v PridV2: stvar, ki me ne zanima  sneg lanskega leta)
c) se ne stopnjujejo
č) ne izražajo skladenjske določnosti
d) nimajo desnih dopolnil

9. Vrstni vrstilni pridevniki – PridV3 (vrstilni števniki)

Vrstilni števniki so nastali iz števnikov (prvi) – posredni denotat je količina. Pomensko je določljiva
glede na prostorsko razporeditev vsaj dveh prvin, pri čemer je govoreči orientacijska točka (prvi …
zadnji).
a) ne tvorijo stalnih besednih zvez (vendar: lahko prehajajo med prave vrstne: prva dama,
deveta nebesa)
b) se ne stopnjujejo (vendar: precej pozna večerja)
c) so nepravi

99
10. Stalna stava pridevniških besed v imenski zvezi

Za Pridb je značilna stalna stava levo od samostalnika:

Prid. zaimek, svojilni Prid, PridV3, količinski Prid, PridV2, lastnostni Prid (kakovostni, merni),
snovni Prid, PridV1 + samostalnik

(tisti njeni prvi dve tukajšnji lepi dolgi svileni večerni obleki)

11. Snovni in svojilni pridevnik

1. Snovni Prid (kakšen)  kakovosti (lastnostni) Prid

- imajo položaj v pridevniški besedni zvezi pred vrstnimi (lepa rdeča rezljana lesena otroška
igrača)
- pomensko jih motivira samostalnik v vlogi (predložnega) rodilniškega prilastka
(lesen – iz lesa, železen – iz železa)
- ne tvorijo pridevniške besedne zveze z desnimi določili
- se ne stopnjujejo
- spremembe, ki nastanejo pri prehodu med lastnostne Prid:
pojavi se sposobnost stopnjevanja
spremeni se pretvorbeni postopek
pojavi se možnost pridevniške besedne zveze z desnimi določili in časovnimi prislovi
- ohranjajo pomensko nasprotje med vprašalnicama kakšen – kateri/katere vrste (povzroča
variantno končniško obliko v im. ed. m.sp. –ø ali –i, razen kovinski in betonski)
- sposobnost tvorbe pomensko zadostnega določenega stavčnega tipa (Pohištvo je leseno.)
- če snovne Prid povezujemo z glagolskim dejanjem, jih uvrščamo med Pridb stanja
(leseneti – oleseneti – lesen = olesenel)

2. Svojilni Prid (čigav)

Oblikoslovne značilnosti:
- sklanjajo se po 1. pridevniški sklanjatvi (očetov –ega –emu…)
- ne izražajo kategorije določnosti
- izražajo 3. osebo (očetov, materin, detetov)
- so trištevilski (očetov –i –a)
- se ne stopnjujejo
- tvorijo prislov (s predlogom) in abstraktni samostalnik (po očetovo delati, očetovstvo)

Skladenjske značilnosti:
- so skladenjsko zasičeni (vloga obsamostalniškega prilastka, povedkovega določila,
povedkovega prilastka): očetov klobuk, klobuk je očetov, klobuk je prodal očetov
- so pomensko motivirani in imajo možnost pretvorbe v t. i. svojilni rodilnik
(očetov klobuk – klobuk (od) očeta)
- ne tvorijo desne (pridevniške) besedne zveze
položaj v pridevniški besedni zvezi je pred lastnostnimi (kakovostnimi) Prid oz. za vrstnimi
(pridevniškimi) števniki (pet prvih otrokovih lepih rdečih … igrač)
možen tudi položaj tik pred vrstnimi, zlasti kadar je (pridevniška) besedna zveza sestavljena
samo iz enega kakovostnega Prid (dva lepa očetova lovska klobuka)
- ne tvorijo pomensko zadostnega definiranega stavčnega tipa
- značilna je pretvorbe v t. i. svojilni rodilnik v desni rodilniški prilastek:

100
  če rodilnik izkazuje edninsko obliko, izraža svojilni Prid osebno svojino - tipična priponska
obrazila teh Prid so –ov –ev –in (bratovo posestvo – posestvo brata, očetov klobuk – klobuk
očeta)
 Prid, ki izražajo splošno svojino – so pretvorljivi v svojilni rodilnik, le da ima ta množinsko
obliko (nezaznamovano s stališča števila)  priponska obrazila –ski –ški –čki –ji –en –ən
(kmečki gozd – gozd kmetov, igralska obleka – obleka igralcev)

! Pomensko merilo:
- če hočemo z uporabo takšnega Prid poudariti čigavost, je ustrezna vprašalnica čigav
- če pa nam gre predvsem za posredovanje pomenskega nasprotja oz. raznovrstnosti, temelječe
na različni splošni svojilnosti, ustreza vprašalnica kateri/katere vrste

12. Količinski pridevnik

Količinsko Pridb povezuje vprašalnica koliko.

V količinsko Pridb spadajo:  glavni števniki

 ločilni števniki
 množilni števniki
 nedoločni števniki

Oblikoslovne značilnosti:
a) sklanjajo se po 1. ali 2. pridevniški sklanjatvi z vezavno pretvorbo odnosnice imenovalnika
ali tožilnika v rod.mn. pri nedoločnih in ločilnih števnikih ter pri glavnih od pet dalje
(dosti ljudi-ø/-ih ljudi)
b) so enoštevilni
c) ne izražajo kategorialne določnosti
č) so neenotni glede možnosti stopnjevanja (nedoločni (pridevniški) števniki se lahko
stopnjujejo: kar precej ljudi)
d) so neenotni glede tvorbe prislova in abstraktnega samostalnika (vendar: petkrat – nekajkrat)

Skladenjske značilnosti:
a) opravljajo vse stavčne vloge
(pet/precej ljudi, Ljudi je pet/precej, Ljudi sem srečal pet/precej)
b) imajo določen položaj v pridevniški besedni zvezi (veliko/pet lepih … otroških igrač)
c) glavni števniki so pomensko nemotivirani
č) ne morejo tvoriti pomensko zadostnega določenega stavčnega tipa

Od drugih pomenskih skupin Pridb se količinska loči predvsem po že omenjeni vezavni pretvorbi
števniške odnosnice im. oz. tož. v rod.mn. (pet jabolk, mnogo ljudi, dvoje hlač) – množilni so
posebnost: dvojne grablje  to pa je brez sobesedila nejasno.

Zaradi različnosti položaja v besedni zvezi pa tudi zaradi nekaterih oblikoslovnih značilnosti se
količinska Pridb deli na:  določno količinsko Pridb
 nedoločno količinsko Pridb

1. Določna količinska Pridb

- vključuje glavne števnike (ena)
ločilne števnike (enoje, dvoje)
množilne števnike (enojen, dvojen)
- njihov položaj v besedni zvezi je glede na začetek varianten (v pridevniški besedni zvezi so
lahko na prvem mestu, se pravi pred vrstnimi pridevniškimi števniki, lahko pa tudi za njimi,
vendar odnos med skupinama ni priredni

101
 - če se določna količinska Pridb iz določujočega člena spremeni v določanega, se pomen
spremeni (pet prvih otrokovih lepih igrač : prvih pet otrokovih lepih igrač)
- se ne more stopnjevati
- je enoštevilska
- ne more tvoriti prislova
- abstraktni samostalnik tvori s priponskim obrazilom –ina ali –ost (desetina, četverost)

2. Nedoločna količinska Prdb

- vključuje nedoločne števnike (dosti, mnogo)
- položaj v besedni zvezi je vedno začetni
- nedoločna količinska Pridb je določujoči člen v besedni zvezi, sama ne more biti jedro
(veliko prvih otrokovih lepih igrač)
- lahko izraža enoštevilskost, vendar je vezana samo na možnost izražanja množine
(mnogo ljudi, precej jabolk, dosti dreves, malo besed)
- določa lahko jedro, ki ne izraža kategorije števila (v tem primeru je brezštevilska tudi sama):
mnogo čaja – z mnogo čajem, dosti sadja – z dosti sadjem
- stopnjujejo se opisno (kar precej ljudi, zelo malo učencev, izredno veliko vina)
ali s priponskimi oz. določenimi predponskimi obrazili (dvostopenjsko: dosti – zadosti ljudi)
- prislov lahko tvori z ničtim obrazilom (precej, dosti delati)
- ne tvori abstraktnega samostalnika (vendar: precejšnjost iz precejšnji)

Količinska Pridb: besedotvorna razvidnost nekaterih števnikov je vezana na stavek. Besede kot dosti,
manj, precej so prislovi, če razvijajo glagol, Pridb, prislov ali predikativ.
- če je odnosnica števna, je besednovrstnost določujočega levega člena nedvoumna
(dovolj, precej ljudi)
- če se nedoločni števnik pojavi v imenski zvezi z neštevno odnosnico, nastanejo lahko
posebnosti tudi v zvezi z opredelitvijo stavčnih členov
prilastkovnost Pridb je ohranjena v primeru, če je samostalniška odnosnica sklanjana,
če pa ohrani v vseh sklonih rodilniško sklonsko obliko, oz. če je rodilniška sklonska oblika
edina smiselna, opravlja samostalnik vlogo desnega (samostalniškega) prilastka
možnost vloge pridevniškega prilastka je še najpogostejša, če gre za imensko zvezo s snovnim
samostalnikom (dosti sadja in zelenjave / z dosti sadjem in zelenjave)

13. Glagol – definicija, obseg

Glagol je besedna vrsta, ki je določena z vlogo v povedku.. Je prvostopenjska stavčnočlenska besedna

vrsta. S tem, ko definiramo vlogo glagola v povedku, definiramo minimalno stavčno poved. Če hoče
opravljati vlogo povedka, mora biti določen s kategorialnimi lastnostmi:
- prepoznavne v slovarju: vid, vezljivost/valenca
- prepoznavne v stavku: čas, naklon, način

 Glagoli so besede, ki izražajo:

dejanje (vrniti se, iskati)
stanje (viseti)
potek (razpadati, bleščati se)
obstajanje (biti)
zaznavanje (čutiti)
spreminjanje (usihati)
odnos do vsega tega (morati).

Dano dejanje podajajo z različnimi oblikami glede na to:

 ali ga pripisujejo določeni osebi ali ne (osebne – neosebne)
 ali pripisujejo dejanje osebku ali ne (tvorne – trpne oblike)
 ali je dejanje pojmovano kot dejansko se odvijajoče ali pa kot tako, ki bi se moralo ali moglo odvijati

102
 (naklonske oblike)
 ali se odvija v trenutku govorjenja ali ne (oblike in časi)
 vsak glagolski dogodek je pojmovan še kot po trajanju omejen ali neomejen (glagolski vid)
 ali je obvestilno zadosten v zvezi osebek-povedek ali pa rabi dopolnilno (glagolska prehodnost)

14. Kategorialne lastnosti glagola

Prepoznavne v slovarju: Prepoznavne v stavku:

 vid  čas (relativni, pogojuje ga konkretno besedilo)
 vezljivost/valenca  naklon (povedni, pogojni, velelni)
 način (tvorni, trpni)

15. Glagolski vid

Glagolski vid je kategorialna lastnost glagola, prepoznavna že v slovarju. Gre za sposobnost glagola,
da izraža po trajanju omejeno dejanje (dovršniki) ali pa omejenosti v trajanju ne izraža (nedovršniki).
Pri zanikanih povedih pa uporabljamo nedovršnik ne glede na trajanje (Zapri vrata. Ne zapiraj vrat).

Vidska morfema sta glagolska predpona in pripona:

- če je glagolska predpona dodana nedovršnemu glagolu, postane ta dovršen:
spati  pre – (spati), delati  iz – (delati)
- glagolska pripona je morfem, ki sam na sebi ne pomeni nič, pri dveh glagolih istega korena ali
podstave pa razločuje omejenost ali neomejenost dejanja (pogrezniti – pogrezati, zapelje –
zapeljuje, seči – segati) oziroma prehodnost ali neprehodnost (rumeniti – rumeneti)

 Nedovršni glagoli se izjemoma rabijo tudi za izražanje po trajanju omejenega dejanja: Fant bo
tepen kot snop, Pisal bi ti pismo (= sporočil bi ti pismeno).

Dovršne glagole spoznamo po tem, da je z njimi mogoče odgovoriti na vprašanje Kaj storiš (bi storil
itd.), in da razen redkih izjem (glagoli rekanja) ne izražajo dejanja v trenutku govorjenja (sedanjega
časa ali sedanjosti). Dajo se rabiti v zvezah Počakaj, da (pridem).
Nedovršne glagole spoznamo po tem, da z njimi lahko odgovorimo na obliko glagola delati v stavkih
kot Kaj delaš, ob njih pa tudi lahko uporabljamo t. i. fazne glagole, kot so začeti, nehati ipd. Vsi se
rabijo tudi za izražanje dejanja v trenutku govorjenja.

Slovenski glagoli so načeloma ali dovršni ali nedovršni, so torej enovidski. Nekateri pa so dvovidski,
tj. ali dovršni ali nedovršni, kar nam je pač na misli: prim. rodim, ubogam, teknem, darujem, žrtvujem,
hasnem, telefoniram ipd.

Predponski glagoli so načeloma nedovršni. Dovršnih je zelo malo, npr.: končam, zmagam, srečam;
kupim, lotim se, blagoslovim, pičim, rešim, velim, spremim, storim, treščim, udarim, dobim; padem,
ležem, rečem, vržem, vzamem in skoraj vsi glagoli z glag. pripono ne (prim. kriknem) razen tistih, ki
izražajo prehajanje iz stanja ali potek (npr. sahnem, gasnem, ginem, greznem, rinem, tonem, venem,
drgnem); dam, dem in morda še kateri.

16. Vrste glagolskih dejanj – nedovršniki

1.  trajni glagoli (zaznamujejo dejanje, ki je nekako v celem kosu, enovito): nesti, iti, govoriti
 ponavljalni glagoli (zaznamujejo dejanje, ki je sestavljeno iz ponavljajočih se delov): skakati
lahko se rabijo tudi kot trajni: Sedal je na stole, kot da bi jih preskušal, ali so dovolj trdni.

2.  določni glagoli (pomenijo enosmerno dejanje, so trajni): nesem, tečem

103
  nedoločni glagoli (pomenijo neenosmerno dejanje, so ponavljalni): nosim, tekam

3.  glagoli dejanja oz. stanja

glagoli kot sedim, ležim ali visim pomenijo stanje po izvršitvi dejanja, ki ga izražajo glagoli
dejanja sedem, ležem, obesim
táko stanje lahko izrazimo tudi z zvezo pomožnika in pridevniške besede ali še kako drugače

4.  glagoli za dejanje in povzročanje dejanja

glagoli kot pijem – pojim, gnijem – gnojim, umrem – umorim (drugi člen dvojice pomeni, da kdo
dela, povzroča, omogoča to, kar pove prvi člen: točim = povzročam (delam), da teče)

5.  glagoli za dejanje in zaznavanje dejanja

glagoli kot poslušam – slišim (čujem) ali gledam – vidim
razlika med njimi ni v nedovršnosti in dovršnosti, ampak v tem, kako je zajet predmet glagolskega
dejanja, kako smo ga sprejeli v našo zavest (Gledal je, pa ni videl ali Poslušam, a nič ne slišim)

6. spremljavo pomenijo nekateri glagoli s pri- (pripevati)

7. glagoli s sopomenom dejanja navade (19.stol.): kradevati, hojevati

8. dlagoli delnosti s sopomenom 'malo': pošepovati, podrhtevati

9. glagoli premikanja (pomembni za rabo glagolskih oblik – namenilnika): iti, peljati se (kosit)

10. naklonski in fazni glagoli (pomembni za rabo nedoločnika v povedku):

môči, morati, hoteti, smeti – začeti, nehati

11. glagoli dejanja (vrniti se, iskati)

stanja (viseti)
poteka (rasti, razpadati) …


 dogajanje (rasti, razpadati)
 absolutno stanje (viseti)
 dejanje (vrniti se, iskati)
 iztekanje dejanja (sedati, legati, obešati)
 stanje po dejanju (sedeti, ležati)
 ponavljanje dejanja (dvigovati – večkrat dvigniti)

17. Vrste glagolskih dejanj – dovršniki

Poleg osnovnega pomena izražajo še:

1. začetek dejanja: zaigrati, zapeti, vznemiriti, spregovoriti
2. kratkotrajnost: poležati, posedeti, počakati
3. trenutnost: počiti, mahniti, suniti
4. manjšalnost: blisniti, pokniti, hlipniti
5. konec dejanja: dovečerjati, odpredavati
6. razmahnjenost: razgovoriti se, razgreti se, razhoditi se
7. postajanje: pobledeti, oveneti, ugasniti
8. izvršitev med gibanjem: prižvižgati, pripeti, prismejati se -- odšepati
9. izpolnjenost: dogoreti, najesti se, našiti, obviseti, izgnesti ipd.

104

 začetnost (zajokati, zaplavati, splavati)  dejanje traja še naprej
 trenutnost (počiti, ustreliti, skočiti)
 končnost (pasti, leči, sesti, dvigniti se)  glagoli človekovega premikanja

18. Glagolska vezljivost

Vezljivost/valenca je sopsobnost glagola, da vzpostavi vezljivostno/valenčno polje z naborom

delovalnikov/aktantov. Delovalnike pa vzpostavlja osebna glagolska oblika.

vezljivost glagola

vezljivi nevezljivi
(vremensko dogajanje) – os.gl.oblika, vendar pomensko prazna
leva desna
vezljivost vezljivost Dežuje.
(neprehodni) (pogoj za
prehodnost)
Sosed spi.
Sosed piše pismo.

19. Spreminjanje vezljivostnih lastnosti glagola s spremembo vida

Dovršni glagoli imajo manj vezljivostnih mest.

Če nedovršnemu glagolu dodamo predpono, dobimo dovršni glagol (barvati – pobarvati). S tem
zmanjšamo število vezljivosnih mest: barvati po lesu – pobarvati les.

20. Glagoli s prostim glagolskim morfemom

Poznamo:  frazne glagole (vzpostavljajo aktualizirano besedno zvezo in po govornem dejanju

razpadejo)
 frazemske glagole (tvorijo stalne besedne zveze)

1. glagol + prosti morfem se:

a) smejati se (poseben tip frazemskega glagola)
b) [ubiti se 'umreti, narediti samomor' (frazemski glagol)
c) govori se, sliši se (3.os.)  nočemo izraziti vršilca dejanja (glagoli rekanja, slišanja)
č) videti se, slišati se
d) umivati se

2. glagol + prosti morfem ga, jo

- niso zaimki, le njihovi homonimi
- prosti morfem glagolom spreminja pomen
- frazemski glagoli: brisati jo (čez), lomiti ga, popihati jo…

3. glagol + izpredložni morfem

a) leksikalizirani/frazemski glagoli: biti ob (denar, premoženje) – 'izgubiti, zapraviti'
dati na (koga/kaj) – 'upoštevati'

105
 živeti ob (kruhu) – 'slabo živeti'
delati na (čem) – 'prizadevati si'
b) neleksikalizirani/frazni glagoli: sedeti na (mizi) – zgoraj slovarski pomen
risati na papir predlogov je prislovni

21. Razmerje med predlogom in prostim glagolskim morfemom

?
frazemski glagol: 'biti ob' = izgubiti  'ob' je izpredložni glagolski morfem, ker skupaj z 'biti'
predstavlja eno pomensko danost/en leksem

frazni glagol: 'stal je ob mizi'  'ob' je predlog v pomenu 'poleg' in je samostojna pomenska danost –
'stati ob' sta v tem primeru dva leksema
1. Neosebne glagolske oblike – besednovrstna opredelitev


1. nedoločnik (čakati)
- namesto samostalnika (govoriti je srebro, molčati je zlato)
- namesto velelnika (Ne klepetati!)
- za izražanje glagolske vsebine ne glede na čas, osebo, naklon (Biti človek, pa tako ravnati)
- namesto osebne oblike odvisnika, časovnega in namernega
(To videti, drugi so vsi ostrmeli)
- nekoč namesto namenilnika dovršnih glagolov (Šla je požeti še preostalo pšenico)
- v vprašalnih povedih (Kako: iti ali ne iti na proslavo?)
- za zanikanje (Ti pa peti)
- za izražanje potrebe (če že delati, potem pošteno)
- za čustvenost (Mirno sem ga vprašal, on pa pokonci in vpiti name)
- vezano se rabi ob tipičnih pomenskih skupinah glagolov in izrazov (naklonski izrazi,
izrazi za duševno stanje, izrazi ocene, fazni glagoli, izrazi za zaznavanje, za pomožnikom
biti in vršilcem dejanja ali nosilcem stanja večinoma v dajalniku)

2. namenilnik (čakat)
- ob glagolih premikanja grem, hodim… (Spat hodim pred deseto)
- z njim izražamo cilj še drugih dejanj npr. glagolov dati, poslati (Mati je dala sina študirat)
- včasih samo čustveno poudarja kakšno vprašanje (kaj si mu pa šel pravit te stvari)
- rabimo ga od dovršnih in nedovršnih glagolov (včasih le od nedovršnih, pri dovršniku pa
so namesto njega rabili nedoločnik ali prihodnjik, če pa je bil glagol v velelniku pa z
velelnikom ali prihodnjikom; predmet namenilnika je bil prvotno v rodilniku, danes v
tožilniku)

3. glagolnik (čakanje)
- izraža dvoje: dejanje, stanje, dogajanje… sámo ali pa to, kar pri tem nastane, kar je dejanje
spremljalo (ne združenja, ločitve zdaj so časi)
- prave glagolnike zmeraj lahko izrazimo stavčno
- pravi glagolnik v marsičem spominja na nedoločnik
(Preglasno govorjenje ni dobro – Preglasno govoriti odsvetujem)
prednost glagolnika je v tem, da se lahko sklanja in tako lahko opravlja več stavčnih vlog
kot nedoločnik (!glagolnik se ne more uporabljati ob naklonskih glagolih, pri faznih
glagolih pa se raba odsvetuje vedno takrat, kadar se glagol rabi objektno)

4. deležja na –č –aje –je (držeč, prepevaje)

- deležje na –č –aje izraža glagolsko dejanje, ki se vrši hkrati s kakim drugim dejanjem
(Sedeč na vrtu, je bral časopis)
- deležje na –e se rabi kot prislov načina (Molče (med molkom) orožje vsak si vzame)

106
 - nekatera deležja so tudi del nepravega predloga
(Glede na to, da je še mlad… = glede na mladost)

5. deležnik na –č (čakajoč)
- je Pridb, ki se v spolu, sklonu in številu ujema s Samb (goreča hiša – hiša, ki gori)

6. deležje na –ši (skrivši)

- izraža dejanje, ki se je dovršilo pred kakim drugim dejanjem
(Krpan prestavi kobilico. Cesar, to videvši, veli kočijažu, naj ustavi.)

7. deležnik na –ši (vstopivše goste)

- izraža lastnost, pridobljeno z izvršitvijo dejanja (Vstopivše goste so glasno pozdravili)
- tako kot z ostalimi deležji in deležniki se z njim iz navadnih stavkov delajo polstavki
(Goste, ki so pred tem vstopili, so glasno pozdravili)
8. opisni deležnik na –l
- se rabi samo za opisovanje tvornih časov (delal sem, bom, sem bil)
in naklonov (delal bi, bi bil)
- ima samo imenovalniške oblike za spole in števila

9. deležnik stanja na -l
- je navadna Pridb z oblikami za vse spole, sklone in števila
- rabi se kot vsak drug pridevnik (uvel obraz)

10. trpni deležnik na –n/–t

- rabi se za izražanje trpnosti:
v zloženih trpnih oblikah (Od vseh je zaničevan) – glagoli so dovršni ali nedovršni
kot prilastek (zaničevani ljudje) – glagoli so nedovršni

11. deležnik stanja na –n/–t

- izraža lastnost, pridobljeno z izvršitvijo dejanja
- je navadna Pridb in se kot taka tudi uporablja
v povedku (Ana je utrujena)
kot prilastek (utrujena Ana)
- ima prislovno obliko (utrujeno gledati)
- zabrisana je kategorija glagolskega vida, zato se rabijo tudi deležniki dovršnih glagolov za
izražanje prave sedanjosti (Oblečen je v sivo obleko)
- namesto deležnika iz dovršnega glagola se večkrat rabi deležnik nedovršnega
(zidan namesto sezidan)

! Muha:
Neosebne glagolske oblike tvorimo iz:
1. sedanjiške osnove:  sedanjik
 obliko na –č, ki je lahko deležje (prislov) ali deležnik (pridevnik)
 deležje na –e (grede)
2. nedoločniške osnove:  opisni deležniki za tvorbo časov in naklonov
 trpni deležniki na –t –n –l (bran, odprt, zelenel)
 glagolnik

 Neosebne glagolske oblike (vrste):

- nedoločnik (čakati)
- namenilnik (čakat)
- deležnik –l (čakal)
- deležnik –n/–t (neučakan, ubit)
- deležnik –č (čakajoč)
- deležje –č (čakajoč)

107
 - glagolnik (čakanje)

2. Glagolski način – členitev po aktualnosti

 Členitev po aktualnosti: gre za to, kaj postavimo v funkcijo osebka, ali vršilca ali prizadetega. Če
vršilec ni pomemben (aktualen), ga umaknemo in na osebkovo mesto postavimo prizadetega, če je
pomemben ta.

Pri pretvorbi pazi na nespremenljivost vida in časa!

(Kdo hvali koga - Kdo je hvaljen)

Izražanje stanja po dejanju (sprememba vida): hvaliti  pohvaljen : hvaljen

odpirati  odprt : odpiran / se odpira
 Način je pojem za razmerje med osebkom in (iz)vršilcem dejanja.

1. Če je osebek tudi (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja, govorimo o tvorniku ali aktivu:
Gradove so med vojno porušili (vojaki).
2. Če pa osebek ni vršilec dejanja, pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, ampak je od dejanja prizadeti,
gre za trpnik ali pasiv: Gradovi so bili med vojno porušeni (od vojakov).
3. Kadar v stavku ni vršilca dejanja in si ga na podlagi sobesedila ali sotvarja tudi ni mogoče misliti, je
glagolska oblika tvorniška: Deževalo je.

Trpnik se ob ohranitvi istega časa in vida da zmeraj spremeniti nazaj v tvornik, vsak tvornik pa se ne
da pretvoriti v trpnik. Tvornik je v primeri s trpnikom prvoten, trpnik je le pretvorna oblika.

Tvornik in trpnik sta v naslednjem pretvorbenem razmerju:

1. beseda ali besedna zveza, ki je bila osebek tvornega stavka, se v trpnem ali opusti ali pa postane
prislovno določilo vršilca glagolskega dejanja, in sicer v rodilniku ter s predlogom od (po +
samostalnik v mestniku je v takem primeru napačen);
2. glagolska oblika na -m (ali na sem + -l) se zamenja z glagolsko obliko na sem + -n/-t ali pa se
prvotni glagolski obliki doda se;
3. beseda ali besedna zveza, ki je bila predmet tvornega stavka, postane v trpnem osebek. Če
pretvarjamo trpne stavke v tvorne, ravnamo obratno.

Pri pretvorbah tvornika v trpnik in narobe ostajata čas in glagolski vid nespremenjena (prav tako pa
seveda tudi glagolski pomen). Kadar se eden ali drugi pri podobni pretvorbi spremenita, oblike z
deležnikom na -n/-t ne izražajo trpnosti, ampak stanje: Vrata so odprli - Vrata so odprta.

3. Naklon

 Naklon izraža razmerje govorečega do glagolskega dejanja (ali je uresničljivo, uresničljivo pod
pogoji, ali se mora uresničiti).

Poznamo:  povedni naklon (Čakam.)

 velelni naklon (Čakaj!)
 pogojni naklon (Bi čakal.)

 Naklon je pojem za posebno razmerje govorečega do glagolskega dejanja, stanja, poteka itd. Taka
tipična razmerja, izražena s posebnimi glagolskimi oblikami, so tri: povedno, pogojno in velelno.

Povedni naklon
- pove, da je dejanje realno (ali pa vprašujemo po tem, ali se uresničuje ali ne)
- ima vse tri osebe

108
Velelni naklon
- podaja dejanje kot zaželeno, zahtevano, zapovedano ipd., oz. nezahtevano, nezaželeno ipd.
- pozna v ed. samo 2. osebo, v dv. in množini pa tudi prvo

Pogojni naklon
- podaja umišljeno dejanje glede na možnost in pogoje njegove uresničitve
- ima vse tri osebe

Ta razmerja do glagolskega dejanja podajajo načeloma specializirane oblike:

za sedanji čas povedni naklon izražamo s povednim sedanjikom (delam)
pogojenega s sedanjim pogojnikom (delal bi)
velenega z velelnikom (delaj)

Vsak povedni sedanjik (in sploh oblike povednega naklona) ne izraža le povednega naklona, temveč
lahko tudi druga dva. Prav tako tudi pogojnik lahko izraža velelnost (To bi mi pa morda ti povedal).
Velelnost lahko izražamo še drugače, npr. z nedoločnikom (Ne jokati!), redkeje s preteklikom (Da mi
takih stvari nisi več govoril) in celo s samim deležnikom na -l: prijel, dvignil, vrgel 'primi, dvigni, vrzi'

To, kar pogojnik in velelnik izražata z obliko samo, je mogoče tudi opisati s tako imenovanimi
naklonskimi glagoli ali povedkovnikom in nedoločnikom. Željo posebno pogosto izražamo z osebno
glagolsko obliko in členkom naj. Ta zveza ne izraža samo zaželenih, nasvetovanih in podobnih dejanj,
ampak tudi: Naj sem se še tako trudil, uspel nisem, kjer naj sem se trudil pomeni 'čeprav sem se trudil',
torej povedni naklon. V vseh teh primerih ne gre za glagolski, ampak za skladenjski naklon.

Zveze naklonskega glagola, povedkovnika ali členka in drugega glagola so tistega glagolskega
naklona, v katerem je osebna glagolska oblika: moram delati je povedni sedanjik, moral bi delati pa
pogojni.

4. Pogojnik v zloženi stavčni povedi

 Pogojnik na splošno izraža umišljena, nedejanska in ne preizkušena dejanja, stanja, poteke, tj.
poziv, željo, negotovost, nedejanskost ipd. Prav ga pojmimo v zvezi s sotvarjem in/ali sobesedilom.

Pogojnik se rabi bodisi sam v kakem stavku ali pa v posebnem stavčju

(Že pred dobro uro bi se morala vrniti, ko bi bilo po pravem).

Raba v posebnem stavčju:

1. v pogojnem podredju
- pogojnik izraža v odvisniku pogoj za uresničitev dejanja v glavnem stavku
(Če bi imel, bi ti dal)
- pri sedanjiškem pogojniku je uresničitev dejanja glavnega (nadrednega) stavka mogoča,
pri preteklem pa je uresničitev že zamujena.
- pogojnik v odvisniku je mogoče zamenjati z zvezo veznik da + povedni naklon (Da imam,
bi ti dal. – Da si me vprašal…) - glavni stavek takih podredij je lahko izpuščen
- uresničljivostni (potencialni) pogojni odvisnik se navadno uvaja z veznikom če (da je),
neuresničljivostni pa s ko

2. V neodvisnih ali glavnih stavkih izraža pogojnik naslednje:

a) pripravljenost za izvršitev dejanja: Saj vrnil bi se, a ne morem.
b) možnost ali nemožnost za izvršitev dejanja: Utegnilo bi resnično biti.
c) omiljenost ugotovitve in ukaza oz. domneve: Dejal bi, da se motite. Vas ni sram, da prosjačite!
č) poudarjenost trditve ali zanikanja: Kaj bi ne vedel, saj vedo vsi.

109
d) neuresničeno nujno dejanje v preteklosti: Že zdavnaj bi bil moral to storiti, pa ni bilo časa.
- kadar je pogojnik rabljen v priredju (Dal bi jo bil ...Pa kaj bi ti pisal ...), je drugi stavek
uveden s protivnim ali vzročnim veznikom

3. V odvisnikih pogojnik izraža:

a) umišljena dejanja: Drugi dan je bila bleda in slaba, kakor da bi (bila) vstala iz bolniške postelje.
b) umišljena zaželena in potrebna dejanja: Rad bi se spet enkrat dobro naspal.
c) negotovost: Ne veš, kako bi rekel?
č) pogojno resničnost: Čisto nič se mu ne pozna, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je.
d) primero: Kar je bilo na mizi, so pospravili, kot bi mignil.
e) namero: Prišel sem, da bi se mirno dogovorili.

5. Raba povednega sedanjika

 Povedni tvorni sedanjik (delam) izraža glede na čas dejanja, ki se dogaja (dogodi):

1. v trenutku govorjenja (prava sedanjost)

- tako se rabijo samo nedovršni glagoli, dovršni pa le v 1. os. ed. (v posebnih primerih tudi
dvojine), ko se z izrekanjem opravi tudi dejanje samo: Obljubim, da bom vnaprej bolj
priden/pazljiv
- pravo sedanjost spoznamo po tem, če na vprašanje kdaj odgovorimo z zdaj

2. ne glede na trenutek govorjenja (brezčasnost): Dan ima 24 ur.

3. za trenutkom govorjenja (prihodnost): Pridem, kakor hitro bom mogel.

4. pred trenutkom govorjenja (preteklost):

Včeraj vam sedim pred hišo, ko jo na vrt primaha srna z mladičem.

5. zaželena in možna, tj. naklonska dejanja: Gremo domov, fantje!

V odvisnikih izraža sedanjik tudi:

6. istodobnost glede na dejanje nadrednega stavka: Janez pravi/je rekel/bo trdil, da ima dobro službo.
7. zadobnost glede na dejanje nadrednega stavka:
Pravijo/so pravili/bodo pravili, da najhujše šele pride.
8. neaktualnost dejanja: Pišem tudi svojo avtobiografijo.

6. Raba prihodnjika in prepreteklika

 Prihodnjik:

1. Prihodnjik je specializirana oblika za izražanje prihodnosti, tj. zadobnosti glede na trenutek

govorjenja. Izraža dejanje, stanje ipd. za trenutkom govorjenja: Prišla bo pomlad zelena.

2. Izraža zadobnost: Pravi (pravil je, pravil bo), da bo imel delo.

3. Izraža naklonska dejanja:

a) ukaz: Takoj boš vstal in odprl vrata!
b) grožnjo: Za ušesa te bom!
c) željo, dopuščanje: Pa naj bo po tvojem.
č) omiljenje ugotovitve ali zapovedi: To pa ne bo res.
d) negotovost, verjetnost, dopuščanje: Če ti praviš, bo že res.

110
e) pogoj: Če bo dež, ostanemo doma.
f) dopustnost: Naj bo še tak revež, moj otrok je (čeprav je).
g) stanje: Ko bo zrasla bo videla, da to ni bila ljubezen.

Preteklik:
S to obliko izražamo:
1. dejanje, ki je v preteklosti povzročilo kakšno stanje: Kakor sem mu bil ukazal, tako je tudi storil.
2. dejanje v preteklosti pred kakim drugim dejanjem: Kaj si mu bil dal, da te ni mogel pozabiti?
3. davno preteklost: Napaka, ki jo je bil storil, se mu bo maščevala.
4. raba v vsakdanji govorici (redko) – napačno pa je, če skušamo navadno preddobnost izraziti s
predpreteklikom (uporabimo preteklik)
5. zanimivo: primeri, ko je pričakovani predpreteklik dovršnega glagola izražen s predpreteklikom
nedovršnega: Ko ste k nam prišli, smo bili že molili (smo že nehali moliti).
7. Raba nedoločnika

 I. Nedoločnik ima veliko rab. Kot t. i. prosti nedoločnik se rabi:

1. namesto samostalnika: Govoriti je srebro, molčati pa zlato.

taki nedoločniki imajo vlogo stavčnih členov, in sicer tudi, če imajo ob sebi še kakšna določila –
lahko so:
a) osebek: Norost bi bilo vztrajati v neenakem boju.
b) predmet: Obotavljal se je sprejeti ugodno ponudbo.
c) prilastek: Doletela me je sreča prebiti z vami zelo plodna in epa leta.
č) prislovno določilo: Ne se upirati zlu je skoraj tolikšna krivda kakor ga podpirati.
d) pristavek: Saj ji ni preostalo drugega kot oditi.

2. namesto velelnika: Ne klepetati 'ne smeš klepetati'!

zanikani nedoločniki prepovedujejo dejanje ali stanje itd. zelo splošno - danes se jih radi izogibamo,
ker hočemo biti bolj neposredni: Ne klepetajte.

3. za izražanje glagolske vsebine ne glede na čas, osebo in naklon: Biti človek, pa tako ravnati.

4. namesto osebne oblike odvisnika, časovnega in namernega:

To videti, drugi so vsi ostrmeli. 'ko so to videli'

5. nekoč namesto namenilnika dovršnih glagolov: Šla je požeti še preostalo pšenico.

6. v vprašalnih povedih: Kako: iti ali ne iti na proslavo?

7. za zanikanje: Ti pa peti!

8. za izražanje potrebe: Če že delati, potem pošteno.

9. za čustvenost: Lepo mirno sem ga vprašal, on pa pokonci in vpiti.

II. Razen prosto se rabi nedoločnik vezano, tj. ob tipičnih pomenskih skupinah glagolov in izrazov.

1. naklonski izrazi:
a) namere (nameravam, imam namen, skušam)
b) hotenja (hočem, želim, moram)
c) nujnosti ali potrebe (moram, ne smem, imam): Moram vam povedati, da ste odpuščeni.
d) možnosti (morem, znam, utegnem)
e) ukazovanja (zapovem, ukažem, naročim)

111
 f) dopustnosti (imam pravico, dovoljeno je, smem)

2. izrazi za duševno stanje (bojim se, sram me je, imam navado): Bali so se govoriti resnico.

3. izrazi ocene (splača se, lepo je, koristno je): Lepo je biti na počitnicah.

4. fazni glagoli: Začel je kriliti z rokami.

5. izrazi za zaznavanje (slišati, videti): Slišala sem ptičko peti.

6. za pomožnikom biti in vršilcem dejanja ali nosilcem stanja večinoma v dajalniku – z nim se izraža:
a) moranje: Iti mi je domov.
b) Možnost: Še zmerom je bilo slišati bobnenje.
c) Negotovost: Kaj storiti?
8. Vrste spregatev

 Spreganje = izražanje glagolskih oseb pri oblikah za čase, naklone in načine s končnicami
(osebili).

Spregatveni vzorci:  navadni sedanjiški

 posebni sedanjiški
 velelniški
 pogojniški

1. navadne sedanjiške končnice

- te končnice imajo načeloma vsi sedanjiki, deloma izvzeti so le glagoli druge spregatve

ed. dv. mn.

1.os. -m -va -mo
2.os. -š -ta -te
3.os. -ø -ta -jo

2. posebne sedanjiške končnice

ed. dv. mn.

1.os. -m -va -mo
2.os. -š -sta -ste
3.os. -ø -sta -dó

- te končnice služijo le glagolom 5. skupine, tj. glagolom na -m (brezpriponskim)

- za 3.os.mn. se tudi pri brezpriponskih glagolih poleg končnice –dó rabi tudi -jo
- s posebnimi sedanjiškimi končnicami se sprega tudi prihodnjik bóm (3.os.mn. –do nenaglašen)
- 1. in 2.os.ed. in 3.os.mn. pomožnik sem (samosvoja osebila)
- glagoli, ki se v 3.os.mn. končujejo na –íjo, namesto končaja rabijo tudi –é (sedijo – sede)
–êjo –ó (umrejo – umro)

3. velelniške končnice

ed. dv. mn.

1.os. -ø -va -mo
2.os. -ø -ta -te
3.os. -ø (-ta)

4. pogojniške končnice
- za vse osebe in števila je končnica –ø: (jaz) bi šel, (midva) bi šla, (one) bi šle

112
9. Tipologija glagolov glede na sedanjiško in nedoločniško osnovo


a) nedoločniška glagolska osnova = del glagola pred –ti (dela-ti)
- pri glagolih z nedoločnikom na –či je glagolska osnova ves del pred končnim –i (peč-i)

b) sedanjiška glagolska osnova = del glagola pred končnico –m (je-m)

Korenska dela sedanjiške in nedoločniške osnove sta lahko enaka (del-am) ali pa ne (piš-em:pis-ati).

1. Sedanjiške glagolske vrste (glede na končaje sedanjiških oblik delimo glagole v pet skupin):

sedanjik velelnik deležnik, deležje na -č deležje na -e

1.glagoli na -am del-am -aj -ajoč (-aje)
2.glagoli na –im krož-im -i -eč (-é)
3.glagoli na –jem pi-jem -j -joč
4.glagoli na –em tres-em -i -oč (hot-é)
5.glagoli na -m je-m -i -doč (ve-dé)

- prve štiri skupine imajo glasovno glagolsko pripono (a, i, je, e)

peta ima pripono –ø (atematična/brezpriponska skupina)
- posebnosti: 1. imam, gledam, nimam
2. stojim, bojim se
3. dajem
4. pečem, strižem, hočem
5. grem, sem

2. Nedoločniške glagolske vrste (glede na končaje nedoločniških oblik delimo glagole v štiri skupine):

nedoločnik namenilnik deležnik –l deležnik –n/–t glagolnik deležnik –ši

1.glagoli na –ati del-ati -at -al -an -anje iz - -avši
(in –eti –im) žel-eti -et -el -en -enje po- -evši
2.glagoli na –iti krož-iti -it -il -en -enje ob- -ivši
3. glagoli na V-ti pi-ti -t -l -t -tje po- -vši
4. glagoli na C-ti tres-ti -t -el -en -enje po- -ši

- posebnosti: 1. živeti, trpeti

2. krožiti (koren se končuje na č ž š j)
3. treti
4. skoraj vsi

10. Prislovna beseda – temeljna delitev glede na vlogo v stavku

!prislovna beseda

zunanje okoliščine notranje okoliščine

prvine govornega drugi ožja razvrstitev širša razvrstitev

dejanja (zelo, veliko)
lastnostni vrstni

113
 kraj, čas prislovi in zaimki
iz Prid V1 iz Sam
pravi deležijski
lastnostni (jokajoč)

iz Pridb iz Sam
(lepo) (po kmečko)

 Prislovi po pomenu:
1. modifikacijski: nestalni (vzročni)
stalni (krajevni, časovni)
2. prepozicijski: vrstni
lastnostni

1. modifikacijski prislovi (izražajo notranjo lastnost glagolskega dejanja):
 s samo obglagolsko možnostjo
 z možnostjo razvrščanja ob vse besedne vrste, ki lahko poimenujejo:
različno razsežnost oz. intenzivnost česa (npr. dejanja) pri glagolu (močno jokati),
intenzivnosti stopnje dejanja pri prislovu (zelo malo jokati),
stopnje lastnosti pri pridevniku (zelo dober človek),
stopnje lastnosti, stanja, povezav oz. razmerij pri povedkovniku (zelo všeč)

2. propozicijski prislovi (izražajo zunanje okoliščine glagolskega dejanja, in sicer kraj in čas, deloma
tudi vzrok)


I. Prislovi stopnje (razvrščajo se lahko ob vse tiste besedne vrste, ki izražajo različno stopnjo
razsežnosti denotata – poleg glagola so to tudi lastnostni pridevniki, pravi lastnostni prislovi in
povedkovniki). Pomen stopnje temelji na primerjavi s pomenom podstavnega samostalnika.

II. Na položaj samo ob glagolu oz.izglagolskem pridevniku: so vezani prislovi, ki tvorijo s svojim
sintagmatskim jedrom aktualizirane ali polavtomatizirane besedne zveze (sintagme)

1. lastnostni prislovi (s svojim sintagmatskim jedrom tvorijo aktualizirane besedne zveze/sintagme)

a) pravi lastnostni – nastali iz lastnostnih pridevnikov
- levo od glagolskega jedra (Dobro napiše)
- pomensko družljivi s prislovi stopnje (Zelo dobro piše)
- zveza z glagolom je aktualizirana, v celoti besedilna, po govornem dejanju razpade
b) deležijski (lastnostni)
- tvorjeni iz glagola z obrazilom -(o/e)č ali -aje/-é
- družljivost s prislovom stopnje ni mogoča

2. vrstni prislovi
- nastali iz pravih (izsamostalniških) samostalniških vrstnih Prid: Prid V1
- prislov glagolsko dejanje opredeljuje:
a) prostorsko/časovno (laboratorijsko pregledati – pregled v ambulanti,
mesečno poročati – v času enega meseca)
b) sredstveno (računalniško obdelati – z računalnikom)
c) glede na tvarno lastnost podstavnega Sam (biološko prizadeti, slovnično popraviti)
- se ne družijo s prislovi stopnje
- ne morejo izražati različne razsežnosti svoje 'lastnosti'

11. Prislovna beseda kraja in časa (razpoznavne lastnosti)

114
Prislovna beseda kraja (pomensko določljiva glede na to, kje se govoreči nahaja). Razvrščamo jo po
značilnih vprašalnicah:
 kje (dobimo prislove, ki povedo, na katerem mestu se kaj dogaja ali je kaj): tam
 kam (vprašujemo po cilju gibanja): tja, sem
 kod (sprašujemo po poti premikajočega se predmeta ali po razmeščenosti česa)

Prislovna beseda časa (glagolsko dejanje opredeljuje glede na trenutek govorjenja). Na podlagi
vprašalnice razvrščamo:
 kdaj: zdaj, spomladi
 odklêj/odklèj: odslej, poslej
 doklêj/doklèj: doslej

12. Prislovna beseda kot razvijajoči stavčni člen

 Samo modifikatorske prislove lahko štejemo za pravi razvijajoči člen glagola. V tej vlogi se
pojavljajo vsi tisti, ki so nastali iz lastnostnih pridevnikov kot lepo pisati in vsi prislovi stopnje, ki
razvijajo poleg glagola še druge besedne vrste. Kot razvijajoči členi pridevnika ali (drugega
modifikacijskega) prislova so lahko pretvorljivi v (modifikacijsko) obrazilo pridevnika oz. prislova kot
bolj lep – lep-ši, bolj lepo – lep-še.

 Raba prislovov:
1. prislovna določila prostora, časa, načina (mere), vzroka povedkovega dejanja (Kam vodi ta pot?)
2. povedkovo določilo (Besed mi je dovolj)
3. imenski in prislovni prilastek (hoja počasi, tam zgoraj)
4. prislovno določilo mere ob pridevniku, prislovu, povedkovniku (zelo hladen, zelo težko, kar všeč)
5. sprevrženost v samostalnik (Vsak zakaj ima svoj zato)

13. Povedkovnik – definicija, obseg

 Povedkovniki so predmetnopomenske besede, ki se rabijo bodisi kot povedkova določila ali pa kot
taka (Soparno je.). Povedkovniki so že izvorno oba opisna deležnika in nedoločnik (ob faznih in
naklonskih glagolih), poleg tega pa so izpeljani ali sprevrženi iz drugih besednih vrst. Označujejo:
 stanje narave: Bilo je vetrovno.
 stanje in razpoloženje doživljavca zunanjega in notranjega okolja: dobro, nezdravo je…
 vrednotenje: Lepo je, da si prišel.

! Izraža telesno, duševno stanje ali vrednotenje stvari. Rabi se ob glagolih bnepopolnega pomena.
Večinoma se ne pregiba. Obseg: opisni in trpni deležnik, nedoločnik.

 Povedkovnik ima določene kategorialne lastnosti prekrivne z glagolom:

- predvsem gre za družljivost s prislovom stopnje – stopnja je njegova kategorialna lastnost,
odsotne pa so imenske kategorije (spol, podspola)

14. Pomenske skupine povedkovnikov

Povedkovniki označujejo:
 stanje narave: Bilo je vetrovno.
 stanje in razpoloženje doživljavca zunanjega in notranjega okolja: dobro, nezdravo je…
 vrednotenje: Lepo je, da si prišel.

115
15. Pomenske skupine členkov

I. klasifikacija

1. pozivni členki (tvorec besedila se obrača na naslovnika in njegovo razmerje do sporočane

resničnosti):
a) vprašalni: Ali si storil, kar si obljubil?
b) zahtevalni, ukazovalni: Naj pride takoj sem!
c) želelni: Naj živi Prešeren!
d) prepričevalni: To si pa res lepo povedal.
e) zagotavljalni: Kaj takega dejansko nisem pričakoval od tebe.
f) nasprotovalni: Toda gospodje, to nikamor ne vodi!
g) grozilni: Boš že videl!
h) očitalni: Pa bi morali gledati tudi na svoje zdravje.

2. vrednotenjski členki (podajajo tvorčevo razmerje do vsebine besedila/dela):

a) naklonski (gotovostni, hotenjski)
b) vrednotenjski primerjalni: Begunci v kupeju so bili dobesedno drug na drugem.
c) popravni: Roman, bolje povest, je naletel na lep sprejem.
d) domnevalni: nečustvenostni: To je kajpada redek primer.
Čustvenostni: Za čuda ni nihče ugovarjal.
e) merilni: nepolnomerni: Prišli so samo trije.
polnomerni: Dobesedno podivjal je!
približne mere: Bilo je okoli Božiča.

3. čustvenostni členki
- izražajo presenečenje, čudenje, milovanje, pomiritev/razočaranje (hvala bogu, na
nesrečo), malomarnost, bojazen (bog ne daj)

4. členki, ki členijo oz. hierarhizirajo besedilo oz. njegove dele – ti členki:

a) naznačujejo začetek besedila ali njegovega dela (No, pa začnimo.)
b) členijo besedilo izrecno: premočrtno, in sicer: naštevalno (Obenem je stopil še v trgovino.)
opozarjalno (Nasprtno, norčevali so se iz nas.)
c) besedilo členijo sovsebno (implikativno), in sicer: s poudarjanjem nasprotja
(Samo jaz sem za delo.)
z izbiro izrazov istega reda
(Tako si govoril na primer ti.)

II. klasifikacija

1. navezovalni: In kako je s teboj?

2. čustvovanja: Hvala Bogu se mu ni nič zgodilo.
3. poudarni: Ravno ti bi to moral vedeti.
4. izvzemalni: Prišli so le trije.
5. presojevalni: Prišli so tako trije.
6. dodajalni: Je tudi pametna.
7. zadržka: Pravzaprav je res.
8. potrjevanja/soglašanja: Da, tako je.
9. možnosti, verjetnosti: Morda je res.
10. mnenja, domneve: Baje so ga videli.
11. vprašalni: Ali si ga videl?
12. spodbujalni: trdilni: Ali boš ubogal!
sovsebno nikalni: Kaj bi jokal zaradi tega!
13. zanikanja in nesoglašanja: Ne hodi ven ob tem vremenu.

116
16. Pomenske skupine medmetov

1. razpoloženjski medmeti (izražajo človekovo razpoloženje): oh, eh, uh, ah

2. posnemovalni/onomatopejski medmeti (posnemajo naravne šume in gibe): bim bam (zvon)
3. velelni memeti (velevajo, prepovedujejo, zapovedujejo): pst, ššš

17. Slovničnopomenski besedni vrsti – povezovalne lastnosti

Spadata med nestavčnočlenske besedne vrste. Sta nepregibni in brez predmetnega pomena (le
slovnični pomen).

Predložna beseda
- izraža podredje
- vpliva na pregibanje (Prihajam iz Ljubljane.)
- rabijo se med besedami stavka (pod oknom stati)

Vezniška beseda
- izraža podredje (med stavki) ali priredje (med stavki ali besednih zvezah)
- ne vpliva na pregibanje (Marija in Janez sta na vrtu.)
- vezniki, oziralni in vprašalni zaimki, nekateri členki

18. Priredni vezniki (tudi z vidika ločil)

Priredne vezniške zveze:

razmerje: vezniki spremni del vezniške zveze vejice

1. vezalno in, ter, pa je jedru dodan
2. stopnjevalno ne-ne, niti-niti, ne samo-ampak jedro stopnjuje
tudi/celo, tako-kakor tudi  vejic ni
3. ločno ali, ali-ali, ali pa podaja obvezno ali prosto zameno
jedra
4. protivno a, pa, vendar, toda, ampak, je v nasprotju z jedrom
temveč, marveč, samo, le
5. vzročno zakaj, kajti, namreč, sicer, saj vzročno pojasnjuje jedro  vejice
6. pojasnjevalno to je, to se pravi, in sicer, in to jedro izrazi z drugimi besedami obvezne
7. posledično/ zato, torej, zatorej, tako, pa kaže sklep ali posledico, ki izhaja
sklepalno iz jedra

19. Predložna beseda – definicija obseg

Predlogi so nepregibna besedna vrsta. Nimajo predmetnega pomena, ampak le slovničnega, tj. z njimi
izražamo podredna skladenjska razmerja med besedami oz. zvezami. Samostalniške besede ob njih
morajo biti v določenem sklonu – pravimo, da se predlogi vežejo z R, D, T, M, O (nekatere prevzete
tudi z imenovalnikom). Rabijo se med besedami stavka, nikoli pa med dvema stavkoma.

Vrste predlogov:
1. pravi predlogi
- uporabljajo se le kot predlogi
- vedno nenaglašeni
2. nepravi/drugotni predlogi

117
 - se uporabljajo tudi kot prislovi, samostalniki ali kaj drugega
- so tudi besednozvezni
nepravi predlogi (da jih ne zamenjamo za polnopomensko besedno vrsto):
a) izražajo razmerje med vladalno in vladano imensko besedo (drevored okrog naselja)
b) vplivajo na sklon samostalniške besede/besedne zveze (zgoraj naselja, visokega obiska),
večinma imajo rodilniško vezavo
c) ne morejo biti stavčni člen (mož namesti žene)
d) imajo nezamenljivo mesto pred samostalnikom/samostalniško zvezo

20. Vezava predlogov z rodilnikom, dajalnikom, tožilnikom

RODILNIK

1. brez, do, iz, od, izmed/zmed, iznad/znad, izpod/spod, izpred/spred, izza

2. z/s, za: zlesti z drevesa, dekle z Bleda, živeti za cesarja Avgusta;

enakozvočna z drugima dvema, ki pa se vežeta z or. (za tudi s tož.), in imata tudi drug pomen

3. blizu, dno, izven, kljub, krog, mimo, namesto, nasproti, niz, okoli, okrog, onkraj, onstran, prek(o),
razen, sred(i), vpričo, vštric, vzdolž, zarad, zraven, zunaj (nepravi)

DAJALNIK

1. k/h: iti k ljudem, h gospodu

2. kljub, nasproti, proti, vkljub (nepravi)

kljúb opominom, naspróti gospodarju, proti sovražniku, vkljúb opominjanju

TOŽILNIK

1. čez, raz, skozi/skoz, zoper

skočiti čez jarek, raz streho pasti, spust raz strmo steno, skozi gozd iti, skok skoz okno, zóper
sovražnika iti, odporen zoper ogenj

2. na, ob, v – po (vežejo se tudi z mestnikom)

iti na njivo, postaviti ob mizo, stopiti v hišo - iti po mater;

3. med, nad, pod, pred, za (vežejo se tudi z rodilnikom)

skriti med knjige, pribiti nad vrata, postaviti pod mizo, stopiti pred mater – postavi za omaro

21. Vezava predlogov z mestnikom in orodnikom

MESTNIK

1. pri: biti pri sosedu, Krst pri Savici.

2. na, ob/o, v, po: na mizi je, ob zidu stoji, v miru živeti, po zidu se vzpenjati (enako kot tož.)

ORODNIK

118
1. z/s: oditi z očetom/s teto (enakozvočen s predlogom z rod.)

2. med, nad, pod, pred, za (za je enakozvočen z rod.)

zgubiti se med drevjem, stati nad prepadom, ležati pod hrastom, stati pred sodnikom, priti za materjo

119