Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič

Eden izmed tistih najbolj značilnih, najbolj pomembnih ruskih skladateljev tega časa. Rodil se
je v Sankt Peterburgu leta 1906, umrl v Moskvi leta 1975. Zanimivo je da v zgodnji mladosti
ni pokazal praktično nobenega zanima nad glasbo kljub temu da je bila njegova mati pianistka
in da se je dokaj intenzivno posvečala glasbeni vzgoji svojih otrok. Šele ko mu je bilo devet
let, so ga vendarle potem pripravili do tega da je hotel spoznati note. V kasnejšem obdobju je
glasbeno izredno hitro napredoval, hitro se je pokazala ta njegova izjemna glasbena
nadarjenost in je začel tudi zelo zgodaj komponirat. Takoj z 13 leti je že sprejet na
Leningrajski konservatorij kje ga je opazil tedanji direktor Glasunov. In potem študira na
Sankt Peterburškem konservatoriju praktično na dveh oddelkih, ne samo na kompozicijskem
pač pa tudi na pianističnem. Leta 1923 diplomira najprej iz klavirja in njegov tedanji učitelj
mu narekuje izjemno pianistično kariero. Deloma se te napovedi uresničijo, kot vemo je
nastopil celo v finalu Šopenovega tekmovanja v Varšavi in bil eden izmed boljših pianistov
tega časa.
Skladateljsko ga nekako ni na sceni do leta 1926, skratka se bolj posveča klavirju do leta 1926
ko v Sankt Peterburgu z velikim uspehom krstijo njegovo prvo simfonijo in ta prva
simfonija je bila kot nekakšna bomba v tedanjem sovjetskem oziroma ruskem glasbenem
svetu, odmevala je izredno močno in praktično vse svoje sile zarada tega uspeha, posvetil
skladateljskemu delu. Eden tistih največjih mojstrov simfonije sploh tega časa ki se zelo hitro
seznani tudi z drugimi vplivi v tem obdobju. Preko Leningrajskega združenja za sodobno
glasbo pride pride v stik s številnimi drugimi autori, številnimi drugimi skladbami
Hindemitha, Schoenberga, Stravinskega... Leta 1927 napiše drugo simfonijo in jo posveti
deseti obletnici okotoberske revolucije. Tretjo simfonijo leta 1930 posveti prvemu maju,
prazniku dela, skratka se vidi da je bil v začetnih letih zelo poslušen socialistično naravnan
skladatelj. Vedno bolj je nekje ostril svoj glasbeni jezik in se s tem vedno bolj odmikal od
nekih zapovedi socialističnega realizma ki je takrat prevladoval v Sovjetski zvezi. Sledila je
ostra satira v operi Nos po Gogolju in znamenita Lady Macbeth iz mecenskega okrožja. To je
bila ena izmed oper ki so najbolj razburkale vode v vsej glasbeni zgodovini. Na eni strani je ta
opera navdušala skladateljeve sodobnike ki so seveda v njem videl nekega preroka sodobnega
kompozicijskega jezika. Na drugi strani pa je sprožila ostre kritike pravovernih partijskih
ideologov ki so se bali da bi ta nova smer v glasbi, ta ekspresionistična smer ki jo je z to opero
nakazal škodljivo vplivala na ostale sovjetske skladatelje. In po žolčnih razpravah je leta 1936
v 27 številki takrat enega od srednjih dnevnikov Pravda izšla zelo ostra autoritativna kritika ki
je željela obračunat Šostakovičem. Nekateri biografi pravijo da naj bi jo narekoval sam
Staljin in v tej kritiki je bil skladatelj pozvan naj zapusti pot formalizma, dekadence in sploh
zahodnjaškega modernizma in se ozre na aktualne potrebe sovjetske družbe. V tej operi
namreč je upodobljen tudi zelo jasno lik tirana in Staljin ki se je udeležil premiere te opere v
Moskvi je bil nad tem izredno razočaran. Sledila je prava zgonja proti skladatelju. Skladatelj
se je v tem času dejansko bal za svoje življenje in čakal kdaj bodo prišli ga iskat. Njegovi
sorodniki so v tem obdobju izgineval in zgonja proti skladatelju je bila na vrhuncu ko so se
leta 1936 začele vaje z četrto simfonijo. Zato je začel svoje glasbene ideale uresničevat na
nekoliko bolj preprost način v glasbenem jeziku ki naj bi ga razumele množice in zdi se da se
je nekako pokesal v peti simfoniji. Vendar ta peta simfonija je vse prej kot pa uresničitev
nekih socrealističnih idealov. Na nekakšen način, na sni strani kaže neko večjo preprostost, na
drugi strani pa neko genijalnostjo opozarja na Staljinovo tiranijo. Govorimo o tako imenovani
kodirani glasbi ki je izredno značilna za Šostakoviča. 6. simfonija ki ji sledi je nek nov
oblikovni tip simfonije ki se spet dotika socialnih zadev v tedanji sovjetski družbi in na
grotesken način govori o praznem veseljačenju sovjetskega ljudstva ki sklavi svojega velikega
tirana Staljina. Daleč največjo priljubljenost pa si je Šostakovič pridobil s svojo sedmo
simfonijo tako imenovano Leningrajsko simfonijo z katero je postavil enega najsvetlejših
spomenikov junaštvu sonarodnjakov. Simfonija je nastala v času, ko so nacisti oblegali
Leningrad. V simfoniji opisuje upor Leningrajčanov nad Hitlerjem (od tod tudi
»Leningrajska« simfonija). Tudi osma simfonija je napisana med največjimi sovjetskimi
bitkami leta 1943 po vtisom nekih prelomnih dogodkov. Sledi potem deveta simfonija ki je
nastala takoj po drugi svetovni vojni. Staljin je pričakoval neko slavilno simfonijo ki bo
pokazala na zmagovalca Staljina, vendar Šostakovič mu spet ne ustreže in spet napiše neko
simfonijo ki recimo z rezkim violinskim zvokom kaže na tiranijo drugega tirana Staljina.
Reševala ga je filmska glasba, bi je eden izmed tistih skladateljev ki so vesčas pisali glasbo za
filme in v teh filmih je nastopal glavni junak, veliki vodja Staljin. Sicer pa je eden izmed tistih
skladateljev ki ne pišejo samo simfonije. Močno in pomembno prispevajo poleg 15-ih
simfonij tudi na področju komorne glasbe, na področju solistične glasbe.
Na področju komorne glasbe bi lahko omenjali 15 godalnih kvartetov. Na področju solistične,
klavirske glasbe pa seveda številne virtuozne kompozicije ki jih je napisal za ta instrument.
Dvakrat je bil podvržen izjemni kritiki, prvič leta 1936 po izvedbi Lady Macbeth in drugič
leta 1947, po vojni, zaradi 9. simfonije. In takrat mu je bilo naročeno da mora it na neko
partijsko zasedanje društva sovjetskih skladateljev in je moral pred vsemi prebrat neko izjavo
da se kesa in da ni pisal narodne glasbe in je rekel da se oprošča ampak da nikoli ni imel
namena da bi pisal proti ljudstva in da dejansko to ni bil njegov namen.