Predmet: HISTORIČNI INSTRUMENTI

RAZVOJ ORGEL
OD BAROKA DO DANES

Andraž Ristič

Mentorica: red. prof. dr. Darja Koter

Ljubljana, 4.1.2018
 Razvoj orgel od baroka do danes

Vsebina
Uvod ....................................................................................................................................... 2
Baročne orgle: razvoj po Evropi ............................................................................................. 2
Tehnične značilnosti baročnih orgel ................................................................................... 2
Italija ................................................................................................................................... 3
Španija................................................................................................................................. 3
Francija ............................................................................................................................... 4
Anglija................................................................................................................................. 4
Nemčija ............................................................................................................................... 4
Slovenija ............................................................................................................................. 5
Romantične orgle .................................................................................................................... 6
Tehnične spremembe in značilnosti pri romantičnih orglah ............................................... 6
Nemčija ............................................................................................................................... 6
Francija ............................................................................................................................... 6
Združene države Amerike ................................................................................................... 7
Slovenija ............................................................................................................................. 7
Orgle v 20. stoletju ................................................................................................................. 8
Obujanje baročnih instrumentov ......................................................................................... 8
Barokizacija romantičnih orgel ........................................................................................... 8
Ohranjanje dediščine ........................................................................................................... 8
Obujanje baročnega orglarstva ........................................................................................... 9
Pomembnejše slovenske orgle ................................................................................................ 9
Viri in literatura .................................................................................................................... 10

1
 Razvoj orgel od baroka do danes

Uvod

Orgle imajo izjemno bogato in zanimivo zgodovino, ki sega od antike pa vse do danes. Skozi
čas, in pa tudi danes, smo priča nenehnemu razvoju in izboljšavam pri tehnični in zvočni podobi
orgel. Od drugih instrumentov se najbolj razlikujejo v tem, da imajo fiksno lego v prostoru in
niso premične (seveda obstajajo izjeme) kar pa pomeni, da je takšen instrument potrebno zelo
dobro in podrobno načrtovati ter oblikovno in zvočno umestiti v prostor. Tako je pri vsakih
orglah potrebno premagati številne tehnične izzive v zvezi z izvedbo mehanike in oskrbe z
zrakom. Obdobji, ki sta za razvoj orgel kot jih poznamo danes najpomembnejši, sta barok in
romantika, zato imata v seminarski nalogi poglavitno vlogo. Danes se v orglarstvu ozirajo
enakovredno na obe obdobji, le da z mehanske plati romantične orgle izdelujejo po francoskih
načelih, ki ohranjajo sapnice na poteg.
Baročne orgle: razvoj po Evropi

V obdobju renesanse so se orgle sorazmerno enakomerno razvijale po celotni Evropi. Pretežno

gre za miksturne orgle z možnostjo izbire med posameznimi vrstami piščali – registri. Za
najstarejše ohranjene orgle, na katere je moč igrati, veljajo renesančne orgle v mestecu Sion v
Švici, ki segajo v 13. stoletje. Barok velja za zlato dobo orgelske glasbe kot tudi izdelave, vsaj
na področju Nemčije, Italije in Španije. Zaradi raznolikosti Evropskih pokrajin, so se orgle v
vsaki razvijale nekoliko drugače. Za najbolj značilne primere nacionalnih šol veljata Apeninski
ter Iberski polotok, kot tudi Francija, Britansko otočje ter severna in srednja Nemčija. Orgle po
ostalih delih Evrope so zgolj mešanica značilnosti prej omenjenih orglarskih šol.
Tehnične značilnosti baročnih orgel
Mehanika in sapnice so pri baročnih orglah enake orglam iz predhodnih obdobij. Traktura
(izhaja iz lat. besede trahere – vleči), je mehanska izdelana iz lesenih paličic ali tankih in ozkih
deščic iz lesa iglavca. Ker tipka v večini primerov ne leži natanko pod tipko, je potrebno poteg,
ki ga ustvarimo s pritiskom na tipko, prenesti po notranjosti orgel, v stran ali pa v globino. Po
širini se premike prenaša na razdelilni deski, na katero so pritrjeni različno dolgi leseni profili
(osem kotni ali kvadratni) z ročico na vsakem koncu. Globinsko se premike prenaša na različne
načine, pogosti so previsni vzvodi, kotniki in podobno. V vsakem primeru velja pravilo, da
večje kot orgle so, bolj zapleteno mehaniko bodo imele, pogosto so bile takšne orgle
problematične glede delovanja. Traktura v sapnico vstopi skozi usnjeno kapico, ki preprečuje
izhajanje zraka. Pritrjena je neposredno na podolgovat prizmatičen ventil, ki je na strani s katero
zapira odprtino obložen z eno ali več plastmi ovčjega usnja. Za odprtino se nahaja dolg prekat,
pogosto imenovan kancela, nad njo pa so v vrsti postavljene piščali vseh registrov z določen
ton. Takšno sapnico imenujemo sapnica na poteg. Posamezne registre zbiramo s potegom na
eno od ročic ob manualih. Prek vzvodov premaknemo smučko z izvrtinami, ki leži pod piščalmi
enega registra tako, da se izvrtine poravnajo s tistimi v sapnici in piščalni deski. Sistem je bil
izredno zanesljiv, preprost ter je dovoljeval visoko mero kontrole nad tonom. Ton je mogoče
razdeliti na tri faze: v prvi fazi organist pritisne tipko, z različno hitrostjo pritiska dobimo
različno kvaliteto začetka tona; v drugi fazi je tipka pritisnjena, ton poje; tretja faza je zgolj
obrat prve faze, pogosto pa ima na zvok veliko večji efekt kot prva faza. Še ena značilnost
baročnih orgel je sapa. Pritisk je bil nizek, okrog 40-80mm vodnega stolpca, dotok pa ni bil
konstanten ampak živ, kar je moč opaziti če v sopranu pritisnemo akord, v basu pa igramo

2
 Razvoj orgel od baroka do danes

pasažo, zgornji akord bo nihal sorazmerno z hitrostjo pasaže. Kasneje so ta pojav eliminirali z
dodajanjem pomožnih mehov. Obseg instrumentov je bil na začetku C/E-c3 in kasneje brez
kratke oktave C-g3, pedal pa od 18 do 30 tonov (slednji C-f1). Uglasitev je bila srednje tonska,
kasneje pa so se pojavile razne zaprte neenakomerne uglasitve.

Italija
Italijanske orgle so se skozi zgodovino najmanj spreminjale in so tudi daleč najpreprostejše in
najmanj raznolike. Obstajata dve najpogostejši formi prospekta, obe pa temeljita na rimskem
oboku in delujeta kot nekakšen slavolok. Preprostejša forma, ki se pojavlja tudi na ozemlju
današnje Slovenije, Istre in Dalmacije, ima impozantno in prostorno omaro, z enodelnim
prospektom, ki vsebuje 30 največjih kovinskih piščali, pod njimi spredaj pa edini jezični
register v orglah. Največja piščal je vedno v sredini skupine. Od nje se piščali spustijo levo in
desno, proti robu piščalnega polja pa se ponovno dvignejo. Polnil nad piščalmi ni. Takšna
omara ima dobre akustične lastnosti sal je zaprta iz vseh strani razen sprednje. Druga forma
prospekta je veliko bolj razgibana, najpogosteje deljena na 3 do 7 piščalnih polj z obokasto
formo. Ponovno velja, da je največja piščal v sredini polja. Polnila so bogata ter pozlačena, v
veliki večini se nekako prek sredine piščali razteza tudi pozlačen rezbarjen trak. Orgle imajo
vedno en manual z zelo preprosto dispozicijo. Italijanski mojstri so razvili tako imenovan
ripieno. Gre za nizanje alikvotnih tonov na osnovni register, ki se imenuje Vox Principalis in je
skoraj izključno na 8' osnovi (obstajajo primeri orgel, ki so imele razširjen obseg navzdol za
kvarto in temeljile na principalu 12'), nato pa, odvisno od velikosti orgel, določeno število
alikvotov, označenih z rimskimi številkami. Čeveljsko število zanje dobimo z deljenjem
osnovnega registra 8'. Uporabljene so zgolj oktave in kvinte, v večjih orglah tudi septima.
Izjema je prva kvinta (2 2/3'), ki je vedno izpuščena. Posebnost je tudi, da za vsak register, od
2' naprej repetira (transponira oktavo niže), ko doseže velikost najmanjše piščali 2' super oktave
(Quintadecima). Poleg ripiena v italijanskih orglah najdemo dva registra širše menzure, flavto
in octtava 4' in flavto in decimaseconda 2 2/3', jezični register trombonicini 8' (kratek, različno
oblikovan odmevnik) ter nihajoč register voce umana (širša menzura, poje od c#1 navzgor).
Zaradi enomanualnosti so razvili ti. deljene registre na bas in diskant. Delitev je bila med c1 in
c#1. Pedal je bil preprost, namenjen igranju burdonskih tonov in preprostih melodij, velikokrat
zgolj vezan na manual (obešen pedal) in obsega 18 tonov. Lega v orgel v cerkvi se je razlikovala
od cerkve do cerkve, po navadi pa so večje cerkve imele več manjših orgel, ki so se po zvočnem
volumnu kosale z večjimi instrumenti drugod po Evropi.
Španija
Orgle na Iberskem polotoku si delijo nekaj značilnosti z italijanskimi orglami, so pretežno eno
manualne, imajo deljene registre na bas in diskant ter preprost pedal. Španske orgle so bogatejše
v flavtnih registrih in nimajo tako razširjene principalne skupine. Nižji alikvoti se pojavijo
posamezno, višji pa so združeni v en, več vrsten register, imenovan Lleno. Pojavi se tudi terca.
Prava posebnost pa so jezični registri, ki so kot del osnovnega korusa in v vodoravnem položaju,
tako imenovani chamade registri, vedno s krajšim odmevnikom. Pojavijo pa se vse od 16' do
2'. Pogosto je tudi, da v diskantnem delu chamade repetira (iz 8' na 16'). S tehnične plati je
značilna prilagoditev na spremenljive vremenske razmere, sapnice so bile deljene na dva dela
in skromno dimenzionirane, s čimer so se izognili prevelikemu zvijanju in s tem povezanimi
okvarami. Zrak je bil do piščali speljan po kompleksnih konduktih skozi lesene deske ali pa

3
 Razvoj orgel od baroka do danes

prek svinčenih cevi. Še ena posebnost je namestitev v cerkvi. Orgle so postavljali v parih,
obešene na steno, z delom, ki je segal v prezbiterij in delom, ki je segal v stransko ladjo. V
večjih katedralah imajo orgle tudi dvojno pročelje, na sprednjem in zadnjem delu omare.
Francija
Kljub temu da je bil jug Francije pod vplivom apeninskega in iberskega polotoka, se je v
notranjosti razvila popolnoma samosvoja šola orglarstva. Izjemnega pomena je knjiga L'art du
facteur d'orgues v kateri je francoski orglarski mojster Dom Bedos de Celes do potankosti
opisal postopke izdelave, konstrukcijo orgel in vso potrebno orodje. Besedilo dopolnjujejo
bogate in podrobne grafike. Orgle so bile vedno deljene na veliko omaro in majhen korni
pozitiv, ki je bil za organistovim hrbtom. Orgle so bile vsaj dvomanualne, večji primerki pa so
imeli do 4 manuale. Značilnost ohišja poleg deljenih omar so še veliki piščalni stebri med
katerimi so ravna piščalna polja. Dispozicijsko so orgle najbližje španskim. Imajo tudi pokrite
lesene piščali, tako imenovane burdone z značilnim mehkim in polnim tonom. Zaradi
večmanualnosti pride tudi do delitve piščalij. Drugi manual se vedno imenuje Grand Orgue
(velike orgle) s piščalmi v veliki omari takoj za pročeljem. Dispozicijsko je to najbogatejši
manual. Na prvem manualu mu sledi Positif s piščalmi v majhni omari za organistovim hrbtom.
Positif ima okrnjeno in pomanjšano dispozicijo drugega manuala, na višji čeveljski osnovi.
Sledita 3. in 4. manual imenovana Recit in Echo. Prisotnost enega ali drugega se razlikuje od
orgel do orgel. Na obeh najdemo zgolj en register in sicer Cornet, ki je največja značilnost
francoskih baročnih orgel. Gre za sestavljen register iz več vrst piščali širše menzure. Začne z
osnovo na 8', sledi oktava 4', kvinta 2 2/3', super oktava 2' in terca 1 3/5'. Prisoten je na vseh
manualih z identično menzuro, čeprav poslušalec v cerkvi sliši 4 različne zvoke. Skrivnost je v
postavitvi znotraj orgel. Grand Orgue ima Grand cornet, ki je dvignjen nad piščalno desko,
Recit je postavljen nad nivo Grand corneta v samo sredino velike omare, kar mu daje izjemno
zvočno projekcijo. Največja posebnost je Echo. Piščali so postavljene nad igralnik in so zaprte
v omari, kar zvok zaduši in daje efekt odmeva. Pedal je bolj razširjen kot pri italijanskih in
španskih orglah. Prav tako je značilna postavitev v samo omaro in sicer na vsako stran glavnega
piščalja. Povezovanje manualov je bilo mogoče le med prvim in drugim, pedal je bil
samostojen.
Anglija
Angleške orgle so bile v obdobju baroka po ustanovitvi anglikanske cerkve, za kar je zaslužen
kralj Henrik VIII, nezaželene, saj so jih povezovali s krščanstvom. V času vladavine kraljice
Elizabete so vse londonske orgle uničili, drugod po kraljestvu pa prepovedali. V drugi polovici
17. stoletja so se ponovno vrnile na Otočje in svoj razmah doživele v 18. stoletju. Angleške
orgle imata nekako dve posebnosti in sicer poimenovanje registrov, ki se pri osnovnih registrih
skoraj izključno omeji na besedo Diapason, kar je označba za ustnično piščal. Razlikujejo open
in stopped Diapason. Orgle so bile precej velike, trije manuali so bili skoraj da stalnica, po
večini pa so bile brez pedala.
Nemčija
Nemške baročne orgle so nedvomno najpomembnejši mejnik v zgodovini orglarstva in orgelske
glasbe. Zaradi možnosti zelo virtuoznega igranja tudi z nogami, je prav baročna orgelska
literatura Nemških skladateljev najpomembnejši del repertoarja sodobnega organista. V
zgodnjem obdobju baroka je bil severni del Nemčije pred ostalim delom z izjemnimi organisti
kot sta Lübeck in Buxtehude ter izdelovalci, med katerimi je najbolj viden in spoštovan Arp
Schnitger z izjemnim opusom, ki je presenetljivo dobro ohranjen. Največje njegove orgle so

4
 Razvoj orgel od baroka do danes

ohranjene v cerkvi svetega Jakoba v Hamburgu. V obdobju Bacha pa je delovalo več orglarjev
na Saškem, ki so izjemnega pomena za orglarsko dediščino. Sigurno najbolj znan je Gottfried
Silberman, ki je tesno sodeloval z Bachom. Njegove orgle slovijo pa izjemni barvitosti zvoka,
ki pa je hkrati zelo čist. Pomemben je tudi njegov sodobnik Hildebrandt ter sloviti Josef Gabler,
ki je izdelal velike orgle v samostanu v Weingartnu, ki veljajo za tehnično najkompleksnejše
glasbilo. Omare nemških orgel se na ven sicer razlikujejo, vendar pa so jasna projekcija
notranjosti orgel. Samo pri nemških baročnih orglah lahko opazovalec, ne da bi videl igralnik,
jasno določi koliko manualov imajo orgle. Pogost je pojav hrbtnega pozitiva na korni ograji,
sploh v severni Nemčiji ter veliki pedalni stolpi ob strani omare. Pozicije posameznih piščalij
pa niso naključne ampak precej ustaljene. Prvi manual nastopi kot pozitiv pri orglah s hrbtnim
pozitivom (Rück Positiv), glavni pa je drugi. Kjer ni hrbtnega pozitiva je glavni manual prvi
(Hauptwerk). Sledi vrsta pozitivov. Poznamo prsni pozitiv (Brustwerk), ki se nahaja pod
glavnim piščaljem, in zgornji pozitiv (Oberwerk), nad glavnim piščaljem. Delitev pa ni jasna
le na zunaj. Osnovni register (principal) je jasno določen glede na velikost orgel. Dvomanualne
orgle imajo v pedalu 16', na glavnem manualu 8' in v pozitivu 4'. tro manualne orgle imajo v
pedalu 32' v glavnem manualu 16', hrbtnem pozitivu 8' in spodnjem ali zgornjem pozitivu 4'.
Osnova je lahko seveda tudi 2'. Na te osnovne principale je za vsak manual in tudi pedal razvita
principalna piramida, ki se zaključi z Miksturo (tudi Fornitur in Cymbal). Poleg principalov
najdemo tudi najrazličnejše flavtne registre in tudi užje menzurirane oponašajoče registre
(gamba in salicional). Jezičniki so del korusa (trobente ipd.) ali pa solistični (Vox Humana,
Krumhorn, Dulzian…). Pomemben del orgel je postal pedal, ki je pri Nemških orglah
enakovreden manualom. Iz orgelske literature lahko jasno vidimo, da je bil obseg orgel 30 tonov
(Bach je v svoji Toccati in Fugi v F-duru v pedalnem solu uporabil f1). Pogosti so bili pedalni
soli v preludijih, fantazijah in tokatah. Dokaz za izjemno raven kvalitete, ki so jo orglarji
dosegli v baroku, je dejstvo, da je 90% orgel izdelanih v zadnjih 50 letih narejeno po zgledu
nemških baročnih orgel.
Slovenija
V Sloveniji so najstarejše ohranjene orgle prav iz zgodnjega obdobja baroka. Na začetku sta
prisotna dva vpliva, in sicer italijanski in južnonemški. Kasneje v baroku pride do delitve na
beneško, nemško in pa češko orglarsko šolo, slednja na ozemlje Slovenije in Hrvaške pride z
Janezom Frančiškom Janečkom, ki velja za izvrstnega orglarja baročne dobe, kar nakazuje
visoko število ohranjenih instrumentov. Njegova največja značilnost je kostantnost, ki je
prisotna v kvaliteti in sami obliki ter zasnovi istrumentov, ki so delani po ustaljenih šablonah
in se med seboj zelo malo razlikujejo. Nikoli ni vgrajeval jezičnikov. Je prvi orglar, ki je
postavil orgle na veliki kor ljubljanske stolnice. Večjih orgel pri nas v tem času ni bilo. Po
večini je šlo za majhne eno ali dvo manualne orgle ter celo vrsto pozitivov po manjših cerkvah,
ki so jih navadno dobile, ko so v večjih in pomembnejših cerkvah začutili potrebo po novih
orglah. Največje baročne orgle, ki jih je izdelal Slovenec, so slavne orgle v Linzu pod katerimi
je pokopan Anton Bruckner in so v izvirniku delo Frančiška Ksaverja Križmana. Na
primorskem je deloval Peter Nakić, ki pa je bolj znan po svojem učencu Gaetanu Callidu, ki je
bil znan po celotni Benečiji in veljal za Izvrstnega orglarja. Gradila sta orgle po tipičnih
italijanskih načelih in od tega nista odstopala. Proti koncu baroka se v Sloveniji pojavi orglar
nemškega rodu, Johann Gottfried Kunath, ki je svoje znanje nabiral tudi pri slavnem
Silbermanu. Sicer pa predstavlja Kunath konec baročnega orglarstva na Slovenskem in
prehodno obdobje klasicističnih instrumentov, ki so postopno dali pot romantizaciji dispozicije
in tehničnim spremembam.

5
 Razvoj orgel od baroka do danes

Romantične orgle

Tehnične spremembe in značilnosti pri romantičnih orglah

Po obdobju baroka so orgle postajale vse večje. Pojavila se je tudi želja po večjemu volumnu
osnovnega tona, kar se je odražalo v množenju 8' registrov. S tem je kmalu nizek pritisk sape
postal problematičen. Z dvigom pritiska so višji alikvoti postali nasilni, njihova uporaba pa je
zamirala, pojavile so se orgle, ki so imele več kot pol registrov na 8' osnovi in zgolj najnujnejše
alikvote, kot so mikstura ipd. Prišlo je tudi sprememb pri omari, ki ni več odražala notranjosti
orgel, zasnova prospekta pa je bila pogosto prepuščena arhitektu ali kiparju, ki je izdelal omaro.
Največja sprememba pa se je zgodila pri najpomembnejšem delu orgel, mehaniki in sapnici.
Pojavila se je sapnica na stožce. Prekati niso bili več tonski ampak registrski. Znotraj takšnega
prekata je bilo toliko stožčastih ventilov, kolikor je bilo tipk na manualu. Tako je vsaka piščal
dobila svoj ventil, vsi ventili enega tona pa so bili povezani prek lesenega profila z ročicami za
vsak ventilček posebej. Velike orgle s takšnim sistemom imajo izjemno težke tipke, sploh z
uporabo raznih povezav med manuali. V skrajnih primerih je organist s pritiskom na eno tipko
moral privzdigniti tudi okrog 100 ventilov. V navalu inovacij se je našla rešitev, ki je eliminirala
mehanske prenose in jih nadomestila z zrakom. Tako je prišlo do pojava pnevmatskih orgel, s
čimer pa je organist pridobim v smislu lahkote igranja in prostosti pri registriranju, izgubil pa
kontrolo nad tonom samim. Pojavili so se tudi sistemi za cressendo v obliki postopnega
vključevanja registrov ali pa z mehanskimi žaluzijami (podoben sistem so v dobi baroka v
Angliji nameščali na čembala) in možnost predpriprave registrov imenovane prosta
kombinacija. Zvočna podoba velikih romantičnih orgel je trpela na jasnosti, saj je zaradi
registrskih prekatov prišlo do zlivanja znotraj samega registra namesto zlivanja med istimi toni
različnih registrov. S kasnejšim razvojem je prišlo do vpletanja elektromagnetnih elementov,
nastale pa so najrazličnejše verzije elektropnevmatske trakture, elektronskih zbiralnikov ter
popolnoma elektronska traktura. Obseg je bil vse od C-g3 do C-c4 pri večjih instrumentih, pedal
pa od C-d1 pa vse do g1. Uglasitev je bila enakomerna.
Nemčija
Vse zgoraj našteto velja za tipične nemške romantične orgle. Razvijale so se delno pod
francoskim vplivom vendar počasneje. Značilno je množenje 8' registrov, ki pa po večini niso
nikakršna novost. Že Silberman je v obdobju baroka gradil orgle z vejim številom 8' registrov,
ki pa so imeli barvni namen in za občasne solistične vloge (Farbregister). Vse primerke iz
baroka najdemo tudi v romantičnih orglah. Alikvoti, ki nežneje in tiše intonirani, dajejo
prednost osnovnemu tonu. Principalna skupina se po manualih ne deli več glede na zviševanje
osnovnega registra, ampak dobi vsak manual svoj 8' Principal. Glavni manual ima srednje
menzuriran Principal, drugi manual širši in bolj zaokrožen flavtni principal – Flötenprinzipal,
tretji pa ozek in tih violinski principal – Geigenprinzipal. Kot je opazno, je vsak naslednji
manual nekoliko tišji. Nemške orgle so dokaj pozno iz Francije dobile žaluzije – Schwelwerk,
v katerem pa je bilo manj registrov, po ostalih manualih pa je bila kopica tišje intoniranih
registrov.
Francija
Zlato obdobje romantičnih orgel v Franciji lahko brez pomisleka pripišemo zgolj enemu
orglarju: Aristide Cavaillé-Coll je oče velikih francoskih simfoničnih orgel, ki še danes, bolj ali
manj okrnjene, krasijo največje cerkve v Parizu in okolici. V Franciji je bila to zlata doba
6
 Razvoj orgel od baroka do danes

orgelske glasbe, ki se je razvijala s številnimi virtuozi. Francoske simfonične orgle so značilno

velike z impozantnim izgledom. Veliko je orgel s 4 manuali, neredko petimi. Zvočna paleta
zelo pestra in raznolika. Za Cavaillé-Coll-a je znamenita uvedba prepihujočih piščali (piščal je
enkrat daljša kot pa njena pripadajoča frekvenca) in drugih imitirajočih registrih. Iz obdobja
baroka se je ohranil pomen pozicije posameznih piščalij v omari, čeprav neredko srečamo orgle
brez kornega pozitiva. Dispozicija močno temelji na glavnem manualu (Grand orgue), ki je
najpogosteje uporabljan in prinaša največjo raznolikost registrov. Njegova pomanjšana
različica je ponovno Positiv, ki je drugi najpomembnejši manual. Sledi Recit, ki je pogosteje
imenovan Recit expresif. Dispozicija temelji na barvnih registrih, veliko je jezičnikov, obvezna
je oboa (Hautbois), ki se pojavi v skoraj vsaki orgelski skladbi Cesarja Francka. Pedal je kot v
dobi baroka skromnejši, sicer razširjen, vendar ne tako pester in barvit kot pri nemških
romantičnih orglah. Morda najbol pomemben aspekt francoskih simfoničnih orgel pa je
ohranitev sapnic na poteg, kar je omogočilo vse slavne tokate in simfonije, ki so jih napisali
pariški organisti. Zaradi velikosti, visokega pritiska in ponekod tudi podvajanja mehanike, je
bila igra na polne orgle zelo otežena. V cerkvi saint Denis v Parizu, je Cavaillé-Coll prvič v
svoje orgle vgradil pomožni pnevmatski mehanizem imenovan Barker machine, ki ga je izumil
orglar Charles Speckman Barker z namenom da bi bila mehanika orgel lažja. Cavaillé-Coll jo
je s pridom uporabil za asistenco pri povezavah med manuali, prilagojeno verzijo pa za
registersko trakturo, kar je omogočalo zbirnike, cressendo pedal in prednastavljene stalne
ombinacije (pp, p, mp, mf, f, ff, Plen Jeu).
Združene države Amerike
Največji razmah so romantične orgle doživele v Združenih državah Amerike. Kot je za
Američane značilno, so tudi pri orglah ubrali pot »the bigger the better« in tako je nastalo nekaj
orjaških orgel, med katerimi so največje po številu piščali orgle v Atlantic City (New Jersy) s
7 manuali, 337 registri in 33114 piščalmi. Največje v celoti funkcionalne orgle pa se nahajajo
v trgovskem centru Wanamaker (Philadelphia) in imajo 399 registrov na 6 manualih. Obojne
omenjene orgle, kot tudi neštete druge manjše, imajo elektro-pnevmatsko trakturo z električno
registersko trakturo in sapnice na membrane, ker je kompleksnejši derivat sapnice z registrskim
prekatom. Tovrstna sapnica je nižje kvalitete od pnevmatske s stožci, vendar ostaja v Ameriki
stalnica do danes. Poimenovanje manualov sledi francoski tradiciji vendar z angleškimi imeni.
Prisotni so vsi mehanizmi za dinamiko, ki jih je prineslo obdobje romantike. Značilno je
deljenje na devizije, predvsem velja to za jezične registre in godalne ali ožje menzurirane
registre. Orgle pa so v Ameriki dobile še eno mesto poleg cerkvenega kora, gledališče. Razvile
so se tako imenovane gledališčne orgle (Theater organ) z značilno romantično dispozicijo z
visokim številom ozko menzuriranih registrov. Posebnost pa je bila cela paleta
onomatopoejskih registrov, ki so oponašali od kukavičjega petja do jecljajočega zapiranja vrat.
Uporabljale so se predvsem za spremljavo nemih filmov.
Slovenija
V Sloveniji se obdobje romantike prične z orglami, ki imajo mehansko trakturo in sapnice na
stožce. Na prehodu med dvema vrstama sapnice je deloval Franc Goršič, ki je začel obrt z
mehanskimi orglami s sapnicami na poteg in končal pri pnevmatskih ali pa vsaj delno
pnevmatskih orglah (orgle v Ljubljani pri Uršulinkah imajo mehansko trakturo za manuale in
pnevmatiko za pedale). Mehansko trakturo je hitro nadomestila pnevmatika in danes so
instrumenti s sapnicami na stožce in mehansko trakturo redkejši od izvirnih baročnih orgel.
Romantične orgle je izdelovalo veliko slovenskih orglarjev, vsi pa so se držali nemških metod
disponiranja in izdelave. Orgle so vedno večje, pojavijo se tudi tro manualni instrumenti. Danes
7
 Razvoj orgel od baroka do danes

največje pnevmatske orgle stojijo na koru ljubljanske stolnice. Izdelal jih je ljubljanski orglar
Ivan Milavec, ki sodi med kakovostnejše mojstre. Imajo značilno delitev principala po zvenu
in terasasto padajočo glasnost od prvega do tretjega manuala. Nekatere, predvsem kasnejše
orgle imajo tudi žaluzije, cressendo pedal, nastavljene kombinacije pa postanejo s pnevmatiko
stalnica tudi pri manjših orglah. Romantični instrumenti so izpodrinili kakovostnejše baročne
in klasicistične, danes z gotovostjo lahko trdimo da ima vsaj polovica cerkva po Sloveniji
pnevmatske orgle. V drugi polovici 20. stoletja se uveljavi tudi elektro pnevmatska traktura in
čista elektronska traktura, katere se je posluževal samo Anton Jenko, zadnji predstavnik
romantičnega orglarstva na Slovenskem.

Orgle v 20. stoletju

Obujanje baročnih instrumentov

Romantične orgle so izdelovali vse do konca 20. stoletja, ponekod pa se tradicija ohranja vse
do danes. Vendar pa se vzporedno pojavi trend obujanja baročnih instrumentov, ki se dotakne
tudi orgel. Žal so bili mnogi instrumenti takrat narobe interpretirani in nasilno umeščeni v
okvirje tedanjega časa. Pri glasbilih s tipkami je tovrstna hiba opazna predvsem pri čembalih in
orglah. Instrumenti so bili takrat po večini izdelani industrijsko, zapleteno in najpomembneje –
ne avtentično. Tradicionalno so bile orgelske piščali zdelane iz zlitine kositra in svinca, obdobje
romantike je prineslo piščali iz cinka (bile so cenejše in lažje vendar akustično slabše, zato se
je uporaba omejila zgolj na večje piščali), ki so se uporabljale tudi v »novo baročnih«
instrumentih. Dispozicija je sicer sledila načelom postavljenim v baroku, vendar je intonacija
in namembnost nekaterih registrov odstopala. Izdelava piščali, predvsem jedra, je ostajala
romantična.
Barokizacija romantičnih orgel
Pojav je bil pogost pri slovenskih romantičnih orglah, ki jih je obnavljal in povečeval Hubertus
Kerssenbrock. Vzporedno z generalno obnovo pnevmatskih orgel se je izvedla povečava
obstoječih manualov in dodatek tretjega manuala, ki so ga poimenovali baročni manual. Šlo je
za dopolnitev vrzeli pri alikvotnih tonih, ki so bili sicer odsotni, in posvetlitev sicer temnejšega
zvena orgel. Tovrstna dodelava je podvržena vsem hibam romantične konstrukcije orgel, saj
baročni manual stoji na sapnici na stožce z registrskim prekatom, kar seveda ni značilnost
baročnih orgel, prav tako pa je pritisk mnogo previsok za nenasilen zven manjših piščali.
Ohranjanje dediščine
Če se je v dobi romantike baročne instrumente podiralo, da bi postavili modernejše romantične
orgle, se z dvajsetim stoletjem začne ohranjanje orglarske dediščine. Morda najbolj vidna in
pomembna s strani raziskav, iz katerih so kasneje črpali mnogi orglarji, je rekonstrukcija
največjega instrumenta severno nemškega orglarja Schnitgerja. Iz cerkve sv. Jakoba v
Hamburgu so pred bombami na koncu druge svetovne vojne iz orgel pobrali vse piščali in jih
shranili na varnem mestu (to je bila pogosta praktika, tudi v Sloveniji). Cerkev je sicer zadela
bomba in ohišje se ni ohranilo, vendar so z analitičnimi postopki uspeli rekonstruirati vse
manjkajoče dele orgel, tudi velik del piščali, ki so jih na Japonskem izdelali iz identičnih zlitin
in po historičnih postopkih. Tudi na v Sloveniji se je začelo z ohranjanjem pomembnejših
instrumentov, med njimi veliko Janečkovih instrumentov.

8
 Razvoj orgel od baroka do danes

Obujanje baročnega orglarstva

Ob industriji velikih romantičnih instrumentov v ZDA se pojavi majna, a z vidika ohranjanja
dediščine zelo pomembna obrt, ki se v celoti zgleduje po orglah nemških baročnih orglarjev.
Vodilni orglarji pri obujanju avtentičnih instrumentov so Jon Brombaugh, Fisk, Pasi in drugi.
Zanje je značilno, da uporabljajo historične metode litja in obdelave kovine za piščali. Mnogi
so se ukvarjali z poustvarjanjem renesančnih in zgodnje baročnih zlitin, ki so 97% čist svinec
lit na peščeno mizo (danes se kovina vliva na vlažno krpo ali pa umetne materiale) in po obdobju
zorenja tolčen in ne rezkan kot je danes navada. Mehanika je ponekod v celoti lesena, ni
potrebno poudariti, da so sapnice baročne na poteg. Dispozicije so tipično baročne, intoniranje
piščali pa ustrezno baročnemu slogu. Zanimiva je tudi vrnitev na neenakomerno uglasitev.
Nekaj instrumentov je bilo izdelanih s srednje tonsko uglasitvijo, z dodatnimi tipkami za
razširjeno srednje tonsko uglasitev in celo orgle z dodatnimi piščalmi, ki omogočajo igranje v
dveh različnih uglasitvah. Popularne so postale zaprte uglasitve Neidhard, Werkmeister,
Kirmberg, ki se redno pojavljajo na sodobnih instrumentih.

Pomembnejše slovenske orgle

 Blejski otok, cerkev Marijinega vnebovzetja; najstarejša ohranjena orgelska omara in piščali
dveh registrov (P. Rottenburger, 1640).
 Strmca nad Laškim, sv. Krištof na Gramnu; najstarejši ohranjen in delujoč pozitiv v Sloveniji (S.
Manderschedt, 1682).
 Slovenska Bistrica, sv. Jernej; najstarejše še delujoče dvomanualne orgle (A. Shwarz, 1724).
 Linz, sv. Florjan; najstarejše trimanualne orgle slovenskega orglarja, piščali izvirne (F. K.
Križman, 1782).
 Olimje pri Podčetrtku, pavlinski samostan; največje ohranjene orgle Janeza F. janečka (1764).
 Cerknica, cerkev Marijinega rojstva; največje ohranjene orgle J.G. Kunatha (1820).
 Ljubljana, uršulinska cerkev sv. Trojica; največje ohranjene orgle F. Goršiča in hkrati največje
orgle s sapnicami na stožke in mehansko trakturo (1891).
 Ljubljana, frančiškanska cerkev Marijinega oznanenja; največje orgle v sakralnem prostoru
(Mariborska orglarska delavnica, 1999)
 Ljubljana, stolnica sv. Nikolaj; največje orgle s pnevmatsko trakturo (I. Milavec, 1912)
 Ljubljana, Cankarjev dom; največje orgle v Sloveniji (K. Schuke, 1981)
 Ljubljana, Šiška; orgle zgrajene po zgledu francoskih simfoničnih orgel mojstra Cavaillé-Colla
(Orglarstvo Močnik, 2008)
 Adergas, Marijino oznanenje; orgle zgrajene po zgledu baročnih orglarjev Silbermana in
Hildebrandta (Orglarstvo Močnik, 2007)

9
 Razvoj orgel od baroka do danes

Viri in literatura

ŠKULJ, Edo (1996), Orglarstvo, Ljubljana, Družina

ŠKULJ, Edo (2013), Leksikon orgel in orglarjev, Škocjan pri Turjaku, Župnija Škocjan pri Turjaku

ŠKULJ, Edo (2012), Baročne orglarske delavnice, Škocjan pri Turjaku, Župnija Škocjan pri Turjaku

ŠKULJ, Edo (2013), Beneške orglarske delavnice, Škocjan pri Turjaku, Župnija Škocjan pri Turjaku

BIZJAK M. in E. ŠKULJ (1985), Orgle na Slovenskem, Ljubljana, Državna založba Slovenije

Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček (ur. Tatjana Štefanič), Ptuj, Pokrajinski muzej
Ptuj – Ormož, 2016

ADELUNG, Wolfgang (1991), Einführung in den Orgelbau, Weisbaden, Breitkopf & Hartel

COOK, James H. (1998), [spletna stran] Organ history, dostopno na URL:

http://faculty.bsc.edu/jhcook/orghist/

10