Izvršilni odbor 18.

Slovenskih parodontoloških dnevov:

predsednik: doc. dr. Boris Gašpirc

podpredsednica: prof. dr. Erika Cvetko
tajnik: doc. dr. Rok Gašperšič
blagajnik: doc. dr. Rok Schara

02
 Spoštovane kolegice in kolegi,

V imenu Združenja za ustne bolezni, parodontologijo in stomatološko implantologijo vas prisrčno

pozdravljam na 18. Slovenskih parodontoloških dnevih. Program letošnjega srečanja obsega predavanja s
področij parodontologije, parodontalne medicine in implantologije.
Vrsto uglednih memorialnih predavateljev v spomin prof. dr. Lojzeta Brenčiča bo tokrat nadaljeval naš
dolgoletni predsednik akad. prof. dr. Uroš Skalerič.
Štirje uveljavljeni tuji predavatelji bodo v svojih prispevkih osvetlili področja svojega strokovnega in
raziskovalnega delovanja. Prof. David Herrera iz Univerze Complutense v Madridu sodi med
najpomembnejše raziskovalce s področja uporabe protimikrobnih učinkovin pri zdravljenju parodontitisa.
Prof. Darije Plančak iz Zagreba bo predstavil možnosti regenerativnih tehnik za obnovo obzobnih tkiv.
Dr. Maria Gabriela Grusovin iz Gorice je soavtorica več kot 20 Cochranovih preglednih člankov s področja
dentalne implantologije. Asist. dr. Attila Horváth iz Budimpešte se je izpopolnjeval na Eastman Dental
Institute v Londonu pod mentorstvom prof. dr. Nikolaosa Donosa.
Raziskovalne rezultate in klinične izkušnje bodo predstavili domači učitelji, asistenti in uveljavljeni kliniki.
V času ekonomske in družbene krize je zavedanje o pomenu ohranjanja zdravih obzobnih tkiv še posebej
aktualno, zato upam, da vam bodo nova znanja koristila v vsakodnevni praksi.

Doc. dr. Boris Gašpirc

predsednik ZUBPSI

03
 BRENČIČ-LOGARJEVE NAGRADE
ZA ŠTUDENTE DENTALNE MEDICINE V LETU 2014

Dobitnice Brenčič-Logarjeve nagrade v letu 2014

Petrina Krajnc Suzana Milavec

Anita Mirtič Tina Pretnar

05
 PROGRAM PRIREDITVE
18. SLOVENSKI PARODONTOLOŠKI DNEVI

Petek, 4. april 2014

9.00 – 9.30: Otvoritev, podelitev Brenčič-Logarjevih nagrad za študente dentalne medicine v letu 2014
1. sklop Bazične raziskave, moderatorja R. Gašperšič in E. Skalerič
9.30 – 9.40: P. Videmšek, A. Sotošek, K. Seme, R. Gašperšič: Bakteriološka analiza subgingivalnih oblog
slovenskih bolnikov s kroničnim parodontitisom
9.40 – 9.50: M. Pirc, R. Ovsenik, J. Primožič, B. Gašpirc: Ovrednotenje antimikrobnega fotodinamičnega
zdravljenja hipertrofije dlesni, nastale med ortodontsko obravnavo z nesnemnim aparatom
9.50 – 10.10: N. Hropot-Pleško, U. Skalerič: Paraziti in parodontalna bolezen
10.10 – 10.30: M. Butala, D. Obradović, R. Gašperšič, K. Seme, P. Maček: Nabor virulentnih dejavnikov bakterije
Aggregatibacter actinomycetemcomitans: mikrobiološki pogled na razvoj parodontalne bolezni
10.30 – 11.00: Odmor
2. sklop Implantologija, moderatorja M. Rode in V. Vendramin
11.00 – 11.20: M. Rode: Ali so inženirsko pridobljeni alveolarni osteociti tudi klinično uporabni?
11.20 – 11.50: D. Plančak (Zagreb, Hrvaška): Regeneracija parodonta. „State of the art“
11.50 – 12.20: A. Horváth (Budimpešta, Madžarska): Implantation for the periodontal patient. A chance or a barrier?
12.20 – 12.30: R. Lamot, R. Gašperšič: Pojavnost periimplantitisa in periimplantnega mukozitisa 5 let po vstavitvi
vsadkov: analiza lastnih primerov
12.30 – 13.00: M. G. Grusovin (Gorica, Italija): Maintaining and recovering soft tissue health around dental implants
13.00 – 15.00 Odmor za kosilo
3. sklop Parodontalna medicina, moderatorja U. Skalerič in N. Hropot-Pleško
15.00 – 15.20: A. Nemec, Z. Pavlica, M. Petelin: Parodontalna bolezen, parodontalno zdravljenje in sistemsko
vnetje: od eksperimentalnih do kliničnih študij v veterinarski medicini
15.20 – 15.40: R. Gašperšič: Bolezni dlesni, ki niso povzročene z bakterijskimi oblogami
15.40 – 15.55: M. Janc, R. Schara: Parodontalno stanje nosečnic s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2 ter brez
sladkorne bolezni
15.55 – 16.15: R. Schara: Obravnava sladkornega bolnika v zobozdravniški ordinaciji
16.15 – 16.35: E. Cvetko, U. Skalerič, M. Čižman: Analiza profi laktičnega antibioticnega zdravljenja v
zobozdravstvu v Sloveniji
16.35 – 17.00: Odmor
4. sklop moderatorja E. Cvetko in B. Gašpirc
17.00 – 17.45: D. Herrera (Madrid, Španija): The role of antimicrobials in the treatment of periodontal diseases
17.45 – 19.00: Trinajsto memorialno predavanje prof. dr. Lojzeta Brenčiča
akad. prof. dr. Uroš Skalerič: Parodontalna rana in sistemski odgovor organizma
19.00 – 20.30: Družabno srečanje v avli Festivalne dvorane
Sobota, 5. april 2014
5. sklop Parodontologija, klinika, moderatorja M. Petelin in A. Mikuž
9.00 – 9.20: K. Jovanova, B. Gašpirc: Stanje obzobnih tkiv pri prebivalcih Pomurske regije
9.20 – 9.40: E. Skalerič: Dejavniki tveganja za razvoj parodontitisa in njihova kontrola
9.40 – 10.10: M. Petelin, K. Perkič, B. Gašpirc: Učinek ročnega ali ultrazvočnega odstranjevanja zobnih oblog
na sestavo biofilma v srednje globokih in globokih obzobnih žepih
10.10 – 10.30: K. Perkič, B. Gašpirc, M. Petelin: Zdravljenje kroničnega parodontitisa s fotodinamično
dezinfekcijo obzobnih žepov
10.30 – 11.00: Odmor
6. sklop Parodontologija, klinika, moderatorja R. Schara in K. Salamun Čok
11.00 – 11.20: V. Vendramin: Kirurško podaljšanje klinične krone
11.20 – 11.40: A. Mikuž: Obravnava pacienta po zaključenem kirurškem zdravljenju
11.40 – 12.00: B. Gašpirc: Z laserji podprta parodontalna plastična kirurgija
12.00 – 12.30: Zaključek srečanja
12.30 Občni zbor Združenja za ustne bolezni, parodontologijo in stomatološko implantologijo
 DOSEDANJA MEMORIALNA PREDAVANJA
PROF. DR. LOJZETA BRENČIČA

Prvo memorialno predavanje, 1990

prof. dr. Jens Pindborg, University of Copenhagen, Denmark
Oral Manifestations of HIV Infection
Drugo memorialno predavanje, 1992
prof. dr. Daniel van Steenberghe, University of Leuwen, Belgium
Branemark Osseointegration System
Tretje memorialno predavanje, 1994
prof. dr. Harald Löe, NIDR, NIH, Bethesda, MD, USA
The Changing Face of Dentistry
Četrto memorialno predavanje, 1996
prof. dr. Steven Offenbacher, University of North Carolina at Chapel Hill, NC, USA
Current Concepts of Pathogenesis of Periodontal Diseases: Implication for FutureTherapies
Peto memorialno predavanje, 1998
prof. dr. Thorkild Karring, University ofArhus, Denmark
Regenerative Periodontal Surgery - Now and in the Future
Šesto memorialno predavanje, 2000
prof. dr. Jan Wennström, University of Göteborg, Sweden
Periodontal / periimplant soft tissue esthetics from biological viewpoint
Sedmo memorialno predavanje, 2002
prof. dr. Ray C. Williams, University of North Carolina at Chapel Hill, NC, USA
The New Role of Medicine in the Management of Periodontal Disease
Osmo memorialno predavanje, 2004
prof. dr. Jan T. Lindhe, University of Göteborg, Sweden
Some changing concepts in clinical periodontology
Deveto memorialno predavanje, 2006
prof. dr. Robert J. Genco, University of North Carolina at Chapel Hill, Chapel Hill, USA
Role of Infectious Periodontitis in Systemic Diseases
Deseto memorialno predavanje, 2008
prof. dr. Niklaus P. Lang, University of Bern, Suisse
Success in Periodontics - What is it?
Enajsto memorialno predavanje, 2010
prof. dr. Maurizio S. Tonetti, Executive Director of European Research Group on Periodontology (ERGOPerio), Genova, Italy
Advances in minimally invasive periodontal regeneration: new horizons to change tooth prognosis and preserve esthetics
Dvanajsto memorialno predavanje, 2012
prof. dr. Mariano Sanz, Universidad Complutense de Madrid, Spain
Implants in fresh extraction sockets. Truths and myths
 TRINAJSTO ČASTNO MEMORIALNO PREDAVANJE
PROF. DR. LOJZETA BRENČIČA

Prof. dr. Uroš Skalerič

Curriculum vitae

Akad. prof. dr. Uroš Skalerič se je rodil 9. 4. 1945 v Ljubljani in maturiral na bežigrajski gimnaziji leta 1963. Na
Medicinski fakulteti – odseku za stomatologijo je diplomiral leta 1968, magistriral 1975 in doktoriral 1979 leta. Leta
1978 je postal specialist za zobne in ustne bolezni. Na Medicinski fakulteti, Katedri za ustne bolezni in parodontologijo
je bil 1977 leta izvoljen za asistenta, 1985 za docenta, 1990 za izrednega in leta 1993 za rednega profesorja. Bil je
prodekan MF v obdobju 1995–2005 in predstojnik odseka za stomatologijo MF v obdobju 1998–2013. Leta 1987 je
ustanovil Center za stomatološke raziskave na Inštitutu Jožef Stefan, kjer je bil leta 1993 izvoljen v znanstvenega
svetnika. Leta 1997 je bil izvoljen za višjega zdravstvenega svetnika in za strokovnega direktorja Stomatološke
klinike. Kot Fulbrightov štipendist se je izpopolnjeval na Oddelku za parodontologijo Univerze Emory v Atlanti leta
1980–1981 in v Laboratoriju za mikrobiologijo in imunologijo Nacionalnega inštituta za stomatološke raziskave
(NIDR, NIH) v Bethesdi (ZDA) v letih 1987–1990. Bil je predsednik Mednarodne akademije za parodontologijo
(2001–2003) in predsednik Evropske federacije za parodontologijo (2009–2010). Leta 1997 je postal ambasador za
znanost R Slovenije in leta 2002 častni član Ameriške akademije za parodontologijo. Leta 2003 je bil izvoljen za
izrednega, leta 2009 pa za rednega člana SAZU.
Bibliografija akademika Uroša Skaleriča šteje preko 500 objav, med njimi 70 člankov v revijah s faktorjem vpliva. Leta
2006 je kot urednik in glavni avtor objavil učbenik Stomatološka klinična preiskava.
Raziskovalno delo obsega raziskave strukture in prepustnosti trdih zobnih in obzobnih tkiv z metodami magnetne
resonance, MR slikanja obzobnih tkiv, vlogo proteinaz in njihovih zaviralcev, citokinov in prostih radikalov pri
kroničnem vnetju in parodontalni bolezni, epidemiologijo parodontalne bolezni in njen vpliv na sistemske bolezni, kot
je diabetes. Dela so imela veliko odzivnost, saj je akademik Uroš Skalerič najpogosteje citirani slovenski stomatolog.
Akademik Uroš Skalerič je tudi član raziskovalnega sveta za medicino pri ARRS in član raziskovalnega Sveta UKC
Ljubljana ter vodja raziskovalnega programa Parodontalna medicina.
Akademik Uroš Skalerič je bil mentor desetim študentom pri raziskovalnih Prešernovih nalogah, 19-tim
specializantom pri njihovih specialističnih nalogah, devetim magistrandom in sedmim doktorandom.

08
 TRINAJSTO ČASTNO MEMORIALNO PREDAVANJE
PROF. DR. LOJZETA BRENČIČA

PARODONTALNA RANA IN SISTEMSKI ODGOVOR ORGANIZMA

Uroš Skalerič

Prof. dr. Lojze Brenčič je bil moj učitelj, ki me je navdušil za parodontologijo v časih, ko ta veda ni bila v ospredju
zanimanja strokovne javnosti. Njegov holističen pristop povezanosti oralnega in sistemskega zdravja me je pritegnil
in ostal sem mu zvest celo obdobje profesionalnega življenja.
Pri parodontalni bolezni je bilo vedno vprašanje, kaj je pomembnejše: specifična mikroflora v zobnem plaku ali
sistemski odgovor organizma. Danes vemo, da je bakterijski plak potreben za začetek vnetja obzobnih tkiv,
napredovanje bolezni pa je v veliki meri odvisno od imunsko-vnetnega odgovora organizma.
V zadnjih dveh desetletjih pa je v strokovni literaturi vedno več podatkov, ki govorijo, da vnetje obzobnih tkiv ne ogroža
samo obstoja zob, ampak lahko vpliva tudi na potek različnih sistemskih bolezni in stanj kot so kardiovaskularne
bolezni, respiratorne bolezni, sladkorna bolezen in prezgodnji porod. Ta spoznanja so pripeljala do nove vede, ki jo je
Steven Offenbacher poimenoval parodontalna medicina.
V predavanju bo parodontalna bolezen predstavljena kot vnetna deloma krvaveča parodontalna rana, iz katere že
vsakodnevno čiščenje zob lahko povzroči prehodno bakteriemijo in vdor proinflamatornih citokinov iz vnetih
obzobnih tkiv v krvni obtok pacienta.
Prikazani bodo rezultati raziskav o porušenem proteolitičnem ravnotežju cisteinskih proteinaz in njihovih inhibitorjev v
vneti dlesni, gingivalni tekočini in serumu pacientov. Prikazani bodo tudi rezultati delovanja prostih kisikovih radikalov
in nekaterih citokinov v vneti dlesni in možnosti terapevtskega ukrepanja.
Na podlagi raziskav bo prikazana originalna metoda izračuna velikosti parodontalne rane in njen vpliv na raven
vnetnih mediatorjev in citokinov v serumu pacientov in vpliv na patološke spremembe na nekaterih notranjih organih
eksperimentalnih živali.
Prikazane bodo tudi nekatere ugotovitve, kako lahko s parodontalno terapijo zmanjšamo velikost parodontalne rane
in znižamo raven proteaznih inhibitorjev v serumu in izboljšamo metabolno urejenost sladkornih bolnikov.

09
 VABLJENI PREDAVATELJ

prof. dr. David Herrera

Curriculum vitae

Full-time Professor of Periodontology, Faculty of Odontology, University Complutense, Madrid (Spain)

Associate Dean, Faculty of Odontology, University Complutense, Madrid (Spain)
Invited Professor at the EFP (European Federation of Periodontology) Graduate Program in Periodontology in Madrid
Degree in Dentistry, Postgraduated in Periodontology, and European Doctor (Ph.D) in Dentistry, University
Complutense, Madrid (Spain)
Current President of the Spanish Society of Periodontology
Board member of the Continental European Division (CED) of the InternationalAssociation for Dental Research (IADR)
Scientific activity within Microbiology and Antimicrobials in Periodontology: more than 75 scientific publications in
books, SCI journals, and other scientific journals.
Participation in courses and congresses: more than 80 scientific presentations at international and national
congresses; invited speaker at more than 60 international and national courses and congresses

10
 VABLJENI PREDAVATELJ

prof. dr. Darije Plančak

Curriculum vitae

Prof. dr. sc. Darije Plančak, magistar i doktor medicinskih znanosti iz područja stomatologije, specijalist dentalne i
oralne patologije s parodontologijom, redovni je profesor u trajnom zvanju Stomatološkog fakulteta Sveučilišta u
Zagrebu.
Diplomirao je 1981. godine na Stomatološkom fakultetu u Zagrebu, gdje je i završio poslijediplomski studij iz
parodontologije. Poslije završenog pripravničkog staža od 1984 godine radi na Stomatološkom fakultetu na Zavodu za
parodontologiju. Magistrirao je 1986. godine, a doktorirao 1994. godine. Specijalistički ispit iz dentalne i oralne
patologije s parodontologijom položio je 1991. godine. Objavio je preko 100 znanstvenih i stručnih radova. Bio je
sudionik više međunarodnih stručno-znanstvenih skupova. Predsjednik je Hrvatskog parodontološkog društva HLZ-a.
Trenutačno obnaša funkciju predstojnika Zavoda/Katedre za parodontologiju Stomatološkog fakulteta u Zagrebu i
pročelnika Kliničkog Zavoda za parodontologiju Stomatološke klinike KBC Zagreb.

11
 VABLJENI PREDAVATELJ

dr. Attila Horváth

Curriculum vitae

Specialist in Periodontology (Semmelweis University, Budapest, Hungary)

Specialist in “Toothand Oral Diseases” (Semmelweis University, Budapest, Hungary)
Senior Clinical Lecturer (Department of Periodontology, (Semmelweis University, Budapest,
Hungary)
Hon. Clinical Research Fellow (Unit of Periodontology, UCL Eastman Dental Institute, London, UK)
ITI Scholar (UCL Eastman Dental Institute, London, UK)
Clinical Instructor (Department of Periodontology, Semmelweis University, Budapest, Hungary)
Publisher more than 10 articles in SCI journals on the fields of periodontology and dental implantology

12
 VABLJENI PREDAVATELJ

dr. Maria Gabriella Grusovin

Curriculum vitae

Graduated in Dentistry in Trieste, part-time Associate Researcher University of Turku (Finland) (1991–1997)
Specialist in Periodontology and Implantology, Jönköping (Sweden). Private practice limited to Periodontology and
Implantology. Lecturer at post-graduated courses in Periodontology, Master courses in Implantology (Modena,
Padova, Roma, Bologna), international and national congresses. Senior clinical teaching instructor at the University
of Manchester (2007–2011). Active member of the Italian Society of Osseointegration (SIO). Member of British
Association of Implant and Restorative Dentistry (BAIRD). Member of editorial board of Rivista Italiana di
Stomatologia (RIS) and of the European Journal of Oral Implantology (EJOI). Ad hoc reviewer for Clinical Oral Implant
Research and Journal of Oral Rehabilitation. Author and Co-author for Cochrane Reviews and of several articles in
peer-reviewed journals and of book chapters. Vice National Cultural Secretary of the National Association of Italian
Dentist (ANDI) and Regional Cultural Secretary for the same association. Member of the Board of Women in Dentistry
of the International Dental Federation (FDI) and of the Commission for the Continuing Education of the FDI. She gives
private theoretical and practical courses on Periodontology and Implantology in her Private Practice.

13
 Bakteriološka analiza subgingivalnih oblog slovenskih bolnikov
s kroničnim parodontitisom

Petja Videmšek1, Anja Sotošek1, Katja Seme2, Rok Gašperšič3

1
6. letnik, Oddelek za dentalno medicino, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2
Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
3
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Izhodišča: Bakterije s parodontopatogenim potencialom, katerih količina in delež se v zobnih oblogah bolnikov s
parodontitisom povečata, so Aggregatibacter actinomycetemcomitans (Aa), Porphyromonas gingivalis (Pg) in
Tanerella forsythia (Tf), patogene lastnosti pa se pripisuje tudi bakterijam Prevotella intermedia (Pi), Parvimonas
micra (Pm), Fusobacterium nucleatum (Fn), Campylobacter rectus (Cr), Capnocytophaga ohracea (Co), Eikenella
corrodens (Ec) in Treponema denticola (Td). Parodontopatogene bakterije se pojavljajo v skupinah, prisotnost
določene bakterijske vrste, npr. Aa, zmanjšuje možnost pojava drugih vrst bakterij, npr. Pg. Na pojavnost in količino
parodontopatogenih bakterij vpliva tudi kajenje. Pojavnost in količina parodontopatogenih bakterij v zobnih oblogah
se na različnih geografskih področjih razlikujeta.
Metode: Dopolnili smo postopke, ki so potrebni za uspešno kultivacijo parodontopatogenih bakterij. Pri 30 bolnikih s
kroničnim parodontitisom zmerne ali napredovale stopnje smo iz 4 obzobnih žepov s pomočjo papirnatih šilcev
odvzeli vzorce subgingivalnih oblog in jih nanesli na neselektivna in selektivna bakteriološka gojišča. Bakterije smo
identificirali glede na morfologijo kolonij, barvanje po Gramu, tvorbo katalaze in s pomočjo masne spektrometrije.
Izračunali smo pogostost pojavljanja in količino ter razmerja v količini posameznih bakterij.
Rezultati: V subgingivalnih oblogah slovenskih bolnikov s kroničnim parodontitisom smo našli vseh 9 vrst
parodontopatogenih bakterij, ki se jih lahko identificira s pomočjo klasične bakteriološke preiskave. Po pogostosti so
si sledile Pg (93 %), Pi/Pn in Tf (90 %), Fn in Pm (80 %), Aa (56,7 %), bakterije Co, Cr in Ec pa je imelo manj kot 30 %
preiskovancev. Največ je bilo v zobnih oblogah bakterije Pg, najmanj pa Ec, Cr in Co. Tudi bakterije Aa je bilo v zobnih
oblogah malo, bolniki z Aa pa so bili mlajši, pogosteje ženske in so imeli tudi večji delež Ec. Glede pojavnosti in
količine Pg se bolniki z Aa od bolnikov brez Aa niso razlikovali. Bivši kadilci so imeli v zobnih oblogah več Pg.
Zaključki: Metoda kultivacije je primerna za dokazovanje prisotnosti in količine parodontopatogenih bakterij.
Pogostost parodontopatogenih bakterij v subgingivalnih oblogah slovenskih bolnikov je visoka, predvsem
presenečata sočasno visoki prevalenci Pg in Aa. Samo bolniki z Aa imajo v zobnih oblogah tudi bakterijo Ec, samo
bivši kadilci pa večjo količino Pg. V nadaljnjih raziskavah bo potrebno izolirane bakterije natančneje opredeliti in
osvetliti pomen ugotovljenih razmerij pri razvoju parodontalne bolezni in uspešnosti njenega zdravljenja.

14
 Ovrednotenje antimikrobnega fotodinamičnega zdravljenja
hipertrofije dlesni, nastale med ortodontsko obravnavo
z nesnemnim aparatom

Miha Pirc1, Rok Ovsenik1, Jasmina Primožič2, Boris Gašpirc3

1
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2
Center za zobno in čeljustno ortopedijo, Stomatološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana,
Ljubljana
3
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Uvod: Hipertrofija dlesni je pogost zaplet ortodontske obravnave z nesnemnim ortodontskim aparatom. Za
obravnavo hipertrofije se poleg mehanskega odstranjevanja oblog z ultrazvočnim čistilcem (UZ) lahko uporabi tudi
antimikrobno fotodinamično zdravljenje (aFDZ), pri katerem se fotosenzibilno barvilo presvetli z lasersko svetlobo
ustrezne valovne dolžine, kar onesposobi mikroorganizme.
Metode in preiskovanci: V raziskavo smo vključili 21 preiskovancev, 12 žensk in 9 moških, starih 16,1 ± 3,5 let, ki so
imeli nameščen nesnemni ortodontski aparat vsaj dve leti in vidno hipertrofijo dlesni v zgornjem zobnem loku
obojestransko. Uporabili smo model split-mouth, tako da smo eno stran zgornjega zobnega loka pri vsakem
preiskovancu obravnavali z UZ, drugo pa s kombinacijo uporabe aFDZ in UZ. Ob začetku raziskave (T0) in ob
pregledih po enem tednu (T1), enem mesecu (T2) in treh mesecih (T3) smo s parodontalno sondo izmerili globino
obzobnega žepa, s tridimenzionalnim slikovnim sistemom (Rapidform® 2006™, Inus Technology) ugotavljali
spremembe razsežnosti medzobne papile in z molekularno mikrobiološko metodo (GenoType® Test Systems)
ugotavljali deleže nekaterih parodontogenih bakterij v obzobnih žepih preiskovancev. Za ugotavljanje razlik med
področjema smo v primeru normalne porazdelitve spremenljivk uporabili parametrične teste za odvisne vzorce, sicer
pa neparametrične. Za raven statistične značilnosti smo privzeli p<0,05.
Rezultati: Pri vseh preiskovancih se je globina sondiranja po zdravljenju značilno zmanjšala (p<0,01), brez značilnih
razlik med področjema UZ in kombiniranega zdravljenja (p<0,05). Sprememba razsežnosti medzobne papile je bila
med različnimi področji zdravljenja primerljiva (p<0,05). Deleži parodontogenih bakterij so se ob T1 zmanjšali, vendar
ne statistično značilno (p>0,05), na obeh področjih zdravljenja primerljivo. Ob T2 in T3 so deleži bakterij ponovno
narasli na obeh področjih, kvalitativna antimikrobna sestava področja, zdravljenega samo UZ, pa je bila bolj
patogena.
Zaključki: Učinkovitost zdravljenja hipertrofije dlesni z UZ ter s kombinacijo UZ in aFDZ ni primerljiva, saj statistično
značilnega zmanjšanja hipertrofije ni. S kombiniranim zdravljenjem UZ in aFDZ se je ob T1 dodatno kvantitativno
spremenila bakterijska flora v obzobnem žepu, tako da se je zmanjšal delež parodontopatogenih bakterij v njem.

15
 Paraziti in parodontalna bolezen

Nina Hropot Pleško, Uroš Skalerič

Center za ustne bolezni in parodontologijo, Stomatološka klinika, Univerzitetni klinični center

Ljubljana, Ljubljana

Paraziti ali zajedavci so živali ali rastline, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega organizma. Parazitizem je ena
najbolj razširjenih oblik združevanja organizmov. Vlogo pri nastanku parodontalne bolezni največkrat pripisujemo
bakterijam, ki se kopičijo in razmnožujejo na površini zoba. Vendar pa so pri ugotavljanju povzročiteljev parodontalne
bolezni proučevali tudi možno vlogo virusov, gliv in parazitov. Vse večja pozornost se usmerja v proučevanje
parazitov, še posebej praživali, in njihove povezanosti s parodontalno boleznijo.
Usta so vstopno mesto za veliko parazitov, ki so prilagojeni na človeškega gostitelja, vendar pa je bivališče v ustni
votlini uspelo ustvariti le redkim. Med njimi sta na primer nepatogena mikroorganizma Entamoeba gingivalis (E.
gingivalis) in Trichomonas tenax (T. tenax), ki se lahko spremenita v oportunistična patogena in pa nekatere
prostoživeče amebe, ki priložnostno lahko postanejo invazivne, kar pa se redko klinično izrazi. Po drugi strani pa
lahko v redkih primerih Naegleria fowleri in Acanthamoeba encephalitis povzročita hude oblike meningoencefalitisa.
Samo en parazit, to je praživalski bičkar Leishmania, lahko hudo prizadene ustno votlino človeka in sicer posredno s
povzročanjem deformacij ust in nosu zaradi granulomatozne rasti.
T. tenax in E. gingivalis sta praživali, ki se ju pogosto omenja v zvezi z ustno votlino človeka in sta običajno neškodljiva
komenzala. Sprva so menili, da se zelo malo parazitov prilagodi na okolje ustne votline in da je tveganje za parazitske
okužbe nadvse nizko pri zdravih osebah, ter da ju najdemo samo pri ljudeh s slabo ustno higieno in pri ljudeh z nizkim
standardom življenja. Nasprotno z mišljenjem, da se paraziti izogibajo ustne votline pa je vedno več literature ki trdi,
da se E. gingivalis in T. tenax pojavljata pogosteje tako pri zdravih kot pri podhranjenih ljudeh in pri pacientih s
sindromi imunske pomanjkljivosti.
Athari in sod. (2007) so ugotovili, da se T. tenax pojavlja pri 20,6 %, E. gingivalis pa pri 43,1 % pacientov s
parodontitisom in da obstaja odvisnost med frekvenco pojavljanja T. tenaxa in stopnjo parodontitisa. Ghabanchiin in
sod. (2010) so ugotovili, da je s T. tenax okuženih 33,3 %, z E. gingivalis pa 66,7 % pacientov s parodontalno boleznijo
in da so parazitske okužbe relativno pogoste pri pacientih s parodontalno boleznijo. Albuquerque in sod. (2011) so
ugotovili prisotnost T. tenaxa pri 23,53 %, E. gingivalis pa pri 31,37 % pacientov s parodontalno boleznijo in ugotovili,
da je E. gingivalis pogosteje prisotna pri začetnih stopnjah parodontalne bolezni, T. tenax pa se nahaja v obzobnih
žepih. Luchtin in sod. (1998) so ugotovili, da je E. gingivalis edina pražival, ki se nahaja v ustni votlini s HIV-1 okuženih
pacientov s parodontalno boleznijo.

16
 Nabor virulentnih dejavnikov bakterije Aggregatibacter
actinomycetemcomitans: mikrobiološki pogled na razvoj
parodontalne bolezni

1 1 2 3 1
Matej Butala , Davor Obradović , Rok Gašperšič , Katja Seme , Peter Maček

1
Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani in Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana
3
Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Bakterije zobnih oblog, ki se nakopičijo ob robu dlesni in v obzobnih žepih v obliki biofilma, lahko sprožijo
parodontalno bolezen. Ta biofilm je ena bolje preučenih mikrobnih združb, zgrajena iz okoli 700 različnih vrst bakterij.
Površino zob in dlesni najprej naselijo bakterije iz rodu streptokokov, na katere se med izgradnjo biofilma pritrdijo še
druge bakterije ustne votline. Z nastankom bolezni obzobnih tkiv se povezuje prisotnost in povečanje količine po
Gramu negativih anerobnih in fakultativno anaerobnih bakterij Aggregatibacter actinomycetemcomitans (Aa),
Porphyromonas gingivalis, Tannerella forsythia in spirohete Treponeme denticole. Kljub temu, da streptokoki v
klasičnem patogenetskem modelu niso bili povezani z nastankom parodontalne bolezni, nove študije nakazujejo, da
lahko delujejo kot »pomožni patogeni«, saj z izločanjem metabolitov omogočijo rast bakterij Aa. Fakultativno
anaerobna bakterija Aa je lahko del normalne bakterijske flore, pri delu populacije pa jo povezujejo z nastankom
kronične in agresivnih oblik paradontalne bolezni. Preseneča dejstvo, da razširjenost in razporeditev določenih
serotipov Aa variira glede na geografsko področje, kar bi bilo lahko povezano s pomembnostjo te bakterije pri razvoju
parodontalne bolezni v posamezni regiji. Slednje naj bi nastalo zaradi zmožnosti prilagoditve sevov bakterije Aa na
majhne genetske raznolikosti med populacijami ljudi.
Da bi prepoznali specifičnosti bakterijskih sevov Aa v naši populaciji, smo izvedli raziskavo, v kateri smo natančno
preučili genetske zapise bakterijskih izolatov Aa, ki smo jih izolirali pri bolnikih z zmernim do napredovalim kroničnim
parodontitisom. Vsi izolirani baterijski sevi so imeli zapis za pomembne dejavnike virulence: leukotoksin (ltxA),
podenote toksina Cdt (cdtA, cdtB, cdtC), adhezin (apaH) in protein fimbrij (flp1), kar nakazuje na pomembno vlogo
bakterije Aa pri razvoju kroničnega parodontitisa v naši populaciji. Nadalje, identificirali smo še neopisano, biološko
aktivno različico enega od toksinov Aa, kar bi lahko bila specifičnost naše regijie. V nadaljnjih raziskavah bi bilo
potrebno ugotoviti prisotnost/odsotnost virulenčnih dejavnikov pri Aa izoliranih iz oseb z zdravimi obzobnimi tkivi in
oseb z agresivnimi oblikami parodontalne bolezni ter tako opredeliti pomen prisotnosti virokovirulentnih sevov Aa pri
razvoju različnih oblik bolezni obzobnih tkiv.

17
 Ali so inženirsko pridobljeni alveolarni osteociti tudi klinično
uporabni?

Matjaž Rode

Ljubljana

Klasične kirurške metode zdravljenja parodontalnih bolezni in periimplantitisa povzročijo pogosto še dodatno izgubo
obzobnih tkiv. Idealno zdravljenje naj bi namesto izgube doseglo regeneracijo predvsem kosti in pri parodontalnih
posegih, celic pozobnice. Najprimernejša metoda za nadomestitev že izgubljene obzobne kostnine je presaditev
avtologne kosti. Žal pri mnogih pacientih ni na razpolago dovolj avtologne kosti in na mestu odvzema se lahko pojavijo
komplikacije (infekcije, bolečine, poškodbe živcev). Zato se v parodontalni kirurgiji vedno pogosteje uporabljajo
kostni vsadki iz različnih biokompatibilnih materialov.
Vodena tkivna regeneracija je operativna metoda za povečanje kostnega volumna. Največkrat se ta metoda
kombinira z dodajanjem avtologne kosti ali nadomestnih heterogenih oseoinertnih, oseoinduktivnih ali
oseokonduktivnih materialov. V uporabi so tudi molekule kostnih morfogenetskih proteinov in skleninskih matriksnih
proteinov.
S predkliničnimi in kliničnimi raziskavami smo želeli ugotoviti uporabnost inženirsko pridobljenih kostnih celic. Pri
našem delu smo uspeli razviti zanesljiv postopek izolacije in gojenja celic iz alveolarne kosti. Analize izražanja genov
so pokazale, da v osteoblastih, izoliranih iz alveolarne kosti, med daljšim gojenjem v celičnih kulturah ni prišlo do
izgube osteoblastnega fenotipa. Celice so po razmnoževanju in vitro ohranile sposobnost diferenciacije, ki se kaže v
mineralizaciji izvenceličnega matriksa ob prisotnosti specifičnih osteogenih diferenciacijskih faktorjev. Zato smo
zaključili, da je celice iz alveolarne kosti možno uporabiti za pripravo tkivno inženirskih kostnih nadomestkov. Tako
pridobljene alveolarne osteocite smo nasadili na granule hidroksiapatita s pomočjo fibrinskega lepila. Tako
pripravljene smo s tehniko vodene kostne regeneracije vnesli v parodontalne žepe pri šestih pacientih moškega spola
v starosti med 30 in 46 leti. Pri vseh smo postavili diagnozo kronični generalizirani parodontitis. Drugače so bili
pacienti zdravi, nekadilci in motivirani za poseg. Kot kontrola so služili zobje iste skupine v nasprotni skupini iste
zobne vrste, ki smo jih oskrbeli s standardnimi parodontalno-kirurškimi tehnikami.
Klinične uspehe naših intervencij smo kontrolirali v prvem letu vsake tri mesece, nato pa od drugega leta naprej
vsakih šest mesecev. Poleg klinične kontrole smo enkrat na dve leti naredili tudi RTG posnetek operiranih področij.
Z našimi predkliničnimi in kliničnimi študijami smo dokazali, da se osteociti lahko pridobijo direktno in ne samo po bolj
zapleteni poti, ki jo je opisal 2004. leta Lucarelli s sodelavci. Vzpodbudni rezultati tkivnega inženiringa alveolarnih
osteocitov sicer potrjujejo možnost njihove uporabe v parodontologiji in dentalni implantologiji, je pa njihova uporaba
predvsem zaradi nastalih stroškov pri pripravi celic za sedaj vprašljiva.

18
 Regeneracija parodonta „State of the art“

Darije Plančak

Zavod za parodontologiju, Stomatološki fakultet u Zagrebu, Zagreb, Hrvaška

Regenerativna terapija parodonta obuhvaća postupke koji su posebice namijenjeni rekonstrukciji onih dijelova
potpornog sustava zuba koji su izgubljeni zbog uznapredovanog parodontitisa. Tijekom zadnjih godina u brojnim
kliničkim i istraživanjima na životinjama koristile su se kombinacije kirurškog pristupa s postavljanjem koštanih
transplantata ili materijala za implantaciju da se stimulira parodontalna regeneracija. Osnovno načelo pri upotrebi
koštanih transplantata ili aloplastičnih materijala je pretpostavka da materijal može ili sadržavati stanice koje stvaraju
kost (osteogeneza) ili poticati stvaranje kosti (osteokondukcija) ili da matriks koštanih transplantata sadržavaju tvari
koji induciraju rast kosti (osteoindukcija). Vjeruje se da upotreba takvih materijala može stimulirati ponovni rast kosti i
stvaranje novog pričvrska. Najnovija načela parodontalne regeneracije baziraju se na potpunoj biološkoj i
funkcionalnoj regeneraciji u području defekta. Kako primjena koštanih transplantata vrlo često nije zadovoljavala sve
te uvjete u postizanju regeneracije to je uglavnom i razlog oskudnih rezultata. U pronalaženju novih mogućnosti za
postizanjem što kompletnije regeneracije parodonta zadnjih su godina posebno dobro opisane i dokumentirane
tehnika tkivno vođene regeneracije (engl. Guided Tissue Regeneration, GTR) i primjene proteinskog derivata
matriksa cakline pri regenerativnom liječenju parodonta. No bez obzira na postignute uspjehe u kliničkoj primjeni sve
te tehnike nisu u potpunosti zadovoljile uvjete u postizanju kompletne regeneracija parodonta. Iz tog razloga često su
se primjenjivale kombinacije pojedinih tehnika i koštanih transplantata.
Posebno poglavlje u regeneraciji parodonta čine čimbenici rasta. Njih čine skupine polipeptidnih hormona koji
stimuliraju mnoštvo različitih događaja kao što su proliferacija, kemotaksija, diferencijacija i produkcija izvanstaničnih
matriksnih proteina. Proliferacija i migracija stanica parodontalnog ligamenta i sinteza izvanstaničnog matriksa kao i
diferencijacija cementoblasta i osteoblasta preduvjet su za regeneraciju parodonta. Stoga je razumljivo da čimbenici
rasta mogu značiti potencijalnu pomoć u pokušajima da se regenerira parodont. Proučavan je utjecaj trombocitnog
čimbenika rasta (engl. Pletelet Derived Growth Factor, PDGF), čimbenik rasta sličnog inzulinu (engl. Insuline Like
Growth Factor, IGF), te koštani morfogenetski proteini (Bone Morphogenetic Proteine, BMP).

19
 Implantation for the periodontal patient. A chance or a barrier?

Attila Horváth

Department of Periodontology, Semmelweis University, Budimpešta, Madžarska

There is an increasing number of new patients with advanced periodontitis in the daily practice. Some of us take this
as an excellent opportunity to place a number of implants, while others are envisioning the long lasting treatment with
lot of question marks. What are the borders of the periodontal treatment, how long is it worth to keep the teeth in place.
On the other hand, are the extraction and implantation a predictable, long-term alternative in such cases?
The presentation would like to outline treatment alternatives for such cases in the light of the current literature.

20
 Pojavnost periimplantitisa in periimplantnega mukozitisa 5 let
po vstavitvi vsadkov: analiza lastnih primerov

Renata Lamot, Rok Gašperšič

Center za ustne bolezni in parodontologijo, Stomatološka klinika, Univerzitetni klinični center

Ljubljana, Ljubljana

Izhodišča: Med biološkimi zapleti implantatno-protetične rehabilitacije sta najpogostejša periimplantni mukozitis
(PM) in periimplantitis (PI), oportunistični okužbi, ki nastaneta zaradi povečane količine in spremenjenih razmerij
bakterij v biofilmu na površini vsadka. Poleg bakterij v biofilmu naj bi na pogostost pojavljanja PM in PI vplivali še drugi
dejavniki, med katere prištevamo kajenje, prisotnost parodontalne bolezni in odsotnost keratinizirane sluznice.
Metode: Preverili smo stanje tkiv ob zobnih vsadkih ter pogostnost pojavljanja PM in PI pri osebah (n = 93), ki so jim
bili vstavljeni zobni vsadki (n = 148) na Centru za ustne bolezni in parodontologijo v obdobju med letoma 2006 in 2011.
Želeli smo ugotoviti, ali se pri osebah, ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravile zaradi kroničnega parodontitisa, PM in
PI pojavljata pogosteje kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi. Zanimalo nas je tudi, kako na pogostnost PM in PI
vplivajo kajenje in odsotnost keratinizirane sluznice. Z metodo micro-Ident smo določili pogostost pojavljanja 11
parodontopatogenov v zobnih oblogah in oblogah na površini vsadkov ter primerjali njihovo pojavljanje pri osebah z
zdravimi obzobnimi tkivi in osebah s parodontitisom.
Rezultati: Znake PM smo našli pri 75 % oseb oz. pri 70 % vsadkov. Znake PI smo našli pri 7 % oseb oz. pri 6 %
vsadkov. PI smo našli le pri osebah, ki so se predhodno zdravile zaradi parodontalne bolezni. PM smo pogosteje našli
pri osebah z zdravljenim parodontitisom kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi. Pri osebah z napredovanim
parodontitisom smo PI našli pogosteje kot pri osebah z zmernim/začetnim parodontitisom. Kadilci so imeli PI
pogosteje kot nekadilci. Razlike v pogostosti pojavljanja PM in PI v odvisnosti od širine prisotne keratinizirane
sluznice nismo našli. Pri preiskovancih, ki so bili zdravljeni zaradi parodontalne bolezni smo v preostalih žepih ob
zobnih vsadkih našli P. gingivalis za 23 % pogosteje in T. denticola za 58 % pogosteje kot pri preiskovancih z zdravimi
obzobnimi tkivi. Pri vsadkih, ob katerih smo opazili povečano kostno resorpcijo v enem letu, smo vedno našli F.
nucleatum, v 75 % smo našli P. gingivalis in T. forsythia, T. denticola pa v 50 %.
Zaključki: Pojavljanje PM in PI je odvisno od predhodne prisotnosti parodontalne bolezni in kajenja. Odsotnost
keratinizirane sluznice ob vsadku ne vpliva na pojavnost PM ali PI. Osebe z zdravljeno parodontalno boleznijo imajo
pogosteje v zobnih oblogah parodontopatogene bakterije kot osebe, ki pred vstavitvijo vsadkov niso imele
parodontalne bolezni. Pred vstavitvijo zobnih vsadkov je potrebno temeljito pozdraviti prisotno parodontalno bolezen,
pacientom svetovati opustitev kajenja in nato redno in temeljito spremljati stanje obzobnih tkiv in tkiv ob vsadkih.

21
 Maintaining and recovering of soft tissue health around dental
implants

Maria Gabriella Grusovin

Gorica, Italija

Implant therapy has a high percentage of success in the short time. Our task is to be able to maintain the health of the
implants in the long run. It is important to be able to make diagnosis, to prevent and cure peri-implant pathologies.
Different maintenance regimens have been suggested and it is important for the clinicians to know which is the best.
The presentation will try to clarify the issue, presenting the up-dated results from the scientific evidence and from
clinical experience with the help of clinical cases.

22
 Parodontalna bolezen, parodontalno zdravljenje in sistemsko vnetje:
od eksperimentalnih do kliničnih študij v veterinarski medicini

Ana Nemec1,2, Zlatko Pavlica1, Milan Petelin3

1
Klinika za kirurgijo in male živali, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2
Department of Surgical and Radiological Sciences, School of Veterinary Medicine, University of
California-Davis, ZDA
3
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Parodontalna bolezen je najpogostejša kompleksna okužba pri ljudeh in številnih drugih sesalcih. Parodontitis
najpogosteje povzročajo parodontalno patogene bakterije, napredovanje bolezni pa je v veliki meri pogojeno z
odnosom med povzročitelji bolezni in imunskim odgovorom gostitelja. Znano je, da bolezen nima le lokalnih učinkov,
temveč da je parodontalna bolezen povezana tudi s sistemskim vnetjem. V eksperimentalnih živalskih modelih je bilo
dokazano, da so pri živalih s parodontitisom zvečane ravni številnih pokazateljev vnetja tudi v krvnem obtoku.
Velikokrat pa je te podatke težko neposredno prenesti na druge živalske vrste oziroma na človeka. To potrjujejo tudi
podatki, kliničnih študij, ki so glede sistemskega vnetnega odziva pri bolnikih s parodontitisom bistveno bolj
nasprotujoči si. Predvsem v študijah, ki preučujejo sistemsko vnetje po lokalnem zdravljenju parodontitisa, se podatki
o ravni pokazateljev sistemskega vnetja najbolj razlikujejo.
Razlike v dobljenih podatkih med eksperimentalnimi in kliničnimi študijami bi lahko pripisali več dejstvom. (1)
Eksperimentalni modeli bolezni so lahko različni, pri čemer je študij, ki preučujejo sistemski vnetni odziv gostitelja po
peroralni okužbi oziroma pri eksperimentalno povzročenem parodontitisu sorazmerno malo. (2) V eksperimentalnih
študijah se velikokrat uporablja le specifične bakterije, medtem ko je parodontalna bolezen povzročena s številnimi
bakterijami in celo virusi, ki lahko delujejo sinergistično. (3) V kliničnih študijah je izrazit dejavnik individualnega
odziva gostitelja. (4) Eksperimentalni modeli večinoma tudi ne upoštevajo razlik v obsegu in napredovalosti
parodontitisa oziroma kronične narave te bolezni. Kroničnost procesa namreč lahko vodi v izčrpanost in zmanjšano
odzivnost gostitelja na okužbo, kar nakazujejo podatki o nižji ravni sistemskih pokazateljev vnetja pri parodontitisu iz
nekaterih študij. (5) Večina eksperimentalnih študij ne vključuje faze zdravljenja bolezni, zdi pa se, da je prav
zdravljenje povezano z največjimi razlikami v sistemskem vnetnem odzivu gostitelja.
Pasji model naravno potekajočega parodontitisa bi lahko predstavljal odličen model za preučevanje sistemskega
vnetnega odziva. Kronični parodontitis je namreč ena najpogostejših bolezni tudi pri psih in se pri tej živalski vrsti
razvija sorazmerno hitro (glede na življenjsko dobo v primerjavi s človekom). Prav tako so okoljski etiološki dejavniki,
vpleteni v razvoj bolezni, pri psih in ljudeh v veliki meri podobni. Vedno večja je tudi ozaveščenost lastnikov psov o
parodontalni bolezni pri psih in zato tudi vedno večje število primerov, ki jih lahko specialistično zdravimo v
veterinarski medicini. Podatki o sistemskem vnetnem odzivu pri psih s parodontitisom pa so zaenkrat zelo skopi,
vendar tisti redki v skladu z opažanji pri ljudeh.

23
 Bolezni dlesni, ki niso povzročene z bakterijskimi oblogami

Rok Gašperšič

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Vnetje dlesni se včasih razlikuje od običajnega – z bakterijskimi oblogami povezanega gingivitisa. Nastane lahko
zaradi specifičnih okužb, kožno-sluzničnih bolezni, sistemskih granulomatoz, alergičnih ali toksičnih reakcij. Primeri
specifičnih okužb dlesni so gingivitisi, povzročeni s posebnimi bakterijami (npr. akutni ulcero-nekrotični gingivitis),
virusi (npr. herpetični gingivostomatitis) in glivicami (npr. kandidoza dlesni). Neobičajni gingivitis lahko nastane tudi
kot posledica manifestacije kožno-sluzničnih bolezni, najbolj pogosto lichen planusa, pemfigoida, pemfigus
vulgarisa, multiformnega eritema in lupusa eritematozusa. Gingivitis je lahko tudi posledica sistemskih
granulomatoz, npr. Chronove bolezni. Gingivitis lahko nastane zaradi alergijske reakcije na sistemsko dovajana
zdravila, dentalne materiale ali zobne paste, ustne vode in sestavine hrane. Poleg tega je lahko vnetje dlesni
posledica toksičnih reakcij, tujkove reakcije ali pa mehanske in toplotne poškodbe. Na dlesni se pojavijo tudi nekateri
benigni tumorji, med katerimi je najbolj pogost periferni osificirajoči fibrom.
Pogosto je klinična slika teh bolezni prikrita zaradi hkratne prisotnosti bakterijskih zobnih oblog in z njimi povezanega
nespecifičnega vnetja obzobnih tkiv (kroničnega parodontitisa).
Namen prispevka je predstaviti klinične slike in principe zdravljenja najpogostejših bolezni dlesni. Predstavljene bodo
tudi posebnosti, ki so potrebne pri stomatološki obravnavi takšnih bolnikov.

24
 Parodontalno stanje nosečnic s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2
ter brez sladkorne bolezni

Matevž Janc, Rok Schara

Center za ustne bolezni in parodontologijo, Stomatološka klinika, Univerzitetni klinični center

Ljubljana, Ljubljana

V Sloveniji se je število nosečnic v zadnjih desetih letih povečalo za 27 % in jih je letno okrog 21.000, ob tem pa se je
dvignila tudi povprečna starost prvorodnic, ki se je v zadnjih dvajsetih letih dvignila za šest let in znaša 29 let, medtem
ko je povprečna starost večrodnic že več kot 30 let. Vse več pa je tudi nosečnic po 40. letu starosti in nosečnic s
sladkorno boleznijo.
Neustrezno vodena sladkorna bolezen vpliva na napredovanje parodontalne bolezni, nezdravljena parodontalna
bolezen pa otežkoča uravnavanje krvnega sladkorja pri sladkorni bolezni ter tako pospeši propad obzobnih tkiv.
Pri obravnavi nosečnic v zobozdravstveni ordinaciji je potrebno v izogib zapletom upoštevati določene omejitve. Še
posebne pozornosti in nege so potrebna obzobna tkiva nosečnic s sladkorno boleznijo, saj tako parodontalno stanje
kot tudi nivo krvnega sladkorja lahko vplivata na zaplete ob porodu. Najprimernejši čas za parodontalno zdravljenje v
času nosečnosti je drugo tromesečje nosečnosti.
Zobozdravnik mora biti ustrezno pripravljen ukrepati ob zapletih, ki so posledica hormonskih sprememb, še posebej
pa je potrebno poudariti vlogo dobre ustne higiene ter ustreznega nadzora krvnega sladkorja pri nosečnicah s
sladkorno boleznijo.

25
 Obravnava sladkornega bolnika v zobozdravniški ordinaciji

Rok Schara

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Sladkorna bolezen je kronična bolezen, pri kateri je v krvi visoka koncentracija glukoze in nizka koncentracija insulina.
Sladkorna bolezen je etiološko heterogena, ima pestro klinično sliko in je pogosto asimptomatična. Kljub klinični
heterogenosti so diagnostična merila enotna. Diagnozo ugotovimo na osnovi klinične slike in laboratorijskega
določanja glukoze v krvi. Najznačilnejša oporna točka za diagnozo sledi iz definicije bolezni – treba je dokazati
hiperglikemijo. Hiperglikemija je posledica pomanjkanja insulina ali dejavnikov, ki ovirajo njegovo delovanje.
Pojavnost sladkorne bolezni v svetu dramatično narašča. Število odraslih sladkornih bolnikov je poraslo za 61 % v
zadnjih desetih letih: z 151 milijonov leta 2000 na 246 milijonov leta 2010, kar je skoraj šest odstotkov svetovnega
prebivalstva. Strokovnjaki pričakujejo, da se bo število obolelih do leta 2025 povzpelo na 380 milijonov. Diabetes
prizadene v Sloveniji 3–4 % populacije. Danes naj bi v Sloveniji živelo 160.000 sladkornih bolnikov.
Med pacienti, ki pridejo na pregled in zdravljenje v zobozdravniško ordinacijo so tudi sladkorni bolniki kot tudi pacienti,
ki ne vedo da imajo povišan krvni sladkor ali da že imajo sladkorno bolezen. Zato moramo znati razpoznati sladkorno
bolezen, v izogib morebitnim zapletom. Zobozdravnik mora biti pripravljen ukrepati ob zapletih pri sladkornih bolnikih,
predvsem hipoglikemičnih epizodah, ki so bolj verjetne od hiperglikemičnih epizod v zobozdravniških ordinacijah.
Prav tako pa je pomembno, da se sladkorne bolnike poduči o pomenu ustrezne ustne higiene ter rednih obiskov pri
zobozdravniku.

26
 Analiza profilaktičnega antibiotičnega zdravljenja v zobozdravstvu
v Sloveniji

1,2 3 4
Erika Cvetko , Uroš Skalerič , Milan Čižman

1
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
2
Zdravstveni dom Ljubljana
3
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
4
Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Univerzitetni klinični center, Ljubljana

Izhodišča: Neustrezna raba antibiotikov je glavni vzrok naraščanja odpornosti mikrobov proti antibiotikom, ki je
postalo pomembna zdravstvena težava v Evropi in svetu. Raziskave potrjujejo naraščanje odpornosti bakterij, ki
naseljujejo ustno votlino, neustrezno rabo antibiotikov v zobozdravstvu ter neustrezno predpisovanje antibiotikov za
bolezenska stanja v ustni votlini in za preprečevanje okužb pri posegih v ustni votlini. Namen raziskave je pridobiti in
analizirati navade zobozdravnikov v Sloveniji pri predpisovanju zaščitnega antibiotičnega zdravljenja (kirurške
profilakse) bolnikom s sistemskimi boleznimi (prisotnimi ali prebolelimi) za preprečitev zapletov na oddaljenih mestih
in sistemsko zdravim osebam za preprečitev lokalnih pooperativnih zapletov pri posegih v ustni votlini.
Metode: V februarju 2012 smo poslali anonimen vprašalnik o predpisovanju antibiotikov v zobozdravstvu vsem
aktivnim zobozdravnikom (1410). Pridobili smo podatke o osnovnih boleznih pacientov, katerim predpišejo
zobozdravniki kirurško profilakso pri stomatološkem zdravljenju, o vrsti posega, izbiri antibiotika, odmerku in trajanju
kirurške profilakse.
Rezultati: Prejeli smo 251 (17,8 %) popolno izpolnjenih vprašalnikov, prejetih od splošnih zobozdravnikov in
specialistov različnih področij zobozdravstva. Manjši del zobozdravnikov (12,4 %) predpiše kirurško profilakso
skladno z veljavnimi priporočili. Najpogosteje je predpisan amoksicilin s klavulansko kislino. Večina zobozdravnikov
se odloči za večdnevno (do 7 dni) kirurško profilakso, kar ni v skladu s priporočili.
Zaključki: Navade predpisovanja kirurške profilakse pri posegih v ustni votlini so neugodne in zaskrbljujoče.
Rezultati so osnova za načrtovanje ukrepov, ki bodo izboljšali kakovost predpisovanja antibiotikov v zobozdravstvu.
V prispevku bodo predstavljena priporočila za profilaktično antibiotično zdravljenje pri posegih v ustni votlini.

27
 The role of antimicrobials in the treatment of periodontal diseases

David Herrera

Faculty of Odontology, University Complutense, Madrid, Španija

Periodontal diseases are infections. They are associated to specific bacterial species organized in the subgingival
biofilm. However, the etiology of periodontitis is explained by a multifactorial model, which includes bacterial
challenge as the first step.
Periodontal infections may have relevant consequences: in the mouth, the lost of the teeth, and their aesthetic and
functional disturbance; but at a systemic level, periodontal disease control may help to decrease the risk of systemic
conditions, such as cardiovascular diseases, pre-term low-weight births, hyperglycemia in diabetic patients…
It is, therefore, mandatory, a proper management of the infection. Special effort should be made during the diagnostic
and treatment plan processes. Designing an adequate basic (or non-surgical) periodontal therapy may improve the
clinical outcomes, both in short- and in a long-term basis. In planning the treatment sequence, advanced diagnostic
approaches and new strategies and technologies of treatment, may increase the predictability of the clinical results,
with an ultimate goal of infection control.
The presentation will review the impact on the clinical results of different anti-infective adjunctive therapies, treatment
approaches, or the use of advanced diagnosis, within the non-surgical phase of periodontal therapy.

28
 Stanje obzobnih tkiv pri prebivalcih Pomurske regije

Keti Jovanova1, Boris Gašpirc2

1
Zdravstveni dom Gornja Radgona, Specialistična ambulanta za ustne in zobne bolezni –
parodontologija, Gornja Radgona
2
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Uvod: Parodontalna bolezen se v različnih obliki pojavlja v vseh delih sveta. Primerjave podatkov glede etioloških
dejavnikov in dejavnikov tveganja za nastanek bolezni, ki so jih pridobili z epidemiološkimi raziskavami širom sveta,
so pokazale, da je parodontalna bolezen multifaktorijalna (Kleinbaum in sod. 1982).
Namen naloge: Namen klinične raziskave je bil ugotoviti stanje obzobnih tkiv pri prebivalcih Pomurske regije ter
ugotoviti vpliv sistemskih bolezni in stanj skupaj z drugimi dejavniki tveganja na stanje obzobnih tkiv preiskovancev iz
Pomurske regije.
Preiskovanci in metode: V raziskavi smo zajeli 90 napotenih pacientov na Stomatološko kliniko, Center za
parodontologijo, ki so prihajali iz Pomurske regije, in to 51 ženskih in 39 moških. Pri vseh pacientih smo opravili
klinični pregled z zapisom parodontalnih parametrov na šestih mestih na zobu (globina sondiranja (GS), odmik roba
dlesni (R), krvavitev ob sondiranju (KS), prisotnost bakterijskega plaka (P), majavost zob, prizadetost prirastišča,
izračunali klinično raven prirastišča (KRP)) pred in osem tednov po opravljeni higienski fazi zdravljenja.
Zabeležili smo podatke glede sistemskega zdravja pacientov, zdravila, ki jih redno ali pogosto jemljejo, vpliva okolja in
vedenja in te podatke korelirali s kliničnimi parodontalnimi parametri.
Rezultati: Petdesetletni preiskovanci iz Pomurske regije imajo v ustni votlini povprečno 22 zob z obzobnimi žepi
globokimi 3,5 mm, rob dlesni umaknjen 0,8 mm in izgubo kliničnega prirastišča 4,3 mm. Ob sondiranju krvavi 38,7 %
mernih mest, plak je prisoten na 67,4 % mest. Kadi 38,4 % preiskovancev, debelih je 40,0 %, 7,3 % ima sladkorno
bolezen, 32,8 % srčno žilne bolezni.
Zaključki: Na pojavnost parodontalne bolezni v Pomurski regiji pomembno vplivajo lokalni dejavniki tveganja
povezani s stopnjo ustne higiene, od sistemskih bolezni in stanj pa debelost, kajenje in srčno žilne bolezni.

29
 Dejavniki tveganja za razvoj parodontitisa in njihova kontrola

Eva Skalerič

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

V preteklosti se je mislilo, da so vse osebe enako dovzetne za razvoj parodontalne bolezni. Razmišljanje o
patogenezi parodontalne bolezni pa se je v zadnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja zelo spremenilo. Raziskave o
naravnem napredovanju parodontalne bolezni so pokazale, da je gingivitis lahko stabilen več let in lahko nikoli ne
napreduje v parodontitis. Napredovani parodontitis prizadene le 10–15 % prebivalstva. Ta spoznanja so novejše
raziskave usmerila v iskanje dovzetnih posameznikov za parodontalno bolezen še preden le-ti bolezen razvijejo in v
ugotavljanje dejavnikov tveganja, ki se jih da spremeniti, z namenom, da bi vplivali na preprečevanje ali napredovanje
parodontalne bolezni.
Dejavnike tveganja za parodontalno bolezen delimo na nespremenljive in spremenljive. Med nespremenljive
dejavnike tveganja spadajo starost, spol, rasa ter genetski dejavniki. Med spremenljive dejavnike tveganja spadajo
kajenje, sladkorna bolezen, telesna teža, ustna higiena, stres in še nekateri drugi.
V naši raziskavi smo pri 247 prebivalcih Ljubljane starih 35–85 let ugotavljali dejavnike tveganja, ki so vplivali na
napredovanje parodontalne bolezni v 20-letnem obdobju med prvo (1983–1987) in tretjo epidemiološko raziskavo
(2005–2007) o stanju obzobnih tkiv pri prebivalcih Ljubljane. Od nespremenljivih dejavnikov tveganja za
parodontalno bolezen smo ugotavljali starost, spol in polimorfizem gena za interlevkin-1 (IL-1), od spremenljivih
dejavnikov tveganja pa kajenje, ustno higieno (pogostost čiščenja zob, pogostost profesionalnega odstranjevanja
zobnih oblog v preteklih 10 letih), indeks telesne mase (ITM), izobrazbo in zakonski stan. Na podlagi bivariantne
analize smo ugotovili statistično značilno večje tveganje za napredovanje parodontalne bolezni pri naslednjih
spremenljivkah: kajenje (več kot 20 cigaret dnevno), manj pogosto čiščenje zob, večja pogostost profesionalnega
odstranjevanja zobnih oblog v preteklih 10 letih, ITM (debeli in zelo debeli) in zakonski stan (poročeni in vdovci).
Multivariantna analiza dejavnikov tveganja pa je pokazala statistično značilno večje tveganje za napredovanje
parodontalne bolezni pri naslednjih spremenljivkah: starost, genotip 2 za IL-1, kajenje (do 20 cigaret ter več kot 20
cigaret dnevno), večja pogostost profesionalnega odstranjevanja zobnih oblog v preteklih 10 letih in ITM (debeli in
zelo debeli).
Na podlagi naše raziskave ugotavljamo, da je potrebno za preprečevanje napredovanja parodontalne bolezni, ob
pomenu zadostne osebne in profesionalne ustne higiene, posvetiti večjo pozornost starostnikom, osebam z
genotipom 2 za IL-1, kadilcem ter osebam s prekomerno telesno težo.

30
 Učinek ročnega ali ultrazvočnega odstranjevanja zobnih oblog
na sestavo biofilma v srednje globokih in globokih obzobnih žepih

Milan Petelin, Katja Perkič, Boris Gašpirc

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Izhodišča: Osnova zdravljenja kroničnega parodontitisa je zmanjšanje števila parodontalno-patogenih bakterij v

zobnih oblogah. Dokazano učinkovito je mehansko odstranjevanje zobnih oblog z luščenjem in glajenjem koreninske
površine (LGK) s kiretami. Za mehansko odstranjevanje zobnih oblog se uporabljajo tudi ultrazvočni inštrumenti (UZ).
Metode: V raziskavi smo primerjali učinkovitost LGK in UZ na klinične parametre in subgingivalno mikrobno floro.
Vključili smo18 pacientov obeh spolov z nezdravljenim kroničnim parodontitisom. Naključno smo jih razdelili v
skupino, ki je prejela LGK in skupino, ki je prejela UZ zdravljenje. Pred začetkom zdravljenja smo opravili pregled
obzobnih tkiv z ustreznimi meritvami na 6 mestih ob zobu. Kontrolne meritve smo izvedli 3, 6, 9 in 12 mesecev po
začetnem zdravljenju, ko smo izvajali tudi vzdrževalno zdravljenje. V vsakem od štirih kvadrantov smo iz enega
obzobnega žepa pred zdravljenjem, 1 teden po zdravljenju, 3 in 6 mesecev po njem odvzeli vzorec subgingivalnega
plaka za mikrobiološko analizo 5 parodontalno-patogenih bakterij. Pri vsakem preiskovancu sta bila odvzeta dva
vzorca iz srednje globokega žepa (4–5 mm) in dva vzorca iz globokega žepa (>6 mm). Mikrobiološko analizo vzorcev
plaka smo izvedli za parodontalno-patogene bakterije: A. actinomycetemcomitans (Aa), P. gingivalis (Pg), P.
intermedia (Pi), T. forsythia (Tf) in T. denticola (Td) z Micro-IDent®plus testom.
Rezultati: V obeh skupinah preiskovancev smo po 3 mesecih ugotovili statistično značilno izboljšanje vseh
opazovanih kliničnih parametrov (p<0.05), to izboljšanje smo ohranjali med podpornim zdravljenjem. Odmik dlesni je
bil v skupini LGK večji kot v skupini UZ. Mikrobiološka analiza vzorcev subgingivalnega plaka je pokazala, da se je v
skupini LGK po 3 in 6 mesecih število mest pozitivnih na Pi in Tf zmanjšalo v srednje globokih žepih, toda povečalo se
je število mest pozitivnih na Aa. Zdravljenje ni imelo vpliva na pojavnost Pg in Td. V globokih žepih se je po 3 in 6
mesecih število mest pozitivnih za vse spremljane parodontalno patogene zmanjšalo. V skupini pacientov, kjer smo
izvajali le UZ se je po 3 mesecih zmanjšalo število pozitivnih mest za Aa in Pi v srednje globokih žepih, po 6 mesecih
pa za Aa, Pg in Pi, toda povečalo se je število pozitivnih mest za Tf in Td. V globokih žepih smo po 3 in 6 mesecih
ugotovili zmanjšano število pozitivnih mest za Aa in Pi, število mest za Pg, Tf in Td pa se niso spremenila.
Zaključki: Oba načina zdravljenja sta primerna za začetno in podporno zdravljenje parodontalne bolezni in izboljšata
klinične parametre ter zmanjšata število pozitivnih mest za nekatere parodontalno-patogene bakterije.

31
 Zdravljenje kroničnega parodontitisa s fotodinamično dezinfekcijo
obzobnih žepov

Katja Perkič, Boris Gašpirc, Milan Petelin

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Izhodišča: V zadnjem desetletju se v parodontologiji vedno bolj uveljavlja antimikrobno fotodinamično zdravljenje z
diodnim laserjem. Namen naše raziskave je bil ovrednotiti učinek dodatnega zdravljenja parodontitisa s
fotodinamično dezinfekcijo obzobnih žepov (PDT) po ultrazvočnem čiščenju zobnih oblog in ga primerjati z učinkom
samega ultrazvočnega čiščenja zobnih oblog (UZ).
Metode: V raziskavo smo vključili 18 pacientov z nezdravljenim kroničnim parodontitisom. Obzobne žepe s
povečano globino sondiranja (≥ 4 mm) smo obravnavali samo z UZ ali dodatnim zdravljenjem s PDT tekom
začetnega in vzdrževalnega parodontalnega zdravljenja. Pred začetkom zdravljenja smo opravili pregled obzobnih
tkiv z zapisom naslednjih kliničnih parametrov: indeks plaka (IP), globina sondiranja (GS), odmik dlesni (OD), nivo
kliničnega prirastišča (NKP) in krvavitev na sondiranje (KNS), vse na 6 mestih ob zobu. Kontrolne meritve smo izvedli
3, 6, 9 in 12 mesecev po začetnem zdravljenju, ko smo izvajali tudi vzdrževalno zdravljenje. V vsakem od štirih
kvadrantov smo iz enega obzobnega žepa pred zdravljenjem, 1 teden po zdravljenju, 3 in 6 mesecev po zdravljenju
odvzeli vzorec subgingivalnega biofilma za mikrobiološko analizo. Pri vsakem preiskovancu sta bila odvzeta dva
vzorca iz srednje globokega žepa (4–5 mm) in dva vzorca iz globokega žepa (>6mm). Sestavo subgingivalnega
biofilma smo ovrednotili z metodo PCR za 5 parodontalno-patogenih bakterij: Aggregatibacter
actinomycetemcomitans (Aa), Porphyromonas gingivalis (Pg), Prevotella intermedia (Pi), Tannerella forsythia (Tf) in
Treponema denticola (Td). Statistična analiza zbranih podatkov je bila opravljena znotraj posamezne skupine in med
obema skupinama preiskovancev. V obeh skupinah preiskovancev smo ugotovili statistično značilno izboljšanje
kliničnih parametrov po zdravljenju (p<0.05).
Rezultati: Dodatno zdravljenje s PDT ni pokazalo večjega izboljšanja v GS in NKP, je pa bolj zmanjšalo KNS in
privedlo do manjšega OD kot zdravljenje samo z UZ. PDT je bolj zmanjšala delež parodontalno-patogenih bakterij
Aa, Pi, Tf in Td 6 mesecev po zdravljenju kot UZ. PDT je v večji meri zmanjšala delež Aa, Tf, in Td v srednje globokih
žepih ter delež Aa, Pi in Td v globokih žepih v primerjavi z UZ.
Zaključki: Naša raziskava je pokazala, da fotodinamična dezinfekcija kot dodatek ultrazvočni odstranitvi zobnih
oblog bolj zmanjša KNS in delež subgingivalnih parodontalno-patogenih bakterij v primerjavi z UZ. Slednje opravičuje
uporabo fotodinamične dezinfekcije obzobnih žepov tako pri začetnem, kot tudi pri vzdrževalnem parodontalnem
zdravljenju.

32
 Kirurško podaljšanje klinične krone

Vasilij Vendramin

Specialistična ordinacija za zobne, ustne bolezni in parodontologijo, Nova Gorica

Kirurško podaljšanje klinične krone je eden najpogostejših predprotetičnih parodontalno kirurških postopkov, ki
omogočajo pri neugodnih kliničnih stanjih protetično oskrbo ali izboljšajo možnosti za dosego boljših funkcionalnih in
estetskih rezultatov le te.
Kirurško podaljšanje klinične krone je utemeljeno pri nezadostni višini kron ali krnov, preparacije ali poke pod nivojem
dlesne, kariozne lezije ali restavracije pod nivojem dlesni.
Postopki kirurškega podaljšanja klinične krone so gingivektomija, reženjska operacija in reženjska operacija z
osteotomijo.
Utemeljenost za tovrstne posege ni vedno pogojena z navedenimi indikacijami, odvisna je tudi od oralno higienskega
stanja, zdravja obzobnih tkiv, odsotnosti prirasle dlesni, nagnjenosti k zobni gnilobi, stanja sosednjih zob in
protetičnega načrta.
Prispevek se bo osredotočil in predstavil primere, pri katerih je uspešnost postopkov kirurškega podaljšanja kliničnih
kron odvisna od ocene anatomskih in kliničnih dejavnikov ter na ustrezne priprave pred izvedbo kirurških postopkov.

33
 Obravnava pacienta s parodontitisom po zaključenem kirurškem
zdravljenju

Ana Mikuž

Specialistična parodontološka ambulanta, Ljubljana

Zdravljenje parodontalne bolezni sestoji iz higienske faze (vzročno, osnovno zdravljenje), in kirurške (korektivne)
faze. Aktivnemu parodontalnemu zdravljenju pa sledi podporno zdravljenje – vzdrževanje, ki je ključnega pomena za
dolgoročno ohranjanje stabilnosti obzobnih tkiv.
Z vzdrževalnim zdravljenjem skušamo z rednim odstranjevanjem bakterijskega biofilma, predvsem iz plitvih
obzobnih žepov ter prizadetih koreninskih razcepišč, ki ostanejo po higienski fazi in kirurškem zdravljenju, preprečiti
ponovno infekcijo in nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv. Intervale vzdrževalnega zdravljenja določamo na podlagi
ocene tveganja za ponovitev in napredovanje parodontitisa, s pomočjo heksagonalnega diagrama po Langu in
Tonnetiju, pri čemer upoštevamo naslednje parametre: odstotek mest, ki krvavijo ob sondiranju, odstotek mest z
globino sondiranja 5 mm in več, število manjkajočih zob, količnik kostne resorpcije in starosti, prisotnost sistemskega
ali genetskega dejavnika tveganja za nastanek parodontitisa in število dnevno pokajenih cigaret. Bolnikom z visokim
tveganjem izvajamo vzdrževalno zdravljenje vsake 3 mesece, bolnikom s srednjim tveganjem vsake pol leta in
bolnikom z nizkim tveganjem enkrat letno. Poleg ocene tveganja za pacienta pa določamo tudi oceno tveganja za
posamezen zob in posamezno ploskev zoba, kar nam je v pomoč pri načrtovanju dolžine vzdrževalnega obiska in
izbiri ustreznega načina zdravljenja mest s ponovno infekcijo.
Med vzdrževalnim obiskom opravimo ponovno anamnezo in stomatološki pregled, s poudarkom na pregledu
obzobnih tkiv, sledi motivacija bolnika, po potrebi ponovni poduk o oralnohigienskih postopkih, odstranitev zobnega
kamna in bakterijskega biofilma, luščenje in glajenje korenin s povečanimi globinami sondiranja in krvavitvijo ob
sondiranju, zdravljenje mest s ponovno infekcijo, če so prisotna, sejo pa zaključimo s poliranjem zob in aplikacijo
fluoridov ter določitvijo intervala naslednjega obiska.
Vzdrževalno zdravljenje je v domeni splošnih zobozdravnikov oziroma ustnih higienikov.

34
 Z laserji podprta parodontalna plastična kirurgija

Boris Gašpirc

Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana

Parodontalna plastična kirurgija vključuje vse postopke za korekcijo ali odpravo anatomskih, razvojnih in travmatskih
deformacij dlesne in premične sluznice alveolarnega grebena. Do leta 1989 je ožje področje parodontalno kirurških
posegov za korekcijo defektov, položaja in količine dlesne pokrivala mukogingivalna kirurgija.
Parodontalna plastična kirurgija obsega metode povečanja pasu in zadebelitve prirasle dlesne, vse metode
prekrivanj razgaljene koreninske površine, metode za povečanje brezzobega alveolarnega grebena oziroma pred
tem za ohranjanje alveolarnega grebena po odstranitvi zoba, prekinitev visoko naraslih frenulumov ustnic,
podaljšanje kliničnih kron, fenestracije neizraslih zob in regeneracije medzobne papile.
Različne vrste laserjev se, zaradi učinkovitega odstranjevanja mehkih in trdih tkiv ustne votline in toplotnih učinkov v
mehkih tkivih, že več kot dvajset let uporablja v dentalni medicini. Baktericidnost laserskega žarka, možnost
odstranjevanja kostnega tkiva brez toplotnih poškodb in na drugi strani toplotno povzročena hemostaza so glavne
lastnosti laserjev uporabnih v parodontalni plastični kirurgiji. Laserji ne nadomeščajo klasičnih kirurških inštrumentov
v celoti temveč jih v posameznih fazah kirurškega posega učinkovito dopolnjujejo, kar izboljša končne klinične
rezultate. Zaradi velikega števila različnih laserjev z različnimi učinki v tkivu in množico parodontalno plastičnih
kirurških tehnik je za izbiro prave tehnike in ustreznega laserja potrebno znanje parodontalne kirurgije in laserske
tehnike.

35