52 Grobarka Boga

Res je. Toda pomislirno, da bi Napoleon Laplaceu zastavil nekoliko

drugaeno vprasanje: »Zakaj sploh je vesolje, v katerern sta snov in teznost
in v katerem projektili iz snovi, ki se gibajo pod vplivorn teznosti, zarisujejo 3 Redukcija, redukcija, redukciJa ...
orbite, zajete v vasih maternatienih enaebah?« Za tako vprasanje bi bilo tezje
trditi, da je obstoj Boga zanemarljiv. Toda Laplace takega vprasanja ni dobil.
Zato nanj tudi ni odgovoril. »Ko bi goved in konji imeli roke in bi znali delati podobe, bi upodabljala
goved goveje, konji konjske like bogoV.«79
Ksenofan, 500 pro n. st.

»Ne predpostavljam nekak.Snega ,boga vrzeli~ boga, ki zgolj razlaga, cesar

znanost se ni razlozila. [Ne zanikam}, da znanost razlaga, toda predpos-
tavljam Boga, ki razlaga, zakaj znanost razlaga.«
Richard Swinburne

Bogvrzeli

Iz zgodbe 0 Laplaceu izlusCimo se enD pomembno toeko. V katerikoli pole-

miki 0 znanosti in religiji bo prej ali slej vzniknilo vprasanje »boga vrzeli«.
To je ideja, da vpeljava boga ali Boga dokazuje razurnsko lenobo: neeesa
ne moremo razloziti znanstveno, in tako vpeljerno »boga«, da prikrijerno
nevednost. 0 tem bomo vee povedali v nadaljevanju, na tern rnestu pa je
pomembno poudariti, da gospoda Forda ni najti v vrzelih nasega znanja 0
delovanju rnotorjev na notranje izgorevanje. Nataneneje, ne morerno ga najti
v nobenih uterneljevalnih razlagah, ki zadevajo mehanizme. Henry Ford
namree ni mehanizem: nie manj ni kot vrSilec, ki je predvsern odgovoren za
obstoj mehanizma, zato da vse nosi znamenja njegovega dela - stem mislimo
tako dele, ki jih razumerno, in tiste, ki jih ne.
Tako je tudi z Bogom. Na abstraknejsi ravni razlagalne moCi same zna-
nosti filozof Richard Swinburne v svoji knjigi Is there a God?80 pravi: »Ne
predpostavljam nekaksnega ,boga vrzeli', boga, ki zgolj razlaga, cesar znanost
se ni razlozila. [Ne zanikam], da znanost razlaga, toda predpostavljam Boga,

79 Ksenofan. [Slovenski prevod:] 1946. Fragmenti, 16, v: Predsokratiki, str. 68. Prey. A.

Sovre. Ljubljana: Slovenska matica.

80 1996. Religion and Science, str. 68. Oxford: Oxford University Press.
 54 Grobarka Boga
ki razlaga, zakaj znanost razlaga. Ze zaradi uspeha, s katerim nam znanost
prikazuje globino urejenosti naravnega sveta, imamo trdne razloge, da ver-
jamemo v se globlji vzrok za tak red.« Swinburne sklepa 0 najprimernejsi
razlagi in pravi, da je Bog najprimernejsa razlaga za razlagalno moe znanosti.
Bistvo povedanega je v tern, da Boga, ker Bog ni alternativa znanosti
v smislu razlage, ne gre razumeti zgolj kot boga vrzeli. Nasprotno, Bog je
osnova vsakrsne razlage: iz njegovega obstoja izhaja pray moznost razlage,
znanstvene ali drugaene. To moramo poudariti, saj bodo vplivni avtorji,
kot je Richard Dawkins, vztrajali na dojemanju Boga kot razlagalne al-
ternative znanosti - take ideje ni zaslediti nikjer v poglobljenih teoloskih
razmiSljanjih. In takega poeetja ni treba obravnavati kot znak intelektualne
pretanj enosti.
Odbozevanje vesolja - znanstveni pionirji
Nekoliko temeljiteje se moramo poglobiti v trditev mnogih znanstvenikov,
da je ateizem nujna predpostavka za izvajanje resniene znanosti. Menijo,
da je vsakrsno vpletanje Boga kot razlage za vesolje na kakrsnikoli ravni
neznanstveno poeetje. Ce na primer kakor nasi davni predniki ob grmenju
pomislimo, da hrup povzroea kaksen bog, potem ne bi preueevali oz. ne
bi mogli preueevati mehanizma v ozadju hrupa. Sarno ob predpostavki,
da bogov ni, lahko prosto in povsem znanstveno preueujemo mehanizme
narave: ee na katerikoli stopnji vpeljemo bogove, se znanost ustavi. Bog je
za te znanstvenike zaviralee znanstvenosti.
Gotovo moramo odstraniti pobozevanje naravnih sil, ee zelimo prosto
raziskovati naravo - ta revolucionarni korak v razmisljanju so naredili sta-
rogrski filozofi narave Tales, Anaksimander in Anaksimen iz Mileta pred vee
kot 2500 leti. Niso se zadovoljili z mitoloskimi razlagami, kakrsne sta zapisala
Homer in Heziod okrog leta 700 pro n. St. Iskali so razlage v smislu naravnih
proeesov in dosegli nekaj opaznih znanstvenih uspehov. Talesu pripisujejo
doloCitev dolzine leta na 365 dni, nataneno napoved sonenega mrka leta 585
pro n. st. in rabo geometrijskih metod za izraeun visine piramide iz njene senee
ter eelo za oeeno velikosti Zemlje in Lune. Anaksimander je izumil soneno
uro in uro, odporno na vremenske razmere, ter izdelal prvi zemljevid sveta
in zvezdno karto. Mileteani so bili zato med pionirji znanosti.
55
Za sedanji kontekst je zelo pomemben Ksenofan (ok. 570-478 pro n. st.)
iz Kolofona (blizu Izmirja v danasnji TurCiji), ki je znan po poskusih, da bi
doumel pomen fosilov morskih bitij na Malti, se bolj pa slovi po ostrem ob-
sojanju mitoloskega svetovnega nazora. Poudarjal je, da se bogovom pripisuje
vedenje, ki med ljudmi velja za skrajno sramotno: bogovi so malopridnezi,
tatovi in presustniki. Trdil je, da so bogove oCitno naredili po podobah
Ijudstev, ki so verjela vanje: Etiopijci imajo temnopolte bogove s sploseenimi
nosovi, Traeani modrooke in rdeeelase. Tako se jim je rogal: »Ko bi goved in
konji imeli roke in bi znali delati podobe, bi up 0 dablj ala goved goveje, konji
konjske like bogov.« Za Ksenofana so bili ti bogovi zgolj jasni primeri bujne
otroeje domisljije tako verujoCih.
Vplivni grski atomist Epikur (rojen leta 341 pro n. st., kmalu po Platonovi
smrti), po katerem se imenuje epikurejska filozofija, je zelel odstraniti mite iz
razlage, da bi izpopolnil razumevanje: »Grom in strela nastaneta na razliene
naCine - vendar ne dovolite, da se mednju vmeSavajo miti! In se tudi ne bodo
vmeSavali, ee boste ustrezno sledili pojavnim oblikam in jih obravnavali kot
znake neopaznega.«81
Obsojanje bogov, skupaj z odloCitvijo 0 raziskovanju naravnih proeesov,
ki so jih dotlej skoraj izkljueno steli med dejavnosti tistih bogov, je nujno
vodilo do upada mitoloskih interpretaeij vesolja in k napredku znanosti. 82
Vendar Ksenofan ni bil edini stari mislee, ki je kritiziral politeistieni
svetovni nazor. A se pomembneje je, da ni bil niti prvi. Ni mu bilo znano
(tako domnevamo, zal 0 tern ni veliko podatkov), da je mnogo stoletij pred
./
njim ze Mojzes svaril pred tern, da kdo »gre in sluzi drugim bogovom in se
jim priklanja, ali soneu ali luni ali vsej nebesni vojski«.83 Hebrejski prerok
Jeremija je na primer okrog leta 600 pro n. st. podobno obsojal nesmiselnost
pobozevanja narave in eeSeenja sonea, lune in zvezd. 84
Zlahka bi preuranjeno sklenili, da odprava bogov zahteva odpravo Boga
ali da je to eelo isto. Dalee od tega. Mojzesu in prerokom je bilo nesmiselno,
da bi se kakor bogovom priklanjali razlienim delom vesolja, kot so sonee,
luna in zvezde. Toda ravno tako nesmiselno se mi jim zdelo, da ne bi verjeli
81 The Epicurus Reader. Prey. B. Inwood in L. P. Gerson. Indianapolis: Hacket, 1994, 10.
104.
82 Tovrstno izpraznjenje naravnega sveta bogov, demonov in duhov pogosto imenujejo
de-deifikacija, odbozevanje vesolja.
83 Peta Mojzesova knjiga 17,3.
841eremija 8,2.
56 Grobarka Boga
in se priklanjali Bogu Stvarniku, ki je ustvaril tako vesolje kot njih. Naj
opomnimo, da to ni bilo nic radikalno novega. Ni jim bilo treba odbozevati
(de-deificirati) vesolja, kakor so ga morali Grki, in to preprosto zaradi tega
ne, ker sploh niso verjeli v bogove. Pred praznoverjem jih je obvarovala
vera v enega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. Malikovalsko in politeisticno
vesolje, ki ga opisujeta Homer in Heziod, ni bila Clovekova izvirna podoba
sveta - tak vtis se pogosto razvije, ker se vecina knjig 0 znanosti in filozofiji
zacne s starimi Grki in poudarja pomembnost odbozevanja vesolja, zacuda
pa pisci pozabijo poudariti, da so se ze Hebrejci dolgo pred Grki zoperstav-
ljali malikovalskim interpretacijam vesolja. Na tak naCin prikrivajo, da naj
bi politeizem predstavljal izprijenost izvirne vere v enega Boga Stvarnika. 85
Izprijenost je bilo treba popraviti z obnovo, ne z zavracanjem, vere v Stvar-
nika. Ravno to je izpostavil ze Melvin Calvin.
Med grskim in hebrejskim pogledom na vesolje zeva globok prepad, ki
ga moramo nadalje osvetliti. Werner Jaeger komentira Heziodovo pesnitev
Teogonija (Geneza bogov): »Ce primerjamo grsko hipostazo svetovnostvari-
teljskega Erosa s hipostazo Logosa v hebrejski zgodbi 0 stvarjenju, opazimo
globoko usidrano razliko v nazorih obeh ljudstev. Logos je substancializaeija
intelektualne lastnine ali moCi Boga Stvarnika, ki ima mesto zunaj sveta in
mu omogoca obstoj po osebnem dekretu. Grski bogovi imajo mesto znotraj
sveta; spustili so se z neba in zemlje [ ... ] ustvarja jih silna moc Erosa, ki se kot
vseporajajoca primitivna sila ravno tako nahaja znotraj sveta. Kot taki so ze
predmet tako rekoc naravnega zakona [ ... ] Ko se Heziodova misel nazadnje
vda resnicno filozofskemu razmisljanju, se iskanje Bozanskega preusmeri
znotraj sveta - ne zunaj njega, kakor je to v judeokrscanski teologiji, ki se
razvija iz Geneze.«86
Zato je silno presenetljivo, da Ksenofan kljub zasidranosti v politeisticni
kulturi ni zagresil napake, da bi Boga zamenjal z bogovi in tako le-te zavrgel
zaradi Boga. Verjel je v enega Boga, ki vlada vesolju. Zapisal je: »En Bog je
[ ... ] ki ni podoben smrtnikom ne po obliki ne po razmiSljanju [ ... ] z daljave
in brez napora vlada vsemu, kar je.«87
85 Gl. npr. Edward G. Newing, »Religions of pre-literary societies«, v: The World's Reli-
gions, ur. Sir Norman Anderson. London: Inter-Varsity Press, 4. izd., 1975, str. 38.
86 The Theology of the Early Greek Philosophers. Oxford: Oxford University Press, 1967,
bros. izd., str. 16-17.
87Navedeno v: Anthony Kenny, A Brief History of Western Philosophy. Oxford:
Blackwell, 1998.
57
V tej razpravi ne moremo prezreti dela Tomaza Akvinskega. Boga je
obravnaval kot pravzrok - temeljni vzrok vseh stvari. Bog je neposredno
povzrocil vesolje, ki je tako odvisno od njega. To billahko imenovali nepo-
sredna povzroCitev. Toda Akvinski je tudi trdil, da gre za sekundarno raven
povzroCitve (imenovane tudi sekundarna povzroCitev), ki deluje znotraj
vesolja. Ta sestoji iz vzrocno-posledicnega spleta, ki se razpreda iz prostra-
nega, medsebojno prepletenega in soodvisnega sistema - vesolja. Ce torej
razlage sekundarne povzroCitve prikazemo v obliki zakonov in mehaniz-
moV, to se ne kaze na neobstoj Stvarnika, od katerega je odvisen pray obstoj
vzrocno-posledicnega spleta.
Mise!, da bi vera v Boga Stvarnika, ki je ustvaril in vzdriuje vesolje, ustavila
znanost, je oCitno zmotna. Lahko bi eelo rekli, da je make nenavadna glede na
vlogo, ki jo je ta vera igrala pri vzponu znanosti - ce bi to bilo res, se znanost
mogoce niti ne bi zacela. Prepricanje 0 tern, da je motor avtomobila zasnoval
gospod Ford, ne bi nikogar zaustavilo pred znanstvenim raziskovanjem, kako
motor deluje - mogoce bi jih k temu eelo spodbudilo. Po drugi strani pa je se
kako pomenljivo, da ce bi jih prevzelo praznoverno prepricanje, da gospod
Ford je motor, bi to znanost zagotovo ugonobilo. Kljucna zadeva je, da je
ogromna razlika med Bogom in bogovi ter med Bogom, ki je Stvarnik, in
poljubnim bogom, ki je vesolje, kakor je to dobro vedel James Clerk Maxwell,
ko je nad vrata znamenitega Cavendishevega laboratorija za fiziko Univerze
v Cambridgeu dal vrezati napis: »Velika so GOSPODOVA del a, preiskujejo jih
vsi, ki imajo veselje z njimi.«88
Ko se oziramo v zgodovino znanosti, smo lahko upraviceno hvalezni
izvrstnim misleeem, ki so pogumno zaceli dvomiti 0 mitoloskem pogledu
na naravo, ki je razlicnim delckom vesolja podeljeval bozanske moCi, ki jih
sami niso imeli. Videli smo, da so to nekateri znali, ne da bi zavrnili koneept
Stvarnika, temvec pray v imenu Stvarnika. Mogoce so danes znanstveniki in
filozofi izpostavljeni prikriti nevarnosti, da jih zelja po popolni odstranitvi
koncepta Stvarnika vodi, resda nezavedno, v ponovno pobozevanje vesolja
tako, da snovi in energiji podeljujejo ustvarjalne moCi, posedovanje katerih
ne more biti prepriCljivo dokazano. Ce bi pregnali Edinega Boga Stvarnika,
bi se znasli, kot smo ze opisali, v skrajnem polozaju politeizma - v vesolju,
v katerem ima vsak delee bozanske zmoznosti.
88 Psalm 111,2.
58 Grobarka Boga
Ko smo razglabljali 0 mejah znanosti, smo poudarili, da na nekatera
vprasanja znanost ni sposobna odgovoriti, se posebej na vprasanja »Zakaj?«,
ki imajo opraviti z namenom, za razliko od vprasanj po funkciji. Oglejmo si
zdaj, kako znanost poskusa odgovoriti na vprasanja v okviru svojih zmoznosti.
Redukcionizem
,Razlaganje' je namenjeno dostopnemu in razumljivemu opisovanju narave
in funkcije opisanega. Problem najprej poskusamo razstaviti na locene dele
ali vidike in ga tako »zreducirarno« na enostavnejse komponente, ki jih je
posamicno lazje raziskovati. Tak postopek, znan tudi kot metodoloski reduk-
cionizem, je poglavitni del normalnega znanstvenega procesa (in pray tako
mnogih drugih dejavnosti), ki se je izkazal za silno uCinkovitega.
Imamo tudi matematicni jezik, ki se uporablja za redukcijo ali zgoscevanje
opisov pogosto precej kompleksnih pojavov v kratke in elegantne enacbe.
Pomislite na Keplerjev sijajni dosezek, ko je stevilna opazovanja Tycha
Braheja 0 gibanju planetov zgostil v enG sarno izjavo, da se planeti gibajo po
elipticnih orbitah s Soncem v enem od gorisc. Spomnimo se tudi Newtonove
nadaljnje zgostitve ali redukcije Keplerjevega opusa v svojem gravitacijskem
zakonu. Podobno velja za enacbe Maxwella, Einsteina, Schrodingerja in Di-
raca, ki spadajo med najznamenitejse primere zmagovitega matematicnega
redukcionizma, sedanje iskanje teorije vsega pa poganja zelja, da bi dosegli
dokoncno matematicno zgostitev z zdruZitvijo stirih temeljnih naravnih sil.
Velikega matematika Davida Hilberta so edinstveni dosezki kompresije
matematike spodbudili k razmiSljanju, da bi matematicni redukcijski pro-
gram izpeljali do take mere, da bi bila na koncu vsa matematika zgoscena v
zbir formalnih izjav s koncno mnozico simbolov skupaj s koncno mnozico
aksiomov in pravil sklepanja. Misel je bila zapeljiva, saj bi kot nagrado do-
bili ultimativni primer razlage od spodaj navzgor. Ob morebitnem uspehu
Hilbertovega programa bi se matematika zreducirala na mnozico zapisanih
znakov, s katerimi bi operirali glede na predpisana pravila, ne da bi se pri tern
ozirali na aplikacije, ki bi te znake »osmisljale«. Tako bi se zlasti 0 resnicnosti
ali neresnicnosti kateregakoli niza simbolov odlocal neki splosen algoritmicni
proces. To je billov na resitev tako imenovanega Entscheidungsproblema, s
katerim bi nasli tak splosen postopek odlcocanja.
59
Izkusnje so Hilbertu in drugim nakazovale, da bo Entscheidungsproblem
pozitivno reSen. A njihov intuitivni obcutek je bil zmoten. L.~ta 1931 je
avstrijski matematik Kurt Godel objavil razpravo z naslovom Uber formal
unentscheidbare Siitze der Principia Mathematica und verwandter Systeme I.
Ceprav razprava obsega Ie 28 strani, je povzrocila matematicni potres, katerega
odjeki se cutijo se danes. Godel je namrec dokazal, da je bil Hilbertov program
obsojen na prop ad, ker je bil neuresniCljiv. V matematicnem prispevku, ki je
intelektualni podvig prve stopnje, je Godel pokazal, da je aritmetika, kot jo vsi
poznamo, nepopolna: tj. v vsakem sistemu, ki ima koncno mnozico aksiomov
in pravil sklepanja in ki je dovolj obsiren, da vsebuje obicajno aritmetiko, se
vedno najdejo tudi resnicne izjave tega sistema, ki jih je nemogoce dokazati
na osnovi tiste mnozice aksiomov in tistih pravil sklepanja. Rezultat je znan
kot Godlov prvi izrek 0 nepopolnosti.
Cilj Hilbertovega programa je bil ravno tako dokazati bistveno neproti-
slovnost njegove formulacije matematike kot formalnega sistema. Godel je
v svojem drugem izreku 0 nepopolnosti sesul tudi ta up. Dokazal je, da je
ena od izjav, ki se jih ne da dokazati v dovolj mocnem formalnem sistemu,
neprotislovnost sarnega sistema. Drugace povedano, neprotislovnost aritme-
tike je ena od reci, ki se jih ne da dokazati znotraj sistema. To lahko zgolj
verjamemo na podlagi dejstev ali ob sklicevanju na visje aksiome. Zgosceni
povzetek tega je: ce so temelji religije osnovani na veri, potem je matematika
edina religija, ki lahko dokaze, da je religija!
V Veliki Britaniji rojeni ameriski fizik in matematik Freeman Dyson to
izrazi s preprostejsimi besedami: »Godel je dokazal, da je v matematiki celota
vedno vecja od seStevka delov.«89 Redukcionizem ima torej svoje meje. Na
zacetku navedena izjava Petra Atkinsa, da »sta edini razlog za mnenje, da se
redukcionizem ne bo obnesel, pesimizem znanstvenikov in strah v glavah
vernih«, je zato preprosto napacna.
Meje redukcionizma v znanosti podpira zgodovina znanosti, ki nas uCi, da
je pomembno uravnoteziti svoje upraviceno navdusenje nad redukcionizmom
z mislijo, da verjetno je (in navadno to tudi ddi) nekaj vec v celoti kakor
preprosto v sestevku vsega, cesar smo se nauCili iz delov. Z raziskovanjem
vseh sestavnih delov ure posamicno se ne bomo nujno doumeli, kako deluje
popolna ura kot integrirana celota. V vodi je nekaj vec, kakor se nam ponuja
89»The Scientist as Rebel «, v: Nature's Imagination - The Frontiers oj Scientific Vision,
ur. John Cornwell. Oxford: Oxford University Press, 1995, str. 8.
 60 Grobarka Boga
s posamicnim preucevanjem vodika in kisika, iz katerih je sestavljena. Pri
velikem stevilu sestavljenih sistemov je razumevanje posameznih delov sis-
tema preprosto nemogoce brez razumevanja sistema kot celote - na primer
zive celice.
Poleg metodoloskega imamo se dye pomembni vrsti redukcionizma:
epistemoloski in ontoloski. Epistemoloski redukcionizem je stalisce, da so vis-
jenivojski pojavi razlozljivi s procesi na nizjem nivoju. Mocna epistemoloska
redukucionisticna teza je, da so take razlage od spodaj navzgor dosegljive
brez ostanka. Kemija je tako razlozljiva s fiziko; biokemija s kemijo; biologija
z biokemijo; psihologija z biologijo; sociologija z znanostjo 0 mozganih in
teologija s sociologijo. Kakor pravi Nobelov nagrajenec molekularni biolog
Francis Crick: »Koncni cilj sodobnega razvoja biologije je pravzaprav razloziti
vso biologijo s fiziko in kemijo.«90
Stem staliscem se strinja Richard Dawkins. »Moja naloga je, da razlagam
o slonih, pa tudi 0 vseh zapletenih stvareh s preprostimi izrazi, ki jih fiziki
poznajo ali uporabljajo.«91 Ce za trenutek zanemarimo to nadvse vprasljivo
trditev, da je vsebina raziskovanja v fiziki preprosta (pomislite sarno na
kvantno mehaniko, kvantno elektrodinamiko ali teorijo strun), je koncni
cilj takega redukcionizma oCitno zreducirati vse Clovesko vedenje - nasa
nagnjenja in odpore, celotno mentalno pokrajino nasega zivljenja - na fiziko.
To stalisce pogosto omenjajo kot ,fizikalizem', ki je se posebej mocna oblika
materializma. V sekakor pa ni stalisce, ki bi se lahko pohvalilo z univerzalno
podporo, in to precej utemeljeno. Z besedami Karla Popperja: »Se celo ob
nadvse uspdnih poskusih redukcije skoraj vedno ostane nerd en ostanek.«92
Znanstvenik in filozof Michael Polanyi 93 nam pomaga videti, zakaj je
sarno po sebi nemogoce pricakovati, da bi epistemoloski redukcionizem
deloval v vsakem primeru. Poziva nas, naj razmislimo 0 razlicnih procesnih
ravneh pri gradnji poslovne stavbe z zidaki. Najprej je tu proces pridobivanja
surovin, iz katerih je treba narediti zidake. Po vrsti sledijo viSje ravni izdelave
zidakov - ne izdelujejo se sami; polaganje zidakov - zidaki se ne sestavljajo
sami; nacrtovanje zgradbe - zgradba se ne nacrtuje sarna; ter nacrtovanje
90 Of Molecules and Man, Washington, University of Washington Press, 1966, str. 10.
91 The Blind Watchmaker, Longman, London, 1986, str. 15.
92 Scientific Reduction and the Essential Incompleteness of All Science, v Studies in the
Philosophy of Biology, Reduction and Related Problems, Uf. F. J. Ayala in T. Dobzhansky,
London, Macmillan 1974.
93 The Tacit Dimension, New York, Doubleday, 1966.
61
IIlesta, kjer bodo postavili zgradbo - mesto se ne organizira sarno. V saka
raven ima svoja pravila. Zakoni fizike in kemije vladajo surovinam zidakov;
tehnologija predpisuje naCin izdelave zidakov; zidarji polagajo zidake po
narocilu gradbenikov; arhitektura uci gradbenike in mestni nacrtovalci
nadzirajo arhitekte. V sako raven nadzira visja raven. Toda obratno ne ddi.
zakonov visjega reda ne moremo izpeljati iz zakonov nizjega reda - ceprav
bo opravilo na visji ravni odvisno od nizjih ravni. Ce na primer zidaki niso
dovolj trdni, bo zaradi varnosti gradnje s takimi zidaki omejena vis ina zgradbe.
Vzemimo se en primer, ki yam je trenutno cisto pri roki. Poglejte si stran,
ki jo ravno berete. Narejena je iz papirja s tiskom iz crnila (ali mogoce iz niza
pik na racunalniSkem zaslonu pred varni). Gotovo je oCitno, da varn.fizika
in kemija crnila in papirja (ali pik na racunalniSkern zaslonu) nikakor, niti v
nacelu, ne rnoreta nicesar povedati 0 pomenu oblik crk na strani; in to nirna
nicesar opraviti z dejstvom, da fizika in kemija se nista dovolj napredovali,
da bi se spopadali stem vprasanjem. Tudi ce tema znanostrna dopustimo
se nadaljnji tisoCletni razvoj, ne bo nic drugace, kajti oblike crk zahtevajo
povsern novo in visjo raven razlage, kot sta je fizika in kemija sploh zmozni.
Celostna razlaga je narnrec izvedljiva sarno v srnislu visjenivojskih pojmov
jezika in avtorstva, kot sporocilo kake osebe. Crnilo in papir sta sicer nosilca
sporocila, vendar se ne ornogocata njegovega samodejnega nastanka. Poleg
tega je tudi jezik sestavljen iz zaporedja ravni. Besedisca ni mogoce izpeljati
iz fonetike ali slovnice iz besedisca nekega jezika itn. 94
Kot je ze dobro znano, genska snov DNK prenasa inforrnacije, kar bomo
pozneje tudi nadrobneje opisali. Osnovna ideja pa je, da si DNK lahko pred-
stavljamo kot dolg trak z nizorn crk, ki je zapisan v stiricrkovnern kernijskern
jeziku. Zaporedje crk vsebuje kodirana navodila (informacije), s pornocjo
katerih celica ustvarja beljakovine. Toda dejansko zaporedje se ne ustvarja
s kernijo osnovnih crk.
V vsakern od zgoraj opisanih prirnerov irnamo niz ravni v hierarhicnern za-
poredju. Kar se dogaja na visji ravni, ni povsem izpeljivo iz dogajanja na podre-
jeni ravni. Rece se tudi, da viSjenivojski pojavi ,vzniknejo' iz nizjenivojskih.
J
94 Nekateri utegnejo pomisliti, da na tern mestu goljufam. Trdili bi recimo Iahko, da
pomena sporoCila v pismu sicer res ni mogoce razloZiti neposredno v okviru fizike
in kemije, a da moja trditev vseeno ne drii, ker je cloveSkega pisca na koncu vendar-
Ie mogoce razloziti v okviru fizike in kemije. A se pri tern pravzaprav Ie vrnemo k
vprasanju, ki Ieii v osrcju nase razprave: je taksna redukcionisticna razIaga Cloveka res
mogoca?
62 Grobarka Boga
Zal se beseda ,vznikniti' zlahka narobe razume in celo zavajajoee izrablja,
eeS da visjenivojske lastnosti samodejno izhajajo iz nizjenivojskih lastnosti
brez nadaljnjega vnosa informacij ali organizacije - ravno tako, kakor viS-
jenivojske lastnosti vode vzniknejo iz zveze kisika in vodika. V splosnem to
seveda ni res, kot smo ze pokazali na prirnerih gradnje in zapisa na papirju.
Zgradba ne vznikne iz zidakov niti ne zapis iz papirja in ernila brez do dane
energije in razumne dejavnosti.
Enak argument velja tudi za ponazoritev emergence, kot jo je predstavil
Dawkins na javnem predavanju v Oxfordu (20. januarja 1999); trdil je, da
je zmoznost urejanja besedil »emergentna« lastnost raeunalnikov. Seveda
je, vendar sarno na raeun vnosa znatnih koliCin informacij, ki jih vsebuje
razumno zasnovan program, kot je Microsoftov Word.
Britanski teolog in znanstvenik Arthur Peacocke je zapisal: »Pojma
,informacije', pojma prenosa sporoeila nikakor ne gre formulirati v smislu
koncepta fizike in kemije, eeprav s slednjim lahko razlozimo, kako deluje
molekularni mehanizem (DNK, RNK in beljakovine) da prenasajo podatke.«95
Ceprav je zapisu na papirju, raeunalniSki programski opremi in DNK
skupno, da enkodirajo »sporoeilo«, znanstveniki, zapisani materialistieni
filozofiji, vztrajajo, da so lastnosti DNK, ki prenasajo informacije, v osnovi
samodejno vzniknile iz snovi ob brezumnem, nevodenem procesu. Gonilna sila
za njihovim vztrajanjem je oCitna. Ce sta, glede na trditve materializma, snov
in energija vse, kar sploh obstaja, logieno sledi, da morata snov in energija
posedovati inherentni potencial za tako samoorganizacijo, da bodo nazad-
nje vzniknile vse zivljenjsko pomembne kompleksne molekule, vkljueno z
DNK. Na osnovi njihovih materialistienih hipotez je kaksna druga moznost
nepojmljiva in nedopustna. Ali je kje dokaz, da snov in energija dejansko
posedujeta to »emergentno« zmoznost, pa je nekaj povsem drugega; 0 tern
bomo nataneneje spregovorili pozneje.
Pretehtajmo se tretji tip redukcionizma, ontoloski redukcionizem, ki je
tesno povezan z epistemoloskim redukcionizmom. Klasieen zgled navaja
Richard Dawkins: »Vesolje ni nie drugega kakor zbirka gibajoCih se atomov,
ljudje so preprosto stroji za razmnozevanje DNK, razmnozevanje DNK pa je
samozadosten proces. Je edini razlog za zivljenje slehernega zivega objekta.«96
95 The Experiment of Life. Toronto: University of Toronto Press, 1983, str. 54.
96 BBC Christmas Lectures Study Guide. London: BBC 1991.
63
Besede ,nie drugega, ,edini' ali ,preprosto' izdajajo ontolosko redukcio-
nistieno razmiSljanje. Ce odstranimo te besede, nam navadno ostane sarno
§e neizpodbitna izjava. Vesolje je vsekakor zbirka atomov in ljudje zares
razmnozujejo DNK. Obe izjavi sta znanstveni. V trenutku pa, ko dodamo
besedi ,nie drugega', izjavi posezeta onkraj znanosti in se prelevita v izraz ma-
terialistienega in naturalistienega preprieanja. Vprasanje je, ali izjavi ostaneta
resnieni, ko dodamo te izdajalske besede. Mar vesolje in zivljenje res nista
vee kot to? Naj se pridruZimo besedam Francisa Cricka: »Vi, vasa veselja in
Zalosti, spomini in hotenja, obeutek osebne istovetnosti in svobodne volje,
niste pravzaprav nie vee kakor vedenje ogromnega sestava zivcnih celie in z
njimi povezanih molekul.«?97
Kaj naj si ob tern se mislimo 0 Cloveski ljubezni in strahu? Sta mar ne-
smiselna nevrovedenjska vzorca? Mar Rembrandtova slika ni drugega kakor
molekule barye, razprsene po platnu? Crick bi se stem menda strinjal. Potem
se vprasamo, po cern bi to lahko prepoznali. Navsezadnje, ee pojem same
resnice izhaja iz »nie vee kakor vedenja ogromnega sestava Zivenih celic«,
kako vendar, v imenu logike, naj verno, da so nasi mozgani sestavljeni iz
fivenih celie? Kot je poudaril Fraser Watts,98 menda tudi sam Crick ugotavlja,
da je se nekaj vee, kajti svojo »osupljivo« hipotezo radikalno preoblikuje
do osibljene in skoraj nenevarne izjave: »Ste v veliki meri vedenje ogromne
populacije nevronov«.99 [LezeCi tisk dodal avtor.]
Toda tako preoblikovana hipoteza ni vee osupljiva. Ce dobro pomislimo,
tudi ee bi bila osupljiva hipoteza resniena, kako bi lahko bila osupljiva? Kako
hi to sploh usvojili ali razumeli? In kaksen pomen naj bi imela ,osuplost'?
Misel je notranje nedosledna.
Ti argumenti so razsiritev tako imenovanega Darwinovega dvoma: »Vedno
me obhaja dvom, ali so preprieanja Clovekovega uma, ki se je razvil iz uma
nizjih zivali, kaj vredna in sploh zanesljiva.«loo
Se zdalee najpogubnejsa kritika ontoloskega redukcionizma je, da je ta,
kakor scientizem, samounieevalen. John Polkinghorne njegov program opiSe
kot »fundamentalno samomorilski. Tudi ee je Crickova teza resniena, tega
97 The Astonishing Hypothesis - The Scientific Search for the Soul. London: Simon and
Schuster 1994, str. 3.
98» You're Nothing but a Pack of Neurones«, Journal of Consciousness Studies, let. 1, $t. 2,
1994, str. 275-79.
99 Navedeno delo, str. 93.
100 Charles Darwin, pismo Williamu Grahamu, 3. julij 188l.
64 Grobarka Boga
ne bi nikoli izvedeli. Ne gre sarno za to, da nase doZivljanje Iepega, moraIne
obveze in religioznih sreeanj odrinemo na epifenomenaino smetiSee. Unieuje
tudi razumnost. Misel nadomeSea elektrokemieno delovanje zivcev. Dva taka
dogodka se ne moreta sooCiti v razumnem diskurzu. Nista ne pravilna ne
napaena. Zgodita se pac [ ... ] Ze trditve samega redukcionista niso drugega
kakor prebliski v Zivenem omrezju njegovih mozganov. Svet razumnega dis-
kurza se razpusca v absurdno zlobudranje prasketajoCih sinaps. To preprosto
ne more biti res in nihee od nas tega tudi ne verjame. «lOl
Nataneno tako. OCitno notranje protislovje zaznarnuje vse poskuse, pa
naj so videti se tako dovrSeni, da bi razumnost izpeljali iz nerazumnosti. Ob
tej popoini razgaijenosti so ti poskusi srhijivo podobni jalovim poskusom,
da bi se dvignili s potezanjem Iastnih vezalk ali da bi sestavili perpetuum
mobile. 102 Konec koncev so Ijudje ravno zaradi CloveSkega uma sprejeli
ontoloski redukcionizem in posiedieno tudi misel, da ni razloga za zaupa-
nje lastnemu umu, kadar narn ta kaj pove; se ziasti pa, ko nam pravi, da je
redukcionizem resnieen.
. galili presenetljivo Iepo strukturo vesolja, v katerem zivimo. Ze sarno njegova
101 One World. London: SPCK 1986, str. 92.
102 K temu vprasanju se bomo vrnili, ko bomo poskusali razloziti nastanek zivljenja.
4 Zasnovano vesolje?
)} Vecini tistih, ki so globoko razmisljali in pisali 0 izvoru in naravi vesolja,
se je zdelo, da vesolje kaze onkraj sebe k izvoru, ki je nejiziCen, izjemno
inteligenten in mocan. Skoraj vsi veliki klasiCni jilozoji - se posebej Platon,
Aristotel, Descartes, Leibniz, Spinoza, Kant, Hegel, Locke in Berkeley - so
izvor vesolja videli v transcendencni realnosti. Imeli so razlicne specificne
ideje 0 tej realnosti in razliCne pristope; da pa vesolje ni samoumevno in
da zahteva razlago onkraj sebe, so vsi sprejemali kot precej ocitno. «
Keith Ward
»Astronomija nas vodi k edinstvenemu dogodku, k vesolju, ki je bilo ustvar-
jeno iz nit, z zelo obcutljivim ravnotezjem, potrebnim za vzpostavitev
natancno pravih pogojev, ki omogocajo zivljenje; k vesolju, ki ima globlje
leiec (lahko bi rekli ,nadnaraven') nacrt. «
Arno Penzias, Nobelov nagrajenec za fiziko
Znamenja nacrta?
. V zadnjih Ietih nas znanost vodi na potovanje, ki ni sarno polno preseneeenj,
temvee tudi skrivnosti. Kozmologija v nepredstavijivo velikem merilu in fizika
osnovnih delcev v nepredstavljivo majhnem merilu sta nam postopoma raz-
velikost nas opominja in obenem osupIja, kako majceni smo. Na linearni
lestvici velikosti smo neznatni - drobci prahu v prostrani galaksiji, ki tudi
sarna ni dosti vee kot prahec v vesolju; vendar moramo pripomniti, da smo
na Iogaritmieni Iestvici nekje na sredini med izredno majhnimi in izredno
velikimi razseznostmi, ki nam jih razkrivata tako nuklearna fizika kot astro-
nomija. Kaj smo vendar Ijudje? In kaj je vesolje? Je resnieno nas dom ali smo
sarno drobcena minljiva bitjeca, ki jih je vesolje po nakljueju izvrglo kot snov
in energijo, da bi brezumno izkoristilo notranji potencial naravnih zakonov?