Od Lacanovega zrcalnega stadija k individualnemu mitu nevrotika in nazaj s posebnim ozirom na predavanje Individualni mit nevrotika

Priujoi proseminar je predvsem poskus predstavitve in naznaitve nekaterih temeljnih poudarkov Lacanovega predavanja z naslovom Individualni mit nevrotika (1953). Obenem je to poskus priblianja doloeni novosti, ki je v ospredju Lacanovega izvajanja, namre novosti, za katero je avtor pripomnil, da sta mu jo omogoila spoznati tako njegovo analitino izkustvo kot poskus poglobitve temeljne realnosti analize (Lacan, 1988: 3). Pri tem bom skual kar se da natanno slediti Lacanovim zanimivim, a kompleksnim izpeljavam in poudarkom. Lacan nas uvodoma opominja, da je psihoanaliza disciplina, ki se nam v mnoici znanosti kae v isto posebnem poloaju (prav tam: 3). K temu pripominja, da se jo pogosto oznauje kot nekaj, kar ni znanost v pravem pomenu besede, kar pa po Lacanu implicira nasprotno trditev, namre to, da je psihoanaliza preprosto neka umetnost. e pa z umetnostjo ne mislimo niesar drugega in niesar ve kot neko tehniko, neko operativno metodo ali preprosto nek skupek pravil, potem je to, tako Lacan, oitno napana oznaba. A vendarle to ni edina mona oznaba, ki psihoanalize ne umea med znanosti v pravem pomenu besede Lacan namre opozarja na srednjeveko pojmovanje svobodnih umetnosti1, v neposredno bliino katerega umesti tudi psihoanalizo kot temeljno umetnost. Tisto, kar svobodne umetnosti bistveno opredeljuje in jih obenem razlouje od znanosti, je to, da postavljajo v ospredje nekaj, kar Lacan imenuje temeljno razmerje po meri loveka. Prav v tem oziru je namre psihoanaliza trenutno morda edina disciplina, ki jo je mo primerjati s svobodnimi znanostmi, kolikor ohranja razmerje lovekove mere s samo seboj to notranje, vase zaprto, neizrpno, krono razmerje, ki vsebuje rabo govora par excellence (prav tam). To je obenem temeljni razlog za to, da (psiho)analitinega izkustva ni mogoe nikoli dokonno objektivirati. Ali kot pravi Lacan: Vselej se v njegovem osrju pojavlja neka resnica, ki se je ne da izrei, saj jo vzpostavlja prav govor in bi torej na doloen nain sam govor moral biti izreen to pa je strogo vzeto natanko tisto, kar kot govor ne more biti izreeno. (prav tam: 4) Skratka, psihoanaliza vzpostavlja intersubjektivno razmerje, ki preprosto ne more biti izrpano. Toda
1

Sedem svobodnih umetnosti (Septem artes liberales) je pojem, ki je nastal leta 415, oznaeval pa je tri govorne umetnosti (gramatika, retorika, dialektika) in tiri umetnosti s tevili (aritmetika, geometrija, astronomija, glasba kot muzikologija) . 1

kljub tej temeljni neizrpnosti, neizrekljivosti skuamo najti formulo, ki bi vendarle uspela izraziti bistvo tega razmerja. Ravno zaradi tega pa je v osrju analitinega izkustva mit, ki prav tako nastopa v naslovni sintagmi spisa, na katerega se osredotoam v priujoem proseminarju. Kot pojasnjuje Lacan, mit podeljuje diskurzivno formulo tistemu, kar ne more biti posredovano z definicijo resnice (prav tam).

V Individualnem mitu nevrotika Lacan nazorno in temeljito predstavi serijo izkustvenih dejstev, primerov v zvezi s tistimi formacijami, ki jih ugotavljamo v vedenju subjektov, sprejetih v analizo (npr. nevrotinih subjektov, zlasti Podganarja, na katerega se v naslovnem predavanju osredotoi Lacan). Te formacije po Lacanu zahtevajo, da v ojdipovski mit kolikor je le-ta v osrju analitinega izkustva vnesemo doloene strukturne modifikacije (prav tam). Eden izmed Lacanovih poudarkov je med drugim v tem, da lahko funkcijo mita kot drubenega izraza bitja odkrijemo v doivljanju nevrotika, pri katerem naj bi lo celo za mite v pravem pomenu besede. To skua najprej pokazati s klininim primerom, ki je bil e za Sigmunda Freuda paradigma primera nasploh, po Lacanu pa nam pove vse, kar vemo o obsesivni nevrozi (gl. Miller, 2001: 160), in je povrhu tega dobesedno psihoanaliza v malem (Bahovec, 2007: 189), namre s primerom obsesivnega nevrotika Podganarja. Ime primer dolguje neki zares fascinantni fantazmi, katere funkcija je funkcija izbruha. Gre za pripoved o muenju, o umetno razdraeni podgani, ki vdre v anus obsojenca,2 ki jo je Podganarju povedal stotnik s ekim imenom, za katerega je Freudov pacient dejal, da se ga je nekako bal, saj je bil oitno ljubitelj krutosti (Freud, 2005: 240). Ko Podganar prvi slii to pripoved, je sicer v stanju fascinirane zgroenosti, ki pa kot pojasnjuje Lacan ne sproi njegove nevroze, temve aktualizira njene teme ter izzove tesnobo. eprav je ta fantazma bistvena za teorijo determinizma nevroze, je Lacan kljub temu preprian, da je glavna zanimivost primera Podganarja prav ekstremna partikularnost tega primera. Toda v em je omenjena partikularnost, posebnost tega primera, ki jo je tako vztrajno poudarjal e sam Freud? Lacan odgovarja, da v oitnem, vidnem znaaju razmerij v igri. Pri tem nakae druinsko konstelacijo subjekta, namre to, da je konstelacija subjekta oblikovana skozi pripoved o doloenem tevilu potez, ki specificirajo starevsko zvezo (Lacan, 1988: 6). Avtor opozarja na dejstvo, da je bil Podganarjev oe na zaetku svoje kariere podoficir in da je ostal podoficirski tudi v nadaljnjem ivljenju. Oe se je tako znael v poloaju, da sklene poroko iz koristi, pri emer mu je ena omogoila ne le sredstva
2

Stotnik naj bi Podganarju v asu postanka med oronimi vajami pripovedoval o privezanem obsojencu, ez zadnjico katerega je bil poveznjen lonec, v katerega so spustili podgane, ki so se zagreble v rtvin anus (gl. Freud, 2005: 240). 2

za ivljenje, temve tudi poloaj, kar pomeni, da je bil presti na strani matere. Nadalje Lacan opozarja na svojevrstno in ponavljajoo se dialoko igro med zakoncema, ki je globoko vplivala na mladega Podganarja. Dialoka igra se je zrcalila v tem, da je Podganarjeva mati vekrat omenjala soprogovo predporono navezanost na neko revno, a privlano mladenko, medtem ko je mo vedno znova zatrjeval, da je lo za nekaj tako benega kot daljnega ter pozabljenega (prav tam). Drugi pomemben element druinskega mita, namre pomembna in pomenljiva epizoda oetove preteklosti, pa je v tem, da je Podganarjev oe v asu svoje vojake kariere zaigral sredstva polka, zaradi esar je vso svojo ast, v nekem smislu celo lastno ivljenje, dolgoval posegu svojega prijatelja, ki mu je posodil vsoto za povrnitev dolga in ga zatem ni nikoli ve sreal ter mu posledino prav tako ni nikoli imel monosti vrniti posojenega denarja. Ravno v druinski konstelaciji subjekta so bistveni elementi izbruha obsesivne nevroze. Konflikt bogata/revna ena se natanno ponovi v Podganarjevem ivljenju, ko ga oe sili v poroko z neko bogato ensko. Prav tedaj naj bi po Lacanovih besedah izbruhnila nevroza v pravem pomenu besede. Pri tem velja opozoriti na strogo ujemanje, ustreznost med omenjenimi zaetnimi elementi subjektivne konstelacije in med zakljunim razvojem fantazmatske obsesije (prav tam). Pri nadaljnjem razvoju Podganarjeve fantazmatske obsesije gre namre za to, da je podoba muenja omogoila vznik najrazlinejih bojazni, ki jih je Freud natanno popisal v svojih Belekah o primeru prisilne nevroze (1909). Kot je pacient Podganar razloil Freudu: V tistem trenutku me je preinila predstava, da se to [tj. muenje] dogaja z osebo, ki mi je draga.3 (Freud, 2005: 240) Podganarjeva predstava se je pri tem nanaala zlasti na njegovo obudovano, idealizirano revno ensko ter na njegovega oeta, ki pa je umrl e pred mnogimi leti in je zato zreduciran na zamiljeno osebo v onstranstvu (Lacan, 1988: 6). Vse navedene bojazni pa so ga privedle do tega, da se je znael v poloaju, ko mora plaati ceno za naonike, ki jih je naroil pri optiku z Dunaja, saj je prejnje izgubil med oronimi vajami. Stotnik, ki mu je pripovedoval o muenju s podganami in mu pozneje preda paket, ki je prispel po poti, ga obvesti, da mora stroke za naroene naonike povrniti nekemu nadporoniku A, ki naj bi zaloil za stroke poiljke. Izkae pa se, da sploh ni nadporonik A tisti, ki je poravnal dolg, temve naj bi bil to nadporonik B. Kot pa je jasno iz nadaljevanja, je Podganar e pred stotnikovim obvestilom vedel, da za stroke poiljke ni zaloil niti nadporonik A niti nadporonik B, temve gospodina, ki je tedaj delala na poti in je sama
3

Freud je opozoril na pacientovo rabo besede predstava in pripomnil, da je monejo in pomembnejo oznako elja oziroma bojazen oitno zakrila cenzura (Freud, 2005: 240). 3

zaloila za potnino, kar mu je e pred opozorilom krutega stotnika sporoil neki drugi stotnik, ki je bil pred kratkim na poti in je od same gospodine izvedel celotno zgodbo. Kljub temu pa je Podganar na zmoti osnoval prisilno zaprisego in je bil v stanju neizmerne tesnobe, pri emer ga je notranja nujnost, ki mu ukazovala, privedla do naslednjega: zaklel se je, da bo vsoto vrnil A-ju, zato mora e naj njemu najdrajih ne zadanejo katastrofe, ki jih napoveduje obsesija [tj. fantazija o podganah se bo uresniila na oetu in na obudo vani enski] vse skupaj urediti tako, da bo poronik A izroil vsoto velikoduni gospodini s pote, ta pa bo zadevno vsoto pred njegovimi omi predala poroniku B-ju sam bo torej izplaal poroniku A-ju ter tako dobesedno izvril svojo prisego. (Prav tam: 7) Slediti scenariju, ki si ga je Podganar pri tem zamislil, je seveda nemogoe, saj sam dobro v, da niesar ne dolguje niti A-ju niti B-ju, temve gospodini iz pote, in da bi v primeru realizacije scenarija prav ona na koncu ostala praznih rok. Ta fantazmatski scenarij, ki sem ga skual v grobem naznaiti na tem mestu, podrobneje pa lahko o njem beremo v omenjenih Freudovih Belekah, se kot pripominja Lacan predstavlja kot majhna drama, kot gesta, ki je povsem natanna manifestacija tega, kar avtor imenuje individualni mit nevrotika, ki v resnici odseva odnos med oetom, materjo in likom prijatelja, pri emer pa ta odnos vso svojo vrednost rpa prav iz subjektivnega razumevanja samega subjekta (prav tam: 8). e ve, zdi se, kot da bi se zagate, lastne izvorni situaciji, premeale na neko drugo toko mitine mree, kot da bi se tisto, kar ni bilo rezreeno tedaj [se pravi v preteklosti], vselej reproduciralo zdaj (prav tam).

Lacan vztrajno poudarja, da gre pri nevrotiku za neko situacijo kvarteta, ki se neprenehoma obnavlja. Gre za to, da subjektovo moralno in psihino ravnovesje zahteva privzetje lastne funkcije (kar pomeni, da se mora subjekt prepoznati v svoji funkciji in svojem delu, ne da bi prilo do notranjega razcepa), obenem pa gre pri tem tudi za zahtevo po nekem uitku, povezanem z ivljenjem subjekta. Vedno znova, ko nevrotik uspe v privzetju svoje lastne vloge, se objekt, spolni partner, podvoji (npr. v obliki bogata ali revna enska). Lacan pri tem opozarja na auro iznienja, ki najpogosteje obdaja spolnega partnerja, s katerim nevrotika obiajno veejo vezi razmerja ali zakona, hkrati s tem pa se vedno znova pojavi oseba, ki spolnega partnerja podvoji in je predmet idealizirane strasti, ki spominja na strastno ljubezen, ki nujno vodi k smrtonosni identifikaciji, o kateri je tako pronicljivo pisal Denis de Rougemont v svoji knjigi Ljubezen in Zahod (L'amour et l'Occident, 1939). Naj na tem mestu navedem Lacanovo lakonino razlago: e se torej na eni strani po eni plati svojega ivljenja, subjekt trudi ponovno najti enotnost lastne senzibilnosti, tedaj vidi na nasprotnem koncu
4

verige, v privzetju lastne drubene funkcije in lastne mokosti ker sem pa izbral primer mokega , vznikniti poleg sebe lik, s katerim je hkrati v narcistinem in smrtnem razmerju. Prav na ta lik prenese vso teo tega, da ga zastopa v svetu in ivi namesto njega. To ni zares on pouti se izloenega, je izven svojega lastnega vedenja, nikakor ne more zajeti njegovih partikularnosti in nakljuij, pouti se neuglaenega s svojim lastnim obstojem in zagata se reproducira. (Lacan, 1988: 9) In prav v tej narcistini podvojitvi, o kateri na tem mestu govori Lacan, ivi drama nevrotika.4 Poleg tega velja poudariti, da se struktura kvartetnega sistema, ki je po Lacanu tako temeljen v zagatah in nereljivostih ivljenjskega poloaja nevrotikov, v marsiem odloilno razlikuje od tradicionalne trikotnike strukture Ojdipovega kompleksa, ki vkljuuje incestuozno eljo po materi, oetovo prepoved, od tod izvirajoe uinke zavore ter bolj ali manj bujen razcvet simptomov okoli le-te. e ve, Lacan pravi: Z eno besedo, kritizirati je treba celotno Ojdipovo shemo. (Prav tam: 12) Avtor najprej poudarja, da je najbolj doloujo poloaj izvornega doivetja sodobnega subjekta zvezan z dejstvom, po katerem je oe reprezentant, uteleenje neke simbolne funkcije, ki v sebi zdruuje simbolne, kulturno doloene in utemeljene uitke materine ljubezni. Privzetje funkcije oeta pri tem zahteva simbolni odnos, v katerem bo simbolno v celoti prekrilo realno, pri emer pa je jasno, da je tovrstno prekritje simbolnega in realnega popolnoma nedosegljivo in da je oe na doloen nain vselej oe, ki ni v skladu s svojo funkcijo, je nezadosten oe (prav tam). Ali z drugimi besedami: Med tistim, kar subjekt zaznava na ravni realnega, in med simbolno funkcijo vselej obstaja neko izjemno ostro neskladje (prav tam), pri emer prav v tem razcepu lei tisto, zaradi esar ima Ojdipov kompleks kar najpogosteje svojo patogeno vrednost. Naslednji in e zlasti pomemben element kvartetne strukture pa je narcistien odnos. Lacan poudarja, da je ravno taken odnos s podobnikom temeljno izkustvo imaginarnega razcepa lovekega bitja (prav tam). Prav jaz je namre tisto, kar
4

V nadaljevanju Lacan navede e drugi primer in skua pokazati njegovo koherenc o s primerom Podganarja. Gre za epizodo iz Goethejeve mladosti, ki je opisana v knjigi Pesnitvo in resnica (oziroma Poezija in resnino, Dichtung und Wahrheit). Ta epizoda vkljuuje enaindvajsetletnega Goetheja in njegovo zaljubljenost v Frdrique Brion, ki mu je pomagala premagati prekletstvo, ki mu ga je naloila ena izmed njegovih prejnjih ljubezni, Lucinde, namre prekletstvo nad slehernim ljubezenskim zblianjem z ensko, e posebej pa v zvezi s poljubom na ustnice. Lucindina prebrisana sestra je namre mladega Goetheja skuala prepriati, kakno trpljenje je povzroil ubogemu dekletu, pri tem pa ga je prosila, naj se umakne, njo pa poasti s poslednjim poljubom. Prav v tistem trenutku pa ju je zasaila Lucinde in Goetheja preklela z naslednjimi bese dami: Naj bodo te ustnice za vedno preklete! Naj nesrea zadane prvo, ki se jih bo dotaknila! Goethe je prekletstvo sprejel kot prepoved, s pomojo omenjene Frdrique pa je prvi uspel premagati prepoved in tako spoznal, da obstoji nekaj monejega od njegovih notranje naloenih prepovedi. Lacan opozarja na Goethejevo naraanje bojazni glede uresnienja ljubezni do Frdrique, ki se kae v svojevrstnem begu pred elenim subjektom, ne nazadnje pa tudi na to, da tik pred ciljem pride do podvojitve subjekta, do odtujitve od samega sebe, do manevrov, ki naj proizvedejo neki nadomestek, na katerega naj se usmerijo smrtonosne gronje. (Povz. po Lacan, 1988: 911) Iz navedenega je verjetno vsaj deloma razvidno, da ni nakljuje, da po Lacanovih besedah ravno Goe the s svojo inspiracijo in izjemno zgoeno, ivahno doiveto prisotnostjo, vsebuje vso freudovsko misel (prav tam: 13).
5

subjekt sprva izkusi kot nekaj sebi tujega v sebi samem. In prepoznanje samega sebe v zrcalni podobi je pravzaprav prepoznanje v mojem lastnem, imaginarnem drugem, v najhuji stopljenosti narcistine ljubezni in skrajnega sovratva (Bahovec, 2007: 130), ki me subjektivira toda formacija jaza je s tem hkrati njegova negacija jaz je drugi. Na tem mestu je jasno razviden Lacanov uvid v razsredienost in nebivajonost absolutne subjektivitete (Kocijani, 1996: 351). V tem oziru pa je zato upraviena ugotovitev filozofa Gorazda Kocijania, da je temelj Lacanove misli radikalen napad na temeljno antropoloko (auto)katafazo, na osnovno in neizkorenljivo iluzijo lovekega sebe-posedovanja (prav tam: 348), pri emer na jaz [moi] , porojen v prvotni zrcalni igri subjekto-gonije, vselej lahko zavestno re-flektira svojo resnico, svoj dejanski jaz [je] le kot nekaj drugega (prav tam: 349). Ali kot pojasnjuje Lacan: Sprva se subjekt vidi v nekom drugem, naprednejem, popolnejem od samega sebe. Zlasti e ker vidi svojo lastno podobo v ogledalu v neki dobi, v kateri jo je sposoben zaznati kot celoto, medtem ko samega sebe e ne izkusi kot takega, temve ivi v izvorni zmedi vseh motorinih in ustvenih funkcij, tipini za prvih est mesecev po rojstvu. Subjekt je tako vselej v vnaprejnjem odnosu s svojo lastno realizacijo, kar ga ene v globoko nezadostnost, obenem pa pria o neki njegovi razpoenosti, o izvorni razcepljenosti (Lacan, 1988: 12). Od tod izhaja tudi izkustvo smrti, ki je konstitutivno za vse izraze loveke usode, vendar je v vedenju nevrotika e toliko bolj oitno (prav tam). Zadnji pomenljivi element, ki pa ga Lacan zgolj zarie, je smrt. Avtor pri tem poudarja, da e hoemo, da dialektika borbe za ivljenje in smrt sploh stee, potem mora smrt ostati zgolj zamiljena in v narcistinem odnosu gre dejansko prav za takno smrt, zamiljen o, imaginarno. Prav imaginarna smrt pa je v srediu tvorbe nevrotika, do neke mere pa celo v eksistencialni dri, znailni za sodobnega loveka. Dylan Evans (1996: 161) govori o tem, da je trem elementom Ojdipovega kompleksa (materi, otroku, oetu) s tem dodan e etrti element, smrt.

Literatura
Bahovec, Eva D. Freud, enska in popotnikova senca. Feminizem, psihoanaliza, filozofija. Ljubljana: Drutvo za kulturoloke raziskave, 2007. Evans, Dylan. An Introductory Dictionary of Lacanian Psychoanalysis. New York: Routledge, 1996.

Freud, Sigmund. Beleke o primeru prisilne nevroze. V Pet Analiz. Sigmund Freud. Ljubljana: Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2005. Kocijani, Gorazd. e? O slovenskem lacanovstvu in njegovih razlagah novoveke ontologije. V Posredovanja. Gorazd Kocijani. Celje: Mohorjeva druba, 1996. Lacan, Jacques. Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza. Prevedla Eva D. Bahovec. Delta 10 (2004), str. 4349. Lacan, Jacques. Individualni mit nevrotika. Prevedel Stojan Pelko. Razpol 26 (1988), str. 313. Miller, Jacques-Alain. O nekem drugem Lacanu. Prevedli Miran Boovi, Urula Cetinski et al. Ljubljana: Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2001. tefani, Marcel. Lacan: dvorska ljubezen. Razpol 23 (1985), str. 125133.