Krst pri Savici

1. NE. Rodil se je v Vrbi umrl v Prešernovem gaju pri Kranju.

2. DA. Bil je doktor prava.
3. c) Kranjska čebelica
4. DA.
5. DA.
6. c) romantična pesnitev
1. odlomek

1. DA.
2. Matija Čop, ki je leto prej utonil v Savi. Čop je Prešernu širil literarna obzorja, ga
usmerjal in spodbujal ter bil tudi pomembna pesnikova opora v provincialni Ljubljani.
3. »Ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek ljubezni stari rani.« Ena spodbuda je
neizpolnjena ljubezen do Julije Primic, druga pa bolečina ob izgubi dragega prijatelja.
Avtor sporoča, da prava lirika izvira iz trpljenja, iz osebne prizadetosti. Njen namen je
lajšanje bolečine, pozitiven vpliv na čustva.
4. Bogomila veruje v srečno posmrtno življenje. Prešeren se jasno poistoveti s Črtomirom.
Svetobolje oziroma značilno pesimističen romantični pogled na svet.
5. »pokopal misli visokoleteče«. Pesnik je izgubil mladostne ideale in spoznal neidealno
stvarnost.
6. Zadnja kitica sporoča, da se srečno in nesrečno življenje konča s smrtjo, da torej življenje
nima nobenega posebnega smisla. Smrt si predstavlja kot nekaj dokončnega.
7. DA.
2. odlomek

1. Epičen in še zlasti v drugem delu dramatičen.

2. V tercinah.
3. Ker jim je zmanjkalo hrane. Ne gre za pomanjkanje poguma in bojevniških sposobnosti,
ampak za nenaklonjeno usodo (primer romantičnega fatalizma).
4. Da počakajo do jutra in s tem drugim ponoči omogočijo izpad. Tisti, ki se ne bodo
predali, so junaki drugi pa strahopetci. Gre torej za moralni pritisk.
5. Njihovo življenje bo enako smrti oz. slabše od nje. Tisti vojaki, ki bi se predali morajo
računati na življenje v suženjstvu. Gre za ideološki pritisk. »neproste dni živet nočem
enake« in »manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni
dnovi«. Črtomirov nagovor je demagoški.
6. DA.
3. odlomek

1. Homerska primera. V Iliadi Odiseji, tudi v pesnitvi Parizana. Praviloma obsega več vrstic
in izhodišče (tukaj Valjhunov napad) je na koncu.
2. Čeprav je bilo branilcev devetkrat manj, so pobili več kot pol napadalcev.
3. Glede na to, da so na koncu spopada mrtvi vsi pogani razen poveljnika, so očitna vse
usmrtili. To potrjuje tudi tretja kitica odlomka. Pobijanje ranjencev je izrazito nehumano
početje.
4. »Valjhun zastonj tam išče mlado lice njega, ki kriv moritve velike je.«
5. Kriv je lahko zato, ker je svoje vojake poslal v smrt, sam pa pobegnil. Sicer pa naj učenci
sami razmišljajo o Črtomirovi krivdi in se opredeljujejo.
6. Izkoristil je viharno noč in upal na srečo z Bogomilo.
4. odlomek

1. Oktava ali stanca. Po osmih verzih, laškem enajstercu, kombinaciji prestopne in

zaporedne rime in pogosti dvodelnosti (zadnja dva verza sta enota zase).
2. Črtomir je ob Bohinjskem jezeru pri Ribčevem lazu. Na Blejskem otoku.
3. Svetloba: »svetla«, »zarja«, «zlati«, »rumen mi«, »žarki«, »snežnikov«. Tema:
»oblakov«, »temna«, »noč«. Tema pomeni smrt, svetloba življenje. Začetek Krsta
pomeni, da se je Črtomir odpovedal smrti in odločil za življenje.
4. V uvodu gre za nevihtno noč, ki je blizu romantični čustvenosti. Njeno nasprotje je
idilična slika jutra na začetku Krsta. Prikaz hudournika in jezera po nevihti pa je tipična
romantična prispodoba, s katero avtor ponazori, poudari in tudi polepoti (estetska
vloga) dogajanje med ljudmi in v njih samih.
5. Na zunaj je miren, spokojen, rešen, v duši pa mu divja vihar, zaradi smrti tovarišev in
izgube svobode in svojega položaja je ves obupan. V verzu »ak prav uči me v revah
skušnja moja«, v katerem se Prešeren sklicuje na svoje lastne izkušnje. Gre za
vsevednega (avktorialnega) pripovedovalca, ki pripoveduje zgodbo v tretji osebi, sam pa
se s komentarji vključuje v prvi glagolski osebi.
5. odlomek

1. Retrospektiva.
2. Eno leto.
3. Na blejskem otoku. Da bi kot vodja in knez Slovencev opravil vsakoletne daritve. Z njim
so se hoteli prikupiti bogovom. Bilja je svečenica boginje Žive.
4. Črtomir: »zadene ga, ko se je narmanj nad ja, iz nje oči v srce ljubezni strela«. Bogomila:
»Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta, kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki
jasen dan obeta, zarumeni podoba njena bleda, in v tvoji roka nje ostane, zadržana ji od
moči neznane«. Črtomir je predstavljen bolj pesniško, Bogomila pa bolj psihološko.
5. S stopnjevanjem, pesniškim vzklikom in primero (komparacijo).
6. Iz ljubezni do matere, ki mu je dala staro vero in ga vzgajala, in iz ljubezni do Bogomile,
ki je svečenica (Valjhun požiga »božje veže« - svetišče).
7. Ne. »ki ni, ko meni, mu veselje tuje«. S tem Prešeren sporoča, da on sam ni doživel
srečne ljubezni, da je le-ta možna samo v njegovi pesniški domišljiji.
6. odlomek

1. Ker je bilo sovražnikov preveč. Z aliteracijo: »boj bojvat brez«

2. »kjer suče meč, na čeli smrtne srage, leže sovražnikov trupla krvave mrtvih, al izdihjočih
duše drage«. Bil je pogumen, v boju zelo učinkovit, sovražnikom je vzbujal strah in
spoštovanje.
3. Prej je bil knez, poveljnik, prvi med Slovenci, zdaj bo običajen človek. Izgubil je položaj,
ugled, premoženje. V zakonskem življenju z Bogomilo.
4. Da.
5. Ne. Pač pa čaka na Bogomilo in razmišlja o svojem položaju.
7. odlomek

1. Z zvočnim slikanjem, z antitezo slap-tolmun (»bolj spodej lena voda razgraja«), s

stopnjevanjem (skala, gora, nebesa) in paralelizmi.
2. Ker je dramatičen prikaz divje narave in ker je romantična prispodoba. Navedek: »tak se
zažene, se pozneje ustavi mladenič«. Ta homerska primera izraža Črtomirov razvoj iz
mladeniča v zrelega človeka, iz idealista v realista.
3. Očitno gre za krščanskega duhovnika, ki ga Črtomir iz izkušnje z Valjhunom dojema kot
nasilnega prekrščevalca, zato hoče potegniti meč.
4. To je verz »ni meni mar, kar se godi na sveti«.
5. Bogomila je nežna in mila, obenem pa vztrajna in odločna.
6. Osrednja antiteza: »ne združenja, ločitve zdaj so časi« druga nasprotja so: trdnost-
milina, nestrpnost-umirjenost, tostranstvo-onostranstvo.
7. Čustveno prizadet (»se trese od veselja vsaka žila«, »mladenču vnet mu«) je Črtomir, sa
mu Bogomila pomeni poslednje upanje, Bogomila pa je spokojna (ne sicer ravnodušna),
ker je s svojim hrepenenjem pri Bogu in v onostranstvu.
8. Ne. Blejski kristjani so kip boginje Žive vrgli v jezero.
8. odlomek

1. Šest mesecev. Bogomila se je pokristjanila, dvome si je tolažila z novo vero, poučeval pa

jo je »mož božji« tj. krščanski duhovnik.
2. Ker bi potem prišel v pekel ali vice, in se ne bi dobila v nebesih.
3. Navedek: »in čudno te je tisto noč ohranil, ko ni noben tovarš se smrti ubranil«. Ker
potrjuje moč njenega krščanskega Boga in s tem pravilnost njene usodne odločitve.
4. Da.
5. Da.
9. odlomek

1. Tako, ki deluje v imenu ljubezni do bližnjega, ki si prizadeva za mirne in prijateljske

odnose med ljudmi. V Zdravljica.
2. Navedek: »vem malike, in njih službo glave služabnikov njih so na svet rodile«. Meni, da
je šlo za spoštovanje tradicije, v resnici pa so si bogove in vero izmislili ljudje.
3. Ne gre za verske nagibe, ampak za Črtomirovo željo po poroki z Bogomilo, ki jo ljubi.
4. Z utemeljitvijo, da je zemeljska sreča kratkotrajna, negotova. Bogomila tudi ugotavlja, da
se je premlada zaljubila.
5. Ne. Pač pa zato, ker je tudi sam ubijal.
10. odlomek

1. Navedek: »prav praviš, de ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni«.
2. Vdanost v usodo oz. fatalizem. V pesmi Slovo od mladosti in Sonetih nesreče. Ker je
pesimističen v skladu z romantičnim razkolom.
3. V begu proč od družbe, v samotarskem življenju v naravi. Nesrečnemu zakonu.
4. Črtomir naj postane misijonar in širi krščansko vero. Tako se bo odkupil.
5. Bogomila bo šla v »sveta mesta« za redovnico, Črtomir za duhovnika. Bogomila torej ne
predvideva, da se nikoli več ne bosta videla na tem svetu.
11. odlomek

1. Naj se da krstiti. Krst sprejema trpno, brez posebnega navdušenja, saj je v nasprotju z
Bogomilo razočaran.
2. Učenci naj sami povedo svoje mnenje.
3. Blizu izliva Soče v Italiji. Oglej. Bilo je versko središče patriarha.
4. Elegičen. Bogomila je bila svečenica boginje Žive, ki je bila po Prešernu staroslovenska
boginja ljubezni, zdaj pa se je temu svojemu poslanstvu odpovedala, celo več, d
Črtomirom se na tem svetu ni nikoli več videla.
5. Konec pesnitve v povezavi s koncem uvodnega soneta lahko izraža dvom v Bogomilino
vero v posmrtno življenje.