KAKO SE JE SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK RAZVIJAL V DRUGI POLOVICI 19.

STOLETJA
Moja predstavitev govori o razvoju slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 19. stoletja. Najprej
bom predstavo to temo, ki obsega snov od 94 do 101 strani v delovnem zvezku nato pa imam
pripravljenih še nekaj nalog za utrditev snovi.

Torej, v drugi polovici 19. stoletja je bilo dogajanje v Sloveniji zelo burno tako na političnem,
kulturnem kot jezikovnem področju. Po poenotenju jezika z uvedbo Galice leta 1843 se je začel še
intenzivnejši boj za uvedbo tega v urade in šole. Kljub temu se je uveljavil zelo pozno. V Kranjskem
deželnem zboru leta 1867, leta 1882 v uradih prve dvojezične srednje šole pa so bile ustanovljene
leta 1870. Prva srednja šola v kateri je pouk potekal v slovenščini je bila Škofijska gimnazija Šentvid
nad Ljubljano od leta 1870. Uvedba je bila tako pozna ker je temu nasprotovala Dunajska vlada, po
tem pa se je jezik začel uveljavljati tudi na drugih področjih. Uvedba maternega jezika kot učnega je
bila zelo pomembna saj je to pomenilo večjo samostojnost naroda in zaradi tega se je več mladih tudi
odločilo nadaljevati s šolanjem.

Prekmurje je bilo v tistem času zgodba zase saj je bilo del Ogrskega cesarstva in je tam pod velikim
vplivom razvijalo svoj knjižni jezik. Katoliški pisci so postopoma začeli sprejemati tudi
novoslovenščino, v nasprotju s protestanti, ki so vstajali pri starem slovenskem jeziku. Ti so jezikovno
poenotenje razumeli kot cerkveno-politično vprašanje.

Uvedba Slovenščine v javno življenje je vzpodbudila živahno publicistično dejavnost in strokovno

pisanje. Najpomembnejši časopisi tega časa so bile. Kmetijske in rokodelske novice, Drobtinice,
Slovenski narod, Zvon, Slovenec, Ljubljanski zvon, ter Dom in svet.

Ko govorimo o tem obdobju mislim, da ne smemo pozabiti na čitalnice in tabore. Čitalniško gibanje se
je začelo leta 1861. Namen je bil zbiranje ljudi ki so brali časopise iz več držav ter knjige. Nekatere
čitalnice so imele tudi svoje knjižnice. Člani so prirejali koncerte, igre, govore, nastope in recitacije.
Čitalnice so predstavljale središče slovenskega kulturnega in političnega delovanja. Tukaj lahko vidite
zemljevid Slovenije na katerem so s knjigami označene lokacije čitalnic, s pikami pa lahko vidite tudi
lokacije taborov.

Tabori so bili del Slovenskega političnega gibanja, ki so ga organizirali mladoslovenci, kasneje pa so se

jim pridružili tudi staroslovenci. To so bila velika zborovanja ljudi, na vsakem se je zbralo prb. po 6000
ljudi, vse skupaj pa se jih je zvrstilo 18. Potekali so ob nedeljah v popoldanskem času. Na odru se je
sprva zvrstilo nekaj govorcev, potem pa se je druženje nadaljevalo s plesom in zabavo. Tabori so
izkazovali podporo programu Zedinjena Slovenija.

Ta časovni trak ponazarja povzetek najpomembnejših osebnosti na področju uvedbe slovenščine kot
knjižni jezik, od 17. pa vse do konca 19. stoletja. V obdobju, ki sem ga predstavil lahko vidite, da so
bili pomembnejši Maks Pleteršnik, ki je avtor slovensko-nemškega slovarja v dveh delih, Fran Levec,
avtor prvega slovenskega rokopisa iz leta 1899, Fran Levstik, ki je opozarjal na velik vpliv nemščine na
slovenski jezik, še posebno pri tvorjenju povedi, ter Karel Štrekelj, avtor zbirke Slovenke narodne
pesmi iz leta 1895. Tu so zapisani še pomembni iz obdobjih, ki so jih predstavili sošolci pred mano. Iz
17 in prve polovice 18 so pomembnejši Tomaž Hren, Janez Svetokriški, Matija Kastelec ter Gregorio
Alasia da Sommaripa, iz 2. polovice 18. Marko Pohlin, Ožbalt Gutsani, Žiga Zois in Valentin Vodnik, ter
iz 1. polovice 19. Jernej Kopitar, Anton Murko, France Prešeren, Matija Čop in Anton Janežič.

Tukaj imam še zdaj eno nalogo iz delovnega zvezka, naloga 4. s strani 101. Potrebno je povezati sliko
osebe z njenim imenom.

Hvala za vašo pozornost.