UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO

SANJA STEPANOVIĆ

VALVASORJEVA KNJIŽNICA
Proseminarska naloga

Mentor: dr. Eva Kodrič Dačić

Ljubljana, 2019
UVOD:
 Valvasorjeva knjižnica med zadnjim desetletjem 17. stoletja (Budin, 2003) del
Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Čeprav je glavna tema te proseminarske naloge sama
knjižnična zbirka, njen knjižni fond in način organizacije, bom na kratko opisala zgodovinske
dogodke, ki so pripeljali do njenega nastanka, kot tudi razloge za njeno integracijo v
Metropolitansko knjižnico. Metoda raziskovanja, ki sem jo pri tej proseminarski nalogi
uporabljala je zbiranje informacij iz sekundarnih virov, tj. iz zgodovinskih monografij,
tematskih zbornikov in iz periodike. Na začetku bom predstavila pomembne detajle iz
življenja Janeza Vajkarda Valvasorja, potem pa njegovo založniško delo na gradu Bogenšperk
in nastanek knjižne zbirke. Poudarek bo na vsebini in organizaciji celotne zbirke, tako v času
njenega prvotnega lastnika, kot tudi danes.

RAZISKOVALNA METODA IN VIRI:

Kot sem že na kratko omenila v uvodu, moja raziskovalna metoda temelji na branju
literature oziroma primarnih in sekundarnih virov. Edini primarni vir je katalog knjižnice
Janeza Vajkarda Valvasorja Bibliotheca Valvasoriana s predgovorom Vladimirja Magića. V
sekundarne vire s katerimi sem si pomagala sodijo zgodovinske monografije, članki iz
tematskih zbornikov, revij in enciklopedij.

ŽIVLJENJE IN DELO JANEZA VAJKARDA VALVASORJA

 Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693) (Stele, 1966) je bil slovenski historiograf,
etnograf, topograf, risar in bakrorezec. Rojen je v Ljubljani očetu Jerneju Valvasorju in materi
Mariji Valvasor (Reisp, 1983). Šolal se je na jezuitskemu kolegiju v Ljubljani. Svojega
šolanja ni nadaljeval na nobeni od univerz. Znanje je izpopolnil na potovanjih po tujini in v
vojaški službi. Obstajajo namreč podatki, da je bil v Slavoniji pod poveljstvom Nikolaja
Zrinjskega udeležen vojne v proti Turkom med letoma 1663-64 (Godec, 1996). Potem je začel
svoje večletno potovanje po tujih deželah, kar je bila takrat navada plemičev. To je
doprineslo zorenju in razvoju Valvasorjeve osebnosti, saj je med tem potovanjem opazoval
življenje, navade, naravo in nasploh zbiral znanje. Tisto kar je bilo pri Valvasorju značilno je,
da se ne zanaša na tuje znanje, ampak na lastno razumno sodbo. V tem času je prepotoval
skorajda celotno Evropo (Nemčijo, Nizozemsko, Francijo, Italijo…) in je nekaj časa tudi
prebival v Afriki (Stele, 1966). Leta 1972 je dokončal svoje potovanje in se je po vrnitvi na
Kranjsko poročil z Ano Rosino Graffenwefer, s katero je v petnajstih letih zakona dobil devet
otrok. Istega leta sta zakonca kupila gradove Črni Potok, Bogenšperk in takrat že podrti
Lichtenberg (Reisp, 1983). V aprilu 1978 je na Bogenšperku ustanovil grafično podjetje, kjer
je v enajstih letih njenega obstoja bilo natisnjenih šest topografskih ali historično topografskih
del. Po smrti prve žene se je poročil z baronico Ano Maksimilo Zetschker, s katero sta dobila
dva otroka (Godec, 1996). Leta 1689 je v Nürnbergu natisnjeno Valvasorjevo
najpomembnejše znanstveno delo in sicer Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess
Herzogthums Crain) (Stele, 1966). Stroški, ki jih je imel zaradi tiska teg obsežnega dela, so
presegli njegove finančne zmožnosti. Zaradi tega je moral razprodati vse svoje posesti, nato
tudi lastno knjižno zbirko, ki jo je okoli leta 1690 (točen datum in dokumenti o tej prodaji
niso ohranjeni (Budin, 2003)) odkupil zagrebški škof Mikulić. Iz preostanka denarja si je
kupil leta 1692 hišo v centru Krškega kjer je živel z ženo in družino do smrti leta 1693 (Reisp,
1983).

VALVASORJEVA GRAFIČNA DELAVNICA NA GRADU BOGENŠPERK

Valvasor je na svojem gradu Bogenšperk pri Litiji 12. 4. 1678 ustanovil lastno
grafično delavnico (Reisp, 1983). Na to je predvsem vplivala želja po ukvarjanju s
topografskimi deli. Risarske predloge je za bakrorezce večinoma izdelal sam, med tem ko so
pri topografskih predlogah sodelovali med drugim Almanach, Koch, Wierix, Boener itn. Od
bakrorezcev so sodelovali A. Trost, Ritter Vitezović, J. Ayelt in Mungersdorff (Stele, 1966).
V času ko se je Valvasor odločil za finančno zahtevnejše projekte je v delavnici obdržal le
Janeza Kocha in Andreja Trosta (Reisp, 1983). Posebnost tiska Valvasorjeve grafične
delavnice je bila ta da je albume tiskal v dveh različicah – položene in kvadratne oblike
(Dular, 2002). V času delovanja grafične delavnice je v njej natisnjeno pet Valvasorjevih
topografskih in umetniški del:

- Pasijonska knjižica (Dominicae passionis icones) – 1679

- Topografija sodobne vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carniolae modernae)
– 1679
- Ovidijeve metamorfoze (Ovidii Metamorphoseos icones) – 1680
- Topografija sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae
modernae) – 1681
- Topografija salzburške Koroške (Topographia Carinthiae Salisburgensis) – 1681
- Prizorišče človeške smrti v treh delih (Theatrum mortis humanae tripartitum) – 1681
(Godec, 1996)
Med procesom pripravljanja topografij se je ohranilo tudi gradivo, ki omogoča vpogled v
potek dela v delavnici. To gradivo je danes tudi del Valvasorjeve knjižnice v okviru
Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Obsega skicno knjigo za Topografijo Kranjske, skicno
knjigo za Topografijo Koroške, osnutke za Theatrum mortis humanae tripartitum in knjigo
poskusnih odtisov za Slavo vojvodine Kranjske (Reisp, 1983).

BIBLIOTHECA VALVASORIANA

Valvazor je svojo zbirko knjig hranil na gradu Bogenšperk pri Litiji. Ko je po

objavljanju Slave vojvodine Kranjske zašel v finančne težave, je svojo bogato knjižnico
skupaj z grafičnimi listi prodal zagrebškem škofu Aleksandru Ignaciju Mikuliću (1650 -
1694) (Magić, 1995). Namreč, obstajale naj bi tri teorije o odkupu knjižnice in sicer prva, da
je škof Mikulić odkupil knjižnico od Valvasorja. Po drugi teoriji je Valvasor svojo knjižnico
podaril škofu Mikuliću in tretja, da je knjižnico nabavil oče škofa Maksimilijana Vrhovca
(Budin, 2003). Knjižnica naj bi po odkupu postala sestavni del knjižnice zagrebške nadškofije
– Metropolitanske knjižnice. Od leta 1914 celotno škofijsko knjižnico hrani Narodna in
univerzitetna knjižnica v Zagrebu (Magić, 1995). Grafična zbirka, ki je tudi bila del
Valvasorjeve knjižnice, je od konca druge svetovne vojne pa do leta 1996 bila hranjena v
Grafičnem kabinetu Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (Budin, 2003).

Na potovanjih širom Evrope in Afrike je Janez Vajkard Valvasor tudi nakupoval

knjige za svojo knjižnico. Najštevilnejše so tiste iz velikih tiskarskih središč, kot so:
Amsterdam, Augsburg, Basel, Frankfurt, Nürnberg in Benetke (Budin, 2003). Ker je največ
potoval po nemško govorečih državah je največ knjig v Nemščini ter tiskanih v gotici, kot
tudi knjig v latinščini (Magić, 1995). Tukaj so tudi knjige iz Nizozemske, Francije in iz
slovenskih dežel. V njegovi knjižnici najdemo tudi kataloge s frankfurskega knjižnega sejma,
torej lahko sklepamo, da je svojo knjižnico obogatil tudi tam. Anja Dular navaja, da obstaja
možnost, da je neke od svojih knjig Valvasor lahko nabavil tudi pri Mayerju v Ljubljani
(Dular, 2002). Knjige iz Valvasorjeve knjižnice so pripomogle tudi pri pisanju svojega
življenjskega dela Slava vojvodine Kranjske, ki je bilo tiskano v Nürnbergu. Celotno delo je
bilo razdeljeno na petnajst knjig in povezano v 4 zvezkih. Vsebovalo je 3523 strani in 533
bakrorezov (Budin, 2003).
Knjige Valvasorjeve knjižnice so bile povezane in sicer tako, da je en zvezek pogosto
vseboval več knjižnih enot. To so priveski ali adligati. Razlog vezave več knjig v en zvezek je
bil prihranek materiala. V času Valvasorjevega življenja, torej v 17. stoletju, so se knjige zelo
pogosto prodajale nevezane, tako da jih je moral lastnik sam vezati. Po načinu vezave
sklepamo, da je dal Valvasor sam vezati svoje knjige. Večina knjig (80%) je vezana na isti
način, s kartonskimi platnicami, ki so bile prevlečene z rjavim usnjem. Preostanek pa je vezan
s tako imenovano »metropolitansko« vezavo oziroma s čistim pergamentom ali s kodeksovim
listom. Na hrbtnih straneh knjig Valvasorjeve knjižnice je vtisnjen njegov ekslibris (Magić,
1995).

KNJIŽNI FOND IN KLASIFIKACIJA

Valvasorjeva knjižnica danes šteje 1530 zvezkov (oziroma 2630 naslovov) in okoli
7300 grafičnih listov. Leta 1987 je iz Valvazorjeve zbirke izginilo 114 zvezkov (Magić,
1995). Včasih se v literaturi navaja število od 10000 knjig, ki naj bi jih imela Valvasorjeva
knjižnica, kar je bilo za te čase gotovo nemogoče za eno privatno knjižnico. Najverjetneje gre
za število enot, ki ga dobimo, če na število naslovov dodamo število grafičnih listov. Izven
fonda, ki se hrani v Zagrebu, so še neka posamezna dela z Valvasorjevim ekslibrisom. Kot
primer se lahko navede knjiga Folium populi: instrumentum hoc a Petro Apiano iam recens
inventum et in figuram folii populi reactum… o matematičnih in astronomskih inštrumentih iz
leta 1533 (Dular, 2002).
Zvezki iz Valvasorjeve zbirke se od drugih knjig iz Metropolitanske knjižnice
razlikujejo po oznaki, ki je na hrbtni strani vsakega zvezka izpisana z belo barvo. Vsebuje
veliko črko (od A do K) in številko (od I do XXI) (Magić, 1995). Črke niso označevale
posamezne vede, ker obstajajo primeri kjer je pod eno črko več različnih znanstvenih ved. Iz
tega sledi, da črke verjetno označujejo mesto, kjer je knjiga bila umeščena (Magić, 1995).
Celoten fond Valvasorjeve knjižnice je katalogiziran in zanj obstaja rokopisni
abecedni katalog. Kataloški listek vsebuje rimsko številko, ki označuje področje s katerem
pripada določena knjiga in sicer: I – splošna dela, bibliografije, slovarji; II – filozofija,
okultne vede, psihologija, magija; III – teologija, cerkvena zgodovina; IV – politična dela; V
– ekonomija; VI – pravo; VII – pedagogika; VIII – umetnost in zgodovina umetnosti; IX –
filologija in zgodovina pisave; X – književnost; XI – zgodovina in zgodovinske vede; XII –
zemljepis in potopisi; XIII – matematika; XIV – naravni vedi kemija in geologija; XV –
medicina in zdravje; XVI – tehnologija, metalurgija in arhitektura; XVII – tehnika; XVIII –
kmetijstvo; XIX – trgovina in pomorstvo; XX – vojaštvo; XXI – šport, telovadba in igre
(Budin, 2003).
Najštevilnejša so zgodovinska dela, kronike, vojaške knjige, koledarji in potopisi
(Budin. 2003).
V novejšem času se je strokovna obdelava gradiva začela šele leta 1966. Katalog, ki je
tudi javno objavljen, je izdelan po pruskih pravilih. Katalog je večinoma delan po opisih v
priročnikih Catalogue Général de la Bibliothèque Nationale (Pariz), British Museum General
Catalogue of Printed Books (London), Bibliographisches Lexicon des Kaiserhums
Österreich… (Wien) (Magić, 1995).

VSEBINA VALVASORJEVE KNJIŽNICE

Poleg znanstvenih knjig in leposlovja vsebuje Valvasorjeva knjižnica še številne

kronike, letopise, koledarje, atlase, potopise, topografije in skicirne knjige.
Najvrednejši deli zbirke so štiri inkunabule in sicer:
- Büchlein der Titel aller Stände iz okoli leta 1490.
- Erklärung der zwölf Artikel des Christlischen Glaubens, ki je natisnjena v Ulmu leta
1485
- Schedlova kronika Das Buch der Croniken und Geschichten iz Nürnberga okoli leta
1493
- Legenda aurea od Jacobusa de Voragine-ja, je natisnjena v Nürnbergu leta 1488. Ta je
inkunabula najdena šele na reviziji Metropolitane iz leta 1996 (Budin, 2003).
 Še ena posebnost knjižnice je knjiga Misal Hrvatski v glagolici, natisnjena na Reki leta
1531. Knjiga je ohranjena v samo 12 izvodih, in se ve točno kako je prišla v Valvasorjevo
knjižno zbirko (Budin, 2003).
Najbolj znane kronike v Valvasorjevi knjižnici so Gottfriedova kronika (Frankfurt,
1674), Ogrska kronika nemškega grafika in kronista Wilchelma Dilicha, tiskana je v treh
izdajah na začetku 17. stojetja, Chronologija oder historische Beschreibung Orteliusa
Hieronymusa, ki je tudi tiskana v več izdajah v drugi polovici 16. stoletja. Med letopisi je
posebej pomemben Theatrum Eudopaeum v 11 zvezkov. Dragoceni del zbirke predstavlja
tudi zbirka heraldičnih del: Alciatus, Andreas: Les emblemes ou entregectz…, Lyon, 1549 in
Liber emblematum istega avtorja, tiskana v Frankfurtu med letoma 1566-67. Ker se je od
začetka 16. do konca 17. stoletja razvila kartografija, so veliko izdelovali tudi atlase. Valvasor
je v svoji zbirki imel atlase Abrahama Orteliusa, Orteliusov atlas, Atlas novus in Atlas minor.
V Valvasorjevi knjižnici je tudi veliko vrednih geografskih del, topografij in potopisov.
Posebno vrednost imajo bakrorezi Matheusa Mariana, enega najbolj znanih bakrorezcev tega
časa. Med topografijami je treba omeniti Topographia provinciarum Austriacarum, Frankfurt,
1649, Topographia Bohemiae, Moraviae et Silesiae iz 1650 in Topographia Braunschweig,
Frankfurt 1654. Pomembne tudi štiri skicirne knjige, ki so bile del v procesu priprave tiska
Valvasorjeve topografije Kranjske in Koroške, za Theatrum mortis humanae tripartitum, kot
tudi knjiga poskusnih odtisov za Slavo vojvodine Kranjske (Magić, 1995).

ZAKLJUČEK:

Valvasorjeva knjižnica je eden najpomembnejših spomenikov slovenske kulturne

zgodovine in dediščine novega veka. Vsebina in izbira knjig v knjižnici Janeza Vajkarda
Valvasorja nam kaže na izjemno erudicijo in širino miselnih obzorij njenega lastnika. Slava
vojvodine Kranjske, ki je nastala kot rezultat preučevanja med drugim tudi literature
predstavlja najpomembnejše zgodovinsko, etnološko, antropološko, geografsko ter
topografsko delo na našem ozemlju iz časa 17. stoletja. Cena Valvasorjevega znanstvenega
idealizma je bila predraga tako zanj kot tudi za njegovo družino, ampak delo, ki ga je pustil za
seboj je neprecenljivo za našo zgodovino in kulturo.
LITERATURA:

BIBLIOTHECA Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja [v biblioteki

Metropolitani v Zagrebu]. 1995. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji
znanosti in umetnosti, Zagreb: Nacionalna i sveučilišna knjižnica.

BUDIN, B. (2003). Knjižnica Janeza Vajkarda Valvasora. Knjižnica, 47(4), 99–112.

DULAR, A. (2002). Valvasorjeva knjižnica. V: Theatrum vitae et mortis humane: Prizorišče

človekovega življenja in smrti (str. 171-196). Ljubljana: Narodni muzej.

LIKOVNA enciklopedija Jugoslavije (1966). Zagreb. Jugoslavenski leksikografski zavod.

GODEC, I. (1996). Valvasor in Slovenci danes. Ljubljana: DZS.