RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM

Na splošno o razsvetljenstvu (evropski kontekst): razsvetljenstvo je bilo vsestransko

(filozofsko, politično, gospodarsko, kulturno) gibanje meščanstva v 18. stoletju, ki je želelo
človeštvo RAZSVETLITI in rešiti teme tiranstva, zaostalosti, vraževerja, bolezni … V tem so
razsvetljenci podobni humanističnim mislecem iz renesanse, ki so kot »temo« označevali
srednji vek. Ravno tako so v ospredje postavili ČLOVEKA, njegov RAZUM in ČUTNO izkustvo.
Njihovo delovanje je temeljilo na veri v znanstveno-tehnološki napredek.
NA SLOVENSKEM:
Razsvetljenske ideje so k nam prišle z zamudo, uveljavijo se v zadnjih desetletjih 18. stoletja.
Slovensko razsvetljenstvo se začne leta 1768 (izid Pohlinove slovnice), končalo pa naj bi se
leta 1830 (izid Kranjske čbelice). Konec se povezuje tudi z letom 1809 (izid Kopitarjeve
slovnice) oz. 1819 (smrt Vodnika in Zoisa).
Na položaj Slovencev in slovenščine so zelo vplivale reforme šolstva – šoloobvezni so postali
vsi otroci med 6. in 12. letom ne glede na spol (Habsburška monarhija; Marija Terezija in
Jožef II.). Slovensko NARODNO GIBANJE se začne v 2. polovici 18. stoletja z zahtevami po
uvedbi slovenščine v javno življenje in šole – pojavi se potreba po pisanju slovenskih
učbenikov.
Po nastanku francoskih ILIRSKIH PROVINC se je lahko v slovenščini poučevalo na osnovni in
srednji stopnji.
ZOISOV KROG
Slovenci nismo imeli razvitega meščanstva, ki je bilo drugod nosilec razsvetljenstva.
Predstavniki so bili večinoma kmečkega rodu, a dobro izobraženi. Eden glavnih pobudnikov
je bil ŽIGA ZOIS – bil je celo plemič; najpomembnejše je njegovo mecenstvo in mentorstvo.
Okrog sebe je v t. i. Zoisovem krožku zbral številne izobražene Slovence: Antona Tomaža
Linharta, Jurija Japlja, Jerneja Kopitarja.

Književnost je bila prilagojena tedanji ravni izobraženosti, usmerjena v

poučnost, razumljivost, koristnost, vendar pa se PRVIČ POJAVI TUDI
POSVETNA KNJIŽEVNOST Z UMETNIŠKIMI AMBICIJAMI.