FINANČNO PRAVO

A. Dežman

Finančno pravo
Avtor:
Aljoša Dežman

Nova Gorica, 2023

 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Kazalo
Uvod ................................................................................................................................................. 1
Bilančno pravo ................................................................................................................................ 3
1 Gospodarski subjekt in korporacijske pravice .................................................................... 3
2 Namen bilanciranja ............................................................................................................. 5
3 Pravna ureditev bilanciranja................................................................................................ 6
4 Osnovni kapital ................................................................................................................... 8
5 Dobiček ali izguba .............................................................................................................. 9
6 Vprašanja za ponovitev ..................................................................................................... 10
Lastne delnice ............................................................................................................................... 11
1 Problematika pridobitve lastnih delnic ............................................................................. 11
2 Prepoved originarne pridobitve ......................................................................................... 12
3 Derivativna pridobitev ...................................................................................................... 12
4 Vprašanja za ponovitev ..................................................................................................... 13
Ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine .................................................................................. 15
1 Neveljavnost sklepa skupščine.......................................................................................... 15
2 Ničnost .............................................................................................................................. 16
3 Izpodbojnost ...................................................................................................................... 17
4 Vprašanja za ponovitev ..................................................................................................... 18
Pravo vrednostnih papirjev ......................................................................................................... 19
1 Bistvo prava vrednostnih papirjev .................................................................................... 19
2 Pravna definicija vrednostnega papirja ............................................................................. 20
3 Sestavine vrednostnega papirja ......................................................................................... 20
4 Vprašanje zaprtega števila vrednostnih papirjev .............................................................. 21
5 Delitve vrednostnih papirjev ............................................................................................. 21
6 Vrste vrednostnih papirjev glede na način prenosa .......................................................... 22
7 Hibridni vrednostni papirji ................................................................................................ 23
8 Užitniške pravice............................................................................................................... 23
9 Vprašanja za ponovitev ..................................................................................................... 24
Literatura in viri ........................................................................................................................... 25
1 Literatura ........................................................................................................................... 25
2 Priporočena literatura za dodatno branje .......................................................................... 25
Teme zaključnih del ..................................................................................................................... 27
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Uvod

Pod pojmom finančno pravo lahko razumemo dve področji. Prva možnost je, da govorimo
o javnem finančnem pravu, to je pravu javnih financ. To področje prava obsega zlasti
proračunsko pravo in pravo davkov. Drug pojem tega izraza pa se nanaša na finančno
pravo zasebnih gospodarskih subjektov, zlasti na bilančni ustroj gospodarskih družb, kot
ga določajo predpisi o gospodarskem statusnem pravu in so v določeni meri prevzeti iz
primerjalnih prav, ob sledenju direktivam prava EU.

Predvsem bomo v okviru tega predmeta obravnavali notranji finančni ustroj gospodarskih
subjektov, katerih osrednja značilnost je, da se v njihovem poslovanju prepletajo interesi
različnih subjektov in celo različnih interesnih skupin subjektov. Predvsem gre za različne
družbenike, ki so imetniki korporacijskih, to je udeležbenih in članskih upravičenj v
takšnih gospodarskih subjektih. Poleg tega imamo tudi upnike, ki so gospodarskemu
subjektu posodili neko posojilno glavnico in pričakujejo njeno povrnitev skladno s
sklenjenim in obstoječim posojilnim obligacijskim razmerjem.

Temeljna naloga gospodarskega statusnega prava je torej v tem, da zagotovi interese

družbenikov med seboj kakor tudi upnikov nasproti družbenikom kot ekonomskim
lastnikom gospodarskega subjekta. Večinski družbeniki so tisti, ki imenujejo statutarne
zastopnike gospodarske družbe. Prav tako odločajo o najpomembnejših vprašanjih glede
poslovanja gospodarskega subjekta. Zato je izjemnega pomena, da se zagotovi varstvo
manjšinskih družbenikov, to je tistih, ki zaradi manjšinske udeležbe v celoti
korporacijskih pravic ne morejo na skupščini izglasovati lastnih zamisli in usmeritve
glede upravljanja družbe ter razdeljevanj njenih donosov. V določeni meri zagotavlja
zakon to preko instituta neveljavnosti skupščinskih sklepov, poleg tega pa ureja tudi t.i.
kolektivne manjšinske pravice, s katerimi se poizkuša doseči določeno upoštevanje
interesa manjšinskih družbenikov.

Še pomembnejša ureditev pa je tista, ki varuje upnike pred družbeniki. Temeljna zamisel

korporacijskega prava glede vložkov je v tem, da družbeniki prevzamejo tveganje
poslovnih odločitev, zato morajo upniki dobiti poplačilo svojih terjatev do gospodarskega
subjekta pred kakršnim koli izplačilom dobička družbenikom. Ker pa so prav družbeniki
tisti, ki imenujejo statutarne organe gospodarske družbe, je pred pravo postavljen izziv,
da zagotovi ustrezno upoštevanje upniških interesov. Slednje je predvsem naloga
bilančnega prava. Ustroj pravil glede bilanciranja je naravnan na način, da vedno obstoji
varovalo glede poplačila upniških terjatev. Predvsem gre za pravila o pasivni strani
2 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Uvod

bilance stanja, ki povedo, katere kategorije premoženja družbe so vezane in so posledično

namenjene le poslovanju družbe ter izpolnjevanju upniških terjatev. Le tisti del
premoženja, ki presega vezani kapital, je lahko namenjen izplačilu dobička med
družbenike.

Poleg bilančnega prava bomo v okviru predmeta finančno pravo obravnavali tudi pravo
vrednostnih papirjev. Gre za pravno tehniko prenosa premoženjskih pravic, ki zagotavlja
večjo transparentnost in posledično tudi boljšo prenosljivost. Bistvo te tehnike je v
inkorporaciji pravice materialnega prava v prenosni medij, ki služi prenosu pravice po
pravilih stvarnega prava. Tako se zagotovi preko izročitve listine ali preknjižbe v
ustreznem registru zadostna publiciteta glede imetništva pravice, kar je pomembno za
pravno varnost v gospodarskem pravu.

doc. dr. Aljoša Dežman

 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Bilančno pravo

1 Gospodarski subjekt in korporacijske pravice

Temeljni pravni vir korporacijskega prava v našem pravnem sistemu je Zakon o

gospodarskih družbah (ZGD-1).1 Gre za sistemski zakon področja statusnega prava, ki je
generalni predpis za ureditev pravnih oseb v našem pravnem sistemu.

Bistvo korporacijskega prava je institut korporacije ali gospodarske družbe. Gre za takšne
vrste pravno osebo, katere dejavnost je namenjena ustvarjanju dobička na trgu.
Gospodarska družba je subjekt prava, kar pomeni da pravno gledano nima svojih
lastnikov, temveč ima družbenike, ki so v njej udeleženi preko posebne vrste pravic.
Družbeniki sicer v ekonomskem pogledu obvladujejo družbo, zato bi lahko rekli, da so
ekonomski lastniki gospodarske družbe. Vendar v pravnem pogledu to ne drži, saj na
subjektu prava ni mogoče imeti lastninske pravice, ki je institut stvarnega prava in ki je
mogoče le na pravnih objektih.

Na podlagi družbene pogodbe in vložka v družbo pridobijo korporacijski upravičenci

korporacijske pravice v gospodarskem subjektu, ki kot njihove sestavne dele obsegajo
korporacijska upravičenja. Za pridobitev korporacijskih pravic v kapitalski družbi je
pomembna njihova bilančno-pravna uvrstitev v osnovni kapital, ki edina daje položaj
družbenika oz. korporacijske pravice.

Med Splošnimi korporacijskimi upravičenji je v teoriji splošno sprejeta delitev na

premoženjska (nem. die Vermögensrechte) in upravljalska oz. varstvena (nem. die
Verwaltungsrechte oziroma Schutzrechte) upravičenja.

Vodilna nemška teorija gospodarskega statusnega prava v srednjeevropski pravni

podskupini razlikuje med družbeno-organizacijskimi (korporacijskimi) pravnimi
razmerji in razmerji (čistega) obligacijskega prava.2

1 Ur. list RS, št. 65/09 s kasnejšimi spremembami.

2 K. Schmidt (2002), str. 48.
4 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Bilančno pravo

Premoženjska upravičenja običajnih korporacijskih pravic so:

• pravica do participacije na dobičku družbe,

• pravica do participacije na preostanku premoženjskih pravic po (morebitni)
likvidaciji družbe in
• prednostna pravica.

Med upravljavska upravičenja pravna teorija všteva:3

1. pravico udeležiti se zasedanja skupščine družbe;

2. glasovalno pravico;
3. pravico do informacij in nadzora nad poslovanjem družbe;
4. pravico vložiti (izpodbojne) tožbe.

Našteta upravičenja so upravičenja običajnih korporacijskih pravic in so posledica

imetništva korporacijskih pravic v določenem gospodarskem subjektu. Poleg običajnih
korporacijskih pravic pa obstajajo tudi t.i. prednostne delnice, ki lahko njihovim
imetnikom dajejo več premoženjskih, vendar manj upravljavskih pravic. Tako je mogoče
izdati na primer prednostno delnico brez glasovalne pravice. Po drugi strani pa v našem
pravu ni dopustno izdati takšnih delnic, ki bi dajale več glasov kot je njihova udeležba v
osnovnem kapitalu družbe. Zato t.i. zlata delnica v našem pravu ni dopustna.

Povsem drugačne pa so pravne posledice v primeru obstoja obligacijskega razmerja.

Obligacijska pravica je relativno učinkujoča terjatvena pravica - pravna vez med
strankama obligacijskega razmerja – upnikom in dolžnikom. Upnik je kot imetnik
terjatvene pravice upravičen od dolžnika terjati izpolnitev določenega izpolnitvenega
ravnanja (ki je lahko v dajatvi, storitvi, zagotovitvi ali opustitvi), zato iz aspekta upnika
govorimo o terjatvi. Dolžnikova obveznost je obratno-sorazmerna s pravico upnika, zato
jo označimo kot dolg nasproti upniku.

Dolžnik in upnik morata biti različni osebi, obstajati morata torej dva (različna) pravna
subjekta. Tako terjatev kot tudi dolg sta samo dva različna zorna kota pogleda na isto
obligacijsko-pravno razmerje kot celoto pravic in obveznosti, ki izhajajo iz njega. Slednje
obstajajo le med pogodbenima strankama (inter partes), zato govorimo o relativno
učinkujoči pravni naravi obligacijskega prava.

Za tretje osebe predstavlja obligacijsko-pravno razmerje zgolj pravno dejstvo, v katerega

ne smejo protipravno posegati. Glede na pravno podlago delimo obligacije na poslovne
in neposlovne. Prve nastanejo na podlagi določenega pravnega posla, druge pa temeljijo
na določenih dejstvih (dogodkih), ki jim pravni red (zakon) pripisuje dejstvo nastanka
obveznosti. Pri obligacijskih razmerjih ni podanih elementov korporativnosti, temveč gre
le za obstoj terjatvene pravice na podlagi določenega pravnega naslova.

3 K. Schmidt K. (2002), str. 558

 FINANČNO PRAVO 5
A. Dežman: Bilančno pravo

Za pridobitev korporacijskih pravic je odvisna bilančno-pravna uvrstitev vložka

določenega vlagatelja v premoženje družbe. Samo določena uvrstitev daje v zameno
korporacijske pravice. In nasprotno, določeni »vložki« v premoženje družbe niso vložki
v pravnem pomenu besede, temveč dajejo v zameno le obligacijske pravice. V takšnih
primerih ne gre za pravne vložke, temveč za posojila družbi, ki so bila zagotovljena na
obligacijski podlagi.

2 Namen bilanciranja

V premoženje gospodarske družbe se lahko vlaga na različnih pravnih podlagah. Gledano

iz vidika samega premoženja je to relativno nepomembno, saj predstavlja premoženje
(oz. ekonomsko gledano sredstva) družbe skupek vseh premoženjskih pravic, katerih
nosilka je družba in ki so namenjene opravljanju njene dejavnosti. Premoženje se torej
zlije v celoto.

Vendar je za subjekte, ki so zagotovili to premoženje, bistvenega pomena kakor je

vloženo premoženje kategorizirano oz. na kakšni pravni podlagi je bilo preneseno na
družbo. Od tega je namreč odvisno kakšen pravni položaj ima takšen vlagatelja in
posledično kakšne pravice bo imel do družbe iz naslova vloženega premoženja.

Korporacijski vlagatelj oz. družbenik bo iz naslova vložka v osnovni kapital kapitalske

družbe pridobil korporacijske pravice. V primerih vložkov, ki se bilančno ne uvrščajo v
osnovni kapital, bo v določenih primerih pridobil kakšne druge vrste pravi v določenih
primerih pa tudi ne. Posojilodajalec pa bo do družbe pridobil terjatev na vračilo vložka,
morebiti z ustreznimi (pogodbeno dogovorjenimi) obrestmi.

Glede vsega navedenega je torej bistvenega pomena bilanciranje, to je pravno uvrščanje

določenega vložka v bilančne kategorije, iz katerih je razvidno, od kod je določen delež
premoženja družbe prišel in v katere namene se lahko uporabi. Poleg vloženega
premoženja lahko seveda družba tudi sama ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ki
mu bilančno-pravno pravimo dobiček. Tudi slednjega je potrebno na ustrezen način
bilančno uvrstiti.

Namen izdelave ustreznih bilanc oziroma računovodskih izkazov je torej v zagotovitvi

pregleda nad premoženjem družbe in posledično tudi v izvajanju ustreznega nadzora nad
njim. Temeljna načela bilančnega prava so namenjena prav zagotovitvi preglednosti in
uporabi ustrezne metodologije, da bi bili bilančni izkazi kolikor je mogoče pregledni in
pravilni. Teorija ugotavlja, da je bilančno pravo v širšem pomenu del statusnega
gospodarskega pava in sicer eden od njegovih najpomembnejših delov.4

4 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 205.

6 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Bilančno pravo

Preko pravil bilančnega prava se zagotavljajo temeljni postulati gospodarske družbe, ki

so:

• načelo ohranitve osnovnega kapitala;

• varstvo upnikov preko načela prepovedi vrnitve vložka;
• prepoved prikritih izplačil in
• razdelitev samo bilančnega dobička med družbenike.

3 Pravna ureditev bilanciranja

V Zakonu o gospodarskih družbah je bilančno pravo urejeno v 1. delu 8. poglavja z

naslovom Poslovne knjige in letno poročilo. Ureditev je takšna, da zakon ureja temeljna
pravila o računovodenju, glede podrobnejših pravil pa se zakon sklicuje na računovodske
standarde.

Najmanj enkrat letno je potrebno oblikovati letno poročilo. Skladno s pravili 60. člena
Zakona o gospodarskih družbah je letno poročilo sestavljeno iz naslednjih izkazov:

• bilance stanja,
• izkaza poslovnega izida,
• izkaza denarnih tokov,
• izkaza gibanja kapitala,
• priloge s pojasnili k izkazom, in
• poslovnega poročila.

Temeljna računovodska izkaza sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida.5 Mikro in
majhne kapitalske družbe, s katerih vrednostnimi papirji se ne trguje na organiziranem
trgu, imajo dolžnost sestaviti samo bilanco stanja in izkaz poslovnega izida.

Izkaz poslovnega izida nam kaže predvsem prihodke in odhodke v določenem obdobju
ter sta iz njega razvidena morebiten dobiček ali morebitna izguba. V poslovni praksi za
njegovo poimenovanje pogosto uporabljajo tudi izraz izkaz uspeha. 6

Bilanca stanja pa nam kaže na stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev. Takšno
terminologijo uporablja četrti odstavek 60. člena Zakona o gospodarskih družbah in pri
je potrebno že uvodoma opozoriti, da gre za terminologijo, ki je prilagojena ekonomski
ter (predvsem) računovodski stroki. Pravniki moramo to izrazje razumeti preneseno v
pravno terminologijo.

5 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 237.

6 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 262.
 FINANČNO PRAVO 7
A. Dežman: Bilančno pravo

Bilanca stanja na aktivni strani (sredstva) izkazuje premoženje gospodarske družbe. Gre
za najrazličnejše vrste premoženjskih pravic, katerih nosilka oziroma imetnica je
določena družba in ki ji pravno gledano pripadajo. Premoženje družbe lahko sestavljajo
vse premoženjske pravice, predvsem pa gre pri tem za stvarne pravice na stvareh,
obligacijske terjatve do drugih subjektov in morebitne korporacijske pravice, ki pripadajo
gospodarskemu subjektu v drugih pravnih osebah.

Aktivna stran bilance tvori torej premoženje družbe in ne razlikuje po posameznih virih
zagotovitve tega premoženja. Premoženje družbe se obravnava kot celota in je bistvena
predvsem ustrezna opredelitev njegove vrednosti v bilanci stanja.

Za pravnike pa je pomembna druga stran bilance, ki ji pravimo pasiva ali kapital. Zakon
o gospodarskih družbah jo poimenuje z ekonomsko-poslovnim izrazom obveznosti do
virov sredstev. Pravna teorija pri tem opozarja, da nikakor ne gre za pravno obveznost v
obligacijskem pomenu besede, temveč za obveznosti družbe do virov sredstev v
ekonomskem pogledu.7 Pri pasivni strani bilance gre torej za vprašanje nadzora nad
premoženjem družbe, kjer nam pravila bilančnega prava povedo, iz katere sfere
(družbenikov ali posojilodajalcev ali celo same dejavnosti družbe) je kateri alikvotni del
premoženja prišel in kateri sferi vlagateljev (družbenikov ali upnikov) ta del premoženja
(v odstotkih) posledično pripada.

Pasivno stran bilance si je potrebno predstavljati kot nekakšno projekcijo teh pravil na
premoženje družbe, ki nam v alikvotnih delih kaže na pripadnost določenega premoženja
in posledično tudi tvori okvirje razpolage s tem premoženjem. Tako je tiste dele
premoženja družbe, ki tvorijo t.i. vezani kapital, prepovedano uporabiti za izplačilo
družbenikom kot dobiček. Pravila pasivne strani bilance stanja torej vzpostavljajo pravni
nadzor nad uporabo premoženja družbe, predvsem z namenom varstva upnikov pred
neutemeljenimi izplačili premoženja družbenikom.

Pasivno stran bilance stanja kapitalske družbe lahko razvrstimo na tri temeljne kategorije,
in sicer dolžniški kapital, osnovni kapital in rezerve. Medtem, ko dolžniški kapital ustreza
višini premoženja, ki je namenjeno za kritje terjatev upnikov, štejejo tako osnovni kapital
kot tudi rezerve med tako imenovani lastni kapital. To pomeni, da v ekonomskem pomenu
tvorijo krijejo tisti del premoženja družbe, ki bi bil v primeru njene razpustitve namenjen
razdelitvi med družbenike. Vendar je potrebno upnike dodatno zavarovati, zato tistega
premoženja, ki pripada osnovnemu kapitalu in nekaterim rezervam, ni dovoljeno razdeliti
med družbenike dokler družba posluje. TO se lahko zgodi le v primeru likvidacije družbe
ali zmanjšanja osnovnega kapitala po zakonsko točno opredeljenem postopku, pri čemer
se varuje upnike. Samo tisti del lastnega kapitala, ki tvori prosti kapital, predstavlja na
aktivni strani bilance tisto premoženje, ki ga je dovoljeno razdeliti med družbenike kot
dobiček.

7 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 252.

8 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Bilančno pravo

4 Osnovni kapital

Osnovni kapital je bilančna kategorija, ki jo poznajo samo kapitalske družbe. Na pasivni

strani bilance stanja tvori del lastnega kapitala. Ker je kategorija pasivne strani bilance
stanja, si ga je potrebno predstavljati kot abstrakcijo, ki ustreza določenemu
(alikvotnemu) delu premoženja gospodarske družbe, ki tvori aktivno stran bilance.

Osnovnega kapitala si torej ne smemo predstavljati kot konkretnega premoženja družbe,

temveč le kot kategorijo pravnih pravil pasivne strani bilance, ki nam kaže na to, koliko
vložka so zagotovili družbeniki v zameno za izvirno pridobitev korporacijskih pravic v
tej družbi in koliko lastnega premoženja so posledično bili pripravljeni tvegati ob
ustanovitvi ali dokapitalizaciji za poslovanje te konkretne družbe.

Temeljna namena osnovnega kapitala v korporacijskem pravu sta dva. Prvi je v urejanju
razmerij med družbeniki. Osnovni kapital je razdeljen na manjše gradnike oziroma
sestavne dele, ki predstavljajo vložke posameznih družbenikov v premoženje družbe. Ti
vložki so ovrednoteni bodisi numerično bodisi alikvotno in tako je mogoče ugotoviti
nominalni ali pripadajoči del vsakega vložka v osnovnem kapitalu. Takšni deli osnovnega
kapitala se pri delniški družbi imenujejo delnice, pri družbi z omejeno odgovornostjo pa
osnovni vložki.

Celota vseh sestavnih delov osnovnega kapitala predstavlja celoto korporacijskih pravic
določene družbe. Glede na to, koliko vložka je zagotovil posamezni družbenik v osnovni
kapital, je posledično v določeni družbi tudi pridobil ustrezen del korporacijskih pravic
od celote. Zato udeležba družbenika v osnovnem kapitalu vpliva na njegovo imetništvo
korporacijskih pravic in nam kaže na njegovo korporacijsko moč oziroma položaj v
družbi. Tisti družbenik, ki ima več kot polovico vložkov kot sestavnih delov osnovnega
kapitala, ima posledično tudi večino korporacijskih pravic in položaj večinskega
družbenika te družbe. Pri tem nominalna ali pripadajoča vrednost osnovnega kapitala v
pogledu celotnega premoženja družbe ali njenega lastnega kapitala ni pomembna. Tako
bilančna kot tudi tržna vrednost korporacijskih pravic sta lahko bistveno višja od
nominalne višine osnovnega kapitala, lahko pa tudi ne. Slednje namreč ni odvisno od
višine osnovnega kapitala, temveč od celotne premoženjske strukture premoženja in
kapitala določene družbe. Vendar ima imetništvo v osnovnem kapitalu pomen za
določitev medsebojnega razmerja med družbeniki.

Drugi temeljni pomen osnovnega kapital pa je varstvo upnikov. Čeprav spada osnovni
kapital med tako imenovane kategorije lastnega kapitala, katerih premoženje bilančno-
računovodsko ustreza tistemu delu premoženja družbe, ki ni namenjeno kritju upniških
terjatev, predstavlja osnovni kapital dodatno varstvo upnikov s prepovedjo izplačila
premoženja, ki ustreza osnovnemu kapitalu, družbenikom kot dobiček. Tako se še
dodatno okrepi prepoved izplačila družbenikom tistega premoženja, ki pripada
dolžniškemu kapitalu.
 FINANČNO PRAVO 9
A. Dežman: Bilančno pravo

5 Dobiček ali izguba

Če primerjamo stanje premoženja gospodarskega subjekta ob pričetku in zaključku

bilančnega obdobja ugotovimo ali se je slednje povečalo ali zmanjšalo. V prvem primeru
predstavlja pozitivna razlika dobiček, v drugem primeru pa predstavlja negativna razlika
izgubo. Obe kategoriji sta razvidni iz izkaza poslovnega izida, pri velikih, srednjih,
dvojnih in javnih družbah pa iz izkaza gibanja kapitala.

Terminologija Zakona o gospodarskih družbah, ki sledi nemško pravno ureditev

korporacijskega prava, pozna glede dobička dva pojma, in sicer čisti ter bilančni dobiček.

Čisti dobiček predstavlja čisti poslovni izid poslovnega leta po poplačilu predpisanih
davčnih obveznosti. Vendar o čistem dobičku ne odločajo družbeniki na skupščini, ker je
iz čistega dobička z ustreznimi bilančnimi pravili glede uporabe dobička šele oblikovati
drugo kategorijo dobička, tako imenovani bilančni dobiček.

Zakon o gospodarskih družbah določa štiri obvezna odvajanja iz čistega dobička, in sicer:

• za kritje prenesene izgube, če obstoji;

• za oblikovanje zakonskih rezerv, če (skupaj z nekaterimi drugimi rezervami) ne
dosegajo predpisan odstotek osnovnega kapitala družbe;
• za oblikovanje rezerv za lastne deleže, če jih je družba pridobila ali (v primeru družbe
z omejeno odgovornostjo) namerava pridobiti ter
• za oblikovanje statutarnih rezerv, če statut to določa.

Te namene mora upoštevati že poslovodstvo družbe ob sestavi bilance, saj jih zakon
obvezno določa in niso prepuščeni odločitve organov družbe. Morebiten preostanek
čistega dobička po obveznih odvajanjih pa lahko ob sestavi bilance do polovice
preostanka poslovodstvo družbe uvrsti v druge rezerve iz dobička. Statut lahko
poslovodstvo celo pooblasti, da v druge rezerve odvede več kot polovico preostanka.

Preostanek dobička po vseh naštetih primerih odvajanja tvori tako imenovani bilančni
dobiček in o njemu odloča skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička. S tem
sklepom lahko skupščina odloči, da se bilančni dobiček razdeli med družbenike kot
dividenda ali da se uporabi za nekatere druge namene.

Kolikor bi skupščina odločila, da se ves dobiček uvrsti v druge rezerve in da se ne bo delil

med družbenike niti dobiček v višini štirih odstotkov osnovnega kapitala družbe, pravimo
takšnemu položaju tezavriranje dobička. To je lahko temelj za kolektivno manjšinsko
pravico do izpodbojne tožbe, vendar le, če manjšina družbenikov, ki jo tvori dvajsetina
osnovnega kapital družbe ali skupni nominalni oz. pripadajoči zneski vsaj v višini
400.000 evrov v osnovnem kapitalu, uspe s tožbo in če sodišče ne ugotovi, da je zapiranje
dobička nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje.
10 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Bilančno pravo

6 Vprašanja za ponovitev

• Kaj so korporacijske pravice?

• Ali so delničarji lastniki delniške družbe?
• Kaj pomeni zlata delnica?
• Katera so premoženjska korporacijska upravičenja?
• Kaj pomeni prednostna delnica?
• Kakšna je razlika med družbenikom in lastnikom.
• Kaj pomeni bilanciranje?
• Iz katerega izkaza je razviden dobiček?
• Kaj je bilanca stanja?
• Kaj nam pove pasivna stran bilance stanja?
• Kaj pomeni izraz lastni kapital?
• Ali se lahko ves lastni kapital uporabi za delitev med družbenike?
• Kaj je osnovni kapital?
• Kaj je pomen osnovnega kapitala za družbenike?
• Ali pravo bolj varuje upnike ali družbenike gospodarske družbe? Zakaj?
• V katero vrsto kapitala spadajo rezerve?
• Kaj pomeni tezavriranje dobička?
• Kaj je bilančni dobiček?
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Lastne delnice

1 Problematika pridobitve lastnih delnic

Delnice so vrednostni papirji, ki v sebi vsebujejo korporacijske pravice. Njihova

značilnost je, da so pravno prometne in da jih lahko pridobijo tudi drugi subjekti, ki niso
njihovi prvi pridobitelji oz. vlagatelji vložka v osnovni kapital družbe.

Korporacijske pravice se na splošno lahko pridobijo na dva načina, in sicer izvirno

(originarno) ali izvedeno (derivativno). Izvirno se pridobijo z novimi vložki, ko
družbeniki vložijo vložke ob ustanovitvi ali povečanju osnovnega kapitala kapitalske
družbe. Takrat nastanejo nove korporacijske pravice.

Izvedena pridobitev pa pomeni, da je prišlo do prenosa že obstoječih korporacijskih

pravic na novega pridobitelja z razpolagalnim pravnim poslom. V takšnem primeru novi
pridobitelj ni vložil novega vložka v gospodarsko družbo, temveč je na podlagi
izvedenega prenosa pravic vstopil v položaj prvega pridobitelja oz. vlagatelja.

Pravna oseba se v bistvenem razlikuje od fizične osebe, saj gre v njeni osnovi za pravno
fikcijo in lahko pride do nasprotja s svojo upravljavsko strukturo. Kolikor bi namreč
gospodarska družba izvirno vpisala lastne delnice, ne bi dobila nobenega vložka razen
lastnih delnic, ki pa ne bi imele realne vrednosti. Prav tako ne bi bilo delni šarjev, torej
fizičnih oseb, ki bi izvrševali upravljavske korporacijske pravice. Tako bi družba prišla
sama s svojim bistvom v nasprotje.8

Derivativna pridobitev lastnih delnic sicer ni tako problematična, zlasti če gre za manjše
število delnic glede na celoto. Vendar bi lahko prišlo do enake posledice, če bi derivativno
družba pridobila večino lastnih delnic.

Zato vse pravne ureditve prepovedujejo oz. omejujejo pridobivanje lastnih delnic. Naša
ureditev glede tega ni izjema.

8 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 528.

12 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Lastne delnice

2 Prepoved originarne pridobitve

Izvirna pridobitev lastnih delnic je v Zakonu o gospodarskih družbah absolutno

prepovedana. Ko se vpisujejo delnice prvih vlagateljev, bodisi ob ustanovitvi družbe
bodisi ob njeni dokapitalizaciji, družba sama ne more nastopati kot takšen vlagatelj.

Prvi vpisniki in s tem pridobitelji delnic morajo biti vedno drugi pravni subjekti ali fizične
ali pravne osebe. Od tega pravila ni nobene izjeme in prepoved izvirnega pridobivanja
lastnih delnic velja absolutno.

3 Derivativna pridobitev

Nekoliko drugačen je položaj pri izvedeni pridobitvi lastnih delnic. Ta je samo relativno
prepovedana, kar pomeni, da od nje obstoji osem dopustnih izjem, ki jih taksativno
našteva Zakon o gospodarskih družbah v prvem odstavku 247. člena. Te izjeme so
naslednje:

• če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno grozečo škodo;

• če jih pridobi zato, da se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo
povezane družbe;
• če delnice pridobi zato, da bi delničarjem zagotovila odpravnino;
• če je pridobitev neodplačna;
• če banka, zavarovalnica in druga finančna organizacija pridobi delnice pri nakupni
komisiji;
• če jih pridobi na podlagi univerzalne sukcesije;
• če jih pridobi na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju
osnovnega kapitala in
• če jih pridobi na podlagi pooblastila skupščine za nakup lastnih delnic, ki velja največ
36 mesecev in določa najnižjo in najvišjo nakupno ceno pri pridobivanju delnic ter
število delnic, ki se lahko pridobijo. Pri tem družba ne sme pridobiti lastnih delnic
izključno zaradi trgovanja.

Tudi v primeru obstoja navedenih zakonskih izjem družba ne sme pridobivati lastnih
delnic neomejeno. Tako zakon določa nekatere dodatne pogoje za njihovo pridobitev
kakor tudi najvišje skupno število zakonito pridobljenih lastnih delnic, ki jih ima družba
lahko trajno v svojem premoženju.

Tako Skupni delež delnic, pridobljenih za namene iz prve do tretje in osme alineje
dopustnih pridobitev ne sme skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima,
presegati deset odstotkov celotnega osnovnega kapitala družbe. Takšna pridobitev lastnih
delnic je dovoljena le, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne
delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali vezane rezerve in če je bil za njihovo
pridobitev vplačan celoten emisijski znesek.
 FINANČNO PRAVO 13
A. Dežman: Lastne delnice

Tudi, če je družba zakonito pridobila lastne delnice, iz njih nima nobenih korporacijskih
pravic. Edina izjema je udeležba pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe.

Prav tako mora družba lastne delnice v določenih primerih odsvojiti. Če jih je pridobila v
nasprotju z določbami zakona, jih mora odsvojiti v enem letu po pridobitvi.

Vendar jih mora odsvojiti tudi v nekaterih primerih dopustne pridobitve. Če skupni delež
delnic, ki jih je družba pridobila v skladu z določbami zakona in tistih lastnih delnic, ki
jih že ima, skupaj presega deset odstotkov osnovnega kapitala, mora družba tisti del
delnic, ki ta odstotek presega, odsvojiti v treh letih po pridobitvi. Če jih ne odsvoji v
zakonsko določenih rokih, jih mora umakniti.

4 Vprašanja za ponovitev

• Kaj so lastne delnice?

• V čem je problematika pridobivanja lastnih delnic?
• Ali lahko družba vpisuje lastne delnice izvirno?
• Ali je izvedena pridobitev lastnih delnic prepovedana?
• Naštej izjeme od relativne prepovedi izvedene pridobitve lastnih delnic.
• Ali lahko ima družba trajno lastne delnice v svojem premoženju?
• Kaj mora družba storiti z lastnimi delnicami, ki jih ne uspe odsvojiti v zakonsko
določenih rokih?
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine

1 Neveljavnost sklepa skupščine

Skupščina je najvišji organ gospodarske družbe, katere pristojnosti so odločanje o

temeljnih družbenih vprašanjih. Ker je struktura korporacijskih pravic lahko razpršena
med dva ali več družbenikov je korporacijsko pravo vzpostavilo pravila za odločanje
družbenikov na tem kolektivnem organu.

Skupščina odloča s sklepi, ki imajo pravno naravo pravnih poslov in sicer se z

glasovanjem družbenikov oblikuje volja kolektivnega organa. Teorija opozarja, da je je
sklep skupščine gospodarske družbe večstranski, vendar ne obligacijski, temveč generis
sui pravni posel.9

Tako kot vsak pravni posel je tudi sklep skupščine gospodarske družbe podvržen pravnim
sankcijam neveljavnosti. Kolikor določen pravni posel ne izpolni vseh predpostavk za
njegovo veljavnost, takrat zadene takšen posel sankcija neveljavnosti. Neveljavnost
pravnega posla je takšna sankcija, ki zadene sam pravni posel. Neveljavnost v pravu
delimo na dve podvrsti, in sicer na absolutno in relativno. Prvi pravimo tudi ničnost, drugi
pa izpodbojnost.

Razlika med obema vrstama neveljavnosti je v njihovem normativnem namenu ter v

pravnih posledicah. Ničnost nastopi v primeru, kadar manjkajo predpostavke posla, ki so
določene v javnem interesu. Izpodbojnost pa nastopi v primerih, kadar pravnemu poslu
manjkajo predpostavke, ki varujejo interese strank. Načeloma velja, da ničen posel ne
more postati naknadno veljaven. Vendar so posledice korporacijske neveljavnosti
določene nekoliko drugače.

Gospodarsko življenje ne trpi trajne negotovosti glede možnost razveljavitve

skupščinskega sklepa. Zato mora korporacijsko pravo vzpostaviti ustrezno razmerje med
neveljavnostjo na eni strani in pravno varnostjo na drugi strani. 10 Zato veljajo glede
uveljavljanja korporacijske neveljavnosti določene posebnosti, predvsem krajši roki in
možnost konvalidacije.

9 U. Hüffer (2008), str. 1187.

10 Š. Ivanjko et al. (2009), str. 753.
16 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine

2 Ničnost

Ničnostni razlogi so urejeni v 390. členu Zakona o gospodarskih družbah. Prvi stavek
prvega odstavka navedenega člena najprej samo povzema tri primere ničnosti, ki so
urejeni na drugih mestih v zakonu. Gre za naslednje primere:

sklep, ki je bil sprejet v nasprotju z določbami o pogojnem povečanju osnovnega kapitala;

sklep, ki nasprotuje mandatorni zakonski določbi, da so upravičenci iz pogojnega
povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe vedno samo obstoječi družbeniki in
sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, če takšen sklep v
roku treh mesecev od povečanja ni bil vpisan v sodni register.

Zatem so v petih alinejah prvega odstavka 390. člena Zakona o gospodarskih družbah
navedeni najprej dva formalna in trije materialni ničnostni razlogi.

Formalna ničnostna razloga sta:

• nepravilen sklic skupščine in

• kršitev obličnosti notarskega zapisnika.

Prvi formalni ničnostni razlog se nanaša na kršitve pravil glede sklica skupščine
gospodarske družbe. Ta pravila so določena v členih 296. do 300. Zakona o gospodarskih
družbah. Vendar se sankcija ničnosti nanaša samo na kršitev nekaterih pravil glede sklica.
Ta ničnostni razlog konvalidira v primeru t.i. univerzalne skupščine, če so se skupščine
udeležili vsi delničarji.

Drugi formalni razlog pa se nanaša na primera, če sklep skupščine bodisi ni potrjen v

notarskem zapisniku ali če je prekršena z zakonom določena vsebina notarskega
zapisnika. V vsakem izmed navedenih primerov je predpisana ničnostna sankcija.

Materialni ničnostni razlogi korporacijskega prava so:

• če sklep skupščine ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju

z zakonskimi pravili, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov
družbe ali so sicer v javnem interesu;
• če je po vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom in
• če v šestih mesecih po sprejetju sklep o t.i. kombiniranem zmanjšanju in povečanju
osnovnega kapitala in sama izvedba povečanja nista vpisana v sodni register.

Materialni ničnostni razlogi združujejo različne primere, ki jih določa zakon in njihovo
vsebino pomensko zapolnjuje sodna praksa.
 FINANČNO PRAVO 17
A. Dežman: Ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine

Korporacijska ničnost ima roke za njeno uveljavitev, ki so določeni v 391. členu Zakona
o gospodarskih družbah. Tako je potrebno formalni ničnostni razlog obličnosti notarskega
zapisa uveljavljati do vpisa takšnega sklepa v sodni register. Druge ničnostne razloge pa
je mogoče uveljavljati do preteka treh let od vpisa sklepa v sodni register. Roki za
uveljavitev ničnosti so torej prekluzivni, po preteku roka postane ničen sklep veljaven.

3 Izpodbojnost

Korporacijska izpodbojnost je določena kot kombinacija splošnega in posebnega

izpodbojnega razloga.11 Splošni izpodbojni razlog je urejen v prvem odstavku 395. člena
Zakona o gospodarskih družbah ima dva položaja:

• če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali statutom ali

• če je bil pri sprejemanju sklepa prekršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na
veljavnost sklepa.

Prvi splošni razlog se torej nanaša na vsebinske kršitve zakonskih ali statutarnih pravil,
drugi splošni razlog pa na postopkovne kršitve v postopku sprejemanja sklepa. V drugem
primeru zahteva zakon, da se dokaže vpliv takšne kršitve na veljavnost sklepa, torej t.i.
relevantnost.

Posebni izpodbojni razlog pa je urejen v tretjem odstavku 395. člena Zakona o

gospodarskih družbah in je določen za primer, ko je družbenik z uresničevanjem
glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na
škodo družbe ali drugih družbenikov, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta
namen mogoče doseči. To pa ne velja, če je drugim na podlagi sklepa zagotovljeno
primerno nadomestilo za tako škodo.

Korporacijska izpodbojnost ima ožji krog upravičencev za uveljavljanje izpodbojnega

zahtevka in kratke prekluzivne roke. Tako lahko korporacijsko izpodbojnost uveljavljajo
le vsak družbenik, njeno poslovodstvo ter vsak član poslovodstva, ki bi z njegovim
izvrševanjem storil kaznivo dejanje ali protipravno ravnanje. Pri tem je potrebno še
posebej izpostaviti, da je za izpodbijanje s strani delničarjev določena posebna procesna
predpostavka v 397. členu Zakona o gospodarskih družbah, ki zahteva delničarjevo
udeležbo na skupščini in zapisniško obvestitev skupščine o nameravanem izpodbijanju.
Od tega pravila obstajajo le tri izjeme, in sicer če mu je bilo protipravno preprečeno, da
bi bil na skupščini, če ni bil pravilno vabljen ali če je skupščina odločila o zadevi, ki ni
bila na dnevnem redu.

11 Prim. Š. Ivanjko et al. (2009), str. 768.

18 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine

4 Vprašanja za ponovitev

• V čem se korporacijska neveljavnost razlikuje od splošne neveljavnosti pravnih

poslov?
• Kaj je po svoji pravni naravi sklep skupščine gospodarske družbe?
• Naštej in opredeli oba formalna ničnostna razloga.
• Kateri so materialni ničnostni razlogi?
• Za katero vrsto neveljavnosti je potrebno dokazati relevantno povezavo?
• Kaj je univerzalna skupščina?
• Do kdaj se lahko uveljavlja ničnostni razlog kršitve oblike notarskega zapisa?
• Kakšna je predpostavka, da lahko delničar uveljavlja izpodbojnost sklepa skupščine?
• Kdaj lahko delničar uveljavlja izpodbojnost kljub temu, da ni bil prisoten na
skupščini?
• Opredeli prvi materialni ničnostni razlog.
• Kaj pomeni nasprotje sklepa z bistvom delniške družbe?
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Pravo vrednostnih papirjev

1 Bistvo prava vrednostnih papirjev

Tako obligacijske kot tudi korporacijske pravice so v svoji pravni naravi premoženjske
pravice, s katerimi je mogoče razpolagati, kar pomeni, da jih je mogoče tudi prenesti na
drugega imetnika. Ker gre pri pravicah za netelesne pravice, torej miselne konstrukte
prava, jih je mogoče prenesti s cesijo oz. odstopom terjatve.

Cesija je razpolagalni pravni posel, sklenjen med odstopnikom in prevzemnikom.

Odstopljeni dolžnik pri njeni sklenitvi ne sodeluje in njegova privolitev v odstop ni
potrebna. Ima pa cesija za razliko od prenosa stvarnih pravic pomanjkanje publicitete.

Za prenos stvarnih pravic po pravilih stvarnega prava namreč ne zadostuje samo veljavno
sklenjeni razpolagalni pravni posel (poleg kavze), temveč se zahteva še tretje pravno
opravilo, t.i. realni akt oz. pridobitni način. Gre za zunanje realno ravnanje, ki spremeni
publiciteto imetništva stvarne pravice in ki je transparentno razvidno navzven. V primeru
premičnih stvari je to izročitev stvari v posest, v primeru nepremičnin pa gre za vpis v
zemljiško knjigo.12

Pravo vrednostnih papirjev je v prvi vrsti pravna tehnika, katere namen je prav v
zagotovitvi hitrega in transparentnega prenosa pravic, ki se nahajajo v papirju.
Temeljna zamisel vrednostnega papirja je v tem, da se pravica zapiše na listino (prenosni
medij) oz. corpus in se začne prenašati na podoben način kot stvarna pravica.13

Bistvo prava vrednostnih papirjev je torej v omogočanju prenosa pravice na podoben

način kot velja po pravilih stvarnega prava, pri čemer se vzpostavi izročitev listine kot
pridobitni način (modus adquirendi), s čemer je zagotovljena publiciteta in posledično
transparentnost prenosa takšne pravice.

Vrednostni papir je torej prenosni medij. Tradicionalno gledano je šlo za pisno listino, pri
čemer se v novejšem času pri vrednostnih papirjih kapitalskega trga (t.i. efektih)
uporabljajo tudi nematerializirani prenosni mediji, pri nas imenovani nematerializirani
vrednostni papirji. Bistveno je, da se pravica materialnega prava (predvsem obligacija, v

12 F. Baur et al. (2009), str. 38.

13 P. Grilc et al. (1996), str. 15.
20 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Pravo vrednostnih papirjev

nekaterih primerih pa tudi korporacijska pravica) inkorporira v takšen prenosni medij in

se prenaša na podlagi pravil, ki veljajo za prenos medija, ne pa same pravice. Na takšen
način se vzpostavi prenos po pravilih stvarnega prava, kar omogoča transparentnost in
pravno varnost glede samega prenosa, zlasti pa določitve imetnika pravice v fazi njene
uveljavitve.

2 Pravna definicija vrednostnega papirja

Vrednostni papirji so v bistvenem definirani v 212. členu Obligacijskega zakonika.

Vrednostni papir je tam definiran kot pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo
izpolnil njenemu zakonitemu imetniku na njej zapisano obveznost. Obligacijski zakonik
torej definira kot prenosne medije samo pisne listine, pri čemer poseben zakon (Zakon o
nematerializiranih vrednostnih papirjih) določa tudi izdajo t.i. nematerializiranih
vrednostnih papirjev.

Bistveno pri vrednostnem papirju je, da ima v sebi inkorporirano pravico, da ne gre samo
za legitimacijski papir, ki bi le dokazoval imetništvo pravice. Pravica se torej prenaša z
vrednostnim papirjem, prav tako pa gre za obveznost izdajatelja, da izpolni imetniku
papirja določeno obveznost oziroma upravičenja.

Vrednostni papirji so samo takšni papirji, v katerih se nahaja pravica civilnega prava. Če
vsebujejo kakšna javno-pravna upravičenja, potemtakem takšne listine ne uvrščamo med
vrednostne papirje.

3 Sestavine vrednostnega papirja

Da bi določena listina izpolnjevala pogoj za prenosni medij pravice mora izpolnjevati

zakonsko zahtevo glede sestavin vrednostnega papirja. Pri tem sestavine vrednostnih
papirjev ločimo na splošne, ki jih določa splošno pravilo o sestavinah vrednostnih
papirjev in na tiste, ki jih morajo vsebovati posebne vrste papirjev po posebnih predpisih.

Splošne sestavine so določene v 213. členu Obligacijskega zakonika in so naslednje:

• označba vrste vrednostnega papirja;

• firma in sedež izdajatelja;
• prenosniška klavzula (način prenosa);
• oznaka obveznosti izdajatelja;
• kraj in datum izdaje;
• podpis izdajatelja.

Poleg navedenih splošnih sestavin lahko posebni zakon določa, da mora določena vrsta
vrednostnega papirja vsebovati tudi kakšne dodatne (posebne) sestavine.
 FINANČNO PRAVO 21
A. Dežman: Pravo vrednostnih papirjev

4 Vprašanje zaprtega števila vrednostnih papirjev

Zaradi zakonsko določenih splošnih sestavin vrednostnih papirjev se je postavilo

vprašanje njihovega zaprtega števila oziroma numerus clausus. Teorija si je zastavila
vprašanje ali so vrednostni papirji omejeni le na z zakonom urejene vrste (t.i. nominatni
papirji) ali pa je mogoče ustanoviti tudi drugačne vrste vrednostnih papirjev, ki jih zakoni
izrecno ne definirajo.14

Glede tega vprašanja je prevladalo stališče, da krog vrednostnih papirjev ni zaprt.15 Za

nastanek vrednostnega papirja zadostuje, da ima določena listina vse z zakonom
predpisane bistvene sestavine, pri čemer pa je pomembno razlikovati med imenskimi
(nominatnimi) in brezimnimi (inominatnimi) vrednostnimi papirji.

5 Delitve vrednostnih papirjev

Pravna teorija pozna več delitev vrednostnih papirjev glede na več kriterijev. 16

Tako poznamo delitev na obligacijske, korporacijske in stvarno-pravne vrednostne

papirje. Ta delitev je vzpostavljena glede na naravo pravice, ki je inkorporirana v določeni
vrsti vrednostnega papirja. Najpogostejši so obligacijski papirji. Korporacijska papirja sta
delnica in začasnica. Stvarno-pravni papir pa je bil v našem pravnem sistemu samo eden,
in sicer zemljiško pismo, ki pa je zaradi črtanja zemljiškega dolga iz kataloga stvarnih
pravic izginja iz našega pravnega sistema. Nekateri primerjalni sistemi poznajo več vrst
stvarno-pravnih vrednostnih papirjev.

Delitev na javne in zasebne je vzpostavljena glede na lastnosti izdajatelja. Pri javnih je

izdajatelja pravna oseba javnega prava, pri zasebnih pa je izdajatelj subjekt zasebnega
prava.

Posamični papirji se izdajo posamezno, za serijske papirje pa je značilna izdaja velikega

števila enako se glasečih vrednostnih papirjev iz istega pravnega temelja. Serijskim
vrednostnim papirjem kapitalskega trga pravimo tudi efekti. Za njih je značilen pojav
dematerializacije in nekateri prisilni predpisi glede trga finančnih instrumentov.

Delitev na konstitutivne in deklarativne papirje je vzpostavljena glede na to ali pravica,

ki je v papirju inkorporirana, nastane istočasno z nastankom papirja ali ne. V prvem
primeru govorimo o konstitutivnem papirju, v drugem primeru pa o deklarativnem.
Primer prvega je menica, primer drugega pa je delnica.

14 P. Grilc et al. (1996), str. 31.

15 P. Grilc et al. (1996), str. 32.
16 Prim. P. Grilc et al. (1996), str. 32 – 39.
22 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Pravo vrednostnih papirjev

O nominatnih papirjih govorimo, kadar ima določena vrsta papirjev svoje poimenovanje.
Kolikor pa takšnega poimenovanja ni pa govorimo o inemonatnih papirjih.

Poznamo tudi delitev na glavne in stranske vrednostne papirje. Ta pride v poštev pri t.i.
sestavljenih papirjih, ki so sestavljeni iz več delov. Tako je delnica v papirnati obliki
vsebovala plašč, kupone in talon. Obveznica z delniško nakupno opcijo je sestavljena iz
glavnega papirja in kupona. Prav tako je sladiščnica sestavljena iz pobotnice in
zastavnice.

Kot zadnjo omenjamo še delitev na abstraktne in kavzalne vrednostne papirje. Gre za

delitev po kriteriju ali temeljno razmerje nastanka pravice v papirju vpliva na pravico
imetnika iz vrednostnega papirja. Pri kavzalnih papirjih je takšen vpliv podan, medtem,
ko pri abstraktnih papirjih takšnega vpliva ni.

6 Vrste vrednostnih papirjev glede na način prenosa

Najpomembnejša funkcionalna delitev vrednostnih papirjev je glede na njihovo klavzulo

prenosa. To je delitev na:

• imetniške ali prinosniške;

• ordrske ali po naredbi in
• imenske ali rekta papirje.

Glede na to, katero vrsto prenosne klavzule ima posamezen vrednostni papir, je od tega
odvisna inkorporiranost pravice v takšnem papirju, prenosljivost takšne pravice,
predvsem pa gre za različno pravno naravo razpolagalnega posla. Tako se imetniški
papirji prenašajo v celoti po pravilih, ki veljajo za prenos stvarnih pravic. Razpolagalni
posel je brezoblični posel za prenos lastninske pravice na premočni stvari, slediti pa mu
mora še pridobitni način.

Razpolagalni posel za prenos ordrskega papirja je indosament. Gre za formalni zapis na

hrbtni strani papirja, ki ima naravo naredbe prenosnika glede prenosa na drugega
pridobitelja. Tukaj je potrebno izkazati razpolagalno moč iz nepretrgane verige
indosamentov. Poleg razpolagalnega posla pa je potreben še pridobitni način.
Razpolagalni posel za prenos imenskega ali rekta papirja pa je cesija. Gre za posebno
oblično cesijo, ki mora biti zapisana na samem papirju. Ker je razpolagalni posel cesija
so ti papirji najmanj prenosni oz. ohranjajo ugovore iz temeljnega posla, ki se prenašajo
tudi na naslednje imetnike, ki morajo z obstojem takšnih ugovorov tudi računati.

Prenosnost vrednostnega papirja se lahko tudi omeji. To se stori s t.i. vinkulacijo, kjer se
na papir zapiše ustreza vinkulacijska klavzula o omejitvi prenosa. Delnic pa ni mogoče
vinkulirati na takšen način, temveč le na podlagi pravil Zakona o gospodarskih družbah,
ki določajo, da lahko statut v določenih primerih omeji prenosnost delnic na dovoljenje
poslovodstva družbe.
 FINANČNO PRAVO 23
A. Dežman: Pravo vrednostnih papirjev

7 Hibridni vrednostni papirji

Korporacijske pravice pomenijo udeležbo v pravni osebi. Temelj korporativnosti je

družbena pogodba. Poleg tega pa morajo družbeniki v družbo za pridobitev
korporacijskih pravic vložiti vložek. Pri kapitalskih družbah se korporacijska upravičenja
pridobijo na podlagi udeležbe v osnovnem kapitalu družbe. Samo udeležba v osnovnem
kapitalu družbe zagotavlja korporacijske pravice pri kapitalski družbi.

Hibridne oblike obveznic so primeri takšnih obligacijskih razmerij, kjer se neposredno

srečajo obligacijska in korporacijska upravičenja. Tako pozna Zakon o gospodarskih
družbah v 371. členu tri vrste hibridnih obveznic, in sicer:

• obveznice, s katerimi se imetnikom zagotovi pravica do zamenjave s korporacijskimi

pravicami (zamenljive obveznice);
• obveznice s pravico do prednostnega nakupa delnic (obveznice z delniško nakupno
opcijo) in
• obveznice, s katerimi se pravice imetnikov obveznic povezujejo z dividendami
delničarjev (dividendne obveznice).

Temeljna značilnost vseh teh hibridnih vrst pravic je, da vzpostavljajo konkurenčno
razmerje z družbeniki družbe, zato se lahko izdajo le na podlagi sklepa skupščine, ki je
sprejet s kvalificirano večino treh četrtih pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.

Vsebinsko bistvo vseh hibridnih oblik vrednostnih papirjev pa je, da lahko njihovim
imetnikom zagotovijo le premoženjska korporacijska upravičenja, v nobenem primeru pa
jim ni mogoče na tej podlagi zagotoviti upravljavskih korporacijskih upravičenj, ki so
temeljni izraz obvladovanja družbe s strani družbenikov. Korporacijske pravice se v
kapitalski družbi lahko pridobijo samo na podlagi vložka, ki se bilančno-pravno uvršča v
osnovni kapital družbe.

8 Užitniške pravice

Užitniške pravice (nem. Genussrechte) so se ustalile v nemškem pravu. S posebna vrsta

premoženjskih korporacijskih upravičenj, ki jih gospodarska družba zagotovi nekemu
upravičencu. Takšna upravičenja lahko obsegajo udeležbo na dobičku družbe, udeležbo
na sorazmernem preostanku premoženja po njeni likvidaciji ali prednostno pravico do
nakupa delnic ali hibridov novih emisij.

Poleg tipičnih premoženjskih korporacijskih upravičenj lahko užitniške pravice vsebujejo

tudi terjatev na fiksno določen znesek obresti ali na proizvode oz. storitve, ki jih družba
proizvaja oz. opravlja.
24 FINANČNO PRAVO
A. Dežman: Pravo vrednostnih papirjev

Tudi naše korporacijsko pravo pozna institut, ki je povzet po nemški užitniški pravici. Za
razliko od nemškega zakonodajalca govori naš zakonodajalec v tretjem odstavku 371.
člena ZGD-1 o posebnih pravicah do udeležbe v dobičku. S tem je naš zakonodajalec
vsebinsko omejil užitniške pravice le na eno premoženjsko korporacijsko upravičenje, t.j.
na upravičenje do sorazmernega preostanka bilančnega dobička, ki je po sklepu skupščine
v določenem poslovnem letu namenjen delitvi.

9 Vprašanja za ponovitev

• Kaj so vrednostni papirji?

• Ali obstoji numerus clausus vrednostnih papirjev?
• Naštej in opredeli različne vrste vrednostnih papirjev.
• Katere vrste vrednostnih papirjev poznaš glede na način njihovega prenosa?
• Kaj so hibridni papirji?
• Kaj so užitnice?
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Literatura in viri

1 Literatura

K. Schmidt (2002) Gesellschaftsrecht. 4. Auflage. Köln: C. Heymann

F. Baur, R. Stürner (2009) Sachenrecht. 18. neu bearbeitete Auflage. München: C. H.
Beck
Š.Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič (2009) Korporacijsko pravo. Druga, dopolnjena in
predelana izdaja. Ljubljana: Gospodarski vestnik
P. Grilc, M. Juhart (1996) Pravo vrednostnih papirjev. Ljubljana: Gospodarski vestnik

2 Priporočena literatura za dodatno branje

Medicus D. (1993). Schuldrecht I. Allgemeiner Teil. 7. Auflage. München: C.H. Beck

Larenz K (1987) Lehrbuch des Schuldrechts. Band I. Allgemeiner Teil. 14. Auflage.
München: C.H. Beck
 FINANČNO PRAVO
A. Dežman

Teme zaključnih del

• Hibridni vrednostni papirji

• Rezerve za lastne deleže
• Pridobitev lastnih delnic v primerjalnih ureditvah
• Bistvo osnovnega kapitala
• Likvidacijska vrednost družbe v primerjavi s tržno vrednostjo
• Določanje ustreznih odpravnin izključenim delničarjem
• Užitniške pravice v našem pravu