Kompleksna števila

1. Konjugirano število kompleksnega števila z = a + ib je kompleksno število, ki ga dobimo tako, da

zamenjamo predznak kompleksnega dela. Konjugirano število števila z se označuje s črto nad
številom, torej je konjugirano število števila z enako kot z zamenjano predznakom imaginarnega
dela, torej je z̄= a – ib.
2. |z|=√ 12+ 12=√ 2

o Polarni zapis kompleksnega števila z nam omogoča, da predstavimo kompleksno število v obliki,
ki se sestoji iz njegove absolutne vrednosti r in kota θ (izraženega v radianih), ki ga tvori s
pozitivno polovico x-osi v kompleksni ravnini. Polarni zapis običajno označujemo kot (r, θ) ali
r∠θ. Za primer, vzemimo kompleksno število z = 2 + 2i, kjer je a = 2 in b = 2i.
o Absolutna vrednost kompleksnega števila z je:
o |z|=√ 22 +22=√ 8=2√ 2
o Kot θ lahko izračunamo s formulo: θ = arg(z) = arctan(b/a) = arctan(2/2) = π/4
o Tako je polarni zapis kompleksnega števila z = 2 + 2i enak (2√2, π/4) ali r∠θ, kjer je r = 2√2 in θ =
π/4.

- |z|=√ 22+ 22=2√ 2

- θ = arg(z) = arctan(2/2) = π/4
- r= z 100 = (2√2)^100 ∠(100π/4) = 2^100 * 2^(3/2) ∠25π = 2^100 * (-1 + 0i) = -2^100

r = ∣z∣ = √ 12+ 12 = √ 2

θ = arg(z) = arctan(1/1) = π/4

13
z = (√2)^13 ∠(13π/4) = 2^6.5 ∠(3π/4) = 32√2 * (-1 + i)
Matrice

- Seštevanje matrik poteka tako, da seštejemo vsak element matrik s istimi indeksi. Na primer, če
imamo dve matriki A in B enakih dimenzij, potem je njun vsota matrika C, katere elementi so
enaki vsotam elementov matrik A in B s istimi indeksi. Velja komutativnost seštevanja matrik,
kar pomeni, da je A + B enako B + A, vendar pa ne velja asociativnost seštevanja matrik, kar
pomeni, da (A + B) + C ni nujno enako A + (B + C). Na primer, če imamo matrike A = [[1, 2], [3,
4]], B = [[5, 6], [7, 8]] in C = [[9, 10], [11, 12]], potem je A + B = [[6, 8], [10, 12]], B + A = [[6, 8],
[10, 12]], (A + B) + C = [[15, 18], [21, 24]] in A + (B + C) = [[15, 18], [21, 24]].

- Dve matriki lahko pomnožimo le, če število stolpcev prve matrike ustreza številu vrstic druge
matrike. Produkt dveh matrik A in B dimenzij (m x n) in (n x p) je matrika C dimenzij (m x p),
katere elementi so enaki vsotam produktov elementov matrik A in B v istih vrsticah oziroma
stolpcih. Na primer, če imamo matrike A = [[1, 2, 3], [4, 5, 6]] in B = [[7, 8], [9, 10], [11, 12]],
potem je produkt matrik A in B enak matriki C = [[58, 64], [139, 154]].

- Ne, množenje matrik ni komutativna operacija. To pomeni, da produkt dveh matrik ni nujno
enak ne glede na to, v katerem vrstnem redu jih pomnožimo. Za primer lahko vzamemo matriko
A dimenzij 2x3 in matriko B dimenzij 3x2. Produkt matrik A in B bo matrika C dimenzij 2x2. Če
izračunamo produkt matrik A in B, dobimo: A = [[1, 2, 3], [4, 5, 6]] B = [[7, 8], [9, 10], [11, 12]] C =
A x B = [[58, 64], [139, 154]] Če pa množimo matriko B s matriko A, dobimo drugačen produkt: B
x A = [[7, 8], [9, 10], [11, 12]] x [[1, 2, 3], [4, 5, 6]] = [[39, 54, 69], [49, 68, 87], [59, 82, 105]] Ker je
C različna od B x A, lahko sklepamo, da množenje matrik ni komutativna operacija.

- Dve matriki sta komutativni, če je njun produkt enak, ne glede na to, v katerem vrstnem redu ju
pomnožimo. To velja le, če sta matriki kvadratni in imata enako dimenzijo. Najpreprostejši
primer komutativnih matrik sta matrika, ki vsebuje le eno število, in enotska matrika istih
dimenzij. Na primer:
- A = [[2]] B = [[1]].
- Produkt matrik A in B je AB = [[2]], produkt matrik B in A pa BA = [[2]]. Ker je AB enak BA, sta ti
dve matriki komutativni
- Transponiranje matrik je postopek, pri katerem matriko obrnemo okoli njene glavne diagonale.
To pomeni, da elementi v vrsticah postanejo elementi v stolpcih in obratno. Rezultat
transponiranja matrike dimenzij m x n je matrika dimenzij n x m. Na primer, če imamo matriko A
dimenzij 3 x 2, ki je enaka: A = [[1, 2], [3, 4], [5, 6]] Njena transponirana matrika, označena z A^T,
bo matrika dimenzij 2 x 3, ki jo dobimo tako, da vrstice matrike A postavimo v stolpce
transponirane matrike A^T: A^T = [[1, 3, 5], [2, 4, 6]]

- A = [[a11, a12, a13], [a21, a22, a23], [a31, a32, a33]]

- B = [[b11, b12, b13], [b21, b22, b23], [b31, b32, b33]]
- Za dokazati izjavo, moramo najprej izračunati transponirano matriko vsake
- matrike A in B:
- A^T = [[a11, a21, a31], [a12, a22, a32], [a13, a23, a33]]
- B^T = [[b11, b21, b31], [b12, b22, b32], [b13, b23, b33]]
- Nato izračunamo vsoto matrik A^T in B^T:
- A^T + B^T = [[a11+b11, a21+b21, a31+b31], [a12+b12, a22+b22, a32+b32],
- [a13+b13, a23+b23, a33+b33]]
- Sedaj pa izračunamo transponirano matriko (A + B):
- (A + B)^T = [[a11+b11, a21+b21, a31+b31], [a12+b12, a22+b22, a32+b32],
- [a13+b13, a23+b23, a33+b33]]
Ker smo dobili enako matriko, velja izjava (A + B)^T = A^T + B^T za poljubni matriki A in B
dimenzij 3 x 3.
- 8. A = [[a11, a12], [a21, a22]]
- B = [[b11, b12], [b21, b22]]
- Najprej izračunamo produkt matrik AB:
- AB = [[a11b11 + a12b21, a11b12 + a12b22], [a21b11 + a22b21, a21b12 +
- a22b22]]
- Nato izračunamo transponirano matriko AB:
- AB)^T = [[a11b11 + a12b21, a21b11 + a22b21], [a11b12 + a12b22, a21b12
- +a22b22]]
- Nadalje izračunamo transponirani matriki A in B:
- A^T = [[a11, a21], [a12, a22]]
- B^T = [[b11, b21], [b12, b22]]
- Sedaj izračunamo produkt matrik B^T in A^T:
- B^T A^T = [[b11a11 + b21a21, b11a12 + b21a22], [b12a11 + b22a21, b12a12
- + b22a22]]
- Vidimo, da smo dobili enako matriko kot pri izračunu transponirane matrike
- produkta AB, torej velja izjava (AB)^T = B^T A^T za poljubni matriki A in B
- dimenzij 2 x 2.
-

- Če imamo dve kvadratni matriki A in B reda 2x2, lahko izračunamo

- determinanto njunega produkta AB kot:
- det(AB) = ad - bc,
- kjer so a, b, c in d elementi matrik A in B:
- A=|ab||cd|
- B=|ef||gh|
- Determinanta matrike A je:
- det(A) = ad - bc,
- Determinanta matrike B pa je:
- det(B) = eh - fg.
- Zdaj lahko izračunamo determinanto produkta AB kot:
- det(AB) = (ae + bg)(cf + dh) - (af + bh)(ce + dg)
- = acef + adeh + bcfg + bdgh - acef - adgh - bcef - bdhf
- = (ad)(eh) + (bc)(fg) - (ad)(fg) - (bc)(eh) = ad(eh) - bc(fg)
- Iz zgornjega izraza sledi, da je det(AB) enak produktu determinant matrik A in
- B, torej:
- det(AB) = det(A) * det(B)
Recimo, da je A = [a_ij] matrika reda 3 × 3. Njeni elementi se lahko zapišejo

kot a_11, a_12, a_13, a_21, a_22, a_23, a_31, a_32 in a_33.

Transponirana matrika A^T je matrika, ki jo dobimo tako, da zamenjamo

vrstice in stolpce v A, torej je A^T = [b_ij], kjer velja b_ij = a_ji.

DetA lahko izračunamo kot vsoto treh produktov:

detA = a_11(a_22a_33 - a_23a_32) - a_12(a_21a_33 - a_23a_31) +

a_13(a_21a_32 - a_22a_31)

DetA^T lahko izračunamo na enak način, le da upoštevamo transponirano

matriko:

detA^T = b_11(b_22b_33 - b_23b_32) - b_12(b_21b_33 - b_23b_31) +

b_13(b_21b_32 - b_22b_31)

Ker velja b_ij = a_ji, lahko zamenjamo indekse v detA^T in dobimo:

detA^T = a_11(a_22a_33 - a_23a_32) - a_21(a_12a_33 - a_13a_32)

+a_31(a_12a_23 - a_13a_22)

Opazimo, da so ti trije produkti enaki produktom, ki se pojavijo pri izračunu

detA, le da so vrstice in stolpci zamenjani. Z upoštevanjem pravila za izračun

determinante pri transponirani matriki, ki pravi, da je detA^T enak detA, ker

se vrstice in stolpci samo zamenjajo, lahko sklepamo, da velja detA = detA^T.

- Determinanta vsote dveh matrik ni enaka vsoti determinat teh matrik. Obstajajo protiprimeri,
ko je det(A + B) != detA + detB. Na primer, vzemimo matriki A = [1, 0; 0, 1] in B = [-1, 0; 0, -1].
Obe matriki imata determinanto enako 1, vendar je determinanta njune vsote enaka 0.
  Kakšno množico rešitev lahko ima homogeni sistem n enačb z n neznankami? Zapišite primer
homogenega sistema treh enačb s tremi neznankami in ga rešite.
- Homogeni sistem n enačb z n neznankami je sistem enačb oblike Ax = 0, kjer je A matrika
koeficientov sistema, x pa neznane. V takem sistemu so prosti členi enaki nič, in vsaka linearna
kombinacija rešitev je tudi rešitev sistema. Množica rešitev homogenega sistema n enačb z n
neznankami je lahko ena izmed dveh možnosti: Če ima matrika koeficientov poln rang, potem
ima homogeni sistem samo trivialno rešitev x = 0. Če ima matrika koeficientov manj pivotov kot
število neznank, potem ima homogeni sistem neskončno mnogo netrivialnih rešitev, ki tvorijo
linearni prostor. Na primer, rešimo naslednji homogeni sistem treh enačb z tremi neznankami: x
- y + z = 0 2x + y - z = 0 x - y - z = 0

Vektorji

- Skalarni produkt je matematična operacija, ki nam omogoča, da iz dveh

- vektorjev izračunamo skalarno količino, imenovano tudi skalarni produkt
- vektorjev. Skalarni produkt je enak produktu dolžin obeh vektorjev in kosinusu
- kota med njima. Skalarni produkt dveh vektorjev a in b zapišemo kot a ⋅ b.
- a ⋅ b = |a| |b| cos(θ)
- Na primer, če imamo vektor a = (1, 2, 3) in vektor b = (4, 5, 6), lahko izračunamo
- njun skalarni produkt kot:
- a ⋅ b = (1)(4) + (2)(5) + (3)(6) = 4 + 10 + 18 = 32

- Vektorski produkt dveh vektorjev a in b je matematična operacija, ki nam omogoča, da iz dveh

vektorjev izračunamo tretji vektor, ki je pravokoten na oba vektorja. Vektorski produkt dveh
vektorjev a in b zapišemo kot a × b.

- Na primer, če imamo vektor a = (1, 2, 3) in vektor b = (4, 5, 6), lahko izračunamo

- njun vektorski produkt kot:
- a × b =Ž
- |ijk|
- |123|
- |456|
- = (2)(6) - (3)(5) i - (1)(6) - (3)(4) j + (1)(5) - (2)(4)
- = -3 i - 6 j - 3
- = (-3, -6, -3)
|⃗a| = sqrt(1^2 + 2^2 + 5^2) = sqrt(30)
Nato izračunamo vektor ⃗b:
⃗b = (3, 1, 6)
Izračunamo skalarni produkt vektorjev ⃗a in ⃗b:
⃗a · ⃗b = 13 + 21 + 5*6 = 32
Izračunamo vektorski produkt vektorjev ⃗a in ⃗b:
⃗a × ⃗b =
|ijk|
|125|
|316|
= (2)(6) - (5)(1) i - (1)(6) - (5)(3) j + (1)(1) - (2)(3) k
= 7 i - 29 j - 13 k
= (7, -29, -13)
- Ugotovimo, ali velja ⃗a · ⃗b = ⃗b · ⃗a:
⃗b · ⃗a = 31 + 12 + 6*5 = 32
Izračunamo tudi vektorski produkt vektorjev ⃗b in ⃗a:
⃗b × ⃗a =
|ijk|
|316|
|125|
= (1)(6) - (5)(1) i - (3)(6) - (5)(1) j + (3)(2) - (1)(1) k
- = -11 i - 33 j + 5 k
= (-11, -33, 5)
Ugotovimo, ali velja ⃗a × ⃗b = ⃗b × ⃗a:
⃗b × ⃗a =
|ijk|
|316|
|125|
= (1)(6) - (5)(1) i - (3)(6) - (5)(1) j + (3)(2) - (1)(1) k
= -11 i - 33 j + 5 k
= (-11, -33, 5)
Izračunani vrednosti ⃗a · ⃗b in ⃗b · ⃗a sta enaki, torej velja ⃗a · ⃗b = ⃗b · ⃗a.
Izračunani vektorji ⃗a × ⃗b in ⃗b × ⃗a pa nista enaki, torej ne velja ⃗a × ⃗b = ⃗b × ⃗a.

- Mešani produkt vektorjev ~a , ~b in ~c je skalarni produkt vektorjev ~a in ~b × ~c , ( ~a , ~b , ~c )

= ~a · ( ~b × ~c ). Mešani produkt vektorjev je torej skalar. Po absolutni vrednosti je enak
prostornini paralelepipeda, ki ga določajo vektorji ~a , ~b in ~c . Namreč, volumen
paralelepipeda je enak produktu ploščine paralelograma, ki ga določata vektorja ~b in ~c , ter
višine paralelepipeda - to je projekcija vektorja ~a na vektor ~b × ~c .
- Linearna kombinacija vektorjev pomeni, da se vektorji seštevajo ali odštevajo z množenjem z
določenimi skalarnimi vrednostmi. Če imamo na primer dva vektorja ⃗v1 = (1, 2, 3) in ⃗v2 = (4, 5,
6), potem lahko izračunamo linearno kombinacijo teh dveh vektorjev, na primer 3⃗v1 - 2⃗v2. To
pomeni, da se vektor ⃗v1 pomnoži s skalarno vrednostjo 3, vektor ⃗v2 pa s skalarno vrednostjo -
2, in nato se rezultirajoča vektorja seštejeta. Tako dobimo: 3⃗v1 - 2⃗v2 = 3(1, 2, 3) - 2(4, 5, 6) = (-
5, -4, -3) Torej je (-5, -4, -3) linearna kombinacija vektorjev ⃗v1 in ⃗v2.

Zaporedja
1. Kaj je limita zaporedja? Odgovor utemeljite na primeru.

- Limita zaporedja je vrednost, ki jo zaporedje približno doseže, ko se zaporedni členi približujejo

določenemu številu. Formalno, limita zaporedja an, ko n se bliža neskončnosti, je enaka L, če za
vsak epsilon večji od nič obstaja N, tako da velja |an - L| < epsilon za vsak n > N. To pomeni, da
če za vsak izbran majhen epsilon obstaja dovolj velik indeks n, pri katerem so vsi členi zaporedja
an od L oddaljeni za manj kot epsilon. Na primer, limita zaporedja 1/n, ko n gre proti
neskončnosti, je enaka nič, saj se členi zaporedja približujejo ničli, ko n raste.
2. Kdaj je vrsta konvergentna? Odgovor utemeljite na primeru.

- Vrsta je konvergentna, če ima vsota omejeno vrednost, ko število n členov vrste neskončno
raste. Če je vsota vrste S, potem mora veljati, da za vsak ε > 0 obstaja tak N, da za vse n > N velja
|∑ a_n - S| < ε. Na primer, vrsta ∑ 1/n^2 je konvergentna, saj je vsota te vrste enaka π^2/6, kar
je omejena vrednost, ko n gre proti neskončnosti.

Funkcije
1. Kaj je definicijsko obmoˇcje in kaj zaloga vrednosti preslikave f : A → B? Odgovor utemeljite
na primeru.

- Definicijsko območje preslikave f: A → B je množica vseh elementov, za katere je preslikava f

definirana. Zaloga vrednosti preslikave f pa je množica vseh možnih izhodnih vrednosti, ki jih
lahko preslikava f zavzame. Na primer, če je preslikava f(x) = x^2, potem je definicijsko območje
celotna realna množica R, zaloga vrednosti pa vsa nenegativna realna števila.
2. Kdaj je preslikava f : A → B injektivna? Podajte primer injektivne preslikave.

Funkcija f:Df→Bje injektivna, če vsak par različnih originalov preslika v različni sliki. Niti dve sliki
torej nista enaki.Na primer, preslikava f(x) = x^2 ni injektivna, ker lahko na primer vrednost 4
dobimo na dva načina: kot f(2) in kot f(-2). Preslikava g(x) = 2x + 3 pa je injektivna, saj vsakemu
elementu v množici izhodnih vrednosti ustreza natanko en element iz množice definicijskega
območja.

3. Kdaj je preslikava f : A → B surjektivna? Podajte primer surjektivne preslikave

- Funkcija je surjektivna, če je vsak element množice B slika vsaj enega originala.V tem primeru je
zaloga vrednosti funkcije f kar množica B. Na primer, preslikava f(x) = x^2 je surjektivna, če je
zaloga vrednosti nenegativna realna množica R≥0, saj je za vsak y iz R≥0 mogoče najti vsaj en x iz
množice realnih števil, da velja f(x) = y.

4. Kdaj je preslikava f : A → B bijektivna? Podajte primer bijektivne preslikave.

- Funkcija je bijektivna, če je injektivna in surjektivna.Na primer, preslikava f(x) = x + 3 je

bijektivna, saj vsakemu y iz množice B ustreza natanko en x iz množice A, da velja f(x) = y
5. Naj bo f : R → R preslikava, definirana s predpisom f(x) = x 2 . Ali je f bijektivna preslikava?
Odgovor utemeljite.

6. Kdaj je funkcija naraščajoča? Odgovor utemeljite na primeru

- Funkcija f(x) je naraščajoča na intervalu, če velja f(a) ≤ f(b) za vsaka dva elementa a, b iz intervala
a ≤ x ≤ b. Na primer, naj bo f(x) = x^2 naraščajoča na intervalu x ≥ 0, saj velja f(0) = 0 ≤ f(x) = x^2
za vsak x ≥ 0
7. Kdaj je funkcija padajoˇca? Odgovor utemeljite na primeru.
- Funkcija f(x) je padajoča na intervalu, če velja f(a) ≥ f(b) za vsaka dva elementa a, b iz intervala a
≤ x ≤ b. Na primer, naj bo f(x) = -x^3 padajoča na intervalu x ≤ 0, saj velja f(0) = 0 ≥ f(x) = -x^3 za
vsak x ≤ 0.
8. Kdaj je funkcija ene spremenljivke soda oziroma liha? Odgovor utemeljite na primeru.
- Funkcija f(x) je soda, če velja f(-x) = f(x) za vsak x v definicijskem območju funkcije f. Na primer,
funkcija f(x) = x^2 je soda, saj velja f(-x) = (-x)^2 = x^2 = f(x) za vsak x v realnih številih. Funkcija
f(x) je liha, če velja f(-x) = -f(x) za vsak x v definicijskem območju funkcije f. Na primer, funkcija
f(x) = x^3 je liha, saj velja f(-x) = (-x)^3 = -x^3 = -f(x) za vsak x v realnih številih.
9. Nariˇsite graf funkcije f(x) = 2 sin x. Zapiˇsite Df , Zf .
10. Narisite graf funkcije f(x)=cos x. Zapiˇsite Df , Zf .
11. Narište graf funkcije f(x) = x^ −3 . Zapišite Df , Zf in preverite ali je funkcija soda oziroma liha.

12. cot(x)
13. Naj bo f : R → R funkcija definirana s predpisom f(x) = tan(x). Narisite graf funkcije.

14. Graf funkcije f(x)=e^2