REPUBLIKA SLOVENIJA

MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO

DIREKTORAT ZA ORGANIZACIJO IN KADRE
UPRAVNA AKADEMIJA

Mag. Gorazd Kobler

Upravni spor
Mag. Gorazd Kobler
UPRAVNI SPOR

ISBN
ISBN 961-91580-3-2
961-91580-3-2

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

35.077.2(497.4)
351.95(497.4)

KOBLER, Gorazd
Upravni spor / Gorazd Kobler. - 1. izd., 6. natis. -
Ljubljana : Ministrstvo za javno upravo, 2005

ISBN 961-91580-3-2

223662336

Izdalo: Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije

Priprava: Direktorat za organizacijo in kadre, Upravna akademija
Oblikovanje naslovnice: Klemen Belhar, Peter Miklič
Oblikovanje teksta: MNZ RS, Mirsada Dželadini
Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d.
Naklada: 1000 izvodov
Ljubljana 2005
1. izdaja, 6. natis

Gradivo je izdelano za izvedbo seminarja na Upravni akademiji. Vse pravice pridržane. Kopiranje in razmnoževanje v
kakršnikoli obliki ni dovoljeno brez predhodnega pisnega soglasja avtorja in Upravne akademije.
 VSEBINA

Stran

1 UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5
1.1 Novi Zakon o upravnem sporu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5
1.2 Upravni spor kot vrsta kontrole uprave in kot oblika sodnega varstva. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6
1.3 Različni sistemi organizacijske ureditve upravnosodnega varstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
1.4 Dopustnost izpodbijanja glede vrste aktov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
1.5 Delitev upravnih sporov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
1.6 Sistemska izhodišča upravnega spora v RS . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
1.7 Kratko o dosedanji ureditvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

2 NORMATIVNA PODLAGA UPRAVNEGA SPORA V RS . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

2.1 Določbe Ustave RS. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8
2.2 Zakoni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

3 SPLOŠNO O SPREMENJENEM SODNEM VARSTVU PO NOVEM ZAKONU

O UPRAVNEM SPORU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

4 PRIZADETOST TOŽNIKA IN DOKONČNOST UPRAVNEGA AKTA KOT

POSEBNA POGOJA ZA SPROŽITEV SPORA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

5 PREDMET UPRAVNEGA SPORA (VEČ KATEGORIJ). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

6 SODIŠČE, KI ODLOČA V UPRAVNEM SPORU, IN SESTAVA SENATA

(5., 9., 10., 11., 12. in 13. člen). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

7 STRANKE V UPRAVNEM SPORU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10

8 POSTOPEK PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11

8.1 Splošne določbe (členi 14–16) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
8.2 Roki v upravnem sporu (21. in 26. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
8.3 Tožba v primeru (kvalificiranega) molka organa (26. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
8.4 Vrnitev v prejšnje stanje (22. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
8.5 Vložitev in vsebina tožbe, vrste tožbe, priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
8.6 Pomanjkljiva tožba (29. člen). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13
8.7 Razlogi za tožbo (izpodbojni razlogi) – kršitve materialnega zakona, postopka in
napake glede dejanskega stanja ter ničnostni razlogi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13
8.8 Učinki tožbe; Odložitev izvršbe (30. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13
8.9 Umik tožbe in sprememba tožbe (32. člen in 39. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
8.10 Pravila o stroških postopka v upravnem sporu (23. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
8.11 Predhodni preizkus tožbe; Zavrženje tožbe; Odprava akta v predhodnem
postopku (34. in 35. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
8.12 Postopek s tožbo. Pošiljanje tožbe v odgovor in pribavo spisov (36. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15
8.13 Prijava udeležbe državnega pravobranilca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15
8.14 Pošiljanje spisov in odločanje brez spisov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15
8.15 Izdaja drugega akta med upravnim sporom (37. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15
8.16 Nasprotna tožba državnega pravobranilca (40. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
8.17 Združitev zadev (41. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
8.18 Vzorčni postopek (42. in 43. člen). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
8.19 Pripravljalni postopek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
8.20 Predhodno vprašanje v upravnem sporu (46., 48. in 49. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17
8.21 Glavna obravnava in seja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17
8.22 Potek glavne obravnave (52., 53. in 54. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17
8.23 Obseg sodne presoje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
8.24 Odločba (sodba in sklep) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
8.25 Dejanska podlaga sodbe (58. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
8.26 Možne odločitve sodišča prve stopnje in razlogi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
8.27 Razglasitev in vsebina sodbe in sklepa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20
8.28 Začasna odredba v upravnem sporu (dve možni obliki) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

9 PRAVNA SREDSTVA V UPRAVNEM SPORU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

9.1 Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje (70. do 77. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
9.2 Pritožbeni rok in izključitev (nedovoljenost) pritožbe (70. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
9.3 Obseg pritožbene presoje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
9.4 Prepoved pritožbenih novot (71. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22
9.5 Pritožbeni razlogi; Omejeno izpodbijanje dejanskega stanja (72. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22
9.6 Možne (vsebinske) odločitve pritožbenega sodišča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22
9.7 Pritožba zoper sklep (79. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23

10 ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI (80. do 84. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23

11 OBNOVA POSTOPKA V UPRAVNEM SPORU (85. do 90. člen) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

12 IZVRŠBA ODLOČB, IZDANIH V UPRAVNEM SPORU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25

13 PRAVNO VARSTVO PO KONČANEM UPRAVNEM SPORU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

13.1 Ustavna pritožba (50.–60. člen Zakona o ustavnem sodišču) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26
13.2 Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

PRAVNI VIRI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
 Mag. Gorazd Kobler 5

1 UVOD

1.1 Nov Zakon o upravnem sporu

V Republiki Sloveniji upravni spor sedaj ureja nov Zakon o upravnem sporu (ZUS) – Uradni list RS,
št. 50/97, 65/97 – popravek, in 70/2000 – spremembe in dopolnitve. Veljati je začel 2. 9. 1997, določbe
o postopku pa se uporabljajo od 1. 1. 1998 dalje.

Upravno sodstvo je organizirano drugače kot doslej, veljajo pa tudi drugačna pravila postopka.

Predmet upravnega spora je razširjen (1., 2. in 3. člen ZUS). Običajno je to posamični upravni
akt, ki ga izda državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, včasih pa
tudi posamično dejanje katerega od navedenih subjektov. Največkrat gre za upravni akt, torej
dokončni posamični akt, s katerim je kateri od navedenih subjektov odločil o pravici, obveznosti
ali pravni koristi posameznika, pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem
postopku. Upravni spor lahko zajema tudi neupravne, torej druge posamične akte (akte, izdane v
volilnih postopkih oziroma v postopkih imenovanj ali razrešitev, posamične akte, izdane v obliki
predpisa, ki urejajo posamična pravna razmerja) državnih organov, organov lokalnih skupnosti
ali nosilcev javnih pooblastil. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je predmet spora tudi drug
posamični akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Predmet so lahko tudi spori
med državo in občinami oziroma med navedenimi subjekti in nosilci javnih pooblastil, vendar
le, če tako določa zakon. Lahko so to posamična dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice,
vendar tudi ta le pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To je lahko zahtevek
na vrnitev stvari, odvzete z izpodbijanim aktom, oziroma na povrnitev škode, povzročene z
izpodbijanim aktom.

Tudi krog strank upravnega spora je po novem razširjen (17. člen do 20. člen ZUS). Stranke v
upravnem sporu so: tožnik, toženec, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka. Tožnik je lahko
vsaka fizična ter vsaka pravna oseba, naselje itd., torej vsak subjekt, ki uveljavlja, da je kakšna
njegova pravica oziroma pravna korist z izpodbijanim aktom kršena. Kot tožnik lahko nastopa tudi
državni pravobranilec. Toženec je državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega
pooblastila, ki je izdal izpodbijani akt na drugi stopnji, pri enostopenjskem odločanju pa organ, ki je
izdal izpodbijani akt. Stranka je po novem tudi zastopnik javnega interesa. To je praviloma državni
pravobranilec. Prizadeta stranka je fizična ali pravna oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega
upravnega akta v neposredno škodo.

Po novem ZUS je upravno sodstvo dvostopenjsko (9. člen do 12. člen ZUS). Za odločanje v upravnih
sporih na prvi stopnji je praviloma pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije kot specializirano
sodišče. Sodi na sedežu ali na treh zunanjih oddelkih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je
pristojno za odločanje v upravnem sporu na prvi stopnji le v primerih, ki so določeni v 10. členu
ZUS. To je o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve
predsednika države; dalje v sporih, ki se nanašajo na izvolitve, imenovanja oziroma razrešitve
oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada (za
višje upravne delavce ne); dalje o aktih, izdanih v obliki predpisa, s katerimi se urejajo posamična
razmerja, če so jih izdali državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil na ravni države. Na drugi
stopnji, to je o pritožbah, v upravnih sporih vedno odloča pristojno Vrhovno sodišče Republike
Slovenije. To rešuje tudi spore o pristojnosti (13. člen ZUS).
6 UPRAVNI SPOR

V postopku v upravnih sporih je dan večji poudarek kontradiktornosti postopka v vseh njegovih
fazah. Postopek v upravnih sporih je postopek na prvi stopnji, pritožbeni postopek in postopek z
izrednimi pravnimi sredstvi.

Postopek na prvi stopnji (24. člen do 68. člen) se začne z vložitvijo tožbe, ki mora biti vložena v 30 dneh
po vročitvi izpodbijanega akta. Pomembna novost je, da tožnik z vložitvijo tožbe lahko predlaga izdajo
začasne odredbe kot odložitev izvršitve upravnega akta ali kot začasno ureditev stanja (69. člen ZUS).
Sledi formalni in materialni preizkus tožbe, to je preizkus, ali je tožba sestavljena v skladu z zahtevami, ki
jih določa zakon, in preizkus, ali so izpolnjene procesne predpostavke. Naslednja faza je pošiljanje tožbe
v odgovor toženi stranki, zastopniku javnega interesa ter morebitni prizadeti stranki, ter odgovoru na
pritožbo in predložitev spisov. Pripravljalni postopek, kot naslednja možna faza postopka, predvideva več
procesnih dejanj sodišča. Sodišče sodi (odloči) po opravljeni glavni obravnavi oziroma na seji senata. V
sporu odloči praviloma s sodbo, če pa gre za vprašanja postopka, s sklepom. S sodbo sodišče izpodbijani
akt, če ugotovi njegovo nezakonitost, praviloma odpravi. Le kadar so izpolnjeni z zakonom določeni
pogoji, sodišče o stvari odloča samo, kar pomeni, da samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi
tožnika. Če ugotovi, da je bil postopek pri izdaji izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba
pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Po novi ureditvi je v upravnih sporih dopustna pritožba zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pa
tudi zoper sklep, s katerim se onemogoča nadaljevanje postopka (70. in 79. člen ZUS). Pritožba ima
suspenzivni učinek, pritožbo pa vložijo lahko vse stranke v sporu na prvi stopnji. Po predložitvi spisov
in po predhodnem preizkusu pritožbe so možne naslednje odločitve pritožbenega sodišča (73. do
77. člen): s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje; s sklepom
sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; s sklepom
sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo; s sodbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in
odpravi upravni akt; če pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ali pa v določenih izjemnih
primerih, lahko tudi brez glavne obravnave, s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Glede
pritožbe veljata še načeli prepovedi navajanja pritožbenih novot in načelo prepovedi reformacije in
peius (1. odstavek 71. člena in 78. člen ZUS).

ZUS ureja tudi dve izredni pravni sredstvi, to je obnovo sodnega postopka in zahtevo za varstvo zakonitosti
(80. do 84. člen in 85. do 90. člen ZUS). Medtem ko je obnova namenjena »korekciji« dejanskega stanja
(lahko se nanaša na postopek na prvi ali pa na postopek na drugi stopnji in jo lahko predlagajo stranke), je
zahteva za varstvo zakonitosti monopol Državnega tožilca Republike Slovenije, v njej se lahko uveljavljajo
le nekatere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotna uporaba materialnega prava,
ne pa tudi dejansko stanje. O zahtevi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Glede izvršbe 91. člen ZUS določa, da se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku izvrši
le sodba, s katero sodišče nadomesti upravni akt.

1.2 Upravni spor kot vrsta kontrole uprave in kot oblika sodnega varstva

Nadzor uprave je lahko politični (s strani parlamenta, vlade, političnih strank) ali pravni. Pravni je
lahko upravni (administrativni) in to kot inštančni ali službeni (hierarhični). Lahko pa je sodni, zlasti
v obliki posebnega sodnega postopka – upravnega spora. Ta spor je obenem oblika sodnega varstva in
to na upravnopravnem področju.
 Mag. Gorazd Kobler 7

1.3 Različni sistemi organizacijske ureditve upravnosodnega varstva

Poznamo dva sistema. V nekaterih državah varstvo opravljajo sodišča splošne pristojnosti
(anglosaksonski, monistični sistem, ki velja v ZDA, Veliki Britaniji in Irski), v drugih so za upravni
spor ustanovljena posebna upravna (administrativna) sodišča. Ta sistem se označuje kot francoski,
dualistični. Obstaja v Franciji, Grčiji, Portugalski, z nekaterimi izjemami tudi v Nemčiji, Švedski in
Avstriji. V Sloveniji je sprejet francoski sistem.

1.4 Dopustnost izpodbijanja glede vrste aktov

Glede možnosti sprožitve upravnega spora ločimo sisteme: sistem splošne, generalne klavzule, če
zajema varstvo v upravnem sporu vse dokončne upravne akte, ki so bili izdani v kateri koli upravni
stvari; pozitivno enumeracijo, ko je mogoče v upravnem sporu izpodbijati le tiste dokončne akte, ki
so v zakonu izrecno navedeni; pri negativni enumeraciji so izrecno naštete zadeve, v katerih upravni
spor ni mogoč. V Sloveniji velja v načelu sistem generalne klavzule.

1.5 Delitev upravnih sporov

Glede na pooblastila, ki jih ima sodišče pri odločanju, ločimo spor o zakonitosti (spor omejene
jurisdikcije) in spor polne jurisdikcije. Pri prvem ima sodišče le kasatorno (lahko le odpravi izpodbijani
upravni akt), pri drugem pa polno pooblastilo: lahko meritorno odloči o stvari (akt lahko spremeni ali
nadomesti z lastnim aktom). ZUS pozna obe obliki.

Če je akt izdan, je sproženi spor naknadni spor, če pa gre za molk organa(ov), gre pri sporu za
predhodni spor za izdajo akta. V ZUS sta urejeni obe vrsti spora.

Glede na cilj upravnega sodnega varstva je lahko spor subjektivni ali objektivni. Cilj prvega je varstvo
subjektivnih pravic, cilj drugega pa varstvo zakonitosti kot take.

1.6 Sistemska izhodišča upravnega spora v RS

Ta so naslednja: nadzor delovanja izvršilne veje oblasti; subsidiarno sodno varstvo ustavnih pravic
posameznika in kontrola nekaterih neupravnih aktov.

1.7 Kratko o dosedanji ureditvi

Za obdobje pred sprejetjem sedanjega Zakona o upravnem sporu je bila značilnost ureditve upravnega
spora (po Zakonu o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) zlasti v tem, da glavna obravnava
ni bila določena kot pravilo in v tem, da se je končal na eni stopnji, kar pomeni, da praviloma ni
bilo pritožbe – v upravnih sporih je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pritožba pa je
bila dovoljena le, če jo je v določenih stvareh dopuščal poseben zakon. Do ustanovitve sedanjega
Upravnega sodišča Republike Slovenije se je v upravnih sporih odločal oddelek za upravne spore pri
Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.
8 UPRAVNI SPOR

2 NORMATIVNA PODLAGA UPRAVNEGA SPORA V RS

2.1 Določbe Ustave RS:

členi 14, 15/4, 23, 120/3, 153/4 in zlasti 157.

2.2 Zakoni:

Zakon o upravnem sporu iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97)
Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 26/99)
Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95,26/99 – novi ZUP, in 38/99, 28/2000 in
26/2001 – Pomorski zakonik)
Prehodno tudi še uporaba Zakona o upravnih sporih (SFRJ iz leta 1977): za zadeve, prejete do
30. 6. 1996 oziroma denacionalizacijske zadeve, prejete do 1. 1. 1997.

3 SPLOŠNO O SPREMENJENEM SODNEM VARSTVU PO NOVEM

ZAKONU O UPRAVNEM SPORU:

V novem zakonu o upravnem sporu so naslednje spremembe: razširjen krog kontrole aktov;
dvostopenjsko sodstvo; na prvi stopnji (kot pravilo) upravno sodišče kot specializirano sodišče in
vrhovno sodišče (kot izjema); vrhovno sodišče kot pritožbeno (drugostopenjsko) sodišče; zadoščeno
evropskih standardom; razširjen krog strank; večja kontradiktornost v celotnem postopku; glavna
obravnava kot pravilo (poudarek načelom javnosti, neposrednosti in ustnosti) – doslej le pismenost,
posrednost in nejavna seja kot pravilo; uvedba začasnih odredb kot preventivnega varstva tožnika;
vzorčni postopek kot izraz načela ekonomičnosti postopka.

4 PRIZADETOST TOŽNIKA IN DOKONČNOST UPRAVNEGA AKTA

KOT POSEBNA POGOJA ZA SPROŽITEV SPORA

Temeljno je seveda pravilo v 4. členu ZUS, po katerem je, če zakon drugače ne določa, upravni spor
dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega
akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor ni
dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo
je vložila prepozno.

5 PREDMET UPRAVNEGA SPORA (VEČ KATEGORIJ)

Predmet upravnega spora je lahko različen. Tako ZUS v 1., 2. in 3. členu določa, da v upravnem sporu
sodišče odloča o:

 zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali
druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena in 1. odstavek 3. člena),
 Mag. Gorazd Kobler 9

 zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni

zagotovljeno drugo sodno varstvo – (subsidiarno sodno varstvo) – 3. odstavek 1. člena,
 zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil,
izdanih v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (4. odstavek 1. člena),
 o sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in
nosilci javnih pooblastil, če tako določa zakon ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno
varstvo (3. odstavek 2. člena),
 zakonitosti izpodbijanih posamičnih aktov, izdanih v volilnem postopku in posamičnih aktov o
izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb, če
zakon tako določa, pa tudi aktov o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih
organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih (2. odstavek 3. člena),
 o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali
če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice ta potrebna (61. člen, 62. člen,
65. člen),
 o zahtevku za vrnitev vzete stvari in za povrnitev škode, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega
akta (2. odstavek 2. člena in 63. člen).

6 SODIŠČE, KI ODLOČA V UPRAVNEM SPORU, IN SESTAVA

SENATA (5., 9., 10., 11., 12. in 13. člen)

V skladu z 9. členom ZUS odloča v upravnem sporu na prvi stopnji Upravno sodišče Republike
Slovenije, razen v primerih, ko je z zakonom določeno drugače.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu:

po 5. členu

 o pritožbi zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji,

 o izrednih pravnih sredstvih, če zakon ne določa drugače;

po 10. členu 1. odstavka

 o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika
države,
 o sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb,
ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada, razen
v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, imenovanja in razrešitve višjih upravnih
delavcev, ki jih imenuje in razrešuje vlada,
 o zakonitosti aktov, izdanih v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja, ki so jih izdali
državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil na ravni države (po vseh treh alineah odloča VS
v upravnem sporu na prvi stopnji). Takšna pristojnost VS je določena še v nekaterih posebnih
zakonih (Zakon o bančništvu, Zakon o zavarovalništvu, Zakon o trgu vrednostnih papirjev);

po 10. členu 2. odstavka

 v sporu o pristojnosti med upravnim in drugim sodiščem.

10 UPRAVNI SPOR

Upravno sodišče Republike Slovenije ima sedež v Ljubljani in sodi na svojem sedežu in na zunanjih
oddelkih:

 v Celju za območje sodnega okrožja Višjega sodišča v Celju;

 v Novi Gorici za območji sodnih okrožij Višjega sodišča v Kopru;
 v Mariboru za območje sodnih okrožij Višjega sodišča v Mariboru.

Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Če tožnik
nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji, sodi upravno sodišče na zunanjem oddelku
glede na kraj izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Na sedežu upravnega sodišča v Ljubljani
pa sodišče sodi v zadevah azila in v davčnih zadevah, razen v zadevah dohodnine in v zadevah po
zakonu o davkih občanov (7. člen ZUS).

Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, vrhovno sodišče pa odloča – na prvi stopnji in o
pritožbah zoper sklep, ki jih je izdalo upravno sodišče – v senatu treh sodnikov, o pritožbah zoper
sodbe upravnega sodišča odloča v senatu petih sodnikov, o drugih pravnih sredstvih pa v senatu
sedmih sodnikov. V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem odloča
vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov, v sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in sodiščem
splošne pristojnosti oziroma specializiranim sodiščem pa v senatu treh sodnikov (11., 12. in 13.
člen).

7 STRANKE V UPRAVNEM SPORU

Stranke upravnega spora so po 17.–20. členu ZUS:

 tožnik, toženec, zastopnik javnega interesa ter druge osebe, če tako določa zakon.

Tožnik je lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki
mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.
Državni pravobranilec je lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne
koristi.

Toženec je državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se
izpodbija. To je v večini primerov organ, ki je izdal drugostopenjsko odločbo, organ prve stopnje pa
je toženec v primerih, ko pritožba po zakonu ni dovoljena. V primerih, ko gre za tožbe zoper akte
v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja, je toženec organ ali funkcionar, ki je akt izdal (npr.
predstavniški organ, vlada, župan).

Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je državni pravobranilec. Vlada lahko za posamezen
spor ali za posamezne vrste sporov določi drugega zastopnika javnega interesa.

Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno
škodo. Po ZUS (20. člen) sodišče, dokler v upravnem sporu ni končan postopek na prvi stopnji, po
uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko
posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.
 Mag. Gorazd Kobler 11

8 POSTOPEK PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE

8.1 Splošne določbe (členi 14–16)

ZUS ima pri določbah, ki urejajo postopek v upravnem sporu, naslednje splošne določbe, in sicer:

 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb;

 sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo
pripomogli k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi;
 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost
navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta;
 pred izdajo odločbe je treba strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so
pomembne za odločbo, če ni z zakonom drugače določeno;
 za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, se primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem
postopku. Ne uporabljata pa se določba tretjega odstavka 87. člena in določba četrtega odstavka
180. člena Zakona o pravdnem postopku (po določbah 87/3 člena navedenega zakona je lahko
v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga
oseba, ki je opravila pravniški državni izpit; po določbah 180/4 člena pa se šteje, da je tožeča
stranka tožbo umaknila, če ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ga pošlje sodišče po
predpisih o sodnih taksah, in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks).

8.2 Roki v upravnem sporu (21. in 26. člen)

Tožbo je treba (po 1. odstavku 26. člena ZUS) vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta.
Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku, v dveh mesecih od
vročitve upravnega akta stranki, v katere korist je bil le-ta izdan. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo
upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v
ustavne pravice posameznika.

Rok za tožbo zoper akte, izdane v obliki predpisa, prične teči z objavo akta.

Če je bila vložena zahteva ali pobuda za oceno ustavnosti akta, izdanega v obliki predpisa, se šteje
tožba za pravočasno, če je bila vložena v 30 dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, s katero se je
to sodišče izreklo za nepristojno.

Rok za pravno sredstvo prične teči z vročitvijo sodne odločbe strankam.

8.3 Tožba v primeru (kvalificiranega) molka organa (26. člen)

Glede vložitve tožbe v upravnem sporu v primeru molka organa ZUS določa:

 če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda
odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v
nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.
Enako sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe (2.
in 3. odstavek 26. člena);
12 UPRAVNI SPOR

 če organ prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v enem
oziroma dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka
pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme
stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz prve alineje, pa sme sprožiti upravni spor,
kadar ta organ ne izda odločbe (4. odstavek 26. člena).

V navedenih primerih pa ni predpisano, v kakšnem roku mora biti vložena tožba. Zato tožnik glede
vložitve tožbe ni vezan na rok in njegova tožba ne more biti prepozna.

8.4 Vrnitev v prejšnje stanje (22. člen)

Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 21. člena ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v
postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je
treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo roka, oziroma od dneva, ko je
zvedela za zamudo. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali
v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje. Po
treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Zaradi zamude roka za
vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. O vrnitvi
v prejšnje stanje odloči sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju. Zoper sklep, s katerim se dovoli
vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna pritožba, razen če se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje
zaradi zamude samega roka za vložitev predloga.

8.5 Vložitev in vsebina tožbe, vrsta tožbe, priloge

Upravni spor se začne s tožbo (načelo dispozitivnosti). Tožba je lahko izpodbojna (zahtevana je odprava
akta), ali tožba zaradi molka organa (zahtevana je izdaja akta) – 31. člen. Lahko je tudi ugotovitvena,
ali pa ugotovitvena, povezana s prepovedno (28/3 in 62/1). Tožba se vloži neposredno pri sodišču, ki je
pristojno za odločanje, ali pa se sodišču pošlje po pošti, lahko pa se da tudi na zapisnik pri pristojnem
sodišču. Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto
ali ko je bila dana na zapisnik. Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem
organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je
mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika (27. člen).

Po 28. členu je treba v tožbi:

 navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež;
 navesti upravni akt, zoper katerega je naperjena tožba;
 razložiti, zakaj se toži;
 predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi;
 če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina,
mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera
tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo;
 če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje oziroma zahteva prepoved
izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, je treba v
tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o
tem ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove.
 Mag. Gorazd Kobler 13

Tožbi je treba priložiti (v izvirniku, prepisu ali kopiji) akt, zoper katerega je tožba naperjena. Tožbi je
treba priložiti tudi po en prepis ali kopijo tožbe in prilog za toženca in za zastopnika javnega interesa,
če je kdo prizadet z upravnim aktom, pa tudi zanj. Tožbi je treba v izvirniku ali v prepisu v celoti ali v
izvlečkih priložiti listine, ki se nanašajo na zadevo, če niso že v upravnem spisu (25/5).

Tožnik lahko uveljavlja več tožbenih zahtevkov z eno tožbo, če so uperjene proti istemu tožencu, če
temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in če je pristojno isto sodišče (33. člen).

8.6 Pomanjkljiva tožba (29. člen)

Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem
roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opomniti na
posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če tožnik v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe
in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je
izpodbijani upravni akt ničen. Sklep izda senat.

8.7 Razlogi za tožbo (izpodbojni razlogi) – kršitve materialnega zakona, postopka in

napake glede dejanskega stanja ter ničnostni razlogi

ZUS v 25. členu določa, da se sme upravni akt izpodbijati:

 če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan
predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno
uporabljen;
 če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo
ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka).
Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana (absolutna bistvena kršitev postopka):
 če je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ;
— če se je postopka za izdajo upravnega akta udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v postopku,
ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik
oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku,
razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena;
— če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo;
 če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev
narejen napačen sklep o dejanskem stanju;
 iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (279. in 280. člen ZUP).

Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi
pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi
katerega mu je bilo le-to dano.

8.8 Učinki tožbe; Odložitev izvršbe (30. člen)

Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, če zakon ne
določa drugače. Organ, ki je pristojen za izvršbo, pa odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega
akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva
14 UPRAVNI SPOR

škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala
večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz o vložitvi tožbe. Organ
pa sme odložiti izvršitev izpodbijanega akta tudi iz drugih razlogov, če to dovoljuje javna korist. O
zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mora pristojni organ odločiti najpozneje v sedmih
dneh od prejema zahteve. Kadar pristojni organ za izvršbo ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko
tožnik zahteva, da začasno odredbo o odložitvi (iz enakih razlogov) izda sodišče.

8.9 Umik tožbe in sprememba tožbe (32. člen in 39. člen)

Velja načelo dispozitivnosti. Tožnik tožbo lahko umakne brez privolitve toženca preden se toženec na
glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari, če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve
sodišča. Na glavni obravnavi se tožba lahko umakne tudi pozneje do konca glavne obravnave, če
toženec v to privoli. Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi. Če se s tožbo zahteva
vrnitev stvari ali odškodnina, je sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do konca glavne
obravnave oziroma do odločitve na seji. Privolitev toženca v spremembo tožbe se domneva, če se je, ne
da bi ji ugovarjal, z vlogo ali na glavni obravnavi spusti v obravnavo spremenjene tožbe. Zoper sklep,
s katerim sodišče predlog za spremembo tožbe zavrne, ni dovoljena posebna pritožba.

8.10 Pravila o stroških postopka v upravnem sporu (23. člen)

ZUS loči med primeri, ko je sprožen spor polne jurisdikcije, v katerem sodišče meritorno odloči o
pravici, obveznosti ali pravni koristi in med primeri, ko je začet spor o zakonitosti upravnega akta. V
prvem primeru sodišče odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (določbe
151.–173., Uradni list RS, št. 26/99). Stroške postopka nosita tožnik in toženec, glede na uspeh, ki sta
ga v postopku dosegla. Stranka vselej nosi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so
nastali po naključju, ki se je njej primerilo.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta in v sporih med državo in
lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil,
trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če nastanejo skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem
razmerju jih nosijo posamezne stranke.

8.11 Predhodni preizkus tožbe; Zavrženje tožbe; Odprava akta v predhodnem

postopku (34. in 35. člen)

Po prejemu tožbe sodišče opravi predhodni preizkus tožbe. Ugotavlja, ali so sploh podane procesne
predpostavke za vsebinski preizkus izpodbijanega akta. Pri tem sodišče zavrže tožbo s sklepom, če
ugotovi da:

 odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost;

 je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj;
 akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu;
 upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno,
na zakon oprto korist;
 je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali
pa je bila vložena prepozno;
 Mag. Gorazd Kobler 15

 je bila o isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba.

Na navedene razloge mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sklep v primerih iz 1.,
3. in 4. alineje izda senat, v ostalih primerih pa predsednik senata.

Če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit
ali ne, sme sodišče akt iz tega razloga s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Če sodišče
ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči (ugotovi njegovo ničnost), ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Na
ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (35. člen ZUS).

Glede ničnosti ZUP (279. in 280. člen) določa, da se za nično izreče odločba:

 ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni
mogoče odločati v upravnem postopku;
 ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu;
 ki je sploh ni mogoče izvršiti;
 ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali
molče v to privolila;
 ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali
drugega nedovoljenega dejanja;
 v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.

8.12 Postopek s tožbo. Pošiljanje tožbe v odgovor in pribavo spisov (36. člen)

Če sodišče tožbe ne zavrže in ne odpravi ali ne izreče akta za ničnega, pošlje kopijo tožbe s prilogami
v odgovor toženi stranki in drugim strankam ter jim določi rok za odgovor na tožbo. Ta rok ne sme
biti krajši od osmih dni in ne daljši od tridesetih dni.

8.13 Prijava udeležbe državnega pravobranilca

Kopijo tožbe s prilogami pošlje sodišče tudi zastopniku javnega interesa in mu določi rok za prijavo
udeležbe. Šteje se, da zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku, če v roku, ki ga
določi sodišče (8 do 30 dni), o tem ni pisno obvestil sodišča.

8.14 Pošiljanje spisov in odločanje brez spisov

Tožena stranka mora v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tudi na novo
zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari
tudi brez spisov.

8.15 Izdaja drugega akta med upravnim sporom (37. člen)

Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani
upravni akt (v okviru izrednega pravnega sredstva po 273. členu ZUP – sprememba ali odprava odločbe
v zvezi z upravnim sporom) ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču,
16 UPRAVNI SPOR

pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče zahteva od tožnika, da mu v petnajstih dneh sporoči,
ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi
upravni akt. Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s
sklepom ustavi. Če je bil v primeru, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta
v predpisanem roku, tak akt izda po vložitvi tožbe, sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper
izdani upravni akt dovoljena pritožba (v tem primeru se bo namreč po ZUP nezadovoljna stranka lahko
pritožila na drugostopenjski organ). Če pa pritožba zoper prvostopenjsko odločbo ni dovoljena, zahteva
sodišče od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja pri tožbi in ali jo razširja tudi na novi akt.

8.16 Nasprotna tožba državnega pravobranilca (40. člen)

Če je prijavil udeležbo, lahko državni pravobranilec do konca glavne obravnave oziroma do seje vloži
pri sodišču nasprotno tožbo, če je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Le v tem
primeru lahko sodišče odloči v škodo tožnika.

8.17 Združitev zadev (41. člen)

Če je pri sodišču odprtih več postopkov o istem predmetu, lahko sodišče te združi v skupno obravnavo
in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih
odloči v ločenem postopku. Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena.

8.18 Vzorčni postopek (42. in 43. člen)

Zakon tudi določa, da sodišče izvede, če so vložene tožbe zoper več kot dvajset upravnih aktov, pri
katerih se pravice ali obveznosti opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago,
postopek na podlagi ene tožbe, druge postopke pa prekine – zoper sklep o tem ni dovoljena pritožba.
Po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče brez obravnave odloči o prekinjenih
postopkih, če ti postopki glede na vzorčni postopek nimajo bistvenih posebnosti dejanske ali pravne
narave in če je dejansko stanje razjasnjeno. Če sodišče odloči enako, kot je bilo odločeno v vzorčnem
postopku, lahko odloči o vseh tožbah z eno sodbo.

8.19 Pripravljalni postopek

ZUS v 44. členu določa, da mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je
potrebno, da se spor čim prej reši. Zlasti lahko:

 stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter sklenitvi poravnave;

 strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove
pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri
sodišču, zlasti pa, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev. Izjave in dokazila, ki se
navedejo po izteku roka, lahko sodišče zavrne in odloči brez nadaljnjega ugotavljanja dejstev: če
bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlačevala rešitev spora; če stranka zamude ni zadostno
opravičila; če je bila stranka poučena o posledicah zamude roka;
 pridobi potrebne podatke.
 Mag. Gorazd Kobler 17

Predsednik senata lahko izven glavne obravnave izvede posamezne dokaze, vendar le, če je to koristno
za potek kasnejše obravnave in se lahko domneva, da sodišče lahko izid dokaza pravilno oceni tudi
brez neposrednega spremljanja poteka njegove izvedbe.

Predsednik senata lahko v okviru pripravljalnega postopka odloči o:

 prekinitvi postopka;
 ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ali sodne poravnave;
 zadevah, o katerih lahko odloči pri predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata.

8.20 Predhodno vprašanje v upravnem sporu (46., 48. in 49. člen)

Predhodno vprašanje je vprašanje, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča
ali organa, odločitev v upravnem sporu pa je v celoti ali deloma odvisna od tega vprašanja. Sodišče
ga lahko samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. Če
sodišče samo obravnava to vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo
vprašanje rešeno. Sodišče mora prekiniti postopek, če se predhodno vprašanje tiče obstoja kaznivega
dejanja (če gre za kaznivo dejanje, pa ni mogoč kazenski pregon, obravnava sodišče tudi to vprašanje),
obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva ali če tako določa zakon. Sodišče mora prekiniti
postopek tudi, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma
drugim organom. O prekinitvi postopka izda sodišče sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, in
to v treh dneh od dneva vročitve sklepa strankam. Sodišče lahko v primeru prekinitve postopka s
sklepom o prekinitvi postopka naloži tožniku, da v določenem roku začne postopek pred pristojnim
sodiščem oziroma drugim organom in mu predloži dokazilo o tem. Če tožnik ne ravna v skladu s tem,
kar mu je bilo naloženo, se šteje, da je tožbo umaknil, sodišče pa postopek s sklepom ustavi (na kar
je treba stranko v sklepu o prekinitvi postopka opozoriti). Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se
rešilo prehodno vprašanje pri pristojnem sodišču ali drugem organu, se nadaljuje, ko postane odločba
o tem vprašanju pravnomočna.

8.21 Glavna obravnava in seja

Prvi odstavek 50. člena ZUS določa, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi.
Po drugem odstavku 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji):

 če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega

akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali
 če dejansko stanje ni sporno,
 če stranke v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

Kadar sodišče sodi na seji, lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v
upravnem postopku. Seja ni javna, sodnik poročevalec pa ima v postopku pred sejo enaka pooblastila,
kot jih ima predsednik senata. Sodišče o pravnih sredstvih odloči na seji.

8.22 Potek glavne obravnave (52., 53. in 54. člen)

Glavno obravnavo vodi predsednik senata. Po oklicu zadeve pove bistveno vsebino spisa, nato dobi
besedo tožnik, da razloži tožbo, za njim tožena stranka in druge stranke, da razložijo svoje stališče. Če
18 UPRAVNI SPOR

toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi. Če ne pride na obravnavo nobena od
strank ali če ne pride tožnik, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave.

Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem
sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če
druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal
izpodbijani upravni akt. Na glavni obravnavi vloženi dokazni predlog se lahko zavrne samo s
sklepom sodišča, ki mora biti ustno obrazložen. O glavni obravnavi se piše zapisnik, v katerega
se vpisujejo samo bistvena dejstva in okoliščine ter izrek odločbe. Zapisnik podpišeta predsednik
senata in zapisnikar.

Sodišče obvesti stranke o vseh narokih za izvedbo dokazov, ki jim stranke lahko prisostvujejo.
Pričam in izvedencem lahko postavljajo vprašanja. Če nasprotna stranka vprašanju ugovarja, odloči
predsednik senata.

8.23 Obseg sodne presoje

Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge. (1. odstavek
38. člena)

Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt
nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen
na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. (3. odstavek 38. člena)

8.24 Odločba (sodba in sklep)

Po 57. členu sodišče odloči o upravnem sporu s sodbo. O vprašanjih, ki se tičejo postopka ali
nastanejo v zvezi s postopkom, sodišče odloči s sklepom, če ZUS ne določa drugače (glej 64.
člen ZUS). Sodbo ali sklep sprejme sodišče z večino glasov. Sodišče se posvetuje in glasuje brez
navzočnosti strank. O posvetovanju in glasovanju se piše poseben zapisnik, ki ga podpišejo vsi
člani senata in zapisnikar.

8.25 Dejanska podlaga sodbe (58. člen)

Sodba se lahko opira samo na dejstva in dokaze, o katerih so se stranke lahko izjavile pred sodiščem
ali pred organi, ki so odločali v postopku izdaje upravnega akta, razen če dejstvo ni sporno ali mu
stranke niso ugovarjale, kakor tudi, kadar zakon izrecno določa, da se lahko odloči brez predhodne
izjave strank.

8.26 Možne odločitve sodišča prve stopnje in razlogi

V primeru spora o zakonitosti lahko sodišče s sodbo:

 tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega
akta pravilen, da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. Sodišče s sodbo tožbo kot
 Mag. Gorazd Kobler 19

neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz
drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu (59. člen);
 tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v
ponovni postopek (60. člen):
— če ga ni izdal pristojni organ (v tem primeru pošlje zadevo v odločitev pristojnemu organu);
— če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega
akta, ne more rešiti spora zato, ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva
v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz
ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja;
— če spozna, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa
je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitev (relativna bistvena
kršitev določb postopka). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana (absolutna bistvena
kršitev): če je upravni akt izdal stvarno nepristojni organ; če se je postopku, ali če stranke v
skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec
stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila
posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena; če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o
dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo;
— če ugotovi, da zakon, na zakon oprt predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnega
pooblastila, ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen, pa ni pogojev za zavrnitev
tožbe.

Sodišče vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Vrne se v stanje, v katerem
je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v
tridesetih dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče, pri tem je vezan na
pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

V primeru spora polne jurisdikcije sme sodišče:

Po določilih 61. člena ZUS upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča
in:

 če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago,

 če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje ali pa to ni sporno;
 če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela
tožniku težko popravljivo škodo;
 če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s
pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka;
 kadar pristojni organ ne izda v tridesetih dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga
določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih
sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni
koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. V tem primeru
sodišče od pristojnega organa zahteva pojasnilo, zakaj upravnega akta ni izdal. Pristojni organ
mora pojasnilo sporočiti v sedmih dneh, če tega ne stori ali če ga dano sporočilo po mnenju sodišča
ne opravičuje, sodišče odloči o stvari, v nasprotnem primeru pa tožbo zavrže. Zoper ta sklep je
dovoljena pritožba;
 če je tožba vložena zaradi molka organa (65. člen ZUS), sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s
sodbo ugodi in samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.
Če pristojni organ ne ravna po navodilu in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče, kot v
prejšnji alineji.
20 UPRAVNI SPOR

S sodbo, s katero sodišče odpravi izpodbijani upravni akt, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu
vrnejo vzete stvari (npr. v primeru nezakonitega odvzema motornega vozila) ali povrne škoda. Če pa bi
odločitev o navedenih zahtevkih zahtevala ugotavljanje dejstev, kar bi pomenilo bistveno podaljševanje
postopka, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (63. člen ZUS).

Pri odločanju o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice
posameznika (62. člen ZUS), sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanj, prepovedati
nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar
je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje. O prepovedi nadaljevanja
dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja, odloči sodišče
brez odlašanja s sklepom. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v treh dneh, vrhovno sodišče pa mora
o pritožbi odločiti v treh dneh od njenega prejema. Če sodišče ne more odločiti brez odlašanja, lahko
izda po uradni dolžnosti začasno odredbo. Poleg navedenih primerov sodišče v upravnem sporu
meritorno odloča tudi v sporih iz 3. odstavka 2. člena ZUS.

Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničen, s sklepom izreče
upravni akt za ničen. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega upravnega akta (64. člen
ZUS).

8.27 Razglasitev in vsebina sodbe in sklepa

Če je bila opravljena glavna obravnava, sodišče takoj po končani obravnavi izda sodbo, ki jo razglasi
predsednik senata. Ob razglasitvi sodbe navede predsednik senata najpomembnejše razloge odločitve.
V zapletenih primerih lahko sodišče odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana
glavna obravnava (v tem primeru se sodba seveda ne razglasi). Če je sodišče sklenilo, da konča glavno
obravnavo, pa je treba preskrbeti še spise ali listine, v katerih so dokazi, se mora sodba izdati v osmih
dneh od dneva, ko sodišče prejme spise ali listine (66. člen).

Glede na določbo 67. člena ZUS sodba, ki jo izda sodišče v upravnem sporu, obsega:

 uvod (naslov sodišča, ime in priimek predsednika in članov senata ter zapisnikarja, imena strank
in njihovih zastopnikov, označbo sporne zadeve, dan, ko je bila končana glavna obravnava oziroma
opravljena seja senata);
 izrek;
 obrazložitev (sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in
to v sodbi ugotovi) in
 pouk o pritožbi.

Sodbo podpiše predsednik senata, strankam pa se vroči v overjenem prepisu. Glede sestavnih delov
sklepa se ustrezno uporabljajo določbe, ki veljajo za sodbo. ZUS pa posebej določa, da je sklepe treba
obrazložiti, če je zoper njih dopustna pritožba ali če se z njimi odloči o pravnem sredstvu, ali je to v
zakonu določeno (68. člen ZUS).

8.28 Začasna odredba v upravnem sporu (dve možni obliki)

ZUS vsebuje v 69. členu določbe o začasni odredbi. Gre za preventivno varstvo tožnika. Izdajo začasne
odredbe lahko zahteva tožnik pri sodišču, ki je pristojno za odločitev o tožbi v naslednjih primerih:
 Mag. Gorazd Kobler 21

 če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz drugega odstavka 30. člena ZUS na tožnikovo zahtevo
ne odloži izvršitve izpodbijanega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz
enakih razlogov od sodišča;
 za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri
trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice
ali grozeče nasilje.

O izdaji začasne odredbe odloča senat. Sodišče odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih
dneh od prejema zahteve. Sodišče odloči s sklepom, ki mora biti obrazložen. Sodišče lahko izdajo
začasne odredbe veže na pogoj, da se da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi
njene izdaje. Zoper ta sklep se stranke lahko v treh dneh pritožijo. Pritožba ne zadrži izvršitve izdane
začasne odredbe. O pritožbi mora vrhovno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v petnajstih
dneh po prejemu pritožbe. Izdana začasna odredba velja do pravnomočnosti upravnega spora.

9 PRAVNA SREDSTVA V UPRAVNEM SPORU

Pravna sredstva so: pritožba (kot redno pravno sredstvo) ter zahteva za varstvo zakonitosti in obnova
postopka (kot izredni pravni sredstvi).

9.1 Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje (70. do 77. člen)

Zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, če zakon ne določa
drugače. Pritožba je dovoljena zoper vse sodbe upravnega sodišča in tudi zoper prvostopenjske
sodbe vrhovnega sodišča, v primeru, če je vrhovno sodišče odločalo po 2. in 3. točki prvega odstavka
10. člena ZUS – v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in
razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada,
razen v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, imenovanja in razrešitve višjih upravnih
delavcev, ki jih imenuje in razrešuje vlada; o zakonitosti aktov, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo
posamična razmerja in ki so jih izdali državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil na ravni države.
Pritožba ima suspenzivni učinek.

9.2 Pritožbeni rok in izključitev (nedovoljenost) pritožbe (70. člen)

Pritožba se lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Vloži se pri sodišču, ki
je izdalo sodbo na prvi stopnji v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke, ki so se udeleževale
postopka na prvi stopnji. Pritožba ni dovoljena v sporih iz 1. točke prvega odstavka 10. člena ZUS
in v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za lokalne volitve. V prvem primeru zoper sodbo
vrhovnega sodišča, v drugem zoper sodbo upravnega sodišča.

9.3 Obseg pritožbene presoje

Pritožbeno sodišče presoja le izpodbijani del sodbe in to v okviru pritožbenih razlogov (ugovorov),
vendar pri tem po uradni dolžnosti pazi na nekatere bistvene kršitve postopka in na pravilno uporabo
materialnega zakona (73. člen ZUS).
22 UPRAVNI SPOR

9.4 Prepoved pritožbenih novot (71. člen)

Po ZUS sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez
svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez
glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Predsednik senata sodišča prve stopnje
po potrebi sam ali na zahtevo sodnika poročevalca sodišča druge stopnje opravi poizvedbe, da bi se
preverila resničnost pritožbenih navedb, glede dejanskih in dokaznih novot v pritožbi.

9.5 Pritožbeni razlogi; Omejeno izpodbijanje dejanskega stanja (72. člen)

Pritožbene razloge opredeljuje 72. člen ZUS, ki določa, da se sme sodba izpodbijati:

1. zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ta je podana, če sodišče med postopkom
ni uporabilo kakšne določbe ZUS oziroma ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, ali če je sodišče
izdalo sodbo brez glavne obravnave, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna
bistvena kršitev) določb postopka. Vselej je podana (absolutna bistvena kršitev) v primerih, ki so
navedeni v 75. členu ZUS (glej 2., 3., 4. in 5. alineo naslednje točke prispevka) in v primerih, ki so
navedeni v 1. – 4. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, to je:

— če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik
porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi;
— če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1.
do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika oziroma
predstojnika sodišča izločen;
— če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost;
— če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste
vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo,
nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno;
— če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe
nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v
njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju;
ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali
zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki idr.;
2. zaradi zmotne uporabe materialnega prava;
3. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar je to pritožbeni razlog je
dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo
ugotovljeno v sodnem postopku.

9.6 Možne (vsebinske) odločitve pritožbenega sodišča

Pri odločanju o pritožbi lahko vrhovno sodišče (če je pritožba pravočasna in dovoljena – če ni, jo s
sklepom zavrže) – 73. do 78. člen:

 s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da niso
podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni
dolžnosti (73. člen);
 Mag. Gorazd Kobler 23

 s sklepom sodbo razveljavi, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem
sporu, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje,
da opravi nov postopek. V sklepu sodišče odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena
kršitev določb postopka v upravnem sporu, se ponovno opravijo (74. člen);
 s sklepom sodbo razveljavi in zavrže tožbo: če odločanje ne spada v sodno pristojnost; če je bila
tožba vložena prepozno ali prezgodaj; če izpodbijani akt ni upravni; če upravni akt ne posega v
tožnikovo pravico ali korist; če ni bila zoper upravni akt vložena pritožba, čeprav je bila mogoča; če
je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (sodišče prve stopnje pa je
to prezrlo) – 1. odstavek 75. člena;
 s sodbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi upravni akt, in sicer: če ima upravni akt
take bistvene pomanjkljivosti, da ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne; če sodišče ugotovi, da je
upravni akt ničen (sodišče prve stopnje pa je navedeno prezrlo) – 2. odstavek 75. člena;
 razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje
v ponovno odločanje ali zavrže tožbi, če ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo,
ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti
zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za
opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena
(3. odstavek 75. člena);
 razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, če misli, da je treba
za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze (76. člen).
Vrhovno sodišče lahko v prejšnjem primeru tudi samo opravi glavno obravnavo in če ugotovi
drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, s svojo sodbo
spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Brez glavne obravnave pa lahko vrhovno sodišče tako odloči
(spremeni sodbo prve stopnje): 1. če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno
izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze; 2. če je sodišče prve stopnje iz
ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva;
3. če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve
stopnje zmotno uporabilo materialno pravo; 4. če ugotovi, da je izpodbijani upravni akt ničen,
sodišče prve stopnje pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (77. člen).

Pri odločanju o pritožbi vrhovno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo
stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (78. člen).

9.7 Pritožba zoper sklep (79. člen)

Sklep se lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če to določa zakon. Zoper sklep sodišča prve
stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, je dovoljena posebna pritožba, kolikor ZUS ne
določa drugače.

10 ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI (80. do 84. člen)

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži vrhovni državni tožilec zoper pravnomočno odločbo:

 zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, razen če se kršitev nanaša na krajevno
pristojnost, obveznost glavne obravnave in izključitev javnosti glavne obravnave;
24 UPRAVNI SPOR

 zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ne pa zaradi dejanskega stanja).

Zahtevo je treba vložiti v treh mesecih od tedaj, ko je bil stranki, v katere korist je bila izdana
odločba, vročen prepis odločbe. Vloži se pri vrhovnem sodišču. Vložena zahteva ne zadrži izvršitve
pravnomočne odločbe, zoper katero je vložena. V zahtevi je treba označiti sodno odločbo, zoper
katero se vlaga zahteva za varstvo zakonitosti, in povedati, iz katerih razlogov in v kolikšnem obsegu
se predlaga preizkus.

Zahtevo, ki ni dovoljena ali je bila vložena prepozno, in zahtevo, ki jo je vložila neupravičena oseba,
zavrže vrhovno sodišče s sklepom. Če sodišče ne zavrže zahteve, jo pošlje strankam, ki lahko podajo
v roku, ki ga določi sodišče, nanjo odgovor. Sodišče, ki je bila zoper njegovo odločbo vložena zahteva
za varstvo zakonitosti, in toženi organ morata sodišču na zahtevo brez odlašanja poslati vse spise.

Vrhovno sodišče odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti na seji v senatu sedmih sodnikov. Pri
odločanju se omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi.
S sodbo zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti, če spozna, da niso podane kršitve zakona, ki se
uveljavljajo v zahtevi. Če ugotovi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, zahtevi
za varstvo zakonitosti ugodi in odloči, glede na naravo kršitev, po določbah 74. ali 75. člena ZUS. Pri
tem lahko poseže v sodbo sodišča prve ali v sodbo sodišča druge stopnje. Sodišče, katerega odločba
je razveljavljena, mora v tem primeru opraviti vsa dejanja v postopku in rešiti vprašanje, na katerega
ga je opozorilo sodišče, ki je odločilo o zahtevi. Če ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno
uporabljeno, ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano odločbo spremeni.

11 OBNOVA POSTOPKA V UPRAVNEM SPORU (85. do 90. člen)

Postopek (upravni spor), ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, se na predlog stranke obnovi,
če:

 stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze,
na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodno rešen, če bi se bila nanje sklicevala ali če bi jih bila
uporabila v prejšnjem postopku;
 se opira odločba na ponarejeno ali prenarejeno listino ali na krivo izpovedbo priče, izvedenca ali
stranke pri zasliševanju pred sodiščem;
 sodišče ni bilo sestavljeno po določbah tega zakona;
 je pri odločitvi sodeloval sodnik, ki je bil ali bi moral biti po zakonu izločen;
 se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu
z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke
ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja
v postopku pozneje odobrena;
 se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila pozneje
razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo;
 je prišlo do odločbe sodišča zaradi kaznivega dejanja sodnika ali delavca pri sodišču, strankinega
zastopnika ali pooblaščenca, njenega nasprotnika ali nasprotnega zastopnika ali pooblaščenca;
 stranka najde odločbo, ki je bila izdana že prej v istem upravnem sporu, ali če dobi možnost, da jo
uporabi;
 prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu.
 Mag. Gorazd Kobler 25

Zaradi razlogov, navedenih v prvi alineji, se sme obnovo dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo
dejansko stanje. Zaradi razlogov iz 1., 2. in 5. do 9. alineje se sme dovoliti obnova samo, če se stranka
brez lastne krivde ni mogla sklicevati nanje v prejšnjem postopku (upravnem sporu).

Obnova postopka se lahko zahteva najpozneje v tridesetih dneh, od kar je stranka zvedela za obnovitveni
razlog oziroma od kar bi ga lahko uporabila (subjektivni rok). Če je zvedela za obnovitveni razlog,
preden je bil postopek pri sodišču končan, pa ga ni mogla uporabiti v tem postopku, lahko zahteva
obnovo v tridesetih dneh od dneva, ko ji je bila vročena odločba. Po petih letih od pravnomočnosti
odločbe se obnova ne more več zahtevati (objektivni rok), razen če se obnova postopka zahteva iz
razloga po 6. alineji.

Predlog za obnovo postopka se vloži pri pristojnem sodišču, to je sodišču, ki je izdalo odločbo, na
katero se nanaša obnovitveni razlog (vrhovno ali upravno). V predlogu za obnovo je treba zlasti
navesti: sodbo ali sklep, s katerim je bil končan postopek, glede katerega se zahteva obnova; razloge
za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo; okoliščine, iz katerih izhaja,
da je bil predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze za to. O predlogu za obnovo postopka odloči
sodišče v senatu treh sodnikov.

Sodišče zavrže predlog za obnovo s sklepom, če ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba
ali je bil vložen prepozno ali da stranka ni izpričala, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten.
Če ne zavrže predloga, ga pošlje nasprotni stranki in prizadetim osebam, ki lahko v petnajstih dneh
nanj odgovorijo. Predlog se pošlje zastopniku javnega interesa tudi, če se ni udeleževal postopka,
za katerega je predlagana obnova. Nato sodišče odloči o utemeljenosti predloga: predlog zavrne
ali pa dovoli obnovo. Če je obnova dovoljena, sodišče v zadevi ponovno odloči (razveljavitvena in
nadomestitvena faza).

Zoper odločbo, ki jo izda sodišče v obnovljenem postopku, so dovoljena pravna sredstva, ki so

dovoljena zoper sodbo.

12 IZVRŠBA ODLOČB, IZDANIH V UPRAVNEM SPORU

ZUS ima v posebnem poglavju določbe o izvršbi (91. in 92. člen).

Sodba, s katero sodišče nadomesti upravni akt (meritorno odloči o stvari), se izvrši po določbah
Zakona o splošnem upravnem postopku. Po 289. členu ZUP izvršbo opravlja organ, ki je odločil
o stvari na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen drug organ. Upravno izvršbo
denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti.
Za izvršbo pristojni organ izda (po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca) sklep o dovolitvi
izvršbe, v katerem določi tudi način izvršbe. Druge sodbe se ne izvršujejo.

Sklep, izdan o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če

nezakonito dejanje še traja (po drugem odstavku 62. člena ZUS) ter sklep o izdaji začasne odredbe
za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se verjetno izkaže za potrebno, da se
odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje (po drugem odstavku 69. člena ZUS) se izvršita
po določbah zakona o izvršbi in zavarovanju. Drugi sklepi se ne izvršujejo.
26 UPRAVNI SPOR

13 PRAVNO VARSTVO PO KONČANEM UPRAVNEM SPORU

13.1 Ustavna pritožba (50. do 60. člen Zakona o ustavnem sodišču)

Po 50. členu Zakona o ustavnem sodišču lahko vsakdo, če meni, da mu je s posameznim aktom
državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova
pravica ali temeljna svoboščina, vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, pri ustavnem sodišču v 60
dneh od dneva vročitve posamičnega akta ustavno pritožbo. Predmet izpodbijanja je sodna odločba,
posredno pa tudi dokončna upravna odločba. Ustavno sodišče odloča o sprejetju ali nesprejetju ustavne
pritožbe v obravnavo (oziroma o njeni dopustnosti) na nejavni seji v senatu treh sodnikov. Po potrebi
lahko ustavno sodišče ustanovi več senatov. Zoper ta sklep ni pritožbe. Ustavna pritožba se lahko pred
sprejetjem ali pa po sprejetju pošlje nasprotnim udeležencem v odgovor. Sprejeto ustavno pritožbo
obravnava ustavno sodišče praviloma na seji, lahko pa razpiše javno obravnavo. V postopku naj bi
ustavno sodišče izdalo začasno odredbo bodisi za izpodbijani posamični akt bodisi za zakon, drug
predpis oziroma splošni akt, na podlagi katerega je bil izpodbijani posamični akt sprejet. Meritorna
odločitev ustavnega sodišča je lahko:

 zavrnitev pritožbe zaradi njene neutemeljenosti;

 delna ali celotna odprava ali razveljavitev izpodbijanega akta in vrnitev zadeve pristojnemu organu
v ponovno odločanje;
 odprava ali razveljavitev protiustavnega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvajanje javnih
pooblastil, če ustavno sodišče ugotovi, da odpravljeni posamični akt temelji na takšnem predpisu
oziroma splošnem aktu;
 če odpravi ali razveljavi izpodbijani posamični akt, lahko ustavno sodišče odloči tudi o sporni
pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega
oziroma razveljavljenega posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oziroma
svoboščine in če je na podlagi podatkov v spisu mogoče odločiti.

13.2 Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu

Po določbah Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP, zlasti členi 34., 35., 29., 41., 42. in
43.) in protokolov k tej konvenciji (zlasti protokol št. 11) lahko tudi posameznik, potem ko je izčrpal
vsa pravna sredstva po notranjem pravnem (pravu RS), v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta
dokončna odločba, vloži na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu pritožbo in v njej
zatrjuje, da država Slovenija (kot podpisnica), krši EKČP. Po formalnem preizkusu (če je pritožba
dopustna), ko odloča odbor treh sodnikov, sledi meritorni preizkus. O utemeljenosti pritožbe
odloča senat sedmih sodnikov, izjemoma senat sedemnajstih sodnikov (veliki senat). Sodba senata
je dokončna, vendar lahko stranka v zadevi v izjemnih primerih in v roku treh mesecev predloži v
ponovno obravnavo velikemu senatu. Sodba je deklaratorne narave (ugotavlja le obstoj ali neobstoj
kršitve), ne more pa posegati v izpodbijano odločbo. Lahko pa je prisojeno tožniku pravično zadoščenje
(odškodnina, stroški).
 Mag. Gorazd Kobler 27

PRAVNI VIRI:
1. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I), Ustavni zakon o spremembi 68. člena
Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 42/97) in Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena
Ustave RS (66/2000)
2. Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 51/98 – odločba Ustavnega sodišča, in 65/97
– popravek) – začel veljati 2. avgusta 1997, 70/2000; določbe o postopku pa se uporabljajo od 1.
januarja 1998
3. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – prečiščeno besedilo) in 12.
člen Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih
denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92)
4. Zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in št. 60/77 – popravek)
5. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 – začel veljati 2. aprila 2000,
70/00, 52/02 in 73/04)
6. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike
Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) – 4. člen
7. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) – začel veljati 14. 7. 1999; tudi še ZPP iz
leta 1977 /4/77 do 27/90)
8. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 – novi ZPP, in 38/99, 28/2000 in 26/2001
– Pomorski zakonik)
9. Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98, 48/2001 in 67/2002)
10. Sodni red (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98 in 91/98, 22/00, 113/00 in 62/2001)
11. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 – velja od 15. 10. 1998 dalje, 11/99 – odločba
ustavnega sodišča, 88/99) – Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih
delih stavbe v zemljiško knjigo in 11/2001 – Zakon o računskem sodišču ter 75/2002
12. Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/2001)
13. Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s
protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in
11 (Uradni list RS – mednarodne pogodbe, št. 7 do 41/94 – Uradni list RS, št. 33/94)