4.

Terezijanska doba označuje obdobje, ki sega v čas vladanja Marije Terezije, avstrijske vladarke, ki
je bila cesarica Svetega rimskega cesarstva od leta 1740 do svoje smrti leta 1780. Med njenim
vladanjem so se tudi slovenske dežele razvijale na različnih področjih, vključno z gospodarstvom.
Nekateri ključni dejavniki, ki so prispevali k gospodarskemu napredku, so bili naslednji:

1. Povečanje kmetijske produktivnosti: Marija Terezija je uvedla reforme na področju

kmetijstva, ki so prispevale k povečanju produktivnosti. Spodbujala je uvajanje novih
kmetijskih praks, kot so boljša obdelava tal in uvajanje novih kmetijskih pridelkov.
2. Razvoj trgovine: Ugodna geografska lega slovenskih dežel je omogočila razvoj trgovine.
Pomembne trgovske poti so potekale skozi te regije, kar je spodbujalo izmenjavo blaga in
prispevalo k razvoju trgovskih dejavnosti.
3. Ureditev davčnega sistema: Marija Terezija je uvedla nekatere davčne reforme, ki so bile
usmerjene v večjo učinkovitost zbiranja davkov. To je pomagalo stabilizirati ekonomijo in
spodbudilo poslovno okolje.
4. Razvoj rudarstva in obrti: V nekaterih delih slovenskih dežel so se razvijala rudarska in
obrtniška središča. Izkoriščanje naravnih virov, kot so rudniki, je prispevalo k gospodarski
rasti.
5. Ustanovitev šol in izobraževanje: Marija Terezija je spodbujala izobraževanje in ustanovila
številne šole. Bolj izobraženo prebivalstvo je prispevalo k tehnološkemu napredku in razvoju
novih veščin, kar je pozitivno vplivalo na gospodarstvo.

Kljub tem pozitivnim dejavnikom je treba poudariti, da so bile razmere v različnih delih slovenskih
dežel lahko različne, in nekatere regije so morda doživele večji gospodarski napredek kot druge.
Poleg tega so se gospodarske razmere v tistem času močno odražale tudi v širšem okviru avstrijske
monarhije.

5. V drugi polovici 18. stoletja so se začele pojavljati določene okoliščine, ki so prispevale k povečanju
pismenosti med Slovenci. Nekateri ključni dejavniki vključujejo:

1. Cerkvena pobuda in šolstvo: Cerkvene ustanove so igrale pomembno vlogo pri

vzpostavljanju šol in spodbujanju izobraževanja. Cerkvene organizacije, zlasti jezuiti, so
ustanavljali šole in prevzeli nadzor nad izobraževanjem. Jezuitski red, ki je bil aktiven v
Avstrijski monarhiji, je imel močan poudarek na izobraževanju, vključno s poudarkom na
pismenosti.
2. Reformski ukrepi Marije Terezije: Cesarica Marija Terezija je med svojim vladanjem (1740-
1780) izvajala številne reforme na področju izobraževanja. Ustanovila je nove šole,
reformirala obstoječe in spodbujala izobraževanje prebivalstva. Njene reforme so prispevale
k večji dostopnosti izobraževanja.
3. Ustanovitev normalk in ljudskih šol: V drugi polovici 18. stoletja so bile ustanovljene
normalk, posebne šole za izobraževanje učiteljev. To je prispevalo k boljši kakovosti
izobraževanja in širjenju znanja med prebivalstvom. Poleg tega so bile ustanovljene tudi
ljudske šole, ki so omogočile osnovno izobrazbo širšemu krogu ljudi.
4. Pomen tiskarstva: Razvoj tiskarstva je bil ključen pri širjenju pisane besede. Tiskane
publikacije, kot so knjige, časopisi in pamfleti, so postale bolj dostopne. To je pomembno
prispevalo k povečanju bralne kulture in spodbujanju pismenosti.
5. Razsvetljenstvo in ideje osveščanja: V drugi polovici 18. stoletja so se širile ideje
razsvetljenstva, ki so poudarjale pomen izobraževanja in razvoja posameznika. Te ideje so
vplivale na oblikovanje izobraževalnih politik in spodbujanje pismenosti.
Zaradi teh kombiniranih dejavnikov je pismenost med Slovenci v drugi polovici 18. stoletja dosegla
višjo raven, saj so se izboljšale možnosti za izobraževanje in širjenje znanja med prebivalstvom.

6.
Tolerančni patent, izdan leta 1781, je bil pomemben dokument v zgodovini Avstrijskega cesarstva, ki
ga je izdala Marija Terezija. Patent je bil namenjen izboljšanju verske svobode in zmanjšanju verskih
napetosti v imperiju. Nekateri ključni pomeni Tolerančnega patenta iz 1781 vključujejo:

1. Verska toleranca: Patent je prinesel večjo versko toleranco in svobodo za različne verske
skupnosti. Prej so bili pripadniki nekatere verske manjšine, kot so protestanti in pravoslavni
kristjani, deležni omejitev in diskriminacije. Tolerančni patent je razveljavil nekatere
diskriminatorne zakone in omogočil svobodo veroizpovedi.
2. Povečanje verske svobode za nekatere skupnosti: Patent je priznal pravice do javnega
izpovedovanja vere in ustanavljanja lastnih cerkva za nekatere verske skupnosti, ki prej niso
bile v takem položaju. To je vključevalo luterane, kalviniste, pravoslavne kristjane in druge, ki
niso bili katoliške veroizpovedi.
3. Zmanjšanje verskih napetosti: S priznanjem večje verske svobode je patent prispeval k
zmanjšanju verskih napetosti med različnimi skupnostmi. To je bilo pomembno, saj je
Avstrijsko cesarstvo sestavljalo raznoliko prebivalstvo z različnimi veroizpovedmi, in ukrep je
bil usmerjen k spodbujanju mirnega sobivanja.
4. Ukrepi za izboljšanje položaja Judov: Tolerančni patent je vključeval tudi določbe, ki so
izboljšale položaj judovske skupnosti. Judom so bile dodeljene določene pravice, kar je
predstavljalo nekaj napredka v primerjavi s prejšnjim statusom, kjer so bile pogosto omejene
in izolirane.
5. Spodbujanje gospodarskega razvoja: Z večjo versko svobodo so se nekatere skupnosti lahko
bolj aktivno vključile v družbeno in gospodarsko življenje, kar je prispevalo k splošnemu
gospodarskemu razvoju v regijah, kjer so bile te skupnosti prisotne.

Tolerančni patent je tako predstavljal pomemben korak k večji verski svobodi in strpnosti v
Avstrijskem cesarstvu ter prispeval k mirnejšemu sobivanju različnih verskih skupnosti v imperiju.