R A Z P R A V E

- o X o . H K

Ornicar? teksti za Jacques-Alain Jacques-Alain Jacques-Alain

l o g i k o oznaevalca Miller, Siv Miller, T e o r i j a t e g a j e z i k a Miller, U ali " m e t a - g o v o r i c e n i "

K razpravi o sociologiji kulture Rastko Monik, Zgodovinski kulture

materializem

in

sociologija

Prispevki h konceptualizaciji z g o d o v i n e umetnosti in literature Braco Rotar, Intelektualni topos J u r e M i k u , P o d o b a t r u p l a : p o v o j n o s l o v e n s k o s l i k a r s t v o in njegovo vpisovanje v evropsko likovno tradicijo Sergej Kapus, Razkritje vizualnega F i l o z o f s k e razprave N e n a d Mievi, U v o d v t e o r i j e p o m e n j a n j a Iz f r e u d o v s k e g a polja M a t j a Potr, M a r je ogenj oe freudovski interpretaciji? B o j a n Kavi, N e z a v e d n o in s e k s u a l n o s t Kritika Z o j a Skuek-Monik, Konstitucija estetskega o b j e k t a Slavoj 2iek, "Slepa p e g a " post-strukturalistine razgradnje metafizike

TEVILKA 192193

(910, 1979),

LETNIK XVII

P R O B L E M I 192193 (910, 1979), letnik X V I I U r e d n i t v o : Slavoj iek, R a s t k o M o n i k , R a d o Riha, M i r a n Boovi, Ervin H l a d n i k , D a r k o S t r a j n , J u r e M i k u , M a t j a H a n e k , M i h a A v a n z o , Denis P o n i , M a r j a n P u n g a r t n i k , D r a g o J a n a r , D r a g o B a j t . Glavni in o d g o v o r n i u r e d n i k : Slavoj iek. Svet revije: Slavoj iek, R a s t k o M o n i k , J o e Vogrinc, V o j o Likar, M a t j a H a n e k , Denis P o n i , T a r a s K e r m a u n e r , Emil Filipi, Tine H r i b a r , D i m i t r i j R u p e l , N i k o G r a f e n a u e r (delegati sodelavcev revije); M a r k o Kerevan, S o n j a L o k a r , A n d r e j Ule, Miha A v a n z o , T o m a Kela, Mile Vreg, D u a n S k u p e k , Sandi R a v n i k a r , Boris Dolniar, Joe O s t e r m a n , D r a g o Z a j e (delegati ire d r u b e n e s k u p n o s t i ) . P r e d sednik sveta: T o m a Kela. Tekoi r a u n : 5010167848982, z o z n a k o : za P r o b l e m e . L e t n a nar o n i n a 100 din, za t u j i n o d v o j n o . I z d a j a t e l j RK Z S M S . Tisk: P a r t i zanska k n j i g a , T O Z D g r a f i n a d e j a v n o s t . Revijo d e n a r n o p o d p i r a K u l t u r n a s k u p n o s t Slovenije; p o sklepu Republikega s e k r e t a r i a t a za p r o s v e t o in k u l t u r o t. 421 1 / 7 4 z d n e 14. 3. 1974 je revija o p r o e n a t e m e l j n e g a d a v k a od p r o m e t a proizvodov. U r e d n i t v o z a a s n o s p r e j e m a sodelavce na S t a r e m trgu 21 (prostori S K U C - a ) vsak torek in etrtek m e d 13. in 15. u r o . C e n a te tevilke 20 d i n .

ORNICAR?
TEKSTI ZA LOGIKO OZNAEVALCA Na prvi pogled se nemara zdi, da smo se tiridesetletnice Freudove smrti spomnili na skrajno "enostranski" nain: v prevodu predstavljamo nekaj kljunih tekstov sodelavcev glasila "freudovskega polja" ORNICAR?, ki ga izdaja oddelek za psihoanalizo univerze Vincennes v Parizu. Gre kajpada za tekste teoretikov Lacanove ole poleg tega so teksti tudi tematsko omejeni na problematiko logike oznaevalca, tj. posega analitine teorije v polje logike. Vendar smo se za to "enostranskost" odloili zavestno namenoma smo se odpovedali nekakni vsestranski predstavitvi vseh mogoih smeri, ki se jih trpa v ko "psihoanalitinega", saj menimo, da nas do resnice nikoli ne pripelje abstraktno-vsestransko "upotevanje vseh plati", marve edinole to, da skuamo pojav zagrabiti na njegovi kljuni toki na toki, kjer v samo polje "pojavnega" vdre zatrta resnica. To toko "vrnitve k Freudu" vrnitve, skoz katero se kajpada naknadno ele konstituira sama "resnica" Freuda pa dandanes nedvomno zastopa Lacanova ola. Teksti bodo objavljeni v nekaj zaporednih tevilkah ProblemovRazprav.

JACQUESALAIN MILLER, IV
{elementi logike oznaevalca)*

Kdor ni prejel iz analize samega sebe tistih natannih pojmov, katere je sposobna dati sam ona, ta nima pravice, da se vmeuje v psihoanalizo. Nobenega dvoma ni, gospe in gospodje, da na mo spotujete strogost te prepovedi, ki jo je Freud izrekel v svojih Novih predavanjih o psihoanaliziTako se tudi zame v zvezi z vami zastavlja vpraanje, artikulirano kot dilema. Ce bo tisto, o emer bom govoril prestopajo prepovedi psihoanaliza, in boste posluali nekoga, za katerega veste, da si ne more pridobiti usposobljenosti, ki bi upravievala vae zaupanje, kaj potlej delate tukaj? Ce pa to, o emer govorim, ni psihoanaliza, kaj potem vi, ki tako zvesto usmerjate svoje korake proti tej dvorani, da bi posluali o problemih, ki se tiejo freudovskega polja, kaj torej delate tukaj? Kaj delate tukaj predvsem vi, gospe in gospodje analitiki, ki ste sliali to opozorilo, s katerim se je Freud obrnil e zlasti na vas, da naj se namre ne zanaate na tiste, ki niso neposredni privrenci vae znanosti, na vse tiste tako imenovane uenjake, kakor pravi Freud, na vse tiste spisovalce, ki kuhajo svojo juhico na vaem ognju, ne da bi pokazali najmanjo hvalenost za vae gostoljubje? Da bi tisti, ki v vaih kuhinjah opravlja slubo gospodarja, utegnil tratiti as s tem, da bi pustil ni kaj dobremu kuharju, da se polasti lonca, za katerega je tako naravno, da vam je prirasel k srcu, ko pa ivite od njega to ni bilo gotovo, in priznam, da sem dvomil, da bi bili pripravljeni pojesti juhico, skuhano na ta nain. In vendar ste tu ... Dovolite, da se za hip zaudim nad vao navzonostjo in nad privilegijem, da imam za trenutek prilonost rokovati s tem organom, ki je najbolj dragocen med vsemi, ki jih uporabljate z vaimi uesi. Njegova prisotnost tukaj in zdaj je tista, ki se jo moram potruditi upraviiti, z razlogi vsaj, ki jih je mo priznati za svoje. Vaih ues ne bom pustil akati. Moje upraviilo, ki nikakor ne more presenetiti tistih, ki so sledili razvijanjem, navzoim v tem seminarju od zaetka letonjega olskega leta, je v tem, da si freudovskega polja nikakor ne moremo predstaviti kol zaprte povrine. Odprtost psihoanalize ni uinek liberalizma, fantazije ali celo zaslepljenosti tistega, ki se je postavil na mesto njenega varuha. Ce nisem umeen v njeno notranjost, pa s tem nikakor nisem e izvren v njeno zunanjost, in sicer zato ne, ker se v neki doloeni toki, ki jo izkljuuje topologija, omejena na dve razsenosti, notranjost in zunanjost zdruita na tej toki obod prekorai samo mejo kroga. Da lahko prepoznam in zasedem to toko, po tem se lahko vi izognete dilemi, ki sem vam jo pokazal, in zato ste z vso pravico poslualci na tem kraju. Po tem lahko, gospe in gospodje, dojamete, kako ste zapleteni v podjetje, ki ga sproam, kako globoko ste zainteresirani za njegov uspeh.

Koncept logike

oznaevalca

To, kar nameravam obnoviti, ko zbiram pouk, raztresen po delu Jacquesa Lacana, velja oznaiti z imenom logika oznaevalca splona logika, kolikor je njeno funkcioniranje formalno v razmerju do vseh polj vdenja vkljuno s poljem psihoanalize, ki jih ta splona logika obvladuje, vtem ko se v njih specificira, minimalna logika pa, kolikor so v njej podani zgolj elementi, ki so neogibni, da ji zagotovijo pot, omejeno na linearno

gibanje, ki se poraja uniformno na vsaki toki njenega nujnega poteka. Da se ta logika imenuje "oznaevaleva", to revidira pristranost pojmovanja, ki bi omejevalo veljavnost oznaevalca na polje, v katerem je kot kategorija zrasel; popravek njegovega lingvistinega odklona pripravlja uvaanje, ki se ga bomo lotili v drugih diskurzih, br ko bo zapopadeno tisto, kar mu je bistvenega. Najveja korist tega procesa, ki tei k minimumu, mora biti kar najveja ekonomija konceptualnega utroka, za katerega se je v nadaljnjem bati, da vam ne bo prikril, da so zveze, ki nastajajo v njem med nekaterimi funkcijami, dovolj bistvene, da jih ni mo zanemariti, ne da bi speljali na krivo pot razmiljanja, ki so v pravem pomenu besede analitina. Ce razmislimo, kakno je razmerje te logike s tisto, ki jo bomo imenovali logina, vidimo, da je to razmerje nenavadno po tem, da prva obravnava nastop druge in da se mora odlikovati kot logika o izvoru logike to pa pomeni, da ne sledi njenim zakonom in da, vtem ko predpisuje njihovo jurisdikcijo, pada zunaj njihove jurisdikcije. To razsenost arheolokega doseemo najhitreje z gibanjem retroaktivnosti, zaeni prav z loginim poljem, v katerem je njegovo nespoznanje najbolj radikalno ravno zato, ker je najblije njegovemu prepoznanju. To, v emer ta postopek ponavlja tistega, za katerega nas je Jacques Derrida nauil, da je zgleden za fenomenologijo(l), bo zgolj tistim, ki se jim mudi, prikrilo to bistveno razliko, da nespoznanje tukaj izhaja iz same produkcije smisla. Recimo, da ni konstituirano kot pozaba, ampak kot potlaitev. Da bi ga oznaili, smo si izbrali ime ivanje. ivanje imenuje razmerje subjekta do verige njegovega diskurza; videli bomo, da subjekt figurira v njem kot element, ki manjka, v obliki nadomestnika. Kajti ko manjka, ni isto in preprosto odsoten. ivanje v irem smislu je razmerje nasploh med mankom in strukturo, katere element je, kolikor manko implicira poloaj nadomestnika. Ta ekspoze namerava artikulirati koncept ivanja, ki ga kot takega Jacques Lacan ni izrekel, eprav je ves as navzo v njegovem sistemu. Naj vam bo jasno, da na tem mestu ne govorim kot filozof ali kot filozofski vajenec e je filozof tisti, o katerem pravi Heinrich Heine, ta stavek navaja Freud " d a s svojimi nonimi epicami in cunjami domae obleke zapira luknje v zgradbi vesolja". Toda nikar ne mislite, da je funkcija ivanja posebej znailna zanj: filozofa specificira to, da je polje njegovega delovanja determinirano kot "zgradba vesolja". Vano je, da ste prepriani, da logik kakor tudi lingvist na svoji ravni iva. Tako tudi vsakdo, ki pravi " j a z " . Prebiti ivanje terja, da prekoraimo tisto, kar nek diskurz razlaga sam o sebi da od njegovega smisla loimo njegovo rko. Ta ekspoze se ukvarja z neko mrtvo rko. Oivlja jo. Ne udite se, e zato umre smisel. Vodilna nit analize je diskurz, ki ga razvija Gottlob Frege v svojih "Osnovah aritmetike"(2). Temu diskurzu dajemo prednost, ker postavlja pod vpraaj tiste termine, ki jih Peanova aksiomatika, ki zadostuje za konstrukcijo teorije naravnih tevil, sprejema kot prve, in sicer termine nile, tevila in naslednika(3) To postavitev pod vpraaj teorije je treba iztrgati aksiomatiki, v kateri se teorija konsolidira in kamor izroa teorijo njen ivajoi moment.

Nila in eden Vpraanje se v svoji najbolj sploni obliki glasi takole: kaj funkcionira v zaporedju celih naravnih tevil, s imer je treba spraviti v zvezo njihovo napredovanje?

Odgovor ki ga podajam, e preden sem ga dosegel, se glasi: v procesu konstitucije zaporedja, v genezi napredovanja deluje nespoznana funkcija subjekta. Ta stavek prav zagotovo dobiva videz paradoksa za tistega, ki ve, da se Fregejev logini diskurz sproa z izkljuitvijo tistega, kar se v empiristini teoriji izkazuje za bistveno pri tem, ko stvar prehaja v enoto in zbirka enot v enoto tevila: funkcije subjekta, kolikor podpira operaciji abstrakcije in poenotenja. Za enoto, ki je na ta nain zagotovljena tako individuumu kot zbirki, velja, da vztraja samo toliko, kolikor tevilo funkcionira kot njeno ime. Odtod izvira ideologija, ki dela subjekt za proizvajalca fikcije, razen e ga ne prepoznava kot produkt njenega produkta ideologija, v kateri se logini diskurz konjugira s psiholokim, politino pa ima v tem sreanju vodilno pozicijo, za katero vidimo, kako se priznava pri Occamu, kako se prikriva pri Lockeu, preden se zane spregledovati v njunem nasledstvu. Nobenega dvoma ni, da je subjekt, definiran po atributih, katerih narobna stran je politina, subjekt, ki je v posesti moi, kakrna je sposobnost spomina, nujna, da se zapre zbirka, ne da bi se pustilo izgubiti elementom, ki jih je mo zamenjavati med seboj, hkrati pa tudi v posesti ponavljanja, ki operira induktivno torej: nobenega dvoma ni, da je to tisti subjekt, ki ga Frege, postavljajo se takoj na zaetku zoper empiristino utemeljitev aritmetike, izkljuuje iz polja, v katerem naj nastopi koncept tevila. Ce pa dri, da se subjekt v svoji najbolj bistveni funkciji ne reducira na psiholoko, potem se njegova izkljuitev zunaj polja tevila identificira s ponavljanjem. To pa je treba dokazati. Znano vam je, da se Fregejev diskurz razvija na podlagi fundamentalnega sistema, konstituiranega iz treh pojmov koncepta, objekta in tevila, in iz dveh relacij prve, ki poteka od koncepta k objektu in se imenuje subsumpcija, in druge, od koncepta do tevila, ki bo za nas asignacija. tevilo je asignirano konceptu, ki subsumira objekte. Tisto, kar je specifino logino, je v zvezi s tem, da je vsak koncept definiran in ima obstoj po eni sami relaciji. Ici jo ima, kot tisti, ki subsumira, s tistim, kar je subsumirano. Ravno tako obstoj nekega objekta pritie njemu samemu samo tako, da pada pod koncept, nobena druga determinacija ne sovpada z njegovim loginim obstojem, tako da objekt dobiva svoj smisel iz razloka z integrirano stvarjo, s svojo prostorsko-asovno lokalizacijo v realnem. Po tem lahko uvidite izginitev, ki mora zadeti stvar, da bi se prikazala kot objekt ki je stvar, kolikor je ena. Tako se vam posveti, da je koncept, ki operira v sistemu in ki je formiran edino na podlagi determinacije subsumpcije, podvojen koncept: koncept identitete z nekim konceptom. Ta podvojitev, ki je inducirana v konceptu z identiteto, poraja logino dimenzijo, zato ker ko povzroa izginitev stvari izzove nastop tevnega. Na primer: e zberem to, kar pada pod koncept: "otrok Agamemnona in Kasandre", izklicujem da bi ju subsumiral Pelopsa in Teledama. Tej zbirki lahko asigniram tevilo samo tako, da vpotegnem v igro koncept: "identien s konceptom: otrok Agamemnona in Kasandre". Zavoljo uinka fikcije tega koncepta posegajo vmes sedaj otroci, kolikor je vsak izmed njih, e hoete, apliciran nase, to pa ga spreminja v enoto, zaradi esar prehaja v status objekta in je kot tak teven. Eden posamezne enote, ta eden identinega subsumiranega, ta eden je to, kar ima skupnega vsako tevilo, ker je konstituirano predvsem kot enota.

Iz tega boste lahko izvedli definicijo asignacije tevila: po Fregejevi formuli je "tevilo, asignirano konceptu F, ekstenzija koncepta 'identien s konceptom F " ' . Trojni Fregejev sistem ima ta uinek, da pua stvri le oporo njene identitete s seboj, po emer je ta stvar objekt operirajoega koncepta in torej tevna. Iz procesa, ki sem mu pravkar sledil, si dovoljujem izpeljati sklep, katerega incidenco bomo videli pri prii, sklep, da se enota koncepta, ki bi ji lahko rekli poenotujoa, kolikor jo asignira koncept, podreja enoti kot distinktivni, kolikor ta druga enota podpira tevilo. Kar se tie poloaja distinktivne enote, velja njen temelj umestiti v funkcijo identitete, ki vtem ko podeljuje vsaki stvari na svetu lastnost, da je ena izvruje njeno transformacijo v objekt (loginega) koncepta. Na tej toki konstrukcije boste zautili teo definicije identitete, s katero vas bom seznanil. Ta definicija, ki mora dati resnini smisel konceptu tevila, si ne sme niesar izposoditi od njega(4) da bi lahko porodila numeracijo. Frege ie to definicijo, ki je kljuna v njegovem sistemu, pri Leibnizu. Vsebovana je v tejle izjavi: eadem sunt quorum unum potest substitu alteri salva veritate. Identine so stvari, katerih vsaka je lahko nadomeena z drugo, salva veritate, ne da bi se izgubila resnica. Brez dvoma lahko izmerite vanost tega, kar se dogaja v tej izjavi: nastop funkcije resnice. In vendar je to, kar ima izjava za doseeno, e vaneje od tega, kar izraa. Namre, identiteta s seboj. Ce neka stvar ne more biti nadomeena sama s seboj kaj je potlej z resnico? Njena subverzija je absolutna. Ce sledimo Leibnizovi izjavi, bi pomanjkljivosti resnice, katere monost je za trenutek odprta, njeni izgubi v nadomeanju stvari z neko drugo, nemudoma sledila ponovna vzpostavitev v neki novi relaciji: resnica se obnovi s tem, da je nadomeena stvar, ker je identina sama s seboj, lahko objekt neke sodbe in da lahko vstopi v red diskurza: kot identino s seboj jo je mo artikulirati. Da pa neka stvar ni identina s seboj, to sprevraa polje resnice, ga pustoi in odpravlja. Zdaj lahko dojamete, v em je zaita resnice zainteresirana za to identinost s seboj, ki konotira prehod od stvari k objektu. Identiteta s seboj je bistvena, da bi bila reena resnica.

Resnica je. Vsaka stvar je identina s seboj. Zdaj pa naredimo, da bo Fregejeva shema funkcionirala, se pravi, prekajmo to pot, skandirano na tri etape, ki nam jo predpisuje. Naj bo stvar X iz sveta. Naj bo empirini koncept tega X. Koncept, ki nastopi v shemi, ni ta empirini koncept, ampak tisti, ki ga podvojuje in je "identien s konceptom X - a " . Objekt, ki pada pod ta koncept, je X sam kot enota. tevilo in to je tretji len tega prekanja ki ga velja asignirati konceptu X-a, bo potemtakem tevilo 1. Kar pomeni, da je ta funkcija tevila 1 ponavljalna za vse stvari na svetu. To torej, da je ta 1 samo enota, konstituira tevilo kot tako, ne pa 1 v svoji osebni identinosti tevila, na svojem posebnem mestu, s svojim lastnim imenom v zaporedju tevila. Se ve, njegova konstrukcija terja, da prikliemo da bi jo transformirali neko stvar iz sveta, kar pa ne gre, pravi Frege: logika se mora opirati samo nase. Da bi tevilo prelo od ponovitve 1 (enega) identinega k njegovemu ordinatnemu zaporedju, da bi logina dimenzija odloilno dobila svojo avtonomijo, je potrebno, da nastopi nila brez slehernega razmerja z realnim.

Njen nastop dobimo zato, icer je resnica. Nila je tevilo, asignirano konceptu "neidentien s seboj". Dejansko, naj bo koncept "neidentiCen s seb o j " . Ta koncept, ker je koncept, ima nek ekstenzijo, subsumira nek objekt. Kateri? Nikakren. Ker resnica je, ni nobenega objekta, ki bi priel na mesto subsumiranega tega koncepta, in tevilo, ki kvalificira njegovo ekstenzijo, je nila. V tem porajanju nile sem jasno pokazal, da nilo podpira stavek, da resnica je. Ce noben objekt ne pada pod koncept neidentinega s seboj, je to zato, ker je treba reiti resnico. Ce ni stvari, ki niso identine s seboj, je to zato, ker je neidentinost s seboj kontradiktorna s samo dimenzijo resnice. Njenemu konceptu asigniramo nilo. To, kar iva logini diskurz, je odloilna izjava, da je koncept neidentinosti s seboj asigniran s tevilom ni. Kajti in tukaj prekoraujem Fregejev tekst v avtonomni konstrukciji loginega je bilo treba, da bi bila izkljuena vsaka referenca z realnim, evocirati na nivoju koncepta objekt, ki je s seboj neidentien, potem pa izvren iz dimenzije resnice. Nila, ki se vpisuje na mesto tevila, konzumira izkljuitev tega objekta. Kar pa se tie tega mesta, ki ga zartuje subsumcija, kjer manjka objekt, na njem ne more biti napisano ni, in e je treba zartati na njem neko O, je to samo zato, da se tam prikae neka praznina, da se vidi manko. Od nile-manka do nile-tevila se konceptualizira tisto, esar ni mo konceptualizirati. Pustimo sedaj nilo-manko, ki sem jo razkril, in se lotimo samo tega, kar je proizvedla alternacija njene evokacije in revokacije, nile-tevila. Nila, razumljena kot tevilo, ki asignira subsumirajoemu konceptu manko nekega objekta, je kot takna neka stvar prva nerealna stvar v miljenju. Ce iz tevila nile konstruiramo koncept, potem kot svoj edini objekt subsumira tevilo ni. tevilo, ki ga asignira, je torej 1. Fregejev sistem deluje tako, da na vsakem od mest, ki jih fiksira, kroi neki element: od tevila-nile do njegovega koncepta, od tega koncepta do njegovega objekta in do njegovega tevila. Kroenje, ki proizvede 1.(5) Ta sistem je torej konstituiran tako, da je O teta za 1. tetje O za 1 (medtem ko koncept nile subsumira v realnem samo praznino) je splona opora zaporedja tevil. To dokazuje Fregejeva analiza operacije naslednika, ki je v tem, da se dobi tevilo, ki sledi n, s tem da se mu doda ena enota: n', naslednik n, je enako n + 1, ali ...n... ( n + 1) = n' ... Frege odpre n + 1, da bi odkril, kako n preide k svojemu nasledniku. Paradoks tega porajanja boste zapopadli, br ko bom proizvedel najbolj splono formulo naslednika, do katere pride Frege: "tevilo, asignirano konceptu: 'len zaporedja naravnih tevil, ki se konuje z n', sledi neposredno n v zaporedju naravnih tevil". Vzemimo neko tevilo. Recimo tri. Rabi nam za to, da konstituiramo koncept: "len zaporedja naravnih tevil, ki se konuje s tri". Tako nanese, da je tevilo, asignirano temu konceptu, tiri. Tu nastopi 1 iz n + 1. Od kod? tevilo tri, asignirano svojemu podvojenemu konceptu, funkcionira kot ime, ki unificira neko zbirko: rezervo. V konceptu "len zaporedja naravnih tevil, ki se konuje s 3 " je konni len (element in konni element). V redu realnega 3 subsumira 3 objekte. V redu tevil, ki je red diskurza pod prisilo resnice, so tevila tista, ki jih tejemo: pred 3 so 3 te^'ila torej je etrto. V redu tevila je O za nameek, in O teje za 1. Premestitev nekega tevila iz funkcije rezerve v funkcijo konnega lena implicira sumiranje 0. Od tod

naslednik. To, kar je v realnem ista in preprosta odsotnost, je zavoljo tevila (zaradi instance resnice) notirano kot O in teto za 1. Zategadelj pravimo, da je objekt, ki je neidentien s seboj, provociran zavren od resnice, instituirn anuliran od diskurza (subsumpcija kot taka), skratka ivan. Nastop manka kot O in O kot 1 doloa pojavitev naslednika. Naj bo n; manko se fiksira kot O, ki se fiksira kot 1: n H 1, to se dodaja in daje n' ki absorbira 1. Ce ni v n-I-1 ni drugega kot tetje nile, potem je funkcija setevanja, ki jo ponazarja znak H-, prav gotovo odvena, horizontalni reprezentaciji porajanja je potrebno obnoviti njeno vertikalnost: 1 je treba vzeti kot izviren simbol pojavitve manka v polju resnice, in znak + indicira prekoraenje, s katerim je nila-manko predstavljena z 1 in proizvede s to razliko od n do n', ki ste jo prepoznali kot uinek smisla ime nekega tevila. Logina predstavitev razdira to razvranje na tri ravni. Operacija, ki sem jo opravil, jo razvija. Ce upotevate opozicijo teh dveh osi, boste razumeli, v em je tu logino ivanje in kakna je razlika med logiko, ki vam jo razvijam, in logino logiko. Da je nila tevilo: to je stavek, ki zagotavlja dimenziji logike njeno zaprtost. Mi pa smo prepoznali v nili-tevilu ivajoi nadomestnik manka. Spomnili se bomo obotavljanja, ki se je ponavljalo pri Bertrandu Russellu sprio njegove lokalizacije (notranje? vnanje zaporedju tevil?). Porojevalno ponavljanje zaporedja tevil se opira na to, da nila-manko na osi, ki je najprej vertikalna, prekorai pregrado, ki omejuje polje resnice, in nastopi v tem polju kot 1, nato pa se v vsakem od imen tevil, ki so vpeta v metonimino verigo progresivnega zaporedja, ukinja kot smisel. Tako kot morate skrbno razlikovati med nilo kot mankom kontradiktornega objekta in tisto nilo, ki iva to odsotnost v zaporedju tevil, morate razlikovati tudi 1, lastno ime nekega tevila, od tega, kar bo fiksiralo v neki potezi nilo neidentinega-s-seboj, zaitega z identinostjo-s-seboj, ki nastopi z zakonom diskurza v polju resnice. Osrednji paradoks, ki ga morate dojeti, (takoj boste videli, da gre ravno za paradoks oznaevalca v lacanovskem smislu) je, da poteza identinega reprezentira ne-identino, od koder se deducir nemonost njegove podvojitve(6), s tem pa tudi struktura ponavljanja kot proces diferenciacije identinega. Ce pa zaporedje tevil, metonimija nile, prienja z metaforo, e je nila kot tevilo v zaporedju tevil zgolj ivajoi nadomestnik odsotnosti (absolutne nile), ki se prenaa pod verigo v skladu z alternativnim gibanjem reprezentacije in izkljuitve kaj nam potemtakem e brani prepoznati v tako zastavljenem razmerju nile do zaporedja tevil najbolj elementarno artikulacijo razmerja subjekta do oznaevalne verige? Nemoni objekt, ki se nanj sklicuje diskurz logike kot na ne-identino s seboj in ga zavraa kot nekaj isto negativnega, ki se nanj sklicuje in ga zavraa, da bi se vzpostavil kot to, kar je, ki se nanj sklicuje in ga zavraa, pri emer noe o njem ni vedeti ta nemogoi objekt, kolikor funkcionira kot eksces, ki je na delu v zaporedju tevil, bomo imenovali: subjekt. Njegova izkljuitev iz diskurza, ki mu ta objekt od znotraj zapoveduje, je: iv. Ce zdaj opredelimo potezo kot oznaevalec, e postavimo tevilo v poloaj oznaenca, potem je treba razmerje manka do poteze obravnavati kot logiko oznaevalca.

Razmerje subjekta in oznaevalca Razmerje, ki v lacanovski algebri nastopi kot razmerje subjekta do polja Drugega (kot mesta resnice), je dejansko identino z razmerjem nile do identinosti edinega kot opore resnice. Kolikor je to razmerje matrino, ga ni mogoe integrirati v neko definicijo objektivnosti, to nas ui doktor Lacan, ponazarja pa nam porojevanje nile iz te ne-identinosti s seboj, pod katero ne pade nobena stvar na svetu. Konstitutivni dejavnik tega razmerja kot matrike verige moramo izloiti v implikaciji, ki opredeljuje izkljuitev subjekta iz polja Drugega, njegovo reprezentacijo v tem polju v obliki enega edinega (l'un de l'unique), distinktivne enote, ki jo je Lacan imenoval " u n a r n o " . To izkljuitev zaznamuje v Lacanovi algebri pregrada, s katero je prertan S subjekta pred velikim A in ki, v skladu s temeljno menjavo logike oznaevalca, premesti subjektovo identinost nad A(7) premestitev, katere uinek je nastop pomena, ki je oznaen subjektu. Ta zunanjost subjekta Drugemu, ki vzpostavlja nezavedno, pa se ohranja, ne da bi jo naela menjava pregrade. Kajti e je jasno, da trojne porazdelitve na (1) to, kar je oznaeno subjektu, (2) oznaevalno verigo, katere radikalna drugost v razmerju do subjekta odree subjekt iz njenega polja, in konno (3) zunanje polje tega izvrka, ni mogoe pokriti z lingvistino dihotomijo oznaenca in oznaevalca, e je treba zavest subjekta umestiti na raven pomenskih uinkov, ki jih ponavljanje oznaevalca obvladuje do tolikne mere, da lahko govorimo kar o njegovih odsevih, e samo ponavljanje proizvede subjektovo izginotje in njegov prehod v manko, potem lahko napredovanje, ki konstituira verigo v redu misli, imenuje zgolj nezavedno. Na ravni te konstitucije je subjekt v svoji definiciji zveden na monost nekega oznaevalca ve. Mar ni mogoe tiste zmonosti tematizacije, ki jo Dedekind podeljuje subjektu, da bi dal teoriji mnoic njen teorem eksistence, definitivno zvesti na to funkcijo ekscesa? Monost obstoja natevnega neskonnega je pojasnjena s tem, da "lahko od tedaj, ko je neka propozicija resnina, vselej proizvedem neko drugo propozicijo, to namre, da je prva propozicija resnina, in tako naprej v neskonost".(8) Da zatek k subjektu kot utemeljevalcu ponavljanja ne bi postal zatek k psihologiji, zadoa e to, da tematizacijo nadomestimo z reprezentacijo subjekta (reprezentacijo kot oznaevalcem), ki izkljuuje zavest, saj se ne vri za nekoga, marve v verigi v polju resnice za oznaevalec, ki je predhoden tej reprezentaciji. Ko Lacan postavi ob definicijo znaka kot tistega, kar reprezentira nekaj za nekoga, definicijo oznaevalca kot tistega, kar reprezentira subjekt za neki drugi oznaevalec, s tem poudari, da je treba kar se tie oznaevalne verige zavest umestiti na raven njenih uinkov in ne njenega vzroka. Uvrstitev subjekta v verigo je reprezentacija, ki je nujno sovisna z izkljuitvijo, ki je subjektovo izginotje. Ce skuamo zdaj to razmerje, ki porojeva in ohranja oznaevalno verigo, razviti v asu, potem moramo upotevati, da je asovno zaporedje odvisno od linearnosti verige. Cas porojevanja je lahko zgolj kroen; zato sta obe propoziciji tista, ki trdi, da je subjekt predhoden oznaevalcu, in tista, ki zatrjuje predhodnost oznaevalca subjektu hkrati resnini, vendar pa subjekt pri tem nastopi ele z vpeljavo oznaevalca. Retroakcija je po svojem bistvu to: rojstvo linearnega asa. Obe definiciji tako tisto, ki opredeljuje subjekt kot uinek oznaevalca, kot tisto, ki opredeljuje oznaevalec kot reprezentant subjekta je treba jemati skupaj: krono razmerje, ki pa kljub temu ni reciprono.

Ce prekoraimo logini diskurz na toki njegovega najmanjega odpora, na toki njegovega iva, se nam bo razgrnila struktura subjekta kot "utripanje zatemnitev", kot gibanje, ki odpira in zapira tevilo, ki izroa manko v obliki enice, da bi ga ukinilo v njenem nasledniku. Od tod lahko dojamete nezasliano funkcijo, ki jo prevzame -i- v logiki oznaevalca (H-, ki tu ni ve znak setevanja, marve tistega vpoklica /sommation/ subjekta v polje Drugega, ki priklie njegovo znienje). Treba ga je izloiti, da bi lahko unarno potezo loili od nastopa, pregrado pa od izvrka: s tem se izpriuje subjektova delitev, ki je drugo ime za njegovo odtujitev. Od tod lahko deduciramo, da je oznaevalna veriga struktura strukture. Ce strukturalna vzronost (vzronost v strukturi, kolikor je vanjo vpet subjekt) ni prazna beseda, potem bo nala svoj status ravno izhajajo iz minimalne logike, ki smo jo tu razvili. Kasneje pa bo prila na vrsto konstrukcija njenega koncepta. prev. J. R. in S. Z.

Povzetek ekspozeja na seminarju doktorja J. Lacana dne 24. februarja 1965. (Prev. po: La suture. Cahiers pour l'Analyse 1, str. 3749, Paris 1966) 1 glej Husserl: "L'origine de la gomtrie" prevod in uvod Jacquesa Derridaja, PUF 1962. 2 Tekst in angleki prevod objavljena pod naslovom " T h e foundations of arithmetic" Basil Blackwell (1953). 3 Nae branje ne bo upotevalo nobenega od popravkov, ki jih je vnesel Frege v svoj nazor, in se bo torej zadrevalo tostran tematizacije razlike med smislom in referenco kakor tudi tostran definicije koncepta, ki je bila kasneje uvedena na podlagi predikacije, od koder se deducir njena nenasiCenost. 4 To je razlog, zakaj je treba rei identinost in ne enakost. 5 Prihranjam si komentar paragrafa 76, ki daje abstraktno definicijo kontiguitete. 6 In, na neki drugi ravni, nemonost meta-govorice (glej spis Jacquesa Lacana La science et ta vrit). 1 Gre za temeljni Lacanov algoritem: ^ (A). 8 Dedekind, kot ga navaja Cavailles (Philosophie mathmatique, str. 124, Hermann, l%2).

JACQUESALAIN MILLER, TEORIJA TEGAJEZIKA

(OSNUTEK) Poslanica icongresu Freudovske ole Rim, 2. november 1974 Hotel bi, da bi bila ta poslanica Kongresu Freudovske ole rimska(l). Vsekakor to je glede mesta kjer je bila sestavljena: tod, teh nekaj dni. Vendar pa, ali ji bo to uspelo glede honestas, ki bi jo elel vanjo vloiti? Povedali mi boste. Mar ni kongres le eden od drubenih okvirov spomina? In ali smo se tod v Rimu zbrali zgolj zato, da bi okrepili nao sedaj deset let staro institucijo? Obasno sestajanje teh, ki opravljajo isti poklic, pride v navado br ko je dejanje zajeto v obliko poklica in ko je uzakonjena zaprtost v ozke meje. To pa odgovarja neki nujnosti naega asa, namre asa kapitalizma. Kongres je drubena praksa, od katere iv specializirane dejavnosti, ki organizira lastna potovanja, ima svoje dogovore in svojo svetovljansko plat. Tisti, ki se pripoznajo vzajemni v svojem govoru kot tudi v nainu, kako si sluijo kruh, s kongresom v rednih presledkih obnavljajo medsebojno zvezo. Pridejo tudi, da bi poivili to pogodbo, da bi se v drubi ogreli, se prepriali o obstoju svoje skupnosti, se preteli, da bi ocenili kaj na podroju njihovega delovanja uspeva. To velja tako za zdravnike, peke, politine aktiviste, kot za univerzitetne delavce in psihoanalitike. Nedvomno ne za gospodarje niti ne za histerike, ampak prav za lane Parike freudovske ole. Na skupnem zasedanju kjer sedaj govorim, je poklicna navada, da malo v neredu predstavimo kup svojih izdelkov. Zmes, in vendar ta goji na drubabni spomin. Resno jemljem ta vpis, ki morda med nami, lani Freudovske ole, tvori drubeno vez. Ne norujem se iz njega. Ne sanjam, kako bo izginil. Vem za njegovo nujnost. Sicer pa, e bi se iz njega noreval, kaj bi bil tod drugega kot va klovn? Res pa je, da mi je tak poloaj namenil o tem sicer govorim kot o preteklem moj filozofski poklic: izrei resnico, resnico, ki ne povzroa nevenosti. Ker smo v Rimu, bom vzel kot primer Nerona. Tacit pravi, da je Neron po obedih velel priti filozofom, da bi uival v njihovih prerekanjih, in kot je bila to navada s cirkukimi gladiatorji, so jih spodbujali k sporu. Da pa bi se to zgodilo danes, bi bila potrebna vsaj dva. Ce se torej udeleujem tegale obreda ne da bi skual igrati tistega, ki ne gre nikomur na led, je to zato, ker tod kot pa morem sprejemam analitini govor. Poleg druabnega pa obstaja e nek drug spomin, namre tisti, iz katerega so Grki ustvarili muzo z imenom Mnemosina, ta pa nas vabi, da se vselej zopet spomnimo bistvenega. Kot vem, se je ta kongres zbral zato sicer pa so mi to tudi dejali, da bi me prepriah naj pridem , da bi obudili spomin na govor v Rimu pred enaindvajsetimi leti, precej preden je ta ola obstajala (koliko takratnih udeleencev je e med nami?), govor, katerega odmev je segel dovolj dale, da nas je iz razlinih vzrokov pozval, vzpodbudil in danes zbral v tej dvorani. Ker imam, da bi se obrnil na vas, zgolj to pravico da sem se nameril (ne morem namre rei, da so me izbrali, kajti vsako sporoilo se obrne)

prepisati besedo, i<i ji je dal rimski govor polet, ker imam torej le to pravico da se na vas obrnem, bom priel s pohvalo Lacana. Pohvale pa bodo tiri. Moja prva pohvala naj velja Lacanu kot gospodarju. Lacan navaja v svojem Seminarju to Rimbaudovo Iluminacijo: A une raison: En sam udarec tvojega prsta po bobnu sprosti zvok in prine novo harmonijo. En sam tvoj korak je vstajenje novih ljudi in njih pohod. Tvoja glava se premakne: nova ljubezen! Tvoja glava se obrne: nova ljubezen! Da, gospodar. Smo s tem pred tak ueno drubo povedali preve? Nova ljubezen je bila krena v Rimu leta 1953 in kdo ne bi vedel, da je prav ona ta, ki e zadruje tod vsakogar teh, ki so, vsak na svoj lastni raun , sliali Sledil mi bo in so, da bi se potrdili v poloaju uenca izrekli tisti Moj uitelj, moj gospodar si. Vasih se najdejo naivnei, ki na vsem lepem odkrijejo, da nismo znanstvena druba, saj sledimo gospodarju, ta gospodar pa (in kako bi drugae!) zapoveduje. Morda je bilo tako v antinih sektah. Kje pa je pohujanje? Vidijo ga samo tisti, ki lahko vlogo pouevanja dojamejo le e kot vlito v kalup Univerze. Lacan je gospodar. Ko to pravimo, s tem najprej reemo, da ni modrec, izoblikovan po obem okusu in ki svojo eljo spreminja. Tudi ni znan po tem, da bi se vsemu izmikal. Pri njem ni zmernosti ali vzdrnosti, in ne nevtralnosti. Ta, ki vruje, da je analitik ves as, ne bo analitik nikoli. Analitina ravnodunost izven tirih zidov analitine ure je podlost sama. O psihoanalitini etiki lahko govorim le od zunaj. Da bi to storil, vam bom povedal zgodbico, ki zgleda, da je znana v nai sredi in ki so mi jo povedali veraj. Nek mali analitik se vsako jutro vozi z dvigalom ob istem asu kot nek drug moakar, in slednji vsako jutro pred osuplimi omi deka, ki upravlja dvigalo, opljuva malega analitika. Nekega jutra pride analitik sam, moakarja torej ni. Deek, ki upravlja dvigalo, to izkoristi in vpraa malega analitika: " T o d a vse kar je prav, kako lahko prenesete da vam oni moakar vse dni pljuva v obraz?" Mali analitik pa na to odvrne: "Njegov problem p a . " Mar ni ta ravnodunost vredna stoika, ki s svojo eljo rtvuje in tepta svoje dostojanstvo? Ko kakno ureemo s kom iz analitinega okolja in kaj bi bilo v to namero pripravneje od analitinega kongresa , sliimo kaj takega, kar vam e svee prinaam od veraj zveer: " K o si analiziran, stari moj, si ree 'Zakaj bi sploh e kaj poel'. V ni ve ne vruje." Takno je preprianje mnogih. Kar pa moram rei, je, da e je to analitini ideal, zakaj potem sploh analiza? Mar je ta praikova morala psihoanalitina etika? Vendar pa je tod Lacan, ki nam vse dni dokazuje, da analiza ni kaj takega, in da ta malce depresivni poloaj ni alfa in omega analitinega diskurza. Res je, da imajo praiki pripravljen odgovor na vse. "Jasno, toda poglejmo Lacan je slabo analiziran!" Tudi to govorienje je e svee, s Kongresa. Prav zato tod najprej slavim Lacana gospodarja, za katerega lahko reemo, da ga bolj kot njegov uitek obvladuje njegova elja, ki je ne pua vnemar. Tistim, ki mislijo, da tod pleteniim, navajam 757 stran "Spisov", kot tudi prve strani seminarja o Freudovih tehninih spisih. Je Freudovska ola na pohod? To je malce preve bojevniki termin in za nao vmeenost morda preve blee.

Gospodar je ta, ki ga ni sirah blinjega, ki vselej zahteva, da se ravnamo po konvenciji. Gospodar je ta, ki ne kili na desno in na levo, nazaj in na vse strani. Gospodar je ta, ki ne popua svoji ielji in kije tako sam karavana, ki gre naprej. Freud je bil gospodar. Boleine v glavi, slabo kljunkanje veraj zveer, pozaba besede: vse male ivljenjske stvari, stvari njegovega posebnega ivljenja, so mu bile vane. In tako poziva gospodar vsakogar k temu v emur mu ni para. Naj povem, zakaj je psihoanaliza morda hermetina za filozofe? In res, zakaj bi pustili vnemar pojem, da bi se ukvarjali s temi neumnostmi? Tod ni potreben ni manj kot obrat, preobrat vrednosti. Opazil sem, kako je bil pogonska sila tega preobrata za nekatere "maoizem". Delavec, pred katerim smo bili nebogljeni, kajti nismo vedeh, kaj bi z rokami, ene..., ta delavec, za nek as na subjekt, ki smo mu pripisali vdnost, nas je vodil k temu, da smo zaslutili nievost idealizma. Lacan je gospodar, in izdamo ga brez kazni, kajti nihe mu niesar ne ukrade. Kaj je tisto najvije, kar lahko d gospodar? Svoj vzgled. Ce ga izdamo, mu ne vzamemo niesar. Tako le izgubimo njegov vzgled. Nekaterim to pomeni izgubiti vse ostane jim le to, da prekinejo s poslom. Gospodar je torej morda v poloaju, kjer misli da mu je vse dovoljeno. Vendar pa tako zaslepljen propade. Resnica je, da gospodarju ni ni dovoljeno. Pritrjen je na mesto, s katerega ni odstopa. In kako naj pozabi mejo svoje moi, ko pa ga nanjo spominja liisterikov govor, ki mu ne d miru. Prehajam k Lacanu histeriku. Da, Lacanova beseda je histerina vsaj glede te poteze, da je avtentina. Beseda je skana od eksistencializma dalje, toda mar tega potemnelega bleska ni mo znova poiviti? Bo resnica dokazana? Slikar Braque je dejal, da jo dokazi utrujajo. Iz istih besed kot so Lacanove, izvabljenih njegovemu govoru, ukradenih, uplenjenih, kdo je z njihovo pomojo e kdajkoli sestavil kaj, kar bi zvenelo resnino? Glede tega smo vsi vsaj malo v pavovo perje odete oje. Vendar ostanejo oje oje, pav pa ostane pav. Kateri govor bi se ob Lacanovem danes ne zdel nebogljen, tistemu, ki poslua seminar, in celo tistemu, ki ga bere? Pretvarjamo se kot da bi mislili, kot da bi vdeli, jecljamo, ponavljamo na izust, le hodimo po e prehojeni poti, v imenu pisave pa pisunimo. Resnica pa resnici gre na smeh. So taki, ki za njih ko jih sliim, ko jih sliim kako jecljaje ponavljajo kot olarji ali kako grme napihujejo glas, za katere si pravim, da so to, kar v filozofski tradiciji imenujemo sofiste. Lacin je veraj dejal, da teg, kaj je sofist bil, ne moremo ve vedeti. Na vsak nain je to lik, ki pripada tradiciji. Sofistika je v tradiciji umetnost govore se pretvarjati da misH. Kako pa naj preverimo, da neka misel ni prevara? Kako naj razlikujemo misel od njenega videza? Kako naj razloimo med Lacanom in prvim ponarejevalcem? Je to vzrok, da so nekateri filozofi ljudomrzni? Tudi to je gledalie, le da druge vrste. Moramo torej dopustiti tole: da v govoru ni nikakrnega doloenega znamenja, ki bi v njem postavilo poudarek resnice. Poudarek resnice je med vrsticami. "Resnici na ljubo, kdo bi sebe naredil za prio poudarka resnice?" pie nekod Lacan. Sofist je ta, ki se dela, kot da se tega ne bi videlo. Lahko govori o vsem, o uitku, o sHkarstvu, o topologiji. Vruje, da obstaja miselna konfekcija, emur pravimo ready-made. Ce pri Lacanu esa podobnega ne moremo najti, pa bo dovolj, e kravo prienemo ele, ko se znoi, tedaj pa so si, kot je znano, vse krave podobne. Pretvarjati se kot da vemo, ustvarjati videz Vdenja samegi, to je prevara, ki je v oporo Univerzitetnemu govoru. In tako razumemo, kako je po tej plati analitik bolj od kogarkoli drugega vdan, da k temu tei; upal bi si rei, da zaman.

T o me ne bo oviralo pri tem, da zanem s tretjo pohvalo, s pohvalo Lacanu vzgojitelju. Kaken naslov bi bolje ustrezal ustanovitelju te ole? Sola, beseda lepo zveni. Na k a j se je Lacan pred desetimi leti oprl, da bi j o upraviil? Sel je iskat k Fichteju. Tod pa, kajti stvari so morda preteke, da bi jih povedal , bi prebral odlomek iz Nietzscheja, iz njegovega teksta "Schopenhauer vzgojitelj": "Ce naknadno analiziram vtis, ki ga je name napravil Schopenhauer, se mi zdi sestavljen iz treh elementov: iz vtisa o njegovi potenosti, o njegovi preernosti in o njegovi stanovitnosti. Poten je, ker govori in pie za sebe samega, se naslavlja sam n a s e " . (Gotovo je, da bi mi temu rekli drugae.) "Preeren je, ker je tisto najteje premagal z mislijo. Stanoviten pa je, ker drugae ne more. Njegova sila se vzpenja naravnost in brez napora kot plamen ob zatiju, gotova sebe same, ne da bi zatrepetala in brez nemira. Svojo pot najde zanesljivo, ne da bi mi sploh lahko opazili, da j o je iskal. Nanjo se odpravi odlono, z ivahnostjo, z nezadrno pobudo, kot da bi ga gnala sila tenosti. In kdorkoli je util, kaj pomeni v naem obdobju hibridnega lovetva sreati celovit, koherenten znaaj, ki ga veejo in gibajo lastne vezi, brez oklevanj in spon, ta bo razumel m o j o sreo in preseneenje ko sem odkril Schopenhauer j a . " Prihajam k moji etrti pohvali Lacana analitika. Nedvomno je treba biti eden izmed njegovih analizantov, da bi o tem primerno govorili. Tako bom kratek. Rekel bi le kdo se kae bolje v svoji usodi predmeta a? O njegovi vlogi v analitinem govoru pria o tem naslednje dejstvo: tisti, ki ga zapuste, onemijo, ali pa spremenijo govor. T a k o bi v njem bolj kot analitika pohvalil analizanta, kajti vsi ga poznamo. Ta je tisti, ki sredi Pariza predava v seminarju. Lacan je v svojem seminarju analizant tako je dejal svojega " o tem noem niesar vedeti". Njegovi poslualci pa ga podpirajo s svojim oaranim pogledom v emer je seveda razlika s poloajem predmeta a v pravi analizi. Pravkar sem govoril o Lacanu kot vzgojitelju. Prav lahko bi stvar obrnil in bi govoril o Lacanu uencu. Govoril sem o Lacanu histeriku. Lahko bi dejal gospodar, ki se ne izmika histerikovim pronjam. Konno sem govoril o Lacanu gospodarju, lahko pa bi govoril o Lacanu hlapcu, namre naemu. Lacan je prejnje leto na zaetku svojega seminarja pripomnil, da se " z a p e l j a n k a " ree le v enskem spolu. T o pripombo o jeziku bom dopolnil s tisto, da se v francoini ree " n a d u t e " le v mokem spolu. Kaj je nadutost? T o je odklanjanje vsakrnega preizkusa. Ko se tako ima za Resnico samo, te zaenjajo dokazi utrujati. Blaenost, zadostnost... In vendar, kdo drug kot prav on sam e zahteva od Lacana dokazov? Mi pa, mi mislimo, da smo storili dovolj, e smo ga posluali, e smo mu sledili, e smo lani njegove Sole. Treba je pomisliti, da ima on, Lacan, " g o s p o d a r " , krutega gospodarja, ki ga priganja, mu ne pusti da bi si oddahnil, zahteva od njega e drugih podvigov. Toda n a j se ustavim. Lacan je preteklo leto dejal, da so oitki njegovo opravilo. Skual bom prieti s svojo snovjo in lotil se je bom na splono. Kakor je gospodarjev govor nasproten analitikovemu govoru, je razumevanje nasprotno interetiranju. Kaj je to: razumeti? Da bi zadevo ilustriral, se bom zatekel k nekemu Ciceronovemu tekstu, k " P r v i m analitikam", ki d a j e j o nazorno podobo razumevanja. Takole pie Ciceron: " Z izjemo vedca o tem nihe niesar ne ve, Zenon pa je to pokazal z gibom. Pokazal je svojo roko s stegnjenimi prsti. To je predstavljanje, visum, je dejal. Nato je malo ukrivil prste. To je dojemanje, assensus. Ko je konno roko povsem stisnil in pokazal pest, je izjavil, da je to razumevanje, comprehensio. Zato mu je dal ime katalepse, ki

pred njim ni bilo uporabljeno. Konno je levo roko priblial desni in z vso silo tesno stisnil pest; dejal je, da je to sedaj znanost, scientia, ki je nihe razen vedca nima v oblasti". Lepega znamenja za znanost, kot je stisnjena pest res ne poznam. Pojem je zaseg realnega tako izrazi gospodarjev govor smisel spoznanja. Kaj pa sedaj prepreuje to zajetje, to zajetje pojma, e ne jezik sam, uporen, nepokorljiv? Leibniz, ki je filozofijo vedno dojel le kot usluno gospodarjem, je, e je bil logik in je priznan za predhodnika matematizacije logike, bil to zato, ker se je posvetil nalogi zagospodovanja nad jezikom. In kako Leibniz to izree? Prav na isti nain kot bo to dejal Frege: jezik je nepopoln. In dejstvo z jezikom je, da lahko v njem govorimo ne da bi kaj povedali, in da reemo esar ne vemo, in ve ali manj kakor vemo. To dejstvo pusti odprto pred vsako izjavo vpraanje, ali je misel ali ponaredek misli. To dejstvo lahko, tako lahko reemo najprej, pripiemo loitvi slovnice in logike. Ce bi lahko prvo zvedli na drugo, ne bi ve mogli rei nepravilnega, vsaj ne da bi tega videli, sliali. To so sanje filozofov. To je jezik, ki si ga Leibniz zamilja v ve tekstih in ki ga v svojem drobnem spisu "Predgovor k sploni znanosti" imenuje "jezik, ki bi zaprl usta nevedneem". Mar ne bo tega narta prevzela logistika? Nart, da se bo, e v tem umetnem jeziku na drug nain izrazimo v naravnem jeziku izjavljene lastnosti, nepravilno prepoznalo za to kar je, nesmisel pa se bo izgubil, eprav bo bolje izrazljiv. Gotovo pa je, da umetni jezik dale od tega, da bi prepreil govorjenje, ki ni ne pove, sam ne pone niesar drugega. V tem p a j e zanj vpraanje asti. Problem je v tem, da Leibniz misli, da je ta jezik lahko ne samo kar je sicer res napisan, ampak da ga lahko tudi izgovarjamo in da lahko slui za komunikacijo, da bo nadomestil naravne jezike. Prav to pa ni dokazano. Tukaj lahko postavimo vpraanje, ki ne bi bilo slabo postavljeno kot tma nateaja kakne akademije: bi lahko govorili jezik, katerega slovnica bi se ujemala z logiko? S Freudovim odkritjem se je priel drugaen pristop k govorici, drug dostop do jezika, ki je njegov smisel priel na svetlo ele, ko ga je povzel Lacan. Izrei ve kot ve, ne vedeti za to kar ree, rei nekaj drugega od tega kar ree, govoriti ne da bi hotel kaj povedati to v freudovskem polju niso ve pomanjkljivosti jezika, ki bi upravievale ustvarjanje formalnih jezikov. Gre za pozitivne lastnosti govornega dejanja, ki jih ne moremo odpraviti. Psihoanaliza in logika ena je utemeljena na tem, kar druga odpravi. Analiza najde svojo korist v smeteh logike. Ali drugae: analiza sprosti to, kar logika podomai. Reimo, da ima logicistina koncepcija govorice za vodilo zamisel o govornem univerzu. Kaj je poreklo pojmu govornega univerza? Vsak govor omenja, vpoklie, umea predmete. Ce predpostavimo, da tvorijo ti predmeti polje in da je to polje poenoteno, smo e pred govornim univerzom. Vsak govor zadeva univerz, v katerem jemlje svoje predmete. Ta univerz se lahko raziri ali skri, vendar pa obstaja im govor prine. Vpraali se bomo mar ta govor ustvarja univerz, ali pa je univerz prvoten, vendar to tu ni vano. Boole pie v tretjem poglavju svojih "Zakonov misli": " V vsakem govoru obstaja implicitna aU eksplicitna meja, znotraj katere so omejeni predmeti operacij d u h a . " Katera je torej maksimalna raziritev govornega univerza? Tista, ki ga privede do tega, da se sklada z domnevno raziritvijo na celoto, ki je nekdo nanjo meril ko je izjavil: "Govoril bom o vsem, o celoti." Velja, da vsak govor izbere svoj posebni univerz v tem celotnem univerzu, morda neizmerljivem rezervoarju vsega, kar sploh lahko reemo.

Vsaka izjava tvori odvzem iz celotnega govornega univerza. Najbolj spreten, neoviran, unfettered govor, pravi Boole, je "tisti, v katerem so besede, ki jih uporabljamo, razumljene v najirem sprejetem smislu, in so z njimi meje govora enako iroke kot meje univerza samega." Pojem govornega univerza torej predpostavlja, da obstaja mnoica predmetov govora, da je ta mnoica poenotena, pocelotena in da je to kar izreemo sklepanje ali raun. Kaj pa je preraunano? Razredi, to pa pomeni izbire. Prva izbira je tista, ki da najvejo totaliteto samo; predzadnja tista, ki da elemente, zadnja pa da prazno mnoico. Sedaj lahko z En simboliziramo maksimalni razred v univerzu, namre tisti kjer so zbrani vsi elementi, z Ni pa tisti razred, ki ni v njem nobenega elementa. Tako ta zamisel zdrui kot naine klasifikacije vse postopke v govorici. To poenotenje lahko izrazimo s topolkimi termini, e vzamemo, da je razred koncept, ki ga lahko predstavimo kot sklenjeno pot, obtok. V Boolovem govornem univerzu pa so vsi obtoki homotopni, to pomeni da lahko s pomojo deformacije vsak obtok sovpade z drugim. Se ve: lahko ga skrimo v doloeni toki. Taka je topika pojma, topika predstavljanja in razumevanja, topika katalepse. Postavljam torej vpraanje: zakaj logicistina topika ne bi mogla biti topika jezika, analitina topika? Leibnizovska zamisel novega jezika je dovrena. Formalni jeziki so tisti, ki realno obstajajo. Vendar pa danes vsakdo ve, da jih ne moremo govoriti in tako ostajajo le pisave. Jezik, ki je o njem sanjal Leibniz, "brez dvoumnosti in zamenjevanja p o j m o v " , jezik v katerem je vse, kar je povedano razumljivo, povedano z besedo na pravem mestu, jezik iz " D e Arte Combinatoria", je jezik brez monega izjavljalca. To je govor brez besed. Ob tem da je to vedela, je priela lingvistika s Chomskym s svojo matematizacijo, s formalizacijo naravnih jezikov. Ta podvzem, katerega smelost in sveina sta pred komaj desetimi leti slepila, je danes naletel na lastne meje in odkriva zagate v trenutku svoje svetovne zmage v Univerzinem govoru. Neskonno prikljuevanje dodatnih dolob vsaki od njegovih transformacij ga spreminja v neprirono orodje. To je neko v posegu na Lacanovem seminarju razloil moj prijatelj Jean-Claude Milner. Tako postaja peree vpraanje: katera je realnost, ki se v jeziku upira formalizaciji? Chomskijevska slovnica je od "Syntactic structures" dalje le subjekt-ki-naj-bi-vedel v jeziku, rna skrinjica, ki nezmotljivo zavraa izjave, ki ne sodijo v slovnico. Toda e najmanja ala, e najmanji uinek, ki bi ga Jacobson uvrstil med poetine, je dovolj, da tej instancci prekria raune. Ne, v jeziku ni subjekta-ki-naj-bi-vedel, ni katalepse jezika, nad jezikom ni mo zagospodariti. In zakaj? Ker v jeziku ni dveh izrek, ki bi si bili podobni. V jezikovi razsenosti lahko brez izjeme uporabimo leibnizovski princip nerazloljivosti. V jeziku ni dveh zvokov, dveh besed, dveh stavkov, ki bi ju lahko solo numero razloili. Ko nekaj reem in ko to nato ponovim, to ni ve isto kar sem bil dejal. Ko citiram Lacana ne reem ve tega kar pravi Lacan. Vsaki ko Planchn v svojem zadnjem Tartuffu navre: " A h , e sem poboen, pa zato nisem ni manj lovek", le kdo ne bi zapazil, da tega verza nikoli, nikdar ni izgovoril. Zastor v trenutku pade in na odru se nenadoma pojavi skriti predmet komedije. In ko preberemo v Corneillovem "Sertoriju" (verz je prilonosten in zahvaljujem se tistemu, ki me je nanj opozoril): " A h ! , e si Rimljan, pa si zato vendarle e lovek" (Molire je tod povzel po Corneillu), je "lovek" spremenil pomen. To ni ve falini lovek komedije, ampak "loveanski", patoloki lovek. Od enega do drugega stavka se je lovek spremenil. Ni

Oesede, ki ji ne bi mogel dati kakrnegakoli pomena, le e je moj stavek dovolj dolg, je veraj v svojem novem govoru dejal Lacan. Njegov tekst je v tolikni meri pred svojim asom, da bo potrebno e dosti dalj kot je bilo potrebno da je prvi rimski govor zael prehajati v doxo, da bi se pribliali temu, kar nam opisuje. Kaj nam je v gledaliu tako ve? Najbre to, da nam vsaka predstava pokae, kako gibljiva je ista oznaevalna veriga in da v govorici ni spomenika, ki ga ne bi razjedali in pretvarjali dvoumnost in zamenjevanje pojmov. Avtorje tolaimo s tem, da jim postavljamo spomenike, toda smisel, tisti prvi smisel, je izgubljen. Teorija jezika ni ni drugega kot z vso resnostjo upotevana Saussurjeva teza: " V jeizku so le razlike." Prva posledica, ki jo izvede e Saussure sam, je v tem, da jezik ni substanca. Vendar kaj naj bi te razlike brez pozitivnih terminov sploh bile? Vpraanje, ki sovpade s temle: kaj je oznaevalec? Lacanovska definicija oznaevalca: "oznaevalec predstavlja subjekt za drugega oznaevalca" je oividno le blodni krog. Enega samega oznaevalca namre ne moremo definirati, ampak vsaj dva. SI, S2, je minimum, da lahko dobimo razliko. Tej definiciji oznaevalca lahko reemo akonceptualna. To je definicija termina, ki nam ne dopusti, da bi nad njim sklenili roko. Dodajam, da v Lacanovem govoru ni termina, ki ne bi bil tako definiran; Zenonova roka tako ostaja odprta, eprav so se prsti skrih. Najprej je v tem smislu Lacan ustvaril, dodal jeziku besedo "tajezik" v eni sami besedi tako je zdruil doloni zaimek ednine z besedo samo. Kot on bomo sami dejali "oni tijeziki", "vsak tajezik", kajti vsak tajezik je neprimerljiv z vsemi drugimi. In mar Lacan tega ni praktino dokazal s tem, da je bil nerazumljiv naim italijanskim prijateljem, celo tistim ki najbolje poznajo nae govorjenje? Sedaj moram k toki, k novosti ki bo svojo pot e prela, in ki nam jo Lacan, ne da bi bili dovolj pripravljeni sliati jo, razlaga e najmanj dve leti: govorica ni tajezik. Kaken sklep je strukturalizem izvedel iz saussurjevske teze, ki sem jo omenil? Tale: definicija terminov glede na njih odnos vkljuuje vzajemnost vseh terminov, ki v take odnose vstopajo. Ce obstajajo le razlike, je vsak termin definiran v odnosu do drugih; tako pa termini tvorijo sistem; struktura je sistem, to pa strukturalistom pomeni, da je celota. Vsak strukturalistini predmet je element neke celote ali pa je sam iz vzajemnih delov oblikovana celota. Z eno besedo: celota je celota (vse je celota). Prav v tem je razUka med Lacanovim in npr. Jakobsonovim strukturalizmom, katerega sploni svetovni nazor in to je prava beseda predpostavlja razirjanje celot v neskonnost. Lacanov strukturalizem se od tega razlikuje v tem, ker iz resno dojete saussurjevske teze izvede matem, ki ga napiemo S ( ^ . Ob tej prilonosti ga lahko prevedemo s trditvijo, ki j o je Lacan izrekel nekaj let teg: ni ni celo. Hotel sem jo pred vami na hitro izpeljati, vendar nadaljujem, ker me priganja as. Recimo pa na hitro, da e obstajajo le razlike, e je element kot tak vzpostavljen le v svojem razlikovanju z drugim, bo v vsaki celoti vsaj en. Vsako zaseenje oznaevalca, vsak stisk oznaevalca S v mnoico A ustvari izgubo, ki jo zabeleimo kot S (A). Vendar pa je roka, roka ki se zapira, e vselej tod, kajti obstajamo v gospodarjevem govoru. V tem smislu je gospodarjev govor sam pogoj nezavednega. Shema gospodarjevega govora pa, tista ki jo je Lacan artikuliral s tirimi leni tod je sicer ne bom povzel bi lahko bila sam matem govorice. Sicer pa, mar te sheme ne najdemo v zasnovi e v knjigi o "tirih temeljnih pojmih psihoanalize", kjer ponazarja fading subjekta v oznaevalni verigi?

Pohitel bom, da preidem k pojmu, ki bi ga rad tod posebej obravnaval kot temeljnega za teorijo tegajezika: nekonsistentno mnotvo. Nekonsistentnost tegajezika, to je kar Tarski dokae na zaetku svojega temeljnega lanka o vlogi resnice, preden pokae ustroj njene formalne govorice. Cantor sam pa je morda videl e dalje v pismu Dedekindu, ki ga bom tod navedel. Izhodina toka je doloeno mnotvo, ki ga Cantor deli na dve vrsti. Prva nam omogoi, da mislimo celoto elementov mnotva kot da obstajajo obenem. Celota torej deluje kot en sam predmet, kot enota. To, pravi Cantor, je konsistentno mnotvo, torej mnoica. Druga vrsta te zdruitve ne dopusti. Hipoteza o soasnem obstoju vseh elementov vodi do protislovja. To, pravi Cantor, je povsem neskonno ali nekonsistentno mnotvo. Nezanesljivo mnotvo dobi torej poverilno pismo e na samem zaetku teorije mnoic, ki pa se je lahko zgradila le tako, da se ga je znebila. Treba je premeriti korak, ki ga je Cantor tod prestopil s predpostavko o nezanesljivih mnotvih. S tem je bila namre prekinjena za logiko nujna, zelo stara zveza med Bitjo in Enim. Leibniz je v enem izmed pisem Arnauldu napisal kar: " N a j na hitro povem, da tejem za aksiom to le glede na poudarek razlino, identino trditev, da kar ni zares ena bit tudi ni ena bit." V prvem delu je poudarek na enem, v drugem pa na besedi "bit". Leibniz sam pravi, da tod vidi le razliko v poudarku. Misliti nekonsistentno, nezanesljivo in zakaj ga ne bi okrajali kar s tremi rkami NZV , misliti NZV kot bit/nost/, ne da bi ga mislili kot eno bit, to torej pomeni kritev leibnizovskega aksioma. To pomeni, da med celotne, enotne bitnosti uvajamo razdrueno bit, ki je njen nain obnaanja, nastopa in vzdrevanje kritev, ter zahteva od prostora in asa novo estetiko. NZV je En v Dveh. Tvorijo ga obenem nezdruljivi in neloljivi deli. Je bit, ki je ni mo ne porazdeliti in ne zbrati, vrtinec in premena. Tod je bila moja namera, vendar sem bil prepoasen, da bi to lahko storil danes , navezati na nekatere tme, ki so me nedolgo teg zadrale, ko je nek as zame prekrivala Lacanov glas nova harmonija. Nekaj let bo e, kar sem iz Lacanovega govora izpeljal oznaevalno logiko, bilo bi mi pogodu, ko bi vam tod o tem mogel prebrati nekaj odlomkov iz te razprave v monadoloki obliki. Vendar nadaljujem, saj bom imel prilonost to storiti kje drugod. Tudi v tem primeru je bil mejnik matem S (A) vendar pa iz njega ne bi rad napravil alfe in omege Lacanovega govora. Ta matem zabelei prav oznaevalec tistega, kar ni mogoe vkljuiti v govorni univerz, oznaevalec drugomestnosti domnevanega govornega univerza. In mislim, da je na ta nain mogoe pokazati, kako so ti razlini termini: subjekt, predmet. Oetovo ime, falos, vpisani na to mesto kot prav toliko druge besede za to ne najdem nainov obstoja manka in morda njegovih modalizacij. Zakaj naj bi bil ni enolien? Ni ni celo, vendar Lacan dodaja: "vsaki na drug nain". Raznolikost nia zares, to je pravo dialektino pojmovanje. Zakaj so tako tevilni tisti, ki imajo obutek, da bolj ko se Lacanov seminar spreminja, tembolj je en in isti? Samemu se mi zdi, da bolj ko je Lacanov seminar ena in ista stvar, tembolj se spreminja. Ta govor vre iz bogastva S (A), to je iz nezvedljive toke, iz " o tem noem niesar vedeti". Zakaj imamo vasih vsi teave, da bi se pribliali temu govoru? Zato, ker si zastavljamo vpraanje " k a j j e ? " Kaj je realno? Kaj je oznaevalec? Kaj je falos? Iemo substance in njihove definicije. Nikoli ne bomo nali ni drugega kot blodne kroge, kajti te kategorije so med seboj prepletene kot klaviatura na nek nain so vse enake, na drug nain pa se lahko porazlikujejo, morda v neskonnost. Bo pa e bolje obdrati v epu Occamovo britev.

Posebej bom naglasil, da za tajezik, preden jo je Lacan ustvaril, ni bilo besede, besede ni bilo ne v logiki in ne v lingvistiki. Rekli smo "naravni jeziki" ta " n a r a v a " pa nam izvablja smeh in obenem jo e mislimo s pomojo formalnih sredstev. Dejali smo "obiajni, tekoi j e z i k " in res je, da tajezik tee tako hitro, da ga ne moremo ujeti, lingvist Ahil je ves upehan. Dejali smo tudi "vsakdanji jezik, konverzacijski j e z i k " , vendar je to obenem tudi jezik otroka v zibeli, ki se n a n j naslanja celotna stavba matematine logike, to lahko reemo ne da bi padli k Husserlu. Matematika sorodstvo na katerega morda ni ponosna j e herka nareja. Dejali smo tudi "materin jezik", kar pa je seveda e dosti bolje. Tarski, ki ta jezik analizira, zmigne z rameni ko ree: " n a r a v n a govorica ni kaj dokonnega, zaprtega, z jasnimi mejami omejenega". Leta 1920 in nekaj ez zelo dobro razloi, da je to davek univerzalnosti te naravne govorice: ker s lahko vanjo vpie vse, je n u j n o nekonsistentna. Univerzalna govorica je n u j n o nekonsistentna govorica. ude je v tem, da bi brez tegajezika ne bilo resnice, vendar pa v temjeziku resnice ne moremo definirati v njem namre svobodna, sproena deluje. Gospodarja oznaevalca ni, in je lahko morda le k a j porogljivega, klovn, karnevalski aljivec ali pa "Maskirani lovek", morda z masko enskega oblija. Temu bi lahko rekli tudi: vsak govor je govor videza. Zapomniti si velja e eno, neprimerno ime tegajezika: pravimo namre "narodni jezik". In res bi se narodni jezik lahko zdel enakovreden temujeziku. Vendar pa je narodni jezik in tako je z vsemi narodnimi jeziki zgodovinski proizvod gospodarjevega govora. Naeti bi morali dolgo zgodovino boja nareij in dialektov proti narodnemu jeziku, e prej pa boja narodnega jezika proti njim, kajti ta si prizadeva poenotiti komunikacijo v ekonomske in politine namene. Res je, da bo treba e napisati to zgodovino, zgodovino zatiranja, ki j o je izvajal gospodarjev jezik, pa tudi zgodovino odpora, kajti, kajneda, kjer pride do zatiranja, pride tudi do odpora. Na koncu pa vedno zmaguje tajezik, saj r a m o ob rami zdruuje pravilno govorico in nareje. Ce bi mi as dopual, bi za na jezik omenil Du Bellaya in tako teavno rojstvo italijanskega jezika, ter k a j povedal o Danteju in Machiaveliju. Treba bi bilo govoriti e o anglekem jeziku, pa e o drugih. Nek glas ... In o zmedi jezikov. Mislim, da se Lacan poviga na to, kar pravijo o njem. Vendar je po mojem mnenju to za udeleence prav neprijetno! J. A. Miller Sola je podjetje gospodovanja z namenom popaenja tegajezika, vkolikor pa tajezik lahko vzamemo kot materin jezik. Sola je stroj, ki odpravlja materinino tegajezika, kajti gospodar hoe le to, da govorea bitja govore drug jezik kot je njihov. Govorica v prvem pribliku reimo tako je glede na tajezik drugotna. Kaj je torej govorica? Morda lahko to staro filozofsko vpraanje obnovimo tako, da izhajamo pri Lacanu. Govorica je plod doloenega dela na temjeziku, je zgradba tegajezika. Je, pod gospodarjevim oesom, znanstveni in tukaj univerzitetni koncept tegajezika. T o je znanstveni nain, da bi nam postal tajezik blizu, poskus da bi ga razumeli. Reimo, da govorica pravzaprav pripada gospodarjevemu govoru in da je njena struktura prav struktura gospodarjevega govora. T a k o bi najprej prevedel Lacanovo trditev v zadnjem predavanju X X . seminarja: "Govorica je mozganje vdenja nad temjezikom". Vpraanje kako gospodar tajezik zaobsee je eno in isto z vpraanjem, k a k e En tajezik zajame, ga razdrobi, povee, kako se gospodar v temjeziku utelesi, v njem privzame telo govorice, torej kako se vanj vpie. Od tod se odpre monost teorij o elementih govorice, naj jih imenujemo slovnica, matematika ali

logika s katerimi si govoree bitje utira svojo pot v temjeziku, ga opojmovlja, pa etudi ga le razvra po abecednem redu. Na nain, kako element zajame tajezik, drobljenje, razpritev in povezavo, ki od tod izhaja, spomni sam naslov Evklidovega dela: o t o i x e t o , "Elementi". Evklidu so rekh: oToixeioirj , elementator. Je pa e ime abecede, r a OToixcia , in vsakemu slovniarju lahko upravieno reemo elementator, elementor. Elementator je tisti, ki v imenu Enega, oznaevalca-gospodarja, gospodari nad jezikom, da bi iz njega izvedel pojem govorice. V lingvistiki ali logiki ni razoaranja, ki bi ga ne mogli zvesti na nerazumevanje uinkov postopka zagospodovanja nad temjezikom. Lacan, pravi tudi: "V temjeziku je dosti ve stvari kot pa za njih v govorica." Veost jeziku v mnogoem presega to, kar lahko dojamemo z govorico. Temu je pria retorik, ki mu ni para, nezavedno. Nezavedno tvori tajezik, ki njegovi uinki presegajo komunikacijo, saj tako kot v misU celo vznemirjajo telo z njegovo duo vred. To so nekako Lacanove besede lani, v "Televiziji". Vpraanje, ki bi ga bilo treba postaviti morda je Lacan nanj veraj odgovoril, vnedar bi bilo temii teko slediti , in e dve leti je vpraanje naslednje: kaj naj odslej pomeni "nezavedno je strukturirano kot govorica"? Vidim le eno monost, kako bi danes to formulo prevedel. Resnina je le, e gre za nezavedno vkoHkor hoe zanj vedeti analitini govor, to je vkolikor hoe vedeti za tajezik in za njegove uinke. Rei bi bilo torej treba kar pa reem le previdno da je nezavedno, ki mu po pravici pravimo freudovsko, prav tako mozganje vdenja nad temjezikom. Da bi orisal poskuse nadvlade gospodarja nad jeziki, sem se pripravil, da bi navedel poroilo UNESCO o ivljenju jezikov na svetu, vendar bom to preskoil, da bi z nekaj besedami zakljuil o temjeziku. Kaj je tajezik? "Bloch in Wartburg", ki ga Lacan tako pogosto navaja, dovolj dobro nakazuje, iz esa je tajezik ustvarjen. Tajezik je ustvarjen iz esarkoU e, iz tega kar sUimo tako v barakah kot v salonih. Nesporazumi so na vseh straneh, kajti vse je lahko smiselno, vse si lahko s kancem dobre volje predstavimo. Nesporazum je prava beseda. Je dejal " b o " ali " B o g " ? Je to " k r a v a t a " ali sta " H r v a t a " ? " W a s ist das"? Homofonija je gibalo tegajezika. In mislim, da Lacan zato, da bi podal znailnost tegajezika, ni nael ni boljega, kot je njegov fonematski sistem. Ce reemo " t a j e z i k " v eni sami besedi, smo prav opisali zvoni tajezik, tajezik, ki smo ga predpostavili, tajezik pred gospodarjemoznaevalcem, ki se zdi da nam ga izroa in razklepa analiza. Sedaj bi elel omeniti Feydeauja, naega dobrega Feydeauja in igro, ki mi je zelo ve, poimenovano "Maek v aklju", kjer dve uri vidimo na odru govorea bitja kako komunicirajo, se loujejo, se posluajo in se ljubijo, ne da bi po pravici vedela kdo je kdo. Tajezik je skladie, zbir sledi drugih "subjektov", in reimo da je to, s imer je vsak izmed njih v tajezik vpisal svojo eljo. Kajti da bi govoree bitje elelo, mu je treba oznaevalcev. V em pa uiva? V svojih fantazmah, te pa so e vedno oznaevalci. Rekel bi, saj je vpraanje asu primerno, z njim pa spomnim tudi na nekaj kar je Lacan omenil v seminarju o "tirih p o j m i h " : vsakdo ve, da nikakor ni enako, e jemo teleje zrezke ali pa "saltimbocca alla R o m a n a " . Da bi dopolnili nauk o temjeziku, bi bilo treba ob njem in ker se dalje ne bom podajal, bo to tudi zakljuek moji razlagi omeniti oznaevalev uitek uitek ki ga oznaevalec vzpodbudi, ga vzpostavi...? Prav tod lahko premerimo Lacanovo pot. Ze res da ko smo se z njim odpravili na pot, vasih lahko imamo obutek, da nas ta nikamor ne vodi. In vendar: "Oznaevalev uitek" ...! Lacanova klasina teza, ki sem jo kot

uenec prepisoval, je bila: "tistemu, ki govori, je uitek kot takemu prepovedan". Ta stavek je v "Spisih", str. 821. Od tod je Lacan izpeljal, da morda uitka ne more rei drugae kot med vrsticami. O em pa nam Lacan govori zadnji dve ali tri leta? o neem, kar bi bil nasprotno besedi lasten uitek. Je v tem protislovje? Morali bi biti Zenonovi uenci, da bi temu verjeli. V Lacanovem govoru obstajajo ovinkaste teze, in kot je dejal Rouletabille, prav ni ne bomo videli, e se ne bomo drali prave meje. Od stavka, ki pravi "tistemu, ki govori, je uitek kot takemu prepovedan" do poudarka, ki danes meri na uitek besede, uitek oznaevalca, je pot, ki jo je mo spremljati vzdol Lacanovega seminarja. Trenutno grem dalje in da bi s Freudom potrdil Lcanovo pot, samo spomnim, da pravi Freud v "Zavrtosti, Simptomu in Strahu", da je simptom uitek. Kako bi sicer razloili kot temu pravijo negativno terapevtsko reakcijo, nekaken izvirni mazohizem? Simptom je uitek, vendar tudi, kar je Lacan obirno prikazal , vozel oznaevalcev. Ce ti dve trditvi zdruimo, vsaj nakazujeta smer, ki ji moramo slediti. Tajezik gotovo ne biva na mestu Drugega govorice. Tudi Drugi govorice dirja za temjezikom, se upeha vtem, ko ga misli dosei, in ala ga prehiti. Rad bi dejal e besedo bom pa tako skrajal, da o tem ne bom skoraj ni ve povedal o tej besedici, ki zanjo pravijo, da razdvaja Freudovsko olo, o besedici " m a t e m " . Nauka o temjeziku ne moremo loiti od nauka o matemu. Medtem ko je opora tegajezika le nesporazum, ki ta od njega ivi, ki se z njim hrani, saj smisli naraajo in se na zvokih mnoijo, pa lahko matem nasprotno prenesemo v popolnosti "brez zamenjevanja pojmov in dvoumnosti" e zopet omenimo Leibnizove besede, kajti ustvarjen je iz rk brez pomena. Da bi si lahko predstavljali, kaj matem je, bi bilo morda dovolj, e si reemo: v logini knjigi nekaj prevajamo, nekaj drugega pa spet ne. Kar lahko prevedemo, je ta govorica, ki jo je Otto Neurath, nesmrtni Otto "protokolarnih stavkov" poimenoval nareje, kar postavimo naokrog. Je pa e tisto, esar nam v logini knjigi ni treba prevajati iz enega tegajezika v drugega, in to je matem. Ostaja vpraanje lastnega imena. Ce matem psihoanalize ne bi obstajal, bi bila psihoanaliza neizrekljivo izkustvo. Analitiki ne bi nikoli imeli monosti, da bi se razumeli. Tvorili bi nad skrivnostjo zaprto in vanjo posveujoo druino. Poznate Heglov stavek: "Egiptovske skrivnosti so skrivnosti Egipanov samih". In, e ne bi bilo matema, bi bile skrivnosti analitikov skrivnosti analitikov samih. Vsakdo bi se teil z vro, da drugi v, in mislil bi le na to, kako naj drugemu skrije svojo nezadostnost. Toda, da se razumemo , s Freudovsko olo ne more biti tako. V njenem statutu izrecno stoji, da analitino izkustvo ne more biti neizrekljivo. In ko ree Lacan "matem psihoanalize", ni storil s tem ni drugega kot da je morda v bolj natanni obliki ponovil, kar je dejal e pred desetimi leti. Ce matem psihoanalize obstaja, lahko e kdo drug kot analitiki prispeva k razpravam skupnosti, ki vzdruje analitino izkustvo. Ker je v podlago Pariki freudovski oli teorija matema, imajo od njene ustanovitve dalje mesto v njej ne-analitiki, med katere sodim tudi sam, tisti " k i niso udeleeni v analitinem d e j a n j u " , kot mi je v obraz vrgel eden od teh, ki malce preve obravnavajo analizo kot prilonostni dohodek. Ze ob sami njeni ustanovitvi so imeli ne-analizanti svoje mesto v Freudovski oli. In zdi se mi, da bodo to mesto tudi obdrali, vkolikor bo ostala Freudovska ola svcji usmeritvi zvesta. Ker tukaj nisem mogel razviti, bom povzel na oddelku Freudovskega polja na Vincennesu, in, e mi bo mogoe, v Pariki freudovski oli.

Na koncu bi dejal samo, da tajezik kot tak nedvomno nima referenta. Zato pa mu ga iznajde vsak od temeljnih govorov. To je njegov videz, postavljen na mesto dejavnika. Toda za vsak govor je to le drugaen nain, da mu referent manjka. Tudi psihoanaliza gotovo ni govor brez videza, tudi ona izhaja od videza, od predmeta a. Kot vsak drug govor je tudi psihoanaliza umetna tvorba. Je doloen nain pristopa k temujeziku. Predmet psihoanalize, kot jo doloi Lacan, je, da je oni ovinek, ki gre o njem glas, da videze oslabi. To predpostavlja, da videzov ne zvrne na svojega, kajti konec koncev je njen videz zavrenost. Zato je krepost honestas nujna za njeno izvajanje, ki o njem Lacan, kajneda, sanja, tako je konal svojo "Televizijo" , da bo presejalo nivrednee. Rim, 29. oktobra 2. novembra 1974

Prev.: M. P.

1 Objavljamo stenografski izpisek govora, kakrSen e je bil, le z nekaterimi manjimi popravki. (Prevod iz: " O r n i c a r ? " 1, januar 1975, str. 1634.)

JACQUESALAIN MILLER, U ALI "METAGOVORICE NI"

Reductio linguarum ad unam Leibniz

I porazdeljevanje govoric Raziskovanje govorice se loi od vseh drugih raziskovanj po tem, da j o raziskujemo, tako kot je s tem pri vsaki drugi raziskavi , p o ovinku govorice. T a k o ima raziskava govorice za sredstvo svoj predmet. Obe vlogi, ki ju v naem primeru govorica prevzame hkrati, onemogoata, da bi natanno vedeli o em govorimo, ko govorimo o govorici s pomojo nje same. T a k o so iznali postopek, s katerim govorico cepijo. Vsaki od obeh vlog so pripisali govorico, ki dopua obenem le eno vlogo: govorico o kateri govorimo, govorico kot predmet; govorico kot sredstvo, govorico v kateri govorimo meta-govorico. Druga govorica govori o prvi govorici. Ta prvi razloek sovpade z naslednjim: u p o r a b a / o m e m b a . Razloil ga bom slede Quinu s primerjavo naslednjih dveh izjav: (1) Pariz je mesto; (2) Pariz je dvozloen. T a k o v primeru (1) kot v primeru (2) naletimo na enako besedo. In vendarle: beseda ni enaka. Enakost je v tem, da sta si zapisa podobna. To v emar enakosti ni, je razlinost vlog, v katerih nastopa beseda. Pariz v primeru (1) je ime doloenega mesta, Pariz v primeru (2) pa je ime doloene besede. Izjava (2) meri na besedo, ki jo vsebuje izjava (1), izjava (1) pa meri na doloeno mesto in ne na besedo. V primeru (1) smo besedo uporabili, v primeru (2) pa smo jo omenili, jo navedli. Pariz (2) pomeni Pariz (/). Ena in ista beseda torej obenem opie neko stvar in sebe samo. Na ta nain sili pisana beseda k loitvi omembe od uporabe. Kako n a j bi ju loili e ne z znamenjem: na primer z narekovaji. Ko mislimo na imena besed, nam je treba sestavljenke fteserfa -i- znamenje: " P a r i z " . Ime-besede je delno izoblikoval predmet, ki ga ime-besede denotira: predmet ima vlogo reference imena. Prav zato, pie Quine, je citat nekaken hieroglif. Tisti, ki govorice formalizira, si izmilja simbole po lastni presoji. (1), (2), (3)... Ko smo prieli z razdeljevanjem govorice, z njim ne bo ve mogoe prenehati. Prvi prelom je govorico odprl neskonnemu pomnoevanju prelomov. Zadoa e eno samo znamenje ve, in navedba, citat, bo zopet navedena. Govorice slede ena drugi, so otevilene, se slojema razporejajo tako, da se vedno znova premaknejo za eno stopnjo, in da raven n + 1 obsee raven n. Paradoksi vzniknejo, ko se plasti govorice zruijo. Pojavi odklona v takozvanem univerzumu govora so uinki zameanja, strtja. V jeziku pa je uinek strtja n u j n o proizveden.

II predpostavka enkratnega jezika

Zaetno plastenje govoric ni ni drugega kot doloeno urejeno zaporedje, ki ima spodnjo, nima pa zgornje meje.

Vzemimo govorico G l . Ce hoemo o njej govoriti, moramo imeti govorico G2, ki nad prvo izstopa in jo opredmetuje. Imeti moramo tudi govorico G3, e hoemo govoriti o G2, itd. Oitno je, da ene same meta-govorice ni, pa pa jih je ve. Ni izkljune meta-govorice, ki bi bila kot taka zadnja; ravno tako kot ni najvejega vseh tevil. Kaj naj tedaj storimo z dejstvom, da je za komunikacijo vsakrnega formalnega sistema nujna govorica, ki ji pravimo obiajna govorica? Pravim, da je to dejstvo, kajti logik ga kot takega ugotovi in se ga ne more znebiti. Formalna govorica bi bila le skrivni zapis brez kljua za razlago, e ji ne bi priskoila na pomo obiajna govorica. Hieroglife formalizmov moramo omeniti, e jih hoemo razumeti. Mar lahko temu dejstvu najdemo mesto v obmoju matematine logike? Nedvomno ne. Pa zunaj njega? In vendar se uveljavlja kot dodatek k temu obmoju. Ne pripada mu, a ga ne doloen nain omejuje. Informacijsko govorico, ki je ni mogoe izkljuiti, je Haskell B. Curry krstil za "govorico-U", "the language being used". "Karkoli e ponemo, je odvisno od 'govorice-U'; ne moremo je presei; vse kar preuujemo, preuujemo z njenim posredovanjem". " M e t a " te govorice ne obstaja. Curry ne izpelje nikakrnega sklepa. Le to pravi, da je treba veine: "Vselej obstaja 'govorici-U' lastna nezanesljivost; vendar pa e se je spretno posluujemo in e postopamo na nain zaporednega priblika, lahko doseemo kakrnokoli stopnjo v predvidevanju". Sam bi k temu e nekaj pristavil. " U p o r a b l j a n " jezik je tod jezik, ki mu pravimo francoski, tam pa zopet angleki. Oitno obstaja ve jezikov, ki jih lahko " u p o r a b i m o " , tako kot obstaja ve jezikov, ki jim pravimo naravni jeziki. Sam imenujem z U tukaj in sedaj uporabljen jezik ("being used") sedanji delenik. Glede na to obstaja en, in samo en jezik. Mnotvo je v nasprotju z njegovim pojmom: jezik U je enkraten. Vrsti govoric lahko predpiem brezpogojno mejo, mejo enkratnega jezika. V tem primeru je opredeljen prav s tem, da je zadnji v stratifikaciji, v plastenju govoric. Jezik U je poslednji jezik. Iz povedanega sledi, da meta-govorica obstaja, in sicer kot jezik U. Hm!... Toda katera govorica je tedaj njen predmet? V vrsti govoric je vsaka Gn predmet vsake Gn -i-1 in meta glede na vsako Gn1. Ostane pa e govorica, s katero smo prieli, in ki je le predmet, saj so njene besede stvari rke, znamenja, zarii, sledi rnila, oznaevalci, ki ne oznaujejo niesar. Vsaka formahzirana govorica je v tem smislu govorica kot predmet: je bitnost, ki obstaja zgolj v pisavi. Jezik U pa je meta-govorica pisav. Tega govorimo (lahko ga govorimo). Mar lahko zasnujemo brezpogojno prvo govorico-kot-predmet, ki bi jo lahko tudi govorili? Russell vruje v tako monost. Podal se bom po njegovih stopinjah: Hierarhija govoric se lahko neomejeno raziri navzgor, ne more pa se navzdol, saj bi se sicer govorica ne mogla prieti. Torej mora obstajati prvotna govorica, ki ne predpostavi obstoja nikakrne druge. Kot taka o sami sebi ne more rei niesar, saj bi se tako e predpostavljala. Izree lahko le to kar obstaja, ne pa tega kar ne obstaja, trdi, ne more pa zanikati. Ne zanikuje, pa tudi ne povee: besede, in zopet besede, katerih vsaka zase ima svoj smisel. Mar lahko to govorico govorimo? Ne. Tako kot je ne moremo govoriti, se je tudi ne moremo nauiti. Nauimo se je lahko le s pomojo govorice same (sicer pa to sprejemam kot e dokazano). Govorice kot predmeta (v Russellovem smislu), prvotne govorice ni. Jezik U lahko govorimo, ker lahko ta govori o sebi samem. Jezik U je sam sebi meta-govorica ter govorica kot predmet. Prav zato ponavljam:

meta-govorice ni. Dodajam pa: obstaja enkraten jezik. Nihe, ici govori ali pie, ga ne more presei. Jezik U nima zunanjskosti. Ker je kot tak poslednji, mu v hierarhiji govoric ne moremo pripisati tevila. Glede na vse G je v prav taknem odnosu, v kakrnem je prvo neskonno tevilo z vrsto celih tevil. Med njim ter med poljubno govorico obstaja neskonno govoric (ta presledek je zgoen). Jezik U je brez meje. Razteza se ez vse tisto kar reemo, ali bolje: na vse kar deifriramo, razvozljujemo. Tako so vsi jeziki zvedeni le nanj. To razliico ponujam, sprevrnjeno razliico Leibnizovega narta. Kajti jezik na katerega so zvedeni vsi drugi jeziki, ni jezik, v katerem bi bila zmota odpravljena, enopomenski raunski jezik, ampak je poslednji enkratni jezik vseh sozvoij, ki resnice ne loi od zmote, jezik izven te dvojne delitve, ki prav tako sodi vanj samega. Ravno zato, ker je U poslednji jezik glede na hierarhijo, to vase vkljuuje. Tako je jezik U sam svoj del obenem je enkraten in dvojen. Temu U-ju, razklanemu z razdorom, ki ni ne razdelitev niti ne podvojitev, ampak razcep in zgib, dajem naslednje ime: diadini en. Diadien: ker je en tako, da sta dva. Jezik U je diadien, saj se v njem prepletata in zapletata govorica kot predmet in meta-govorica, uporaba in omemba. Enkraten jezik brez prestanka navaja sebe samega, je enoplasten, ne-razplasten, toda zvit na Moebiusov nain. Samopouivajo (samo-refleksiven, samo-referenen) je jezik U nekonsistenten. Jezik U vsebuje svojo lastno sintakso, in tako nima nikakrnega poroka. Sam sebi je svoja resnica, resnica ki ne nasprotuje nepravilnosti. Tarski dokae, da lahko strukturalno definicijo resnice (vzemimo definicijo naslednjega tipa: pravilna izjava je izjava, ki vsebuje take lastnosti, ki se nanaajo na obliko ter na zaporedno razporeditev osnovnih delov izraza) dobimo le v hierarhiji govoric: Gn definira resnico za Gn1. Poslednji jezik je tako mesto resnice (Drugo) govoric, vendar pa tega mesta ne presega nobeno drugo mesto (Drugega Drugega ni, in ni meta-govorice). Resnica v U nima zatoia. Blodee se potika naokrog ter vsa iz sebe grize. Resnica pravi: " G o v o r i m " , in ne: "Rekam pravilno" prej bi dejala: "laem". Sijajen uinek strtja, ki spravlja smisel ob pamet in ostaja v neodlonosti. Kajti hierarhija tipov, hierarhija govoric ne iznii antinomij, le drugo obliko jim d. Curry prav dobro pov, da so poradoksu vedno le skuali ustrei, in pristavlja: "Obrniti se moramo k njemu ter se mu zazreti v oi". Pa mu bo sam gledal v oi vse tako dolgo, da se bo vpraal: Mar ta paradoksalni jezik sploh kdaj uporabimo? Kajti ta jezik vodi govoree subjekte. U niemur ne slui, in ni napravljen zato, da bi sluil. Kljub temu pa z njegovim posredovanjem komuniciramo, in vendar, mar v tem ni utvara? U je pa tod in isto sam govori. Logik, ki sestavlja svoje stroje, da bi avtomatiziral resnico, potlai mrmrajoe oporekanje (tega jezika ter z njim vred) resnice, njene tobe in njeno vpitje, kar pone tudi lingvist, ki misli, da je (ta jezik in resnica) lovekovo sredstvo, s katerim prenaa, kar misli. Le kaj bo storil z neumestljivim " n e " , ki je zaustavil pozornost Damouretta in Pichona? In kaj s tem heimlich, katerega smisel prekria raune razredni logiki in izkljuenemu tretjemu? V uenih konstrukcijah, tako kot v vsakem govoru, kjer se subjekt sporazumeva, vznikne tu in tam U na tokah, ki se izkaejo, na ravni na kateri so proizvedene, za Utopine; odkloni, za katere se zdi, da so porazdeljeni brez vsakrnega reda, kajti U se izmika. Morda bi lahko dejali, da sprauje Gdel, da "ima vsak pojem pomen vsepovsod, z izjemo doloenih 'posebnih tok' ali 'mejnih tok', in to tako,

da se pojavijo paradoicsi kot nekaj, kar bi ustrezalo nielni razdelitvi". Na koncu bi pristavil, da je ta ni Lacanov subjekt, U pa tvorijo le posebne toke. Vsemu temu pravim "Predpostavka", pa ne zato, da bi trdil, da je ne bi bilo mo postaviti, ampak zato, da bi zatrdil, da je U e vselej tu, da ga predpostavljamo ne da bi ga postavili, da v njem tako ivimo kot govorimo. Bil bi... Bog, e bi obstajala meta-govorica. Predstavljam si: Freudovsko pravilo ima le to nalogo, da uvede subjekta v razsenost U. Analiza ni ni drugega kot prehod enkratnega jezika. * Leta 1975 napisana opomba: Le zakaj objaviti te stare vrstice? Nedvomno zato, ker e dajejo slutiti " t a j e z i k " .
Prevedeno iz: " O r n i c a r ? " 5, zima 1975/76, str. 6772.

Prev.: M. P.

K RAZPRAVI O SOCIOLOGIJI KULTURE

RASTKO MOCNIK, ZGODOVINSKI MATERIALIZEM IN SOCIOLOGIJA KULTURE

/. Proti obskurantistom

Naslovno vpraanje je postavljeno tako splono, da bi mu bilo mogoe marsikaj oitati: e namre tiho postavimo, da je sociologija posebna znanost, potem se vsekakor zaostri vpraanje, kaken status naj pripiemo historinemu materializmu, e ve postavlja se ugovor, kaken status implicitno ie pripisujemo historinemu materializmu, kako ga " p o j m u j e m o " , da ga lahko postavimo rta tak nain " o b b o k " sociologiji kulture. Ne bi bilo teko pokazati, da je na ta nain mogoe zastaviti problematiko samo za to ceno, da smo na neki historinemu materializmu strogo zunanji nain le-tega ie reducirali na histo-mat, da smo ga v najboljem primeru postavili v poloaj neke " d r u g e " posebne znanosti ali v najslabem primeru da smo ga omejih na nekakno interpretativno, ideoloko-politino doktrino. Ne da bi se podrobneje spuali v samo dokazovanje, je za nas pomemben sam njegov rezultat namre oitek, da nemara ta reducirani pojem zgodovinskega materializma manipuliramo iz vsakrnih dnevnih konjunkturnih razlogov in nagibov. Prav ta oitek pa hoemo tu prevzeti z najbolj radikalnimi konsekvencami: res je, pri nainu, kako si zastavljamo problematiko, nas vodijo prav konjunkturni, dnevno politini nagibi. Danes veliko govorijo o drubenem pomenu in vlogi umetnosti in kulture, govorijo o potrebnosti kritike, socialne in estetske analize kuhurnih fenomenov itn. in prav pri teh vpraanjih od sociologije kulture priakujejo, e nekoliko pretiravam, tisto arovno besedo, ki bi jih zmogla uspeno razreiti in, seveda, ponuditi ustrezna pozitivna izhodia za praktino delovanje, za kulturno politiko itn. Vpraanje, koliko e sploh in s kaknimi pogoji je sociologija kulture sposobna ustrei vsem tem nemalo pretiranim priakovanjem in zahtevam, pa je mogoe zastaviti zgolj s stalia histo-mata. V tem smislu je res4n nujno, da je osrednje praktino vpraanje na tem podroju danes prav konfrontacija sociologije kulture s histo-matom. Sociologija kulture je po obiajnem mnenju, ki vlada med sociologi, posebna veda v nizu posebnih sociologij (sociologija znanosti, sociologija religije, lokalnih skupnosti, industrijska, " v a k a " , sociologija medicine, znanja itn. itn. do sociologije sociologije), ki se vse razlikujejo od obe sociologije, kateri so hkrati kot posebno glede na obe tudi "podrejene". Postavlja se vpraanje, kaj pravzaprav pomeni ta cepitev predmeta sociologije, ta razdrobljenost, ki postaja v sami socioloki vedi e dramatina in ki v vsaki posebni sociologiji posebej zadobiva naravo dualistine koncepcije samega predmeta. " P o s e b n a " sociologija kulture je namre hkrati sociologija, tj. veda o drubi " n a s p l o h " , s posebnim ozirom na neki doloeni " d e l " te drube " n a sploh" s posebnim ozirom na kulturo. Problematiko lahko zdaj zaostrimo v dve smeri: kakna je tista koncepcija " d r u b e " , ki omogoa, da 'o obravnavamo " n a s p l o h " z relativno redukcijo problematike njenih delov in akaj je potem vendarle nujno, e je takna reduktivna abstrakcija e mogoa, da sploh e vzpostavimo posebne sociologije: e je namre mona oba so-

ciologija, potem so posebne sociologije, vsaj strogo vzeto, nepotrebne toda e so, na drugi strani, posebne sociologije nujne (denimo, da nas o tem prepriuje njihov empirini obstoj, etudi bi filozofi lahko o tem dvomili), oba sociologija ni mogoa. Toda dualistina koncepcija predmeta posebnih sociologij, konkretno sociologije kulture, ne priznava te dileme in jo razreuje v vse bolj neprijeten paradoks: zanje je oba sociologija nujna predpostavka, hkrati pa posebne sociologije prav tako jemljejo za samoumevno, da je nujna slovita "relativna" samostojnost njihovih delnih predmetov. Sploni sklep nae dedukcije je tale in to se nam kae kot temeljna postavka posebnih sociologij: ker je oba sociologija nemogoa, je nujna, in ker so posebne sociologije odve, so edine mone. Da se ne bi dali e naprej zavajati taknim spekulativnim igram, je nujna konfrontacija s histo-matom; in ta je streznjujoa:
"Morala, religija, metafizika in sicernja ideologija in njim ustrezne oblike zavesti tu ne o h r a n j a j o ve videza samostojnosti. One nimajo zgodovine, one nimajo razvoja, marve ljudje, ki razvijajo svojo materialno proizvodnjo in svoje materialno obevanje, spreminjajo s to svojo dejanskostjo tudi svoje miljenje in proizvode svojega miljenja." (Nemka ideologija, MEID II, str. 25.) "Ni zgodovine politike, prava, znanosti itd., umetnosti, religije i t d . " (Idem, str. 98.)

To je radikalno stalie, ki zavraa "sestopanje" " z nebes na zemljo", in zahteva, da "se ... vzpenjamo z zemlje na nebo". Histomat analizira prav, kako iz procesa materialne produkcije ivljenja izhaja specifina zgodovinska razlenitev "oblik drubene zavesti" in na kaken nain te "oblike zavesti" posegajo v sam proces materialne produkcije. Banalno reeno, neka doloena zgodovinska razlenitev drubenih " s f e r " ne more biti izhodie analize, pa pa je prav rezultat analize " k o n c e p t " vsakokratne zgodovinsko specifine razlenitve, artikulacije, Gliederung. To seveda za nas pomeni, da je prav posebnost posebnih sociologij' za zgodovinski materializem predmet analize, ne pa njeno predpostavljeno izhodie. Prvi odgovor na nae naslovno vpraanje je torej: sociologija kulture je (lahko) predmet historinega materializma. Kaj se namre zgodi, e ravnamo naivno v duhu sociologije kulture kot "posebne" socioloke vede? Potem moramo pa postaviti, da je mogoe tako ali drugae, toda glede na specifini socioloki postopek vselej apriorno, doloiti, kaj je to "kulturna, umetnostna, estetska . . . " prikazen. Predpostaviti moramo torej neko nevtralno podroje, od koder je mogoe dati doloitev "kulturnega, umetnostnega, estetskega" nasploh, se pravi pred njegovo drubeno, zgodovinsko specifikacijo. Takno nevtralno podroje je nujno zunaj specifine soioloke analize, saj sociologiji tako reko " d o b a v l j a " njen predmet: sociologija kulture v tem primeru hkrati postavlja opredelitev svojega predmeta ven iz sebe in se ji odreka. Oba teorija kulture, umetnosti, estetska teorija itn. tako nastopajo strogo kot alibi socioloke vede se pravi kot podroje, kamor sociologija (kulture) izvaia svoja lastna nereena vpraanja. Neposredna posledica takne slabe socioloke vesti je, da se sociologiji kulture njen lastni "posebni", tj. e podvojeni predmet podvoji: natanneje, da ga mora dihotomino postavljati na nain "klasinih" napanih problemov vrste "kultura in druba, umetnost in druba, tendenca in umetnostna f o r m a " itn.

Br ko pa sociologija kulture svoj predmet obravnava tako dihotomino, se mu e odree: teza o tem, da je s sociolokega gledia mogoe zajeti le drugotne vidike kulture in umetnosti, razsenosti, ki so sami kulturni in umetnostni prikazni pravzaprav zgolj " z u n a n j i " , ta teza ni le znailen oitek sociologiji " o d z u n a j " , pa pa jo zadosti pogosto lahko beremo prav spod peresa samih sociologov kuhure in e bolj sociologov umetnosti. Tu bi rad v razpravo prepustil nasprotno trditev, da namre ta samoponievalni trenutek ne izdaja kakne lane skromnosti sociologov kulture, pa pa mu moramo dati vrednost simptoma za neki isto doloeni socioloki diskurz to odrekanje, samo-odrekanje moramo brati kot ideoloko zaznamovanost neke doloene sociologije kulture in umetnosti. Stalie, da je mogoe s sociolokega razgledia zajeti kvejemu le drugotne razsenosti kulturne in umetnostne prikazni, je zgolj nujen nasledek preprianja, da sociologiji kulture in umetnosti njen predmet prihaja od drugod, da ga lahko obravnava, kakor da bi bil e konstituiran, preden se zane socioloko podjetje: to samo-odpovedovanje je zgolj cena, ki jo mora sociologija te vrste plaati za svoj alibi in zdaj je e tudi jasno, da je ta alibi ideoloke narave. Ni torej res, da bi kakna oba teorija kulture, umetnosti, kakna estetika ipd. kot relativno nevtralno podroje predajala sociologiji kuhure in umetnosti svoj lastni predmet v drugotno druboslovno obdelavo pa pa, narobe, takne vrste sociologija vzpostavlja monost, da " o b e " teorije takne vrste zaenjajo delovati kot "nevtralne" teorije. Ce torej obstaja specifino in avtonomno podroje kuhurnega in umetnostnega, in e je torej drubena razsenost glede na to specifiko drugotna, potem je seveda sleherni drubeni proces, drubena akcija pa e posebej, pa tudi zgolj drugotna glede na to posebno podroje in ne zadeva njegovega bistva. " D r u b e n a " akcija je seveda vselej nujno razredna akcija: takna teorija o drugotnosti drubenih razsenosti kulture in umetnosti, dihotomina teorija je razredna teorija prav kolikor zanika primarno socialno doloenost kulturnih in umetnostnih prikazni. Takno teorijo je mogoe postaviti seveda ele v nekem isto doloenem trenutku zgodovine umetnosti: namre takrat, ko zgodovinski razvoj doloi umetnost kot avtonomno sfero. Avtonomnost kulturnega in umetnostnega podroja je tako samo specifina zgodovinska oblika njune "naelne" heteronomnosti. Ta trenutek lahko natanno zgodovinsko opredelimo: druga polovica 19. stoletja. To je, navidezno paradoksno, prav as, ko se postavi v sami umetnostni praksi slovito vpraanje o tendenci v umetnosti. To vpraanje je namre v tej obliki mogoe postaviti ele, ko se umetnost vzpostavi kot avtonomna sfera, glede na katero je vse drubeno-razredno, ideoloko, le drugotnega pomena, in njej zunanje. Vpraanje ideoloke "razsenosti" v umetnosti se zaostri prav v trenutku, ko umetnost postane avtonomna ideoloka sfera, ko si lahko zane domiljati, da je nekaj samostojnega in glede na razrednost neodvisnega. Znailno je, da je tako imenovano vpraanje o tendenci, kakor se postavlja znotraj te "larpuriatistine" ideologije, vselej prav vpraanje o formi (npr. vpraanje o tendenci ustrezni formi, vpraanje o umetnostni uobliitvi tendence itn.). To vpraanje na sprevrnjen ideoloki nain torej izraa prav tezo, da je umetnostna forma e sama na sebi neposredno lendenna, da torej ni "iste" umetnosti ali, natanneje, da je "ista" umetnost e specifina ideoloka oblika, ki sama e pripada neki specifini ideoloki, razredni tendenci. (V pred-avtonomistini umetnosti tega vpraanja ni mogoe postaviti, ker v njej vlada e samonikla enotnost vsebine in oblike ker v njej enostavno ni mogoe umetnostno ustvarjati drugae kot na nain, ki ga " s l e p o " diktira

prevladujoa umetnostna ideologija. Se en paradoksen nasledek avtonomizacije umetnostne sfere je ta, da ele v tem trenutku umetnost lahko postane polje razrednega boja: prej je umetnostna sfera tako reko "slepo", samoniklo vpletena v razredni boj, zdaj pa prav kot avtonomno in "nevtralno" podroje zahteva e dodatno, toda eksplicitno ideoloko opredelitev, prav zato je to vpraanje o tendennosti etudi je ideoloko v tem zgodovinskem trenutku popolnoma nujno in imperativno. etudi se materialistina analiza s takno zastavitvijo ne more zadovoljiti, je vendar prav takno vpraanje za avantgardnega umetnika v tej epohi neizbeno. Zgodovina umetnostnih avantgard od druge polovice 19. stoletja o tem prepriljivo govori.) Ideologija kulturno-umetnostnega avtonomizma je torej izrazit in privilegiran zgled razredne doloenosti kulturne in umetnostne produkcije: za njeno analizo zadoa e razmeroma pozitivistini konceptualni aparat kakega Plehanova. Za Slovence je pomembno, da se to vpraanje o dvojnosti kulturno-umetnostnega predmeta v drubenih vedah postavi prav s pozitivizmom; najbolj radikalno dihotomino koncepcijo je bras razvil Ivan Prijatelj v eseju Pesniki in obani (1917). Toda kakor se ta dihotomija znotraj tega ideolokega obzorja postavi, prav tako se v okvirih pozitivizma za Slovence tudi e razrei: tako France Kidri kakor Ivan Prijatelj jo v dvajsetih letih vsak na svoj nain uspeno preseeta. Na pristno pesniko-obasnih staliih vztraja prav od dvajsetih let naprej edinole Josip Vidmar, in poseben problem slovenske ideoloke zgodovine je, kako je mogla prav ta ideologija tako reko e po svojem zatonu tako odloilno vplivati na slovenska kulturno-politina dogajanja. Toda prav zato ker je problematika "pesnikov in obanov, umetnosti in drube" ideoloka problematika, jo je mogoe razreiti edinole na ideoloki nain: tako Prijatelj kakor Kidri jo, vsak na svoj nain, razreita s pomojo ideologije nacionalizma. Prijatelj bolj teleoloko-idealistino, Kidri stvarneje, bolj v duhu pozitivizma, tako reko empiristino. Za sklep, in za v razpravo, lahko dam tale drugi odgovor na naslovno vpraanje, odgovor, ki izhaja implicite iz dosedanjega razmiljanja: sociologija kulture je historini materializem. Na odgovor je torej dvojen 1. sociologija kulture je zgodovinski materializem; 2. Sociologija kulture je lahko predmet historinega materializma. Prav ta dvojna in protislovna opredelitev torej kae, da je sociologija kulture danes izjemno podroje, na katerem se pokae, kako je sama teorija vpletena v objekt, v predmet svojega raziskovanja; sociologija kulture je torej danes eno izmed podroij, na katerih se eklatantno kae praktinost sleherne teorije, torej njena razredna narava. In prav v tem vidim izjemno pomembnost razprave o sociologiji kulture: razpravljanje o sociologiji kulture danes ne more biti nikakren "akademski disput", pa pa je vselej e neposredno vpleteno v idejni boj in v tisto njegovo razsenost, v kateri se izraa razredna narava ideolokih spopadov. 2. Proti agnostikom

" . . . Po drugi strani se je e Don Kihot pokoril za zmoto, da je imel potujoe vitetvo za enako primerno vsem ekonomskim oblikam d r u b e . " (K. Marx, Kapital, I, 1, 1, str. 95.)

Marx v tej opombi govori o splonem vpraanju, kakni so odnosi med pravno-politino in ideoloko vrhnjo stavbo drube in realno drubeno

podlago, tj. nainom produkcije in njemu vsakokrat ustreznimi odnosi; prav tu formulira znano misel, da je v nainu pridobivanja ivljenjskih sredstev, tj. v drubeni bazi kot doloujoi, determinirajoi instanci, iskati pojasnilo, zakaj imajo posamine pohtine ali ideoloke instance v nekaterih doloenih drubenih formacijah lahko "glavno vlogo". Marx tu izrecno uvede pojmovni par determinanta/dominanta, pojmovno dvojnost, na katere domet je v zadnjem asu opozorila predvsem t.i. Althusserjeva smer v marksizmu: ekonomska baza sleherne drube je tista determinanta (doloilnica), ki doloa razmerja med posaminimi "drubenimi sferami" ali, bolje, med posameznimi instancami drubene strukture doloa, v kaknih razmerjih "podrejenosti in nadrejenosti" bodo te instance druga na drugo delovale, zatorej doloa tudi, katera strukturna instanca bo imela v drubi glavno vlogo (die Hauptrolle) in hkrati torej doloa tudi svoje lastno mesto, svojo lastno vlogo v tej konkretni drubeni strukturi. To paradoksno funkcijo strukturne determinante, ki doloa razmerja med "vsemi drugimi" strukturnimi instancami in e svojo lastno vlogo v teh razmerjih med " d r u g i m i " , tj. opredeljuje tudi svoje lastno mesto, kolikor tudi sama spada med " v s e " strukturne instance, kohkor lahko torej tudi samo sebe doloi kot " d r u g o " v nasprotnostni opredelitvi, to paradoksno funkcijo determinante skua Althusser zapopasti s pojmom, ki ga vpeljuje, " u v a a " iz psihoanalize s pojmom naddoloenosti, naddeterminacije. V Uvodu v Orte pravi Marx nekoUko lapidarno:

"Produkcija prevladuje, prav tako nad seboj v nasprotnostni opredelitvi produkcije kot tudi nad drugimi momenti." (MEID IV, 32.)

Zaenkrat naj nam zadoa, da lahko Marxovo koncepcijo strukturne razlenitve (Gliederung) povzamemo nemara takole: med vsemi leni neke totalnosti obstaja en len, ki doloa razlenjenost razlik znotraj te enotnosti in je hkrati tudi len v tej totalnosti, torej doloen z njeno razlenitvijo. Niso torej vsi leni neke totalnosti enako doloeni: obstaja vsaj en len, ki je hkrati doloujo in doloen. Ta len ni vselej nujno tudi len, ki v lenjenju te totalnosti igra glavno vlogo. Neposredna posledica, ki iz takne opredelitve izhaja, je v tem, da " i s t i " len v razlinih strukturah ni vselej "isti": v omenjeni opombi v Kapitalu Marx omenja zemljiko lastnino v starem Rimu, in v Uvodu v Orte ta " l e n " , namre zemljiko lastnino in poljedelstvo, podrobneje razlenjuje glede na njegovo zgodovinsko mesto v strukturi posameznih formacij. V starem Rimu prevladuje poljedelska produkcija, zato " i m a j o celo industrija in njena organizacija in oblike lastnine, ki ji ustrezajo, bolj ali manj znaaj zemljikega lastnitva ... V buroazni drubi je nasprotno. Agrikuhura postaja bolj ali manj industrijska panoga in jo kapital popolnoma obvladuje." (MEID IV, str. 41.) etudi bi se torej zdelo " n a r a v n o " , da za izhodie ekonomske znanosti vzamemo zemljiko lastnino, glede na to, da je zemlja vir vse produkcije in vsega bivanja bi ni ne bilo bolj zmotno: pojem zemljike lastnine "kar t a k o " je abstrakcija in vrh vsega takna, da ne more veljati za "razumno abstrakcijo", kakor npr. pojem dela. Pojem zemljike lastnine aH celo zemljike rente ne more rabiti za podlago nikakrni znanstveni analizi, glede na to, da je zgolj zgodovinsko posredovana prikazovalna oblika presene vrednosti oblika, ki je v razlinih drubenih formacijah posredovana prek razlinih dominantah produkcijskih nainov. Pojem presene vrednosti, ki je " k l j u " za anaUzo zemljike rente, pa izvira iz drugane anahze analize, ki se, npr., opira na pojem dela pojem, ki je

spet zgodovinsko posredovan in se v svoji abstrakciji prikae ele v kapitalizmu. Ta ovinek je bil potreben, da lahko z vso teo postavimo vpraanje: ali je lahko pojem "kulture" podlaga za kakrnokoli znanstveno socioloko raziskovanje? Zdaj e tudi priblino vemo, s kaknimi pogoji odgovor na to vpraanje ne bi bil negativen: s tem splonim pogojem namre, e bi bilo mogoe "proizvesti" koncept kulture, ki bi lahko veljal za "razumno abstrakcijo" v Marxovem pomenu. Da bi lahko kolikaj zadovoljivo zaeli odgovarjati na zgornja vpraanja, si lahko e enkrat ogledamo Marxov stavek, ki smo ga navedli na zaetku tega poglavja. Marx v tej opombi navaja zgled, s katerim eli ponazoriti svojo misel o delovanju ideologije v procesih drubeno-zgodovinskih preobrazb. Za ta namen navaja zgled konkretne ideologije potujoega vitetva. Toda odkod si jemlje ta primer? Svoje ponazorilo si jemlje iz literarnega dela torej iz neke ideoloke formulacije tega problema. Za ponazoritev, kako je gledati na vpraanje mesta in vloge ideologije v zgodovinskem procesu menjavanja drubeno-ekonomskih formacij, navaja Marx neki konkretni ideoloki pogled na to vpraanje. Kako je zdaj mogoe, da je ideologija lahko svoje lastno dogajanje in hkrati svoj lastni komentar k temu dogajanju? Odgovor, ki se ponuja, je ta, da je mogoe opozoriti na neustreznost viteke ideologije ele, ko ta ideologija zgodovinsko zane delovati tako, da je neustrezna. Toda s tem smo vpraanje zgolj prestavili, nismo ga pa e razreili (Verstellung!). Ce je namre tako, da " D o n Kihot" izreka zgodovinsko propalost potujoega vitetva v asu, ko je ta ideologija dejansko propadla, potem je pa ta ideoloka formulacija zgolj samo-zavedanje neke ideologije o svoji lastni zgodovinski neustreznosti. Ne glede na to, kaj si je nemara Cervantes ob pisanju svojega proto-romana "resnino misHl", moramo opozoriti, da je knjievna umetnina " D o n Kihot" resnino tudi tako napisana: kot sleherni roman je tudi " D o n Kihot" v nekem smislu "Bildungs-Roman", roman o dozorevanju in na koncu Don Kihot, kakor pozneje dolga vrsta romanesknih junakov, pride do svoje resnice. In narobe: v klasinem vitekem romanu ni zavesti o tem, da bi bila viteka ideologija kakorkoli "neustrezna" toda klasini zgodovinski roman prav pripada epohi, ko je ta ideologija e zgodovinsko "iva", tj. na neki poseben nain, ki je seveda skrajno problematien, "ustrezna". Vidimo, da nas takna "prestavitev" (Verstellung) problematike pripelje v kar se da problematine miselne vode, tj. v nevarno bliino idealizma, spontano nas pelje v nekakno "duhovno zgodovino". Tu smo se namre mimogrede ujeli v stari topos "veritas filia temporis", v miselni obrazec, ki je v formulaciji: "vsak posameznik je tako in tako otrok svojega asa; tako je tudi filozofija njen as, zajet v misli" preludij k heglovski spravi (Vershnung). Ze sama monost te in takne zastranitve v razmiljanju o sociologiji kuhure je svojevrsten kandal: kako je namre mogoe, da bi se veda o zgodovinski posredovanosti in o zgodovinski, drubeni, razredni funkciji miselnih stereotipov tako nenadzorovano ujela v neki prastari "locus communis", katerega "izvira" bi potem sploh ne bila zmona zapopasti? Problem smo prikazali nekoliko karikirano toda na namen je bil, da opozorimo na nevarnost nekega doloenega kronega sklepanja v sociologiji kulture sklepanja, ki svojo tavtologinost prikriva zgolj z morebitnim bogastvom materiala, ki ga umesti med premise in konno " d o g n a n j e " . Znan je Marxov odgovor na Heglovo parafrazo "Hic Rhodus . . . " (gl. opombo Boidarja Debenjaka, MEID III, str. 457458.) Morebiti ni nepomembno, da v istem spisu 18. brumaire Marx sprevre e en heglovski motiv,

ki je v neposredni zvezi s problemom Rodosa: prav kakor je za Hegla "noro" (tricht) misliti, da bi filozofija segla prek svojega sedanjostnega sveta, tako se, narobe, za Marxa ljudstvo pouti "kakor norec" na veer po revoluciji, ko mine trenutek splonega bratenja in "jezik, strasti in iluzije" revolucionarnega navduenja nadomesti proza konkretnih razrednih interesov zmagovitega meanstva. Splono reeno, gre za vpraanje, kako je mogoe v okviru neke epohe razviti ideoloko in ne le ideoloko, tudi praktino kritiko te epohe same. To vpraanje ima za nas vso teo epistemolokega problema:
" T a k o je bila buroazna ekonomija zmona razumeti fevdalno, antino, orientalsko drubo ele potem, ko se je priela samokritika buroazne d r u b e . " (Uvod v Orte, MEID IV, str. 40.)

Kako je torej mona samokritika neke konkretne " d r u b e " , kako je mona ta samokritika, ki je bistvenega pomena za monost sociologije "kulture" saj se mora morebitna "sociologija kulture" pa zaeti kot samo-kritika tistega momenta, ko se zdi, da se neko podroje, neka sfera loi ali izloi kot sfera " k u l t u r e " , etudi se bo morebiti pokazalo, da se tudi ta "kategorija" "znanstveno nikakor ne zane ele tam, kjer je govor o nji kot taki" (Marx, ibidem) zakaj pogoj, da se sploh lahko upamo dokopati do zgodovine te kategorije " k u l t u r a " , je pa, da se dokopljemo do " a n a t o m i j e " njenega sodobnega delovanja, do anatomije, ki nam bo lahko rabila za " k l j u " njene zgodovine. Monost samo-kritike je za Marxa teoretino utemeljena s tem, da sam notranji, "imanentni" razvoj neke doloene zgodovinske strukture e razvija hkrati tudi razkroj vseh predpostavk te iste strukture: neki "epohalni" drubeno-ekonomski sistem ne more obstajati, e ves as ne reproducira svojih lastnih eksistennih pogojev: toda prav reprodukcija teh eksistennih pogojev hkrati e razvija pogoje za razkroj, za odpravo tega "epohalnega sistema". Skratka: sam imanentni "strukturni" razvoj pripelje do nujne prehodne toke, ko razmere same zakliejo: "Hic Rhodus . . . " (cf. konec spisa "Obdobja ekonomskega formiranja drube"). Splono reeno: samokritika je mona in nujna, ker se struktura e strukturira okoli svoje lastne kontradikcije, protislovja, ker gledano "diah r o n o " nobeni strukturi ne more uspeti, da bi popolnoma homogenizirala " s v o j " as ker je torej potekanje strukture asovno heterogeno. Oglejmo si zdaj, kakne posledice ima lahko za sociologijo kulture tiha predpostavka o tem, da je struktura neprotislovna, da je torej njen " a s " homogen in da je torej mogoe strukturo predstaviti v istem sinhroninem "prerezu". Seemo lahko kar po Hippolytu Tainu, ki velja za enega izmed odlinih zaetnikov t.i. "socioloke metode" v umetnostni vedi. V IX. oddelku 2. poglavja "Filozofije umetnosfi" pravi Taine:
"Tako je vsa umetnost odvisna od te vladajoe osebnosti, kajti vsa umetnost si prizadeva samo to, da bi ji ali ugajala ali pa jo izraala." (slov. prev., str. 87.)

Vladajoo osebnost pa malo prej opredeli takole:

"Kadar se ta skupina ustev, potreb in zmonosti razodene v celoti in s sijajem v isti dui, tedaj se ustvari vladajoi tip loveka, to se pravi vzor . . . "

Umetnost pripada vsakoicratni "vladajoi osebnosti" na isti nain kakor ta " v z o r " pripada "splonemu stanju duha in nravi": kakor je ta arie, kamor se steka vse bistveno nekega asa, tako je ona kakor lea, ki naj zbere te bistvene poteze vladajoe osebnosti tej osebnosti v razsvetljevanje in veselje. Umetnost je podrejena vladajoi osebnosti, kakor je vladajoa osebnost podrejena splonemu stanju nravi in duha svojega asa. Umetnost je tako reko "element" vladajoe osebnosti, ta pa je "element" ustreznega splonega stanja nravi in duha. Zato lahko Taine navede verigo tirih lenov: splono stanje posebna nagnjenja in zmonosti vladajoa osebnost ustrezne umetnine, in z zadovoljstvom sklene: " . . . tako se lahko pomikamo navzdol'ali navzgor od ene do druge (teh postaj) s istim sklepanjem. Kolikor morem presoditi, ta formula ne pua prav niesar zunaj svojega obmoja." Ta formula resda ne pua niesar zunaj svojega obzorja, pa pa zajema celo e nekaj ve, kakor je sama pripravljena zahtevati. Na zaetku oddelka, ki ga tukaj povzemamo, pravi Taine: "V zaetku tega predavanja sem vam rekel, da doloa umetnino neka celota, in sicer splono stanje duha in nravi v okolju." V nadaljevanju to doloenost specificira v omenjeni kaskadi tirih " p o s t a j " doloanja. Toda: na zaetku tega 2. poglavja, kjer povzema "zakon nastanka" umetnine, ga v povzetku dokazuje z dvema " d o k a z o m a " in v obeh primerih povezuje umetnino neposredno s celoto splonega stanja nravi in duha, tj., pri pojasnjevanju, kako umetnina nastane, ne potrebuje posredstva "vladajoe osebnosti". Ta " z a k o n " razvije Taine e na zaetku 1. poglavja, kjer ga prikae in te hkrati prakticira tako, da umetnino neposredno izpelje iz splonega stanja nravi in duha. ("za razumevanje umetnine ... se je treba z vso natannostjo zamisliti v splono stanje duha in nravi asa ... V tem je zadnje pojasnilo; tu tii prvotni vzrok, ki doloa vse drug o . " Str. 29.) Umetnina in umetnost nasploh pripadata stanju nravi in duha, sta torej nekako neposredni element tega splonega stanja. Se ve: v tem prvem poglavju Taine uporablja za umetnike tisto opredelitev, s katero bo pozneje doloil "vladajoo osebnost": " . . . so najveji umetniki tisti ljudje, ki imajo v najveji meri duevne zmonosti, ustva in strasti kot ljudstvo, ki jih obdaj a " (str. 28). Umetnina je torej "element", ki pripada hkrati vladajoi osebnosti in stanju nravi in duha, katerega element je ie tudi ta vladajoa osebnost. Ali e moneje povedano: umetnina je len v preseku mnoice in njenega elementa, je torej len, v katerem se sekata "del in celota". Tainova opredelitev umetnosti tako doloa umetnino kot vseskoz utopini len v zgodovinski strukturi. Taine, ki je na koncu 1. poglavja postavil umetnost na odlino mesto poleg znanosti in v nekem smislu celo nad njo ( "Posebnost umetnosti je v tem, da je hkrati vzviena in ljudska: razodeva najvije stvari in razodeva jih vsem." str. 54.), mora tiho, neizreeno priznati, da je umetnina pravzaprav odve: vse, kar je v umetnini, je e v vladajoi osebnosti, e pa ni v njej, je pa vsaj e v umetniku. Ko je profesor Janko Kos raziskoval epistemoloke osnove pozitivizma v literarni vedi, je priel do sklepa, da literarni pozitivisti pravzaprav niso " p r a v i " pozitivisti: v njihovi deterministini shemi ima izjemno vlogo psiholoka posredovanost doloanja, pozitivizem se v literarni (in nemara sploh v umetnostni) vedi implicite sprevraa v psihologizem. To je brkone tako reko nujna notranja logika pozitivizma, e ga " u p o r a b i m o " na umetnostnih vpraanjih: zakaj prav psiholoka posredovanost je zelo ustrezen in v asu pozitivizma nemara celo edini razpololjivi postopek, kako razreiti to notranje protislovje.

Zato nikakor niso nakljune teave, na katere naleti sleherni poskus, da bi "pozitivno" utemeljili socialno raziskovanje umetnosti in knjievnosti. Iz naega domaega izroila bi lahko navedli zgled Ivana Prijatelja (esej "Pesniki in obani"), pri katerem relacija " j e element" pridobi cirkularno naravo. Presek med mnoico in njenim elementom, cirkularnost relacije " j e element" pa sta prav tisti anomaliji, ki ju v teoriji mnoic odpravlja aksiom utemeljitve ali aksiom regularnosti: z veliko skepso lahko torej gledamo na zahtevo, da bi kakna socioloka teorija kulture in umetnosti lahko ustregla temu aksiomu, torej zahtevi, da bi jo bilo mogoe utemeljiti. V lui Marxovega koncepta razlenitve, Gliederung, lahko zdaj reemo, d a j e zahteva po utemeljivosti "sociologije kulture" ideoloka zahteva, ki temelji na predpostavki homogene strukture, tj. enotnega linearnega zgodovinskega asa. Reemo lahko e ve: e sleherna socioloka teorija umetnosti nujno porodi paradoksni element (umetnina, psiholoka " e n o t a " umetnika ali vladajoe osebnosti itn.), potem je njen pojem " k u l t u r e " zgolj sredstvo, s katerim skua misliti to svojo notranjo protislovnost toda misliti tako, da to protislovnost kot protislovje prav prikrije. Zato bi lahko nemara tvegali tole opredelitev: pojem " k u l t u r e " deluje v sociologiji tako kakor oznaevalec mana v tistem, emur Lvi-Strauss pravi "divja misel". Pojem " k u l t u r e " je v sociologiji nujen zato, da v njen konceptualni dispozitiv zadovoljivo vpne tisto, kar kot preseek priplava prav po tem istem konceptualnem dispozitivu (psiholoke "entitete", vladajoa osebnost, kritik pri Prijatelju ali kar " u m e t n i n a " pri Tainu). Sociologija se mora pretvarjati, da ve, kaj je kultura, prav zato, da sama sebi prikrije, da ne ve, kaj je to psiholoka enota, kaj je umetnina itn. Toda tisto, kar socioloka konceptualizacija poraja kot paradoksen preseek, ni ni drugega kakor nenadzorovan uinek njene lastne notranje kontradikcije. Se ve: to ni nikakren preseni smisel, pa pa znamenje njene notranje nezadostnosti ali njenega " p o m a n j k a n j a " : preseni pojmi so maevanje sociolokega "spoznavnega predmeta" t.j., indie nezadostnosti tega predmeta pred tistim, kar ta predmet skua "prekriti". Sociologija namre uiva ta privilegij, da je sama vkljuena v predmet, ki ga raziskuje: zato je maevanje njenega spoznavnega predmeta pa le znamenje, da svoje lastne pozicije ni "reflektirala" t.j., v zadnji instanci, indie njene nenadzorovane razredne doloenosti. V razpravo izroam zatole tile misli: 1. Pojem " k u l t u r e " je maevanje marksovske Gliederung nad sociolokim pojmom "drubene strukture". 2. Ce hoe biti sociologija kulture kolikaj vreden preitek divje misli v scientistini sodobnosti, mora priznati, da je mona samo kot znanost o marksovskem pojmu razlenitve t.j., proizvajati se mora kot historini materializem.

PRISPEVKI H KONCEPTUALIZACIJI ZGODOVINE UMETNOSTI IN LITERATURE

BRACO ROTAR, INTELEKTUALNI TOPOS

Intelektualeva tema je obenem dvoumna tema in tema dvoumnosti, saj je e od vsega zaetka zasnovana v dveh pomenih: izraz 'l'inteilectual" pomeni predstavnika doloene drubene kategorije in intelektualno, tj. atribut doloena oznaevalne operacije, ki producira razumljivost ali pa se je udeleuje. Potemtakem e tako na zaetku obstaja neka cepitev pomena, katere vir lahko slutimo v artikulaciji neke ravnine, ki ni ravnina pojavljanja intelektualnega, temve ravnina " m e s t " (topoi, loci), ki tvori oznaevalno drugo plat obravnavanega pojma. To pomeni, da domnevamo obstoj nekega drugega diskurza, neke druge teorije, e lahko reemo, ki nosi aktualne diskurze o intelektualnem in intelektualcu in jih spreminja v locus communis sodobne ideoloke konjunkture. Zato in nekoliko zaradi radovednosti, ki zadeva temelje predsodkov v zvezi z intelektualnim, smo se lotili raziskovanja o statusu in strukturi retorinega humanizma v asu, ko je vladal, tj. v XV. stoletju v Italiji.(1) Izraz humanizem je ime episteminega polja, artikuliranega v studia humanitatis, v tiste tudije, ki obsegajo discipline, nanaajoe se na jezik in diskurz, ki se uvrajo pod oznako filologija, in tiste, ki se nanaajo na moralo; humanistino polje se vpisuje v "iri", toda tudi zelo ohlapen okvir (ki pa je e zmeraj doloujo) sholastine teologije ali metafizike. (Mislimo, da je to vpisovanje v okvir heterogenega karakteristina poteza intelektualnega.) Funkcija tega "boanskega okvira" je, med drugimi, da omogoa konstituiranje odnosa med tudiji narave (v dokaj hermetinem pomenu) in humanistinimi tudiji. Konstituirano je celo polje resninosti (champ de vracit), zaznamovano z ustanovami, kakrne so: univerza, akademija, diskusijski kroki, in s politino mojo humanistov. Toda zaradi natannosti naj povemo, da je izraz humanizem "abstrakcij a " iz XIX. stoletja, ki se nanaa na polje studia humanitatis; ta termin je e sam reinterpretacija, ki jo prevevajo humanitarne in agnostine konotacije. Prvi humanisti so sami sebe oznaevali za oratorje. Mogoe lahko upravieno parafraziramo slovito horacovsko formulo: ut pictura poesis, ki jo izrablja zgodovina renesanne umetnosti in kulture, in reemo: ut poesis oratio.(3) Izraz humanista izvira iz konca Quattrocenta in oznauje poklicnega uitelja studia humanitatis. Izraz lahko potemtakem razumemo tudi kot redukcijo izraza orator.(A) Med studia humanitatis se odlikuje eden, ki eprav se uvra v njihov taksinomini niz zaradi tega, ker ima karakter naina produkcije diskurza, intervenira v vseh drugih: retorika. Humanistina retorika ima potemtakem poseben status: status konvergenne toke vseh diskurzov tistega asa, to pa je tudi tisti pomen, ki ga pripisujejo retoriki humanisti sami. na primer kaken Barbaro ali Poliziani, in ki izhaja po mnenju veine zgodovinarjev italijanske renesanse iz spoja "politike in kulture" v tedanjih republikah, medtem ko se nekaj drugih avtorjev ogreva za verjetneje mnenje, da pojav ni bil omejen zgolj na Italijo.(6) Prav ta mnogoteri spoj, ki se dogaja se prek retorike, ustvarja problem, kajti vrhu vsega se vpisuje v e omenjeni " o k v i r " sholastine in univerzitetne metafizike, enako kot se republikansko mesto vpisuje v okvir Svetega

cesarstva Zahodnih cesarjev: se pravi icot heterogen. Mogoe prav zato ni moglo priti do restavracije fevdalizma v florentinski tiraniji Lorenza Magnifica, tega prototipa razsvetljenih monarhov, in je bila sholastina teologija nadomeena s ficinovskim neoplatonizmom. V precejnjem delu XV. stoletja so imeli studia humanitatis status spoznavnega modela, ki ga lahko po zgledu Micheleta in Burckhardta opiemo kot "odkritje loveka in sveta" in ki so ga uresnievali "vedoeljnei, ljubitelji, popotniki in opazovalci bolj kot znanstveniki v sodobnem pomenu besede". "Povsod, kjer humanizem slavi zmago, se eksaktno raziskovanje umika."(7) Kljub vsemu pa opozicija, ki tvori humanistino polje, ni opozicija med teologijo ah metafiziko ter humanistinimi tudiji, temve nasprotje med lovekimi in naravnimi zakoni ali, kot je dejal Alberti, med Fortuno in Fatum, med aktivnim in kontemplativnim ivljenjem, ali z drugimi besedami, med spremenljivim in nespremenljivim vidikom sveta. Ta opozicija markira neko protislovje: protislovnost humanistine vednosti, ki je sama opredeljena kot nekaj nestabilnega. Studia humanitatis se prek ovinka dravljanske vrline izkaejo za konstitutivne za Mesto. E. Garin oznauje ta uinek kot lastnost, ki je najpomembneja oznaka loveka italijanske renesanse. Po Donatu Acciajuoliju, "tipinemu predstavniku" tega asa, je za loveka najhuja napaka in najstroja kazen neravnovesje med studia humanitatis in dravljanskim stanom.(8) Po Acciajuoliju so studia humanitatis ole dravljanske vrline, obenem pa povzdigujejo loveka v "vije Mesto", kjer doseemo zemeljsko nesmrtnost in kjer se as razblini v venem dialogu. Razcep, ki smo ga prvega omenili in ki louje sholastino metafiziko aH teologijo od lovekih zadev, producira obenem z delitvami institucij tudi delitve vednosti, kajti tedaj je bila e v veljavi opozicija med univerzami, kjer so vladale teologija in vede o aravi, in humanistinim akademijami, kjer sta dominirali sofistika in filologija. Sholastina metafizika, ki je bila v naelu nespremenljiv dogmatizem, saj je bil pojmovan kot boje spoznanje, je a priori nedosegljiva lovekovi pameti, medtem ko je narava boja stvaritev, podrejena venim zakonom; dejansko je edino podroje loveke vednosti postavljeno v okvir kuhure, kar v humanistinih okoliinah pomeni: podstavljeno pod vladavino ene same discipline, ki jo izmenoma imenujejo dialektika aH retorina umetnost in ki s tem, da formulira pravila diskurza daje tudi pravila relativno pravilnega spoznavanja, ki pa je za ljudi edino dostopno. Zaradi teh sprevrenih epikurejskih pravil lahko aktivno ivljenje ljudi iz Mesta loimo od kontemplativnega ivljenja narave in zariemo razmejitev med lovekom in ivaljo. Transgresija teh pravil je imela hude posledice: ignorantia legis nocet.

Humanistina vednost je na eni strani opredeljena kot relativna, torej nestabilna in nekako drsea; na drugi strani pa je segregativna, saj producira epistemoloke in drubene obmejitve. Acciajuoli na primer postavlja zelo jasno in zelo mono razmejitev na drubeni ravni: razdalja, ki louje kuhiviranega loveka od prostaka, veja od tiste, ki louje loveka od ivaH. Ta paradoks lahko razloimo z doloenim pojmovanjem stultitiae, ki ga tvori opozicija med modrim lovekom in norim aH bedastim lovekom, pri emer je zadnji zastopnik veine zemeljskega prebivalstva. V tem trenutku moramo insistirati na dejstvu, da je treba samo naelo diskriminacije aplicirati na humanistino polje, kar pomeni, da to polje

obstaja kot instavracija vsakrnih razlokov, kot delitev in artikulacija, ki teita k temu, da bi bili delirantni, ki pa sta vendarle zaupstavljeni z nekim vrailnim mestom (lieu de renvoi), naddoloenim mestom, ki nekako relativizira igro artikulacij s tem, da jo omejuje. To mesto, ki je po svoji vlogi odloilnega pomena in ki je konstitutivno za polje, doloa njegovo strukturelno organizacijo in tvori beie njegove semantine polnosti in ga spreminja v docela formalizatorino proceduro. Ta sklepni kamen je retorini tc.-os (ah topos retorike), ki spoenja vsako mono artikulacijo, ki pa je obenem protisloven, saj eprav utemeljuje vse artikulacije ostaja sam neutemeljen in se zdi plavajo. Pri iskanju svojih temeljev je retorina avantura producirala zator svojega lastnega mesta s formuliranjem neoplatonske filozofije. Ko se je reinstavracija neoplatonske filozofije ali teologije zaela, je retorika edalje bolj zgubljala pomembnost in pomen ter postajala orodje umetnosti in filozofske vednosti, da bi nazadnje prek asimilacije stilistiki in logiki, torej s tem, da se je reducirala na dekorativen formalizem, ki je bil docela brez produkcijskih funkcij, zginila v konotativnem avtomatizmu govora. Kljub temu pa lahko trdimo, da se je prav s humanizmom retorjev sproduciralo retorino mesto kot mesto celega spoznavnega polja. To je tudi mesto, kjer se je sproducirala in se namestila figura intelektualca v vsej svoji ironiki moi in melanholini ibkosti, "kajti vsak intelektualec je poklican (...), da ne preneha inaterpretirati sveta."(9) In razumljivo je, da je bila prva konsekvenca filozofske restavracije niz psihotinih simptomov.

Po mnenju humanistov oratorjev potemtakem retorika konstituira na eni strani politino ravnino, na drugi strani pa ta ravnina daje hkrati monosti za izvrevanje retorike oziroma je njen nujen pogoj. Skoraj idealne razmere za razcvet te umetnosti sta ustvarjala beneki in florentinski repubhkanizem tistega asa, ki sta omogoala, da so jo dojemali kot ponovno pojavitev umetnosti oratorjev rimske antike, ki je bila dosledno zvezana z republikansko ah "demokratino" ideologijo.(10) Temo renesanse lahko potemtakem razumemo kot temo, ki reprezentira drsenje marksovske Gliederung, se pravi konec koncev kot temo, ki " n a svoj nain" upoteva naddoloenost. Z drugega zornega kota je retorika konstituirana kot umetnost zapiranja, omejevanja, segmentiranja. Toda tisto, kar se spostavlja z retorino zaporo ni kak absolut, kako kozmino mesto, temve polje interpretacij, se pravi diskurzivno polje in/ali polje relativnega spoznavanja, ki se premea s premeanjem epistemolokega "interesa". To polje interpretacij lahko upravieno imamo za intelektualno telo (corpus), se pravi za retorino telo, ki vsiljuje, kot pravi J. L. Shefer, " p o podobi svete poteze racionalnosti in poudarja njihovo zamujanje glede na to gibanje zemlje,"(11) kar pomeni zahtevo po nekem telesu brez lastnega diskurza. Temu polju lahko tudi reemo polje politine zgodovine. V tem polju obstaja nevaden vpis "zabavnosti" in "preprievanja", ki ju lahko ekplicitiramo kot vpis elje, ta vpis pa lahko poveemo z nagnjenjem k ugajanju in z vlogo buffona, pripisano retorjem v pozneji dobi. Tukaj gre lahko samo za ugodje (plaisir) spekulacije (spekularnosti), opredeljeno kot struktura prenosov (relais), in reprezentacije na javni sceni, pojmovani kot svetovni teater.(12) Sam humanistini diskurz razglaa monost retorike za uinek poprejnje epistemoloke izbire. V okviru alternative, konstituirane kot monost izbiranja med vero in humanistino vednostjo, ki sicer v veini primerov ne

izkljuuje vere, temve se ji postavlja nasproti, odloa o izbiri dostopnost ugodja kot uinka priblievanja resnici (potemtakem kot uinka postopka verifikacije, ki ga priklicuje drugost retorinohumanistine pozicije glede na to a priori nedosegljivo rresnico), dostopnost ugodja, kolikor je funkcija razlike. Obstaja samo delno in relativno spoznanje in uitek obstaja samo, kolikor je reprezentiran s prepadom (abme) identitete, ki jo je nemogoe dosei. Speroni loi tri ravni spoznavanja, opredeljene glede na njihovo dostopnost za loveka: nesmrtno ali boansko pamet; loveki razum; in negibni ali skoraj negibni red narave.(13) Presenetljivo pa je, da lahko obe stalni ravni spoznavamo in interpretiramo le s posredovanjem instance "lovekega razuma" in da ju dejansko ni mogoe pojmovati zunaj retorinega diskurza, ki ju figurira. ^ Prav v ta omahujoi ali pulzirajoi razkrek razlinih spoznavnih redov moramo umestiti retoriko kot njihovo beno, a odloilno ^tikulacijo, ker je edina dejanska artikulacija, kajti ne smemo pozabiti, da je retorika umetnost, se pravi veina (savoir-faire); humanistini creazione, ki se ne razlikuje od tistega pri umetnostih, funkcionira kot nadomestnik (tenant-lieu) tega razkreka in je reprezentiran kot nadomestnik ali pa kot zamaek neke kozmine in univerzalne luknje. L. B. Alberti in Pico della Mirandola oba eprav sta zastopnika dveh razlinih " o b d o b i j " humanizma postulirata vez med filologijo in retoriko na eni strani in pojmom creazione na drugi, pri emer naj bi bil creazione akt, ki producira moralne, se pravi politine, ekonomske, etine in zgodovinske uinke. Z drugimi besedami: prek koncepta creazione se insta' vira doloena normativnost, tj. doloena idealnost na ravni morale.(14) Zdaj lahko poskusimo podati zelo restriktivno opredelitev retorike tako, da jo razloimo kot umetnost preprievalnega diskurza, katerega vsebina je morala.(15) Ta izraz mora biti artikuliran na "operacije" ali na " d e l e " odvisno od gledia ki zagotavljajo izvrevanje preprievanja; to artikulacijo reflektira retorina teorija (ars) kot "dele diskurza" od inventia do memorie z razlinimi funkcijami. Prav ta artikulacija pa tudi omogoa diskurzu, da je "edino sredstvo, ki prodre do lovekovega srca" in ki ga "brez nasilja" usmerja k ciljem, koristim za rem puhlicam.

Studia humanitatis tvorijo dominantno vednost "asov" humanistinih retorjev, ne pa edine mone vednosti. Dialektik ie prek filoloke analize skupne toke, ki druga za drugo tvorijo intertekstualne korespondance, se pravi loci communi, ki tvorijo intertekstualno oznaevalno mreo. To pa kae samo dominacijo kot artikulacijo, ki je neogibna za vsak diskurz. Po garinovski interpretaciji Agricolove retorike, bi naj bili loci stalna in skupna mesta, "ki po vsem videzu povezujejo neskonno mnogoterost bitij za doloeno temeljno konformnostjo", in zato naj bi pomenili "vlakna dialektine investicije".(16) Sam Rodolpho Argicola opredeljuje ta mesta kot topoi, ki se na njih izvruje povezovanje sodbe z invencijo. To pa je tudi opredelitev perspicuitas, tega dvoumnega koncepta, ki operira na sintagmatini ravnini kot "harmonino razvranje besed", torej kot stilistino pravilo, operira pa tudi na metaforini ravnini, kjer nas perspicuitas "dela dovzetne za red, v katerem morajo biti razporejene rei", torej kot pravilo simboline regulacije "rei", zaradi katere naj bi slednje postale zaznatne in/ali razumljive.(17) Iz univerzalnosti loci v celoti diskurzov humanistine dominacije lahko sklepamo, da se pravi problem zastavlja z njihovo trajno insistenco; ta problem pa mora biti zatrt, da se diskurz lahko " o d v i j a " ; gre za problem

t r a j a n j a doloene vrzelne mree, katere pozitivne uinke lahko imamo za retorina mesta, ki doloajo zgovornost oratorjev in odsevajo/instavrirajo mozaini red v zmedeni kopici rei. To nas vodi k sklepu, da pomenijo tod prav vdor informne, toda oznaevalne "materialnosti" v diskurzivno razvranje besed, "preivne t o k e " , na katerih informna gmota ni samo figurirana, temve tudi navzoa kot simptomsko, tj. metonimino investiranje. Z drugimi besedami: loci tvorijo simptomsko mreo ali mreo telesnih superinvestiranj. Vpraanje o strukturaciji te kopice lahko zastavimo iz oratorske umetnosti edinole prek " f u n k c i o n a l n e g a " ovinka simbohne reprezentacije; toda tako postavljeno vpraanje ni ve isto vpraanje. Oitno pride tukaj do doloene podvojitve in obenem do doloenega drsenja razumljivostne razrezave, ki ju producira zator simboline produkcije. Od tod estetizirajoa funkcija oratorskega leporeja, ki se opira obenem na vpis nezavednega, zaznanega kot informna (neiva ali vsaj brezduna) materija, ki intervenira v diskurzu kot njegov material zato lahko imamo loci za paralingvistino, torej retorino artikulacijo (v barthesovskem pomenu) vsakega diskurza in na performacijsko strukturo, kakrna je pespicuitas, zaradi katere je diskurz generator ugodja (spoznavanja ali prepoznavanja). V nadaljevanju tega ekspozeja b o m o vekrat imeli prilonost omeniti enega od ciljev studia humanitatis, t j . odkritje "tevila", skrivne ifre "popolnih realizacij" starih, t u k a j pa o p o m i n j a m o , da je ta cilj pojmljiv samo v brazdi retorine teorije loci. Ce ima naa razlaga kakno validnost, tedaj je lahko iskanje "tevila" samo uinek slutnje problematike, ki jo zastavlja vpis nezavednega kot temeljne strukture diskurza; toda to je tudi problematika, ki je neogibno popaena in spremenjena, ker je nezavedna in hkrati postavljena na pragmatino ravnino. Na humanistini ravni so se celo lotili likvidacije teologije, prav tako pa nove delitve " v l o g " , ki n a j bi jih igrale disciphne na ravni urejanja civilnega ivljenja;(18) edina filozofija, ki je bila loveku dostopna, je bila namre moralna filozofija, ki je operirala z verjetnimi sodbami, skratka z retoriko. Od tod izhaja docela specifino pojmovanje svobode, eprav je rabilo za zgled poznejim dobam: pojmovanje svobode, ki j o objektivno omejuje loveko mesto (v pomenu agnosticizma in nemonosti loveke akcije v polju morale). Izdelavo tega p o j m o v a n j a m a m o lahko za usodni uinek retorinega humanizma.(19)

Na ravni retorinega preprievanja lahko govorimo o pedagoki funkciji: diskurz vzgaja permisivno, se pravi s pomojo histeriziranja svojega " o b j e k t a " . Poliziano na primer oznanja, da ljudje rade volje privolijo v to, kar je sugerirano prek diskurza. T o pomeni, da je retorika, kolikor je umetnost, tj. kolikor je nain/teorija diskurza, n a j b o l j adekvatno sredstvo za formiranje drave ali mesta (cit) zaradi tega, ker ima naravo sredstva, ki prenaa in doloa vse spoznavne postopke in postopke lovekega duha nasploh; skratka: zato, ker izvruje svojo funkcijo z "interioriziranjem" politine represije in prisile prek retorine argumentacije. Retorina artikulacija je vsaj pri Polizianu pojmovana kot dialektina investicija (oz. investicija dialektike) v diskurzu in prav zato je retorika dejansko neloljiva od dialektike v obeh pomenih tega izraza: je nain njenega izvrevanja na ravni govorice.

Po Polizianu imamo opraviti z dvema dialektikama, od katerih je prva pojmovana kot orodje, ki naj bi loveku omogoilo koordiniranje njegovih " i z v a j a n j " ; druga pa, ki je "priznana za najvejo vseh umetnosti in ki je najisteji del filozofije" in "ki se izvruje povrh vseh drugih disciplin, omogoa loveku, da se prilagodi vsemu in vodi k najvijim vrhovom". In prav to drugo poboje retorike in dialektike je vodilo v neoplatonizem XVI. stoletja, ne zadeva pa ve red izjav, ampak red rei sveta. Garin navaja v zvezi z retoriko neko Polizianovo metaforo: podobo Penelope.(20) Mi pa pripominjamo, da ima prav ta podoba odloilen pomen: kae namre "logiko" kot zamaek na mestu neke luknje, neke odprtine, kot tkanino, ki zastira odlog priakovanja, tj. odlog glede na neki manjkajoi len. Ta podoba je figura "osebne fikcije", zajeta diskurzom (z "literaturo"), "prehodna figura", topos nesmiselnega spomina, prazna figura, ki se vpisuje v humanistino polje kot njegova melanholina poteza.(21) Ta manko, ki evocira retorino artikulacijo kot svojo reprezentacijo, ki zaradi nje postane znosen, je hkrati sam pogoj retorike kot naina, tj. umetnosti ali techn oznaevanja. Kajti Polizianov paradoks je v dejstvu, da se "visoka dialektika" (Metafizika) ne more izvrevati drugae kot retorika, da obstaja samo na nain diskurza; drugae povedano: da lahko eks-sistira prav in samo, kolikor je uinek diskurza, kolikor je macchina retorinega teatra.(22) Preprievalni in kultivacijski znaaj humanistine retorike ni izel samo iz neke drubene ali politine potrebe, prav nasprotno, v prvi vrsti je uinek ali natanneje nujen nasledek manka, ki doloa retoriko kot oznaevalno produktivnost v precej "istem" stanju; ta znaaj prisiljuje retoriko, da producira lastni zator v neoplatonski filozofiji. Sam izraz preprievanje naenja doloeno cepitev, doloeno segregacijo, premeeno na drubeno raven, kjer deli prebivalstvo na dva dela, ki vzdrujeta med seboj specifine odnose dominacije: prepriujoi del in del, ki je predmet (elje) preprievanja, pri emer sama segregacija producira zev med kultiviranci in prostaki, ki je skoraj neprekoraljiv, saj je veji od tistega, ki louje ivali od ljudi. Toda orator v pomenu tistega asa je prav strokovnjak za nemono. Enota domovine je konstituirana v pedagoki izdelavi, ki je sama utemeljena na elji po enoti, tj. po (skoraj erotini) identifikaciji, po poenotenju, skratka po redukciji heterogenosti na ravni ljudi. Alessandro Piccolomini uporablja izraze kot usmiljenje, odsotnost sree za opisovanje mesta, ki ga imajo prostaki in enske v procesu totalne pedagogije, in dostop do "mleka filozofije", do latinskega, grkega in arabskega jezika kot pot, ki vodi k "resnini srei" in k vrlini, temu najvijemu cilju vzgojnega pouevanja, pri emer imajo filozofija in ueni jeziki vlogo instrumentov, ki naj bi zmanjali kulturno in pohtino inhibicijo obravnanih subjektov.(23) Pustimo za trenutek ob strani namig na poneumljajoo funkcijo maternega jezika kar ima svoje mesto v "saturnovski viziji", ki je lastna humanistom (s humanistino analnostjo se bomo ukvarjali nekoliko pozneje) in se posvetimo samo drubeni segregaciji: za nas je pomenljivo dejstvo, da so enske uvrene v skupek prostakov, kar nam omogoa izdelavo sheme drubenega razcepa, katerega edina transgresija je retorika, kolikor je pedagoki diskurz. Opraviti imamo potemtakem z dvema skupkoma ljudi, distribuiranih glede na lastnosti, ki jih lahko subsumiramo z dvema naeloma: (1) moko naelo, ki obvladuje skupek humanistov in jim dodeljuje pozitivne atribute, in (2) ensko naelo, ki obvladuje skupek pros'akov in jim dodeljuje negativne atribute. Akcija mokega skupka, ki se izvruje prek retorike, omogoa premeanje lanov drugega skupka v prvega tako, da jih spreminja. Na eni

strani imamo potemtalcem opraviti z obiajno shemo icomunikacije in feed backa, ki ne more reducirati razcepa komunikacije; razhka med obema skupkoma namre ostaja docela neizbrisna. Toda na drugi strani je problematien prav moki ali dominantni skupek, ker se utemeljuje na relativnem in majavem funkcioniranju retorike. drugae povedano: vladajoi skupek se lahko utemeljuje le na ibkosti vladnega skupka. To nakazuje, da je na ravni humanizma reprezentirano in podvojeno kot pedagoka opozicija doloeno drubeno (razredno) protislovje. Ta podvojitev pa ni uinek istega odseva odnosov na drubeni ravni. Njena nujnost se utemeljuje v preskrbovanju humanistov z ugodjem, ki tvori njihovo mo. V tej perspektivi se humanisti prikazujejo kot ljudje, ki razpolagajo s presekom ugodja, kar omogoa izliv ugodja v diskurzu, eprav se ugodje lahko dogaja samo v diskurzu, se pravi, da obstaja ugodje samo kot ugodje preseka diskurza. Po Brocardu je vloga oratorja ugajati, ganiti in pouevati s pomojo subtilne razvrstitve izrazov, kar pa je izvedljivo samo za razborite in previdne ljudi.(24) Retorjev poloaj izhaja potemtakem iz neke odgovornosti (tudi zmonosti odgovarjanja), s katero je zvezana zahteva po pravi meri, ki zagotavlja stabilnost humanistinega poloaja. Za instavracijo dominacijskega odnosa ni posebno pomembno, da je bila ta stabilnost dokaj krhka. Pojem prave mere je najbr najpomembneji in obenem neuresniljiv kriterij epohe oratorjev. O tem dovolj pria razirjenost njegove aplikacije: z njim so se ubadah figurativni umetniki, v alkimiji so se ukvarjali z vpraanji komnensurabilnosti substanc, v astrologiji s pravilnimi korelacijami itn. Toda prava mera je bila zlasti kriterij leporeja, retorine umetnosti, kjer se je vsiljevala na dveh ravneh: na ravni retorike kot skupnega merila ali pa kot loci communi, ki intervenira v konstitutivnih dvojicah vednosti (filologija in morala, metafizika in humanistini tudiji, humanisti in nehumanisti. Fatum in Fortuna itn.); in na ravni mone transgresije, ki lahko v vsakem trenutku preobrazi humanistini diskurz v burko ali v delirantni diskurz stultitiae. Tukaj zadenemo ob anticipacijo vpraanja normalnosti. Preprievalna funkcija, ki smo jo zgoraj opisali kot uinek retorinega toposa, ima tudi sama drugo plat: plat restrikcije validnosti. Po Patrizziju, retorika, ki se sicer izvruje na ravnini diskurza, resda zadeva "vpraanja morale in matematike" in se zanima le za "pohtine vsebine", toda res je tudi, da je odrezana od resnice, ker je brez koristi na juridini in etini ravni. Ta retorjeva nemo, zaradi katere njegov diskurz ni vreden, da bi mu verjeli in ki se v vsej lui pokae v okoliinah ideolokega preloma, vpisanega v Patrizzijev opus, je sama nujen nasledek statusa prekrivala (praznega telesa), ki ga ima retorika. Ce retorika pri Patrizziju ni ve pojmovana kot najpomembneja zadeva loveka, temve kot la po definiciji, je temu tako zato, ker je retorika " d e j a n s k o " la; la pa ni v odnosu do etike ah do juridinega diskurza, temve v odnosu do mesta (toposa) manka, ki ga zaseda. Potemtakem imamo pravico govoriti o ne-mestu (u-toposu) humanizma, o (ne)mestu med dvema telesoma. V patrizzijevskem diskurzu retorika ni prezentirana, kakor da je znova postala "bleda senca" zato, ker bi bil ta diskurz udeleen pri neki bolj resnini resnici, temve zato, ker se v ideoloki konjunkturi, ki ji daje peat figura Lorenza Magnifica, pravkar izvruje zator mesta manka in obenem njegovega nadomestnika.

Drugo vpraanje, ki je zvezano z retoriko, je vpraanje dialoga kot naina preprievanja na "sokratski nain" in hkrati kot dialektine strukture

retorinega toposa. Ce laiiko retoriko pojmujemo kot (vsaj vitrualen) dialog, ki instavrira in postavlja v odnose subjekte retorine pripovedi, je dialektika lahko je preprievalna igra dialoga. Retorino prakso oratorskega humanizma, ki mu pravijo tudi republikanski ali aristotelovski humanizem, lahko opiemo tudi kot prakso dialoga. Dialog retorjev se je izvreval na ve ravninah: na ravnini poune razprave, to je kot sofistini diskurz; na ravnini komuniciranja med humanisti, s korespondenco; na ravnini posnemanja antike; na ravnini zgodovinskih branj in na ravnini interpretiranja narave, prezentirane kot kozmini dialog. Ali kot pravi Garin - vsa humanistina literatura od Petrarce do Erazma in e po njem je narejena iz dialogov in epistolarnih izmenjav. Dialog lahko tudi opiemo kot zvijao subjekta izjavljanja, ki hkrati omogoa izkljuitev tega subjekta iz diskurza, njegovo ne-odgovornost, in njegovo reprezentacijo, ki jo podvojuje, objektivira mnogorerost subjektov izjave, ki se izmenjujejo in se pretvarjajo, da so subjekti izjavljanja, produktorji izjav dialoga. V humanistinem dialogu obstaja docela nenavadna relacionalna organizacija deiktik ali shifterjev, spostavljena kot igra performanc, ki jo spoenja samo mesto nemonega izjavljanja. Ta igra pa ni kar tako igra ponavljanja ali spekulacije, torej ni mimetina igra, temve igra, ki produira mimetino ali vsaj tvori njegovo monost. To je igra videzov (semblants), tako kot met spuve na prazno steno producira madee, ki s p o d b u j a j o invencijo k produciranju verjetnih krajin, kot je poueval Leonardo. Ce lahko retorjevo vednost opredelimo in tako so jo tudi zares opredeljevali kot relacionalno in drseo, torej " r e l a t i v n o " epistemologijo, njeni termini ne morejo imeti vrednosti konceptov kakne znanosti o naravi, temve vrednost terminov oz. lenov neke strukture. In e se t u k a j izvruje kakna razmejitev, to ni razmejitev med neko artikulacijo in njeno reprezentacijo, temve Tez, ki ga producira zev in ki poteka skozi polje izjav in ga obenem artikulira po ireduduktibilnih opozicijah. Ni drugega diskurza kot diskurz manka; in e obstaja ponovitev (manjkajoega) oznaevalca, je to izvrevanje razcepa subjekta v "istem s t a n j u " . Prav zato ima relacija med zunaj in notri v humanistinem diskurzu nenavaden pomen. Orator je seveda pripovednik, toda samo deloma je izkljuen iz svojega diskurza. V njem figurira tudi sam, ali pa je v njem figuriran prek d o k a j specifine reprezentacije: Penelopino delo, ki ga opravlja, vasih ustvari dialogiko situacijo, ki je odkrito izmiljena (oz. "domiljijska"), v kateri tvori doloena pripoved okvir za vse druge in v kateri ima pripovednik eksplicite poloaj poglavitnega performativa glede na subjekte dialoga; v drugih primerih lahko to situacijo presuponiramo. Retorja lahko potemtakem opredelimo kot performativ par excellence; obenem pa kot kljuno figuro dialoga in kot konvergenno toko vse vednosti, ki je tema dialoga, saj je pedagoki dialogjzem nain intervencije retorike v polje vseh drugih humanistinih in naturalistinih disciplin, eprav " p r i p a d a " samo eni izmed njih. Dejstvo, da so proti koncu stoletja opredeljevali retoriko kot odveno ali celo lanivo disciplino, ne pomeni ni drugega kot potrditev njenega ekskluzivnega toposa. Skratka, humanist, kolikor je izkljuena dialogika figura, omogoa na ravni izvrevanja retorike " o d v i j a n j e " dialoga in istoasno na tej ravni vendarle figurira kot povraten topos (lieu de renvoi), obenem pa kot prazen topos, ki je skupno mesto (locus communis) vsake diskurzivne artikulacije in vsakega loevanja ali segregacije, ki jo izvruje diskurz kot oznaevalna praksa. Okoliine, ki smo jih pravkar opisali, nam omogoajo, da opredelimo dialog kot fikcijo monologa, saj je tako ustanovljeno diskurzivno polje prav tisto, katerega primarna funkcija je, da omogoa izvrevanje reference,

obenem pa je tudi "loveicova emanacija", torej njegov " n a r a v n i " , metonimini atribut, in plavajoa, metaforina reprezentacija njegovega "duhovnega stanja". Obe figuri, metafora in metonimija, prestopata polje retorike v strogem pomenu besede in ga doloata kot topos svojega vzajemnega preobraevanja, obenem pa figurirata v njem kot njegova temeljna organizacija. Z drugega zornega kota doloa metonimija vsako retorino izjavljanje, vsak oratio, kot simptom retorinega toposa, medtem ko metafora pomeni njegov nain izvrevanja. V tem pomenu imamo lahko metaforo za stil subjekta, ki obstaja v svojem zastopniku in prek njega. Ta struktura izjavljanja, ki poteka od metonimije k metafori, tvori nujen pogoj za to, da se lahko dialog izvruje kot "parole du maitre" v trojnem pomenu tega izraza: kot vladajoi diskurz, kot pouevani diskurz in kot diskurz umetnikega mojstra; prav zato je humanist mojster pouevanja. Drugae povedano: izkljuitev retorike iz vseh studia humanitatis, obenem pa njena iztervencija v njih kot njihov lastni nain izvrevanja dodeljujeta retoriki privilegirano mesto, s katerega lahko odkrito intervenira v vseh diskurzih. Pozneje razglaanje retorike krhkosti pa lahko povzroi samo, da se retorika vrine v vse diskurze kot njihovo zatrto. Zdi se nam, da je oitno, da je izrecno situranje retorike zunaj drugih disciphn, to je njena odkrita izkljuitev, mono samo v doloenih ideolokih razmerah, v katerih javno podroje figurira kot instanca pohtinega odloanja. Rem puhlicam lahko interpretiramo kot ime naddoloenosti humanizma oratorjev, ki producira ali natanneje investira retoriko in oratorja kot svoji oporni toki. Oba poglavitna performativa, ki figurirata v dialogu kot subjekta izjave in obenem, toda na drugi ravni, kot subjekta izjavljanja, lahko obravnavamo kot reprezentacijo in udejanjenje (mise en oeuvre) razcepljenega in izkljuenega subjekta, torej kot dejansko reprezentacijo neke izkljuene reprezentacije. Lahko reemo, da gre tukaj za alegorijo, torej za aluzijo na oznaevalno ponovitev, in obenem za njeno metonimino podaljanje. Z drugimi besedami: lastnost same cepitve subjekta utegne biti prav to, da ga govor obenem izvruje in izkljuuje. In najbr prav od tod izhaja potreba po pravi meri, ki hkrati, ko zagotavlja ugodje, to ugodje napotuje k "vzrokom vseh lepih rei" (A. Piccolomini), ki figurirajo kot objekti diskurza. Toda ti objekti so le substitutivni objekti, lani objekti, objekti-prikazni. In prav kot taki so na eni strani stributi "geometrije/melanholije", na drugi strani pa so atributi "oznaenega termina: geometrije nanaajo se na posredovalno telo geometrine alegorije," kot bi dejal J. L. Schefer(26), toda prav geometrina logika je na primer za Albertija ekvivalenca retorine logike. Po Benvenistu so deiktike vdor diskurza v jezik, kajti njihov pomen, ki je referenca, lahko opredelimo samo s pomojo aluzije na njihovo rabo, eprav je ta pomen istoasno produkt jezika.(27) Prav v tem pomenu lahko govorimo o "zglobih", v katerih konvergirajo razline realnosti, ali o "preivnih tokah", ki tvorijo en sam postopek signifiance. Potemtakem je tukaj pomemben prav metonimini znaaj shifterjev. Ce je po Quintilianu referenca zvezana s significansom, "polnim jasnega pomenjenja", potem je prav to pomenjenje, postavljeno, kot da je samoumevno, tisto, kar je potrebno preiskati; svoj vrhunec dosee v suireferenci, se pravi v metonimini reprezentaciji loci, medtem ko metaforinost izhaja iz arbitrarne igre, iz igre gramatike. V vseh figurah, ki izhajajo iz gramatikalnosti, je obilo dvoumnosti, med katerimi je najbolj splona njihova aplikacija na razline substance, in jih lahko doloimo le v razmerju do loci. Locus je po definiciji nevtralen topos, od koder lahko diskurz poteka, markiran pa je z nizom vpraanj, kar omogoa, da ga lahko pojmujemo kot skupno mesto (locus communis), ki

omogoa "primerjave", to je metaforine operacije, icaterih naelo in organizacija je chria kot "osrednji del" retorike, ki operira z a contrara, a comparatione in ab exemplo. Chriatina primerjava je mesto investicije in argumenta, kar pravzaprav pomeni, da izhaja iz loci kot dissimilia v odnosu do monega statusa res v demonstrativni proceduri diskurza, kakrnega ji pripisuje Quintilian: res je lahko "aut similis aut dissimilis aut contraria". Toda le res dissimilis lahko spone proceduro argumentiranja s pomojo podobnosti in s pomojo nasprotja; ona namre prikriva svoj znaaj in ostaja tuja intencionalni proceduri. Prav zategadelj mora biti koncipirana kot nevtralni termin demonstrativnega diskurza in zategadelj je lahko temelj primerjave.

Kot ueni mojster je humanist umetnik in sicer umetnik spoznavanja/obvladovanja ivljenja, kar mu omogoa, da pojmuje umetnost kot "red ivljenja", kakor se je izrazil R. Klein.(29) Ta teza dobi ves svoj pomen, e si ogledamo to, kar je dejal Paolo Cortese v zvezi z umetnostjo humanista: po njegovem mnenju sta njegova edina umetnost latinska gramatika in retorika.(30) In dejstvo, da je humanist kljub temu homo artifex, lahko razloimo z odloilno pozicijo humanistinega dejanja v polju resninosti (champ de la vracit). Po mnenju Angela Decembria tvori humanistina umetnost len odnosa v dvojici ars-ingenium, ki ga lahko opiemo kot odnos med doseeno vednostjo in prirojeno zmonostjo, kar to dvojico razhkuje od antine techn, ki oznauje skupek terminov, kakrni so obrt, pokhc, teorija, traktat.(32) Ta humanistina dvojnost, ki je kot razcep uvedena v polje oznaevalne prakse, ima pomembne nasledke za izvrevanje drubene in pedagoke akcije humanistov: kajti tisto, kar je v njej opredeljeno kot dosegljivo, je prav umetnost, ne pa Ingenium; ingenium se daje in se izmika v humanistinem diskurzu, obenem pa je njegov preseek, skratka beie elje. Ker je diada ars-ingenium odloilna dvojica ekonomije elje, mora obstajati monost, da interpretiramo vrlino kakega Brunija kot artikulacijo in opozicijo dveh polj vednosti, se pravi polja morale, ki vkljuuje iracionalno in razustvovano, in polje intelektualnega, ki vsebuje racionalne operacije, ki vodijo k resnici. Ars rhetorica, ki je intelektualna vrlina, ustvarjena z izkunjo, vsebuje dve polarnosti ali pa vsaj dva poudarka: razumevanje in veino, od katerih prvi sodi v umetnosti diskurza, zlasti v retoriko, drugi pa v umetnosti figuriranja ali modeliranja. Retorika sama je pri istem avtorju razdeljena na dva tipa: oratio vieta in oratio soluta.03) Termini polja humanistine vednosti potemtakem kaejo igro prenosnikov (relejev), ki je opisana kot procedura permanentne interpretacije, prek katere se oddaljuje elja in se izvruje ugodje. Pravi subjekt humanistinega diskurza je subjekt retorike, ki obenem ostaja termin in uinek diskurza. Ta subjekt je potemtakem dvakrat razcepljen: na eni strani je uinek neke druge cepitve, cepitve na dva asa pomenjenja, kajti njegova interpretacija je zmeraj interpretacija neke druge interpretacije, saj je humanistino vesolje samo koncipirano kot interpretacija ali prevod neke a priori nedostopne resnice. Na drugi strani pa subjekt, ki je sam v resnici, ne ve resnice; subjekt obstaja v svojih lastnih postopkih, kolikor je proces interpretativne diferenciacije (delitve). Docela naravno se nam zdi, da je bil diskurz oratorjev koncipiran kot diskurz drugih, kajti navsezadnje v njem lahko pride do besede samo drugi, saj se v loci konsistira prav drugo (telo).(34) Pozicija retorjevega diskurza v lacanovskem polju resninosti (champ de

vracit) potemtaicem v nobenem primeru ni pozicija analitilcovega disi<urza, toda tudi iiisterikovega diskurza ne; to je alternantna, spremenljiva pozicija, ki niha med pozicijo obvladovanja in pozicijo pouevanja, lacanovski etveronoec tukaj koraka po dveh nogah.

V retorinem diskurzu figurirajo "minule d o b e " ali "nekdanji duhovi" kot sogovorniki sodobnega asa. S postopkom dialoga je bila s pomojo fatine funkcije historinega, ki markira radikalno drugost heterogenega, zapolnjena veka vrzel, ki bi ji lahko rekli razkrek spomina. In samo prek spomina je dosegljiva zemeljska nesmrtnost, ta priljubljena tema humanistov vse do XIX. stoletja. Zgodovinski diskurz izrablja ta asovni razkrek, da producira ugodje spoznavanja ali, bolje povedano, prepoznavanja ifre ali imena, ki sta zmona spostaviti strukturni topos, v zrcalu drugega (asa). Retorji so dejansko govorili o tevilu kot o zgubljenem kljuu nemonega uitka, zmeraj e nemonega, kajti zmeraj e obstaja neki klju nekega poprejnjega opusa. Prav ta klju ima vrednost "mnezine sledi" v nagnjenju do zgodovine. Njegov enigmatini znaaj je prezentiran v drugem Scheferjevem branju melanholije, in prav zato je lahko zgubljeni klju dojet kot zapustitev telesa.(35) Na ravni humanistinega zgodovinskega diskurza figurira antika kot terminus comparationis; na ravni reference pa kot domnevna primarna scena. Oitno tvori figura pripovednika v poziciji subjekta izjavljanja shifter, ki omogoa beanje elje in obenem dostopnost ugodja. N a j navedemo samo primer humanistinih akademij, ki v odnosu do njih lahko platonovsko akademijo (atensko olo) interpretiramo kot reprezentacijo zgubljene formule ali "mnezine sledi" na ravni humanistinega diskurza: na eni strani je v njem navzoa kot zgled sodobnih humanistinih komunikacij, ki je spoel celo tradicijo akademizma(36); na drugi strani pa ni zgodovinskega dokaza, ki bi prial, da je bil njen ustanovitelj prav Platon s spremstvom velikih grkih filozofov.(37) Zgodovinarji renesanse govore o spostavitvi zgodovinske distance, ki razmejuje sodobne ase od antike, distance, ki zanjo menijo, da je niso poznali ljudje srednjega veka. Po Garinu je bil to zavesten prelom, ki je omogoil tudij antike, ne pa ve njene avtoritete. Po njegovem mnenju je bil mit antike, ki so ga gojili humanistini zgodovinopisci "mrliki list" predmeta, ki se je nanj ta mit nanaal.(38) Dejansko pa gre tu za dve smrti: prva, ki jo je oznanil Garin, je smrt antike, ki je spoela neko renesanso, druga pa, ki jo je zagreil humanizem, je smrt "gotskega" srednjega veka, ki so bili zanjo prepriani, da je dokonna. Toda obe sta samo navidezni: smrt srednjega veka zato, ker je e naprej obstajala cela tradicija pojmovanja smrti; smrt antike pa je bila navzoa kot preganjavica popolnosti. Torej en oivljen mrtvec in e eden, ki ni bil zadosti pokojen. Na drugi strani pa je zgodovina e zmeraj po Garinu hotela biti zvesto ogledalo drubenega in politinega ivljenja, toda naneslo je, da je "par excellence un morceau d'loquence", se pravi "politina proza ter pedagoki in moralni traktat."(39) Presupozicijo zgodovinske spekularnosti pa lahko najdemo e v spisih Filippa Villanija.(40) Ce gre tukaj za "metodoloko" podmeno, moramo potemtakem tudi rei, da ni bila specifina poteza dialogine zgodovine Quattrocenta, temve, da je bila njen conditio sine qua non. Ce ne bi bilo spekularnosti ali pa spekulacije, najsi se zdi e tako empirina, bi ne bilo niti najmanje mono-

sti, da bi prilo do epohalnega dialoga. Kot borno videli pozneje, ta zrcalna igra niakkor ni nedolna, saj je vkrcala humanista na krov ladje norcev. V zvezi s tema mrtvecema obstaja e eno zanimivo dejstvo: to je postavitev smrti za merilo ivljenja, saj se v to protislovno situacijo nekrofilije in bojazni pred polmrtvim umea slaba vest ali prostodunost retorjev. Temu je tako zato, ker je smrt nora, vsaj v "ljudski" literaturi tistega asa, in zato, ker je norec tisti, ki "empirino" ivi resnico. Smrt mora biti, da bi postala znosna, kljub svojemu statusu zrcala, tudi sama predelana, posnemovana, reproducirana, torej spekularizirana, najsi je to v obliki mrhovinarskega obreda: po Pohzianovih besedah na primer je treba najbolje avtorje minulih asov posnemati, treba se je "preobraziti vanje, jih poreti, in jih, potem ko smo jih dobro prebavili, spremeniti v kri in hrano."(41) Polizianova prebavna metaforika nas spet vraa k vpraanjem interpretacije. Interpretacija je v njej na eni strani presentirana kot prebavljanje, na drugi strani pa v njej funkcionira kot konverzija ah prevod. Oitno tukaj e takoj na zaetku zadenemo ob probleme, ki zadevajo oba jezika, ki so ju uporabljali v humanistinih krogih. Po neki tezi Lorenza Valle moramo, da bi "svobodno presojali" in da bi aktivirali creazione, znati latinsko. Na tej stopnji lahko v zvezi z latinino e izkljuimo funkcijo statusnega simbola. Kajti e takoj je postavljen kot temeljni len humanistine vednosti, kljub temu pa se na drubeni ravni izvruje segregacija, ki smo o njej e govorili, in ki je njen diferenciacijski kriterij znanje ali ne-znanje uenega jezika. Leonardo Bruni postulira v svojem traktatu De interpretatione recta doloeno istovetnost med prevodom in interpretacijo.(41) Prav na tem postulatu istovetnosti pa se lahko utemeljuje pedagoka funkcija prevoda, se pravi preprievalna dominacija humanistine ideologije. Tukaj gre potemtakem precej bolj za prilaanje instrumentov dominacije kot pa za izvesek drubenega statusa retorjev; in precej bolj za ideoloko razrezavo govorice, kot za izvrevanje drubenih razlokov; prav nasprotno, humanist, kolikor je pedagog, je prisiljen verjeti v monost reduciranja heterogenosti, v monost zapolnitve njenega brezna, skratka v monost intelektualne in s tem drubene homogenizacije v prihodnosti. Lingvistini poloaj humanistov je bil mono specifien: na eni strani je bil njihov materni jezik vulgaren jezik, italijansko nareje, ki je samo teilo, da se spremeni v knjini jezik; na drugi strani pa je prav latinina zaradi svoje "klasine" uniformnosti in svoje " d o k a j visoke izdelanosti" edina lahko bila lingua franca uenjakov.(43) In prav prevajanje iz latinine v vulgarne jezike je te jezike spreminjalo v knjine jezike. Promocija toskanine v knjini jezik je bila na primer dojeta kot krhka instavracija. Dante, ki so ga razglaali za oeta itahjanine, je bil tudi razglaen za oeta, ki je omahoval med latinino in itahjanino in ki je nazadnje spoel italijanino, pomeano z latinskimi izrazi, kakor to ugotavlja Macchiavelli.(44) Inavguracija "nostre lingue" za knjini jezik implicira zaradi neprimernosti vulgarnega dialekta za izraanje lenitev Kulture doloeno latiniziranje tega jezika; toda prav to latiniziranje je bilo obenem operacija diferenciacije: kot knjini jezik je bila italijanina lahko pojmovana kot jezik, ne pa ve kot nareje vulgarne latinine. Latinina je seveda lahko funkcionirala kot orodje drubene segregacije; toda to funkcioniranje je bilo mono le na ravnini razredne ideoloko-politine dominacije, ki je na njej ekskluzivnost vednosti sovpadala s plutokratsko zaporo na drubeni ravni. Zadeva pa vendarle ni tako preprosta: nova latinina kajti hkrati z inavguriranjem "nacionalnega" jezika je lo tudi za doloeno rekonstitucijo same latinine je bila tudi sredstvo za spostavljanje neke druge distance

 epistemoloke distance glede na " g o t s k o " ali " p a r i k o " latinino, kar je ele iz tega jezika naredilo kriterij humanizma. V primeri z " n a p a n o " latinino, ki je bila izkljuena iz studia humanitatis, je bila " p r a v a " latinina "trade m a r k " humanistinih oratorjev. To pa je bilo mono, ker je bila humanistina latinina dojeta kot zvesta ali, e ve, resnina imitacija latinine latinskih oratorjev, kar je zagotavljala filoloka interpretacija. Filologija je tako subvertirala avtoriteto sholastike in njene argumentacije na ravni lingvistinega oznaevalca (nosilca) in ju razglaala za ars irteptus ali pa produkt barbarskega filolokega diletantizma ter ter ju spreminjala v zlagano ueno in nesmiselno vekanje. Tu gre za navidez isto lingvistino premestitev, ki pa intervenira v ideoloki "premestitvi interesa" od svete vsebine, ki jo nosijo predpisani formalizmi, ki ne temelje na proceduri izjavljanja, temve.na sistemu simbolov, k problemom filoloke formalizacije in retorinega izjavljanja. Kot veljavni jezik je latinina iv paradoks: ni namre materni jezik nikogar ali natanneje, je materni jezik mrtvih, oetnih prednikov; obenem pa je " m a t i " vulgarnega jezika. V nekoliko premaknjeni perspektivi je latinina v isti sapi mrtva rka In iv jezik humanistov, ki so se imeli za dedie rimske republike. Potemtakem je nekaken iv mrtvec ali oivljeno predniko truplo, temu pa oitno ni bilo tako s srednjeveko latinino. Kolikor je latinina uen jezik, ki je njegova najpomembneja poteza prav to, da je " u m e t e n " ali od-lien, se pravi mrtev, omogoa konstituiranje ideoloke konjunkture humanizma (kolikor je "nain miljenja in ivljenja", kot je rekel Garin); toda, kolikor je iv jezik humanistov, je njen neposredni uinek naturalizacija te konjunkture vse do njene segregativne strukture. Poleg tega se je pri humanistu spostavila med latinino in vulgarnim jezikom doloena perverzna koeksistenca: humanist je tisti, ki ima dva matema jezika, ki sta v oitnem sorodstvenem odnosu. To " k r v n o " vez poudarja in kae tudi dejstvo, da so humanisti uporabljali oba jezika kot dva tipa izraza ter pisali zdaj v latinini zdaj v "nostri lingui"; toda spostavljen je bil e odnos prevedljivosti, ki je paradoksno uveljavil dosledno avtonomijo obeh oznaevalnih sistemov s pogojem, da je bil eden od njiju pravilna, toda ne nujno zrcalno zvesta interpretacija drugega.(45) To pomeni, da ne gre za hierarhini odnos med obema jezikoma, pri emer so lahko razlinosti in podobnosti ugotavljali "objektivno" in "znanstveno" s pomojo filolokih primerjav. Na ravni humanistinega diskurza potemtakem ni moglo priti do hierarhine razvrstitve teh dveh jezikov prav zaradi funkcionalne in konotativne diferenciacije vlog, ki izhaja iz dveh zunanjosti in dveh notranjosti: iz zunaj in znotraj humanistinega kroga in iz zunaj in znotraj rei publicae. Vulgarni jezik je prek implikacije pedagoke in intelektualne dominacije povezoval humaniste s preprostim ljudstvom in tvoril locus communis mesta (cit), medtem ko je bila latinina jezik dialoga enakih in je bila tista vednost, ki je bila potrebna, da se je kdo lahko uvrstil med plutokrate.(46) Toda, da bi lahko prilo do izvrevanja dominacije, je bilo po vsem videzu prevajanje latinskih tekstov politina nujnost. Oba loci govoriine strukture v obdobju retorjev doloata vsak humanistien tekst kot prevod ali natanneje kot bilinguo.(Al) Ce pustimo ob strani kroenje informacij Aeneas Sylvius Piccolomini postulira uporabo govorice " k o t d e n a r j a " in tisto, kar se dogaja z intencionalnim zastavkom interpretacije, lahko potemtakem zapiemo, da je temeljna znailnost humanistinega teksta to, da je po svojem epistemolokem statusu prevod. Tako je Albertijev traktat Della pittura interpretativen prevod njegovega latinskega teksta De pictura-, ta prevod/interpretacija je eksemplarien primer

za demonstracijo igre razlik, ki je na delu v procesu podvojevanja, utemeljenem na terminih similis in dessimilis.(4S) Toda v zvezi s slikarstvom in glasbo je e neka druga monost, da si ogledamo znaaj interpretativnega prevoda: in sicer monost prenaanja ali investiranja retorine artikulacije v postopkih teh dveh umetnosti. Sprva smo v skunjavi, da bi govorili o polilogu. Toda kmalu prepoznamo koncept, ki smo ga e omenjali: koncept "tevila" ali patrizzijevskega "logosa", pojmovanega pri Albertiju kot kompozicija ah pri Dolceju kot invencija. Izdelana je tudi podrobna analogija med strukturama obeh "logoi".(49) Na podlagi tega lahko najdemo istovetnost deskriptivnih terminov, saj se kljuni termini albertijevskega disegnia ne razlikujejo od terminov retorinih nael.(50) Sam Alberti je svetoval slikarjem, naj berejo retorje, zlasti Quintiiiana, da bi lahko dojeh pomembnost geste in kompozicije. Retorika potemtakem intervenira v slikarstvu po dveh poteh: prek artikulativnega prevajanja simili in prek doloitve gestuarija, ki tvori tetralien predpis po zgledu Quintihana in Cicera. Prav interpretacijo/prevod imamo lahko za najbolj znailno operacijo humanizma, kar pomeni, da lahko humanizem opredehmo kot ideologijo, ki ima vrailno strukturo (structure de renvoi) nekako popreno (transverzalno) glede na diskurz. V XIV. stoletju so poudarjali relativnost in omejenost lovekih spoznanj; Nicolas de Cusa je lahko izdelal teorijo omejevanja in zlasti neogibne deformacije spoznanja, saj je spoznanje dano kot sama substanca zaznavanja sveta.(51) To gledie je spet postalo dominantno, dasi nikoli ni bilo opueno, ampak samo v doloeni meri odrinjeno v diskurzu retorinega humanizma, v obdobju humanistinega neoplatonizma, ko je humanizem postal "kontemplativen, estetizirajo in mistien."(52) V prvi polovici XV. stoletja je bila v zvezi s tem poglavitna tema doloenost loveke svobode, konstituirane kot polje monih izbir, v katerem se izvrujeta humanistina produkcija in dominacija sveta. Humanistino podjetje je bilo potemtakem pravzaprav profano, ni pa bilo nujno blasfemino, saj je bilo boansko obmoje a priori izkljueno. Prizadevanja Lorenza Valle, da bi diskreditiral sholastine avtoritete in svete tekste, so se vpisovala v brazdo te odlepitve vsega epistemolokega polja, ki je bilo prezentirano kot odlepitev lovekovih zadev glede na boje zadeve in ki je zlasti funkcioniralo kot izkljuitev boanskega polja iz empirine vednosti. Prav rekoncipiranje izkunje je bilo oblika tega "originarnega" razcepa, pri Valli gre za nov nain branja, ki postulira kritien dialog z avtoritetami, katerega poglavitno orodje je postala "klasina" latinina in s ki je prek njega postal bralec svoboden, e e ne vrhovni razsodnik. V tem konstituiranju odnosov je nov premik razmerja med tekstom in branjem, kot ugotavlja Garin, z dominacijo bralca, kar omogoa bralcu "ne samo, da ravna v skladu s svojo naravo ... temve, da zunaj nje ... formira druge tokove, druge redove s pomojo inteligence in svobodne presoje."(53) Skratka, tukaj gre za intencionalno interpretativno in spreminjevalno branje. Pri Albertiju spet najdemo to temo interpretacije, toda tudi temo razcepa polja vednosti, ki je izvren v odnosu do "zares racionalnega" spoznavnega postopka(54). S tem postopkom se spostavlja doloena razumljivost ali doloen red v kaotini distribuciji " f r a g m e n t o v " v " n a r a v n e m " stanju. Pred intervencijo retorike je svet po Albertiju "brezoblina kopica fragmentov"; prav ta artikulatorina intervencija, ki so jo imeli za temeljno intelektualno dejavnost, pa je izdelovala mozaik kot ureditev fragmentov, ki producira doloeno figuro ali doloeno razumljivost.(55) Po naem mnenju je kljunega pomena koncipiranje produkcije razumljivosti na podlagi nerazumljivosti, ki spominja na freudovsko delo sanj in

kot ono deluje s pomojo zgostitve. To koncipiranje je tudi nujno dopolnilo "teorije lis", kakrno najdemo v razlinih teoretskih spisih slikarjev Quattrocenta vse do Leonarda da Vincija in ki jo je analiziral Hubert Damisch: pojavitev razumljivostne forme lahko obravnavamo kot uinek, ki je lasten akciji inventia. Ta pogled v razsenosti nekega retorinega termina je lahko odloilnega pomena za interpretacijo retorinega dela, kolikor gre za delo, ki producira narativen ali sekundaren pomen na podlagi "materialov", pripadajoih nekemu drugemu redu, ki je ne-razumljiv, ker je prepovedan ali zatrt, ki pa vendarle zahteva svoje zastopanje v redu razumljivega, kjer figurira kot loci ali "nosilci" ki je torej vmes-povedan (inter-dit) z razumljivim samim.(56) Ce pustimo ob strani pozneje nasledke empirizma, -pa inoramo zato ugotoviti polarizirano distribucijo diskurzov v polju humanistine vednosti: na eni strani gre v njem za grupiranje filolokih znanosti, na drugi strani pa za grupiranje znanosti o naravi. Prav ta delitev je pozneje Leonardu da Vinciju omogoila, da je obdral svoje poetje zunaj ficinovskega neoplatonizma. Poleg teh posebnosti obstaja e neka druga poteza, tista ki markira razdaljo med diskurzivnimi topoi: suverena ironija nekoga, ki ima na voljo pravilno in edino mono spoznanje, nekoga, ki se zna postaviti v doloeno zunanjost, ki gotovo ni zunanjost diskurza, pa pa je zunanjost izjave; torej nekoga, ki mu lahko reemo izkljueni in razcepljeni subjekt, ki figurira v diskurzu pod videzi reference. To ironijo, ki kae na resnico zeva, ki naj bi ga diskurzivna artikulacija zapolnila, hiata, ki ga lahko opiemo kot ne-mesto (non-lieu) "pravega" referenta, to ironijo razumemo kot drugo poboje primarnega uinka spoznanja " m e j a " spoznavanja: melanholije. Ali, kot pravi J. L. Schefer, "tisti, ki gleda, tisti, ki pie, je tudi prenos merila, preeto spoznanje ali zavest o takni zgubi merjenega bitja ..."(57) Humanistina melanholija odpira problematiko humanistinega toposa v neko drugo polje, v polje tesnobe in norosti. To odpiranje je omogoilo na primer R. Kleinu, da je prezentiral Momusa tudi kot humanistino transfiguracijo teme modrega norca, ki izhaja iz izroila srednjeveke in ljudske literature, ki je kulminirala v humanistinem asu na evropskem Severu. Humanisti so se radi prezentirali kot saturnovci, kar naj bi bilo odloilno doloilo njihove mentalne konstitucije, in radi so s tem dejstvom razlagali doloeno ibkost, ki se je kazala v skepticizmu ali pozneje v melanholinem pesimizmu. Saturn je bog-zaitnik umetnikov in vemo, da poklic umetnika v asu humanizma ni bil omejen zgolj na prakticiranje lepih umetnosti.(58) V tistem asu je imela melanholija sploen pandan v umetnosti merjenja, ki je bila nemona, ker je arbitrarna, tako je pravo mero zmeraj bilo treba ele najti, kar je dajalo merilcu jasno zavest o temeljni obskurnosti njegovega poetja, skratka o njegovi neutemeljenosti. V tem besedilu smo e govorili o iskanju "tevila" v delih starih; aktualno reitev v asu retorjev je predlagal Alberti: to bi naj bila empirina abstrakcija, ki bi producirala pravo pravilo.(59) Toda, kot smo e ugotovili, to pravilo je pravilo prevoda/interpretacije ali, da bomo jasneji, pravilo interveniranja retorike v polje likovne umetnosti. ibkost, ki izhaja iz arbitrarnosti vsake razumljivostne artikulacije, lahko obravnavamo kot simptom poloaja retorinega diskurza, kolikor je nadomestnik (tenant-lieu) oznaevalne odsotnosti temelja, kolikor je marka manka, ki sproa merilski delirij e Drerjeve Messkunst, pri emer je Drerjeva melanholija moralna figuracija geometrije.(60) To je privedlo R. Kleina, da je zapisal neko pripombo, ki je sicer obrobna, toda polna prenicljivosti, pripombo, da je melanholini umetnik, ker je saturnovska figura(61), tudi "analen tip".762)

Iz tega lahko sklepamo, da je analnost odloilen atribut humanista, ki je njegovo polje brez lastnega diskurza in ki je obseden od pravilne artikulacije, ter se pretvarja, da zagotavlja pravo ugodje, se pravi, se pretvarja, da zagotavlja uitek: potemtakem je z umetnostjo merjenja po vsem videzu izvreno e eno zgreeno sreanje. Specifini poloaj humanista je sproduciralo zgodovinsko drsenje pojmovanja lovekega poloaja, ki so ga dojemah kot ponovno pojavitev domnevno primarne scene antike; hkrati je bilo to drsenje razumljeno kot "odkritje loveka in sveta". Prav v tem " o d k r i t j u " pa lahko razloimo sledove poprejnjega dela, ki se je izvrevalo prek "odkritij loveka in sveta" vsaj na koncu srednjega veka, kakor jih opisuje Huizinga.(63) V tistem asu je obstajala neka delitev, ki je trajala vse do XV. stoletja, in sicer dehtev lovekih nravi na indignitas hominis, katere znailni atributi so zaslepljenost, slunost potrebam, prostatvo in oitne poteze norosti; in na dignitas hominis, katere atributi so lucidnost, rezoniranje, tudioznost. Ta delitev, ali bolje ta razcep lovekega polja je trajal vsaj do ficinovskega neoplatonizma.(64) Indignitas lahko razumemo kot termin, ki rabi za temelj vsakemu drugemu moralnemu razvoju loveka, saj navsezadnje dignitas ni ni drugega kot obvladovanje indignitas. Prav v tem pomenu moramo razumeti mnenje, da je resnina dignitas gospodujoa in duhovna vednost, ki se nanaa prav na indignitas ali prek nje na " m a t e r i j o " , katere loveko oprijemalie je indignitas. Skozi opisovanja indignitas hominis pa lahko prepoznamo atribute stultiae, tako da lahko dignitas razumemo kot obvladovanje norosti.(65) Samo indignitas pa lahko opredelimo kot koncept s tremi pomeni in ta lastnost je markirana s tremi slovenskimi izrazi: neumnost, bebavost, norost, od katerih vsak oznauje doloeno anomalijo obnaanje in razumevanja rei sveta; seveda gre tukaj za anomalije v odnosu do neke norme, do nekega predpisa, ne pa v odnosu do "statistine" normalnosti, kajti konec koncev je vsakdo nekoliko tren. Uinek tega koncepta je lahko dvojen: "smeh neumnosti" in " k o m i n o " kot atribut situatio stulta (diskurzivne ali scenine situacije kot podvojitve prve). Komino samo pa ni, kot je sicer dobro znano, neka monolitna in homogena kategorija ah anr, zahteva namre dve poglavitni relaciji branja sveta, v katerih se producira kot uinek: pravilno razumevanje norega sveta, na katerega se komedijant sam postavlja, tako kot se Brant sam uvra med potnike svoje ladje norcev. To relacijo imenuje R. Klein ironija lukianizma, v kateri naj bi norost figurirala kot nain ironije. Zato pa drugo branje s kominim uinkom, ki ga tudi lahko oznaimo kot ironijo, postulira norost sveta kot predmet modrega spoznanja, resninega razumevanja svetovnega reda. Iztee se v zvien nasmeh sholatinega ali neoplatonovskega filozofa, nikakor pa ne v nor smeh ali sarkastini riktus humanista-retorja, ki se zaveda svoje loveke zapore in prepoznava v nori gestikulaciji, v nekoherentnosti, v psovanju, v obscenosti in v ugodju pri krenju (lingvistinih in moralnih) pravil lastno obhje, kakor da je vdelano v red kaotinega, v brezoblino kopico fragmentov, kar je edina monost za inteligibiliziranje materije. Tako se spostavi enaenje med termini svet-norost-zlo opozicija, ki jo postavljajo teksti o norosti je Prudentia-Stultia in iz tega enaenja, ki kljub vsemu ohranja vsaj virtualno diferenciacijo, pojavljajoe se na drugi ravnini, in sicer na ravnini reguliranj, izhaja mnogoterost terapevtskih postopkov, ki zadevajo pozicijo samega terapevta.(66) V to odloitev za terapevtsko stalie se vpisuje doloena podvojitev norosti, zaradi katere mora biti norost obravnavana bodisi kot moralno zlo, bodisi kot bolezen; izbrani viaik je doloal terapevtski postopek. Najbolj presenetljiva pa je heterogenost teh karakterizacij, ki se spajajo v diskurzu o norosti in katerih prva skupina izhaja iz kranske morale in potemtakem iz

teologije, kajti zlo je atribut tega sveta; druga pa izhaja iz reda narave ali fiziologije v "vulgo-materialistinem" pojmovanju in po njej bi naj bila bolezen izbruh ivalske narave loveka, materialnosti brez due, kar uvra norca v niz prikazni, ki ga tvorijo on sam, buffone, pritlikavec, poast, bebec. Krhkost artikulacije ali pa konstrukcije razumljivega iz te brezobline kopice oznaevalnih materialov, o kateri govori Alberti, izzove ritualne reitve, ki so podobne tistim pri psihodrami in zagotavljajo obvladovanje oznaevalne "materije" ali, natanneje, ustvarjajo videz tega obvladovanja: tako je norost nenadoma prenesena v javen spektakel in je celo njegova kljuna figura, saj je to kraj, kjer se lahko "delamo norce", kot se je izrazil R. Klein. Toda to delanje norca je lahko tudi nevarno, saj vsebuje monosti za transgrecijo zapore "tolerabilnega", ki jo spostavlja ifioralna ideologija, kolikor je prezentirana v "razlogih" drave in cerkve. Figura norca je potemtakem zgledna figura dvoumnosti: "bedast in moder, suenj svojih nagonov in opazovalec lastnega obnaanja,"(67) bolnik in zdrav lovek, anomalija in normalno stanje veine prebivalstva na svetu. Sullitiia se potemtakem ne more zastavljati kot vpraanje o pameti, saj je ta vanjo vpisana in saj je norec po definiciji tisti, ki ima na voljo neposredno izkunjo rei sveta; zato pa ustvarja vpraanje morale, ki ni ni drugega kot drugo ime za razumljivostno artikulacijo in jo omogoajo postopki oratorja ali umetnika. Temi norca se pridruujeta tema Adama, neumnega oeta, in tema Slehernika, metoniminega zastopnika niza Adamovih potomcev;(68) vasih, kot je to v Gram nef des folles Jossa Badeja (1501), naletimo tudi na temo Eve, neumne matere, kar vse po ugotovitvah R. Kleina povezuje temo norca s temo Smrti.(69) V tem spoju se prikaejo leni neke nezavedne strukture, ki nosi in povezuje materijo, mater, oeta in Smrt v doloeno analno situacijo, ki obenem spoenja doloeno razumljivost in njeno ibkost; v situacijo, kjer se Slehernik z evropskega Severa izkae za ekvivalent humanistinega loveka italijanskega Quattrocenta.(70) Toda tisto, kar tesneje povezuje norca z retorjem, je dejstvo, da sta oba performativni figuri dialoga, najsi je uen ali komien. To mesto jima zagotavlja specifina izkljuitev iz splonega potekanja govora: e tvori noreva intervencija v dialogu kominega dela demistifirajo antiklimaks glede na erotine prizore in v tem delu po R. Kleinu figurira kot "obenem zgled, ki se mu je treba izogibati, in kot neprizadet gledalec, ki oznanja moraliteto igre", tedaj je retorjeva intervencija podobno antiklimaks, in sicer antiklimaks sholastine in sofistine komedije, kjer funkcionira kot profanacija Svetih tekstov in kot objektivacija neobjektivirljivega, obenem pa pridiga doloeno moralo. Potemtakem lahko vidimo, da tukaj demistifikacijo producira vdor heterogenega, ki se investira kot topos norosti oziroma kot topos retorike. Tip norca, o katerem smo pravkar govorili, je "norec komentator", posestnik prave gnose ali je obseden od nje kar vse spoenja, zaradi resnice odsotnosti vira, kljub vsemu in vee zakrito z zgodovinsko pripovedjo melanholino ibkost.(71) Glede tega se figura norca pribliuje figuri intelektualca, ki sicer nima resnine moi, ima pa zato na voljo zatoie, ki mu omogoa, da igra svojo vlogo pedagoga in neobvezujoega, toda prav tako cenjenega svetovalca v dravnih zadevah, kajti navsezadnje je prav on pravi poznavalec ideolokega stroja. V zvezi s tem pripominjamo, da obe vlogi, dodeljeni intelektualcu, kaeta krepke poteze nemonega in pedofilinega oeta.(72) Norost pa lahko obravnavamo kot len dveh opozicij: gre za opozicijo dvornim maniram in za opozicijo filozofski vednosti poklicnih uenjakov.

v Albertijevem Momusu{73) igra vlogo norca Momus sam, ko pri omizju bogov zabava Jupitra s paradoksi in smei filozofe. Toda, ko R. Klein pravi, da je bilo sprejetje teme norca pri humanistih vpraanje ideologije(74), pove preve in premalo. Seveda je postopek tematske izbire ideoloki, zlasti e, ker gre tukaj za temo specifine avtorefleksije; toda prav v tej specifinosti tii doloenost ideologije in izbire, saj je ta specifinost uinek mesta izjavljanja, kohkor je nezavedno zavzetje stalia, in sicer stalia intelektualca. To pa pomeni, da retorini topos norosti in retorike ne izhaja iz neke vednosti, temve iz nekega drugega mesta, iz mesta drugega; potemtakem ne gre za metaforo, temve za simptom. Smeh, nekoliko neumen, ker je zmeden, izhaja iz te "zbirke stilnih vzorcev" (pastiches), kakrna je dialog, prav tako pa doloena dvoumnost glede ideoloke in potemtakem pohtine usmerjenosti, kaj je pri Albertiju ugotovil R. Klein. Tisto, kar je zaasno, je morala (ideologija), ne pa topos. Zgodovinarji govore o lukianskem cinizmu kot o ideoloki viziji sveta ah ideolokem stahu humanistov, toda po naem mnenju pravilno vpraanje ne more biti vpraanje o stahu, prav tako ne o ideoloki konjunkturi, temve prav vpraanje o cininem toposu v odnosu do retorinih loci. Bera iz II. knjige Momusa je opisan kot cinien norec, ki je ravnoduen glede prezira okolice, ki jo sam prezira. Toda ta ravnodunost, katere neposredni uinek naj bi bilo cinino stahe, ni znaajska napaka, temve konsekvenca, ki je vpisana v njegovo artt in njegov drubeni poloaj, ki je sam nujen nasledek pokhca. Prav tako kot umetnik se je znael zunaj dosega vsakega nakljuja, znael se je torej v izkljuitveni poziciji lumpenproletarca, ki je tudi, kot smo pokazah, podobna poziciji humanista-oratorja, dasi je slednja nekoliko bolj zastrta z drubenim okoljem plutokracije, v katerem se izvruje retorjeva umetnost. Ta poloaj, ki je na videz alosten, omogoa albertijevskemu berau, da je svoboden in pone, kar se mu zljubi: "Spi ob belem dnevu na javnem mestu in z odkrito ritjo: kateri kralj bi se drznil poeti kaj takega."(75) Kot norec je svoboden, kot cinik pa je prisiljen, da ni (ne) dela. Toda Alberti postavlja prav vpraanje delanja nia: kaj vendar ponemo, ko nerazumljivo spreminjamo v nekaj razumljivega, e ne prav ni, prvo re, ki jo lahko dojamemo: luknjo, ki spoenja vse mone figure.

1. "Pourqoi allons-nous ce cadavre? On y va, comme la source, pour ce qui, dans le dsir de voir, se contredit." J.-L. Schefer, L'Espce de chose; mlancolie, Flammarion, 1978, str. 31. 2. Cf. M. Baxandall, Giono and Orators, Oxford and the Clarendon Press, 1971, str. 1. 3. Horac: "pictoribus atque poetis"; "Quidlibet audendi semper fuit aequa potestas."; cf. Ars Poetica, 910. 4. Cf. A. Campana, "The Origin of the Word Humanist", The Journal of the Warburg and Courtauld Institute, IX, 1964, str. 6073; cf. tudi P. O. Kristeller, Renaissance Thought, The Classic, Scholastic, and Humanistic Strains, New York, 1961, str. 110160, op. 61, 61a; G. Billanovich, "Autocrista, humanista, o r a t o r " , Rivista di Cultura classica e medioevale, VII, 1965, str. 143163. 5. Cf. zgodovinska dela od J. Burckhardta do E. Carina in A. Chastela. 6. Cf. R. Klein, La forme et l'intelligible, Gallimard, 970. 7. R. Klein, op. cit., str. 213. 8. Cf. E. Garin, Moyen Age et Renaissance, Gallimard, 1969, str. 63. 9. Cf. J.-L. Schefer, op. cit., str. 5. 10. Naj navedemo samo Francesca Patrizzija: "V Rimu ... iz asa kraljev ne navajajo imena niti enega samega oratorja ... Ko pa so kralje pregnali. Dravo pa so pre-

vzeli najbolji dravljani, niso potrebovali oratorjev ... Toda, ko je prilo na oblast ljudstvo ..., je bilo spet sliati dobre oratorje. Pozneje, ko so cesarji uveljavili svojo avtokracijo, je prav toliko, kolikor je ostalo nekaj bledih sledov nekdanje Republike, ostalo tudi nekaj bledih primerkov oratorjev. S asom je njihov rod ugasnil in njihova sled je zginila v teku dob; cela stoletja se niso pojavljali in pojavili so se ele, ko so monarhije zginile in ko so ljudstva spet prevzela oblast." Della relorica dieci dialoghi, nelle quali si favella del'arte oratoria con raggioni repugnanti all'openione che imorno a quella hebbero gli amichi scriiiori, Benetke, 1562, cit. v E. Garin, op. cit., str. 102. 11. J. L. Schefer, op. cit., str. 5. 12. V zvezi z vlogo retorike pie Antonio Brocardo: " N e vidim razloga, zakaj naj bi retoriko izgnali iz politinega ivljenja, saj je umetnost, katerega predmet so loveke zadeve, iz katerih izvirajo vlade: obudujmo veino oratorja, ki z verjetnimi in vasih celo negotovimi argumenti, z zabavanjem in preprievanjem presoja in usmerja javne zadeve. Prav bi bilo, e bi mu bili hvaleni za skrb in za primerne besede, s katerimi skrbi za nae koristi. Ko to pravim, predpostavljam kot dejstvo, ... da je lovek na sredi med ivalmi in inteligenco ... Spoznanje, ki ni ni drugega kot mnenje, ki ga je spoela retorika. Poleg tega mora upotevati retoriko, da lahko uravnava svoje elje in svoje misli in elje in misli blinjega, svojih sorodnikov in prijateljev, ki ive z njim v eni skupni domovini in pod enim in istim zakonoiji. Kajti, e je lahko eno in isto dejanje, ker je, glede na dobe, z zakoni mesta prepovedano ali priporoano, zlo ali vrlina, je prav, da so nae republike viadane preudarno, saj navsezadnje nimajo na voljo dokonnih in negibnih resnic, ne glede na dobo, temve funkcionirajo prek tolmaenja retorinih mnenj, ki so variabilna in modifikabilna in ki urejajo naa dejanja in nae zakone." Cf. v D. Vitallani, Amonio Brocardo, una vi/tima del bembismo, Rovigo, 1902. 13. " C e je duh razuma, uteleen v loveku, nesmrtna inteligenca ..., moramo verjeti, da prava hrana, ki jo hrani, ni neka smrtna znanost, ki bi j o dosegli mi na tem svetu, temve vsaka boja re, ki ustreza njenemu bistvu... Toda e domnevamo (kar Bog ne daj!), da je razum loveka rei, kakrna smo mi sami, da se rodi, ivi in umre z nami, tedaj je njegova vloga, da se izvruje v lovekem diskurzu. Nato postavimo, da je vpliv oratorske umetnosti lovetvu potreben, saj vodi in ureja akte ivljenja v mestu. In za gotovo lahko imamo, da prav tako, kot s pomojo svojega zaznavanja materialnega sveta, ki je skoraj stabilen, ta svet spoznavamo, tako se tudi zadovoljujemo ker je ne moremo dojeti v bistvu s spekuliranjem o realnosti narave in Boga na podlagi predstave, ki si jo o njima ustvarjamo. Bolj ko nas ta predstava zadovoljuje, bolj moramo biti prepriani, da je blizu resnici, v kateri tii vir nae prave sree." Speron Speroni, Dialoghi del sig. Speron Speroni, nobile padovano, di nuovi ricorelli; a'qualli sono aggiunti molli allri pi stampati e di pi d'apologia dei primi, Benetke, 1569, cil. v E. Garin, op. cit., str. 109110. 14. Toda to je tudi simptomalen red, gestualen teater, kjer je telo zajeto v svoje dre. 15. Je potemtakem tudi telo govorice, toda brez lastnega diskurza; brez diskurza, ki bi ne bil diskurz o njej. 16. Cf. E. Garin, op. cit., str. 106. 17. Cf. Rodolpho Agricola, De inveniione dialeclica, v: E. Garin, op. cit., str. 106107. 18. Po mnenju Sperona Speronija: "Ve ko vemo, manj verjamemo, vajeni, kot smo, kakor filozofi, da nimamo za resnino ni drugega kot tisto, kar prihaja od utov in kar prispe do sedea razumevanja. Tako tisti, ki pozna dela narave, ki se ravna po venih in negibnih zakonih, lahko ni ve vladanju mesta. Kajti civilni zakoni, ker so prilagojeni dobi, kraju, njuni konnosti in javnemu pridu, pogosto spreminjajo obliko in videz od dne do d n e . " Dialoghi del sig. Speron Speroni, citirano v E. Garin, op. cit., str. 109. Garin pa dogaja, da Speroni nazadnje odree loveku " f i l o z o f i j o " , prizna pa mu, vsaj v asu njegovega zemeljskega ivljenja, samo eno zvrst spoznavanja, tisto, ki je v zvezi z moralnimi disciplinami, ki so "preprosto verjetne", ker so podvrene modifikacijam glede na dobe in zvezane s samo dvoumnostjo lovekega poloaja. Ibid., str. 109, 110. 10. Cf. Pico della Mirandola, De hominibus dignilaie, Hepiaplus, De enile et uno scriii varii, Firenze, 1949, in A. Piccolomini, L'instrurnemo della filosofia, Benetke, 1565, kjer najdemo omejevalno deskripcijo loveke svobode kot zmonosti za produciranje veine in zmonosti za politino akcijo.

20. Po garinovski interpretaciji Polizianijevega teksta plava visoka dialektika nad nakljuji in prepua logiki v pravem pomenu besede skrb, da se znajde med propozicijami in sklepanji, pravili in teoremi. Kot instrument pa logika louje in opredeljuje, ie odnose med zvrstmi in vrstami, povezuje relacije in se razvija v svetu konceptov ter tke, para in znova tke svoje platno kot Penelopa. Cf. E. Garin, op. cit., str. 105. 21. "C'est cette figure qui reste que la littrature saisit en une fiaion personelle. C e s ; cette figure transitoire qui change de proportion non seulement parce qu'elle s'loigne ou revient, mais parce que la mmoire du corps spar ne l'habite que vainement ou dsespremment cet cart qui figure encore que l'criture est remise." J.L. Schefer, op. cit. str. 14. 22. V zvezi s pojmom macchina (v pomenu "deus ex macchina") v renesannem spektaklu si lahko ogledamo zelo pomembno knjigo H. Damischa, Thorie du nuage, Pariz, Le Seuil, zlasti str. 1216. 23. "Velikega usmiljenja je vreden pregled na toliko ljudi, ki se vsak dan rodijo v haliji, obdarjeni z visoko in ivahno pametjo, docela zmoni tiste popolnosti, ki jo dajejo znanosti in discipline duha, ki pa so, ker niso imeli monosti, da se naue grkega, latinskega ali arabskega jezika, prisiljeni iveti v stanju, polnem nepopolnosti. Kajti, kaj lahko zahtevamo od loveka, ki ni okusil mleka filozofije, vira vse sree v tem ivljenju, in ki ne zna in ne more iveti srenih dni. Ne more spoznavati vzrokov vseh teh lepih rei, ki ga obdajajo, prav tako ne oarljivosti same vrline, ki ostaja naa najvija dobrina. O enskah pa lahko reem, da je Aristotel na njihovi vrlini utemeljeval sreo mesta; toda, ker v Italiji ni v navadi, da bi jih nauili e kaknega drugega jezika, poleg tistega, ki jih ga nauijo rednice, ostajajo prav tako prizadete in prikrajane za te discipline, ki bi jih lahko osreile, in ni jim omogoeno, da bi z branjem zvedele, kakno mo imajo vrline, ki bi morale biti njihove . . . " Cit. v E. Garin, op. cit., str. 114. 24. Cf. E. Garin, op. cit., str. 108. 25. " T a k o sem v asu, ko sem hotel postati orator, po dolgem in potrpeljivem tudiju ... nazadnje le spoznal ..., da orator ne samo, da ne beseduje o vseh snoveh ... temve da si ubog in brez vsega sposoja od tu in od tam in nima sredstva, da bi dal verjetnost tistemu, kar govori." F. Patrizzi, cit. v E. Garin, op. cit. str. 118. 26. Cf. J. L. Schefer, op. cit. str. 10. 27. Cf. E. Benveniste, Problmes de linguistique gnrale, Pariz, 1966, V. pogl.; v zvezi s tem cf. tudi R. Jakobson, Essais de linguistique gnrale, Pariz, 1963, IX. pogl. 28. Cf. Quintilian, De vulgaris eloquentia-, psevdo-Cicero, Rhetorica ad Hermium; Priscian, Praexercitamenta rhetorica-, ta dela so bila prironiki tistega asa; cf. H. Keil ed.. Gramatici latini. III, Leipzig, 1859, in Hij Hildesheim, 1961, str. 431 sq. 29. Cf. R. Klein, op. cit., str. 216217. i. Cf. R. Klein, op. cit., str. 216217. 30. Paolo Cortese, De hominis doctis dialogus, Firenze, 1734, izdano po transkripciji iz 1449; cf. Remigio Sebaldini, II metodo degli umanisti, Firenze, 1922, in P. O. Kristeller, op. cit. I. R. Klein, op. cit., ibid. 32. "Ars erit quae disciplina percipi debet. Ea, quae in oratore maxima sunt, imitabilia non sunt, ingenium, vis, facilitas et quidquid ars est non traditur." A. Decembrio, De poUtia literaria, cit. po M. Baxandall, " A Dialogue on Art from the Court of Lionello d ' E s t " , Journal of the Warburg and Courtauld Institute, XXVI, 1963, str. 321351. 33. "Multi ad intellegendum idonei, ad explicandum tamen non idonei sunt. Quemad modum de pictura multi recte indicai, qui ipsi sunt ad danendum inepti." L. Bruni, De interpretatione recta v: H. Baron, Humanistisch-philosophische Schriften, Leipzig-Berlin, 1928, str. 147, op. 4. Cf. tudi M. Baxandall, Giono and the Orators. 34. Cf. " L e clivage du s u j e t " . Scilicet 2/3, 1970, str. 103136. 35. "La mlancolie est donc aussi, sur cet abandon du corps et stagnation comme corps nigmatique, lie son dsinvestissement de la libido. C'est donc, dans la formule de Freud, l'nigme qui absorbe si compltement le s u j e t . " J. L. Schefer, op. cit., str. 1011. Tukaj gre za evokacijo in citat pasusa in Freudovega alovanja in melanholije. 36. Opis renesannih akademij je v tem oziru e dovolj pouen pri J. Lurckhardtu; cf. J. Burckhardt, Die Kultur der Renaissance in Italien, III, V. Poglavje. 37. O fantomskem znaaju Atenske ole in o njenem dejanskem znaaju v svetu pozne antike cf. A. Cameron, " L a Fin de l'Acadmie" v: Noplatonisme, C.N.R.S.,

Pariz, 1971, str. 281290; cf. tudi istega avtorja "The Last Days of the Academy at Athens", Proceedings of the Cambridge Philological Society, 1969, str. 7-29. 38. E. Garin, op. cit., str. 87. 39. Ibid., str. 97. 40. Filippo Villani, De origine Civitatis Florentinae et eiusdem famosis civibus, 1381 1382; O Villaniju cf. H. Baron, The Crisis of the Early Italian Renaissance, 2. izd., Princeton, 1966, str. 117120. 41. Cit. po Bernard Winberg, Critical Prefaces of the French Renaissance, Evanston, Illinois, 1950, str. 17 sq. 42. "Paris paribus redundantur aut contraria vel opposita inter s e . " Cf. Humanistisch-philosophische Schriften, Str. 8283; cf. tudi L. Bruni, Epistolarum libri Vili, Milano, Firenze, 1731. 43. C. M. Baxandall, op. cit., str. 32. 44. N. Macchiavelli, Discorso o dialogo alla nostra lingua, v: Opere sloriche e ieiierarie, Firenze, 1929, str. 774, kjer Dante pravi: "perch le dottrine varie di che io raggiono, mi costrigono a pigliare vocaboli atti a poterle esprimere; e non si potendo se non con termini latini io gli usavo . . . " 45. Cf. Leonardo Bruni, De inlerprelatione recia; cf. tudi tevilne prevode humanistinih tekstov, ki so jih opravili avtorji sami, iz latinine v italijanino in nasprotno. 46. Da je bil republikanski humanizem XV. stoletja apanaa plutokracije, ugotavlja med drugimi tudi R. Klein, op. cit., str. 210. 47. Teza Alessandra Piccolominija v zvezi z zmonostjo vulgarnega jezika za izraanje humanistinih spoznanj, precej dobro opisuje naravo prevoda kot demokracijo pod pedagoko dominacijo. "Primerno je pravi v svojih Parafrazah (Benetke, 1565) prenesti ta spoznanja, ki sem si dovolil o njih govoriti, v na jezik, ki je po mojem mnenju docela zmoen izraziti vsako znanost, razloiti njene podatke, jo narediti razumljivo in jasno ... zlahka razumljivo, v dosegu vsaj v njenih velikih rtah vsakega duha, ki ni preve top ali g r o b . " Citirano v: E. Garin, op. cit., str. 113. 48. Tukaj lahko navedemo primer albertijevskega prevoda/interpretacije iz M. Baxandall, op. cit., str. 4950. Navajamo dva posamina latinska stavka in dva ustrezajoa stavka v italijanini. L.: Bene conscriptam, optime coloratam compositione esse velim. I.: Vorrei io un boun disegnio ad una buona compositione bene esser colorata. L.: Nam ea quidem coniugatio colorum, et venustatem a varietale, et pulchritudinem a comparatione illustriorem referet. I.: Sar questa comparatione, ivi la belezza de'colori pi chiara et pi leggiadra ... 49. Cf. M. Baxandall, op. cit., str. 131. 50. Tudi Panofsky, po njem pa R. W. Lee omenjata to ujemanje artikulacij od lena do lena med retoriko in albertijevskim slikarstvom: invenlio, disposilio, eloculio, od katerih ustreza invenlio albertijevski kompoziciji. Cf. R. W. Lee, Ut pictura poesis; The Humanist Theory of Painting, Norton, New York, 1967, str. 7071. 51. " C e gledamo s telesnimi omi skozi rdee steklo, se vse, kar vidimo, zdi rdee; prav tako je z duhovnimi omi, podvrenimi mejam in vplivanimi s strastmi, kajti lovek lahko presoja le po loveko." De visione Dei, VI, cit. v E. Garin, op. cit., str. 60. 52. Cf. R. Klein, op. cit., str. 220. 53. Cf. E. Garin, op. cit., str. 162. 54. V Momusu na primer lahko preberemo: " O , kaken dober filozof pa si, ti, ki pozna poti zvezd, ne pozna pa lovekih dejanj. Kar zadeva mene, ne bom ponavljal mnenj filozofov kajti vsa vaa znanost, o filozofije, se omejuje na drobnjarije in govorike spore ampak tisto, kar sem slial od nekega slikarja. Ko je opazoval oblike teles, je videl ve rei, kot so jih vsi filozofje skupaj videli, ko so merili in raziskovali n e b o . " Cf. Momus v: Alberti's kleinen kun^ttheoretischen Schriften, Dunaj, I87I. 55. Cf. L. B. Alberti, De iranquililate animi. 56. Cf. H. Damisch, Thorie du nuage, Pariz, 1972, str. 4950; cf. tudi nao intervencijo na kolokviju " D e l'art les b o r d s " v Milanu, 1978, z naslovom " L a bordure plie". 57. J. L. Schefer, op. cit., str. 14. 58. Cf. A. Chastel, L'humanisme florentin, str. 229, op. I. 59. Cf. L. B. Alberti, De statua v: Alberti's kleinen kunsttheoretischen Schriften, S t r . 207. 60. Cf. E. Panofsky, F. Saxl, R. Klibansky, Saturn and Melancoly, London, 1964. 61. V zvezi s tem cf. R. in M. Wittkover, Born under Saturn, London, 1963.

62. R. Klein, op. cit., str. 226. 63. Cf. J. Huizinga, HerfsUj der Middeleeuwen, hrv. prev. Jesen srednjega vijeka. Matica hrvatska, Zagreb, 1964. 64. Ta delitev se ne ujema z delitvijo na humanistino kulturo in popularno kulturo. Cf. R. Klein, op. cit., str. 433. 65. "Contrairement la lecture o l'iconologie retenue, la Mlancolie n'arrete donc pas une figure moralise par une slection dans le corps humoral. C'est dj l'apparition d'une autre face du monde laquelle sont vous ou suspendus de tels corps sans organes." J. L. Schefer, op. cit., str. 13. 66. Gre pravzaprav za tri tipe postopkov za magini (z ekscorcizmom) za simbolini (z oievanjem in seiganjem, ki je radikalna oblika oievanja) in za medicinski (z ledenimi kopelmi, s pretepanjem in v skrajnem primeru z "ekscesivno m e t o d o " kirurkega odstranjevanja kamna norosti, negativnega pandana neke nikoli zapolnjene negativnosti, in sicer negativnosti kamna modrosti). V zvezi z zdravljenjem norcev cf. Mumer, Narrenbeschwrung, 1512, ki je citiran v R. Klein, op. cit., str. 440441. V Kleinovem besedilu je tudi pripomba, da najdemo operacijo odstranjevanja kamna norosti na nekaj slikah "severne renesanse", med katerimi so najbolj slovite slike Boscha in Brueghela. Vzporedno s temi tremi terapevtskimi tipi je obstajala "docela psiholoka", tj. moralna terapija, ki je operirala z zrcalom in je temeljila na katartini funkciji ostudnega, ki pa utegne biti tudi indie narcisizma individualiziranega loveka humanistov tistega asa. Od tod ogledala in oala med atributi norca. 67. R. Klein, op. cit., str. 437. 68. Po Paracelzu pripada naelo veselja Evi, naelo alosti pa Adamu. 69. Celo v nekaterih mrtvakih plesih je Smrt obleena kot norec, kot pripominja R. Klein, op. cit., str. 439. 70. Cf. E. Klein, op. cit., str. 439, kjer avtor navaja dokaj pouen primer: v Vilinskih igrah v Antwerpenu (leta 1561), ki jih je organizirala retorina komora Bas-le-Duca, so prikazovali Vilinskega kralja, ko zdravi obiajne norce tako, da jim podari popolno norost. 71. V zvezi s tem zastiranjem/odstiranjem moramo po naem mnenju biti pozorni na niz podvojitev, ki segajo od ponovitve ustanoviteljev mesta (pri Firenzi je v antiki mesto ustanovil Scipion, ponovno pa ga je ustanovil Karel Veliki)i, prek dveh maternih jezikov do dveh Ficinovih oetov (naravni oe in duhovni oe Cosimo). 72. V zvezi z norcem-komentatorjem navaja R. Klein primer norca-otroka, ki govori resnico, norca-zagovornika ljudstva zoper drubene predsodke in ueno praznoverje, norca, ki nasprotuje estetiki in v veini primerov izzove posmeh in smeh; op. cit., str. 444. 73. Lahko si ogledamo vrsto ironinih in poleminih dialogov: Ponlifex. Deiciarchia, Carris, Momus. 74. Cf. R. Klein, op. cit., str. 445. 75. Cf. ibid., str. 448 sq.

JURE MIKU, PODOBA TRUPLA: POVOJNO SLOVENSKO SLIKARSTVO IN NJEGOVO VPISOVANJE V EVROPSKO LIKOVNO TRADICIJO
v " k r i t i k e m " pisanju ob razstavi Slovenska likovna umetnost 19451978 smo lahko vekrat zasledih trdno preprianje piscev, da je slovenska umetnost povsem samostojen pojav, ki ivi svoje mirno in od (dekadentnih) zahodnih zgledov neodvisno ivljenje v idihnih predalpskih krajih s prelepimi pejsai in v tesnem soitju s pristno, nezamenljivo folkloro. Znailna domaijska teza, ki e dolgo vlada v nekaterih naih humanistinih strokah, pa ne vidi preko slovenskih meja in mirno bi lahko akali, da bo odumrla, e se ne bi zaeli isti pisci v svojih uvodnih, "teoretinih" dispozicijah sklicevati na to, da je tako pojmovanje v skladu z nao drubeno prakso. Za priujoi esej sem izbral tri slike, od katerih smo dve lahko videli na omenjeni razstavi, tretja pa bi morda tudi sodila tja; to so dela ustvarjalcev, katerih likovni izraz bi celo omenjena " k r i t i k a " najbr ne mogla oznaiti kot spogledovanje z modernistinim Zahodom, saj gre v njihovi formalni govorici za oitno nadaljevanje vsaj pol stoletja tudi e v nai likovni tvornosti prisotnih izraznih modelov. Analiza motivne ravni teh slik vpisuje njihov poloaj v dialektino zgodovino statusa figuralne podobe v evropski umetnosti. Gre za naslednja tri dela: Vladimir Lakovi, Veni krog (1953, Ljubljana, Muzej ljudske revolucije Slovenije slika 1), Maksim Sedej, Mrtvi Harlekin 1%1, Ljubljana, privatna last shka 2) in Ive Subie, Zimska Balada (1963, Ljubljana, Akademija za likovno umetnost shka 3). Namerno sem torej izbral shke, ki so posveene razhnim motivom, uvrstili bi jih lahko celo v tri tematske sklope, ki so najznailneji za figuralne zvrsti povojnega slovenskega slikarstva: tematika narodnoosvobodilnega boja, kmekega ivljenja in meanstva. Organizacija vizualnega vzorca vseh treh slik je podobna: v prvem, spodnjem planu lei moko truplo, glava je naslikana v profilu in pomaknjena ob sam levi rob slike, desna roka je iztegnjena ob telesu. Vsa tri trupla leijo s hrbtom na bolj ali m a n j nakazanem mrtvakem odru, za oziroma nad katerim je podan natanneje oznaen prostor podobe, ki s svojim dogajanjem ali rekviziti pojasnjuje motiv mrtvega. Identinost postavitve trupla, obrata glave, dre rok, odnosa do ostalega slikovnega polja itd. bi bila lahko presenetljiva, e posebej, ker je motiv oitno celo ideoloko razlino obravnavan. Ce bi skuali to enakost razloiti iz razvoja slovenske umetnosti same, bi lahko segli prav do njenih zaetkov, pa bi ostali le pri zaudenju, trditvah o kopiranju ali nakljuju. Ena glavnih raziskovalnih poti umetnostne zgodovine v svetu pa je danes posveena prav takim sorodnostim podob; njihovo sooanje in sistematiziranje nam razkriva umetnostni razvoj. Z opredelitvijo okvirnih tem, arhetipskih podob, psevdomorfoz (terminov je e ve)(l) skuajo raziskave prikazati ivljenje nekega formalnega tipa upodobitve skozi razne vsebinske in pomenske premene, ki jih seveda doloajo in pogojujejo soasne drubene, politine in duhovne situacije. Zahodnoevropska umetnost je neizrpna zakladnica tem, ki so dobile svoje najbolj razirjene razliice in najlepe realizacije v biblijski motiviki, eprav jih pogosto tudi ta umetnost ni izumljala, ampak se je sama posluevala antinih, vzhodnjakih in ostalih virov. Glavni premik iz obmoja sakralnega v posvetno se je zgodil v 19. stoletju(2) in posluevanje vizualnih modelov Kristusovega trpljenja in smrti se pojavi na primer tudi v slovenski partizanski grafiki(3). V tej smeri je treba iskati tudi vire za omenjene tri slikarje. Svetopisemski in nekateri apokrifni spisi sicer precej natanno doloajo, da je bil Kristusov grob nekakna vdolbina s polico in z zadnjo steno, vendar iz njih ni razvidno, kako n a j bi v njej tono lealo truplo. Motiv

Kristusa v grobu je presenetljivo redek v evropski umetnosti, velikokrat pa so upodobljeni prizori polaganja v grob, maziljenje in objokovanja. Likovni umetniki se niso nikoli povsem dosledno drali literarnih predlog in celo ne verskih predpisov, ampak so se raje prepuali svobodi lastne domiljije in slikanju podob kot avtonomnih estetskih in duhovnih celot. Ce bi v naem primeru sledili besedilu, bi morali slikarji Kristusovo telo na vseh odgovarjajoih prizorih slikati dosledno zavito v mrtvaki prt, kar bi ustrezalo tudi tedanji pogrebni praksi. Vendar se ta nain slikanja po nekaj stoletjih povsem umakne drugemu, po katerem slikajo Kristusa golega, s prtom preko ledij, kot je bil opravljen na kriu. Od 14. stoletja naprej so predvsem prizori polaganja v grob vse bolj pogosto slikani tako, da je Kristus obrnjen z glavo proti levi strani podobe in z desno roko, ki mu je omahnila ob telesu. Se vedno ne do konca pojasnjena slika Holbeina mlajega, Kristus v grobu (1921, Basel, ffentliche Kunstsammlung slika 4)(4), zdruuje dotedanje izkunje slikanja razlinih prizorov ob Kristusovem pokopu, predvsem nadaljuje redek tip podobe Kristusa v grobu, prav tako pa so nanjo vplivale tevilne nagrobne plastike na pokrovu leeih izklesanih mrtvecev v svoji naravni podobi in velikosti. Holbeinova slika je seveda kljuna za nao analizo. Umetnik je Kristusa naslikal leeega v nekaknem sarkofagu, ki mu je teatrsko odvzel prednjo stranico ali pa je spotoval izroilo o grobni polici. Asketsko telo je prepasano samo s prtom, glava je podana v skoraj istem profilu in jo vidimo na nai levi, desnica pada ob telesu. Zastavlja se vpraanje, zakaj je Kristus obrnjen tako, da ima glavo na levi strani podobe? AH je postopno, vse pogosteje obraanje Kristusovega trupla v evropski umetnosti na levo nakljuno ali namerno? Ali so vzroki vsebinske ali formalne narave? Gledano s stalia psihologije percepcije in teorij gestalta je sicer leva stran podobe oziroma predstavitvenega polja pomembneja in je delena veje pozornosti, saj se prine razbiranje v levem spodnjem kotu. Zato se vizualne silnice osredotoajo na ta del podobe, kar je posledica izkuenj pisave, zavesti o poti sonca, teatrskega vstopanja v dogajanje itd.(5) Tako bi sicer lahko trdili, da je postavitev trupla z glavo na levi strani logina posled+ca vizualnih zakonov, ker je na ta nain pomembneja, zgornja polovica telesa predstavljena na vizualno prej opazljivem in pomensko moneje dojetemu delu slike. Vendar stvar ni tako preprosta. Sliko (e zaradi velikosti formata) redkokdaj razbiramo naenkrat, kot statini monumentalni znak. Celo v Holbeinovem primeru, kjer bi bilo (kljub skoraj nadnaravni velikosti) sicer to mogoe trditi, je bila slika najverjetneje predela velikega oltarja, na katerega razsenih krilih iznad nje se je odvijalo vse dogajanje in je bila torej tudi sama vanj vizualno in pomensko vkljuena. V vseh primerih podobe kot kadriranega, zaustavljenega dogodka, pa se seveda ritem logino odvija od leve proti desni, tako da so vsi akterji od leve napovedovalci velikega dogodka, ki se nato zgodi na desni. Med najodlineje take primere sodita prizora oznanenja, kjer je angel praviloma upodobljen levo, Marija desno, ali pa poklon kraljev, kjer se kralji pribliujejo z leve. Ce bi slikarji sledili tej logiki poveevanja dramatinosti v sicer statini podobi mrtvega, bi morali truplo zasukati, tako da gledalevo oko zdrsne preko nog vzdol trupa do glave, ki ele s svojim videzom in zaprtimi omi navadno dokonno pove, da gre za sliko umriega. Nain vstopa v sliko, e smemo rei " z glavo", nas spominja na umestitev pisave v slikarstvo, in sicer dobesedno: Kristusova glava je glavna rka, se pravi inicijalka, ki okraena, poslikana, torej najpomembneja, zaenja vrstico in s tem besedilo. (Jezikovno najdosledneje v angleini: capital letter). Vendar je glavni razlog takega zasuka verjetno drugje in izpriuje znailno slikarsko hotenje. Omogoa namre vejo privlanost podobe in pomnoevanje podatkov ter vasih kot oznaujoi element sploh osmilja sliko. V primeru, ki ga elim izpostaviti, so umetniki skoraj brez izjeme

dobesedno sledili tekstu, ki pa ni izvorno svetopisemski, ampak ga tolmaijo apokrifi in izroilo. Evangelist Janez poroa, da je Jezusu na kriu eden od vojakov " s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda"(6). Dodatne razlage se ujemajo v podatku, " d a je vojak prebodel desno stran. Sulico je pod rebri s toliko silo porinil v telo, da je predrla prsno votlino in se zapiila v srce".(7) Ta podatek se je zdel oitno umetnikom izredno prepriljiv, eprav je bolj zamotan, saj bi lahko priakovali, da bo vojak prebodel telo neposredno z leve, se pravi srne strani. Toda umetniki se besedila dosledno drijo in Kristusa v vseh prizorih slikajo z rano v desni strani prsi, ki je v frontalni predstavitvi postave na gledalevi levi. Ta podatek postane seveda bistven za prizor, ki ga obravnavamo, ko se mora slikar, ki mu je z vidika klasine perspektive najustrezneje podati leee telo v profilu, odloiti, na katero stran bo truplo obrnil. Ce eli, da se pokae rana med rebri, ki opozarja, da je telo mrtvo in da gre za Kristusa, je seveda nujen zasuk telesa v levo. Isto velja tudi za predstavitev roke, kjer mora biti dlan slikana tako, da je vidna luknja od eblja. Vzrok vizualne nalagodnosti, ki jo ob takem zasuku trupla obutimo, je predvsem desni profil glave. V zgodovini umetnosti je namre obiajneji levi profil, ki ga pogojuje preprosto fizioloko dejstvo. "Gib navznoter (pronacija), to je na levo, je za umetnikovo desno roko in zapestje laji, kar se pokae tudi pri prostoronem risanju krogov: desniarji najpogosteje riejo krog v nasprotni smeri urnega kazalca..."(8) Cim pa seveda nastopi kakrenkoli drugi element, ki narekuje drugae obrnjen profil, postane ta odloilen. Holbeinova postavitev trupla v klaustrofobini prostor sarkofaga nam nudi e dve zanimivi izhodii. Desna kraja stena pod Kristusovimi nogami je tista, ki je od obeh stranskih vidna z notranje strani, na njej sta celo vpisana monogram in datacija. Slikar je torej pojmoval podobo na nain, o katerem smo govorili: prostor beremo z leve in dogajanje se konuje s spodnjo stranico na desni, kjer so vpisani pomembni podatki. Ne glede na to pa lei Kristus obrnjen. Druga pomembna stvar pri Holbeinovem Kristusu pa je dosledni in sugestivni prikaz ozkosti in tesnosti prostora, ki ima v likovni umetnosti svoje posledice, predvsem v izredno strogem shkarskem doloanju prostora truplu v prvem planu (kjer poudarjeno gravitira proti tlem), za katerim se ele odvija dogajanje. Tu gre gotovo za morda tudi nezavedne aluzije na lego otrokovega telesa v maternici, saj je Kristusovo vstajenje analogija ponovnem rojstvu. Iz evropske tradicije bi elel predstaviti e eno sliko, ki v mnogoem pojasnjuje in tudi potrjuje nekatere zgoraj zapisane ugotovitve. Gre za Picassovo Harlekinovo smrt (190506, Washington, Mellonova zbirka slika 5), na kateri predstavlja shujano klovnovo truplo posvetno realizacijo velikega sakralnega zgleda. Picassova slika izvira iz est let stareje risbe Casagemasove smrti, kjer je glava slikarjevega prijatelja narisana z desne ob svei, (ki jo najdemo tudi pri Sedeju in seveda simbolizira z dogorevanjem iztekanje ivljenja). Tudi tu ima desni profil tono doloeno funkcijo. Casagemas, najbolji Picassov prijatelj zgodnjih let, s katerim je umetnik delil atelje, se je zaradi spoznanja, da ni zmoen ljubiti, ustrelil, o emer zgovorno pria temni made na desnih senceh.(9) Ta pika ostaja vidna pri Harlekinovi smrti na istem mestu, zasledimo pa jo tudi na Sedejevi sliki. Lakovieve, Sedejeve in Subiceve slike si torej ne moremo predstavljati brez neke tono opredeljive in dololjive vizualne in pomenske predzgodovine, v katero se vpisujejo; ta seveda ne more biti samo slovenska, ampak je preko te vkljuena v iri prostor. Humanistine znanosti navadno to

zgodovino razkrivajo(lO), ne pa prikrivajo svoje nesposobnosti z njeno zatajitvijo. Tudi ta " g r e h " je namre e nekje vpisan... maj 1979

1. Jan Bialostocki, Die " R a h m e n t h e m e n " und die archetypischen Bilder. Stil und Ikonographie. Studien zur Kunstwissenschaft, Dresden 1966, str. 111 125; Fritz Saxl, Continuity and Variation in the Meaning of Images, Lectures, London 1957, str. 1 12; Erwin Panofsky, Tomb Sculpture: Four Lectures on Its Changing Aspects from Ancient Egypt to Bernini, New York 1964. 2. Bialostocki, o.e. str. 115. 3. Jure Miku, Likovna umetnost slovenakih slikara partizana. Slovenafka partizanska grafika, Kragujevac 1973. 4. Herbert von Einem, Holbeins "Christus im G r a b e " , Wiesbaden 1960. 5. Rudolf Arnheim, Umetnost i vizuelno opaanje. Psihologija stvaralakog gledanja, Beograd I97I, str. 2930; Ed. by M. D. Vernon, Experiments in Visual Perception, Harmondsworth 1966. 6. Janez 19; 3335. 7. Slovenska izdaja Svetega pisma, Maribor 1958, op. str. 340. 8. Meyer Schapiro, O nekaterih problemih v semiotiki vizualne umetnosti. Problemi t. 9 8 - 9 9 , 1971, str. 42. 9. Theodore Reff, Love and Death in Picasso's Early Work, Artforum, maj 1973, str. 6473. 10. Kajti "zgodovina lovetva ni samo protislovna diskontinuiteta, temve tudi kontinuiteta. V nas so se ohranile stare, na videz davno pozabljene stvari, ki na nas Se vedno uinkujejo eprav se tega pogosto ne zavedamo in se potem nenadoma pojavijo na povrju ter spregovorijo kot sence v Hadu, ki jih je Odisej hranil s svojo krvjo. V raznih dobah, odvisno od drubenega poloaja in razrednih potreb ... pridejo razne stvari, ki so bile skrite ali zgubljene zopet na dan, prebujene za novo ivljenje." Ern4t Fischer. O potrebi umetnosti. Beograd 1966, str. 12.

Slika 1 Vladimir Lakovi; Veni krog, 1953

Slika 2 Maksim Sedej, Mrtvi Harlekin, 1961

Slika 3 Ive ubic, Zimska balada, 1963

Slika 4 Hans Holbein, Kristus v grobu, 1521

Slika 5 Pablo Picasso, Harlekinova smrt, 19056

Slika 6 Mark Chagall, Poivajoi pesnik, 1915 London, Tate Gallery

SERGEJ KAPUS, RAZKRITJE VIZUALNEGA

Kenneth Noland je postavil slikarsko produkcijo pred zahtevo po konverziji tradicionalnih funkcij slikovnega polja in barvnega materiala v postopku organizacije vizualne predstave tako, da je razveljavil njihovo podrejenost konceptu organizacije shkovne povrine, ki je v tradiciji formuliranja preko posrednitva dodatno osmiljajoih imphkacij iluzionistino penetrativne sheme prekrival bazino optiko interakcije enot formulativnega polja in s tem entitetni tretman shkarskih sredstev in postopka, v katerem se slikovno polje izkazuje najprej in predvsem kot frontalno in netransparentno. Analogno s to kritino Nolandovo formulativno intenco naj bi lokalne karakteristike slikovnega polja in barva ne zavzemale v skrajni konsekvenci le podrejeni status emblematine funkcije v konstituiranju iluzionistine penetriranosti shkovne povrine, ampak naj bi z izpostavitvijo njihovih primarnih entitetnih funkcij, ki bi direktno kolidirale s postopkom porazdeljevanja slikovnih enot, postale v interferenci s slikovno organizacijo funkcije direktnega prenosa prostorskega modela ter s tem direktne determinante vpogleda v imaginativno razprtost formulativnega polja. Odloujoe razkritje, da formulativno polje, izdelano po dodatno osmiljajoem kriteriju iluzorinosti zamisli, da je v analizi ekskluzivnih sredstev, pogojev in projekcijo klasifikacijske sheme referenta, v kateri nastopa nivo denotacije zgolj kot nivo designacije pri emer pa znakovni sistem nikakor ne transkribira referenta samega je omogoilo korelativno spoznanje o iluzorinosti zamisU, da je v anaUzi eklskluzivnih sredstev, pogojev in relacionalnosti formulativnega postopka, ki jo zahteva situacija neadekvatnosti postavk perceptivnega procesa in predstavljenega principa vizualizacije, iluzionistino penetrativni prostorski model apriorno ustreza postavkam analize perceptivnega procesa. Tako opredeljen koncept je analogen spoznanju o avtonomnosti slikarske govorice: vzpostavitev sinkronosti doloitev iluzionistino penetrativne sheme in njenega referenta je demaskirala iluzionistino penetrativni postopek in mu povsem jasno dodelila specifino transkripcijsko vrednost ter ga tako ovrednotila najprej in predvsem kot postopek formuliranja, s tem pa tudi konstituirala distanciranost slikarske imaginacije od tradicije iluzionistinih principov vizuahzacije. Nolandovo slikarstvo se je na ta nain vkljuilo v tisto kritino tendenco slikarske produkcije, v kateri se je ob izpostavitvi operativnega karakterja formuliranja, ki je terjal razkrito stanje iluzornosti ujemanja postavk perceptivnega procesa in razvidenih ter uteenih principov vizuahzacije, izkazalo kot edino mogoe radikalizirati monosti analize perceptivnega procesa tako, da se slikarska govorica preko redukcije razvidenih metod in razsenosti vizuahzacije konfrontira s svojo specifino artificialno lastnostjo. Z nasprotovanjem produkciji formulacij, ki poteka s pomojo aparature razvidene klasifikacijske sheme perceptivnega procesa in razjasnjenih principov vizuahzacije, ta tendenca namre evidentno zanikuje misel, da bi bila shkarska aktivnost nosilka osmiljenosti perceptivnega procesa, ampak jo potrjuje kot postopek, ki na poseben nain ele evocira projekcijo njegove klasifikacijske sheme, s imer se slikarska govorica radikalizira: operativni karakter, razkrivajo distanco med postavkami perceptivnega procesa in predhodnih principov vizualizacije, zamejuje in onemogoa angairanost razvidene klasifikacijske sheme in obenem preko redukcije ustaljenih razsenosti vizualizacije intenzificira obvladovanje tako zoenega in hkrati odprtega podroja, s imer najbolj razlono potrjuje specifien in hkrati razumljiv poloaj slikarske govorice.(1) Gre torej za situacijo formulativnega procesa, v kateri nikakor ni mogoe nekritino producirati iluzionistino penetrativno shemo, saj se je z

analizo njenih sredstev, pogojev in efektov ta ustreza konfrontaciji z artificialno lastnostjo slikarske govorice izkazala arbitrarnost odnosov med prostorskimi postavkami sheme pri konstituiranju vizualne predstave do takne stopnje, da se je v slikarski produkciji izpostavila kot popolnoma neobvezna implikacija formulativnih monosti slikarskega postopka.(2) S tem je bila v slikarski praksi, kot bom ponazoril z analizo organizacijskih principov Nolandove formulacije "Sobotni veer" (1965, akrilne barve na platnu, v diagonali 218 cm, privatna zbirka) in Mondrianove formulacije "Kompozicija: svetle barve s sivimi rtami" (1919, oljne barve na platnu, v diagonali 84 cm, Otterlo, muzej Krller Mller), omogoena konverzija tradicionalne podrejenosti entitetnega tretmana slikarskih sredstev in postopka. Razvidena posredovalna funkcija iluzionistino penetrativne sheme je namre zaela kljub evidentnim potrebam po analizi perceptivnega procesa, ki jih terja v odluujoi zvezi s potekom vizualne diferenciacije in akumulacijo novosti v repertoarju vizualnih izkuenj, razkrita distanca med aktualnimi postavkami perceptivnega procesa in predhodnih principov vizualizacije, zavzemati status, ki je navajal na blokiranje operativnega karakterja formulativnega postopka in je bila zato iz njega izkljuena. S tem pa so bili ustvarjeni pogoji slikarske produkcije, ki je analogno z zahtevami po operativnosti slikarske govorice, poskuala s postopki direktne odnosnosti med frontalnostjo slikovnega polja, barvnim materialom in iz njiju nastajajoo vizualno predstavo, analizirati svojo specifino in avtonomno pozicijo ter hkrati ponovno opredeliti perceptivni proces. Dinamino konfliktno razmerje med zastavljenim konceptom predmetnega bistva in kontinuiteto variacij vizualnosti predmetov je bilo vpeljano v analitino kubistino formulacijo s strukturo totalnega geometrinega segmentiranja in transponiranja predmetnih form, ki je ustvarjala projekcijo perpleksije variiranja zornih kotov. Potek totalne geometrine transpozicije je bil direktno podvren aktualizaciji kodeksa predhodno akceptiranih in zapomnjenih variacij vizualnosti, tako da se je tematizacija zveznosti izkunje kontinuiranega variiranja predmetnih form, razkrivala v strukturi formulacije kot merilo in vodilo predmetnega razopznavanja. Izkunja gibanja je bila vpeljana v formulativno polje direktno; tradicionalno vzpostavljanje analogije zaporednih segmentov statino upodobljene scene je nadomestila notacija perpleksije geometrino transponiranih predmetnih form, ki so preko vzporejanja z izkunjo variabilnosti zornih kotov, vzpostavljale in razveljavljale koncentracijo bei zornih kotov tako, da ta niso bila ve organizirana v skladu s projekcijo linearne perspektive, ampak so se selila po povrini slikovnega polja. Koncept izenaevanja in prilagajanja razlinih zornih kotov negibnemu zornemu kotu, ki je v tradiciji preskok med vzpostavljanjem in razarkov, se je spremenil v konceptualni preskok med vzpostavljanjem in razveljavljanjem koncentracije bei, s imer je postopek vizualnega prehajanja od segmenta na segment predmetnega dogodka prenehal biti nenotirani kriterij formuliranja, saj je bil oitno prenesen v samo konstituiranje in branje formulacij. Iluzionistino sceno kubinega prostora je zamenjalo formuliranje iluzionistino plitvega prostora prelomljenih ravnin. Postopek razveljavljanja in ponovnega vzpostavljanja koncentracije bei zornih kotov je povezoval barvno vrednostno modelirane ravnine preko konstrukcije armaturnih pasa, pri emer je bila formirana optina koncentracija seljenja bei v centru formulativnega polja. Ekstenzija projiciranega prostora namre poteka v strukturi formulacije preko notiranega povezovanja pozicij ravnin napram centru: minimalna razlika med projiciranim ozadjem in ospredjem iluzionistino plitvega prostora je nasledek metode, po kateri se razveljavljena koncentracija recimo n tega beia ravnine povee z (n + 1) im beiem dodane ravnine tako, da se pripojitev (n + 1) ega beia, ki hkrati konstituira armaturno pasao kot inherentno vezje netransparentnih

ravnin, izicazuje Icot dejavniic, ki uvaja centripetalno kompresijo; s kontinuiteto tega postopka pa je producirana optina koncentracija seljenja bei V centru formulativnega polja. V skladu s projekcijskim principom izravnavanja dimenzij in distane predmetnih form je torej postala spojitev modelirane in prelomljene ravnine s centrom formulacije, kriterij ekstenzije iluzionistino plitvega prostora. Analitino kubistine formulacije so nastopale z abstrahiranjem predmetov upodabljanja kot dejavniki vpeljevanja abstraktnega slikarstva, vendar pa je ob tem treba poudariti, da prehajanje iz aluzivnega na nealuzivno slikarsko formuliranje, ki ga je pobujeval in usmerjal kubistini vizualni princip, nikakor ni potekalo skozi premortno izkljuevanje kubistino formuliranih aluzivnih znakov, saj se kubistina perpleksija aluzivnih in nealuzivnih znakov konstituira tako, da se znaki dopolnjujejo in interferirajo in jih nikakor ni mogoe razdruiti in pojasniti kot elemente zveze dveh vnaprej opredeljenih shem, ne da bi s tem bistveno skrili dejansko funkcijo njihove strukture. Koncept postavk geometrinega bistva predmetov se v celoti uravnava s predmeti upodabljanja in ne predstavlja apriorno razjasnjene funkcije formulacije. Kubistina tematizacija vizualne izkunje, ki inkorporira izloanje postavk geometrinega bistva predmetov preko istoasne inskripcije perpleksije aluzivnih in nealuzivnih znakov, nikakor ne predstavlja konkretne metode, ki bi konstituirala razmerje med aluzivnimi in nealuzivnimi znaki tako, da bi ga kasneje lahko poljubno sestavljali in razstavljali.(3) S postopno redukcijo vizualnih konstituant za reprezentacijo predmeta je Mondrian obenem polagoma izloil tudi celotno mehaniko vpeljevanja vizualne koherence, ki je bila v strukturi analitino kubistine formulacije pogojena z modelom uravnavanja variirajoih predmetnih form s konceptom geometrinega bistva predmetov. Z abstrahiranjem preostankov relacionalnosti pasane konstrukcije, ki je nastopala v strukturi kubistine formulacije kot formulativni ekvivalent za konceptualni preskok med vzpostavljanjem in razveljavljanjem koncentracije bei zornih kotov, preko katerega je potekala tematizacija dinamine vloge repertoarja vizualnih izkuenj, je Mondrian v svojem procesu formuliranja polagoma izravnaval projicirane razlike med ozadjem in ospredjem iluzionistino plitvega prostora in s tem v osnovi reduciral tisti temeljni formulativni dejavnik kubistine intence po problematiziranju geometrinega bistva predmetov, ki je preko projiciranja menjave smeri in svetlobnih vrednosti dopual orientacijo in vezavo na transkripcijo vizualnega sledenja od segmenta do segmenta predmetnega dogodka, ter s tem zadreval kubistini postopek na nivoju imitativne transpozicije predmeta v strukturo likovnega jezika. "Postopoma sem ugotavljal, da kubizem ni dognal loginih sklepov lastnih odkritij, ni razvil abstrakcije do njenega zadnjega cilja: izraanja iste stvarnosti."(4) V skladu s tendenco po iniciaciji formulativnega procesa s postopkom nepredmetno orientirane imaginacije, je Mondrianovo formulativno polje z doslednim reduciranjem abstraktno modificiranih preostankov kubistinega notiranja povezav in pasa med pozicijami enot ter s postopnim uvajanjem pravokotnega razmerja pozicij ravnih rt in barvnih pravokotnih ploskev kot formulativnega korelata "temeljnega razmerja v naravi",(5) polagoma prenehalo biti kontaminirano s tistimi vizualnimi konstituantami, ki so v kubizmu sluile reprezenzaciji predmetov in na ta nain konvertiralo v nepredmetno orientiran logicizem interakcije enot, ki je dopual investicijo emblematiziranja njene strukture z implikacijami neke vsesplono in vseobseno koncipirane modalitete. Ko je Mondrian raziril horizontalne in vertikalne linije k samim robovom slikovnega polja in dopustil, da je linearna mrea okupirala celotno slikovno povrino, je obenem izkljuil center formulacije in preostanke tradicionalnega razlikovanja med ospredjem in ozadjem projiciranega prostora. Kubi-

stino formuliranje iluzionistino plitvega in centraliziranega prostora prelomljenih ravnin, je v Mondrianovem formulativnem procesu polagoma zamenjala dosledna jukstapozicija frontalno lociranih in s poudarjeno konturno risbo razmejenih pravokotnih e n o t . " V prvih podobah je bil prostor e podlaga. Zael sem specificirati oblike: vertikale in horizontale so postale pravokotniki. Ti so bih e vedno videti kot loene oblike na podlagi, barva e ni bila ista. Ker sem util v tem pomanjkanje enotnosti, sem zblial pravokotnike; prostor je postal bel, rn ali siv; oblika je postala rdea, modra ali rumena. Zdruiti pravokotnike je pomenilo raziriti vertikale in horizontale iz prejnjega obdobja po vsej kompoziciji. Bilo je jasno, da pravokotniki izstopajo kot vse posebne oblike, zato jih je bilo treba kompozicijsko nevtrahzirati. V resnici niso pravokotniki nikdar sami sebi namen, temve so logina posledica nepretrganih rt v prostoru, ki jih doloajo; nastajajo sami od sebe s krianjem navpinih in vodoravnih rt. Vrhu tega se pravokotniki, e so uporabljeni sami, brez dopolnila kake druge obhke, ne kaejo kot posebne oblike, ker ravno njihovo nasprotje z drugimi oblikami povzroa razloevanje. "(6) Dinamino konfliktno razmerje med zastavljenim konceptom predmetnega bistva in kontinuiteto variacij vizualnosti predmetov je bilo izkljueno iz strukture formulativnega polja, saj se je izkazalo kot netemeljna in neobvezna implikacija formulativnih monosti slikarskega postopka. S tem je bila hkrati dopuena vpeljava temeljnih postavk Mondrianovega neoplasticizma: formulativno polje se je izpostavilo dotoku konceptov, ki se jim ni bilo treba ve ozirati na dodatno obremenjenost slikovne forme z variabilnimi vizualnimi karakteristikami predmetnega prizora, saj je bil formam preko sukcesivne redukcije konstituant imitativne transpozicije predmetov v strukturo hkovnega jezika induciran absolutizirani status, preko katerega je logicistino kodiranje njihovih funkcij in vstopov v celoto formulativnega polja dopualo evokacijo emblematiziranega prostorskega modela, ki se je s svojo relacionalnostjo in funkcioniranjem lahko direktno povezoval s kategorijami teozofskega sinkretizma, v katerega se je Mondrian v tem asu intenzivno poglabljal.(7) "Mistina intuicija, e posebno pozitivna mistina intuicija, se ne zanima za nobeno posamezno dejstvo kot tako. Pozitivna mistina intuicija mora opisovati posamezno dejstvo, kot bi lo za iluzijo... Resnica pomeni pripeljati relativnost naravnih dejstev do absolutnega, to se pravi, ponovno odkriti absolutno v naravnih dejstvih... Naj se zdi narava v svojih razliicah e tako neurejena in muhasta, pa vendarle vedno in v osnovi deluje z absolutno regularnostjo, to se pravi s plastino regularnostjo..." je zapisal M. H. J. Schoenmaekers, holandski teozof, igar premisam je, kot nam sporoajo pisci monografij, Mondrian e s posebnim zanimanjem sledil in od katerega je prevzel tudi termin neoplasticizem ter z njim oznail svoj formulativni postopek.(8) Mondrianova neoplastina vizualna predstava torej zaznamuje mnogo ire koncipirano perceptivno polje kot kubistino slikarstvo, saj je to kljub temu, da je sicer postuliralo postavke izloanja predmetnega bistva, vendarle obstalo na nivoju deskripcije predmetnega dogodka. Glede na Mondrianov neoplastini prostorski model so kvalitete deskripcije predmeta nekodificirane, saj se predmetne razhke v primerjavi z izredno visoko ovrednoteno pozicijo induktivnega strukturnega logicizma ta naj bi opredehl evokacijo domnevno clostnega prostora tako, da bi emblematiziral formulativne enote in njihovo interakcijo v okviru formuliranja izkazujejo kot netemeljne in nefunkcionalne, s imer je formulativno polje postalo izsek iz neke celoviteje predstave sveta in hkrati zaelo evocirati mnogo bolj iniverzalno opredeljeno diferenciacijsko shemo perceptivnega procesa kot je bila kubistina. Zaradi tega so med konturno razmejenimi pravokotnimi enotami, kot emblematinimi pomagali, ki transmitirajo induktivno orientiran logicizem struktur, pomensko vrednostne razlike

poenotene kljub razlinim optinim nabojem in sektorskim implikacijam, ki omogoajo njihovo opozicionalnost. "Potrebna je enakovrednost plastinih sredstev. Ta se po razsenosti in barvi sicer razlikujejo, vendar bodo imela isto vrednost. "(9) V neoplastinih formulacijah med leti 1918 in 1920 Mondrianov formulativni princip asimetrinega razdeljevanja pravokotne slikovne povrine ne dopua, da bi poudarjena konturna risba jukstapozicijsko razmejenih pravokotnih enot opredelila tudi proporce, dominantne osi in velikost tistih enot, ki so locirane ob robovih slikovnega polja.(10) Mejne pravokotne enote namre niso zakljuene, ampak so odrezane z robovi slike, tako da sprio odsotnih opor ni mogoe izvesti projekcije, ki bi zarisala njihovo celotno velikost in ki bi doloala, ali jc mejna enota z vidika organizacije celotne slikovne povrine nadaljujoi se kvadrat ali navpien oziroma vodoraven pravokotnik. Z neopredeljenostjo kvalitet mejnih enot struktura formulativnega polja dopua investicijo podaljevanja konturne risbe nezakljuenih enot od robov proti notranjosti slikovnega polja, pri emer pa hkrati vpeljana pripojitev karakteristik izreza mejnih enot na s konturno risbo v celoti zamejene enote te so jukstapozicijsko locirane ob njih dopua investicijo projiciranja, v katerem posamezna pravokotna enota zavzame status kriinega sektorja dveh iluzionistino razirjenih parcel, kjer se lahko izkazuje bodisi kot nesuperponirani sektor prve parcele ali pa kot sestavni element kombinacije enot, ki superponirajo drugo parcelo. Konturna risba nastopa v Mondrianovih zgodnjih neoplastinih formulacijah kot arbitrarna determinanta kombinacij ravnin, s imer je omogoena investicija, ki doloa da se omenjeni karakter izreza ob robovih slikovnega polja nadaljuje po celotni slikovni povrini kot funkcija, ki je konvertirala v variabilno strukturo iluzionistine superpozicije pravokotnih ravnin. Mondrianov postopek projiciranja iluzionistino razirjenih ravnin, ki so podvrene konceptu iluzionistine superpozicije, je v odloujoi zvezi z izkljuitvijo monocentrinega razvranja slikovnih enot. Z dosledno izkljuitvijo kubistine pasane konstrukcije, ki je inskribirala povezave pozicij enot in ki je navajala k produkciji penetracijsko hierarhinega prostorskega modela, pri Mondrianu posamezne pravokotne enote nimajo doloene pozicije v sistemu iluzionistinega superponiranja ravnin. S tem so pozicije pravokotnih enot sproene in se med seboj dosegajo po vsem na ta nain vpeljanem modelu iluzionistine penetriranosti slikovne povrine, kar pomeni, da je posameznim pravokotnim enotam dodeljena funkcija opredeljevanja tevilnih enot iluzionistine penetriranosti slike. Koherentnost Mondrianovih formulacij ni vpeljana s kontinuiteto armaturnih pasa te so v kubistinem formuliranju konstituirale preko iluzije plitve globine koncentrirano seljenje pozicij ravnin proti centru kot lokusu najveje kompresije ampak z iluzijo nehierarhinega superponiranja, ki se kontinuirano in enakomerno pretaka po celotni povrini slikovnega polja. Vzpostavitev iluzionistine superpozicije sicer nastopa kot dejavnica, ki uvaja centripetalno kompresijo enot, vendar pa se ta ob pregledovanju frontalno formuliranih in med seboj oddeljenih enot sproti razveljavlja in vzpostavlja na drugem delu slikovne povrine. Na ta nain pravokotne enote ne omogoajo formiranja monocentrinega razvranja iluzionistino superponiranih ravnin, ampak tvorijo mobilno opozicijsko razmerje, ki je opredeljeno z enakomerno distribucijo njihove kompresije po celotni slikovni povrini. Vendar pa ohranjajo Mondrianove zgodnje neoplastine formulacije, kljub temu da so podvrene principu enakomerne distribucije kompresije pikturalnih enot, vse bistvene konstitutivne elemente tafelajne formulacije abstraktnega tipa.(11) Ko je Mondrian leta 1912 v Parizu prevzemal izkunjo kubistinega vizualnega principa, je sprejel lekcijo delovanja risbe, ki je

kontrolirana z vnaprej opredeljenimi robovi slikovnega polja. Risba, ki se je v tradiciji renesanne formulacije podrejala linearno perspektivini mrei, se je v analitinem kubizmu umaknila razloevanju in povezovanju prelomljenih ravnin planov, ki niso organizirani v skladu s projekcijo globinske koncentracije, ampak v skladu s postavkami njenega vzpostavljanja in razveljavljanja. Vzporedno s tem se je zael risarski postopek razvidno podrejati robovom slikovnega polja: tradicionalno iluzijo globinske koncentracije, ustvarjeno z intervali perspektive, je zamenjala iluzionistino phtva in centralizirana struktura seljenja planov, ki je bila kontrolirana z robovi slikovnega polja kot potencialnimi linijami za projekcijo odnosa z armaturno konstrukcijo. Kubistina notacija povezovanja pozicij enot ni ustvarjala iluzije globokega prostora, v katerega bi lahko potisnila plastino modelirane ravnine, ampak je potekala preko iluzije plitvega prostora prelomljenih ravnin, ki se je irila od notranjosti slike proti njenim mejam tako, da se je od njih odbila. Kubistina formulacija je na ta nain vsebovala od robov shkovnega polja odbijajoo se konstrukcijo armaturnih pasa, s imer so lahko robovi izvajali na enote pritisk in jih orientirali proti fiksnemu in hierarhinemu centru. Sovisnost in spojitev armaturnih linij sta torej implicirali kontinuiran odnos do robov slikovne povrine: kubistino formulativno polje je bilo konstituirano tako, da so se postopki razveljavljanja in vzpostavljanja koncentracije bei ter povezovanja pozicij enot prilagajah danim in vnaprej doloenim razmerjem stranic, vehkosti in obliki slikovnega polja, pri emer se je morala cirkularna opozicionalnost enot usklajevati s pozicijami, ki so jih opredeljevali robovi slike in e posebej koti kot stiia robov (v kolikor je lo za pravokotno oblikovani nosilec) tako, da robovi ne bi fi kcionirali kot nasilna prekinitev ali zapora cirkularne ekspanzije ravnin in da oi dopuali ravninam dovolj prostora za uinkovanje.(12) Delovanje robov je potekalo preko posrednitva armaturne risbe z namenom, da bi vzdrevan kontrolo nad barvno maso ravnin. Opravilo robov se pri analitino kubistini formulaciji na ta nain izkazuje kot kontrola ravnoteja in variacij v gostoti enot in s tem tudi kot kontrola ekspanzije iluzionistino plitvega in centraliziranega prostora. Formuliranje iluzije globine kot odloilnega dejavnika vizualne koherence v tradiciji renesanne formulacije v tej so se horizontah in vertikali pravokotno obhkovanega nosilca ponujale kot oporne toke perspektivine projekcije je torej zamenjal reciproni imaginativni odnos armaturne konstrukcije, frontalnosti in robov shkovnega polja, s imer so robovi potah eden od kriterijev koherence formulativnega polja in direktneje vstopili v samo strukturo formulativnega procesa kot robovi tradicionalne tafelajne shke. V Mondrianovih pravokotnih formulacijah sta postopka lenjenja in ekvihbriranja(13) ravnin pravokotnih enot kot nasledka risarskega opravila, ki je podvren aditivnemu branju, preko katerega se konstituira enotna vizualna predstava s prekinjanjem slikovne povrine, v celoti uravnana z robovi slike. Izkljuitev kubistine armaturne konstrukcije in fiksnega hierarhinega centra, ki sta bila v napoto ekspanzivnosti domnevno celostno koncipiranega prostorskega modela, je v Mondrianovem formuliranju omogoila vpeljavo iluzije frontalnega in nehierarhinega superponiranja ravnin, ki se kontinuirano in enakomerno pretaka po celotni slikovni povrini. V tem sistemu povezovanja pravokotnih enot pa se enote ne odbijajo od robov slikovnega polja kot v analitino kubistinih formulacijah, saj bi bila na ta nain razveljavljena intencija po enakomernosti njihovega pretakanja in kontinuiteti premeanja centra ter uvedena monocentrina organizacija formulativnega polja. Pravokotne enote so z robovi uravnane vzporedno, s imer dobijo robovi kot linije za projekcijo odnosa s horizontalnimi in vertikalnimi smermi konturne mree funkcijo vstopa v strukturo formulacije kot dejavniki kontrole nad risarskimi opravili in postanejo hkrati

tudi icriterij lenjenja ravnin, ki odloilno pripomore k integraciji enot, to je k organizacijski kompaktnosti formulativnega polja. Enakomernost pretakanja iluzionistine superpozicije terja v okviru obravnavanega principa vizualizacije, v katerem naj bi se pravokotne enote ne izkazovale kot dejavnice monocentrine organizacije formulativnega polja, kompatibilnost s karakterjem nezakljuenosti mejnih enot, saj morajo biti te preko lastne konvertirane funkcije sposobne premeati kompresijo ravno tako, kot enote v notranjosti slikovnega polja, ki so v celoti konturirane in obkroene z ostalimi. To pa pomeni, da je Mondrian v skladu z zahtevo po enakomernem pretakanju kompresije hkrati emblematiziral potek, ki je uteleen v zaporedju ploskovnih pikturalnih enot formulacije, z domnevo analognega poteka zunaj povrine slikovnega polja. Formulativno polje je torej koncipirano kot konkretna realizacija nekega precej irega modela distribucije, kot pa je lahko model, ki je podrejen zgolj neposredno optini organizaciji slikovne povrine in se na ta nain izkazuje kot projicirani fragment jsrostora, ki je povzet iz neke veje, neskonno prostrane celote tako, da njegova diagramatina struktura vsebuje vse konstituante designacije tega irega in mnogo vije ovrednotenega imaginarnega prostora.(14) Skozi probleme diferenciacije in ekvilibriranja pravokotnih enot kot loginih nasledkov problemov kubistinega vizualnega principa je Mondrian sprejel zamejenost kontinuiranega vzpostavljanja in razveljavljanja koncentracije iluzionistino superponiranih ravnin z vnaprej opredeljenimi razmerji, velikostjo in obliko slikovnega polja. S tem ko je vzdreval direktnost in eksplicitnost robov posameznih pravokotnih enot kot pogoje za vpeljavo iluzije frontalnega in nehierarhinega superponiranja ravnin, je hipostaziral vizualno predstavo, ki je opredeljena z lastnostjo fragmentarnosti. Z zasukom kvadratno oblikovanega slikovnega polja je Mondrian formiral rombasto obliko slikovne povrine, ki je omogoala redukcijo kontrole nad lenjenjem pravokotnih enot, saj se horizontalne in vertikalne smeri linearne mree niso ni ve podrejale robovom slikovnega polja, ampak samo e centralnima osema rombaste povrine, s imer je bila konturi dodeljena neodvisneja funkcija pri lenjenju in ekvilibriranju pravokotnih enot. Prenos funkcije kontrole nad strukturo razdeljevanja slikovne povrine na horizontalno in vertikalno os rombasto oblikovane slike pa je na drugi strani kot lahko opazimo ob pregledovanju in primerjavi formulacije "Kompozicija: svetle barve s sivimi rtami" s takratnimi Mondrianovimi formulacijami, ki so izvedene na pravokotno oblikovanih nosilcih pogojil razvidnejo ponazoritev fragmentarnega karakterja formulativnega polja: izkljuitev paralelizma konturne mree in robov slikovnega polja, ki je nasprotoval karakterju ekspanzivnosti strukture izseka, povzetega iz veje celote, je v skladu z zmanjano odvisnostjo konturne mree hkrati omogoila vpeljavo neodvisnejega statusa vzornega preostanka, ki ni direktno optino zapopadljiv iz fragmentarnega vzorca kljub temu, da nam formulacije kot diagram obenem posredujejo principe njegovega strukturiranja. Zveznost jukstapozicije frontalno formuliranih pravokotnih enot Mondrianove "Kompozicije" poteka tako, da je z nazornim odstopom od simetrinega razdeljevanja slikovne povrine (formulacija vsebuje tudi vizualne preostanke "grundirane" simetrine strukturne mree, ki vkljuuje tudi diagonalo, vendar pa lenjenje barvnih pravokotnih enot sledi z odebeljeno konturo poudarjenemu asimetrinemu razdeljevanju slikovne povrine, ki poteka preko simetrinega spleta, s imer zavzema formulativni princip asimetrije status primarnega kodiranja formulacije) hkrati tudi dopuena e obravnavana investicija, ki vpeljuje med eno in drugo barvno pravokotno enoto koncept vzpostavljanja in razveljavljanja iluzionistinega razirjanja in iluzionistine superpozicije ravnin. Sprotna razveljavitev iluzionistinega razirjanja in superpozicije navaja na branje pretoka enot. ki

pripelje gledalevo orientacijo znova na tisti oznaevalni sektor, ki je e bil opredeljen kot iniciator pretoka, a mu je zdaj dodeljena popolnoma druga funkcija, bodisi da superponira povsem drugo iluzionistino razirjeno ravnino bodisi da se sam izkazuje kot segment iluzionistino razirjene ravnine. Jukstapozicijsko zaporedje barvnih enot je preko projekcije iluzije razirjanja in superpozicije, ki se integrirata s karakterjem nezakljuenosti mejnih enot, emblematizirano z domnevo clostne strukture: iluzionistini diagram clostne strukture konstitutivno nadomea primanjkljaj realiziranosti njenega optinega karakterja, saj pri tem ne gre za reahzacijo optine ekspanzivnosti znotraj enotno izvedene strukture, ki se ne bi izkazovala kot separirani fragment neke ire predstave, ampak za optino ekspanzivnost, ki je izvedena skozi postopek detajliranja, skozi zveznost fragmentov, ki iluzionistino prekinja konstistentnost shkovne povrine in ki maskira direktno odnosnost med netransparentnostjo shkovnega polja, barvnim materialom in iz njiju nastajajoo vizualno predstavo. Mondrianov model enakomerne distribucije kompresije enot implicira torej zamisel nekega optinega preostanka, ki sprio maskiranja entitetnega tretmana formulativnega postopka, v katerem se shkovno polje izkazuje kot netransparentno, ni reahziran direktno kot optina realiteta, ampak lahko nastopa kot konstitutivni del formulativnega polja le preko lastne zakritosti, ki jo sproducira njegovo emblematino nadomestilo. Slikarska produkcija Kennetha Nolanda je z razliko od obravnavanega Mondrianovega postopka opredeljena z zahtevo po zgolj optinem nainu gledanja, v katerem naj bi formuhranje jukstapozicijsko razmejenih enot hipostaziralo pikturalno situacijo tako, da funkcija barve ne bi zavzemala v skrajni konsekvenci le status emblematinega pomagala dodatno osmiljujoemu penetrativnemu modelu in da formulativno polje torej ne bi bilo opredeljeno z narekom organizacije shkovne povrine, ki bi maskiral njeno frontalnost in netransparentnost, ampak da bi delovanje barvnih nabojev postalo tisti imaginativni dejavnik formuhranja, ki bi z uveljavljanjem avtonomnega statusa barve in odtenkov, kot njene najbolj uinkovite komponente, doloeval direktno odnosnost med barvnim materialom, netransparentnostjo slikovnega polja in iz njiju nastajajoo vizualno predstavo. "Predstavljajte si, da vidite mnoico pecev, ki gredo ez cesto. Eden izmed njih vas na lepem opazi. Rad bi, da bi imele barve to mo povezovanja in menjave, ampak v svetu abstraktnega... Po mojem je barva bistvena v sHkarstvu. V slikarstvu je pomembno najti nain, kako izraati barvo, tako da ni ogroena, tako da ohrani svojo vrednost ne glede na shkovne suprareaHstine, kubistine aH strukturaHstine sestave."(15) Da bi se Noland izognil tipu organizacije razlino poudarjenih in kompresivnih enot, ki jih je v tradiciji formuliranja ekvilibriral dodatno osmiljajoi penetracijski prostorski model, prepreujo posameznim barvnim enotam, da bi identificirale svojo avtonomno barvno pozicijo, je bilo potrebno organizirati poudarjene meje posameznih jukstaponiranih enot te so sprio selekcije barv, ki poteka preko poudarjenih razlokov med barvnimi odtenki, enotam lastne na nain, ki bi maksimalno usmeril pozornost na povrino slikovnega polja: Noland je reil ta problem tako, da je formuliranje medsebojnega optinega vibriranja nasienih barvnih odtenkov, ki so pogostoma v poziciji intenzivnega kontrasta, integriral s principom organizacije slikovne povrine, po katerem so enote pasovno klasificirane in distribuirane v simetrino paralelnem redu, ki se pretaka po kriteriju sinoptinega branja formulacij.(16) Potrebno je bilo torej hipostazirati postopek organizacije vizualne predstave, v katerem bi formuhranje mej enot maksimalno sluilo hoteni avtonomiji barvne kvalitete in v taknem konceptu se je Nolandu kot ustrezen element reevanja problema pokazalo tudi vpi-

janje barve v negrundirano platno, saj je tovrstna aplikacija barve metoda klasifikacije barvnega materiala, ki potrjuje barvo kot karakteristiko povrine, tendirajoo k ekspanziji. Na drugi strani pa je takno potrjevanje barve obenem ustvarjalo tendenco k zamejevanju problemov parcialnosti risbe in kodeksa aditivnega branja, ki mu je risarsko lenjenje podvreno, saj se barvo na ta nain ni ve ne pritrja na povrino slikovnega polja kot v tradiciji formuliranja (tudi Mondrianovega), ampak se jo z njo identificira. Risba kot integralni del barvne entitete na ta nain v Nolandovem formuliranju ne samo da ne poteka ve preko oznaene diferencirajoe ostrine, ampak tudi ne stopa ve v formulativno polje kot postopek, ki bi bil inskribirajo dimenzije in pozicije pikturalnih enot podvren aditivnemu branju, preko katerega bi se konstituirala enotna vizualna predstava s prekinjanjem konsistentnosti slikovne povrine to je bilo mogoe opaziti na Mondrianovi "Kompoziciji" ampak poteka preko distribucije nanosov barvnega materiala, ki so osvobojeni kontur in modeliranja. Kompletnost barve kot avtonomne entitete in risbe kot njenega integralnega dela je postala v Nolandovi serijski produkciji direktna nosilka abstraktnega formuliranja: Noland je hipostaziral reciproni aktivizem barvne situacije in geometrinega razmejevanja enot, saj medtem ko simetrino paralelno zaporedje geometriziranih enot navaja k postopku barvne avtonomizacije, postopek distribucije kontrastiranih odtenkov barve v negrundirano platno prepreuje, da bi sistem geometrinega razmejevanja dobil status primarnega kodiranja formulacij. Funkcija rombasto oblikovanega slikovnega polja je v Nolandovem serijskem formuliranju opredeljena v odluujoi zvezi z reevanjem problema, kako integrirati vzorec simetrino parelelnega razmejevanja pikturalnih segmentov z ostalo slikovno povrino. Identifikacija vzorcev in entitetnih znailnosti slikovnega polja je namre ostajala v predhodni seriji formulacij nekompletna v teh je Noland nanizal geometrizirane dvokrake segmente po njihovi sredi, to je na stiiu krakov, na imaginarno centralno vertikalno os pravokotnega formata tako, da so se drug proti drugemu bono ali vertikalno razirjali v smeri od vrhnjega proti spodnjemu robu slikovnega polja, pri emer sta zunanji meji najnijega segmenta razdeljevali zgornja kota ker razmejevanje dvokrakih segmentov znotraj pravokotnega formata ni bilo inherentno usklajeno z geometrino obliko slike, ampak je spodnjima kotnima parcelama neobarvane slikovne povrine podeljevalo nevtralno in nespecializirano funkcijo.(17) Ce je Noland torej hotel v skladu s svojo temeljno zahtevo po zamejevanju vizualne predstave z entitetnim tretmanom formulativnega postopka bolj nazorno opredeliti strukturo razmejevanja pikturalnih enot (ta ni dodatno osmiljena s projiciranjem penetrativnega in hierarhinega prostorskega modela) preko interferiranja z lokalnimi karakteristikami slikovnega polja in s tem dosei radikalnejo abstraktnost vizualno pomenske strukture formulacij, je moral, kakor ugotavlja Kenworth Moffett, postaviti formulativni postopek pred alternativo: ali spremeniti geometrino obliko slikovnega polja tako, da bi ta koincidirala s konfiguracijo pikturalnih enot ali pa spremeniti vzorec distribucije pikturalnih enot tako, da bi koincidiral s pravokotno obliko slikovnega polja.(18) Rezultat prve monosti je leta 1964 zaeta serija romboidnih formulacij. Oblika slikovnega polja zgodnjih primerkov te serije je dimenzionirana enakostranino; Noland je preizkusil tip rombasto oblikovanega nosilca, ki ga je po letu 1918 estokrat uporabljal Piet Mondrian. Drugae kot Mondrian, ki je rombasto obliko slike formiral zato, da bi prisodil vzorcu optino nerealiziranega preostanka, ki ga navaja iluzionistino penetrativen model, neodvisneji status, je Noland torej uporabil rombasto obliko zato, da bi prilagodil slikovno povrino vzorcu distribucije dvokrakih enot, jo z njim kompletiral in na ta nain ukinil nevtralno funkcijo kotnih

parcel proti priviligirani in avtonomizirajoi poziciji pikturalne konfiguracije. Pri tem se je ognil kakrnikoli projekciji iluzionistinega superponiranja pikturalnih enot in postopku, ki bi inskribirajo dimenzije in pozicije pikturalnih enot konstituiral strukturo penetracijskega prostorskega modela in maskiral netransparentnost slikovne povrine: ko obstaja na Nolandovi formulaciji "Sobotni veer" sistem iluzionistinega superponiranja, ta ni nasledek direktnega povezovanja samih pikturalnih enot, saj so nanizane v zaporedju, ki potrjuje konsistentnost slikovne povrine, ampak nasledek njihovega sinoptinega povezovanja z neobarvano rombasto parcelo v kotu slikovne povrine, v katerem pa pikturalne enote spreminjajo svoje vizualne karakteristike in se izkazujejo kot nesuperponirani sektorji rombastih enot. Hkrati s tem je indicirana smer projiciranja povsem drugane prostorske odprtosti formulacije kot je bila Mondrianova: frontalnost slikovnega polja se v prostorskem sistemu diferenciranih planov razvidno izkazuje kot zadnji mogoi konkretni plan, iluzionistini prostorski model je torej formuliran direktno naprej, v prostor gledalca, ne da bi pri tem omogoal iluzijo penetriranosti slikovne povrine. Druga pomembna karakteristika iluzionistine projekcije Nolandove formulacije, ki se povsem ujema z inventivnostjo njene organizacije, je multiplikacija iluzionistinih shem. Sestavne enote obarvane in neobarvani namre niso podvrene eni sami shemi iluzionistinega branja, tako kot enote Mondrianove "Kompozicije" kljub temu da slednje nimajo doloene pozicije v sistemu iluzionistinega superponiranja ravnin ampak se povezujejo preko vejega tevila iluzionistinih projekcij: sistema superponiranih rombov, sistema prostorsko stopnjevanih dvokrakih enot, sheme nagnjene in prisekane piramide, vendar pa te iluzionistine variante niso med seboj ostro loene, ampak prehajajo ena v drugo.(19) Iluzionistine sheme nastopajo v kontekstu s kontinuiranim potrjevanjem konsistentnosti slikovne povrine, ki ga zagotavlja sinoptino berljivo zaporedje ploskovnih enot ter reciprono aktiven odnos med njihovimi sistematino obdelanimi mejami in koincidiranimi robovi nosilca (organizacijska koordinata sinoptinega sledenja poteka po sredi dvokrakih enot in se ujema s centralno horizontalno osjo slikovnega polja), tako da se sinoptino potrjevanje konsistentnosti in netransparentnosti povrine obenem izkazuje kot tisto integracijsko vezje razlinih iluzionistinih shem, ki ureja njihovo perpleksijo in prehajanje iz ene v drugo. Noland z razliko od Mondriana torej upravlja z risbo, ki daje robovom slikovnega polja status temeljne risbe, kar pomeni, da se ne nagibljejo k temu, da bi narekovali in kontrolirali koncept slikovne organizacije kot vnaprej opredeljeni dejavniki formuliranja, ampak se dopolnjujejo s sistematino obdelanimi mejami pikturalnih enot, pri emer stopajo z njimi v reciprono aktivirajo odnos. Nolandov koncept slikovne organizacije opredeljuje na ta nain tudi zunanjost slike, s imer stopa temeljna risba, ki je formirana z obliko slikovne povrine, direktno v samo strukturo formulativnega postopka. Razprostirajo svoja platna na tleh, je Noland zael s slikanjem v polju, preden je doloil natanne dimenzije slik. Razmerja in velikost slikovne povrine je odmeril ele, ko je nekaj asa preverjal zmonost naneene barve, da evocira prostorsko ekstenzijo, ki je narekovala, kje bo slike obrezal in ele nato je poslikano platno napel na okvir.(20) V Nolandovi seriji romboidnih formulacij mere in oblika slikovnega polja torej niso vzete kot vnaprej razjasnjene formulativne dejavnice, ampak samo kot nasledki formuliranja, saj so izbrane na koncu formulativnega postopka in samo na temelju dane pikturalne organizacije. S tem ko je Noland enote formulacije "Sobotni veer" distributiral v sinoptino berljiv paralelni red in jih potrdil s karakteristikami slikovne povrine (enote se kljub vpeljanemu principu dinamine raznolikosti povrine in njihovega dinaminega zblievanja ne povezujejo med seboj preko hierar-

hije vodilnih in podrejenih pozicij, ki bi konstituirala projekcijo penetracijskega prostorskega modela), se je lahko maksimalno usmeril na interakcijo barv. "Ko sem odpravil strukturne ovire, sem se lahko posvetil barvi. Hotel sem ve svobode, da bi se ukvarjal z neomejenostjo barve."(21) S sinoptinim branjem simetrino paralelnega odnosa med barvnimi enotami kot ekspanzivne, homogene in nehierarhine strukture, ki obvladuje celotno slikovno polje in kontinuirano izenaeno potrjuje konsistentnost njegove povrine, je Noland lahko hipostaziral organizacijo formulativnega polja, ki je v celoti izpodrinila Mondrianovo dinamino ekvilibriranje kompresivno koncipiranih in emblematiziranih barvnih enot in dodelila barvni kvaliteti status avtonomne separatne entitete, ki dopua direktno povezovanje optinih radiacij posameznih barvnih odtenkov. Nolandovemu postopku formUliranja reda segmentov namre ni dodeljena'funkcija, ki bi barvnim nabojem, dimenzijam in pozicijam segmentov hkrati prisojala dodatno vlogo emblematinega osmiljevanja, s imer organizacija enot dopua, da vsak posamezni dvokraki segment ohranja svojo identiteto in da posreduje bazino barvno optino radiacijo, ki ni podvrena nikakrnemu penetracijskemu branju, ampak branju, ki je hipostazirano z direktnim, nemaskiranim odnosom med frontalnostjo slikovne povrine in iz nje izhajajoim dinaminim zblievanjem enot slike. Nolandova formulacija "Sobotni veer" prehaja konstitutivne kategorije Mondrianove formulacije "Kompozicija: svetle barve s sivimi rtami": ko je integralni del pozicije barve postalo ne samo konturiranje, ampak tudi modeliranje velikosti in pozicij barvnih segmentov (v Mondrianovi formulaciji sta konturiranje in modeliranje enot eksplicitno vstopala v barvno interakcijo in jo s tem zamejevala), je barva prenehala biti podrejena tradicionalnim, vzporedno osmiljajoim imphkacijam penetracijskega prostorskega modela in je postala direktna nosilka zamejevanja vizualne predstave. S tem ko je Noland izkljuil posrednitvo penetracijskega modela in emblematinega osmiljevanja ta sta, kot je mogoe zapaziti na Mondrianovi formulaciji, prekrivala entitetni tretman formulativnega postopka tako, da sta si podrejala barvno kvaliteto in integriral barvno strukturo s sinoptino berljivim razmejevanjem segmentov, ki je dopualo kontinuirano potrjevanje lokalnih karakteristik slikovne povrine, je barva postala funkcija direktnega participiranja v postopku doloevanja prostorskega modela. Efekt identifikacije materialnosti barvnega nanosa pigmenta in materialnosti povrine slikovnega polja platna evocira na Notandovi formulaciji temeljni diskurz subtraktivne barve: subtraktivne barve kot optino fizikalne realitete nastajajo z absorbcijo in reflektiranjem valovnih dolin svetlobe.(22) Avtonomizirana vibrirajoa barva kot objekt, kot optino fizikalna realiteta je postala s tem, ko se optine radiacije posameznih barvnih odtenkov dinamino zbliujejo tako, da sinoptino zaporedje enot preko centralne horizontalne osi slikovnega polja, integritete vzorca enot in robov slikovnega polja ter preko vpijanja barve v negrundirano platno hkrati kontinuirano potrjuje karakteristike povrine, tisti dejavnik formuliranja, ki mu je ravno tako, kot optini radiaciji neposlikanih parcel platna, dodeljena funkcija konstitutivnega sektorja razlinih, v prostor gledalca projiciranih iluzionistinih variant, kot tudi nazorna in s slikovno povrino potrjena funkcija njihovega prehajanja, s imer so poslikane in neposlikane enote platna, bliji in bolj oddaljeni intervali projiciranega prostora med seboj integrirani in urejeni v kontekstu, ki ne maskira, ampak ohranja konsistentnost slikovne povrine.(23) "Struktura je prvina, vredna spotovanja, ampak e se preve vee z njo, kakor so poeli kubisti, se ti lahko ustavi. V najbolje pobarvani sliki ni struktura nikjer oitna, nikoh ne prihaja do izraza... Barvo je bistveno tako lahkotno nanesti na povrino, da pride do njunega zlitja... Barva in povrina sta povsod in povsod se morata prepletati."(24) Gre torej za entitetni tretman formulativnega

postopka, v katerem doseganje efekta avtonomizirane barvne situacije deluje v skladu s simetrino paralelnim razmejevanjem enot in njegovim uravnavanjem z robovi slikovne povrine: oba delujeta hkrati preko postopka potrjevanja netransparentnosti in konsistentnosti slikovnega polja kot direktna prenosnika projicirane prostorske ekspanzije. V skladu z zahtevo po integriteti barvne in risarske strukture je apliciran tudi Nolandov model klasifikacije barvnih nabojev enot. Z aplikacijo simetrino paralelnega vzorca pikturalnih enot se je Noland namre lahko izognil problemom tipa kompozicije, ki je v tradiciji formuliranja prisojal efektu barvno vrednostne razlike vlogo razmeanja enot v sistem vodilnih in podrejenih pozicij in s tem tudi vlogo enega izmed mediatorjev formulativne zahteve po ekvilibriranju enot. Z redukcijo funkcij razlike med barvnimi vrednostmi je Noland omogoil postopek formuliranja, v katerem se razlike v barvni vrednosti, ki so lastne razmerju polnonasienih barvnih odtenkov, kljub temu da oko najprej percipira spremembe med svetlim in temnim, ne ekvilibrirajo kot primarni poudarki vrednosti, ampak ohranjajo svojo silo predvsem kot odtenki. Na ta nain je v Nolandovem formulativnem postopku funkcija razlike med barvnimi vrednostmi kot tradicionalno prioritetna funkcija barvne organizacije razveljavljena in se izkazuje le e kot sekundarna karakteristika razlike med barvnimi odtenki, ne pa kot odloilni dejavnik barvne selekcije. To organizacijsko pravilo, ki se uravnava po kriteriju barvnega odtenka kot najbolj efektivne komponente barvne entitete, je v primeru formulacije "Sobotni veer" veljavno tako za polnonasieno obarvane enote, kot za enoto, ki je dodatno temnjena, saj se njen barvni naboj v interferiranju z ostalimi izkazuje predvsem kot kvaliteta odtenka. Sorazmerno precej veje dimenzije Nolandove slike kot so dimenzije slikovnega polja Mondrianove "Kompozicije", se povsem ujemajo z inventivnostjo Nolandove slikovne organizacije in so pogojene z izkljuitvijo konturne risbe in modeliranja velikosti in pozicij pikturalnih enot kot emblematinih pomagal osmiljevanja iluzionistino penetrativne predstave. V Mondrianovem neoplastinem formuliranju je bila barvna kvaliteta podrejena povezovalnemu sistemu, ki je dinamino ekvilibriral kompresivno koncipirane enote tako, da je iluzionistino prekinjal slikovno povrino in s tem bistveno zamejeval barvni potencial.(25) Noland z razliko od Mondriana ne operira s postopkom lenjenja in ekvilibriranja enot kot nasledkom risarskega opravila, ki je podvreno branju, preko katerega se konstituira enotna vizualna predstava s prekinjanjem konsistentnosti slikovne povrine, ampak je distribuirai enote v sinoptino berljivo zaporedje, ki ne ustvarja penetrativne iluzije prostora, v katerega bi bila lahko barva potisnjena: barva se zdaj lateralno prosto iri od notranjosti slikovnega polja proti mejam povrine, pri emer pa je moral Noland raziriti slikovno povrino, da robovi slikovnega polja ne bi funkcionirali kot nasilna prekinitev barvne ekspanzije, ampak da bi dopuali barvnim ravninam dovolj prostora za polno uinkovanje. Spreminjanje dimenzij nosilca je torej v Nolandovem procesu formuliranja predpostavljalo tudi hkratno inventivno spreminjanje ostalih organizacijskih odnosov formulativnega polja: pozicija risbe in modeliranje kot integralnih delov barvne entitete je v Nolandovem slikarskem postopku zahtevala v skladu z zadostitvijo potreb materialov naglaanje barvno optinega efekta. Da pa bi lahko dal tokovom barve prosto pot in obenem v okviru principa vizualizacije okupiral vizualno polje gledalca tako intenzivno, da bi optina radiacija poslikanega, kot tudi neposlikanega slikovnega polja razvrednotila karakter materialnosti povrine samega barvnega nanosa in neposlikanega platna in ju vzpostavila predvsem kot optino entiteto, je moral Noland poveati tradicionalne dimenzije slikovnega polja.(26) Skozi "Sobotni veer" se razkriva entitetni tretman avtonomiziranih slikarskih sredstev, saj njihove primarne funkcije direktno hipostazirajo

imaginativno razprtost formulativnega polja. V skladu s preprianjem, da za slikarsko delo ni neobhodno potrebno dosegati efekt celote skozi dodatno osmiljajoi in povezovalni iluzionistino penetrativni sistem (ta je v tradiciji formuliranja konstituiral enotno vizualno predstavo tako, da je na eni strani efekt ekvilibriranja delov preglasil efekt celote, na drugi strani pa se je ta sprio emblematine opredeljenosti enot izkazoval kot separirani fragment neke ire predstave, torej kot optino nerealiziran in neopredeljen efekt)(27), ampak da so za formulativno polje kot celoto zanimive ravno karakteristike celote, ne pa delov, je Noland apliciral simetrino paralelno razmejevanje enot in ga kompletiral z lokalnimi karakteristikami slikovnega polja tako intenzivno, da je dojemanje celote preko kontinuiranega potrjevanja konsistentnosti slikovne povrine prevladovalo efekt, ki ga ustvarjajo deli. Enostavnost in celovitost, ki sta v Nolandovem formulativnem postopku potrebni zato, da bi naglasil lokalne karakteristike shkovnega polja, sta omejili distribucijo, ki je sicer v okviru slikovnega polja mogoa, na razmejevanje oblik in povrin enot, ki se lahko pojavljajo v okviru in na ravnini shkovnega polja v mejah verjetnosti. Nolandova formulacija prevzema na ta nain preko clostne organizacije formulativnega polja karakteristike enotne, konkretne stvari in vzpostavlja slikovno polje kot definitivno obliko in ne ve kot samo z nevtralnimi mejami omejeno fragmentarno podroje, ki je povzeto iz nekega irega prostora. Zamisel maskiranega optinega preostanka, ki je v Mondrianovem formuhranju nastopala kot konstitutivni del formulativnega polja, je v Nolandovem postopku prenehala biti kriterij formuhranja. Z redukcijo vzporedno osmiljajoih iluzionistino penetrativnih shem in s potrditvijo imanentne relacionalnosti slikovne povrine se je Noland lahko izognil participaciji optino nerealiziranega in nezapopadljivega preostanka vizualnosti, ki ga je v tradiciji formuliranja nadomealo, a hkrati tudi navajalo njegovo emblematino pomagalo in se preorientiral izkljuno na postopek, ki sledi intenci, da bi bilo v formulativnem polju prisotno le tisto, kar se v njem lahko direktno vidi in kar je optino docela realizirano in avtonomno. Z redukcijo emblematizirajoega postopka in s koncentracijo na direktni in nemaskirani odnos s procesom identifikacije slikarskega materiala je Noland obenem lahko ohranil vso intenzivnost samega procesa formuliranja, saj je vseskozi ohranil direktni vpogled v njegovo strukturo. Nolandov reduktivni pristop, v katerem je postalo edino vodilo sUkarskega formuliranja optino branje slike, namre integrira postavke avtonomije barvne situacije s konceptom clostne organizacije formulativnega polja tako, da se slikar konfrontira s stvarnim prizoriem, v katerem fizino deluje, je v njem zapleten s svojo veliklostjo in premikanjem in ki ga eksplicitno vmea v branje formulativnega polja: formulativno polje nastaja v koliziji s fizinim poljem slikarskega posega, ki ga zamenjujejo lokalne razsenosti shkovnega polja in substancialnost barvne kvahtete, pri emer se shkar na neiluzoren in eksphciten nain konfrontira s predmetnostjo slike, ne operira pa ve z dodatno vpeljanimi sistemi penetrativnega predstavljanja, ki je v tradiciji formuliranja to entitetno polje vseskozi maskiralo in podrejalo produkciji fragmentarne scene in njenega optino nezapopadljivega preostanka.

1. TakSna vloga slikarski govorici ustreza, saj je ravno njen specifien poloaj, ki ga vzpostavlja operativni karakter formuliranja medtem ko razkriva distanco med aktualnimi postavkami perceptivnega procesa in predhodnih principov vizualizacije, tisti odloujoi faktor preko katerega dejansko ele lahko predstavlja uresnievanje potreb po komunikacijah. 2. Analiza sredstev in pogojev iluzionistino penetrativne sheme se je postopoma razvijala od Matissa in kubistinega slikarstva do amerikega abstraktnega ekspresionizma in post-painterly abstraction in pomeni v sedanjem poloaju tako visoko stopnjo razkritosti odnosov med postavkami projiciranja iluzije penetriranosti slikovne povrine, da je omogoena slikarska praksa, ki dosledno potrjuje lokalne karakteristike slikovnega polja, s imer so vzpostavljeni pogoji njegove avtonomne vrednosti in odpiranja vpogleda na entitetni tretman slikarskega postopka. 3. v. Kapus Sergej, Analiza kubistinega in Pollockovega slikarskega postopka. asopis za kritiko znanosti 2728, 1978, p. 268 4. Mondrianova izjava; v. H. L. C. Jaff, De StijI 1917 31, Amsterdam 1956, p. 76. Cf. Italo Tomassoni, Piet Mondrian, Firenze 1969, p. 25; slovenska izdaja 1971, prevedel Joe Stabej. 5. "Uravnoteena razmerja se izraajo v naravi prek poloaja, dimenzije in vrednosti naravne oblike in barve, v abstraktni umetnosti pa prek poloaja, dimenzije in vrednosti ravnih rt in barvnih pravokotnih ploskev. V naravi vidimo, da obvladuje vsa razmerja eno samo temeljno razmerje: tisto, ki poteka od ene do druge skrajnosti. Abstraktno prikazovanje razmerij izraa to razmerje z dvojnostjo pozicij v pravokotnem nasprotju. To razmerje je toliko bolj uravnoteeno, ko izraa razmerje, ki poteka med eno in drugo skrajnostjo v absolutni harmoniji, v kateri so zdruena vsa razmerja. Ko bomo mogli videli ti skrajnosti kot izraz notranjega in zunanjega, bomo spoznali, da se v neoplasticizmu ni pretrgala zveza med duhom in ivljenjem; videli bomo, da neoplasticizem ne zanika polnosti ivljenja; ugotovili bomo cel, da se v njem pomirja dvojnost med duhom in snovjo. "Mondrianova izjava; v. Jaff, p. 27. Cf. Tomassoni, p. 30, 31. 6. Mondrianova izjava; v. Jaff, p. 174. Cf. Tomassoni, p. 39. 7. Mondrian je pripadal holandskemu teozofskemu zdruenju; 1. 1916 je priel v Larenu v stik z M. H . J. Schoenmaekersom, poleg njegovih del (Nova podoba sveta. Figuralna matematika, Vera novega loveka) se je ukvarjal tudi s spisi Rudolfa Steinerja in Krinamurtija. V. Michel Seuphor, Piet Mondrian, Kln 1956; cf. Jaff; F. Menna, Mondrian, Rim 1962; Alberto Busignani, Mondrian, Firenze 1968; slovenska izdaja 1969, prevedel Joe Stabej. 8. M. H. J. Schoenmaekers, Het Nieuwe Wereldbeeld, navaja Jaff. Cf. Tomassoni, p. 28. 9. Mondrianova izjava, postulirana kot drugi sploni princip neoplasticizma. V Seuphor, pp. 153154. Cf. Busignani, p. 21. 10. Zahteva po asimetrinem distribuiranju slikovnih enot je podana s estim splonim principom neoplasticizma. V. Seuphor, pp. 153154. Cf. SBusignani, p. 21. 11. Stafelajna formulacija abstraktnega tipa podreja razmerja, velikost in obliko slikovnega polja dinaminemu uravnoteevanju razlino poudarjenih in kompresivnih enot nealuzivno koncipiranega formulativnega polja. Formulacija je torej opredeljena z narekom organizacije povrine, ki prekriva entitetni tretman formulativnega postopka, v katerem se slikovno polje izkazuje kot konsistentno in netransparentno, to pa nadalje pomeni, da ima barva v formulaciji v skrajni konsekvenci le status emblematinega pomagala dodatno osmiljujoemu prostorskemu modelu, ki zakriva direktno razmerje slikarskih sredstev in vizualne predstave. Cf. Clement Greenberg, The Crisis of the Easel Picture, Art and Culture, Boston 1968, pp. 154157. To je bil hkrati tudi razlog priljubljene uporabe ovalnega formata. 13. "Stalno ravnoteje se dosee po medsebojnem razmerju nasprotij in ga izraa ravna rta (meja plastinega sredstva) v svojem osnovnem (pravokotnem) nasprotju. Ravnoteje, ki nevtralizira in anulira plastina sredstva, se dosee po njihovih medsebojnih proporcionalnih ra/merjih, ki ustvarjajo iv ritem." Mondrianovi izjavi, postulirani kot etrti in peti sploni princip neoplasticizma. V. Seuphor, pp. 153154. Cf. Busignani, p. 21. V. tudi Mondrian, Plastic art and pure plastic art, "Cercle", London 1937. 14. Cf. Rotarjevo anali/o kaiidmskije\ega principa organizacije slikovnega polja. V. Braco Rotar, Likovna govoric.i, 1 jubljana, Manhor, 1972, pp. 255260.

16. Nolandova izjava; v. Philip Leider, The Thing in Painting is Color, The New XYork Times, New York, 25. avgusta 1968, pp. 2122. Cf. Posle 45; Umetnost naSeg vremena, Tom 1., Ljubljana 1972. p. 296. 16. V. Kenworth Moffett, Kenneth Noland, New York 1977, pp. 2938. 17. Da bi Noland aktiviral funkcijo spodnjih kotnih parcel pri postopku kontinuiranega in koherentnega identificiranja slikovne povrine in s tem hkrati izkljuCil podrejanje pikturalne konfiguracije stranskim robovom, ki ga je vkljuevala dvoosna simetrija, je apliciral asimetrini vzorec distribucije paralelnih segmentov. Aplikacija je bila doseena z zasukom pikturalne konfiguracije od prejnjega centra na eno od polovic slikovne povrine, pri emer sta zunanji meji najnijega dvokrakega segmenta e vedno razdeljevali zgornja kota. Vendar pa se je obravnavani postopek, ki je sicer vsem sestavnim enotam formulacije dodelil status aktivnega funkcioniranja v sistemu dinaminega povezovanja njihovih pozicij, v serijskem Nolandovem formuliranju istoasno izkazal kot pobudnik nove variante nekompletnega obravnavanja strukture formulativnega polja. Ekstremno kohezivna struktura asimetrinega vzorca je namre dobila v sistemu dinaminega povezovanja enot v skladu s edalje bolj reduciranim uravnavanjem z geometrino obliko slike to je bilo e potencirano z izkljuitvijo fiksiranosti organizacijskega centra formulacije, z rahlo nepravilnostjo geometrinih mej segmentov kot posledice aplikacije slikarskega valja in s kombinatoriko intenzivnih kontrastov med barvnimi odtenki v polni nasienosti privilegirano in avtonomizirajoo pozicijo. Cf. Kenworth Moffett, Noland, Art International, vol. 17, no. 6, 1973, p. 29. 18. V. Kenworth Moffett, Kenneth Noland, New York 1977, p. 61. 19. Ibid., p. 100. Cf. Ken Carpenter, To re - examine the work of Kenneth Noland, Studio International, vol. 188, no. 968, 1974, pp. 2126. 20. V. Kenworth Moffett, Noland, Art International, vol. 17, no. 6, 1973, p. 91. 21. Nolandova izjava; v. Al Me Conogha, Noland Wants His Painting to Exist as Sensation, Minneapolis Tribune, 13. marca 1966, p. 4. Cf. Kenworth Moffett, Kenneth Noland, New York 1977, p. 50. 22. V. Johannes Itten, The Art of Color, The subjective experience and objective rationale of color. New York, p. 18. 23. V. Ken Carpenter, To re examine the work of Kenneth Noland, Studio International, vol. 188, no. 968, 1974, pp. 2126. 24. Nolandova izjava; v. Philip Leider, The Thing in Painting is Color, The New York Times, New York, 25. avgusta 1968, pp. 2122. Cf. Posle 45; Umetnost naeg vremena. Tom I., Ljubljana 1972, p. 296. 25. Mondrian je barvno kvaliteto kljub postulirani aplikaciji zgolj treh, osnovnih barvnih odtenkov (rumenega, rdeega, modrega) ti so bili ekvilibrirani kot primarni poudarki vrednosti sprostil, eprav ne popolnoma, ele z newyorkimi formulacijami. Cf. John Elderfield, Mondrian, Newman, Noland: Two Notes on Changes of Style, Artforum, vol. 10, no. 4, 1971, pp. 4853. 26. V. Clement Greenberg, Louis and Noland, Art International, vol. 4, no. 5, 1960, pp. 2629. 27. Taken efekt je veljaven tudi za Mondrianovo Kompozicijo: svetle barve s sivimi rtami.

FILOZOFSKE RAZPRAVE

NENAD MIEVI, UVOD V TEORIJE POMENJANJA

Filozofskega vpraanja: k a j pravzaprav pomeni govoriti " o stvareh" in kako je to mogoe, niso vselej zastavljali izrecno filozofsko. Pri Husserlu na primer izrecno naletimo na problematiko p o m e n j a n j a in tudi na razmiljanje o tem, na kaken nain subjekt intendira k p o m e n j a n j u in predmetu. Posee po metafori in govori o arkih intence, ki lahko na primer s pomojo enega p o m e n j a n j a intendirajo enega ali ve predmetov. Temu nasprotno naletimo pri mnogih avtorjih, ki so se ukvarjali zlasti z logiko, na natanneje prispevke k problematiki p o m e n j a n j a . Vendar so najbolj pogosto v tehnizirani obliki, njihov namen pa dostikrat ni pojasnjevanje p o j m a p o m e n j a n j a , ampak zgradba taknih pomenskih sklopov, ki jih lahko uporabimo v analizi posameznih znanosti. Odloilni korak, ki so ga prestopili koncem prejnjega stoletja, igar izsledke pa je bilo zares obutiti ele med obema vojnama, je bil vpogled v dejstvo, da je vpraanje o tem, kako se posamezhe besede nanaajo (referirajo) na stvari, v bistvu zgreeno vpraanje. Frege je bil prvi moderni logik, ki je ugotovil, da ima beseda pomen le v kontekstu veje celote. Drugi korak je bil v tem, da se je pokazalo, da besede nekaj pomenijo le v kontekstu jezika ali njegovih vejih odsekov, ter da je njihovo pomenjanje na doloen nain povezano s celoto praktinega delovanja jezika. Naivno pojmovanje (ki je bilo tudi preprianje mnogih filozofov) namre prienja z izoliranimi besedami ter ie neposredno povezavo med besedo ter med tem kar ta beseda pomeni ali oznauje. Takno pojmovanje se e najbolje znajde z besedami za materialne predmete ali celo z imeni. Ime se menda neposredno nanaa na svojega nosilca ter ga identificira. Ce vpraamo, kdo je npr. John Searle, je n a j b o l j enostavno (eprav ne tudi najbolj praktino), da n a j d e m o osebo, ki je nosilec tega imena, ter n a n j o pokaemo, reko " T o je J o h n Searle". S splonimi pojmi kot na primer " m i z a " lahko s to metodo e vedno pridemo d o doloenih rezultatov, problemi pa prinejo s predikati ( " ... je m i z a " , " . . . smo veseli") ter z besedami kot so " a , ampak, pravzaprav, t o d a " . Naivno p o j m o v a n j e razlaga takne besede kot parazitske izraze, ki nimajo samostojnega pomena ali pa skoraj zares n i m a j o pomena. Prista nasprotnega kontekstualnega pristopa lahko postavi enostavno vpraanje: kako po naivnem d o j e m a n j u sploh pride do tega, da prepoznamo nosilce imena? Ce pokaemo na osebo, to ni enostavno fizina dejavnost, ampak dejanje, ki predpostavlja, da razumemo, kaj je pomenjanje. Sele ko smo postali vei uporabe jezika, nam postane jasno, da pomeni na predmet ali osebo usmerjen prst " t o j e " . Razen tega, trdi nadalje prista kontekstualnega pristopa, moram e domnevati, k a j je tisto, kar mi kaejo, da bi razumel gib kazanja. Ce mi popoln tujec, ki zanj ne vem, iz katere kulture prihaja, pokae na ulici obleenega loveka in ree: " A r k a d a " , le kako naj vem, e misli povedati: to je lovek, to je sivo, to je obleka, ali to je m o j prijatelj? Poznavanje konteksta mi lahko pomaga le priblino, ne more pa zamenjati e uteenega jezikovnega mehanizma. Z drugimi besedami: prista kontekstualnega pristopa trdi, da pomenjanje ni nikdar enostavno razmerje beseda-realnost, ampak da je to razmerje e vselej posredovano s kontekstom besede ter prakso njene uporabe. Ni treba, da bi to pomenilo, da p o m e n j a n j a ne moremo zaeti preuevati izven konteksta ivega govorjenega jezika, pa pa da mora vsako takno preuevanje na

zaetku ali na koncu upotevati kontekst, znotraj katerega beseda tudi edino ima nek pomen. V nadaljnji razlagi nas bodo zanimale samo tiste teorije, ki prevzemajo kakno od razliic tega zadnjega pristopa, saj so za opis naravnih jezikov (neumetnih jezikov) nasploh primerne le slednje. Po navadi skua vsaka celotneja teorija o jeziku upotevati tri vrste jezikovne dejavnosti: o pomenu izjav ter njihovih elementov, o nainu kako so elementi med seboj povezani, in o pogojih, v katerih je opravljena jezikovna dejavnost. Premisleku o problematiki pomenjanja po navadi pravimo semantika, panogi, ki preuuje notranjo organizacijo jezika sintaksa, panogi, ki bi naj prouevala pogoje izjavljanja, torej kontekst jezikovne dejavnosti, pa pragmatika. Ta trojna delitev je zelo razirjena ter jo pogosto razumejo kot nekaj dokonnega zato moramo opozoriti na nekatere njene poteze, ki bi lahko privedle k nesporazumu. Izraz "teorija p o m e n j a n j a " (ki mu v logiki ustreza naziv "teorija modelov") uporabljamo v dveh povsem razlinih smislih. V prvem smislu obelea teoretsko razglabljanje o pomenjanju, v drugem smislu pa ima beseda "teorij a " precej oji pomen ter se nanaa na sistematini opis semantinega delovanja doloenega jezika, npr. "teorija pomenjanja slovenskega jezika". Izraz "teorija p o m e n j a n j a " bomo uporabljali le v prvem, bolj pogostem smislu. Z medsebojno povezanostjo elementov jezika se ukvarja sintaksa. Moramo pa razlikovati med logino sintakso, ki zadeva sodbe in njihove elemente, ter sintakso kot vejo lingvistike. (Nekateri avtorji so predlagali drugo monost razlikovanja: po njihovem mnenju je "sintaksa" ime za nain povezave elementov, panoga, ki se z njim ukvarja, pa je "sintaktika"). Konno bi se morala pragmatika ukvarjati s temami kot so razmerje oddajnika ter sprejemnika govornega sporoila, z nainom kako so v jeziku nakazane okoliine jezikovne dejavnosti ter z nainom, kako so te udeleene v obUkovanju ter v doloitvi pomenjanja. Pragmatika pa ni dograjena panoga, kot je to na primer s sintakso. Je znanost v nastajanju, ki je postregla s pomembnimi rezultati ter ki dosti obljublja. (Razvoj semantike, sintakse in pragmatike je bil ter je ostal skupni posel filozofov, logikov ter jezikoslovcev). Zastavlja se vpraanje, mar niso semantika, sintaksa in pragmatika med seboj neodvisne panoge, ali pa ima katera med njimi prednost ter je ostalim v podlago? Vsaka med njimi ima na svoji strani pomembne argumente: Semantika raziskuje temeljni vidik jezika, njegovo razmerje z realnostjo. Kot mislijo mnogi semantiki, je sintaksa le formalno sredstvo, ki se z njim razirja ter postaja gibljiv pomen, pragmatini pogoji izjavljanja pa so empirini dejavnik, ki ne more biti predmet take znanosti, ki terja formalno konsistenco. sintaksa se je doslej najbolj popolno razvila kot formalna panoga, prela je prag aksiomatizacije ter se je postopoma matematizirala. Filozofski problemi, ki jih zastavlja (kakne narave je implicitno vdenje, ki ga vsak od nas ima glede na sintakso lastnega jezika) seejo v pragmatiko, za tehnine probleme izvedbe splonega sintaktinega opisa jezika pa se zdi, da zahtevajo integracijo semantike v sintakso. pragmatika je po svoji notranji strukturi najslabe razvita, zato pa naeloma lahko postavi zahtevo, da ji priznamo prednost kot panogi, ki je najblie konkretnemu delovanju jezika. Vano je spomniti na ta spor glede prednosti najprej zato, ker razdelitev na semantiko, sintakso in pragmatiko po navadi predstavljajo kot znanstveno nevtralno porazdelitev na tri samostojne panoge, raziskovalna praksa pa skua izloiti tisto, ki mora utemeljiti raziskovanje jezika.

Ker so semantina in pragmatina razmiljanja neposredno povezana z vpraanjem, ki smo ga oznaili kot vpraanje po nasledstvu klasinega filozofskega povpraevanja o jeziku, se bomo zadrali ob teorijah o pomenjanju, in to najprej pri tistih, ki se ukvarjajo s semantinimi razglabljanji, nato pa bomo malo podrobneje podali zahtevo pragmatike po univerzalnosti in po prednostnem poloaju. a) semantika Kaj pomeni, da govorec o neem govori? Kaj pomeni dejstvo, da obstaja pomenjanje? " P o m e n j a n j e " je precej neopredeljen izraz, ki ga lahko uporabimo pri ve razmerjih. Semantiki po Fregeju in Peirceju imajo navado razlikovati med tremi: jezikovni izraz, to na kar se jezikovni izraz nanaa, ter to kar povezuje izraz s tem, na kar se ta nanaa. To na kar se izraz nanaa (predmet, lastnost, resninostna vrednost, dejstvo) imenujemo referent, razmerje med izrazom in predmetom pa referenca (vasih uporabljamo besedo "referenca" tudi za referent). Ko reem " t a miza", je referent izraza konkretna, dejanska miza. Mar obstaja kaj, kar posreduje med izrazom in referentom? Po navadi pravimo, da je to "smisel". Klasini primer, ki kae v katero siner moramo iskati razliko med smislom ter referenco, je primer predmetov ali oseb, ki so nosilci razlinih imen, ki jih obiajno uporabljamo glede na nain, kako pridemo do teh predmetov ali oseb. Pomembno je pripomniti, da tod ne gre za subjektivno predstavo, ampak za nain oziroma zorni kot, "pod katerim" nek izraz meri na doloen predmet. "Zmagovalci Pearl H a r b o u r j a " in "poraenci Midwaya" lahko oznauje isto armado, vendar pa vsak izraz poudari drugaen pogled na predmet. Natanneje reeno drugano spoznavno stalie, nain, na kateri lahko naletimo na, prepoznamo ali identificiramo predmet. To z doloenim izrazom povezano stalie imenuje Frege "smisel". Z razlikovanjem med smislom ter referenco se dotikamo jedra filozofskega vpraanja o pomenjanju. Pojem smisla lahko namre enostavno oznauje razline vidike naega vdenja o predmetu, lahko pa oznai tudi nao zmonost razlage, uvida, spoznanja predmeta kot tega ali neesa drugega. Peircejev izraz "interprtant" usmerja prav k temu vidiku smisla. Ne sme nas zavesti preproina primera: za kar gre pri pojmu smisla, je lovekovo bistvo kot animal simbolicum, bitja, ki razlaga in interpretira, ki ne ivi le med stvarmi, ampak med imeni, vidiki in perspektivami. Mar lahko smisel izenaimo z izrazom samim ter zgradimo semantiko, ki bi na eni strani operirala le z izrazi, na drugi pa s predmeti ter z dejstvi? Velik del teorije pomenjanja v sodobni analitini filozofiji je nastal okoli tega vpraanja. Preden se bomo prieli z njim ukvarjati, moramo uvesti e eno razlikovanje. Dejali smo, da je smisel po Fregeju spoznavna razsenost pomenjanja. Vendar pa ima lahko doloen izraz razen spoznavne e druge vsebine: primerka besede "sestra" in "sestrica" imata isto spoznavno vsebino, ki se nanaa na njun referent, vendar pa nam beseda "sestrica" nekaj pove o staliu tistega, ki jo uporablja, ko govori o doloeni enski osebi. O razliki med "sestro" in "sestrico" bi semantiki rekli, da ni razlika glede smisla, ampak glede tona in obarvanosti. Nasprotje ton/smisel lahko e posploimo. Besede " a " , " a m p a k " in " i n " na primer sluijo za povezavo dveh trditev, e je izpolnjen pogoj, da sta obe resnini. Vsak izmed teh izrazov ju povee na taken nain, ki ima za posledico dodatno informacijo o priakovanju govorca ali poslualca ( " N e gre za sneg, pa pa za labode"), oba pa prenaata isto informacijo o referentu, namre da sta oba stavka ("Sneg je bel" in

"Labodi so beli") resnina. Razliica med " a " , " a m p a k " in " i n " je po taknem merilu razlika v tonu ter ne glede smisla. Trojna razdelitev pomenjanja na ton (ne-spoznavni dejavnik pomenjanja), smisel (spoznavni dejavnik) ter na referenco (razmerje do realnosti) ni edina, je pa dovolj jasna ter pregledna, da lahko z njeno pomojo razloimo najvaneje probleme teorije pomenjanja. Poskusi odprave ah izognitve pojmu smisla v korist para izraz/referenca so vekrat nastopili v prid logine konsistence, preglednosti ter elje, da bi na podlagi malega tevila izhodi zgradili zapleteno in obseno teorijo. Tako lahko na primer vzamemo za izhodie obnaanje izvirnih govorcev ob edini predpostavki, da posedujemo dovolj veliko tevilo izrazov, ki jih je mogoe primerjati z realnostjo, ter da lahko pri vsakem izrazu preverimo pripravljenost izvirnega govorca, da se pod doloenimi okohinami z njim strinja ali pa ne. Willard Van Orman Quine, ki je zgradil doslej najpopolnejo teorijo pomenjanja na takih temeljih, je ilustriral svoje izhodie s konstrukcijo o etnologu, ki pride v neznano pleme, igar jezika ne pozna, se je pa nekako znael, ko je spoznal, kako se ree " D a " in " N e " . Ob tem ko poslua domorodce v enostavnih z izkustvom pristopnih poloajih, skua razpoznati enostavne stavke tipa " T o je slon" ali " T u k a j je mrzlo". Potlej pa bo na primer ponovil stavek, za katerega je preprian, da pomeni " T o je slon", ko se pojavi doloena ival. Ce ree domorodec " D a " tedaj in le tedaj ko je v bliini slon, je njegovo prevajalsko izhodie potrjeno. Ce domorodec odgovarja z " D a " le tedaj, ko je v bliini slonji samec, bo treba prevajalsko predpostavko spremeniti ter poskusiti s pomenom " T o je slonji samec". Seveda je ta mit zgolj pomagalo, da bi laje videh, kaj mora semantik storiti s svojim lastnim jezikom. Temeljna stalia, ki jih Quine izvaja iz svojega poskusa odprave smisla v korist izraza ter njegove reference, so naslednja: 1) Ni prevajalske predpostavke, ki bi jo lahko preverih brez ostanka. Jezik in realnost sta tako zapletena, da lahko vselej najdemo dva razhna prevoda, ki bosta v vseh pogojih naletela na iste potrdilne aU nikalne odgovore pri izvirnem govorcu. 2) Jezik je celota, tako da je interpretacija vsakrne besede odvisna konec koncev od interpretacije vseh ostalih. 3) Pomeni besed, posamini primeri njihove uporabe in pravila uporabe so med seboj tako prepleteni, da ne moremo natanno doloiti, kaj sodi k pravilom in kaj h konkretni uporabi, kaj k eni besedi in kaj k jeziku kot celoti. Razen tega je jezik preplet, ki se dotika izkustvene realnosti le na svojih "koncih": zato lahko njegovo delovanje prilagajamo na " k o n c i h " , tako da lahko sooeni s trdoglavo realnostjo spreminjamo izjave o njej, lahko pa prav tako ohranimo izjave tako, da jim neopazno spremenimo pomen ah pa da spremenimo celotno zgradbo, v katero sodijo. Zadnji dve stalii bomo skuali ilustrirati s primerom. Znano je, da spremembe v terminih ali v druabnih egah denimo uvajanje novih imen ah novega pozdrava spoetka izzovejo ustveni odpor, ter da jih po kratkem asu, e seveda preive, sprejmemo kot nekaj scela normalnega. Podoben primer lahko najdemo na ravni vsakdanjega govora. Kako postanejo ti izrazi nekaj vsakdanjega in kako otopi njihova ostrina? Vzemimo kot primer poloaj, v katerem zamenjamo pozdravljanje s "Klanjam se" z " Z d r a v o " . Kaj se zgodi, e ostane poloaj sicer nespremenjen? Najprej postane vaen ton pozdravljanja, ki je bil prej drugotnega pomena. V uradnih razmerah zamenja nekdanje "Klanjam se" nov otrpli uradniki " Z d r a v o " : z drugimi besedami se (komaj zaznavno) okrajanje vokala resemantizira, postane element novega pomenjanja. Istoasno se naloga signaliziranja drubene distance prenese na druge besede: tako je poudar-

jeno nasprotje " t i / v i " (na doloen nain je spremenjen njegov " p o m e n " ) . V talcnem jeziku, ki v njem lahko " t i " in " V i " izrazimo z isto besedo, bo to vlogo prevzelo naslavljanje z imenom/priimkom-in-naslovom. Obenem se spontana uporaba pozdrava " Z d r a v o " polagoma nevtralizira, naloga izraanja spontanosti pa se prenese na druge pozdrave ali pa na mimiko ter dejanja. Sploni rezultat je lahko, da jezik enostavno povzame spremembo ter enakomerno prenese njeno udarno mo v koncentrinih valovih na vse oddaljene odseke jezika. V jezikih teorij imajo kljuni termini navadno natanen pomen le v kontekstu dane teorije. Spremembo teorije lahko tedaj vselej razlagamo na dva naina, kot spremembo teorije o nekem predmetu ah kot spremembo predmeta. (V znanostih kot je matematika lahko na to odgovorimo s kombinacijo definicij, ki zagotovi predmetovo enotnost: tako cela tevila, ki o njih govori aritmetika, in cela tevila v kontekstu analize niso enako definirana, je pa mogoe njihove definicije povezati, tako da si zagotovimo, da tee beseda o istem predmetu). Vzamimo za primer Freudovo ter Jungovo psihoanalizo. Ker je Freud Jungov uitelj, imamo navado predpostaviti, da govorita en in drug o "nezavednem", le da imata o njem zelo razline teorije. Od kod tedaj vemo, da govorita Freud in Jung o isti stvari? Izraz "nezavedno" ima pomen le v okviru teorije. Ob spremembi teorije je mogoe, da se je pomen spremenil v tolikni meri, da Freudova ter Jungova teorija nista dve nezdruljivi teoriji o isti stvari, ampak dve nepovezani teoriji o dveh razlinih stvareh (sodobna epistemologija takno argumentacijo pogosto uporablja). Prvo Quinovo stalie lahko razloimo kot stalie o prevajanju (naelo nemonosti temeljnega prevajanja) ali kot stalie o tem, kako naj zagotovimo referenco (naelo o neraziskanju reference). Quinov holistini pristop k jeziku jasno kae, v kakni meri je analitina filozofija pripravljena ovrei tiste "empiristine dogme", ki so ji onemogoile raziskati delovanje naravnih jezikov. Quinov pristop danes vse bolj kritizirajo ter zavraajo, saj se dozdeva, da so njegova glavna stalia bolj negativna kot pa konstruktivna. Bralcu, ki se je navadil na drugane naine filozofiranja, se bo verjetno zdelo koda, da teze o pomenjanju, ki bi lahko bile filozofsko relevantne, niso razloene z ozirom na klasino filozofsko tematiko. Le zakaj govoriti o slonih, se sklicevati na zaznavo, ter zakaj cel psevdo-znanstveni aparat, e tee beseda o filozofskih raziskavah? Mar ni izbira plehkih ter namerno nevtralno-enostavnih primerov simptom, da smo tod nekaj (na primer drubeno-zgodovinsko razsenost pomenjanja) zamolali? Nekateri izmed ugovorov, ki jih potegnejo za seboj ta vpraanja, so nedvomno upravieni, vendar pa lahko reemo v obrambo enostavnih primerov naslednje: Quine skua dokazati tezo, ki dale see, in ki bi morala zajeti veliko tevilo primerov. To tezo dojamemo laje, e gre za zapletene primere: precej verjetno je na primer, da je socioloka ali filozofska terminologija pogojena s kontekstom v tolikni meri, da je ne moremo preslikati v kakno drugo terminologijo, pa tudi ne "razloiti" pomenjanja posaminih terminov, ne da bi razloili vsaj enega odseka teorije. Quine pa skua prikazati, kako teorija velja tudi za tiste primere, ko to ni razvidno, za primere, v katerih bralec po navadi vruje, da obstaja enosmerno dololjiva povezanost med besedo ter predmetom. To so prav primeri, ko opazimo posamezne predmete. Ce predpostavlja razumevanje kulturni kontekst celo v taknih primerih, je teza dokazana prav na najslabem lenu, tam, kjer je najmanj verjetna, in tako lahko predpostavimo, da bo e prej veljala pri bolj zapletenih primerih. Drugi poskus zgraditi teorijo pomenjanja, tokrat v smislu razpravljanja o pomenjanju, pa tudi kot teorijo pomenjanja za doloeni dani jezik, je precej bolj zapleten ter ga e teje razloimo. Gre za poskus Donalda Davidsona, da

bi zgradil semantiko tako, da izhaja od semantine definicije resnice. Ne da bi se dotaknili zapletene problematike njegovega projekta, bomo ostali pri elementarnem, ter se bomo posluili poenostavljajoe primere. Davidsonov cilj je zgraditi jezik, ki bi izel od najbolj enostavnih popolnih stavkov, ki bi ga nadaljevale njihove kombinacije ter ki bi obenem odkril strukturo jezika. Zaradi tehninih razlogov taknega opisa verjetno ne moremo izvesti do konca, vendar pa Davidson (po pravici) meni, da se lahko filozof marsiesa naui, ko skua naeloma premishti, kaj vse bi moral zajemati taken opis. Opis ne bi smel uporabljati izraza " p o m e n j a n j e " , saj bi ele na podlagi celotnega opisa lahko dejali, kaj pomenjanje "pravzaprav" je. Navedimo primerjavo. Vsakdo pozna turistine prironike, prironike tujega jezika, ki vsebujejo zakljuene fraze ter njihov pribUni prevod. Predstavljajmo pa si taken ne ve turistien, ampak zdaj semantini prironik, ki bi bil takole sestavljen: Prironik ne bi bil praktien, torej ne bi vseboval stavkov v velelniku ali v pogojniku, ampak bi bil strogo spoznaven, stavki pa bi bih tipa "De p a d a " , " U r a n je teek" itd. Kot tudi ne veina turistinih, ta prironik ne bi vseboval slovarja ("Beseda ima pomen le v stavku": Frege). Na levi strani bi bili stavki v tujem, jeziku z naznaeno strukturo, na desni pa njihov prevod. Ker slovarja nimamo na razpolago, prevod za nas ne bi pomenil slike originala, ampak bi nam koristil le zato, da nam prenese stanje stvari, ki o njem govori ustrezni stavek tujega jezika (pogoje njegove resninosti). Dva stavka bi povezoval ustrezen veznik. Zakaj veznik? Ne moremo rei "Stavek A pomeni to in t o " , saj ne smemo uporabiti pojma pomenjanja. Tako nam ostane pojem resninosti: stavek "sneg p a d a " je resnien tedaj in le tedaj, ko pada sneg. Na prironik bi tako operiral s pojmom resnice, iz tega pa bi proizvedh pojem pomenjanja. Pogodbeni stavki, ki bi tvorih prvi del prironika, bi zgledali nekako takole: "Arandulu hasanun ( + opis strukture), kar je izrekla v danem trenutku doloena oseba, je resnino tedaj in le tedaj, e je ta lovek lep", " K o k o ni mo hon ga arimatsu" tedaj in le tedaj, e je tod knjiga". Pomen besede lahko najdemo tako, da koreliramo stavna zaporedja. (V Hteraturi pravijo takim stavkom po navadi T-stavki po poljskem logiku A. Tarskem). Da bi postal na turistini prironik semantini opis, bi bilo treba: a) najti konstantno interpretacijo za besede, ki pomenijo " t o " , " t u k a j " , " s e d a j " in podobno, b) najti pravila, ki bi omogoila mehansko tvorbo sestavljenih stavkov iz enostavnih stavkov, pri tem pa resninost sestavljenih stavkov ne bi bila odvisna od njihovega smisla (saj bi se radi temu pojmu ognili), ampak le od resninosti njihovih sestavnih delov. Da bi ustregli tej drugi zahtevi, je dovolj, e pri veini stavkov primerno definiramo ah uporabljamo veznike. Vendar pa obstajajo stavki, pri katerih nikakrna definicija veznika ne omogoi avtomatskega ohranjenja resninosti (stavki, ki ne spotujejo naela ekstenzionalnosti, kot ga imenujejo logiki, namre naela, ki zahteva, da je resninost sestavljenega stavka odvisna le od doseaja, ekstenzije njegovih sestavnih delov). To so stavki tipa " J a z mislim, da pada de" ali " O n ne verjame, da ga akajo neprijetnosti". Davidson predlaga spremembo teh stavkov, ter da jih razstavimo na dva stavka, kot na primer: " O n v to ne verjame" in " a k a j o ga neprijetnosti". Gotov prironik, ki bi definiral vse pomene doloenega jezika v terminih resninosti stavkov tega jezika, bi bil nekakna zvrst formahzacije brez matematinega aparata (dvojezikovnost opisa se izkae odvena. Opis je lahko in tudi mora biti homofonien, torej v enem jeziku, mora pa biti naprav-

Ijen tako, da obravnavamo izraz v navednicah, torej na levi strani, ne kot stavek, ampak kot njegovo " i m e " . To zahtevo smo poskusili ponazoriti, ko smo bili poudarih, da opis obravnava jezik kot da bi bil tuj jezik, ki ga bo ele treba razloiti, e ga hoemo storiti razumljivejega). V Davidsonovi tarskijanski formalizirani teoriji doloa resninost stavkov mnoica vseh stavkov v jeziku, oziroma mnoica vseh pogodb (T-stavkov). Sam Davidson, ki svoj projekt opisuje iz malo druganega zornega kota, tako da izhaja iz vpraanja, katere vrste stvari zadovolijo doloen T-stavek, ki v njem obstajajo proste spremenljivke, opie znailnost izpeljave sheme z izrazi celote jezika: "Glede na to, da razline oznabe biti s spremenljivkami zadovoljujejo razline odprte stavke, in glede na to, da gradimo zaprte stavke iz odprtih stavkov, dojemamo v semantinem pristopu resninost iz razlinih stavkov na razline naine. Vsi resnini stavki konajo na istem mestu, vendar pa niso enake zgodbe o tem, kako so tja prili; semantina teorija resnice ima pripravljeno zgodbo za vsak posamezen stavek, tako da izbira po stopnjah rekurzivnega poroila o zadoanju, ki stavku ustreza. Iz zgodbe pa je napravljen dokaz teorema v obliki ene od sheminih stopenj" (gre za shemo T). (Davidson: "True to the facts". The Journal of philosophy, 1%9). Tak zasnutek jezika lahko kritiziramo glede na logine probleme v teoriji, poloaj posameznih elementov znotraj teorije, in konno zaradi splonih, filozofskih vidikov teorije. Michael Dummet, igar kritika Davidsona obenem pelje k njegovemu lastnemu obsenemu in celotnemu zasnutku teorije pomenjanja, je opozoril na dve naelni Davidsonovi ibkosti: Davidsonova teorija spregleda dejstvo, da nam "smisel" ne pride prav le za vzporejanje naih stavkov z dejanskostjo, ampak (in morda e zlasti) za sistematizacijo naega spoznanja. Smisli so zunanji vidiki stvari, so naini kako pridemo do spoznanja, vsakrna nova sistematizacija vdenja pa mora prieti z vpraanji upravienja in pojasnjevanja. Pojasnitve stavkov pa predpostavljajo, da imamo opraviti s smislom, z doloeno in bolj podrobno navedeno spoznavno razsenostjo, ne pa z resninostno vrednostjo, ki jo je mo binarno doloiti. (Ce Dummetovo kritiko posploimo, postane razvidno, da gre za temeljno zahtevo vsakrnega utemeljenega spoznanja. Znanstveni razum ni iztroen v ugotavljanju ter v preverbi-potrjevanju, ampak se razvije kot organizacija in manipuliranje s smisli). Davidson spregleda dejstvo, da resninost oziroma neresninost nista enostavni lastnosti, pa tudi ne referenta stavkov. Ne upoteva tega, da je spoznavni cilj prisvajanje resninega in to, da se izognemo neresninemu, da so torej stavki uvreni v dvojno delitev prav tako kot poteze v igri, ki pridobe svoj smisel ele ko vemo, kaj pomeni zmagati oziroma izgubiti. Resninost je vstavljena v besedno dejanje trditve; s stavki nekaj trdimo in jim ne dodajamo le elementov mnoice resninost-neresninost. Ta drug ugovor meri na teoretsko-praktino razsenost jezika, na njegovo pragmatiko. Medtem ko prvi ugovor zadeva uvajanje pojma smisla v teorijo pomenjanja, pa ostali opozarjajo, da je treba teorijo pomenjanja razviti v smeri komunikacijske teorije. Dummetov predlog glede tega, kako naj izgleda teorija pomenjanja, vkljuuje vse tri vidike pomenjanja. Jedro teorije tvori teorija reference (teorija resnice ali pa nekaj, kar tej ustreza), njeno povrino pa teorija smisla. Ti dve dopolnjuje teorija o " t o n u " ali izjavni moi. Na ramena teorije smisla pade v veliki meri tea filozofske pojasnitve pomenjanja. Teorija smisla mora pojasniti, kaj naj nek jezik aH izjava pomeni, opraviiti mora temeljne spoznavno-teoretske odloitve, ki so v podlago teoriji pomenjanja, konno pa mora pokazati, kako je doloen jezik organiziran.

Prva naloga teorije smisla je posledica dejstva, da s pomojo T-stavkov ne moremo do konca verbalizirati razumevanja jezika. Obstaja spodnja meja trivialnosti, po kateri nimamo ve koristi s prevodi tavtologij v druge, ekvivalentne, ampak kjer mora biti mogoe pokazati in opisati upravljanje z jezikom: "Teorija smisla to teorijo resnice (ali reference) povezuje s tem, kako govorec upravlja z jezikom. Govorevo vdenje o teoretskih predpostavkah teorije resnice povezuje z govorevimi praktinimi jezikovnimi zmonostmi. Ko pa se govorec ui jezika, se priui doloeni praksi; z besedo ali neverbalno se uimo na izjave odgovarjati ali pa jih sami oblikovati" (Dummet: Meaning, 82). Teorija smisla mora dati vdeti, da je konni posrednik pomenjanja jezikovno delovanje. Zavoljo tega mora biti poudarek filozofskega vpraanja o pomenjanju na pojmu ravnanja z jezikom, na tem, kako se izkae, da nekdo obvlada doloen jezik. Druga naloga teorije pomenjanja je usmerjena na dolobo, glede na katero je smisel spoznavni, kognitivni nain pomenjanja: " C e bi vdenje enostavno vodoravno in kumulativno kopiili, nam ne bi bilo treba, da bi bili pozorni na smisel ... Zagotoviti moramo prav prenovitev in sistematizacijo doloenega dela naega jezika: za ustrezne izraze skuamo ugotoviti doloene smisle, da bi tako dali jasno vsebino vpraanju, mar smo tudi e gre za primer, ko imamo za to razlago upravieni dojeti vpraljive sodbe kot resnine. Znan primer tega postopka je vselej, ko neko matematino ali znanstveno teorijo podvremo aksiomatizaciji." (Frege, 105) Smisel torej zadeva nain, kako pridemo do vdenja o stvareh in dejstvih in do mesta doloenega spoznanja v celoti naega vdenja. Tretja naloga teorije smisla je v natanneji doloitvi celote in delov v danem jeziku, in v opisu poti, s katerimi pridemo od ene mnoice sodb k neki drugi. Dummet je v svoji kritiki Quina pokazal, da teorija, ki izhaja iz tega, da je smisel neke besede ali stavka odvisen od celotnega jezika, ne more natanneje doloiti, v em je smisel nekega posameznega odlomka. Zato predlaga kot aUernativo organski ali molekularni pogled na jezik, po katerem je smisel doloene trditve odvisen od njene zgradbe, prav tako pa od organizacije njene neposredne jezikovne okohce (tako struktura pravnega jezika neposredno vphva na pomenjanje pravno pravilnega izgovora, struktura jezika pravnih znanosti pa pri njem praviloma ne bo pomenila niesar). Prehod iz ene okolice v drugo, pa tudi odnose znotraj doloene okolice moramo analizirati diferencialno, za vsako okolico posebej. Drugae povedano, za to da bi bili gotovi da smo doloen jezik odgovarjajoe opisali, ni dovolj, e enkrat za vselej doloimo pomen loginih nespremenljivk: prehajanje iz ene okolice v drugo resninost sodb lahko ohrani, ji pa tega ni treba, tako da moramo zahtevo po "konzervativni raziritvi" glede na kontekst relativirati in jo po monosti zamenjati z zahtevo doloene skladnosti med posaminimi pomeni uporabe loginih izrazov (skladnost pravil uvajanja in eliminacije, kot pravijo logiki). Dummetova analiza pojma "smisel" je povezana e z enim pomembnim problemom filozofije jezika. Gre za razlikovanje med jezikom, s katerim govorimo o stvareh in ki tvori v teoriji pomenjanja jezik-predmet raziskovanja, ter med jezikom, ki ga uporabljamo za govorjenje o jeziku ter mu imamo navado rei meta-jezik. Nasprotje jezik-predmet / meta-jezik je e podrtano s tem, da v logiki meta-jezik razlikujemo od jezika-predmeta vekrat tudi vsebinsko in ne le glede na uporabo. Dummet poudarja, da je to ostro razlikovanje med govorno prakso in tvorjenjem teorije o jeziku obsojeno na neuspeh, to pa zaradi dveh razlogov: tehnino zato, ker je jezik-predmet preteno tako bogat, da ga nima smisla zamenjavati s tehninim ter nujno revnejim meta-jezikom, naeloma pa zato, ker skuajo govorci ob tem, ko nek jezik govor implicitno ali nesestavljeno, tvoriti teorije o tem, kar so bih

dejali, in ker je v podlago vsakrnemu ravnanju z jezikom doloena podoba o tem, kaj je jezik ter kaj so smisli in pomeni, ki jih oblikujemo, proizvajamo ter prenaamo s pomojo jezika. To prepletanje "jezika-predmeta" in "meta-jezika" pogosto kritizirajo ter ga obravnavajo kot nepravilnost semantino "zaprtih" jezikov (pri katerih sodijo na jeziku uporabljeni postopki v sam jezik). Dummetova teorija o jeziku, po kateri smisla ne moremo loiti od praktine uporabe jezika in po kateri smisel doloenega izraza vsebuje informacijo o tem, kar mu je v podlago in ga opraviuje (se torej nanaa sam nase), v nasprotju s klasino semantiko teoretsko obrazloi ter potrdi to delovanje med dvema jezikovnima ravnema. Drugi del teorije pomenjanja je teorija reference. Dummet se naeloma strinja s Fregejevo zamislijo, po kateri je referenca sodb povezana z njihovo resninostjo, zavraa pa trditev, po kateri je referenca sodb njihova resninostna vrednost. Ce naj namre misel pokae, kako smo prili do doloenega spoznanja, ne more biti referenca naega jezika enaka prav niemur, kar ima objektivno vrednost, ki je naa spoznavna mo naeloma ne more preiskati. Ce pa predpostavimo, da resninostna vrednost sodbe ni odvisna od naih sposobnosti spoznanja resnice, je teko videti, v em je smisel sodbe (kako lahko pokaemo, da razumemo stavek o neem, za kar niti naeloma ne moremo ugotoviti, kako naj bi vedeli, kaj to je?). Zato Dummet predlaga merilo ovrbe kot temelj doloanju referenc in vzpostavi smisla, skua pa pobegniti pastem klasinega verifikacionizma, s tem ko predlaga kot merilo razumevanja sodbe ne toliko in nujno da najdemo zanjo dokaz, ampak le da dokaz prepoznamo, e ta pa obstaja. Po Dummetovem mnenju se tko merilo ujema z zamislijo, da pokaemo razumevanje smisla implicitno s pomojo jezikovne prakse (e bi nasprotno za referenco stavkov ali sodb vzeli resninostne vrednosti, bi nujno naleteli na praktino neodloljive sodbe, pri katerih ne more nikakrna jezikovna praksa dokazati, da smo stavek pravilno uporabili). S tem ko zgradimo teorijo smisla in reference, smo zgradili semantiko doloenega jezika. Dummet tukaj postavlja daljnoseno vpraanje, zakaj naj bi semantika sploh imela opraviti z resninostjo oziroma s potrdljivostjo izjave (v moderni logiki se je semantika razvijala pod imenom teorija modelov kot abstraktna teorija, v kateri so bili stavki povezani s poljubno izbranim podrojem ker so nekatere matematine veje nudile dobro izdelane teorije o doloenih matematinih predmetih, so v teoriji modelov te iz algebre, teorije grafov in topologije prevzete predmete uporabljali kot podroja za potrditev veljavnosti mnoic "stavkov" oziroma formul). Odgovor zveni prav trivialno: zato ker je namen velikega dela izjav, da z njimi nekaj o neem trdimo, z drugimi besedami, ker uporabljamo stavke, da bi z njimi nekaj trdili, ne pa le da bi jih povezali z neko mnoico predmetov ali dejstev. b) pragmatika Pragmatika se je v zadnjih nekaj desetletjih razvijala pod razlinimi imeni (logina pragmatika, lingvistika izjavljanja, filozofska univerzalna pragmatika). Zanima jo komunikacijski kontekst, njeno glavno vpraanje pa je, kako lahko komunikacijski kontekst razberemo v samem sporoilu. eprav je pragmatika blizu panogam, ki se ukvarjajo s komunikacijskimi "subjekti" (sociologija, psihologija, psihoanaliza), pa ni drubeno-psiholoka znanost, saj je njen predmet jezik. Vendar pa preuuje tisti zorni kot, pod katerim je najbolj izrazit vpliv konteksta na jezik. Pragmatika se zanima za komunikacijsko situacijo, zlasti za situacijo izjavljanja in sprejema sporoila, in to glede na to, kako lahko to situacijo razberemo na jezikovni ravni. Glede na pragmatiko je jezik e vedno v raz-

merju primernosti oziroma neprimernosti govorni situaciji ("Primernost oicoliinam doloenega govora se najprej pokae v njegovem cilju ter v praksah, s katerimi ta cilj udejanjamo, tako na primer v obvestilu ali nauku", pie Hans Lipps, ki so njegove "K hermenevtini logiki usmerjene raziskave" stezosledski poskus jezikovnopragmatskih analiz). Ker je najrazlineje govorne situacije zelo teko sistematizirati, se pragmatika usmerja k univerzalnim okoliinam ter k okoliinam, ki jih je mogoe bolj ali manj uzakoniti. Temeljne kategorije so ob tem kategorija pravila in mnoice oziroma sestavov pravil, nato par namen/konvencija, par izjavljanje/izjava in pojem govornega dejanja. Vpraanje " k d o govori?" skua pragmatika reiti po okolni poti. Pragmatino lahko doloimo v doloenem tipu govora subjektom doloena mesta, obenem s pogoji, ki jih morajo ti izpolnjevati, da bi mesta lahko zasedli in z naini, kako je subjekt v jeziku predstavljen. Raziskave o razvrstitvi mest za subjekte so doslej izvajali neodvisno od raziskav predstavitve govoreega subjekta. (Razmerja med govoreimi subjekti so naeloma razlina od subjektovega odnosa glede na jezik. Vsako komunikacijsko razmerje med govoreimi subjekti ima za predpostavko doloeno ravnoteje med subjektom in sogovorcem med govorcem in drugim vsaj v smislu abstraktne enakopravnosti, v kateri se govorci zrcalijo kot z umom in govorom obdarjena bitja. Subjektovo razmerje glede na jezik pa je glede na monost, kako se ta lahko v njem predstavi, nesimetrino razmerje, v katerem je subjekt sooen s predpogoji svojega lastnega podrubljenja ter s tem, kar ga sploh naredi za subjekta. Jezik je kot simbolni red subjektovo Drugo. Pragmatiki, kot tudi nasploh teorijam o jeziku, ki slone na komunikaciji, je jezik v veliki meri in celo najprej orodje. Medtem ko je jezik semantiki nevtralno sredstvo za prenaanje vdenja, pa je za pragmatiko delovno orodje, ki ima tako kot vsakrno dovolj zapleteno orodje doloen vplivni prostor, ki ga ne moremo obvladati. Se ve: zdi se, da jezik posnema naravo vse do te mere, da ga lahko delno nadziramo ele, ko se subjekt podvre njegovemu nareku ("Natura parendo vincitur"). Zanimanje za jezikovno samostojnost je vzporedno s pozornostjo, ki jo pragmatika posvea takozvanim referencialnim paradoksom. Na prejnji primer s knjigo, v kateri pie, da vanjo ne moremo podvomiti, je pragmatien. Izjava, usmerjena sama nase (avtoreferencialni termin) je izraz, ki ni obrnjen neposredno k stvarem, k svetnemu referentu. Obraa se sama nase in zabelea pogoje, v katerih je odposlana. " T u k a j je knjiga" predstavlja dejanje, s katerim izjava kae na svoje mesto izjavljanja, s tem pa posredno na komunikacijski okvir, ki jo obenem doloa. Ce povzamemo po srednjevekih logikih, se izrekanje refleksira, obraa na sebe samega ( " I n ta izraz 'govorim' se obraa k svoji izreki ter k izrazu samemu", pie William Shyreswoodski v knjigi o nereljivih paradoksih). Zamisel jezika kot sredstva za delovanje in jezika kot morebitnega samostojnega dejavnika predpostavlja, da je govorjenje doloena dejavnost. Seveda je govor kot odpoiljanje znakov dejavnost, vendar pa: mar je govor dejavnost prav kot govor? (Uporabimo lahko temu vzporeden primer: e dirigiramo orkestru, je to glede na za to potreben fizini napor mahanje s taktirko dejavnost. Vendar pa je dirigiranje kot glasbena dejavnost ve kot tisto, kar dirigent pone ko zamahuje s taktirko, namre da orkester glasbeno vodi. Zamahovanje s taktirko in dirigiranje nista dve dejavnosti, ki bi ju lahko loili eno od druge, vendar pa je zamahovanje s taktirko dejavnost, ki ji lahko reemo "glasbena dejavnost" le v primeru, e zadovolji nekaterim dodatnim zahtevam, ki jih vsakrnemu mahanju pa ni treba zadovoljiti).

Odgovor na vpraanje o jeziku kot dejavnosti je doslej dobil najbolj povezano obliko v Wittgensteinovih ter Austinovih delih. Zato bomo pri opredelitvi jezika kot dejavnosti uporabili nekaj Austinovih izrazov. Prav tako kot postane mahanje s taktirko "dirigiranje" ele pod doloenimi institucionalnimi pogoji ter glede na opis, ki predpostavlja obstoj institucije, lahko tudi priakujemo, da bomo na dejavnost odpoiljanja sporoila naleteli v govoru kot na posebno govorno dejavnost, e bomo pozorni na institucionalni kontekst, v katerem govorimo (teorija govorne dejavnosti je tako vkljuena v iro teorijo institucionalnega delovanja). Najvaneji primeri bodo za teorijo o jeziku kot dejavnosti zato situacije, v katerih subjekt ob tem, ko izgovarja stavek ali stavno zaporedje, tudi nekaj stori oziroma deluje, te situacije pa izgledajo v navadnem semantinem modelu nenormalne. Dejanja, ki ne le da jih opravljamo z govorom, ampak so tudi opravljena tako, da nekaj izgovorimo ter jih ne moremo opraviti drugae, lahko imenujemo govorna dejanja v najojem smislu besede (vasih uporabljajo izraz "govorni akti"). Kot jezikovno obhko teh dejanj je Austin predlagal termin "performativ" (angl. glagol " t o p e r f o r m " napraviti, izvriti, izvesti) ter ga je postavil v nasprotju s konstativom, z obhko trditev. Posploitev pojma jezikovnega dejanja ter performativa je v tem, da najdemo, prepoznamo ali predpostavimo doloeno okohino delovanja v vsaki izjavi. Tako lahko v doloenem jezikovnem dejanju loimo dva vidika: kar s tem dejanjem opravimo ter kar z njegovo pomojo doseemo ali povzroimo (Zopet se lahko opremo na primero z orkestrom. Ko dirigent maha s taktirko, dirigira, opravlja dejanje dirigiranja, torej upravlja orkester. Ostah uinki njegovega dejanja e to na primer pri doloenih lanih orkestra zadene na odpor, pa zopet navdui tega ah onega poslualca so kot uinki sicer sad dejanja, jih pa ne opravlja " s " samim opravljanjem dejanja). To, kar z nekim dejanjem ponemo, v veliki meri doloa konvencija, ki natanno doloi, kateremu opisu ustreza govorjenje kot govorno dejanje v najojem smislu besede. To, esar posledica pa govorno dejanje lahko je in tudi je mnoica njegovih nakljunih uinkov na poslualce , pa konvencija ni dolna urejati in tega tudi najbolj pogosto ne stori. Dejanje, ki ga opravljamo, ko opravljamo govorno dejanje, torej " v lokuciji" imenuje Austin ilokutorno dejanje, mnoica samemu dejanju zunanjih uinkov pa tvori njegovo perlokutorno razsenost. Analiza jezikovnih dejanj je utemeljila to, kar naj bi bilo po fregejevski zamisli pomena teorija o " t o n u " , pojasnila je pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko doloeno govorno dejanje uvrstimo med trditve, ukaze, stave, obljube itd. Med posledice anahze govornih dejanj lahko tejemo tudi premik poudarka od opisa individualnega dejanja pomenjanja ali zaznamovanja k iskanju pragmatskih pravil, ki vodijo jezikovno dejavnost. Ce hoemo doloeno dejanje opisati kot izrazito govorno, namre ni dovolj, da ga tvori izmiljanje artikuliranih glasov (kot e ni zadosti, e mahamo s taktirko kot dirigenti, da bi bila doloena dejavnost dirigiranje), ampak morajo, kot smo bih videh, biti izpolnjeni institucionalni in subjektivni pogoji, ki store iz dejanja trditev, ukaz ali obljubo. Ti pogoji med ostalim obsegajo govorev namen, da opravi doloeno dejanje, sklop konvencionalno predpisanih okoliin ter konvencionalno predpisanega naina jezikovnega obnaanja: "Trditve ne smemo razlagati kot izraz doloene duevne opredelitve (preprianja, sodbe ali pristanka), opisati pa je ne moremo niti, e se enostavno sklicujemo na pojem namena, s katerim je bil stavek izreen. Prej gre za to, da mora obstajati doloena oznaka stavkov, ki naznai, da smo jih izgovorih s trdilno mojo; poroilo o pomenu te oznake in tako tudi o dejavnosti trditve pa mora

sestavljati opis konvencij, v skladu s katerimi uporabljamo stavke, ki imajo to lastnost" (Dummet: Frege, str. 354). Konvencionalni znaaj pravil lahko dojamemo dobesedno, lahko pa tudi ne. Ce ga kot je to primer z doloenimi anglosaksonskimi teoretiki dojamemo dobesedno, bomo pod konvencionalnostjo razumeli odvisnost pragmatskih pravil glede na doloen dogovor ali pa samovoljno spremenljivo privolitev (dogovor je lahko impliciten, bistveno pa je, da obstajajo za vsako pravilo priblino enako dobre alternative, ter da smo eno izmed alternativ izbrali svobodno ali skoraj svobodno). D. K. Lewis je tako tvorjen jezik jedrnato oznail kot "moni jezik". Dejanski jeziki so tisti, ki jih izberemo iz mnotva monih jezikov). Takno dojemanje je privedlo do poskusa neposredne primerjave jezikovnih ter pravnih sistemov, tako da so na primer moralni imperativ izvedli iz slovnice govornega dejanja obljube: jezik kot konvencionalno vzpostavljena dejavnost bi tako moral postati model pojasnjevanja ter opravievanja drubenih ustanov. Ce konvencionalnosti ne dojamemo dobesedno, ampak kot oznako dejstva, da pragmatina pravila niso izraz neesa po naravi danega, ampak spremenljivega, vendar za govorne subjekte obveznega okvira njihove dejavnosti, se bomo tako bras laje izognili predpostavki Drube kot vseobsegajoega predjezikovnega subjekta, ki prosto upravlja z jezikom, ki ga govor njeni lani. Pragmatika, zlasti pa e teorija govornih dejanj, je ob tem ko je vztrajala na kontekstu jezikovne dejavnosti, zartala tudi nekaj epistemolokih tez, ki postavljajo pod vpraaj ustaljeno podobo komunikacije kot prenosa spoznanj ter razlikovanje med informacijo ter nepotrebnimi, ezmernimi obvestili, ki komunikacijo le olajajo in zagotov, niso pa epistemsko pomembna. Analitini filozofi so, ob izdelavi pojma trditve in pripovedi, poudarili dejstvo, da predpostavlja vsaka trditev nujno, po svoji logini strukturi, poznanje tistega, o emer nekaj trdimo. Pokazali so, da lahko v naravnih jezikih predikacija deluje le, e smo mole predpostavili, da sogovorec v, na kateri predmet se nanaa predikat, ter e oba sogovorca mole predpostavita, da predmet obstaja. Iz te predpostavke, ki se je zanjo pozneje izkazalo, da je v resnici bolj zapletena kot pa se zdi na prvi pogled, ter da jo je treba v marsiem popraviti, se je razvila vrsta raziskav o tihih predpostavkah (epistemskih, dialokih in psiholokih), ki jih implicitno vsebuje vsakrno govorno dejanje. Epistemske predpostavke se nanaajo na skupno vdenje sogovorcev o poloaju in predmetu razgovora, in kot se je pokazalo, se jih ne moremo znebiti. Govorna dejanja kot so trditev ali obveanje torej niso enostaven prenos vdenja. Vsakrno obvestilo lahko razumemo ele na podlagi doloenega predpostavljenega okvirja, ki ga lahko postavimo pod vpraanje ele naknadno, ne pa v samem obvestilu. Pragmatini splet starega, predpostavljenega ter na novo dobljenega vdenja ne pomeni enostavnega kopienja novega na staro. Ni informacije v "istem" stanju, ki ne bi e predstavljala doloenega horizonta interpretacije. Obstoj dialokih ali tihih predpostavk v razgovoru postavlja pod vpraaj dogmo, da lahko v komunikaciji razlono loimo obvestilo od obvestila o obvestilu, oziroma govorjenje in kazanje na dejstvo, da govorimo. Ce je govor kot obvestilo podloen le eni razsenosti ter prozoren na dejanskost, pa govorjenje kot pragmatini postopek vselej ob strani meri e na sebe samega. Ob tem, ko je usmerjena k pogojem izjavljanja, izjava posredno usmerja tudi na celoto okvira komunikacije: v njeni ilokutorni razsenosti se sreata komunikacija ter komunikacija o komunikaciji. Ob tej snovi se nameravamo zadrati dalj asa, saj tvori prehod od preuevanja mikro-elementov jezika, besed in stavkov, k preuevanju vejih celot, kot so pogovor, govor in tekst.

Pragmatina logii<a pogovora sicua pojasniti predpostavile pogovora, in to v obeh smislih besede: predpostavke, zaradi katerih lahko do pogovora sploh pride, pa tudi v pogovoru predpostavljene predpostavke. Ameriki filozof in logik H. Paul Grie je v obhki mnoice pravil, ki se nanaajo na izjavljanje ter na izjave v pogovornem kontekstu prvi poskual sistematizirati pragmatine predpostavke pogovora. Priel je s tem, da ni izjava v pogovoru nikoli izolirana od konteksta priakovanja, ter da mora anahza doloiti vsaj formalne vidike vpraanju, kaj takna priakovanja prispevajo k smislu izjave. Vse to pa zato, ker je priakoval, da bo seznam pravil logike pogovora pripomogel k pojasnitvi primerov, pri katerih daje ta, ki govori, vdeti nekaj drugega kot to, kar je bil izrekel. Z drugimi besedami je za Gricea logika pogovora postavljena pred naslednji problem: v vsakdanjem pogovoru damo marsikaj vdeti tako, da le namigujemo, z namigi, ki jih ni teko razumeti, zato pa tem tee anahzirati. Grie je preprian, da je mogoe opisati, kaj pomeni, e v razgovoru nekaj namignemo, e dojamemo namige kot primere nadzorovanega odklona, kot urejene nepravilnosti znotraj pravil igre pogovora. Pragmatina pravila pri pogovoru Grie razvrsti glede na kvaliteto, kvantiteto, relacijo in modalnost. (Pravila morajo biti kar se le da enostavna, saj sicer, kot to v pogovoru vekrat storimo, ne bi mogli avtomatsko prepoznati odstopanja od njih.) V kategorijo kvalitete sodijo pravila kot je na primer obveznost da govorimo resnico ter da lahko pojasnimo kar trdimo, v kategorijo relacije pravilo primernosti ( " N e odstopajte od pogovorne tme"), v modalnost pa pravilo, ki terja jasnost, klenost in metodoloko povezanost. Vsa ta pravila stoje v temelju na naelu, ki zahteva od sogovorcev, da pri opravilu pogovarjanja obenem sodelujejo (naelo sodelovanja). Ta pravila so hrbtenica normalnega pogovora. Model normalnega pogovora je namenjen za analizo odstopanj. 2e na ravni vsakdanjega razumevanja lahko opiemo znailnost tega, na kar smo le namignili ali pa kar smo kratko in nepopolno napovedali. Opis te znailnosti lahko bolj natanno doloimo in posploimo tako, da namige v pogovoru (tod uporabljamo besedo " n a m i g " v smislu tistega, o emer smo kaj namignili, z namigovanjem napovedali) dojamemo kot zavestno kritev nekaterih pravil pogovora, to kritev pa izvedemo z namero, da bi jo kot tako prepoznali ter bi tako dali vdeti nekaj, kar je v sami izjavi zamolano. (Primer iz Marinkovievega "Kiklopa": "Gospod Tresi, prav ni vas ne razumem. Mar niste danes proslavljah? Pil? Nisem." (str. 277) Tresieva sogovornica ne vpraa kar naravnost, e je Tresi pijan, ampak postavlja na pogled nepovezano vpraanje, mar ni slavil, s tem pa nameroma in oitno kri pravilo relacije, ko uvede neprimerno pripombo. Tresi avtomatino razlaga kritev kot namerno trditev da je pijan, ter odgovori na to kar je namignjeno, ne pa na tisto, kar je reeno. Vendar pa je sedaj vrsta na njem. Ne pojasnjuje svoje zbeganosti, ampak le odgovarja da ni pil ter tako reducira kvantiteto informacije. S tem pa je spet on namignil na svojo razlago ter na svojo zahtevo, da ga je namre treba upotevati ter prepoznati kot zaljubljenca in k temu je bilo sogovorniino vpraanje usmerjeno verjetno e od samega zaetka. Analizo bi lahko Se nadaljevali, tako da bi upotevali iri kontekst. Tresieva pripoved, ki je na pogled vsa zbegana, pa je pravzaprav polna namigov glede naina obnaanja ter ivljenja njegove sogovornice, in njeno vpraanje e ni mar pijan, je obenem agresija in izziv kot odgovor na prej namignjene vsebine). Glede na kaj nam lahko Gricova analiza namigov v pogovoru slui za preuevanje vejih pogovornih ter govornih celot? Najprej nam kae, da komunikacija ni scela kontingenten proces. Ko se znajdemo v razgovoru ali pa smo celo sooeni s potencialnim sogovornikom, ne moremo da ne bi komunicirali. Zavraanje komuniciranja je tako razlo-

eno kot komunikacija zavraanja, kritev razgovornih pravil pa kot drugaen pogovor ali pogovor o drugi temi (lahko tudi kot pogovor o tem, da se nimamo namena pogovarjati). Nato pripomore k sistematizaciji dojemanja komunikacijskega konteksta ter njegove vloge v tvorbi ter razumevanju pomenjanja. V tem smislu jo poveemo s hermenevtino predpostavko o prvotnosti vpraanja pri razlagi. To stalie, ki je v podlago precejnjemu delu Heideggerjevih in Gadamerjevih del o razumevanju, trdi da lahko doloeno izjavo (tekst) razumemo le, e rekonstruiramo vpraanje, ki mu je sluila ali slui za odgovor, ali e izvirno vpraanje nadomestimo z nekim drugim, ki jo prav tako lahko stori smiselno. Vpraanje je tako dojeto kot horizont odgovora v ujemanju s tradicijo, ki ima svoje korenine pri Sokratu, Platonu in Aristotelu. Analiza pogovornih pravil in namigov v pogovoru kae, da je ta prednost vpraanja pravzaprav prednost okoliin, v katerih vpraujemo. S tega zornega kota pomeni razumeti neko izjavo rekonstruirati okoliine (ter zgraditi modele novih okoliin), v katerih zadosti omenjenim pravilom. Ce gre na primer za filozofski tekst (tako zapuamo prvotno podroje Gricovih razmiljanj ter prehajamo k monim uporabam), ki moramo dati njegovo interpretacijo, lahko prinemo z naslednjim sklopom: pravila kvalitete (resninost in utemeljenost): Predpostavili bomo, da ima tekst kaj povedati, ne bomo ga torej e vnaprej odpisali kot vseskozi pervertiranega ali kot isto ideoloko la. pravila kvantitete (jedrnatost in kratkost): Predpostavili bomo, da je tekst informativen, oziroma da je imel povedati kaj novega, tekst pa bomo tudi rekonstruirali tako, da bomo ohranili njegovo najvejo mono informativnost. pravila relacije (primernost in ustreznost): Rekonstruirali bomo vpraanje, ki predstavlja tekst nanj primeren odgovor. pravila modalnosti (jasnost in nedvoumnost): Predpostavili bomo, da tekst ni nameroma pisan v nejasnem stilu, v primeru mone nejasnosti pa bomo raunali z monostjo, da gre prej kot za avtorjevo pomanjkljivost za zapletenost problema. Konno doloilo: od teh pravil bomo odstopili ele, ko nas k temu primorajo dejstva, ali z drugimi besedami, predpostavili bomo, da je tekst zadovoljil pogoje normalne komunikacije, vse dokler ne bo dokazano kaj nasprotnega. Ta shema nam tako omogoa sistematizirati vsaj en vidik tistega, emur pravimo v teoriji interpretacije "domneva o popolnosti", namre naelo, da beremo tekst, ki ga moramo interpretirati s kar najve dobronamernosti, tako da izhajamo od tod, da je v njem vselej " v e " , nikdar pa " m a n j " od tistega, kar lahko v njem rekonstruiramo (seveda nam ne more nikakrna shema ukazati, da naj beremo tekst na taken ali drugaen nain. V nekaterih primerih odkrije "slabonamerna" interpretacija v tekstu vaneje zorne kote kot pa so tisti, ki jih razkrije predpostavka popolnosti in dovrenosti. Tudi samo "slabonamerno" interpretacijo lahko razloimo v skladu z Gricovimi analizami kot interpretacijo tistega, kar je v tekstu namignjeno, prav s krenjem tirih skupin pravil, v razliko s tistim kar je v tekstu reeno, in kar bi moralo soditi pod pravila). Konno pa Gricejeve anahze kaejo, da je pogovor proces, v katerem stopata govoreva beseda ter sogovoreva beseda (pravzaprav priakovana beseda) v razmerje medsebojne pogojenosti ter prepletenosti. Ta vidik pragmatike so pod drugimi imeni izdelali v teoriji knjievnosti (Bahtin, Uspenski, Mukaovsky). Ce ga vkljuimo v filozofsko problematiko jezi-

kovne analize, nam bo to pripomoglo k boljemu dojetju narave znailnega govoreega subjekta ter njegove odvisnosti glede na jezik.

Prevedel: Matja Potr

IZ FREUDOVSKEGA P O U A

MATJA POTRC, MAR JE OGENJ OCE FREUDOVSKI INTERPRETACIJI?

Temanemu Heraklitu je bil ogenj spora oe vsem stvarem, zavoljo nezadostnosti oetne vloge gori ogenj v sanjah, ki nam jih podaja Freud.(a) Freud je poudaril majhne stvari: sanje, spodrsljaje, ale. In vendar se kljub temu, da so danes splono znane, da jih nenehno opisujemo in komentiramo, nai pozornosti e izmikajo. Vzemimo knjigo, ki ji pravimo " Z n a n o s t " , pa tudi "Interpretacija sanj": prevod, ki na eni strani brez dvoma pridobi, pa tudi zgubi, e ga primerjamo z izvirnim naslovom. Skoraj se ve ne spraujemo po razlogih prevoda male besedice " D e u t u n g " , ki je v nemkem jeziku kot zajedalec povezana s " T r a u m " . Mar gre za " z n a n o s t " , ali pa za "interpretacijo"? Tod predlagamo nov prevod: "pojasnilo".(1) Pojasnilo, nam pravi slovar, je razlaga, in mudi se mu, da med narekovaji pristavi: razlaga "nejasne in dvomljive zadeve". Res je, da se zde sanje nezanesljive, kajti ko jih skuamo zajeti, ne vemo, esa bi se oprijeli. Tudi za Freuda se zdi, da bi rad izstopil iz slepe ulice, ko predlaga tako znanost, ki bi naredila prepleteno tkanje sanj jasneje, ter se zdi da ponuja interpretacijo, kjer bi bil smisel bolj jasen. Vendar pa obstaja odlomek, ob katerem bi se rad zaustavil, saj nam Freud v njem razloi, kaj naj bi pomenila znanost, interpretacija, " D e u t u n g " sanj. Spet posegam po slovarju, da bi svoj prevod opraviil: ob tem, kar razlaga, se hoe Freud dotakniti obstoja, obstoja sanj, "preden jih komentatorji s svojimi pojasnili stor za nejasne" tako povzema slovar A. Bertranda. Na kratko povedano je Freudovo stalie, da razlagamo, vendar konec koncev vsakrna znanost, interpretacija, ne razloi niesar. Negotova znanost, interpretacija, ki stori neprosojno to, kar je jasno. Cemu naj tedaj slui znanost o sanjah? Temu, da zajame izmikajoi se obstoj, ki bi jo morali pri njem uporabiti? Zdi se, da je Freudov odgovor v "Traumdeutung" negativen. Je pa tudi pozitiven, do doloene toke, vse dokler ne prine sedmo poglavje o psihologiji sanjskega procesa. Preobrat v interpretaciji je tisto, kar se nam zdi, da si lahko zapomnimo kot poduk tega malega uvodnega odlomka, ki nas seznani s udnim prizoriem in tremi osebami: iv oe, med sanjami ter prebujenjem, ki ga potisne v na vse veke manjkajoe dejanje; mrtev in govore sin, igar beseda prinese ogenj, ko se hip pred prebujenjem dotakne nemonosti nikoh gotovega odnosa udna perverzija, ki morda celo poda vzrok, zakaj so bile sanje uvedene kot preizkus z ovrbo po domnevi univerzalne teze, da so sanje udejanjenje nezavedne elje (kajti tisti, ki ne v, ker je mrtev, je sicer Freudu mrtvi oe) konno starec, spea pria prenaanju oetnega bremena, ki ga pravo sicer kot prianja zmonega ne bi priznalo, za katerega pa se tod vendarle zdi, da pria o neem, kar se izmakne, eprav smo se ga bili dotaknih. Freud naj zakljui, da so sanje, vendarle, udejanjenje elje, vendar pa se ob tem podviza dodati, da njihova pojasnitev ne zjasni niesar. uden zakljuek, ki - tako se zdi v realnem ne obeta dobika. Tod zapuamo sanje, da bi se obrnili k tistemu, kar jih obkroa, k tem malim trem stranem, ki jih razrezuje sanjski tekst. Zdi se nam, da je v tem tehninem okolju mogoe brati preobrat v interpretaciji, ki ga uvaja Freud,

preseen prag naina pojasnila, " D e u t u n g " , torej bistveno stvar za domnevno znanost sanj. Kakna je posebnost teh sanj glede na ostale, ki jih je vse do te toke navedel, kako Freud razloi zaudenje, ki je, kot pravi, vzbudilo njegovo zanimanje? Sanje so od predhodnih enostavno razline, dokaz pa je, da pri njih ni mogoe uporabiti prej uporabljene metode pojasnila. V tem smislu so te sanje v napredek znanosti interpretacije, korak proti resnici, kolikor ta zahteva novo metodo " D e u t u n g " , ki preobrne predhodno. Tako m o r a m o torej najprej z nekaj besedami razloiti tisto bistveno pri metodi pojasnila, ki je bila uporabljena v "Znanosti s a n j " , preden so te sanje odprle novo poglavje. In to stori v skrajno skopih potezah tudi Freud. Mehanizmi te prve metode v mnogoem spominjajo na metodo ifriranja, na deifriranje skrivnega sporoila.(2) Kar pravi Freud, lahko povzamemo, ali e bolje reeno, razstavimo v tri toke. Vse do sedaj, pravi Freud, smo iskali: 1. Skriti smisel sanj, tega tako osupljujoe zakritega teksta, 2. Pot, s pomojo katere bi ga nali, k a j t i kjer je kaj skritega, je tudi nain, da stremo skrivnost, 3. Sredstva, ki jih uporabljamo da skrijemo, prikrijemo smisel, in ta uporablja delo sanj. Tako pa predpostavljamo: a. Da imamo jasen tekst, to, kar lahko najdemo, sam skriti smisel, b. Da imamo pot, po kateri ga najdemo, klju, C. Da imamo delo ifriranja, prikritja, s pomojo katerega preoblikujemo jasen tekst v ifriran tekst. Res bo, da p o d a j a m o mejno interpretacijo, vendar pa smo tako le sledili Freudovim stopinjam, ko ta zvede razlago svoje metode na skrajni minimum. Z a k a j ne moremo sanj, ki jih poznamo po brezupno naslovljenih besedah "Oe, mar ne vidi, kako g o r i m ? " , razloiti s tej p o d o b n o shemo? Freud res pravi, da ga je do te toke zanimalo pojasnilo, " D e u t u n g " sanj. Vendar pa ga to ne zanima ve, odkar so uvedene te sanje. In pove nam razloge: Tod imamo sanje, mali koek realnega, ki ne postavlja problema pojasnila, saj ni ni, kar bi lahko pojasnili: ni ni treba deifrirati, saj tudi ni niesar, kar bi bilo skrito; taken je prvi vtis. Dela ni treba, saj so sanje scela jasne. In vendar, nadaljuje Freud, nas te sanje vzpodbujajo k pojasnilu ("unser Bedrfnis nach Erklrung rege m a c h t " ) . Cudna zadeva, ki nas lahko vodi o n k r a j prvega naela: eprav so te sanje jasne, se e trudimo, da bi jih napravili jasne, ko so vse pojasnjene, tvori njih smisel e vedno vrzel , oitno protislovje. Mar ne bo v teh sanjah polnega smisla, ki jim ni treba deifriranja, Freud zaznal vrzeli, vse do tod, da j o bo identificiral z neko ifro? Na tej toki bo Freud prvi na teh nekaj straneh uporabil koncept nepopolnosti (UnVollstndigkeit): sanj ne moremo pojasniti, prej omenjen model prevoda ne vzdri, nekaj se naemu zajetju izmika. Tako lahko torej prinemo z razlago metode, ki j o zahtevajo take sanje: Vse ugodne poti so pravi Freud vodile vse do te toke, e se ne motim (?), k svetlobi, k pojasnitvi in k popolnem razumevanju ("ins Lichte, zur Aufklrung und zum vollen Verstndnis"). T o je torej naelo, ki ga te sanje strejo: da je smisel skrit, da je treba dela, da bi tak postal, ter da ga lahko znova najdemo, da obstaja jasen tekst, da lahko konec koncev razumemo, prevedemo, deifriramo brez ostanka, da lahko komuniciramo brez nesporazuma.

Nae sanje zlomijo to gotovost, njihova resnica gori zato, ker niesar ne prikriva, vendar pa tudi niesar ne pojasni. Uvedeno je novo naelo: Sanj pravi Freud ni mogoe (unmglich) pojasniti (aufzuklren), nekaj napraviti jasno (erklren) pa tod pomeni: zvesti na nekaj dobro znanega. Freud zakljui, da v sanjah ne moremo zvesti niesar, saj ne obstaja nikakren temelj pojasnila (Erklrungsgn</icO- Iz teh nekaj besed lahko morda razberemo, da psihini aparat, ki je tod objavljena nujnost njegove uvedbe, ne bo prenesel razlikovanja temelja, nijega in vijega, niesar dvema stranema enega lista podobnega, pri katerih bi ena vsebovala skrito resnico druge. T o torej ne bo aparat nedoloenosti (das Unbestimmbare), ampak aparat, ki vsebuje nepopolnost (Unvollstndigkeit)(3). Tod uvedeno naelo pojasnila torej ni podlono loginemu zakonu: etudi ne zlorabimo loginih nael, ne moremo biti nikoh gotovi, kaj lahko reemo o doloenih sanjah. Raje kot da bi ostali v nedoloenosti (Unbestimbare), gre za uvedbo temeljnega koncepta nepopolnosti (Unvollstndigkeit). Cemu ne bi naela brali takole: ni mono prepreiti, da se ob deifriranju ne bi obdral vsaj majhen ostanek subjekta, interpretacija bo v svoji popolnosti vselej zapreena z neim, kar pregrajuje gotovost tega mesta, kjer bi bilo mogoe Vse izrei o kakrnemkoli tekstu.(4) Zares, tudi s tega zornega kota lahko navedena sanje sluijo kot primer: nikakrnega temelja ne vsebujejo, vselej so povzete, obeleene s subjektivnim vtiskom. Dejstvo, ki slabo pojasni gotovost, s katero Freud navede tekst. Teko je razvozlati predhodne pogoje (Vorbedingungen) tistega, za kar se zdi, da so sanje v sanjah, sanje ivega oeta. To okolje, kjer pa se je vendarle vsebina refleksivno vpisala, nas bo tod zanimalo zgolj kot nain prenaanja. Gre za verigo, ki Freud poroa o njenih tirih lenih, in koder se smotrnost oziroma vzronost ki bi jo lahko iskali, razbhni v izvoru, ki je ostal nepoznan ("eigentliche Quelle ist mir unbekannt geblieben"). eprav se torej zdi, da ga Freud p o d a j a kot takega, pa torej jasnega teksta ne b o m o zasledih: ostanejo nam le tirje leni premestitve, ki jo vsaki zaznamuje doloen subjektivni smoter. Sanje niso ni objektivnega, uporabljamo le njih koke aH usmeritve, ponovitev teh delcev pa obelea subjektivno zakritje. Freud ne ie pravega izvora teksta, ki ga je treba deifrirati. Tod pa so leni, kot nam jih podaja: 1. Glavni vir, ki nam p o d a j a prenaanje teksta sanj, je Freud. Uporablja jih za to, da bi preizkusil svojo splono tezo, da so sanje udejanjenje elje. 2. Drugi vir je neka " D a m a " , njegova pacientka, ki pre-mesti, prenese (bertragung) n e k a j drobcev sanj (ne gre za "bersetzung"!), uporabi le nekaj elementov sanj, da bi jih ponovila v svojih lastnih sanjah, s tem prenosom pa izrazi soglasje v doloeni toki, sanje ponovi ( " ' n a c h z u t r u m e n ' , d. h. Elemente des Traums in einem eigenen Traum zu wiederholen, um durch diese bertragung eine bereinstimmung in einem bestimmten Punkte auszudrcken" odlomek navajam zaradi tega, kar v njem odzvanja prakse). 3. Tretji vir je neko predavanje o sanjah, ki ga je pacientka obiskala, in kjer so bile sanje nedvomno uporabljene v smotre razlage. Res je teko verjeli v nedolnost govora, kjer se prenaanje pretvarja, kot da bi bilo popolno. 4. etrti in zadnji vir, ki ga Freud omeni, ni naveden, ostal mu je nepoznan. Ta prva, dejstvena danost, je podana naknadno, in morda bi lahko s te strani premerili premeno, ki j o nepopolnost uvede sredi obmoja " D e u t u n g " .

M o r d a z a t o , ker j e p o p o t o v a n j e o d n e p o z n a n e g a ( U n b e k a n n t e ) , ki se j e , k o j e naletelo n a n e p o p o l n o s t ( U n v o l l s t n d i g k e i t ) , o d l e p i l o o d n e d o l o e n e g a ( U n b e s t i m b a r e ) , p r e l o s a n j e , ki jih ni m o g o e razloiti, ter t a k o p r i n e s l o o k u s p o e goli resnici, nas j e p r e s t o p s k o r a j n e o p a z n e g a pragii v p o j a s n i l u peljal k o d k r i t j u n e z a v e d n e g a , t e g a n e - p o j a s n l j i v e g a m e s t a .

a Objavljen tekst je prirejen povzemek dela zapisa, ki je bil v podlago posegu na seminarju Freudovskega polja, v zaetku tega leta. 1 Ob tem moramo seveda omeniti interpretativni minimum "pojasnjujoe izreke" (J. Lacan: "Spisi", Seuil, Paris 1966, str. 592). 2 Opozarjamo na Mullerjevo knjigo "Skrivne pisave", P.U.F., Paris 1971. 3 Koncept je na drugem mestu (brez predpone) uporabil Gdel. 4 Zdi se nam, da morda ne bi bilo scela pretirano, e primerjamo tod navedeno toko interpretacije z matemom S(): ni ni celo, vsakrna interpretacija lahko le blodi od trenutka, ko se ji zdi, da je dosegla konno pojasnilo.

BOJAN KAVCiC, NEZAVEDNO IN SEKSUALNOST

"Splono znano je, kako pogosto se je v zgodovini znanstvenega raziskovanja primerilo, da so novotarije sprejeli z intenzivnim in trdovratnim odporom tam, kjer je potem nadaljni potek pokazal, da je bil odpor neupravien in da je bila novost dragocena pa pomembna." Tako je leta 1924 zapisal Freud v lanku "Odpori proti psihoanalizi"(l), v katerem obravnava kot pove e naslov razloge zavraanja njegovih odkritij. Enega od najpomembnejih potem slikovito opie takole: "loveka kultura poiva na dveh oporah, ena je obvladovanje naravnih sil, druga omejitev naih nagonov. Vklenjeni sunji nosijo prestol vladarice. Med temi tako podlonimi nagonskimi komponentami izstopajo po moi in divjosti seksualni nagoni v ojem smislu. Gorje, e bi se osvobodili; prestol bi se prevrnil, gospodarico bi poteptali z nogami. Druba to ve in noe, da se o tem govori."(2) Teh dveh citatov jasno je, na kaj se nanaata seveda nismo izbrali zato, ker nemara razkrivata Freudov odnos do znanosti oziroma njegovo koncepcijo kulture, marve predvsem z namenom, da pokaemo specifien poloaj Freudovih revolucionarnih dognanj v obmoju raziskovanja duevnih procesov. Kolikor je namre iz prvega e mo sklepati, da je psihoanaliza zgolj znanost med znanostmi in da predstavlja " n o v o s t " predvsem na tem navidezno nevtralnem podroju, pa drugi citat pria o njenem subverzivnem znaaju, ki neposredno zadeva iroko podroje drubenega. Prav ta "vmesni poloaj" psihoanalize, to njeno hkratno poseganje v znanstveno in drubeno sfero pri emer je v prvem primeru nevarna zaradi svoje "neresnosti", saj se ukvarja s spodrsljaji, sanjami in podobnim, v drugem primeru pa zato, ker dozdevno naenja enega od temeljev loveke kulture je bil osnovni razlog za to, da so jo svoias zavraali s skritim strahom in neskritim prezirom. Danes, tirideset let po Freudovi smrti, ko je prodrla e na mnoga podroja lovekove dejavnosti, v psihologijo in psihiatrijo, v pedagogiko, sodstvo, etnologijo, umetnost itd., preema psihoanaliza miselnost ljudi tudi tistih, ki se razglaajo za njene nasprotnike mnogo bolj, kot se tega zavedajo in so pripravljeni priznati. Pojmi "libido", "Ojdipov kompleks", " e g o " in drugi so se tako udomaili v vsakdanji rabi, da marsikdo sploh ne ve ve, od kod izvirajo; na drugi strani pa so uspeli Freudova dognanja (zlasti v ZDA) izkoristiti v komercialne namene. Ta " r a z p r o d a j a " psihoanalize se nadaljuje tudi na institucionalni ravni, kjer prevladujejo razne "izpopolnjene" teorije, predvsem take, ki skuajo zmanjati pomen Freudovih ugotovitev o seksualnih vzrokih duevnih bolezni in na novo formulirati tisto, kar je on imenoval nezavedni duevni procesi. "Mrk v psihoanalizi lahko torej pripisujemo odmaknjenosti ki je za zagovarjanje takne pozicije nujna od najbolj ivih pojmov njene izkunje, nezavednega in seksualnosti; zdi se, da se ju kmalu ne bo smelo niti omenjati."(3) eprav na splono ni mogoe dvomiti o razirjenosti in pomenu psihoanalize v dananjem svetu, pa se zdijo vendarle upravieni pomisleki tistih, ki menijo, da ostaja kritina vsebina Freudove misli pri vsem tem v ozadju, zakrita z debelo plastjo (namerno ali nenamerno) napanih interpretacij. Vpraanje, kaj je pravzaprav psihoanaliza namre Freudova psihoanaliza ohranja zatorej tudi v dananjem asu vso svojo teo, e zlasti e upotevamo, da je bil Freudov nauk e od vsega zaetka odprt za razne interpretacije, razvitja in dopolnitve, a tudi za najrazlineja izkrivljanja. Ker gre pri tem kljub dejstvu, da je psihoanaliza v osnovi vendarle delo enega samega loveka, esar ne morejo spremeniti kasneje dopolnitve in interpretacije za izredno kompleksno vpraanje, se bomo tukaj omejih na kratek oris tistega odseka poti Freudovega dela, ki je vodil h kljunemu preobratu, torej do odkritja psihoanalize, pri emer bomo

skuali pokazati, da prav sporna pojma nezavednega in seksualnosti predstavljata izvorni in izvirni sestavini psihoanalize e v njenem najzgodnejem obdobju. Ko se je Freud leta 1886 po nekajmesenem tudiju pri francoskem nevropsihiatru Charcotu v Parizu vrnil na Dunaj in odprl lastno prakso, je "njegov terapevtski arzenal obsegal le dve oroji": elektroterapijo in hipnozo. Toda kmalu se je preprial o neuinkovitosti elektroterapije in se je osredotoil izkljuno na hipnozo, e zlasti na sugestijo v hipnozi. Da bi izpopolnil svoje znanje na tem podroju, je za nekaj tednov obiskal Berheima in Lieaulta, ki sta v Nancyju na iroko uporabljala sugestijo in hipnozo na svojih pacientih. Vendar pa lahko za pravi zaetek preobrata tejemo ele njegovo sodelovanje z dunajskim zdravnikom Josefom Breuerjem. Le-ta je Freudu e v asu njegovega odhoda v Pariz poroal o primeru histerije, ki ga je zdravil v letih 18901892. Pacientki, mladi enski po imenu Bertha Pappenheim (primer Anne O.), je v stanju globoke hipnoze naroil, naj pripoveduje o tem, kar jo mui. Pri tem se je izkazalo, da vsi njeni simptomi vodijo k njenim doivljajem med negovanjem bolnega oeta in ustrezajo reminiscencam teh afektivnih situacij. "Obiajno se je zgodilo tako, da je morala ob bolniki postelji svojega oeta zatreti kako misel ali impulz; na njegovem mestu se je pozneje, kot njegov zastopnik, pojavil simptom. Vendar po pravilu simptom ni bil usedlina ene same 'travmatine' scene, marve rezultat setevanja tevilnih podobnih situacij."(4) Svoj postopek je Breuer imenoval "katarzina metoda" in z r.jo mu je uspelo dosei, da se je pacientka pod hipnozo ne le spomnila kritinih situacij, marve mu je tudi uspelo, da je s svobodnim izraanjem svojega " a f e k t a " naknadno izvedla psihini akt, ki je bil neko potlaen, s imer je bil simptom odstranjen. " 2 e zgolj zato, ker ne skua vplivati na pacienta, stoji katarzina metoda , ki noe dosei drugega, kot da mu pusti poiskati, kar mu pripada, na zaetku psihoanalize."(5) Kmalu pa je Freud spoznal, da tudi Breuerjeva metoda ne prinaa trajnih rezultatov, predvsem pa je ugotovil, da hipnoza zakriva igro sil, ki je potisnila v nezavedno tisto, kar skua analitik vrniti v zavest, zato je zael razmiljati o novi metodi, ki jo je kasneje imenoval metoda "prostih asociacij". "Opustil sem torej hipnozo in ohranil le namestitev pacienta na kavu, za katerim sem sedel, tako da sem ga videl, a sam nisem bil viden."(6) Nekako v tem asu je Freud razvil tudi svojo teorijo potlaitve. Pri tem gre za neprijetne doivljaje, ki jih skua pacient pozabiti in jih zato namerno izrine iz svoje zavesti; subjekt se skua osvoboditi neke "neznosne" predstave, vendar je s tem ne unii, marve le potlai v nezavedno. "Nauk o potlaitvi je postal temeljni steber razumevanja nevroz. Terapevtsko nalogo je bilo zdaj treba razumeti drugae, njen cilj ni bila ve "abreakcija" na napano pot zahh afektov, marve odkritje potlaitev in njihova razreitev s presojanjem, ki je moralo izhajati iz prevzema ali odklonitve takrat zavrnjenega. Raunal sem na novi poloaj, ko sem ta postopek preiskovanja in zdravljenja imenoval ne ve katarza, marve psihoanaliza." (podrtano v originalu) (7) eprav je bilo mogoe na tedanji stopnji razvoja psihoanalize obstoj "nezavednega" ele predpostavljati(8), pa je ta pojem prav kmalu dobil polno veljavo. Zato mu je treba posvetiti nekaj pozornosti. Za psihoanalizo je vse psihino najprej nezavedno "zavestna kvalitet a " se mu lahko pridrui ah pa tudi izostane. Pri tem tri psihoanaliza na nasprotovanje filozofov, za katere je " z a v e d n o " in "psihino" identino in ki zatrjujejo, da si takega nesmisla kot je "nezavedno duevno" ne morejo predstavljati. " T o d a izkunje s patolokim materialom, ki ga filozofi ne poznajo, o pogostnosti in moi takih vzgibov, o katerih ni ne vemo in na katere moramo sklepati kot na katerakoli dejstva zunanjega sveta, ne puajo nobenega izbora."(9) Klju za razumevanje duevnih procesov je po Freudu

treba iskati v polju nezavednega, v tem "cenzuriranem poglavju subjektove zgodovine" (Lacan), ki je dostopno analitiku zgolj v svojih mejnih podrojih: v sanjah, spddrsljajih, nezavednih gibih itd. Freudova teorija potlaitve torej nujno predpostavlja obstoj nezavednega kot tistega " m e s t a " , kamor subjekt potlai svoje "neznosne" predstave in od koder jih je mogoe spet obnoviti. Praksa je Freudu razkrila, da so te neprijetne predstave, ki tvorijo jedro potlaitve, po svoji naravi zmeraj seksualne. Iz te ugotovitve je izpeljal svojo teorijo seksualnosti; vendar pa se na tem mestu ne bomo spuali v podrobnosti te teorije saj bi bilo kaj takega na tem prostoru docela nemogoe marve se bomo zadovoljili z ugotovitvijo, da je Freud pojem seksualnosti mono raziril. " T a raziritev je dvojna. Prvi je seksualnost loena od svojih preve tesnih zvez z genitalnimi organi in postavljena kot obseneja, k uitku teea telesna funkcija, ki ele sekundarno stopa v slubo razmnoevanja; drugi se k seksualnim tejejo vsi zgolj neni in prijateljski vzgibi, za katere uporablja na vsakdanji jezik mnogoznano besedo "ljubezen"."(10) Vsi poskusi "modifikacije" psihoanalize, ki temeljijo na izkljuitvi pojma nezavednega ali seksualnosti, skuajo pravzaprav odpraviti psihoanalizo smo, saj gre za bistvena pojma Freudovega nauka, vgrajena kot je bilo pokazano v sam njegov temelj. Zato je razumljivo, da "intervencije" te vrste niso mogle biti uspene.

' I Die Widerstnde gegen die Psychoanalyse. "Selbstdarstellunng" Schriften zur Geschichte der Psychoanalyse (SSGP). Fischer Verlag, 197!, str. 224.
2 i b i d . , Str. 2 3 0

3 J. Lacan: Vloga in obmoCje besede in jezika v psihoanalizi. ProblemiRazprave, t. 4-5 (136137), letnik 12, 1974, str. 81 4 "Selbstdarstellung" (SSGP), str. 52 5 O . Mannoni: Sigmund Freud in Selbstzeugnisen und Bilddokumenten, Rowohlt 1971, str. 34 6 "Selbstdarstellung" (SSGP), str. 59 7 ibid., str. 60 8 O. Mannoni: Freud, str. 39 9 "Selbstdarstellung" (SSGP), str. 62 10 ibid., str. 67

KRITIKA

ZOJA SKUEKMONIK, KONSTITUCIJA ESTETSKEGA OBJEKTA

Roman Ingarden: Doivljaj, umetniko delo i vrednost Pi'ev- Drinka Gojkovi, izd. Nolit, Beograd 1975

Umetnina (tj. "umetniko delo") je po Ingardnu sama na sebi shematina, pomen njenih znakov, predstav ni " p o l n " , dokler subjekt v procesu branja (ogledovanja, posluanja) njenih virtualnih pomenov ne aktualizira, dokler ne zapolni " p r a z n i n " v shemi: s tem iz shematine umetnine konstituira estetski objekt. Shema umetnine je torej le zaporedje znakov, katerih pomen je e virtualen, intencionalni smerniki so neustaljeni, nihajo v slabi ve-pomenskosti, ki je seveda vsa zgolj v monosti vse dokler se ne ustalijo v procesu aktualizacije, vse dokler se pomen ne dvigne v navzonost in relativno utrjenost v "predstavi" bralnega, aktualizirajoega subjekta: estetski objekt je prav ta utrjenost pomenov, njihova neposredna navzonost in polnost. Bralni (aktualizirajoi) subjekt je torej na neki nain "vpisan" v umetnino prav na kraju njenih " b e l i n " : tu, na mestih svoje nedoreenosti, ga umetnina priakuje. Ko subjekt umetnino aktualizira, resda zapolnjuje njene praznine, toda vendarle ne moremo rei, da bi ji karkoli " d o d a j a l " , da bi s seboj v umetnino karkoli "prinesel": subjekt seveda nosi s seboj svojo osebno zgodovino, povezuje znake v umetnini s svojimi izkunjami, doivetji, toda prav to je za estetsko branje irelevantno, e ve lahko takno specifino branje ovira in celo onemogoi. Bistvena je estetina upostavitev, ki zahteva prav izkljuitev vseh zunaj-estetinih, ne-estetinih interesov. O specifini estetini upostavitvi ve Ingarden bolj malo povedati, njegove opredelitve se bolj ali manj simptomatino razreujejo v tavtologije. Uinke umetnostnega delovanja vee na specifiko estetske naravnanosti, toda to naravnanost lahko opredeli spet le prek njenih uinkov. Toda rekli bi lahko, da je estetina upostavitev prav v tem, da se subjekt "prilii" kraju, ki je zanj e vpisan v tekstu, tj. belinam, ki " n a n j " akajo v umetnini. Estetina naravnanost je v tem, da subjekt " d e l u j e " kot subjekt aktualizacije, tj. kot "pretikanje" praznine skoz tekst umetnine je v tem, da subjekt ni drugo kot funkcija same nedoreenosti, same ne-popolnosti umetnine. Ta na sklep je paradoksen, e ga primerjamo z rezultatom, ki ga Ingarden priakuje od procesa aktualizacije: estetski objekt bi se potem namre konstituiral iz setevka dveh niel, e huje konstitucija estetskega predmeta se dogaja kot samo-nanaanje praznine v tekstu umetnine. Na eni strani je umetnina, ki je shematina, "luknjiasta": na drugi strani je subjekt, ki ni ni drugega kakor praznost same te luknjiavosti; aktualizacija bi potem bila pa to, da luknjavost umetnine "zaivi" kot luknjavost, da se njena nezadostnost potrdi za nezadostno. Funkcija subjekta je torej vpisana v umetnino kot "praznina" " m e d " znakovnimi elementi, in torej tudi kot njihova " n o t r a n j a " nezadostnost (e, denimo, intencionalni faktor " n i h a " , e nima utrjenega korelata, to pa

pomeni, da "znalt" sam e " n e pomeni", da je sam njegov pomen " e " manjkav). Shematinost umetnine velja torej prav tako za razmerje med njenimi elementi kakor za sam njihov notranji ustroj. "Strukturalistino" bi danes lahko rekli, da je po Ingardnu sama diferencialnost pomenskega elementa reprezentacija ali celo " m o n o s t " (estetine) subjektnosti. Kaken pa je torej status samega pomenskega elementa v umetnini? Ingardnova teorija pomenjujoega elementa je v najbolj abstraktnem povzetku dualistina: " z n a k i " (tako bomo poslej imenovali pomenske ali pomenjujoe elemente v njihovem najbolj abstraktnem pojmu, tj. v tistem, kar iz Ingardna povzemamo kot bistveno za na namen) pomenijo " n e k a j " sami na sebi, " n e k a j " (veji del) pa je v njih le v stanju "virtualnosti" in se aktualizira ele v dveh stopnjah: najprej v povezavi z drugimi znaki (kontekst), ki mono omeji obseg pomenov, ki sploh "pridejo v potev", potem in predvsem pa ob dotiku s subjektom " b r a n j a " . Spet vidimo, da se Ingardnu odnos med "subjektom in z n a k o m " nekako mea z odnosi med samimi znaki da ta odnosnost deluje podobno na obeh ravneh, da torej med subjektivnostjo in znakovnostjo obstaja neka intimneja povezava kakor zgolj " f r o n t a l n i " odnos branja. Na znak deluje kontakt z drugim znakom " p o d o b n o " kakor kontakt s subjektom pri tem pa sta oba, "drugi z n a k " in subjekt, e vpisana v samo diferencialnost tega znaka, tj. v tisto, po emer ta znak sploh je znak. Virtualnost pomenjanja je pravzaprav mnoica monih pomenov, opredeljenih z zaporo znaka (s tistim, kar znak pomeni sam na sebi ali v povezavi z drugimi znaki) in aktualizacija se dogaja prav s tem, da se izlui eden izmed monih pomenov, medtem ko drugi "odpadejo". Tisto, kar znak " p o m e n i " "sam na sebi", pravzaprav ni drugo kakor sploni zakon, ki doloa druenje znakov v pomenske enote: to je prav funkcija, ki jo posameznemu znaku dodeljuje nekakna "transcendentalna gramatika", tj. predpis o monostih in pogojih, kako se neki znak lahko " d r u i " z drugimi v smiselne celote vijih redov. "Sploni zakon", ki doloa, kako naj se znaki druijo v vije pomenske enote, pa je prav " z a k o n " , ki doloa, kako se ti znaki razlikujejo med seboj, kakna so razmerja med njimi in kako se torej lahko povezujejo: sploni zakon je prav formulacija diferencialnih struktur in za sleherni posamini znak prav opredelitev njegove diferencialnosti tistega, kar je bistveno za znak kot znak. "Tisto, kar znak pomeni sam na sebi", je torej enako "splonemu zakonu o povezovanju znakov" ta zakon pa je spet zgolj formulacija diferencialnosti znaka ta pa spet ni drugo kakor sama "znakovnost znaka": prvo, kar znak torej pomeni, je to, da je znak. Toda: diferencialnost znaka je, kakor smo rekli, vpis subjektivnosti v sam znak. Torej znak " n a sebi" najprej pomeni, da je znak za neko subjektivnost. Vendar pa gremo lahko prav na podlagi Ingardnovih opredelitev e naprej od te fenomenoloke puhlice, ki je pravzaprav ni treba "deducirati", glede na to, da je prav izhodie te teorije. Rekli smo namre, da je pri Ingardnu odnos med samimi znaki v neki netematizirani zvezi z odnosom med znaki in subjektom. Zdaj smo opredelili vpraanje pomenjanja v razmerju med subjektom in znakom. Kako pa je s tem vpraanjem v razmerjih med samimi znaki? Znak deluje na znak podobno omejujoe, kakor deluje subjekt na znak: odpravlja virtualnost in aktualizira pomen v njegovi omejenosti. Toda medtem ko subjekt, kakor smo rekh, naredi samo to, da praznino znaka " n a n e s e " samo nase, pa omejitev pomenjanja na nain povezovanja z drugimi znaki izraa zgolj sploni zakon o monosti druenja znakov, uveljavlja torej zgolj ta zakon medsebojnega povezovanja zakon, ki je prav pomen znaka " n a sebi". Znak, ki se "pridrui" nekemu drugemu " p r v o t n e m u " znaku, temu prvotnemu znaku

zgolj " v r n e " njegov pomen. Ali natanneje: znak sam ne more priti do svojega pomena drugae kakor s pomojo, s posredstvom drugega znaka, ki se mu pridrui. " D r u g i " znak " v r a a " prvemu prav pomen njegove lastne diferencialnosti prek drugosti drugega znaka pride prvi znak do svoje istosti. Diferencialnost znaka pa je, kakor smo e zapisali, prav sled subjektivne funkcije, kakor je ta sled vpisana v sam znak. Ce torej znak predstavlja drugemu znaku prav " p o m e n " njegove lastne diferencialnosti in e je pomen te diferencialnosti v tem, da je diferencialnost vpis subjekta v znak potem lahko reemo, da znak predstavlja subjekt za drugi znak. Ce skuamo zdaj misliti skupaj obe postavki: "znak najprej pomeni, da je znak za neki subjekt" in "znak je tisto, kar predstavlja subjekt za drugi z n a k " vidimo, da se lahko zgubimo v igri "neskonnega" uokvirjanja, saj se definiciji sekata druga drugo opredeljujeta, tako da lahko v obeh smereh eno vstavimo v drugo kot opredelitev enega izmed lenov te druge definicije. Prav zaradi te reciprone vstavljivosti, ne pa simetrinosti, obeh definicij se zdi, da je beg znakovnega lenjenja neustavljiv da nam torej uhaja v neko slabo neskonnost, kakor bi rada prav Kristeva. Toda ta neskonnost je " s l a b a " prav zato, ker v bistvu le odlaga definicijo obeh temeljnih lenov, namre " z n a k a " in " s u b j e k t a " in zato na podlagi njenega mehanizma sploh ne moremo priti do nikakrnega "dualizma" ne moremo priti predvsem do tistih "stazinih", "tetinih", "represivnih" lenov, glede katerih Kristeva vendarle grmi, kako so nasilni, kako se vsiljujejo in kako "prikrivajo" resnini proces: na podlagi samega mehanizma te slabe neskonnosti bi imeli samo proces brez slehernega "prikrivanja", imeli bi proces brez "potlaitve", tj. proces brez "drugega" kar pa navsezadnje pomeni: proces brez procesa. Ce naj torej hkrati ohranimo monost diferencialnega, tj. oznaevalnega delovanja znakov in monost samih oznaevalnih enot kot enot, tj. navsezadnje monost samega subjekta e se torej hoemo izogniti begu v slabo neskonnost moramo nujno predpostaviti, da je ta " d r u g i " znak, za katerega znaki predstavljajo subjekt, pa samo eden, da je unaren: predpostaviti moramo eksistenco unarnega oznaevalca, tj. njegovo izkljuenost, njegovo ex-sistenco. S to predpostavko se obe nai definiciji e zmerom reciprono sekata, vendar ne peljeta v neskonen beg, saj se subjektivni teaj punktualno prekriva prav zato, ker zanj "predpostavljamo", da je tokoven, tj. enosten, unaren. Prav ta predpostavka o nujnosti vselejnje izkljuitve vsaj enega " z n a k a " , ta predpostavka, ki hkrati zagotavlja, da vsi drugi znaki delujejo diferencialno, tj. kot znaki, je sama predpostavka o monost estetine upostavitve: upostavitve, ki na eno stran postavlja bralni subjekt z njegovo pravilno estetino naravnanostjo, na drugo stran pa umetnino v njeni shematinosti, manjkavosti. Ce je namre funkcija bralnega subjekta v tem, da aktualizira, in e ne aktualizira ni drugega kakor prav praznino "med" znaki in "v" znakih samih potem lahko reemo, da je funkcija bralnega subjekta po Ingardnu prav v tem, da " z n a k o m " shematine umetnine d, dopusti, da funkcionirajo na nain oznaevalca, da delujejo kot oznaevalci. Ce je tako, lahko tudi v popolnoma "pozitivnem" pomenu razumemo nao prejnjo karikaturalno opredelitev, da "aktualizacija" umetnine ne more biti drugo kakor samo-nanaanje njenih praznin: zakaj po'em nam to samo-nanaanje " p r a z n i n " , ki so pa bolj neustrezno ime za razlike med znakovnimi elementi in za razlike v njih, zaznamuje prav produkcijo znaka v saussurovskem lingvistinem pomenu:

...v jeziku so samo razlike. Se ve: razlika na splono predpostavlja pozitivne lene, med katerimi se vzpostavlja; toda v jeziku so samo razlike brez pozitivnih lenov... Toda e reemo, da je v jeziku vse negativno, to dri samo, e jemljemo oznaevalec in oznaenec loeno: br ko pa gledamo znak v njegovi totalnosti, smo v navzonosti neesa, kar je v svojem redu pozitivno. (Cours de linguistique gnrale, str. 177.)(1)

Funkcija subjekta aktualizacije je torej zvedljiva na " u s o d o " umetnostnega shematinega elementa, da postane oznaevalec: aktuahzacija je tako proces, skoz katerega shematske " p o t e z e " umetnine postajajo oznaevalec. Subjekt torej ni drugo kot "oznaevalni n a b o j " umetnostnega shematizma ah, natanneje, reprezentativna zmonost elementarne ( = "shematine") poteze ( " z n a k a " ) v umetnini.(2) To seveda Ingardnovemu izrazju navkljub pomeni, da se z aktualizacijo umetnina prej "izprazni" kakor izpolni, da ele z aktualizacijo in konkretizacijo "praznine" v shemi zanejo delovati kot razlike, in da se v procesu branja pomenski elementi umetnine ele prav "desubstancializirajo": rekli bi lahko, da se ele z aktualizacijo umetnina zane razlikovati od prislovine vree krompirja. Ce smo paradoks aktualizacije umetnine kot samonanaanja pomenskega manka uspeno razreili s tem, da smo to "konkretizacijo" opredelili prav kot konstitucijo oznaevalne narave umetnostnega "shematizma", pa je na drugi strani vendarle videti, kot da smo vpraanje zgolj preloih na drugo raven, kjer se problematika samo e zaostri: kako se namre iz verienja oznaevalcev ali, natanneje, iz subjektovega preenja oznaevalne verige, vzpostavi estetski predmet? To vpraanje je posebej pomembno prav zato, ker zadeva specifinost umetnine kot umetnine, namre tisto, kar naj bi iz nekega oznaevalnega dispozitiva naredilo prav umetnostni fenomen, se pravi prikazen, ki pripada (ideoloko doloenemu) redu estetinega. Kako " k o n k r e t n o " poteka proces aktualizacije? V procesu aktualizacije se fiksirajo nedoloene prvine pomenjanja, izpolnijo se mesta neizrecnosti, in to tako, da izmed "auratine" mnoice potencialnih, virtualnih pomenov proces branja izbere enega, ki lahko enosmiselno poveie npr. dva " z n a k a " pod pokroviteljstvom v navzonost pripeljanega polnega smisla. V nasprotju z mnenjem, ki je pri nas e mono razirjeno, Ingarden ni mislec "odprtosti" umetnine, temve njene zapore (zapore, ki opredeljuje prav sicer naelno neskonno mnoico adekvatnih estetinih aktuahzacij), in prav tako ni mislec "pluralnosti" smislov, temve enotnosti smisla: br ko se iz raztresene mnoice monih pomenov vzpostavi smisel, je kot smisel enoten in celoten. Ingarden je tu dedi celotne aristotelske evropske estetike, reemo lahko celo, da je njegova koncepcija prav " m o m e n t " , v katerem se inherentni paradoksi ter est.etine tradicije razmeroma zadovoljivo razreijo. Ce aktuahzacija umetnine poteka tako, da iz mnoice potencialnih pomenov izbere enega, ki ji rabi za oporo pri vzpostavitvi "smisla" (tj. tistega usmerjenega preenja, katerega proizvod je estetski predmet), se torej dogaja " n a raun" pomenov, ki niso izbrani: z aktualizacijo odpade mnoica monih pomenov. Izbira enega pomena je torej le druga stran zavrika mnoice pomenov pri tem pa mnoica "neupotevanih" pomenov ni defi-

nirana drugae kot zgolj z zaporo, s horizontom, ki omejuje tiste pomene, ki so " e " adekvatni specifini estetini upostavitvi. Tu postane oitno, da konstitucija estetskega predmeta temelji na "kratkem stiku": pogoj za njegovo vzpostavitev je to, da branje zavre virtualne razsenosti umetnine v prid ene same, ki jo aktualizira toda sama mnoica virtualnih razsenosti je e opredeljena kot mnoica tistih elementov, ki so sposobni, da pripeljejo do konstitucije estetskega predmeta. Estetski predmet tako deluje na dva naina: kot pogoj za samo vzpostavitev polja estetine "proizvodnje" in kot konni proizvod operacij v tem polju. Obema nainoma, kako deluje estetski predmet, prikritemu (v katerem deluje kot apriorni pogoj konstitucije estetinega horizonta) in eksplicitnemu (v katerem deluje kot proizvod specifinega estetinega branja), pa je skupno to, da je estetski predmet na neki nain zunaj umetnine: ali, kakor pravi ingarden, da estetski predmet ni isto kot umetnina. V prvem nainu delovanja estetski predmet funkcionira kot tisto, esar usoda je, da bo v procesu aktualizacije zavrieno v drugem nainu delovanja pa kot tisto, kar bo aktualizacija iz-postavila, potem ko bo opravila svojo specifino estetino " o d p r a v o " umetnine (kot "substance", zmone pomenjanja, in prav zato ne-popolne, shematine substance). Na tem mestu lahko torej opredelimo konstitutivni znailnosti evropske estetine tradicije, ki hkrati nakazujeta nain, kako ta tradicija danes pripada ideolokemu obzorju kapitalistine drubene formacije: predstavitev vzroka kot uinka fetiizacija uinka v proizvedeno vrednost (vrednoto). V prvem pomenu, kot horizont, je estetski predmet pravzaprav "setevek" nedoloenih koliin, namre nekakna idealna vsota vsega tistega, za kar kot posamini bralec ne bom nikoli zvedel, glede na to, da sem obsojen na svojo enkratno, etudi ponovljivo, vendar nujno omejeno aktualizacijo. V drugem pomenu, v tistem, v katerem estetski objekt eksplicitno deluje v Ingardnovem tekstu, pa je setevek ali, bolje, totalnost tistih pomenov, ki so bili izbrani, torej pomenov, ki so ostah torej pomenov, ki se jih branje ni dotaknilo glede na to, da jih je izbralo tako, da je zavrglo druge pomene, tiste, ki so ostali ne-aktualizirani. Aktualizacija umetnine je po Ingardnu kreativna, branje je so-kreacija vendar je kreativnost aktualizacije v tem, da bralni subjekt umetnini nekaj odvzame, ne pa doda: e torej natanno premislimo Ingardnovo estetsko teorijo, moramo vsekakor opustiti njegov idealistini koncept aktualizacije, ki naj bi bila "zapolnjevanje" praznin v shematinosti umetnine. Narobe: aktualizacija je zavezana predvsem zavriku, njen temeljni proces je v tem, da zavraa, "mee ven" ne-doloena mesta, ki jih neko konkretno branje ne more "preobraziti" v oznaevalce, ve: glede na to, da sleherna aktualizacija konstituira en sam smisel, ki rezultira v estetskem objektu, ni mona aktualizacija, ki ne bi temeljila na zavraanju "vseh drugih" estetino monih pomenov aktualizacija je tako konstitutivno zavezana zavrku. Estetski predmet torej predstavlja prav proces "zametavanja", vendar kot ustavljena, kot ustanovljena predstava. Dokler traja proces aktualizacije, je estetski predmet v prihodnosti, in aktualizacijo poganjajo naprej prav e neizrpane monosti izvrka: gonilo aktualizacijskega procesa je tako prav ta perspektiva, da je e mogoe zavrei mnoico, katere definicija nam sicer ves as uhaja. Ali natanneje: etudi se aktualizacija oklepa niti smisla, torej " u p a " , da bo lahko zgrabila e kak pomen " v e " , se lahko do tega pomena dokoplje samo na raun zgube neesa, o emer lahko sluti, da ta pomen neznansko presega, a o emer hkrati ne more ni vedeti. Gonja za dopolnjevanjem smisla je v tem pa tek za nekim neopredeljenim "predmetom", ki se

ves as izmika, ki je zgubljen prav v trenutku, ko se smisel dopolni s pomojo tistega dodatnega oznaevalca, ki ga umetnina e lahko ponudi. Tako se torej estetski predmet lahko konstituira le skoz proces aktuaUzacije, ta pa poteka prav na nain " o d p a d a n j a " predmeta, ki prav ta aktualizacijski proces sploh omogoa. Vendar je v samem tem procesu estetski objekt navzo le "in spe", se pravi kot " c i l j " ; ko pa je enkrat konstituiran, je e hkrati postavljen v preteklost', ko se estetski predmet izpostavi na temelju odprave umetnine, je e od-padel od subjekta, glede na to, da se je subjekt vzdreval " v " umetnini le skoz proces aktualizacije, tj. "izmetavanja". Vzpostavitev estetskega objekta je konstitucija razmerja med subjektom in objektom, subjekt je odreen svojega funkcioniranja na nain preenja oznaevalne verige hkrati pa je kompenzirano tudi samo zgubljanje "nedoloenega" (zavrenega, od-padlega) objekta v procesu aktualizacije, vendar tako, da estetski objekt en bloc odpade od subjekta. Trenutek konstitucije estetskega objekta je prav trenutek, ko se zgubi prezentnost "smisla": prezentnost tistega smisla, ki je bila sam telos celotnega aktualizacijskega procesa in ki se je v tem procesu predstavljala v "prihodnosti", se tako razodene kot zmerom ie pretekla. Po sami notranji dialektiki Ingardnove estetike je ista prezenca smisla vselej ie zgreena, vendar na dv^ naina: kot proces zgubljanja-zavraanja in kot uinek, ki zadobi obliko razmerja med subjektom in (odpadhm) objektom. Zato lahko estetski objekt deluje kot vsota vseh zgub, saj je sam za subjekt estetine aktuahzacije vselej e nepopravljivo zgubljen.

1 V svojih predavanjih o strukturalizmu je Duan Pirjevec razvil tezo, da je fenomenologija prikriti vir strukturalizma. Tu lahko opustimo morebitno pravdo o genealogijah, saj je pa oitno, da sta oba projekta "komplementarna"; sodita v isti horizont, pa v horizont nekega doloenega momenta zahodne metafizike; zato lahko reemo celo, da si temeljno " p r i p a d a t a " prav, kolikor sta zavezana istim metafizinim postavkam: naj samo opozorimo na Derridajevo Gramatologijo, ki se zaenja ravno s " h k r a t n i m " branjem Husserlovega in Saussurovega teksta. 2 Cf. Lacanovo definicijo oznaevalca: "oznaevalec je tisto, kar predstavlja subjekt za neki drugi oznaevalec" (Ecrits, 819).

SLAVOJ IEK, "SLEPA PEGA" POSTSTRUKTURALISTICNE RAZGRADNJE METAFIZIKE

Jacques Derrida: O gramatologiji prev. Ljerica Sifler-Premec, izd. Veseliti Maslea, Sarajevo 1976 De la grammatologie ostaja e danes, dvanajst let po prvi izdaji, temeljno delo teorijskega polja, ki ga obiajno opredeljujemo z nazivi "teorija pisan j a " , "tekstualnosti", ali kar "post-strukturalizem". Ta zadnji naziv, etudi 'moden', ni brez imanentno-teorijske upravienosti: sam nastop "teorije pisanja" je dojemljiv zgolj na ozadju "strukturalizma", kot svojstven poskus njegove "prevlade". Konkretno, v prvem delu Cramatologije (Pisanje pred rko), ki skua zarisati osnovne poteze gramatoloke "dekonstrukcije" metafizike pris(o)tnega, logocentrizma, utemeljenega v dojemanju in delovanju govorice kot znaka, tvori samo polje teorijskega dogajanja ravno "strukturalizem": skoz analizo tekstov preteno "strukturalistinih" lingvistov, predvsem samega Saussurea, se skua v njih razloiti to, kar e pripada logocentrizmu, znaku itd., in to, kar e odpira razpoke v tej zgradbi. Preostali del knjige je analiza konkretnega primera metafizino-logocentrinega miselnega sklopa (Rousseau), toda analiza, ki je spet 'posredovana' z interpretacijo branja Rousseauja s strani eminentnega "strukturalista", Lvi-Straussa, v igar tekstu se skua 'ujeti na delu' logocentrizem. Vselej se celo malce enigmatsko takoreko kot prizma, kot sam medij, med samo metafiziko pris(o)tnega in Derridajevo delo na njeni "dekonstrukciji" vrine "strukturalizem". Tu nam pa takoj pade v oi neko dejstvo oziroma, natanneje povedano, v skladu s "strukturalistinim" naelom, po katerem lahko to, esar v nekem sklopu ni, ravno tako igra odloilno vlogo, odsotnost nekega dejstva: v vsej knjigi ni niti omenjen Jacques Lacan oz. njegova teorija oznaevalca, ki prav tako meri na preboj polja metafizike pris(o)tnega: znaka, Sredia/Izvira, Oznaenca-Smisla, kamor bi kot na svojo nezvedljivo oporo napotevali vsi oznaevalci, pri-sebnega subjekta, linearnega asa itd. Namesto Lacana nastopi Lvi-Strauss. Je to zgolj sluajno dejstvo? Izhajamo namre iz drugod e izpeljane postavke, da je ele pri Lacanu "strukturalizem" oz. teorija oznaevalca doveden do svojega " p o j m a " , da za vse ostale "strukturalizme" e velja, da " n e vedo, kaj so v resnici proizvedli", da spregledajo domet lastnega teorijskega dejanja. V priujoem zapisku se bomo osredotoili ravno na to kljuno vpraanje Derridajeve misli: je "poststrukturalizem" res " p r e v l a d a " strukturalizma, ali pa odsotnost Lacana v Gramatologiji nakazuje dejstvo, da ostane "post-strukturalizem" slep za temeljno razsenost "strukturalizma"? Povejmo takoj na 'rezultat': v Derridajevi "dekonstrukciji" metafizike pris(o)tnega v strogem pomenu enostavno ni mesta za kljuni sklop teorije oznaevalca, ki je kot tak " s p o z n a n " ele pri Lacanu in ki je pri ostalih "strukturalistih" etudi e "proizveden" bolj ali manj zamraen z ideolokimi samorazumevanji: sklop istovetnosti Prepovedi s samo eljo, manka v samem Drugem, mestu Resnice, ipd. Najbolje o tem pria sama Derridajeva kritika Lacana (v Positions in v Facteur de la vrit), ki v osnovi ponavlja retorino figuro 'kljub temu': falos res ni ve polnost transcendentalnega oznaenca, marve oznaevalec, zname-

nje nezvedljivega manka, kljub temu pa je e vedno transcendentalni oznaevalec, sredie igre oznaevalcev, njena opora; subjekt res ni ve samonavzoe samonanaanje, marve konstitutivno razcepljen, razsredien, kljub temu pa ostajamo v liniji novovekega subjektivizma; sama resnica ni ve adequatio polnosti Stvari same, marve resnica oznaevalca, v zadnji instanci: groze simbolne kastracije, kljub temu pa ... itd. itd. (ista operacija je izvedena pri Zakonu, Oidipovem kompleksu itd.). Trdi se torej, da Lacan kljub svojemu prodoru v 'prvenstvo oznaevalca', kljub razsredienju subjekta, kljub afirmaciji manka v Drugem, mestu Resnice, natanneje, s samim tem prodorom ostaja v mejah metafizike prisotnega/pristnega. Kritika, ki je navidez 'radikalna', vendar povsem 'formalne' narave: ne, da "ne gre", nasprotno, sumljiva je ravno zato, ker " g r e " e preve gladko. Manjka teaven posel konkretnega "simptomalnega b r a n j a " Lacanovega teksta, ki bi proizvedlo njegove luknje, praznine, in prek njih izpostavilo prikrito vez Lacana z "metafiziko prisotnega". Drugae povedano: etudi bi 'res' bilo tako, tj. etudi bi Lacan 'res' ostal v mejah metafizike prisotnega, pa Derrida ne uspe proizvesti konkretne razlike med Lacanovim poskusom in sklopom 'klasine' metafizike: 'klasina' metafizika pomeni misel transcendentalnega Oznaenca, polnosti Vrhovnega Dobra, bivajoosti bivajoega, samopriujoosti subjekta itd. in vzemimo, da pade Lacanova teorija znotraj tega polja. Toda v tem primeru bi morali takoj odgovoriti na vpraanje: kaken prelom vpelje v polje metafizike dejstvo, da stopi na mesto transcendentalnega Oznaenca, Sredia/Izvira, transcendentalni oznaevalec, paradoks iste razhke, razlike do same sebe, znamenje objekta, ki ni preprosto odsoten v alternativi s prisotnostjo, saj je takoreko svoja lastna odsotnost, svoje lastno odtegovanje; dejstvo torej, da stopi na mesto prezence subjekta/izvira razsredieni subjekt itd.? Na tem mestu Derrida kljub tevilnim na prvi pogled 'prepriljivim' analizam odpove, obtii pri prazni afirmaciji kontinuiranosti med Lacanom in poljem metafizike prisotnega. Vsa njegova konkretna argumentacija se v zadnji instanci zvede na iz konteksta iztrgane, fetiizirane besede, tipa: Lacan naivno uporablja opozicijo prazna/polna beseda, mi pa vemo, da je polna beseda ravno metafizina fantazma stopitve besede s polnostjo Smisla; Lacan govori o oznaevalcu kot inter-subjektivnosti, mi pa vemo, da je intersubjektivnost tema novovekega subjektivizma par excellence; Lacan govori o resnici kot altheia, mi pa vemo, da to pomeni ravno neposredno razodevanje prisotnosti Stvari same; Lacan govori o falosu kot 'istemu' oznaevalcu, mi pa vemo, da je falocentrizem zgolj specifini uinek zahodne patriarhalno-logocentrine civilizacije; Lacan govori o "prvenstvu oznaevalca", mi pa vemo, da je oznaevalec oznaevalec zgolj po svojem napotevanju k polnosti Oznaenca, torej kot del znaka (to je mimogrede povedano na str. 32 izvirne izdaje tudi edina aluzija na Lacana v celotni Cramatologiji) itd. Takna argumentacija potemtakem ne upoteva teorijskega polja, 'konteksta', v katerem 'besede' ele zadobijo svoje razsenosti, svoje strateke vrednosti: kot dobro ve sam Derrida, ni besede, ki bi bila 'neposredno' "metafizina" ali 'ne-metafizina". Zdi se torej, da je treba strogo razlikovati Derridajevo "simptomalno branje" velikih tekstov metafizike (Platona, Hegla, Rousseauja, Husserla itd.), kjer imamo opravka z vzorno analizo, izpostavljanjem njihovega "nemiljenega", ter njegovo branje Lacana in Heideggra , deloma pa tudi ostalih "strukturalistov" in Hegla , kjer se zgubi raven konkretne analize.(1) In Heideggra pomenljivo je namre dejstvo, da naletimo na isto negotovost, na isti abstraktno-formalni postopek kritike, celo na isto retoriko, tudi pri Derridajevem odnosu do Heideggra: bit, Ereignis itd. res niso ve Vrhovno Dobro, polnost prisotnega/bivajoega, kljub temu pa gre etudi ne ve za metafiziko prisotnega za metafiziko prisotnosti itd.

Heideggra zadevajoa negotovost, ki je oitna e v Gramatologiji (prim. I. del. 1. pogl., 3. razdelek: L'tre crit), e jasneje pa izstopi v kasnejih Derridajevih spisih (prim, predvsem Ousia et gramm. The Ends of Man, Positions, La dissmination), ta negotovost pria o tem, kako tudi za Heideggra ni mesta v Derridajevem polju "dekonstrukcije" metafizike prisotnega skoz pisanje, sled, razloko.(2) Tu ne gre zgolj za Derridaja, marve za celoten "post-strukturalizem", vsaj za celoto "teorije pisanja", za njen precej enigmatien odnos do "strukturalizma". Dale od tega, da bi "post-strukturalizem" v heglovskem pomenu ukinil-prevladal "strukturalizem" ali vsaj pomenil prehod v radikalno heterogeno polje, je za samo polje "post-strukturalizma" konstitutivna neka doloena zaslepljenost, spregledanje dometa "strukturalizma". Konkretno: temeljni "post-strukturalistini" motiv je radikalna razsredienost (oznaevalne) produkcije glede na reprezentacijo: afirmira se znaku, reprezentaciji, prezenci ipd. predhoden proces pisanja, sledi, razloevanja, teksta ipd., in raven prezence/smisla se dojame kot uinek tega procesa, uinek, v katerem se ta proces reprezentira potvorjeno, bolj zakriva kot razkriva, bolj odteguje kot prikazuje torej kot " e k r a n " , ki konstitutivno zastira razlog svojega obstoja. Teorija pisanja umea celoten pojmovni sklop "strukture" na raven reprezentacije, menjave, komunikacije, e-vzpostavIjenega sistema razlik, torej v skrajni liniji e vedno prezence/smisla, od koder je ele treba prodreti h gibanju razloevanja, produkciji smisla. "Strukturalizem" naj bi po tem pojmovanju izpostavljal zgolj sistem, paradigmo, komunikativni " k o d " , menjavo smisla v e danih strukturnih pogojih, zakrivajo s tem sam proces "strukturacije strukture". V ta sklop se kajpada investira tudi politina energija: Zakon/Prepoved, ki utemeljuje " s t r u k t u r o " , naj bi bil zadnja opora drubene "represije", takoreko apriorni/formalni pogoj njenih konkretnih oblik; sinhrona " s t r u k t u r a " naj bi bila ustroj ideolokih in ostalih sklopov danega drubenega sistema pri emer predhodni proces "strukturacije" kajpada zaznamujejo prelomi, razpoke tega sistema, njegov vdor osvobaja revolucionarno energijo. Skratka, "pisan j e " je gibanje razloevanja, ki proizvaja in hkrati vedno znova razkraja "strukturo", sistem razlik, pomeni instanco neprenehnega revolucioniranja same govorice; to revolucioniranje same govorice, reda Simbolnega, pa je hkrati eden kljunih momentov drubene revolucije, saj je Simbolno ireduktibilni medij drubene predvsem ideoloke reprodukcije, tj. simbolni sistem je tisti, ki omogoa reprodukcijo obstojeega v danih okvirih oz. pogojih. Ta vizija revolucioniranja "strukture" kot danega sistema razlik skoz gibanje njene strukturacije je nedvomno neposredno vzeto zelo privlana, toda kmalu se pokae, da je podoba "strukturalizma", ki se ji zoperstavi "post-strukturalizem", odloilno prekratka: razlikovanje ravni Smisla/Prezence, celo "strukturirane strukture" kot uinka, in ravni njegove "produkcije"/"strukturacije", radikalna heterogenost in razsredienost druge ravni glede na prvo, vse to nahajamo e v "strukturalizmu". Opozicija struktura/strukturacija potemtakem ne more biti pertinentna za razlikovanje "strukturalizma" in "post-strukturalizma": tako napr. e pri Lacanovih uencih (prim. J.-A. Miller, L'Action de la Structure) nahajamo strogo razlikovanje med "strukturirano" in "strukturirajoo" strukturo.(3) Prava razlika poteka drugje, ne tam, kjer jo vidi, kamor jo umesti sam "poststrukturalizem": odloilno je, kam glede na ti dve ravni "reprezentacije" in "produkcije" vmestimo sklop Zakona/Prepovedi, "pra-potlaitve", "simbolne kastracije", torej tisto, kar je pri Lacanu osredieno okoli njegovega tolmaenja strukturalne vloge "Oidipovega kompleksa": nam ta sklop deluje kot "pregrada", "ekran" med produkcijo in reprezentacijo, tj. kot zakon simbolne komunikacije, menjave, s katerim je (pra-)potlaen pred-

hoden, "pred-oidipski" proces razloevanja/pisanja, ali pa je njegovo mesto te sredi samega procesa "slrukturacije". Seveda ni 'isti' Zakon tisti, ki enkrat deluje kot pregrada potlaitve procesa razloevanja, drugi pa kot samo 'odsotno sredie' tega procesa, marve se v osnovi spremeni njegov znaaj: v "post-strukturahzmu" Zakon ne deluje ve kot Prepoved, ki vse ele dopua, odtegnitev, ki ele odpira svet; s tem se vraamo k obiajnemu post-heglovskemu, e pri Nietzscheju dejavnem.u razmerju Zakona/Prepovedi do njegove "transgresije": Zakon/Prepoved se na filozofski ravni dojema kot s strani volje do moi (samo-) postavljeno oviro, ki jo volja vedno znova presega in premea, kot postavljanje preprek, katerih prevladovanje prinaa ugodje in ki jih ravno kot take volja rabi za svoje udejstvovanje, saj se volja lahko udejstvuje zgolj kot preseganje, premagovanje neesa zoperstavljenega, neke pregraje. V nasprotju s tem pa zaznamuje Zakon kot Simbolno tisto neprestopno: "transgresija" v pomenu prekoraitve 'profanega' sveta "omejene ekonomije", dela, vladavine "naela realnosti" itd. ni kot to e misli Bataille prestop meje Zakona, marve ele izkustvo Zakona v njegovi brezrazlotnosti, brezsmiselnosti in ravno v tem "neprekoraljivosti", izkustvo oznaevalca v njegovi "autonomiji". Gre za osnovno izkustvo tega, da je govor, preden nekaj pomeni, ne-smisel, ki rojeva smisel (pri emer "smisel" pomeni imaginarnega Oznaenca, ki se zlomi s "transgresijo"); ta preseek ne-ekonomije nad ekonomijo/smotrnostjo/smiselnostjo govora je pogoj smisla, in sicer njegov ' n o t r a n j i " pogoj: ne gre za pozitivistino redukcijo doivetegasmisla na "objektivni", v-sebi-nesmiselni red oznaevalne strukture, gre za tisto edinstveno toko krianja, v kateri se ne-smisel oznaevalca vpie v sam smisel in ga 'od znotraj' nane, tj. v kateri je " z u n a n j o s t " oznaevalca reprezentirana, zastopana v sami "notranjosti" smisla. "Transgresija" torej ne gre prek Zakona, marve je samo paradoksalno izkustvo brezna, brezrazlonosti, nesmiselnosti Zakona/Prepovedi, ki rojeva smisel. S tem pa je jasno, esa smo reeni, kaj izgine z vrnitvijo k post-heglovskemu, specifino nietzschejevskemu razmerju elje in Zakona v "poststrukturalizmu": sam "post-strukturalizem" kajpada to vrnitev tolmai kot " p r o d o r " onstran Zakona/Simbolnega v "pred-eidipsko" polje, preboj "falocentrizma" itd., zato pa mora za vsako ceno zabrisati drugo, "noro" plat Zakona, ki se ve ne zoperstavlja elji (etudi kot od nje same postavljena pregraja, katere preseganje prinaa ugodje), marve je sam ta, ki nalaga uitek. Tako je v "post-strukturalizmu" Zakon spet zveden na nenevarno polje elji zoperstavljene pregrade, prepreke, ki omejuje/kanalizira/totahzira/sistematizira itd. predhodno gibanje razloevanja/pisanja. Iz nosilca odtegnitve sredi vsake prisotnosti, nesmisla sredi vsakega smisla. Zakon (spet) postane garant Istovetnosti; iz nepovrnljive zgube/utroka (nepovrnIjive, ker skoznjo ele vse dobimo) (spet) postane garant "zaprte ekonomije", v kateri sleherni utroek, sleherna razprenost deluje kot ovinek na poti k Prezenci stvari same. Luknja sredi Simbolnega ni ve znamenje neprekoraljivega praga, marve prazno mesto, ki nakazuje potlaitev predhodnega procesa. Kljub temu pa je za Derridajevo negotovost simptomatino, da v Cramatologiji (na str. 95) naletimo na stavek "Nezasliana razlika med prikazujoim-se in njegovim prikazovanjem, med "svetom" in "doivetim", je pogoj vseh ostalih razlik, vseh ostahh sledi, in je te sama neka doloena sled" stavek, ki ga je potemtakem treba vsaj do neke doloene meje interpretirati proti samemu Derridaju: Derrida kot smo pravkar videli oita Lacanu, da mu " f a l o s " e vedno deluje kot transcendentalni oznaevalec, sredie igre sledi/razlik, etudi je kot oznaevalec znamenje samega

manka, se pravi: etudi kot "sredie" nastopi sama praznina, vendar pa v navedenem stavku sam proizvede formulo transcendentalnega oznaevalca: "razlika med prikazujoim-se in njegovim prikazovanjem", tj. med realnim in imaginarno 'realnostjo', kot pogoj (monosti) vseh ostalih razlik/sledi, tj. kot 'transcendentalna' razlika/sled, sama diferencialnost ostalih razlik/sledi. Nastop te 'transcendentalne' razlike/sledi zaznamuje samo "nemonost realnega", tj. z Derridajevimi besedami razHka med prikazujoim-se (realnim) in "doiveto" realnostjo je nezvedljiva, lovekov pogled vidi v prikazovanju "zgolj videz oziroma ... vidi v njem Drugo Stvar, pri emer zaman ie v vidnem kakrenkoli odgovor na vpraanje Stvari" (M. Safouan). Tu imamo kajpada opravka s "simbolno kastracijo", ki odpre luknjo manka sredi realnosti. Vendar pa skua Derrida ravno prebiti "nemonost realnega", ki jo odpira "transcendentalni oznaevalec": ta oznaevalec mu deluje kot nezvedljivi, a pomnoeni ekran/zaslon, nevidna "etrta stran" procesa razloke/sledi, medij ('atmosfera'), ki prepua v obliko-prisotnosti in s samim tem zamrauje ta proces sama prisotnost prisotnega, bit bivajoega, ali (kot bi to rekla Kristeva) zeoyXstaza), tetini moment procesa, ki se sicer e giblje 'onstran' neprekoraljivega praga, tj. na ravni protislovja materije/realnega.(4) Osnovna operacija teorije pisanja v Gramatologiji (ki je paradigmatsko izvedena v 3. razdelku 2. pogl. 1. dela La brisure), a tudi Derridajevega dela v celoti, ostaja tako neposredna razgradnja {"imaginarnega") subjekta govora v protislovje materije/realnega: rezultat razgradnje pri-sebnosti, imanence subjekta v procesu samoodlaganja/samorazloevanja, tj. razloke, je v tem, da se sam Jaz konstituira kot pri-sebnost, samo-odnos zavesti, z vpisovanjem/vtiskovanjem sledi v tistem, kar bi ravno moralo biti z absolutno imanenco, pri-sebnostjo subjekta, "reducirano", da je torej kartezijansko reeno subjekt v gibanju lastnega konstituiranja "v nekem nezaslianem pomenu v svetu" (Gramatologija), e razprostrt; navidez isto notranji tok asenja je vselej e 'neist', je vselej e hkrati razprostiranje{5). Ta neposredna "dekonstrukcija" Imaginarnega (polnosti Izvira-Smisla itd.) v Realnem (gibanju sledi, ki je "v nekem nezaslianem smislu v svetu") kajpada izkljuuje simbolni Zakon/Prepoved: neposredna razgradnja ZNAKA v gibanju PISANJA izkljuuje raven OZNAEVALCA.(6) ibka toka te neposredne " r a z g r a d n j e " Imaginarnega v Realnem se pokae ravno ob vpraanju, kako misliti odnos oznaevalne prakse (pisanja, tekstualnega procesa) do ostalih, neposredno-'naivno' vzeto 'zunaj-jezikovniir drubenih praks (delovne, politine, seksualne itd.); Derrida tu nastopi s pretenzijo, da ele njegova teorija pisanja lahko pertinentno zastavi to vpraanje (za razliko od "strukturalizma", ki naj bi nujno "absolutiziral" Simbolno) po njegovem se s teorijo pisanja nalaga "nova definicija odnosa doloenega teksta ali oznaevalne verige do svojega zunaja, do svojih uinkov reference itd. ..., do 'realnosti' (zgodovina, razredna borba, produkcijski odnosi itd.), ne moremo se ve zadovoljiti s starimi razmejitvami in pravtako ne s starim pojmom regionalne razmejitve. V aktualnem razmajanju (tj. z Derridajevim lastnim korakom) se proizvede prevrednotenje odnosa med obim tekstom in tem, za kar mislimo, da je v obliki realnosti (zgodovinske, politine, ekonomske, seksualne itd.) preprosti zunaj, na katerega se lahko nanaamo, (zunaj) govora ali pisanja, pa naj bo ta zunaj v preprostem poloaju vzroka ali v preprostem poloaju akcidence. Navidez preprosto "regionalni" uinki tega zamajanja imajo torej hkrati neregionalno odprtost, ruijo svoje lastne meje in tee k temu, da bi se artikulirah z obo sceno na nove naine, brez prevzetnosti obvladovanja." (intervju v Promesse 3031, str. 5758)

Toda e samo vpraanje je pri Derridaju tako zastavljeno, da privede do ideoloke, imaginarne psevdo-reitve: Branje teksta " n e more legitimno prehajati skozi tekst proti neki drugi stvari, kot je on sam, proti referentu (metafizini, zgodovinski, psiho-biografski realnosti itd.) ali oznaencu zunaj teksta, katerega vsebina bi mogla imeti, bi bila mogla imeti mesto zunaj jezika, se pravi v pomenu, ki ga tu dajemo tej besedi, zunaj pisanja nasploh." Toda e "zunaj-tekst ne obstoji", tedaj to ne pomeni 'zaprtosti v jezik', marve e " v tem, kar imenujemo realno ivljenje ... ni bilo nikdar niesar drugega kot pisanje; ni bilo nikoli drugega od nadomestil, substitutivnih pomenov, ki niso mogli vznikniti drugje kot v verigi diferencialnih napotil" (De la Grammatologie, str.
227228).

To je mesto, na katerem Derrida popusti ideologiji, imaginarni psevdoreitvi, tukaj Derrida krpa, tukaj ta imaginarna reitev potlai pravi problem: problem, kako misliti odnos oznaevalne prakse do ostalih praks, predvsem delovne; na mesto reitve dejanskega problema stopi imaginarna reitev z ideoloko univerzalizacijo pojmov tekst, pisanje itd., kjer je e samo "realno ivljenje" dojeto kot " t e k s t " . Znotraj meja ideologije zadrajoa se psevdoreitev je e monost, nasprotna tej, ki jo nahajamo pri Althusserju, do doloene mere pa tudi pri Tel Quel-u: dojetje drubene totalnosti kot kompleksne strukture razlinih ravni praks, delovne, politine, seksualne, oznaevalne itd.; tudi tu pravi problem preprosto izgine: le da ne z univerzalizacijo teksta, pisanja itd., marve s pripoznanjem v temelju neproblematinega so-obstoja razlinih ravni praks, kjer je pravtako potlaeno pravo vpraanje; e v prvem primeru pojmi tekst, razloka, pisanje, sled itd. prino delovati kot imaginarno, idealistino-obi pojmi, univerzalni 'kljui', ki zatrejo specifino razliko, pa v drugem primeru izgine sama raven medsebojne 'posredovanosti' razlinih praks. Da obe ti imaginarni reitvi pripadata istemu polju, to najbolje dokazujejo doloeni teksti Tel Quel-a, kjer se hkrati govori o razlinih ravneh drubenih praks v njihovi nezvedljivi speciTinosti, praks, vkljuenih v kompleksno-naddoloeno strukturo drubene totalnosti, in npr. o potrebi, brati samo Marxovo kritiko politine ekonomije, sam historini materializem, kot izstavitev 'teksta' drubenih razmerij; kjer se torej oba imaginarna pola dopolnjujeta. Ta belina, ki jo prizna sam Derrida, ko pravi, da obravnavana vpraanja zaznamujejo " t o , kar je narediti", ne pomeni preprosto praznega mesta, marve jo vselej ie zapolni vdor ideoloke psevao-reitve; zato ne pomeni mesta, kjer se tekst 'ustavi', 'lomi', marve obratno mesto, kjer 'stvari steejo', kjer navidez najbolj 'teejo', kjer smo reeni tegob pravega teorijskega dela: na mesto konkretne obdelave spoznanja stopi prepoznavanje ie-znanega, povsod naletimo na 'sled', 'razloko' itd., teorija preneha biti praksa v strogem, 'strukturalistinem' pomenu. Odve je pripomniti, da to zadeva tudi same tekstualne analize, kolikor se prevesijo v abstraktno prepoznavanje e-znanega; tako postane strukturalizem namesto teorijskega dela, prakse, 'argon', ki zastira lastno neproduktivnost. Na mesto konkretnih analiz stopi abstraktna vednost, da 'vsak tekst vsebuje tako elemente iz ravni metafizike kot subverzivne uinke' itd. itd., tu Derrida proizvaja 'nesmisle' v Althusserjevem pomenu; ta popustitev ideologiji tudi razloi Derridajev molk o Marxu, odsotnost temeljnega spoprijema z Marxovo mislijo.

1 2 e sama ' z u n a n j a ' zgodovina D e m d a j e v i h izjav in tekstov o Lacanu je simptomatina: do intervjuja Positions v reviji Promesse skoraj popolna praznina Lacanovo ime je omenjeno le enkrat (v opombi v knjigi L'criture et a diffrence)-, nato naenkrat v Positions sicer e vedno ne 'glavni tekst', marve opomba toda kakna: dolga nekoliko strani, nabita z libidinalno energijo, v svoji jasnini polna namigov (slutiti se da celo 'osebne' spore z Lacanom); konno v reviji Poitique (21, 1975) Le facteur de ta vrit: detaljna, 'olska' analiza Lacanovega teksta o Poejevem Ukradenem pismu, poskus 'temeljnega o b r a u n a ' . 2 Sam Derrida vekrat oita Lacanu opiranje na Heideggra. Poleg tega je prav tako simptomatina tudi ' z u n a n j a ' zgodovina Derridajevih tekstov o Heideggru: e danes ni izlo dolga leta najavljenih devet predavanj o Heideggru, odpadel je tudi najavljeni lanek o Heideggru v Critique, najjasneje obravnavanje Heideggra je prvi izlo v angleini v New Yorku {The Ends of Man) itd. 3 Sama logika dopolnila je prav tako e razdelana pri Lacanu in njegovih uencih: je integralni del pojma naddoloenosti kot razsrediene doloenosti to, kar na povriini imaginarnega nastopa kot akcidentalni dodatek, dopolnilo, je ravno nadomestovalec, zastopnik potlaene Resnice. Da niti ne o m e n j a m o tega, kako je pri Lacanu Verdrngung vselej Nachdrangung. 4 Ta sklop je Derrida razdelal v spisih po Gramatologiji, predvsem v La dissmination. 5 Derrida to zelo lepx) izpelje v interpretaciji spontane geneze ega, t j . absolutnega zaetka kot iste pasivne sinteze asenja Ur-Hyle pri Husserlu: v tej toki iste autoaTekcije, v kateri bi morali imeti opravka z absolutno imanenco brez intencionalnosti, brez korelativnosti s transcendenco objekta, je e na delu "ein ichfremdes K e r n " (Husserl). (Prim. La voix et le phnomne, Paris 1%7) Mimogrede povedano, e od tod lahko vidimo, kako nesmiselna je Sollersova kritika pojma " r a z l o k e " kot "gibanja brez m a t e r i j e " . 6 Zaradi te konstitutivne nezdruljivosti Lacanovega in Derridajevega polja n u j n o propade vsak poskus posredovanja med njima, poskus vzpostavitve neke ire 'sinteze' ; glavna slabost sicer dobrega uvoda v Lacanovo teorijo Samuela Webra Rckkehr zu Freud (Ullstein 1978) j e ravno v tem, da ob vsem upotevanju razlik skua iz nekake 'objektivne', 'komparativne' pozicije najti most njima.