Deležniško-Deležijski Skladi Na - Č in - Ši V Küzmičevem Prevodu Nouvega Zákona - 25 Zora 90 Jesenšek

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zkona
0 Uvod 0.1 tevan Kzmi se je rodil leta 1723 v Strukovcih. olal se je v Radgoni, opronu in Gyru, izobraevanje je nadaljeval v Bratislavi na znamenitem luteranskem liceju ter pri zasebnih uiteljih, nato pa se je zaposlil v Nemes Csoju, kjer je skrbel za versko in splono izobraevanje svojih rojakov. Leta 1755 je prevzel duhovniko slubo v urdu. Nartno je zael zbirati cerkvene pesmi v prekmurskem jeziku, intenzivno pa je nadaljeval tudi s prevajanjem in prizadevanji za knjino uveljavitev prekmurskega jezika. Velike zasluge je imel tudi za ponovno oivitev olstva v prekmurskem jeziku v omodski koloniji (urd je bil sredie kolonije, v katero se je v drugi polovici 18. stoletja naselilo veliko prekmurskih Slovencev). Sredi plodnega cerkveno-organizacijskega dela je leta 1771 prevedel iz grine Nouvi Zkon ali Testamenom (ivljenjsko delo tevana Kzmia in temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva), obsene cerkvene pesmarice v prekmurskem jeziku pa ni ve uspel izdati. Sredi dela v urdu je 22. decembra 1779 leta umrl (ebjani 1976). tevan Kzmi se je na prevajanje Nouvega Zkona pripravljal e med olanjem v Bratislavi, kjer si je pridobil temeljno znanje iz grine, v slovakem okolju pa se je seznanil tudi s prizadevanji Slovakov, da normirajo svoj knjini jezik (Jesenek 2000/01). Vplivi okolja, v katerem se je izobraeval, so Kzmia e zelo zgodaj prepriali, da se je potrebno prizadevati za usodo domaega (prekmurskega) jezika. V to ga je preprieval tudi bratislavski pastor Samuel Wilhelm Serpilius kot npr. leta 1751 v pismu, ki ga je poslal Kzmiu in se je ohranilo v prepisu v rokopisni zbirki Hrabowskega (kopija pisma je spravljena v rokopisni zbirki evangelianske cerkvene obine v opronu). Serpilius je Kzmia spodbujal, naj slui svojemu prekmurskemu slovenskemu narodu z vsemi nain. Svetoval mu je, da za dosego tega cilja sestavi najprej v svojem prekmurskem slovenskem jeziku knjigo, ki jo imenujejo Abecednik //; dalje, da v ta jezik natanno prevede Mali katekizem blaenega Lutra, taken kot je, brez vsakega dostavka. Po preteku asa pa bi lahko z bojo pomojo in v strahu bojem usmeril svojega duha in svoje delo v to, da bi dobro uredil in zbral v posebno knjiico izreke svetega pisma, ki najve dokazujejo, ali kar
306
Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona
bi bilo e najbolj zaeljeno, da bi tono prevedel Nouvi Zkon. Ko bo imel kaj takega v tem jeziku pripravljenega, mi polji, jaz bom vsa prizadevanja usmeril v to, da bi lahko oskrbel sredstva za natisk teh knjiic // (citirano po ebjani 1977: 5455). Kzmi je leta 1752 izdal Mali katekizem in leta 1753 Abecednik obe deli sta danes izgubljeni, vendar ju Ivan kafar (1978: 16) v bibliografiji navaja in se pri tem sklicuje na Serpiliusovo pismo, ki omenja oba Kzmieva prvotiska, in opozarja, da ju je poznal tudi Melich (1902: 432433) , leta 1754 Vre kranske kratki nauk, nato pa se je lotil svojega ivljenjskega dela. Nouvi Zkon je izel po veletnem napornem delu leta 1771 in kae veliko eljo prevajalca, da bi pisal v jeziku, ki presega ravenske okvire, tj. nareno obmoje, iz katerega je Kzmi izhajal in je bilo osnova tudi Temlinovemu in Severjevemu jeziku. V Predgovoru197 je Kzmi v pietistinem slogu (vpliv S. W. Serpiliusa) razmiljal o protestantski veri in namenu Nouvega Zkona; o slovenskem in prekmurskem jeziku, o nacionalni osveenosti in o povezanosti Kranjczov in zdolnyi tajercev z Vogrskimi vu eleznoj, Szala i Somoczkoj sztolici bodoucsimi Szloveni pa pie veliko bolj prosvetljensko. Zlasti pomembna je ugotovitev, da so Slovenci na Ogrskem v sorodu s Slovenci v Avstriji in da je potrebno, zaradi jezikovnih razlik, ki vseeno obstajajo, pisati knjige v domaem jeziku, saj tujega ne razumejo vsi. Ideja, ki je v bistvu izhajala iz protestantske zahteve, da morajo verniki imeti osnovna cerkvena besedila prevedena v razumljiv (doma) jezik, je skoraj dvesto let po prvih slovenskih tiskih tudi prekmurskim Slovencem omogoila, da so brali knjige v svojem jeziku. V slovenskem jezikoslovju je dolgo prevladovalo mnenje, da prekmursko nareje v 18. in 19. stoletju ni bilo enakovredno kranjskemu jeziku in da je Kzmi prevajal v nerazvit jezik, ki se ni nikdar osvobodil narenih okvirov. Take posploitve so najbr nastajale, ker se prekmurski knjini jezik, ki ga je normiral Kzmi v Nouvem Zkonu, ni nikdar opazneje raziril v leposlovju, ampak se je potrjeval le v cerkvenih besedilih in ljudskih pesmih. ele noveje raziskave198 Kzmievega jezika so ovrgle take posploitve in pokazale,
197 Pod
Predgovorom je podpisan Joef Torko, vendar pa je nanj mono vplival Kzmi, ki je Torkoevo latinsko besedilo prevedel v prekmurski jezik in mu dodal znameniti 13. del, ki govori o razirjenosti slovenskega jezika, omenja Trubarja in Dalmatina in zagovarja potrebo, da se novi zakon prevede v prekmurski knjini jezik (Mihael Kuzmi 1981: 102). Vilko Novak misli, da je Predgovor njegov (Kzmiev) samostojni spis (V. Novak 1976: 48) 198 Temeljno analizo, ki je pomenila preobrat v razmiljanjih o prekmurskem knjinem jeziku, je leta 1940 pripravil Anton Vratua, vendar pa tudija v prvotni obliki, zaradi druge svetovne vojne, ki je prekinila izhajanje asopisa za zgodovino in narodopisje, 307
Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika
da je bil v Nouvem Zkonu uporabljen skladenjski sistem, ki je mono presegel narene okvire in je ob novih besedotvornih in oblikoslovnih reitvah postal osnova za prekmurski knjini jezik. Pregled jezika v prekmurskih ubenikih in abecednikih kae (Jesenek 1998a), da se je prekmurski knjini jezik 18. in prve polovice 19. stoletja v teh prironikih potrdil kot strokovni in umetnostni jezik. Pri Koiu, Agustiu in Kardou lahko spremljamo nastajanje strokovnega prekmurskega slovnikega izrazja, ki se je oblikovalo primerjalno ob madarskem in latinskem, vendar pa se je praviloma pojavlja samostojno, le redko kot slovensko-latinska ali madarska dvojnica; Agustievo prirodoslovno izrazje pa kae na priblievanje prekmurske in osrednjeslovenske knjine norme. Ob upotevanju publicistike, ki se je v Prekmurju prav tako razvila (Jesenek 2000a) in umetnostnega jezika, potrjenega v odlomkih in prevodih, objavljenih v katolikih in protestantskih berilih, spoznavamo, da se je prekmurski knjini jezik potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh jezika, zato ga moremo razumeti kot najvijo socialno zvrst jezika v prostoru med Muro in Rabo v 18. in 19. stoletju je imel narodnoprebudni pomen, saj so le z njegovo pomojo Slovenci na Ogrskem dokazovali svojo identiteto in se potrjevali kot zgodovinski narod. 0.2 V Nouvem Zkonu, ki je napisan v prekmurskem knjinem jeziku, so od nekdanjih participov sedanjega in preteklega asa I prisotne le oblike na - in -i v vseh spolih in tevilih, ohranjena pa je tudi sklanjatev. 0.2.1 V Matevevem in Markovem evangeliju se samo na enem mestu pojavi oblika na - (namesto znailne prekmurske -i):
Sto pa zvz zkrblivajoucs more pridati kVizokozti zvojoj eden lakt? (Kzmi 1771, Mat. 6,27).
ni izla. Objavljena je bila ele leta 1974 (Vratua 1974: 5475) in je, eprav ve kot trideset let po nastanku, bila prva strnjena jezikovna analiza jezika v Kzmievem Nouvem Zkonu. V uvodu je Vratua opozoril, da objavljen prispevek ni celotna tudija in da se obseneja dokumentacija za navedke v prispevku nahaja v Pokrajinskem arhivu v Mariboru ter Pokrajinski in tudijski knjinici v Murski Soboti. V Murski Soboti omenjena dokumentacija ni ve dosegljiva, Pokrajinski arhiv v Mariboru pa hrani petintrideset strani rokopisa, ki ni bil objavljen (oznaen s stanmi 2054. Na straneh 2031 avtor primerja original in ponatise Nouvega Zkona (1771, 1817, 1848,1928), na straneh 3151 pa original in ponatise Svetih evangelijev (1780, 1804, 1840, 1852, 1858, 1864, 1906, 1920, 193940). Na straneh 5154 povzema rezultate iz analize in za jezik ponatisov Nouvega Zkona ugotavlja, da so nekateri znaki, ki kaejo na blianje ivemu govoru. Pravopis je ves as madarski, Vratua pa misli, da je uporabljivost za jezikoslovca, predvsem za dialektologa bolj v prvi izdaji, ki je e imela znamenja za vokalno kvaliteto in akcent. Druga dokumentacija, o kateri govori Vratua v uvodu, pa ni dostopna niti v Mariboru in kae, da se je ali zaloila ali izgubila. 308
V tem primeru ne gre za nesklonljivi prislovni delenik v obliki srednjega spola ( zkrblivajoucs zkrblivajoucse), saj Kzmi ni uporabljal prislovnega delenika na -e/-aje. Najbr gre za tiskarsko napako in bi moral delenik imeti pridevniko konnico -csih ali prislovno -csi. Izpriane pa so oblike nesklonljivega prislovnega delenika v obliki nevtra (mogocs mogoe) ker ni oblik na -e/-aje, nastanejo nove na -/-e; -e je nainovni formant, ki nastane po preglasu (mogoo). Gre za novo tvorbo prislova naina, za posploitev -ja v odvisnih osnovah ( gred, sp, bd, stoj) (Oroen 1977a):
I naprej ztoupivi edno malo, zpadno je na zemlo i molo ze je: kaj, csi je mogoucse, naj prejde od nyega t vra. (Kzmi 1771, Mar. 14,35) I ercs: Abba, Ocsa, vza zo mogoucsa tebi; prenezi ete pehr od mne. Ali nej, kak jaz cm; nego, kak t (Kzmi 1771, Mar. 14,36); Zgledno ze je pa Jezus na ny, i ercs nyim: pri lid je tou, iztina, nemogoucse; ali pri Bougi zo vsa mogoucsa (Kzmi 1771, Mat. 19,26).
0.2.1.1 Najpogosteja delenika oblika na - je v imenovalniku ednine in mnoine mokega spola:

Znajoucsi pa tou Jezus ercs nyim: zakaj za hdo mte eto toj zeni? r je dobro delo vcsinla zmenom. (Kzmi 1771, Mat. 26,10); Molcsi pa ne bojdite vnogogucscsi, liki poganye. r timajo, kaj ze vu zvojem vnogom gcsanyi pozljhnejo (Kzmi 1771, Mat. 6,7).
Deleniki mokega in enskega spola se razen v imenovalniku lahko nahajajo tudi v neprvem sklonu. Znailno je, da se neimenovalnike oblike pojavljajo le pri delenikih na -, deleniki na -i pa so le posamostaljeni osebki:
Obzlejdnyim zkzao zeje tim edenjzetim pri ztoli zedcsim: i na oucsi nyim je metao nyihovo nevernozt i trdnozt zrcz; kaj zo onim, ki zo ga vidili, kaj je gori ztano, nej vrvali (Kzmi 1771, Mar. 16,14); Jaj pa tim nozcsam i nadjajoucsam vu oni dnvi (Kzmi 1771, Mar. 13,17); I nazj ze zglednove vdijo; kaj je od vlani bio te kamen: r je bio veliki jko (Kzmi 1771, Mar. 16,4).
Zelo redka pa je v tej zvezi dvojina, ki se pojavi samo pri deleniku na -. Toilnik dvojine mokega spola je narejen tako, da se konnica -va, ki je prevzeta iz l. osebe dvojine, dodaja imenovalniku ednine mokega spola. Tvorba je nenavadna in jo je Kzmi uporabil bolj kot monost, ki jo prekmurski jezik dopua (mlaja analogija); na to opozarja tudi Oroen (1977a: 339), ki v dvojinski obliki prepoznava prislovni delenik izraen z monostjo, ki se je uveljavila v srbohrvakem knjinem jeziku: -o/-oi.
Hodcsi pa Jezus kre mourja Galilanzkoga, vido je dv brata, Simona, teri ze zov Peter, i Andra brata nyegovega, metajoucsiva vlk vu mourje, (r Szta ribicsa bila) (Kzmi 1771, Mat. 4.18). 309
0.2.1.2 Deleniki na -i so praviloma imenovalniki mokega spola ednine in mnoine, kar kae na leksikalizacijo, tj. okrnitev, znailno e za Briinske spomenike:
Jezus pa zpoznavi odiao je odnut: i nazledvalo ga je vnogo lztva, i zvrcso je je vze (Kzmi 1771, Mat. 12,15); I zlavi ti dezt zcsali zo ze zrditi na Jakuba i Ivana (Kzmi 1771, Mar. 10, 41).
enski spol imenovalnika mnoine pri deleniku na -i je v Matevevem in Markovem evangeliju uporabljen samo dvakrat. Gre za pomembno funkcijsko razliko v pogostosti in izrabi delenikih oblik mokega in enskega spola (na pogostost vpliva tudi sobesedilo):
Gda bi pa sle nazvicsvat vucsenikom nyegovim; ovo Jezus je pred ny priao govorcsi: zdrave bojdte. One pa priztoupive zgrabile zo ze nyegovi noug, i molile zo ga. (Kzmi 1771, Mat. 28,9) I nazj ze zglednove vdijo; kaj je od vlani bio te kamen; r je bio veliki jko. (Kzmi 1771, Mar. 16,4)
Deleniki na - so v Nouvem Zkonu zelo pogosti. Praviloma so tvorjeni iz nedovrnih glagolov. Pojavljajo se v znailni prekmurski pisni in glasovni razliici -oucsi, uresnien je tudi preglas (-ecsi):
Rvno tak pa i ti vldniczke popovzki opotvajoucsi zpizcsmi i ztarismi zo erkli: (Kzmi 1771, Mat. 27,41) I on je bio vzdnyem ztrni na zglvniki lezcsi; i gori zo ga zbdili i pravili zo nyemi:; Vucsitel, nemas zkrbi na nz; ka pogbamo. (Kzmi 1771, Mar. 4,38) r je eto, kaje povejdano od Ezaia proroka govorcsega: glz kricscsega vu pcsavi; naprvlajte pout Gozpodnovo, ravne cinte zteze nyegove. (Kzmi 1771, Mat. 3,3)
1 Tvorba deleniko -deleijskih skladov na - in - i 1.1 V Matevevem in Markovem evangeliju se pojavljajo naslednji deleniki in deleja na -, tvorjeni iz nedovrnih glagolov:199 bojecsi; csinecsi; doli idoucsi, doli zedecsi, drkajoucsi; govorecsi, gibajoucsi, gcsecsi, gledajo ucsi, gorecsi, gori raztecsi, gori zidoucsi; hodecsi; izkajoucsi, imajoucsi; kricsecsi, krztcsavajoucsi, kamenvajoucsi, kivajoucsi, kadecsi; lezajoucsi, lezecsi, lazeci; molecsi, majoucsi, mogoucsi, metajoucsi, mizlecsi; nozecsi, nadajajoucsi , neznajoucsi nazledvajoucsi , nemajoucsi , naklekajoucsi; opotavajoucsi, okouli gledoucsi, odavajoucsi; predgajoucsi, poberajoucsi,
199 V
pregledu so navedene oblike v imenovalniku ednine mokega spola (tudi e se v besedilu pojavljajo v drugani obliki).
310
prihajajoucsi, prozecsi, prizvajoucsi, priznavajoucsi, premislavajoucsi, prajoucsi, plezajoucsi, pozlajoucsi, prinaajoucsi; rezajoucsi; zejajoucsi, zedecsi, zidecsi, zkrblivajoucsi, zksavajoucsi, zlzecsi, zodecsi, zpitavajoucsi, zpajoucsi, zpravlajoucsi, sprevajoucsi, ztojecsi; trepecsecsi, trupajoucsi; vadluvajoucsi, varvajoucsi, vkup zedecsi, vnougogucsecsi vrvajoucsi, vcsecsi, vidoucsi; zaplacsajoucsi, zdrzavajoucsi, zganyajoucsi, znajoucsi, zvajoucsi, zvna ztojecsi; zivoucsi, zmetnogucsecsi. 1.1.1 Deleniki in deleja so izpeljani iz 3. osebe mnoine sedanjega asa, vendar pa se pojavljata dva tipa: kratka in dolga oblika. Kratka oblika se konuje na -csi (upraviena je glede na pripadnost glagolski vrsti po nedoloniki osnovi: -a-ti, -ava-ti):
Molcsi pa ne bojdite vnogogucscsi, liki poganye. r timajo, kaj ze vu zvojem vnogom gcsanyi pozljhnejo. (Kzmi 1771, Mat. 6,7) Govorcsi: gozpodne, zpoumenoli zmo ze, kaj je ov zapelvecz erkao ecse zivoucsi; po trtyem dnvi gori ztnem. (Kzmi 1771, Mat. 27,63) Vu oni dnvi priao je Ivan krztiteo predgajouci vu pcsvi Judee. (Kzmi 1771, Mat. 3,1) I tou rejcs zo zdrzali pri zebi zpitvajoucsi ze, ka je zmrtvi gori ztnoti? (Kzmi 1771, Mar. 9,10)
Za dolgo obliko je znailen morfem -j- (-joucsi), pojavljajo se pri glagolih, ki imajo v nedoloniku medpono -a- in -ova- (V. in VI. glagolska vrsta). Praviloma ta oblika izraa istodobnost, redko pa ima tudi prislovni ali prilastkovni pomen:
Ar Farizeuske i vzi Zidovje, csi do lakt neoperjo rouk, ne jejjo, zdrzvajoucsi tadnke ti ztarii. (Kzmi 1771, Mar. 7,3) On je pa erkao: nej; naj kak, pobrajoucsi koukol, ne ztrgate v navkp znyim i peniczo. (Kzmi 1771, Mat. 13,29) Jezus nyemi je pa erkao: csi mores vrvati; vza zo mogoucsa tomi vrvajoucsemi. (Kzmi 1771, Mar. 9,23)
Iz kratke oblike 3. osebe mnoine so izpeljani deleniki I., II., III. in IV. glagolske vrste, ki tudi izraajo istodobnost, vendar pa se, pogosteje kot dolga oblika delenika, uporabljajo kot prilastki in prislov gre za stareje tvorbe, npr.:
Ob trtoj ztrzi pa te noucsi priao je knyim Jezus hodcsi po mourji. (Kzmi 1771, Mat. 14,25) Potom pa dvma znyih hodcsima zkzao ze je vu drgom obrzi; gda bi sla na poule. (Kzmi 1771, Mar. 16,12) I vidoucsi ga vucsenczke po mourji hodcsega, preztraili zo ze govorcsi; kaj je zksnyva; i od ztrha zo kricsali. (Kzmi 1771, Mat. 14,26)
311
Primeri dokazujejo, da so deleniko-deleijski skladi na - v Kzmievem Nouvem Zkonu oblikoslovno pravilno izpeljani, in sicer je najpogosteja etimoloko pravilna oblika na -, stare oblike na -eo ni poznal, zato pa zapie mlajo z zevnim -j- med e in o. Sinkretizma teh oblik prevajalec ni poznal in se po tem loi od osrednjeslovenskih piscev 16. in 17. stoletja, ki so s takimi oblikami ohranjali njihov glagolski pomen. Martina Oroen opozarja na pogoste kontaminirane oblike aktivnih delenikov sedanjega asa v jeziku slovenskih protestantov 16. stoletja in katolikov 17. stoletja. Prvotno pomensko leksikalizirana oblika delenika na - je bila v tistem asu e pravi prilastek ali prislov, zato so se v jeziku pojavile kontaminirane oblike, ki so vse do prve polovice 19. stoletja ohranile preteno glagolski pomen: praveo, vreo, ieo, lazeo, prideo, sedejo, videjo, vrejo, rdejo, posveujejo (Oroen 1977: 123) 1.1.2 O sinkretizmu oblik na - je razmiljal tudi krabec (1994: 435) v oceni Cusanijeve knjige Christianus moribundus. Etimoloko opraviene je le oblika na -o/-e, vendar pa je e pri Dalmatinu pogosta tudi osnovna glagolska pripona -e-. krabec pravilno razlaga, da se ta medpona ni mogla pojaviti, dokler so bile v rabi stare sedanjike oblike za 3. os. mnoine ( prido, najdo, kolno), iz katerih so se izpeljevale deleniko-deleijske oblike na -. Opozarja, da so etimoloko pravilne le oblike o, plo, trepo, vendar pa pozna e tudi dvojnice pri Dalmatinu ( yeo, plaeo, trepeeo ).200 Le-te so povzroile, da so tudi oblike na -e zaele dobivati (po analogiji) enako podobo, in sicer tako, da se je pripona -e razirila v -eo. Pripona -eo je tako nastala na dva naina, in sicer tako, da se je med koren besede in pripono -o vrinila medpona -e-, ali patako, da se je v konnico -e vrinil samoglasnik o. Taken razvoj krabec dokazuje na primerih iz Dalmatina, hkrati pa opozarja, da se je tudi v 16. stoletju zaela pojavljati e tretja (najmlaja) monost, ki je nastala tako, da se je med e in o zael vrivati zevni j.201 krabec je tako tudi dokazal, da so deleniki in deleja tipa meneo stareji kot visejo.
200 Ve
pri Dalm. nahajamo: re ogin, reje me, zamaguje jezik, vpiea tima, dopadea (ki dopade). Tudi ostalim primerom moramo v Dalm. iskati pojasnila. On ima 3. pl. -o brez naglasa le za j: kupujo, omahujo, in v: mogo, kar zdaj neki gospodje napak piejo: mog, izvruj itd. Sicer pie Dalm. po analogiji ostalih oseb, ki imajo e pred konnico: prideo, pogyneo, uveneo, klieo, pieo, plaeo, moeo, za staro: prido, najdo, kolno itd. Po takih primerih se je vtepel e tudi v participije: yeo, plaeo, trepeeo, laskaeo, nm. o, plo, trepo, lesko. (krabec 1994: 435). 201 Toporii je uvedel za pripono -ejo izraz neorganski konaj (Toporii 1980: 470), ki lepo oznauje stare, za slovenski jezik neprimerno izpeljane deleniko-deleijske sklade na - iz dolge oblike za 3. os. mnoine. 312
O oblikah na -e/-o, -eo in -ejo je krabec razmiljal tudi e leta 1914 (krabec 1914: 548550, 552554, 564565), in sicer ga je zanimalo naglasno mesto. Kadar so imeli glagoli 3. osebe mnoine v sedanjiku naglas na konnici (govor, gred, sed, stoj, vis, tek), so imeli deleniki in deleja na - e v 16. stoletju izvirno etimoloko podobo (govoreiga, gredoiga, sedeiga, stoje, vise, teko ), oblika -eo pa se je pojavlja, e je bil naglas v sedanjiku na korenu ( yeo, hdeo, pleo, prdeo ). Hipolit je naglas pomaknil na pripono -eo (spe, sedeiga, gredeiga), vendar pa tako naglaenih oblik krabec ne odobrava, saj so bile narejene umetno in mimo vseh zakonitosti razvoja deleniko-deleijskih oblik na - v slovenskem knjinem jeziku.202 Pomembna je njegova ugotovitev, da se je do 16. stoletja ohranil naglas na e in o pri oblikah na -e/-o, na korenu pa je bil naglas, e se je tako naglaevala tudi sedanjika oblika. Tako je po krabcu potrebno naglaevati Dalmatinove in Trubarjeve primere (vdee, z vdeimi, hde, jzde, plvo ), eprav pravila ni posploil za sodobni knjini jezik,203 kjer je priporoal le naglaeni -e/-o.204 Ve teav je pri naglaevanju oblik na -eo, ki sta jih pogosto pisala tudi Trubar in Dalmatin, saj slovenske slovnice praviloma niso prinaale (natannih) informacij o naglasu delenikov in deleij na -;205 krabec ga je prvi poskual normirati. Za 16. stoletje predvideva, da je bil gotovo na korenu206 (video, hodeo ), in sicer pri konnici -eo, ki je nastala iz -e, kot tudi pri -eo iz -o.207 Hipolitovo dosledno naglaevanje konnice oz. medpone -o- (spee, sedeiga, gredeiga, dopadeimi, oznanuj, vpijig) krabec izvirno imenuje njegov fabrikat, torej Hipolitova umetna tvorba. Vpraanje je, ali so slovenska nareja v preteklosti
202 P.
Hipolit pie v 3. izdanju evangelijske knjige: spee, sedeiga, gredeiga za: spe, sedo, grede, nikaker ni verjetno; gotovo so to le knjino vmetalne oblike, narejene ob asu, ko se aktivni sedanjiki participij navadno e ni ve slial. (krabec 1995: 549). 203 Prim. krabevo omahovanje (krabec 1995: 552), ko za vede, z vdeimi, hde, jz de, plvo navaja, da imamo brez dvojbe /tako/ brati, za gldajo, ltajo, skajoim pa ni tako odloen in zapie menda tudi. 204 za nao knjino slovenino se dandananji le povdarjen -o pripua; ali meni se zdi, da bi bilo v prihodnjih slovnicah venderle to re nekoliko drugai vravnati. (krabec 1994: 558). 205 Izjema je bila Levstikova slovnica (Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen, Laibach 1866), ki ima pri glagolskih vrstah natanno zabeleen naglas pri vseh oblikah na -, ki so navedene. 206 Ali namesto -e pieta Trubar in Dalm. pogostoma -eo: videozh, hodeozh, lazeozh, moleozh, plazheozh, slusheozh, kar je vse brati z naglasom na korenskem zlogu: vdeo, hdeo itd. (krabec 1995: 553). 207 V vseh teh in takih primerih je moral biti povdarek na zlogu pred konnico -eo, ker se povdarjena konnica -o pri Dalmatinu in Trubarju, kolikor vem, nigdar ne spreminja v -e. (krabec 1995: 553). 313
poznala tako naglaevanje na konnici (in ali so se deleja v ivem govoru sploh uporabljala) krabec tako monost dopua,208 vendar pri tem ne vidi nobene povezave s Hipolitovo rabo, ampak se navezuje na panonski jezikovni prostor, na prekmurski knjini jezik, ki je ohranil bogato rabo in funkcijsko razvejanost oblik na - in -i. V Nouvem Zkonu Kzmia krabec opozarja na participije z dvema naglasoma, prvotnim na korenu in ljudskim (narenim) na konnici (nadjajouemi, zdrvajoui, gldajoue, krvajoui, prihjajoue), vendar se to ne zdi mogoe, saj so bile tudi v prekmurskem knjinem jeziku deleijske oblike na - izrazito knjino sredstvo za krajanje povedi, ki se v ivem govoru ni uporabljalo (Oroen 1974: 120). Deleijski konniki (nareni) naglas ostaja tako tudi v prekmurskem knjinem jeziku 18. stoletja le krabeva hipoteza,209 sicer zelo mikavna, vendar pa malo verjetna in teko dokazljiva. Na kratko, zato pa odlono in prepriljivo, je v Cvetju zavrnjeno pretirano nadomeanje oblik na - z oblikami na -e, in sicer zlasti umetno skovane naglaene konnice na -uje (vprauj, pospeuj). krabec odklanja Levstikove tvorbe pred, pn, zr, krij, ven, el, plen, kli, per, kuj210 (deleja na -e so predvsem izdeleijski prislovi, izpeljani iz glagolov, ki imajo naglaeno tudi sedanjiko konnico 3. osebe mnoine) in namesto sprauj, pospeuj dovoljuje samo spraevje, pospeevje, zagovarja pa naglas na korenu pri tistih deleniko-deleijskih skladih na -, izpeljanih iz glagolov este vrste, ki imajo tak naglas tudi v nedoloniku (svtovaje, vrovaje).211 1.1.3 V jeziku Nouvega Zkona se pojavljajo tudi oblike na -, ki so tvorjene iz dovrnih glagolov. Gre za povezanost z izpeljavo glagolskih vrst iz pridevnikih in samostalnikih podstav. Taki deleniki so povsem obiajni tudi v drugih slovanskih jezikih in zato njihova raba pri Kzmiu ne presenea. Mikloi (1883: 818819) navaja delenike in deleja na -, izpeljana iz dovrnih glagolov, ki izraajo prihodnost ali sedanjost (sedanjost: ogovarja jih reko;
208 Vender
gotovo s tem noem rei, kaker bi se mej prostim ljudstvom nikdar ne bili sliali participiji na povdarjen -, razen le v primerih, ko ima 3. mn. oseba na konnici povdare: rek, tek, vmerj, rek, tek, vmerj. (krabec 1995: 557). 209 Meni se zdi, da je izreka enaka, naj bo akcent pisan ali ne. Povdarka sta v takih prime rih dva, pervotno je morda pervi moneji, pa sasoma ga je drugi premagal. (krabec 1995: 557). 210 vse to (razen e) je pa Levstik sam nakoval, ljudstvo tako ne govori. (krabec 1995: 558). 211 Kar jih pa hrani naglas na korenu, tisti bi ga morali seveda ohraniti na njem tudi v tem primeru, torej: svtovati, svtovali: svtovaje, vrovati, vrovali: vrovaje itd. Nae ole, ki natezajo vse na eno kopito, ue seveda svetovti, svetjem, varovti, varjem, verovti, verjem itd. in gotovo e tudi: svetuj, varuj, veruj. Ali komer je kaj za natorni razvitek nae slovenine, naj bi se, koliker le more, vstavljal takemu olanju. (krabec 1995: 558). 314
doke prido je stanola /zvezda/; gde je bilo to dete; na pohito ). Za ruino in eino pa navaja, da se deleniki in deleja na - iz dovrnih glagolov uporabljajo namesto oblik na -i: Von den verba pft. konnen im russ. und echj. part. praes. act. wie part. praet. act. I angewandt werden. (Mikloi 1883: 819), za kar navaja tevilne primere. kari (1902) dopolnjuje Mikloia in navaja, da tudi akavski jezik nadomea aktivne delenike preteklega asa z dovrnimi aktivnimi deleniki sedanjega asa: Zgubiti e mudrost mudri, razabraju ih odvri hou. (kari 1902: 18). V Matevevem in Markovem evangeliju so uporabljeni naslednji deleniki in deleja na -, izpeljani iz dovrnih glagolov: bodoucsi; erkoucsi; gori pridoucsi, gori zidoucsi; idoucsi; merjoucsi, odgovorecsi, odidoucsi; pridoucsi, prijecsi, polozecsi, pribejzajoucsi; vidoucsi, vrnoucsi, vidoucsi. Gre za 15 deleij in delenikov, med katerimi sta dva kalka s prislovoma gori in v. Izpeljani so iz 3. osebe mnoine sedanjega asa in imajo kratko in dolgo obliko:
I zgoudilo ze je; gda bi on zedo priztoli vu hizi: i ovo, vnougi publiknuske i grejsniczke pridoucsi, zeli zo zi kztoli z Jezusom i zvoucsenkmi nyegovimi. (Kzmi 1771, Mat. 9,10) I priztoupivi gorijo je zdigno prijcsi jo za rokou; i preczi jo je t nihla trslika; i zlzila nyim je. (Kzmi 1771, Mar. 1,31) I polozcsi na ny rok zvoje odao je odnut. (Kzmi 1771, Mat. 19,15) I preczi vze lztvo, kak ga je vidilo, csdivalo ze je: i pribejzajoucsi poklonili zo ze nyemi. (Kzmi 1771, Mar. 9,15)
Zasledovanje te oblikoslovne monosti kae na ustaljenost posameznih oblik za izraanje preteklosti, prihodnosti in sedanjosti. Kzmi je preteklost pogosto izraal z dovrnim delenjem bodoucsi. Vrsta primerov kae, da je z njim poudaril preddobnost dejanja (stanja), ki je povzroilo dejanje glagolskega stavka:
I prisli zo v-Kapernaum, i vu hizi bodouci ptao je je; ka zte ze na pouti med zebom zpitvali? Kzmi 1771, Mar. 9,33) I ovo edna zena vkrvvom otouki bodoucsa dvanjzet lejt pridoucsa odzajaj doteknola ze je krajne gvanta nyegovoga. (Kzmi 1771, Mat. 9,20) Ovi pa vu ldji bodoucsi pridoucs molili zo ga govorcsi: zaiztino Bozi Szin zi. (Kzmi 1771, Mat. 14,33)
Nekaj osamljenih primerov izraa dejanje, ki se je zgodilo v preteklosti in traja (brezasni preteklik izraa lastnost delujoe osebe):
Zlezeny vipere; kakda morete dobra gucsati, hdi bodoucsi? r zObilnozti Szrcz gucsjo vzta. (Kzmi 1771, Mat. 12,34) Csi zto v, hdi bodoucsi, znte dobre dri dvati deczi vaoj: od koga bole Ocsa vas, terije vu nebzaj, da dobra onim, ki ga prozijo. (Kzmi 1771, Mat. 7,11) 315
Posamezni primeri kaejo, da dovrno deleje bodoucsi izraa asovno zaporedje v nizu treh preteklih dejanj, kadar v povedi ni uporabljeno deleje na -i, ampak sta daljna preteklost in preteklost izraeni opisno ( gda bi + opisni delenik na -l; pomonik v pretekliku + opisni delenik na -l ) predpreteklika Kzmi ni poznal:
I preczi, eese gda bi on gcsao, priao je Jdas eden bodoucsi zti dvanjtzet i znyim vnozina lztva zmecsmi i zdrogm od vldnikov popovzki i pizcsov i ti ztarii. (Kzmi 1771, Mar. 14,43)
Zanimivo je, da Kzmi deleja bodoucsi ni uporabil za izraanje prihodnosti,212 je pa z njim, ker ima sedanjiko obliko, izrazil tudi sedanjost. eprav ima v Matevevem in Markovem evangeliju pomen sedanjosti samo enkrat, redki so tudi primeri z drugimi dovrnimi deleniki, pa primer kae, da je bila taka raba v prekmurskem knjinem jeziku vsaj naelno mona:
r zem i jaz pod oblztyom bodoucsi cslovik, ki pod zebom mam vitze: i csi ercsm etomi, idi, ino ide; i drgomi, prdi, i prde; i zlugi mojemi, csni eto, i vcsin. (Kzmi 1771, Mat. 8,9)
Kako so nastali deleniki in deleja na - iz dovrnih glagolov, najlepe kaejo primeri glagolov rekanja pri sopomenskih skupinah, v katerih je Kzmi uporabil dvojnici erkoucsi govorecsi. Razlika med nedovrnostjo in dovrnostjo ni bila ostro postavljena, zato je nedovrna oblika erkoucsi zaela prevzemati lastnosti dovrne sopomenke ter dobivati pomen sedanjosti. Tudi v akavski knjievnosti so take oblike pogoste. kari (1902: 19) ugotavlja, da so prvotni dovrni deleniki sedanjega asa izraali samo preteklost in prihodnost, ele kasneje pa so, ker so imeli sedanjiko obliko, zaeli pri nekaterih glagolih dobivati pomen kot dovrni sedanjik. Kzmi je pogosteje uporabljal nedo vrno deleje govorecsi, vendar pa je priblino v petini primerov prevajal tudi s sopomenko erkoucsi:
I zgovrjali zo zi med zebom erkoucsi: kaj krha nemamo. (Kzmi 1771, Mar. 8,16) I gucsao nyim je vnouga vu prlikaj, erkoucsi: ovo v je ou eden Szejcs zejat zemen. (Kzmi 1771, Mat. 13,3) Gda bi pa on eta nyim gcsao: ovo eden poglavnk pridoucsi molo ga je govorcsi: Csi moja je zdaj mrla; ali hodi polozi rokou tvojo na nyou, i zivejla bode. (Kzmi 1771, Mat. 9,18)
1.1.4 Kzmi je pri prevajanju uporabljal tudi delenike in deleja na -i. Njihova pogostost je v primerjavi z oblikami na - upadla (razmerje je priblino
212 O
tej monosti je poroal e Mikloi v Sintaksi, ko je ugotovil, da je tak pomen deleja na - nekaj povsem normalnega in prvobitnega. Prim. tudi dananjo knjino rabo pridevnika bodoi (bodoi predsednik, bodoi uitelj, bodoa snaha).
316
5 : 1), kljub temu pa se je oblika dokaj dobro ohranjala (v osrednjeslovenskem knjinem jeziku je po Briinskih spomenikih izginila iz rabe) in je postala znailna za vzhodnoslovenski knjini jezik. V monem nasprotju s tradicio nalnim knjinim jezikom glede rabe ptcp. praet. act. I je v svojem Nouvem Zkonu 1771 tevan Kzmics. Ker je prevajal po grini, je zelo velikokrat grki aoristov particip slovenil s tem delenikom. (Tomi 1955: 59) Manj pogosta raba deleniko-deleijskih skladov na -i odpira vpraanje, ali so se le-ti v nareju konec 18. stoletja e uporabljali. Najbr je e takrat lo za izrazito nadnareno knjino oblikoslovno-skladenjsko sredstvo, izginjajoe iz vsakdanjega govora, ki je izraalo preddobnost. Martina Oroen domneva, da je e v Kzmievem asu izginil iz jezika (deleje na -i) in ostal le e v knjini obliki kot mrtva, a vendar funkcionalna tvorba. V skladenjskem razvoju vzhodnoslovenskega knjinega jezika predstavlja in ohranja stike s skladenjsko podobo stare cerkvene slovanine, ki je te oblike pogosto uporab ljala. (Oroen 1974: 120) Kzmi je v Nouvem Zkonu z deleji na -i izraal preddobnost, preteklo dovrno dejanje; praviloma je deleja izpeljeval iz dovrnih glagolov:
I priztoupivi ktomi drgomi, ercs nyemi ravno tak. On pa odgovorcsi ercs: jaz Gozpodne. I nej je ou. (Kzmi 1771, Mat. 21,30) I gda bi vze ti pt lejbov krha i ti dvej ribiczi zglednovi vu nebza blagozlovo je je i vlomoje te krh i dao ga je vucsenkom zvojim; da bi ga nyim dli: i tivi dvej ribiczi tdi je vzejm razdejlo. (Kzmi 1771, Mar. 6,41)
V Matevevem in Markovem evangeliju je Kzmi zapisal stoestkrat obliko na -i, ki je bila izpeljana iz dovrnih glagolov. Devetnajstkrat je zapisal delenik/deleje pristoupivi, 14-krat se ponovi gori ztanovi, ostali deleniki/ deleja pa so v prevodu uporabljeni od ena- do najve petkrat. Pogostost oblik kae na ponavljalnost ustaljenih starih oblik, redke ali enkratne pojavitve pa kaejo na knjino obraziljenje (produktivnost) oblik: blagozlovivi (5-krat); doli zpadnovi (3-krat); gori poglednovi (1-krat), gori ztanovi (14-krat); nazaj ze zglednovi (1-krat), nakleknovi (1 krat), naprej ztoupivi (1 krat), nihavi (5-krat); odpuztivi (3-krat); okouli ze zglednovi (2-krat), oztavivi (1-krat); pelavi (1-krat); prejk plavavi (1-krat), plunovi (2-krat), poglednovi (1-krat), pokleknovi (3-krat) pozlavi (1-krat), poztanovi (1-krat), pozluhnovi (1-krat), preztoupivi (1-krat), prijavi (1-krat), pristoupivi (19-krat), prizdignovi (1-krat), privalavi (1-krat) prizvavi (2-krat); razpracsivi (1-krat); spoznavi (3-krat), ztanovi (2-krat), zpadnovi (1-krat); vidivi (1-krat), vkup zpravivi (2-krat), vlomivi (1-krat), v potegnovi (1-krat), v ztegnovi (2-krat), v vtognovi (3-krat), vzevi (3-krat); zapovedavi (1-krat), zdavi (2-krat), zdejhnovi (1-krat), zglednovi (3-krat), zgrabivi (2-krat), zvezavi (1-krat).
317
Najpogosteje so dovrne oblike na -i izpeljane iz glagolov II. vrste. Kzmi je dosledno uporabljal arhaino medpono -no-, ki jo je kasneje vpeljal v slovnici (2. izdaja, 1863) tudi Janei. Medpona -no- je bila v Prekmurju tako tvorna, da jo je Kzmi prenesel celo v glagole IV. in V. vrste:
I prjo je rokou toga zlejpoga, v ga je pelao zmezta plnovi vu ocs nyegove: geto je na nyega djo rok zvoje, ptao ga je, csi kaj vdi. (Kzmi 1771, Mar. 8,23) Jezus pa na ny poglednovi ercs: pri lidjh je nemogoucse; ali nej pri Bougi. r zo vza mogoucsa pri Bougi. (Kzmi 1771, Mar. 10,27)
Kzmi pa ni uporabljal oblike na -i pri dovrnem glagolu odgovoriti. V Matevevem in Markovem evangeliju je v vseh devetinestdesetih primerih zapisal obliko na -, ki se vedno pojavlja kliejsko v pomenu odgovoril je, odvrnil je, dejal je, nagovoril je in izraa preteklo dejanje, ki se je zgodilo soasno z drugim preteklim dejanjem. Oblika na - je najpogosteje uporabljena ob 3. osebi sedanjega asa ercs, redkeje veli, samo enkrat pa ob zvezi faznega glagola in nedolonika zacsao je praviti:
On pa odgovorcsi ercs nyemi: Vucsiteo, etazam vza zdrzao od mladozti moje. (Kzmi 1771, Mar. 10,20) Piltus pa odgovorcsi p nyim veli: ka pa cste; naj vcsinim onomi; koga prvite kral zidovzkoga? (Kzmi 1771, Mar. 15,12) Jezus pa odgovorcsi nyim zcsao je praviti: gldajte, naj vz to ne zapela. Ar vnougi prido vu imeni mojem govorecsi. (Kzmi 1771, Mar. 13,5)
Oblike na - se pojavljajo ob glagolih govorjenja, ki so v sedanjem ali pretek lem asu. Kliejska besedna zveza odgovorecsi erkao je se v gradivu pojavlja redkeje, saj gre v njej (na videz) za neskladje dogajanje v preteklosti mora izraati deleje na -i:
On pa odgovorcsi erkao nyim je: zakaj i vi preztplate zapovidi Boze za volo vaega naztvlenya? (Kzmi 1771, Mat. 15,3) Odgovorcsi pa Peter erkao nyemi je: razlozi nm eto prliko. (Kzmi 1771, Mat. 15,15)
Kzmi pri glagolu odgovoriti ni tvoril oblike na -i (Tomi 1955: 59), zato je ob deleju na - raje zapisal sedanjik, ki izraa preteklo dejanje:
I odgovorcse vze lztvo ercs: krv nyegova nad nami, i nad zinm naim. (Kzmi 1771, Mat. 27,25) Odgovorcsi pa Gozpoud nyegov ercs nyemi: lagoji zluga, i vtraglvi, znas, kazenyam, gde zam nej zejjao; i zprvlam, gde zam nej razipvao. (Kzmi 1771, Mat. 25,26)
Tudi pri glagolu iti in zloenkah v gradivu ni uporabljena oblika na -i, ampak je preddobnost izraena z delejem na -:
318
I odidoucsi Jezus od tiztecz priao je kmourji Galilanzkomi: i gori idoucsi na gorou, doli je zeo tam. (Kzmi 1771, Mat. 15,29) I pridoucsi na mezto, kotero ze veli Golgotha, tou je, temena mezto. (Kzmi 1771, Mat. 27,33) I odidoucsi odnut priao je vu zprviscse nyihovo. (Kzmi 1771, Mat. 12,9)
Kzmi pa je poznal pridevnik (arhaizem) priseztni, ki ga je izpeljal iz dovrnega nedolonika priti (na priseztnom zvejti). Ponavadi je v taknih primerih v gradivu uporabljen delenik na - (vu pridoucsoj vekivecsnozti) v pomenu prihodnje (drugo) ivljenje. Zanimivo je, da se v tej zvezi ne pojavlja oblika bodoucsi (bivajo tu, tam, zdaj), ki je Kzmi ne uporablja za izraanje prihodnosti. V izpeljanki priseztni je nakazana monost za tvorbo delenika na -i ( priedi, prievi), vendar takne oblike v gradivu ni zaslediti.
I, zterikoli ercs hdo rejcs prouti Szni cslovecsemi, odpizt ze nyemi: teri pa ercs prouti zvtomi Dhi; ne odpizti ze nyemi, ni na etom zvejti, niti vu priseztnom. (Kzmi 1771, Mat. 12,32) Ka ne bi vzo ztoukrt vecs zdaj i vu vrejmeni etom, bize, i brate, i zeztre, i matere, i otroke, i nyive zpregnyanyem vret, i vu pridoucsoj vekivecsnozti zitek vekivecsni. (Kzmi 1771, Mar. 10,30)
O teh jezikovnih posebnostih je pisal e Tomi, ki je mislil, da Kzmi prav tako kot pri glagolih premikanja in govorjenja, tudi pri glagolih zaznavanja ni uporabljal oblik na -i: Vendar ni poznal tega delenika /na -i/ pri glagolih iti (in zloenkah), videti in odgovoriti, zato pri njih dosledno pie namesto preteklega sedanjiki delenik. (Tomi 1955: 59). V Matevevem in Markovem evangeliju je Kzmi petindvajsetkrat zapisal obliko na - (vidoucsi) in je z njo izrazil preddobnost:
I deklcska, vidoucsa nyega, p je zcsala praviti tim tam ztojcsim; ka je ete z onih. (Kzmi 1771, Mar. 14,69) Vidoucsi pa vter mocsni, zbojao ze je, i zcsao ze je tplati. Kricsao je zto govorcsi; Gozpodne, zdrzi me. (Kzmi 1771, Mat. 14,30) Vidoucsi pa vucsenczke nyegovi razrdilizo ze govorcsi: zakaj je eto zkvarjeny? (Kzmi 1771, Mat. 26,8)
V enem primeru pa je Kzmi kljub vsemu ohranil obliko na -i, izpeljano iz glagola videti. Tako je prevedel grki aoristov particip, obliko, ki jo je drugae dosledno slovenil z delejem na -. Ali gre pri tem za nedoslednost v sicer natanno izdelanem oblikoslovno-skladenjskem sistemu? Oblika na -i se v gradivu pojavi samo prvi (Kzmi 1771: 7), kasneje pa dosledno le oblika na -, zato je mono, da jo je prevajalec tvoril po vzoru drugih deleij na -i, vendar pa je ni sprejel kot normo, ker zanjo (tako kot pri glagolih iti in govoriti) ni imel opore niti v govoru niti v knjini obliki:
319
Vidivi pa zvejzdo, radvali zo ze jko zvelikom radoztyom. (Kzmi 1771, Mat. 2,10)
Nekaj primerov kae, da je Kzmi tvoril oblike na -i tudi iz nedovrnih glagolov. Znailnost Kzmievega (in prekmurskega knjinega) jezika je visoka stopnja pravilnosti v oblikoslovnem in skladenjskem pogledu (Oroen 1977: 128) deleniki in deleja na -i so izpeljani iz nedovrnih glagolov , vendar pa, tako kot tudi drugi slovanski jeziki,213 prekmurski knjini jezik pozna tudi nedovrne pretekle sklade na -i. V gradivu so izpriane naslednje oblike: delavi (1-krat), pluvavi (1-krat), pozluavi (2-krat), potrdjavi (1-krat), zpopejvavi (1-krat), zliavi (19-krat), zmiluvavi (2-krat), trgavi (1-krat), vracsivi (1-krat), znavi (1-krat):
Oni pa vidoucsi predgali zo povzud Gozpoud znyimi delavi i to rejcs potrdjvavi znazledvajoucsimi csdami. (Kzmi 1771, Mar. 16,20) I hvlo zpopejvavi v zo sli na brejg Oliveczki. (Kzmi 1771, Mar. 14,26) Szliavi pa eta Jezus, csdivao ze je, i erkao je tim nazledvajoucsim: zaiztino velim vm, niti vu Izraeli zam tkse vre nej najao. (Kzmi 1771, Mat. 8,10)
Gradivo kae, da je Kzmi v dveh primerih izpeljeval deleja na -i iz do vrne in nedovrne glagolske oblike:
I vzeme ga od lztva odzebe; vrze prztizvoje vu vha nyegova, i plnovi dotekno ze je jezika nyegovoga. (Kzmi 1771, Mar. 7,33) I plvavi na nyega vzli zo nyemi to trzt i bili zo ga po glvi. (Kzmi 1771, Mat. 27,30) I gda bi zobotta bla, zacsao je vu zprvicsi vciti; i vnougi pozlavi ztrznoli zo ze govorcsi: odkut zo etomi eta? i kka je ta modrouzt, tera nyemi je dna; ka ze i tkse moucsi po nyegovi rokj godijo? (Kzmi 1771, Mar. 6,2) Jezus pa zliavi erkao nyim je: ne potrebjo ti zdravi vrcsa: nego ti btzni. (Kzmi 1771, Mat. 9,12)
Dovrni deleji izraata dejanje, ki sta se v preteklosti e zgodili in sta povzroili novi (v tem razmerju izraata preddobnost), nedovrni deleji pa izraata dejanji, ki sta se v preteklosti zaeli in trajata; delenji poudarjata bolj trajanje kot preteklost, zato izgubljata svojo prvotno funkcijo gre za krianje vidsko neustreznih tvorb, saj deleji ne izraata ve iste preddobnosti in bi ju lahko nadomestili deleji na -. V tej smeri so se razvijala nedovrna delenja na -i, nato pa je preko kliejske rabe odgovoriti zaelo deleje na - prevzemati
213 Mikloi
(1883: 833) navaja primere: oprimi, reki, skrivi, zdigavi (slovenina); mogavi (srbohrvaina); mogi (ruina); hodovave, jede, pracovave (eina); miaw szy, mieszkawszy, jechawszy, pisawszy ( poljina). kari (1902: 19) navaja primere iz akavskega jezika: Kad od Egipta diliv se gredihu; i ne vele gudiv Bornik tako poe; tako bugarevi bolje put obrati htie; i k nam dozovivi, od kud smo pitae.
320
lastnosti oblik na -i pri dovrnih glagolih. Dokler so na rabo vplivale pred loge, deleja na -i niso mogla izginiti iz prekmurskega knjinega jezika, vendar pa so se oblike po Miklou Kzmiu, ki jih je e uporabljal v enakem obsegu kot tevan Kzmi, zaele umikati. V protestantskih pesmaricah 18. stoletja so deleniki in deleja na -i redkeji (v govorjeni obliki se najbr e takrat niso ve uporabljali), prav tako tudi pri Koiu in Kardoevih priredbah prekmurskih pesmi. Zanimiva skladenjska reitev pri izpeljavi deleniko-deleijskih skladov na - in -i je nakazana v Mar. 9,26 trije dogodki so se zgodili v preteklosti tako, da prva dva (obliki na - in -i) izraata prosto soasnost v eni asovni ravnini, ele njuna izvritev pa omogoa zaetek novega dejanja (opisni delenik na -l ):
I kricscsi i dozta ga trgavi v je ou: i grtao je liki mrtev tak; da zo vnougi pravili, da je mru. (Kzmi 1771, Mar. 9,26)
V taki zvezi deleji kricsecsi in trgavi pomenita preddobnost glede na v je ou, medsebojno pa deleji izraata istodobnost dejanj. V takih primerih je prekmurski knjini jezik imel dve reitvi: (1) obe deleji imata obliko na -i in sta nedovrni, ali pa (2) sta dovrni in imata obliko na -, ki izraa preteklo dejanje. Kzmi se za taki monosti ni odloil, ampak je iz nedovrnih glagolov izpeljal deleji na - in -i (izkoristil je monost, ki jo poznajo slovanski jeziki, da lahko nedovrno deleje na - izraa samo istodobnost, nedovrno deleje na -i pa prav tako le istodobnost v preteklosti). Primer kae izvirno skladenjsko reitev, za katero Kzmi v grki predlogi ni imel podlage214 in hkrati dokazuje, da so tudi deleja na -i lahko izraala istodobnost. Pri tem seveda ne gre za vzporednost dveh dejanj, ampak za prosto soasnost dogajanj v eni asovni ravnini. Pogosteje kot zvezo deleij na - in -i pa je Kzmi v takih primerih uporabil deleje na - in osebno glagolsko obliko v sedanjiku ali pretekliku (namesto deleja na -i in osebne glagolske oblike v pretekliku):
I bojcsi ou zam i zkrio zam talentom tvoj vu zemlo: ovo ms t tvoje. (Kzmi 1771, Mat. 25,25) Znajoucsi pa Jezus hdoubo nyihovo, ercs: ka me zksvate zkazlvczi? (Kzmi 1771, Mat. 22,18)
214
, . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 9,26) 321
2 Pomenske funkcije deleniko -deleijskih skladov na - in - i Deleniki in deleja na - in -i so Kzmievem prevodu Nouvega Zkona pogosta oblikoslovno-skladenjska sredstva za uinkovito strnjanje zapleteno zloenih povedi. V gradivu, analiza zajema popoln izpis oblik iz Matevevega in Markovega evangelija, je 526 primerov z deleniki in deleji na - in 136 na -i. Kzmi je oblike uporabljal v razlinih skladenjskih funkcijah in eprav se nain uporabe, pomen in funkcija aktivnih delenikov ne pokrivajo natanno s sistemom v stari cerkveni slovanini, se pogostost rabe ni zmanjala. Deleniko strnjanje pozna prilastkovno, posamostaljeno, povedkovniko in prislovno rabo, deleijsko strnjanje pa izraa istodobnost in preddobnost. Gre za razliico starocerkvenoslovanskega sistema, ker je en tip tvorbe ( pried-i, reky-rekti) izpadel. Tradicija v razvoju je ohranjena po tipu -, -ti; -j, -jti, in sicer tako, da so moke oblike izpadle (podobno je s tvorbo razlinih zaimkov; doloene osnove odvisnih sklonov so izhodie za novotvorbo). Pri Kzmiu prevladuje deleijska raba oblik na - in -i, ki se pojavljajo v funkciji skladenjskega strnjevalca kot samostojna leksikalno-morfoloka kategorija za izraanje glagolske predikatnost v polstavnih zvezah. Ugotovitev ne presenea, saj gre za podoben razvoj tudi v drugih slovanskih jezikih. Raba in razvrstitev deleniko-deleijskih skladov na - in -i v Kzmievem prevodu ni nekaj nenavadnega in druganega (v primerjavi s slovanskimi jeziki je drugaen osrednjeslovenski knjini jezik od Trubarja do Ravnikarja, ki z nekaj izjemami oblik na -i ni poznal, mono pa je omejil tudi rabo delenikov in deleij na - ). Izhaja iz pra- in starocerkvenoslovanskega sistema ter v skladnji ohranja tiste funkcije delenikov in deleij na - in -i, ki so znailne tudi za druge slovanske jezike. Kzmiev jezik se pri tem navezuje na tradicijo, segajoo v Ciril-Metodove ase, saj skladenjsko ohranja arhaino slovansko podobo, s katero se v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru dviguje nad nareje. Deleniko-deleijski skladi na - in -i so prepoznavna znailnost samostojne prekmurskim potrebam prirejene in premiljeno normirane razliice slovenskega knjinega jezika. Kzmi je delenike in deleja oblikoslovno pravilno izvajal, poznal je njihove skladenjske funkcije in razvrstitev. eprav v nareju oblike na - in -i niso bile ve ive (Oroen 1974: 120), jih je prenesel v knjini jezik kot normo in predpis, po njem pa so jih prevzeli vsi prekmurski in vzhodnotajerski pisci v prvi polovici 19. stoletja, zanje pa se je navduil tudi Ravnikar, ki jih je prvi prenesel tudi v v osrednjeslovenski knjini jezik.
322
2.1 Deleijska raba Deleja na - in -i nastopajo v polstavnih zvezah kot drugotni povedek;215 so uinkoviti skladenjski strnjevalci, ki izraajo istodobnost in preddobnost glede na dogajanje glavnega stavka. 2.1.1 Istodobnost 2.1.1.1 Istodobnost je najpogosteje nakazana z nedovrnim delejem na -. Lastnost ali stanje, ki ju tako deleje izraa, je ele nastalo in traja, zato oblike na -oucsi/-ecsi izraajo sedanjost:
I eden znyih prvdenik opta ga zksvajoucsi i govorcsi. (Kzmi 1771, Mat. 22,35) r, t nihte zapovid Bozo, i zdrzvate tadnke ldi prajoucsi mazline i pehre; i drga prizpodobna tka vnouga csinte. (Kzmi 1771, Mar. 7,8)
2.1.1.2 Nedovrna deleja na - pogosto izraajo dejanje, ki se je zgodilo v preteklosti istoasno z dejanjem glagolskega stavka:
Prisli zo pa bratovje i mati nyegova: i zvna ztojcsi pozlali zo knyemi zvajoucsi ga. (Kzmi 1771, Mar. 3,31) Szprevajoucsi pa zvojega narodjeny dn Herodes, plzala je csi Herodiova na zrejdi, i dopdnola ze je Herodei. (Kzmi 1771, Mat. 14,6)
2.1.1.3 Zanimive monosti za izraanje istodobnosti se kaejo v primerih, ko je Kzmi izpeljeval deleje na -i iz nedovrnih glagolov:
r ze je Herodes bojao Ivana znajoucsi; kaj je on pravicsen i zvti mouz, i zdrzvao ga je; i pozlavi ga, dozta je csinio i rad ga je pozlao. (Kzmi 1771, Mar. 6,20)
tej funkciji obeh aktivnih delenikov je v slovanskih okvirih razmiljal Jan Sedlek: Vvoj participi praes. act. a praet. act. I se vyznauje po strnce syntaktick ustalovnm tchto participi v platnosti jdra polovtnch vazeb a postupnm zaniknm jinch vtnych funkc. V shode s vvojem participi praes. act. a praet. act. I. po strnce vznamov stv se vyjadovn slovesn predikativnch vztah v polovtnch vazbch jejich hlavn a vsadn funkc. V tto vtn funkc se tato participia formuj jako zvltn lexikln morfologick kategorie. Na potku doby historick je vvoj participi praes. act. a praet. act. I. po strnce syntaktick v podstat dovren. Uvan tchto participi mimo rmec polovtnch vazeb, je mme doloeno v star historick dob ve vech slovanskch jazycch a zsti jet v nkterch dnench nench, je pkladem toho, e se pechod od star kvality k nov neuskutenuje v jezyce najednou, nbr je to zdlouhav proces, v nm odumrajc prvky star kvality ij jet urit as vedle prvk nove1 kvality. (Sedlek 1953: 47). 323
215 O
I okouli je ou po vzoj Galilei Jezus vucsci vu zprvicsaj nyihovi i predgajouci Evangyeliom krleztva, i vrcsivi vzki beteg, i vzko medlovnozt med lztvom. (Kzmi 1771, Mat. 4,23) Szmilvavi ze pa Jezus dotekno -ze je oucsi nydva: i preczi nazledvala zta ga (Kzmi 1771, Mat. 20,34)
V teh primerih gre za funkcijske odklone, saj deleja na -i ne izraajo dejanj, ki so se zgodila pred dejanji glavnih stavkov;216 preddobnosti ni ve utiti, saj gre bolj za dejanje, ki traja tudi e potem, ko nastopi dejanje glavnega stavka. Trajno nedovrno deleje tako izraa istoasnost dogajanja z dejanjem glavnega stavka. Dogajanje, izraeno v glagolskem stavku, nastopa v isti asovni ravnini kot polstavno dejanje izraeno z delejem na -i. Primerov ni veliko, vendar pa dokazujejo, da deleijske oblike na -i pri Kzmiu ne izraajo le dveh vzporednih dejanj, pri katerih se je eno (deleijski polstavek) zgodilo pred nastopom drugega (glavni stavek). Gre za uinkovito izraanje prostega soas nega obstajanja dveh ali ve dejanj v eni asovni ravnini;217 namesto deleja na -i bi lahko uporabil tudi deleje na -, vendar pa nedovrno deleje na -i kae, da se dejanje ni zaelo takrat kot dejanje glavnega stavka. Istodobnost obeh dejanj je mona zato, ker se dejanje, izraeno z delenjem na -i, e ni konalo, ko je nastopilo dejanje glavnega stavka. Kljub temu pa slovanski jeziki razlike med nedovrnim delejem na - in -i za izraanje istodobnosti v preteklosti niso ohranili. asovni pomen ali se je dejanje zaelo v daljni preteklosti in e traja ali pa se je zaelo soasno ki ga je Kzmi e razlikoval, se je izgubil in lo je le e za istodobnost in preddobnost dogajanja, zaetek, konec ali trajanje deleijskega dogajanja pa se je omejilo le na vidsko izpeljavo. Deleja na - so zaela nadomeati deleja na -i, ki so izraala istodobnost, dogajanje je ostalo istoasno, izgubil pa se je obutek za kakovost dogajanja, ki ga je izraalo nedovrno deleje na -i.
primere pozna tudi srbina (npr. Danii: Idavi (!) zadugo poine pod jednim velikim kamenom. Vladavi trideset i sedam godina ostavi vladu starijem sinu svojemu), vendar pa za njih Ljubomir Stojanovi mislil, da gre za nepravilno upotrebo participa, ki se pojavlja le e v ljudskih govorih, u kojima se jo osea njihovo znaenje, od tam pa prodirajo tudi v knjini jezik. Za Daniia pa misli, da participi // nisu upotrebljeni u njihovu pravom znaenju, dakle pogreno. Danii je upotrebu participa nauio, a nije je imao od raenja. (Stojanovi 192829: 112). 217 Tako stanje je bilo nekaj vsakdanjega tudi v drugih slovanskih jezikih. Prim. st: Appolon to widiew, neby len ktomu, poskociw, bystre, wzem miec i pada geho krali (varianta: vida) (Sedlek 1953: 70). Prim. Vuk, Mat. 27,26: Toda pusti im Varavu, a Isusa ibavi predade da se razapne (Musi 1935: 145). Prim. stpol: Gdyz dzeczen doschengi croczi nosschi wkosschu owocze (Sedlek 1953: 70). Prim. e: Kdy diete do sieni kroi nesa v koiku ovoe. (Sedlek 1953: 70). 324
216 Take
2.1.2 Preddobnost 2.1.2.1 Preddobnost dogajanja je v Kzmievem Nouvem Zkonu najvekrat izraena z dovrnim delenjem na -i, ki ima v polstavku pogosto pomen preteklosti in izraa dejanje, ki je bilo v preteklosti izvreno ali pa je trajalo in je v asu, ko nastopi dejanje glagolskega stavka, e konano:
I gori ztnovi potrjao je te vter i erkao je mourji: mucsi i obnejmi. I pocsno je vter i vcsnyena je tihota velika. (Kzmi 1771, Mar. 4,39) I ovo eden zonih, ki zo bil z Jezuom, v vtgnovi rokou v potgne mecs zvoj; i vdri zlugo poglavnka popovzkoga, odzecs nyemi vhou. (Kzmi 1771, Mat. 26,51) I, vkp zpravivi vze vladnike popovzke, i pizacse lztva zpitavao je od nyih: gde bi ze meo Kriztus poroditi? (Kzmi 1771, Mat. 2,4)
2.1.2.2 Dovrno deleje na -i lahko izraa tudi preddobnost v sedanjosti. V takih primerih gre za zvezo delenij na -i in glagolov govorjenja v sedanjiku, s katero je Kzmi izraal splone ugotovitve, ki niso omenjene na pravo sedanjost. Zveza oznauje brezasnost:
I okouli ze zglednovi po nyih z-zrditoztyom, razdrezljeni nad trdoztyom zrcz nyihovoga, ercs tomi csloveki: v tgni tvojo rokou. I v jo je vtgno. I nazj je poztnola rouka nyegova zdrava; liki ta drga. (Kzmi 1771, Mar. 3,5) I gori ztnovi vesnyi pop ercs nyemi: nikaj ne odgovarjs? Ka eti prouti tebi zvedocsijo? (Kzmi 1771, Mat. 26,62) I ide knyemi eden gobavecz prozcsi ga, i pokleknovi pred nyega in erkoucsi nyemi: csi css, mores me ocsiztiti. (Kzmi 1771, Mar. 1,40)
2.1.2.3 Zanimive, vendar pa zelo redke, so v gradivu zveze, v katerih deleje na -i izraa preddobnost v prihodnosti. Deleje je nosilec dejanja, ki se bo moralo zgoditi pred glagolskim dejanjem, izraenim z osebno glagolsko obliko v sedanjiku ali velelniku (pomen prihodnosti). Lahko pa se v tej funkciji pojavlja tudi deleje na -, in sicer pri glagolih premikanja.
I vel nyemi: eta vza tebi dm; csi doli zpdnovi me molo bodes. (Kzmi 1771, Mat. 4,9) Gda zo pa oni odsli; ovo Angyel Gozpodnov zkzao ze je vu zneh Jozei, erkouci: gori ztnovi vzemi t dejte i mater nyegovo i bejzi v Egyiptom, i boj tam, dokecs ti poveim. Ar Herodes bode zkao to dejte na pogibeo. (Kzmi 1771, Mat. 2,13) Naj je pa ne zpcsimo: idoucsi vrzi vodiczo vmourje, i gori pridoucso t prvo ribo v potgni, i odpri ji laloke, i njdes vnyej edno tatero: vzemi jo, dj jo nyim za mne i tbe. (Kzmi 1771, Mat. 17,27)
2.1.2.4 Znailno slovensko panonsko je Kzmievo izraanje preddobnosti v preteklosti. Za razliko od Dalmatina in Japlja, ki sta v takih primerih e
325
uporabljala predpreteklik, 218 je prekmurski prevajalec Nouvega Zkona to glagolsko obliko nadomeal s posebno zvezo gda bi + delenik na -l, ki uvaja dejanje, izvreno v preteklosti pred drugim preteklim dejanjem, stanje v pretek losti ali daljno preteklost. V slovenskih slovnicah prve polovice 19. stoletja je raba predpreteklika slabo prikazana, saj gre praviloma za sinhrono opisovanje jezika, oblika pa veinoma ni bila iva. Kopitar in Vodnik oblike ne omenjata (gorenjina je ne pozna), Dajnko pa je rabo predpreteklika odklanjal. ele Metelko je po dolenjini utrdil pravilo, da se preddobnost v preteklosti izraa s predpreteklikom. Obliko so pogosto uporabljali slovenski protestanti, z njo so izraali razmerja med preteklimi dejanji in oddaljeno preteklost (Pogorelec 1960/61: 152160):
I gda bi ga poznali tiztoga mezta mozj, pozlali zo vu czejlo ono krajno, i prinezli zo knyemi vze betsne, ki zo ze hdou meli. (Kzmi 1771, Mat. 14,35) I gda bi ze Jezus p na drgo ztran prejk pripelao vu ldji: zpravilo ze je vnozina lztvu knyemi; i bio je pri mourji. (Kzmi 1771, Mar. 5,21) I, gda bi v vrgao vrag, gucsao je te nyemi, i csdivalo ze je lztva govorcse: kaj ze je nigdr nej tak csdno delo, zkzalo v Izraeli. (Kzmi 1771, Mat. 9,33)
Opisna oblika gda bi + delenik na -l ni pogojnika, ampak v razmerju do dejanja v glavnem stavku izraa preddobnost (i gda bi ga poznali = ko so ga bili poznali; i gda bi ze prejk pripelao = ko se je bil prepeljal; i gda bi vecser gratao = ko se je bilo zveerilo). V takih primerih je Kzmi izrazil dejanje, ki je sledilo predpreteklemu dejanju, v glagolski obliki ( poslali zo; zpravilo ze je; je ou) tako, da je namesto deleijskega polstavka ( poslavi; spravivi) zapisal glavni stavek. Predstavljena zveza odvisnika (i gda bi + delenik -l ), glavnega stavka in priredja je Kzmieva posebna reitev za izraanje preddobnosti v preteklosti. Ker zveza gda bi + del. na -l izraa preddobnost v preteklosti, se je pogojnik ustalil v zvezi da bi + delenik na -l, ki ohranja le e funkcijo odvisnika. Znailno za Kzmiev jezik pa je, da niti vidski zvezi gda bi, niti namernemu ali
218 Natanno
analizo predpreteklika pri Dalmatinu je opravila Majda Mere (Pomenska funkcija in distribucija pluskvamperfekta pri Dalmatinu, tipkopis, str. 120). Ugotovila je, da je oblika pri Dalmatinu zelo pogosta. Najvekrat predpreteklik izraa (1) preteklo preddobnost (Kadar je ona pak htimu Boshjimu Moshu na to gorro bila prihla, je ona njega sa njegove noge popadla), vendar pa je bil v posebnih primerih namesto predpreteklika tudi pri Dalmatinu e uporabljen dovrni pretekli as (Kadar o pak njega vi ty vidili, kateri o ga poprej snali, de je stemi Preroki prerokoval, o vi mej abo djali). Redkeje je oblika izraala (2) davno preteklost, nekaj pa je primerov, ko predpreteklik oznauje (3) soasnost dveh dejanj v preteklosti, ali pa je rabljen v sedanjem asu. Opazna pomenska funkcija predpreteklika pri Dalmatinu pa je izraanje (4) stanja. Raba predpreteklika se je v Japljevem prevodu Biblije mono reducirala. Ustalil se je le ob dovrnih glagolih in e je bilo mogoe, se je nadomeal z novimi jezikovnimi monostmi.
326
pogojnemu odvisniku da bi ne sledi deleijski polstavek (-i), ampak dosledno osebna glagolska oblika v pretekliku (kadar ne gre za ve kot dve dogajanji v preteklosti).
Gda-bi pa vzli, mrmrali zo prouti gozpodri. (Kzmi 1771, Mat. 20,11) I Jezus gda bi ga vido, ka je zpametno odgouvoro, erkao nyemi je: nej zi dalecs od krleztva Bozega. I nicse ga je nej zmeo vecs ptati. (Kzmi 1771, Mar. 12,34) I pozlao je kdelavczom vu vrejmeni brtve zlugo: da bi od delavczov vzo zzda ti gorcz. (Kzmi 1771, Mar. 12,2) I oztavivi Nazareth idoucsi je prebvao v Kapernaumi vtom pri mourji vu Krajinaj Zabulona, i Neftalima. Da bi ze zpunilo povejdanye po Ezaiai proroki govorcsem: (Kzmi 1771, Mat. 4,1314) Da bi pa znali, ka je tou: milocso csm, i nej ldov; nebi ozoudili ete nekrivicsne. (Kzmi 1771, Mat. 12,7) Da bi ze zpunilo, ka je povejdano po Ezaiai proroki govorcsem: on je nemocsnoszti nae na z vzo, i betege nae je on nozo. (Kzmi 1771, Mat. 8,17)
Kzmi v asovnem sistemu ni poznal predpreteklika kot samostojne asovnopomenske oblike, kljub temu pa je pri prevajanju iz grine util, da preddobnosti ne izraajo samo oblike na -i, ampak da obstajajo v jezikovnem sistemu tudi drugane monosti. V gradivu je nekaj primerov, ki tako domnevo potrjujejo:
I kricscsi i dozta ga trgavi v je ou: i grtao je liki mrtev tak; da zo vnougi pravili, ka je mru. (Kzmi 1771, Mar. 9,26) , . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 9,26) I gda bi ga trgao te djh neczti kricscsi zvelikim glzom je v ou znyega. (Kzmi 1771, Mar. 1,26) , . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 1,26) I zapovedao je je lztvo doli zejzti na trvo; i vzvi ti pt lejbov krha i dvej ribiczi zglednovi ze vnbo hvalo je do, i vlomivi dao je vucsenkom te krh; vucseniczke zo ga pa dli lztvi. (Kzmi 1771, Mat. 14,19) , , , , . (Novum Testamentum graece et latine, Mat. 14,19) I gda bi vzo ti pt lejbov krha i ti dvej ribiczi zglednovi vu nebza blagozlovo je je i vlomo je te krh i dao ga je vucsenikom zvojim; da bi ga nyim dali: i tivi dvej ribiczi tdi je vzejm razdejlo. (Kzmi 1771, Mar. 6,41) , , , , . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 6,41) 327
V zadnjih dveh primerih je v grki predlogi uporabljena enaka skladenjska struktura, kljub temu pa je Kzmi prevajal enkrat z delenjem na -i, drugi pa opisno z gda bi + delenik na -l. Grki predpreteklik Kzmi praviloma prevaja z delejem na -i, kadar gre v povedi za ve dogajanj, ki si sledijo v preteklosti. V takem nizu uporablja delenike na -l, zadnje dejanje, ki mu sledi brezasna oblika ercs, pa izrazi z delejem na -i. e pa na koncu povedi ni glagola rekanja, Kzmi tudi zadnje dejanje razvee v priredje.
I vzo je je na narocsa, polozo je rok na ny i blagozlovo je je. (Kzmi 1771, Mar. 10,16) , . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 10,16)
Opozoriti pa je potrebno tudi na nekatere osamljene primere, ko je Kzmi kril ustaljeno normo glede deleijskega strnjanja:
Vu oni dnvi, da bi jko vnogo lztva bilou, i nebi melo kaj jezti, prizvajoucsi Jezus vucsenke zvoje ercs nyim: (Kzmi 1771, Mar. 8,1)
V besedilu gre za asovno zaporedje (daljna preteklost, preteklost, sedanjost), v katerem si v preteklosti sledijo tri dejanja, poved pa se zakljui z glagolom rekanja. Zadnje dejanje v preteklosti bi se normativno moralo izraziti z delejem na -i, vendar pa je Kzmi prekril pravilo in zapisal obliko na -, kot da se dejanje dogaja istoasno z glagolom rekanja. 2.1.2.5 Preddobnost izraajo tudi deleniki na -. Najvekrat se v tej funkciji pojavljajo izpeljanke iz nedolonikov iti, govoriti in videti iz teh oblik (z izjemo videti) Kzmi ni tvoril delenikov na -i:
I v idoucse hitro zo bejzale od groba: r je trepetanye i groza na ny prisla. I nikomi zo nikaj nej erkle: r zo ze zbojale. (Kzmi 1771, Mar. 16,8) Odgovorcsi pa Jezus; neznate, ka prozite Jeli morete piti on pehr, teroga bom jaz pio; i zkratom, zkim ze jaz krztim, ze krztiti? veljo nyemi: moremo. (Kzmi 1771, Mat. 20,22) I priztoupi eden zpizcsov, ki je je pozlao, gda zo ze tkili, vidoucsi; kaj nyim je dobro odgouvoro, pitao ga je: tera je ta prava vzej zapovid? (Kzmi 1771, Mar. 12,28)
2.1.2.6 Preddobnost izraa tudi manje tevilo dovrnih deleij na -, eprav Kzmi pozna njihove dvojnice na -i:
I preczi vze lztvo, kak ga je vidilo, csdivalo ze je: i pribejzajoucsi poklonili zo ze nyemi. (Kzmi 1771, Mar. 9,15) Ne djte to zvto pzom; niti ne mecste dzndze vae pred zviny; naj ga gda ne zaklcsijo znogami zvojimi, i vrnoucse vz raztrgajo. (Kzmi 1771, Mat. 7,6) I polozcsi na ny rok zvoje odiao je odnut. (Kzmi 1771, Mat. 19,15)
328
Kzmi ni odstopal od splonoslovanskih jezikovnih zakonitosti, saj so tako rabo poznali tudi drugi slovanski jeziki (Mikloi 1883: 820). Raba dovrnega deleja na - za izraanje predasnega dejanja v preteklosti je bila v prekmurskem jeziku normativna in jo je Kzmi sprejel tudi v svoj jezikovni sistem. Vzglede je nael tudi v starocerkvenoslovanskih besedilih, kjer je bila taka raba pogosta. Nmec (1957: 112) je ugotovil, da dovrni aktivni deleniki v stari cerkveni slovanini izraajo ponavljalno, vsakdanje dejanje, dejanje, pojmovano kot lastnost, dejanje vzeto kot stanje, stanje in zanikano dejanje. Opozarja na razlike med starim asovnim in novim vidskim sistemom in se ne strinja s starejo teorijo, ki je videla v starocerkv. enoslovanskem dovrnem aktivnem deleniku sedanjega asa obliko, ki ima vznam dje souasnho s djem jinim. Tento vznam souasnosti se povauje za vsledek vyrovnn systmu asovho a vidovho v tom smyslu, e star forma nt-ovho participia nabyla vlivem vidu novho obsahu vznamu iterativn-pedrfektnho a pod. (Nmec 1957: 12). Neskladje med starim asovnim in novim vidskim sistemom (ob problemu dovrnega aktivnega delenika sedanjega asa) je razloil tako, da Star vznam dje souasnho s djem jinm mlo zprvu i participium praes. act. tch sloves, je se pozdji ustlila ve vidu dokonavm. Toto ustalovn starch kmen ve vidu dokonavm bylo ovem systmov spjato s rozvojem specilnch kmen nedokonavch (morfologickch iterativ a j), a tak i stara forma participia praes. act. sloves nyn ji dokonvych byla postupn nahrazena formou novou, speciln nedokonavou (star vznam zstal, ale pevzala jej nov forma; srov. na p. vmetta vmetajta). U pznakovch sloves determinovanch (drznoti), kter pela do kategorie dokonavosti ji v dob predhistorick, byla tak tato zmna star formy formou novu (*drzny odvauje se drzaj) provedena ji v dob pedhistorick. U sloves s vznamem indeterminovanm vak tento proces nebyl jet dovren v dob vzniku nejsarch text slovanskch. Staroslovnsk participia praes. act. sloves dokonavch svd o tom, e jet na potku doby historick nebyla star lexikln kategorie indeterminovanosti tak dsledn podzena gramatick kategorii vidu. (Nmec 1957: 12). Tako kot v stari cerkveni slovanini so se tudi v prekmurskem knjinem jeziku ohranila dovrna deleje na -, ki so se ob sooanju asovnega in vidskega sistema uporabljala za izraanje preddobnosti v preteklosti.219 Najvekrat izraajo taki deleijski polstavki vsakdanja dejanja:
219 Podobno
so tudi drugi slovanski jeziki ohranili takno monost. (Prim. st. pol.: tedy przikazal Olofernes slugam swim, abi popadnocz Achiora y wyedly gy do Bethuley. Stcsl: k tomu pripadm, slzami sebe oistee, i pojoe jemu pesn. e.: priduce Rimene v nai se zemi uviei.) (Primeri so vzeti iz Sedlek 1953: 5769). 329
I drgo je zpadnolo vu dobro zemlo: i dalou je zda gori zidoucse i raztcse; i prinezlo je edino trzeti, i edno sztdezt, i edno ztoukrt teliko. (Kzmi 1771, Mar. 4,8) I priztoupili zo knyemi Farizeuske zksvajoucsi ga i erkoucsi nyemi: jeli jezlobodno csloveki odpiztiti zeno zvojo za vzkoga zroka volo? (Kzmi 1771, Mat. 19,3) On pa odgovorcsi je erkao tomi zebi erkoucsemi: to je mati moja? i teri zo moji bratje? (Kzmi 1771, Mat. 12,48)
Manj tevilno skupino oblikujejo primeri z dovrnimi deleji na -, izraajoi dejanje, ki kae na posebno lastnost nosilca takega dejanja. Gre za ozko pomensko omejitev izpeljank iz nedolonika iti:
I precszi gori idoucsi od vod vido je odprta nebza; i Dha, liki golouba, doli idoucsega na nyega. (Kzmi 1771, Mar. 1,10) I pridoucsi vu domovino zvojo, vcsio je je vu zprviscsaj nyihovi, tak; da zo ze csdivali i pravili: odkud je etomi eta modrouzt, i ta moucs? (Kzmi, 1771, Mat. 13,54) I odidoucsi Jezus od tiztecz priao je kmourji Galilenzkomi: i gori odoucsi na gorou, doli je zeo tam. (Kzmi 1771, Mat. 15,29)
2.1.2.7 Zapleten, vendar pa natanno izdelan sistem za izraanje preddobnosti v prekmurskem knjinem jeziku kaejo naslednji primeri:
I preczi zpoznavi Jezus vu dhi zvojem, kaj zi tak mzlijo vu zebi, ercs nyim: ka eta mzlite vu zrcsj vai? (Kzmi 1771, Mar. 2,8) , , ; (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 2,8)
Deleje na -i nadomea asovni odvisnik in kae, da se je dejanje (spoznanje) zgodilo neposredno za dejanjem (mislijo) odvisnega stavka, oboje pa izraa preddobnost glede na glagol rekanja (ko je spoznal, kaj mislijo, ree). Prvi del priredja je razirjen v odvisnik in je preddoben v razmerju do drugega priredja (ko spozna, ree). To razmerje Kzmi izraa z delejem na -i, ki mu dodaja predmetni odvisnik (spozna, kaj si mislijo in ree). Skladenjski strnjevalec uporabi zaradi preddobnosti (najprej spozna, nato ree), zaradi grke predloge pa ne strnja konca (spoznavi njihovo misel ree). V grini ima enako obliko tudi Mar. 5,30, vendar pa je prevod drugaen:
I preczi je Jezus zpoznao vu zebi, kaj je od nyega v sla moucs, obrn ze med lztvom i ercs: to ze me je dotekno na gvanti? (Kzmi 1771, Mar. 5,30) , ; (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 5,30)
Kzmi besedila ni skladenjsko strnil. Spoznati ni preddobno glede na priredje, zato je v prevodu ostal odvisnik, glagolu pa je dodan prislov preci, ki pojasnju je, da se je dejanje v glavnem stavku zgodilo takoj za dejanjem od330
visnega stavka. Deleje v tem primeru ne bi bilo dobro, ker ne more izraziti razmerja mo je odla, takoj nato pa je to spoznal. Sistemsko poenotenost izraanja preddobnosti je mogoe zaznati tudi v naslednjem primeru:
I v idoucsi oni zldje preczi zo ga poznali. (Kzmi 1771, Mar. 6,54) , , (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 6,54)
Delenik poznali je na mestu, kajti preddobnost je izraena e v asovnem odvisniku. V prekmurskem jeziku iti nima deleijske oblike na -i, zato je uporabljeno deleje ido, ki ima enako funkcijo kakor -i (pri glagolu iti prihaja do nevtralizacije deleijskega obrazila -i), preci pa ima enak pomen kot v Mar. 5,30. Primeri dokazujejo, da so bila dovrna deleja na - v prekmurskem knjinem jeziku konec 18. stoletja dokaj pogosta, ohranila pa so se tudi e v tiskih 19. stoletja. Raba se loi od stare poljine, ki je te oblike izgubila e v 16. stoletju, akavina jih uporablja do 17. stoletja, dalmatinski pisci do 18. stoletja in eki jezik do 19. stoletja, v ruini pa se je ta oblika ohranila pri redkih glagolih e vse do danes (Sedlek 1953: 69). Gradivo potrjuje predvidevanja, da je prevajalec Nouvega Zkona uporabljal za izraanje istodobnosti nedovrno deleje na -, za preddobnost pa do vrno deleje na -i. Oroen (1974, 1977) domneva, da deleja na - in -i pri Kzmiu ohranijo svoji prvotni pomenski funkciji in so morfoloko pravilno izpeljana. Posamezni funkcijski odkloni ne predstavljajo pomanjkljivosti v oblikoslovno-skladenjskem sistemu, ampak dokazujejo, da so se v slovenskem jezikovnem razvoju kljub natannim pravilom ohranile tudi jezikovne monosti, ki so izhajale iz starejih razvojnih faz jezika, ko deleijske oblike e niso bile odvisne od vidskega glagolskega sistema. Predstavljeni odkloni so posledica tradicije, in so, kljub novejim jezikovnim zahtevam, prisotni tudi v soasnih ali pa starejih slovanskih jezikih. Na tako monost je opozorila Martina Oroen (1974: 119), ko je s primeri iz Nouvega Zkona dokazala, da so v Kzmievem jeziku mogoa nekatere odstopanja od vidskega sistema pri izraanju istodobnosti in preddobnosti. V irem slovanskem okviru pa vpraanje razreuje Sedlek v svoji disertaciji (1953). 2.1.3 Poloaj osebka Razmerje med deleijskim polstavkom in glagolskim stavkom doloa tudi osebek. V polstavnih zvezah so se deleja na - in -i povezala z osebkom
331
glagolskega stavka in se ustalila kot posebna oblikoslovno-skladenjska kategorija, ki je v povedi nakazovala asovno in vidsko razmerje med glagolskim in deleijskim dejanjem. Pri Kzmiu se je zaelo oblikovati pravilo, da mora biti osebek enak v strnjenem in glagolskem delu povedi. Lahko je samostojni stavni len v glagolskem stavku (izraen je lahko s povedkom), prav tako pa so prisotni tudi primeri, ko je osebek del polstavne zveze. Deleijski stavek je lahko pred ali za glagolskim stavkom, redkeje je vanj vrinjen, ali pa je razirjen e z odvisnikom. Le redki primeri imajo razlina osebka. 2.1.3.1 Osebek glagolskega stavka je enak osebku v polstavku. Pri Kzmiu gre najpogosteje za zgradbo povedi, ki se zaenja z deleijskim polstavkom. Glagolski stavek izpoveduje dejanje ali stanje osebka, ki je nosilec deleijskega dejanja. Polstavno zvezo tvorita osebek in deleje na - ali -i, lahko pa je razirjena tudi s predmeti v razlinih sklonih:
Szmiluvavi ze pa Jezus dotekno ze je oucsi nyidva: i preczi zo preglednole ocs nyidva; i nazledvala zta ga. (Kzmi 1771, Mat. 20,34) On je pa nej teo; nego idoucsi vrgao ga je vu temniczo; dokecs bi plcsao, ka je duzen bio. (Kzmi 1771, Mat. 18,30) Ta zena pa bojcsa i trepecscsa znajoucsa, ka je vcsinyeno na nyej, prisla je ino je pokleknola pred nyega i povejdala nyemi je vzo iztino. (Kzmi 1771, Mar. 5,33) I delavczi prijavi zlge nyegove, niteroga zo zbili, niteroga zo pa bujli, niteroga zo pa zkamenvali. (Kzmi 1771, Mat. 21,35) Teda Herodes gda bi vido, kaj je ospotan od ti moudri razrdozeje jko, i pozlavi vojzkou zpomouro je vzo deczo, v Bethlehemi i vu vzej krajnai nyegovi, od dvej lejt i nize ztaro pouleg vrejmena, tero je pacslivo zeznao od ti moudri. (Kzmi 1771, Mat. 2,16) Jezus pa kricscsi zvelikim glzom zpzto je do. (Kzmi 1771, Mar. 15,37)
Veliko je tudi primerov, ko je osebek izraen v povedku in se ne pojavlja kot samostojni stavni len v glagolskem stavku ali polstavku. Tudi tukaj je lahko polstavek razirjen s predmetom ali pa se pojavlja v njem le deleje na - ali -i:
Prizdignovi pa ocs zvoje, nikoga zo nej vidili; nego Jezua zamo. (Kzmi 1771, Mat. 17,18) I vkp ze zpravivi ztim Sztarismi, i tnacs drzcsi zadozta pejnez zo dli tim vitezom. (Kzmi 1771, Mat. 28,12) Teda vel: povrnem ze vu hizo mojo; odkudzem v zao. I pridoucs njde jo zprznyeno, pometeno i oznjzeno. (Kzmi 1771, Mat. 12,44)
V nekaterih primerih se med deleijski polstavek in glagolski stavek vriva odvisnik. Deleje prevzame funkcijo glavnega stavka, saj odvisnik pojasnjuje dejanje, izraeno z obliko na -i. Gre za primere, v katerih namesto predmeta
332
razirja polstavno zvezo predmetni odvisnik, delenik na -i pa izraa preddobnost do dejanja v predmetnem odvisniku. Monost je redka in se pojavlja le ob deleju sliavi:
I zliavi, kaj je blzi Jezus Nzarenzki; zicsao je kricsati i praviti: Szin Dvidov Jezus, zmiluj ze mi. (Kzmi 1771, Mar. 10,47) Szliavi pa, kaj Archelaus Kralje nad Judeom, mezto Herodea ocs zvojega, bojao ze je t idti. Opoumenyeni pa od Bog vu zneh, ou je na ztrni Galilee. (Kzmi 1771, Mat. 2,22)
Razliice, v katerih polstavek z osebkom in delejem razirja e odvisnik, ali pa se namesto predmetnega pojavlja osebkov odvisnik, so zelo redke:
I od Jeruzlema, i od idumee i prejk Jordna, i k zo okoli Tirua i Sidona, vnozina vnouga, zliavi, tera je vcsino, prisli zo knyemi. (Kzmi 1771, Mar. 3,8) I zlavi, k zo pri nyem bili, v zo ga sli zdrzvat Ar zo pravili: ka je od pmeti prio. (Kzmi 1771, Mar. 3,21) I prizoupivi, ki je pt talentomov vzo, prnezo je drgi pt talentomov govorcsi: Gozpodne, pt talentomov zi mi dao; ovo drgi pet talentomov zam doubo znyimi. (Kzmi 1771, Mat. 25,20)
Delenik na - se v takih zvezah pojavlja praviloma le pri glagolih premikanja (iti in izpeljanke) in videnja (videti), iz katerih Kzmini ni izpeljeval oblik na -i:
Idoucsi pa, k je pt talentomov vzo, trzo je znyimi, i pridelao je drgi pt talenomov. (Kzmi 1771, Mat. 25,16) I priztoupi eden zpizcsov, k je je pozlao, gda zo ze tkili, vidoucsi; kaj nyim je dobro odgouvoro, ptao ga je: tera je ta prva vzej zapovid? (Kzmi 1771, Mar. 12,28) Vidoucsi pa Jezus, kaj-lztvo vkp biz potriao je te necszti djh govorcsi nyemi: t nejmi i glhi djh, jaz tebi zapovejdam: idi v zetoga i ves nejdi vnyega. (Kzmi 1771, Mar. 9,25)
Nekaj primerov ima osebek v glagolskem stavku, polstavek je razirjen s predmetom (osebek glagolskega stavka je enak osebku polstavka) in je priredno (z veznikom in) prikljuen glagolskemu delu povedi:
I okouli je ou po vzoj Galilei Jezus vucsci vu zprvicsaj nyihovi i predgajouci evangyeliom krleztva, i vrcsivi vzki beteg, i vzko medlovnozt med lztvom. (Kzmi 1771, Mat. 4,23) I vzigdr noucs i dn je bio vu gorj i vu grobj kricscsi i rezajoucsi zeb zkamnyem. (Kzmi 1771, Mar. 5,5) Teda je priztoupila knyemi Mati zinouv Zebedeuovi zvojmi zinm molcsa i prozcsa nikaj od nyega. (Kzmi 1771, Mat. 20,20)
Kzmi je pri prevajanju zapisal nekaj primerov, v katerih osebek ni nepo sredno izraen v glagolskem stavku ali polstavku, oba dela povedi pa imata
333
enak predmet. Zelo redek je polstavek, ki je vrinjen med glagolska stavka; deleje kae, kaj se je s predmetom zgodilo najprej, osebna glagolska oblika pa pove, kaj sledi polstavnemu dejanju. Pogosteje pa so povedi, ki se zaenjajo s polstavkom in se nadaljujejo z glagolskim delom.
Vidoucsi pa to lztvo, zmilvao ze je nad nyim. r zo razpcseni, i razegnani bil, liki ovcze, tere nejmajo paztra. (Kzmi 1771, Mat. 9,36) I prizvajoucsi vucsenke zvoje ercs nyim: zaiztino velim vm, kaj je eta zirouta vdovicza od vzej, k zol metali, vecs vrglavu ladiczo. (Kzmi 1771, Mar. 12,43) I kzebi prizvavi ti dvanjzet vucsenkov zvoji, do nyim je oblzt nad necsztimi dhovmi, da bi je v metali, i vracsili vzaki beteg, i vzako medlovnozt. (Kzmi 1771, Mat. 10,1)
2.1.3.2 Osebka glagolskega stavka in polstavka sta razlina. Kzmi je v povedi zelo redko druil deleijske polstavke in glavne stavke z razlinimi osebki. Ugotovitev presenea, saj gre za skladenjski pojav, ki je znan v vseh slovanskih jezikih. Sedlek (1954: 517 in 518) celo loi dve skupini povedi, ki imajo razline osebke v glagolsekm stavku in polstavku: a) vypovd se j o subjektivnch stavech a pocitech nebo pechodnch vlastnostech a projevech osoby, je je nositelem participilnho deje: uv tak lechetn ludi, milosrdie s v nm zbudi, csa na osobu jeho pohldna, lbila se mu jeho postava, zwodzony most przejezdzajac, serce jej si scisnlo, gacajui preko snijega pone mu toiti krv iz nosa. b) vtou se vypovd o vnjch okolnostech, je se bezpostrdne dotkaj podmtu participilni vazby: hledaje knz esk cizieho obda i utka jej jeho bieda, piede ped klter, vyel proti nm gardyn, kur ziarn szukjac, wpltn mu si midzy nogi jaspis, beei goricom zelenom pogubi ga sluga Nikolica. Pri Kzmiu je osebek vedno enak, e je nosilec dejanja v polstavku deleje na -i. Nekaj primerov z razlinima osebkoma pa je le pri delejih na -, kar pomeni, da je razlinost osebka vezana na doloeno pomensko skupino glagolov. Primeri kaejo, da je tako monost uporabljal le pri glagolih premikanja in mirovanja; dejanje glavnega stavka natanneje pojasnjuje, kaj se dogaja z osebkom polstavka:
I idoucsi odnut Jezus, nazledvala zta ga dv zlepcza, kricscsa i govorcsa: zmiluj ze nad nama zin Davidov. (Kzmi 1771, Mat. 9,27) I doli idoucsi oni zgor zapovedao nyim je Jezus erkoucsi: nikomi ne povejte tou videjnye; dokecs Szin cslovecsi od mrtvi gori ne ztne. (Kzmi 1771, Mat. 17,9) I v idoucsi Jezus, gda bi kraj ou od czrkvi: priztoupili zo knyemi vucsenczke nyegovi, i kzali zo nyemi czimper te czrkvi. (Kzmi 1771, Mat. 24,1) I gda bi on bio vu Bethnii vu hizi Smonovoj toga gobavcza; zidcsi on, prde edna zena, tera je mejla alabatrom punoga csztoga nrduskoga drgoga mazala; i vkp ztere te alabatrom i v nyemi vlij na glavo. (Kzmi 1771, Mar. 14,3)
334
Predstavljeno gradivo kae, da oblike na - in -i v Kzmievem Nouvem Zkonu zelo pogosto opravljajo svojo prvotno skladenjsko funkcijo izraajo istodobnost in preddobnost. Pojavljajo se kot skladenjski strnjevalci, ki krajajo zloene povedi tako, da odvisnike in priredja krijo v polstavke. eprav dvodelnosti v povedi ne odpravljajo (deleniki del, glagolski del), pa deleja bolj povezujejo poved v celoto kot odvisniki. Deleijski polstavki so se v Kzmiev Nouvem Zkonu ohranili predvsem kot posebna znailnost knjinega jezika omogoili so kratko in razumljivo izraanje asovnih in vidskih razmerij v sedanjosti, preteklosti, predpreteklosti in prihodnosti. Oblike na - in -i so morfoloko pravilno izpeljane, v skladnji pa so opazni le redki funkcijski odkloni pri izraanju istodobnosti in preddobnosti (vplivi slovanske tradicije in grke predloge), kar kae, da je Kzmi obvladal njihovo izpeljavo in rabo. V ivem govoru konec 18. stoletja Prekmurje ni ve poznalo polstavne deleijske rabe, vsaj ne v takem obsegu, kot jo je zaslediti v tiskih tistega asa. eprav je bila taka raba izrazito knjina tvorba, ki ni imela opore v ljudskem jeziku, pa ni lo v Nouvem Zkonu za nasilno prenaanje neesa umetnega v jezikovni sistem. Prav deleijski polstavki so predstavljali povezavo s starejimi jezikovnimi pojavi v stari cerkveni slovanini, kjer take polstavne reitve izraajo nestavno predikacijo. Prekmurski knjini jezik je ohranil bogastvo takega izraanja, ki pa se, zaradi preprostega naina razmiljanja (veinoma je lo za enostavne povedi ali pa enostavno zloene), v ljudskem jeziku ni uporabljalo. 2.2 Delenika raba V prilastkovnih zvezah so oblike na - in -i rabljene v pridevniki obliki in po skladenjskih ter oblikoslovnih lastnostih izgubljajo prvotni deleijski znaaj. Namesto asovnih in vidskih razmerij izraajo le e lastnost samostalnikov, na katere se nanaajo in so z njimi povezani v vseh leksikalnih znailnostih. Tomi (1955: 5667) ugotavlja, da prilastkovnega delenika na - slovenina danes v ivem govoru ne pozna, bil pa je redek e tudi v 16. stoletju. Opozarja pa, da je s tradicionalno rabo osrednjeslovenskega knjinega jezika v nasprotju Kzmi, ki je take oblike pogosteje uporabljal. Zanimiva varianta je absolutni nominativ, ki se v gradivu pojavlja na mestih, kjer je v grini absolutni genitiv (Tomi 1955: 61) in (Vratua 1974: 59), pogosto pa so deleniki v obliki pridevnikega delenika ohranili nekatere glagolske znailnosti. Tomi misli, da je ta delenik po svoji funkciji predikativen. Tak delenik je predikativen in se pomensko loi od delenika v
335
stavku: vidim tekoega moa (moa, ki tee in ne gre z navadnim korakom). Da v zvezi vidim moa tekoega delenik res ni atribut, se vidi tudi po tem, da je ta delenik kakor vsak neatributivni delenik v slovanskih jezikih nasploh postal gerundij, torej: vidim moa teko. Na tej razvojni stopnji je tudi slovenina v XVI. stoletju: inu je vidila Davida krajla kazhejozh inu pleajozh pred Gopudom; (Tomi 1955: 63). Razlikuje pa e prislovni delenik (gerundij), ki se je uporabljal namesto pridevnikega delenika v stavkih, kjer ni bil izraen subjekt delenikega dejanja. Tomi dokazuje, da je takna delenika zveza domaa in je njen razvoj v slovenskem knjinem jeziku podoben razvoju v eini in poljini. Tam je gerundij v tej zvezi do konca XV. stoletja redek, nato pa se zmeraj bolj iri, v XVII. stoletju pa se zane umikati in se v knjinem jeziku naposled umakne flektiranemu deleniku, v slovenini pa se je umaknil, kakor smo rekli, infinitivu oziroma stavku. Zanimivo je, da se v slovenskih knjigah po XVI. stoletju ne pie ve gerundij v tej zvezi, ampak zmeraj pridevniki delenik, tako med drugim tudi v Evangelijih in listih, pri Japlju in Kuzmicsu. (Tomi 1955: 6465). O razirjenosti prislovnega dele nika na - pri Kzmiu je razmiljala tudi Martina Oroen (1977: 335356). Ta pomenska in sintaktina kategorija (prislovni delenik, dejepriastije, prehodnik, gerundij) se je torej razvila iz izjemne oblike part. za moki in srednji spol ednine (nom.), nastala pa je povsod sekundarna oblika za akt. part. n om. sg. maskulinum (s formantom -o/-ei ali nadalje v drugih slov. jezikih -ju/jui; -jic; -juij; -c/-cy, itd.), ki glede na svojo pogosto atributivno rabo prehaja nadalje taka je splona tendenca v govorjenem jeziku, v pridevniko besedno vrsto ali tudi med adverb e, kjer se je prvotneji formant -e e zdavnaj zgubil (v veini slovanskih jezikov v 15. in 16. stoletju). (Oroen 1977: 338). V slovenskem knjinem jeziku ves as prevladuje oblika na - (presenea, da oblik na -e/-aje ne pozna vzhodnoslovenski knjini jezik; najde se nekaj posaminih primerov in prislovnih monosti v narodnih pesmih) in ele v 19. stoletju uveljavi obliko na -e/-aje Kopitarjeva slovnica. Oivljanje in ponovno izrinjanje deleniko-deleijskih oblik na - in -i je bilo v 19. stoletju povezano z vpraanjem, katero skladenjsko sredstvo bo dovolj uspeno nadomestilo stari izvirnoslovenski nain strnjanja. krabec je v Junatvu in zvestobi kritiziral nedolonik, ki je v funkciji skladenjskega strnjevalca zael v 19. stoletju nadomeati oblike na - in -i; v slovenska besedila se je raziril iz nemine,220 in sicer potem, ko je bila v nemini izvedena zamenjava stare oblike za 3. os. mnoine (hrend) z novo, ki je bila brez konnega d (hren). Po naliki je nato tudi nemki particip (singend;
220 Oitno,
da moremo to pripisati nemini. (krabec 1995: 562).
336
v zvezi Sie hrend den Vogel singend ) izgubil d in postal nedolonik 221 (Sie hrend den Vogel singend Sie hren den Vogel singen). V slovenini taka nalika ni mogoa, e pa se je nedolonik pojavil, ga je krabec oznail za nemki kalk.222 V Cvetju navaja primere iz Japlja, ki da ima veliko nedolonikov (krabec 1995: 564) (npr. Inu tedaj bodo vidili Sinu tega loveka priti na oblaki. Luk 21,27). Vendar bi delali Japlju krivico, e bi ga kar povprek obdolili, da je uvedel nedolonik kot nadomestno sredstvo za deleja na - ali -i. krabec se je tega zavedal, zato dodaja: Vendar je ohranil (Japelj) semtertja stare prestave participijev:
Mark. 16,5: inu so vidili eniga mladenia sedioiga na desni strani. Jan. 1,29: je Joannes vidil Jezusa k njemu pridejega. Jan 2,22: Inu v templi je on neal menjvce sedee.
Dodati je treba, da je oblika na - v predmetni zvezi ob glagolu zaznavanja znailno slovenska (Tomi 1955: 62) in jo je poznal tudi Japelj, ki jo je rabil tudi na mestih, kjer ima nemka predloga (Rosalino) nedolonik, npr. Mat. 14,26:
Japelj: Inu kadar so njega Jogri vidili verh morja gredozhiga, so se prestrashili relozh. Rosalino: Und als sie ihn auf dem Mere gehen sahen entsetzten sie sich und sprachen.
Ali pa Mar. 2,14:

Japelj: Inu kadar je on memu shal, je vidil Levi Alphaeoviga synu sedeozhiga na zo li //. Rosalino: Und als er vorber gieng sah er Levi den Sohn des Alphus am Zolle sitzen.
Na slovenskost take zveze kae tudi raba pri . Kzmiu; Dalmatin ima na takih mestih praviloma nesklonljivo prislovno obliko, npr. Mat. 3,16:
221 Da
je krabec razloil zamenjavo delenikih oblik z nedolonikom v tipu Sliala sem ptiko peti, je opozoril Toporii (1977: 476). Sicer pa je krabevo gradivo o deleniko-deleijskih skladih na - in -i ostalo spregledano in vse do danes e ne ovrednoteno ob e navedenem mestu v Nahtigalovem zborniku je bil krabec v zvezi s tem vpraanjem le e enkrat citiran, in sicer spet pri Toporiiu (prim. opombo 115 v Breznik /1982: 118/), ki opozarja, da krabec priporoa obliko zaevi namesto zaeni. 222 V nemini je potemtakem prehod participijalne oblike v infinitivno istio natoren, glasosloven, sie hrten dich sagen je nastalo iz sie hrted dich sagend, s to pravico sagend, kakor hrten iz hrtend. V slavenskih jezikih kaj takega ni mogoe, iz participa sedanjega asa se ne more narediti ni infinitivu podobnega. Ako se namestu starega sliali so te reko dandananji govori ali pie sliali so te rei, je to le suenjska prestava iz nemine, nai slovenini do 18. stoletja e blizu isto neznana. (krabec 1995: 564). 337
Japelj: Inu on je vidil Duha Boshjiga, kakor eniga goloba doli gredeozhiga, inu nad njega prideozhiga. . Kzmi: I vido je Dha Bozega doli idoucsega, liki golouba, i idoucsega na nyega. Dalmatin: Inu Joanes je vidil Boshjiga Duha, raunu kakor eniga Goloba doli gredeozh, inu nad njega prideozh.
krabec je opozoril, da je cerkveno slovstvo 19. stoletja oblike na - in -i skoraj v celoti nadomestilo z nedoloniki (izjeme so Ravnikar, Jarnik, Murec, delno Metelko). Za dokaz navaja primere iz Wolfovega prevoda Nove zaveze (1856)223 dodati pa je treba, da se tudi pri Wolfu tu in tam e najde delenik, na mestu, ko ima Japelj odvisnik, npr. Mat. 11,16:
Wolf: Enak je otrokam na tergu sedeim, kteri svojim tovarem vpijejo. Japelj: On je enaki otrokom, kateri na terge sede inu proti svojim tovarsham vpijejo. . Kzmi: Priszpodobni je k deczi na placzi szedecsoj, i kricsecsoj tivarisom szvojim. Dalmatin: Ona je raunu kakor ty otroci, kateri na Plazu sede,, inu vpijejo prouti svojim tovarishem.
Zanimivo je, da tudi Dalmatin nemki nedolonik e prevaja z obliko na -,224 npr.: Jan. 11,20:
Dalmatin: De tijsti nemajo grechi leshezh ostati.
Nemina ima ligenbleiben. krabec je potrdil,225 da so oblike na - v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja znailno slovenske. 2.2.1 Pridevnika oblika Delniki na - in -i nastopajo v samostalniki besedni zvezi kot pravi pridevniki. V gradivu je najpogosteja toilnika oblika. Deleniki, ki doloajo lastnost samostalniku v 4. sklonu, so prisotni v vseh slovanskih jezikih (Prim. pol.: Y wsplodzla szema szele mayocs semyo podlug plodu swego adrzewo
223 Wolfovo
izdanje sv. pisma pa rabi seveda infinitiv e splonie ko Japljevo, tako Jan 1,29; je Janez videl Jezusa k jemu priti; 2,14: Je nael v templju menjavce sedeti (krabec 1995: 565). 224 Na tako zakonitost je opozoril France Tomi (1955: 62), pred njim pa e krabec (1995: 564), ki pa je vendar poznal pri Dalmatinu tudi nedolonik: V Dalmatinovi bibliji vsaj smem trditi, da razen marda edine izjeme: te nage ony puste leati ni najti infinitiva v takem primeru. 225 Ali pa ni ta zdaj pri nas nenavadna konstrukcija morda iz grine ali latinine prela v staro cerkveno slovanino in druge slovenske jezike v njih starii dobi? Ne! In ravno odervenela oblika participa je pria, da ne. (krabec 1995: 562). 338
noszocz owcze; e.: kazdy lovek ma obraz vuola stribrny nebo glaty na ele visiee). (Sedlek 1953: 25):
Jezus pa preczi, zliavi to rejcs gucscso, ercs tomi poglavnki zpraviscsa: ne bojze; li vri. (Kzmi 1771, Mar. 5,36) I pripravili zo mmo idoucsega nikaksega Simona czirenajzkoga (gda bi ou zpoula, ocso Alexandra i Ruua:) ka bi nezao kris nyegov. (Kzmi 1771, Mar. 15,21) I vidilo je je odidoucse to lztvo i poznali zo ga vnougi; i peski od vzej mejzt zo t vkp bejzali i prejsli zo je i kcsazi zo sli knyemi. (Kzmi 1771, Mar. 6,33)
Pogosta je tudi zveza delenika in samostalnika v mestniku.

Nej ze je treblo i tebi zmilvati nad ztebom vrt zlzecsim tivriom tvojim, liki zm ze i jaz nad tebom zmilvao. (Kzmi 1771, Mat. 18,33) Ka ne bi vzo ztoukrt vecs zdaj i vu vrejmeni etom, bize, i brate, i zeztre, i matere, i otrokje, i nyive zpregnyanyem vret, i vu pridoucsoj vekivecsnozti zitek vekivecsni. (Kzmi 1771, Mar. 10,30)
Redkeje pa so zveze v imenovalniku, rodilniku in orodniku ednine in mnoine. Za imenovalnike zveze navaja Sedlek (1953: 2324) samo primere iz ruine in misli, da se drugje niso ohranile. V orodniku pozna samo primere iz stare eine in poljine, za rodilnik pa misli, da so se ohranili redki primeri v vseh slovenskih jezikih.
Terzt nalomleno ne potere, i predvo kadcse ne vgaz: dokecs v ne zpela zoudbo na obldanye. (Kzmi 1771, Mat.12,20) I lbiti ga zcejloga zrcz i zczejle pmeti i zczejle de i zczejle moucsi: i lbiti bliznyega, liki zamoga zeb, je vecs od vzej gorcsi i tiani ldovov. (Kzmi 1771, Mar. 12,33) Oni pa vidoucsi predgali zo povzud Gozpoud znyimi delavi i to rejcs potrdjavavi znazledvajoucsimi csdami. (Kzmi 1771, Mar. 16,20)
Gradivo kae, da je Kzmi pridevnike oblike delenikov uporabljal sorazmerno redko. Kadar je v besedilu prilo do dvomljivih zvez, v katerih bi imeli deleniki pridevniko funkcijo ali pa bi izraali istodobnost in preddobnost, je Kzmi med delenike in samostalnik vrival lenek, zaimek, tevnik ali veznik in z njimi poudarjal, da so delenike oblike rabljene asovno in ne pridevniko.
Pridoucsi pa Jezus vu krajno Czezree Filippa, ptao je vucsenke zvoje erkoucsi: koga men pravijo lidj biti zin cslovecsega? (Kzmi 1771, Mat. 16,13) I pridoucsi oni, ki szo obedenjzetoj vri najeti bili, vzli zo vzki po zukavczi. (Kzmi 1771, Mat. 20,9) I pridoucsa edna vdovicza zirouta vrgla je dv pejneza, k je tri to ednoga krajczara. (Kzmi 1771, Mar. 12,42)
339
Prioucsi pa i tizti, k je te eden talentom vzeo, ercs: Gozpodne, znao zam te, ka zi trden cslovik; zanyas, gde zi nej zejjao, i zprvlas, gde zi nej razipvao. (Kzmi 1771, Mat. 25,24)
2.2.2 Absolutni nominativ Absolutni nominativ je v Kzmievem Nouvem Zkonu zelo pogost in nadomea grki absolutni genitiv, kar dokazuje, da prevajalec Nouvega Zkona ni zvesto prenaal v svoj jezikovni sistem oblik iz originala, ampak je iskal monosti, ki so bile blije naravi prekmurskega knjinega jezika. Genitiv absolutus grke predloge tevan Kzmi dokajkrat prevzame, s tem, da mu je ta participialni sklad v nominativu (Vratua 1974: 59). Absolutni nominativ opravlja isto funkcijo kot absolutni genitiv grke predloge, uporablja pa se predvsem ob glagolih premikanja, saj je omejen na doloeno pomensko skupino:
I notri idoucsa csi Herodiojcze i plzajoucsa dopdnola ze je Herodei, i tim znyim zedcsim, i ercs krao toj divojki: prozi me kakoli css, i dm ti. (Kzmi 1771, Mar. 6,22) , , . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 6,22) I v idoucsi Jezus, gda bi kraj ou od czrkvi: priztoupili zo knyemi vucsenczke nyegovi, i kzali zo nyemi czimper te czrkvi. (Kzmi 1771, Mat. 24,1) , . (Novum Testamentum graece et latine, Mat. 24,1) I doli idoucsi oni zgor zapovedao nyim je Jezus erkoucsi: nikomi ne povejte tou videjnye; dokecs szin cslovecsi od mrtvi gori ne ztne. (Kzmi 1771, Mat. 17,9) , , . (Novum Testamentum graece et latine, Mat. 17,9)
Tomi (1955: 61) domneva, da je pogosta raba absolutnega nominativa pri Kzmiu povezana s akavskimi in kajkavskimi vplivi in da je bila od tam oblika preneena v prekmurski govor. Misel je pomembna, saj kae na povezavo s kajkavskimi in akavskimi knjinimi besedili tistega asa. Vendar pa se zdi, da v skladenjskem sistemu, ki ga je poznal Kzmi, ni lo niti za enostavno prenaanje iz sosednjih jezikovnih sistemov, ampak je pogostost oblike utemeljena v zgodovinskem razvoju prekmurskega jezika. Absolutni genitiv je bil zabeleen e v stari cerkveni slovanini, vendar pa je bil tam e redek in zato pomensko in skladenjsko povezan z absolutnim dativom, obliko, ki je Kzmi ni ve uporabljal. Absolutni dativ je znailen za latinske prevode, v
340
stari cerkveni slovanini pa se je zael proces nadomeanja z absolutnim nominativom, ki se je nato raziril v slovanske jezike (Veerka 1961: 106110). Teorija o nastajanju absolutnega nominativa in izrinjanju absolutnega dativa iz skladenjskega sistema slovanskih jezikov je potrjena tudi v Kzmievem jeziku, ki je nadaljeval tradicijo stare cerkvene slovanine, in je dativ v absolutni zvezi opustil, namesto genitiva pa je uporabljal absolutni nominativ. (Mikloi 1883: 614619 in 827829). Kzmi ni le slovenil oblike, niti je ni prevzemal iz sosednje kajkavine. Raba absolutnega nominativa je pri njem rezultat jezikovnega razvoja, ki se je zael e v stari cerkveni slovanini in se nadaljeval v prekmurskem knjinem jeziku, enako pa tudi v kajkavini, akavini226 in drugih slovanskih jezikih,227 ki so ohranili kontinuiteto z najstarejim ohranjenim slovanskim jezikom. Absolutni dativ, ki ima isto funkcijo kakor absolutni genitiv v grini in absolutni ablativ v latinini, je zelo pogostna konstrukcija v stari in tudi pozneji cerkveni slovanini ter je izprian e ze ne naravnost, pa vsaj posredno v starejih slovanskih knjinih jezikih. Vendar je pravi absolutni dativ razmeroma redek; // Delenik se je namre tudi v takni zvezi razvil gerundij, namesto dativa pa stoji ob njem samostalnik ali zaimek v nominativu. // Od tradicionalnega knjinega jezika se spet loi Kzmics, zakaj pri njem je absolutni nominativ precej pogost pojav. (Tomi 1950: 6061).
I doli idoucsi oni zgor zapovedao nyim je Jezus erkoucsi: nikomi ne povejte tou videjnye, dokecs Szin cslovecsi od mrtvi gori ne ztne. (Kzmi 1771, Mat. 17,9) I, pozlao je vBethlehem, i ercs: idoucsi zkrblivo zpitvajte od deteta; gda je pa njdete, nazvejztite mi, da je i jaz, t idouci, molim. (Kzmi 1771, Mat. 2,8). I gda bi oni zgore doli ili, zapoveda nyim Jeus, govorecsi. (Krajaevi 1651, Mat. 17,9) I gdaga naydete, porucete mene, da ja zaedi budem molil nyega. (Krajaevi 1651, Mat. 2,8)
Primeri kaejo na razlike med vzhodnoslovenskim in kajkavskim knjinim jezikom. V kajkavskem lekcionarju je absolutni nominativ redek, ponavadi je razvezan v opisno asovno obliko i gda bi, ki izraa preddobnost. Tudi kadar Krajaevi uporabi absolutni nominativ, nastajajo v jezikovnih sistemih razlike, saj kajkavski pravajalec tvori aktivni delenik preteklega asa tudi iz glagola iti, medtem ko v prekmurskem jeziku taka oblika ni mona.
226 akavina
15. in 16. stoletja e zelo pogosto uporablja absolutni dativ. Ubijenu suu Aleksandru sledi Julij. Vzaal si na nebo pa tvojoj vlastitoj kriposti videim te vsim uenikom i mani. (kari 1902: 31) 227 Prim. st.: jete jich nevericich a divucich vee jim ( jih nedoveriece a divice se); stpol.: Y das gemu przikazanye wszech patrzoczich na to. (Sedlek 1953: 31). 341
2.2.3 Delenik na - v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja V gradivu so zelo pogosti deleniki na - v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja (videti, zagledati, sliati). Glagoli so povezani s predmetom v toilniku, ki ga e dodatno pojasnjuje delenik. Tomi za tako deleniko zvezo zgotavlja, da je pravzaprav stavek, ki ima subjekt v akuzativu, predikat pa je izraen z delenikom (Tomi 1955: 62).
I gda bi priao Jezus vu Petrovo hizo, vido je puniczo nyegovo lezcso vu tresliki. (Kzmi 1771, Mat. 8,14) Vidoucsi pa poglavnczke popovzki i pizcske ta csda, tera je vcsino, i deczo kricscso vu czerkvi i govorcso: Hozanna Szni Dvidovomi, razcsmerili zo ze. (Kzmi 1771, Mat. 21,15) Vel nyemi Jezus: t zi pravo Ali velim vm: od zga mao bodete vidili Szin cslovecsega zedcsega na dezniczi zmoznozti Boze, i pridoucsega na oblki nebezkom. (Kzmi 1771, Mat. 26,64)
Pridevniki delenik je nekajkrat rabljen tudi v dvojini in mnoini; pri izpeljavi prihaja do nedoslednosti pri tvorbi needninskih oblik. V gradivu so primeri s pravilno in nenavadno tvorbo dvojine, tj. z arhaino in dialektalno vplivano konnico (zaplacsajoucsa : metajoucsiva) in mnoine ( prihajajoucse : brata v ladji z ocsom popravljajoucse brata, ki sta z oetom popravljala).
I naprej idoucsi odno malo vido je Jakuba Szin Zebedeuovoga i Ivana brata nyegovoga i nyidva vu ldji zaplcsajoucsa vlak. (Kzmi 1771, Mar. 1,19) Hodcsi pa Jezus kre mourja Galilenzkoga, vido je dv brata, Simona, teri ze zov Peter, i Andra brata nyegovoga, metajoucsiva vlk vu moujrje, (r Szta ribicsa bila). (Kzmi 1771, Mat. 4,18) Gda bi pa vido vnouge zarizeuov i zSzadduczenov prihjajoucse kzvojemi krzti, erkao nyim je: zlezeny vipete, to vm je pokzao bejzati od prieztne zrditozti? (Kzmi 1771, Mat. 3,7) I dale idoucsi odnut, vido je druga dva brata, Jakuba Zebedeuovoga Szin, i Ivana brata nyegovoga, vldji z Zebedeuom nyidva ocsom poprvljoucse vlak zvoje; i zvao nyiva je. (Kzmi 1771, Mat. 4,21)
Kako razirjena je bila taka raba v Nouvem Zkonu, kaejo tudi primeri, ko se v predmetni zvezi z glagolom zaznavanja priredno kopiijo deleniki, zveza pa se razirja e z odvisnikom, ki dodatno pojasnjuje predmet v toilniku.
I prisli zo k Jezui; i vidili zo toga vragometnoga zedcsega i oblecsenoga i zpamet noga, ki je to legio meo: i zbojali zo ze. (Kzmi 1771, Mar. 5,15) I v idoucsi okoli trtye vre vido je drge ztojcse na placzi manykivajoucse. (Kzmi 1771, Mat. 20,3). Gda bodte pa vidili odrnozt opcsvanya; tera je povejdana od Dniela proroka, ztojcso gde nej trbej (k t, najrazmi) teda, k zo vu Jude, naj bizjo na gore. (Kzmi 1771, Mar. 13,14) 342
Posebno monost prilastkovne rabe pa nakazujeta primera, v katerih se v vpraalni povedi pojavlja zveza predmeta v toilniku in namanilnika ob glagolu premikanja, predikat pa je izraen pasivno; in predmetna zveza toilnika z dvema delenikoma, v kateri je namesto glagola zaznavanja uporabljen delenik na -.
Gda bi pa tejva odsla; zcsao je Jezus praviti tomi lztvi od Ivana: ka zte v sli gldat vu puscavo? Jeli trzt od vtra gibajoucso. (Kzmi 1771, Mat. 11,7) Tak; da zo ze lidj csdivali vidoucsi nejme gucscse, roune zdrave, plantave hodcse i zlejpe vidoucse: i dcili zo Bog izraelzkoga. (Kzmi 1771, Mat. 15,31)
2.2.4 Samostalnika vloga V Kzmievem Nouvem Zkonu lahko deleniki na - in -i stojijo tudi sami, brez samostalnika. Takna funkcija izhaja iz prilastkovne in je z njo tesno povezana. Posamostaljeni pridevnik je nosilec dejanja in se pojavlja v razlinih funkcijah. V gradivu je takih delenikov veliko zagotovo sta na njihovo razirjenost vplivali grka predloga in pogosta raba v stari cerkveni slovanini, zanje pa je Kzmi moral imeti oporo tudi v ivem jeziku, saj bi se drugae obdrali le v omejenem obsegu tako kot pridevnika oblika. Kzmievi posamostaljeni deleniki so bili znailna skladenjska kategorija prekmurskega knjinega jezika, ki je bila ustaljena tudi v ljudskem govoru in zato, kljub grki predlogi in starocerkvenoslovanskim vplivom, ne gre pri njihovi rabi za kalk. Opora, ki so jo takni deleniki imeli v ljudskem jeziku, kae, da so imeli posamostaljeni deleniki doma, slovanski razvoj, ki je vplival tudi na rabo v prekmurskem knjinem jeziku. Domneva, da je bila v prekmurskem jeziku taka raba iva, izhaja iz Veerkine (1961: 15) ugotovitve, da je bil posamostaljeni delenik v stari cerkveni slovanini prisoten ali vsaj naelno moen, v prekmurino pa je oblika prila preko glagoljaev njihove tiske je Kzmi poznal. Kontinuiteta v razvoju jezika je bila tako ohranjena, e ve, pogostost posamostaljenih delenikov v Kzmievem Nouvem Zkonu (v primerjavi z drugimi delenikimi oblikami) dopua monost, da se je ta oblika v 17. stoletju e uporabljala v obrednem jeziku. V tako nastalih predmetnih zvezah imajo deleniki znaaj prilastkovne zveze, nadomeajo prilastkove odvisne stavke, poudarjajo dejansko okolnost in v povedi opravljajo funkcijo skladenjskega strnjevalca. Posamostaljeni delenik je najvekrat v imenovalniku ednine ali mnoine.
Eden pa tam ti okouli ztojcsi je v potgno mecs i vdaro je ciesnyega popa zlugo, i odzekao nyemi je vhou. (Kzmi 1771, Mar. 14,47) I prepovidvali zo nyim ti vidoucsi: kakda ze je zgoudilo ztim vragometnim i z Szvinymi. (Kzmi 1771, Mar. 5,16) 343
Zto vu prlikaj nyim gucsim; da vidoucsi ne vdijo, i pozlajoucsi ne zliijo, niti ne razmijo. (Kzmi 1771, Mat. 13,13)
Nekoliko manj je posamostaljenih delenikov v toilniku ednine in mnoine.

I nezli zo nyemi glhoga zmetnogucscsega: i prozili zo ga; kaj bi na nyega dja rokou zvojo. (Kzmi 1771, Mar. 7,32) I okouli gledoucsi po rdi te okouli nyega zedcse ercs: ovo mati moja i bratovje moji. (Kzmi 1771, Mar. 3,34) V idoucsi pa zluga on, najao je ednoga z-zebom zlzcsega, ki nyemi je duzen bio ztou zukavczov; i zgrabivi ga zadvlao ga je erkoucsi: placsaj mi, ka zi duzen. (Kzmi 1771, Mat. 18,28)
Tudi dajalnika oblika je v gradivu dobro zastopana.

Jaj pa tim nozcsam i na djajoucsam vu oni dnvi. (Kzmi 1771, Mat. 24,19) I vel nyim: vidite ka csjete; zterov merov bodte vi merili, ztiztov bode i vm merjeno; prid ze vm pozlajoucsim. (Kzmi 1771, Mar. 4,24) r vzki, teri prozi, vzeme; i teri scse, njde; ino tomi trpajoucsemi ze odpre. (Kzmi 1771, Mat. 7,8)
Rodilnik in orodnik sta zelo redka in je v gradivu le nekaj primerov. Posamostaljeni pridevnik ima v rodilniku mnoine namesto konnice - oucsih ohranjeno obliko na -oucsi in navidezen sovpad z imenovalnikom (-ih -ii -i); orodnika oblika (niteri izmed ztojecsih) nadomea delni rodilnik v funkciji osebka (niteri ztojecsi zo, ki ne kostajo szmrti).
I erkli zo nyemi; csjes; ka eti prvijo? Jezus nyim je pa erkao: kapa. Jeli zte nigdar nej teli: kaj zvstzt ti mlicski i czeczajoucsi zi zi hvlo zpravo. (Kzmi 1771, Mat. 21,16) I razdrzelo ze je kro: ali za volo przege i vkp zedcsi zapovedao je dati. (Kzmi 1771, Mat. 14,9) I vel nyim zaiztino velim vm; kaj zo niteri med eti ztojcsimi; k znikakim talom ne kostajo zmrti; dokecs ne bodo vidili krleztvo Boze te pridoucse vu zmoznozti. (Kzmi 1771, Mar. 9,1)
Zanimivo je, da se posamostaljeni deleniki le redko pojavljajo v povedi samostojno, tako da ob sebi nimajo dopolnila. Ali prehod med samostalnike e ni bil dokonno izpeljan in se v prekmurskem jeziku e niso utili polnopomensko?
Naj gledoucsi gldajo i ne vidijo: i pozljoucsi pozlajo i ne razmijo; naj ze gda ne povrnjo i odpiztjo ze nyim grejhi. (Kzmi 1771, Mar. 4,12) Ar vzkomi, teri m, d ze nyemi, i obiljvao bode: od nemajoucsega ze pa i ton vzeme, ka m. (Kzmi 1771, Mat. 25,29)
Pridevniki izvor posamostaljenih pridevnikov se uti povsod tam, kjer se deleniku dodajajo kazalni ali nedoloni zaimki.
344
Gda bi pa vidili ti znyim zluzcsi, tera zo ze zgoudila; jko zo ze razdrezelili: i idoucsi oznanili zo gozpoudi; zvojemi vza, tera zo ze zgoudila. (Kzmi 1771, Mat. 18,31) I ovo prinezli zo nyemi ednoga zlakom vdrjenoga na pozteli lezcsega. I gda bi vido Jezus nyih vro, erkao je tomi zlakom vdrjenomi: vpaj ze zinek; odpcseni zo tebi tvoji grejhi. (Kzmi 1771, Mat. 9,2) Jezus nyemi je pa erkao: csi mores vrvati, vza zo mogoucsa tomi vrvajoucsemi. (Kzmi 1771, Mar. 9,23)
Ponoven prehod posamostaljenega delenika v besedno zvezo z levim ali desnim prilastkom pa predstavljata naslednja primera.
Glz kricscsega vu pztini: zgotovte pout Gozpodnovo, rvne vcsinte zteze nyegove. (Kzmi 1771, Mar. 1,3) Vecsr pa gda bi zuncze zajslo, prinezli zo kayemi vze hdou ze majoucse i vragometne. (Kzmi 1771, Mar. 1,32)
2.4 Povedkovnika vloga Deleniki na - in -i lahko v povedi ohranja glagolski znaaj, kadar se rabijo povedkovniko ob glagolih premikanja in stanja. Delenik v tej funkciji izraa lastnost ali stanje osebka, ki vpliva na dejanje in pomena dejanja v deleniku ni ve utiti. Mikloi (1883) je ugotovil, da takna raba ni znailno slovanska228 in se je pojavila v jeziku zato, ker so se pisci zgledovali po grki in latinski predlogi. Ob zvezi biti + aktivni delenik sedanjega ali prihodnjega asa pa v tej funkciji nastopajo tudi glagolski prislovi,229 ki imajo v povedi enako funkcijo kot prislovi, saj natanneje doloajo glagolsko dejanje. Kot
228 Des
part. praes. act. staht praedicativisch bei dem verbun esse. Es bildet einem wesentlichen theil der aussage. dise ausdrucksweise ist unslavisch. (Mikloi 1883: 822). Das part. praet. act. I., weches meist eine vor einer vergangen handlung vollendete thatigkeit ausdruckt, wird regelmasig nur von verba pft. gebildet. Die ausnahmen von dieser regel sind jedoch zahlreich. (Mikloi 1883: 833) 229 Martina Oroen je ugotovila (1977: 335356), da se na vzhodu Slovenije pojavljajo sa mo oblike na -, medtem ko oblik na -e/-aje Kzmi, Krempl, erf, Dajnko in njihovi sodobniki ne poznajo. V irem obsegu je prislovni delenik na -e/-aje v slovenski knjini jezik uvedel ele Ravnikar (preko Kopitarja in Metelka), vendar pa je zanimivo, da nekateri pisci 30-let, nasledniki Ravnikarja in Metelka, teh sintaktinih novosti niso opazili, jih niso osvajali in so istodobnost in preddobnost glagolskih dejanj izraali predvsem opisno (Oroen 1977: 343). Raba prislovnega delenika na - je v vzhodnoslovenskem jezikovnem podroju prevladala nad oblikami na -e/-aje, (ne oziraje se na dialiktno rabo tega podroja, ki pozna, kot je potrdil Slodnjak, prislovno delenike edverbe na -e). V tem primeru gre za morfoloko-sintaktino rto, ki ni povsem slovenskega izvora. (Oroen 1977: 345) 345
pravi prislovi niso odvisni od spola in tevila osebka ali povedka. Kako so se deleniki sedanjega in preteklega asa preoblikovali v prislove, je za srbohrvako jezikovno podroje poskual ugotoviti Musi (1935: 127157), ki napano sklepa, da so nekdanji deleniki (dananji pridevniki) vru, mogu, tudi danes obdrali deleniki znaaj (Musi 1935: 143). Oblike vro, mogo so e pravi pridevniki in ne pomenijo tisti, ki vre, ampak kaejo rezultat dejanja kot nespremenjljivo lastnost predmeta. Musi deli delenike na atributivne, apozitivne in predikativne. Apozitivni so tisti deleniki, ki obliko glagolskega pridevnika lahko razvijejo v odvisni stavek (glagolski pomen v teh primerih prevlada nad pridevnikim). Predikativno skupino pa tvorijo tisti primeri, v katerih se glagolski prislovi lahko razvijejo v prave prislove ali prislovne izraze. O tem, ali bomo doloene oblike razumeli apozitivno ali predikativno, pa je odvisno predvsem od naina razumevanja posameznih primerov, saj obstaja v jeziku veliko prislovnih delenikov, ki imajo lahko oba pomena (Beli 193334: 195202). 2.4.1 Delenik na - ob pomoniku biti Delenik ob pomoniku biti je v Matevevem in Markovem evangeliju redko uporabljen. V izpisanem gradivu ne gre za opisno obliko, ampak za zvezo biti + osebkov predikat, v kateri je drugi del izraen z delenikom, ki kae na stanje osebka. Delenik je nosilec doloene predikatnosti, ki povdarja njegove glagolske znailnosti. Kadar se v gradivu uporablja v tej funkcijidelenik na -, se pomonik navadno izpua, delenik pa se preko osebka vee z glagoli premikanja.
Povejte cseri Sionzkoj: ovo Kro tvoj tebi pokoren i zedcsi na ozelniczi i zrbti pod jrem navajene oelnicze. (Kzmi 1771, Mat. 21,5) I gda bi on bio vu Bethnii vu hizi Smonovoj toga gobavcza; zidcsi on, prde edna zena, tera je mejla alabatrom punoga csztoga nrduskoga drgoga mazala; i vkp ztere te alabatrom i v nyemi vlij na glavo. (Kzmi 1771, Mar., 14,3) Ta zena pa bojcsa i trepecscsa znajoucsa, ka je vcsinyeno na nyej, prisla je ino je pokleknola pred nyega i povejdala nyemi je vzo iztino. (Kzmi 1771, Mar. 5,33)
Zanimivi so tudi primeri, ko se delenik vee s predmetom v dajalniku v zvezi prispodobno je kraljestvo (narod ). Predmet, ki ga pojasnjuje delenik, bi lahko prevzel funkcijo osebka (kraljestvu je prispodoben lovek, sejajoi seme; narodu so prispodobni otroci na placi sedei) in zveza bi kazala na stanje osebka ( prispodoben je in je sejajo; in so sedei), ki je izraeno z delenikom tako, da se pomonik biti izpua.
346
Komi pa prizpodobim nrod ete? Prizpodobni je kdeczi na plczi zedcsoj, i kricscsoj tivriom zvojim. (Kzmi 1771, Mat. 11,16) Drgo prliko je pred ny djo erkoucsi: prizpodobno je krleztvo nebezko csloveki zejjajoucsemi dobro zemen vu nyivo zvojo. (Kzmi 1771, Mat. 13,24)
V gradivu se nekajkrat pojavijo tudi oblike biti + delenik na -, -i, v katerih pomonik ni izpuen, vendar pa so zelo redke.
I on je bio vzdnyem ztrni na zglvniki lezcsi; i gori zo ga zbdili i pravili zo nyemi: Vecsitel, nemas zkrbi na nz; ka pogbamo. (Kzmi 1771, Mar. 4,38) Bio je pa Ivan krztsvajoucsi vu pcsavi i predgajoucsi krzt pokoure na odpcsanye grejhov. (Kzmi 1771, Mar. 1,4) I eti zo, ki zo vu trnye pozejjani, tej zo, prvim, ki to rejcs zliavi. (Kzmi 1771, Mar. 4,18).
V predstavljenih primerih gre za kalk, ki ga je Kzmi prevzel iz grkega jezika. Z grino se ujema stara cerkvena slovanina v rabi predikativnega delenika in je takna raba (lee biti = leati) znana tudi v stari ruini, e ini in poljini tedr tudi v junoslovanskih jezikih //. Tudi v jeziku naih protestantov je nekaj taknih arhaizmov, najvekrat v zvezi z delenikom mogo //. Predikativni delenik je v nekaj primerih znan tudi Kzmicsu //. V priblino enakem obsegu se najde ta zveza tudi pri Petretic su in v NT 1563. (Tomi 1955: 6162). Oblika ni bila v duhu prekmurskega knjinega jezika, niti se ni uporabljala v ljudskem govoru. Kot grki kalk se je zveza biti + delenik na - zelo dolgo ohranjala v pisni obliki v vseh slovanskih jezikih (Prim. st.: lide jsou sveho uitku hledajice a ke zlemu hotovi. Stpol.: Ti milosciw ies bil gim a mszczo wszistky nalazena gich) (Sedlek 1953: 38). Prim. stak.: Tako je od vas bojei se boga sliei glas raba njegova (kari, 1902: 22). Kljub temu pa se je povedkovnika raba delenika ob pomoniku biti ohranila tudi v nekaterih slovanskih narejih. Uivani participii praet. act. I (prechodniku) v prisudku s tvary sponoveho slovesa nebo bez nich je priznane pro narei severovelikoruska, prileka beloruska a polska na uzemi litevsko-beloruskem. (Sedlek 1953: 39) Kako tuja je bila taka zveza prekmurskemu jeziku, kae Kzmiev prevod v Mar. 4,18. Zvezo biti + delenik na -i je elel prilagoditi svojemu jeziku tako, da je med pomonik zo in delenik zliavi vrinil oziralni zaimek ki; tako je naredil stavno zvezo, ki je podobna odivsnikom, s katerimi je pogosto razvezoval posamostaljene delenike. Primerjava z grko predlogo kae v tem primeru zanimiv poskus prevajanja, ki v skladnji ne sledi originalu, ampak ie primerneje domae monosti.
347
2.4.2 Prislovni delenik Deleniki v obliki glagolskega prislova pojasnjujejo neko lastnost ali stanje osebka za dejanje. Delenik je zael v tej obliki izgubljati glagolske znailnosti tako, da se je loil od glagolskega predikata in je delil poved na glagolski in polstavni del. Kzmi je ob glagolih zaznavanja raje uporabljal prilastkovno obliko, ker je prislovni delenik zael izgubljati polno predikativno mo glagolskega dejanja. Kljub temu pa oblika ni povsem izginila iz skladenjskega sistema prekmurskega knjinega jezika.
On je pa erkao: nej; naj kak, pobrajoucsi koukol; ne ztrgate v navkp znyim i pseniczo. (Kzmi 1771, Mat. 13,29) I pozlao je dv z-zvoji vucsenkov i ercs nyima: idita vu mezto i pred vj pride eden cslovik vrcs vod nozcsi; za nyim idta, (Kzmi 1771, Mar. 14,13) Jezus ze pa na nyega zglednovi polbo ga je i ercs nyemi: edno ti fal. Idi, kakoli ms, odj i dj ziromkom, i meo bos kincs vu nbi; i potom hodi, nazledj mene, vzvi kris na zebe. (Kzmi 1771, Mar. 10,21)
V Kzmievem Nouvem Zkonu prislovni deleniki najvekrat izraajo nain glagolskega dejanja. Osebek je v takih primerih pogosto vezan z glagoli premikanja in stanja, redkeje z glagoli govorjenja (opitati, guati, rei preklinjati).
I okouli hodcsi Jezus po vzej mejztaj vzej veznicsaj vucscsi vu zprviscsaj nyihovi i predgajoucsi Evangyeliom krleztva, i vrcso je vzki beteg, i vzko medlovnozt med lztvom. Kzmi 1771, Mat. 9,35) I v zo sli Farizeuske i zcsali zo ze znyim tkati, prozecsi od nyega znamejnye znebz ksvajoucsi nyega. (Kzmi 1771, Mar. 8,11) Blzeni zte, gda vz pzvali i pregnyali bodo, i gucsali bodo vzo hdo rejcs prouti vm lazeci, za mojo volo. (Kzmi 1771, Mat. 5,11) I ti mmo idoucsi zo ga preklnyali, kvajoucsi z glavm zvojmi i govorcsi: ha! k poris csrkev i vu trj dnvi jo gori poczimpras: (Kzmi 1771, Mar. 15,29)
Posamezni primeri se veejo e z glagoli vzeti, razdeliti in krstiti. Tudi v teh primerih se deleniki ne sklanjajo in ostajajo nespremenjeni neglede na spol in tevilo samostalnika in glagola.
I vza, kakoli bodete prozili vu moltvi, vrvajoucsi vzemete. (Kzmi, Mat. 21,22) Gda bi ga pa rzpili, razdejlili zo zi gvant nyegov metajoucsi fors na nyega; da bi ze zpunilo, kaj je povejdano od proroka: razdejlili zo zi gvant moj i na mojo odeteo zo ors vrgli. (Kzmi 1771, Mat. 27,35) I v je sla knyemi vza Judee drzla i Jeruzlemczi: i krztseni zo vzi v-Jordnzkom potouki od nyega vadlvajoucsi grejhe zvoje. (Kzmi 1771, Mar. 1,5)
Prislovni deleniki pa lahko izraajo tudi as in vzrok. Take delenike zveze sicer niso tako pogoste kot primeri, v katerih delenik izraa nain, vendar
348
pa jih je Kzmi prav tako rad uporabljal namesto asovnih in vzronih odvisnikov.
I p je pozlao knyim drgoga zlugo: i tiztoga zo kamenvajoucsi na glvi vrzili i odpozlali zo ga ospotanoga. (Kzmi 1771, Mar. 12,4) Jezus nyim pa ercs: zaiztino velim vm; kaj v, k me zdaj nazledjete, vu preporodjenyej, gda bode zedo Szin cslovecsi na ztouczi dke zvoje, i v bodete zedeli na dvanjzet ztouczi zodcsi dvanjzet nrodov Izraelzki. (Kzmi 1771, Mat. 19,28) I bojcsi ou zam i zkrio zam talentom tvoj vu zemlo: ovo ms t tvoje. (Kzmi 1771, Mat. 25,25) Bilou je pa pri nz zeden bratov; i ozeno ze je te prvi, i mrou je, i nemajoucsi zemena niho je zeno zvojo brati zvojemi. (Kzmi 1771, Mat. 22,25).
Zelo redki pa so v gradivu primeri, ko je Kzmi s prislovnim delenikom izraal razmerje ali odvisnost in eljo.
Rvno tak pa i Vldniczke popovzki opotavjoucsi ga, pravili zo zpizci edendrgomi: drge je zdrzao, zeb nemore zdrzati. (Kzmi 1771, Mar. 15,31) Gda bi pa Jezus notri v Kapernaum ou, priztoupo je knyemi eden ztotnik prozcsi ga. (Kzmi 1771, Mat. 8,5) Erkao nyemi je pa niki: ovo, mati tvoja, i bratje tvoji vinej ztojjo, izkajoucsi ztebom gucsati. (Kzmi 1771, Mat. 12,47)
3 Sklep V Matevevem in Markovem evangeliju je Kzmi 526-krat zapisal deleniko-deleijske oblikeke na - in 136-krat na -i. Nizko tevilo oblik na -i kae, da tako izraanje konec 18. stoletja v ivem jeziku med Prekmurci ni bilo ve v navadi. Deleniki in deleja na -i so se obdrali le e v knjinem jeziku, kjer je bil vpliv slovanske tradicije (in najbr tudi grkega jezika) dovolj moen. Analiza gradiva je pokazala, da se v prevodu samo delenika/ deleji pristopivi (19-krat) in gori ztanovi (14-krat) vekrat ponovita, vsi drugi deleniki/deleja na -i pa se pojavijo samo enkrat ali najve petkrat. Iz tega bi se lahko sklepalo, da je Kzmi sicer poznal pomenske funkcije delenikov in deleij na -i in njihovo skladenjsko vrednost, vendar pa jih ni uporabljal pogosto, ker zanje ni nael opore v ivem jeziku. Deleniki in deleja na -i so v 18. stoletju izginili iz vsakdanjega govora in so postali izrazito nadnarena, knjina oblika za izraanje preddobnosti. Kzmi je z njimi izraal preteklo dovrno dejanje in jih je navadno izpeljeval iz dovrnih glagolov, vendar pa jih ni uporabljal pri glagolih govoriti (in izpeljankah) in iti. Kljub temu da je za Kzmiev (in prekmurski knjini) jezik znailna visoka stopnja pravilnosti v morfolokem in skladenjskem pogledu, pa je,
349
tako kot drugi slovanski jeziki, izpeljeval delenike in deleja na -i tudi iz nekaterih nedovrnih glagolov. Deleja na - izraajo dejanje, ki trajajo, zato jih je Kzmi praviloma izpeljeval iz nedovrnih glagolov 3. osebe mnoine sedanjega asa. Deleja imajo dolgo (-joucsi) ali kratko (-oucsi) obliko. Kontaminiranih oblik, ki so jih uporabljali osrednjeslovenski pisci 16. in 17. stoletja in so z njimi ohranjali glagolski pomen delenikov, Kzmi ni poznal. V Matevevem in Markovem evangeliju pa se pojavljajo tudi nekateri deleniki in deleja na -, ki so izpeljani iz dovrnih glagolov. Take oblike so bile obiajne tudi v drugih slovanskih jezikih in zato njihova rabi pri Kzmiu ne presenea. Deleniki in deleja na - in -i se v Kzmievem Nouvem Zkonu najpogosteje pojavljajo v prvotni skladenjski funkciji deleja izraajo istodobnost in preddobnost, deleniki pa so velikokrat posamostaljeni, redkeje pa imajo prilastkovno in povedkovniko funkcijo. Deleja se v polstavnih zvezah pojavljajo kot drugotni predikat v funkciji skladenjskega strnjevalca in izraajo istodobnost ter preddobnost glede na dogajanje glagolskega stavka. Istodobnost je najpogosteje izraena z nedovrnim delenikom na -. Deleje na - izraa pravo sedanjost ali pa dejanje, ki se je zgodilo v preteklosti istoasno z dejanjem glagolskega stavka; zelo redko taka oblika oznauje prihodnost. eprav so v gradivu deleja na - morfoloko pravilno izpeljana, pa obstaja manja skupina primerov, v katerih gre za funkcijske odklone in je v njih istodobnost izraena z delejem na -i, izpeljanim iz trajnega nedovrnega glagola. Z njim je uinkovito izraeno prosto soasno obstajanje dveh ali ve dejanj v eni asovni ravnini. Istodobnost dveh dejanj je mogoa zato, ker se dejanje, izraeno z delejem na -i, e ni konalo, ko je nastopilo dejanje glavnega stavka. Ponavadi pa deleja na -i izraajo preddobnost in so izpeljana iz dovrnih glagolov. V polstavkih imajo pomen preteklosti in izraajo dejanje, ki je bilo v preteklosti izvreno ali pa je trajalo in je v asu, ko nastopi dejanje glagolskega stavka, e konano. Zveza delenik na -i + glagol dicendi v sedanjiku izraa splone ugotovitve, ki niso omejene samo na sedanjost gre za oznaevanje brezasnosti. Zelo redko pa deleniki na -i izraajo preddobnost v prihodnosti. Delenik je nosilec dejanja, ki se bo moralo zgoditi pred glagolskim dejanjem, izraenim z osebno glagolsko obliko v sedanjiku ali velelniku. V tej funkciji se pojavljajo tudi deleniki na -, ki se uporabljajo pri glagolih premikanja namesto delenikov na -i. Preddobnost je izraena tudi z zvezo gda bi + delenik na -l, ki uvaja dejanje, izvreno v davni preteklosti pred drugim preteklim dejanjem. Oblika je specialna kategorija za izraanje predpreteklosti, saj Kzmi ni poznal pretpreteklika kot posebne glagolske oblike. Kljub natanno izdelanemu delenikemu sistemu za izraanje preddobnosti pa se v gradivu nahaja tudi nekaj primerov, v katerih gre za
350
funkcijske odklone. Dovrni delenik na - izraa preddobnost v preteklosti, kadar gre za vsakdanja dejanja, ali pa dejanja, ki kaejo na posebno lastnost nosilca takega dejanja (izpeljanke iz glagola iti). Kzmi je uporabljal za izraanje istodobnosti nedovrna deleja na -, za izraanje preddobnosti pa dovrna deleja na -i. Nekateri funkcijski odkloni niso pomanjkljivosti v skladenjskem sistemu, niti ne kaejo, da bi prevajalec ne poznal tvorbenih morfolokih zakonitosti. Taki odkloni dokazujejo, da so v slovanskem jezikovnem razvoju kljub natannim pravilom obstajale v skladenjskem sistemu tenje, ki so izhajale iz starejih razvojnih faz jezika, ko deleijske oblike e niso bile odvisne od vidskega glagolskega sistema. Tak razvoj je skupen vsem slovanskim jezikom, zato so nekateri funkcijski odkloni rezultat kontinuitete, ki jo je prekmurski knjini jezik ohranil s staro cerkveno slovanino. Deleja so skladenjski strnjevalci, ki krajajo zapleteno zloene povedi tako, da krijo odvisnike in priredja v polstavke. Deleijski polstavki so se v Kzmievem jeziku ohranili kot posebna znailnost knjinega jezika omogoili so kratko in razumljivo izraanje asovnih in vidskih razmerij v sedanjosti, preteklosti, prihodnosti in pretpreteklosti. V ivem govoru konec 18. stoletja Prekmurje ni ve poznalo takega polstavnega izraanja, ki je bilo izrazito knjina tvorba. Deleja v takih zvezah so v prekmurskem knjinem jeziku predstavljala povezavo s starejimi jezikovnimi pojavi v stari cerkveni slovanini, kjer so deleniki v polstavni funkciji izraali nestavno predikacijo. Prekmurski knjini jezik je ohranil bogastvo takega izraanja, ki pa se v ljudskem jeziku ni uporabljalo, saj so preprosti ljudje poznali predvsem enostavne ali pa enostavno zloene povedi. V prilastkovni funkciji se deleijski skladi na - in -i uporabljajo v pridevniki obliki in po skladenjskih in oblikoslovnih lastnostih izgubljajo prvotni deleijski znaaj. Namesto asovnih in vidskih razmerij izraajo le e lastnost samostalnika, na katerega se nanaajo in so z njim povezani v vseh leksikalnih znailnostih. Zanimiva razliica je absolutni nominativ, ki nadomea grki absolutni genitiv in dokazuje, da Kzmi ni zvesto prenaal v svoj jezikovni sistem oblik iz izvirnika, ampak je iskal monosti, ki so bile blije naravi prekmurskega knjinega jezika. Absolutni nominativ se v gradivu uporablja predvsem ob glagolih premikanja. Deleniki skladi pogosto ohranjajo nekatere glagolske znailnosti, ko nastopajo v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja. Deleniki v tej zvezi nadomeajo odvisne stavke, poudarjajo dejansko okolnost in v povedi opravljajo funkcijo skladenjskega strnjevalca. Samostalnika funkcija izhaja iz prilastkovne in je z njo tesno povezana. V gradivu je veliko posamostaljenih delenikov na - in -i. Zanje je Kzmi.
351
moral imeti oporo v ivem jeziku, saj bi se drugae obdrali v knjinem jeziku le v omejenem obsegu, tako kot pridevnika oblika. Opora, ki so jo imeli v ljudskem jeziku, kae, da so posamostaljeni deleniki imeli doma, slovanski razvoj, ki je vplival tudi na rabo v prekmurskem knjinem jeziku. V gradivu se najvekrat pojavljata imenovalnik in dajalnik ednine in mnoine, deleniki pa imajo ob sebi tudi dopolnilo (kazalni, nedoloni zaimek). Oblike na - in -i ohranjajo v povedi glagolski znaaj, kadar se rabijo povedkovniko ob glagolih premikanja in stanja. Taka raba je posledica predloge in se uti v prevodu kot grki kalk. Kzmi je delenike ob pomoniku biti le redko uporabljal v zvezi biti + osebkov predikat, v kateri je drugi del izraen z delenikom, ki kae na stanje osebka. Delenik je nosilec doloene predikatnosti, ki poudarja njegove glagolske znailnosti. Kadar je v tej funkciji uporabljena oblika na -, se pomonik biti navadno izpua. V gradivu so redkeje zapisani tudi prislovni deleniki, ki izraajo najvekrat nain glagolskega dejanja in se veejo z glagoli premikanja, stanja in govorjenja. Posamez ni primeri se veejo e z glagoli vzeti, razdeliti in krstiti in izraajo tudi as, vzrok, razmerje ali odvisnost in eljo.
352

Deležniško-Deležijski Skladi Na - Č in - Ši V Küzmičevem Prevodu Nouvega Zákona - 25 Zora 90 Jesenšek

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Deležniško-Deležijski Skladi Na - Č in - Ši V Küzmičevem Prevodu Nouvega Zákona - 25 Zora 90 Jesenšek

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zkona

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

0.2.1.1 Najpogosteja delenika oblika na - je v imenovalniku ednine in mnoine mokega spola:

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

, . (Novum Testamentum graece et latine, Mar. 9,26) 321

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

da moremo to pripisati nemini. (krabec 1995: 562).

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Ali pa Mar. 2,14:

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Pogosta je tudi zveza delenika in samostalnika v mestniku.

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Nekoliko manj je posamostaljenih delenikov v toilniku ednine in mnoine.

Tudi dajalnika oblika je v gradivu dobro zastopana.

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Deleniko-deleijski skladi na - in -i v Kzmievem prevodu Nouvega Zakona

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

You might also like