TEMELJI USTAVNE UREDITVE, LOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOINE, GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA

Dr. Miro Cerar Upravna akademija, 2003

RAZVOJ USTAVNOSTI IN POJEM USTAVE

1.1 Kratek pregled zgodovinskega razvoja ustavnosti Ustava je vrhovni pravni akt drave, zaradi esar ima izredno velik pomen, saj bistveno determinira temelje pravne in politine ureditve drave. Torej ni obiajni pravni akt, kot npr. navadni zakon, saj ima glede na svoj izvor in uinkovanje temeljni pomen in je v zelo tesnem odnosu z najpomembnejimi vrednotami doloene drube. Ustava tako v pravni obliki izraa najbolj temeljne prvine splone drubene dediine ter prevladujoo drubeno moralo in obiaje. V antini atenski dravi je bila beseda "ustava" v rabi v okviru filozofskih razpravljanj grkih mislecev, e posebej Platona in Aristotela. Slednji je bil prvi, ki je filozofsko opredelil razliko med temeljnimi pravili celotne dravne in drubene ureditve ("politeia" - skupek pravil o dravnih oblasteh, njihovih pooblastilih in razmerjih), ter tistimi pravili, ki izhajajo oziroma so izvedeni iz teh temeljev in urejajo nain izvrevanja oblastnih pooblastil ("nomoi" - zakoni). Sama beseda "ustava" ali "konstitucija" je bila nato v bolj pravnem smislu prvi uporabljena v rimski sunjelastniki dravi. Z ustavo ("constitutio") so razumeli edikte, ki so jih imperatorji izdajali zaradi urejanja pomembnejih ekonomskih in politinih vpraanj. Vendar pa antino obdobje dejansko ni ustvarilo pojma ustave v smislu enotnega akta, v katerem bi bile vsebovane vse temeljne norme, ki so bistvene za organizacijo in delovanje dravne skupnosti. Na splono je mogoe ugotoviti, da stari vek ni izoblikoval taknega pojma ustave, zato tudi ni imel neposrednega vpliva na razvoj moderne ustavnosti. O tej lahko govorimo ele z nastankom prvih zametkov ustavnosti v Angliji v 13. stoletju. Kljub temu da ima Anglija asovno prioriteto glede razvoja posameznih vidikov sodobne ustavnosti, pa v tej deeli vse do danes ni bila sprejeta ustava v obliki enovitega pisanega akta. Angleko ustavo oziroma ustavno pravo tako tvorijo razline ustavne konvencije, obiaji in posamezni pisani akti (srednjeveke listine in peticije, mednarodne pogodbe in zakonodajni akti sodobnega tipa). Za razliko od Anglije, se je po meanskih revolucijah, ki pomenijo temeljni prelom s srednjeveko politino in pravno organizacijo, v veini zahodnih drav postopno razvilo takno moderno pravo, ki je novonastale vrednote (npr. svoboda in enakost posameznika) na najviji ravni izrazilo v obliki ustav kot enovitih dokumentov. Tam, kjer je meanstvo smo prevzelo oblast, je z ustavo doloilo oziroma razglasilo predvsem naslednja naela: spotovanje temeljnih pravic loveka in dravljana, naelo nacionalne (ljudske) suverenosti in naelo delitve oblasti. Takno ustavo so sprejeli najprej v Franciji leta 1791 in je temeljila na Deklaraciji o pravicah loveka in dravljana iz leta 1789. V dravah, v katerih meanstvo ni v celoti prevzelo oblasti oziroma dominantne vloge v drubi, se je moralo zadovoljiti s kompromisom in deliti oblast z vladarjem in ostanki fevdalne stanovske ureditve. Razvoj meanske ustavnosti je konec 19. stoletja dosegel vrhunec svojega razvoja. Gibanje za ustavnost se je izraalo v obliki konstitucionalizma, ki predvsem pomeni omejevanje politine oblasti in supremacijo (najvijo veljavo) ustave. Kasneje, v 20. stoletju, so razlini totalitarizmi (npr. nacionalsocializem, faizem, komunizem) v posameznih dravah prekinili razvoj konstitucionalizma, ki pa se je po razpadu teh politinih sistemov obnovil in nadalje razvijal. Dandanes ima e veina svetovnih drav pisane in enovite ustave, v katerih so doloeni temelji dravne ureditve ter praviloma tudi temeljna razmerja med dravo in dravljani. Te ustavne ureditve so seveda razline, pa v odvisnosti od politinega sistema posamezne drave (npr. demokracija, avtokracija) in od drugih specifinih znailnosti razvoja posameznih dravno organiziranih drub (razlike v politinem, kulturnem, gospodarskem in druganem razvoju, razlike v obsegu in znailnostih ozemlja, razlike v tevilu prebivalcev itd.). Na splono je mogoe glede ustavnega razvoja posameznih drav ugotoviti doloene skupne znailnosti, na podlagi katerih lahko drave oziroma njihove ustavne ureditve razvrstimo v nekaj temeljnih skupin. Glede na zgodovinsko kontinuiteto tako razlikujemo predvsem naslednje skupine ustavnih sistemov: a) Prvo skupino tvorijo drave, katerih ustavni sistem ima sorazmerno daljo zgodovino mirnega in stabilnega razvoja. Znailni primeri teh drav so Zdruene drave Amerike, Velika Britanija, pa tudi drave severne Evrope in Skandinavije (Belgija, Nizozemska, Norveka, Danska, vedska, Finska). Ustavne institucije teh drav in njihova vzajemna razmerja so se oblikovali na osnovi predhodnih dolgotrajnih politinih in socialnih bojev, ter ustreznih kompromisnih reitev in ustavnih obiajev, zaradi esar odraajo prepletenost materialnih
1

(socialnih, kulturnih in politinih) ter formalnih prvin ustavnosti. V drugo skupino sodijo drave, ki so po drugi svetovni vojni opustile totalitarni reim ter obnovile ustavno demokracijo na temelju predvojnih ureditev in povojnih spremenjenih razmer (npr. Italija in Zvezna Republika Nemija). c) Po drugi svetovni vojni so obnovile ustavno demokracijo tudi nekatere druge drave, pri emer so to izvedle bodisi z zamudo (Portugalska - 1976, panija - 1978), ali pa po dolgem obdobju po vojni uvedene diktature (Grija - 1974). d) Nekoliko specifien je primer Francije, katere ustavni razvoj je neposredno ali posredno vplival na tevilne evropske drave. Francija ima dolgo ustavno zgodovino, v kateri je bilo izvedeno veliko korenitih in celovitih ustavnih reform, pri emer je e posebej pomembna reforma iz leta 1959. e) V posebno skupino je mogoe uvrstiti drave, ki so po skoraj pol stoletja trajajoem obdobju totalitarnega reima vzhodnoevropskega tipa (komunizem) obnovile svojo predvojno dravnost, kar so predvsem izrazile tudi na ustavni ravni (npr. Poljska, eka, Slovaka, Madarska, Bolgarija in Romunija). f) Posebno skupino tvorijo tudi drave oziroma narodi, ki so po razpadu totalitarnih vzhodnoevropskih mnogonacionalnih imperijev (Sovjetska zveza, Jugoslavija) bodisi obnovili ali na novo vzpostavili svojo dravnost na temelju ustavne demokracije. Slovenci kot narod (nacija) in Slovenija kot teritorialno opredeljen politini, gospodarski in kulturni sistem sodita v to skupino, katere razvoj je zaradi prej neobstojee dravne in mednarodne subjektivitete relativno najteji. Ker je Slovenija s sprejemom nove ustave vstopila v krog tistega evropskega oziroma zahodnega kulturno civilizacijskega sveta (evropske kontinentalne in anglosaksonske drave), ki je v vestoletnem razvoju e dodobra razvil svoje temeljne ustavne standarde, velja na kratko omeniti e nekatere od teh standardov. Med temi standardi imata vsekakor eno najpomembnejih mest ustavna opredelitev pravice naroda do samoodlobe ter varstvo temeljnih lovekovih pravic in svoboin. Poleg tega je v tem okviru posebna vrednota tudi varstvo in ohranitev narodnih manjin in zagotovitev njihovega razvoja ter temeljnih politinih in drugih pravic. S politinega vidika so predvsem zelo pomembna naela delitve dravne oblasti in zagotovitev razlinih neposrednih in posrednih oblik demokracije. Z ekonomskega vidika pa je na eni strani pomembna predvsem svoboda zasebne lastnine in drugih lastninskih oblik ter trnega gospodarstva (seveda z nekaterimi nujnimi omejitvami), na drugi strani pa zagotovitev institucij socialne drave. Tako s politinega kot pravnega vidika je velikega pomena udejanjanje naela pravne drave, ki se kae npr. v spotovanju ustavnosti in zakonitosti ter tevilnih drugih pravnih vrednot, v institucionalnem smislu pa predvsem v neodvisnosti sodstva. Nenazadnje je znailnost omenjenega kroga ustavnih ureditev tudi naelo lainosti drave (z razlinimi izpeljavami), kar predvsem pomeni, da so cerkvene ustanove v politinem in pravnem smislu opredeljene kot del civilne drube, pri emer se jim priznava svoboda delovanja. Na splono je treba e rei, da ustavne ureditve niso statine, saj se ustave nenehno spreminjajo in prilagajajo drubenemu razvoju oziroma novim drubenim potrebam. Spreminjanje ustav lahko poteka v smislu njihovega formalnega spreminjanja oziroma dopolnjevanja, vendar pa so takne spremembe v okviru stabilnih drav oziroma politinih sistemov relativno redke. Razlog za to je na eni strani v dejstvu, da se temeljne drubene vrednote, ki jih odraajo posamezne ustave, praviloma spreminjajo le na dalja zgodovinska obdobja, zaradi esar se spremembe v razlinih segmentih drubenega ivljenja najpogosteje pravno izrazijo v spremembah politike ali zakonodaje. Na drugi strani pa je razlog za to, da se ustave le redko spreminjajo, tudi v posebnostih postopkov, ki so predvideni za takne spremembe, kajti ti postopki so praviloma bistveno bolj zahtevni od postopkov za sprejemanje in spreminjanje drugih dravnih oziroma pravnih aktov (npr. zakonov). b) 1.2 Formalni in materialni pojem ustave Pravna teorija razlikuje med dvema opredelitvama ustave, tj. med formalno in materialno opredelitvijo. Formalni pojem ustave izraa njeno pravno mo oziroma (najvijo) stopnjo pravne veljave, ki jo ima ustava kot pravni akt, materialni pojem ustave pa zajema vsebino pravnih nael in pravil, ki jih ustava zajema ali pa bi jih vsaj morala zajemati. Ustava je pravni akt z najvijo veljavo, zato predstavlja v formalnem pomenu vrh piramide vseh pravnih aktov. Ustava je tako hierarhino nadrejena vsem zakonskim ter podzakonskim pravnim aktom. Od drugih pravnih aktov se ustava po svoji obliki (formi) razlikuje predvsem v dveh vidikih: 1. glede na subjekt, ki ustavo sprejema in 2. glede na postopek njenega sprejemanja. Z vidika subjekta sprejemanja ustave poznamo v svetu razline sisteme. Ustavo lahko sprejme, spremeni ali razveljavi: a) posebna ustavodajna skupina, ki je posebej izvoljena zgolj za ta namen; b) ljudstvo oziroma dravljani na splonem referendumu; c) zakonodajni organ po posebej predpisanem ustavno-revizijskem postopku. e se osredotoimo na to zadnjo skupino sistemov, v katero sodi tudi Slovenija, vidimo, da je postopek za spreminjanje ustave, kadar le-to spreminja zakonodajni organ, zahtevneji od postopka za sprejemanje oziroma spreminjanje zakonov. Predvsem je postopek za spremembo ustave v taknih primerih dolgotrajneji in pogojen z zahtevo po visoki stopnji soglasja. Tako je za spremembo slovenske ustave potrebno v konni fazi dosei soglasje najmanj dveh tretjin vseh poslancev dravnega zbora (kvalificirana absolutna veina), kar bistveno odstopa od
2

obiajnih zakonodajnih postopkov, v katerih je za sprejem zakona potrebna praviloma le navadna veina (veina vseh prisotnih poslancev). Slovenska ustava sodi zato v skupino t.i. vrstih ustav, katerih temeljni znailnosti sta, da se le redko spreminjajo in da so po formalni veljavi nad zakoni. Kadar se lahko ustava spreminja po istem postopku kot navadni zakoni, govorimo o gibki ustavi, ki je formalnopravno izenaena s temi zakoni, s katerimi jo je tudi mogoe spreminjati (spremembe ustave so v taknih primerih praviloma bistveno pogosteje). Vsebinsko gledano je zelo pomembno, da ima drava vrsto ustavo, ki na formalni nain omogoa, da je njena vsebina trajneja. To je e posebej pomembno za Slovenijo, ki se je ele nedavno konstituirala kot samostojna oziroma neodvisna drava ter vzpostavila povsem novo dravno ureditev. Temelj te ureditve je prav nova slovenska ustava, zaradi esar je njena trajnost oziroma kontinuiteta pogoj za nadaljnji razvoj slovenske demokracije in pravne drave. Ustava v materialnem pomenu se nanaa na vsebino (tvarino, materijo), ki ima ustavni pomen. Materija, ki ima ta pomen, sodi v pojem ustave v materialnem smislu ne glede na to, ali je hkrati vsebovana tudi v ustavi v formalnem pomenu te besede. Razumevanje ustave v materialnem smislu torej izhaja iz predpostavke, da ima vsaka drava ustavo oziroma skupek temeljnih nael in pravil, ki pogojujejo in urejajo dano dravno in drubeno ureditev, ne glede na to, ali so ta naela in pravila izkljuno zajeta v pisani ustavi (kot enovitem aktu), ali pa obsegajo tudi razline druge pisane in nepisane vire (npr. angleka ustava). Na vpraanje, kaj sodi v temeljno ustavno materijo ("materia constitutionis") je mogoe najti vsaj tiri odgovore oziroma pojmovanja. Po dravnopravnem pojmovanju sodijo v ustavo le tisti predpisi, ki urejajo organizacijo vrhovne dravne oblasti in ki hkrati opredeljujejo tudi poloaj posameznika v razmerju do te oblasti. Po politinopravnem pojmovanju so predmet ustavnega urejanja politine institucije in razmerja med glavnimi nosilci politine oblasti v dravi. Naloga ustave je, da ureja politine institucije kot so splona organizacija drave, njen politini sistem, struktura oblasti, volitve, poloaj in pristojnosti parlamenta ter izvrilne oblasti itd., pri emer se e posebej poudarja potreba po zagotovitvi delitve oblasti med dravnimi institucijami. Drubenoekonomsko pojmovanje ustave izhaja iz stalia, da mora ustava urejati tudi vpraanje lastnine na proizvajalnih sredstvih, funkcijo lastnine, drubenoekonomske pravice in druga temeljna izhodia, ki zadevajo drubenoekonomsko ureditev v dravi. Takno pojmovanje je bilo znailno za ustavno ureditev SFR Jugoslavije iz let 1963 in 1974. S tem pojmovanjem je mono povezano tudi pojmovanje ustave kot "temeljne drubene listine", ki se je prav tako izrazilo v jugoslovanskem pojmovanju ustavnosti, e posebej v zvezi z ustavo iz leta 1974. Po tem gledanju je morala ustava podrobno urejati tudi samoupravne pravice in samoupravno organiziranost drube. Taken koncept se je bistveno oddaljil od klasinega opredeljevanja ustavne materije, ki zajema predvsem prvine, ki jih terjata dravnopravno in politinopravno pojmovanje ustave. Zgodovinska izkunja sedaj ui, da ustave v materialnem pomenu ne gre pretirano iriti, kajti sicer se lahko njena vsebina izkae kot vseobsena ideologizacija, ki je v pretiranem razkoraku s prakso, oziroma z drugimi realnimi dejavniki v drubi, zaradi esar takna ustava ni praktino uinkovita in dolgorono ne more obstati. Kot temeljno oziroma standardno ustavno materijo je torej mogoe sklepno opredeliti predvsem dva problemska ustavna sklopa: prvi pomeni ureditev dravne organizacije, drugi pa zagotovitev pravic in dolnosti loveka in dravljana. To je tisti minimium ustavne vsebine, ki ga urejajo praktino vse ustave. K temu skupnemu imenovalcu pa seveda vsaka ustava dodaja tudi razline druge sklope, pa v odvisnosti od razvojne stopnje in potreb posamezne drave oziroma drube.

TEMELJNA IZHODIA, VIRI IN CILJI NOVE USTAVNE UREDITVE REPUBLIKE SLOVENIJE

2.1 Obdobje ustavne diskontinuitete Za bolje razumevanje velikega pomena nove ustavne ureditve in za razumevanje potrebe po njeni stabilnosti je treba vsaj na kratko pojasniti zgodovino ustavne diskontinuitete, ki je bila za Slovenijo znailna v tem stoletju. Slovenija se je po razpadu habsburke monarhije ob koncu prve svetovne vojne (oktobra 1918) zdruila v enotno dravo Slovencev, Hrvatov in Srbov, iz katere je kmalu zatem, po zdruitvi s Kraljevino Srbijo in rno goro, nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (decembra 1918). Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del socialistine (komunistine) Jugoslavije, kar pomeni, da je vse do svoje osamosvojitve, tj. priblino 70 let tega stoletja, svojo politino in pravno ureditev podrejala in prirejala jugoslovanski. V vsem tem asu je bila za ustavno ureditev mnogo bolj znailna diskontinuiteta kot pa kontinuiteta (slednja je bila npr. v asu povojne Jugoslavije podana le v politinem pogledu, tj. v monopolu komunistine partije in v skupinskem sistemu dravne oblasti). e v stari Jugoslaviji je kralj Aleksander leta 1929 razveljavil Vidovdansko ustavo iz leta 1921, razpustil narodno skupino in uvedel diktaturo. Naslednji radikalni element diskontunuitete je bila seveda druga svetovna vojna, po kateri je komunistina partija prevzela oblast in uvedla socialistino ureditev, ki je temeljila na politinem monopolu komunistine partije ter na skupinskem sistemu oblasti. Leta 1946 je bila sprejeta (prva) ustava Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, nato pa je bil e leta 1953 sprejet ustavni zakon, ki je pomenil zaetek sistemskega uvajanja samoupravljanja in je tako bistveno posegel v ustavno ureditev. Leta 1963 je bila sprejeta nova ustava, ki
3

je bila na prelomu 60-ih let dopolnjena z ustavnimi amandmaji. Do preobrata je nato prilo s sprejemom nove ustave leta 1974, ki pa je bila nato vse do razpada SFR Jugoslavije e velikokrat spremenjena in dopolnjena z ustavnimi amandmaji. Vsaka od teh ustavnih ureditev je vnesla v sistem bistvene novosti, eprav nobena ni posegla v monopol komunistine partije. Ves ta as se je hkrati s povojno jugoslovansko ustavno ureditvijo spreminjala tudi slovenska ureditev (slovenske ustave iz leta 1947, 1963 in 1974 s tevilnimi ustavnimi amandmaji). Taken razvoj je seveda mono vplival na politino in pravno mentaliteto Slovencev, ki tako niso imeli prilonosti, da bi razvili (obutek za) ustavno kontinuiteto oziroma tradicijo. Sprejem in proces udejanjanja nove slovenske ustave predstavljata zato pomemben preizkus zrelosti slovenske nacije in politike. Za novonastale (demokratine) drave v tranziciji, tj. v prehodu iz totalitarnega reima v demokracijo (v ta krog sodi seveda tudi Slovenija), je namre pomembno, da im bolj konsenzualno opredelijo in ohranjajo temelje svoje nove ureditve. Potrebno je "umiriti nihalo" in postopno dosegati "pravo mero" v urejanju drubenih razmerij. e pomeni nova demokratina ustava prelom s prejnjo ureditvijo in tako igra izrazito progresivno (kreativno) vlogo, je primerno v letih neposredno po njenem sprejemu dati veji poudarek njeni "konzervativni" vlogi, ki jo lahko na tej najviji pravno - politini ravni oznaimo tudi kot "jamstvo stabilnosti" drubene ureditve. Slednje seveda ne pomeni apriornega nasprotovanja morebitnim ustavnim spremembam, pa pa gre le za oceno, da s taknimi spremembami nikakor ne gre hiteti ter da je treba temeljito premisliti, katere spremembe so lahko konstruktivne. Proces nastajanja in uveljavljanja nove slovenske ustave, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991, je bil neloljivo povezan s procesoma demokratizacije in politinega osamosvajanja Slovenije. Proces demokratizacije konec 80-ih in na zaetku 90-ih let je bil pogoj in temeljni okvir za prehod v novo ustavno ureditev, dravno osamosvajanje pa je predstavljalo enega od najpomembnejih ciljev te ureditve. Vendar pa je proces osamosvojitve kasneje "prehitel" sprejem nove ustave (ustava je bila sprejeta priblino pol leta po razglasitvi slovenske neodvisnosti), kar je bila posledica tevilnih teav pri iskanju potrebnega politinega konsenza glede novih ustavnih reitev. Sprejem nove ustave ter leto zatem volitve novih organov dravne oblasti (predsednik republike, dravni zbor, dravni svet) so zaokroile prvo in najbolj dramatino fazo slovenske tranzicije (ne gre pozabiti, da je razglasitvi slovenske osamosvojitve sledila 10-dnevna vojna in nekajmesena delna mednarodna izolacija Slovenije). Slovenija se sedaj nahaja v drugi fazi tranzicije, ki je seveda bistveno manj preeta z "velikimi temami", kot so (bile) npr. vzpostavitev demokracije in dravne neodvisnosti. Vendar pa je ta faza prav tako izredno teavna. Na eni strani se razline drubene skupine (npr. politine stranke, sindikati in druge interesne skupine) borijo za politino in ekonomsko nadvlado ali obstoj, na drugi strani pa se dravljani sooajo s tevilnimi socialnimi in drugimi teavami (npr. visoka brezposelnost, porast hujih oblik kriminala, premalo uinkovito sodno varstvo). V taknem kontekstu, za katerega je znailno med drugim tudi relativno veliko nezaupanje ljudi v dravne institucije, je seveda teko zanesljivo ocenjevati pravo vrednost nove ustavne ureditve, kajti njeni pravi uinki bodo lahko dejansko vidni ele po nekaj naslednjih letih. 2.2 Vpraanje kontinuitete in diskontinuitete med prejnjo in novo ustavno ureditvijo Za novo slovensko ustavo oziroma ustavno ureditev lahko reemo, da pomeni sicer v marsiem popoln prelom s prejnjo ustavno ureditvijo (ustavna ureditev SFR Jugoslavije in (S)R Slovenije), kljub temu pa je mogoe ugotoviti, da je nova ustava nastajala preteno po evolutivni in ne revolucionarni poti. To je razvidno na eni strani iz dejstva, da je ustava nastajala postopoma, skozi dalje asovno obdobje (ustavni osnutek se je izgrajeval priblino dve leti, ustavni predlog pa e nadaljnje leto dni), na drugi strani pa iz kontinuitete med novo in staro ustavno ureditvijo, ki se kae predvsem v naslednjih treh vidikih: 1. nova ustave je ohranila (toneje: rekonstituirala) nekatere predpise iz prejnjega ustavnega sistema, ki so sprejemljivi tudi v novem ustavnem sistemu; 2. novo ustavo je sprejela slovenska skupina; 3. ustava je bila sprejeta po ustavnorevizijskem postopku, doloenem v ustavi iz leta 1974. e se ozremo torej zgolj na vidike kontinuitete med novo in staro ustavno ureditvijo, lahko ugotovimo, da obstoji ta kontinuiteta formalno v (istem) subjektu ustavodajalca in v (istem) postopku spreminjanja ustave, vsebinsko pa v delni ali popolni istovetnosti med nekaterimi doloili prejnje in sedanje ustave. Seveda pa je vpraanje ustavne kontinuitete in diskontinuitete mnogo bolj kompleksno, ter na splono nanj ni mogoe odgovoriti zgolj enopomensko. Nedvomno je ustava iz leta 1991 povsem nova ustava, kar pomeni, da ne gre le za spremembo stare ustave iz leta 1974 (s tevilnimi ustavnimi dopolnili). Omenjene vsebinske istovetnosti med novo in staro slovensko ustavo so po obsegu in pomenu vsekakor bistveno manje od tevilnih in pomembnih tovrstnih razlik; zlasti ustavna izhodia nove ustave in z njo opredeljena politina ureditev predstavljata popolno diskontinuiteto s prejnjim ustavnim sistemom oziroma ureditvijo. Ob tem predstavlja bistveni vidik diskontinuitete dejstvo, da je ustava iz leta 1991 tudi (prva) ustava slovenske drave, eprav hkrati ne gre spregledati dejstva, da je bil prehod v slovensko dravnost tako pravno kot tudi politino laje izvedljiv na temelju e prej priznane posebne pravne subjektivitete Slovenije v okviru SFR Jugoslavije (Slovenija je bila v prejnji dravi posebna federalna enota in je imela svojo ustavo) ter ustavno opredeljene pravice naroda do samoodlobe. Poleg tega se je prehod v novo ustavno ureditev postopno pravno izgrajeval e s sprejemom nekaterih amandmajev k ustavi Republike Slovenije iz leta 1974 (zlasti amandmaja XCVI in XCIX). Navsezadnje velja poudariti, da se je Slovenija, e pred sprejemom
4

nove ustave, kot drava pravno konstituirala s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (o tem v nadaljevanju). 2.3 Pregled pomembnejih razvojnih stopenj v procesu nastajanja nove slovenske ustave ter nekaterih spremljajoih vidikov politinega razvoja Slovenije 1) Pregled dogodkov, ki so neposredno vplivali na spremembo slovenske ustavne ureditve velja prieti s 57. tevilko Nove revije, v kateri so bili leta 1987 objavljeni "Prispevki za slovenski nacionalni program". Ta program je bil ena od prvih vplivnih in organiziranih reakcij politine opozicije v Sloveniji (katere jedro so tvorili mnogi slovenski intelektualci) zoper takratno oblast, osredotoeno v Zvezi komunistov Slovenije oziroma Jugoslavije. Program je poudaril kljune vidike slovenske nacionalne samobitnosti (potrebo po uresniitvi pravice slovenskega naroda do samoodlobe in po dravni suverenosti, potrebo po razvoju slovenske parlamentarne vestrankarske demokracije, potrebo po formiranju lastne slovenske vojske, potrebo po drugani ureditvi pravnega razmerja med Slovenijo in Jugoslavijo itd.), kar je bilo v izrazitem nasprotju s stalii takratne uradne politike. Stalie le-te do objavljenega nacionalnega programa je bilo zato v celoti odklonilno. 2) Aprila 1988 sta Ustavna komisija upravnega odbora Drutva slovenskih pisateljev in Delovna skupina za ustavni razvoj pri slovenskem sociolokem drutvu objavili posebno Gradivo za slovensko ustavo, v katerem so zavzemale posebno mesto Teze za ustavo Republike Slovenije, kasneje bolj znane kot "socioloko pisateljska ustava". Teze so predstavljale povzetek in dograditev idej, ki so bile leto prej objavljene v nacionalnem programu. Oblikovane so bile kot nekakna okvirna zasnova ustavnega besedila, njihov osnovni namen pa je bil izraen v tenji po odpravi ideolokih nael iz ustave, po odpravi ustavnih doloil o vodilni vlogi Zveze komunistov ter v tenji po zaetku procesa za vzpostavitev sodobnega in demokratinega ustavnega reda v Sloveniji, ki naj bi se oblikovala kot drava. 3) Dne 27. septembra 1989 je slovenska skupina sprejela ustavne amandmaje IX do XC k ustavi SR Slovenije iz leta 1974 (Ur. l. SRS, t. 32/89). e tevilo amandmajev kae, da je lo za obiren poseg v dotedanje ustavno besedilo, ki pa ni bistveno spremenil temeljev politinega sistema v Sloveniji ter poloaja Slovenije kot federalne enote znotraj SFR Jugoslavije. Posamezni amandmaji so med drugim predvsem: a) okrepili politini poloaj Slovenije (glej toko 1. amandmaja IX, toko 1. amandmaja LXIII ter amandma X), eprav seveda njenega federalnega statusa znotraj Jugoslavije niso spreminjali; b) izrecno zajamili spotovanje pravic in svoboin loveka in dravljana, politini pluralizem, ter enakopravnost vseh oblik lastnine ter gospodarskega in drugega ustvarjalnega delovanja (glej npr. toko 1., 6. 17. in 26. amandmaja IX, toko 7. in 8. amandmaja XIII, 1. in 2. toko amandmaja XIV, 1. toko amadnmaja XXVII, toko 1. amandmaja XXXVI; posebej glej e amandmaje, ki dopolnjujejo poglavje o svoboinah, pravicah in dolnostih loveka in obana). Posamino je sicer mogoe nekatere od teh amandmajev e oceniti kot zasnovo bodoe celovite prenove ustavne ureditve, seveda pa v takratnem ustavnem kontekstu niso neposredno imeli te vloge oziroma namena. 4) Dne 16. decembra 1989 je Predsedstvo SR Slovenije s sklepom imenovalo Skupino za pripravo izhodi za novo ustavo SR Slovenije in novo ustavo SFR Jugoslavije. Delovna skupina je pripravila izhodia na podlagi usmeritev, ki so jih dali ustavni amandmaji iz istega leta ter nekateri politini in strokovni dokumenti (Temeljna listina, Majnika deklaracija, gradivo delovne skupine pri Predsedstvu Republike konference Socialistine zveze delovnega ljudstva Slovenije). Izhodia za novo ustavo (objavljena tudi v Delu z dne 16. decembra 1989, str. 28-29) so vsekakor napovedala usmeritev v nov ustavni sistem, katerega znailnosti naj bi bile med drugim demokratinost in pravna drava v najirem smislu, pluralizem in enakopravnost lastnin, trne oblike gospodarstva itd., pri emer pa ta izhodia niso predvidela samostojnega in neodvisnega statusa Slovenije (ki naj bi ostala jugoslovanska federalna enota). 5) V aprilu 1990 je, takrat e bistveno politino moneja in vplivneja opozicija, v svojem asopisu Demokracija (z dne 10. aprila 1990, str. 1-8) objavila "Delovni osnutek nove slovenske ustave". Ta je v 164. lenih ponujal natanneje izdiferencirano in pravno gledano e za stopnjo bolj izpopolnjeno formulacijo zasnove nove ustave (v primerjavi s "socioloko - pisateljsko ustavo"), eprav seveda po stopnji izdelanosti nikakor ni presegal oznake iz svojega naslova. Delovni osnutek je bil razdeljen na naslednja poglavja: 1. Temeljna naela; 2. Pravice loveka in dravljana; 3. Dravna ureditev; 4. Samouprava; 5. Ustavno varstvo. 6) V aprilu 1990 so bile v Sloveniji prve povojne demokratine volitve, na katerih se je za mesta v slovenski skupini in v skupinah obin ter slovenskih mest potegovalo okoli dvajset politinih strank in druganih (oz. drugae imenovanih) politinih organizacij (zvez, gibanj itd.). Med politinimi strankami si je na volitvah mesto v slovenski skupini izborilo 9 strank, ki so v skladu s proporcionalnim sistemom volitev, kot ga je doloil volilni zakon (Ur. l. SRS, t. 42/89 -glej len 91), dobile ve kot 2.5% glasov volivcev na republiki ravni. Na volitvah so volilni upravienci izbirali tudi predsednika predsedstva Slovenije, pri emer so bili v skladu z voljo veine volivcev predsednik in lani tega kolektivnega organa voljeni neposredno s strani dravljanov. 7) Dne 25.junija je novoizvoljeno Predsedstvo Republike Slovenije oblikovalo Predlog za zaetek postopka za
5

8)

9)

10) 11)

12)

13)

14)

sprejetje nove slovenske ustave (objavljeno v Delu, 3. julij 1990, str. 4). V predlogu je bilo poudarjeno, da naj se Slovenija konstituira kot samostojna drava, bodoa ustava pa naj predvsem oblikuje temeljne atribute dravnosti ter zagotovi vse potrebne mehanizme pravne in demokratine drave. Konkretno so bile v predlogu ponujene nekatere bistvene prvine bodoe ustavne ureditve, glede katerih je v tistem asu e obstajal sploni konsenz parlamentarnih strank. Tako je predlog npr. navedel, da naj ustava: vsestransko zagotovi varstvo lovekovih pravic; vsebuje le nekaj temeljnih dolob o gospodarskem sistemu; uredi dravno ureditev na temelju parlamentarne oblike oblasti; poudari in okrepi vlogo ustavnega sodia; opredeli oblike lokalne samouprave; zagotovi monost referendumskega odloanja dravljanov. Dne 13. junija 1990 je bila ustanovljena Ustavna komisija Skupine Republike Slovenije s prednostno nalogo, da pripravi predlog nove slovenske ustave (glej Odlok o ustanovitvi, nalogah, sestavi in tevilu lanov Komisije Skupine Republike Slovenije za ustavna vpraanja, Uradni list RS, t.25/90) in ga predloi v sprejem skupini oziroma njenim zborom. Dne 2. julija 1990 je slovenska skupina, skladno z voljo vseh parlamentarnih politinih strank in (drugih) poslanskih skupin (predstavniki italijanske in madarske narodne skupnosti ter neodvisni poslanci), sprejela Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, t 26/1990). Ta deklaracija je bila politine narave in je predstavljala eno od prvih reakcij na ustavno praznino na podroju slovenske dravnosti. Glede na to, da je bilo v tistem asu e mogoe z gotovostjo priakovati zdruitev obeh nemkih drav, kar je seveda pomenilo privolitev evropske in ire mednarodne skupnosti v (nenasilno) spremembo evropskih meja (torej domnevno ugoden trenutek za slovensko dravnopravno osamosvojitev), ter glede na to, da so se dogodki v Jugoslaviji e zaeli neustavljivo razvijati v smeri razpadanja zveznega dravnega sistema, se je elelo z deklaracijo opozoriti na slovenske osamosvojitvene tenje in ta proces tudi pospeiti. Deklaracija je sicer slovensko skupino politino zavezala k nadaljnjim osamosvojitvenim dejanjem, kot deklaratorni dokument pa je izzvenela "v prazno", kajti slovenska dravnost takrat dejansko e ni bila vzpostavljena. Kljub dejstvu, da je bila deklaracija o suverenosti politien akt, je slovenska skupina ob sklicevanju nanjo sprejela ve ustavnih in navadnih zakonov, ki so zaeli uvajati v Sloveniji nov pravni red, mimo zvezne jugoslovanske ustave in zveznih predpisov. Dne 18. julija 1990 je Skupina Republike Slovenije sprejela Sklep o zaetku postopka za sprejem (nove) ustave Republike Slovenije (glej Ur. l. RS, t. 29/90). V skladu z navedenim sklepom je ustavna komisija imenovala posebno skupino pravnih in drugih strokovnjakov, ki je na podlagi e omenjenega delovnega osnutka nove slovenske ustave ter upotevaje tevilne do takrat izraene pripombe in pobude javnosti v avgustu in septembru 1990 oblikovala predlog osnutka nove slovenske ustave. Pri tem se je skupina strokovnjakov oprla na uveljavljene mednarodnopravne dokumente, na ustave nekaterih drugih drav ter na specifine slovenske razmere oz. potrebe. Besedilo, ki ga je oblikovala skupina strokovnjakov, je zatem ustavna komisija v nekaterih lenih preoblikovala ter dne 12. oktobra 1990 doloila osnutek ustave Republike Slovenije, ki ga je s spremno razlago (Poroevalec Skuine Republike Slovenije, t. 17, z dne 19. 10. 1990) dala v javno razpravo. V precejnjem delu vladajoe politine koalicije je takrat prevladovalo preprianje, da bo nova ustava sprejeta e do konca decembra 1990, toda tako znotraj koalicije kot tudi na strani opozicijskih strank je prilo nato do nasprotovanj tako kratkemu roku. Za sprejem najpomembnejega pravno-politinega dokumenta drave naj bi bil takrat po mnenju mnogih, tako v politinih kot tudi v strokovnih krogih v Sloveniji, potreben dalji as, ki bi omogoil dovolj pretehtane ustavne reitve. Pri tem so bili v ozadju tudi razlini politini pogledi na parlamentarne volitve, ki bi se morale izvesti kmalu po sprejetju ustave, kar nekaterim politinim strankam takrat ni ustrezalo. Javna razprava o osnutku ustave, ki se je, kot e reeno, priela z 12. oktobrom 1990, se je uradno zakljuila 30. novembra 1990, dejansko pa je trajala mnogo dlje (pobude javnosti je ustavna komisija sprejemala in obravnavala vse do doloitve predloga ustave). Prvotni namen precejnega dela vladajoe politine koalicije, naj se slovenska drava pravno konstituira z novo slovensko ustavo (emur bi nato sledili izvedbeni pravni in drugi akti), se proti koncu leta 1990 torej ni uresniil, zaradi esar je Demos privolil v "alternativno" reitev, tj. plebiscit. Neposredna pobuda za slovenski plebiscit je sicer takrat prila iz vrst parlamentarne opozicije, toneje iz vrst Socialistine stranke Slovenije, vendar je tudi Demos e prej predvidel analogno dejanje, saj naj bi se po prvotni zamisli nova slovenska ustava dokonno sprejela na referendumu (predvidoma decembra 1990), na katerem bi torej Slovenci in prebivalci Slovenije potrdili ali zavrnili slovensko dravnopravno osamosvojitev (referendum naj bi bil zavezujo za najvije dravne organe - glej 163. len osnutka ustave). Dne 23. decembra 1990 je bil izveden plebiscit, ki se ga je udeleilo 1.359.901 (volilnih) upraviencev od skupaj 1.459.752 vseh (volilnih) upraviencev, kar pomeni, da je bila udeleba 93,2%. 1.288.044 (88,2%) upraviencev je glasovalo "za" samostojno in neodvisno dravo Slovenijo, 57.877 (4,2%) udeleencev je glasovalo "proti", medtem ko je bilo 12.398 (0,8%) oddanih glasovnic "neveljavnih". Taken izid plebiscita je dokazal, da je politina usmeritev v izgradnjo suverene slovenske drave nesporno legitimna.
6

15) V nadaljnjem pravno-politinem izgrajevanju slovenske drave in njenih prvin je slovenska skupina sprejela nekaj ustavnih amandmajev, ki so v omejenem obsegu "nadomestili" priakovano novo ustavo, saj so omogoili nemoteno izvajanje nekaterih osamosvojitvenih dejanj. e dne 5. oktobra 1990 je skupina sprejela ustavne amandmaje XCVI do XCVIII k ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS, t. 35/90), s katerimi je doloila predvsem naslednje: v Sloveniji se ne uporabljajo dolobe ustave SFR Jugoslavije, ki niso v skladu s slovensko ustavo; Slovenija z ustavnimi zakoni doloi, katere dolobe jugoslovanskih zveznih predpisov in splonih aktov zveznih organov se ne uporabljajo ve v Sloveniji (ker po takratni jugoslovanski ustavi veljavnosti republikih ustavnih zakonov, za razliko od navadnih zakonov, ni moglo presojati zvezno ustavno sodie, temve le republiko ustavno sodie, je s tem doloilom formalno celotna jurisdikcija, ki je temeljila na slovenskih ustavnih zakonih, prela v izkljuno sfero Slovenije); Slovenija z zakonom (samostojno) ureja nain sluenja vojakega roka in druga vpraanja vojake obveznosti ter ureja teritorialno obrambo. Dne 22. februarja je bil sprejet XCIX. amandma k ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS, t. 7/91), ki bi ga lahko e imenovali "osamosvojitveni" amandma, saj je doloil ustavno podlago za povsem suvereno urejanje slovenskih notranjih in zunanjih zadev. Ta amandma je zapolnil pravno praznino, ki bi bila sicer obstajala zaradi dejstva, da Slovenija takrat e ni sprejela ustave samostojne drave z vsemi potrebnimi atributi. Ustavni amandma XCIX je med drugim doloil, da dravljani Slovenije neposredno in preko skupine odloajo o urejanju vseh odnosov v Sloveniji in o urejanju odnosov Slovenije z drugimi dravami in mednarodnimi organizacijami. Razveljavil je vse dolobe slovenske ustave iz leta 1974, s katerimi je bilo preneeno izvrevanje suverenih pravic Republike Slovenije na organe SFR Jugoslavije, in dolobe, ki so urejale poloaj Slovenije v SFR Jugoslaviji ter iz njega izhajajoa razmerja. Ob tem pa je tudi kompromisno doloil, da dokler slovenska skupina ne odloi drugae, Slovenija e vedno, v skladu s svojimi predpisi, ureja odnose z drugimi republikami v SFR Jugoslaviji in z organi SFR Jugoslavije. Istega dne (22. februarja 1991) je slovenska skupina sprejela tudi Resolucijo o predlogu za sporazumno razdruitev SFR Jugoslavije (Ur. l. RS, t. 7/91), v kateri je najprej opozorila na plebiscitno odloitev Slovencev oziroma prebivalcev Slovenije, nato pa ponudila konkretne predloge za izpeljavo sporazumnega postopka razdruitve Jugoslavije. Kot je znano, resolucija ni naletela na ugoden odziv (le-tega praktino sploh ni bilo) v drugih jugoslovanskih republikah, z izjemo Hrvake. 16) Slovenija se je dokonno oblikovala kot drava s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, hkrati pa je sprejela tudi Deklaracijo ob neodvisnosti (vsi trije dokumenti so bili sprejeti 25. junija 1991 in so objavljeni v Ur. l. RS, t. 1, z dne 25. junija 1991). Prva dva akta sta ustavnopravne narave, medtem ko je deklaracija politien akt. Temeljna ustavna listina je ustavni akt "sui generis" (tj. akt posebne vrste), kajti po eni strani se pri nas prvi pojavlja akt s taknim nazivom, po drugi strani pa sta tudi vsebina in oblika tega akta specifini glede na do sedaj znane in pri nas uveljavljene ustavne oziroma pravne akte. Temeljna ustavna listina opredeljuje Slovenijo kot samostojno in nedvisno dravo, ki prevzema vse pravice in dolnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFR Jugoslavije preneene na organe SFRJ ter prevzema tudi njihovo izvrevanje (kar ureja ustavni zakon za izvedbo te listine). Ob tem so doloene tudi (mednarodne) meje slovenske drave, posebej pa je doloeno, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo temeljnih pravic in svoboin vsem osebam na svojem dravnem ozemlju, ter da zagotavlja italijanski in madarski narodni skupnosti in njunim pripadnikom v Sloveniji pravno varstvo na temelju ustave iz leta 1974. Temeljna ustavna listina doloa oziroma je doloila le najnujneje za vzpostavitev dravne suverenosti in je ohranila (do sprejetja nove ustave) v veljavi veji del ustave iz leta 1974 z njenimi spremembami in dopolnili. Ta ustava je namre vsebovala potrebne dravotvorne prvine, tj. predvsem celotno institucionalno zgradbo dravne oblasti (skupina, izvrni svet, predsedstvo republike itd.), pri emer je listina ustrezno spremenila le dolobe o dravnih mejah. Tako je Temeljna ustavna listina razveljavila ustavo iz leta 1974 kot ustavo federalne enote Jugoslavije, kar pomeni, da je razveljavila tiste njene dolobe, ki so odraale njeno izvedenost iz jugoslovanske ustavne ureditve. Preambula nove ustave izrecno navaja, da izhaja ustava iz Temeljne ustavne listine, ki torej ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko je to pomembno le e zaradi asovnega vidika nastanka slovenske drave (ki sovpada z dnem sprejetja Temeljne ustavne listine) ter zaradi dolobe II.razdelka listine, ki opredeljuje dravne meje (nova ustava nima takne dolobe), kajti vse ostale dolobe iz listine so v ustavi implicitno ali izrecno povzete. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine je v 23 lenih doloil nain prevzemanja pravic in dolnosti, ki so bile z ustavno ureditvijo iz leta 1974 (s spremembami in dopolnili) preneene na organe SFR Jugoslavije. Hkrati je uredil vsa druga pomembneja vpraanja, ki so zadevala prehodno obdobje ter naine in roke za prevzem doloenih funkcij in pristojnosti dotedanje jugoslovanske federacije s strani slovenskih
7

dravnih organov. Deklaracija ob neodvisnosti je, kot e reeno, politini akt (torej ne ustvarja neposredno pravnih uinkov, za razliko od Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za njeno izvedbo), s katerim je Slovenija oziroma Skupina Republike Slovenije strnjeno pojasnila razloge za slovensko osamosvojitev, nain njene izvedbe ter bodoe glavne usmeritve delovanja Slovenije kot drave. Ta deklaracija je (bila) kot takna namenjena predvsem mednarodni javnosti oziroma drugim dravam in mednarodnim ustanovam oziroma organizacijam, ki naj bi priznale dravnost Slovenije. 17) Temeljna ustavna listina in ustavni zakon za njeno izvedbo sta omogoila prvi odloneji zakonodajni poseg v staro pravno ureditev, saj je na njuni podlagi Skupina Republike Slovenije sprejela sveenj "osamosvojitvenih" zakonov. Med temi so bili najpomembneji Zakon o dravljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o potnih listinah dravljanov Republike Slovenije, Zakon o nadzoru dravne meje, Zakon o zunanjih zadevah, Zakon o carinski slubi, Zakon o kreditnih poslih s tujino, Zakon o deviznem poslovanju, Zakon o banki Slovenije, Zakon o bankah in hranilnicah ter Zakon o Agenciji Republike Slovenije za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah ( Ur. l. RS, t. 1, z dne 25. junija 1991). 18) Dne 4. 12. 1991 je ustavna komisija doloila predlog Ustave Republike Slovenije in predlog Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije. Oba predloga (njuni besedili z razlago sta objavljeni v Poroevalcu Skupine RS, t. 30, z dne 12. decembra 1991 in s popravki v Poroevalcu Skupine RS, t. 1, z dne 17. januarja 1992) so dne 23.decembra 1991 z (ve kot) dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev sprejeli vsi trije zbori Skupine Republike Slovenije in so jo na skupni seji istega dne tudi razglasili. Ustava in ustavni zakon za njeno izvedbo sta objavljena v Ur. l. R Slovenije, t. 33/91. 2.4 Nekatera sporna vpraanja iz ustavne razprave in njihove reitve Vpraanja, ki so bila sporna v ustavni razpravi, ter so predstavljena v nadaljevanju, kaejo, da je bila ustavna razprava obsena in temeljita (z manjimi izjemami), njen uspeh pa je bil pogojen s tevilnimi kompromisi med politinimi elitami. Nekatera od takrat spornih ustavnih vpraanj so vsaj latentno sporna e danes. Strnjena predstavitev teh vpraanj opozarja na podroja, na katerih je mogoe tudi v prihodnje priakovati tenje po ustavnih spremembah. Med pomembneja odprta vpraanja v okviru ustavne razprave je mogoe uvrstiti predvsem tista, ki so zadevala naslednja podroja: ustavno opredelitev nacionalnega temelja slovenske drave; lastninsko pravico tujcev; obseg varovanja socialnih in ekonomskih pravic; status narodnih manjin; socialno funkcijo lastnine; pravico delavcev do soupravljanja; pravice v zvezi s spoetjem in rojstvom otroka; eno- ali dvodomno sestavo parlamenta; zastopanost regij ter socialnih, kulturnih in ekonomskih interesov v parlamentu; pristojnosti predsednika republike; vpraanje vojske oziroma demilitariziranega statusa Slovenije; razmejitev pristojnosti med dravo in lokalno samoupravo; imenovanje in sestavo sodnega sveta; vpraanje ustavnega referenduma ali plebiscita o samoodlobi naroda. Med natetimi vpraanji so se nekatera v procesu ustavne razprave razreila neposredno na podlagi razvoja dogodkov v tistem asu. Tako je z izvedbo plebiscita o slovenski samostojnosti razprava o analognem ustavnem referendumu postala brezpredmetna. Prav tako je spopad med nastajajoo slovensko vojsko in jugoslovansko armado v dneh neposredno po razglasitvi slovenske samostojnosti (10-dnevna vojna za Slovenijo) pokazal, da Slovenija potrebuje oboroene sile ter da je vpraanje njenega demilitariziranega statusa izven okvirov politine realnosti. Glede ostalih vpraanj, izmed katerih obravnavam v nadaljevanju le najpomembneja, velja najprej omeniti, da so se v ustavni razpravi predstavniki nekaterih desnih parlamentarnih strank (npr. Slovenska demokratina zveza) zavzemali za opredelitev narodne suverenosti kot temeljnega ustavnega naela, medtem ko je veina zagovarjala sodobni koncept ljudske suverenosti. Po prvem staliu naj bi bil konstitutivni element drave slovenski narod, po drugem staliu pa dravljani Slovenije, ne glede na svoje narodno-etnino poreklo (poleg "Slovencev" predvsem tudi slovenski dravljani, ki izhajajo iz bivih jugoslovanskih republik ter pripadniki italijanske in madarske narodne skupnosti in drugi). Prepriljivo je prevladalo drugo stalie, tj. stalie o "dravljanski suverenosti", vendar pa ustava kljub temu v 3. lenu izrecno doloa, da je le slovenski narod kot taken edini subjekt pravice do samoodlobe v Sloveniji. Glede posaminih lovekovih pravic, ki jih ureja ustava, so bile v ustavni razpravi posebne pozornosti delene
8

predvsem pravica delavcev do soupravljanja, lastninska pravica tujcev ter pravica do svobodnega odloanja o rojstvih otrok. Pravici delavcev do soupravljanja so nekateri nasprotovali zato, ker je spominjala na pravico (delavcev) do samoupravljanja iz prejnjega sistema, ki se je izkazala kot nerealna in v funkcionalnem smislu neuinkovita ideoloka postavka. Prevladalo je nasprotno stalie, saj gre za pravico, ki jo v doloenih okvirih uveljavljajo tudi druge sodobne demokracije. Vendar je ta pravica v ustavi opredeljena zgolj na naelni ravni, njeno podrobneje urejanje pa je prepueno zakonu. Glede lastninske pravice tujcev je bila po daljih razpravah sprejeta reitev, ki jo je do nedavnega vseboval 68. len ustave. Ta len je doloal, da tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremininah pod pogoji, ki jih doloa zakon. Vendar pa je hkrati doloal, da na zemljiih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti. V zadnjem obdobju se je takna toga ureditev izkazala za hudo problematino, kajti vkljuevanje Slovenije v evropske integracije terja tudi v tem pogledu prilagoditev ureditvam drugih evropskih drav, zato je bila 14. julija 1997 ta doloba ustrezno spremenjena (gre za prvo spremembo nove ustave). Enega najvejih problemov je v ustavni razpravi predstavljala pravica do svobodnega odloanja o rojstvih otrok. To pravico je vsebovala e prejnja ustava, njeno vkljuitev v novo ustavo pa so podpirale predvsem levo orientirane stranke ter precejen del javnega mnenja. Kljub tevilnim poskusom kompromisnih formulacij ustavne dolobe, je vse do dne sprejemanja ustave ostala negotovost, ali bodo tisti poslanci, ki so takni dolobi odlono nasprotovali, glasovali za sprejem ustave (ta je bila kljub temu le sprejeta). Glede dravne ureditve se je v zaetku ustavne razprave v ustavni komisiji predvsem zastavljalo vpraanje, kaken naj bo poloaj predsednika republike, v povezavi s tem pa seveda tudi razmerje med parlamentom in izvrilno oblastjo nasploh. Strokovna skupina ustavne komisije je kot pripomoek za razpravo izdelala dva normativna modela. Po prvem naj bi bil sistem oblasti parlamentaren, v katerem bi imel parlament prevladujo vpliv na oblikovanje vlade. Po drugem modelu, ki bi ga lahko imenovali pol-predsedniki ali predsedniko-parlamentarni model (po preteno francoskem vzorcu), pa bi imel prevladujo vpliv na formiranje vlade (na njeno imenovanje in razreitev) neposredno izvoljeni predsednik republike. e na samem zaetku ustavne razprave je prevladalo stalie, da se ustavno vzpostavi parlamentarni sistem po prvem modelu. Ustavna ureditev je sedaj takna, da je sicer predsednik republike neposredno voljen, vendar pa ima preteno le reprezentativne, iniciativne in protokolarne pristojnosti, ki mu ne dajejo pravnih monosti, da bi moneje vplival na oblikovanje politike. Le-ta se oblikuje predvsem v okviru vlade in parlamenta, eprav lahko seveda v praksi predsednik republike z osebno avtoriteto in neformalnim delovanjem tudi moneje posee v politino dogajanje. Omeniti velja e veliko posebnost slovenske ustave, ki v 112. lenu doloa, da ministre imenuje in razreuje dravni zbor na predlog predsednika vlade. Ta reitev, ki spominja na prejnji skupinski sistem, je bila sprejeta ele v zadnji fazi ustavne razprave. Sprejeta je bila precej nepremiljeno in ni temeljila na strokovnih argumentih. Tudi tu je mogoe domnevati, da je lo za eno od tistih odloitev, ki je bila sprejeta glede na takratno konkretno politino situacijo, saj so si parlamentarne stranke, ki so le teko ocenile, ali bodo udeleene v bodoih vladnih koalicijah, s tem verjetno elele zagotoviti monost vpliva na sestavo celotne vlade. Glede strukture parlamenta v ustavni razpravi ni prilo do potrebnega soglasja med zagovorniki enodomnosti in zagovorniki dvodomnosti, zato je v zadnjih mesecih ustavne razprave predsednik ustavne komisije dr. Buar dosegel kompromis med enimi in drugimi s svojim predlogom o dravnem svetu. Parlament je tako po ustavi dvodomen, saj ga sestavljata dravni zbor in dravni svet, pri emer pa gre za t.i. nepopolno dvodomnost, kajti dravni svet (drugi dom) ima v primerjavi z dravnim zborom (prvim domom, ki je tudi predstavniko telo) zelo omejene oziroma ibke pristojnosti. V ustavni razpravi je predstavljala enega od najvejih problemov nova koncepcija lokalne samouprave, s katero naj bi se odpravil dotedanji t.i. komunalni sistem lokalne samouprave. Slednji je temeljil na relativno veliki obini komuni, ki je zdruevala samoupravno in dravno vlogo, pri emer so se v razvoju vedno bolj krepile dravne funkcije obin na raun samoupravnih - obina je delovala preteno kot prva stopnja dravne uprave. Nova ustava vzpostavlja povsem drugaen koncept lokalne samouprave, ki temelji na obinah kot izkljuno samoupravnih enotah ter na monosti povezovanja obin v ire enote lokalne samouprave (npr. pokrajine). V ustavni komisiji je bilo prisotno mono razhajanje med zagovorniki t.i. regionalizma ter "centralisti". Prvi (predvsem predstavniki levo orientiranih strank, ki so izhajale iz prejnjega reima) so se zavzemali za to, da se Slovenija e z ustavo razdeli na ve pokrajin (regij), ki bi imele relativno visoko stopnjo avtonomnosti. S tem je bila povezana tudi njihova ideja o dvodomnem parlamentu, kjer bi bil drugi dom predstavnitvo lokalnih interesov in bi imel bistveno veje pristojnosti kot sedanji dravni svet (v nekaterih zadevah bi tudi enakopravno soodloal z dravnim zborom). Nasprotniki te ideje (predvsem predstavniki strank DEMOSA) so menili, da je Slovenija premajhna za taken "regionalizem", zaradi esar so se zavzemali za ostrejo delitev med dravo in lokalno samoupravo ter za manjo vlogo slednje - zagovarjali so tudi enodomnost parlamenta. Na koncu je prevladala druga, tj. "centralistina" koncepcija, vendar pa je zaradi kompromisov pri pisanju ustavnih lenov prilo do nekaterih nedoreenih in ne dovolj jasnih formulacij. Ustava doloa obino kot temeljno samoupravno skupnost ter dopua povezovanje dveh ali ve obin v ire samoupravne skupnosti. Vendar pa je takno povezovanje v praksi vpraljivo, kajti drava praviloma ne financira
9

niti obin in e manj samoupravne dejavnosti morebitnih irih lokalnih skupnosti, zaradi esar je teko priakovati, da bi se v obinah razvil interes za povezovanje v integralne pokrajine. Ker je reforma lokalne samouprave e v teku, je seveda nemogoe podati utemeljeno oceno ustavne ureditve, vendar pa je mogoe zaenkrat ugotoviti, da gre v Sloveniji za centralistino ureditev drave in ne za decentralizacijo - z lokalno samoupravo. Kratka predstavitev odprtih vpraanj iz ustavne razprave in njihovih (kompromisnih) ustavnih reitev kae na podroja, kjer je ustava najbolj "obutljiva", oziroma kjer je, kot reeno, v prihodnje najveja verjetnost, da bi se ustavna razprava lahko ponovno odprla in privedla tudi do morebitnih druganih reitev. e to ocenjujemo npr. z vidika zaelene ustavne kontinuitete, lahko naelno ugotovimo, da to ni nesprejemljiva monost, kajti normalno je, da se tudi ustava prilagaja drubenemu razvoju. Pri tem pa je za zagotovitev kontinuitete kljuno, da morebitne spremembe ustave ne poseejo bistveno v sama ustavna naela, ki so zajeta predvsem v prvem poglavju ustave, ter da ne odpravijo nekaterih drugih temeljnih ustavnih institucij. Pri tem je kljunega pomena tudi to, da se ustavne spremembe sprejmejo le na podrojih, kjer ustavne reitve v praksi bodisi niso mogle zaiveti ali pa so se izkazale za izrazito neustrezne. Poleg tega si je za ustavne spremembe vedno treba vzeti dalji as za razmislek. V nasprotnem primeru, tj. e ustavna revizija ne bi izhajala iz navedenih izhodi, bi takna revizija nedvomno vodila v ustavno diskontinuiteto. 2.5 Temeljna izhodia nove ustave Na tem mestu velja predstaviti tri temeljna izhodia ustavodajalca, ki so izrecno omenjena v razlagi predloga ustave (glej Poroevalec Skupine Republike Slovenije, t. 30, z dne 12. 12. 1991, str. 12) in so kot takna, eprav so pravno-formalno interpretacijsko neobvezna, lahko tudi pomembna opora za razumevanje doloil ustave (npr. v smislu historinega ter teleolokega razlagalnega argumenta). Ta izhodia so: 1. Nova ustava naj ne zniuje ravni pravnega varstva, ki so ga zagotavljali e ustava iz leta 1974 ter njene spremembe oziroma dopolnila. Taken politini dogovor, ki je vseskozi spremljal proces oblikovanja nove ustave, ni bil pomemben le med nastajanjem, temve dobiva poudarjen pomen ele z uveljavljanjem nove ustave. V ustavotvornem procesu je to izhodie usmerjalo k oblikovanju taknih doloil, ki ohranjajo raven dotedanje ustavnopravne zaite dravljanov oziroma posameznikov ter drugih ne-dravnih pravnih naslovljencev, sedaj pa se to izhodie prenaa v sfero pravnega tolmaenja ustavnega besedila. Ni namre dovolj, da nova ustavna doloba odslikuje staro (seveda so takni primeri v novi ustavi redki in se pojavljajo le tam, kjer je doloba prejnje ustave e zagotavljala ustrezno raven pravne ureditve in zaite), temve je potrebno tudi, da dravni organi in drugi razlagalci ustavnih norm s svojimi razlagami, ko oblikujejo posamezne norme za manj abstraktne ali konkretne primere, pri tem ne zniujejo tiste ravni pravne varnosti, ki je bila v formalnem in vsebinskem smislu doseena e v prejnji ustavnopravni ureditvi. 2. Drugo temeljno izhodie nove ustave se glasi: ustava dopua vse, esar izrecno ne omejuje ali prepoveduje. Tega naela ni mo razumeti v dobesednem smislu, kajti kot takno ne vzpostavlja razlike med dravo in dravljanom oziroma civilno drubo (dravi ne more biti dopustno vse, kar ni z ustavo izrecno omejeno ali prepovedano), poleg tega pa je e zaradi abstraktne ravni ustavnega besedila jasno, da ustava izrecno ne navaja vseh dovoljenih pravnih omejitev in prepovedi (ki jih lahko doloi drava), temve veini izmed njih zgolj vzpostavlja osnovne okvire njihove dopustnosti. Smisel tega naela izhaja iz tenje po omejevanju drave v njeni prisilni komponenti ter iz elje po odpiranju prostora za svobodno (od drave ne-omejevano) delovanje posameznika. V bistvu torej to naelo pomeni, da ustava ne ureja oziroma ne ureja podrobneje tistih drubenih podroij, ki so del civilne drube oziroma so prepuena v urejanje dravljanom in drugim subjektom na podlagi njihove lastne iniciative ter interesov. Relativnost tega naela izhaja iz dejstva, da postavlja posameznika oziroma ne-dravne pravne naslovljence v avtonomen poloaj nasproti dravi, seveda pa le glede tistih podroij njihovega obstoja in delovanja, ki jih ustava izrecno ne ureja oziroma jih ureja omejevalno. 3. Tretje temeljno ustavno izhodie se glasi: ustava naj vsebuje tisto, kar je za Slovenijo oziroma za njene dravljane splono sprejemljivo. S tem se eli poudariti, da je nova ustava rezultat prizadevanj celotne slovenske javnosti in seveda e posebej parlamentarnih strank, ter da kot takna odraa tiste ugotovitve in usmeritve, glede katerih obstoji na ravni ustavnega besedila (ki je seveda v vejem delu precej pomensko odprto) v Sloveniji relativno soglasje. Le-to pa dejansko obstoji predvsem glede ustave kot celote, kajti glede posameznih delov (dolob) ustave je v Sloveniji gotovo mnogo razlinih, tudi nasprotujoih si stali. Ustava predstavlja zato skupni imenovalec le kot kompleksni navzkrini presek tevilnih pogledov in interesov ter jo je mogoe opredeliti kot optimalen nacionalni kompromis (posamina skrajna gledia to, kot izjeme, le potrjujejo). Prav to pa je miljeno tudi z navedbo, da je ustava splono sprejemljiva, kar je zelo pomembno za njeno uinkovito udejanjanje. V praksi seveda ni mogoe zagotoviti, da bi se celotna ustava v popolnosti uresnievala, kajti e njena normativna (pravna) zgradba implicira tudi delno neuinkovitost (neuresnievanje oziroma kritve) posameznih ustavnih dolob. Dokler pa se v zadostni meri uresniuje ustava kot celota, je kot takna veljavna in praktino uinkovita, navkljub delni ali celo popolni neuinkovitosti njenih posameznih delov. Delna neudejanjenost pravne norme le-to v bistvu sploh ele osmilja, kajti v primeru popolnega ujemanja pravne norme z dejanskostjo potreba po pravni normi odpade. Seveda pa pretirana ter dolgotrajna neuinkovitost posamezne norme krni njeno pravno naravo in jo
10

spreminja v t.i. programsko normo (tj. takno, ki sicer izraa zaelene cilje, vendar le-ti v blinji prihodnosti niso praktino uresniljivi oziroma jih pravo ne more dejansko zagotoviti - vsebina taknih norm sodi bolj v politine programske dokumente) ali pa norma dejansko preneha obstajati, kar se praviloma negativno odrazi tudi na druge norme iz istega pravnega sklopa (ustave). Ker glede vseh posameznih ustavnih norm oziroma dolob, kot e reeno, ne more biti (popolnega) drubenega soglasja, se lahko tako pojavi medsebojno nasprotovanje razlinih (skupin) pravnih naslovljencev, ki svoje nespotovanje doloene norme (s katero vsebinsko ne soglaajo) opraviujejo z nespotovanjem doloene druge norme (s katero vsebinsko soglaajo) s strani drugih subjektov. Takno situacijo lahko preprei le takno soglasje o celoti (ustavi), ki na podlagi naela navzkrine vzajemnosti prepriljivo zavezuje vsakogar, da spotuje vse posamezne dele (posamezne ustavne dolobe). Le tako je lahko dolgorono zagotovljena uinkovitost in veljavnost ustave, zaradi esar je dejansko uresnievanje slovenske ustave pogojeno s pravilnostjo ocene iz navedenega ustavnega izhodia, namre da predstavlja ustava kot celota sploni drubeni konsenz. Seveda pa takno relativno drubeno soglasje ni potrebno le kot enkraten pojav, ki npr. omogoi sprejem ustave. Soglasje o temeljih drubene ureditve je nenehen proces, v katerega mora biti vkljuena tudi ustava kot dinamina podlaga. Zato vsebuje nova ustava mehanizme, preko katerih se bo lahko drubenemu razvoju in novim pogledom neposredno prilagajala. V tem pogledu je najpomembneji mehanizem ustavno-revizijski postopek (IX. poglavje ustave), pri emer pa velja upati, da bo temeljna zgradba ustave, ne glede na morebitne prihodnje posege v njene posamezne dele, dolgorono obstala in tako zagotavljala kontinuiran drubeni razvoj. 2.6 Viri nove ustavne ureditve Na splono je mogoe rei, da predstavljajo materialne pravne vire nove slovenske ustave vsi zgodovinski, kulturni, ekonomski, politini in drugi drubeni dejavniki, ki so pripeljali do sprejema nove ustave in sodoloili njeno vsebino. V ojem smislu so viri nove ustavne ureditve razvidni iz e opisanega pregleda pomembnejih razvojnih faz procesa nastajanja nove slovenske ustave (glej zgoraj). Med materialne vire nove ustave sodijo namre vsa spoznanja, ideje, zahteve, programski in drugi akti, ki so se e posebej konec 80-ih in na zaetku 90-ih let pojavili in izrazili v slovenskih kulturnih, strokovnih in politinih krogih ter v iri slovenski javnosti, in so postopno privedli do prvih osnutkov in drugih zasnov nove slovenske ustavne ureditve. To so bili, poleg tevilnih javno izraenih mnenj posameznikov in skupin glede posaminih vpraanj nove ureditve, predvsem tisti dokumenti, zasnove itd., ki so utemeljevali zahtevo po slovenski dravnosti in po vseh njenih atributih, po novi oziroma bistveno spremenjeni dravni in pravni ureditvi in po druganih temeljih lastninskih ter nekaterih drugih ekonomskih in socialnih razmerij (npr. e omenjeni Prispevki za slovenski nacionalni program, Gradivo za slovensko ustavo s tezami za ustavo Republike Slovenije in Delovni osnutek nove slovenske ustave). Za temeljno zasnovo nove slovenske ustave lahko tako ugotovimo, da se je izoblikovala e v asu pred prvimi demokratinimi volitvami aprila 1990, nadaljnje formulacije delovnega besedila nove ustave pa so bolj ali manj le iskale teoretino in primerjalno ustrezne izvedbe takne zasnove. 2.7 Cilji in zgradba (sistematika) nove ustave Temeljni cilji slovenske ustave iz leta 1991 so se postopoma izoblikovali konec 80-ih let, v procesu kritinega sooanja tedanje politine opozicije in v doloeni (manji) meri tudi takratne slovenske oblasti z dotedanjim, za Slovenijo vedno manj sprejemljivim, ustavnim sistemom SFR Jugoslavije in Slovenije. Ti cilji so bili nato v Sloveniji posebej opredeljeni na zaetku (formalnega) postopka sprejemanja nove ustave, v katerem je bilo seveda treba izrecno doloiti najpomembneje in za vse (ali vsaj za veliko veino prebivalcev Slovenije) sprejemljive nove ustavne reitve. Cilji nove slovenske ustave so (bili) naslednji: 1) konstituiranje bistvenih prvin slovenske dravnosti (nekatere od teh prvin sta pravno vzpostavila e Temeljna ustavna listina in Ustavni zakon za njeno izvedbo); 2) zagotovitev demokratinega politinega sistema s parlamentarno obliko dravne oblasti; 3) varstvo lovekovih pravic in temeljnih svoboin ter posebno varstvo italijanske in madarske narodne skupnosti (manjine) v Sloveniji; 4) zagotovitev temeljnih sistemskih okvirov gospodarskih in socialnih razmerij; 5) zagotovitev lokalne samouprave kot osnovne pravno-politine oblike organiziranja lokalnih skupnosti. Ti cilji bolj ali manj implicirajo tevilna pomembna naela in pravila, ki jih vsebuje nova ustava, kot npr. naelo ljudske oblasti, naelo delitve oblasti na zakonodajno, izvrilno in sodno, naelo pravne in socialne drave, naelo ustavnosti in zakonitosti, pluralnost lastninskih oblik, svoboda gospodarske pobude ter pluralizem na podroju politinega in drugega zdruevanja. Iz navedenih ciljev izhaja posredno tudi zgradba oziroma sistematika nove ustave. Slovenska ustava se osredotoa na klasino tvarino oziroma materijo ustave (t.i. "materia constitutionis"), kar pomeni, da ureja predvsem organizacijo dravne oblasti in poloaj posameznika v odnosu do te oblasti oziroma lovekove temeljne pravice, poleg tega pa ureja tudi nekatera temeljna vpraanja gospodarskih in socialnih razmerij v dravi. V tem pogledu se, kot je bilo e pojasnjeno, bistveno razlikuje od npr. slovenske (jugoslovanske)
11

ustave iz leta 1974, ki je bila tudi "temeljna drubena listina" oziroma "temeljna listina samoupravljanja". Urejala namre ni le temeljev dravne ureditve, temve je vsebovala tevilna izrazito programska naela bodoe drubene ureditve (lo je za vizijo politinega sistema socialistinega samoupravljanja), poleg tega pa je tudi podrobno opredeljevala poloaj in vlogo delovnega loveka in obana v ojih in irih samoupravnih skupnostih. Nova slovenska ustava je v tem pogledu klasina realistina ustava, ki vsebuje le malo programskih pravnih dolob. Cilji, ki so vodili delo ustavodajalca, usmerjajo oziroma doloajo tudi zgradbo (sistematiko) nove ustave, saj ustavni sklopi in njihova razvrstitev odraajo vsebino oziroma vsebinske poudarke teh ciljev. Ustavo uvaja preambula (uvod), njej pa sledi normativni del ustave, ki je razdeljen na deset poglavij. V prvem poglavju so splone dolobe, ki opredeljujejo predvsem naravo, obliko in druge znailnosti slovenske drave ter temeljne vrednote, ki jih zagotavlja ustava. Drugo poglavje ureja lovekove pravice in temeljne svoboine, pri emer je tej materiji e s samo z uvrstitvijo v zaetni del ustave izkazan poseben poudarek. Tretje poglavje opredeljuje temeljna gospodarska in socialna razmerja, etrto se osredotoa na dravno ureditev, peto je namenjeno samoupravi (zlasti lokalni samoupravi), esto ureja javne finance, sedmo obravnava vpraanja ustavnosti in zakonitosti, osmo ureja poloaj in delovanje ustavnega sodia, deveto doloa postopek za spremembo ustave, v desetem poglavju pa so ustaljena doloila o asovni veljavnosti ustave in o ustavnem zakonu, ki omogoa njeno izvedbo. Tu velja e omeniti, da je ustavodajalca vseskozi vodila zahteva po tem, da naj bo nova slovenska ustava kratka, jasna in razumljiva. Na prvi pogled bi sicer lahko za ustavno besedilo rekli, da izpolnjuje to zahtevo, vendar pa nam podrobneji (pravni) pogled v vsebino njenih posameznih delov le pokae, da navedene tri lastnosti ni mogoe zdruiti v optimalni meri. To izvira e iz same narave teh lastnosti, saj so le-te medsebojno teko zdruljive. Ne gre torej za nekakno slabost slovenske ustave, pa pa za realno dejstvo, da so kratka besedila praviloma precej abstraktna oziroma splona, zaradi esar je lahko vpraljiva tudi njihova jasnost oziroma razumljivost. Za novo slovensko ustavo lahko tako ugotovimo, da je sicer resnino (relativno) kratka, vendar pa je zaradi tega v marsiem tudi nedoreena (v tem pogledu jo dopolnjuje predvsem zakonodajalec, seveda pa tudi vsi drugi izvrevalci ustave). In eprav je pravnemu laiku ustavno besedilo lahko v preteni meri navidez jasno oziroma razumljivo, pa se pravnikom (v zakonodaji, upravi, sodstvu itd.) ob marsikateri dolobi zastavljajo vpraanja, kako jo pravilno (v duhu te dolobe oziroma ustave kot takne) spremeniti v manj abstraktne in konkretne pravne akte (odloitve). ivljenjske situacije postavljajo namre ustavne dolobe v vsakem novem primeru v novo lu, kar v sooanju s konkretnimi primeri bogati njihovo vsebino. Vendar pa je vse to prej prednost kot slabost nove ustave, kajti kot takna omogoa dinamino udejanjanje svoje vsebine, tj. takno izvrevanje njenih dolob, ki se lahko v doloeni meri prilagaja realnim potrebam v drubi, hkrati pa ne kri osnovnih okvirov ustavnih nael in dolob.

3 PREAMBULA Preambula, kot uvod v ustavo, ni del ustavnega besedila v ojem pomenu ter pravno ne obvezuje. Ker pa je slovenska preambula opis dejstev (je torej deklarativne narave), namre tistih, ki predstavljajo izhodie ustave, je zavezujoa celo bolj kot sama ustava, kajti zavezuje dejansko. Seveda tudi dejstva (temeljna izhodia) iz preambule niso miljena kot sama po sebi dana, temve gre za dogovorno objektivizirana dejstva, ki so z ustavo komplementarna in so tako v irem smislu tudi njen sestavni del. Na eni strani predstavljajo osnovo za razumevanje funkcije ustave, na drugi strani pa so splona podlaga za razumevanje posameznih ustavnih celot. Iz preambule, ki je relativno kratka, izhaja, da je funkcija ustave predvsem (1.) vzpostavitev delovanja vseh temeljnih elementov slovenske drave (v preambuli je na zaetku zapisano, da izhaja ustava iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, bistvo le-te in ustavnega zakona za njeno izvedbo pa je prav v vzpostavitvi slovenske dravnosti). Pri tem izhaja ustava iz (2.) pravice slovenskega naroda do samoodlobe, (3.) iz vestoletnega slovenskega boja za nacionalno osamosvojitev, ter (4.) iz zagotovitve varstva temeljnih lovekovih pravic in svoboin. Vse to je lahko, kot e reeno, hkrati tudi (neobvezna, neformalna) razlagalna opora pri razumevanju ustave, pri emer zaradi zelo splonih formulacij preambula praktino ne more vplivati na vsebinsko konkretizacijo posameznih ustavnih dolob s strani dravnih organov. Seveda pa je vsebina preambule lahko pomembna v primeru bistvenih revizijskih posegov v ustavno besedilo.

SPLONE DOLOBE

4.1 Narava splonih dolob Splone ustavne dolobe so normativni temelj nove ustave. Kot takne so pravna podlaga oziroma izhodie za ostale ustavne in druge pravne (zakonske, podzakonske) dolobe, zato imajo (kot razlagalna osnova) velik pomen. Nekatere od teh dolob so tudi odraz doloene ideologije, ki jo slovenska druba postopoma prevzema iz drugih (predvsem zahodnih) demokratinih okolij ter hkrati preema s svojimi politinimi, gospodarskimi, kulturnimi in drugimi posebnostmi (npr. naelo pravne drave in naelo socialne drave, naelo varstva temeljnih lovekovih pravic, naelo loitve cerkve od drave). Seveda pri tem nikakor ne gre za taken nain programskega vnaanja
12

ideolokih vzorcev v ustavo, ki je bil znailen za prejnji ustavni sistem (npr. ustavna naela o socialistinem samoupravljanju ter o vodilni idejni vlogi Zveze komunistov), pa pa gre za normativno usmeritev v vzpostavitev in ohranjanje (pravno varstvo) tistih drubenih in individualnih vrednot, ki jih Slovenci v sedanjem asu bolj ali manj soglasno sprejemamo kot najprimernejo podlago za skupno soitje. Poudariti je treba, da se tako pomemben pravno-politini dokument kot je ustava (tudi primerjalno gledano) taknim ideoloko preetim dolobam ne more povsem izogniti. Doloena mera ideolokosti in programskosti (nekatere programske dolobe vsebuje nova ustava predvsem v poglavju o ekonomskih in socialnih razmerjih drave) je nujno prisotna v sleherni ustavi, pri emer pa, kot e reeno, pomeni nova slovenska ustava radikalno prekinitev z izrazito ideoloko naravnano slovensko ustavno ureditvijo v okviru socialistine Jugoslavije. 4.2 Demokratini politini sistem Ustava zagotavlja v prvem lenu demokratini politini sistem. Temeljna doloba oziroma naelo iz tega lena, po katerem je Slovenija demokratina republika, je normativno izpeljano v tevilnih drugih dolobah ustave. Najbolj neposreden izraz naela demokratinosti predstavlja naelo iz tretjega lena ustave, ki doloa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (dravljani izvrujejo to oblast na eni strani neposredno, na drugi strani pa posredno, preko svojih predstavnikov v dravnih organih). Poglavje o dravni ureditvi vzpostavlja parlamentarno obliko oblasti s t.i. mehanizmi zavor in ravnovesij (t.i. "checks and balances"), kot jih poznajo zahodne parlamentarne demokracije, seveda ob upotevanju posebnosti slovenskega politinega prostora. Poleg tega se demokratinost sistema odraa v zagotovljeni svobodi zdruevanja ter v razlinih oblikah sodelovanja pri sprejemanju odloitev, tako v politini sferi kakor tudi v drugih primerih (npr. ustavni leni 44, 75, 128; tudi poglavje o lokalni in drugi samoupravi). Nadaljnjo prvino demokracije predstavlja iroko odprta monost referendumskega odloanja (npr. 90. in 170. len). Prav tako je demokratinost sistema zagotovljena s posebnim varstvom manjinskih skupin. Tako sta posebej varovani avtohtona italijanska in madarska narodna skupnost (leni 5, 11, 64 in 80), pod doloenimi pogoji in v omejenem obsegu pa tudi druge manjinske skupnosti (65. len) in manjinske kategorije v irem pomenu, npr. tujci (13. len), azilanti (48. len) in v Sloveniji zaposleni tujci (79. len). V dravnem zboru je politina manjina v nekaterih primerih varovana z zahtevo po poostrenem (kvalificiranem) veinskem odloanju, pri emer se zahteva za sprejem odloitve ali dvotretjinska veina glasov navzoih poslancev (npr. zadnji odstavek 90. lena; 94. len; prvi odstavek 124. lena) ali pa dvotretjinska veina glasov vseh poslancev (68. len, etrti odstavek 80. lena; prvi odstavek 98. lena; drugi odstavek 116. lena; 169. len). Po eni strani je to sicer uinkovito sredstvo za zagotovitev vije stopnje parlamentarnega soglasja, vendar hkrati omogoa parlamentarni manjini, da z nasprotovanjem veini blokira delo parlamenta. Zaradi tega je odloanje v dravnem zboru z dvotretjinsko veino predvideno le v primerih, kjer je zaradi politinih razlogov vija stopnja (nacionalnega) soglasja posebej utemeljena. Za zagotovitev demokracije so seveda kljunega pomena tudi tevilna druga naela oziroma ustavno zagotovljene institucije. Tu velja omeniti npr. e svobodo izraanja, pravico do neposrednih in potenih volitev ter enake pravice polnoletnih dravljanov, da kandidirajo na volitvah in so lahko izvoljeni. Za razvoj in varovanje demokracije ima izjemno velik pomen tudi svoboda informiranja, ki pomeni predvsem zagotovitev razlinih in konkurennih izvorov informacij, ki so dostopne ljudstvu oziroma dravljanom. Na splono je demokratini politini sistem tisti, v katerem obstajajo stalne in institucionalizirane oblike politine organizacije, ki zagotavljajo uresnievanje vpliva drubenih sil (predvsem dravljanov in njihovih zdruenj) na nosilce dravne oblasti. Neposredno se lahko taken vpliv udejanja npr. v obliki volitev, referenduma, ljudske iniciative, zborov dravljanov in vlaganja peticij, posredno pa npr. preko izvoljenih predstavnikov ljudstva (npr. poslancev) ter preko razlinih politinih zdruenj (npr. politinih strank). Demokracija kot "oblast ljudstva" je v modernih dravah zaradi tevilnosti prebivalstva in kompleksnosti drubenih odnosov v svojem dobesednem pomenu preteno le teko izvedljiva, zaradi esar se najpomembneje neposredne oblike demokracije (npr. referendum) udejanjajo bolj izjemoma. V praksi demokratinih drav torej izrazito prevladujejo posredne oblike demokracije, zaradi esar so za ohranitev taknega politinega sistema bistvenega pomena vsi tisti pravni in politini mehanizmi, ki prepreujejo morebitne zlorabe oblasti s strani njenih nosilcev (v tem pogledu je npr. bistvenega pomena t.i. mehanizem zavor in ravnovesij, ki zagotavlja medsebojni nadzor in vplivanje nosilcev razlinih vej dravne oblasti). Sodobno pojmovanje ustavne demokracije vkljuuje v sebi tako kvantitativne (formalne) kot tudi kvalitativne (substanne) prvine. Med prve sodi predvsem veinsko naelo odloanja, kar pomeni, da v primeru, ko o doloeni reitvi ni mogoe dosei soglasja, o njej odloi veina (npr. poslancev, dravljanov). Med kvalitativne vidike pa sodijo predvsem zagotovitev (varstvo) lovekovih pravic (osebnih, politinih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic) ter zagotovitev (drugih) nael pravne drave (npr. spotovanje ustavnosti in zakonitosti ter zagotovitev pravne varnosti, tj. predvidljivosti oziroma zanesljivosti pravnih razmerij). Demokracija torej pomeni sklop obeh navedenih vrst prvin, pri emer predstavljajo njeni kvalitativni vidiki tisto mejo, ki je njeno kvantitativno udejanjanje ne sme prekoraiti (tako npr. tudi veinska odloitev ni sprejemljiva, e pomeni kritev naela ustavnosti ali kritev temeljnih pravic).

13

4.3 Oblika dravne vladavine - republika V prvem lenu ustave je doloeno tudi, da je Slovenija republika, s imer je dodatno izraena demokratinost sistema, saj po svojem izvoru pojem republike oznauje takno politino vladavino, v kateri lahko dravljani vplivajo na izbor vladarja in kjer se lahko javnost vkljuuje v politiko (beseda republika izhaja iz latinske besedne zveze "res publica" - javna zadeva). Republika v specifinem pravnopolitinem smislu pa opredeljuje obliko vladavine, kjer je poglavar drave predsednik, ki je politino in pravno odgovoren ter izvoljen za doloeno mandatno dobo (nasprotje republiki je monarhija, v kateri je poglavar drave monarh, ki je politino in pravno neodgovoren - odgovornost zanj prevzemajo ministri). Kot je razvidno iz ustavnega poglavja o predsedniku republike, je le-ta v Sloveniji neposredno voljen ter je politino in pravno odgovoren za svoje opravljanje funkcije. 4.4 Naelo pravne drave Drugi len ustave doloa, da je Slovenija pravna drava. Za pravno teorijo predstavlja pravna drava predvsem vladavino zakona in zagotovitev temeljnih lovekovih pravic in svoboin. V tem smislu izhaja pravo iz materialno formalnega pojmovanja pravne drave, ki eli vzpostaviti optimalno ravnovesje med pravnim sistemom, kot izrazom suverene oblasti, ter posamezniki in drugimi subjekti (npr. gospodarski subjekti, drutva in druga zdruenja dravljanov), ki se jim priznava doloena svoboda oziroma avtonomija. V politini teoriji pomeni pravna drava predvsem vzpostavitev delitve in medsebojne uravnoteenosti posameznih vej dravne oblasti. Tu se poskua razreiti vpraanje, kako zagotoviti demokracijo, pri emer se izrazito izpostavljata predvsem naelo primata zakonodajne veje oblasti nad upravno in sodno ter naelo zagotovitve mehanizmov politinega pluralizma. Z ekonomskega vidika je pravna drava v prvi vrsti organizacijska shema svobodnega trga, ki deluje po sistemu konkurence subjektov, dobrin itd.. Pravna drava je v tem pogledu preteno nevtralni dravni mehanizem, ki omogoa predvidljivost trnega prometa ter zagotavlja druge vrednote, ki so za taken promet bistvenega pomena (avtonomija strank, zasebna lastnina, svoboda podjetnitva, naelo spotovanja pogodb itd.). Vse te vidike je mogoe zdruiti v enotni pojem integralne pravne drave ter s tem pojmom zajeti vse tiste principe, ki predstavljajo v doloenem asu in prostoru skupni imenovalec razlinih pogledov na pravno dravo. Pojem pravne drave je torej v pravu sinonim za sklop pravnih institutcij (nael in pravil), ki zagotavljajo, da je delovanje dravnih organov vezano na pravne predpise ter da je predvidljivo in ga je mogoe nadzirati. Gre torej za dravo, v kateri "vlada pravo" in v kateri dravni organi ne smejo postopati arbitrarno (samovoljno). V formalnem smislu to predvsem pomeni, da drava zagotavlja varstvo ustavnosti in zakonitosti, kar je posebej urejeno v VII. poglavju ustave. Vsebinsko pa to predvsem pomeni, da ustava in drugi pravni akti zagotavljajo lovekove pravice in svoboine ter da so posamezniki in drugi pravni subjekti pravno varovani pred nedopustnimi posegi drave. Pojem pravne drave zajema poleg navedenega e tevilna druga (pod)naela, ki so se v vestoletnem zgodovinskem razvoju uveljavila v zahodni pravni kulturi. Gre za (pod)naela, kot so naelo delitve oblasti, naelo vezanosti izvrilne in sodne veje oblasti na zakon, naelo pravne varnosti, naelo javnosti prava, naelo enakosti pred zakonom, naelo neodvisnosti sodnikov in sodstva, naelo pravinosti, prepoved povratne veljave pravnih predpisov in drugo. Abstraktna ustavna formulacija pravne drave omogoa npr. ustavnemu sodiu, da se pri ocenjevanju ustavnosti zakonov oziroma njihovih posameznih dolob sklicuje neposredno na naelo pravne drave. Pri tem lahko ustavno sodie (seveda pa tudi drugi dravni organi) opre svojo odloitev ali na tista (prej omenjena in druga) naela oziroma dolobe ustave, ki pomenijo neposreden izraz naela pravne drave, ali pa na tista (pod)naela pravne drave, ki sicer niso izrecno zapisana v ustavi, predstavljajo pa splono priznane pravne in civilizacijske standarde demokratinih drav. Tako npr. ustavno sodie pri presojanju ustavnosti zakonskih dolob svoje odloitve vekrat utemeljuje tudi z naeli, ki jih nova ustava izrecno ne navaja, izhajajo pa iz e omenjenih civilizicijskih in modernih pravnih standardov (npr. naelo pravne varnosti, tj. predvidljivosti in zanesljivosti pravnih razmerij, naelo sorazmernosti in naelo zaupanja v pravo). Pravno dravo je mogoe opredeliti tudi na negativen nain. To pomeni, da pravna drava ni in ne more biti takna drava, v kateri je enostrankarski sistem ter v kateri temelji politini sistem na enotnosti in ne na delitvi oblasti, v kateri je pravna negotovost ter prevladuje politina in duhovna netoleranca, v kateri je pravo v slubi tekoe politike, v kateri vlada kakrnakoli oblika diktature, v kateri se ne spotujeta naeli ustavnosti in zakonitosti itd. Pri oceni, ali je doloeno dravo mogoe opredeliti kot pravno dravo, je zato treba upotevati vse navedene in druge pozitivne ter negativne vidike, ter oceniti, kateri od njih prevladujejo. 4.5 Naelo socialne drave Drugi len ustave opredeljuje Slovenijo tudi kot socialno dravo. Naelo socialne drave pomeni zahtevo po ustrezni skrbi drave za materialno in socialno varnost dravljanov. Gre za ustavno dolobo (naelo), ki je programske narave in iz katere izhaja usmeritev, da mora drava prevzeti dejavno socialnovarstveno vlogo. Slovenska ustava tu sledi modernim dravam, ki se zavedajo, da funkcija drave ni zgolj v golem (prisilnem) izvrevanju oblasti, pa pa mora drava za zagotovitev drubenega blagostanja v doloeni meri tudi intervenirati v gospodarski in sploni socialni sferi, in biti torej tudi t.i. drava blaginje ("welfare state"). Pri tem mora drava oceniti, kako postaviti ustrezno razmejitev med zagotovitvijo avtonomnega (tudi konkurennega) delovanja
14

gospodarstva, kulture in drugih dejavnosti oziroma njihovih posameznih segmentov ter med tistimi drubenimi sferami, kjer mora delno ali v celoti sama zagotoviti varstvo dravljanov in drugih subjektov (npr. podroje izobraevanja, zdravstva, kulture in socialne varnosti). V slednjem primeru gre za podroja, ko drava omogoa dravljanom in drugim subjektom varstvo njihovih in splonih dobrin pod posebnimi (netrnimi) pogoji. Naelo socialne drave je konkretizirano v nekaterih temeljnih socialnih pravicah, ki jih zagotavljajo ustrezne dolobe v okviru II. in III. poglavja (III. poglavje ureja tudi pomembna socialna razmerja). To so predvsem naslednje pravice: svoboda dela (49. len), pravica do socialne varnosti (50. len), pravica do zdravstvenega varstva (51. len), pravice invalidov (52. len), pravice iz naslova varovanja druine (53. len), pravice otrok (56. len), pravice iz naslova varstva dela (66. len), pravice iz naslova socialne funkcije lastnine (67. len), pravica do zdravega ivljenjskega okolja (72. len), itd. 4.6 Naelo samoodlobe Tretji len ustave v prvem odstavku doloa, da je Slovenija drava vseh svojih dravljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodlobe. Prvi del te dolobe torej pove, da je drava organizirana po dravljanskem naelu. Drugi odstavek doloa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, pri emer to oblast dravljani izvrujejo neposredno in z volitvami, po naelu delitve oblasti na zakonodajno, izvrilno in sodno. Oblast je torej z ustavo podeljena ljudstvu, dravnost pa je utemeljena na pravici slovenskega naroda do samoodlobe. Delna notranja protislovnost takne dolobe je posledica politinega kompromisa med tenjo po isti dravljanski koncepciji (drava dravljanov ne glede na njihovo narodno-etnino ali drugano pripadnost) ter po isti narodni koncepciji (drava Slovencev kot dravotvornega naroda-nacije in drugih dravljanov). Ker je pravica slovenskega naroda do samoodlobe trajna, kar je (kot mednarodno priznano dejstvo) deklarirano e v preambuli, vnos te pravice v normativni del ustave dejansko ni nujno potreben, seveda pa v obliki zavezujoe ustavne dolobe odpravlja sleherni dvom v primeru taknega tolmaenja ustave, ki bi leto obravnavalo povsem loeno od preambule. Ker je izraz narod, z ozirom na novonastalo slovensko nacionalno dravo ter glede na razlino razumevanje tega pojma v svetu, vsaj dvopomenski (1. narod kot specifina etnina skupnost, neidentina z dravo; 2. narod kot nacija, ki tvori dravo), je morda navidez lahko vpraljivo, kdo je nosilec pravice do samoodlobe: 1. ali Slovenci kot zgodovinsko-kulturna etnina skupina ali 2. Slovenci kot vsi dravljani Slovenije? Sodobni nacionalni koncept dravnosti govori v prid drugi razlagi, enako pa tudi 3. len ustave, kajti bodoa identifikacija "slovenstva" dobiva poudarjen dravljanski znaaj. 4.7 Ljudska in dravna suverenost Doloba drugega odstavka 3. lena podeljuje oblast ljudstvu. To t.i. naelo ljudske suverenosti (nadaljevanje te dolobe, po kateri so le dravljani upravieni izvrevati to suvernost, kae, da je pravno konstituirana v bistvu le dravljanska suverenost) je seveda relativno in ga je potrebno razumeti predvsem kot konstitutivni del kronega procesa pretakanja dejanske drubene moi: praktino je suverena praviloma drava oz. nosilci njene moi, periodino oziroma potencialno (volitve, referendum) pa je dejanski nosilec suverenosti ljudstvo oziroma dravljani. V potencialnem smislu je ljudstvo (dravljane) tako mogoe dejansko teti za suverena, kajti v demokratinem sistemu je konni sprejem odloitve kot monost vedno v moi ljudstva ali pa je z odloitvijo ljudstva vsaj pogojen (v pravnem smislu se to najbolj izrazito kae v monosti referendumskega odloanja o najpomembnejih drubenih vpraanjih). Seveda pa je realno praviloma poudarek na suverenosti drave, kajti drava (v smislu drave v ojem smislu, tj. drave kot organizacije vrhovne oblasti na ozemlju Slovenije) je aktualno notranje suverena ter nastopa kot enakopraven, tj suveren subjekt v mednarodnem javnem pravu (o dravni suverenosti glej v nadaljevanju tudi toki 4.9 in 4.10.). 4.8 Naelo delitve oblasti Na temelju tretjega lena ustave poteka izvrevanje oblasti praviloma v posredni obliki, tj. preko izvoljenih in drugih dravnih organov, ki delujejo po naelu delitve dravne oblasti. V tem pogledu so dravljani praviloma dejavni le obasno in posredno (volitve), seveda pa lahko v doloenih primerih sprejemajo oblastne odloitve tudi neposredno (npr. referendum). Delitev dravne oblasti pomeni, da je dravna oblast razdeljena na zakonodajno, izvrilno in sodno vejo. Drava sicer e vedno deluje kot organizacijska celota, vendar pa se njene temeljne naloge, tako institucionalno kot tudi funkcionalno, delijo med razline organe. Zakonodajno vejo oblasti predstavljata v Sloveniji dravni zbor kot zakonodajalec in dravni svet, ki z dravnim zborom tesno sodeluje pri zakonodajni dejavnosti (oba organa tvorita parlament Republike Slovenije, v katerem so pristojnosti drugega doma, tj. dravnega sveta, mono omejene). Izvrilno vejo oblasti predstavljata vlada (ki je hkrati tudi vrh upravne oblasti v dravi) in predsednik republike. Sodno vejo oblasti predstavljajo redna in specializirana sodia, na elu katerih je vrhovno sodie. Poseben poloaj v sistemu delitve oblasti ima ustavno sodie, ki je na eni strani pristojno predvsem za odloanje o ustavnosti zakonov, na drugi strani pa odloa tudi o ustavnih pritobah v zvezi s kritvami temeljnih lovekovih pravic. V prvem primeru lahko ustavno sodie tudi razveljavlja zakonske dolobe, ki so v nasprotju z ustavo, zato
15

deluje v tem pogledu kot negativni zakonodajalec (pozitivni zakonodajalec, tj. tisti, ki zakone sprejema, je dravni zbor). V drugem primeru pa lahko ustavno sodie, v okviru varstva temeljnih pravic, razveljavlja tudi vse sodne odlobe, zaradi esar predstavlja v tem in v prejnjem primeru tudi vrh sodne veje oblasti. Delitev dravne oblasti je nadaljnja prvina demokratinega sistema oziroma pravne drave (1. in 2. len ustave), kajti v konkretni izpeljavi tega naela so zagotovljeni tudi mehanizmi zavor in ravnovesij, tj. tisti mehanizmi, ki omogoajo in narekujejo medsebojni nadzor in omejevanje navedenih treh vej dravne oblasti. Ti mehanizmi so e posebej pomembni v razmerju med dravnim zborom in vlado, kjer lahko dravni zbor npr. preko institutov poslanskih vpraanj, interpelacije ali celo nezaupnice vladi nadzira delo vlade oziroma uveljavlja njeno odgovornost za izvevanje zakonov in politike, po drugi strani pa lahko tudi vlada z vpraanjem zaupnice izvaja pritisk na delo parlamenta oziroma zagotavlja kontinuiteto svoje politine usmeritve. Bistvo naela delitve oblasti je v prepreevanju monopola politinega odloanja in s tem tudi najrazlinejih zlorab, ki jih taken monopol prinaa. Vsaka od treh glavnih vej oblasti ima tako odrejen doloen prostor svojega delovanja in ne sme posegati v pristojnosti drugih vej. Izvrilna oblast ne sme dobiti prevladujoega vpliva na sodno in zakonodajno oblast, medtem ko zakonodajna veja oblasti ne sme imeti neposrednega vpliva na sodno in izvrilno vejo, kar pomeni, da isti organ (parlament) ne sme hkrati sprejemati in izvrevati zakonov ter soditi po njih. Za sodno vejo oblasti je v sistemu delitve oblasti kljunega pomena, da je neodvisna od zakonodajne in izvrilne oblasti, oziroma da je vezana zgolj na ustavo in zakon, kajti le tako je lahko institucionalno resnino zagotovljeno varstvo pravic posameznikov. 4.9 Slovenija kot ozemeljsko celovita in enotna (unitarna) drava etrti len ustave opredeljuje ozemeljsko celovitost drave, kar je prvina njene suverenosti. Notranji vidik te suverenosti se kae v tem, da je v okviru dravnih meja (le-te doloa, kot e reeno, doloilo II. Temeljne ustavne listine) drava v ojem smislu subjekt, ki je nosilec vrhovne, samostojne, izvirne in enotne oblasti, medtem ko se zunanja suverenost drave kae predvsem kot (relativna) politina in pravna neodvisnost Slovenije nasproti drugim dravam. V skladu s etrtim lenom ustave je z vidika politino - teritorialne organizacije Slovenija po dravni ureditvi enotna (unitarna) drava. To pomeni, da Slovenija ni sestavljena (federalna) drava, saj njeni organi uresniujejo dravno suverenost oziroma oblastne funkcije na celotnem ozemlju in tvorijo tako enoten organizacijski sistem. Na celotnem ozemlju veljajo tako predpisi zgolj ene drave, tj. Republike Slovenije, kar praktino pomeni, da velja v dravi samo ena ustava, da obstajajo samo zakoni, ki jih sprejema en dravni zakonodajni organ, da predstavlja drava enotno ekonomsko in carinsko podroje, da se uporablja enotna valuta, da obstaja enotno dravljanstvo, itd. Za federalne drave (npr. Avstrija, Nemija, ZDA, Kanada) je v nasprotju s tem znailno, da imajo praviloma posamezne federalne enote, kljub dejstvu, da je nosilec suverenosti zveza (federacija) kot takna, tudi svojo lastno zakonodajo (v bivi SFR Jugoslaviji so imele posamezne republike celo svoje ustave) in specifino ureditev nekaterih prej navedenih podroij - seveda pa takne posebne ureditve ne smejo bistveno odstopati od zvezne ureditve. eprav torej Slovenija ni federalno urejena drava, pa ustava v podpoglavju o lokalni samoupravi (v okviru V. poglavja) dopua oblikovanje razlinih lokalnih enot (obine, pokrajine in druge samoupravne lokalne skupnosti). Vendar te oblike lokalne samouprave zaradi svojega izvora in (samoupravnega) znaaja ne predstavljajo izvirnih dravotvornih delov, tj. nimajo znaaja federalnih enot. Na tem mestu pa je sedaj treba opozoriti, da Republika Slovenija z aktualnim vkljuevanjem v Evropsko unijo (v nadaljevanju: EU) na to mednarodno organizacijo prenaa del svoje suverenosti, kar v precejnji meri relativizira nekatere doslej predstavljene ugotovitve o slovenski dravni suverenosti. V procesu vkljuevanja Slovenije v EU se je v slovenski politini in pravni zavesti postopoma izkristaliziralo dejstvo, da je vstop Slovenije v EU, tj. delni prenos slovenske dravne suverenosti na organe oziroma institucije EU, v nasprotju z zgoraj predstavljeno ureditvijo slovenske ustave iz leta 1991, po kateri je Slovenija suverena drava, ki temelji na oblasti (slovenskega) ljudstva. Zaradi tega je v zaetku leta 2003 dravni zbor dopolnil ustavo z novim 3.a lenom, s katerim je vzpostavil nujno ustavno podlago za delni prenos slovenske dravne suverenosti na EU. Znailnosti te dopolnitve ustave so pojasnjene v naslednji toki. 4.10. Ustavna podlaga za delni prenos suverenosti na mednarodne organizacije in za vstop v obrambne zveze Zaradi zagotovitve ustavnopravne podlage za vkljuitev Republike Slovenije v EU je dravni zbor 27. februarja 2003 sprejel Ustavni zakon o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. lena Ustave Republike Slovenije - UZ3a, 47, 68, Ur.l.RS, t.24/2003 (v nadaljnjem besedilu: ustavni zakon), ki je bil razglaen in s tem uveljavljen 7. marca 2003. Kljuna vsebina ustavnega zakona je osredotoena v novem 3.a lenu ustave, ki pomeni bistven premik v dosedanjem razumevanju slovenske ustavnosti, saj omogoa Sloveniji prenos izvrevanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, v prvi vrsti na EU, ter s tem ustavi vsaj deloma odreka tisto mo, ki ji je bila v klasinem dravnopravnem duhu pripisana ob njenem sprejetju leta 1991. Takrat je bila namre slovenska dravna suverenost, ki je bila ustavnopravno vzpostavljena e s sprejemom Temeljne ustavne listine, pravno in simbolino
16

potrjena prav s sprejemom oziroma razglasitvijo ustave. Ustavi, v kateri je zdruena in izraena temeljna vrednostna podlaga delovanja slovenske drave, so bili od takrat dalje, kot najvijemu pravnemu aktu, v Sloveniji podrejeni vsi drugi pravni akti. S sprejemom novega 3.a lena ustave, ki omogoa omenjeni prenos suverenosti na mednarodne organizacije, pa se Slovenija v perspektivi prihodnosti vsaj deloma odreka taknemu pojmovanju ustave, kajti z navedenim lenom je ustavnopravno opredeljena monost vkljuevanja v EU in v morebitne druge mednarodne organizacije, katerih pravna ureditev bo imela v Sloveniji v razlinih vidikih tudi nadustavno veljavo. Seveda pa to hkrati pomeni uresniitev dolgo nartovanega vstopa Slovenije v evropsko skupnost demokratinih drav, s katerimi eli Slovenija v prihodnje zdrueno sodelovati, usmerjati razvoj in deliti usodo. Glede novega 3.a lena ustave se je skozi veji del ustavne razprave zastavljalo vpraanje, ali naj ga ustavodajalec oblikuje na abstrakten oziroma sploen nain (t.i. abstraktni pristop), ali na konkreten oziroma posamien nain (t.i. konkretni pristop). Abstraktni pristop naj bi le na splono opredelil mednarodne organizacije, na katere Slovenije lahko prenaa izvrevanje dela suverenih pravic, konkretni pristop pa naj bi izrecno poimenoval EU in morebitne druge mednarodne organizacije, na katere se nanaa 3.a len, pri emer naj bi ta len vseboval tudi natanneje dolobe o posameznih prvinah prenosa suverenosti. V ustavni razpravi se je v njeni sklepni fazi ponujala tudi monost t.i. kombiniranega pristopa, ki je povezoval oba prej navedena pristopa, in sicer na eni strani z izrecno navedbo EU ter z nekaterimi natannejimi opredelitvami prenaanja suverenih pravic, ki bi bile (tj. opredelitve) seveda mone tudi v okviru abstraktnega ali konkretnega pristopa (primer takne natanneje opredelitve je bila npr. zamisel, da naj bi o prvotnem oziroma temeljnem prenosu suverenosti na EU dravni zbor sprejel odloitev z dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, o nadaljnjih spremembah pogodbenih podlag EU, ki posegajo v ustavno ureditev Republike Slovenije, pa naj bi odloal z veino glasov vseh poslancev), na drugi strani pa je kombinirani pristop vseboval tudi izrecno navedbo monosti, da Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira dravni zbor z dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, prenese izvrevanje posameznih suverenih pravic na druge mednarodne organizacije in na mednarodna sodia, katerih ureditev je v skladu z naeli demokracije in pravne drave ter z varstvom lovekovih pravic, kakrno je zagotovljeno s slovensko ustavo. Dravni zbor (ustavodajalec) se je konno odloil, da sprejme abstraktni pristop, pri emer je hkrati sprejel tudi odloitev, da naj novi 3.a len ustave izrecno uredi tudi monost vstopa Slovenije v obrambno zvezo z drugimi dravami. V zvezi s tem je treba poudariti, da abstraktni pristop, ki je sicer sam po sebi strokovno utemeljen in je hkrati tudi zadostna podlaga za izhodine namene Slovenije v pridruevanju EU in NATO, mnogih podrobnejih vpraanj izrecno ne reuje in zato v precejnji meri prenaa odgovornost za ustrezno razlago ustave na najvije dravne organe, ki bodo v prihodnje presojali pravno naravo in pravne posledice vstopa Slovenije v EU in v druge mednarodne povezave, kjer se lahko zastavljajo vpraanja prenosa izvrevanja dela suverenih pravic. 3.a lenu je doloeno, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira dravni zbor z dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, prenese izvrevanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spotovanju lovekovih pravic in temeljnih svoboin, demokracije in nael pravne drave ter vstopi le v takne obrambne zveze, ki temeljijo na spotovanju teh vrednot. S tem se torej doloa ustavnopravna monost, da Slovenija na navedeni nain prenaa del suverenosti oziroma vstopa v obrambne zveze, pri emer se kot pogoj za to postavljajo vrednote, ki so poloene e tudi v temelje nae ustavne ureditve. Te vrednote imajo naravo nekaknih varovalk, na katere bi se lahko Slovenija konkretno sklicevala predvsem v primeru, ko bi mednarodna organizacija ali obrambna zveza iz prvega odstavka 3.a lena v svojih temeljih odstopila od navedenih vrednot, pri emer bi lahko takrat nai najviji dravni organi (v konni instanci predvsem ustavno sodie) tudi zavrnili uporabo doloenih pravnih aktov oziroma odloitev taknih integracij, v skrajnem primeru pa bi lahko zaradi taknih odstopanj Slovenija sprejela celo odloitev o izstopu iz mednarodne integracije. Seveda pa navedena varovalka nima takne intenzitete oziroma moi, da bi bilo npr. mogoe na njeni podlagi zavraati uporabo posameznih aktov ali dolob primarne ali sekundarne zakonodaje EU, ki bi bila v nasprotju z nao ustavo, kajti vse dokler bo EU ali druga mednarodna organizacija, na katero bo Slovenija prenesla del suverenosti, kot celota preteno oziroma v bistvenem delu temeljila na zgoraj navedenih vrednotah, bodo slovenski dravni organi in drugi subjekti v Sloveniji morali dosledno spotovati pravni red takne organizacije. Drugi odstavek 3.a lena ustave ureja referendum o vstopu v mednarodne organizacije in obrambne zveze iz prvega odstavka istega lena. Omenjena doloba drugega odstavka vnaa v ustavo dodatno, tj. novo in posebno vrsto referenduma (referendum sui generis), pri emer je ta referendum po svoji naravi fakultativen dravnemu zboru je torej dana monost, da se po lastni presoji odloi za razpis taknega referenduma. Za ta referendum je doloena pravna obveznost njegovega izida, nedopustnost njegove ponovitve v zvezi z zakonom o ratifikaciji mednarodne pogodbe ter pravilo, da se pri ugotavljanju njegovega izida upotevajo zgolj veljavni glasovi tistih, ki so glasovali. Po svoji naravi je ta referendum predhoden, kajti dravni zbor ga lahko razpie le pred ratifikacijo mednarodne pogodbe, kar lahko torej stori e pred podpisom takne pogodbe, lahko pa tudi kasneje, vendar v vsakem primeru pred sprejetjem zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe v dravnem zboru. Vezanost na izid navedenega referenduma pomeni, da dravni zbor v primeru zavrnilne odloitve volivcev na referendumu ne sme ratificirati mednarodne pogodbe o delnem prenosu suverenosti na mednarodne organizacije
17

oziroma o vstopu Slovenije v obrambno zvezo. Vendar pa taken izid referenduma dravnemu zboru ne onemogoa ponovnega razpisa taknega referenduma o isti stvari, pri emer je lahko seveda ponovni referendum resnino politino upravien le ob bistveno spremenjenih razmerah oziroma okoliinah, ki dejansko upraviujejo takno ponovitev ljudskega odloanja (ta in podobna vpraanja bo v prihodnje podrobneje uredil zakon). V vsakem primeru pa doloba drugega odstavka 3.a lena prepoveduje razpis zakonodajnega referenduma glede zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe, e je bil predhodno e izveden referendum iz drugega odstavka 3.a lena. S tem je predvsem izkljuena monost, da bi se po izvedenem referendumu o prenosu izvrevanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije ali o vstopu v obrambno zvezo na zahtevo volivcev ali drugih predlagateljev iz 90. lena ustave lahko o tem istem vpraanju razpisal e zakonodajni referendum o ratifikaciji mednarodne pogodbe, medtem ko je monost ponovitve referenduma iz drugega odstavka 3.a lena v obliki posvetovalnega referenduma, na katerem bi se volivcem zastavilo isto vpraanje, smiselno izkljuena e z dolobo o vezanosti dravnega zbora na izid referenduma iz drugega odstavka 3.a lena. Doloba tretjega odstavka 3.a lena doloa, da se pravni akti in odloitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrevanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Ta doloba bistveno presega ureditev iz 8. lena ustave (glej t. 4.16.), ki zahteva skladnost zakonov in drugih predpisov s splono veljavnimi naeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, saj za primere vkljuenosti Slovenije v mednarodne organizacije iz prvega odstavka 3.a lena (seveda je tu miljena v prvi vrsti EU) predpisuje podrejenost celotne slovenske pravne ureditve pravnim aktom in odloitvam teh mednarodnih organizacij. To bo z nastopom polnopravnega lanstva Slovenije v EU pomenilo, da ima tako primarna kot sekundarna zakonodaja EU, vkljuno z odloitvami Evropskega sodia, v Sloveniji vrhovno, tj. celo nadustavno veljavo. Seveda pa bo to praktino oziroma neposredno pomembno le na podrojih, kjer bo Slovenija v skladu z izkljunimi in deljenimi pristojnostmi EU v celoti ali okvirno oziroma v posameznih vidikih dolna neposredno spotovati pravo EU (pri emer je treba upotevati, da se slovenska pravna ureditev e ve let prilagaja pravni ureditvi EU in je z njo e v veliki meri usklajena). Vse to tudi pomeni, da bodo pooblastila slovenskih dravnih organov glede preverjanja ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov in odloitev EU doloena z mednarodno (v prihodnje, kot kae, celo z ustavno) pogodbo in pravno ureditvijo EU. Z dolobo tretjega odstavka 3.a lena se torej v perspektivi lanstva Slovenije v EU utemeljuje spotovanje nael pravnega reda EU (predvsem avtonomnost, primat in neposredno uinkovanje), pri emer pa so seveda odprte tudi monosti za takno neposredno uinkovanje pravnih aktov in odloitev drugih mednarodnih organizacij iz prvega odstavka 3.a lena. etrti odstavek 3.a lena doloa, da mora vlada v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odloitev v navedenih mednarodnih organizacijah sproti obveati dravni zbor o predlogih takih aktov in odloitev ter o svoji dejavnosti. Nadalje je doloeno, da lahko dravni zbor o tem sprejema stalia, vlada pa jih upoteva pri svojem delovanju, pri emer se podrobneja ureditev teh razmerij prenaa na zakon, ki ga bo dravni zbor sprejel z dvotretjinsko veino glasov navzoih poslancev. Ta ustavna doloba sicer ni bila nujna, kajti tudi brez ustavne norme oziroma podlage bi lahko to materijo uredila zakon in poslovnik dravnega zbora. Vendar pa je pri ustavodajalcu konno prevladalo mnenje, da je takna doloba pomembna v tolikni meri, da jo velja vkljuiti v ustavo, saj je bistveno povezana z modifikacijo temeljnega ustavnega naela delitve oblasti med zakonodajno in izvrilno oblastjo, do katere (tj. do modifikacije) bo prilo predvsem z vstopom Slovenije v EU. Razmerje med parlamentom in vlado se bo namre v okviru EU v nekaterih pogledih bistveno spremenilo, kajti zakonodajno funkcijo bo preko svojega predstavnika v Svetu EU prevzela vlada, dravni zbor pa bo iz neposrednega zakonodajnega odloanja v EU izkljuen, eprav se bo verjetno lahko v omejeni meri oziroma posredno vkljueval v delo evropskega parlamenta. Tu velja posebej omeniti, da se je v zvezi z dopolnitvami ustave posebej zastavilo tudi vpraanje, ali naj 3.a len vsebuje dolobo, ki bi opredelila postopek izstopa iz mednarodne organizacije, na katero je Slovenija prenesla izvrevanje dela suverenih pravic, ter postopek izstopa iz obrambne zveze. Ustavodajalec je vkljuitev takne dolobe v ustavo ocenil kot nepotreben in neprimeren, pri emer pa je (v obrazloitvi predloga ustavnega zakona) izrecno poudaril, da je izstop Slovenije iz vsake mednarodne organizacije, na katero je Slovenija prenesla del suverenosti, vedno mogo na temelju ustavno doloene in mednarodno priznane pravice do samoodlobe ter na podlagi ustavno deklariranega dejstva, da je Slovenija suverena drava, ki lahko svoje suverene pravice, ki jih je delno prenesla v izvrevanje na doloeno mednarodno organizacijo, po lastni demokratini odloitvi vedno prevzame nazaj v svoje izvrevanje. Seveda je ob tem mogoe, da takna mednarodna organizacija e tudi sama izrecno predvidi monost ter nain oziroma postopek izstopa njenih lanic (drav). Prav tako lahko seveda Slovenija izstopi tudi iz obrambne zveze, kjer pa praviloma zadostuje e njena odloitev, da po ustaljenih naelih in pravilih mednarodnega prava odstopi od mednarodne pogodbe, s katero je pristopila k takni zvezi. Nenazadnje je ob tem pomembno tudi stalie ustavodajalca (iz obrazloitve predloga ustavnega zakona), da je z vidika razlage ustave treba razumeti, da bo dravni zbor, e bi v prihodnosti odloal o izstopu iz navedenih mednarodnih organizacij ali obrambnih zvez, moral svojo dokonno odloitev o tem sprejeti z dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, tj. z enako zahtevno veino, kot je v skladu s prvim odstavkom 3.a lena ustave potrebna za odloitev o vstopu. Pri tem bi imel dravni zbor na voljo tudi monost razpisa referenduma o takni odloitvi, v skladu z drugim
18

odstavkom 3.a lena. V zvezi s 3.a lenom je treba tudi rei, da je bil sprejem njegovih nosilnih dolob (predvsem dolobi prvega in tretjega odstavka) e pred vstopom Slovenije v EU vsekakor nujen. Glavna razloga za takno oceno sta dva. Prvi, s tem lenom se, kot je bilo pojasnjeno, v prvem odstavku vzpostavlja ustavna podlaga za monost prenosa izvrevanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije kot je EU. Ker je ob Temeljni ustavni listini prav Ustava Republike Slovenije pravni in politini temelj slovenske dravne suverenosti, kakrenkoli prenos suverenosti ne more biti dopusten brez izrecnega ustavnega pooblastila. e bi takno pooblastilo vsebovala npr. le mednarodna pogodba o vkljuitvi Slovenije v EU, ki bi jo na podlagi 8. lena ustave ratificiral dravni zbor (glej t.4.16), bi bila takna pogodba, ki je po nai ustavi hierarhino podrejena ustavi, v nasprotju z ustavo. Drugi, e bi tretji odstavek 3.a lena ne vseboval pooblastila, po katerem se pravni akti in odloitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese del suverenosti, uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, bi od trenutka nae vkljuitve v EU dalje ne imeli ustrezne oziroma jasne ustavne podlage za reevanje kolizij med pravom EU in naim domaim pravom. Tako bi npr. na eni strani moralo slovensko ustavno sodie razglasiti tisto primarno in sekundarno zakonodajo EU, ki bi nasprotovala nai ustavi, za neustavno in se zato ta zakonodaja v Sloveniji ne bi smela uporabljati, kar pa bi bila hkrati kritev prava EU, ki za takne primere predvideva svoj izkljuni primat, kar bi seveda v zadnji instanci moralo ugotoviti Evropsko sodie. e zaradi vsega tega, pa tudi zaradi kljunega dravotvornega in simbolnega pomena, ki je zajet v pojmu dravne suverenosti, je bilo torej vsaj pred vstopom v EU na navedeni nain nujno treba spremeniti oziroma dopolniti slovensko ustavo in tako v omenjenih pogledih vzpostaviti jasno (transparentno) ustavnopravno ureditev. 4.11 Varstvo lovekovih pravic in temeljnih svoboin V petem lenu ustava najprej doloa, da drava na svojem ozemlju - varuje lovekove pravice in temeljne svoboine. Gre za temeljno naelo, ki je vsebinsko izpeljano predvsem v II. poglavju ustave, ki vsebuje tevilne materialnopravne dolobe o posameznih lovekovih pravicah. Z vidika uinkovitosti varstva teh pravic pa je treba poudariti, da je, v skladu s sodobnim (dinaminim) razumevanjem prava, ustava ne le sklop materialnopravnih dolob, to je tistih dolob, ki opredeljujejo varstvo posameznih pravic in svoboin, temve je hkrati tudi mrea povezanih pravnih (kontrolnih, omejevalnih, pospeevalnih itd.) mehanizmov, ki v medsebojni prepletenosti zagotavljajo varstvo pravic. S tega vidika zagotavlja ustava varstvo pravic (poleg tega, da jih materialnopravno opredeljuje in prepoveduje njihove kritve) tudi in predvsem na naslednje naine: 1) Sistem zavor in ravnoteja (med zakonodajno, izvrilno in sodno vejo dravne oblasti) onemogoa monopolizacijo oziroma zlorabo politine moi, s imer so dejansko v odloilni meri varovane tudi lovekove pravice in svoboine. Ker so bile temeljne znailnosti tega sistema, ki tei za uravnoteenostjo moi dravnih organov, e predstavljene, velja tu dodati, da je, poleg te temeljne politino - pravne maksime, za prepreevanje zlorab in za demokratino izvrevanje dravne oblasti izjemnega pomena tudi svoboda informiranja ter razvito javno mnenje, z dinaminega politinega vidika pa tudi delovanje parlamentarne opozicije (slednja predstavlja v razmerju do vladne koalicije specifien element sistema zavor in ravnoteja). Spremljanje dela dravnih organov s strani predstavnikov javnih obil zagotavlja obveenost dravljanov in s tem omogoa odzive kritine javnosti na morebitne neustrezne postopke in reitve, ki se sprejemajo v dravnih organih. Nadzor javnosti nad delom dravnih organov in javno ocenjevanje oziroma vrednotenje tega dela je temeljna predpostavka moderne demokracije. K temu v najveji meri prispevajo prav javna obila (mediji), ki javnost redno obveajo o vseh pomembnih dogajanjih s podroja dravne politike oziroma s podroja zakonodajne, upravne, sodne in druge dejavnosti dravnih organov. Taken javni nadzor nad delovanjem drave in posameznih nosilcev javnih funkcij med drugim zagotavlja tudi varstvo lovekovih pravic, kajti oblastna ravnanja, ki pomenijo omejevanje ali kritev teh pravic, se tako razkrijejo javnosti, ki lahko s kritinim odzivom pripomore k imprejnji odpravi taknih kritev oziroma jih e tudi vnaprej prepreuje. K temu lahko med drugim bistveno pripomore tudi delovanje parlamentarne opozicije, ki lahko javno kritiko prenese v parlament, kjer preko ustavno in zakonsko doloenih monosti neposredno izvaja pritisk na vladno koalicijo ter na odgovorne javne funkcionarje oziroma na dravne organe. 2) Z uveljavitvijo trajnosti sodnike funkcije (129. len ustave) se dejansko krepi neodvisnost sodstva (125. len), kar pomeni predvsem tudi odlonejo sodno zaito posameznika pred morebitnimi nedopustnimi oblastnimi posegi. V tem okviru prispeva k varstvu lovekovih pravic tudi to, da ustava prepoveduje ustanavljanje izrednih, v mirnem asu pa tudi vojakih sodi (2. odstavek 126. lena), kajti takna sodia delujejo v izrednih oziroma izjemnih razmerah, ki pogosto omogoajo nesankcionirane pravne nepravilnosti ali zlorabe. Veliko teo sodnemu varstvu lovekovih pravic dajejo tiste dolobe nove ustave, ki zagotavljajo varstvo teh pravic v kazenskem postopku in v drugih postopkih pred dravnimi organi. Te dolobe, ki so podrobneje predstavljene v nadaljevanju, predvsem na splono terjajo spotovanje lovekovega dostojanstva in varstvo njegove osebnosti v navedenih postopkih. Hkrati doloajo tudi tevilne procesne garancije, ki jih imajo posamezniki zagotovljene v teh postopkih ter omogoajo v vseh primerih pravico do pritobe ali drugega pravnega sredstva proti odlobam dravnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odloajo o njihovih pravicah,
19

dolnostih ali pravnih interesih. Sodia oziroma sodniki so tako najpomembneji varuh lovekovih pravic v konkretnih pravnih razmerjih, zaradi esar je njihov neodvisen poloaj, ki ga mora v praksi spremljati tudi visoka strokovnost in pokonna moralna dra, odloilen za uveljavljanje varstva posameznika pred nedopustnimi posegi drave ter drugih posameznikov oziroma pravnih subjektov. 3) Na temelju ustave (159. len) je z zakonom ustanovljen Varuh lovekovih pravic (po zgledu vedskega "Ombudsman-a"), ki kot poseben organ opozarja na kritve lovekovih pravic (varuh torej ni pristojen za varstvo drugih pravic, tj. tistih, ki nimajo statusa temeljnih lovekovih pravic). Ustava in zakon mu sicer ne podeljujeta pomembnejih formalnih pristojnosti, vendar pa lahko varuh s svojim javnim delovanjem bistveno pripomore k pravni varnosti posameznikov. Varuh, ki ga izvoli dravni zbor na predlog predsednika republike, je pri svojem delu neodvisen in samostojen. Dravni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogoiti izvedbo preiskave. Varuh lahko naslavlja na dravne organe razline predloge, mnenja, kritike ali priporoila, ki so jih ti organi dolni obravnavati in nanje odgovoriti v roku, ki ga doloi varuh. Postopek pri varuhu je zaupen, s imer se varujejo posamezniki, ki so se nanj obrnili. O svojih ugotovitvah in ukrepih varuh obvea dravni zbor, kateremu tudi poroa o svojem delu z rednimi letnimi ali posebnimi poroili. Varuh sicer nima pristojnosti (oblastnega) odloanja o posameznih zadevah, vendar pa lahko v konkretnih primerih kljub temu v znatni meri pripomore k varstvu lovekovih pravic, saj lahko npr. vpliva na zaetek obravnavanja doloenih zadev ter na pospeitev postopkov, v katerih se obravnavajo lovekove pravice, poleg tega pa lahko kot posrednik pomaga tudi pri odpravljanju razlinih nesporazumov, ki se pojavljajo v razmerjih med posamezniki in oblastnimi organi. Na splono pa varuh prispeva k varstvu lovekovih pravic predvsem preko obveanja dravnih organov in predstavnikov javnih obil oziroma javnosti o splonem stanju varstva teh pravic v dravi. Zato je e posebej pomembno, da je varuh (enako velja tudi za njegove namestnike) oseba z visoko moralno avtoriteto in javnim zaupanjem. 4) Ustavno sodie je pristojno za odloanje o ustavni pritobi zaradi kritev lovekovih pravic (6. alinea 1. odstavka 160. lena; glej tudi zadnji odstavek 160. lena, 2. odstavek 161. lena in zadnji odstavek 162. lena). To pomeni, da ustavno sodie obravnava tudi posamine akte, ki (domnevno) krijo lovekove pravice, e je poprej izrpano drugo (predvsem sodno) pravno varstvo. Takno varstvo s strani ustavnega sodia predstavlja dodatno jamstvo za varstvo posameznikovih pravic, eprav velja poudariti, da gre tu za izjemno monost taknega varstva, saj je le-to v demokratini oziroma pravni dravi zagotovljeno v glavnem e z delovanjem rednega (vestopenjskega) sodstva. Posameznik lahko vloi ustavno pritobo, e meni, da mu je s posaminim aktom dravnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil krena njegova lovekova pravica ali temeljna svoboina (torej ne katerakoli druga pravica). Postopek z ustavno pritobo na temelju ustave podrobneje ureja Zakon o ustavnem sodiu (Ur. l. RS, t. 15/94). Kot reeno se lahko ustavna pritoba vloi ele, ko so izrpana vsa pravna sredstva. Vendar pa navedeni zakon dopua, da se vloi pritoba tudi prej, pri emer ustavno sodie o takni pritobi izjemoma odloi e pred izrpanjem pravnih sredstev, e je zatrjevana kritev lovekove pravice oitna in e bi z izvritvijo posaminega akta nastale za pritonika nepopravljive posledice. V primeru, da ustavno sodie ustavno pritobo sprejme v obravnavo (zakon doloa podrobneje pogoje in naine preizkusa ustavne pritobe), lahko tudi zadri izvritev posaminega akta, ki se z ustavno pritobo izpodbija, e bi z izvritvijo lahko nastale teko popravljive kodljive posledice. Ustavno sodie lahko med drugim zadri tudi izvajanje zakona ali drugega predpisa oziroma splonega akta, izdanega za izvrevanje javnih pooblastil, na podlagi katerega je bil sprejet posamini akt, ki se izpodbija z ustavno pritobo. Vse to kae, da ima ustavno sodie v primeru uveljavljanja ustavne pritobe na voljo veliko monosti, da zavaruje lovekove pravice posameznikov, zaradi esar je mogoe institut ustavne pritobe oceniti kot pomembno in pozitivno novost novega ustavnega sistema. 5) Posebno jamstvo za varstvo lovekovih pravic predstavlja navsezadnje tudi doloba o neposredni uporabi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb (8. len), ki iri podroje tovrstnega pravnega varstva, saj zavezuje Slovenijo tudi z vidika spotovanja mednarodnega prava lovekovih pravic. To je z vidika lovekovih pravic e posebej pomembno zato, ker je Slovenija podpisnica vseh najpomembnejih mednarodnih konvencij o lovekovih pravicah, pri emer ima najveji pomen prav leta 1994 ratificirana Evropska konvencija o lovekovih pravicah z ve dopolnilnimi protokoli. Dolobe te konvencije se tako uporabljajo v Sloveniji neposredno, kar se je npr. e odrazilo tudi v praksi slovenskega ustavnega in vrhovnega sodia. Poleg tega omogoa konvencija posameznikom, ki so izrpali monosti pravnega varstva svojih temeljnih lovekovih pravic v Sloveniji, da se pritoijo na Evropsko komisijo za varstvo lovekovih pravic (v letu 1998 bo vlogo te komisije prevzelo Evropsko sodie za varstvo lovekovih pravic, ki tudi e sedaj na zadnji instanci odloa o tej problematiki). 4.12 Varstvo pravic italijanske in madarske narodne skupnosti ter skrb drave za Slovence po svetu Peti len ustave doloa tudi, da drava varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madarske narodne skupnosti (to varstvo je podrobneje opredeljeno predvsem v 64. lenu ustave). Nadalje doloa, da drava skrbi za avtohtone slovenske narodne manjine v sosednjih dravah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospeuje
20

njihove stike z domovino. V drugem odstavku istega lena je tudi izrecno doloeno, da lahko Slovenci brez slovenskega dravljanstva uivajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti, katerih vrsto in obseg doloa zakon. S "posebnimi pravicami in ugodnostmi" verjetno niso miljene takne, ki bi privilegirale to kategorijo Slovencev nasproti slovenskim dravljanom, marve so miljene takne pravice in ugodnosti, ki na splono v Sloveniji niso oziroma ne bodo zagotovljene tujcem, veljalo pa bi jih posebej priznati osebam, ki so po narodni pripadnosti Slovenci. 4.13 Skrb za naravno in kulturno bogastvo ter za skladen civilizacijski razvoj Slovenije V prvem odstavku 5. lena je tudi posebej doloeno, da drava skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediine ter ustvarja monosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Ta naelna doloba zavezuje dravne organe, da na temelju te in drugih ustavnih dolob z zakoni, drugimi pravnimi akti ter z razlinimi politinimi sredstvi vseskozi zagotavljajo oziroma spodbujajo takno varstvo in razvoj. 4.14 Slovenski dravni in narodni simboli esti len ustave doloa slovenske dravne in narodne simbole. Glede dravnega grba in zastave je sprejeta reitev, ki je identina z vsebino amandmaja C (100) k ustavi iz leta 1974 (prim. Ur. l. RS, t. 1/91, z dne 25.junija 1991). Himna Slovenije je Preern-Premrlova Zdravljica. Uporabo grba, zastave in himne ureja poseben zakon. Glede zastave je doloeno, da ima Slovenija zgodovinsko belo-modro-rdeo tribarvnico kot narodno zastavo, dravna zastava pa je narodna zastava z grbom Slovenije. 4.15 Loitev drave in verskih skupnosti Sedmi len ustave vzpostavlja naelo lainosti drave, tj. loenost drave in cerkve (verskih skupnosti). V svetu so odnosi med dravo in cerkvijo urejeni predvsem na tri naine: 1. V reimu dravne cerkve je ena cerkev proglaena za dravno in zato samo ona uiva doloene ugodnosti (privilegije) s strani drave. Ostale cerkve niso prepovedane, vendar jim drava ne daje nobene posebne podpore oziroma pomoi (npr. finanne) za njihovo delovanje. Takne ureditve so danes predvsem znailne za muslimanske drave, za posamezne junoamerike drave, v Evropi pa ima takno ureditev Anglija. 2. V reimu priznanih cerkva so vse cerkve svobodne, vendar pa drava posebej priznava samo nekatere izmed njih. Drava se sicer ne vmeava v delovanje priznanih cerkva oziroma s pravnimi akti ne ureja niesar glede njihove organizacije in delovanja, prepoveduje pa izkorianje verskih ustev v politine namene, opravlja doloen nadzor nad njihovim delovanjem, jim daje materialno pomo, ureja razmerja z njihovimi centralami v tujini (npr. v primeru katolike cerkve sklene drava posebno pogodbo, t.i. konkordat z Vatikanom), itd. 3. V reimu loitve cerkve od drave se tejejo cerkve za zasebne ustanove, v katerih delo se drava ne vmeava, po drugi strani pa tudi cerkvam oziroma verskim skupnostim ni dovoljeno vmeavanje v dravne zadeve. Vse cerkve oziroma verske skupnosti imajo enakopraven poloaj, ki se praviloma posebej uredi tudi z zakonom. Kot reeno vzpostavlja Slovenija reim loenosti drave in cerkve oziroma verskih skupnosti. Sedmi len ustave doloa, da so drava in verske skupnosti loene, pri emer so verske skupnosti enakopravne, njihovo delovanje pa je svobodno. Te precej abstraktne dolobe sicer naelno strogo razmejujejo dravno sfero in sfero delovanja razlinih verskih skupnosti v Sloveniji. Seveda pa bo potrebno v Sloveniji na zakonski ravni to v prihodnje podrobneje razleniti, predvsem glede ureditve pravnega statusa in okvirov delovanja verskih skupnosti. Ob tem bo treba morebiti celo s posebnim sporazumom (pogodbo) med cerkvijo in dravo urediti razmerje med dravo in katoliko cerkvijo, ki ima pri nas med verskimi skupnostmi izrazito prevladujo poloaj. 4.16 Skladnost notranjega prava z mednarodnim pravom V osmem lenu ustave je doloeno, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splono veljavnimi naeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Nadalje je doloeno, da se ratificirane in objavljene pogodbe uporabljajo neposredno. Ob tem ostajajo seveda ustavna doloila vrh dravnega pravnega sistema. Splono veljavna naela mednarodnega prava ter s strani Slovenije ratificirane pogodbe je mogoe na podlagi tega lena teti za nae notranje (dravno) pravo. e pred sprejemom ustave je bilo v razlinih dokumentih in politinih izjavah poudarjeno, da naj nova drava postane polnopravna in enakopravna lanica mednarodne skupnosti in mednarodnih integracij. Navedeno ustavno naelo, s katerim se Slovenija zavezuje spotovati mednarodno pravo v navedenem obsegu, je zato seveda pogoj in garant za vkljuevanje Slovenije v razline mednarodne politine in pravne integracije, pri emer pa, kot je bilo e pojasnjeno (glej t. 4.10), je slovenska vkljuitev v EU poseben primer, ki ga je ustavodajalec moral posebej urediti v 3.a lenu ustave. Ustava podeljuje torej v hierarhiji pravnih aktov pomembno mesto naelom mednarodnega prava in ratificiranim mednarodnim pogodbam. Pri tem pa razlikuje med tistimi mednarodnimi pogodbami, ki jih ratificira dravni zbor (z njimi morajo biti v skladu zakoni), in tistimi, ki jih ratificira vlada (z njimi morajo biti v skladu tudi podzakonski predpisi in drugi sploni akti) - glej drugi odstavek 153. lena ustave. Glede neposredne uporabe mednarodnih pogodb v Sloveniji je potrebno konno e rei, da takna neposredna uporaba zaradi narave konvencijskih dolob
21

pogosto ni v celoti mogoa (npr. ker je konvencijska doloba preve vsebinsko splona oziroma abstraktna ali pa ker ne doloa sankcij za primere kritev), zato je v taknih primerih potrebno poakati na notranjo zakonsko ali drugano (izvedeno) ureditev. 4.17 Naelo lokalne samouprave, glavno mesto drave in uradni jezik v Sloveniji Z devetim lenom ustave je v Sloveniji naelno zagotovljena lokalna samouprava, kar kasneje posebej ureja prvo podpoglavje V. poglavja ustave. Za glavno mesto drave je doloena Ljubljana (10.len). Uradni jezik v Sloveniji je slovenina. Na obmojih obin, v katerih ivita italijanska ali madarska narodna skupnost, pa sta uradna jezika tudi italijanina ali madarina (11.len).

LOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOINE

5.1 Narava lovekovih pravic in svoboin Pravica je pravno zavarovano upravienje pravnega subjekta do doloenega (aktivnega ali pasivnega) ravnanja. V primeru posega v svoje upravienje ima nosilec pravice s strani drave zagotovljeno pravno varstvo. Tudi za lovekove pravice je znailno, da so kot kategorija modernega mednarodnega in notranjega (dravnega) prava konstituirane v pravni obliki, tako da zagotavljajo njihovim nosilcem pravno varstvo. V filozofski in politino-pravni doktrini lovekovih pravic, ki se je razvila v obdobju evropskega razsvetljenstva (zaetki te doktrine segajo v as 17. in 18. stol.), se zatrjuje, da so lovekove pravice univerzalne, absolutne, dane loveku e zgolj z njegovo (loveko) naravo in podobno. Gre za ugotovitve razlinih mislecev, ki so odkrivali, da obstajajo neke temeljne, vsem ljudem skupne in po naravi dane vrednote oziroma dobrine, ki jim je potrebno zagotoviti celovito varstvo, e posebej pred oblastno (dravno) prisilo. Vendar pa nam, kljub filozofskim izhodiem navedene doktrine, po kateri so vsem ljudem lovekove pravice dane e "po naravi", mednarodna ureditev in posamezne dravne ureditve lovekovih pravic ter e posebej njihovo (ne)udejanjanje v praksi dokazujejo, da so lovekove pravice realno varovane le toliko, kolikor jih oblast in posamezniki v resnici spotujejo in kolikor jih uspe drava preko pravnih institucij v resnici zagotoviti posameznikom, katerim so bile krene. Z vidika realnega varstva teh pravic je torej bistveno, da so te pravice opredeljene e z ustavo, ter da je nato na zakonski ravni in na ravneh konkretnega udejanjanja prava zagotovljeno njihovo uinkovito varstvo. Ustava uporablja besedno zvezo "lovekove pravice in temeljne svoboine", pri emer je mogoe oboje zdruiti v enotni pojem lovekovih (temeljnih) pravic v irem smislu. Za navedena pojma je znailno, da ima svoboina predvsem filozofski izvor, pravica pa je primarno pravna kategorija. Svoboina je po izvoru moralna vrednota oziroma etina kategorija v smislu prostosti in neomejevanja ljudi, pravica pa se kae kot pravno zavarovano upravienje do doloenega ravnanja. V primeru, ko tudi svoboino opredelimo kot pravni institut, lahko ugotovimo, da se svoboina in pravica sicer pojmovno ne izkljuujeta, vendar pa je njuno vsebinsko prekrivanje le delno. Pojem pravice implicira dolnost nekega subjekta, ki ni istoveten z nosilcem pravice, da s svojim (aktivnim ali pasivnim) ravnanjem nosilcu pravice neposredno omogoi njeno uresniitev. Svoboina pa predvsem pomeni, da drava in drugi subjekti ne smejo posegati v zavarovano (svobodno) sfero posameznika. V ustavnem kontekstu je razlikovanje med pravicami in svoboinami predvsem odraz povzemanja tradicionalnih nazivov, zaradi esar je treba naravo vsake posamezne pravice oziroma svoboine presojati glede ne njeno konkretno vsebino. Vsekakor pa je mogoe (v nadaljevanju in tudi sicer) tako lovekove pravice kot temeljne svoboine oznaiti tudi z generinim nazivom lovekove pravice (v irem smislu). Na tem mestu velja omeniti tudi, da ustava doloene lovekove pravice zagotavlja samo dravljanom. Tako je za dravljane praviloma pridrana volilna pravica (43. len ustave), izkljuno dravljani imajo pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splonega pomena (45. len), zgolj dravljani imajo pravico do socialne varnosti (50. len) itd. Tudi v teh primerih gre za lovekove pravice, tj. takne pravice, ki varujejo najvije lovekove dobrine in jih je treba zagotavljati vsem ljudem, pri emer pa so navedene pravice takne narave, da jih mora vsaka drava zagotoviti svojim dravljanom. Povsem nerealno bi bilo namre priakovati, da bi posamezne drave takne pravice, ki so ali izrazito politine narave ali pa so socialne narave in terjajo zato gmotno pomo drave, urejale tudi za tujce. 5.2 Vrste lovekovih pravic in svoboin Z vidika razmerja med posameznikom in dravno oblastjo je mogoe razlikovati med pravicami treh temeljnih poloajev (statusov). Pravice negativnega statusa so tiste, ki posamezniku zagotavljajo poloaj, v katerega drava in drugi subjekti ne smejo posegati (npr. svoboda vesti in veroizpovedi, svoboda izraanja, pravica do zasebne lastnine ter varstvo osebnih podatkov). Pravice pozitivnega statusa zagotavljajo posamezniku, da bo drava delovala v njegovo korist (npr. drava zagotavlja posameznikom pravico do osnovnega olanja ter pravico do zdravstvenega varstva). Pravice aktivnega statusa pa so tiste, na podlagi katerih lahko posamezniki (aktivno) sodelujejo v politinem oziroma javnem ivljenju (npr. pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pravica
22

do zbiranja in zdruevanja ter volilna pravica). Z vidika vsebine dobrin, ki jih varujejo posamezne lovekove pravice, je mogoe le-te razvrstiti v razline skupine. Po zgledu na temeljne mednarodne pakte oziroma konvencije s tega podroja ter e posebej glede na sosledje posameznih pravic v novi ustavi, je mogoe lovekove pravice razvrstiti predvsem v naslednje sklope: osebne pravice in svoboine, politine pravice in svoboine, socialne in ekonomske pravice in svoboine, kulturne pravice in pravice, ki izvirajo iz ustvarjalnih dejavnosti, pravice narodnih oziroma etninih skupnosti. Z vidika nove slovenske ustave je mogoe razlikovati tudi med tistimi pravicami, ki jim ustava podeljuje absolutno varstvo (to pomeni, da teh pravic v nobenem primeru ni dopustno omejevati ali odvzeti) ter med pravicami, katerih varstvo je v doloenih izrednih okoliinah omejeno. Po dolobi prvega odstavka 16. lena ustave je zaasna razveljavitev ali omejitev lovekovih pravic dopustna le v vojnem ali izrednem stanju, pri emer ustava oi prostor takne omejitve ali razveljavitve. Drugi odstavek 16. lena pa doloa, da niti zaasno ni dopustno razveljaviti ali omejiti nekaterih najbolj temeljnih (v tem pogledu torej "absolutnih") lovekovih pravic - o tem e v nadaljevanju. 5.3 Splone (temeljne) ustavne dolobe o lovekovih pravicah in svoboinah V ustavnih lenih od 14. do 16. so vsebovane izhodine oziroma splone dolobe glede lovekovih pravic in temeljnih svoboin. V 14. lenu je doloeno, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake lovekove pravice in temeljne svoboine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politino ali drugo preprianje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, drubeni poloaj ali katerokoli drugo osebno okoliino. Posebej je tudi doloeno, da so vsi pravni naslovljenci pred zakonom enaki, s imer je dodatno zagotovljeno naelo enakosti pred zakonom oziroma naelo pravne enakosti. To pomeni predvsem, da je treba z zakoni enake oziroma podobne primere urejati na enak ali podoben nain, ter da je treba na prav taken nain tudi izvrevati zakone (t.i. legalistina enakost). V 15. lenu je doloeno, da se lovekove pravice in temeljne svoboine uresniujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom je mogoe predpisati le nain njihovega uresnievanja, e tako doloa ustava ali e je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboine. Tu je treba rei, da ustava glede lovekovih pravic e kar v 48 primerih izrecno napotuje na zakonsko ureditev (ustavne dolobe se sklicujejo oziroma napotujejo na podrobnejo zakonsko ureditev), kar pomeni, da je pravno ureditev taknih lovekovih pravic mogoe v celoti razumeti in udejanjati le v povezavi med ustavnimi normami in zakonskimi normami, ki ustavo razlenjujejo in dopolnjujejo. Pri tem je treba tudi poudariti, da so ustavne dolobe o lovekovih pravicah oblikovane preteno kot pravna naela in ne kot pravna pravila. Za pravna naela pa je znailno, da so bolj abstraktno formulirana in bolj intenzivno vrednostno preeta kot pravna pravila, ki imajo predvsem poudarjeno pravno tehnino naravo. Vsekakor pa velja, da je poleg ustave le zakon tisti, ki lahko doloa oziroma opredeljuje temeljne in druge pravice ter dolnosti pravnih subjektov, kajti s podzakonskimi akti takno doloanje ni dopustno. Podzakonski akti lahko zgolj razlenjujejo in izpeljujejo v ustavi in zakonih e opredeljene pravice in dolnosti. lovekove pravice in temeljne svoboine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih doloa ustava. Ustava v 15. lenu e tudi naelno doloa, da sta zagotovljeni sodno varstvo lovekovih pravic in temeljnih svoboin ter pravica do odprave posledic njihove kritve. Poleg tega je e doloeno, da nobene lovekove pravice ali temeljne svoboine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manji meri. Kot je bilo e omenjeno, je v 16. lenu izjemoma dopustna tudi zaasna razveljavitev ali omejitev lovekovih pravic in temeljnih svoboin, vendar le v vojnem ali izrednem stanju. lovekove pravice se smejo v taknih primerih razveljaviti le za as trajanja vojnega ali izrednega stanja in to le v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzroajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, politinem ali drugem preprianju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, drubenem poloaju ali katerikoli drugi osebni okoliini. Ob tem pa je nekaterim najpomembnejim pravicam zagotovljeno absolutno varstvo, kar tu pomeni, da jih niti zaasno ni dopustno razveljaviti ali omejiti. Gre za pravice, ki jih zagotavljajo naslednji leni: 17. len (nedotakljivost lovekovega ivljenja) 18. len (prepoved muenja) 21. len (varstvo lovekove osebnosti in dostojanstva v pravnih postopkih) 27. len (domneva nedolnosti) 28. len (naelo zakonitosti v kazenskem postopku) 29. len (pravna jamstva v kazenskem postopku) 41. len (svoboda vesti). 5.4 Osebne pravice in svoboine 17. len ustave zapoveduje nedotakljivost lovekovega ivljenja in prepoveduje smrtno kazen. Prva doloba je
23

seveda v pravnem kontekstu relativna ter ne izkljuuje nekaterih pravno doloenih monosti odvzema ivljenja (npr. v silobranu ali v skrajni sili), druga doloba pa ohranja v Sloveniji e uveljavljeno ustavno prepoved smrtne kazni. 18. len prepoveduje muenje ter drugano neloveko ali poniujoe ravnanje in pomeni logino nadaljevanje prejnjega lena. Druge osebne pravice (v ojem smislu) urejajo ustavni leni od 32 do 41. Gre za tiste pravice, ki zagotavljajo telesno integriteto lovekove osebnosti ter za nekatere druge, t.i. klasine liberalne pravice in svoboine, med katerimi so tudi takne, ki bi jih bilo prav tako mogoe uvrstiti med ekonomske pravice (npr. pravica do zasebne lastnine - e upotevamo njeno ustavno opredeljeno ekonomsko funkcijo), ter med politine pravice (svoboda izraanja, pravica do popravka in odgovora ter svoboda vesti). 32. len zagotavlja svobodo gibanja, hkrati pa dopua tudi njeno omejevanje, vendar le na temelju zakona in v posebej utemeljenih primerih, ki jih ta len izrecno navaja. Tako je vsakomur priznana pravica, da se prosto giblje in si izbira prebivalie, da zapusti dravo in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, e je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka (npr. da bi obdolenec v tem postopku ne zapustil drave), da bi se prepreilo irjenje nalezljivih bolezni, da bi se zavaroval javni red, ali e to zahtevajo interesi obrambe drave. Tujcem se lahko na podlagi zakona tudi omeji vstop v dravo in as bivanja v njej. 33. len zagotavlja vsakomur pravico do zasebne lastnine in dedovanja (slednja je na nek nain nadaljevanje in potrditev lastninske pravice), pri emer pa takna lastninska pravica ni neomejena, temve je pogojena s svojo socialno, gospodarsko in (kar je pomembna novost v naem ustavnem sistemu) ekoloko funkcijo (glej 67. len). Zakon doloa nain in pogoje dedovanja (67. len). 34. len zagotavlja vsakomur pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kar je v bistvu splona doloba, iz katere so izpeljane nekatere druge ustavne dolobe (npr. tiste, ki varujejo posameznikovo integriteto v kazenskem postopku), predstavlja pa tudi iroko pravno podlago za vsestransko tovrstno varstvo posameznika v pravnih postopkih in v drugih primerih. 35. len zagotavlja na splono varstvo pravic lovekove zasebnosti in osebnostnih pravic, s imer je izrecno zajeto varstvo lovekove telesne in duevne celovitosti, njegove zasebnosti ter varstvo osebnostnih pravic. Slednje, tj. splona klavzula o "varstvu lovekovih osebnostnih pravic", daje zakonodajalcu in drugim dravnim organom (npr. sodiem) monost, da v skladu z zahtevami drubenega razvoja ter z ozirom na specifinosti razlinih poloajev posameznika v drubi, s svojimi odloitvami oziroma pravnimi akti ustrezno vsebinsko zapolnijo kategorijo osebnostnih pravic, tj. opredelijo posamezne osebnostne pravice, ki uivajo ustavnopravno varstvo. Pri lenih od 36 do 38 so sicer izhodino poudarjene posamezne pravice, ki so posredno varovane e z dolobami iz predhodnih treh lenov (nedotakljivost stanovanja, varstvo tajnosti pisem in drugih obil, varstvo osebnih podatkov), vendar pa so pri tem posebej opredeljene tudi dopustne omejitve teh pravic. Nekatere omejitve teh pravic, ki izvirajo iz njihove specifine narave, so torej tako pomembne, da jih doloa e ustava, podrobneja ureditev oziroma morebitne druge omejitve teh pravic (seveda le v ustavno dopustnih okvirih) pa je v pristojnosti zakonodajalca. V 36. lenu je doloeno, da je stanovanje nedotakljivo. Nihe ne sme brez odlobe sodia proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Pri preiskavi ima pravico biti navzo tisti, igar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Preiskava stanovanja se sme opraviti samo v navzonosti dveh pri. Pod pogoji, ki jih doloa zakon, sme uradna oseba tudi brez sodne odlobe vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzonosti pri opraviti preiskavo, e je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoenje. 37. len doloa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih obil. Samo zakon lahko predpie, da se na podlagi odlobe sodia za doloen as ne upoteva varstvo tajnosti pisem in drugih obil in nedotakljivost lovekove zasebnosti, e je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost drave. 38. len doloa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba teh podatkov v nasprotju z namenom njinovega zbiranja (npr. podatki zbrani v znanstveno-raziskovalne namene se ne smejo uporabiti v politine ali drugane namene). Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov doloa zakon. Posebej je tudi doloeno, da ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanaajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. (Varstvo osebnih podatkov je podrobneje obravnavano v prilogi.) 39. len zagotavlja predvsem svobodo vseh oblik (javnega) izraanja in obveanja. Zagotovljena je svoboda izraanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveanja in izraanja. Ob tem je posebej doloeno, da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema in iri vesti in mnenja. Prav tako ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega znaaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih doloa zakon. Na svobodo izraanja in obveanja se navezuje doloba 40. lena, ki vsakomur zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, pri emer je tudi zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. V 41. lenu je zagotovljena svoboda vesti, kar pomeni, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem
24

in javnem ivljenju svobodno. Nihe se ni dolan opredeliti glede svojega verskega ali drugega preprianja. Stari imajo pravico, da v skladu s svojim preprianjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje takne vzgoje pa mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali preprianja. Posebna ustavna novost je pravica do ugovora vesti, ki jo je ob monosti iz drugega odstavka 123. lena ustave (ugovor vesti glede sodelovanja pri opravljanju vojakih obveznosti) mogoe uveljavljati tudi v drugih primerih, ki jih doloa zakon, e se s tem ne omejujejo pravice in svoboine drugih oseb (46. len ustave). Ta, po izvoru izrazito moralna kategorija, ki dobiva tako (ustavno)pravno obliko oziroma zaito, je po svoji naravi imanentno nasprotna pozitivnopravnim predpisom (oporenik na podlagi svoje vesti nasprotuje tem predpisom), zato bi moral zavzeti pri njenem nadaljnjem opredeljevanju oziroma dopuanju tudi zakonodajalec restriktiven pristop. Seveda pa je v doloenih primerih tudi pravno varstvo te pravice smiselno oziroma v skladu z naravo posameznih podroij lovekega udejstvovanja (npr. ugovor vesti zdravstvenih delavcev, ki ga na podlagi 46. lena ustave dopua 56. len Zakona o zdravstveni dejavnosti). 5.5 Varstvo lovekovih pravic v kazenskem postopku in v drugih postopkih pred dravnimi organi V ustavnih lenih od 19 do 31 so vsebovane pravice in svoboine, ki posamezniku predvsem zagotavljajo ustrezno pravno varstvo v kazenskem in v drugih pravnih postopkih. Poudarek je na procesnih jamstvih, ki jih imajo osebe, obdolene kaznivih dejanj. Veina dolob je prevzeta iz mednarodnih paktov ter iz sodobne kazenskopravne doktrine, ki poudarja, da morajo biti posamezniku nasproti dravi kot bistveno moneji stranki v sporu, zagotovljene vse tiste pravice in monosti, ki mu omogoajo poten in zakonit postopek ter vsestransko pripravo in izvedbo svoje obrambe. e posebej so v tem pogledu pomembne tiste pravice in svoboine, ki jih v skladu z 2. odstavkom 16. lena v nobenem primeru ni dopustno razveljaviti ali omejevati. len 19 zagotavlja vsakomur pravico do osebne svobode ter doloa, da nikomur ne sme biti vzeta prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga doloa zakon. Nekatere omejitve osebne prostosti so vasih nujno potrebne in jih poleg ustave doloa predvsem zakon o kazenskem postopku (gre torej za primere, ko se posega v svobodo oseb, ki so obdolene storitve kaznivega dejanja). Ustava e doloa, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveen o razlogih za odvzem prostosti. V im krajem asu mu mora biti tudi pisno sporoeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti pouen o tem, da ni dolan niesar izjaviti, da ima pravico do takojnje pravne pomoi zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolan o odvzemu prostosti obvestiti njegove blinje. 20. len opredeljuje odreditev in trajanje pripora. Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi sodne odlobe, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Takoj ob priporu oziroma najkasneje v 24 urah od njegove uvedbe mora biti priprti osebi vroena pisna, obrazloena odloba. Proti tej odlobi ima priprta oseba pravico do pritobe, o kateri mora sodie odloiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko asa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar najve tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodie sme pripor podaljati e za nadaljnje tri mesece. 21. len zagotavlja varstvo lovekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih (npr. upravni postopek, postopek v delovnih sporih), in prav tako med odvzemom prostosti in izvrevanjem kazni. Prepovedano je tudi vsakrno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakrno izsiljevanje priznanj in izjav. leni od 22 do 24 zagotavljajo vsakomur ustrezno pravno varstvo pred sodii. Tako je v 22. lenu vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodii, pa tudi pred drugimi dravnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. 23. len doloa, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva svojih pravic, ki ga zagotavljajo neodvisna, nepristranska in z zakonom ustanovljena sodia. Posamezniku lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej doloenih z zakonom in s sodnim redom. 24. len zagotavlja naelo javnosti sojenja, v skladu s katerim so sodne obravnave javne, prav tako pa se tudi sodbe izrekajo javno. Izjeme od naela javnosti doloa zakon. 25. len doloa pravico do pritobe ali drugega pravnega sredstva proti odlobam sodi in drugih dravnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odloajo o njegovih pravicah, dolnostih ali pravnih interesih. V 26. lenu je vsakomur zagotovljena pravica do povraila kode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem slube ali kakne druge dejavnosti dravnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako slubo ali dejavnost opravlja. Okodovanec ima poleg tega pravico, da v skladu z zakonom zahteva povrailo tudi neposredno od tistega, ki mu je kodo povzroil. V navedenem lenu je torej na splono zagotovljeno povrailo kode zaradi protipravnega ravnanja navedenih subjektov, 30. len pa obravnava posebna primera taknega "povraila", to je pravici do rehabilitacije in odkodnine, ki sta posledica krive obsodbe v kazenskem postopku ali neutemeljenega odvzema prostosti s strani dravnih organov. V zvezi s tem je doloeno, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve kode, in druge pravice po zakonu.
25

V 27. lenu je opredeljena t.i. domneva nedolnosti, v skladu s katero vsakdo, kdor je obdolen kaznivega ravnanja (npr. kaznivega dejanja, prekrka), velja za nedolnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomono sodbo. V 28. lenu je postavljeno naelo zakonitosti v kazenskem pravu, v skladu s katerim nihe ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon doloil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, e preden je bilo dejanje storjeno. Gre torej za prepoved povratnega (retroaktivnega) doloanja kaznivih dejanj in kazni zanje, razen v primerih, e je novi zakon za storilca bolj ugoden. Drugi odstavek 28. lena namre doloa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen e je novi zakon za storilca mileji. Slednje je specialna doloba (izjema) glede na 155. len ustave, ki vsebuje splono prepoved retroaktivnosti (prvi odstavek 155. lena) ter splono opredelitev primerov, ko je retroaktivnost izjemoma dopustna (drugi odstavek 155. lena). V isti razred z obema navedenima naeloma (27. in 28. len) sodi tudi prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, ki jo doloa 31. len. Nihe ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomono ustavljen, ali je bila obtoba zoper njega pravnomono zavrnjena, ali pa je bil s pravnomono sodbo oproen ali obsojen. V sklopu ustavnih dolob, ki doloajo pravice in jamstva v kazenskem in drugih pravnih postopkih ima poseben pomen 29. len, ki vsebuje nekatera temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku, pri emer gre za t.i. minimalna jamstva, ki jih zakon (zakon o kazenskem postopku) izpeljuje in dopolnjuje e z drugimi sorodnimi pravicami. Ustava tu doloa, da morajo biti vsakomur, ki je obdolen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: da ima primeren as in monosti za pripravo obrambe; da se mu sodi v njegovi navzonosti in da se brani sam ali z zagovornikom; da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; da ni dolan izpovedati zoper sebe ali svoje blinje, ali priznati krivdo. 5.6 Politine pravice in svoboine 42. len zagotavlja pravico do zbiranja in zdruevanja ter predvideva tudi monost zakonskih omejitev teh pravic. Vsem je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj, poleg tega pa ima tudi vsakdo pravico, da se svobodno zdruuje z drugimi (v drutva, politine stranke, sindikate itd.). Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, e to zahteva varnost drave ali javna varnost ter varstvo pred irjenjem nalezljivih bolezni. Ob tem pa je posebej doloeno, da poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti lani politinih strank (ti so lahko seveda lani drugih drubenih asociacij, nastalih na temelju svobode zdruevanja). Prav tako je delna omejitev svobode zdruevanja izrecno predvidena za sodnike (133.len ustave), dravne toilce (136. len) in ustavne sodnike (166. len), ki ne smejo biti lani organov politinih strank. Volilno pravico ureja 43. len, ki doloa, da je ta pravica splona in enaka, pri emer ima vsak dravljan, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen (aktivna in pasivna volilna pravica). Zakon lahko doloi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Primer zakonske ureditve volilne pravice tujcev najdemo v Zakonu o dravnem svetu, kjer je doloeno, da imajo pravico voliti predstavnike funkcionalnih interesov v dravni svet (tj. predstavnike delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov, samostojnih poklicev oziroma predstavnike negospodarskih dejavnosti) poleg dravljanov tudi tujci, ki v Sloveniji opravljajo ustrezno dejavnost ali so v delovnem razmerju. Tujci imajo v teh primerih samo aktivno volilno pravico, nimajo pa pasivne volilne pravice. 44. len doloa pravico dravljanov, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. V najirem smislu zajema ta pravica vse oblike sodelovanja dravljanov pri upravljanju javnih zadev, kar zajema npr. tudi aktivno in pasivno volilno pravico na parlamentarnih, predsednikih ali lokalnih volitvah. Ob tem pa lahko sodelujejo dravljani tudi pri upravljanju javnih zadev na podroju t.i. javnih slub (gre predvsem za podroja drubenih dejavnosti, kot je npr. olstvo, zdravstvo, kultura ali socialno zavarovanje), pa tudi na podroju t.i. gospodarskih javnih slub (npr. energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva ali varstva okolja). 45. len zagotavlja dravljanom pravico do peticije in do drugih pobud splonega pomena. Pri tem sicer ni doloena dolnost dravnih organov, katerim so praviloma takne pobude in peticije namenjene, da nanje tudi odgovorijo (takna zahteva bi bila lahko z vidika prakse pogosto nerealna). Vendar pa je poseben pomen te ustavne pravice predvsem v tem, da vlagatelja pobude varuje pred dravo, saj le-ta ne sme zaradi vloene peticije ali pobude zoper njega izvajati nikakrne represije. 47. len ustave obravnava prepoved izroanja in predaje slovenskih dravljanov in dopustne izjeme od takne prepovedi. Vpraanje izroitve ali predaje dravljana tuji dravi ali npr. mednarodnemu sodiu se pojavlja na podroju kazenskega prava. Gre za primere izroitve ali predaje obdolenca kaznivega dejanja, ki je domnevno to dejanje storil v tujini oziroma zoper tujo dravo, ali pa je npr. storil dejanje, ki je kaznivo po mednarodnih konvencijah, pri emer se v asu zahteve za izroitev ali predajo s strani te drave ali npr. s strani mednarodnega sodia ta oseba (slovenski dravljan) nahaja v Sloveniji. Prvotno ustavno besedilo iz leta 1991 je v 47. lenu ustave absolutno prepovedovalo izroitev slovenskega
26

dravljana tuji dravi, izroitev tujca pa je dopualo le v primerih, predvidenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. S spremembo 47. lena ustave, ki je bila uveljavljena z e omenjenim Ustavnim zakon o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. lena Ustave Republike Slovenije, z dne 7. 3. 2003, pa je bila doloba 47. lena bistveno spremenjena. Sedanji 47. len namre odpravlja absolutno prepoved izroanja dravljanov Slovenije tuji dravi, poleg tega pa odpravlja dolobo, ki zadeva izroanje tujcev, saj v slednjem primeru ne gre za ustavno materijo, pa pa se ta materija praviloma ureja na temelju mednarodnih pogodb in v skladu s predpisi. Ustavodajalec je tu izhajal iz ugotovitve, da vkljuitev v nekatere mednarodne organizacije zahteva monost izroanja dravljanov ob predhodni izpolnitvi doloenih pogojev, pri emer pa osnovni namen nove dolobe 47. lena nikakor ni znievanje splone ravni varstva dravljanov pred izroanjem tujim dravam. Novo besedilo 47. lena ustave doloa, da dravljana Slovenije ni dovoljeno izroiti ali predati, razen e obveznost izroitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe, s katero Slovenija v skladu z dolobo 3.a lena ustave prenaa izvrevanje dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo. Zaenkrat je mogoe ugotoviti, da je takna organizacija npr. Mednarodno kazensko sodie, v prihodnje pa bo to predvsem EU. Pri besedilu novega 47. lena je upotevano, da je pravo EU uvedlo pojem predaje (surrender), ki pomeni izroitev med dravami lanicami. Prav tako se izraz predaja e sedaj uporablja pri izroitvah osumljencev Mednarodnemu kazenskemu sodiu, zato takno besedilo odpravlja nejasnosti oziroma dvome, ki jih je povzroala dosedanja formulacija, ki je prepovedovala le izroitev tuji dravi. V 48. lenu je tujim dravljanom in osebam brez dravljanstva priznana tudi pravica do pribealia (azila) v Sloveniji, vendar le v mejah zakona (ki to podroje podrobneje ureja), ter le tistim osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za lovekove pravice in temeljne svoboine. 5.7 Socialne in ekonomske pravice in svoboine leni od 49 do 52 zagotavljajo predvsem varstvo temeljnih socialnih pravic. Te pravice so z ustavo varovane do takne mere, da je mogoe realno priakovati njihovo uinkovito uresnievanje v praksi (ustavodajalec se je torej tu izognil programskim normam). V skladu z ustavo se meje in ponekod tudi obseg uresnievanja teh pravic podrobneje ureja z zakonom. V 49. lenu je zagotovljena svoboda dela, iz katere izrecno izhaja pravica vsakogar, da si prosto izbira zaposlitev, nadalje pa je zagotovljeno e, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano. 50. len zagotavlja pravico do socialne varnosti. Ta pravica je zagotovljena dravljanom in to pod pogoji, ki jih doloa zakon. Drava ima dolnost urejati obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbeti za njihovo delovanje. Vojnim veteranom in rtvam vojnega nasilja mora drava z zakonom zagotoviti posebno varstvo. 51. len doloa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva, pod pogoji, ki jih doloa zakon. Zakon tudi doloa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Nikogar ni mogoe prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih doloa zakon, kar je pravica, ki sodi v skupino pravic, ki varujejo lovekovo telesno in duevno integriteto. V 52. lenu so opredeljene pravice huje prizadetih oseb. Invalidom je tako v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. Otroci z motnjami v telesnem ali duevnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraevanja in usposabljanja za dejavno ivljenje v drubi, pri emer se to izobraevanje oziroma usposabljanje financira iz javnih sredstev. Glede varstva zakonske zveze in druine je v 53. lenu doloeno, da drava varuje druino, materinstvo, oetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo primerne razmere. Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev in se sklene pred pristojnim dravnim organom. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v druini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon. Zunajzakonska zveza, ki jo je doslej urejal zakon, je sicer sedaj postala ustavna kategorija, ki pa je tudi nadalje skoraj v celoti prepuena zakonskemu urejanju. Ustava doloa glede tega le, da imajo otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, enake pravice kakor otroci, rojeni v njej (drugi odstavek 54. lena). Pravice in dolnosti starev do svojih otrok doloa 54. len, v skladu s katerim imajo stari pravico in dolnost vzdrevati, izobraevati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolnost se starem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi doloa zakon. 55. len doloa, da ljudje svobodno odloajo o rojstvih svojih otrok, pri emer je drava zavezana, da zagotavlja monosti za uresnievanje te svoboine in ustvarja razmere, ki omogoajo starem, da se odloajo za rojstva svojih otrok. V tem primeru ima torej posameznik (tako enska kot moki) z ustavo priznano svoboino, kar pomeni, da ga pri odloanju o rojstvih njegovih otrok nihe ne sme kakorkoli omejevati, nihe pa nima po ustavi neposredne nasprotne dolnosti, to je dolnosti aktivne pomoi oziroma sodelovanja pri izvrevanju doloene posameznikove odloitve, ki zadeva rojevanje njegovih otrok. V zvezi s tem je mogoe ugotoviti, da se svoboina in pravica kot pravna instituta pojmovno medsebojno ne izkljuujeta, da pa sta kot takna v doloenem (delnem) neskladju. Pojem pravice namre implicira dolnost nekega subjekta, ki ni istoveten z nosilcem pravice, da s svojim (aktivnim ali pasivnim) ravnanjem nosilcu pravice neposredno omogoi njeno izvritev. Svoboina taknega
27

uinka nima, vendar pa ga tudi ne onemogoa, kajti sleherna pravica je v bistvu izvedena iz neke svoboine (npr. iz svobode bivanja, miljenja, delovanja, gibanja ipd. so poleg razlinih bolj konkretnih svoboin izvedene tudi razline lovekove pravice). Seveda pa predstavlja akt "izvedbe" pravice iz svoboine doloen (vrednostno soopredeljen) "preskok", ki ga mora v okviru pravnega reda pri sprejemanju pravnih aktov opraviti tisti subjekt, ki je pristojen za konkretnejo opredelitev vsebine doloene pravno varovane svoboine. Pravice otrok, ki jih posebej doloa 56. len, niso v celoti v neposredni korelaciji s pravicami in dolnostmi starev iz 54. lena, pa pa so opredeljene na splono in so kot takne pod poudarjenim varstvom drave. V skladu s 56. lenom otroci uivajo posebno varstvo in skrb. lovekove pravice in temeljne svoboine uivajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Poleg tega se otrokom z zakonom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duevnim ali drugim izkorianjem in zlorabljanjem. Otroci in mladoletniki, za katere stari ne skrbijo, ki nimajo starev ali so brez ustrezne druinske oskrbe, uivajo posebno varstvo drave. Njihov poloaj ureja zakon. 5.8 Kulturne pravice in pravice, ki izvirajo iz ustvarjalnih dejavnosti leni od 57. do 62. zagotavljajo predvsem varstvo kulturnih pravic in pravic, ki izvirajo iz znanstvene in drugih ustvarjalnih dejavnosti. Te pravice se uvrajo tudi v krog osebnih pravic (prej so bile predstavljene e ostale osebne pravice, ki jih doloa ustava), ki so preteno vezane za intelektualno in miselno sfero loveka, vendar jih je mogoe glede na sistematiko ustave predstaviti oziroma obravnavati tudi v posebnem sklopu kulturnih pravic in pravic, ki izvirajo iz ustvarjalnih dejavnosti. V skladu s 57. lenom je izobraevanje svobodno, obvezno pa je le osnovnoolsko izobraevanje, ki se financira iz javnih sredstev. Drava mora za dravljane ustvarjati monosti, da si ti lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. V 58. lenu je zagotovljena avtonomnost dravnih univerz in drugih visokih ol. Nain njihovega financiranja ureja zakon. Preko financiranja torej drava lahko vpliva na delo dravnih univerz in visokih ol, kar pa ne velja za nedravne oblike visokega olstva. Te oblike olstva so zato finanno odvisne predvsem od svojih ustanoviteljev. 59. len zagotavlja svobodo znanstvenega in umetnikega ustvarjanja, 60. len pa varuje pravice, ki izvirajo iz razlinih oblik ustvarjalnosti. Zagotovljeno je varstvo vseh (moralnih in materialnih) pravic, ki izvirajo iz umetnike, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. 61. len zagotavlja svobodno izraanje narodne pripadnosti. Vsakdo ima pravico, da svobodno izraa pripadnost k svojemu narodu (tu je miljen narod kot etnina kategorija) ali narodni skupnosti (npr. italijanska in madarska skupnost oziroma manjina v Sloveniji), da svobodno goji in izraa svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. 62. len doloa, da ima vsakdo pri uresnievanju svojih pravic in dolnosti ter v postopkih pred dravnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno slubo, pravico do uporabe svojega jezika in pisave na nain, ki ga doloi zakon. Na tej ustavni podlagi morajo zakoni med drugim predvideti tudi monost prevajanja za vsakogar, ki nastopa v navedenih situacijah in ne razume oziroma ne govori slovenskega jezika. 5.9 Pravice italijanske in madarske narodne skupnosti v Sloveniji Posebne pravice avtohtone italijanske in madarske narodne skupnosti v Sloveniji so doloene v 64. lenu, ki ohranja in dograjuje dosedanjo ustavno raven zaite obeh narodnih skupnosti, izpeljavo ustavnih dolob o njunem poloaju in pravicah pa prepua zakonu. Italijanska in madarska narodna skupnost in njuni pripadniki imajo ustavno zagotovljene pravice ne glede na tevilo pripadnikov teh skupnosti. Na obmojih, kjer ivita, so obema skupnostima ter njunim pripadnikom zagotovljene naslednje pravice: pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole; pravica, da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne, znanstveno-raziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na podroju javnega obveanja in zalonitva; pravica do oblikovanja in razvijanja vzgoje in izobraevanja v svojem jeziku v skladu z zakonom, ki tudi doloa obmoja, na katerih je dvojezino olstvo obvezno; pravica, da gojijo odnose s svojima matinima narodoma in njunima dravama. Uveljavljanje teh pravic gmotno in moralno podpira drava. Posebej je tudi doloeno, da zakoni ter drugi predpisi in sploni akti, ki zadevajo uresnievanje ustavnih pravic in poloaja zgolj obeh skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja njunih predstavnikov. Pri sprejemanju pravnih aktov, ki zadevajo torej zgolj obe skupnosti, razpolagajo njuni predstavniki z absolutnim vetom (to pa ne velja za pravne akte, ki npr. le deloma urejajo takno materijo). Seveda uivajo ob vsem tem pripadniki obeh skupnosti, ki so hkrati slovenski dravljani, tudi vse druge pravice, ki jih ustava zagotavlja slovenskim dravljanom. Na obmojih, kjer ivita italijanska oziroma madarska narodna skupnost, ustanovijo njuni pripadniki za uresnievanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko drava pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje doloenih nalog iz dravne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo izvrevanje. Narodni skupnosti sta tudi neposredno zastopani v predstavnikih organih lokalne samouprave in v dravnem
28

zboru, v katerega se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madarske narodne skupnosti. 5.10 Poseben poloaj romske skupnosti v Sloveniji Ustava na koncu poglavja o lovekovih pravicah in temeljnih svoboinah (65. len) doloa e, da poloaj in posebne pravice romske skupnosti, ki ivi v Sloveniji, ureja zakon. Ker zakona, ki bi celovito uredil to podroje, e ni, bo moral zakonodajalec v prihodnje ustrezno opredeliti romsko skupnost v Sloveniji oziroma njene pripadnike ter doloiti njihov poloaj in pravice tako, da bodo v najveji moni meri zadovoljeni tako interesi drave kot tudi interesi te skupnosti, katere ivljenjske znailnosti praviloma ne prenesejo velike mere dravne regulative. 5.11 Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni, kot ju doloa 63. len, sta v prvi vrsti naperjena zoper tovrstno protiustavno delovanje razlinih drubenih skupin (npr. razlinih oblik zdruenj), seveda pa tudi posameznikov. Protiustavno je vsakrno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovratva in nestrpnosti. Prav tako je, kot reeno, protiustavno tudi vsakrno spodbujanje k nasilju in vojni. Doloba iz predzadnje alinee prvega odstavka 160. lena ustave kae, da imajo protiustavna dejanja iz 63. lena ter seveda tudi druga protiustavna dejanja e posebno teo, e jih storijo politine stranke, kajti v taknem primeru je za konkretno odloitev o protiustavnosti pristojno ustavno sodie (torej ne redno sodie ali upravni organ).

GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA

6.1 Temeljne znailnosti ustavne ureditve gospodarskih in socialnih razmerij Kot je bilo e omenjeno, je v ustavni razpravi prevladalo stalie, da naj ustava ureja tudi nekatera temeljna gospodarska in socialna razmerja, pri tem pa naj se predvsem izogne preve podrobnemu urejanju teh podroij (da ne bi postavila preve togih pravnih okvirov za prakso) in v im veji meri tudi programskim normam. Tem zahtevam je ustavodajalec veinoma ugodil, ni pa se mogel povsem izogniti nekaterim programskim dolobam, ki jih je zaradi njihovega irega drubenega pomena, ter zato, ker odraajo sodobne napredne civilizacijske standarde in visoko stopnjo drubenega soglasja v Sloveniji, uvrstil v ustavo. V poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih so takne programske norme npr. doloba o funkciji drave, da ustvarja monosti za zaposlovanje in delo (66. len), doloba o skrbi drave za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih obmojih (71. len), doloba o skrbi drave za zdravo ivljenjsko okolje (72. len), doloba o skrbi drave in lokalnih skupnosti za ohranjanje naravne in kulturne dediine (73. len) ter doloba o funkciji drave, da ustvarja monosti, da si dravljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. len). Nekatere dolobe iz poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih bi bilo mogoe uvrstiti tudi v poglavje o lovekovih pravicah in svoboinah, druge pa v poglavje o dravi in njenih funkcijah. Kljub temu pa predstavlja veina dolob tega poglavja zaokroeno celoto, kar opraviuje takno ustavno razvrstitev. eprav vsebuje to poglavje tudi nekatere pravice (pravico do zdravega ivljenjskega okolja, pravico do soodloanja delavcev pri upravljanju, pravico do stavke, pravice v Sloveniji zaposlenih tujcev in njihovih druin), katerih uresnievanje sicer bistveno soopredeljuje zakon, pa te pravice glede na aktualne drubene razmere niso razvite v takni meri, da bi jim bilo lahko v celoti zagotovljeno uinkovito sodno varstvo, kar pomeni, da bi jih bilo npr. mogoe vedno konkretno uveljaviti v postopku pred upravnim organom ali sodiem. Ena od kljunih dilem pri oblikovanju nove ustave je bila, ali naj ustava ureja tudi takne pravice, ki jih sicer priznavajo tudi tisti mednarodnopravni dokumenti, ki jih je naa drava ratificirala, vendar pa jim v skladu s povedanim v Sloveniji v prihodnje ne bi bilo mogoe zagotoviti uinkovitega pravnega (sodnega) varstva. Takne so npr. pravica do dela, pravica do zdravja in celovita pravica do zdravega ivljenjskega okolja, z ozirom na nae drubeno okolje pa se je npr. zastavljalo posebej vpraanje glede pravice do stanovanja. Ustavodajalec se je v teh primerih odloil, da teh pravic kot taknih izrecno ne uvrsti v ustavo, vendar pa je po drugi strani z navedenimi programskimi dolobami dravo le obvezal (predvsem v smislu politine odgovornosti), da na teh podrojih poskrbi za vzpostavitev monosti za uveljavljanje teh pravic oziroma (posredno) dobrin, ki jih te pravice varujejo. Tu velja ponovno omeniti, da iz 8. in 153. lena ustave izhaja, da morajo biti zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije v skladu s splono veljavnimi naeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. V tem obsegu velja torej primat mednarodnega prava pred notranjim (slovenskim) pravom, kar pomeni, da obvezuje npr. zakonodajalca tudi vsebina vseh mednarodnih paktov in konvencij s podroja lovekovih pravic, seveda e ne nasprotuje ustavi. Vendar pa so tudi v mednarodnih paktih in konvencijah socialne pravice pogosto zapisane kot programske, zaradi esar je njihovo uresnievanje praviloma odvisno od ekonomskih in drugih monosti posameznih drav.

29

6.2 Delo in z njim povezane pravice V 66. lenu ustave je opredeljeno varstvo dela. Doloeno je, da drava ustvarja monosti za zaposlovanje in delo, kar je predvsem napotilo dravnemu zboru in vladi, kadar odloata o gospodarski in iri ekonomski politiki v dravi. Poleg tega je doloeno tudi, da mora drava zagotavljati zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. 75. len doloa, da delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na nain in pod pogoji, ki jih doloa zakon. Tako npr. zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju doloa naine in pogoje sodelovanja delavcev pri upravljanju gospodarskih drub (e ni s posebnim zakonom doloeno drugae), bank, zavarovalnic in zavodov, pa tudi podjetij, ki opravljajo gospodarske javne slube. Sodelovanje delavcev pri upravljanju se v teh primerih uresniuje s pravico do pobude oziroma odgovora na pobudo, s pravico do obveenosti, s pravico dajanja mnenj in predlogov (vkljuno s pravico do odgovora nanje), z monostjo ali obveznostjo skupnih posvetovanj z delodajalcem, s pravico soodloanja, s pravico zadranja odloitve delodajalca ter z drugimi naini sodelovanja, ki se doloijo z dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev. Te pravice uresniujejo delavci posamezno ali pa kolektivno (npr. preko sveta ali zbora delavcev). Ustava izrecno opredeljuje tudi sindikalno svobodo. Gre z obliko svobodnega zdruevanja, ki ga sicer omogoa e 42. len ustave (splona opredelitev temeljne pravice do svobodnega zdruevanja), vendar pa je ustavodajalec s posebno dolobo o sindikalnem zdruevanju e posebej poudaril to monost uresnievanja delavskih pravic. V 76. lenu je tako doloeno, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter vlanjevanje vanje svobodno. S tem je delojemalcem posebej zagotovljena tako aktivna sindikalna svoboda (pravica posameznika, da se po svoji izbiri vlani v sindikat) kot tudi negativna sindikalna svoboda (sleherni delojemalec, ki izpolnjuje pogoje za vlanjenje v sindikat, se lahko temu tudi odree). 77. len doloa, da imajo delavci pravico do stavke. To je ena izmed temeljnih sindikalnih pravic, ki predstavlja posebno obliko varstva interesov delavcev. Stavke praviloma potekajo pod vodstvom sindikatov, njihovi organizacija in izvedba pa morata biti napovedani vnaprej. Tudi sicer mora potekati stavka v skladu z ustavnimi in zakonskimi okviri, kar med drugim predvsem pomeni, da se z njo ne smejo omejevati ali kriti pravice drugih. Ustava v tem pogledu e posebej doloa, da se lahko pravica do stavke, upotevajo vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji (kot je to znailno npr. za stavke policistov, carinikov ali zdravnikov), e to zahteva javna korist (npr. e bi se s stavko lahko ogroalo zdravje ali ivljenje ljudi). 6.3 Dolobe o lastnini Kot je bilo e povedano, doloa ustava v okviru poglavja o lovekovih pravicah in temeljnih svoboinah pravico do zasebne lastnine. Dopolnitev te ureditve vsebuje poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, ki v ve dolobah podrobneje opredeljuje pridobivanje in uivanje lastnine. Gre za moderni pravni pristop, ki v lastninski pravici oziroma lastnini ne vidi zgolj liberalne kategorije, ki bi lastniku dajala neomejene monosti uporabe in razpolaganja, pa pa jo omejuje v razlinih pogledih, ki zagotavljajo tudi njeno drubeno koristno udejanjanje. V 67. lenu ustave je doloeno, da zakon doloa nain pridobivanja in uivanja lastnine, tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekoloka funkcija. Navedene funkcije je teko na splono dolono opredeliti, kajti upotevati je treba vso raznolikost lastninskih oblik in konkretno drubeno situacijo, ki determinira te funkcije. Z gospodarsko funkcijo je predvsem miljeno, da mora lastnina poleg svojih temeljnih funkcij (pridobivanje gospodarskih in druganih koristi, omogoanje podjetnitva, gospodarjenja in proizvodnje, ustvarjanje dohodka in dobika itd.) upotevati tudi razline javne koristi. Za socialno funkcijo lastnine velja, da jo je treba predvsem povezati s pojmom socialne drave. V tem okviru mora lastnina omogoati oziroma zagotavljati eksistenni minimum vsem dravljanom, zadovoljevanje njihovih temeljnih potreb na podroju zdravstva, olstva in kulture, zagotavljati mora ustrezno ohranjanje oziroma dvigovanje drubenega in osebnega standarda dravljanov itd. V okvir ekoloke funkcije lastnine sodijo e nekatere izrecne ustavne omejitve (npr. opredelitev podroja zdravega ivljenjskega okolja iz 72. lena), poleg tega pa opredeljujejo omejitve lastnine s ciljem varovanja narave oziroma okolja tudi zakoni, ki doloajo npr. nekatere posebne pogoje uporabe nepreminin (npr. zemlji) in preminin (npr. prevoznih sredstev), posebne ukrepe za varovanje posebej ogroenih dobrin (npr. nekaterih obmoij, ivalskih in rastlinskih vrst), ter pogoje in nain opravljanja gospodarskih dejavnosti (le-te naj bi namre v im manji meri onesnaevale okolje). 68. len ustave ureja lastninsko pravico tujcev na nepremininah. V 68. lenu je bilo prvotno doloeno, da lahko tujci pridobivajo lastninsko pravico na nepremininah pod pogoji, ki jih doloa zakon. Na zemljiih tujcem ni bilo dovoljeno pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (vzajemnost pomeni, da naa drava priznava tujcu pravico do dedovanja zemljia, e enako pravico priznava naemu dravljanu tudi drava, iz katere je ta tujec). Takna ustavna ureditev glede pridobivanja lastnine na nepremininah v Sloveniji je bila torej restriktivna oziroma, kar zadeva zemljia, skoraj povsem izkljuujoa. Ustavodajalca je pri pisanju teh dolob vodil razmislek o relativno majhnem slovenskem ozemlju, ki bi ga lahko, npr. v primeru prevlade razlinih ozkih (ekonomskih in drugih) interesov, relativno hitro v veji meri pokupile tuje fizine in predvsem pravne osebe. V prvi polovici leta 1997 pa je Slovenija ratificirala t.i. pridruitveni sporazum z Evropsko unijo, na podlagi katerega je naa drava vstopila v krog drav, ki kandidirajo za lanstvo v Evropski uniji. Dotedanja doloba 68. lena ustave
30

se je v lui tega sporazuma izkazala za neustrezno oziroma pretirano omejevalno glede ureditve pridobivanja lastninske pravice na zemljiih s strani tujcev, zaradi esar se je dravni zbor odloil spremeniti to ustavno materijo. Tako je e pred ratifikacijo navedenega pridruitvenega sporazuma sprejel Ustavni zakon o spremembi 68. lena ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, t. 42/97), s katerim je celotno besedilo 68. lena nadomestil z novim besedilom, ki je doloil, da lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremininah pod pogoji, ki jih doloa zakon ali e tako doloa mednarodna pogodba, ki jo ratificira dravni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Zakon in mednarodno pogodbo iz prejnjega stavka je lahko sprejel dravni zbor z dvetretjinsko veino glasov vseh poslancev. S takno reitvijo je dravni zbor na ustavni ravni naelno sicer v celoti, tj. tudi za tujce, liberaliziral promet z nepremininami, vendar pa je podrobneje reitve prenesel na bodoo zakonsko oziroma morebitno konvencijsko ureditev. Z e omenjenim Ustavnim zakon o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. lena Ustave Republike Slovenije, z dne 7. 3. 2003, pa je bila doloba 68. lena ustave ponovno spremenjena in sicer v smeri nadaljnje liberalizacije slovenskega trga nepreminin. Sedaj veljavna doloba 68. lena odpravlja dva dosedanja pogoja, ki sta veljala za pridobivanje lastninske pravice na nepremininah s strani tujcev, tj. pogoj vzajemnosti in pogoj dvotretjinske veine pri sprejemanju zakona in mednarodne pogodbe, s katerima so doloajo pogoji za navedeno pridobivanje lastninske pravice. V 68. lenu je sedaj doloeno, da lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremininah pod pogoji, ki jih doloa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira dravni zbor. Takna ustavna reitev sledi slovenski privrenosti naelom prostega pretoka dobrin oziroma prostega gibanja oseb v svetovnem merilu ter e posebej v okviru mednarodnih organizacij kot je EU, na katero bo Slovenija v prihodnje prenesla del izvrevanja svojih suverenih pravic. Pri odloitvi za takno spremembo ustave je bila odloilna predhodna politina obljuba s strani Slovenije, da se bo v tem pogledu e dodatno uskladila s standardi lanic EU, pri emer je pri preuevanju te materije ustavodajalec prvenstveno upoteval tudi primerjalni pogled, ki je pokazal, da v okviru EU na tem podroju, razen zelo redkih in omejenih izjem, ni uveljavljeno naelo vzajemnosti. Pravna naslova, ki tujcem na podlagi novega 68. lena ustave omogoata pridobitev lastninske pravice na nepremininah, ostajata e naprej zakon (zakoni bodo tudi sicer urejali splona vpraanja v zvezi z nepremininami) in mednarodna pogodba. To pomeni, da pridobivanje lastninske pravice tujcev iz drav lanic EU zaenkrat v Sloveniji e ni neposredno sproeno, v skladu z reimom prometa nepreminin v EU, marve je z ustavno spremembo takno pridobivanje lastninske pravice ele ustavnopravno omogoeno. Slovenija ima tudi po tej spremembi e nadalje iste monosti doloanja omejevanja in prepovedi prometa oziroma pridobivanja nepreminin s strani tujcev, kot veljajo za njene dravljane. Do polnopravnega lanstva Slovenije v EU pa velja glede pridobivanja lastninske pravice na nepremininah, tudi ob spremembi 68. lena ustave, za dravljane lanic EU enak reim kot za druge tujce, razen za tiste, ki lahko e sedaj pridobivajo lastninsko pravico na nepremininah na podlagi pridruitvenega sporazuma. Nova doloba 68. lena ustave je (bila) nujna predvsem glede obravnavanja tujcev (e jih eli Slovenija omejevati v njihovih pravicah glede nepreminin), ki niso dravljani drav lanic EU oziroma mednarodne organizacije, na katero Slovenija prenese izvrevanje dela suverenih pravic in se zato neposredno podreja njenemu pravnemu redu. Na splono pa seveda ostaja naloga drave, da izdela in uveljavi zakonske in podzakonske predpise ter oblikuje in izvaja politike, s katerimi bo na pregleden nain urejeno podroje lastninske pravice vseh oseb, vkljuno s tujci, ter da na splono (ne le pred tujci) zavaruje dobrine, pri katerih to terjata njihova posebna narava in pomen. V 69. lenu je doloeno, da se lahko lastninska pravica na nepreminini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odkodnini pod pogoji, ki jih doloa zakon. Ta doloba ureja torej razlastitev, ki pride v potev takrat, kadar javna korist prevlada nad koristjo lastnika (npr. zaradi gradnje ceste se proti odkodnini razlasti lastnik zemljia, ez katerega bo tekla cesta). 70. len doloa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih doloa zakon. Teoretino je mogoe kot javno dobro opredeliti takne stvari, ki so namenjene rabi vseh in ne morejo biti v pravnem prometu (t.i. stvari oziroma dobrine v sploni rabi - ceste, ulice, parki, reke, jezera, zrani prostor, morska obala, obalno morje in podobno), vendar pa je mogoe v ta pojem uvrstiti tudi stvari, ki so lahko v pravnem prometu, vendar le z doloenimi omejitvami (npr. zemljia, zgradbe, ter preminine in nepreminine, ki so opredeljene kot kulturni spomeniki). V istem lenu je zapisano tudi, da zakon doloa tudi pogoje, pod katerimi se smejo izkoriati naravna bogastva (to so npr. rudna bogastva, ivalski in rastlinski svet, v ekonomskem smislu pa tudi zemljia, gozdovi, vode itd.), pri emer lahko doloi, da smejo naravna bogastva izkoriati tudi tuje osebe (zakon v taknem primeru doloi tudi pogoje za izkorianje). 6.4 Dolobe o varstvu zemlji, naravne in kulturne dediine in o zdravem ivljenjskem okolju V 71. lenu je opredeljeno varstvo zemlji. Ustava pravi, da zakon doloa zaradi smotrnega izkorianja posebne pogoje za uporabo zemlji, poleg tega pa doloa tudi posebno varstvo kmetijskih zemlji. To so sicer pomembne dolobe, ki pa same po sebi pomenijo le ustavno obvezo zakonodajalca, da podrobneje uredi to materijo. Ob tem je v navedenem lenu e dodatno doloeno, da drava skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih obmojih. Ta programska norma je podlaga za uresnievanje
31

skrbstvene funkcije drave, ki jo je mogoe udejanjati preko davnih olajav prebivalcem na gorskih in hribovitih obmojih, preko zagotavljanja posebnih sredstev lokalnim skupnostim na teh obmojih, preko doloanja posebnih (ugodnejih) pogojev za razvijanje posameznih dejavnosti itd. 72. len doloa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega ivljenjskega okolja. Drava mora skrbeti za zdravo ivljenjsko okolje. V ta namen zakon doloa pogoje in naine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Zakon tudi doloa, ob katerih pogojih in v kaknem obsegu je povzroitelj kode v ivljenjskem okolju dolan poravnati kodo. Ta sklop dolob o varstvu zdravega ivljenjskega okolja predstavlja v pravni obliki izraen odziv na dandananje vse bolj peree probleme onesnaevanja okolja, pri emer se teie urejanja te materije prenaa na zakon in na ustrezno skrb drave. Za slovenski narod, ki je tevilno relativno majhen in biva v majhni dravi, je e posebej pomembno, da varuje in razvija svojo naravno in kulturno dediino. 73. len ustave v tem pogledu doloa, da je vsakdo dolan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Drava in lokalne skupnosti pa so dolne skrbeti za ohranjanje te dediine. 6.5 Ostale dolobe iz poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih Poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih vsebuje tudi nekaj dolob, ki jih ni mogoe uvrstiti v zgornje sklope, zaradi esar jih velja strnjeno predstaviti posebej. V 74. lenu ustava doloa, da je gospodarska pobuda svobodna. Zakon doloa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Poleg tega so izrecno prepovedana tudi dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo lastnino. 78. len doloa, da drava ustvarja monosti, da si dravljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Tudi v tem primeru je, kot je bilo e povedano, ustavodajalec ocenil, da bi bila ustavna zagotovitev pravice do stanovanja nerealna oziroma pravno neuinkovita, zaradi esar je na tem podroju opredelil le obveznost drave, da v prihodnje z ustrezno zakonodajo in drugimi ukrepi zagotovi dravljanom im ve monosti za pridobitev primernih stanovanj. V zadnjem odstavku 72. lena je doloeno, da varstvo ivali pred muenjem ureja zakon. Ta doloba sicer po vsebini ne sodi povsem na to mesto (navedeni len obravnava zdravo ivljenjsko okolje) oziroma v ustavno poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, vendar pa bi jo bilo teko uvrstiti tudi v katerikoli drug sklop (poglavje ali podpoglavje) ustavnih dolob, zato jo je ustavodajalec umestil v len, ki se mu po vsebini e najbolj pribliuje.

TEMELJNA LITERATURA: Peter Jambrek: Ustavna demokracija, Graditev slovenske demokracije, drave in ustave, Dravna zaloba Slovenije, Ljubljana 1992; Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Ljubljana 1992; Pavnik Marijan: Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva zaloba, Ljubljana 1997, str. 194-209; J. Rupnik, R. Cijan, B. Grafenauer: Ustavno pravo Republike Slovenije, sploni del (I. knjiga), Maribor 1993; J. Rupnik, R. Cijan, B.Grafenauer: Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del (II. knjiga), Maribor 1994; Temeljne pravice, zbornik razprav, Cankarjeva zaloba, Ljubljana 1997; L. Ude, F. Grad, M. Cerar: Ustava Republike Slovenije z uvodnim komentarjem, Z Uradni list RS, Ljubljana 1992.

TEMELJNI PRAVNI VIRI: Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, t. 1/91 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, t. 33/91, 42/97, 66/2000 in 24/2003 Zakon o ustavnem sodiu, Ur. l. RS, t. 15/94

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.

VPRAANJA Kaj zajema pojem ustave Katere so temeljne znailnosti zgodovinskega razvoja ustavnosti V katere skupine lahko razvrstimo drave glede na njihov ustavni razvoj (kontinuiteto) Kateri so temeljni ustavni standardi sodobnih evropskih oziroma zahodnih demokratinih drav Kakna je razlika med materialnim in formalnim pojmom ustave Ali sodi slovenska ustava med vrste ali gibke ustave (pojasni) Katera so glavna pojmovanja o opredelitvi temeljne ustavne materije ("materia constitutionis") Kaj zajema pojem temeljne oziroma standardne ustavne materije Pojasni zgodovino ustavne diskontinuitete Slovenije v tem stoletju Kateri so elementi kontinuitete med prejnjo in novo (sedanjo) ustavno ureditvijo
32

11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31.

32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64.

Kateri so elementi diskontinuitete med prejnjo in novo (sedanjo) ustavno ureditvijo Navedi nekatere najpomembneje dogodke v procesu nastajanja nove ustave in pojasni njihov pomen Navedi pomembneja sporna vpraanja iz ustavne razprave in njihove reitve (v novi ustavi) Navedi in pojasni tri temeljna izhodia ustavodajalca pri sprejemanju ustave Kateri so (materialni) viri nove ustavne ureditve Kateri so (bili) cilji nove ustave Katere vsebinske sklope ureja ustava (sistematika ustave) Kako si je mogoe razlagati trditev, da je slovenska ustava kratka, jasna in razumljiva Kaj je preambula in kakna je vsebina preambule k slovenski ustavi Kakna je narava splonih dolob ustave Kaj zajema pojem (slovenskega) demokratinega politinega sistema Kaj je vsebina (ustavnega) naela, po katerem je Slovenija republika Pojasni (ustavno) naelo pravne drave Pojasni (ustavno) naelo socialne drave Pojasni (ustavno) naelo samoodlobe Pojasni pojem (naelo) ljudske in dravne suverenosti Pojasni vsebino (ustavnega) naela delitve oblasti Zakaj je naelo delitve oblasti pomembna prvina demokratinega sistema Kaj pomeni ustavna opredelitev Slovenije kot ozemeljsko celovite in enotne drave Kateri so pogoji za prenos izvrevanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na mednarodne organizacije (prvi odstavek 3.a lena ustave) Katere so znailnosti referenduma o prenosu izvrevanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na mednarodne organizacije (drugi odstavek 3.a lena ustave) Kako se bodo v Sloveniji v okviru njenega lanstva v EU uporabljali pravni akti in odloitve EU (tretji odstavek 3.a lena ustave) Ali bodo imeli akti organov EU v Sloveniji lahko nadustavno veljavo Kakno bo razmerje med dravnih zborom in vlado v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odloitev v EU (etrti odstavek 3.a lena ustave) Kateri so temeljni sistemski mehanizmi, ki zagotavljajo varstvo lovekovih pravic in svoboin Zakaj je neodvisnost sodstva pomemben dejavnik zagotavljanja varstva lovekovih pravic Pojasni poloaj in vlogo varuha lovekovih pravic Kaj je ustavna pritoba zaradi kritev lovekovih pravic in kaken je njen pomen Kaken je pomen neposredne uporabe ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb v Sloveniji Kdaj mora biti slovensko notranje (dravno) pravo v skladu z mednarodnim pravom Pojasni vsebino naela loitve drave in verskih skupnosti Kateri je uradni jezik v Sloveniji Kaken je pogled filozofske in politino-pravne doktrine na naravo lovekovih pravic Pojasni delitev na pravice negativnega, pozitivnega in aktivnega statusa Katere sklope pravic ureja slovenska ustava V em je razlika med ustavnimi pravicami, ki uivajo absolutno varstvo, in tistimi, katerih varstvo je lahko v doloenih primerih omejeno Kaj pomeni to, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake lovekove pravice Kaj je vsebina naela pravne enakosti Kdaj je mogoe lovekove pravice uresnievati neposredno na podlagi ustave Kdaj je mogoe z zakonom predpisati nain uresnievanja lovekovih pravic Kdaj in kako so lahko ustavno doloene lovekove pravice omejene Kdaj je dopustna zaasna razveljavitev ali omejitev lovekovih pravic Katere lovekove pravice in svoboine uvramo v sklop osebnih pravic in svoboin Ali je v Sloveniji dopustna smrtna kazen (pojasni) Kako ustava ureja svobodo gibanja Kakna je vsebina varstva pravic lovekove zasebnosti in osebnostnih pravic Kako je v ustavi urejena lastninska pravica Pojasni ustavno dolobo o nedotakljivosti stanovanja Ali so primeri, ko tajnost pisem in drugih obil ni v celoti zagotovljena Kaj je svoboda vesti Kdaj ustava dovoljuje pravico do ugovora vesti Kaj zagotavlja pravica do osebne svobode Kdaj je mogoe odrediti pripor in kaken je as njegovega trajanja Kaj zagotavlja pravica do sodnega varstva V katerih primerih lahko posameznik uveljavlja pravico do pritobe
33

65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 88. 89. 90. 91. 92. 93. 94. 95. 96. 97. 98. 99. 100. 101.

Kaj zagotavlja ustavna doloba o pravici do rehabilitacije Kaj pomeni domneva nedolnosti Kaj je vsebina naela zakonitosti v kazenskem pravu Kaj pomeni ustavna prepoved ponovnega sojenja o isti stvari Navedi, katera so ustavno doloena pravna jamstva v kazenskem postopku Kaj zagotavljata ustavni pravici do zbiranja in zdruevanja Kako ustava ureja volilno pravico Kaj pomeni pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev Kaj zagotavlja pravica do peticije in do drugih pobud splonega pomena Pojasni ustavno dolobo o prepovedi izroitve Kaj zajema ustavna pravica do socialne varnosti Kaj zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva Katere so ustavne pravice huje prizadetih oseb Kaj doloa ustava glede varstva zakonske zveze in druine Kaj zajemajo pravice in dolnosti starev do svojih otrok Kako ustava ureja svobodno odloanje o rojstvih otrok Kaj doloa ustava glede pravic otrok Kaj pomeni ustavna doloba, po kateri je izobraevanje svobodno Kaken je ustavni poloaj dravnih univerz in drugih visokih ol Katere pravice s podroja lovekove ustvarjalne dejavnosti zagotavlja ustava Kaj zajema svobodno izraanje narodne pripadnosti Kaj doloa ustava glede uporabe jezika in pisave Navedi in pojasni pomembneje pravice italijanske in madarske narodne skupnosti Kaj doloa ustava glede poloaja romske skupnosti Katera protiustavna delovanja ustava izrecno prepoveduje v 63. lenu Katere so temeljne znailnosti ustavne ureditve gospodarskih in socialnih razmerij Katere programske dolobe (ne pravice) vsebuje ustava v III. poglavju Kaj pomeni ustavna doloba o varstvu dela Pojasni pravico delavcev, da sodelujejo pri upravljanju Kaj je vsebina sindikalne svobode Katere so lahko omejitve pravice do stavke Kako ustava ureja nain pridobivanja in uivanja lastnine Kako je ustavno urejena lastninska pravica tujcev na nepremininah Kdaj ustava dopua razlastitev Kaj zajemata pojma javno dobro in naravna bogastva in kateri akt lahko doloi pogoje za pravico do njune uporabe oziroma izkorianja Kaj doloa ustava v zvezi z varstvom zemlji Katere so ustavne omejitve svobodne gospodarske pobude

34