1

KRUTO
MAŠČEVANJE

IGRE LAKOTE
2

2
 SUZANNE
COLLINS

KRUTO
MAŠČEVANJE

3
Nasplov: KRUTO MAŠČEVANJE
Druga knjiga iz serije Igra lakote
Naslov izvirnika: Catching Fire
@ 2009 Suzanne Collins
@ za Slovenijo: Koleda d.o.o.
Napisala Suzanne Collins
Prevedli Kristina Dečman in Lidija Cerk
Uredila Lidija Cerk
Vse pravice pridržane

4
 Za moje starše, Jane in
Michaela Collinsa

Ter taščo in tasta,

Dixie in Charlesa Pryorja

5
6
1. DEL
ISKRA

7
8
 1
V rokah stiskam termovko, čeprav je ledeno mrzel
zrak že zdavnaj izsesal toploto čaka. Moje mišice so
zaradi mraza odrevenele. In če bi se sedaj pojavilo
krdelo divjih psov, bi imela težave, če bi hotela splezati
na drevo. Prav gotovo bi me ujeli. Morala bi vstati in
hoditi. Preprečiti bi morala otrdelost okončin, a sedim,
nepremično kot skala pod menoj, ko začenja prva
jutranja svetloba osvetljevati nebo nad gozdom. Sonca
ne bom premagala, lahko le gledam, kako prihaja dan, ki
sem ga že mesece dolgo z grozo pričakovala.
Do poldneva bodo v mojo novo hišo v vasi
zmagovalcev prišli vsi. Iz Kapitola bodo v dvanajsto
okrožje prišli novinarji, snemalci, celo Effie Trinket, do
pred kratkim moja skrbnica. Ugibam, če si bo Effie
nadela tisto trapasto rožnato lasuljo, ali pa si bo za
turnejo zmagovalcev naredila novo, toda v prav tako
nenaravno barvi. Tudi drugi bodo čakali name. Osebje,
pripravljeno izpolniti vse moje želje med dolgim
potovanjem z vlakom. Pripravljalna ekipa, ki me bo
polepšala pred nastopi. Moj stilist in prijatelj Cinna,
kreator čudovitih oblačil, zaradi katerih sem pritegnila
pozornost gledalcev Iger lakote.
Če bi bilo odvisno od mene, bi skušala igre
popolnoma izbrisati iz spomina. Nikoli ne bi govorila o
njih. Delala bi se, da so bile grde sanje. Zaradi turneje
zmagovalcev pa je to nemogoče. Načrtno je pripravljena

9
skoraj natančno pol leta po igrah in pol leta pred
naslednjimi.
Na ta način Kapitol namerno vzdržuje atmosfero
groze in negotovosti. Prebivalci okrožij imamo dolžnost,
da se leto za letom spominjamo, da nam vlada železna
roka, poleg tega pa nas prisilijo, da ob teh priložnostih
pripravimo slavja. To leto sem tudi jaz ena od zvezd
predstave. Vozila se bom od okrožja do okrožja,
nastopala pred množicami ljudi, ki me bodo v sebi
sovražile, ko bom zvrha gledala na člane družin, ki sem
jim ubila otroke…
Sonce vzhaja, zato vstanem tudi jaz. Bolijo me vsi
členki, leva noga pa mi je otrpnila tako zelo, da jo
začutim šele po nekaj minutah hoje. V gozdu sem
preživela tri ure, a resno nisem niti skušala loviti. Vračam
se praznih rok. Za mamo in mojo mlajšo sestro je to brez
pomena. Dovolj imamo za meso, ki ga kupimo pri
mesarju v mestu, čeprav sploh ni tako dobro kot sveža
divjačina. Danes pa moj najboljši prijatelj Gale
Hawthorne in njegova družina računajo name in ne
morem jih razočarati. Zaradi tega sem odšla na eno in
pol urni obhod po pasteh. Ko sva hodila v šolo, sva imela
popoldne dovolj časa, da sva preverila zanke, lovila in
nabirala rastline, pa tudi za povratek v mesto in za
kupčevanje. Toda Gale sedaj dela v premogovniku. Ker
pa meni cele dneve ni treba nič delati, sem prevzela
njegove obveznosti.
Gale je že na delu v rudniku. Pod zemljo se je peljal s
tako hitrim dvigalom, da se želodec dvigne do grla, zdaj
pa koplje premog. Vem, kako je tam, saj smo z razredom
kot del pouka vsako leto obiskali rudnik. Ko sem bila

10
majhna, sem vedela le, da so ozki tuneli, zatohel zrak in
vsesplošna tema neprijetni. Ko pa je eksplozija ubila
mojega očeta in nekaj drugih rudarjev, mi je s težavo
uspelo stopiti v dvigalo, vsakoletni izleti pa so v meni
povzročali nemir. Dvakrat, ko bi morala na ogled rudnika,
sem tako zbolela, da je mama to prepoznala kot gripo im
ni dovolila, da sem ostala doma.
Mislim na Gala, ko oživi šele v gozdu, na svežem
zraku, v žarkih sonca, ob čisti, šumeči vodi. Ne vem,
kako on prenaša rudnik. Ah, seveda vem. Vem, da mora
zdržati, saj mu bo le na tak način uspelo nahraniti mamo,
dva mlajša brata in sestro. Jaz imam cel kup denarja,
občutno več, kot ga je potrebno za vzdrževanje obeh
naših družin, a Gale vseeno noče vzeti od mene niti
centa. Nerad vzame celo meso, čeprav bi prav gotovo
skrbel za mojo mamo in Prim, če bi jaz umrla v areni.
Govorim mu, da mi dela uslugo, saj ne morem prenašati
celodnevnega lenarjenja, vendar pa živali ne prinesem
nikoli, ko je on doma. Pravzaprav ga je doma težko
dobiti, saj dela dvanajst ur na dan.
Tako se z Galom v resnici srečujem le ob nedeljah, ko
se odpraviva na skupni lov v gozd. Nedelja je še vedno
najlepši dan v tednu. Vseeno pa se je veliko spremenilo
od časov, ko sva si lahko povedala vse. Igre so nama
vzele celo to. Ne izgubljam upanja, da bova sčasoma
spet našla staro svobodo, čeprav v globini duše čutim,
da ni več vrnitve v preteklost.
Danes mi ni šlo slabo. V pasti sem ujela osem zajcev,
dve veverici in bobra, ki se je zapletel v žičnato past, ki si
jo je izmislil Gale. Vedno je zelo dobro pripravil in
postavil pasti. Privezal jih je na mlada drevesa, da bi

11
potem ulov visel izven dosega plenilcev. Klade je
postavil na tanke količke, zaradi česar je past hitreje
padla, za ribolov pa je spletel koške, iz katerih ribe niso
mogle odplavati. Hodim po poteh pasti in postavljam
nove zanke, toda vem, da nikoli ne bom enaka Galu.
Izjemno razvit občutek za ravnotežje ima in predvideti
zna, kje bo žival prečila pot. To je nekaj več kot znanje.
To je prirojen talent. Tudi jaz imam dar: ko v skoraj
popolni temi ustrelim proti živali, jo znam zadeti z eno
puščico.
Sonce stoji že visoko na nebu, ko prispem do ograje
okoli dvanajstega okrožja Kot vedno za hip napnem
ušesa, toda ne slišim značilnega brnenja, ki bi povedalo,
da je ograja pod napetostjo. Redkokdaj je, čeprav bi
morala biti, in to ves čas. Stisnem se skozi odprtino pod
mrežo in se odplazim na trato, za lučaj proč od mojega
doma, prejšnjega doma. Še vedno nam pripada, saj je, v
skladu s pravom, uradno prebivališče moje mame in
sestre. Če bi sedaj umrla, bi se morali vrniti sem, čeprav
zdaj obe živita v novi hiši v vasi zmagovalcev in le jaz
uporabljam to tesno hišo, v kateri sem zrasla. To je moj
pravi dom.
Tja grem, da bi se preoblekla. Slečem si staro
usnjeno očetovo jakno in si oblečem plašč iz prijetne
volne, ki se mi zdi čez ramena preozek. Snamem
mehke, ponošene lovske škornje in obujem drage,
strojno sešite čevlje, ki so po maminem mnenju
primernejši za nekoga na mojem mestu. Lok in puščice
sem že prej skrila v prazno duplino v gozdu. Čas beži,
toda v kuhinji si vzamem nekaj minut zase. Ognjišče je
ugaslo, prta ni na mizi in zdi se popolnoma zapuščena.

12
Hudo mi je za to preteklostjo. S težavo smo vezali konec
s koncem, a sem vsaj poznala svoj prostor na zemlji,
vedela sem, kaj pomeni dom za nežen preplet naših
življenj. Rada bi se vrnila v to življenje, saj se mi s
perspektive časa zdi bolj varno kot to, ki ga živim sedaj,
ko sem slavna in bogata in ko me kapitolska oblast
sovraži.
Mijavkanje za zadnjimi vrati pritegne mojo pozornost,
zato jih odprem in za njimi vidim Zlatico, grdo Primino
mačko. Nova hiša ji ni všeč, prav tako kot meni ne, in
vedno izgine, ko je moja sestra v šoli. Nikoli si nisva bili
všeč, vendar sva sedaj na novo povezani. Spustim jo
noter, jo pogostim z malce bobrove masti, potem pa jo
že praskam za ušesi.
»Grozna si, kajne?« ji rečem. Zlatica se dotika moje
dlani, skuša dobiti še več nežnosti, toda čas je za odhod.
»No, pridi.« Z eno roko jo dvignem, z drugo zagrabim
torbo z živalmi in stopim na ulico. Mačka se iztrga in
izgine med grmovjem.
Čevlji me tiščijo, žlindra škripa pod nogami. Stopam
po poti, kradem se čez dvorišča in čez nekaj minut
pridem do Galovega doma. Hazelle, njegova mama, se
sklanja nad pomivalno korito. Opazi me skozi okno, zato
si roke otre v predpasnik in pohiti, da bi me pozdravila
pred vrati.
Hazelle imam rada. Spoštujem jo. V eksploziji, ki je
ubila mojega očeta, je umrl tudi njen mož. Takrat je bila
visoko noseča in skrbeti je morala za tri fante. Komaj
teden dni po porodu je odšla iskat delo. Za rudnik ni bila
primerna, saj je dojenček potreboval stalno skrb, toda
nekaj meščanov ji je uspelo prepričati, da so ji dali v

13
pranje umazano perilo. Pri štirinajstih letih je Gale,
najstarejši od njenih otrok, postal glavni prehranjevalec
družine. Že prej se je javljal za zastavke, ki so mu
omogočili, da je dobil nekaj moke in olja v zamenjavo za
dodajanje svojega imena med imena tributov. Takrat je
bil pravi lovec, vendar mu kljub temu ni uspelo vzdrževati
petčlanske družine, če ne bi Hazelle svojih rok mučila s
pranjem. Pozimi so bile njene roke rdeče in koža na njih
razpokana, poleg tega pa so kar naprej krvavele. Prav
gotovo bi bile take še danes, če ne bi uporabila mazila
moje mame. Hazelle in Gale delata vse, da se
preostalim otrokom, dvanajstletnemu Roryju,
desetletnemu Vicku in štiriletni Posy, ne bi bilo treba
nikoli javiti za zastavek.
Hazelle se nasmehne, ko zagleda živali. Bobra dvigne
za rep in ocenjuje težo.
»Iz njega bo dober golaž,« reče. V nasprotju z Galom
nima nobenih težav z najinim lovskim dogovorom.
»Pa tudi dober kožuh ima,« rečem. S Hazelle rada
preživljam čas in se, kot vedno, pogovarjam o vrednosti
divjačine. Skuha mi skodelico zeliščnega čaja. S
hvaležnostjo ga stiskam v premrlih dlaneh. »Razmišljam,
da bi lahko po vrnitvi s turneje Roryja včasih po šoli
vzela s seboj. Naučila bi ga streljati.«
Hazelle prikima.
»Dobro bi bilo. Gale bi to tudi rad naredil, a ima čas le
v nedeljo, ki pa jo najbrž želi preživeti s teboj.«
Zardim. Ničesar ne morem reči. To je seveda
neumnost, saj me najbrž nihče ne pozna bolje kot
Hazelle. Ve, kakšne vezi me vežejo z Galom. Prav
gotovo je cel kup ljudi mislilo, da se bova prej ali kasneje

14
poročila, čeprav jaz o tem nisem nikoli resno razmišljala.
Tako je bilo pred igrami, preden je moj tovariš in
zaveznik Peeta Mellark izjavil, da me ima noro rad.
Najina ljubezen je bila temelj strategije preživetja v areni
– le da za Peeta to ni bila strategija. Sama ne vem, kaj je
bila zame, vem pa, da je Gale zaradi tega precej pretrpel
in srce se mi stiska ob misli na turnejo zmagovalcev in
na to, da se bova Peeta in jaz spet morala delati, da sva
ljubimca.
Spijem čaj, čeprav je prevroč. Stopim proti izhodu.
»Oditi moram. Za nastop pred kamerami se moram
urediti.«
Hazelle me objame. »Uživaj v hrani,« reče.
»Prav gotovo,« ji zagotovim.
Naslednji postanek je Osišče, kjer običajno prodam ali
zamenjam večino ulova. Včasih je bilo to skladišče
premoga. Ko so ga nehali uporabljati, so Osišče zasedli
trgovci z nelegalnim blagom, počasi pa je postalo
celodnevni črni trg. Ker privlači bolj ali manj nepoštene
ljudi, je zame najbrž primeren kraj. Lov v gozdovih okoli
dvanajstega okrožja pomeni pršenje kar celega kupa
zakonov in je kaznovano s smrtjo.
Stalni obiskovalci Osišča nikoli o tem ne govorijo, a
sem njihova dolžnica. Od Gala izvem, da je Spolzka
Sae, stara prodajalka juh, začela zbirati denar, da bi med
igrami podprla Peeta in mene. Akcija naj bi bila notranja
zadeva Osišča, toda novica o njej se je razširila in
angažiralo se je še veliko drugih ljudi. Ne vem natančno,
koliko so zbrali, toda darila za tekmovalce so izjemno
draga. Občutek pa imam, da je to pomenilo razliko med
življenjem in smrtjo.

15
 Še vedno se počutim čudno, kadar s prazno torbo
odpiram vrata. Ničesar nimam za trgovanje, toda denar v
žepu na stegnu je težak. Obiskati skušam kar največ
stojnic. Kupujem kavo, žemlje, jajca, sukanec, olje. Po
premisleku se odločim še za nakup treh steklenic žganja,
ki ga prodaja enoroko dekle, Ripper, žrtev rudarske
nesreče, ki je zaradi lastne iznajdljivosti našla svoj način
za preživetje.
Žganje ni zame, niti za moje bližnje, ampak za
Haymitcha, najinega mentorja na igrah. Je osoren, jezljiv
in navadno pijan, a se je dobro izkazal, celo zelo dobro,
saj do dovolili, tudi zahvaljujoč njemu, da sta prvič v
zgodovini zmagala dva tekmovalca. Ne glede na to,
kakšen je, sem tudi njegova dolžnica. Za vedno.
Vzamem pijačo, saj mu je nekaj tednov nazaj zmanjkalo
zaloge. Ker je ni mogel nikjer dopolniti, je dobil napad.
Ves se je tresel in vpil na nekaj, kar je videl le on. Na
smrt je prestrašil Prim in če povem po pravici, sem se
tudi jaz malce čudno počutila, ko sem ga videla v takem
stanju. Od takrat skrbim, da imam pijačo, če bi se tako
stanje spet ponovilo.
Cray, naš glavni redar, mršči obrvi, ko me vidi s
steklenicami. To je starejši človek, ki ima ostanke sivih
las nad svetlo rdečim obrazom počesane na stran.
»Ta brozga je premočna zate.«
Ve, kaj govori. Haymitch in Cray sta največja pijanca,
kar jih poznam.
»Oh, mama dela iz tega zdravila,« brezskrbno
pojasnim.
»Ta pijača je dobra za vse,« reče Cray, vrže kovanec
in vzame steklenico.

16
 Pridem do stojnice Spolzke Sae, stopim pred pult in
naročim juho, menda iz buče in fižola. Ko jem, pristopi
redar, ki mu je ime Darius, in tudi kupi skodelico.
To je eden mojih najljubših predstavnikov reda, saj
nikoli ne uporablja prevlade in se je z njim navadno
mogoče pošaliti. Prav gotovo ima nekaj več kot dvajset
let, toda ni videti dosti starejši od mene. V njegovem
nasmehu in na vse strani štrlečih rdečih laseh je nekaj
fantovskega.
»Ne bi že morala sedeti na vlaku?« se čudi.
»Pobrali me bodo opoldne,« pojasnim.
»Ne bi morala biti bolj utrujena?« vpraša z glasnim
šepetom. Proti svoji volji se nasmehnem, čeprav sem
slabo razpoložena. Rada imam njegovo draženje.
»Mogoče trak v laseh, ali kaj?« Drži za mojo kito, jaz pa
umaknem njegovo roko.
»Nič ne skrbi. Ko bodo končali z menoj, me ne bo
nihče prepoznal,« zagodrnjam.
»Tako je prav,« reče. »Za spremembo bi bilo prav, da
bi pokazala ponos zaradi svojega okrožja, kajne,
gospodična Everdeen?« Z narejeno užaljenostjo pogleda
Spolzko Sae in odide k prijateljem.
»Posodica se mora vrniti nazaj k meni!« vpije za njim
Spolzka Sae, toda med smehom, zato ni slišati preveč
strogo. »Te bo Gale pospremil?« me vpraša.
»Ne, ni ga bilo na spisku,« ji pojasnim. »Toda z njim
sem se videla v nedeljo.«
»Prepričana sem bila, da je na spisku kot tvoj
bratranec in sploh,« je ironična.
To je še ena izmišljotina, ki jo je posredoval Kapitol.
Ko sva skupaj s Peetom na igrah prišla do finalnih osem,

17
so organizatorji poslali novinarje z nalogo, da o nama
pripravijo prispevek.
Na vprašanje o najboljšem prijatelju so vsi iz moje
okolice pokazali na Gala, ki pa se javno ni predstavljal v
vlogi prijatelja zaradi moje romance v areni. Bil je preveč
vljuden, preveč moški in pred kamerami se ni hotel niti
najmanj nasmihati in prilizovati. Vseeno je potrebno
priznati, da sva si podobna, saj sva videti kot tipična
prebivalca Premogišča – imava temne, ravne lase,
temno polt, sive oči. Nič čudnega, da je nek
pametnjakovič naredil iz naju sorodnika. O tem se mi ni
niti sanjalo prav do vrnitve, ko mi je mama na peronu
rekla: 'Bratranci in sestrična so te že komaj čakali!'
Obrnila sem se in zagledala Gala in Hazelle z otroki.
Preostalo mi je le to, da sem se strinjala z novim
stanjem.
Spolzka Sae ve, da nisva v sorodstvu, toda ljudje, ki
naju poznajo dolga leta, so to očitno pozabili.
»Komaj čakam, da se vse to konča,« priznam tiho.
»Vem,« zašepeta Sae. »Toda moraš iti skozi to, da
boš prišla do konca. Bolje bo, da ne zamudiš.«
Narahlo začne snežiti, jaz pa grem v vas
zmagovalcev. Prehoditi moram slab kilometer od trga do
središča mesta, toda zdi se, da sem prišla v popolnoma
drug svet. Vasica je posebno naselje, zgrajeno okoli
lepega trga, okrašenega s cvetličnimi grmi. Tu je
zgrajenih dvanajst stavb, vsaka tako velika, da bi šlo
vanjo deset takih hišk, kakršna je ta, v kateri sem zrasla.
Devet jih je še vedno praznih, tri pa pripadajo
Haymitchu, Peetu in meni.

18
 Hiši, ki ju je zasedla moja družina in Peeta, živita. V
oknih se prižigajo luči, nad dimnikoma se dviga dim, na
vhodnih vratih visijo venci živobarvne koruze, okrasitev
za prihajajoči praznik letine. Čeprav za zemljo okoli
Haymitchevega doma skrbi vrtnar, je že daleč čutiti
atmosfero zapuščenosti in brezbrižnosti. Pred vrati se
pripravim na najhujše in nerada vstopim.
Že takoj ob vhodu viham nos. Haymitch ne dovoli
nikomur, da bi pospravljal, sam pa reda ne vzdržuje. V
vseh teh letih je vonj po alkoholu, po izbljuvkih, kuhanem
zelju in zažganem mesu, po neopranih oblačilih in mišjih
iztrebkih povzročil smrad, zaradi katerega se mi solzijo
oči. Stopam čez kupe kartonov, ki so nametani po tleh,
čez razbito steklo in kosti, tja, kjer bom našla Haymitcha.
Sedi za kuhinjo mizo, z rokami na mizi in z obrazom v
luži razlitega žganja. Glasno smrči.
Stresem ga za ramo.
»Vstanite!« rečem glasno, saj vem, da se ga nežno
ne da zbuditi. Smrčanje za hip preneha, potem pa se
spet zasliši. Porinem ga bolj odločno. »Gospod, zbudite
se! Danes gremo na turnejo!« S težavo odprem okno in
vdihujem svež zrak, potem pa z nogami umaknem smeti
na tleh in naletim na lonček za kavo, v katerega nalijem
vodo iz pipe nad umivalnikom. V peči še tli, zato naložim
premog. V lonček stresem mleto kavo, veliko, da bi bila
tekočina močna in okusna, in lonček postavim na peč.
Haymitch je še vedno nepriseben. Ker mi ni uspelo,
napolnim skledico z ledeno vodo, mu jo zlijem na glavo
in v hipu odskočim. Iz njegovega grla se zasliši globok,
živalski glas. Z mesta se odžene tako odločno, da stol
odleti tri metre nazaj. Brez omahovanja začne z nožem

19
zamahovati po zraku. Pozabila sem, da vedno spi z
orožjem v stisnjeni roki. Morala bi mu potegniti nož iz
roke, toda imela sem preveč skrbi. Nekaj časa godrnja in
zamahuje z njim, potem pa končno pride k sebi. Obraz si
obriše v rokav in se obrne proti okenski polici, kamor
sem se stisnila za vsak slučaj, če bi morala hitro zbežati.
»Kaj pa počneš?« momlja.
»Rekli ste, naj vas zbudim uro pred prihodom kamer,«
pojasnjujem.
»Kaj?« se čudi.
»Sami ste to rekli,« zatrdim.
Očitno se nečesa spominja. »Zakaj sem ves moker?«
»Nisem vas mogla zbuditi. Če bi želeli, da bi se delalo
z vami mehko, bi morali prositi Peeta.«
»Kaj bi me bilo treba prositi?« Ob zvenu tega glasu
me stisne v želodcu. Počutim se kriva, žalostna in
prestrašena. In hrepenim, to si tudi lahko priznam. Le da
ima to hrepenenje preveč močno konkurenco, da bi
lahko kadar koli prevladala druga čustva.
Gledam, kako Peeta stopa proti mizi. Sončni žarki
izza, okna osvetljujejo snežinke na njegovih svetlih
laseh. Videti je močan in zdrav, popolnoma drugačen od
bolnega, sestradanega fanta, ki sem ga poznala iz
arene, in skoraj ne šepa. Na mizo položi hlebček
svežega kruha, potem pa iztegne roko proti Haymitchu.
»Prosil sem te, da me zbudiš, a brez pljučnice,« grmi
Haymitch in pred nož. Sleče umazano srajco, sname
prav tako nemarno majico in se obriše z njenim suhim
koncem.
Peeta med smehom porine nož v žganje, ki je steklo
iz steklenice na tleh, potem pa ga obriše v srajco in

20
nareže kruh On vse nas oskrbuje s svežim pecivom. Jaz
lovim, on peče, Haymitch pije. Vsak od nas na svoj način
ubija čas in skuša ubežati spominom, povezanim z
igrami lakote. Peeta ponudi Haymitchu peto in šele
takrat me prvič pogleda.
»Boš košček?«
»Ne, sem že jedla na Osišču,« odgovorim. »Vseeno
hvala.«
Moj glas je slišati tuje, čudno uradno. To se ponavlja
ob vsakem pogovoru s Peetom, odkar je televizija
nehala prikazovati prizore z najine srečne vrnitve domov
in ko sva se vrnila v normalno življenje.
»Ni za kaj,« reče hladno.
Haymitch porine srajco nekam v kot. »Brrrr,« se trese.
»Pred nastopom se morata primerno ogreti.«
Prav ima, seveda. Gledalci bodo pričakovali
zaljubljena golobčka, zmagovalca iger lakote, ne pa
dvoje ljudi, ki se ne moreta pogledati v oči.
»Okopajta se,« je vse, kar lahko rečem, skočim skozi
okno in odidem domov.
Sneg se je že nabral in za seboj puščam sledove.
Ustavim se pred vhodnimi vrati, da bi s čevljev stresla
moker sneg. Mama je delala dan in noč, da bi bila hiša
za snemanje kar najbolj urejena, zato to ni pravi
trenutek, da bi umazala svetleča tla. Komaj prestopim
prag, me mama prime za roko, kot da me skuša ustaviti.
»Nič ne skrbi, se že sezuvam,« ji zagotovim in pustim
čevlje na predpražniku.
Mama se smeje na silo in mi z rame nervozno sname
lovsko torbo z nakupi. »To je zaradi tega snega,«
pojasni. »Je bil sprehod prijeten?«

21
 »Sprehod?« Dobro ve, da sem pol noči preživela v
gozdu. Nenadoma za njenim hrbtom opazim moškega.
Stoji med vrati proti kuhinji. Že na prvi pogled je videti,
da se je pripeljal s Kapitola. Obleko ima narejeno po
merim z operacijo pa so mu popravili poteze obraza.
Nekaj hudega se dogaja. »Prej drsanje. Na dvorišču je
pravo drsališče.«
»Gosta imaš,« reče mama. Bolj bleda je kot navadno.
V njenem glasu začutim slabo prekrit nemir.
»Goste sem pričakovala šele opoldne.« Delam se, da
nisem opazila, da je razburjena. »Je Cinna prišel prej, da
bi mi pomagal pri pripravah?«
»Ne, Katniss, prišel je…,« začne mama in umolkne.
»Stopite sem, prosim, gospodična Everdeen,« se
oglasi neznanec in me z gibom povabi noter. Čudno se
počutim.
Nisem navajena, da bi me kdo povabil v moj dom, a
imam dovolj pameti, da držim jezik za zobmi.
Med potjo se ozrem proti mami in se ji vzpodbudno
nasmehnem. »Prav gotovo bom dobila nova navodila v
povezavi s turnejo.« Že nekaj časa dobivam
najrazličnejše napotke, ki se nanašajo na pot in protokol
v vsakem okrožju. Ko stopam proti vratom kabineta, ki
do sedaj niso bila nikoli zaprta, mi po glavi švigajo
različne misli. Kdo je tam? Kaj hoče od mene? Zakaj je
mama bela kot kreda?
»Prosim, vstopite,« me priganja prišlek, ki hodi za
menoj.
Obrnem počiščeno kroglo iz medenine in prestopim
prag kabineta. Nosnice mi napolni neubranost vonjav
vrtnic in krvi. Vidim majhnega, sivega moškega, ki se mi

22
zdi čudno znan. Ne da bi nehal brati knjigo, dvigne prst,
kot da bi hotel reči: 'Še malo.' Potem se obrne, moje srce
pa otrpne.
Strmim v kačje oči predsednika Snowa.

23
 2
Ko sem razmišljala o predsedniku Snowu, sem si ga
predstavljala pred vrst marmornatih stebrov, okrašenih z
ogromnimi zastavami. Sedaj pa je v okolju navadnih
predmetov v navadni sobi videti čudno. Počutim se tako,
kot da bi dvignila pokrov lončka in namesto hrane
zagledala strupeno kačo.
Kaj počne tukaj? V mislih se hitro vrnem na
otvoritvene dneve drugih turnej zmagovalcev. Spomnim
se zmagovitih tributov, obkoljenih z mentorji in stilisti. Od
časa do časa se pojavijo tudi pomembni vladni
predstavniki, toda še nikoli nisem videla predsednika.
Snow sodeluje na slavjih v Kapitolu. Konec, pika.
Ker pa je naredil tako dolgo pot do mojega doma, to
lahko pomeni le eno – do vratu sem v težavah, skupaj z
menoj pa cela družina. Zadrhtim, ko se zavem, da sta
moja mama in sestra tako blizu človeka, ki me sovraži. In
me bo vedno sovražil, saj sem ga ukanila v njegovih
sadističnih igrah lakote. Osmešila sem Kapitol in na tak
način oslabila njegovo vladanje.
Pravzaprav sem skušala pri življenju obdržati le sebe
in Peeta in je bil zato občutek upora le slučajen. Če
Kapitol določi, da lahko preživi le en tekmovalec, se to
gotovo lahko prepozna kot upr. Da bi se zaščitila, sem
se morala delati, da se mi je zmešalo od ljubezni do
Peeta. Zato so na koncu podarili življenje obema in naju
razglasili za zmagovalca. Lahko sva se vrnila domov, da

24
sva praznovala. V slovo sva pomahala kameram in
končno imela mir. Do danes.
Počutim se kot vsiljivka. Mogoče zaradi tega, ker se
še nisem navadila na nov dom, mogoče sem pretresena,
ker vidim gosta, mogoče pa zaradi dejstva, da me lahko
v vsakem trenutku ubije, in to dobro ve. Počutim se, kot
da sem brez povabila prišla v njegovo hišo, zato ga ne
pozdravim, ne prosim, da bi sedel, ne rečem niti besede.
Pravzaprav se obnašam do njega kot do prave kače, ki
je poleg vsega še strupena. Nepremično stojim in ne
umaknem pogleda z njega. Razmišljam o načrtu pobega.
»Dosti lažje nama bo šlo, če se bova dogovorila, da
ne bova lagala drug drugemu,« se oglasi predsednik.
»Kaj praviš?«
Občutek imam, da sem onemela in da mi ne bo
uspelo izreči niti besede, a začudena zaslišim svoj mirni
glas: »Da, po moje bi prihranila čas.«
Snow se nasmehne in prvič opazim njegova usta.
Pričakovala sem, da bom zagledala ustnice kot pri kači,
kar pomeni, da bo popolnoma brez ustnic. A so velike in
s preveč napeto kožo. Proti svoji volji začenjam ugibati,
ali je imel predsednik plastično operacijo, da bi postal
bolj privlačen. Če je tako, je po nepotrebnem razmetaval
čas in denar. »Moji svetovalci so izrazili skrb, da boš
povzročala težave. Pa saj mi ne nameravaš oteževati
življenja, kajne?« vpraša.
»Ne, ne nameravam.«
»Prav to sem jim rekel. Da si dekle, ki je naredilo vse,
da bi preživelo, zato si ne bo na glavo nakopalo smrtne
nevarnosti, še posebej, ker mora misliti na družino. Na
mamo, sestro, vse tiste… bratrance!« V zadnji besedi je

25
bilo slišati poseben poudarek in jasno je, da čisto dobro
ve, da z Galom nisva sorodstveno povezana.
Karte je položil na mizo. Mogoče je to celo bolje, saj
slabo prenašam prikrite grožnje. Raje vidim, da pove
naravnost, za kaj gre.
»Sedi.« Predsednik Snow je zasedel prostor za veliko
pisalno mizo iz svetlečega lesa, za katero Prim piše
naloge, mama pa računa izdatke. Nima pravice, da sedi
tam, prav tako kot nima pravice biti v naši hiši, čeprav je
na koncu najbolj upravičen do nje. Sedem na drugo
stran, na enega od izrezljanih stolov s pokončnim
naslonjalom. Narejen je za večje od mene, zato s
konicami prstov s težavo dosežem tla.
»Težavo imam, gospodična Everdeen,« nadaljuje
predsednik. »Težavo, ki ima svoj začetek v areni,
povzročila pa si jo ti, ko si izvlekla strupene jagode.«
V mislih ima trenutek, v katerem sem dojela, da bodo
morali organizatorji, če bodo izbirali med opazovanjem
najinega samomora – kar bi pomenilo, da ne bo
zmagovalca – ali podaritvijo življenja Peetu in meni,
izbrati drugo.
»Če bi glavni organizator Seneca Crane imel vsaj
malce pameti, bi vaju takoj zdrobil v prah. Na žalost pa
se je v njem oglasila sentimentalna narava in zato si
tukaj. Lahko uganeš, kje je sedaj?« vpraša.
Prikimam, saj je iz njegovih besed jasno slišati, da so
Seneca Crana ubili. Vonj vrtnic in krvi je močnejši, odkar
naju deli le pisalna miza. Predsednik Snow nosi v
zavihku vrtnico. Mogoče je ona izvor tega vonja, toda
gotovo je gensko spremenjena, saj prave vrtnice ne
dišijo tako. Kar pa se tiče krvi…, še sama ne vem.

26
 »Potem ni imel izhoda in moral je nadaljevati s tem
vajinim scenarijem. Priznam, čisto dobra si bila videti v
vlogi zaradi ljubezni nore najstnice. Prebivalce Kapitola
si lahko prepričala. Na žalost pa se s tem niso strinjali vsi
v okrožjih.«
Na mojem obrazu se očitno vidi presenečenje, ker
Snow hiti s pojasnili: »Jasno je, da o tem ničesar ne veš,
saj nimaš dostopa do informacij o razpoloženju v državi.
V nekaterih okrožjih so ljudje namreč prepoznali tvojo
zvijačo z jagodami kot znak upora, ne pa kot dokaz
ljubezni. Zakaj pa ne bi oponašali dekleta iz ubogega
dvanajstega okrožja, ki nasprotuje Kapitolu, in ji to dobro
uspeva? Kaj pa, če hoče dvigniti vstajo?«
Šele čez hip se zavem pomena zadnjih
predsednikovih besed in začenjam razumeti njihovo
težo. »So se začele vstaje?« vprašam, hkrati osupla in
vesela zaradi te možnosti.
»Še ne, toda prišlo bo do njih, če se potek dogajanja
ne bo spremenil. Včasih vstaje lahko pripeljejo do
revolucije.« Predsednik Snow se podrgne po čelu nad
levo obrvjo. Moja bolečina v glavi se zbere prav na istem
mestu. »Ali veš, kaj to pomeni? Veš, koliko ljudi bi
umrlo? V kakšnih pogojih bodo živeli ostali? Ne glede na
probleme nekaterih s Kapitolom, bodo posledice upora
strašne. Celotna zgradba države se bo sesula, če bomo
le za hip izgubili kontrolo nad okrožji.«
Presenečena sem nad njegovo neposrednostjo, torej
odkritosrčnostjo. Obnaša se, kot da bi bila njegova
glavna skrb dobrobit prebivalcev Panema, kar je popolna
neumnost. Ne vem, od kod jemljem toliko poguma, toda
naravnost mu rečem: »Država očitno leži na krhkih

27
temeljih, če lahko pest jagod pripelje do njenega
propada.«
Nastane dolga tišina. Snow me gleda izpod čela. Na
koncu preprosto reče: »Država je krhka, toda drugače,
kot si misliš ti.«
Zaslišiva trkanje na vrata in v sobo pogleda človek s
Kapitola. »Njena mama bi rada vedela, če bi pili čaj.«
»Bi. Rad bi pil čaj,« reče predsednik. Vrata se širše
odprejo in na pragu stoji mama. V rokah drži pladenj s
servisom iz kitajskega porcelana, ki ga je prinesla v
Premogišče, ko se je poročila. »Prosim, sem postavite.«
Snow položi knjigo na rob mize in potrka na sredino
mize.
Mama postavi pladenj na mizo. Prinesla je
porcelanski čajnik in skodelice, pa tudi smetano, sladkor
in krožnik peciva, lepo okrašenega s cvetjem v
usklajenih barvah. Za okrasitev je prav gotovo poskrbel
Peeta.
»Kako lepo je videti,« je navdušen Snow. »Čudno, a
ljudje velikokrat pozabijo, da morajo tudi predsedniki
jesti.«
Videti je, da se je mama malce sprostila.
»Vam lahko še kaj ponudim? Če ste lačni, bi vam
lahko pripravila kaj konkretnega.«
»Ne, hvala. Čaj in pecivo sta čisto dovolj.« Snow ji da
jasno vedeti, da je pogovor končan. Mama prikima, me
pogleda in odide. Predsednik nalije čaj v dve skodelici, v
svojo pa doda še smetano in sladkor. Potem dolgo
meša. Začutim, da je povedal, kar je imel povedati, in
sedaj čaka na mojo reakcijo.

28
 »Nobenih vstaj nisem nameravala vzpodbuditi,«
rečem.
»Verjamem, a sedaj to ni pomembno. Tvoj stilist ti je
preroški izbral oblačila. Katniss Everdeen, dekle, ki se
igra z ognjem, je prižgalo iskro. Ker pa ni bila pogašena
v pravem trenutku, je vžgala ves Panem in povzročila
pekel.«
»Zakaj pa me potem preprosto ne ubijete?« vprašam
naravnost.
»Javno?« se čudi. »Na ta način bi le prilil olje na
ogenj.«
»Potem pa inscenirajte nesrečo.«
»Kdo pa bi to verjel?« zavzdihne. »Ti prav gotovo ne
bi, če bi izvedela za kaj takega.«
»Potem pa mi povejte, kaj naj naredim, jaz pa se bom
prilagodila,« mu rečem.
»Na žalost to ni tako preprosto.« V roko vzame enega
od okrašenih piškotov in ga pozorno pogleda. »Prav
lepo. Je to naredila tvoja mama?«
»Ne, Peeta.« Prvič ne morem zdržati njegovega
pogleda in pogledam proč. Vzamem čas, toda umaknem
skodelico, ko začne udarjati ob krožniček. Primem
pecivo, da bi prekrila tresenje rok.
»Peeta. Kako se ima ljubezen tvojega življenja?«
»Dobro,« odgovorim kratko.
»Kdaj je ugotovil, kako ti je vseeno?« vpraša in
namoči piškot v čaj.
»Ni mi vseeno.«
»Mogoče pa nisi tako zatrapana v tega mladeniča, kot
si govorila celi državi.«
»Kdo pravi, da ga ne ljubim?«

29
 »Jaz,« odgovori predsednik. »In ne bil bi tukaj, če ne
bi nihče delil mojih dvomov. Kako se ima tvoj čedni
sorodnik?«
»Ne vem… Pravzaprav…« V grlu me stiska. Slabo mi
je ob misli na to, da moram s Snowom govoriti o svojih
čustvih do dveh ljudi, ki ju imam resnično rada.
»Prosim, povejte, gospodična Everdeen. Njega lahko
ubijem brez težav, če ne bova dosegla ustreznega
dogovora. Ne delaš mu usluge, saj vsako nedeljo z njim
izgineš v gozd.«
Kaj še ve, če je izvedel za najine pohode? Kdo mu je
povedal o njih? Veliko ljudi mu je lahko povedalo, da
vsako nedeljo hodim z Galom na lov, saj se ob koncu
dneva skupaj kaževa javno, obložena z divjačino, in to
že leta dolgo. Glavno vprašanje pa se glasi: Kaj se po
mnenju Snowa dogaja v gozdovih, ki obkrožajo
dvanajsto okrožje?
Gotovo nama tja ni nihče sledil. Kaj pa, če je? Kaj pa,
če so naju opazovali? Ne, ni mogoče, prav gotovo naju
ni opazoval človek. Kaj pa kamere? Do sedaj na to nikoli
nisem pomislila. Gozd sva vedno imela za najin varen
kraj, azil izven dosega Kapitola, kjer lahko govoriš odprto
in se obnašaš naravno. Prav gotovo je bilo tako do iger.
Če so naju potem opazovali, kaj neki so opazili? Dva
človeka na lovu, ki klepetata o izdajah v Kapitolu, in
konec. Prav gotovo se nisva obnašala kot zaljubljenca, o
čemer je najbrž razmišljal predsednik Snow. Kar se tiče
tega, nama ni nič grozilo. Čeprav…, čeprav…
To se je zgodilo le enkrat, hitro in nepričakovano, a se
je zgodilo.

30
 Po vrnitvi z iger sem morala počakati nekaj tednov,
preden sem se z Galom srečala na samem. Najprej sem
sodelovala v obveznih slavjih. Vlada je pripravila banket
v slavo zmagovalcev in povabili so le najpomembnejše
ljudi, celo okrožje pa je imelo prost dan, zastonj hrano ter
nastope umetnikov iz Kapitola. Na dan paketov, prvega
od dvanajstih, je vsak v okrožju dobil zastonj pošiljko
hrane. To mi je bilo najbolj všeč. Gledala sem, kako lačni
otroci iz Premogišča tekajo naokrog s pločevinkami
jabolčne čežane in konzervami mesa ter celo z bomboni.
Doma so na njih čakale torbe z žitom ter pločevinaste
posode z oljem, preveč težke, da bi jih dvignili. Vesela
sem bila, da bodo celo leto vsak mesec vsi dobivali
pakete. To je bil eden od malega števila trenutkov, ko
sem resnično čutila zadovoljstvo, ker sem zmagala.
Med celo vrsto slavij, predstavitev ter srečanj z
novinarji, ki so mi kar naprej sledili, ko sem nastopala, se
zahvaljevala in poljubljala Peeta za potrebe gledalcev,
nisem imela niti malo zasebnosti. Po nekaj tednih se je
stanje končno začelo umirjati. Snemalci in reporterji so
pospravili kovčke in se odpeljali. Med menoj in Peetom
se je pojavila hladna razdalja, ki jo še vedno vzdržujeva.
Moja družina se je preselila v hišo v vasi zmagovalcev.
Življenje v dvanajstem okrožju se je vrnilo v stare tirnice:
rudarji so se vrnili v rudnike, otroci pa v šole. Čakala sem
še nekaj časa, potem pa sem ugotovila, da je pot prosta
in neko nedeljo sem, ne da bi komur koli povedala,
vstala nekaj ur pred svitom in se odpravila v gozd.
Še vedno je bilo toplo, zato sem bila brez jakne. V
torbo sem zložila malce hrane: hladnega piščanca, sir,
kruh iz pekarne, pomaranče. Najprej sem odšla do

31
starega doma po lovske škornje. Ograja, kot vedno, ni
bila pod napetostjo, zato sem brez težav zlezla na drugo
stran, poiskala lok in puščice, potem pa sem se
namenila do najinega kraja srečanj, kjer sem skupaj z
Galom pred praznikom žetve, po katerem sem kasneje
prišla na igre, pojedla zajtrk.
Čakala sem najmanj dve uri. Skoraj prepričana sem
že bila, da je Gale po zadnjih tednih čezme napravil križ,
ali pa mu je popolnoma vseeno in me mogoče celo
sovraži. Nisem mogla prenesti misli na to, da bi lahko za
vedno izgubila najboljšega prijatelja, edinega človeka, ki
sem mu zaupala skrivnosti. To bi bil vrh drame, ki se mi
je dogajala. Solze so mi zalile oči, v grlu sem čutila
cmok, kot vedno v trenutkih razburjenja.
Potem sem dvignila pogled in zagledala Gala. Stal je
tri metre proč in me opazoval. Brez omahovanja sem
skočila pokonci, se mu vrgla okoli vratu in iz sebe
spustila čuden zvok, ki ni bil niti smeh, niti odkašljevanje
niti jok. Stisnil me je tako močno, da nisem videla
njegovega obraza, toda minilo je res veliko časa, preden
me je spustil, in to le zaradi tega, ker res ni imel izbora –
lotilo se me je pošteno kolcanje in morala sem piti.
Tisti dan je bil tak, kot vedno. Po zajtrku sva lovila,
ribarila, nabirala rastline. Pogovarjala sva se o ljudeh v
mestu. Niti besede nisva spregovorila o njegovem
življenju v rudniku niti o mojem sodelovanju na igrah.
Zanimale so naju druge stvari. Ko sva se znašla pred
luknjo v ograji, najbližje Osišču, sem najbrž že verjela,
da bo spet tako kot nekoč. Saj bi spet lahko živela tako
kot pred žrebanjem. Vse živali sem dala Galu, saj nam
sedaj ni manjkalo hrane, in mu povedala, da ne grem na

32
Osišče. Želela sem si, da bi šla tja, a sem se vseeno
sklenila vrniti domov. Mami in sestri nisem povedala,
kam grem, in prav gotovo bi ju skrbelo, kje sem. Ko sem
predlagala, da bom poskrbela za vsakdanji obhod pasti,
me je Gale nepričakovano prijel za obraz in me poljubil
na usta.
Na to nisem bila pripravljena. Lahko bi pomislila, da
po toliko urah, ki sem jih preživela z njim, ko sem
gledala, kako govori, se smeji in jezi, že veliko vem o
njegovih ustih. Vseeno pa si nisem predstavljala, da so
ob dotiku z mojimi usti tako tople. Niti pomislila nisem, da
me lahko njegove roke, sposobne nastavljanja najbolj
kompliciranih zank, držijo s tako lahkoto. Spominjam se,
da se je iz globine mojega grla izvil čuden zvok in da
sem stisnjene prste držala na Galovih prsih. Potem me
je spustil in rekel: »To sem moral narediti. Vsaj enkrat.«
In je odšel. Čeprav je sonce že zahajalo in sem
vedela, da bo mamo in sestro skrbelo, sem sedla pod
drevo ob ograji. Razmišljala sem, kako sem se počutila
ob poljubu. Ali mi je bil všeč ali pa je vzbudil moj odpor?
V resnici sem si zapomnila le pritisk Galovih ustnic in
nežni vonj pomaranč na njegovi koži. Ni imelo smisla, da
primerjam ta poljub s številnimi, ki sem jih izmenjala s
Peetom. Še vedno nisem vedela, ali je kateri od njih
resnično pravi. Na koncu sem odšla domov.
Tisti teden sem preverjala pasti in odnašala živali k
Hazelle, z Galom pa sem se srečala šele v nedeljo.
Sestavila sem že govor, kako nočem imeti fanta in da
nikoli nisem načrtovala poroke. Toda na koncu nisem
rekla niti besede na to temo, saj se je Gale obnašal tako,
kot da me ni nikoli poljubil. Mogoče je čakal, da to

33
omenim, ali pa ga sama poljubim. Potem sem se tudi jaz
delala, da se ni nič zgodilo. Pa se je vseeno zgodilo.
Gale je prestopil nevidno mejo, ki naju je delila, in hkrati
pokopal moje upe na vzpostavitev najinega preteklega,
nekompliciranega prijateljstva. Kljub vsemu pa nisem
mogla več gledati njegovih ustnic tako, kot nekoč.
Vse te misli se mi vrtijo po glavi, ko predsednik Snow
s pogledom vrta vame takoj po tistem, ko je zagrozil, da
bo ubil Gala. Kako neumna sem bila, ko sem verjela, da
mi bo Kapitol dal mir, ko se bom vrnila domov! Ničesar
nisem vedela o možnih vstajah, res, toda nisem dvomila,
da je oblast besna name. Morala bi se obnašati izjemno
previdno, saj je to zahtevala situacija. Kaj pa sem
naredila? Po predsednikovem mnenju sem ignorirala
Peeta in pred očmi celega okrožja vso pozornost
namenila le Galu. Na ta način sem se jasno norčevala iz
Kapitola. Zaradi lastne brezskrbnosti sem smrtni
nevarnosti izpostavila Gala in njegovo družino, pa tudi
svoje bližnje ter Peeta.
»Prosim, ne kaznujte Gala. Le prijatelj je, res,«
šepetaje prosim. »Že dolgo let sva prijatelja in prav nič
drugega naju ne druži. Sedaj pa naju imajo vsi še za
sorodnika.«
»Zanima me le to, na kakšen način vajina povezava
vpliva na razvoj tvoje zveze s Peetom, saj so od tega
odvisne razmere v okrožjih,« reče.
»Med turnejo se ne bo nič spremenilo. Ljubila ga bom
tako kot prej.«
»Ko sedaj,« me popravi.
»Kot sedaj,« potrdim.

34
 »Da bi preprečila upor, se moraš potruditi bolj kot do
sedaj,« me opozori. »Turneja bo tvoja edina priložnost
za spremembo poteka dogodkov.«
»Vem. Potrdila se bom. Prebivalce okrožij bom
prepričala, da nisem izzivala Kapitola in da se mi je
zaradi ljubezni resnično zmešalo.«
Predsednik Snow vstane in si s servieto obriše
izrazita usta. »Meri višje, če se kaj zalomi.«
»Na kaj mislite? Kako naj merim višje?« se čudim.
»Mene prepričaj.«
Odvrže serviet in vzame knjigo. Ne gledam ga, ko
odhaja, zato se zdrznem, ko zaslišim njegovo šepetanje
tik ob ušesu:
»No, med nama povedano, vem za poljub.«
Potem se vrata za njim zaprejo.

35
 3
Vonj krvi… je bilo čutiti v njegovem dihu.
Kaj neki počne? Ugibam. Jo pije? Predstavljam si,
kako sreba kri iz skodelice. Vanjo pomoči piškot in ga
izvleče, z njega pa kaplja rdečina.
Izza okna je slišati ropot avtomobilskega motorja, tih
in miren kot predenje mačka. Potem pa avto izgine v
daljavi prav tako neopazno, kot se je pojavil.
Počutim se tako, kot da bi se soba počasi vrtela. Zdi
se mi, da bom omedlela. Sklonim se in se z eno roko
primem za pisalno mizo, v drugi pa še vedno stiskam
lepo Peetovo pecivo. Zdi se mi, da je bila na njem
tigrasta lilija, od katere pa je v moji pesti ostalo le še
nekaj okruškov. Še sama ne vem, kdaj sem jo zmečkala.
Očitno sem se s prsti morala držati nečesa, ko se je svet
okoli mene izmaknil kontroli.
Obisk predsednika Snowa. Okrožja na robu upora.
Jasna grožnja, da bi ubil Gala, potem pa tudi druge.
Smrt grozi vsem, ki jih imam rada. Kdo ve, kdo vse bo še
moral plačati za to, kar sem naredila? Razen če med
turnejo ne bom spremenila poteka dogodkov. Utišala
bom nezadovoljne in pomirila predsednika. Toda kako?
Tako, da bom vsem v celi državi pokazala, da ljubim
Peeta Mellarka.
Ne bo mi uspelo, razmišljam. Nisem tako dobra.
Peeta je tisti plemenitejši, ljudje ga ljubijo, vse dela tako,
da mu vse verjamejo. Jaz se zapiram vase in se

36
umaknem, njemu pa dovolim, da kar največ govori.
Sedaj njemu ni treba dokazovati predanosti. Jaz jo
moram.
Na hodniku slišim lahko, hitro mamino hojo. Sklenem,
da ne bom govorila. Ni ji treba vedeti. Ničesar o vsem
tem. Nad pladnjem si hitro počistim roke in nervozno
izpijem požirek čaja.
»Katniss, je vse v redu?« jo skrbi.
»Seveda,« jo pomirim s prijaznim glasom. »Tega
nikoli ne pokažejo na televiziji, toda pred turnejo
predsednik vedno obišče zmagovalce, da jim zaželi
srečo.«
Na njenem obrazu se vidi, da ji je odleglo. »Ah, tako.
Prepričana sem bila, da smo v težavah.«
»Kje pa! Težave se bodo začele takrat, ko bo moja
pripravljalna ekipa videla, kako so mi zrasle obrvi.«
Mama se smeje, jaz pa razmišljam o tem, da nimam
možnosti povratka, odkar sem po enajstem letu življenja
začela skrbeti za družino. Vedno bom morala skrbeti
zanjo.
»Naj ti pripravim vodo za kopel?« vpraša mama.
»Čudovito, seveda,« rečem in vidim, da je zadovoljna
z mojim odgovorom.
Od vrnitve domov se močno trudim, da bi uredila najin
odnos. Mamo prosim, da bi mi naredila kakšno stvar, in
ne zavračam njenih predlogov za pomoč, kot sem to iz
zlobe počela dolga leta. Dovolim ji, da upravlja z vsem
denarjem, ki sem ga dobila. Vračam ji tudi objeme, ne le
da jih preprosto prenašam. Zahvaljujoč življenju v areni
sem ugotovila, da moram prenehati s kaznovanjem
mame za nekaj, čemur ni bila kos, torej za neobvladljivo

37
depresijo po moževi smrti. Ljudem se dogaja, da se
znajdejo v situacijah, s katerimi se niso sposobni
spopasti.
Kot na primer jaz sedaj, prav v tem trenutku.
Poleg tega pa je mama, ko sem se vrnila v okrožje,
naredila nekaj resnično izjemnega. Po tistem, ko so
sorodniki in prijatelji na železniški postaji pozdravili
Peeta in mene, so nam novinarji postavili nekaj vprašanj.
Nekdo od njih je vprašal mamo, kaj meni o mojem
novem fantu. Rekla je, da je Peeta idealen mlad človek,
toda jaz sem še premlada za fanta. Po teh besedah je
Peetu poslala tako pomenljiv pogled, da so se vsi začeli
smejati. Novinarji so to komentirali v stilu: 'Nekdo bo imel
težave.' Peeta je spustil mojo roko in se malce odmaknil.
Ta situacija pa ni trajala dolgo, saj je bil pritisk, da se
obnašava tako, kot da sva zaročenca, premočan. Kljub
vsemu pa sva sklenila, da bo med nama malce večja
distanca kot v Kapitolu. Ni izključeno, da mi bo prav
zaradi tega lažje pojasniti, zakaj sem se s Peetom po
odhodu televizijskih ekip srečevala tako poredko.
Po stopnicah se povzpnem do kopalnice, kjer me
čaka vroča kopel. Mama je v vodo vrgla vrečko s
posušenimi rožami in njihov vonj je čutiti v zraku. Nismo
navajene na takšno razkošje: dovolj je že, če odpremo
pipo, iz nje pa priteče toliko vroče vode, kolikor si je
zaželimo. V Premogišču smo imele na voljo le hladno
vodo, torej jo je bilo treba pred kopeljo pogreti na ognju.
Slečem se in se potopim v svilnato tekočino, saj je
mama dodatno dolila neko olje. In razmišljam, kako
naprej.

38
 Predvsem se moram odločiti, komu naj o tem povem.
Mami niti Prim že ne, jasno. Le zboleli bi zaradi skrbi.
Tudi Gale ne pride v poštev. Če bi mu že uspela
povedati, kaj se dogaja, ne vem, kaj bi s tem védenjem
počel. Če bi bil sirota, bi ga gotovo nagovorila k begu,
saj bi se v gozdu brez dvoma znašel. Vendar pa ni sam.
Ima družino, ki je na noben način ne bo zapustil, mene
pa tudi ne. Po vrnitvi domov mu bom morala nekako
pojasniti, zakaj so najine nedelje del preteklosti, toda
sedaj o tem nočem razmišljati. Misliti moram na
naslednjo potezo. Gale je res frustriran in besen na
Kapitol in včasih se obnaša tako, kot da sam hotel
prižgati upor. Nočem mu dati povoda. Ne, tega ne
morem povedati nikomur v dvanajstem okrožju.
Zaupam lahko le še trem osebam. Predvsem Cinni,
mojemu stilistu. Vseeno pa mislim, da mu že tako grozi
nevarnost in ga zaradi sebe nočem še dodatno potisniti v
težave. Druga oseba je Peeta, moj partner v goljufiji.
Kako pa naj z njim začnem razgovor? 'Hej, Peeta, se
spomniš, da sem ti povedala, kako se pretvarjam, da te
ljubim? Sedaj moraš pozabiti na to in se delati noro
zaljubljenega. Če tega ne boš naredil, bo predsednik ubil
Gala.' Tega ne morem narediti, poleg tega pa bo Peeta
naredil, kakor je prav, ne glede na to, kaj bi mu rekla in
zaradi česa. Ostaja le Haymitch, pijani, neuravnovešeni,
agresivni Haymitch, ki sem mu na glavo zlila posodo
ledeno mrzle vode. Njegova mentorska dolžnost na igrah
je bila, da me obdrži pri življenju. Računam na to, da je
še vedno kos tej nalogi.
Potopim se v vodo, da ne bi slišala nobenih zvokov.
Škoda, da se kad ne razpre in ne plavam v njej kot ob

39
vročih, poletnih nedeljah v gozdu, skupaj z očetom. Tisti
dnevi so bili resnično izjemni. Odpravila sva se ob svitu
in hodila zelo globoko v gozd, prav do majhnega jezerca,
na katerega je očka naletel med enim od lovskih
pohodov. Niti ne spomnim se, kako sem se naučila
plavati. Bila sem čisto majhna, ko me je očka učil.
Spominjam se potapljanja, prevalov in plavanja po pasje.
S prsti nog sem čutila muljasto dno, vdihovala sem vonj
cvetov in zelenja. Ležala sem na vodi, tako kot sedaj, in
strmela v svetlo modro nebo. Nisem slišala glasov
gozda. Očka je v torbo pognal vodne ptice, ki so
gnezdile ob bregu, jaz pa sem iskala jajca v travi. Oba
sva na plitvini izkopavala gomolje vodne streluše. Ime, ki
mi ga je dal, izhaja iz enega od imen za to rastlino. Ko
sva se zvečer vrnila domov, se je mama delala, da me
ne pozna, ker sem tako čista. Potem je pripravila okusno
večerjo s pečeno račko in gomolji vodne streluše v
pečenkini omaki.
Gala nisem nikoli odpeljala k jezeru, čeprav bi ga
lahko. Da bi prišla tja, bi porabila ogromno časa. Lov na
vodne ptice pa je izredno lahek in bi si lahko prav hitro
napolnila zaloge. V resnici tega kraja nisem hotela deliti
z nikomer, saj je pripadal le meni in očku. Po koncu iger
nisem imela veliko dela, zato sem se nekajkrat namenila
proti tistemu kraju. Plavanje je bilo še vedno prijetno, le
obiski so me večinoma potrli. V petih letih se jezero
skoraj ni spremenilo, jaz pa sem skoraj neprepoznavna.
Celo pod vodo slišim glasove zmede. Avtomobili
trobijo, ljudje se glasno pozdravljajo, vrata loputajo. To
lahko pomeni le eno: pojavila se je moja pripravljalna
ekipa. Zadnji čas, da se obrišem in nadenem jutranjo

40
haljo, preden bodo vsi trije vdrli v kopalnico. Nobene
zasebnosti ni. Stvari, povezane z mojim telesom, za njih
niso nobena skrivnost.
»Katniss, tvoje obrvi,« vrešči z vhoda Venia in čeprav
so se nad mano zbrali temni oblaki, se s težavo
nasmehnem. Vodeno modre lase ima počesane v ostre
konice, ki štrlijo na vse strani, zlati tatuji, ki jih je do sedaj
imela nad obrvmi, so sedaj pod očmi. Venia je videti, kot
da sem jo resnično šokirala.
Vstopi Octavia in Venio pomirjujoče potreplja po
hrbtu. Ob suhi, koščeni Veniji se zdi njeno okroglo telo
še bolj obilno kot navadno. »No, že prav,« pravi prijazno.
»To boš popravila v nekaj sekundah. Vprašanje je, kaj
naj naredim s tvojimi nohti?« Prime me za roko in jo drži
v svojih grahovo zelenih rokah. Ne, to ni več zelena v
odtenku graha. Bolj je podobna svetlim, zimzelenim
rastlinam. Sprememba barve brez dvoma kaže na željo
o napovedi posebnih trendov kapitolske mode. »Ojoj,
Katniss, morala bi mi jih pustiti vsaj malo, da bi lahko
delala!« stoka.
Res, zadnja dva meseca sem si nohte zgrizla skoraj
do mesa. Hotela sem prekiniti s to navado, a nisem
našla dobrega razloga. »Oprosti,« mrmram. Prav veliko
časa res nisem posvetila razmišljanju o tem, kako bodo
moje navade vplivale na ekipo.
Flavius dvigne nekaj pramenov mojih mokrih,
zlepljenih las. Obupano odkimava, oranžni, gosti kodri
pa poskakujejo okrog njegovega obraza. »Se je kdo
posebej ukvarjal s tvojimi lasmi od najinega zadnjega
srečanja?« strogo vpraša. »Spomnim se, da sem te še
posebej prosil, naj se nihče ne dotika tvoje pričeske.«

41
 »Da!« rečem zadovoljna, da nisem popolnoma
spregledala nasvetov ekipe. »To pomeni ne, nihče me ni
strigel. To sem si zapomnila.« Ni res. Preprosto se to
vprašanje sploh ni pojavilo. Od vrnitve domov nisem
delala z lasmi ničesar drugega, kot da sem jih spletla v
običajno kito.
To jih je očitno pomirilo. Poljubili so me in me posadili
na stol v spalnici. Kot navadno kar naprej klepetajo in
niso pozorni na to, ali jih poslušam. Ko mi Venia
popravlja obrvi, Octavia ureja nohte, Flavius pa mi v
glavo masira neko lepljivo snov, izvem vse o Kapitolu.
Igre so se pokazale kot nekaj izjemnega. Od njihovega
konca se ni zgodilo nič, kar bi bilo vredno pozornosti, in
ljudje nestrpno pričakujejo najin prihod ob koncu turneje
zmagovalcev. Potem bo Kapitol začel s pripravami na
četrtstoletje zatrtja.
»Komaj čakam!«
»Prvo leto po zmagi boš postala mentor na slavnosti
četrtstoletja zatrtja!«
Od navdušenja kričijo drug čez drugega.
»No, res,« rečem z nevtralnim glasom. Ničesar več
ne morem reči. Celo v navadnem letu so obveze
mentorja do tekmovalcev prave nočne more. Sedaj ne
morem mirno hoditi mimo šole, ne da bi razmišljala,
katerega otroka bom morala učiti. Še huje, v tem letu bo
petinsedemdeseta obletnica prvih iger lakote, kar
pomeni, da bomo proslavili tudi četrt stoletja zatrtja. To
se dogaja vsakih petindvajset let in spominja na okroglo
obletnico poraza okrožij. V slavnostih bodo sodelovali
najvišji oblastniki, dodatna atrakcija pa bodo posebna
presenečenja za tribute. Seveda sem premlada, da bi se

42
spominjala prejšnjih dveh četrtstoletij, toda v šoli sem
slišala, da je ob drugem četrtstoletju Kapitol dvakrat
povečal število tributov v areni. Učitelji se niso poglabljali
v podrobnosti, kar je bilo čudno, saj je prav takrat zmagal
Haymitch Abernathy iz dvanajstega okrožja.
»Naj se Haymitch že začne ukvarjati z mislijo, da se
bo znašel v središču pozornosti,« vrešči Octavia.
Haymitch ni z menoj nikoli govoril o vtisih iz arene, jaz
pa ga o tem nisem nikoli vprašala. Če sem že kdaj
gledala po televiziji ponovitev njegovega nastopa, sem
bila premajhna, da bi si kar koli zapomnila. V tem letu pa
mu Kapitol ne bo dovolil, da bi pozabil na nastop. Na nek
način sem zadovoljna, da bom skupaj s Peetom prevzela
funkcijo mentorja, saj od Haymitcha prav gotovo ne bo
nobene koristi
Ko moja ekipa izčrpa temo o četrtstoletju zatrtja,
začne pripovedovati o svojem izjemno pustem življenju.
Ponavljajo, kaj je kdo rekel o kom, čigar imena nisem še
nikoli slišala, in kakšne čevlje so pravkar kupili, Octavia
pa na dolgo pripoveduje zgodbo o tem, kakšna napaka
je bila, ko si si za rojstnodnevno zabavo gostje morali
nadeti peresa.
Obrvi me prav kmalu pečejo, lase imam gladke in
svilnate, umetni nohti pa so pripravljeni na lakiranje. Kot
razumem, je ekipa dobila navodila, naj uredi le moje roke
in obraz, saj bo vse drugo pokrito zaradi mrzlega
vremena. Flavius skuša uporabiti vijoličasto šminko
lastne znamke, a se ji odreče in uporabi rožnato, ko mi
začnejo ličiti obraz in mazati nohte. Iz palete barv, ki jih
je izbral Cinna, ugotovim, da bom videti dekliška, ne pa
seksi. Še sreča. Nikogar mi ne bi uspelo prepričati, če bi

43
se obnašala izzivalno. Haymitch mi je to natančno
pojasnil pred intervjujem.
Mama malce negotovo stopi in pove, da jo je Cinna
prosil, naj ekipi pokaže, kako me je počesala na dan
praznika žetve. Navdušeni so in pozorno opazujejo, ko
mama prekine izdelavo komplicirane pričeske iz kit. V
zrcalu vidim njihove resne obraze, ko pozorno sledijo
vsakemu njenemu gibu. Ko pridejo sami na vrsto, se z
veseljem lotijo dela. Vsa trojica je tako polna spoštovanja
in vljudnosti do moje mame, da se počutim neumno
zaradi vzvišenosti, ki jo čutim v odnosu do njih. Kdo ve,
kaj bi bila in o čem bi se pogovarjala, če bi me vzgojili v
Kapitolu? Mogoče bi tudi jaz najbolj obžalovala pernate
kostume na moji rojstnodnevni zabavi.
Ko je pričeska narejena, stopim v pritličje, in tam je v
dnevni sobi Cinna. Takoj začutim upanje. Cinna je videti
tak kot vedno. Nosi skromna oblačila, ima kratke, rjave
lase, diskretno, zlato črto na vekah. Objemava se in s
težavo se zadržim, da mu ne povem za obisk
predsednika Snowa. Spomnim se, da sem sklenila o tem
najprej obvestiti Haymitcha, ki bo najbolje vedel, s kom
naj se o tem pogovorim. S Cinnom prav prijetno
klepetam. Zadnjič sva se dolgo pogovarjala po telefonu,
ki sem ga dobila skupaj s hišo. To je sicer skoraj brez
pomena, saj ne poznam skoraj nikogar, ki bi imel telefon.
Peeta ga ima, toda njega ne kličem, seveda, Haymitch
pa je že pred leti izpulil napeljavo iz stene. Moja
prijateljica Madge, hčerka župana, ima doma telefon. A
če želiva poklepetati, se preprosto srečava. Na začetku
je aparat pokrival prah, potem pa me je začel klicati
Cinna, da bi se ukvarjal z mojo nadarjenostjo.

44
 Vsak tekmovalec mora imeti neko posebno spretnost.
Talent je sposobnost, s katero se moram ukvarjati, saj mi
ni treba delati v šoli niti v industriji, značilni za okrožje.
Lahko bi si izbrala kar koli, o čemer bi bilo vredno
pripovedovati med razgovori. Kot se je pokazalo, je
Peeta nadarjen za slikanje. Dolga leta je delal v družinski
pekarni pri okraševanju tort in peciv, sedaj pa, ko je
bogat, ima dovolj denarja, da si lahko kupi prave barve in
jih nanaša na platno. Kar pa se tiče mene, nimam
nobenega talenta, če se ne upošteva nagnjenje do
divjega lova, toda nelegalne ljubezni se ne upoštevajo.
Znam še peti, vendar ne bi za noben denar pela za
Kapitol. Mama me je silila, naj se začnem zanimati za
kakšno od možnosti s spiska, ki ji ga je poslala Effie
Trinket. Nagovarjala me je na kuhanje, cvetličarstvo,
igranje na flavto, toda nič mi ni bilo všeč, čeprav Prim
vse to z veseljem počne. Na koncu se ej vmešal Cinna in
mi predlagal pomoč pri razvoju veselja do kreiranja
oblačil, nad čemer pa sva morala resnično veliko delati,
saj ga v meni prej ni bilo. Strinjala sem se, saj sem se
zahvaljujoč temu dostikrat pogovarjala s Cinnom, ona pa
je obljubil, da bo zame naredil vse potrebno.
Sedaj ima polne roke dela z razstavljanjem stvari po
celi dnevni sobi – oblačil, blaga ter map s skicami.
Sežem po eni od skicirk in si natančno ogledujem
obleko, ki naj bi jo kreirala. »Veš, zdi se mi, da precej
obljubljam,« rečem.
»Obleci se, netalentirano dekle,« odgovori in mi
porine zavoj z oblačili.
Kreiranje me sploh ne zanima, toda zelo rada imam
oblačila iz Cinnove delavnice. Take, kot so te mehke,

45
črne hlače iz debelega in toplega blaga, udobno belo
bluzo, pulover iz zelene, svetlo modre in sive volne,
usnjene škornje z vezalkami, ki mi ne stiskajo prstov.
»Sem jaz narisala svoje oblačilo?« ga vprašam.
»Ne, toda zelo si želiš kreirati lastna oblačila in postati
taka kot jaz, tvoja avtoriteta na področju mode.« Poda mi
manjši šop listov. »To boš prebrala, ko boš izven kadra
in bo snemalec kamero približal oblačilu. Skoraj govoriti
prepričljivo.«
V tem trenutku se pojavi Effie Trinket v bučno-oranžni
lasulji.
»Vse delamo v skladu z načrtom!« spomni vse in me
poljubi na obe lici, hkrati pa z gibom roke povabi
televizijsko ekipo. Potem mi pokaže, naj sedem. Le
zaradi Effie v Kapitolu nismo nikoli zamujali, zato
skušam poslušno izpolniti naloge. Kot lutka skačem iz
kota v kot, dvigam oblačila in izgovarjam prazne fraze,
kot npr.: 'Kako ljubko, kajne?' Mojstri zvoka snemajo, ko
berem iz zapiskov, kasneje pa bodo moj glas montirali
na film. Na koncu me vržejo iz sobe, da bi snemalec
lahko mirno posnel moje/Cinnove izdelke.
Ker je prišla ekipa, se je Prim prej vrnila iz šole. Sedaj
stoji v kuhinji in ima intervju z drugimi snemalci. V modri
oblekici, ki lepo poudari barvo njenih oči, je videti prav
ljubka, svetle lase pa je zvezala v konjski rep z barvno
usklajenim trakom. Nagiba se rahlo naprej, naslanja se
na konice svetlečih, belih čevljev, kot da bi nameravala
odleteti…
Bum! Počutim se tako, kot da bi me nekdo udaril v
prsi. Seveda, nihče mi ni ničesar naredil, toda bolečina je
tako resnična, da sem naredila korak nazaj. Mižim. Ne

46
vidim Prim, ampak Rue, dvanajstletnico iz enajstega
okrožja, mojo zaveznico iz arene. Z drevesa na drevo je
znala leteti kot ptič, lovila pa se je celo na najtanjše veje.
Rue, ki je nisem rešila, ki sem ji dovolila umreti.
Spominjam se, kako je ležala na tleh, s kopjem v
trebuhu…
Koga mi še ne bo uspelo obraniti pred
maščevalnostjo Kapitola? Kdo bo še umrl, če ne bom
izpolnila pričakovanja predsednika Snowa?
Zavem se, da mi Cinna skuša obleči plašč, zato
dvignem roke. Krzno začutim na notranji in zunanji strani
oblačila. Ne vem, od katere živali je.
»Hermelin,« pojasni, ko božam bel rokav, usnjene
rokavice, živo rdeč šal. Nekaj puhastega mi pokriva
ušesa. »Zaradi tebe postajajo naušniki spet priljubljeni.«
Ugotovim, da ne trpim naušnikov. Zaradi njih slabo
slišim. Ker pa sem med eksplozijo na igrah oglušela na
eno uho, jih sovražim še bolj. Ko sem zmagala, so me v
Kapitolu pozdravili, toda na poškodovano uho še vedno
ne slišim tako kot prej.
Mama hitro stopi k meni. V roki ima nek predmet.
»To je za srečo,« reče.
Izroči mi broško, ki se jo dobila od Madge pred
odhodom na igre. Letečo oponašojo v zlatem obroču.
Skušala sem jo dati Rue, toda darila ni hotela vzeti.
Trdila je, da mi je prav zaradi te broške sklenila zaupati.
Cinna oponašojo pripne na vozel šala.
Effie Trinket je poleg in ploskne. »Pozor, prosim!«
zakliče. »Posneli bomo prve slike na dvorišču.
Tekmovalca se pozdravita na začetku fantastičnega

47
potovanja. No, že prav, Katniss, širok nasmeh, komaj
čakaš, kajne?« Kar porine me skozi vrata.
Za trenutek slabo vidim, saj pošteno sneži. Na koncu
opazim Peeta, ki stopi skozi vrata svoje hiše. V mislih še
vedno ponavljam nasvet predsednika Snowa. 'Mene
prepričaj,' je rekel. Vem, da nimam izhoda.
Široko se smejim in stopim proti Peetu. Po nekaj
sekundah pohitim in tečem, kot da sem komaj čakala na
srečanje. Objame me, dvigne in oba se vrtiva, dokler
Peeta nenadoma ne izgubi ravnotežja.
Videti je, da se ni še popolnoma navadil na protezo.
Pristaneva v snegu. Ležim nad njim in prvič po dolgih
mesecih se poljubljava. Na ustnicah čutim krzno,
snežinke in okus šminke, pod vsem tem pa trdnost, ki je
tako značilna za Peeta, in vem, da nisem sama. Globoko
sem ga ranila, toda ne sname mi maske pred kamerami,
ne uniči vsega skupaj z medlim poljubom. Še vedno
nekaj čuti do mene, tako kot med igrami. Niti vem ne,
zakaj mi gre ob misli na to na jok. Da bi se obvladala, mu
pomagam vstati. S svojo orokavičeno roko ga primem
pod roko in ga veselo potegnem za seboj.
Preostanek dneva sem kot v transu. Na železniški
postaji se poslovimo od vseh in vlak odpelje. Ekipa v
stari sestavi – jaz in Peeta, Effie in Haymitch, Cinna in
Peetova stilistka Portia – sede k neopisljivo okusnemu
obroku, ki pa se ga popolnoma nič ne spominjam. Potem
se ovijem v pižamo ter široko jutranjo haljo, sedem v
udoben kupe in čakam, da vsi zaspijo. Vem, da bo
Haymitch še nekaj ur pokonci. Ne mara spati, ko je zunaj
temno.

48
 V vagonu je tiho, zato si nadenem copate in potrkam
na njegova vrata. Potrkati moram nekajkrat, preden mi
odpre. Drži se, kot da je bil prepričan, da prihajam s
slabimi novicami.
»Kaj hočeš?« godrnja. Skoraj izgubim ravnotežje, saj
me nenadoma ovije oblak vinskih hlapov.
»Pogovoriti se moram z vami,« šepetam.
»Sedaj?« se čudi. »Upam, da imaš močan razlog.«
Čaka, jaz pa sem prepričana, da se v kapitolskem vlaku
snema vsaka najina beseda. »No, torej?« renči.
Vlak začne zavirati, jaz pa za hip pomislim, da me
predsednik Snow opazuje in da mu ni všeč moj obisk pri
Haymitchu, zato hoče nadaljevati svoj napad in me ubiti.
V resnici se ustavimo le zato, da bi natočili gorivo.
»V vlaku je grozno zadušljivo,« potožim.
To rečem mimogrede, toda Haymitch mi pomenljivo
pomežikne.
»Vem, kaj potrebuješ.« Zrine se mimo mene in stopi
na hodnik. Potem se nameni proti vratom, jih s težavo
odpre in takrat naju ovije oblak snega. Mentor skoči na
tla.
Kapitolska hostesa mu skuša pomagati, toda zavrne
jo z dobrodušnim zamahom roke in se med opotekajočo
hojo oddalji.
»Svež zrak potrebujem,« pojasni. »Čez hip se
vrnem.«
»Opravičujem se, pijan je,« pojasnim s skrušenim
glasom. »Sama ga bom pripeljala.« Skočim z vlaka. Ob
tiru negotovo hodim za njim. Moji copati so polni snega,
ko me mentor odpelje za zadnji vagon, kjer nama gotovo
nihče ne prisluškuje. Potem se obrne in me gleda.

49
 »Povej.«
Povem mu vse. O obisku predsednika, o Galu in o
tem, da bomo vsi umrli, če ne bom kos nalogi.
Njegov obraz se zresni. V svetlobi rdečih zadnjih luči
vlaka je videti starejši. »Moraš mu biti kos.«
»Dobro bi mi delo, če bi mi na nek način pomagali, da
bom zdržala do konca tega potovanja…,« začnem.
»Katniss, ne gre le za to potovanje,« me prekine.
»Zakaj ne?« vprašam.
»Tudi če bi ti sedaj uspelo, se bodo čez nekaj
mesecev vrnili, da bi nas vse pobrali na igre. Potem pa
bosta ti in Peeta vsako leto mentorja. Vsako leto bodo
govorili o vajini romanci in na televiziji prikazovali
podrobnosti vajinega privatnega življenja in nikoli, prav
nikoli se ne boš mogla odreči dolgemu in srečnemu
življenju s tem fantom.«
Tisto, kar sem razbrala iz njegovih besed, me je
močno prizadelo. Nikoli ne bom živela z Galom, tudi če
bi si to zelo želela. Nikoli ne bom mogla živeti sama.
Vedno bom morala ljubiti Peeta, saj bo Kapitol to vedno
nadzoroval. Najbrž imam pred seboj še nekaj let miru.
Šestnajstletnici bodo dovolili, da bo še naprej živela z
mamo in sestro, toda potem…, potem…
»Razumeš, v čem je težava?« vztraja mentor.
Prikimam. Sedaj vem, kakšna prihodnost me čaka, če
hočem obdržati pri življenju sebe in tiste, ki jih imam
rada. Morala se bom poročiti s Peetom.

50
 4
Molče hodiva nazaj proti vagonu. Na hodniku, pred
vrati mojega kupeja, me Haymitch potreplja po rami in
reče:
»Veš, lahko bi bilo dosti huje.« Obrne se in odide k
sebi, skupaj z njim pa izgine tudi smrad po vinu.
V kupeju snamem premočene copate in mokro haljo
ter pižamo. V omarah ležijo čista oblačila, toda v posteljo
zlezem le v spodnjem perilu. Ležem, strmim v mrak in
razmišljam o razgovoru z mentorjem. Vse, kar je povedal
o pričakovanjih Kapitola, o moji prihodnosti ob Peetu,
celo ta zadnji komentar, je resnica. Resda bi se mi lahko
dogodil kdo dosti slabši kot Peeta, a ne gre za to, kajne?
Ena od maloštevilnih svobodnih izbir, ki si jih lahko
privoščimo v dvanajstem okrožju, je pravica poroke s
tistim, s katerim se hočemo zavezati, in pravica do
samskega stanu. Sedaj pa so mi odvzeli tudi to.
Razmišljam, ali bo predsednik Snow začel zahtevati, da
bi imela tudi otroke. Če se odločiva za njih, bodo vsako
leto sodelovali na prazniku žetve. To bi šele bila
predstava: otrok ne le enega, temveč dveh zmagovalcev
je bil izžreban za igre! Potomci zmagovalcev so že bili v
areni, kar je vedno povzročilo razburjenost in emocije
množic. Navadno se misli, da ima taka družina smolo,
toda to se ponavlja preveč pogosto, da bi lahko govorili o
smoli. Gale ne dvomi, da Kapitol to počne načrtno in
manipulira z žrebanjem zaradi povečanja dramatičnosti.

51
Glede na to, koliko težav sem povzročila, imajo moji
morebitni otroci zagotovljeno sodelovanje na igrah
lakote.
Razmišljam o Haymitchu, samcu brez družine, ki se z
alkoholom ograjuje od preostanka sveta. Lahko bi se
poročil z vsakim dekletom iz okrožja, a je raje izbral
samoto, še bolje – prisilno osamljenost. Samota pomeni
lahko tudi mir, ne pa izolacije. Se je odločil za tako
usodo zato, ker jo je po dogodkih v areni prepoznal za
boljšo od alternative? Ta okus alternative sem že
začutila, ko so na dan praznika žetve izžrebali Prim in
sem gledala, kako gre na oder, na srečanje s smrtjo. Kot
sestra sem lahko zasedla njeno mesto, mami pa je bila
ta možnost prepovedana.
V paniki iščem rešitve. Ne morem dovoliti, da me
predsednik Snow obsodi na tako usodo, tudi če bom to
morala plačati z življenjem. Preden me bodo ubili, bom
skušala zbežati. Kaj bodo naredili, če bom preprosto
izginila? Saj se lahko skrijem v gozdu in ga nikoli ne
zapustim. Ali bi mu uspelo pripeljati iz okrožja vse tiste,
ki jih imam rada, in skupaj z njimi začeti novo življenje
nekje daleč v divjini? Zelo malo možnosti je za to, ni pa
nemogoče.
Stresem z glavo, da bi si počistila misli. To ni čas, da
bi načrtovala velik pobeg. Zbrati se moram za turnejo
zmagovalcev. Usoda preveč ljudi je odvisna od tega,
kakšen bo moj nastop.
Zarja nastopi hitreje kot spanec in Effie prav kmalu
zaropota po vratih. Nadenem si prvo lepše oblačilo iz
omare in se odvlečem do restavracijskega vagona. Ne
vem, kakšen pomen ima, kdaj vstanem, saj smo na poti,

52
vendar se vseeno pokaže, da je bila včerajšnja
sprememba videza namenjena izključno za pot do vlaka.
Danes bo moja pripravljalna ekipa dala vse od sebe.
»Zakaj pa? Saj je premrzlo, da bi kar koli kazali,«
nergam.
»Ne v enajstem okrožju,« mi odgovori Effie.
Enajsto okrožje, naša prva postaja in okrožje Rue.
Raje bi začela kje drugje, vseeno kje, toda turneja
zmagovalcev teče po navodilih. Začetek poti je navadno
v dvanajstem okrožju, potem pa zmagovalci obiskujejo
okrožja proti vedno nižji številki. Zadnja sta prvo okrožje
in Kapitol. Okrožje zmagovalcev pustijo za sam konec.
Organizatorji se nas hočejo navadno hitro znebiti, saj je
predstavitev v dvanajstem okrožju zelo skromna in
navadno omejena le na slavnostno večerjo v čast gostov
ter na srečanje z zmagovalci na trgu, med katerim zbrani
ljudje stojijo mrko, brez sence veselja na obrazu. Letos,
prvič po zmagi Haymitcha, bo dvanajsto okrožje zadnji
postanek na poti, Kapitol pa bo plačal vse predstave.
Uživati skušam v hrani, kot mi je svetovala Hazelle.
Kuhinjsko osebje bi me prav gotovo rado osrečilo, saj se
na mizi pojavi moja priljubljena jed iz jagnjetine s
sušenimi slivami in množica drugih okusnih jedi, ob
mojem krožniku pa me čaka pomarančni sok ter
skodelica vroče čokolade. Jem, koliko le morem, in
čeprav na hrano nimam pripomb, ne uspem uživati ob
njej. Jezi me tudi, da se ni pojavil nihče razen Effie in
mene.
»Kje so vsi?« vprašam.
»Kdo ve, kam se je vtaknil Haymitch,« odgovori Effie.

53
 Pravzaprav njega nisem pričakovala, saj je sedaj
gotovo odšel spat.
»Cinna je pozno v noč urejal tvoj vagon z garderobo,«
nadaljuje Effie. »Več kot sto oblek ima zate, večerne so
resnično nenavadne. Ekipa Peete gotovo še spi.«
»Njega ni treba pripraviti?« se čudim.
»Ne tako kot tebe,« odgovori.
Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da mi bodo celo
jutro pulili dlake s telesa, medtem ko bo Peeta ta čas
preživel v postelji. O tem nisem dosti razmišljala, toda v
areni je vsaj del fantov obdržal dlake po telesu, vsem
dekletom pa so naredili temeljito depilacijo. Spomnila
sem se, kako sem Peeta umivala ob potoku in so se v
sončni svetlobi izpod plasti blata in krvi pokazale zelo
svetle dlake in le obraz je ostal popolnoma gladek. Niti
enemu fantu ni zrasla brada,čeprav jih je bilo veliko
dovolj starih. Prav zanima me, kaj so jim organizatorji
naredili.
Počutim se brezupno, toda moja ekipa je najbrž še v
slabšem stanju. Hitro pijejo kavo in se izmenjujejo
barvaste tabletke. Kolikor vem, nikoli ne vstanejo pred
poldnevom. To se zgodi le, ko gre za ugled države, kot
je to z mojimi dlakami na nogah. Tako zelo sem se
veselila, ker so dlake zrasle, saj sem zaradi tega čutila,
da se vračam v normalnost. Božam nogo in se predam
članom ekipe. Res so tihi, saj je navadno drugače. Slišim
vsak poteg dlake iz mešička. Moram se potopiti v kad,
polno goste tekočine neprijetnega vonja, obraz in lase pa
imam namazane s kremami. Po prvi kopeli me čakata še
dve naslednji, v drugih, manj ogabnih mešanicah. Sem

54
depilirana, zdrgnjena, zmasirana in namazana, dokler se
na koncu ne počutim tako, kot da so mi odrli kožo.
Flavius me s prsti prime za brado.
»Škoda, da Cinna ne dovoli, da bi te spremenili,«
žalostno vzdihuje.
»Prav res,« soglaša Octavia. »Iz tebe bi naredili
resnično izjemno dekle.«
»Strinjati se bo moral, ko bo starejša,« sklene Venia
skoraj čemerno.
S čim? S povečanjem ust, kot pri predsedniku
Snowu? S tetoviranjem prsi? Z barvanjem kože v
škrlatno roza barvo in z vsaditvijo dragih kamnov? Z
okrasnimi vzorci na mojem obrazu? Z zakrivljenimi
kremplji ali mačjimi brčicami? Vse to in še več sem
videla na prebivalcih Kapitola. Ali se jim res ne sanja, da
so očeh vseh nas videti kot čudaki?
Misel, da bi lahko postala žrtev teh lepotnih kapric
ekipe, se priključi še drugim nesrečam, ki pritegnejo
mojo pozornost: moje zlorabljeno telo, moje pomanjkanje
spanca, moj prisilni zakon in strah, da ne bi izpolnila
zahtev predsednika Snowa. Na kosilu, ki so ga Effie,
Cinna, Portia, Haymitch in Peeta začeli brez mene, sem
preveč pobita, da bi lahko govorila. Hvalijo hrano in to,
kako dobro se spi na vlaku. Vsi so navdušeni nad
turnejo, mogoče z izjemno Haymitcha, ki trpi zaradi
mačka in kar naprej drobi pecivo. Tudi jaz nimam več
pravega apetita, saj sem se za zajtrk prenajedla težko
prebavljive hrane, mogoče pa tudi zato, ker sem
nesrečna. V skledici mešam juho, toda pojem le žlico ali
dve. Ne morem gledati Peeta, ki so mi ga določili za
moža, čeprav vem, da on ni ničesar kriv.

55
 Drugi opazijo, da nekaj ni prav in se trudijo, da bi me
zapletli v pogovor, a jih zavrnem. V nekem trenutku se
vlak ustavi, natakar pa nam pojasni, da to ni zaradi
goriva, ampak se je nek del pokvaril in ga morajo sedaj
zamenjati, kar bo trajalo dobro uro. Effie se v hipu začne
razburjati, izvleče zapiske in ugotavlja, kakšen vpliv bo
taka zakasnitev imela na vse, kar nas bo srečalo do
konca življenja. Dovolj imam tega. Ne morem je več
poslušati.
»Effie, to nikogar ne zanima!« prham. Vsi okoli mize
me pogledajo, celo Haymitch, saj bi me moral podpreti,
ker Effie tudi njega spravlja v norost. Moram se povleči
nazaj. »Prav res,« dodam, vstanem in zapustim vagon.
V vlaku je nenadoma postalo zadušljivo, obide me
slabost. Poiščem izhodna vrata. Odprem jih. Prižge se
nekakšen alarm, ki ga ignoriram, in skočim na tla. Ne
pristanem v snegu, kot sem pričakovala, ampak me ovije
topel, prijeten zrak. Drevesa so še vedno polna zelenega
listja. Kako daleč na juh smo se pripeljali v enem dnevu?
Hodim vzdolž tirov, mežikam, zaslepljena zaradi
bleščeče svetlobe sonca, in že mi postaja žal tistega, kar
sem rekla Effie. Težko jo krivim za svoje sedanje stanje.
Moram se vrniti in se ji opravičiti. S svojim izbruhom sem
pokazala svoje slabe manire, Effie pa je nanje še
posebej pozorna. Noge pa me kar same vodijo vzdolž
tirnic. Pridem do konca vlaka in ga pustim za seboj, Ura
zamude. Hodim lahko še vsaj dvajset minut v eno stran,
se potem vrnem in mi še ostane ogromno časa.
Prehodim komaj dvajset metrov, ko se spustim na tla in
sedem ter se zastrmim v daljavo. Ali bi šla naprej, če bi
imela s seboj lok in puščice?

56
 Čez hip zaslišim za seboj glas korakov. To je gotovo
Haymitch. Prišel me je opozorit. Ne trdim, da si tega
nisem zaslužila, toda preprosto nočem poslušati zoprnih
besed.
»Ne želim si predavanja.« Z nogo odrinem plevel.
»Kratek bom.« Peeta sede k meni.
»Mislila sem, da je Haymitch,« mu rečem.
»Ne, še vedno se ukvarja s pecivom.« Gledam, kako
si popravlja nožno protezo. »Grozen dan, kajne?«
»Ah, nič posebnega,« rečem.
Peeta globoko vdihne.
»Katniss, s teboj sem se hotel pogovoriti o tvojem
obnašanju v vlaku. Prejšnjič, ko sva se vračala domov.
Vem, da te je nekaj povezovalo z Galom. Zavidal sem
mu, preden sem te uradno spoznal, toda nisem se
obnašal prav. Ne bi smel pričakovati, da se boš do mene
obnašala tako kot na igrah. Oprosti.«
Opravičilo me preseneti. Res je, da se je Peeta
oddaljil, ko sem mu priznala, da sem v areni ljubezen do
njega le igrala. Tega mi ne zamerim. Med igrami sem
skušala kar najbolj prepričljivo zaigrati zaljubljenost in
včasih resnično nisem vedela, kaj čutim do njega. Če
povem po pravici, tega še sedaj ne vem.
»Tudi ti meni oprosti.« Pravzaprav niti ne vem, za kaj.
Najbrž zato, ker ga lahko pripeljem v pogubo.
»Nič se ti ni treba opravičevati, saj si naju skušala
rešiti, vendar tega nočem tako nadaljevati. Nočem, da bi
se vsak dan ignorirala, pred kamerami pa bi se valjala v
snegu. Pomislil sem, da bi nehala kuhati zamero in
mogoče bi nama uspelo, da bi se spoprijateljila,«
predlaga.

57
 Življenje vseh mojih prijateljev visi na nitki, toda moj
odgovor Peetu ne bo zagotovil varnosti. »V redu,« se
strinjam. Zaradi njegovega predloga se počutim bolje,
manj dvolično. Škoda, da ni k meni prišel prej, preden
sem izvedela, da ima predsednik za naju drugačne
načrte, in da običajno prijateljstvo ne pride v poštev.
Kakor koli že, veseli me, da se spet pogovarjava.
»Kaj pa je narobe?« vpraša.
Ne morem mu povedati. Trgam zelenje.
»Začniva od nečesa bolj preprostega. Ali ni čudno, da
vem, da si zame tvegala življenje, ne vem pa, katera je
tvoja najljubša barva.«
Narahlo se nasmehnem. »Zelena. Kaj pa tvoja?«
»Oranžna,« odgovori.
»Čisto res?« se čudim. »Taka, kot so lasje Effie?«
»Malce bolj temna,« hoče biti bolj natančen. »Bolj v
odtenku… zahajajočega sonca.«
Sončni zahod. Takoj si predstavljam rob sonca, ki
izginja za obzorjem, vidim nebo, polno nežnih odtenkov
oranžne barve. Lep pogled. Spomnim se na pecivo s
tigrasto lilijo in sedaj, ko Peeta spet govori z menoj, se s
težavo zadržim, da mu ne povem zgodbe o predsedniku.
Haymitch prav gotovo ne bi hotel, da bi mu o tem
povedala. Rada bi omejila najin pogovor.
»Vsi se kar naprej navdušujejo nad tvojimi slikami,«
spremenim temo. »Škoda, da jih nikoli nisem videla.«
»Vzel sem jih za cel vagon.« Vstane in iztegne roko
proti meni. »Pridi.«
Prijetno je spet čutiti njegove prste, prepletene z
mojimi, pa ne zaradi videza, ampak iz čiste simpatije. V
vagon se vračava z roko v roki.

58
 »Predvsem pa se moram opravičiti Effie,« se
spomnim pred vrati.
»Prilizuj se ji, kolikor le moreš,« svetuje Peeta.
Ko stopiva v jedilni vagon, v katerem še zajtrkujejo, se
na dolgo in preveč sladkobno opravičim. Po mnenju Effie
je to gotovo minimum za poteptanje bontona. Priznati
moram, da velikodušno sprejme moje besede in meni,
da se je to zgodilo zaradi močnega stresa. Njena
opozorila, da se mora vsaj nekdo držati urnika, trajajo
slabih pet minut. Kar težko verjamem, da sem se izvila
na tako lahek način.
Ko Effie konča govor, me Peeta pospremi skozi nekaj
vagonov, da bi mi pokazali slike. Še sama ne vem, kaj
naj pričakujem. Mogoče večje verzije peciva s cvetjem.
Mojim očem pa se prikaže nekaj popolnoma
nepričakovanega. Peeta je narisal igre.
Za nekoga, ki ni bil z njim v areni, to ne bi bilo očitno
na prvi pogled. Voda, ki kaplja skozi odprtine v najini
jami. Dno izsušenega potoka. Roke Peeta, ki koplje
korenine. Druge slike se zdijo razumljive za vsakega.
Zlat rog, imenovana rog izobilja. Clove, ki si zlaga nože
pod jakno. Ena od pošasti, svetlolasa in zelenooka,
nedvomno Glimmer, renči in je namenjena naravnost
proti nama. Na slikah vidim tudi sebe. Sem pravzaprav
povsod: visoko na drevju, s srajco udarjam ob kamne v
potoku, nezavestna ležim v mlaki krvi. Eno sliko pa težko
povežem z dogajanjem. Najbrž me je Peeta tako videl,
ko je imel visoko vročino: prihajam iz srebrno-sive
meglice, ki je popolnoma v skladu z barvo mojih oči.
»Kaj praviš?« sprašuje Peeta.

59
 »Groza,« odgovorim. Skoraj začutim kri, umazanijo,
nenaravni vonj iz gobca križanca. »Vse, kar počnem, je
to, da hodim naokrog in skušam pozabiti na areno, ti pa
jo vračaš v življenje. Kako si si uspel zapomniti vse te
podrobnosti?«
»Vsako noč jih vidim,« na kratko pojasni.
Dobro vem, na kaj misli Hude sanje, ki sem jih
doživljala že pred igrami, me sedaj prav tako mučijo.
Vseeno pa se redko zgodi, da bi v njih videla očeta, ki ga
je med eksplozijo v rudniku razneslo na koščke.
Ponovno pa podoživljam vse, kar se je zgodilo v areni.
Zaman skušam rešiti Rue. Peeta izkrvavi do smrti.
Napihnjeno telo Glimmer mi razpade v rokah. Strašni
konec Cata, ki so ga mučili mutanti. To so moje
najpogostejše sanje.
»Jaz tudi,« zavzdihnem. »Slikanje pomaga?«
»Še sam ne vem. Najbrž se malo manj bojim zaspati,
ali pa si vsaj tako dopovedujem,« mi pojasni. »Toda še
vedno se mi sanjajo.«
»Mogoče bo tako za vedno, kot pri mentorju.«
Haymitch nama tega ni govoril, a sem prepričana, da
prav zaradi tega ne mara spati v temi.
»Res je. Kar pa se tiče mene, se raje zbudim v roki s
čopičem, kot pa z nožem.« Pogleda me. »Res misliš, da
so moje slike grozne?«
»Da. Toda tudi nenavadne, res,« mu pošteno povem,
vendar nočem več gledati slik. »Bi rad pogledal moje
izdelke? Cinna je res opravil veliko delo.«
»Kasneje,« se smeji Peeta. Vlak se premika, jaz pa
strmim skozi okno v premikajočo pokrajino. »Pridi, kmalu

60
bomo prišli v enajsto okrožje. Malce si ga bova
ogledala.«
Odideva v zadnji vagon, poln stolov in zof. Najbolj
imenitno pa je vseeno to, da se zadnja okna lahko
dvignejo v strop, zato dava glavi ven, da bi občudovala
ogromno prostranstvo. Na širnih poljih se pasejo črede
krav mlekaric, okolica pa v ničemer ne spominja na
najino rojstno, gozdnato deželo. Malce upočasnimo in
ugotovim, da bomo morali spet čakati, saj se je pred
nami pojavila ograja, visoka več kot deset metrov, in
povezana z bodočo žico, ob kateri se zdi mreža iz
dvanajstega okrožja popolnoma neškodljiva. Pogledam
na vznožje ograje, ki je utrjeno z močnimi, kovinskimi
ploščami. Pod njimi se ne da narediti podhoda in tukaj se
nihče ne izmakne na lov. Potem zagledam enakomerno
razvrščene opazovalne stolpe, na katerih so oboroženi
stražarji, ki niso niti malo v skladu s širnimi, cvetličnimi
travniki.
»Nekaj novega,« opazi Peeta.
Rue mi je dala vedeti, da se v enajstem okrožju bolj
strogo držijo pravil, a si nikoli nisem predstavljala česa
takega.
Prišel je čas pobiranja poljščin. Povsod, od koder se
pogled, stojijo moški, ženske in otroci v slamnikih ki se
obračajo proti vlaku in izkoristijo trenutek za oddih, ko se
peljemo mimo. V daljavi opazim sadovnjake in ugibam,
če je prav tam delala Rue, ki so ji namenili pobiranje
sadežev z najvišjih vej v krošnjah dreves. Tu in tam se
pokažejo majhna naselja zapuščenih kočic, ki se zdijo v
primerjavi s hišami v Premogišču prav uborne. Gotovo
so vsi prebivalci odšli na pobiranje.

61
 Brez konca se vozimo. Ne morem verjeti, da je
enajsto okrožje tako ogromno. »Kaj misliš, koliko ljudi
živi tukaj?« vpraša Peeta, jaz pa odkimavam. V šoli so
nas učili le, da je to veliko okrožje in konec. Nikoli nam
niso povedali natančnih podatkov o številu prebivalcev.
Na televiziji si vsako leto vseeno ogledamo otroke,
zbrane ob prazniku žetve. To je gotovo le delček tistih, ki
živijo tukaj. Kakšen je njihov izbor? Ali so organizirana
delna žrebanja? Ali se zmagovalce predčasno izbere in
se jim pripravi na sodelovanje v slavnostih? Kako se je
lahko zgodilo, da se je Rue znašla na odru in se ni našel
nihče, ki bi bil pripravljen prevzeti njeno mesto?
Veliko prostranstvo me začenja utrujati, zato ne
ugovarjam, ko pride Effie in nama reče, naj se oblečeva.
Vrnem se v kupe in se prepustim pripravljalni ekipi, ki mi
uredi pričesko in make-up. Cinna prinese lepo oranžno
obleko iz blaga z vzorcem jesenskega listja. Razmišljam
o tem, da je Peetu ta barva všeč.
Effie se sreča z nama in še zadnjič se pogovorimo o
programu dneva. V nekaterih okrožjih se zmagovalci
vozijo skozi mesto ob vzklikih navdušenih množic, v
enajstem okrožju pa je javni nastop omejen le en trg,
mogoče zato, ker pri tako majhni gostoti naseljenosti ni
pravih mest. Ni pa izključeno, da med srečanji oblast
ljudi noče odtegniti od dela. Nastopamo pred njihovo
palačo pravičnosti, veliko stavbo iz marmorja, ki je nekoč
gotovo navduševala z lepoto, sedaj pa je čas na njej
pustil svoje sledi. Celo na televiziji je videti delno
porušeno streho ter bršljan, ki obrašča krušečo fasado.
Trg obkrožajo izložbe neuglednih trgovin, večinoma

62
praznih. Tu gotovo ni nobenih prebivališč premožnih
prebivalcev enajstega okrožja.
Celoten naš nastop se bo odvil na verandi, kot temu
kraju reče Effie, na prostoru med glavnim vhodom in
stopnicami, pod streho, naslonjeno na stebre. Peeta in
jaz bova uradno predstavljena, potem bo župan
enajstega okrožja prebral govor v najino čast, midva pa
mu bova povrnila z zahvalami, ki sva jih napisane dobila
iz Kapitola. Če je zmagovalec imel zaveznika med
ubitimi tributi, lahko doda nekaj besed še sam v njihovo
dobro. Omeniti moram Rue, pa tudi Thresha. Toda
vsakič, ko sem doma skušala kaj napisati, sem le
strmela v prazen list papirja. Težko sem se ju spominjala
brez čustev. Na srečo je Peeta nekaj pripravil in po
manjših spremembah bo to lahko povedal v imenu naju
obeh. Ob koncu dogodka bova dobila plaketo in odšla v
palačo pravičnosti na slavnostno večerjo.
Vlak pripelje na železniško postajo, Cinna pa naredi
zadnje popravke na mojem oblačilu. Oranžni trak za lase
zamenja s kovinsko zlatim, pripne pa mi tudi broško z
oponašojo, prav tisto, ki sem jo nosila v areni. Na postaji
še ni odbora za sprejem. Vidimo le četo osmih redarjev,
ki nas usmerjajo proti zadnjemu delu oklepnika. Effie
zavzdihne, ko se vrata zaloputnejo za našimi hrbti.
»Kaj takega! Lahko bi pomislili, da smo vsi zločinci,«
se jezi.
Ne gre za nas, Effie, razmišljam. Gre le zame.
Hitro nas zapeljejo proti zadnjemu vhodu palače
pravičnosti. Začutim vonj pravkar pripravljene, izjemne
večerje, ki pa vseeno ni spodobna zadušiti smradu po
plesni in gnilobi. Nimamo časa, da bi se razgledali. Ko se

63
postavimo v vrsto pred glavnim vhodom, slišim prve
takte himne, ki jo igrajo na trgu. Nekdo mi pripne
mikrofon, Peeta me prime za levo roko. Župan napove
najin prihod in ogromna vrata se škripaje odprejo.
»Širok nasmeh!« poveljuje Effie in naju dregne.
Poslušno stopava naprej.
Sedaj, razmišljam. Prišel je čas, da vse prepričam,
kako zelo rada imam Peeta. Slavnost je bila načrtovana
do najmanjše podrobnosti, zato niti ne vem, kako naj to
naredim. Sedaj ni pravi trenutek za poljube, zato upam,
da mi bo uspelo in da mu bom dala vsaj enega.
Sliši se glasno ploskanje, toda ne slišim drugih
znakov navdušenja, ki sva jim bila priče v Kapitolu,
nobenih navdušenih vzklikov, krikov niti žvižgov. Hodiva
po senčni verandi, dokler na koncu ne stopiva izpod
strehe. Na vrhu visokih marmornatih stopnic stojiva na
močno sončni svetlobi. Moje oči se prav kmalu navadijo
nanjo in vidim, da so na hišah okoli trga dolge zastave, ki
delno zakrivajo zanemarjene fasade. Na trgu se gnetejo
gledalci, toda vem, da je to le majhen del prebivalcev
okrožja.
Ob vznožju odra je, kot navadno, poseben oder za
družine umrlih tributov. Na Threshevi strani sedita le
stara, zgrbljena ženska ter visoko, mišičasto dekle.
Mislim si, da je to njegova sestra. Na strani Rue… Nisem
pripravljena, da bi pogledala njene bližnje. Na obrazih
staršev se še vedno riše sveža bolečina. Gledam
peterico jenih mlajših bratov in sester in vidim, da so si
zelo podobni – vsi so vitke postave, njihove rjave oči pa
se svetijo. Spominjajo na jato majhnih, temnih ptic.

64
 Aplavzi utihnejo in župan ima pozdravni nagovor v
najino čast. Pristopita dve deklici z ogromnima šopkoma
cvetja, Peeta prebere zapisan odgovor, potem pa se
zavem, da avtomatično premikam usta, da bi zaključila
izmenjavo vljudnosti. Na srečo sta me mama in Prim
tako dobro naučili, da bi svoj tekst lahko povedala celo,
če bi me zbudili sredi noči.
Peeta je nekaj besed napisal na papir, a ga ne vzame
v roke. O Threshu in Rue raje govori v preprostem,
razločnem jeziku: o tem, kako sta prišla do finalne
osmerice in kako sta mi oba rešila življenje, hkrati s tem
pa tudi njegovo življenje. Zatrdi, da nama nikoli v
življenju ne bo uspelo poplačati tega dolga. Na koncu
razmišlja, potem pa doda nekaj, česar ni napisal na list.
Gotovo zaradi Effie, ki bi mu lahko rekla, naj to prečrta.
»Na noben način ne moreva nadomestiti te izgube, toda
v znak hvaležnosti bi želela vsako leto, do konca
življenja, nakazovati staršem obeh tributov enomesečno
nakazilo, ki ga dobivava kot nagrado za zmago na igrah
lakote.«
Zbrani gledalci onemijo in šepetaje izmenjujejo
mnenja. Take izjave, kot je bila Peetova, ni izrekel še
nihče, pa tudi ne vem, če zakoni dovoljujejo kaj takega.
Tudi Peeta tega prav gotovo ne ve, saj ni nikogar vprašal
– za vsak primer, če bi bil predlog nelegalen.
Presenečeni družini le molče strmita v naju. Po smrti
Thresha in Rue se je njihovo življenje nepovratno
spremenilo, toda to darilo ga bo ponovno. Enomesečna
nagrada za zmagovalnega tributa popolnoma zadostuje
za letno vzdrževanje družine. Dokler bova živela, ne
bodo poznali lakote.

65
 Pogledam Peeta. Žalostno se mi nasmehne. V glavi
zaslišim Hymitchev glas. 'Lahko bi bilo še dosti huje.' V
tem trenutku mislim, da ne bi moglo biti bolje. To darilo…
je brez primere. Ko se končno dvignem na prste, da bi
poljubila Peeta, se ta moja gesta ne zdi niti malo
prisiljena.
Župan pristopi in nama izroči spominski plaketi. Tako
veliki sta, da moram odložiti šopek, da bi vzela svojo.
Slavnost se končuje, ko opazim, da me ena od sester
Rue pozorno opazuje. Gotovo ima približno devet let in
je skoraj idealna kopija Rue. Ko stoji, prav tako narahlo
drži roke naprej. Kljub dobrim vestem o dodatnem
denarju ni videti zadovoljna. Rekla bi lahko celo, da me
gleda, kot da bi me grajala. Sem po njeno jaz kriva, da
nisem rešila Rue?
Ne, si mislim. To je zaradi tega, ker se ji še vedno
nisem zahvalila.
Postane me sram, saj ima ta deklica prav. Kako lahko
stojim tukaj, mirno in v tišini, in ne rečem niti besede? Če
bi umrla, bi Rue mojo smrt prav gotovo počastila.
Spomnim se, kako sem jo v areni okrasila s cvetjem in
tako skušala zagotoviti, da bo njena smrt postala vidna.
Toda ta moja gesta ne bo pomenila ničesar, če je sedaj
ne izpostavim.
»Počakajte!« Z odločnim korakom stopim naprej in
pritiskam plaketo k prsim. Čas, ki sem ga imela za govor,
je minil, toda nekaj moram povedati, saj sem Rue zelo
hvaležna. In tudi če bi dala družini, ki sedi tukaj pred
menoj, ves moj denar, tone bi opravičilo mojega
današnjega molčanja. »Lepo prosim, počakajte.« Ne
vem, kje naj začnem, toda ko končno odprem usta,

66
besede same vrejo, kot da bi se že nekoč prej oblikovale
v glavi.
»Rada bi se zahvalila tributoma iz enajstega okrožja,«
rečem in gledam ženski iz družine Thresha. »Le enkrat
sem govorila s Threshom, toda to je bilo dovolj, da mi je
podaril življenje. Nisem ga poznala, vendar sem vedno
spoštovala in občudovala njegovo moč. Navdušilo me je,
da se je med igrami držal izključno svojih načel in ni
podlegel nobenim vplivom. Profesionalci so na začetku
hoteli, da bi se povezal z njimi, a je zavrnil njihov
predlog. Sprejel je odločitev, vredno spoštovanja.«
Sključena starka, mogoče babica Thresha, prvič
dvigne glavo. Na njenih ustnicah opazim senco
nasmeha.
Množica umolkne. Nastopila je tako popolna tišina, da
se zdi neresnična. Prav gotovo so vsi zadržali dih.
Obrnem se proti družini Rue.
»Vseeno pa se mi zdi, da sem Rue bolje spoznala in
bo zato vedno z menoj. Nanjo me spominja vse, kar je
lepo. Vidim jo v rumenem cvetju na trati ob moji hiši,
vidim jo v oponašoji, ki poje na drevesih, predvsem pa jo
najdem v svoji sestri Prim.« Moj glas je tresoč, a sem
skoraj končala. »Hvala vam za vaša otroka.« Dvignem
glavo in se obrnem k zbranim. »Vsem vam pa hvala za
kruh.«
Nepremično stojim. Čutim se potrto in slabotno, tisoče
oči pa pozorno strmi vame. Nastane dolga tišina, ki jo
prekine melodija oponašoje – štiri note, ki jih je zažvižgal
nekdo v množici. Ta signal je označeval konec
delovnega dne v sadovnjakih, v areni pa je pomenil, da
ni nevarnosti. Opazim njega tvorca, starca z obrazom,

67
polnim gub, oblečenega v sprano rdečo srajco in
delovne hlače. Najina pogleda se srečata.
To, kar se zgodi potem, ni slučajno. Zdi se skrbno
načrtovano in ni le spontana reakcija. Vsi zbrani hkrati
pritisnejo na usta tri srednje prste leve roke, potem pa jih
iztegnejo proti meni. To je naš znak iz dvanajstega
okrožja, moje slovo od Rue v areni.
Če ne bi prej govorila s predsednikom Snowom, bi me
ta simbolična gesta pretresla do solz. Sedaj pa me
zajeme groza, saj se spominjam njegovega zadnjega
ukaza: blažiti moram vzdušje v okrožjih. Kaj bo Snow
mislil o tej skupni počastitvi dekleta, ki se je zoperstavilo
Kapitolu?
Z vso močjo se zavem tega, kar sem naredila. To ni
bilo načrtovano! Hotela sem le izraziti hvaležnost, hkrati
pa sem kljub svoji volji povzročila nekaj nevarnega.
Prebivalce enajstega okrožja sem spodbudila k
odprtemu uporu, čeprav bi morala zadevo miriti!
Razmišljam, kaj naj rečem, da bi zmanjšala napetost
in da bi ublažila lastne besede. Takrat pa zaslišim, da je
nekdo pritisnil na gumb, kar je pomenilo, da so mi izključi
mikrofon, župan pa je prevzel kontrolo nad dogajanjem.
Ljudje nama zadnjič ploskajo in Peeta me pospremi
nazaj k vratom. Niti sumi ne, da se je zgodilo nekaj
hudega.
Čudno se počutim. Za hip se moram ustaviti. Pred
mojimi očmi plešejo sončni žarki. »Je vse v redu?« skrbi
Peeta.
»Nič ni, le v glavi se mi vrti. Sonce me je zaslepilo,«
pojasnim in pogledam njegov šopek. »Rože sem
pozabila,« zamrmram.

68
 »Ponje grem,« predlaga Peeta.
»Saj grem lahko jaz,« odgovorim.
Če se ne bi ustavila, bi bila že na varnem v palači
pravičnosti. Če le ne bi pozabila vzeti mojega cvetja.
Sedaj pa, daleč v ozadju, kot na dlani vidiva celotno
dogajanje.
Dva redarja zvlečeta na vrh stopnic starca, ki je
zažvižgal melodijo. Prisilita ga, da poklekne, in pred očmi
množice ga ustrelita v glavo.

69
 5
V trenutku, ko pade starec na tla, nama redarji v belih
uniformah zakrijejo pogled. Nekaj vojakov naju s
puškinimi kopiti poriva proti vratom.
»Saj greva!« kriči Peeta in odrine redarja, ki me
poriva. »Saj sva razumela, prav? Pridi, Katniss.«
Objame me in pospremi do palače pravičnosti. Vojaki ne
odstopijo niti za korak. Ko prestopiva prag, za nama
zaloputnejo vrata in slišiva oddaljujoče korake redarjev,
ki gredo proti množici.
Mentor, Effie, Portia in Cinna napeto čakajo pred
stenskim ekranom, na katerem je videti le elektrostatični
sneg. Videti so prestrašeni.
»Kaj se je zgodilo?« Effie skoraj priteče. »Prenos se
je končal takoj po lepem govoru Katniss, potem pa je
Haymitch rekel, da je najbrž slišal strel, jaz pa sem rekla,
da je to neumnost, toda nikoli se ne ve, kajne? Blazneži
so povsod!«
»Nič se ni zgodilo,« jo prijazno miri Peeta.
»Kakšnemu staremu tovornjaku je počilo v motorju.«
Slišimo še dva strela, ki jih vrata niso skoraj nič
zadušila. Koga so sedaj dosegle krogle? Threshovo
babico, eno od mlajših sester Rue?
»Oba za menoj,« poveljuje Haymitch. Poslušno mu
slediva, Peeta in jaz, preostali pa ostanejo pred
televizorjem.

70
 Redarji okoli palače pravičnosti se za nas, odkar smo
varno izginili v stavbo, ne zanimajo. Hodimo po
čudovitih, okrašenih stopnicah iz marmorja in pridemo do
dolgega hodnika, na katerem je položena uničena
preproga. Dvojna vrata so odprta, kot da bi nas vabila v
prvo dvorano, visoko kakšnih sedem metrov. Na stropu
je videti štukaturo z motivi sadja in cvetov, iz vsakega
kota strmijo v nas majhni, debeli otroci s krilci, cvetje v
vazah pa razširja močan, omamen vonj, zaradi katerega
me pečejo oči. Najina večerna oblačila visijo na
obešalnikih ob steni. Ta soba je namenjena posebej za
naju, toda sedaj v njej le pustimo naše stvari. Haymitch
nama s prsi odstrani mikrofona, ju porine pod blazino na
naslonjaču in z gibom roke pokaže, naj greva naprej.
Kolikor vem, je bil Haymitch tukaj le enkrat, leta nazaj,
med lastno turnejo zmagovalcev. Očitno ima izjemen
spomin ali pa poseben instinkt, ko naju brez napake vodi
skozi labirint zavitih stopnic in vedno bolj ozkih hodnikov.
Včasih se ustavi in odrine zaprta vrata. Iz njihovega
obupnega škripanja ugotovim, da jih že zelo dolgo niso
uporabljali. Na koncu po lestvi priplezamo do pokrova, ki
ga mentor porine in odpre. Pridemo v kupolo palače
pravičnosti, ogromen prostor, v katerem je polno
polomljenega pohištva, kupov knjig in zarjavelega orožja.
Vse skupaj prekriva debela plast prahu in prav gotovo že
leta dolgo ni nihče stopil sem. Svetloba se s težavo
prebija skozi štiri umazana kvadratna okna ob stenah
kupole. Mentor z brco zapre pokrov in se obrne k nama.
»Kaj se je zgodilo?« vpraša.
Peeta mu pripoveduje o vsem, kar se je zgodilo na
trgu. Govori o žvižganju melodije, o pozdravu, o tem,

71
kako sva se med potjo obotavljala, o uboju starca. »Kaj
se dogaja?« hoče vedeti.
»Bolje bo, da mu to sama pojasniš,« se Haymitch
obrne k meni.
Ni res. Po moje bo še stokrat huje, če bo Peeta to
slišal od mene. Kljub vsemu mu vse kar najbolj mirno
povem: vse o predsedniku Snowu, o nemirih v okrožjih,
celo o poljubu z Galom. Brez prikrivanja mu povem, da
nama zaradi moje zvijače z jagodami grozi nevarnost.
»Med turnejo bi morala miriti razpoloženje. Vse
nejeverneže bi morala prepričati, da sem delovala v
imenu ljubezni, in umiriti situacijo. Kaj pa sem danes
povzročila? Zaradi mene so umrli ljudje, poleg tega pa
bodo vse na trgu kaznovali.«
Postane mi tako slabo, da moram sesti na uničen
naslonjač, pri tem pa sploh ne pazim na štrleče vzmeti.
»Poleg tega pa sem tudi jaz poslabšal situacijo, ko
sem jim dal denar,« reče Peeta. Nenadoma z roko udari
po svetilki na robu zaboja in jo pošlje na drugi konec
prostora. Steklo udari ob tla in se razsuje. »To se mora
končati, in to takoj. Ta, ta vajina igra. Zaupata si
skrivnosti, mene pa držita proč, kot da ne bi nič pomenil,
kot da bi bil neumen ali ne dovolj močan, da bi jih
prenesel.«
»Peeta, to ni tako…,« začnem.
»Pa še kako je!« kriči name. »Katniss, tudi jaz moram
za koga skrbeti! Moja družina in prijatelji v dvanajstem
okrožju bodo tudi umrli, če ne bova uspela. Po tem, kar
sva preživela, res ne zaslužim, da bi bila poštena z
menoj?«

72
 »Peeta, vedno si tako neverjetno dober,« se oglasi
Haymitch. »Tako dobro se znaš predstaviti pred
kamerami. Tega nisem hotel uničiti.«
»Torej ste me slabo ocenili. Danes se je res nabralo
vsega. Kaj mislite, kakšna usoda čaka sorodnike Rue in
Thresha? Bodo po vašem mnenju dobili del najinega
denarja? Se vam zdi, da sem jim zagotovil primerno
prihodnosti? Po mojem mnenju bodo imeli srečo, če
bodo živeli do večera!« Sedaj vrže majhen kipec. Še
nikoli ga nisem videla v takem stanju.
»Peeta ima prav,« rečem. »O vsem bi mu morala
povedati, še najbolje že v Kapitolu.«
»Že v areni sta sklenila dogovor, kajne?« Njegov glas
je slišati bolj miren. »In nista se povezala z menoj.«
»Ne, uradno ne. Preprosto sem po njegovih poslanih
darilih ugotavljala, kako se moram obnašati. In tudi, če
jih ni.«
»Jaz nisem imel take priložnosti. Dokler se nisi
pojavila, nisem dobili od njega niti ene pošiljke,« ugotovi
Peeta.
Do sedaj o tem nisem veliko razmišljala. Kako je to
dogajanje videti s perspektive Peeta? Dobila sem
zdravilo za opekline, pa tudi kruh, medtem ko umirajoči
Peeta ni dobil popolnoma ničesar, kot da bi me Haymitch
na njegov račun držal pri življenju.
»Poslušaj, fant…,« začenja Haymitch.
»Kar nehajte, prosim. Vem, da ste morali izbirati, tudi
sam bi jo izbral. Gre še za nekaj drugega. Tam, na trgu,
so umrli ljudje in umrlo jih bo še več, če ne bova zelo
prijazna. Vsi vemo, da sem na televiziji videti boljši kot
Katniss. Nikomur me ni treba učiti, sam vem, kaj naj

73
rečem, toda moram tudi vedeti, kaj me lahko čaka,« reče
Peeta.
»Od sedaj naprej te bom o vsem obveščal,« mu
zagotovi Haymitch.
»Upam,« zagodrnja Peeta. Ko odhaja, ne pogleda niti
mene.
Prah, ki ga je prej dvignil v zrak, sedaj seda nazaj: na
moje lase, v oči, na bleščečo, zlato broško.
»Ste me resnično izbrali?« hočem vedeti.
»Da,« odgovori.
»Zakaj? Saj imate raje Peeta,« mu rečem.
»Res je. Vseeno pa vedi, da je do spremembe pravil
lahko preživel le eden od vaju. Peeta je bil odločen, da te
bo branil, zato sem sklenil, da te s skupnimi močmi
pospremimo nazaj domov,« mi pove.
»Oh,« je vse, kar lahko rečem.
»V življenju je včasih treba sprejeti zelo težke
odločitve. Sama se boš lahko prepričala o tem, če bomo
živi prišli iz tega,« mi reče Haymitch.
Danes sem se prepričala o eni stvari. Ta kraj ni nekaj
takega kot večje dvanajsto okrožje. Pri nas ograja ni
zastražena in je redkokdaj pod napetostjo. Naši redarji
niso priljubljeni, a so prav gotovo manj brutalni. Naše
težave povzročijo več naveličanosti kot besa. Tu, v
enajstem okrožju, ljudje bolj trpijo in so bolj obupani.
Predsednik Snow ima prav – dovolj je iskra, da povzroči
požar v celem Panemu.
Vse se prehitro dogaja, da bi se znašla. Najprej
opozorilo, potem streli in zavest, da sem lahko pospešila
dogajanje, ki se ga ne da več zadržati. To je resnično
neverjetna situacija. Nekaj drugega je, če bi skušala

74
podpihovati množico, toda v te okoliščinah… Kako je
mogoče, da se povzročila toliko težav?
»Pridi,« se oglasi Haymitch. »Čaka nas slavnostna
večerja.«
Prham se, koliko dolgo se lahko, na koncu pa moram
vseeno oditi in se prepustiti rokam pripravljalne ekipe, ki
se očitno sploh ne zaveda teže dogajanja. Komaj čakajo
na večerni sprejem, saj jih imajo v okrožjih za slavne, v
Kapitolu pa skoraj nikoli ne dobijo vabil na prestižne
sprejeme. Ugotavljajo, kakšne jedi bodo prinesli na mizo,
jaz pa ne morem nehati razmišljati o prestreljeni glavi
starca. Sploh nisem pozorna na to, kaj delajo z menoj.
Končno sem pripravljena na odhod. Svoj odsev
pogledam v zrcalu.
Svetla oranžna obleka brez naramnic mi seda go
čevljev, lase imam počesane nazaj in polne kodrov.
Cinna od zadaj pristopi k meni in mi čez ramena ovije
lesketajoč, srebrn šal. Strmi v oči mojega odseva v
ogledalu.
»Ti je všeč?« vpraša.
»Lepo je kot vedno,« zatrdim.
»Preveriva, če se sklada tudi z nasmehom,« prijazno
reče. Na ta način me spomni, da bom prav kmalu spet
stala pred kamerami. Uspe mi, da se rahlo nasmehnem.
»No, prosim.«
Ko se vsi zberemo za odhod na večerjo, opazim, da
je Effie zaskrbljena. Haymitch ji prav gotovo ni povedal
za dogodke na trgu. Ne bi me čudilo, če bi Cinna in
Portia ugotovila, kaj se dogaja, toda vtis imam, da
obstaja nenapisan dogovor o skrivanju vseh slabih novic
pred Effie. Prav kmalu bom izvedela, kje je težava.

75
 Effie pregleduje razporeditev nalog za večer, potem
pa ga odrine na stran. »Še sreča, da bomo potem sedli v
vlak in se odpeljali od tod,« reče.
»Effie, se je zgodilo kaj slabega?« z zanimanjem
vpraša Cinna.
»Ni mi všeč, kako so se tukaj obnašali do nas. Najprej
so nas porinili v tovornjake in nas že na železniški postaji
ločili od ljudi. Poleg tega sem pred eno uro odšla, da bi si
pogledala palačo pravičnosti, saj se imam za
strokovnjakinjo na področju arhitekture,« pove.
»Oh, res, slišala sem o tem,« se oglasi Portia, da bi
molčanje ne trajalo preveč dolgo.
»No, res. Sklenila sem se torej malce razgledati
naokrog, saj bo v tem letu obiskovanje ruševin v okrožjih
zelo modno. Takrat sta se pojavila dva redarja, ki sta mi
ukazala, naj se vrnem v prostore, ki so nam dodeljeni.
Redarja sta me celo dregnila s puško!« se pritožuje Effie.
Takoj ugotovim, da je to takojšnja posledica našega
prejšnjega izginotja, ko je Haymitch odpeljal Peeta in
mene na razgovor. Malce se hrabrim, da je najbrž
naredil prav. Gotovo ni nihče uredil prisluškovanja v
prašni kupoli, čeprav lahko stavim, da je sedaj tudi za to
poskrbljeno.
Effie se zdi tako pretresena, da jo samodejno
objamem.
»To je grozno,« priznam. »Mogoče bi se morali odreči
večerji? Vsaj do opravičila.«
Vem, da se s čim takim ne bi nikoli strinjala, toda moj
predlog ji popravi razpoloženje. Nekdo je resno vzel
njeno tarnanje.

76
 »Ne, se bom že umirila,« sklene. »Potrpežljivo
prenašanje vseh težav spada k mojim obvezam, poleg
tega pa vidva ne smeta biti brez večerje. Vseeno hvala
za predlog, Katniss.«
Effie nas postavi v vrsto: najprej pripravljalni ekipi,
potem ona, za njo stilista ter Haymitch, Peeta in jaz se,
seveda, pojaviva na koncu.
Nekje v nižjih prostorih se zasliši glasba. Ko prve
osebe iz naše skupine stopajo po stopnicah navzdol, se
primeva za roke.
»Haymitch trdi, da ni bilo prav, ker sem kričal nate,«
se oglasi Peeta. »Menda si le izpolnjevala njegova
navodila. Poleg tega ti včasih tudi nisem vsega
povedal.«
Spomnim se, kakšen pretres sem doživela, ko mi je
Peeta pred celim Panemom priznal ljubezen. Haymitch
je dobro vedel, kaj se dogaja, a me ni opozoril.
»Zdi se, da sem po koncu tistega razgovora sama
razbila nekaj predmetov.«
»Le vazo,« reče Peeta.
»In še malo sem te porezala po dlani. Sedaj ni več
razloga, da ne bi bila odkrita drug do drugega, kajne?«
»Ne,« se strinja. Stojiva na vrhu stopnic in v skladu z
Effinimi navodili čakava, dokler se Haymitch ne oddalji
petnajst korakov. »Ali si Gala res poljubila le enkrat?«
Tako sem presenečena, da odgovorim. »Da.« Danes
se je zgodilo toliko stvari. Ali je mogoče, da ga je mučil
prav ta dvom?
»Petnajst. Naprej,« poveljuje Peeta.
Oblije naju slepeča svetloba, jaz pa si nadenem
bleščeč nasmeh.

77
 Stopava po stopnicah in zaideva v vrtinec identičnih
večerij, slavnosti in potovanj z vlakom. Vsi dnevi so
enaki. Zbudimo se, oblečemo, vozimo se sreči
navdušenih množic, poslušamo govore v najino slavo. V
odgovor poveva tekst z zahvalami in se drživa besedila s
Kapitola. Niti ene svoje besede ne dodava. Včasih se
odločiva za kratko vožnjo po okolici. V enem okrožju
pogledava morje, v drugih gozdove, grde tovarne,
pšenična polja, in smrdeče rafinerije. Oblečeva si
večerne obleke, sodelujeva na večerjah. Potem pa na
vlak.
Med slovesnostmi sva polna spoštljive pozornosti in
se vedno drživa za roke, ali pa ga držim pod roko. Med
večerjo sva skoraj nora od ljubezni, izmenjujeva si
poljube, pleševa, dovoliva, da naju ujamejo, ko se
hočeva izmakniti iz dvorane. V vlaku molčiva in
ugotavljava, kakšen vpliv imava na ljudi.
Seveda, najina govora iz enajstega okrožja so pred
objavo cenzurirali, da ne bi povzročila upora, toda
vseeno je nekaj čutiti v zraku. Občutek imam, da gledam
v lonec, katerega vsebina se kuha in ki bo prav kmalu
zavrela. A takega občutka nimam povsod. V nekaterih
okrožjih je občinstvo preprosto naveličano, kot je to
navadno med slavji v čast zmagovalcev v dvanajstem
okrožju. V drugih okrožjih, še posebej v osmem, četrtem
in tretjem, se na obrazih gledalcev riše resnično
občudovanje našega videza, občudovanje, podloženo z
besom. Ko množica skandira moje ime, je to bolj slišati
kot klic po maščevanju kot pa veselo pozdravljanje. Ko
redarji stopijo v akcijo, da bi pomirili nemirno množico,
ljudje pritisnejo, namesto da bi se umaknili. Vem, da ne

78
morem narediti ničesar, da bi to spremenila. Tega vala
ne zadrži noben, še tako resničen dokaz ljubezni. Če
sem s tem, da sem izvlekla pest jagod, povzročila
trenutno neprištevnost, so ti ljudje prav tako pripravljeni
delovati nepreračunljivo.
Cinna začenja ožati oblačilo v pasu, pripravljalno
ekipo skrbijo moji podočnjaki. Effie mi da tablete za
spanje, toda zdravilo ne deluje. Pravzaprav deluje
preslabo. Zaspim in prav kmalu me zbudijo grozni
prizori, ki so vedno bolj pogosti in bolj resnični. Peeta, ki
večino noči hodi po vlaku, sliši moje krike, ko se skušam
iztrgati iz omame. Tablete le daljšajo strašljive sanje.
Peeta me s težavo zbudi in miri, potem pa zleze v mojo
posteljo in me tolaži, dokler ne zaspim. Kasneje zavrnem
zdravila, Peetu pa vsako noč dovolim, da zleze v mojo
posteljo. S temo se bojujeva tako kot v areni: leživa v
objemu, pripravljena na nevarnost, ki naju lahko vsak
trenutek doleti. Ne dogaja se nič drugega, kot to, da so
po vlaku takoj začele krožiti govorice o najinem druženju.
Effie me obvesti o govoricah, jaz pa si mislim: Dobro.
Mogoče pa bodo prišle do predsednika Snowa. Effie
zagotovim, da se bova skušala obnašati bolj diskretno, a
v resnici tega niti ne poskušava. Nastopa, ki sta si v
prvem in drugem okrožju sledila drug za drugim, sta bila
posebej grozna. Vsak na svoj način. Cato in Clove, dva
tributa iz drugega okrožja, sta imela možnost, da se
vrneta domov, če to ne bi uspelo Peetu in meni. Jaz sem
bila tista, ki sem ubila Glimmer in fanta iz prvega okrožja.
Trudim se, da ne gledam njunih sorodnikov, ko izvem,
da mu je bilo v resnici ime Marvel. Zakaj o tem nisem
ničesar vedela? Mislim, da pred igrami nisem bila

79
pozorna na to, po njihovem koncu pa nisem o njih hotela
ničesar več slišati.
Po prihodu v Kapitol sva popolnoma obupana. Kar
naprej nastopava sredi navdušenih množic. Tukaj, sredi
najbogatejših prebivalcev Panema, vstaja gotovo ne bo
izbruhnila. Imena teh ljudi se ne bodo nikoli pojavila v
steklenih kroglah za žrebanje na dan žetve, njihovi otroci
pa ne umirajo zaradi zločinov veliko rodov nazaj. V
Kapitolu nama ni treba nikogar prepričevati o najini
ljubezni, toda računava na vsaj malo možnosti, da bova
uspela prepričati del tistih, ki nama jih ni uspelo v
okrožjih. Na žalost pa vse, kar počneva, ni dovolj in je
prepozno.
Ko prispemo v vadbeni center, v katerem sva nekoč
že živela, predlagam, da me Peeta javno zasnubi. Strinja
se, potem pa izgine v svojo sobo in dolgo ne pride ven.
Haymitch mi je rekel, naj mu dam mir.
»Mislila sem, da si tega tako želi,« se čudim.
»Tega si ni predstavljal,« pojasnjuje Haymitch. »Hotel
je, da bi bilo resnično.
Vrnem se v svoje prostore in ležem v posteljo. Trudim
se, da se ne bi spominjala Gala, a se v mislih kar naprej
vračam k njemu.
Ta večer na odru pred vadbenim centrom navdušeno
odgovarjava na celo vrsto vprašanj. Caesar Flickerman,
oblečen v svetlečo temno modro obleko, z lasmi, vekami
in ustnicami še vedno pobarvanimi v bledo svetlo modro
barvo, naju gladko vodi skozi razgovor. Ko vpraša o
načrtih za prihodnost, Peeta poklekne, odpre pred menoj
srce in me prosi za roko, jaz pa, seveda, sprejmem
ponudbo. Caesar obstane, kapitolska javnost nori.

80
Posnetki množic po celem Panemu prikazuje državo,
ovito v srečo.
Predsednik Snow, sam osebno, naju nepričakovano
obišče. Stisne Peetovo roko in ga navdušeno treplja po
ramenu, mene pa objame in na moje lice pritisne
ognjevit poljub. Vsenaokrog se širi vonj po krvi in
vrtnicah. Potem se odmakne, s prsti zagrabi moja
ramena in se z nasmeškom na obrazu obrne proti meni.
Opogumim se in dvignem obrvi. Sprašujejo o tem, lesar
ne morejo vprašati usta. Mi je uspelo? Je dobro? Je
dovolj, da sem mu ustregla v vsem, da sem delovala v
skladu z njegovimi pravili in da sem obljubila, da se bom
s Peetom poročila?
V odgovor predsednik skoraj neopazno odkima.

81
 6
V tem enem, skoraj nevidnem gibu vidim konec
upanja in začete konca vsega, kar mi je drago. Nisem se
domislila, kakšne oblike bo moja kazen, pa tudi tega ne,
kako se bo zavrtel krog, le to vem, da mi na koncu ne bo
ostalo popolnoma nič. Lahko bi pomislili, da me bo v
takem trenutku zajel grozen obup. A je vse skupaj
čudno. Predvsem čutim olajšanje, saj lahko odstopim od
nadaljevanja igre. Zadovoljna sem, da sem končno
dočakala odgovor na to, ali so moja prizadevanja
prinesla ustrezen rezultat, tudi če je odgovor nasproten.
Poleg tega pa izjemne okoliščine ponujajo izjemne
rešitve, zato sem pripravljena na popolnoma vse.
Toda ne tukaj in ne sedaj Najpomembneje je, da se
vrnem v dvanajsto okrožje, saj se glavni del mojega
načrta nanaša na mamo in sestro, na Gala in njegovo
družino, pa tudi na Peeta, če mi bo uspelo, da ga
nagovorim k pobegu z nami. Haymitcha tudi dodam na
spisek. Ko bom izginila v gozd, moram s seboj vzeti vse.
Ni mi jasno, kako mi jih bo uspelo pregovoriti, ker bomo
odšli sredi zime, in na kakšen način se bomo izmaknili
prijetju, toda vsaj to vem, kaj moram narediti.
Tako se torej ne sesedem na tla in me solze ne
zalijejo. Le zravnam se, polna prepričanja vase, ki ga že
tedne dolgo nisem čutila. Moj nasmeh je mogoče videti
malce hinavski, vendar vseeno ni prisiljen. Ko pa
predsednik Snow utiša javnost in vpraša: 'Kaj bi rekli na

82
to, da bi jima pripravili poroko tukaj, v Kapitolu?', brez
težav odigram noro veselje.
Caesar Flickerman hoče vedeti, če ima predsednik v
mislih konkreten datum.
»Oh, preden bomo določili datum, se bomo o tem
pogovorili s Katnissino mamo,« reče predsednik. Ljudje
se glasno smejejo, predsednik pa me objame čez
ramena. »Če bo taka volja celotne države, lahko
pripravimo poroko, preden jih boš imela trideset.«
»Gotovo boste morali spremeniti zakon,« hihitaje
rečem.
»Če bo to potrebno…,« reče predsednik in se
razumevajoče nasmehne.
Oh, kako lepo se imava v najini družbi.
Sprejem je organiziran v banketni dvorani na
posestvu predsednika Snowa, ki se ne more primerjati z
nobeno drugo. Strop, ki sega dobrih dvajset metrov
visoko, je spremenjen v nočno nebo in zvezde so videti
točno take, kot pri nas doma. Predstavljam si, da so prav
take nad Kapitolom, toda tega ne morem zatrditi, saj je
mesto preveč osvetljeno, da bi si nebo lahko ogledala.
Približno na polovici poti med parketom in obokom se
dviga orkester. Videti je, kot da bi glasbeniki lebdeli na
puhastih, belih oblakih. Ne vidim, kaj jih drži v zraku.
Tam, kjer bi morale biti navadne mize, se pojavijo
številne mehke zofe in fotelji – nekaj jih je postavljenih
okoli kaminov, drugi okoli dehtečih cvetličnih gred ali
ribnikov, v katerih so eksotične ribe, zaradi česar ljudje
lahko brez zadržkov jedo, pijejo in delajo v izjemnem
udobju. Sredi dvorane so tlakovana tla, kjer se odvijajo

83
tako plesi kot predstave, pa tudi srečanja ekstravagantno
oblečenih gostov.
Najsvetlejša zvezda večera je vseeno hrana. Mize ob
stenah se šibijo pod težo izbranih jedi. Tukaj je vse, o
čemer lahko sanjam, pa tudi jedi, za katere si sploh
nisem mislila, da obstajajo. Krave, prašiči in koze, ki jih
cele vrtijo na ražnjih, velike posode piščance, nadevanih
z okusnim sadjem in orehi, bitja iz oceanov v omaki ali
pripravljena za pomanjkanje v začimbne mešanice.
Preštevilne vrste sira, kruha, zelenjave, sladkarij, slapovi
vina in potoki alkohola, ki miglja v plamenih.
Apetit se mi je vrnil skupaj z željo po borbi. Po tednih
skrbi, ko nisem mogla jesti, sem sestradana.
»Rada bi poskusila vse, kar je v tej dvorani,« povem
Peetu.
Vidim, da skuša z mojega obraza prebrati, od kod ta
sprememba. Dokler ne ve, da sem po mnenju
predsednika Snowa lagala, lahko le domneva, da mislim,
kako nama je uspelo. Morda pa se celo resnično veselim
najine zaroke. V njegovih očeh opazim začudenje, ki
hitro izgine, saj naju snemajo. »V tem primeru pa ne hiti
preveč,« svetuje.
»Prav, pojedla bom le en grižljaj vsake jedi.« Že pri
prvi mizi prelomim obljubo, saj je na njej približno dvajset
vrst juh in naletim na bučno juho, posuto z orehovimi
jedrci in drobnimi, črnimi semeni. »To bi lahko jedla prav
do jutra!« glasno rečem, potem pa mojo pozornost takoj
pritegne čista, zelena juha, ki ima po mojem mnenju
okus po pomladi. Za hip se navdušim nad rožnato,
penasto juho, okrašeno z malinami.

84
 Vidim obraze, slišim imena, nekdo fotografira, ljudje
me poljubljajo na lica. Moja broška z oponašojo je očitno
napovedala novo modo, saj nekaj ljudi pristopi k meni,
da bi mi predstavili svoje dodatke. Podoba moje ptice je
izvezena na svilenih zavihkih suknjičev, pojavlja se na
pasnih zaponkah, pa tudi kot tatu na intimnih mestih. Vsi
hočejo nositi znak zmagovalke in lahko si predstavljam,
kako to jezi predsednika Snowa. Kaj pa lahko naredim?
Igre so bile tu, v Kapitolu, resnično izjemne, medtem ko
jagode predstavljajo simbol obupanega dekleta, ki želi
rešiti ljubljenega.
Peeta in jaz ne iščeva družbe, a sva kljub temu
atrakcija večera. Nihče noče izpustiti srečanja z nama.
Delam se, da sem navdušena, toda prebivalci Kapitola
me niti najmanj ne zanimajo, še posebej ne takrat, ko me
motijo pri jedi.
Na vsaki mizi odkrivam nove izzive in čeprav se
omejujem le na grižljaj vsake jedi, imam prav kmalu poln
želodec. Sežem po majhnega pečenega ptiča, zagrizem
vanj, na jezik pa mi priteče pomarančna omaka. Okusno.
Vseeno prosim Peeta, da bi pojedel preostanek, saj
hočem poskusiti še druge izjemne jedi, metanje hrane
proč, kar vidim pri veliko osebah na sprejemu, pa se mi
zdi nesprejemljivo. Po približno desetih mizah sem sita,
čeprav sem poskusila komaj delček pripravljenih jedi.
Prav takrat stopi k nama moja pripravljalna ekipa.
Komaj razumem, kaj govorijo, saj so pijani in hkrati
izredno navdušeni zaradi prisotnosti na pomembnem
sprejemu. »Zakaj nič ne ješ?« sprašuje Octavia.
»Tako sem se že najedla, da ne morem ničesar več
pogoltniti,« pojasnim, toda oni se začnejo smejati tako,

85
kot da ne bi v življenju še nikoli slišati česa tako
neumnega.
»To ni razlog, da bi se odrekla prijetnemu!« pojasnjuje
Flavius. Pospremijo naju do mize z majhnimi kozarci na
visokih pecljih, napolnjenih s prosojno tekočino. »Napijta
se!«
Peeta prime enega, takrat pa postane ekipa panična.
»Ne tukaj!« vrešči Octavia.
»Tja morata iti,« pojasni Venia in s prstom pokaže na
vrata, ki vodijo v stranišče. »Sicer bo vse priletelo na
tla.«
Peeta spet pogleda kozarec in ugotovi: »To pomeni,
da bom potem, ko bom izpil to tekočino, bruhal?«
Ekipa se začne histerično smejati. »Jasno. Da bi
lahko jedel naprej,« potrdi Octavia. »Že dvakrat sem bila
na stranišču. Vsi tako delajo. Kako bi se sicer lahko
imela dobro na gostiji?«
Zmanjka mi besed, ko pogledam velike kozarce in se
zavem, kaj je z njimi povezano. Peeta odloži svojega
tako previdno, kot da bo steklo vsak hip počilo. »Pridi,
Katniss, zaplešiva.«
Glasba valovi z oblakov, ko me Peeta povabi na
plesni podij, proč od ljudi in miz z večerjo. Poznava le
nekaj plesov iz najinega okrožja, takih, za katere sta
potrebni violina in flavta, pa tudi veliko prostora, Effie pa
nama je predstavila nekaj najbolj popularnih plesov v
Kapitolu. Glasba je počasna in sanjava, zato me Peeta
objame. Vrtiva se v krogu in o korakih ne razmišljava.
Pravzaprav bi nama bil za ta ples dovolj le prostor, velik
kot večji krožnik. Nekaj časa molčiva, potem pa Peeta
prekine tišino.

86
 »Človek se privadi in zdi se mu, da kar nekako gre,
saj niti ni preveč hudo, ko nenadoma…« Utihne.
Razmišljam le o ubogih telesih otrok na naši kuhinjski
mizi, ko jim naša mama, ki jih zdravi, svetuje to, česar
jim njihovi starši ne morejo dati. Več hrane. Zdaj smo
bogate, zato jim podari nekaj hrane za domov. Toda
nekoč dostikrat nismo imele česa deliti, tako da preveč
izstradanega otroka ni mogla rešiti. Tukaj, v Kapitolu, pa
ljudje bruhajo, da bi si potem spet lahko napolnili
trebuhe. Nimajo bolnega telesa, niti glave, ničesar
pokvarjenega niso jedli. Na sprejemu se vsi tako
obnašajo. Tako se dela, to je del zabave.
Nekega dne, ko sem prišla k Hazelle, da bi ji pustila
živali, je bil doma tudi Vick, ki ga je mučil hud kašelj. Kot
Galov brat se je hranil bolje koz devetdeset odstotkov
prebivalcev dvanajstega okrožja. Kljub vsemu je četrt ure
razmišljala, ali naj odpre konzervo s koruznim sirupom,
ki so ga dobili na dan paketov. Potem je vsak dobil žlico
na kruh, naslednji teden pa bodo mogoče pojedli še
malo. Vick se je čudil, da mu je Hazelle dovolila zliti
malce več sirupa v čas, da bi mu olajšal kašelj. A ni se
počutil dobro, dokler ni dala sirupa tudi njegovim bratom
in sestram. Če je tako stanje vladalo v Galovem domu,
kako je bilo šele v drugih družinah?
»Peeta, pripeljali so nas sem, da bi se borili do smrti
zaradi njihovega veselja,« ga spomnim. »Sprejem je
pravzaprav drobtinica v primerjavi z igrami.«
»Vem. Vem to. Včasih preprosto ne zdržim. Do točke,
ko… Nisem prepričan, kaj bom naredil.« Za hip molči,
potem pa šepetaje doda: »Katniss, mogoče sva se
zmotila.«

87
 »Zakaj?« ga vprašam.
»Mogoče sva po nepotrebnem skušala umiriti vzdušje
v okrožjih,« reče.
Hitro pogledam naokrog, a ga najbrž ni nihče slišal.
Televizijsko ekipo zanima le miza z morskimi sadeži,
pari, ki plešejo naokrog pa so preveč pijani, ali pa se
preveč ukvarjajo sami s seboj, da bi bili pozorni na naju.
»Oprosti,« reče Peeta. Ima razlog. To ni kraj, kjer bi
razglašal taka mnenja.
»Doma se bova pogovorila,« mu rečem.
Nepričakovano k nama pristopi Portia v družbi
postavnega moškega, ki se mi zdi znan, in ga predstavi
kot Plutarha Heavensbeeja, novega organizatorja iger.
Plutarh se obrne k Peetu z vprašanjem, ali me lahko
ugrabi za en ples. Peeta si tako nadene televizijski obraz
in me vljudno prepusti moškemu z opozorilom, naj
ničesar ne pričakuje.
Sploh nočem plesati s Plutarhom Heavenbeejem. Ne
maram čutiti na sebi njegovih rok, ene v moji roki, druge
na stegnih. Nisem vajena tega, da bi se me kdo dotikal,
razen Peeta in družine. Organizatorji iger se mi gnusijo.
Raje bi imela črve na svoji koži Plutarh to najbrž čuti, saj
je med nama, ko se sučeva po plesišču, precejšnja
razdalja.
Klepetava o sprejemu, o zabavi, o hrani, potem pa
Plutarh med smehom pove, da se že od šolanja izmika
punču. Ne razumem šale, toda po nekaj sekundah se
zavem, da je prav on takrat s hrbtom padel v posodo
punča, ko sem med predstavitvijo poslala puščico proti
organizatorjem. Pravzaprav nisem streljala vanje, ampak

88
v jabolko v gobčku pečenega prašička, a so se kljub
temu na smrt prestrašili.
»Ah, to ste vi…« Smejem se in se spomnim, kako je
med pljuskom padel v pijačo.
»Da. Prav gotovo boš presenečena, da še vedno
nisem prišel k sebi,« reče Plutarh.
Rada bi mu rekla, da dvaindvajset mrtvih tributov po
igrah, pri katerih je sodeloval, prav tako ne bo prišlo k
sebi. »Ah,« le rečem. »Potem boste to leto vodili igre?
Velika čast vas je doletela.«
»Med nama rečeno, malo jih je bilo pripravljenih
sprejeti to delo,« prizna. »To je velika odgovornost, saj
nikoli ni znano, kaj se bo na igrah zgodilo.«
Res, njegov predhodnik ne živi več, si mislim. Prav
gotovo ve, kakšna usoda je doletela Seneca Crana, toda
ni videti pretresen. »Že načrtujete igre četrtstoletja?«
vprašam.
»Seveda, jasno, delo na tem traja več let. Arene se
ne da zgraditi v enem dnevu. Povem lahko le, da sedaj
usklajujemo podrobnosti. Najbrž je težko verjeti, toda še
to noč imam glavno srečanje zaradi organizacije,« pove.
Plutarh se umakne za korak in iz žepa na telovniku
izvleče zlato uro na verižici. Dvigne pokrov, pogleda na
številčnico in namršči obrvi. »Prav kmalu bom moral
oditi.« Uro obrne tako, da vidim številčnico. »Začetek je
označen ob polnoči.«
»To je najbrž malce pozno…,« začnem, toda
umolknem, ker nekaj pritegne mojo pozornost. Plutarh
gre s prstom čez kristalno steklo ure, takrat pa se pojavi
slika, tako svetla, kot da bi jo osvetlil plamen sveče. To

89
je še ena oponašoja, enaka tisti na moji broški, le da a
na steklu izgine. Plutarh glasno zapre pokrov.
»Zelo lepo,« rečem.
»Oh, še premalo si rekla. Edinstvena je,« zatrdi
Plutarh. »Če bo kdo vprašal zame, reci, da sem šel
domov, da bi se naspal. Srečanja so namerno skrivna,
toda ugotovil sem, da tebi to lahko zaupam.«
»Seveda. Nikomur ne bom izdala vaše skrivnosti,«
mu zatrdim.
Podava si roki, ona pa se, v skladu z običajem v
Kapitolu, narahlo prikloni.
»Nasvidenje poleti, na igrah, Katniss,« se poslovi od
mene. »Vse dobro ti želim ob zaroki in veliko sreče za
tvojo mamo.«
»To bom pa res potrebovala,« mu odgovorim.
Plutarh odide, jaz pa se prerivam skozi množico in
strmim v Peeta, ko mi tuji ljudje čestitajo za zaroko in
zmago na igrah ter hvalijo izbor ličil. Vsem se zahvalim,
toda ves čas razmišljam le o Plutarhu, ki mi je pokazal
svojo lepo, neponovljivo uro. V tem je bilo nekaj
čudnega, neka skrivnost. Toda zakaj? Mogoče se je bal,
da mu bo kdo ukradel zamisel o izginjajoči oponašoji na
stekelcu? Res, gotovo je plačal celo premoženje za uro
in je sedaj ne more nikomur pokazati, saj ga skrbi, da
bodo naredili cenejšo kopijo. To je mogoče le v Kapitolu.
Peeta najdem za mizo s skrivnostno okrašenimi
tortami. Občuduje okraske na pecivu in klepeta s
slaščičarji, ki so prišli iz kuhinje posebej zato, da bi se z
njim pogovorili o izdelavi. Videti je, da želijo odgovarjati
na njegova vprašanja. Na Peetovo prošnjo so pripravili

90
nekaj majhnih tortic, ki jih namerava vzeti v dvanajsto
okrožje, kjer si jih bo lahko v miru ogledal.
»Effie je omenila, da morava biti ob enih na vlaku.
Zanimivo, kakšna ura,« reče in pogleduje naokrog.
»Polnoč bo,« odgovorim. S prsti primem čokoladni
cvet in si ga porinem v usta, ne da bi pazila na bonton.
»Čas je za zahvalo in slovo!« ob meni ščebeta Effie.
Od časa do časa, tako kot sedaj, sem vesela njene
bolezenske natančnosti. Pobereva Cinno in Portio,
potem pa nas Effie pospremi po dvorani, da se lahko od
vseh osebno poslovimo. Na koncu nas pošlje proti
vratom.
»Se ne bi morali zahvaliti predsedniku Snowu?« reče
Peeta. »To je njegov dom.«
»Oh, njega sprejemi ne navdušujejo. Preveč
obveznosti,« pojasni Effie. »Ustrezna pisma in spominke
sem že pripravila in jutri mu jih bodo izročili. Tukaj si!«
Effie z roko diskretno maha dvema kapitolskima
varnostnikoma, ki vodita s seboj pijanega Haymitcha.
Z avtom, ki ima temna stekla, se vozimo po ulicah
Kapitola, za nami pa je drug avto s pripravljalnima
ekipama. Množice proslavljajočih ljudi so tako goste, da
se vozimo zelo počasi, vendar Effie obvladuje situacijo.
Zastoje je predvidela, zato smo natančno ob enih na
vlaku in zapuščamo železniško postajo.
Haymitcha so pospremili v njegov kupe, Cinna pa
naroči čaj. Ko sedemo k mizi, Effie maha z dnevnim
redom in nas opominja, da turneja še vedno traja.
»Pomisliti moramo na praznik letine v dvanajstem
okrožju. Zato predlagam, da izpijemo čaj in takoj
odidemo spat,« svetuje. Nihče ji ne nasprotuje.

91
 Oči odprem šele zgodaj popolne. Z glavo ležim na
Peetovi roki, vendar se ne spomnim, kdaj je včeraj
ponoči prišel. Previdno se obrnem, da ga ne bi zbudila, a
ne spi.
»Noč brez mor,« reče.
»Kako to?« vprašam.
»To noč te niso mučile,« pojasni.
Res, prvič od ne vem kdaj sem mirno prespala noč.
»Toda nekaj se mi je sanjalo,« se spominjam. »Skozi
gozd sem zelo dolgo hodila za oponašojo, toda v resnici
je to bila Rue. Ko je zapela, sem slišala njen glas.«
»Kam te je pospremila?« Lase mi umakne s čela.
»Ne vem, nisva prišli tja, toda bila sem srečna.«
»Spala si kot srečen človek,« prizna Peeta.
»Kako je to mogoče, da nikoli ne vem, kdaj imaš ti
more?« se čudim.
»Ne vem. Najbrž ne kričim, ne klatim z rokami
naokrog in sem nasploh miren. Preprosto se zbudim in
drgetam od strahu.«
»Moraš me zbuditi,« rečem in razmišljam o tem, da
Peeta lahko na grozno noč dvakrat ali trikrat zbudim. In o
tem, koliko časa včasih potrebuje, da me pomiri.
»To se mi ne dogaja ves čas. Moje more so navadno
povezane z izgubo tebe,« prizna. »K sebi pridem, kose
zavem, da si ob meni.«
Uh. Peeta ima navado, da pove take stvari na
presenetljiv način, jaz pa se takrat počutim, kot da bi
dobila udarec v trebuh. Vendar pa mi v resnici le prijazno
odgovori na vprašanje in ne vztraja, da bi tudi sama
rekla kaj takega. Od mene ne pričakuje ljubezenskih
izjav. Kljub temu se grozno počutim. Kot da bi ga

92
izkoriščala na grozen način. Pa je v resnici tako? Še
sama ne vem. Toda prvič se zavem, da se obnašam
nemoralno, ker ležim z njim v svoji postelji. Kakšna
ironija! Tega se zavem šele sedaj, po uradni zaroki.
»Huje bo, ko se bova vrnila domov in bom spet spal
sam,« zavzdihne.
Res, skoraj doma sva že.

Urnik najinih nalog v dvanajstem okrožju vsebuje

sodelovanje na večerji, ki jo bo danes pripravil župan
Undersee, pa tudi obhod zmagovalcev na trgu, med
jutrišnjim slavjem praznika letine. Ta praznik je vedno na
zadnji dan turneje zmagovalcev, toda navadno je
povezan z obedom doma ali pa s skupino nekaj
prijateljev, če ima kdo to raje. To leto so pripravili veliko
slavje, saj je vse plačal Kapitol in nihče v okrožju ne bo
lačen.
Večina naših priprav se bo odvila v županovi hiši, saj
bova med nastopom pod vedrim nebom spet oblečena v
krzno. Na postaji smo le kratek čas. Nasmejani mahamo
ljudem in takoj sedem v avto. Do večerje se ne bomo
videli niti z družinami.
Vesela sem, da je večerja v županovi hiši, ne pa v
palači pravičnosti, kjer je bila komemoracija po smrti
mojega očera. Po prazniku žetve so me tudi odpeljali tja,
na žalostno slovo z mojimi bližnjimi. Palača pravičnosti je
polna preveč žalostnih spominov.
Rada imam hišo župana Underseeja, še posebej
zato, ker sem prijateljica njegove hčerke Madje. Na nek
način naju je vedno povezovala simpatija, toda vidna je
postala šele takrat, ko se je Madge prišla poslovit od

93
mene pred mojim odhodom na igre. Takrat mi je za
srečo podarila broško z oponašojo. Ko sem se vrnila
domov, sva začeli prosti čas preživljati skupaj, saj se je
pokazalo, da ga ima tudi Madge dovolj. Na začetku sva
bili malce zaskrbljeni, saj nobena od naju ni vedela, kaj
naj počneva. Slišala sem, kako se najine sovrstnice
pogovarjajo o fantih, obleke pa me grozno dolgočasijo.
Po nekaj neuspešnih poskusih sem ugotovila, da bi
Madge dala vse, če bi lahko šla v gozd, zato sem jo
pospremila tja in ji pokazala, kako se strelja z lokom.
Madge pa me sedaj skuša naučiti igranja na klavir, toda
navadno le poslušam, kako igra. Kosilo jeva enkrat pri
eni, drugič pri drugi, toda ona raje prihaja k meni, kot da
me povabi k sebi. Njeni starši so videti simpatični,
vendar jih najbrž redko vidi. Njen oče vodi celo dvanajsto
okrožje, mamo pa mučijo močne migrene, zaradi katerih
vse dni preživi v postelji.
»Mogoče bi se morala z njo odpeljati v Kapitol,« sem
predlagala med enim od napadov bolezni. Tisti dan nisva
igrali na klavir, saj so zvoki kljub dvema nadstropjema
Madgeini mami povzročali glavobol. »Stavim, da jo bodo
tam pozdravili.«
»Da, toda v Kapitol ne moreš priti brez povabila,«
žalostno pojasni Madge. Celo župani imajo omejene
privilegije.
Ko se pripeljemo do županove hiše, imam dovolj časa
le za to, da hitro objamem Madge, ker me Effie takoj
žene v tretje nadstropje, kjer se moram pripraviti. Ekipa
me barva in oblači v dolgo, srebrno obleko. Ker pa vse
poteka po urniku, imam pred večerjo prosto uro.
Izmaknem se iz sobe in začnem iskati Madge.

94
 Njena spalnica je v drugem nadstropju, tako kot nekaj
sob za goste in županova pisarna. Pogledam tja, da bi
se pozdravila z njim a ga ni tam. Televizor je priključen,
zato pristopim in strmim v posnetke z včerajšnje
predstavitve v Kapitolu. Peeta in jaz pleševa, jeva, se
poljubljava. Te scene bodo sedaj v vsakem
gospodinjstvu v Panemu, čeprav imajo gledalci gotovo
dovolj nesrečnih ljubimcev iz dvanajstega okrožja. Sama
ju imam.
Že stopim iz kabineta, ko mojo pozornost pritegnejo
glasovi s televizorja. Obrnem se in vidim, da je ekran
potemnel, čez hip pa se na njem zasveti napis: 'ZADNJE
NOVICE IZ OSMEGA OKORŽJA.' Intuicija mi govori, da
te vesti niso namenjene mojim očem, ampak le
županovim. Oditi moram, in to hitro. Vseeno nehote
pristopim bližje.
Na televiziji se pojavi napovedovalka, ki je do sedaj
še nikoli nisem videla. Ženska s sivimi lasmi in hrapavim,
odločnim glasom. Opozarja, da se situacija slabša,
zaradi česar bo razglašena tretja stopnja nevarnosti. V
osmo okrožje so namenili dodatne sile in prekinilo
celotno proizvodnjo tekstila.
Sledi posnetek glavnega trga v osmem okrožju, ki ga
prepoznam, saj sem bila minuli teden tam. S streh stavb
še vedno visijo transparenti z mojo sliko, toda spodaj
vidim vse polno ljudi, ki imajo obraze pokrite z robci ali
maskami lastne izdelave, in na ves glas kričijo.
Demonstranti mečejo opeko, hiše so v plamenih, redarji
streljajo na slepo. Mrtvi padajo.
Še nikoli nisem videla česa takega, toda gotovo sem
priča dogajanju, ki ga predsednik Snow imenuje vstaja.

95
 7
Usnjena torba s hrano in termovka z vročim čajem S
krznom podložene rokavice, ki jih je pustil Cinna. Tri
veje, odlomljene z golih dreves in položene v obliki
puščice na sneg, da bi pokazala, kam sem šla. To vse
pustim Galu na najinem tradicionalnem kraju srečanj
prvo nedeljo po prazniku letine. Hodila sem po mrzlem,
meglenem gozdu, po poti, ki je Gale ni poznal, sama pa
bi jo preprosto našla, saj vodi naravnost do jezera. Nič
več ne verjamem, da najino dogovorjeno mesto
zagotavlja zasebnost, potrebujem pa je veliko, da bi se
danes zaupala Galu. Ne vem niti, če bo prišel. Če se ne
bo pojavil, ne bom imela izbora. Tvegala bom in se sredi
noči odpravila k njemu domov. So stvari, za katere mora
vedeti… Ki mi jih mora pomagati razumeti.
Prizori z županovega televizorja so me prizadeli.
Stopila sem k vratom in odšla na hodnik. V pravem
trenutku, saj se je župan pojavil na stopnicah le malo
kasneje. Pomahala sem mu.
»Iščeš Madge?« je prijazno vprašal.
»Da, rada bi ji pokazala to obleko,« sem mu rekla.
»Saj veš, kje jo lahko najdeš.« V istem trenutku je
televizor v pisarni spet zapiskal, župan pa je pohitel.
»Oprosti, iti moram.« Izginil je v pisarno in skrbno zaprl
vrata.
Na hodniku sem stala, dokler se nisem umirila in se
spomnila, da se moram obnašati naravno. Potem sem

96
odšla proti Madgeini sobi. Sedela je za toaletno mizico,
pred zrcalom. Česala je svetle kodre, oblečena v isto
lepo belo obleko, ki jo je nosila na dan žetve.
Nasmehnila se je, ko je videla odsev v zrcalu. »Le
naprej, naprej,« je rekla. »Videti si, kot da bi se pred
hipom vrnila s sprehoda po ulicah Kapitola.«
Stopila sem bližje in se s prsti dotaknila oponašoje.
»Celo broško imam modno. Zahvaljujoč tebi ves Kapitol
nosi oponašoje. Je prav gotovo nočeš nazaj?« vprašam.
»Ne norčuj se, saj je bila darilo.« Madge je lase
prevezala z elegantnim, zlatim trakom.
»Od kod pa imaš pravzaprav to broško?« sem
zvedavo vprašala.
»Tetina je bila,« je pojasnila. »Toda mislim, da je bila
dolgo časa v družini.«
»Čuden izbor,« sem rekla. »Oponašoja. Saj vemo, kaj
se je zgodilo med uporom, ko so se čvekašoje obrnile
proti Kapitolu.«
Čvekašoje so bili mutanti, genetsko spremenjeni ptiči
samo moške vrste, ki jih je ustvaril Kapitol kot vohunsko
orožje proti upornikom v okrožjih. Znali so si zapomniti in
ponavljati dolge dele človeškega govora, zato so jih
poslali na uporniška področja, da bi lovili naše besede in
jih prenašali v Kapitol. Uporniki so ugotovili, kako
delujejo, in ptiče izkoristili proti sovražniku: začeli so jih
učiti laži, da bi zmedli nasprotnika. Ko je Kapitol ugotovil
prevaro, so čvekašoje spustili na prostost, da bi izumrli.
Tako se je zgodilo, vendar so se prej še vseeno uspeli
križati s samicami oponašalcev in tako ustvarili
popolnoma novo vrsto.

97
 »Toda oponašoj niso nikoli uporabljali kot orožje,« je
povedala Madge. »To so le ptice pevke, kajne?«
»Da, najbrž res,« sem odgovorila, a sem vedela, da to
ni res. Le oponašalec je ptica pevka, oponašoja pa je
bitje, ki ga Kapitolni nikoli nameraval ustvariti.
Znanstveniki niso mislili, da imajo skrbno kontrolirane
čvekašoje dovolj razvito pamet, da bi se prilagodile na
življenje v svobodi, da bi posredovale svoj genetski zapis
in da bodo v novi obliči čisto dobro živele. Nihče ni
pričakoval, da bodo neznatni priči pokazali tako močno
voljo do preživetja.
Sedaj stopam na snegu in vidim oponašoje, kako
skačejo po vejah in prestrezajo pesmi drugih ptičev, jih
ponavljajo in spreminjajo melodijo. Kot vedno me
spominjajo na Rue. Razmišljam o sanjah, ki sem jih
zadnjo noč imela na vlaku. Kako hodim za njo, ki je
prevzela obliko oponašoje. Hudo mi je, da nisem spala
malce dlje. Lahko bi videla, kam me je hotela pospremiti.
Odhod k jezeru ni kar nekaj. Če se bo Gale odločil in
odšel za menoj, bo gotovo jezen, ker sem ga nagovorila,
da je izgubil kar nekaj energije, ki bi jo bolje izkoristil
med lovom. Njegova odsotnost je bila opažena med
večerjo v županovi hiši, še posebej zato, ker so bili tam
drugi člani njegove družine. Hazelle je pojasnila, da je
Gale ostal doma zaradi bolezni, toda tega ni, jasno,
nihče verjel. Opazila ga nisem niti med praznikom letine.
Vick mi je povedal, da je Gale na lovu, kar bi lahko bila
resnica.
Po nekaj urah pridem do stare hiše blizu jezerskega
brega. Hiša je premočna beseda za majhno kočico z
enim prostorom. Očka je menil, da je tu nekoč stalo

98
veliko hiš. Ljudje so se vozili sem, da so se oddahnili in
lovili ribe v jezeru. Tu in tam so se ohranili še temelji.
Naša koča je preživela, saj so jo naredili iz betona. Taka
so tla, streha in strop. Ostalo je le eno okno od štirih,
toda sčasoma so se okviri zverižili in les je porumenel. Ni
vodovodne in električne napeljave, vendar pa kamin dela
in v kotu leži kup polen, ki sva jih skupaj z očetom
nabrala pred leti. Prižgem majhen ogenj in računam, da
bo megla dobro zamaskirala nadležni dim. Plameni ližejo
veje, jaz pa mečem ven sneg, ki se je nabral pod
praznimi okenskimi odprtinami. Uporabim metlo iz vej, ki
mi jo je dal oče, ko sem bila stara osem let in sem se
tukaj igrala. Potem sedem na majhno betonsko ognjišče,
se grejem ob ognju in čakam na Gala.
Pojavi se neverjetno hitro. Čez ramo je dal lok, na pas
je pritrdil mrtvega divjega purana, prav gotovo ujetega
med potjo. Stoji na vhodu, kot da bi razmišljal, ali naj
vstopi. V roki drži zaprto usnjeno torbo s hrano,
termovko ter Cinnovimi rokavicami. Teh daril ne
namerava sprejeti, ker je jezen name. Dobro razumem,
kaj čuti. Prav enaka čustva sem imela sama do mame.
Strmim mu v oči. Jezen je in prizadetosti ne zna skriti.
Zaradi moje zaroke s Peetom se čuti prevaranega.
Današnje srečanje bo moja zadnja priložnost. Če je ne
bom izkoristila, bom Gala za vedno izgubila
Pojasnjevanje vsega bi lahko trajalo ure dolgo, ni pa
izključeno, da se sploh ne bo dal prepričati. V taki
situaciji sem dolžna takoj začeti od bistva.
»Predsednik Snow mi je osebno grozil, da bo naročil,
naj te ubijejo,« naravnost rečem.

99
 Gale narahlo dvigne obrvi, toda ne zdi se posebej
prestrašen ali šokiran. »Koga še?«
»Vse kaže, da m ni dal celega spiska, toda prav
gotovo je pripravljen pokončati tudi obe najini družini,«
rečem.
To zadostuje, da se približa ognju. Počepne pred
ognjišče, da bi se ogrel. »Razen če?«
»Za sedaj nič.« Seveda, te besede potrebujejo
dodatna pojasnila, toda ne vem, kje naj začnem, zato le
sedim in čemerno strmim v ogenj.
Po kakšni minuti Gale prekine tišino. »Hvala za
opozorilo.«
Obrnem se k njemu, da bi kaj revsknila, toda v
njegovem očesu opazim blisk. Jezna sem nase, saj se
nehote nasmehnem. To sploh ni smešno, toda
prepričana sem, da sem Gala z groznimi novicami
prizadela. Kar koli se že bo zgodilo, vse nas bodo pobili.
»Veš, načrt imam,« rečem.
»Seveda, gotovo izjemno bister.« Rokavice mi vrže
na kolena. »Vzemi jih, ne potrebujem stare šare, ki jo je
uporabljal tvoj zaročenec.«
»Ni moj zaročenec, zaroka je le del načrta. Rokavice
pa sploh niso bile njegove, ampak Cinnove.«
»No, pa mi jih vrni,« reče, si nadene rokavice, pomiga
s prsti in navdušeno pokima. »Bom pa vsaj umrl v
udobju.«
»Optimist si. Počakaj, da slišiš, kaj se je zgodilo,«
predlagam.
»Naj bo to že za nama,« se strinja.
Začeti sklenem od večera, ko so Peeta in mene
uradno razglasili za zmagovalca Iger lakote, Haymitch

100
pa me je opozoril pred jezo Kapitola. Pripovedujem mu o
tem, da se čudno počutim, odkar sem se vrnila domov.
Povem mu o obisku predsednika Snowa, o umorih v
enajstem okrožju, napeti množici, zadnjem poskusu
rešitve z razglasitvijo zaroke, mnenju predsednika, da to
ni dovolj in o mojem prepričanju, da bom morala za vse
plačati.
Gale me niti enkrat ne prekine. Ko govorim, porine
rokavice v žep in se loti pripravljanja obroka iz hrane, ki
je v usnjeni torbi. Zapeče kruh s sirom, očisti jabolka,
položi kostanje na ogenj, da bi se spekli. Opazujem
njegovi roki in lepe dolge prste. Kožo ima pokrito s
številnimi brazgotinami. Tudi jaz sem imela tako, preden
so mi v Kapitolu počistili vse sledi na rokah. Močan je in
spreten. Te roke imajo dovolj moči za kopanje premoga
in natančnosti za postavljanje zahtevnih zank. Tem
rokam zaupam.
Umolknem, da bi spila čaj iz termovke, potem pa mu
pripovedujem o vrnitvi domov.
»Resnično si ustvarila popolno zmedo,« opazi.
»To še ni vse,« mu rečem.
»Trenutno sem slišal dovolj.. Raje se vrniva na tvoj
načrt,« predlaga.
Globoko zavzdihnem. »Zbežala bova.«
»Res?« se čudi. Uspelo mi ga je presenetiti.
»Odšla bova v gozd in skušala pobegniti,« sem bolj
natančno. Ničesar ne morem prebrati z njegovega
obraza. Se mi bo posmehoval? Bo to mojo zamisel imel
za neumno? Vznemirjena vstanem in se pripravim na
prepir. »Sam si rekel, da bi to lahko naredila. To je bilo
zjutraj, na dan žetve. Sam si rekel…«

101
 Stopi k meni in čutim, da me dviga v zrak. Stene se
vrtijo in z rokami moram objeti Galov vrat, da ne bi padla.
Smeje se. Srečen je.
»Hej!« protestiram, a se smejem tudi jaz.
Gale me postavi na tla, a me ne izpusti. »Strinjam se,
pobegniva,« reče.
»Res? Se ti ne zdi, da se mi je zmešalo? Boš šel z
menoj?« Čutim, da se del teže z mojih pleč dviga in
prenaša na Galova ramena.
»Mislim, da si prismojena, a bom šel kljub temu s
teboj,« mi čisto resno zagotovi. Resnično je zadovoljen.
»Znašla se bova, to vem. Odšla bova od tod in nikoli več
se ne bova vrnila.«
»Si prepričan?« sprašujem. »Ne bo lahko, saj bova
vzela s seboj otroke. Nočem oditi s teboj deset
kilometrov globoko v gozd in slišati, da…«
»Prepričan sem. Absolutno, popolnoma in sto
odstotno prepričan.« Skloniva glavi in se dotakneva s
čeloma. Potegne me bližje k sebi. Stal je tako blizu
ognja, da je njegova koža, vse njegovo telo ožarjeno s
svetlobo ognja. Zaprem oči in vpijam Galovo toploto.
Vzdihujem vonj po koži, vlažni od snega, dišeči po dimu
in jabolkih, po vonju vseh zimskih dni, ki sva jih preživela
skupaj pred igrami. Ne skušam se odmakniti. Zakaj naj
bi to naredila? Gale začne šepetati: »Ljubim te.«
Prav zaradi tega.
Ne znam predvidevati takih trenutkov. To se zgodi
preveč hitro. V eni sekundi pojasnjujem plan bega, v
drugi… se moram ukvarjati s čim takim. Na misel mi
pride najbrž najslabši možni odgovor. »Vem.«

102
 To je grozno slišati. Kot da bi mislila, da ne zna
obvladovati ljubezni do mene, čeprav jaz do njega
ničesar ne čutim. Gale se hoče odmakniti, toda držim ga
in ga ne spustim. »Vem! Ti pa…, ti pa veš, koliko mi
pomeniš.« To je premalo, skušam se iztrgati. »Gale,
sedaj ne morem o nikomer misliti na tak način Edina
stvar, ki mi prihaja na misel vsak dan, ki jo imam v mislih
ves čas od žrebanja Prim na dan žetve, je strah, s
katerim moram živeti, in najbrž v meni ni prostora za
prav nič drugega. E nam bo uspelo priti nekam, kjer
bomo varni, bom mogoče postala drugačna. Še sama ne
vem.«
Vidim, da skuša skriti razočaranje.
»No, prav, greva. Prepričajva se.« Ponovno se obrne
k ognju, v katerem se začenjajo žgati kostanju, in jih
odrine na rob ognjišča. »Moje mame se ne bo dalo tako
hitro prepričati.«
Mislim, da bo Gale kljub vsemu šel. Veselje je kljub
temu nekam izginilo in na njegovem mestu se je pojavila
dobro znana napetost. »Moje tudi ne. Nekako ji bova
morala to pojasniti. Mogoče bi jo morala pospremiti na
dolg sprehod. Razumeti bo morala, da nas sicer čaka
smrt.«
»Razumela bo. Z njo in Prim sem si ogledal veliko
odlomkov z iger. Ne bo te zavrnila,« mi zagotavlja Gale.
»Da bi vsaj bilo tako!« Občutek imam, da je v nekaj
sekundah temperatura v hišici padla za dvajset stopinj.
»Haymitch bo gotovo trd oreh.«
»Haymitch?« Gale spusti kostanj. »Saj ga ne boš
prosila, da bi zbežal z nami?«

103
 »Nimam drugega izhoda, Gale. Ne morem pustiti niti
njega niti Peeta, saj oba…« Neham govoriti, ker na
njegovem obrazu zagledam nezadovoljstvo. »Kaj se je
zgodilo?«
»Oprosti. Nisem imel pojma, da bo skupina tako
velika,« stisne skozi zobe.
»Če jih bova pustila, jih bodo mučili, da bi izdali, kam
sem šla, potem pa bodo v mukah umrli,« mu rečem.
»Kaj pa sorodniki Peeta? Oni prav gotovo ne bodo šli.
Če povem po pravici, stavim, da bi naju takoj ovadili,
Peeta pa je dovolj pameten, da bi to vedel. Kaj boš
naredila, če bo sklenil ostati?« vpraša.
Trudim se, da bi govorila, kot da mi je vseeno, a se mi
glas lomi. »Bo pa ostal.«
»Si pripravljena, da bi odšla brez njega?« se hoče
prepričati Gale.
»Da, v dobro Prim in mame,« izjavim. »To pomeni ne!
Prepričala ga bom, da bo odšel z nami.«
»Kaj pa jaz? Bi me bila pripravljena pustiti?« Gale
stiska zobe in mršči obrvi. »Če ne bi uspel prepričati
mame, da bi pozimi odvlekla troje otrok v osamo?«
»Hazelle te ne bo zavrnila. Razume, da ima beg svoj
smisel,« mu rečem.
»Če pa ne, Katniss? Kaj pa takrat?« vpraša
naravnost.
»Takrat jo boš prisilil, Gale. Se ti zdi, da se lažem?«
Od jeze tudi jaz dvignem glas.
»Ne. Ne vem. Mogoče predsednik s teboj le
manipulira. Razumi, da ti pripravlja poroko. Videla si,
kako so reagirali ljudje v Kapitolu. Ne verjamem, da bi si

104
Snow dovolil, da bi ubil tebe ali Peeta. Kaj bi sploh
pridobil?« reče Gale.
»Dvomim, da bi razmišljal o izboru poročne torte,
medtem ko je v osmem okrožju še vedno vstaja!«
zavpijem. V trenutku mi je žal. Da sem to povedala.
Izrečene besede bi rada potegnila nazaj. Gale v hipu
reagira: na njegovih licih se pojavi rdečica, v sivih očeh
pa blesk.
»V osmem okrožju je izbruhnila vstaja?« se skuša
prepričati s pritajenim glasom.
Skušam ga umiriti in obvladati razpoloženje tako, kot
sem to skušala narediti v okrožjih. »Ne vem, če je to
resnično vstaja. Neka zmešnjava je tam. Ljudje so odšli
na ulice…,« pojasnjujem.
Gale me prime za ramena. »Kaj si videla?«
»Ničesar! Ničesar nisem videla na lastne oči. Toda
nekaj sem slišala.« Kot navadno govorim premalo in
prepozno. Zdi se mi, da sem premagana in Galu
sklenem povedati vso resnico. »Nekaj sem videla na
županovem televizorju, nekaj, česar ne bi smela.
Pokazali so množico ljudi in požare, redarji so streljali
proti ljudem, ki so se bojevali…« Zagrizem v ustnico in
se prisilim opisati, kar sem videla, toda namesto tega
izgovarjam besede, ki me razžirajo od znotraj: »Gale, to
je moja krivda. Vse je zaradi tega,kar sem naredila v
areni. Če bi se preprosto zastrupila z jagodami, se ne bi
zgodilo nič hudega. Peeta bi se vrnil domov in normalno
živel, vsi drugi pa bili varni.«
»Varni? Kaj pa bi lahko naredili s to varnostjo?« me
vpraša s prijaznejšim glasom. »Stradali? Delali kot
sužnji? Pošiljali otroke na praznik žetve? Nisi prizadela

105
ljudi, ampak si pred njimi odprla vrata in sedaj morajo v
sebi najti dovolj poguma, da prestopijo prag. V rudnikih
se že širijo govorice. Ljudje se želijo boriti. Ali ne vidiš?
Dogaja se! Končno se nekaj dogaja! Če se je v osmem
okrožju dvignila vstaja, zakaj tudi ne tukaj? Zakaj ne
povsod? To bi lahko bilo to, na kar vsi…«
»Nehaj! Ne veš, kaj govoriš. Redarji izven
dvanajstega okrožja niso v ničemer podobni niti Dariusu
niti Crayu! Človeško življenje pomeni zanje toliko kot
nič!« mu povem.
»Prav zaradi tega se moramo priključiti borbi,«
odločno odgovori.
»Ne! Zbežati moramo, preden nas ubijejo, skupaj z
nami pa cel kup drugih ljudi!« Spet kričim, saj ne
razumem, zakaj se Gale tako obnaša. Zakaj ne vidi tega,
kar je očitno?
Brutalno me odrine. »Potem pa pojdi. Jaz ne bom
odšel niti čez milijon let.«
»Še pred nekaj minutami si bil tako srečen, da bova
skupaj zbežala. Ne razumem, zakaj ima vstaja v osmem
okrožju zate tak pomen. To bi naju moralo še bolj
prepričati, da zbeživa. Preprosto si besen zaradi…« Ne,
Peeta ne morem izkoristiti kot argument. »Kaj bo s tvojo
družino?«
»Katniss, kaj pa bo z drugimi družinami? Tistimi, ki ne
morejo pobegniti? Ne razumeš? Sedaj ne gre le za to,
da bi rešila lastno kožo. Če je izbruhnila vstaja, se je vse
spremenilo!« Gale zmajuje z glavo. Niti ne skuša skriti
slabega občutka, ki ga budim v njem. »Tako veliko bi
lahko dosegla.« V roke mi poriva Cinnove rokavice.

106
 »Spremenil sem mnenje. Ničesar nočem, kar je bilo
narejeno v Kapitolu.« Obrne se in odide.
Pogledam rokavice. Ničesar, kar je bilo narejeno v
Kapitolu? Je imel v mislih mene? Ali se mu zdi, da sem
le še en produkt Kapitola in se me mora izogibati?
Njegove nepravičnost budi v meni jezo, pa tudi strah.
Kakšne norosti se lahko sedaj loti Gale?
Želim si tolažbe, a sedem k ognjišču in razmišljam,
kako naprej. Ponavljam si, da vstaje ne nastajajo v enem
dnevu in da Gale z rudarji ne bo govoril še do jutra. Če bi
sedaj uspela priti do Hazelle, bi ga mogoče lahko ona
pregovorila. Toda ne morem oditi k njej, saj me Gale, če
je že doma, ne bo spustil v hišo. Mogoče poskusim
ponoči, ko bodo vsi zaspali. Hazelle pogosto dela pozno
v noč, da bi vse oprala. Lahko bi se priplazila, potrkala
na okno in ji povedala vso zgodbo. Lahko bi zadržala
Gala, da ne bi počel neumnosti.
Spomnim se pogovora s predsednikom Snowom.
»Moji svetovalci so izrazili skrb, da boš povzročala
težave. Pa saj mi ne nameravaš otežiti življenja, kajne?«
»Ne, ne nameravam.«
»Prav to sem jim rekel. Da nobeno dekle, ki je
naredilo vse, da bi preživelo, ne bi brezglavo zavrglo
življenja.«
Razmišljam o tem, kako težko je delala Hazelle, da bi
najbližje obdržala pri življenju. V tej zadevi se bo prav
gotovo postavila na mojo stran. Kaj pa, če se ne bo?
Bliža se poldan, dnevi pa so zelo kratki. Nima smisla,
da sem ponoči v gozdu, če se temu lahko izognem.
Poteptam ugašajoči ogenj, poberem ostanke hrane in si
Cinnove rokavice zataknem za pas. Nekaj časa jih bom

107
obdržala, saj bo Gale lahko še spremenil mnenje.
Spomnim se njegovega obraza, ko je rokavice zabrisal
na tla. Čutil je odpor do njih, do mene…
Rinem se skozi gozd in še pred sončnim zahodom
pridem do mojega prejšnjega doma. Razgovor z Galom
se je očitno neuspešno končal, toda kljub vsemu sem
sklenila, da bom izpeljala načrt bega iz dvanajstega
okrožja. Sklenem, da bom poiskala Peeta. Ker sva bila
med turnejo oba priče določenih dogodkov, mi bo z njim
gotovo lažje kot z Galom. Nanj naletim, ko zapušča vas
zmagovalcev.
»Se vračaš z lova?« vpraša Peeta. Takoj je videti, da
ima to za slabo zamisel.
»Ni ravno tako. Greš v mesto?« ga vprašam.
»Da. Z družino bom večerjal,« pojasni.
»Vsaj pospremim te lahko.« Pot iz vasi zmagovalcev
na trg je redko uporabljana, zato se lahko na njej brez
večjih težav pogovarjava, vendar pa vseeno ne morem
izdaviti niti besede. Predlog pobega, ki sem ga
predlagala Galu, se je pokazal za katastrofo. Zagrizem v
razpokano ustnico. Z vsakim korakom sva bližje trgu in
naslednje priložnosti prav gotovo ne bo prav kmalu.
Globoko zavzdihnem in hitro vržem iz sebe: »Peeta, bi
se strinjal, če bi te prosila, da bi z menoj zbežal iz
okrožja?«
Peeta me prime za roko. Zadrži me. Ni me treba
gledati v obraz, da bi se prepričal, da se ne šalim.
»Odvisno od razloga, zaradi katerega bi me prosila.«
»Ni mi uspelo prepričati predsednika Snowa. V
osmem okrožju je izbruhnila vstaja. Zbežati moramo,«
pojasnim.

108
 »Moramo? Saj ne misliš le sebe in mene, kajne? Kdo
bi še šel?«
»Moja družina, tvoji, če bi hoteli. Mogoče Haymitch,«
naštevam.
»Kaj pa Gale?« vpraša.
»Tega ne vem. Lahko ima druge načrte,« mu rečem.
Peeta zmajuje z glavo in se mi nasmiha, vdan v
usodo. »Da, prav gotovo. Jasno, Katniss, seveda bom
šel.«
Čutim, da se mi počasi vrača upanje. »Čisto res?«
»Da. Toda resnično dvomim, da boš resnično
zbežala,« doda.
Roko izvlečem iz njegovega stiska »Potem me ne
poznaš. Prepričan bodi, da se lahko odpravimo v
katerem koli trenutku.« Hodim naprej, on pa korak ali
dva za menoj.
»Katniss,« mi reče, toda ne upočasnim. Če se mu zdi,
da imam neumno zamisel, tega nočem slišati, saj druge
nimam. »Katniss, počakaj.« Brcam v umazan, zamrznjen
kos snega, ki se vali po potki in upočasnim, da bi me
Peeta ujel. Vsepovsod prisoten premogov prah je razlog,
da je vse videti grozno žalostno. »Prav res bom šel, če
hočeš. Po moje pa bi bilo vseeno bolje, da bi se prej
pogovorila s Haymitchem. Prepričati se morava, da ne
bova poslabšala stanja.« Dvigne glavo. »Kaj praviš?«
Tudi jaz jo dvignem. Toliko sem razmišljala o lastnih
težavah, da nisem bila pozorna na čudne glasove, ki so
prihajali s trga. Švist, zvok udarca, vzdihovanje množice.
»Pridi,« reče Peeta. Njegov obraz nenadoma
odreveni. Ne vem, zakaj. Ne prepoznam teh zvokov in si

109
tudi ne predstavljam, kaj se na trgu dogaja. On pa je to
povezal z nečim telo hudim.
Ko prideva na trg, se tam resnično nekaj dogaja, toda
zbrana množica ljudi nama popolnoma zastira pogled.
Peeta skoči na zaboj ob zidu slaščičarne, mi poda roko
in se hkrati ozira naokrog. Na pol sem dvignjena, ko me
nenadoma zadrži. »Stop dol. Odidi!« tiho zašepeta z
odločnim glasom.
»Kaj je?« se čudim in se odrivam navzgor.
»Katniss, vrni se domov! Čez hup bom prišel k tebi.
Prisežem!« zatrdi.
Kar koli je videl, je gotovo nekaj strašnega Roko
izvlečem in njegovega stiska in se začenjam prerivati
skozi množico. Ljudje me vidijo, prepoznajo moj obraz in
videti so panični. Neznane roke me odrivajo, glasovi
sikajo.
»Odidi proč, dekle.«
»Vse boš še poslabšala.«
»Kaj bi rada naredila? Povzročila njegovo smrt?«
Srce mi tolče tako hitro in močno, da jih skoraj ne
slišim. Kar koli bom zagledala sredi trga, je prav gotovo
povezano z menoj. Ko se končno prebijem pred
množico, vidim, da imam prav. Peeta je imel prav. In
zbrani ljudje tudi.
Gale ima roke privezane na lesen steber. Nad
njegovo glavo visi z žebljem v vratu divji puran, ki ga je
prej ulovil. Galov jopič leži poleg, srajca je raztrgana.
Nezavesten je zdrsnil na kolena, navzgor ga vleče le vrv
na zapestjih. Njegov hrbet se je spremenil v krvavo kepo
surovega mesa.

110
 Za Galom stoji človek, ki ga nikoli nisem videla, toda
prepoznam njegovo uniformo. V taki uniformi hodi naš
glavni redar. Toda to ni stari Cray. To je visok, mišičast
moški z ostrimi robovi na hlačah.
Do trenutka, ko neznanec dvigne bič, mi ni čisto
jasno, kaj se dogaja.

111
 8
»Ne!« zakričim in skočim naprej. Prepozno je, da bi
zadržala padajočo roko, poleg tega pa instinktivno vem,
da ne bom imela dovolj moči, da bi zadržala udarec.
Vržem se naravnost med bič in Gala in iztegnem roke,
saj sem hotela čim bolj zaščititi njegovo pretepeno telo.
Nič nisem zmanjšala moči udarca. Z vso močjo me
zadene na levo stran obraza.
Bolečina je oslepljujoča in takojšnja. Svetloba mi
bliska pred očmi, ko padem na kolena in pritiskam roko
na lice. Z drugo se opiram na tla, da ne bi padla. Čutim,
da na mojem licu raste debela modrica, oteklina pa mi
prekriva oko. Kamnita tla so mokra od Galove krvi, v
zraku je čutiti težak, železen vonj. »Nehaj! Ubil ga boš!«
kričim.
Krvniku pogledam v obraz. Brezčuten je, z globokimi
gubami in krutimi usti. Njegovi sivi lasje so postriženi
prav do kože, oči pa imajo tako temno barvo, kot da bi
imel le zenici. Dolg, raven nos je pordel zaradi mraza.
Ogromno roko spet dvigne. Strmi vame. Z roko nehote
sežem na svoje rame. Rada bi dobila puščice, toda
orožje, seveda, leži skrito v gozdu. Stiskam zobe in se
pripravljam na naslednji udarec.
»Dovolj!« nekdo zakriči. Prikaže se Haymitch in se
spotakne ob redarja, ki leži na tleh. To je Darius. Izpod
rdečih las na njegovem čelu je videti ogromno vijoličasto
oteklino. Darius je nezavesten, toda še vedno diha. Kaj

112
se je zgodilo? Ali je skušal pomagati Galu, preden se
prišla sem?
Haymitch ga ignorira, mene pa z enim potegom
postavi na noge. »No, krasno,« godrnja in s prsti dvigne
mojo brado. »Naslednji teden je dogovorjeno
fotografiranje v poročnih oblekah. Kaj bom sedaj rekel
stilistu?« V očeh moškega z bičem opazim preblisk, da
je razumel. Ovita sem v topla oblačila, brez ličil, kito pa
sem porinila za plač. V meni ni tako preprosto prepoznati
zmagovalke zadnjih iger lakote, še posebej zato, ker je
polovica obraza močno otekla. Na srečo se Haymitch že
leta dolgo pojavlja na televiziji in ga je težko pozabiti.
Krvnik naslanja bič na stegno. »Preprečila je izvršitev
kazni nas prestopnikom, ki je priznal, da je kriv.«
Vse na tem moškem, njegov ukazovalni glas, tuj
naglas – me spominja na neznano, nevarno grožnjo. Od
kod je prišel? Iz enajstega okrožja? Iz tretjega? Iz
samega Kapitola?
»To me sploh ne zanima! V zrak bi lahko vrgla celo
palačo pravičnosti! Poglej njeno lice. Misliš, da ga bodo
čez en teden lahko pokazali na televiziji?« besni
Haymitch.
Neznanec še vedno govori z ledenim tonom, toda v
njegovem glasu začutim komaj slišen dvom. »To ni moj
problem.«
»Ne? Potem pa bo, prijatelj, prav kmalu. Po vrnitvi
domov bom takoj poklical v Kapitol,« grozi Haymitch.
»Takoj bom izvedel, kdo ti je dal pravico, da uničiš lep
obraz moje zmagovalke.«
»Kaznovani je bil divji lovec. Kaj pa to njo zanima?«
reče moški.

113
 »To je njen bratranec.« Peeta me nežno prime pod
roko. »Jaz pa sem njen zaročenec. Če torej hočeš
obračunati z njim, moraš najprej opraviti z nama.«
Mogoče gre pa prav za to. Edini osebi na trgu sva, ki
se mu lahko zoperstaviva, čeprav je najina pomoč
trenutna. Računati morava na povračila, toda v tem
trenutku je zame pomembno le to, da Gale ostane živ.
Novi glavni redar pogleda na pomočnike, jaz pa z
olajšanjem prepoznam znane obraze starih prijateljev z
Osišča. Z njegovih obrazov razberem, da se ob tem
dogajanju ne počutijo posebej dobro.
Ena od redark, Purnia, ki vedno je pri Spolzki Sae,
odločno stopi iz vrste. »Mislim, da je krivec že dobil
ustrezno število udarcev za prvi prekršek, gospod
poveljnik,« izjavi. »Razen če mu niste izrekli smrtne
kazni, ki jo izvrši eksekucijski vod.«
»Je v vašem okrožju to standardni postopek?« vpraša
glavni redar.
»Tako je, gospod poveljnik,« potrdi Purnia, nekaj
drugih redarjev pa prikima. Prepričana sem, da nihče o
tem ničesar ne ve, saj v primeru ulova divjega purana po
standardnem postopku vsi licitirajo za nogo.
»No, prav. Dekle, odpelji bratranca. Ko bo prišel k
sebi, mu povej, da bo stopil pred eksekucijski vod, če bo
še kdaj lovil brez dovoljenja na lastnini Kapitola. Sam
osebno bom poskrbel za to.« Glavni redar z roko obriše
cel bič in nas ob tem poškropi s krvjo. Potem ga lepo
zvije in odide.
Večina redarjev nemarno stopa za njim, ostane pa le
mala skupina, ki Dariusa prime za roke in noge. Ujamem

114
pogled Purnie in ji brez glasu izrečem le eno besedo:
'Hvala.' Ne reagira, toda prepričana sem, da je razumela.
»Gale.« Obrnem se in skušam odvozlati vozle na
njegovih zapestjih. Nekdo izvleče nož. Peeta prereže vrv
in Gale pade na tla.
»Najbolje bo, da ga odnesemo k tvoji mami,« svetuje
Haymitch.
Nimamo nosil, toda starka ob stojnici z oblačili nam
proda široko desko, ki jo uporablja kot pult. »Le nikomur
ne povejte, kje ste jo dobili,« prosi in hitro pospravi svoje
blago. Trg je skoraj čisto prazen. Pokazalo se je, da je
strah močnejši od sočutja Po tem, kar se je zgodilo, ne
morem obsojati teh ljudi.
Gala položimo na trebuh in pokaže se, da je ostala le
peščica ljudi, ki so pripravljeni nositi provizorična nosila.
Haymitch, Peeta in še dva rudarja iz skupine, v kateri
dela Gale.
Levy, dekle iz Premogišča, ki živi blizu naše stare
hiše, me prime za roko. Lani je mama rešila življenje
njenemu mlajšem bratu, ko je zbolel za ošpicami. »Naj
vas pospremim?« V njenih sivih očeh opazim strah, pa
tudi odločnost.
»Ni potrebno, lahko pa bi stopila k Hazelle. Bi jo lahko
poslala k nam?« vprašam.
»Seveda,« reče Levy in se obrne.
»Levy!« jo zadržim. »Otrok naj ne pripelje s seboj.«
»Seveda, jaz bom ostala z njimi,« odgovori.
»Hvala.« Zagrabim Galov jopič in pohitim za ostalimi.
»Sneg si daj na obraz,« mi čez ramo reče Haymitch.
Dvignem kepo snega in si jo pritisnem na lice, da bi vsaj

115
malce omilila bolečino. Iz levega očesa mi ves čas tečejo
solze, torej lahko v mraku le sledim čevljem pred seboj.
Med potjo poslušam, kako Bristel in Thorn, Galova
prijatelja iz rudnika, ponovno opisujeta dogodek. Gale je
očitno odšel na Crayev dom, kot je to že stokrat naredil,
saj je Cray za divjega purana vedno dobro plačal, toda
namesto na starega je naletel na novega glavnega
redarja. Rudarji so slišali, kako je nekdo rekel, da mu je
ime Romulus Thread. Nihče ne ve, kakšna usoda je
doletela Craya. Danes zjutraj je na Osišču še kupoval
žganje in takrat je očitno še zasedal svoj položaj, toda
sedaj ga ni mogoče nikjer najti. Thread je takoj aretiral
Gala, ki se ni mogel prav dosti braniti, saj se je pojavil z
mrtvim puranom v roki. Novica o dogodku se je bliskovito
razširila. Gale se je znašel na trgu, Romulus ga je prisilil
k priznanju, potem pa ga je kaznoval s takojšnjim
bičanjem. Ko sem se prikazala, je Gale dobil najmanj
štirideset udarcev, zavest pa je izgubil pri približno
tridesetem.
»Fant je imel srečo, da je prinesel le purana,« pove
Bristel. »Če bi prinesel tisto, kar je navadno, bi bilo z
njim še dosti huje.«
»Pojasnil je, da je ptiča videl, ko je blodil po
Premogišču. Rekel je, da je puran preskočil ograjo, zato
ga je dohitel in potolkel s kijem. Kakor koli že, to je bil
prestopek. Če bi vedeli, da je šel v gozd z orožjem, bi ga
na mestu ubili,« sklene Thorn.
»Kaj pa je naredil Darius?« se oglasi Peeta.
»Po nekako dvajsetem udarcu je pristopil in rekel, da
je dovolj. Le da tega ni naredil vljudno in uradno, tako kot
Purnia, ampak je Threada takoj zagrabil za roko, zaradi

116
česar ga je ta z ročajem biča udaril v glavo. Slaba usoda
ga čaka,« ugotovi Bristel.
»Vse kaže, da slaba usoda čaka vse nas,« ugotovi
Haymitch.
Začenja snežiti. Sneg je gost in težak, zaradi česar
skoraj ničesar ne vidim. Negotovo hodim za drugimi in
se spotikam. Bolj zaupam ušesom kot očem. Ko se vrata
odrejo, rumenkasta svetloba posije na sneg. Na vhodu
stoji mama. Brez dvoma je po dolgem dnevu, ko nisem
pojasnila svoje odsotnosti, že čakala name.
»Novi glavni,« jo pozdravi Haymitch, ona pa brez
besed prikima, kot da ne bi potrebovala dodatnih
pojasnil.
Kot vedno občudujoče opazujem njeno spremembo iz
ženske, ki me pokliče, da bi ubila pajka, v žensko, ki ne
pozna strahu. Po moje mama le takrat ve, kdo v resnici
je, ko se v njenem domu znajde bolan ali umirajoč
človek. Z dolge kuhinjske mize v hipu izginejo vse stvari
in na njej se pojavi sterilen bel prt, na katerega položijo
Gala. Mama v posodo natoči vodo iz kotlička in hkrati
naroči Prim, naj iz lekarne vzame zdravila, torej
posušena zelišča, tinkture in v trgovini kupljene
steklenice. Strmim v njene roke, v njene tanke, nežne
prste, s katerimi prime in strese v posodico eno stvar,
doda drugo, potem pa v vročo mešanico potopi brisačo
in naroči Prim, naj pripravi naslednjo vodo.
Pogleda me. »Imaš poškodovano oko?«
»Ne, le oteklo je tako, da ničesar ne vidim,« pojasnim.
»Dodaj več snega,« naroči, toda jasno je, da moje
slabo počutje ni najpomembnejše.

117
 »Ti ga bo uspelo rešiti?« vprašam mamo. Ne
odgovori. V tišini ožme brisačo in jo podrži v zraku, da bi
se malce posušila.
»Ne skrbi,« me tolaži Haymitch. »Pred Crayem je bilo
tukaj veliko bičanja. Ranjene smo vedno prinašali k
njej.«
Ne spominjam se časov pred Crayem, ko je glavni
redar brez vseh težav bičal ljudi. Mama je bila takrat
stara približno toliko kot jaz in je delala v lekarni s svojimi
starši. Prav gotovo je še takrat imela zdravilne roke.
Zelo nežno se loti čiščenja pretepenega Galovega
hrbta. Grozno se počutim. Občutek imam, da sem
odveč. Voda, ki se topi iz snega, z moje rokavice teče na
tla, kjer nastane luža. Peeta me posadi na stol in mi na
lice da krpo s svežim snegom.
Haymitch naroči Bristelu in Thornu, naj se vrneta
domov. Opazim, da jima ob slovesu v roke porine denar.
»Ne ve se, kaj se bo zgodilo z vašo skupino,« pojasni,
onadva pa prikimata in vzameta denar.
Kmalu pride Hazelle, zadihana in zardela, s
snežinkami v laseh. Brez besed sede na stolček ob mizi,
vzame Galovo roko in jo pritisne k ustom. Mama niti
videla ni, da je prišla. Vstopila je na varovano področje,
kamor lahko stopita le ona, pacient in včasih Prim. Mi vsi
ostali pa lahko le čakamo.
Kljub njenim številnim izkušnjam traja dolgo. Mama
zelo skrbno umiva rano, popravlja raztrgano kožo, katere
koščki se še lahko rešijo, namaže hrbet in ga ovije s
tankim povojem. Izpod brisače se pokažejo sledi
udarcev biča. Ko jih vidim, začutim na mojem obrazu še
hujšo bolečino. Predstavljam si, kako zelo bi trpela po

118
dveh, treh, štiridesetih udarcih in upam, da Gale še
dolgo ne bo prišel k sebi. Seveda je jasno, da se ne bo
zgodilo tako. Ko mama neha prevezovati, Gale tiho
stoka. Hazelle ga boža po laseh in mu nekaj šepeta,
mama in Prim pa pregledujeta skromne zaloge
protibolečinskih tablet, ki jih imajo navadno zdravniki.
Težko se jih dobi, drage so in ljudje jih hitro razgrabijo.
Najmočnejše med njimi mora mama prihraniti za tiste, ki
najbolj trpijo. Kako pa naj oceni, čigava bolečina je
najhujša? Zame je vsaka grozna. Če bi bilo to odvisno
od mene, bi zdravila porabila v enem dnevu, saj ne
morem prenesti pogleda na trpljenje. Mama jih skuša
prihraniti za umirajoče, da bi jim olajšala zadnjo pot.
Ker se Galu vrača zavest, mama in Prim skleneta, da
mu bosta dali zeliščni napitek. »To je premalo,« rečem,
toda onidve me pomenljivo pogledata. »To ne bo dovolj,
saj vem, kaj čuti. Ta napitek komaj olajša glavobol.«
»Dodali bova še sirup za spanje, Katniss, in Gale se
bo nekako izvlekel. Zelišča delujejo protivnetno…« mirno
pojasni mama.
»Daj mu zdravilo!« kričim nanjo. »Takoj! Za koga se
imaš? Kako lahko oceniš, koliko bolečine prenese?«
Gale se zaradi mojega glasu obrne in skuša proti
meni iztegniti roko. Zaradi tega se na povoju pokažejo
novi madeži krvi, iz njegovih ust pa se zasliši krik
bolečine.
»Odpeljita jo,« reče mama. Haymitch in Peeta me
dobesedno odneseta iz sobe, medtem ko jo glasno
žalim. Na silo me položita na posteljo v eni od prostih
spalnic in vztrajata tako dolgo, dokler se ne neham
premetavati.

119
 Ko ležim in ječim, solze skozi oteklino na očesu s
težavo tečejo na plano. Slišim, kako Peeta Haymitchu
šepetaje pripoveduje o predsedniku Snowu in o vstaji v
osmem okrožju. »Katniss hoče, da bi vsi zbežali,«
pojasnjuje. Če ima Haymitch o tem svoje mnenje, ga
zadrži zase.
Čez nekaj časa v sobo pogleda mama in se skloni
nadme. Oskrbi mi obraz, potem pa me prime za roko in
me boža. Haymitch ji pove, kaj se je zgodilo Galu.
»Se vse začenja od začetka?« zavzdihne mama. »Bo
tako kot nekoč?«
»Vse tako kaže,« potrdi mentor. »Kdo bi si mislil, da
nam bo tako hudo brez starega Craya?«
Craya će tako nihče ni maral zaradi njegove uniforme,
ki jo je nosil, prebivalci okrožja pa so ga na splošno
sovražili, ker je imel navado, da je za denar vabil v
posteljo mlada, lačna dekleta. V najhujših časih so se
najbolj lačne že ob mraku zbirale pred njegovimi vrati, da
bi se mu prodale in za nekaj dobljenih kovancev
nahranile družino. Če bi bila v trenutku očetove smrti
starejša, bi se jim mogoče celo pridružila. Namesto tega
sem se naučila loviti.
Ne razumem dobro, kaj naj bi pomenilo, da se bo
začelo od začetka, toda preveč sem jezna in besna, da
bi mama prosila za pojasnilo. Moj razum očitno registrira
vrnitev slabših časov, saj se ob zvoku zvonca na vratih
bliskovito dvignem s postelje. Kdo prihaja ob tako pozni
uri? Odgovor je jasen. Redarji.
»Ne bodo ga dobili,« rečem.
»Lahko iščejo tebe,« me spomni Haymitch.
»Ali vas,« ugotovim.

120
 »To ni moja hiša,« opozori Haymitch, »a grem vseeno
odpret.«
»Ne, jaz bom odprla,« se tiho vmeša mama.
Na koncu greva po hodniku za njo do vrat in do
zvonca. Mama pritisne na kljuko, toda na vhodu ne
naletimo na redarje, ampak na drobno, s snežinkami
obloženo Madge. Poda mi majhno, zaradi snega mokro
škatlo iz kartona.
»To je za tvojega prijatelja,« pojasni. Dvignem pokrov
in vidim šest ampul s prosojno tekočino. »Od moje
mame. Rekla je, da lahko vzamem. Dajte mu, prosim.«
Hitro izgine v temu, da je ne bi zadržali.
»Čudno dekle,« zamrmra mentor, ko greva za mamo
v kuhinjo.
Imela je prav. Gale kljub mamini pomoči grozno trpi.
Leži s stisnjenimi zobmi, njegova koža pa se sveti zaradi
potu. Mama napolni injekcijo s prosojnim sredstvom iz
ene od ampul in mu porine iglo v ramo. Galov obraz se
skoraj takoj sprosti.
»Kaj pa je to?« hoče vedeti Peeta.
»Zdravilo s Kapitola. Morfij,« odgovori mama.
»Nisem vedel, da Madge pozna Gala,« reče Peeta.
»Prodajala sva ji gozdne jagode,« mu povem skoraj
jezna. Zaradi česa sem tako razburjena? Prav gotovo ne
zaradi tega, ker je prinesla zdravilo.
»Očitno so ji morale biti telo všeč,« opazi Haymitch.
Že vem, kaj me jezi. Ni mi všeč misel, da Gala in
Madge kar koli povezuje.
»To je moja prijateljica,« rečem kratko.
Sedaj, ko se je Gale zaradi zdravila umiril, napetost
pade in Prim vsem ponudi obaro s kruhom. Hazelle

121
predlagamo, da bi prespala pri nas, a se mora vrniti
domov, da bi poskrbela za preostale otroke. Haymitch in
Peeta bi rada ostala, toda mama vztraja, naj odideta
domov in se naspita. Ve, da nima smisla, da me pošilja v
posteljo, zato mi dovoli, da ostanem pri Galu, sama pa
skupaj s Prim odide spat.
V kuhinji sem, z Galom. Držim ga za roko in sedim na
Hazellinem stolčku. Čez nekaj časa pomaknem prste k
njegovemu obrazu in se dotaknem tistih mest, ki se jih
do sedaj nisem imela razloga dotikati. Božam ga po
gostih, temnih obrveh, po licih, nosu, adamovem jabolku,
podrgnem ga po stranišču na bradi, na koncu pa pridem
do ust. Mehke so in polne, narahlo razpokane. Njegov
izdih greje mojo mrzlo kožo.
Ali so vsi, ko spijo, videti mlajši? V tem trenutku bi bil
Gale lahko fant, na katerega sem pred leti naletela v
gozdu in ki me je obtožil, da sem kradla živali iz njegovih
pasti. Kakšen par sva bila! Oba brez očeta, prestrašena,
toda hkrati popolnoma odločena, da bova družini
obdržala pri življenju. Zaradi tega sva bila pripravljena na
vse, toda nisva bila več osamljena, saj sva se našla.
Razmišljam o času, ki sva ga preživela v gozdu, o
lenobnih popoldnevih na ribolovu, o dnevu, ko sem ga
naučila plavati. Spomnim se, kako sem si razbila kolena
in me je Gale pospremil domov. Opirala sva se drug na
drugega, varovala drug drugega in dajala drug drugemu
pogum.
Prvič mi pride na misel, da bi bile stvari lahko
drugačne. Predstavljam si, kako se med praznikom
žetve Gale prostovoljno javi, da bi zamenjal Roryja.
Takrat bi izginil iz mojega življenja. Da pa bi ostal živ, bi

122
postal ljubimec nekega tujega dekleta, potem pa bi se z
njim vrnil domov, zaživel v soseščini in obljubil, da se bo
z njo poročil.
Sovraštvo, ki ga čutim do Gala, do tega
neobstoječega dekleta in vseh drugih stvari, je tako
močna, da mi skoraj zmanjka zraka. Gale je moj in jaz
pripradam njemu. Ne more biti drugače. Zakaj to vidim
šele sedaj, ko je zaradi bičanja skoraj izgubil življenje?
Zato, ker sem tako samoljubna in strahopetna. Sedaj,
ko bi morala biti koristna, sem pripravljena zbežati, da bi
rešila svojo lastno kožo in prepustila smrti in ječi tiste, ki
ne morejo oditi skupaj z menoj. Tako dekle je Gale
danes srečal v gozdu.
Nič čudnega, da sem na igrah zmagala. Spodobni
ljudje nikoli ne zmagajo.
Rešila si Peeta, se neprepričljivo spomnim.
Sedaj dvomim celo o tem. Prav dobro sem vedela, da
bi moje življenje v dvanajstem okrožju postalo neznosno,
če bi mu dovolila umreti.
Glavo naslanjam na rob mize in se bojujem s
sovraštvom do sebe. Žal mi je, da nisem umrla v areni.
Saj je predsednik Snow rekel, da je škoda, ker me
Seneca ni zdrobil v prah, ko sem izvlekla jagode.
Jagode. Zavem se, da je v tej pesti strupenih sadežev
skrit odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav sem. Če
sem jih izvlekla zato, da bi rešila Peeta, ker sem vedela,
da se bom srečala s pogubo, če bi se vrnila brez njega,
sem vredna prezira. Če sem jih izvlekla zaradi ljubezni,
je to znak, da sem samoljubna, to pa se mi lahko oprosti.
Če pa sem jih izvlekla, da bi se zoperstavila Kapitolu,

123
imam svojo ceno. Težava je v tem, da v tem trenutku
nisem čisto prepričana, kaj me je takrat vodilo.
Ali so prebivalci okrožij imeli prav? Je mogoče, da
sem se upirala, ne da bi se tega zavedala? Saj v globini
duše moram vedeti, da le pobeg ni dovolj, da bi rešila
sobe, svoje sorodnike in prijatelje. Celo če bi mi uspelo,
se ne bi nič spremenilo. Ljudi bi še vedno kaznovali tako,
kot so Gala danes.
Življenje v dvanajstem okrožju se v osnovi malo
razlikuje od življenja v areni. V določenem trenutku je
treba nehati bežati. Potrebno se je obrniti in soočiti s
tistimi, ki si želijo tvoje smrti. Najtežje je najti v sebi
pogum. Gale s tem ni imel težav, saj je rojen upornik, jaz
pa bi se vseeno raje lotila pobega.
»Strašno žal mi je,« šepetam in se sklonim, da bi ga
poljubila.
Premakne veke in me pogleda s pogledom,
zamegljenim zaradi opiatov. »Pozdravljena, Catnip.«
»Pozdravljen, Gale,« odgovorim.
»Mislil sem, da te ni več tukaj,« mi reče.
Izbor je lahek. Ali umrem v gozdi kot ulovljena divjad
ali pa umrem tukaj, skupaj z Galom.
»Nikamor ne odhajam. Tukaj bom ostala in postala
vzrok cele vrste težav.«
»Jaz tudi.« Gale se s težavo nasmehne in v
naslednjem trenutku ga zdravilo spet zaziblje v
nezavedno.

124
 9
Nekdo me stresa za ramo. Dvignem se. Zaspala sem
z obrazom na mizi. Gube belega prta so odtisnjene na
mojem zdravem licu. V drugem, na katerega je padel
Threadov bič, boleče kljuje. Gale je videti mrtev, toda
njegovi prsti močno stiskajo mojo roko. Začutim vonj
sveže pečenega kruha. Premaknem otrdel vrat, da bi
obrnila glavo. Nad seboj zagledam Peeta. Žalostno me
gleda. Občutek imam, da me že dlje časa opazuje.
»Pojdi v posteljo, Katniss,« reče. »Sedaj bom jaz
poskrbel zanj.«
»Peeta. Če gre za to, kar sem govorila včeraj, o
pobegu…« začnem.
»Vem,« me prekine. »Ni ti treba pojasnjevati.«
V bledi, snežno beli svetlobi jutra opazim hlebčke
kruha, zložene na pladnju. Peeta ima modre sence pod
očmi. Prav zanima me, če je to noč sploh spal. Če je,
prav gotovo kratek čas. Razmišljam o tem, da se je
včeraj zvečer strinjal, da bo šel z menoj, potem pa je
skupaj z menoj branil Gala. Svojo usodo je bil pripravljen
popolnoma povezati z mojo, čeprav mu v zamenjavo
nisem ponudila veliko. Ne glede na to, kaj bom naredila,
bom do nekoga krivična.
»Peeta…«
»Pojdi spat, prav?« vztraja.
Tipaje odidem nadstropje višje, zlezem v posteljo in v
trenutku zaspim. V nekem trenutku se v moje sanje

125
pritihotapi Clove, dekle iz drugega okrožja. Preganja me,
pritiska ob tla in vzame nož, da bi mi razrezala obraz.
Rezilo globoko zareže v moje lice, naredi široko rano.
Takrat pa se Clove začenja spreminjati. Njen obraz se
podaljšuje in spreminja v gobček, kožo zarašča temno
krzno, nohti rastejo in se preoblikujejo v dolge kremplje.
Le oči ostanejo nespremenjene. Clove postane mutirana
verzija sebe, pošast v obliki volka s Kapitola, taka kot
tiste, ki so nas skušale ubiti zadnjo noč v areni. Glavo
vrže nazaj in začne predirljivo, strašno zavijati. Zavijanju
pritegnejo še druge pošasti, ki krožijo v bližini, potem pa
se loti lokanja krvi iz moje rane. Vsak požirek povzroči
nov val bolečine. Kričim s pritajenim glasom. Zbudim se
pretresena, vsa potna in sva drgetajoča. Roko prislonim
na ranjeno lice in se spomnim, da mi rane ni povzročila
Clove, ampak Thread. Ob sebi bi rada imela Peeta, ki bi
me objel, vendar si tega sedaj ne morem želeti. Izbrala
sem Gala ter upor, prihodnost s Peetom pa je načrtoval
Kapitol, ne jaz.
Oteklina se je malo zmanjšala in malce lahko
premaknem veko. Odmaknem zavese in vidim, da je
snežni metež močnejši. Zunaj zavija pravi snežni vihar.
Svet je izginil za belo steno, zavijanje vetra pa je
neverjetno podobno rjovenju križancev.
Vesela sem snežnega viharja. Neusmiljeni veter in
globoki snežni zameti lahko dobro preganjajo redarji,
prave volkove v človeški podobi, izpred mojih vrat.
Pridobila bom. To je darilo nebes. Pridobila bom nekaj
dni za razmišljanje. Lahko bom izdelala načrt, pri tem pa
mi bodo pomagali Gale, Peeta in Haymitch. Ta vihar je
pravo darilo.

126
 Preden bom stopila v novo življenje, moram nekaj
časa posvetiti razmišljanju, kaj mi bo to pomenilo. Še
včeraj sem bila pripravljena z bližnjimi oditi v osamo, ne
da bi razmišljala o tem, da smo sredi zime, Kapitol pa bi
za nami skoraj gotovo poslal zasledovalce. Pobeg bi bil v
najboljšem primeru tvegan. Sedaj pa se pripravljam na
nekaj neprimerno bolj kljubovalnega. Vojna s Kapitolom
pomeni takojšnje maščevanje. V vsakem trenutku mi bo
grozila aretacija. Zaslišalo se bo trkanje na vrata, takšno
kot včeraj zvečer, in skupina redarjev me bo zvlekla iz
hiše. Ni izključeno, da me čaka mučenje. Prav gotovo
bom pohabljena. Če bom imela srečo, bom dobila kroglo
v glavo na mestnem trgu. Kapitolu ne manjka idej za
ubijanje ljudi. Vse skupaj si živo predstavljam in zajame
me groza, toda resnica je taka, da se je vse to že
skrivalo globoko v moji glavi. Bojevala sem se na igrah,
grozil mi je predsednik, dobila sem jih z bičem po
obrazu, torej me že tako imajo na muhi.
Sedaj je čas za nekaj težjega. Sprijazniti se moram z
dejstvom, da bodo mojo usodo mogoče delili tudi
prijatelji in družina. Tudi Prim. Ko pomislim nanjo, takoj
zgubim vso odločnost. Braniti jo moram. To je moja
dolžnost. Glavo skrijem pod odejo in diham tako hitro, da
prav kmalu porabim ves kisik in se začenjam dušiti. Ne
morem dovoliti tega, da bi Kapitol Prim naredil kaj
hudega.
Nenadoma se zavem, da jo je že prizadel. Ljudje s
Kapitola so ji ubili očeta v tem prekletem rudniku.
Ničesar niso naredili, ko ji je iz oči gledala smrt zaradi
lakote. Izbrali so jo za tributa, potem pa prisilili, da je
gledala, kako se njena sestra v areni bojuje za življenje.

127
Naredili so ji dosti večjo krivico kot meni, ko sem imela
dvanajst let, vendar pa je celo njeno trpljenje majhno v
primerjavi s tem, kaj je preživela Rue.
Odrinem odejo in vdihnem hladen zrak, ki skozi
špranje v oknih prodira v sobo.
Prim… Rue… Se ne bi morala prav zaradi njiju začeti
boriti? To, kar sta doživela, je bilo grozno, popolnoma
nepravično in tako hudo,da mi najbrž ne preostane prav
nič drugega. Saj nihče ni imel pravice delati z njima tako,
ko to so delali, kajne?
Da, prav tega se moram zavedati, ko v meni narašča
strah, ki ga ne morem obvladati. Za njiju bom naredila,
kar bom morala, prenesla bom, kar bo treba. Prepozno
je, da bi pomagala Rue, najbrž pa lahko rešim pet otrok,
ki so me gledali na trgu v enajstem okrožju. Ni prepozno
za Roryja, Vicka in Posy.In tudi za Prim ne.
Gale ima prav. Če imajo ljudje dovolj poguma, se bo
pokazala dobra priložnost. Poleg tega pravilno ugotavlja,
da lahko veliko naredim, saj sem jaz pognala ta stroj.
Res pa je, da niti približno ne vem, kaj bi pravzaprav
morala narediti, toda za menoj je že prvi, odločilni korak:
odpovedala sem se begu.
Oprham se in to jutro ne razmišljam o spisku stvari, ki
jih moram zbrati zaradi odhoda v gozd, ampak
razmišljam o tem, kako mi je uspelo vzpodbuditi vstajo v
osmem okrožju. Toliko ljudi seje jasno uprlo Kapitolu. Je
bil upor načrtovan ali samodejen? Je nastal zaradi
večletnega nabiranja sovraštva ter jeze? Kako to
ponoviti tukaj? Bi se bili prebivalci dvanajstega okrožja
pripravljeni priključiti, bi se tudi zaklenili v hiše? Včeraj,
po bičanju, ki je doletelo Gala, je trg v hipu opustel. Se je

128
to zgodilo zato, ker se vsi počutimo brez moči in ne
vemo, kaj naj naredimo? Potrebujemo nekoga, ki nas bo
vodil in utrdil v prepričanju, da imamo možnost
sprememb. Dvomim, da bi bila jaz taka oseba. Mogoče
sem res pospešila izbruh upora, toda vodja bi moral
postati nekdo, ki je prepričan v pravilnost stvari, jaz pa
sem se šele spreobrnila. Najboljši bi bil človek z
nezlomljivo odločnostjo, ki jo jaz v sebi še vedno iščem.
Vodja mora uporabljati jasne, prepričljive besede, jaz pa
nisem dober govorec.
Besede. Ko razmišljam o njih, se spomnim na Peeta.
Ljudje sprejmejo vse, kar pove, torej bi lahko stavila, da
bi lahko premaknil množice, če bi hotel. Vedel bi, katere
argumente naj uporabi. Vseeno pa sem prepričana, da o
tem sploh še ni razmišljal.
Spodaj srečam mami in Prim. Ukvarjata se z Galom,
ki je tiho. Na njegovem obrazu vidim, da zdravilo počasi
popušča. Pripravljam se na naslednji prepir, a skušam
govoriti mirno. »Mu ne bi dala še ene injekcije?«
»Zdravilo bo dobil, če bo nujno. Najprej mu bom
skušala dati snežni obkladek,« odgovori mama. Že prej
je snela povoje in skoraj vidi se, kako toplota žari iz
ranjenega Galovega hrbta. Mama polaga nanj čisto
tkanino in da z gibom glave Prim znak.
Prim pristopi z veliko posodo, v kateri meša nekaj, kar
je videti kot sneg, a ima zelenkasto barvo in sladkast,
svež vonj. Snežena obloga. Previdno se loti prenašanja
hladne snovi na tkanino. Zdi se mi, da slišim, kako
izmučena koža cvrči ob dotiku s snežno mešanico. Gale
mežika in olajšano diha.
»Kakšna sreča, da imamo sneg,« reče moja mama.

129
 Razmišljam, kako zelo so morali trpeti ljudje, ki so bili
pretepeni sredi poletja, med najhujšo vročino, ko iz pip
teče topla voda. »Kaj si delala, ko je bilo vroče?«
vprašam.
Mršči čelo, med njenimi obrvmi se pokaže globoka
guba. »Muhe sem skušala odganjati.«
Ob sami misli na to se mi dviguje želodec. Mama
položi sneženi obkladek na robec, se dotakne rane na
mojem licu in bolečina takoj izgine. Hlad pomaga, to je
jasno, toda na to, da ne boli, vpliva tudi mešanica
zeliščnih sokov.
»Oh,« zavzdihnem. »Krasno. Zakaj mu te obloge nisi
dala včeraj ponoči?«
»Rana se je morala najprej zaceliti,« mi odgovori.
Ne razumem popolnoma, kaj misli s tem. Ali imam
pravico dvomiti v njeno odločitev, če pa zdravilo deluje?
Mama ve, kaj dela. Razmišljam o tem, kakšne grozne
stvari sem kričala o njej, ko sta me Peeta in Haymitch
vlekla iz kuhinje. »Opravičujem se ti,« rečem. »Za tisto,
kar sem ti kričala včeraj.«
»Slišala sem že hujše stvari. Sama si videla, kako se
obnašajo ljudje, ko trpi nekdo, ki ga imajo radi.«
Nekdo, ki ga imajo radi. Te besede povzročijo, da ne
čutim več jezika. Čisto tako je, kot da bi nanj pritisnila
obkladek. Jasno, ljubim Gala. Toda kakšno vrsto ljubezni
ima v mislih mama? Kaj imam v mislih jaz, ko govorim,
da ga ljubim? Težko rečem. Včeraj ponoči, ko nisem več
obvladala svojih čustev, sem ga poljubila, a se tega prav
gotovo ne spominja. Mogoče pa? Upam, da ne. Če si je
zapomnil poljub, se bo stanje dodatno zapletlo, jaz pa se
s tem resnično ne morem ukvarjati, ko pa moram

130
vzpodbuditi vstajo. Narahlo zmajem z glavo, da bi bolj
jasno razmišljala. »Kje je Peeta?« se obrnem k mami.
»Ko sva slišala, da si se zbudila, je odšel domov. Ni
hotel, da med snežnim viharjem ne bi bilo nikogar
doma,« mi mama odgovori.
»Se je brez težav vrnil?« sprašujem. V temi se človek
že po nekaj metrih lahko izgubi in odide v neznano.
»Telefoniraj mu in preveri,« svetuje mama.
Odidem v kabinet, ki sem se ga po srečanju s
predsednikom Snowom izogibala, in zavrtim Peetovo
številko. Po kratkem zvonjenju dvigne slušalko.
»Pozdravljen. Hotela sem se prepričati, če si prišel
domov,« mu rečem.
»Katniss, živim le tri hiše proč,« me spomni.
»Vem, toda v takem vremenu…«
»Čisto dobro sem. Hvala, ker si preverila.« Na stane
dolga tišina. »Kako pa je z Galom?«
»Dobro je. Mama in Prim mu dajeta snežni
obkladek,« povem.
»Kako pa je s tvojim obrazom?« hoče vedeti.
»Tudi jaz imam obkladek. Si se danes videl s
Haymitchem?« vprašam.
»Pogledal sem k njemu. Mrtvo pijan je, zato sem le
naložil na ogenj in mu pustil nekaj kruha.«
»Rada bi se pogovorila… z vama.« Nimam poguma,
da bi povedala kaj več. Mojemu telefonu prav gotovo
prisluškujejo.
»Očitno boš morala počakati, da se bo vreme
popravilo,« ugotovi. »Prej se tudi ne bo veliko dogajalo.«
»Ah, res,« se strinjam.

131
 Vihar poneha šele po dveh dneh, toda za seboj pusti
zamete, višje od mene. Minil bo še en dan, preden bo
pot iz vasi zmagovalcev do mestnega trga brez snega.
Medtem pomagam pri oskrbi Gala, na lice si dajem
snežni obkladek in skušam se spomniti kar največ o
vstaji v osmem okrožju. Kdo ve, kaj nam bo prišlo prav.
Oteklina na obrazu je že komaj vidna, toda zaradi udarca
je ostala srbeča krasta in močno otečeno oko. Ob prvi
priložnosti spet pokličem Peeta in ga vprašam, če bi
hotel oditi z menoj v mesto.
Zbudiva Haymitcha in ga zvlečeva s seboj. Res je, da
godrnja, a manj kot navadno, saj končno vsi vemo, da je
čas za pogovor o zadnjih dogodkih, naše hiše v vasi
zmagovalcev pa za to sploh niso primerne. Da bi kar
najbolj zmanjšali nevarnost, molčimo še dolgo po tistem,
ko pridemo iz naselja. Nekaj časa pozorno strmim v
trimetrske stene snega na obeh straneh ozke, očiščene
poti in ugibam, ali se bodo prevrnile na nas.
Haymitch končno prekine tišino. »Torej smo vsi
namenjeni proti veliki neznanki, kaj?« se obrne k meni.
»Ne,« odkimam. »Nič več.«
»Si razmišljala o svojem načrtu in opazila pasti,
draga, kajne?« me sprašuje. »Si dobila kakšne nove
zamisli?«
»Rada bi vzpodbudila vstajo,« rečem.
Mentor se le smeje, a ne zlobno, kar me skrbi. Tako
je videti, da me ne namerava jemati resno. »No, prav,
jaz pa bi se rad napil. Povej mi, kako bo to delovalo nate,
prav?«
»Kakšen načrt pa imate vi, prosim?« zbodem nazaj.

132
 »Za tvojo poroko hočem vse pripraviti čim bolj
popolno,« odgovori. »Telefoniral sem že, da bi prestavil
srečanje s fotografom, ne da bi navedel preveč
podrobnosti.«
»Saj nimate telefona,« rečem.
»Effie je to naredila. Si predstavljaš, da me je
vprašala, če bi te lahko jaz predal ženinu? Rekel sem ji,
da bo najbolje, če se to naredi kar najhitreje,« pove.
»Haymitch…« V svojem glasu zaslišim proseč ton.
»Katniss…,« me prekine. »Nič ne bo s tem.«
Utihnemo, ko gre mimo nas skupina moških z
lopatami. Gredo proti vasi zmagovalcev. Mogoče bodo
naredili kaj s temi snežnimi stenami. Čez nekaj časa nas
en morejo več slišati,a je trg že preblizu. Ko pridemo tja,
obstanemo kot vkopani.
Prej se tudi ne bo veliko dogajalo. Prej sva se jaz in
Peeta strinjala o tem, a se bolj nisva mogla motiti. Trg se
je spremenil. S strehe palače pravičnosti visi ogromen
transparent s simbolom Panema. Redarji v popolnoma
belih uniformah korakajo po sveže zasneženih kockah.
Na strehah opazim strojnice in dodatne redarje, toda
najbolj pretresljiva je vrsta novih postavitev sredi trga
uradni pranger, lesene pregrade ter vislice.
»Thread je hiter,« opazi Haymitch.
Nekaj ulic naprej vidim požar. Nikomur ni potrebno
glasno izreči tega, kar vemo vsi. Prav gotovo gori
Osišče. Razmišljam o Spolzki Sae, Ripper in preostalih
znancih, ki tam služijo za življenje.
»Haymitch, saj ne mislite, da je kdo še…« Utihnem,
saj nimam moči, da bi stavek dokončala.

133
 »Kje pa,« reče mentor. »Preveč so zviti. Tudi ti bi bila,
če bi tu živela dlje. Preverit grem, koliko etanola ima na
zalogi lekarnar.«
Počasi hodi čez trg, jaz pa pogledam Peeta. »Zakaj
pa bo potreboval etanol?« Nenadoma me pretrese. »Ne
smeva mu dovoliti, da bi pil kaj takega. Umrl bo, v
najboljšem primeru pa oslepel. Doma ima majhno zalogo
žganja.«
»Jaz tudi. Mogoče bo dovolj do takrat, ko bo Ripper
spet našla način, da se bo posla ponovno lotila,«
razmišlja Peeta. »Povprašal bom še sorodnike.«
»Obiskati moram Hazelle.« Postajam nemirna. Mislila
sem, da bo potrkala na naša vrata, ko se bo zjasnilo, a
se do sedaj sploh še ni prikazala.
»S teboj bom šel. V pekarno bom šel, ko se bom
vračal,« sklene Peeta.
»Hvala.« Nenadoma se začnem strašno bati tega, kar
bi lahko videla v Galovem domu.
Ulice so skoraj popolnoma prazne, kar me ob tej uri
dneva ne bi posebej presenetilo, če bi bili ljudje v
rudnikih, otroci pa bi se učili v šoli. A jih ni tam. Vidim
obraze ljudi, ki skozi priprta vrata in špranje v žaluzijah
skrivoma pogledujejo na naju.
Vstaja, pomislim. Kakšna trapa sem. V načrtu obstaja
očitna napaka in tako jaz kot Gale sva bila preveč slepa,
da bi to videla. Midva in najini družini smo to vedno
počeli. Bila sva divja lovca, trgovala sva na črnem trgu, v
gozdu pa sva se norčevala iz Kapitola. Za večino
prebivalcev dvanajstega okrožja pa so bili nakupi na
Osišču preveč tvegani. Kako lahko pričakujem, da bi se
ti ljudje z opekami in baklami zbrali na trgu? Že sam

134
pogled na Peeta in mene je dovolj, da starši vlečejo
otroke proč od oken in jih skrbno zastirajo z zavesami.
Hazelle dobiva doma. Skrbi za hudo bolno Posy.
Opazim izpuščaje, ki so značilni za ošpice. »Nisem je
mogla pustiti,« pojasni Hazelle. »Vedela sem, da je Gale
v najboljših rokah.«
»Pa je res,« rečem. »Dosti bolje se počuti. Po
maminem mnenju se bo lahko že čez dva tedna vrnil na
delo v rudnik.«
»Do takrat gotovo še ne bo odprt,« reče Hazelle.
»Govorijo, da so rudnik zaprli do preklica.« Nervozno
pogleda na prazen škaf.
»Tudi ne delaš več?« se čudim.
»To ne, toda ljudje se gotovo bojijo prihajati k meni,«
zavzdihne.
»Mogoče zaradi snega,« se vmeša Peeta.
»Kje pa! Danes zjutraj je Rory hitro obhodil moje
stranke in izvedel, da nihče nima ničesar za pranje.«
Rory se stisne k Hazelle. »Vse bo še dobro,« reče.
Iz žepa vzamem pest kovancev in jih položim na
mizo. »Mama bo za Posy nekaj poslala.«
Ko sva zunaj, se obrnem k Peetu. »Pojdi domov, jaz
pa se bom sprehodila do Osišča.«
»S teboj bom šel,« reče.
»Nehaj, že dovolj težav sem ti povzročila,« mu rečem.
»In vse bo dobro, če ne bom šel na Osišče?«
Nasmehne se in me prime za roko. Skupaj križariva po
ulicah Premogišča in prav kmalu prideva do gorečih
stavb. Niti potrudili se niso, da bi redarji zaščitili
pogorišče. Vedo, da ga ne bo nihče skušal rešiti.

135
 Goreči plameni topijo sneg okoli starega skladišča in
drobna struga črne vode mi teče čez čevlje.
»To je premogov prah iz starih časov,« rečem.
Zapolnjeval je vsako razpoko in lino, zagrizel se je v
talne deske. Prav čudno, da vse skupaj ni zgorelo že
prej. »Rada bi pogledala, kako je s Spolzko Sae.«
»Katniss, ne danes,« reče Peeta. »Če se bova
srečala z ljudmi, jim prav gotovo ne bova pomagala.«
Vrneva se na trg. Od Peetovega očeta kupim nekaj
peciva, onadva pa se pogovarjata o vremenu. Nihče ne
omeni strašnih mučilnih naprav, postavljenih komaj nekaj
metrov proč od vrat pekarne. Ko zapustiva trg, ugotovim,
da ne poznam niti enega redarja.
Dnevi minevajo, stanje pa se slabša. Rudniki se zaprti
dva tedna, kar je dovolj, da je polovica dvanajstega
okrožja začela stradati. Vedno več otrok se javlja po
zastavek, toda dostikrat ne morejo računati na moko, saj
začenja primanjkovati hrane in celo bogatejši prihajajo iz
trgovin s praznimi rokami. Po ponovnem odprtju rudnikov
se je pokazalo, da je oblast zmanjšala plačila, podaljšala
čas dela in napotila rudarje na zelo nevarne načine
izkopa. Z upanjem pričakovana hrana na dan paketov
prispe poškodovana in uničena zaradi glodavcev.
Naprave na trgu so ves čas v uporabi. Redarji vlačijo tja
ljudi in jim odmerjajo kazni za prekrške, ki jih tako dolgo
ni nihče upošteval,da so vsi pozabili na njihovo
nelegalnost.
Gale se vrne domov. Ne začne pogovora o vstaji,
vendar se mi dozdeva, da vse, kar vidi, v njem podžiga
željo do borbe. Problemi v rudniku, mučenje ljudi na trgu,
sestradani obraz znanih. Rory se je javil po zastavek.

136
Gale o tem sploh ni sposoben govoriti. Nerednost dobav
in vedno večja draginja pa povzročajo, da hrane stalno
primanjkuje.
Le ena novica je dobra. Haymitcha sem nagovorila,
naj Hazelle zaposli kot gospodinjo. Ona sedaj zasluži,
kvaliteta mentorjevega življenja pa se je bistveno
popravila. Čudno se počutim, ko pridem v njegovo hišo.
Sedaj je v njej vse sveže in čisto, na štedilniku pa se
pripravlja hrana. Haymitch malo tega opazi, saj bojuje
popolno drugo bitko. Skupaj s Peetom sem mu skušala
zmanjšati količino žganja, saj ga nama je ostalo zelo
malo, Ripper pa sem zadnjič videla, kako je bila
priklenjena v okove.
Ko hodim po ulicah, se počutim kot izobčenka. Na
javnih mestih se me ljudje izogibajo, toda doma mi
družbe ne manjka. V našo kuhinjo kar naprej prihajajo
bolni in ranjeni, ko potrebujejo pomoč. Mama se je
plačilom za zdravljenje že zdavnaj odpovedala. Težava
je le v tem, da so se zaloge njenih zdravil občutno
zmanjšale in bo sneg prav kmalu edino protibolečinsko
sredstvo.
Gozdovi so seveda prepovedani. Popolnoma. Brez
spraševanja. Celo Gale se ni opogumil, da bi prelomil
ukaz. Neko jutro to naredim jaz. Ne zlezem pod ograjo,
ker je doma polno bolnih in umirajočih, polno ljudi s
krvavečimi hrbti, stradajočih otrok, in korakajočih
škornjev. V to me ne sili vsesplošna revščina, ampak to,
da sem nek večer dobila zaboj s poročnimi oblačili in
pismom Effie, v katerem je bilo opozorilo, da je
predsednik Snow osebno odobril kreacije.

137
 Poroka. Ali Snow to resnično namerava narediti? Kaj
hoče na tak način doseči? Kakšen načrt je nastal v
njegovem bolnem umu? Ali to dela za potrebe
prebivalcev Kapitola? Če je bila poroka napovedala,
poroka mora biti. In kaj, če naju potem ubije, da bi dal
poduk okrožjem? Ničesar ne razumem. Vržem se na
posteljo. Obračam se z boka na bok, dokler ne zdržim
več. Moram ven, vsaj za nekaj ur.
Z rokami brskam po omari in končno naletim na topel
zimski komplet, ki ga je Cinna sešil za sprehode med
turnejami zmagovalcev. Vodoodporni čevlji, kombinezon,
ki me prekriva od nog do glave, tople rokavice. Rada
imam svoja stara lovska oblačila, toda super sodobna
oblačila so bolj primerna za današnjo odpravo. Po prstih
odidem v pritličje, dam v lovsko torbo hrano in skrivoma
odidem iz hiše. Skrivam se po stranskih ulicah in
zakotnih uličicah, da bi prišla do slabo pritrjenega mesta
v ograji, blizu mesarke Roobe. Veliko rudarjev hodi tukaj
v rudnik. V snegu je videti cel kup odtisov čevljev, zato
bodo moje sledi neopazne. Thread je pošteno utrdil
mesto, ograjo pa je očitno ignoriral. Mogoče se mu je
zdelo, da ostra zima in divje zveri zadostujejo, da ne bo
nihče hodil za ograjo. Kljub vsemu pa tik za mrežo
začenjam zakrivati sledi, potem pa vse do dreves.
Ravno se začenja svitati, ko vzamem iz skrivališča lok
ter puščice in se začenjam spotikati čez zamete. Še
sama ne vem, zakaj, a sem odločena, da bom prišla do
jezera. Mogoče se hočem posloviti od tega mesta, od
očeta in od srečnih trenutkov, saj vem, da se tja gotovo
ne bom več vrnila. Mogoče hočem tam spet dihati s

138
polnimi pljuči. Do neke mere me sploh ne skrbi, če bi me
ujeli. Preprosto moram še enkrat videti tisti kraj.
Pot traja dvakrat dlje kot navadno. Cinnova obleka
popolnoma zadržuje toploto, zato pridem na cilj
prepotena in z obrazom, otrplim zaradi mraza. Odsev
zimskega sonca na snegu me je delno oslepil, poleg
tega pa sem izčrpana in zatopljena v moreče misli, zato
ne opazim znakov. Iz dimnika se vije tenak dim, v snegu
so vidne sveže sledi korakov, v zrak se dviga vonj po
čaju iz borovih iglic. Le nekaj metrov od vrat betonske
hišice obstanem kot vkopana. Ne vznemiri me niti dim,
niti sledi, niti vonj, ampak nezgrešljiv klik za menoj.
Instinkt, moja druga narava, mi pravi, naj se obrnem
in hkrati primem za puščico, čeprav vem, da mi
okoliščine ne gredo na roko. Opazim belo uniformo
redarja, dvignjeno brado, svetlo rjavo šarenico očesa, ki
jo bo prebila puščica. Orožje, ki je namerjeno vame,
pade na tla in neoboroženo dekle izteguje k meni neko
stvar na rokavici.
»Ne streljaj!« kriči.
Kolebam, ne razumem nenadne spremembe
dogajanja. Mogoče so zasledovalci dobili ukaz, da me
dobijo živo in me odpeljejo na mučenje, da bi s svojimi
priznanji obsodila vse ljudi, ki jih poznam. Pa kaj še, si
mislim in že nameravam spustiti tetivo, ko prepoznam
predmet na rokavici. To je majhen bel krog iz ploskega
kruha. Podoben krekerju. Sivin mehak na robovih. Znak,
vtisnjen na sredini, je vseeno izrazit.
To je moja oponašoja.

139
140
2. DEL
ZATRTJE

141
142
 10
Ničesar ne razumem. Oponašoja, odtisnjena na
pečenem kruhu, v nasprotju s stilskimi verzijami, ki sem
jih videla v Kapitolu, gotovo ni modni okrasek. »Kaj pa je
to?« ostro vprašam, še vedno pripravljena ubijati. »Kaj to
pomeni?«
»To pomeni, da smo na tvoji strani,« zaslišim drhteč
glas za hrbtom.
Ko sem prihajala, je nisem videla. Brez dvoma se je
skrivala v hiški. Z dekleta, v katerega merim, ne
umaknem pogleda. Nova je najbrž oborožena, toda
predstavljam si, da ne bo tvegala in vzela orožje v roke.
Klik mehanizma bi pomenil, da bom takoj umrla, torej bi
morala ubiti njeno kolegico. »Pridi sem, da te bom
videla,« ukažem.
»Ona ne more, ima…,« začne dekle s krekerjem.
»Stopi sem!« zakričim. Slišim korake in premikanje.
Slišim, da se ta druga premika s težavo. Še ena ženska,
prej deklica. Na videz je moje starosti in sedaj jo že
vidim. Izrazito šepa. Oblečena je v preveliko uniformo
redarja in v pelerino iz belega krzna, nekaj številk
preveliko za njeno drobno postavico. Nobenega orožja
ne vidim. Roke opira na nekakšne opore iz zlomljenih
vej, Desne noge ne more dvigniti dovolj visoko, zato z
vrhom čevlja drgne po snegu.
Pogledam dekletov obraz, ki je zaradi mraza živo
rdeč. Ima krive zobe, nad čokoladno rjavim očesom pa

143
vidim rdečkasto rojstno znamenje. Ni redarka niti
prebivalka Kapitola.
»Kdo pa sta?« vprašam previdno, toda manj bojevito.
»Moje ime je Twill,« odgovori prva, starejša. Približno
petintrideset let ima. »To pa je Bonnie. Zbežali sva iz
osmega okrožja.«
Osmo okrožje! Prav gotovo vesta za vstajo.
»Kje pa sta vzeli uniformi?« sprašujem.
»Ukradla sem ju v tovarni,« se oglasi Bonnie. »Tam
jih šivamo. Toda mislila sem, da bo ta za… za nekoga
drugega, zato mi ni prav.«
»Orožje sva vzeli mrtvemu redarju,« pojasni Twill, ko
prestreže moj pogled.
»Kakšen kreker pa imaš v roki? Ta s ptico. Zakaj mi
ga kažeš?«
»Katniss, ali res ne veš?« Bonnie je videti resnično
presenečena.
Prepoznali sta me. No, seveda, kako bi bilo sicer
drugače. Odkrit obraz imam, sem za mejami
dvanajstega okrožja in v njiju merim z lokom. Kdo pa bi
bila sicer? »Vem, da je bila taka videti broška, ki sem jo
nosila v areni.«
»Ne ve,« zavzdihne Bonnie. »Mogoče pa ničesar ne
ve.«
Zaradi nekega razloga se jima zdi, da bi morala biti
dobro obveščena. »Vem, da je pri vas v osmem okrožju
izbruhnila vstaja,« izjavim.
»Res je, prav zaradi tega sva morali zbežati,« potrdi
Twill.
»Kot vidim, se imata dobro in pobeg je uspel. Kaj
načrtujeta sedaj?« vprašam.

144
 »Proti trinajstemu okrožju hodiva,« odgovori Twill.
»Proti trinajstemu?« ponovim. »Saj trinajstega okrožja
ni, zbrisali so ga z zemljevida.«
»Pred petinsedemdeseti leti,« je natančna Twill.
Bonnie naredi korak in zadrhti.
»Kaj se je zgodilo z nogo?« vprašam.
»Gleženj sem si zvila,« pojasni. »Prevelike čevlje
imam.«
Ugriznem se v ustnico. Instinkt mi dopoveduje, da
govorita resnico, zato lahko računam na cel kup
informacij, ki si jih tako želim slišati. Pristopim k Twill, ji
vzamem njeno pištolo in šele takrat spustim lok. Potem
razmišljam še sekundo. Spomnim se tistega dne v
gozdu, ko sva skupaj z Galom bila priči, kako je
zrakoplov nepričakovano priletel in zagrabil dva begunca
iz Kapitola. Fant je umrl zaradi udarca z verigo,
rdečelaso dekle pa so naložili na krov in odpeljali. Ko
sem prišla v Kapitol, sem se prepričala, da so jo
poškodovali in da so iz nje naredili nemo služabnico,
avosko. »Vaju kdo lovi?«
»Najbrž ne. Misliva,da so najbrž ugotovili, da sva
umrli med eksplozijo v tovarni,« pojasni Twill.
»Pravzaprav je čisto malo manjkalo, da bi bilo res tako.«
»Že prav, pojdimo v hišo.« Z gibom glave pokažem
proti hišici. Sama grem zadaj, s pištolo v roki.
Bonnie takoj stopi k ognjišču in sede na redarjevo
pelerino, razgrnjeno po tleh, potem pa stegne dlani proti
skromnemu ognju, ki gori na enem koncu zoglenelega
predela. Zelo bledo, skoraj prosojno kožo ima, skozi
katero opazim svetlikanje ognja. Twill skuša s pelerino
objeti drgetajočo deklico, jaz pa opazim veliko, štirilitrsko

145
pločevinasto posodo, razrezano na pol, z nenaravnimi in
nevarno ostrimi robovi. Stoji v pepelu, napolnjena z vrelo
vodo, ki ji je bilo dodanih nekaj pesti borovih iglic.
»Kuhata čaj?« vprašam.
»Še sami ne veva. Spominjam se, da je pred nekaj
leti nekdo na igrah lakote z vrelo vodo prelil borove
iglice. Zdi se mi, da so bile borovo iglice.« Twill mršči
čelo.
Osmo okrožje mi je ostalo v spominu kot grd,
industrializiran kraj, poln industrijskih izparin in ljudi, ki so
se gnetli v zapuščenih stavbah. S svečo bi tam moral
iskati vsaj travno bilko. V takem kraju ne moreš izvedeti
za pravila, ki vladajo v naravi, zato je čudež, da sta prišli
prav do sem.
»Nimata več zaloge?« sem se spomnila.
Bonnie prikima. »Vzeli sva, kar sva lahko, toda s
hrano je pri nas zelo težko. Že zelo dolgo nisva imeli
ničesar v ustih.« Drhtenje v njenem glasu kaže, da je
premagana. To je le neizživeta, mlada deklica, ki beži
pred Kapitolom.
»Torej se vama je danes nasmehnila sreča,« rečem
in spustim na tla lovsko torbo. Ljudje v celem okrožju se
bojujejo z lakoto, mi pa imamo še vedno več kot
potrebujemo, zato skušam vsaj malo pomagati najbolj
potrebnim. Vodi me lastna lestvica potreb: predvsem
pomagam Galovi družini, potem Spolzki Sae in nekaj
drugim preprodajalcem z Osišča, ki so morali prenehati s
svojim delovanjem. Mama skrbi za druge, predvsem za
bolnike, ki jih je sama izbrala. Danes zjutraj sem
premišljeno do vrha napolnila torbo, saj sem vedela, da
bo mama, ko bo videla, da je manj zaloge, ugotovila, da

146
sem šla na obisk k potrebnim. V resnici sem kupovala
čas, ki sem ga potrebovala, da sem prišla do jezera brez
njenih skrbi. Hrano sem nameravala razdeliti zvečer, po
vrnitvi, toda sedaj vidim, da bodo morali drugi lačni
počakati.
Iz torbe izvlečem dve sveži žemlji, potreseni z
zapečenim sirom. Odkar je Peeta izvedel, da jih imam
najraje, imam doma ves čas zalogo. Eno žemljo vržem
Twill in pristopim k Bonnie, da bi ji drugo položila na
njena kolena. Najbrž ima malce moreno očesno-gibno
koordinacijo in nočem, da bi pecivo pristalo v ognju.
»Oh,« vzdihuje Bonnie. »Oh, ali je vse to zame?«
Čutim, kako me stiska v želodcu, ko se spomnim
drugega glasu, glasu Rue v areni. Ko sem ji izročila
košček putca, je rekla: 'Še nikoli nisem imela cele noge
le zase.' To je nejevera tistih, ki so stalno lačni.
»Seveda, jej,« jo nagovarjam. Bonnie drži žemljo
tako, kot da ne bi bila prepričana, da se ji to v resnici
dogaja. Potem pa kar naprej grize vanjo, sploh ne more
dihati. »Bolj okusna je, če se jo žveči.« Pokima in
poskuša to početi počasneje, toda dobro vem, kako je to
težko, če je trebuh popolnoma prazen. »Čaj ja najbrž že
kuhan.« Posodo izvlečem iz pepela, Twill pa potegne iz
nahrbtnika dva pločevinasta lončka. Vanja nalijem
tekočino in ju postavim na tla, da bi se ohladila. Twill in
Bonnie sedita druga ob drugi, jesta, pihata čaj in ga
pijeta v majhnih požirkih, medtem ko jaz nakladam na
ogenj. Počakam,da si začneta lizati mastne prste in
takrat postavim vprašanje: »Kako je bilo torej pri vas?«
Potem mi pripovedujeta.

147
 Vse od konca iger lakote je nezadovoljstvo v osmem
okrožju naraščalo, čeprav je do neke mere tam že
obstajalo. Razlika je v tem, da jim je bilo že dovolj le
govorjenje o tem. Sedaj je načrt delovanja dobil realno
obliko. Tekstilne tovarne, ki so oskrbovale Panem, imajo
glasne stroje, kar dovoljuje razširjanje novic brez
tveganja. Ljudje so si novice pripovedovali na ušesa.
Besede, ki jih ni nihče opazil in jih tudi ni mogel nadzirati,
pa so se razširile. Twill je učila v šoli, Bonnie pa je bila
ena od njenih učenk. Po koncu pouka sta obe odšli za
štiri ure v šivalnico, kjer so bili specializirani za izdelavo
redarskih uniform. Bonnie, ki je bila zaposlena v
skladišču kot kontrolorka kvalitete, je v nekaj mesecih
ukradla dve polni uniformi, ki jih je včasih skrival v
čevljih, včasih pa kje pod hlačami. Uniformi sta bili
namenjeni Twill in njenemu možu, ki naj bi po izbruhu
vstaje odigral pomembno vlogo. Ostala okrožja naj bi
namreč obvestil o tem, kaj se dogaja, saj bi le na tak
način lahko razširili upor in uspeli.
Dan, ko sem med turnejo zmagovalcev s Peetom
prišla v osmo okrožje, je bila priložnost, da so izpeljali
poseben vstajniški poskus. Uporniki so se pomešali med
množico in zasedli strateške položaje v skladu s
prejšnjim dogovorom. Skupine so se zbrale ob stavbah,
ki so jih izbrali za cilje, kamor naj bi se umaknili po
začetku upora. Načrt je bil naslednji: zasesti bo morali
stavbe oblasti v mestu, kot so palača pravičnosti, glavno
poveljstvo redarjev ter komunikacijsko središče na trgu,
pa tudi druge stvari v okrožju: železnica, žitni silosi,
elektrarna ter skladišče orožja.

148
 Vstaja je izbruhnila na večer moje zaroke, ko je Peeta
padel na kolena in mi pred kapitolskimi kamerami izrekel
večno ljubezen. Trenutek upora je bil izbran idealno, saj
so morali vsi v Panemu obvezno gledati najin pogovor s
Caesarjem Flickermanom. Prebivalci osmega okrožja so
imeli navodila, naj po mraku pridejo na ulice in se
zberejo okoli različnih prostorov za druženje. Kdaj drugič
bi bilo tako obnašanje preveč čudno. Ta večer ob osmih
so se vsi, v skladu z dogovorom, znašli na trgu. Uporniku
so si nadeli maske in nastal je pekel.
Ker so bili presenečeni in zmedeno, so številne redarji
na začetku popustili. Uporniki so zasedli komunikacijsko
središče, žitni silos in elektrarno, zahvaljujoč zmagi nad
redarji pa so dobili tudi orožje. Zasvetilo je upanje, da
upor ni lista norost. Uporniki so verjeli, da bodo, če bodo
uspelo obvestiti še druga okrožja, lahko vrgli oblast v
Kapitolu.
Potem pa so se stvari obrnile. Prišlo je na tisoče
redarjev. Zrakoplov je bombardiral oporišča upornikov in
jih spremenil v pepel. Zavladal je popoln kaos. Ljudje so
mislili le na to, kako se bodo živi vrnili domov. Oblast je
potrebovala manj kot oseminštirideset ur, da je prevzela
mesto. Ves naslednji teden ljudje niso smeli zapuščati
bivališč, prekinjena je bila dobava hrane in premoga. Na
televiziji skoraj ni bilo programa, razen takrat, ko se je
celo okrožje znašlo na robu smrti zaradi lakote, so izdali
ukaz, da se stvari vrnejo v prvotno stanje.
Za Twill in Bonnie je to pomenilo povratek v šolo.
Zaradi bomb so bile razrite ulice težko prehodne, zato
sta obe zamudili na delo v tovarno. Do nje sta imeli le še

149
sto metrov, ko je stavba eksplodirala in ubila vse, ki so
bili v njej, skupaj s Twillinim možem ter Bonnino družino.
»Nekdo je prav gotovo obvestil Kapitol, da je misel na
vstajo vzniknil v naši tovarni,« pojasni Twill z drhtečim
glasom
Obse sta stekli v Twillino stanovanje, kjer sta bili
pripravljeni uniformi redarjev. Zbrali sta kar največ hrane.
Brez težav sta ukradli hrano sosedom, za katere sta
vedeli, da bodo umrli, potem pa sta se odpravili na
železniško postajo. V skladišču ob tirih sta se preoblekli
v uniformi in se tako zamaskirali splazili na vagon vlaka,
ki je bil naložen z blagom in je bil namenjen v šesto
okrožje. Izskočili sta med potjo, ko se je vlak ustavil
zaradi točenja goriva. Pot sta nadaljevali peš. Skrivali sta
se v gozdu, vendar sta hodili ob tirih, da se ne bi izgubili.
Na ta način sta pred dvema dnevoma prišli do
dvanajstega okrožja, kjer sta morali narediti prisilni
počitek, saj si je Bonnie zvila nogo.
»Razumem, zakaj bežita, toda kaj bosta našli v
trinajstem okrožju?« glasno ugibam.
Bonnie in Twill se nervozno spogledata.
»Pravzaprav nisva prepričani,« prizna Twill.
»Tam so le ruševine,« rečem. »Prav gotovo sta videli
posnetke na televiziji.«
»Točno tako,« ugotovi Twill. »Televizija ves čas kaže
iste posnetke. Celo najstarejši prebivalci osmega okrožja
se ne spomnijo nobenih drugih posnetkov iz trinajstega
okrožja.«
»Res?« Skušam si predstavljati posnetke iz
trinajstega okrožja, ki sem jih gledala na televiziji.

150
 »Si opazila, da vedno kažejo palačo pravičnost?«
nadaljuje Twill, jaz pa prikimam. Ta posnetek sem videla
stokrat. »Če bi natančno gledala, bi sama to videla v
zgornjem desnem kotu ekrana.«
»Kaj je tam?« sem nestrpna.
Twill dvigne prepečenec s sliko ptice. »Oponašoja.
Pojavi se za hip, mimogrede, vedno ista.«
»Pri nas v okrožju mislimo, da je ta posnetek ves časi
isti, saj Kapitol ne more pokazati resničnih posnetkov iz
trinajstega okrožja,« se oglasi Bonnie.
Kar puham od presenečenja. »Le zaradi tega sta
ugotovili, da kaže oditi v trinajsto okrožje? Ker sta na
televizorju mimogrede videli ptico? Računata, da bosta
našli kakšno novo mesto, polno ljudi, ki se sprehajajo na
ulicah? Res mislita, da bi Kapitol dovolil kaj takega?«
»Kje pa!« navdušeno zatrdi Twill. »Po našem mnenju
so se ljudje preselili pod zemljo, ko so vse na površju
porušili. Menimo, da jim je uspelo preživeti, Kapitol pa
jim da mir, saj je bila pred mračnimi dnevi osnova
delovanja trinajstega okrožja jedrska industrija.«
»Tam so pridobivali grafit,« omenim, toda dvomim, saj
je to informacija s Kapitola.
»Res je, tam je delovalo nekaj manjših rudnikov, toda
bilo jih je premalo za tako številno prebivalstvo. Ničesar
drugega ne vemo zagotovo,« reče Twill.
Moje srce tolče preveč hitro. Kaj pa, če ima prav? Ali
je mogoče? Ali obstaja kraj, kamor je vredno zbežati, če
ne računaš na popolno divjino? Kjer je vredno piskati
varno zatočišče? Če so v trinajstem okrožju ljudje, bi se
mogoče lahko odpravili tja? Mogoče pa bi v novem kraju

151
kaj dosegla, ne pa, da tukaj čakam le na smrt? Če pa
imajo v trinajstem okrožju mogočno orožje…
»Zakaj nam niso pomagali?« jezno vprašam. »Če je
to res, zakaj so nam namenili tako življenje? Lakoto,
ubijanje in igre lakote?« Nenadoma me zajeme
sovraštvo do morebitnega podzemnega mesta v
trinajstem okrožju, pa tudi do ljudi, ki sedijo sklenjenih
rok in gledajo, kako umiramo. Niti malo niso boljši od teh
v Kapitolu.
»Ne veva,« šepeta Bonnie. »Sedaj le upava, da to
mesto obstaja.«
Spet me prevzame zdrav razum. To so le blodnje.
Trinajsto okrožje ne obstaja, saj Kapitol tega ne bi
dopustil. Gotovo se motita glede posnetka na televiziji.
Oponašoj je nič koliko, poleg tega pa so izjemno
odporne. Če jim je uspelo preživeti prvi napad
bombardiranja trinajstega okrožja, se imajo sedaj gotovo
bolje kot kadar koli.
Bonnie nima doma, njeni sorodniki ne živijo. Povratek
v osmo okrožje ali možnost, da bi zaživela med ljudmi
drugega okrožja, ne pride v poštev, zato je jasno, da jo
priteguje predstava neodvisnega, cvetočega trinajstega
okrožja. Ne morem ji reči, da hiti za sanjami, ki niso
ulovljive. Mogoče jima bo s Twill sedaj nekako uspelo
živeti v gozdu V resnici dvomim v to, toda v sebi začutim
tako usmiljenje, da jima moram pomagati.
Za začetek jima dam vso hrano, ki sem jo prinesla,
predvsem žito in suh fižol, kar jima bo gotovo
zadostovalo vsaj za nekaj časa, če ne bosta razsipni.
Potem vzamem Twill s seboj v gozd in ji skušam
opisati osnove lova. Pri sebi ima orožje, ki v nuji lahko

152
spremeni sončno energijo v smrtno nevarne žarke, zato
ji ni treba skrbeti za strelivo. Ko Twill uspe ubiti prvo
veverico, od ubogega bitja ostane le ožganina, saj jo je
žarek zadel prav v sredino telesa. Kljub vsemu Twill
pokažem, kako je treba živali odreti in odstraniti
drobovje. Vem, da si bo počasi nabrala izkušnje. Potem
pa odrežem še vejo in naredim novo palico za Bonnie.
Po vrnitvi v hišico snamem dodaten par nogavic in jih
dam deklici, da bi jih porinila v konico čevlja, preden bi
šla kam, ponoči pa bi si jih dala na noge. Na koncu jima
pokažem, kako naj prižgeta pravi ogenj.
Prosita me za natančen opis dogajanja v dvanajstem
okrožju, zato jima povem, kakšno je življenje pod
Threadovo oblastjo. Vidim, da so zanju te novice zelo
dragocene, saj jih bosta lahko povedali oblastem
trinajstega okrožja. Pripovedujem o vsem, saj jima
nočem jemati upanja. Ko pa se počasi začne mračiti, se
zavem, da je že pozno popoldne in da je čas za zabavo
potekel.
»Moj čas je minil,« rečem, onidve pa se mi prisrčno
zahvalita in me v slovo objameta. Bonnie ne more
zadržati solz.
»Težko verjamem, da sva te srečali. Saj o tebi
govorijo vsi, odkar…«
»Da, vem. Odkar sem izvlekla jagode,« odgovorim
utrujeno.
Zatopljena v misli skoraj ne opazim, kdaj sem prišla
na pot, ki vodi domov. Med potjo me ne moti niti to, da
začne snežiti, saj ves čas razmišljam o novicah o vstaji v
osmem okrožju in ne preveč resnični, a privlačni viziji
trinajstega okrožja.

153
 Glede na to, kar sem slišala od Bonnie in Twill, lahko
z gotovostjo trdim, da je predsednik Snow iz mene
naredil prismodo. Nobeni poljubi niti nežnosti ne bo
zmanjšali napetosti v osmem okrožju. Res je, moj prizor
z jagodami je bila prva iskra, vendar prav gotovo nisem
imela niti najmanjše možnosti, da bi obvladala požar.
Snow je to moral vedeti. Zakaj me je torej obiskal doma
in ukazal, naj prepričam ljudi o svoji ljubezni do Peeta?
Sedaj sem prepričana, da je na ta način skušal odvrniti
mojo pozornost in me zadržati pred naslednjo
provokativno potezo, ki bi podžgala upor v okrožjih.
Poleg tega je sklenil zagotoviti zabavo prebivalcem
Kapitola, seveda. Predstavljam si, da je poroka le nujno
nadaljevanje tega scenarija.
Približam se ograji, ko oponašoja sede na vejo in
zapoje svojo pesem. Pogled na ptico me spomni, da
nisem v celoti izvedela, kaj pomeni njena slika na
krekerju.
To pomeni, da smo na tvoji strani, je pojasnila Bonnie.
Ali so ljudje resnično na moji strani? Kaj to pomeni? Ali
sem nezavedno postala obraz želenega upora,
oponašoja z moje broške pa simbol upora? Če je to tako,
moji privrženi slabo delajo. Dovolj je pomisli na dogodke
v osmem okrožju, da bi se prepričali o tem.
Orožje skrijem v praznem deblu, kar najbližje mojega
starega doma v Premogišču, in se napotim k ograji.
Pokleknem in se pripravim, da bi stopila na trato. Še
vedno razmišljam o tem, kaj se je danes zgodilo, zato
me strezni šele nenaden krik sove.
V uglašujoči svetlobi dneva je kovinska mreža videti
popolnoma nedolžna, taka kot vedno, vendar odločno

154
odtegnem roko, saj zaslišim nevaren zvok, ki spominja
na brenčanje preganjalskih os v številnih osirjih na
drevesu. Ograja je zaradi elektrike oživela.

155
 11
V hipu se umaknem in se zlijem z drevesi. Za vsak
slučaj si z rokavico zaprem usta, da bi se razblinila bela
para izdiha. Začutim izjemen dotok adrenalina in v hipu
pozabim na vse skrbi celega dne. Vso pozornost
namenim nevarnosti, ki mi neposredno grozi. Kaj se
dogaja? Je Thread sklenil priključiti ograjo v električno
omrežje, da bi povečal kontrolo nad okrožjem? Je
mogoče kako izvedel, da sem se danes izmuznila iz
njegove mreže? Je sklenil, da me bo zadržal za ograjo,
potem pa prijel in aretiral? Me bo zvlekel na trg, zaprl za
pregrado, mučil ali obesil?
Le mirno, si govorim. Nisem tako prvič ostala za
ograjo okrožja, skozi katero je tekel tok. V zadnjih letih
se je to nekajkrat zgodilo, toda takrat je bil ob meni
vedno Gale. Ko sva poiskala ustrezno drevo, sva zlezla
na eno od debelih vej in tam čakala, da so odklopili
elektriko. Če je bilo že pozno, je Prim navadno odšla na
trato in preverila, ali je ograja pod napetostjo, da bi na ta
način obvarovala mamo pred skrbmi.
Danes moji mami in sestri ne bi niti prišlo na misel, da
sem se odpravila v gozd. Naredila sem, kar sem lahko
da bi ju speljala na napačno sled. Če se torej ne bom
pojavila, si bosta predstavljali najhujše. V globini duše
skrbi tudi mene, saj nisem prepričana, da je to le splet
okoliščin. Zakaj se je elektrika pojavila prav ta dan, ko
sem se spet izmaknila v gozd? Mislila sem, da ni nihče

156
opazil, kako se plazim pod ograjo. Ali kdo ve? Vedno se
najdejo oči, ki se jih lahko najame, mogoče pa je kdo
izdal tudi to, da me je Gale poljubil prav tukaj, ob ograji.
Le da je bil takrat dan in da nisem bila tako zelo previdna
kot sedaj. Kaj pa, če so kje blizu kamere? O tem sem
razmišljala že prej. Je predsednik Snow prav zaradi tega
vedel za poljub? Ko sem lezla pod mrežo, je bilo še
temno, jaz pa sem imela obraz ovit s šalom. Nekaj
drugega pa je, da je spisek tistih, ki jih sumijo, da se
kradejo v gozd, gotovo zelo kratek.
Strmim mimo dreves in ograje, opazujem trato, toda
vidim le moker sneg, tu in tam osvetljen s svetlobo, ki
prodira skozi okna hiš na robu Premogišča. Nikjer ne
vidim redarjev, nič ne kaže na to, da me je kdo izdal. Ne
glede na to, če Thread ve ali pa ne ve za moj odhod
izven okrožja, moram narediti eno: neopazno moram
prestopiti ograjo in se delati, da nisem šla v gozd.
Vsak stik z mrežo ali zvitki bodičaste žice, ki varuje
njen zgornji del, bi pomenil takojšnjo smrt zaradi
električnega udara. Dvomim, da bi lahko kopala pod
mrežo, ne da bi pritegnila pozornost, poleg tega pa je
zemlja zmrznjena in trda. Z drugimi besedami: ostane mi
le ena možnost. Ograjo moram na nek način preskočiti.
Hodim ob robu gozda in opazujem drevesa, ki imajo
dovolj visoke in dolge veje, da bi bile primerne za mojo
rešitev. Čez kakšen kilometer naletim na star javor, ki se
mi zdi primeren. Deblo je zaradi ledu preveč široko in
spolzko, da bi lahko splezala nanj, poleg tega pa veje
rastejo resnično visoko. Zato zlezem na sosednje drevo,
tvegam in skočim na javor ter skoraj zdrsnem po
zaledenelem lubju. Vseeno se mi na drevesu uspe

157
zadržati in počasi lezem po veji, ki sega na drugo stran
bodičaste žice.
Ko pogledam navzdol, se spomnim, zakaj sva z
Galom vedno raje počakala v gozdu. Preskok ograje je
resnično nevaren. Da bi se izmaknila dotiku, se moram
povzpeti na višino najmanj šestih metrov. Ocenjujem, da
je moja krošnja skoraj osem metrov od tal, zato bo skok
z nje resnično vratolomno dejanje celo za nekoga, ki leta
dolgo pleza po drevesih. Vendar nimam izbora. Res je,
da bi lahko poiskala drugo vejo, vendar je že skoraj
popolnoma temno, sneženje pa bo še zmanjšalo
svetlobo meseca. Najverjetneje je na drugi strani tudi
zamet, ki bi mi moral ublažiti padec. Tudi če bi mi uspelo
najti drugo ustrezno drevo, v kar pa dvomim, ne vem, na
čem bi pristala. Prazno torbo dam za vrat, se počasi
odrinem in prav kmalu obvisim na rokah. Nekaj sekund
zbiram pogum in razprem prste.
Padam. Na zemljo priletim tako močno, da mi moč
padca pretrese hrbtenico, hip zatem pa udarim z
zadnjico ob tla. Ležim v snegu in skušam oceniti
poškodbo. Čeprav še nisem vstala, že vem, da se mi je
nekaj zgodilo z levo peto in s trtico in obstaja le
vprašanje, kaj. Upam, da sem dobila le nekaj modric. Ko
vstanem, začutim, da sem nekaj zlomila. Kljub temu
lahko hodim, zato se premikam in skušam prikriti
šepanje.
Mama in Prim ne bi smeli izvedeti, da sem šla v gozd,
zato si moram izmisliti kakšen alibi, četudi slab. Nekaj
trgovin na trgu je še odprtih, zato stopim v eno od njih in
kupim nekaj bele tkanine za povoje, ki nam je že tako
manjka. V drugi vzamem vrečko bombonov za Prim.

158
Enega od njih si dam v usta in čutim, kako se mi okus po
meti razleze po jeziku. Šele sedaj se zavem, da ves dan
nisem ničesar pojedla. Ob jezeru sem si nameravala
pripraviti malico. Ko pa se zavem, v kakšen stanju sta
Twill in Bonnie, odmislim svojo hrano. Če bi pojedla en
sam grižljaj, namenjen njima, bi se mi to zdelo
neprimerno.
Ko pridem do doma, teže ne morem prenesti na levo
peto. Mami nameravam povedati, da sem skušala
popraviti luknjo na strehi naše stare hiše, a sem zdrsnila
z nje. Če me bo vprašala za hrano, ki je zmanjkala, ji ne
bom povedala naravnost, komu sem jo dala. Odprem
vrata in počasi vstopim. Pripravljena sem, da se zgrudim
na tla pred kamin. Takrat doživim nov pretres.
Na kuhinjskem pragu stojita dva redarja, moški in
ženska. Ženski obraz je miren, toda na obrazu moškega
opazim hipno presenečenje. Nista me pričakovala.
Vesta, da sem bila v gozdu in da bi sedaj morala biti
ujeta v pasti.
»Dober večer,« mirno pozdravim.
Mama se prikaže za hrbtoma nepričakovanih gostov,
toda zadrži primerno razdaljo.
»Oh, vrnila si se prav na večerjo,« reče malce preveč
veselo. V resnici sem bila čisto prepozna.
Razmišljam, ali naj sezujem čevlje. Navadno bi si jih
sezula takoj za vhodom, toda sedaj ne bi mogla skriti
poškodbe. Omejim se le na to, da snamem kapuco in si
otresem sneg z las. »Kako vama lahko pomagam?«
vprašam redarja.
»Poveljnik Thread naju pošilja z novico,« se oglasi
ženska.

159
 »Ure dolgo sta te čakala,« doda mama.
Čakala sta v upanju, da se ne bom vrnila, jasno. Na ta
način bi dobila potrdilo, da me je ubila elektrika, ali pa
sem ostala v gozdu in mojo družino bi lahko odpeljali na
zaslišanje.
»To je očitno zelo pomembna novica,« rečem.
»Vas lahko vprašam, kje ste bili, gospodična
Everdeen?« vpraša redarka.
»Lažje vam bi lahko povedala, kje nisem bila,«
odgovorim z malce besa v glasu. Grem v kuhinjo in se
prisilim, da stopam normalno, čeprav je vsak korak
strašno boleč. Stopam med redarjema in nekako mi
uspe priti do mize. Takrat snamem torbo in se obrnem k
Prim, ki nepremično stoji ob kaminu. Haymitch in Peeta
sta tudi tukaj. Sedita v dveh enakih gugalnikih,
zatopljena v igro šaha. Ne vem, ali sta prišla slučajno, ali
pa sta dobila od redarjev povabilo, ki ga nista mogla
zavrniti. Kakor koli že, vesela sem njune prisotnosti.
»Kje si torej bila?« se z naveličanim glasom oglasi
Haymitch.
»S Kozarjem se nisem pogovarjala o pomoči za
Primino kozo, saj mi je nekdo povedal popolnoma
napačno informacijo o tem, kje živi,« se pomenljivo
obrnem k Prim.
»Ne glej me tako,« mi zabrusi Prim. »Vse sem ti
natančno pojasnila.«
»Rekla si mi, da Kozar živi ob zahodnem vhodu v
rudnik.«
»Pri vhodnem vhodu,« me popravi.

160
 »Dobro sem slišala, da si rekla ob zahodnem vhodu,
saj sem te takoj potem vprašala, če pri kupu žlindre, ti pa
si pritrdila,« vztrajam.
»Pri kupu žlindre pri vhodnem vhodu,« potrpežljivo
zavzdihne Prim.
»Kje pa! Kdaj pa si mi to rekla?« Izzivalno jo gledam.
»Včeraj zvečer,« se vmeša Haymitch.
»Brez dvoma je šlo za vhod,« doda Peeta, pogleda
Haymitcha in oba se začneta smejati. Z očmi streljam v
Peeto, on pa si nadene skrušen pogled. »Žal mi je, toda
potrjuje tisto, kar sem govoril. Ne poslušaš, kar ti kdaj
pove.«
»Stavim lahko, da so ti danes ljudje pojasnjevali, da
Kozar ne stanuje tam, ti pa jih spet nisi poslušala,« reče
Haymitch.
»Raje bodite lepo tiho, Haymitch,« se razjezim in tako
pokažem, da ima prav.
Mentor in Peeta pokata od smeha in celo Prim si
dovoli nasmeh.
»No, že prav,« godrnjam. »Naj pa nekdo drug poišče
zaročenca za to neumno kozo.«
Vsi se zvijajo od smeha, jaz pa mislim, da Haymitch in
Peeta živita le še zaradi tega, ker ju prav nič ne more
vreči s tira.
Pogledam redarja. Moški se smehlja, ženska pa ni
videti prepričana.
»Kaj je v tej torbi?« strogo vpraša.
Vem, da bi hotela najti divjačino ali gozdne rastline,
kar koli, kar bi me bremenilo. Vsebino torbe stresem na
mizo.
»Kar sami preverite,« rečem.

161
 »Oh, krasno,« se veseli mama in si ogleduje blago.
»Povojev nimamo več toliko.«
Peeta pristopi bližje in odpre vrečko z bomboni.
»Mmm, mentolovi,« mrmra in si da enega v usta.
»To je moje!« protestiram in mu skušam vzeti
sladkarije, toda vrže jih Haymitchu, ki si jih da v usta
takoj celo pest, preostanek pa smejoči Prim. »Nihče od
vas sine zasluži bombonov!« se jezim.
»Zakaj? Ker imamo prav?« Peeta me objame, jaz pa
tiho zastokam, ko me zaboli trtica. Skušam se delati, da
sem zastokala zaradi jeze, toda Peeta ne morem
prevarati. To preberem iz njegovih oči. »Naj ti bo! Prim je
očitno govorila o zahodnem vhodu. To sem slišal na
lastna ušesa. In vsi smo prismode. Je sedaj bolje?«
»Bolje,« ugotovim in dovolim, da me poljubi. Potem
pogledam redarje, kot da sem popolnoma pozabila na
njihovo prisotnost. »Zame imata novico, kajne?«
»Od poveljnika Threada,« pojasni ženska. »Želi, da bi
vedeli, da bo ograja okoli dvanajstega okrožja sedaj ves
čas priključena na tok.«
»Do sedaj ni bila?« se čudim malce preveč nedolžno.
»Poveljnik je menil, da boste to novico prav gotovo
hoteli povedati bratrancu,« doda redarka.
»Hvala, gotovo mu bom povedala. Prepričana sem,
da bomo sedaj vsi lahko spali malce bolj mirno, ker je
odpravljena ta pomanjkljivost.« Obnašam se
provokativno, seveda, toda zajedljiva pripomba me
razveseli.
Redarka stiska zobe. Njeni načrti so se razblinili,
naslednjih ukazov pa nima. V slovo narahlo pokima in

162
odide, moški pa hodi za njo. Mama za njima skrbno
zaklene vrata, jaz pa se s težavo opiram na mizo.
»Kaj ti je?« Peeta me podpira, da ne bi padla.
»Razbila sem si levo nogo. Peto. In moja trtica je tudi
imela slab dan.« Peeta mi pomaga sesti v enega od
foteljev. Z olajšanjem padem na mehko blazino.
Mama mi sezuje čevlje. »Kaj se je zgodilo?«
»Spodrsnilo mi je in padla sem.« Štirje pari oči me
dvomeče gledajo. »Na ledu.« Vsi vemo, da so doma
prisluškovalne naprave, zato ta pogovor v resnici ni
varen. Saj bo še prišel čas za pojasnila, toda ne sedaj in
ne tukaj.
Mama odloži čevelj in s prsti preiskuje kosti v moji levi
peti, jaz pa drgetam od bolečin.
»Lahko je zlomljena.« Potem preveri drugo nogo.
»Tukaj je vse videti v redu.« Pove tudi, da je trtica
močno potolčena.
Prim steče po moji pižamo in jutranjo haljo. Ko sem
preoblečena, mi mama pripravi snežni obkladek za levo
peto in nogo položi na mehko blazino. Izpijem tri
skodelice juhe ter pol hlebčka kruha, drugi pa jedo
večerjo za mizo. Strmim v ogenj in razmišljam o Bonnie
in Twill. Upam, da je gost, moker sneg prekril moje sledi.
Prim pristopi in sede na tla tik ob meni. Glavo nasloni
na moja kolena. Liževa mentolova bombona, jaz pa ji
dam pramen svetlih, mehkih las za uho.
»Kako pa je v šoli?« vprašam.
»V redu. Učili smo se o stranskih produktih predelave
premoga,« pojasni in nekaj časa obe strmiva v plamene.
»Boš pomerila poročne obleke?«
»Danes ne. Mogoče jutri.«

163
 »Saj boš počakala, da se jutri vrnem iz šole, kajne?«
prosi.
»Seveda.« Če me ne bodo prej aretirali, si rečem v
mislih.
Mama mi poda lonček kamiličnega čaja z malce
sirupa za spanje in še po nekaj požirkih se mi začnejo
zapirati oči. Mama poskrbi za mojo bolečo nogo, Peeta
pa pravi, da me bo pospremil do postelje. Skušam
šepati, naslonjena na njegovo ramo, toda premikam se
tako majavo, da me na koncu dvigne na roke in me
odnese navzgor. V spalnici me položi na posteljo in mi
zaželi lahko noč, toda primem ga za roko in zadržim.
Stranska posledica pitja sirupa za spanje je ta, da se ne
morem zadržati, tako kot po pitju žganja, torej moram
paziti, kaj govorim, vendar nočem, da bi Peeta odšel.
Želim si, da bi legel k meni in bil čisto ob meni, ko me
bodo to noč obiskale moraste sanje. Še sama ne vem
zakaj, toda ne smem ga prositi za to.
»Ne odidi še,« rečem. »Počakaj, dokler ne zaspim.«
Peeta sedi na robu postelje in mi s svojimi rokami
greje roko. »Danes pa sem že pomislil, da si spremenila
mnenje,« prizna. »Ko si zamudila na večerjo.«
Težko se zberem, toda razumem, kaj mi želi povedati.
Ko so ograjo priključili na elektriko in so se pojavili
redarji, je Peeta ugotovil, da sem sklenila zbežati,
mogoče z Galom.
»Kje pa! Prej bi ti povedala.« Lice pritisnem na hrbet
roke in začutim nežen vonj po cimetu ter kopru iz kruha,
ki ga je danes gotovo pekel. Rada bi mu povedala o Twill
in Bonnie, pa tudi o vstaji in o predstavah, povezanih s
trinajstim okrožjem, vendar bi bilo to nevarno. Čutim, da

164
se potapljam. Uspe mi izreči le še en stavek: »Ostani z
menoj.«
Ko me objema spanec, slišim, da mi Peeta v odgovor
nekaj šepeta, vendar ničesar ne razumem.
Mama mi dovoli, da spim do poldneva in šele takrat
me zbudi, da bi pregledala peto. Po pregledu mi
predlaga, da si en teden oddahnem v postelji. Počutim
se tako uboga, da niti ne ugovarjam. Ne trpim le zaradi
pete in trtice. Velo telo me zaradi izčrpanosti boli, zato
mami dovolim, da me neguje, nahrani v postelji in
prekrije z dodatno pernico. Potem le ležim, gledam skozi
okno v zimsko nebo in razmišljam, kako, za vraga, se bo
vse skupaj končalo. Veliko sem razmišljala o Bonnie in
Twill pa tudi o kupu belih poročnih oblek v pritličju ter o
tem, ali je Thread ugotovil, kako sem se vrnila in me bo
aretiral. To je čudno, saj bi me že sedaj lahko za vedno
zaprl zaradi tistega, kar sem počela prej. Očitno pa
zaradi moje zmage na igrah potrebuje resnično dober
razlog. Zanima me, ali je predsednik Snow v stiku s
Threadom. Prav gotovo se niti ni ukvarjal z obstojem
starega Craya. Mogoče pa Threadu daje posebna
navodila, odkar je ugotovil, da sem jaz največja težava?
Kaj pa, če Thread dela na lastne pest? Kakor koli že,
gotovo se oba strinjata, da moram sedeti zaprta v
okrožju, obkrožena z ograjo pod napetostjo. Tudi če bi
skušala pobegniti tako, da bi vrv privezala na javorovo
vejo in splezala po drevesu, bi sedaj ne mogla vzeti s
seboj družine niti prijateljev. Sicer pa sem obljubila že
Galu, da bom ostala in se borila.
Nekaj naslednjih dni nervozno poskočim vsakič, ko
zaslišim trkanje na vrata. Redarji še niso prišli z

165
zapornim nalogom, zato se počasi sprostim. Dodatno se
razveselim novice, ki jo slišim od Peeta. Ne preveč
veselo mi pove, da so dele ograje izklopili iz omrežja, saj
na njej izvajajo dela, povezana s pritrjevanjem
spodnjega dela mreže v tla. Thread najbrž misli, da mi je
nekako uspelo zlesti pod ograjo, ko je po njej stekel
smrtno nevarni tok. Celo okrožje se lahko za nekaj časa
olajšano oddahne, saj se redarji končno ukvarjajo z
nečim drugim, kot s teroriziranjem ljudi.
Peeta prihaja vsak dan in mi prinaša sirove žemlje,
poleg tega pa mi začenja pomagati pri delu z družinsko
knjigo, starino iz pergamenta in usnja. Prvi avtor je bil
zeliščar iz mamine rodbine. Knjiga je polna strani z
risbami rastlin s črnilom, skupaj z opisom njihove
medicinske uporabe. Očka je sam dodal še poglavje o
jedilnih rastlinah, ki sem ga uporabljala kot vodič, ko smo
ostale same in sem morala skrbeti za prehrano družine.
Že dolgo časa sem sama hrepenela po tem, da bi v
knjigo zapisala svoje znanje, ki sem ga dobila skozi
izkušnje in zaradi Gala, pa tudi med šolanjem pred
igrami. Vseeno pa tega nisem naredila, saj sem slaba
slikarka, risbe v herbariju pa morajo biti narejene z
izjemno skrbnostjo zaradi podrobnosti. Prav zaradi tega
je Peetova pomoč neprecenljiva. Del rastlin je videl na
lastne oči, nekaj jih imamo tudi posušenih, ostale mu
opišem, on pa najprej naredi skice. Ko postanejo te risbe
dovolj natančne, mu dovolim, da jih preriše v knjigo. Na
koncu s tiskanimi črkami previdno napišem vse, kar vem
o določeni rastlini.
Delo je tiho in človeka pritegne. Zaradi tega lahko
odrinem tekoče težave. Rada gledam Peetove roke, ko

166
riše. Všeč mi je, kako s potezami črnila polni prazne liste
in doda malce barve na ilustracije, ki so bile do sedaj
črne in porumenele. Ko se zbere, dobi njegov obraz
poseben izraz. Z njega izgine naravnost. Zdi se, kot da
bi se na njem zbral ves svet. To sem videla že prej: v
areni in ko je govoril pred množico, pa tudi takrat, ko je v
enajstem okrožju odrinil od mene oboroženega redarja.
Ne razumem popolnoma, kaj pomeni taka zamišljenost.
Zazrla sem se tudi v njegove trepalnice, zelo svetle,
skoraj neopazne. Od blizu, v žarkih sonca, ki prihajajo
skozi okno, so svetlo zlate in izredno dolge. Prav čudno
je, da se ne zapletejo, ko mežika.
Nekega popoldneva Peeta prekine senčenje sveta in
me pogleda tako odločno, da se zdrznem, kot bi me ujel
pri vohunjenju. Mogoče je na nek način tudi bilo tako.
»Veš, zdi se mi, da prvič počneva skupaj nekaj
normalnega.«
»Res,« se strinjam. Najina zveza je bila uničena
zaradi iger. Tam nikoli ni bilo prostora za normalnosti.
»Za spremembo je prijetno.«
Vsako popoldne me odnese v pritličje, da bi lahko
spremenila okolje, jaz pa vse presenetim, ko vključim
televizijo. Navadno jo gledamo le takrat, ko je obvezno,
saj se nam gabi mešanica propagande in razkazovanja
moči Kapitola, kamor spada tudi predstavljanje
štiriinsedemdesetih let iger. Sedaj vseeno iščem nekaj
posebnega: oponašojo, ki je oživila sanje Bonnie in Twill.
Vem, da je tako razmišljanje neumno, toda sama bi rada
to preverila in enkrat za vselej končala sanjarjenja o
cvetočem trinajstem okrožju.

167
 Najprej gledam zgodbo o mračnih dneh. Vidim
pogorišče palače pravičnosti v trinajstem okrožju in
komaj opazim črno-bel spodnji del krila oponašoje, ko
leti v desnem zgornjem kotu ekrana. V resnici ničesar ne
dokazuje, res. To je le star posnetek, ki spada v zgodbo
o minulih časih.
Nekaj dni kasneje sem vseeno pozorna na nekaj
drugega. Glavni napovedovalec bere novico o
pomanjkanju grafita in doda, da to pomanjkanje vpliva na
industrijsko proizvodnjo. Sledi posnetek o tej zgodbi v
živo s sodelovanjem ene od reporterk v varovalnem
kombinezonu, ki stoji pred ruševinami palače pravičnosti
v trinajstem okrožju. Novinarka skozi masko pojasnjuje,
da so, glede na rezultate opravljenih raziskav, rudniki
trinajstega okrožja še vedno preveč strupeni, da bi lahko
delali v njih. Sledi konec prispevka in značilen zamah
krila oponašoje.
Novinarko so preprosto prilepili na staro ozadje V
trinajsto okrožje se sploh ni odpeljala, zato se pojavi
jasno vprašanje. Kaj je tam?

168
 12
Od tistega trenutka sem v postelji zelo težko mirna.
Hočem delovati, izvedeti več o trinajstem okrožju, ali pa
pomagati zrušiti oblast v Kapitolu. Sedaj pa sedim doma,
se bašem s sirovimi žemljami in gledam, kako Peeta
riše. Občasno pride Haymitch z novicami iz mesta, ki so
vedno slabe. Vedno več ljudi je kaznovanih, ali pa
umirajo zaradi lakote. Moje stopalo postane uporabno
šele konec zime. Mama mi naroča, kako naj telovadim.
Dovoli mi tudi kratke samostojne sprehode. Nekega
večera ležem spat z odločitvijo, da grem zjutraj v mesto.
Ko pa se prebudim, zagledam ob postelji široko
nasmejane Venio, Octavio in Flaviusa.
»Presenečenje!« vreščijo. »Prej smo prišli!«
Ko sem dobila udarec z bičem po obrazu, je Haymitch
prihod ekipe prestavil za nekaj mesecev, da bi se rana
zacelila. Še tri tedne jih nisem pričakovala, a se delam
navdušeno, da je končno prišel čas za fotografiranje v
poročnih oblekah. Mama je vse razstavila, zato lahko
takoj začnemo. Če povem po pravici, do sedaj nisem
pomerila še nobene.
Po uvodni predstavitvi zaslišim, tako kot vedno, kako
neurejena sem. Ekipa se zato takoj loti dela. Največja
težava je obraz, čeprav mislim, da je mama prekosila
samo sebe, saj je na ličnici ostala le svetlo rožnata
črtica. Očitno v Kapitolu ne vedo nič o bičanju, zato jim
pojasnim, da sem se ranila, ko sem padla na led. Čez

169
hup pa se zavem, da enako razlagam o zlomu noge. Še
sama ne vem, kako mi uspe hoditi v visokih petah. Na
srečo Flavius, Octavia in Venia niso preveč nezaupljivi,
zato se mi ni treba bati dodatnih vprašanj.
Ker mora biti moja koža popolnoma gladka le nekaj
ur, ne pa nekaj tednov, je dovolj, da me obrijejo, ne pa
povoskajo. Pred fotografiranjem moram spet v kad,
polno nekega preparata, ki na srečo ni preveč grozen,
potem pa me že barvajo in češejo. Ekipa ima, kot vedno,
cel kup novic, ki mi jih mora povedati, na kar navadno
nisem bila pozorna, toda sedaj eno od opažanj Octavie
pritegne mojo pozornost. Gre le za omembo tega, da ni
mogla nikjer kupiti rakov za zabavo, zato takoj
prisluhnem.
»Zakaj ti ni uspelo kupiti rakov?« vprašam. »Se je
sezona že končala?«
»Oh, Katniss, že veliko tednov ne prodajajo nobenih
morskih sadežev!« pove Octavia. »Vse to je zaradi tega,
ker je v četrtem okrožju grozno vreme.«
Moji možgani meljejo kar najhitreje. Morski sadeži.
Več tednov. Četrto okrožje je zadržalo dobavo.
Spominjam se besa, ki ga je množica med turnejo
zmagovalcev komaj zadrževala in nenadoma sem
popolnoma prepričana, da seje četrto okrožju uprlo.
Kot da mi je vseeno, sprašujem člane ekipe o drugih
težavah, ki jih je prinesla zima. Niso navajeni na
pomanjkanje, zato opazijo celo najmanjše težave o
oskrbi. Ko sem pripravljena na fotografiranje, mi njihove
pripovedi o pomanjkanju različnih izdelkov – od mesa
rakov do traku za lase z glasbenimi mikroprocesorji –
dajo polno sliko okrožji, ki jih je najbrž zajela vstaja.

170
Morski sadeži iz četrtega okrožja. Elektronika iz tretjega
in, seveda, tekstil iz osmega okrožja. Zavest o tako
razširjenem uporu me napolni s strahom in razburjenjem.
Ta pogovor bi rada nadaljevala, a se pokaže Cinna. V
pozdrav me objame in takoj preveri ličenje. Takoj opazi
brazgotino na licu. Zdi se mi, da ne verjame zgodbi o
padcu na led, a tega ne pove glasno. Napudra mi obraz,
zaradi česar brazgotina popolnoma izgine.
Odidemo v pritličje, v prazen salon, ki se je trenutno
spremenil v atelje. Effie se počuti kot riba v vodi, ko vse
razvrsti po kotih in skrbi za izvedbo načrta. To je najbrž
dobro, saj imamo šest poročnih oblek, vsaka od njih pa
potrebuje drug pajčolan, druge čevlje, nakit, pričesko,
ličenje, ozadje in osvetlitev. Smetanove čipke, rožnate
vrtnice in kodri. Atlas v barvi slonovine, zlati tatuji, zeleni
dodatki. Oprijeta obleka z briljanti, vlečka z dragocenimi
kamni in mesečino. Težka, bela svila, rokavi, padajoči od
zapestij do tal, ter biseri. To je potrjena ena serija
fotografij, se takoj lotimo druge. Počutim se kot test, ki
ga vsake toliko da grižljaj hrane in od časa do časa
požirek čaja, toda na koncu vsakega sem sestradana in
izmučena. Računam na to, da bom nekaj časa lahko s
Cinnom, toda Effie vse nažene ven in moram se
zadovoljiti z obljubo, da se bova pogovarjala po telefonu.
Stemni se, noge pa me zaradi nošenja neverjetnih
čevljev tako zelo bolijo, da se odpovem odhodu v mesto.
Povzpnem se po stopnicah. Tam si umijem plasti ličil,
krem in barv, potem pa se vrnem v pritličje, da si ob
kaminu posušim lase. Prim, ki se je iz šole vrnila takrat,
da se je lahko ogledala le zadnji dve obleki, sedaj o njih
prijetno klepeta z mamo. Po fotografiranju sta obe videti

171
neverjetno veseli. Ko pa padem v posteljo, se zavem,
zakaj. Preprosto sta ugotovili, da mi nič ne grozi. Po
nujno je Kapitol spregledal moj poseg med bičanjem, saj
se drugače ne bi zapletal v take težave in stroške zaradi
nekoga, ki bo tako ali tako pogubljen. No, seveda.
Ponoči me tlači mora. Oblečena sem v svileno
poročno obleko, toda raztrgano in blatno. Ko tečem skozi
gozd, bežim pred krdelom mutiranih tributov in se z
dolgimi rokavi kar naprej natikam na trne in veje. Pošasti
so vedno bližje. Ko na svoji koži začutim njihovo vroče
dihanje, vidim slino, ki jim teče z oklov, se kriče zbudim.
Dani se. Nobenega smisla nima, da bi skušala
ponovno zaspati, poleg tega pa resnično moram ven in
se z nekom pogovoriti. Gale je nedosegljiv, saj dela v
rudniku, toda prav rada bi se srečala s Haymitchem,
Peetom ali s komer koli drugim, da bi delila breme, ki ga
nosim s seboj vse od izleta k jezeru. Bežeči upornici,
ograja pod napetostjo, neodvisno trinajsto okrožje,
pomanjkanje v Kapitolu. Vse.
Zajtrk jem z mamo in Prim, potem pa se odpravim, da
bi poiskala nekoga, ki bi mu lahko zaupala. Zrak je topel,
budi se pomlad, skupaj z njo pa upanje. Pomlad je
najbrž dober čas za vstajo. Po zimi se vsi počutijo manj
brezupno. Peeta ni doma. Gotovo je že šel v mesto.
Preseneti me pogled na Haymitcha, ki se kljub zgodnji
uri vrti po kuhinji. Brez trkanja vstopim in slišim Hazelle,
ki zgoraj pometa tla sedaj čiste hiše. Haymitch ni na smrt
pijan, toda tudi popolnoma trezen ni, zato si mislim, da
so govorice o tem, da se Ripper vrača na delo, resnične.
Ko razmišljam, ali mu ne bi raje rekla, naj gre spat, sam
predlaga, da se odpraviva v mesto.

172
 Haymitch in jaz sva se naučila govoriti na kratko, zato
mu v nekaj minutah povem novice, on pa mi pove o
govoricah, povezanih z vstajo v sedmem in enajstem
okrožju. Če me občutek ne vara, to pomeni, da je že
skoraj polovico okrožij preplavil upor.
»Še vedno mislite, da pri nas to ne bo uspelo?«
vprašam.
»Sedaj je še prezgodaj. Tista okrožja so veliko večja.
Tudi če se bo polovica ljudi zaradi strahu skrila doma,
lahko uporniki še vseeno računajo na podporo
preostanka in upor lahko uspe. Tukaj, v dvanajstem
okrožju, morajo na ulice oditi vsi, saj bi drugače bitko
takoj izgubili.«
O tem, da nam zelo primanjkuje ljudi, nisem
razmišljala. »Mogoče pa se nas bo v nekem trenutku
zbralo dovolj?« vztrajam.
»Kdo ve? Toda majni smo, slabotni in ne izdelujemo
jedrskega orožja,« z malce ironije v glasu reče Haymitch.
Moja zgodba o trinajstem okrožju v njem ni vzbudila
pričakovanj.
»Kaj pa mislite, kaj bodo naredili z uporniškimi
okrožji?« vprašam.
»Slišala si, kaj se je zgodilo z osmim okrožjem. Videla
si, kaj so naredili tukaj, pa jih pri nas pravzaprav ni nihče
provociral,« reče Haymitch. »Če se jim bo situacija
izmaknila izpod kontrole, bodo brez večjih težav s
površja zemlje izbrisali celo okrožje, tako kot so trinajsto.
Za vzorec, razumeš?«
»Po vaše je trinajsto okrožje uničeno, a se je to, kar
sta Bonnie in Twill govorili o filmskih posnetkih z
oponašojo, izkazalo za resnično,« rečem.

173
 »Res je, toda kam to pelje? Pravzaprav nikamor. Cel
kup razlogov je, zaradi česar Kapitol uporablja stare
posnetke. Najbrž tisti posnetki naredijo največji vtis,
poleg tega pa je dosti lažje pritisniti nekaj gumbov na
montažnici, kot pa dolgo leteti in vse na novo posneti,«
me prepričuje Haymitch. »Po tvoje naj bi se trinajsto
okrožje nekako postavilo na noge. Kapitol pa bi to gledal
skozi prste? To je slišati kot govorica, ki ji popolnoma
verjamejo le obupanci.«
»Vem. Le upala sem…«
»Tako je. Upala si, ker si sama obupana,«
zmagovalno reče mentor.
Umolknem, saj ima prav.
Prim se vrne iz šole vsa navdušena. Učitelji so
povedali, da bo danes zvečer po televiziji obvezni
program. »Prav gotovo bodo pokazali slike s tvojega
fotografiranja!«
»Prim, to je nemogoče,« jo hočem ohladiti. »Saj je
bila ekipa še včeraj tukaj!«
»Nekdo je tako slišal,« reče.
Upam, da se moti. Nisem imela priložnosti, da bi Gala
pripravila na vse to. Od bičanja ga vidim le takrat, ko
pride k nam, da mama pogleda njegovo rano, sicer pa
mora v rudniku dostikrat delati vseh sedem dni na teden.
Med nekaj skupnimi minutami, ko sem ga pospremila do
mesta, sem izvedela, da so se priprave na upor v
dvanajstem okrožju končale zaradi Threadovih ukrepov.
Gale ve, da ne nameravam zbežati. Vedeti pa mora, da
bom postala Peetova žena, če se v dvanajstem okrožju
no bo začela vstaja. Kako bo prenesel pogled name,

174
kome bo na televiziji gledal, kako v čudovitih oblekah
posedam naokrog?
Ob pol osmih zvečer se vsi zberemo pred
televizorjem in prepričam se, da je Prim imela prav. Na
ekranu se pojavi Caesar Flickerman osebno in govori
množici, ki stoji pred vadbenim centrom. Ljudje pazljivo
poslušajo njegove besede, ko govori o moji bližajoči
poroki. Potem predstavi Cinna, ki je bliskovito postal
zvezda zaradi oblačil, ki jih je kreiral zame. Po kratkem,
neobveznem razgovoru pa pozornost gledalcev
preusmeri na ogromen ekran.
Sedaj vem, kako se me uspelo včeraj posneti, danes
pa pokazati svoj izdelek. Na začetku je Cinna kreiral dva
ducata poročnih oblek, potem pa se je začel proces
izbora kreacij, izdelave oblek in ustreznih dodatkov. V
Kapitolu očitno lahko kadar koli glasujejo za priljubljene
kreacije. Bistvo programa je predstavitev mojih
posnetkov v šestih finalnih oblekah. Šele takrat se
zavem, da dodajanje nekaj scen, potrebnih za oddajo,
organizatorjem prav gotovo ni povzročilo nobenih težav.
Vsaka predstavitev doživi živahno reakcijo gledalcev.
Ljudje kričijo in ploskajo, ko zagledajo priljubljene obleke,
in godrnjajo ob tistih, ki jim niso všeč. Glede na
glasovanje in najbrž stave so gledalci neverjetno
angažirani za izbor obleke. Spreletavajo me mešani
občutki, ko strmim v navdušeno množico, še posebej
zato, ker se nikoli nisem trudila, da bi pred prihodom
ekipe pomerila vsaj eno obleko. Caesar pove, da morajo
zainteresirani oddati svoj glas najkasneje do jutrišnjega
poldneva.

175
 »Naj ima Katniss Everdeen izjemno poroko!« kriči
množici. Ko že hočem ugasniti televizor, nam Caesar
reče, naj ostanemo pred ekrani, saj nas ta večer čaka še
en pomemben dogodek. »Res je, to leto mineva
petinsedemdeset let od začetka prvih iger lakote, kar
pomeni, da je prišel čas za naše tretje četrtstoletje
zatrtja!«
»Kaj hočejo narediti?« se čudi Prim. »Saj bo to šele
čez nekaj mesecev.«
Vprašujoče pogledava mamo, ki strmi v ekran z
resnim in odsotnim pogledom, kot da bi se spomnila
dogodka iz preteklosti. »Prav gotovo bodo karte položili
na mizo,« reče.
Zaslišijo se zvoki himne, na sceni se pojavi
predsednik Snow, jaz pa začutim, da me v grlu zoprno
stiska. Za vodjem države stopi na oder fant v beli obleki.
V rokah ima preprosto leseno škatlico. Himna se konča
in predsednik Snow začne govor, da bi vse nas spomnil
na mračne dni, iz katerih so se rodile igre lakote. Ko so
sprejeli pravila, je padla tudi odločitev, da bo vsakih
petindvajset let zaznamovanih s Četrtstoletjem zatrtja.
To naj bi bila izjemna predstavitev, ki naj bi osvežila
spomin na tiste, ki so bili ubiti v uporu okrožij.
Te besede ne morejo biti bolj pomenljive, odkar
sumim, da se prav sedaj nekaj okrožij upira.
Predsednik nadaljuje z govorom in omeni dogodke s
prejšnjega Četrtstoletja zatrtja. »Ob petindvajseti
obletnici je vsako okrožje kot opomin upornikom, da so
njihovi otroci umirali, ker so njihovi starši sprožili nasilje,
moralo izbrati tribute, ki naj jih predstavljajo.«

176
 Ugibam, kaj so čutili ljudje, ki so bili prisiljeni izbrati
otroke. Ugotovim, da je bolje, če te izberejo iz krogle na
prazniku žetve, kot da te preda lastni sosed.
»Petdeseta obletnica,« nadaljuje predsednik, »je
spomnila, da sta morala za vsakega ubitega prebivalca
Kapitola umreti dva upornika. Zato je vsako orožje
moralo poslati dvakrat več tributov kot navadno.«
Predstavljam si, da bi se morala zoperstaviti skupini
sedeminštirideset tributov namesto triindvajsetih. Manj je
možnosti za zmago, manj je upanja, čisto na koncu pa je
več pobitih otrok. Tisto leto je zmagal Haymitch…
»Prav takrat je odšla v areni moja prijateljica,« tiho
pove mama. »Maysilee Donner. Njeni starši so imeli
trgovino s sladkarijami. Dali so mi pojočega ptiča.
Kanarčka.«
S Prim se spogledava. Še nikoli do sedaj nisva slišali
za Maysilee Donner. Mama je gotovo mislila, da bo
bolje, če nama tega ne pove, saj bova hoteli vedeti, kako
je umrla.
»Sedaj stojimo pred tretjim Četrtstoletjem zatrtja,«
nas obvešča predsednik, fant v belem pa stopi naprej in
iztegne škatlico. Snow dvigne pokrov in vidimo lahko
vrsto porumenelih, navpično zloženih kuvert. Kdor koli je
izdelal sistem za četrtstoletje zatrtja, je naredil načrte za
cela stoletja iger lakote. Predsednik izvleče kuverto z
jasno zapisano številko petinsedemdeset. S prstom gre
pod zavihek in izvleče majhen košček papirja. Potem
brez obotavljanja prebere vsebino: »Ob
petinsedemdeseti obletnici, ko naj bi se uporniki
spomnili, da celo najmočnejši med njimi ne morejo

177
premagati Kapitola, bodo tributi obeh spolov izžrebani iz
obstoječega spiska dosedanjih zmagovalcev.«
Mama slabotno zakriči, Prim si z rokami pokrije obraz,
jaz pa se počutim kot ljudje, ki jih vidim v množici na
televizijskem ekranu. Malce sem zmedena. Kaj to
pomeni? Kaj je obstoječi spisek dosedanjih
zmagovalcev?
Nenadoma razumem, kaj to pomeni. Vsaj zame.
Dvanajsto okrožje ima na izbiro le tri živeče tekmovalce.
Dva moška in eno dekle…
Vračam se v areno.

178
 13
Najprej reagira moje telo, šele potem razum. Stečem
od doma in hitim čez travnike vasice zmagovalcev
naravnost proti temini v daljavi. Mokrota z mokre zemlje
moči moje nogavice, na koži čutim močan veter, a ljub
vsemu ne upočasnim. Kam? Kam naj zbežim? Jasno je,
da v gozd. Pri ograji sem že, kome brnenje spomni, v
kako grozni pasti sem. Zadihana se ustavim, obrnem na
peti in spet drvim naprej.
Naslednja stvar, ki se je spomnim potem, ko se
zavem, je ta, da sem na vseh štirih v kleti ene od praznih
hiš v vasi zmagovalcev. Skozi okno nad mojo glavo
padajo v notranjosti bledi žarki meseca. Zmrznjena in
premočena sem, ne morem dihati. Poskus pobega mi na
noben način ni pomagal po obvladovanju vedno hujše
histerije. Vem, da me bo izčrpala do konca, če ne bom
našla izhoda, zato stiskam v klobčič kos srajce, ga
porinem v usta in začnem kričati. Ne vem, kako dolgo to
traja. Ko neham, iz ust lahko slišim le še hropenje.
Obrnem se na bok in strmim v odsev mesečeve
svetlobe na betonskih tleh. Vračam se v areno, vračam
se v svet nočnih mor. Prav tja. Priznati moram, da me je
to presenetilo. Pričakovala sem cel kup drugih rešitev.
Javno pokoro, mučenje, pa tudi eksekucijo. Lahko bi
zbežala v samoto, ko bi me lovili redarji ter zrakoplov.
Vedela sem, da me Kapitol lahko prisili v poroko s
Peetom, potem pa pošlje najine otroke v areno, toda

179
nikoli mi ni prišlo na misel, da bom spet sodelovala na
igrah. Zakaj? Zato, ker se kaj takega še nikoli ni zgodilo.
Zmagovalci so do konca življenja izločeni iz žrebanja. To
je nagrada za zmago. Do sedaj.
Opazim kos zaščitne tkanine, ki jo delavci uporabljajo
med barvanjem hiše, in si jo ogrnem kot odejo. Slišim,
da me v daljavi nekdo kliče, toda sedaj si dovolim, da ne
mislim niti na tiste, ki jih imam najbolj rada. Mislim le
nase in na to, kar me čaka.
Tkanina je trda, toda zadržuje toploto, zato se mi
mišice počasi sprostijo, napetost pa zmanjša. Spomnim
se na leseno škatlo v fantovih rokah. Pred očmi vidim
obraz predsednika Snowa, ki je vleče porumenelo
kuverto. Je mogoče, da je bil prav ta scenarij za
četrtstoletje zatrtja napisan pred petinsedemdesetimi
leti? Dlje o tem razmišljam, manj resnično se mi to zdi.
To je preprosto preveč popoln odgovor na težave, s
katerimi se sedaj sooča Kapitol. Da se z enim zamahom
reši mene in naredi red v okrožjih.
V svoji glavi slišim glas predsednika Snowa: 'Ob
petinsedemdeseti obletnici, ko naj bi se uporniki
spomnili, da celo najmočnejši med njimi ne morejo
premagati Kapitola, bodo tributi obeh spolov izžrebani iz
obstoječega spiska dosedanjih zmagovalcev.'
Da, zmagovalci so bili najmočnejši. Oni so tisti, ki so
preživeli klanje v areni in se rešili revščine, v kateri se
utapljajo drugi. Oni, pravzaprav mi, smo poosebljeno
upanje v svetu, v katerem ni upanja. In sedaj bo umrlo
triindvajset zmagovalcev, da bo tudi to upanje le utopija.
Še dobro, da sem zmagala šele lani in da nisem
uspela spoznati vseh drugih zmagovalcev. Res je, da jih

180
videvam na televiziji, toda osebno bi se z njimi srečala
šele med naslednjo turnejo. Zmagovalci so gostje na
vseh igrah in tudi če niso mentorji, kot je vedno naš
Haymitch, večina vsako leto pride na slavje. Mislim, da
se jih veliko med njimi spoprijatelji, jaz pa se bom morala
sprijazniti z ubojem le enega prijatelja, Peeta ali
Haymitcha. Peeta ali Haymitcha!
Nenadoma se dvignem in odvržem platno. Kaj mi je
pravkar šinilo skozi glavo? Ni govora, da bi ubila koga od
njiju, toda prav gotovo bo eden od njiju skupaj z menoj
prišel v areno. Mogoče sta se že dogovorila, kdo.
Tistega, ki bo izbran, vedno lahko zamenja drugi in se
javi kot prostovoljec. Takoj vem, kako bo to videti. Peeta
bo prosila Haymitcha, da bi mu ne glede na kar koli,
dovolil stopiti v areno. To bo naredila v moje dobro, da bi
me branil.
Z negotovimi koraki hodim po kleti in iščem izhod.
Kako mi je uspelo priti sem? Potiho zlezem po stopnicah
v kuhinjo in opazim razbito steklo na vratih. Zato se mi
zdi, da je moja roda krvava. Hitro stopim v temo in grem
naravnost do Haymitcheve hiše. Sam sedi za kuhinjsko
mizo, pijan kot čep, z napol prazno steklenico alkohola v
eni roki in z nožem v drugi.
»Ah, tukaj je,« reče. »Popolnoma izčrpana. Na koncu
si vse seštela, kajne, ljubica? Si dojela, da ne boš šla
sama? Sedaj pa si prišla sem, da bi me vprašala…
Kaj?«
Ne odgovorim. Okno je na stežaj odprto, veter pa piha
vame tako, kot da bi bila zunaj.
»Priznati moram, da je bilo fantu lažje. Oglasil se je
pri meni, preden sem uspel odpreti steklenico, in me

181
prosil, da bi ga še enkrat spustil v areno. Kaj pa bi si ti
želela?« oponaša moj glas. »Prosim, prevzemite
njegovo mesto, Haymitch, saj bi zaradi dvojnega slabega
rada, da bi Peeta do konca življenja pekla vest, ne pa
vas, prav?«
Zagrizem v ustnico, saj se začenjam bati, da si to res
želim, kot je to nekoč že rekel. Hočem, da bi Peeta
preživel, celo na račun življenja Haymitcha. Ne, ni res.
Haymitch je grozen, to je res, toda sedaj ga štejem med
člane družine. Razmišljam, kaj me je pripeljalo do tega.
Kaj si tukaj lahko želim?
»Prišla sem, da bi se napila,« mu povem.
Haymitch se začne naglas smejati in predme glasno
postavi steklenico. Z rokavom obrišem vrh steklenice,
spijem dva požirka in se začnem dušiti. Šele po nekaj
minutah pridem k sebi, toda še vedno mi teče iz oči in
nosu. Na srečo me je pijača razgrela od znotraj, in to mi
je zelo všeč.
»Mogoče pa bi morali biti vi,« trezno rečem in
dvignem stol. »Saj tako ali tako sovražite življenje.«
»Kar je res, je res,« prizna Haymitch. »Ker pa sem
zadnjič skušal rešiti tebe, moram najbrž sedaj rešiti kožo
njemu.«
»Naslednji dober razlog,« dodam, si obrišem nos in
spet naredim požirek.
»Peeta me je prepričeval, da sem mu sedaj nekaj
dolžan, ker sem prejšnjič izbral tebe. Dolžan sem
izpolniti njegovo željo. In vse, kar si želi, je to, da spet
sodeluje na igrah, da bi te varoval,« pojasnjuje
Haymitch.

182
 Vedela sem. Na tak način se Peeta obnaša
popolnoma predvidljivo. Ko sem se vrtela na tleh v kleti
in razmišljala o sebi, je bil on tukaj in je mislil le o meni.
Sram ni dovolj močna besede, da bi opisala to, kar
čutim.
»Niti čez sto let ga ne boš vredna,« reče Haymitch z
obtožujočim glasom.
»Ja, ja,« rečem osorno. »Saj se ve, da je med nami
tremi on super junak. No, kaj torej nameravate narediti?«
»Še sam ne vem,« zavzdihne. »Najbrž se bom s teboj
vrnil v areno, če mi bo le uspelo. Tako ali tako je brez
pomena, če me izžrebajo na dan žetve. Peeta se bo
javil, da bi zasedel moje mesto.«
Nekaj časa molčiva. »Težko vam bi bilo v areni,
kajne?« vprašam na koncu. »Saj vse poznate.«
»Oh, kjer koli se pojavim, se grozno obnašam, in tako
bo tudi med igrami.« Z gibom glave pokaže na
steklenico. »Jo lahko dobim nazaj?«
»Ne.« Držim steklenico, Haymitch pa seže pod mizo,
izvleče novo in takoj zavrti zamašek, jaz pa spomnim
samo sebe, da sem nisem prišla le za to, da bi se napila.
Od njega hočem še nekaj drugega. »Že vem, kaj vas
bom prosila. Če bom prišla v areno skupaj s Peetom,
skušajva pri življenju obdržati njega, ne mene.«
V Haymitchevih krvavih očeh opazim bolečino.
»Samo ste tako rekli. Hudo bo, kar koli boste naredili,
vendar ne glede na to, kaj si želi Peeta, se mora sedaj
rešiti on. Oba mu to dolgujeva.« Moj glas je proseč.
»Poleg tega me Kapitol sovraži do te mere, da že tako
ne živim več, za Peeta pa še ni vse izgubljeno. Prosim,
Haymitch, obljubite, da boste pomagali.«

183
 Čelo mršči nad svojo steklenico in razmišlja o mojih
besedah. »Strinjam se,« po razmišljanju sklene.
»Hvala,« rečem. Sedaj bi se morala pogovoriti s
Peetom, a se nočem. Zaradi alkohola se mi vrti v glavi in
tako sem izčrpana, da bi me lahko prepričal, da bi se
strinjala s čimer koli. Ne, vrniti se moram domov in se
pomeniti z mamo in Prim.
Negotovo stopam po stopnicah v mojo hišo, ko se
nenadoma odprejo vrata in Gale me objame. »Motil sem
se,« šepeta. »Zbežati bi morala, ko si hotela.«
»Ne,« jecljam. Težko se zberem, žganje iz steklenice
pa se razliva po hrbtnem delu Galove jakne. Gale se za
to očitno ne zmeni.
»Ni še prepozno,« reče.
Čez njegovo ramo vidim mamo in Prim, stisnjeni
druga k drugi. Če zbeživa, bosta umrli, toda sedaj imam
Peeta, ki me bo varoval. Konec zgodbe. »Seveda je,«
rečem. Ker pa se mi noge zapletajo, me Gale drži
pokonci. Alkohol mi jemlje razum, toda v zadnjih
prebliskih zavedanja slišim ropot steklenice, ki se razbije
na tleh. Nič čudnega, saj sem popolnoma izgubila
nadzor.
Zbudim se in s težavo lezem do kopalnice, da bi
prispela prej, preden bi me povračanje alkohola
prehitelo. Ko se pojavi, žge prav tako kot takrat, ko je
izginjal vame, toda okus ima dvakrat slabši. Končno sem
nehala bruhati. Tresem se in čisto potna sem, toda vsaj
uspelo mi je, da sem iz organizma izbljuvala večino
ogabnosti. Kljub temu je veliko alkohola prešlo v krvni
obtok, kar se kaže kot močno udarjanje v glavi, presušen
jezik ter žgoča bolečina v želodcu.

184
 Odprem prho in nekaj minut stojim pod toplim dežjem,
preden se zavem, da sem še vedno v spodnjem perilu.
Mama je z mene prav gotovo zvlekla umazana oblačila
in poskrbela, da sem prišla v posteljo. Mokro perilo
porinem v umivalnik in na lase iztisnem šampon. Dlani
me pečejo in šele takrat opazim na njih drobne žive,
enakomerno narejene na eni dlani in ob strani druge. Kot
skozi meglo se spominjam, da sem včeraj ponoči razbila
okensko steklo. Očistim se od vrha do tal, vmes pa
bruham. Bruham skoraj le žolč, ki odteče v odtok skupaj
s peno sladkobnega vonja.
Končno sem čista. Nil ne gledam na to, da mi voda še
teče z las, saj si oblečem jutranjo haljo in pohitim nazaj v
posteljo. Pod odejo zlezem prepričana, da se prav tako
trpi, če spiješ strup. Nenadoma zaslišim korake na
stopnicah in postanem panična, prav tako kot včeraj
ponoči. Nisem še pripravljena na srečanje z mamo in
Prim. Moram se zbrati in ostati mirna, da bi postala
močnejša, prav tako kor med poslavljanjem na dan
zadnjega praznika žetve. Ne smem kazati slabosti. S
težavo se vzravnam, z utripajočih senc odmaknem
mokre pramene in se pripravim na pogovor. Obe stojita
na vhodu, s čajem in popečenim kruhom, na njunih
obrazih pa je videti skrb. Odprem usta, da bi začela s
kakšno šalo, a izbruhnem v jok.
Tako močna sem.
Mama prisede na rob postelje, Prim pa sede tik ob
mene in skupaj me tolažita, govorita mi vzpodbudne
besede in čakata, dokler se skoraj čisto ne razjočem.
Prim vzame brisačo, mi suši lase in jih razčesava, mama
pa me nagovarja, naj spijem čaj in pojem košček kruha.

185
Potem me oblečeta v toplo pižamo in pokrijeta z
dodatnimi odejami, jaz pa spet zaspim.
Ko se ponovno zbudim, zaradi svetlobe opazim, da je
že pozno popoldne. Na nočni mizici me čaka kozarec
vode, ki ga na dušek izpijem. Še vedno mi udarja v glavi
in v trebuhu čutim zoprno težo, toda dosti bolje se
počutim. Vstanem, se oblečem in spletem kito. Preden
se spustim po stopnicah, za hip postojim na vrhu, malce
zbegana zaradi lastne reakcije na novice, povezane s
Četrtstoletjem zatrtja, svojim nepredvidljivim pobegom,
popivanjem s Haymitchem, jokom. Glede na okoliščine
imam najbrž pravico, da en dan nisem na voljo. Veselim
pa se tudi, da v bližini ni bilo kamer.
V pritličju me že čakata mama in Prim in spet me
objameta, toda brez odvečnih čustev. Vem, da jih
skrivata, da bi lažje našla ravnotežje. Ko strmim v Primin
obraz, težko verjamem, da je to ista, krhka deklica, ki
sem jo na dan žetve, pred devetimi meseci, zapustila.
Groza iger in vsega, kar je sledilo – okrutnosti v okrožju,
množica bolnih in ranjenih, ki jih pogosto zdravi
popolnoma sama, saj ima mama polne roke dela – vse
to je moji sestri dodalo leta. Poleg tega je tudi precej
zrastla. Sedaj sva skoraj enako veliki, toda zaradi tega ni
videti toliko starejša.
Mama mi v skodelico naliva juho, jaz pa jo prosim še
za eno za Haymitcha. Potem odidem ven in se namenim
po travniku do njegove hiše. Pravkar se prebuja, toda
brez besed vzame juho. Sediva, skoraj mirno pijeva juho
in skozi okno v salonu opazujeva sončni zahod. V
nadstropju slišim ropot in predstavljam si, da je Hazelle,
toda čez nekaj minut se nama priključi Peeta, ki na mizo

186
odločno vrže kartonsko škatlo, polno praznih steklenic
žganja.
»Konec je, urejeno,« reče.
Haymitch s težavo strmi v steklenice, zato se prva
oglasim. »Kaj je urejeno?«
»V lijak sem zlil vse žganje,« reče Peeta.
Ta novica Haymitcha očitno iztrga iz otopelosti, saj
presenečeno brska po škatli. »Kaj si naredil?« mrmra.
»Ves alkohol sem vrgel proč,« odgovori Peeta.
»Saj si bo kupil novega,« rečem.
»Ne bo,« mi zagotovi Peeta. »Danes zjutraj sem
srečal Ripper in ji zagrozil, da jo bom takoj izdal, če bo
prodala le eno steklenico tebi ali njemu. Dodatno sem je
prestrašil, za vsak slučaj, toda že tako dvomim, da bi
hrepenela po zaporu redarjev.«
Mentor ga skuša udariti z nožem. Peeta zadrži udarec
s tako lahkoto, da je prav neverjetno, v meni pa raste
bes. »Zakaj vtikaš nos v njegove zadeve?«
»To so moje zadeve,« mi reče Peeta. »Ne glede na
potek dogodkov bosta dva izmed nas prišla v areno, tretji
pa bo mentor. Ne moremo si dovoliti, da bi v skupini
imeli pijance. To se še posebej nanaša nate, Katniss.«
»Kaj pa je to takega?« se jezim. Gotovo bi bilo slišati
bolj prepričljivo, če me ni bi moril maček. »Včeraj zvečer
sem se prvikrat v življenju napila.«
»Res je, sedaj pa se poglej, v kakšnem stanju si,«
reče Peeta.
Ne vem, kaj sem pričakovala po prvem srečanju od
razglasa. Prav gotovo nekaj objemov in poljubov, malce
tolažbe, prav gotovo pa ne tega. Pogledam Haymitcha.
»Nikar ne skrbite, priskrbela vam bom žganje.«

187
 »No, potem pa bom prijavil vaju oba,« napove Peeta.
»Se bosta pa streznila v okovih.«
»Za kaj pravzaprav gre?« hoče vedeti Haymitch.
»Za to, da se dva od nas vrneta iz Kapitola. En
mentor in en zmagovalcev,« pojasni Peeta. »Effie mi bo
poslala posnetke tekmovanj vseh zmagovalcev, ki so še
živi. Ogledali si bomo igre, v katerih so sodelovali, in
izvedeli bomo kar največ o njihovih načinih borbe, potem
pa si bomo nabrali teže in moči. Obnašali se bomo kot
profesionalci in nekdo od nas bo zmagal, pa če je to
vama prav ali ne!« Odločno izgine iz sobe in za seboj
zaloputne vhodna vrata, midva pa se zdrzneva.
»Ne maram takih hinavcev,« rečem.
»Res jih ne moreš imeti rad.« Mentor začne iz praznih
steklenic sesati ostanke žganja.
»Gre mu za vas in zame. Sklenil je, da se bova midva
vrnila domov,« mu povem.
»No, kakšna prismoda,« sklene Haymitch.
Po nekaj dneh kljub vsemu sklenemo delovati kot
profesionalci, saj je to najboljši način, da se Peeta
pripravi. Vsak večer gledamo stare, izbrane posnetke
iger, v katerih so zmagali izbrani tekmovalci. Ugotovim,
da med turnejo zmagovalcev nismo srečali niti enega
izmed njih. Zdaj se mi zdi to čudno. Omenim to, toda po
Haymitchevem mnenju predsednik Snow ne bi na
televiziji pod nobenim pogojem hotel pokazati, kako se
Peeta in jaz – še posebej jaz – druživa z drugimi
zmagovalci iz potencialno uporniških okrožij. Zmagovalci
imajo poseben vpliv in če bi javno pokazali, da me
podpirajo v boju proti Kapitolu, bi bile politične posledice
pomembne. Ocenjujem starost nasprotnikov in ugotovim,

188
da ima del med njimi že svoja leta, kar je hkrati žalostno
in vzpodbudno. Peeta skrbno dela zapiske, Haymitch pa
brez dodatnega navdušenja opisuje osebnost vsakega
od zmagovalcev in počasi začenjava spoznavati
nasprotnike.
Vsako jutri naredimo serijo vaj za moč: tečemo,
dvigamo uteži, se raztegujemo. Ob popoldnevih skrbno
vadimo umetnost borbe, metanje nožev, neposredno
borbo, Peeta in Haymitcha pa celo učim hoje po
drevesih. Uradno je tributom prepovedano, da se
pripravljajo, vendar nas nihče ne zadržuje. Celo na
navadne igre pridejo tributi iz prvega, drugega in
četrtega okrožja, ki so spretni v ravnanju s kopjem in
mečem. Naš trening pa se na noben način ne more
primerjati z njihovim šolanjem.
Po letih uničevanja organizma Haymitch slabo
prenaša poskuse popravljanja kondicije. Mentor je še
vedno neverjetno močan, toda celo najkrajši tek povzroči
sopenje. Poleg tega bi lahko pomislil, da človek, ki se
celo ponoči ne loči od noža, uspe zadeti v zid hiše, a se
mentorju tako močno tresejo roke, da mu to uspe šele po
nekaj tednih.
Medtem postane Peetu in meni nov način življenja
zelo všeč. Končno sem si našla delo. Vsi smo ga našli,
namesto da bi kr naprej razmišljali o porazu. Mama nam
je pripravila posebno dieto, zaradi katere se moremo
zrediti, Prim skrbi za naše boleče mišice, Madge pa nam
prinaša časopise s Kapitola, ki jih dobi njen oče. V
špekulacijah, ki se nanašajo na zmagovalca nad
zmagovalci, smo stalno postavljeni prav na vrh.

189
 Celo Gale se včasih priključi pripravam, čeprav mu
nista všeč niti Peeta niti Haymitch. Uči nas vsega, kar ve
o postavljanju pasti. Čudno se počutim, kadar se
pogovarjam hkrati s Peetom in Galom, toda očitno sta
oba sklenila, da sedaj ne bosta načela pogovorov,
povezanih z menoj.
Nekega večera sklenem Gala pospremiti v mesto.
»Bolje bi bilo, če bi ga lahko sovražil,« nepričakovano
reče.
»Še enkrat povej,« zavzdihnem. »Če bi ga uspela
sovražiti v areni, nam ne bi bilo treba vsem skupaj sedaj
biti v taki godlji. Ne bi več živel, jaz pa bi pobrala vse
časti zase.«
»Kaj pa bi sedal delala, Katniss?« vpraša Gale tiho.
Molčim, saj ne vem, kaj naj rečem. Kaj bi sedaj
naredila s tem bratrancem, ki mu to ne bi bilo več treba
biti, če bi ne bilo Peeta? Ali bi me tudi tako poljubil, jaz
pa bi mu vrnila poljub, če bi to lahko svobodno naredila?
Bi se mu odprla, pomirjena z dovolj denarja in hrane, pa
tudi z iluzijo varnosti, ki je v različnih okoliščinah tako
rekoč garantirana zmagovalcem? Groza dneva žetve pa
bi še vedno visela nad nama in naj najinimi otroci, ne
glede na to, po čem bi hrepenela…
»Lovila bi kot vsako nedeljo,« rečem. Vem, da ni šlo
za konkreten odgovor, toda ničesar več mu ne morem
odkrito reči. Gale ve, da sem izbrala njega, ne pa Peeta,
ko sem se odrekla pobegu. Sama osebno ne vidim
smisla v razgovoru o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Celo
če bo v areni ubila Peeta, se ne bi hotela z nikomer
poročiti. Zaročila sem se le za to, da bi ljudem rešila

190
življenje, moja dejanja pa so prinesla nasproten odziv od
nameravanega.
Poleg tega se bojim, da lahko vsak čustveno nabit
trenutek Gala pripravi do uresničitve kakšnega
drastičnega dejanja, kot bi bilo podžiganje vstaje v
rudniku. Haymitch je dobro opazil, da dvanajsto okrožje
na to ni pripravljeno. Če govorimo na splošno, so ljudje
sedaj manj pripravljeni na upor kot pred razglasitvijo
Četrtstoletja zatrtja, ker je naslednje jutro po tej objavi
pripeljal vlak s stočlansko enoto redarjev.
Ne načrtujem, da se bom drugič vrnila živa, zato bo
bolje, da mi Gale čim prej dovoli oditi. Po dnevu žetve
nameravam z njim izmenjati besedo ali dve, ko bova
imela uro za slovo. Takrat mu bom priznala, da je bil
dolga leta zame eden od najpomembnejših ljudi, moje
življenje pa je postalo lepše zahvaljujoč temu, da sem ga
poznala. In ljubila, čeprav na svoj omejen način.
Vseeno nimam priložnosti, da bi mu vse to povedala.
Dan žetve je vroč in soparen. Prebivalci dvanajstega
okrožja čakajo prepoteni in molčeči na trgu, skupaj z
brzostrelkami, ki merijo vanje. Sama stojim na koščku
tal, omejenem z vrvmi. Na desni strani sta v podobni
ogradi Haymitch in Peeta. Žetev traja komaj minuto. Effie
se zdi v lasulji, svetlikajoči se v kovinsko zlati barvi,
čudno potrta. Očitno ji manjka njeno običajno
navdušenje. Nekaj časa mora z roko brskati po krogli z
imeni deklet, da bi izvlekla edini listek, ki je tam. Seveda,
vsi natančno vedo, da sta na njem moje ime in priimek.
Potem izvleče Haymitchevo ime. Ta ima komaj čas, da
me žalostno pogleda, saj se Peeta takoj javi kot
prostovoljec, pripravljen zasesti njegovo mesto.

191
 Takoj potem odkorakava v palačo pravičnosti, na
srečanje z glavnim redarjem, Threadom, ki naju tam
pričakuje. »Nov postopek,« nas obvesti z nasmeškom.
Uniformiranci naju odpeljejo proti zadnjemu izhodi in
naprej do avta, ki naju zapelje na železniško postajo. Na
peronu ni kamer, ni pa tudi množice ljudi, ki bi se
poslavljala od naju. Pojavita se Effie in Haymitch,
obkrožena z redarji. Hitro nas naložijo na vlak in za nami
zaslišimo treskanje zapirajočih vrat. Kolesa se začenjajo
vrteti.
Strmim skozi okno. Gledam, kako dvanajsto okrožje
izginja v daljavi, na ustih pa so še vedno moje
neizrečene besede slovesa.

192
 14
Ob oknu sem še dolgo potem, ko so gozdovi zakrili
moje okrožje. Sedaj nimam nobene, niti najmanjše
možnosti za vrnitev. Pred prejšnjimi igrami sem Prim
obljubila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da
zmagam, sedaj pa sem si prisegla, da bom naredila vse,
da bi Peeta ostal živ. Nikoli več se ne bom vrnila.
V glavi se mi vrtijo besede, ki sem jih ob zadnjem
slovesu hotela povedati bližnjim. Kako je najbolje za
seboj zapreti in zakleniti vrata. Družina bo žalostna, a se
ji ne bo nič zgodilo. Sedaj pa mi je Kapitol ukradel tudi
to.
»Katniss, napisala bova pismo,« se za mojim hrbtom
oglasi Peeta. »Tako bo bolje. Podarila jima bova del
sebe, da bi ga vedno imeli ob sebi. Haymitch jim ga bo
dal v najinem imenu, če… če bo treba.«
Prikimam in grem naravnost v svoj kupe. Sedem na
posteljo in vem, da ne bom napisala nobenega pisma. Z
njimi bo tako kot z govorom, ki sem ga skušala pripraviti
v spomin na Rue in Thresha pred nastopom v enajstem
okrožju. Besede so se pojavljale kar same in brez težav
sem jih pred ljudmi tudi povedala, nisem pa jih znala
preliti na papir. Med slovesom sem hotela objeti in stisniti
k sebi svoje bližnje, pobožati Prim po glavi, se dotakniti
Galovega obraza, stisniti Madgeino roko. Tega se ne da
dostaviti skupaj z leseno krsto, v kateri bo počivalo moje
hladno, otrdelo telo.

193
 Preveč nesrečna sem, da bi jokala, zato se želim na
postelji zviti v klobčič in spati do jutrišnjega jutra, ko
bomo prispeli v Kapitol. Vseeno pa imam določeno
nalogo, ki jo moram izpeljati. To je več kot naloga. To je
moja zadnja želja – Peeta obvarovati pred smrtjo. To se
zdi nemogoče, glede na gnev Kapitola, vendar ne smem
obupati in moram obvladovati dogajanje. Ne bo mi
uspelo, če se bom ukvarjala z objokovanjem vseh, ki so
ostali doma. Daj, ne skrbi zanje, prepričujem sama sebe.
Poslovi se od njih in potem pozabi nanje. Trudim se, kot
se le morem. Razmišljam o vseh po vrsti, osvobajam jih
iz spomina kot ptice iz kletk in za njimi zapiram vrata, da
se slučajno ne bi vrnili.
Ko Effie potrka, da bi prišla na večerjo, se v sebi
počutim prazna in ta lahkost je čisto prijetna.
Večerja mineva v mrakobnem vzdušju. Tako smo
potrti, da dolga obdobja popolne tišine prekine le
zmešnjava, ko nam odnašajo ene jedi in predstavljajo
naslednje. Hladna kremna juha iz zelenjave. Ribji zrezki
v gosti omaki iz limon. Majhni ptički, polnjeni s
pomarančno omako, servirani z divjim rižem in vodno
krešo. Čokoladna krema, okrašena z višnjami.
Peeta in Effie od časa do časa skušata začeti
razgovor, a jima ne uspe.
»Všeč mi je tvoja nova frizura, Effie,« reče Peeta.
»Hvala. Hotela sem, da bi bila usklajena s Katnissino
broško. Spomnila sem se, da bi lahko imel zlat obroč na
gležnju, Haymitchu pa bi se podala zlata zapestnica in
nekaj v tem stilu in vsi bi bili videti kot prijatelji,« predlaga
Effie.

194
 Očitno sploh ne ve, da je moja broška z oponašojo
sedaj simbol upornikov, vsaj v osmem okrožju je tako.
Prebivalci Kapitola imajo podobo oponašoje še vedno za
lep spominek s posebej razburljivih iger lakote. To je
očitno, saj pravi uporniki ne delajo tajnih simbolov na
čem tako trajnem, kot je nakit, ampak na tankem
krekerju, ki se ga da v nuji takoj pojesti.
»Po moje je to res dobra zamisel,« reče Peeta. »Kaj
mislite o tem vi, Haymitch?«
»Meni je vseeno,« odgovori mentor. Ne pije, toda
prepričana sem, da bi prav rad segel po kozarčku. Da ga
ne bi alkohol preveč bodel v oči, je Effie umaknila vino,
ko je videla, kako se mentor kljub temu strašno muči. Če
bi bil tribut, ne bi bil Peetu ničesar dolžan in lahko bi se
ga napil, kolikor bi hotel. Sedaj mora dati vse od sebe,
da bi Peeta obdržal pri življenju v areni, polni starih
znancev, in najbrž mu ne bo uspelo.
»Mogoče pa bi tudi vi morali dobiti lasuljo,« se
oglasim, da bi nekako razbila napeto atmosfero, mentor
pa me le bedno gleda lin mi da vedeti, naj mu dam mir. V
tišini pojemo sladico.
»Bi pogledali rezultate žetve?« predlaga Effie in si
kotičke ust obriše z belo, laneno servieto.
Peeta stopi po beležko z zapiski o zmagovalcih, ki so
še živi. Zberemo se v kupeju s televizorjem, da bi
pogledali, kdo bodo naši nasprotniki. Sedemo pred
televizor, slišati je himno in začne se kronika slavnosti
praznika žetve v dvanajstih okrožjih.
V zgodovini iger lakote je bilo petinsedemdeset
zmagovalcev, devetinpetdeset jih je še vedno živih.
Prepoznam veliko oseb, saj sem jih videla v vlogi tributov

195
in mentorjev na prejšnjih turnejah ali ob pregledu
posnetkov pred kratkim. Nekateri od njih so tako stari ali
uničeni zaradi bolezni, narkotikov in alkohola, da se ne
morejo ničesar spomniti. Kot se je vedelo, je največ
profesionalcev iz prvega, drugega in četrtega okrožja,
toda vsako okrožje se lahko pohvali z vsaj eno
zmagovalko in enim zmagovalcem.
Žetveni dnevi hitro minevajo. Peeta z beležko v roki z
zvezdicami natančno označuje imena izbranih tributov,
Haymitch pa brez čustev strmi v svoje znance, ki po vrsti
zasedajo prostor na odrih. Effie pretresena tiho opaža:
'Oh, naj ne bo Cecelia.' Ali pa: 'No, res, Chaff ima vedno
smolo.' Potem pa kar naprej vzdihuje.
Kar se tiče mene, se skušam spomniti drugih
udeležencev, toda podobno kot lani mi le nekateri
ostanejo v spominu. Brat in sestra klasične lepote iz
prvega okrožja, zmagovalca v dveh zaporednih igrah v
času mojega otroštva. Brutus, prostovoljec iz drugega
okrožja. Na oko je starejši kot štirideset let in komaj čaka
na vrnitev v areno. Finnick, vljuden temnolasec iz
četrtega okrožja, ki je zmaga kot štirinajstletnik pred
desetimi leti. Histerično mlado dekle z razpletenimi
kostanjevimi lasmi prav tako prihaja iz četrtega okrožja,
a jo takoj nadomesti prostovoljka, osemdesetletnica, ki
potrebuje palico, da pride na oder. Potem je tukaj
Johanna Mason, edina preživela zmagovalka iz
sedmega okrožja. Pred nekaj leti ji je uspelo zmagati le
zato, ker se je delala slabotna. Dekle it osmega okrožja,
ki ji je Effie rekla Cecelia, je videti kot tridesetletnica in se
težavo se loči od treh otrok, ki tečejo za njo in se

196
obešajo nanjo. Chaff prihaja iz enajstega okrožja in vem,
da je dober Haymitchev prijatelj.
Pokličejo mene. Potem Haymitcha. In potem se Peeta
prostovoljno javi. Ena od komentatork se očitno raztopi,
ko vidi, da usoda nama, nesrečnima ljubimca iz
dvanajstega okrožja, ni namenjena. Na koncu se vseeno
zbere in razglasi, da, bodo to najboljše igre v zgodovini!
Haymitch brez besed zapusti kupe, Effie pa izreče
nekaj nepovezanih komentarjev o nekaterih tributih,
potem pa se poslovi od naju. Nepremično sedim in
opazujem Peeta, ki trga iz beležke strani tistih
zmagovalcev, ki niso bili izbrani.
»Zakaj ne greš spat?« me vpraša.
Ker ne prenašam nočnih mor. Ne brez tebe,
razmišljam. To noč me bodo gotovo obiskale strašljive
sanje, a Peeta najbrž ne morem prositi, da bi šel spat z
menoj. Skoraj se nisva dotaknila od tistega večera, ko so
prebičali Gala.
»Kaj pa ti? Kaj nameravaš narediti?« z vprašanjem
odgovorim na vprašanje.
»Pregledal bom zapiske, da bi bolje razumel, s kom
se bova borila in zjutraj se bova pogovorila o tem. Pojdi
spat, Katniss,« svetuje.
No, res grem v posteljo in že čez nekaj ur se
pretresena zbudim, ker se je starka iz četrtega okrožja
spremenila v velikega glodavca in mi grize obraz. Vem,
da sem kričala, a ni nihče prišel – niti Peeta niti nihče od
kapitolskih pomočnikov. Kurjo polt imam, zato si
nadenem jutranjo haljo. Ne predstavljam si, da bi ostala
v svojem kupeju, zato sklenem poiskati nekoga, ki mi bo

197
skuhal čaj ali vročo čokolado ali kar koli. Mogoče je
Haymitch še pokonci. Da, prav gotovo ne spi.
Pri stevardu naročim toplo mleko. Ne spomnim se
kakšne druge pijače, ki bi me bolj pomirila. V kupeju s
televizijo je slišati glasove, zato odidem tja in najdem
Peeta. Na kavču ob njem leži škatla z arhivskimi
posnetki iger lakote, ki jih je poslala Effie, na ekranu pa
prepoznam odlomek, v katerem je zmagal Brutus.
Ko me Peeta zagleda, vstane in izključi televizor.
»Nisi mogla spati?«
»Lahko, a le za kratko.« Ob spominu na starko, ki se
je spremenila v glodavca, se tesno ovijem v jutranjo
haljo.
»Se želiš pogovoriti o tem?« sprašuje. Včasih to
pomaga, toda sedaj le odkimam. Slabo mi postane ob
misli na to, da me ljudje, s katerimi še nisem imela
priložnosti, da se borim z njimi, že preganjajo v sanjah.
Ko Peeta iztegne proti meni roko, se mu jaz brez
razmišljanja vržem v objem. Vse od razglasitve
Četrtstoletja zatrtja do danes mi ni niti enkrat pokazal
topline svojih čustev. Obnašal se je kot nenavadno
zahteven trener, ki je vedno zahteval čim več. Mene in
Haymitcha je silil, da sva hitro tekla, več jedla in da sva
bolje prepoznala sovražnika. Je zaljubljen? Kje pa,
odrekel se je velo izkazovanju prijateljstva. Močno ga
objamem okrog vratu, preden bi me uspel nagnati, naj
delam sklece ali druge vaje. Pritegne me bližje k sebi in
porine obraz v moje lase. Z ustnicami se komaj dotakne
mojega vratu, toda to je dovolj, da se toplota njegovih ust
počasi razlije po mojem telesu. Tako dobro mi je, tako

198
neopisljivo prijetno, da tega prav gotovo ne bom prekinila
prva.
Zakaj bi sploh prekinila? Saj sem se morala posloviti
od Gala in zagotovo vem, da ga nikoli več ne bom
videla. Kar koli bom naredila sedaj, ga ne bom prizadela.
Tega ne bo videl. Če pa bodo na televiziji kar koli
pokazali, bo moje obnašanje prepoznal kot element iger.
Vsaj za to mi ni treba skrbeti.
Umakneva se drug od drugega, ko v kupe stopi
kapitolski stevard in položi na mizo pladenj z dvema
lončkoma ter keramični vrč, poln mleka.
»Sklenil sem prinesti še dodaten lonček,« pove.
»Hvala,« rečem.
»V mleko sem si dovolil dodati malce medu, da bi bilo
slajše, in še ščepec začimb.« Pogleda naju tako, kot da
bi hotel kaj dodati, toda premisli si in le narahlo pokima
ter odide.
»Kaj se mu je zgodilo?« se čudim.
»Zdi se mi, da se zaradi naju počuti slabo,« ocenjuje
Peeta.
»Gotovo,« rečem in mleko nalijem v lončka.
»Resno mislim. Prebivalci Kapitola sploh ne bodo
veseli niti najine vrnitve v areno niti vrnitve drugih
zmagovalcev. Ljudje so se navezali na svoje slavljence.«
»Prav gotovo jih bo minilo, ko bo tekla kri,« rečem.
Res, če je kakšna stvar, za katero nimam časa, je to
skrb o tem, kako bodo na Kapitol vplivale spremembe
zaradi četrtstoletja zatrtja. »Si še enkrat pogledal vse
posnetke?«
»Ne vseh. Izbiram najbolj zanimive odlomke, da bi
ocenil različne borilne tehnike udeležencev.«

199
 »Kdo bo naslednji?« me zanima.
»Sama izberi,« predlaga Peeta in mi porine škatlo.
Na vsakem posnetku je videti letnica iger lakote ter
ime zmagovalca. Brskam med posnetki in nenadoma
naletim na enega, ki ga nisva gledala. Označen je s
številko petdeset, kar pomeni, da imam v roki posnetke z
drugega četrtstoletja zatrtja. Zmagovalcu je ime
Haymitch Abernathy.
»Tega nisva še nikoli gledala,« rečem.
Peeta pa odkima. »Ne. Vedel sem, da Haymitch tega
ne bi hotel, tako kot midva nisva hotela gledati najinih
iger. Poleg tega sva v isti ekipi, zato se mi je zdelo, da je
to brez pomena.«
»Je tu tudi posnetek o zmagovalcu petindvajsetih
iger?«
»Dvomim. Kdor koli je že bil, prav gotovo ne živi več,
Effie pa mi je poslala le posnetke tistih, ki jih bova lahko
srečala v areni.« Peeta v dlani tehta posnetek s
Haymitchem. »Zakaj sprašuješ? Bi si po tvoje morala
ogledati ta posnetek?«
»To je edino četrtstoletje zatrtja, ki ga imava. Mogoče
bova opazila kaj posebnega,« prepričujem Peeta, a sem
zaskrbljena, saj se mi zdi, da bova napadla Haymitchevo
zasebnost. Ne vem, zakaj se tako počutim, saj je vsa
stvar splošno znana. Ničesar ne morem narediti. Vseeno
moram priznati, da sem tudi sama neverjetno
radovedna. »Ni potrebno, da mu poveva, da sva si to
ogledala.«
»Naj bo,« se strinja Peeta.
Zavrti posnetek, jaz pa dvignem nogi na kavč, ob
njega, u lončkom mleka v roki. Okusno je, resnično

200
okusno z medom in začimbami. Ko ga počasi pijem, se
prestavim v svet petdesetih iger lakote. Po začetku s
himno se na ekranu pojavi predsednik Snow in izvleče
kuverto, pripravljeno za drugo četrtstoletje zatrtja. Videti
je mlajši, toda ravno tako odvraten. Bere s pravokotnega
lista z enako utrujajočim glasom, s katerim se je obrnil
na nas, in obvešča ves Panem, da je za sodelovanje ob
petindvajsetletnici zatrtja število tributov na igrah
podvojeno. Potem realizatorji programa pokažejo
posnetke naravnost z žetve, ko prebirajo imena
udeležencev drugega za drugim.
Ko prideva do posnetkov iz dvanajstega okrožja,sem
popolnoma dotolčena zaradi ogromnega števila otrok, ki
so odkorakali v gotovo smrt. V dvanajstem okrožju bere
imena neka ženska, ne Effie, toda začenja enako: 'Dame
imajo prednost!' Tako zakliče in prebere ime dekleta, ki
prihaja iz Premogišča in jo prepoznam še na prvi pogled.
'Maysilee Donner,' zaslišim njeno ime.
»Oh!« vzkliknem. »To je bila mamina prijateljica.«
Kamera jo poišče v množici in vidiva, kako se Maysilee
stiska še z dvema drugima dekletoma. Vse so blondinke
in prav gotovo prihajajo iz trgovskih družin.
»Mislim, da jo objema tvoja mama,« tiho opazi Peeta.
Prav ima. Ko Maysilee Donner pogumno odrine
prijateljici in stopa proti odru, za hip zagledam mamo v
moji starosti in takoj vem, da zgodbe o njeni nekdanji
lepoti niso niti malo izmišljene. Za roko jo drži drugo
objokano dekle, zelo podobno Maysilee, a tudi nekomu,
ki ga poznam tudi jaz.
»Madge,« rečem.

201
 »To je njena mama. Ona in Maysilee sta bili najbrž
dvojčici,« pojasni Peeta. »Oče je nekoč to omenil.«
Razmišljam o Madgeini mami, županovi ženi, ki je že
polovico življenja preživela v postelji, nemočna zaradi
strašnih bolečin, in odtrgana od sveta. Nikoli si nisem
mislila, da imata ona in mama kaj skupnega. Razmišljam
o Madge, ki je kljub snežnemu metežu prinesla
protibolečinske tablete za Gala, o svoji broški z
oponašojo, ki dobiva popolnoma nov pomen, odkar vem,
da je bila njena prejšnja lastnica Madgeina teta,
Maysilee Donner, tributka, umorjena v areni.
Haymitcha pokličejo čisto na koncu. Njegov videz je
za mene še bolj šokanten kot posnetki mame. Na ekranu
se pojavi mlad in močan moški. Težko to priznam, toda
bil je postaven moški s temnimi, kodrastimi lasmi ter
sivimi očmi, značilnimi za prebivalce Premogišča, ki so
se že takrat nevarno svetile.
»Oh, Peeta, saj ne misliš, da je ubil Maysilee, kajne?«
živčno vprašam. Ne vem zakaj, toda misli na to ne bi
prenesla.
»Pri oseminštiridesetih tekmovalcih?« podvomi Peeta.
»Težko.«
Na posnetku se pripelje bojni voz z otroki iz
dvanajstega okrožja v groznih rudarskih oblekah in
pojavi se reportaža z intervjujev. Nimam časa za ogled
vseh pogovorov. Ker pa je bil zmagovalcev Haymitch, se
vi celoti ogledava njegov nastop. Vodja programa,
Caesar Flickerman, je videti prav tako kot vedno v
migetajoči, temno modri obleki, le da so njegovi lasje,
veke in usta drugačni.

202
 »Povej nam, Haymitch, kaj misliš o tem, da bo na
igrah sodelovalo sto odstotkov več tekmovalcev kot
navadno?« vpraša Caesar.
Haymitch skomigne z rameni. »Ne vidim večje razlike.
Sto odstotkov enako neumnih bo, kot navadno, zato
imam pravzaprav enake možnosti.«
Gledalci se zasmejijo, Haymitch pa se nasmehne le
na pol. Odrezav, prevzeten, ravnodušen.
»Vedno se tako obnaša, kajne?« opazim.
Naslednja slika je jutro na dan začetka iger.
Opazujeva s perspektive ene od tributk, ki jo z dvigalom
dvigajo iz odpremne sobe naravnost v areno. Zaradi
napetosti nehote zadržim dih. Na obrazih udeležencev
opazim presenečenje. Celo Haymitch začudeno dvigne
obrvi, čeprav se skoraj takoj spet namršči.
Zaradi pogleda na ta kraj skoraj ne morem dihati. Zlati
rog izobilja leži sredi travnika, okrašenega s
prečudovitimi svetovi, na modrem nebu visijo puhasti beli
oblaki, vse naokrog pa letajo pojoči ptiči. Nekateri
tekmovalci globoko dihajo, zato si ni težko predstavljati,
da so njihove nosnice zapolnjene s čudovitim vonjem.
Posnetek z zraka kaže, kako veliko, nekaj kilometrsko
površino zaseda travnik, na eni strani omejen z gozdom,
na drugi strani pa z goro z zasneženim vrhom.
Zaradi lepote okoli postane veliko udeležencev
raztresenih. Ko se zasliši gong, so videti, kot da bi se
skušali prebuditi iz sanj. Haymitcha se to ne tiče. V nekaj
skokih pride do roga izobilja, zagrabi nekaj vrst orožja ter
nahrbtnik z zalogo in steče do gozda, preden večina
njegovih nasprotnikov uspe stopiti s tarče.

203
 Prvi dan se razvije krvava bitka, v kateri umre
osemnajst tributov. Naslednji odpadejo drug za drugim in
jasno postane, da je skoraj vse v tem raju na zemlji
smrtno strupeno. Ljudje umirajo, ker so pojedli sočno
sadje z grmov in ker so pili vodo iz kristalno čistega
potoka, življenjsko nevaren je celo vonj cvetov, če se jih
duha preblizu. Le deževnica in hrana iz roga izobilja sta
dobri za hrano. Kmalu po začetku iger se oblikuje
skupina, sestavljena iz desetih profesionalcev, ki
prečesavajo gorski teren in iščejo žrtve.
Medtem ima Haymitch težave v gozdu, saj se izkaže,
da so puhaste, zlatenkaste veverice v resnici roparice, ki
uspevajo v lovskih gojiščih, ugrizi metuljev pa povzročajo
strašno bolečino, lahko pa tudi smrt. Kljub težavam
Haymitch ves čas hodi naprej, da bi bil kar najdlje od
zasnežene gore.
Maysilee Donner je videti ljubko, iznajdljivo dekle, ki
zapusti rog izobilja samo z majhnim nahrbtnikom. V njem
je posodica, malce posušene govedine ter pihalec z
dvema ducatoma puščic. Zahvaljujoč uporabi povsod
dostopnih strupov, svoje orožje spremeni v smrtno
nevarno, saj puščice potopi v nevarne tekočine in se
tako reši sovražnikov.
Po štirih dneh se slikovita gora spremeni v vulkan.
Izbruh magme zbriše s površine zemlje naslednjih
dvanajst tekmovalcev, med njimi pet profesionalcev.
Gora bljuva tekoč ogenj, na travniku pa zato ni mogoče
najti skrivališča, zato preostalih trinajst profesionalcev,
skupaj s Haymitchem in Maysilee, nima izbora in išče
skrivališče med drevesi.

204
 Zdi se, da je Haymitch odločen nadaljevati korakanje
v isti smeri, proč od vulkana, vendar ga labirint tesno
prepletenih živih mej prisili, da naredi krog in da se vrne
na sredo gozda, kjer sreča tri profesionalce. Ko jih
zagleda, zagrabi nož in borba se začne. Nasprotniki so,
kar je res, občutno večji in močnejši, toda z njim se ne
morejo primerjati v hitrosti, zato ubije dva in šele tretji ga
razoroži. Poklicni tribut mu že hoče prerezati vrat, ko
pade na tla, ker ga je zadela strupena puščica.
Iz gozda se pokaže Maysilee Donner. »V dvoje bova
živela dlje,« reče.
»Saj si to pravkar ugotovila, kajne?« reče Haymitch in
si pretegne vrat, »Zavezništvo?« Maysilee prikima in
tako sleneta eno od tistih zavez, ki jih je na koncu treba
prekiniti, če hočeš upati na vrnitev v svoje okrožje.
Tako kot jaz in Peeta bolje sodelujeta skupaj. Skupaj
sta, zato lahko več počivata, preizkušata način za
zbiranje več deževnice, se borita skupaj in si delita hrano
iz nahrbtnikov ubitih tributov. Kljub vsemu pa je mentor
odločen, da bo šel naprej.
»Zakaj?« neprenehoma sprašuje Maysilee, a jo
ignorira. Potem pa noče več hoditi naprej, dokler ne bo
dobila odgovora.
»Ker bova na koncu prišla do neke meje, kajne?« ji
pojasni Haymitch. »Arena ni neskončno velika.«
»Kaj pa misliš, da boš našel tam?« vpraša Maysilee.
»Še sam ne vem, toda tam bova lahko našla nekaj,
kar nama bo prišlo prav,« reče Haymitch.
Ko jima končno uspe prodreti skozi neverjetno gosto
in močno živo mejo, zahvaljujoč uporabi gorilca iz
nahrbtnika nekega profesionalca, prideta na zaplato

205
suhe zemlje, na koncu katere je prepad. Daleč spodaj je
videti ostre skale.
»To je to, Haymitch,« reče Maysilee. »Vrniva se.«
»Ostal bom,« reče odločno.
»Prav. Ostalo nas je le pet, zato se prav lahko tudi
posloviva. Nočem, da bi bila zadnja bitka med nama.«
»Prav,« se strinja Haymitch. In to je bilo vse. Ne poda
ji roke v slovo, niti pogleda ne dvigne Maysilee Donner
odide.
Haymitch hodi ob robu prepada, kot da bi skušal
nekaj ugotoviti. V nekem trenutku z nogo brcne
kamenček, ki pade v prepad, očitno za vedno. Hip
kasneje, ko Haymitch sedi in počiva, prav isti kamenček
prileti nazaj in zleti tik ob njem. Presenečen strmi v
kamen in videti je, da intenzivno razmišlja. Potem vrže v
prepad kamen, veliko kot pest. Otrpne v pričakovanju,
potem pa se začne smejati, ko se kamen vrne in mi pade
naravnost v roko.
Takrat zasliši, kako Maysilee kriči. Zveza je bila
pretrgana, in to na njeno željo, zato Haymitchu ne bi
smel nihče zameriti, če ne bi reagiral na krike. Toda on
steče proti njej, kolikor ima moči v nogah. A vseeno pride
prepozno in lahko le nemočno strmi, kako zadnji iz jate
sladkobno rožnatih ptičev z dolgim, tenkim kljunom
prereže njen vrat. Haymitch drži umirajočo Maysilee za
roko, jaz pa razmišljam le o Rue in o tem, da sem se
prav tako pojavila prepozno, da bi jo rešila.
Isti dan v boju umre še en tribut, tretjega pa je požrlo
krdelo puhastih veveric. Na ta način sta ostala v areni le
Haymitch in tributka iz prvega okrožja, torej se bo morala
odločilna bitka odviti med njima. Dekle je večje in prav

206
tako hitro. Ko se je začela neizbežna bitka, je bila krava
in strašna. Oba sta bila težko, skoraj smrtno ranjena. V
nekem trenutku Haymitch izgubi orožje in opotekaje
zbeži skozi lep gozd. Zadrževati skuša drobovje, dekle
pa se vleče za njim s sekiro, s katero mu namerava
zadati zadnji udarec. Haymitch se nameri naravnost do
prepada in obstane nad njim, takrat pa ona vrže sekiro,
Haymitchu pa uspe pasti na tla. Orožje zleti čez njegovo
glavo in pade v globino. Dekle stoji s praznimi rokami in
skuša zadržati krvavenje iz prazne očesne votline.
Mogoče misli, da bo Haymitch prvi umrl, saj so ga začeli
trgati krči, a ne ve tega, kar ve on. Sekira se mora vrniti.
In res prileti izza skalnega roba in se zabije v dekletovo
glavo. Zasliši se topovski strel, trupla so odstranjena in
fanfare razglasijo Haymitchevo zmago.
Peeta izvleče posnetek in za hip oba molčiva.
»Silnice na tleh prepada so delovale tako kot na strehi
vadbenega centra,« reče na koncu.
»Zaradi tega ljudje ne morejo narediti samomora, saj
se odbijejo od nevidne meje. Haymitch je uspel te silnice
spremeniti v orožje.«
»A ne le proti tributom, ampak proti celemu Kapitolu,«
dodam. Oblast si ni predstavljala, da se lahko zgodi kaj
takega. Te silnice niso bile del arene in v osnovi jih ne bi
smel nihče uporabiti za borbo. Haymitch je preslepil
organizatorje in jih osmešil. Stavim, da so se veliko
namučili z materiali. Prav gotovo se zato ne spomnim,
da bi kadar koli na televiziji videla vsaj malo njegovih
posnetkov. Ta predstava je bila skoraj enako močno kot
najina z jagodami!«

207
 Ne morem se zadržati, da se ne bi smejala, resnično
smejala prvič po dolgih mesecih. Peeta le odkimava, kot
da se mi je zmešalo, in očitno se mi malce res začenja
trgati.
»Skoraj, ne pa popolnoma,« reče Haymitch za
najinima hrbtoma. Hitro se obrnem, prestrašena, da bo
jezen na naju, ker sva si ogledala to dogajanje, a se le
na pol nasmehne in iz steklenice spije pošten požirek
vina. Toliko o njegovi treznosti. Najbrž bi me moral
skrbeti ta povratek k pijači, toda skrbi me nekaj drugega.
Že tedne dolgo sem skušala natančno spoznati
nasprotnike, hkrati pa nisem za hip pomislila, kdo so moji
zavezniki. Sedaj čutim drugačno, novo prepričanje vase,
saj verjamem, da sem končno izvedela, kdo je Haymitch,
začenjam pa tudi razumeti, kdo sem jaz sama. Dva
človeka, ki sta Kapitolu povzročila toliko težav, bosta
prav gotovo skušala najti način, da se bo Peeta živ vrnil
domov.

208
 15
Flavius, Venia in Ostavia so me že velikokrat
pripravljali za javne nastope, zato vem, da me čakajo
rutinski posegi. Nič čudnega, da ne občutim čustvenih
težav. Med pripravo vsak od njih začne jokati najmanj
dvakrat, Octavia pa hlipa skoraj celo jutro. Očitno so se
resnično navezali name. Možnost mojega povratka v
areno jih je popolnoma vrgla iz ravnotežja. To in pa
dejstvo, da v primeru, če izgubijo mene, izgubijo tudi
pravico do sodelovanja na vseh vrstah pomembnih
družabnih dogodkov, še posebej na moji poroki, jih je
popolnoma dotolklo. Nikoli jim ni niti na misel prišlo, da bi
tako trpeli zaradi nekoga drugega, zato mi ne preostane
drugega, kot da jih tolažim jaz, ne pa oni mene. Malce
sem razburjena, saj grem pravzaprav jaz na klanje.
Vseeno pa je zanimivo, še posebej, ko se spomnim
besed Peeta o stevardu na vlaku, ki ni bil zadovoljen s
tem, da se zmagovalci vračajo v areno. Po Peetovem
mnenju ljudem v Kapitolu ni všeč taka sprememba, jaz
pa ves čas razmišljam o tem, kaj se bo zgodilo, ko se bo
zaslišal gong. Po mojem mnenju bodo ljudje takoj
pozabili na razdvojenost. Preseneča pa me dejstvo, da
prebivalci Kapitola sploh kaj čutijo do nas, saj brez težav
gledajo vsakoletno ubijanje otrok. Mogoče pa niso
pozabili, da smo ljudje, saj preveč vedo o zmagovalcih,
še posebej tistih, ki so že zelo dolgo slavljenci. To je
približno tako, kot da bi stal in gledal gotovo smrt lastnih

209
prijateljev. Igre pa so predvsem namenjene prebivalcem
okrožij.
Ko se pojavi Cinna, sem razburjena in izmučena, ker
moram ves čas opogumljati svojo ekipo, poleg tega pa
me njihove obilne solze spominjajo na tiste, ki jih prav
gotovo prelivajo moji bližnji. Stojim v tanki jutranji halji,
koža me skeli in boli me srce. Vem, da ne bom prenesla
nobenih otožnih pogledov. Ko Cinna prestopi prag, ga
pogledam in rečem: »Prisegam, da te bom ubila tukaj in
sedaj, če se boš razjokal.«
Cinna se le smehlja. »Jutro v solzah?« vpraša.
»V poplavi solz,« podkrepim, on pa me objame in me
pospremi na kosilo.
»Ne skrbi,« svetuje. »Osebno skušam svoja čustva
na delu vedno preusmeriti, saj na tak način ne
prizadenem nikogar razen sebe.«
»Nimam moči, da bi spet šla skozi vse to,« ga
opozorim.
»Vem. Pogovoril se bom z njimi,« obljubi Cinna.
Kosilo mi malce popravi samopodobo, saj se gostiva
s fazanom z dodatkom hladetine v barvah različnih
dragih kamnov, z miniaturkami pravih rastlin, obilno
prelitih z maslom, ter s krompirjevim pirejem s
peteršiljem. Za sladico pomakava koščke sadja v
stopljeno čokolado. Cinna mora naročiti še eno porcijo,
ker jem čokolado z žlico.
»Kaj bova oblekla za slavnostno otvoritev?« končno
vprašam in hkrati praskam koščke čokolade z dna druge
posode. »Bomo uporabili rudarske čelade s svetilkami ali
ognjena oblačila?« Vem, da se mora vožnja na bojnem
vozu odviti v oblačilu, povezanem s premogom.

210
 »Nekaj v tem smislu,« potrdi Cinna.
Ko pride čas, da si nadenem oblačila za slavnostno
otvoritev, se pojavi moja ekipa, toda Cinna jo odslovi z
besedami, da so zjutraj že naredili večino dobrega dela
in da ni potrebno ničesar popraviti. Skupina odide, da bi
si oddahnila, jaz pa na srečo ostanem prepuščena
Cinnovim rokam. Na začetku mi splete lase po maminih
navodilih, potem pa postane pozoren na ličenje. Lani je
ličila uporabljal previdno, da gledalci ne bi imeli težav, ko
bi me morali v areni prepoznati. Sedaj pa moj obraz
skoraj izginja pod plastmi svetlejših in temnejših senc.
Zaradi Cinna imam obrvi v obliki dvignjenega loka,
izrazite ličnice, plameneče oči ter intenzivno vijolične
ustnice. Na prvi pogled se oblačilo zdi preprosto, saj me
od tal do vratu ovija črn in oprijet kombinezon. Cinna mi
da na glavo diadem, podoben tistemu, ki sem ga dobila
po zmagi na igrah, le da je iz težke črne kovine, ne pa iz
zlata. Potem v sobi zmanjša svetlobo, da bi bilo videti
mračno, in pritisne na gumb pod manšeto na mojem
zapestju. Spustim pogled, fascinirana nad tem, da moje
oblačila počasi oživlja. Na začetku ga osvetli prijeten,
zlatkast sij, ki se počasi spreminja v oranžno-rdeče
gorenje premoga. Videti sem tako, kot da bi me kdo
obložil z vročo žerjavico, ali pa, še bolje, da sem sama
goreč premog naravnost iz peči. Barve postajajo
močnejše, potem ugašajo, se spreminjajo in stapljajo,
popolnoma tako kot premog na ognjišču.
»Kako ti je to uspelo?« vprašam pretresena.
»Skupaj s Portio sem ure dolgo opazoval ogenj,«
pojasni Cinna. »Sedaj pa poglej sebe.«

211
 Obrne me k zrcalu, da se lahko vidim v celoti. Ne
vidim dekleta niti ženske, ampak nezemeljsko bitje,
pripravljeno živeti v vulkanu, ki je ubil toliko tributov med
Haymitchevim četrtstoletjem zatrtja. Črna krona je sedaj
videti tako, kot da bi bila razžarjena v vsej rdečini in
meče na moj močno naličeni obraz nemirne sence.
Katniss, dekle, ki se igra z ognjem, se je odrekla
migljajočim plamenom, oblačilom, okrašenim z
dragocenostmi, in oblekicam, ki so plapolale kot plamen
sveče. Sedaj je ubijalska kot ogenj.
»To je najbrž… prav tako oblačilo kakšnega
potrebujem da se soočim z ostalimi,« rečem.
»Da, po moje lahko za vedno pozabiš na rožnato
šminko in trakove.« Cinna se spet dotakne gumba na
mojem zapestju, da bi izključil svetlobo. »Bolje bo, da
varčujeva z baterijo. Ko se boš sedaj znašla na bojnem
vozu, nikomur ne mahaj in se ne nasmihaj. Gledati
moraš naravnost predse, kot da celotno občinstvo ni
vredno tvojega pogleda.«
»Končno sem dočakala nekaj, v čemer se bom
dokazala,« rečem.
Cinna mora narediti še nekaj stvari, zato sklenem oditi
v pritličje, do obnovitvenega centra, predelane dvorane,
v kateri se zbirajo tributi in vozovi pred otvoritveno
slavnostjo. Upam, da bom naletela na Peeta in
Haymitcha, a še nista prišla. Danes, drugače kot lani, ko
smo vsi tributi čepeli na vozovih, je vzdušje družabno.
Zmagovalci, tako kot letošnji tekmovalci in njihovi
mentorji, so se zbrali v skupine in se pogovarjajo.
Seveda, vsi se dobro poznajo, le jaz ne poznam nikogar.
Ne spadam med ljudi, ki so pripravljeni hoditi naokrog in

212
se predstavljati, zato le božam konja po vratu in se
trudim, da me ne bi opazili.
Zaman.
Slišim odkašljevanje. Preden se zavem, nekdo stoji
ob meni. Takoj obrnem glavo in prepoznam Finnicka
Odairja. Njegove slavne oči v morsko-zeleni barvi
zagledam tik ob sebi. V usta si da košček sladkorja in se
nasloni na mojega konja.
»Pozdravljena, Katniss,« me pozdravi tako, kot da bi
se poznala že leta dolgo, čeprav se nisva nikoli srečala.
»Pozdravljen, Finnick,« odgovorim sproščeno, čeprav
se sploh ne počutim tako. Stoji zelo blizu, poleg tega pa
je na pol slečen.
»Bi rada sladkor?« Pokaže dlan, polno belih kock.
»Bil naj bi za konje, pa se ti zdi prav? Oni se bodo še
leta dolgo sladkali s priboljški, ti in jaz pa… Če nam pade
v oko sladek priboljšek, ga moramo hitro zgrabiti zase.«
Finnick Odair je živa legenda Panema. Ker je zmagal
na petinšestdesetih Igrah lakote, ko je imel komaj
štirinajst let, je ostal eden najmlajših zmagovalcev.
Prihaja iz četrtega okrožja, torej je bil profesionalec in je
zato imel več možnosti kot njegovi rivali, toda noben
trener mu ne bi mogel zagotoviti izjemne postave. Je
visok, atletsko grajen, ima zlatkasto kožo, rjave lase in
neverjetne oči. Drugi tributi z njegovih iger so se pogosto
znašli v kritični situaciji in so jih rešila drobna darila, kot
je na primer pest pšenice ali škatlica vžigalic. Finnicku
pa ni nikoli ničesar manjkalo. Vedno je imel dovolj hrane,
zdravil in orožja. Po približno enem tednu so njegovi
nasprotniki ugotovili, da je treba prav njega kar najhitreje
odstraniti, a je bilo že prepozno. Zelo dobro se je boril in

213
na razpolago je imel kopje ter nože, ki jih je našel v rogu
izobilja. Ko je s srebrnim padalom priletel k njemu
trirogeljnik, najbrž najdražje darilo, ki sem ga videla v
areni, je bilo pravzaprav že konec borb. Četrto okrožje
se ukvarja z ribolovom, Finnick pa je na ladjah preživel
skoraj celo življenje, zato je bil trirogeljnik naraven,
smrtno nevaren podaljšek njegove roke. Poleg tega je
spletel mrežo iz ovijalke, ki jo je našel v areni, in z njeno
pomočjo onemogočil nasprotnike, da jih je lažje prebodel
s trirogeljnikom. Že po nekaj dneh se je krona
zmagovalca znašla na njegovi glavi in od tistega časa so
prebivalci Kapitola razneženi nad njim.
Po prvem letu ali dveh se ga niso mogli dotakniti, saj
je bil premlad. Toda po tistem, ko je izpolnil šestnajst let,
ga vsakič, ko se pojavi na igrah, zasledujejo množice
obupano zaljubljenih oboževalk. Vseeno pa nobeni ne
uspe, da bi bila dlje časa ob njem. Med vsakoletnim
obiskom Kapitola ima Finnick štiri ali pet žensk, ne glede
na to, ali so stare ali mlade, lepe ali povprečne, bogate
ali zelo bogate. Prijateljuje z njimi, sprejema
ekstravagantna darila, toda ne veže se za dlje časa.
Kadar kakšno zapusti, se nikoli ne vrne.
Res, Finnick Odair je eden od najbolj postavnih,
čutnih moških na zemlji, vendar lahko prisežem, da me
ni nikoli privlačil. Mogoče je prelep, mogoče preveč
dostopen, ni izključeno, da najbrž šteje tudi to, da bi ga
bilo preveč lahko izgubiti.
»Ne, hvala.« odgovorim s pogledom, uprtim v sladkor.
»Rada pa bi si nekoč izposodila tvoje oblačilo.«
Finnick je okrašen z zlato mrežo s strateškim vozlom
na spodnjem delu trebuha, zato je pravzaprav težko reči,

214
da je gol, toda bolj blizu popolne golote ne bi mogel biti.
Njegov stilist je prav gotovo prepričan, da bo bolje, če
bodo gledalci videli čim več Finnicka.
»Niti misliti si ne moreš, kako me presenečaš v tem
oblačilu,« vzdihuje. »Kaj se je zgodilo z lepimi dekliškimi
oblekami?« Narahlo si z jezikom navlaži ustnice, kar bi
pri veliko dekletih gotovo povzročilo navdušenje, toda
meni se zdi podoben staremu Crayu, ki se slini ob
pogledu na ubogo, lačno dekle.
»Prerasla sem jih,« mu rečem.
Finnick se dotakne ovratnika mojega oblačila in ga
mane s prsti. »Škoda, da se je tako zgodilo s tem
Četrtstoletjem. V Kapitolu bi lahko obogatela. Imela bi
dragocenosti, denar, kar koli bi si zaželela.«
»Ne želim si dragocenosti in denarja imam več, kot ga
potrebujem. Kaj pa ti, Finnick? Za kaj porabiš tisto, kar
zaslužiš?«
»Oh, že leta dolgo me ne zanima nič tako
vsakdanjega, kot je denar,« mi zagotavlja.
»Kako ti torej plačujejo, da so lahko v tvoji družbi?«
vprašam.
»Pripovedujejo mi skrivnosti,« reče tiho in skloni glavo
tako, da se njegove ustnice skoraj dotikajo mojih ust.
»Kaj pa ti, dekle, kise igraš z ognjem? Imaš skrivnosti, ki
so vredne mojega časa?«
Še sama ne razumem, zakaj neumno zardim, toda
kljub vsemu mi uspe, da ohranim hladno kri.
»Kako neki, saj me lahko bereš kot odprto knjigo,«
šepetam. »Videti je, da vsi poznajo moje skrivnosti, še
preden jih spoznam sama.«

215
 Nasmehne se. »Najbrž imaš prav, na žalost.«
Pogleda vstran. »Peeta prihaja. Žal mi je, da si morala
preklicati poroko. Predstavljam si, kako pretresena si
morala biti zaradi tega.« V usta vrže še en košček
sladkorja in počasi odide.
Peeta stopi obme, oblečen enako kot jaz. »Kaj je
hotel Finnick Odair?« sprašuje.
Pogledam ga, približam usta k njegovim in spustim
pogled, ker oponašam Finnicka. »Ponudil mi je sladkor
in hotel spoznati vse moje skrivnosti,« mu povem z
zapeljivim glasom.
»Fej,« se smeje Peeta. »Se šališ?«
»Niti malo. Več ti bom povedala, ko mi bodo s hrbta
izginili mravljinci,« mu rečem.
»Misliš, da bi končala tako kot oni, če bi zmagal le
eden od naju?« Ogleduje si obraze drugih zmagovalcev.
»Bi bila še ena točka v predstavi čudakov?«
»Prav gotovo,« potrdim. »Še posebej ti.«
»Oh! In zakaj prav jaz?« vpraša z nasmeškom.
»Ker so tebi všeč lepe stvari, ne pa meni,« pojasnim z
vzvišenostjo v glasu. »Prevzel bi te kapitolski stil življenja
in popolnoma bi se izgubil.«
»Ne bi rekel, da je slabost, če se zaljubiš v nekaj, kar
je lepo,« reče Peeta. »Mogoče z izjemo, če se zaljubim
vate.« Sliši se glasba in vidim, da se široka vrata
odpirajo pred prvim vozom, zunaj pa je slišati kričanje
množice. »Lahko pomagam?« Peeta iztegne roko, da bi
mi pomagal stopiti na voz.
Zlezem na ploščad in ga potegnem za seboj. »Ne
premikaj se,« rečem in mu popravim krono. »Si videl
svoje oblačilo, ko si ga prižgal? Spet bova čudovita.«

216
 »Prav res. Portia mi je rekla, da bova najboljša. Ne
smeva mahati in početi kaj drugega.« reče Peeta. »Kje
pa sta?«
»Težko rečem.» Ogledujem si sprevod voz. »Prav
kmalu bova na vrsti. Morava se priključiti.« Pritisneva na
gumba. Začenjava se svetiti in takoj opazim, da ljudje s
prsti kažejo na naju in si izmenjujejo mnenja. Brez
dvoma naju bodo spet opazili vsi gledalci otvoritvene
slovesnosti. Sedaj se približujeva vratom. Iztegnem vrat
in se razgledujem naokrog. Nikjer ne opazim niti Portie
niti Cinna, ki sta bila lani z nama skoraj do zadnjega
trenutka. »Ali se morava sedaj držati za roke?«
»Najbrž sta to odločitev prepustila nama,« reče
Peeta.
Strmim v njegove modre oči, ki jim nobena količina
dramatičnega ličenja ne da smrtno nevarnega izraza in
spomnim se, kako sem ga bila komaj pred letom
pripravljena ubiti, prepričana, da mi tudi on namerava
odvzeti življenje. Od takrat se je situacija diametralno
spremenila. Odločena sem, da ga obdržim pri življenju
tudi za ceno lastne smrti. Zato me prav veseli, da ob
meni stoji Peeta, ne pa Haymitch. Brez premišljanja se
primeva za roko. Jasno je, da bova nastopila kot eno.
Vpitje množice se spremeni v splošno rjovenje, ko se
voz pojavi v pojemajoči večerni svetlobi. Nihče od naju
ne reagira. Jaz preprosto strmim daleč v daljavo in se
delam, da me ne obkroža histerično občinstvo. Kljub
vsemu pogledam na velik ekran in vidim najin voz. Nisva
le lepa, ampak hkrati tudi mrka in močna. Premalo sem
rekla: midva, nesrečna ljubimca iz dvanajstega okrožja,
ki sva toliko pretrpela in sva tako malo dobila od zmage,

217
ne iščeva naklonjenosti gledalcev, ne namenjava jim
najinih nasmehov, ne pošiljava jim poljubov. Neusmiljena
sva.
To imam rada. Končno sem lahko jaz.
Ko obkroživa trg, opazim, da je nekaj drugih stilistov
skušalo ukrasti idejo Cinna in Portie in je ravno tako
osvetlilo tribute. Z električnimi svetilkami okrašena
oblačila profesionalcev iz tretjega okrožja imajo vsaj
smisel, saj tam izdelujejo električne naprave, toda kaj naj
bi pomenili plameneči pasovi vzrediteljev živali iz
dvanajstega okrožja, oblečenih v krave? Da bi se lahko
sami scvrli? Pomilovanja vredno.
V nasprotju z njimi imava Peeta in jaz očitno
hipnotičen vpliv na okolico, saj večina drugih tributov ne
more odtrgati pogleda od naju. Pomembno zanimanje
budiva paru iz šestega okrožja, ki sta odvisna od morfija
in presušena do kosti. Kožo imata nenapeto in
rumenkasto. V naju strmita z neverjetno velikimi očmi
celo takrat, ko z balkona spregovori predsednik Snow in
nas vse pozdravi na Četrtstoletju zatrtja. Zasliši se
himna. Ko vozimo zadnji krog, tudi predsednik strmi
vame. Se mogoče motim?
Sprostiva se šele takrat, ko za nama zaprejo vrata
vadbenega centra. Cinna in Portia že čakata, očitno
zadovoljna zaradi najinega nastopa. To leto se je
prikazal tudi Haymitch, toda ne stoji ob najinem vozu,
ampak je s tributoma iz enajstega okrožja. Kima nam.
Približava se in za njima prihajata tekmovalca, da bi se
pozdravila z nami.
Chaffa poznam na videz, saj so ga na televiziji dolga
leta kazali v družbi s Haymitchem, ko si vzajemno

218
menjata steklenice. Ima zagorelo polt, visok je okoli
metra osemdeset, ena njegovih rok pa se konča s
štrcljem. Roko je izgubil pred tridesetimi leti, med igrami,
v katerih je zmagal. Prav gotovo so mu predlagali
protezo, tako kot Peetu po amputaciji noge, pa je najbrž
ni hotel.
Dekletu je ime Seeder. S temno kožo in ravnimi,
črnimi lasmi, prepredenimi s sivino, je videti prav taka kot
prebivalci Premogišča, le njene zlatorjave oči kažejo, da
prihaja iz drugega okrožja. Približno šestdeset let ima,
čeprav se še vedno zdi močna in nič ne kaže, da bi bila
kadar koli odvisna od alkohola, morfija ali drugih
kemičnih oblik bega od resničnosti. Preden lahko kdor
koli od nas kar koli reče, me Seeder objame, jaz pa si
mislim, da mora biti to nekako povezano z Rue in
Threshom. »Kako je z družinama?« zašepetam, preden
se uspem ugrizniti v jezik.
»Živita,« tiho odgovori in me šele takrat spusti.
Chaff me objame z zdravo roko in me ognjevito
poljubi naravnost na usta. Presenečena odskočim, Chaff
in Haymitch pa se glasno smejita. Prosti čas se konča in
kapitolski uslužbenci nas odločno napotijo k dvigalom,
jaz pa jasno čutim, da jih razburjajo vezi, ki povezujejo
tribute. Profesionalce obnašanje osebja sploh ne
zanima. Ko grem proti dvigalu, Peeta še vedno držim za
roko. Ob sebi zaslišim šelestenje in s kotičkom očesa
opazim dekle, ki sname z glave pokrivalo v obliki vejic z
listi in ga vrže za sabo, ne da bi bila pozorna na to, kam
bo padlo.
To je Johanna Mason iz sedmega okrožja, kjer imajo
les in papir. Zato je preoblečena v drevo. Zmagati ji je

219
uspelo, ker se je neverjetno prepričljivo delala, da je
slabotna in nezaščitena. Zato nasprotniki niso bili
pozorni nanjo. Potem pa je dokazala, da je neusmiljena
ubijalka. Kuštra kot konice naježene lase in zavija s
široko razprtimi rjavimi očmi. »Prav grozno oblačilo
imam, kajne?« se oglasi. »V celem Kapitolu ni večje
trape kot je moja stilistka in prav zaradi nje so naši tributi
že štirideset let drevesa. Škoda, a nisem dobila Cinna.
Izjemna sta videti.«
Ženski čvek. Odkar se spomnim, sem bila nemogoča,
kadar sem se morala pogovarjati o oblačilih, pričeskah,
ličenju, zato sem sklenila lagati. »Da, pomagal mi je
narediti mojo lastno kolekcijo oblačil. Škoda, da nisi
videla, kaj zna pričarati iz žameta.« Žamet je edino
blago, ki sem se ga zapomnila.
»Videla sem med tvojo turnejo,« reče Johanna. »Se
spomniš tiste obleke brez ramen, ki si jo nosila v drugem
okrožju, tiste temne modre z briljanti? Bila je tako
čudovita, da bi kar skočila v televizor in jo potegnila s
tebe.«
Prav gotovo, si mislim. Skupaj s kožo in mesom.
Ko čakamo na dvigalo, se Johanna reši preostanka
drevesa, vrže oblačila na tla, na koncu pa ga z gnusom
brcne proč. Če ne upoštevam zelenih čeveljcev, je
popolnoma gola. »Sedaj se počutim bolje,« reče z
olajšanjem.
Stopimo v isto dvigalo in vso pot klepeta s Peetom o
njegovih slikah, svetloba z njegovega še vedno
prižganega oblačila pa osvetljuje njene gole prsi. Ko
končno izstopi, načrtno ignoriram Peeta, toda vem, da se
veselo smeji. Za Chaffom in Seeder se vrata zaprejo in

220
ostaneva sama. Takrat izvlečem roko iz njegovega
stiska. Peeta se začne smejati.
»Kaj je spet?« zagodrnjam in obrnem glavo proti
njemu, ko stopam iz kabine v našem nadstropju.
»To je zaradi tebe, Katniss. Ne vidiš?« se čudi.
»Kaj je zaradi mene?« vprašam.
»Zaradi tebe se vsi tako obnašajo: Finnick te gosti s
kockami sladkorja, Chaff te poljubi, Johanna pa se do
konca sleče.« Zaman se skuša zresniti. »Dražiš jih, ker
si tako… Saj sama veš.«
»Ne, ne vem.« Res ne vem, na kaj misli.
»Se spomniš takrat, v areni, ko sem komaj živel, ti pa
me nisi hotela gledati, ker sem bil gol? Taka si, taka…
brezmadežna,« prizna na koncu.
»Ni res!« ugovarjam. »Zadnje leto sem s tebe trgala
oblačila skoraj vsakič, ko se je kje blizu pojavila
kamera.«
»Da, toda… Saj razumeš, da si za Kapitol nedolžna,«
pojasnjuje in me skuša pomiriti. »Zame si idealna, njih
pa preprosto dražiš.«
»Sploh ne, norčujejo se iz mene, ti pa skupaj z njimi!«
mu rečem.
»Ni res.« Peeta odkimava in še vedno s težavo
prikriva smeh. Mogoče bi morala še enkrat razmisliti, kdo
bi moral priti s teh iger živ.
Nenadoma se odprejo vrata drugega dvigala in
priključita se nama Haymitcha in Effie. Z nekega
neznanega razloga sta videti zadovoljna, toda Haymitch
nepričakovano postane mrk.
Kaj se sem spet naredila? Rada bi ga vprašala, a
strmi nekam za menoj, proti vhodu v jedilnico.

221
 Effie prav tako pogleduje v tisto smer in mežika.
»Videti je, da so vama to leto pripravili komplet za pare,«
reče prijazno.
Obrnem se in vidim rdečelaso avokso, ki me je lani
stregla do začetka iger. V sebi sem vesela, da bom
imela prijazno družbo, toda opazim njenega sodelavca,
mladega avoksa s prav tako žarečimi lasmi. Prav gotovo
je Effie zato omenila komplet za pare.
V naslednji sekundi me oblije hladen pot, saj poznam
tudi njega. Nisem ga srečala v Kapitolu, ampak na
Osišču, kjer sva se leta dolgo prijetno pogovarjala in se
šalila na račun juh Spolzke Sae. Zadnjič sem ga videla
na trgu, ko je ležal nezavesten, iz Gala pa je odtekalo
življenje.
Novi avoks je Darius.

222
 16
Haymitch me zagrabi za zapestje, kot da bi hotel
preprečiti moj naslednji gib, jaz pa ne morem izdaviti niti
besede. Pretresena sem, ker so krvniki s Kapitola
Dariusa tako brutalno pohabili. Haymitch mi je nekoč
pojasnil, da z jeziki žrtev nekaj naredijo, da ne bi nikoli
več mogli ničesar povedati. Spomnim se glasu Dariusa.
Bil je šaljiv in prijeten in slišalo se ga je po celem Osišču.
Darius me je dražil, toda ne tako kot zmagovalci iger, saj
je bil prijazen in mi je bil pravzaprav všeč. Če bi ga Gale
sedaj videl…
Vem, da bi vsaka moja gesta, vsak znak prijaznosti
pomenil le kazen za Dariusa, zato se le gledava v oči.
Sedaj je le nem suženj, jaz pa grem v smrt. Kaj bi si
lahko povedala? Da nama je hudo, ker naju je doletela
grozna usoda? Da sočustvujeva drug z drugim, ali pa
sva vesela, ker sva se lahko spoznala?
Ne, Darius nima razlogov, da je vesel, ker me pozna.
Če bi takrat naredila prav, bi zadržala Threada. Darius
tako ne bi stopil v bran Galu in ne bi postal avoks. Bolj
natančno moj avoks, saj ga je predsednik Snow brez
dvoma določil zaradi mene.
Roko izvlečem iz Haymitchevega stiska in grem
naravnost proti svoji stari spalnici. Za seboj zaklenem
vrata, sedem na rob postelje, naslonim komolce na
kolena, čepo pa ne pesti in strmim v moje sijoče oblačilo.
Predstavljam si, da sem v stari hiši v dvanajstem

223
okrožju, zgrbljena ob ognju. Zaradi vedno slabše baterije
okolica okoli mene počasi temni, dokler na koncu ne
postane čisto temno.
Ko Effie potrka na vrata, da bi me povabila na
večerjo, vstanem in slečem s sebe obleko, jo skrbno
zložim in pustim na mizi skupaj s krono. V kopalnici si z
obraza umijem temne sledi ličenja, oblečem preprosto
srajco ter hlače in po hodniku odidem v jedilnico.
Med večerjo se zavem komaj časa, razen tega, da
nam pri mizi strežeta Darius in rdečelasa avoksa. Zbrali
smo se vsi: Effie, Haymitch, Cinna, Portia in Peeta. Če
se ne morim, je tema pogovora slavnostna otvoritev. V
resnici le enkrat čutim, da sem prisotna. Ko namenoma
spustim krožnik z grahom. Preden me kdor koli zadrži,
pokleknem na tla, da bi pospravila. Krožnik sem vrgla v
trenutku, ko je Darius stal poleg in prav zato sva za hip
blizu drug drugega in naju nihče ne vidi. Pobirava grah in
nenadoma se najini roki dotakneta. Dotikam se hrapave
kože Dariusa, pomazane z masleno omako s krožnika,
močno stiskava svoje prste in s to edino, obupano gesto
izražava vse, česar si nikoli ne bova mogla povedati.
»Tebi ni treba pospravljati, Katniss,« obupano reče
Effie, Darius pa umakne roko.
Po večerji si gremo ogledat izbor posnetkov
slavnostne otvoritve. Na kavču se stisnem med Cinna in
Haymitcha, saj nočem sedeti poleg Peeta. Ta grozna
situacija z Dariusom je le stvar med menoj in Galom,
mogoče še Haymitchem, prav gotovo pa ni Peetova.
Mogoče je Dariusa poznal le toliko, da ga je pozdravil s
kimanjem glave, drugače pa ni bil član družbe na
Osišču. Poleg tega sem še vedno jezna nanj, ker se je

224
skupaj z drugimi norčeval iz mene. Zadnje, kar si želim
od njega, sta njegovo sočutje in tolažba. Svojega
stališča nisem spremenila in ga v areni še vedno
nameravam rešiti. In prav ničesar drugega mu nisem
dolžna.
Medtem ko gledam predstavo, razmišljam o tem, da
se celo na navadnih igrah dogaja hudo, ko nam naročijo,
naj se oblečemo v kostume in se na bojnih vozovih
vozimo po ulicah. Otroci se v kostumih videti čudni, stari
zmagovalci pa so videti ubogo. Številni mlajši, taki kot
sta Johanna in Finnick, ali tisti, katerih telesa še niso
začela propadati, na primer Seeder ali Brutus, so
obdržali vsaj malo dostojanstva. Večina pa je vseeno
padla v kremplje alkohola, morfija ali bolezni in so v
svojih oblačilih, ko predstavljajo krave, drevesa ali tudi
hlebce kruha, videti groteskno. Pred enim letom smo
živo komentirali videz vsakega udeleženca, danes
zvečer pa si le od časa do časa izmenjamo eno ali dve
pripombi. Nič čudnega, da je občinstvo ponorelo od
navdušenja, ko je videlo Peeta in mene: mlada, močna
in lepa tekmovalca v izjemnih oblačilih. Enako bi se
moral predstaviti vsak tribut.
Takoj po koncu programa vstanem, se zahvalim
Cinnu in Portii za izjemno delo in odidem naravnost v
posteljo. Effie nam omeni, da se moramo zjutraj srečati
na zajtrku, da bi se dogovorili o načrtu usposabljanja,
čeprav njenega glasu skoraj ni slišati. Uboga Effie.
Zaradi Peeta in mene se ji je končno posrečilo izjemno
leto, sedaj pa se je vse porušilo in celo njena pozitivna
energija ne bo ničesar spremenila. V kapitolskih
razmerah to gotovo pomeni resnično tragedijo.

225
 Ležem v posteljo, toda prav kmalu zaslišim tiho
trkanje na vrata. Ignoriram ga, saj to noč ne želim gostiti
Peeta, še posebej zato, ker je Darius blizu. To je skoraj
tako, kot da bi bil tu Gale. Naj bi spustila Peeta in vedela,
da se na hodniku nekje skriva Darius?
Zaspim. Danes so vodilni motiv mojih nočnih mor
jeziki. Najprej opazujem, otrpla nemočna, kako roke v
rokavicah izvajajo krvavo rezanje v Dariusovih ustih.
Potem sem na sprejemu, kjer vsi nosijo maske. Za
menoj hodi nekdo z iztegnjenim, mokrim jezikom. Prav
gotovo Finnick. Ko me vseeno zgrabi in sname masko,
vidim predsednika Snowa, na njegovih velikih ustnicah
pa je polno krvave sline. Končno se vrnem v areno.
Čutim, da je moj lastni jezik popolnoma posušen.
Skušam priti do ribnika, a se umakne vsakič, ko
iztegnem roko vanj.
Ko se zbudim, se odmajem v kopalnico, kjer pijem
vodo tako dolgo, dokler je nimam popolnoma zadosti.
Takrat odvržem prepotena oblačila. Popolnoma gola
spet padem v posteljo in čakam na spanec, ki končno
pride.
Zjutraj se trudim, da bi na zajtrk prišla kar najkasneje,
saj se resnično ne želim pogovarjati o najinem načinu
usposabljanja. O čem naj govorimo? Vsak zmagovalec
že natančno ve, kaj znajo njegovi nasprotniki, ali kaj so
nekoč znali. Zato bom morala še naprej izkazovati
ljubezen Peetu, in to je to. Nekako si ne želim začeti te
teme, še posebej ne v prisotnosti nemega Dariusa. Zato
se dolgo prham, počasi oblečem oblačilo, ki ga je Cinna
pripravil za vadbo in približam usta k mikrofonu, da bi
naročila nekaj z jedilnika. Čez minuto se pojavijo

226
klobasa, jajca, krompir, kruh, sok in vroča čokolada. Do
sitega se najem in zavlačujem. Odsotnost skušam
razvleči do desete, ko se moramo javiti v vadbenem
centru. Ob pol desetih začne Haymitch ropotati po vratih.
Očitno sem ga razbesnela, zato odločno ukaže, naj
pridem v jedilnico. In to takoj! Kljub temu si mirno umijem
zobe in se šele potem počasi premikam po hodniku,
zaradi česar pridobim še pet minut.
V jedilnici dobim le Peeta in Haymitcha, ki je zaradi
besa in alkohola ves rdeč v obraz. Na njegovem
zapestju opazim zlato zapestnico, okrašeno z nizom
plamenov, najbrž Hamitchev dodatek Effinemu načrtu.
Našo skupino je namreč sklenila oskrbeti z
razpoznavnimi znaki. Malodušno vrti nov okrasek, ki je
na oko zelo lep, toda njegovi nervozni gibi povzročajo,
da ne spominja na dragotino, ampak na znak suženjstva
– na okove. »Pozna si,« renči name.
»Opravičujem se. Zaspala sem, ker pol noči nisem
mogla zatisniti očesa. Imela sem nočne more. Sanjala
sem odrezane jezike.« Govoriti skušam z normalnim
glasom, toda zadnje besede mi občepijo v grlu.
Haymitch me besno pogleda, a mi ne zameri.
»Naj ti bo, saj je vseeno. Na današnjem
usposabljanju imata dve nalogi. Prvič – še vedno morata
biti zaljubljen par.«
»To je jasno,« potrdim.
»Drugič – poiskati si morata prijatelje.«
»Ni govora,« se upiram. »Nikomur od njih ne zaupam,
večina pa mi gre na živce. Bolje bo, če se omejiva le na
svojo družbo.«
»Na začetku sem rekel enako, toda…,« začne Peeta.

227
 »Toda to ni dovolj,« vztraja Haymitch. »Sedaj bosta
potrebovala več zaveznikov.«
»Zakaj?« vprašam.
»Ker imajo vajini nasprotniki očitno premoč. Dolga
leta se dobro poznajo, zato ni težko uganiti, koga bodo
najprej vzeli za tarčo.«
»Naju,« priznam. »In karkoli bova naredila nama ne
bo uspelo pretrgati vezi starih prijateljstev. Zakaj naj bi
torej poskusila?«
»Ker se znata boriti, gledalci pa vaju občudujejo.
Zaradi tega imata priložnost, da sta zaželena zaveznika,
a pod pogojem, da pokažeta pripravljenost na
zavezništvo tudi z drugimi,« me prepričuje Haymitch.
»Želite, da bi se to leto priključila skupini
profesionalcev?« Ne uspem skriti odpora. Tributi iz
prvega, drugega in četrtega okrožja se tradicionalno
povežejo. Včasih sprejmejo medse tudi nekaj izjemno
dobrih bojevnikov, da skupaj z njimi lovijo slabše
nasprotnike.
»Saj se na to opira naša strategija, kajne?« ugotovi
Haymitch. »Imela sta trening kot profesionalci, poleg
tega pa se skupine najpogosteje oblikujejo pred
začetkom iger. Lani je Peeta s težavo prišel v skupino.«
Spomnim se, kako sem mu zavidala, ko sem ga
zagledala sredi profesionalcev. »Torej želite, da se
skušam povezati s Finnickom in Brutusom? Razmišljam
prav?«
»Ne popolnoma. Vsak od udeležencev je
zmagovalec. Če želita, lahko ustvarita lastno skupino.
Na ta način bosta pritegnila tiste, ki vama ustrezajo.
Osebno bi vama predlagal Chaffa in Seeder, čeprav je

228
gotovo tudi Finnick vreden pozornosti,« svetuje
Haymitch. »Premirje sklenite s tistimi, ki vama bodo
lahko koristili, in zapomnita si, da to ni skupina
prestrašenih otrok. Vsi ti ljudje so dokazano ubijalci, ne
glede na to, v kakšni formi so sedaj.«
To je mogoče res, a ne vem, komu bi lahko zaupala.
Mogoče Seeder. Zakaj njej? Vprašanje je, če se želi ona
povezati z menoj, čeprav ve, da jo bom kasneje gotovo
morala ubiti Kako neki! Druga stvar je, da sem se v
enakih okoliščinah povezala z Rue. Haymitchu povem,
da bom poskušala, čeprav mi najbrž ne bo uspelo.
Effie se pojavi tik pred odhodom, saj sva zadnje leto
prišla zadnja, čeprav sploh nisva zamujala. Haymitch
vseeno noče, da bi naju pospremila do dvorane za vaje,
saj nihče od tributov ne pride v spremstvu varuške.
Najmlajša sva, zato morava biti čim bolj samostojna.
Tako se Effie zadovolji s tem, da naju pospremi do
dvigala, zažene cirkus zaradi najinih pričesk in nama
pritisne gumb.
Vožnja traja prekratko, da bi se uspela pogovoriti,
toda ne umaknem roke, ko me Peeta prime zanjo. Včeraj
zvečer sem ga lahko ignorirala, saj naju ni nihče videl,
toda med treningom se morava delati, da sva neločljiv
par.
Effie ni bilo treba skrbeti, da bova prišla zadnja, saj v
dvorani naletiva le na Brutusa ter dekle iz drugega
okrožja, Enobario. Občutek imam, da ima trideset let. V
povezavi z njo se spomnim le tega, da je med borbo z
zobmi pregriznila vrat enemu od tributov in ga na ta
način usmrtila. S tem dejanjem si je po zmagi pridobila
izjemno slavo. Zobe je imela kozmetično spremenjene

229
tako, da se je vsak končal z ostro konico kot očnjak,
poleg tega pa je bil okrašen še z zlatom. V Kapitolu ji ne
manjka oboževalcev.
Ob desetih se v dvorani prikaže le polovica tributov.
Kljub temu dekle, ki ji je ime Atala, začne z vajami
natančno ob uri, ne glede na slab obisk. Ni izključeno, da
je to tudi pričakovala. Sama pri sebi sem vesela, da je
toliko tributov preskočilo šolanje, saj zaradi tega odpade
ducat ljudi, s katerimi bi se morala poskusiti
spoprijateljiti. Atala bere spisek mest, ki so namenjena
vadbi tehnik borbe, pa tud preživetja, da bi se lahko sami
odločili, katere spretnosti želimo razvijati.
Peeta prepričam, da bo najbolje, če se razdeliva in na
tak način dobiva več znanja. Ko gre skupaj z Brutusom
in Chaffom metat kopja, se jaz namenim proti prostoru
za vozle, ki je navadno vedno prazen. Rada imam
trenerja, ki je odgovoren za to in ker se me prijetno
spominja od lani. Očitno je zadovoljen, ko mu pokažem,
da znam še vedno narediti past, zaradi katere ujeti
nasprotnik obvisi z eno nogo na drevesu. Očitno si je
zapomnil, da sem v areni kar nekaj naredila, zato me
ima sedaj za učenko z visoko ravnjo znanja. Prosim ga,
naj mi pokaže že vse vozle, primerne za areno, in še
nekaj takih, ki jih gotovo nikoli ne bom potrebovala. Prav
rada bi z njim preživela celo dopoldne. Ko pa mine
približno poldruga ura, me nenadoma nekdo od zadaj
objame in z lahkoto konča kompliciran vozel, s katerim
se prav takrat mučim. Seveda, to je Finnick. Menda je
celo otroštvo preživel ob zamahovanju s trizobom ter
vozlanju domiselnih vozlov na vrvicah, da bi jih uporabil

230
na mreži. Gledam ga, kako seže po kos vrvi, naredi
zanko, potem pa se dela, kot da visi, da bi me razveselil.
Zavijem z oči in se premaknem na drugo prosto
mesto, kjer se tributi učijo vsega, kar je pomembno za
prižiganje ognja. Vem, da so moja ognjišča prvovrstna,
toda ne znam se znajti brez vžigalic. Zato me trener uči,
kako naj to naredim s kremenom, železom in kosom
zoglenele cunje. To je dosti težje, kot se zdi, in čeprav se
zelo mučim, mi šele po eni uri uspe, da prižgem ogenj.
Zmagovalno pogledam navzgor in ugotovim, da imam
družbo.
Poleg mene stojita dva tributa iz tretjega okrožja, ki
skušata z vžigalicami prižgati primeren ogenj. Pripravim
se, da bi odšla, toda rada bi še enkrat poskusila s
kremenom, poleg tega pa se bom gotovo morala
zagovarjati pred Haymitchem, kako mi je uspelo
druženje z nasprotniki. Sklenila sem, da ostanem, saj se
mi zdi ta dvojica čisto znosna. Drobne rasti sta, kožo
imata svetlo, lase pa črne. Dekle, ki ji je ime Wiress, je
gotovo stara toliko kot moja mama in govori s tihim
glasom, ki kaže njeno inteligenco. Takoj opazim, da ima
navado, da pripovedovanje prekine na sredini, kot da bi
popolnoma pozabila, da jo še kdo posluša. Moški,
Beetee, je videti starejši in se obnaša malce nervozno.
Res je, da ima očala, toda kar naprej jih dviga in gleda
izpod stekel. Videti sta nekam čudna, čeprav sem čisto
prepričana, da se nihče od njiju ne bo slekel do golega,
da bi me spravil v zadrego, poleg tega pa prihajata iz
tretjega okrožja, zato bi mogoče lahko pritrdila mojim
sumom o vstaji v tistem okrožju.

231
 Razgledujem se po dvorani vadbenega centra. Peeta
stoji sredi kroga metalca nožev. Odvisnika iz šestega
okrožja sta obstala na kamuflažnem prostoru in drug
drugega po obrazu slikata z živo rožnatimi potezami.
Tribut iz petega okrožja bruha vino na prostoru za borbo,
Finnick in starka iz njegovega okrožja sta na prostoru za
lokostrelstvo, Johanna Mason pa se je spet slekla in se
zaradi rokoborske vaje po celem telesu maže z oljem.
Glede na to, kar vidim, sklenem ostati, kjer sem.
Wiress in Beetee sta prijetna družabnika. Obnašata
se precej prijateljsko in niti malo nista vsiljiva.
Pogovarjamo se o naših posebnih talentih in izvem, da
sta oba izumitelja. V primerjavi s tem je moje tako
imenovano zanimanje za modo plitvo in nezanimivo, še
posebej potem, ko Wiress pokaže nekakšno pripravo za
šivanje, s katero se ukvarja.
»Čuti debelino tkanine in izbere odpornost,« pojasni
in nenadoma njeno pozornost pritegne suha bilka.
»Odpornost niti na trganje,« konča Beetee.
»Samodejno, zaradi česar ni mogoče, da bi napaka
nastala zaradi človeka.« Potem se razgovori o svojem
zadnjem uspehu, glasbenem mikroprocesorju, tako
majhnem, da se ga lahko skrije pod košček bleščice,
shrani pa lahko veliko ur glasbe. Spomnim se, da je
Octavia govorila o tem med fotografskim srečanjem
zaradi poročnih oblek. Začutim možnost, da namignem
na vstajo.
»Oh, saj res, pred nekaj meseci je bila moja
pripravljalna ekipa zelo žalostna, ker, tako se mi zdi,
nihče od njenih članov tega ni mogel preveriti,« mirno

232
rečem. »Menda so se nakopičila naročila za izdelke iz
tretjega okrožja.«
Beetee me izpod očal preiskujoče gleda. »To je res,«
prizna. »Ste imeli v tem letu podobno veliko naročil za
premog?«
»Ne, toda izgubili smo nekaj tednov, ko se je pojavil
novi glavni redar ter njegovi ljudje. Nič pomembnega se
ni zgodilo,« pojasnim. »Z izkopavanjem, seveda. Dva
tedna čepenja doma brez dela je za večino ljudi
pomenilo dva tedna lakote.«
Najbrž razumeta, kaj jima skušam povedati – da pri
nas ni prišlo do izbruha vstaje. »Oh, škoda,« zavzdihne
Wiress z malce razočaranja v glasu. »Tvoje okrožje sem
imela za bolj…« Neha govoriti, ker je izgubila nit
pogovora.
»Zanimivo,« dopolni Beetee. »Oba naju je zanimalo.«
Slabo se počutim ob zavedanju, da je njihovo okrožje
prav gotovo trpelo bolj kot naše. Sklenem, da se bom
postavila v bran svojih rojakov. »V dvanajstem okrožju
naj je malo, česar se ne more reči za pred kratkim
pripeljane redarje,« rečem. »Kljub temu pa smo najbrž
čisto zanimivi.«
Odidemo na prostor, kjer gradijo skrivališča. Wiress
nenadoma obstane in pogleda navzgor, na tribuno za
organizatorje iger, ki se sprehajajo, jejo, pijejo in le od
časa do časa pogledajo proti nam.
»Poglejta,« reče, potem pa z rahlim gibom glave
pokaže na organizatorje. Dvignem pogled in opazim
Plutarha Heavensbeeja v njegovem prekrasnem
vijoličnem oblačilu s krznenim ovratnikom, ki pripada le
glavnemu organizatorju iger. Plutarh je puranovo nogo.

233
 Ne vem prav dobro, zakaj bi bil potreben komentar, a
kljub vsemu odgovorim. »Da, letos je napredoval na
mesto glavnega organizatorja,« potrdim.
»Ne, ne. Gre za tisto na vogalu mize. To lahko
komaj…,« umolkne Wiress.
Beetee pripre oči pod očali. »Komaj vidim,« dokonča.
Zmedena strmim tja in čez hip to tudi vidim Košček,
velik približno štirideset kvadratnih centimetrov na vogalu
mize očitno vibrira, kot da bi zrak drhtel zaradi drobnih,
vidnih valov in izkrivlja ostre robove lesa ter čašo vina, ki
jo je nekdo postavil tja.
»Magnetno polje. Tam so ga postavili, da bi ločevalo
nas in organizatorje iger. Prav zanima me, zakaj,«
glasno razmišlja Beetee.
»Gotovo zaradi mene,« priznam. »Lani sem med
individualnim prikazom z lokom ustrelila proti njim.«
Beetee in Wiress me začudeno pogledata. »Izzvali so
me. Imajo vsa magnetna polja tak videz?«
»To je njihova slaba…,« začne nerazločno Wiress.
»…točka,« konča Beetee. »Morala bi biti popolnoma
nevidna, kajne?«
Rada bi še kaj vprašala, toda pokličejo nas na kosilo.
Pogledujem okrog in iščem Peeta. Vidim, da se drži v
skupini približno dvajsetih zmagovalcev, zato sklenem
oditi v družbi tributov iz tretjega okrožja. Mogoče bom
Seeder uspela prepričati, da se nam pridruži.
Odidemo v jedilnico, kjer se pokaže, da je del
Peetove skupine sklenil uveljaviti lastni načrt in v ta
namen povezuje majhne mize v eno veliko, da bi vsi jedli
skupaj. V pasti sem. Celo v šoli sem se izmikala temu,
da bi jedla za skupno mizo. Če povem po pravici, bi

234
gotovo jedla popolnoma sama, če ne bi bilo Madge, ki je
sklenila, da mi bo med obroki vedno delala družbo.
Mogoče bi sedela z Galom. Ker pa je bil dva razreda
naprej, smo imeli odmor za kosilo ob različnem času.
Vzamem pladenj in se pomikam ob vozičkih s hrano,
ki so postavljeni ob stenah. Peeta me ujame pri posodi z
obaro. »Kako ti gre?« vpraša.
»Dobro. Pravzaprav zelo dobro. Všeč sta mi
zmagovalca iz tretjega okrožja,« mu povem. »Wiress in
Beetee.«
»Kaj res?« se čudi. »Drugi se norčujejo iz njiju.«
»Zakaj me to ne čudi?« Spomnim se, da je Peeta v
šoli vedno obkrožala gruča prijateljev. Prav čudno je, da
me je sploh opazil. Moral bi me imeti za izmeček in mi
dati mir.
»Johanna jima reče Zmeda in Volt,« pove.«Ona je
gotovo Zmeda, on pa Volt.«
»Jaz pa, trapa, sem mislila, da bi nam bila lahko v
pomoč. Na srečo me je Johanna razsvetlila, ko je med
mazanjem prsi za rokoborbo to povedala,« zabrusim.
»Kolikor vem, imata ti imeni že dolga leta. Nikogar
nisem hotel prizadeti, le to novico sem hotel deliti s
teboj,« mi pojasni Peeta.
»Wiress in Beetee sta inteligentna človeka, ki se
ukvarjata z izumiteljstvom. Takoj sta ugotovila, da so
organizatorje iger od nas oddelili z magnetnim poljem.
Ker naj bi si poiskala zaveznike, vedi, da sta mi onadva
všeč.« Zajemalko vržem nazaj v obaro in oba poškropim.
»Zakaj si tako besna?« se čudi Peeta in si obaro
obriše s srajce. »Ker sem te dražil v dvigalu? Oprosti,
mislil sem, da te bom razveselil.«

235
 »Nehaj s tem.« Odkimavam. »Veliko stvari se je
nabralo.«
»Darius,« ugiba.
»On, igre in še Haymitch, saj nama je rekel, naj se
spoprijateljiva z drugimi,« mu povem.
»Če hoče, ostaniva skupaj. Le ti in jaz,« reče.
»Haymitch ima mogoče prav. Ne ponovi mu tega,
toda navadno se ne mori, kadar gre za igre.«
»Kakor koli že, imela boš zadnjo besedo glede najinih
zaveznikov,« sklene. »Za sedaj sem naklonjen Chaffu in
Seeder.«
»Kar se tiče Seeder, ni težav, Chaffa pa nočem, vsaj
ne sedaj.«
»Pojdiva in kosiva z njim. Obljubim, da mu ne bom
dovolil, da bi te poljubil,« reče Peeta.
Za mizo se Chaff ne zdi tako brezupen. Trezen je in
čeprav govori preveč glasno in stresa neumne šale kot iz
rokava, se navadno norčuje le iz sebe. Sedaj razumem,
zakaj tako zelo ustreza depresivnemu Haymitchu, toda
kljub temu še vedno ne vem, če ga hočem za zaveznika.
Zelo se trudim, da bi se prijateljsko obnašala ne le do
Chaffa, ampak tudi do vseh drugih v skupini. Po kosilu
se zadržim, skupaj s tributi iz osmega okrožja – Cecelio,
ki je doma pustila tri otroke, ter z ne več mladim Woofom
ki ima občutno poškodovan sluh – na prostoru, kjer imajo
jedilne žuželke. Starček ne ve prav dobro, kaj se dogaja
okrog njega, saj kar naprej skuša poriniti v usta strupene
insekte. Prav rada bi mu povedala, da sem v gozdu
srečala Twill in Bonnie, toda ne vem, kako naj začnem.
Cashmere in Gloss, sestra in brat iz prvega okrožja, me
povabita na drugo predstavitev in potem nekaj časa

236
skupaj pletemo viseče mreže. Vljudna sta, toda malce
nedostopna, jaz pa ne morem nehati razmišljati o tem,
da sem pred enim letom ubila oba tributa iz njunega
okrožja, Glimmer in Marvela, ki sta ju gotovo poznala,
poleg tega pa sta bila lahko tudi njuna mentorja. Slabo
mi gre tudi navezovanje stikov z njima, prav tako kot
pletenje mreže. Na prostoru, kjer vadijo mečevanje, se
priključim Enobarii in izmenjam nekaj mnenj, čeprav je
jasno, da si nobena od naju ne želi zveze. Ko poslušam
zgodbe, povezane z lovljenjem rib, se ponovno pojavi
Finnick, toda zato, da bi me predstavil starki z imenom
Mags, prav tako iz četrtega okrožja. Priletna ženska
govori z izrazitim regionalnim naglasom, poleg tega pa
jeclja, mogoče zaradi kapi, zato razumem komaj vsako
četrto besedo. Lahko le ugotovim, da zna narediti dober
trnek za ribe pravzaprav iz vsake stvari – iz trna, iz ptičje
kosti, uhana. Prav kmalu neham poslušati trenerja in
preprosto posnemam Mags. Ko mi uspe narediti trnek iz
ukrivljenega žeblja in ga pritrditi na nekaj mojih las, me
Mags nagradi z brezzobim nasmehom ter nerazumljivim
komentarjem, ki ga prepoznam kot pohvalo. Nenadoma
se zavem, da se je ona javila za prostovoljko, da bi
nadomestila mlado, histerično žensko iz istega okrožja.
Prav gotovo ne računa na zmago. Zasedla je tuje mesto,
saj je hotela nekoga rešiti, prav tako kot sem jaz lani
prostovoljno zasedla Primino mesto. Sklenem, da jo
hočem imeti v svoji skupini.
Krasno. Sedaj se moram vrniti in pojasniti Haymitchu,
da hočem za zaveznike osemdesetletnico, pa tudi
Zmedo in Volta. Navdušen bo.

237
 Tako se odrečem dodatnemu iskanju in odidem na
prostor za lokostrelstvo, da bi se malce oddahnila.
Čudovito je. Preizkusim lahko najrazličnejše vrste lokov
in puščic, trener Tax pa prav kmalu ugotovi, da so
negibne tarče zame preveč lahek izziv, zato začenja
streljati v zrak lažne ptiče, jaz pa jih moram zadeti.
Zabava se mi na začetku zdi neumna, a me pritegne, ker
me zelo spominja na lov na žive živali. Zadenem vse
brez izjeme, zato trener sklene, da bo v zrak hkrati vrgel
nekaj ptičev. Pozabim na vse druge v dvorani, na druge
tribute ter na lastno nesrečo in se zatopim v streljanje.
Ko mi uspe prestreliti pet ptičev naenkrat, se zavem, da
vlada okoli mene popolna tišina. Slišim, kako priči po
vrsti udarjajo ob tla in šele takrat se ozrem. Večina
zmagovalcev je otrpnila in pozorno opazuje moje
streljanje, na njihovih obrazih pa opazim paleto čustev –
od zavisti preko sovraštva in občudovanja.
Po treningu preživljam čas s Peetom in čakam na
večerjo ter na to, da se pojavita Haymitch in Effie. Ko
nas pokličejo k obedu, me Haymitch takoj napade.
»Najmanj polovica zmagovalcev je rekla mentorjem,
naj skušajo s teboj skleniti premirje. Dobro vem, da jih ni
pretresla tvoja prijazna osebnost.«
»Videli so, kako Katniss strelja,« z nasmehom pojasni
Peeta. »Če povem po pravici, sem jo tudi jaz prvič videl
v akciji in nameravam uradno zaprositi za zavezništvo.«
»Si res tako dobra?« Haymitch me vprašujoče gleda.
»Tako zelo, da te hoče celo Brutus?«
Skomignem z rameni. »Toda jaz nočem Brutusa, rada
bi Mags in tista dva iz trojke.«

238
 »Seveda,« zavzdihne Haymitch in naroči steklenico
vina. »Vsem bom rekel, da se še nisi odločila.«
Po strelski predstavi se kakšen z menoj še vedno
sprička, toda nisem več žrtev posmeha in občutek imam,
da sem prišla v krog zmagovalcev. Naslednja dva dneva
preživljam čas skoraj z vsakim, ki stopi v areno, celo z
morfinistoma, ki me s Peetovo pomočjo pobarvata v
rumen, cvetoč travnik. Ne izmikam se niti Finnicku in
namesto ure učenja uporabe trizoba namenim enako
časa za učenje lokostrelstva. Bolj spoznavam vse te
ljudi, bolj težko mi je pri srcu, saj pravzaprav do njih ne
čutim sovraštva in nekatere imam skoraj rada. Poleg
tega je precejšna skupina tributov v tako slabi kondiciji,
da jih želim pravzaprav braniti, čeprav morajo umreti, da
bi rešila Peeta.
Zadnji dan šolanja se zaključi z individualnim
srečanjem. Vsak od nas dobi četrt ure za nastop pred
organizatorji, da jih preseneti s svojimi spretnostmi. Ne
vemo, kaj naj jim pokažemo, toda ob hrani se šalimo, da
bi jim lahko zapeli, zaplesali, se slekli, ali jim povedali
nekaj šal. Mags, ki jo sedaj razumem malo bolje, pravi,
da bo malce zadremala, jaz pa sploh ne vem, kaj naj
naredim. Najbrž bom izstrelila nekaj puščic. Po
Haymitchevem mnenju bi bilo dobro, če bi organizatorje
presenetila, toda ne spomnim se ničesar originalnega.
Kot dekle iz dvanajstega okrožja bom nastopila čisto
na koncu. V jedilnici je vedno tišje, saj tributi po vrsti
odhajajo na predstavitev. V večji skupini je lažje obdržati
omalovažujoč odnos do nepremaganih tributov,
kakršnega imamo vsi v pristnosti nasprotnikov. Ko ljudje

239
izginjajo za vrati, razmišljam le o tem, da jim je ostalo le
še nekaj dni življenja.
Na koncu ostanem sama s Peetom, ki iztegne roko
nad mizo in stisne moje prste. »Si že ugotovila, kaj boš
pokazala organizatorjem?«
Odkimam. »Letos se najbrž ne bom lotila vaj iz
streljanja, saj so se ogradili z magnetnim poljem.
Mogoče jim bom pokazala, kako se naredijo trnki za ribe.
Kaj pa ti?«
»Nimam pojma. Hudo mi je, ker ne morem speči
peciva ali česa podobnega,« zavzdihne.
»Pa naredi novo kamuflažo,« predlagam.
»Ne vem, ali sta mi odvisnika pustila kaj, s čimer bi
lahko delal.« Žalostno se nasmehne. »Na tem prostoru
sta bila od začetka do konca šolanja.«
Sediva v tišini, dokler ne izrečem tistega, kar muči
oba. »Peeta, kako bova midva ubila te ljudi?«
»Ne vem.« Skloni se in se s čelom dotakne najinih
prepletenih prstov.
»Nočem jih imeti za zaveznike. Zakaj je Haymitch
tako vztrajal, da bi se spoznala z njimi?« vprašam.
»Sedaj nama bo dosti težje kot prej – z izjemo Rue
mogoče. Nje najbrž ne bi mogla ubiti, saj me je preveč
spominjala na Prim.«
Peeta dvigne pogled in očitno o nečem močno
razmišlja. »Strašna smrt jo je doletela, kajne?«
»Nobena od njih se mi ni zdela posebej lepa,« rečem
in se spomnim, kako sta končala Glimmer in Cato.
Pokličejo Peeta, zato čakam sama. Mine četrt ure,
potem še pol ure. Pokličejo me šele po štiridesetih
minutah.

240
 Ko vstopim, takoj začutim oster vonj čistilnega
sredstva in opazim, da so eno od blazin potegnili na
sredino dvorane. Sedaj tu vlada popolnoma drugačno
vzdušje kot lani, ko so bili organizatorji napol pijani in so
se grebli za okusne jedi s slavnostne mize. Sedaj
šepetajo med seboj in so videti nekam zmedeni. Kaj neki
je naredil Peeta? S čim jih je razburil?
Začenja me skrbeti. To ni dobro. Nočem, da bi se
Peeta izpostavil kot tarča besa organizatorjev igre, saj je
to moja posebnost. Nekako moram nase pritegniti
njihovo jezo, toda niti približno si ne predstavljam, s čim
jih je tako razburil. Prav rada bi to ponovila in dodala še
kaj svojega. Z veseljem bi zdrgnila to zadovoljstvo z
obrazov ljudi, ki uporabljajo svoje možgane zato, da bi
našli zanimive načine našega ubijanja. Vedeti morajo, da
se tudi oni ne bi smeli počutiti varni, čeprav smo mi tisti,
ki smo izpostavljeni okrutnosti Kapitola.
'Ali se vam sanja, kako zelo vas sovražim?' se
sprašujem v sebi. 'Vas, ki izkoriščate svoje sposobnosti
za organizatorje iger?'
Gledati skušam v oči Plutarha Heavensbeeja, toda
videti je, da me načrtno ignorira, tako kot ves čas vadbe.
Spomnim se, kako me je prosil za ples, kako je bil vesel,
ko mi je predstavil oponašojo na uri. Sedaj sploh ni
govora o prijateljskem odnosu, saj sem zanj le neka
tributka, on pa je glavni organizator Iger lakote. Tako
močna, tako nedostopen in popolnoma varen…
Nepričakovano se zavem, kaj moram narediti. Nekaj,
zaradi česar bodo pozabili na Peetov nastop in na tisto,
kar je predstavil. Stopim na prostor za vozle. Vzamem
kos vrvi in začnem delati vozel, a ne brez težav, saj ga

241
nisem nikoli delala. Gledala sem le spretne Finnickove
prste, on pa jih je resnično hitro premikal. Po približno
desetih minutah imam v roki čisto dobro zanko in na
sredo dvorano lahko potegnem eno od lutk, ki se jih
uporablja kot tarčo pri strelskih vajah. Za vrat jo obesim
na prečko za dvigovanje in razmišljam, ali naj ji zvežem
roke za hrbtom. Prav gotovo bi bila videti bolj zanimiva, a
se bojim, da mi bo potekel čas, zato hitro stečem do
prostora za kamuflažo, kjer najdem neverjetno
zmešnjavo, ki so jo naredili drugi tributi, prav gotovo pa
odvisnika. Sežem po odprti posodi s krvavordečim
jagodnim sokom, ki popolnoma ustreza mojim
namenom. Lutka je sešita iz dobrega,vpojnega platna v
kožni barvi, zato se takoj lotim dela. Prst pomočim v
barvo in previdno pišem črke, ki jih prekrivam s celotnim
telesom zaradi končnega efekta, potem pa se hitro
umaknem na stran in ugotavljam, kako reagirajo
organizatorji, ko vidijo napis na lutki.
SENECA CRANE.

242
 17
Efekt je takojšen in udaren. Nekaj oseb krikne, drugi
zaradi presenečenja spustijo iz rok kozarce z vinom, ki
se na tleh glasno razbijejo. Dva organizatorja očitno
razmišljata, ali naj omedlita, vsi pa so videti pretreseni.
Končno mi je uspelo, da sem pritegnila pozornost
Plutarha Heavensbeeja. Strmi vame in ne opazi, da mu
med prsti teče sok breskve, ki jo je zmečkal v roki. Čez
čas se odkašlja. »Prosti ste, gospodična,« reče.
Glavo spoštljivo sklonim in se priklonim. Obrnem se
proti izhodu, toda ne morem se obvladovati in v zadnjem
hipu porinem čez ramo posodo z jagodnim sokom.
Slišim, kako se rdeča tekočina razlije po lutki in na tleh
pristane še nekaj kozarcev. Ko se za menoj zaprejo
vrata dvigala, opazim, da vsi še vedno stojijo kot zakleti.
Razmišljam, da sem jih presenetila. Obnašala sem se
izzivalno in nevarno, zato bom prav pošteno plačala. Ta
hip pa vseeno čutim skoraj vzhičenost in dejstvo je, da
sem uživala.
Kar najhitreje hočem poiskati Haymitcha in mu
povedati, kako je potekalo srečanje, toda nikjer ni
nikogar. Spomnim se, da se mogoče vsi odšli na večerjo,
zato sklenem, da se bom oprhala, še posebej zato, ker
imam roke umazane od soka. Kmalu stojim v vodi in
razmišljam o smislu svojega zadnjega dejanja. Kar koli
bom sedaj naredila, vedno si bom morala postaviti
vprašanje: 'Ali bom na ta način Peetu pomagala

243
preživeti?' Vendar pa mu bo predstava z lutko posredno
lahko škodila. Usposabljanje se odbija v popolni
skrivnosti, zato maščevanje nima nobenega smisla, saj
nihče ne ve, kakšen prestopek sem si dovolila. Lani so
me seveda nagradili za predrznost, letos pa sem
naredila nekaj popolnoma drugega. Če so organizatorji
besni name in bodo sklenili, da me bodo kaznovali v
areni, ni izključeno, da bo tudi Peeta trpel. Mogoče sem
delovala preveč impulzivno, toda kljub temu… ne morem
reči, da bi mi bilo posebej žal.
Ko se zbiramo za večerjo, takoj opazim, da so na
Peetovih dlaneh vidni madeži različnih barv, čeprav ima
lase še vedno mokre. Prav gotovo jim je pokazal način
kamufliranja, čeprav je razmišljal do zadnjega trenutka.
Ko se na mizi pojavi juha, začne Haymitch takoj
spraševati. »No, že prav,« reče. »Kako je bilo na
posamični predstavitvi?«
S Peetom se spogledava in čutim, da ne bi rada
govorila o svojem dejanju. Pripovedovanje o tem, kar se
je zgodilo, bi bilo v mirni jedilnici preveč neverjetno.
»Kar začni,« se obrnem k Peetu. »Prav gotovo si si
izmislil kaj posebnega, saj sem morala čakati skoraj
štirideset minut.«
Očitno tudi on noče govoriti, tako kot jaz ne. »Skušal
sem predstaviti kamuflažo, ko si svetovala Katniss.«
Obotavlja se. »Pravzaprav to ni bila kamuflaža,
potreboval sem le barve.«
»Zakaj?« sprašuje Portia.
Razmišljam o tem, da so bili organizatorji takrat, ko
sem stopila v dvorano, vidno pretreseni, v zraku je bilo
čutiti vonj po čistilnih sredstvih, na sredini pa je ležala

244
blazina. Naj bi bila tam zato, ker se česa ni dalo
počistiti?
»Narisal si nekaj, kajne? Sliko?«
»Si videla?« se čudi Peeta.
»Ne, toda organizatorji so naredili vse, da bi jo
prekrili,« pojasnim.
»Potem so delovali v skladu s pravili. Noben tribut ne
more izvedeti, kaj je naredil nekdo drug,« pove Effie brez
večjega zanimanja. »Peeta, kaj si narisal?« Zdi se malce
razburjena. »Ali je bil to portret Katniss?«
»Zakaj naj bi narisal moj portret?« vprašam z
razburjenim glasom.
»Da bi pokazal, da je pripravljen na vse, da bi te
zaščitil. Vsi v Kapitolu to pričakujejo. S teboj je odšel kot
prostovoljec, kajne?« reče Effie, kot da bi bilo to jasno
čisto vsem.
»Pravzaprav sem narisal portret Rue,« prizna Peeta.
»Kakšna je bila videti, ko jo je Katniss prekrila s
cvetjem.«
Za mizo zavlada dolgotrajna tišina, ko vsi premlevajo
to informacijo. »Kaj si pravzaprav hotel doseči s tem?«
na koncu skrbno pretehtano vpraša Haymitch.
»Še sam ne vem. Najbrž sem jih hotel vsaj za hip
opozoriti na njihovo odgovornost za smrt male deklice,«
pove.
»To je grozno.« Effie govori s strtim glasom, kot da je
čisto blizu joka. »Tako razmišljanje… ni dovoljeno,
Peeta. Ne glede na vse. Težave lahko povzročiš sebi in
Katniss.«
»Sedaj se moram z Effie strinjati,« potrdi Haymitch.
Portia in Cinna sta tiho, toda njuna obraza sta zelo

245
resna. Prav imajo, seveda, toda čeprav me Peetovo
dejanje skrbi, hkrati ugotovim, da je naredil nekaj
izjemnega.
»To najbrž ni najboljši trenutek, toda povedati moram,
da sem jaz obesila lutko in a njej napisala ime in priimek
Seneca Crana,« povem in moje besede so zadetek v
polno. Po trenutku nejevere vsa teža groznega trenutka
pade name.
»Obesila… si… Seneca Crana,« reče Cinna.
»Da. Dokazovala sem novo spretnost vezanja vozlov
in na čuden način se je on znašel na koncu vrvi,«
pojasnim.
»Oh, Katniss…,« tiho vzdihuje Effie. »Kako to sploh
veš?«
»Je to skrivnost? Predsednik Snow se ni obnašal
tako, kot da bi od mene pričakoval diskretnost. Najbrž si
je posebej želel, da bi ti izvedela,« rečem. Effie hitro
vstane od mize in odide s servieto, pritisnjeno k obrazu.
»Razburila sem Effie. Morala bi lagati in reči, da sem
nekajkrat ustrelila z lokom,« rečem.
»Lahko bo pomislili, da sva se dogovorila,« ugotovi
Peeta in se mi mimogrede nasmehne.
»Pa tega nista naredila?« vpraša Portia in s prsti
pritiska na veke, kot da bi oči ščitila pred slepečo
svetlobo.
»Ne,« zagotovim in pomenljivo pogledam Peeta.
»Pred nastopom nihče od naju ni vedel, kaj bo
predstavil.«
»In še nekaj, Haymitch,« se vmeša Peeta. »Sklenila
sva, da v areni nočeva nobenih drugih zaveznikov.«

246
 »Že prav,« godrnja Haymitch. »Vsaj odgovoren ne
bom za smrt svojih prijateljev zaradi vajine neumnosti.«
»Prišli smo do iste ugotovitve,« mu rečem.
Obrok končamo v tišini. Ko vstanemo,da bi odšli v
salon, me Cinna objame in močno stisne. »Pojdimo,
oglejmo si poudarke z usposabljanja,« predlaga.
Zberemo se okrog televizorja. Kmalu se nam pridruži
Effie, ki ima rdeče oči. Na ekranu se pojavijo obrazi
tributov v vrstnem redu okrožij, od prvega do
dvanajstega, pod njimi pa utripa število točk. V skladu s
predvidevanji so dobre rezultate dosegli Cashmere,
Gloss, Brutus, Enobaria ter Finnick, drugi pa so dobili
majhno in srednje število točk.
»Ali so komu kadar koli dali nič točk?« z zanimanjem
vprašam.
»Ne, toda vedno mora nekaj biti prvič,« mi zagotavlja
Cinna.
Prav ima. Ko Peeta in jaz dobiva po dvanajst točk,
sva za vedno prišla v zgodovino iger lakote. Vseeno pa
se nihče ne veseli zaradi tega.
»Zakaj so to naredili?« se čudim.
»Da bi drugim ne preostalo nič drugega, kot da vaju
takoj vzamejo za tarčo,« tiho pojasni Haymitch. »Pojdita
spat, ne morem vaju gledati.«
Peeta me tiho pospremi iz sobe. Preden mi uspe
zaželeti lahko noč, ga objamem in mu glavo pritisnem na
prsi. Boža me po hrbtu in se z licem dotika mojih las.
»Oprosti, če sem poslabšala situacijo,« zavzdihnem.
»Nič bolj kot jaz,« mi zagotavlja. »Zakaj pa si to
pravzaprav naredila?«

247
 »Še sama ne vem. Mogoče sem hotela pokazati, da
nisem le šahovska figura v njihovih igrah,« rečem.
Začne se smejati in brez dvoma se spomni na noč
pred igrami. Takrat sva stala na strehi, saj nihče od naju
ni mogel spati, Peeta pa mi je rekel nekaj v tem smislu.
Takrat nisem razumela njegovih besed, sedaj pa vem,
kaj je mislil.
»Tako kot jaz,« pove. »Poleg tega ne pravim, da ne
nameravam poskusiti. Pomagati ti, da se vrneš domov,
seveda. Toda če sem čisto pošten…«
»Če si čisto pošten, veš, da je predsednik Snow izdal
jasen ukaz, da naju v areni ubijejo, ne glede na
okoliščine,« končam.
»O tem sem razmišljal,« prizna Peeta.
Jaz tudi, in to večkrat. Vem, da arene ne bom
zapustila živa, pa vendar ne izgubljam upanja, da bo
Peetu uspelo preživeti. Saj ni bil on tisti, ampak jaz, ki
sem izvlekla tiste jagode, poleg tega pa nihče ni dvomil,
da je Peetov upor povzročila ljubezen. Mogoče mu je
predsednik Snow sklenil podariti življenje, da bi bil
skrušen in pobit Peeta opomin na druge.
»Če bo res prišlo do tega, bodo ljudje vedeli, da sva
umrla v borbi, kajne?« razmišlja Peeta.
»Strinjam se,« pritrdim in prvič od daleč gledam
lastno tragedijo, ki jo preživljam od razglasitve iger
četrtstoletja. Spomnim se starca, ustreljenega v
enajstem okrožju, pa tudi Bonnie in Twill ter glasov o
vstajah. Da, vsi v celi državi bodo gledali, kako se
znajdem ob smrtni obsodbi, zadnjem dokazu premoči
predsednika. Ljudje čakajo na znak, da njihova borba ni
bila zaman, zato moram pokazati, da se do konca

248
upiram Kapitolu, ki lahko ubijejo mene, ne pa mojega
duha. Ali obstaja boljši razlog, za to, da bi uporniki dobili
novo upanje?
Ta misel mi je všeč še toliko bolj, ker je moja odločitev
namenjena rešitvi Peeta in je še sama po sebi del upora,
razlog za zavrnitev sodelovanja v igrah lakote pod pogoji
Kapitola. Moje privatne zadeve so tesno povezane z
javnimi, če pa bi resnično rešila Peeta… Za revolucijo bi
bila najboljša rešitev to, da bi po smrti postala
dragocenejša. Iz mene bi lahko naredili mučenico in
moje portrete bi lahko slikali na zastave. Ljudje bi
poenotila dosti močneje, kot bi to lahko naredila v času
življenja. Peeta pa bi bil bolj dragocen živ in pretresen
zaradi tragedije, saj bi bolečino lahko spremenil v
besede, ki bi jih namenil ljudem.
Peeta bibil jezen, če bi vele, do kakšnih ugotovitev
sem prišla, zato ga vprašam le: »Kako bova preživela
najine zadnje dneve?«
»S tabo bi rad preživel vsako minuto, ki mi je ostala
do konca življenja,« prizna Peeta.
»Torej pidi,« predlagam in ga potegnem v svojo sobo.
Spet spim z njim in sem srečna zaradi tega. Niti
predstavljala si nisem, kako zelo si želim bližine drugega
človeka, saj sem sedaj prevzeta nad tem, da ga v temu
čutim ob sebi. Škoda, da sem ga te zadnje noči
odklanjala. Zaspim v njegovem toplem objemu. Ko pa
odprem oči, se sončni žarki v potokih zlivajo skozi okno.
»Nobenih nočnih mor,« ugotovi Peeta.
»Nobenih,« potrdim. »Kaj pa pri tebi?«
»Tudi v redu. Pozabil sem že, kako je, če prespiš vso
noč,« prizna. Še malce poleživa. Ne hitiva novemu

249
dnevu naproti. Jutri zvečer imava načrtovan razgovor za
televizijo, zato naju bosta danes Effie in Haymitch
pripravila. Spet čevlji z visokimi petami in sarkastičnimi
komentarji, razmišljam, potem pa pride rdečelasa avoksa
z Effinim pismom. V njem berem, da se glede na naše
turneje pred kratkim ona in Haymitch strinjata, da se
bova sama čisto dobro znašla, zato vaje ne bo.
»Res?« se čudi Peeta, mi potegne list iz roke in ga
pozorno bere. »Veš, kaj to pomeni? Ves dan imava le
zase!«
»Škoda, da ne moreva nikamor oditi,« žalostno
zavzdihnem.
»Kaj pa, če ni tako?« se nasmehne Peeta.
Streha. Naročiva ogromno hrane, vzameva odejo in
se odpraviva na streho, da bi si v cvetličnem vrtu, kjer
ves čas zvončkljajo vetrni zvončki, priredila celodnevni
piknik. Jeva, leživa na soncu, jaz pa trgam viseče
plezalke, delam vozle in pletem mreže ter tako v praksi
uporabim sveže nabrano znanje. Peeta riše moj portret,
potem pa si izmisliva igro z uporabo magnetnega polja,
ki obkroža streho: eden od naju vrže jabolko proti nevidni
meji, drugi pa ga mora ujeti.
Nihče naju ne moti, zato pozno popoldne ležim z
glavo na Peetovih kolenih in spletam venec iz cvetov, on
pa se igra z mojimi lasmi in se dela, da vadi vozlanje. V
nekem trenutku njegove roke obstanejo. »Kaj je?«
vprašam.
»Škoda, da ne moreva obdržati tega trenutka, tukaj in
sedaj, da bi v njem za vedno živela,« zavzdihne. Te
besede, to razmišljanje o tej njegovi ljubezni v meni
navadno vzbudi občutek krivde in se zaradi tega grozno

250
počutim, toda sedaj sproščeno uživam v toplini in se ne
nameravam ukvarjati s prihodnostjo, ki je ne bom
dočakala. »Res,« na kratko odgovorim.
Ko govori, v njegovem glasu slišim smeh. »Torej bi se
strinjala s tem?«
»Bi,« mu odgovorim.
Njegovi prsti se spet dotikajo mojih las. Zaspim, toda
Peeta me zbudi ob sončnem zahodu. Nad Kapitolom se
razprostira čudovita rumeno-oranžna svetloba. »Mislil
sem, da tega ne bi hotela izpustiti,« pojasni.
»Hvala.« Ker bi lahko na prste preštela vse zahode
sonca, ki so mi še ostali, nočem izgubiti nobenega od
njih.
Ne greva na skupno večerjo in nihče naju ne pokliče.
»Še dobro,« reče Peeta. »Zaradi mene so vsi okrog
žalostni in tega imam dovolj. Skoraj jočejo. Haymitch…«
Ni mu potrebno dokončati.
Na strehi sediva, dokler ne pride čas za spanec, nato
pa se tiho prikradeva do moje sobe. Med potjo ne
srečava nikogar.
Zjutraj naju zbudi moja ekipa. Ko vidijo Peeta in mene
v eni postelji, Octavia ne zdrži in takoj jo zalijejo solze.
»Spomni se, kaj nam je rekel Cinna,« ji z odločnim
glasom reče Venia, Octavia pa prikima in še vedno ihti.
Peeta se vrne na priprave v svojo sobo, jaz pa
ostanem sama z Venio in Flaviusom. Nobenega
običajnega klepeta ni. Če včasih mi rečeta, naj dvignem
glavo, ali pa omenita kakšno tehniko ličenja. Ko pride
čas za kosilo, začutim, da mi nekaj pada na rame.
Obrnem se in vidim, kako mi molčeči Flavius striže lase,
po njegovih licih pa tečejo kot grah velike solze. Venia

251
mu nameni pomenljiv pogled, on pa previdno odloži
škarje na mizo in odide.
Ostane le Venia, tako bleda, da se zdi, da tatuji
izstopajo iz kože. Trdna je. Lase odločno postriže do
konca, uredi nohte in me naliči, njeni prsti pa skoraj
letijo, ko skuša nadomestiti preostanek ekipe. Ves čas
se načrtno umika mojemu pogledu. Ko se pojavi Cinna,
da bi ocenil moj izgled ter da bi jo odslovil, me Venia
prime za roke in me pogleda naravnost v oči. »Vsi si
želimo, da bi vedela, da je bilo urejanje tvojega telesa za
nas… privilegij,« reče in hitro zapusti sobo.
Moja pripravljalna ekipa, prismojeni, plitki,
sentimentalni osebki, obsedeni s peresi in sprejemi.
Njihovo slovo mi skoraj zlomi srce, iz zadnjih besed
Venie pa je jasno slišati, da nihče ne razmišlja o moji
vrnitvi. 'Ali ves svet ve, da se ne bom vrnila?' se čudim in
strmim v Cinna. On to ve, jasno, toda tako kot je obljubil,
ne smem pričakovati njegovih solz.
»Kaj naj danes oblečem?« vprašam in pogledam
torbo, v kateri je obleka.
»Sam predsednik Snow je določil, kakšno bo
oblačilo.« Cinna odpre zadrgo, da bi odkril eno od
poročnih oblek, ki sem jih nosila med fotografiranjem.
Narejena je iz težke, bele svile, z velikim dekoltejem,
močno stisnjenim pasom in z rokavi, ki od zapestja
naprej padajo do tal. Povsod so biseri, cel kup biserov,
prišitih na obleko, na trak pod vratom in kot krona na
vlečki. »Čeprav so igre četrtstoletja zatrtja razglasili na
dan prikazovanja oblek, so tudi ljudje glasovali za
priljubljeno obleko in zmagala je prav ta. Predsednik je

252
odločil, da moraš v njej danes nastopiti, naših
pomislekov pa ni hotel slišati.«
Med prsti manem košček svile in skušam ugotoviti,
kako razmišlja predsednik Snow. Ker sem najhujša
zločinka, gotovo skuša v najmočnejši luči prikazati mojo
bolečino, poraz in spokoritev, saj bi na ta način vse
postalo jasno. Zamisel, da se moja poročna obleka
spremeni v pogrebno, je čisto barbarska, a mi govori z
vso močjo in v sebi čutim močno bolečino.
»Škoda bi bilo uničiti tako lepo obleko,« le rečem.
Cinna mi jo previdno pomaga obleči. Ko jo že imam
na sebi, nehote pomigam z rameni.
»Ali je bila vedno tako težka?« se presenečena
pritožim. Spominjam se, da je bilo nekaj oblek precej
dobro narejenih, toda ta daje občutek, da je strašno
težka.
»Zaradi osvetlitve sem moral narediti nekaj
popravkov,« pojasni Cinna, jaz pa prikimam, čeprav ne
razumem, kaj to pomeni. Nadene mi čevlje, bisere in
pajčolan, na koncu pa mi nežno popravi ličilo in mi reče,
naj se sprehodim.
»Čudovita si videti,« mi zagotovi. »Sedaj pa poslušaj,
Katniss. Ker je obleka zelo oprijeta, nočem, da dvigneš
roke nad glavo vse do takrat, ko boš naredila pirueto.«
»Spet naj bi se zavrtela?« vprašam in se spomnim
lanskoletne obleke.
»Caesar te bo gotovo prosil za to, če pa ne, mu to
sama predlagaj. Toda ne čisto na začetku. Najbolje bo,
da pirueto zadržiš za veliki finale,« me poduči Cinna.
»Potem pa mi boš dal znak, kdaj naj začnem,«
rečem.

253
 »Prav. Imaš kakšen načrt, povezan z razgovorom?
Vem, da vama je Haymitch dal proste roke.«
»Ne, to leto bom improvizirala. Čudno, sploh se ne
bojim.« Resnico govorim. Kaj potem, če me predsednik
Snow sovraži, saj občinstvo pripada meni.
Pred dvigalom naletim na Effie, Haymitcha, Portio in
Peeta, ki je oblečen v eleganten smoking in nosi bele
rokavice, torej oblačila, primerna za kapitolskega ženina.
Pri nas doma je vse bolj preprosto. Nevesta si
navadno sposodi belo obleko, ki je prej služila stotinam
deklet, moški pa obleče nekaj čistega, kar ni povezano z
rudnikom. Potem v palači pravičnost oba izpolnita
formular. Kasneje jima določijo hišo, družina in prijatelji
pa se zberejo na obed in košček peciva, če ima nekdo
dovolj za nekaj tako izjemnega. Če tega ni, vsi vedno
zapojemo tradicionalno pesem, ki mladi par prestopi
prag hiše, in priredimo skromno slovesnost, med katero
sveže pečeni mož prižge prvi ogenj in speče kos kruha,
ki ga potem razdeli. Mogoče je to staromodno, toda v
dvanajstem okrožju se nihče ne počuti mož ali žena,
dokler ne speče kruha.
Preostali tributi so se že zbrali za kulisami in se tiho
pogovarjajo. Ko zagledajo Peeta in mene, utihnejo.
Zavem se, da vsi sovražno gledajo mojo obleko.
Zavidajo mi, da je lepa. Pa mi zavidajo tudi to, da z njeno
pomočjo lahko manipuliram z množico?
Tišino končno prekine Finnick. »Ne verjamem, da te
je Cinna oblekel v nekaj takega.«
»Ni imel izbora. To je bil predsednik ukaz,« pojasnim,
saj nikomur ne dovolim, da bi kritiziral Cinna.

254
 Cashmere vrže svoje svetle kore nazaj. »Trapasta si
videti!« prhne, zagrabi brata za roko in ga odvleče na
prostor, od koder spremlja najin odhod na sceno. Drugi
tributi se tudi začenjajo razvrščati, jaz pa sem zmedena.
Čeprav se vsi jezijo, naju nekateri opogumljajoče
trepljajo po ramenih, Johanna pa stopi bližje, da bi mi
popravila niz biserov.
»Naj plača za to, zapomni si,« reče.
Prikimam, čeprav ne vem, kaj misli. Razumeti
začenjam šele takrat, ko vsi pridemo na oder. Caesar
Flickerman, ki ima letos lase in obraz sivkine barve,
izreka besede dobrodošlice, potem pa imajo tributi
intervju. Prvič dojamem, kako zahrbtni so zmagovalci in
kako so besni. Kljub temu se zvito, neverjetno zvito
vživijo v svojo vlogo in vse se ves čas nanaša na vlado
in še posebej na predsednika Snowa. Vendar tega ne
počnejo vsi, ker so tudi nekateri ostanki preteklosti, kot
sta Brutus in Enobaria, ki sta prišla le še na ene igre, pa
tudi skupina ljudi, ki so preveč zmedeni, pretreseni in
izgubljeni, da bi se priključili napadu. Vseeno ostane še
dovolj tributov, ki še imajo razum in pogum za borbo.
Cashmere začne s plazom, ko razglasi, da ne more
nehati jokati ob misli na prebivalce Kapitola, ki bodo
gotovo strašno trpeli, ko nas bodo izgubili. Gloss spomni
na naklonjenost, ki je bila izkazana njemu in njegovi
sestri, Beetee pa dvomi o legalnosti iger četrtstoletja in
nervozno, s trgajočim glasom ugiba, če so strokovnjaki o
tem razmislili. Finnick recitira pesem, ki jo je napisal za
kapitolsko ljubezen svojega življenja, vsaka od približno
sto deklet pa omedleva, prepričana, da se to nanaša
prav nanjo. Potem vstane Johanna Mason in vpraša, ali

255
se ne bi dalo z vsem tem česa narediti, saj organizatorji
iger četrtstoletja očitno niso predvideli močni čustvenih
vezi med zmagovalci in Kapitolom in najbrž ni nihče tako
krut, da bi pretrgal tako dolgo zvezo. Seeder tiho govori
o tem, kako v enajstem okrožju vsi mislijo, da je
predsednik Snow vsemogočen. Ker najbrž zanj ne
obstaja beseda nemogoče, bi mogoče lahko spremenil
pravila iger četrtstoletja. Takoj za njo nastopi Chaff in
vztraja, da predsednik lahko spremeni pravila igre, če le
hoče, toda gotovo ne ve, da si kdor koli to želi.
Ko pridem na vrsto, so gledali že popolnoma
pretreseni. Ljudje ves čas jokajo in omedlevajo in celo
glasno zahtevajo spremembe. Ko vidijo mene v beli
svileni poročni obleki, skoraj pride do izgredov. Nič več
ne bo nesrečnih ljubimcev, ki bi živela dolgo in srečno,
nobene možnosti za poroko ni. Vidim, da se maje celo
Caesarjeva profesionalnost, ko skuša utišati gledalce, da
bi lahko govorila, saj medtem moje tri minute hitro tečejo.
Končno nastopi tišina in Caesar se lahko oglasi.
»Katniss, jasno je, da je ta večer izjemno čustven za
vse. Bi želela kaj povedati?«
Glas mi drhti, ko se oglasim. »Hočem vam le reči, da
mi je hudo, ker ne boste na moji poroki…, toda veselim
se, da me vidite vsaj v obleki. Ali ni… izjemno lepa?« Ni
mi treba pogledati Cinna, da bi vedela, da je to pravi
trenutek. Počasi se začenjam obračati in hkrati dvignem
rokave težke obleke nad glavo.
Ko zaslišim kričanje množice, si mislim, da sem
gotovo videti čudovita. Potem pa opazim, da se okrog
mene nekaj dviga. Dim. Zaradi ognja. To ni migotanje, ki
sem ga predstavila pred enim letom med vožnjo z bojnim

256
vozom. Požar požira obleko, jaz pa postajam panična,
saj je dim vedno bolj gost. V zrak letijo koščki počrnele
svile, biseri pa so se razsuli po odru. Ne nekam se vrteti,
saj mi ogenj ne žge kože in vem, da je to Cinnovo delo.
Kar naprej se vrtim. Za hip težko diham. Popolnoma sem
prekrita z nenavadnimi plameni, ko nenadoma, v hipu,
ogenj ugasne. Počasi obstanem in ugibam, ali sem
popolnoma gola. Zakaj je Cinna sklenil zažgati mojo
poročno obleko?
Ne, nisem gola. Na sebi imam obleko, ki je bila sešita
po istem kroju, ki je služil za izdelavo poročne obleke, le
da je sedaj kreacija črna kot premog in vsa prekrita z
drobnimi peresi. Začudeno dvignem dolge, valujoče
rokave in se na hitro pogledam v televizor. Cela sem
črna – z izjemo belih lis na rokavih, ki neverjetno
spominjajo na krila.
Cinna me je spremenil v oponašojo.

257
 18
Obleka še vedno tli na meni, zato Caesar previdno
iztegne roko, da bi se dotaknil mojega prekrivala na
glavi. Vsa belina je zgorela in ostal je le gladek črn
pajčolan, ki mi prekriva izrez na hrbtu.
»Peresa,« ugotovi Caesar. »Videti si kot ptica.«
»Najbrž kot oponašoja,« rečem in narahlo zatresem
krila. »To je ptica z broške, ki jo nosim kot talisman.«
Na njegovem obrazu opazim, da me je razumel, in
takoj dojamem, da Caesar dobro ve, da oponašoja ni le
moj talisman, ampak simbolizira nekaj dosti večjega. To,
kar imajo prebivalci Kapitola za izjemno predstavo,
dojemajo ljudje v okrožjih popolnoma drugače. Kljub
vsemu skuša Caesar na vsak način rešiti situacijo.
»Kapo dol pred tvojim stilistom,« reče. »Najbrž se vsi
lahko strinjamo, da je bila to najbolj spektakularna
predstava v zgodovini naših predstavitev. Cinna, čas je,
da se prikloniš!« Z gibom roke mu pokaže, naj vstane.
Cinna se dvigne s fotelja in se narahlo prikloni, jaz pa se
začenjam bati zanj. Kaj je naredil? Nekaj hudo
nevarnega. Dejanje upora. In to je naredil zaradi mene.
Spomnim se njegovih besed…
'Ne skrbi. Osebno skušam svoja čustva vedno
preoblikovati v svoj izdelek, saj na tak način ne
prizadenem nikogar razen sebe.'
… in bojim se, da je sedaj sebe obtožil tako močno,
da mu ne bo prav nič pomagalo. Simbol moje ognjene

258
spremembe prav gotovo ne bo neviden za predsednika
Snowa.
Javnost, ki je osuplo umolknila, zašumi tako
navdušeno, da komaj slišim brnenje, ki mi sporoča, da
so minile moje tri minute. Caesar se mi zahvali in vrnem
se na svoj prostor v obleki, ki se sedaj zdi lažja od zraka.
Grem mimo Peeta, ki odhaja na oder. Ne pogleda me
v oči. Previdno sedem, a mi najbrž ni nič. Če malce dima
me malo tu, malo tam spominja na preobrazbo. Vso
pozornost namenim Peetu.
On in Caesar tvorita usklajen par že od prvega
skupnega nastopa pred enim letom. Prijetno klepetata in
se šalita, hkrati pa se znata brez težav lotiti tem, zaradi
katerih postanejo oči solzne – kot takrat, ko je Peeta
priznal, da me ljubi, zaradi česar sva postala ljubljenca
občinstva. Brez težav začneta razgovor z nekaj šalami o
ognju, peresih in kuhani perutnini, toda že takoj je videti,
da se v Peetovi glavi plete nekaj drugega, zato Caesar
spelje pogovor na temo, ki zanima vse.
»Peeta, povej mi, kako si se počutil, ko si po vsem
tistem, kar si preživel, slišal za igre četrtstoletja?«
vpraša.
»Pretresen sem bil. V nekem trenutku sem gledal
Katniss, prečudovito v poročnih oblekah, potem pa…,«
Peeta neha govoriti.
»Si razumel, da nikoli ne bo poroke?« prijazno
sprašuje Caesar.
Peeta nekaj sekund molči, kot da bi o nečem
razmišljal. Pogleda hipnotizirane gledalce, se zastrmi v
tla in spet pogleda Caesarja. »Caesar, bodo vsi najini
prijatelji tukaj znali varovati skrivnost?«

259
 Med občinstvom je slišati smeh, poln zadrege. Kaj
hoče povedati? Kakšna skrivnost, pred kom? Ves naš
svet gleda ta program.
»V to niti malo ne dvomim,« zagotovi Caesar.
»Midva sva že poročena,« tiho izdavi Peeta. Onemelo
občinstvo molči, jaz pa moram skriti obraz v gubah
obleke, da ne bi nihče opazil moje zadrege. Ljubi bog,
kaj hoče povedati?
»Toda… kako je to mogoče?« se čudi Caesar.
»Oh, to ni bila uradna poroka. Nisva šla v palačo
pravičnosti, ne. Toda v našem dvanajstem okrožju
imamo tak poročni obred. Ne vem, kako je to kje drugje,
toda pri nas v dvanajstem okrožju gredo stvari tako,«
reče Peeta in na kratko opiše navado pečenja kruha.
»Sta bili tam tudi vajini družini?« vztraja Caesar.
»Ne, nikomur nisva povedala, niti Haymitchu ne.
Poleg tega se Katnissina mama ne bi nikoli strinjala s
tem. Preprosto sva vedela, da ne bova pekla kruha, če
se bova poročila v Kapitolu, nihče od naju pa ni hotel dlje
čakati. Zato sva nekega dne to preprosto naredila,«
pripoveduje Peeta. »Ta ritual je za naju dosti bolj
pomemben kot kakršen koli list papirja ali bučna
zabava.«
»Ali je bilo to pred razglasitvijo iger četrtstoletja?«
»Seveda. Prepričan sem, da tega ne bi naredila, če bi
vedela za igre.« Peeta se začne razburjati. »Kdo pa bi si
to lahko mislil? Nihče. Sodelovala sva na enih igrah,
zmagala sva, vsi so bili videti navdušeni, da sva skupaj,
tu pa kar nenadoma… Nisva mogla pričakovati tega, kar
naju čaka sedaj.«

260
 »Nista mogla,« se strinja Caesar in ga objame čez
rame. »Kot si sam rekel, tega ni mogel nihče predvideti,
toda priznati moram, da sta skupaj preživela nekaj
srečnih mesecev.«
Občinstvo nori, vsi ploskajo, jaz pa dvignem glavo
nad peresa in pogledam gledalce, da bi lahko videli moj
žalostni nasmeh zahvale. Zaradi dima na obleki se mi
solzijo oči, kar zelo podkrepi dramatičnost dogajanja.
»Toda jaz se ne veselim,« reče Peeta. »Škoda, da
nisva počakala do uradne izpolnitve formalnosti.«
Caesar je videti presenečen. »Saj je nekaj kratkih
trenutkov sreče boljše kot nič.«
»Gotovo bi razmišljal na tak način, Caesar,« z
grenkobo v glasu odgovori Peeta, »če ne bi bilo otroka.«
No, prosim, spet je to naredil. Aktiviral je bombo,
eksplozija pa je uničila vse, kar so skušali predstaviti
drugi tributi. Mogoče pa je to leto le prižgal zažigalno
vrvico na bombi, ki so jo zmagovalci naredili v upanju, da
bo kdo povzročil njeno eksplozijo. Mogoče so mislili, da
bom to jaz v poročni obleko, toda niso se zavedli tega,
kako zelo sem odvisna od Cinnovega talenta, medtem
ko Peeta ne potrebuje ničesar drugega kot lastno
iznajdljivost.
Bomba je eksplodirala, obtožbe o nepravičnosti,
barbarstvu in okrutnosti pa so se razpršile na vse strani.
Celo največji navdušenci v Kapitolu, lačni iger in žejni
krvi, ne morejo vsaj za hip ignorirati okrutnosti dogajanja.
Noseča sem.
Javnost ne dojame takoj teže Peetove izjave.
Informacija počasi prodre v možgane gledalcev, kjer jo
preanalizirajo, potrdijo jo še drugi in šele takrat se

261
začenjajo obnašati kot čreda ranjenih živali: stokajo,
kričijo, kličejo na pomoč. Kaj pa jaz? Vem, da je
posnetek mojega obraza na ekranu mogoče videti z
veliko bližine, toda ne skušam ga zakriti, ko v istem
trenutku sama skušal predelati Peetove besede. Ali ni to
tisto, česar sem se najbolj bala v povezavi s poroko in
najino prihodnostjo? Izguba otroka zaradi iger? In sedaj
bi lahko bilo tako, kajne? Bi se zdrznila ob vsaki omembi
poroke ali družine, če v življenju ne bi gradila dodatnih
obrambnih zidov?
Caesar ne more obvladati občinstva, ki ne reagira niti
na zvonec. Peeta v slovo pokima in se brez besed vrne
na svoj prostor, jaz pa opazim, da se Caesarjeva usta
premikajo tako, kot da bi govoril, vendar pa povsod
okrog vlada popolna zmeda, zato ničesar ne slišim. Šele
himna, ki jo zaigrajo tako glasno, da čutim vibracije v
kosteh, povzroči, da se zavemo, da se program končuje.
Brez besed vstanem, Peeta pa me prime za roko. Po
licih mu tečejo solze, jaz pa držim njegovo roko. So
solze resnične? Ali kažejo na to, da Peeta mučijo enake
bojazni kot mene in vsakega drugega zmagovalca ter
starša v vseh okrožjih Panema?
Spet se obrnem proti občinstvu, toda pred očmi vidim
obraz matere in očeta Rue. Spomnim se njihove žalosti,
njihove izgube. Spontano se obrnem k Chaffu. Podam
mu roko, stisnem prste na štrclju, ki sedaj končuje
njegovo roko, in ga močno stisnem.
In takrat se zgodi Vsi zmagovalci v vrsti si podajo
roke. Nekateri takoj, kot odvisnika, Wiress in Beetee,
drugi, kot sta Brutus in Enobaria, se dvomeče podredijo
volji okolice. Ko je slišati zadnje note himne, stoji cela

262
štiriindvajsetica v trdni vrsti. To je gotovo prva javna
demonstracija enotnosti okrožij od časov mračnih dni.
Realizatorji programa to ugotovijo in vidimo, kako tema
prekrije ekran, vendar je že prepozno. V zmešnjavi, ki je
nastala, prenosa niso končali ob pravem trenutku. Prav
vsak je videl.
V splošni zmešnjavi na odru ugasnejo luči in med
spotikanjem se moram vrniti v vadbeni center. Stik s
Chaffom sem izgubila, toda Peeta me vodi k dvigalu.
Finnick in Johanna se nama skušata priključiti, vendar se
jima na pot postavi odločen redar, zato greva gor sama.
Takoj ko zapustiva dvigalo, mi Peeta položi roke na
ramena. »Malo časa imava, zato takoj povej, ali sem
naredil kaj, zaradi česar se ti moram opravičiti.«
»Ne,« odgovorim. Veliko je tvegal, ne da bi se jaz
strinjala s tem, toda vesela sem, da nisem poznala
njegovih namenov in mi ni bilo treba dvomiti o njih. Poleg
tega pa občutek krivde zaradi Gala ni vplival na to, kar
resnično mislim o Peetovem dejanju.
Nekje daleč, zelo daleč leži kraj, ki se mu reče
dvanajsto okrožju, in tam se bodo morali moja mama,
sestra in prijatelji spoprijeti s posledicami tega večera.
Blizu, le kratko vožnjo z zrakoplovom proč, je arena, kjer
bodo že jutri Peetu, meni in tributom naprtili drugačno
kazen. Tudi če bomo doživeli grozen konec, se je na
odru danes zgodilo nekaj, česar ne more nihče več
umakniti. Mi, zmagovalci, smo vzpodbudili pravo vstajo.
Mogoče pa je Kapitol ne bo mogel zatreti.
Čakava na vrnitev ostalih. Ko se vrata dvigala
odprejo, stoji za njimi Haymitch. »Norišnica,« reče. »Vse

263
so poslali domov, na televiziji pa ne bo ponovitev
intervjujev.«
Skupaj s Peetom hitro stopim k oknu in skušam
ugotoviti, kaj se dogaja daleč spodaj, saj so se na ulicah
začeli nemiri.
»Kaj kričijo?« sprašuje Peeta. »Hočejo, da bi
predsednik prekinil igre?«
»Po moje še sami ne vedo dobro, kaj hočejo.
Dogajanje pa je neverjetno. Že sama misel, da
nasprotujejo načrtom Kapitola, je vir zmedenosti ljudi
tukaj,« pove Haymitch. »Kljub vsemu ni možnosti, da bi
Snow preklical igre. Saj to vesta, kajne?«
Jaz vem. Jasno je, da se na tej etapi ne more izvleči.
Preostalo mi je le povračilo, in to brutalno.
»So drugi šli domov?« vprašam.
»Tak nasvet so dobili, toda ne vem, ali se bodo
uspelo prebiti skozi množico,« zavzdihne Haymitch.
»Potem pa ne bova nikoli več videla Effie,« reče
Peeta. Lani, na dan odprtja iger, se z njo zjutraj nisva
videla. »Prosim, prenesite ji najine zahvale.«
»Navadne zahvale so premalo,« dodam. »Naj bodo
posebne, saj gre za Effie. Prosim, povejte ji,da ceniva
njeno podporo in da je bila najboljša skrbnica na svetu in
da jo prisrčno pozdravljava.«
Nekaj časa stojimo v tišin in zavlačujemo z
neizbežnim. »Najbrž je prišel čas tudi za naše slovo,« se
končno oglasi Haymitch.
»Nama bi mogoče še kaj svetovali?« ga Peeta
vprašujoče pogleda.

264
 »Ostanita živa,« reče osorno. To je skoraj naša stara
šala. Potem naju hitro objame in vidim, da več ne bo
prenesel. »Pojdita spat, spočita morata biti.«
Vem, da bi mu morala reči cel kup stvari, toda na
misel mi ne pride prav nič, česar on že ne ve, poleg tega
pa me stiska v grlu, zato tudi tako ne bi izrekla niti
besede. Zato se Peeta spet oglasi v imenu naju obeh.
»Držite se, Haymitch,« reče.
Stopava čez sobo, ko naju na pragu zadrži
Haymitchev glas.
»Katniss, ko boš prišla v areno…,« se obrne, a utihne
in se drži tako, kot da sem ga že razočarala.
»No, kaj?« zagodrnjam.
»Takrat se spomni, kdo je tvoj resnični sovražnik,« mi
reče. »To je vse. Sedaj pa pojdita. Odidita že.«
Stopava po hodniku, Peeta hoče oditi v svojo sobo,
da bi se oprhal, očistil ličila in prišel k meni čez nekaj
minut. Jaz pa se s tem ne strinjam. Prepričana sem, da
se bo ključavnica zablokirala. Če bo vrata zaklenil za
seboj, bom morala sama preživeti noč. Poleg tega je
prha tudi pri meni, zato ne spustim Peetove roke.
Ali spiva? Ne vem. Celo noč sva objeta, potopljena v
polsnu, nekje med sanjami in budnostjo. Ne govoriva, da
bi drug drugega ne motila,saj upava, da bova tako dobila
nekaj dragocenih minut počitka.
Ob svitu prideta Cinna in Portia. Jasno postane, da
mora Peeta oditi, saj vstopajo tributi v areno posamično.
V slovo se me z ustnicami narahlo dotakne.
»Prav kmalu nasvidenje,« reče.
»Prav kmalu,« odgovorim.

265
 Cinna, ki mi pomaga, da se preoblečem za igre, me
pospremi na streho. Pripravim se, da bi stopila na lestev
zrakoplova, ko se spomnim še nečesa. »Nisem se
poslovila od Portie.«
»Povedal ji bom, da jo pozdravljaš,« mi zagotovi
Cinna.
Tok me na lestvi ohromi, zdravnik pa mi v levo
podlaket porine lokalizator. Organizatorji me bodo sedaj
lahko izsledili kjer koli v areni. Zrakoplov se dvigne, jaz
pa gledam skozi okna, dokler ne postanejo popolnoma
temna. Cinna mi ves čas govori, naj jem. Ker nočem, mi
ponudi pijačo. Ves čas se skušam napojiti z vodo, saj se
spominjam dehidracije, ki me je lani skoraj ubila. Poleg
tega moram biti močna, da bom Peeta obdržala pri
življenju.
Ko prideva do odpremne sobe pod areno, se oprham,
potem pa mi Cinna splete kito in mi pomaga še
preprosto spodnje perilo obleči oblačilo. To leto smo
tributi dobili kombinezon iz skoraj prosojnega materiala,
z zadrgo spredaj, poleg tega pa še petnajst centimetrov
širok, podložen pas, prekrit z bleščečo, vijoličasto
plastiko, ter najlonske škornje z gumijastimi podplati.
»Kaj misliš o tem?« Cinnu pokažem oblačilo, da bi ga
pogledal od blizu.
Mršči obrvi in med prsti mane tanek material. »Še
sama ne vem. Nekaj takega gotovo ne varuje pred
mrazom ali vodo.«
»Kaj pa pred soncem?« Predstavljam si žgoče sonce
nad ogromno puščavo.

266
 »Če je bilo oblačilo pravilno obdelano, mogoče,«
glasno razmišlja. »Oh, skoraj bi pozabil.« Iz žepa izvleče
mojo borško z oponašojo in jo pripne na kombinezon.
»Moja včerajšnja obleka je bila neverjetna,« mu
povem. Neverjetna, toda govorila je o Cinnovi
lahkomiselnosti, kar pa on prav gotovo ve.
»Upal sem, da ti bo všeč.« Nervozno se nasmehne.
Sedeva, tako kot lani. Za roke se drživa vse do takrat,
ko po zvočnikih dobim navodilo, naj se pripravim na dvig
v areno. Cinna me pospremi do okrogle, kovinske plošče
in skrbno zapre zadrgo kombinezona.
»Zapomni si, dekle, ki se igraš z ognjem,« reče, »še
vedno računam nate.«
Poljubi me na čelo, se umakne in takrat čezme zdrsne
steklen cilinder.
»Hvala,« rečem, čeprav me gotovo ne sliši več.
Dvignem brado, kot me je to vedno učil, in čakam, da bo
plošča poletela navzgor, a se nič ne zgodi. Čas mineva
in še vedno se nič ne zgodi
Pogledam Cinna in dvignem obrvi, kot da bi
pričakovala pojasnilo, on pa le narahlo odkima, prav tako
presenečen kot jaz. Zakaj ta zamuda?
Nenadoma se vrata za njegovim hrbtom odločno
odprejo in v sobo stopijo trije redarji. Dva mu zvijeta roke
in nadeneta lisice, tretji pa mu nameni v sence močan
udarec, da Cinna pade na kolena. Kljub temu ga še kar
naprej udarjajo s pestmi v rokavicah, ki so polne žebljev.
Udarci prebijajo kožo na njegovem obrazu in telesu.
Kričim kot nora in tolčem po neprebojnem steklu. Hočem
k Cinnu. Redarji me popolnoma ignorirajo, ko negibno

267
telo vlečejo iz sobe. Po njihovem obisku so na tleh ostali
le razmazani madeži krvi.
Pretresena in osupla čutim, da me plošča dviga. Še
vedno se naslanjam na steklo, ko mi veter razmrši lase.
S težavo se vzravnam. V pravem trenutku, saj se steklo
odmakne in prosto stojim v areni. Občutek imam, da se z
mojim vidom dogaja nekaj hudega, saj so tla preveč
svetla in svetleča, poleg tega pa se premikajo. Pogledam
pod noge in vidim, da kovinsko ploščo oblivajo modri
valovi, ki udarjajo ob moje škornje. Počasi dvignem
pogled in zavem se, da se vsenaokrog razprostira voda.
Skozi glavo mi šine le ena jasna misel.
To ni kraj za dekle, ki se igra z ognjem.

268
269
 3. DEL
SOVRAŽNIK

270
271
 19
»Gospe in gospodje, petinsedemdesete Igre lakote so
odprte!« mi doni v ušesih glas Claudiusa Templesmitha,
napovedovalca na igrah. Manj kot minuta časa imam, da
ugotovim, kje sem, saj se bo potem zaslišal gong in
tributi bodo lahko zapustili kovinske plošče. Kaj pa
potem?
Ne morem se zbrati. Še vedno imam pred očmi
pretepenega, krvavega Cinna. Kje je sedaj? Kaj mu
delajo? Ga mučijo, ubijajo, spreminjajo v avoksa? Jasno
je, da so me hoteli s tem napadom zmesti, saj so mi prej
zaradi istega razloga dodelili Dariusa. Seveda, uspelo
jim je. Razmišljam le o tem, da bi se najraje sesedla na
kovinsko ploščo, toda tega ne morem narediti po tem,
kar sem videla pred hipom. Biti moram močna, saj sem
to dolžna Cinnu, ki je spodkopal avtoriteto predsednika
Snowa in tvegal vse, da bi se moja poročna obleka
spremenila v peresa oponašoje. Sem tudi dolžnica
upornikom, ki se, vzpodbujeni s Cinnovim primerom,
lahko že prav v tem trenutku bojujejo za zrušitev oblasti.
To, da ne bom igrala po zahtevah Kapitola, bo moje
zadnje dejanje upora. Zato stiskam zobe in se
pripravljam na start.
Kje sem? Še vedno ne morem ugotoviti, kaj je tisto,
kar me obkroža. Kje sem? Spet si postavim to vprašanje
in svet okoli mene počasi postaja bolj jasen. Vidim
svetlomodro vodo,rožnato nebo in skoraj belo žareče

272
sonce, ki neusmiljeno žge. Prav, približno štirideset
metrov od tukaj je zlato sijoč rog izobilja. Na prvi pogled
je videti, kot da je na okroglem otočku, šele po bolj
natančnem opazovanju pa vidim ozke pasove zemlje, ki
se oddaljujejo od otoka kot špice kolesarskega kolesa.
Zdi se mi, da jih je od deset do dvanajst, razvrščenih v
enaki razdalji drug od drugega. Med pasovi je voda,
voda in dva tributa.
To je to. Kopnih trakov mora biti dvanajst, vsak torej
pripada paru tekmovalcev, ki lovita ravnotežje na
kovinskih ploščah. Drugi tributi na mojem vodnem klinu
je stari Woof iz osmega okrožja. Približno tako daleč je
od mene, kot trak zemlje na levi. Za vodo nas z vseh
strani obkroža ozka plaža, za njo pa je videti gosto
rastlinje. Opazujem obraze v krog postavljenih tributov.
Ne vidim Peeta, ki je očitno postavljen za rogom izobilja.
V dlan zajamem nekaj vode, ki mi obliva noge.
Poduham jo in se z vrhom mokrega prsta previdno
dotaknem jezika. Slana je, kot sem predvidevala. Taka je
kot tista, ki sva jo s Peetom videla med najinim kratkim
sprehodom po plaži v četrtem okrožju. Zdi se mi čista.
Nikjer v bližini ni čolnov niti vrvi niti koščka
plavajočega lesa, ki bi se ga lahko oprijela. Z drugimi
besedami: do roga izobilja lahko pridem le na en način.
Ko se zasliši gong, brez razmišljanja zaplavam na levo.
Nisem navajena, da bi preplavala tako dolge razdalje.
Plavanje sredi valov pa zahteva več spretnosti kot
plavanje po mirnem jezeru v dvanajstem okrožju, toda
moje telo se zdi čudno lahko in brez težav plavam.
Mogoče je to zaradi slanosti vode. Zlezem na peščen
kos zemlje. Voda teče z mene. Stečem proti rogu

273
izobilja. Ne vidim, da bi z moje strani še kdo prišel iz
vode, toda zlata konstrukcija precej omejuje moj pogled.
Kakor koli že, nočem, da bi zaradi razmišljanja o
nasprotnikih upočasnila korak. Razmišljam kot
profesionalka. Predvsem moram dobiti orožje.
Lani so bile zaloge razmetane na precejšnji površini
okrog roga. Najdragocenejši predmeti so bili najbližje.
Sedaj so loki naloženi na kupo ob vstopu v stavbo,
visokem kakšnih sedem metrov. Prav na dosegu roke
takoj opazim zlat lok, zato ga brez razmišljanja
potegnem iz kupa.
Nenadoma ugotovim, da je nekdo za mojim hrbtom.
Ne vem, kaj me je vznemirilo. Mogoče tiho šumenje
peska ali komaj zaznavna sprememba toka zraka. Iz tula
izvlečem puščico in se obrnem, hkrati pa napnem tetivo.
Nekaj metrov proč stoji Finnick, svetleč in ubijalsko
lep, s trizobom, pripravljenim na napad v eni roki ter z
mrežo v drugi. Narahlo se nasmiha, toda mišice njegovih
ramen in telesa drhtijo od napetosti. »Torej znaš tudi
plavati,« opazi. »Kje v dvanajstem okrožju si se tega
naučila?«
»Veliko kad imamo,« odgovorim.
»Ne dvomim« reče. »Ti je všeč arena?«
»Nič posebnega ni, toda tebi je gotovo všeč. Vse
kaže, da so jo naredili posebej zate,« dodam s ščepcem
grenkobe, toda tako je videti. Vse naokrog je veliko
vode, stavim pa lahko, da zna plavati le peščica
zmagovalcev. Poleg tega v vadbenem centru ni bilo
bazena, zato se nihče ni imel možnosti naučiti. V tako
areno moraš priti z znanjem plavanja, ali pa se resnično
hitro učiti. Celo sodelovanje v prvem klanju je odvisno od

274
tega, kako premagaš dvanajst metrov vode, kar daje
izjemno prednost četrtemu okrožju.
Za hip nepremično obstaneva in se gledava,
ocenjujeva najino orožje in spretnosti. Nenadoma se
Finnick široko nasmehne. »Še dobro, da sva zaveznika,
kajne?« reče.
Čutim past in nameravam izstreliti puščico v upanju,
da mu bom prestrelila srce, preden me bo Finnick
nataknil na trizob. Ko pa premakne roko, na njegovem
zapestju opazim nekaj svetlečega. Takoj opazim, da je
to zapestnica iz čistega zlata z vzorcem plamenov, prav
tista, ki sem jo opazila pri Haymitchz prvi dan šolanja.
Predstavljam si, da jo je Finnick lahko ukradel, da bi me
ogoljufal, toda takoj izključim to možnost. Haymitch mu
jo je podaril, da bi mi dal znak, pravzaprav ukaz: zaupaj
Finnicku.
Slišim korake, ki se približujejo. Bliskovito moram
sprejeti odločitev.
»Še dobro,« zagodrnjam, saj sem besna, čeprav je
Haymitch moj mentor in me skuša obdržati pri življenju.
Zakaj mi ni povedal, da se je to že prej dogovoril?
Mogoče zato, ker sva s Peetom skupaj izključila kakšne
koli zavez. Haymitchu ni preostalo nič drugega kot to, da
nama je označil zaveznike, za katere se je sam odločil.
»Skloni se!« ukaže Finnick z odločnim glasom, tako
drugačnim od njegovega običajnega, zapeljivega
mrmranja, da poskušam izpolniti navodilo. Trizob švigne
skozi zrak nad mojo glavo in ko zadene v cilj, zaslišim
grozno škrtanje. Moški iz petega okrožja, pijanec, ki je
bruhal na blazine, pade na kolena, ko Finnick iz njegovih
prsih izvleče trizob.

275
 »Ne zaupaj niti prvemu niti drugemu okrožju,« me
opozori Finnick.
Nimam časa, da bi dvomila o njegovem nasvetu, saj
moram iz kupa potegniti tul s puščicami.
»Boš ti pregledal eno stran, jaz pa drugo?«
predlagam, on pa prikima, zato zlezem na nasprotni
konec kupa. Enobaria in Gloss prav takrat prideta do
otoka. Med seboj sta oddaljena kakšne priti pasove
kopnega. Pozno sta prišla zaradi tega, ker ne znata
plavati, prav lahko pa sta se tudi pošteno bala, da je
voda polna pasti. Tega se ne da izključiti, zato včasih ni
najbolje, če upoštevaš preveč scenarijev. Sedaj sta že
na pesku in čez nekaj sekund se bosta znašla pri rogu.
»Imaš kaj uporabnega?« slišim Finnickov vzklik.
Hitro pregledam kup na moji strani in vidim kije, meče,
loke s puščicami, trizobe, nože, kopja, sekire, kovinske
predmete, za katera ne vem imena… in nič drugega.
»Orožje!« zavpijem nazaj. »Samo orožje!«
»Pri meni tudi,« pove. »Zagrabi, kar hočeš, potem pa
izginiva!«
Puščico pošljem proti Enobarii, ki ne neprijetno blizu,
toda moj napad pričakuje in skoči nazaj v vodo, preden
mi uspe natančno pomeriti. Gloss ni tako hiter in ko
izgine v valovih, mu še uspem prestreliti stegno. Na
ramo vržem drugi lok ter dodatno kopje, za pas porinem
dva dolga noža in kovinsko ost, potem pa se s
Finnickom spet srečam pred kupom orožja.
»Naredi z njimi kaj, prav?« reče, Takrat pa opazim
Brutusa, ki hiti naravnost proti nama. Že prej je snel pas
in ga drži v rokah kot tarčo. Ustrelim, toda preden mu
puščica uspe prebiti želodec, se Brutus primerno zakrije

276
s pasom. Tam, kjer je puščica prebila pas, se cedi
vijoličasta tekočina, ki se mu razmaže tudi po obrazu. Ko
sežem po naslednjo puščico, Brutus pade na tla. Meter
ali dva leze proti vodi in izgine pod površino. Za hrbtom
slišim zvok padle kovine.
»Odidiva,« rečem Finnicku, medtem pa uspe Enobarii
in Glossu priti do roga izobilja Brutus je v dosegu
puščice, pa tudi Cashmere je prav gotovo kje blizu. Ta
četverica tipičnih profesionalcev je brez dvoma prej
sklenila premirje. Če bi imela možnost, da skrbim le za
lastno varnost, bi se ob Finnickovi podpori mogoče
skušala dogovoriti z njimi. Vseeno pa moram misliti na
Peeta, torej pogledam naokrog in vidim, da je še vedno
na kovinski ploščo. Odhitim naravnost proti njemu.
Finnick se brez besed nameni za menoj, kot bi predvidel
moje naslednje poteze. Ko pridem kar najbolj blizu,
nameravam izza pasu izvleči nož, da bi zaplavala do
Peeta in ga nekako spravila na kopno, toda Finnick
položi roko na moje rame.
»Jaz ga bom prevzel,« predlaga, jaz pa takoj začnem
dvomiti. Ni to prevara? Mogoče je Finnick sklenil pridobiti
moje zaupanje, potem pa zaplavati in utopiti Peeta?
»Saj mi bo uspelo,« vztrajam, toda on je že uspel vse
orožje odvreči na tla.
»Raje ne pretiravaj,« me opozori. »Ne v tem stanju,«
doda, iztegne roko in me potreplja po trebuhu.
Ah, seveda, si mislim. Noseča naj bi bila. Razmisliti
skušam, kaj to pomeni in kako se moram obnašati.
Mogoče bi morala bruhati ali kaj takega. Medtem pa
Finnick stoji tik ob vodi. »Ščiti me,« prosi in v izjemnem
stilu skoči v vodo.

277
 Dvignem lok, pripravljena, da se uprem napadalcem
okrog roga, a najbrž nikogar ne zanima, da bi šel na lov
za nami. Kot si lahko mislim, so Gloss, Cashmere,
Enobaria in Brutus že ustanovili skupino, sedaj pa se
ukvarjajo z izbiranjem orožja. Mimogrede se razgledam
še po areni in vidim, da večina tributov še vedno čepi na
kovinskih ploščah. Pozor! Nekdo stoji na tleh, nasproti
Peeta. To je Mags, ki ne skuša priti do roga izobilja in niti
ne skuša zbežati, ampak se s pljuskom vrže v vodo in
kot kužek plava proti meni. Gledam, kako se njena siva
glava ziblje nad valovi. Res je stara, toda po
osemdesetih letih življenja v četrtem okrožju se prav
gotovo zna obdržati na površju.
Finnick je že prišel do Peeta in sedaj ga vleče nazaj.
Z eno roko ga objema, z drugo pa dela počasne, mirne
gibe. Ne vem, kaj je rekel, ali naredil, da mi je Peeta brez
odpora zaupal svoje življenje. Mogoče je pokazal
zapestnico, mogoče pa je bilo dovolj, da me je Peeta
opazil na kopnem. Ko sta prišla do brega, pomagam
zvleči Peeta na kopno.
»Pozdravljena spet,« reče Peeta in me poljubi.
»Zaveznika imava.«
»Res je. Haymitch je tako hotel,« ugotovim.
»Spomni me, če sva sklenila premirje še s kom,« reče
Peeta.
»Menda le z Mags,« razmišljam in z gibom glave
pokažem na starko, ki vztrajno kot kužek plava proti
nam.
»Mags prav gotovo ne moremo prepustiti usodi,« reče
Finnick. »Je ena od malega števila ljudi, ki me resnično
ljubijo.«

278
 »Saj to ni težava, lahko jo vzamemo,« odločim. »Še
posebej sedaj, ko vemo, kakšna je videti arena. Njeni
trnki za ribe so za nas najbrž največja priložnost za
hrano.«
»Katniss o je opazila že prvi dan,« se vmeša Peeta.
»Katniss ima pravo oko za vse,« reče Finnick, potem
pa z roko seže v vodo in potegne Mags ven s tako
lahkoto, kot da bi bila majhen kužek. Starka nekaj govori
Menda je rekla 'splavček', potem pa se dotakne pasu.
»Poglejta, saj ima prav. Nekdo se je tega že domislil.«
Finnick pokaže na Beetee, ki z rokami tolče po valovih, a
mu uspe držati glavo nad gladino.
»Česa se je domislil?« vprašam.
»Gre za pasove. Služijo za to, da se obdržimo na
vodi,« pojasni Finnick. »To pomeni, da se človek
premika sam, pas pa ga varuje pred utopitvijo.«
Finnicka prosim, da bi počakal, saj bi rada pomagala
Beeteeju in Wiress, da bi prišla do obale, potem pa bi ju
vzeli s seboj, toda Beetee je tri kline naprej, Wiress pa ni
videl še nikjer. Poleg tega je čisto mogoče, da bi jih
Finnick ubil prav tako kot tributa iz petega okrožja, zato
svetujem da bi se premaknili. Peetu dam lok, kopje in
nož, preostalo pa zadržim zase. Mags me povleče za
rokav in jeclja prosi tako dolgo,da ji na koncu dam ost.
Zadovoljna stiska ročaj z brezzobimi dlesnimi in iztegne
in iztegne roko proti Finnicku, ki najprej vrže na ramo
mrežo, potem pa Mags, s prosto roko pa zagrabi trizob.
Skupaj bežimo proč od roga izobilja.
Kjer se pesek konča, se začne dvigati pobočje, strmo
in zaraslo z gozdom, toda ne takim, kakršnega sem
navajena. Džungla. To je tuja, skoraj pozabljena beseda,

279
ki se je spomnim šele čez nekaj časa. Slišala sem jo na
prejšnjih igrah lakote, ali pa sem se naučila od očeta.
Večine dreves ne prepoznam. Imajo netipično gladka
debla in maloštevilne veje. Tla so zelo črna in gobasta,
pogosto jih zaraščajo ovijalke z barvitim cvetjem. Čeprav
še vedno žge bleščeče sonce in je zrak topel in težak
zaradi vlage, ugotavljam, da se tukaj ne bom uspela
nikoli dobro posušiti. Tenak, svetlomoder material
kombinezona zelo olajšuje izparevanje morske vode, a
se je zaradi potu že začel lepiti na kožo.
Peeta hodi prvi in z dolgim nožem razmika goščavo.
Finnicka prepričujem, da bi šel drugi. Čeprav je
najmočnejši med nami, mora nositi Mags in ima zaradi
tega zasedene roke. Poleg tega pa se, čeprav je mojster
obvladovanja trizoba, njegovo orožje v džungli izkaže
neprimerno slabše kot lok. Hodimo strmo navzgor, proti
vročini, zato se v takih pogojih hitro zadihamo. Na srečo
imava Peeta in jaz za seboj intenziven trening
vzdržljivosti, zato se odločno vzpenjava, Finnick pa je tak
dokaz zdravja in fizične pripravljenosti, da kljub Mags na
rami dobro hodi. Šele po slabih dveh kilometrih prosi za
kratek počitek. Zdi se mi, da celo takrat to naredi bolj
zaradi Mags kot zaradi sebe.
Listje nam popolnoma zakriva pogled na krog, poln
vode, zato splezam na drevo z gumijastimi vejami, da bi
ugotovila, kje smo, in skoraj takoj mi je žal, da sem to
naredila.
Zdi se mi, da zemlja okoli roga izobilja krvavi. Na vodi
vidim purpurne madeže. Telesa ležijo na tleh in plavajo
na valovih, toda vsi smo oblečeni enako, zato s take
razdalje ne morem ugotoviti, kdo živi, kdo pa je umrl.

280
Vseeno vem, da se nekaj malih, modrih postav še vedno
bojuje. Kaj pa sem si predstavljala? Da bo veriga včeraj
zvečer prepletenih rok zmagovalcev v areno prinesla
premirje? Ne, seveda ne, česa takega nikoli nisem
verjela, toda najbrž sem upala, da bodo ljudje pokazali
več… zadržanosti, ali pa vsaj želje, da ne bi ubijali,
preden se lotijo ubijanja. In vsi ste se poznali, si mislim.
Obnašali ste se kot prijatelji.
V areni lahko računam le na enega prijatelja, ki prav
gotovo ne prihaja iz četrtega okrožja.
V areni lahko računam le na enega prijatelja, ki prav
gotovo ne prihaja iz četrtega okrožja.
Prijeten, topel vetrič mi hladi lica, ko sprejemam
odločitev. Ne smem biti pozorna na zapestnico. Takoj
moram končati zadevo. Finnicka moram ustreliti. Naš
dogovor nima prihodnosti. Finnickje preveč nevaren, da
bi ga lahko dlje tolerirala. Sklenem, da bom izkoristila
možnosti, kakršne mi daje trenutno zavezništvo, in
odstranila Finnicka, saj naslednje priložnosti mogoče ne
bom imela več. Med hojo bi ga lahko brez težav ustrelila
v hrbet. To bi bilo podlo dejanje, seveda. Ali bi bilo
odlašanje z odstranitvijo slabše? Naj bi ga najprej bolje
spoznala? Mu bila bolj hvaležna? Ne, prišel je čas. Da bi
potrdila svojo odločitev, še zadnjič pogledam bitko v
daljavi in s krvjo prepojena tla, potem pa se spustim na
tla.
Ob vznožju drevesa ugotovim, da je Finnick sledil
moji poti razmišljanja, kot da bi vedel, kaj sem videla in
kako je name vplival ta pogled. Enega svojih trizobov je
dvignil v obrambni položaj.

281
 »No, Katniss, kaj se dogaja tam spodaj?« vpraša.
»So se vsi prijeli za roke? Se navdušujejo nad
nenasiljem? So orožje mogoče vrgli v morje, da bi
kljubovali Kapitolu?«
»Ne,« rečem.
»Ne,« ponovi Finnick. »Pa veš zakaj? Kar koli se je
do takrat zgodilo, pripada preteklosti, nihče v tej areni pa
ni slučajno postal zmagovalec.« Za hip se zastrmi v
Peeta. »Edina izjema je mogoče Peeta.«
Očitno Finnick ve o njem to, kar veva jaz in Haymitch
– da je Peeta dosti boljši od vseh nas. Finnick je, ne da
bi trepnil z očesom, ubil tributa iz petega okrožja. Koliko
časa je minilo, preden sem se jaz spremenila v morilko?
Ko sem merila v Enobario, Glossa in Brutusa sem
streljala, da bi ubijala. Peeta bi se vsaj skušal dogovoriti,
preveril bi, ali lahko naredimo širše premirje. A le zakaj?
Finnick ima prav in jaz imam prav. Zmagovalcev niso
kronali zaradi izkazovanja sočutja drugim. Strmiva drug v
drugega, jaz pa primerjam njegovo hitrost s svojo.
Razmišljam, koliko časa bi potrebovala, da bi mu
preluknjala lobanjo, in ali mi bo to uspelo, preden mi s
trizobom prebode telo. Vidim, da čaka na moj gib.
Računa, ali mora najprej odbiti puščico, ali pa naj se
takoj loti napada. Čutim, da sva oba že sprejela
odločitev, ko Peeta odločno stopi med naju.
»Koliko ljudi je torej umrlo?« se obrne k meni.
Umakni se, prismoda, razmišljam, ona pa se ne
premakne z mesta.
»Težko rečem,« odgovorim. »Najmanj šest, toda
borba še traja.«
»Pojdimo naprej. Vodo potrebujemo,« reče.

282
 Do sedaj še nismo naleteli na sled sladkovodnega
potoka ali jezera, slana voda pa ni primerna za pitje.
Spet se spominjam prejšnjih iger, ko sem skoraj umrla
zaradi dehidracije.
»Kar najhitreje jo moramo najti,« se strinja Finnick.
»Moramo se skriti pred mrakom, ko bodo drugi priredili
lov na nas.«
Mi. Na nas. Lov. Že prav, mogoče je bila misel za
uboj malce prezgodnja. Finnick se je, vsaj do sedaj,
izkazal za uporabnega, poleg tega pa ga je Haymitch
osebno izbral. Kdo ve, kaj bo prinesla noč? Če se bo
situacija dodatno poslabšala, ga bom vedno lahko ubila,
ko bo zaspal, zato se zadržim, Finnick pa naredi enako.
Pomanjkanje vode povečuje mojo žejo, zato si
natančno ogledujem vso pot po gori, vendar nam sreča
ni naklonjena. Prehodimo še slaba dva kilometra, ko
končno zagledam mejo džungle in ugotovim, da smo
prišli na gorski greben.
»Mogoče se nam bo na drugi strani nasmehnila
sreča.« Olajšano diham. »Našli bomo izvir, ali pa kaj
podobnega.«
Težava pa je v tem, da druge strani ni. Tega se
zavem prva, pred drugimi, čeprav sem najbolj stran od
vrha. Opazim poseben valujoč kvadrat, ki visi v zraku kot
poškodovano steklo. Na začetku mislim, da je to sončna
svetloba ali bleščeči odsev toplote nad zemljo, toda
steklo visi na mestu in se ne premika, ko stopimo bližje.
Takrat povežem zgodbo Wiress in Beeteeja v vadbenem
centru in vem, kaj se razteza pred nami. Zajamem sapo,
da bi v opozorilo zakričala, toda v istem trenutku Peetov
nož zdrsne čez plezalke.

283
 Zasliši se ostro škrtanje. Drevesa v hipu izginejo in za
ozkim trakom opazim odprto širjavo. Magnetno polje
vrže Peeta nazaj in skupaj s Finnickom in Mags pade na
tla.
Stečem k njemu in vidim, da negibno leži v prepletu
ovijalk. »Peeta?« kličem in začutim rahel smrad
zažganih las. Spet kričim njegovo ime, narahlo stresam
njegova ramena, a ne reagira, zato se dotaknem
njegovih ust, a ne čutim toplega diha, čeprav je komaj
nekaj sekund prej glasno dihal. Uho naslonim na prsni
koš, tja, kamor naslanjam svojo glavo, prepričana, da
bom slišala močno in stabilno bitje srca.
Ničesar ne slišim.

284
 20
»Peeta!« kričim in ga tresem močneje, celo klofnem
ga po obrazu, a je vse zaman. Njegovo srce je obstalo,
jaz pa napadam mrliča. »Peeta!«
Finnick nasloni Mags na drevo in me odrine. »Jaz
bom poskusil,« reče in se s prsti dotakne različnih mest
na Peetovem vratu, zdrsne čez rebra in hrbtenico, potem
pa mu stisne nos.
»Ne!« kričim in se vržem na Finnicka, ki se očitno
hoče prepričati, da je Peeta umrl in da ni upanja v
njegovo oživitev. Finnick dvigne roko in me udari v prsi
tako močno, da me moč udarca odrine k bližnjemu
drevesu. Bolečina me za hip zmede. Trudim se, da bi
zadihala. Vidim, kako Finnick spet zapira Peetov nos. Ne
da bi se premaknila, izvlečem puščico, napnem tetivo in
hočem ustreliti, ko me zadrži pogled na Finnicka, ki
poljublja Peeta. To obnašanje je tako čudaško, posebej
za Finnicka, da mi roka otrpne. Ne, to ni poljub. Peetu je
stisnil nos, a mu je odprl usta in sedaj v njegova pljuča
vpihava zrak. Vidim, resnično vidim, kako se Peetov
prsni koš dviga in pada. Finnick odpre zgodnji del
Peetovega kombinezona in z obema rokama ritmično
pritiska nad srcem. Sedaj, ko je šok minil, ugotovim, kaj
skuša narediti.
Mama je tudi delala nekaj takega, toda zelo redko. Če
je komu iz dvanajstega okrožja odpovedalo srce, je bilo
malo možnosti, da bi ga družina uspela pravi čas

285
pripeljati k moji mama. Zato so njeni pacienti navadno
opečeni, ranjeni ali bolni. In umirajoči od lakote, jasno.
Finnickov svet je drugačen. Kar koli počne sedaj, je
prav gotovo počel že prej. To prepoznam zaradi
usklajenega ritma ter načina dela. Počasi spustim lok in
se premaknem, da bi bolje videla. Obupano iščem
znake, da mu je uspelo. Trpim in štejem minute, moje
upanje počasi ugaša. Ko ugotovim, da je že prepozno,
da je Peeta za vedno odšel, nenadoma tiho zakašlja,
Finnick pa se vzravna.
Orožje odvržem na tla in stečem k njemu. »Peeta?«
rečem tiho in porinem z njegovega čela mokre, svetle
pramene, potem pa s prsti poiščem utrip srca.
Peeta mežika in me pogleduje v oči. »Previdno,« reče
s slabotnim glasom. »Zgoraj je magnetno polje.«
Smejem se, čeprav mi po licih tečejo solze.
»Prav gotovo občutno močnejše od tistega na strehi
vadbenega centra,« doda. »Pa mi kljub temu ni nič
hudega. Le malce sem pretresen.«
»Mrtev si bil! Tvoje srce je nehalo biti!« izbruhnem,
preden razmislim, če je prav, da to rečem. Roko si
pritisnem na usta, saj začenjajo iz mene prihajati strašni,
hropeči glasovi, tako kot vedno, kadar jokam.
»Sedaj nekako delujem,« reče. »Je že v redu,
Katniss.« Prikimavam, toda šumenje ne utihne.
»Katniss?« Sedaj njega skrbi zame, kar se zdi
popolnoma norost.
»Nič ji ni, le hormoni,« pojasnjuje Finnick. »Zaradi
otroka.« Dvignem pogled in vidim, da kleči in še vedno
sope zaradi vročine, vzpenjanja, pa tudi zaradi napora,
povezanega z vračanjem Peeta v življenje.

286
 »Ne, sploh ne…,« začnem, toda pretresejo me
histerični krči, ki bolj pritrjujejo besedam Finnicka glede
otroka. Gleda me v oči, jaz pa skozi solze bolščim vanj.
Vem, da je neumno, ker me je njegovo obnašanje vrglo
iz ravnotežja. Le Peeta bi rada obdržala pri življenju, a
ga nisem znala. Finnick Odair pa ga je znal, zato mu
moram biti hvaležna. In sem mu res, čeprav me ob tem
zaliva bes, saj to pomeni, da ne bom nikoli, prav nikoli
nehala biti Finnickova dolžnica. In kako naj ga sedaj med
spanjem ubijem?
Pričakovala sem, da bom na njegovem obrazu videla
zadovoljstvo s samim seboj ali sarkazem, a ima čuden
izraz. Enkrat pogleda mene, drugič Peeta, kot da bi se
nečesa domislil, končno pa narahlo odkima, najbrž zato,
da bi jasno razmislil.
»Kako se počutiš?« se obrne k Peetu. »Misliš, da boš
lahko hodil naprej?«
»Nem odpočiti si mora,« se vmešam. Strašno mi teče
iz nosu, nimam pa niti koščka tkanine, ki bi jo lahko
uporabila za robec. Mags zagrabi pest mahu, ki visi z
veje, in mi ga da, jaz pa sem preveč pretresena, da bi jo
zavrnila. Glasno si očistim nos, otrem solze z obraza in
razmišljam, da je ta mah čisto prijeten. Ni le vpojen,
ampak tudi nepričakovano mehak.
Na Peetovih prsih opazim bleščanje zlata, zato
iztegnem roko in primem ploščico, obešeno na vrvici. Na
medaljonu je gravura moje oponašoje.
»Je to tvoj talisman?« vprašam.
»Da. Se ti ne zdi prav, da uporabljam tvojo
oponašojo? Rad bi, da bi si bila podobna,« mi odgovori.

287
 »Nič nimam proti.« S težavo se nasmehnem. To, da
Peeta v areni pokaže, da ima oponašojo, je hkrati
blagoslov in prekletstvo. Po eni strani bo to dvignilo duha
upora v okrožjih, po drugi pa si je težko predstavljati, da
bo predsednik Snow spregledal to izzivanje. Peeta bo še
težje obdržati pri življenju.
»Bi rada tu naredila tabor?« vpraša Finnick.
»Mislim, da ne,« odgovori Peeta. »Tukaj ne moremo
ostati brez vode in brez vsakršne zaščite. Čisto dobro se
počutim, res. Če bi šlo počasi…«
»Bolje počasi kot sploh ne.« Finnick mu pomaga
vstati, jaz pa se vzamem v roke. Zjutraj sem že videla,
kako so Cinna surovo pretepli, ko pa sem prišla v areno,
sem videla Peetovo smrt. Kljub vsemu sem vesela, da
Finnick kar naprej načrtno omenja mojo nosečnost, saj s
stališča sponzorjev ne delujem najbolje.
Pregledam orožje, čeprav vem, da je v idealnem
stanju, toda pokazati hočem, da obvladujem situacijo.
»Spredaj bom hodila,« se odločim.
Peeta odpre usta. Ugovarjati hoče, toda Finnick ga
utiša. »Dovoli ji,« reče in mršči obrvi. »Vedela si, da je
tam magnetno polje, kajne? V zadnji sekundi si vedela in
si nas hotela opozoriti.« Prikimam. »Kako si to vedela?«
Zavlačujem z odgovorom. Lahko bi bilo nevarno, če bi
povedala po resnici. Ne vem, ali so organizatorji med
vadbo ugotovili, da sta me Beetee in Wiress naučila
nekaj o magnetnem polju, toda prav gotovo imam zelo
dragoceno informacijo. Če bi Kapitol to izvedel, bi lahko
njegovi tehniki spremenili zgradbo aparatov, da ne bi
nikoli več opazila nepravilnosti, zato se raje zlažem.

288
 »Še sama ne vem. Včasih imam vtis, da slišim, kako
deluje tako polje. Še sami poslušajte,« predlagam in
obstanem. Vendar slišimo le brenčanje žuželk, petje ptic
in šelestenje listja v zraku.
»Ničesar ne slišim« reče Peeta.
»Še poslušaj. To zveni kot brenčanje ograje okoli
dvanajstega okrožja, le da dosti, dosti bolj tiho.« Vsi spet
pozorno poslušajo, jaz pa tudi skupaj z njimi, čeprav
nimamo nobene možnosti, da bi kar koli slišali. »No,
prosim lepo!« vzkliknem. »Ali sedaj veste, za kaj gre?
Prihaja s kraja, kjer je polje poškodovalo Peeta.«
»Tudi jaz ne slišim,« doda Finnick. »Ker pa imaš ti
bolj občutljiv sluh, nas moraš peljati naprej.«
Odločim se, da bom igrala naprej. »Čudno,« rečem.
Glavo obračam, kot da ne slišim prav dobro. »Slišim le
na levo uho.«
»Na tistega, ki so ga zdravniki popravili?« se spomni
Peeta.
»Da,« pritrdim in skomignem z rameni. »Mogoče jim
je uspelo bolje, kot so mislili. Veste, včasih s tem
ušesom slišim čudne stvari, take, ki naj bi bile neslišne.
Brenčanje kril majhnih žuželk ali padanje snežink.«
Krasno. Sedaj se bodo vsi usmerili v zdravnike, zaradi
katerih se mi je sluh, izgubljen v prejšnjih igrah, povrnil.
Oni bodo tisti, ki bodo morali pojasniti, zakaj slišim kot
netopir.
»Ti,« reče Mags in me nežno porine naprej, da bi šla
prva. Hodili bomo počasi, zato hoče Mags korakati
sama, pri čemer si pomaga z vejo, ki jo je Finncik
spretno spremenil v palico. Pripravi tudi palico za Peeta,
kar je dobro. Čeprav Peeta ugovarja, bi po moje najraje

289
legel in si odpočil. Finnick zaključuje kolono, tako da bo
vsaj nekdo dobro ščitil hrbet.
Hodim tako, da je magnetno polje na moji levi strani,
na strani izjemnega sluha. Ker pa je vsa zgodba od
začetka do konca izmišljena, odtrgam šop trdnih orehov,
ki kot grozdi visijo z bližnjega drevesa. Potem jih mečem
predse, ne da bi nehala hoditi. To je dobra ideja, saj tako
pogosteje zaznam kot opazim okenca, ki kažejo na
prisotnost magnetnega polja. Vsakič, ko se oreh dotakne
nevidne meje, se zakadi, potem pa zoglenel in počen
pristane na tleh ob mojih nogah.
Po nekaj minutah zaslišim za hrbtom čudno
cmokanje, zato se obrnem in vidim, kako Mags lušči
lupino oreha, potem pa da v usta, polna orehov, novo
jedrce.
»Mags!« zavpijem. »Izpljuni jih! Lahko so strupeni!«
Mrmra nekaj nerazumljivega, potem pa mi ne nameni
več pozornosti. Očitno navdušena se oblizuje. Pogledam
Finnicka in računam, da me bo podprl, a se le smeje.
»Najbrž se bomo prav kmalu prepričali,« reče.
Hodim naprej in razmišljam o Finnicku, ki je rešil staro
Mags, sedaj pa ji dovoli, da je neznane orehe. O
Finnicku, ki ga je Haymitch izbral za najinega zaveznika.
O Finnicku, ki je Peeta vrnil v življenje. Zakaj mu
preprosto ni dovolil umreti? Nihče ga ne bi obtoževal, jaz
pa se gotovo ne bi domislila, da zna reševati ljudi. Zakaj
je hotel rešiti Peeta in zakaj je tako hotel imeti zvezo z
menoj? Poleg tega pa ne bi premišljal, da bi me ubil, če
bi se kaj zgodilo, toda odločitev o začetku boja prepušča
meni.

290
 Hodim naprej in mečem orehe. Včasih opazim vidne
znake magnetnega polja. Držati se skušam leve strani,
da ne bi spregledali krajev, skozi katere bi se lahko
prebili in še bolj oddaljili od roga izobilja ter mogoče našli
vodo. Po naslednji uri hoje ugotovim, da so naši napori
zaman, saj sploh ne zavijamo v levo. Magnetno polje
nas vodi vzdolž poti, ki teče v loku. Obstanem in se
ozrem na šepajočo Mags in na od potu svetleč Peetov
obraz.
»Ustavimo se malo,« predlagam. »Še enkrat se
moram z vrha razgledati po okolici.«
Drevo, ki sem ga izbrala, se mi zdi bolj pokončno kot
druga. Splezam čez prepletene veje, a se skušam držati
kar najbližje debla, saj sem prepričana, da se lahko z
lahkoto odlomijo. Kljub temu splezam dosti višje, kot mi
govori razum, saj moram nekaj preveriti. Moji dvomi se
potrdijo, ko končno držim roke v krošnji, malo večji od
malega drevesa, in skupaj z njo niham v vlažnem zraku.
Nobene možnosti nimamo, da bi se obrnili na levo, in je
nikoli ne bomo imeli.
S te višine vidim, da ima arena obliko popolnega
kroga, sredi katerega je drugi popolni krog s špicami v
obliki pasov kopnega. Nebo nad džunglo je pobarvano v
enotno rožnato barvo. V nekem trenutku se mi zdi, da
opazim eno ali dva valujoča okenca, po mnenju Wiress
in Beeteeja slabe točke mehanizma, ki kažeta nekaj, kar
bi moralo ostati nevidno. Zaradi tega, da bi se
popolnoma prepričala, izstrelim puščico v prazen prostor
nad drevesi. Takrat se zabliska svetloba in zablešči se
resnično modro nebo, puščica pa se vrne v džunglo.

291
Splezam z drevesa, da bi prijateljem povedala slabe
novice.
»V pasi smo,« povem. »Obkroža nas magnetno polje,
pravzaprav kupola, in ne vem, kako je visoka. Na sredi je
rog izobilja, okoli njega morje, še naprej pa vsenaokrog
džungla. Vse je narejeno zelo skrbno, zelo simetrično in
ne preveliko.
»Si opazila kakšno vodo?« sprašuje Finnick.
»Le slano tam, kjer smo začeli igre,« povem.
»Prav gotovo je tu kakšna sladka voda,« reče Peeta
in mršči obrvi. »Drugače bomo že čez nekaj dni vsi
mrtvo.«
»Drevje je gosto. Mogoče so kje blizu ribniki ali izviri,«
rečem neprepričljivo, saj instinktivno čutim, da bo Kapitol
hotel kar najhitreje končati te nepopularne igre. Plutarh
Heavensbee je mogoče že dobil ukaz, da nas pokonča.
»Prav nobenega smisla ne vidim, da bi preverili, kaj se
skriva za vrhom vzpetine. Tam ni ničesar.«
»Nekje med magnetnim poljem in krogom s špicami
mora biti pitna voda,« vztraja Peeta.
Vsi vemo, kaj to pomeni. Morali se bomo spustiti
navzdol, naravnost proti profesionalcem, v pobijanje, s
starko, ki komaj vleče noge za seboj, in s Peetom,
preveč slabotnim, da bi se dobro boril.
Odločimo se, da se bomo spustili nekaj sto metrov in
še vedno krožili v upanju, da bomo na tej višini naleteli
na vodo. Stopam spredaj in vsake toliko vržem oreh na
levo, vendar smo sedaj daleč od magnetnega polja.
Sonce ne popušča, zrak spreminja v paro in se norčuje
iz naših oči. Popoldne postane jasno, da Peeta in Mags
ne moreta naprej.

292
 Finnick sklene postaviti tabor približno deset metrov
proč od magnetnega polja. Po njegovem mnenju ga
bomo lahko uporabili kot orožje in v primeru napada
sovražnika usmerili nanj. Potem se skupaj z Mags loti
trganja dolgih in ostrih listov trave, ki raste v več kot
meter visokih šopih. Iz njih skupaj pleteta blazine. Nič ne
kaže na to, da bi Mags kakor koli škodovalo, da je jedla
orehe, zato jih Peeta nabere cel kup in jih meče v
magnetno polje, da se odbijejo in vrnejo praženi. Skrbno
lušči lupine, jedrca pa polaga na liste. Jaz stojim na
straži, nemirna, razgreta in pretresena zaradi vsega, kar
se mi je zgodilo danes.
Piti! Tako si to želim, da na koncu ne zdržim več.
»Finnick,« se oglasim. »Bi me lahko zamenjal na
straži, jaz pa bom še enkrat odšla naokrog zaradi
vode?«
To, da grem sama, jih ne navduši preveč, toda težave
zaradi dehidracije so preveč resnične.
»Brez skrbi, ne bom šla daleč,« obljubim Peetu.
»S teboj grem,« reče.
»Ne. Rada bi lovila, če bo šlo,« vztrajam in ne dodam,
da ne more z menoj, ker je preveč glasen, toda
predstavljam si, da je razumel namig. S svojim težkim
korakom bi plašil živali, poleg tega pa bi tudi mene
spravil v nevarnost. »Kmalu se bom vrnila.«
Tiho se plazim med drevesi, zadovoljna, ker se lahko
na gobastih tleh premikam skoraj neslišno. Hodim
postrani, toda ne najdem nič razen gostega rastlinja.
Zaradi topovskega strela obstanem. Zavem se, da se
je pokol pri rogu izobilja končal in sedaj lahko vsi izvemo,
koliko tributov je padlo že na začetku iger. Štejem strele,

293
ki pomenijo število ubitih. Osem. Ni jih tako veliko kot
lani, toda zdi se, da je žrtev več, saj skoraj vsakega
poznam po imenu.
Nenadoma izgubim moč in opreti se moram na deblo
drevesa. Čutim, da mi vročina kot goba sesa vlago.
Težave imam že s požiranjem. Počutim se, kot da je po
meni. Trebuh božam v upanju, da bo kakšna nosečnica
postala moja sponzorka, Haymitch pa mi bo poslal malo
vode. Pa se nič ne zgodi. Zgrudim se na tla.
Nepremično ležim in šele takrat zagledam živali:
čudne ptiče z bleščečim perjem, gozdne kuščarje s
švigajočimi modrimi jeziki, pa tudi bitja, ki se zdijo
križanci med podgano in oposumom, in plezajo po vejah
okoli debla. Ubijem čudno bitje, da bi si ga bolje
pogledala.
Res je grdo. To je velik glodavec s puhasto, pikasto,
sivo dlako ter dvema dolgima zoboma nad spodnjo
ustnico. Žival odrem, potem pa nenadoma ugotovim, da
je njen gobček moker, kot da bi pred hipom pila iz
potoka. Navdušeno se lotim iskanja in počasi hodim v
spirali okoli drevesa, saj voda ne more biti daleč.
Na žalost pa ničesar ne najdem, niti kaplje rose. Vem,
da bo Peeta skrbelo zame, zato sklenem, da sem
premagana, in se vrnem v tabor še bolj razbesnjena in
potrta kot kadar koli.
Ko pridem, je prostor popolnoma spremenjen. Mags
in Finnick sta iz trave spletla kočo, odprto na eni strani,
zato pa ima tri stene, tla in streho. Mags je pletla tudi
nekaj posodic, ki jih je Peeta napolnil s praženimi orehi.
Vsi me z upanjem pogledajo, jaz pa le odkimam.

294
 »Ne, nimam vode,« pojasnim. »Toda vem, da nekje ta
je. Ta jo je pil.« Vsem pokažem odrtega glodavca.
»Ustrelila sem ga na drevesu kmalu po tistem, ko se je
vrnil od vode, ki mi je vseeno ni uspelo najti. Prisežem,
preiskala sem vsak centimeter zemlje v premeru
tridesetih metrov.«
»Ga lahko pojemo?« vpraša Peeta.
»Tega ne vem zagotovo, toda meso ima skoraj tako
kot veverica. Nekako bi ga morali skuhati…«
Razmišljam, da bi prižgali ogenj, a nimam nobenih
pripomočkov. Tudi če bi mi uspelo, ne bi mogli skriti
dima, sam smo v tako majhni areni vsi blizu drug
drugega.
Peeta se spomni nečesa drugega. Vzame kos
glodavčevega mesa, ga natakne na konec veje in vrže v
magnetno polje. Zaslišimo glasno šumenje, palica se
odbije in vrne, meso pa je od zunaj zoglenelo, na sredini
pa je dobro pečeno. Peetu spontano zaploskamo, toda
hitro nehamo, ko se spomnimo, kje smo.
Belo sonce na rožnatem nebu se pomika proti
zahodu, ko se zberemo v koči Še vedno dvomljivo
gledam orehe, čeprav na Finnick prepričuje, da jih je
Mags prepoznala z drugih iger. Med usposabljanjem
nisem niti sekunde preživela na prostoru, kjer so
predstavljali jedilne rastline, saj sem lani s tem opravila
brez najmanjših težav, sedaj pa mi je žal, da se nisem
usposobila. Prav gotovo sem izgubila priložnost, da bi se
spoznala z neznanimi rastlinami, ki me sedaj obkrožajo,
poleg tega pa bi lahko več vedela o tem, kam smo
namenjeni. Kakor koli že, Mags se zdi popolnoma
zdrava, čeprav je orehe jedla dolgo časa nazaj, zato

295
vzamem enega v roko in ga previdno grizem. Ima
prijeten, sladkoben okus, kot da bi bil kostanj, zato se
končno odločim, da je vse v redu. Glodavec je malce trd.
Po okusu spominja na divjačino, vendar se izkaže, da je
izjemno sočen, zato mislim, da za prvo noč v areni obrok
sploh ni slab. Škoda le, da ga ne moremo z ničemer
poplakniti.
Finnick me zasipa z vprašanji o glodavcu, ki mu sedaj
rečemo drevesna podgana. Pojasnjevati moram, na
kakšni višini je bil, kako dolgo pred strelom sem ga
opazovala in kaj je počel. Ne spomnim se, da bi se
ukvarjal s čim posebnim. Najbrž je le preprosto vohal
naokrog in iskal žuželke ali kaj podobnega.
Bojim se noči. Tesno prepletena trava nas bo vsaj
malo branila pred bitji, ki se v džungli po temi premikajo
tik ob tleh. Na srečo malo pred sončnim zahodom vzide
bledi mesec, ki nam bo nudil vsaj malo vidljivosti.
Pogovor se kmalu konča, saj vemo, kaj nas čaka. Drug
ob drugem sedimo ob vhodu v kočo, Peeta pa me prime
za roko.
Nebo se razsvetli, ko se na njem pojavi simbol
Kapitola, za katerega se zdi, da plove skozi vesolje.
Poslušam zvoke himne. Za Finnicka in Mags bo težje,
razmišljam. Vseeno se pokaže, da tudi mene čakajo zelo
težki trenutku. Visoko nad vrhovi dreves se pokažejo
slike osmih ubitih tributov.
Na začetku vidimo moškega iz petega okrožja, ki ga
je Finnick prebodel s trizobom, kar pomeni, da so
preživeli vsi tributi iz prvih štirih okrožij: štirje
profesionalci, Beetee in Wiress ter seveda Mags in
Finnick. Potem se pojavi odvisnik iz šestega okrožja,

296
Cecelia in Woof iz osmega, par iz devetega, dekle iz
desetega in Seeder iz enajstega okrožja. Na koncu spet
vidimo simbol Kapitola, prisluhnemo zadnjim zvokom
himne in mesec je edina svetla točka na temnem nebu.
Ničesar ne rečemo. Ne morem se delati, da sem
dobro poznala vsaj eno od ubitih oseb, toda razmišljam o
treh otrocih, ki so se držali Cecelie, ko so jo peljali proč,
spominjam se tudi prijaznosti Seeder med najinim
srečanjem. V srcu me zbada celo ob misli na
steklenookega odvisnika, ki mi je na lica risal rumeno
cvetje. Vsi so umrli. Vsi so odšli.
Ne vem, kako dolgo bi tako sedeli, če ne bi zagledali
srebrnega padala, kako se spušča med listjem in
pristane ob naših nogah. Nihče ne seže po njem.
»Kaj mislite, za koga je to?« končno vprašam.
»Težko rečem,« se oglasi Finnick. »Mogoče pa bi
Peeta vzel darilo, ker je danes skoraj umrl?«
Peeta odveže vrvico in pogladi svileno blago. Na
padalo je pripet majhen, kovinski predmet, ki ga ne
poznam.
»Kaj pa je to?« vprašam, a nihče ne ve. Predmet si
podajamo, si ga po vrsti ogledujemo, a se nam ne sanja,
čemu je namenjena kovinska cevka, narahlo priostrena
na enem koncu, na drugi strani pa se konča z majhnim
ustjem, usmerjenim navzdol. Na nekaj me spominja. Kot
da bi bil to del, ki je odpadel s kolesa ali s karnis, s česar
koli.
Peeta piha v en konec, da bi preveril, če iz predmeta
prihaja kakšen zvok, toda ničesar ne slišimo. Finnick
porine vanj mezinec in skuša iz njega narediti orožje.
Brez uspeha.

297
 »Mags, lahko s tem loviš ribe?« vprašam, a starka, ki
zna skoraj vse uporabiti za ribolov, le odkimava in
godrnja.
Vzamem tulec in ga vrtim v eni roki, potem pa v drugi.
Ker smo zavezniki, Haymitch sodeluje z mentorji iz
četrtega okrožja in prav gotovo je imel prste vmes pri
izboru tega darila. To pomeni, da ima darilo precejšnjo
vrednost in prav gotovo lahko komu reši življenje. V
mislih se vrnem v lansko leto, ko sem obupno
potrebovala vodo, a mi je ni poslal, saj je vedel, da jo
bom našla, če se bom potrudila. Haymitcheva darila so
vedno koristna in če jih ni, pomeni, da gre za kaj
pomembnega. Zdi se mi, da mi mrmra v uho: 'Če imaš
pamet, naredi iz njega uporabno stvar. Kaj je to?'
Pot si otiram z oči in si predmet ogledujem v
mesečini. Vrtim ga enkrat v eno, nato v drugo stran, ga
opazujem pod različnimi koti, pokrivam dele in jih
odkrivam, skušam ga prisiliti, da bi pokazal, kakšna je
njegova uporaba. Na koncu ga v obupu zabijem v
zemljo.
»Vdam se,« resignirano rečem. »Mogoče bo Beeteeju
ali Wiress to bolj jasno, če se jima bomo priključili.«
Dvignem se, razgreto lice pritisnem na pletenje iz trave
in bedno strmim v cevko. Peeta mi masira odrevenele
mišice na vratu in dovolim si trenutek sprostitve. Ne
razumem, zakaj ta kraj ni niti malo bolj suh, čeprav je
sonce že zašlo. Razmišljam tudi, kako je doma.
Prim, mama, Gale, Madge, vsi me gledajo. Upam, da
pri njih doma, čeprav bi jih Thread lahko dal za rešetke.
Lahko bi bili kaznovani kot Cinna ali Darius. Ni
izključeno, da trpijo zaradi mene, in to vsak od njih.

298
Pogrešam jih, pogrešam svoje okrožje, gozdove, takšne,
kot morajo biti, polne močni, trdnih dreves in rastlin, pa
tudi živali, do katerih ne čutiš gnusa. Pogrešam prijetne
potočke, hladen, še bolj mrzel veter, ki bi odgnal to
morečo vročino. V misli si prikličem ledeno mrzel veter.
Uživam ob njegovem hladnem dotiku na licih in premrlih
prstih, ko dobi kovinska cevka, zabita v črno zemljo,
svoje ime.
»Žlebič!« zavpijem in se vzravnam.
»Kaj?« se čudi Finnick.
Cevko izvlečem iz tal, jo očistim, potem pritisnem dlan
na zoženem koncu, da bi ga odprla, in strmim v izliv. Da,
nekaj takega sem že videla zelo dolgo nazaj, nekega
hladnega, vetrovnega dne med pohodom z očetom po
gozdu. Enak žlebiš je bil nameščen v izdolbeno odprtino
javorovega debla in iz njega je tekel rastlinski sok
naravnost v najino vedro. Zahvaljujoč javorovemu sirupu
je bil vsak kruh dosti boljši. Ne vem, kaj se je po očetovi
smrti zgodilo s kar nekaj žlebiči. Gotovo so ostali nekje v
gozdu, skriti tako, da se jih ne bo dalo več najti.
»To je žlebič, nekaj takega kot pipica. Namesti se ga
v drevo, da bi zbrali sok.« Pogledam zelena mesnata
drevesa, ki so rastla v bližini. »Pod pogojem, da veš,
katerega izbrati.«
»Sok?« se čudi Finnick, po čemer ugotovim, da tudi
ob morju nimajo pravih dreves.
»Za izdelavo sirupa,« pojasni Peeta. »Toda zunanjost
teh dreves mora biti drugačna.« Vsi hkrati skočimo na
noge. Žejni smo. Nobenega izvora vode ne moremo
najti, drevesna podgana pa je imela ostre podočnike in
moker gobček, zato je v drevesih gotovo nekaj, kar

299
najbolj potrebujemo. Finnick vzame težak kamen in se
loti zabijanja žlebiča v zeleno lubje debelega debla, a ga
zadržim.
»Počakaj, lahko ga poškoduješ. Najprej moramo
izdolbsti luknjo.«
Nimam ustreznega dleta, zato nam Mags da svojo
ost, Peeta pa jo zarine pet centimetrov globoko,
naravnost v deblo. Potem izmenjaje s Finnickom z ostjo
ter nožem povečujeva odprtino, dokler ni dovolj prostora
za žlebič. Previdno ga vstavim in vsi napeto čakamo. Na
začetku se nič ne zgodi, toda čez hip po izlivu priteče
kaplja vode in pristane na odprti dlani Mags, ki poliže
tekočino in podstavi roko za naslednjo porcijo.
Žlebič zavrtimo in popravimo, zaradi česar iz njega
prav kmalu priteče tenak potoček vode. Izmenjaje
podstavljamo usta in vlažimo presušene jezike. Mags
prinese košek, narejen iz tako tesno prepletene trave, da
ne prepušča vode, zato ga napolnimo in si ga
izmenjujemo. Pijemo hlastno, z dolgimi požirki, potem pa
uživamo v luksuzu, saj se škropimo in si umijemo
obraze. Kot vse tukaj je tudi voda topla, a sedaj ni čas za
zmrdovanje.
Nič več nismo žejni in zavemo se, da smo popolnoma
izčrpani, zato se pripravimo na spanec. Lani sem si pred
spancem vse pripravila, če bi bilo potrebno pod okriljem
niči hitro zbežati. Letos nimam nahrbtnika. Imam le
orožje, ki pa ga tako ali tako ne izpustim iz rok. Potem se
spomnim na žlebič. S težavo ga potegnem iz debla,
odtrgam nekaj listov z ovijalk in jih potegnem skozenj,
potem pa ga skrbno privežem za pas.

300
 Finnick se javi za prvo stražo, jaz pa ne ugovarjam,
saj vem, da si bova morala midva, dokler Peeta ne
pridobi moči, deliti njegove obveznosti. Ležem ob Peeta
in Finnicku naročim, naj me zbudi, ko se bo utrudil.
Nekaj ur kasneje se sama zbudim. V ušesih slišim
zvoke, podobne zvonjenju. Din! Din! Ta zvok me
popolnoma spominja na tistega, ki ga je slišati za novo
leto s palače pravičnosti. Peeta in Mags trdno spita, zato
pa je Finnick videti prav tako presenečen kot jaz.
Zvonjenje kmalu preneha.
»Preštel sem dvanajst udarcev,« reče.
Prikimam. Dvanajst. Kaj to pomeni? En udarec za eno
okrožje? Čisto mogoče. Toda zakaj? »To lahko pomeni
kar koli, kajne?«
»Niti sanja se mi ne,« odgovori.
Čakava na morebitna navodila, mogoče na sporočila
Claudiusa Templesmitha, ali vsaj povabilo na pojedino.
Edini pravi signal, vreden pozornosti, je slepeč blisk, ki
zadene visoko drevo in povzroči serijo bliskov.
Ugotovim, da je to napoved naliva, izvor vode za tiste, ki
nimajo tako pametnih mentorjev, kot je Haymitch.
»Pojdi spat, Finnick,« predlagam. »In čas je za
menjavo straže.«
Razmišlja, toda vsak se mora na koncu odpočiti, zato
leže ob vhodu v kočo. Z roko na trizobu pade v nemiren
spanec.
S puščico na tetivi sedim in opazujem džunglo, ki je v
mesečini dobila strašljivo bledozeleno barvo. Po
približno eni uri strele izginejo, potem pa zaslišim
šumenje prihajajočega dežja. Dežne kaplje težko padajo

301
na listje dreves nekaj sto metrov naprej. Zaman čakam,
da bi naliv pričel do nas.
Zdrznem se, prestrašena zaradi topovskega strela,
toda moji tovariši še naprej trdno spijo. Ne vidim razloga,
da bi jih budila zaradi smrti še enega zmagovalca. Tudi
sama ne ugibam, kdo je sedaj umrl.
Ploha se konča prav tako hitro kot vihar v lanskoletni
areni. Takoj potem pa opazim meglo, ki počasi plava od
tam, kjer je bila pred hipom nevihta s ploho. To je le
naraven pojav, razmišljam. Hladen dež na vročih tleh.
Megla pa se počasi premika proti nam, njeni jeziki se
iztegujejo kot prsti, ki grabijo vse pod seboj. Opazujem jo
in nenadoma začutim mravljince po vratu. Ta megla ni
normalna. Sprednji del se premika dosti bolj enakomerno
kot navadna megla. In če ni naravna, to…
Medel. Sladkoben vonj mi napolnjuje nosnici. Roko
iztegnem proti ostalim in kričim, naj se zbudijo. Za to
potrebujejo le nekaj sekund, kar pa je dovolj, da mojo
kožo prekrijejo mehurji.

302
 21
Povsod tam, kjer se moje telo stika z meglo, čutim
drobno, zbadajoče, boleče kljuvanje.
»Bežite!« kričim preostalim trem. »Tecimo!«
Finnick se v hipu dvigne z blazine, da bi se boril s
sovražnikom. Ko pa opazi megleno steno, takoj vrže na
hrbet še vedno spečo Mags in steče naprej. Peeta stoji
na lastnih nogah, vendar se s težavo znajde v dogajanju,
zato ga primem za roko in vlečem skozi džunglo, za
Finnickom.
»Kaj je? Kaj je?« sprašuje zmeden.
»Nekakšna čudna megla, strupen plin. Peeta,
hitreje!« ga preganjam. Šele sedaj vidim, kako močne so
posledice udarca z magnetnim poljem. Premika se
počasi, občutno počasneje kot navadno, mešanica
ovijalk in podrasti, ob katero se od časa do časa
spotaknem, pa zanj predstavlja skoraj nepremostljivo
oviro.
Ozrem se na val megle, ki se razteza v obe smeri
tako daleč, da ji ni videti konca. Neka grozna misel mi
dopoveduje, da moram zbežati, pustiti Peeta in rešiti
lastno kožo. Tako preprosto bi bilo odhiteti naprej,
mogoče celo splezati na drevo, višje kot je meja strupa,
ki sega približno trinajst metrov visoko. Spomnim se, da
se menako naredila med zadnjimi igrami, ko so se
pojavili mutanti – stekla sem naprej in se na Peeta
spomnila šele pri rogu izobilja. Odrinem grozo in stopim

303
k Peetu. Vse to je namenjeno njegovemu preživetju, ne
mojemu. Razmišljam o ljudeh v vseh okrožjih, ki
zadržujejo dih, medtem ko strmijo v ekrane televizorjev,
saj se hočejo prepričati, ali bom zbežala, kot to hoče
Kapitol, ali pa ostala pri ljubljenem.
Njegovo roko močno stiskam. »Glej pod moje noge.
Noge skušaj postavljati tja, kamor jih jaz,« rečem hitro,
moj nasvet je očitno koristen, saj hodiva malce hitreje,
čeprav še vedno prepočasi, da bi si lahko privoščila
trenutek oddiha. Medla za hrbtom nam še vedno sledi,
delci snovi pa predirajo glavnino pare. Sedejo na kožo in
zažigajo, toda drugače kot ogenj. Ni čutiti vročine,
ampak bolj globoko bolečino. Ko kemikalija najde naša
telesa, se pritrdi nanje, potem pa se zareže v naslednjo
plast kožo. Kombinezoni ne pomagajo veliko. Nič bolj ne
ščitijo kot oblačila iz papirja.
Finnick, ki je že na začetku odhitel naprej, obstane,
saj se zave, da imava težave. Pred meglo se res ne
moremo braniti, zato lahko le zbežimo. Finnick nama
kriči vpodbudne besede, naju nagovarja, naj hodiva
naprej, njegov glas pa nama služi kot smerokaz in za nič
drugega.
Peetova proteza se zatika v preplet plezalk, ona sam
pa se zvrne kot je dolg, preden mi ga uspe ujeti.
Pomagam mu vstati in takrat opazim nekaj dosti bolj
groznega, kot so mehurji, in kar prizadene dosti huje kot
opekline. Leva stran njegovega obraza visi, kot da bi na
njem odmrle vse mišice. Veka mu pada in skoraj
prekriva oko, usta pa so skrivljena pod nenormalnim
kotom.

304
 »Peeta,« začnem in nenadoma začutim, da mojo roko
pretresajo krči.
Ne glede na to, iz kakšnih kemikalij je sestavljena
megla, povzroča ne le opekline, ampak tudi moti
delovanje živčnega sistema. Prešine me strah, takšen, ki
ga do sedaj še nisem poznala. Nervozno zgrabim Peeta,
zaradi česar se spet spotakne. Uspe mi ga postaviti na
noge, toda moje roke nekontrolirano drhtijo, poleg tega
pa naju je megla skoraj ujela, saj je le slab meter proč.
Nekaj hudega se dogaja s Peetovimi nogami. Čeprav
skuša hoditi, se premika, kot da bi bil paraliziran, kot da
je lutka.
Hitro pogledam naprej in šele takrat opazim, da se je
Finnick vrnil in da ga vleče za seboj. Peeta nekako
podprem pod pazduho in delam, kar lahko, da bi
pomagala Finnicku, ki je začel hitro korakati.
Uspe nam, da se megli umaknemo za približno deset
metrov, ko Finnick obstane.
»Nič ne bo,« reče. »Moram ga prenesti. Boš lahko
nesla Mags?«
»Da,« odločno zatrdim, čeprav se mi srce trga. Res,
starka gotovo nima več kot dobrih trideset kilogramov,
toda sama nisem preveč velika. Prav gotovo sem včasih
dvigala še težje stvari. Škoda je le, da mi roke sedaj tako
grozno drgetajo. Počepnem, takrat pa mi Mags leže čez
rama, prav tako, kot je bila prej na Finnickovem ramenu.
Počasi iztegnem noge, blokiram kolena in nekako mi
uspe, da jo zadržim. Finnick si na hrbet naloži Peeta in
hitimo naprej – Finncik spredaj, jaz pa za njim, po poti, ki
jo utira med ovijalkami.

305
 Megla se še kar naprej pomika naprej, tiha, gosta in
gladka, razen grabežljivi izrastkov. Instinkt mi govori, naj
tečem naravnost naprej, čim bolj proč od nje. Opazim,
da Finnick hodi poševno navzdol. Na ta način zadržuje
ustrezno razdaljo do megle in nas vodi k vodi okrog roga
izobilja. Da, razmišljam, priti moramo do vode. Kislina se
mi zažira vedno bolj globoko, jaz pa sem vesela, da
nisem ubila Finnicka, saj Peeta sama ne bi mogla izvleči.
Še dobro, da imam zaveznika, čeprav le za kratek čas.
Ni Magsina krivda, da začenjam padati. Dela vse, kar
je v njeni moči, da mi ne bi bila v breme, toda preprosto
ne morem več nositi takega bremena, še posebej ne
sedaj, ko mi hromi desna noga.
Na tla padem enkrat, potem še drugič, toda nekako
mi uspe vstati. Po tretjem padcu mi nog ne uspe prisiliti,
da bi delovale. Skušam vstati, toda takrat mi popolnoma
odpovedo in Mags se zvrne na tla pred menoj. Krilim z
rokami, obupano se lovim za ovijalke in debla, da bi se
vzravnala.
Finnick je že nazaj, še vedno z onemoglim Peetom na
hrbtu. »Tako ne gre,« rečem. »Lahko nosiš oba? Kar
pojdi naprej. Saj vaju bom ujela.« Sama ne verjamem v
to, kar govorim, toda trudim se, da bi bilo slišati čim bolj
prepričljivo.
V mesečevi svetlobi vidim zelene Finnickove oči, prav
tako izrazite kot podnevi, poleg tega pa se čudno
bleščijo. Skoraj tako kot pri mački. Mogoče se svetijo
zaradi solz.
»Ne,« reče. »Obeh ne bom mogel nositi. Roke mi
bodo odpadle.« Res, trgajo jih nekontrolirano krči.

306
Prazne roke ima, od treh trizobov pa mu je ostal le dene,
ki ga drži Peeta. »Oprosti, Mags, ne morem.«
To, kar se zgodi potem, je tako bliskovito in
nesmiselno, da stojim kot vkopana, namesto da bi to
preprečila. Mags se s težavo dvigne, poljubi Finnicka na
usta in odšepa naravnost v meglo. Njeno telo takoj
pretresejo močno krči in v strašljivem plesu pade na tla.
Zakričati hočem, a imam vneto grlo, zato naredim le
korak v njeno smer, toda v istem trenutku se zasliši
topovski strel in vem, da je njeno srce obstalo. Umrla je.
»Finnick?« hropeče kličem, on pa se je že obrnil in odšel
naprej, kar najbolj proč od megle. Z neuporabno nogo se
vlečem za njim in sploh ne vem, kaj naj drugega
naredim.
Čas in prostor izgubita pomen, ko se zdi, da se megla
spusti v moje možgane, meša misli in spreminja svet.
Globoko zakoreninjen živalski instinkt preživetja me
poriva naprej, za Finnickom in Peetom. Hitim naprej,
čeprav sem z eno nogo gotovo že v grobu. Počasi
umiram, del mene pa je že umrl, tako kot Mags. To
zagotovo vem, mogoče pa se mi to le dozdeva, saj v tem
ne vidim nobenega smisla.
Mesečina migeta na rjavih Finnickovih laseh, iglice
neznosne bolečine me prebadajo, moja noga pa se je
spremenila v kos lesa. Vztrajno hodim za Finnickom,
dokler se ne zgrudi na tla, še vedno s Peetom na hrbtu.
Počutim se tako, kot da sem izgubila vpliv na to, kar se
dogaja. Zato hodim, dokler se ne koncu ne spotaknem
ob njeni negibni telesi in padem. Tako bomo torej umrli,
si mislim, tukaj in sedaj, toda ta misel je abstraktna in
dosti manj zaskrbljujoča kot bolečina v mojem telesu.

307
Slišim Finnickov stok, zato se z največjo težavo obrnem
na bok in spet vidim megleno steno, ki je postala biserno
bele barve. Mogoče me vara vid, mogoče je to zaradi
mesečine, toda oblak smrtonosnega plina se očitno
spreminja. Da, nedvomno postaja vedno bolj gost, kot da
bi pritiskal na steklo in se zgoščeval. Bolj natančno
pogledam in opazim, da in njega ne rastejo ubijalski
prsti. Megla se je nehala raztezati. Tako kot vse druge
grozne stvari, ki sem jih videla v areni, je tudi ta našla
svoj konec. Ubijalska meglica je dosegla konec svojega
ozemlja, ali pa so nam organizatorji trenutno podarili
življenje.
»Ustavila se je,« skušam reči, toda iz otečenih ust se
zasliši le strašljivo hropenje. »Ustavila se je,« ponovim,
sedaj najbrž bolj uspešno, saj Peeta in Finnick obrneta
glavi proti megli, ki se začenja umikati, kot da bi jo nebo
počasi sesalo. Umikajočo snov gledamo tako dolgo,
dokler ne izgine zadnja lisa.
Peeta zleze s Finnicka, ki se obrne na hrbet. Vsi trije
ležimo zadihani, trzajoči, naša telesa in razum pa so še
vedno polni strupa. Po nekaj minutah Peeta okorno
dvigne roko. »Opice,« zamrmra, jaz pa zagledam dve
živali, ki sta najbrž res opici. Nikoli še nisem videla žice
opice. V naših gozdovih jih ni, toda prav gotovo sem jih
videla na risbah, ali pa v času drugih iger, saj mi ob
pogledu na njiju pride na misel samo ta beseda. Zdi se
mi, da imata oranžno dlako, čeprav nisem prepričana, in
da bi odraslemu človeku segali do pasu. Ugotovim, da je
njuna prisotnost dober znak, saj ne bi sedeli tukaj, če bi
bil zrak strupen. Nekaj časa se pozorno opazujemo,
ljudje in opici, potem pa se Peeta dvigne in po vseh štirih

308
zdrsi navzdol. Za njim greva. Tudi po vseh štirih, saj se
nam normalna hoja zdi prav tako nemogoča kot letenje.
Plazimo se centimeter za centimetrom, dokler plezalke
na koncu ne prepustijo prostora ozkemu pasu peščene
plaže, topla voda okoli roga izobilja pa nam pljuskne v
obraze. V hipu se umaknem, saj se počutim, kot bi me
obliznil žgoč plamen.
Natresti sol na rano. Prvič sem razumela, kaj to
pomeni. Tako čutim sedaj, saj je slana voda moje
trpljenje tako povečala, da sem skoraj omedlela. Čutim
tudi, da se nekaj cedi iz mene. Sklenem tvegati in roko
negotovo porinem v vodo. Res je mučno, toda že čez hip
bolečina občutno oslabi, pod plastjo svetlomodre vode
pa vidim mlečno snov, ki se cedi iz ran na koži. Več je
gre ven, manj trpim. Odpnem pas in si slečem
kombinezon, pravzaprav njegove koščke, saj je sedaj
videti kor preluknjana cunja. Ne razumem, kako je to
mogoče, toda čevlji in spodnje perilo so še vedno taki,
kot so bili. Počasi, korak za korakom, potopim dele
telesa v vodo in strmim, kako se izloča strup. S kotičkom
očesa vidim, da mi Peeta sledi, Finnick pa se umakne že
po prvem stiku z vodo in sedaj leži z obrazom v pesku,
kot da se ne bi hotel ali mogel očistiti.
Na koncu, ko mi uspe preživeti najhujše, saj sem pod
vodo odprla oči, potegnila vodo v nosnici in si tako
očistila nos, potem pa še nekajkrat prečistila grlo,
delujem tako dobro, da lahko pomagam Finnicku. Delno
čutim tdui nogo, toda moje roke se še naprej krčevito
stresajo, zato nimam oči, da bi ga zvlekla do vode. Poleg
tega bi bolečina Finnicka prav gotovo ubila, zato z
drhtečima rokama zajemam vodo in mu polivam pesti.

309
Ker ni pod vodo, strupi izpuščajo njegovo telo tako, kot
so vanj prišli: v obliki meglic, ki se jim izmikam kot ognju.
Peeta mi pride na pomoč in odpne Finnickov
kombinezon, potem pa poišče dve školjki, ki nama
občutno olajšata prinašanje vode. Predvsem se
osrediniva na polivaje rok, ki so zaradi strupenega plina
resno poškodovane, iz njih pa se še vedno izvija veliko
belih meglic. Finnick tega ne opazi. Ves čas nepremično
leži, oči ima zaprte in le včasih slišiva njegovo stokanje.
Ozrem se naokrog in vedno večkrat se mi zdi, da smo
izpostavljeni strašni nevarnosti. Res je, da je še vedno
noč, toda mesec sveti preveč svetlo, da bi se lahko skrili
v zavetje teme. Torej imamo srečo, da nas ni še nihče
napadel. Štiri profesionalce bi videli, če bi prišli do roga
izobilja, toda v primeru napada jim ne bi bili kos. Če nas
niso še takoj opazili, bodo Finnickovi stoki prav kmalu
izdali našo prisotnost.
»Morala ga bova potopiti, vsaj delno,« šepetam. Ne
moreva ga preprosto vreči v vodo, ne v takem stanju.
Peeta z gibom glave pokaže na njegove noge. Primeva
ga za nogi, jaz za eno, on za drugo. Potem ga hkrati
obrneva za sto osemdeset stopinj in ga porivava v slano
vodo, počasi, po nekaj centimetrov. Najprej ga potopiva
do gležnjev, počakava nekaj minut in ga porineva do
polovice meč. Spet počakava in potem je čas za kolena.
Stoka, ko iz mišic prihajajo oblaki beline, midva pa ga
razstrupljava naprej, kos za kosom. Odkrijem, da se
počutim vedno bolje, saj sem tudi vedno dlje v vodi.
Popravlja se mi koža, pa tudi možgani in končno
obvladujem tudi okončine. Tudi Peetov obraz se vrača v

310
normalno stanje. Odpre se mu oko in na njegovih ustih ni
več videti čudnega vlačenja.
Finnick počasi prihaja k sebi. Odpre oči, naju pogleda
in se zave, da mu pomagava. Njegovo glavo položim na
svoja kolena in deset minut ga potapljava od vratu
navzdol. S Peetom se nasmehneva drug drugemu, ko
Finnick dvigne roke nad vodo.
»Ostala je le še tvoja glava, Finnick,« mu pove Peeta.
»To je najhujši del zdravljenja, toda počutil se boš
občutno bolje, če ga boš le prenesel.« Pomagava mu
sesti. Dovoliva mu, da naju prime za roke, ko si čisto oči,
nos in usta. Grlo ima še vedno preveč boleče, da bi
govoril.
»Iz drevesa bom poskušala izcediti malo vode,«
sklenem in sežem za pas, kjer žlebič še vedno varno visi
na koščku ovijalke.
»Najprej bom naredil odprtino,« me zadrži Peeta.
»Ostani s Finnickom. Ti si zdraviteljica.«
To pa je šala, si mislim, toda tega ne rečem glasno,
saj ima Finnick še tako dovolj težav. Od vseh nas se je
najbolj zastrupil z meglo, čeprav ne razumem, zakaj.
Mogoče zato, ker je največji, ali pa se je najbolj mučil?
Jasno, ostaja še težava zaradi Mags. Še vedno ne
razumem, kaj se je zgodilo v džungli. Zakaj jo je Finnick
spustil, da bi nosil Peeta? Zakaj ni ugovarjala, ampak je
brez razmišljanja stekla v gotovo smrt? Ali zato, ker je
bila stara in so ji bili dnevi že šteti? Mogoče sta skupaj
ugotovila, da ima Finnick večje možnosti za zmago, če
kot zaveznik ostane skupaj z menoj in Peetom. Izmučeni
Finnickov obraz je jasen znak, da morajo ta vprašanja še
počakati.

311
 Namesto tega se skušam nekako urediti. Broško z
oponašojo snamem z uničenega kombinezona in jo
pritrdim na naramnico majčke. Rešilni pas je gotovo
odporen na kisline, saj je še vedno tak kot na začetku.
Ker znam plavati, pasu ne potrebujem, toda Brutus je z
njim očitno zablokiral mojo puščico, zato ga pripnem
nazaj. Mogoče mi bo zagotovil dodatno zaščit, kdo ve.
Potem razpletem lase in jih s prsti počešem. Ob tem
izpade veliko las, saj je megla na njih zelo slabo
delovala. To, kar je ostalo, spet pletem nazaj.
Peeta je našel ustrezno drevo približno deset metrov
proč od ozke plaže. Skoraj ne vidiva ga, toda hrup, ki ga
povzroča dolbenje z nožem, je dobro slišati. Razmišljam,
kaj se je zgodilo s ostjo. Mags jo je najbrž spustila, ali pa
jo je vzela s seboj v meglo. Kakor koli že, za vedno je
izginila.
Ostajam v plitvini, čeprav sem se premaknila v malce
globljo vodo in se sedaj obrnem enkrat na trebuh, drugič
na hrbet. Voda je pozdravila Peeta in mene, Finnick pa
je neprepoznavno spremenjen. Na začetku se premika
počasi in le preizkuša delovanje okončin, potem pa
začenja plavati, a ne tako ot jaz – ritmično in urejeno. Zdi
se mi kot nekakšno morsko bitje, v katerega se vrača
življenje. Potopi se, potem pa se dvigne na površino,
prhne iz ust vodno meglico, potem pa naredi serijo
obratov, ki tvorijo čudne vrtince. Že samo zaradi tega,
ker ga gledam, se mi vrti v glavi. V nekem trenutku je
pod vodo tako dolgo, da izgubljam upanje, da se bo
dvignil. Takrat pa nenadoma pokaže glavo iz vode tik ob
meni, jaz pa od strahu odskočim.
»Ne delaj tega,« zakričim.

312
 »Česa? Naj se ne prikažem iz vode, ali naj ne
ostajam pod vodo?« vpraša.
»Da. Ne. Niti eno niti drugo, preprosto sedi v vodi in
se lepo obnašaj. Če pa se počutiš tako dobro, pomagaj
Peetu.«
Pot do džungle je kratka, vendar vseeno takoj začutim
spremembo. Mogoče je to rezultat dolgih let lova,
mogoče pa moje pozdravljeno uho resnično deluje nekaj
bolje, kot sem si mislila. Tako se zavem prisotnosti
velikega števila toplih teles na vejah dreves. Ni jim treba
vreščati niti šepetati, dovolj je le dihanje.
Z roko se dotaknem Finnicka, ona pa sledi mojemu
pogledu navzgor. Ni mi jasno, kako jim uspeva, da so
tako tiho. Mogoče se sploh niso obnašale posebej
diskretno, le pozorni nismo bili, saj smo se ukvarjali z
razstrupljanjem teles. Medtem se jih je nabrala cela
gruča, a ne pet ali deset opic, ampak se jih je v krošnjah
tropskih dreves zbralo pošteno krdelo. Par, ki smo ga
opazili po begu pred meglo, se nam je zdel kot
dobrodošlica, ta skupina pa je videti resnično nevarna.
Dve puščici položim na lok, Finnick pa zagrabi trizob.
»Peeta,« rečem kar najbolj mirno, »tvojo pomoč
potrebujem.«
»Prav, le še malo, saj sem skoraj končal,« mi
odgovori in se še vedno ukvarja z dolbenjem v deblo.
»No, konec je. Imaš žlebiš?«
»Imam, toda našla sem nekaj, kar moreš pogledati,«
nadaljujem z mirnim glasom. »Pridi sem k nama, toda
potiho, da tega ne bi preplašil.« Instinktivno nočem, da bi
opazil opice, saj je lahko celo kratka navezava očesnega

313
stika z nekaterimi živalmi prepoznavna kot znak
napadalnosti.
Peeta, zadihan zaradi dolbenja, se obrne proti nama.
Govorila sem s tako spremenjenim glasom, da je takoj
začel nekaj slutiti. »Prav,« mirno reče. Začne hoditi.
Vem, da skuša biti tiho, toda tiho ni znal nikoli hoditi, niti
takrat ne, ko je imel dve nogi. Nič posebnega se ne
dogaja. On hodi, one pa nepremično čepijo na vejah. Pet
metrov pred plažo Peeta začuti njihovo prisotnost in za
sekundo pogleda navzgor. To je dovolj, da se odpre
pekel. Vse opice se kot klobčič oranžnih kožuhov kriče
vržejo nanj.
Še nikoli nisem videla, da bi se toliko živali tako
bliskovito premikalo. Po ovijalkah zdrsnejo tako hitro, kot
da bi bile rastline namazane. Premerijo neverjetne
razdalje, ko skačejo z drevesa na drevo. Ženejo se z
razkritimi čekani in nasršenimi grivami, njihovi kremplji
pa so ostri kot noži na vzmet. Opic res ne poznam, toda
vem, da se nobena žival v naravi ne obnaša na tak
način.
»Mutanti!« zasikam in skupaj s Finnickom skočim
med rastlinje.
Vem, da mora vsak strel zadeti in noben ne zgreši
cilja. V nočni svetlobi ubijam eno opico za drugo. Ker pa
merim le v oči, srca in vratove, pomeni vsaka ustreljena
puščica eno pošast manj. Kljub temu mi ne bi uspelo, če
ne bi bilo Finnicka, ki stvore kot ribe nabada na trizob in
jih meče na stran, ter Peeta, ki jih sistematično prebada
z nožem. Na nogi in hrbtu začutim kremplje, toda nekdo
takoj pokonča napadalca. Zrak je težak zaradi
poteptanih rastlin, vonja krvi in smradu opic. Skupaj s

314
Peetom in Finnickom se postavimo v trikotnik, nekaj
metrov proč drug od drugega in se bojujemo tako, da
imamo hrbte obrnjene v notranjost. V nekem trenutku mi
srce obstane, saj izvlečem zadnjo puščico, toda tako se
spomnim, da ima Peeta še en tul, ker ne strelja z lokom,
ampak se bori z nožem. Sedaj tudi jaz držim nož, a so
opice hitrejše. Skočiti in odskočiti znajo tako hitro, da
skoraj ne morem reagirati.
»Peeta!« zakričim. »Tvoje puščice!«
Obrne se, da bi ocenil situacijo, in sname tul, ko se
zgodi tisto, kar bi lahko pričakovala. Opica skoči z
drevesa naravnost na njegove prsi, jaz pa nimam več
puščic in s te oddaljenosti pošasti ne morem ubiti. Slišim,
kako Finnick z glasnim treskom prebije telo naslednje
žrtve in vem, da sedaj ne more nikomur pomagati, tako
kot Peeta, ki skuša sneti tel. Nož vržem v prihajajočo
pošast, toda ta naredi preval in se na tak način izmakne
nožu, potem pa se nameni proti cilju.
Brez orožja in brež možnosti naredim edino stvar, ki
se je takrat spomnim. Pohitim, da bi Peeta porinila na tla
in ga zaščitila z lastnim telesom, čeprav vem, da ne bom
prišla pravi čas.
Ona pa pride. Občutek imam, da se je prikazala iz
ničesar. V eni sekundi je ni, v naslednji se pojavi pred
Peetom. Vsa je krvava, iz ust je slišati pretresljiv krik,
njene zenice so tako velike, da oči spominjajo na črne
odprtine.
Nora narkomanka iz šestega okrožja dvigne
anoreksične roke, kot da bi hotela objeti opico, ta pa
svoje čekane zarije v njene prsi.

315
 22
Peeta spusti tul, zabode nož v hrbet opice in ga zabija
tolikokrat in tako dolgo, dokler stvor končno ne razklene
čeljusti. Takrat ga Peeta brcne proč in se pripravi na
borbo z naslednjimi pošastmi. Dobila sem njegove
puščice. Napnem tetivo. Finnick težko diha za mojim
hrbtom, a se ne bojuje z napadalkami.
»Pridita sem!« kriči Peeta besno. »Pridita k meni!« Z
opicami se je očitno zgodilo nekaj čudnega. Umikajo se,
plezajo na drevesa in izginjajo v džunglo, kot da bi jim
neslišni glas ukazal, da se morajo umakniti. Seveda, to
je glas organizatorja iger, ki odloči, da je tega za sedaj
dovolj.
»Odnesi jo od tukaj,« rečem Peetu. »Ščitila te bova.«
Peeta narkomanko nežno dvigne in jo odnese nekaj
metrov do plaže, jaz in Finnick pa imava pripravljeno
orožje, vendar ne vidiva nobenih opic, razen oranžnih
trupel na tleh. Ko Peeta ranjenko položi na pesek,
pokleknem k njej in ji na prsih razprem oblačilo.
Prikažejo se štiri vbodne rane. Kri počasi teče iz njih.
Niso videti smrtne, čeprav so v resnici najpomembnejše
poškodbe v notranjosti. Ocenjujem razmestitev ran in
ugotovim, da je pošast poškodovala življenjsko
pomembne organe, mogoče pljuča ali celo srce.
Shujšano dekle leži na pesku. Usta odpira kot riba na
suhem. Njena viseča koža ima bolezenski, zelenkast
odtenek, rebra so videti kor pri od lakote umrlem otroku.

316
Prav gotovo je imela denar za hrano, a se je spremenila
v narkomanko, tako kot se je Haymitch spremenil v
pijanca. Popolnoma uničena je. Uničila si je telo in
življenje, njene oči pa so videti prazne. Držim jo za roko,
ko jo stresajo krči. Ne vem, ali so ti krči posledica
strupov, ki so napadli njen živčni sistem, pretresa zaradi
napada, ali pomanjkanja mamila, osnove njene
prehrane. Ničesar ne moremo narediti. Preostane nam le
to, da smo ob njej, dokler ne umre.
»Opazoval bom drevesa,« predlaga Finnick in odide.
Tudi jaz bi rada odšla, a je stisk narkomankine roke tako
močan, da bi morala razpreti njene prste, a za tako
okrutnost nimam moči. Spomnim se Rue in mislim, da bi
ji lahko kaj zapela, čeprav ne poznam imena te ženske
in sploh ne vem, ali ima rada glasbo. Vem le, da umira.
Peeta poklekne na drugo stran in jo boža po laseh,
potem pa ji začne govoriti z mirnim glasom. Njegove
besede so slišati skoraj absurdne, toda ne zame. »Doma
imam škatlo z barvami, iz katerih znam narediti kakršno
koli barvo,« pripoveduje. »Na primer rožnato, svetlo kot
koža novorojenčka ali močno kot rabarbara. Zmešati
znam zeleno v odtenku zelene trave in modro, ki se
blešči kot led na vodi.«
Narkomanka strmi v Peetove oči in pozorno posluša.
2Nekoč sem tri dni mešal barve, da sem končno
našel ustrezen odtenek sončne svetlobe na belem krznu.
Dolgo sem mislil, da ge za navadno rumeno barvo, pa je
bilo to dosti bolj zapleteno. Nanesti sem moral veliko
plasti različnih barv, eno čez drugo,« se spominja Peeta.

317
 Dihanje narkomanke se upočasnjuje, postaja plitvo in
nemirno. Prosta roka razmazuje kri na prsnem košu in
riše drobne vijuge, ki jih je imela tako rada.
»Mavrice še nisem dobro proučil, saj se nenadoma
pojavi in hitro izgine, zato mi vedno zmanjka časa, da bi
kakšno ujel. Komaj mi uspe nanesti nekaj modre tukaj,
malo vijolične tam, pa je že konec, saj se mavrica
razblini v zraku,« se pritožuje Peeta.
Zdi se, da je zgodba narkomanko očarala. Videti je,
kot da jo je Peeta hipnotiziral. Dvigne drhtečo roko in mu
na lice nariše nekaj, kar naj bi spominjalo na cvet.
»Hvala,« šepeta Peeta. »Lep je.«
Na obrazu ženske za hip ujamem nasmeh. Iz njenih
ust se zasliši tih glas, s krvjo zamazana roka pa pade
nazaj na prsi. Zadnjič izdihne, potem pa zaslišimo
topovski strel. Roka, ki drži moje prste, postane
mlahava.
Peeta truplo odnese v vodo. Potem se vrne in sede k
meni, narkomanko pa voda odnaša proti rogu izobilja.
Prileti zrakoplov, iz katerega se prikažejo štirirogeljne
klešče, ki zagrabijo telo, da dvignejo v nočno nebo in ni
je več.
Takrat se nama pridruži Finnick. V njegovi roki
zagledam kup mojih puščic, še mokrih zaradi opičje krvi.
Vrže jih na pesek poleg mene. »Razmišljal sem, da bi ti
gotovo prišle prav.«
»Hvala,« rečem in stopim do vode, da bi zmila kri z
orožja in iz ran. Ko se v džunglo vrnem po mah, da bi se
posušila, nikjer ne vidim niti enega opičjega trupla.
»Kaj se je zgodilo z njimi?« vprašam.

318
 »Ne vem natančno. Ovijalke so zašumele in telesa so
izginila,« pojasni Finnick.
Izčrpani molče opazujemo džunglo. Vsenaokrog vlada
mir in opazim, da so boleča mesta na moji koži, na
katero so padli koščki megle, že prekrita z novo kožo in
ne bolijo več zato pa grozno srbijo. Sama sebe skušam
prepričati, da je to dober znak, ker se rane celijo.
Pogledam Peeta ter Finnicka in vidim, kako se oba
praskata po obrazu. No, to noč še Finnickova lepota
prevej trpi.
»Bolje bo, da se ne praskata,« ju opozorim. Čeprav
sanja o tem, da bi se popraskala, vem, da bi mi prav tak
nasvet dala mama. »Povzročila bosta zastrupitev.
Mislita, da se lahko varno vrnemo po vodo?«
Odidemo do drevesa, v katerega je Peeta izdolbel
odprtino. Loti se namestitve žlebiča, medtem ko jaz
stojim ob Finnicku. Oba sva pripravljena, da odvrneva
napad, toda sedaj nam nič ne grozi. Peeta je naletel na
dobro deblo, zato topla voda lije iz tulca. Najprej jo
pijemo, potem pa nastavimo srbeča telesa, da bi jih
umili. Na koncu napolnim nekaj školjk in se vrnemo na
plažo.
Še vedno je temno, čeprav do svita manjka le še
nekaj ur, če organizatorji niso sklenili drugače. »Bi
mogoče zaspala?« predlagam. »Jaz pa bom nekaj časa
stražila.«
»Ne, Katniss, bom jaz,« ugovarja Finnick. Nekaj časa
ga gledam v oči, opazujem njegov obraz in zavem se, da
z največjo težavo zadržuje jok. Seveda, za Mags gre.
Zanj lahko naredim vsaj to, da ga pustim samega, da se
bo v miru razjokal.

319
 »Prav, Finnick, hvala,« rečem in ležem na pesek,
skupaj s Peetom, ki v trenutku zaspi. Strmim v daljavo in
razmišljam o tem, kako veliko stvari se lahko spremeni v
enem dnevu. Včeraj zjutraj je bil Finnick na mojem
spisku oseb za odstrel, sedaj pa je moj stražar, medtem
ko spim. Rešil je Peeta, ni ugovarjal, ko je umirala Mags,
jaz pa ne vem, zakaj. Vem le to, da mi ne bo nikoli
uspelo poplačati dolga. V tem trenutku lahko le zaspim in
mu dovolim, da v miru žaluje. In prav to naredim.
Ko zjutraj odprem oči, Peeta še vedno leži ob meni,
nad menoj pa visi nadstrešek iz trave, podprt z vejami,
da bi najina obraza zaščitil pred soncem. Sedem in
ugotovim, da se Finnick ni dolgočasil: dve pleteni
posodici, napolnjeni s svežo vodo, v tretji je kup morskih
lupinarjev, on sam pa sedi na pesku in jih razbija s
kamnom.
»Sveži so najbolj okusni,« mi zagotavlja, odtrga s
školjke kos mesa in si ga da v usta. Še vedno ima otekle
oči, toda delam se, da ničesar ne vidim.
Čutim vonj hrane in v trebuhu mi začne kruliti, zato
vzamem polža in otrpnem, ko vidim kri za nohti. Med
spanjem sem si rane spraskala do živega.
»Bolje bo, da paziš, saj se zaradi praskanja lahko
zastrupiš,« reče Finnick.
»Slišala sem, da se to dogaja,« zavudihnem in
odidem do slane vode, da bi si sprala kri. Še sama ne
vem, kaj je bolj grozno: bolečina ali srbenje. Dovolj imam
enega in drugega, zato se vrnem na plažo in dvignem
glavo. »Ej, Haymitch! Če nisi preveč pijan, bi potrebovali
nekaj za kožo.«

320
 Prav zabavno je, kako hitro se padalo pojavi nad
menoj. Iztegnem roko in na moji odprti dlani pristane
tuba z zdravilom.
»Skrajni čas,« rečem, toda obraza ne morem imeti
namrščenega. Haymitch. Veliko bi dala za pet minut
pogovora z njim.
Padem na pesek ob Finnicka in odprem tubo, v kateri
je gosto, temno mazilo z ostrim vonjem po smoli in
borovih iglicah. Zmrdujem se, ko iztisnem malce mazila
na dlan in si namažem nogo. Iz mojih ust pa se zasliši
olajšanje, saj srbenje takoj izgine, koža, ki je bila pred
prekrita s strupi, pa dobiva strašljivo, sivo-zeleno bravo.
Lotim se mazanja druge noge, potem pa tubo vržem
Finnicku, ki me dvomeče opazuje.
»Videti si, kot da bi gnila,« reče, toda srbenje je
premočno in po kratkem premisleku se začne z
zdravilom mazati tudi on. Res, mazilo ima na ranah
neverjeten učinek. Ničesar ne morem narediti, saj me
zabava njegov nesrečni videz.
»Ubožec,« rečem z narejenim sočutjem. »Najbrž prvič
v življenju nisi videti lep, kajne?«
»Prav gotovo,« godrnja. »Občutek je popolnoma nov.
Kako si uspela toliko let preživeti z njim?«
»Dovolj je, da si daleč stran od ogledal. Pozabiš na
to,« odgovorim.
»Ne bom pozabil, če bom gledal tebe,« reče.
Namaževa vse rane, izmenjaje si namaževa mazilo
po hrbtu, tam, kjer naju niso ščitile majice.
»Peeta bom zbudila,« sklenem.
»Ne, počakaj,« me zadrži Finnick. »Skupaj bova to
naredila. Sklonila se bova nad njega.

321
 Tako malo priložnosti je za zabavo, da se strinjam.
Stopiva vsak na svojo stran ob Peeta in se skloniva tako,
da sta najina obraza le nekaj centimetrov proč od
njegovega nosu. Takrat ga stresem.
»Peeta, Peeta, zbudi se,« rečem s tihim, pojočim
glasom.
Odpre oči in nenadoma se presenečeno dvigne.
»Aaaaa!« kriči, jaz in Finnick pa padeva na pesek in
se glasno krohotava. Vsakič, ko se skušava pomiriti,
pogledava Peeta, ki nama vsakič pošlje strupen pogled
in spet se začneva smejati. Končno se zbereva in
ugotovim, da je Finnick čisto v redu in da sploh ni tako
nadut in puhel, kot se mi je zdelo. Pravzaprav je čisto
dober fant. Ko se tega zavem, pristane ob meni padalo s
svežim kruhom. Spomnim se, da so se lani Haymitcheva
darila pojavila v tistih trenutkih, ko naj bi nekaj ugotovila,
zato si zdaj govorim: 'Če se boš spoprijateljila s
Finnickom, boš dobila hrano.'
Finnick obrača hlebček v rokah malce preveč
zmagovalno. Ni treba, da dela to tako očitno, saj ima
skorja malce zelenkast odtenek, značilen za pecivo iz
četrtega okrožja. Vis vemo, da kruh pripada njemu.
Mogoče pa se je zavedal, kako zelo je dragocen, pa tudi
tega, da je to mogoče njegov zadnji hlebček v življenju.
Ni izključeno, da ga skorja spominja na Mags.
»Dobro ge k morskim sadežem,« samo reče in odloži
kruh.
Peetu pomagam namazati mazilo po koži, Finnick pa
čisti meso lupinarjev. Potem sedemo skupaj in uživamo
ob okusnih, sladkih školjkah, ob katerih jemo slan kruh iz
četrtega okrožja.

322
 Videti smo kot pošasti, vendar zdravilo res odstrani
del strupov in veselim se, da smo ga dobili. Ne gre le za
to, da zadržuje neznosno srbenje, ampak nas hkrati ščiti
pred žgočim velim soncem na rožnatem nebu. Po legi
sonca ugotovim, da je ura približno deset, kar pomeni,
da smo v areni že skoraj štiriindvajset ur. Enajst jih je že
umrlo, trinajst je še živih. Nekje v džungli se skriva še
deset tributov, od tega so trije ali štirje profesionalci.
Nočem se niti spomniti, kdo so drugi.
Z mojega stališča se je džungla v kratkem času
spremenila iz skrivališča v grozljivo past. Vem, da bomo
morali v nekem trenutku spet stopiti vanjo, mogoče
zaradi lova, mogoče pa zato, da bi zbežali pred
nevarnostjo, vendar pa se hočem sedaj držati našega
prostora na plaži. Poleg tega sedaj niti Peeta niti Finnick
ne predlagata ničesar drugega. Medtem se zdi džungla
skoraj nepremična. Slišim njeno tiho šumenje, vidimo,
kako se blešči, toda ne opazimo nobene nevarnosti.
Nenadoma se nekje daleč zasliši krik in džungla na
nasprotni strani roga izobilja začne vibrirati.
Visoko na slemenu hriba nastane ogromen val, ki
podira drevesa in se s strašnim zvokom vali navzdol.
Sila udarca je tako močna, da razpenjena voda zalije
plaži do višine kolen in odplakne našo skromno lastnino,
čeprav smo na njegovi nasprotni strani. Na srečo nam
uspe najti vse, razen od kemikalij razžrtih kombinezonov,
ki so bili tako preluknjani, da ni nikomur mar za njih.
Slišimo topovski strel in tam, kjer se je pojavil val,
obvisi zrakoplov in izvleče truplo izpod dreves. Dvanajst,
si mislim.

323
 Vodni krog se počasi umirja in vpija ogromen val.
Stvari spet razvrstimo po mokrem pesku in ravno
hočemo sesti, ko jih opazim. Tri postave se z majavimi
koraki prikažejo iz džungle približno dve špici proč od
nas.
»Tam,« se tiho oglasim in z gibom glave pokažem na
prihajajoče. Peeta in Finnick pogledata v njihovo smer,
potem pa se hkrati, kot da bi se prej dogovorili,
umaknemo v senco dreves.
Trojica neznancev je v zelo slabem stanju, kar je
videti že na prvi pogled. Eden vleče za seboj drugega,
tretji pa se maje, kot da bi izgubil razum. Vsi so rdeči kot
opeka. Videt je, kot da jih je nekdo potopil v barvo in
potem pustil, da so se posušili.
»Kdo pa so ti?« se čudi Peeta. »Ali kaj? Stvori?«
Napnem lok in se pripravim, da bi odvrnila napad,
medtem pa tisti, ki ne more obstati na lastnih nogah,
pade na pesek. Bitje, ki ga je vleklo, jezno udari z nogo
ob tla in v besu agresivno porine drugega oslabelega
kolega tako močno, da se prevrne.
Finnick se v trenutku razveseli. »Johanna!« zakliče in
odhiti proti rdečim bitjem.
»Finnick!« v odgovor kriči Johanna.
S Peetom se spogledava. »Kaj pa sedaj?« vprašam.
»Finnicka najbrž ne moreva zapustiti,« meni.
»Če ga ne moreva, pa pojdiva,« se nerada strinjam.
Če bi morala narediti spisek zaveznikov, Johanne Mason
na njem prav gotovo ne bi bilo. Po pesku odhitiva do
Finnicka in Johanne. Ko sva dovolj blizu, popolnoma
zmedena prepoznam njena tovariša. Beetee leži na

324
hrbtu, Wiress pa je uspela vstati in se spet vrti v krogu.
»Johanna je pripeljala Wiress in Beeteeja.«
»Zmedo in Volta?« Peeta se zdi presenečen tako kot
jaz. »Izvedeti moram, kako se je to zgodilo.«
Ko prideva zraven, Johanna z roko kaže džunglo in
Finnicku nekaj zelo hitro govori.
»Mislili smo, da je to dež, saj so udarjale strele, vsi pa
smo umirali od žeje. Ko pa je začelo padati, smo opazili,
da z neba pada kri, gosta in vroča. Nismo mogli gledat,
pa tudi govoriti ne, saj nam je takoj napolnila usta. Vrteli
smo se brez smisla, da bi nekako zbežali, in takrat je
Blight zadel ob magnetno polje.«
»Žal mi je, Johanna,« zavzdihne Finnick, jaz pa se
skušam spomniti, kakšen je bil Blight. Zdi se mi, da je bil
to Johannin partner iz sedmega okrožja, toda ne
spomnim se, da bi ga kadar koli videla. Dlje ko
razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da se na šolanju
sploh ni pojavil.
»No, res ni bil veliko vreden, toda skupaj sva prišla
sem,« razloži. »Poleg tega me je pustil s to dvojico…« Z
vrhom škornja dregne napol prisebnega Beeteeja. »Z
nožem v hrbet so ga ob rogu izobilja, ona pa…«
Vsi pogledamo Wiress, ki še vedno kroži naokrog,
umazana od krvi. »Tik – tak. Tik – tak,« kar naprej
mrmra.
»Vemo, vemo,« renči Johanna. »Tik – tak. Tik – tak,
Zmeda je izgubila spomin.« Te besede so očitno
pritegnile pozornost Wiress, ki se obrne k Johanni. Ta jo
na vso moč odrine in zato se prevrne. »Lezi in ne vstajaj,
prav?«
»Izgini proč od nje,« strogo rečem.

325
 Johanna pripre rjave oči in me sovražno gleda. »Naj
izginem proč?« Stopi k meni in predem uspem reagirati,
me udari po obrazu tako močno, da pred očmi vidim vse
zvezde. »Kaj se ti zdi, kdo ju je zate vlekel iz te krvave
džungle? Ti…« Ne konča, saj jo Finnick vrže čez ramo.
In čeprav se Johanna zvija, jo odnese v vodo in jo
nekajkrat potopi, ne da bi namenil posebno pozornost
strašnim besedam, ki so bile namenjene meni. Jaz pa je
ne ustrelim. Najprej ne zaradi tega, ker je s Finnickom,
potem pa zato, ker je rekla, da je Wiress in Beeteeja
privlekla zaradi mene.
»Kaj pomeni to, da ju je privlekla zame?« začudena
pogledam Peeta.
»Ne vem. Na začetku si z njima hotela skleniti
prijateljstvo,« me spomni.
»Res, na začetku sem to hotela,« priznam, toda to ni
odgovor na moje vprašanje. Strmim v Beeteejevo
nemočno telo. »Toda prav kmalu ne bo nič od njiju, če
česa ne narediva.«
Peeta prime Beeteeja za roko, jaz pa zagrabim
Wiress za zapestje in vrnemo se v tabor na plaži. Wiress
posadim v plitvino, da bi se malo umila, toda ona stiska
roke in vsake toliko zamrmra tik-tak. Odpnem Beeteejev
pas in vidim, da ima ob strani z ovijalkami privezan
težak, kovinski cilinder. Ne morem ugotoviti, zakaj bi ga
lahko uporabil. Ker pa je Beetee ta predmet prepoznal
kot dragocen, ga jaz gotovo ne bom vrgla proč.
Pas dam na pesek in ugibam, kako naprej, saj se je
krvava obleka prilepila na Beeteejevo telo. Potem pa ga
Peeta drži v vodi, jaz pa počasi vlečem z njega
kombinezon in takrat se pokaže, da je krvavo tudi

326
spodnje perilo. Nimava izbora. Beeteeja morava sleči do
golega in šele takrat ga lahko umijeva. Priznati moram,
da mi to delo ne predstavlja nobene težave več. V tem
letu se je na naši kuhinjski mizi zvrstilo toliko golih
moških, da sem se po določenem časi navadila na njih.
Na pesek razgrneva Finnickovo pleteno blazino in
nanjo položiva Beeteeja, da bi mu lahko pomagala na
hrbet. Vbodna rana je dolga slabih dvajset centimetrov in
teče od lopatice navzdol, konča pa se nižje od zadnjega
rebra. Res je, da ni preveč globoka, a je prišlo do
precejšnje izgube krvi, kar je videti že na prvi pogled, saj
je Beetee bled kot kreda. Poleg tega pa se krvavitev še
ni popolnoma ustavila.
Pokleknem in skušam zbrati misli. Kaj lahko
uporabim? Morsko vodo? Počutim se kot mama, ko ji je
bilo osnovno zdravilo za vse potrebe sneg. Pogledam v
džunglo, saj vem, da je tam cela lekarna, če se jo zna
izkoristiti. Težava pa je v tem, da ne poznam tukajšnjega
rastlinstva. Potem se spomnim na mah, ki mi ga je dala
Mags zaradi nosu.
»Tako se bom vrnila,« rečem Peetu in prav kmalu
zadovoljna ugotovim, da v džungli mahu ne manjka. Z
bližnjih dreves ga naberem naročje in ga prinesem nazaj
na plažo, kjer naredim iz njega debelo oblogo, ki jo
pritisnem na rano in povežem z ovijalkami, ki jih ovijem
okoli Beeteejevega trupa. Na koncu mu dava vodo in ga
zvlečeva v senco na robu džungle.
»To je najbrž vse, kar lahko narediva,« ugotovim.
»Veliko si naredila. Zdravljenje ljudi ti gre dobro,« me
hvali Peeta. »To imaš v krvi.«

327
 »Ne čisto.« Odkimam. »Kri sem podedovala po
očetu.« O tem sem prepričana, saj mi srce hitreje bije
med lovom, kot pa v času epidemije. »Preverila bom, kaj
je z Wiress.«
Vzamem pest mahu, ki ga hočem uporabiti namesto
cunje, in stopim do plitve vode, kjer še vedno sedi
Wiress. Ne ugovarja, ko z nje slečem oblačila in ji
drgnem kožo, da bi odstranila kri, vendar pa v njenih
široko odprtih očes vidim strah. Govorim ji, vendar mi ne
odgovarja, ampak vedno bolj vztrajno ponavlja: 'Tik –
tak'. Močno sem prepričana, da mi hoče nekaj povedati,
toda brez Beeteeja sem v težavah.
»Da. Tik – tak, tik – tak,« se strinjam in jo najbrž
malce pomirim. Kombinezon perem tako dolgo, da na
njem ne ostane niti sled krvi, potem pa Wiress
pomagam, da si ga obleče nazaj. V nasprotju z našimi ni
uničen, da si ga obleče nazaj. V nasprotju z našimi ni
uničen, pas pa tudi ne, zato ga zapnem. Spodnje perilo
Wiress in Beeteeja potolčem s kamni in ga pustim v vodi,
da bi se namočilo.
Beeteejev kombinezon neham spirati, ko se nam
priključita popolnoma čista Johanna in Finnick, ki se mu
koža še lušči. Johanna nekaj časa hlastno pije vodo in je
morske sadeže, jaz pa medtem skušam pripraviti
Wiress, da bi nekaj pojedla. Finnick pripoveduje o megli
in opicah s skoraj popolnoma normalnim glasom, hkrati
pa je čisto tiho o najpomembnejši podrobnosti.
Vsi hočejo biti na straži, ostali pa bi lahko počivali,
toda na koncu ostaneva pokonci le dve osebi, Johanna
in jaz. Kar se tiče mene, sem spočita, ona pa očitno

328
noče leči. Zato obe sediva na plaži in molče čakava, da
drugi zaspijo.
Johanna previdno pogleda Finnicka, potem pa
pozorno poglede mene. »Kako ste izgubili Mags?«
»V megli. Finnick je nosil Peeta, jaz pa sem nekaj
časa nosila Mags, toda potem je nisem mogla več držati.
Finnick je rekel, da ne bo mogel nositi obeh, zato ga je
poljubila in odšla naravnost v strup,« povem.
»Veš, bila je Finnickova mentorica,« pove Johanna
obtožujoče.
»Ne, nisem vedela,« rečem.
»Imel jo je skoraj za članico družine,« doda čez hip, a
manj zajedljivo.
Gledava, kako voda zaliva spodnje perilo. »Kaj si
pravzaprav delala v družbi Zmede in Volta?«
»Saj sem že rekla, da sem ju pripeljala zate.
Haymitch mi je rekel, da ju moram pripeljati k tebi, če naj
bi bili zavezniki,« pojasni. »To si mu rekla, kajne?«
Kako neki, se rečem v mislih, a vseeno pritrdim.
»Hvala. Cenim to.«
»Upam.« Njen pogled je poln sovraštva, kot da sem
jaz največja ovita v njenem življenju. Razmišljam, ali bi
bilo tako tudi, če bi imela starejšo sestro, ki me ne bi
prenašala.
»Tik – tak,« slišim za hrbtom. Obrnem se in vidim, da
je Wiress po vseh štirih prišla k meni, pogled pa ima
usmerjen v džunglo.
»Oh, krasno, vrnila si se. Prav, spat grem. Ti in
Zmeda bosta stražili skupaj,« reče Johanna, pogleda
naokrog in leže na pesek k Finnicku.

329
 »Tik – Tak,« se tiho strinjam. »Čas je za spanje. Tik –
tak. Zaspiva.«
Sonce vzhaja in se sprehaja po nebu, dokler se na
koncu ne znajde naravnost nad nama. Gotovo je poldne,
raztresena mislim, kar pa tako nima nobenega pomena.
Na drugi strani vode, nekaj bolj na desno, zagledam
ogromen blisk. Strela udari v drevo in označi začetek
nove električne nevihte. Prav na istem mestu kot sinoči.
Mislim si, da je nekdo prišel na to področje in sprožil
napad. Nekaj časa sedim in opazujem bliskanje ter mirim
Wiress, ki se je začela tresti zaradi brbotanja vode.
Razmišljam o zadnji noči, ko se je bliskanje začelo takoj
po zvonjenju. Po dvanajstih udarcih.
»Tik – tak,« reče Wiress in za hip se ji povrne
zavedanje, takoj potem pa se spet pogrezne v otopelost.
Dvanajst udarcev je bilo slišati včeraj zvečer natanko
tako, kot da bi zvonilo polnoč, potem pa so se pojavile
strele. Sonce je sedaj nad našimi glavami, torej je najbrž
poldne, in strele ponovno parajo nebo.
Počasi vstanem in se razgledam po areni. Nad tistim
klinom se bliska, v sosednjem je bil krav naliv, na
katerega so naleteli Johanna, Wiress in Beetee. Mi smo
naleteli na tretji, naslednji klin, kjer ne nastopila megla,
ko pa se je umaknila, so v četrtem predelu zavladale
opice. Tik – tak. Glavo obrnem na drugo stran. Pred
dvema urama, okrog desetih, se je po drugem segmentu
na levi strani klina, sedaj polnega strel, valil val. Strele so
se pojavile opoldne, opolnoči in spet opoldne.
»Tik – tak,« se v sanjah oglasi Wiress. Ko se
bliskanje konča in se na njihovi desni strani razlije kri,
njene besede dobijo smisel.

330
 »Oh,« zamrmra. »Tik – tak.« Ozrem se po celi areni
in vem, da ima prav. »Tik – tak. To je ura.«

331
 23
Ura. Skoraj predstavljam si kazalce, ki se premikajo
po areni, razdeljeni na dvanajst segmentov. Ob vsaki
polni uri se začenja nova groza, organizatorji iger
poženejo naslednje orožje in končajo prejšnjo grozo.
Strele, krvav naliv, megla in opice tvorijo prve štiri ure.
Potem se vali val. Ni mi jasno, kaj se dogaja preostalih
sedem ur, toda vem, da ima Wiress prav.
Sedaj se z neba zliva kri, mi pa smo na plaži za
segmentom z opicami in za moj okus odločno preblizu
megle. Ali ima vsako orožje Kapitola doseg omejen
izključno na džunglo? Ni rečeno. Val se je razlil čez
njeno področje, zato lahko enako naredi megla ali pa
opice, ki se bodo gotovo vrnile…
»Vstanite,« rečem in dregnem Peeta, Finnicka in
Johanno, da bi se zbudili. »Vstanite, proč moramo.
Dovolj časa imamo, da jim pojasnim teorijo ure.
Povem jim, zakaj Wiress kar naprej ponavlja tiktakanje in
kako premik nevidnih kazalcev požene ubijalski stroj v
vsakem segmentu.
Zdi se mi, da sem prepričala vsako prisebno osebo
razen Johanne, ki ves čas negira vse, kar povem. Potem
pa celo ona prizna, da je bolje, če se prej umaknemo,
kot da nam je potem žal.
Ko drugi zberejo imetje in Beeteeja oblečejo v
kombinezon, jaz zbudim Wiress, ki hitro odpre oči.
»Tik – tak!« reče panično.

332
 »Res je, tik – tak, arena je ura. Prav si imela,
Wiress,« rečem. »Prav.«
Na njenem obrazu je videti olajšanje, najbrž zato, ker
je končno nekdo razumel, kar je ona najbrž vedela ob
prvem zvonjenju. »Polnoč.«
»Začne se ob opolnoči,« potrdim.
Začnem si predstavljati. Vidim uro, pravzaprav urico,
ki počiva na dlani Plutarha Heavensbeeja. 'Začne se ob
polnoči,' je rekel Plutarh, potem pa je oponašoja
zažarela in izginila. Šele sedaj ugotovim, da mi je na ta
način lahko namignil glede arene. Le zakaj bi to naredil?
Takrat še niso govorili o mojem sodelovanju na igrah.
Mogoče pa je mislil, da mi bo ta informacija prišla prav
kot mentorici. Ni izključeno, da je bilo vse, kar je delal,
del načrta.
Wiress z glavo pokaže na krvav naliv. »Ena trideset,«
reče.
»Res je. Ena trideset. Ob dveh se bo tam pojavila
strašna, strupena megla,« dodam in pokažem z roko na
bližnji konec džungle. »Zato se moramo sedaj premestiti
na varnejši kraj.« Nasmehne se in poslušno vstane. »Se
žejna?« Wiress podam pleteno posodico, iz katere izpije
skoraj liter vode, potem pa je Finnick da zadnji košček
kruha, ona pa ga začne hlastno žvečiti. Očitno je, da je
spet začela normalno živeti, saj je premagala
nezmožnost sporazumevanja.
Preverim orožje, potem pa na padalo naložim žlebiš
in tubo zdravilo in to vrečko z ovijalko privežem za pas.
Beetee ne razume prav dosti, toda protestira, ko ga
hoče Peeta dvigniti. »Žica,« reče.

333
 »Vsi smo tukaj,« ga prepričuje Peeta. »Tudi Zmeda je
tukaj. Nič se ji ni zgodilo, tudi ona bo šla.«
Kljub temu Beetee ne odneha. »Žica,« vztraja.
»Oh, vem, kaj hoče,« se nepotrpežljivo vmeša
Johanna. Stopi čez plažo in dvigne cilinder, ki sva mu ga
pred kopeljo odvezala s pasu. Popolnoma je prekrit z
debelo plastjo strjene krvi. »To ničvredno stvar hoče. To
je nekakšna žica ali nekaj takega. Prav zaradi tega je
ranjen, saj je stekel k rogu izobilja, da bi ga dobil. Niti
približno ne vem, kakšno orožje je to, toda gotovo se
lahko z njega odtrga kos in se potem iz njega naredi
smrtno zanko ali nekaj podobnega. Ali si sploh lahko
predstavljate, kako Beetee koga duši?«
»Prav zaradi svojih žic je zmagal na igrah. Uspelo mu
je narediti električno past,« ji pove Peeta. »To je
najboljše orožje, kakršnega je lahko dobil.«
Dvomim, da je Johanna to vedela, saj bi drugače
uspela združiti dejstva. Čudno se obnaša.
»Lahko si mislim, da si to sama ugotovila,« se
obrnem k njej. »Ko si mu rekla Volt.«
Johanna strmi vame in nevarno pripre oči. »Da,
grozno neumno od mene, kajne?« reče. »Najbrž sem
nehala logično razmišljati, saj sem morala obdržati pri
življenju tvoja mala prijatelja. Ti pa si medtem… Kaj si že
naredila? Mags porinila v smrt?«
Prste stisnem okrog ročaja noža za pasom.
»Pogumno,« me vzpodbuja Johanna. »Preizkusi
svojo moč. Vrat ti bom prerezala kot nič, čeprav si
noseča.«

334
 Vem, da je v tem trenutku ne morem ubiti, toda
zadeva med menoj in Johanno se bo razrešila v nekaj
dneh. Ena od naju mora pokončati drugo.
»Mogoče moramo vsi bolj paziti, kaj počenemo,« se
vmeša Finnick in mi pošlje opozorilen pogled, potem pa
vzame v roke žico in jo položi na Beeteejeva prsa.
»Tukaj je tvoja žica, Volt. Le glej, da je ne boš priključil
tam, kjer ni treba.«
Peeta dvigne Beeteja, ki se nič več ne upira. »Kam?«
vpraša.
»Rad bi se vrnil k rogu izobilja in pogledal ter preveril,
ali imamo prav glede ure,« reče Finnick. Ta predlog se
mi zdi prav tako dober kot vsak drug, poleg tega bi rada
preverila kup orožja. Šest nas je in če ne računam
Beeteeja in Wiress, smo mi štirje močni in pravi borci.
Situacija je popolnoma drugačna kot lansko leto ob istem
času. Takrat sem morala vse delati sama, sedaj pa
imam zaveznike. Krasno, le da ne smem razmišljati o
tem, da jih bo treba na koncu ubiti.
Beetee in Wiress bosta gotovo sama našla način,
kako umreti. Kako bosta sploh ugotovila, kdaj moramo
pred čim bežati? Če povem po pravici, bi Johanno ubila,
ne da bi trepnila z očesom, če bi morala braniti Peeta,
mogoče pa tudi zato, da bi ji enkrat za vedno zaprla
usta. Pravzaprav bi dobro prišel nekdo, ki bi namesto
mene pospravil Finnicka, saj mi ne bi uspelo, da bi ga
osebno pokončala po vsem, kar je naredil za Peeta.
Razmišljam o tem, da bi ga usmerila v klanje s
profesionalci. Res je, to je cinično z moje strani, toda kaj
drugega mi preostane? Sedaj, ko že vemo za uro,

335
Finnick gotovo ne bo umrl v džungli, zato ga mora nekdo
ubiti v borbi.
Ta razmišljanja vzbujajo v meni grozo, zato v mislih
nervozno iščem drugo temo za razmišljanje. Edina stvar,
ki resnično povzroči, da se odtrgam od vsega, je
razmišljanje o uboju predsednika Snowa. To za
sedemnajstletnico niso preveč prijetna sanjarjenja, a
zelo navdušujoča.
Hodimo po najbližji peščeni poti in se previdno
približujemo rogu izobilja, za vsak slučaj, če bi se tam
skrivali profesionalci. Osebno dvomim, da jih bomo
srečali tam, saj smo na plaži preživeli veliko ur in nihče
od nas tukaj ni videl nobenih znakov življenja. Okolica je
zapuščena, tako kot sem predvidevala, in vidimo le
veliko, zlatkasto konstrukcijo ter kup prebrskanega
orožja.
Beetee, ki ga Peeta položi v senco pod rogom
izobilja, takoj pokliče Wiress. Ko ta poklekne k njemu, ji
izroči žičnato navitje »Očisti to, prav?« prosi.
Wiress prikima in steče na breg, kjer potopi navitje v
vodo in tiho poje veselo pesmico o miški, ki je stekla na
uro. To je najbrž pesmica za otroke, toda melodija je
zanjo očitno zelo prijetna.
»Oh, ne, ne pesmi.« Johanna zavija z očmi. »Kar
naprej jo je pela, preden je začela tiktakati.«
Nenadoma Wiress vstane in s prstom pokaže na
džunglo. »Dve,« pove.
Pogledam tja, kamor je pokazala, in zagledam
megleno steno, ki se je prav takrat začela spuščati na
plažo.

336
 »Res je, poglejte, Wiress ima prav. Ura je dve in
prikazala se je megla.«
»Kot na uri,« prizna Peeta. »Zelo pametno si to
ugotovila, Wiress.«
Wiress se nasmehne in vrne k svojemu delu. V vodo
potaplja navitje in poje.
»Oh, ni le pametna,« se vmeša Beetee. »Wiress ima
intuicijo.« Vsi se obrnemo proti Beeteeju, ki je očitno
prišel k sebi. »Slutnja ji pove, kaj se bo zgodilo. Je kot
kanarček v vašem rudniku.«
»Kaj pa je to?« me vpraša Finnick.
»Gre za ptiča, ki ga vzamemo v rudnik, da bi nas
opozoril na slab zrak,« mu pojasnim.
»Kaj pa naredi? Umre?« vpraša Johanna.
»Na začetku neha peti. To je znak, da je treba oditi
ven. Če pa je zrak močno strupen, kanarček umre,
jasno, skupaj z njim pa ljudje.« Nočem govoriti o smrti
pojočih ptičev, saj me spominjajo na to, kako je umrl
očka, pa tudi Rue in Maysilee Donner, po kateri je mama
podedovala kanarčka. No, krasno, sedaj pa razmišljam o
Galu, ki čepi globoko v tem strašnem rudniku, poleg tega
pa je v nevarnosti zaradi grožnje predsednika Snowa.
Tam spodaj je zelo lahko povzročiti nesrečo. Tih
kanarček, iskra in konec.
Spet začenjam razmišljati o umoru predsednika.
Kljub temu da jo Wiress razburja, je Johanna vesela
kot še nikoli do sedaj. Ko dopolnim zalogo puščic,
pretrese kup in na koncu izvleče sekiri, ki sta videti
smrtonosni. Izbor se mi ne zdi posebej posrečen, toda
mnenje spremenim, ko Johanna eno sekiro vrže s tako
močjo, da se zabije v s soncem obsijan rog izobilja. No,

337
seveda, Johanna prihaja iz sedmega okrožja, ki dobavlja
les za celotni Panem. Lahko bi stavila, da je sekire
metala že v otroštvu, ko se je komaj postavila na noge.
To je zanjo naravno, tako kot trizob za Finnicka, žica za
Beeteeja ter poznavanje rastlin za Rue. Ugotovim, da je
to še ena težava, s katero se tekmovalci iz dvanajstega
okrožja borijo že leta dolgo. Pred osemnajstim letom ne
moremo delati v rudniku, medtem pa se večina drugih
tekmovalcev zelo zgodaj uči obrti svojega okrožja. V
rudnikih rudarji počnejo stvari, ki bi bile na igrah lahko
koristne: mahajo s krampi, vržejo v zrak to in ono. V
rudniku se lahko natreniraš tako, kot sem se jaz na lovu,
toda v dvanajstem okrožju se prepozno lotimo učenja.
Ko sem se ukvarjala z orožjem, je Peeta počepnil na
tla in s konico noža na velik, gladek list, ki ga je prinesel
iz džungle, nekaj praskal. Pogledam mu čez ramo in
vidim, da je to načrt arene. V središču risbe je rog
izobilja, ki leži na peščenem krogu, iz njega pa izhaja
dvanajst pasov, ki se žarkasto širijo na vse strani. Videti
je, kot da bi nekdo ta prostor razdelil na dvanajst enakih
klinov. Peeta ni pozabil na še en krog, ki predstavlja
vodo, in na še večjega, ki pomeni konec džungle.
»Poglej, kako so postavili rog izobilja,« se obrne k meni.
Pozorno gledam risbo konstrukcije in ugotavljam, kaj
ima Peeta v mislih »Konica repa kaže dvanajsto uro,«
mu odgovorim.
»Strinjam se. Tukaj imamo torej vrh naše ure.« Hitro
spraska številke od enajst do dvanajst na celi številčnici.
»Na področju od dvanajstih do ene imamo strele.« Z
drobnimi številkami v ustrezen segment napiše besedo

338
strele, potem pa v skladu z urnimi kazalci piše v ustrezna
polja kri, megla in opice.
»Med deseto in enajsto se vali val,« dodam in Peeta
označi predel, ki sem ga pokazala.
V istem trenutku pristopita k nama Finnick in
Johanna, oborožena do zob. Imata trizobe, sekire in
nože.
»Sta opazila kaj nenavadnega na drugih segmentih?«
vprašam Johanno in Beeteeja, saj sta mogoče videla kaj,
česar mi nismo mogli videti, a sta si zapomnila le krvav
naliv. »Kar koli lahko pričakujemo.«
»Označil bom področja, v katerih orožje
organizatorjev sega izven meja džungle, da bi bili lahko
na varnem,« reče Peeta in nariše poševno črto na
plažah, do koder so segali valovi in megla, potem pa se
dvigne. »No, očitno vemo precej več kot danes zjutraj.«
Usklajeno prikimavamo in takrat opazim spremembo.
Vlada tišina, naš kanarček je nehal peti.
Ne čakam. Takoj sežem po puščici, napnem lok, se
obrnem in vidim Glossa, vsega mokrega, ki spusti
nemočno Wiress. Vrat ji je prerezal po vsej širini, tako da
spominja na živo rdeč nasmeh. Puščico izstrelim proti
njemu, toda v hipu, ko pripravljam drugo, Johanna s
sekiro prebije prsa Cashmere. Hkrati Finnick odbije
kopje, ki ga je Brutus zagnal v Peeta, sam pa porine nož
Enobarii v stegno. Če se napadalci iz drugega okrožja
ne bi skrili za rogom izobilja, bi jih takoj postrelila, tako
pa jih moram zasledovati. Bum! Bum! Bum! Topovski
strel potrdi, da ni več rešitve za Wiress in da ni treba več
loviti niti Glossa niti Cashmere. Skupaj z drugimi

339
obkrožim rog in začnemo loviti Brutusa in Enobario, ki po
peščenem pasu na vso moč tečeta proti džungli.
Tla pod nogami močno drhtijo. Moč drhtenja je
takšna, da me vrže na tla. Krog, na katerem stoji rog
izobilja, se začenja hitro vrteti, resnično hitro, zaradi
česar se džungla spreminja v trak zelene barve.
Sredobežna sila me poriva proti vodi, zato se oprem na
roke in noge, da bi imela kakšno oporo na nestabilnih
tleh. Oči moram imeti trdno zaprte, saj se v zrak dviga
zoprn prah, poleg tega pa se mi vedno huje vrti v glavi.
Čisto nič ne morem narediti, zato čakamo, dokler se
vrtiljak končno odločno, brez zaviranja, ne ustavi.
Med kašljanjem skoraj bruham. Počasi vstanem in
vidim, da so moji tovariši v enakem stanju. Finnick,
Johanna in Peeta so se obdržali na krogu, toda vsi trije
mrtvi tributi so padli daleč proč v slano vodo.
Vse dogajanje, od takrat, ko nismo več slišali
Wiressine pesmi, do sedaj, se je odvilo v manj kot dveh
minutah. Vsi trije sedaj sedimo, težko dihamo in si
praskamo pesek iz ust.
»Kje je Volt?« vpraša Johanna Hitro skočimo pokonci.
Na majavih nogah obkrožimo rog izobilja in ugotovimo,
da je Beetee izginil. Šele čez hip ga Finnick opazi in brez
razmišljanja odplava na pomoč, saj je Beetee padel v
vodo in približno dvajset metrov proč obupano maha z
rokami.
Takrat se spomnim na žico, ki je zaradi neznanega
razloga tako pomembna za Beeteeja. Nervozno
pogledujem na vse strani. Kje bi lahko bila? Kje sem jo
zadnjič videla? Nenadoma zagledam žico. Wiress jo,

340
daleč v vodi, še vedno stiska v svojih rokah. V trebuhu
začutim ostro bolečino, ker vem, kaj moram narediti.
»Zaščitite me,« rečem. Odvržem orožje in stečem po
potki, da bi kar najhitreje prišla do trupla, potem pa
skočim v vodo in zaplavam naravnost do Wiress. S
kotičkom očesa opazim zrakoplov, ki se je pojavil pred
nami in spustil klešče dvigala, da bi pobral trupla. Kljub
temu zamahujem z rokami, kolikor le morem, in končno
dosežem njeno telo. Globoko zajamem zrak. Trudim se,
da ne bi pogoltnila vode, rdeče od krvi, ki ves čas teče iz
odprte rane na vratu. Wiress se ziblje na hrbtu. Na vrhu
je doži reševalni pas. Z mrtvim pogledom strmi v močno
sonce. Pri njej se dvignem kot zamašek in ji iz močnega,
smrtnega stiska potegnem žico. Na noben način ji ne
morem več pomagati, zato ji le zaprem oči, zašepetam
besede slovesa in odplavam. Ko izvlečem žico na pesek
in splezam iz vode, o truplih ni več sledu, toda v ustih še
vedno čutim slan okus morske vode, pomešane s krvjo.
Počasi se vračam k rogu izobilja in vidim, da Beetee,
ki ga je rešil Finnick, živ, vendar ima v sebi še vedno
vodo, saj sedaj sedi in pokašljuje. Imel je veliko srečo,
da ni izgubil očal, zato vsaj normalno vidi. Na kolena mu
položim tuljavo z žico, popolnoma čisto, brez sledi krvi,
on pa odvije kos žice in jo razpne med prsti. Prvič v
življenju vidim tako kovino, svetlozlato in tenko kot las.
Razmišljam, kako je dolga. Na tako tuljavo je navitih prav
gotovo veliko kilometrov žice. Vseeno pa ničesar ne
vprašam, saj vem, da Beetee misli na Wiress.
Pozorno strmim v obraze drugih. Sedaj Finnick,
Johanna in Beetee nimajo več partnerjev iz lastnih

341
okrožij. Pristopim k Peetu, ga objamem in nekaj časa
smo vsi čisto tiho.
»Odidimo s tega smrdečega otroka,« prekine tišino
Johanna. Vzeti moramo le orožje, ki ga večinoma nismo
izgubili. Na srečo so te ovijalke tukaj močne, zato padalo
z žlebičem in tuba zdravila še vedno visi za mojim
pasom. Finnick si sleče majico in jo zaveže okoli ne
preveč globoke rane, ki mu jo je z nožem zadala
Enobaria. Beetee ugotovi, da bo lahko sam hodil, toda
ne smemo hoditi preveč hitro. Pomagam mu vstati.
Odločimo se, da se bomo na plažo odpravili ob dvanajsti
uri, kar nam bi moralo zagotoviti nekaj ur miru in nas
obvarovati pred strupenimi rečmi. Potem pa Peeta,
Johanna in Finnick hkrati odidejo v tri različne smeri.
»Saj gremo tja, kjer je zdaj dvanajst, kajne?« reče
Peeta. »Torej tja, kamor kaže zadnji del roga.«
»Kamor je kazal,« ga popravi Finnick. »Preden so
nam podarili vrtiljak. Ravnati se moramo po soncu.«
»Po soncu lahko izveš le to, da je blizu četrte ure,
Finnick,« rečem.
»Zdi se mi, da hoče Katniss povedati, da čas po
soncu ni vedno čas po uri,« reče Beetee. »Če
opazujemo sonce, se lahko le na splošno orientiramo
glede smeri, vendar moramo upoštevati, da je lahko
premaknjen tudi krog džungle.«
No, Katniss je očitno ugotovila nekaj neprimerno bolj
preprostega, Beetee pa je izdelal teorijo, ki poponoma
stopa izven moje omembe sonca, toda le prikimam, kot
da bi popolnoma razumela. »No, res,« pritrdim. »Zato
vsaka od teh potk lahko vodi do dvanajste ure.«

342
 Hodimo okrog roga izobilja in obupano pogledujemo
džunglo. Videti je nerazložljivo monotona. Spomnim se
visokih dreves, v katere je ob dvanajstih udarila prva
strela, toda nad vsakim segmentom raste podobno
visoko drevo. Johanna je sklenila, da bo sledila Enobariji
in Brutusu, vendar sta voda in veter prekrila vse sledi.
Nobene možnosti nimamo, da bi se orientirali.
»Sploh ne bi smela omeniti ure,« žalostno
zavzdihnem. »Sedaj so nam odvzeli tudi to prednost.«
»Le za sedaj,« ugotovi Beetee. »Ob desetih bomo
spet videli val in spet bomo na dobri poti.«
»Res je tako,« doda Peeta. »Saj ne bodo spremenili
celotne konstrukcije arene.«
»Saj to sploh ni pomembno,« je nestrpna Johanna.
»Morala si nam povedati, prismoda, saj drugače sploh
ne bi premaknili tabora.« Kakšna ironija« Njen logičen,
čeprav zajedljiv odgovor me razveseli. Res, morala sem
jim povedati, da so se premaknili. »No, prav, zdaj pa
hočem piti. Kdo ima dober občutek, katero pot moramo
izbrati?«
Izberemo pot in stopamo naprej. Niti približno ne
vemo, proti kateri uri gremo. Ko prispemo do džungle,
previdno pogledamo med drevje in iščemo tisto, kar bi
nas lahko čakalo tam.
»To je prav gotovo ura opic, toda nikjer ne vidim niti
ene,« reče Peeta. »Vstavil bom žlebič.«
»Ne, sedaj sem jaz na vrsti,« protestira Finnick.
»No, te bom pa ščitil.« Peeta ne dovoli, da bi izgubil
pobudo.
»Katniss se bo sama znašla, to pa moraš narisati nov
zemljevid,« ga spomni Johanna. »Prejšnjega je

343
odplaknila voda.« Z drevesa odtrga velik list in ga izroči
Peetu.
Za hip začnem razmišljati, da naju skušata Johanna
in Finnick razdeliti in ubiti, vendar to ne bi imelo smisla.
Pazila bom na Finnicka, ko se bo ukvarjal z žlebičem in
drevesom, Peeta pa je občutno večji od Johanne. Zato
tudi ne nasprotujem in grem za Finnickom kakšnih
petnajst metrov globoko v tropski gozd, kjer je ustrezno
drevo. Tam začne z nočem dolbsti odprtino.
Z lokom stojim pripravljena na strel in ne morem se
rešiti nemira, ker nečesa ne vem in ker ima to povezavo
s Peetom. Da bi odkrila izvor črnih misli, si prikličem v
spomin slike iz bivanja v areni prav do začetnega gonga.
Finnick je najprej rešil Peeta s kovinske plošče, potem
mu je po udarcu v magnetno polje rešil življenje, ker mu
je srce prenehalo biti. Kasneje je Mags stekla v meglo,
da bi Finnick lahko nesel Peeta, narkomanka pa ga je z
lastnim telesom zaščitila pred napadom opice Bitka s
profesionalci se je bliskovito odvila, Finnick pa je uspel
Peeta zaščiti pred Brutusovim kopjem, čeprav ga je zato
Enobaria ranila z nožem. Sedaj pa je celo Johanna
želela, da bi na listu narisal zemljevid in se zato ni podal
v neznane nevarnosti džungle…
Brez dvoma ga skuša del tekmovalcev iz meni
popolnoma nejasnih razlogov na vsak način obdržati pri
življenju, tudi če bodo za to žrtvovali sami sebe.
Osupla sem, ker je to moja obveza, drugače to nima
nobenega smisla. Le eden od naju bo prišel živ z iger.
Zakaj torej skušajo varovati Peeta? Kaj neki jim je rekel
Haymitch, kaj jim je predlagal, da so se strinjali, da bodo
s svojim življenjem varovali Peetovo?

344
 Jaz imam konkretne razloge, da ga obdržim pri
življenju. Predvsem je moj prijatelj, poleg tega pa se
hočem zoperstaviti Kapitolu in uničiti smisel teh groznih
iger. Kaj bi me lahko pripravilo do tega, da bi ga s svojim
življenjem rešila, tudi če ne bi bila z njim osebno
povezana? Prav gotovo je pogumen, toda tudi nam
vsem ne manjka poguma, saj smo preživeli igre. Prav
tako ni težko opaziti Peetove naravne dobrote saj…
Nenadoma ugotovim, kaj zna Peeta narediti dosti bolje
od nas. Ima dar, da zna najti prave besede, saj je med
obema razgovoroma presegel vse druge tribute. Mogoče
lahko zaradi notranje dobrote premakne množice,
mogoče celo državo in z enim stavkom pripravi ljudi, da
se postavijo na njegovo stran.
Spomnim se, da sem nekoč ugotovila, da bi moral
prav tak dar imeti vodja naše revolucije. Je Haymitch o
tem prepričal druge tribute? Jim je dal vedeti, da je
Peetov jezik dosti močnejše orožje v borbi s Kapitolom,
kot pa fizična moč vseh nas skupaj? Tega ne vem, toda
zdi se mi, da je za nekatere tekmovalce to pomenilo velik
miselni preskok. Saj na to kaže celo Johanna. Kakšni
drugi razlogi so jih lahko pripravili do skupne zaščite
Peeta?
»Katniss, imaš žlebič?« Finnickovo vprašanje me
vrne v resničnost. Odrežem ovijalko, s katero sem žlebič
privezala na pas, in Finnicku podam kovinsko cevko.
Nenadoma zaslišim krik, prepoln strahu in bolečine,
da mi kri v žilah skoraj zaledeni. Prav dobro poznam ta
glas. Odvržem cevko, pozabim, kje sem, ne razmišljam,
kakšna usoda me lahko čaka, saj imam v mislih le eno:
najti jo moram in jo zavarovati. Kot nora drvim v smeri

345
glasu. Ne gledam na nevarnosti. Rinem skozi ovijalke in
veje. Hočem biti ob njej.
Hočem biti s svojo mlajšo sestro.

346
 24
Kaj je? Kaj ji delajo? »Prim!« kričim. »Prim!« Odgovori
mi naslednji krik, poln trpljenja. Kako je prišla sem?
Zakaj so jo zvlekli na igre? »Prim!«
Ovijalke me tolčejo po obrazu in ramenih, plezalka se
mi ovije okrog nog, a se ji približujem. Blizu sem že, zelo
blizu. Pot mi zaliva obraz in zaradi kisline me
nezaceljene rane neznosno pečejo. Težko diham,
hlastam za zrakom, vlažen zrak pa se zdi brez kisika.
Sliši se krik izgubljenega, ubogega bitja, tako
dramatičen, da si niti ne skušam predstavljati, kaj so ji
naredili.
»Prim!« Prodiram skozi steno gostega rastlinja in
pridem na majhno jaso. Takrat se pretresljiv zvok zasliši
točno nad menoj. Nad menoj? Hitro dvignem glavo in
preverim. Jo držijo visoko na drevesu? Obupano iščem s
pogledom med vejami, toda ničesar ne vidim. »Prim?«
proseče zakličem. Slišim jo, a je ne vidim. Takrat mi
ušesa spet razpara pretresljiv krik in nobenega dvoma ni
več, od kod prihaja. Zvok prihaja iz grla majhne čopaste
ptice s črnim perjem, ki čepo na veji več kot tri metre nad
mojo glavo. Vse mi postane jasno.
To je čvekašoja.
Nikoli do sedaj nisem nobene videla. Prepričana sem
bila, da so izumrle. Za hip se oprem na deblo drevesa in
dam roke v pas, saj me zbada v trebuhu. Strmim v
mutanta, prednika in očeta. V mislih si skušam

347
predstaviti oponašalca, ga povežem s čvekašojo in že
vem, kaj je od njih podedovala moja oponašoja. Ptica na
veji ni niti približno podobna mutantu in nihče je ne bi
ločil od navadne ptice, če ne bi slišal strašljivo resničnih
krikov Prim. Utišam jo z eno puščico, ki ji prestreli vrat.
Ko pade na tla, izvlečem puščico in ji za vsak slučaj
zavijem vrat. Na koncu zaženem to odvratno bitje v
džunglo, saj nikoli ne bom tako lačna, da bi morala jesti
meso te ptice.
To ni bilo res, si ponavljam. Prav tako lani mutirani
volki niso bili mrtvi tributi. To je le sadistična zvijača
organizatorjev iger.
Finnick prihiti na jaso in vidi, kako z mahom brišem
puščico. »Katniss?«
»Vse je v redu, nič mi ni,« ga mirim, čeprav se sploh
ne počutim dobro. »Zdelo se mi je, da slišim sestrin krik,
toda…« Ne končam, saj me prekine pretresljiv krik.
Tokrat ni bil glas Prim, ampak druge osebe, očitno
mladega dekleta. Ne prepoznam je, toda na Finnicka
deluje kot strela z neba. Z obraza mu izgine vsa barva in
vidim, da so se mu zenice od strahu razširile. »Finnick,
počakaj!« vpijem, saj ga želim potolažiti, toda on že hiti
naprej in išče žrtev, tako na slepo kot jaz, ko sem
skušala najti Prim. »Finnick!« kričim, čeprav vem, da se
ne bo vrnil in ne bo počakal, da bi poslušal pametno
razlago. V taki situaciji mi ne preostane drugega, kot da
takoj pohitim za njim.
Čeprav teče resnično hitro, mu sledim brez
najmanjših težav, saj pušča za seboj jasno, poteptano
pot. Na žalost je ptica kakšnega pol kilometra naprej, pot
pa vodi v glavnem navzgor. Ko Finnicka le ujamem, kar

348
padem na tla. Vidim, kako kroži okrog ogromnega
drevesa, katerega premer gotovo znaša pol metra,
najvišja krošnja pa je kakšnih sedem metrov nad tlemi.
Dekletovi kriki prihajajo nekje iz globine krošnje,
čvekašoja pa je skrita sredi listja. Finnick prav tako kriči.
»Annie! Annie!« kar naprej ponavlja. Paničen je in
nobene možnosti nimam, da bi se pogovorila z njim, zato
se lotim tega, kar bi tudi tako naredila. Povzpnem se na
sosednje drevo, s pogledom poiščem čvekašojo in jo z
lokom ustrelim. Puščica jo prestreli in ptica pade na tla,
naravnost pred Finnickove noge. Ta jo dvigne in počasi
se zave resnice. Ko splezam z drevesa in stopim k
njemu, se zdi še bolj potrt.
»Finnick, vse je v redu,« ga tolažim. »To je le
čvekašoja. Organizatorji so nama pošteno zagodli. To ni
resnično. To ni tvoja… Annie.«
»Vem, da to ni Annie, toda to je bil njen glas.
Čvekašoje posnemajo to, kar slišijo. Kako misliš,
Katniss, od kod ti kriki?« vpraša.
Začutim, kako mi kri izgine z obraza, ko dojamem
pomen njegovih besed. »Oh, Finnick, najbrž ne misliš,
da oni…«
»Prav to mislim. Točno tako mislim,« reče.
Prim si predstavljam v beli sobi, s pasovi pripeto na
mizo in obkroženo z zamaskiranimi ljudmi v belih
oblačilih, ki iz nje izvabljajo te pretresljive zvoke. Da bi jih
dobili, mora nekdo sedaj mučiti mojo sestro, ali pa so jo
pred kratkim. Noge mi odpovejo poslušnost, padem na
tla in čeprav mi Finnick skuša nekaj pojasniti, ne slišim
niti ene njegove besede. Potem zaslišim naslednjo ptico,

349
ki se oglaša nekje na levi strani. Sedaj po džungli
odmeva Galov krik.
Skušam steči tja, toda Finnick me zagrabi za roko.
»Ne, to ni on,« me spomni in me vleče navzdol, na
obalo. »Greva proč!« ukaže, toda Galov glas je tako
prepoln trpljenja, da se kljub vsemu skušam iztrgati in
pohiteti prijatelju na pomoč. »Katniss, to ni on! Mutanta
slišiš!« mi kriči Finnick. »Pojdiva!« Hodi naravnost
naprej, hkrati pa priganja mene, dokler se ne zavem
njegovih besed. To, kar slišiva, je resnično le še ena
čvekašoja. Galu ne bom pomagala, če bi ujela ptico.
Vseeno pa to ne spremeni dejstva, da slišim glas
prijatelja, ki ga je nekje pred kratkim nekdo prisilil, da je
tako obupano kričal.
Končno se neham boriti s Finnickom. Bežim pred
nečim, s čimer se ne morem boriti. Tako, kot sem ponoči
bežala pred meglo. To, kar sem doživela v tem
segmentu, me lahko prizadene, le da sedaj trpi moje
srce, ne telo. Prav gotovo naju je napadlo naslednje
orožje z ure. Mislim, da je ura štiri. Ko mali kazalec pade
na štiri, se opice vrnejo tja, od koder so prišle, na bojnem
polju pa se pojavijo čvekašoje. Finnick ima prav – kar
najhitreje morava od rod. Sedaj ni zdravila, ki bi ga
Haymitch lahko poslal s padalom, saj ne more nobena
stvar pozdraviti ran, ki so nama jih povzročile ptice.
Peeta in Johanno vidim, kako stojita na robu džungle
in prevzame me olajšanje, pomešano z jezo. Zakaj
Peeta ni prihitel na pomoč? Zakaj nama ni prišel nihče
pomagat? Še celo sedaj se drži nazaj. Dvignjene roke
ima, dlani pa je obrnil proti nama. Očitno nekaj govori,

350
saj premika usta, toda niti besede ne slišim. Kako je to
mogoče?
Stena je tako popolnoma prozorna, da se oba zaletiva
vanjo, se odbijeva in pristaneva na tleh džungle. Skoraj
vsa moč udarca se zbere na mojih ramenih, Finnick pa
ni imel toliko sreče, saj se je v prozorno površino zaletel
z obrazom in sedaj mu iz nosa teče kri. Prav zato nama
ni nihče prišel pomagat: niti Peeta, niti Johanna, niti
Beetee, ki sedaj stoji za njunima hrbtoma in žalostno
odkimava. Prehod na obalo je omejen z nevidno oviro,
toda to ni magnetno polje. Brez skrbi se lahko dotikamo
trde in gladke površine, popolnoma odporne na udarce s
Peetovim nožem in Johannino sekiro. Preverim nekaj
metrov stene, da bi se še bolj prepričala, da obkroža
celoten segment od štirih do petih. Tukaj bova ujeta kot
podgane, dokler ne bo minila ura.
Peeta pritiska roko na ploščo, jaz pa pritisnem roko
na isto mesto z druge strani, kot da bi lahko čutila njegov
dotik skozi steno. Vidim, da premika usta, a ga ne slišim,
saj ne slišim nobenih zvokov za oviro. Skušam se zbrati,
vendar po nekaj neuspešnih poskusih ugotovim, da sem
premagana in le strmim v Peeta in delam vse, kar lahko,
da se mi ne bi zmešalo.
Takrat me začenjajo obletavati ptice, ena za drugo.
Sedajo na okoliške veje, iz njihovih kljunov pa je slišati
vedno glasnejši, skrbno aranžiran zbor glasov groze.
Finnick takoj odloži orožje, se zvije na tla in si z dlanmi
prekrije ušesa tako močno, kot da bi si hotel zmečkati
lobanjo. Jaz se skušam boriti in na začetku izpraznim cel
tul, ko streljam v osovražene ptice, vendar se na mestu
vsakega ustreljenega mutanta takoj pojavi nov. Na

351
koncu se ne upiram več. Zvijem se k Finnicku in se
skušam izolirati pred obupanimi glasovi Prim, Gala,
mame, Madge, Roryja, Vicka in celo nemočne, male
Posy…
Da je vsega konec, se zavem šele takrat, ko na sebi
začutim Peetove roke. Prime me za roko in odpelje iz
džungle. Kljub temu imam še vedno trdno zaprte oči in
rok ne umaknem z ušes, mišice pa so preveč napete, da
bi se lahko hitro sprostile. Peeta me drži v naročju in me
nežno ziblje. Govori mi tolažeče besede, toda šele po
daljšem času mi uspe, da se izvijem iz krča, ki je zagrabil
moje telo. Ko se končno sprostim, začenjam drhteti.
»Je že dobro, Katniss,« šepeta Peeta.
»Nisi jih slišal,« odgovorim.
»Čisto na začetku sem slišal Prim. Toda verjemi mi,
da to ni bila ona, ampak čvekašoja,« mi zagotavlja.
»To je bila Prim,« vztrajam. »Toda ne tukaj.
Čvekašoja je preprosto posnela njen glas.«
»Kje pa! Oni le hočejo, da bi tako mislila. Lani sem
prav tako razmišljal, ali me eden od mutantov ne gleda z
očmi Glimmer, toda sedaj sem prepričan, da tisti stvor
tam ni imel z njo nič skupnega in ta sedaj ni oponašal
glasu Prim. Tudi če smo resnično slišali tvojo sestro, je
to zato, ker so uporabili njene posnete razgovore in jih
ustrezno spremenili. Zaradi tega čvekašoja govori tisto,
kar hočejo organizatorji,« pove Peeta.
»Ni res! Prim so mučili,« zatrdim. »najbrž je mrtva.«
»Katniss, Prim ni umrla. Kako naj bi jo ubili, ko pa
manjka še čisto malo in ostalo nas bo finalnih osem. Kaj
se zgodi takrat?« Peeta me vprašujoče gleda.

352
 »Umrlo jih bo še sedem med nami,« obupano
odgovorim.
»Ne tukaj, ampak pri nas doma. Kaj se zgodi, ko na
igrah ostane le še osem tributov?« Dvigne mojo brado,
da bi ga pogledala. »Kaj se zgodi? Ko je še osem
finalistov?«
Vem, da mi skuša pomagati, zato poskušam
razmišljati. »Ko je še osem finalistov?« ponovim. »Takrat
imajo z družino in prijatelji v okrožju pogovore.«
»Tako je,« potrdi Peeta. »Pogovarjajo se s tvojo
družino in prijatelji. Ali bi se organizatorji lahko
pogovarjalo z njimi, če bi vse pobili?«
»Ne?« vprašam, saj še vedno nisem prepričana.
»Ne. Tako vemo, da Prim še živi. Najprej bodo šli k
njen na pogovor, kajne?« nadaljuje, jaz pa mu strašno
želim verjeti. Le da mi ti glasovi ne dajo miru…
»«Najprej Prim, potem tvoja mama, tvoj bratranec
Gale in še Madge,« našteva. »Katniss, to je bilo vse
prirejeno, grozna zgodba, ki lahko prizadene le nas, saj
na igrah sodelujemo mi, ne pa oni.«
»In to ti resnično verjameš?« se skušam prepričati.
»Seveda,« pritrdi, jaz pa še vedno dvomim, saj zna
Peeta vsakega pripraviti, da mu verjame. Ko iščem
potrditev, pogledam Finnicka, toda on kot hipnotiziran
strmi v Peeta in ga zbrano posluša.
»Finnick, ti tudi tako misliš?« vprašam.
»Lahko bi bilo res, a nisem prepričan,« odgovori,
»Beetee, kaj misliš, bi lahko naredili kaj takega? Bi znali
normalen glas posneti in spremeniti…«
»Oh, seveda,« mu zagotavlja Beetee. »To ni posebej
težko, Finnick. Naši otroci v šoli se učijo podobnih reči.«

353
 »Seveda ima Peeta prav,« ravnodušno reče Johanna.
»Vsa država ima rada mlajšo Katnissino sestro. Če bi jo
ubili, bi gotovo prišlo do vstaje, tega pa najbrž niso
hoteli.« Dvigne glavo in zakriči: »Upor v celi državi?
Tega že ne bi hoteli!«
Pretresena od začudenja odprem usta, saj česa
takega na igrah še nihče ni nikoli izrekel. Jasno je, da so
organizatorji izločili Johanno in sedaj izrezujejo njene
besede, toda jaz sem jih dobro slišala in za vedno jo
bom gledala drugače. Johanna nima možnosti, da bi
dobila nagrado za prijaznost, toda prav gotovo ji ne
manjka drznosti, ali pa je nora. S tal pobere nekaj školjk
in odide proti džungli.
»Po vodo grem,« reče.
Ko gre mimo mene, jo avtomatično primem za roko.
»Ne hodi tja,« jo zadržujem. »Ptice…«
Vem, da so ptice že odletele, toda kljub temu nočem,
da bi bil kdor koli tam, niti Johanna ne.
»Ničesar mi ne bodo naredile, saj mi ne grozi tisto,
kar vam. Nikogar več ni, ki bi ga imela rada,« reče
Johanna in z nestrpnim potegom izvleče roko iz mojega
stiska. Ko mi prinese školjko z vodo, se ji s priklonom
glave molče zahvalim. Vem, da ne bi hotela slišati
usmiljenja v mojem glasu.
Johanna gre po moje puščice in vzame dodatne
školjke, da bi jih napolnila, Beetee se ukvarja z žico,
Finnick pa skače v vodo. Vem, da se moram umiti, toda
še vedno čepim v Peetovem objemu. Preveč sem
pretresena, da bi se premaknila.
»Koga so uporabili proti Finnicku?« hoče vedeti
Peeta.

354
 »Nekoga po imenu Annie,« pojasnim.
»Annie Cresta, gotov gre zanjo,« se spomni.
»Kdo je to?« vprašam.
»Annie Cresta? To je dekle, namesto katere se je
javila Mags. Zmagala je pred kakšnimi petimi leti,«
pojasni Peeta.
Pet let nazaj, torej prvo leto po očetovi smrti, ko sem
postala glavna skrbnica družine in sem vso energijo
namenila borbi z lakoto.
»Tistih iger se slabo spominjam,« povem. »Ali je bilo
to tisto leto, ko je bil potres?«
»Da. Annie se je zmešalo, ko je njen partner iz
okrožja umrl. Izginila je nekam na samo in se skrila,
potem pa je potres prebil pregrado in večina arene se je
znašla pod vodo. Annie je preživela zato, ker je najbolje
plavala,« pove Peeta.
»Je potem prišla k sebi?« vprašam. »Se ji je razum
vrnil?«
»Ne vem. Ne spomnim se, da bi se kadar koli kasneje
pojavila na igrah, toda med letošnjim praznikom žetve ni
bila videti posebej prisebna.«
Torej ima Finnick rad njo, razmišljam. Ne zanima ga
cela vrsta imenitnih ljubic v Kapitolu, ampak ubogo, noro
dekle iz njegovega okrožja.
Zvok topovskega strela je razlog, zaradi katerega se
vsi zberemo na plaži in strmimo v zrakoplov, ki je
namenjen na področje, ki se po našem mnenju nahaja
med šesto in sedmo uro. Opazujemo, kako se kovinska
roka petkrat spusti, da bi pobrala vse kosce raztrganega
trupla. Ne moremo ugotoviti, koga je doletela taka usoda
in nočem vedeti, kaj se dogaja ob šestih.

355
 Peeta riše na listu nov zemljevid. Na segmentu štiri-
do-pet dopiše črki čš, ki pomenita čvekašojo. Področje, s
katerega so pred hipom odpeljali raztreščeno telo,
označi z napisom pošasti. Sedaj vemo, kaj lahko
pričakujemo po sedmi uri. Zaradi napada čvekašoj pa
smo imeli najbrž le eno korist – ugotovili smo, na
katerem delu številčnice smo.
Finnick splete še eno posodico za vodo ter ribiško
mrežo, jaz pa kratek čas plavam in si na kožo namažem
svežo plast mazila. Potem sedim na bregu, čistim ribe, ki
jih lovi Finnick, in gledam, kako sonce izginja za obzorje.
Svetel mesec se že dviga na nebo in areno potaplja v
čuden polmrak. Ko nameravamo sesti k obedu, ki ga
sestavljajo surove ribe, se zasliši himna in pojavijo se
obrazi…
Cashmere. Gloss. Wiress. Mags. Ženska iz petega
okrožja. Narkomanka, ki je žrtvovala življenje za Peeta.
Blight. Moški iz desetega okrožja.
Osem tekmovalcev je mrtvih. K njim je treba prišteti
še osem mrtvih prvo noč. Dve tretjini sta umrli v dnevu in
pol. Zdi se mi, da je to najbrž rekord.
»Pobijajo nas na ekspresen način,« komentira
Johanna.
»Kdo še živi, če ne računamo nas pet in drugega
okrožja?« vpraša Finnick.
»Chaff,« brez razmišljanja odgovori Peeta. Mogoče
se zanj zanima zaradi Haymitcha.
V isti sekundi poleg nas pristane padalo, ki prinese
majhno, štirioglato pecivo, ki je veliko le za grižljaj.
»Te so iz tvojega okrožja, kajne, Beetee?« vpraša
Peeta.

356
 »Da, iz tretjega okrožja,« potrdi. »Koliko jih je?«
Finnick šteje kruhke, ob tem pa vsakega na dlani
obrne in ga šele takrat odloži, enega ob drugega. Ne
vem, zakaj se tako obnaša, toda videti je, da se
neverjetno rad dotika kruha.
»Štiriindvajset,« pove, ko prešteje.
»Točno dva ducat, kajne?« vpraša Beetee.
»Nič več in nič manj,« potrdi Finnick. »Kako naj si to
razdelimo?«
»Vsak naj vzame tri kose, tisti, ki bodo preživeli do
zajtrka, pa se bodo odločili naprej,« predlaga Johanna.
Ne vem, zakaj se mi zdijo njene besede smešne, zato se
tiho smejem. Najbrž zato, ker ima prav. Pogleda me
tako, kot da se strinja. Ne, če bi rekla, da se strinja, bi
rekla preveč. Najbrž gre za rahlo zadovoljstvo.
Čakamo, da se čez področje deset-do-enajst razlije
ogromen val. Ko se voda vrne nazaj, odidemo na tisto
obalo in si postavimo tabor. Teoretično bi morali imeti
varnih polnih dvanajst ur, če se to nanaša na džunglo.
Toda od klina enajst-do-dvanajst je do nas slišati
neprijetno glasno šumenje, ki prihaja gotovo od kakšnih
napadalnih žuželk. Bitja na srečo ne prestopijo meje
džungle, mi pa se držimo daleč proč od sosednje plaže
za vsak slučaj, če bi insekti nameravali s celim rojem
napasti vsakega, ki bi zaradi nepotrpežljivosti z eno nogo
stopil na njihovo področje.
Ne razumem, kako je mogoče, da je Johanna še
vedno pokonci, saj je od začetka iger prespala komaj
eno uro. Skupaj s Peetom se javim za prvo stražo, saj
sva bolj spočita od drugih, poleg tega pa potrebujeva čas
zase. Najini tovariši v hipu zaspijo, čeprav spi Finnick

357
nemirno in vsake toliko slišim, da nejasno ponavlja
Annino ime.
Na vlažnem pesku sedim ob Peetu. Strmiva v
nasprotni strani, toda najina ramena in stegna se
dotikajo. Opazujem vodo, medtem ko on strmi v džunglo.
To je dobro zame, saj mi še vedno sledijo glasovi teh
čvekašoj in jih celo žuželke ne morejo preglasiti. Po
določenem času naslonim glavo na Peetovo ramo, on pa
me boža po laseh.
»Katniss,« se tiho oglasi. »Nima smisla, da se delava,
da ne vidiva tega, kar skušava narediti drug za
drugega.« To najbrž res nima smisla, toda razgovor o tej
temi tudi ne bo prijeten, še posebej ne za naju.
Televizijski gledalci v Kapitolu so prav gotovo prilepljeni
pred ekrani, da ne bi izpustili nobene besede.
»Ne vem, kakšen dogovor si sklenila s Haymitchem,
toda vedeti moraš, da je tudi meni marsikaj obljubil.«
Seveda mi je to jasno. Haymitch je Peetu rekel, da me
lahko obdržita pri življenju, saj ni hotel v njem vzbujati
dvomov. »Sedaj lahko mirno ugotoviva, da je lagal
enemu od naju.«
To pritegne mojo pozornost. Čisto mogoče je, da je
Haymitch z nama sklenil dvojno pogodbo in nama
obema nekaj obljubil, a je le on vedel, katera je resnična.
Dvignem glavo in pogledam Peeta v oči. »Zakaj to
pripoveduješ sedaj?«
»Ker nočem, da bi pozabila, kako drugačne so najine
okoliščine. Če ti umreš, jaz pa bom preživel, zame v
dvanajstem okrožju ne bo življenja. Ti si vse moje
življenje. Nikoli več ne bom srečen.« Ugovarjati hočem,
toda na moja usta položi prst. »Zate je vse drugače. Ne

358
govorim, da ti bo lahko, toda obstajajo še drugi, ki dajejo
smisel tvojemu življenju.«
Z vratu sname verižico z zlato ploščico in jo drži tako,
da v bledi mesečini jasno vidim oponašojo. Potem gre s
prstom po obodu do zatiča, ki ga prej nisem opazila, in
medaljon se odpre. Do tedaj sem mislila, da je to
navaden, preprost obesek in si nisem mislila, da so v njej
fotografije – na desni strani vidim sliko nasmejane mame
in Prim, na levi Gala. Nasmejanega Gala.
Na vsem svetu ni bolj neverjetnega načina, da se me
v hipu zlomi. Po tistem, kar sem slišala to popoldne, so ti
trije obrazi… popolno orožje.
»Katniss, družina te potrebuje,« reče Peeta.
Moji najbližji so mama in sestra, pa tudi dodeljeni
bratranec Gale. Torej so Peetovi nameni jasni. Gre za to,
da je Gale tudi v resnici član moje družine, ali pa bo
nekega dne to postal. Če bom preživela, bom postala
njegove žena. Torej mi Peeta daje hkrati Gala in lastno
življenje. Da ne bi kadar koli dvomila o tem. Da mi vse in
pričakuje, da bom darilo vzela.
Čakam, da bi omenil otroka in da bi zaigral na čustva
gledalcev, vendar se tega ne dotakne niti z besedo.
Tako vem, da najin pogovor ni le del igre. Peeta resnično
tako čuti.
»Pravzaprav me nihče ne potrebuje,« zavzdihne, toda
ne smili se sam sebi. Res je, da ga družina ne potrebuje.
Gotovo ga bodo objokovali skupaj s peščico prijateljev,
toda potem se bo njihovo življenje normalno odvijalo
naprej. Celo Haymitch se bo nehal ukvarjati z njim s
pomočjo velike količine žganja. Zavem se, da bo v

359
primeru Peetove smrti le ena oseba popolnoma
izgubljena. Jaz.
»Ni res,« rečem. »Jaz te potrebujem.« Videti je
vznemirjen. Globoko zavzdihne, kot da bi se pripravljal
na dolgo prepir, vendar mi to ni niti najmanj všeč. Takoj
bo začel govoriti o Prim in moji mami, o vsem, kar mu bo
prišlo na misel, mene pa bo popolnoma zmedel. Da ne bi
začel govoriti, mu s poljubom zaprem usta.
V tem trenutku se počutim tako kot lani v jami, ko sem
skušala Haymitcha prisiliti, da bi nama poslal hrano. Med
tistimi igrami in po njihovem koncu sem Peeta še
tisočkrat poljubila, toda le en poljub me je pretresel, le
eden je povzročil, da sem še bolj zahrepenela. Takrat pa
se je odprla rana v glavi, začela sem krvaveti in Peeta mi
je rekel, naj ležem.
Sedaj nama nihče, razen naju samih, ne stoji na poti.
Po nekaj neuspelih poskusih se Peeta končno odreče
pogovoru, moje telo pa se segreje in topli val se iz mojih
prsi razlije navzdol po telesu, po mojih rokah in nogah
prav do konca prstov. Nisem zadovoljna, saj poljubi
prinašajo drugačen rezultat in le povečujejo moje
hrepenenje. Mislila sem, da sem strokovnjak za lakoto,
toda ta lakota je popolnoma druge vrste.
V resničnost se vrneva točno ob polnoči, skupaj s
prvim bliskom strele, ki udari v visoko drevo, in se začne
vihar. Prebudi tudi Finnicka, ki sede in glasno kriči. Prste
zarine v pesek, kot da bi se hotel prepričati, da groza iz
njegovih sanj nima nič skupnega z resničnostjo.
»Nič več ne bom spal,« reče. »Eden od vaju mora
sedaj leči.« Najbrž šele sedaj opazi najina obraza in vidi,

360
da sva objeta. »Ali pa pojdita spat oba. Tudi sam lahko
stražim.«
Peeta mu tega ne namerava dovoliti. »To je preveč
nevarno,« reče. »Poleg tega pa nisem utrujen, zato se
naspi ti, Katniss.« Ne nasprotujem, saj moram biti
spočita, če hočem Peeta obdržati pri življenju. Dovolim
mu, da me pospremi do drugih. Tam mi Peeta da za vrat
verižico z medaljonom, potem pa se dotakne mojega
trebuha. »Čudovita mama boš,« mi reče v slovo, me še
zadnjič poljubi in se vrne k Finnicku.
Otroka omeni, saj hoče pokazati, da je najin čas brez
iger končan. Ve, da bi televizijski gledalci ugibali, zakaj ni
uporabil najbolj prepričljivega argumenta izmed vseh
možnih. S sponzorji je treba pravilno manipulirati.
Ko končno ležem na pesek, razmišljam, ali je Peeta
mislil na kaj več. Ali me je hotel spomniti, da bom
nekega dne z Galom lahko imela otroke? Če je res tako,
je naredil napako. Prvič – tega nisem imela v načrtih,
drugič – če bi kdo od naju postal roditelj, bi vsakdo
potrdil, da je Peeta boljši.
Ko se pogreznem v sen, si skušam predstavljati tisti
svet nekje v prihodnosti, ki bo brez iger lakote in brez
Kapitola. Kraj, kot je travnik iz pesmi, ki sem jo pela mrtvi
Rue. Kraj, v katerem bi bil Peetov otrok varen.

361
 25
Ko se prebudim, čutim kratko, prijetno srečo,
povezano s Peetom. V moji situaciji je sreča videti
popolna norost. Vse se tako hitro odvija, da jutri ne bom
več živela. In to v najboljšem primeru, če mi bo uspelo
odstraniti druge tribute ter sebe, zaradi česar bo Peeta
zmagovalec iger četrtstoletja zatrtja. Kljub temu je čustvo
tako nepričakovano in izjemno, da se mu želim
prepustiti, čeprav le za nekaj minut, preden me oster
pesek, žgoče sonce in mehurjasta koža ne prisilijo k
vrnitvi v resničnost.
Vsi so že pokonci in opazujejo padalo, ki pade na
plažo. Priključim se jim, da bi sodelovala pri naslednji
dobavi peciva. Pošiljka je popolnoma enaka kot tista
včeraj zvečer in je sestavljena iz štiriindvajsetih kruhkov
iz tretjega okrožja. Zaradi tega imamo zalogo
triintridesetih kruhkov in vsak jih lahko poje pet, osem pa
jih ostane v zalogi. Nihče tega ne reče glasno, toda ko
bo umrla naslednja oseba iz naše skupine, bomo z
lahkoto razdelili preostanek kruhkov. Ne vem zakaj, toda
šala o tem, kdo bo preživel do naslednjega obroka,
izgubi svoj smisel.
Kako dolgo bo zdržala naša zveza? Dvomim, da je
kdor koli predvidel, da se bo število tributov tako hitro
zmanjšalo. Kaj pa, če se motim, in moji sedanji zavezniki
sploh ne ščitijo Peeta? Kaj pa, če je to le slučajni splet
okoliščin ali le premišljena strategija? Mogoče skupajo

362
pridobiti najino zaupanje, da bi naju lažje pospravili? Kaj
pa, če preprosto ne razumem, kaj se dogaja? Nobenih
če ni. Ne razumem, kaj se dogaja. Očitno je sedaj pravi
čas, da skupaj s Peetom izgineva od tod.
Ne pesku ob Peetu sedim, da bi pojedla kruhke.
Nekako težko ga gledam. Ne vem, ali je to zaradi nočnih
poljubov. Pa saj sva se že velikokrat poljubljala, zato za
Peeta gotovo niso bili nobena posebnost. Mogoče pa
preprosto veva, kako malo časa nama je ostalo, poleg
tega pa imava popolnoma drugačen pogled na to, kdo bi
moral preživeti igre.
Po obedu ga primem za roko in povlečem do vode.
»Pridi, naučila te bom plavati,« predlagam, saj se
morava oddaljiti od drugih, da bi se pogovorila o pobegu.
Ločitev od skupine je lahko težavno, saj bova takoj po
prekinitvi zveze postala cilj napada.
Če bi Peeta resnično hotela naučiti plavanja, bi mu
rekla, naj si sname pas, ki ga drži na površini. Pa je to
sedaj pomembno? Omejim se le na to, da mu pokažem
osnovno tehniko, in gledam, kako vadi v vodi, ki mu sega
do prsi. Na začetku naju Johanna pozorno opazuje, a je
čez čas ne zanimava več in zadrema. Finnick plete novo
mrežo iz ovijalk, Beetee pa se ukvarja s svojo žico. Vem,
da je nastopil pravi trenutek.
Peeta se uči plavati, jaz pa ugotovim, da začenjajo
mehurji odpadati z moje kože, zato si s peskom nežno
podrgnem roko, da bi odstranila ostanke kože. Trening
prekinem pod pretvezo, da bom Peetu pokazala, kako se
lahko reši mehurjev. Ko drug drugega drgneva, mu
predlagam pobeg.

363
 »V igri je ostalo še osem tributov, zato je najbrž čas,
da se ločiva od skupine,« mu tiho predlagam, čeprav
dvomim, da bi me drugi zavezniki lahko slišali.
Peeta prikima in vidim, da razmišlja, ugotavlja, kakšne
možnosti imava.
»Nekaj ti bom povedal,« reče. »Ostaniva z njimi do
smrti Brutusa in Enobarie, še posebej zato, ker Beetee
za njiju meda pripravlja past. Potem bova odšla,
obljubim.«
Nisem čisto prepričana. Če bi odšla skupaj, bi imela
na grbi dve skupini nasprotnikov, mogoče celo tri, saj
nihče ne ve, kaj namerava Chaff. Poleg tega morava
paziti na nevarnosti, povezane z uro in ne smeva
pozabiti na Beeteeja. Johanna ga je pripeljala zaradi
mene. Če bi torej zbežala, bi ga brez razmišljanja ubila.
Nenadoma se zavem, da ne morem varovati tudi
Beeteeja, saj bo zmagovalec le eden, in to mora biti
Peeta. S tem se moram sprijazniti in sprejeti tiste
odločitve, ki mi bodo pomagale, da bom zaščitila Peeta.
»Prav,« se strinjam. »Ostala bova do smrti
profesionalcev in niti trenutka dlje.« Obrnem se in
pomaham Finnicku. »Hej, Finnick, pridi sem! Veva, kaj
lahko narediš, da bi bil spet lep!«
Vsi trije drgnem kraste s kože. Drug drugemu
drgnemo hrbte. Na koncu naša telesa dobijo bravo
rožnatega neba. Koža se zdi še preveč občutljiva, da bi
jo izpostavili sončnim žarkom, zato se namažemo z
mazilom, ki na gladkem telesu sploh ni videti tako slabo
in lahko služi za dobro kamuflažo v džungli.

364
 Ko nas Beetee pokliče k sebi, se pokaže, da ni
izgubljal časa. Ko se je ukvarjal z žico, je pripravljal
načrt.
»Najbrž se vsi strinjamo, da je naš naslednji cilj uboj
Brutusa in Enobarie,« reče tiho. »Nad njima imamo
številčno premoč, zato se nas najbrž ne bosta upala
napasti. Lahko bi ju skušali izslediti, vendar bi bilo to
nevarno in izčrpljujoče dejanje.«
»Misliš, da sta ugotovila, da je arena pravzaprav
ura?« ga vprašam.
»Če že nista, bosta prav kmalu, čeprav jima mogoče
ne bo tako jasno kot nam. Prav gotovo vesta, da so vsaj
nekateri segmenti projektirani kot pasti, ki se redno
sprožajo, druga za drugo. Poleg tega sta morala opaziti,
da je bil naš zadnji spopad prekinjen zaradi vmešavanja
organizatorjev. Šlo se je za to, da bi nas zmedli, toda
onadva tega ne vesta in si sedaj postavljata vprašanje,
zakaj se je to zgodilo. To jima bo mogoče pomagalo, da
bosta ugotovila, da je arena ura,« pove Beetee. »Zato
mislim, da bi bilo z naše strani najbolj modro, če jima
nastavimo past.«
»Počakajte, zbudil bom Johanno,« se oglasi Finnick.
»Besna bo, če bo izvedela, da ni slišala česa
pomembnega.«
»Ali pa ne,« zamrmram, saj se Johanna tudi sicer
obnaša tako, kot da bi jo nekaj pičilo. Kljub temu
Finnicka ne zadržim, saj bi bila tudi sama besna, če mi
na tej etapi ne bi hoteli povedati, kakšni so načrti.
Ko se nam priključi še Johanna, nam Beetee reče, naj
se malo umaknemo, saj potrebuje na pesku več
prostora. Hitro nariše krog in ga razdeli na dvanajst

365
segmentov, ki predstavljajo dele arene. Risba ni tako
natančna in dodelana kot Peetova, ampak je površna in
posplošena, kot da bi se njen avtor ukvarjal z drugimi,
dosti bolj zahtevnimi problemi. »Če bi bili Brutus in
Enobaria in bi o džungli vedeli toliko, kot veste sedaj, kje
bi se počutili najbolj varno?« nas vpraša Beetee. Njegov
glas ni pokroviteljski, a se mi kljub temu zdi, da je
podoben učitelju, ki skuša otrokom na preprost način
razložiti snov. Mogoče je to zaradi velike starostne
razlike, toda mislim, da je Beetee resnično milijonkrat
bolj pameten od vseh nas.
»Tukaj, kjer smo sedaj mi, na plaži,« odgovori Peeta.
»Tukaj je najbolj varno.«
»Zakaj ju potem ni na plaži?« vpraša Beetee.
»Ker smo mi tukaj,« nepotrpežljivo reče Johanna.
»Točno. Mi smo tukaj in zasedamo plažo. Kam bi pa
vi šli v taki situaciji?« sprašuje Beetee naprej.
Razmišljam o smrtno nevarni džungli ter plaži, na
kateri so sovražniki. »Skrila bi se na rob džungle, da bi v
primeru napada lahko zbežala, poleg tega pa bi nas
imela ves čas pred očmi!«
»Pa tudi jesti morata,« se vmeša Finnick. »V džungli
je polno neznanih živali in rastlin. Ko pa opazujeta nas,
je videti, da je hrana iz morja varna.«
Beetee se nam nasmehne, kot da smo izpolnili
njegova pričakovanja.
»Res je tako, bravo. Torej tudi razumete, v čem je
stvar. Glede na to predlagam napad ob dvanajstih. Kaj
se zgodi točno opoldne in ob polnoči?«
»Strela udari v drevo,« rečem.

366
 »Tako je. Glede na to moram po streli opoldne in pred
bliskanjem ob polnoči mojo žico potegniti od tega
drevesa do slane vode spodaj, ki je, seveda, najboljši
prevodnik. Kot posledica udarca strele bo po žici stekel
tok, ki ne bo šel le v vodo, ampak se bo razlezel tudi po
plaži, ki bo takrat še mokra zaradi vala ob desetih.
Vsakega, ki bo v tistem trenutku imel stik z enim ali
drugim, bo tok ubil,« sklene Beetee.
Nastane tišina. Vsi premlevamo Beeteejev načrt.
Ideja se mi zdi malce fantastična in celo neverjetna.
Zakaj? Sama sem nastavila že na tisoče pasti. Ali ne bo
to preprosto večja zanka, podprta z znanstveno teorijo?
Najbrž niti nimamo pravice, da bi dvomili v njeno
delovanje, saj so nas naučili le lovljenja rib, sekanja
dreves in kopanje premoga. Kaj pa mi vemo o ukročeni
moči z neba?
Peeta sklene, da se bo spoprijel z znanostjo.
»Beetee, je ta žica primerna za prevajanje take količine
energije? Videti je tako tanka, da se bo kar prežgala.«
»Oh, seveda, se bo prežgala, toda šele takrat, ko bo
čez njo stekel električni tok. Delovala bo kot zažigalna
vrvica, le da bo služila za prenos toka,« pojasni Beetee.
»Kako veš?« vpraša Johanna z jasnim dvomom v
glasu.
»Ker je to moj izum,« pove Beetee, kot da bi bil malce
presenečen. »To ni živa v pravem pomenu besede, tako
kot tukajšnje strele niso resnično naelektrene, drevo pa
ni resnična rastlina. Johanna, o drevesih veš več kot
kdor koli od nas in prav gotovo lahko potrdiš, da bi se
drevo po takem število strel razletelo na koščke.«
»Da,« čemerno prizna Johanna.

367
 »Zato ne skrbi za žico, saj se bo obnašala točno tako,
kot pravim,« ji zagotovi Beetee.
»Kje pa bomo mi, ko se bo to zgodilo?« vpraša
Finnick.
»Tako globoko v džungli, da nam ne bo nič grozilo,«
odgovori Beetee.
»Profesionalcema se pa tudi ne bo nič zgodilo, če ne
bosta prišla blizu vode,« ugotovim.
»To je res,« pritrdi Beetee.
»Poleg tega se bodo skuhale vse morske živali,« reče
Peeta.
»Najbrž več kot skuhale,« reče Beetee. »Bolj gotovo
je, da bodo za vedno izginile z našega jedilnika. Sicer pa
ste v džungli našli še drugo hrano, kajne, Katniss?«
»Da, orehe in podgane,« rečem. »Imamo pa še
sponzorje.«
»Potem pa nam hrane ne bo zmanjkalo,« sklene
Beetee. »Ker smo še vedno zavezniki, do zaključka te
akcije pa bo to naše skupno dejanje, morate vsi štirje
sprejeti odločitev, ali se bomo tega lotili ali ne.«
Res smo kot šolarji. Sploh se ne moremo pogovoriti o
njegovi teoriji, razen da govorimo o osnovnih dvomih, ki
pa z načrtom v večini sploh nimajo zveze. S pogledom
se sprehodim po zmedenih obrazih zaveznikov.
»Zakaj pa ne?« vprašam. »Ničesar ne bomo izgubili,
če nam ne bo uspelo. Če pa nam bo poskus uspel,
imamo veliko možnosti, da ju ubijemo. Če pa bosta
preživela in pomorimo le morska bitja, bosta Brutus in
Enobaria izgubila vir hrane.«
»Poskusimo,« reče Peeta. »Katniss ima prav.«

368
 Finnick pogleda Johanno in dvigne obrvi. Jasno je, da
se brez nje ne bo priključil načrtu. »Strinjam se,« končno
reče Johanna. »To je boljša ideja, kot da jima sledimo v
džunglo, poleg tega pa ne bosta pogruntala našega
načrta, saj ga še sami komaj razumemo.«
Beetee hoče pogledati nevihtno drevo in šele takrat bi
se lotil naloge. Po legi sonca ugotovi, da je približno
devet zjutraj in da bi že tako morali prav kmalu zapustiti
našo plažo. Podpremo tabor in hodimo čez plažo na
segmentu s strelami. Stopimo v džunglo. Beetee je še
vedno preveč slaboten, da bi sam lezel po pobočju, zato
ga Finnick in Peeta menjaje nosita. Ne ugovarjam, ko na
čelo stopi Johanna. Pot do drevesa teče precej
naravnost in mislim, da se ne bomo zgubili. Poleg tega
pa sta moj lok in tul, poln puščic, dosti boljše orožje, kot
njeni dve sekiri, zato sem najbolj primerna, da sem
zadnja v vrsti.
Vedno bolj me moti gost, vlažen zrak, še posebej
zato, ker je tako vreme že vse od začetka iger. Haymitch
nam ne bi smel več dostavljati peciva iz tretjega okrožja.
Poslati bi moral kaj iz četrtega, saj sem se zadnja dva
dneva potila kot nora in čeprav smo jedli ribe, razmišljam
o čem slanem. Prav nič odveč ne bi bil košček leda ali
mrzla voda. Vesela sem, da lahko pijemo sok iz dreves,
a ima enako temperaturo kot morska voda, zrak, drugi
tributi in jaz. Vsi smo velika, topla juha.
Ko smo blizu drevesa, Finnick predlaga, da jaz stopim
na čelo kolone.. »Katniss bo slišala moč polja,« pojasni
Beeteeju in Johanni.
»Slišala ga bo?« vpraša Beetee.

369
 »Da, toda le s tistim ušesom, ki so mi ga popravili
zdravniki v Kapitolu,« se oglasim. Koga mi ni uspelo
prepričati s to zgodbo? Beeteeja, seveda, saj se dobro
spomni, da mi je pojasnjeval, kako opaziti magnetno
polje, ki se ga najbrž res ne da slišati. Zaradi neznanega
razloga Beetee presliši moje besede.
»V takem primeru mora Katniss brezpogojno hoditi
spredaj,« se strinja in za hip utihne, da bi si očistil mokra
očala. »Z magnetnimi polji se ne smemo igrati.«
Nevihtnega drevesa se ne da pomešati z nobenim
drugim, ki štrli nad džunglo. Najdem pest orehov in vsem
rečem, naj obstanejo na mestu, medtem ko se sama
počasi vzpenjam po bregu in pred seboj mečem orehe.
Magnetno polje opazim skoraj takoj, še preden vanj
udari oreh, saj je komaj petnajst metrov proč od mene. Z
očmi skrbno pregledam rastline pred seboj in visoko na
desni strani opazim v zraku valujoč kvadrat. »Ostanite
pod nevihtnim drevesom,« jim rečem.
Potem si razdelimo naloge. Finnick pazi na Beeteeja,
ki pregleduje drevo, Johanna namesti žlebič, Peeta
nabira orehe, jaz pa v bližini lovim. Drevesne podgane
se očitno sploh ne bojijo ljudi, zato mi brez težav uspe
uloviti tri živali. Šum valov ob desetih me spomni, da se
moram vrniti. Priključim se ostalim in očistim živali. Na tla
narišem črto, nekaj metrov proč od magnetnega polja,
da se mu nihče ne bi približal. Potem sedem k Peetu, da
bi pražila orehe in opekala kose podganjega mesa.
Beetee se kar naprej vrti okrog drevesa, toda težko
rečem, kaj natančno dela. Izvaja meritve ali nekaj
takega. V nekem trenutku odlušči kos lubja, stopi do nas
in ga vrže v magnetno polje. Odbije se nazaj in na tla

370
pade čisto razžarjeno. Čez nekaj trenutkov spet dobi
normalno barvo. »No, to veliko pojasni,« reče Beetee,
jaz pa pogledam Peeta in zagrizem v ustnico, da bi
zadržala smeh, saj to ničesar ne pojasni. Nikomur razen
Beeteeju.
Zaslišimo šume iz sosednjega segmenta, kar pomeni,
da je minila enajsta ura. Zvok je dosti bolj glasen v
džungli kot na plaži, kjer smo ga slišali včeraj ponoči. Vsi
napeto poslušamo.
»To ni mehanični zvok,« prepričano reče Beetee.
»Jaz mislim, da so žuželke,« rečem. »Mogoče
hrošči.«
»Prav gotovo imajo klešče,« doda Finnick.
Hrup narašča, kot da bi insekti slišali naše pritajene
glasove in jih je vzpodbudila bližina živega mesa. Kar
koli se tako oglaša, bi nas v nekaj sekundah požrlo do
kosti.
»Saj se tako moramo premakniti,« se oglasi Johanna.
»Strele bodo udarile prej kot v eni uri.«
Ne gremo preveč daleč. Pridemo le do popolnoma
enakega drevesa v segmentu s krvavim dežjem in si
pripravimo nekakšen piknik. Počepnemo na tla, se
gostimo z darovi džungle in čakamo na udarec strele, ki
bo označil poldne. Šumenje preneha. Takrat na prošnjo
Beeteeja zlezem v krošnjo. Ko strela udari v cilj, me blisk
oslepi, čeprav sonce močno sveti. Oddaljeno drevo
začenja svetiti v modro-beli svetlobi, okoliški zrak pa se
iskri zaradi električne napetosti. Skočim na tla in o
dogodku poročam Beeteju. Zdi se zadovoljen, čeprav
nisem znanstveno natančna.

371
 Po krožni poti se vrnemo na plažo, na polje desete
ure. Pesek je gladek in moker po tistem, ko se je čezenj
prelil val. Beetee nam da prosto popoldne, saj se mora
sam ukvarjati z žico. Ker je to njegovo orožje, se
moramo vsi drugi popolnoma zanesti na njegovo znanje.
Čuden občutek imam, da smo prezgodaj končali šolanje.
Na začetku menjaje dremamo v senčnem delu džungle,
pozno popoldne pa smo vsi pokonci in nemirni. Ker je to
mogoče zadnja priložnost, da jemo morsko hrano,
sklenemo pripraviti pojedino. Pod Finnickovim vodstvom
lovimo ribe in nabiramo lupinarje, potapljamo se celo po
ostrige, kar mi je strašno všeč, ostrige pa mi niso.
Poskusila sem jih le enkrat, v Kapitolu, in se nisem se
mogla navaditi na njihovo sluzavost. Sedaj pa se
globoko pod vodo počutim čudovito, kot da bi prišla v
drug svet. Voda je zelo čista, polna jat živo pobarvanih
rib, peščeno dno pa krasijo nenavadni morski cvetovi.
Johanna straži, Finnick, Peeta in jaz pa čistimo
morsko hrano. Peeta je pravkar odprl ostrigo in
nenadoma zaslišim njegov smeh.
»Hej, kaj je pa to?« V roki drži bleščeč, popolnoma
okrogel biser, velik kot zrno graha. »Veš, pod pravim
pritiskom se premog spremeni v bisere,« resno reče
Finnicku.
»Ni res,« mirno odgovori Finnick, toda jaz pokam od
smeha, saj se spomnim, kako naju je neumna Effie
Trinket lani predstavila prebivalcem Kapitola, ko ni še
nihče slišal za naju. Da se premog spremeni v bisere
zaradi našega težkega življenja. Lepota, ki se rodi iz
bolečine.

372
 Peeta v vodi biser očisti in mi ga položi v dlan.
»Zate,« reče. Držim ga v roki in si mavrično površino
ogledujem v sončni svetlobi. Da, shranila ga bom. Tistih
nekaj ur življenja, ki so mi še ostale, se ne bom niti za
hip ločila od njega. To je moje zadnje darilo od Peeta,
edino, ki ga lahko sprejmem. Mogoče mi bo v zadnjih
trenutkih dal moč.
»Hvala,« rečem in stisnem pest. Hladno pogledam v
oči tistemu, ki je sedaj moj največji sovražnik. Ki me
hoče rešiti za ceno lastnega življenja. Obljubim si, da mu
bom prekrižala načrte.
Smeh izgine iz njegovih oči in pogleda me čisto tako,
kot da bi bral moje misli. »Medaljon ni deloval, kajne?«
vpraša Peeta, čeprav je Finnick čisto zraven. Čeprav vsi
dobro slišijo njegove besede. »Katniss?«
»Je deloval,« odgovorim.
»Toda ne tako, kot sem hotel,« doda in odvrne
pogled. Strmi le v ostrige.
Ko se lotimo hrane, pade padalo z dvema dodatkoma
za našo jed: majhna posodica pekoče rdeče omake ter
še ena porcija kruhkov iz tretjega okrožja. Finnick, kar si
ni težko misliti, takoj prešteje pecivo. »Spet štiriindvajset
kosov,« pove.
Skupaj imamo dvaintrideset kruhkov, zato jih vsak
vzame po pet. Ostane jih še sedem, ki jih ne moremo
pravično razdeliti. To je kruh le za enega.
Ribje meso je prijetno slano, morski sadeži so okusni
in celo ostrige z dobro omako niso slabe. Jemo tako
dolgo, dokler ne moremo pojesti niti grižljaja več. Ostane
nam še kar precej hrane, a jo vržemo v vodo, da je
profesionalca po našem odhodu ne bi našla. Nihče pa se

373
ne ukvarja s školjčnimi lupinami, saj jih bo val prav
gotovo odnesel.
Sedaj nam ne preostane nič drugega kot čakanje.
Peeta in jaz sediva na robu vode in se brez besed drživa
za roko. Včeraj ponoči je Peeta povedal že vse, kar je
hotel povedati, jaz pa nisem spremenila mnenja in nič,
kar bi mu rekla, ne bi vplivalo na njegovo odločitev. Čas
prepričevanja je minil. Vseeno imam biser spravljen v
padalo, skupaj s žlebičem in zdravilom. Upam, da bo
prišel v dvanajsto okrožje.
Mama in Prim gotovo vesta, da ga bosta morali vrniti
Peetu, preden me bodo pokopali.

374
 26
Zaslišimo himno. Ta večer se na nebu ne pojavi
noben obraz, kar pomeni, da bodo gledalci nemirni in da
si bodo želeli krvi. Past, ki si jo je zamislil Beete, toliko
obljublja, da so se organizatorji zadržali in nad nas niso
poslali novih strahot. Zdi se mi, da celo njih zanima, kaj
se bo zgodilo z našim načrtom.
Po mojih in Finnickovih izračunih je ura približno
devet, ko zapustimo naš tabor, poln školjk, in prečkamo
plažo dvanajste ure. Tiho se začnemo vzpenjati k
nevihtnemu drevesu, ki sije v mesečini. Zaradi polnih
trebuhov hodimo težje kot zjutraj, pa tudi zadihala sem
se, zato mislim, da sem pojedla ducat ostrig preveč.
Beetee prosi Finnicka za pomoč, drugi stražimo. Na
začetku, še preden pripne žic na drevo, Beetee odvije
nekajmetrski kos žice. Finnicku naroči, naj ga trdno
priveže na odlomljeno vejo in jo položi na tla. Potem
stojita na nasprotnih straneh debla in si podajata navitek,
hkrati pa žico večkrat ovijeta okoli drevesa. Njuno
dejanje se mi zdi slučajno, toda čez nekaj časa opazim
določen sistem, zaradi česar se žica na Beeteejevi strani
zlaga v vzorec, ki v mesečini spominja na skrivnosten
labirint. Razmišljam, ali ima tako polaganje žice kakršen
koli pomen, ali pa hoče na tak način le presenetiti
televizijske gledalce, ki se na elektriko večinoma
spoznajo tako slabo kot jaz.

375
 Delo pri drevesu je končano prav takrat, ko zaslišimo
šum vala, ki se začenja prelivati čez segment ob deseti
uri. Nikoli mi ni uspelo, da bi gledala, kako se voda ob
desetih izlije, toda na začetku se prav gotovo mora
nakopičiti, potem nastane val in kot posledica poplava.
Opazujem nebo in ugotovim, da je ura pol enajstih.
Ob tej uri nam Beetee razloži postopek načrta. Ker se
Johanna in jaz najbolje gibava po džungli, morava
navitje odnesti navzdol in žico med potjo, seveda,
odvijati. Položiti jo morava tudi na plažo in odvreči
navitek s tistim, kar je še na njem, naravnost v globoko
vodo in paziti, da pade na dno. Potem morava zbežati v
džunglo. Če bova šli sedaj, takoj, bova to še lahko varno
naredili.
»Z njima bi šel rad kot stražar,« se brez razmišljanja
oglasi Peeta. Glede na to, kako mi je podaril biser, vem
bolje kot kdor koli, da me ne namerava spustiti iz
svojega vidnega polja.
»Prepočasen si, poleg tega pa te potrebujemo na tem
koncu. Katniss bo stražila,« odloči Beetee. »Sedaj ni čas
za pogovor, žal mi je. Če hočeta dekleti ostati živi, se
morata takoj lotiti dela.«
Johanni izroči navitje, jaz pa razmišljam, da mi ta
načrt ni všeč tako kot Peetu. Kako naj ga varujem daleč
proč? Kljub vsemu pa ima Beetee prav. Zaradi svoje
noge je Peeta prepočasen, da bi ob pravem času prišel
do vznožja hriba. Jaz in Johanna sva najhitrejši in se
najbolje počutiva v džungli, zato mi ne pride na misel
nobena boljša ideja. Če pa naj bi tukaj komur koli, razen
Peetu, zaupala, je to le Beetee.

376
 »Je že dobro,« se obrnem k Peetu. »Navitje bova
preprosto odvrgli in se takoj vrnili.«
»Ne stopita v segment strel,« reče Beetee. »Nameniti
se morata k drevesu v sektorju prva – druga. Če bosta
ugotovili, da vama zmanjkuje časa, pojdita naravnost k
naslednjemu segmentu. Niti pomislita ne na vrnitev na
plažo, dokler ne bo ugotovil škode.«
Z rokama objamem Peetov obraz. »Ne skrbi! Videla
se bova ob polnoči,« rečem in ga poljubim, preden uspe
spet ugovarjati, potem pa vprašujoče pogledam
Johanno. »Si pripravljena?«
»Zakaj pa ne?« Skomigne z rameni, prav gotovo tako
začudena nad mojo družbo kot jaz nad njeno. Kaj pa naj
bi naredila? Vsi imamo svoje delo pri postavljanju
Beeteejeve pasti. »Ti pazi, jaz pa bom žico odvijala.
Kasneje se bova zamenjali.«
Brez razmišljanja stopava navzdol po hribu, med potjo
pa se skoraj ne pogovarjava. Hodiva v čisto dobrem
tempu, zahvaljujoč temu, da ena od naju vrti navitek,
druga pa pazi na okolico. Približno na polovici poti
navzdol zaslišiva vedno glasnejše šumenje, kar pomeni,
da je enajsta ura že minila.
»Raje pohitiva,« predlaga Johanna. »Pred udarcem
strele bi se rada čim bolj oddaljila od vode, za vsak
slučaj, če je Volt kar koli slabo izračunal.«
»Nekaj časa lahko odvijam navitek,« predlagam.
Vrtenje navitja je težje kot stražarjenje, Johanna pa že
dovolj dolgo to počne.
»Drži,« se strinja in mi da žico.
Obe se z rokami še dotikava kovinskega cilindra, ko
začutiva lahke vibracije, in tenka, zlatkasta žica

377
nenadoma z vrha pade na naju, se zvije in se nama
preplete okoli zapestij. Odtrgani konec se kot kača ovije
okoli najinih nog.
Dovolj je le nekaj sekund, da ugotoviva, kaj se dogaja
Spogledava se, toda nobena od naju ne reče tistega, kar
je jasno: nekdo je blizu prerezal žico in prav kmalu bo
prišel po naju.
Spustim navitek in v hipi sežem po puščice, toda ko
se s prsti dotaknem puščice, me kovinski cilinder udari v
glavo. Ko spet odprem oči, ležim na hrbtu sredi ovijalk,
na levih sencih pa me grozno boli. Nekaj je narobe tudi z
mojimi očmi, saj menjaje dobivam in izgubljam ostrino
vida, ko skušam dva meseca na nebu povezati v eno
celoto. S težavo lovim zrak in nenadoma opazim, da mi
Johanna sedi na prsnem košu in s koleni pritiska na
ramena.
Čutim, da mi oster predmet prebije levo podlaket, zato
se skušam z odločnim gibom osvoboditi, a sem še vedno
preveč slabotna. Johanna mi grebe po mišicah. Očitno
me reže z nožem, ki ga obrača na vse strani. Bolečina
se mi zareže v možgane, na zapestju pa začutim toplo
tekočino, ki mi teče v dlan. Johanna mi dvigne roko h
glavi in mi kri razmaže po polovici obraza.
»Leži in ne vstani!« sikne, zleze z mene in izgine.
Ostanem sama.
»Leži in ne vstani?« razmišljam zmedena. Kaj? Kaj se
dogaja?
Zaprem oči, se umaknem iz nemirnega sveta in
skušam ugotoviti, kaj se dogaja. Edino, o čemer lahko
razmišljam je spomin na Johanno, ki Wiress pripelje na
plažo. 'Leži in ne vstani, prav?' Takrat Wiress ni napadla,

378
ne tako, kot sedaj mene, mogoče zato, ker nisem
Wiress. Nisem Zmeda. 'Leži in ne vstani, prav?' se mi
vrti po glavi.
Takrat zaslišim korake. Dva para nog gresta
naravnost proti meni. Težko hodita in ne skušata se niti
skrivati. Zaslišim Brutusov glas. »Skoraj mrtva je,« oceni.
»Pridi, Enobaria!« Hrup korakov izgine v temi.
Ali resnično umiram? Najti skušam odgovor na to
vprašanje, ko izgubljam zavest in se spet vrnem v
resničnost. Ali je že tako, kot da ne živim več?
Racionalno razmišljanje je zame mučenje. Zagotovo
vem, da me je Johanna napadla, da me je udarila z
navitjem v glavo in mi z nožem prebila roko in gotovo za
vedno poškodovala vene in arterije, preden pa me je
uspela pokončati, sta se pojavila Brutus in Enobaria.
Zavezništva je konec. Finnick in Johanna sta prav
gotovo sklenila, da se bosta to noč obrnila proti nam.
Vedela sem, da bi se morali raziti že takoj zjutraj. Ne
vem, na čigavi strani je Beetee, toda jaz in Peeta sva
prva kandidata za odstrel.
Peeta! Panično odprem oči, ko se zavem, da me
Peeta čaka pri drevesu, da ničesar ne pričakuje n da ga
je lahko presenetiti. Mogoče pa ga je Finnick že ubil. Kdo
ve?
»Ne,« si šepečem. Žico sta prerezala profesionalca
nekje blizu. Finnick, Beetee in Peeta ne morejo vedeti,
kaj se dogaja tukaj, na dnu hriba. Prav gotovo
razmišljajo, kaj se je zgodilo, zakaj žica ni napeta, ali
zakaj se je zvila nazaj k drevesu. Saj to ni signal za
poboj? Johanna se je prav gotovo sama odločila, da je
prišel čas ločitve od nas. Sklenila me je ubiti, zbežati

379
pred profesionalcema, potem pa Finnicka kar najhitreje
potegniti v borbo.
Ne vem, ničesar ne vem. Vem le, da se moram vrniti
k Peetu in ga rešiti pred smrtjo. Zberem preostanek moči
in sedem. Vstanem tako, da se držim za drevesno deblo.
Še dobro, da se lahko česa držim, saj se džungla ziblje
naprej in nazaj. Nenadoma se sklonim in nepričakovano
izbruham ves zajtrk, sestavljen iz morskih sadežev. Tako
močne krče imam, da v želodcu ne ostane niti ena
ostriga. Pretresena in mokra od potu skušam oceniti, v
kakšnem fizičnem stanju sem.
Ko dvignem ranjeno roko, mi kri brizgne naravnost v
obraz, svet pa se spet nevarno maje, zato zaprem oči in
se stisnem k deblu za tako dolgo, da vrtenje v glavi
malce pojenja. Potem previdno naredim nekaj korakov
do sosednjega drevesa, zagrabim nekaj mahu in ne da
bi pregledala rano, trdno zavežem roko. Bolje. Dosti
bolje je, da je ne vidim. Previdno se z roko dotaknem
glave. Začutim veliko oteklino, na kateri pa ni preveč
krvi. Seveda, imam tudi notranje poškodbe, a najbrž ne
bom izkrvavela, vsaj ne iz rane na glavi.
Roke obrišem v mah in z levo roko dvignem lok, tetivo
porinem v zarezo na puščici in se počasi vlečem
navzgor.
Peeta. Moja zadnja želja pred smrtjo in moja obljuba
je, da ga obdržim pri življenju. Malce me dviga tudi
zavest, da prav gotovo še ni umrl, saj še ni bilo slišati
topovskega strela. Mogoče Johanna deluje sama, a ve,
da jo bo Finnick podprl, ko bodo njeni nameni postali
jasni. Čeprav je težko ugibati, kaj povezuje ta dva
človeka, se spomnim, kako jo je gledal, preden se je

380
strinjal z Beeteejevo pastjo. Brez Johanninega strinjanja
se nam gotovo ne bi priključil. Njuno premirje se opira na
dolgoletno prijateljstvo in kdo ve kaj še. Če se je torej
Johanna obrnila proti meni, mi ni treba več zaupati
Finnicku.
Do tega sklepa pridem komaj nekaj sekund pred tem,
ko za seboj zaslišim topot korakov nekoga, ki teče
navzdol. S tako hitrostjo se ne bi mogla premikati niti
Peeta niti Beetee, zato se sklonil za ovijalke, v trenutku,
ko bi se morala skriti. Tik ob meni steče Finnick, ki ga
prepoznam po koži, temni zaradi mazila. Hiti naprej kot
jelen.
»Johanna!« kliče. »Katniss!«
V skrivališču ostanem, ko on hiti tja, kamor so prej
stekli Johanna in profesionalci.
Hitim, kot le morem, a ne gre hitreje, saj se mi svet
začenja vrteti, poleg tega pa mi tolče v glavi zaradi
hitrega bitja mojega srca. Žuželke, prav gotovo
razburjene zaradi vonja krvi, šumijo vedno glasneje,
dokler se njihovi zvoki v mojih ušesih končno ne
spremenijo v stalno bučanje. Hej, mogoče pa mi zaradi
udarca zvoni v ušesih? Tega ne bom ugotovila, dokler
žuželke ne bodo utihnile. Če pa bodo utihnile, bodo nebo
razparale strele. Pohiteti moram. Priti moram k Peetu.
Zadrži me strel. Nekdo je umrl, toda ne morem
ugotoviti kdo, saj sedaj vsi tečejo naokrog oboroženi in
prestrašeni. Kdor koli je naslednja žrtev, sem prepričana,
da bo njena smrt signal za kaotično klanje pod okriljem
noči. Ljudje bodo najprej ubijali in šele potem bodo
razmišljali o tem, koga in zakaj. Vedno bolj sem
vznemirjena. Prisilim se, da začnem teči.

381
 V nekem trenutku se mi noge v nekaj zapletejo. Kakor
sem dolga in široka se zvrnem na tla in začutim, da me
ovijajo in onemogočajo ostra vlakna. To je mreža! Prav
gotovo sem naletela na eno od Finnickovih posebnih
mrež, on pa brez dvoma čepi nekje blizu s trizobom v
roki. Zmedeno maham z rokami, zaradi česar se še bolj
zapletam, dokler končno ne zagledam značilnega bliska
v mesečevi bleščavi. Zmedena dvignem roko in šele
takrat vidim svetleče, zlatkaste niti. Nisem padla v
Finnickovo mrežo, ampak v Beeteejevo žico. Previdno
vstanem in takrat opazim, da se je del razvite žice ujel
na enega od debel, ki stoji ob poti do viharnega drevesa.
Počasi se rešim žice in nadaljujem vzpon.
Vem, da sem na pravi poti in da kljub udarcu v glavo
nisem izgubila orientacije. Žica pa me je vseeno
spomnila na prihajajočo serijo strel. Še vedno slišim
žuželke. Ali ne šumijo bolj tiho?
Najprej grem tako, da so zvitki žice nekaj metrov bolj
na levo in mi služijo za vodnika, toda zelo pazim, da se
jih ne dotaknem. Če bodo žuželke resnično utihnile, prva
strela pa bo kmalu potem udarila v drevo, bo vsa
energija strele stekla po vodniku in vsak, ki se ga bo
dotaknil, bo na mestu mrtev.
Končno opazim pred seboj drevo z deblom,
okrašenim z zlato nitko, zato upočasnim in se skušam
tiho prikrasti. Pravzaprav pa imam srečo, da lahko hodim
pokonci. Pogledujem naokrog in iščem tovariše, toda
nikogar ne vidim, niti ene osebe.
»Peeta?« tiho kličem. »Peeta?«
Odgovori mi pritajen stok. V hipu se obrnem in takoj
opazim človeka, ki leži na zemlji, nekaj višje na hribu.

382
 »Beetee!« kričim. Pohitim k njemu in pokleknem. Ker
je Beetee nezavesten, je bil ta stok najbrž nehoten. Na
njegovem telesu ne vidim nobenih ran, razen tiste pod
komolcem. Zagrabim pest maha z najbližje veje in hitim
delati povoj, hkrati pa skušam Beeteeja zbuditi. »Beetee!
Beetee! Kaj se dogaja? Kdo te je ranil? Beetee!«
Stresam ga tako, kot ne b nikoli smela stresati ranjenca,
toda ne pride mi na misel, kaj bi še lahko naredila.
Beetee spet stoka in za hip dvigne roko, da bi me odrinil.
Takrat opazim, da drži nož, najbrž prav tisti, ki ga je
prej uporabljal Peeta, le da je sedaj prevezan z žico.
Zmedena vstanem in dvignem žico. Opazim, da je
privezana k drevesu. Čez hip dojamem, da je še pred
prepletom žice na drevesu Beetee pritrdil na vejo in
pustil na zemlji drugi, občutno krajši konec žice. Mislila
sem, da je to pomembno in da mu bo prišlo prav
kasneje, toda nikoli ga ni izkoristil, saj sedaj vidim
približno dvajset, mogoče petindvajset metrov žice.
Pogledam navzgor in ugotovim, da je magnetno polje
komaj nekaj korakov naprej Visoko na desni opazim
značilni kvadrat, ki je prav na istem mestu kot zjutraj. Kaj
je počel Beetee? Je skušal poriniti nož v magnetno polje
tako, kot je to slučajno naredil Peeta. Kaj pa ta žica? Je
bil to njegov rezervni načrt? Je nameraval poslati
energijo strele v magnetno polje, če mu strele ne bi
uspelo usmeriti v vodo? Kaj je pravzaprav hotel na ta
način doseči? Nič ali pa mogoče zelo veliko? Je sklenil
scvreti vse nas? Kot se mi zdi, je magnetno polje
narejeno le iz energije. Meja v vadbenem centru je
nevidna, tukaj pa najbrž odbija sliko džungle. Poleg tega
sem videla, kako deluje, ko je Peeta z nožem udaril vanj,

383
potem pa še moja puščica. Resnični svet se razlega tik
pred menoj.
Ne zvoni mi v ušesih, torej so res bile žuželke. To
vem zagotovo, saj hitro utihnejo in že po nekaj sekundah
slišim le zvok tropskega gozda. Od Beeteeja ne bom
imela koristi, saj ga ne morem spraviti k sebi. Življenja
mu ne bom rešila. Ne vem, kaj je skušal narediti z
nožem in žico in nimam možnosti, da bi to izvedela.
Obloga iz mahu na moji roki je popolnoma premočena
od krvi in resnici moram pogledati v oči. Tako se mi vrti v
glavi, da bom prav kmalu izgubila zavest, zato se moram
odmakniti od tega drevesa in…
»Katniss!« Slišim Peetov glas, čeprav prihaja od zelo
daleč. Kaj dela? Prav gotovo se je spomnil, da naju
sedaj vsi lovijo. »Katniss!«
Ne bom ga rešila. Ne morem se premakniti niti hitro
niti daleč, moje strelske spretnosti pa so v najboljšem
primeru dvomljive, zato naredim, kar je v moji moči, da bi
od njega pregnala napadalce in jih opozorila nase.
»Peeta!« kričim. »Peeta, tu sem! Peeta!«
Da, moram jih pregnati sem. Vsi naokrog naj pridejo
bližje k meni in gredo proč od Peeta. Tu čaka na njih
viharno drevo, ki se bo prav kmalu spremenilo v
uporabno orožje.
»Tukaj sem! Tukaj sem!« kričim. Vem, da Peeta ne
bo uspel priteči sem, ne s tako nogo in ne ponoči. Ne bo
prišel pravi čas. »Peeta!«
Načrt je uspel, saj slišim, kako tečejo. Skozi džunglo
prodirata dva tributa. V mojih kolenih ni več moči in
padem k Beeteeju. Klečim, vso težo telesa pa opiram na

384
pete. Lok pripravim na strel in ugibam, ali bo Peetu
uspelo preživeti, če bom odstranila to dvojico.
Enobaria in Finnick pritečeta do viharnega drevesa.
Ne vidita me, saj sedim višje na bregu in imam kožo
prekrito z mazilom. Merim naravnost v vrat Enobarie. Če
bom imela srečo, se bo po mojem natančnem strelu
Finnick skril za drevo v prav tistem trenutku, ko bo
udarila strela, torej prav kmalu. Le tu in tam je slišati tiho
šumenje. Sedaj ju lahko ubijem. Oba lahko ubijem.
Zasliši se naslednji strel.
»Katniss!« kriči Peeta, toda sedaj ne odgovorim.
Beetee še vedno tiho diha ob meni. Prav kmalu bova
umrla oba, jaz in on, prav tako Finnick in Enobaria,
Peeta pa živi. Top je ustrelil dvakrat. Brutus, Johanna in
Chaff. Dva od njih sta že mrtva. To pa pomeni, da bo
moral Peeta ubiti le enega nasprotnika. In to je največ,
kar lahko naredim. Pokončati mora le enega sovražnika.
Sovražnik. Sovražnik. Ta beseda mi prikliče v misli
pretekle spomine in me poveže s sedanjostjo. Pred očmi
imam spet obraz Haymitcha v tistem trenutku. 'Katniss,
ko boš prišla v areno…' Dvomeče dvignem obrvi.
»Kaj bo takrat?« V svojem glasu slišim napet izziv, ki
pomeni neizrečeno opozorilo. 'Takrat se spomni, kdo je
tvoj resnični sovražnik,' sklene Haymitch. 'Toliko o tem.'
Tak je bil zadnji nasvet Haymitcha. Toda zakaj mi je
omenil to, kar čisto dobro vem? Vedno sem vedela, da je
sovražnik, kdo nam povzroča lakoto, kdo nas muči in
ubija v areni, kdo bo prav kmalu umoril vse, ki jih imam
rada.

385
 Ko se zavem Haymitchevega nasveta, spustim lok.
Da, vedno sem vedela, kdo je sovražnik. In Enobaria to
ni.
Končno odločno primem Beeteejev nož in z drhtečo
roko snamem žico z držala. Privežem jo na puščico in
zaključim z vozlom, ki sem se ga naučila med šolanjem.
Vstanem in se obrnem proti magnetnemu polju.
Popolnoma se odkrijem, a me ne skrbi. Zanima me le to,
kam moram ustreliti, kam bi Beetee zabil nož, če bi imel
tako možnost. Lok usmerim k nejasnemu kvadratu, k
napaki… Kako je Beetee nekoč rekel temu madežu? To
je slana točka ovire. Ustrelim. Vidim, kako zadene cilj in
izgine, s seboj pa povleče zlato nit.
Lasje se mi dvignejo, ko strela zadene v drevo.
Po žici steče bel blisk in v delčku sekunde kupolo
razsvetli slepeča, modra svetloba. Nepredstavljiva
energija me vrže na tla. Moje telo je neuporabno,
paralizirano, široko odprte oči pa sledijo drobnim
koščkom rastlinja, ki padajo name. Ne morem videti
Peeta, ne morem se niti dotakniti bisera. Le gledam, da
bi si zapomnila to zadnjo, lepo sliko, ki jo bom odnesla s
seboj.
Tik pred serijo eksplozij opazim zvezdo.

386
 27
Zdi se mi, da vse eksplodira naenkrat. Zemlja se
spremeni v prho iz umazanije in rastlinja. Drevje gori.
Celo nebo je razsvetljeno z živobarvno svetlobo. Ne
morem razumeti, zakaj naj bi kdo bombardiral nebo, ko
se zavem, da so organizatorji pripravili ognjemet,
medtem ko se resnično uničenje dogaja tukaj, na tleh.
Za vsak slučaj, če ne bi bilo dovolj, da gledalci gledajo le
uničenje arene in preostanka tributov. Ni izključeno, da
je bila potrebna ustrezna svetlobna kulisa za naš krvavi
konec.
Ali bodo komu dovolili preživeti? Ali bodo
petinsedemdesete igre lakote imele zmagovalce? Najbrž
ne. Kakor koli pogledam, je Četrtstoletje zatrtja
pripravljeno le za… Kaj je predsednik Snow prabral z
lista?
'Opozorilo upornikom, da celo najmočnejši med njimi
ne morejo premagati Kapitola…'
Niti najmočnejši od močnih ne bodo zmagali. Mogoče
pa na teh igrah lakote ne bi nikoli smelo biti
zmagovalca? Ni izključeno, da sem s svojim uporom
Kapitol pripravila do tega, da sprejme zadnjo odločitev.
Oprosti, Peeta, razmišljam. Opravičujem se, ker te
nisem uspela rešiti. Rešiti? Pravzaprav sem mu ukradla
zadnjo možnost preživetja, obsodila sem ga na smrt, saj
sem uničila magnetno polje. Mogoče bi morali vsi
upoštevati pravila igre in takrat bi lahko ostal živ.

387
 Popolnoma nepričakovano se nad menoj materializira
zrakoplov. Če bi vladala tišina in bi kje blizu sedela
oponašoja, bi ugotovila, da je džungla vedno bolj tiha.
Potem bi slišala spev ptice, ki bi me opozorila na prihod
kapitolskega vozila. Zaradi bombardiranja pa ne morem
zaznati tako nežnih zvokov.
Iz podtrebušja zrakoplova se prikažejo klešče in
padejo k meni. Kovinske oprijemalke zdrsnejo pod
mene. Kričati hočem in na slepo bežati kar najbolj daleč,
a nepremično ležim. Nemočna sem in lahko si le goreče
želim, da bi umrla, preden bom prišla do mračnih postav,
ki čakajo name. Življenja mi niso podarili, da bi me
nagradili za zmago, ampak zato, da bi moja smrt trajala
kar najdlje in da bi jo javnost lahko gledala.
Moje najhujše slutnje se potrdijo, ko ob sprejemu na
krovu zagledam obraz Plutarha Heavensbeeja, glavnega
organizatorja iger. Njegove lepe igre sem z bistroumno,
neverjetno uro in ekipo zmagovalcev spremenila v
pogorišče. Prav gotovo bo čutil posledice zaradi
neuspeha. Mogoče bo celo izgubil življenje, toda najprej
bo poskrbel, da bom kaznovana. Proti meni iztegne roko.
Mislim, da zato, da bi me udaril, toda naredi nekaj
neprimerno hujšega. S palcem in kazalcem mi zapre oči.
Temno postane. Ničesar ne vidim in ne bom se mogla
upirati, ko bodo počeli z menoj vse, kar pač bodo hoteli.
Srce mi bije s tako močjo, da mi kri lije iz obloge iz
mahu. Vedno težje se zberem. Ni izključeno, da bom
izkrvavela do smrti, preden me bodo uspeli oživeti. V
sebi šepetam besede zahvale, namenjene Johanni, za to
izjemno rano, toda v naslednjem hipu izgubim zavest.

388
 Ko počasi pridem k sebi, se zavem, da ležim na mizi,
obloženi z mehko oblogo, v levi roki pa čutim cevke, na
katere so me priključili. Prepričana sem, da me Kapitol
drži pri življenju. Če bi tiho, diskretno umrla, bi zmagala.
Še vedno se ne morem premikati, ne morem odpreti oči
niti dvigniti glave, čeprav v desni roki že čutim moč. Z njo
tolčem po telesu kot plavut, kot nekaj mrtvega, mogoče
kot palica. Ne koordiniram več gibov in ne morem reči,
ali imam še vedno prste. Kljub temu mi uspe z roko
mahati tako dolgo, dokler ne izvlečem cevk, vendar se
takrat oglasi zvonec. Ne uspe mi ostati pri zavesti in
omedlim, preden lahko preverim, koga sem priklicala.
Ko se spet zavem, imam roke privezane na mizo,
cevke pa so se vrnile na svoje mesto. Sedaj lahko
odprem oči in narahlo dvignem glavo. Ugotovim, da sem
v veliki, srebrno osvetljeni sobi z nizkim stropom. Tu sta
dve vrsti k sebi obrnjenih postelj. Slišim dihanje ljudi,
prav gotovo drugih zmagovalcev iger. Takoj nasproti
opazim Beeteeja, ki je pripet na okoli deset različnih
aparatov. 'Dovolite nam umreti!' kričim v mislih in z glavo
močno drsam ob posteljo. Spet se mi zmrači.
Na koncu seveda pridem k sebi in ugotovim, da so
vezi izginile. Dvignem roko. Spet lahko brez težav
premikam prste, zato se odrinem z mize in nepremično
sedim ter pričakujem, da se mi bo vrnila ostrina vida.
Levo roko imam povezano, cevke pa visijo na stojalu ob
postelji.
Poleg mene je v sobi le še Beetee, ki še vedno leži
med menoj, pri življenju pa ga drži cel kup strojev.
Razmišljam, kje so vsi drugi. Peeta, Finnick, Enobaria
in… in še ena oseba, kajne? Johanna, Chaff ali Brutus,

389
saj je nekdo izmed njih še živel, ko so izstrelili rakete.
Prepričana sem, da bo oblast hotela obračunati z nami
tako, da bi bili zgled drugim. Toda kje so ostali tributi? So
jih iz bolnišnice odpeljali v ječo?
»Peeta…,« šepetam. Tako zelo sem ga želela rešiti in
še vedno sem odločena, da ga bom zaščitila. Ker mi ni
uspelo, da bi mu zagotovila varno življenje, ga moram
ubiti, preden bo to naredil Kapitol na dosti bolj okruten
način. Noge dam z mize, pogledam naokrog in iščem
orožje. Na mizi ob Beeteejevi postelji opazim nekaj
injekcij v sterilnih ovojih iz plastike. Krasno, potrebujem
le malo zraka in natančen vbod v eno od Peetovih žil.
Za hip otrpnem in razmišljam, ali naj ubijem Beeteeja.
Če to naredim, bodo začeli aparati piskati in takoj me
bodo ujeli, še preden bom prišla do Peeta. Obljubim si,
da se bom vrnila, če mi bo uspelo, in bom pokončala tudi
njega.
Skoraj gola sem. Na sebi imam le tanko spalno
srajco, zato porinem brizgalko pod povoj na roki. Pred
vrati ni stražarjev, poleg tega pa sem globoko pod
vadbenim centrom, ali pa v eni od kapitolskih trdnjav, iz
katerih se ne da zbežati. Pa saj je vseeno! Ne mislim
zbežati, ampak le dokončati to, kar sem začela.
Po ozkem hodniku se priplazim do kovinskih, rahlo
priprtih vrat. Nekdo je za njimi, zato izvlečem injekcijo in
jo stisnem v pest, potem pa se stisnem k steni in
prisluškujem glasovom, ki prihajajo iz notranjosti.
»Komunikacijski vodi do sedmega, desetega in
dvanajstega okrožja so prekinjeni, toda v enajstem
okrožju so prevzeli kontrolo nad transportom, zato lahko
upamo, da jim bo uspelo odpeljati nekaj hrane.«

390
 Zdi se mi, da je to glas Plutarha Heavensbeeja,
čeprav sem z njim govorila le enkrat. Nekdo s hripavim
glasom nekaj sprašuje.
»Ne, žal mi je. Nimam možnosti, da bi te prestavil v
četrto okrožje, toda izdal sem posebna navodila, da bi jo
poiskali. Nič drugega ne morem narediti zate, Finnick.«
Finnick. Živčno skušam ugotoviti smisel te izmenjave
mnenj in razumeti, zakaj je do nje prišlo med Plutarhom
in Finnickom. Ali je bil Finnick tako priljubljen v Kapitolu,
da so mu sklenili oprostiti napake? Mogoče pa res ni
vedel za Beeteejeve namene. Finnick nerazumljivo
govori, v njegovem glasu pa je slišati globok obup.
»Ne bodi neumen, to je najslabše, kar bi lahko
naredil. Na ta način bi gotovo povzročil njeno smrt.
Dokler ti živiš, nje ne bodo ubili, da ne bi izgubili premoči
nad teboj,« slišim Haymitchev glas.
Haymitch! Odločno odprem vrata in opotekaje stopim
v sobo. Haymitch, Plutarh in strašno potolčeni Finnick
sedijo za obloženo mizo, vendar nihče ne je. Skozi
okrogla okna pada dnevna svetloba, v daljavi pa opazim
vrhove gozdnih dreves, torej letimo.
»Končno si prišla k sebi, ljubica?« se obrne k meni
Haymitch, v njegovem glasu pa takoj začutim jezo. Ko
negotovo stopam naprej, me prime za zapestje in mi
pomaga, da se zravnam, potem pa gleda v mojo dlan.
»Si namenjena v Kapitol, oborožena z injekcijo? Saj
sama vidiš, zakaj ti nihče ne dovoli, da bi kar koli
načrtovala.« Zmedeno ga pogledam. »Odvrzi to.« Pritisk
na moje desno zapestje je vedno močnejši, dokler nisem
na koncu prisiljena razpreti prstov in spustiti injekcije.
Haymitch me posadi na stol ob Finnicka, Plutarh pa

391
predme postavi krožnik juhe in žemljo, v roko pa mi
porine žlico.
»Jej,« mi reče z dosti bolj prijaznim tonom kot
Haymitch, ki sede nasproti mene.
»Katniss, pojasnil ti bom, kaj se je zgodilo, in nočem,
da bi me prekinjala z vprašanji. Razumeš?«
Otopelo prikimam in poslušam, kar mi ima povedati.
Od trenutka razglasitve iger četrtstoletja je obstajal
načrt, kako nas bodo pobrali iz arene. Zmagovalni tributi
iz tretjega, četrtega, šestega, sedmega, osmega in
enajstega okrožja so ga bolj ali manj poznali, Plutarh pa
že dolga leta pripada ilegalnim skupinam, ki so se zadale
za cilj zrušitev oblasti v Kapitolu. On je bil tisti, ki je
poskrbel, da se je sredi različnih vrst orožja pojavila tudi
žica za Beeteeja, ki je bil odgovoren za to, da naredi
luknjo v magnetnem polju. Pecivo, ki smo ga dobivali v
areno, je bila zakodirana informacija o času, ko naj bi
prišla pomoč. Okrožje, v katerem je bil spečen kruh, je
pomenil dan – tretji. Število kruhkov je bila ura –
štiriindvajseta. Zrakoplov pripada trinajstemu okrožju, kar
pomeni, da se Bonnie in Twill, dekleti iz osmega okrožja,
ki sem ju srečala v gozdu, nista motili glede njegovega
obstoja in obrambnih možnosti. Sedaj se vozimo po zelo
dolgi poti proti trinajstem okrožju in vemo, da je v večini
okrožij v Panemu vstaja.
Haymitch za hip obmolkne, da bi preveril, če mu
sledim, mogoče pa je za hip tudi končal.
Vse skupaj zelo težko sprejmem. Pokazalo se je, da
sem bila del zapletenega načrta, podobnega tistemu, ko
sem na igrah lakote postala šahovska figura. Izkoristili so

392
me brez mojega vedenja in strinjanja. Med igrami lakote
sem se tega vsaj zavedala.
»Še vedno ne razumem, zakaj o tem niste povedali
niti meni niti Peetu,« rečem.
»Ker bi vaju po razpadu magnetnega polja oblasti
izmed vseh tributov najbolj iskale. Manj sta vedela, bolje
je bilo,« pojasni Haymitch.
»Naju bi iskali? Zakaj?« se čudim in skušam pozorno
slediti toku pogovora.
»Zaradi istega razloga, zaradi katerega smo se vsi
drugi strinjali, da bomo umrli, da bi vidva ostala živa,« mi
zagotovi Finnick.
»Saj me je Johanna skušala ubiti,« oporekam.
»Johanna ti je iz roke izvlekla lokalizator in proč od
tebe odvlekla Brutusa in Enobario,« pojasni Haymitch.
»Kaj takega?« Glava me boli, zato bi rada slišala
kratke odgovore. »Ne vem, kaj takega…«
»Morali smo te varovati, saj si oponašoja, Katniss,«
mi pove Plutarh. »Dokler živiš, bo revolucija živela
skupaj s teboj.«
Ptica, broška, pesem, jagode, ura, prepečenec,
obleka, ki gori. Oponašoja sem. Jaz sem tista, ki sem
preživela kljub Kapitolu in sem zato simbol upora.
O tem sem razmišljala že v gozdu, ko sem srečala
begunki, Bonnie in Twill, toda nikoli nisem razumela vse
razsežnosti. Druga stvar je, da tega nisem mogla
razumeti. Spomnim se, kako je Haymitch z vrha gledal
na moje načrte pobega iz dvanajstega okrožja, dvig
upora in celo to, kako je dvomil v obstoj trinajstega
okrožja. Izmikanje in prevare. Ker se je tako dobro in
dolgo znal skrivati pod masko sarkazma in pijanstva, ker

393
je bil tako prepričljiv, katere laži mi je še prikril? Vem,
katere.
»Peeta,« šepetam s težkim srcem.
»Peeta so drugi obdržali pri življenju. Če bi umrl, bi
takoj prekinila zavezništvo,« pojasni Haymitch. »Saj
nismo mogli tvegati, da bi te pustili brez zaščite.«
Njegove besede so jasne, ves čas ima enak pogled,
toda ne uspe skriti hitre bledice.
»Kje je Peeta?« siknem.
»Kapitol ga je ujel, skupaj z Johanno in Enobario,«
pojasni Haymitch in na koncu le spusti pogled.
Res nisem oborožena, toda nihče ne bi smel jemati z
lahkoto nevarnosti, ki jih predstavljajo nohti, še posebej
če napadejo nekoga, ki tega ne pričakuje. Vržem se čez
mizo in nohte zarinem v Haymitchev obraz tako močno,
da ga ranim do krvi in mu poškodujem eno oko. Potem
drug drugega obmetavava z groznimi, resnično obupnimi
besedami, Finnick pa me skuša zvleči proč. Vem, da bi
me Haymitch najraje raztrgal na koščke, a sem
oponašoja, zato me mora obdržati pri življenju,kar pa je
že tako zelo težko. Finnicku pomagajo drugi in prav
kmalu pristanem nazaj na postelji, nepremična in z
zvezanimi zapestji, zato v besu tolčem z glavo ob
posteljo, večkrat. Na koncu mi nekdo zapiči v roko iglo,
glava pa me boli tako močno, da se neham boriti in le
pretresljivo zavijam kot umirajoča žival, dokler a koncu
popolnoma ne izgubim glasu.
Zdravilo me pomiri, a ne izgubim zavesti, zato padem
v past otopelosti in bolečega obupa, ki me celo večnost
noče zapustiti. Spet me priključijo na cevke, mi govorijo s
prijaznim glasom, a jih ne slišim. Razmišljam le o Peetu,

394
ki gotovo leži nekje na podobni mizi, neki ljudje pa
skušajo od njega pridobiti informacije, ki jih sploh nima.
»Katniss, Katniss, oprosti,« slišim Finnickov glas, ki s
sosednje postelje prihaja v mojo zavest. Mogoče zato,
ker čutiva enako vrsto bolečine. »Hotel sem se vrniti ponj
in po Johanno, a se nisem mogel premakniti.«
Ne odgovorim. Dobri nameni Finnicka Odairja me
prav nič ne zanimajo.
»V boljši situaciji je kot Johanna, saj nič ne ve, in to
bodo zelo hitro izvedeli. Poleg tega ga ne bodo ubili, če
bodo ugotovili, da ga lahko izkoristijo proti tebi,« me
prepričuje Finnick.
»Kakšna vaba?« rečem v strop. »Enako, kot
izkoriščajo Annie proti tebi, Finnick?«
Slišim, kako joka, toda to se me ne tiče. Najbrž je ne
bodo skušali niti zaslišati, ker je z njo tako hudo.
Zmešalo se ji je pred leti med njenimi igrami. Obstaja
dobra možnost, da grem tudi sama v isto smer. Mogoče
že izgubljam razum, toda nihče nima srca, da bi mi
povedal resnico. Čutim, da sem blizu norosti.
»Škoda, da ona živi,« reče Finnick. »Vsi bi morali
umreti. Tako bi bilo najbolje.«
Na take besede ni dobrega odgovora. Niti ugovarjati
ne morem, saj sem pred kratkim sama hodila naokrog,
oborožena z injekcijo, da bi ubila Peeta. Ali se res želim,
da bi umrl? Pravzaprav… ga želim rešiti, toda sedaj na
to ne morem računati. Tudi če bodo uporniki s silo vrgli
oblast v Kapitolu, sem prepričana, da bo zadnje dejanje
predsednika Snowa to, da bo Peetu prerezal vrat. Ne,
nikoli se ne bo vrnil k meni. Zato je smrt najboljša
rešitev.

395
 Vprašanje je, ali bo Peeta to vedel. Ali se bo še boril?
Tako močan je in tako dobro laže. Ali misli, da lahko
preživi? Ali bi sploh rad živel? Prej gotovo ni načrtoval,
da bo preživel igre. Ker sem rešena, je sedaj mogoče
srečen in misli, da je njegovo delo končano.
Mislim, da ga sovražim še bolj kot Haymitcha.
Premagana sem. Neham govoriti, ne nameravam niti
jesti niti piti. Lahko mi dajejo v roko, kar hočejo, pa ne bo
dovolj, da bi me obdržali pri življenju, ko bom izgubila
voljo do njega. Na misel mi pride čudna stvar: če bom
resnično umrla, bo oblast Peetu dovolila, da bo preživel.
Res pa je, da ne bo mogel računati na svobodo, saj
bodo tudi iz njega naredili avoksa in bo moral streči
prihodnjim tributom iz dvanajstega okrožja. Mogoče bo
takrat našel način, da bo ušel. Torej imam možnost, da
ga rešim, če umrem.
Če pa mi ne bo uspelo, ne bo nič narobe. Dovolj
razlogov imam ,da bi lahko zanalašč umrla. S svojo
smrtjo bi kaznovala Haymitcha, saj je bil on tisti, ki je v
tem gnilem svetu spremenil mene in Peeta v šahovski
figuri na svojih igrah lakote. Zaupala sem mu, dala sem
mu to, kar je najdragocenejše, on pa me je izdal.
'Saj sama vidiš, zakaj ti nihče ne dovoli, da bi kar koli
načrtovala,' je rekel.
To je res, nihče pri zdravi pameti mi ne bi dovolil, da
bi kar koli načrtovala, saj očitno ne znam ločiti prijatelja
od sovražnika.
Cel kup ljudi prihaja k meni, da bi se pogovarjali, toda
njihove besede mi pomenijo le toliko, kot šumenje žuželk
v džungli. Nesmiselne in oddaljene. Nevarne, toda le
takrat, ko se jim približam. Ko besede postanejo jasne,

396
začnem stokati in ne neham, dokler mi spet ne dajo
zdravila, po katerem mi je spet za vse vseeno.
Vse se spremeni, ko odprem oči in vidim, da me
gleda nekdo, od katerega se ne morem zamejiti. Nekdo,
ki me ne bo prosil, ali razlagal, ali mislil, da lahko
spremeni moje namene, saj le on resnično ve, kako
delujem.
»Gale,« zašepetam.
»Hej, Catnip.« Roko iztegne k meni in mi z oči
odmakne pramen las. Ena stran njegovega obraza je
sveže opečena, roko ima v oporni ruti, pod rudarsko
srajco pa opazim povoje. Kaj se mu je zgodilo? Zakaj je
tu? Doma se je moralo zgoditi nekaj strašnega.
Ne gre ta to, da sem pozabila na Peeta, ampak bolj
za to, da sem se spomnila na druge. Dovolj je le, da sem
pogledala Gala, pa so se v moji resničnosti pojavili tudi
moji sorodniki, ki zahtevajo mojo pozornost.
»Prim?« vprašam in zadržujem dih.
»Živi, tvoja mama tudi. Zadnji trenutek sem ju rešil.«
»Sta zapustili dvanajsto okrožje?«
»Po igrah so priletela letala in odvrgla zažigalne
bombe.« Omahuje. »Saj veš, kaj se je zgodilo z
Osiščem.«
Da, vem. Videla sem, kako je to staro skladišče,
pokrito s premogovim prahom, izginilo v plamenih. Celo
okrožje je polno tega groznega prahu. Spet se počutim
grozno, ko si predstavljam bombe, ki padajo na
Premogišče.
»Nista v dvanajstem okrožju?« ponavljam, kot da bi
hotela na tak način odriniti resnico.
»Katniss,« nežno reče Gale.

397
 Ta ton poznam. S takim glasom govori ranjenim
živalim, ko stopi k njim, da bi jih pokončal. Instinktivno
dvignem roko, kot da ne bi hotela slišati njegovih besed,
toda Gale me prime za roko in jo močno stisne.
»Ne,« zašepeta.
Gale pred menoj nima skrivnosti. »Katniss,
dvanajstega okrožja ni več.«

398
399
KONEC DRUGEGA DELA

400
CIP – Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-311.2

COLLINS, Suzanne
Kruto maščevanje / Suzanne Collins ; prevedli Kristina
Dečman in Lidija Cerk. – 1. Izd. – Ljubljana : Koleda,
2011. – (Serija Igre lakote ; knj. 2)

Prevod dela: Catching fire

ISBN 978-961-6737-40-1

258947584

Naslov: Kruto maščevanje

Serija Igre lakote – 2. knjiga
Naslov izvirnika: Catching Fire
ISBN 978-961-6737-40-1
©2009 Suzanne Collins
© za Slovenijo: Koleda d.o.o.
Napisala Suzanne Collins
Prevedla Kristina Dečman in Lidija Cerk
Uredila Lidija Cerk
Založila Koleda d.o.o., Dunajska 158, Ljubljana
Leto izida: 2011
1. Izdaja
Naklada: 1000 k.
Vse pravice pridržane.

401