Maletic v katerem sta zakonca

iz Avstrije prek spletne strani nemške družbe lastminute.com rezervirala

paketno potovanje. Na spletni strani je bilo navedeno, da nemška družba
astopa kot potovalna agencija in da potovanje organizira avstrijska družba
TUI. V sporu pred avstrijskim sodiščem se je postavilo vprašanje uporabe
Uredbe 1215/2012 (takrat Uredbe 44/2001), ker naj bi v razmerju med to-
žnikom in avstrijsko družbo TUI šlo za notranje razmerje, in ne za razmer
je z mednarodnim elementom, zaradi česar se je avstrijsko sodišče v kraju
Bludenz izreklo za krajevno nepristojno, saj bi po pravilih avstrijskega na-
cionalnega zakona moralo biti pristojno sodišče na Dunaju.
Sodišče EU se
je sklicevalo na primer Owusu v katerem je odločilo, da uporaba pravil
o mednarodni pristojnosti zahteva prisotnost mednarodnega elementa, pri
čemer ni nujno, da mednarodni značaj pravnega razmerja izhaja iz vplete-
nosti več držav članic glede na temelj spora ali stalno prebivališče strank
postopku. Četudi bi bilo torej mogoče enotni posel v zadevi Maletic, ki sta
ga zakonca sklenila, razdeliti na dve ločeni pogodbeni razmerji, torej eno
potovalno agencijo lastminute.com in drugo z organizatorjem potovanja,
to je družbo TUI, slednjega razmerja ne bi mogli opredeliti zgolj kot notra
njega, ker je s prvim neločljivo povezan Iz te odločbe Sodišča EU izhaja
širša razlaga obstoja mednarodnega elementa.
V zadevi Nizozemska proti Riüffert33 je vladni organ Nizozem
ENA ske v izvrševanju javne oblasti po nizozemskem pravu odstranil razbitine
motornega čolna iz mednarodnih voda. Nato je zoper nemškega imetnika
a čolna viožil tožbo, s katero je terjal povračilo stroškov. Sodišče
EU je odločilo, da ne gre za civilno in gospodarsko zadevo. Prav tako se kot
zneska,
ki jo je vložila oseba javnega prava, ustanovljena z mednarodno pogod
motorneg
civilna in gospodarska zadeva ni obravnavala tožba na povračilo
bo, proti fizični osebi zaradi uporabe opreme in storitev, pri čemer je bila
uporaba tega obvezna in izključna, plačilo in postopek njegovega pobiranja
pa je enostransko določila oseba javnega prava.134 V zadevi Sonntag proti
Waidmannl35 so sorodniki učenca, ki se je smrtno ponesrečil na šolskem
izletu, tožili ucitelja, ki ga je nadzoroval. Toženec se je zagovarjal, da je dr-
żavni uslużbenec in zatorej izvršuje javne naloge v razmerju do učencev
AJN kar bi po pravilih nemškega prava bilo celo pravilno. Vendarle je Sodiše
EU odločilo, da je zahtevek sodi v pojem »civilne in gospodarske zadeve
Obveznosti, ki jih je učitelj imel do svojih učencev, so namreč enaki tistim,
ki jih imajo vse osebe zasebnega prava ne glede na to, ali so državni usluž
benci ali ne
Prelomnico v opredelitvi pojma »civilne in gospodarske zadeve< po-
meni zadeva Baten 136 Do tega prelomnega primera ase Sodišče EU v zvezi z
opredelitvijo civilne in gospodarske zadeve ni sklicevalo na nacionalno pra
vo. V primeru Baten pa se je prvič distanciralo od tega pristopa in zavzelo sta
lišče, da se je pri opredelitvi civilne in gospodarske zadeve treba osredotočiti
na pravila nacionalnega prava, ki so bila podlaga za vložitev tožbe. Zakonca
Baten sta se maja 1987 razvezala pred belgijskim sodiščem. Pred razvezo sta
se dogovorila, da ne bosta plačevala preživnine drug za drugega, da pa bo Batten mesečno
plačeval določen znesek za preživljanje njunega mladoletnega
otroka. Gospa Kil in njen mladoletni otrok sta se naselila v občini Steenbe
gen na Nizozemskem. Ta jima je dodelila podporo v smislu socialne pomoči
po nizozemski zakonodaji, po kateri velja sistem socialne pomoči za osebe, ki
prebivajo na Nizozemskem in so brez sredstev. Pozneje je občina na podlagi
nizozemskega zakona o splośni pomoči za izplačani znesek zahtevala povra-
čilo od Batena. Ker Baten ni želel plačati, je vložila tožbo pred nizozemski
sodiščem. Nizozemski zakon o splošni pomoči je v 94. členu določal, da spo-
razum, s katerim se zakonca dogovorita, da po razvezi ne bosta imela m
sebojne preživninske obveznosti ali pa bo ta obveznost omejena na določen
znesek, ne vpliva na povračilo in prav tako nima nobenega vpliva na določi
tev zneska, ki je predmet povračila. Sodišče EU je navedlo, da je za določitev
pojma wcivilne in gospodarske zadevec v primerih, kjer so vpletene osebe
javnega prava, treba ugotoviti, ali oseba javnega prava deluje iure imperi ali
gestionis. Za ugotovitev tega je treba preučiti pravila nacionalnega prava
ki so bila podlaga za vložitev tožbe. Sodiče EU odločilo, da javni organ ne
deluje po pravilih civilnega prava, ker mu določba 94. člena nizoze
zakona o splošni pomoči dopušča, da ne uposteva sporazuma, ki je bil zako-
ito sklenjen med zakoncema in ki je zavezujoč med njima in ki ga je sprej
lo celo sodišče. Tak organ deluje po pravilih javnega prava. Posledično se je
nizozemska občina obravnavala kot oseba javnega prava, za katero se enotna
pravila EU o določaniju mednarodne pristojnosti v civilnih in gospodarskih
zadevah ne uporabijo, ker ne deluje iure gestioni
Podobno je bilo odločeno v zadevi Blijdenstein, 137 v kateri je mladole-
tni osebi finančno pomoč dodelila država, ki je nato plačani znesek pomoči
iN terjala od očeta mladoletne osebe. Sodišče EU je odločilo, da gre za civilne
zadevo, ker je pravica do subrogacije urejena v pravilih splošnega nemškega
civilnega prava. Enako je bilo v zadevi Frahuil 138 v kateri je prva oseba na-
ročila drugi, da poravna njen davčni dolg, ki pa ga je poravnala tretja oseba
Tretja oseba je nato vložila tožbo na povrnitev zneska proti prvi osebi na
podiagi subrogacije. Sodišče EU je odločilo, da je pravica do subrogacije
dolga določena s pravili civilnega prava in ne javnega prava, zaradi česar
sodi v domet civilne in gospodarske zadeve.139
Glede na odločitev v zadevi Lechouritou proti Nemčijil40 v pojem »ci
vilne in gospodarske zadeve« ne sodijo primeri, kjer fizične osebe v eni državi članici vložijo
tožbo proti drugi državi članici, s katero zahtevajo od--
škodnino za škodo, ki so jo utrpele zaradi dejanj oboroženih sil. Po zadevi
Land Berlin141 pa pojem civilne in gospodarske zadeve zajema tudi tožbo
javnega organa, ki je prodal zemljo, razlaščeno v totalitarnem režimu, in iz
te prodaje zemlje pomotoma plačal previsok znesek naslednikom, zaradi
česar je zahteval vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja. Sodišče
EU je menilo, da je tožba zaradi neupravičene obogatitve civilna po naravi
in ni povezana z izvrševanjem javne oblasti države. Pravica do povračila
zneska (odškodnine), ki je podlaga za vložitev tožbe proti pravnim nasle-
dnikom zemljišča, pa je osnovana na nacionalnih določbah o odškodnin
žrtvam nacističnega sistemà, ki nalaga enako obveznost glede odškodnine
brez razlikovanja med statusom imetnika zemljišča (država ali oseba zaseb-
nega prava). V zadevi Sunico42 je Sodišče EU odločilo, da pojem scivilne
in gospodarske zadevex zajema tudi tožbo, s katero organ od fizičnih i
pravnih oseb zahteva odškodnino za škodo, ki je bila povzročena s proti-
pravnim dogovorom z namenom utaje davka na dodano vrednost. Pri tem
se je prav tako sklicevalo na podlago za tožbo v pravilih nacionalnega pra-
va. 143 Po odločbi v primeru Pula Parking44 pa v materialni obseg Uredbe
1215/2012 sodi tudi tožba na plačilo parkirnine na javnem parkirišču, kate
rega upravljanje je lokalna skupnost prenesla na družbo, če gre le za plačilo
za opravljeno storitev, ki nima kaznovalne narave.
Iz navedene prakse Sodišča EU sledi, da ne moremo enačiti pojma
u in po pravu EU ozi
civilne in gospodarske zadeve« po slovenskem prav
roma Uredbi 1215/2012. Sodišče EU ta pojem razlaga nekoliko ožje in tako
civilnopravna razmerja, v katerih so močno prisotni javnopravni elementi
(na primer odškodninska odgovornost države za oblastna ravnanja njenih
rganov), ne sodijo v domet Uredbe 1215/2012, medtem ko se po sloven
ski zakonodaji o taki zadevi odloča v civilnem pravdnem postopku.