2024 Evropsko ustavno pravo 12.

februar 2024

Gradivo za vaje pri predmetu Evropsko ustavno pravo III

NAČELO AVTONOMNOSTI IN NAČELO NEPOSREDNEGA UČINKA

Jaka Kukavica

V nadaljevanju najdete gradiva za pripravo na vaje pri predmetu Evropsko ustavno pravo v tretjem tednu
poletnega semestra. Gradiva naslavljajo tri pomembna načela prava EU: načelo avtonomnosti, načelo
neposrednega učinka in, deloma, neposredne uporabljivosti. Namenjena so razumevanju pomena teh
načel za delovanje EU, razmejitvi pomena med temi načeli in opredelitvi pravne narave EU glede na
vsebino teh načel. Dokument vsebuje štiri gradiva: (1) izsek sodbe Van Gend en Loos; (2) izsek sodbe
Walrave and Koch; (3) izsek sodbe Orsolina Leonensio; in (4) izbrane določbe PEGS.
Te vaje so prve iz sklopa, posvečenega temeljnim načelom prava EU. Pregled teh načel bomo nadaljevali
z različnimi izpeljavami načela neposrednega učinka, nato pa bomo prešli na načelo lojalne razlage
oziroma posrednega učinka. Pomembno načelo, povezano tudi z vsebinami teh vaj in zelo pomembno
za celovito obravnavo tu naslovljenih tem, ki pa ga bomo zaradi boljše sistematike obravnavali na koncu
sklopa, je še načelo primarnosti prava EU. Sklop bomo zaključili z načelom odškodninske odgovornosti
držav članic za kršitve prava EU.
Med branjem gradiva za te vaje razmislite o spodaj navedenih vprašanjih. Za lažje razumevanje
vprašanj, ki jih odpirajo spodaj citirane sodbe, si lahko pomagate z besedilom členov Pogodb, ki so
vsebovani v zadnjem delu tega gradiva. Pomagate si lahko tudi s (pod)vprašanji iz Powerpoint
prezentacije, namenjene tem vajam, ki bo objavljena naknadno.

1. Kaj iz sodb izvemo o pravni naravi EU? Ali so pravni učinki prava EU primerljivi siceršnjim
učinkom mednarodnega prava v nacionalnih pravnih redih?
2. Kako pravo EU vstopa v nacionalni pravni red?
3. Kdo določa pomen in vlogo prava EU v nacionalnem pravnem redu?
4. Kakšna je vloga posameznika v zvezi z uresničevanjem prava EU v državah članicah in kakšen
je pomen te vloge za delovanje EU?
5. Kako se uporabljajo in kakšne učinke v pravnih redih držav članic ustvarjajo uredbe?
6. Kakšne argumente uporablja Sodišče EU pri razlagi PEGS in konstrukciji obravnavanih načel?

Gradivo 1: Sodba Sodišča EU v zadevi C-26/62 Van Gend en Loos (5. 2. 1963)
Predlog za sprejetje predhodne odločbe
na podlagi 177. člena Pogodbe EGS,
ki ga je vložilo Tariefcommissie iz Amsterdama
dne 16. avgusta 1962 v postopku

N.V. ALGEMENE TRANSPORT- EN EXPEDITIE

ONDERNEMING VAN GEND & LOOS

PROTI

NEDERLANDSE ADMINISTRATIE DER BELASTIGEN

ZADEVA ŠT. 26/62

Sodba Sodišča

1
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

z dne 5. februarja 19631

[…]
V zadevi 26/62,katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi točke a) prvega
odstavka in tretjega odstavka 177. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki ga
je vložilo Tariefcommissie, nizozemsko upravno sodišče, ki je zadnja stopnja v davčnih zadevah, v
postopku,

med

N. V. Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend & Loos, […]

in

Nederlandse Administratie der Belastigen, […]

o naslednjih vprašanjih:
1. ali se 12. člen Pogodbe EGS neposredno uporablja na ozemlju države članice, z drugimi besedami,
ali lahko državljani te države na podlagi tega člena uveljavljajo individualne pravice, ki jih morajo
sodišča varovati;

2. v primeru pritrdilnega odgovora, ali odmera uvozne dajatve v višini 8 % s strani tožeče stranke za
uvoz ureaformaldehida, ki izhaja iz Zvezne Republike Nemčije, na Nizozemsko, predstavlja nezakonito
povečanje v smislu 12. člena Pogodbe EGS ali pa je v tem primeru šlo samo za upravičeno spremembo
dajatve, ki se je uporabljala pred 1. marcem 1960, ki je, kljub povečanju zneska, ni mogoče šteti za
prepovedano pod pogoji iz 12. člena,

je

SODIŠČE

v sestavi
A. M. Donner, predsednik,
L. Delvaux in R. Rossi, predsednika senatov,
O. Riese, CH. L. Hammes (poročevalec), A. Trabucchi in R. Lecourt, sodniki,
generalni pravobranilec: K. Roemer,
sodni tajnik: A. Van Houtte

izreklo naslednjo
SODBO

OBRAZLOŽITEV

I – Postopek
Proti predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 177. člena Pogodbe EGS, ki ga je vložilo
Tarifcommissie (v nadaljevanju: predložitveno sodišče), sodišče v smislu navedenega člena, ni bilo
nobenega ugovora glede postopkovne ustreznosti.
V zvezi s predlogom tudi niso podani razlogi, ki bi jih Sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.
II – Prvo vprašanje
A – PRISTOJNOST SODIŠČA

1 Jezik postopka: nizozemščina.

2
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

Nizozemska in belgijska vlada izpodbijata pristojnost Sodišča z obrazložitvijo, da vprašanje ne zadeva

razlage, ampak uporabo Pogodbe v okviru nizozemskega ustavnega prava.
Sodišče naj zlasti ne bi bilo pristojno za odločanje o tem, ali določbe Pogodbe prevladajo nad
nizozemsko zakonodajo in drugimi sporazumi, ki jih je Nizozemska sklenila in prenesla v nacionalno
pravo; odločanje o takih vprašanjih je v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč, razen v primeru tožb
po določbah 169. in 170. člena Pogodbe.
Sodišče v obravnavani zadevi ni zaprošeno, da odloči o uporabi Pogodbe v skladu z načeli nizozemskega
prava, kar ostaja v pristojnosti nacionalnih sodišč, temveč je v skladu s točko a) prvega odstavka 177.
člena Pogodbe zaprošeno le za razlago obsega 12. člena Pogodbe v okviru prava Skupnosti in z vidika
njegovega učinka na posameznike.
Ugovor zato ni utemeljen. […]
B – TEMELJ
Prvo vprašanje predložitvenega sodišča je, ali se 12. člen neposredno uporablja v nacionalnem pravu
države tako, da lahko državljani držav članic na podlagi tega člena uveljavljajo pravice, ki jih mora
nacionalno sodišče varovati.
Za ugotovitev, ali imajo določbe mednarodne pogodbe tak učinek, je treba upoštevati smisel, strukturo
in besedilo teh določb.
Cilj Pogodbe EGS, ki je vzpostavitev skupnega trga, katerega delovanje neposredno zadeva subjekte
Skupnosti pomeni, da je ta pogodba več kot sporazum, ki vzpostavlja zgolj medsebojne obveznosti med
državami pogodbenicami. Tako stališče potrjuje preambula Pogodbe, ki se nanaša ne le na vlade, ampak
na narode. To še očitneje potrjuje ustanovitev institucij, na katere so prenesene suverene pravice, katerih
uresničevanje zadeva tako države članice kot njihove državljane. Poleg tega je treba navesti, da so
državljani držav, ki so se združile v Skupnost, pozvani k sodelovanju pri delovanju Skupnosti prek
Evropskega parlamenta in Ekonomsko-socialnega odbora.
Poleg tega vloga Sodišča v okviru 177. člena, katerega cilj je zagotoviti, da nacionalna sodišča Pogodbo
razlagajo enotno, potrjuje, da so države pravu Skupnosti priznale moč, na podlagi katere se lahko
državljani pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na pravo Skupnosti.
Iz tega izhaja, da Skupnost predstavlja nov pravni red mednarodnega prava, v korist katerega so države,
četudi v omejenem okviru, omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti niso samo države članice,
ampak tudi njihovi državljani. Pravo Skupnosti torej posamezniku, neodvisno od zakonodaj držav
članic, ne nalaga samo obveznosti, ampak jim podeljuje tudi pravice, ki postanejo del njihove pravne
dediščine. Te pravice ne nastanejo z izrecno določitvijo v Pogodbi, temveč tudi na podlagi obveznosti,
ki jih Pogodba jasno nalaga posameznikom, državam članicam in institucijam Skupnosti.
V zvezi s strukturo Pogodbe na področju carin in dajatev z enakim učinkom je treba poudariti, da 9.
člen, v skladu s katerim Skupnost temelji na carinski uniji, vsebuje kot bistveno določbo prepoved carin
in dajatev. Ta določba je uvrščena na začetek dela Pogodbe, ki opredeljuje temelje Skupnosti;
uporabljena in pojasnjena je v 12. členu.
Besedilo 12. člena vsebuje jasno in brezpogojno prepoved, ki ni pozitivna, ampak negativna obveznost.
Poleg tega ta obveznost ni omejena z nobenim pridržkom držav, ki bi njeno izvajanje pogojevale s
sprejetjem nacionalnega zakonodajnega akta. Sama narava te prepovedi je zelo primerna, da ustvarja
neposredne učinke v pravnih razmerjih med državami članicami in njihovimi subjekti.
Izvajanje 12. člena ne zahteva nobenih zakonodajnih posegov držav. Dejstvo, da so po tem členu države
članice tiste, ki so podvržene negativni obveznosti, ne pomeni, da ta obveznost ne bi mogla koristiti
državljanom.
Poleg tega je argument na podlagi 169. in 170. člena, ki so ga v svojih stališčih pred Sodiščem
izpostavile tri vlade, napačen. Dejstvo, da ti členi Pogodbe Komisiji in državam članicam omogočajo,
da sprožijo postopek zoper državo, ki ni izpolnila svojih obveznosti, ne pomeni, da se posamezniki pred
nacionalnim sodiščem ne morejo sklicevati na te obveznosti, če je to potrebno, prav tako dejstvo, da ima
Komisija po Pogodbi na voljo sredstva za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti iz Pogodbe, ne

3
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

izključuje možnosti, da se posamezniki v postopkih med njimi pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na
kršitve teh obveznosti.
Če bi države članice omejile jamstva pred kršitvijo 12. člena samo na postopke iz 169. in 170. člena, bi
izključile neposredno sodno varstvo individualnih pravic njihovih državljanov. Uporaba teh določb bi
bila neučinkovita, če bi sledila uveljavitvi nacionalne odločitve, sprejete v nasprotju z določbami
Pogodbe.
Skrb posameznikov, ki so zainteresirani za varstvo svojih pravic, je učinkovit nadzor, ki dopolnjuje
nadzor Komisije in držav članic v skladu s 169. in 170. členom.
Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba glede na smisel, strukturo in besedilo Pogodbe 12.
člen razlagati tako, da ima neposredne učinke in ustvarja individualne pravice, ki jih morajo nacionalna
sodišča varovati.
III – Drugo vprašanje
A – PRISTOJNOST SODIŠČA
[…]
Pravzaprav je resnični pomen vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, v tem, ali je, pravno
gledano, dejansko povečanje carin za določen izdelek, ki ni posledica povečanja tarife, temveč nove
razvrstitve izdelka zaradi spremembe njegovega tarifnega poimenovanja, v nasprotju s prepovedjo iz
12. člena Pogodbe.
S tega vidika postavljeno vprašanje zadeva razlago te določbe Pogodbe, zlasti razlago pomena pojma
carin, ki so bile uporabljene pred začetkom veljavnosti Pogodbe. […]
B – RAZLAGA POGODBE
Iz besedila in strukture 12. člena Pogodbe izhaja, da je treba pri ugotavljanju, ali so bile carine in dajatve
z enakim učinkom povečane v nasprotju s prepovedjo iz navedenega člena, upoštevati carine in dajatve,
ki so se dejansko uporabljale na dan začetka veljavnosti Pogodbe.
Tako nedovoljeno povečanje v smislu prepovedi iz 12. člena Pogodbe lahko izhaja iz nove razčlenitve
tarife, kar ima za posledico razvrstitev izdelka v višjo tarifno številko, ali iz dejanskega povečanja
carinske stopnje.
Če je za isti izdelek v isti državi članici po začetku veljavnosti Pogodbe začela veljati višja carinska
stopnja, ni pomembno, na kakšen način so se carine povečale.
Uporaba 12. člena v skladu z zgoraj podano razlago je v pristojnosti nacionalnega sodišča, ki mora
ugotoviti, ali je carini podvrženi izdelek, v tem primeru ureaformaldehid iz Zvezne Republike Nemčije,
ocarinjen na podlagi carinskih ukrepov, ki veljajo v Kraljevini Nizozemski, z višjo uvozno dajatvijo kot
1. januarja 1958. […]
IV – Stroški
[…]
Iz teh razlogov je, […]
po predstavitvi ustnih stališč tožeče stranke in Komisije EGS;
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;
na podlagi 9., 12., 14., 169., 170. in 177. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske
skupnosti; […]
SODIŠČE
v odgovor na vprašanji, ki jih je predložitveno sodišče postavilo s sklepom z dne 16. avgusta 1962,
razsodilo:
1) 12. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti ima neposredne učinke in
ustvarja individualne pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

4
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

2) Za ugotovitev, ali so bile carine ali dajatve z enakim učinkom povečane v nasprotju s
prepovedjo iz 12. člena Pogodbe, je treba upoštevati carine in dajatve, ki so se v zadevni državi
članici dejansko uporabljene na dan začetka veljavnosti Pogodbe.
Tako povečanje lahko izhaja tako iz nove razčlenitve tarife, kar ima za posledico razvrstitev
proizvoda v višjo tarifno številko, ali iz povečanja uporabljene carinske stopnje.
3) O stroških postopka odloči predložitveno sodišče.

DONNER DELVAUX ROSSI

RIESE HAMMES TRABUCCHI LECOURT
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 1963.
Sodni tajnik Predsednik
A. VAN HOUTTE A. M. DONNER

Gradivo 2: Izsek iz Sodbe Sodišča EU v zadevi C-36/74 Walrave and Koch v

Association Union Cycliste Internationale and Others (12. 12. 1974)
...
1. Predložitveno sodišče je ... postavilo Sodišču na podlagi 177. člena Pogodbe EGS več vprašanj v
zvezi z razlago prvega odstavka 7. člena, 48. člena in prvega odstavka 59. člena Pogodbe EGS ....
2. Bistveno vprašanje je, ali je treba te določbe razlagati tako, da je z njimi nezdružljiva določba Pravil
Union Cycliste Internationale o svetovnih kolesarskih prvenstvih dirk z vožnjo za motorjem na srednje
dolgih progah, po kateri mora imeti »predvozeči motociklist enako državljanstvo kot kolesar«.
3. Vprašanja so bila postavljena v okviru postopka zoper Union Cycliste Internationale (v nadaljevanju:
UCI) ter nizozemsko in špansko kolesarsko zvezo, sproženega s strani nizozemskih tožnikov, ki na
tovrstnih dirkah običajno sodelujeta kot motociklista in ki v postopku zatrjujeta diskriminatornost
citirane določbe Pravil UCI.
...
16. Določbam 7., 48. in 59. člena je skupno, da prepovedujejo vsakršno diskriminacijo na podlagi
državljanstva, in sicer vsaka na svojem področju uporabe.
17. Prepoved tovrstne diskriminacije ne velja le za akte državnih organov, temveč se nanaša tudi na
druga pravila, s katerimi se na kolektiven način ureja zaposlovanje oziroma opravljanje storitev.
18. Odprava ovir pri svobodi gibanja oseb ter svobodi opravljanja storitev med državami članicami, ki
sodi med temeljne cilje Skupnosti iz točke c) 3. člena Pogodbe, bi bila namreč ogrožena, če poleg ovir
nacionalnega izvora ne bi bile odpravljene tudi ovire, ki bi jih pri izvrševanju svoje pravne avtonomije
postavljala združenja ali organizacije zasebnega prava.
19. Poleg tega se pogoji dela v državah članicah urejajo različno, bodisi z zakoni ali drugimi predpisi
bodisi s pogodbami ali drugimi akti, ki jih sklepajo ali izdajajo osebe zasebnega prava, zato bi lahko
omejitev uporabe Pogodbe zgolj na akte oseb javnega prava privedla do neenake uporabe zadevnih
prepovedi.
...
25. Iz navedenega izhaja, da lahko nacionalno sodišče pri presoji veljavnosti ali učinkov pravne norme,
določene v pravilih športne organizacije, upošteva določbe 7., 48. in 59. člena Pogodbe.
...

5
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

30. Nacionalno sodišče še sprašuje, ali prvi odstavek 59. člena in eventualno tudi prvi odstavek 7. člena
Pogodbe neposredno učinkujeta v pravnem redu držav članic.
31. Kot je bilo že navedeno, je namen 59. člena, da na področju opravljanja storitev med drugim
odpravi tudi vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva izvajalca storitve.
32. Na področju opravljanja storitev 59. člen Pogodbe uresničuje prepoved diskriminacije, ki jo sicer za
celotno področje uporabe Pogodbe določa tudi 7. člen, za področje zaposlovanja pa 48. člen.
33. Kot je Sodišče že razsodilo ..., 59. člen določa po koncu prehodnega obdobja brezpogojno
prepoved, da bi se v pravnih redih držav članic na področju opravljanja storitev, kolikor gre za
državljane držav članic, postavljale ovire ali omejitve na podlagi državljanstva izvajalca storitev.
34. Odgovor na postavljeno vprašanje se torej glasi, da prvi odstavek 59. člena v vsakem primeru,
kolikor je njegov namen odprava vseh oblik diskriminacije na podlagi državljanstva, po izteku
prehodnega obdobja v korist posameznikov ustvarja pravice, ki jih morajo varovati nacionalna sodišča.
...
Gradivo 3: Izsek iz Sodbe Sodišča EU v zadevi C-93/71 Orsolina Leonensio v Minstero
dell' Agricoltura e Foreste (17. 5. 1972)

1. 1) Predložitveno sodišče je postavilo Sodišču dve vprašanji v zvezi z razlago Uredbe Sveta (EGS)
št. 1975/69 ... ter Uredbe Komisije št. 2195/69 ..., ki se predvsem nanašata na dodelitev premij
kmetijskim pridelovalcem za zakol njihovih krav molznic.
2. Prvo vprašanje Sodišču je: »Ali se določbe uredb neposredno uporabljajo v italijanskem pravnem
redu in, če je odgovor pritrdilen, ali za posameznike ustvarjajo individualne pravice, ki jih morajo
varovati nacionalna sodišča?«.
Bistvo drugega vprašanja je v tem, ali je v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz uredb, s tema uredbama
... kmetovalcu dodeljena pravica do izplačila te premije v razmerju do države članice, ..., ki ji mora
nacionalno sodišče zagotoviti neposredno varstvo in ki je navedena država ne more podrediti
dodatnim pogojem, zlasti kar zadeva roke izplačil iz 10. člena Uredbe št. 2195/69.
3. Navedeni vprašanji sta bili postavljeni, ker je tožeča stranka v postopku v glavni stvari menila, da
izpolnjuje vse pogoje za dodelitev premije za zakol krav molznic, določene z zgoraj navedenima
uredbama ....
Iz dokumentacije izhaja, da so nacionalni organi, ob tem ko so sicer odobrili premijo z »začasno
odredbo«, zadržali njeno izplačilo z utemeljitvijo, da bi italijanski parlament moral predhodno sprejeti
zakonodajni akt, s katerim bi bila potrebna izplačila odobrena.
...
5. 2) V skladu z drugim odstavkom 189. člena Pogodbe se uredba »splošno« in »neposredno uporablja
v vseh državah članicah«.
Uredba zaradi svoje pravne narave ter zaradi svoje vloge v sistemu pravnih virov Skupnosti ustvarja
neposredne učinke, kot takšna pa lahko posameznikom podeljuje pravice, katerih pravno varstvo
morajo zagotavljati nacionalna sodišča.
...
18. 4) Iz vseh navedenih določb izhaja, da pripada kmetovalcem od trenutka, ko so izpolnjeni vsi pogoji
iz uredb, pravica do izplačila klavne premije od države članice ..., tej pravici morajo nacionalna
sodišča zagotavljati pravno varstvo ....

6
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

19. Navedeni uredbi ... kmetovalcu zagotavljata pravico, da zahteva izplačilo premije, konkretna
država pa takšnega izplačila ne more zavrniti s sklicevanjem na svojo zakonodajo ali upravno prakso.
...
20. Vendar pa italijanska vlada zatrjuje, da zadevni uredbi ne moreta ustvariti pravice do izplačila
premije, če nacionalni zakonodajalec za ta namen ne izglasuje potrebnih sredstev.
21. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Pogodbe »države članice sprejemajo vse ustrezne ukrepe,
splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe, ali so posledica
ukrepov institucij Skupnosti.«
Če bi bil sprejet ugovor Italijanske republike, bi bili kmetovalci te države postavljeni v manj ugoden
položaj od kmetovalcev v drugih državah članicah, kar bi privedlo do neupoštevanja temeljnega pravila,
ki nalaga enotno uporabo uredb na celotnem območju Skupnosti.
Ob tem pa Uredbi ob izčrpnem naštevanju pogojev, od katerih je odvisen nastanek obravnavanih
posameznih pravic, med njimi ne navajata nikakršnih pogojev proračunske narave.
22. Da bi uredbe Skupnosti dosegale enak učinek za državljane vseh držav članic, so vpete v nacionalni
pravni sistem, ki mora dopustiti izvrševanje neposrednega učinka iz 189. člena Pogodbe tako, da se
posamezniki lahko nanje sklicujejo, ne da bi jih pri tem ovirale določbe ali praksa notranjega reda.
23. Določbe proračunske narave v posamezni državi članici torej ne smejo ovirati neposredne uporabe
pravne norme Skupnosti ter posledičnega izvrševanja posameznih pravic, ki jih takšne norme
podeljujejo posameznikom. ...

Gradivo 4: Izseki iz Pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti (1957)

Člen 72
Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna
diskriminacija glede na državljanstvo. [...]
PROSTI PRETOK BLAGA
Člen 93
1. Skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami
prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno
carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami.
2. Določbe oddelka 1 poglavja 1 in poglavja 2 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav
članic in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu. ...
Člen 124
Države članice med seboj ne uvajajo novih carin pri uvozu ali izvozu ali dajatev z enakim učinkom, pa
tudi ne povečujejo tistih, ki se že uporabljajo v njihovi medsebojni trgovini. ...
Člen 485
1. Najpozneje do konca prehodnega obdobja se v Skupnosti zagotovi prosto gibanje delavcev.
2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav
članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

2 Razvoj člena: PES Člen 7 -> PES (Amsterdam) Člen 212 -> PDEU Člen 18.
3 Razvoj člena: PES Člen 9 -> PES (Amsterdam) Člen 23 -> PDEU Člen 28.
4 Razvoj člena: PEGS Člen 12 -> PES Člen 25 -> PES (Amsterdam) Člen 25 (spremenjena vsebina) -> PDEU Člen 30.

5 Razvoj člena: PES Člen 48 -> PES (Amsterdam) Člen 39 -> PDEU Člen 45.

7
2024 Evropsko ustavno pravo 12. februar 2024

3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema
pravico:
a) prijaviti se za dejansko ponujeno delovno mesto;
b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati;
c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo
zaposlovanje državljanov te države;
d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v
izvedbenih predpisih, ki jih pripravi Komisija.
4. Določbe tega člena se ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi. [...]
Člen 596
V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti v
prehodnem obdobju postopno odpravijo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav
Skupnosti, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. [...]
Člen 1697
Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz te pogodbe, poda o zadevi
obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.
Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo
predloži Sodišču.
Člen 1708
Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz te pogodbe, lahko
zadevo predloži Sodišču.
Preden država članica vloži tožbo proti drugi državi članici zaradi domnevne kršitve obveznosti iz te
pogodbe, mora zadevo predložiti Komisiji.
Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v
kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta.
Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne
bi bila predložena Sodišču. ...
Člen 1779
Sodišče je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:
a) razlage te pogodbe;
b) veljavnosti in razlage aktov institucij Skupnosti,
c) razlage statutov organov, ustanovljenih z aktom Sveta, kolikor je v teh statutih to predvideno.
Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je
treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži
v odločanje Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper
odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo
Sodišču.

6 Razvoj člena: PES Člen 59 -> PES (Amsterdam) člen 49 -> PDEU Člen 56.
7 Razvoj člena: PES Člen 169 -> PES (Amsterdam) Člen 226 -> PDEU Člen 258.
8 Razvoj člena: PES Člen 170 -> PES (Amsterdam) Člen 227 -> PDEU Člen 259.

9 Razvoj člena: PES Člen 177 -> PES (Amsterdam) Člen 234 -> PDEU Člen 267.