2023 Evropsko ustavno pravo 20.

februar 2023

Gradivo za vaje pri predmetu Evropsko ustavno pravo IV

NAČELO NEPOSREDNEGA UČINKA II

Jaka Kukavica

V nadaljevanju najdete gradiva za pripravo na vaje pri predmetu Evropsko ustavno pravo v četrtem
tednu poletnega semestra. Gradivo naslavlja eno pomembnejših vprašanj, povezanih z neposrednim
učinkom določb prava EU: možnost neposrednega učinka direktiv. Od neposrednega učinka temeljnih
pogodb ter uredb tako prehajamo še na tretjo ključno skupino pravnih aktov, tj. direktive. Dokument
vsebuje pet gradiv: (1) izsek sodbe van Duyn; (2) izsek sodbe Tullio Ratti; (3) izsek sodbe Becker; (4)
izsek sodbe Marks & Spencer; in (5) izbrane določbe PEGS.
Nekatere za obravnavo odločb relevantne določbe Pogodb (Členi 48, 177 in 189 PEGS) v tem
dokumentu niso navedene, saj jih lahko najdete v gradivih za pretekle vaje. Med branjem gradiva za te
vaje razmislite o naslednjih vprašanjih.
1. Kaj je razlika med neposredno uporabljivostjo in neposrednim učinkom aktov EU?
2. Kaj je, v povezavi s prejšnjim vprašanjem, ključna razlika v pravni naravi uredb in direktiv?
3. Ali je, glede na njihovo pravno naravo, neposredni učinek mogoče priznati tudi posameznim
določbam direktiv?
4. Kaj so ključni razlogi za odločitev Sodišča EU v zvezi s prejšnjim vprašanjem?
5. Kateri so pogoji za nastop neposrednega učinka posameznih določb pravnih aktov EU in kako
jih Sodišče EU razlaga (ozko, široko)?
6. Ali glede vprašanj 3., 4. in 5. obstaja kakšna razlika med situacijama, ko država še ni, ter ko je
že implementirala direktivo v nacionalni pravni red?

Gradivo 1: Sodba Sodišča EU v zadevi C-41/74 Yvonne van Duyn proti Home Office
(4. 12. 1974)

... 1. Chancery division of the High Court of Justice (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) iz Anglije
je ... na podlagi 177. člena Pogodbe EGS postavilo Sodišču tri vprašanja o razlagi nekaterih določb
prava Skupnosti, ki se nanašajo na prosto gibanje delavcev.
2. Ta vprašanja so bila postavljena v postopku, ki ga je proti Home Office sprožila nizozemska
državljanka, kateri je bilo zavrnjeno dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo, da bi se zaposlila kot
tajnica pri »Church of Scientology« (Scientološka cerkev).
3. Dovoljenje za vstop ji je bilo zavrnjeno v skladu s politiko, ki jo je vlada Združenega kraljestva vodila
do navedene organizacije, dejavnosti katere je štela za družbi nevarne.
Prvo vprašanje
4. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali se 48. člen Pogodbe EGS uporablja
neposredno, tako da posameznikom podeljuje pravice, ki jih lahko uveljavljajo pred sodišči države
članice.
5. Prvi in drugi odstavek 48. člena določata, da se do konca prehodnega obdobja zagotovi prosto gibanje
delavcev in da tako prosto gibanje vključuje »odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva
delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji«.
6. Te določbe nalagajo državam članicam jasno obveznost, ki za njeno učinkovanje niti od institucij
Skupnosti niti od organov držav članic ne zahteva sprejetja nobenega nadaljnjega ukrepa, prav tako jim
pri njenem izvajanju ne pušča nobene diskrecijske pravice.

1
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

7. Tretji odstavek, ki opredeljuje pravice, ki izhajajo iz načela prostega gibanja delavcev, za te pravice
uveljavlja omejitve, utemeljene z razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.
Vendar pa je uporaba teh omejitev podvržena sodnemu nadzoru, tako da pravica države članice do
sklicevanja na te omejitve ne preprečuje, da bi določbe 48. člena, ki vsebujejo načelo prostega gibanja
delavcev, posameznikom podeljevale pravice, ki jih lahko uveljavljajo pred nacionalnimi sodišči in ki
jih morajo ta varovati.
8. Odgovor na prvo vprašanje mora biti zato pritrdilen.
Drugo vprašanje
9. Drugo vprašanje je, ali se Direktiva Sveta št. 64/221 z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih
ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno
varnostjo ali javnim zdravjem, uporablja neposredno1, tako da posameznikom podeljuje pravice, ki jih
lahko uveljavljajo pred sodišči države članice.
10. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je med določbami Direktive relevantna samo določba prvega
odstavka 3. člena, ki določa, da so »ukrepi, utemeljeni z javnim redom ali javno varnostjo, […] odvisni
izključno od osebnega vedenja zadevne osebe«.
11. Združeno kraljestvo trdi, da 189. člen Pogodbe razlikuje med učinki uredb, direktiv in odločb in je
zato treba domnevati, da je Svet s tem, ko ni sprejel uredbe, temveč direktivo, želel, da ima direktiva
drugačen učinek kot uredba in se torej ne uporablja neposredno.
12. Čeprav se po določbi 189. člena uredbe uporabljajo neposredno in imajo zato po svoji naravi
neposredne učinke, to še ne pomeni, da druge vrste aktov, ki so navedeni v tem členu, nikoli ne morejo
imeti podobnih učinkov.
Bilo bi nezdružljivo z zavezujočim učinkom, ki ga direktivi priznava 189. člen, če bi načelno izključili
možnost zadevnih posameznikov, da se sklicujejo na obveznosti, ki jih direktiva nalaga.
Zlasti v primerih, ko so organi Skupnosti države članice z direktivo zavezali k določenemu ravnanju, bi
bil koristen učinek takega akta oslabljen, če posamezniki ne bi imeli možnosti, da se pred nacionalnimi
sodišči nanj sklicujejo in da ga upoštevajo kot sestavni del prava Skupnosti.
Iz 177. člena, ki nacionalna sodišča pooblašča, da brez razlikovanja predložijo Sodišču vprašanja o
veljavnosti in razlagi vseh aktov institucij Skupnosti, nadalje izhaja, da se posamezniki lahko sklicujejo
na te akte pred nacionalnimi sodišči.
Tako je treba v vsakem primeru preučiti, ali so narava, struktura in besedilo zadevnih določb takšni, da
lahko imajo neposredne učinke v pravnih razmerjih med državami članicami in posamezniki.2
13. Namen določbe prvega odstavka 3. člena Direktive 64/221, ki določa, da so ukrepi, utemeljeni z
javnim redom, odvisni izključno od osebnega vedenja zadevne osebe, je omejiti diskrecijsko pravico, ki
jo nacionalne zakonodaje običajno podeljujejo organom, pristojnim za vstop in izgon tujcev.
Prvič, določba nalaga obveznost, ki ni podvržena nobeni izjemi ali pogoju in ki po sami naravi ne
zahteva poseganja z aktom institucij Skupnosti ali držav članic.
Drugič, ker gre za obveznost držav članic, da pri odstopanju od enega izmed temeljnih načel pogodbe v
korist posameznika ne upoštevajo nobenih drugih okoliščin, kot je osebno vedenje, pravna varnost
zadevnih oseb zahteva, da morajo imeti možnost sklicevati se na to obveznost, čeprav je bila določena
v zakonodajnem aktu, ki po pravu samem nima v celoti neposrednega učinka.
14. Če pomen in natančen obseg določbe vzbujata vprašanja glede razlage, lahko ta vprašanja rešijo
sodišča, tudi po postopku po 177. členu Pogodbe.

1EN: “directly applicable”.

2EN: “It is necessary to examine, in every case, whether the nature, general scheme and wording of the provision in question
are capable of having direct effects on the relations between Member States and individuals.”

2
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

15. Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da prvi odstavek 3. člena Direktive Sveta št. 64/221
z dne 25. februarja 1964 posameznikom podeljuje pravice, ki jih lahko uveljavljajo pred sodišči države
članice in ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.
Tretje vprašanje
16. Tretje vprašanje je, ali je treba 48. člen Pogodbe in 3. člen Direktive št. 64/221 razlagati tako, da
»ima država članica pri izvrševanju svoje obveznosti, da je ukrep, sprejet iz razlogov javnega reda,
odvisen izključno od osebnega vedenja zadevne osebe, pravico, da kot osebno vedenje upošteva:
a) dejstvo, da ta oseba pripada ali je pripadala skupini ali organizaciji, za dejavnosti katere država članica
meni, da so v nasprotju z javnim interesom, vendar po zakonodaji te države niso prepovedane,
b) dejstvo, da se ta oseba namerava zaposliti pri taki skupini ali organizaciji v državi članici, pri čemer
ni nobenih omejitev za državljane države članice, ki želijo sprejeti podobno zaposlitev pri taki skupini
ali organizaciji«.
...
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
v odgovor na vprašanja, ki jih je predložitveno sodišče postavilo s sklepom z dne 1. marca 1974,
razsodilo:
1) 48. člen Pogodbe EGS ima neposredni učinek3 v pravnih redih držav članic in posameznikom
podeljuje pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.
2) Prvi odstavek 3. člena Direktive Sveta št. 64/221 z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju
posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim
redom, javno varnostjo ali javnim zdravjem, podeljuje posameznikom pravice, ki jih ti lahko
uveljavljajo pred nacionalnimi sodišči države članice in ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.
3) 48. člen Pogodbe EGS in prvi odstavek 3. člena Direktive št. 64/221 je treba razlagati tako, da
ima država članica pri uveljavljanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, pravico kot osebno
vedenje posameznika upoštevati dejstvo, da posameznik pripada skupini ali organizaciji,
dejavnosti katere država članica šteje za družbi nevarne, ki pa v tej državi niso nezakonite, kljub
dejstvu, da ni nobenih omejitev za državljane navedene države članice, ki želijo sprejeti podobno
zaposlitev v teh istih skupinah ali organizacijah.

Gradivo 2: Izsek iz Sodbe SEU v zadevi C-148/78 Ministère public proti Tulliu Rattiju
(5. 4. 1979)

... 2. Ta vprašanja so bila postavljena v okviru kazenskega postopka zoper vodjo podjetja, proizvajalca
topil in lakov, zaradi kršitve nekaterih določb italijanskega zakona št. 245 z dne 5. marca 1963 (GURI
z dne 21. 3. 1963, str. 1451), ki nalaga proizvajalcem izdelkov, ki vsebujejo benzen, toluen in ksilen, da
posode s temi izdelki označujejo z oznako, ki poleg prisotnosti teh snovi navaja tudi njihov skupni
odstotek in še posebej odstotek benzena.
3. V času storitve dejanj bi morala biti ta zakonodaja, kolikor se nanaša na topila, prilagojena izvajanju
Direktive 73/173/EGS z dne 4. junija 1973, katere določbe so bile države članice dolžne vključiti v svojo
notranjo ureditev najpozneje do 8. decembra 1974. Te obveznosti italijanska vlada ni izpolnila.
4. Ta prilagoditev bi lahko vplivala na razveljavitev določbe italijanskega zakona, katere kršitev se očita
obtožencu, posledično bi bili spremenjeni pogoji uporabe kazenskih sankcij, ki izhajajo iz tega zakona.

3 EN: “direct effect”.

3
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

5. Glede pakiranja in označevanja lakov je v času spornega dogodka Svet sprejel Direktivo 77/728/EGS
z dne 7. novembra 1977, vendar imajo države članice na podlagi 12. člena te Direktive na voljo rok za
uveljavitev določb zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z njo, ki se izteče 9. novembra
1979.
6. Uvedba določb te Direktive v italijansko notranjo ureditev bi morala vplivati tudi na razveljavitev
določb italijanskega zakona, katerih nespoštovanje je bila podlaga za začetek kazenskega postopka
zoper obtoženca.
7. Tako glede topil kot tudi glede lakov, proizvedenih v svojem podjetju, je v zvezi s pakiranjem
obtoženec ravnal na eni strani v skladu z določbami Direktive 73/173/EGS (topila), ki jih italijanska
vlada ni uvedla v svojo notranjo ureditev, in na drugi strani v skladu z določbami Direktive 77/728/EGS
(laki), katerih izvajanje morajo države članice zagotoviti do 9. novembra 1979.
8. Odgovori na postavljena vprašanja, kjer prva štiri zadevajo Direktivo 73/173/EGS, peto pa Direktivo
77/728/EGS, morajo omogočiti nacionalnemu sodišču, da odloči, ali se sankcije, ki so predvidene v
primeru kršitve določb italijanskega zakona št. 245, lahko uporabijo v tem primeru.
A – Razlaga Direktive 73/173/EGS
9. Ta Direktiva je bila sprejeta ... za zagotavljanje približevanja zakonov in drugih predpisov držav
članic o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih pripravkov (topil).
...
12. Za odpravljanje teh razlik Direktiva vsebuje nekatere izrecne določbe glede razvrščanja, pakiranja
in označevanja zadevnih izdelkov (prvi, drugi in tretji odstavek 2. člena, 4., 5. in 6. člen).
...
14. V skladu z 11. členom Direktive 73/173/EGS bi morale države članice uveljaviti to Direktivo v roku
18 mesecev od njene notifikacije.
15. Notifikacija vsem državam članicam je bila opravljena 8. junija 1973.
16. Rok 18 mesecev se je iztekel 8. decembra 1974, in do časa, ko je prišlo do obravnavanega dogodka,
določbe Direktive niso bile uveljavljene v italijanski notranji pravni ureditvi.
17. Pod temi pogoji se je nacionalno sodišče, potem ko je ugotovilo, da »obstaja očitno nasprotje med
zakonodajo Skupnosti in italijanskim notranjim pravom«, vprašalo, »katera od ureditev bi morala
prevladati v tem primeru«, in je Sodišču postavilo naslednje prvo vprašanje:
»Ali Direktiva Sveta Evropskih skupnosti 73/173/EGS z dne 4. aprila 1973, zlasti pa njen 8. člen,
predstavlja določbo, ki se »neposredno uporablja« in ki posameznikom dodeljuje subjektivne pravice,
ki jih morajo nacionalna sodišča varovati?«.
18. To vprašanje odpira splošni problem pravne narave določb direktive, sprejete na podlagi 189. člena
Pogodbe.
19. V tem pogledu je Sodišče v okviru ustaljene sodne prakse že sprejelo stališče, ... da, če se uredbe
neposredno uporabljajo na podlagi določb 189. člena in posledično utegnejo zaradi njihove narave
povzročiti neposredne učinke, to ne pomeni, da druge vrste aktov, ki jih ta člen predvideva, nikakor ne
bi mogle povzročiti podobnih učinkov.
20. Ne bi bilo v skladu z obvezujočim učinkom, ki ga 189. člen pripisuje direktivi, če bi načeloma
izključili možnost, da se zadevne osebe lahko sklicujejo na obveznost, ki jo direktiva nalaga.
21. Posebno kadar organi Skupnosti z direktivo zavezujejo države članice k določenemu ravnanju, bi
bil koristni učinek takega akta oslabljen, če se posamezniki ne bi mogli na tako ravnanje sklicevati na
sodišču in če ga nacionalna sodišča ne bi mogla upoštevati kot element prava Skupnosti.

4
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

22. V nasprotju s posamezniki se zato država članica, ki v določenem roku ni sprejela izvedbenih
ukrepov, določenih z direktivo, ne more sklicevati na neizpolnitev obveznosti, ki jih direktiva nalaga.4
23. Iz tega sledi, da mora nacionalno sodišče, od katerega je posameznik, ki je ravnal v skladu z
določbami Direktive, zahteval, naj ne uporabi nacionalne določbe, ki ni združljiva z Direktivo, ki je
država članica, ki ni izpolnila obveznosti, ni prenesla v notranji pravni red, ugoditi tej zahtevi, kolikor
je zadevna obveznost brezpogojna in zadosti natančna.
24. Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da država članica po izteku roka za uveljavitev neke
direktive ne more zoper osebo, ki je ravnala v skladu z določbami te direktive, uporabljati svoje notranje
zakonodaje – tudi če ta vsebuje kazenske sankcije –, ki še ni usklajena s to direktivo.
...
B – Razlaga Direktive Sveta 77/728/EGS z dne 7. novembra 1977
39. Nacionalno sodišče s petim vprašanjem sprašuje, ali se Direktiva Sveta 77/728/EGS z dne 7.
novembra 1977, zlasti njen 9. člen, takoj in neposredno uporablja, glede na negativne obveznosti, ki so
bile naložene državam članicam od datuma njene notifikacije, ob domnevi, da je na podlagi načela
zaupanja v pravo posameznik ravnal v skladu z določbami te Direktive pred iztekom roka, v katerem
mora država članica ravnati v skladu z omenjeno Direktivo.
40. Ta Direktiva ima podoben namen kot Direktiva 73/173/EGS, ker določa podobno ureditev za
pripravke, ki vsebujejo nevarne snovi in se uporabljajo kot barve, laki, tiskarska črnila, lepila in sorodni
izdelki.
41. V skladu z njenim 12. členom morajo države članice uveljaviti to direktivo v roku 24 mesecev od
datuma njene notifikacije, ki je bil 9. november 1977.
42. Ta rok se tako še ni iztekel in za uvedbo določb Direktive 77/728/EGS v njihovo notranjo pravno
ureditev imajo države prejemnice rok, ki se izteče 9. novembra 1979.
43. Iz tega izhaja, da bo iz razlogov, navedenih v utemeljitvi odgovora na prvo vprašanje nacionalnega
sodišča, imela Direktiva, zlasti 9. člen, učinke, opisane v odgovoru na prvo vprašanje, le po izteku
določenega obdobja in v primeru njegovega neupoštevanja s strani države članice.
...
47. Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da Direktiva Sveta 77/728/EGS z dne 7. novembra 1977,
zlasti njen 9. člen, glede posameznika, ki je ravnal v skladu z določbami navedene Direktive, pred
iztekom roka, predvidenega za prilagoditev, določenega za države članice, ne more imeti nikakršnega
učinka, ki bi ga nacionalno sodišče lahko upoštevalo.
...
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
v odgovor na vprašanja, ki mu jih je postavilo predložitveno sodišče s sklepom z dne 8. maja 1978,
razsodilo:
1) Država članica po izteku roka za uveljavitev neke direktive ne more zoper osebo, ki je ravnala
v skladu z določbami te direktive, uporabljati svoje notranje zakonodaje – tudi če ta vsebuje
kazenske sankcije –, ki še ni usklajena s to direktivo.
...
5) Direktiva Sveta 77/728/EGS z dne 7. novembra 1977, zlasti njen 9. člen, glede posameznika, ki
je ravnal v skladu z določbami navedene Direktive, pred iztekom roka, predvidenega za

4 EN: “Consequently a Member State which has not adopted the implementing measures required by the directive in the
prescribed periods may not rely, as against individuals, on its own failure to perform the obligations which the directive
entails.”

5
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

prilagoditev, določenega za države članice, ne more imeti nikakršnega učinka, ki bi ga nacionalno

sodišče lahko upoštevalo.

Gradivo 3: Izsek iz Sodbe Sodišča EU v zadevi C-8/81 Ursula Becker proti Finanzamt
Münster-Innenstadt (19. 1. 1982)

... Učinek direktiv na splošno

17. Po tretjem odstavku 189. člena Pogodbe je »direktiva […] za vsako državo članico, na katero je
naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro
oblike in metod.«
18. Iz besedila te določbe izhaja, da so države, na katere je direktiva naslovljena, dolžne izpolniti cilj do
izteka roka, ki ga določa.
19. Torej ima direktiva, kadar je pravilno prenesena, učinek za posameznike na podlagi izvedbenih
ukrepov, ki jih sprejmejo države članice (sodba z dne 6. maja 1980 v zadevi Komisija proti Belgiji,
102/79, Recueil, str. 1473).
20. Do posebnih težav pride, ko država članica direktive ne prenese pravilno in, še natančneje, ko se
določbe direktive ne prenesejo do izteka roka, ki je predpisan za njeno izvedbo.
21. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča in nazadnje iz sodbe z dne 5. aprila 1979 v zadevi Ratti izhaja,
da čeprav so po 189. členu uredbe neposredno uporabne in imajo zato lahko neposredne učinke, to ne
pomeni, da druge vrste aktov, ki so določeni s tem členom, ne morejo nikoli imeti podobnih učinkov.
22. Bilo bi v neskladju z zavezujočim učinkom, ki ga imajo direktive po 189. členu, če bi se načeloma
izključilo možnost, da se posamezniki sklicujejo na obveznosti, ki iz njih izhajajo.
23. Še posebno v primerih, kjer so organi Skupnosti državam članicam z direktivo naložili dolžnost
sprejetja določenih ukrepov, bi se učinkovitost takih ukrepov zmanjšala, če se posamezniki ne bi mogli
sklicevati nanje v postopku pred Sodiščem in jih nacionalna sodišča ne bi mogla upoštevati kot elemente
prava Skupnosti.
24. Zato se država članica, ki ni sprejela v predpisanem roku izvedbenih ukrepov, ki jih zahteva
direktiva, v razmerju do posameznikov ne more sklicevati na neizpolnjevanje dolžnosti, ki jih nalaga
direktiva.
25. V vseh primerih, v katerih so določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj jasne, se je mogoče
nanje sklicevati, če izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku, če so nacionalne določbe v
nasprotju z direktivo ali če so z njimi določene pravice, ki jih lahko posamezniki uveljavljajo zoper
državo.5 ...

Gradivo 4: Izsek iz Sodbe Sodišča EU v zadevi C-62/00 Marks & Spencer plc and
Commissioners of Customs & Excise (11. 7. 2002)

... 23. The referring court proceeded on the premiss that if a Member State has correctly implemented
the provisions of a directive ..., individuals are thereby deprived of the possibility of relying before the
courts of that Member State on the rights which they may derive from those provisions.
...

5
EN: “Thus, wherever the provisions of a directive appear, as far as their subject- matter is concerned, to be unconditional
and sufficiently precise, those provisions may, in the absence of implementing measures adopted within the prescribed period,
be relied upon as against any national provision which is incompatible with the directive or in so far as the provisions define
rights which individuals are abie to assert against the State.”

6
2023 Evropsko ustavno pravo 20. februar 2023

25. Second, as the Court has consistently held, whenever the provisions of a directive appear, so far as
their subject-matter is concerned, to be unconditional and sufficiently precise, they may be relied upon
before the national courts by individuals against the State where the latter has failed to implement the
directive in domestic law by the end of the period prescribed or where it has failed to implement the
directive correctly (see, inter alia, Case 8/81 Becker [1982] ECR 53, paragraph 25; Case 103/88 Fratelli
Costanzo [1989] ECR 1839, paragraph 29; and Case C-319/97 Kortas [1999] ECR I-3143, paragraph
21).
26. Third, it has been consistently held that implementation of a directive must be such as to ensure its
application in full ....
27. Consequently, the adoption of national measures correctly implementing a directive does not exhaust
the effects of the directive. Member States remain bound actually to ensure full application of the
directive even after the adoption of those measures. Individuals are therefore entitled to rely before
national courts, against the State, on the provisions of a directive which appear, so far as their subject-
matter is concerned, to be unconditional and sufficiently precise whenever the full application of the
directive is not in fact secured, that is to say, not only where the directive has not been implemented or
has been implemented incorrectly, but also where the national measures correctly implementing the
directive are not being applied in such a way as to achieve the result sought by it.
28. As the Advocate General noted in point 40 of his Opinion, it would be inconsistent with the
Community legal order for individuals to be able to rely on a directive where it has been implemented
incorrectly but not to be able to do so where the national authorities apply the national measures
implementing the directive in a manner incompatible with it. ...

Gradivo 5: Izseki iz relevantnih splošnih pravnih aktov

Direktiva Sveta 64/221/EEC z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo
gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo ali zdravjem
prebivalstva
Člen 2
1. Ta direktiva se nanaša na vse ukrepe v zvezi z vstopom na ozemlje, z izdajo ali podaljšanjem
dovoljenja za prebivanje ali z izstopom z ozemlja, ki jih sprejmejo države članice zaradi javne politike,
javne varnosti ali zaščite zdravja prebivalstva.
2. Ni se dovoljeno sklicevati na omenjene razloge, da bi s tem dosegli ekonomske cilje.
Člen 3
1. Ukrepi, utemeljeni z javno politiko ali javno varnostjo, so odvisni izključno od osebnega vedenja
prizadete osebe.
2. Za sprejem takih ukrepov ne zadoščajo sami po sebi prejšnji primeri kaznovanosti za kazniva
ravnanja.
3. Iztek veljavnosti identifikacijskega dokumenta ali potnega lista, ki ga je zadevna oseba uporabila za
vstop v državo gostiteljico in za pridobitev dovoljenja za prebivanje, ne upravičuje izgona z ozemlja
države.
4. Vsaka država, ki je izdala identifikacijski dokument ali potni list, mora dovoliti imetniku takega
dokumenta, da ponovno vstopi na njeno ozemlje brez formalnih postopkov, tudi če dokument ni več
veljaven ali če je državljanstvo imetnika sporno.