NAČELO PRENOSA PRISTOJNOSTI

Načelo prenosa pristojnosti( principle of conferral) pomeni, da lahko Unija deluje le v

mejah pristojnosti, ki so jo nanje prenesle države članice. To načelo torej ureja
razmejitev pristojnosti, medtem ko načelo subsidiarnosti ureja izvajanje pristojnosti.
5.člen PEU. Razlikujemo med tremi temeljnimi kategorijami pristojnosti Unije:
izključne 3.člen PDEU, deljene 4.člen PDEU, dopolnjujoče 2.člen PDEU. Širitev
pristojnosti: klavzula o fleksibilnosti, doktrina domnevanih pristojsnoti.

1.)NAČELO SUBSIDIARNOSTI
Je relevantno v okviru izvajanja pristojnosti Unije v skladu s tretjim odstavkom
5.člena PEU in pomeni, da Unija na področjih, ki ne spadajo v njeno izključno
pristojnost, lahko deluje le, če ciljev določenih ukrepov ni mogoče doseči z ukrepi
države članice, temveč jih je lažje doseči na ravni Unije zaradi njihovega obsega ali
zaradi njihovih učinkov. Na področjih na katerih ima Unija izključne pristojnosti,
načelo subsidiarnosti ni relevantno. Aktualno bo šele na področjih, na katerih ima
Unija deljene pristojnosti z državami članicami. Načelo subsidiarnosti je bilo uvedeno
kot nezadovoljstvo držav članic na nenehno širjenje pristojnosti. Deluje samo če
( kriterij učinkovitosti) in kolikor (kriterij dodane vrednosti)
Načelo subsidiarnosti služi na ravni Evropske unije kot merilo pri urejanju področij, ki
niso v izključni pristojnosti Unije. Izključuje posredovanje Unije v primerih, ko lahko
države članice same učinkovito rešujejo zadeve na centralni, regionalni ali lokalni
ravni, hkrati pa načelo določa, da sme Unija svoje pristojnosti izvajati le, kadar
države članice katerega od ciljev ne morejo uresničiti na zadovoljiv način same in
lahko delovanje na ravni Unije prinese dodano vrednost.

V skladu s členom 5(3) PEU morajo biti za ukrepanje Unije po načelu subsidiarnosti

izpolnjeni trije pogoji: (a) področje ne sme biti v izključni pristojnosti Unije (neizključna
pristojnost), (b) države članice zastavljenih ciljev ne morejo doseči na zadovoljiv
način (nujnost), (c) ukrepe lahko zaradi njihovega obsega ali učinkov uspešneje
izvede Unija (dodana vrednost).

NADZOR NAD DELITVIJO PRISTOJNOSTI/ NAČELOM SUBSIDIARNOSTI

 Nadzor, ki ga izvajajo nacionalni parlamenti

Spoštovanje tega načela je zagotovljeno na več ravneh, naprej predvidene varovalke

v institucijah. Tako mora Komisija v skladu s Protokolom o uporabi načel
subsidiarnosti in sorazmernosti, preden predlaga zakonodajni akt, opraviti obsežna
posvetovanje V skladu z drugim pododstavkom člena 5(3) in členom 12(b) PEU
nacionalni parlamenti nadzorujejo spoštovanje načela subsidiarnosti skladno
s postopkom, določenim v protokolu št. 2. V skladu z zgoraj omenjenim postopkom
vnaprejšnjega zgodnjega opozarjanja lahko nacionalni parlamenti ali njihovi domovi
v osmih tednih od datuma posredovanja osnutka zakonodajnega akta predsednikom
Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije pošljejo svoje obrazloženo mnenje, kjer
navedejo, zakaj ta osnutek zakonodajnega akta po njihovem mnenju ni v skladu
z načelom subsidiarnosti. Če obrazloženo mnenje predloži vsaj tretjina nacionalnih
parlamentov (en glas na dom v dvodomnih parlamentih, dva glasova v enodomnih
parlamentih), je treba osnutek zakonodajnega akta ponovno pregledati („rumeni
karton“). Institucija, ki je osnutek pripravila, se odloči, ali ga bo ohranila, spremenila
ali umaknila, svojo odločitev pa pojasni. Pri osnutkih aktov, ki se nanašajo na
policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, je ta prag nižji (četrtina
glasov). Če v okviru rednega zakonodajnega postopka najmanj navadna večina
nacionalnih parlamentov oceni, da zakonodajni predlog ni skladen z načelom
subsidiarnosti, Komisija pa se odloči vztrajati pri svojem predlogu, se zadeva
ponovno predloži zakonodajnemu organu (Evropskemu parlamentu in Svetu), ki
odločitev sprejme v prvi obravnavi. Če zakonodajalec meni, da zakonodajni predlog
ni v skladu z načelom subsidiarnosti, ga lahko zavrne s 55-odstotno večino članic
Sveta ali z večino oddanih glasov v Evropskem parlamentu („oranžni karton“).--- ex
ante kontrola, če meniš, da nekaj ni v pristojnosti unije

Sodni nadzor

Spoštovanje načela subsidiarnosti je mogoče preveriti naknadno, potem ko je

zakonodajni akt že sprejet, in sicer z vložitvijo tožbe pri Sodišču Evropske unije, kar
je določeno tudi v protokolu, institucije Unije pa imajo pri uporabi tega načela široko
diskrecijsko pravico. Države članice lahko v skladu s svojim pravnim sistemom pri
Sodišču vložijo tožbo za razglasitev ničnosti zakonodajnega akta zaradi kršitve
načela subsidiarnosti v imenu svojega nacionalnega parlamenta ali njegovega
doma.- ex post kontrola, če meniš, da nekaj je v pristojnosti EU ampak ni bilo
upoštevano načelo subsidiarnosti oz. sorazmernosti.

2.) NAČELO SORAZMERNOSTI

Je urejeno v četrtem odstavku 5.člena PEU, ki določa, da ukrepi Unije v skladu s tem
načelom vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje
ciljev PEU in PDEU. Kontrolo sorazmernosti se naredi šele po kontroli subsidiarnosti.

Tri stopnje testa: 1.) primernost-> z ukrepom je mogoče doseči želeni cilj, 2.)
nujnosto-> med vsemi primernimi ukrepi najmanj obremenjujoč za zadevani interes
ali pravno varovano pravico, 3.) sorazmernost v ožjem smislu-> tehtanje med
prizadetimi interesi.
TEMELJNA NAČELA PRAVA EU
Načelo primarnosti prava
V primeru nasprotja med pravom Unije in pravom držav članic prevlada pravo Unije.
Ne pomeni, da se nacionalno pravo, ki je v nasprotju s pravom EU razveljavi, temveč
se v primeru nerazrešljivega nasprotja uporabi pravo EU namesto nacionalnega, pri
čemer je izjema horizontalni učinek direktiv med posamezniki. Načelo primarnosti se
je razvilo v sodni praksi Sodišča EU in sicer c zadevi Costa proti E.N.E.L.
Primarnost prava Unije velja ne glede na to, kje v hierarhiji nacionalnega prava je
nacionalni predpis, v praksi to pomeni, da pravo Unije prevlada celo nad nacionalnimi
ustavami, direktiva nad ustavo. Prevlada tudi nad kasneje sprejetim nacionalnim
pravom-> lex posterior derogat legi prior tu ne velja. Zadeva Simmenthal.

Načelo avtonomnosti

Neposredna uporaba
akta ali določbe prava pomeni, da za uporabo tega akta ali določbe v notranjem
pravnem redu države članice ni treba sprejeti nobenega predpisa na ravni države
članice. Če bi morale prenesti vsako uredbo Unije, bi bilo nemogoče zagotavljat
ažurnost v nacionalnem pravnem redu. Zato so nekatere neposredno uporabne, če
izpolnjujejo te kumulativne pogoje: 1.) jasna, 2.) nepogojna, 3.) ne potrebuje nobenih
izvedbenih ukrepov, 4.) državam članicam ne pušče nobene diskrecijske pravice.
Neposredna uporaba je nujni pogoj za neposredni učinek.

Neposredni učinek
akta ali odločbe prava Unije pomeni, da se lahko posameznik na tak akt ali določbo
neposredno sklicuje v postopku pred sodišči in drugimi organi tudi upravnimi.
Sodišče EU priznalo zato, ker ciljev Pogodb ne bi bilo mogoče doseči, če njihovi
naslovniki ne bi mogli uveljavljati svojih pravic neposredno pred nacionalnimi sodišči.
Razvilo v sodbi Van Gend &Loos. Pogoji: 1.) jasna, 2.) nepogojna, 3.) ne potrebuje
nobenih izvedbenih ukrepov, 4.) državam članicam ne pušča nobene diskrecijske
pravice, 5.) vsebuje pozitivno ali negativno obveznost za države članice.

Neposredni učinek direktiv

eden izmed pogojev, da ima norma neposredni učinek je ta, da ne potrebuje nobenih
izvedbenih ukrepov oziroma implementacijskega ukrepa na ravni države članice. Pri
direktivah pa ta pogoj ni izpolnjen, saj nacionalnim organom prepušča izbiro oblike in
metod in je zavezujoča le glede cilja, ki ga je treba doseči. Pogosto pa tudi dopišča
državi diskrekcijo.
Vendar imajo tudi direktive lahko pod določenimi pogoji lahko neposredni učinek.
Natančneje, imajo lahko le vertikalni neposredni učinek, ne morejo pa imeti
horizontalnega. Vertikalni neposredni učinek pomeni, da se posameznik na direktivo
lahko sklicuje v sporu proti državi članici, odsotnost horizontalnega učinka pa
pomeni, da se posameznik na direktivo ne more sklicevati v sporu proti drugemu
posamezniku. Recimo delavec proti delodajalcu, ki je zasebno podjetje. Uvedli zato,
da se države članice v sporu proti posameznikom ne bi sklicevale na to, da direktiva
zanje ni zavezujoča, ker ni prenesena v nacionalni red.
Če države članice direktive v svoj nacionalni red sploh ne prenesejo, jo prenesejo
prepozno ali pa jo prenesejo nepravilno ali nepopolno to privede do naslednjih
posledic.
-Komisija lahko proti državi članici vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti po 258.
ali 260. členu PDEU.
–posameznik, ki mu direktiva daje pravice, se lahko v sporu proti državi članici
neposredno sklicuje na direktivo (vertikalni neposredni učinek)
-nacionalni organi morajo nacionalno pravo razlagati v skladu z direktivo, če je to
mogoče (načelo skladne razlage)
-posameznik, ki mu direktiva daje pravice, lahko proti državi članici pred nacionalnim
sodiščem vloži odškodninsko tožbo.

NAČELO SKLADNE RAZLAGE

nacionalni organi morajo sporno normo najprej poskusiti razlagati v skladu s pravom
Unije, in šele če to ni mogoče, zaradi načela primarnosti norme ne uporabijo.
Obveznost skladne razlage ima dve funkciji:
1.) pomembna funkcija, ko določbe prava Unije niso dovolj jasne in brezpogojne, da
bi jih bilo mogoče neposredno uporabiti.
2.) pomemben instrument v horizontalnih razmerjih med posamezniki, ki se sklicujejo
na direktivo- v tem primeru lahko nacionalni organi nacionalno pravo poskusijo
razlagati v skladu z direktivo, ko ta direktiva nima neposrednega učinka.

NAČELO ODKOŠDNINSKE ODGOVORNOSTI

Načelo odškodninske odgovornosti DČ pomeni, da so države članice zavezane
plačati nadomestilo za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava EU, za
katero so odgovorne. Francovich proti Italiji. Osnova za povečanje učinkovitosti
neimplementiranih direktiv (ne da bi priznali horizontalni neposredni učinek direktiv).
Povzročeno škodo je potrebno povrniti v skladu z nacionalnim pravom o
odgovornosti za škodo; Ob treh pogojih:1.) Direktiva podeljuje pravice
posameznikom; 2.)Vsebina teh pravic je opredeljiva na osnovi določil direktive; 3.)
Obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti DČ in povzročeno škodo.

PRAVNO VARSTVO EU PRED SODIŠČEM EU

TOŽBA ZARADI NEIZPOLNITVE OBVEZNOSTI/ TOŽBA PROTI
DRŽAVI ČLANICI 258.-260.ČLEN PDEU
-mehanizem nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti, ki jih imajo DČ na podlagi
prava Unije.
-do tožbe lahko pride šele na podlagi predhodnega postopka Komisije, v katerem ta
DČ opozori na kršitve. Postopek s tožbo pa ima 2 fazi in sicer postopek v katerem
Sodišče EU izda ugotovitveno sodbo in postopek ko DČ naloži finančne sankcije.
-če DČ ne izpolni svojih obveznosti na podlagi prava EU lahko Komisija proti njej
vloži to tožbo. Kršitev lahko odkrije sama, lahko pa nanjo opozori vsaka fizična ali
pravna oseba.
-DČ odgovarja za opustitev vseh svojih funkcionalnih ali regionalnih delov. Sodna,
izvršilna, zakonodajna oblast.
-Komisija mora dati DČ najprej možnost, da o zadevi poda svoje pripombe, zato prvo
pošlje pisni opomin. Če kršitve ne odpravi ji pošlje obrazloženo mnenje, v katerem ji
določi rok za izpolnitev obveznosti. Če ne izpolni se lahko vloži tožba.
-najbolj klasični primeri za vložitev tožbe: neprenos direktive v določenem roku,
nepravilen ali nepopolen prenos direktive, neizvajanje direktive v praksi, sprejem
zakonodaje ki je v nasprotju s pravom, opustitev DČ, odgovornost za ravnanje svojih
lokalnih skupnosti.
-denarna kazen ali pavšalni znesek.
Tožbo lahko vloži tudi DČ zoper DČ tako da zadevo najprej predloži Komisiji, ki da
državama možnost, da se v kontradiktornem postopku prvo pisno in ustno izrečeta,
nato pa poda obrazloženo mnenje, časa ima 3 mesece, tudi v primeru neodzivnosti,
DČ lahko vseeno vloži tožbo.

NIČNOSTNA TOŽBA/ PRESOJA ZAKONITOSTI AKTOV Z

NEPOSREDNO TOŽBO, 263.člen PDEU
-namen je nadzor zakonitosti aktov Unije. Sodišče EU presoja skladnost aktov
institucij Unije s primarnim pravom in s temeljnimi načeli prava EU. Akti zoper katere
je mogoče vložiti ničnostno tožbo so samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki
lahko spremenijo njen pravni položaj. Možno je celo izpodbijati ustni akt.
-aktivna legitimacija pozna 3 kategorije tožnikov:
1.) priviligerani-> PDEU ne predpisuje nobenih pogojev za vložitev tožbe, ni treba
izkazati pravnega interesa, saj se ta domneva. To so države članice, Evropski
parlament, Komisija, Svet.
2.) polprviligerani-> ni jim treba izkazati pravnega interesa, vendar lahko tožbo vložijo
samo za varovanje svojih pravic. To so računsko sodišče, ECB, Odbor regij.
3.) neprivilegirani-> fizične, pravne osebe, ki morajo izkazati interes
-pasivno legitimirani so Svet, Komisija, ECB, EP, ES in organi, uradi ali agencije EU
-možno vložiti zoper zakonodajne akte Sveta, Komisije, ECB razen priporočil in
mnenj, zoper aktov organov, uradov ali agencij s pravnim učinkom za tretje osebe.
-tožbeni razlogi so: nepristojnost organa, bistvena kršitev postopka, kršitev Pogodb
ali pravnega pravila ki se nanaša na njeno uporabo, zloraba pooblastil.
-pravne posledice te tožbe so ničnost akta ali delna ničnost, Retroaktivnost oz ex
tunc.

TOŽBA ZARADI NEDELOVANJA/ MOLK ORGANA, 265.člen PDEU

-pravna možnost, ki jo imajo DČ in institucije EU, ko druge institucije ali organi EU
opustijo svoje dolžno ravnanje. Namen je ugotoviti ali so z opustitvijo dolžnega
ukrepanja ravnali v nasprotju s pravom EU.
-dopustnost tožbe je odvisna od tega ali so bile zadevane institucije, organi, agencija
ali uradi predhodno pozvani k ukrepanju.
-aktivno legitimirane za vložitev tožbe so DČ, vse institucije Unije in tudi fizične ali
pravne osebe.
-pasivno legitimirani so institucije EU.
-sodba sodišča je ugotovitvena, toženec mora sprejeti potrebne ukrepe, lahko tudi
podlaga za odškodninsko tožbo proti Uniji.

ODŠKODNINSKA TOŽBA, 268. in 340.člen PDEU

-tožniki lahko od EU zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo povzročile njene
institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
-aktivno legitimiran je vsakdo, ki je zaradi institucij Unije ali njenih uslužbencev
pretrpel škodo. Pravilom fizične in pravne osebe, lahko pa tudi javnopravne
korporacije, na primer občine.
-pasivno legitimirana je Unija oziroma njene institucije.
-pogoji za dodelitev odškodnine:1.) nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, 2.)
obstoj dejanske škode, 3.) obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in
uveljavljano škodo-> komulativno izpolnjeni vsi 3 pogoji!

POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA 267. člen

-postopek sodelovanja med sodišči DČ in Sodiščem EU glede vprašanja veljavnosti
in razlage prava EU. Sodišče EU pravo le razlaga, o konkretni zadevi pa vedno
odloči nacionalno sodišče.
-možnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje: nacionalno sodišče, če meni,
da mu bo predhodna odločitev Sodišča EU o razlagi ali veljavnosti prava EU
omogočila izreči sodbo. Stranke lahko predlagajo, odločitev o tem je pridržana
nacionalnemu sodišču. Če VPO ne postavi in nato odloči v nasprotju s pravom EU pa
lahko stranka to kršitev predloži Komisiji, ki proti DČ sproži postopek zaradi
neizpolnitve obveznosti.
-dolžnost postaviti VPO: nacionalna sodišča, zoper katerih v nacionalnem pravnem
redu ni nobenega pravnega sredstva. Če nacionalno sodišče ni izpolnilo svoje
dolžnosti ali pa je odločilo v nasprotju s pravom EU, Komisija proti DČ vloži tožbo
zaradi neizpolnitve obveznosti. Še ustreznejša možnost pa je vložitev odškodninske
tožbe, v primeru oškodovanosti stranke v postopku.
-funkciji:
1.) odločanje o razlagi aktov Unije- Sodišče EU ima razlagalni monopol-> razlaga
primarno in sekundarno pravo. Lahko tudi sodbe Sodišča EU.
2.) odloča o veljavnosti sekundarnega prava skozi prizmo splošnih načel EU.
Izjeme od dolžnosti postavitve VPO: acte clair, acte eclaire, ni odločujoče za to
zadevo
-sodba sodišča EU zavezuje nacionalno sodišče, ki odloča v konkretni zadevi, vse
organe v tej DČ, zlasti zakonodajalca in upravne organe.
DEMOKRATIČNA LEGITIMNOST
Nekaj kar je pravilno, zakonito, primerno. Pozitivno javno mnenje o oblasti. Legitmna
oblast je skupno dobro in pravično. Legitimno je, če uživa podporo s strani ljudstva.
Pravilo lahko sprejmemo kot svoje, čeprav ga je sprejela oddaljena institucija->
legitimna institucija po demokratičnem postopku. Bistvena je vključenost
posameznikov v sistem.

Demokratični deficit: demokratični potencial družbe ni razvit. Težava: prenos

suverenosti na določene institucije tudi na tiste nad katerimi pozneje nimamo
neposrednega nadzora prek volitev.

Nacionalna raven kljub pomanjkanju vezi z ljudmi prek volitev uživa implicitno
zaupanje javnosti, ki temelji na pripadnosti isti nacionalni skupnosti, istemu demosu s
skupno zgodovino itd. Nadnacionalna raven jim je tuja, slabo razumevajoča, ni
narodne zavesti, kar se kaže v izjemno slabi udeležbi ljudstva na volitvah poslancev
v Evropski parlamet.

Deficit:
1.) nadvlada izvršilne oblasti, hkrati slabšanje sodnega nadzora
2.) izogibanje demokratičnemu argumentiranju
3.) problem transparentnosti in kompleksnosti-> nedostopnost potencialnemu
demosu, sprejemanje za zaprtimi vrati
4.) problem neravnovesja-> nasprotje med delom in kapitalom, ki je vgrajeno v
notranji trg

MEHANIZMI ZA ZAGOTAVLJANJE PRAVNE DRŽAVE

1.) letno poročilo o stanju pravne države
2.) evropski semester
3.) pregled stanja na področju pravosodja v EU
4.) podpora civilni družbi, mrežam in projektom…
7.člen PEU-> za odpravljanje resnih kršitev pravne države
Evropski mehanizem pravne države-> vključenost vseh DČ in institucij EU

INSTRUMENTI ZA KRŠITEV PRAVNE DRŽAVE NA RAVNI EU

1.) vzpostavljen preventivni okvir
2.) evropsko javno tožilstvo
3.) poročilo EK o stanju pravne države v DČ
4.) uredba….

SODELOVANJE V EVROPSKI UNIJI S STRANI DRŽAVLJANOV

Vsak državljan DČ EU je hkrati državljan EU. Daje pravice in ne dolžnosti . Najbolj
ključen element je participacija na splošnih, neposrednih, tajnih in svobodnih volitvah
evropskih poslancev v Evropski parlament. Ona naj bi na ravni EU zastopali naše
interese. Ni edina možnost sodelovanja.
1.) pravica nasloviti peticijo na EP-> posamezno ali pa v skupini se lahko pošlje na
EP peticijo o vprašanju s področja dejavnosti Unije. Po navadni ali elektronski pošti.
2.) pritožba evropskemu ombudsmanu-> državljan se lahko zaradi nepravilnega
delovanja katere od institucij pritoži ombudsmanu.
3.) pravica pisati katerikoli instituciji ali organu v enem izmed uradnih jezikov Unije in
prejeti odgovor v istem jeziku.
4.) pravica o obveščenosti.

Evropska državljanska pobuda (instrument participativne demokracije v EU) ->

sodelovanje pri oblikovanju politike EU. Miljon državljanov iz najmn ¼ DČ lahko od
Komisije zahteva oblikovanje zakonodajnega predloga s področja, ki je v njeni
pristojnosti.

TEMELJNE PRAVICE EU
Evropske skupnosti (ES, zdaj Evropska unija) so bile prvotno ustanovljene kot
mednarodna organizacija, dejavna predvsem na področju gospodarstva. Zato se ni
bilo potrebe po izrecnih pravilih v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic, ki v
Pogodbah dolgo niso bile omenjene, prav tako pa so se štele za zagotovljene z
Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950
(EKČP), ki so jo podpisale države članice. S postopnim širjenjem pristojnosti EU na
politike, ki neposredno vplivajo na temeljne pravice, kot sta pravosodje in notranje
zadeve, ki so se nato preoblikovale v celovito območje svobode, varnosti in pravice,
so se Pogodbe spremenile, da bi se EU trdno odločno zavezala varstvu temeljnih
pravic. Vzporedno z mehanizmom „zunanjega“ nadzora, ki je določen s pristopom ES
k EKČP, da bi se zagotovila skladnost zakonodaje in politik s temeljnimi pravicami, je
bil potreben „notranji“ mehanizem nadzora na ravni ES, da bi se omogočil predhodni
in avtonomni sodni nadzor Sodišča. V ta namen je bilo treba sprejeti listino EU o
pravicah in na Evropskem svetu v Kölnu je bila leta 1999 sprejeta odločitev, da se
sklene konvencija o pripravi Listine o temeljnih pravicah. Listina, ki sicer temelji na
EKČP ter drugih evropskih in mednarodnih instrumentih, je bila z različnih vidikov
inovativna, saj med drugim vključuje invalidnost, starost in spolno usmerjenost kot
prepovedane podlage za diskriminacijo, poleg tega pa med temeljnimi pravicami, ki
jih določa, vključuje dostop do dokumentov, varstvo podatkov in dobro upravljanje.

7.člen PEU
Člen 7 PEU v odstavku 1 določa „preventivno fazo“, in tretjino držav članic, Evropski
parlament in Komisijo pooblašča za začetek postopka, s katerim lahko Svet z večino
štirih petin svojih članov ugotovi obstoj „očitnega tveganja, da bi država članica lahko
huje kršila“ vrednote EU iz člena 2 PEU, ki vključujejo spoštovanje človekovih pravic,
človekovega dostojanstva, svobode in enakosti ter pravic pripadnikov manjšin. Pred
to ugotovitvijo se opravi zaslišanje zadevne države članice, Svet lahko na zadevno
državo članico naslovi tudi priporočila, Parlament pa mora podati svojo privolitev z
dvotretjinsko večino oddanih glasov, ki predstavljajo večino njegovih poslancev (člen
354(4) PDEU). Ta preventivni postopek je Komisija nedavno sprožila v zvezi s
Poljsko, Parlament pa v zvezi z Madžarsko. Člen 7(2) in (3) PEU v primeru „obstoja
hude in vztrajne kršitve“ vrednot EU določa „mehanizem sankcioniranja“, ki ga lahko
sproži Komisija ali tretjina držav članic (in ne Parlament) po tem, ko je bila zadevna
država članica pozvana, naj predloži svoje pripombe. Evropski svet obstoj kršitve
ugotovi s soglasjem, potem ko Parlament to odobri z večino, potrebno tudi za
preventivni mehanizem. Evropski svet lahko s kvalificirano večino sklene, da se
zadevni državi članici začasno odvzamejo nekatere članske pravice, vključno z
glasovalnimi pravicami v Svetu. Prav tako lahko s kvalificirano večino sklene, da se
te sankcije spremenijo ali prekličejo. Zadevna država članica ne sodeluje pri
glasovanju v Svetu ali Evropskem svetu.

Da bi se zapolnila vrzel med politično težavnim sproženjem postopkov iz člena 7

PEU (ki se uporablja za obravnavanje primerov zunaj področja uporabe prava EU) in
postopki za ugotavljanje kršitev z omejenim učinkom (ki se uporabljajo v posebnih
primerih, ki spadajo na področje uporabe prava EU), je Komisija leta 2014 začela
izvajati „okvir EU za krepitev načela pravne države“. Ta okvir je namenjen
zagotavljanju učinkovitega in skladnega varstva pravne države, kar je predpogoj za
zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic v primerih sistemske nevarnosti za te
pravice.

Cikel pregleda pravne države. V okviru omenjenega cikla se pripravi letno poročilo o
stanju pravne države v državah članicah, ki je nato izhodišče za medinstitucionalni
dialog.

Agencija EU za temeljne pravice (FRA), ustanovljena leta 2007 na Dunaju, ima

pomembno vlogo pri spremljanju stanja na področju temeljnih pravic v EU. Naloga
Agencije EU za temeljne pravice je zbiranje, analiziranje, razširjanje in vrednotenje
informacij in podatkov v zvezi s temeljnimi pravicami. Izvaja tudi raziskave in
znanstvene študije ter objavlja letna in tematska poročila o temeljnih pravicah.

Komisija je poleg tega nedavno predlagala uredbo o zaščiti proračuna Unije v

primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah,
ki sredstva EU povezuje s spoštovanjem načela pravne države. Če bo ta instrument
sprejet, bo omogočal pritisk na države članice, ki kršijo temeljne pravice.
LISTINA O TEMELJNIH PRAVICAH

Na temeljno pravico iz Listine se je torej možno neposredno sklicevati v primeru, ko gre za

kombinacijo (i) neimplementirane določbe direktive in (ii) temeljne pravice, ki jo ureja
Listina. Posledično se v takem primeru neskladna nacionalna zakonodaja ne uporabi, kar je
izraz načela primarnosti prava EU.