Vladimir Balažic

Nina Betetto
Marijan Debelak
Metoda Orehar Ivanc
Mateja Končina Peternel
Matjaž Voglar
Lenart Željko

uredila:
Valerija Jelen Kosi

IKS
izboljšanje
kakovosti
sodstva VODNIK
ZA PISANJE CIVILNE SODBE
verzija 1.0

Ljubljana, september 2021

Podatki o dokumentu

Avtor Vladimir Balažic, vrhovni sodnik

mag. Nina Betetto, vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče
mag. Marijan Debelak, vrhovni sodnik, Vrhovno sodišče
mag. Metoda Orehar Ivanc, višja sodnica, Višje sodišče v
Ljubljani
dr. Mateja Končina Peternel, Vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče
Matjaž Voglar, višji sodnik, Višje sodišče v Ljubljani
Lenart Željko, pravosodni svetnik, Vrhovno sodišče

Ime datoteke Vodnik za pisanje civilne sodbe

Uredila mag. Valerija Jelen Kosi, višja sodnica,Višje sodišče v Ljubljani

Zbirka Zbirka publikacij Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS

Urednica zbirke mag. Valerija Jelen Kosi, višja sodnica, Višje sodišče v Ljubljani,
vodja projektne skupine Sodnik, projekt IKS
Datum 31.08.21
Podatki o spremembah Kdo Vsebina spremembe

ZAŠČITA DOKUMENTA

© 2021 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, razen za avtorje, s katerimi ni bila sklenjena avtorska pogodba
in so se avtorskemu honorarju odpovedali.

Vse pravice pridržane. Reprodukcija po delih ali v celoti na kakršen koli način in na katerem koli mediju ni
dovoljena brez pisnega dovoljenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Omejitve ne veljajo za državne
organe Republike Slovenije. Vsaka kršitev se lahko preganja v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih
pravicah in Kazenskim zakonikom Republike Slovenije.

PRAVNO OBVESTILO

Prispevek je pripravljen z namenom olajšati delo novega sodnika ali sodnice. Uporabnost dela je treba
presojati z vidika konkretnih okoliščin vsakega novo zaposlenega v sodstvu. Njegov namen je zgolj
informirati, ne pa predpisovati ali določati, kakšno naj bo odločanje posamezne sodnice ali sodnika in
sodišč ter vsebina vodnika ne posega v njihovo neodvisnost. Vsi uporabniki vso objavljeno vsebino
uporabljajo na lastno odgovornost.

Vsi uporabniki so zaprošeni, da sporočijo morebitne popravke in predloge sprememb na naslov

urednice zbirke:
valerija.jelen-kosi@sodisce.si

ali urad Vrhovnega sodišča:

urad.vsrs@sodisce.si

2
Kazalo vsebine
O METODI DELA PRI USTVARJANJU VODNIKA ZA PISANJE CIVILNE SODBE...................6
1. UVODNO O PISANJU CIVILNE SODBE.....................................................................................7
1.1. Uvod..........................................................................................................................................7
1.2. Komu je sodba namenjena........................................................................................................7
1.3. Nekaj splošnih misli o obrazložitvi sodbe................................................................................8
1.3.1. Koncept dveh pravdnih strank..........................................................................................8
1.3.2. Osnova za dobro pisanje sodbe.........................................................................................8
1.3.3. Objektivno in do strank enakopravno pisanje sodbe.........................................................8
1.3.4. Stavki, odstavki, podnaslovi.............................................................................................9
1.3.5. Način izražanja, pisanje opomb in raba tujk.....................................................................9
1.3.6. Navajanje strokovne literature in sodne prakse..............................................................10
1.3.7. Dolžina sodbe..................................................................................................................10
1.3.8. Pa še nekaj o slovenščini.................................................................................................11
1.3.9. Končni nasvet..................................................................................................................11
2. UVOD SODBE..............................................................................................................................12
2.1. Splošno o uvodu......................................................................................................................12
2.2. Posamezne sestavine uvoda....................................................................................................14
2.2.1. Opredelitev vrste odločbe in navedba, da se sodba izreka v imenu ljudstva (1)............14
2.2.2. Naziv sodišča (2).............................................................................................................14
2.2.3. Ime in priimek predsednika in članov senata (3)............................................................15
2.2.4. Vrsta zadeve (4)...............................................................................................................15
2.2.5. Identifikacijski podatki strank iz 180.a člena ZPP (5)....................................................15
2.2.6. Ime in priimek ter stalno oziroma začasno prebivališče zastopnikov in pooblaščencev
strank (6)...................................................................................................................................19
2.2.7. Uporaba besede zoper (7)................................................................................................20
2.2.8. Navedba stranskega intervenienta in njegovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev
(8)..............................................................................................................................................21
2.2.9. Kratka navedba spornega predmeta (9)...........................................................................21
2.2.10. Dan, ko je bila končana glavna obravnava (10)............................................................23
2.2.11. Dan, ko je bila sodba izdana (11)..................................................................................23
2.3. Oblika uvoda...........................................................................................................................24
3. TIPIČNI IZREKI SODNE ODLOČBE (v pravdnem postopku)...................................................25
3.1. Splošno....................................................................................................................................25
3.2. Procesne odločitve..................................................................................................................26
3.2.1. Delni umik tožbe.............................................................................................................27
3.2.2. Sprememba tožbe............................................................................................................27
3.2.3. Zavrženje tožbe...............................................................................................................28
3.2.4. Stranska intervencija.......................................................................................................28
3.2.5. Drugi procesni izreki.......................................................................................................28
3.3. Odločitev o glavni stvari – splošno.........................................................................................29
3.4. Denarni zahtevki.....................................................................................................................31
3.4.1. Splošno............................................................................................................................31
3.4.2. Zadeve, ki izvirajo iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.........................32
3.4.3. Pobotni ugovor................................................................................................................33
3.4.4. Vmesna sodba.................................................................................................................34
3.5. Nedenarni zahtevki................................................................................................................35
3.5.1. Stvarno pravo - splošno...................................................................................................36
3.5.2. Motenje posesti...............................................................................................................39

3
 3.5.3. Izvedena pridobitev stvarnih pravic................................................................................40
3.5.4. Izbrisna tožba..................................................................................................................40
3.5.5. Ničnost pravnih poslov, izpodbijanje pravnih poslov.....................................................41
3.5.6. Dedno pravo....................................................................................................................42
3.5.7. Paulijanska tožba.............................................................................................................44
3.5.8. Stanovanjsko pravo.........................................................................................................44
3.6. Izrek o stroških........................................................................................................................45
4. OBRAZLOŽITEV SODBE IN NJENA STRUKTURA................................................................47
4.1. Uvod........................................................................................................................................47
4.2. Predstavitev spora...................................................................................................................48
4.2.1. Predstavitev spora s povzetkom navedb strank...............................................................48
4.2.2. Predstavitev spora z opisom življenjskega dogodka.......................................................48
4.2.3. Problematika povzemanja navedb strank........................................................................49
4.3. Pravna opredelitev spora.........................................................................................................49
4.4. Procesne odločitve..................................................................................................................49
4.5. Dejstva in dokazi....................................................................................................................50
4.6. Ožja obrazložitev sodbe..........................................................................................................50
4.7. Zaključek................................................................................................................................50
5. PROCESNE ODLOČITVE............................................................................................................51
6. POVZETEK NAVEDB .................................................................................................................55
7. DOKAZOVANJE ..........................................................................................................................64
7.1. Obveznost sodišča, da v obrazložitvi navede dokaze, ki jih je izvedlo..................................64
7.2. Zavrnitev predlaganih dokazov..............................................................................................65
7.2.1.Upravičeni razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov ....................................................66
7.2.1.1. Nesubstancirani (nepopolni) dokazni predlogi........................................................66
7.2.1.2. Prepozni dokazi.......................................................................................................67
7.2.1.3. Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način.................................................................69
7.2.1.4. Neprimerni dokazi...................................................................................................69
7.2.1.5. Pravno nepomembni dokazi....................................................................................70
7.2.1.6. Dokazi za ugotavljanje dejstev, ki so že dokazana z drugimi dokazi......................71
7.2.1.7. Zavrnitev dokaza, ki ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišč..........71
7.2.1.8. Vnaprejšnja (anticipirana) dokazna ocena...............................................................72
8. OŽJA OBRAZLOŽITEV SODBE.................................................................................................74
8.1. Uvod........................................................................................................................................74
8.2. Opredelitev pravne podlage ...................................................................................................74
8.2.1. Razlaga pravnih predpisov..............................................................................................74
8.2.2. Enotna sodna praksa kot pravni vir.................................................................................77
8.2.3. Obveznost obrazložitve odločitve o ugovoru protiustavnosti zakona ali podzakonskega
akta in ugovoru, da nacionalno pravo nasprotuje pravu Evropske unije..................................77
8.3. Citiranje pravnih virov............................................................................................................79
8.4. Citiranje pravne literature.......................................................................................................80
8.5. Nesklepčnost, pomanjkanje aktivne ali pasivne legitimacije in ugovor zastaranja................81
8.5.1. Nesklepčnost...................................................................................................................81
8.5.2. Aktivna in pasivna legitimacija.......................................................................................82
8.5.3. Ugovor zastaranja ..........................................................................................................83
8.6. Dokazna ocena........................................................................................................................84
8.6.1. Utemeljitev, kdo nosi dokazno breme in navedba nespornih dejstev.............................84
8.6.2. Obrazložitev znižanja dokaznega standarda...................................................................84
8.6.3. Uporaba pravila o dokaznem bremenu...........................................................................85
8.6.4. Javna listina.....................................................................................................................86

4
 8.6.5. Utemeljitev dokazne ocene.............................................................................................86
8.7. Utemeljitev pravne posledice..................................................................................................88
8.8. Ožja obrazložitev vmesne sodbe.............................................................................................88
8.9. Ožja obrazložitev sodbe na podlagi pripoznave in sodbe na podlagi odpovedi ....................89
8.10. Ožja obrazložitev zamudne sodbe........................................................................................89
9. OBRAZLOŽITEV STROŠKOV....................................................................................................91
10. PRAVNI POUKI...........................................................................................................................92
10.1. Rok za pritožbo.....................................................................................................................92
10.2. Število izvodov.....................................................................................................................92
10.3. Posebnosti.............................................................................................................................93
11. POSEBNOSTI PISANJA SODBE V DRUŽINSKIH ZADEVAH..............................................94
11.1. Uvodno..................................................................................................................................94
11.2. Uvod sklepa..........................................................................................................................95
11.3. Obrazložitev odločbe ...........................................................................................................97
12. POSEBNOSTI PISANJA SODBE PRI GOSPODARSKIH SPORIH.......................................101
12.1. Uvod....................................................................................................................................101
12.2. Sodba, izdana brez razpisa naroka .....................................................................................101
12.3. Sodba o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika..................................................101
12.4. Sodba o terjatvi po potrjeni prisilni poravnavi...................................................................103
12.5. Sodba o tožbenem zahtevku za izpodbijanje sklepa skupščine delničarjev o uporabi
bilančnega dobička......................................................................................................................103
12.6. Sodba o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register........................105
13. POSEBNOSTI PISANJA SODBE PRI DELOVNIH IN PRI SOCIALNIH SPORIH..............106
14. POSEBNI POSTOPKI ..............................................................................................................109
14.1. Postopki v sporih zaradi motenja posesti ...........................................................................109
14. 2. Postopki v sporih majhne vrednosti ..................................................................................109
PRILOGA I.......................................................................................................................................111
Pravni pouki – vzorci...................................................................................................................111
PRILOGA II ....................................................................................................................................122
Priporočila lektorja......................................................................................................................122
LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................................124

5
O METODI DELA PRI USTVARJANJU VODNIKA ZA PISANJE
CIVILNE SODBE

Avgusta 2020 je bila pri Vrhovnem sodišču RS v okviru projekta Izboljšanje kakovosti sodstva –
IKS ustanovljena skupina z nalogo napisati Vodnik za pisanje civilne sodbe. Na prvem sestanku
smo se člani skupine mag. Nina Betetto, mag. Marijan Debelak, mag. Valerija Jelen Kosi,
mag. Metoda Orehar Ivanc, dr. Mateja Končina Peternel, Matjaž Voglar, Lenart Željko in pisec tega
uvoda dogovorili o okvirni strukturi Vodnika in o tem, kdo bodo avtorji posameznih poglavij.
Dogovorili smo se tudi, da bom sam strokovni koordinator skupine, uredniške zadeve pa bo vodila
mag. Valerija Jelen Kosi.
Osnovni namen Vodnika je pomoč novemu sodniku 1 pri pisanju sodbe ob začetku dela na civilnem
pravnem področju. Seveda pa smo avtorji imeli v mislih tudi sodnike, ki že dalj časa sodijo v
civilnih zadevah, pa bi ob branju Vodnika našli kaj koristnega, da bi izboljšali svoje pisne sodbe.
Eden od ciljev Vodnika namreč je, kako doseči, da bi bile civilne sodbe prve stopnje krajše kot
doslej, napisane jasno in razumljivo, tako da bi jih udeleženci postopka, ki jim je sodba v prvi vrsti
namenjena, čimbolj razumeli, tudi če nimajo nobenega pravnega znanja. Stranka postopka mora iz
sodbe razbrati, da jo je sodnik obravnaval spoštljivo in da je bila v postopku slišana, torej da je
sodnik obravnaval vsa relevantna dejstva, ki jih je navedla, in izvedel vse potrebne dokaze, ki jih je
predlagala. Sodbe naj bodo napisane v lepem slovenskem jeziku.
Ob teh ciljih je delo skupine potekalo tako, da smo avtorji pregledali vso razpoložljivo domačo in
tujo literaturo na temo pisanja sodb, številne sodbe Vrhovnega sodišča RS in odločbe Ustavnega
sodišča ter več kot 50 naključno izbranih sodb okrajnih, okrožnih ter delovnih sodišč iz vse države,
izdanih v pravdnih zadevah, gospodarskih sporih, družinskih zadevah ter delovnih in socialnih
sporih. Na tej podlagi smo pripravili prve osnutke svojih prispevkov, ki smo jih nato po opravljenih
usklajevanjih popravljali in dopolnjevali, dokler ni nastalo končno besedilo.

Ljubljana, 31. 8. 2021

Vladimir Balažic

1
V besedilu so izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, uporabljeni kot nevtralni za moške in ženske.

6
1. UVODNO O PISANJU CIVILNE SODBE

Vladimir Balažic
vrhovni sodnik

1.1. Uvod

Uvodoma je treba poudariti, da je vodnik namenjen pomoči sodnikom in sodnicam ter njihovim
strokovnim sodelavcem in sodelavkam pri pisanju civilne sodbe prve stopnje. To je treba poudariti
zato, ker so zahteve za pisanje sodbe prve stopnje v določenem obsegu (predvsem glede
obrazložitve dejanskega stanja, ki je podlaga za sodbo) drugačne od zahtev pri pisanju sodb
pritožbenih sodišč in revizijskega sodišča.
Opozoriti je treba, da seveda ni recepta, po katerem bi bilo mogoče napisati vsako sodbo na enak
način. Zadeve, o katerih odločajo sodišča, se med seboj zelo razlikujejo. Nekatere so zelo
enostavne, druge zelo zapletene. V enih je spornih cel kup dejstev, v drugih pa predvsem ali celo
samo pravno vprašanje. V enih zadevah je treba odločiti o pravnem problemu, ki ga sodnik
obravnava zelo pogosto in o njem obstaja (ustaljena) sodna praksa, v drugih se pojavi vprašanje, s
katerim se sodnik sreča samo nekajkrat v celi sodniški karieri. Razlik med zadevami je še cela vrsta.
Zato so lahko v vodniku samo neki splošni napotki, ki jih je mogoče tako ali drugače upoštevati pri
pisanju sodbe.

1.2. Komu je sodba namenjena

Civilna sodba je odločba sodišča kot organa državne oblasti, s katero je razsojeno o civilnem sporu
med dvema pravdnima strankama. Že iz tega sledi, da je sodba namenjena predvsem strankama.
Zato mora biti napisana tako, da jo bosta stranki razumeli brez posebnega naprezanja. To pomeni,
da mora biti iz sodbe popolnoma jasno razvidno, kdo sta pravdni stranki (uvod sodbe), katera
stranka je v sporu (v celoti ali deloma) uspela (izrek sodbe) in zakaj je ena stranka s svojimi
zahtevki uspela, druga pa ne (obrazložitev sodbe).
Sodba sodišča prve stopnje ni namenjena instanci. Instanca jo bo samo preizkusila, če bo zoper njo
vloženo pravno sredstvo. To seveda ne pomeni, da sodniku pri pisanju sodbe ni treba misliti na to,
da bo sodbo napisal tako, da morebiti vloženo pravno sredstvo ne bo uspešno. Te trditve pa sodnik
nikakor ne sme razumeti tako, da naj bi se pri odločitvi in pisanju sodbe moral podrediti temu, da bo
sodbo napisal tako, da bo „všeč“ instanci. Sodnik sodi po ustavi in zakonih, o njihovi pravilni
uporabi in razlagi pa si mora ustvariti svoje lastno prepričanje. Zato mu ne sme zmanjkati poguma,
da v primeru, ko bo njegovo prepričanje drugačno od tistega, ki ga bo našel v pretekli sodni praksi,
razsodi tako, kot je sam prepričan, da je pravično in zakonito; samo tega v takem primeru ne sme
pozabiti, da je treba v obrazložitvi sodbe povedati, da mu je (ustaljena) sodna praksa znana, in – pri
tem se mora posebej potruditi - navesti razloge, zaradi katerih od nje odstopa.
Civilne sodbe so načeloma javne, torej so namenjene tudi splošni in strokovni javnosti. Zato je prav,
da je sodba napisana tako, da jo bo vsak povprečno inteligenten človek razumel, ko jo bo prebral.
To bi moralo veljati vsaj za veliko večino sodb. Izjema bi lahko bile zadeve, ki so zelo zapletene in
zelo specifične, tako da jih pravzaprav lahko razumeta le pravdni stranki (in seveda instanca).

7
1.3. Nekaj splošnih misli o obrazložitvi sodbe

O posameznih sestavinah sodbe bo več napisano v nadaljevanju, v uvodnem delu pa le nekaj

splošnih misli o obrazložitvi sodbe.

1.3.1. Koncept dveh pravdnih strank

Naš pravdni postopek temelji na konceptu dveh pravdnih strank. To sta tožeča stranka in tožena
stranka. Tudi kadar na tožeči ali toženi strani nastopa več oseb, sta pravdni stranki še vedno samo
dve. Zato je prav, da se tako v izreku kot v obrazložitvi sodbe vedno navajata samo dve stranki.
Če na vsaki strani nastopa samo ena oseba, jo namesto tožeča stranka in tožena stranka lahko
imenujemo tudi tožnik ali tožnica ter toženec ali toženka. Pri tem je lepše, če se v vsej obrazložitvi
držimo enakega poimenovanja: ali vedno tožeča oziroma tožena stranka ali pa vedno tožnik
(tožnica) ali toženec (toženka).
Če pa na eni ali drugi strani v pravdi nastopa več oseb, potem posamezne osebe imenujemo prvi
tožnik (prva tožnica), drugi tožnik (druga tožnica) oziroma prvi toženec (prva toženka), drugi
toženec (druga toženka) in tako naprej. Napačno je poimenovanje prvotožeča stranka, drugotožeča
stranka, prvotožena stranka, drugotožena stranka, kar pogosto beremo v naših sodbah.

1.3.2. Osnova za dobro pisanje sodbe

Za to, da bo sodnik lahko napisal dobro obrazložitev sodbe, je ključno dvoje: odlično poznavanje
spisa in pravilna pravna opredelitev tožbenega zahtevka. Od pravne opredelitve spora je namreč
odvisno, katera dejstva so odločilna za pravilno in zakonito sodbo. Od tega je odvisno, s katerimi
dejstvi se bo sodnik ukvarjal v obrazložitvi sodbe, da ta ne bo obremenjena z nepomembnimi
dejstvi (in še z razlaganjem, kako so bila dokazana). Odlično poznavanje spisa pa pomeni, da bo
sodnik natančno vedel, katere zahtevke sta stranki uveljavljali, katera dejstva, s katerimi
utemeljujeta zahtevke, sta navedli, katera od navedenih dejstev so odločilna za sodbo ter katere
dokaze sta stranki predlagali za ugotovitev teh odločilnih dejstev. Samo s temi dejstvi in dokazi se
bo potem ukvarjal že v postopku, na koncu pa še v obrazložitvi sodbe.

1.3.3. Objektivno in do strank enakopravno pisanje sodbe

Zelo pomembno je, da je o teh, odločilnih dejstvih, iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da se je
sodnik z vsakim od njih seznanil in njegov (ne)obstoj ugotavljal z dokazi, ki sta mu jih ponudili
pravdni stranki. Za stranki je namreč zelo pomembno, da iz obrazložitve sodbe nedvoumno
razbereta, da sta bili pred sodiščem slišani. Vse raziskave zadovoljstva strank z delom sodišč, ne
samo domače, ampak tudi tuje, namreč kažejo, da tudi pravdna stranka, ki izgubi spor, lažje sprejme
sodbo, če vidi, da jo je sodnik obravnaval resno, spoštljivo in enakopravno z drugo stranko. Paziti je
treba tudi na to, da je sodba napisana objektivno, vrednostno nevtralno, brez čustvenih izlivov,
subjektivnih ali celo žaljivih ocen strank, njihovih pooblaščencev in drugih udeležencev postopka,

8
brez nepotrebnih literarnih vložkov. Tudi kritično ali celo omalovažujoče komentiranje sklepa o
razveljavitvi sodbe v novem sojenju ni primerno. Če sodnik misli, da pravno stališče v takem sklepu
ni pravilno, bo pač uporabil pravo tako, kot je sam prepričan, da je prav, to pa bo utemeljil brez
nepotrebnega polemičnega tona.

1.3.4. Stavki, odstavki, podnaslovi

Obrazložitev sodbe mora biti napisana razumljivo. Pri pisanju je treba uporabiti jasen in razumljiv
jezik. Stavki naj bodo čim krajši, brez nepotrebnih podrednih in vrinjenih stavkov. Dolgi stavki so
mnogokrat zelo težko razumljivi in potrebujejo večkratno branje, saj bralec na koncu stavka ne ve
več, kako se je stavek začel. Pri tem naj bo besedilo razdeljeno na odstavke, ki so označeni s
točkami. Na ta način se je veliko lažje sklicevati na besedilo kakšnega odstavka, ko je to potrebno
(na primer „glej 15. točko obrazložitve“ namesto „glej tretji odstavek na peti strani sodbe“).
Besedilo brez odstavkov je zelo nepregledno, še posebej če obsega celo stran ali še več. Zelo dobro
je, da so vsaj v daljših obrazložitvah posamezni sklopi najavljeni s podnaslovi, kar zelo poveča
njihovo preglednost. Podnaslovi namreč bralca opozorijo na konkretno vsebino tistega, kar sledi,
mu usmerijo misli v določeno vsebino in ga s tem pripravijo na zaokroževanje misli o tej vsebini.
Pomagajo pa tudi pri iskanju posameznih delov obrazložitve, ki jo želimo najti, še posebej kasneje,
ko se hočemo sklicevati na razloge te sodbe o kakšnem pravnem vprašanju.

1.3.5. Način izražanja, pisanje opomb in raba tujk

Stavki naj bodo raje napisani v aktivni kot v pasivni obliki. V obrazložitvi sodbe naj bo čimmanj
opomb. Vse, kar je pomembno, naj bo napisano v samem besedilu obrazložitve. Opombe besedilo
samo po nepotrebnem prekinjajo. Paziti je treba, da ne prihaja do nepotrebnega ponavljanja, saj to
otežuje razumevanje in zmanjšuje prepričljivost obrazložitve (tako je na primer v eni od sodb
popolnoma po nepotrebnem vsaj petkrat pisalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je o prometni
nesreči obvestila policijo). Izogibati se je treba rabi tujk, tudi tistih v latinščini (čeprav so nekateri
latinski izrazi pravnikom dobro znani). Pri opisovanju dejanskega stanja je bolje uporabljati splošno
znane izraze namesto pravno tehničnih (na primer „ukradel je“, ne pa „protipravno si je prisvojil“
ali pa „terjatev je prodal“, ne pa „cediral je terjatev“). Seveda se pravno tehničnim izrazom
največkrat ne bo mogoče izogniti pri obrazložitvi pravnih vprašanj, posebej zato, ker se je v tem
delu obrazložitve najbolje držati zakonskih poimenovanj posameznih pravnih pojmov.
Vsekakor pa naj bo obrazložitev sodbe napisana v kar se da preprostem jeziku, da jo bosta
predvsem pravdni stranki dobro razumeli. Pomembnosti uporabe pravnim laikom razumljivega in
preprostega jezika v sodnih postopkih, še posebej v sodnih pisanjih, ter logične strukture sodne
odločbe se zavedajo tudi članice Sveta Evrope, saj je skupščina Komisije Sveta Evrope za
učinkovitost sodstva (Council of Europe European Commission for the efficiency of the justice,
CEPEJ) junija 2021 sprejela Vodnik in primerjalno študijo za boljše vključevanje uporabnikov v
sodne sisteme in poenostavitev ter večjo jasnost jezika v sodnih postopkih za uporabnike. 2 Zmotno
je prepričanje, da komplicirano napisana in z uporabo latinskih izrazov bogato opremljena sodba
kaže na večje znanje in inteligenco avtorja. Tako napisana sodba lahko pri pravdnih strankah vzbudi

2
Glej For a better integration of the user in the judicial systems: Guidelines and comparative studies on the centrality
of the user in legal proceedings in civil matters and on the simplification and clarification of language with users.
Svet Evrope, CEPEJ, 17. 6. 2021, na strani <https://www.coe.int/en/web/cepej/documentation/cepej-
documents/guidelines> (9. 8. 2021).

9
vtis omalovaževanja in celo pri stranki, ki je v pravdi zmagala, povzroči manjvrednostni kompleks
in s tem občutek, da ni bila obravnavana spoštljivo. Vse to velja tudi za tiste primere, ko napiše
osnutek sodbe strokovni sodelavec, ki želi napraviti dober vtis na sodnika mentorja. Sodnik naj v
takih primerih osnutek sodbe popravi in strokovnega sodelavca nauči, kako naj pravilno napiše
sodbo.

1.3.6. Navajanje strokovne literature in sodne prakse

Sklicevanje na stališča pravne teorije in sodne prakse je v obrazložitvi sodbe pogosto odveč. Nujno
je samo takrat, ko se stranki sklicujeta na kakšno tako stališče, zaradi česar jima je treba odgovoriti,
da imata ali nimata prav. Sodnik odloča tudi s svojo avtoriteto, kar pomeni, da je on tisti, ki o sporu
razsodi po ustavi in zakonu, kakor ju sam razume in razlaga, ne pa zato, ker je neko pravno
vprašanje razložil kakšen pravni teoretik. To pa ne pomeni, da sodnika stališče pravne teorije o
nekem vprašanju ne more prepričati. V takem primeru je prav, da razloži, kateri argumenti iz tega
stališča so ga prepričali. V tem smislu ravna sodnik napačno, če navede, da je zavzel neko stališče
zato, ker je zavzeto v pravni literaturi. Pove naj, kako se je sam odločil, nato pa navede teoretično
stališče, ki njegovo razlago prava potrjuje. Še posebej je moteče sklicevanje na kakšno predhodno
odločbo sodišč ali stališče teorije o vprašanju, ki je pravno popolnoma jasno ali pa sodi med
temeljna pravna znanja. Opozoriti je treba še na to, da mora biti sodnik pri sklicevanju na neko
prejšnjo sodbo pazljiv in mora preveriti, ali je prejšnja sodba v dejanskem in pravnem pogledu res
primerljiva s sodbo, ki jo pravkar piše. Kadar sodnik v objavljeni sodni praksi najde veliko odločb,
ki kažejo na ustaljeno sodno prakso, ni treba navesti vseh. Dovolj bo, če bo navedel dve ali tri
najbolje argumentirane. Če pa najde v sodni praksi nasprotujoča stališča, je prav, da razloži, zakaj se
je oprl na ene ali druge argumente.

1.3.7. Dolžina sodbe

Pogosto so sodbe bistveno predolge. Predolgi so povzetki navedb pravdnih strank, velikokrat tudi
povzetki izvedenih dokazov (na primer tako, da v sodbi za vsako pričo posebej piše, kaj je
izpovedala). Včasih dobi ob branju kakšne take sodbe človek vtis, da se sodniku enostavno ni
ljubilo strniti navedb pravdnih strank v nek razumen obseg, ker je lažje prepisati navedbe iz tožbe,
odgovora na tožbo in (včasih številnih) pripravljalnih vlog. Težko si je razložiti, zakaj je treba v
obrazložitev sodbe povzeti izpovedi vseh prič, zaslišanih v postopku, ko pa to nikakor ni potrebno
in je nujna samo dokazna ocena njihovih izpovedi. Nerazumno in velikokrat tudi slabše razumljivo
je gostobesedno in ponavljajoče se opisovanje ugotovljenega dejanskega stanja. Jasno je, da se
zadeve med seboj razlikujejo in da včasih obrazložitev sodbe pač ne more biti kratka (na primer ko
je treba obrazložiti odločitev najprej o temelju nato pa še o vsaki obliki prisojene odškodnine za
nepremoženjsko škodo ali o številnih ugovorih napak pri gradnji...). Vendar so tudi obrazložitve
povsem preprostih primerov mnogokrat predolge. Razlogov za to je več. Gotovo je eden od
najpomembnejših ta, da so Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Vrhovno
sodišče RS in višja sodišča pri odločanju o pravnih sredstvih v nekaterih primerih postavila izjemno
visoka merila glede vprašanja ugotavljanja dejanskega stanja, kar je pri prvostopenjskih sodnikih
povzročilo bojazen, da bodo že zaradi sorazmerno nepomembnih napak njihove sodbe
razveljavljene. To pa ima za posledico, da sodniki prve stopnje včasih preveč podrobno ugotavljajo
dejstva in izvajajo dokaze ter utemeljujejo svoje odločitve – sodbo torej pišejo za instanco, ne pa za
stranke.

10
1.3.8. Pa še nekaj o slovenščini

V Prilogi II tega vodnika je priložen seznam besed in izrazov, ki jih najpogosteje popravljajo
lektorji pri lektoriranju sodb, pripravljenih za zbirke odločb Vrhovnega sodišča RS. Kljub temu pa
že tukaj kaže opozoriti na nekaj najbolj pogostih in priljubljenih napačnih ali vsaj „grdih“ izrazov,
ki so jih sodniki uporabili v sodbah, pregledanih pri pripravi vodnika.
Od teh izrazov je gotovo na prvem mestu beseda predmetni v takihle povezavah: predmetni
postopek, predmetni spis, predmetna pogodba in podobno. Predmetni je lahko učitelj, ki poučuje
določen predmet, lahko je učilnica, v kateri ga poučuje, nikakor pa ne spis, postopek, zadeva,
pogodba......Največkrat lahko besedo predmetni v teh primerih nadomestimo z besedo obravnavani,
včasih jo lahko kar izpustimo, včasih pa že v začetku obrazložitve označimo nek izraz tako, da
beseda predmetni za njegovo opredelitev ne bo potrebna (navedemo na primer, da bo v tej zadevi
obravnavana pogodba v nadaljevanju navedena kot Pogodba, lahko še z ustrezno številko ali
datumom sklenitve).
Zelo popularen (in to ne samo v sodbah) je izraz v kolikor. Ta je v slovenščini prepovedan,
nadomesti naj ga izraz če, ki tudi zveni mnogo lepše.
Besedna zveza s strani nekoga je bilo nekaj narejeno pomeni pasivni način tvorjenja stavka in je že
zato ni mogoče priporočiti. Treba jo je nadomestiti z aktivnim glagolskim načinom nekdo je nekaj
naredil.
Med pogoste izraze sodi tudi beseda tekom postopka, leta, meseca.....Pravilno in lepše je med
postopkom, letom, mesecem....

1.3.9. Končni nasvet

Za konec še nasvet. Sodnik naj potem, ko jo je narekoval v diktafon ali napisal, sodbo obvezno še
enkrat pazljivo prebere od začetka do konca. V dobi računalniškega pisanja sodb je prava malenkost
sodbo po takem branju popraviti, skrajšati in dopolniti. V mnogih primerih bo sodba potem
nedvomno bistveno krajša in boljša, v njej pa ne bo jezikovno nesprejemljivih besed in izrazov, niti
pisnih napak. Ne dvomim sicer, da sodnik praviloma prebere svojo sodbo, preden odredi vročitev
strankama, vendar je bilo v nekaterih prebranih sodbah toliko napak, da se to očitno ni zgodilo.

11
2. UVOD SODBE
Lenart Željko,
pravosodni svetnik, Višje sodišče v Ljubljani

Uvodoma je treba pojasniti, da Priloga k Pravilniku o uporabi pravil za enotno oblikovanje odločb
Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 1. 2009 (gl. Tukaj).3 vsebuje številne napotke za oblikovanje uvo-
da sodne odločbe.

2.1. Splošno o uvodu

Glede uvoda sodbe ni veliko strokovne literature ali sodne prakse. Uvod je del sodbe, zato tudi zanj
veljajo splošna vodila, ki naj veljajo za sodbo. Tako je treba upoštevati, da je sodba v očeh strank
podoba, ne samo sodnika kot posameznika, temveč tudi podoba sodnika kot poosebljenja oblasti in
podoba sodstva kot celote.4 Glede na to, da se uvod nahaja na začetku sodbe oz. predstavlja njeno
prvo stran, bo navedeno za uvod veljalo še toliko bolj. Hkrati je sodba v pravdi kot tristranskem
razmerju tožeče stranke, tožene stranke in sodišča končno sporočilo sodišča drugima dvema
udeleženca tega razmerja. Pisna sodba je torej sredstvo sporazumevanja med sodiščem in
pravdnima strankama. Če naj bo to sporazumevanje uspešno, mora biti to končno sporočilo jasno. 5
Na splošno je mogoče reči, da bo kršitev prvega vodila pri oblikovanju uvoda pri strankah že takoj
na začetku pustila slab vtis, kršitev drugega vodila pa bo (odvisno od njene teže) lahko pomenila
(absolutno ali relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V zvezi s prvim vodilom je vredno omeniti, da so bile pripravljene enotne predloge za pisanja
sodišč, ki so dostopne na intranetnih straneh slovenskega sodstva.6 Predloga za sodbo tako na prvi
strani na sredini zgoraj že vsebuje logotip sodišča, na desni zgoraj pa mesto za zapis opravilne
številke, v nogi pa je na vseh straneh številka strani z obeh strani omejena s črto ali črtami (odvisno
od tega, za odločbo katere stopnje gre). Prav tako pa ima predloga tudi ustrezne grafične oz.
oblikovne nastavitve.

V nadaljevanju je predstavljena vsebina uvoda sodbe, kot jo določa Zakon o pravdnem postopku (v
nadaljevanju ZPP), in dodan primer uvoda sodbe, nato pa so posamezne sestavine podrobneje
predstavljene.

Po drugem odstavku 324. člena v zvezi s 180.a členom ZPP uvod sodbe obsega:
• navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva,
• naslov sodišča,
• ime in priimek predsednika in članov senata,
• identifikacijske podatke strank iz 180.a člena tega zakona, to so

3
V celotnem besedilu so pripravljene tudi hiperpovezave (modro podčrtano besedilo) na predpise ali dokumente na
svetovnem spletu, ki so citirani. Hiperpovezavo odprete tako, da nanjo kliknete ali kliknete z desnim klikom in
potrdite vrstico „Odpri hiperpovezavo“. Če bo upravljavec podatkovne zbirke zahteval šifro za dostop, jo mora
priskrbeti pristojna oseba na sodišču. Brez šifre ni mogoče dostopati do nekaterih zbirk.
4
D. Ogrizek, Zgradba civilne odločbe, Pravosodni bilten št. 2/1999, str. 38.
5
Prav tam.
6
Najti jih je mogoče na <http://krn.sodisce.si/> (3. 8. 2021), pod naslovom Enotne predloge pisanj in logotipi sodišč
<http://krn.sodisce.si/?q=node/1821> (3. 8. 2021).

12
 a za fizične osebe:
i osebno ime in naslov prebivališča ter
ii EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je
stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register;
rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni
register;
b za pravne osebe:
i firma ali ime,
ii sedež in poslovni naslov ter
iii matična ali davčna številka, če ima pravna oseba sedež v Republiki Sloveniji;
c za podjetnike ali zasebnike:
i osebno ime, firma,
ii sedež in poslovni naslov ter
iii matična ali davčna številka, če je registriran v Republiki Sloveniji;
• ime in priimek in stalno oziroma začasno prebivališče zastopnikov in pooblaščencev,
• kratko navedbo spornega predmeta,
• dan, ko je bila končana glavna obravnava, in
• dan, ko je bila sodba izdana.

Primer uvoda:

SODBA
V IMENU LJUDSTVA (1)7

Okrožno sodišče v Ljubljani (2) je po sodniku posamezniku A. A. (3),

v gospodarskem sporu (4) tožeče stranke: B., d.o.o., Ljubljana, Ulica 1, matična številka:
0000000001 (5), ki jo zastopa C. C., odvetnik v Ljubljani (6), zoper (7) toženo stranko: D., d. o. o.,
Ljubljana, Cesta 1, matična številka: 0000000002 (5), ki jo zastopa E. E., odvetnik v Ljubljani (6),
ob udeležbi stranskega intervenienta na strani tožeče stranke (8): F. F., Ulica 2, Ljubljana, EMŠO:
0000000000000 (5), ki ga zastopa G. o. p., d. .o. o., odvetniška družba v Ljubljani (6),

zaradi plačila 50.000,00 EUR s pripadki (9),

po 15. decembra 2019 opravljeni javni glavni obravnavi (10), istega dne (11)

7
Posamezni deli uvoda, ki so oštevilčeni, so podrobneje obrazloženi v nadaljevanju poglavja.

13
2.2. Posamezne sestavine uvoda

2.2.1. Opredelitev vrste odločbe in navedba, da se sodba izreka v imenu ljudstva (1)

Ob zadostitvi zahtevi ZPP, da mora sodba vsebovati navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva,
hkrati opredelimo še vrsto sodne odločbe.

V primeru sodbe tako navedemo:

SODBA
V IMENU LJUDSTVA
V primeru sklepa navedemo:

SKLEP

V primeru mešane odločbe pa:

SODBA
V IMENU LJUDSTVA
in
SKLEP

Po ZPP se v imenu ljudstva izreka samo sodba, zato je bistveno, da je zapis takšen, da je to iz njega
jasno razvidno. Tako v primerih mešanih odločb vedno uporabljamo vrstni red, da najprej
navedemo sodbo in šele nato sklep (gl. zgoraj), ne glede na to, kako si tovrstne odločitve sledijo v
izreku sodbe.

Pri tej opredelitvi ne navajamo vrste postopka. Tako ne navedemo, da gre npr. za sodbo v sporu
majhne vrednosti, pač pa ostanemo pri zgoraj navedenih opredelitvah. ZPP namreč ne razlikuje vrst
sodb in sklepov glede na postopek, v katerem so izdane. Kadar pa gre za sodbo, ki jo ZPP posebej
ureja, npr. zamudna sodba, delna sodba, vmesna sodba, sodba na podlagi pripoznave, sodba na
podlagi odpovedi ipd., pa to navedemo. Po enakih oblikovnih pravilih kot zgoraj uporabljamo
formulacije: "ZAMUDNA SODBA V IMENU LJUDSTVA", "DELNA SODBA V IMENU
LJUDSTVA", "VMESNA SODBA V IMENU LJUDSTVA", "SODBA V IMENU LJUDSTVA NA
PODLAGI PRIPOZNAVE", "SODBA V IMENU LJUDSTVA NA PODLAGI ODPOVEDI".

2.2.2. Naziv sodišča (2)

Pri navajanju naziva sodišča uporabljamo formulacijo: "Okrajno/Okrožno sodišče v ..."

Primer: Okrožno sodišče v Ljubljani …

14
2.2.3. Ime in priimek predsednika in članov senata (3)

ZPP na prvi stopnji sicer ne predvideva senatnega sojenja, ohranja pa ga na drugi in tretji stopnji, za
katero prav tako veljajo pravila o sestavi uvoda sodbe. V primeru, ko na prvi stopnji sodi sodnik
posameznik, zahtevi iz ZPP po navedbi imena in priimka predsednika ter članov senata zadostimo z
uporabo formulacije: "... je po okrajnem/okrožnem sodniku (ime in priimek sodnika)" oz. "... je po
okrajni/okrožni sodnici (ime in priimek sodnice)". Če je sodil višji ali celo vrhovni sodnik ali
sodnica, to pri zapisu ustrezno upoštevamo. Ime in priimek sodnika navedemo brez dvopičja ter v
mestniku. Ne uporabljamo dvopičja in navedbe imena ter priimka sodnika v imenovalniku.

Pri imenu sodnika navajamo le njegov morebitni znanstveni naslov, ne pa tudi naziva svetnika ali
morebitnega pedagoškega naziva, npr. profesor (gl. Tukaj).

2.2.4. Vrsta zadeve (4)

Pred navedbo strank postopka označimo še vrsto zadeve. Uporabljamo formulacije: "... v pravdni
zadevi", "...v gospodarskem sporu" ipd. (gl. Tukaj).

2.2.5. Identifikacijski podatki strank iz 180.a člena ZPP (5)

Podatki o strankah so pomembni za identifikacijo strank. Stranka mora biti konkretno, določno in
individualno opredeljena.8 Tu je potrebna posebna pozornost. Tisti subjekti, ki so kot stranke
navedeni v uvodu sodbe, so namreč tudi subjekti, na katere se nanaša pravno pravilo, ki ga vsebuje
sodba. Navedba napačnega subjekta v uvodu sodbe je torej ključnega pomena in lahko privede do
številnih hipotetičnih procesnih kršitev.9 10 Vodila glede jasnosti sodbe se je torej tu treba držati še
toliko bolj.

Katere podatke o strankah zapišemo v uvod sodne odločbe, je odvisno od tega, ali je stranka fizična
oseba ali pa gre za pravno osebo oz. podjetnika ali zasebnika, torej za subjekt vpisa v sodni oz.
kakšen drug register.

8
Več o strankah gl. A. Galič v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list
Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 313 in 327.
9
Za več o tem. gl. 8. in 9. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 217/2015 z dne
16. 2. 2017.
10
Navedeno ne velja (le) v primeru, ko gre zgolj za pisno pomoto ali izpustitev kakšnega podatka, pri čemer pa bi bilo
ves čas vsem jasno, med kom je tekel spor, oz. kdo sta bili stranki postopka in na koga se torej sodba nanaša, ko
torej takšna pomanjkljivost ne vnaša dvoma v identiteto (Primer: 11. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije II Ips 312/2016 z dne 12. 1. 2017 in 8. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru
I Cp 794/2018 z dne 2. 10. 2018.) Vendar je treba pripomniti, da izpustitev podatka kljub temu pomeni, da uvod
sodbe ni skladen z zahtevo drugega odstavka 324. člena ZPP, le da v takšnem primeru ne gre za bistveno kršitev
določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost sodbe.

15
Fizične osebe navajamo s polnim imenom in priimkom, pri čemer ime zapišemo pred priimkom.
Oboje zapišemo z velikimi tiskanimi črkami (gl. Tukaj).11 Sledi naslov prebivališča, nato pa:
• v primeru, da je fizična oseba vpisana v centralni register prebivalstva, EMŠO;
• v primeru, da fizična oseba ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana pa je v
davčni register, davčna številka;
• v primeru, da fizična oseba ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni
register, njen rojstni datum.

Pri gospodarski družbi oz. drugih subjektih vpisa v sodne in druge registre, ki za označevanje
uporabljajo firmo, navedemo firmo tako, kot je vpisana v sodnem registru. Firmo zapišemo
pravilno, in sicer tako, da pred oznako vrste družbe oz. gospodarskega subjekta (npr. d. n. o.,
d. o. o., d. d. ipd.) zapišemo vejico, kratico, ki označuje vrsto družbe, pa zapišemo s presledki.

Primer:

FIRMA, d. o. o.

Pri subjektih, ki v pravnem prometu nastopajo s firmo, v uvodu sodbe navajamo polno firmo in ne
skrajšane. Pri tem pazimo tudi, da navedemo morebitne dodatke pri firmi, npr. – v stečaju, – v
likvidaciji. Temu sledi navedba sedeža in poslovnega naslova, za subjekte, ki imajo sedež oz. so
registrirani v Republiki Sloveniji, pa še navedba matične ali davčne številke. Pri navedbi
poslovnega naslova kraja sedeža ni treba še enkrat zapisovati.

Posebnost velja za Republiko Slovenijo. Pri Republiki Sloveniji ne navajamo sedeža in naslova.
Velja opozoriti, da kot stranka v pravdnem postopku lahko nastopa le Republika Slovenija in ne
morebiti ministrstvo. Pri opredelitvi pravdne stranke v uvodu je zato pomembno, da kot stranko
navajamo Republiko Slovenijo in ne morebiti ministrstva ali kakšnega drugega organa. Lahko pa v
oklepaju navedemo, na kateri organ se spor nanaša.

Primer:

"... tožeče stranke: REPUBLIKA SLOVENIJA, zoper toženo stranko: ..." oz.

"... tožeče stranke: REPUBLIKA SLOVENIJA (spor se nanaša na Ministrstvo za gospodarski razvoj
in tehnologijo), zoper toženo stranko: ..."

Pri samostojnem podjetniku gre za fizično osebo, ki je ena sama. Kadar spor izvira iz opravljanja
njegove dejavnosti, je koristno samostojnega podjetnika označiti s firmo, saj je na ta način takoj
razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri
opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in
priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, tj.,
da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.

11
Gre sicer za oblikovno zahtevo, ki ne vpliva na pravilnost odločbe. Kot zanimivost gl. 6. točko obrazložitve sklepa
Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 958/2019 z dne 12. 7. 2019.

16
Uporabimo zapis:

"... tožeče stranke: JANEZ NOVAK, s. p., Ljubljana, Ulica 1, matična številka: 0000000000, zoper
toženo stranko:…" ali "... tožeče stranke: JANEZ NOVAK, Ulica 1, Ljubljana, EMŠO:
0000000000000, zoper toženo stranko: …".

Napačen pa je npr. zapis "... tožeče stranke: 1. JANEZ NOVAK, s. p., Ljubljana, Ulica 1, matična
številka: 0000000000 in 2. JANEZ NOVAK, Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, zoper
toženo stranko: …".

Imen in priimkov strank ter firm gospodarskih družb ne sklanjamo. Zapišemo jih tako, da za
besedno zvezo "tožeče stranke ali "zoper toženo stranko" naredimo dvopičje, nato pa ime in priimek
oz. firmo stranke navedemo v imenovalniku (gl. Tukaj). Besedno zvezo matična številka zapišemo
celo. Kratica EMŠO je dovolj uveljavljena in jo uporablja tudi ZPP, zato jo lahko uporabimo. Pri
zapisovanju matične številke ali EMŠO uporabimo dvopičje.

Primer:

"... tožeče stranke: JANEZ NOVAK, Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, zoper toženo
stranko: FIRMA, d. o. o., Ljubljana, Cesta 1, matična številka: 0000000000 ...".

Ne navajamo pa posebej, da stranka stanuje na tem naslovu (npr. … JANEZ NOVAK, stan. Ulica 1,
Ljubljana …).

ZPP temelji na koncepciji dveh strank. Pomembno je, da tudi v primeru, ko na strani tožene ali
tožeče stranke nastopa več oseb, navedemo vse. V nasprotnem primeru se namreč lahko zgodi, da ni
jasno, na koga se odločba nanaša. V nadaljevanju sta navedena dva primera tovrstne napake, ki sta
se pojavila v praksi.

V prvem primeru je sodišče po združitvi zadev s tremi tožniki v skupno obravnavanje v uvodu
sodbe, v kateri je odločilo o zahtevkih vseh treh, navedlo samo enega od njih. 12 V drugem primeru
pa je sodišče v izreku odločilo o zahtevku šestindvajsete tožnice, ki v uvodu sploh ni bila
navedena.13

Tudi v primerih, ko na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb, besedni zvezi "tožeče
stranke" in "zoper toženo stranko" navedemo v ednini, nato pa naštejemo posamezne tožnike oz.
tožence, ki jih med sabo ločimo s številčenjem. Pri tem uporabljamo arabske številke (gl. Tukaj).

Primer:

"... tožeče stranke: 1. A. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, 2. B., d. o. o., Ljubljana,
Cesta 1, matična številka: 0000000000 ..."

12
Gl. 4. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1572/2015 z dne 9. 9. 2015
13
Gl. 6. do 8. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1211/2016 z dne 11. 1. 2018.

17
V nadaljevanju posameznike nato praviloma individualiziramo tako, da jih označujemo:
• prvi/drugi/tretji itd. tožnik
• prva/druga/tretja itd. tožnica
• prvi/drugi/tretji itd. toženec oziroma
• prva/druga/tretja itd. toženka (gl. Tukaj).

Pri tem je treba paziti na spol stranke. Generično se uporablja moški spol, razen če so vse stranke na
eni strani ženskega spola (gl. Tukaj). Podatkov o strankah razen izjemoma, ko je to treba zaradi
jasnosti ali kakšnih drugih razlogov, ni treba ponavljati v nadaljevanju uvoda ali v izreku sodne
odločbe. Nekaj izjem od tega je navedeno v nadaljevanju tega vodnika.

Navajamo podatke, kakršni so veljali ob zaključku glavne obravnave. To je namreč trenutek, na

katerega se veže učinkovanje časovnih meja pravnomočnosti. Enako velja tudi v primeru, ko pride
med postopkom do spremembe stranke, npr. zaradi smrti fizične osebe oz. prenehanja pravne osebe
zaradi pripojitve, in se postopek nato nadaljuje in konča s pravnimi nasledniki oz. dediči. V takšnem
primeru se mora namreč sodba glasiti na pravne naslednike oz. dediče. Ti so torej tisti, ki morajo
biti navedeni v uvodu sodbe. Pri pravnih osebah zaradi javno dostopnih podatkov iz sodnega
registra poimenska navedba praviloma ne bo težava. Tudi pri fizičnih osebah je bistveno, da se
sodba glasi na dediče, čeprav bi bili ti v tistem trenutku še poimensko nedoločeni.14

Uporabi se npr. formulacija:

„ ... tožeče stranke: dediči po pokojnem A. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000 ...“

Tudi če pride med postopkom zgolj do spremembe naziva (ali naslova) stranke in torej identiteta
stranke ostane ista, se najprej navede naziv stranke, veljaven ob izdaji sodne odločbe, v
nadaljevanju pa naziv, ki ga je stranka imela pred spremembo (gl. Tukaj).

Primer:

„... tožeče stranke: FIRMA2 d. o. o., Ljubljana, Ulica 1, Ljubljana, matična številka: 0000000000,
prej FIRMA1 d .o. o., Ljubljana, Ulica 2, Ljubljana, matična številka: 0000000000 ...“

Ta način lahko smiselno uporabimo tudi kadar se (npr. zaradi pravnega nasledstva) spremeni sama
stranka.

Primer 1: ... tožeče stranke: B. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000002, dedič po pokojnem
A. A., Ulica 2, Ljubljana, EMŠO: 0000000000001...

Primer:

„... tožeče stranke: B., d. o. o., Ljubljana, Ulica 1, Ljubljana, matična številka: 0000000002, prej A.
d. o. o., Ljubljana, Ulica 2, Ljubljana, matična številka: 0000000001, ...“

14
Več o tem A. Galič, nav. delo, str. 324 do 327, pa tudi 7. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani
II Cp 535/2017 z dne 10. 5. 2017, sedmi odstavek obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
II Ips 145/99 z dne 7. 10. 1999 in enajsti odstavek obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije II Ips 655/2001 z dne 17. 10. 2002.

18
V primeru nasprotne tožbe ne navajamo ponovno vseh podatkov pravdnih strank ter njihovih
zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev v obrnjenem vrstnem redu, pač pa njihove vloge
opredelimo pri navedbah spornih predmetov (gl. v nadaljevanju).

2.2.6. Ime in priimek ter stalno oziroma začasno prebivališče zastopnikov in

pooblaščencev strank (6)

Drugi odstavek 324. člena ZPP določa, da uvod sodbe obsega ime in priimek in stalno oziroma
začasno prebivališče zastopnikov in pooblaščencev. V praksi se takrat, kadar je stranko zastopal
pooblaščenec, razen izjemoma (gl. v nadaljevanju) poleg njega ne navaja še morebitnega zakonitega
zastopnika stranke. Tako ne pišemo, da stranko zastopa zakoniti zastopnik, njega pa odvetnik (kar
bi bilo ne samo odveč, pač pa tudi nepravilno), ampak zgolj navedemo, da stranko zastopa odvetnik
oz. pooblaščenec, nato pa ga opredelimo. Pri stranki, ki ni imela pooblaščenca, pa sama procesno ni
sposobna, in jo je v postopku torej zastopal zakoniti zastopnik, pa zakonitega zastopnika navedemo.
Pri strankah, ki so fizične osebe in jih mora zastopati zakoniti zastopnik (npr. mladoletniki in druge
poslovno nesposobne oz. omejeno poslovno sposobne osebe) in je ta zakoniti zastopnik za
zastopanje pooblastil odvetnika, pa navedemo oba. Pri navajanju zakonitega zastopnika ali
pooblaščenca uporabimo formulacijo: ... ki jo zastopa ...

Če stranko zastopa več pooblaščencev ali zakonitih zastopnikov, v uvodu navedemo vse.15

Zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, ki je fizična oseba glede na določbo drugega odstavka
324. člena ZPP opredelimo z navedbo imena in priimka in naslova.

Primer:

„... ki jo zastopa zakoniti zastopnik A. A., Ulica 1, Ljubljana.“

Če gre za stečajnega upravitelja ali kakšnega drugačnega zakonitega zastopnika, za katerega se

uporablja posebno poimenovanje, besedo zakoniti zastopnik zamenjamo s stečajni
upravitelj/stečajna upraviteljica oz. z morebitnim drugim ustreznim poimenovanjem. Pri pravnih
osebah posebej ne navajamo direktorjev, članov uprave ipd., pač pa navedbo takšnega zastopnika
izpustimo.

Pri pooblaščencu, ki ni odvetnik, navedemo zgolj, da gre za pooblaščenca (ni potreben dodatek, da
ta zastopa na podlagi pooblastila, saj je to razvidno iz samega pojma pooblaščenec). Praviloma pa
ne navajamo posebej pooblaščencev, ki so zaposleni pri stranki.

Drugi odstavek 324. člena ZPP ne določa, katere podatke je treba navesti pri zakonitem zastopniku
ali pooblaščencu, ki je pravna oseba ali drug subjekt vpisa v sodni oz. drug ustrezen register (kar
velja tudi za odvetnika). Do tega je mogoče priti s smiselno uporabo drugega odstavka 105. člena
ZPP. Ni namreč utemeljeno pričakovati, da bo sodišče v sodbi zakonite zastopnike ali pooblaščence
opredelilo bolj določno, kot morajo to v vlogah storiti stranke same. Ob smiselni uporabi drugega
odstavka 105. člena ZPP je torej mogoče zaključiti, da za zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, ki
je subjekt vpisa v sodni oz. drug ustrezen register, zadošča opredelitev z navedbo firme in sedeža.
Razen pri izjemah, navedenih v nadaljevanju, smiselno uporabljamo pravila zapisa, ki veljajo za
stranke oz. fizične osebe, in navedbo sedeža od firme torej ločimo z vejico.

15
Gl. npr. šesti odstavek obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 538/97 z dne 15. 1. 1998.

19
Če je stranko zastopal odvetnik, navedemo ime in priimek, odvetnik in kraj sedeža. Uporabimo
formulacijo ... odvetnik v ... in ne ... odvetnik iz ... (gl. Tukaj). Pri odvetniku in odvetniški družbi ne
navajamo posebej, da gre za pooblaščence, saj je to očitno. Tako ne navajamo, da stranko zastopa
pooblaščenec odvetnik A. A. v Ljubljani.
Primer:

„... ki jo zastopa A. A., odvetnik v Ljubljani ..“

Primer:

„... ki jo zastopa A., o. p., d. .o. o., odvetniška družba v Ljubljani …“

V primerih, ko izjemoma navajamo tako zakonitega zastopnika kot pooblaščenca, upoštevamo

zgornje napotke glede zapisa podatkov o zakonitih zastopnikih in pooblaščencih.

Primer:

„… tožeče stranke: A. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, ki jo zastopata zakoniti

zastopnik B. B., Ulica 1, Ljubljana in C. C., odvetnik v Ljubljani...“

Če je stranka za zastopanje pooblastila odvetniško pisarno z več odvetniki, ki ni pravna oseba,

uporabimo formulacijo … ki jo zastopajo odvetniki iz odvetniške pisarne … Ker so odvetniki, ki
sestavljajo takšno odvetniško pisarno, subjekti vpisa v sodni register, lahko navedemo njihov sedež.

Primer:

„… tožeče stranke: A. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, ki jo zastopajo odvetniki iz

odvetniške pisarne B. B. v Ljubljani „

Če pa stranko zastopa samo eden od teh odvetnikov in se ve kateri, se navede tega odvetnika.

Primer:

"… tožeče stranke: A. A., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO: 0000000000000, ki jo zastopa odvetnik C. C.
iz odvetniške pisarne B. B. v Ljubljani …“

Kadar stranko zastopa Državno odvetništvo Republike Slovenije, navedba sedeža za identifikacijo
ni potrebna, saj v Republiki Sloveniji obstaja samo eno državno odvetništvo. Zadostuje torej
navedba … ki jo zastopa Državno odvetništvo Republike Slovenije … Zunanjih oddelkov ne
navajamo (gl. Tukaj). To se smiselno uporablja tudi v primeru, ko ima lokalna skupnost
ustanovljeno svoje občinsko odvetništvo.

2.2.7. Uporaba besede zoper (7)

Pri opredelitvi med katerima strankama poteka pravda, uporabimo besedo zoper in ne besede proti
(gl. Tukaj).

20
2.2.8. Navedba stranskega intervenienta in njegovih zakonitih zastopnikov in
pooblaščencev (8)

V primeru, da se postopka udeležuje stranski intervenient, se tudi to navede v uvodu sodne odločbe.
Navedba stranskega intervenienta skupaj z navedbo, na strani katere stranke se je udeleževal
postopka, sledi navedbi podatkov o strankah in njihovih pooblaščencih. Glede navedbe podatkov o
intervenientu (in njegovih zakonitih zastopnikih oz. pooblaščencih) velja že zgoraj navedeno glede
podatkov o strankah in njihovih zakonitih zastopnikih in pooblaščencih.

Uporabimo formulacijo:

"... ob udeležbi stranskega intevenienta na strani tožeče stranke: ..." oz. "... ob udeležbi stranskega
intevenienta na strani tožene stranke: ...".

Primer:

"... tožeče stranke: ..., ki jo zastopa ..., zoper toženo stranko: ..., ki jo zastopa ..., ob udeležbi
stranskega intervenienta na strani tožeče stranke: F. F., Ulica 2, Ljubljana, EMŠO:
0000000000000, ki ga zastopa G. G., odvetnik v Ljubljani ...“

2.2.9. Kratka navedba spornega predmeta (9)

Navedbo spornega predmeta opredelimo kratko, pri čemer uporabimo besedo zaradi. Navedemo
npr.: zaradi plačila 1.000,00 EUR s pripadki, zaradi razveljavitve sklepov skupščine, zaradi
ugotovitve ničnosti pogodbe ipd.16 Ne zadošča le navedba zaradi plačila, temveč je treba v takšnem
primeru navesti denarni znesek. Vrednosti spornega predmeta pri denarnih zahtevkih ni treba
posebej navajati. ZPP kot obvezne sestavine uvoda sicer ne navaja vrednosti spornega predmeta,
vendar jo je pri nedenarnih zahtevkih koristno navesti. Navedemo jo v oklepaju, pri čemer
uporabimo formulacijo "vrednost spornega predmeta:". Uporaba kratic npr. v. s. p. ali celo pcto. ni
zaželena.

Primer:

"… zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe (vrednost spornega predmeta: 10.000,00 EUR)“

V uvodu ne navajamo pravne podlage zahtevka. Tako ne pišemo, da gre za plačilo kupnine, plačilo
po podjemni pogodbi, razveljavitev pogodbe zaradi prevare ipd.

Če pri navedbi spornega predmeta uporabljamo številke, pri njihovem zapisu miljonice označujemo
z vejico, tisočice s piko, decimalke (cente) pa od celega števila ločujemo z vejico. (gl. tukaj.) Če
tožnik poleg glavne denarne terjatve uveljavlja tudi stranke terjatve, to lahko zapišemo tako, da
navedemo znesek in dodamo "s pripadki". Ne uporabljamo zapisa "spp", "s p. p." ipd.

16
Gl. N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike
Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 426.

21
Primer:

"… zaradi plačila 1.000,00 EUR s pripadki…" oz. "… zaradi plačila 1,000.000,00 EUR s
pripadki…"

V uvodu navedemo prvotno vrednost, razen če je o delu zahtevka že odločeno s posebno odločbo
(npr. sklepom o umiku). Če je o delu zahtevka že prej odločeno s posebno odločbo, upoštevamo
novo vrednost. Če pa je o npr. delnem umiku tožbe odločeno šele v končni odločbi, pa zapišemo
prvotno vrednost, to je vrednost pred delnim umikom.

V primeru, da sta dva postopka združena, navedemo oba sporna predmeta.

Primer:

„… zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe in plačila 1.000,00 EUR s pripadki ...“

V primeru, ko je vložena nasprotna tožba in sta stranki isti (le v obrnjenem položaju), uporabimo
formulacijo: ... zaradi ..., in po nasprotni tožbi zaradi ... Pri tem ne navajamo ponovno celotnih
nazivov strank postopka po nasprotni tožbi vključno z njihovimi zakonitimi zastopniki oz.
pooblaščenci (gl. Tukaj).

Primer:

„ ... zaradi plačila 5.000,00 EUR s pripadki, in po nasprotni tožbi zaradi plačila 3.000,00 EUR s
pripadki ...“

V primeru, da vsako stranko sestavlja več subjektov, od katerih so samo nekateri stranka postopka
po nasprotni tožbi, navedemo, kateri od tožencev je vložil nasprotno tožbo in zoper katerega od
tožnikov, pri čemer ni treba navajati njihovih imen in priimkov oz. firm, temveč jih ustrezno
individualiziramo, kot je navedeno zgoraj pri podatkih o strankah (gl. Tukaj).

Primer:

„ ... zaradi plačila 5.000,00 EUR s pripadki, in po nasprotni tožbi prvega toženca zoper drugega
tožnika zaradi plačila 3.000,00 EUR s pripadki ...“

Enako ravnamo tudi, kadar se skupaj obravnava več tožb, v katerih sta stranki ali pa le nekateri od
tožencev ali tožnikov v obrnjenem položaju, čeprav ne gre za nasprotno tožbo.

Primer:

„... zaradi plačila 5.000,00 EUR s pripadki, in po tožbi prvega toženca zoper drugega tožnika
zaradi plačila 3.000,00 EUR s pripadki …“

22
2.2.10. Dan, ko je bila končana glavna obravnava (10)

ZPP zahteva navedbo datuma, ko je bila končana glavna obravnava. Ne navajamo torej datumov
vseh narokov, na katerih je potekala glavna obravnava, temveč samo tistega, na katerem je bila
glavna obravnava končana. Pri tem navedemo le datum brez navedbe "dne". Datum zapišemo tako,
da dan zapišemo s številko, mesec z besedo in leto s številko (gl. Tukaj). Uporabimo formulacijo
"po opravljeni javni glavni obravnavi" (gl. Tukaj). Pri tem pa datum glavne obravnave navedemo za
besedico po. Ne pišemo pa npr. … 15. decembra 2019, po opravljeni glavni obravnavi …

Primer:

„... po 15. decembra 2019 opravljeni javni glavni obravnavi ...“

Če je bila javnost izključena, to ustrezno upoštevamo.

Prav tako kot ni pravilno, če izpustimo datum izdaje sodbe in zapišemo samo datum zaključka
glavne obravnave (gl. spodaj), tudi ni pravilno, če izpustimo datum zaključka glavne obravnave.

2.2.11. Dan, ko je bila sodba izdana (11)

Če je dan izdaje sodbe isti kot dan zaključka glavne obravnave, ta dan označimo tako, da navedemo
"istega dne". Pri tem uporabimo vejico.

Primer:

„... po 15. decembra 2019 opravljeni javni glavni obravnavi, istega dne …“

Če se dan izdaje sodbe razlikuje od dneva zaključka glavne obravnave (npr. pri pridržanih
odločitvah), posebej navedemo še dan izdaje sodbe, pri čemer tudi tu datum zapišemo tako, da dan
zapišemo s številko, mesec z besedo in leto s številko (gl. zgoraj).

Primer:

„... po 15. decembra 2019 opravljeni javni glavni obravnavi, 24. decembra 2019 …“

V uvod ne sodi navedba razloga, zakaj se datum izdaje sodbe razlikuje od dneva zaključka glavne
obravnave, niti pravna podlaga za to. Ta pojasnila sodijo v obrazložitev. Tako npr. ne pišemo "… je
po 15. decembra 2019 opravljeni javni glavni obravnavi, po tem, ko si je do izteka roka za ugovor
zoper prepis zvočnega posnetka, izdajo pisne sodbe pridržalo, 24. decembra 2019 …"

23
2.3. Oblika uvoda

Zaradi preglednosti posamezne sklope sestavin uvoda zapišemo v ločenih odstavkih.

Opredelitev vrste odločbe in navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva (1) navedemo kot naslov
na sredino.

V nov odstavek (z obojestransko poravnavo) navedemo sodišče (2) ter ime in priimek sodnika (3).

V poseben odstavek (prav tako z obojestransko poravnavo) nato navedemo vrsto zadeve (4), identi-
fikacijske podatke strank iz 180.a člena ZPP (5), podatke o zakonitih zastopnikih in pooblaščencih
(6), pri čemer pri opredelitvi za postopek katere stranke zoper katero stranko gre, uporabimo
besedico zoper (7), podatke o stranskih intervenientih ter njihovih zakonitih zastopnikih in poobla-
ščencih (8).

V nadaljnji nov odstavek (prav tako z obojestransko poravnavo) nato navedemo kratko opredelitev
spornega predmeta (9).

Nazadnje pa v novem odstavku (tudi z obojestransko poravnavo) navedemo še dan, ko je bila kon-
čana glavna obravnava (10) in dan, ko je bila izdana sodba (11).

Navedba vseh podatkov, razen opredelitve vrste odločbe skupaj, tj. v enem odstavku, povzroči ne-
preglednost uvoda.

24
3. TIPIČNI IZREKI SODNE ODLOČBE (v pravdnem postopku)
Matjaž Voglar,
višji sodnik,Višje sodišče v Ljubljani

3.1. Splošno

Z izrekom meritorne sodbe (ali motenjskega sklepa) sodišče v celoti ali delno ugodi tožbenemu
zahtevku ali ga v celoti ali delno zavrne. Od sodbe postane pravnomočen in s tem pravno zavezujoč
samo izrek, zato o pomembnosti pravilnega izreka ne kaže izgubljati besed. Večina sodb je
namenjenih prisilni izvršitvi, zato je pomembno, da sodišče ne izda neizvršljive sodbe. Sodba je
neizvršljiva, če je izrek nerazumljiv, ker je nejasen, nedoločen, pomensko odprt … ali pa tudi, če
naloženega objektivno ni mogoče izvršiti (npr. izročitev individualno določenega predmeta, ki ne
obstaja več). Nekaterih sodb ni treba (niti ni mogoče) prisilno izvršiti: ugotovitvene, oblikovalne
sodbe,17 zato se vprašanje izvršljivosti pri njih ne zastavlja, vendar je tudi pri teh sodbah treba
paziti, da izrek ni nedoločen oziroma nedoločljiv.

Pri oblikovanju izreka kompleksne sodne odločbe (ki odloča o več zahtevkih, morda tudi
procesnih razpolaganjih) je dobro slediti določeni sistematiki, čeprav odstop od teh smernic ni
kršitev ZPP. Najprej se odloči o procesnih razpolaganjih oziroma ugovorih, nato o glavni stvari in
naposled o stroških.

Kadar sodišče odloča o podredno postavljenih zahtevkih (tretji odstavek 182. člena ZPP) in ugodi
prvemu (primarnemu) zahtevku, nadaljnjih (podrednih) zahtevkov v izreku sploh ne omenja, v
obrazložitvi pa lahko le v enem stavku. Če pa sodišče ugotovi, da primarni zahtevek ni utemeljen,
ga je treba v izreku zavrniti, nato pa odločiti o prvem podrejenem itd. Vse te odločitve je treba tudi
ustrezno obrazložiti kot vsako meritorno odločitev. Če sodišče le delno ugodi primarnemu zahtevku,
se o podrednih ne odloča, in smiselno enako velja pri delni ugoditvi prvemu podrednemu zahtevku
itd.

Od podrednih zahtevkov je treba ločiti primer, ko stranka sicer postavi več (domnevno) podrednih
zahtevkov, ki pa so le navidezno v razmerju podrejenosti, vendar imajo vsi zahtevki isto dejansko in
pravno podlago. V primeru, kadar gre za podvajanje ali nepomembne variacije istega zahtevka (npr.
denarni zahtevki z različnimi teki obresti), gre le za navidezno podredne zahtevke. Denarni zahtevki
z npr. različnimi zneski glavnic in različnimi teki obresti niso podredni, temveč t. i. vključujoči
zahtevki in sodišče mora take navidezno podredne zahtevke obravnavati kot enoten zahtevek (z
največjim zneskom glavnice in najdaljšim tekom obresti).

Kadar v postopku na eni ali obeh straneh nastopa več oseb ali kadar sodišče obravnava tožbo in
nasprotno tožbo, je treba v izreku jasno določiti, kdo mora komu kaj plačati. Kadar se sospornikom
naloži plačilo ali kaka druga izpolnitev deljive obveznosti, je treba odločiti (in v izreku zapisati)
tudi, ali gre za solidarno ali deljivo obveznost. Dopustno je, da pri deljivih obveznostih sodišče
posebej ne zapiše, da so npr. toženci dolžni tožniku plačati po enakih delih; ker se solidarnost ne

17
Tudi dajatvena sodba za podajo izjave volje se v praksi ne izvršuje, ker dolžnost podati izjavo volje, navedena v
odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (238. člen Zakona o izvršbi in
zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

25
domneva, se bo v izvršbi v primeru, če solidarnost ni izrecno določena v izvršilnem naslovu,
obveznost obravnavala kot deljiva.

V izrek končne odločbe praviloma18 ne spadajo odločitve o nesamostojnih ugovorih, npr. glede
slovenske pristojnosti, stvarne in krajevne pristojnosti, ugovoru res iudicata ali res transacta,
ugovoru litispendence itd. Zadošča, da sodišče odločitev o teh ugovorih pojasni v obrazložitvi. Je pa
lahko v nejasnih ali pravno zapletenih primerih smiselno, če sodišče s posebnim sklepom odloči, da
je npr. pristojno za odločanje, to odločitev pa je mogoče preizkusiti v pritožbenem postopku še pred
meritornim obravnavanjem glavne stvari (s čimer se prepreči možnost, da bi sodišče izvedlo
obsežen dokazni postopek, nato pa bi se ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo npr. ugotovilo, da
zadeva sploh ne spada v pristojnost slovenskega sodišča).19

3.2. Procesne odločitve

V izreku se praviloma najprej odloči o procesnih razpolaganjih strank, saj bomo šele z
upoštevanjem (ali neupoštevanjem) teh razpolaganj ugotovili, o katerem zahtevku mora sodišče
meritorno odločiti. O teh razpolaganjih je najbolje odločiti po kronološkem vrstnem redu, kot so se
spremembe dogajale. Velja poudariti, da se v izreku končne odločbe o procesnih razpolaganjih
(delni umiki tožbe, spremembe tožbe ipd.) odloči le, če sodišče o tem ni že prej sprejelo
samostojnega sklepa. Tak sklep je lahko sprejet tudi na zapisnik naroka, če se stranke odpovedo
pisnemu odpravku in pritožbi zoper sklep:

Primer:

„Sodnik/ca sprejme

sklep

Dovoli se sprememba tožbe z dne …

Stranki izjavljata, da se odpovedujeta posebnemu pisnemu odpravku sklepa o dovolitvi spremembe

tožbe in tudi pritožbi20 zoper ta sklep.“

Sicer se v izreku sodbe in sklepa odloči o vseh procesnih razpolaganjih. Tako kompleksno odločitev
uvaja beseda »odločilo,« možno pa je tudi, da del, ki je po vsebini sklep, uvaja beseda »sklenilo,«
nadaljevanje, kjer je meritorno odločeno o tožbenem zahtevku, pa »[in] razsodilo.«

18
Praviloma zato, ker drugačno postopanje ne more pomeniti kršitve določb postopka, temveč le metodološko in
slogovno manj popolno sodbo.
19
Podobno kot v primeru, ko je zapleteno ali nejasno vprašanje zastaranja in ZPP izrecno predvideva možnost izdaje
vmesne sodbe o ugovoru zastaranja (315.a člen ZPP).
20
Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP), torej je
zoper tako odločitev možna pritožba (še)le skupaj s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari.

26
3.2.1. Delni umik tožbe
Primer:

Delni umik tožbe z dne … za znesek [ali ustrezen opis umaknjenega dela nedenarnega zahtevka] …
se vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi.

ali:

Zaradi delnega umika tožbe z dne … za znesek … se postopek v tem delu ustavi.

Če je delnih umikov tožbe več, se praviloma o vseh odloči v eni točki, naštejemo jih kronološko,
kot so si sledili:

Delni umiki tožbe z dne 15. 5. 2018, 20. 3. 2019 in 17. 8. 2019 se vzamejo na znanje […]

Če gre za umik tožbe zoper enega od tožencev:

Umik tožbe zoper drugega toženca XY se vzame na znanje …

V izreku o umiku tožbe se ne piše razlogov, zaradi katerih je prišlo do popolnega ali delnega umika
tožbe (npr. zaradi [delnega] plačila z dne …).

3.2.2. Sprememba tožbe

O subjektivni (ki se sicer v praksi skoraj nikoli ne pojavi, ker potencialni novi toženec ne privoli v
vstop v pravdo) in objektivni spremembi tožbe se odloči po enakih načelih kot pri delnem umiku. V
izrek o dovolitvi spremembe ni treba pisati besedila spremenjenega tožbenega zahtevka:

Dovoli se sprememba tožbe z dne …

Če je sprememb več, se praviloma o vseh odloči v eni točki:

Dovolijo se spremembe tožbe z dne …, z dne … in z dne …

Lahko pa se navede, da se dovoli le zadnja sprememba tožbe, pod pogojem, da je z zadnjo

spremembo tožnik v celoti postavil novi (spremenjeni) zahtevek, saj v tem primeru »zadnji«
zahtevek nadomesti vse prejšnje. Če pa je z več delnimi spremembami tožnik le povečeval zahtevek
(npr. za med pravdo natekle mesečne uporabnine), je nujno odločiti o vseh delnih spremembah.

27
3.2.3. Zavrženje tožbe

V začetni del izreka (po ali pred delnim umikom tožbe) se umesti tudi odločitev o (delnem)
zavrženju tožbe. Upoštevati je treba, da se zavrže tožba, zavrne pa tožbeni zahtevek, saj je zavrženje
procesna odločitev, ob kateri sodišče zahtevka vsebinsko sploh ne obravnava.

Če se tožba v celoti zavrže, se to naredi v enem kratkem stavku:

Tožba [eventuelno še: z dne …] se zavrže.

Pri zavrženju celotne tožbe se nikoli ne prepisuje tožbenega predloga (tenorja). Napačni so izreki v
smislu: Zavrže se tožbeni zahtevek. ali: Tožba / tožbeni zahtevek, ki se glasi […] se zavrže, četudi
tak napačno zasnovan izrek ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka. Nesmiselno je
tudi pisati: tožba tožeče stranke …, saj je jasno, da tožbo (razen nasprotne tožbe) lahko vloži le
tožeča stranka.

Če pa sodišče tožbo zavrže le delno, se, še posebej pri nedenarnih zahtevkih, zaradi jasnosti in
preglednosti večkrat ni mogoče izogniti temu, da se v izrek o zavrženju vnese tudi del tenorja, npr.:

Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti.

Ali:

Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na izročitev premičnih stvari, ki se nahajajo v drvarnici na

parc. št. … .

3.2.4. Stranska intervencija

Na začetku, še pred odločitvijo o umikih in spremembah tožbe ali takoj za njimi, se lahko umesti
tudi odločitev o stranski intervenciji, če sodišče o njej ni odločilo že prej s posebnim sklepom.

Dovoli se stranska intervencija [ime ali firma intervenienta] na strani tožeče / tožene stranke.

Če sodišče intervencije ne dopusti:

Zavrne se stranska intervencija [...] ali: Ne dovoli se stranska intervencija […]

3.2.5. Drugi procesni izreki

V izrek je treba včasih umestiti tudi odločitve o nekaterih samostojnih pravnih sredstvih, če ni bilo
o njih odločeno s posebnim(i) sklepom(i): o vrnitvi prejšnje stanje, ugovoru zoper prepis zvočnega
posnetka naroka, ugovoru zoper začasno odredbo itd.

Odločitev o navedenih pravnih sredstvih lahko sledi odločitvi o procesnih razpolaganjih, lahko pa je
umeščena tudi povsem na začetku, saj je od odločitve o teh pravnih sredstvih odvisno, o katerem
zahtevku, po kakšnem procesnem stanju, bo sodišče sploh odločalo:

28
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne … se zavrne.

Ali:

Vrnitev v prejšnje stanje se ne dovoli.

Odločitev o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka se lahko umesti za ugovori o procesnih
razpolaganjih in/ali pravnih sredstvih, še bolje pa na začetek (iz istega razloga kot pri vrnitvi v
prejšnje stanje):

Ugovor tožeče/tožene stranke zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne … se zavrne.

Če ugovoru ugodimo:

Ugovoru tožeče/tožene stranke zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne … se [delno] ugodi in
se prepis zvočnega posnetka naroka z dne … popravi tako, da se na … strani zapisnika v … vrstici /
odstavku beseda/besedilo »…« popravi tako, da se pravilno glasi: »...«

Odločitev o ugovoru zoper začasno ali predhodno odredbo se lahko umesti za procesne ugovore in
pravna sredstva, lahko pa tudi na koncu po odločitvi o glavni stvari, vendar pred odločitvijo o
stroških.

Ugovor zoper začasno odredbo z dne … se zavrne.

Ali:

Ugovoru zoper začasno odredbo z dne … se [delno] ugodi, sklep o začasni odredbi z dne … se
[delno v … točki/delu …] razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe [delno v … točki/delu
…] zavrne.

Odločitve o pravnih sredstvih in vlogah, ki se ne nanašajo na razmerje med pravdnima strankama,

temveč na razmerje stranke z državo (npr. predlog za taksno oprostitev, predlog za izločitev
sodnika) naj bodo predmet samostojnega sklepa in ne del meritorne sodne odločbe. Še posebej to
velja za odločitev o taksni oprostitvi, ki v obrazložitvi vsebuje tudi občutljive osebne podatke, do
katerih nasprotna stranka nima dostopa (14.b člen Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1).
Odločitev o taksni (ne)oprostitvi mora biti vedno predmet posebnega, samostojnega sklepa.

Lahko pa je v odločbi o glavni stvari zajeta odločitev o predlogu za izločitev, če razpravljajoči

sodnik na podlagi šestega odstavka 72. člena ZPP zahtevo za izločitev zavrže. Samoumevno je, da
je predmet posebnega sklepa vsebinska odločitev predsednika sodišča o predlogu za izločitev.

3.3. Odločitev o glavni stvari – splošno

Odločitvam o procesnih razpolaganjih sledi najpomembnejši in najzahtevnejši del izreka, meritorna

odločitev o glavni stvari. Pri teh odločitvah je osnovno vodilo, da sodišče sodi v mejah postavljenih
zahtevkov: ne sme prisoditi ne več, kot stranke zahtevajo, ne kaj drugega, lahko pa prisodi manj.

Sodišču se ni treba dobesedno držati tožbenega predloga (tenorja). Celo prav je, da popravi
slovnične ali tipkarske napake in jezikovne okornosti, prav tako je prav, če izpusti dele tenorja, ki v
izrek sodbe ne sodijo: to so navedbe o podlagi zahtevka (plačati »odškodnino«, »vrniti posojilo«

29
itd.), prav tako v izrek ne spadajo besedice »gospod«, »gospa« ali navedbe poklicev strank
(npr. »odvetnik«). V izrek civilne sodbe tudi ne spadajo zakonski členi. Tudi kadar stranka v
zahtevku posebej navede zneske, npr. za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je prav, da
sodišče v izrek zapiše le skupni znesek (seštevek) prisojene odškodnine. Če sodišče slogovno
nekoliko popravi izrek z izpuščanjem zgoraj omenjenih nepotrebnih dodatkov, to ne pomeni (niti
delne) zavrnitve zahtevka. Izrek je v nekaterih primerih lahko zelo dolg (če se npr. zahteva sklenitev
najemne ali kake druge pogodbe, tožbeni zahtevek in s tem izrek vsebuje celotno besedilo
pogodbe).

Glede imen strank v izreku ni enotnega pravila, vendar je bolje, da se navede le vloga v postopku:

Toženec mora tožniku plačati …

Če pa je na eni strani več strank, je zaradi preglednosti bolje, da se navedejo z imeni:

Prvi toženec Janez Novak mora plačati drugemu tožniku Francu Kovaču ..., tretjemu tožniku Mihu
Koširju ... itd.

V slovenščini pišemo najprej ime, nato priimek, ki ju po potrebi tudi sklanjamo (to velja za izrek in
za obrazložitev sodbe). Kadar bo izrek podlaga za ZK vpise (lastninske pravice, služnosti …), je
treba v izrek zaradi preprečitve morebitnih zapletov pri vknjižbi vnesti tudi identifikatorje stranke,
ki jih zahtevajo ZK predpisi: ime in priimek, EMŠO, prebivališče ter navedbo, da gre za državljana
Republike Slovenije, za pravne osebe pa firmo, sedež in matično številko.

Kadar se meritorno odloča o zahtevku, mora sodišče v celoti odločiti o zahtevku, bodisi z ugodilno,
zavrnilno ali mešano odločitvijo. Ni redka napaka, da sodišče, kadar delno ugodi zahtevku, pozabi v
izreku zavrniti preostanek. Če se zahtevek zavrne, je treba tožbeni zahtevek v izreku dobesedno
navesti. Napačna je odločitev, ki bi se glasila le: Tožbeni zahtevek se zavrne / Tožbenemu zahtevku
se ugodi, saj je tak izrek nerazumljiv (ne ve se, kaj se je pravzaprav zavrnilo ali čemu se je ugodilo),
kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Primer zavrnitve tožbenega zahtevka:

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: »[tu navedemo celotni zahtevek].«

Pri zavrnitvi zahtevka ni treba prepisati (in zavrniti) tudi stroškovnega dela tožbenega zahtevka, saj
odločitev o tem, da sodišče tožencu prisodi njegove stroške postopka, vsebuje tudi odločitev, da
tožnik do povrnitve svojih stroškov ni upravičen. V izreku tudi ni treba posebej zavrniti presežka
stroškovnega dela zahtevka (priglašenih, vendar ne priznanih stroškov), temveč zadošča, da sodišče
le odmeri (priznane, potrebne) stroške. Kadar se zahtevek zavrne zaradi zastaranja, se tožbeni
zahtevek zavrne kot vsak zahtevek, za katerega sodišče meritorno ugotovi, da ni utemeljen.
Dostavki zaradi zastaranja ipd. so nepotrebni.

Kadar se s sodno odločbo le delno ugodi zahtevku, mora biti vselej jasno razvidno, kateremu delu
zahtevka je ugodeno in kateremu ne. Nepravilni so izreki v smislu: Kar zahteva tožnik več ali
drugače, se zavrne. Pri denarnih zahtevkih (in zahtevkih na izročitev nadomestnih stvari, določenih
po vrsti), mora seštevek ugodilnega in zavrnilnega dela ustrezati celotnemu zahtevku.

30
Kadar toženec uveljavlja ugovor sočasne izpolnitve (tretji odstavek 111. člena Obligacijskega
zakonika – v nadaljevanju OZ), ni potrebna nasprotna tožba, saj gre za materialnopravni ugovor
(smiselno enak ugovoru neizpolnitve). Če sodišče ugotovi, da je tak ugovor utemeljen, mora
sočasno izpolnitev vključiti v izrek. Pri npr. razvezi kupoprodajne pogodbe, ko tožnik zahteva
vrnitev izročene stvari, toženec pa postavi ugovor sočasne izpolnitve (vrnitve kupnine), se izrek
glasi:

Primer izreka pri ugovoru sočasne izpolnitve:

Tožena stranka mora tožeči stranki vrniti nepremičnino … pod pogojem, da tožeča stranka hkrati
toženi stranki plača znesek ...

3.4. Denarni zahtevki

3.4.1. Splošno

Pri običajnih denarnih zahtevkih je z izrekom še najmanj težav; izrek naj bo kratek in jedrnat:

Toženec mora tožniku plačati … z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne … .

Zamudne obresti so zakonske, ker so določene z zakonom (zakon tudi določa, kako se predpisuje
obrestna mera). Zakonite so vsakršne obresti, tudi pogodbene, če le ne nasprotujejo zakonu.

Pri obrestnem delu zahtevka se izreki običajno glasijo: […] od dne ... dalje do plačila,

vendar je dodatek dalje do plačila nepotreben in tudi neustrezen, saj lahko obresti prenehajo teči
tudi iz drugih razlogov – npr. dolžnik upnikovo judikatno terjatev pobota s svojo terjatvijo do
upnika. Torej je pravilen obrestni izrek: […] od dne … .

Rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) ni nujna sestavina tožbenega zahtevka; če stranka
tega roka ne navede, ga določi sodišče (313. člen ZPP).21

Dostavki v zvezi s prisilno izvršitvijo obveznosti (pod izvršbo; da ne bo potrebna izvršba …) so

nepotrebni in jih sodišče lahko izpusti.

Kadar se denarni zahtevek delno zavrne, se praviloma v eni točki izreka zapiše ugodilni del, v
naslednji pa zavrnilni:

1) Toženec mora tožniku plačati … z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne … .

2) Višji tožbeni zahtevek za znesek...se zavrne.

21
Pri tem naj upošteva, da so za določene vrste zahtevkov določeni posebni roki: motenje posesti (428. člen ZPP);
SMV (458. člen ZPP); tožba za objavo odgovora ali popravka (38. člen v zvezi s 27. členom Zakona o medijih – v
nadaljevanju ZMed) itd.

31
Možno je tudi kombinirati ugodilni in zavrnilni del v eni točki:

Toženec mora tožniku plačati … z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne …, višji tožbeni zahtevek
za znesek....pa se zavrne.

Tudi, če sodišče prisodi le krajši tek zamudnih obresti od glavnice, je treba obrestni zahtevek v
presežku zavrniti, npr.:

Višji obrestni tožbeni zahtevek se zavrne.

3.4.2. Zadeve, ki izvirajo iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine

V pravdah, ki izvirajo iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine ali tožbe s predlogom
za izdajo plačilnega naloga,22 se v postopkih, začetih po 14. 9. 2017 (novela ZPP-E), sklep o izvršbi
(na obrazložen ugovor dolžnika) v celoti razveljavi in sodišče v pravdnem postopku o zahtevku
odloči kot o običajni tožbi (drugi odstavek 436. člena ZPP). Če je sodišče, ki je obravnavalo
predlog za izvršbo (plačilni nalog), odločilo še »po starem« in razveljavilo sklep le v t. i.
dovolilnem delu (2. točka izreka sklepa o izvršbi), naj pravdno sodišče razveljavi še preostanek in
nato odloči o zahtevku kot o običajni tožbi. Lahko pa odloči še »po starem« o usodi plačilnega
naloga (glej v nadaljevanju).

V postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZPP-E (predlogi za izvršbo na podlagi

verodostojne listine, vloženi pred 14. 9. 2017), se izrek glasi drugače. Sodišče mora odločiti, ali se
sklep o izvršbi (plačilni nalog) v celoti ali delno vzdrži v veljavi ali pa se razveljavi.
Poenostavljeno, odločiti mora o »usodi« sklepa o izvršbi (plačilnega naloga):

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL xxxxxx/2016 z dne … ostane v prvi in tretji točki
izreka v celoti v veljavi.

Pravilno je, da sledi še dostavek:

[…] tako da mora toženec tožniku plačati … z zakonskimi zamudnimi obrestmi … in izvršilne
stroške … z zakonskimi zamudnimi obrestmi …

Sodna praksa dopušča, da se ta dostavek izpusti, saj je izrek tudi brez tega dodatka še vedno
določljiv (s pomočjo sklepa o izvršbi, ki se sklicuje na predlog za izvršbo, ta pa vsebuje tudi plačilni
nalog), vendar je izrek s tem dostavkom mnogo bolj jasen in razumljiv.

Kadar sodišče v teh postopkih zahtevku ugodi le delno, se izrek ponavadi glasi:

1) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL xxxxxx/2016 z dne ... ostane v veljavi v prvi
točki izreka za … z zakonskimi zamudnimi obrestmi … in v tretji točki izreka v celoti [ali: za …].

2) V presežku se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL xxxxxx/2016 z dne ... razveljavi v
prvi točki izreka za … z zakonskimi zamudnimi obrestmi … [in v tretji točki izreka za …] in se v tem
delu zavrne tožbeni zahtevek glede plačila … .

22
Institut tožbe s predlogom za izdajo plačilnega naloga je v zadnjih letih praktično izumrl; edina izjema so nalogi za
izpraznitev poslovnih prostorov.

32
Možna je tudi nekoliko poenostavljena kombinacija obeh točk izreka:

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL xxxxxx/2016 z dne ... ostane v veljavi v prvi točki
izreka za … z zakonskimi zamudnimi obrestmi … in v celoti v tretji točki izreka, v presežku pa se v
prvi točki izreka za … z zakonskimi zamudnimi obrestmi … [in v tretji točki izreka za …] razveljavi
in se zavrne tožbeni zahtevek glede plačila … .

Možne so seveda tudi nekoliko drugačne besedne zveze in kombinacije; bistveno je, da je jasno
razvidno: o katerem sklepu o izvršbi (plačilnem nalogu) je sodišče odločalo (sodišče, ki je sklep
izdalo; opravilna številka; datum izdaje sklepa); v kateri točki in v kolikšnem delu (za kolikšen
znesek) je sklep ostal v veljavi in v kolikšnem delu je razveljavljen ter zahtevek zavrnjen.

V primeru bolj zapletenih izrekov, npr. pri pobotnem ugovoru, je možna tudi druga pot: sodišče
najprej v celoti razveljavi sklep o izvršbi (kot pri zadevah, začetih po 14. 9. 2017), nato pa odloči
kot o običajnem tožbenem zahtevku. Prav je, da v takih primerih v obrazložitvi v enem stavku
pojasni, zakaj je tako ravnalo.

3.4.3. Pobotni ugovor

Kadar23 mora sodišče odločati o pobotnem ugovoru v pravdi (t. i. procesno pobotanje), sodba
vsebuje t. i. tričlenski izrek (ki je v primeru uspešnega pobotnega ugovora dejansko petčlenski):

1) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku …

2) Ugotovi se, da [ne] obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku …

3) Terjatvi tožeče in tožene stranke se pobotata do višine …

Temu delu sledita še odstavka:

4) O usodi tožbenega zahtevka: če je s pobotom terjatev tožeče stranke v celoti prenehala, zahtevek
v celoti zavrnemo. Če je prenehala le delno ali če smo ugotovili, da v pobot uveljavljana terjatev ne
obstaja, se zahtevku delno ali v celoti ugodi, kot pri običajni tožbi. Če smo ugotovili, da v pobot
uveljavljana terjatev ne obstaja, odstavek o pobotanju terjatev seveda odpade; v tem primeru ima
odločitev o pobotu le dva člena oz. odstavka, čemur sledi odstavek o ugoditvi zahtevku.

5) Zadnji odstavek je izrek o stroških (če so bili priglašeni).

Izvenpravdni pobotni ugovor (trditev, da je do pobotanja prišlo že pred pravdo) je po vsebini

ugovor ugasle terjatve, ki ga v izreku ne omenjamo, temveč zahtevek zavrnemo in odločitev o
pobotanju le obrazložimo (enako kot npr. ugovor plačila).

Če toženec ugovarja v pobot judikatno terjatev, odpade druga točka izreka o ugotovitvi obstoja v
pobot uveljavljane terjatve, saj je bila ta terjatev že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo,
temveč se ugotovi le obstoj tožnikove terjatve in (delno ali celotno) pobotanje. Zaradi jasnosti se v
izrek o pobotanju vnese tudi identifikacija terjatve:

23
Več o pobotanju glej: T. Zima Jenull, Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten
št. 2/2017, str. 117 in nasl.

33
1) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku …

2) Terjatev tožeče stranke se pobota s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke po pravnomočni
sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, [opr. št.] … z dne … [eventualno še: do zneska …]

Ker je pobot obrambno sredstvo toženca, v izreku nikoli ni dopustno ugotoviti višje v pobot
uveljavljane terjatve, kot pa je terjatev tožnika, ki se pobotava. Četudi sodišče ugotovi, da je
toženčeva terjatev precej višja od tožnikove, v izreku ugotovi njen obstoj le do višine tožnikove
terjatve (drugače je pri nasprotni tožbi, ki je ofenzivno orožje toženca). Je pa mogoče, da toženec v
pobot uveljavlja (za vsak primer, ker ni prepričan, ali so njegove terjatve utemeljene) več terjatev.
Lahko bi govorili tudi o eventualni kumulaciji pobotnih ugovorov. Če sodišče ugotovi, da že prva
terjatev v celoti zadošča za pobotanje s tožnikovo, v izreku ugotovi obstoj samo te terjatve in drugih
ne omenja. Če pa ugotovi, da v pobot uveljavljane terjatve ne obstajajo, sodišče ugotovi njihov
neobstoj v izreku, tudi če skupni znesek teh (neuspešno) v pobot ugovarjanih terjatev presega
tožbeni zahtevek.

Če tožnik tožbo umakne ali jo sodišče zavrže, se o pobotu sploh ne odloča in se ga v izreku ne
omenja.

Sodišče lahko pobotni ugovor zavrže, če npr. niso izpolnjene procesne predpostavke zanj, če v
pobot uveljavljana terjatev še ni dospela; pobotni ugovor zavrne (ne da bi odločalo o (ne)obstoju v
pobot ugovarjane terjatve), če npr. ugotovi, da terjatvi nista vzajemni ali da v pobot uveljavljana
terjatev ni likvidna.24

3.4.4. Vmesna sodba

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi (temelju) zahtevka, največkrat v odškodninskih zadevah.
Izdaja vmesne sodbe je smiselna, če sodišče ni povsem prepričano, ali je zahtevek po podlagi sploh
(vsaj delno) utemeljen; tako se sodnik izogne neprijetnemu in za stranke stroškovno
obremenjujočemu položaju, ko bi sodišče izvajalo dokazni postopek (npr. z izvedenci) glede višine,
nato pa bi se v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo, da zahtevek po podlagi sploh ni utemeljen.
Izrek vmesne sodbe se ponavadi glasi:

Tožbeni zahtevek je po podlagi / temelju utemeljen.

Po našem mnenju je, kadar je zahtevek po temelju v celoti utemeljen (torej brez soprispevka
oškodovanca – tožnika), odveč poudarjati, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Pač pa je
treba pri deljeni odgovornosti (temelju) v izreku jasno določiti delež:

Tožbeni zahtevek je po podlagi / temelju utemeljen do treh četrtin ali: do 80 odstotkov.25

V praksi se pojavljajo tudi izreki, ki govorijo o odgovornosti tožene stranke (v celoti ali v
določenem odstotku) za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka (včasih še z dodatkom, v katerem
škodnem dogodku), kar pa ni pravilno; z vmesno sodbo se odloča o podlagi tožbenega zahtevka
(315. člen ZPP) in ne o odgovornosti toženca. Prav tako je napačen izrek, ki se glasi: Ugotovi se, da
24
Več o nelikvidni terjatvi in pobotanju glej: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 68/2016 z dne
25. 8. 2016.
25
O izreku vmesne sodbe glej tudi: A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem,
3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2009, str. 64.

34
je zahtevek po podlagi utemeljen, saj sodišče z vmesno sodbo ne ugotavlja obstoja pravice ali
pravnega razmerja, temveč odloča o podlagi tožbenega zahtevka.

Četudi se z vmesno sodbo le delno ugodi zahtevku (ugotovi le delno utemeljenost tožbenega
zahtevka po podlagi), v preostanku (do stoodstotne utemeljenosti po podlagi) zahtevka ne
zavrnemo. Ko bo sodišče s končno26 sodbo odločilo tudi o višini zahtevka, bo soprispevek
upoštevalo pri matematičnem obračunu in denarni zahtevek za plačilo odškodnine delno zavrnilo.

Kadar je v odškodninski pravdi spornih več škodnih dogodkov (npr. izjav, medijskih objav), pa
sodišče ugotovi, da so protipravni le nekateri, o tem ne odloča z vmesno sodbo (ali kako drugače v
izreku), temveč je to stvar obrazložitve.

Kadar stranka uveljavlja poleg primarnega še enega ali več podrednih zahtevkov, je treba jasno
označiti, kateri zahtevek je po podlagi utemeljen – ne le z označbo »primarni« oz. »prvi, drugi …
podredni« zahtevek, temveč določno, npr.:

Primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine [eventualno še: v znesku … ] je po podlagi

utemeljen.

3.5. Nedenarni zahtevki

Pri nedenarnih zahtevkih je pravilna vsebina izreka lahko zelo zapleteno vprašanje. To vprašanje se
neločljivo povezuje z vprašanjem meritorne odločitve o zadevi, saj je od pravilno postavljenega
(oblikovanega) tožbenega zahtevka (ki bo nato postal izrek) dostikrat odvisno, ali bo tožnik s tožbo
uspel ali ne. Da je delo sodnikov in predvsem odvetnikov še težje, prispeva večkrat neenotna in/ali
spreminjajoča se sodna praksa. Zato v tem prispevku ni mogoče zajeti prav vseh možnih nedenarnih
zahtevkov na dednopravnem, družinskopravnem, stvarnopravnem, stanovanjskem področju, na
področju izpodbijanja pravnih poslov, jamčevalnih zahtevkov, predkupnih in drugih upravičenj itd.
Sodniku svetujemo, da v vseh primerih, ko je vprašljivo, ali je stranka postavila ustrezen zahtevek,
preuči pravno teorijo27 in (predvsem novejšo28) sodno prakso.29

26
Ki se vedno glasi (samo) sodba, ne glede na to, da je bilo poprej o temelju določeno z vmesno sodbo.
27
Poleg v drugih opombah citiranih del v zvezi z različnimi vrstami zahtevkov opozarjamo še na: M. Končina
Peternel, Analiza novejše sodne prakse – skupno premoženje zakoncev, Odvetnik št. 2/2017, str. 32; dostopno na:
<http://www.odv-zb.si/upload/revija/ODVETNIK%20st%2080%20-%20posebna%20st.%202017.pdf>
(25. 1. 2021); M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja […], LeXonomica,
št. 1/2015, str. 19-37; dostopno na: <http://journals.um.si/index.php/lexonomica/article/view/12/12> (25. 1. 2021);
J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja […], Pravnik, št. 11-12/2010;
J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja […], Pravnik, št. 1-2/2011.
28
Na pomen novejše (cca zadnjih 10 let) sodne prakse opozarjamo predvsem zato, ker se pravo razvija in spreminja ter
so številna stališča starejše sodne prakse presežena in pomembno spremenjena.
29
Glede vprašanja, kdaj je v zvezi z oblikovanjem zahtevka potrebno materialno procesno vodstvo, glej tudi
M. Voglar, v: V. J. Kosi (ur.), Vodnik po pravdnem postopku, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana 2018, str. 38 in nasl.

35
3.5.1. Stvarno pravo - splošno

Pri stvarnopravnih zahtevkih,30 ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, je treba paziti, da so

nepremičnine označene z ustreznimi identifikatorji. Identifikatorji se lahko zapišejo zgolj številčno
(ID znak) s kombinacijo številk katastrske občine in individualne nepremičnine
(npr. ID znak 1939-1/9), dopustno je tudi zapisovanje »po starem« (npr. parc. št. 234/0,
k. o. Podgorica), saj je tudi tako označena nepremičnina določljiva. Ni pa dopustno označevanje
nepremičnin z vložnimi številkami (vl. št.), saj to ne omogoča identifikacije nepremičnine in s tem
individualizacije zahtevka. Ker se oznake nepremičnin lahko spreminjajo (parcele se preštevilčijo,
ukinejo), je priporočljivo, da sodnik pred zadnjim narokom preveri stanje z vpogledom v
elektronsko zemljiško knjigo in po potrebi opozori stranke na neusklajenost zahtevka z aktualnim
zemljiškoknjižnim stanjem.

Kadar se vtožuje izvirna (originarna) pridobitev stvarne pravice (npr. priposestvovanje), je treba
upoštevati, da je takšno pravico tožnik pridobil (če jo je pridobil) že v preteklosti, zato lahko uspe le
z ugotovitvenim zahtevkom:

Ugotovi se, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. … [ali: avtomobila znamke … model … št.
šasije …]

Dostavek, ki ga tovrstni zahtevki včasih vsebujejo: … in mora toženec to priznati / mora dopustiti
vknjižbo … je nepotreben in naj ga sodišče izpusti. Prav tako v izrek ne sodijo zapisi o pravni
podlagi (npr. na podlagi priposestvovanja; z vlaganji v toženčevo nepremičnino, na podlagi
dogovora o skupni gradnji …), zato naj tudi to sodnik izpusti. Ker se z izvirnimi načini stvarna
pravica pridobi na podlagi zakona in ne na podlagi pravnega posla, so pri izvirnih pridobitvah
stvarnih pravic neutemeljeni zahtevki, da mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje; tak
zahtevek je treba zavrniti. Če pa tožnik ob trditvah o izvirni pridobitvi stvarne pravice postavi (le)
zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je taka tožba nesklepčna.

Kadar se zatrjuje izvirna pridobitev lastninske pravice (npr. s priposestvovanjem) le na delu

nepremičnine (parcele), mora biti v izreku navedena samostojna nepremičnina (s svojo enolično
parcelno številko), sicer izrek ne bo izvršljiv v zemljiški knjigi. Zahtevki, ki jih je dopuščala sodna
praksa pred leti (da mora toženec dopustiti odmero dela parcele …) in ki so imeli za posledico, da
se je šele v (eventualni) izvršbi oblikovala nova parcela, niso pravilni in jim sodišče ne sme ugoditi.
Že med pravdo je treba v geodetskem postopku oblikovati (izločiti, oddeliti od obstoječe) novo
parcelo, ki bo nato navedena v izreku odločbe. Izrek sodbe se v takih primerih pravilno glasi:

Ugotovi se, da je tožnik lastnik dela parcele št. …, k. o. …, ki je v priloženem elaboratu izvedenca
geodetske stroke za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parc. št.
…, k. o. …

V praksi poteka postopek tako, da sodišče (včasih šele po bolj ali manj obsežnem dokaznem
postopku) najprej ugotovi, ali je tožnik uspel izkazati pridobitev lastninske pravice na zatrjevanem
delu parcele. Nato sodišče odredi izvedencu geodetske stroke, da odmeri tako ugotovljeni del
parcele, izdela elaborat in pridobi rezervirano parcelno številko. Tožnik spremeni (dopolni) 31
30
Več o stvarnopravnih zahtevkih glej: M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo,
Odvetniška šola 2012, Portorož, 20. 4. 2012; dostopno na: <http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo
%20Finale%20Konec.pdf> (25. 1. 2021).
31
Vprašljivo je, ali gre za spremembo tožbe ali le za dopolnitev oziroma popravek. Tudi, če štejemo, da gre za
spremembo tožbe, je ta vselej dopustna in privolitev toženca ni potrebna (186. člen ZPP).

36
tožbeni zahtevek z navedbo rezervirane parcelne številke (ob vložitvi tožbe zahtevek le-te še ne
vsebuje) in sodišče o takem zahtevku odloči.

Pri služnostih:

Ugotovi se, da obstaja služnost hoje in vožnje z vsemi vozili za potrebe obdelovanja njive na parceli
št. … po obstoječi poti na severni strani parcele št. … v korist vsakokratnega lastnika parcele št. …

Služnost mora biti v izreku (in zato tudi v tožbenem zahtevku) ustrezno opredeljena 32 po vrsti (hoja,
vožnja – s katerimi vozili, v kakšen namen), obsegu (širina, kakovost poti), trajanju (samo sezonsko
ali ves čas) in kraju izvrševanja (čim bolj natančen opis mikrolokacije). Opisi v smislu »po
obstoječi poti na parceli ...« so praviloma premalo natančni in določni, razen v primeru, ko gre za
majhno parcelo, na kateri je zgolj ena pot. Veliko bolje je npr.: »po obstoječi makadamski poti,
široki 3 metre, ki poteka v smeri od severozahoda proti jugovzhodu cca 10 metrov od zahodnega
roba parcele št. ...«

Varstvo lastninske pravice pred odvzemom ali vznemirjanjem:

V primeru, ko je toženec tožniku odvzel posest nepremičnine ali premičnine, se izrek sodbe pri
reivindikacijski (vrnitveni) tožbi33 glasi na izročitev stvari:

Toženec mora izročiti tožniku v posest nepremičnino – stanovanje št. … v hiši na parceli št. …

Ali – pri premičninah:

Toženec mora izročiti tožniku v posest osebni avto znamke …, model …, št. šasije …

Zahtevek za izpraznitev in izročitev nepremičnine (npr. hiše, stanovanja ali drugega prostora v
stavbi) se v praksi najpogosteje uveljavlja na obligacijski podlagi (najemna ali zakupna pogodba),
lahko pa je utemeljen tudi na stvarnopravni podlagi. Izrek se ponavadi glasi:

Tožena stranka mora izprazniti trisobno stanovanje št. 11, v III. nadstropju stanovanjskega bloka
na naslovu ..., ki stoji na parc. št. ..., in ga prostega stvari ter oseb prepustiti v posest tožeči stranki.

Ker mora toženec iz tožnikovega stanovanja ali drugega prostora odstraniti vse stvari in osebe,
le-teh ni treba posebej določiti; njegova obveznost je izročiti izpraznjeno (prazno) nepremičnino.

Kadar se zahteva izročitev premičnih stvari, morajo biti te opredeljene tako, da je nedvoumno
možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari, generične stvari pa je treba označiti dovolj
konkretno, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi, v kateri lahko pride do nadomestnega kupa. 34
Sodna praksa večinoma sledi stališču, da kadar med strankama ni sporno, za katero stvar pravzaprav
gre, posebej podrobna označitev ni nujna.35 Niso pa popolni (in torej ne bi smeli biti predmet
meritornega obravnavanja) zahtevki za izročitev »vseh stvari« v določenem prostoru, saj objektivno
32
O določnosti tožbenega zahtevka pri služnostih glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 20/2008 z
dne 27. 1. 2011.
33
Enako se glasijo izreki pri publicijanski tožbi (tožbi domnevnega lastnika); razlika med publicijansko in
reivindikacijsko tožbo je le v tem, da pri prvi tožniku ni treba dokazati lastninske pravice, temveč le, da ima
močnejši pravni naslov za posedovanje sporne stvari od toženca.
34
Več o določenosti zahtevka za izročitev premičnih stvari glej: A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek,
zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 125.
35
Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2421/2012 z dne 13. 3. 2013.

37
gledano sploh ni jasno, kaj je treba izročiti, in bi bila sodba, ki bi ugodila takemu zahtevku,
neizvršljiva.

Pri zahtevkih za varstvo pred vznemirjanjem (negatorna, konfesorna, imisijska, motenjska tožba)
mora biti posegajoče ravnanje, ki naj se prepove, oziroma stanje, ki naj se restituira, dovolj določno
opredeljeno.

Toženec mora s poti, ki poteka ob južnem robu tožnikove parcele št. … odstraniti kup peska.

V praksi negatorni zahtevki pogosto vsebujejo tudi prepovedni del:

[...] in se v prihodnje vzdržati odlaganja peska na parcelo tožeče stranke.

Če zahtevek ni dovolj določen, ni izvršljiv in takemu zahtevku36 sodišče ne more nuditi pravnega
varstva. Tipični nedoločni, pavšalni in zato neizvršljivi zahtevki so na »prepoved vsakega poseganja
v lastninsko pravico,« prepoved motenja posesti [ali lastninske ali služnostne pravice] »na kakršen
koli drug način« ipd. Če zahtevek poleg takih splošnih, pavšalnih formulacij vsebuje tudi dovolj
določno zahtevo oziroma prepoved, lahko sodišče zahtevku ugodi (le) delno.

Kadar se za varstvo stvarnih pravic zahteva neko aktivno ravnanje (za preprečitev poplavljanja,
plazenja zemljine, hrupa, smradu, vdiranja živine …), mora biti izrek usmerjen v končni rezultat –
dosego nekega stanja (npr. preprečitev poplavljanja, plazenja …). Če je tako stanje mogoče doseči
na več načinov (npr. z izgradnjo protipoplavnega nasipa ali drenažnega kanala), ni mogoče ugoditi
zahtevku, naj se opravi točno določeno dejanje. Točno določeno aktivno ravnanje lahko sodišče
prisodi le, kadar je po naravi stvari mogoče motnjo preprečiti le na en način. 37 V takih primerih je
izrek sodbe lahko (mora biti) izvedbeno odprt:

Toženec mora na svoji nepremičnini parc. št. … izvesti vse potrebne ukrepe, da se prepreči polzenje
zemljine s toženčeve parcele št. … na tožnikovo nepremičnino parc. št. ...

36
Vendar mora sodišče, preden zavrže tožbo, katere zahtevek jo ocenjuje kot premalo določen, tožnika na to opozoriti
bodisi s pozivnim sklepom po 108. členu ZPP, bodisi v okviru materialnega procesnega vodstva, in mu omogočiti
spremembo (popravo) zahtevka.
37
Več o tem npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VSRS II Ips 642/94 z dne 22. 9. 1994.

38
3.5.2. Motenje posesti

V teoriji in sodni praksi se zelo pogosto pojavljajo vprašanja v zvezi z zahtevki pri motenju posesti.
Pri motenjskih zahtevkih se v praksi (še vedno) dopušča zahtevek, ki je sestavljen iz ugotovitvenega
(v prvi točki) in dajatvenega (restitucijskega in/ali prepovednega) v naslednji(h) točki(ah), čeprav je
ugotovitveni del zahtevka odveč in nedopusten (gre pravzaprav za ugotovitev dejstva in tak
ugotovitveni zahtevek ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 181. člena ZPP), stranki pa bo pravno
varstvo nudil (že in samo) dajatveni zahtevek.

Vendar se v praksi še vedno uporablja in dopušča tudi ugotovitveni del zahtevka. 38 Razpravljanje,
zakaj je tako, od kod in od kdaj izvira ugotovitveni del, presega namen tega priročnika. Zato naj bo
izbiri prvostopenjskega sodnika prepuščeno, ali bo dopustil (tudi) ugotovitveni del motenjske tožbe
ali pa jo bo v tem delu zavrgel. Če se sodnik odloči za slednjo možnost, mora upoštevati, da se na
ugotovitveni del zahtevka navezuje dajatveni (… tožencu se prepove ponavljati tovrstna motitvena
dejanja …). Kadar ugotovitveni del zahtevka zavržemo, je zato treba ustrezno preoblikovati
dajatveni del, da bo vseboval tudi opis motenja, ki je bil sicer vsebovan v ugotovitvenem delu in na
katerega se je navezovala prepoved bodočih motenj in/ali restitucija. S tem sodišče ne prisodi
ničesar, česar stranka ni že zahtevala. Takega preoblikovanja v primeru zavrženja ugotovitvenega
zahtevka sodišče ne sme izpustiti, saj bo sicer izrek nedoločen in neizvršljiv (ne ve se, kakšna
tovrstna motitvena dejanja se prepoveduje, kakšno prejšnje stanje mora toženec vzpostaviti).

Kadar sodišče delno ugodi nedenarnemu zahtevku (ne le stvarnopravnemu), bo tudi sicer velikokrat
treba preoblikovati zahtevek, da bo lahko razumljivo prisodilo le tisto, kar tožniku pripada. Pri
takem preoblikovanju je sodišče lahko kreativno, paziti mora le, da ne prisodi kaj več ali kaj
drugega, kot je stranka zahtevala.

Primer: tožnik je zahteval posestno varstvo na celotni parceli št. 409, sodišče pa je ugotovilo, da je
upravičen do varstva le na delu parcele. Četudi se izrek močno razlikuje od postavljenega tožbenega
zahtevka39 in vsebuje tudi elemente, ki jih tožnik ni navajal (koordinatne točke, ki jih je sodišče
določilo na ogledu na kraju samem z meritvami, jih opisalo v zapisniku ogleda in vrisalo v skico),
je sodišče s tem prisodilo dejansko manj, kot pa je tožnik zahteval (namesto varstva celotne parcele
le varstvo dela).

Izrek se glasi:

1) Ugotovi se, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni neposredni in mirni posesti na parceli
št. 409, k. o. …, s tem, da je tam postavila gradbeni oder ter izkopala jarek, ki po celi dolžini meje delno
sega na tožnikovo parcelo št. 409, k. o. ..., in sicer med naslednjimi točkami: A) tromeja parcel št. 3047/4,
3047/5 in 409, vse k. o. ...; B) točka, ki se nahaja na parceli št. 409 20 cm severozahodno od točke A),
gledano v idealnem podaljšku mejne črte med parcelama št. 3047/4 in 3047/5; C) tromeja parcel št. 3047/5,
3047/7 in 409, vse k. o. ...; D) točka, ki se nahaja na parceli št. 409 50 cm severozahodno od točke C),
gledano v idealnem podaljšku mejne črte med parcelami št. 3047/5 na vzhodni strani in št. 3047/6 ter 3047/7
na zahodni strani.
38
V sodni praksi so stališča različna: ugotovitveni zahtevek ni potreben in tudi ne dopusten (sklep Višjega sodišča v
Ljubljani I Cp 1141/2018 z dne 29. 8. 2018); ni bistven in nima nobenega pomena, je torej »pretežno neškodljiv«
(sklep Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 113/2015 z dne 24. 3. 2015); zavrženje ugotovitvenega dela tožbe pri
zahtevkih zaradi motenja posesti ni potrebno, ker za to ni smotrnega razloga (sklep Višjega sodišča v Ljubljani
I Cp 1372/2009 z dne 1. 7. 2009). Tudi novejša teorija večkrat ugotavlja, da je »v praksi zahtevek tridelni« (A.
Pušnik, Varstvo posesti (diplomsko delo), Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2016; dostopno na:
<https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=62045&lang=slv> (25. 1. 2021).
39
Ki se je glasil: 1) Ugotovi se, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni neposredni in mirni posesti na
parceli št. 409, k. o. …, s tem, da je tam postavila gradbeni oder ter izkopala jarek. 2) Tožena stranka je dolžna [...]

39
2) Tožena stranka je dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da zasuje jarek, kolikor sega na
parcelo tožeče stranke št. 409, k. o. ..., kot je opisano v prvi točki izreka tega sklepa. [...]

Pri delni zavrnitvi nedenarnih zahtevkov je treba vedno bolj ali manj natančno povzeti, kaj
zavračamo. Generalna zavrnitvena klavzula (Kar zahteva več ali drugače, se zavrne …) se v praksi
sicer dopušča, vendar se ji je treba izogibati, oziroma jo dopolniti s pojasnilom, npr.:

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (glede odstranitve treh betonskih cevi in priključne
kosilnice s parcele št. … ter glede prepovedi peš hoje prek parcele št. …), se zavrne.

3.5.3. Izvedena pridobitev stvarnih pravic

Kadar stranka zatrjuje izvedeno (derivativno, pravnoposlovno) pridobitev stvarne pravice na

nepremičnini, se zahtevek glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tak zahtevek je po naravi
obligacijski (obveznost, izstaviti za vknjižbo sposobno listino), čeprav se z njim uresničuje
pridobitev stvarne pravice:

Tožena stranka … je dolžna tožeči stranki ... izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje
vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini … v korist tožeče stranke [ime, priimek, naslov,
EMŠO] kot lastnika do celote (1/1) pri nepremičnini parc. št. … k. o. …

Možne so tudi nekoliko drugačne besedne zveze (… ustrezno listino za vpis lastninske pravice v
zemljiško knjigo; ... zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila ...
ipd.), ki v bistvu povedo isto: toženec mora tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo
tožnik lahko vknjižil kot imetnik določene stvarne pravice pri določeni nepremičnini. Včasih
tovrstni zahtevki vsebujejo še dodatek sicer bo tako listino nadomestila sodba, ki pa ni potreben in
naj ga sodišče izpusti, saj je to le pojasnilo, kako se bo zahtevek prisilno »izvršil« po 238. členu
ZIZ.

3.5.4. Izbrisna tožba

Pri izbrisni tožbi po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), s katero varuje
svoje pravice ne le tožnik, ki je bil prizadet v svoji knjižni pravici, temveč tudi tisti, ki je kako
drugače prizadet zaradi vknjižbe (npr. pri večkratni prodaji nepremičnine 40), se izrek glasi na
ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in hkrati vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja:

Ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. … na toženo stranko
in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri nepremičnini parc. št. … izbriše
lastninska pravica, vknjižena v korist … [pridobitelj], in se pri nepremičnini parc. št. … znova vpiše
lastninska pravica v korist … [odsvojitelj].

Kadar se uveljavlja neveljavnost verige vpisov, kadar gre za solastniške deleže oziroma za več
vpletenih oseb, je lahko izrek tudi bistveno bolj zapleten:

40
Več o tem glej: M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Odvetniška šola 2012,
Portorož, 20. 4. 2012; dostopno na: <http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale
%20Konec.pdf> (25. 1. 2021).

40
Ugotovi se, da sta vknjižbi lastninske pravice na ime prve tožene stranke A. A., do 1/2, in druge
tožene stranke B. A., do 1/2, na stanovanju – posamezni del št. 7 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID znakom
2-7, in na kleti – posamezni del št. 8 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID znakom 2-8, na podlagi Sklepa
Okrajnega sodišča v Radovljici Dn 2510/2003 z dne 7. 11.2003 in nadaljnja vknjižba na ime prve in
druge tožene stranke na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju Dn 123007/2014 z dne
30. 5. 2014, z začetkom učinkovanja vpisa imetnika z dnem 28. 5. 2014, neveljavni.

Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri nepremičnini, posamezni del
št. 7 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID znakom 2-7, in posamezni del št. 8 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID
znakom 2-8, izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prve tožene stranke do 1/2 in druge
tožene stranke do 1/2 ter se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika tako, da se
pri nepremičninah, posamezni del št. 7 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID znakom 2-7, in posamezni del št.
8 v stavbi št. …, k. o. ..., z ID znakom 2-8, vknjiži lastninska pravica na Občino B., do celote (1/1).41

3.5.5. Ničnost pravnih poslov, izpodbijanje pravnih poslov

Ugotovitveni zahtevki (181. člen ZPP) so najpogostejši pri izvirnih pridobitvah stvarnih pravic
(priposestvovanje, lastninjenje po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – v
nadaljevanju ZLNDL …), na dednopravnem in družinskopravnem področju (ugotovitev skupnega
premoženja) ter pri ugotavljanju ničnosti:

Ugotovi se, da je pogodba, sklenjena med … dne ... / oporoka zapustnika … z dne … nična.

Mogoče je povedati še krajše:

Pogodba, sklenjena med … dne ... / oporoka zapustnika … z dne … je nična.

Razlogi za ničnost v izrek seveda ne spadajo. Teorija in sodna praksa poleg ničnosti poznata tudi
neobstoječe pravne posle42 (kar je še hujša napaka kot ničnost, saj tak posel sploh nikdar ni nastal,
ga nikoli ni bilo, temveč obstaja le zunanji videz takega posla). V praksi se tudi zahtevki v zvezi z
neobstoječimi posli glasijo na ugotovitev ničnosti, saj se tudi s takim zahtevkom doseže želeni
učinek. Ničnost je mogoče uveljavljati tudi z ugovorom in v teh primerih sodišče o ničnosti ne bo
odločalo v izreku (razen, če toženec postavi vmesni ugotovitveni zahtevek).

Nasprotno pa so zahtevki v zvezi z izpodbojnostjo pravnih poslov oblikovalni, saj izpodbojni

posel načeloma velja, dokler ga upravičena oseba (v roku in pod pogoji, ki jih za posamezne
primere predpisujejo materialnopravni zakoni) ne razveljavi.

Pogodba, sklenjena med … dne … se razveljavi.

Tudi v teh primerih naj sodišče iz izreka izpusti morebitna dodatna pojasnila (npr. zaradi zmote).
Kadar se zatrjuje izpodbojnost (npr. zaradi napake volje), so torej napačni zahtevki, ki bi se npr.
glasili: Ugotovi se, da je pogodba … izpodbojna ali: Ugotovi se, da je pogodba razveljavljena. 43
Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe ne vsebuje (po logiki »nekaj manj«) zahtevka za

41
Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 115/2018 z dne 8. 8. 2019.
42
Več o razlikah med neobstoječimi in neveljavnimi pravnimi posli: sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
II Ips 240/2012 z dne 5. 9. 2013.
43
Tak ugotovitveni zahtevek bi bil (ob izpolnitvi ostalih pogojev iz 181. člena ZPP) lahko dopusten v primeru, če bi
tožnik zatrjeval npr. uresničitev opcijskega upravičenja do odstopa od pogodbe iz 105., 106. ali 107. člena OZ.

41
izpodbojnost, saj gre za dva vsebinsko različna instituta. Zato je v primeru, ko stranka postavi
zahtevek za ugotovitev ničnosti, vendar zatrjuje in dokazuje elemente izpodbojnosti, treba zahtevek
(v celoti) zavrniti.

3.5.6. Dedno pravo

V dednopravnih (pravdnih) zadevah44 se je sodna praksa spreminjala glede vprašanja, s kakšnim

zahtevkom lahko tožnik uveljavlja svoje pravice (od tega pa je odvisno, kakšni so lahko izreki).
Prav zaradi spreminjajoče se sodne prakse je zaradi varovanja strankine pravice do izjave večkrat
nujno, da sodišče v primeru, ko ocenjuje tožbo kot nesklepčno, na to stranko opozori v okviru
materialnega procesnega vodstva (če tega ni storila že nasprotna stranka).45

Kadar tožnik želi izpodbiti (nevtralizirati) oporoko, ima – glede na razloge za hibnost oporoke –
na izbiro oblikovalni (izpodbojni) zahtevek ali pa zahtevek za ugotovitev ničnosti. Zahtevki, da je
oporoka neveljavna ipd., ki jih je dopuščala starejša praksa, so po novejši, ustaljeni sodni praksi
neustrezni, tožba s takim zahtevkom je nesklepčna.

Kadar tožnik zatrjuje, da je bil oporočitelj oporočno nesposoben ali da je bil pri sestavi oporoke
podvržen napakam volje ali da ima oporoka (ki jo je sicer naredil zapustnik) oblikovne
pomanjkljivosti, je taka oporoka še vedno (v izhodišču veljavna) oporoka, ki pa je zaradi napak
izpodbojna. Torej se v takih primerih izrek glasi:

Oporoka, ki jo je dne … sestavil …, se razveljavi.

Ali:

Razveljavi se oporoka …

Če je oporoka obremenjena s hujšimi napakami (npr., če je vsebina oporoke nezmožna, nedopustna

ali nedoločna) ali če je ponarejena,46 pa se mora zahtevek (in izrek) glasiti na ničnost:

Ugotovi se, da je oporoka … z dne … nična.

Ali še krajše:

Oporoka … z dne … je nična.

Tudi če bi tožnik postavil zahtevek za ugotovitev, da je oporoka neobstoječa, menim, da je takemu
zahtevku treba ugoditi, saj ne gre za ugotovitev dejstva, temveč pravnega položaja (razmerja). Poleg
44
Za podrobnejšo obravnavo vprašanja oblikovanja tožbenih zahtevkov v dednopravnih zadevah glej članek, v
katerem je tudi obsežno citirana pravna teorija in sodna praksa: M. Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna
praksa, Pravosodni bilten št. 2/2015;
dostopno na: <http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/novice/2017/Pravosodni_bilten_2015-
2.pdf> (25. 1. 2021).
Predstavitev (nekaterih, pogostejših) možnih izrekov v dednopravnih zadevah v tem priročniku ni popolna.
45
Več o tem vprašanju sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018.
46
Ponarejena oporoka sploh ni oporoka v njej navedenega zapustnika (ker je ta sploh ni sestavil; ker ni imel ne želje
ne volje, da jo sestavi), temveč le listina, ki na zunaj ustvarja vtis, da je oporoka določenega zapustnika. S stališča
konkretnega zapustnika gre za neobstoječo oporoko (neobstoječ pravni posel, neposel). Ker pa s svojim videzom
lahko taka kvazi-oporoka ustvarja (za prave dediče neugodne) posledice v pravnem prometu, jo je treba
obrezuspešiti oziroma »spraviti s sveta« in za ta namen sodna praksa šteje kot najprimernejši zahtevek na ugotovitev
ničnosti.

42
tega ima v primeru ponarejene oporoke tožnik na voljo tudi zahtevek za ugotovitev nepristnosti
listine (prvi odstavek 181. člena ZPP), čeprav so v praksi pogostejši zahtevki za ugotovitev
ničnosti.47

Ugotovi se, da ni pristna oporoka … z dne …

V pravdah v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža48 je tožbeni zahtevek za zmanjšanje oporočnih

razpolaganj ali za vrnitev darila oblikovalne in dajatvene narave. Razveljaviti je treba določeno
oporočno razpolaganje ali darilo in doseči vštetje ali vrnitev premoženja v zapuščino. Če
zapuščinski postopek še teče (četudi je prekinjen), je treba zahtevati vštetje v dedni delež ali (če to
ne zadošča za odpravo prikrajšanja) vrnitev v zapuščino, če pa je postopek že pravnomočno končan,
je treba zahtevati izročitev premoženja upravičencu. Ugotovitveni zahtevek (npr., da spada
določeno premoženje v zapuščino po določenem zapustniku) ni ustrezen.49

Izreki so v tovrstnih pravdah praviloma zapleteni, na primer:

Darilna pogodba z dne ..., sklenjena med zapustnico B. B. kot darovalko in toženko kot obdarjenko,
s katero je slednja prejela v dar parcelo št. ..., nima učinka do tožnice v obsegu, ki je potreben za
dopolnitev prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnice, to pa je v deležih do 1/4 parcele št. …, in
se to premoženje, dano kot darilo toženki, v obsegu, potrebnem za dopolnitev prikrajšanja nujnega
deleža tožnice, vrne v zapuščino.

Kadar zapustnikovi potomci uveljavljajo izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza

njihovemu prispevku k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja po 32. členu
Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD),50 je zopet odvisno, ali je zapuščinski postopek še v teku
ali pa je že končan. V prvem primeru zadošča ugotovitveni zahtevek in izrek je lahko preprost:

Ugotovi se, da v zapuščino po pok. … ne spada … [idealni delež premoženja ali npr. posamezne
nepremičnine].

Če pa je zapuščinski postopek že pravnomočno končan, mora tožnik postaviti dajatveni zahtevek.

47
V praksi se pojavljajo tudi zahtevki, ki se iz procesne previdnosti nekoliko podvajajo, npr.: Ugotovi se, da listina z
naslovom »oporoka« z datumom …, podpisom Jožeta ... in odtisnjenim žigom Okrajnega sodišča v Ljubljani o
razglasitvi oporoke z dne ... v zapuščinskem postopku opr. št. ..., ni pristna oporoka Jožeta ... pred pričama, temveč
je ta listina nična in brez pravnega učinka. Sodišče lahko tak zahtevek ustrezno prilagodi (oklesti).
48
O tem podrobno: M. Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega
deleža, Podjetje in delo, št. 6-7/2008, stran 1548-1559. Glej tudi monografijo: S. Pavlin, Nujni dediči, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2012.
49
Več o zahtevkih in trditveni podlagi v zvezi z nujnim deležem glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije II Ips 806/2005 z dne 10. 5. 2007, II Ips 481/2003 z dne 6. 1. 2005 in II Ips 23/2000 z dne 6. 7. 2000 ter
teorijo: A. Finžgar: Nujni delež, Pravnik št. 1-2/1956; M. Kreč, Đ. Pavić: Komentar Zakona o nasljeđivanju sa
sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 129.
50
V zvezi z zahtevki po navedenem členu, izračunom višine prispevka in razmejitvijo zahtevkov po 32. členu ZD od
drugih, podobnih zahtevkov v premoženjskih razmerjih med zapustnikom in potomci glej sodbi Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014 in II Ips 51/2018 z dne 17. 5. 2018.

43
3.5.7. Paulijanska tožba

Paulijanska tožba je tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, kadar so s takimi pravnimi
dejanji oškodovani upniki. Pomembno je, da se sporno pravno dejanje ne izpodbije (obrezuspeši)
absolutno, erga omnes, temveč le v razmerju do konkretnega oškodovanega upnika; med
pogodbenima strankama posel še vedno velja. Zato je napačen tožbeni zahtevek (in izrek), ki bi
zahteval npr. ugotovitev ničnosti ali razvezo pogodbe. Paulijanska tožba mora vsebovati oblikovalni
zahtevek, iz katerega je razvidno, v zvezi s poplačilom katere terjatve je [katero] dolžnikovo pravno
dejanje brez učinka v razmerju do [katerega] upnika in do kolikšne višine terjatve;51 praviloma
vsebuje tudi dodatek, da mora toženec dopustiti izvršbo na sporno stvar, ki pa je pravzaprav odveč,
saj je to logična posledica odločitve, da je pravni posel v razmerju do upnika brez učinka.

Izročilna pogodba s 24. 8. 2009, s katero je A. S. izročil tožencu polovična solastninska deleža na
nepremičninah, parc. št. ..., obe k. o. ..., je brez pravnega učinka proti tožnici do višine njene
terjatve, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, VL 66985/2012
(terjatev v višini 198.204,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2001 in izvršilnimi
stroški), [in mora toženec zaradi poplačila tožničine terjatve dopustiti izvršbo na solastninska
deleža na omenjenih nepremičninah.]

3.5.8. Stanovanjsko pravo

Stanovanjski spori najpogosteje vsebujejo zahtevke za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev

stanovanja, za izpraznitev brez odpovedi najemne pogodbe (ker je pogodba, sklenjena za določen
čas, že potekla, ali ker pogodba nikoli ni bila sklenjena) ali za sklenitev najemne pogodbe. Zahtevki
za plačilo najemnine in/ali stroškov so običajni denarni zahtevki.

Ker se najemna pogodba za stanovanje odpoveduje sodno (112. člen Stanovanjskega zakona, v
nadaljevanju SZ-1), mora biti zahtevek (in izrek) oblikovalni:

Najemna pogodba [številka …] z dne … za stanovanje št. … v … nadstropju v večstanovanjski

stavbi na naslovu ..., sklenjena med [tožnik] kot najemodajalcem in [toženec] kot najemnikom, se
odpove.

Ugotovitveni zahtevek (Najemna pogodba […] je odpovedana.) je napačen.

Odpovednemu zahtevku praviloma sledi zahtevek za izpraznitev stanovanja (ki je smiselno enak kot
stvarnopravni zahtevek za izročitev nepremičnine, glej tukaj). Izpraznitveni zahtevek ni utemeljen,
če pogodba ni poprej sodno odpovedana (z oblikovalnim zahtevkom), razen v primeru, ko je
pogodba, sklenjena za določen čas, že potekla oziroma toženec sploh nikoli ni imel pravnega
naslova za uporabo stanovanja (111. člen SZ-1). Rok za izpraznitev stanovanja ne sme biti krajši
kot 60 dni in ne daljši od 90 dni (četrti odstavek 112. člena SZ-1), zato ga mora sodišče ustrezno
prilagoditi, če je stranka zahtevala krajši izpraznitveni rok od predpisanega.

Zahtevek za sklenitev najemne pogodbe mora vsebovati celotno besedilo pogodbe, zato je lahko
izrek v tem primeru dolg tudi več strani. Ker postane pravnomočen in zavezujoč le izrek, si sodišče
ne sme poenostaviti dela npr. s tem, da bi se izrek le skliceval na besedilo pogodbe v tožbi ali kaki
51
Več o zahtevkih pri Paulijanski tožbi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 84/2015 z dne 12. 10.
2015. O zahtevku in navidezni eventuelni kumulaciji zahtevkov pri Paulijanski tožbi glej sodbo Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije II Ips 306/2015 z dne 12. 5. 2016.

44
prilogi. Zahtevek za sklenitev najemne pogodbe je po vsebini zahtevek za podajo izjave
(pogodbene) volje:

Toženec mora s tožnikom skleniti najemno pogodbo za stanovanje […], ki se glasi:

»[tu sledi celotno besedilo pogodbe]«.

V izrek (pred citiranim besedilom pogodbe) ne spada opis okoliščin, ki so razvidne že iz samega
citiranega besedila pogodbe, npr. da gre za profitni ali neprofitni najem, za določen ali nedoločen
čas ipd.

3.6. Izrek o stroških

Zadnja točka izreka sodne odločbe ponavadi vsebuje odločitev o stroških postopka. Če nobena
stranka ni priglasila stroškov, bo izrek o tem odpadel. Nekateri sodniki zaradi jasnosti na koncu
obrazložitve na kratko zapišejo, da je izrek o stroških odpadel, ker jih nobena stranka ni priglasila
ali kaj podobnega.

Sodišče odloči o stroških praviloma v enem stavku; morebitna pobotavanja se opravijo v

obrazložitvi, v izreku je zapisan samo končni znesek, ki ga mora ena stranka povrniti drugi, npr.:

Toženec mora tožniku plačati [ali: povrniti] 924,50 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od dne
prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Pri izreku o stroških sodišče ne sme izpustiti določitve paricijskega roka 52 in odločitve o teku
zamudnih obresti od stroškov, če jih je stranka zahtevala. Kadar je v postopku udeleženih več
strank, je včasih treba, smiselno enako kot pri odločitvi o glavni stvari, jasno razmejiti, kdo mora
komu povrniti stroške in v kolikšnem znesku.

Toženec mora prvemu tožniku Janezu Novaku plačati 540,00 EUR pravdnih stroškov, drugemu
tožniku Petru Kovaču 720.00 EUR pravdnih stroškov in tretjemu tožniku Antonu Dolencu 355,00
EUR pravdnih stroškov; četrti tožnik Jože Strnad mora plačati tožencu 840,00 EUR pravdnih
stroškov, vse v roku 15 dni [...]

Kadar je stroške priglasila le ena stranka, ki v postopku ni uspela, se izrek o stroških ponavadi glasi:

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

ali:

Zahtevek tožeče / tožene stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Tretja možnost je, da sodišče zavrne celotni tožbeni zahtevek (petit), vključno z zahtevkom za
povrnitev stroškov. Izogibati se je treba nejasnim, dvomljivim izrekom, npr. Stroške postopka nosi
tožeča stranka. Tak izrek je nejasen, saj ni razvidno, ali to pomeni, da nosi tožnik samo svoje
stroške (in jih torej ni upravičen zahtevati od toženca) ali, da mora tožencu povrniti njegove stroške
(kolikšne?) ali celo, da mora povrniti kake stroške sodišča.

52
Ta rok praviloma znaša 15 dni, razen v sporih majhne vrednosti, pri motenju posesti ipd.

45
Novela ZPP-E izrecno dopušča, da se odmera stroškov pridrži za posebno odločbo, sodišče pa
odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena
ZPP). V praksi je ta izjema postala bolj kot ne pravilo. 53 V takem primeru je napačno, če sodišče
zapiše le, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, temveč mora v izreku sprejeti odločitev o
temelju stroškovne odločitve. V posebnem sklepu bo odločeno le o višini stroškov.

Če je ena stranka uspela v celoti, se izrek glasi:

Toženec mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Če pa je stranka le delno uspela in bo sodišče tudi stroške priznalo le delno (v odstotku), mora biti
v izreku vsebovana odločitev o tem:

Toženec mora tožniku povrniti 75 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa mora tožencu povrniti 25
% njegovih pravdnih stroškov, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom.

Izreka o tem, da je tudi druga stranka dolžna povrniti prvi ustrezen delež njenih stroškov, sodišče ne
sme izpustiti; prav tako ne sme pobotavati odstotkov stroškovnega uspeha, saj so lahko stroški ene
stranke bistveno večji od stroškov druge.

Posebnost, ki je sodišče ne sme spregledati je, kadar je v postopku uspela stranka, ki je upravičena
do brezplačne pravne pomoči in/ali je bila oproščena sodnih taks. V takih primerih sodišče
stroške odmeri v skladu z ZST-1 in odvetniško tarifo, vendar odloči, da mora odmerjene stroške
in/ali takso nasprotnik plačati v korist proračuna RS (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni
pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP, oziroma drugi odstavek 15. člena ZST-1).

Ta del izreka se običajno glasi:

Tožena stranka mora povrniti stroške tožeče stranke v znesku … v proračun Republike Slovenije na
račun št. …, sklic …

53
ZPP predvideva, da se v takem primeru sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari,
vendar se v praksi večkrat dogaja, da sodišče izda sklep o stroških kmalu po izdaji sodbe, še pred pravnomočnostjo
odločitve o glavni stvari.

46
4. OBRAZLOŽITEV SODBE IN NJENA STRUKTURA

Vladimir Balažic
vrhovni sodnik

4.1. Uvod

Struktura civilne sodbe kot celote je predpisana v 324. členu ZPP. Po prvem odstavku te zakonske
določbe mora imeti sodba uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. V naslednjih
odstavkih je predpisana bistvena vsebina posameznih sestavnih delov sodbe. V tem vodniku je o
uvodu, izreku in pravnem pouku napisano o vsakem posebno poglavje, posamezni sklopi
obrazložitve pa so obdelani v več poglavjih. Najprej pa je treba nekaj povedati na splošno o
strukturi obrazložitve sodbe in temu je namenjeno tole poglavje.
Jasno je, da struktura obrazložitve vsake sodbe ne more biti enaka, saj so zadeve, v katerih so
izdane sodbe, med seboj zelo različne. Razlikujejo se predvsem glede obsega in zapletenosti
dejanskega stanja, ki ga je moral ugotoviti sodnik, da je lahko razsodil o utemeljenosti tožbenega
zahtevka. Razlikujejo se lahko tudi po številu in vrsti tožbenih zahtevkov, ki jih uveljavlja tožnik,
večkrat pa z nasprotno tožbo še toženec. Včasih tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek na več pravnih
(in s tem dejanskih) podlagah in mora imeti sodba – če je tožbeni zahtevek zavrnjen – obrazložitev
o vsaki uveljavljani pravni podlagi. Ni malo zadev, v katerih vsebuje sodna odločba poleg sodbe
tudi sklep, s katerim je treba odločiti o enem ali več procesnih vprašanjih. Razlik, ki terjajo različen
pristop k strukturiranju obrazložitve sodbe, je lahko še več.
Vendar pa sodba ni leposlovno delo, ki bi avtorju puščalo neomejeno svobodo pri njenem
strukturiranju. Je odločba sodišča kot organa oblasti, s katero je razsojeno o civilnem sporu med
dvema strankama, in že to terja, da je njena obrazložitev vsaj v bistvenih sestavinah strukturirana
kar se da enako oziroma podobno. Bistveno je, da je strukturirana po nekem logičnem zaporedju,
tako da jo vsaj pravdni stranki lahko prebereta in razumeta brez posebnega napora, tudi če nimata
pravne izobrazbe.
Pomemben je tudi zunanji videz sodbe, saj gre za oblastni akt. Obrazložitev sodbe naj bo napisana v
tekočem besedilu, razdeljenem na oštevilčene odstavke, posamezni sklopi pa naj bodo napovedani s
podnaslovi. Besedilo naj bo obojestransko poravnano, presledki med vrsticami, odstavki pa v
standardiziranih razmakih. Tabele, fotografije ali kaj podobnega naj bodo sestavni del obrazložitve
sodbe samo, če je zaradi (boljše) razumljivosti to nujno potrebno (na primer v sporih o podobnosti
blagovne znamke). V eni od pregledanih sodb se je sodnik lotil povzemanja navedb strank tako, da
je prve štiri strani razdelil na dve polovici, nato pa na levi povzel navedbe tožeče, na desni pa
tožene stranke in to po kronološkem redu navedb ene in druge stranke. Tak inovativni pristop ni

47
ustrezen, saj ni v ničemer prispeval k boljši razumljivosti obrazložitve sodbe, prej ravno nasprotno.

4.2. Predstavitev spora

4.2.1. Predstavitev spora s povzetkom navedb strank

Nujno je, da se obrazložitev sodbe začne s predstavitvijo spora. Praksa kaže, da se to največkrat
zgodi s povzetkom navedb pravdnih strank. S tem seveda ni nič narobe, saj dejanski in pravni okvir
spora določi tožeča stranka, tožena pa njenim navedbam ponavadi v celoti ali delno nasprotuje.
V praksi se v primerih, ko se je pravda začela na podlagi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi
verodostojne listine, obrazložitev sodbe pogosto začne z navedbo, da je izvršilno sodišče na predlog
(sedaj) tožeče stranke izdalo sklep o izvršbi, ki mu je tožena stranka ugovarjala, čemur potem zopet
sledi povzetek navedb obeh strank. Tak način predstavitve spora je lahko bil dober, dokler je bilo
predpisano, da sodišče v pravdi po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
odloča o utemeljenosti dajatvenega dela tega sklepa. Po novem pa sklep o izvršbi v teh primerih
vedno razveljavi tudi v dajatvenem delu in odloča o tožbenem zahtevku. Zato so navedbe o tem, da
se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki mu je (sedaj) tožena
stranka ugovarjala, odveč.

4.2.2. Predstavitev spora z opisom življenjskega dogodka

Včasih je dobro obrazložitev sodbe začeti z opisom življenjskega dogodka, iz katerega izvira spor.
To je možno zlasti v primerih, ko je med strankama sporno predvsem kakšno pravno vprašanje, ali
ko ni sporno, da se je nek dogodek zgodil, sporna pa so posamezna dejstva, od katerih je odvisna
utemeljenost tožbenega zahtevka.

Primer:

„Dne ...se je v Ljubljani na Celovški cesti v križišču s Šišensko cesto zgodila prometna nesreča, v
kateri sta bili udeležena tožnik in prvi toženec, vsak s svojim osebnim avtomobilom. Na tožnikovem
vozilu je nastala premoženjska škoda, tožnik pa je bil telesno poškodovan. Vozilo prvega toženca je
bilo obvezno zavarovano pri drugi toženki.“

Temu potem sledi povzetek navedb tožnika o dejstvih in dokazih, od katerih je odvisna
utemeljenost njegovega odškodninskega zahtevka, nato pa povzetek navedb tožencev, s katerimi se

48
branita pred tožbenim zahtevkom.

4.2.3. Problematika povzemanja navedb strank

Gotovo je v praksi eden od največjih problemov strukturiranja obrazložitve sodbe, kako in kje
povzeti navedbe pravdnih strank. Pomembno je, da se povzetki navedb ne ponavljajo, saj tako
ponavljanje zelo podaljšuje obrazložitev sodbe in jo dela nepregledno. Najslabše so tiste sodbe, v
katerih so na začetku obrazložitve na več straneh, včasih celo brez odstavkov, povzete navedbe
strank, ki so potem ponovno povzete v ožji obrazložitvi sodbe, ko sodnik razlaga svoje ugotovitve o
dejanskem stanju. Zato je priporočljivo, da se sodnik odloči, na katerem mestu bo povzemal
navedbe strank. Če je dejansko stanje enostavno, bo največkrat najbolje, da so navedbe povzete že v
uvodni predstavitvi spora. V takem primeru v ožji obrazložitvi namreč ne bo treba ponavljati
navedb strank, ker si jih bo bralec sodbe zapomnil že po branju uvodnega dela obrazložitve. Ko pa
gre za spore z zapletenim in obsežnim dejanskim stanjem (tipičen primer so odškodninski spori, v
katerih je treba ugotavljati dejanski stan o temelju odškodninske odgovornosti, potem pa še
dejanske stanove o obstoju škode in višini odškodnine za vsako posamezno vrsto škode), je
podrobno povzemanje navedb strank v uvodnem delu obrazložitve popolnoma odveč. Veliko bolje
je, da se navedbe povzamejo v obrazložitvi posameznih dejanskih stanov. Tudi če bodo navedbe
povzete že v uvodnem delu, se ponavljanju ne bo mogoče izogniti pri obrazložitvi posameznih
sklopov v ožji obrazložitvi sodbe. Praksa nedvoumno kaže, da je ravno neracionalnost pri
povzemanju navedb pravdnih strank eden največjih vzrokov za predolge obrazložitve slovenskih
civilnih sodb.

4.3. Pravna opredelitev spora

Najbolj logično bi bilo, da predstavitvi zadeve sledi pravna opredelitev spora. V praksi pa se to ne
dogaja. Praviloma je pravna opredelitev spora uvodni sestavni del ožje obrazložitve sodbe, s čimer
seveda ni nič narobe. Pač pa bo pravna opredelitev spora že v tem delu sodbe nujna, kadar bo od nje
odvisna odločitev o morebitnih procesnih vprašanjih, o katerih je treba odločiti pred vsebinsko
odločitvijo o tožbenem zahtevku.

4.4. Procesne odločitve

Če odločba vsebuje tudi procesne odločitve, naj bo že v izreku vsebovana najprej odločitev o teh
vprašanjih, šele za njo pa izrek o tožbenem zahtevku. Razrešitev procesnih vprašanj je namreč
praviloma pogoj za vsebinsko odločanje o sporu. Zato ni logično, da sodnik najprej navede izrek

49
sodbe, šele za njim pa izrek sklepa o procesnih vprašanjih (na primer najprej izrek sodbe o
tožbenem zahtevku, za njim pa izrek sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, o zavrnitvi predloga za
prekinitev postopka, o nadaljevanju prekinjenega postopka in podobno). Zato naj tudi v obrazložitvi
sodbe pravni opredelitvi spora sledi obrazložitev procesnih odločitev, za njo pa obrazložitev sodbe o
tožbenem zahtevku.

4.5. Dejstva in dokazi

Zelo dobro je, da sodnik v nadaljevanju obrazložitve najprej napiše, katera dejstva med strankama
niso sporna, ker jih je ena stranka drugi priznala ali pa jih ni prerekala. Teh dejstev namreč ni treba
dokazovati. Sledi opredelitev tistih odločilnih dejstev, ki so sporna, nato pa navedba dokazov,
izvedenih za njihovo ugotovitev. Temu običajno sledi obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov.
Seveda je tudi pri tej obrazložitvi mogoč pristop, da se o odločilnih dejstvih in dokazih piše
obrazložitev pri posameznih sklopih dejanskega stanja (na primer posebej pri obrazložitvi temelja
odškodninske odgovornosti in posebej pri obrazložitvi odškodninskega zahtevka za vsako
posamezno obliko škode).

4.6. Ožja obrazložitev sodbe

Temu sledi tako imenovana ožja obrazložitev sodbe, torej obrazložitev o (ne)utemeljenosti
tožbenega zahtevka. Pravila, kako naj bo strukturiran ta del obrazložitve sodbe, ni mogoče podati.
Vse je odvisno od vrste in zapletenosti spora v dejanskem in pravnem pogledu. Je pa za ta del sodbe
še posebej pomembno, da je napisan jasno, logično, sistematično in kar se da preprosto ter kratko,
brez nepotrebnega ponavljanja posameznih ugotovitev in sklepov. Logično je, da bo najprej
obrazložena sodba o glavnem tožbenem zahtevku, za tem pa o stranskih terjatvah (najpogosteje o
zamudnih obrestih in pravdnih stroških).

4.7. Zaključek

Na koncu sledi še obrazložitev odločitve o pravdnih stroških in pravni pouk.

50
5. PROCESNE ODLOČITVE

mag. Metoda Orehar Ivanc,

višja sodnica, Višje sodišče v Ljubljani

O procesnih odločitvah sodišče izda sklep (128. člen ZPP). Z vidika pravice do pritožbe zakon loči
tri vrste procesnih sklepov: (1) zoper katere je dovoljena pritožba, (2) zoper katere ni dovoljena
posebna pritožba in (3) zoper katere ni dovoljena pritožba (prvi in tretji odstavek 363. člena ZPP).

Katere od teh odločitev mora sodišče obrazložiti v sodbi?

Obrazložena mora biti vsaka končna odločitev o tožbi, se pravi odločitev, s katero se postopek o
celotnem ali delu zahtevka konča (delna ustavitev postopka ali delno zavrženje tožbe). Kot mora
sodišče obrazložiti tako odločitev v primeru, če jo izda posebej, mora razloge podati tudi tedaj, ko
jo sprejme hkrati z vsebinsko odločitvijo o ostalem delu zahtevka.

Primeri tovrstnih odločitev so:

– sklep o zavrženju dela tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (nepristojnost

slovenskega sodišča, ne gre za zadevo iz sodne pristojnosti, pravočasnost, litispendenca, res
iudicata, res transacta),
– sklep, s katerim se sodišče v zvezi z nekaterimi zahtevki izreče za nepristojno in zadevo
odstopi stvarno oziroma krajevno pristojnemu sodišču,
– sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe.

Druge sklepe, zoper katere je dovoljena pritožba, sodišče sprejme v pisni obliki in z vsemi
bistvenimi sestavinami (uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk) ali na naroku, na katerem ga bodisi
obrazloži in razloge vnese v zapisnik, bodisi zgolj sprejme odločitev. Četudi ga sprejme na naroku,
ga mora sodišče vročiti strankama v overjenem prepisu (drugi odstavek 329. člena ZPP), razen če se
temu odpovesta. Če to stori tako, da sklep vnese v izrek končne odločbe, morajo biti v obrazložitvi
podani razlogi zanj. Takemu sklepu mora biti dodan tudi pravni pouk, ki mora biti zaradi krajšega
pritožbenega roka ločen od pravnega pouka zoper sodbo.

Zakon v nekaterih primerih ureja dovoljenost pritožbe, neredko pa ne določa ničesar. Čeprav v
prvem odstavku 363. člena ZPP določa, da je pritožba dovoljena, če ni izključena, se v marsikateri
situaciji postavi dvom o njeni dovoljenosti. Zakon namreč ni natančen do te mere, da bi v vsakem
primeru določil, o katerih odločitvah se sprejme sklep. Določa le, da sodišče tedaj, ko ne odloči s
sodbo, odloči s sklepom (tretji odstavek 128. člena ZPP). Dilema je zato tehtna, a za odgovor na

51
vprašanje, katere odločitve je treba obrazložiti v sodbi, torej po sprejemu odločitve, s katero se
postopek na prvi stopnji konča, odgovor nanjo ni odločilen. V odgovoru na to vprašanje je namreč
zakon nedvoumen. Po 331. členu ZPP mora biti sklep obrazložen, če se z njim zavrača predlog
stranke, če se z njim odloča o predlogih strank, ki si med seboj nasprotujejo, lahko pa je obrazložen
tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno.

Vodilo za razlago, kateri so "drugi primeri", v katerih je potrebna obrazložitev, je strankina pravica
do izjave. Sodišče je zato dolžno obrazložiti vsako odločitev o procesnem vprašanju, ki bi lahko
vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker táko ravnanje narekujejo določbe ZPP o bistvenih
kršitvah določb postopka (in ustavna jamstva poštenega postopka), je sodnikova presoja vezana.
Besedico "lahko" v zadnjem delu 331. člena ZPP bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da po
ugotovitvi o potrebnosti obrazložitve sodišče sámo presodi, ali bo razloge podalo ali ne, a taka
razlaga ni sprejemljiva. Če sodišče ne navede razlogov za odločitev, je izvotljena strankina pravica
do pritožbe.

Primeri, ko mora biti odločitev obrazložena:

– stranka je ugovarjala pristojnost (slovenskega) sodišča, obstoj arbitražnega dogovora,

nepristojnost sodišča, stvarno ali krajevno pristojnost, sodišče pa je pristojnost sprejelo,
– stranka se je zavzemala za izdajo zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave ali sodbe na
podlagi odpovedi, po stališču sodišča pa niso podane predpostavke za izdajo teh sodb,
– stranka je želela v postopku uporabljati svoj jezik ali v svojem jeziku spremljati obravnavo
(102. in 103. člen ZPP), sodišče pa ji te pravice ni priznalo,54
– nekdo želi priznanje lastnosti biti stranka, a mu je sodišče ne prizna (četrti odstavek
76. člena ZPP),
– sodišče zavrne predlog stranke za preložitev naroka (115. člen ZPP) ali ga ne preloži, ko bi
ga po zakonu moralo (šesti odstavek 185. člena ZPP) in odločitev omejuje strankino pravico
do izjave,
– sklep o zavrženju, zavrnitvi ali ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (116. do
120. člen ZPP),55
– sklep o ugovoru stranke zoper prepis posnetka (četrti odstavek 125.a člena ZPP),
– zavrnitev predlagane spremembe tožbe (185. člen ZPP ),
– nedovolitev nasprotne tožbe (183. člen ZPP),56
– nedovolitev razširitve tožbe na novega toženca ali pridružitve novega tožnika (191. člen
ZPP),
54
Ker se morebitno napačno priznanje pravice uporabljati svoj jezik, ki mu je nasprotna stran nasprotovala, lahko
odrazi tudi v stroškovni odločitvi, bo razloge za odločitev lahko terjala tudi odločitev o stroških postopka.
55
Zaradi vpliva na končno odločitev o zadevi bo sodišče te odločitve praviloma sprejelo in morebitno pritožbo
predložilo pritožbenemu sodišču že med postopkom.
56
Odločitev o nedovolitvi nasprotne tožbe se praviloma ne odrazi neposredno v izreku odločbe. Sodišče bo bodisi
sprejelo sklep, da ni pristojno za odločanje o zahtevku po nasprotni tožbi, bodisi sklep, da se nasprotna tožba
obravnava kot samostojna tožba in izloči.

52
 – zavrnitev stranske intervencije (200. člen ZPP),
– vstop prednika v pravdo (203. člen ZPP),
– nadaljevanje prekinjenega postopka (208. člen ZPP),
– izrek denarne kazni stranki, izvedencu, priči,
– zavrnitev predloga za zavarovanje dokazov (267. člen ZPP),
– zavrnitev predloga za postavitev izvedenca pred vložitvijo tožbe (268.a člen ZPP).

Če zakon določa, da zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba, ga zainteresirana stranka lahko
izpodbija v pritožbi zoper sodbo (tretji odstavek 363. člena ZPP).

Sklepi, za katere ZPP določa, da zoper njih ni posebne pritožbe, so (primeroma):

– sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena),

– sklep o zavrženju strankine zahteve za izločitev (sedmi odstavek 72. člena),
– sklep o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev sodnika prve stopnje (peti odstavek
72. člena) in za izločitev izvedenca ali tolmača (peti odstavek 247. člena in 256. člen),
– sklep o priznanju sposobnosti biti stranka (tretji odstavek 76. člena),
– sklep o dovolitvi spremembe tožbe (sedmi odstavek 185. člena),
– sklep o dopustitvi stranske intervencije (tretji odstavek 200. člena),
– sklep o ugotovitvi mirovanja postopka (211. člen),
– sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka in takojšnjem nadaljevanju postopka,
sprejet na naroku (drugi odstavek 211. člena),
– sklep o prepustitvi izvedbe dokaza zaprošenemu sodniku (peti odstavek 217. člena),
– sklep o izvedbi in o zavrnitvi predlaganih dokazov (tretji odstavek 287. člena),
– sklep o izključitvi javnosti,
– sklep o zavrnitvi ugovora sodne nepristojnosti, litispendence, pravnomočno razsojene stvari
ali stvari, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava, ki ga je sodišče sprejelo hkrati z
obravnavanjem glavne stvari ali hkrati s sklepom, da takoj nadaljuje obravnavanje glavne
stvari (288. člen),
– sklep, ki ga je sodišče glede sodne pristojnosti, litispendence, pravnomočno razsojene stvari
ali stvari, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava, sprejelo po uradni dolžnosti (četrti
odstavek 288. člena),
– odločitve o seznanitvi z vlogami in listinami, ki vsebujejo tajne podatke (332.c člen).

Razlogi morajo biti podani glede odločitev, ki v primeru, da so napačne, že same po sebi pomenijo
bistveno kršitev določb postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP). Sem spadajo odločitve v zvezi z
izločitvijo, s sodno pristojnostjo, z litispendenco in s pravnomočno razsojeno stvarjo oziroma
stvarjo, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava, z izključitvijo javnosti glavne obravnave in s
priznanjem sposobnosti biti stranka.

53
Posebnost je sklep o izključitvi javnosti, ki mora biti že ob sprejemu obrazložen in javno razglašen
(prvi odstavek 296. člena ZPP). Če ga je sodišče tedaj v pisni obliki in z razlogi ter pravnim
poukom vročilo strankam, teh razlogov v sodbi ni treba ponoviti.

O obrazložitvi sklepa o izvedbi in zavrnitvi dokazov glej tukaj.

Tudi drugi sklepi, ki jih sme stranka izpodbijati v pritožbi zoper sodbo, morajo praviloma biti
obrazloženi. Sodišče se mora izreči o razlogih, ki podpirajo odločitev, in o razlogih, zaradi katerih
je predlog stranke ali stališče nasprotne stranke neutemeljeno. Pred očmi naj ima vpliv te odločitve
na pravilnost in zakonitost sodbe.

Med sklepi, za katere zakon določa, da ni pritožbe, so večinoma sklepi, ki se nanašajo na izvedbo
postopka in po svoji naravi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločbe. Taki so
npr. sklep, s katerim se okrožno sodišče izreče za stvarno pristojno (tretji odstavek 19. člena), da bo
v zadevi sodil senat in ne posameznik (drugi in četrti odstavek 20. člena), odločitve, ki se nanašajo
na vodstvo postopka ipd.

Ne glede na to je treba preizkusiti, ali bi bila s katero od teh odločitev lahko storjena bistvena
kršitev določb postopka. Še posebej v primeru, ko ji je katera od strank nasprotovala, je sodišče
dolžno navesti razloge zanje v sodbi. Kot tak se bo npr. lahko pokazal sklep o zavrnitvi strankinega
predloga za preložitev naroka. Odločitev namreč lahko posega v strankino pravice do izjave.

Obrazložitev procesnih odločitev spada v ti. "procesni del" obrazložitve, ki naj bo sorazmerno krajši
od ožje obrazložitve. Razlogi naj bodo kratki in jedrnati, a hkrati vsebinsko polni in torej ne
pavšalni ali površni. Ni npr. ustrezno, če je odločitev o ugovoru prekluzije utemeljena z navedbo, da
je bila vloga z dne x podana po prvem naroku. Ker se prekluzija nanaša le na navedbe o odločilnih
dejstvih, ne pa na natančnejše pojasnjevanje teh navedb, je prav, da sodišče navede, katera dejstva
oziroma dokazni predlogi, podani v tej vlogi, so prepozni.

Podobno kot velja za obrazložitev drugih odločitev, mora tudi obrazložitev procesne odločitve
vključevati procesno dejansko stanje, procesnopravno pravilo, na katerem temelji, in sklep. Sodišče
je dolžno navesti razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče in zavrača argumente, s katerimi sta
stranki (ali ena od njiju) utemeljili drugačno stališče.

54
6. POVZETEK NAVEDB

mag. Metoda Orehar Ivanc,

višja sodnica, Višje sodišče v Ljubljani

Morda še bolj kot za razloge sodbe v ožjem smislu za povzetek navedb velja misel prof. dr. Janeza
Kranjca: "Dolga sodba pogosto kaže, da avtor ni razumel problema oziroma si ni vzel časa, da bi
vse skupaj povedal jasno in na kratko."

Najboljši odgovor na vprašanje, katere navedbe je treba vključiti v povzetek, dobimo prek odgovora
na vprašanje, čemu je ta del sodbe namenjen. Jezikovno gledano mu zakon pripisuje velik pomen, 57
a v povezavi z vsebino sodbe, ki jo narekujejo druge (zakonske in ustavne) določbe, 58 se pokaže, da
ta del sam za sebe ni odločilen za pravilnost in zakonitost sodbe.

Če naj bo sodba razumljiva, jasna in – kolikor se da – kratka, mora biti tudi povzetek navedb tak.
Povzetek navedb ni namenjen predstavitvi celotne komunikacije med pravdnima strankama v
postopku. Povzemanje celotnega dogajanja – morda še v časovnem zaporedju – zamegli bistvo
spora59 in zmanjšuje težo sodnikove odločitve. Daje vtis, da se je sodnik v večji meri ukvarjal s
prepisovanjem kot z razmislekom o odločitvi. Že sodnik Ogrizek je pred dobrima dvema
desetletjema in po več kot treh desetletjih izkušenj o tem delu sodbe razmišljal podobno: "Najbrž ne
bo veliko tistih, ki bodo oporekali naslednji misli: če se povzetka dejanskih in pravnih navedb
strank (pa morda še njihovih dokaznih predlogov) lotimo tako, da nizamo navedbe tožeče stranke v
tožbi, nato tožene stranke v odgovoru na tožbo pa spet tožeče stranke v pripravljalni vlogi in potlej
znova tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi in tako dalje in tako naprej do konca včasih
številnih vlog – je gotovo, da se posla nismo lotili ustvarjalno."60

Tako povzemanje – ali celo prepisovanje – ne koristi nobenemu od naslovnikov sodbe – ne

strankam, ne instančnemu sodišču, ne laični in strokovni javnosti. Stranki sta se z navedbami
seznanili že med postopkom, ki je tekel pred izdajo sodbe. Po zaključku obravnave ju zanimajo
odločitev in razlogi, ki jo podpirajo. Druge bralce bo dolg povzetek prej odvrnil od branja kot
pritegnil. Izgubili se bodo, preden bodo prišli do jedra.

57
Četrti odstavek 324. člena ZPP: V obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na
katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.
58
Več o tem T. Pavčnik, Koncept in argumentacija sodne odločbe, Pravosodni bilten št. 3/15, str. 143 in nasl.
59
Tako tudi B. Strohsack, Obrazložitev sodbe, Podjetje in delo št. 5/1990, str. 481.
60
D. Ogrizek, Zgradba civilne odločbe, Pravosodni bilten št. 2/99, str. 30-31.

55
Povzetek navedb naj bo namenjen "ogrevanju" – bralca in sodnika. Sodnika naj sili k temu, da
preden se loti pisanja, naredi selekcijo med pomembnim in nepomembnim, med odločilnimi dejstvi
in dokazno pomembnimi dejstvi, med navedbami o dejstvih in pravnimi opredelitvami ter stališči
strank. Tako bo že ob začetku pisanja imel priložnost, da bo strankine, četudi (neredko) nejasne,
težko razumljive in celo kontradiktorne navedbe presejal skozi prvo sito pomembnosti.

Nekatere navedbe so enostavno nepomembne. Razlogi, zaradi katerih so jih stranke navedle, niso
važni. Druge so bile namenjene dogajanju v postopku, s katerim se je moralo sodišče soočiti, a za
končno odločitev niso več pomembne. Že zato je njihovo povzemanje, in še toliko bolj natančno
povzemanje, odveč. Nepomembna dejstva niso pomembna za pravilnost in zakonitost sodbe.
Nepomembna so zato tudi za instančno presojo in za bralca, ki spremlja in ocenjuje delo sodišča od
zunaj.

Izluščenje pomembnih dejstev in izločitev nepomembnih, preden se loti pisanja, se bo sodniku

obrestovalo pri oblikovanju razlogov sodbe. Vedel bo, katera dejstva morajo biti predmet dokazne
ocene, katere navedbe so podale stranke v podporo odločilnih dejstev, in z vidika katerih pravnih
opredelitev bo moral preizkusiti utemeljenost zahtevka. Nenazadnje, vedel bo, koliko zahtevkov je
postavil tožnik in s čim utemeljuje vsakega od njih; že na tem mestu bo ocenil, ali sta primarni in
podredni zahtevek različna in v čem ali pa se morda povsem prekrivata. Jasno bo lahko predstavil
toženčeve nasprotne trditve. Sodba, osredotočena na bistveno in pomembno, bo lažje berljiva in s
tem prepričljivejša. Ker se bodo argumenti osredotočili na bistvene navedbe in stališča stranke,
bodo lažje podani nedvoumno in konsistentno. Ob tako strnjenem povzetku navedb se bo bralec
"ogrel": seznanil se bo s tem, za katere vrste zadevo gre, kaj tožnik zahteva in čemu toženec
nasprotuje, ter si ustvaril podobo o tem, kaj je med strankama sporno. S tem mu bo pisec vzbudil
zanimanje za razloge odločitve.

Naj navedem še nekaj bolj konkretnih napotkov.

V povzetku naj bodo podane le in hkrati tudi vse bistvene navedbe vsake od strank in stranskih
intervenientov. Mednje sodijo ti. konstitutivna dejstva, tj. dejstva, potrebna za nastanek s tožbenim
zahtevkom uveljavljene pravne posledice (vključno z morebitnim obrestnim zahtevkom), in dejstva,
s katerimi toženec utemeljuje svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Če tožnik utemeljuje
zahtevek na več različnih pravnih podlagah, sodišče pa tožbeni zahtevek zavrne, naj bodo v
povzetku navedena pomembna dejstva v zvezi z vsako od podlag (npr. dejstva, ki utemeljujejo sklep
o poškodovanju pri opravljanju nevarne dejavnosti in o poškodovanju zaradi opustitve dolžnega
ravnanja). Če je zahtevku ugodeno, zadostuje, da so navedena dejstva v zvezi s podlago, ki je
pomembna za odločitev, druga pa le kratko nakazana. Podobno velja za toženčeve navedbe. Če bo
utemeljen eden od ugovorov, zadostuje podaja navedb glede tega. Glede drugih zadostuje, da so
kratko omenjene.

56
Kaj naj sodnik poleg navedb o konstitutivnih dejstvih še vključi v povzetek, je stvar presoje v
posameznih primerih. Ni smiselno postaviti omejitve obsega (npr. največ eno do dve strani). V
primeru, ko sodišče zavrže tožbo zaradi zamude roka za njeno vložitev, bo bržkone že povzetek na
eni strani vključeval vrsto nepomembnih navedb. V kompleksni zadevi z raznolikimi zahtevki bo
ustrezno strnjen povzetek lahko dolg stran ali dve. Le zelo izjemoma pa bo smiselno, da bo
povzetek navedb obsegal več strani. Natančnejši odgovor na vprašanje, kaj sodi v povzetek in kaj
ne, je odvisen od kompleksnosti zadeve in spornih vprašanj, od strank, na kateri se nanaša zadeva,
od ocene, ali bo sodba predmet širšega zanimanja in strokovne presoje. Težko je najti boljšo
primerjavo, kot jo je uporabil sodnik Ogrizek: "Kajpak splošnega recepta niti tukaj ni. Marsikaj je
stvar osebnega sloga. Vendar pa velja za vse primere, da so posamezne navedbe strank drevesa,
povzetek njihovih navedb pa gozd – in da je ta tisti, ki nas v sodbi zanima."61

Bistveno je torej, da je povzetek navedb kratek in jedrnat. Podana naj bodo tako dejstva, pomembna
za odločitev o procesnih predpostavkah, kot tista, ki so pomembna za utemeljenost zahtevka. Če
sodišče zaradi pomanjkanja katere od procesnih predpostavk ne odloči o utemeljenosti zahtevka,
povzemanje navedb, ki naj bi utemeljevale zahtevek, ni potrebno. Zadostuje kratka opredelitev tega,
kar tožnik zahteva, nato pa trditve v zvezi s procesno predpostavko, ki ovira vsebinsko odločitev.
Kadar tožnik postavi več zahtevkov v razmerju primarnosti in podrejenosti in sodišče ugodi
primarnemu zahtevku, zadostuje kratka omemba podrejenih zahtevkov. Podobno velja v primeru,
kadar toženec vloži eventualno nasprotno tožbo, pa sodišče zahtevek po tožbi zavrne. Če sodišče
zavrne zahtevek zaradi zastaranja ali ker ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti,
se povzetek prav tako omeji na dejstva, pomembna za to odločitev. Nepotrebno je izčrpno
povzemanje dejstev o obstoju terjatve. Tudi v primeru, ko tožnik opira zahtevek na več samostojnih
sklopov dejstev in sodišče odloči o njegovi utemeljenosti na enem od njih, zadostuje kratka navedba
o drugih dejanskih podlagah.

Pri povzemanju naj sodnik izloči (manjše) nejasnosti, pomanjkljivosti, dvoumnosti, a hkrati ostane
zvest razmišljanju stranke. Navedbe naj predstavi na način, da se mu v ožji obrazložitvi ne bo več
treba ukvarjati s tem, kako naj jih razume, ampak se bo lahko osredotočil na njihovo ovrednotenje.

Navedbe vsake od strank naj bodo podane v eni točki. Vključujejo naj navedbe iz tožbe oziroma
odgovora na tožbo (in ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), pripravljalnih
vlog in navedbe, podane na glavni obravnavi. Stranke se v svojih vlogah pogosto ponavljajo, a v
sodbi naj bo vsaka relevantna trditev podana le enkrat.

Razmislek o ločitvi navedb ene stranke v dve točki obrazložitve je na mestu le v primerih, ko
toženec poda samostojen ugovor (npr. pobotni ugovor), ki temelji na razmeroma samostojnem
sklopu odločilnih dejstev. Podobno velja v primeru nasprotne tožbe.

61
Ogrizek, navedeno delo, str. 31.

57
Tudi v primeru, ko v postopku nastopa več oseb skupaj na isti strani, je smiselno njihove navedbe
povzeti na enem mestu, v eni točki. Ker dejanja vsakega od enotnih sospornikov učinkujejo za vse,
velja enako tudi za njihove navedbe, četudi je kateri ali vsak od njih nastopal s svojimi vlogami. V
primeru, da si njihove navedbe nasprotujejo, je na to mogoče na kratko opozoriti, ne da bi bila
potrebna ponovitev vseh navedb vsakega posebej.

Povzetek navedb stranskega intervenienta naj sledi povzetku navedb stranke, ki se ji je pridružil.
Ker njegova procesna dejanja nimajo samostojnega učinka, tistih navedb, ki so enaka strankinim, ni
treba še enkrat ponavljati. Prav je povzeti dejstva, ki so pomembna za odločitev, a jih je stranka
pozabila ali iz drugega razloga opustila njihovo zatrjevanje. Morebitnih navedb, ki bi bile zaradi
nasprotja z dejanji stranke neupoštevne (četrti odstavek 201. člena ZPP), ni treba povzemati. Te bo
sodišče ovrednotilo na drugem mestu. Če k strankinim navedbam intervenient ni dodal nič
pomembnega, zadostuje, da že v uvodnem stavku sodišče pove, da gre za navedbe stranke in
stranskega intervenienta, ali v posebni točki navede, da so njegove navedbe enake navedbam
stranke.

Sodišče naj uporablja splošen knjižni jezik in ne pravnih pojmov (npr. kadar je sporna pravočasnost
tožbe, namesto "Tožnik je v pravočasno vloženi tožbi navedel" navede "Tožnik je v tožbi, vloženi
…., navedel"). Sprejemljiva je uporaba pravnih pojmov iz vsakdanjega življenja (npr. kupil sem,
prodal je, zavezal se je k izročitvi)62 in nespornih pravnih opredelitev (npr. za nastalo škodo je
odgovorna toženka, …). Ni potrebno niti navajanje dokazov niti dokazno pomembnih dejstev. O teh
se bo sodišče izreklo v ožji obrazložitvi sodbe. Tam je tudi mesto za opredelitev sodišča do pravnih
stališč pravdnih strank. Sodišče naj jih zato ne povzema med navedbami, razen če bi bile sicer
navedbe nerazumljive.

Jezik naj bo vrednostno nevtralen. Podobno kot velja za izločitev pravnih opredelitev iz povzetka
navedb, naj sodišče strankine navedbe "očisti" moraliziranj, obtoževanj, očitkov, ki jih je v svoji
vlogi usmerila k nasprotni stranki, sodišču ali komu tretjemu.

Smiselno se je omejiti na pravočasno podane trditve. Ker se mora sodišče izreči tudi o procesnih
vprašanjih, pomembnih za odločitev, se navajanju prepozno podanih dejstev na tem mestu lahko
izognemo.

Povzetek navedb naj vključuje zahtevek, o katerem bo sodišče odločilo. Ni potrebno dobesedno
povzemanje zahtevka, marveč predstavitev njegove bistvene, osrednje vsebine. Ni treba, da so na
tem mestu podane spremembe ali delni umiki tožbe. Tudi o teh procesnih odločitvah se bo sodišče
izreklo na drugem mestu. Če je denarni zahtevek sestavljen iz več (relativno) samostojnih
zahtevkov, naj bo to navedeno. Npr. če tožnik zahteva plačilo odškodnine za različne oblike škode,
naj bo navedeno, koliko zahteva za vsako od njih. Če zahteva vzpostavitev prvotnega stanja in
62
Več o pojmu in pomenu razlikovanja med enostavnimi in zapletenimi pravnimi pojmi N. Betetto, Razlikovanje med
nesklepčno in nepopolno tožbo, Pravosodni bilten št. 4/10, str. 62 in naslednje.

58
prepoved bodočega vznemirjanja, naj bo navedeno oboje. Omeniti je treba tudi obrestni zahtevek z
vsemi opredelilnimi elementi.

Navedbe naj bodo podane v povednem naklonu. Že iz uvodnega polstavka (Tožnik/toženec/stranski

intervenient navaja, ...) in umestitve znotraj ene točke obrazložitve dovolj jasno izhaja, da gre za
navedbe stranke in ne za stališče sodišča. Uporaba pogojnika zato ni potrebna.

V primeru, ko na eni strani nastopa več oseb ali ko stranki – v primeru skupnega obravnavanja
tožbe in nasprotne tožbe – nastopata v obeh vlogah, je koristno, da sodišče že od začetka uporablja
en izraz za isto osebo (npr. tožnik, tožnica; prvi tožnik, drugi tožnik). Kadar povezava med
poimenovanjem in stranko ni očitna, je priporočljivo podati pojasnilo.

Primer:

"Sodišče zaradi jasnosti za tožnika (in toženca po nasprotni tožbi) uporablja le izraz tožnik, za
toženca (in tožnika po nasprotni tožbi) pa le izraz toženec."

Tudi v primeru, ko se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se

sodba začne s povzetkom tožbenih navedb. Dejstvo, da je bil sklep o izvršbi na podlagi
dolžnikovega ugovora razveljavljen, za odločitev o utemeljenosti zahtevka namreč ni pomembno.
Že pred ZIZ-L je bilo to dejstvo pomembno le za oblikovanje zahtevka (in izreka), sedaj pa niti to
ne več. Prav tako ni razloga za ločevanje med toženčevimi navedbami v ugovoru zoper sklep o
izvršbi in v kasnejših vlogah, s katerimi se odzove na dopolnitev tožbe.

Kadar gre za drugo ali kasnejše sojenje in je bilo o delu zahtevka oziroma zahtevkov že odločeno, je
včasih zaradi jasnosti (in vzpostavitve vezi s predhodnimi odločbami) primerno že v uvodnem
odstavku navesti, o čem še teče pravda.

Večinoma je napotke instančnega sodišča smiselno kratko predstaviti v "procesnem delu" odločbe.

Primer:

"V prvem sojenju je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče/revizijsko sodišče je prvo
sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, naj sodišče dopolni dokaz z
izvedencem."

Četudi gre za drugo (ali kasnejše) sojenje, je nova sodba samostojna sodba, ki mora vsebovati vse,
kar mora vsebovati sodba iz prvega sojenja.

59
In še nekaj primerov dobre prakse:

Kadar je med strankama večji del dejstev nesporen, se sodba lahko začne tudi s povzetkom teh
dejstev. V povzetku navedb se nato sodišče omeji na navedbe o spornih dejstvih.

Primer:

Tožnik, zaposlen kot gozdar – sekač pri A, d.d., se je 20. 3. 2018 poškodoval pri podiranju drevja v
B. S krošnje bližnjih dreves je nanj padla večja veja in mu povzročila večkratni zlom noge.
Legitimacija pravdnih strank in odgovornost toženkinega zavarovanca za škodo, ki je nastala pri
opravljanju nevarne dejavnosti, nista sporna. Prav tako ni sporno, da je toženka 1. 4. 2018 tožniku
plačala 26.000 EUR na račun odškodnine, ki je predmet te pravde. Sporna sta tožnikov prispevek k
nastanku škode in obseg škode.

Primer:

Tožnik v tožbi, vloženi 13. 4. 2014, navaja, da se je 5. 7. 2011 poškodoval pri delu na gradbišču na
… Delavci so izdelovali betonsko ploščo. Ker je pričelo deževati, so se delavci po nalogu
skupinovodje umaknili dežju. Tožnik, ki je hitel, je stopil na deske, razmetane po tleh, prek katerih je
vodila pot do stopnic v nižje nadstropje, in padel. Deske so bile mokre in spolzke, tožnik pa ni imel
primerne delovne obutve, zato mu je spodrsnilo in si je poškodoval levo zapestje. Ob škodnem
dogodku je bil zaposlen pri A, ki je na gradbišču opravljala dela za B. Obe družbi sta opustili skrb
za varne delovne razmere. Družbi nista sklenili sporazuma o izvajanju skupnih del na gradbišču
niti o zagotavljanju, izvajanju in nadziranju ukrepov varnosti in zdravja pri delu. Tožnik ni imel
primerne delovne opreme. Moral je delati v starih, obrabljenih čevljih, ki niso imeli ustrezne
protizdrsne zaščite. Za nevšečnosti med zdravljenjem in telesne bolečine zahteva odškodnino
5.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500 EUR, za duševne bolečine zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000 EUR in za premoženjsko škodo 5.935 EUR. Od vložitve
zahtevka 1. 11. 2013 toženka dolguje tudi zamudne obresti.

Toženka zavrača utemeljenost tožbenega zahtevka. Pisni sporazum med glavnim izvajalcem in
tožnikovim delodajalcem je bil sklenjen. Izvajanje varstvenih ukrepov je bilo v domeni tožnikovega
delodajalca. Tveganje hoje po mokrih deskah ni neobičajno. Ob nekoliko večji previdnosti bi se
tožnik lahko poškodbam izognil. Poleg tega bi lahko izbral drugo pot. Toženka tudi dvomi, da se je
dogodek zgodil tako, kot trdi tožnik. Iz prijave poškodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval ob
14. uri, zdravniško pomoč pa je iskal šele ob 16.15 uri. Navedbe o obrabljenih čevljih in
neurejenosti gradbišča so pavšalne. Če je tožnik menil, da mu grozi neposredna nevarnost za
življenje ali zdravje, bi lahko zahteval odpravo nevarnosti ali odklonil delo. Ker je v zahtevku
uveljavljal odškodnino le iz zavarovalne police glavnega izvajalca, ne pa tudi iz zavarovalne police
svojega delodajalca, pred vložitvijo tožbe ni bila v zamudi. Zahtevana odškodnina je previsoka.

60
Primer:

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta stranki podali precej obširne navedbe o številnih okoliščinah,
ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilne. Sodišče povzema le relevantne navedbe, na
druge pa na kratko opozarja ob zaključku sodbe s pojasnilom, zakaj so v tem postopku pravno
nepomembne.

Tožnica je v postopku navedla, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta 5. 4. 2012 v obliki
notarskega zapisa sklenila sporazum, s katerim sta se dogovorila o razvezi zakonske zveze,
zaupanju otroka, višini preživnine, stikih in o razdelitvi skupnega premoženja. O delitvi skupnega
premoženja sta se dogovorila na način, da je prejela v last celotno nepremičnino 43/2 k. o. 43 A, na
kateri stoji stanovanjska stavba, tožencu pa je na račun njegovega polovičnega solastninskega
deleža plačala 140.000 EUR. Po sklenitvi sporazuma se je izkazalo, da stanovanjska hiša nima
urejenega dostopa z javne ceste. Obstoječa dostopna pot poteka namreč prek parcele 43/3 k. o.
43 A, na kateri ima toženec četrtinski solastni delež, lastniki preostalega deleža pa so lastniki
sosednjih nepremičnin. Toženec bi ji moral ob delitvi skupnega premoženja prepustiti tudi navedeni
solastninski delež, sicer hiše ni mogoče prosto in nemoteno uporabljati. Navedeni delež je
pomotoma izpadel iz sporazuma, saj ni bil namen strank, da ostane nerazdeljen oziroma v toženčevi
lasti. Stranki sta namreč želeli dokončno rešiti vprašanje skupnega premoženja na način, da tožnica
z otrokom nemoteno prebiva v hiši, toženec pa si s prejetim zneskom uredi bivanje drugje. Če bi
tožnica vedela, da nima zagotovljene poti, sporazuma s tožencem ne bi sklenila. Toženec je
solastninski delež na poti pridobil v času, ko sta živela v zunajzakonski skupnosti, tako da gre za
njuno skupno premoženje. Zahteva ugotovitev, da ji iz naslova delitve skupnega premoženja
pripada solastninski delež do 1/8 glede parcele 43/3 k. o. 43 A.

Toženec je v postopku navedel, da sta se pravdni stranki s sporazumom odpovedali pravici

naknadno uveljavljati zahtevke iz naslova ugotavljanja in razdelitve njunega skupnega premoženja
ali razveljavljati sklenjeni sporazum. Tožnica se je s takšno določbo strinjala, ker se je zavedala, da
drugo skupno premoženje razen tisto, ki sta ga pravdni stranki razdelili, ne obstaja, in da je
toženčev solastninski delež glede parcele 43/3 k. o. 43 A njegovo posebno premoženje. Kupnino za
toženčev delež je namreč kot darilo tožencu plačal partner njegove matere.

Nadalje so podani primeri, katere navedbe so v povzetku odveč in kako je mogoče na kratko strniti
strankine obsežne navedbe.

Primer:

Tožnik je postavil zahtevek za odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje in za plačilo

zapadlih najemnin. Zakonske določbe, pomembne za odločitev:

61
Lastnik lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov v roku, ki ga
določa najemna pogodba, če rok ni določena, pa v 60 dneh od prejema računa. Najemne pogodbe
ni mogoče odpovedati, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo,
pri čemer mora biti v opominu navedena kršitev, način odprave kršitve in primeren rok za odpravo,
ki ne sme biti krajši od 15 dni. Najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne
pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega
uporabljajo stanovanje, in ki jih ni mogel predvideti, ni zmogel poravnati najemnine in je
najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane
najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter o tem obvestil
lastnika.

Povzetek tožnikovih navedb, ki je bil podan v sodbi in se je glasil:

"Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnica) je v tožbi navedla, da sta pravdni stranki in sicer
tožeča stranka Občina P. kot najemodajalec in tožena stranka G. R. kot najemodajalka 14. 3. 2017
sklenili najemno pogodbo št. 4/2016 za neprofitno stanovanje št. 1 v mansardi večstanovanje stavbe
na naslovu B. 71 b, P. Stanovanje obsega dnevno sobo + jedilnica, sobo, kuhinjo, kopalnico z WC,
predsobo, shrambo in ložo vse skupaj v izmeri 77,18 m 2. Po določilih najemne pogodbe je tožena
stranka dolžna plačevati mesečno najemnino v višini 230,18 EUR. Ker tožena stranka vse od
meseca marca 2017 ne plačuje najemnine in znaša njen dolg iz naslova najemnin že 3.682,88 EUR,
krši določila 8. čl. in 13. čl. najemne pogodbe. Na neplačevanje najemnine in s tem kršenje določil
najemne pogodbe je tožeča stranka večkrat opozorila toženo stranko, nazadnje z dopisom z dne
28. 6. 2018. V dopisu je tožeča stranka toženo stranko posebej opozorila, da v kolikor v danem roku
15 dni ne bo poravnala zapadlih obrokov najemnin, bo zaradi kršitve najemne pogodbe podala
odpoved najemne pogodbe zaradi krivdnih razlogov. Ker tožena stranka v zakonskem 15 dnevnem
roku ni odpravila razlogov, zaradi katerih se odpoveduje najemna pogodba (plačala zapadlih
obrokov mesečnih najemnin), je potrebna tožba, da se prepreči nadaljnje škodno ravnanje tožene
stranke.",

bi se ob upoštevanju gornjih napotkov lahko glasil:

"Tožnica v tožbi, vloženi 15. 3. 2018, navaja, da sta s tožencem sklenila najemno pogodbo za
neprofitno stanovanje. Toženec že od marca 2017 in kljub pozivom k plačilu ne plačuje najemnine,
tako da njegov dolg znaša že 3.682,88 EUR. Z dopisom z dne 28. 6. 2018 ga je opozorila na
navedeno kršitev najemne pogodbe in ga pozvala, naj v 15 dneh poravna zapadlo najemnino, ker
bo sicer pogodbo odpovedala. Toženec se na poziv ni odzval. Tožnica zahteva, naj se najemna
pogodba odpove in naj se tožencu naloži plačilo zapadle najemnine z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od vložitve tožbe."

62
Povzetek toženčevih navedb v sodbi, podan takole:

"Pooblaščenka tožene stranke je v odgovoru na tožbo navedla, da po prejemu odločbe Bpp še ni

uspela vzpostaviti fizičnega kontakta s toženo stranko, zato podaja odgovor na osnovi telefonskega
razgovora s toženo stranko in podatkov v spisu. Tožena stranka ugovarja zahtevku za razvezo
najemne pogodbe iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za odpoved na podlagi 103. člena
Stanovanjskega zakona. Tožena stranka ji je v kratkem telefonskem pogovoru povedala, da ji
nobeno pisanje s strani tožeče stranke v zvezi z nameravano odpovedjo najemne pogodbe ni bilo
vročeno in z njim tudi ni bila seznanjena, zato jo je tožba zelo presenetila in šokirala, saj je bila
prepričana, da se tožeča stranka zaveda njenega težkega finančnega položaja in je z njene strani
pričakovala večjo stopnjo razumevanja in nudenja pomoči, o čemer bo lahko več izpovedala tudi
sama, zaslišana na glavni obravnavi. Glede vročitve opomina pred odpovedjo pa je sodna praksa
jasna, in sicer iz nje izhaja (glej sklep II DoR 379/12 in sodbo II Ips 575/2006), da mora biti opomin
najemniku stanovanja vročen, saj je odpoved najemne pogodbe odvisna od dejanske seznanjenosti
najemnika z vsebino predhodnega opomina, pri čemer pa gre za dokazno breme najemodajalca. Iz
prilog, ki jih je k tožbi priložila tožeča stranka, sicer izhaja, da je toženi stranki poslala dopis,
naslovljen: Ponovno opozorilo pred odpovedjo najemne pogodbe iz krivdnega razloga na strani
najemnika z dne 28. 6. 2018, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: opomin pred odpovedjo), vendar
hkrati ni izkazala, da bi bil navedeni opomin pred odpovedjo toženi stranki tudi dejansko vročen. Iz
dopisov tožene stranke z dne 9. 10. 2018 (2x) in dne 5. 11. 2018, ki se nahajajo v spisu, ne izhaja,
da bi bil toženi stranki opomin pred odpovedjo najemne pogodbe dejansko vročen. Iz navedenih
dopisov pa brez dvoma izhaja, da je tožena stranka v veliki socialni stiski, da si ureja brezplačno
pravno pomoč, katero je tudi dejansko pridobila. Nadalje iz odločbe Bpp 248/2018 z dne
15. 11. 2018 izhaja, da je tožena stranka upravičena do denarne socialne pomoči, tako brez dvoma
živi v veliki finančni stiski. Namen določb SZ je ta, da se najemnika stanovanja pravočasno seznani
z možnostjo odpovedi pogodbe in načinom odprave odpovednega razloga v tem zato, da lahko nato
najemnik z ustreznim ravnanjem (plačilom zapadle najemnine, sprožitev postopka za uveljavljanje
subvencionirane najemnine in postopka za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja, ….)
vzdrži pogodbo v veljavi in tako prepreči neugodne posledice, ki bi zaradi odpovedi pogodbe
nastale uporabnikom stanovanja.",

je ob upoštevanju gornjih napotkov mogoče strniti tako:

"Toženec v odgovoru na tožbo zavrača utemeljenost zahtevka. Ker mu opomin pred odpovedjo ni bil
vročen, ni imel možnosti, da bi s sprožitvijo ustreznih postopkov preprečil odpoved najemne
pogodbe. Dejstvo, da prejema denarno socialno pomoč, dokazuje, da se je znašel v hudi socialni
stiski."

63
7. DOKAZOVANJE
mag. Nina Betetto
vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče

7.1. Obveznost sodišča, da v obrazložitvi navede dokaze, ki jih je

izvedlo

Sodišče mora v obrazložitvi med drugim navesti dokaze, ki jih je izvedlo (četrti odstavek 324. člena
ZPP). Praviloma mora biti pri tem natančno, saj instančno sodišče le tako lahko preveri, kateri
dokazi so bili izvedeni. Listine morajo biti določno opredeljene, na primer z datumom ali opravilno
številko (sklicevanje na prilogo sodnega spisa ni dovolj), priče pa navedene poimensko. Pri
izvedencih praviloma zadostuje navedba strokovnega področja (na primer izvedenec medicinske ali
gradbene stroke). Ker bi navedba dokazov v zadevah z obširnim listinskim dokaznim gradivom
lahko obsegala več strani, to pravilo ni povsem brez izjem. V teh zadevah (in samo v teh) je
pogojno dopustno, da sodnik skladno z načelom ekonomičnosti postopka strnjeno povzame listinske
dokaze in določno opredeli le tiste, ki so pomembni za dokazno oceno.

Primer pomanjkljive navedbe izvedenih dokazov:

Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika ter prebralo listine tožnika (A1 do A23), listine
toženke (B1 do B78) in sodne odločbe (C1 do C10).

Primer popolne navedbe izvedenih dokazov:

V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine tožnika: prodajno pogodbo z dne... (A2), aneks k
tej pogodbi (A3), z.k. izpis (A4), računa z dne … in ... (A5-A6), sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani
I P 1/2011 (A7), in toženca: sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P/1999 (B2) in potrdilo z dne...
(B3). Vpogledalo je tudi sodbo naslovnega sodišča II P 400/2012 (C1) in izvedensko mnenje v spisu
Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45/2008 (C2). Zaslišalo je obe pravdni stranki ter priči A. A. in
B. B.

Primer sprejemljive navedbe izvedenih listinskih dokazov v zadevi z obširnim dokaznim

gradivom:

V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine, ki sta jih v dokazne namene predložili stranki,
zlasti prodajno pogodbo z dne... (A2), aneks k tej pogodbi (A3) in vse račune v spisu (A4-A200).

Opozoriti je treba še, da lahko sodišče dokaz, ki je že bil izveden v drugem sodnem postopku
(praktično je to pomembno glede izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in izvedencev), uporabi le, če
se stranki strinjata ali če sta bili udeleženi v drugem sodnem postopku in dokaza ni več mogoče
izvesti (219.a člen ZPP).

64
Glede izjeme v družinskih postopkih glej tukaj.

7.2. Zavrnitev predlaganih dokazov

Sodišče mora v obrazložitvi navesti tudi dokazne predloge, ki jih je zavrnilo, s kratko
obrazložitvijo, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). To bi sicer lahko storilo že v
sklepu, sprejetem na glavni obravnavi, a v praksi se to zgodi le izjemoma. Navedena zahteva ima
ustavnopravno razsežnost. Pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave se
namreč nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v
dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze
ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter
postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. 63 Element
pravice do kontradiktornega postopka pa ni le pravica do predlaganja dokazov in sodelovanja v
dokaznem postopku, ampak ima sodišče tudi načelno dolžnost, da predlagane dokaze izvede. 64 Po
drugi strani pa pravica stranke do izvedbe dokaza ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog
zavrne, če ima za to sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. 65 Sodišču ni treba slediti dokaznim
predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla
vplivati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.66

To najprej pomeni, da obrazložitev, zakaj je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, ne sme biti
vsebinsko prazna.67 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse
navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za
odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Nepopolna, površna ali pavšalna
obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe.68

Primer pavšalno zavrnjenih dokaznih predlogov:

Vse druge dokazne predloge je sodišče zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno in
je bilo mogoče odločiti že na podlagi zgoraj povzetih izvedenih dokazov.

Ustavna pravica do izvedbe dokaza ni absolutna; zagotoviti je treba pravo mero in upoštevati tudi
zahtevo po ekonomičnosti in hitrosti postopka, ki ima prav tako ustavno podlago. 69 V skladu z
načelom učinkovitosti in pospešitve postopka lahko na primer sodišče zavrne dokazni predlog z
izvedencem z utemeljitvijo, da ne gre za dejstvo, za ugotovitev katerega je potrebno strokovno
znanje. Če je že izdelano izvedensko mnenje jasno, skladno in popolno, iz razloga ekonomičnosti
zavrne tudi predlog za postavitev drugega izvedenca. Glej tudi v nadaljevanju v zvezi z
neprimernimi dokazi in dokazi za ugotavljanje dejstev, ki so že dokazani z drugimi dokazi.

63
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 12/97 z dne 29. 3. 1999, tč. 3.
64
Glej na primer odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije Up 391/02 z dne 29. 1. 2004, tč. 4.
65
Glej na primer odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije Up 391/02 z dne 29. 1. 2004, tč. 4, Up 371/19 z dne
18. 6. 2020, tč. 12.
66
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 1266/05 z dne 7. 6. 2007, tč. 8.
67
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005.
68
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 329/2017 z dne 22. 02. 2018, tč. 10.
69
A. Galič, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 56-57.

65
Primer:

Ker je že na podlagi pravil logičnega mišljenja, ne da bi bilo za to potrebno strokovno znanje,

jasno, da pouk telovadbe na parketu z udrtinami ne ustreza zahtevam po varnem pouku, je sodišče
dokazni predlog z izvedencem za športno vzgojo zavrnilo.70

Ker na področju dokazovanja (razen izjem) velja razpravno načelo, lahko stranka dokazni predlog
kadarkoli umakne, a le do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem. Ko se ta začne
izvajati, ga ni več mogoče umakniti. 71 Dokaznega predloga, ki ga je stranka umaknila, ni več, zato
ga ni treba zavrniti, ampak sodišče v obrazložitvi le kratko navede, da ni izvedlo dokaza (na primer
z izvedencem), ker ga je stranka umaknila. Šteje se, da je dokaz umaknjen (peti odstavek 226. člena
ZPP), če stranka ne ravna v skladu s pozivom sodišča, naj v določenem roku poda pisni povzetek
najbolj bistvenih navedb in podatkov v priloženih listinah (četrti odstavek 226. člena ZPP).

7.2.1.Upravičeni razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov

7.2.1.1. Nesubstancirani (nepopolni) dokazni predlogi

Trditveno in dokazno breme sta povezani (212. člen ZPP), zato mora stranka natančno opredeliti,
katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi (na primer, naj se priča zasliši o tem, kako in
koliko časa je tožnik izvrševal posest). 72 Kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis,
mora opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda, in določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako
bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.73

Tudi informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpeljejo zato, da bo
šele njihova izvedba dala podlago za trditve (na primer dokazni predlog za postavitev izvedenca
gradbene stroke, ki bo ocenil, katera gradbena dela so potrebna za vzpostavitev prejšnjega stanja;
dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bo izračunal višino tožnikovega
izgubljenega dobička; dokazni predlog za zaslišanje priče, ki bo povedala, katera dokumentacija je
bila uničena74), razen izjemoma, niso dovoljeni.75

Če stranka kot dokaz predlaga priče, jih mora natančno opredeliti z imenom in priimkom ter
naslovom prebivališča ali zaposlitve predlagane priče.76

70
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 588/2005 z dne 1. 2. 2007.
71
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 1124/2019 z dne 17. 9. 2019, tč. 5.
72
Več A. Galič, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 133.
73
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012, tč. 9.
74
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 22/2010 z dne 23. 1. 2012 , tč. 10.
75
Več J. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 353. O dopustnosti informativnega dokaza glej npr. sodba II Ips
163/2012 z dne 17. 01. 2013, tč. 8, in sklep II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012, tč. 11.
76
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 195/2007 z dne 12. 4. 2007.

66
Zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov – primeri obrazložitve:

Ker tožnik ni konkretiziral, o katerih dejstvih naj bi izpovedala predlagana priča A. B., ampak je
navedel le, da so priči znane pomembne okoliščine o skupnem življenju pravdnih strank, je sodišče
nesubstancirani dokazni predlog zavrnilo.

Z navedbo, naj se ,,glede na danes izvedeno pričanje“ (priče B. K.) ponovno zasliši direktor
toženke,77 toženka ni zadostila bremenu substanciranja dokaznega predloga, zato sodišče dokaza ni
izvedlo.

Ker toženec v predlogu, naj sodišče vpogleda v pravdni spis xy, ni opredelil listin, ki naj se jih
vpogleda niti ni določno navedel, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na
rezultat postopka, je sodišče dokazni predlog zavrnilo.

Ker tožnik ni navedel, kateri član uprave naj se zasliši v zvezi s trditvami o toženčevem
protipravnem ravnanju, sodišče tega dokaza ni izvedlo.78

7.2.1.2. Prepozni dokazi

Prekluzije glede navajanja (dejstev in) dokazov so sad spoznanja, da mora imeti sodišče v iskanju
ravnovesja oziroma razporeditve bremena med sodiščem in pravdnima strankama možnost, da tudi
pod grožnjo procesnih sankcij zagotavlja pravočasnost procesnih dejanj strank. 79 Stranka mora
najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev
njenih navedb (prvi odstavek 286. člena ZPP), sicer se dokazi ne upoštevajo (četrti odstavek
286. člena ZPP). Če se sodnik odloči, da bo opravil pisno materialno - procesno vodstvo (286.a člen
ZPP), lahko prekluzija glede dokazov nastopi že prej (drugi odstavek 286. člena ZPP). Dokazi, ki so
ponujeni prepozno, pa bodo kljub vsemu pravočasni, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla
navesti pravočasno ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji
odstavek 286. člena ZPP).

Sodišče mora pojem „krivde“ razlagati skladno z ustavo - strankam mora ostati realna možnost, da
se v postopku izjavijo.80 Krivda na primer ne bo podana, kadar se dokazi nanašajo na dejstva,
nastala po trenutku, ko je nastopila prekluzija;81 kadar stranka za dokaze ob dolžni skrbnosti ni
mogla vedeti, preden je nastopila prekluzija;82 kadar stranka (dejstev in) dokazov ni navedla, čeprav
je zanje vedela, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso
izkazala za pravno pomembna, pri tem pa ji ni mogoče očitati neskrbne priprave na pravdo; 83 če
sodišče ne izvaja materialnega procesnega vodstva ali stranke usmeri v napačno smer. Če stranka
glede iste dokazne teme predlaga dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem (na primer njegovo
dodatno zaslišanje) ali novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, zato tak predlog ne more
77
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 66/2014 z dne 25. 11. 2015, tč. 8.
78
Glej tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 17/2006 z dne 18. 12. 2007, tč. 9.
79
Več o prekluzijah A. Galič, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in
Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 596-608; Prekluzije in namen pravdnega postopka,
Podjetje in delo št. 6-7/2009, str. 1630; A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo):
z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Založba Uradni list, Ljubljana 2017,
str. 45.
80
Več o tem Z. Trampuš, Materialno procesno vodstvo in sodna poravnava, Podjetje in delo št. 6-7/2002, str. 1549.
81
Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016 , tč. 12-15.
82
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013, tč. 9, sklep II Ips 253/2014 z dne
17. 12. 2015 , tč. 8.
83
Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016, tč. 14-15, II Ips 347/2010 z dne
30. 1. 2014, tč. 7, II Ips 614/2009 z dne 28. 2. 2013, tč. 8 in II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011 , tč. 8.

67
biti prepozen.84 Prepozen pa je dokaz, ki ga stranka ponudi, potem ko se je predlagani dokaz
izjalovil.85

Določba prvega odstavka 286. člena ZPP govori o „ponudenju dokazov“, zato je vprašanje, ali
zadostuje, da se stranka na dokaz pravočasno sklicuje ali pa ga mora tudi predložiti. Galič (pred
novelo ZPP-E, ki je uveljavila dodaten kriterij „zavlečenja spora“) se zavzema za strogo razlago. 86
Po sodni praksi, ki je pri presoji pravočasnosti pravilo o prekluziji že pred novelo ZPP-E omilila v
smeri, da je dopuščeno (navajanje novih dejstev in) predlaganje novih dokazov tudi po tem, ko bi
sicer nastopila prekluzija, če to ne vpliva na podaljšanje postopka, 87 „ni odločilno, da so bile listine
predložene pozneje, kot so bile predlagane“, upoštevaje dejstvo, da je bil za izvajanje dokazov (ne
glede na predložene listine) že določen nov narok.88

Kriterij, ali bi se zaradi upoštevanja prepoznega dokaznega predloga zavlekel spor, je strog.
Vprašati se je treba, ali bi postopek trajal dlje (na primer zaradi dodatnega naroka, ki ga je treba dati
nasprotni stranki za pripravo).89

V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila. Tožnik mora vse dokaze predlagati v tožbi,
toženec pa v odgovoru na tožbo, sicer se dokazi ne upoštevajo (451. in 453. člen ZPP). Posebna
pravila veljajo tudi v pravdah zaradi nedopustnosti izvršbe (drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ).90

Zavrnitev prepoznih dokaznih predlogov – primeri obrazložitve:

Toženka ni navedla razloga, zakaj je zaslišanje priče predlagala šele po prvem naroku za glavno
obravnavo. Ker bi izvedba tega dokaza zavlekla postopek, saj bi bil potreben dodaten narok, je
sodišče prepozen predlog zavrnilo.

Če bi sodišče upoštevalo toženčeve navedbe v tretji pripravljalni vlogi, bi moralo opraviti celoten
dokazni postopek in pri tem aktivirati še izvedenca veterinarske stroke. Ker so novote, ki so
predložene po prvem naroku za glavno obravnavo, dopustne le, če njihova dopustitev po presoji
sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, v konkretnem primeru pa bi bil potreben vsaj še en narok, je
sodišče predlagani dokaz z izvedencem zavrnilo kot prepozen.91

Ker vprašanje navideznosti prometne nesreče ni bilo nova okoliščina, ki bi se pokazala šele s
pridobitvijo izvedenskega mnenja in ki bi za tožnika pomenila presenečenje, razlogi za predlaganje
dokaza z zaslišanjem priče po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo niso opravičljivi.
Sodišče je zato prepozen dokazni predlog zavrnilo.92

84
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 91/2015 z dne 2. 6. 2016 , tč. 13.
85
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 209/2011 z dne 26. 9. 2013, tč. 6. Glede presoje pravočasnosti
dokaza, ki ga stranka predlaga po naroku, na katerem bi to morala storiti, ker je z naroka izostala, glej sodba
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 346/2017 z dne 19. 12. 2018, tč. 12.
86
A. Galič, Prve praktične izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, Pravni letopis 2009, Inštitut za
primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana, str. 57.
87
Sodba VSL I Cp 72/2019 z dne 29. 5. 2019, tč. 13.
88
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 97/2009 z dne 18. 5. 2010, tč. 18.
89
A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo): z uvodnimi pojasnili k spremembam
zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Založba Uradni list, Ljubljana 2017, str. 46.
90
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 141/2009 z dne 18. 10. 2012 , tč. 9.
91
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cpg 307/2020 z dne 16. 9. 2020, tč. 23.
92
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 84/2008 z dne 26. 11. 2009 , tč. 6-7.

68
Sodišče ni upoštevalo dokaza, ki ga je tožnica v tem sporu majhne vrednosti predlagala na glavni
obravnavi (453. člen ZPP).

7.2.1.3. Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način93

Dokaz, pridobljen na nedovoljen način, s posegom v človekove pravice (na primer z nedovoljenim
zvočnim ali slikovnim snemanjem in s pomočjo detektiva),94 v pravdnem postopku ni nujno
nedopusten. Temeljno pravilo za reševanje problema (neposredne pravne podlage v ZPP ni), ki od
tedaj de facto velja v slovenskem pravdnem postopku, je začrtalo Ustavno sodišče Republike
Slovenije v zadevi Up 472/02 z dne 7. 10 2004. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice
do zasebnosti, je dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Poleg tega mora
imeti izvedba takega dokaza še prav poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje
Ustava (na primer pravice do zasebne lastnine, zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja 95 ali enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki, kot je bilo pojasnjeno, vsebuje tudi jamstva v dokaznem
postopku), sodišče pa mora v takem primeru upoštevati tudi načelo sorazmernosti in skrbno
presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Najprej je treba torej ugotoviti, ali je ob pridobivanju
dokaza sploh prišlo do posega v človekove pravice. Na primer, posega ni, kadar oseba s posegom
soglaša96 ali kadar gre za fotografije, objavljene na spletu in dostopne vsem. 97 V primeru posega
sledi tristopenjski test:98 1) ali je poseg nujen (cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom ali brez
posega); 2) ali je poseg primeren (ustavno dopusten cilj je mogoče doseči s spornim posegom);
3) ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna „koristim“, ki so zaradi
posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem smislu oziroma načelo proporcionalnosti).

Zavrnitev nedovoljenega dokaza – primer obrazložitve:

Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog s posnetkom pogovora med njim in toženko, ki za
snemanje ni vedela. Pravica do izvedbe dokaza, ki sicer spada v okvir pravice do enakega varstva
pravic iz 22. člena Ustave, sama zase ne upravičuje posega v pravico do zasebnosti. Izvedba
dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, je dopustna le, če za to obstajajo posebej
utemeljene okoliščine, in ima poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje
Ustava. Tožnik, ki v tem sporu uveljavlja plačilo kupnine po prodajni pogodbi, ni zatrjeval dejstev,
na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi imela izvedba dokaza s poslušanjem tonskega
posnetka pogovora poseben pomen za izvrševanje kakšne njegove ustavno varovane pravice, ki bi
upravičevala poseg v toženkino pravico do zasebnosti.

7.2.1.4. Neprimerni dokazi

Pravico do izvedbe dokazov je v skladu z zahtevami po učinkovitosti, pospešitvi in ekonomičnosti

postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za
ugotovitev določenega dejstva. V to kategorijo spadajo na primer predlogi za zaslišanje prič v zvezi
z dejstvom, za ugotovitev katerega je potrebno strokovno znanje, ki ga ima le izvedenec, ali
predlogi, pri katerih že iz navedb predlagatelja dokaza izhaja, da predlagana priča o spornem

93
Več o tem A. Polajžar, Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, v civilnih postopkih, Pravna praksa št. 21-22, 2019,
str. 10-12.
94
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 2/2018 z dne 30. 05. 2018 , tč. 7-9.
95
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 3295/2015 z dne 10. 2. 2016, tč. 9-11.
96
Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014 , tč. 13 (prostovoljen pregled
rok) in VIII Ips 128/2014 z dne 13. 10. 2014, tč. 8 (video nadzor, ki je bil namenjen nadzoru javnega prometa).
97
Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 327/2017 z dne 19. 12. 2018, tč. 9, in VIII Ips 346/2017 z
dne 19. 12. 2018, tč. 13-14.
98
Glej npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, tč. 25.

69
dogodku sploh ne more nič vedeti. Glede na okoliščine konkretnega primera je lahko neprimeren
celo dokaz z zaslišanjem stranke.99 Galič poudarja tudi, da „kadar sodišče razpolaga z neposrednimi
dokazi, vsaj načelno ni dolžno izvajati tudi posrednih dokazov“. 100 Pri oceni, da gre za neprimeren
dokaz, mora biti sodnik pozoren, da se ne bi sprevrgla v vnaprejšnjo dokazno oceno.

Zavrnitev neprimernih dokazov – primeri obrazložitve:

Ker si z ogledom telovadnice ne bi moglo ustvariti neposrednega vtisa o stanju parketa v času
škodnega dogodka, saj je bil ta kmalu po nezgodi nesporno zamenjan, je sodišče dokazni predlog
toženke, naj se opravi ogled sporne telovadnice, zavrnilo.101

Ker že iz tožnikovih navedb izhaja, da se je predlagana priča iz kraja N. odselila že pred spornim
dogodkom in torej o njem ne bi mogla ničesar povedati, je sodišče predlagani dokaz z njenim
zaslišanjem zavrnilo.

Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. A., ker ni bila navzoča pri sklenitvi pravnega posla
med pravdnima strankama.

Sodišče si je v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka prizadevalo, da opravi

postopek brez zavlačevanj in s čim manjšimi stroški. Ob ugotovitvi, da iz izvedenih dokazov izhajajo
vsa pravno pomembna dejstva, ki pomenijo podlago za odločitev, je kljub vztrajanju tožnika pri
vseh dokaznih predlogih zavrnilo njegov dokazni predlog z zaslišanjem priče B. B. Predlagana
priča o dejstvu, kdo je spornega dne vozil vozilo (odločilno dejstvo), ne bi mogel izpovedati (sedmi
odstavek 236.a člena ZPP), saj je v svoji pisni izjavi, ki jo je predložil tožnik, navedel, da voznika
vozila po prometni nesreči ni videl niti ni z njim govoril, prav tako ne more potrditi, da je sporno
vozilo vozil prav toženec.

7.2.1.5. Pravno nepomembni dokazi

Načelna obveznost sodišča, da izvede ponujene dokaze, se nanaša le na pomembne dokaze, 102 zato
sodišče ni dolžno izvesti dokaza, ki po pravni presoji sodišča ni pravno pomembno. Odgovor na
vprašanje, katera dejstva so pravno pomembna, je odvisen od uporabljene pravne norme.103 Če na
primer sodišče meni, da ugotovljeno dejansko stanje ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju
neupravičene obogatitve, bo izvedlo le dokaze o tem, ali so podana vsa pravotvorna dejstva
dejanskega stanja, od katerega je odvisna uporaba pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi (tj.
protipraven premik premoženja, prikrajšanje in obogatitev na drugi strani ter vzročna zveza med
prikrajšanjem in obogatitvijo), ne pa predlaganih dokazov o tem, ali so podana dejstva, od katerih je
odvisna uporaba pravnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Ali je dejstvo pravno pomembno, je treba vedno presojati in concreto. In abstracto so v

odškodninskem sporu na primer pravno pomembne okoliščine v zvezi z nastankom in višino škode,
a če sodišče tožbeni zahtevek zavrne zaradi nesklepčnosti, ne izvaja nobenih dokazov, saj tožnik ni
navedel vseh trditev o dejstvih, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Prav tako so na primer, kadar
sodišče tožbeni zahtevek zavrne že po temelju, v odškodninskem sporu in concreto pravno
99
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015, tč. 10. V tej zadevi je toženec
predlagal, naj se zasliši v zvezi z ugotavljanjem pristnosti svojega podpisa na vročilnici.
100
A. Galič, v v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 57.
101
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 588/2005 z dne 1. 2. 2007.
102
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 2380/07 z dne 19. 3. 2009, tč. 4.
103
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 889/2006 z dne 11. 6. 2009, tč. 11.

70
nepomembna dejstva v zvezi z višino škode. V kategorijo pravno nepomembnih dokazov lahko
uvrstimo tudi dokaze, ki se sicer nanašajo na pravotvorna, a nesporna dejstva (prvi odstavek
214. člena ZPP).
Zavrnitev pravno nepomembnih dokazov – primeri obrazložitve:

Sodišče je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, predlagan v zvezi z višino
tožbenega zahtevka, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A. B., ki naj bi izpovedala o tožnikovi
slabovernosti, ker se zatrjevane okoliščine nanašajo na obdobje po izteku priposestvovalne dobe,
ko vprašanje dobrovernosti ni več pravno pomembno vprašanje.

Ker za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb ni pravno odločilno splošno zdravstveno stanje
zavarovanca, temveč konkretna bolezen ali bolezensko stanje, ki zaradi svoje narave oziroma
intenzivnosti zahteva presojo o začasni nezmožnosti za delo in s katero je osebni zdravnik
seznanjen, je sodišče zavrnilo dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke, ki naj bi podal
mnenje o celovitem zdravstvenem stanju stranskega intervenienta.104

Ker ni sporno, da je toženec tožnici izročil ključe spornega stanovanja, je sodišče dokaz z
zaslišanjem priče A. B., ki ga je toženec predlagal v zvezi s tem dejstvom, zavrnilo.

7.2.1.6. Dokazi za ugotavljanje dejstev, ki so že dokazana z drugimi dokazi

Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Ne velja pa nasprotno;

sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Tako ne
sme zavrniti predlaganih (nasprotnih) dokazov, katerih cilj je ovreči uspeh dokazovanja z glavnim
dokazom.105 Če je tožnik uspel dokazati, da je tožencu posodil denar, toženec pa ta dokaz izpodbija
s trditvijo, da mu je tožnik dolg odpustil, mora sodišče praviloma zaslišati vse priče, ki jih v zvezi s
tem predlaga toženec, še zlasti, če se dokaz s tistimi pričami, ki jih je že zaslišalo, ni posrečil.106

Zavrnitev dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano z drugim dokazom – primer

obrazložitve:

V zvezi z obstojem kreditnega razmerja je sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.
A., ker to pravno pomembno dejstvo izhaja že iz predložene kreditne pogodbe, sklenjene med
pravdnima strankama.

7.2.1.7. Zavrnitev dokaza, ki ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišč

Sodišče lahko zavrne dokazni predlog tudi takrat, kadar oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne
bi mogla vplivati na odločitev. V tem primeru mora izčrpno in prepričljivo argumentirati, zakaj
predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; pri tem mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz
uspel dokazati zatrjevano dejstvo (na primer, da bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot
želi stranka, ki je to pričo predlagala), ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena
dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za položaj (ki v praksi ne bo pogost!),
ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne

104
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 471/2009 z dne 8. 6. 2011, tč. 7-8.
105
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 20/2017 z dne 4. 10. 2018, tč. 8-11.
106
Več o tem A. Galič, v v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 56.

71
bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. 107 Zobec poudarja, da je navedena argumentacija
praviloma sprejemljiva le v primerih, ko je dokazna tema zavrnjenega dokaza indic (ne pa
(ne)obstoj pravno pomembnega dejstva), glede na druga dokazna dejstva pa dokazna moč tega
indica ni taka, da bi vplivala na drugačno dokazno oceno.108

Zavrnitev dokaza, ki ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča – primer obrazložitve:

Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj se glede najemnine, ki jo mati oziroma zakonita
zastopnica otrok prejema za stanovanje, ki ga oddaja v najem, zasliši njegova sestra. Tudi če bi
predlagana priča izpovedala skladno s tožnikovimi trditvami in bi se izkazalo, da ne drži, kar trdi
zakonita zastopnica tožencev, da najemnine ne prejema, ampak da v resnici z oddajo zasluži
300,00 EUR mesečno, kot zatrjuje tožnik, to, upoštevajoč druge okoliščine v zvezi z zmožnostjo za
preživljanje otrokovih staršev, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju obrazložitve sodbe, ne bi moglo
vplivati na drugačno porazdelitev bremena med preživninskima zavezancema.109

7.2.1.8. Vnaprejšnja (anticipirana) dokazna ocena

Posebna previdnost je potrebna, kadar sodišče meni, da je dokaz neprimeren ali njegova izvedba,
tudi če bi dokaz sam po sebi uspel, ne bi mogla vplivati na dokazno oceno, kajti tak zaključek se
lahko hitro sprevrže v vnaprejšnjo dokazno oceno. Za vnaprejšnjo dokazno oceno je šlo na primer v
sporu zaradi poškodbe pri delu, v katerem je sodišče domnevni potek škodnega dogodka ugotovilo
na podlagi izpovedbe tožnika. Ta je opisal, kako je do poškodbe prišlo, sodišče pa je njegovi
izpovedbi sledilo. Predlog toženca z izvedbo dokaza z izvedencem je zavrnilo utemeljitvijo, da je že
na podlagi drugih dokazov ugotovilo, kako je potekal škodni dogodek. Toženka je z izvedencem
želela dokazati nasprotno od tistega, kar je dokazoval tožnik (in je po presoji sodišča s svojo
izpovedbo tudi dokazal), in sicer, da način nastanka škode, kot ga je opisal tožnik, fizikalno ni
mogoč.110 Za vnaprejšnjo dokazno oceno gre tudi, če sodišče enemu dokaznemu sredstvu (listinam)
vnaprej pripiše večjo dokazno moč kot drugemu dokaznemu sredstvu (zaslišanju prič); 111 ali zavrne
dokaz z zaslišanjem priče zaradi njene neverodostojnosti. Zaključek, zakaj sodišče šteje nekatere
dokaze za verodostojne, drugih pa ne, je možen le, če sodišče nasprotujoče si dokaze dejansko
izvede (šele potem jih lahko dokazno oceni).112

Primeri vnaprejšnje dokazne ocene:

Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal, saj so že izvedeni dokazi tako
prepričljivi in popolni, da jih tudi nov dokaz ne bi mogel ovreči.113

Glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje
priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo.114

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikove žene, saj morebitna njena drugačna

107
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 7/2020 z dne 10. 6. 2020, tč. 10-15.
108
J. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 358.
109
Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 554/99 z dne 16. 2. 2000.
110
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 106/2017 z dne 5. 12. 2017, tč, 15. Glej tudi sklep
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016 , tč. 13-15.
111
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 407/2016 z dne 11. 6. 2019, tč. 17.
112
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 246/2016 z dne 21. 3. 2017, tč. 9.
113
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 20/2017 z dne 4. 10. 2018, tč. 9-11.
114
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 259/2016 z dne 24. 10. 2018, tč. 15-17.

72
izpoved ne bi privedla do drugačnega zaključka sodišča, še zlasti ker bi lahko izpovedovala le o
tem, kar ji je povedal tožnik in ne o tem, kar je sama zaznala.115
Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki ga je predlagala toženka, ker glede
na to, da je toženkin mož, njena izpovedba ne more biti verodostojna.

Končno naj omenim še, da sodišče zavrne dokaze, s katerimi naj bi se dokazovala dejstva, glede
katerih velja prepoved dokazne teme (na primer dokazovanje dejstev v zvezi s kazensko
odgovornostjo toženca, kadar je sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo).

115
Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 118/2017 z dne 3. 10. 2017, tč. 8-10.

73
8. OŽJA OBRAZLOŽITEV SODBE

dr. Mateja Končina Peternel

vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče

8.1. Uvod

Ožja obrazložitev sodbe se začne po dokaznem sklepu, ki se praviloma zaključi z oceno:

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče odločilo, da (je) tožbeni zahtevek (ni/delno) utemeljen.

Ta stavek nikakor ni obvezen, je pa koristen, saj zelo jasno razmeji ožji del obrazložitve od
uvodnega dela, ki obsega povzetek navedb strank, obrazložitev odločitve o procesnih ugovorih in
obrazložitev dokaznega sklepa. Bralcu tako omogoča lažjo orientacijo pri iskanju posameznih delov
obrazložitve.

Ožja obrazložitev je najpomembnejši del sodbe, saj je namenjena pravnemu silogizmu: 116 sodnik
mora poiskati ustrezno pravno pravilo, na podlagi pravnega pravila ugotoviti, katera dejstva so
pravno pomembna, oceniti, ali je stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ta dejstva
zatrdila in dokazala in na koncu izpeljati pravno posledico.

8.2. Opredelitev pravne podlage

8.2.1. Razlaga pravnih predpisov

Ožja obrazložitev se mora začeti s pravno opredelitvijo spora (če sodnik te ne poda že prej), saj je
od nje odvisno, katera pravno pomembna dejstva je sploh treba ugotoviti.

Stranke zelo pogosto prepletajo dejanske navedbe s pravnimi opredelitvami in zahtevke ter ugovore
utemeljujejo z različnimi pravnimi izpeljavami. Zato je zelo pomembno, da sodnik takoj na začetku
ožje obrazložitve „diagnosticira“, za kakšen zahtevek pravzaprav gre in navede na podlagi katerega
pravnega pravila bo presojal njegovo utemeljenost.

Primer:

Tožnik zatrjuje, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni

nesreči. Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih, ki v 179. členu
določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti
delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Podlage za odškodninsko odgovornost ureja
Obligacijski zakonik v 131. členu. Ureja krivdno oziroma subjektivno odškodninsko odgovornost in
odškodninsko odgovornost po načelu vzročnosti oziroma objektivno odgovornost. Po navedenih
določbah je delodajalec odškodninsko odgovoren le, če je v postopku izkazano, da je ravnal
116
Več M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.

74
nedopustno ali da je škoda delavcu nastala pri delu z nevarno stvarjo ali pri opravljanju nevarne
dejavnosti.

Pomembno je tudi, da sodnik ne „preobremeni“ obrazložitve z navajanjem nepotrebne pravne

podlage. Ni treba navajati določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), Ustave
in določb zakona, ki urejajo temeljna načela, če ni dvoma, da obravnavano pravno razmerje ureja
posebna določba zakona. Prav tako na primer ni treba uvodoma povzeti strokovnih razprav iz
člankov o posebnostih odškodninske odgovornosti države, če to za samo presojo v konkretnem
primeru sploh ni bistveno, ker je na primer zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja. Pri bolj zahtevnih
primerih pa je prav, da sodnik pri iskanju in pri razlagi pravnega pravila poseže po temeljnih
načelih, ustavnih določbah in mednarodnih pravnih virih.

Eden takih zahtevnejših primerov je, kadar je sicer jasno, katero določbo zakona je treba uporabiti,
vendar sama določba omogoča različne razlage. V tem primeru mora sodnik najprej poiskati pravi
pomen določbe in to tudi utemeljiti.117 Pri tem si pomaga z različnimi metodami argumentacije:
sklepanje od podobnega na podobno (zakonska in pravna analogija), argument teleološke redukcije,
sklepanje po nasprotnem razlogovanju...118

Primer (zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je

tožniku nastala ob trku motorja v trop divjih svinj):

Četrti odstavek 54. člena Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) določa, da je za škodo, ki je nastala
na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, odgovoren upravljavec,
če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija. Zakonodajno
gradivo ne utemeljuje zaključka, da na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 država
objektivno odgovarja za vso škodo, ki je posledica dogodka, do katerega je prišlo na nelovni
površini, ampak gre zgolj za povrnitev tiste premoženjske škode, ki je nastala na sami nelovni
površini. To zlasti izhaja iz obrazložitve k predlagani, pa kasneje opuščeni dopolnitvi tretjega (sedaj
četrtega) odstavka 54. člena ZDLov-1, ki ga je zakonodajalec želel dopolniti po vzoru prvega
odstavka 93. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON), sklicuje pa se na ukrepe iz 53. člena
ZDLov-1, ki so (podobno kot ukrepi po 92. členu ZON) ukrepi za varovanje premoženja pred
nastankom škode.

Lahko se zgodi tudi, da zaradi posebnih okoliščin primera nobeno pravno pravilo ne bo neposredno
uporabljivo. Za takšne primere Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 3. člena določa, da če se
civilnopravna zadeva ne da rešiti na podlagi veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki
urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi
načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji
pravne vede.

Primer:

Med pravdnima strankama je sporno, ali je odločitev za vložitev tožbe temeljila na sklepu etažnih
lastnikov. Zakon ne ureja posebej pravil za razlago voljnih izjav. Ker gre za v bistvenem istovrstni
predmet razlage, je treba analogno uporabiti pravila OZ, ki veljajo za razlago pogodb.

117
Več M. Pavčnik, Teorija prava, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 348 in nasl.
118
Več M. Pavčnik, nav. delo, 1998, str. 140.

75
Medtem ko mora pravna pravila sodišče poznati po uradni dolžnosti, pa sta pogodbeno pravo, na
katerega opirata zahtevke ali ugovore, dolžni priskrbeti pravdni stranki. 119 Pogodbene določbe pa so
velikokrat nejasne, zato mora sodnik, kadar je tako, na podlagi 82. člena OZ sporna določila
razložiti. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje.120

Primer:

Splošni pogoji zavarovanja morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih
podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Omejitve
zavarovalnega jamstva določi zavarovalnica. Določbe ZAN 100/05 in 01-NEZ-1/08 niso tako jasne,
da bi brez dvoma plačilo dnevnega nadomestila omejevale le na delo po pogodbi o delu oziroma za
čas trajanja delovnega razmerja. Nasprotno: navedena 11. točka četrtega odstavka 15. člena
01-NEZ-1/08 celo ureja, kako se ugotavlja čas aktivnega zdravljenja v primeru, ko zavarovanec ni
zaposlen. To pa pomeni, da je treba te določbe splošnih pogojev razlagati v korist tožnika, torej, da
gre po vseh pogodbah zavarovancu dnevno nadomestilo tudi za čas, ko ni mogel opravljati kmečkih
opravil.

Kadar pa bo med strankama pogodbe sporno, ali sta sploh sklenili pogodbo ali pa, kakšna je sploh
bila njuna pogodbena volja, pa gre za dejansko vprašanje in bo sodišče to dejstvo ugotavljalo v
dokaznem postopku.

Primer:

Sodišče je tako na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič ugotovilo, da sta se tožnik in toženec
dogovorila, da bosta združila svoja prizadevanja, delo in sredstva za ureditev prostorov mesnice in
za prodajo mesa zato, da bi pridobila skupno korist. Dogovorila sta se:
- da bo toženec poiskal prostor in uredil vse v zvezi z najemom prostora;
- da bo toženec ustanovil družbo in bo on edini družbenih in direktor družbe;
- da bo toženec redno zaposlen v mesnici in bo sčasoma postal poslovodja mesnice;
- da bosta oba vlagala sredstva v izdelavo mesnice in si dobiček delila na polovico;
- da bo imel tožnik ves čas vpogled v poslovanje podjetja in bo soodločal o vseh vprašanjih v zvezi s
poslovanjem podjetja.

Sodišče je tako ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili družbeno ali societetno pogodbo.

119
O različnih metodah razlage pri zakonih in pogodbah glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 142/2017 z dne
11. 10. 2018.
120
Več F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str.
12 in M. Dolenc, Objektivna ali subjektivna razlaga pogodb v našem obligacijskem pravu?, Pravna praksa, Priloga,
št. 27/2005, str. VII in nasl.

76
8.2.2. Enotna sodna praksa kot pravni vir

Tudi enotna sodna praksa postaja zavezujoč pravni vir. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-302/09, Up-
1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (tč. 13) zavzelo jasno stališče, da je Vrhovno
sodišče precedenčno sodišče ter da je to njegova osrednja ustavna vloga, ki mu jo daje prvi
odstavek 127. člena Ustave.121 Poudarilo je, da Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante)
oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred
zakonom in pravne varnosti. Obenem pa je Ustavno sodišče poudarilo, da se je pri tem treba
zavedati vezanosti Vrhovnega sodišča na okoliščine konkretnega primera, saj prav to pomembno
razmejuje sodno od zakonodajne funkcije. Sodnik, ki se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča,
mora tako upoštevati, da so ta vselej odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, lahko pa
tudi od (pomanjkanja) ugovorov strank. Vrhovno sodišče namreč nič več ne presoja pravilnosti
uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ampak je vezano na ugovore v reviziji. Zato je
treba vselej pazljivo preveriti, ali je zadeva, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo določeno stališče,
res primerljiva z obravnavano.

Kadar stranka zatrjuje odstop od uveljavljene sodne prakse in predloži odločbe, ki po njenem
mnenju to potrjujejo, mora sodišče zaradi zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic
(22. člen Ustave) na njen ugovor obrazloženo odgovoriti.122

8.2.3. Obveznost obrazložitve odločitve o ugovoru protiustavnosti zakona ali

podzakonskega akta in ugovoru, da nacionalno pravo nasprotuje pravu
Evropske unije

Stranke v svojih vlogah večkrat opozorijo na prostiustavnost predpisa in predlagajo prekinitev

postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti. Po 166. členu Ustave mora sodišče, če pri
odločanju meni, da zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in po Zakonu
o Ustavnem sodišču (ZUstS) začeti postopek pred Ustavnim sodiščem.

Ravnanje sodišča je različno, če gre za podzakonski akt ali zakon. Iz 125. člena Ustave namreč po
nasprotnem razlogovanju izhaja, da sodniki pri opravljanju sodniške funkcije niso vezani na
podzakonske predpise, zato jim v tem primeru ni treba vložiti zahteve, ampak presojo opravijo
sami. Če sodnik oceni, da podzakonski akt, ki bi ga moral pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo
ali z zakonom, ga ne uporabi (t. i. exceptio illegalis), svojo odločitev pa mora utemeljiti.

Primer:

Občina (s sporno določbo odloka) in vlada (s 5. členom Uredbe o pitni vodi) sta presegli meje
zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja. Upravni organi namreč ne morejo sami
samostojno odrejati pravic in obveznosti. Omenjeni dve določbi obveznost plačila oskrbe s pitno
vodo vežeta le na lastništvo nepremičnine ali sklenitev tripartitnega dogovora, lastniku pa ne
omogočata dokazovanja, da je uporabnik javne službe nekdo drug. S tem sta lastnike nepremičnin
omejili in obremenili bolj, kot sta predvidela področna ZGJS in ZVO-1. Kadar sodišče meni, da
podzakonski predpis, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega
akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in
3. člen Zakona o sodiščih). Zato sodišče spornih določb občinskega odloka in uredbe ni uporabilo.
121
Več T. Pavčnik v komentarju 127. člena Ustave:<https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-
drugih-ustavnih-institutov-2019-02-54/>(4. 3. 2021)
122
Več A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, 1. izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2004, str. 316.

77
Kadar pa stranka uveljavlja protiustavnost zakona in sodnik oceni, da je njen ugovor utemeljen, na
podlagi 23. člena ZUstS prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
Če sodišče meni, da ugovor stranke ni utemeljen in je zakon ustavno skladen, pa mora svojo
obrazložitev utemeljiti. Stranka je namreč po 22. členu Ustave (pravica do izjave, ki ji nasproti stoji
pravica do odgovora) upravičena do odgovora.123

Stranke lahko ugovarjajo tudi, da je določba zakona v nasprotju z direktivo EU. Za razliko od
uredb, ki se na podlagi 249. člena Pogodbe o evropski skupnosti (PES) neposredno uporabljajo, so
direktive praviloma le podlaga zakonodajalcu v državi članici, da v skladu z njenimi določbami z
notranjim predpisom uredi določeno pravno področje. Izjemoma lahko sodišče tudi direktivo
neposredno uporabi (v razmerju posameznika zoper državo).124 Velja načelo primarnosti prava EU,
kar pomeni, da pri nasprotju med pravom Unije in nacionalnim pravom prevlada pravo Unije.

Ustavno sodišče glede na prvi odstavek 160. člena Ustave ni pristojno za oceno skladnosti
predpisov z direktivami Evropske unije (npr. odločba US št. U-I-32/04 z dne 9. 2. 2006, U-I-238/07
z dne 2. 4. 2009). Sodišče mora zato samo odgovoriti na ugovor stranke, lahko pa po 234. členu
PES sodišču EU postavi predhodno vprašanje. V primeru, ko stranka to predlaga, bo moralo sodišče
utemeljiti, če bo odločilo, da to ni potrebno: če je določba prava skupnosti tako jasna, da ne dopušča
nobenega dvoma ali če odgovor izhaja iz že izdanih sodb SEU. Kadar sodišče postavi predhodno
vprašanje SEU, to odgovori s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot
naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba Sodišča je zavezujoča
tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem vprašanju.

Primer:

Sodišče lahko samo reši vprašanje o načinu pravilne uporabe (a) točke drugega odstavka 1. točke
6. člena Direktive 2000/26/ES zgolj v primeru, če je prepričano, da je njegova rešitev enako očitna
za sodišča drugih držav članic ter Sodišče EU. Če se upravičen dvom v pravilno interpretacijo
(a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES ne vzpostavi, ni realnega
tveganja, da se bo navedena določba v postopkih pred nacionalnimi sodišči napačno uporabljala. V
tem primeru sodišče ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja Sodišču EU (gre za t. i. acte clair).
Sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive
2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh
mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je
povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov,
zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega
odgovora na vse točke zahtevka. Ker navedeni zaključek jasno potrjujeta angleška, francoska in
nemška verzija Direktive 2000/26/ES, je pravilna vsebina pravnega pravila iz (a) točke drugega
odstavka 1. točke 6. člena navedene Direktive tako očitna, da ne dopušča nobenega prostora za
kakršen koli upravičen dvom. Posledično sodišču ni bilo treba začeti postopka predhodnega
odločanja na podlagi 267. člena PDEU. V skladu z načelom skladne razlage prava EU je treba
1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen,
če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo
odgovorita v roku treh mesecev.

123
Več M. Krisper Kramberger, Zahteva za oceno ustavnosti po 156. členu Ustave RS, Pravosodni bilten št. 3/2013,
str. 59.
124
Več P. Grilc, T. Ilešič, Pravo evropske unije, Pravna obzorja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba,
Ljubljana 2004, str. 116 in naslednje.

78
8.3. Citiranje pravnih virov

Pravni predpis citiramo ob njegovi prvi omembi v obrazložitvi sodne odločbe. Ob prvem navajanju
pravnega predpisa v obrazložitvi odločbe najprej izpišemo njegov polni naslov. Tega izpišemo z
veliko začetnico. Nato v oklepaju navedemo kratico, s katero bomo ta predpis navajali v
nadaljevanju obrazložitve sodne odločbe. Za splošne akte Državnega zbora, ki se objavljajo v
Uradnem listu Republike Slovenije, se navaja kratica, navedena ob objavi zakona v Uradnem listu,
za ostale predpise, pa sodnik v oklepaju navede skrajšano poimenovanje predpisa, ki ga bo
uporabljal v nadaljevanju sodne odločbe. Ob drugem in nadaljnjih citiranjih tega predpisa
uporabljamo samo njegovo kratico oziroma skrajšano poimenovanje. Podatke o objavi (številko in
letnico Uradnega lista Republike Slovenije) navajamo v primerih, ko so ti podatki pomembni zaradi
razrešitve vprašanja časovne uporabe nekega predpisa. Ko se sklicujemo na člene, odstavke, točke
in alineje izpišemo številke točk in členov s številkami, številke alinej in odstavkov pa z besedo
(primer: prva alineja 13. točke drugega odstavka 339. člena ...). Pri predpisu Evropske unije
navedemo njegov naslov, kot je objavljev EUR-Lex.

Primer:

Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v
civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah

Ko navajamo odločbe Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča, navedemo opravilno številko ter
datum odločbe. Pri odločbah Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic navedemo obe
stranki postopka in datum odločbe v slovenskem jeziku, pri odločbah Sodišča Evropske unije pa
navedemo opr. št. zadeve in datum, lahko pa v oklepaju tudi stranki postopka. Vselej navedemo tudi
točko ključnega dela obrazložitve.

Primeri:

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-7/92 z dne …., točka ….

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 240/2000 z dne...., točka...
Sodba Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic v zadevi Handyside zoper Združeno
kraljestvo z dne …, točka....
Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C- 407/18 (Aleš Kuhar in Jožef Kuhar zoper
Addiko Bank d.d) z dne.... , točka....

Načelna pravna mnenja in pravna mnenja, ki jih sprejema občna seja Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije, citiramo tako, da navedemo podatke o občni seji, na kateri je bilo načelno pravno mnenje
oziroma pravno mnenje sprejeto:

... pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 2008 ...125

125
Povezava na „Enotno oblikovanje odločb Vrhovnega sodišča“.

79
8.4. Citiranje pravne literature

Naj na tem mestu ponovim opozorilo iz uvodnega dela tega vodnika, da sodnik odloča s svojo
avtoriteto in zato ne le, da ni treba, ampak je celo moteče, če vsako še tako temeljno pravno stališče
upravičuje s sklicevanjem na strokovne članke ali sodne odločbe višjih ali Vrhovnega sodišča.
Sodnik naj se sklicuje na pravno literaturo in druge sodne odločbe predvsem v tistih primerih, ko
mora odgovoriti stranki, ker ta z njimi utemeljuje svoja stališča, ali kadar obravnava zahtevnejša
pravna vprašanja, glede katerih v teoriji in praksi sploh ni ali pa še ni poenotenega stališča. Pri tem
tudi ni najbolje, če sodnik v obrazložitev dobesedno prepiše besedilo članka ali komentarja. Le v
izjemnih primerih namreč dobesedno citirano besedilo popolnoma odgovarja posebnim okoliščinam
obravnavanega primera. Veliko bolje je, če sodnik potem, ko se seznani s stališči v pravni literaturi,
obrazložitev v konkretni zadevi oblikuje s svojimi besedami, prilagojeno okoliščinam konkretnega
primera. Kadar je izjemoma upravičeno navajanje dobesednega besedila iz strokovne literature, pa
je prav, da se v samem besedilu z navajanjem v navednicah ali pa v opombi izrecno navede, da je
besedilo povzeto dobesedno po določeni pravni literaturi. Zelo moramo biti pozorni, da stališča
avtorja ne iztrgamo iz konteksta in ne uporabimo le dela besedila, ki odgovarja našemu stališču,
čeprav bi bilo morda celotno besedilo mogoče razumeti drugače.

Uporabljeno pravno literaturo navedemo v opombi. Opombne številke se pišejo za ločili. Sprotne
opombe se končajo s končnim ločilom.

Ni toliko pomembno, ali v opombi najprej navedete priimek ali ime avtorja, niti ali ime avtorja
izpišete ali uporabljate le prvo začetnico imena. Bolj je pomembno, da so pri navedenem delu poleg
imena in priimka pisca navedeni popolni bibliografski podatki, zato da bralec lahko navedek brez
težav najde. Popolni bibliografski podatki obsegajo:

• pri knjigah: prvo črko imena (ali celo ime) in priimek pisca, naslov knjige (pri večkratnih
izdajah je obvezna tudi označba številke izdaje), založbo, kraj in leto izdaje knjige ter stran, na
kateri se citat nahaja.
Primer: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, 1. izdaja, Gospodarski vestnik,
Ljubljana 2004, str.
• pri zbirkah člankov, zbornikih in poglavjih v knjigah: poleg pisca članka in naslova ter
strani obsega citiranega članka oziroma poglavja tudi naslov zbirke oziroma knjige ter imena in
priimke avtorjev oziroma morebitnih urednikov (redaktorjev), z označbo, če gre za urednike (ur.)
Primer: N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga,
Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2009, str. Če so avtorji oziroma
uredniki več kot trije, zadošča navedba priimka in prva črka imena prvega navedenega ob zbirki,
zborniku ali knjigi, nato pa navedba »in drugi«
• pri člankih iz revij: prva črka imena ali ime in priimek pisca, naslov članka in naslov revije z
navedbo številke in leta izdaje ter strani navedenega članka.
Primer: M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten
št. 2/2016, str.
• pri spletnih straneh: simbol < pred in simbol > za popolnim naslovom spletne strani, brez
hiperpovezave in z datumom zadnjega dostopa – mesec se tu izjemoma zapisuje s številko – v
oklepaju.

Primer: <https://e-kurs.si/komentar/uvod-7/> (4. 3. 2021).

80
Popolni bibliografski podatki se v opombi navedejo samo takrat, ko se delo prvič pojavi, pozneje pa
se navede samo prva črka imena ali ime in priimek avtorja s pristavkom »nav. delo« ter stran
uporabljenega vira. Če v sodbi citiramo več del istega avtorja, zaradi razlikovanja dodamo še
letnico objave dela.

Primer: A. Galič, nav. delo, 2004, str. 55.

V neposredno sledečih sprotnih opombah pa se zapiše zgolj

»Prav tam.« oziroma – če je le stran istega vira druga – »Prav tam, str. 56.«

8.5. Nesklepčnost, pomanjkanje aktivne ali pasivne legitimacije in

ugovor zastaranja

Opredelitvi pravne podlage praviloma sledi dokazna ocena. Kako bo ta potekala, je odvisno od
okoliščin konkretne zadeve, zlasti od materialnopravnih ugovorov tožene stranke. Najpogostejši
materialnopravni ugovori so ugovor nesklepčnosti, ugovor pomanjkanja aktivne ali pasivne
legitimacije in ugovor zastaranja. Na nesklepčnost in aktivno oziroma pasivno legitimacijo pazi
sodišče po uradni dolžnosti, tudi če tožena stranka tega ne ugovarja. O morebitnem zastaranju
sodišče odloči le na ugovor strank. Kadar je tožba nesklepčna, ali ni podana aktivna oziroma
pasivna legitimacija, ali je terjatev zastarana, sodnik brez nadaljnjega obravnavanja zahtevek
zavrne, zato ožja obrazložitev obsega le razloge v zvezi s temi vprašanji.

8.5.1. Nesklepčnost

Najprej uvodno opozorilo na eno pogostejših napak v obrazložitvah sodb: sklepčna ali nesklepčna
je tožba in ne tožbeni zahtevek. Če pa je tožba nesklepčna, potem sodišče zavrne tožbeni zahtevek
in ne tožbe. To izhaja iz 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo. Določa, da je tožba nesklepčna
takrat, ko že iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. ZPP v
tretjem odstavku 318. člena določa, da sodišče v tem primeru tožbeni zahtevek zavrne.

Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali neodpravljiva. O neodpravljivi nesklepčnosti govorimo, kadar

tožeča stranka navede vsa potrebna dejstva, vendar iz teh dejstev ne izhaja zahtevana pravna
posledica (na primer plačilo odškodnine za primer smrti zahteva oseba, ki ni navedena v 180. členu
OZ). Kadar pa je tožba nesklepčna zato, ker tožeča stranka ne navede vseh potrebnih dejstev, gre za
odpravljivo nesklepčnost.

V primeru, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo, sodišče že ob odločanju o (ne)izdaji zamudne

sodbe presoja sklepčnost tožbe. Velikokrat pa tožena stranka kljub nesklepčnosti na tožbo odgovori.
Ne glede na to, ali poda ugovor nesklepčnosti ali ne, mora sodnik, kadar je sklepčnost odpravljiva,
v ta namen najprej opraviti materialno procesno vodstvo. 126 Če tožeča stranka pomanjkljivosti ne
odpravi in tožba ostane nesklepčna, potem sodnik zahtevek zavrne ne da bi sploh sprejel dokazni
126
Več M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 45 in nasl.,
N. Betetto, Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten št. 3/2013, str. 9, N. Betetto, Razlikovanje med
nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo 6-7/2009, str. 1638, in J. Zobec, Nesklepčnost tožbe in zamudna
sodba, Pravna praksa, št. 18/2002, Priloga, str. 19.

81
sklep in izvajal dokaze. Obrazložitev v tem primeru obsega le utemeljitev, zakaj je tožba nesklepčna
in kdaj ter kako je sodnik opravil materialno procesno vodstvo z navedbo, da se tožeča stranka na
njegove pozive ni odzvala.

Primer:

Tožnikov tožbeni zahtevek je glede na trditveno podlago (obligacijski) verzijski zahtevek v smislu
198. člena v zvezi z 190. členom OZ. Da bi tožnik z zahtevkom za plačilo uporabnine uspel, bi
moral zatrjevati (in kasneje dokazati) svoje prikrajšanje, toženkino obogatitev, vzročno zvezo med
prikrajšanjem in obogatitvijo in odsotnost pravnega temelja. Tožnik pa v tožbi svojega prikrajšanja
sploh ne zatrjuje, kar pomeni, da ni navedel pravno relevantnega dejstva. To pomeni, da
uveljavljani tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva...

V primeru, ko tožena stranka poda ugovor nesklepčnosti, pa sodnik oceni, da ta ni utemeljen, mora
seveda to svojo odločitev tudi obrazložiti.

8.5.2. Aktivna in pasivna legitimacija

Sodnik mora, preden začne z dokaznim postopkom, ne glede na to, ali je tožena stranka podala
tovrsten ugovor ali ne, preveriti, ali tožeča stranka po materialnem pravu sploh lahko uveljavlja
takšen tožbeni zahtevek in tudi, ali ga uveljavlja zoper pravo osebo. Če ugotovi, da ni podana
aktivna ali pasivna legitimacija, namreč tožbeni zahtevek lahko zavrne, ne da bi izpeljal nadaljnji
dokazni postopek. Svojo odločitev mora seveda obrazložiti. Če je tožena stranka uveljavljala tak
ugovor, mora sodnik nanj odgovoriti, tudi če ni utemeljen.

Primer:

Tožnik nima aktivne legitimacije, da z zahtevkom za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje
poseže v pogodbeno razmerje med tožencema. V tem primeru namreč lahko razveljavitev pogodbe
lahko zahteva le pogodbena stranka (95. člen OZ).

Vprašanje pravilne pasivne legitimacije (na aktivni strani ni nikoli nujnega sosporništva) je
velikokrat povezano z nujnim enotnim sosporništvom.127 Materialno pravo namreč določa, kdaj so
enotni sosporniki v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s
pravicami. Kadar iz materialnega prava izhaja, da je več oseb v taki pravni skupnosti, da so lahko le
vsi skupaj toženi, tožeča stranka pa v konkretni zadevi tega ni upoštevala, lahko sodnik brez
nadaljnjega tožbeni zahtevek zavrne.

127
Več N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva , Pravosodni bilten št. 3/01, str. 183 in
N. Betetto, Sosporništvo v odškodninskih sporih, Pravosodni bilten št. 3/2016, str. 11.

82
Primer:

Stranki pogodbe, ki se izpodbija z ničnostno tožbo, sta vselej enotni sospornici. Pogodba, ki sta jo
sklenili, pomeni enotno in nedeljivo pravno razmerje, ki lahko obstaja le za obe ali za nobeno od
pogodbenih strank. Tožnica bi morala zato tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe vložiti zoper oba
sopogodbenika.

8.5.3. Ugovor zastaranja

Sodišče o zastaranju vselej odloča le na ugovor tožene stranke (tretji odstavek 335. člena OZ).
Zastaranje ne povzroči izgube terjatve, preneha pa pravica do sodnega varstva.128

Za odločitev o ugovoru zastaranja mora sodnik ugotoviti za kakšno terjatev gre, kakšen zastaralni
rok je za takšno terjatev določen v zakonu in kdaj je zastaranje začelo teči. Dejstva, ki jih sodnik
potrebuje za zadnjo ugotovitev, so lahko med strankama nesporna. V tem primeru sodnik o ugovoru
zastaranja lahko odloči brez nadaljnjega dokaznega postopka. Kadar pa so ta dejstva sporna, jih
mora najprej v dokaznem postopku ugotoviti.

Primer:

Šteje se, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno
pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...),
stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca
samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morda ne ve, subjektivni
zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel
za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju
s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih
okoliščinah. Pri tožniku se je zdravstveno stanje slabšalo in je kontinuirano zdravljenje potekalo
brez prekinitev od 5. 4. 2006 do 25. 6. 2012. Zdravstveno stanje je bilo stabilizirano šele tri mesece
po zadnji operaciji v juniju 2012 in tožniku glede na potek zdravljenja glede uveljavljanja
odškodninskega zahtevka ni mogoče očitati nobene neskrbnosti. Tako je pravilna odločitev, da
tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe 11.4.2012 še ni zastarala (352. člen OZ).

Potem, ko sodnik ugotovi, da je ugovor zastaranja utemeljen, tožbeni zahtevek obrazloženo zavrne
in nadaljnje izvajanje dokaznega postopka ni potrebno.

128
Več J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri
Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 141.

83
8.6. Dokazna ocena

8.6.1. Utemeljitev, kdo nosi dokazno breme in navedba nespornih dejstev

Potem, ko sodnik navede, katero pravno pravilo je treba uporabiti, v nadaljevanju tudi obrazloži,
katera so tista pravno pomembna dejstva, ki jih je treba ugotoviti in katera od strank nosi dokazno
breme.129

Primer:

Tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi 99. člena SPZ, po katerem lahko lastnik oziroma
domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če
kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z
odvzemom stvari. Gre za negatorno tožbo, ki solastniku zagotavlja varstvo pred vsakršnim
vznemirjanjem. Tožnik mora dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni
lastnik in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni odvzel posesti
stvari. Toženec pa se lahko uspešno obrani tožbenega zahtevka, če izkaže, da ima na stvari tožnika
takšno pravico, ki mu sporno ravnanje omogoča.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik lastnik nepremičnine..., sporno pa je, ...

Sodnik vselej na začetku dokazne ocene navede, katera od pravno pomembnih dejstev so nesporna
in pojasni, da je zato v dokaznem postopku ugotavljal naslednje pravno pomembno sporno dejstvo.

8.6.2. Obrazložitev znižanja dokaznega standarda

Za odločitev mora biti sodnik praviloma prepričan o obstoju pravno pomembnih dejstev. Vendar je
Vrhovno sodišče že v več odločbah izpostavilo, da to ni edini sprejemljiv dokazni standard za
sodbo. V primerih, v katerih bi zmotna ugotovitev dejanskega stanja praviloma enako prizadela eno
in drugo stranko, kot tudi v primerih, ko bi bilo dokazno breme za eno stranko sicer pretežko, je
zavzelo stališče, da zadošča dokazni standard pretežne verjetnosti.130 Uporabo nižjega dokaznega
standarda mora sodišče utemeljiti.

Primer:

V obravnavani zadevi je sporno, ali je rektovaginalna fistula, ki je nastala po operativnem posegu

in zaradi katere je tožnica utrpela nepremoženjsko škodo, nastala zaradi lokalnega vnetja ob
divertiklu, kar bi pomenilo medicinski zaplet, ali pa zaradi manjše poškodbe črevesja med
operacijo, kar bi pomenilo medicinsko napako. Izvedenka je navedla, da v primeru uporabe
električnega noža ali električne pincete zagotovo obstaja večja možnost poškodbe črevesja. Ob
ugotovitvi, da je operater uporabljal električni nož, je bila tako verjetnost poškodbe črevesja med
129
Več J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in
Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 376 in nasl.
130
Več v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 221/2018 z dne 3. 10. 2019, II Ips 674/2003 z dne
9. 12. 2004 in II Ips 309/2006 z dne 6. 11. 2008, T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7/2012 in
N. Plavšak, Komentar k 131. členu Obligacijskega zakonika, v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s
komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003.

84
operacijo večja v primerjavi z verjetnostjo pooperativnega vnetja divertikla. Ker je glede na
zahtevnost dokazovanja v obravnavanem primeru treba uporabiti merilo mejnega praga zadostne
(nadpolovične) verjetnosti, to pomeni, da je tožnica z verjetnostjo, višjo od 50 %, uspela dokazati,
da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo.

Izrecen (zakonsko predviden) primer nižjega dokaznega standarda je možnost uporabe prostega
preudarka po 216. členu ZPP pri ugotavljanju višine zneska, do katerega je tožeča stranka
upravičena.

Primer:

V primeru višine škode iz naslova potnih stroškov za prevoze na zdravljenje gre za primer, ko bi se
dejanska višina škode mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami oziroma stroški. Zato v
takšnem primeru sodišče lahko odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP), kar je odsev načela
ekonomičnosti. V primeru potnih stroškov na zdravljenje škode oškodovanca v primeru prevoza z
avtomobilom ne predstavlja zgolj gorivo. Z uporabo avtomobila nastajajo tako stroški za gorivo,
avtomobil pa se z vožnjo tudi obrablja. Da ga je možno uporabljati, pa je treba plačati tudi
določene pristojbine oziroma dajatve (strošek zavarovanja, letno dajatev za uporabo cest, cestnino
itd.). Višina teh stroškov je odvisna od vrste vozila, vrednosti vozila, moči oziroma prostornine
motorja avtomobila itd. Upoštevanje vseh teh dejavnikov za ugotovitev konkretno nastale višine
škode bi terjala velike stroške, povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja oziroma dokazovanjem
(zasliševanje prič, postavitev izvedenca za izračun amortizacije in stroškov, povezanih z uporabo
vozila), kar pa ni sorazmerno s pomenom terjatve (običajno gre za nizke zahtevane zneske, kot je to
v obravnavanem primeru), zaradi česar pride v poštev uporaba prostega preudarka. Sodišče prve
stopnje je pri takšnem ugotavljanju višine škode upoštevalo višino kilometrine (0,37 EUR/km), kot
je določena v 3. odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov
iz delovnega razmerja za prevoze na službenem potovanju.

Kadar pa je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora
sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP (ki predvideva nižji
dokazni standard) ne sme uporabiti. 131

8.6.3. Uporaba pravila o dokaznem bremenu

Kadar sodnik po izvedenem dokaznem postopku ni prepričan o obstoju pravno pomembnih dejstev
(spoznavna kriza, situacija non liquet), mora uporabiti 215. člen ZPP. Ta določa, da mora sodišče v
takem primeru sklepati o obstoju pravno pomembnega dejstva na podlagi pravila o dokaznem
bremenu.132 V vsakem sporu je materialno dokazno breme ves čas na eni stranki: tožnik nosi
dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za trditve, ki substancirajo njegove
ugovore. Procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) pa se med dokaznim
postopkom med pravdnima strankama premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, tako z
uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi
dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče nato oceni, ali je bila pri tem uspešna ter
svojo oceno tudi obrazloži. Ko sodniki obrazlagajo, katera od strank nosi materialno dokazno breme
131
Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 40/2019 z dne 6. 6. 2019.
132
Več J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in
Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 376 – 395.

85
in kako se je procesno dokazno breme premeščalo, torej kdo nosi dokazno breme, se velikokrat
zmotno sklicujejo na določbo 215. člena ZPP. V večini primerov gre le za navadno oceno, da
stranka, ki je nosila materialno dokazno breme, pravno pomembnih dejstev ni dokazala (212. člen
ZPP).

8.6.4. Javna listina

Edino dokazno pravilo civilnega procesnega prava se nanaša na javne listine: javne listine
dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. Stranke pa lahko izpodbijajo
verodostojnost listine in dokazujejo, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (tretji
odstavek 224. člena ZPP). Sodnik bo zato v obrazložitvi dokazne ocene izhajal iz tega dokaznega
pravila in nato ocenil, ali je nasprotna stranka uspela izpodbiti verodostojnost javne listine ali
resničnost v njej ugotovljenih dejstev.133

8.6.5. Utemeljitev dokazne ocene

Pogosta napaka je, da sodnik v obrazložitvi dokazne ocene ponovno povzema navedbe strank. S
tem ne le, da po nepotrebnem bistveno podaljša sodbo in zmanjša preglednost, temveč tudi zmanjša
razumljivost, saj se lahko zgodi, da ni več dovolj razumljivo, kaj so navajale stranke in kaj je
ugotovilo sodišče.

Slabo je tudi, če sodnik v obrazložitvi dokazne ocene enega za drugim navaja vse izvedene dokaze
in obsežno povzema vse izpovedi prič in strank. Veliko bolje je, da uvodoma izpostavi, katero
pravno pomembno dejstvo je ugotavljal, nato pa povezano utemelji, iz katerih dokazov obstoj tega
dejstva izhaja. Pri tem naj postopno prehaja od enega pravno pomembnega dejstva do drugega.
Dobro je, če posamezne sklope strne v okviru enega poglavja (npr. O nedopustnosti ravnanja, O
ugovoru deljene odgovornosti...)

Primer:

Sodišče je najprej ugotavljalo, ali je podan razlog dedne nevrednosti iz prve točke prvega odstavka
126. člena ZD.

Iz izpovedi tožnika, zapustničine lečeče zdravnice in dopisa policijske postaje izhaja, da je bil
toženec do matere nasilen od leta 2008, ko mu mati ni hotela izročiti dodatnega denarja, ki so ga
prejeli v postopku denacionalizacije. Toženec je pokojnico večkrat pretepel, in sicer tako, da jo je
udarjal z glavo ob tla.....Kljub grobemu nasilnemu ravnanju toženca, njegovih dejanj ni mogoče
opredeliti kot poskus odvzema življenja zapustnici. To izhaja tudi iz pravnomočne kazenske sodbe,
s katero je bil toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu
ali prepiru, in ne zaradi poskusa umora.

Sodišče je zato v nadaljevanju ugotavljalo, ali je izpolnjen pogoj za dedno nevrednost iz 4. točke
prvega odstavka 126. člena ZD.

133
Več J. Zobec, prav tam, str. 420 in naslednje ter M. Voglar, v: V. J. Kosi (ur.), Vodnik po pravdnem postopku,
Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2018, str. 94 in nasl., <http://krn.sodisce.si/node/5537>
(5. 8. 2021).

86
Sodišče na podlagi skladne izpovedi zaslišane zapustničine lečeče zdravnice in tožnika ocenjuje, da
je zapustnica glede na svojo starost, zdravstveno in psihično stanje predvsem v zadnjih letih nujno
potrebovala pomoč. Sodišče je ugotovilo, da je pokojnici pomoč nudil tožnik, medtem ko toženec ni
le opustil pomoči, ki bi jo pokojni materi moral nuditi, ampak je z izvajanjem fizičnega in
psihičnega nasilja nad materjo še dodatno vplival na poslabšanje njenega zdravstvenega in
psihičnega stanja....Zato je sodišče odločilo, da toženec zapustnici ni hotel dati nujno potrebne
pomoči in je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 126. člena ZD ter je toženec nevreden, da
deduje po pokojni materi.

Ko sodnik ugotovi obstoj pravno pomembnega dejstva, ki ga je morala dokazati tožeča stranka,
sledi navedba pravno pomembnega ugovora tožene stranke. Spet sodnik najprej pove, katero pravno
pomembno dejstvo je moral toženec v zvezi s tem ugovorom dokazati, in nato oceni, ali je to
dejstvo dokazal ali ne.

Primer:

Toženka je ugovarjala, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker bi morala nevarno delo
odkloniti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica ves čas opozarjala, da je delo nevarno, vendar se
neposredno nadrejeni na njena opozorila niso odzvali. V prid tožnici pa govori tudi dejstvo, da je
bil nevaren način dela pri toženki običajen in ga je ta ves čas dopuščala. Sodišče tudi verjame, da
je bila tožnica kot tehnološki višek v položaju, ko je težko odkloniti delo, čeprav je nevarno, saj
delodajalec prekinitvam dela ni naklonjen. Glede na pomanjkljivo urejen delovni proces in kršitve s
strani delavcev toženke ter položaj tožnice sodišče ocenjuje, da je tožnica svojo obveznost iz
49. člena ZVD izpolnila in ni soprispevala k nastanku škode.

Najpogostejša pomanjkljivost sodb je, da sodnik preobsežno navede vse izpovedi strank in prič ter
vsebino listin, ne naredi pa same dokazne ocene, ampak le pavšalno navede: „na podlagi
navedenega je dokazano, da...“

ZPP namreč v 8. členu zapoveduje, da mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odločiti
po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov
skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. To pomeni, da mora sodnik narediti dokazno
oceno tako, da poveže oceno posameznih dokazov. Navede na primer iz katerih dokazov izhaja
obstoj določenega dejstva in tudi opravi primerjavo s tistimi dokazi, ki govorijo proti obstoju tega
dejstva. Obrazloži, zakaj so prvi prepričljivejši (ker je priča zainteresirana za izid pravde in zato
manj verodostojna, ker za obstoj dejstva ve le iz pripovedovanja drugih...). Dobro je, da se sodnik
na kratko opredeli do vseh izvedenih dokazov (npr. navede, da priče te in te pa o tem dejstvu niso
vedele ničesar). Verodostojnost izpovedi strank in prič lahko podkrepi z opisom samega načina
izpovedi: „tožnik je bil v svoji izpovedi nekonsistenten, zapletal se je v protislovja, najprej je trdil,
da..., potem pa …“.

Izvedenska mnenja in izpovedi izvedencev je zaradi strokovnih utemeljitev treba v obrazložitvi

povzeti bolj natančno. Vendar mora biti sodnik tudi pri povzemanju izvedenskega mnenja
racionalen in mora iz izvedenskega mnenja izluščiti tiste ugotovitve, ki so za odločitev pravno
pomembne. Velikokrat se zgodi, da izvedenec v mnenju ne zapiše le ugotovitev o pravno
pomembnih dejstvih, ampak na podlagi teh ugotovitev naredi že pravno posledico, kar nikakor ni
njegova naloga. Sodnik mora biti zato previden, da v obrazložitvi povzame le pravno pomembne
strokovne ugotovitve glede pravno pomembnih dejstev, pravno posledico pa sprejme sam in jo tudi
utemelji.

87
8.7. Utemeljitev pravne posledice
Potem, ko sodišče v obrazložitvi dokazne ocene utemelji, katera pravno pomembna dejstva je
strankama uspelo dokazati in katerih ne, naredi končni pravni zaključek o tem, ali je zahtevek
utemeljen ali ne. Kadar tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na različnih pravnih podlagah, na primer
na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti in na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, mora
sodnik obrazložiti odločitev o neutemeljenosti zahtevka po vseh pravnih podlagah.

Tudi za obrazložitev pravne posledice velja podobno kot za obrazložitev pravne podlage. Pri pravno
nezahtevnih zadevah je zapis pravne posledice kratek in enostaven.

Primer:

Sodišče je tako na podlagi 4. točke prvega odstavka 126. člena v povezavi z drugim odstavkom
127. člena ZD ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev dedne nevrednosti toženca.

Pri zahtevnejših zadevah pa bo obrazložitev pravne posledice terjala bistveno več utemeljevanja,
pogosto pa tudi sklicevanje na pravno literaturo, na primerljive primere iz prakse Vrhovnega
sodišča, Ustavnega sodišča in ESČP. Takšni so na primer primeri, ko sodnik v odškodninskih
sporih odloča o koliziji dveh ustavnih pravic in mora nasprotje med pravicama razrešiti z metodo
razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco.134

Sodniki pogosto obrazložitev sestavijo iz posameznih citatov, vzetih iz različnih odločb višjih
sodišč in Vrhovnega sodišča. Tako se celi sklopi obrazložitev dobesedno ponavljajo v različnih
odločbah, kar pri strankah lahko vzbudi nezaupanje. Prav je, da se sodnik seznani z zavzetimi
stališči v sodni praksi, vendar obrazložitev zveni čisto drugače, če sodnik obrazložitev oblikuje z
lastnimi besedami, upoštevajoč posebne okoliščine primera, ki ga obravnava. Takšna obrazložitev je
bistveno bolj prepričljiva kot pa sestavljanka različnih citatov, ki zveni okorno in velikokrat tudi
preveč formalistično.

8.8. Ožja obrazložitev vmesne sodbe

Če je toženec izpodbijal tako podlago zahtevka kot višino zahtevanega zneska, pa je glede podlage
stvar zrela za odločitev, lahko sodišče izda vmesno sodbo samo o podlagi zahtevka (315. člen ZPP).
Največkrat je to smotrno pri odškodninskih zahtevkih. To pa pomeni, da mora sodišče z vmesno
sodbo odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti in ugovorih povezanih s tem
(poleg ugovora zastaranja tudi o morebitnih ugovorih glede vzročne zveze, med katere spada tudi
ugovor deljene odgovornosti).135 Z obsegom škode se ob izdaji vmesne sodbe sodniku še ni treba
ukvarjati, mora pa ugotoviti obstoj škode vsaj z veliko stopnjo verjetnosti in to obrazložiti. O višini
tožbenega zahtevka pa odloči potem, ko postane vmesna sodba pravnomočna.136

Sodišče lahko izda vmesno sodbo tudi glede ugovora zastaranja (315.a člen ZPP).

134
Več J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011.
135
Več A. Galič, 2004, str. 64.
136
Pravna mnenja 2/2001 str. 9

88
8.9. Ožja obrazložitev sodbe na podlagi pripoznave in sodbe na podlagi
odpovedi

Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez
nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave,
316. člen ZPP). Če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, izda sodišče
brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek (sodba na podlagi odpovedi,
317. člen ZPP). V obeh primerih obrazložitev ne vsebuje navedbe materialnega prava, niti dokazne
ocene. Zaradi ugotavljanja identitete tožbenega zahtevka pa mora sodnik v obrazložitvi povzeti
navedbe tožnika, če bi bilo treba ob morebitni kasnejši ponovni tožbi oceniti, ali je bilo o tožbenem
zahtevku že pravnomočno razsojeno.137

Po določbi drugega odstavka 316. člena ZPP sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav
so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati
(tretji odstavek 3. člena ZPP). Razpolaganje z zahtevkom je po tretjem odstavku 3. člena ZPP
nedovoljeno, če je v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo. V takem primeru sodnik obrazloži,
da je po uradni dolžnosti ugotavljal dejstva za potrditev suma in da je po drugem odstavku 7. člena
ZPP tudi izvajal dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Če se sum ne potrdi, sodišče izda sodbo, v
nasprotnem primeru pa (nedovoljenega) razpolaganja (pripoznave zahtevka) ne upošteva in
nadaljuje s postopkom in tudi obrazloži, zakaj je tako ravnal.

8.10. Ožja obrazložitev zamudne sodbe

Na spremembo sodne prakse v zvezi z obrazložitvijo zamudne sodbe je pomembno vplivalo

Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-201/01 z dne 6. 11. 2003. Pred to odločbo so
sodišča zamudno sodbo izdajala le s formularno obrazložitvijo, konkretneje pa sklepčnosti tožbe
niso obrazlagala. Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec priznava tožnikove dejanske
navedbe, zato obrazložitev ne vsebuje dokazne ocene. Ni pa domneve, da toženec pripoznava tudi
tožbeni zahtevek, zato mora sodišče preizkusiti, ali je glede na zatrjevana dejstva tožbeni zahtevek
utemeljen. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi navedlo, da mora sodišče v obrazložitvi zamudne
sodbe narediti subsumcijski sklep zato, da ima toženec učinkovito možnost, da se zoper tako sodbo
pritoži zaradi zmotne uporabe materialnega prava. 138 Sodnik mora v obrazložitvi navesti pravno
pravilo, ki ga je uporabil, iz tožnikovih trditev mora izluščiti pravno pomembna dejstva in izdelati
sklep o pravni posledici.

Primer:

Tožbeni zahtevek temelji na 99. členu SPZ, po katerem lahko lastnik v primeru protipravnega
vznemirjanja s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje.
Tožnica je v tožbi navedla, da je solastnica parcele ... , da drugi toženec vozi po poti, ki teče po njej,
s težko gradbeno mehanizacijo, povzroča na zemljišču škodo, onesnaženje potoka, vibracije in
precejšen hrup in da nima njenega dovoljenja za uporabo te nepremičnine. Iz teh navedb izhaja
utemeljenost zahtevka za opustitev poseganja v nepremičnino na opisan način in prepoved
bodočega vznemirjanja tožničine solastninske pravice.

137
A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in Gospodarski
vestnik, Ljubljana 2009, str. 79.
138
Več A. Galič, 2004, str. 248.

89
V primeru, ko je tožba le delno nesklepčna ali če je zahtevek le deloma utemeljen (npr. pri
nepremoženjski škodi ni v celoti utemeljen po višini), sodišče lahko izda "delno" ali "mešano"
zamudno sodbo (deloma pravo zamudno ugodilno sodbo, deloma zavrnilno), pri čemer je treba, kot
je bilo že opozorjeno, opraviti pozivni postopek, če je delna nesklepčnost odpravljiva. Možno je
tudi, da so glede dela zahtevka izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, o delu zahtevka pa bo
sodišče moralo odločati v kontradiktornem postopku na naroku (če obstaja nasprotje med trditvami
in dokazi, ne gre za nesklepčnost, temveč posebno, sui generis obliko nedokazanosti, ki preprečuje
izdajo zamudne sodbe).139

139
Več M. Voglar, 2016 v 4. poglavju „Vprašanje sklepčnosti pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe „ in
J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in Gospodarski
vestnik, Ljubljana, str. 94.

90
9. OBRAZLOŽITEV STROŠKOV
Matjaž Voglar,
višji sodnik, Višje sodišče v Ljubljani

Obrazložitev prvostopenjske odločbe praviloma zaključi obrazložitev odločitve o stroških postopka.

Če nobena od strank stroškov ni priglasila (kar je v praksi redko), včasih sodišče v enem stavku to
omeni (npr. „Stranki nista priglasili stroškov postopka, zato sodišče o njih ni odločalo.“), vendar je
to pojasnilo pravzaprav odveč.

Stroški postopka so postranska terjatev, ki je za stranko sicer ekonomsko pomembna, pravno

gledano pa je ta odločitev razmeroma nepomembna, zato tudi sodna praksa dopušča, da je standard
obrazloženosti stroškov nižji kot pri obrazložitvi odločitve o glavni stvari. Nekatere sodne odločbe
obsegajo zelo obširne (tudi več strani dolge) obrazložitve stroškov, ki naštevajo vsako posamezno
postavko stroškov, navedbe tarifnih številk odvetniške in taksne tarife, vendar to za popolnost
obrazložitve ni nujno niti smiselno.

Sodna praksa (v skladu z načelom, da je standard obrazloženosti stroškovne odločitve nižji)

dopušča, da sodišče ne navede vsakega stroška posebej, temveč zadostuje, če je odmera na
pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki
je sestavni del sodnega spisa.140 V praksi to pomeni, da sodišče na stroškovniku označi (odkljuka,
prečrta …) posamezne postavke, v obrazložitvi pa navede le končni (skupni) znesek priznanih
stroškov. V obrazložitvi stroškov je treba navesti pravno podlago (Zakon o odvetniški tarifi, v
nadaljevanju ZOdvT ali Odvetniška tarifa, v nadaljevanju OT; Zakon o sodnih taksah, v
nadaljevanju ZST-1) in vrednost spornega predmeta po odvetniški in taksni tarifi, od katere smo
odmerili stroške. Ustrezna je tudi obrazložitev, v kateri se navede, katerih stroškov sodišče ni
priznalo (kar je praviloma krajše kot navajanje vseh priznanih stroškov), glede ostalih pa se
obrazložitev sklicuje na stroškovnik v spisu. Vse povedano velja tudi za obrazložitev odmere
stroškov drugih udeležencev postopka, npr. izvedenca.141

Tudi pri obrazložitvi drugih stroškov postopka (npr. kilometrina, poštnina, fotokopiranje) naj
sodišče upošteva pravo mero in dejstvo, da gre za obrazložitev stranske terjatve.

Posebnost pri odločanju o stroških postopka, ki je sodišče ne sme spregledati je, kadar je v postopku
uspela stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči in/ali je bila oproščena sodnih
taks. V takih primerih sodišče stroške odmeri v skladu z ZST-1 in OT, vendar odloči, da mora
odmerjene stroške in/ali takso nasprotnik plačati v korist proračuna RS (tretji odstavek 46. člena
Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP oziroma drugi odstavek 15. člena ZST-1).

Številka računa, kamor je treba nakazati stroške brezplačne pravne pomoči oziroma sodnih taks, se
razlikuje glede na to, katero sodišče je odobrilo in izplačalo brezplačno pravno pomoč oziroma bi
bilo upravičeno terjati sodno takso, sklic za plačilo pa je enoličen, upoštevaje vrsto postopka in
opravilno številko. Zato naj se sodnik pozanima pri pristojni finančno-računovodski službi svojega
sodišča, katero številko računa in sklicno številko je treba navesti v izreku.

140
Tako npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2305/2018 z dne 14. 2. 2019, I Cpg 583/2017 z dne 17. 4. 2018 in
I Cpg 565/2016 z dne 6. 7. 2016.
141
Več v M. Voglar, v: V. J. Kosi (ur.), Vodnik po pravdnem postopku, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana
2018, str. 105 in nasl. in nasl., <http://krn.sodisce.si/node/5537> (5. 8. 2021).

91
10. PRAVNI POUKI
Matjaž Voglar,
višji sodnik, Višje sodišče v Ljubljani

Pravni pouk na koncu sodne odločbe stranki pove, kje, kako in pod kakšnimi pogoji je mogoče
vložiti pravno sredstvo zoper to odločbo. Glede na dikcijo šestega odstavka 324. člena ZPP morajo
imeti pravni pouk le tiste odločbe, zoper katere je dovoljena posebna pritožba, vendar imajo v
praksi tudi sklepi, zoper katere ni dovoljena pritožba (npr. 19., 26., 73., 88., 105. itd. člen ZPP) ali
zoper katere ni samostojne pritožbe,142 »pravni pouk« o tem, da zoper to odločbo ni (posebne,
samostojne ali sploh nobene) pritožbe. Menimo, da je tako ravnanje pravilno, saj so stranke na ta
način seznanjene s svojim procesnim položajem.

Pravni pouki so v sodnih odločbah večinoma standardizirani. Nekateri sodniki uporabljajo pravne
pouke, ki so objavljeni na intranetni strani Vrhovnega sodišča RS, nekateri pa te pouke še dopolnijo,
npr. s poukom, da mora biti pritožba vložena v izvirniku in/ali z navedbo, katero sodišče bo
odločalo o pritožbi (npr. O pritožbi bo odločalo Višje sodišče v Ljubljani.) ali o tem, da se pritožba
šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pravni pouk
naj bo razčlenjen na posamezne odstavke, saj je tako bolj pregleden in je manj možnosti, da bodo
stranke spregledale katerega od pogojev za pravno varstvo.

Pri uporabi standardiziranih pravnih poukov je treba paziti, ali je tak tipski pouk ustrezen za
konkretni primer. Pri tem je treba upoštevati naslednje okoliščine:

10.1. Rok za pritožbo

- sodba: 30 dni,
- sklep v rednem postopku: 15 dni,
- sodba ali končni sklep v sporu majhne vrednosti: 8 dni (tretji odstavek 458. člena ZPP),
- motenje posesti: 8 dni (drugi odstavek 428. člena ZPP),
- objava popravka ali odgovora: 3 dni (39. člen ZMed),
- ugovor zoper začasno ali predhodno odredbo in pritožba zoper sklep v postopku izdaje začasne ali
predhodne odredbe: 8 dni (9. člen ZIZ).

10.2. Število izvodov

Pritožbo je treba vložiti v »zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko« (342. člen
ZPP), na kar je treba stranko opozoriti v pravnem pouku. Prav je, da sodišče navede, koliko je to
»zadostno število izvodov.« Če na nasprotni strani nastopa le en subjekt, bosta zadoščala dva
izvoda, sicer pa ustrezno več. Kadar več tožnikov ali tožencev zastopa isti pooblaščenec, ni treba
vlagati dodatnega izvoda za vsakega posebej, temveč za vse, ki jih zastopa isti pooblaščenec, le en
izvod. Dodaten(i) izvod(i) je (so) potreben(i) tudi v primeru, ko na strani stranke, ki se pritožuje,
nastopa več oseb, ki pa nimajo skupnega pooblaščenca, saj se tudi tem osebam vroča pritožba v
odgovor.

142
V zvezi s tem opozarjamo na določbo 447. člena ZPP, da je v sporih majhne vrednosti dovoljena posebna pritožba
samo zoper sklep, s katerim je postopek končan.

92
10.3. Posebnosti

Paziti je treba še:

- Ali gre morda za sklep, zoper katerega ni samostojne pritožbe, ali sploh ni pritožbe (npr. sklep o
(ne)izločitvi sodnika, sklepi v sporu majhne vrednosti, ki niso končni).

- Ali gre za devolutivno pravno sredstvo, o katerem odloča višja instanca (to je pravilo) ali za
remonstrativno pravno sredstvo, o katerem odloča isto sodišče, ki je odločbo izdalo (npr. ugovor
zoper začasno ali predhodno odredbo; ugovor zoper taksni nalog; odločba, ki jo je izdal sodniški
pomočnik ali strokovni sodelavec – 53.a in 54. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS).

- Ali gre za kakšen poseben postopek, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni (zamudna sodba,
sodba na podlagi pripoznave ali odpovedi, spor majhne vrednosti). V pravnem pouku je treba
stranke na to posebej opozoriti, npr.:

Sodba v postopku v sporih majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih
kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega
prava. Včasih sodišče še doda: [,] ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja.

- Kadar je sodna odločba sodba in sklep, je treba upoštevati, da je rok za pritožbo zoper del odločbe,
ki je po vsebini sodba, drugačen143 (30 dni) kot pa za pritožbo zoper del, ki je po vsebini sklep (15
dni).144 To razlikovanje seveda ne velja, kadar je »sklep« le odločitev o stroških (in se tudi odločba
glasi »sodba« in ne »sodba in sklep«). Zaradi jasnosti je zelo priporočljivo, da sodišče v pravnem
pouku jasno označi, kateri del je sodba in kateri sklep, npr.:

Zoper to odločbo je dopustna pritožba. Rok za pritožbo zoper del odločbe, ki je po vsebini sodba
(II. do IV. točka izreka) znaša 30 dni, rok za pritožbo zoper del odločbe, ki je po vsebini sklep (I.
točka izreka) pa znaša 15 dni, vse od dne prejema pisnega odpravka te odločbe. Pritožba se vloži
pisno [...]

143
Izjema je spor majhne vrednosti, kjer je rok za pritožbo enoten, 8 dni.
144
Možno je tudi, da so zoper eno odločbo kar trije pritožbeni roki: 30 dni za sodbo, 15 dni za sklep (npr. o delnem
zavrženju) in 8 dni za sklep v postopku zavarovanja (npr. o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo).

93
11. POSEBNOSTI PISANJA SODBE V DRUŽINSKIH ZADEVAH
dr. Mateja Končina Peternel
vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče

11.1. Uvodno

Dne 15. 4. 2017 je začel veljati Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), uporabljati pa se je začel
dve leti kasneje, dne 15. 4. 2019. DZ določa, za katere zadeve po tem zakonu je za odločanje
pristojno sodišče. V 14. členu določa tudi, da so za odločanje o zadevah iz DZ na prvi stopnji
pristojna okrožna sodišča, ne določa pa vrste postopka. To je uredil Zakon o nepravdnem postopku
(v nadaljevanju ZNP-1), ki je začel veljati 15. 4. 2019. Po ZNP-1 praktično o vseh zadevah iz DZ
sodišča odločajo v nepravdnem postopku s sklepi, tudi o stanovanjskem varstvu med trajanjem
zakonske zveze in ob razvezi zakonske zveze (146. člen ZNP-1). O preživljanju zakoncev sodišča
odločajo v nepravdnem postopku le, kadar obenem odločajo tudi o razvezi oziroma razveljavitvi
zakonske zveze (drugi odstavek 217. člena ZNP-1). Sicer pa o medsebojni preživninski obveznosti
in o drugih premoženjskih razmerjih med zakoncema in partnerjema zunajzakonske skupnosti,
sklenjene in nesklenjene partnerske zveze, sodišče odloča v pravdnem postopku.

Družinske zadeve se od drugih civilnih zadev razlikujejo po tem, da so za odločitev pravno

pomembne okoliščine na strani udeležencev postopka, ki so zelo zasebne narave. Gre lahko za
njihove intelektualne sposobnosti, osebnostne ali duševne motnje, bolezni, različne odvisnosti,
spolna ravnanja in različne oblike zlorab in zanemarjanja. Ker z odločbami v spornih družinskih
zadevah sodnik pomembno poseže v življenja udeležencev, te odločbe ostajajo shranjene v
družinskih arhivih. Tega se mora družinski sodnik zavedati in mora obrazložitev odločbe pisati s
posebno občutljivostjo: ne sme izpustiti pravno pomembnih dejstev, čeprav se ta nanašajo na
najintimnejšo sfero posameznikovega življenja, obenem pa mora ugotovitve o teh dejstvih zapisati
na način, ki bo kar najmanj prizadel udeležence in njihove bližnje. V postopkih, v katerih sodišče
odloča o družinskih razmerjih, so udeleženci praviloma čustveno močno prizadeti, zato lahko
sodnik z umirjeno in odmerjeno utemeljitvijo pomembno prispeva k ublažitvi spora in prostovoljni
izvršitvi odločbe.

Uvodoma je treba opozoriti, da je prav, da sodnik v obrazložitvi sklepa uporablja zakonske pravne
pojme in ne izrazov, ki so se uveljavili v javnosti preko medijev ali so ostanek stare, že presežene
terminologije in sodne prakse. Prvi tak neprimeren izraz, ki pa ga sodniki še vedno pogosto
uporabljajo, je, da se otroka „dodeli enemu od staršev v varstvo in vzgojo“. Izraz je neprimeren zato,
ker vzbuja napačen vtis, da sodišče otroka obravnava kot stvar. Pravilnejši je izraz „zaupati v
varstvo in vzgojo“. Iz enakega razloga ni primeren izraz „predodelitev otroka“, ampak je pravilnejši
v zakonu uporabljen izraz „sprememba odločbe o varstvu in vzgoji otroka“ (četrti odstavek
138. člena DZ).

Drugi zelo pogosto uporabljen nepravilen izraz je „skupno skrbništvo otroka“, kar je napačen
prevod angleškega pravnega pojma „joint custody“. Pri prevodu bi morali uporabiti slovenski
pravni pojem, ki po vsebini ustreza angleškemu institutu „joint custody“, to pa je „skupno varstvo
in vzgoja otroka“ (prvi odstavek 138. člena DZ). Skrbništvo ima namreč v slovenskem pravu
vsebinsko drugačen pomen. Gre za pravni institut, ki je namenjen varstvu otroka, ki nima staršev ali

94
za katerega starši ne skrbijo. Otrok je lahko pod skrbništvom staršev le po polnoletnosti, če ima
težave v duševnem zdravju (postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, 262. člen DZ), pred
polnoletnostjo pa je lahko le pod skrbništvom druge pravne ali fizične osebe.

Tretji pogosto uporabljen nepravilen izraz je „izvenzakonska skupnost“, ki izvira še iz stare pravne
ureditve. Sedaj tako Ustava v drugem odstavku 53. člena kot DZ v 4. členu določata pravni pojem
„zunajzakonska skupnost“. Poleg partnerjev zunajzakonske skupnosti imamo po Zakonu o
partnerski zvezi (v nadaljevanju ZPZ) še partnerja sklenjene in partnerja nesklenjene partnerske
zveze.

Poleg navedenih zakonsko nepravilnih izrazov želim opozoriti tudi na besede, ki jih sodniki prav
tako pogosto navajajo v obrazložitvah, pa z vidika pravilne uporabe slovenskega jezika po moji
oceni niso najlepši. Prvi izraz je nova skovanka „stikovanje“, ki je tudi SSKJ ne pozna. Lepši izraz
je izvajanje ali vzdrževanje stikov. Tudi uporaba besede „starš“, ni najlepša, se pa vedno bolj
pogosto uporablja v javnosti, od koder je prešla tudi v sodne odločbe. Bistveno lepši izraz je „eden
od staršev“, ki pa je res morda nekoliko nepraktičen za uporabo.

Mislim tudi, da je v obrazložitvi sodne odločbe, ki je uradno besedilo, primerneje uporabljati izraze
„mati, stara mati ali babica“ kot pa izraz „mamica, mama, babi, nona“.

Uvodoma je bilo izpostavljeno, da sodišče o večini družinskih zadev odloča v nepravdnem

postopku s sklepom, zato bo v nadaljevanju najprej predstavljeno oblikovanje uvoda sklepa, saj se
precej razlikuje od uvoda sodbe v pravdnem postopku.

11.2. Uvod sklepa

Drugačen uvod sklepa v nepravdnem postopku je posledica dejstva, da se pojem stranke v

nepravdnem postopku pomembno razlikuje od pravdnega postopka. V pravdnem postopku so na
strani tožeče stranke tisti, ki zahtevajo pravno varstvo, na strani tožene stranke pa tisti, zoper katere
se zahteva pravno varstvo. V nepravdnem postopku pa odločba praviloma ne učinkuje le na pravni
položaj predlagatelja in nasprotnega udeleženca, ampak na širši krog ljudi. Poleg tega nepravdno
sodišče lahko postopek začne tudi po uradni dolžnosti in takrat ni ne predlagatelja in tudi
nasprotnega udeleženca ne.

V nepravdnem postopku je tako treba stranke oziroma udeležence postopka določiti na podlagi
materialnopravnega razmerja (21. člen ZNP-1). Med materialne udeležence spadajo vse osebe, ki
utegnejo biti z odločbo prizadete. Ne glede na to, ali se postopek začne na predlog ali po uradni
dolžnosti, mora sodišče na podlagi drugega odstavka 22. člena ZNP-1 osebe, za katere je jasno, da
bodo njihovi pravni interesi neposredno prizadeti z odločbo, obvestiti o postopku, da lahko prijavijo
svojo udeležbo. Poleg teh lahko prijavijo udeležbo tudi druge osebe in sodišče jim s sklepom
udeležbo dopusti ali pa jo zavrne (tretji in četrti odstavek 22. člena ZNP-1).

To pomeni, da niso vsi materialni udeleženci tudi formalni, ampak so formalni udeleženci postopka
le tisti, ki se postopka dejansko udeležujejo: poleg predlagatelja in tistih, ki jih predlagatelj označi
kot nasprotne udeležence, tudi vsi tisti, ki jih sodišče pozove k udeležbi in se na poziv odzovejo, in
vsi tisti, ki priglasijo udeležbo in jim je ta odobrena. Formalni udeleženci so tudi osebe in organi,
katerih interes sicer z odločbo ni prizadet, jim pa ZNP-1 daje možnost sodelovanja v postopku zato,

95
da bi varovali koristi drugih oseb. Te osebe postanejo formalni udeleženci, če se v postopek
vključijo. ZNP-1 pa uvaja tudi t.i. zakonitega udeleženca - to je največkrat center za socialno delo
(CSD), v nekaterih postopkih pa tudi (začasni) skrbnik in starši. Za zakonitega udeleženca ZNP-1 v
58., 72. 108., 114. in 120. členu določa, da je udeleženec postopka ves čas, torej ne glede na to, ali
opravlja procesna dejanja ali ne, zato se ga navaja kot formalnega udeleženca v uvodu sklepa. Vse
navedene formalne udeležence sodišče navede v uvodu sklepa.

Otrok je v vseh postopkih za varstvo koristi otroka materialni udeleženec. Če izhajamo iz stališča,
da oseba postane formalni udeleženec z opravo procesnega dejanja, potem otrok postane formalni
udeleženec v primeru, ko po petnajstem letu bodisi sam predlaga začetek postopka, bodisi prijavi
udeležbo v postopku. Sicer pa ostaja le materialni udeleženec in se ga kot takega ne navaja v uvodu
sklepa, razen v primeru, ko sodnik oceni, da potrebuje kolizijskega skrbnika. V tem primeru se v
uvodu sklepa navaja tudi otroka z navedbo, da ga zastopa kolizijski skrbnik. Sicer pa je otrok ne
glede na procesno sposobnost in vrsto zastopanja formalni udeleženec tudi v tistih postopkih, v
katerih je v ZNP-1 naveden kot potencialni predlagatelj in lahko vloži predlog ne glede na starost,
oziroma v postopkih, v katerih je njegova formalna udeležba obvezna ne glede na starost: v
nepravdnem postopku za pridobitev poslovne sposobnosti otroka, ki je postal roditelj, in za
ugotovitev in izpodbijanje očetovstva in materinstva (71. in 88. členu ZNP).

Primer uvoda sklepa v nepravdnem postopku, ki se je začel na predlog enega od staršev zoper
drugega od staršev v zvezi z varstvom, vzgojo, preživljanjem in stikih otroka:

SKLEP

Okrožno sodišče v Ljubljani je po sodniku A. A ,

v nepravdni zadevi predlagatelja: B. B., Ulica 1, Ljubljana, EMŠO 0000000000000, ki ga zastopa

C. C., odvetnik v Ljubljani, zoper nasprotnega udeleženca: D. D., Cesta 1, Ljubljana, EMŠO
0000000000000, ki ga zastopa E. E., odvetnik v Ljubljani,

zaradi varstva in vzgoje, preživljanja in stikov otroka,

dne...

V teh postopkih CSD ni zakoniti udeleženec, to pomeni, da je formalni udeleženec postopka le, če
priglasi udeležbo ali predlaga katerega od ukrepov za varstvo koristi otrok.

96
Primer uvoda sklepa v nepravdnem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti v zvezi z
odvzemom otroka staršem :

SKLEP

Okrožno sodišče v Ljubljani je po sodniku A. A ,

v nepravdni zadevi, začeti po uradni dolžnosti zaradi odvzema mld. A. A., 0000000000000,Ulica 1,
Ljubljana, EMŠO, ki ga zastopa kolizijski skrbnik C. C., ob sodelovanju udeležencev: matere
D. D., Ulica 2, Ljubljana, EMŠO 0000000000000, očeta E. E., Ulica 3, Ljubljana, EMŠO
0000000000000 in CSD Ljubljana, mat. št. 00000000000, Ulica 2, Ljubljana,

dne.....

Tipični izreki odločb v družinskih zadevah

Tipične izreke odločb v družinskih zadevah bo vseboval vodnik po družinskih postopkih, ki bo izšel
v zbirki IKS.

11.3. Obrazložitev odločbe

ZNP-1 v 31. členu določa, da sodišče v nepravdnem postopku izdaja odločbe v obliki sklepov in da
morajo biti sklepi, zoper katere je dopustna posebna pritožba in sklepi, s katerimi se postopek
konča, obrazloženi. Po 42. členu ZNP-1 se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe
ZPP, po 332. členu ZPP pa določbe o pisni izdelavi sodbe smiselno veljajo tudi za sklepe. Vse, kar
je bilo zapisano v zvezi s pisanjem civilne sodbe, torej velja tudi za pisanje sklepa v družinskih
zadevah.

V družinskih postopkih so vloge udeležencev pogosto tudi laične, v njih zelo podrobno opisujejo
preteklost, različne dogodke, zato je še toliko bolj pomembno, da sodnik ob uvodnem opozorilu, da
je prebral vse vloge, nato pojasni, da je povzel le tiste navedbe strank, ki so pravno pomembne.

V predlogu, s katerim se začne nepravdni postopek, ni treba postaviti določnega zahtevka, ampak
mora predlog vsebovati le opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči. Poleg tega
sodišče v postopkih za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka po 160. členu DZ tudi ni
vezano na predlog in se lahko izrek sklepa razlikuje od predlogov udeležencev. Zato je dobro, da
sodnik uvodoma najprej povzame in vsebinsko opredeli predloge udeležencev.

97
Primer:

Oče, predlagatelj, navaja, da je prenehala zunajzakonska skupnost z nasprotno udeleženko.

Predlaga, naj sodišče mld. otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema od staršev, določi, da je stalno
prebivališče otroka na ….., določi, da se pošiljke za otroka vročajo njemu in uredi način
preživljanja časa z enim in drugim staršem.

Mati, nasprotna udeleženka, predlogu nasprotuje in predlaga, naj sodišče mld. otroka zaupa njej v
varstvo in vzgojo, z očetom uredi stike in mu tudi naloži plačilo preživnine v mesečnem znesku....

V nadaljevanju obrazložitve pa naj sodnik ne navaja vsebine vsake vloge posebej, ampak naj strne
bistvene pravno pomembne navedbe posameznih udeležencev. Te navedbe lahko tudi razporedi po
vsebinskih sklopih, vendar mora paziti, da navedb ne bo ponavljal, ker to le poveča nepreglednost
odločbe.

Tudi v nepravdnih zadevah mora sodnik zaradi uveljavljanja pravice udeležencev do izjave v
postopku obrazložiti morebitno zavrnitev dokaznih predlogov udeležencev. Obrazložiti mora tudi,
katere dokaze je pridobil ali izvedel po uradni dolžnosti in zakaj.

Po drugem odstavku 48. člena ZNP-1 lahko sodišče v nepravdnem postopku za ureditev osebnih
stanj in družinskih razmerij uporabi tudi pisno izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka, če
oceni, da se le tako lahko pravočasno zavarujejo koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1.
Zaradi varovanja pravice do izjave udeležencev je pri uporabi te določbe potrebna posebna
previdnost in sodnik bo moral obvezno utemeljiti, zakaj je bila uporaba te določbe potrebna.145

Če se sodnik odloči za postavitev kolizijskega skrbnika otroku, mora o tem izdati sklep, odločitev
utemeljiti in staršem omogočiti pritožbo. Sodišče s postavitvijo kolizijskega skrbnika namreč omeji
pravico staršev do zastopanja otrokovih koristi, zato morajo imeti starši pravico do pritožbe.146

Zaradi preglednosti je dobro, da sodnik materialnopravne odločitve obrazloži po sklopih. Kadar gre
na primer za urejanje družinskih razmerij ob razvezi zakonske zveze, sodišče najprej obrazloži
odločitev o razvezi zakonske zveze, tej sledi obrazložitev odločitve o varstvu in vzgoji otrok,
otrokovih stikih in preživnini. Pri ukrepih sodnik najprej obrazloži odločitev o utemeljenosti izreka
ukrepa, nato pa še morebitno odločitev o namestitvi otroka, o omejitvi posameznih upravičenj iz
starševske skrbi, odločitev o postavitvi pod skrbništvo, izbiri skrbnika, stikih in preživljanju.

V ožji obrazložitvi je pri odločitvah glede otroka bistvena utemeljitev, zakaj je po oceni sodnika
sprejeta odločitev otroku v največjo korist. Zaradi preglednosti in strnjenosti obrazložitve je
pomembno, da sodnik ne povzema posameznih dopisov CSD, mnenj CSD in izvedenskih mnenj v
celoti, ampak naj na podlagi vseh teh dokazov pravno pomembne ugotovitve navede strnjeno.

145
Več M. Končina Peternel, Pravica do izjave v nepravdnem postopku, Liber amicorum Dragica Wedam Lukić,
Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 121-133.
146
Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1241/2018 z dne 27. 9. 2018.

98
Primer:

Iz prebranih dopisov CSD z dne …, mnenja CSD, opravljenih poizvedb pri policiji o evidentiranih
kršitvah javnega reda in miru ter iz mnenja izvedenca izhaja, da je bil predlagatelj večkrat
obravnavan zaradi nasilnih dejanj....

Tako naj sodnik najprej navede ugotovitve o dejanskih okoliščinah bivanja na strani staršev in
otroka: kdaj je skupnost razpadla, kje so prej živeli, kje živijo sedaj, s kom živijo, kje so starši
zaposleni, katero šolo obiskujejo otroci... V nadaljevanju pa naj sodnik na podlagi mnenj CSD in
izvedenca (ki so si lahko v določenem obsegu tudi različna, zato mora utemeljiti, zakaj je
ugotovitve oprl na določeno mnenje) navede tudi svoje ugotovitve glede starševskih kapacitet,
osebnostnih lastnosti staršev, odnosa med staršema, njunimi novimi partnerji in otrokom
(navezanost), sodelovanja med staršema, otrokovih psihosocialne lastnosti, želja otroka in staršev.
Pri duševnih in vedenjskih motnjah pa na podlagi podanega mnenja izvedenca psihiatra ugotovitve
o tem, kako te vplivajo na starševski stil, na sodelovanje z drugim staršem in ali so te motnje
dostopne zdravljenju. Na podlagi vseh teh ugotovitev mora sodnik nato strnjeno utemeljiti svojo
odločitev o tem, kakšna ureditev bo otroku v največjo korist.

Sodnik naj v obrazložitvi navede tudi oceno sposobnosti otroka za podajo mnenja (96. člen ZNP-1),
na kakšen način je bil otrok obveščen o pravici da izrazi svoje mnenje in kako se je odločil. Če
otrok poda mnenje, mora sodnik obrazložiti tudi, na kakšen način je mnenje otroka upošteval.
ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena v zvezi z mnenjem otroka določa, da sodišče lahko odloči, da
se staršem ne dovoli vpogled v zapis oziroma poslušanje ali ogled posnetka razgovora z otrokom.
Tudi to odločitev mora sodnik utemeljiti v končni odločbi, saj zoper ta sklep sodišča ni posebne
pritožbe. ZNP-1 določa, da v tem primeru sodnik v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz
razgovora z otrokom, če nanje opre svojo odločitev. To je zelo pomembno zaradi zagotavljanja
pravice staršev do izjave (načelo kontradiktornosti).147

Sodnik mora torej v obrazložitvi povzeti izraženo mnenje otroka in kadar odloči drugače, tudi
obrazložiti, zakaj je sprejel takšno odločitev. Največkrat je to povezano z oceno o pristnosti mnenja
otroka, ali pa z oceno, da ureditev, kakršno si otrok želi, otroku objektivno ni v korist.

Pri ukrepih za varstvo koristi otroka mora sodnik utemeljiti izbiro ukrepa, zlasti kako je upošteval
načelo najmilejšega ukrepa in zakaj milejši ukrepi niso ustrezni. 148 Utemeljiti mora tudi odločitev o
izbiri vrste nadomestnega varstva in vzgoje – namestitev k drugi osebi, največkrat sorodnikom, v
rejništvo ali v zavod in tudi izbiro skrbnika, njegove naloge in izbiro rejnika. Po 178. členu DZ
lahko sodišče zaradi varstva koristi otroka udeležencev ne seznani z namestitvijo otroka, to pa tudi
pomeni, da se izvirnik odločbe s podatki o namestitvi zapečati, vroča pa se le prepis odločbe brez
navedbe o namestitvi otroka. Tudi to odločitev mora sodnik obrazložiti.

Pri odločanju o morebitnem podaljšanju ukrepa bo sodnik v obrazložitvi moral povzeti razloge,
zaradi katerih je bil ukrep izrečen, kakšni ukrepi so bili izvedeni za odpravo teh razlogov in kakšni
so bili njihovi učinki in učinki načrta za pomoč družini in otroku (170. člen DZ) in nato utemeljiti,
zakaj ukrep ni več ali je še potreben oziroma zakaj se ga nadomesti z drugim ukrepom.

147
Več A. Galič, nav. delo, 2004, str. 174 in M. Končina Peternel, Postopki za varstvo koristi otroka in vloga otroka v
teh postopkih, Pravosodni bilten št. 1/2019, str. 101.
148
Več M. Čujovič, v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana
2019, str. 576.

99
V sklepu o spremembi odločitve o varstvu in vzgoji otroka, stikih in sklepu o spremembi
preživninske obveznosti mora sodnik najprej odločiti, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo
odločbe, torej ali so se okoliščine res spremenile (četrti odstavek 138. člena, osmi odstavek
41. člena in 197. člen DZ). V izreku je tudi treba navesti, da se razmerje, ki je bilo urejeno z
odločbo „...od dne ..uredi tako, da se...“ Tako bo iz izreka jasno razvidno, da novo določena
obveznost nadomešča prejšnjo, da ne bi prišlo do obstoja dveh izvršilnih naslovov. O pravilnih
izrekih bo več navedenega v vodniku po družinskih postopkih.

Starša se lahko o vseh vprašanjih, povezanih z otrokom, sporazumeta in predlagata sporazumno

razvezo zakonske zveze ali pa sklenitev sodne poravnave. V obeh primerih mora sodnik preveriti,
ali je sporazum staršev otroku v korist. Če sodnik ugotovi, da sporazum ni v korist otroka, predlog
za sporazumno razvezo ali predlog za sklenitev sodne poravnave zavrne (drugi odstavek 96. člena
in drugi odstavek 138. člena DZ). Tudi v primeru, ko predlogu staršev ugodi, mora v zapisniku
navesti glavna pravno pomembna dejstva zaradi morebitnega kasnejšega predloga za spremembo
odločbe. Le tako bo sodnik, ki bo odločal o novem predlogu, lahko ugotovil, ali so se okoliščine
spremenile. V zapisniku o sklenitvi sodne poravnave o preživnini mora sodnik tako oceniti potrebe
otroka in zmožnosti staršev.

Sodišče mora tudi v odločbi o preživninski obveznosti staršev najprej ugotoviti, kakšne so mesečne
potrebe otroka (stroški bivanja, hrane, obutve in obleke, varstva (vrtec) in izobraževanja (stroške
šolanja in izvenšolskih dejavnosti), oddiha, razvedrila (stroških športnih aktivnosti, dopusta),
posebni stroški izvajanja stikov (potovanja v tujino ali zelo oddaljen kraj) in zadovoljevanja
morebitnih posebnih potreb otroka (zdravstvenih pripomočkov ali drugih zdravstvenih storitev,
posebne prehrane ipd). Včasih so ocene staršev pretirane, zato mora sodišče samo podati lastno
končno oceno otrokovih potreb in jo tudi obrazložiti. Na oceno o otrokovih mesečnih potrebah nad
nujno potrebnim zneskom vselej vplivajo tudi zmožnosti staršev. Ocena potreb naj ne bo (natančna)
računska operacija, saj ta ni življenjska in zaradi velike nevarnosti računskih napak daje stranki
nepotrebne možnosti za izpodbijanje sodne odločbe. 149 Vendar pa mora odločba vsebovati razumno
okvirno oceno posamezne vrste stroškov in nato celotnega mesečnega zneska. Nato mora sodišče na
podlagi izvedenih dokazov na enak način oceniti premoženjske zmožnosti staršev. Glede na te
ugotovitve in tudi ob upoštevanju neposredne skrbi s strani vsakega od staršev (pri tem se upošteva
tudi obseg stikov ali način izvajanja skupnega varstva in vzgoje) mora sodnik tudi obrazložiti
razporeditev preživninske obveznosti med oba starša (189. in 190. člen DZ).

Po drugem odstavku 55. člena ZNP-1 sodišče v družinskih zadevah o stroških postopka odloči po
prostem preudarku. Tudi za obrazložitev odločitve o povrnitvi stroškov v družinskih postopkih
velja, naj ne bo preobsežna. Zlasti naj sodnik pri tem ne pade v past ugotavljanja, pri katerem od
staršev so bili razlogi za razpad družine.

149
Več T. Pavčnik, Narava, Ustava in nekatera preživninska vprašanja, Pravna praksa, št. 10/2014, str. 10.

100
12. POSEBNOSTI PISANJA SODBE PRI GOSPODARSKIH
SPORIH

Vladimir Balažic
vrhovni sodnik

12.1. Uvod

Za pisanje sodbe v gospodarskih sporih velja prav vse, kar na splošno velja za pisanje civilne sodbe.
Za nekaj „vrst“ sodbe v gospodarskih sporih pa je dobro opozoriti na nekatere posebnosti.

12.2. Sodba, izdana brez razpisa naroka

Po določbi 488. člena ZPP lahko sodišče v gospodarskem sporu izda sodbo tudi brez razpisa naroka
za glavno obravnavo. Pogoja sta dva. Dejansko stanje mora biti med strankama nesporno (prvi
odstavek 488. člena ZPP), nobena stranka pa ni zahtevala razpisa naroka (drugi odstavek 488. člena
ZPP).

V obrazložitvi sodbe, izdane brez razpisa naroka, mora sodišče jasno navesti vsa odločilna dejstva
in obrazložiti, katera od njih je nasprotna stranka izrecno priznala in zato niso sporna, katerim pa ni
oporekala in se zato po določbah 214. člena ZPP štejejo za priznana, torej nesporna (seveda z
upoštevanjem vseh omejitev iz 214. člena ZPP). Ker morajo biti dejstva nesporna, v obrazložitvi
sodbe, izdane brez naroka, ne sme biti navedeno, da jih je sodišče ugotovilo na podlagi listin ali
drugih dokazov.

Prav je, da sodnik tudi napiše, da nobena od strank ni predlagala razpisa naroka, saj da s tem
strankama vedeti, da je preveril, ali je katera zahtevala razpis naroka ali ne.

12.3. Sodba o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika

Uvodno o izpodbijanju pravnih dejanj po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi

insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)
Tožba za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je oblikovalna, v praksi pa skoraj vedno
tudi dajatvena (prvi odstavek 275. člena in tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP). Z oblikovalno
tožbo tožnik uveljavlja pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja (torej ne to
dejanje samo, kaj šele pravni posel) v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere
je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Z dajatveno
tožbo tožnik zahteva, da toženec vrne stečajnemu dolžniku tisto, kar je prejel na podlagi izpodbitega

101
učinka pravnega dejanja, če to ni več mogoče, pa da plača denarno nadomestilo po cenah ob izdaji
sodbe (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Tožbo lahko v imenu stečajnega dolžnika vloži stečajni
upravitelj (prvi odstavek 276. člena ZFPPIPP), kar je v praksi najbolj običajno, lahko pa v svojem
imenu in za račun stečajnega dolžnika tudi kateri od upnikov stečajnega dolžnika (drugi odstavek
278. člena ZFPPIPP).

Primer izreka sodbe

Če tožbo vloži stečajni upravitelj, se bo izrek sodbe (primeroma in poenostavljeno) glasil takole:
1. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek nadomestne izpolnitve...., s katero
je tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve v znesku........
2. Tožena stranka mora tožeči stranki vrniti tovorno vozilo......
ali (če tožena stranka vozila nima več)
2. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 50.000,00 EUR.....

Če tožbo vloži drug upnik, se bo v enakem primeru izrek sodbe glasil:

1. V razmerju med stečajnim dolžnikom A d. o. o. in toženo stranko se razveljavi učinek nadomestne

izpolnitve...., s katero je tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve v znesku...
2. Tožena stranka mora stečajnemu dolžniku A d. o. o. vrniti tovorno vozilo.....
ali
2. Tožena stranka mora stečajnemu dolžniku A d. o. o. plačati 50.000,00 EUR.....

O obrazložitvi sodbe o izpodbijanju pravnega dejanja stečajnega dolžnika

Pri pisanju obrazložitve sodbe, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku za izpodbijanje pravnega
dejanja stečajnega dolžnika, mora sodnik paziti, da obrazloži vse okoliščine, ki morajo biti podane,
da je mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Obrazložiti mora torej:
– da je bila tožba vložena pravočasno (prvi in drugi odstavek 277. člena ZFPPIPP),
– da je bilo dejanje storjeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP, v primeru osebnega
stečaja pa 391. člen ZFPPIPP),
– da je bil stečajni dolžnik takrat, ko je bilo izpodbojno dejanje storjeno, insolventen,
– da sta ugotovljena objektivni in subjektivni element izpodbojnosti in ali sta ugotovljena
neposredno ali na podlagi domnev, katere so te domneve in kako jih je ugotovil (271. in
272. člen ZFPPIPP),

102
 – če v primeru povračilnega zahtevka ni mogoča vrnitev tistega, kar je toženec prejel, kako je
ugotovil višino denarnega nadomestila (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP).

12.4. Sodba o terjatvi po potrjeni prisilni poravnavi

Kadar sodišče v pravdi zoper toženo stranko, nad katero je bila potrjena prisilna poravnava, odloča
o terjatvi tožeče stranke, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v
postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, s sodbo ugotovi obstoj celotnega
zneska terjatve, toženi stranki pa naloži plačilo terjatve v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v
potrjeni prisilni poravnavi (217. člen ZFPPIPP).
Primer:
– Tožena stranka dolguje tožeči stranki 100.000,00 EUR. Terjatev je zapadla v plačilo
5. 7. 2014.
– Nad toženo stranko je bila potrjena prisilna poravnava, s katero je sodišče naložilo dolžniku,
da mora upnikom plačati 50% terjatev s 3% obrestmi od 6. 5. 2015 (začetek postopka
prisilne poravnave), plačilo tako znižanih terjatev pa je odloženo do 30. 6. 2020.
– Terjatev tožeče stranke v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena.

Izrek sodbe, s katero sodišče v takem primeru ugodi tožbenemu zahtevku, se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 100.000,00 EUR.
2. Tožena stranka mora 30. 6. 2020 plačati tožeči stranki 50.000,00 EUR s 3% obrestmi od
6. 5. 2015 do 30. 6. 2020, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020.

12.5. Sodba o tožbenem zahtevku za izpodbijanje sklepa skupščine

delničarjev o uporabi bilančnega dobička

Ugoditev tožbenemu zahtevku za izpodbijanje sklepa skupščine delničarjev ima praviloma za

posledico razveljavitev sklepa. Posebna ureditev pa velja za izpodbijanje sklepa, s katerim je
skupščina odločila, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to
po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje
(prvi odstavek 399. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). V takem
primeru lahko namreč po drugem stavku drugega odstavka 399. člena ZGD-1 sodišče na zahtevo
delničarjev spremeni sklep skupščine, če ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev
bilančnega dobička.
Delničarji torej lahko izpodbijajo tak sklep skupščine in zahtevajo njegovo razveljavitev, lahko pa
namesto razveljavitve zahtevajo njegovo spremembo. Sodišče lahko zahtevku za spremembo sklepa

103
skupščine ugodi, če ugotovi, da ne obstajajo okoliščine, ki upravičujejo družbo, da delničarjem ne
razdeli vsaj minimalnega dela bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Najpomembnejši
del obrazložitve take sodbe bo tisti o vprašanju nujnosti, da se dobiček glede na okoliščine, v
katerih družba posluje, po presoji dobrega gospodarstvenika ne deli.
V sodbah naših sodišč pa so se pojavili precej različni izreki sodb, s katerimi so sodišča odločila, da
je treba dobiček v višini 4% osnovnega kapitala razdeliti delničarjem.
Nekaj poenostavljenih in skrajšanih primerov napačnih izrekov:
– Spremeni se sklep skupščine tožene stranke tako, da se bilančni dobiček za leto … v višini …
uporabi za izplačilo dividend v višini ...
– Tožena stranka je dolžna bilančni dobiček v višini … uporabiti tako, da ga v višini … razdeli
delničarjem.
– Sklep skupščine št. 2 se razveljavi.
Sklep skupščine št. 2 se spremeni tako, da se bilančni dobiček v višini … razdeli delničarjem
v višini …
– Sklep skupščine se razveljavi.
Bilančni dobiček v višini … se razdeli delničarjem v višini …
– Sklep skupščine se razveljavi.
Tožena stranka je dolžna bilančni dobiček v višini … izplačati delničarjem v višini …
Bistvo odločitve v takih primerih je sprememba sklepa skupščine delničarjev. Napačna je odločitev
o razveljavitvi in hkrati spremembi istega sklepa. Sodišče v teh primerih ne odloča o tožbenem
zahtevku za delitev dobička, ampak o spremembi sklepa skupščine o njegovi (ne)delitvi. To
pomeni, da mora biti iz izreka sodbe jasno razvidno, kateri sklep skupščine delničarjev je
spremenjen in kakšna je vsebina spremenjenega sklepa. Ta, drugi del sklepa, mora biti torej točno
tak, kot bi ga sprejela skupščina delničarjev, če bi odločila, da se dobiček v višini 4% osnovnega
kapitala razdeli delničarjem.

Pravilen in popoln izrek sodbe je (povzeto po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani

I Cpg 1712/2014 z dne 4. 2. 2015) takle:

Sklep št. …, sprejet na skupščini tožene stranke dne …, ki se glasi: „Bilančni dobiček v višini … se
razporedi v preneseni dobiček.“ se spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan …
znaša …, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala, kar znaša …,
nameni za izplačilo dividende delničarjem, kar predstavlja 1,00 EUR bruto na delnico.
Dividendo mora tožena stranka izplačati v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe
delničarjem, ki so bili na presečni dan … vpisani v delniško knjigo tožene stranke pri
KDD – Centralni klirinško depotni družbi d. o. o., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od prvega dne po preteku 30-dnevnega roka dalje.

104
12.6. Sodba o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni
register
Posebnost ničnih vpisov v primerjavi z ničnostjo pravnih poslov je predvsem ta, da so vpisi
veljavni, če nihče od upravičencev v predpisanem roku ne zahteva ugotovitve njihove ničnosti. Pri
tožbah za ničnost vpisa v sodni register pa je treba biti pozoren na razlike med tožbo za ugotovitev
ničnosti vpisa posameznega pravno pomembnega dejstva in tožbo za ugotovitev ničnosti kapitalske
družbe. Splošni razlogi za tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa so predpisani z določbo prvega
odstavka 41. člena ZSReg in veljajo za vse vpise, razen vpise kapitalskih družb (delniška družba,
komanditna delniška družba, evropska delniška družba in družba z omejeno odgovornostjo), za
katere so ničnostni razlogi predpisani z določbo prvega odstavka 41.a člena ZSReg. Pozorni pa
moramo biti tudi na razliko v izreku sodbe. S tožbenim zahtevkom po 41. členu ZSReg se namreč
zahteva ničnost vpisa, s tožbenim zahtevkom po 41.a členu ZSReg pa ugotovitev ničnosti družbe.
Primera:

Ugotovi se, da je ničen vpis spremembe osnovnega kapitala družbe A d. d.......

Ugotovi se, da je delniška družba A d. d. nična.

105
13. POSEBNOSTI PISANJA SODBE PRI DELOVNIH IN PRI
SOCIALNIH SPORIH

Mag. Marijan Debeljak,

vrhovni sodnik, Vrhovno sodišče

Čeprav postopek v delovnih in socialnih sporih ureja poseben zakon (Zakon o delovnih in socialnih
sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1), ta ureditev in vsebina prava, ki se uporablja pri odločanju, skoraj
ne vpliva na pisanje sodnih odločb in ne zahteva drugačnih napotkov, kot so napotki za pisanje sodb
v (klasičnih) civilnih zadevah. Nekaj manjših sprememb je le v uvodu odločb, nekaj v izrekih
sodnih odločb (kar je sicer vsebina vodnika po posebnostih delovnih in socialnih sporov, zato glej
Vodnik po posebnostih delovnih in socialnih sporov), skoraj nobenih posebnosti pa ni pri
obrazložitvi.

Zato podajam le naslednja priporočila, pri katerih upoštevam nekaj najbolj pogostih napak ali
nedoslednosti pri pisanju odločb sodišč prve stopnje:

V uvodu odločbe se spor označi kot individualni delovni spor, kolektivni delovni spor ali socialni
spor.

V individualnih delovnih in socialnih sporih gre tako kot v civilni pravdi za postopek med dvema
strankama: tožečo in toženo stranko. Na strani tožeče in tožene stranke torej ni večje število strank,
temveč sta le dve. Če pa je na eni ali drugi strani več udeležencev, se v uvodu odločbe navedejo kot
tožeča stranka in nato oštevilčijo z: 1. ....2. .... itd. (ali tožena stranka in nato oštevilčijo: 1. ..... 2.
….. itd. ) V izreku in v obrazložitvi odločbe v takšnem primeru ne govorimo o prvo tožeči stranki,
drugo tožeči stranki itd., temveč o prvem tožniku, drugem tožniku, prvi toženki, drugi toženki itd.

V kolektivnih delovnih sporih gre za spor med predlagateljem-ji in udeležencem-ci. Te udeležence

zakon loči na nasprotnega-e udeleženca-e (osebe, organ ali združenje, proti kateremu je predlog
vložen) in (ostale) udeležence (osebe, organi ali združenja, ki so nosilci pravic in obveznosti v
razmerju, o katerem se odloča ter osebe, organi in združenja, ki jim zakon daje pravico, da se
udeležujejo postopka - 45. člen ZDSS-1). S tem se opredelitev udeležencev približuje nepravdnemu
postopku. Ker gre za nekoliko drugačno določitev udeležencev, v tem primeru ni mogoče
uporabljati določb ZPP o strankah in (stranskih) intervenientih (teh v kolektivnem delovnem sporu
ni). Zato naj bo zakonski opredelitvi udeležencev prilagojena tudi njihova opredelitev v uvodu,
izreku in obrazložitvi odločbe – torej jih označujemo s predlagateljem-ji, nasprotnim-i
udeležencem- i in udeležencem-i.

Posebnost kolektivnih delovnih sporov je tudi, da v nekaterih od teh sporov lahko nastopajo tudi
posamezni delavci ali skupina-e delavcev (ki nimajo položaja pravne osebe) - npr. v primeru če gre
za spor o zakonitosti stavke, ki jo organizirajo delavci sami (skupina delavcev). V takšnem primeru
bo šlo običajno za spor med delodajalcem in skupino, ne pa obratno (48. člen ZDSS-1 je zastavljen
napačno). Skupino delavcev je treba natančneje opredeliti – kot skupino, ki jo sestavljajo.......
Podobno je lahko tudi v primeru volitev za člane sveta delavcev, kjer gre lahko za kolektivni
delovni spor med kandidatom-ti za člane sveta in volilno komisijo (udeležen v sporu pa ni
delodajalec). Tudi v takšnem primeru naj bo volilna komisija določena tudi s poimensko navedbo
članov te komisije.

106
V uvodu odločbe se kot tožena stranka velikokrat pojavlja Republika Slovenija – kot pravna oseba
– ki jo zastopa Državno odvetništvo RS. Spori med tožniki in Republiko Slovenijo sicer izhajajo iz
delovnih razmerij ali odločanja o pravicah s socialnega področja na posameznih ministrstvih,
direktoratih, policiji, ki pa niso pravne osebe. Vseeno zaradi preglednosti in sledljivosti posameznih
zadev (podobni spori se namreč pojavljajo na več ministrstvih, večkrat pa je na enem ministrstvu
več različnih, tudi množičnih, sporov) priporočam, da se v uvodu sodbe tožena stranka označi kot
Republika Slovenija (poudarjeno), v oklepaju (nepoudarjeno) pa še Ministrstvo za notranje zadeve,
Policija itd.

V nekaterih sodbah se različno uporablja naziv sodišča in sicer Delovno in socialno sodišče v
Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju ali Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski soboti.
Sodišče naj uporablja svoj uradni naziv.

Kot navedeno so izreki sodnih odločb navedeni v Vodniku po posebnostih delovnih in socialnih
sporov. Zato na tem mestu le naslednje:

Sodnik naj stranki v okviru materialnega procesnega vodstva spodbudi k dopolnitvi nepopolnih
navedb o pravno pomembnih dejstvih in pravnih podlagah (npr. ali zahtevajo denarno nadomestilo,
povračilo, odškodnino za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo – razlike so v nekaterih zadevah
minimalne, pravne podlage pa ne dovolj razčiščene), ne le zato, da s tem zagotovi izvedbo pravice
do izjave stranke, temveč tudi da si zagotovi ustrezen pravni okvir za odločanje in pisanje
obrazložitve.

Posebno pozoren naj bo tudi na tožbene zahtevke. Zlasti v delovnih sporih se večkrat pojavljajo
nepravilni izreki z več podrejenimi (eventualnimi) zahtevki, čeprav ti niso v razmerju podrejenosti
ali pa so to le v nekem manjšem delu.

Osnovno pravilo je, da sodišče odloča v mejah zahtevkov, vendar to ne pomeni, da se je sodnik
dolžan dosledno držati zahtevkov z vsemi pisnimi napakami, nedoslednostmi, izrazi, ki v izrek ne
sodijo, odločati o podrejenih zahtevkih, ki to niso ipd.

V kolektivnih delovnih sporih sodišče ne zavrne predloga, temveč zavrne zahtevek. Obratno pa ne
zavrže zahtevka, temveč zavrže predlog.

V obrazložitvi odločb je v nekaterih zadevah mogoče opaziti povzemanje izpovedi prič in strank ter
nato neposredno zaključek, da iz tega izhaja ugotovitev dejstev. V takšni obrazložitvi - zlasti v
primerih, ko si izpovedi nasprotujejo - dejansko manjka obrazložitev dokazne ocene, saj
povzemanje izpovedi priče še ne predstavlja dokazne ocene. To mora sodišče obrazložiti in pri tem
napisati razloge, na podlagi katerih je ugotovilo dejansko stanje oziroma zakaj pri oblikovanju
dokazne ocene ni sprejelo izpovedi nekaterih prič ali strank.150

150
Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 20/2021: Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje
sodbe ne more (ne sme) le nekoliko povzeti izpovedi prič, katerih izpovedi si v odločilnih dejstvih nasprotujejo
(zlasti če so nekatere izpovedi tudi zelo splošne, druge zelo konkretne) in nato navesti le, do kakšnih dokaznih
zaključkov je prišlo. Takšen zapis ne predstavlja zapisa o oblikovanju dokazne ocene, saj iz njega ne izhaja, na
katerih podlagah oziroma iz katerih razlogov je ob zelo različnih dokazih in njihovi prepričljivosti sodišče
oblikovalo dokazno oceno. ZPP v 8. členu zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov
skupaj, kar pomeni zahtevo po povezovanju posameznih dokazov in ustrezno obrazložitev, zakaj so nekateri
dokazi prepričljivejši, morebiti tudi o dokaznem bremenu itd. Prosta dokazna ocena iz te zakonske določbe
mora ustrezati standardom skrbnosti, to pa zahteva tudi preverljivo obrazložitev. Ta mora vsebovati
argumentacijo, ki ne sme biti vsebinsko prazna, temveč takšna, da omogoča ustrezen preizkus in da z
razumnimi razlogi prepriča stranke ali sodišče druge stopnje.

107
Pri obrazložitvi naj bo večja pozornost namenjena temu, da se navedbe strank ne ponavljajo po
nepotrebnem, na drugi strani pa, da iz obrazložitve jasno izhaja, kaj so navedbe strank in kaj so že
razlogi odločitve sodišča. Včasih med navedbami in razlogi odločitve ni jasne razmejitve ter je
težko razločiti, kaj je eno in kaj drugo. To ustvarja nejasnosti.

V nekaterih sodbah se ožje obrazložitve začenjajo z obširnim podajanjem pravnih podlag za

odločitev sodišča, tudi z zelo splošno predstavitvijo (povzemanjem) zakonskih določb, ki pa nimajo
neposredne povezave s pravno problematiko, ki se pojavlja v tej zadevi in za odločitev niso niti
relevantne. Takšna obrazložitev je sicer lahko edukativna, vendar to ni namen sojenja, po
nepotrebnem podaljšuje obrazložitev in s tem dolžino sodbe. Zato naj se obrazložitev v tem
segmentu osredotoči le na podajanje pravne podlage, ki je odločilna, in morebitno razlago
odločilnih določb predpisov, na katerih temelji odločitev.

Pri pisanju obrazložitve sodbe naj se sodišče osredotoči na tista vprašanja, ki so relevantna in na
katerih temelji sodba. Zelo moteča je lahko obrazložitev, ki se začne z razlogi, ki ostanejo
nerazdelani, na pol utemeljeni, kasnejša utemeljitev odločitve (na kateri sodba dejansko temelji) pa
je nato drugačna, z drugačnimi poudarki in drugačnimi razlogi.

Priporočam, da se utemeljitev odločitve z enim od razlogov, ki je ustrezno obrazložen, nato pa

kratko sklicevanje na še dodaten razlog, ki ostane le navržen in neobrazložen. Če obstaja več
prirejenih razlogov za odločitev, so ti seveda lahko navedeni, vendar naj bo vsak ustrezno
obrazložen.

Odsvetujem pisanje sodbe z razlogi „na zalogo“ ali pogojno – torej da sodišče svojo odločitev
utemelji na enem razlogu, nato pa že samo (morda tudi zaradi stališča pritožbenega sodišča) dopusti
vprašljivost svoje obrazložitve in dodatno, za vsak primer, utemelji svojo odločitev še iz povsem
drugih razlogov. V takšnem primeru si razlogi lahko nasprotujejo; če že ne drugega, to lahko
ustvarja vtis neprepričljivosti odločitve.

Večjo pozornost zahteva tudi sklicevanje na odločbe vrhovnega sodišča (in citiranje teh odločb), s
katerimi želijo sodniki podkrepiti svojo odločitev – češ da je vrhovno sodišče odločilo enako. Od
uvedbe dopuščene revizije so razlogi odločb Vrhovnega sodišča RS omejeni le na posamezna
dopuščena revizijska vprašanja, upoštevajoč tudi dejanske podlage odločitve, na katere je revizijsko
sodišče vezano. Zato hitro in površno branje odločb vrhovnega sodišča lahko ustvari nepravilen
vtis, da gre za odločitev in razloge, ki veljajo tudi za nekoliko drugačne primere ali da odločitev o
dopuščenem vprašanju predstavlja tudi odločitev o nekaterih drugih (morda celo podobnih)
vprašanjih materialnega ali procesnega prava. Večkrat to ne drži, saj odgovor vrhovnega sodišča na
revizijsko vprašanje, morda daje odgovor na neka druga vprašanja ali pravno problematiko, ki pa v
drugi, lahko tudi podobni zadevi, ni odločilna.

108
14. POSEBNI POSTOPKI

Matjaž Voglar,
višji sodnik, Višje sodišče v Ljubljani

Najpogostejša posebna postopka, ki ju vodijo pravdna sodišča prve stopnje splošne pristojnosti, sta
postopek zaradi motenja posesti in spor majhne vrednosti. Postopek izdaje plačilnega naloga je
praktično izumrl, razen v zvezi z nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov in pri pravdah, ki
izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Pri slednjih sta edini posebnosti postopka ti, da ni
mogoče izdati zamudne sodbe in da je izrek v zadevah, kjer je bil predlog za izvršbo vložen pred
novelo ZPP-E, drugačen (o tem glej tukaj).

14.1. Postopki v sporih zaradi motenja posesti

V sporih zaradi motenja posesti je poudarjena hitrost in osredotočenost le na vprašanja, ki se

nanašajo na zadnje posestno stanje in nastalo motenje (primerjaj 425. in 426. člen ZPP). V zvezi z
izdelavo končne odločbe (ki je vedno sklep) to pomeni, da se sodišču ni treba opredeljevati do
(velikokrat obsežnih) ugovorov, ki ne spadajo v ta okvir. To so praviloma ugovori, ki se nanašajo na
pravico do posesti in so pogosti predvsem pri laičnih strankah, ki ne razumejo dobro koncepta
posestnega varstva.

14. 2. Postopki v sporih majhne vrednosti

Tudi v sporih majhne vrednosti je poudarjena hitrost postopka, ki je zaradi relativne manjše
pomembnosti tudi poenostavljen in primarno pisen (prvi odstavek 450. člena in 454. člen ZPP).
Kadar sodišče odloči brez obravnave, je treba v obrazložitvi na kratko pojasniti razloge za to, s
sklicevanjem na ustrezne določbe ZPP in navedbo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ocenilo,
da izvedba naroka ni potrebna (ali pa zgolj ugotovitvijo, da dejansko stanje ni sporno).

V praksi se večkrat spregleda določba prvega odstavka 447. člena ZPP, ki določa, da je v postopku
v sporih majhne vrednosti dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek
končan.

V sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi,
tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), v nadaljnjih vlogah (vsaka stranka lahko
vloži le po eno) pa lahko le odgovarja na vlogo nasprotnika (452. člen ZPP). Izjema so le postopki,
ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine; v teh postopkih se poleg vlog iz 451. in
452. člena ZPP upoštevajo tudi vloge iz izvršilne faze postopka. Vse navedeno pomeni, da mora
tožnik že v tožbi podati vse bistvene navedbe in dokazne predloge – torej tiste, ki naredijo njegov
zahtevek sklepčen ter ga utemeljijo po temelju in (v bistvenem) tudi po višini. To mora sodišče
upoštevati že med postopkom, pa tudi pri obrazložitvi sodbe. Treba je obrazložiti, katere navedbe so
bile glede na določbe 451. in 452. člena ZPP prepozne in jih zato sodišče ni upoštevalo.

109
Določilo, ki ga je včasih vseboval 457. člen ZPP 151 in ki je (teoretično) omogočala zelo kratko in
poenostavljeno obrazložitev sodb v sporih majhne vrednosti, v praksi nikoli ni zaživela. Z novelo
ZPP-E je bila ta določba črtana, tako da velja, da mora biti tudi sodba v sporu majhne vrednosti
obrazložena po enakih načelih in standardih kot sodbe v rednih postopkih.

151
Obrazložitev sodbe obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega
prava, na podlagi katerih je bilo odločeno.

110
PRILOGA I

Pravni pouki – vzorci

Priloga vsebuje vzorce pravnih poukov, ki jih uporabljajo nekateri sodniki Okrajnega sodišča v
Ljubljani. Sodniki so po svoji presoji dopolnili tipske pravne pouke VSRS z informacijami, za
katere ocenjujejo, da pomagajo strankam pri uveljavljanju njihovih procesnih pravic. Avtorji
vodnika ne trdijo, da so ti pouki (naj)boljši, temveč jih ponujajo le kot možno obliko nadgradnje
tipskih pravnih poukov VSRS.

V vseh poukih je navedeno, da je treba pritožbo vložiti v dveh izvodih. To velja za postopke, kjer sta le dve
stranki postopka; če je tožnikov ali tožencev več, je treba vložiti tudi ustrezno več izvodov in tako se mora
glasiti tudi pravni pouk; če več tožnikov ali tožencev zastopa isti pooblaščenec, zadošča zanje le en izvod.

SODBA

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

111
SODBA –spor majhne vrednosti

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Sodba v postopku v sporih majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev
določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

112
ZAMUDNA SODBA

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Zamudne sodbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

113
PRIPOZNAVA – spor majhne vrednosti

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Sodba na podlagi pripoznave se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2.
odstavka 339. člena ZPP.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

114
PRIPOZNAVA – REDNI POSTOPEK

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Sodba na podlagi pripoznave se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2.
odstavka 339. člena ZPP ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom
prisile ali zvijače.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

115
SODBA NA PODLAGI ODPOVEDI (redni postopek*)

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožba se vloži
pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje
sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka
priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe, zoper katero se
vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis
pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Sodba na podlagi odpovedi se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2.
odstavka 339. člena ZPP ali zaradi tega, ker je bila izjava o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom
prisile ali zvijače.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

* PRI SPORU MAJHNE VREDNOSTI SE LE SPREMENI PRITOŽBENI ROK – 8 DNI

116
SODBA ZARADI OBJAVE POPRAVKA ALI ODGOVORA po ZMed

PRAVNI POUK:

1. Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku treh dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožbo se
vloži pisno v dveh izvodih pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O
pritožbi bo odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan
pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sodbe,
zoper katero se vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in
podpis pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

117
PRITOŽBA ZOPER SKLEP – OBIČAJNA (15 dni)

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožba se vloži pri
tem sodišču, v dveh izvodih. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje sodišče v
Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po
pošti. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v
celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

118
PRITOŽBA ZOPER SKLEP – spor o motenju posesti:

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožba se vloži pri tem
sodišču, v dveh izvodih. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje sodišče v
Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po
pošti. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v
celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

119
PRITOŽBA ZOPER KONČNI SKLEP – spor majhne vrednosti

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožba se vloži pri tem
sodišču, v dveh izvodih. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. O pritožbi bo odločalo Višje sodišče v
Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po
pošti. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v
celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

2. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

3. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi
sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo
sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

4. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

5. Sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih
kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

120
UGOVOR/PRITOŽBA ZOPER začasno ali predhodno odredbo (predlogu za zavarovanje
UGODENO)

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep lahko dolžnik vloži pisni ugovor v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka. Ugovor se
vloži pri tem sodišču, v dveh izvodih. Ugovor je treba vložiti v izvirniku. O ugovoru bo odločalo to
sodišče. Ugovor se šteje za pravočasnega, če je oddan zadnji dan ugovornega roka priporočeno po pošti.
Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in
predložiti dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se ugovor šteje za neutemeljenega.

2. Upnik in/ali dolžnik, ki izpodbija(ta) le odločitev o stroških, lahko v istem roku vložita pritožbo zoper
sklep o stroških. Pritožba se vloži pri tem sodišču, v dveh izvodih. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku.
O pritožbi bo odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan
pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga,
izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335.
člen ZPP).

3. Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar
je treba, da bi se lahko obravnavala ali ne bo vložena v zadosti izvodih, sodišče vložnika ne bo pozivalo,
naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP).

4. Ob vložitvi ugovora ali pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki
ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno
plačilo sodnih taks, se šteje, da je ugovor ali pritožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

5. Stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec
odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče
pritožbo kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Ljubljana, dne
sodnik:

* Če predlogu za zavarovanje NI ugodeno, je pritožba kot zoper običajni sklep.

121
PRILOGA II

Priporočila lektorja

Prikazani so najpogostejši lektorski posegi v besedila odločb Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije pred objavo v Zbirki sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

praktično - dejansko
dejansko (plačal) - v resnici
za razliko od ... - drugače kot (pri) ...
predmetna zadeva - obravnavana zadeva, (v) tej zadevi
v kolikor - če
vseskozi - ves čas
potrebno - treba
sedaj - zdaj
ravno (to, tako, ..) - prav (to, tako, ...)
kar predstavlja - kar je (op. ob ustreznem kontekstu) / kar pomeni / kar ima
njegova lastna (izpovedba, ..) - njegova (izpovedba ...)
preko - prek
sodi - spada
ne precizira natančno - ne določa
dasta določeno sliko - oblikujeta predstavo (op. ob ustreznem kontekstu)
možen - mogoč
procent - odstotek
terja (npr: načelo terja ...) - zahteva
tožba / tožbeni zahtevek na ... - tožba / tožbeni zahtevek za ...
zgoraj navedeno - prej navedeno
kasneje odpadla podlaga - pozneje ...
ostali toženci - drugi ...
ostali znesek - preostali znesek
vzeti na znanje - upoštevati
ustavnoskladno - skladno z Ustavo
zasledovati (npr. dopusten cilj) - slediti, si prizadevati
zaslediti (npr. zmotno uporabo ...) - ugotoviti
tekom postopka - med postopkom
iz ugotovitev sodišča sledi - iz ugotovitev sodišča izhaja
dogoditi - zgoditi
o katerih ima sodba določene nasprotne razloge - o katerih ima sodba nekatere nasprotne razloge
kontakti - stiki
čeravno; . kjub temu da, čeprav
prosta gospodarska pobuda - svobodna ...
zaradi česar je ... - zato je ...
značaj - narava
princip - načelo
.. je zoper dolžnost ...- je v nasprotju z dolžnostjo ...
zgolj - samo
uveljavljeni (zahtevek) - uveljavljani
… kamor se uvršča … - med katere se uvršča

122
skladno temu izhodišču - skladno s tem izhodiščem
kvalitetno - kakovostno
četudi - čeprav
v luči - z vidika
izpostaviti - poudariti
nasloniti se - opreti se
… so sledeči … - so naslednji
vršiti se - potekati
slučajen - naključen
potemtakem - torej
prvostopno sodišče - prvostopenjsko sodišče
stati na stališču - zagovarjati stališče
v dejanskem in pravnem pogledu - v dejanskem in pravnem smislu
izvedeniško - izvedensko
v smislu zakona - po zakonu
… je stopil v veljavo … - je začel veljati
izpovedba - izpoved
nobeden od - noben od
na razpolago - na voljo
dvom v pravilnost - dvom o pravilnosti
v razdobju - v obdobju
podan - dan, izpolnjen
odražati se - kazati se
tikati se - zadevati
pri čemer - pri tem
bivši (na primer republiki) - nekdanji
pričeti – začeti

Glede okrajšav in kratic veljajo naslednja pravila:

1. okrajšave, ki se pojavljajo na začetku ali znotraj povedi, izpisujemo:

– npr.> na primer
– oz.> oziroma
– t. i.> tako imenovani (v pravilnem sklonu)
– gl.> glej

2. okrajšave večinoma večbesednih poimenovanj, ki se največkrat pojavljajo na koncu povedi

(včasih pa tudi znotraj povedi), pustimo v okrajšani obliki:
- itd.
- ipd.
- idr.

123
LITERATURA IN VIRI

Literatura:

• Betetto, N., Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten, 2001,
št. 3
• Betetto, N., Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7
• Betetto, N., Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Pravosodni bilten, 2010, št. 4
• Betetto, N., Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten, 2013, št. 3
• Betetto, N., Sosporništvo v odškodninskih sporih, Pravosodni bilten, 2016, št. 3
• Dolenc, M., Objektivna ali subjektivna razlaga pogodb v našem obligacijskem pravu?,
Pravna praksa, Priloga, 2005, št. 27
• Finžgar, A., Nujni delež, Pravnik, 1956, št. 1-2
• Galič, A., Prekluzije in namen pravdnega postopka, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7
• Galič, A., Prve praktične izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, Pravni letopis
2009, Inštitut za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani
• Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, 1. izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2004
• Galič, A., Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo): z uvodnimi
pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Založba Uradni list,
Ljubljana 2017
• Grilc, P., Ilešič, T., Pravo evropske unije, Pravna obzorja, Pravna fakulteta in Cankarjeva
založba, Ljubljana 2004
• Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja, Pravnik,
2010, št. 11-12
• Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja, Pravnik, 2011, št.
1-2
• Juhart, M., N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga,
Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003
• Končina Peternel, M., Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja
nujnega deleža, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7
• Končina Peternel, M., Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2015, št. 2
• Končina Peternel, M., Pravica do izjave v nepravdnem postopku, Liber amicorum Dragica
Wedam Lukić, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2019
• Končina Peternel, M., Postopki za varstvo koristi otroka in vloga otroka v teh postopkih,
Pravosodni bilten, 2019, št. 1
• Končina Peternel, M., Otrok kot udeleženec postopka, Pravosodni bilten, 2021, št. 1
• Kreč, M., Pavić, Đ., Komentar Zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Narodne
novine, Zagreb 1964
• Krisper Kramberger, M., Zahteva za oceno ustavnosti po 156. členu Ustave RS, Pravosodni
bilten, 2013, št. 3
• Novak, B. (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana
2019
• Ogrizek, D., Zgradba civilne odločbe, Pravosodni bilten, 1999, št. 2
• Pavčnik, M., Teorija prava, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997
• Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998
• Pavčnik, T., Dokazni standardi, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7

124
 • Pavčnik, T., Narava, Ustava in nekatera preživninska vprašanja, Pravna praksa, 2014, št. 14
• Pavčnik, T., Koncept in argumentacija sodne odločbe, Pravosodni bilten, 2015, št. 3
• Pavlin, N., Nujni dediči, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2012
• Polajžar, A., Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, v civilnih postopkih, Pravna praksa,
2019, št. 21-22
• Strohsack, B., Obrazložitev sodbe, Podjetje in delo, 1990, št. 5
• Testen, F., Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni
bilten, 2003, št. 3
• Trampuš, Z., Materialno procesno vodstvo in sodna poravnava, Podjetje in delo, 2002, št. 6-
7
• Ude, L. in Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. do 4. knjiga, ČZ
Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005
• Voglar, M., Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, 2016, št. 2
• Zima Jenull, T., Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, 2017
št. 2
• Zobec, J., Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, Priloga, 2002, št. 18
• Zobec, J., Praktična konkordanca v ustavosodni presoji, Pravosodni bilten, 2011, št. 2
• Zobec, J., Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija Inštituta za
primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Elektronski viri:

• CEPEJ, For a better integration of the user in the judicial systems: Guidelines and
comparative studies on the centrality of the user in legal proceedings in civil matters and on
the simplification and clarification of language with users. Svet Evrope, 17. 6. 2021,
(citirano 9. 8. 2021) dostopno na naslovu
<https://www.coe.int/en/web/cepej/documentation/cepej-documents/guidelines>

• Enotne predloge pisanj (za Open office), dostopno na naslovu: <http://krn.sodisce.si/?

q=node/1821

• Končina Peternel, M., Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Odvetniška šola
2012, Portorož, 20. 4. 2012, (citirano 25. 1. 2021), dostopno na naslovu: <http://www.odv-
zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf>

• Končina Peternel, M., Analiza novejše sodne prakse – skupno premoženje zakoncev,
Odvetnik, 2017, št. 2, (citirano 25. 1. 2021), dostopno na naslovu: <http://www.odv-
zb.si/upload/revija/ODVETNIK%20st%2080%20-%20posebna%20st.%202017.pdf>

• Ovčak Kos, M., Razdrih, Ž.: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja,
LeXonomica, 2015, št. 1, (citirano 25. 1. 2021), dostopno na naslovu:
<http://journals.um.si/index.php/lexonomica/article/view/12/12>

• Pavčnik T. v komentarju 127. člena Ustave (citirano 4. 3. 2021), dostopno na naslovu:

<https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-
2019-02-54/>

• Pušnik, A., Varstvo posesti (diplomsko delo), Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta,
Maribor 2016, (citirano 25. 1. 2021), dostopno na naslovu:

125
 <https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=62045&lang=slv>

• M. Voglar, v: V. J. Kosi (ur.), Vodnik po pravdnem postopku, Vrhovno sodišče RS,

Ljubljana 2018, str. 94 in nasl., citirano 5. 8. 2021, dostopno na naslovu
<http://krn.sodisce.si/node/5537>

Pomembnejši pravni viri:

• Ustava RS
• Pravilnik o uporabi pravil za enotno oblikovanje odločb Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 1.
2009 (s prilogo)
• DZ Družinski zakonik
• OZ Obligacijski zakonik
• OT Odvetniška tarifa
• ZBPP Zakon o brezplačni pravni pomoči
• ZDSS-1 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih
• ZGD-1 Zakon o gospodarskih družbah
• ZFPPIPP Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zardi insolventnosti in prisilnem
prenehanju
• ZPZ Zakon o partnerski zvezi
• ZPP Zakon o pravdnem postopku
• ZIZ Zakon o izvršbi in zavarovanju
• ZNP zakon o nepravdnem postopku
• ZOdvT Zakon o odvetniški tarifi
• ZMed Zakon o medijih
• ZST-1 Zakon o o sodnih taksah

126
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS
Vrhovno sodišče z namenom uresničitve temeljnih vrednot in vizije slovenskega sod-
stva v sodelovanju s sodniki in sodnim osebjem vseh stopenj in položaja izvaja projekt
Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS. Tako se udejanja slogan projekta: »Sodimo skupaj«.
Delujemo v smeri enotne sodne prakse in neodvisnega ter kompetentnega sodnika, ki
mu pri delu pomaga visoko usposobljeno in motivirano sodno osebje. V okviru projek-
ta uvajamo institucionalizirano mentorstvo novim sodnicam in sodnikom ter usposa-
bljanje na delovnem mestu za novo zaposlene sodne osebe. Centru za izobraževanje v
pravosodju predlagamo konkretne in izdelane vsebine usposabljanj za celotno Sodstvo
ter pripravljamo strokovne publikacije za sodnice in sodnike ter sodno osebje v Zbirki
publikacij Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS.

Zbirka publikacij Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS

Zbirko pripravljajo sodniki in sodno osebje vseh stopenj, strokovne specializacije in kra-
jev.

Vodnik za pisanje civilne sodbe

Vodnik je rezultat ustvarjalnega sodelovanja skupine vrhunskih civilistov, ki so svoje bo-
gate izkušnje s pisanjem sodb v dolgoletni sodniški karieri strnili v delo, ki bo pri pisanju
sodb in meritornih sklepov pomagalo novim kolegicam in kolegom. Utrnilo bo tudi ka-
kšno svežo idejo sodnicam in sodnikom z daljšim stažem ter drugim sodnim osebam, ki
pišejo osnutke odločb. Vodnik sledi trendom držav članic Sveta Evrope, ki se zavedajo,
da mora biti sodstvo uporabnikom dostopno, njegovo delo transparentno in odločitve
sodišč razumljive tudi pravnim laikom. V Vodniku boste našli povsem konkretne pre-
dloge o: strukturi sodne odločbe, uporabljenem jeziku, pisanju uvoda odločbe, izrekih
najpogostejših sodb, pravilnem povzemanju navedb, obrazložitvi izvedenih dokazov ter
razlagi njihove zavrnitve, povzemanju in citiranju pravnih virov, odločb domačih sodišč,
ESČP in SEU, primerih zapisa ožje obrazložitve ter tudi posebnostih pisanja sodb v dru-
žinskih, gospodarskih, delovnih in socialnih zadevah ter še mnogo drugega.

V zbirki so izšli še:

Vodnik za novo sodnico in sodnika
Opomnik za vodenje kazenskih postopkov z vzorci izrekov
Priročnik Uvedba triaže na sodišču ali oddelku
Vodnik po postopkih zemljiške knjige
Vodnik po posebnostih delovnih in socialnih sporov
Vodnik po pravdnem postopku
Vodnik po posebnostih izvršilnih postopkov
Vodnik po zapuščinskem postopku
Zbirka: Izboljšanje kakovosti sodstva - IKS, projekt Vrhovnega sodišča RS

Vodnik po postopkih zakona o duševnem zdravju

Priročnik za vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah
Vodnik po upravnem sporu
Vodnik za novega javnega uslužbenca in javno uslužbenko
Opomnik za vodenje postopka o prekršku
Vodnik po gospodarskih sporih