Copyright

© 2015 Založba GOGA

Vinko Möderndorfer
Brskanja

Založba GOGA
Novo mesto 2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)
821.163.6.09Möderndorfer V.(0.034.2)

MÖDERNDORFER, Vinko, 1958-

​ ​ Brskanja [Elektronski vir] / Vinko Möderndorfer ; [spremna beseda Aljoša
Harlamov]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-101-0 (ePub)

281617152
Vinko Möderndorfer
Brskanja
Če imaš koga, ki ima poljube zate, lahko preživiš vse.
/Misel iz rokopisa./
 BOŽIČNA ZGODBA

Jaz in moj televizor bova nocoj skuhala božično večerjo.

V trgovini kupujem hrano. V teh predprazničnih dneh so
trgovine kot čakalnice. Čakaš pred delikateso, čakaš pred tehtnicami,
kjer si moraš sam stehtati zelenjavo, čakaš pred blagajno, celo pred
policami z vinom čakaš, in pred policami z znižanimi nekoristnimi
izdelki. Znižanje, zbiranje pik, pa spet drugo znižanje, maksimalno
znižanje, znižanje znižanj, ugodni nakupi … Ljudje z velikimi,
skoraj pohlepnimi očmi zrejo v steklene vitrine s siri, delikatesami,
na police s konzervicami uvoženih paštetk, majonez, francoskih
zenfov. Prav nič se ne ženirajo požreti slino, preden naročijo: Dajte
mi še deset (požiranje sline), ne, dvajset dekagramov pršuta, tega uvoženega,
pa šunkico, tole v poprovem ovoju, pa še ... (požiranje sline) … pa še …
(požiranje sline) … pa še … Poleg hrane prodajajo tudi lončke za
kavo, žličke, celo gospodinjske pripomočke, pa solnice v barvah
nacionalne zastave, z grbom na vrhu, tam, kjer so luknjice, in pralne
praške, ki ne škodijo ali pa celo blagodejno vplivajo na pitno vodo
globalnega vodnega sistema. In ljudje tlačijo v svoje nakupovalne
vozičke vso prehransko kramo, pri tem se jim tresejo roke kot
okorelim zasvojencem. Od vsepovsod je čutiti naglico, vonj
pohlepne histerije plava med kupci kot težek, puhteč smrad
prešvicanih in zelo nervoznih osebkov. Ženske oddajajo še malo
drugačne vonjave. Po hrani, ki so jo pustile na štedilniku na rahlem
ognju ali pa v pečici še za dvajset minut, ko so skočile po gorčico,
svež kruh, mogoče še po kakšno dobroto, mimogrede pa so v
voziček porinile še ducat cunj za brisanje kuhinjskega delovnega
pulta. Takšnih cunj ni nikoli dovolj, cunje z značilno podobo
globalno ekumenske kokakole so ta večer res super posebej znižane.
Kajti nocojšnji večer je božični večer.
O! Ti tukaj?!
Zagledam jo. Znanko. Pravzaprav sošolko s faksa. Nekoč
srnico, zdaj medvedko. Tudi jaz sem se iz vitkega gamsa spremenil v
bajtarskega prašiča, pomislim, ko jo nekaj časa gledam, in ona potem
nenadoma začuti moj pogled, kako ji drsi med lopaticami in niže po
izrazitem hrbteničnem jarku vse do dveh mesnatih buhteljčkov na
obeh straneh, in se obrne in reče: O! Ti tukaj?!
Kot vsak dan. Saj sva se že včeraj srečala, odgovorim.
Pa sva se res.
Zdaj v medvedko pretransformirana srna spusti pogled v mojo
nakupovalno košarico. Samo hrenovke?
Samo to mi še manjka, rečem in malce zardim. Poleg tega sem
ravnokar prišel. Imam namen …
Me prekine: Pri nas bo spet polna hiša.
 Moja tudi.
Pa ni videt, reče predrznica in hudobno pomigne proti
osamljenim hrenovkam.
Ostalo sem že nabavil.
Vas bo veliko?
Levo ustnico dvignem in kar precej naduto prikimam: Okoli
devetdeset.
Kaaj?
Pravzaprav so mi včeraj sporočili, da jih bom za božič dobil sto
dvaindvajset, se spomnim pisma, ki sem ga v začetku tedna čisto zares
dobil. Lepo, barvno pismo, večdelno, lepo oblikovano, pregledno
…
Zajebavaš?
Sploh ne. Sto dvaindvajset jih bom imel.
Kje to? V službi boste imeli božični večer? me zdaj že zelo
nejeverno gleda.
Samo prikimam.
In kdo bo kuhal? še vpraša. V očeh pa ji vidim rahlo
zasteklenitev. Pogovor je že ne zanima več. Z obrazom je sicer še
obrnjena k meni, tudi v oči me gleda, vendar so možgančki že pri
delikatesah, že razmišlja o šunkicah, pršutku, olivah, o različnih sirih,
že posluša trgovko, ki za njenim hrbtom streže dolginu srednjih let
…
Jaz.
Kaj?
Jaz bom kuhal.
A! Za vse?
Prikimam in potegnem iz zadnjega žepa listek, kamor sem si
ob štirih zjutraj zapisal recept. V pršut zavijemo bedrca in jih potem
pečemo v pečici …
Čigav recept? vpraša samo zato, da nekaj vpraša.
Iz tujine. Mislim. Angleški. Danes zjutraj sem ga našel …
Zelo zlobno se nasmehne. Moj ponoči tudi gleda Jamieja Oliverja,
samo da potem hoče, da mu to jaz skuham.
Kaj češ, slabo si izbrala, ji vrnem rahlo zlobno. Pa ne preveč.
Pravzaprav sem simpatično hudoben. Hudobčkan s prijaznim
nasmehom. Hudobec na božični večer.
Veš kaj, reče zelo resno, očitno se ji ne zdim prav nič
simpatično hudobčkan, zelo sem zadovoljna, da nisem s tabo.
Obmolknem. Skoraj s sramom sklonim glavo. Ne vem, zakaj je
nenadoma privlekla na dan najino daljno kratko zvezo. In še na
takšen način. Takrat sva bila še srna in gams, zdaj pa sva medvedka
in svinja. Pa sem res svinja. Začel sem jaz. Kaj mi je bilo treba reči
tisto o slabi izbiri.
Nasmehne se. Očitno vidi, da je bila tudi ona kar precej
majčkeno hudobčkana.
In boš sam gostil vseh sto dvaindvajset?
Mhm.
Želim ti, da bi ti ratalo. In se obrne nazaj k stekleni vitrini,
prepolni paštetk, sirčkov, sočnih rezin kuhanega in pečenega pršuta,
skledic črnih in zelenih oliv, pa sira, malo tega, malo onega, malo
kozjega in ovčjega, mešanega, francoskega, švicarskega …
Pogoltnem slino, da kar poči, kot bi se odkrhnila skala in padla v
presušeno jezero … Najbrž je slišala, in se je spet obrnila: Potem ne
boš sam? vpraša in me pogleda globoko v oči. Smo se zadnjič
pogovarjale, saj veš, sošolke, in smo rekle …
Aha, same medvedke na kupu, pomislim.
… da se nam smiliš. Res nimaš sreče … Mislim, privatno …
Zakaj pa naj ne bi imel sreče, rečem in naredim grimaso, usta
obrnem navzdol, nagubam brado in odkimam. Trudim se, da bi bila
grimasa malce smešna, ne užaljena.
Petdeset let imaš, za božični večer boš jedel pa hrenovke. In spet s
pogledom omalovažujoče ošvrkne vsebino košarice. Kaj ima proti
ubogim hrenovkam? A so hrenovke kaj manj? A so hrenovke krive?
Gospa … S čim lahko postrežem? se oglasi ženska za pultom,
nekoč vidra, zdaj mrožica v kasnih srednjih letih. In transformirana
srna se spet obrne stran od mene in mojih hrenovk.
Ne bom sam. Obisk dobim, izstrelim v trenutku.
No, koga? Me pa prav zanima, vpraša in se spet zasuka k meni. Pa
sem že mislil, da bom imel vsaj tokrat zadnjo besedo in da se ne bo
spet obrnila k meni.
Skomignem z rameni. Kdo pa lahko pride za božič? Prijatelji,
najboljši prijatelji. In garantiram ti, da jih imam veliko. Res veliko. Najmanj
sto dvajset!
Ne verjamem, reče, v življenju ti ni uspelo obdržat nobene punce. Vsi si
odgnal. Tudi tiste, ki so te imele zelo rade ... Na tem mestu obmolkne in
me za hip pogleda globoko v oči. Kot da je hotela še nekaj reči, pa
se je ugriznila v jezik. Mogoče je mislila nase. Pojma nimam. Tudi če
je, se je motila. Lahko da me je imela zelo rada, jaz je pa nisem imel.
In za ljubezen sta vedno potrebna dva. Ni dovolj, da ljubi samo
eden, sem sam pri sebi zamodroval, kot se za božični večer spodobi.
Veš, zakaj sem te imela takrat rada? čez čas vpraša bivša srna in si
takoj sama odgovori: Ker si bil še kar zabaven. Potem se obrne k
prodajalki za pultom, ki je že precej nervozna. Štirideset dekagramov
kuhanega pršuta … Ne (požre slino), kar petdeset, prosim.
 Doma. Bedrca položim na pult v kuhinji. Zraven še rezine
pršuta, pa gorčico in kislo smetano … Vse kupljeno za božični
večer, za prijazno, prijetno božično večerjico. Grem v dnevno sobo.
Prižgem televizor. Prvi gostje so takoj tu. Trije kuharji. Dva
slaščičarja in ena prelepa manekenka, ki vmešava angleški puding.
Kaj bova, dragi moj televizor?
Medtem ko kuhaš, bi nama prijala glasba.
Imava glasbenike tudi na obisku? vprašam in zagrabim daljinca.
Imava šestintrideset gostov, mi odgovori in mi jih predstavlja.
Narodnjaki vseh vrst, rockerji, tudi vseh vrst, klasika, opera …
Dajva opero! Opera se prilega kasnemu božičnemu popoldnevu,
odgovorim in se spet odpravim v kuhinjo. Zmračilo se je, zato
prižgem luč. Rumena svetloba zaplava po prostoru. Tudi svetloba je
drugačna, božična, in tudi stol in miza, pa štedilnik, vse je božično,
na poseben način poudarjeno, toplo in domače, rumenkasto, tudi
moja roka, ki seže v predal, kjer imam shranjen odpirač, je rumene,
toplo domačijske barve. In rumeno se zlije v kozarec. Božično. Prav
posebno. Enkrat v letu. In zdrsne po grlu in se takoj spet natoči,
medtem ko se iz sobe sliši operne goste, ki prepevajo, da jim žile na
vratu izstopajo, prav tako božično, napete žile in drobni pljunki, ki
frčijo med njo in njim v ljubezenskem duetu.
Kaj, ko bi kaj drugega, rečem in vstopim v sobo s sto
dvaindvajsetimi gosti.
Kaj drugega?
Kaj pa imava?
Imava filme. Božične.
O, super! rečem in se počim v naslonjač. In koliko jih imava?
Skupaj dvaindvajset.
Pa dajva po vrsti! Naj vsak pokaže, kakšen film ima.
Daljna dežela. Amerika. Veliko mesto. Dva, ki se iščeta. In se
najdevata. In se najdeta. In je božični večer. Dolgčas. Kaj drugega.
Dva, ki sta nesrečna in se razideta in imata vsak drugega,
novega, lepšega, ampak sreče ni. Spet sta nesrečna. In se najdeta.
Spet. In sta srečna in gresta na božično večerjo.
A ne boš bedrc pekel? me vpraša.
Bom, ja, bom, prikimam, ti pa medtem nagovori kakšnega gosta, da
nama kaj pokaže.
Prav. Tale na kanalu sedeminsedemdeset je super. Obvlada borilne
veščine. Poglej, vse krvavo.
A si nor! Danes je vendar dan nenasilja, dan rojstva!
Kaj pa, če nama tale na dvainštiridesetki pove, kaj se dogaja po svetu.
Prav. Naj pove, če sva ga že povabila. Jaz grem bedresca v pršut ovijat.
 In grem. In si natočim spet. Za zalet, za večjo delovno vnemo.
In zagrabim prvo bedrce, medtem ko tisti na dvainštiridesetki
pripoveduje, kaj se dogaja po svetu, v mestu, v sosednji ulici.
Ljudje se veselijo, se objemajo, režejo glave drug drugemu, potem jim
zdrsne na krvi in popadajo drug drugemu v objeme, besede cvetijo in oklepniki
vozijo, vreme bo odlično s padavinami, ledom v srcih in zastavami na pročeljih
…
Odprem novo stekleničko. Poči z radostnim pokom žlahtne
rumenine, ki se klok klok klok igrivo stoči v kozarec in božični
prstan drobnih mehurčkov okrasi rob gladine. Potem pa klok klok
klok po grlu do trebuha, kjer se pridruži zibajoči se gladini židke
tekočine: delci jutranjega kruha in na oko pečenega jajčka, pa še bela
kava čez … in vse to žlobudra in se zgošča v brbotajočo kašico.
Tako prijetno. Tako božično. In nagnem. In nagnem in se vrnem k
svojim sto dvaindvajsetim gostom in sem njihov gost.
Si že oblekel bedrca?
Ne do konca. Bom potem. Se ne mudi. Najini gostje ne jejo, ne pijejo in
ne kakajo. Kaj imava še?
Imava šport. Približno dvajset gostov. Pa narava. Tudi dvajset. Divje
živali.
A! se razveselim. A so tudi medvedke? In se spomnim na srno,
ki se je spremenila v debelorito medvedko. In na gamsa, ki mu zdaj
klokota v prašičjem vampu. In vidim leva in levinjo, kako občujeta,
in zvem, da je lev hujši od zajca, bolj hiter, bolj vzdržljiv ljubimec.
Ko se naveličam gledati leva v njegovo migajočo zadnjico, začnem
božično komunicirati z vsem, in to kar po vrsti. Šport, bolj hud
šport, najbolj hud šport, z nogami in rokami in zobmi, film, kjer se
razhajajo in združujejo, poročila, vreme, ki je, ki bo, ki je bilo,
policija, ki išče, ki najde, kuhanje v petnajstih minutah brez priprave,
kuhanje in pečenje za božič, za slavnost, tenis, dvojice, trojice,
desetice, žrebanje, ljubljenje, deset kanalov, ritke, lulčki, joškice,
malo prezgodaj, mojim gostom je nerodno, kasneje, kasneje, glasba,
opera, balet, nogice v baletnih čeveljčkih, kurja bedrca, ki čakajo v
kuhinji, da jih oblečem v pršutne štrumpantelčke, v nogavičko,
kultura, bla bla bla …
Nisi zadovoljen? me vpraša. Nisi zadovoljen s sto dvaindvajsetimi?
Posebna ponudba. Božična. Za isto ceno.
Nisi ti kriv, prijatelj, mu odgovorim, drag si bil in velik si čez celo
steno in nisi kriv, da mi nič ni všeč. Tudi sam si nisem več všeč. Gams, ki se
je spremenil v žabo, v prašiča, v svinjo bradavičarko, ki praznuje božič,
čeprav vanj ne verjame … Nisi ti kriv, ti si vrhunski, barvni, elektronski,
pameten, kot da imaš maturo, čeprav si samo čisto navaden televizor s sto
dvaindvajsetimi programi.
Pijan si.
 Sem. Ampak če mi to še enkrat rečeš, te bom ugasnil.
Milost!
Odprem novo stekleničko. Naredi poooooook! Čudovit je zvok
zamaška na poti odmašenja! je rekel pesnik … Kateri že … Že eden od
nacionalno najpomembnejših … Vedno več jih je …
Najpomembnejših … In nacionalnih. In nagnem.
Klok klok klok.
Polijem se. Krepko. Po srajci in še niže, po hlačah, vse do
kolen, kot da sem se poscal. Grem v spalnico. Preobleči se, urediti
se, zbrati se, praznovati najbolj svečani večer nekega
predzgodovinskega rojstva.
Zdravo! me pozdravi. Glas. Tuj glas tujca v moji spalnici.
Vlomilec? pomislim prvi hip. Morilec? Manijak? Nepovabljen gost.
Potem ga prepoznam in si oddahnem.
Kaj pa ti tu?!
Sedi na robu postelje. Dolga bela toga. Noge skupaj, roke
spokojno položene na kolena, dolgi mastni lasje mu padajo do
ramen … Počasi dvigne glavo, s čela si odpihne pramen las in me
tako milo pogleda, da me stisne pri srcu. Zelo sem srečen, ker si vesel
mojega obiska.
Mislil sem, da me boš letos pustil pri miru.
 Najina srečanja so vendar že tradicionalna, reče.
Ja, vsako leto se prikažeš, prikimam in se sploh ne trudim biti
prijazen. Prav je imela moja babica, ko je rekla: Če ga boš enkrat pustil blizu,
ti bo naslednjič zlezel v posteljo. In evo, že sediš na moji postelji, prihodnje leto
boš že pod kovtrom, predvidevam.
Glavo vrže nazaj in se zasmeji. Belina zob zasveti po sobi. Kaj
imaš fluorescentno protezo? zaduhovičim. In on se še bolj smeji. Potem
se pomiri, spet njegove roke romajo na kolena, in reče: Duhovita, tvoja
babica. Prav lepo bi jo bilo spoznati.
Nemogoče. Je že umrla.
To ni problem. Imaš kakšno fotko?
Ateistka je bila. Zaprisežena. In svarila me je pred tabo.
Spet skloni glavo in lasje mu padejo čez lice.
Ne bi prišel, če me ne bi povabil.
Nisem te povabil.
Si. Lansko leto. Si pozabil?
Sedem na drugi konec postelje. Daleč stran od njega. Ni mi
prijetno. Dva moška na postelji. Sicer vsak na drugem koncu, pa
vendar na isti postelji. Prikimam: Ja, se spomnim. Leto osorej, sem rekel.
Ampak povabilo je bilo vljudnostno. Rekel sem: pa pridi še kaj. Nisem mislil
resno.
 Osamljen si bil in si me poklical.
Pijan sem bil.
Kot letos?
Prikimam. Samo prikimam, ne odgovorim. Ne rečem: ja,
osamljen sem bil, osamljen sem. Kaj ga briga! Kdo sploh je on, da se
vtika v vse! Biti sam ni sramota. To je svobodna volja. Lepo je biti
sam. Jeza v meni raste. Jeza kot maska resnice. Kadar smo
razkrinkani, postanemo jezni. Se branimo z jezo. Rečem: Danes je dan
tvojega rojstva, moral bi priti na obisk kot dojenček, ne pa kot … kot … kot
…
Triintridesetletnik, mi pomaga najti besedo.
Ja, skoraj kriknem. Za veliko noč bi lahko prišel v tej obliki. Bi bilo
bolj logično.
Nisem prepričan, če bi bil zadovoljen, ko bi na svoji postelji zagledal
polulanega dojenčka, odvrne in se ironično nasmehne.
Ja, saj ima prav, pomislim. Cela štala bi bila, če bi sredi postelje
ležal poscanček. Potem bi bilo treba po plenice, trgovine pa so že
zaprte, mogoče jih imajo na črpalki … Skratka, sami problemi.
Previjanje, prepevanje la la la, zibanje, toplo mleko v flaški …
Spomnim se na hčerko, ko je bila še dojenček. Zdaj jih ima čez
trideset. Ko je bila še štručka, je bilo lepo … Se kar malo raznežim.
Vonj po mleku, po toploti, ščebetanje, drobno dihanje, mehka koža
na ličkih, na rokah, na trebuščku, svilnata, ki bi jo kar božal in božal
in božal; pa neprestana prisotnost in ljubezen, ki plava po zraku, ki
nikoli ne izgine in imaš občutek, da bi jo lahko prijel in si jo pritisnil
na prsi. Občutek polnosti, občutek novega življenja, ki je tvoje in
hkrati svoje, občutek, da si nekomu potreben, da nisi sam.
Potem oba molčiva. Kar nekaj časa.
Razmišljam, da bi mu ponudil kozarec vina. Pa imam samo
belega. On pa pije rdeče. To ve vsak otrok. Mogoče bi ga lahko
povabil v kuhinjo in bi skupaj spekla kurja bedrca, ovita v pršut. Pa
nisem bil čisto prepričan, ali ni vegetarijanec. Če se ne motim, je
samo lomil kruh in pil vino, nobenega mesa se ne spomnim.
Vprašati si ga pa ne upam. In, še pomislim, če bi vedel, da pride, bi kupil
samo eno bedrce, on bi jih potem naredil več, kaj ni nečesa podobnega storil z
ribo? Začnem uživati v razpredanju misli: Z njegovo pomočjo bi imel
lahko tovarno bedrc. On bi jih namnožil milijone, jaz bi jih pa prodajal. Po
konkurenčni ceni. Še posebej konkurenčni za božič. Začudeno me gleda,
ko mrščim čelo v domišljijskem izletu. Zresnim sem. Ne smem se
zajebavati. Končno je zgodovinska osebnost. Mogoče bi ga lahko
povabil v sobo in mu predstavil televizor s sto dvaindvajsetimi
kanali. Pogledam ga. Sedi tam z dolgimi, mastnimi lasmi na robu
postelje kot kup nesreče. Ne, si mislim, to ni človek, ki bi užival s sto
dvaindvajsetimi televizijskimi programi. Pa ti njegovi lasje … Zavzdihnem
…
Kaj? me vpraša. Si kaj rekel?
Zavzdihnil sem. Samo to, odgovorim.
Spet si popravi lase, ki so mu zakrili oči. Saj vem, reče, moral bi
iti k frizerju, reče. In oprati bi si jih moral. Pa nimam časa, kar naprej sem
na poti. Nisem preveč začuden. To, da bere misli, spada k njegovemu
poslanstvu. Brez dvoma je tudi prej slišal moje sanjarjenje o
množični proizvodnji piščančjih beder.
Oprosti, rečem. Saj veš, tisto prej …
Zamahne z roko, ah, brezveze, navajen sem. Pravzaprav sem ti pa jaz
dolžan opravičilo, mirno nadaljuje in pritisne šop las ob čelo, kot da se
boji, da mu bo spet zakril oči. Drži si lase ob čelu kot levo krilo
gledališkega zastora. Res se ti moram …
Skomignem z rameni. Zakaj?
Ob letu osorej sem ti obljubil, da ti bom predstavil očeta.
Nasmehnem se. Šalil sem se. Saj vem, da je to nemogoče.
Ne, ne, odkima, resno sem ga mislil nocoj pripeljati s sabo. Tudi on je
izrazil željo, da bi te spoznal. Ampak žal je zaseden. Poklicali so ga na
krizna območja, ki jih je, roko na srce, res ogromno. Tako da revež komaj
zmore …
Iz sobe se zaslišijo poročila. Prijatelj televizor se sam zabava s
svojimi sto dvaindvajsetimi kanali. Zdaj pa novice iz tujine … Poplave …
Suše … Pogrešajo … Na pragu vojne … Plemena v sudanskih gorah so
ogrožena … Ledeniki se topijo … Predsednik na smučanju, na potapljanju,
na golf igrišču …
Moj oče je že star, nadaljuje moj gost, tako da ne zmore vsega. V
resnici lahko samo opazuje.
Če je pa tako, rečem in vstanem, potem pa naj gre že enkrat v
penzijo! Ali pa naj prizna, da ga ni. Grem.
Kam?
Zabavat svojih sto dvaindvajset gostov. In se odmajem v sobo.
A se vidiva ob letu osorej? zakliče za mano.
Za vsak primer mu ne odgovorim. Kaj pa vem, kako bo
naslednje leto z mano na božični večer, ko so vsi po toplih hišah in
je zunaj mrak in mraz … Naj se sam odloči.
Vreme bo … oblačno, pa tudi svinjsko vroče … Mogoče sončno …
Mogoče meglice nad zemljo … Mogoče ranjene živali na pragu toplih domov in
dedek Mraz, ki ga vlečejo jeleni, pa Božiček, ki skozi dimnik skače direkt na
živi ogenj in ga nič ne peče … Mogoče dež, mogoče toča, mogoče sonce …
Spotoma vzamem kozarec in ga napolnim in spijem in spet
napolnim.
Obležim pred televizorjem.
 Kaj bova delala, ljubi moj? prijazno vprašam. Joj, zmešalo se mi je,
televizorju sem rekel ljubi moj.
Od devetdesetega do stošestnajstega imava ljubezen, mi odgovori ljubi
moj. In pokaže vse razgaljeno, vse nago, vse do detajla. Vse
globoko. Suvanje, vzdihovanje, meso, koža, sluznica, mleko, ki
brizgne, je sperma ali nadomestek? Misliš, da je zares, da kaj čutijo?
vprašam.
Seveda je zares, mi odgovori, saj je tudi kuhanje zares, saj si videl,
kako zares spečejo meso v pečici, kako zares naredijo omako, kako zares
stepejo smetano … In smrt je tudi zares. A nisi videl, mrtvi otroci, mrtvi vojaki,
protestniki, ki jim zares razbijajo glave … In tisti človek, zažgan do smrti,
kako leži na trebuhu, z rokami ob glavi, z obrazom v zemlji … Zato ne vem,
zakaj bi ljubezen ne bila zares. Saj se vse vidi.
Vem, odgovorim, vse se vidi, pičke, kurci, penetracija v vse odprtine,
brizganje … ampak a zares čutijo? A so zares skupaj? A zares niso sami?
Televizor ne odgovori. Raje preklopi na kuhanje. Peče se
božična pečenka, potem se reže, potem se daje na krožnike, potem
zbrani okrog mize nosijo koščke v usta, smehljajo se, ko jedo meso
njegovega rojstva, pijejo vino njegovega življenja …
Mežikam v božični noči. Pripiram oči. Vino, polito po srajci in
hlačah, prav pod pasom, kot da sem se poscal, se je že posušilo.
Solze so se posušile. Zdaj je samo slana sled na licih, pot od oči do
brade, na obeh licih … Besede so se razdrobile. Slišim samo še:
Nocoj nisva skuhala božične večerje. Zamahnem z roko. Pade mi na
trebuh. Kozarec se prevrne. Zaspim. Nekdo me pokrije z odejo.
Eden od sto dvaindvajsetih gostov. Najbrž.
 PRETEKLOST V ŠKATLI
izmišljena zgodba

Ko je odprl zaprašeno škatlo, je rumenkasti list prastare

časopisne strani ležal čisto na vrhu.
Kot bi desetletja čakal samo nanj. Tako si je mislil. Tako je
verjel. Nekatere reči nas potrpežljivo čakajo, nekateri dogodki se
enostavno morajo zgoditi, pa čeprav nekje daleč v nepredvidljivi in
neulovljivi prihodnosti. Nekakšna neizbežnost preži na naša
življenja. To ni nikakršna fatalna usoda, kjer so naša življenja vnaprej
zapisana in določena. Ne. Sploh ne. Takšne modrosti so se mu vedno
zdele velika neumnost. Pač pa nas določene zgodbe, določena
neodgovorjena vprašanja spremljajo skozi desetletja, dokler
ponovno ne naletimo nanje in se nam same od sebe ne izpolnijo v
odgovor. In tako je bilo tudi s časopisno stranjo, ki jo je zdaj, po
treh desetletjih, ponovno našel.
Začetek tega trenutka, ko se mu je med prsti ponovno znašla
porumenela stran časopisa iz davnega leta tisoč devetsto
oseminpetdeset, ki jo je sam spravil v škatlo čisto na vrh, se je začel
v letu osemdeset. Natančno: konec novembra leta tisoč devetsto
osemdeset.
Na začetku novembra je umrla babica. Sredi popoldneva, po
kosilu, je legla k popoldanskemu počitku in se ni več prebudila.
Lepa smrt. Kolikor je smrt sploh lahko lepa. In konec novembra se
je njegova mati odločila, da bo treba pospraviti babičine reči in se
tako za vedno posloviti od nje. Šele ko pospravimo predmete, ki se
jih je dotikala pokojnikova roka, se dokončno poslovimo od njega.
Obleke, ki dišijo po sivki in starih časih, čevlje, njene dokumente,
nepomembne drobnarije, škatlice za milo iz leta tisoč devetsto
sedemnajst ... vse te reči bo treba pospraviti, odstraniti, zavreči,
pokloniti. Javil se je, da bo pomagal. Mama je v vreče in škatle
spravljala obleke, on pa se je lotil drobnarij. Vzel je srednje veliko
kartonsko škatlo z napisom Kraš ob strani in začel vanjo zlagati
različne malenkosti, ki jih je babica zadnja leta kopičila okoli svoje
postelje. To so bile knjige o zdravilnih rastlinah, raznorazni okrasni
papirčki, ki jih je pazljivo zložila in spravljala v polivinilaste vrečke.
Na kupu ob postelji so bili zloženi stari časopisi in revije, ki bodo
romali v smeti. Potem so bile tu še prazne bombonjere z vrtnicami
na pokrovu, s slikami starih mojstrov, predvsem zdraviliškimi
motivi, pa tudi kakšnim zaljubljenim parom na klopci v parku …
Bombonjere so bile zelo stare. Nekatere še iz časov med obema
vojnama. V njih so bili nekoč avstrijski bomboni in italijansko
pecivo. Škatle so bile obledele, zdelane, vendar po robovih skrbno
zlepljene z belim trakom. Nekatere pa so bilo celo sešite z barvnimi
sukanci, barvno usklajenimi z likovnim motivom na pokrovu. In v
teh škatlah so bili različni časopisni izrezki. Lepo zloženi, urejeni po
datumih. To so bili različni članki, na videz hranjeni brez pravega
reda, vendar, o tem je bil prepričan, je babica točno vedela, kaj in
zakaj spravlja določene časopisne izrezke. V eni od škatel, v njej je
bilo znamenito Milansko pecivo, tako je pisalo na pokrovu, ob robu je
bila natisnjena celo reklama, da prav to pecivo obožuje Benito
Mussolini, in prav v tej škatli so bili spravljeni dokumenti in celo
nekaj pisem. Površno jih je pogledal. Drobna pisava, pravilna,
poravnana … Dragi, spoštovani, velecenjeni gospod, gospa … Zdelo se mu
je, da je med njimi tudi veliko pisem, ki ji jih je pisal dedek, ko sta
bila še fant in dekle. Ni se mu ljubilo brati. Nekoč bo prebral. Ko bo
imel čas za tuje ljubezni, zdaj se mu ne ljubi, zdaj še svojega
ljubezenskega življenja nima urejenega, je pomislil in potisnil škatlo
na dno kartona. V naslednji škatli so bile razglednice. Nekatere so
bile zelo stare. Pomislil je, da bi lahko zbiralcem veliko pomenile. Ni
jih bral. Samo preletel je drobne črke iz časa, ko so ljudje še pisali z
nalivnikom in črnilom. Takrat mu je naključje, verjel je v naključje
bolj kot v usodo, potisnilo v roke dopisnico, ki jo je ded pisal z
Golega otoka. Zapora za politične zapornike. Deda so namreč
njegovi tovariši leta oseminštirideset, ko je imel že štiriinpetdeset let,
kar je bila za tiste čase prav častitljiva starost, za dve polni leti poslali
na Goli otok. Mučna epizoda, o kateri se v družini ni veliko
govorilo. Najbrž iz strahu, sramu ali obojega. Na dopisnici je pisalo:
Dragi moji, z mano je vse v redu. Tukaj mi je dobro. Paket sem dobil. Pišite
mi. Kako je z otroki. Upam, da so zdravi. Spodaj podpis. In pod
podpisom pripis: P.S.: svoj politični stav sem revidiral. Že takrat, leta
osemdeset, ko se mu je znašla dopisnica pod prsti, se mu je zdel
zadnji stavek, naključni post scriptum, grozljiv. In to iz več razlogov.
Grozljiv zato, ker ga je ded moral napisati. Napisal ga je očitno po
pregledu vsebine, ki za paznike na Golem otoku nikakor ni
zadoščala, zato je moral slediti pripis. Še bolj grozljiv pa se mu je
pripis zdel zato, ker je ded popustil. Ker se je vdal. Ker je napisal
nekaj, česar ni mislil. Ni več trmasto vztrajal pri svojem političnem
stališču, pač pa ga je revidiral. Ker so ga zlomili. Zmagali so.
Zapeklo ga je v roki. Razklenil je prste, kot da med njimi drži
žerjavico, in dopisnica je padla v škatlo. Ni je hotel več videti. In
tudi vse ostale dokumente je potisnil na dno, čeznje pa poveznil kup
nepomembnih starih časopisov. Prišel bo čas, ko bom lahko … Ko bom
imel moč in bom znal pogledati v preteklost … je pomislil.
Zaprl je škatlo in zgornji del zalepil z lepilnim trakom. Mama
pa je v vrečke in škatle zložila babičine obleke. Pri tem so ji tekle
solze. Čez natanko trideset let je v škatle spravljal njene obleke.
Takrat se je spomnil te podobe. Njegova mama je pospravljala
obleke svoje matere in on je pospravljal njene obleke. Popolnoma
ista podoba, samo ljudje so drugi. In čas je drug, kar pa ni ne
pomembno ne bistveno. Nekaterih podob čas ne spreminja. Vedno
nekdo za nekom pospravlja obleke, te bedne lupine telesa. Življenje
ima smisel za ponavljanja. Življenje je nadarjeno za simbole, za
znake, za skrite pomene … Ni bolj nadarjenega pisatelja od življenja.
Ko je že skoraj zapustil babičino sobo, je pod blazino zagledal
nagrizen rob rumenkastega papirja. Dvignil je blazino in izpod nje
potegnil na pol prepognjen časopis. Časopis je bil delno pospravljen
v prozorno mapo. Spomnil se ga je. To je bil tisti članek, ki mu ga je
babica kar naprej na glas brala, on pa sploh ni razumel besed. Že
takrat se je zavedel, da ta papir babici veliko pomeni, saj so ji na lica
med branjem vedno privrele solze. Porumenelega papirja se nikoli ni
smel dotakniti. Časopisna stran, pazljivo zložena in spravljena, je bila
nekakšna babičina relikvija. In tudi kasneje, ko je že hodil v šolo, in
še kasneje, ko je obiskoval gimnazijo, je babico večkrat videl, kako z
dvojnimi očali na nosu pred sabo drži prav ta stari kos časopisa in se
ji ustnice rahlo premikajo. Zadnja leta, ko se je postelja spremenila v
njen edini življenjski prostor, ga je imela vedno pri sebi, spravljala ga
je pod blazino in ga neprestano brala. In zdaj je ta časopisni članek,
ki je izšel pred dvaindvajsetimi leti, ležal pred njim, pripravljen, da ga
zavrže kot star papir ali pa da ga shrani še za nekaj časa. Mudilo se
mu je. Imel je dvaindvajset let in mučno mu je bilo sedeti na postelji,
kjer je umrla, mučno mu je bilo v tej sobi, v tem stanovanju, kjer je
preživel svojo mladost, polno dvomov, strahov, težkih spominov na
čas preteklosti, ki babice ni in ni spustila iz krempljev in se je
venomer vračala nazaj, da se je stara, izmučena ženska neprestano
spraševala o smislu trpljenja, o izdaji, o razočaranjih, on, njen vnuk,
pa je z velikimi otroškimi očmi poslušal njene monologe in ni nikoli
ničesar razumel. Zdaj je hotel čim hitreje pobegniti iz te hiše, pustiti
vse za sabo. V drugem mestu ga je čakalo dekle, zvečer bo šel z njo
v gledališče, zato mora pospraviti babičine reči, zapreti škatle, jih
zložiti na podstrešje, da bodo tam počakale na neki drug čas, v
katerem bo imel več volje za brskanje po starih listinah in
ogledovanje starih razglednic in dopisnic. Že je hotel časopisno stran
zmečkati in jo odvreči v črno vrečko s smetmi, ko ga je nekaj
vseeno zadržalo. Pravzaprav, je pomislil, zdaj prvič sam drži ta
orumeneli papir v svojih rokah, prvič ima možnost, da sam prebere
besede, ki so babico vznemirjale polnih dvaindvajset let. Potegnil je
časopis iz plastičnega ovitka in ga pazljivo razgrnil pred sabo po
postelji, kjer je še nedolgo tega ležalo telo mrtve ženske ... Na
celotni strani je bil članek, pravzaprav nekrolog njegovemu dedu.
Desno zgoraj je bil natisnjen datum. Enajsti september tisoč
devetsto oseminpetdeset. Se pravi enajst dni pred njegovim
rojstvom, ko so pokopali njegovega deda. Že ta bližina obeh
datumov, dneva smrti in dneva rojstva, ga je vznemirila. Nekdo
odide iz življenja in nekdo v življenje vstopi. Vse otroštvo, tako se
mu je zdelo, zdaj pa je bil v to prepričan, je živel v senci svojega
deda, ki je bil nekakšen človeški ideal svoje žene, njegove babice, pa
tudi otrokove matere, dedove hčerke. Pod velikim časopisnim
naslovom Umrl je velik pedagog, človek in prijatelj … je bila natisnjena
slika njegovega deda, spodaj pa se je raztezal dolg članek, ki ga je
podpisal pesnik iz njihovega kraja, pokončen mož in sploh
častivreden meščan. Podpisnika, imenujmo ga Josip, je zelo dobro
poznal. Bil je visok človek. Vedno je bil lepo oblečen, in kot otrok
ga je srečeval na osnovnošolskih bralnih tekmovanjih, kjer je bil
pesnik Josip častni gost. Takrat ga je, najbrž zaradi babice in članka,
ki ga je babica venomer prebirala, v svoji domišljiji imel za podobo
svojega dedka. Občudoval ga je. Bil je živi pesnik. Poleg tega je kot
gora visoki moški fanta na šolskih proslavah vedno, kadar je le imel
priložnost, pobožal po glavi in rekel: Poznal sem tvojega dedka. Bil je
moj najboljši prijatelj. In zdaj drži v rokah nekrolog, ki ga je napisal
pesnik in ki ga je imela babica v zadnjih dneh svojega življenja
neprestano pod blazino. Bral je: … bil je izjemen prijatelj … čudovit
človek … pokončen borec … borec za resnico … ljubeč mož, odličen oče …
Same krasne besede, ki so babico, kadar ji je bilo najteže, ohranjale
pri življenju še dve dolgi desetletji po dedovi smrti. Ni imel časa, da
bi članek natančno prebral, pa tudi, če je čisto iskren, zanimalo ga
ni, sit je bil neprestano prisotne boleče družinske preteklosti, mudilo
se mu je stran, drugje ga je čakalo novo življenje, mlada punca,
mehka koža, vonj po prihodnosti. To ga je čakalo v drugem mestu.
Pravkar sta se spoznala, in hotela je z njim, pa je rekel, da ne, da ne
mara, da mora mami pomagati pospraviti reči umrle starke. Tako je
rekel, umrle starke, kot da bi bila babica tuja starka, pa še umrla za
povrh. Stisnilo ga je pri srcu. Kot da je naredil nekaj grdega. In tudi
je. Slabo je govoril o babici, ki jo je imel najraje, ki ga je imela
najraje. Zakaj? Iz zadrege pred priznanjem, da imaš nekoga zelo rad,
ga raje izdaš, zatajiš kot tujca. Ni hotel biti sentimentalen, ni hotel,
da bi mlada punca, temna in dišeča, mislila, da je patetičen, da ne
zmore sam v življenju, sam in čvrst kot bojevnik, kot pravi moški.
Pa tudi stanovanje, v katerem je preživel mladost, je dišalo po
preteklosti, imelo je poseben vonj postanega zraka, prahu, starih
oblek, nekega drugega in drugačnega časa, ki se je ustavil, ko je umrl
ded, in se ni več premaknil naprej. Punca pa je dišala po mehki vodi
poljubov, po židkem spolu, po brstečem popju mladih dlačic …
Zato je ni hotel s sabo. Tu me počakaj. Se vrnem kasno popoldne.
Vstal je s postelje. V roki je še vedno držal rumenkasti, po
robovih že rahlo načeti časopisni list. Babica je umrla, njene obleke
bodo zdaj romale na Rdeči križ, njene drobne reči na smeti, tudi ta
nekrolog je stvar preteklosti, mogoče bi bil čas, da vse skupaj odloži
spodaj na dvorišču pri kontejnerjih za smeti, je pomislil. Spravil je
časopisni članek nazaj v mapo in jo položil na vrh časopisnih
izrezkov, razglednic, starih dokumentov ter škatlo zaprl. Nesel jo je
na hodnik in jo položil tik ob vrata. Kaj je to? ga je vprašala mama, ki
je pospravljala babičine obleke. Za na podstrešje, je rekel. Moram na
avtobus. Nimam več časa, je še rekel, objel mamo, jo na hitro poljubil
na lica, bila so slana, in odhitel temni in dišeči punci v naročje.
Dolga leta ni več pomislil na babičina pisma, na dopisnice.
Tudi na časopisni članek, ki je stari gospe toliko pomenil, je počasi
pozabljal. Kadar je beseda nanesla na povojno preteklost, in v
njegovi deželi so o povojnem času govorili kar naprej, je vedno
skomignil z rameni in rekel, da je preteklost stvar preteklosti, da so
vojne naših dedov njihova stvar in da ga tisti čas zanima zgolj kot
zgodba iz zgodovine, da ob vseh tistih dogodkih, taboriščih,
zaporih, izdajstvih in maščevanjih ne čuti nobene osebne
prizadetosti, čeprav je najbrž tudi njegova družina pretrpela
marsikatero krivico. Kadar je tako modroval, večinoma v kakšni
družbi, ko so komentirali politične zdrahe v deželi, se je seveda
spomnil na tisti davni časopisni članek, spomnil se je na svojo
babico, na deda, ki ga ni poznal in ki je zaradi svoje trme in
prepričanja za kazen tolkel kamenje v taborišču na Golem otoku. In
potem je na vse skupaj spet lepo pozabil. Ni mu bilo do tega, da bi
se ukvarjal s preteklostjo. Preteklost se mu je zdela pomembna zgolj
kot spomin. Popravljati napake in krivice iz preteklosti, vleči prtljago
iz nekega drugega obdobja v sedanjega, prati umazano perilo
generacij, ki jih ni več – vse to se mu je vedno zdela velika izguba
časa in prihodnosti. Mogoče se je včasih zaradi takšnega stališča v
primerjavami z drugimi počutil malce ignorantskega, ravnodušnega,
mogoče, kot mu je nekoč očital znanec, čustveno hladnega, ampak
prepričan je bil, da mora ostati preteklost v preteklosti.
Potem je srečal Ano.
Še prej se je razšel s črno in gladko, dišečo punco, ki ga je kar
naprej čakala v postelji, potem pa pobegnila s fantom, ki je imel svoj
avto. Skočila je iz postelje naravnost v avto in z lastnikom starega
forda odpotovala v Nemčijo. Nikoli več je ni videl. Razšel se je tudi
z Melito. In po desetih letih z Jasno. In po dveh letih s Svetlano.
Potem je spoznal Ano.
Od trenutka, ko je spravil babičine reči v škatlo z rdečim
napisom Kraš ob strani, je spet minilo krepkih dvajset let. Kot bi
življenje teklo po krožnicah dveh desetletij. V prvih dvajsetih letih
dorastemo, v drugih smo na vrhu, se poročamo, ločujemo,
vzgajamo otroke, v tretjem krogu počasi drsimo … In nekatere reči
se pojavljajo in ponavljajo v vseh krogih. Znova in znova. V prvem
krogu odložimo škatlo preteklosti, v drugem se spomnimo nanjo, v
tretjem jo spet odpremo …
Z Ano sta se spoznala na otvoritvi slikarske razstave njegovega
prijatelja, ki pa je bil tudi njen prijatelj. Po otvoritvenem govoru, v
katerem so nizko nad glavami letele visokoleteče besede o
umetnosti, ki s svojimi eksistencialnimi raztrganinami polni vrzel
avantgardizma, ki je z zamahom nekontrolirane uporabe barvne lestvice
poskušal zadušiti realizem … In tako dalje in tako dalje. Približal se ji je
po naključju. Tako je sprva mislil. V resnici pa ga je vleklo k njej, kot
bi jo od nekod poznal. Čeprav je najprej videl samo njen tilnik,
gladke temne lase, ki so v tankem čopu padali po sredi slokega vratu,
ki ga je spominjal na precej obrabljeno podobo labodjega vratu, in se
potem mehko polegali med lopaticami. Ko je stopil še bliže, jo je
lahko videl od strani. Njen profil. Visoko čelo in droben nos, pa
jasno črto ustnic, in seveda spet vrat, ki se je elegantno razširil v
dekolte. Poleg tega je dišala. Ne po parfumu. Po koži. In še po
nečem zelo domačem. Kot bi srečal davno pozabljeno, davno
izgubljeno ljubezen.
Zdravo, ji je rekel, ko je začutila njegov pogled in se obrnila k
njemu. Pogledal jo je naravnost v temnorjave oči in zdelo se mu je,
da jo resnično od nekod pozna.
O! je vzkliknila, kot da je srečala znanca.
Lepo, je rekel.
Kaj? je vprašala.
Slike. In je pomignil proti stenam, kjer so visela velika in zelo
barvasta platna.
Ne razumem jih, je rekla, imam raje, če je na slikah … Potem se je
zamislila, spodnjo ustnico je čisto malo potegnila preko zgornje in
priprla oči, kot da zelo močno brska po svojih mislih … kaj vem, rajši
imam, če so na sliki ljudje ali pa živali, nekaj, kar prepoznam. In ga je spet
pogledala.
Se ti ne zdi, je nadaljeval, da je na teh slikah mnogo več ... Videl je,
kako mu je pozorno prisluhnila, medtem ko je govornik končeval
svoj napihnjeni govor. Na teh slikah so emocije, strastna čustva, je rekel,
sporočena skozi barve in naključne oblike …
Ljudje so zaploskali. Vendar ne njemu, pač pa govorniku in
slikarju, ki se je že precej vinjen primajal pred ljudi in se malomarno
priklonil, kot da mu ni do ničesar.
Se poznava? Tako znan se mi zdiš, ga je vprašala v trenutku, ko je
tudi on hotel vprašati: Se poznava? Tako znana se mi zdiš.
Zasmejal se je. Tudi jaz sem te hotel vprašati prav to.
Potem sta oba odšla k slikarju. On je prijatelju stisnil roko, ona
pa mu je padla v objem. Bil je presenečen … Se poznata? ju je
vprašal. Slikar je prikimal: Kako da ne! Ana je iz najinega kraja. Zdaj je
bila tudi ona presenečena: Mogoče se mi pa od tam zdiš tako znan, je
rekla.
Njen obraz se mu je resnično zdel domač. Ko se je tisti večer
pogovarjal z njo, je imel občutek, da se pogovarja z znancem,
prijateljem, ki ga ni videl komaj kakšen teden. Pogovor med njima je
stekel s takšno lahkoto in popolnoma brez zadreg. Pospremil jo je
do doma. Izvedel, da se je pravkar ločila, da nima otrok, da ima rada
rdečo barvo, da pa ji je tudi vijolična zelo pogodu, da je v njunem
skupnem rojstnem mestu hodila na Drugo gimnazijo in da se zato
nista srečala, da se je takrat, ko je šla študirat, preselila v glavno
mesto in da se zelo redko vrača, da veliko bere, predvsem
ljubezenske romane, ljubezen do knjig imajo v družini, saj je bil njen
dedek pesnik …
Vse mu je bilo jasno. V trenutku se je spomnil. Spomin je
zaživel tako živo, kot da se je vse zgodilo včeraj. Spomnil se je na
babico. Peljala ga je v mestni park. Imel je kakšnih osem let. Babica
ga je vedno peljala na klop, ki je stala med brezami tik ob obronku
gozda. Klopca je stala daleč od igral, kjer so se igrali drugi otroci.
Sedla je na klop in vsakič, ko sta bila tam, je položila dlan na les
poleg sebe in nekaj časa spoštljivo molčala. Na tej klopi, česar ni
nikoli pozabila povedati, sta z dedkom posedala vsako popoldne,
potem ko se je ves bolehen vrnil iz taborišča na Golem otoku. In
tako sta nekega dne, preden sta zavila na potko, ki je vodila do
klopce, z babico srečala pesnika z njegovo vnukinjo. Zelo natančno
se spominja tega srečanja. Pesnik je bil visok, v sivi obleki z
metuljčkom, zelo je bil eleganten in, tega se še posebej dobro
spominja, babici je poljubil roko. Sklonil se je in ji pritisnil svoje
ustnice na roko in se kar nekaj časa zadržal tam. Nikoli še ni videl,
da bi kdo ženski poljubil roko. Zdelo se mu je smešno, in tudi
pesnikovi vnukinji, ki se je muzala ob njem, se je zdelo smešno.
Potem sta se začela babica in pesnik pogovarjati. On in pesnikova
vnučka, ki mu je kar takoj povedala, da je Ana, pa sta začela tekati
po vijugastih belih potkah. Imela je krilce z nekakšnimi vzorčki, ki
so spominjali na kiki bombone, kar ji je takrat tudi rekel, pa ji ni bilo
všeč.
V resnici se zdaj, čeprav je od takrat minilo kar precej časa, ni
dosti spremenila, je pomislil, ko se je vračal proti domu. Točno je
vedel, kaj je bilo tisto, kar ga je na otvoritvi razstave spomnilo na
osemletno dekletce izpred desetletij. Visoko in belo čelo in jasno
izrezane ustnice. Pa lasje. Tudi takrat je imela čop. Pa vrat. Labodje
sloki in beli vrat. In pa vonj. Ja, bila je ona. Tista, za katero je tekal
po vijugastih, z belim peskom posutih potkah in je ni mogel ne
dohiteti ne ujeti. Spomnil se je tudi, da sta se pesnik in babica dolgo
pogovarjala. Babica je jokala. Govorila sta o dedku. Ko sta se z Ano
naveličala tekanja in sta se vrnila k njima, je slišal babico: Kakšna
sreča, da je imel takšnega prijatelja, kot ste vi. In pesnik je babico spet
prijel za roko in rekel: Moj najboljši prijatelj je bil. Več kot prijatelj. Bil mi
je brat. Pretresen sem bil, ker so tako grdo ravnali z njim in ker je po krivici
toliko pretrpel. Potem je pesnik spet poljubil babičino roko. Ana je
zavila z očmi. In tudi njemu je bilo nerodno. Pesnik je privzdignil
klobuk, se rahlo priklonil, prijel vnukinjo za roko in odšla sta globlje
v park, skozi drevored stoletnih kostanjev, ki so bili videti kot
ogromni velikani. Babica mu je tisti večer spet brala iz časopisnega
članka. Jokala je. Preden je prebrala do konca, je zaspal.
Iz zdaj, po tolikih letih, se je zaljubil v Ano. Ona pa ne v njega.
Bil ji je všeč, ampak zaljubiti se pa ne more, mu je rekla direktno, malce
oholo, brez dlake na jeziku. V tem se ni spremenila. Tudi takrat, ko
sta bila otroka in sta se lovila med klopcami in rožnimi grmi v parku,
je bila takšna. Dvignila je nos, s spodnjo ustnico je za hip pokrila
zgornjo, stisnila oči in rekla: Nočem se več igrati s tabo. In stekla do
dedka, ki se je pogovarjal z babico. Morda je bila zdaj, ko sta oba
imela krepko čez štirideset let, malce bolj obzirna, ne več tako zelo
direktna. Odraslost nas nauči, da ne smemo biti vedno brezglavo
iskreni. To pa je tudi edina razlika med mladostjo in odraslostjo. Še
vedno smo enaki, oholi, neprijazni, naduti, prevzetni, samo tega ne
pokažemo več na tako direkten in enostaven način. Odraslost je
skrivaštvo.
Kljub temu je hodil za Ano. Jo klical. Upal. Vabil jo je na
kosila. Šla je z njim. Obujala spomine na rojstno mesto. Vedno se je
sklonil čez mizo in jo prijel za roke. In vedno jih je umaknila. Včasih
je kaj rekla, včasih se je samo ironično nasmehnila, včasih pa je
pihnila z ustnicami in zavila z očmi. Nekajkrat jo je poljubil. Zelo
nerodno. Nekoč sta se udarila z glavama. Bila je smešna situacija,
podobna prizorom iz nemih filmov. Hotel jo je poljubiti na lice, ko
je bila obrnjena stran, ona je začutila njegovo bližino in se sunkovito
obrnila, ravno ko se je on približal. Z brado ga je treščila v nos.
Tekla mu je kri. Vidiš, je rekla, to je kazen, ker se nekaj siliš … Od
takrat se ni več silil. Bil je užaljen, vendar še vedno zaljubljen. Ona
pa je naslednjič, ko jo je spet povabil v kavarno, povsem mirno
rekla: Sprijazni se, nisi moj tip. Nisem zaljubljena in nikoli ne bom. Lahko se
sicer dobivava na neobveznem klepetanju, na kaj več pa ne računaj. Še bolj je
bil užaljen, vendar je ni nehal klicati. Na tiho je upal, da si bo
premislila. Tako, da sta še naprej hodila na čaje in vročo čokolado.
Ni se več sklanjal k njej, ni je več tako zelo zaljubljeno gledal, trpel je
v sebi, zato pa so bili njuni pogovori veliko bolj sproščeni. Zdaj ga je
tudi ona spraševala. Zanimalo jo je, kaj se je zgodilo z njegovo
babico. Povedal je, da je umrla pred dvajsetimi leti in da so izpraznili
njeno stanovanje in da se je on takrat, imel jih je nekaj čez dvajset,
dokončno izselil iz rojstnega mesta. Povedal ji je tudi, da je vse do
svoje smrti hranila nekrolog, ki ga je v lokalnem časopisu objavil
njen ded pesnik. Ona pa mu je povedala, da je dedek Josip umrl
pred nekaj leti, da je bil zelo star, vendar do konca pri močeh. Za
vsak rojstni dan so ga prihajali obiskovat osnovnošolci in so mu peli
njegove uglasbene pesmice za otroke. Dobil pa je tudi vsa mogoča
krajevna priznanja in vabili so ga na prireditve. Tudi ob
osamosvojitvi so ga vlačili po svečanih zborovanjih. Ko je umrl, je
župan sklical žalno sejo mestnega sveta, in na pogrebu je bilo, kot se
za pesnika in pokončnega moža spodobi, nekaj sto pogrebcev. Celo
iz glavnega mesta so prišli. Ko je Ana vse to pripovedovala, je
žarela. Ponosna je bila na svojega dedka pesnika. Rekla je: Bil je velik
mož. Ponosen in pošten. Če bi danes imeli več takšnih, bi bilo vse drugače.
Naučil me je, da je treba biti v življenju iskren in odkritosrčen. Zelo sem mu
hvaležna. In ko je to rekla, so se ji orosile oči. Zastrmela se je nekam
daleč daleč in njemu je bilo žal, da ni imel tudi sam takšnega deda.
Svojega deda, na katerega bi bil lahko ponosen, tako so rekli vsi, ki
so ga poznali, ni poznal. Ani je zato kar malo zavidal. Pogoltnil je
slino in še bolj mu je bila všeč. Kot nekakšna idealna podoba
ženske, ki ima vse in še več. Zanimalo ga je, ali se je njen dedek kdaj
spomnil na njegovo babico in na dedka, svojega najboljšega
prijatelja. Spet je s spodnjo ustnico za hip pokrila zgornjo, se srepo
zazrla v daljavo, kot da se poskuša spomniti, potem je odkimala.
Sploh ne. Nikoli. Ne spominja se točno. Ne, prepričana je, da ne.
Dedek je imel kar nekaj prijateljev, in vseh se spominja. Tudi tistih,
ki jih ni nikoli videla, saj so pomrli pred njenim spominom, vendar je
njen dedek pesnik do konca hranil spomine nanje in govoril o njih.
Potem je še rekla: Moti me samo to, da se danes nihče več ne zanima za
njegovo literaturo. V čitankah ni več njegovih pesmi, nobene knjige niso več
natisnili. Tudi v antologijah ga ni več. Zadnjič sem prebrala neki članek, kjer
ga avtor sicer omenja, vendar kot slabega pesnika, kot nepomembnega pesnika
nekega obdobja. To se mi zdi krivično.
 Še velikokrat jo je klical. Še velikokrat sta šla na kosilo.
Nekajkrat ga je še povabila k sebi na čaj, in ko jo je spet poskušal
poljubiti, se mu je izmaknila, pravzaprav ga je grobo odrinila. Ne
morem, je rekla, zdelo bi se mi, kot da spim z bratom. In se je ironično
nasmehnila. On pa se je prav zaradi neprestanih zavrnitev še bolj
zanimal zanjo. In seveda tudi za njenega deda, ki ga je vse bolj čutil
kot nekakšnega svojega sorodnika, kot človeka, ki ga je babica
spoštovala in je bil najboljši družinski prijatelj. Kadar sta šla z Ano
skupaj na čaj, na kosilo ni več hotela, jo je kar naprej spraševal o
njenem dedku Josipu in ona mu je pripovedovala svoje spomine.
Kako je bila ponosna nanj, kako so v šoli recitirali njegove pesmice
in kako so ji sošolke zavidale, da ima dedka, čigar pesmi berejo v
berilu, in kako se ji je zdelo fino, ko jo je včasih čakal pred šolo ... O
njenih domačih, mami, očetu, dedku … so ga zanimale mnoge reči.
Kot da bi hotel z vedenjem o njeni družini zapolniti praznino
vedenja o svoji. Takrat se je tudi prvič v življenju zavedel, da
pravzaprav ne ve ničesar o svoji babici, o dedu še manj, ne ve, od
kod točno izvira rod ne kako so živeli, kje so živeli, kaj so počeli,
kako so preživeli vojno, pomembne dogodke sveta ... Čudil se je,
kako veliko drugi, predvsem Ana, vedo o svojih koreninah, kako so
povezani med sabo, kako se imajo radi. Njihova družina pa je bila,
kolikor se spominja svojih mladostnih občutij, prestrašena. Ja,
prestrašena, to je prava beseda. Babica se je kar naprej nečesa bala.
Bala se je besed, kadar je nanesla beseda na politiko, je začela
šepetati in se prestrašeno ozirati okoli, če so na televiziji v poročilih
videli kakšnega takratnega politika, dedovega tovariša iz predvojnega
in vojnega obdobja, je stisnila ustnice in se začela tresti. Ko je bila
starejša, je bila še bolj prestrašena, tako da ji niso več pustili gledati
televizije. Kadar je bil na sporedu dnevnik, so televizor ugasnili ali pa
začeli z večerjo. Vedela je, da to počnejo zaradi njenega strahu pred
obrazi političnih veljakov, ki jih je osebno poznala, saj so se med
vojno skrivali pri njej doma, in ki jim je na celonočnih
konspirativnih sestankih kuhala kavo, oni pa so po vojni njenega
moža izbrisali iz političnega življenja in so bili krivi za njegovo
prezgodnjo smrt; in odleglo ji je, ko je televizijski ekran, takrat še v
črno-beli sliki, v času poročil vedno oslepel.
O taborišču na Golem otoku so v družini govorili šepetaje in s
sramom, kot da bi bilo dedovo bivanje na otoku kazen za hud
zločin, ki bi ga zagrešil, in ne sramota tistih, ki so si v svoji oblastni
nadutosti privoščili takšno kaznovanje političnih nasprotnikov.
Vedno bolj mu je bilo jasno, da je nad njegovo družino visel črn
madež nekakšne krivde brez krivde, da so bili kot družina še vedno
označeni ali pa so se vsaj tako počutili. In zato je kot otrok tako
čutil tudi on. Nenadoma se je pojavila prispodoba: njegova mladost
je bila, kot bi za kazen neprestano stal v kotu. Predmet vsesplošnega
posmeha. Občutek krivde in kaznovanja. In pri tem je bilo
popolnoma vseeno, ali si si kazen zares zaslužil ali pa stojiš v
oslovskem kotu po krivici. To je bilo tisto, kar ga je odvračalo od
tega, da bi se bolj zanimal za svojo lastno družino. Vsi so stali v kotu
družbe. Babica, mama, tete, strici … Označeni. Ožigosani. Pri tem
sploh ni bilo pomembno, kaj je resnica. Zato je hotel čim prej
pobegniti, stran od domačih, proč, v drugo mesto, drugam … ne da
bi se točno zavedal, kaj ga žene v to … In prav zato se ni nikoli
brigal za preteklost svoje rodbine.
Pač pa se je vedno bolj zanimal za Ano. Vsak dan jo je klical.
Ponavadi sploh ni odgovarjala na njegove klice. In ko sta se včasih
vseeno dobila, kadar je iz usmiljenja, kar mu je dala tudi vedeti, prišla
na zmenek, se ji je vedno zelo mudilo. Nekega dne, ko ji je povedal,
da si je v knjižnici izposodil vse knjige njenega deda in da je imel pri
tem celo težave, knjige so bile v skladišču, saj njegove poezije že leta
nihče ni več bral, in ko je nazadnje izpod suknjiča potegnil kuverto
in v njej kopijo fotografije pesnika, ga je osorno prekinila in rekla:
Zakaj se tako zanimaš zanj? To ni tvoj ded. To je moj dedek. Poišči si svojega
… Vstala je od mize. Ni točno razumel, kaj je s tem mislila. Zaradi
načina, kako je rekla Poišči si svojega!, se mu je zdelo, da mu je hotela
povedati še nekaj drugega ... Vstal je in jo prijel za roko. Iztrgala mu
jo je iz prijema in ga pogledala naravnost v oči. S spodnjo ustnico si
je šla za hip preko zgornje, tanko je priprla oči in siknila: Ne kliči me
več. Nekoga sem spoznala. Ni mu všeč, da se srečujeva. Na široko je odprl
usta in oči. Bil je presenečen in tega ni znal niti hotel skriti. Ne glej me
kot tele, ki so mu ravnokar zaklali mamo. Nimam več časa zate. In je šla.
Ko jo je naslednjič poklical, se je oglasil moški.
Potem mu je umrla mama. Ne sicer takoj, pač pa čez nekaj let.
Nikogar ni imel več med živimi. In takrat se je, tudi ne takoj, pač pa
po kakšnem letu, počutil neskončno samega. Brez korenin. Kot tisti
grm, ki ga veter premetava po puščavi in si tako s svojimi dolgimi
viticami tu in tam, kamor ga pač razpiha usoda, nasrka dovolj vlage
za svoje skromno življenje. In nekega dne je sedel v avto in se
odpeljal v mesto, kjer se je rodil in kjer je preživel svoja zgodnja leta.
Peljal se je mimo mestnega parka, ki je bil zdaj seveda popolnoma
drugačen. Obkrožali so ga stanovanjski bloki, mnogo dreves je bilo
novih, in drevoreda starih kostanjev, ki so se mu nekoč zdeli kot
ogromni velikani, ni bilo več. Ni ustavil. Peljal se je naprej.
Vstopil je v hišo, v katero ni stopil že desetletja. Drugi ljudje so
živeli v stanovanju njegove mladosti. Odprla mu je mlada
gospodična: Mami! je zaklicala v notranjost. Dolgo časa je razlagal,
zakaj je prišel. Čudno so ga gledali, potem so ga le spustili na
podstrešje. Najbrž ni ničesar več … se je opravičeval … spomnim se, da
je moja pokojna mama rekla, da je spravila na podstrešje … Srce mu je
začelo silovito razbijati, ko je v kotu, pokrito s sivim prahom in s
posušenimi golobjimi iztrebki, zagledal kartonsko škatlo z nekoč
rdečim, zdaj sivkasto rdečkastim napisom Kraš ob strani. Ko jo je
odprl, je rumeni list časopisne strani ležal čisto na vrhu, spravljen v
plastični mapi. Kot da bi desetletja čakal nanj. Kajti prav on je bil
tisti, ki ga je pred desetletji, ko je umrla babica in je pospravljal njene
reči, spravil sem. Nekatere reči nas potrpežljivo čakajo, nekateri
dogodki se enostavno morajo zgoditi, pa čeprav nekje daleč v
nepredvidljivi prihodnosti. Nekakšna neizbežnost preži na naša
življenja. Nekatere zgodbe, nekatera neodgovorjena vprašanja nas
spremljajo skozi desetletja, dokler ponovno ne naletimo nanje in jih
izpolnimo. Tako je bilo tudi s časopisno stranjo, ki jo je zdaj
ponovno našel.
V avtomobilu je zaprašeno kartonsko škatlo položil na sedež
poleg sebe in jo med vožnjo domov vsake toliko časa sentimentalno
potrepljal. Doma jo je odprl in po desetletjih iz plastične mape
ponovno potegnil rumenkasti list časopisa, kjer je pesnik objavil
panegirik svojemu prijatelju. Tisto noč ga je tudi on položil pod
blazino.
Takrat je prvič natančno, od besede do besede, prebral članek.
Večkrat. Iz pesnikove pripovedi, ki je bila gladko tekoča, je poskušal
razbrati podobo svojega deda. Njegov značaj. Vedel je, da je takšno
pisanje namenjeno zgolj osvetlitvi najboljših človeških lastnosti. To
se ob takšnih priložnostih tudi spodobi. Tako je prav. Pa vendar se
tudi iz takšnega zapisa, ki je vseskozi in z vsako besedo namenjen
dobremu spominu, lahko začuti iskrena misel. In zapisane misli
pesnika, kot spomin na pokojnega prijatelja, so delovale kot resno
doživete in resnične. Nobenega leporečenja, samo v podobe
spremenjen spomin na človeka, ki je odšel na drugo stran. Očitno je
pesnik Josip, Anin dedek, iskreno ljubil svojega tovariša, in je v
poslednjem zapisu podal resnično doživet zapis o človeku, ki je bil
blag, dober, tudi pravičen in strog učitelj, trmast borec, ki je prav
zaradi svoje pokončne drže preveč pretrpel. Večna slava njegovemu spominu!
je še pisalo na koncu. Na tem mestu so vnuku, ki je bil zdaj že tudi
sam dedek, privrele solze.
V zgodnji jeseni svojega življenja je začutil strašno željo, da bi
vedel več o svojih koreninah. Žal mu je bilo, da je zamudil, da ni
spraševal takrat, ko se je to še dalo, ko je bila živa babica, ko je bila
živa mama … Vendar, si je rekel, ko si je obrisal sentimentalne solze
samopomilovanja, nič ni zamujeno. In naslednji dan je potrkal na vrata
arhiva.
Hočem izvedeti vse o svojem dedu, je rekel, ko je stopil v pisarno.
Žal vam lahko ponudimo samo tisto, kar imamo, mu je z rahlim
posmehom rekel visok in suhcen možakar nedoločljive starosti. Kar
je v arhivu, pa nikakor ni vse, kar človek pusti za sabo v življenju, je še
ironično pomodroval. Bil je točno takšen, kot da bi ga že gensko
določili za varuha arhivskih skrivnosti. Bil je točno tak, kot da bi
pobegnil iz literarnih del F. Kafke. Ampak vidim, da ne bo problema, je
zadovoljno dvignil pogled iznad računalnika. Za vašega deda se je
zanimala policija. Tudi tajna. Aha! je z zadovoljstvom prikimal, zelo
veliko enot imamo pod tem imenom in priimkom. Kje boste začeli?
Vprašanje ga je za trenutek zmedlo. Potem pa je skomignil z
rameni. Na začetku. Ja, začel bi na začetku, je prepričano še enkrat
prikimal. Suhceni možakar, smrdelo mu je iz ust, in to že na meter
daleč, pa se je samo nasmehnil: Ni začetka. Pravzaprav je vse začetek.
Začetek je tam, kjer se začne brskanje. Veste kaj, prinesel vam bom tiste
enote, ki so najbolj zanimive. Se pravi policijske zapisnike, poročila iz zapora
in tako dalje. Obljubljam, zelo bo zanimivo. Se je nasmehnil in odhitel.
Šest škatel. Ko je odprl prvo, je naletel na življenjepise, ki jih je
ded pisal v zaporu. Tisoč in več strani, popisanih z drobno in lično
pisavo. Lepopis, kakršnega so učili v šolah. Vse popisano. Od
začetka … Rojstvo … mama … oče … družinsko deblo … prvi spomini
… Prva vojna … srečanja, prijatelji, znanci … Žena, takrat še dekletce,
skupni izlet, poroka, nosečnost, politika … Opisi (zelo lepi) ljubezni, izleti,
dogodki, prvi maj v Kraljevini, prvi politični govori … In tako vse do
aretacije, zapora. Po spominu zapisani pogovori s sodelavci,
prijatelji, naključnimi znanci, trafikanti, dimnikarji, prodajalkami v
mlekarni v hiši, kjer je stanoval zadnja leta. Vse. Vse. Vse.
 Ko je zaprl precej debelo prvo mapo z življenjepisom, ki ga je
pisal ded, je odprl drugo. Spet življenjepis. Vse od začetka. Na roko
napisano. Nekatere strani dopolnjene, nekatere popravljene,
nekatere skoraj enake, samo še enkrat zapisane. In po drugi mapi še
ena. Še enkrat popisano življenje. Sizifovo delo. In še enkrat. In še
enkrat. Posebne muke obnavljanja lastnega življenja. Zgrozil se je ob
nekoristnosti takšnega spominjanja. Spominjanje kot tortura, kot
kazen, kot muka. Spominjanje brez refleksije, brez komentarjev,
samo podatki, podatki. Če je ded kje zašel na področje emocij,
literature, so to njegovi mučitelji takoj prečrtali z rdečo tinto, na
debelo, vendar ne tako na debelo, da se kljub vsemu tu in tam ne bi
izpod rdečih pack zasvetila beseda, ki je pokušala opisati čustvene
podobe … Prečrtano. To nas ne zanima. To ni važno. Samo podatki. Kje,
kdo, s kom, kdaj, koliko časa, kam … In še enkrat in še enkrat in še
enkrat.
V prvi škatli je bilo popisano življenje, kot ga je živel človek in
kot ga je človek zapisal v mnogih različicah. Želel si je izvedeti več o
življenju svoje družine, zdaj je našel vse natančno popisano.
Popisovanje kot kazen za življenje. Zaprl je škatlo in jo potisnil čisto
na rob velike arhivske mize. Tisti teden ni mogel prebrati ničesar
več. Mislil je, da se ne bo nikoli več vrnil v arhiv. Arhivi so muka.
Tantalova muka, ko ždiš žejen sredi vode in se ne moreš odžejati,
ko radovedno odkrivaš življenje in so podobe življenja samo brezno
jalovih ponavljanj.
Potem je odprl drugo škatlo. Tretjo. Četrto. V njih je našel
zapise z zasliševanj, ki so jih podpisali zasliševalci s tajnimi imeni.
Zadnje zaslišanje je zabeleženo pod številko 247. Našel pa je tudi
poročilo paznika z Golega otoka, ki je pisal o dedu kot o
discipliniranem zaporniku s smislom za humor, deda je označil za
človeka, na katerega se lahko zaneseš in katerega imajo sojetniki radi in ga
spoštujejo. V enem zadnjih poročil pa paznik, ki je podpisan zgolj s
številko, zapiše, da se kaznjenec zadnje čase drži ob strani in zase …
Ko sem ga vprašal, zakaj se ne druži z ostalimi, zakaj je kar naprej tiho in če
razmišlja spet o tistem njegovem velikem Stalinu, mi je odgovoril, da je svoj
politični stav v zvezi s Stalinom že zdavnaj revidiral, da pa, tako je rekel: Zelo
pogrešam svojo družino. Paznik je še pripisal: Mislim, da mu lahko
verjamemo. Iz zapisa ni bilo točno jasno, kaj lahko verjamemo; to, da
je revidiral svoje politično stališče v zvezi s Stalinom, ali pa to, da pogreša
svoje domače.
V mnogih škatlah so bili različni dokumenti. Tudi pisma, ki mu
jih je pisala babica, pa jih ni nikoli dobil, in pa pisma, ki jih je pisal,
pa jih babica ni nikoli dobila. Najbolj pa so bile zanimive škatle, v
katerih so bili spravljeni dokumenti, ki so se ukvarjali z družino, ko
se je ded že vrnil z Golega otoka, kjer je preživel dve leti in
sedemindvajset dni. Od tega skoraj leto in pol v samici. To so bila
različna poročila postaje ljudske milice v kraju, kjer je ded s svojo
družino živel po vrnitvi iz zapora. To je bilo prav tisto stanovanje, v
katerem je živela babica do konca svojih dni in kjer je pred desetletji
pospravljal njene reči in pod blazino našel časopisni članek. Različna
policijska poročila so bila podpisana večinoma s kraticami ali pa s
psevdonimi, z vzdevki sodelavcev, ki so še dolgo desetletje pazili na
deda.
Ded se je moral po vrnitvi z otoka kar nekaj časa dvakrat na
teden javljati na postaji ljudske milice. Tudi ti zapisniki javljanj so bili
spravljeni pod zaporednimi številkami. V posebni mapi je našel tudi
zdravniška poročila o njegovem zdravju, pa obdukcijsko poročilo:
rak na pljučih. In tudi natančno zabeležene doze morfija, ki jih je
dobival zadnje dni življenja. Bile so tudi fotografije s pogreba.
Poslikani prav vsi, ki so stali okoli groba. Skupinsko in posamič. Ob
odprti jami je stal tudi dedov prijatelj, pesnik Josip. Na fotografiji je
za glavo višji od vseh žalujočih. Glavo ima sklonjeno nad listom
papirja. Očitno bere prav tisti zapis, ki ga je babica prebirala vse do
svoje smrti.
Pesnik pa je v zadnji škatli, ki je namenjena obdobju od dedove
vrnitve iz taborišča pa vse do njegove smrti, prisoten še v posebni
mapi.
V mapi, ki je namenjena samo pesniku.
 V tej mapi so pesnikova poročila oštevilčena in datirana z
učiteljsko natančnostjo. … rekel sem mu, da sem prišel mimo po
naključju. Mislim, da mi je verjel. Zelo se je spremenil. Shujšal je. Vendar je še
vedno duhovit. Tudi na račun svojih izgubljenih kilogramov. Nisem mogel
direktno povprašati o njegovem političnem mnenju. Takoj ko sem načel to temo,
je začel šepetati. Pod poročili se je pesnik Josip vedno podpisal s
polnim imenom.
Ko je prebiral mapo z zapisi dedovega najboljšega prijatelja,
mu je postalo slabo. Šel je na arhivsko stranišče in bruhal. Mislil je,
da bo izbruhal vse. Notranjost je utripala, kot da hoče telo izvreči
vso notrino. Trebuh, čreva, jetra, srce … Vse. Ko se je vrnil v
čitalnico, ga je pri mizi pričakal arhivar in mu ponudil škatlo
papirnatih robčkov: Nekaterih reči vam ni treba brati. Če želite, vam
lahko svetujem … Zavrnil ga je. Osorno. Neprijazno. Zamahnil je z
roko. Kaj vas briga! Sam je bil presenečen nad svojo reakcijo. Suhceni
arhivar nedoločljivih let, ki ga zdaj ni več spominjal na Kafkovega
uradnika Josefa K., ampak na podobo grobarjev iz starih črno-belih
filmov, se je samo razumevajoče nasmehnil in odšel.
Bral je: … spet sem prišel na obisk. Mislim, da mi zaupa. Tudi njegova
žena mi zaupa. Njuna hčerka, stara je trinajst let, je kar naprej zraven.
Zaradi nje pogovor nikoli ni povsem sproščen. Prinesel sem ji bombone. Končno
je z vrečko odšla v svojo sobo. Šele takrat je pogovor stekel. Šepetaje mi je začel
pripovedovati o življenju v taborišču na otoku. Povedal mi je: … Sledil je
natančen zapis dedove pripovedi, ki je obsegal več strani. Podobe so
bile kot težka mora, obžarjena z žgočim belim soncem, obtežena z
ostrino belega kamenja in z neprestano prisotnostjo koščeno bele
smrti … Na koncu natančno popisane pripovedi, opremljene z
mnogimi dobesednimi citati, ki so bili tako tudi označeni, pesnik je
imel zelo dober spomin, pa je bil tudi pripis: Odgovornim svetujem, da
preiskovanca še enkrat opozorijo na dokument, ki ga je podpisal ob izpustitvi,
kateri ga tudi obvezuje, da o okoliščinah, kot tudi o stanju internacije, ne bo
nikomur pripovedoval. Takšnih zapisov in pripisov je bilo veliko.
Nekateri so bili posvečeni zgolj babici, ki je bila do pesnika še
posebej zaupljiva.
V kasnejših letih postajajo poročila vedno bolj redka. Vsakih
nekaj mesecev sledi poročilo, ki pa ni več tako natančno. Pesnik
poroča, da ded umira. Priložen je z roko napisan govor, ki ga je
pesnik napisal, ko je bil njegov prijatelj še živ, in prav ta govor je
kasneje ob grobu prebral in potem objavil v lokalnem časopisu. Pod
govorom je nekdo pripisal z rdečim svinčnikom: Odobreno. Zraven je
bila nekakšna čačka, kot kadar v šoli učitelj naredi zanko, tako
imenovano videlo, da je videl opravljeno domačo nalogo. Potem je še
nekaj pesnikovih poročil o pogrebu, o ljudeh, ki so bili tam. In
konec. Pika.
 Vendar pa zapisi ne ponehajo popolnoma. Tudi po dedovi
smrti se pojavljajo. Vsake toliko let kakšno poročilo, napisano v
malce bolj negotovi pisavi. Pesnik in poročevalec se je postaral.
Najbolj pa ga je presenetil, pa tudi na poseben način pretresel,
zadnji zapis. Poročilo s srečanja v parku: Z vnukinjo sem v mestnem
parku srečal vdovo … V tem zapisu nastopi tudi on kot otrok. Poleg
vdove sem videl vnuka. Bil sem presenečen, kako zelo je podoben svojemu dedu.
Za zdaj samo fizično. Vnuku so dali isto ime, kar nam lahko marsikaj
nakazuje ... To je bilo zadnje porumenelo poročilo. In zadnji podpis
pesnika.
Zaprl je mapo in jo spravil nazaj v arhivsko škatlo. Vse škatle
je odnesel na pult in jih položil pred arhivarja. Vam jih pripravim za
ponedeljek? Ni odgovoril. Obrnil se je in odšel. Lep vikend želim! je
arhivar še zaklical za njim.
Po nekaj tednih je poklical Ano. Poklical je ni že nekaj let.
Oglasila se mu je. Imela je lep in svetel glas. Bila je srečna.
Se lahko dobiva? Na kavi, na čaju, kar boš pač želela.
Zakaj?
Kar tako.
Kar tako? In se je zasmejala.
Ne bom ti težil. Obljubim.
 Vedno si obljubil in nikoli nisi držal besede.
Ne ljubim te več, je rekel nenadoma. Ni hotel tega reči. Kar
izskočilo je iz njega. Ne ljubim te več. To je izrekel glasneje, skoraj z
rahlo jezo, kot bi se hotel maščevati. Začutila je to. Nekaj časa je bila
tiho. Potem je rekla:
Poročila sem se.
Vem. Z zdravnikom.
Veš? Si se pozanimal?
Ne. Ja. Povedali so mi. Pa saj ne gre za to … Rad bi te samo videl.
Zadnjič.
Zadnjič? A ni bilo pred … čakaj, da se spomnim … pred petimi,
šestimi leti zadnjič?
Res, ne bom težil. Nekaj važnega ti imam za povedat.
Spet je obmolčala. Kot da se odloča.
Jutri grem na trg. Lahko se dobiva za nekaj minut v kavarni. Opoldne.
Hvala, je še rekel in odložil.
Vso noč ni spal. Vstajal je in prižigal luč. Iz plastične mape je
jemal časopisni članek in ga kar naprej bral. Zjutraj je vstal zgodaj.
Oblečen je sedel za mizo, gledal uro in čakal, kot čakamo v čakalnici
na vlak, na letališču na letalo ... malce nestrpno, pa vendar srečni, ker
bomo na koncu čakanja vsemu navkljub le odpotovali. V žep plašča
je vtaknil plastično mapo s člankom. Ni točno vedel, zakaj ga nese s
sabo. Mogoče bo z njim laže povedal …
Pred kavarno je prišel kar precej pred dvanajsto. Hodil je gor
in dol. Sprehajal se je z rokami v žepih … V desnem žepu je bila
pest stisnjena ob plastičnem ovitku s prastarim časopisom, kot bi bil
ta dokazni material izdajstva in prevare … Ni vstopil v kavarno. Ni
mogel. Ni se še odločil. Na nasprotni strani ceste se je postavil v
vežo in kot zločinec kukal proti kavarni.
Prišla je z vrečkami naravnost s trga. Vstopila je v kavarno in
sedla ob veliko izložbeno okno. Videl je, kako je položila vrečke, iz
katerih je kukalo zeleno perje različne zelenjave, ob svoje noge, kako
je naročila čaj in kako je potem nestrpno gledala okoli sebe in ga
iskala. Njen sloki vrat se je povesil naprej. Utrujenost let ji je legla na
ramena. Postarala se je, je pomislil. Vsi smo se postarali. Takrat v
parku, ko jo je kot otrok videl prvič, je imela obleko, potiskano z
vzorčki, ki so bili podobni kiki bombonom, bila je prevzetna mala
mula, ponosna na svojega dedka pesnika. In on je bil prestrašen
suhcen fantič, ki se je najraje držal v bližini babice ... Potem sta bila
najstnika in se nista poznala, potem sta bila v kasnih zrelih letih, ko
sta se srečala in sta se njuni življenji za hip, tako se mu je zdelo,
staknili in dotaknili. Zdaj ko misli, da je nihče ne opazuje, ne pazi na
svoj videz, ko pije čaj, se kremži, skodelice ne drži graciozno z
dvema prstoma kot takrat, kadar sta bila skupaj, ampak s celo roko,
kot da je doma. Rahlo je tudi zgrbljena, čeprav je še vedno lepa stara
ženska. In on? Trebušast, osivel, plešast. Star. Vedno bolj podoben
svojemu daljnemu dedu, ki ga je poznal samo s fotografij. Zakaj bi ji
povedal? je pomislil. Ker mislim, da mora priti resnica na dan? si je
odgovoril. Resnica? Neulovljiva in izmuzljiva žival. Resnica za koga?
Resnica, do katere nimamo pravice. Ker je to resnica nekega drugega
življenja. Nekih drugih ljudi? Nekega drugega časa. Hočem resnico ali
samo maščevanje? Pritlehno, zlobno maščevanje? se je tokrat polglasno
vprašal. Potem je skomignil z rameni in spet pogledal proti kavarni.
Vstala je od mize. Ne bo ga več čakala. Plačala je čaj. Videl je, da je
slabe volje. Pobrala je vrečke in odšla. Iz veže je stopil na ulico.
Gledal je za njo. Komu se želim maščevati? Njenemu dedu za izdajstvo ali
njej, ker se ni odločila zame? Ker ni hotela spati z mano? Ker je raje vzela
nekega zdravnika najinih let z jahto, hišo na morju … Dedovo nesrečo in
izdajstvo njenega dedka pesnika bi samo izkoristil za svoje osebno, malo in
pritlehno maščevanje. Ded bi bil tako dvakrat izdan. Izdajstvo preteklosti bi se
zgodilo vnovič.
Življenje je minilo. Kot minejo življenja. Edini smisel življenja
je, da mine. To je njegovo bistvo. Sporočilo življenja je minljivost.
Kaj pa druge reči: Sreča? Morda je bila kljub vsemu v tej davni,
trpljenja polni zgodbi skrita tudi sreča? Sreča, ki je v tem, da babica
ni poznala resnice in da vnukinja ne pozna resnice. Kaj pa zadoščenje?
Kaj pa kazen? je rekel na glas, in mlad par, ki mu je v tistem trenutku
prišel naproti, ga je začudeno pogledal. Za zadoščenje poskrbi življenje
samo. Za pravično kazen. Izdajstvo je zastrupilo dušo. Izdajalec ne
more biti dober pesnik. Pozaba pesnikove poezije je kazen za
njegovo izdajstvo.
Šel je proti domu. Iz žepa je potegnil zdelani in skoraj ne več
prozorni plastični ovitek, iz njega vzel rumenkasto časopisno stran,
jo zmečkal in vrgel v koš za smeti. Plastično mapo pa je spravil nazaj
v žep. Morda mi bo prišla še kdaj prav, je rekel.
 MIŠ

Ko sem odprl vrata, sem jo zagledal.

Tam je čepela. Če takšna golazen sploh lahko čepi. Na vseh
štirih je stala, s trebuhom pritisnjenim ob tla, in brki so ji utripali.
Gledala je v mojo smer, kot bi me čakala. O, pa si se končno vrnil! Sem
že mislila, da te ne bo! Obstal sem na pragu. Nisem mogel verjeti.
V ta blok sem se preselil pred kakšnim letom. Nekaj let po
tistem, ko je umrla Sonja, moja bivša žena, od katere sem bil ločen
že, kaj vem, krepko desetletje ... In zdaj sem tu. Novozgrajena
stavba na obrobju mesta. Drago sem plačal kvadratni meter. Vse
sem prodal, kar sem imel. Hči je potrebovala večje stanovanje, zato
sem prodal podjetje, stroje posebej, vse, avto, kolibo na hribu,
nekakšen vikend, ničvredna bajturina, ampak parcela je nekaj
nanesla, tam bodo lahko gradili ... Denar sem dal hčerki. Malo zaradi
slabe vesti, ker sem se ločil in jo pustil odraščati brez očeta, malo pa
zaradi tega, ker sem dober človek. Hči ima dva otroka, moja vnuka,
dva fanta, dvojčka, nikoli ju ne pripelje na obisk, čeprav mi vedno
obljublja. Najbrž ve, da me pamža v resnici ne zanimata. Ne maram
njune podobnosti z njunim očetom, pegastim rdečelascem, kot da bi
pobegnil iz zgodbe Študija v škrlatnem pisatelja Arthurja Conana
Doyla. To je moj najljubši pisec, kreator Sherlocka Holmesa, bral
sem ga vse življenje in tudi zdaj imam na nočni omarici vse njegove
knjige. In ko sem dal denar hčerki, sem si z ostanki kupil tole.
Garsonjera. Krsta. Moje zadnje domovanje. Preden sem se vselil, sva
si ga s hčerko skupaj ogledala. Dvigalo ima, je rekla moja hči, ne bo ti
treba peš v četrto, pa še novo je, vse je novo. Nobenih težav ne boš imel, dokler
… Tu je obmolčala. Ni dokončala. Dokler … dokler … ne crknem …
je hotela reči. Vem, čeprav je tajila. Ne, ne, ne … Hotela sem reči, dokler
stvari ne dotrajajo … Samo nasmehnil sem se. Tako kot znam:
mimogrede, vzvišeno, vsevedno, cinično. Ne boš ti mene, dobro te
poznam, dobro poznam ljudi, ki jim daš vse, oni pa se v trenutku
spremenijo v nehvaležne prasce. V trenutku sva se skregala. In to ne
da bi med nama padlo preveč besed. Sploh nič besed. Jokala je.
Stekla je ven, pa po stopnicah navzdol. Žal mi je bilo. Šel sem za njo.
V dvigalo in za njo. Ujel sem jo na parkirišču, ko je odklepala avto.
Objel sem jo in se ji opravičil. Zajebal sem, kot že tolikokrat v
življenju. Jezen sem nase, na svoje življenje, na svoje staranje, na
svoje napake … Ampak ciničen sem pa do drugih, ciničen do svoje
hčerke, ki jo imam neskončno rad. Je že tako, da vedno najbolj
prizadenemo tiste, ki jih imamo najbolj radi. Moja edina hči je, in
sem spet tako grdo zavozil, se po nepotrebnem skregal, posmehljivo
vihal nos … Obrisala si je solze in sva šla nazaj v četrto nadstropje,
do mojega novega domovanja. Seveda, jasno, nobenih težav z
napeljavo, ogrevanjem, vodovodom ne bom imel, vse je novo,
dvigalo, stopnišče, celo klet imam, za krompir, zelje, za kozarce
vložene zelenjave … jo bom kupil, seveda, ni treba, da sam vlagam,
vse, vse bo v najlepšem redu, dokler … dokler se pač ne pokvari.
Napeljava, dvigalo, vodovod, krompir v kleti, telo … To moje telo.
Staro. Staro.
In zdaj je tu ta gnusna mala žival. Odprl sem vrata in jo
zagledal. Sredi sobe čepi, brki se ji tresejo in me gleda. Kot da me
čaka. Najprej glasno vzdihnem. Zajamram, da bi se prestrašila in
odšvignila v kakšen kot, v svojo luknjo ... Vendar se gnusoba ne
premakne. Samo gleda me. Njene drobne oči strmijo naravnost v
moje oči. In brki se ji tresejo. Pa ne od strahu, tresejo se ji, ker nekaj
grizlja. Odvratno bitje me čaka sredi moje sobe in prežvekuje.
Nevljudno. Docela neprimerno. V mojem domu me čaka
nepovabljeno bitje in nekaj melje v svojem drobnem, gnusnem
gobcu, prehranjuje se, prebavlja, čisti si zobe ... Potem nekako le
vstopim. Zaprem vrata za sabo. Pri tem se obrnem stran od nje.
Tako ji dam priložnost, da neopazno izgine, preden se bom spet
obrnil proti sobi. Zaklenem za sabo. Ključi žvenketajo, ko zibajoči
se udarjajo ob površino vrat. Spet se obrnem … Še vedno je tam.
Samo dvignila je pogled. Me nisi nič vesel? Nekaj časa se gledava
povsem nepremično. Spomnim se na stare vesterne, kavbojske
filme, ko junak z belim klobukom, to sem definitivno jaz, stoji sredi
zaprašene ulice, na nasprotni strani pa stoji baraba s črnim
klobukom, to je brez dvoma drobna žival s tresočimi brki sredi moje
sobe … In zdaj zdaj bo počilo. Stisnem zobe. Nekaj zamrmram in z
energičnim korakom stopim naprej. Žival potegne prva. Še preden
sem pri njej, izgine. Švrkne, podurha jo, zvizne, bliskoma jo potegne
… Skratka, ni je več. Pobegnila je, strahopetnica, nekam pod
posteljo, nekam v temni kot, v neko luknjo. Kot da je nikoli ni bilo.
Odložim vrečke na mizo. Usedem se ob okno. Gledam ven.
Pravzaprav vidim samo nebo. Prazno in sivo nebo. Če ne bi sedel na
stolu, če bi stal ob oknu, bi videl parkirišče in malo naprej rahitičen
kos travnika, ki se dviga v avtocestni nasip. Avtocesta je ograjena z
zvočnim zidom, ki je na zgornjem delu narejen iz prozornih
plastičnih plošč. Avtomobilov se sicer ne vidi, vidi pa se odblesk,
rdeč, rumen, bel, temen, njihove karoserije, ko zadaj za zvočno
ograjo drvijo mimo. Raje gledam nebo. Prazno nebo. In počivam.
Potem bom stvari, ki sem jih kupil v trgovinskem centru, zgrajenem
sredi njiv, spravil v hladilnik. Moja krsta, rečem ji krsta, hči ji reče
kakšno ljubko stanovanjce!, ima en sam prostor. Na eni strani je
kuhinja, na drugi miza in postelja. Postelja je precej široka, tako da bi
na njej spala tudi dva. Pa ne bosta več. Nikoli več. Kdo bi me maral,
kdo bi legel poleg mene, poleg sivkaste kože, pegastih rok,
razgubanega obraza, vonja po postanem in starem … Nikoli več.
Potem je tu še nekakšna predsoba, kjer so omare za nekaj mojih
oblek. Cunj. Ne cunj, reče hči, prav lepe obleke so, lepi puloverji, in v
predalih imaš lepo perilo … Cunje, cunje, cunje! In potem kopalnica.
Skupaj s straniščem. Kopalne kadi nimam. Samo tuš kabina. In še
to, po nasvetu ljube hčerke, brez robnika. Lahko padeš in si kaj
polomiš, naj bo del, kjer se boš tuširal, kar lepo poravnan z ostalimi
tlemi. In zato ni nobene razlike med tuš kabino in ostalim delom
kopalnice. Voda šprica vsepovsod. Ko se tuširam, je umivalnik poln
vode. In straniščna školjka in steklena polička z lončkom, v katerem
imam zobno ščetko in zraven dezodorant in brivnik … vse je
potopljeno v vodi. Tako da se raje sploh ne tuširam več. Tudi
umažem se ne več. Nikamor ne grem. Do trgovine, do trafike.
Televizor se mi je pokvaril. Nobene želje nimam, da bi ga dal
popraviti.
Sedim na stolu in gledam v prazno belino na nebu. Sem že
izpraznil vrečko s hrano? Sem res? Kdaj? Pojma nimam. Nekje med
tem, ko sem prišel, in tem, ko sem se usedel na stol. Stemnilo se je.
Še maloprej je bilo belo. Zdaj od spodaj žari. Dvignem se in
pogledam skozi okno. Luči na parkirišču so se prižgale. Kam je šla
žival? pomislim. Kam se je skrila? Pod posteljo? Mogoče pa se je
splazila za kuhinjske omarice in pod pomivalno korito. Kako je
sploh prišla v moje stanovanje? Blok je nov, nikjer lukenj ... Potem
sem se spomnil, da sem zadnjič, kdaj že?, ko sem kupil nov stol in
ga iz taksija vlekel v blok in potem v dvigalo in v stanovanje, takrat
sem pustil vrata odprta … Stol sem zrinil na sredo kuhinje. Bil sem
utrujen, niti plastike, v katero je bil ovit, mi ni uspelo sneti. Legel
sem na posteljo, vrata na stopnišče pa so ostala odprta. Šele soseda,
gnusna stara starka, ki pa se še vedno maže z živordečo šminko, me
je prebudila iz dremeža. Je bilo odprto na stežaj. Sem se ustrašila, da vam je
slabo, sem pomislila, da ste … In je obmolknila. Neverjetno, kako se
ljudje izogibajo pravih besed. Pomislila je, da sem umrl. Pa kaj! Je to
tako težko izreči? Smrt. Mrtev. Umrl. Crknil. Poginil. Odšel pa-pa.
Samo sprenevedanje! Hotela se je še in še pogovarjati z mano. Vstal
sem. Zvrtelo se mi je. Baba zmešana, v resnici me je prestrašila, raje
bi se zbudil mrtev, kot pa da sem pred sabo zagledal ta babji ksiht,
zguban kot zmečkana sobotna priloga lanskoletnega časopisa, z
rdečimi ustnicami, na debelo namazanimi preko roba, skoraj do
nosu, in pa pege po čelu, kot pegasta želva, pa visoko lasišče, skoraj
plešasta ženska, ki pa hodi kljub vsemu k frizerju ... Celo dotaknila
se me je s svojo mrliško roko. Same koščice. Lakirani nohti, prstani,
ki šklepečejo okrog koščic prstov, ki so oblečeni v nekakšno tanko
kožo, bolj podobno uporabljenemu kondomu, visečemu,
zgubanemu, v katerem se premika, nikakor pretaka, utripa
rumenkasta žolca smrklja, ki je bil nekoč seme, zdaj pa se pretvarja,
da je meso, da so žile, da so ženski prsti. A vam je slabo? Marš,
prasica, izgini iz moje garsonjere! Ne, ni mi slabo, samo zadremal sem …
In jo počasi izrivam iz svojega prostora. Ime mi je Klara, sem govorila z
vašo hčerko, lepa punca, pametna, je rekla, naj malo pogledam k vam, da ste
zelo trmasti, pa sem si upala, ker so bila vrata odprta, in sem vas zagledala,
kako ležite na postelji, z nogami na tleh, in sem kar vstopila, končno smo vsi
na istem, stari, odloženi na rob mesta, zato moramo … Nekako sem jo
izrinil ven in zaprl vrata. Dvakrat sem zaklenil. Ključi žvenketajo, ko
zibajoči se udarjajo ob površino vrat. Točno! pomislim, in takrat je
smuknila noter. Žival!
Prišla je od zunaj, s parkirišča, iz kanalizacije je prilezla,
mogoče je travna žival, poljska, pa jo je pregnal hrup avtoceste in se
je zatekla v ta blok in po stopnicah navzgor. Tavala je, odganjali so
jo, prestrašena je bila in potem je pribežala pred moja vrata, odprta
na stežaj, in smuk noter, medtem ko sem se ukvarjal z naličenko, z
mumijo, našminkano naniro, se je skrila pod posteljo, mogoče pod
pomivalno korito ... In tako stanuje tu. Imam sostanovalko.
Zaspal sem.
Spim, kot da me ni. Zbujam se sunkovito. Kot da bi me nekdo
stresal za rame. Zbudi se! Ej, zbudi se, zamudil boš šolo!! Preden se
zbudim, preden odprem oči, razmišljam, zakaj me budijo, saj vendar
ne hodim več v šolo, vse šole sem končal, kdaj že!, pred tisoč leti,
potem se pa zbudi, ker boš zamudil službo, sestanek, tudi na sestanke ne
hodim več že tisoč let, potem boš pa zamudil na pogreb!!. Zdaj se
prebudim. Sunkovito. Dvignem se in obsedim na postelji. Nekaj
časa potrebujem, da se umirim. Prepoten sem. Zadaj na tilniku
imam čisto mokro, kot da bi šel v posteljo, ne da bi si po kopanju
posušil lase. V svoji garsonjeri sem, na obrobju mesta, na obrobju življenja …
mi počasi prikaplja v zavest. Ne vem, koliko je ura, po svetlobi, ki
skozi edino okno žari v edini prostor mojega bivališča, ugotovim, da
je najbrž jutro. Tudi v pižamo sem oblečen. Upam, da me ni tista
našminkana slekla in oblekla in spravila spat. Se, hvala bogu!,
spomnim, da sem se sam. Pogledam na mizo. Sredi mize stoji
vrečka. Bela, plastična. Iz trgovine. Je tista s koščenimi prsti kot
uporabljenimi kondomi šla v trgovino? Sem ji kaj naročil? Takšnim
ženskam ni treba naročati, same se silijo. Potem se spomnim, da
sem vrečko tja odložil sam. Pozabil sem spraviti reči v hladilnik. Saj
je vseeno, danes se hrana ne pokvari več tako hitro. V resnici se
sploh ne pokvari. Mleko ostane sveže tedne in tedne, salame tudi,
kruh … Vse polno kemikalij, ki nas držijo sveže na tej strani.
Tablete? Ja, kot zdravila, ki jih jemljem. Pogledam na nočno
omarico. Škatlica, kjer imam zdravila naložena za vsak dan posebej
in v vsakem predalčku posebej, je tu. Odprta. Predalček, pod
katerim piše ponedeljek, je prazen. Vzel sem tablete. Pet, šest, kaj
vem … Ostal bom svež, se nasmehnem. Tako kot zelenjava, tako
kot mleko … Usedem se na posteljo, noge položim na tla. Prijetno
zahladi v podplate. Tu nekje imam copate. Sklonim se, da bi videl,
da bi našel … In ona je tu. Pred mano.
Čepi in me gleda. Brki ji rahlo utripajo. Tu je. Čaka me. Žival.
 O, dobro jutro! ji rečem. In se hkrati zdrznem. Ne zaradi strahu,
ki bi bil za človeka, ki se zjutraj zbudi in zagleda pred sabo miš,
umesten, ja, lahko bi se zares prestrašil, miš je glodavec, nekaj
nezdravega, kar prinaša in prenaša bolezni, nekaj, kar ne sodi pred
posteljo, ne sodi v novozgrajen blok … Lahko bi se zdrznil zaradi
nelagodja pred drobno in škodljivo živaljo, pa se nisem. Zdrznil sem
se, ker sem ji voščil: O, dobro jutro! Žival, ki se je naselila v moji sobi,
sem prijazno pozdravil kot človeka, kot sostanovalca, kot ljubljeno
bitje. Vzkliknil sem celo O, dobro jutro!, kot bi se razveselil prijatelja.
In ko sem se zavedel svoje reakcije, sem se zdrznil. Sicer pa nič ne
vem o sivkasto-kosmatem bitju z migotajočim smrčkom in
utripajočimi brki. Mogoče jih je celo več? Mogoče je glodavec
pripeljal s sabo vso družino? Mogoče ta stvor pred mojimi nogami
ni isti kot oni dan, ampak je to njegova sestra, njen ljubimec, mama,
njen potomec, kaj vem, takšne zgage se razplojujejo, obstaja
pregovor, razmnožujejo se kot podgane … Jezus, kaj, če je podgana!
Zdaj sem se zdrznil, tokrat resnično zaradi strahu. Podgana je skoraj
kot smrt. Prinašalka kuge, gnusno bitje, ki bo nekoč premagalo svet.
Zamislil sem se … Kaj sploh vem o podganah, po čem jih lahko
prepoznam? Predvsem najbrž niso tako micene, tako drobne, razen
če so mladički. Ampak če je bitje pred mano podganji mladič,
potem nekje v moji sobi preži njegova res ogromna mama. In ata. In
strici in tete. Ogromne živali, ki so poslale svojega mladiča samo v
izvidnico. Poglej, ali je starec kaj prida, ali je dobrega okusa, ali ni že čisto
gnil …! Pokrčil sem noge in jih začel počasi dvigovati nazaj v
posteljo. Žival me lahko popade. Zagrize v moje krčne žile, v moje
pomodrele noge, v moje izstopljene žile, ki kar kličejo po drobnem
ugrizu dveh ostrih zobkov v gobčku podganjega mladiča. In potem
ko bo vonj krvi zaplaval nad tlemi, bodo iz kotov, iz temnih lukenj
novozgrajene garsonjere, v hordah prihiteli tolsti in ogabni sorodniki
in me zagrizli v meča in potem v stegna, pa v kolena, in v trebuh, v
jetra in nazadnje v moje staro srce … Strahopetec! sem pomislil. Bojiš
se malega drobcenega bitja, ki te milo gleda s svojimi očki in se mu
tresejo brki. Najbrž je tudi njega strah. Samo stegneš nogo in ga
brcneš, pa ga bo odneslo nekam pod mizo. Spet položim noge na
tla. Bitje si me zdaj ogleduje s še večjim zanimanjem. Celo dvignilo
je smrček. Sicer pa lahko preverim, ali je žival podgana, si mislim.
Podgane imajo zelo dolg rep. Pomislim. Njenega repa ne vidim, zato
se oprem na obe roki ob rob postelje in se dvignem. Tudi žival se
spravi pokonci. Postavi se na zadnji nožici, sprednje pa kot v
kakšnem risanem filmu sklene pred sabo, kot da prosi ... Pri tem pa
utripa s smrčkom in miga z brki. Občutek imam, da hoče nekaj
povedati: Mi boš kaj hudega storil? V tvojih rokah ne vidim časopisa, in s
časopisom, zvitim v podolgovato cev, me ponavadi ljudje preganjajo. Me boš
mogoče brcnil? Nič hudega ti nisem naredila ... Dvignem se. Moram videti
njen rep. Če je dvakrat daljši od njenega telesa, potem je podgana.
Vstal sem in se nagnil naprej. Rep je spodvit pod njeno drobno telo
… ne vidim ga. Še malo … še malo … Z nogo podrsam v korak …
Žival se prestraši in švrkne preko sobe v kot med pomivalnim
koritom in steno. Gledam za njo. Lovim jo s pogledom … Rep, rep,
rep … Ni je več. Zdi se mi, da je imela kratek rep.
Preložim kupljeno hrano iz plastične vrečke v hladilnik.
Mleko, zavitki s sirom, kruh … Kruh je trd ko kamen. Prodali so mi
trd kruh. Mislili so si: Glej ga, starčka, alo, prodajmo mu star kruh!
Barabe, lopovi, prevaranti! Odvijem zavitek s sirom. Zelena plesen
se leskeče na površini. Tudi star sir so mi dali. Ali pa sem pozabil
vrečko na mizi … Kar nekaj dni? Odkimam. Nemogoče. Od včeraj
zvečer je. Nobenega dvoma ni več, da imam sostanovalko. Da se je
mala živalca naselila pri meni. Ne vem, kaj naj storim. Nikoli nisem
maral živali. Niti mačk. Še manj psov. Ko je bila moja hči še otrok,
si je želela psa. Tudi njena mama, Sonja, zblojena blondinka, ki pa
sploh ni bila prava blondinka, je hotela kakšno žival. Jaz pa ne pa ne.
Živali v stanovanju! Živali potrebujejo naravo, vrt, svež zrak, ne pa
zaprtih prostorov, sem se izgovarjal. In tudi kasneje, ko smo zgradili
hišo, nisem hotel slišati o nobeni živali. Našel sem drugačna
izmikanja. Naslednje leto, ko boš dovolj velika, ko bomo naredili ograjo, ko
bom postavil vrtno lopo, najprej bazen, potem pa psa … Nekoč mi je hčerka
rekla: Sploh ne maraš živali. In njena mati, običajna rjavolaska,
pobarvana v Marilyn Monroe, je hudobno prikimavala in na koncu
izrekla: Kdor ne mara živali, ne mara ljudi. Še ena pametna iz njenih ust.
Še ena, ki je šla preko roba. Ločil sem se. Tudi zaradi te izjave.
Zapustil sem obe. Hvala bogu! Novo življenje sem začel zaradi
resnične blondinke, za katero pa se je tudi zelo kmalu izkazalo, da ni
prava blondinka. Potem sem sklenil, da bom sam. Kot sem si v
resnici vedno želel. Moški si v resnici vedno želimo biti sami. Sami
stanovati. Sami bivati. Biti sami s sabo. Ženske ljubimo, toda ko nas
želijo povsem spojiti s sabo, uresničiti dvojino kot način bivanja, nas
pograbi panika: Vagina je sicer zelo prijeten prostor, ne bi pa hotel v njej za
vedno stanovati, si rečemo in pobegnemo … To maloprej rečeno je
samo šala, dovtip, bifejska domislica, ki smo si jo pripovedovali
ločenci, možje v kasnih srednjih letih, s komolci naslonjeni na šank,
z ritjo pa varno zasidrani v zguljenih barskih stolčkih zdolgočasenih
samskih let. In zdaj že davno vsi, vsaj kar se moje generacije tiče,
ždimo v takšnih garsonjerah. Enosobnih stanovanjih, stisnjeni lepo
v kot. Ali pa na pokopališčih. Spravljeni v žarah.
Trkanje, in potem se vrata takoj odprejo. Vstopi ona.
Našminkana po zobeh in do nosu. Začuda je danes oblečena v belo.
Popolnoma v belo. Prinesla sem vam juhico! reče in mi krožnik, iz
katerega se vroče kadi, postavi na mizo. Tablete jemljete redno? vpraša.
Kaj te briga, pizda stara! si mislim. Rečem nič. Mogoče je še prekmalu.
Najbrž mi še ne gre na živce. Čeprav točno vem, kaj pomeni njena
prijaznost. Rada bi se prilepila name, dolgčas ji je, pa išče družbo.
Potem stopi do okna in dvigne rolete. Kako si upa! Hodi po mojem
stanovanju, kot da je tu doma. To je takšna strategija, saj vem.
Poznamo to. Smo že zelo dolgo na svetu. Še malo, pa mi bo zlezla v
posteljo. Poravna mi blazino. Diši. Parfum. Sladkast. Danes sploh ne
zgleda slabo. Tudi našminkana je malo bolj z mero. In rit ima še kar
dobro. Odločim se, ta domačnost, kar je preveč je preveč. Prestrašil
jo bom in jo enkrat za vselej pognal iz svojega doma. Miši imam,
rečem. Kaj? se ustavi. Gledam jo. Zdaj zdaj bo začela kričati in bo
pobegnila ven in zaloputnila za sabo. Miši so tu, rečem še bolj
energično. Tudi ona me gleda. Ocenjuje me. Gledava se. Danes res
izgleda dobro. Malo me spominja na mojo ženo, ko je imela
petindvajset let … Tu ni miši. Samo zdelo se vam je. In se obrne in
odide. Glejte, da boste vse pojedli, še reče, ne da bi se ozrla, preden
zapre vrata za sabo. Uspelo mi je! Plosknem. Prestrašil sem jo. To z
mišmi, pajki, muhami … To pri baburah vedno doseže učinek.
Poberejo šila in kopita, zasukajo se na petah, pospravijo rit in
torbico in vse, kar nosijo s sabo, in jo podurhajo … Mir bom imel
pred njo. Vem to. Ne bo se več prikazala. Našminkana pošast stara.
V trgovini sem kupil sir. In slanino. Pomislil sem, da je žival
lačna. Nekako se mi je zdelo, da miši, zdaj sem bil že popolnoma
prepričan, da je živalca miška, zelo rade jedo sir in slanino. Dva lepa
kosa slanine. Najboljše! Prodajalka me je debelo pogledala. In narežite mi
jo, prosim, pa ne na preveč debele koščke. Še bolj začudeno me je
pogledala. Baba debela! Najbrž je mislila, da je slanina zame in da
nimam zob in da bom zato težko žvečil. Res je, baba zavaljena,
protezo imam, ampak dobro, najboljšo! Žvečim kot mlad konj.
Rekel sem: Ni zame. Prikimala je, čeprav se mi zdi, da mi ni verjela.
Pa sira mi tudi dajte. Lep kos. In na kockice če mi ga narežete. Tudi ni zame.
Za mojo prijateljico. Imelo me je, da bi povedal, za koga kupujem sir in
slanino. Tolsto ženšče bi takoj vrisnilo, spustilo vse iz rok in
pobegnilo v skladišče naravnost poslovodji v naročje.
Pri blagajni sem jo spet srečal. Tokrat je bila v svojih
neokusnih pisanih oblekah, in šminka, ogabna, živordeča, je bila še
bolj razmazana po zobeh. Kaj pa kupujete, sosed? Kaj te briga! Nisem
odgovoril. Delal sem se, da ne slišim, da ne vidim … To je prednost,
če jih imaš čez osemdeset, lahko se narediš, da ne slišiš, da ne vidiš
… Pocukala me je za rokav. Te bom tako po gobcu, da ti bo proteza
zletela med banane! O, sem rekel, vi tudi tukaj! Pomežiknila mi je,
zapeljiva kurba stara! Niste zadovoljni z našo hrano? In je s prstom
pokazala v mojo košarico, kjer so bili zavitki z delikatesami. Odlična
juhica, današnja juhica je bila res odlična, sem prikimal, ampak tole sem pa
kupil za mojo ljubico. In sem ji pomežiknil nazaj ... Imam namreč
prijateljico. Saj veste, katero? Zelo dobro ve, kaj imam v mislih. Drobne
nožice, sivkast trebušček, drobna in ostra sprednja zobka, brčice in
repek … Nasmehnil sem se, ko sem videl na njenem obrazu grozo
in strah. Videl sem, da ve, kaj mislim, malo, drobceno bitje ji je iz
moje glave skočilo naravnost na zgubani starčevski obraz. Ni mogla
zapreti ust, toliko, da ji ni proteza padla v nakupovalno košarico.
Samo gledala me je in nekaj zajecljala … Kaj? kaj? Ne razumem …
kaj?? Jaz pa sem kar mežikal, hudobno mežikal, stiskal ustnice in
čisto tanko zacvilil, točno tako, kot cvilijo miške, cvilil sem
naravnost v njen našminkani in zgubani obraz. S kazalcem pa sem ji
pomigal pred nosom. Hotel sem ponazoriti mišji repek, ki miga sem
in tja. Mislim, da mi je uspelo. Prebledela je. Če bi še malo nadaljeval
s cviljenjem, bi padla v nezavest. Gospod! Gospod!! Na vrsti ste! Se je
oglasila ženska pri blagajni. Spet ena v beli halji. Točno takšne, kot
se sprehajajo po hodnikih mojega novega domovanja. V belo
zakrinkane sprehajalke.
Opazil sem, da v bloku živi zelo veliko starih ljudi. Če bi to
vedel, si tu ne bi nikoli kupil stanovanja. Starci so počasni. Jaz ne.
Imajo zmečkane obraze. Jaz ne. Smrdijo. Po urinu, po dreku, po
predihanem zraku, po postani hrani. Jaz ne. Prodal bom stanovanje
in se preselil. To lahko zmeraj naredim. Preselil se bom nekam, kjer
pod okni ni parkirišča, kjer ne pelje mimo avtocesta ali pa jo vsaj
vidiš in ni zaprta v plastično korito. Bom videl. Bom videl.
V dvigalu stoji velik voziček z velikimi gumijastimi kolesi, na
njem pa posode s hrano. Smrdi po krompirju. Na dnu dvigala stoji
stara soseda. Našminkanka. Kako je lahko pred mano tako hitro
prišla sem? Je tekla, kuzla stara, ha! Jasno, šel sem še na sprehod ob
ograji. Hotel sem najti pot na drugo stran avtoceste. Vedno je
kakšen most, ki pelje preko. Na drugo stran. Nisem ga našel. Hotel
sem se povzpeti in pokukati čez. Hotel sem videti avtomobile, ki
švigajo. Nič. Nobene razpoke, nobenega pogleda. In sem se vrnil po
isti poti do bloka. Zato je prišla pred mano. In preoblekla se je tudi.
Zdaj je spet v belem. Kar živahna je, grdoba zgubana! Gledam jo.
Gleda me. Nasmehne se mi. Osvaja me. Ja, ja. Rada bi se zbližala z
mano. Najbrž ji gre slabo, slaba pokojnina, nikogar nima, pa bi se
prilepila. Ali pa sem ji mogoče zares všeč? Ona meni ni. Grdoba.
Čeprav ima joške. Še vedno. V tej beli obleki jih ima, v tisti rožasti,
ki jo je imela na sebi v trgovini, so videti njene joške kot dva
spuščena balona. Vse mlahasto. Gledam jo. Spet se mi nasmehne. Bi
se pofukala z mano, kaj? rečem. Kar izstrelim. Tako se bom za vedno
znebil njenega mežikanja, koketiranja, njene vsiljivosti. Samo gleda
me. Neprizadeto. Njen pogled kar traja. Ni samo stara in grda, tudi
frigidna je. Se bom oglasila potem pri vas, reče mirno, bova skupaj pojedla
tabletko. Poglej jo, prasico, namiguje na tabletko. Pojma nimaš, da sem
še vedno moški, pokončen moški. Ne rabim nobenih tabletk. Tudi tebe ne
rabim! Včasih si se lahko kakšne tečne babe znebil, če si bil malce
grob, užaljene in ponosne so odšle, ta pa kar nič, nobenega ponosa
ni več na tem svetu. Zdaj že vem: nisem se je znebil. Ne bom se je
znebil. Začel bom zaklepati vrata.
 Ko odprem vrata, jo spet zagledam. Drobna, temna lisa na
parketu sredi sobe. Čakala me je. Zvesto bitje. Za hip sem pozabil
nanjo, ampak zdaj, ko sem jo zagledal, kako vdano čepi sredi sobe z
micenim, trepetajočim gobčkom, obrnjena proti vhodnim vratom,
in čaka, da bom pritisnil na kljuko in vstopil … sem bil zares vesel.
In kar malo ganjen. Spet nekaj, kar prinesejo leta: ganjenost. Stari
ljudje so kar naprej ganjeni. Opažam pri sebi to sitno lastnost. Kaj
čem, samo skomignem lahko z rameni, staram se. To je resnica.
Starejši ljudje so lahko ganjeni ali pa hudobni. Jaz znam biti oboje.
Vstopim. Narahlo zaprem vrata za sabo. Spomnim se, da jih
moram zakleniti, da ne bo zgubanka prišla za mano … Iščem ključe.
Brskam po žepih. Potem opustim. Bom potem. Zdaj je važna
živalca. Nasmehnem se ji in jo pozdravim: Dober dan! Živalca se
postavi na zadnje tačke. Na trebuščku ima svetlejšo dlako. Mogoče
ni miš, mogoče je hrček, pomislim. Seveda je miš! Kaj naj bi hrček
iskal v novodograjenem bloku?! Drobno bitjece zatrepeče s
sprednjimi tačkami in brčice se ji tresejo, kot bi mi vrnila pozdrav.
Počasi oddrsam skozi vežo v sobo. Miška se me ne prestraši. Še
vedno je tam. Čaka me. Nasmehnem se ji. Imam hrano zate. Večerjo!
Rečem. Mnjam mnjam, kako je dober sirček in slanina! Ne da bi umaknil
pogled z njenega drobnega in plišastega teleščka, grem počasi do
mize, kjer odložim vrečko, sežem vanjo in začnem odvijati zavitke.
Drobna žival še vedno stoji na zadnjih tačicah in tudi ona me
spremlja s pogledom. Odvijem paket, kjer je slanina. Vzamem
košček in ji ga pokažem. Mnjam mnjam, kako okusno! rečem, da bi
bitjece prepričal v dobre namene. Sklonim se. Potem grem počasi na
kolena ... Roko, v kateri z dvema prstoma držim slanino, stegnem
proti živalci. Na, dobro je! Nočem je prestrašiti. V resnici bi rad, da bi
prišla bliže k meni, da bi mi jedla iz roke. Vendar se živalca ne
premakne. Zdi se mi, da me nezaupljivo gleda. Mogoče misli, da jo
hočem zastrupiti. Navajena je, da jo preganjajo, da se je hočejo
znebiti, da za njo mečejo čevlje, da ji nastavljajo strupe in pasti ... V
njej je zapisan genski spomin preganjanja, iztrebljanja, sovražnosti.
Počasi nesem košček slanine v svoja usta. Pogoltnem ga. Vidiš, ni
zastrupljeno, rečem. Kosmatinka se zdaj previdno spusti na sprednje
tačice. Smrček ji radovedno utripa v vse smeri, kot da po zraku zbira
slastne vonjave. Počasi in vedno bolj zaupljivo se mi približuje, ko
se vhodna vrata nenadoma odprejo. No, sem že tu! reče gnusoba v
beli obleki. Ne znate trkat?! vzkliknem. Prestrašili ste jo! Predrzna
soseda pa že vstopa v sobo. Dvignem se. Izginite, takoj izginite iz
mojega stanovanja! zakričim in resnično me je strah, da bo babnica
pohodila drobno bitje. Kaj, kaj … vzklika ženska, kaj govorite?!
Obrnem se proti sredini sobe in zatulim: Pohodili jo boste! Vendar
zvestega bitja, ki me potrpežljivo čaka, kadar se vračam domov, ni
več. Revica se je prestrašila in pobegnila.
Vidite, kaj ste naredili!! Prestrašili ste jo!
 Koga?
Njo ste prestrašili!!
Nobenega ne vidim!
Sonjo!!! zavpijem na ves glas. In v belo oblečena mumija iz
sosednjega stanovanja me začudeno pogleda. Sploh nisem imel
namena izreči imena. Kar izletelo je iz mene. Neumno! Zelo
neumno! Da bi nekdo drobni sivi miški dal žensko ime! Ampak kar
je, je. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Pa naj bo Sonja. Vedno sem
verjel, da v človekovi glavi poteka še nezaveden tok misli, ki je
iskren in resničen. Če sem izrekel ime, če sem sivo miš krstil z
ženskim imenom, potem je bila to moja notranja želja, nekakšna
nagrada za njeno prisotnost, za njeno potrpežljivo čakanje, za njene
drobne in prijazne oči, za njeno zaupanje … Sonjo, ja!! sem še enkrat
ponovil, čeprav me stara baba ni prav nič vprašala. Zdaj pa izginite!
Ven, ven, ven …! In sem jo rinil proti izhodu. Vsiljivka se ni upirala,
zadenjsko se je umikala in ob vsakem koraku poskušala še nekaj reči,
vendar sem ji s svojimi kriki ven, ven, ven! vedno zaprl usta. In vrata
sem tudi zaprl za njo. Potem sem iskal ključ. Ključ, ključ, ključ …
sem ponavljal. Nisem ga našel. Nikjer ga ni bilo. Včasih sem ključ
položil na omarico za čevlje, ampak to je bilo doma, mislim, ko sem
še živel v velikem stanovanju, ko je še živela Sonja, zdaj pa ni bilo
več niti omarice za čevlje. In tudi pod kljuko mojega novega
stanovanja ni bilo ključavnice. Svinje, svinje, svinje … sem ponavljal.
Potem sem se umiril. Sklenil sem, da bom kupil omarico za čevlje.
Dom brez omarice za čevlje, kamor polagaš ključe, ni nikakršen
dom. In tudi ključavnico bom dal montirati na vhodna vrata.
Neverjetno, kako površno gradijo današnje hiše. Ko sem prevzel
stanovanje, bi moral preveriti. Tako pa nimam ključavnice, imam pa
miši! Čez čas sem se popolnoma pomiril. Vrnil sem se v sobo.
Ubogo živalco so pregnali. Kar nekaj časa si ne bo upala iz svoje
luknje. Najbrž je lačna. Zato sem sklenil, da ji bom pustil hrano.
Problem pa je nastal, ker nisem točno vedel, kam se je skrila, kje je
njeno domovanje. Predvideval sem, da je najbrž pod pomivalnim
koritom v kuhinjskem delu sobe. Spet sem se spustil na kolena in se
splazil do pomivalnega korita. V vsak kot sem postavil kupček sira
in slanine, saj nisem mogel vedeti, od kod bo Sonja pokukala.
Odplazil sem se v kot ob oknu, pa potem v kopalnico. Tudi tam sem
pod umivalnikom pustil kupček hrane, pa zadaj za straniščno
školjko, pa pod zračnikom in ob odtoku pri tušu … In pod posteljo
tudi. Ulegel sem se na trebuh, lice sem položil na tla in potisnil
koščke sira globoko pod sredo postelje. Želel sem si, da bi prišla, da
bi se vrnila, da bi se stisnila obme, da bi me imela spet rada … Kar
tam na tleh pred posteljo, z licem na parketu, sem utrujen zaspal.
Prebudil sem se v postelji. Oblečen v pižamo, pokrit do vratu,
z rokami pod odejo … Zunaj je večerna svetloba že pojemala in
skozi reže okenskih senčil je v sobo počasi lila umetna belkasta
svetloba uličnih svetilk, ki so se prižgale točno tisti trenutek, ko sem
odprl oči. Pred mano je na zadnjih tačicah na mojih prsih sedela
Sonja in me gledala. Pred gobčkom je imela košček sira in ga drobno
grizljala, pri tem pa me je s svojimi micenimi, kot bucikina glavica
velikimi črnimi očki gledala naravnost v oči. Nasmehnil sem se. Bil
sem na smrt utrujen. Vedel sem, da se mi je prišla zahvalit za hrano.
Potem sem spet spal. V spanju ni bilo ničesar. Nič sanj. Niti
teme, niti svetlobe. Niti zavedanja, da ni ničesar, samo nič. Tema.
Praznina.
Ko sem se zbudil, je bil zunaj sneg.
Nisem se mogel spomniti, kdaj je bila jesen, kdaj so minile
sobote, nedelje, tedni … Slaba stran starosti je tudi v tem, da čas
izgineva, da kar je in ga potem kar ni. Še večja slabost pa je, da te to
sploh ne vznemirja več.
Kaj tako smrdi?! Po kotih je vse plesnivo. Kaj je to? Hrana.
Vsepovsod skriva hrano. Ne skriva, nastavlja jo. Še kakšna bolezen
se lahko razvije. Celo nadstropje lahko zastrupi. Kako da nismo prej
opazili?! Dokler ni smrdelo, smo mislili, da je samo tako zatohlo.
Čisto preveč so se vmešavali v moje življenje. Moral bom
prodati stanovanje in se preseliti drugam. Babe iz sosednjih
stanovanj so prihajale v mojo sobo in odstranjevale hrano, ki sem jo
puščal Sonji. To je za Sonjo! sem jim skušal dopovedati. Kakšno Sonjo!
Nobene Sonje ni, so mi ženske predrzno odgovarjale. In vedno več jih
je bilo. Tudi če sem jih hotel prestrašiti in sem rekel Miš! Miši so tu!,
mi niso verjele. Nobenih miši ni. Samo domišljate si! Nekajkrat sem
popolnoma znorel, nagnal sem jih in posteljo porinil pred vrata.
Potem sem spal.
In je bila spet pomlad.
Preselil sem se v novo stanovanje. Pa so prišle za mano.
Ženske v belih haljah, ženske z grdimi obrazi. Hotele so me dobiti.
Sedale so na posteljo, se mi dobrikale. Potem sem eno zagrabil za rit.
Če se že ponujaš, kuzla stara, potem pa prav. In so se delale užaljene. Ena
me je celo udarila po roki. To je takšna babja strategija, igrajo se z
mano, hočeš – nočeš, daš – ne daš. Poznam takšno nategovanje. Ne
bom se dal. Ne, ne bojo me, spet se bom preselil. Poklical bom
hčerko in mi bo pomagala. Vse življenje sem ji pomagal, zdaj pa naj
še ona malo meni.
Včasih me ima, da bi skočil skozi okno.
Sonja vsak dan prihaja k meni. Ko odprem oči, čepi sredi sobe.
Gleda me s svojimi drobnimi očmi. Ko grem na stranišče, je tam.
Na polički z zobno ščetko. Sedi na zadnjih tačicah in brki se ji
tresejo. Pogovarjam se z njo. Če ne bi bilo nje, bi že zdavnaj našel
luknjo v ograji in zakoračil na avtocesto.
 Včeraj, pred tednom, mogoče je bila pomlad, kakšen mesec
nazaj, pred dvema urama … Spet ena izmed nadlog staranja: čas
preskakuje, težko mu določamo začetek in trajanje, vse se spreminja
v en sam dan, v en sam trenutek, ki je zdaj, čeprav je v resnici davna
preteklost. Sedanjost in preteklost sta združeni, samo prihodnost je
ušla nadzoru.
Oblekel sem se. Hotel sem v trgovino. Po sir in slanino za
Sonjo. Nagajajo mi, v tej hiši mi nagajajo. Pravijo, da smrdi, da gnije
slanina po kotih, da sir plesni v zeleno in sivo. Pravijo, da Sonje ni,
da si izmišljujem. Jaz pa vem, kaj je res. Sonja vedno vse pojé. Če ne
bi, ne bi bila z mano že … dneve, mesece, leta, desetletje?
Oblekli bomo drugo obleko. Črno.
Nič ne rečem. Z njimi, babami starimi, ki se mi vsiljujejo v
življenje, ne govorim. S tem jim hočem povedati, da zame ne
obstajajo. In res pomaga. Odidejo. Zginejo. Zaloputnejo vrata za
sabo. Včasih tudi katero izkoristim. Kljub vsemu sem moški. Ko
babura, zgubana v mumijo, pokuka v sobo in sem še v postelji, ji
pomignem. In pride. Odgrne me. Potegne mi pižamo z nog, potem
se me dotika, noge mi da narazen in me umije. Zelo lepo. Drgne me.
In ovija in odvija. In se me dotika. Zaprem oči in se ulijem. Brez
zadrege. Kar teče iz mene. Enkrat sem jo pošprical po obrazu.
Odskočila je: Poglejte, kaj ste naredili! me je okregala, ampak jaz vem,
da ji je bilo všeč. Zdaj moram pa vse še enkrat. In me še enkrat gladi. In
briše in ovija in odvija. Kurbe izkoriščevalske! Mislijo, da me bodo
dobile, mojo pokojnino, pa ne vejo, da jaz njih izkoriščam.
Izkoriščam in potem zavržem. Tako kot pravi moški.
Iz omare potegne črno obleko. Nosil sem jo davno nazaj. Ko
sem imel še podjetje. V njej se počutim, kot da ne bi bil jaz. Shujšal
sem. Babnica je morala na pasu narediti še eno dodatno luknjo. Vse
visi na meni. Srajca, suknjič … Mogoče pa jaz nisem jaz. Ko mi
zavezuje kravato, pogledam vstran. Sonja je prišla izpod
pomivalnega korita. Sedi tam, na zadnjih tačicah, se gladi po
mehkem trebuščku in me gleda. Boš kmalu nazaj? Prikimam.
Tako, pa smo fertik! reče krava ostarela. In grem.
Najprej hočem v trgovino. Pa me posadijo v avto. Prav. Že
dolgo nisem bil na drugi strani avtoceste. Bom potem kupil slanino
in sir. Peljejo me na pokopališče. Hočem pobegniti. Ko parkirajo
avto, grem enostavno po cesti navzdol. Za mano pritečeta dva fanta
in me pograbita pod roko. Čudna sta. Enaka. Dvojčka. Za glavo
večja od mene. In rdeče lase imata. Potem stojimo tam. Veliko ljudi.
Približa se še en rdečelasec in se postavi zraven. Pomislim na
Arthurja Conana Doyla in na njegovo zgodbo Študija v škrlatnem.
Znašel sem se v društvu rdečelascev, pomislim in se nasmehnem. Ko bom
prišel domov, moram še enkrat prebrati to krasno kriminalko.
Potem vsi jokajo. Tudi rdečelasci. Še posebej dvojčka. Pojma
nimam, zakaj sem tu. Dvignem pogled, in tam je lesen križ, na njem
pa piše: Sonja … in še nekaj … Je to moj priimek? pomislim. Potem jo
zagledam. Drobno sivo živalco. Na vrhu križa čepi in me gleda.
Pogledam okoli sebe. Vsi imajo sklonjene glave. Jokajo. Poslušajo
nekoga, ki nekaj govori, v najlepših letih, mati, žena, hči … Pocukam za
rokav enega od enakih rdečelasih fantov, ki me držita pod roko.
Pogleda me. Oči ima polne solz. Zašepetam mu: Tam … A vidiš? In
mu z roko pokažem proti drobni živalci na vrhu lesenega križa. Fant
pogleda. Odkima. Miška, rečem. Fant se obrne k meni, ne, dedek,
nobene miške ne vidim, in me nekaj časa gleda, žal mi je, reče. Zakaj bi
bilo fantu, ki ga ne poznam, žal zame? Na moje veliko začudenje me
objame. Joka mi v rame. Ne vem, kaj naj naredim. Tujec me objema.
Rdečelasec, eden iz društva Študije v škrlatnem. Tolažeče ga
potrepljam po ramenu. Pojma nimam, zakaj sem tu. Potem me
peljejo domov. Hočem iti peš in potem na avtobus, pa me babnica,
moja soseda, zvleče v avto. Drži me za roko. Kot da sva poročena.
No, prav, si mislim, če si že tako intimna z mano … in ji sežem z
roko pod krilo. Trzne in me kot otroka udari po roki. Ženske so
neverjetno sprenevedave. Vem to, že dolgo sem na svetu. Komaj
čakam, da pridem domov, komaj čakam, da vidim Sonjo, svojo malo
sivo prijateljico. Ko s pokopališke ceste zavijemo na glavno cesto, se
spomnim: Sonjo sem videl na pokopališču, čepela je na vrhu lesenega križa,
na zadnjih tačkah … Kako bo prišla domov? Kako se je znašla tam?
Vznemirjen sem se ozrl nazaj. Pokopališki zid se je odmikal v
daljavo in izginil za ovinkom. Mogoče imajo prav, sem pomislil, kaj, če
se mi res vse samo dozdeva. Kaj, če male miške sploh ni. Mogoče res ne
obstaja? Mogoče ni nikogar, ki me čaka, ko se vrnem domov? Kaj, če se mi je
zmešalo? Če sem nor? Kaj, če me sploh ni in so to samo moje sanje? Kaj, če
imajo prav?
Je kaj narobe? me je vprašal starejši rdečelasec, ki je sedel na
sprednjem sedežu. Pogledal sem ga. Nekaj sem zastokal … Miška,
moja mala miška … Začutil sem, da so se vsi obrnili k meni. Tudi
fant, ki je vozil. Videl sem njegove oči v ogledalu na sredi. In
ženska, moja soseda, ki sem jo zgrabil za pičko, se je ozrla k meni.
In rdečelasec na drugi strani poleg mene se je obrnil … Miška …
tako je rekel naši babici Sonji … sem zaslišal. Kdo je to rekel? Od kod
je prišel glas? Pogledal sem jih. Gledali so me. Imeli so maske.
Strašne sive in zelo zgubane maske. Skremženi so bili, brazgotinasti,
zobe so imeli črne in jeziki so jim gledali ven, rdeči in vijolični, oči
pa na pecljih, krvave, kot pomečkane vrtnice … V prsih sem čutil,
kako me stiska, kako lega name cela gora kamenja in me drobi pod
sabo. Bolščali so vame in strah me je bilo. Nikoli v življenju me še ni
bilo tako zelo strah.
Tudi doma se jih nisem mogel znebiti.
 Na pragu sem jim rekel: No, pa nasvidenje, in jim zaprl vrata pred
nosom. Še preden sem slekel plašč, so vstopili. Kar zrinili so me v
sobo. Potem so me posadili na posteljo, baba iz sosednjega
stanovanja, zdaj je bila že oblečena v belo, pojma nimam, kdaj se je
preoblekla, mi je sezula čevlje, rdečelasa dvojčka in starejši
rdečelasec so posedli okoli mize. Molčali so in gledali v tla. Zdeli so
se mi žalostni, zaskrbljeni. Baba je šla ven. Hvala bogu! sem zavil z
očmi. Zdaj se moram znebiti samo še nadležnih rdečelascev. Pojma
nimam, kako in zakaj so se prilepili name. Pogledal sem na nočno
omarico, kjer imam knjige. Študija v škrlatnem pisatelja Arthurja
Conana Doyla je čisto spodaj. Mogoče so pobegnili iz zgodbe, sem
pomislil, pa ne preveč zares. Nasmehnil sem se. Nasmehnili so se
mi. Zunaj se je naredil večer. V hladilniku imam še nekaj koščkov
sira. Pomislil sem, da sem hotel v trgovino, pa so me zvlekli v avto
in na pokopališče. Sanja se mi ne, čigav pogreb je bil. Mogoče
kakšnega stanovalca iz bloka. Kaj vem. Trgovino sem zamudil. Sonji
bom nastavil ostanke iz hladilnika. Zjutraj pa bom šel kupit svežo
slanino, svež sir. Eden od dvojčkov je vstal in prižgal luč. Zdaj je
pravi trenutek, da jim rečem, naj grejo. Samo še pravi razlog si
moram izmisliti. Ne bi bil rad nevljuden. Očitno je bil tisti, ki smo ga
pokopali, njihov sorodnik. Oprostite, pričakujem obisk. Pogledali so
me. Hčerka me bo prišla obiskat. Kar otrpnili so in me nekaj časa samo
gledali. Upam, da se bodo le skidali. Ne bi rad pustil male živalce
brez večerje. Potem je eden od obeh dvojčkov vstal in prišel do
postelje. Usedel se je na rob. Prijel me je za roko. Druga dva sta me
nepremično gledala. Pomislil sem, da me bodo mogoče oropali.
Danes pridejo roparji pri belem dnevu. Nimam veliko. Ostanek od
pokojnine. V žepu suknjiča imam denarnico. Naslonil sem se nazaj.
V varno razdaljo. Kolikor se je pač dalo, glede na to, da sem ležal na
postelji. Deda, nikoli več ne bo prišla na obisk, je rekel rdečelasec in
solze so se mu ulile. Še vedno me je držal za roko in me strmo gledal
v oči, kot da govori z otrokom, ki ničesar ne razume, mamo smo danes
pokopali. Poleg babice Sonje. Najbolj čudno se mi je zdelo to, da sem
slišal glasove, niso pa odpirali ust. Potegnil sem roko iz
rdečelaščevih rok. Rekel sem, tokrat nisem bil prav nič obziren:
Prosim, da greste! Moram nahraniti svojo miško. Nisem hotel reči Sonjo.
Pojma nimam, zakaj. Najbrž zaradi tega, ker je bilo to ime pravkar
izgovorjeno. Nisem jim hotel dati razloga, da bi začeli razpredati:
Sonjo? Kakšno Sonjo? Katero Sonjo?
Končno so se spravili ven. Še prej pa so mi stiskali roke, me
trepljali. Ko so zaprli vrata za sabo in ugasnili luč, sem si oddahnil.
Končno! Pravokotnik svetlobe je skozi okno padal čez mojo glavo
in do srede sobe. Slišalo se je brnenje avtoceste. In bili so tudi
glasovi. Jamranje iz sosednjih stanovanj. Loputanje vrat. S hodnika
sem slišal cviljenje gumijastih koles vozička s hrano. Dvignil sem se
na komolce. Sredi sobe je stala Sonja. Gledala me je. Opazovala.
Brčice so se ji drobno tresle. Potem se je dvignila na zadnje tačke in
mi pomignila. Videl sem repek, ki se ji je ovil spredaj okoli nožic.
Mogoče je le podgana? Mogoče pa je sploh ni? Kar bi bilo huje. Da
je sploh ni. Potem sem sedel na posteljo. Noge sem položil na tla.
Tla so bila mrzla. S sivo miško sva se gledala. Bila je popolnoma
zaupljiva. Navajena. Ni se me bala. Čakala je, da ji dam večerjo.
Mrzlo me je spreletelo po telesu. Kot da bi v sobi zapihal hladen piš.
Nisem vedel … Nisem vedel … Ničesar nisem vedel. V nič nisem
bil več prepričan. Ali je … Ali je … Ali ni … Kaj je potem, če ni?
Kdo sem potem jaz, če nje ni …? Miška je pridrobencljala bliže.
Slišal sem, kako drobno škreblja po parketu. Ustavila se je tik pod
mano. Spet se je postavila na zadnje tačice in me gledala. S
sprednjimi pa si je gladila brke. Tako se mi je zdelo. Kot v kakšni
risanki. Neumnost! Miši si ne gladijo brkov kot v kakšni risanki. S
smrčkom je migala sem in tja. Kot da bi mi nekaj govorila. Nekaj
zelo prijaznega, nekaj človeškega, nekaj toplega, nekaj ljubečega.
Neumnost!! Miši ne govorijo nekaj zelo prijaznega, nekaj človeškega,
nekaj toplega, nekaj ljubečega. Pridna, pridna, sem ji odgovoril, da bi
jo preslepil, da bi jo umiril, da bi ji vlil zaupanje. Počasi sem se
sklonil in z roko poiskal čevelj pod posteljo. Pridna, pridna, dobra,
moja, moja … Čevelj sem trdo prijel v roko in roko dvignil visoko
nad glavo. Prijazna, ja, prijazna, moja, moja, rad te imam, ja, zelo te imam
rad, zelo te imam rad … In sem z vso silo zamahnil. In udaril. In pribil
s peto čevlja malo živalco ob tla. In še enkrat in še enkrat in še
enkrat in še enkrat in še enkrat … Zdaj bom videl, ali je, ali sem, ali
sem sploh še … Pod udarcem sem čutil nekaj trdega, pa potem z
vsakim udarcem bolj mehkega, ploskega … Hrskalo je, drobno
pokalo, ko sem udarjal, ko sem mlatil z vso silo. Potne srage so se
mi nabrale, na čelu drobne kapljice, dihal sem, stokal med dihanjem
… Na koncu sem samo še dihal, kot da stokam … Ustavil sem se.
Nisem mogel več. Nisem več mlad kot včasih, ko sem v enem
nezadržnem tempu preveslal jezero. Nisem mlad. Star sem. Starec.
Staruha. Spustil sem roko, da mi je padla ob telesu. Čutil sem, kako
sem z zapestjem udaril ob rob postelje. Čevelj mi je zdrsnil iz dlani
in padel na tla. Mižal sem. Ne vem, koliko časa. Dolgo. Kratko. Eno
uro, eno sekundo. Eno življenje. Vse življenje sem mižal. Potem
sem počasi odprl oči. Pogledal sem predse. Bila je tam. Zaplata
zdrobljenega telesa. Temnordeče, zmečkano s sivkastim, črnim,
rozastim … Zdrobljeno, uničeno. Zaplata, palačinka steptanega
bitja. Okrog pa kapljice, drobne, ki se širijo na vse strani kot zvezda,
kot razcefrani lističi zmečkanega življenja. Rdeče, oranžno, malce
črno, drekasto. Ubil sem jo, me je prešinilo. Živo bitje je res
obstajalo, nisem si ga domišljal, in zdaj sem ga ubil. Bila je. Res je
bila. Mene pa ni več. Zatulil sem. Grlo mi je zakrvavelo v kriku.
Tulil sem. Nisem več dihal. Vsak dih je bilo tuljenje. Solze so mi
tekle. Jokal sem. Tulil v joku. Vrata so se odprla. Prihiteli so. Tista v
belem in še ena v belem. In še fant v belem. Jaz pa sem jokal …
Jokal … Jokal … In sploh nisem več vedel, zakaj jokam.
 ZAČETEK PESMI

1.

Šel sem kar za njo. Kot kakšen podeželski spolni iztirjenec.

2.

Tisti večer sem hotel ostati doma, na odejo položiti še zimski

plašč, še obe debelo pleteni jopici, mogoče še vse brisače, čiste in
umazane, se z vsem tem pokriti do nosu in v mrzli sobi, sredi mrzle
zime, poskušati zaspati. Počakati jutra, ko se vse še enkrat in na
novo začenja.
Jutra so vedno polna optimizma. Zbudimo se z upanjem, da
bo dan dober. Polni smo energije, tiste svetle in jasne, ki išče smisel
dneva. Zvečer pa stojimo pred koncem, pred zidom. Potegnemo
črto in naredimo račun. Dan je šel v prazno. Dan je samo opletal s
krili kot star mestni golob in naposled pristal v luži. Pravzaprav v
kupu sivega snega, kajti zima je. In mrzlo je v duši, v telesu in v sobi.
In police nad malim električnim kuhalnikom so prazne. In trebuh je
prazen. In spanec nas odreši neprestanega sanjarjenja o hrani.

3.

Tisti večer sem navil budilko na štiri in trideset. Ne zato, ker bi

moral navsezgodaj na vlak, na dolgo pot, na priložnostno delo, ne
zato, ker bi se moral zakopati v knjige, ki so čakale zložene ne robu
mize, pripravljene za razlistavanje za zamujene izpitne roke, pač pa
zato, da bi se zjutraj, ob pol petih, odplazil ulico niže, kjer je na
vogalu trgovina. In potem bi v mraku počakal na kombi, ki deset
minut do petih pripelje zaboje svežega kruha in jih pusti pred vrati.
In potem se čez kakšnih petnajst minut prikaže še en kombi, z
mlekom in jogurtom, pa s smetano, s skuto v lončkih ... Vse to so
namreč vsako zgodnje jutro pustili pred vrati trgovine in jaz sem,
takoj ko je zadnji kombi izginil za vogalom, kot kakšen ilegalec planil
iz mraka in si naložil naročje jestvin. Ne veliko, ne preveč, samo
toliko, kot sem potreboval za tisti dan.
Tudi tisto jutro sem hotel storiti isto. Sline so se mi nabrale, ko
sem pomislil na hrano. Ampak do jutra je bilo še daleč. Pogledal
sem na uro. Dvaindvajset in nekaj čez. Noč se ni niti še začela. V
mrzli sobi, pod odejo, oblečen v pulover, z dolgimi gatami in
nogavicami, pokrit pa še s plaščem in jopicami in brisačami, bo noč
zares dolga. In v nos, ki mi bo molel ven, me bo zeblo do ranega
jutra, ko bo zazvonila budilka.
Ne, nisem bil zaspan, bil sem utrujen od mrzlega dne. Misel na
noč, preždeto v mrzli sobi, me je vedno bolj bistrila. Če je v mrazu
človek pri miru, če sedi na mrzlem, odet v plašč in z rokami pod
pazduho, je vse še bolj bedno. V takšnih trenutkih vidiš sebe, kako
posedaš v sobi, nad glavo žari gola žarnica, na tleh v kotu modroc in
odeja in brisače in cunje, kot vsako noč pripravljene, da se pokriješ z
njimi. Beda. Treba je oditi ven! Na sprehod. Pokukati v tople lokale,
kjer mogoče poznaš koga, h komur lahko prisedeš. Treba se je
gibati. Se v gibanju utruditi. In potem bo v mrzli postelji noč do
jutra lažja. Ven! Ven! Ven!
Spomnil sem se, da je v središču mesta, na dvorišču med
smetnjaki, med avtomehanično delavnico in skladiščem s
keramičnimi ploščicami, razstavna galerija, kjer so prav tisti večer
odprli razstavo skupine mladih slikarjev. Vabilo je viselo na faksu.
Zdaj so ljudje mogoče še tam. Praznujejo. Kozarec cenenega vina bi
pogrel. Košček sira bi zapolnil praznino v trebuhu. Planil sem
pokonci, ugasnil žarnico, zaloputnil z vrati. Gazdarica te je iskala!
zaslišim sosedov glas. Prijazen sosed, prijazna soseda. Oba
upokojenca. K njima se hodim včasih gret pa v času kosila na obisk,
in mi odstopita krožnik juhe. Zamahnem z roko, jo bom poiskal, in
odropotam po lesenih stopnicah navzdol. Rekla je … še slišim glas,
ki se poganja za mano, vendar ga ne poslušam več. Bežim pred njim.
Zelo dobro vem, kaj mi hoče povedati … da je prvi že zdavnaj mimo
… in najemnina … in najemnina …
Zunaj je sneg. Kar sem bil doma, kakšno uro, ga je na sveže
naneslo še več. Zdaj sneži komaj za vzorec. Tu in tam kakšna pika,
ki priplava po zraku. Pred vrati ni stopinj. Moje so bile zadnje. Sneg
jih je pokril, tako da se tam, kjer je bila vdolbina mojega čevlja, zdaj
vidi zgolj rahlo zabrisan krater. Stopim v svojo lastno sled, samo da
v obratni smeri. In potem spet v svoj korak in tako vse do ceste, ki
je tudi pokrita s sveže zapadlim snežnim pršičem. Kolesa nekega
vozila so naredila sled. Hodim po tej sledi, da bi s svojimi
pošvedranimi čevlji, ki ob straneh puščajo, čim manjkrat zagazil v
globok sneg. Zazebe me v noge. Mokre so. Jasno. Ne preveč. V sobi
mokrote skoraj nisem čutil, zdaj ko sem stopil v sneg, se je spet
pojavila. Kot bi bile moje noge pivnik, ki v trenutku posrka vlago
vase. Na glavni cesti so kolesnice bolje izvožene, zato hodim kar po
sredi ceste. Noč je. V mestu je zelo malo avtomobilov. Roke
zakopljem globoko v žep, glavo potegnem med ramena in hitim na
toplo. Ob stenah hiš, zdi se mi, da je tam topleje, se pomikam proti
staremu delu mesta. Smuknem v vežo in potem čez dvorišče. Slišim
glasove in glasbo. V odmaknjenem kotu dvorišča, med parkiranimi
avtomobili, ki kot ogromna trupla ležijo v mraku pred zatemnjeno
mehanično delavnico, sveti luč nad vhodom v galerijo. Sir so najbrž
že požrli, pomislim, upam, da je v plastičnih kozarčkih in na dnu v
steklenicah ostalo še kaj vina. Pohitim proti svetlobi, za trenutek
neham biti pazljiv in seveda takoj stopim v lužo. V ledeno lužo.
Dvorišče je peščeno, zato so vsepovsod vdolbine, v katerih se
nabira plundra. Zmes vode in snega, blata in peska. Z vso silo, z
dolgim korakom, ki je hotel pohiteti proti odrešujoči luči, ki pelje v
toploto, ki vodi k mizi s kozarci in pladnji, sem stopil v plundrasto
luknjo, polno kašastega ledu. Luknja je bila globoka. Čevelj se je
potopil vanjo. Plundra je segla čez gleženj, čez zgornji rob čevlja, in
čutil sem, kako se mi je od zgoraj v čevelj vlil moker mraz, gost in
zdrobljen kot leden pesek. Presenečen sem nekaj trenutkov kar stal
tam. Šele ko je ledena voda stekla ob strani do pete in se razlila pod
podplatom, sem odskočil. Zagazil v kup snega, ki je stal poleg, še
enkrat odskočil, še enkrat stopil v ledeno lužo, tokrat bolj na rob, in
se potem pognal proti vhodu v galerijo. Ne bom razmišljal o mokroti, ne
bom razmišljal o mrazu, o mokri nogavici, ne bom! sem sklenil in vstopil.
Ni več veliko ljudi. Miza, kamor takoj usmerim svoj pogled, je
opustošena. Na njej stojijo samo še prevrnjeni plastični kozarčki,
pladnji, kjer so bile najbrž jestvine, so bili prazni. Stopim bliže. V
nekaterih kozarcih je še nekaj vina. Tudi v steklenici je še nekaj vina.
Natočim si. In takoj spijem. In potem še enega. Po drugem kozarcu,
ki sem ga prav tako spil na dušek, se mi v trebuhu naredi kepa
toplote. Prijetno buhne alkohol, kot atomska goba, nazaj navzgor in
v možgane. Še nekajkrat ponovim vajo, pomislim, in toplota bo
potonila po telesu navzdol, v kolena, v noge in potem v podplate.
Luža v čevlju bo izparela. Toplo mi bo.
To pa je žeja, ja! zaslišim za hrbtom. Zagledam znanca,
pravzaprav sošolca iz višjega letnika. Zunaj je svinjsko vroče, mu
odgovorim, še malo, pa bo požgalo vse do puščave. Iz opuščenih
plastičnih kozarcev začnem nabirati vino in ga pretakati v svojega.
Tam naprej, reče znanec in pomigne z glavo proti sosednjemu
prostoru, od koder se sliši glasba, je še nekaj polnih flaš. Sneg je zjebal
obisk, ni jih veliko prišlo, tako da je ostalo ... Veselo prikimam in v enem
nonšalantnem zamahu spijem do dna. Se mi zdi, da se toplota že
počasi širi iz trebuha do kolen ... Pohitim v sosednji prostor. Slike
vsepovsod po stenah starega skladišča. Slike na kartonu, na lesu, na
papirju. Barve, črno, belo, sivo, pa spet kričeče, platna polepljena s
cunjami, predmeti, različni kolaži po stenah … Avtorji najmlajše
likovne generacije. Malo provokativni, drzni in nepredvidljivi.
Simboli, tudi srp in kladivo, dvignjene pesti, junaki s peterokrakimi
zvezdami na čelu, na prsih, na pesteh, na goli riti tetovaža petokrake
zvezde, naslov pa: Lepo je v naši domovini biti mlad … Mišljeno
ironično, sarkastično ali pa zgolj tako zelo zares. Kdo bi vedel. Ne
zadržim se dolgo na stenah. Bom potem, si mislim, bom potem v
miru pogledal, samo da čim prej spravim toploto do podplatov in
preženem drobne koščke ledu, ki me pikajo kot žgoče igle. Mimo
gruč ljudi, znancev in neznancev, ki klepetajo, kimajo, se smehljajo,
se prebijem do dolge mize. Res so steklenice vina. Še skoraj polne.
In pladenj s sirom je tudi tam. Tlačim koščke v usta. Spomnim se,
da danes nisem še nič jedel, zato še bolj, kar s pestjo pograbim sir, in
ko se stegnem, da bi više na mizi segel po ostankih cenene in žaltave
salame, zaslišim smeh. S polnimi usti, v katera pa še kar tlačim
kockice ementalca, kot da se bojim, da mi bo neka druga lačna roka
izpred nosu pobrala vse, se ozrem proti smehu. Zazdelo se mi je, da
ga poznam. Bil je tako bleščeč, tako iskriv in svež, kot da ni zunaj
teme in sivine in zime in plundre in snežnega dreka vsepovsod …
Iskal sem smeh med ljudmi. Takrat pa je utihnil. Izgubil se je med
enakomernim mrmranjem umetnostnih pogovorov in nekakšne
jazzovske glasbe, ki je prihajala iz kasetofona na okenski polici.
Natočil sem si belega, vidno do roba največjega plastičnega kozarca,
tistega, ki je bil najbrž namenjen pivu. Mokrote v čevlju nisem več
čutil. Bil je sicer vlažen občutek, vendar topel. Predvsem pa
mokrota sploh ni bila več pomembna. Počasi in pomirjen sem se
začel premikati med ljudmi.
Nekaj novega se dogaja … Še nikoli ni bilo tako močne
likovne generacije … Provokacija … Že, ampak politična …
 Nekatere poznam. Bili so obrazi, ki jih srečuješ v malem
mestu, v mali deželi, v malih ulicah, na malih sestankih, med malimi
ljudmi, v malem narodu. Obrazi, ki jih ne poznaš, s katerimi še nisi
govoril, nisi stisnil roke, pa so vendar domači, isto pleme, ista
družina, celo isti daljni sorodniki, iste zamere, ista sovraštva …
Zaprli jih bojo .. Ne ga srat! Tisto poglej, na riti zvezda. Men se
zdi pa duhovito. Vse skupaj je kurac … Nobene figuralike, nobene
harmonije, fantje ne znajo risat. Skicirko bi jim dal v roke, pa marš
na delovno akcijo! Meni je pa super!
Spet zaslišim smeh. Sunkovito se ozrem v njegovi smeri, kot bi
se bal, da bo spet izginil, smeh in tisti, ki se smeje. Zagledam jo.
Točno takšna je, kot sem si predstavljal, da bi morala biti, točno
takšna je kot njen smeh. Svetla, s kratko pristriženimi lasmi, slokim
vratom, drobnega obraza, z velikimi očmi … Oblečena je v dolgo
pleteno obleko. Zelo pisano. Na roke narejeno, z velikimi volnenimi
vozli vsepovsod. Obleka ji ovija telo naključno, kot bi bila zapredek,
vendar po njenem telesu vseeno pada gladko, v pravilnih in
elegantnih gubah. Zimskemu kroju navkljub pletenina poudarja
obline. Prsi. Ne prevelike, ravno prav, da padejo v dlani. Ozko v
pasu, boki, ki se vidijo, ki obljubljajo varno posteljico pod trebuhom.
Vse na njej je zeleno, vijolično, rumeno, volneno ... V rokah drži
olivno zelen plašč, mogoče je celo vojaška bunda. Na nogah težki
čevlji, ki gotovo ne premočijo, pomislim. Ženske morajo imeti topla
obuvala, morajo greti okončine, da se sredica ne ohladi, sem
nagajivo pomislil in pogled zazibal na njenih bokih in niže. Videl
sem jo célo. Predstavljal sem si jo. Kožo, gladkost, vse. Začutila je
moj pogled. Ali pa jo je name opozoril, z rahlim nasmeškom in
trzljajem z glavo, eden od tistih, ki so stali okoli nje. Obrnila se je k
meni. Hitro sem dvignil oči z njenega pasu … Najina pogleda sta se
srečala. Rjave oči. Točno sem vedel, da morajo biti takšne.
Nasmehnil sem se. Nasmehnila se je. Bolj grenko, ne prav
navdušujoče. Pravzaprav je bil njen nasmešek razumevajoč. Kot
smo razumevajoči do nekoga, ki smo ga zalotili pri ne preveč
spodobnem opravilu. To, da sem poznal nekaj obrazov okoli nje, me
je opogumilo, da sem stopil bliže. Obrnila se je stran. Ne preveč
osorno, sploh ne, vendar mi je kljub vsemu pokazala hrbet.
Pozdravil sem se s tistimi, ki sem jih na videz poznal. Zmotil sem jih
v pogovoru, zmotil sem jo v njenem iskrečem se smehu. Vse je
zastalo. Zaradi mene. Pa se nisem umaknil. Stal sem tam in srkal iz
svojega velikega kozarca.
Nisem vedel, da je še kaj piva, reče tip z dolgimi lasmi. Tisti, ki ji je
z očmi izdal, da stojim za njenim hrbtom in jo lakotno gledam.
To ni pivo, rečem, ko vidim, da gleda v moj veliki plastični
kozarec. Vino je. Malvazija.
 Grem pogledat, če ga je še kaj zadaj, še doda dolgolasec in se
odpravlja. Počakaj, grem s tabo, reče drugi, potem vpraša: Če najdeva
pivo, a prineseva še za vaju?
Odkimam. Jaz sem na vinu.
Ona pa rahlo zmedeno prikima. Ja, če najdeta. Fanta odideta.
Ostal sem sam z njo. Še malo bliže sem se prestopil. Mokrote v
čevlju res ni več.
Pa sta šla, rečem in čakam, da bo kaj rekla. Potem dodam:
Hvala bogu! In nagnem.
Punca se obrne k meni. A vedno grdo govoriš o ljudeh, takoj ko ti
pokažejo hrbet?
Začuden sem: Saj ni bilo grdo.
Kaj pa?!
Hvala bogu, da sva sama.
Zasmejala se je, za kratek hip vrgla glavo nazaj in njen smeh je
poskočil in se odbil od obokanega stropa, padel pred najine noge in
se razkotrlikal vsepovsod po galeriji, kjer so se obiskovalci počasi
odpravljali domov. Nekdo je pritisnil stop na razšklampanem
kasetarju, in otožni glas Billie Holiday je sredi najhujše bolečine, jaz
te ljubim, ti pa me pretepaš z mojo ljubeznijo, obmolknil.
Hvala bogu! spet zavzdihnem.
 Kaj spet? vpraša.
Da si je Billie Holiday nehala žile rezat, zaduhovičim. Pa mi ne
uspe.
Ne znaš nič drugega kot: hvala bogu? spet vpraša in oči ji začnejo
begati po prostoru, kot da čaka tista dva, da se prikažeta s sveže
odprtim sodom piva.
Znam, odgovorim. In obmolknem. Ne vem, kako naj
nadaljujem.
Potem pa daj! se vda, ko spozna, da ju s pivom ne bo, da ju
najbrž sploh ne bo nazaj.
Vem, kako ti je ime, rečem.
Ne veš.
Irena.
Nasmehne se in odkima.
Ana. Spet odkima. Tina. Odkima. Milena. Mimi. Marta.
A zgledam kot Marta?
Skomignem z rameni. Ne. Kako pa zgledajo Marte?
Ne vem … Potem je pomislila … Marte imajo široke boke, velike
prsi …
Ne, nisi Marta. Niti pomotoma. Petra si.
 Najprej obmolkne. Potem prikima. Navdušeno zakrilim z
rokami in se polijem z vinom. Uganil sem, uganil sem!
Kot da se ni nič zgodilo, seže v žep svoje volnene obleke in mi
poda robček. Nisem Petra. Si bil pa blizu.
Z njenim robčkom, modre barve je, si z jopice brišem mokro
sled malvazije. Kako blizu? Petruška? Pepca? Petja? Petrina? Zmanjka mi
imen.
S Petrom sem hodila, odgovori resno in pogled ji odtava nekam
mimo mene. Tri leta. Prejšnji mesec sva se razšla. Tik pred novim letom.
Mislila sem, da bova praznovala skupaj. Pa se je že zmenil. Z drugo.
Nasmehnem se. Nagnem kozarec in naredim nekaj krepkih
požirkov v strahu, da se ne bi spet polil. Se pravi, da si frej? Mislim,
brez tipa. Robček stisnem v pesti. Ne bom ji ga vrnil, se odločim.
Spet me pogleda. Malce nagne glavo, kot da se ji smilim, potem
pa reče: Mislim, da bom kar nekaj časa brez. Potem stegne roko … Še
rabiš? In pomigne proti robčku.
Nerad in zelo obotavljaje ji ga potisnem v dlan. To je najlepši
robček na svetu, rečem in jo primem za dlan. Ne odmakne je, kot sem
pričakoval, samo reče: Tipi ste taki prasci.
Ne vem, kaj bi rekel. Ja, res smo. Hudi prasci. Egoisti. Šleve.
Kronični izdajalci. Lažnivci. Izkoriščevalci. Umazanci. Svinje
umazane. Vse, česar se dotaknemo, uničimo, potacamo, poščijemo,
podrekamo … Mislimo samo na fuk. Na joškice, na ritko, na pičko.
Moja zadnja punca me je zelo lepo prosila: Lepo prosim, poglej me še
kdaj tudi v obraz. Tudi obraz imam, ne samo pičke. Ja, hude zverine smo.
Podobni očetom. In naši očetje so podobni svojim očetom.
Alkoholiki. Brutalneži. Posranci. Ljubitelji fuzbala, stripov, porničev.
In ženske v resnici nimajo izbire. Vedno naletijo na nas. Ker drugih
ni. Vse to mi zleti skozi glavo, rečem pa: Jaz nisem takšen. Jaz sem čisto
drugačen.
Ona ne reče nič. Gleda me, kot da tehta moje besede, ki so bile
namenoma mišljene zelo ironično, brez dvoma je to opazila, pa
vseeno se odloča, tehta, potem reče: Domov grem. Adijo. In razgrne
plašč in si ga oblači. Takoj priskočim. Podržim ji plašč, da bi laže
našla drug rokav. Umakne se mi, kot da bi jo pičila kača. Sama bom.
Saj vem, na začetku se blazno trudite, potem pa konec, pika. Nikoli več.
Takoj ko nas dobite, moramo tekati dva koraka za vami in vam kot šolan
nemški ovčar vsako jutro prinašati Sportske novosti.
Jaz nisem tak. Res ne! Prisegam! zaduhovičim in si dlan položim
na srce. Pri tem se spet polijem z malvazijo. Daj mi priložnost. Daj me
... Mislim … se zmedem … spoznaj me.
Punca se spet nasmehne. Očitno jo zabavam. To vedno vžge.
Zabavni fantje vedno zažigajo. Kaj bi na to rekel Freud? vpraša.
Ne poznam. A je to tisti Albanec, ki ima spodaj na Tromostovju kiosk
s sadjem in zelenjavo? Spet poskušam biti duhovit.
Ne, odgovori resno. Očitno ji je dovolj mojega rahlo vinjenega
duhovičenja. Tvoj lapsus.
Tudi ne poznam. A je kakšen športnik?
No … Ko si rekel: Daj me ... Namesto: spoznaj me.
Podzavest, pa to. Izdal si se, kaj zares hočeš od mene.
Prikimam in nagnem. Naredim nekaj dolgih požirkov. Vedno
kadar smo v zadregi, je treba početi nekaj drugega. Kozarec v roki je
pripravno sredstvo za prikrivanje zadrege.
Adijo. In se odpravi. Iz žepa potegne šal, tudi pleten, strupeno
zelen, in si ga nekajkrat ovije okoli vratu. V drugem žepu pa ima
pleteno kapico. Različnih, nedoločljivih barv, s pisanim cofom na
vrhu.
Petra, počakaj!
Res počaka. Ustavi se. Ni me popravila, kar pomeni, da sem
zadel v sredo, v bistvo, v njeno ime, res ji je ime Petra! Bravo jaz!!
Velika razstavna dvorana se je že čisto izpraznila. Samo pri izhodu
se drenjajo in pogovarjajo mladi pijani slikarji. Ne veš, kako mi je ime,
rečem v upanju, da bova nadaljevala pogovor, dialog, monolog,
karkoli …
Me ne zanima, reče, se nasmehne, ne zanima me, kako ti je ime, in
se obrne na peti svojih težkih čevljev in odide proti izhodu.
Spijem do konca, zmečkam plastični kozarec, ga vržem na tla
in kriknem: Petra, s tabo grem!
Šel sem kar za njo. Kot kakšen podeželski spolni iztirjenec.

4.

Ni se ustavila. Ni me počakala. Šla je naprej skozi mrak

dvorišča proti ulici. Stekel sem za njo. Preskočil kup snega ob
vhodu, zdrsnilo mi je in padel sem na rit, pristal na pobočju kupa
snega, z nogami pa v luži plundre. Pogledal sem v njeni smeri, ali je
videla mojo nerodnost, mojo sramoto. Ravno takrat je z dvorišča
stopila v veliko obokano vežo. Na dnu oboka je žarela svetloba ulice
in jasno je bilo videti drobne snežinke, ko so padale mimo ulične
svetilke nekje zgoraj. Videl sem njeno silhueto, kako je obstala.
Je vse v redu? me je vprašala in njene besede so v obokani tišini
snežne noči odmevale kot v kakšnem črno-belem francoskem
ljubezenskem filmu.
Ja, ja, vse je super, sem rekel in moj glas je bil suh in v primerjavi
z njenim zgolj ubogo jamranje smrtnika pred donečim glasom
boginje. S kupa snega sem se pobral čim bolj nonšalantno in
lahkotno. Kot da je bil neroden padec zgolj umetnostna figura v
zapeljevanju. Ona pa se je obrnila in njena silhueta je nadaljevala pot
skozi obok hiše na ulico. Nisem hotel teči za njo. Vsaj ne v temi
dvorišča. Nisem želel ponoviti sramotnega padca v sneg.
Silhueta se je, ko je stopila na ulico, za hip zabliskala, se
razsvetlila, kot bi jo nekdo pofotkal s flešem. In takoj zatem je
izginila izpod oboka.
Pohitel sem za njo. Preskakoval plundraste luže, si v veži
oddahnil, nekajkrat zacepetal z nogami, da je odmevalo pod oboki,
si otresel sneg s čevljev in hlačnic, potem pa pohitel na ulico.
Hodila je kakšnih dvajset metrov pred mano. Počasi in
previdno je stopala po slabo spluženi cesti. Čisto mogoče je, da hodi
tako počasi, ker ve, da hodim za njo. Roke sem zakopal v žep.
Droben sneg je naletaval. Ne preveč gost. Drobiž drobnih pikic, ki
padajo iz črnine neba.
Hej! sem zaklical. Zgolj toliko, da bi jo opozoril nase, da bo
vedela, da ji sledim. Ni se ozrla. Mirno, kot da me ni slišala, je
nadaljevala pot skozi nočno mesto. Jaz pa za njo.
Tako sva stopala kar nekaj časa. Nikogar ni bilo več. Niti
osamljenih nočnih avtomobilov ne. Tišina snežne noči je legla nad
ulice. Malce sem pospešil korak. Za njo sem zaostajal samo nekaj
metrov. Hodil sem v njenem počasnem ritmu. V njeni senci. Kot da
sva privezana drug na drugega z nevidno nitjo. Bilo mi je prijetno.
Belo vino se mi je razlezlo prav v vse kotičke premraženega telesa.
Mokrota v čevljih je bila še vedno topla. Imel sem občutek, da me
greje. Spomnil sem se prijatelja, pravzaprav sva bila sošolca v
osnovni šoli, kasneje sva se srečevala po naključju, povedal mi je, da
je potapljač, celo učitelj potapljanja, da ima svojo šolo, in nekoč mi
je povedal, da se je v globini, ko si povsem globoko izgubljen v
vedno bolj črni in hladni modrini, da se je najlepše poscati v
potapljaško obleko. Toplota se razlije po telesu in občutek je
božanski, zelo zelo lep … Ko je to rekel, je obmolknil in oči so se
mu zasvetile, pogledal je nekam daleč mimo mene. Kako lep? sem ga
vprašal. Spet se je zazrl vame, kot da se je prebudil iz prelepih sanj,
in rekel: Kot neskončen orgazem. Lebdiš izgubljen v samoti globine in vseeno ti
je za vse. Ščiješ vase, prihaja ti vase in je tako lepo, da bi najrajši umrl. Če je
to smrt, potem hočem umret točno tako. Da ti v lebdeči temini pride vase.
Si še tu? sem zaslišal glas, ki me je predramil iz spominov na
prijatelja potapljača. Ustavila se je. Obrnila se je k meni in zdaj me
sprašuje: Ne greš domov?
Odkimam. S tabo grem.
Ti si nor!
Počasi, da je ne bi prestrašil, stopim do nje. Počaka me. Ne
boji se me. Pravzaprav se ji zdim zabaven. To vidim na njenem
obrazu. Poskuša biti resna, ampak spodaj, za masko strogosti, ji je
prijetno, radovedna je. Všeč sem ji.
Stojiva drug ob drugem. Sneži.
Kaj si mislil?
Kdaj?
Maloprej. Gledala sem te. Sklonjeno glavo si imel in smehljal si se. Na
kaj si mislil? me vpraša strogo prijazno, kot kakšna vzgojiteljica v
vrtcu.
Na orgazem, rečem, na orgazem, ki je smrt.
Ona molči. Gleda me. Ne več tako prijazno.
Pravzaprav sem mislil na potapljanje. Poskušam popraviti. Takšno
zelo globoko potapljanje. In na prijatelja … On mi je pravil o tem …
obstanem. Ne vem, ali ima smisel nadaljevati. V njenih očeh vidim,
da je vse bolj prepričana, da sam samo tečen nočni spolni
nadlegovalec.
Ti si nor, reče, se obrne in nadaljuje svojo pot. Dohitim jo in
stopam ob njej. Molčiva. Sneži. Od strani si jo ogledujem. Ko
hodiva pod uličnimi svetilkami, ki ji z žarko belo svetlobo vsake
toliko presvetlijo obraz, se njeno lice spreminja; njen obraz je zdaj
prijazen, zdaj mehak, zdaj skrivnostno skrit v senci, pa potem
nenadoma preteč, osvetljen od zgoraj z belino, ki spremeni poteze
na njenem obrazu v strašljivo masko … Z vsakim korakom, z
vsakim približevanjem in oddaljevanjem od krogov svetlobe, ki jih
na ulico mečejo viseče ulične luči, se njen obraz spreminja, pa
vendar je tudi v grozečih variacijah tako ljub in drag in droben in
krhek, da bi najraje stopil bliže in ga vzel v roke in poljubljal …
Vidim te, reče.
Kaj me vidiš?
Kako me gledaš. Kot da me hočeš kupit.
Hočem te. Ne kupit. Spoznat.
Spet se ustavi. Kaj pa, če jaz nočem? reče strogo.
Skomignem z rameni. Potem bom umrl.
Ne more si kaj, da se ne bi nasmehnila. Stojiva nekaj časa tako
in se gledava. Sneži. Veš kaj, reče, saj si kar v redu …
Te lahko potem objamem …
Nehaj! povzdigne glas. Očitno se je ustrašila, da jo bom res
objel, kar sem tudi zares imel namen storiti. Ustavila me je, še
preden je misel prišla do mišic, še preden so se mišice sprožile v
korak in roke v objem in …
Nenadoma me je obšlo, da sem popolnoma sam in da me že
dolgo dolgo časa ni nihče objel. In da tudi jaz že dolgo dolgo časa
nisem nikogar objel. Stisnilo me je v grlu.
Zakaj morate tipi takoj vse pokvarit! reče razočarano. Rekla sem, da
si v redu, ti pa takoj planeš …
Nisem planil … Niti rok še nisem potegnil iz žepov.
Hotel si, reče, tokrat precej jezno. Veš kaj … Domov grem. Ti pa
tudi. Adijo! In se obrne in pospeši korak. Jaz pa za njo. Dohitim jo in
hodim ob njej.
Spet gledam, kako se po njenem obrazu preliva svetloba in
kako ga spreminja v različne maske …
Tisto, ko sem rekel o orgazmu … Vidim, kako je otrpnila. Kako se
je zaprla kot školjka. Nič ne vidim, nič ne slišim … Tisto …
nadaljujem, mi je povedal prijatelj potapljač. Spet pospeši korak, kot da
bi mi s tem hotela povedati, da je res ne zanima, kar pripovedujem.
Nadaljujem trmasto: Rekel je, da je občutek, ko si globoko spodaj pod vodo
… In če se poščiješ v potapljaško obleko, da je tako lepo, da te ima, da ne bi
nikoli več prišel ven …
Še bolj pohiti. Vem, da je prepričana, da sem pacient, norec, ki
blebeta in blebeta. Jaz pa vem, da nisem, da je vse to res in da še
nikoli nisem govoril o tem in da bom zdaj, v snežni noči, do konca
povedal neznanemu dekletu, ki mi je všeč, ki se smeji, kot da bi
drhtel in zvenel zrak … Umrl je. Enkrat ni več prišel iz vode. Sploh ne
vejo, zakaj. Kot da bi namenoma ostal tam. Točno tako, kot mi je povedal.
Samo meni je povedal. Samo jaz sem vedel. Povem do konca. Prvič in
edinkrat in do konca.
Prideva do križišča. Na semaforju gori rdeča luč. Ampak ona
vseeno steče čez cesto. Jaz pa za njo. Prečkava križišče pri rdečem
semaforju. Niti pogledava ne. Ne levo ne desno. Samo čez greva.
Zakaj tudi ne bi. Pozna noč je. Nikjer nikogar. Rdeča in zelena luč
se menjavata zdolgočaseno in brez smisla. Tišina in praznina je
neskončna. Mesto je pod kupolo drobnega sneženja poveznjeno v
tišino.
Na drugi strani ceste se ustavi, obrne se k meni in mi reče:
Hodil je z mano. Ves čas pa je imel drugo.
Kdo?
Peter.
Prikimam. Vem, kaj mi želi povedati.
Tri leta. Za vsak božič, za vsako novo leto sem bila sama.
Čakala sem ga. Vedno je bilo kaj. Služba, bolna mama … Kuhala
sem večerjo, zavijala darila, pletla jopice in šale zanj … On je imel pa
dva otroka. Ni mi povedal.
Spet prikimam. Nič ne rečem. Nimam kaj. Mokrota v nogah
me začenja mraziti. Belo vino počasi izgublja svojo moč.
Gledava se.
 Zdaj pa adijo. Lahko noč, reče in se obrne.
Zagrabim jo za roko. Počakaj!
Pusti me! skoraj krikne.
Čakaj!!
Au!

5.

Spustim jo. Potegne roko k sebi. Prime se okoli zapestja.

Podrgne ga, kot da bi se hotela ogreti.
Nasmehnem se: Oprosti … Nisem vedel. Tako krhko roko imaš. Kot
iz stekla. Še vedno čutim v dlani njeno mehko in toplo kožo.
Zdaj se tudi ona nasmehne.
A je kaj narobe? se nenadoma zasliši iz sence hiš za najinima
hrbtoma. Raskav moški glas pade v tišino noči kot kamen v mirno
gladino jezera. Ozreva se hkrati. Ob hiši stojita uniformiranca.
Gledamo se nekaj časa, potem se uniformiranca počasi izvijeta
iz mraka in se začneta približevati. Stopata skoraj hkrati in
popolnoma sinhrono, kot dvojčka. Ustavita se pred nama na varni
razdalji.
 A je kaj narobe? še enkrat vpraša starejši od njiju.
Ne, ne, nič ni narobe, reče ona.
Zdelo se nama je, kot da je nekaj narobe. A vas tale tovariš nadleguje?
nadaljuje starejši in me gleda.
Neeee, zameketam in se bedasto zarežim, ne nadlegujem, sploh ne ...
Samo pogovarjala sva se, reče ona, res.
Mladi miličnik si popravi kapo, na kateri se zalesketa petokraka
zvezda. Pri rdeči sta šla čez cesto. Osebno, prosim.
Tovariš miličnik, reče in poskuša biti zelo prijazna, nikogar ni,
cesta je prazna, noč je, pa sva šla čez …
Mislite, da lahko kršite zakon, če je noč? je oster mlajši, osebno! Ne
bom dvakrat ponavljal.
Ona seže v svoj globoki žep, takoj, takoj …, iz žepa potegne
pleteno torbico. Spleteno iz volne različnih barv. Vse, kar ima, je
sama spletla, pomislim. Ona pa odpne velik gumb na pleteni malhici
in potegne na plan zdelan indeks. Med stranmi rdeče knjižice je
spravljenih kar nekaj papirčkov, računov, listkov … Brska med
njimi. Takoj bom. Končno najde osebno izkaznico. Pomoli jo
starejšemu miličniku, ki jo vzame, ne da bi umaknil oči z naju.
Pa ti? vpraša mlajši in pokaže s prstom name.
Nimam s sabo. Doma imam. Šel sem samo malo na sprehod
…
Mlajši miličnik se zadovoljno nasmehne. Hočeš, da pokličem
marico in boš potem samo malo prespal pri nas? Na res hladnem?
Tovariš miličnik, spet spregovori ona, jaz jamčim zanj. Domov
greva. Lepo prosim … Drugič bova imela dokumente s sabo. Obljubljava …
Starejši ji vrne izkaznico, ki je ni niti pogledal. Pokroviteljsko
reče: Vidim, da si resna punca … Potem pa pogleda mene. Ti pa …
Takole brez dokumentov … Kako naj vem, da nisi kakšna baraba, ki podnevi
študira, ponoči pa razbija državo?
Ni baraba. Moj fant je. Lepo prosim … Ne bo se ponovilo, reče ona
in se prijazno nasmehne. Moj oče je tudi miličnik.
Uniformiranca se spogledata. Starejši reče: Potem pa malo bolj
pazi na svojega fanta. Pri rdeči čez cesto! Ata bi te po riti. In se zasmeji.
Tudi ona se zasmeji. Spet tisti smeh. Lep, ne preveč glasen,
žgoleč, kot bi zažuborelo … Saj mu ne boste povedali, kajne?
Tudi miličnika se zasmejeta. Potem dvigneta roki do roba
svojih kap, to storita skoraj hkrati in popolnoma sinhrono, kot
dvojčka. In starejši reče: No, prav. Zdaj pa spat, otroka! Jutri pa pridno
študirat, da bo država imela kaj od vaju!
Oba prikimava. Lahko noč, rečem, onadva pa na mojo
prijaznost sploh ne reagirata, mirno nadaljujeta svojo pot. Prečkata
cesto, in to prav takrat, ko se je na semaforju prižgala rdeča luč.

6.

Pograbi me za roko in me odvleče ob hišah naprej.

Hvala. Rešila si me. Težila bi mi.
Zakaj ne nosiš dokumentov s sabo?! jezno spusti roko.
Res sem šel samo na sprehod. Mislim, hotel sem se nekje
pogret …
Pogret? Imaš doma mrzlo?
Doma in v duši, zaduhovičim, vendar na poseben, grenko-
smešen način. Malo zares, malo za šalo.
Gleda me nekaj časa. Zdi se mi, da sem se ji zasmilil. Punce, ki
se jim fant zasmili, postanejo mehkejše. Dobijo sočutne oči, mehka
kolena, začnejo razmišljati, kako bi pomagale, kako bi bile koristne.
In potem zlezejo z nami v posteljo. Iz čiste sočutne ljubezni.
Do vogala greva še skupaj, pokaže z roko na naslednjo ulico, če
miličnika mogoče gledata za nama … Potem pa res adijo …
S tabo bi šel, rečem, saj sem tvoj fant.
Vidim, da ji gre na smeh.
 Sama si rekla, skomignem z rameni.
Spet me nekaj časa gleda, potem prikima, kot da se je vdala v
usodo. Prav. Povabim te na čaj, ampak samo na čaj ...
Čaj, čaj … Prikimavam … Jasno, samo čaj …
Potem skoraj tečeva naprej. Preskakujeva zaplate rjavkaste
plundre. Mokrota mi spet zalije čevlje. Tokrat imam mokro v obeh.
Vseeno mi je. Hitim za njo v mračno predmestje. Ulice so temne.
Bolj ko zapuščava center mesta, globlji je mrak. Vsaka druga ulična
svetilka gori, potem vsaka tretja. Država varčuje z energijo. Tudi z
bencinom. Avtomobili vozijo vsak drug dan. Banane lahko kupiš
skoraj samo na recept.
Ustaviva se ob stari vili z vrtom. Ona odpre vrtna vrata. Položi
mi prst na usta: Psssst! Zarotniško prikimam. Kot dve senci huškneva
čez zasneženo in slabo očiščeno dvorišče. Zadaj za hišo so vrata.
Vhod v klet, v drvarnice, v hišniško sobico. Iz žepa potegne ključ in
odklene. Ne bom prižgala luči, šepeta. Ne smem imeti obiskov. Ampak ne
skrbi, stene so debele, nič se ne sliši. Trkat na moja vrata pa še nikoli niso
prišli. Prime me za roko in me pelje v temo. Zadiši po lesu, po prahu,
po premogu, po gnilem krompirju …
Tema je popolna. Pojma nimam, kje sem. Vseeno mi je. Samo
da je ona z mano. Drži me za roko in jaz vonjam njen vonj, čutim
njen mehki utrip, ko se v črni temi po naključju dotaknem njenega
toplega telesa. Črnina je okoli mene in jaz se prepuščam, da me vodi
skozi zimo žalosti, čez reko Aheron na drugo stran temnega meseca.
Prepuščam se, da me vodi k sebi, v brlog toplote v neskončni zimi.
Sredi trde teme obstoji. Zaletim se vanjo. Roke se same, pa ne
čisto same, ovijejo okrog njenega telesa. Oči imam odprte in ničesar
ne vidim. Zrem v temo in nikjer niti drobne niti svetlobe. Všeč mi
je. V prsih mi razbija pričakovanje. V trebuhu žgečkljivi mravljinci
slasti. Začutim njene roke na svojem hrbtu. Tudi ona me je objela.
Sklonim se. Počasi, da se ne bi zadel ob njen obraz. Milimeter in
milimeter … Lice na mojem licu. Končno! Zaprem oči.
Misliš, da lahko živimo v temi? me čez čas vpraša in njen glas je
kot trenutek svetlobe sredi črnine.
Jaz bi lahko do smrti živel v temi, če bi bila le ti z mano.
Zdi se mi, da se je nasmehnila. V glavi sem videl njeno lice. In
ustnice, ki so se čisto blizu mojih rahlo odprle. Z jezikom sem
smuknil noter. S slino, spleteno v niti, s katerimi so izpisane pesmi
ustnic, sklenjenih v poljubu, sem se narahlo dotikal in odmikal, ko
sem ji pripovedoval, kar je nemogoče povedati z besedami, samo s
poljubi. Ni se umaknila. Ni pobegnila. Čutil sem, kako me je njena
dlan med mojimi lopaticami samo še bolj pritisnila k sebi.
Če imaš koga, ki ima poljube zate, lahko preživiš vse. Vsako temo,
vsako zimo. Pomlad sploh ni več pomembna. Slišim njen glas, ki je zdaj
drugačen. Kot bi se v popolni temi nenadoma pokazal njen drugi in
tako zelo drugačni obraz. Pomlad so objemi, so poljubi. Pomlad je druga
polovica tvojega telesa, ki ga kar naprej iščeš … In ko ga najdeš, je to pomlad.
Prikimam. Najbrž v trdi temi ni opazila mojega prikimavanja,
zato jo še trdneje stisnem k sebi. Rad bi bil tvoja pomlad, rečem.
In je luč.
V njeni sobi. Za zaprtimi vrati. Stojim na pleteni volneni
preprogi barv, mavrice in gorkote. Dolge cevi električne pečke žarijo
in svetijo rdeče. In v kotu, ob postelji, prekriti spet s pleteno odejo,
je s tanko ruto mavričnih barv zavešena polomljena svetilka. Soba je
majhna. V njej je komaj prostor za posteljo, za mizo s kuhalnikom z
eno samo grelno ploščo, komaj je prostor za dve telesi, ki se morata
objeti, stisniti, prižeti drugo k drugemu, da lahko stojita sredi
prostora.
In se objameva. In se potem kmalu položiva na posteljo. In se
sezujeva. Zbrcava mokre čevlje s sebe. Olupiva premočene nogavice
s sebe. In rdeč emajliran lonček z belimi pikami že stoji na grelni
plošči. In voda v njem vre, medtem ko sprašujem: Je tvoj oče res
miličnik? Ko leži na hrbtu pred mano, navihano prikima, utrujen,
naveličan, zapit in v penziji, moj oče miličnik, voda še vedno vre in vre in
vre. In lipov čaj malo kasneje zadiši, ko se vrneš in spet ležeš obme
in rečeš: Ne vem ti imena. In koža pod dlanjo je topla. In tvoj trebuh
je bel in diši po mleku, ko ti odgovorim: Nisem ti ga povedal. In ko se
prevališ name, ko mi potegneš srajco čez glavo, ko je soba polna
težkega vonja po lipi, po slini poljubov, rečeš: Tudi jaz nisem Petra. In
ko skomignem z rameni, ko s celim telesom, kot da je pesem, rečem:
Saj je vseeno. Za imena je čas. Važna je duša. In potem ko se smejiva
svojim patetičnim besedam, svoji neumnosti, svoji pregnani samoti,
ko ona v drobnem hehetu ponavlja za mano, važna je duša, važna je
duša, važna je duša, važna je duša …, in ko se zavem, kakšen bedak
sem, ko se zavem, kot se zavem vedno, me tokrat začuda ni sram,
ker je ona tista, pred katero me ni sram, pred katero nimam slabe
vesti, kot pred miličniki, kot pred svetom, ki mu nisem dorasel in
imam vedno beden občutek, kot da sem nekaj grdega storil, kot da
je moje življenje luknja, zgrešeno, od vsega začetka, brez razloga
okuženo s slabo vestjo … In zdaj je ona tu. In zdaj sem jaz tu. Oba
v neki davni zimi, oba na toplem v sobici, v kleti sveta, kjer niso
dovoljeni obiski, oba, z roko v roki, s telesom v telesu, ki prežene
samoto, oba v dolgi črni noči, za katero se je zdelo, da ne bo nikoli
minila.
 KONČNO JE CRKNILA

1.

Končno je crknila! sem vzkliknil, ko sem zvedel, da je umrla

mama.
Moja prva misel je bila konj. Misel na konja. Starega konja.
Pravzaprav na kobilo. Na nekaj, kar nima jajc. Nekatere besede
gredo krasno skupaj in potem tvorijo novo vsebino. Nekatere pa ne.
Nekatere kombinacije besed pomenijo hudičevo zaklinjanje, klicanje
temnih oblakov usode nad naše življenje. Besedi crkniti in konj gresta
krasno skupaj. Mama in crkniti pa nikakor. Ko sem izrekel – spet
bom nespodobno ponovil: Končno je crknila! –, me je spreletelo,
zazeblo v tilniku, v vratu, in šlo zadaj navzgor do možganov: Slab
človek sem, sem pomislil, kajti vsak človek, ki vzklikne ali celo samo
pomisli kaj tako nespodobnega, ko mu umre mama, je zelo zelo slab
človek. Pokvarjenec. Nekaj, kar ne sodi med prijazne prebivalce
prelepe dežele. Nekaj, kar ne sodi v Srednjo Evropo, ne sodi niti v
Zahodno Evropo, niti na pesek ob obali Izraela, niti v muslimanski
svet, predvsem pa ne sodi med civilizirano občestvo zadnjih dva
tisoč let. Med tiste civilizirance, ki vedo, kaj pomeni številka pet,
kako pomembno število je petka, petica, 5, najbolj sveta dolžnost,
peta zapoved: Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji,
ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji …
Zdaj bi me morala ubiti strela. Moral bi se mrtev zvrniti na zemljo.
Umreti čez teden dni. V prometni nesreči. Ali pa vsaj za rakom čez
pol leta. Pa se ni zgodilo nič. Rekel sem in preživel. Pomislil sem na
konja, kobilo, ki klecne v obcestni jarek. Ki potem tam crkuje. Konj,
ki crkne, mama, ki crkne. Ki umre. Ki me zapusti. Ki me pusti
samega. Ki mi ne pove vsega, ki kar gre. Rep med noge.
Nedorečeno. Nedokončano. In zato crkne. Ne poslovi se. In jaz se
ne poslovim od nje. Jeza butne na ustnice. Pljunek se nabere med
zobmi, ki škrtnejo, ko zagrizejo v besede: Končno je crknila!

2.

Razlogov, zakaj sem izrekel ta v nebo vpijoče ogabni stavek, ki

bi se ga moral sramovati vsak spodoben človek, sploh če je rojen na
sončni strani Alp, v samem srcu katoliške Evrope, je najbrž več.
Človek, ki izreče kaj tako nizkotnega, svojo mater najbrž:

a) … resnično sovraži.
 Kar ni čisto res. Res pa je, da mi je, predvsem v zadnjem
obdobju svojega zemeljskega bivanja, strašno grizla živčne končiče
in vozle in korenine, vendar so me nanjo vseeno vezali dragoceni, ja,
včasih tudi resnično lepi spomini. Ta hip se jih ne spomnim, ampak
gotovo so bili.
Človeku, ki je tako nonšalantno in z lahkoto prekršil peto
zapoved, kot da je prepoved parkiranja na parkirnem prostoru za
invalide, se je njegova mati najbrž

b)… v zadnjem času hudo zamerila.

Kar je bilo res. Vendar, če zdaj premišljujem, ne morem

navesti nič konkretnega. Moja zamera do nje je bila bolj splošne
narave. Zameril sem ji življenje, ki ga je živela. Živela je nezdravo,
neekološko, škodljivo, brez gibanja, s preveč maščobami in
sladkorja, z mazohistično naslado uživanja v svojih boleznih.
Vendar je bilo to njeno življenje. Zameril sem ji v resnici to, da sem
vedel, da takšno življenje vodi v pogubo. Da bo zaradi svojega
ubijalskega načina življenja prehitro odšla od mene. Takšna zamera
pa je najbrž oblika ljubezni. Strah me je bilo zanjo. Strah me je bilo,
da bo odšla in da bom ostal resnično sam.
Človek, ki izreče kaj tako nizkotnega, je
 c)… ob materini smrti začutil olajšanje.

Tudi to ni čisto res. Občutek olajšanja je blagodejen, jaz pa

sem občutil tesnobo. Strah in razočaranje. Stiskalo me je v grlu in
stiskal sem pesti. Najraje bi udaril v steno, pa sem takrat, ko so mi
povedali to žalostno novico, sedel v taksiju (nobene stene v bližini
torej). In tudi sicer nisem človek, ki bi na lepem, zaradi sprostitve
notranje napetosti, meni nič tebi nič z vso silo s pestjo udaril v
steno. Če bi to storil, bi si gotovo zdrobil vse členke, kar bi bilo še
huje. Ne, ob njeni smrti nisem občutil olajšanja. Prej nelagodje, prej
tesnobo … Mama je bila nekakšna rezerva. Ko mi bo na svetu res
šlo zelo zelo slabo, ko bom vse zajebal, ko se bo vse zgrnilo nadme,
bom lahko pobegnil k njej. Z njeno smrtjo je bil ta pobeg v varno
materino naročje onemogočen. Resnično sem bil sam. Najbolj sam
na svetu. Nikamor ne morem pobegniti.

d)… ženska, ki je bila ob smrti deležna vzklika Končno je

crknila!, je bila gotovo hudobna in zla.

Ja. Mogoče je bila res hudobna. Vendar nisem prepričan, da je

zlo povzročala namenoma. Mogoče včasih. Večinoma pa ne. Bila je
brezobzirna. Svojega moža, mojega dobrega očima, je varala. Znala
je prizadeti ljudi. Lagala je. Včasih z namenom, ponavadi pa iz
dolgega časa, kar tako, da se je pač nekaj dogajalo. Česarkoli se je
dotaknila, je uničila. Svoji dve neporočeni sestri (moji ljubi tetki) je
izkoriščala do smrti. Bili sta njeni sužnji. No, sicer pa sužnjelastniška
razmerja v današnjem svetu niso redkost. Z virtuoznostjo igralke je
znala igrati nebogljenost. Bila je solzava, patetična in hkrati kruta.
Znala je prizadeti, vzeti, odvreči, pozabiti, poteptati. Pa vendar
takrat, ko so mi v taksiju povedali, kar sem slutil, namreč da je ni
več, nisem mislil na nič od vsega tega. Enostavno sem se odzval kot
otrok. Kot otrok, ki se ves obrne v jezo in sovraštvo, saj lahko le
tako preživi svojo bolečino. V resnici sem bil razočaran, da je odšla,
da me ni počakala.
Kasneje, čez nekaj let, mi je zelo natančno prikapljalo v zavest,
čemu je rabil ta drastični in seveda prav nič krščanski odziv ob
njenem odhodu. Jeza. Jezen sem bil predvsem zato, ker je nisem
uspel vprašati, kar sem jo mislil. Jezen sem bil, ker mi ni povedala
vsega.
Česa mi ni povedala? Še danes ne vem točno. Ni mi povedala
vsega. Pika. Amen. S sabo je odnesla vsa moja neizgovorjena in
nezastavljena vprašanja – in vse odgovore nanja. Ko umrejo vsi tvoji
bližnji, mogoče je odidejo bolj prava beseda, ko se potrgajo korenine,
izgine tudi preteklost. Še posebej tista preteklost, ki je nisi poznal.
Možnost védenja o sebi, ko te še ni bilo, za vselej in dokončno
izgine.
Mislim, da sem takrat, v tistem smrdljivem taksiju, ki me je
peljal od letališča proti mestu, nezavedno mislil prav na to, ko sem
izrekel: Končno je crknila! In se mi je takoj zatem pred očmi pojavila
podoba predimenzionirano debele in popolnoma rjave kobile z
debelo ritjo, kobile, ki klecne in potem pade na svoj dolgi konjski
gobec in se kmalu zatem, kot bi se porušila stolpnica, sesede v jarek
in crkne.

3.

Preden je umrla, sem jo obiskal. Zadnjič. Pripeljal sem se z

vlakom. Takrat nisem imel avtomobila. Zelo težko sem hodil k njej.
Večinoma sva se pogovarjala po telefonu. Dolgi pogovori. Na
koncu sem bil vedno poražen. Jezen. Vedno je obveljala njena.
Čeprav je včasih jokala, ko sem odložil slušalko, je kljub solzam
ostala zmagovalka. Tudi če sem se hotel pogovarjati o vremenu, je
pogovor vedno speljala tako, da me je lahko poučevala, mi pridigala,
me včasih celo pokarala, blagohotno, pokroviteljsko. Ne morem se
spomniti, kaj je bil vedno razlog najinih konfliktov, saj so bili najini
pogovori večinoma rutinski, prazni, pogovori dveh ljudi, ki sta si bila
nekoč sicer blizu, zdaj pa sta se izgubila. Ona ni vedela, kaj točno
počnem, meni pa se je zdelo njeno življenje na videz jasno in
nezanimivo, predvsem pa jalovo. Na vsak način je hotela dajati vtis,
da se na vse spozna, jaz pa žal dostikrat nisem zdržal, nisem mogel
predolgo požirati dejstva, da se ne spozna na nič in da nisem
neumen najstnik kot nekoč, ko me je lahko po mili volji izsiljevala,
manipulirala z mano in igrala vsemogočno mater. In tako je bilo
vsakič. Po takšnih brezplodnih pogovorih, polnih ihtenja, očitkov,
zmerjanja z moje strani, nisem imel prav nobene želje, da bi jo
obiskal. Ampak takrat sem vseeno sedel na vlak in se odpeljal k njej.
Živela je s svojo mnogo starejšo sestro in z moškim, ki si ga je
navlekla v zadnjem desetletju svojega življenja, ko je svojega moža,
mojega očima, brezobzirno spravila v hiralnico, kjer je neopazno in
popolnoma sam umrl nekaj tednov za tem, ko se je odločil, da ne bo
več jedel; nekakšen samomor, bi človek rekel; še prej pa je pokopala
babico, svojo mater, in pod rušo spravila svojo najstarejšo sestro …
Zdaj sta bili s preostalo sestro sami, in bradati moški sumljivega
zaporniškega porekla je živel z njima. Pravzaprav sta oba, moja
mama in njen arestantski ljubimec, živela na račun tetine pokojnine.
Čudna trojka je životarila v razpadajočem nekoč meščanskem
stanovanju pokojnega šolskega nadzornika, mojega deda, in njegove
žene, učiteljice in vzgojiteljice, moje babice, rojene leta tisoč
devetsto dve in vzgojene pri nunah uršulinkah. Spoštovani in
vsesplošno cenjeni šolski nadzornik, predvojni komunist, rojen leta
tisoč osemsto štiriindevetdeset, je umrl sedem let po tistem, ko so ga
kot pokoro za ljubezen do velikega Stalina poslali na Goli otok
razbijat belo kamenje.
Tako sem prišel na obisk v svoje mladostno domovanje. V
petsobno stanovanje, ki je smrdelo po starih cunjah, po trohnobi, po
postani hrani … Prestopal sem škatle, nagrmadene v veži, se prebijal
preko naloženih predmetov, cunj, zaprašenih knjig, časopisov,
različne šare, od katere se stari ljudje nikakor ne morejo posloviti.
Zrak je bil podihan, slankast, gost, in zdelo se mi je, da ima barvo.
Da plava, zrak, kot polprozoren dim pred mano. Obarvan. Zrak, ki
ima kovinsko zelenomodro barvo mesarskih muh.
To je bilo domovanje moje mladosti. Mojih zgodnjih, pa ne
samo zgodnjih let. Prvi opotekajoči se koraki od stene do stene,
praznovanja, silvestrovo, rojstni dnevi, prazniki, obešanje papirnatih
zastavic po oknih: ena slovenska, ena jugoslovanska, ena partijska,
ena slovenska, ena jugoslovanska, ena partijska … Solze, smeh, prvo
kolo, pes, domača žival, sestrica, dojenček, gimnazija, punce v moji
sobi na koncu hodnika, hihitanje, pitje alkohola, kajenje trave, branje
poezije, slovesa, srečanja, kričanje, prepiri, vedno manj smeha,
izguba, babičino truplo, fotografije, policija, žalost … Vse to je zdaj
zasuto s predmeti, z vsebino omar, ki jih nihče več ne zapira, iz
katerih visijo cunje, stare obleke, kot čreva iz vampov razparanih
živali. Vsepovsod smrad gnijoče hrane, zadah pokvarjenega
hladilnika, vonj plesnive posode, ki je nihče več ne pomiva.
Vstopam v sobo, kjer leži mama. Vonj urina, krvi, beljakovin. Vse
pa pomešano z dimom cenenih cigaret, ki jih drugo za drugo kadi
moški s sivo brado, rumenimi prsti in pegasto plešo, pa z brazgotino
na čelu, sledjo zaporniških obračunavanj. Smrad po sadjevcu,
predihanem zraku, pomešanem z dimom in zadahom gnilih zob.
Nenehno blebetanje in hlapi kloake med besedami. Priliznjeno.
Računajoč na denar. Mama leži v veliki zakonski postelji. V njej je
umrla babica. Pred davnimi leti. Leto dni po Titovi smrti. Zdaj je ta
postelja veliko smetišče. Pokrita s plastmi odej, prežganih,
umazanih, s sledovi polite kave, čaja, s hrapavimi, presušenimi
madeži hrane … Potem so tu, kot na kupu na smetišču, še stare
pletenine, jopice, celo strgani copati ležijo na robu, pa časopisi,
politični brezplačniki, ki jih je pošta zastonj dostavljala v vse
nabiralnike, stare revije, tu in tam kakšna knjiga, Dostojevski, sestri
Brontë, še posebej Emily, moja mama je namreč brala, veliko je
brala, brala je dobre knjige, pravzaprav je vse življenje brala, brala in
lagala, kot pes, kasneje pa kot velika stara kobila … Po postelji so
razpostavljeni pepelniki, zvrhani čikov, tako da se razsuvajo na vse
strani. In tam, na svoji strani, leži mama. Pridem k njej in stojim ob
postelji. Ne vem, kam naj sedem. Mali lopov, kaznjenec, blebetač,
tat, povratnik, morda celo morilec, ja, gotovo morilec, stoji za mojim
hrbtom in blebeta in blebeta. O bolezni, stiski, pokvarjeni državi,
nepravičnosti, draginji, pa spet o bolezni, o svoji skrbi, o kuhanju, o
pranju, za vse sam, vedno za vse sam, ampak mu ni težko, on to z
veseljem, res, z veseljem, rad ima svoji dve ženski, mislim, mamo pa
teto, čeprav je vse skorumpirano in pokvarjeno, sodišča, policija,
Cerkev pa sploh … In blebeta in blebeta. Nje pa so same oči. Mokre
oči ima, ko me gleda. Spet sentimentalnost. Najprej bo jokala,
potem bo hotela denar, posojilo, čim več. Ko bom odprl denarnico
in izvlekel bankovec, bo hlastnila z roko, kot rokohitrc ga bo
pograbila, šavsnila bo, kot sestradan pes šavsne košček mesa, in še
preden bom karkoli rekel, dihnil, jo uspel pogledati, bankovca ne bo
več, bo že pod kovtrom … Tokrat ne. Tokrat me samo gleda.
Oziram se, kam bi sedel. Vse je umazano. Imam občutek, da je
lepljivo, da je mastno. Soba moje babice. Nekoč davno je bila bela.
Čista. Pospravljena. Sončna. Obleke po omarah, perilo zlikano,
čisto, zloženo na rob. Nikjer prahu. Gladek parket, enkrat na teden
namazan s pasto in zloščen. Vonj po domu, vonj po varnosti … Ob
vzglavju, tik ob nočni omarici, na kateri zagledam Goetheja, pesmi,
lirika, stoji plastično vedro, modra plastika. Vedro je pokrito s
časopisom. Notri je scanje, notri je drek. Voham. Mama ne hodi več
na stranišče. Blebetaču za svojim hrbtom rečem: »A lahko to
sprazniš, prosim!« Ukažem. Prijazno, vendar odločno. Končno sem
bil nekoč tu doma. To je bil moj dom. Iz škrbinastih zob se skupaj s
smradom po sadjevcu usuje plaz besed, kako on vedno, kako on
večkrat na dan, kako on kar naprej … In odnese vedro. Moja tetka,
materina sestra in dosmrtna sužnja, prinese stol. Zgrbljena je. Starka.
Prijazna starka v zverinjaku že davno crknjenih živali. Pobožam jo
po licu. Zelo je zaskrbljena za zdravje svoje šestnajst let mlajše
sestre. Stoji tam pri vratih, pohlevno, kot stojijo služkinje, neopazno,
da ne bi zavzele preveč prostora, in čaka na povelja. Posadim jo na
stol, sam sedem na posteljo poleg mame. Imam občutek, da sem se
pogreznil v nekaj žaltavega, prašnega in mastnega obenem. Primem
jo za roko. Hladna je. Gledava se. Na živce mi gre. Ne vem, ali se
pretvarja, samo igra bolnico, kot je navajena že vse življenje, ali je z
njo res tako hudo.
Noge me ne držijo več.
Kako …? se začudim.
Komaj vidno skomigne z rameni. Ne umakne pogleda z
mojega obraza. Spet mi gre na živce. Njena sentimentalnost, njene
velike oči, ki so prikovane name, ki govorijo brez besed: Sin moj! Moj
ljubi sin! Kako sem ponosna nate! Mama je imela sposobnost, da je
govorila z očmi. Cele stavke je izražala z obrazom. Ali pa sem jo
samo tako dobro poznal … Komaj sem se premagal, da nisem rekel:
Nehaj! Nehaj se delati, da umiraš. Pa nisem rekel. Zaskrbljeni tetkin
obraz mi je to preprečil. Samo močneje sem stisnil njeno roko.
Vrnila mi je stisk. Slabotno. Krhko kot tanko steklo.
Vrnil se je delinkvent, lopov, baraba, morilec na svobodi.
Inzulin! je napovedal, kot da napoveduje napitnico in da bo zdaj zdaj
odprl šampanjec. Z mamo se bova pičila, je zaduhovičil. Čas je za dozo,
je bil še kar naprej duhovit. Zrinil se je k njenemu vzglavju, odložil
plastično vedro ob nočno omarico. Videl sem, da ga ni pomil,
preden ga je pokril s časopisom, sem opazil rjavkasto usedlino ob
straneh. Zasmrdelo je. Potem je potegnil njeno roko iz mojih rok,
odkril odejo do pasu, ji dvignil umazano spalno srajco do njenih
velikih prsi, razgalil njen veliki, mlahavi beli trebuh in jo vešče pičil
pod kožo. Zraven je momljal. Nekaj o merski enoti inzulina. Na
vsak način je hotel pred mano pokazati, kako skrbi za mojo mater,
za svojo partnerico. Spet je začel govoričiti in pleteničiti. Prižgal je
cigareto in hodil po sobi kot po svoji jetniški celici. Spet politika,
policija, davki, draginja, barabe, izdajalci, kosilo, pranje perila. Rekel
sem, ali gre lahko kadit ven, da je mama bolna, da ni dobro, da ni
zdravo. Pogledal me je in za hip obmolčal, potem pa se ni dal motiti,
spet je začel: politika, policija, davki, draginja, barabe, izdajalci,
kosilo, pranje perila … Gledal sem mamo. Poskusil sem oblikovati
misel, vprašanje … Spet sem držal njeno roko v svoji in ona me je
spet gledala. Tetka je sedela zraven in bila je zaskrbljena. Prijel sem
tetkino roko. V eni roki sem držal mamo, v drugi tetko. Dve ženski,
dve preostali ženski nekoč velike družine. Zadnji dve sta bili. Oče in
mama, moja dedek in babica, pa še ena tetka, najstarejša, in stric,
njihov brat, vsi so pomrli. Zdaj držim zadnji dve za roke, sem
pomislil. Katera bo odšla prva? sem pomislil. Rekel sem: Vse bo
dobro, mama, boš videla. Prikimala je in se nasmehnila. Hotel sem jo
vprašati … veliko sem jo hotel vprašati. Gledala me je tako, kot da
hoče tudi ona veliko odgovoriti, veliko povedati. Tisti hip mi ni šla
na živce. Nenadoma sem se zavedel, da ničesar ne vem. Ne vem,
kako je bilo, ko so njenega očeta, mojega dedka, poslali na Goli otok
razbijat kamenje. Kako ji je bilo takrat. Imela je deset let. Njeni sestri
in brat so bili starejši, ona je bila otrok. Nikoli je nisem vprašal.
Nikoli me ni brigalo. Nikoli nismo govorili o tem. Politika je bila
tabu, nekaj prepovedanega. Babica se je bala. Do smrti se je bala. Ko
je umrl Tito, je rekla, stal sem poleg nje, gledala sva skozi okno na
ulico, vojaki JLA so tekli iz bližnjega Doma Armije v svoje kasarne,
rekla je, prvič in zadnjič: Ko bi tovariš Tito vedel, kaj so na Golem otoku
počeli z našim očetom. Jaz sem stal zraven in nisem vprašal: Kaj so
počeli? Kdo je počel? Zakaj je počel? Ni me zanimalo. Zamudil sem. In
sploh se nisem zavedal, da sem zamujal. Zdaj pa držim mamo za
roko, držim tetko za roko, sklenjeni smo v krog, krog iste kože, iste
krvi, onidve odhajata, jaz ostajam in ničesar ne vem. Čemu potem
trpljenje, krivica, če je ne predamo naslednjim rodovom? Tisti tip,
kriminalec z Doba, smrduh, izkoriščevalec, pa govori in govori in
govori … Mama me gleda. Jaz jo gledam. Spomnim se, da mi je
nekoč nekaj povedala, nekaj je začela pripovedovati ... Z mamo,
mojo babico, sta šli iskat dedka, ko so ga pripeljali nazaj. Spomnim
se, da je govorila o žemljah, o svežih žemljah. Dedek si je zaželel
svežih žemljic. Prišel je iz taborišča in hotel je svežo žemljico.
Mama, rečem, naš dedek … in ne morem naprej. Obmolčim. Ona
reče: Podoben si mu. Ne vem, kaj sem hotel vprašati, toliko tega je.
Tisti čas. Vojna. Okupirana Ljubljana. Drobni drobci, ki so me
spremljali vso mladost, pa me niso nikoli zanimali, zdaj pa me
zanimajo, pa ne vem, kako naj … Koliko časa je še ostalo? In ves
tisti čas, ko me še ni bilo, pa sem vendar bil, v spominu na
prihodnost, kot možnost nadaljevanja, ki se je zgodilo ... Ta svet
pred mano, svet mojega deda, moje babice, mojih tet in strica, moje
mame, ta svet mi zdaj nezadržno polzi med rokami. Mama spet
stisne mojo roko. Močno me stisne. Te boli? vprašam. Odkima.
Nasmehne se. Grd nasmeh ima. Spodaj nima več zob. Zgoraj pa jih
ima samo na levi strani, zato ima ustnice ukrivljene, vleče ji jih
diagonalno od nosu do brade. Nekaj časa je celo lagala, da jo je kap
in da ima zato tako zategnjen nasmeh. Nekaj časa sem ji celo verjel.
Smilila se mi je. Kap jo je. Dal sem ji denar za zdravilišče. Vzela ga
je. Nikoli ni šla v zdravilišče. Nasmehnem se. Njene oči me
vprašajo: Zakaj si se nasmehnil? Skomignem z rameni in rečem: Veš …
Stari delinkvent pa si prižiga cigareto za cigareto in govori in govori,
kot bi hotel preprečiti, da bi se z mamo pogovarjala. Veliko bi te rad
vprašal … rečem. Vsaj zdi se mi, da sem to rekel. Ne vem. Ni
odgovorila. Samo razumevajoče je prikimala. Pomislil sem, da ne
vem niti tega, na katero šolo je hodila, kako je bilo med vojno, ali se
kaj spominja, kako je bilo, ko je z belimi konji in njenim bratom
partizanom v mesto prišla svoboda. Kje so takrat stanovali? In
potem. Po vojni. In kasneje … In prej … In potem … In ko sem jaz
že bil, pa se ne spominjam. Kako je bilo? Kaj je bilo? Držal sem jo
za roko in vedel sem, da ničesar ne vem. Da imam samo sebe. In če
imaš samo sebe, nimaš ničesar. Stkani smo iz preteklosti, raztezamo
pa se v prihodnost. Moja zoprna, lažniva, manipulativna, egoistična,
pa tudi bistra, pronicljiva, nadarjena mama je vsa moja preteklost.
Pohiteti moram, sem pomislil, moram nadoknaditi, kar sem zamudil.
Svojo mamo in tetko moram izprašati. Izvedeti moram zgodbo.
Moram.
Kar pojdi, je rekla nenadoma.
Ne mudi se mi, lahko sem še tu.
Utrujena sem. In se je nasmehnila.
Odkimal sem.
A greš na stranišče? se je oglasil kriminalec in prišel bliže.
Prikimala je. No, pa pejmo na potovanje! je zaduhovičil in zavihal
rokave. Veš, lulanje je za nas velik projekt. S teto ga komaj zmoreva, pa sva
oba močna, in se je režal in smrdel po šnopsu in dimu in riganju.
Sklonil sem se k njej in jo objel. Poljubil sem jo. Smrdela je po
kiselkastem. Poljubila me je. Malo se mi je gabilo. Čuden občutek.
Dolgo me je držala v objemu. Njene skrivenčene ustnice na mojem
licu. Dihal sem ji v vrat. Imela je gladko kožo, zadaj za ušesom.
Mehko. Vonj po znoju, pomešan z vonjem po zdravilih, kakšnih?
Vsakršnih, jod, razkužila, bolnica, igle, umazano, kislo, slano,
neoprano … Spustila me je. Imaš kaj denarja za posodit? Prikimal sem.
Odprl denarnico in vzel nekaj bankovcev. Vse bi ji dal. Vse za
preteklost. Samo da bi mi povedala. Možakar je vzel denar: Hvala.
Nam bo prav prišlo. Penzija je majhna, saj veš, kako dela država z nami …
Mislil sem si: Tetina penzija! Zajedavec! Krvoses! Nič nisem rekel.
Šel sem do vrat. Odprl sem jih. Tetka in možakar sta se
pripravljala, da bosta dvignila mamino veliko telo. Zdaj sta jo
odkrila. Belo salo, tanke noge, velik trebuh. Zdaj sem videl, da je
otekla. Težko truplo na drobnih nogicah.
Stal sem pri vratih in videl sem se, kako stojim pri vratih. Od
zgoraj, od strani, od spodaj, iz vseh kotov sem se videl, kako gledam
mamo, ki jo poskušajo posesti na modro plastično vedro. Pomislil
sem: Počakaj me. Lepo prosim, počakaj me.
Rekla je: Počakala te bom.
 4.

Bila je noč, ko sem zapuščal hišo svojega otroštva. V njej sem

preživel devetnajst let. Potem nič več. Pobegnil sem. Vedel sem, da
moram pobegniti. Po babičini smrti se je počasi vse začelo rušiti.
Urejeno stanovanje z močnim nadihom nekakšne meščanskosti,
čeprav sta bila dedek in babica socialista, se je počasi sesuvalo vase,
razpadalo. Najprej znotraj, v zamolčanem duhu preteklosti, v tišini,
ki je vladala v družini, kjer se o politiki ni smelo govoriti, kjer so bila
nekatera minula leta ovita v belino prostovoljne pozabe. Preteklost
ni obstajala, kot ne obstaja zločin, ki ga potisneš v pozabo zaradi
strašne sramote, zaradi velikega greha, ki ga ni mogoče popraviti.
Kot otrok sem imel vedno občutek, da med nami obstaja čas, o
katerem se ne govori, ki sicer babici vedno izvabi solze na lice,
vendar o njem nikoli ne pove ničesar. Molk je razjedal odnose med
nami. Potlačena skrivnost, neizgovorjena beseda, zamolčana krivica,
pa tudi bolečina, vse to je sčasoma, imel sem devetnajst let, v siloviti
tišini eksplodiralo in razneslo občutek družinske skupnosti na vse
konce. Kaj naj si ljudje iste krvi delijo, če ne preteklosti? Preteklost
je kot genski material, kot vezivo, cement med zidaki. Če tega ni, če
je zamolčano, pospravljeno v kot in pod preprogo, potem res ni
ničesar več. In temu duhovnemu razsulu, kot bi nekdo posekal
korenine, je sledil tudi fizični razpad. Staro pohištvo je romalo na
podstrešje, parket je zamenjal v sedemdesetih letih moderni tapisom,
mama je poceni prodala in razdala dedkove knjige, jaz sem sošolcu v
zameno za njegovo naklonjenost poklonil stričevo odlikovanje za
hrabrost, meščanske obleke so se spremenile v cunje, nihče več ni
likal, nihče več ni umival oken, nihče več ni zgodaj vstajal, nihče se
ni več veselil niti dežja niti sonca, kopičili so se neplačani računi,
zavese so sivele, ploščice v kopalnici so odpadale, stene so se luščile,
slaba barva, slabi obrtniki, slabi gospodarji … In na koncu še smrt.
Smrt babice, smrt strica partizana, smrt tete … Kot da hodita skrita
preteklost in smrt z roko v roki …
Stal sem pred starim kinom Union, v katerem je bil nekoč tudi
Dom Armije. Zdaj v stavbi že dolgo ni več kina. Zdaj je to dvorana za
elitne plese, koncerte, bankete, morda celo novodobne strankarske
kongrese. Z okna stanovanja v tretjem nadstropju se lepo vidi na
ulico in na glavni vhod v kinodvorano. Včasih je po ulici tekel
promet, zdaj je ulica namenjena pešcem. Stal sem sredi ceste in
gledal v okno, kjer je še vedno gorela luč. Okno sobe, kjer leži
mama, ki sem jo pravkar zapustil. Najbrž jo moja ostarela teta in
koščeni kaznjenec zdaj dvigujeta z modrega plastičnega vedra in jo
spet polagata v posteljo, med sivkaste, lepljive rjuhe, ki niso bile
oprane že mesece. Pogled počasi drsi od enega okna do drugega …
Včasih, ko sem kot študent odhajal proti železniški postaji in nazaj v
glavno mesto, sta na oknih sloneli moji teti, pa celo babica. Mama
nikoli. Mahali so mi. Meni pa je bilo neprijetno. Če se nisem ozrl, so
me klicale, da so se ljudje ozirali za mano. Zdaj so okna prazna.
Mrtva.
Šel sem proti železniški postaji. Na peronu sem stal sam.
Nikogar ni bilo. Prazno. Vhod v nekoč zloglasni kolodvorski bife
Golding bar, ki je bil odprt vso noč, ob petih zjutraj so ga zaprli za pol
ure, da so lahko pometli razbite kozarce in ostanke cigaretnih
ogorkov, pa včasih tudi pobrisali kri nočnih pretepov, je bil zdaj
zaprt in stekla so bila polepljena s starimi časopisi. Nobenih
pozibavajočih se postav, niti postajni načelnik ni stal na peronu.
Samo praznina kot v pozabljenem mestu. Nobenega otroka, ki bi
prodajal ciklame, včerajšnji časopis, nobenega nesrečneža, ki bi
čakal, pa ne bi vedel, koga čaka. Spomnil sem se, koliko časa sem
preživel na tej železniški postaji. Kot desetleten otrok sem prodajal
časopis, ob koncu tedna pa šopke ciklam, teloha, vijolic … Ponujal
sem večerni časopis in velikokrat sploh nisem pogledal, komu sem
ga ponudil: Gospa, a boste časopis?
Veš kaj, nocoj si mi že štirikrat poskušal prodat časopis. In
vedno sem ti rekla, da ne bom, ker ga imam doma naročenega.
Oprostite.
Ampak zdaj mi ga pa daj! Samo da me boš pustil pri miru.
 Najbrž sem se ji smilil. Sam sebi se nisem smilil. Nisem imel
občutka, da moram to početi zaradi strašne socialne stiske ali česa
podobnega. Nabirati rože, jih celo krasti, predvsem vrtnice v
mestnem parku, in potem zvezati šopke tako, da je vmes veliko
trave, zelenja in malo cvetja, vse to se mi je zdela zanimiva
pustolovščina. Bila je kot zgodba iz romanov. Res pa je, da sem
denar prinesel domov in ga dal mami, ki ga je brez problema spravila
v predal. Me pohvalila, pobožala po glavi, včasih stisnila k sebi, in
počutil sem se odlično, prijazno, toplo. Zdaj, kadar na praznem
peronu vidim otroka, ki ponuja časopise in cvetje, zdaj se sam sebi
smilim, ja. Sedanjost je ostra, kruta, jasna in realna. Preteklost je
vedno sentimentalna. Čustvena. V resnici izkrivljena. Ne bi mi bilo
treba prodajati časopisov. Babici to ni bilo všeč. Nobeni reveži nismo,
je rekla. Tudi denarja, ki sem ga zaslužil, ne bi bilo treba dati mami,
bil je moj zaslužek. Ni ga zahtevala. Vendar sem ji ga vseeno dal.
Kupil sem njeno božanje, njen stisk, ko me je potegnila k sebi in me
za kratek hip objela, da sem začutil mehkobo njenih prsi, ki so
polegle po moji glavi, njen vonj, ki je bil vedno čuden, kiselkast,
vonj znoja in dolgo neopranih bluz. Mama je bila svinja. Ni se rada
umivala. Babica je morala obleko vedno potegniti z nje in jo potisniti
v pralni stroj. Mama ni dišala, kot dišijo mame, dišala je po
neprestanem potovanju, po odhajanju, dišala je, kot diši popotnik, ki
ga je dobil dež. Dišala je po tujih objemih in jaz sem si želel kupiti
svojega.
Tik preden je prišel vlak, sem se hotel vrniti v hišo svoje
mladosti, nazaj domov. Nekaj me je gnalo nazaj. Sklenil sem: če v
oknu še gori luč, se vrnem in spet sedem ob njeno vzglavje. Če bo
tema, se povzpnem na vlak. Stopil sem na cesto in pogledal proti
svoji rojstni hiši … Luči so bile ugasnjene. Upal sem, da bodo
ugasnjene.

5.

Naslednji dan navsezgodaj sem se s taksijem peljal na letališče.

Letalo. Daljna prestolnica nekoč skupne države. Pričakala sta me.
Prijazen par. Vso pot do mesta sta govorila. Mož in žena na
sprednjih sedežih. Nisem mogel poslušati. Imel sem težko telo.
Svinec v glavi. Vleklo me je navzdol, v preteklost. Preteklost je
vedno navzdol in nazaj. Prihodnost pa je navzgor in naprej. Čutil
sem, kako se počasi sesedam vase, v podobe, ki vznikajo v moji glavi
brez pravega reda. Kot po naključju odprte strani starega albuma.
Malo naprej, malo nazaj. Včasih iste slike, potem malce drugačne.
Nazaj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej. Brskanje med podobami
brez pravega reda. Ona v pisanem krilu, ko me drži v naročju.
Spomin na šuštenje tkanine. Ona na kolenih pod novoletno jelko ...
Včasih imajo podobe tudi zvok. Ona, ko se smeji na ves glas. Tej
podobi sledi občutek sramu. Vročica v obrazu. Ušesa, ki zažarijo.
Njen smeh slišijo vsi. In se ozirajo. In se tiho hihitajo. Nora ženska,
zmešanka, ekscentrična babura … Imajo jo za norico. Pa spet podoba,
negibna kot fotografija. Rojstni dan. Rdeč gasilski avto, ki ga je
prinesla kot odkupnino, ker je za več mesecev izginila. Še isti teden
so mi ga ukradli na dvorišču. Nalašč sem ga pozabil v peskovniku.
Potem … Občutek njene sline na mojem obrazu. Poseben vonj.
Neprijeten. Vonj, ki ga ne pozabiš. Lužno, po ribah, po prežvečenih
starih cunjah. Vonj, ki sproža spomine. In potem detajl. Kot v filmu.
Drgnjenje njenega kazalca po mojem nosu. Temu sledi slika objema,
ki to ni, ki je stiskanje, mečkanje, gnetenje, ki mu noče biti konca. V
resnici tesnobno. Ali pa ko me je peljala k frizerju. Tuje mesto.
Bleščeče izložbe. Sama svetloba. Z ulice navzdol. Par stopnic.
Zvonček na vrhu vrat, ki zacinglja. Ko sem bil pred časom spet v
tistem mestu, sem šel tja. Ni več frizerja. Zdaj lokal. Kafič. Takrat pa
podoba: bela halja. Kot zdravnik, čeprav je samo frizer. Sivolas
moški. Spomin na prerekanje s frizerjem, ker je hotela, da me
pobarva v rdečkasto, v oranžno. Frizer se upira. Fant je temnolas,
težko bo. Ni pametno. Nima smisla. Takšen, kot je, je čisto v redu. Ne bo
prijelo. Jaz stojim zraven in belina lije s ceste v prostor. Avtomobili
švigajo mimo in svetloba trepeče, kot bi nekdo vsake toliko časa
skalil bistrino potoka. Trudim se gledati ven, trudim se, da ne bi
razumel, da ne bi videl, da bi bilo videti, kot da se me ne tiče. Njen
takratni ljubimec je imel namreč oranžne lase. Tega sem se spomnil
šele kasneje. Čez nekaj let. In potem spet podoba, kako odide iz
frizerskega salona. Mene pa pusti na visokem usnjenem stolu.
Odvihra. Jezno. Meni pa že ne bo navaden frizer pravil, kakšno barvo las
hočem za svojega sina! Krilo zaplapola, ko se za njo zaprejo vrata.
Vzame jo svetloba. Migotanje svetlobe. In je ni nazaj. Ne nje ne
svetlobe. Čeprav je rekla, da bo prišla pome, da me bo prišla iskat
čez kakšno uro. Sam v tujem mestu, v neznanem frizerskem lokalu,
izgubljen … Večeri se. Spet podoba sramu. Frizer zapira lokal.
Pometa. Živa slika. Tudi zvok njegovega nerganja. Misli, da ne
razumem. Grdo govori o njej. Jaz se trudim, da ne bi slišal, gledam v
packo na steni. Nekdo je na belem ubil muho. Mesarsko. Od tod
packa. Mušja čreva na steni. Se mi zdi. Ali pa se je ta podoba od
nekod drugod prikradla v spomin. Ni pomembno. Tuje mesto. Tuji
ljudje. Tuja muha. Tuja čreva na steni. Tuja smrt. Pomislim na smrt.
Smrt ima podobo tarot karte, kakršne je imela babica v predalu.
Smrt kot igralna karta. Prva podoba smrti. Če je ne bo, če se ne bo
vrnila pome čez minuto, čez deset minut, čez eno uro, če ne bo
stopila s ceste in če ne bo ob njenem prihodu nad vrati zacingljal
zvonček, bom umrl. Nalašč! Zunaj ni več svetlobe, zunaj je mrak.
Noč. In se vrne. Mama. Stoji na stopnicah. Prereka se s frizerjem.
Takšni, kot ste vi, ne bi smeli imeti otrok! In potem avtobus. Noč.
Vračava se domov. Samo da se je vrnila, samo da me ni pustila tam
ob cesti, pri tistem možakarju v belem, ki je grdo govoril o njej,
samo da je z mano … Lasje so ostali oranžni še kakšen mesec.
Potem mi jih je babica sprala, zdrgnila … Vse brisače so bile še
nekaj časa rumene … Vse to … Se spominjam. Gibljivo … Počasno
… In vleče me navzdol na zadnjem sedežu avtomobila, ki me pelje z
letališča proti mestu. Svinec spominov, teža podob mi upogiba
glavo. Na sprednjih sedežih pa blebetajo, se ozirajo proti meni.
Ogromno časa, pravijo, veliko dela, pravijo, lahko ga meriš v
kilogramih, še pa še truda, tudi tega lahko tehtaš, duhoviči ženska na
sprednjem sedežu, še pa še so se trudili, da bi srečanje z mano, ki bo
zvečer, zares uspelo. Zaprem oči. Vam je slabo? Prikimam. Ustavijo
ob cesti. Kar tam. Avtomobili hupajo, ko švigajo mimo. Čutim, kako
avtomobil vsakič rahlo premakne udarec zraka, ko huškne mimo
kamion prikoličar. Bruham ob cesto. Rumenkasto vodo.
Odložijo me v hotelu. Da bi se spočil. Zvečer imam pogovor.
Prevod moje knjige. Predstavitev. Prvič v tej deželi, ki ni več moja,
ki ni več naša, ki ni več skupna. Ne počivam. Ne spim. Ležim na
postelji. Hotel je star in diši po minulih časih. Lesene obloge,
tapisom, zdelan, ob postelji črne pike, ožganine na tleh ugasnjenih
cigaret. Čas, ki se je ustavil v tej sobi, in jaz v njej ustavljen. Nekje
drugje. S težo v glavi, v prsih, v rokah. Poseben občutek se je naselil
v meni. Občutek, ki ga ne poznam. Prvič takšen. Težko razmišljam
o njem, težko ga prenašam, težko ga razvozlavam. Občutek nemoči.
Občutek teže, kot da si legel v grob in veš, da te bodo vsak hip
zasuli, pa nimaš moči ne volje, da bi zlezel ven iz luknje.
Samokaznovanje? Mogoče. Obup? Nemoč? Bolečina? Vse skupaj.
Slaba vest? To še najbolj. Občutek krivde, ker mislim o njej, o svoji
materi, zgolj slabo. Od nekod se v ateistični duši pojavi pravirus
krščanske slabe vesti. Peta zapoved je vtetovirana v meso. Zapisana
v genski kod, vžgana z mečem in križem v srce. Iz roda v rod slaba vest
išče pot. Pljunem proti stropu in pljunek pade nazaj na obraz.
Zvečer je dvorana napol prazna. Tu in tam kakšen človek.
Sami starci. Starejši od mene. Tisti, ki še imajo spomin na neko
davno skupno domovino. Zehajo. Se presedajo. Vendar vztrajajo do
konca. Potem kozarci. Nazdravljanje. Trkanje. Žvenket steklovine.
Besede, ki plavajo med nami. Kimam, se smehljam, prikimavam,
skomigam z rameni, na obraz si pričvrstim masko hvaležnosti …
Znotraj pa svinec, ki se trdi v žilah. Grlo se oži in podobe se
vsiljujejo. Peljejo me v gostilno. Glasba. Meso. Cigan z violino. Stare
pesmi. Imela jih je rada, pomislim. Moja mama jih je imela rada.
Kupovala je male plošče s takšnimi in podobnimi pesmimi. Stresem
z glavo. Vam je spet slabo? Ne, ne. Samo spomnil sem se. Na nekaj
grdega? Ne. Ja. Skomignem z rameni. Pravzaprav me je streslo, ker
sem se zavedel, da o njej razmišljam v preteklem času, kot da je ni
več … Imela je rada … všeč ji je bilo … Ona je … Ona je bila … Spet
stresem z glavo, kot da bi hotel odgnati. Začudeno me gledajo.
Spim malo. Spanec, ki je podoben budnosti. Ko zazvoni
telefon, bujenje, se dvignem s postelje in položim stopala na
prežgan tapisom. Tako sedim nekaj časa. Čutim podplate na tleh.
Kot da so priraščeni, in ko bom naredil korak, ko bom nogo dvignil
od tal in potem to ponavljal … se mi zdi, kot da bi trgal meso, kot
da bi vsakič odtrgal popkovino. Priraščen sem na nekaj kot drevo,
vsa teža je stekla kot tekoči svinec v moje podplate in zdaj jih z
muko dvigujem v korak.
Letalo imam zgodaj popoldne, zato me peljejo še malo na
sprehod po mestu. Kava. Prava turška. Zelo močna. Sprehod ob
reki. Gostitelji mi pripovedujejo zgodbe iz zgodovine. Obleganje
mesta. Pokažejo mi balkon, kjer so pred mnogimi mnogimi leti
zaklali svojega kralja. Razsekali so ga s sabljami, in to tisti, ki bi ga
morali varovati. Kralja in kraljico. Ker je bila pač zraven. Ker sta bila
pač v paru. Duhovito. Prikimam. Vedno izdamo tiste, ki bi jih
morali varovati. Pomislim na mamo. Ne morem, da ne bi vseh reči
povezoval z njo. Z njenim velikim gnijočim telesom, z njenimi
patetičnimi solzami, ki jih je spuščala po licu s takšno lahkoto, kot se
spusti voda v stranišču. Spet grdo mislim o njej. Stresem z glavo,
naredim grimaso, kot da sem pravkar popil kozarec slabega žganja.
Od strani me gledajo z začudenjem. Kaj me briga! Sprehajamo se ob
reki. Na nasprotnem bregu stoji nizka in dolga stavba. Okna so
razbita. Na stenah, ki se spuščajo prav do reke, so narisani grafiti.
Srca, zastave, kljukasti križi, kurci, ogromne vagine, narisane z
raznobarvnimi spreji, imena, različni znaki različnih ideologij, pa
tudi domišljijske figure, skrivenčeni in pisani obrazi nekakšnih živali,
ljudi, stripovskih junakov … Povejo mi, da je bila to nekoč največja
tovarna papirja daleč naokoli. Prikimam. Osem tisoč delavcev.
Prikimam. Zdaj pa je prazna. Zapuščena. V njej se zbirajo
narkomani. Malo naprej še ena tovarna. Tudi zapuščena. In tako
dalje in tako dalje. Prečkamo most. Zdaj pa nekaj lepega! Najlepšega!
Božanskega! napovejo gostitelji. Pravi biser. Cerkvica. Stara tisoč let.
Nemogoče! Prikimajo. Smehljajo se. V tisoč letih so jo nekajkrat
požgali in ljudje so jo vedno na novo dvignili iz pepela. Cerkev
Matere božje.

6.

Cerkvica, malo večja kapela, ima črne zidove. Kot da so jo

pravkar spet požgali, pomislim. Na cesti pred njo stojijo avtobusi v
vrstah. Okoli cerkvenega poslopja pa so zbrane gručice ljudi. Turisti
so kot lačne gosenice, pomislim. Kot termiti. Slišim angleščino.
Malo dlje francoščino. Še nekaj jezikov, ki jih ne poznam. Turščina?
Grščina? Moji gostitelji mi razložijo: Toliko turistov je zato, ker bo
kmalu praznik Matere božje. Vi ga imate avgusta, mi pa prvega januarja.
Vaš praznik? Moj praznik? Naš praznik? Nobenega praznika Matere
božje ne poznam. Ima me, da bi oporekal, se uprl, jim začel
razlagati, a nisem tako vzgojen, niti krščen nisem, nič od vsega tega
sranja, ne verjamem ne v boga, ne v hudiča, niti v deset zapovedi. Še
na peto, najsvetejšo zapoved, ki postavlja v red spoštovanje in
ljubezen do roditeljev, pljunem. Toda nimam moči, da bi jim
ugovarjal, poskušal razložiti ... Tudi smisla ne bi imelo. Svinec imam
v žilah, kamen v trebuhu in luknjo v glavi, vse to me vleče navzdol.
Vstopimo v cerkvico. Najprej zadiši po kadilu. Močan vonj.
Drugačen. Potem zadiši po ljudeh. Po zatohlem. Po oblekah, po
zimskih plaščih, po vlagi, po minulih stoletjih ... Čuden vonj. Težek.
Zdi se, da ga vidiš, kako lebdi v zraku, zdi se ti, da bi ga lahko prijel
... Stene so temne, skoraj črne. Leseni tramovi, podporniki so kot
okamnele klade. Iz temnih kotov pa žarijo zlate ikone. Veliki in
pretirano poudarjeni obrazi. Ogromno ljudi se drenja vsepovsod.
Ob straneh gorijo predolge bele sveče. Plameni stoterih ogenjčkov
migotajo s svojimi kratkimi ognjenimi jezički. Če priprem oči, se
plamenčki združijo v velik ogenj. Stene gorijo, svetniki z velikimi,
začudenimi očmi gorijo, svetloba, ki skozi visoka okna lije v prostor,
gori in se dviga od sten skozi visoke line tik pod kupolo nazaj v
nebo. Rumeno z belim. Belo, ki postaja rumeno. Pocukajo me za
rokav. Vlečejo me naprej. K steni iz samih ikon. Kažejo mi s
prstom. Govorijo. Poslušam in ne slišim. Samo mrmranje v različnih
jezikih. Čudež … življenje … mučeništvo … rešitev … blaženost …
dobrota … kri … rojstvo … muke … Sveta mati, Sveta mati, Sveta mati …
Mati božja … mati … mama … Besede, ki jih lahko nalepiš prav na
vsako zgodbo, ki se dogaja okrog črvivih zidov stoletnih cerkvic. Ta
cerkev, ki je posvečena Materi božji, je še posebej zanimiva, mi
razlagajo, ker se v njej dogajajo čudeži. Ikone imajo zdravilno moč.
Ljudje najdejo srečo, ozdravijo, moč te cerkve premaga smrt. Zato
jo imajo ljudje radi. Z vsega sveta prijahajo sem. Nekoč davno je ta
cerkvica rešila mesto. Tujci so ga hoteli požgati, pa so se ustavili na
drugi strani reke, se zazrli v cerkvico in niso šli naprej. Obrnili so se
in poklapani odšli. To je naredila Mati božja. Bla bla bla bla bla bla
bla … Ne poslušam. Rinem proti izhodu. Čez dve uri imam letalo.
Komaj čakam. Gospa mi porine svečo v roko. Če ne boš prižgal,
nisi nič storil. Prižgati moraš plamen za človeka. Za človeka, ki ti je
drag, ki ti je ljub.
Zunaj ob črnih stenah cerkvice stojijo častitljivo stari
preluknjani pločevinasti podstavki, na njih gorijo sveče. Veliko sveč.
Stotine in stotine čisto tankih in visokih prižganih sveč. Na
podstavkih zgoraj gorijo sveče, ki so izpostavljene vetru, spodaj pod
njimi pa migotajo plameni sveč, ki so skrite v zavetju pločevinaste
ograde. Gostiteljica mi takoj razloži: Zgoraj prižgeš svečko za žive. Za
živega človeka, ki mu želiš vse dobro. Spodaj pa je mesto za mrtve. Spodaj
prižgeš svečko za mir duše, ki se je ločila od telesa. Spodaj prižgeš svečko za
umrlega, ki ga še vedno ljubiš … Vdano in prijazno prikimam še eni
neumnosti. Vraževerje, praznoverje, opij za človeštvo! Tako del
mene, del mojega razuma želi in hoče misliti. Drugi del mojega
čustveno razbolelega uma pa seže po svečki in jo pritakne h
gorečemu plamenu ter jo poskuša postaviti med lučke, ki jih
prižigamo živim. Želim si, da bi mama živela, zamrmram potiho, v
hudem boju z nejevernežem v sebi. Svečko postavim na zgornji del
stojala in svečka ugasne. Še enkrat pritaknem plamen in ga postavim
med druge. Zatrepeče v vetru in ugasne. Zanimivo, vseh ostalih sto
in več svečk na zgornjem delu podstavka ni ugasnilo. Razgorele so
se že, pomislim, zato ne ugasnejo. In spet prižgem svečo in spet
ugasne. In spet in spet. Postavi jo spodaj, mi reče gostiteljica. Izberi si
kakšnega mrtvega, saj ga imaš … mi namigne. In po več poskusih, da bi
prižgal svečo med živimi, se sklonim in jo prižgem v spodnjem prostoru,
v nadstropju za mrtve. Zagori je v trenutku in gori z lepim plamenom.
Ni vetra, pomislim.
Potem me odpeljejo na letališče. Objemamo se. Poslavljamo. S
sabo nesem ducat svojih knjig, v kovčku pa steklenico žganja
Prirodna žolta lozova rakija in venec pikantnih klobas. Mahajo mi, ko
vstopim v odhodni terminal.
Do odhoda letala je še cela ura. Sedim v čakalnici. Buljim
predse in se trudim zbrati misli, ko zazvoni telefon. Pogledam na
ekranček, piše: Morilec. Pod tem imenom imam shranjeno številko
možakarja, s katerim živi mama. Zoprni dedec me kliče. Ne javim
se. Prekinem. In spet kliče. In spet in spet. In spet in spet … Zelo
dobro vem, zakaj kliče. Nočem se oglasiti. Zvočni signal, ki je
takšen kot pri vsakem drugem klicu, je vseeno drugačen. Druga
energija, nekakšna panika, misel, skrita v predirnem zvonjenju. Kar
naprej, kar naprej ... Ko prekinem, ko komaj umaknem prst s tipke
stop, že spet pozvoni, zakriči, zatuli. In potem pridejo še drugi klici.
Mamina soseda, sestra, hči, celo klic z imenom: Mama. Ugasnem
telefon in se vkrcam na letalo. Odložim novico za slabo uro.
Dvignem se pod nebo. Odtrgam se od zemlje. Lebdim v zraku
in gledam skozi okno v belino. Nobene teže ni več. Svinec je
odtekel, kamen v glavi se je stopil. Vendar ni olajšanja. Kar pride, je
praznina. Lahkost brez korenin. Nenadoma ni ničesar, kar bi me
vezalo, me držalo. Počutim se olajšanega. Spuščen sem kot balon, ki
so ga spustili iz rok in ga zdaj pritisk uhajajočega zraka brez reda
podi sem in tja, dokler se ne bo popolnoma izpraznjen, mlahava
lupina ničesar, izgubil v praznini. To sem jaz. In nenadoma se
zavem, da sem sam. Čisto sam. Strašno sam. Do smrti sam. In
samota bo moje življenje. Šele zdaj se začenja.
 ŽIVLJENJE

Moški je stal ob cesti in bil je bel kot kamen.

Ne vem … ne razumem … je jecljal, kar nenadoma je priletela vame
… Prej je še ni bilo, potem pa naenkrat … Moški, star kakšnih
petintrideset, si je šel večkrat s prsti skozi redke lase. Ta gib je
ponavljal kar naprej, kot da skuša s čela, s temena, z glave izbrisati,
odstraniti dogodek, ki se je zgodil. Najprej sem mislil, da sem povozil psa
… je rekel mladi policistki, potem pa se je zavedel, da je primerjava z
mrtvim dekletom, ki leži ob cesti, neprimerna, zato je poskušal
popraviti: Mislim, nisem vedel, pojma nisem imel, kaj sem zadel, vse se je
zgodilo tako hitro … Zdelo se mi je, da je nekaj padlo na sprednjo šipo. Kot
nekakšen karton. Mislil sem, da se otroci igrajo. Maloprej sem ob cesti videl
otroke … Potem ko sem zaslišal udarec, najprej ga nisem slišal, kot bi vse
skupaj malo zakasnilo, šele potem mi je bilo jasno, da mi je nekaj skočilo pred
avto …
Ženska, ki jo je zbil, je ležala za avtomobilom. Kar nekaj
metrov zadaj. Njene noge so bile skrčene na cesti, kot bi hotela
kolena potegniti k sebi in se zavarovati, od pasu navzgor pa je ležala
bočno na pločniku; z licem je bila naslonjena na granitni robnik, kot
da počiva. Njeno kolo je samevalo kakšnih dvajset metrov pred
avtomobilom in bilo je popolnoma zvito, kot bi kdo v pesti zmečkal
list papirja.
Policist je pobral telefon, ki je ležal na pločniku. Aparatu je
izpadla baterija. Gledal je okoli, če bi jo mogoče našel. Potem jo je
nehal iskati. Za primer nesreče s smrtnim izidom baterija pač ni bila
pomembna.
Zmenjena sta bila v lokalu ob mestni knjižnici. Poklical jo je že
zjutraj. Vedel je, da zgodaj vstaja. Včeraj zvečer je bil pri njej. Od nje
se je odpeljal z zadnjim avtobusom. Lastniki stanovanja, kjer je
živela, niso dovolili obiskov. Njega so imeli radi, bil je njen resen
fant, tako da je lahko včasih izjemoma tudi prespal. Najrajši pa so
videli, da je odšel z zadnjim avtobusom, okoli dvanajste ure ponoči.
Videl je, da kukajo skozi zavese v zgornjem nadstropju, kot da
preverjajo, ali bo res skočil na avtobus. Spremljala ga je do ceste, mu
pomahala, ko je stekel na drugo stran, in ko je na avtobusu čelo
pritisnil na zadnjo šipo, je še vedno stala tam. Pošiljala sta si poljube,
dokler se ni vozilo toliko oddaljilo, da je ona postala temna pika in
se popolnoma zlila z mrakom noči. On pa je do postaje, kjer je v
središču mesta izstopil, še vedno slonel na zadnji šipi in zrl v njeno
podobo, ki je že zdavnaj ni bilo več.
Zelo sta se imela rada. In nič drugega si nista želela, kot da bi
se lahko prebujala drug ob drugem. Vsak dan. Vse življenje.
Včeraj zvečer sta se ljubila. Vedno sta se. Kadarkoli sta bila
skupaj, sta se zalezla drug v drugega. Poznala sta se točno leto in tri
mesece in sedemnajst dni, kot mu je rekla sinoči. In spet sta se
skregala. Kadarkoli sta govorila o trajanju njune ljubezni, sta se
sporekla. Ne seveda zares. Bolj v šali. Pravzaprav sta prepir igrala.
On je trdil, da se poznata teden dni manj, saj je štel njuno znanstvo
od tistega trenutka, ko sta spala skupaj. Ona pa seveda od takrat, ko
sta se prvič pogovarjala, si dala roke in spila kavo. Vedno sta prepir,
ki pravzaprav ni bil prepir, pač pa nekakšna ljubezenska predigra,
končala z objemom, ki se je nadaljeval s poljubom, z božanjem, s
slačenjem, trganjem oblek s sebe in z drugega in na koncu z
dražestnim ljubljenjem. Njun prepirček je bil samo pripraven in
simpatičen izgovor, da sta se lahko spet spominjala svojega prvega
srečanja in teden dni kasneje prvega ljubljenja, ki se je takrat zgodilo
popolnoma nepričakovano, kot eksplozija; po premieri v kinu,
kamor jo je povabil in sta se potem dolgo v noč sprehajala, govorila
o filmu, o strašni izgubi junakov filma, ko jima pade otrok skozi
okno, in to ravno takrat, ko se ljubita, ko jima prihaja … Sprehajala
sta se skozi nočno mesto in potem sta se po naključju dotaknila,
čeprav je napetost med njima rasla že ves teden in se je med
kinopredstavo nevarno bližala vrelišču, se je zgodil dotik v
brezovem drevoredu, na samem, na obronku mesta, med spečimi
predmestnimi vilami; roka se je dotaknila roke, in potem je bila takoj
eksplozija, objem, poljubi, jezik, slina, grabljenje in krilo, ki se je
znašlo visoko na njenih bokih, in njegove hlače na kolenih in deblo
breze, ki se je prilegalo njenemu hrbtu, in dvignjena noga in hlačke,
ki so ji obvisele na enem gležnju, kako so prišle tja, kakšna telovadba
se je vmes zgodila, ni imela pojma; vse to se je dogodilo in potem je
bilo trajanje, ki je bilo vlažno, mokro, slastno, kratko, silovito, kot
nočna nevihta, in to je bilo to, samo to. Vredno ponavljanja in
ponavljanja. In sta res. Ponavljala in ponavljala. Vsak dan, vedno
znova in znova. In kadar sta se v naslednjem letu in treh mesecih in
sedemnajstih dneh spomnila tega dogodka, sta se vedno spomnila
tudi občutkov. Takrat se je zgodil usodni pogled iz oči v oči, je trdila
ona, že takrat je preskočila iskra, in ne naslednji teden, ko sta prvič
spala skupaj, kot je trdil on. In vedno sta se neskončno vzburila,
kadar sta se prepirala o pravilnem štetju začetka njune ljubezni.
Njuno prerekanje je bilo kot afrodiziak. Možnost obnavljanja
dogodka, ki vodi v nov dogodek. V iskanje ponovitve. Tudi on je
čutil isto. Prepričeval jo je, da je njuno štetje skupnih dni namenjeno
štetju ljubezenskih dni, in v te dni ne spadajo dnevi, ko sta se
poznala zgolj kot simpatična človeka. Ljubezen se zgodi šele takrat,
ko spregovori kemija, jo je prepričeval, ko ugotoviš, da je ljubljeno
telo tvoje telo, da so njene roke tvoje roke, njena slina tvoja, njeni
zobje tvoji, ko ne čutiš zadrege pred njenim znojem, ko te ima, da bi
pil njene sokove, jedel njeno meso, njene lase imel kar naprej v ustih,
njene prste vsepovsod po sebi, ko si do norosti želiš, da bi jo
poljubljal, sesal, lizal dneve in dneve, da bi se hranil ne samo z
njenimi mislimi, ampak z njenim kožnimi znamenji, bradavičicami,
prhljajem, njenim težkim vonjem; ljubezen se zgodi takrat, kadar si
želiš, da bi goltal njeno kri, grizel njene ritnice, kadar si noro želiš, da
ti zasadi nohte v hrbet, da te objame tako močno, da ti ukrade dih,
in da jo ti objameš tako močno, da slišiš kosti, ki pokajo, in da
potem zaspiš z njenim spolom v ustih, da zaspi ona s tvojim spolom
v ustih, da si varen, ker te ona čuva, da je varna, ker ti paziš nanjo,
da sta tudi v snu, ko sanjata, ko letita v sanjah, ko kričita v morah, da
sta tudi takrat eno, in to je ljubezen. In zato je treba šteti od takrat.
Od telesa.
Verjela mu je. Vendar mu je vseeno oporekala. Zagovarjala je
ljubezen kot še nekaj vzvišenega, kot ujemanje duše, ne samo telesa.
Vendar jo je on vedno stisnil v kot. V teh slastnih prerekanjih je na
koncu vedno zmagal. To, da sta končala v postelji, je bil materialni
dokaz njegovega prav. Pa ne samo to, včasih jo je prepričal tudi
drugače. Najbolj jo je razorožil, ko jo je spomnil na njeno krilo.
Nikoli namreč ni nosila kril. Vedno samo hlače. Zdelo se ji je, da
ima predebele noge. Pravzaprav jo je v letu, treh mesecih in
sedemnajstih dneh videl v krilu samo takrat. In spomnil jo je, kot
faliran študent psihologije, da jo je samo takrat, ko jo je povabil na
filmsko premiero in sta se ponoči sprehajala skozi mesto, videl v
krilu. Ali ga ni takrat oblekla z določenim namenom? Mogoče samo
zato, ker je načrtovala njuno ljubljenje in je predvidevala, da se krilo
laže potegne na bok. Se pravi, da ljubezen le ni samo nekaj
vzvišenega, da ujemanje duše le ni tako na prvem mestu, kot trdi
ona, in da je telo, ki najde drugo telo, v resnici prava ljubezen. Nikoli
mu ni odgovorila, nikoli mu ni pritrdila, čeprav je vedela, da ima
prav. Točno tako je razmišljala, ko si je tisti večer pred filmsko
premiero slekla kavbojke in oblekla krilo.
Včerajšnje, njuno zadnje ljubljenje, čeprav takrat tega še nista
vedela, je bilo nekaj posebnega. Že nekaj mesecev sta namreč iskala
skupno stanovanje. On je začel delati kot nočni varnostnik v
parkirni hiši, ona pa je zaključevala diplomo in občasno delala kot
natakarica. Imela sta prihranjenega nekaj denarja in zato sta iskala
primerno stanovanje. Sita sta bila podnajemniških obiskov. V
njegovi sobi, kjer je v samskem domu stanoval s še enim
sostanovalcem, se nista mogla srečevati. Tako da sta se skoraj na
skrivaj vedno dobivala pri njej in vsakič imela občutek, da se ljubita
napol ilegalno, kradoma. Mogoče se danes zadnjič ljubiva v tem stanovanju,
ji je rekel. Našla sta namreč stanovanje, garsonjero. Ločen vhod.
Lastniki v drugem mestu, najemnina se plačuje po položnici. Mlad
fant, ki je upravljal z očetovimi stanovanji, ki jih je njegov stari pred
mnogimi leti na lahek način odkupil od naivnih in obnemoglih babic
in dedkov, jih včasih celo malo ogoljufal, starčke nategnil, kot je
prostodušno omenil njegov sin, jima je rekel: Počnita, kar hočeta, samo
da do petega nakažeta denar za najemnino. In stroške redno plačujta. To je to.
Nista mogla verjeti, tako sta bila srečna. Resda jima ne bo ostalo
veliko denarja, ampak bosta že nekako. Sama bosta, živela bosta
skupaj, lahko bosta načrtovala skupno življenje. In ona bo lahko
končno, tako je mislila, vendar svoje misli ni izgovorila, brez zadrege
in na ves glas, če se ji bo tako zahotelo, med ljubljenjem stokala in
tudi kričala. Vendar celotna zadeva, čeprav je izgledala dobro, le ni
bila tako enostavna. Fant je rekel: Jutri zjutraj vama bom sporočil, če sem
se odločil za vaju. Danes imam še nekaj ogledov.
Mogoče, je rekla, ko jo je objel in se ji od zadaj počasi
pripoljubil med noge, mogoče se pa nocoj res zadnjič ljubiva v tem gnusnem
stanovanju.
Bil je kar malo presenečen, ko je rekla v tem gnusnem stanovanju,
vedno je ljubeznivo in s hvaležnostjo govorila o svoji podnajemniški
sobi nad garažo. Zaprl je oči, in ko se je počasi in potem vedno
hitreje premikal v njenem telesu, s katerim se je z vsakim slastnim
sunkom vedno bolj združeval v eno, v skupno telo, si je predstavljal
njuno življenje čez leto dni, čez pet let, čez deset let, čez petdeset let
… Videl je sebe ob njej. Videl je otroka. Dva. Ne, tri. Dva fantka in
punčko. Ne, dve punčki in fantka. Fantek bo najmlajši. Da bosta
sestrici skrbeli zanj. Videl je stanovanje, najprej samo sobico in
kopalnico, potem večje stanovanje, potem celo hišo in vrt. Videl je
njo, kako se stara. Kako je lepa, ko ji lasje sivijo. Videl je sebe, kako
jo drži za roko. Videl je avto, morje, izlete, sobo z igračami. Videl je
jadrnico, ki si jo želi. In njo, kako leži na kljunu in se sonči. Videl je
otroke, ki so že veliki, vnuke je videl. Videl je trenutke žalosti, ki je
bila lepa, ker je bila njuna, vse je videl jasno in kot bi bilo položeno
na dolgo belo cesto. In tudi njej so se med njunim zadnjim
ljubljenjem prikazovale slikovite podobe. Slike njiju, kako sedita pred
televizorjem, kako se sprehajata med stojnicami na trgu in se držita
za roke. Videla je tudi podobo majhne deklice, ki ni bila ona. Pa tudi
dečka, ki ni bil on. Videla je bleščečo kuhinjo, nov pralni stroj.
Videla je knjige na policah. Vse polno lepih in neprebranih knjig.
Videla pa je tudi travnik, po katerem se sprehaja bosa in ji trava sega
najprej do gležnjev, potem do kolen, potem do pasu. Z vsakim
korakom vedno više in više. Videla je njega, kako stoji ob robu
travnika, daleč za njo, in ji maha in kriči nekaj, česar ona ne razume.
Vendar se ji dozdeva, da jo vabi nazaj, nazaj v nizko travo, nazaj na
cesto, ona pa vseeno korači naprej in naprej in naprej in trave ji
segajo do prsi, do vratu in nazadnje preko glave, in je vse zeleno …
In ta podoba se je začela ponavljati in ponavljati, dokler ni izrinila
vseh ostalih. Na koncu, ko ji je prišlo, ko se je njuno skupno telo
treslo v kratki in siloviti vročici ljubezni in je za hip prenehala dihati
v krču ugodja, je ostala samo še podoba trave.
Zjutraj jo je poklical, takoj ko je dobil sporočilo, da se je lastnik
odločil zanju in naj takoj prideta, da podpišeta pogodbo in dobita
ključ, potem pa kakor vama drago. Dogovorjeni so bili čez uro v
lokalu pod knjižnico. Če ne bosta prišla, bo garsonjero dal drugemu.
Najprej ni dvignila telefona. Niti prvič niti drugič. Niti tretjič.
Jezilo ga je. Pa ja še vedno ne spi! V najpomembnejšem dnevu
njunega življenja si je privoščila brezskrbno spanje. Za hip je celo
pomislil, da ji to, da bosta končno živela skupaj, ne pomeni toliko
kot njemu. Potem se je le oglasila. Bila je pod tušem. Ni slišala. Bil je
nervozen. Še slabo uro časa imata. Takoj pridi. To je pomembno. Tipček
hoče imeti oba. Oba morava podpisati. Že popoldne se lahko vseliva. Že nocoj
bova prvič spala tam. Potem je malo pomolčal in rekel: Takoj ko bova
vstopila v najino stanovanje, te bom dal dol. Kar tam te bom. Na tleh.
Tisočkrat te bom. Samo smejala se je. Bila je vesela. Vznemirjena.
Srečna. Zadnjič v svojem življenju je bila srečna.
Samo oblečem se, je rekla. Kar s kolesom bom šla. Ne bom čakala
avtobusa.
Prav, prav, je bil nervozen, jaz grem kar tja. Počakal te bom pred
knjižnico. Potem sta molčala. Nobeden od njiju ni rekel nič. Nista
odložila telefona, samo tiho sta bila in poslušala dihanje drug
drugega. »Si v redu?« jo je vprašal čez čas. Nič ni odgovorila. Halo?
Si še tam …? je vprašal, čeprav je razločno slišal njeno dihanje. Srečna
sem, je rekla tiho čez čas. Njen glas je bil, kot da ni bil njen. Kot da
tega ni izrekla njemu, pač pa je misel spregovorila kot razmislek. To
ni bil odgovor, bila je ugotovitev, izračun pod črto njenega življenja.
Ni vedel, kaj naj odgovori. Počutil se je, kot da je slišal nekaj, česar
ne bi smel. Molčal je nekaj časa, potem pa je rekel: Rad te imam. Pridi
hitro. In ona je rekla: Tudi jaz te imam rada. Čez pol ure bom tam. In on
je prikimal in se nasmehnil, kot da jo vidi, kot da ona vidi njega, kot
da stojita drug pred drugim in se gledata. Adijo, ji je rekel, in že je
hotel odmakniti aparat od ušesa, ko je zaslišal: Upam, da ne bo
deževalo. Pritisnil je slušalko nazaj na uho, vendar ni bilo nič. Je že
prekinila. Vedno je imela navado, da je po telefonskem pogovoru,
preden je prekinila, še rekla kakšno misel na glas. Nasmehnil se je in
spustil telefon v žep suknjiča, ki je visel na žeblju nad posteljo.
Oblekel se je, si v umivalniku, ki je visel s stene ob vhodnih
vratih, umil zobe, počesal se je, si oblekel svežo srajco, očistil čevlje,
oblekel suknjič in prijel za kljuko. Pogledal je po sobi, v kateri sta na
koncu ob oknu stali dve postelji. Njegov sostanovalec, diplomiran
filozof, ki je zadnje leto opravljal razna javna dela, je spal z obrazom
obrnjenim v steno. Smrčal je. Prikolovratil je domov pijan, ko se je
že delal dan. V pijanosti je jokal. Hotel se je pogovarjati. On pa se je
delal, da spi. Potem se je jokajoči filozof slekel in zlezel v posteljo. V
temi se je premetaval. Jamral, stokal in na koncu pričel s pijansko
onanijo. Slišal ga je, kako je pljunil v dlan, kako je vzdihoval, hropel,
kako je tleskalo vedno hitreje, brez sramežljivosti, ki so jo alkoholni
hlapi popolnoma izbrisali, slišal je, čeprav ni hotel, kako se je vse
skupaj stopnjevalo v zapuščenosti in bedi mehaničnega drgnjenja, in
potem je vstal, na hitro, ne preveč glasno, in se poskušal čim bolj
neopazno odplaziti iz sobe ter pustiti filozofa samega v njegovi
obupni želji po kratkem in varljivem premagovanju samote.
Sprehajal se je po temačnem hodniku v nadstropju samskega doma
in razmišljal o jutrišnjem dnevu, ki bo morda obrnil novo stran v
njegovem življenju.
Preden je zapustil sobo v samskem domu in odhitel do mestne
knjižnice, je še enkrat pogledal nazaj. Nikoli več, si je mislil, nikoli
več takšnih noči, nikoli več sprehajanja po smrdljivem hodniku,
nikoli več poslušanja nesrečnega stokanja, tujega dihanja, nikoli več
umivanja zob z rumenkasto vodo zastarelega vodovoda, nikoli več
obraza v počenem zrcalu, pa tudi ne več filozofovih vprašanj sredi
noči, njegovega dobrodušnega brezupa, nikoli več te sobe – zdaj se
začenja življenje, ki bo raslo samo še navzgor.
Zaprl je vrata za sabo.
Hitel je skozi mesto. Srce mu je bilo z veliko silo. Vznemirjen
je bil, kot da gre na prvi zmenek. Še pol ure, in podpisala bosta za
novo življenje.
Potem je čakal pred knjižnico. Za vogalom je bil vhod v lokal.
Hotel jo je počakati, zato da bosta skupaj, držeč se za roke, prišla na
sestanek. Kot mlad, srečen in zaljubljen par. Kar naprej je gledal na
stolp mestne hiše, kjer je bila ura. Še dvajset minut. Potem jo je
poklical. Zvonilo je v prazno. Poklical je še enkrat. In še enkrat.
Najprej je zaslišal hrum, brnenje, potem je zaslišal njeno dihanje,
potem je rekla: Prosim? Nikoli se mu ni tako oglasila, vedno je rekla
živjo ali pa ljubi, kje si? ali pa me pogrešaš?, nikoli ni rekla prosim tako
uradno, kot da jo kliče tujec. Je mogoče, da se ne veseli toliko kot
on, mogoče si je premislila, mogoče ji ni do tega, da bi živela skupaj
… Boš še dolgo? Čakam te. Koliko še imaš? jo je zasul z vprašanji. Na
kolesu sem. Ob cesti, je rekla in komaj jo je slišal, saj je njene besede
prekril zvok mimo drvečih avtomobilov. Še deset minut, in sem tam.
Hitra bom. Ozrl se je proti vhodu v lokal. Prav, prav, pohiti. In je
prekinil.
Sprehajal se je pred knjižnico. Gor in dol, gor in dol. Razmišljal
je o stanovanju. Za začetek bo dovolj modroc ob steni. Kuhinja je
že notri. Nova. Stanovanje je popolnoma obnovljeno. Ploščice v
kopalnici so roza barve. Nihče se še ni tuširal, nihče še ni sedel na
straniščni školjki … Tako jima je rekel mladec. Tudi vzidana omara
je na hodniku. Za njune reči bo dovolj. Nimata veliko. Nabaviti
bosta morala mizo in dva stola, kasneje posteljo. Mogoče zavese, da
bo garsonjera lepša. Ima celo balkon. Rože. Tam bodo rože. Zaprl
je oči, hotel si jo je predstavljati, kako zaliva rože in kako jo on
opazuje skozi zaveso. Ona. V rokah ima plastično kanglico za
zalivanje … Ona. Se skloni … Ona. Kako je oblečena …? Ona.
Kako … ? Ne more si zamisliti. Ne more je priklicati v svoje misli,
ne more je videti, kako stoji na balkončku ... Ona. Še bolj zamiži.
Ona. Stisne oči, kot da ga boli v glavi. Ona. Zakaj si je ne more
predstavljati …? Zakaj je ne more videti v njunem stanovanju?
Ste že tu? Fino. Kje pa je vaša gospodična? zasliši za svojim hrbtom.
Mladec v svetlomodrem puliju izstopa iz svojega porscheja.
Zaloputne z vrati, pritisne na daljinca in avto kratko zapiska ter
utripne z lučmi.
Je na poti. S kolesom, odgovori.
Prav, reče mladec. Za vsak primer sem poklical še enega interesenta.
Kako?! vzklikne in ne more skriti presenečenja, skoraj strahu.
Občutek ima, kot da se svet podira, kot da razpada na koščke. Si
zato ni mogel predstavljati nje na balkonu, pomisli. Zjutraj ste mi rekli,
da ste se odločili za naju.
Kaj ste pa tako zacvikali? se zareži mladec. Za vaju sem se odločil,
ampak če bi si vidva premislila, moram imeti rezervo. Nimam časa še enkrat
organizirat vseh tistih ogledov, a štekaš?
Oddahnil si je. Mladenič, vsaj deset let je bil mlajši, pravzaprav
razvajen mulc, se je obrnil k lokalu: Greva!
Vi kar, jaz bom počakal. Bova takoj za vami.
 Mladenič ne odgovori, niti ozre se ne. Vstopi v lokal.
Spet gor in dol, gor in dol po pločniku ... Pogled na uro. Pa gor
in dol. Nestrpno. Pogleda skozi izložbo v lokal. Mladenič sedi za
mizico. K njemu nekdo pristopi. Rokujeta se. Kaj, če je to tisti drugi
interesent? pomisli. Nje pa od nikoder. Kaj, če si je premislila? Ne
pozna je, leto dni ni veliko, mogoče je polna dvomov. Ampak ne,
pomisli, nikakor, vedno je skoraj točna, ne sicer tako kot on, ki
vedno pride malo prej, ona vedno zamudi kakšno minuto ali pa
prihiti do sekunde točno, zasopihana, vendar pride. Zakaj zdaj
zamuja? Šla je s kolesom. Najbrž se je uštela v oceni, koliko časa
potrebuje, če se pelje s kolesom. Lahko pa da si je res premislila …
Spet pogleda skozi izložbo. Neznanec sedi nasproti mladeniča.
Pogovarjata se. Resno. Brez dvoma, to je tisti drugi. Spet ga pograbi
panika. Hitro seže v žep in pritisne enko in potem kliči. Imel jo je
pod hitrim klicanjem, pod enko. Še en dokaz, koliko mu pomeni. Ji
tudi on pomeni toliko? Zvoni, zvoni, zvoni, zvoni …
Pritiskala je na pedale z vso silo. Ko je zavila z ulice na glavno
cesto, se je kolesarska steza končala. Zdaj je vozila ob cestišču.
Avtomobili so švigali tik ob njej. Če je peljal mimo tovornjak, slišala
ga je za sabo, njegovo hrumeče rjovenje, se je umaknila čisto na rob,
s kolesom je zapeljala na pesek ob asfaltu. Če pa je bil zvok
tovornjaka še strašnejši, je celo ustavila in z nogo stopila na tla.
Vsakokrat ko je velika mašina zapeljala mimo, je vanjo udaril zračni
val in jo skoraj premaknil. In potem je spet sedla na kolo in pritiskala
z vso silo. Ni hotela zamuditi. Mislila je na njiju, na njuno
stanovanje, na stvari, ki jih bo morala zložiti v kovčke in škatle …
Zvoni, zvoni, zvoni …
V žepu je začutila drobne trzljaje, vibracijo njenega telefona.
Če mimo ni pripeljal noben avto, je slišala tudi zvonjenje.
Zvoni, zvoni, zvoni …
Ne morem zdaj ustaviti, takoj ko pridem z glavne ceste, se mu
bom oglasila, je pomislila. In je še bolj pritisnila na pedale.
Avtomobili so jo prehitevali, ko je z muko gonila po nadvozu
navkreber. Potem bo spust navzdol, potem se mu bom oglasila. Pa
saj ve, da prihajam!
Zvoni, zvoni, zvoni …
Nadvoz je bil strm. Spodaj pa avtocesta in šviganje
avtomobilov. Še malo, še malo … Z muko je prišla na vrh. Hvala
bogu! Dvignila se je na sedežu in pustila, da je kolo samo, brez
pritiskanja na pedale, steklo navzdol. Zdaj se lahko oglasi. Z eno
roko je držala krmilo, z drugo je segla v žep. Tik pod nadvozom se
je razprostiral travnik, na njem so se igrali otroci. Ducat otrok se je
preganjalo po visoki travi. Imela bom otroka, je pomislila, ko je v
žepu zatipala telefon.
 Zvoni, zvoni, zvoni …
Kolo je pospeševalo. Dvignila je slušalko k ušesu. Saj res,
najprej je treba pritisniti na zeleno tipko! Spet je spustila roko. V
drugi roki se je krmilo kolesa začelo tresti. Malo bom morala
zavirati. In je z nogo pritisnila nazaj. Samo oglasila se bom in rekla
Saj pridem! in odložila. Pritisnila je na zeleno tipko. Kamen pod
sprednjim kolesom. Spodneslo jo je proti cestišču. Hotela je prijeti
krmilo z obema rokama, ni pa hotela izpustiti telefona. Telefon je
drag. Zdaj pa potrebujeta denar, ne more si privoščiti novega
telefona … Poletela je naprej. Zagledala je svoje noge v zraku. In
oblake nad sabo. Rdeče se je prikazalo. Počilo je tudi. In spet rdeče.
Streha rdečega avtomobila. In sivo. Zamudila bom, si je mislila.
Potem se je izbrisalo vse. Kot radirka, kot mokra krpa. In spet je
videla nebo. Oblake. Zelo razločno je videla nazobčano obliko belih
nebesnih puhcev. In potem padec. Se ji zdi, da je bil padec.
Zamudila bom. Zamudila bom. Jezen bo. Sam bo moral podpisati
pogodbo. Ampak jutri mu bom pa že pomagala. Samo na ta travnik
še stopim. In si je sezula čevlje in zakoračila v travo. Trava ji sega
najprej do gležnjev, potem do kolen, potem do pasu. Z vsakim
korakom vedno više in više. Videla je njega, kako stoji ob robu
travnika daleč za njo in ji maha in kriči nekaj, česar ona ne razume.
Zdi pa se ji, da jo vabi nazaj, nazaj, nazaj … Ona pa se vseeno skozi
vedno bolj gosto in visoko travo prebija naprej, naprej, naprej …
Lepo ji je, prijetno hladno in sveže. In trave ji segajo do prsi, do
vratu, potem čez obraz …
Kje si?! Kod hodiš?! Zdi se mu, da se je oglasila. Signal je bil
takšen. Ne več zvonjenje, kot da je na drugi strani pritisnila na
zeleno tipko … Potem nič. Hrskanje, šumenje in nič. Jezen je stisnil
telefon v pesti. Ženska, ki zajebe tako pomemben dogodek, že ni …
Ni hotel pomisliti do konca. Ljubi jo. Rad jo ima. Pa kaj, če ne bosta
dobila tega stanovanja! Bosta pa drugega. Še malo se bosta stiskala
po kinodvoranah, v njeni podnajemniški sobi, in kadar bo bradati
filozof odšel k mami, bosta tudi pri njem. Pa kaj! Bosta že dobila
kakšno primero stanovanje, službo … Sreča je na strani
zaljubljencev, si je mislil, ko je spet pogledal skozi izložbo in videl,
kako je fant stisnil roko drugemu interesentu. Nič ni izgubljeno, je
pomislil. Vsa prihodnost je še pred nama. Vsa ljubezen. Vse
življenje. Nič nama ne more stati na poti. In samo to je pomembno.
Spravil je telefon v žep. Počakal jo bo. In potem bosta videla, kako
naprej.
 BRSKANJA
dvanajst postaj nekega brskanja

1.

Sanjala je, da brska po velikem kupu smeti. Najprej so bili

cunje, plašči, srajce, suknjiči, ženska krila, kape, klobuki, tudi vojaške
čepice, čelade, potem je iz rokava pogledala roka. Gromozanski kup
oblek, bil je tako velik kot gora, se je počasi spreminjal v človeška
telesa. Brskala je med telesi. Najprej oblečenimi, potem golimi.
Dvigovala je roke, noge, prevalila kakšno truplo, zato da bi
pogledala spodaj. Te sanje je poznala. Večkrat jih je sanjala. Včasih
je brskala po ogromnem kupu starega železa, včasih so bili v sanjah
kupi papirja, toda vedno se je pribrskala do človeških teles. Najprej
so bili živi, poznala je njihove obraze, bili so iz njenega kraja, nekje
med njimi je bila s streli preluknjana pločevinasta tabla Zvornik,
potem pa so bili mrtvi, samo še mrtvi. Mrtvo mrtvi, kot so mrtvi
lahko mrtvi samo v sanjah. V sanjah se je spomnila, da se ji je tudi
že sanjalo, da brska med opekami porušene hiše, porušene džamije,
spomnila se je, da je v sanjah brskala med mrtvimi živalmi, pa tudi
po sebi. Imela je odprt trebuh in je brskala po svojem drobovju, po
svojem srcu …
Mejro je prebudilo zvonjenje.
Sprva je mislila, da se ji zvonjenje sanja, da se ji samo dozdeva.
Potem pa, ko je planila pokonci, je bila že prepričana, da predirni
zvok ne prihaja iz njenih sanj. Kar nekaj časa je sedela na postelji,
preden ji je postalo popolnoma jasno, da nekdo zvoni pri vhodnih
vratih. Zvoni, zvoni, zvoni … Pa spet zvoni, zvoni, zvoni.
Pogledala je na uro. Na staro budilko, ki jo je pred dvajsetimi
leti prinesla s sabo v plastični potovalki. Ura je še vedno tekla in
njena kazalca sta kazala nekaj čez polnoč. Bil je petek. Pravzaprav že
sobota. Nekaj minut. Njenega najstniškega sina Andreja še ni bilo.
Če bi prišel, bi ga slišala. Vedno ga je slišala. Bila je sama.
Zvoni, zvoni, zvoni.
Vstala je. Pred kakšno uro je legla na posteljo. Oblečena. Ni se
slekla, samo pokrila se je z deko. Hotela je počakati sina, šele potem
čisto zares leči v posteljo. Emir, njen mož, s katerim sta skupaj
pribežala v to deželo, bo prišel domov šele zjutraj. Nočno ima.
Oblekla si je jopico, noge potisnila v pošvedrane copate, si šla z roko
skozi lase, kot da so prsti glavnik, in oddrsala skozi kuhinjo proti
veži. Kdo bi lahko bil? je pomislila. Da se ni kaj zgodilo. Zvonec je
bil vztrajen, enakomeren. Energičen pritisk prsta na gumb zvonca.
Zvonjenje, ki ne bo odnehalo, ki ve, kaj hoče. Že grem! je rekla
glasno, čeprav je vedela, da je tisti, ki se je naslonil na zvonec pred
vrati, ne more slišati.
Zvoni, zvoni, zvoni.
Pa ne da si spet brez ključev! je rekla Mejra, saj se ji je zdelo, da
zvoni njen sin Andrej, ki je velikokrat doma pozabil ključe. V
njegovih letih, pred kratkim je dopolnil sedemnajst let, so bili ključi
zadnja stvar, ki ga je zanimala.
Pogledala je skozi kukalo. Na drugi strani je stal moški srednjih
let. Temni lasje, ki pa so se bleščali, kot bi bili namazani z oljem.
Kljub izmaličenosti slike v kukalu je bil moški videti urejen. Usnjena
jakna s krznenim ovratnikom …
Kdo je? je vprašala.
Zvonjenje je prenehalo. Gospa, lepo prosim, odprite!
Ura je polnoč. Nekaj čez. Sama je doma. Na nasprotni strani
živi sosed. Ob tej uri nikoli ne spi, če bi se zgodilo karkoli, bi slišal
in odprl vrata. Najbrž tudi zdaj že prisluškuje.
Gospa …! se je slišalo izza vrat. Nujno je, lepo prosim …
Odprla je.
Pred njo je stal moški. Takoj ji je bilo jasno, da ni iz njihovega
predmestja. Črna jakna je bila iz pravega usnja. Lahko si videl, kako
je mehka, ni je bilo treba potipati. Tudi hlače, sicer temne, vendar
športno oprijete, so delovale drago. In čevlji so se bleščali. Špičaki,
kakršne vidiš samo po televiziji in v revijah.
Jaz sem … je rekel moški pred vrati in obmolčal.
Ne poznam vas, je bila odločna Mejra in bila je odločena, da bo
spet zaprla vrata. Da jih je odprla, je bila slaba odločitev, je
pomislila. Naslonila je roko na vrata … Moški je takoj reagiral na
njen gib. Stopil je naprej …
Lepo vas prosim, ne zapret ...
Kaj želite? Pozno je.
Vem.
Moški je pogledal v tla. Do nje je priplaval vonj po ostri dišavi,
ki je bila še najbolj podobna vonju začimb. Njen mož parfumov ni
uporabljal, saj je bil mnenja, da so parfumi za ženske in da pravi
moški diši po znoju. Zavohala pa je tudi znani vonj po alkoholu,
žganju.
Ste pijani?
Ne. Eno pivo. Viski. Ne, ne … se je začel moški izmotavati in
jecljati.
Mejra je bila odločna: Lahko noč!
Poslušajte me.
Spala sem.
 Nujno je.
Začela je zapirati vrata.
Moški je skočil naprej in med vrata in podboj podstavil nogo:
Ne!
Prosim, umaknite nogo! je bila vztrajna in postalo ji je nelagodno.
Ne zahtevam veliko, prosim, je moledoval moški.
Emir! Emir! je zakričala v notranjost stanovanja, hkrati pa še
vedno poskušala zapreti vrata in moški je trmasto tiščal nogo vmes.
Če kličete moža … Vem, da ga ni doma, je rekel.
Seveda je! se je uprla. Spi. Zdajle se bo prebudil. Emir!! Prišel bo
pogledat, kaj se dogaja. Umaknite nogo!
Iskal sem ga, je rekel moški in ni umaknil noge.
Na gradbišču dela. Če se bo zbudil, vam bo povedal svoje.
Nočni vratar je.
Zdaj. Prej je bil pa na gradbišču. Na žerjavu.
Niti nočni vratar ni več, reče moški posmehljivo, kot bi pljunil.
Kaj govorite?! je bila zmedena. Ne razumem vas. Vsak hip se bo
vrnil.
A! se je nasmehnil moški. Maloprej ste rekli, da spi.
Zmedla se je. Zalotil jo je pri laži. Ona pa ni nikoli lagala.
Nikoli! Tudi zdaj ni imela občutka, da laže. Samo moškega je hotela
spraviti od svojih vrat. Kričala bom. Pri napačnih vratih ste pozvonili.
Moški je sklenil roke: Lepo vas prosim …
Kaj prosite? je bila presenečena. Polnoč je. Andrej! Andrej!
To sem jaz, je rekel obiskovalec.
Ne, se je uprla, Andrej je moj sin. Postalo jo je strah. V svoji sobi
je. Da bi bila še bolj prepričljiva in da bi obiskovalec končno
umaknil nogo in bi lahko zaprla vrata, se je ozrla proti notranjosti
stanovanja in nekajkrat poklicala: Andrej! Andrej, Andrej!! Tukaj je neki
moški …
Moški jo je hotel pomiriti: Poslušajte, tudi meni je ime Andrej.
Stegnil je roko in jo prijel za rame … Naj vam razložim …
Umaknila se je, kot da jo je pičila kača. Ne se me dotikat. Na
pomoč! Andrej!!
Ni ga. Vašega sina ni.
Zdaj je bila že prepričana, da ima opravka s čudakom, ki je
zamešal blok, stanovanje … Bil je tako vztrajen, da se ji je zdelo
bolje, da ga poskuša spraviti stran od vrat z ljubeznivostjo. Lepo
prosim, umaknite nogo!
Moški pa se ni dal. Nenadoma se je ulegel na prag. S hrbtom
na tla. Noge je imel na stopnišču, glavo pa v stanovanju. Mejra je
odskočila. Prestrašila se je. Človek je nor, je pomislila.
Lepo vas prosim, spustite me v stanovanje! je rekel in jo s tal milo
pogledal, da jo je stisnilo pri srcu. Samo za minuto. Lepo prosim.
Pogledala je na drugo stran stopnišča, k sosedovim vratom,
kjer sosed gotovo kuka skozi kukalo. Postalo jo je sram. Človek, kaj je
z vami?! Zakaj ležite na tleh? Sosedje bodo …
Spustite me noter, prosim. Rad bi vam povedal … je rekel moški.
Stišala je glas. Začela je skoraj šepetati, kot da bi s tem lahko
spremenila tudi neprijetno podobo na pragu ležečega moškega. Če
rabite pomoč. Jaz nisem … Nimamo telefona …
Odklopili so vam ga. Vem.
Dvignila je pogled k sosedovim vratom: Lahko pozvonim pri
sosedu ... Zdelo se ji je, da je v drobni luknjici opazila rahel premik, iz
črnega se je naredilo svetlo, kot da je sosed za hip umaknil oko.
Razumite, da vas ne morem spustiti v stanovanje. Sama sem. Ne poznam vas.
Pojma nimam, kdo ste. Ne vem, kaj hočete od mene … Lahko ste vlomilec,
posiljevalec, kaj vem …
Moški se dvigne, z eno roko se nasloni na komolec, z drugo pa
seže v notranji žep svojega usnjenega suknjiča. Iz žepa potegne
denarnico, začne brskati po njej. Izvleče dokumente. Pomoli jih
proti njej. Moji dokumenti, vozniška, osebna, zdravstvena … Nič vam
nočem.
 Mejra se dokumentov ne dotakne. Nemočno reče: Pa kaj bi
radi?
Sedel za vašo mizo z vami. In vam povedal …
Mi ne morete kar tu povedat?
Ne, je odločen moški, ki še vedno moli dokumente proti njej.
Mejra pogleda proti sosedovim vratom. Luknjica v kukalu je
spet zatemnjena. Ne morem sredi noči povabit neznanca v kuhinjo. Kaj si
bodo sosedje mislili? Moj mož bo prišel iz službe.
Poročen sem, reče moški.
In zaradi tega naj vas spustim v svoj dom?
Ženo ljubim.
Lepo vas prosim, umaknite se. Vstanite. Pojdite spat.
Moški na tleh se ne gane. Dokumente še vedno moli v zrak in
jo gleda naravnost v oči. Luč na stopnišču ugasne. Mejra hitro seže
do stikala ob vratih in luč se še enkrat prižge. Prav, reče, vrata bom
pustila odprta.
Moški hitro vstane in mimo nje vstopi v stanovanje. Potem pa
gre po hodniku v kuhinjo, kot da je doma, in sede za mizo. Ozre se
k njej, ki še vedno stoji ob vhodnih vratih. Gleda jo. Zdaj on čaka
njo. Ona še enkrat pogleda proti sosedovim vratom nasproti, kot bi
hotela reči Sosed, pazi name, potem pusti vrata na stopnišče odprta in
gre v stanovanje.

2.

Mejra in moški sedita za mizo. Drug nasproti drugega. Moški

ima roke položene na gladko površino, z dlanmi navzdol.
Dokumente je že pospravil v žep. Nepremično jo gleda. Njej je
neprijetno. Počuti se, kot da ni v svoji kuhinji, kot da je prišla k
nekomu na obisk. Pogleda proti veži in odprtim vhodnim vratom na
koncu. Luč na stopnišču ugasne. Še bolj ji je nelagodno.
Gospod, reče.
Andrej sem, jo prekine moški. Prosim, kličite me Andrej. Tako mi je
ime kot vašemu sinu.
Mejra se vda. Prav. Gospod Andrej …
Ne, ne, samo Andrej, jo še enkrat popravi in se nasmehne.
Vdano prikima: Prav, Andrej, povejte, kar ste mi hoteli povedat.
Andrej dvigne roke k obrazu. Zakoplje obraz v dlani. Potem
jih počasi spusti, spet se zazre v vanjo: Saj, pravzaprav … Ne vem, kaj
sem mislil.
Ne veste, kaj ste mislili?! je osupla.
 Hočem reči … menca Andrej, ne vem, kako naj povem. In jo še kar
naprej gleda naravnost v oči.
Nenadoma ji je vsega dosti. Jezno vstane. Odidite! Takoj! Žal mi
je, da sem vas spustila v stanovanje.
On se ne premakne. Samo sledi ji s pogledom. Ne razumete, ji
reče. Težko je.
Ona stoji pred njim in poskuša biti čim bolj odločna: Spat grem.
Jutri imam delo.
Nimate, reče Andrej.
Imam!
Vse vem o vas, se nasmehne. Pozanimal sem se.
Mejra v zadregi obmolči.
Že dve leti ste na zavodu za zaposlovanje, nadaljuje Andrej. Imam
prijatelja, pa sem poklical.
Nekaj časa se gledata. Zdaj ga tudi ona gleda naravnost v oči.
Zakaj vas vse to zanima? ga vpraša tiho.
Posloven človek sem. Uspešen.
Ki ponoči zvoni na tuja vrata.
Mislil sem poklicat …
Nimamo telefona.
 Vem. Zato sem pozvonil.
Gledata se. Negibno. Od zunaj se sliši oddaljen zvok sirene.
Gasilci? Rešilec? Mogoče samo policija, ki hiti v predmestne bifeje
mirit pretepe.
Imamo telefon, mislim … Andrej, najin sin, ima mobilca, sam zasluži
zanj … reče čez čas Mejra.
Moja hči tudi. Jaz ji plačujem, odgovori moški.
Spet se molče gledata. Mejri postane nelagodno. Stoji sredi
lastne kuhinje, moški, ki pravi, da mu je ime Andrej kot njenem sinu,
sedi za njeno mizo in bulji vanjo. Gleda jo na poseben način. Kot
gledajo bogati revne. In ona in njena družina so revni. Kuhinja, v
katero se je tujec povabil, je uboga, skromna. Linolej zlizan, omarice
razmajane in stare več kot dvajset let, več kot država. Resnično ji
postane nerodno. Moški je oblečen v drago usnje, v drage čevlje,
okrog zapestja ima uro, gotovo je najdražja, tudi prstane ima na
prstih, in gleda jo. Zave se, da ima razmršene lase, najbrž tudi
mastne, saj si jih ni oprala že dva dni. Tudi našminkana ni. Na sebi
ima razvlečeno in staro jopico. In tudi starejša je od Andreja, tega
moškega, ki sedi pred njo, najbrž pa je videti še starejša, kot je v
resnici. Stara je štirideset let, moški pa jih ima kakšnih petintrideset,
mogoče celo kakšno leto manj. Tisto poletje, ko sta z Emirjem pred
vojno pribežala v to deželo, jih je dopolnila sedemnajst. Emir je bil
dve leti starejši. Prej še nista bila par. Bila sta iz sosednjih vasi.
Emirjevo vas so požgali, polovico njene vasi pa prisilili v izselitev. V
begunskem taborišču sta postala par. Ostala sta tu. Dobila sta
službo. Tudi to stanovanje sta dobila. In njun sin, ki se bo vsak hip
vrnil, je star sedemnajst let. Vse, kar je moški rekel, je res. Brez
službe je. Kdo pa jo v teh časih še ima. In Emir ni več gradbenik.
Njun sin, tudi Andrej, zoprno ji je, ker obiskovalec trdi, da je tudi
njemu ime Andrej, je gimnazijec, priden, lep fant. Ostali bodo tu, v
tej deželi, ki jima je dala zavetje pred krvavo vojno.
Še enkrat vprašam: Zakaj ste prišli? Zakaj ste tu?
Moški se nasloni nazaj in prekriža noge. Mejra zdaj vidi
njegove drage špičake. Bogat sem. Uspešen sem.
In ženo imate radi, ga prekine. Ste povedali, ja.
In hčerko, jo dopolni.
Mejra ploskne z rokami, kot da hoče končati igro: Veste kaj, v
vsem tem ne vidim smisla … Žal mi je, da sem vas spustila za mizo.
Andrej zdaj z dlanjo potreplja po površini mize, kot da bi bila
miza živo bitje, ki ga je treba pohvaliti. Noge ima še vedno
prekrižane. Premalo sedimo za mizo. Mislim, družina … Ljudje. Včasih se
je vse reševalo za mizo. Moj oče, bil je obrtnik, čevljar, tepel me je, jaz svoje
hčerke nisem nikoli udaril … Ampak z očetom smo se za mizo vse dogovorili,
kljub temu da je bil grobijan. Reševali smo probleme. Če bi se tudi danes več
pogovarjali za mizo ... Dlan pusti ležati na mizi. Potem pogleda Mejro.
Poišče njene oči.
Mejra vzkipi. Odločena je, da mora človek iz hiše: Nočem vas
več poslušat. Prosim, da takoj zapustite naše stanovanje! Takoj!!
Počakajte, nisem še povedal ...
Me ne zanima.
Iskal sem vašega moža.
Ven!!
Zvedel sem, kje dela … Tudi oni so ga iskali. Našli ga bojo.
Mejra je za hip otrpnila. Moški je na nenavaden način poudaril
besedo oni. Nenadoma se ji je zazdelo, da Andrej, ali kakorkoli mu je
že ime, namiguje na nekaj čudnega, na nekaj skrivnostnega. Na
nekaj, kar lahko doživiš v filmih, ko nekdo, oni, iščejo nekoga.
Prestrašila se je. Kaj, če se je Emir zapletel v sumljive posle? Kdo oni?
je vznemirjeno vprašala. Moj mož je pošten. Dela kot varnostnik.
Odpustili so ga, je rekel Andrej in ustnice so se mu rahlo
zategnile v ciničen nasmešek.
Kaj govorite?!
Andrej je prikimal: Aha, mi je že jasno, ni vam povedal.
Mejra se je postavila v bran: Emir ne laže. Nikoli v življenju se mi
ni zlagal! se je uprla.
 Andrej se je zdaj povsem odkrito nasmehnil. Če nečesa ne poveš,
to še ni laž. Samo odložiš resnico.
Njegova vzvišenost jo je zmedla. Da se je vsilil v njen dom in
zdaj sedi v kuhinji, za njeno mizo, in deli modrosti. Poštena družina
smo, je rekla.
Vem, je prikimal. Najprej sem hotel govorit z njim.
Tisoč misli ji je šinilo skozi glavo. Spomnila se je, kako so se z
njo pred dvajsetimi leti, ko je z družino pribežala sem gor, na meji
pogovarjali vojaki. Bili so brez našitkov. Nosili so nekakšne čudne
uniforme, kot nekakšni lovci, mogoče policisti posebnih enot, niso
se predstavili, nihče ni vedel, kdo so … Najprej so bili prijazni,
potem so se cinično nasmihali, potem so delili modrosti, kdor zapusti
dom, ga vreden ni, in nazadnje jo je najprijaznejši udaril v obraz. Kdo
ste? je s strahom vprašala nočnega obiskovalca.
Hudič … je odgovoril, potem si je z rokami spet pokril obraz
in rekel: Nesrečen hudičev človek sem, ki mu gre vse narobe.
Ste policist? ga je še vprašala.
Ne, je rekel in ni umaknil dlani z obraza. Imam pa prijatelje. Če
imaš denar, imaš prijatelje tudi na policiji. Vsepovsod jih imaš. In jaz jih
imam. Vsepovsod. Plačaš, in imaš.
Zdaj ji je zares in dokončno vsega dosti. Tega človeka mora
spraviti iz stanovanja. Če ne greste vi, grem jaz, je rekla, stopila do veže,
kjer je visel njen plašč. Začela si ga je oblačiti. Moški za mizo pa si je
še kar tiščal roke na obraz in govoril: Ampak ne morejo mi pomagat. Ne
policija ne država, nihče mi ne more vrnit moje sreče …
Oblekla si je plašč. K sosedom grem. Vi pa, kakor hočete … je rekla
in se iz veže spet ozrla v kuhinjo, kjer je sedel. Spustil je roke z
obraza in jo pogledal. Zdelo se ji je, da ima solzne oči. Samo vi mi
lahko vrnete srečo. Samo vi, je rekel tiho.
Luč na stopnišču za njenim hrbtom se je prižgala. Planila je in
prisluhnila korakom, ki so se spodaj vzpenjali po stopnicah.
Pogledala je v globino. Zagledala je roko, ki se je med vzpenjanjem
oprijemala ograje.
Emir! Moj mož je prišel, si je oddahnila. Končno bo konec
neprijetnega obiska. Emir bo vse uredil. Pogledala je moškega, tega
Andreja, ki je v stanovanju še vedno sedel za kuhinjsko mizo.
Obiskovalec govori sam zase. Ustnice se mu premikajo. Nekaj
mrmra. Mejra ga sliši, vendar je ne zanima več. Njen mož Emir se
vzpenja po stopnicah.
Ko imaš srečo, ne veš, da jo imaš, sliši Mejra Andrejev glas. Ko ugaša
v tvojih rokah, ne moreš ustavit njenega ugašanja. Sreča se ne prižge kot luč, ne
prisloniš vžigalice, da bi spet zagorela. Razumete? V mojih rokah ugaša. In
nič ne pomaga. Ne denar ne ljudje na položajih, nič.
Emir se pojavi izza ovinka na stopnicah nadstropje niže.
Sklonjeno glavo ima, v roki stiska pleteno kapo in prestopa po dve
stopnici hkrati.
Emir! Hvala bogu, da si tu … reče Mejra in ga zagrabi pod roko,
ko stopi prednjo. Emir je oblečen v temno delovno obleko nočnega
vratarja, ki mu jo Mejra vsak teden opere in zlika, čeprav Emir tega
ne mara. Izpod zapetega suknjiča z našitkom Varnostnik na levem
prsnem žepu je videti karirast ovratnik srajce. Še vedno ima
sklonjeno glavo. Nič ne reče. Tudi ko se na vratih pojavi Andrej, ne
reče nič.
Mejra se začne opravičevati. Ve, da se bo Emirju zdelo čudno,
ker je v stanovanje sredi noči spustila neznanca. Tale gospod …
Andrej, pravi, da mu je ime … Kar potrkal je … Ne poznam ga.
Andrej jo prekine: Iskal sem vas.
Emir zdaj prvič dvigne pogled. V obraz je siv. Njegove oči
odsotno begajo od Andreja na vratih do Mejre, ki ga še vedno drži
za roko.
Pojma nimam, kaj hoče, reče Mejra.
Hotel sem biti prvi, reče Andrej.
Emir molči. Gleda ju. Zdaj enega, zdaj drugega.
Rekel je, da nisi v službi, da so te odpustili, reče Mejra in pod
pazduho še močneje stisne svojega moža.
 Ja, pritrdi Andrej, pred dvema mescema so vas odpustili.
Mejra skoraj zakriči: Lažete! Potem se spet obrne k Emirju:
Emir, povej! Je res?
Zdi se, kot da vse besede, vsi glasovi padajo mimo Emirja.
Povsem je odsoten. Nekaj drugega mu hodi po glavi. Nekaj drugega
ga muči. Greva, ženska! reče tiho.
Kam? je začudena Mejra. Kaj se je zgodilo, Emir?
Andrej prikima. Vidim, da so vas našli in govorili z vami.
Mejra je povsem zmedena. Pogleda Andreja. Kdo? Kdo ga je
našel?
Emir pogoltne slino in reče še enkrat, tokrat bolj energično:
Greva!
Mejra ga spusti. Umakne se k steni. Odločna je in odločena.
Nikamor ne grem, če ne poveš, kaj se dogaja!!
Emir jo pogleda. Zdaj ima Mejra prvič občutek, da jo zares
vidi. Ženska, greva! Najin sin je v bolnici!
Mejra komaj izdavi: Najin Andrej …? Kaj?
Moški, ki nosi isto ime, oživi. Zapre si gumbe na usnjenem
plašču. Vaju bom jaz zapeljal. Spodaj imam avto. In se mimo njiju spusti
po stopnicah navzdol.
Mejra se nasloni na steno. Nesreča … Kako? Kdaj? Ne razumem.
 Emir stopi do vrat stanovanja. Zapre jih. Potem pograbi Mejro
za roko in jo potegne za sabo po stopnicah.
Kukalo na sosedovih vratih se za hip osvetli in potem spet
zatemni.
Čez nekaj časa luč na stopnišču ugasne. Tema, v katero se vse
potopi, prinese tišino. Nič več se ne zgane.

3.

Minejo ure. Še vedno je noč. V stanovanjskem bloku,

zgrajenem v sedemdesetih letih, zdaj že krepko potrebnem prenove,
tudi pozno ponoči domujejo različni zvoki. Klokotanje vode v
ceveh, brnenje stare električne napeljave, čudni poki in drobni
ropoti, ki prihajajo iz kleti in se po stopnišču razlegajo skoraj do
prvega nadstropja. Potem so tu še glasovi, ki prihajajo z nočne ulice.
Res pa je, da so ob treh in sedeminštirideset minut ponoči drugačni
kot ob dvanajstih ali ob enih: manj jih je, bolj so oddaljeni in redki,
vseeno pa v blok, v stanovanja s slabimi okni, saj v stanovanjih
živijo ljudje, ki ne morejo obnoviti ne vrat ne oken, prodrejo zvoki
oddaljenih avtomobilov, sirene rešilcev, pa tudi izgubljenih nočnih
korakov in utrujenih človeških glasov. Predvsem pa se ob
vetrovnem vremenu z bližnjega hriba, ki je precej strm in gosto
poraščen s smrekami, proti delavskim blokom zažene veter, ki skozi
razbita vhodna vrata plane na stopnišče in se dvigne prav do vrha.
Zato blok, kjer živijo odpisani delavci, upokojenci, ljudje z
odklopljeno elektriko, starci, ki jih že tedne ni na spregled, mrmra in
stoka kot čudna, zavržena, od sveta pozabljena žival.
Ura je tri in devetinštirideset minut, ko se Mejra in Emir vrneta
v blok.
Emir pridrži vrata, Mejra vstopi. Počasi gre do začetka stopnic,
se oprime ograje in se nasloni nanjo, kot da se želi spočiti. Skloni
glavo. Emir stoji kakšen korak za njo. Ne gleda je. Tudi on ima
sklonjeno glavo. Gleda v tla. To traja nekaj dolgih trenutkov, kot da
sta si oddahnila, ker sta se končno vrnila v varno zavetje domače
hiše. Potem Emir mimo Mejre nadaljuje pot po stopnicah navzgor.
Mejra mu čez čas sledi. Ko prideta do stanovanja v tretjem
nadstropju, luč ugasne in je tema. Emir se dotipa do stikala na steni,
prižge luč in odklene vrata, izgine v stanovanju. Mejra nekaj časa
stoji pred vrati. Ozre se k sosedovim vratom. Tišina. In v tišini zgolj
komaj slišen puh vetra, ki se od spodaj skozi sredino stopnišča
zažene proti vrhu bloka.
Mejra si v veži sleče plašč. Vstopi v kuhinjo. Emir sedi za
mizo, točno tam, kjer je še pred nekaj urami sedel moški z istim
imenom, kot ga ima njun sin Andrej. Mejra mu sede nasproti. Točno
tja, kjer je sedela pred nekaj urami. V tišini nekaj časa sedita. Ne
gledata se. Kot bi imela drug pred drugim slabo vest. Gledata v
prazno površino mize. Potem spregovorita. Kot bi spregovoril
nekdo drug. Kot bi se vse skupaj dogajalo v filmu, ki ga gledata.
Mejra vidi sebe in Emirja, kako sedita za mizo. In sliši sebe, kako
govori. Najprej sliši, kar je rekla, šele potem se zave izrečenega. Kot
bi zvok prehiteval sliko. Kot bi gledala njiju, kako se pogovarjata o
nekem življenju, za katerega nočeta, da bi bilo njuno.
MEJRA: Kako je mogoče?
EMIR: Mladi so. Zaletavi.
MEJRA: Njemu ni bilo nič.
EMIR: Komu?
MEJRA: Mašini, tam, na dvorišču policije ...
EMIR: Nepoškodovan, ja. Lahko ga bomo prodali. Brez problema.
MEJRA: Kako je mogoče?!
EMIR: Človek ni stroj. Meso je mehko. Kosti krhke.
Šele čez čas se njune besede preselijo v njuni grli. Spet govorita
s svojima glasovoma. Mejra vidi svojega moža, kako ji za mizo sedi
nasproti. Pogleda ga. Ti si kriv, reče.
Emir jo pogleda. Nisem.
 Kupil si mu ga, mu zabrusi Mejra.
Sam si je prišparal. Dal sem malenkost zraven.
Dovolil si, je trmasta Mejra.
Emir z dlanjo udari po mizi. Moj sin je. Tudi jaz sem imel motor …
Ko sem bil toliko star. Še mlajši sem bil. Imel sem stare motorje, vozili smo se
po hribih, padali smo … Zato se mi je zdelo dobro, da ima tudi moj sin motor.
Moški vozijo motorje.
Jaz nisem imela besede, mu je jezno odvrnila.
Ženska, zdaj je, kar je. Sreča v nesreči. Nič polomljenega, nič
razbitega.
Motor boš lahko prodal, je rekla. Samo to ti gre po glavi.
Kosti! je planil pokonci, Kosti sem mislil. Nič polomljenih kosti. Cel
je. Najin fant je cel. Lahko bi bil pol leta v mavcu, hrbtenica, roke, noge, lahko
bi bil invalid, ves polomljen, prijatelju so zaradi padca z motorjem odrezali nogo.
Medtem ko je rohnel in bil vedno glasnejši, ga ni poslušala.
Zelo dobro ga je poznala, dvajset let ga je poznala, kadar je bil
vedno glasnejši, je bil najbolj ranljiv. Najbolj negotov. Glava, je rekla.
Samo to je rekla. Glava. Vedel je, kaj misli. Pomiril se je. Spet je
sedel.
Operirali so ga, je rekel tiho čez čas.
Rekli so ... je hlastnila.
 Da je stabilno, je pribil s takšnim glasom, da je vedela, da nima
smisla, da se zdaj prereka z njim. Tudi če ve, da nima prav, bo
vztrajal. Do smrti bo vztrajal. Takšni so bili ljudje iz Zvornika. Ko je
imela kakšnih dvanajst let, ji je oče rekel: tistih iz Zvornika se
izogibaj, raje si dajo nogo odrezat, kot da bi priznali, da so se
zmotili.
Skuhala bom kavo, je rekla in vstala.
Ne boš, je siknil. Zjutraj sem skuhal zadnjo.
Prikimala je. Zdaj se je spomnila, da so imeli včeraj kave samo
še za žličko. Do prvega sta pa še dva tedna … Misliš, da lahko
pozvonim pri sosedu? je negotovo vprašala.
Emir je odkimal. Ni še dan.
Spet je sedla. Nekaj časa sta molčala. Zdelo se ji je, da ga je
trma zapustila. Previdno je vprašala: Nisi slišal, kaj so rekli? In potem
je še dodala: V bolnici.
Ni še dan, je trmasto ponovil in s tem dal vedeti, da se ne želi
več pogovarjati o njeni temi.
Jaz sem slišala, je rekla mirno.
Kaj?! Kaj si slišala?
Glava, je rekla in v grlu jo je stisnilo.
Glava rabi počitek, je odvrnil in prikimal. Ja.
 Slišala sem, je previdno nadaljevala, kako so rekli, da je njegova
glava … Glava najinega sina je …
Prekinil jo je s še večjo silo, kot bi na vsak način želel stran od
neprijetne teme: Moral bo počivat. Lahko boš z njim cele dneve. Tako
nimaš ...
Službe? je vskočila v njegovo misel.
… kaj počet, je dokončal.
In sta spet molčala. Navajena je bila na molčanje. Vedno kadar
je hotela trmastemu bosanskemu biku kaj dopovedati, je morala
najprej pristati na molčanje. Potem pa je bilo treba poiskati drugo
pot. Priti od zadaj v njegove misli, ga spraviti okrog ovinka na svojo
sled.
Požrla je slino. Tisti človek, ki naju je peljal na urgenco, je rekel ...
Zlizal se bo, je trmasto zaškripal z zobmi.
Mirno je nadaljevala: Rekel je, da nisi več varnostnik.
Najin sin se bo zlizal!! je zatrmoglavil in se naredil, da je ni
razumel. Trdoglav je. Pravi trdoglavi bučman! Vedno je bil. Se spomniš,
kolikokrat se je kot otrok butnil v glavo? Kar naprej je pokalo. Ko smo bili pri
babi Adi in smo ravno spili kavo, je spodaj počilo, se spomniš, spodaj v garaži,
tako je počilo, da je baba Ada zakričala: Jao, peč je razneslo! Pa je samo naš
mali padel na glavo. In sploh ni jokal. Samo škilasto je gledal. Nikoli ni jokal.
Vedno sem rekel, da ima trdo bučo. Trdobučnež! Zato se bo zlizal.
Ni se pustila zmesti. Že dva meseca.
Trda buča mu je zdaj še kako prav prišla, se je nasmehnil.
Zakaj mi nisi povedal? je bila zdaj prvič ostra in jasna Mejra.
Lahko bi mi povedal, da so te odpustili.
Emir molči. Nič ne reče. Skloni glavo. Nikoli ni lagal. V
njegovem Zvorniku niso lagali. Nikoli. Samo zamolčali so včasih kaj.
In to ni laž. Pa ga je bilo vseeno sram.
Strah me je, je rekla Mejra čez čas, ko je bilo že jasno, da ne bo
dobila odgovora. Hotela mu je pomagati. Ni želela, da bi se dušil v
sramu. Pogledal jo je tako milo kot takrat, ko sta bila v zbirnem
centru za tujce in je na dvorišču nekdanje kasarne prišel k njej in jo
vprašal, ali lahko zdaj, če seveda hoče, ko njenih ni več med živimi,
ali lahko zdaj … je zbiral pogum in besede, ali lahko zdaj on skrbi
zanjo. Stegnil se je preko mize jo prijel za roko. Mene tudi, je rekel,
zelo me je strah.
Zvonec predre napetost noči. Zazvoni v kosteh. Zdrzneta se.
Pogledata proti vratom.
Mogoče so iz bolnice ...
Kaj, če so res ...
Zvoni.
 Rekli so, da bodo koga poslali, če se bo kaj spremenilo...
Zvoni.
Naj odprem?
Emir komaj vidno prikima. Mejra vstane in se s strahom
odpravi skozi vežo k vhodnim vratom. Odpre jih.

4.

Pred vrati stoji moški. Andrej.

Mejra zavzdihne: Spet vi! Kaj bi spet radi?!
Prihajam naravnost z urgence, reče moški pred vrati.
Emir v kuhinji vstane. Kaj ...?
Z urgence … je zaskrbljena Mejra, je kaj narobe?
Iskal sem vaju. Pobegnila sta mi, hlastno nadaljuje moški na pragu.
Peš sva šla. Hotela sva biti sama, razloži Emir. Potem sva šla pa na
avtobus.
Mejra zaskrbljeno prime moškega za rokav: Je kaj narobe?!
Za zdaj je stabilno, jo pomiri. Lahko vstopim? vpraša, in ne da bi
počakal na povabilo, vstopi v vežo in potem naravnost v kuhinjo do
Emirja. Moška stojita drug nasproti drugega. Mejra se jima čez čas
pridruži. Stojijo in molčijo.
Emir reče: Hvala, ker ste naju peljali tja ...
Moški zamahne z roko: Ni problema.
Krasen avto, se nasmehne Emir. Jeep. Usnjeni sedeži.
Moški spet zamahne z roko.
Delate v bolnici? vpraša Mejra.
Moški se nasmehne. Tako dolgo se vlačim po bolnicah ... Ja, res bi me
lahko že zaposlili v kakšni. Potem se z obema rokama prime za naslon
stola, kot da bi hotel s tem vprašati, ali lahko sede. Mejra in Emir ne
razumeta njegovega namiga. Molčijo in se gledajo.
Policist, ki je delal zapisnik, je rekel, da ste me pomagali najti, reče
Emir.
Andrej, vaš sin, ko se je zgodilo … na tem mestu moški za hip
obmolči, potem nadaljuje: … pri sebi ni imel dokumentov.
Mejra jezno zavzdihne: Vedno mu rečem: Andrej, nosi osebno
izkaznico s sabo! Pa mi reče: Mama, saj se grem vozit samo okrog blokov. Vsi
me poznajo.
Pri sebi je imel telefon, mirno nadaljuje moški. Na cesto ga je vrglo,
dvajset metrov stran od tistega kandelabra, kamor se je …
Mejra se ugrizne v ustnico.
 Še sreča, da je ostal cel. Nadaljuje moški. Mislim, telefon. Stara
znamka. Dobra znamka. Danes delajo takšne, da takoj razpadejo. Kakšen
novi iphone ne bi zdržal tako močnega udarca. Kandelaber, drog z lučjo,
kamor se je zaletel … kar postrani stoji …
Mejra zastoka. Kratko, komaj slišno. Nekaj med vzdihom in
besedo. Moški obmolči. Ve, da je šel predaleč. Zaneslo ga je. Z
umirjenim glasom poskuša nadaljevati čim bolj nevtralno: V telefonu
je imel shranjeno vašo številko. Pisalo je: Fotrček.
Tudi Emirja je vznemiril Mejrin kratki vzdih. Ni si je upal
pogledati. Nadaljeval je, kot da se z nočnim gostom pogovarjajo
povsem običajne reči v zvezi s težavami z najstniško mularijo.
Tisočkrat sem mu rekel … Prepovedal sem mu, da me tako kliče.
Tudi moški je nadaljeval v hitrem, sproščenem ritmu: Mislil
sem, da je številka domača, pa je bila vaša služba … In tam so mi povedali,
da že dva mesca ne delate več. Da pa vsak večer pridete mimo. Človek, ki zdaj
dela namesto vas, vas pozna. Dal mi je vaš naslov. Plačal sem ...
Emir je stisnil pesti. Prizadeto je siknil skozi zobe: Janez. Ja.
Mlajši je. Njega so vzeli namesto mene.
Mejri, ki je do zdaj opazovala moška, kako si izmenjujeta
mnenja, je nenadoma vsega dovolj. Stopi k možu, se postavi ob
njegovo ramo, naj nočni obiskovalec, Andrej ali kako mu je že ime,
naj ve, da sva par, mož in žena, in da ga zdaj sprašujeva oba: Kdo ste?
je rekla energično. Povejte nama, kdo ste.
Moški skomigne z rameni, kot je storil ta večer že nekajkrat, in
reče, kot da se opravičuje: Hotel sem biti prvi.
Mejra jezno povzdigne glas. Togotna je. Ne razumem, ničesar več
ne razumem.
Emir jo prime za ramo: Ženska, saj ni važno ...
Kako ni važno?! odrine roko s svoje rame. Potrkal je na vrata, ne
poznava ga, peljal naju je v bolnico, iskal te je, našel te je, brskal je po sinovem
telefonu ... Kako ni važno?! Tako kot ni važno, da si spet brez službe, pa mi
tega nisi povedal! Sem morala izvedet od tujca. Mejra se spet obrne k
obiskovalcu in ga še bolj odločno vpraša: Kdo ste? Povejte mi, kdo ste.
Hočem vedet!
Oče sem, reče moški.
To ni odgovor, mu zabrusi Mejra.
Ta trenutek je to najvažnejše, je miren moški.
Počakajta, počakajta! se vmeša Emir. Ta trenutek je najvažnejše to,
da je imel najin Andrej srečo. Srečo v nesreči. Vse ostalo je nič. Služba se bo
našla, denar bo prišel, spet bomo imeli telefon, avto, kakšno staro kripo, vse
drugo ni važno, samo da je z Andrejem vse v redu.
Stabilno, reče moški in prekine Emirjev plaz besed.
Stabilno. Ja! vzklikne Emir.
 In zaradi tega sem tako hitel, še doda moški. To, da je stabilno, je
dobro. In pa to, da je mlad. Saj jih ima sedemnajst?
Mejra prikima. Avgusta. Dvanajstega.
Moja hči pa je oktobrska. Šestnajsti oktober, se očetovsko razneži
moški. Vrstnika sta.
Že razumem, prikima Mejra, poznata se. Zaradi tega ste prišli.
Ne. Ne poznata se. Nikoli se nista videla. Ne živimo tu. Z drugega
konca smo. Imamo hišo ob morju. Zdaj sva z ženo v hotelu.
Vem, ja, Mejra počasi izgublja živce, in ljubite jo.
Moški se nasmehne. Ja. Zelo jo imam rad. Svojo ženo.
Emir ničesar ne razume. S pogledom drsi od svoje žene do
neznanega moškega. Ne razumem. O čem se pogovarjata?
Povedal mi je. Medtem ko si se ti sprehajal po mestu in mi lagal, da hodiš
v službo, je vedno bolj razdražena Mejra, mi je gospod, ki ga sploh ne
poznam ...
Ime mi je Andrej, tako kot vašemu sinu … hitro vskoči moški.
Mejra pa nadaljuje z vedno večjo silo: ... povedal mi je, da je bogat, da
ima ženo, ki jo ljubi, da pa ni srečen ... kazal mi je svoje dokumente. In ležal
je pred mano. Na pragu. Zato da ne bi zaprla vrat.
Moški Andrej se opravičuje: Nisem vam mogel prvi povedati za
nesrečo.
 Mejra plane k Andreju: Nič mi niste povedali. In zdaj mi tudi nič ne
poveste. Kdo ste, kaj ste, kaj hočete od naju? Najin sin se je ponesrečil,
razumete? Najin sin! Pustite naju! Pojdite s svojim ogromnim avtom nazaj na
morje, nazaj v hotel. Nič več me ne zanima. Samo odidite! Druge skrbi imava.
Morala bova skrbeti za sina. Nekaj časa bo trajalo, da pride k sebi. Glavo
ima poškodovano. Pojdite! Zdaj se obrne k Emirju, ki nemočno stoji
zraven, Emir, vrzi tega človeka iz stanovanja! Lepo te prosim!
Emir zavzdihne, vsega ima dovolj, utrujen je, ves dan se je
potikal po mestu, trkal na vrata pisarn gradbenih podjetij, vsepovsod
so ga odslovili, in zvečer še sinova nesreča, in zdaj vsi ti pogovori, ki
jim ne more slediti … Emir se obrne k Andreju: Utrujena sva. Čez
nekaj ur morava nazaj v bolnico. Tako da bi vas prosil, če …
Vajin sin je mrtev, nenadoma reče Andrej.
Tišina, ki udari v prostor, je gosta.
V njej utripa troje src.
Od nekod, od zunaj, iz daljave, kot naročen priplava zvok
rešilnega avtomobila.
Mejra se sesede na stol. Kdaj? Kako? V bolnici so rekli … Rekli so,
da je stabilno.
Stabilno mrtvo, razloži Andrej.
Emir nenadoma pograbi Andreja za ovratnik. Ne se zajebavat z
mano! Nič mu ni! Kosti cele, vse celo. Videl sem ga. Za trenutek, ko so ga
peljali v operacijsko ... Celo motor je nepoškodovan. Emir stresa Andreja …
Kako si drzneš? Najin sin … Ni … Rekli so, da naj se vrneva zjutraj, da je
vse v redu, da naj ne skrbiva, da bomo potem … Ti pa … da je mrtev …
Pustite me … Čakajte … Nisem mislil tako.
Kako nisi mislil tako?! Rekel si! Ne me imet za norca! To je moj edini
sin!
Najin! se nemočno oglasi Mejra, ki še vedno sedi na stolu.
Roke ji mrtvo ležijo na mizi.
Zato sem tu, reče Andrej in odtrga Emirjeve roke s svojega
ovratnika.
Zato, zato, zato … ponavlja Emir in v očeh se mu nabirajo
solze, da se zajebavaš z nama?!
Ker ni mrtev, spregovori Andrej.
Mejra nemočno odkimava: Nič več ne razumem.
Spizdi! Takoj spizdi! znori Emir. Nočem te več videt!
Naj vama razložim …
Ni kaj razlagat! Hvala, ker si naju peljal. To je vse.
Andrej ve, da sta v šoku, zato jima pripoveduje skoraj zlogoma,
jasno in glasno, kot otrokoma, ki ne razumeta pomembne
informacije … Njegova glava …
 Operirali so ga ... vskoči Emir. Temeljito so ga. Vse je dobro, vse je
zašito, vse je spet nazaj v glavi.
Pet ur. Ja, poskuša biti Andrej čim bolj miren in jasen. Prišel sem
k vama, ker ni čisto mrtev.
Ni in ne bo! zakriči Emir. Pa kdo ste vi? Kakšen kurac si, da se
vpletaš v naše življenje! Zdravniki so rekli, da ima poškodovano glavo …
Rekli so, da ima zelo poškodovano, ga popravi Andrej.
Jasno je, če se zaletiš v drog in z glavo udariš ob robnik, da si
poškodovan. Če se zaletiš z glavo, se lahko zgodi marsikaj … Koža poči,
arkada poči, kot pri boksu. Celo lobanja poči, ampak se zaceli. Trdobučnež
je. Moj sin je takšen trdobučnež, se za trenutek razneži Emir. Ko sem bil
mlad, sem imel razbito glavo. Poglejte, nos imam zlomljen. Pretepali smo se.
Moj najboljši prijatelj je odtrgal kos plota in me udaril po obrazu. Padel sem z
motorja, zlomil sem si nogo. Poglejte, tukaj zadaj, za ušesom, imam brazgotino.
Čez pol lobanje. Se ne vidi, ker so lasje čez. Padel sem z zidu, ko sem bežal.
Rabutali smo v sadovnjaku. In tule, poglejte … Emir potegne srajco iz
hlač, pokaže trebuh. Tule me je prijatelj zaštihal. Nič posebnega. Šviz, pa je
šlo čez trebuh. Zapeljal sem njegovo punco. Niti ni bila več njegova punca.
Bivša. Prej sta se razšla. Mladost, norost! Blaznost! Divji smo bili. Mladost
mora bit divja! Niti čutil nisem, ko me je štihnil. Potem je jokal. Prijatelja sva
ostala … Ubili so ga v vojni. Spomin je ostal. In tudi brazgotina je ostala. In
tu zadaj, vidite, nad kolkom, brazgotina, operacija, šraufe sem imel, ven so
gledali, in je ostala sled. Delal sem na žerjavu. Padel sem. Tudi na glavo. Ves
sem brazgotinast, pa sem vseeno živ. Pa sem cel. Udaril sem z glavo, pa kaj!
Kri je tekla, pa kaj! Tu sem. Še vedno. In moj sin je tudi. Emir obmolkne.
Videti je, kot da ne more verjeti, da je vse to izrekel, da je kar
bruhalo iz njega, jeza, spomini, pa tudi strah, kot bi hotel z besedami
odgnati grozo resnice. Zadihan si gre s prsti skozi lase …
Vsi trije nekaj časa molčijo, potem Mejra spregovori: Jaz sem
slišala.
Kaj si slišala, ženska? utrujeno dahne Emir
Slišala sem, ko je zdravnik …
Glavni kirurg … jo dopolni Andrej.
Ko je rekel, s strahom nadaljuje Mejra, da je njegova glava … Zdaj
Mejra zastane, besede se ji zadrgnejo v grlu.
Andrej nadaljuje: Da je njegova glava zelo hudo poškodovana.
Zapri gobec, če ti rečem, pizda! zakriči Emir.
In da naj ne pričakujeva … čisto potiho reče Mejra.
A ni to čudno, je ironičen Emir, jaz pa sem slišal, da je operacija
uspela.
Mejra strmi predse. Oči se ji na široko odprejo. Rekel je še …
Da je telo živo … Možgani pa … Mejra dokončno obmolči. Iz široko
odprtih oči, groza in strah sta ji otrpnila na obrazu, se spusti debela
solza in zdrsne preko lica.
Andrej potegne iz notranjega žepa svoje usnjene jakne s
krznenim ovratnikom bel list papirja, razgrne ga in prične brati:
Intrakranialna krvavitev, zmečkanine v čelnem režnju, deformiran lobanjski
svod in baza, poškodbe žil, epiduralni hematom, subduralni hematom,
intracerebralni hematom, poškodbe možganovine, obtolčenine, zmečkanine,
difuzna aksonska poškodba ... Emir otrplo posluša moškega. Mejra si z
dlanjo obriše lice. Andrej spet zloži list in ga spravi v žep. Vaš sin …
a ni to čudno, isto ime imava, reče, kot da bi hotel zmehčati, ublažiti
misel, ki sledi … Potem pogoltne slino in dokonča: Vaš sin Andrej je
rastlina.
V tem trenutku nekdo pozvoni.

5.

Emir se znova sesede za mizo. Mejra zajoka. Nekdo pred vrati

še enkrat pozvoni. Andrej stoji pred pretresenim parom … Pogleda
proti veži in vhodnim vratom. Potem se odpravi, počasi, da ne bi
zmotil njunega obupa, do vhodnih vrat, medtem zazvoni še enkrat,
in še enkrat …, in jih odpre. Pred vrati stoji ženska. Svetlolasa.
Urejena. Ustnice ima rdeče našminkane. Vendar ne pretirano.
Oblečena je v kratko krzneno bundo. Nosi črn hlačni kosim. Visoke
pete. Čevlji dragega proizvajalca. V rokah drži usnjeno torbico.
Andrej ji prikima in se ji umakne. Ženska vstopi v vežo. Andrej
zapre vrata za njo. Ženska počasi in previdno vstopi v kuhinjo, kjer
sedita skrušena starša. Andrej pride za njo.
Ženska tiho pozdravi: Dober večer.
Andrej stoji za njenim hrbtom. Moja žena.
Oprostite … Nisem mogla več čakat spodaj v avtomobilu, reče
ženska. Zeblo me je, pa sem … Oprostite.
Emir in Mejra skoraj hkrati dvigneta pogled. Še vedno sta
pretresena. Emirju se zatrese glas: Treba je počakat. Treba je upat. Do
konca! reče, kot da se nove obiskovalke ne zaveda popolnoma.
Andrej rahlo porine svojo ženo še bolj v notranjost kuhinje.
Upanje umre zadnje, reče. Ja. Ampak to pravijo samo v filmih. Pa še to v
ameriških. Upanje, ki se na koncu spremeni v čisto srečo. Za kozlat. Življenje
pa je nekaj drugega. Do konca lahko upaš, pa se vseeno znajdeš v dreku.
Emir pripre oči, kot da ne vidi dobro, kot da se ne zaveda
nove situacije, kot da vse prihaja do njega skozi gosto kopreno: O
čem govorite?
O tem, da je brezupno. O tem govori, reče Mejra in si z dlanmi
obriše solze.
 No, vidite, se nasmehne Andrej in z roko pokaže na Mejro, vaša
žena razume.
Nikoli ne bom nehal upati. Nikoli!! skozi stisnjene zobe trmasto
sikne Emir.
Ženska, ki še vedno zelo nesproščeno stoji sredi kuhinje in v
naročju stiska svojo drago usnjeno torbico, tiho spregovori: Tudi jaz
ne bom nehala.
Vse je, kot da se mi sanja, zavzdihne Mejra. Kot v težki mori. Koliko
je ura?
Ženska dvigne roko in pogleda na svoje tanko zapestje, ki ga
oklepa ura v obliki dragocene zapestnice: Štiri. Deset do štirih.
Mejra vstane. Ne vem, kdo ste, kaj ste, kaj iščete tukaj … Tudi meni
se zdi zdaj vseeno. Noč nas je povezala. Ne zanima me več. Mejra stegne
roko k ženski, pogleda jo v oči.
Ženska se z olajšanjem nasmehne, končno se ne počuti več kot
napaka v prostoru, kot tujka … Barbara, reče. Ženski se rokujeta.
Mehka roka ženske z imenom Barbara se izgubi v raskavi Mejrini
dlani.
Zame pa tako že vesta, se oglasi moški.
Še prevečkrat, sikne Emir.
Andrej stegne roko in jo ponudi Emirju. Emir je niti ne
pogleda. Strmi predse. Roka obvisi v zraku. Potem jo Andrej počasi
potegne k sebi, kot da ni bilo nikakršne zadrege. No, in zdaj? vpraša.
Lahko bi skuhala kavo, reče Mejra in njen glas ima spet običajen
zven.
Za sosede budit je še prezgodaj, reče Emir.
Mejra vzklikne: Joj, pa res! Zmanjkalo nama je kave.
Barbara se dotakne Mejrinega komolca: Nič hudega. V bolnici
sem jih spila … Pojma nimam, koliko. Tistih iz avtomata. Če bi bile za kaj,
bi mi moralo že zdavnaj počiti srce.
Kuham turško. Močno. V naših krajih pijemo močno. Babica me je
naučila, se razgovori Mejra. Ženski sta našli temo za pogovor.
Mogoče bi samo kozarec vode, se nasmehne Barbara.
Mejra ji vrne nasmešek, potem se obrne k moškemu. Pa vi,
Andrej? Ko izreče ime Andrej, ji obraz spreleti rahla senca. Čudno mi
je … ko vas takole kličem z imenom svojega sina. Potem stisne ustnice in
prežene grenak občutek, ki je spet priplaval na površje. No, kaj boste?
Po pravici povedano ... Ko že govorite o močni kavi … Kaj močnega bi.
Mejra pogleda Emirja. Emir vstane, izpod pomivalnega korita
potegne steklenico z belo tekočino in jo postavi na mizo. Mejra
poleg steklenice postavi kozarec.
A! zavzdihne Andrej in tleskne z jezikom, da se sliši. Z užitkom
bom. Potem odmaši plutovinasti zamašek in si natoči. Preden dvigne
kozarec, pogleda Emirja: Pa vi? Ne boste?
Ne.
Ne pijete? Ali ne pijete več? vpraša Andrej, ko nese kozarec k
ustom.
To drugo.
Ste pili preveč?
Lahko bi se reklo, ja.
Alkoholik, prikima Andrej in nagne.
Njegovi ženi Barbari je neprijetno, Andrej, lepo te prosim,
zašepeta.
Musliman, mirno odgovori Emir.
A, tako. Zanimivo! se narejeno začudi Andrej. Bom pa še za vas
enega spil. V čast polmeseca na zeleni zastavi! Na zdravje! Spet si natoči. In
spije v enem požirku.
Emir presliši ironijo, ki zveni iz Andrejevih besed. Gradbinci
pijemo. Kar naprej smo zunaj. Na dežju, v snegu. In popiješ.
Pretiravaš. Nisi pil preveč, reče Mejra.
Vedno je preveč, zabrunda Emir.
Kaj govoriš! Petnajstega, ko je bila plača. Samo takrat si. Mejra zelo
natančno ve, kdaj se v Emirju nabere samopomilovanje, ki ga vedno
naredi pasivnega in zazrtega v svojo krivdo, zato ga poskuša
zdramiti in spraviti na drugačne misli. Toda Emir se je že zazibal v
vedno isto pripoved: Nehal sem, ko sem prvič izgubil službo. Pred
sedemnajstimi leti. Andrej se je rodil in jaz sem nenadoma ostal na cesti.
Otroka imam, sem si rekel, službe pa nimam. Službe ti nobeden ne zrihta, za
pit ti pa vedno dajo. Bivši kolegi. Imajo slabo vest, ker ti ne morejo pomagat, pa
rečejo: Boš kaj spil? Dejmo enga spit. In se ne moreš upret. Malo zato, ker se
počutiš kot zadnji garjasti pes, malo pa zaradi družbe. Družba bo slej ko prej
služba, sem mislil. Pa ni bilo službe, samo družba, in vedno več alkohola.
Potem sem rekel: Ne pijem. In so razumeli. A, Emir, musliman! Prikimal
sem. Pa nisem bil nikoli pravi musliman. Mogoče je bil moj ded, pa oče tudi.
Čeprav je oče rad pil. In kuhal je tudi. Odlično žganje. Babica je hodila v
džamijo, tam dol, pred tridesetimi, štiridesetimi leti, kaj vem ... Blebetam in
blebetam, moj sin pa leži tam, v bolnici, priklopljen na cevke ...
Andrej, ki je pozorno poslušal pripoved, vsaj tako je bilo videti,
si natoči nov kozarec žganja. Dvigne ga k luči. Opazuje belo
tekočino. Dober je. Ne zažge preveč. Piten. Mehak. Kar zdrsne po grlu,
reče. Potem popije. Spet v enem požirku. Kozarec trdo postavi na
mizo in si natoči še.
Njegova žena ga z nezaupanjem opazuje. Danes boš še vozil,
reče.
Kdo me bo ustavil ob sedmih zjutraj, ko grejo vsi v službo in so policaji
zaspani kot šolarčki, reče precej glasno in z glasom, ki ga je žganje
naredilo hrapavega.
Ne več pit, šepne Barbara.
Mejra, ki se je zdaj naslonila na rob pomivalnega korita, se
grenko nasmehne: Moški! Kamen bi prej slišal. Voda bi prej ubogala in
navzgor tekla.
Andrej nadaljuje s svojo bahavostjo: Pa tudi če me ustavijo! Pa
kaj!
Emir tiho pripomni: Adijo vozniški izpit. Potem pa z avtobusom na
tisto vaše morje.
Kje pa! je vedno bolj glasen Andrej. Čuti se, da mu je žganje že
kar precej zlezlo v glavo. Plačam in se peljem naprej. Še »hvala, gospod« mi
rečejo. Če pa naletim na kakšnega striktno poštenega policaja, na kakšnega
mladega, ali pa če sta dva, eden skorumpiran, drugi pa pošten ko devica Marija
… Čeprav, glede na to, kako je naš Jezušček nastal, ni bila najbolj poštena
punca … Andrej spet nagne in spije. In si natoči še.
Barbara se obrne k Emirju. Pijan je. Oprostite mu …
Dokler govori čez svojega boga, me ne moti, zamahne z roko.
Andrej nadaljuje s svojim pijanskim blebetanjem: Bog je bog.
Vsak je lisjak. Naš še posebej, eni petnajstletnici je zlezel pod kovtrček, potem
je pa še reveža Joškota prepričal, da itak ni bilo nič, da se ni koža s kožo
dotikala, nič cigu migu, ampak čisto božje delo … Spermo je pa bel golobček
okoli šprical. Joj, oprostite, gospa, kako že, Mira?
Mejra nekaj časa koleba, ali naj odgovori. Potem popusti.
Ljudem, ki pijejo, je treba popustiti, si misli. Ime mi je Mejra, reče.
Emir pripomni: Kdor ga ne nese, ne bi smel pit.
Barbara zavzdihne, utrujena je. Komaj izdavi: Oprostite mu,
naporni dnevi so za nama. Nekaj dni nisva spala.
Zdi se mi, da že leta ne spim, reče Andrej, tokrat resno, in spet
spije na dušek.
Četverica nekaj časa molči. Andrej se prime za naslon stola.
Bulji v mizo. Odloča se, naj pograbi steklenico za vrat in si natoči še
enega ali naj se samo prepusti rahli omotici, ki mu je prijetno sedla v
telo. Barbara stoji poleg in zre predse. Emir sedi in misli mu begajo.
Ne more se zbrati. Pomisli, da bi tudi on lahko zvrnil enega ...
Mejra čez čas, ko vsi še kar molčijo, reče: Nekaj vam hudo leži
na duši … če ne morete spat.
Na srcu, glasno vzklikne Andrej in pograbi steklenico za vrat.
Hoče si znova natočiti. Barbara plane in mu jo potegne iz rok. Ne
boš več pil! Dosti imaš! Na obisku sva! Obrne se k Mejri in ji potisne
steklenico v roke. Gospa, pospravite to, prosim.
Mejra ne vzame steklenice. Kar gostom ponudimo, tega ne jemljemo
nazaj. Gosta gostíš, nebesa zlatíš. Tako pravijo pri nas, reče.
Andrej se privoščljivo zareži. Tako se govori! To je pravo gostoljubje!
Ne pa tako kot v naši deželi, ko šnops z vodo zalivajo in ga imajo tako
zalitega samo za goste. Zase pa najboljše v spalnici zadaj za kahlo skrijejo.
Tako kot tvoj ata, kadar prideva na obisk.
Nehaj, zavzdihne Barbara in se obrne stran. Ovratnik svojega
krznenega plašča dvigne, kot da je zunaj. Naredi nekaj korakov po
majhni kuhinji. Od stene do stene. Najraje bi odšla, pa ne more,
noče.
Rekli ste, da ljubite svojo ženo, reče Mejra.
Saj jo! Saj jo!! vzklikne Andrej. Neskončno jo ljubim!
Pa ni slišat, se Mejra rahlo nasmehne.
Tako jo ljubim, da nocoj ne bom več pil. Prisegam! se patetično udari
z dlanjo po prsih. Tako! Kar se pa vožnje tiče … Peljal bom. Vse bom
peljal. Upam.
Ne, hvala. Midva bova šla z avtobusom, utrujeno pripomni Emir.
Zdravnik je rekel, naj prideva okoli sedmih zjutraj.
Mene, mojo ženo in najino hčerko. Nas bom peljal! Domov, je glasen
Andrej. In če me bojo ustavili, če mi bojo vzeli izpit, jim bom plačal, ker jaz
lahko plačam. Lahko kupim. Vedno jih lahko kupim. Če ne njih, pa moje
tam dol, na obali. Barbari je neprijetno. Andrej pa ne odneha in ne
odneha. Še kar naprej goni svojo: Rečem: Župan, plačal sem ti volitve,
zdaj mi pa zrihtaj nazaj izpit. In on reče: Bom, gospod. Zato je tako uslužen,
ker ga imam na plači. Ker imam vse na plači! Bogat sem!
Emirju nekako uspe prekiniti Andrejevo vedno bolj glasno
hvalisanje. Tisti, ki se z denarjem hvali, bo kmalu še tvojega hotel. Tudi tako
pravijo pri nas.
Andrej se trese, kot da se poskuša strezniti, odkašlja se: Rad bi
povedal, zakaj sva prišla k vam. Še prej pa bi rad povedal nekaj drugega.
Resnico! patetično vzklikne.
Mejra poskuša biti vljudna. Ko je Emir še imel službo v
gradbeništvu, so večkrat prihajali, prav tako v poznih urah, njegovi
prijatelji in so v kuhinji pili in bili vedno glasnejši. Takrat se je
naučila, kako je treba biti prijazen in hkrati odločen, če jih hočeš,
omotične moške možgane, brez hudih zapletov spraviti čez prag.
Lepo prosim, je rekla, rada bi si malo spočila, preden grem nazaj k sinu v
bolnico, zato bi vaju lepo prosila, če lahko odideta.
Vendar se Andrej ne pusti motiti. Počakajte, bom razložil. Glejte
…
Mejra stopi proti Andreju, rahlo ga prime za rame, tudi tega se
je naučila v večerih, ko so v kuhinji posedali Emirjevi gradbinci in se
nalivali z žganjem. Če se jih pravi trenutek dotakneš in jih usmeriš
proti veži in izhodnim vratom, potem ubogajo, samodejno se
pomikajo proti izhodu. Vmes pade še veliko besed, še večkrat se
korak usmeri nazaj proti kuhinji, toda če vztrajaš, če ne popustiš,
potem prideta kot velika nagrada tišina in spanje. Rada bi šla v
kopalnico … Potrebujem svoj mir. Sin se mi je ponesrečil.
Poslušajte … je vztrajen Andrej. Glejte ... ves štos je v trgovini.
Razumete? Daš – dam. Dam – daš. Svobodna trgovina. Imam podjetje, dve
podjetji, uspešen sem … In kupujem. Znam kupovat. Denar dobi vse. Vse je
naprodaj. Vse se lahko kupi. Vse se lahko proda. In vse ima svojo ceno.
Predmeti, ljudje, oblast. Jaz to vem. Takšen je sistem sveta.
Mejra odmakne roko z Andrejeve rame. Vdala se je. Preveč je
utrujena. Spet se nasloni na rob pomivalnega korita.
Želeli smo predmete, izbiro, hlastno nadaljuje Andrej, kot bi
pijanost, ki se je pojavila hitro, tudi hitro izginila. Ko sem bil mlad,
najstnik, tako kot zdaj vajin sin, smo hodili v Trst, švercali smo kavbojke,
kavo. Zdaj pa je vse naprodaj. Vse je v izložbah. Na dosegu roke.
Če imaš denar, grenko pripomni Emir.
Jaz ga imam! navdušeno nadaljuje Andrej, kot da je ves večer
čakal prav na to misel … Preveč ga imam. Vse lahko kupim. Tale blok
lahko kupim. Pravzaprav že imam dva. Ne, tri. Kupil sem razpadajoče
samske domove in jih obnovil. Notri imam hotel. Mladinski hotel in dva hotela
s tremi zvezdicami. Zdajle, ko tu stojim, denar priteka. Ljudje spijo na mojih
posteljah in denar kaplja, kap, kap, direkt iz njihovih sanj v mojo denarnico.
Imam tudi podjetje. Več podjetij. Tovarno z obutvijo. Trgovino. Več veletrgovin
imam. Trgovinski center. Pri meni lahko kupite vse, kar vam srce poželi.
Počakajte, ga uspe prekiniti Emir, če kaj prodajate, niste potrkali na
prava vrata.
Hočem povedat, da sem pravi človek za vaju!! skoraj zakriči Andrej.
Ničesar ne bova kupila, lepo prosim … je utrujena in naveličana
Mejra.
Nisem še povedal do konca, nadaljuje Andrej. Z roko si gre skozi
lase. Glejte: brez službe sta.
Emir pogleda Mejro. Dobil jo bom. Obljubili so mi.
Lažejo! Vsi lažejo, samo denar ne laže! dvigne Andrej roko visoko
v zrak in stisne pest, da je videti kot fanatičen pridigar. Jaz imam
denar in moj denar je dejstvo. Z njim lahko naredim, kar hočem. Odprem
podjetje, si izmislim novo firmo, kupim avto, več avtomobilov, taksi podjetje
odprem, zame vozijo, denar priteka … Ali pa sadje in zelenjavo, hodim po
deželi in kupujem ekologijo, zdrav krompir, napol zastonj ga dobim in drago
prodajam, ljudje so nori na zdravo hrano, tudi če ni zdrava. Kupim poceni,
prodam drago. Čez pet let sem lahko še bolj bogat. Zdaj se obrne k Mejri, ki
je vedno bolj zmedena. Ali pa pletilstvo, na primer. Ženske pletete, delate
nekaj na roke, jaz iz tega naredim biznis, velik posel, sto dvajset žensk dela
zame, plete, veze, dela gobeline …
Mama me je naučila delati čipke, skoraj zasanjano reče Mejra.
 Evo! Bravo! ploskne Andrej. Smo že na istem bregu. Že govorimo isti
jezik. Iz drobne čipke lahko nastane tovarna, posel, bogastvo, avtomobili,
Prada torbica … Prada handbags!
Kakšna torbica? je zmedena Mejra.
Andrej zgrabi Mejro in Emirja za roko. Potegne ju k sebi. Samo
denar potrebujeta. Začetni kapital. To je to. In jaz vama ga lahko dam. Konec
bo bede, konec pomanjkanja. Sama bosta pri sebi v službi, sama svoj gospodar.
Mejra je vedno bolj nemirna. Nemočno pogleda Emirja,
pomagaj, reci kaj, prosijo njene oči.
Zakaj bi nama dali denar? previdno vpraša Emir.
Za srce, odgovori Andrej. Rad bi kupil sinovo srce.
Mejra potegne roko k sebi.
Andrej prikima: Živo srce vašega sina. Ja. Prav sta slišala.

6.

Čas se zgosti. Trenutek zamrzne v sliko. Potem ga raznese na

vse strani. Emirjevo grlo eksplodira. Zakriči: Spizdi!! Slišiš!! Potem
plane, pograbi za naslonjalo stola, videti je, kot da ga bo dvignil
visoko nad glavo in raztreščil na Andreju, pa ga samo odsune, da
stol z glasnim pokom pade po tleh. Andrej se za korak umakne,
vendar ne zaradi strahu pred udarcem, vseeno mu je, kaj se bo
zgodilo … Marš v pičko materno! Boga ti tvojega! kriči Emir.
Mejra se umakne v kot kuhinje, med pomivalno korito in
okno. Kadar se moški petelinijo, je bolje, da se umakneš in počakaš.
Takšne izkušnje ima. Spomni se, da je nekoč prevrnil mizo, to je bilo
tisti večer, ko je izvedel, da so ga odpustili. Miza je bila polna,
krožniki od večerje, kozarci, vaza z rožami … Vse je šlo po tleh.
Tako da je prevrnjen stol prava malenkost. Marš …! Boga ti tvojega!
Marš …! Marš …! tuli Emir in še nekajkrat brcne v stol, hkrati pa se
vedno bolj približuje Andreju. Tudi Andrej se je napel, kot žival, ki
se napihne, da bi bila pred napadalcem videti večja, nevarnejša,
dvignil je brado, stisnil pesti … Barbara skoči mednju. Andreju
jezno zabrusi: Vse si zasral!! Emirja pa skuša ustaviti: Počakajte,
razložila bom! Vendar se Emir še bolj zažene v Andreja, pizda ti
materina trgovska! Živo srce hočeš kupit!
Dokler je sploh še živo! zakriči nazaj Andrej. Zdaj pravzaprav vsi
kričijo drug čez drugega. Emir se zaganja v Andreja, stoji čisto pod
Andrejevim obrazom, za glavo je manjši od njega, in tuli na vse grlo,
prekleti kurac trgovski, ti boš mojega sina, ti boš, ti boš … Ženski hočeta
vsaka na svoj način pomiriti moška … Tiho, lepo prosim, tiho. Hišo
bosta zbudila, iz kota pri pomivalnem koritu kriči Mejra. Barbara pa ju
skuša spraviti narazen: Nehajta! Dosti! Vse bosta zasrala! Moška tulita
in se vedno bolj prerivata. Besede padajo čez besede. V mali kuhinji
v tretjem nadstropju, sredi noči, se pripravlja eksplozija, pritisk
počasi raste kot v ekonom loncu …
BARBARA: Nehajta!
MEJRA: Emir, pusti ga, naj gre!
EMIR: Koga naj pustim? Prekletega morilca! Ubil ga bom!
ANDREJ: Nočem zastonj! Plačal bom, kreten butast!
MEJRA: Konec je! Konec! Naj odideta!!
ANDREJ: Njegovo srce je kapital vajine prihodnosti.
Zdaj Emir udari Andreja v obraz.
EMIR: Spizdi, mrhovinar!
Andrej mu vrne udarec.
ANDREJ: Ti boš meni mrhovinar … Kurac brezposelni … Luzer!
Moška se ruvata. Udarci letijo na slepo in povsod … To niso
hudi udarci, zaradi katerih zleti zob iz ust, zaradi katerih poči arkada,
čeljust. To je ruvanje brez velikih zamahov, prerivanje, butanje,
odrivanje …
MEJRA: Konec! Konec je, lepo vaju prosim!
ANDREJ: Pička ciganska!
 EMIR: Marš, marš iz moje hiše!
ANDREJ: Spizdi iz moje države!!
Barbara seže v torbico. Iz nje potegne podolgovat predmet.
Stegne se proti Andreju. Na koncu predmeta, s katerim se je
dotaknila Andrejevega hrbta, se pokažeta dve kratki in povsem beli
iskri. Andrej izbulji oči, se zvije v dve gubi … Pade na tla. Usta na
široko odpre in komaj izdavi, pravzaprav zahrope, kot bi glas prišel
iz želodca: Pizda, pizda, pizda …
Emir, ki ni opazil Barbarine intervencije, je prepričan, da se je
Andrej zvrnil na sredo kuhinje zaradi njegovih udarcev, zato se
skloni nadenj in še naprej kriči in stiska pesti: Ubil te bom, ubil …
Barbara se zdaj s predmetom bliskovito dotakne Emirjeve
rame. Iskre izskočijo. Emir debelo pogleda, odpre usta in se zvije v
krču. Potem pa se prav smešno, z nogami narazen, sesede na zadnjo
plat. Tudi on komaj izdavi: A! A! Gora … jebala … polža! A, aaaaa…
Vse se umiri.
Moška sedita na tleh, vsak na svojem koncu kuhinje, in buljita
predse. Zadihana Barbara se tudi sama poskuša umiriti. Dosti je bilo!
Dosti je bilo! Dosti je bilo! ponavlja vedno bolj brez smisla.
Mejra, ki je vse to opazovala iz kota kuhinje, ne more skriti
začudenja: Kaj ste jima naredili?
 Andrej nekako počasi prihaja k sebi. Si nora! Mene … Mene …
Mene … Mene … nemočno jeclja.
Emir komaj dahne: Nekaj me je ubilo.
Mene si … Pička, jaz sem tvoj mož! končno izdavi Andrej.
Barbara spravi podolgovati predmet nazaj v svojo torbico.
Elektrika. Ni jima škodilo, reče Mejri.
To sem ti kupil … če bi te … kdo napadel, pička nora … se Andrej
spravlja pokonci.
Ha! se zasmeje Mejra. Ne morem verjet, z elektriko ste ju?!
Električni šejker, za samoobrambo, prikima Barbara, samo tako jih
umiriš.
Mejra se smeji. Kot govedo na pašniku. Krasno! Smeji se vedno bolj
sproščeno.
Zdaj prihaja k sebi tudi Emir. Smej se, ženska, le smej! Tvojega
moža so pa z elektriko ubili!
Mejra se z obema rokama udari po kolenih. V smehu se
nekajkrat skloni. Že dolgo se ni tako smejala, pomisli. Če bi vas
večkrat takole stresli, ne bi bilo nobene vojne, še reče v smehu.
Zdaj se tudi Emir pobere. Nasloni se na steno. S pogledom
poišče steklenico na mizi. Odloča se. Potem jo zagrabi za vrat, nese
jo k ustom, z zobmi jo odpre, izpljune plutovinasti zamašek in
krepko nagne. Mejra utihne. Smeh izgine. Spet je tišina.
Drobni premiki v kuhinji, pogledi, ki se slišijo ...
Mejra gleda Emirja, ki v dolgih požirkih golta žganje, kot da je
voda. Sedemnajst let nisi pil, reče.
Sedemnajst let me ni nihče z elektriko ubil, ji odgovori, ko od ust
odstavi steklenko, ki jo Andrej takoj pograbi in tudi on naredi dolg
odrešilni požirek.
Medtem ko dedca poskušata priti k sebi, se ženski nasmehneta
druga drugi. Neprijetni položaj za njuna moška je otoplil razmerje
med njima. Spogledata se. Mejra se približa Barbari. Dobro ste se
spomnili. To z elektriko. Govedo samo elektrika ustavi. In moški so takšno
govedo.
Tiho, ženska! zabrunda Emir in se počasi, kot ranjenec po veliki
bitki, sesede za mizo. Ob steni se dvigne tudi Andrej. Zravna se,
čeprav je še vedno varno naslonjen na steno. Nekaj časa vsi skupaj
molčijo, potem Barbara, kot da se je spomnila prav ta trenutek, seže
v žep svojega krznenega plašča in na plan potegne fotografijo.
Pokaže jo Mejri. Mejra jo pogleda: Vaša hči?
Barbara prikima. Ja.
Na barvni fotografiji, posneti nekje ob morju, se zadaj
razprostira sinjina morske gladine, spredaj pa se prijazno smehlja
drobno dekletce s pegicami okrog nosu, oblečeno v kopalke. Svetli
in gladki lasje ji padajo na ramena.
Mejra se obrne in začne brskati po kuhinjskih predalih. Nekje
spodaj, kjer so spravljeni računi, odrezki od položnic, pogodbe,
dogovori, odločbe o odpovedi dela, opomini pred deložacijo, je
spravljen zdelan plastičen album s fotografijami. Iz njega potegne
fotografijo slokega mladega fanta, ki ponosno stoji ob svojem
motorju. Fant je oblečen v zdelane kavbojke. Smeji se. Zadovoljen
je, ker ima motor. Mejra potisne fotografijo Barbari v roke. Najin
Andrej. Na šestnajsti rojstni dan, ponosno reče.
Barbara se nasmehne: Lep fant.
Vajina hčerka tudi. Lepa punca, prikima Mejra.
Tudi moška se približata. Vsi štirje gledajo fotografiji, ki ju drži
pred sabo Barbara. Mejra pokaže s prstom: Lepe lase ima. Vajina hči.
Takšne kot naš. Mogoče za odtenek svetlejše. Naš ima lase po mojih starših.
Oni so bili svetli. Ampak ko se je rodil, je bil pa črn. Emir, se spomniš?
Emir se namrgodi: Črn ko hudič.
Barbara vzklikne: Pa saj naša tudi! Takšne goste črne lase je imela.
Kot fant je bila. Nikoli ne bom pozabila, kako se je Andrej skremžil, ko jo je
prvič videl. Stal je ob postelji in ni mogel zapreti ust. A ni lepa? sem ga
vprašala. On pa je požrl slino in rekel: Ampak je črna. Tako sem bila
prizadeta.
Šokiran sem bil, odvrne Andrej in kar malo je užaljen, ker je
Barbara to sploh omenila. Ona pa brez zadrege nadaljuje: Čez kakšen
mesec je zgubila črne lase. In potem je postala svetla.
Kako ji je ime? čez čas vpraša Mejra.
Tanja, odgovori Barbara in oči se ji ovlažijo. V gimnazijo hodi.
Mejra je opazila mokro sled v Barbarinih očeh. Naš tudi. Mu gre
kar dobro. Zanima ga medicina. Si lahko predstavljate, medicina! Zdravnik
hoče biti.
Naša bi bila pa rada slikarka, se nasmehne Barbara. Od malega
rada riše.
Ne vem, po kom ima to … Mislim to, da bi rad postal zdravnik, se
Mejra obrne k Emirju, nihče v naši družini ni zdravnik. Hodža ja, imam
tudi, sihirbaz je bil moj stric, zdravnika pa v naši rodbini ni bilo nobenega. Je
pa priden. In če je priden, zakaj ne. Če mu bo šlo tako dobro tudi naprej, mu
drugo leto ne bo treba delati mature.
Sploh ne hodi. Že eno leto, se oglasi Andrej. Najina hči sploh ne hodi
več v šolo.
Joj, vzklikne Mejra, nisem pomislila … Naš Andrej … Emir! Po tej
nesreči … Kako bo šel v ponedeljek v šolo, če …?
Mejra obmolkne. Nesrečni dogodek z motorjem je nenadoma
spet zaživel z vso tragično silo. Mejra si z rokami pokrije usta. Pred
očmi ji zaživi podoba sina, kakršnega je videla za hip skozi priprta
vrata operacijske dvorane. Pravzaprav ga sploh ni videla. Samo
voziček, na katerem je nekdo ležal … Tako so rekli … Njen sin …
Da je to njen sin … Tisto povito telo na vozičku … Emir začuti
Mejrino vznemirjenost, poskuša jo pomiriti. Zdravniki bojo povedali.
Nekaj časa bo najbrž moral bit doma …
Zdravniki so že povedali, ga prekine Andrej. Tokrat glasneje, kot
bi hotel predramiti ostalo trojico.
Emir se sovražno obrne k Andreju: Ne nehaš, pa ne nehaš, kaj?!
Barbara se postavi ob moža. Zato sva tu.
Ja, odločno prikima Andrej in prime ženo za roko. Zato sva
potrkala na vaša vrata.
Zakaj? spet skoraj zakriči Emir. A lahko končno jasno in glasno
povesta, zakaj sta tu?!
Zaradi Tanje, reče Barbara. Odločnost njenega glasu preseneti
tudi njo samo. Najina hči čaka na vajinega Andreja.

7.

Kako to mislite? Kako čaka …? čez čas skoraj boječe, kot bi se

bala odgovora, vpraša Mejra.
 V bolnici. V sobi tik zraven operacijske dvorane leži, odvrne Barbara.
Čaka na srce.
Andrej še močneje stisne Barbarino roko in jo dvigne k svojim
prsim. Oče in mati, Andrej in Barbara, stojita sredi tuje kuhinje v
revnem, pozabljenem predmestju, stojita med ljudmi, ki so nekoč
davno pribežali v njuno deželo pred krvavo vojno, njuni roki se
prepletata, in prosita za srce … Čaka. Najina hči čaka. Tako rekoč z
odprtim prsnim košem. Dekle čaka na fanta, komaj slišno zaključi misel
Andrej, in njegovi prsti, s katerimi stiska ženino roko, se pobelijo.
Tako močno stisk roke pospremi izgovorjene besede.
Barbara nadaljuje s skoraj enako intonacijo, z enako jakostjo:
Na nitki visi. Vsak gib je zanjo napor. Gleda me, in ko se nasmehne, me je
strah, da njeno srce ne bo zdržalo napora drobnega nasmeška. Tako drobnega,
tako rahlega, kot je rahla sled vroče sape na steklu … Ne bo zdržalo.
Emir se prestopi še bliže k svoji ženi. Zdi se mu, da mora biti
ob njej, da morata tudi onadva biti eno. Mejra šibko, komaj slišno
vpraša, kot človek, ki sluti odgovor: In najin sin …? Kako?
Par nasproti Emirja in Mejre je skladen, močan v svoji prošnji,
nepremakljiv. Mlad je. Njegovo srce je močno, reče Barbara.
Ampak … ampak … ampak … jeclja Mejra, ampak … živ je.
Rastlina je, glasneje spregovori Andrej, vajin sin je rastlina.
Emir stisne zobe. Vseskozi mu gre ta človek, ta Andrej, ki ima
isto ime kot njegov sin, ta bogati bizgec z dragim avtomobilom, na
jetra, blazno mu gre na jetra. Ne ti meni rastlina! Spet se pripravlja
eksplozija, že sika, se že nabira … Kaj hočete? Kaj sploh hočete?!
nemočno zakrili z rokami. Srce? Ja, nisem neumen. Vse slišim. Razumem.
Vem, da hočete srce, ampak moj sin ga potrebuje, moj sin bo zdravnik! Pa če
vsi skupaj ta hip pocrkate! Emir se obrne in odide na hodnik in potem
na stranišče, prižge luč … Andrej naredi nekaj korakov za njim, pa
ga Barbara zagrabi za rokav. Andrej stoji na začetku hodnika in
govori v smeri stranišča, od koder se skozi odprta vrata sliši curek
urina, ki udarja ob školjko … Vajin sin je idealen LBO! zakriči Andrej.
Vesta, kaj pomeni LBO? Ne vesta, tudi jaz nisem vedel, dokler nisem dneve in
noči preživel po bolnicah, po vseh možnih bolnicah vseh bližnjih držav. Držal
sem svojo hčerko za roko. V zadnjih treh letih je imela pet operacij. Kot
dojenčka jo je prihajal operirat en Japonec. Dvanajstkrat vsega skupaj. Po
malem jo je odpiral. Njen mali prsni košek … Plačal sem. Vse sem plačal in
preplačal.
Emir se vrne s stranišča. Na vratih kuhinje odrine Andreja in
se vrne za mizo. In zdaj ti je žal?
Ni mi žal, odgovori Andrej, ko sledi Emirju nazaj v kuhinjo.
Ženski nemočno stojita ob strani.
Ne bi tolikokrat omenjal denarja, če ti ga ne bi bilo žal, se skozi zobe
nasmehne Emir.
 Denar je blato, reče Andrej.
Če ga imaš, potem je zláto blato, odgovori Emir.
Imaš blatne roke od njega, Andrej ne popusti. Nikoli zlate, vedno
drekaste. Razumeš?
Ne, ne razumem! zasika Emir. Pač pa mi je jasno to, da si ti blato.
Blato blatno, ki misli, da lahko vse kupi, vse zapaca. Ne, mojega sina ne moreš
kupit. Njegovega življenja ne moreš zamazat s svojim usranim denarjem!
Obema ženskama, ki nemočno stojita ob strani, je jasno, da
pogovor njunih mož ne more pripeljati nikamor drugam kot v
ponovno kričanje, v ponoven konflikt, absurden, kot so lahko
absurdni takšni pregreti pogovori, obsojeni na večno ponavljanje,
nabiti s pretiranimi čustvi ... Vendar se kljub vsemu postavita vsaka
na stran svojega partnerja. Najina hči potrebuje srce vajinega sina, reče
Barbara.
Andrej začuti moč, ker mu Barbara spet stoji ob strani. Začne
prepričevati tako Emirja kot Mejro. Glejta, reče, vajin sin je itak LBO.
Sprijaznita se s tem. Danes, jutri, pojutrišnjem, čez dve leti, on je samo in zgolj
LBO! Moja Tanja ne more čakat na jutri, na pojutrišnjem … Ona rabi zdaj!
Emir se nenadoma obrne k steni. Andreju in njegovim
besedam pokaže hrbet. Stiska, ki ga stiska v prsih, je ogromna kot
skala. Stopi čisto k zidu. Nasloni čelo nanj. Začuti, kako se mu ostri
omet zaje v kožo. Stisne pesti. Nikoli se ni znal brzdati, zadržati,
nosit pritisk v sebi. Vedno je znorel, vedno je pokazal zobe. Ko je
bil mlad, so bili zobje mladi, beli, ostri, zdaj, ko ima leta, imajo zobje
tudi leta, odpadli spredaj, rjavkasti, slabi, škrbine ob straneh, ki se jih
ne vidi, vendar obstajajo, škrbine v ustih, škrbine v duši, se pozna
slábo življenje na zobeh, izgubljene bitke se poznajo na zobeh,
nesreča se pozna, zobje se krhajo, skrhajo in odlomijo, slaba volja se
pozna, razočaranje, nenehna skrb, nezadovoljstvo … na zobeh. In
jih stisne še bolj, da škrtnejo. In stisne pest še bolj in udari s pestjo v
zid. S čelom pa je še vedno prislonjen. In udari še z drugo roko. In
udarja in udarja s pestmi … Jebi se, jebi se, jebi se, jebi se, jebi seeeee!!!
Njegova žena ne reagira na kratke udarce, ki bobnijo po
betonskem zidu. Navajena je, to je res, južnjaški temperament mu
večkrat tako udari ob steno, ob krožnik, ki ga vrže ob tla, ob vrata,
ki jih zaloputne s tako silo, da skoraj padejo s tečajev … Navajena
je. Skoraj ne opazi več. Potem mu povije zapestja, včasih glavo, s
katero togotno butne nekam, že kam … Zdaj pa sploh ne sliši
njegovih krikov, njegovih udarcev nemoči, zdaj ima glavo polno
drugih vprašanj. Kaj je to LBO?
Tudi Andrej in Barbara skoraj ne reagirata na Emirja, ki še
zmeraj, vendar vedno šibkeje in v ugašajočem ritmu, udarja s pestmi
ob steno. Andrej odgovori: LBO? Nanj čakam vsak dan, vse dni, leto
dni že čakam in danes je prišel. Oddahnil sem si. Srečen sem bil, da so ga
pripeljali. Srečen!
Leteča banka organov, reče Barbara in pogleda Mejro naravnost v
oči.
Ja, leteča banka organov je priletela v podobi vajinega sina in me
osrečila! vzklikne Andrej, medtem pa se je Emir utrudil. Samo javknil
je in še enkrat boksnil, potem se je umiril. Roke so mu padle ob
telesu, s čelom pa je obvisel naslonjen na steno.
Kaj? vpraša Mejra. In nič ne razume. Kaj?!
Tako pravijo mladim in zdravim motoristom, ki si hudo poškodujejo
glavo. Njihovo telo pa je zdravo. Idealni darovalci so … poskuša pojasniti
Barbara. Potem obmolkne.
In vi ste bili srečni? se Mejra začudeno zazre v Andreja. Kakšen
človek ste, da ste bili lahko srečni?!
Ja. Ne. Ja. Ne … ne bi smel bit srečen zaradi tuje nesreče. Ampak ja.
Ne. Ne vem.
Barbara poskuša zmanjšati pomen Andrejevih besed: Za nekoga
je sreča, kar je za drugega nesreča.
Mejra samo odkima. Odkimava in ne razume. Preveč je vsega.
Preveč za eno življenje, kaj šele za eno noč. Emir se obrne in se s
hrbtom nasloni na steno. Čelo mu cveti. Na čelu ima drobne ranice,
drobne kapljice krvi. Stena, na katero se je z vso južnjaško trmo
naslonil, ga je ranila. Nesreča je vedno nesreča, dahne.
Smrt, ki je lahko življenje, reče Barbara in ga pogleda.
Smrt ne more biti življenje! odkimava Emir. Na nekakšen čuden
način je miren, pomirjen. Stena je vzela jezo, mu pobrala vso
energijo, zdaj so, tako se mu zdi, misli čiste in počasne, šele zdaj
lahko razmišlja … Smrt je skregana z življenjem. In slabe reči niso dobre.
Ne morejo bit. Je vojna dobra? Ni dobre vojne. Smrt ni dobra. Tega nočem
verjet! Tako kot ne morem verjet, da je belo črno. Tako kot ne verjamem, da v
rastlini ni življenja.
Moj sin je banka? je še vedno začudena Mejra. Ne more in ne
more se izkopati iz nenavadnih misli.
Tako rečejo. Tako se šalijo po hodnikih bolničarji … LBO! Prišla je
leteča banka organov, skoraj v nasmehu reče Andrej.
Ne mislijo resno. Niso hudobni. Barbara neopazno z roko sune
Andreja v stegno. Vse, kar Andrej reče, zveni grobo, neprimerno.
Nikoli ni imel občutka … Spet poskuša omiliti njegove besede: V
bolnicah se vsak dan srečujejo s hudimi stvarmi. Humor jim pomaga preživeti
vse húdo.
Nočem, da se delajo norca iz mojega sina. Nočem, ne dovolim! se
vznemiri Emir.
Moji hčerki pa pravijo čákica, skomigne Barbara in se zaveda,
kako je neumno, da poskuša njihov pogovor na vsak način narediti
lahkotnejši, kot je v resnici. Čákica. Punca, ki čaka.
Na srce! zaključi Andrej, kot bi zabil poslednji žebelj …

8.

Spet je tišina. Spet se zaslišijo zvoki noči, ki se preveša v

zgodnje zimsko jutro. Umrla bo, če ne dobi srca, milo zastoka Andrej.
Iz njegove glave je izginil ves alkohol. Ne ve več, kako bi povedal,
kako bi še razložil, kako bi prepričal ... Že ves večer se trudi
povedati nekaj, kar je težko povedati, česar se mogoče sploh ne da
povedati. Kako povedati staršem, da potrebuješ srce njihovega
otroka, da bi tvoj otrok živel naprej? Kako?! Vaš sin ima srce za najino
hčerko.
Telo najine hčerke je lahko dom za srce vajinega sina, ga dopolni
Barbara. Andrej jo hvaležno pogleda. Tako lepo je to povedala.
Rešila ga je. Mogoče bosta fantova starša zdaj laže razumela.
Barbara nadaljuje: Enako sta stara. Mlada. Lepa. Če bi živeli tukaj,
bi mogoče hodila na isto šolo, bila bi sošolca. Mogoče bi bila celo par. Fant in
punca.
Ampak moj sin ni mrtev!! krikne Mejra, ki ne more in ne more
razumeti.
Moja hči bo mrtva. Čez nekaj ur. Čez kakšen dan, hlastno nadaljuje
Barbara. Zdi se ji, da je zdaj pravi trenutek, da sta starša nekako le
malce doumela ... Predvsem žena, Mejra, je razumela, čeprav je
videti, kot da ni, kot da se še vedno bori.
Tudi Andrej je začutil podobno kot Barbara. Zdaj ali nikoli.
Kuj železo, dokler je vroče, mu je vso mladost govoril oče … Kuj,
kuj, kuj …! Mudi se. Naredili so preiskave. Vse se ujema. Dober par sta.
Kompatibilna. Bioteste so naredili. Kri, Rh faktor, vse je idealno.
Kaj pa, ga prekine Mejra, kaj pa, če se bo vse uredilo, če najin sin
pride k sebi? Če se zbudi, jutri, čez teden, čez mesec?
Andrej kuje hitro in jasno in hlastno ... Poskuša biti čim bolj
konkreten, čim bolj nazoren. Mejri se celo približa. Lice k licu …
intrakranialna krvavitev, zmečkanine v čelnem režnju, deformiran lobanjski
svod in baza, poškodbe žil, epiduralni hematom, subduralni hematom,
intracerebralni hematom, poškodbe možganovine, obtolčenine, zmečkanine,
difuzna aksonska poškodba, pol obraza manjka ...
Neee!! pretresljivo krikne Mejra. In Andrej ve, da mora
nadaljevati, da sta starša, skrbnika srca, ki se mora naseliti v prsih
njegove hčerke, samo še korak od spoznanja, da za njunega sina ni
rešitve, da je rešitev samo srce v telesu drugega … Ličnih kosti niso
poskušali niti sestaviti, strastno nadaljuje Andrej. Priklopljen je na
aparature ... Možgani samo piskajo: pi pi pi pi pi ... Nobenih oscilacij, nobenih
znakov življenja.
Medtem ko si je Mejra pokrila oči z rokami, da ne bi videla
vsega, kar ji pripoveduje Andrej, vse si je tako živo predstavljala, je
Emir spet planil naprej: Kakšen človek lahko tako govori?! Zakaj to
govoriš? Zakaj, zakaj, zakaj?!
Ker ljubim svojo hčer, ne popušča Andrej, in ker se mi trga duša, ko
gledam, kako ugaša, kako izgublja moč …
Tudi jaz imam rad svojega sina!
Če ga imaš rad, potem dovoli, da njegovo srce bije naprej!
Emir obmolkne. Zazre se v Mejro, ki ima še vedno dlani na
očeh. Tako samega se počuti. Popolnoma sam je. Ne ve, ali naj
nadaljuje, naj se še spopada z Andrejem, ki je v besedah veliko boljši
od njega, šolan, izobražen, bogat … Nemočno se zazre v Mejro, kot
bi iskal pomoč. Ona pa, ne da bi umaknila roke z obraza, začne
govoriti. Njen glas se zadušeno in popačeno prebija izmed prstov na
njenem obrazu … Spominjam se ... Imel je kakšnih pet let, ni še hodil v
šolo, bili smo ... Emir, se spomniš, bili smo na parceli, takrat ko smo še mislili,
da bomo zgradili hišo ... Vsako nedeljo smo hodili tja in sanjarili, kakšna bo
hiša, kje bo spalnica, kje otroška soba, kje kuhinja. Mejra spusti roke z
obraza. Se spominjaš?
Emir prikima. Potem, čez čas, ko tudi njegov pogled odtava v
daljavo spomina, reče: Če ne bi bilo vojne, bi si hišo lahko zgradili doma.
Tam dol. Imel sem že parcelo. Zdaj je tam, v bližnjem gozdu, tako pravijo,
skrito grobišče … Tukaj pa je vse propadlo. Nisva mogla plačevati kreditov,
parcelo je bilo treba prodati …
Mejra ga ni slišala. Nadaljuje svojo pripoved: Zvečer smo se
vračali. Morali smo čez hrib. Čez gozd do ceste, kjer je bila avtobusna postaja.
In najin mali Andrej je na parceli pozabil igračo.
Avto. Mercedes. V Nemčiji sem mu ga kupil, se nasmehne Emir.
Rekla sem: Pojdi ga iskat, midva te bova pa počakala. Še zdaj vidim
njegove velike začudene oči. Obrnil se je in stekel nazaj. Potem je prišel
avtobus. In tudi odpeljal je. Brez naju. Naslednji naj bi pripeljal čez kakšno
uro. Nikamor se nam ni mudilo. Potem sem iz gozda zaslišala njegov jok.
Mislila sem, da je padel. Pritekel je iz gozda … Ko naju je zagledal, je obstal.
Potem je še bolj zajokal in se pognal k nama.
V naročju je stiskal igračo, se spomni Emir in se nasmehne.
Plastičnega mercedesa.
Sploh ni mogel nehati jokati. »Kaj ti je? Kaj se je zgodilo?« sem ga
spraševala. »Si padel? Zakaj jokaš?« Ko se je čez čas umiril, naju je pogledal
in rekel: »Strah me je bilo, da me ne bosta počakala.«
Mejra obmolkne. Emir prikimava. Rahlo, in sploh ne neha.
Andrej si grize ustnice. Nervozen je, rad bi nekaj rekel. Stara
tepca, čeprav nista veliko starejša od njiju, nič ne razumeta.
Sentimentalna južnjaka! Sentimentalna bedaka! Zavzdihne, napolni
pljuča s sapo, da se bo pognal v nov krog pogajanj, ja, temu se v
biznisu reče pogajanja, ko začuti Barbarino roko na svojem zapestju.
Stisnila ga je. Ozrl se je k njej … Kaj bi rada? Toliko da ni zavpil
nanjo, potem pa je videl njene ustnice, kako so naredile: Pssssssssst.
Tiho mora biti, mu sporoča žena. Tiho. Ne zdaj. Pusti ju v tišini.
Bova potem, potem, potem …
Zdaj Mejra povsem mirno in zbrano reče: Počakat morava. Ne
smeva ga zapustit. Njena misel je dokončna. Odločila se je. Barbara
trzne. Prepozna Mejrino odločitev. Tudi ona je mama. In če bi se
morala odločiti, bi njena odločitev zvenela točno tako. Dokončno. S
piko na koncu. Odločno. Do smrti zares. Počakat morava. Ne smeva ga
zapustit.
Mejra odide iz kuhinje v vežo. Ne da bi se ozrla, še reče: Grem
potrkat k sosedom za kavo. Ura je skoraj pet. Miro se zbuja ob tej uri, skozi
steno ga slišim, kako kašlja. Mogoče je že vstal. V kuhinjo, kjer trojica
stoji v tišini, se sliši odpiranje vhodnih vrat … Svetloba stopnišča
pade v vežo in pravokotnik rumenkaste svetlobe oblizne prag
kuhinje. Potem svetloba izgine, skupaj z zvokom zapiranja vrat.
Slišala sta. To je zadnja beseda, čez čas reče Emir.
Andreju je prvič v tem dolgem večeru in še daljši noči hudo.
Zelo hudo. Oba bosta umrla. Tudi Barbara je obupana. Malo prej,
pred nekaj minutami, je še imela upanje, zdelo se ji je, da so tik pred
ciljem, zdaj pa nenadoma … Ne!! Nočem, da tako govoriš!
Kako je mogoče, da se v kratkem času lahko razpoloženje tako
silovito spremeni? Iz upanja zdrsnemo v obup. Kot bi bila upanje in
obup eno in isto, skoraj eno in isto. V istem kozarcu dva okusa, ki se
mešata in premešavata in nikoli v resnici ne veš, kaj ti zleze v žile …
Emir je miren. Zadovoljen je, da se je Mejra odločila. Pritisk
popušča. Odmakne stol in sede. Šele zdaj začuti bolečino v mišicah,
bolečino v členkih in prstih na obeh rokah …
Emir, ga Andrej prvič pokliče po imenu, tvoj sin se ne bo prebudil.
Čakala ga bosta tedne, mesece, mogoče leta ... Nikoli več se ne bo vrnil iz
gozda.
Dokler bo njegovo srce bílo, ga bova čakala, odgovori Emir.
Ob osmih imajo zdravniki konzilij, potem vama bodo še enkrat povedali,
kar so vama že, pa nista hotela razumet ... Andrej počepne pred Emirja,
da bi mu tako laže povedal, laže zlezel v njegov pogled. Rekli vama
bodo, da je bolje, da ga izklopijo, da ga ugasnejo, da nima smisla ... Vidva
bosta pa trmarila, čakala, se mučila … in na koncu bosta dovolila.
Za najino hčerko pa bo prepozno, se oglasi Barbara.
Na vesti jo bosta imela! še reče Andrej.
Spet vse od začetka, pomisli Emir. Kdaj bo konec?! Kar naprej
nekaj vrtata in vrtata, kopljeta in kopljeta, grebeta in grebeta, brskata
in brskata ... Mejra se je odločila, Mejra je rekla ne, zakaj ne odideta?
Še vedno sta tu, tip je celo počepnil predenj, išče njegov pogled, in
ona, ženska v krznenem plašču, mu diha v vrat. Obesiti mu hočeta
še slabo vest. Kot da je on kriv, da je njuna hči, revica uboga, bolna
…
Ne mi tega delat, reče Emir in se stegne k Andreju, ki čepi pred
njim, čisto k njemu se stegne, k njegovemu obrazu, samo to ti rečem,
ne mi tega delat!! Ne mi jemat sina, še preden je smrt rekla zadnjo besedo, ne mi
na glavo sesut goro krivde, nisem kriv, nočem biti kriv! Če ne bi vidva prišla
trkat na najina vrata, bi imela samo svojo bolečino, zdaj nama hočeta pa
naprtiti še vajino. To je svinjsko!
Srce bo šlo v nič, zasliši Barbarin glas.
Človeško srce ni kos mesa, ki gre v nič, če ga ne prodaš do začetka
vikenda! reče Emir. Zdaj se bori z obema. Obstopila sta ga. On sedi
na stolu, ona stoji za njegovim hrbtom, njen tip čepi pred njim ... S
kakšno pravico nama to delata?! Ne poznam vaju, ne poznamo se. Kot nočna
mora sta. Lepo oblečena, v kravati, v dragem plašču, z usnjenimi rokavicami
sta se naselila v najini ubogi kuhinji, gledam vajine drage čevlje, voham vajin
parfum, dišita po bogastvu, po denarju, kar bruha iz Emirjeve glave, iz
njegove duše, njegovega grla, vem, da se nikoli ne bi srečali, da bi na cesti
pogledala stran, če bi naju videla, mene in mojo ženo, ki ni bila pri frizerju vse
od poroke, vse od takrat, ko sva med vojno pribežala k vam, stran bi pogledala,
namrdnila bi se, na bruhanje bi vama šlo, če bi morala samo pokukati v najin
dom, kjer je vse nabrano, sposojeno, kupljeno iz druge roke, na razprodajah,
miza, za katero sedimo, je s kosovnega odvoza, štedilnik s Karitasa, vajini zlati
hčerki bi prepovedala, da se druži z najinim sinom, vem to, vse to vem, vi ste na
drugi strani, vi ste tisti, ki mislite, da lahko kupite vse, ker lahko vaš denar vse,
in če se sklonite kdaj k nam, če pogledate iz svojih zlatih oblakov na blatno
smetišče sveta, potem je to vedno samo takrat, ko nekaj hočete od nas, ko
hočete našo kri, naše srce. E, brate, ne dam. Ne dam srca! To je še edino, kar
mi je ostalo. Emir z glavo butne nazaj, kot bi udaril piko, konec na
svojo izpoved, ki je kar privrela iz njega. Udari se v zid. Pa kaj zato!
Povedal je in zdaj je konec, konec, konec.
Spet vse obmiruje in se, kot ničkolikokrat ta večer, to noč,
spremeni v sliko. V zamrznjen čas. V trenutek, ko ni časa. Ko je
samo bolečina.
Ne morem več, reče Barbara. Grem lahko na balkon? Kadila bi. Ne
da bi počakala na odgovor, odide proti balkonskim vratom, ki iz
kuhinje vodijo na ozek balkon. S težavo odpre vrata, zatikajo se ob
odstopajoči parket, očitno spodaj teče voda in se je parket napihnil,
pa vrata so tudi stara, še iz socializma … Stopi na balkon. Hladen
zrak v trenutku napolni prostor. Zahladi v lica. Skozi preprano
zaveso moška vidita, kako se je naslonila na balkonsko ograjo, kako
si je prižgala cigareto, plamen je nemo eksplodiral in se potem
spremenil v drobno žarenje, ki je izginjalo in se pojavljalo, izginjalo
in se pojavljalo, izginjalo in se pojavljalo …

9.

Andrej gleda svojo ženo, ki kadi na balkonu. Eno roko ima

naslonjeno na ograjo, v drugi drži cigareto … Vrata na balkon so
priprta. Emir sedi. Glavo ima naslonjeno na zid. Andrej potegne stol
bliže in se usede predenj. Ko se njegova kolena dotaknejo
Emirjevih, ta trzne. Umakne se nazaj. Dotik ga je stresel kot
elektrika. Moški se med sabo ne dotikajo. Emir se vzravna. Andrej
poišče Emirjeve oči. Gledata se.
Sama sva. Pohitiva! šepeta Andrej. Ženske niso za biznis. Takole bom
rekel ... Hitro se morava dogovorit.
Kaj? je nezaupljiv Emir.
Andrej se nagne naprej, svoje roke položi na Emirjeva kolena,
s stolom pa se še malo bolj približa. Misliš, da bi takole trkal na tuja
vrata, reče, hodil po neznanih stanovanjih, se plazil za tabo, če ne bi že prej
poskusil vsega drugega? Če ne bi bilo to res nujno? Veliko raje, kot da sedim v
tej mrzli kuhinji, bi jo poslal v Ameriko, na privatno kliniko, kupil bi kakšno
afriško srce, mogoče arabsko, zdaj so v nemilosti, naročil bi, naj ga iztrgajo iz
prsi kakšnemu indijančku, kakšnemu zamorčku, ki ga nihče ne bi pogrešal ...
Emir odrine Andrejeve roke s svojih kolen: To bi naredil?
Andrej se vzravna in nasloni nazaj. Hipotetično. Če sploh veš, kaj
ta beseda pomeni, pripomni vzvišeno. Lahko bi to naredil. Mogoče pa tudi
sem. Hipotetično! Plačal. Kupil. Meso neznanega izvora. Imam denar. Vseeno
mi je.
Naredil si to, je jasno Emirju. Ja. Takšen človek si. Vse to si že
poskusil.
Hipotetično! Samo hipotetično. Lahko bi. Pa se ni prijelo. Jebiga. Ne
prime se vsako srce. Moja hči noče vsakega srca. Izvrže ga. Kot pri ljubezni.
Če je kemija, potem je ljubezen.
Strašne reči mi govoriš, človek! vzklikne Emir in pogleduje proti
veži. Zdi se mu, da je zapihalo, hladna sapa s hodnika, kot da je
nekdo odprl vrata … Samo zdi se mu, pomisli, nihče ni odprl vrat.
Počuti se nelagodno. Zaradi Andrejeve bližine, pa tudi zaradi
pogovora. Želi si, da bi se Mejra vrnila. Očitno je sosed že buden in
klepetata …
Njeno telo je utrujeno, nadaljuje Andrej. Ne zmore več. Ne morem je
več poslati na letalo. Ne bi zdržala niti do letališča. Poleg tega je izbirčna.
Moja hči. Kot njena mama. Srce vajinega sina ji je všeč. Ujemata se.
Biokemija, pa to. Preverjeno. Vsi testi so že opravljeni. Ne bo začelo gniti v
njej, prijelo se bo, kot se mlado seme prilepi na zrelo jajčece. Živelo bo v njej.
Zato morava pohiteti.
Emir ga ne posluša več. Samo malo, s kančkom ušesa. Želi si,
da bi minilo. Da bi Andrej in Barbara odšla, da bi se z Mejro lahko v
miru odpravila k sinu …
Lahko vama dam tristo tisoč, reče hitro Andrej. Njegov glas
spremeni barvo. Postane posloven. Imam na banki. V bančnih oazah.
Varno spravljeno. Takoj lahko dobita. Nekaj ur, in bo že vse v kovčku. Brez
davka.
Emir sprva ni čisto prepričan, ali je prav slišal. Tristo tisoč?
Nihče ne more s svojimi rokami zaslužiti toliko.
Tudi jaz nisem. Zato z večjo lahkoto dam. In hišo. Tudi dam. Zraven.
Pet let staro bajto. S pogledom na morje. Pet sob. Vikend. Vse opremljeno. Vse
zastekljeno. Prijatelj advokat čaka na moj klic. Telefon ima pod blazino.
Samo rečem in pride in podpišemo. In še avto. Všeč ti je. Jeep. Usnjeni sedeži.
Tvoj je. Andrej potegne ključe in jih vrže na mizo pred Emirja.
Za Emirja se vse dogaja prehitro. Preskoki so prehitri. Zdaj
moledovanje, prepričevanje, skoraj solze, potem kot da smo vsi
skupaj na poslovnem sestanku, kjer se prodaja vroča nepremičnina
…
Andrej razume Emirjev molk kot nezadovoljstvo s ponudbo.
Hočeš več? Razumem. Biznis. Nisi tako butast, kot sem mislil. Pol milijona.
 Emir molči. Prehitro je, prehitro … Nedoumljivo.
Za mišico? Za kos mesa, ki lahko reši življenje! ponuja Andrej.
Emir stisne zobe in končno izdavi: Ne!!
Andrej nekaj časa molči in srepo gleda Emirja, potem prikima
in vstane. Stopi do balkonskih vrat. Na drugi strani Barbara sloni na
ograji in kadi. Andrej jo nekaj časa gleda, potem se vrne k Emirju.
Stoji pred njim. Nasmehne se in reče: Ti je všeč?
Kaj? je zmeden Emir.
Moja Barbara.
Kako …?
Videl sem te, kako si jo gledal.
Emir se obrne proti balkonskim vratom. Skozi preprano
zaveso v steklu vidi zabrisano podobo Barbare. Lepa ženska je.
Všeč ti je, je zadovoljen Andrej.
Ne zanimajo me tuje žene, sklene Emir in se obrne nazaj k
Andreju.
Tvoja je. Dam ti jo, reče Andrej.
Kaj?!
Ne za vedno. Za nekajkrat. Za tolikokrat, kot boš pač hotel. Dokler se
je ne naveličaš.
 Nor si, je zaprepaden Emir.
Andrej se skloni in prime Emirja za komolec. Obupan sem.
Emir potegne roko iz Andrejevega prijema: Tega nisem slišal.
Vstane. Odrine ga in gre do kuhinjskih omaric. Andrej se ne da
motiti, stopi tik za njim: Si. Zelo dobro si slišal. Pol milijona. Hiša. Avto.
Fuk. Mesec dni, dva meseca, pol leta … Stvar dogovora. Mislim, fuk.
Emir se obrne in mu zabrusi naravnost v obraz: Primitiven si.
Ne ga srat! Primitiven, ha?! se grenko zasmeji Andrej. Ker želim
rešiti življenje svoje hčerke?
Moška se gledata. Obraz ob obrazu. Emir pogleda proti
balkonskim vratom. Skozi steklo vidi samo zabrisano Barbarino
silhueto in pa droben žareč ogorek, ki vsake toliko malo močneje
zažari. Pa ona? vpraša.
Andrej zaploska: Bravo! Vedel sem, da se bo dalo s tabo najti skupen
jezik. Ko opazi Emirjev vprašujoči pogled, pojasni: Tako rečemo v
poslovnih krogih. Najti skupni jezik. To pomeni samo to, da je nekdo dobil,
nekdo pa najebal. Jaz bom najebal. Izgubil bom denar. In, tako zgleda, delil
bom tudi tisto, česar moški ne delimo radi. Ampak prav, dobil pa bom nekaj,
kar je nemogoče kupiti z denarjem: življenje. Dobra kupčija.
Emir spet pogleda proti balkonu. Nič nisem rekel.
O ja, rekel si: Kaj pa ona misli o tem? Se pravi, da te je začelo zanimat.
 Emir zapre oči. Najraje bi pobegnil od vsega. Čisto navaden
zidar je. Vse to je preveč. To ni več normalno! vzklikne.
Andrej spet začne skrivnostno šepetati: Pol milijona in hiša in
avto, vreden osemdeset tisoč, kupljen pred slabim mesecem, in lepa ženska, ki jo
lahko fukaš, kot da si v sanjah, se ti to ne zdi dobra ponudba? Nič
nenormalnega ni v tem. To je biznis. Posel. Moja ponudba.
Emir se zažene: Žena, ki bi pristala na to, je čisto navadna ... Potem
obstane. Nikoli še ni govoril tako, niti v moški družbi …
Kaj? po trenutkih molka zavrta Andrej. Kaj si hotel reči, da je moja
žena? Čisto navadna … Kurba?
Emir se zave, da je mogoče šel predaleč. Ni hotel žaliti. Niti ni
mislil tega povsem resno. Kar zletelo je iz njegovih pregretih misli.
Poskuša popraviti … Žena, ki bi naredila to, nima rada svojega moža.
Andrej ga potreplja po ramenu. Emirju se zdi, kot da bi ga
udaril. Potem Andrej reče: Samo ljubezen, ki se je sposobna tako žrtvovati,
je prava ljubezen.

10.

Zasliši se hraskav zvok in steklo, ki se zatrese. Moška

pogledata v smeri balkona. Barbara s težavo odrine balkonska vrata.
Vse je dotrajano, pomisli Emir, okna in vrata bi bilo treba zamenjati.
Vse je ukrivljeno, parket ob vratih je dvignjen, zatika se, propada …
Barbara nekako zapre vrata za sabo. Podrgne si dlani. Zunaj je bilo
mrzlo. Počasi stopi k moškima v kuhinjo.
Emir se zdrzne. Zdaj je priložnost, da konča to mučno noč.
Odloči se, kar se sicer ne bi nikoli, to je proti njegovim moškim
načelom, ovadil bo, zatožil bo, postal bo tožibaba: Mogoče se vam niti
ne sanja … Vaš mož mi je pravkar ponujal …
Mene, mirno dokonča Barbara.
Emir za trenutek presenečen obnemi. Ha! vzklikne. Mi je že
jasno! Dogovorjena sta bila! To je vajina igra ... Ne morem verjet! Kakšen par!
Kakšni ljudje!!
Barbara je utrujena. Ni ji do tega, da bi kogarkoli v karkoli
prepričevala. Nisva bila dogovorjena, zavzdihne, nikoli nisva govorila o tem.
Potem sede za mizo. Zdaj se prvič usede. Ves prejšnji večer je bila
na nogah in zdaj skoraj vso noč. V bolnici je hodila je gor in dol po
hodnikih, ure in ure, zdaj tu, v tej hladni kuhinji, neprestano na
nogah, pa na balkonu, malce ji je odleglo, ko se je naslonila na ograjo
... Končno na stolu! Stegne noge. Ima jo, da bi si sezula čevlje.
Moška jo gledata. Eden je njen, oče njene hčerke, včasih je popoln
tujec, zdaj je ta včasih, si misli, ne prepoznam ga, drugi je človek, ki
ga ne bi nikoli opazila, se nikoli ozrla za njim, nikoli pomislila nanj
…. In? vpraša Emirja. Vam nisem všeč? Pri tem pomisli, da mu
nikakor ne more biti všeč, takole utrujena, s skoraj dva dni staro
šminko na obrazu, takole s stegnjenimi nogami sredi kuhinje …
Emirju buhne vročina v lica. Še sreča, da je v kuhinji mrak,
zgolj štiridesetvatna žarnica sveti nad mizo, tako da nihče ne vidi
njegove rdečice. Ste. Mislim, ja. Všeč ste mi, ja. Ampak …
Za denar, ki vam ga ponuja Andrej, bi si lahko kupili vsako žensko,
reče Barbara in Andrej prikima: Pol milijona sem mu ponudil.
Ne kupujem ljubezni, reče Emir in pogleda stran.
In jaz je ne prodajam, odvrne Barbara.
Emir začuti, kako se mu je povečal srčni utrip. Jeza mu bo spet
skočila v glavo, tista neobvladljiva jeza, ki se pojavi vedno, kadar se
mu zdi, da se dogaja krivica, kadar se mu zdi, da ga imajo za tujca, za
neumnega tujca, kadar se mu zdi, da se igrajo z njim, da se z njim
pogovarjajo kot s prizadetim otrokom. In zdaj se mu tako zdi. Jeza
se nabira v glavi, v jeziku, med zobmi, ki bodo zaškrtali, pozna se,
jeza prihaja, jeza, ki mu je že velikokrat škodila. Kaj pa potem? Kako se
potem reče temu, če mi vaš mož ponuja vaše spolne usluge v zameno za … V
zameno za … Zdaj obmolkne. Moral bi reči srce, pa se mu je beseda
ustavila v prsih.
Ljubezni se ne da ne prodati ne kupiti. Samo telo, je povsem mirna
Barbara.
In vi bi dali telo …?! vpraša Emir.
Preveč imam rada svojega otroka, da bi rekla ne, odgovori, ne da bi
sploh premišljevala.
Andrej pograbi: Smo torej zmenjeni?
Ne!! sikne Emir.
Zakaj ne? vpraša Barbara in zdi se ji, da je vsega konec, da je
vse mimo, da ni rešitve …
Ker ni deljivo!! zakriči Emir. Telo je eno in ni deljivo. Ni duša posebej,
ni kri posebej, ni srce posebej. Vse je skupaj. Telo gre celo v zemljo. Vojne
razkosavajo, živali raznašajo mrhovino po gozdu, lisice nosijo razpadle kadavre
… Človek pa gre cel v zemljo in potem cel v nebo. To še po smrti ohrani njegovo
dostojanstvo.
Andrej se obrne k steni. Zdaj ima tudi njega, da bi iz nemoči
udaril v steno. Ne mi zdaj srat s takšnimi!
Knjiga pravi, da je ljubezen celota, telo in duša, strastno nadaljuje
Emir. Tudi vaša žena je to rekla. No, in jaz sem prepričan, da je tudi telo
celota. Tako misli tudi vaš bog.
Ne mi zdaj še boga v vse to mešat! skoraj pljune Andrej. Obrnjen je
stran od Emirja. Če bi ga pogledal, se ne bi mogel zadržati. Udaril
bi. Razbil bi to steno nerazumevanja, steno gluhote in slepote …
 Rekli ste, da vam bog nič ne pomeni? se oglasi Barbara.
Ja. Ne verjamem v boga. Ne v vašega ne v mojega. V nikakršnega!
Ampak vem, da je telo celota. Ne dam srca svojega sina, ne dam! Če bo smrt
prišla in ga zagrabila za roko, potem prav, se bom sprijaznil z bolečino.
Ampak ko ga bo vlekla na drugo stran, hočem, da ima srce s sabo. Svoje in
moje srce v njegovem.
Egoistični ste, odgovori Barbara in potegne noge k sebi. Konec
je počitka.
Emir se obrne k njej, kot da ga je usekala kača. Ker ne dam srca
svojega sina?!
Ne daj, prodaj ga! se bliskovito obrne Andrej in stisne pesti. Lepo
te prosim, pusti se plačat, pofukaj mojo ženo! Vse ti bo delala, vse, tudi tisto,
kar si še sanjati nisi upal. Nebesa na zemlji ti bo naredila! Hočeš, da
pokleknem? Andrej poklekne na obe koleni. Evo, pokleknil sem.
Emir je zmeden. Gleda zdaj Andreja zdaj Barbaro.
Hočeš, da oba poklekneva?! skoraj zakriči, potem stegne roko k
Barbari in jo potegne s stola. Barbara zdrsne na tla. Poči, ko kolena
udarijo ob zguljene ploščice. Barbara se skremži, ko jo Andrej še
bolj stisne za zapestje. Klečiva pred tabo! Prosiva za življenje!

11.
 Skupaj z blago, mlečno zgodnjejutranjo svetlobo, ki se je
nenadoma od balkonskih vrat zlila po prostoru, se na pragu kuhinje
neslišno pojavi Mejra. Barbara hoče vstati, pa jo Andrej potegne
nazaj. Še vedno klečita pred Emirjem. Emirju postane neprijetno,
Mejra pa sploh ne reagira. Kot bi bil prizor dveh na kolenih klečečih
ljudi sredi njene kuhinje nekaj povsem običajnega. Sosed nima kave,
reče. Prvega jo kupi, dvajsetega mu zmanjka. Tako kot nama.
Barbara in Andrej še vedno klečita sredi kuhinje. Barbara se
počuti neumno. Andrej jo stiska za zapestje s takšno silo, da ve, da
nima nikakršnega smisla, da bi poskušala vstati.
Pogovarjala sva se. Tudi Mirotova žena je bolna, nadaljuje Mejra.
Srce. Že leta. Nisem vedela tega.
Emir prekine neprijetno situacijo: Vstanita, reče tiho, lepo
prosim. Barbara hoče vstati. Skoraj se že dvigne, ko jo Andrej
potegne nazaj.
Mejra stoji sredi kuhinje. Roke spuščene. Velik mir je v njej.
Vrnila se je spremenjena. Ko se oglasi, trojica otrpne. Prisluhne ji.
Na poseben način je odsotna. Kot da se je, medtem ko je ni bilo, v
njej zgodilo spoznanje. Tiho spregovori: Koliko ljudi je, ki potrebujejo
srce. Pri sosednjih vratih, v sosednji ulici. Mogoče poštar, ki sopiha po
stopnicah, mogoče gospa spodaj v trafiki, z rdečimi lici in modrimi ustnicami
… Srce, ki utripa, ki žari kot življenje, ki se trudi, ki se upira, ki ne zmore,
ki je črno, brazgotinasto, belo, rdeče. Srce, ki ga ni. Ki peša. Prazna telesa,
dom brez utripanja. Toliko praznine v prsih sveta. Pa nisem vedela. Pa nisem
opazila. Koliko ljudi je, ki potrebujejo srce. Veliko, mesnato, toplo srce v hladni
zimi. Koliko praznih hiš. Koliko mrzlih sob brez srca.
Tišina, ki se je izluščila iz spregovorjenih besed, je nenadoma
takšna, da se sliši, kako poka les v starih omarah.
Ponujala sta mi denar, reče Emir. Že drugič to noč se počuti kot
izdajalec.
Slišala sem.
Veliko denarja sta mi ponujala.
Obstala sem pred vrati in sem vse slišala, reče Mejra in Emir se
spomni, kako se mu je zazdelo, da je takrat, ko je sedel za mizo,
začutil hladen piš, kot bi nekdo v veži odprl vrata na stopnišče.
Svojo ženo mi je ponujal, še doda in čudi ga Mejrina
sprijaznjenost.
Vse sem slišala.
Rekel sem ne. Si slišala?! Ne sem rekel.
In razumela sem, prikima Mejra.
To je bolno! Zblojeno! Nenormalno!! je vedno glasnejši Emir, kot da
bi hotel s svojo ogorčenostjo prikriti, da je morda za hip le pomislil
… Ponujati telo svoje žene! Ogabno!
 Kaj pa denar? vpraša Andrej, ko z Barbaro še vedno klečita sredi
kuhinje. Ponujal sem ti tudi denar!!
Nesi ga s sabo nazaj v pekel! mu zabrusi Emir in se skloni čisto
blizu k njegovemu obrazu.
Mejra pa, kot da se ne meni za nikogar, tiho nadaljuje: Če bi
pomagalo, reče. Če bi vrnilo, reče. Če bi spet zacelilo, reče. Bi tudi jaz.
Lepo te prosim … Mejra … je zgrožen Emir, Mejra … Prvič to
noč jo je poklical z imenom … lepo te prosim …
Barbara vstane. Tudi Andrej vstane. Dovolj je bilo brskanja,
kraspanja, kopanja po odprtih ranah bolečine. Kar bo, pa bo. Čas, ki
se je ustavil, zdaj spet teče. Naprej? Nazaj? Samo teče. Barbara iz
torbice vzame nekaj, kar je podobno telefonu. Srebrno škatlico
položi na mizo. Vama lahko nekaj pokažem? Pritisne tipko …
Poslušajte.
EMIR: Kaj spet?
ANDREJ: Samo poslušaj!
Poslušajo. Poslušajo.
EMIR: Kaj je to?
BARBARA: Rahlo, čisto rahlo, komaj se sliši …
MEJRA: Dihanje.
Poslušajo. Poslušajo.
 BARBARA: Njeno dihanje.
ANDREJ: V bolnici, na nočni omarici, sem pustil sprejemnik …
Dovolili so mi. Plačal sem.
BARBARA: Zato da jo lahko slišiva.
ANDREJ: Noč in dan jo slišiva.
BARBARA: S sabo nosim, v torbici, ponoči položim na blazino …
ANDREJ: Njeno dihanje.
BARBARA: Komaj slišno.
Poslušajo. Poslušajo.
Zdaj Mejra seže v žep svojega plašča. Iz žepa počasi potegne
stisnjeno pest. V pesti ima nekaj. Drži pred njimi svojo stisnjeno
pest. Pazljivo, kot da je v pesti skrita žival, drobna ptica … pest
razklene. Sredi dlani robček. Bel, zmečkan robček, ki ga položi na
mizo poleg srebrnega aparata. Robček se razpre. Sredi beline drobne
rdeče sledi. Ko sva se vrnila iz bolnice … komaj slišno spregovori Mejra,
da ne bi zmotila tihega dekletovega dihanja, ki prihaja iz aparata …
Sva šla pogledat. Tja, kjer ga je zaneslo s ceste, kjer se je zaletel … Morala sem
tja.
In sva šla, jo dopolni Emir.
Ulična svetilka, drog je bil nagnjen, nadaljuje Mejra, granitni robnik
zdrobljen. S takšno silo je … z glavo … Udaril ob drog in potem ga je odbilo
in … je udaril še ob robnik … Mejra z obema rokama seže k robčku na
mizi in ga razgrne še bolj. Kri … reče, to je njegova kri. Obrisala sem kri,
sinovo, mlado, rdečo. Ne vem, zakaj … Z rokami skoraj pogladi robček
na mizi, kot živo bitje se ga dotika … Sklonila sem se in jo pokrila,
položila dlan nanjo, na kri, na sinovo, rdečo. Bila je živa. Topla, se mi zdi.
Klicala je, naj jo vzamem s sabo. Nemo je klicala. Bleščala se je, gladka, živa,
da bi jo opazila, kri, sinova, mlada, rdeča. Sklonila sem se k njej. Globoko
sem se sklonila. Povila sem jo z belim robcem. Pokrila. Zavila. Stisnila v dlan,
kri, sinovo, mlado, rdečo. S sabo sem jo vzela. Mejra spet dvigne roke k
sebi. Ozre se k ostalim trem, ki stojijo okoli mize in bolščijo v
srebrno škatlico, iz katere komaj slišno prihaja dekletovo dihanje, in
pa v bel robček z rdečo sledjo fantove krvi … Ko smo sedeli tu za mizo,
sami tujci, sem jo stiskala v pesti, v žepu, globoko sem jo potisnila, niste vedeli,
niste slutili, da utripa v moji dlani kri, sinova, mlada, rdeča. Tiho je z mano,
ki je pritekla iz mesa, ki je brizgnila, ki je poškropila granit, železo, mrak
večera, cviljenje zavor, škripanje peska pod kolesom motorja … In je z mano.
In je z mano. Kri, sinova, mlada, rdeča. Kot je z vama dihanje vajine hčerke.
Mejra utihne. Strmijo v sredo mize. Poslušajo. Poslušajo.

12.
 Mejra zavzdihne: Gremo! Odide v vežo in z obešalnika sname
svoj plašč.
Kam? vpraša Emir.
K njima, odgovori Mejra in mu potisne plašč v roke. Pomagaj mi.
Emir ji pomaga obleči plašč.
Kaj pa midva? je začudena Barbara.
Mislim, da gremo lahko zdaj skupaj, odgovori Mejra.
Andrej je zmeden. S prsti si gre, kot ničkolikokrat to noč, skozi
redke lase. Ja, jasno, seveda ... Skupaj.
Mejra si zapenja gumbe na plašču. Emir oblači svojega in si na
glavo potisne pleteno kapo. Mejra stopi do presenečene Barbare:
Zelo sem vesela, da sva se spoznali, reče in objame Barbaro. Poljubi jo na
lice. Trikrat. Barbara ne ve, kaj bi rekla … Jaz … Mejra prekine
zadrego. Poboža Barbaro po licu in reče: Lep par bosta. Najina otroka
bosta lep par. Najlepši.
Barbara zajoka. Zadrgne jo v grlu. Skloni glavo. Stisne ustnice,
poskuša zadržati glasen jok, ki bi rad eksplodiral, potisne ga nazaj v
telo, pa ne gre, pa ne gre ... Ne vem, kako naj se zahvalim … reče z
muko in solze ji tečejo, kot da ne bodo nikoli več nehale. Ne bo vama
žal. Res! Plačal bom, zahlipa tudi Andrej. Mejra se nasmehne. Z roko
seže k Andrejevemu obrazu. Dotakne se njegove brade. Reče: Srca se
ne da kupiti.
 Tako stojijo nekaj časa.
Svetloba postaja bela. Jutranja. Razlije se vnovič. Tokrat bolj
silovito, svetleje. Pada na predmete, na mizo, z mize na stol, na
pomivalno korito, na stene … Potem oblizne četverico z mehkim in
upanja polnim ranim jutrom.
Stojijo in se gledajo.
Izbrskani so iz noči in potisnjeni v nov dan.
Sliši se samo dihanje iz srebrne škatlice na mizi in pa, Mejra bi
lahko prisegla, vidi se, mogoče pa je samo prepih iz veže, drobno
premikanje robčka na mizi, kot bi v njem utripalo nevidno srce …
To traja nekaj časa, dokler nenadoma ne zazvenijo, kot bi
nekdo prižgal nevidno stikalo jutra, šumi prebujajočega se mesta.
Avtobusi. Oddaljena sirena. Zvoki preplavijo vse.
Gremo, reče Mejra. Ko se vrnemo, bom skuhala kavo.
Ko odidejo, se nič več ne zgane. Jutro je.
 VELIKONOČNA ZGODBA

Ko sem prižgal televizor, je bila slika. Premikajoča se podoba.

Šele potem je prišel glas … Ko sem zbrcal čevlje z nog in hkrati
segel v hladilnik, ne da bi umaknil pogled z ekrana, istočasno pa sem
iskal copate pod mizo, se je podoba na ekranu združila s
komentarjem televizijskega voditelja. Potem sem se zavalil v fotelj,
stegnil noge, se udobno namestil, položil roke s kosom debelo
odrezane velikonočne šunke v naročje in zagrizljal v slastno slano
meso, ki je ostalo od praznične požrtije. Jajca, ki so Kristusove
solze, sem pomalical že kakšen dan prej, hren, ki je žebelj križanega,
je tudi izginil ob včerajšnji večerji, samo kos rdečkasto sočne šunke,
ki je najbrž Kristusovo telo, je še ostal na krožniku v hladilniku, in
tega sem zdaj trgal z zobmi in goltal ter buljil v polnočne novice s
planeta Zemlje.
Na ekranu je bila podoba. Še vedno. Podoba rdečkaste zemlje.
In na zemlji je ležal človek. Ležal je na trebuhu, z obrazom navzdol,
z rokami ob glavi, z dlanmi stegnjenimi, kot bi hotele od strani
zaščititi v zemljo zakopani obraz …
Podoba na zemlji ležečega človeka spominja na otroško igrico
jaz mižim, ti se skriješ. Tako smo se včasih igrali. Legli smo v travo, z
obrazom navzdol, z dlanmi ob glavi, in šteli: ena dva tri … osem devet
deset, kdor ni skrit, naj gre na sekret sedet! Vendar se človek, ki leži na
rdečkastem puščavskem pesku, ne igra skrivalnic. Mrtev je. Njegovo
telo je golo. Samo okoli ledij ima nekaj, kar je podobno oblačilu.
Pravzaprav kosom oblačila. Nekakšne cunje. In tudi drugod po
telesu, tako se nam na začetku dozdeva, z njega visijo nekakšne
krpe. In noge ima čudno dvignjene v zrak. Spet asociacija na kravce
past. Ja, na kravce past. Tako rečemo zelo majhnim otrokom,
pravzaprav dojenčkom, kadar jih položimo na trebuh in se male,
žive človeške štručke tako nerodno prekopicavajo in se z nogami,
pravzaprav z drobnimi petkami, tolčejo po ritki. Tako mladi
človečki zvedavo dvigujejo glave in v veselje očetov in mamic, omic
in stricev, pasejo kravce. Tudi telo na ekranu pase kravce. Prva
asociacija. Bežna. Napačna. Kajti krpe na telesu niso ostanki
oblačila, temveč ožgana koža, ki je pečena odstopila od mesa, in
noge, dvignjene v zrak, so krč mišic zažganega človeškega mesa.
Sklanjanje obraza nad zemljo ni igra jaz mižim in ti se skriješ, temveč
obupna želja človeka, da bi si zakril oči, zakril obraz, ga obrnil v
dobro, hladno zemljo in se zaščitil pred plameni, ki so goltali
njegovo telo. Zadaj, v drugem planu migetajoče televizijske slike,
lahko vidimo vojake. Štiri vojake, ki prihajajo naproti. Spominjajo na
viteze. Čelade, debeli neprebojni jopiči, težke torbe na hrbtu, puške
v naročju, rokavice, visoki usnjeni škornji … Njihovi obrazi so
veseli. Nekaj se pogovarjajo. Neki vojak teče za njimi, počakajo ga,
se zasmejijo in gredo naprej. Mimo telesa na zemlji. Mimo ožganega
trupla. Pogled nanj jih ni ustavil, ni jim za hip ugasnil nasmeha na
ustih. Šli so mimo. Njihov smeh ni bil posmeh, njihova brezbrižnost
ni bila hudobija, to, kar smo videli, je bil samo običajen pogovor
med vojaki (kot da se pogovarjajo pred lokalom na Peti aveniji v
New Yorku), ki gredo od nekod nekam in jih truplo z obrazom
obrnjenim v zemljo sploh ne gane, in to zato, ker je samo eno izmed
tisočih … In kaj govori televizijski komentar? Ne slišim. Ni
pomembno. Govori o številkah, o uspehih, o porazih … Na
splošno, na splošno, na splošno …
Pogrizljam šunko in z mastnimi prsti pritisnem na gumb na
daljincu. Drug program. Reportaža iz daljne dežele, kjer se ljudje
pribijajo na križ, da bi se tako oprali svojih grehov. Ljudje, predvsem
turisti, stojijo okoli in fotografirajo. Atrakcija. Ampak bolečina
tistega, ki mu žebelj prebije dlan, je prava. Skremžen obraz. In
potem ko oponašalce človekovega trpljenja na križu dvignejo v zrak,
turisti ploskajo. Oni na križu pa zavijejo z očmi k nebu. Obraz se
jim še bolj skremži v bolečini in vratne mišice se še bolj napnejo, ko
se skušajo zazreti v nebo. Nebo in zemlja. Prostor za človeško
bolečino. Dva obraza trpljenja. Tudi obraz pribitega, katerega meso
simbolno grizljamo in katerega solze simbolno barvamo s pisanimi
barvami in jih potem olupljene goltamo, da nam napihuje trebuhe,
se je v svoji bolečini zazrl v nebo in njegov trpeči in zato tako zelo
človeški obraz se je zapisal v spomin človeštva. Slika trpečega na
križu je obšla svet. Vsepovsod ga gledamo, z vsake stene visi. Ko
gremo mimo starodavnih križišč, nas gleda in nas spominja na svoje
trpljenje … Njegov obraz, razprostrt prek zemlje, je vedno tu in
vedno zdaj. Javen je. Najbolj od vseh obrazov človeštva. Zre v nebo
in nam neprestano govori, da je nebo važnejše od zemlje.
Grem do hladilnika pogledat, ali je slučajno na krožniku še
kakšen kos slastne velikonočne šunke. Ni je več. Vse smo požrli. In
solze in žeblje in rane in meso. Jezen brcnem v vrata hladilnika. Pa
tako mi je zapasalo! Pogledam proti spalnici. Tema. Ona spi. Moja
ženska. Zgodaj vstaja, zato gre zgodaj spat. Greje mi posteljo.
Pomislim na njeno mehko in puhteče telo. Ima navado, da spi na
boku, s pokrčenimi koleni. Pravzaprav objema svoja kolena. Jaz se
potem samo prislonim zadaj in se podrgnem ob njeno toplo ritko.
Spet odprem hladilnik, sklonim se … Od zadaj se sliši komentar k
velikonočnemu križanju. Nikoli nihče ne umre. Križanje
posnemovalcev križanja je popolnoma nenevarno. Celo žeblje bojda
zabijajo strokovno, tako da ne poškodujejo kosti in koščic. Še prej
pa križani dosežejo nekakšen trans. Pijejo poseben čaj. Anestezija!
Ja, čaj, ki odpravi bolečine. To pomeni, da so tudi njihovi trpeči
obrazi zgolj posnemanje? Iz kota hladilnika izbrskam v folijo zavite
ostanke potice. Tudi prav. Nočno žretje najbolj paše. Redi, vendar prija.
Spet sedem pred televizor. Zleknem se, stegnem noge in si kos
potice položim na trebuh. V eni roki držim daljinca, z drugo drobim
koščke potice in si jo tlačim v usta … Velikonočna potica. Kakšen
pomen ima? Kaj pomeni? Nekaj že. Ni važno. Spremenim program. Spet
slike. Tokrat glasba. Pevec si je spremenil barvo kože. Včasih je bil
črn, zdaj je bel. Super. Menjam program. Kiti nasedli na obali. Več
kot petdeset orjaških živali. Cele družine, z mladiči vred. Ljudje se
obupno trudijo, da bi jih spravili nazaj v vodo. Nekaj jih spravijo,
vendar se živali naslednji dan vrnejo in spet zakopljejo svoje velike
glave v peščeni pesek plaže. Ljudje so ganjeni. Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Zakaj hočejo živali umreti? Spet preklopim na drug kanal. Ljudje se
smejijo. Krohotajo. Nekdo je nekomu po pomoti priškrnil prste med
vrata. Krohot. Grimasa. Krohot. Spet drugam … Preklopim. In zdaj
kot po naključju … druga poročila, druge novice, drug jezik,
podoben komentar, vendar ista slika: slika človeka, ki je zakopal
obraz v rdečkasti puščavski pesek. Podoba pečenega trupla. Tokrat
vidimo več. V elegantnem zasuku televizijskega snemalca lahko
opazimo, da je človek pritekel iz goreče stavbe, ki jo je zadela
bomba. Zelo uglajen glas angleškega komentatorja, ki me zaradi
prijazne milozvočne melodije spominja na poskus, kako čim bolj
natančno oponašati glas Marilyn Monroe, pravi, da je zažigalna bomba
zadela knjižnico, ki je zgorela do tal. V njej so bili spravljeni
najdragocenejši in najstarejši izvodi svetih knjig. Možakar je bil eden
izmed pogumnih reševalcev, ki so skušali iz stavbe na varno spraviti
dragoceno gorečo božjo besedo. Pri tej rešiteljski vnemi se je vnel sam.
Gorel je, ko je zapuščal knjižno zakladnico človeštva. Stekel je na
ulico in legel na trebuh ter zakopal obraz v pesek. Ko je zrl v zemljo,
je mislil na boga? Vedel je, da ne more pogasiti svojega gorečega
telesa, samo legel je in čakal. Na kaj? Na pomoč? Gotovo je do
zadnjega upal. Življenje je narejeno tako, da vedno upa do zadnjega.
Tudi ko sam in samovoljno potisneš glavo v zanko, da bi končal
svojo človeško nesrečo, upaš, da se bo zgodilo nekaj, karkoli, in te
rešilo pred samim seboj. Možakar je reševal svete knjige, a njega ni
nihče rešil. Niti bog. Možakar se v svoji grozljivi bolečini ni zazrl v
nebo, kot pred dva tisoč leti križani, ki ga vsako leto v simboličnem
smislu pomalicamo, temveč je pogledal v zemljo. Zakopal pogled in
obraz v zemljo, kot da bi tam obstajala rešitev in odgovor na vsa
vprašanja … Spet slika štirih vojakov, ki prihajajo naproti … Čelade,
debeli neprebojni jopiči, torbe na hrbtu, puške v naročju, rokavice,
težki usnjeni škornji … Njihovi obrazi so veseli. Nekaj se
pogovarjajo. Neki vojak teče za njimi, počakajo ga, se zasmejijo in
gredo naprej. Mimo telesa na zemlji. Mimo ožganega trupla.
Pojedel sem zadnji košček potice, ki simbolizira kaj vem kaj.
Drobni ostanki slastne file in sladkega rumenega kruha mi ležijo
vsepovsod po prsih, trebuhu ... S prsti jih grabim in si jih polagam v
usta. Potem vstanem in otresem drobtinice na tla. Bom že jutri posesal,
bom že jutri počistil … Jaz ali pa ona, moja ženska, ki me čaka v postelji …
Spet sedem, spet preklapljam kanale. Vendar tokrat ne več na slepo,
ne več brez namena. Še enkrat bi rad videl podobo človeka, ki leži
na zemlji. Ne zaradi pretresenosti. Mrliči, razmesarjena trupla, umori
v živo, preganjanja in holokavsti, vse to je že zdavnaj izgubilo
sleherni naboj ogorčenja, groze, strahu, protesta, česarkoli … Mrtvo
truplo živega bitja, pa naj bo človek ali samomorilski kit, ki se je
naveličal bivanja na zemlji, nas že davno ne pretrese več. Smrt
človeka je javna, smrt zemlje stvar razvoja. Nekaj drugega me je
pritegnilo. Me vznemirilo. Ne vem, kaj. Vendar nekaj je, kar me ta
hip, ko sem pomalical poslednje ostanke velikonočnega žretja, sili,
da po televizijskih kanalih sveta iščem podobo moža, ki je pogledal v
zemljo. Ne, v zadnjem trenutku svojega bivanja ni pogledal v nebo.
Pač pa v zemljo. Kot da je tam rešitev, kot da je tam odgovor. Je
mogoče, da nam pogled v nebo ne pove ničesar več? Človek tisočletja zre v
nebesni svod. Ga opazuje. Si ga želi doseči in preseči. Vanj polaga
svoje upe, v njem išče odgovore na vprašanja o ljubezni, smrti in
življenju. Nebo je s svojo neskončnostjo človeški duši tisočletja
odpiralo mnoga vrata. Je bilo zrenje trpečega v nebo zaman? Je morda zdaj
prišel čas, ko se moramo zazreti v zemljo? Je človek, ki je zgorel, ker je hotel
rešiti sveto besedo, in je potem padel na trebuh in obraz zakopal v prah, novi
mučenec? Novo sporočilo? Koliko jih je, ki jih ne opazimo, mimo katerih
mirno odidemo, kot vojaki s televizijskega posnetka, s kolikimi je pognojena
podoba zemlje? …
 Ah! Patetična vprašanja človeka, ki je nažrt ob pozni nočni uri,
ki mu gre dobro, bolje kot veliki večini sveta, in ga je zato tik pred
spanjem, zaradi prebavnih motenj, ki so posledica tolike simbolne
hrane, za hip zaskrbela njegova lastna ravnodušnost ...
Ugasnem televizor.
Na začetku je bila beseda.
Potem je bila podoba.
In zdaj je televizor.
Slečem se. Ne bom se stuširal. Bom jutri. Jutri bom. Kar
takšen, posvinjan od dneva, bom legel k njej, naphan od svetega
žretja se bom prislonil k topli ritki svoje ženske.
Vstopim v sobo. Ne prižgem luči. Dotipam se do postelje.
Njeno telo je zvito v klopčič. Moja ženska spi najlepše na svetu. Kot
otrok. In sanja tudi kot otrok. Jamra v snu. To niso more, to je tihi
stok sanjskih pokrajin. Zlezem pod odejo in se ji od zadaj prislinim.
Pobožam jo po prsih. Drobne prsi ima. Bradavica me pika v dlan.
Moja ženska zamenca in zajamra. Prijetno. Toplo. Črno. Še bolj se
privijem k njej. Z roko zdrsnem do njenega spolovila. Božam jo in
ona se mi odpre kot knjiga. Počasi jo obrnem na trebuh. Ne odpre
oči. Ne prebudi se. Skuša ostati v snu in ga preplesti z slastjo
resničnosti. Obraz zakoplje v rjuhe, iztegnjene dlani položi ob vsako
stran lica. Božam jo po hrbtu in niže in niže in niže in globlje in
globlje in globlje ... Rahlo stokanje napolni mrak sobe. Počasi
zlezem nanjo. Počasi, še bolj počasi zdrsnem med njene noge.
Globoko, do dna. In tam ostanem. Mislim na ljubezen. Po vsem …
Samo še na ljubezen.
 Aljoša Harlamov
Čas v telesu, telo v času
 Kratkoprozne zbirke so danes navadno le še nabor besedil, ki
jih avtor ali urednik zbere v eno knjigo in ki nimajo nič skupnega –
razen tega, da pripadajo isti vrsti in da jih je spisalo isto pero. Nekaj
jih je bilo morda tudi že kje objavljenih, kakšna je bila napisana za
katerega od natečajev ali priložnostno antologijo, in ko temu pisatelj
doda še toliko neobjavljenih, da je dovolj za kakšnih 150 strani,
dobimo priročno knjigo. V takšni knjigi združene zgodbe so med
sabo povezane kvečjemu z naključjem, da so nastale v nekem
zamejenem časovnem obdobju, razlikujejo pa se lahko tako po
obliki, strukturi, stilu ali tehniki, kot po perspektivi, razpoloženju,
žanru itd.; beremo jih lahko ne le povsem ločeno, ampak tudi
selektivno. Večkrat gre pri današnjih zbirkah kratkih zgodb celo le še
za nekakšno literarno telovadbo, nujno vzdrževanje kondicije med
pisanjem enega in drugega romana, pri nas absolutno prevladujoče
prozne vrste vse tam od devetdesetih.
Potem pa obstajajo tudi drugačne zbirke kratkih zgodb. Take,
za katere se zdi, da so nastale s celoto v mislih; med branjem teh
lahko bralec v zgodbah prepozna določene družinske sorodnosti
oziroma v njih zasluti neko enotno misel, neko skupno srž, četudi
ne more zmeraj s prstom pokazati nanjo. (Se pa zgodi obratno, misel
pokaže nanj, in če je knjiga dobra, ne ostane le pri kazanju, ampak
pride tudi do dotika.) Slednje velja za mnoge kratkoprozne zbirke
Vinka Möderndorferja, enega najbolj vsestranskih umetniških
ustvarjalcev, a hkrati enega najbolj konsistentnih in profiliranih
avtorjev kratke proze pri nas. (Če je moje štetje pravilno, gre že za
njegovo 12. tovrstno zbirko.) Tako ima na primer njegova prejšnja
knjiga kratkih zgodb naslov Vaje iz tesnobe in že s tem razkriva, da
gre za variacije, različne poskuse, kako se približati eni temi, enemu
problemskemu jedru. Zgodbe Möderndorferjevih knjig se zato
pogosto berejo kot nekakšen omnibus, če si sposodim termin, ki ga
navadno povezujemo s filmom – četudi ne bi želel vzpostavljati
nekih naivnih povezav z Möderndorferjevim filmskim delom –, kot
serija zaključenih zgodb, ki jih združuje ista tema ali problem. Tako
predstavlja vsak posamezni tekst le del nekega celostnega,
zaokroženega literarnega sveta. Lahko jih beremo posamič, vsak
stoji zase in v svoji strukturi vsebuje podobo makrokozmosa, toda v
odnosu do celote pridobijo neko posebno dimenzijo, ponujajo
bralcu nekakšen panoramski pogled.
Ključni premici, s katerima lahko zarišemo svet Brskanja (in
sam glagolnik naslova), sta dve: čas in telo.
Čas. Ena definicijskih značilnosti kratke zgodbe je, da se začne
in medias res, toda v Brskanjih je ta zapoved toliko bolj važna, ker se
povezuje v posebno tematsko-motivno jedro. Kar tri zgodbe se na
primer začnejo s časovnim odvisnikom: »Ko je odprl zaprašeno
škatlo« (»Preteklost v škatli«); »Ko sem odprl vrata« (»Miš«); »Ko
sem prižgal televizor« (»Velikonočna zgodba«); v četrti pa se z njim
prva poved zaključi: »[…] ko sem zvedel, da je umrla mama«
(»Končno je crknila«). S tem je bralec hipoma potegnjen v točno
določen trenutek, v samo sredo konkretnega dejanja oziroma
dogajanja. In če ne prav v sredo dejanja, pa v realnost neposredno
po nekem dogodku – kot v »Življenju«, kjer v prvih odstavkih v
ušesih bralca še odmeva pok prometne nesreče, ki se je zgodila v
tisti praznini neposredno pred prvo črko teksta. Tako je vsaka od
zgodb svojevrstno povezana s svojo predzgodbo, sedanjost in
prihodnost protagonistov z njihovo preteklostjo, obenem pa gre za
natančen, skoraj ravnodušen rez, ki osami dogajanje, opisano v
zgodbi, ga odreže od vsega, kar je bilo prej, in protagoniste pušča na
suhem v sedanjosti.
Kar je zlasti zanimivo, če to povežemo s preteklostjo kot
ključno časovno točko sodobne slovenske proze. Samo pomislimo
namreč na vse zgodbe, ki smo jih brali zadnje čase in ki so
postavljene v polpreteklo in preteklo zgodovino, s katero skušajo v
resnici po ovinku spregovoriti o našem času, pa na vse tiste
(pasivne) junake, ki jih je zaznamovala družinska travma ali usodna
izgubljena ljubezen in ki potem nostalgično živijo le še v spominih
ter se prepuščajo vetrovom življenja ... Tudi Brskanja imajo svoj
delež smrti, prometnih nesreč, ločitev oziroma ohlajenih ljubezni,
žalostnih otroštev v disfunkcionalnih družinah, toda preteklost teh
zgodb nima iste teže, nima iste magične moči nad njihovimi
protagonisti. Ti preteklosti ne doživljajo kot kletke, iz katere se ne
morejo izmuzniti, kot nečesa, kar bi za vedno določalo vsako
njihovo odločitev, vsako njihovo misel, kot stalno odprte rane, ki
jim povsem odvzema voljo in prihodnost – morda bo tako smrt
svoje ljubljene doživljal moški v kratki zgodbi »Življenje«, toda tega
ne bomo nikoli izvedeli, saj se zgodba zaključi z njegovo
nevednostjo o njeni smrti in z nepopustljivim optimizmom glede
njune skupne prihodnosti. Z vidika celote je torej nujno in logično,
da se zgodba namesto tega raje odvrti na svoj začetek.
Tipične literarne osebe sodobne slovenske proze se obnašajo
kot Mejra iz naslovne zgodbe, ki v ponavljajočih se sanjah brska
med trupli in po svojem odprtem prsnem košu – a kar je zanje
vsakodnevno življenje, je zanjo nočna mora. Preteklost je zanjo
nočna mora. Ki pa ne seže v njeno budno življenje; vsaj ne s tako
močjo, da se ne bi mogla več boriti za sina ali da ne bi začutila
sočutja do staršev umirajočega dekleta. Nič bolj pozitivnega odnosa
do prejšnjega življenja ne čuti niti anonimni pripovedovalec »Božične
zgodbe«, čeprav je bil nekoč gibčen »gams«, zdaj pa je zavaljen
»prašič«, ki božič preživlja sam s svojim televizorjem – nobenega
obžalovanja zamujenih možnosti, nobene potrebe po veri oziroma
odrešitvi. Še najbolj značilna pa je pravzaprav zgodba »Preteklost v
škatli«, v kateri osrednjemu protagonistu temna preteklost,
ovaduštvo Aninega dedka, ki je oblastem poročal o svojem
najboljšem prijatelju, njegovem starem očetu, povzroča fizično
slabost; a Ani svojega odkritja kljub možnosti za pritlehno, a še kako
človeško privoščljivost ne pokaže. Časopisni izrezek, spomin, ki se
ga je babica oklepala vse življenje in ki je zdaj omadeževan z
izdajstvom, preprosto zmečka in zavrže. S tem, ko plastično mapo,
v kateri je bil shranjen, s praktičnim čutom obdrži, pa simbolno
dokaže, da tu ne gre za bežanje pred preteklostjo, niti za njeno
panično pozabo, ampak za dokončno sprijaznjenje z njeno
dokončnostjo, ki je ne more spremeniti ali omiliti občutek krivde
drugega. Zgodovina je lahko breme in takrat se je moramo znebiti.
Seveda pa stvari niso tako enostavne. S sprijaznjenjem s
preteklostjo pride svoboda, ki ima svojo težo in svojo odgovornost.
V zgodbi »Končno je crknila« pisatelj kljub obžalovanju, kljub želji
po drugi priložnosti, da bi lahko mamo povprašal o njeni zgodbi, o
njeni preteklosti, o kateri ne ve prav ničesar, ob njeni smrti poleg
olajšanja občuti tudi popolno samoto. Rez z družino in njeno
zgodovino, dokončno pretrganje nekih vezi, ki so ga vezale na
umazani, zanikrni dom, od koder je pobegnil in vedno znova bežal,
mu odvzame težo, toda lahkost svobode je tudi neznosna, je tudi
padec v praznino. Tako se začenja pravo življenje, ki ni bivanje in
medlenje v preteklosti, ki ji preteklost ne ponuja pripravnega
opravičila za pasivnost, za pričakovan poraz – življenje
izkoreninjenega posameznika:

Dvignem se pod nebo. Odtrgam se od zemlje. Lebdim v zraku

in gledam skozi okno v belino. Nobene teže ni več. Svinec je
odtekel, kamen v glavi se je stopil. Vendar ni olajšanja. Kar
pride, je praznina. Lahkost brez korenin. Nenadoma ni ničesar,
kar bi me vezalo, me držalo. Počutim se olajšanega. Spuščen
sem kot balon, ki so ga spustili iz rok in ga zdaj pritisk
uhajajočega zraka brez reda podi sem in tja, dokler se ne bo
popolnoma izpraznjen, mlahava lupina ničesar, izgubil v
praznini. To sem jaz. In nenadoma se zavem, da sem sam.
Čisto sam. Strašno sam. Do smrti sam. In samota bo moje
življenje. Šele zdaj se začenja.

Sedanjost je torej samota, v kateri protagonisti živijo, dokler ne

najdejo bližine drugega, ki je hkrati edini obet prihodnosti, obet
poganjka novih korenin – tu se že deloma približamo drugi
nevralgični točki zbirke, telesu. Tako se v »Življenju« ljubimca med
ljubljenem vdajata podobam prihodnosti, ki ju čaka v skupnem
življenju, prihodnosti, ki se prične že naslednji dan, zdaj ko sta
končno našla stanovanje zase, preteklost pa v njunem mehurčku
bližine nastopa le v vlogi predigre. In čeprav je zgodba »Začetek
pesmi« postavljena v osemdeseta, že sam naslov sugerira, da se
ljubezenska pesem, začeta neko mrzlo zimsko noč z njegovo
trdoglavostjo, ki ne sprejme njenega izgovarjanja na preteklo
ljubezensko razočaranje, nadaljuje naprej v prihodnost. Kako
samotna je lahko čista sedanjost brez drugega, pa še posebno
mojstrsko prikaže zgodba »Miš«, v kateri Möderndorfer z uporabo
nezanesljivega pripovedovalca pogleda na svet skozi oči starca, ki ga
polagoma zapušča spomin, torej vsa njegova preteklost in vsi
njegovi bližnji, obenem s tem pa tudi občutek za realnost. Njegova
pripoved zato vsebuje nevidne luknje, preskoke v času, njegova
resničnost je raztrgana, nelogična, čas, v katerem živi, pa je v resnici
izguba časa, v kateri se lahko živila, ki jih je na mizi pustil pred zgolj
nekaj trenutki, na videz nerazumljivo hitro pokvarijo.
A poleg vsega tega je osamljenost tudi simptom sodobnega
časa. V to nas uvede že prvi stavek zbirke: »Jaz in moj televizor
bova nocoj skuhala božično večerjo.« Bivamo v potrošniškem svetu,
v katerem vladajo histerija in nervoza, požrešnost in pohlep. V
svetu, ki je medijsko posredovan, zmeraj že distanciran od nas: »Na
začetku je bila beseda. Potem je bila podoba. In zdaj je televizor.«
(»Velikonočna zgodba«). Svet, v katerem si lahko bogati privoščijo
vse, kot prostodušno prizna grobo neposredni Andrej v naslovni
zgodbi, ne nazadnje kupijo celo zdravje – in kjer onim spodaj, ko ni
več niti tistih najslabše plačanih služb, preostane samo še, da
prodajajo svoje organe, svoje telo.
 Telo. Telesnost proze ni le stalnica zgodb znotraj zbirke, ki jo
držite v rokah, ampak prepoznavni prstni odtis Möderndorferja, ki
skozi celoten opus razširja in poglablja njegovo minimalistično
pisavo: »In zdrsne po grlu in se takoj spet natoči, medtem ko se iz
sobe sliši operne goste, ki prepevajo, da jim žile na vratu izstopajo,
prav tako božično, napete žile in drobni pljunki, ki frčijo med njo in
njim v ljubezenskem duetu« (»Božična zgodba«). Citirani opis
sprevrača visoko in nizko, idealizem in otipljivo fiziko; opisi
umazanih, starikavih teles ter revščine in umazanije nasploh, na
primer v zgodbah »Miš« in »Končno je crknila«, pa so pogosto celo
na meji groteske. Vendar je pri tem treba poudariti, da tu ne gre za
dualizem med grdim svetom in lepo, tragično-romantično dušo. To
dokazuje erotika, ki kot (edina preostala) vitalistična kategorija
presega sodobni svet in njegovo osamljenost ravno v tem, da
združuje telo in duha. Telo postane med ljubljenjem pesem, a sam
akt ostaja pri tem nezgrešljivo telesen, neidealiziran; je gibanje
navzdol: »Počasi, še bolj počasi zdrsnem med njene noge. Globoko,
do dna.« Möderndorferjeve literarne osebe so najprej ljudje iz mesa
in krvi; tako kot si jih ne podvrže preteklost, si jih ne more podvreči
niti »svet idej«. Prepuščajo se le drugemu.
Zato je pripovedovalec »Velikonočne zgodbe« fasciniran nad
posnetkom zažganega trupla človeka, ki je skušal iz goreče knjižnice
rešiti najstarejše izvode svetih knjig. Pri čemer je tisto, kar ga suva k
razmisleku, kar ga sili k temu, da vedno znova išče to podobo,
njegova posmrtna drža – to, da leže na tleh z očmi ni obrnjen v
nebo, kot bi pričakovali od požrtvovalnega vernika, temveč da gleda
v zemljo. Na simbolni ravni prizor ne pomeni le zmage smrti nad
vero, ampak tudi prepoznanje prvenstva snovi ali vsaj pogojenosti
duha s telesom:

Ne, v zadnjem trenutku svojega bivanja ni pogledal v nebo.

Pač pa v zemljo. Kot da je tam rešitev, kot da je tam odgovor.
Je mogoče, da nam pogled v nebo ne pove ničesar več? Človek
tisočletja zre v nebesni svod. Ga opazuje. Si ga želi doseči in
preseči. Vanj polaga svoje upe, v njem išče odgovore na
vprašanja o ljubezni, smrti in življenju. Nebo je s svojo
neskončnostjo človeški duši tisočletja odpiralo mnoga vrata. Je
bilo zrenje trpečega v nebo zaman? Je morda zdaj prišel čas, ko se
moramo zazreti v zemljo? Je človek, ki je zgorel, ker je hotel rešiti sveto
besedo, in je potem padel na trebuh in obraz zakopal v prah, novi
mučenec? Novo sporočilo?

Tako se sprašuje pripovedovalec, potem pa svoj »patetični«

premislek, to brskanje po kolektivni krivdi in lastnem načinu
življenja, ironično pripiše prebavnim motnjam po nažiranju z
velikonočnimi jedmi (jedmi, ki simbolizirajo Kristusovo telesno,
človeško trpljenje). Na ta način telo usedanja pripoved, jo vrača od
zadev duha znova k zadevam telesa, zadevam neposredne realnosti –
»k topli ritki« njegove ženske, ki ga čaka v postelji.
Koordinatni osi, ki smo jima sledili, se torej srečata, prepleteta
v erotičnem stiku. K temu teži celotno človeško telo, v tem pozablja
na svojo preteklost in osamljenost, v prepletu para teles se dve
sedanjosti prepleteta v slutnjo prihodnosti. Telo v času in čas v
telesu. Brskanja Vinka Möderndorferja tako niso le virtuozna
pripoved o eni najbolj večnih resnic človeštva, o odrešenju v
ljubezni, temveč konec koncev s svojim obvladovanjem
kratkoprozne forme izpričujejo tudi ljubezen do pripovedovanja
samega. Tako kot so za preprost dotik med dvema pred tem
potrebni kompleksni procesi, dejanja in komunikacija, je zbirka plod
premišljenega, lucidnega in pozornega pisanja, rezultat tega pa je
dotik med knjigo in bralcem.
Vinko Möderndorfer
Brskanja

Literarna zbirka GOGA

Urednica literarne zbirke

Jelka Ciglenečki

Spremna beseda
Aljoša Harlamov

Lektura
Jernej Županič

Korektura
Urška Zupančič, Jernej Balant

Oblikovanje naslovnice
Jurij Kocuvan, Studio 300

Izdajatelj
Založba GOGA, Glavni trg 6, 8000 Novo mesto, www.goga.si

Ustanovitelj Založbe GOGA je Društvo novomeških študentov.

Za založbo
Mitja Ličen

Izhajanje literarne zbirke podpirajo DNŠ, Javna agencija za knjigo RS

in Mestna občina Novo mesto.

www.goga.si
www.biblos.si
Novo mesto 2015