UNIVERZA V LJUBLJANI

TEOLOŠKA FAKULTETA

Sara Borko

PARTNERSKA ODTUJENOST, AGRESIJA IN

SAMOSPOŠTOVANJE

MAGISTRSKO DELO

Ljubljana Maribor, 2021

 UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKI IN
DRUŢINSKI ŠTUDIJI

Sara Borko

PARTNERSKA ODTUJENOST, AGRESIJA IN

SAMOSPOŠTOVANJE
MAGISTRSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Tanja Pate

Ljubljana Maribor, 2021

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Tanji Pate, ki me je s svojim strokovnim znanjem

vodila in usmerjala pri oblikovanju celotnega magistrskega dela.

Zahvala gre vsem udeležencem, ki so bili pripravljeni izpolniti anketo in mi s tem

omogočili, da je magistrsko delo nastalo.

Zahvaljujem se tudi vsem, ki so na kakršenkoli drug način pripomogli k oblikovanju

magistrskega dela.

Zahvaljujem se svoji družini za vso pomoč, podporo in vzpodbudo v času študija in v

času izdelave magistrskega dela.

III
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

APK afektivni psihični konstrukt

AQ vprašalnik agresije (angl. Agression questionnaire)

MDS vprašalnik zakonske nezadovoljnosti (angl. Marital disaffection scale)

PFQ vprašalnik pozitivni občutki (angl. Positive feelings questionnaire)

PT partnerska terapija

RSES Rosenbergova lestvica samospoštovanja (angl. Rosenberg self-esteem scale)

SVI solitudine del vivere insieme

IPT Imago partnerska terapija

IV
KAZALO VSEBINE

UVOD ............................................................................................................................... 1

1. PARTNERSKI ODNOS ........................................................................................... 3

1.1 Opredelitev partnerskega odnosa ....................................................................... 3

1.2 Afekti in njihova komunikacija v partnerskem odnosu ..................................... 5

1.3 Odnos s starši kot temelj poznejših partnerskih odnosov .................................. 6

1.4 Partnerski konflikti ............................................................................................. 8

2. ODTUJENOST V PARTNERSKEM ODNOSU ................................................... 10

2.1 Pojem partnerske odtujenosti ........................................................................... 10

2.2 (Ne)zadovoljstvo v partnerskem odnosu .......................................................... 11

2.3 Kakovost odnosov in zdravje ........................................................................... 15

2.4 Partnerski odnos in starševstvo ........................................................................ 16

3. AGRESIVNOST IN PARTNERSKI ODNOS ....................................................... 19

3.1 Fizično nasilje .................................................................................................. 20

3.2 Psihično nasilje................................................................................................. 23

3.3 Stopnje partnerskega nasilja oziroma agresije ................................................. 25

3.4 Obrambno vedenje v nasilnem partnerskem odnosu ....................................... 26

4. SAMOSPOŠTOVANJE ......................................................................................... 29

4.1 Povezanost med kakovostjo partnerskega odnosa in samospoštovanjem ........ 30

4.2 Povezanost samospoštovanja z agresijo ........................................................... 31

5. PRISTOPI V PARTNERSKI TERAPIJI ................................................................ 33

5.1 Psihoterapevtski pristopi v partnerski terapiji .................................................. 33

5.1.1 Relacijska zakonska terapija ..................................................................... 33

5.1.2 Imago partnerska terapija.......................................................................... 35

5.1.3 Na čustva usmerjena terapija .................................................................... 36

V
 5.1.4 Analitsko orientirana psihoterapija ........................................................... 38

5.1.5 Geštalt terapija........................................................................................... 39

5.2 Dejavniki učinkovitosti partnerske terapije ...................................................... 39

6. OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE ...................................................... 41

7. METODA ................................................................................................................ 43

7.1 Udeleţenci ........................................................................................................ 43

7.2 Merski instrumenti ............................................................................................ 44

7.3 Postopek............................................................................................................ 45

8. REZULTATI ........................................................................................................... 47

9. RAZPRAVA ........................................................................................................... 55

SKLEP ............................................................................................................................. 60

POVZETEK .................................................................................................................... 62

REFERENCE .................................................................................................................. 64

PRILOGE ...........................................................................................................................i

VI
KAZALO TABEL

Tabela 1. Demografske značilnosti udeleţencev ............................................................ 43

Tabela 2. Zanesljivost vprašalnika agresije .................................................................... 45
Tabela 3. Deskriptivna statistika Vprašalnika zakonske nezadovoljnosti (MDS) .......... 47
Tabela 4. Deskriptivna statistika Vprašalnika agresije ................................................... 47
Tabela 5. Deskriptivna statistika Vprašalnika samospoštovanja .................................... 48
Tabela 6. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na čas trajanja
partnerske zveze .............................................................................................................. 49
Tabela 7. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na doseţeno
izobrazbo ......................................................................................................................... 50
Tabela 8. Povezanost samospoštovanja in agresivnosti pri partnerjih............................ 51
Tabela 9. Testiranje razlik v odtujenosti med partnerji, ki imajo otroke in tistimi
partnerji, ki otrok nimajo ................................................................................................ 52
Tabela 10. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na
posameznikove izkušnje v partnerski terapiji ................................................................. 53

VII
KAZALO SLIK

Slika 1. Krog nasilja ........................................................................................................ 25

VIII
UVOD

Partnerska odtujenost med partnerjema je značilno stanje intimnega partnerskega

odnosa. Čeprav v začetni fazi odnosa prevladuje zaljubljenost, lahko kasneje
zaljubljenost pripelje do odtujenega odnosa med partnerjema, saj se je njuna intimna
vez skrhala zaradi različnih razlogov. Ti razlogi so lahko naveličanost, nekonstruktivno
reševanje konfliktov, pretirana kritičnost, nerazumevanje, prevelike zahteve, nasprotni
interesi … Takšen odnos predstavlja postopno izgubo čustvene navezanosti, vse večji
občutek apatije in ravnodušnosti do partnerja, kar lahko pripelje do pomanjkanja pristne
bliţine v odnosu. Je preprosto izguba ljubezni in naklonjenosti enega partnerja do
drugega. V takšnem odnosu je velikokrat prisotna čustvena hladnost, saj se izgublja stik
med partnerjema. Posledica tega je osamljenost v odnosu. Nekateri se bodo na koncu
vseeno odločili za ločitev, nekateri se bodo prepustili osiromašenemu partnerskemu
ţivljenju in iskali ţivljenjsko zadovoljstvo drugje, nekateri si bodo aktivno prizadevali
za premagovanje teţav med njimi (Kayser 1993, 83 84).

V odtujenem partnerskem odnosu se lahko v partnerju prebudi agresija, zaradi

nekonstruktivnega reševanja konfliktov med njima. Vendar ni nujno, da je nasilje med
njima samo fizično, večkrat gre tukaj za čustveno nasilje, čeprav se na zunaj zdi, da niti
slučajno ne ustreza oznaki nasilja oz. agresije (Fishbane 2013, navedeno v Gostečnik
2015a, 331). V eni izmed raziskav, ki sta jo izvedli Marčič in Kobal Grum (2009, 67
68) je prišlo do ugotovitev, da je agresija v določeni meri povezana s
samospoštovanjem. Rezultati so namreč pokazali, da posamezniki z višjim
samospoštovanjem v sebi občutijo manj sovraţnosti in jeze, kakor posamezniki z niţjim
samospoštovanjem. Vendar pa so posamezniki z višjim samospoštovanjem prav tako
fizično in verbalno agresivni kakor posamezniki z niţjim samospoštovanjem. To
dokazuje, da je višina samospoštovanja povezana s posredno obliko agresivnosti
(sovraţnost in jeza) in ne toliko z neposredno (besedna in fizična agresivnost).

Namreč partnerji z nizkim samospoštovanjem imajo manj pozitivnih in manj

optimističnih prepričanj o svojem partnerju, občutijo manj bliţine in imajo pogosto
dvome. Takšni partnerji namreč ogrozijo dojemanja sebe in svojih odnosov, kar lahko
vodi v nezadovoljstvo obeh partnerjev (Murray idr. 2002, 569).

1
V partnerskem odnosu, kjer vlada nezadovoljstvo, agresija, odtujenost, se partnerjema
velikokrat postavljajo vprašanja, ali je sploh še smiselno vztrajati v takšni partnerski
zvezi. Kadar nista v polnosti prepričana o nadaljevanju partnerske zveze, je najbolje, da
si poiščeta strokovno pomoč. Obstaja namreč veliko terapevtskih tehnik, s katerimi bi
lahko rešila svojo partnersko zvezo. Več o terapevtskih tehnikah in njihovih učinkih
sledi v nadaljevanju magistrskega dela.

V teoretičnem delu magistrskega dela opisujemo odtujene partnerske odnose in njegove

negativne posledice. Predstavljen je partnerski odnos, komunikacija znotraj intimnega
odnosa in vpliv odnosa s starši na kasnejše partnerske odnose. Poudarek je predvsem na
odtujenosti v partnerskem odnosu in z njo povezana koncepta agresivnosti ter
samospoštovanja.

V empiričnem delu magistrskega dela raziskujemo povezavo med nezadovoljstvom v

partnerskem odnosu in agresijo ter med samospoštovanjem in kakovostjo partnerskih
odnosov. Naš glavni namen je prikazati in raziskati stopnjo partnerske odtujenosti oz.
nezadovoljstvo v partnerskem odnosu ter ugotoviti, kakšno je samospoštovanje ljudi, ki
kaţejo svoje agresivno vedenje. Poleg tega ţelimo ugotoviti, kako je partnersko
samospoštovanje povezano s partnerskim zadovoljstvom oz. nezadovoljstvom v odnosu,
kar smo raziskovali v empiričnem delu magistrskega dela.

Ţelimo poudariti, da lahko odtujenost med partnerjema pripomore k potencialno večji

verjetnosti uporabe nasilja, ki je tesno povezano s samospoštovanjem. Za razumevanje
le-tega je dobro poznati tako posameznika, s katerim ţelimo graditi svoj odnos, kakor
tudi posameznikovo doţivetje s svojo primarno druţino. Prav tako ţelimo poudariti, da
je odtujenost v partnerskem odnosu stresna za oba partnerja, saj lahko takšen odnos
vpliva na partnersko zvezo, zato ţelimo opozoriti na ta problem in povečati zavedanje,
da obstajajo različne oblike pomoči, s katerimi bi lahko partnerja rešila svoj odnos.

2
 1. PARTNERSKI ODNOS

1.1 Opredelitev partnerskega odnosa

V ţivljenju imamo veliko različnih tipov odnosov, ki se med seboj razlikujejo. Musek
(1995, navedeno v Ţigmund 2016, 3) partnerski odnos opredeljuje kot naravno potrebo
in vrednoto. Pogosto se povezuje z ljubeznijo in je hkrati osnova za doseganje
intimnega in spolnega odnosa ter skupnega ţivljenja.

Vsak posameznik v partnerski odnos prinese veliko svojih pričakovanj, ţelja in potreb.
Nekatere ţelje so zavedne in zrcalijo doţivetja posameznikove primarne druţine od
kulturnih, etničnih in vse do religioznih vrednot. V partnerski odnos posamezniki
nezavedno zrcalijo svoje potrebe, ţelje in doţivetja iz otroštva, ki v tem kontekstu igrajo
pomembno vlogo pri iskanju partnerja (Gostečnik 2001, 125 126).

Zdravi partnerski odnosi so zelo izzivalni in dinamični. Za zdrav partnerski odnos je

namreč značilna odprtost in ranljivost v nasprotju z obrambno in vase zaprto drţo.
Obrambna drţa ima tri glavne oblike, in sicer izogibanje odnosu, odpor (zavračanje
odziva) in trma. Zaprt posameznik se namreč boji vsake nove spremembe, medtem ko
odprt posameznik ţeli svoj partnerski odnos stalno poglabljati (Kompan Erzar 2009,
19).

Lewis (1996, navedeno v Gostečnik 2001, 129 131) je v raziskavah, ki jih je izvedel,
izpostavil pet glavnih značilnosti partnerskega odnosa in sicer bliţino (partnerja si ţelita
ustvariti skupno ţivljenje; zavezo (partnerja se odločita, da se bosta trudila za partnerski
odnos); intimnost (partnerja sta si sposobna deliti ranljivost); separiranost (partnerja
sprejemata lastnosti, v katerih se drugi partner razlikuje; moč (partner, ki ima več moči,
lahko drugega partnerja povsem zasenči. Če partnerja oz. zakonca na enostaven način
prideta do soglasja o kakovosti in količini njunega odnosa, potem bosta ţivela v odnosu,
ki bo obema prinesel zadovoljstvo in srečo, s tem pa se bo njun odnos še poglobil.
Problem nastane, kadar en partner drugemu partnerju vsiljuje svoje ţelje. V takšnem
odnosu se lahko odvija prava drama nenehnih konfliktov kar lahko vodi celo v razpad
partnerske zveze (126 127).

3
Umberson idr. (2005, 506) so izvedli študijo v kateri so ugotovili, da kakovost
partnerske zveze sčasoma upada. K temu še dodajajo ugotovitve, da se negativne
partnerske izkušnje sčasoma povečujejo, medtem, ko se pozitivne partnerske izkušnje
sčasoma zmanjšujejo. Poleg tega lahko številni dejavniki ţivljenjskega cikla pospešijo
ali upočasnijo upadanje kakovosti partnerske zveze skozi čas. Kayser (1993, 17) pravi,
da nezadovoljstvo s partnerskim odnosom kaţe na padec partnerskega zadovoljstva in
prilagajanja, izgubo intimnosti, manjšo delitev dejavnosti in interesov.

Partnerja v svojem partnerskem odnosu največje zadovoljstvo čutita na samem začetku

partnerske zveze. Nato začetniškemu zadovoljstvu sledi precej strm padec. Vzroki zanj
so lahko različni. Med najpogostejše vzroke štejemo problem s stanovanjem, ki ga
morata partnerja rešiti ter denarne teţave s katerimi se srečuje mlad par. Za partnersko
zvezo je rojstvo otroka dodatna obremenitev tako na časovnem kot tudi na čustvenem
področju. Do nezadovoljstva v partnerskem odnosu lahko pride tudi zaradi pomanjkanja
časa drug za drugega. Po koncu zaljubljenosti med partnerjema ni več takšne
medsebojne usklajenosti, kot je bila na začetku zveze, zato sta presenečena in šokirana
nad izbruhi jeznih in besnih reakcij ter razočarana drug nad drugim. Partnerja si
velikokrat sploh ne priznata, da v takšnem odnosu trpita in ne vesta, kako se rešiti iz
tega začaranega kroga (Logar 2019, 30).

Tudi Aldous (1996, navedeno v Logar 2019, 29) je prišel do ugotovitev, da je kakovost
partnerskega odnosa prisotna na začetku partnerske zveze, ki nato pada in se poveča v
poznejšem obdobju. Vendar ni razloţeno zakaj je temu tako. Morda je to zaradi
nefunkcionalnrga odnosa na začetku skupnega ţivljenja ali pa zaradi vzrokov, ki jih
prinese starost kot je npr. starševski ciklus in upokojitev. Za boljšo kakovost v
partnerskem odnosu lahko v dlje časa trajajočem odnosu iščemo v starosti oziroma v
posameznikovi zrelosti, saj je zaradi tega odnos med partnerjema stabilnejši.

Starejše osebe se namreč pogosteje kot mlajše odzivajo na teţave pasivno z

zapostavljanjem. Razlaga za to starostno razliko je, da imajo starejše osebe v
dolgotrajnih partnerskih odnosih preprosto manj stresnih situacij ali so se te osebe z leti
naučile, da se bodo na nezadovoljstvo odzvale bolj tiho kakor mlajše osebe (Kayser
1993, 12 13). Vanlaningham (2001, 1313) s svojimi sodelavci pa je ugotovil, da je upad
zadovoljstva v partnerskem odnosu prisoten v vseh zakonskih obdobjih. Razmerje med

4
partnersko srečo in trajanjem partnerske zveze je nekoliko ukrivljeno, saj se je največji
upad partnerske sreče zgodil v najzgodnejših in zadnjih letih partnerske zveze.

1.2 Afekti in njihova komunikacija v partnerskem odnosu

Sposobnost prepoznavanja afektov in njihovega izraţanja je zelo pomemben del

vsakega partnerskega odnosa. Partner namreč preko afekta izraţa svojo ţeljo, da se ţeli
pribliţati oziroma umakniti od drugega partnerja. Določeni afekti, kot so npr. strah in
ţalost vedno pomenijo ţeljo, da se nam drugi pribliţa. Afekti kot so npr. jeza in gnus
sporočajo, da naj se partner od nas oddalji. Izraţanje afekta pomembno vpliva na
kakovost odnosa. Kadar partner ne upošteva afektivnega signala drugega partnerja,
lahko to neupoštevanje vodi v konflikt in obup (Gostečnik 2001, 127 128). Kajti
neprepoznane in nezadovoljene potrebe sproţajo nezadovoljstvo, napetost in bes, s tem
preprečujejo, da bi partner pokazal svojo ranljivost in odkrito govoril o stiskah in
potrebah. Vse to vzdrţuje stanje ne-varne navezanosti, frustracije in nemoči
(Middleberg 2001, navedeno v Roţič idr. 2010, 417). Ko sta si partnerja pripravljena
drug z drugim deliti svoja čustva, ţelje, potrebe in strahove, se med njima vzpostavi
občutek povezanosti in bliţine. Takrat dobita partnerja občutek, da sta drug za drugega
pomembna, hotena in ţelena (Gostečnik 2001, 127 128).

V procesu vzpostavljanja čustvene bliţine in intime igra sram v odraslih intimnih

odnosih ključno vlogo (Retzinger 1991, navedeno v Roţič 2010, 417). Namreč
partnerja, ki v svojem odnosu ne moreta zadovoljiti svojih potreb po bliţini in
navezanosti, čutita globoko nezadovoljstvo in bes, saj jima sram preprečuje, da bi o teh
potrebah spregovorila in razkrila svojo ranljivost. Namesto da bi izrazila svojo bolečino,
izraţata jezo in namesto da bi spregovorila o razočaranju, se raje umakneta (Johnson in
Best 2003, navedeno v Roţič 2010, 417). Partnerja v tem primeru nista zmoţna
upoštevati afektivnega signala, ki ga daje drug partner, saj se partnerja običajno
zapletata v začarani krog obtoţevanja, umikanja in ne regulirata svojih čustev, namesto
da bi dosegla uresničenje svojih potreb po sprejetosti in bliţini (Kobak, Ruckdeschel in
Hazan 1994, navedeno v Roţič idr. 2010, 417).

Goleman (1995, navedeno v Gostečnik 2001, 128 129) je povzel in povezal

najpomembnejše raziskave, ki govorijo o pomembnosti afekta. Uporabil je nov izraz

5
psihične zrelosti, in sicer pojem »emocionalna inteligenca«. Emocionalna inteligenca je
namreč zmoţnost posameznika, da je vedno v stiku s svojimi čutenji, in obenem je
sposoben vţivljanja v čutenje drugega. Pri vsakem obravnavanju emocionalne
inteligence moramo vedno upoštevati zelo širok repertoar čutenj, ki jih partnerja
prineseta v svoj odnos in vplivajo na njuno zmoţnost izraţanja afekta, saj lahko velike
razlike v emocionalni inteligenci zrcalijo različne izkušnje, ki smo jih doţivljali v
primarnih druţinah, in sicer predvsem z ozirom na odzivnost na naša čutenja.

1.3 Odnos s starši kot temelj poznejših partnerskih odnosov

Kadar govorimo o poznejših partnerskih odnosih je zelo pomemben odnos staršev do

otroka in obratno. Partnerska ljubezen je namreč zelo podobna odnosom navezanosti v
primarni druţini in je zelo odvisno od tega, v kakšnem odnosu bosta partnerja ţivela.
Namreč partner, kjer njegove potrebe v otroštvu niso bile zadovoljene oz. je odraščal v
disfunkcionalni druţini, je bolj verjetno, da bo razvil disfunkcionalne vzorce in bo
konflikte s partnerjem reševal na nekonstruktiven način. Posledično se iz tega lahko v
odnosu razvije odtujenost, agresija, posameznik bo imel poleg vsega še nizko
samospoštovanje. V prvih dneh otrokovega ţivljenja je mama za otroka zelo
pomembna, kajti edini dialog med njima poteka v telesni povezavi in na neverbalen
način. Mati je v prvih dneh otrokovega ţivljenja edina, ki lahko poskrbi za njegove
potrebe, saj ji otrok preko projekcijske in introjekcijske identifikacije sporoča svoje
potrebe, na katere mati odgovarja. Mati namreč na osnovi otrokove vznemirjenosti
prepoznava potrebe po hranjenju, neţnih dotikih in toplini. Mati mora biti sposobna
stopiti v sozvočje z otrokovim notranjim svetom. Preko čutenja, ki ga v njej zbujajo
otrokov jok, pogledi, nemir in drugi neverbalni znaki, mati razbere otrokove ţelje in
potrebe oz. vse, kar otrok potrebuje in s tem odgovori na njegove potrebe, zahteve in
ţelje. Če se mati ne odziva na otrokove potrebe, bo otrok zaznamovan z občutkom
zavrţenosti, nezaţelenosti, nezaupanja in zanemarjenosti. Preko osnovnega dialoga
projekcijske identifikacije se otrok uči prvih vzorcev obnašanja, odzivanja in
prilagajanja na odzivnost. Vsi ti vzorci iz primarne druţine se bodo v poznejših letih
ponavljali tudi v partnerskem odnosu. To je tudi nekaj, ki v sebi vedno nosi
zadovoljstvo v odnosu, veselje ali razočaranost in zavrţenost. Ravno ta dialog je namreč

6
prva izkušnja, ki določa razvoj posameznikove osebnosti in bo bistveno določal kasnejši
partnerski odnos (Gostečnik 2001, 154 155).

V medsebojni partnerski ljubezni odraslih ljudi so ţe psihoanalitiki videli proces, ki

spominja na odnose med otroki in starši. Hazan in Shaver (1987, 514-515) menita, da
lahko partnerski odnos razvrstimo v tri kategorije in sicer: v prvo kategorijo lahko
razvrstimo posameznike, ki nimajo teţav pri vzpostavljanju intimnih partnerskih
odnosov, saj svojo ljubezensko izkušnjo opisujejo kot srečno, prijazno in zaupljivo.
Takšni posamezniki lahko kljub napakam svojih partnerjev, partnerje sprejemajo in
podpirajo. V drugo kategorijo lahko razvrstimo izogibajoči tip navezanosti. Za takšne
posameznike je značilen strah pred intimnostjo, značilni so čustveni vzponi in padci ter
ljubosumje. V tretjo kategorijo pa lahko razvrstimo anksiozni/ambivalentni tip
navezanosti. Takšni posamezniki ljubezen doţivljajo kot obsesijo, imajo ţeljo po
povračilu in zdruţitvi, imajo vzpone in padce ter imajo skrajno spolno privlačnost ter so
zelo ljubosumni. Kakšen tip navezanosti bo posameznik razvil v partnerskem odnosu je
namreč zelo odvisno od njegovega tipa navezanosti, ki ga je razvil v otroštvu. Dicks
(1963, 128) je v svojih raziskavah zakonske nefunkcionalnosti pokazal, da je zakonska
zveza najbliţji ekvivalent otrokove navezave na starše. Diks pravi, da izbira partnerja v
veliki meri temelji na nezavednih signalih, ki drug v drugem poskušata predelati še
vedno nerazrešene vsebine iz otroštva. V tem primeru oba upata na integracijo
izgubljenih delov tako, da jo najdeta v drugem. Feeney in Noller (1992, 69) sta v
obseţni raziskavi ugotavljali vpliv sloga navezanosti na partnerske odnose. Izkazalo se
je, da je bilo deset tednov po testiranju največ poročil o prekinitvi odnosa pri
raziskovancih z izogibajočim stilom navezanosti.

V intimnem odnosu ţeli vsak partner nezavedno s pomočjo drugega partnerja rešiti
travme iz otroških let. Seveda nobeden izmed njiju ni v polnosti to, kar išče drug
partner. Partnerja imata zaradi ţelje po spreminjanju drug drugega veliko teţav v
partnerskem odnosu, saj zaradi te ţelje prihaja med njima do nenehnih konfliktov in
nesoglasij (Glasser 1998, 18).

7
 1.4 Partnerski konflikti

Konflikti se pojavljajo v vsakem medosebnem odnosu, seveda tudi v intimnem

partnerskem odnosu. Nischal (2014, 62) konflikt opredeljuje kot situacijo, v kateri dve
osebi medsebojno sodelujeta in obstaja moţnost razhajanja mnenj. Je situacija, pri kateri
so si pogledi, vrednote ali mnenja dveh oseb nasprotujoči. Do preproste opredelitve
konflikta pride, ko ena oseba zazna, da so ostale njene ţelje in potrebe neizpolnjene.

Partnerski konflikti so lahko med drugim posledica nekonstruktivne komunikacije, ki

pogosteje vključuje pojavljanje nekaterih vedenj, kot so kritiziranje, trma, obrambno
vedenje, sovraţnost, izogibanje pogovoru, pritoţevanje in neodzivnost v odnosu s
partnerjem. Moški in ţenske se lahko na konflikte različno odzivajo (Fincham in Beach
2006, navedeno v Kocjan in Avsec 2014, 33). Campbell in drugi (2005, 510)
ugotavljajo, da posamezniki, ki so v odnosu bolj anksiozno navezani, zaznavajo več
konfliktov s svojimi partnerji in da se lahko stopnje resnosti še povečajo. Ti konfliktni
odnosi zelo negativno vplivajo na zaznavo bliţine in zadovoljstva v partnerskem
odnosu. Tudi raziskava Bonache, Mendez in Krahe (2016, 16) je pokazala, da bolj kot
so posamezniki anksiozno navezani, večja je verjetnost, da si bodo konfliktne strategije
svojih partnerjev razlagali na bolj negativen način in pokazali svoje konfliktno
sodelovanje. Medtem pri izogibajočih navezanih posameznikih ni bilo zaznati povezave
z dojemanjem strategij za sodelovanje v partnerskih konfliktih.

Konflikt ima poleg raznih definicij soroden pojem in le-ta je kriza oziroma natančneje
kriza partnerskega odnosa. Vendar vsakega konflikta ne moremo šteti za krizo. Vendar
pa konflikt, ki traja dlje časa in v katerem je prisotno tudi nasilje, lahko zelo hitro
pripelje do nezadovoljstva v odnosu in posledično do razpada partnerske zveze (Mauko
Jug 2014, 14).

Konfliktni partnerski odnosi so lahko zelo boleči in lahko dobesedno najedajo njun
odnos ter zelo vplivajo na njuno zdravje in posledično katastrofalno vplivajo na njune
otroke. Konflikti kljub vsemu igrajo zelo pomembno vlogo v dinamiki obeh partnerjev,
saj so med drugim tudi osnovni obrambni mehanizmi pred še večjo ranljivostjo
(Cummings in Davies 2010; Fishbane 2013, navedeno v Gostečnik 2015a, 101). Čeprav
so konflikti vedno boleči, vendarle kaţejo na veliko globlje vsebine, ki so nerazrešene
in so vedno v funkciji prikrivanja najbolj bolečih tem, ki jih partnerja še ne zmoreta

8
razkriti. Zato razvijeta veliko različnih obrambnih mehanizmov, ki jima omogočajo, da
se ne bi srečala s preveč bolečimi psiho-organskimi vsebinami (Carlson in Sperry 2010,
navedeno v Gostečnik 2015a, 101).

9
 2. ODTUJENOST V PARTNERSKEM ODNOSU

2.1 Pojem partnerske odtujenosti

Iršič (2010, 39 41) pravi, da je odtujenost v partnerskem odnosu največkrat posledica

nekonstruktivne komunikacije med partnerjema. To se kaţe predvsem v upadu
komunikacije in slabši kvaliteti odnosa, kjer lahko pride tudi do zatiranja, nasilja in
psihosomatskih motenj. Izogibanje, prikrivanje in nekonstruktivno reševanje konfliktov
oddaljuje partnerja drug od drugega, odnos postaja vedno bolj monoton in brez čustev.
V odnosu destruktivno reševanje konfliktov partnerja prizadene in je poniţujoče. V
takem odnosu se partnerja vedno bolj oddaljujeta in lahko pride do prekinitve
partnerske zveze.

Velikokrat je osnovni problem odtujenosti ravno pomanjkanje sočutja. Slednje

največkrat pripomore k nerazumevanju in posledično k nezadovoljstvu partnerjev v
njunem intimnem odnosu. Pri tem je zelo pomembno vedeti, da partnerja v marsičem
dobesedno zasledujeta njuni lastni preteklosti ali njuna skupna zgodovina, ki sta si jo
ustvarila v času odnosa (Fishbane 2013; Scharff in Scharff 2014, navedeno v Gostečnik
2015a, 199). Vendar dokler partner ohrani nekaj ljubezni do drugega partnerja in nekaj
odločnosti, da bo partnerska zveza delovala, ni bila doseţena visoka stopnja
nezadovoljstva. Nezadovoljstvo je mogoče videti takrat, kadar gre za dolgotrajen
postopek številnih nezadovoljstev, razočaranj in nerešenih konfliktov, ki so partnerja
potisnili iz ljubezni (Kayser 1996, 84).

Vendar je pri vsem tem zelo pomembna tudi osebnost partnerja, ki lahko vpliva na
partnerske odnose. Graziano, Jensen-Cambell in Hair (1996, 832) so ugotovili, da je
kakovost partnerskih odnosov povezana s posameznikovo osebnostjo. Po navadi ima
prijeten partner večjo ţeljo po ohranjanju pozitivnih partnerskih odnosov in poskušajo
zmanjševati partnerske konflikte, zato tudi nastopajo manj agresivno in so posledično
bolj zadovoljni s svojim intimnim partnerskim odnosom.

Lavner in Bradbury (2010, 1182) sta zaradi zanimanja, kako kakovost partnerskega
odnosa vpliva na trajanje partnerske zveze, izvedla raziskavo. Raziskava je pokazala, da
je kar 54 % parov poročala, da so po štirih letih skupnega ţivljenja končali svojo

10
partnersko zvezo, saj so svoj partnerski odnos ovrednotili kot manj kakovosten. Preveti
in Amato (2003, 570) pa sta prišla do ugotovitev, da so nekateri posamezniki v odnosu s
svojim partnerjem ostali tudi do 14 let, kljub temu da so svoj partnerski odnos
ovrednotili kot manj kakovosten. Razlogi, ki so jih navajali, so bili predvsem naslednji:
verska prepričanja, pomisleki glede otrok in skrbi glede finančne neodvisnosti. Čeprav
lahko delujejo kot povezovalna sila, ki nekaj časa še lahko zadrţujejo nesrečne pare
skupaj, mnogi posamezniki celo najdejo načine, kako premagati obstoječe ovire in
zapustiti partnerski odnos.

Čustveno manj stabilni ljudje, si dvoumne scenarije pogosteje razloţijo na negativen

način, kar povzroči, da so partnerji s svojim odnosom manj zadovoljni. Partner se
namreč v takšnem odnosu počuti nerazumljenega in se čudi, če drugi partner, ki je manj
stabilen v partnerskem odnosu negativno reagira na sicer nevtralen dogodek (Finn,
Mitte in Neyer 2013, 209). Odtujenost med partnerjema je lahko vidna vsepovsod,
najgloblje jo doţivljajo prav njuni otroci - povsem nedolţne ţrtve njunih sporov, ki se
lahko nadaljujejo leta in leta. Včasih se partnerja prav zaradi pomanjkanja ljubezni drug
do drugega razideta ali ţivita povsem ločeno čustveno ţivljenje (Fishbane 2013;
Johnson 2014; Ringstrom 2014; Scharff in Scharff 2014, navedeno v Gostečnik 2015a,
201).

2.2 (Ne)zadovoljstvo v partnerskem odnosu

Mnogokrat se kvaliteta intimnega partnerskega odnosa povezuje z zadovoljstvom v

partnerskem odnosu, kar s seboj prinaša srečo in uspešen partnerski odnos (Mauko Jug
2014, 7). Za partnersko srečo je zelo pomembna visoka kakovost partnerskega odnosa,
ki se kaţe v obliki partnerjevih pozitivnih izkušenj. Med partnerjeve pozitivne izkušnje
sodijo iskrenost, spoštovanje, svoboda, empatija, razumevanje, zvestoba, intimnost ter
odsotnost kakršnihkoli oblik nasilja s strani drugega partnerja (Kompan Erzar 2009, 19
21). Ţal je v partnerskih odnosih velikokrat prisotna tudi nizka kakovost odnosa med
partnerjema, za katerega so največkrat značilni prav nenehni konflikti, ki običajno
ostanejo nerešeni.

Za partnerja je zelo pomembno, v kakšnem odnosu bosta ţivela, zato je zelo

pomembno, da ločimo partnerski odnos, v katerem vlada zadovoljstvo, ter partnerski

11
odnos, v katerem vlada nezadovoljstvo. Na zadovoljstvo v partnerskem odnosu vplivata
predvsem dva dejavnika in sicer, starost partnerja in dolţina partnerskega razmerja
(Graham idr. 2011, 46). Ljudje, ki so s svojo partnersko zvezo zadovoljni, se glede
svojega odnosa počutijo dobro in verjamejo, da ima njihov odnos in njihovi partnerji
veliko dobrih lastnosti (Reis in Sprecher 2009, 1398). Beseda zadovoljstvo namiguje na
to, da je bila neka potreba izpolnjena in zadovoljena (Raynor, Koski in Shaver 1997,
57). Compton pravi, da zadovoljstvo v partnerskem odnosu ni stanje, ki ga par enkrat
doseţe in se za odnos ne rabi več truditi. To je dinamičen proces, ki se skozi čas
spreminja kot odziv na stresorje, situacije in osebnostno rast vsakega posameznika. Pri
raziskovanju zadovoljstva v partnerskem odnosu so pomembne intrepersonalne
značilnosti, ki opisujejo odnos med dvema osebama, intrapsihične značilnosti osebe in
zunanji dejavniki ali okolijski vplivi (Compton 2005, 93). Vendar partnerski odnos ne
nosi vedno v sebi le sreče in osebne izpolnitve. Lahko namreč zelo hitro povzroči tudi
bolečino, trpljenje in negativne izkušnje (Kompan Erzar 2003, 180).

Negativne izkušnje v partnerskem odnosu sproţijo postopek nezadovoljstva, ki ga

zaznamuje vse večja ravnodušnost. Kayser je v svojih intervjujih s 50 posamezniki
prepoznala tri faze v procesu nezadovoljstva v partnerskem odnosu. V prvi fazi
nezadovoljstva se vse bolj negativno dojemajo partnerjeve lastnosti, ki so bile nekoč
zaznane pozitivno. Poleg tega se čustva na tej stopnji osredotočajo na razočaranje nad
partnerjem. Nezadovoljna partnerja na tej stopnji še ne razmišljata o prekinitvi odnosa.
Namesto tega prevzamejo odgovornost za partnerske teţave in skušajo zadovoljiti
potrebe partnerja. Pri drugi stopnji nezadovoljstva se občutki razočaranja razblinijo in
se stopnjujejo občutki jeze. Vse bolj nezadovoljna partnerja nato uveljavljata svoja
mnenja, občutke in vedenja, namesto, da bi ugajala drug drugemu. Ukvarjata se z
partnerjevimi negativnimi lastnostmi in izgubljata svoje pozitivne lastnosti. Tako
razvijeta tunelsko vizijo negativnih lastnosti svojega partnerja. V tretji fazi
nezadovoljstva se močni občutki jeze in prizadetosti nadomestijo z brezbriţnostjo in si
redko prizadevata rešiti svoj partnerski odnos (Kayser in Rao 2006, navedeno v Abbasi
in Alghamdi 2015, 43).

Nezadovoljstvo v partnerskem odnosu se začne pojavljati zaradi izgube čustvene bliţine

in povezanosti, ki sta bili prisotni na začetku njunega odnosa. Partnerja v svojem
odnosu začutita negotovost in obremenjenost zaradi oddaljenosti in odtujenosti, ki sta se

12
v njunem partnerskem odnosu pojavila. Partner lahko zaradi svojega odklonilnega
vedenja povzroči občutek nemoči drugega partnerja, kar lahko oba partnerja pripelje do
stiske. To se kaţe tudi v druţinskem vzdušju, ki je neharmonično in napeto. Posledica
vsega tega so nenehni prepiri, zaradi katerih se partnerja počutita vedno slabše . Svojo
energijo usmerjata le v svoj odnos, kjer se zapletata v ponavljajoče se prepire in ob tem
pozabljata na lastne otroke in svet, ki ju obdaja. Čustvo, ki je v tej fazi najpogostejše je
jeza, ki se stopnjuje v bes, kar se izraţa tudi na telesu v obliki psihosomatskih teţav
(Kričaj Korelc 2005, 138 139). Za odtujene odnose je značilno zanemarjanje odnosa.
Zanemarjanje je namreč odziv partnerja, ki ne ve, kaj bi storil v teţavnih odnosih in ni
motiviran, da bi karkoli storil glede odnosa. Njegova reakcija na teţave v odnosih je, da
odnos pasivno pusti. Odziv na teţave v odnosih z zanemarjanjem je verjetnejši med
moškimi, starejšimi osebami, ki so ţe nekaj časa v partnerski zvezi in partnerjema z
nizko samopodobo (Kayser, 1993, 12 13).

Pri zanemarjanju intimnega odnosa partnerja na neki način ţivita drug mimo drugega,
kar lahko v skupnem ţivljenju povzroči osamljenost. V zvezi s partnerskimi konflikti se
v zadnjih letih opaţa prisotnost sindroma, ki so ga strokovnjaki iz Italije poimenovali
SVI (it. solitudine del vivere insieme) oz. osamljenost v skupnem ţivljenju. Pojav
zajema občutek globoke praznine v sebi in boleče samote kljub dejstvu, da je oseba v
intimnem partnerskem odnosu. V odtujenem partnerskem odnosu, partnerja ţivita v
hladnem in nespodbudnem svetu, polno čustvene in duševne praznine, skoraj brez
kakršnekoli verbalne komunikacije. Med partnerjema ni razumevanja, pozornosti,
naklonjenosti, soţitja in povezanosti. Sindrom kljub telesni bliţini in fizični prisotnosti
označuje čustveno hladnost in oddaljenost med intimnima partnerjema. Oba partnerja v
takšnem odnosu občutita duševno stisko. Ţenske osamljenost v odnosu občutijo
močneje in so pogosteje ravno one tiste, ki ţelijo to osamljenost v odnosu prej razrešiti.
Partnerji lahko v takšnem odnosu ţivijo več let predvsem zaradi nesamostojnosti,
stanovanjskega problema ali nizke samopodobe in zaradi tega nimajo dovolj poguma za
naslednji korak. V odtujenem intimnem partnerskem odnosu je pogosto prisotna
notranja ločitev med partnerjema, ki poteka na emocionalnem in kognitivnem nivoju.
Agresivnost in ţalost sta v takšnem odnosu pogosti čustvi, vendar ta čustva vplivajo na
partnerjevo notranjost in na odnos do partnerja. Partnerja za zmago v bitki drug proti

13
drugemu najpogosteje uporabljata bolečino, ţalost in napadalnost (Kričaj Korelc 2005,
139).

Pregledna študija (Saavedra, Rogee in Chapman 2010, 380) je pokazala na številne

raziskave, ki ugotavljajo, da se anksioznost in izogibanje povezujeta z višjim
psihološkim stresom, z niţjim zadovoljstvom v partnerskem odnosu in niţjo socialno
oporo ter upadom kakovosti intimno-partnerskega razmerja. Campbell s sodelavci
(2005, 519) poroča o tem, da posamezniki, ki so bolj anksiozno navezani v partnerskih
odnosih s svojim partnerjem, zaznavajo večjo prisotnost konfliktov, celo več, kot bi
pričakovali na podlagi dojemanja konfliktov svojih partnerjev. Anksiozno navezani
posamezniki, ki zaznavajo večjo prisotnost konfliktov, so tudi manj optimistični glede
trenutnega stanja in prihodnosti s svojim partnerjem

V povezavi z nezadovoljstvom v partnerski zvezi sta bili razviti dve zakonski lestvici, ki
se osredotočata na občutke partnerjev drug do drugega. Lestvico nezadovoljstva v
zakonu (angl. Marital Disaffection Scale – MDS) sta razvila Snyder in Regts (1982).
Lestvico so primerjali z Lestvico o disharmoniji, ki sta jo prav tako razvila Snyder in
Regts (1982). Lestvici sta bili ovrednoteni s kliničnimi in ne kliničnimi pari. Med
lestvice nezadovoljstva so spadali pomanjkanje razumevanja in naklonjenosti
partnerjev, nezadovoljstvo v partnerskem razmerju, omejeni skupni interesi ali skupne
prostočasne dejavnosti ter nagnjenost k razpadu partnerske zveze. Disharmonija je bila
merjena s postavkami, ki se nanašajo na splošno nezmoţnost razreševanja razlik,
nagnjenost k nesoglasju kot na osebno kritiko in stopnjevanje manjših nesoglasij v večje
konflikte. Rezultati raziskave so pokazali, da je bilo nezadovoljstvo pogostejše pri
klinični populaciji, in redka pri splošni populaciji. Nasprotno je bila disharmonija bolj
razširjena med splošno populacijo. Torej, občasna nesoglasja ali teţave pri reševanju
razlik so lahko precej pogost pojav med pari iz splošne populacije. Lestvica
nezadovoljstva, ki sta jo razvila Snyder in Regts ima sprejemljivo notranjo skladnost,
veljavnost meril, časovno zanesljivost in diskriminatorno veljavnost. Druga lestvica
meri antitezo nezadovoljstva, vendar se še vseeno osredotoča na občutke. Ta lestvica je
bila razvita z vprašalnikom Pozitivni občutki (Positive Feelings Questionnaire).
Lestvico so razvili O Leary, Finicham in Turkewitz (1983) in je vsebovala 17 točk. V
študiji kliničnih in nekliničnih parov je PFQ (angl. Positive Feelings Questionnaire) (O
Leary, Finicham in Turkewitz 1983) dokazal notranjo skladnost, relativno stabilnost v

14
ne klinični skupini, visoko povezanost z drugimi ukrepi zakonske interakcije in
občutljivost na spremembe med zakonskim zdravljenjem. Za določitev merilne
veljavnosti lestvice je bila izvedena korelacija med obema lestvicama nezadovoljstva.
Pearsonova korelacija je pokazala veliko korelacijo .93 (p < 0,001) med obema
lestvicama. Poleg tega je obstajala dokaj visoka inverzna korelacija med
nezadovoljstvom in zaznano zakonsko srečo in velika inverzna korelacija med
nezadovoljstvom in zakonsko bliţino. Lestvica nezadovoljstva je bila videti veljavna v
primerjavi z drugimi lestvicami nezadovoljstva in globalnimi merili zakonske sreče in
zakonske bliţine. Medsebojne korelacije so dale visoke koeficiente in lestvica je lahko
razlikovala med kliničnimi in ne kliničnimi pari (Kayser 1996, 84 86).

2.3 Kakovost odnosov in zdravje

Večino najpomembnejših odnosov predstavljajo odrasli partnerski odnosi. Intimni

partner je pomemben del socialne podpore, ki pomaga k splošnemu počutju. V
partnerski zvezi, kjer je prisotno veliko teţav, ne povzroča le velikega stresa, ampak
tudi izključuje romantično zvezo kot pozitiven vir podpore v človekovem ţivljenju.
(Jaremka 2017, 197). Kakovost partnerskega odnosa lahko zelo dobro vpliva na naše
dobro počutje, tako na psihično kakor tudi na fizično. Posamezniki, ki so v partnerskih
razmerjih in ta razmerja ocenijo kot manj kakovostne, imajo več teţav z zdravjem,
doţivljajo več stresa in imajo slabše psihofizično počutje. Robles et al. (2014, 140) so
ţeleli ugotoviti, kakšna je povezava med posameznikovim fizičnim zdravjem in
kakovostjo posameznikovega partnerskega odnosa. V zadnjih 50. letih so s pomočjo
meta analize pregledali 126 objavljenih empiričnih člankov, ki opisujejo povezavo med
kakovostjo v partnerskem odnosu in zdravjem več kot 72 000 posameznikov.
Zdravniški rezultati so zajemali resnost bolezni, objektivno zdravstveno oceno funkcij,
subjektivno oceno zdravja in smrtnost. V raziskavi so ugotovili, da je večje
zadovoljstvo v partnerskem odnosu povezano z manj verjetnim tveganjem smrtnosti in
boljšim zdravjem..

Posameznikova čustvena stanja v partnerskem odnosu se odraţajo tako na telesu, in

telesne spremembe posledično na čustvih, še posebno, kadar gre za potlačitev čustev,
kot sta krivda in jeza (Kuralt 2019, 76). Robles in drugi (2014, 147 152) so ugotovili,
da bodo ţenske v slabših partnerskih odnosih bolj prizadete z metabolnim sindromom –

15
povečanim obsegom trebuha, povišanim nivojem glukoze v krvi, odpornostjo telesa na
inzulin, povišanim krvnim tlakom, kakor posamezniki v kvalitetnejših partnerskih
odnosih. Na posameznikovo zdravje in kvaliteto ţivljenja lahko pomembno vpliva
matabolni sindrom.

2.4 Partnerski odnos in starševstvo

Nekaterim partnerjem se partnerski odnos po rojstvu otroka zelo zamaje, vsekakor je to

obdobje odvisno od več dejavnikov. Ţe LeMasters (1957, 352) je izpostavil, da se
prehod v starševstvo kaţe v obliki krize. Krize lahko izvirajo bodisi iz same druţine
bodisi od zunaj. Celoten vpliv krize pa je lahko odvisen od številnih spremenljivk:
stanje organiziranosti ali neorganiziranosti druţine, narava kriznega dogodka, viri
druţine in svoje prejšnje izkušnje s krizo. Po mnenju Hackel in Ruble (1992, 944) večja
pričakovanja po rojstvu otroka privedejo do večjega nezadovoljstva v partnerskem
odnosu. Poljanec (2009, 64 65) razlaga, da lahko partnerja v obdobju starševstva
rasteta, se preoblikujeta in prihajata do spoznanj o sebi. Na podlagi tega lahko partnerja
starševstvo dojemata v obliki velike pridobitve. Ali v obliki ţrtvovanja, odpovedovanja,
celo kot izgubo svobode. Kajti partnerja imata občutek, da imata sedaj manj časa drug
za drugega, manj prostega časa ter, da sta izgubila ţivljenje, ki je bilo prej sproščeno. Po
rojstvu otroka lahko pride do različnih pričakovanj med partnerjema, kar vodi v večjo
konfliktnost med partnerjema, do odtujenosti in s tem do nezadovoljstva v partnerskem
odnosu. Zelo pomembno je sodelovanje med partnerjema.

Johnson (1994, navedeno v Tratar 2007, 242 243) opozarja na dva vidika, zakaj se
partnerski odnos po rojstvu prvega otroka tako zelo spremeni. Prva skrajnost je skrb za
otroka in posvečanje pozornosti le njemu. Namreč partnerja sta si pred otrokovim
rojstvom pozornost izključno posvečala le drug drugemu, sedaj pa morata vso pozornost
usmerjati k otroku. Drugo skrajnost pa predstavljata partnerja, ki si prizadevata biti čim
boljša starša in tako pozabljata na svoj partnerski odnos. Intimno povezanost, skupne
interese in čustveno oporo, s katerimi sta nekoč začela svoj odnos, odrineta kot manj
pomembne. Rezultat vsega tega je odmiranje partnerskega odnosa na račun ţivljenja
druţine. Zaradi usmerjenosti na ljubezen do otroka zanemarjata vse večjo odtujenost, ki
vlada v njunem odnosu. Stabilnost svoje zveze gradita predvsem na povezanosti z

16
otrokom, vse manj pa na kakovosti partnerskega odnosa. Aktivna sta torej predvsem v
starševstvu, a vse bolj pasivna v partnerstvu.

Lawrence, Rothman, Cobb in Bradbury (2008, 48) so prišli do ugotovitev, da se stopnja

zadovoljstva v partnerskem odnosu med prehodom v starševstvo ne poveča. Raziskava
je tudi pokazala, da prehod na starševstvo pokaţe linearen upad zadovoljstva v
partnerskem odnosu v zgodnjih letih partnerske zveze.

Starši si ţelijo svojim otrokom omogočiti čim boljše moţnosti za njihov razvoj, vendar
v pretiranem posvečanju otrokom nekateri starši nehote in pogosto zanemarijo zakonski
oz. partnerski odnos. Poleg odnosa, ki ga imata starša z otrokom, je zelo pomemben tudi
partnerski odnos. Otroci se najbolje razvijajo v trdnih, ljubečih druţinah. Rezultati
raziskave so pokazali (Jurinčič Jogan 2015, 67 68), da imajo otroci staršev, ki imajo
teţave z izraţanjem čustev, teţave z anksioznostjo, depresivnostjo, kljubovalnostjo,
agresivnostjo, impulzivnostjo, delinkvenco in problematičnim odnosom do hrane.
Povezanost med njima pa je izraţena v manjši meri kot pri otrocih staršev, ki imajo
manj teţav z izraţanjem čustev.

Posledica nizke kakovosti partnerskega odnosa močno vpliva na otroke, starše in širše
socialno okolje. Raziskave Garriga in Keirman (2013, navedeno v Jurjević 2019, 13) so
pokazale, da so otroci staršev, ki so svoj odnos s partnerjem ovrednotili kot manj
kakovosten, imeli teţave z vedenjem, kot so teţave z motnjo pozornosti in
hiperaktivnostjo (sindrom ADHD) v primerjavi z otroki staršev, ki so svoj odnos s
partnerjem ovrednotili kot bolj kakovostnega. Raziskava je pokazala, da so otroci
staršev, ki so kakovost partnerskih odnosov nizko ovrednotili in imeli manjši denarni
zasluţek, doţivljali več stresa kot otroci ostalih staršev, ki so svoj partnerski odnos
ovrednotili kot kakovostnega.

Tako na partnerski odnos kakor tudi na starševstvo imajo velik vpliv notranje
nerazrešene vsebine partnerjev iz njunega otroštva (Jurinčič Jogan 2019, 16). Kompan
Erzerjeva in Poljančeva (2009, 12-15) trdita, da otrok za zdrav in celovit razvoj
potrebuje pet temeljnih dejavnikov, ki izhajajo iz odnosa med staršema: povezanost,
spoštovanje, zaupanje, sočutje in prepoznavnost. Če je med partnerjema povezanost in
pripadnost, bo ob njiju pripadnost čutil tudi otrok. V raziskavi (Jurinčič Jogan 2015, 62
63) je bilo ugotovljeno, da je večja kakovost partnerskega odnosa (strinjanje in

17
naklonjenost med partnerjema ter zadovoljstvo s partnerskim odnosom) povezana z
manj izraţenimi teţavami otrok. Odtujenost med partnerjema je najbolj povezana z
naslednjimi teţavami otrok: depresivnostjo, kljubovalnostjo, anksioznostjo in
delinkventnostjo. Višja stopnja kakovosti partnerskega odnosa je povezana z večjo
stopnjo povezanosti otrok s starši in njihovim bolj prosocialnim vedenjem). Torej,
starši, ki so v svojem partnerskem odnosu bolj zadovoljni in srečni, imajo s svojimi
otroki boljšo komunikacijo, boljše odnose, kot starši, ki ocenjujejo svoj partnerski
odnos kot nizko kakovosten in posledično je njihov odnos povezan s permisivno vzgojo
in negativnimi odnosi z otroki.

Cvetek (2010, 121) pravi, da so otroci zelo občutljivi na vse odnose, vzdušje in
dogajanje v druţinskem sistemu. Kadar se v partnerskem odnosu pojavi nemir, le-ta
nemir posrkajo in to na različne načine odigravajo. Otroci so namreč zelo dovzetni za
dogajanje okoli sebe in so pogosto zrcalo tega, kar se dogaja med staršema. Shelton in
Harold (2008, navedeno v Jurinčič Jogan 2019, 18) dokazujeta, da starši s teţavami v
partnerskem odnosu nimajo toliko moči za vsakodnevno ukvarjanje z otroki in zato to
pogosto vpliva na njun odnos. Dejansko je to prva študija, ki je te procese artikulirala v
okviru perspektivne longitudinalne zasnove raziskav, namenjene izboljšanju rezultatov
za otroke, ki ţivijo v gospodinjstvih odtujenih staršev.

Zaradi negativnih partnerskih interakcij so partnerji razdraţljivi, doţivljajo razočaranje,

jezo, napetost in druga neprijetna občutja, kar mnogim staršem oteţuje, da bi lahko s
svojim otrokom imeli ljubeč, topel odnos (Farah in Rohner 2012, navedeno v Jurinčič
Jogan 2019, 18).

Nerazrešen konflikt med partnerjema, čeprav se ga trudita pred otrokom skriti, preko
mehanizma projekcijsko-introjekcijske identifikacije vpliva na otroke. Otrok bo nato
prevzel projicirana občutja starševske jeze, ki jih bo odraţal na različne neprimerne
načine (agresivno vedenje ali pojav depresivnih simptomov) (Jurinčič Jogan 2019, 20).

18
 3. AGRESIVNOST IN PARTNERSKI ODNOS

Nasilje obstaja v različnih oblikah, kot je psihično nasilje, fizično nasilje, ekonomsko
nasilje in spolno nasilje. V zakonu o preprečevanju nasilja – ZPND (Ur. List RS 16/08)
je nasilje v druţini opredeljeno kot: »uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali
ekonomskega nasilja enega druţinskega člana proti drugemu druţinskemu članu
oziroma zanemarjanje druţinskega člana iz 2. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu:
ţrtve) ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino ţrtve ali
povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja.«.

Agresija označuje le destruktivne pojavne oblike agresivnosti in se nanaša na trenutno

reakcijo oz. vedenje. Nasilje je namreč le ena od oblik agresije. Gre za agresijo, ki
vključuje fizično silo, zadajanje poškodbe, škodo osebam ali lastnini. Agresija vključuje
tudi vedenja, ki so sovraţna, ogroţajoča ali škodljiva na netelesni način. Agresivnost
lahko definiramo kot nedestruktivno, izvorno in neafektivno energijo, ki se izraţa v
tendenci uveljaviti se s podjetnostjo in aktivnostjo. Pomeni tudi trajno značilnost
posameznika (Škrila 2005, 535).

Agresivna obračunavanja, ki lahko pripeljejo do fizičnega napada, povzročajo konflikti

in nemiri v druţinah in so najbolj sramotilna in poniţujoča dejanja. V partnerskem
odnosu, kjer na brutalen, nasilen način razrešujejo medsebojne spore, se namesto miru
naseli še večji strah, še večja vznemirjenost in groza ter izrazita nepredvidljivost z
zastrašujočo negotovostjo. V partnerskem odnosu se tako rojeva napetost in stiska s
katastrofalnimi pričakovanji (Gostečnik 1999, 209). Zelo pomembno od vsega tega je,
da so v posameznikovem ţivljenju zelo pomembni odnosi, in sicer takšni odnosi, ki jih
je posameznik pridobil v odnosu s svojo izvorno druţino. Na prvi stopnji se nasilje
najprej pojavi v enem izmed partnerjev, šele na drugi stopnji se po navadi vključi tudi
drugi partner, ki je na svojski način izzvan, na tretji stopnji postane nasilje del
partnerskega odnosa (Poulton 2013; Scharff in Scharff 2014, navedeno v Gostečnik
2015a, 331). Leskovšek (2016, 42) pravi, da se pri četrtini parov nasilje v partnerskem
odnosu začne najpogosteje pojavljati med 2. in 5. letom skupnega ţivljenja, pri četrtini
partnerjev se začne bolj zgodaj, in sicer ţe v prvem letu skupnega ţivljenja, pri
nekaterih celo v prvem mesecu poznanstva.

19
Agresivni partner vedno uporablja drugega za regulacijo svojih lastnih psiho-organskih
nereguliranih stanj, zato je nasilno vedenje vedno samo njegov problem (Cummings in
Davies 2010; Schore 2003, 2012; Siegel in Solomon 2013, navedeno v Gostečnik
2015a, 331). Kadar partner izraţa svoje nasilno vedenje, mora problem tega nasilnega
vedenja rešiti zgolj in samo on. Gre namreč za ponavljajoče se nasilje, ki postane
avtomatično oz. nepredvidljivo in neobvladljivo. Partnerja lahko na tak način zelo hitro
postaneta ţrtvi drug drugega (Cummings in Davies 2010, navedeno v Gostečnik 2015a,
332). Ţrtev takšnih agresivnih dejanj se nenehno giblje v krogu občutja čiste nemoči,
nebogljenosti in krivice, ki jo doţivlja; po drugi strani išče razloge, zakaj se ji to dogaja.
Počuti se namreč krivo, da je prav ona s svojim vedenjem povzročila nasilje, ter razloge
išče v svoji neprimernosti. Na vso moč se trudi opravičiti nasilna dejanja partnerja,
vendar ne v času nasilnega izbruha, ampak največkrat takrat, ko je bilo nasilje ţe
izvršeno (Carlson in Sperry 2010; Cummings in Davies 2010; Poulton 2013; Schore
2003, 2012, navedeno v Gostečnik 2015a, 332). V nadaljevanju bomo predstavili dve
najpogostejši obliki nasilja agresivnega partnerja.

3.1 Fizično nasilje

Fizično nasilje je vsako nasilje, ki ga posameznik dobesedno občuti na svojem telesu.

Kuhar ga definira kot »vsako uporabo fizične sile ali resna groţnja z uporabo sile, ki je
usmerjeno na človekovo telo ali njegovo ţivljenje. Fizične bolečine in posledice, ki jih
nasilneţ povzroča ţrtvi, spremljajo tudi psihične posledice« (Kuhar 2009, navedeno v
Erhatič 2020, 21). Fizično nasilje je lahko posledica izgube samokontrole partnerja ali
namensko in zavestno povzročanje trpljenja partnerja, ki je ţrtev takšnega nasilnega
dejanja. Takšno dejanje ni enkraten dogodek, temveč je vzorec nekega ravnanja. Dogaja
se lahko dlje časa. Fizično nasilje se najpogosteje kaţe kot: lasanje, pretepanje,
klofutanje, odrivanje, metanje stvari v partnerja, brcanje … (Lipovača 2011, 15).
Posledice, ki jih zaradi fizičnega nasilja agresivnega partnerja občuti drug partner sta
predvsem poniţanje in bolečina telesnega dela.

Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih (2010) je pokazala,

da je večina povzročiteljev fizičnega nasilja moških (92 %) in le 8 % povzročiteljev
fizičnega nasilja je ţensk. Večina anketirancev je bila v partnerski zvezi. Rezultati so
pokazali, da ima večina povzročiteljev fizičnega nasilja raven izobrazbe nad

20
srednješolsko (45,5 %), pod srednješolsko izobrazbo pa 27,3 % povzročiteljev. Zelo
visok je bil tudi odstotek, ki so imeli zelo visoko raven izobrazbe (z magisterijem 11 %
in 1,6 % z doktoratom). Partnerji, ki so ţrtve fizičnega nasilja v partnerskem odnosu, so
manj zdravi kot tisti iz splošne populacije, poudarek je predvsem na ţenski populaciji
doţivljanja fizičnega nasilja. Ţrtve nasilja (44,6 %) so svoje zdravje označile kot zelo
slabo, v primerjavi s 6,9 % iz splošne populacije. Statistično pomembne korelacije med
spremenljivkama čustveni in telesni znaki nastanejo pri stresu, prebavnih motnjah,
tesnobi, glavobolu, utrujenosti, motnjah spanja, tresenju rok, vrtoglavici, depresivnosti
… Vse te znake v večji meri doţivljajo ţrtve fizičnega nasilja. Najpogostejše poškodbe
so praske in modrice ter teţave z duševnim zdravjem. Med poškodbami so tudi hude
poškodbe telesa, kot so, poškodbe glave, splav, pretres moţganov zlomi udov …
(Leskovšek, Urek in Zaviršek 2010, 3 4).

Tako nasilneţi kakor tudi ţrtve fizičnega nasilja imajo teţave z regulacijo afektov, ki se
najpogosteje pojavljajo v agresivnem vedenju. Po navadi nobeden od te dvojice ne zna
ustrezno regulirati svojih občutij, kot so jeza, agresija in bolečina (Greif 2019, 47).
Ţrtve nasilja se globoko v sebi čutijo nevredne in ničvredne ter jih vodi razmišljanje, da
je treba to pretrpeti (Ringstrom, navedeno v Gostečnik 2015a, 346). Vendar so
posledice nasilja izjemno katastrofalne tako za ţrtve, kakor tudi za potomce ţrtev
nasilja, saj se lahko nasilje in z njimi povezani afekti prenesejo celo skozi pet generacij.
Partnerji zaradi svoje neposredne bliţine z drugim partnerjem, ki je agresiven, postajajo
zaradi izjemne občutljivosti, ki jo ustvarja partnerska intima, še posebej ogroţeni in zato
obstaja tudi pri njih visoka stopnja tveganja za nasilje v partnerskem odnosu. Običajno
govorimo o partnerjih, ki sta bila v svojih primarnih druţinah oba izpostavljena nasilju,
le da sta ob tem razvila čisto drugačne obrambne mehanizme in sta zato največkrat ujeta
v tako imenovano dinamiko rablja in ţrtve (Gostečnik 2008, 208 209). V partnerskem
odnosu sta lahko nasilna tudi oba partnerja. Carlson in Sperry (2010, navedeno v
Gostečnik 2015a, 354) ugotavljata, da se partnerski vlogi rablja in ţrtve lahko tudi
izmenjavata, kar je mogoče velikokrat zaslediti v raznih primerih.

Ena od raziskav (Cerar 2017, 236) je glede izvajanja fizičnega nasilja med spoloma
pokazala malo drugačno sliko, in sicer rezultati so pokazali, da nasilje nad partnerjem v
pribliţno 25 % izvaja samo ţenska, nasilje nad partnerico v pribliţno 25 % izvaja samo
moški in v pribliţno polovici primerov oba partnerja izvajata nasilje v partnerskem

21
odnosu, drug drugega namreč zlorabljata v enaki meri. Raziskava je pokazala, da so
izkušnje moških, ki doţivljajo fizično nasilje, podobne izkušnjam ţensk. Nasilje se
namreč dogaja za zaprtimi vrati. Moški o tem ne spregovorijo. Moški ob nasilnem
vedenju ţensk doţivijo šok. Počutijo se razvrednoteni in osramočeni ter povsem
nemočni.

Fizično nasilje, ki ga izvajajo ţenske v partnerskem odnosu je v druţbi bolj sprejemljivo

kot nasilje, ki ga izvajajo moški, kajti ţenske zmorejo povzročiti manj hude poškodbe
svojim partnerjem. Vendar so ţenske, ki izvajajo fizično nasilje nad svojimi partnerji v
večji nevarnosti, da postanejo ţrtve nasilja svojih partnerjev. Nasilje med partnerjema
negativno vpliva tudi na druţinsko blaginjo. Carmo, Grams in Magalhães (2011, 358)
so izvedli študijo, v kateri so ugotovili, da so otroci, ki so priča fizičnemu nasilju med
starši bolj izpostavljeni nevarnosti, da bodo poškodovani in da lahko postanejo storilci
ali ţrtve fizičnega nasilja. Rezultati so pokazali, da je fizično nasilje pogostejše pri
nedavno poročenih parih, večina od njih je ţe imela zgodovino nasilja. V teh primerih
se je fizično nasilje začelo v obdobjih med 1. in 5. letom skupnega ţivljenja.
Kombinacija psihičnega in fizičnega nasilja je bila glavna vrsta nasilja. Psihično nasilje
velja za napovedovalko fizičnega nasilja. Ta vrsta nasilja je bila prijavljena v več kot
70 % primerih.

Vsako nasilje izvira iz primarne druţine. Namreč otroci, ki so doţivljali nasilje s strani
staršev, se bo razvila nevarna navezanost, kar pomeni, da bodo ti otroci kasneje v
ţivljenju sami izvajali nasilje nad drugimi ali pa bodo sami postali ţrtve nasilja (Chaffin
2006, navedeno v Gostečnik 2008, 75). Torej pri otrocih, ki so bili fizično zlorabljeni s
strani staršev, obstaja velika verjetnost, da bodo v poznejših letih imeli vedenjske
probleme, teţave z agresijo in teţave v partnerskih odnosih.

Partner, ki postane ţrtev nasilja, postane predmet in tarča partnerjeve neobvladljive

jeze. Ob tem ţrtev doţivi izredno razvrednotenje in poniţanje. Agresivni partner se v
resnici v svoji globini doţivlja kot nekdo, ki ima zelo nizko samospoštovanje in
samozavest, čuti se nemočnega obvladovati samega sebe ter manjvrednega. Začarani
krog agresivnega vedenja se bo ponavljal, vse dokler ne bo agresivni partner sprejel
popolne odgovornosti za svoja kruta dejanja in se spremenil (Gostečnik 1999, 209
210).

22
Nasilen odziv partnerja pomeni, da je razvil obrambne mehanizme (afektivni psični
konstrukt) in tako partnerju, ki je ţrtev nasilja s tem onemogočil, da bi se soočil in
predelal občutke groze, strahu, potlačene jeze iz preteklosti in bolečine. Zato tak partner
nezavedno vztraja v nasilnem vzdušju, saj obljublja odnos, čeprav boleč. Predvsem pa
išče razrešitev za preteklo travmo. Zato je zelo pomembno, da tudi ţrtev nasilja sprejme
odgovornost za svoje stanje in ne samo nasilen partner, ki je odgovoren za nasilje. Ţrtev
nasilja bi se namreč s sprejemom odgovornosti razbremenila krivde. Zelo je pomembno,
da se ţrtev aktivno vključi v prepoznavanje nasilnih interakcij in spoznavanje
preventivnih strategij. Zelo pomembno je, da si dovoli čutiti telesne znake, ki
napovedujejo izbruh agresije in da ob teh znakih zna ustrezno ukrepati in se zavarovati
(Greif 2019, 51 52).

3.2 Psihično nasilje

Psihično nasilje med partnerjema se največkrat pojavlja v kombinaciji verbalnega

nasilja in manipulacije. Psihično nasilje pogosteje kot fizično nasilje poteka vzajemno.
(Ambroţ 2003, 15). Walker (1979, navedeno v Katz in Arias 1999, 282) pravi, da je za
psihično nasilje značilno: socialna izolacija, ljubosumje, verbalno nadlegovanje itd.
Prav tako je za psihično nasilje značilna posesivnost, groţnja z nasiljem, groţnja, ki se
nanaša na partnersko razmerje (Follingstad idr. 1990, 108 109) kot tudi poniţevanje,
zbujanje občutkov krivde in manjvrednosti ter postavljanje ultimatov (Marshall 1996,
385). Lachkar (1998, navedeno v Ambroţ 2003, 15) psihično nasilje opredeljuje kot
razdiralno kritičnost in verbalno nasilje, zlorabo avtoritete, različne taktike pritiska,
lomljenje obljub, izraţanje nespoštovanja, zlorabo zaupanja, čustveno hladnost,
ekonomski nadzor, osamitev, podcenjevanje, zastraševanje, nadlegovanje in
avtodestruktivno obnašanje.

V psihično nasilje lahko uvrstimo tudi nekatere oblike (fizičnega) vedenja, ki sicer niso
fizično nasilne, vendar kljub temu na neki način izraţajo simbolično nasilje, kot so:
metanje predmetov ob zid, loputanje z vrati ipd. (Šugman Stubbs 2010, 142). Retzinger
(1991, 37 59) dokazuje, da se med partnerskim konfliktom ne pojavi samo jeza, temveč
tudi občutje sramu. Kadar je čustvena vez med partnerjema porušena, to eden od
partnerjev občuti kot čustveno osamo. Interakcijo med takšnimi pari je prej
zaznamovala odtujenost kot solidarnost.

23
Nasilneţi so navadno bili sami ţrtve psihičnega nasilja v otroštvu. Gagne in Bouchard
(2004, 117 130) sta namreč izvedla študijo, katere namen je bil raziskati druţinsko
dinamiko, povezano s psihološkim nasiljem staršev. Rezultati raziskave so pokazali na
štiri vrste druţin, v katerih prihaja do psihološkega nasilja: Grdi raček, kjer je otrok
grešni kozel, najmanj priljubljen, zanemarjen in zasmehovan; domišljav in nestrpen oče,
ki se hitro razjezi in ne prenese nasprotovanja, otroci morajo prenašati groţnje,
zastraševanje in poniţevanje ter se morajo podrejati. Posledica tega je napeto vzdušje;
druţino usmerja avtoritarna in rigidna mati, ki priznava samo svoja pravila. Oče je v
ozadju in ne zaščiti svojih otrok. Značilna je manipulacija in popoln nadzor nad otroki;
nesposobni starši (zasvojenost, hude psihične motnje, kaotičnost), zato je njegov
vzgojni stil odtujen, spremenljiv in kaotičen. Ta študija torej kaţe, da ne obstaja samo
ena, temveč več vrst druţinske dinamike, za katere je verjetno, da bodo ustvarile
psihološko nasilje tudi kasneje v ţivljenju posameznika. Študija je pokazala, da je
psihološko nasilje posameznika pripisano njegovi ţivljenjski zgodbi, ki jo zaznamujejo
nasilje, številni stresorji in različne pomanjkljivosti, ki so značilni za današnje ţivljenje
(zlasti v primeru domišljavega in nestrpnega očeta in nesposobnih staršev). Kadar
posameznik izvaja psihično nasilje, ravna preko svojih potreb in ţelja, ki so na
psihološki ravni slabo vključene in za katere odgovornost še ni prevzeta (zlasti v
primeru grdega račka in nadrejene matere).

Namreč, kadar je otrok nenehno zasmehovan, zavračan, poniţevan, nepriznan, se le-to

pokaţe kot poškodba, ki lahko na otroku pusti dolgotrajne posledice. Opredelimo jo
lahko kot izvorno čustveno zlorabo (Vas Dias 2000, navedeno v Šugman Stubbs 2010,
147). Tako lahko vsako kritiko razumejo kot slabo, zato se odzovejo s protiukrepi
psihičnega nasilja. Ljudje, ki so sami odrasli v čustveno nasilni druţini, vsako
najmanjšo pripombo razumejo kot negativno, zato se odzovejo s skrajnimi reakcijami.
Tako se nasilni partner nezavedno zateče k metodam psihičnega nasilja, ker ga je strah,
da ga bo partner zapustil. K takšnemu nasilju se zateče tudi, kadar se mu zdi, da njegov
partner preveč pozornosti namenja drugim (npr. prijateljem, otrokom), saj ga je strah, da
ga bo na ta način izgubil oz. da ni več v središču njegovega ţivljenja (Šugman Stubbs
2010, 147).

Za ţrtve psihičnega nasilja je značilno, da so vzgojene v prepričanju, da se morajo

prilagajati, če ţelijo biti ljubljene, da njihovo mnenje ni pomembno, da ne smejo imeti

24
svojega mnenja, da se niso sposobni odločati sami zase in da se morajo prilagajati temu,
kar drugi hočejo od njih (Glass 1995, navedeno v Šugman Stubbs 2010, 148). Namesto
da bi se partner, ki doţivlja psihično nasilje s strani drugega partnerja, postavil zase,
postavil meje in partnerju sporočil, da je njegovo dejanje nesprejemljivo, se opravičuje,
se spušča v razprave, prevzema odgovornost, se zagovarja in predvsem popusti
(Forward 1999, navedeno v Šugman Stubbs 2010, 148). Psihično nasilje namreč
negativno vpliva na ţrtvino samopodobo in samozavest. Tudi ţrtve psihično nasilnega
partnerja se pogosto vedejo psihično nasilno bodisi, ker psihično nasilje uporabijo kot
obrambni mehanizem, s katerim se poskušajo upreti nadzorovanju partnerja, ali, ker so
se naučile, da je psihično nasilje primeren odziv na konfliktno situacijo, ali ker gre za
gol izraz jeze, ker so same izpostavljene psihičnemu nasilju (Ambroţ 2003, 17).

3.3 Stopnje partnerskega nasilja oziroma agresije

Za prvo stopnjo nasilja je značilno stopnjevanje ali povečevanje napetosti. V tej fazi se
partnerju nabirata predvsem bes in jeza, kar se kaţe predvsem v ciničnih, jeznih in
sarkastičnih verbalnih kritikah, kamor spadajo sramotenje in poniţevanje, večkrat pa
tudi v molku, kjer je veliko tesnobe in napetosti. Agresija lahko s časom postane edini
način sproščanja partnerjeve napetosti, ter tako postane pomemben del njegovega
funkcioniranja (Gostečnik 2008, 190 191).

Naraščanje
napetosti

Obdobje Izbruh
miru nasilja

Medeni
Obţalovanje
tedni

Slika 1. Krog nasilja

25
Za drugo stopnjo je značilen izbruh nasilja kjer pride do sprostitve napetosti. Agresiven
partner je namreč zelo pogosto gnan od pretiranega ljubosumja in zavisti. Nenehno
namreč dvomi v svojega partnerja (Dutton 2007, navedeno v Gostečnik 2008, 192). Ta
nenehna tuhtanja o skrivljenih fantazijah pa lahko agresivnega partnerja privedejo do
ţelje, da bi uničil svojega partnerja. Ljubosumje in zavist, ki samo še nadalje spodbujata
tak način razmišljanja, lahko vodita v zelo grobe agresivne napade na partnerja. Večkrat
so pri tem vključeni otroci, ki dobesedno postanejo plen starševskih agresivnih dejanj
(Gostečnik 2008, 193). Tretja stopnja je obţalovanje. Agresiven partner namreč kmalu
po krutih dejanjih, ki ga kot rečeno organsko umirijo, začuti veliko osamljenost in
praznino ter tudi ţalost in krivdo (Dutton 2007, navedeno v Gostečnik 2008, 194). V tej
fazi je partner pripravljen obljubiti vse. Pripravljen je obljubiti, da se bo trudil prekiniti
napade jeze in besa ter, da nikoli več ne bo imel napadov agresije. V tem času se bo
zelo trudil biti skrajno prijazen (Dutton 2007, navedeno v Gostečnik 2008, 195). In če
na ta način ne bo uspel, bo začel z groţnjami. S tem bo zelo močno pritiskal na njeno
skrb in občutja usmiljenja. Njegovo izsiljevanje je popolnoma nepredvidljivo, kajti v
njem ni pravega občutka za krivdo in sram. Tak partner še namreč ni sprejel polne
odgovornosti za svoja agresivna dejanja (Shipman idr. 2007, navedeno v Gostečnik
2008, 195).

Po letih ujetosti v začaranem krogu nasilja oz. agresije se partner, ki je ţrtev nasilja čuti
krivega za vse, kar se dogaja v odnosu in hkrati neprimernega, nesposobnega in
nevrednega ljubezni. Partnerja sta v krogu nasilja prepojena z občutki krivde, strahu,
jeze in sramu. V takem odnosu ni podpore in spoštovanja, kar je še posebej rušilno. Kot
posledica se zgodi, da bolj, kot je odnos patološki in bolj ko partnerja v takšnem odnosu
vztrajata, teţje ga je razdreti in iz njega izstopiti (Šugman Stubbs 2010, 149).

3.4 Obrambno vedenje v nasilnem partnerskem odnosu

Agresivni oziroma nasilni odzivi predstavljajo obrambni mehanizem APK (afektivni

psihični konstrukt ) in le-ti obrambni mehanizmi preprečujejo, da bi se nasilni partner
soočil z globljimi in nepredelanimi občutji groze, zavrţenosti iz preteklosti in strahu
(Greif 2019, 44). Agresivni partner se bo skušal na osnovi obrambnih mehanizmov
zavarovati, opravičiti in najti razlog svojemu večkrat agresivnemu vedenju (Gostečnik
2015a, 361). Kot prvo lahko omenimo, da bo agresivni partner na različne načine iskal

26
razloge za svoje agresivno vedenje v partnerju. Na podlagi tega ga bo obtoţeval oz. v
njem iskal napake, ter ga obtoţeval, da je prav on tisti vir njegovega negativnega
čutenja in njegove fizične in tudi siceršnje agresije. V njem se pojavi tako močna
organska napetost, da enostavno ne vzdrţi več in bo tako sprostil svojo jezo in bes.
(Dutton 2007; Poulton 2013; Sharff in Scharff 2014, navedeno v Gostečnik 2015a, 361)
Tako partner postane odlagališče, saj agresivni partner z vsemi močmi išče partnerjeve
napake (Blatt in Layton 2009; Cummings in Davies 2010, navedeno v Gostečnik 2015a,
361). Torej, najpogostejši obrambni mehanizem agresivnih partnerjev je zanikanje. Ta
obrambni mehanizem prispeva k temu, da zanika svojo odgovornost za incidente in s
tem zmanjša občutek krivde (Goetting 1999, navedeno v Šugman Stubbs 2010, 147).
Kot drugo bo agresivni partner drugega partnerja prisilil, da bo postal spodbujevalec za
njegovo agresivno vedenje ter da bo postal krivec. Partner bo nezadrţno in
nesprejemljivo čutil napetost, ki ga bo vse bolj obremenjevala in bo po navadi vedel, da
se pribliţuje vihar. Večkrat bo zato partner pazil na svoje govorjenje in vedenje, saj bo
vedel, da lahko ţe najmanjši razlog prebudi strahovit naval agresije (Poulton 2013;
Ringstrom 2014; Scharff in Scharff 2014, navedeno v Gostečnik 2015a, 362). Včasih bo
partner celo sam sprovociral to nasilje, in sicer samo zato, ker ne bo mogel več prenašati
te napetosti, ki nastaja, samo, da se bo to čim prej prekinilo oz. prenehalo (Carlson in
Sperry 2010, navedeno v Gostečnik 2015a, 362). Kot tretje se bo agresivni partner
vedno znova skušal maščevati in kaznovati partnerja za njegovo neprimerno vedenje.
Vsaj po njegovem mnenju. Največkrat gre kot prvo za izbruh verbalnega nasilja, ki se
lahko zelo hitro spremeni v fizično nasilje, še posebej takrat, če agresivni partner začuti
kakršen koli odpor in ga še to bolj spodbudi k nadaljnjemu nasilnemu vedenju. Seveda
bo agresivni partner v tem znal najti še nadaljnji izziv, neposlušnost, provokacijo in
neupoštevanje in bo zaradi vsega tega lahko postajal še bolj nasilen. Partner bo tako
zelo kmalu ugotovil, da se je popolnoma nesmiselno karkoli pogovarjati in
argumentirati, saj je nasilni partner takrat v čisto svojem svetu (Carlson in Sperry 2010;
Feinstein 2013; Scharff in Scharff 2014; Steinberg 2014, navedeno v Gostečnik 2015a,
363).

V partnerskem odnosu sta lahko na različne načine nasilna oba partnerja, lahko pa je
nasilen samo eden izmed partnerjev (Šugman Stubbs 2010, 141). V nasilnem
partnerskem odnosu, v katerem sta udeleţena oba partnerja, je treba nujno razumeti faze

27
razvoja med partnerskega nasilnega cikla (Poulton 2013; Shariff in Sshariff 2014,
navedeno v Gostečnik 2015a, 380). Oba partnerja na zakrit, prefinjen in skrivljen način
doţivljata drug drugega ter na osnovi takšnega dojemanja drug drugega začneta
obtoţevati. Oba partnerja velikokrat trpita zaradi nerazrešenih afektov in z njimi
povezanih nasilnih dogodkov iz preteklosti. V partnerskem odnosu obnavljata in
ponavljata te boleče vsebine, in sicer samo zato, da bi tokrat prišla do prave rešitve
(Carlson in Sperry 2010; Siegel in Solomon 2013, navedeno v Gostečnik 2015a, 380).
Partnerja drug z drugim na nezavedni ravni skleneta psihični pakt, v katerem drug
drugemu sluţita kot ţrtvi in agresorja hkrati (Poulton 2013, navedeno v Gostečnik
2015a, 380). Ko odigravata svoje boleče in nasilne vsebine, si lahko te vsebine
izmenjujeta na zelo bolečih verbalnih ravneh, kot so ţaljenje, kritiziranje, sramotenje in
poniţevanje. Psihično nasilje lahko zelo hitro preraste v fizično obračunavanje, še
posebej tedaj, ko sta bili priči fizične zlorabe ali celo ţrtvi le-te (Repič 2008, 136).

28
 4. SAMOSPOŠTOVANJE

Samospoštovanje se nanaša na posameznikovo stališče do sebe, kar vpliva na njihove

odnose z ljudmi in okoljem v njem. Rosenberg (1965, navedeno v Marčič in Kobal
Grum 2009, 61) samospoštovanje definira kot »pozitivno in negativno stališče
posameznika do sebe. Pozitivno stališče ali visoko samospoštovanje pomeni, da se
posameznik sprejema takšnega, kot je, da se ceni, da je zadovoljen sam s sabo, da se
čuti vrednega samospoštovanja itn. In obratno: oseba z negativnim stališčem do sebe ali
nizkim samospoštovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne odobrava, njeno mnenje o sebi
je negativno itn.« Raziskave kaţejo, da se vrednotenje samega sebe razvije v času pozne
adolescence in zgodnje odraslosti (Luciano in Orth 2017, 307).

Pri samospoštovanju gre za dvoje, in sicer za raven samospoštovanja in proces, skozi

katerega posameznik izvleče zaključke o lastni vrednosti. Samospoštovanje se razvija
skozi pet osnovnih procesov in to so (Anić 1990, navedeno v Adamčič Pavlovič 2001,
93):

- reflektirano samosprejemanje, ki je utemeljeno na način, kako te ocenijo in

vidijo drugi (npr. posameznik, ki ga imajo prijatelji in domači za pametnega, se
bo tudi sam imel za pametnega);
- bazično samosprejemanje, ki je notranji občutek brezpogojne samovrednosti;
- pogojno samosprejemanje, ki je samosprejemanje posameznika, ki temelji na
zunanjih pričakovanjih in standardih;
- primerjava samoevalvacije je posameznikova ocena, kako so njegove lastnosti
pozitivne v primerjavi z drugimi;
- realno idealno ujemanje je skladnost med tem, kaj si nekdo misli o sebi in tem,
kaj si posameznik misli, da bi moral biti.

Samospoštovanje in proces izhajata iz interakcij in odnosa z drugimi. Skupini, ki ji

posameznik pripada in njena socialna podpora, imata pomemben in močan vpliv na
posameznikovo samospoštovanje. Če je posameznik ljubljen, če so njegova dela
cenjena in je spoštovan, to zelo pomembno zaznamuje njegovo doţivljanje osebne
vrednosti (93). Raziskovalci so višino samospoštovanja povezovali z velikim številom
osebnostnih karakteristik in različnimi vrstami vedenja. Posamezniki, ki imajo visoko

29
samospoštovanje, so bolj prepričani o svojih dejanjih in sposobnostih, imajo bolj
pozitivne osebnostne lastnosti in boljša pričakovanja. Posamezniki z visokim
samospoštovanjem so s svojim ţivljenjem bolj zadovoljni, bolj optimistični in srečni.
Obstajajo tudi negativne posledice visokega samospoštovanja, saj lahko visoko
samospoštovanje, ki posamezniku sicer koristi, drugim škoduje, saj so za določene
posameznike, ki imajo visoko samospoštovanje značilne tudi večje agresivne tendence.
Še posebej tisti posamezniki z napihnjenim ali nestabilnim samospoštovanjem (narcisi)
so bolj nagnjeni k jezi in so zelo agresivni, še posebej takrat, kadar je ogroţena njihova
samopodoba (Marčič in Kobal Grum 2009, 61).

4.1 Povezanost med kakovostjo partnerskega odnosa in

samospoštovanjem

Kakovost partnerskega odnosa je tesno povezana s partnerjevim samospoštovanjem.

Raziskava Dehart, Pelham in Murray (2004, 134) je pokazala, da se posamezniki z
nizko samopodobo v teţavah v partnerskem odnosu oddaljujejo od svojih partnerjev. To
pomeni, da kadar se stvari v partnerskih odnosih zalomijo, se partner z nizko
samopodobo distancira od svojega partnerja. Verjetno kot način zaščite pred
potencialno zavrnitvijo. Raziskava Murray idr. (2002, 569) je pokazala, da so ljudje z
nizko samopodobo zaradi zaskrbljenosti glede zavrnitve svojega partnerja ogrozili
dojemanje sebe in svojih odnosov. Posamezniki z niţjim samospoštovanjem so poročali
o manj pozitivnih in manj optimističnih prepričanjih o svojem partnerju, zmanjšanih
občutkih bliţine in višjih občutkih dvoma v samega sebe v primerjavi s tistimi
posamezniki, ki imajo višje samospoštovanje. Partnerji udeleţencev z nizkim
samospoštovanjem, so jih ocenili pozitivno in izrazili ravno toliko zadovoljstva v
partnerskem odnosu kot partnerji udeleţencev z visokim samospoštovanjem. Vendar se
je povečana negotovost med udeleţenci z nizkim samospoštovanjem še vedno pojavila,
kljub temu da so jih njihovi partnerji pozitivno ocenili. Ljudje z niţjim
samospoštovanjem zmotno berejo znake zavrnitve in relativno sprejemajo realnost.
Ţelja partnerjev, da bi se zaščitili pred zavrnitvijo, posledično pripelje do tega, da se
takšen partner distancira od svojega partnerja.

30
Posamezniki z niţjim samospoštovanjem probleme dojemajo preveč osebno, saj jih
vidijo kot znak, da naklonjenost in zavezanost partnerja morda upada. To v splošnem
pomeni, da imajo partnerji z nizkim samospoštovanjem manj pozitivnih in manj
optimističnih prepričanj o svojem partnerju, občutijo manj bliţine in imajo pogosto
dvome. Takšni partnerji namreč ogrozijo dojemanja sebe in svojih odnosov. Vse to se
povezuje z niţjim partnerskim zadovoljstvom in vpliva na kakovost odnosov (Murray
2002, 556). Partnerjevo samospoštovanje je vključeno v oceno kakovosti odnosa in s
tem v oceno zadovoljstva v partnerskem odnosu. S. Hendrick, Hendrick in Alder (1988,
navedeno v Kocjan in Avsec, 2014, 33) so našli pomembno povezavo med
samospoštovanjem in zadovoljstvom v partnerskem odnosu pri moških, povezava pri
ţenskah pa ni bila statistično pomembna.

4.2 Povezanost samospoštovanja z agresijo

Obstaja veliko trditev, da nizko samospoštovanje povzroča nasilje, vendar pregled

Baumeistra (1996, 5) ni odkril nobene dokončne in veljavne teorije glede tega.
Interdisciplinarni pregled dokazov o kriminalu, agresiji in nasilju je nasprotoval
mnenju, da je za ta dejanja pomemben vzrok nizka samozavest. Namesto tega je
najverjetneje, da je nasilje oz. agresija posledica ogroţenega egoizma, ki ga neka oseba
ali okoliščine izpodbijajo. Prenapihnjena in nestabilna prepričanja o svoji osebnosti so
lahko najbolj nagnjena k groţnjam in s tem k povzročanju nasilja. Prav tako je bilo v
študiji, ki so jo izvedli Taylor idr. (2007, 135) ugotovljeno, da splošna samozavest ni
povezana z agresijo, temveč z narcizmom. Na podlagi tega so ugotovili, da je narcizem
tesno povezan s samospoštovanjem, kar je pomemben dejavnik za napovedovanje
agresivnosti. Njihove ugotovitve so torej pokazale, da nizko samospoštovanje ne
povzroča agresije, kar je v nasprotju z nekaterimi tradicionalnimi pogledi.

Bushman idr. (2009, 441) so v svoji raziskavi ugotovili, da nizko samospoštovanje ne

poveča stopnje agresivnosti. Rezultati so pokazali ravno nasprotno, in sicer da se pri
visoki stopnji ogroţenosti ob višanju stopnje narcizma in hkrati pri nizkem
samospoštovanju stopnja agresivnosti zniţa. Po drugi strani je ob visokem
samospoštovanju, visoki stopnji narcizma in visoki ogroţenosti stopnja agresivnosti
najvišja. Avtorji samostojnega učinka samospoštovanja na agresivnost niso uspeli
ugotoviti. Učinek samospoštovanja na agresivnost se pokaţe le v kombinaciji z

31
narcizmom v pogojih, ki so za narcisa ogroţajoči. Študija je pokazala, da
samospoštovanje dejansko vpliva na stopnjo agresivnosti v pozitivni korelaciji in le v
kombinaciji z narcizmom. V eni izmed raziskav, ki sta jo izvedli Marčič in Kobal Grum
(2009, 67 68) je prišlo do ugotovitev, da je agresija v določeni meri povezana s
samospoštovanjem. Rezultati so namreč pokazali, da posamezniki z višjim
samospoštovanjem v sebi občutijo manj sovraţnosti in jeze, kakor posamezniki z niţjim
samospoštovanjem. Vendar pa so posamezniki z višjim samospoštovanjem prav tako
fizično in verbalno agresivni kakor posamezniki z niţjim samospoštovanjem. To
dokazuje, da je višina samospoštovanja povezana s posredno obliko agresivnosti
(sovraţnost in jeza) in ne toliko z neposredno (besedna in fizična agresivnost).
Posamezniki, ki imajo niţje samospoštovanje, ţelijo spreminjati druge in svet, kar je
značilno za sovraţnost in jezo, namesto, da bi se ti posamezniki osredotočali na sebe in
svoje doţivljanje. Dejanja drugih oseb posameznike z nizkim samospoštovanjem hitreje
prizadenejo, saj so bolj negotovi glede svoje lastne vrednosti.

32
 5. PRISTOPI V PARTNERSKI TERAPIJI

Svetovanja, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem posameznika (psihologija,

psihoterapija) uporabljajo psihološka spoznanja in sicer z namenom, da bi pomagali
paru ali posamezniku na področju duševnega delovanja. Psihoterapija je zato usmerjena
k psihološkemu odpravljanju osebnostnih in psihičnih teţav ter motenj (Musek 1999,
148). Pri reševanju partnerskega odnosa obstajajo različni psihoterapevtski pristopi.
Partnersko terapijo lahko tako razumemo kot del psihohigiene, ki pomaga partnerjema
doseči večjo zadovoljstvo v odnosu. Poznamo torej različne terapije, ki so usmerjene v
različne načine delovanja in teoretske koncepte (Ţigmund 2016, 18).

5.1 Psihoterapevtski pristopi v partnerski terapiji

5.1.1 Relacijska zakonska terapija

Relacijska zakonska terapija temelji na predpostavki, da lahko partnerja drug v drugem

prebudita strastna organska čustva privlačnosti, lahko pa tudi drug v drugem prebudita
neprijetne dogodke, ki sta jih nekoč ţe doţivljala v svojih primarnih druţinah, in sicer z
nezavednim namenom, da bi se te neprijetne izkušnje iz preteklosti v odnosu s
partnerjem tokrat razrešile in dobile pozitivnejšo obliko. Gre za organsko-psihične
vsebine, ki so bile vzpostavljene ţe v otroštvu. Vse te vsebine, ki so globoko
zaznamovane, so del organskega in implicitnega spomina in so povsem nezavedne in
zato toliko močneje zaznamujejo vsakega posameznika. Partnerja zato obenem
vzdrţujeta temeljne obrambne mehanizme, da se jim ni treba soočiti z najbolj bolečimi
afekti. Te obrambne mehanizme imenujemo afektivni psihični konstrukt in se nenehno
odraţajo v konfliktih in zapletih med partnerjema ter lahko prerastejo v fizično in
čustveno nasilje. Kot trdi avtor terapije (Gostečnik 2015b, 13 14), gre pri tem za
afektivne odnose, iz katerih je sestavljena psihična struktura partnerja, posameznika in
druţine. Ti afektivni odnosi in z njimi povezane mentalne vsebine se ohranjajo na
osnovi kompulzivnega ponavljanja in projekcijsko-introjekcijske identifikacije..
Partnerji lahko takšen odnos s svojim partnerjem odigravajo leta in leta, brez pravega
upanja, da bo kdaj drugače. Terapevt relacijske zakonske terapije bo zato najprej skušal
ugotoviti, kaj se dogaja na interpersonalni ravni njunega odnosa (kako sta se spoznala,

33
od kod izhajata, kje sta se spoznala, kaj ju je privlačilo, vrednote, ki jih zasledujeta,
kakšen je njun način komuniciranja ter predvsem, zakaj sta se odločila za terapijo). Na
sistemski ravni je zelo pomembno odkriti, kakšni sta njuni primarni druţini (kdo sta oče
in mati, kako sta se v druţini počutila, kakšen je bil njun odnos z druţinskimi člani, kdaj
sta odšla od doma, kdo so bratje in sestre itd.). Po teh splošnih vprašanjih se bo terapevt
usmeril v njun notranjepsihični svet: svet notranjih podob (objekt-relacijska terapija),
temeljnih afektov, ki se med njima ustvarjajo (interpersonalna psihoanaliza) in njune
samopodobe (psihologija jaza). Terapevt bo skrbno tkal tapiserijo njunih odnosov,
njunih strahov, konfliktov in nenehnega ponavljanja teh zapletov in konfliktov
(kompulzivno ponavljanje). Terapevt bo iskal načine, kako se njune notranjepsihične
strukture, ki so bile ustvarjene ţe v otroštvu, obnavljajo in prenašajo v njun odnos preko
projekcijsko-introjekcijske identifikacije. Na ta način bo terapevt razkrival njun odnos z
vso empatijo in jima pomagal zgraditi nove oblike odnosov. Predvsem mora terapevt
paziti na dinamiko transferja-kontratransferja. Preko dinamike kontratransferja bo uspel
odkriti partnerjeve notranjepsihične vsebine (ki jih bosta nanj prenesla skupno in vsak
posebej), jih nasloviti in jima pomagati, da si začneta graditi nov, bolj funkcionalen in
zdrav odnos (14 15).

Cvetek (2014, 34) je v svoji raziskavi preverjala učinkovitost relacijskega modela

zakonske in druţinske terapije. Rezultati so pokazali, da je relacijski model zakonske in
druţinske terapije učinkovit terapevtski model, saj pride pri klientih, ki so vključeni v
terapevtsko obravnavo do pomembnega izboljšanja na področju čustvenega procesiranja
ter do pomembnega zmanjšanja partnerskih, druţinskih in individualnih problemov. V
raziskavi, ki jo je izvedel Cvetek s sodelavci (2006, navedeno v Cvetek 2009, 222 225)
so v poglobljeni študiji 36 kliničnih primerov travme relacijski druţinski terapevti
navajali najpomembnejše aktivnosti pri svojem delu, in hkrati so ocenjevali, katere
terapevtske dejavnosti so najmočneje povezane z ocenjenim napredkom v terapiji.
Rezultati so pokazali naslednje: postavitev razmejitev in povečanje previdnosti v
odnosih; sprejemanje čustev, ki so povzročala sram; določanje odgovornosti in
lastništvo nekaterih čutenj (kot sta na primer sram in gnus), povečanje skrbi zase;
spodbujanje k poskušanju nečesa novega v odnosih; povečanje empatije partnerja;
videnje posameznika kot zrele, za svoje čutenje odgovorne osebe, in ne kot ţrtve. V isti
študiji primerov so ugotavljali tudi aktivnosti klienta, ki so najpogostejše za predelavo

34
travme in pogostost najpomembnejših dogodkov na terapiji. Ta raziskava nakazuje, da
je bila relacijska zakonska in druţinska terapija najuspešnejša pri naslednjem:
nepredelanem čutenju (gnusu, krivdi, sramu, nemoči, besu in neprimernosti),
zmanjšanem občutku lastne vrednosti (nizko samospoštovanje), večji fluktuaciji
čutenja, teţavah v starševski vlogi, teţavah v spolnem ţivljenju, resnih duševnih
teţavah (bulimiji, depresiji …).

5.1.2 Imago partnerska terapija

Imago partnerska terapija pravi, da se ne zaljubimo v osebo, ki jo ljubimo, temveč v

podobo, ki jo nosimo v svoji glavi. Imago partnerska terapija je skupek različnih
terapevtskih šol z dodatkom spoznanj o proučevanju moţganov in različnih duhovnih
smeri. Avtorja imago partnerske terapije sta dr. Harville Hendrix in njegova ţena Helen
Hunt. V imago partnerski terapiji se pojavlja veliko terapevtskih tehnik geštalt terapije
in transakcijske analize, predvsem v tistem delu, ko terapevt in klient raziskujeta
razloge za sedanjo situacijo. Vendar imago partnerska terapija ne ostaja na razumevanju
in razlagah, temveč preko zavedanja in empatije spreminja vedenje. Tu terapevt
uporablja in črpa tehnike, ki so razvite v smereh Glasserjeve teorije izbire in vedenjske
psihologije (Tavčar in Tavčar 2010, navedeno v Kreš 2010, 45).

Vsak postopek Imago PT je zasnovan tako, da ustvari bistvene sestavine intimnosti,

med katerimi verjamemo, da so štiri: postati prisoten svojemu partnerju: to zahteva
preoblikovanje zavesti, v katerem posameznik odkrije »drugost« partnerja in odkrije
»moj partner ni jaz«, to odkritje spodbuja napredek k pomembnemu razvojnemu
preskoku; naučiti se novega načina pogovora, torej pogovor pretvoriti iz izmenjave
vzporednih monologov v dialog. Dialog ustvarja varnost, enakost in povezanost;
potrebno je odpraviti vso negativnost, saj negativnost spodbuja tesnobo, signalizira
nevarnost in tako aktivira obrambno sposobnost, kar je morda največja ovira za
intimnost; vnašanje pozitivnih občutkov v odnos, kot so hvaleţnost, všečnost,
sprejemanje, občudovanje in podobna čustva (Hendrix in Hannah 2011, 206). Imago
partnerska terapija se ne ukvarja toliko s posamezniki. Največ pozornosti posveča delu s
pari, saj se lahko le na osnovi partnerjeve empatije in razumevanja zgodi trajna
sprememba. Čustva so namreč tista, ki na koncu ustvarijo pogoje za spremembo. Imago
partnerska terapija prav tako ne razrešuje partnerskih konfliktov, ampak zgolj omogoči

35
razumevanje razlogov, ki partnerja privedejo do konfliktov in nesoglasij. Takšen pristop
nauči partnerja spremeniti vedenje in omogočiti kakovosten partnerski odnos. Terapevt
pri tem uporablja več orodij, in sicer: zavestni partnerski dialog, rekonstrukcijo
frustracije, dialog otrok-starš, postavljanje vizije in obnavljanje romantike (Tavčar in
Tavčar 2010, navedeno v Kreš 2010, 45).

Lamar, Holliman in Luquet (2015, 232 242) so izvedli študijo na področju Imago
partnerske terapije, kjer je sodelovalo štirinajst posameznikov. Sodelovali so v
skupinskem treningu in intervenciji-terapiji. Seje so potekale v javni ustanovi, vodil jih
je izkušen Imago terapevt. Študija je sledila zasnovi eksperimentalno-kontrolne skupine.
Ugotovitve so pokazale, da je natančno odzivanje na empatijo v kontrolni skupini skozi
čas ostalo nizko, in hkrati konstantno, vendar je sodelovanje na sejah IPT močno
povečalo posameznikovo spretnost za empatijo s partnerjem. Ta študija ponuja trdne
dokaze za teorijo. Cilj IPT je bil, da izboljša empatičen odziv posameznikov, ki so bili
deleţni terapevtske obravnave. Večina udeleţencev pri predhodnem preizkusu ni
izrazila empatije, ki bi bila primerna za laţjo komunikacijo s partnerjem, vendar so po
treningu in praksi v IPT udeleţenci v eksperimentalni skupini povečali svojo raven
empatije. Ta ugotovitev je pomembna, ker je naravna teţnja med partnerskimi konflikti
k negativnemu stopnjevanju ali umiku. Namreč kadar je najbolj potreben empatičen
odziv, je po navadi povečan zaščitni odziv.

5.1.3 Na čustva usmerjena terapija

Na čustva usmerjena terapija se ukvarja predvsem z partnerji, ki potrebujejo pomoč in

so v stiski. Avtorica tega pristopa je Susan M. Johnson. Pristop temelji na empiričnih
metodah, ki uporabljajo teorijo navezanosti za razumevanje potreb in čustev intimnih
partnerjev. Namen takšnega pristopa je pomagati partnerjem, sprejeti, osmisliti, izraziti,
urediti in preoblikovati čustva. Terapevti, ki se ukvarjajo s terapijo, ki je osredotočena
na čustva, razumejo stisko v odnosih kot posledico togega sodelovanja partnerjev v
negativnih interakcijskih ciklih, ki se razvijejo zaradi neenakosti partnerjev v njihovih
odnosih (Johnson 2004, navedeno v Johnson idr. 2015, 231). Praksa partnerske terapije
zahteva povečano občutljivost za čustveni pogovor med dvema osebama, ki sta v
partnerskem razmerju. Ko par pride na terapijo, je na splošno v bolečini polnih čustev.

36
Počutijo se neveljavne s strani partnerja. Čustva so namreč primarni in univerzalni
vidiki posameznikove izkušnje (Greenberg in Johnson 1988, 4).

Pri terapijah s pari je mogoče najti neprilagojene čustvene odzive v določenih primerih
(strah pred intimnostjo), v katerih se je posameznik naučil, da je lahko dotik ali bliţina
nevaren in zato reagira z jezo ali strahom. V teh primerih je treba dostopiti in spremeniti
pomanjkljivo primarno čustvo. Primarna čustva pogosto temeljijo na stabilnih
interaktivnih poloţajih, ki jih zasedajo partnerji v stiski. Tako lahko strah ali jeza
temeljita na obrambnem poloţaju ali lahko strah temelji na napadalnem poloţaju.
Terapevt lahko na primer sodeluje s stranko, da bi ozavestil primarno čustveno izkušnjo
izgube in ţalosti, ki temelji na sekundarnem odzivu, kot je jeza, ki je partnerja postavil
v vlogo krivca. Da bi terapevt uporabil čustva kot povzročitelja sprememb, mora
nadaljevati z raziskovanjem in preizkušanjem vpliva, ki je trenutno nedosegljiv.
Odkritje s strani partnerja, ki ima strah pred zapuščenostjo ali potrebo po ljubezni, o
kateri ne govori in ki je osnova partnerjevega sekundarnega ali instrumentalnega odziva
jeze, lahko postane razodetje za oba partnerja. Ta nova sinteza lahko deluje kot sredstvo
za spremembo na medosebnih ravneh. Zato mora biti terapevt sposoben prepoznati
različne razrede čustvene izkušnje in svoje posege prilagoditi vsakemu. Terapevt, ki se
ukvarja s terapijo, usmerjeno na čustva, mora nenehno presojati, ali je določen čustven
odziv primarno ali sekundarno čustvo. Tako se po mnenju avtorjev racionalno
usmerjeni terapevt, ki zagovarja zatiranje čustev in čustveno izraţanje v prid racionalni
premišljenosti in se nanaša na sekundarna čustva in ne na primarna čustva. Seveda je
primerno razpravljati o temeljnih razlogih za sekundarna čustva. Ko partner na primer
poroča, da se ob ravnanju partnerja počuti frustriran, razočaran ali jezen, mora terapevt
opredeliti razloge za takšen odziv. Kadar terapevt odkrije, da se nezadovoljni partner
počuti nevreden in neizprosen in se tako počuti ţe od otroštva, je zelo pomembno, da
mu terapevt pomaga priznati to izkušnjo in izraziti bolečino ter strah pred kritiko. To
končno vodi v lastništvo zavrnjenih izkušenj in k osredotočenosti nase, in ne na
obtoţevanje drugega. Hkrati omogoča, da je drugi, ki ni več napaden, bolj odziven
(Greenberg in Johnson 1988, 7 9).

Johnson idr. (2015, 241 243) so izvedli študijo, katere namen je bil raziskati
spremembe navezanosti v partnerskih odnosih in učinkovitost delovanja na čustva
usmerjene terapije. Rezultati so pokazali znatno zmanjšanje izogibajoče navezanosti v

37
odnosu med terapijo. Poleg tega so pari, ki so zaključili s terapijo, poročali o znatnem
zmanjšanju anksiozne navezanosti, medtem ko tisti, ki niso končali terapije, niso
pokazali podobnega zmanjšanja. Ugotovili so, da se je izogibajoča navezanost parov v
partnerskem odnosu začela zmanjševati ţe zgodaj v terapiji in se nadaljevala z
linearnim izvajanjem terapije, usmerjenim na čustva. Povečanje varnosti znotraj vedenja
parov, ki temelji na navezanosti v partnerskem odnosu v tej študiji, je skladno s
poudarkom terapevtov na tem, da partnerji prepoznajo, izkusijo in izrazijo svojo potrebo
po sprejemanju in se na občutljive potrebe odzivajo drug na drugega. Pari, ki so bili v
tej študiji vključeni na čustva usmerjeno terapijo, so pokazali, da se je zmanjšala
samozavestna negotovost med zdravljenjem in imeli so večjo varno navezanost v
partnerskem odnosu po končani terapiji. Ugotovili so tudi, da je bilo zmanjšanje
anksiozne in izogibajoče navezanosti v partnerskih odnosih v času trajanja terapije
pomembno povezano z večjim zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Ta študija
prispeva k raziskavam na čustva usmerjene terapije, s tem, da je prva zagotovila
empirično podporo dolgoletni teoretični in klinični predpostavki, da takšna terapija
omogoča močnejšo vez med partnerji.

5.1.4 Analitsko orientirana psihoterapija

Psihoanalitično teorijo je zasnoval dr. Sigmund Freud na začetku 20. stoletja.

Psihoanaliza zdruţuje tri vidike in sicer: teorijo, raziskovanje in zdravljenje.
Psihoanaliza je temelj Freudovega odkritja nezavednega, ki vpliva na naše vedenje,
misli, način vstopanja v medosebne odnose in čustva. Psihoanalitiki verjamejo, da v
ozadju duševnih teţav leţijo vzorci vedenja in konflikti, ki se jih ne zavedamo. Pomen
nezavednega lahko pri psihoanalitični obravnavi razkrivamo preko sanj, prostih
asociacij, idej, fantazij, spodrsljajev ter dinamike medsebojne povezanosti med
klientom in terapevtom, kar nas lahko privede do razumevanja sedanjih teţav. V samem
teku psihoanalitične obravnave se med terapevtom in klientom ustvari tesno
sodelovanje, ki se ne gradi le na intelektualni ravni, temveč tudi na čustveni
navezanosti, kar lahko povzroči različno močna čustva. Analitični proces je izjemno
intimen in občutljiv. Klient se mu lahko preda, ko je prepričan v terapevtovo
strokovnost, ki je v samem teku izobrazbe zaključil lastno učno analizo (Psihoanalitična
ordinacija 2010).

38
 5.1.5 Geštalt terapija

Središčni pojem geštalt terapije je kontakt. Ta pristop posameznika obravnava kot

celosten organizem. Začetnik geštalt terapije je nemški psihiater Fritz Perls. V tem
procesu posameznik poskuša svoje potrebe zadovoljiti na najboljši moţni način, saj le
tako lahko ponovno vzpostavi ravnovesje. Teţave, zaradi katerih ljudje iščejo takšno
obliko psihoterapevtske pomoči se pojavijo takrat, ko je proces ustvarjalnega
prilagajanja moten in zato ne zmorejo zadovoljiti določenih potreb. Pogost razlog za to
je sprememba ţivljenjskih okoliščin, na katero se mehansko nezavedno odzivajo na
stare načine, ki so jih posamezniki izoblikovali v preteklosti (fiksni geštalti). Zato je
geštalt terapevt pozoren na to, v kateri fazi je klient in kako prekinja kontakt.
Posameznik lahko zamenjuje svoje potrebe s potrebami drugih (introjekcija), svojo
energijo usmeri vase in to, kar bi počel drugim, počne sebi (retrofleksija) namesto da bi
deloval navzven, svoje doţivljanje pripisuje drugim (projekcija) itd. Kot eden izmed
temeljnih kamnov geštalt terapije je fenomenološki pristop, ki poudarja specifičnost
vsakega posameznega klienta. Od terapevta zahteva spoštovanje in upoštevanje njegove
enkratnosti ter na ta način relativizira in problematizira posplošitve diagnostičnih
kategorij (Flajs 2010, navedeno v Kreš 2010, 37).

Oliveri in Fiebert (2013, 172 173) sta izvedla študijo primera Geštalt terapije pri
posameznikih, ki so v partnerskem odnosu. Rezultati so pokazali, da je Geštalt terapija
učinkovita pri delu s konflikti. Kot pozitiven rezultat Geštalt terapije sta partnerja
izrazila nova dojemanja njunega odnosa in dobila pozitiven pogled na njun poloţaj.
Posamezni tipi, obrambni mehanizmi, kamor spada tudi nasilje in strategije
spoprijemanja skupaj igrajo vlogo pri variaciji rezultatov. Določitev potrebnega pristopa
je odvisna predvsem od stopnje konflikta med partnerjema.

5.2 Dejavniki učinkovitosti partnerske terapije

Odnos med terapevtom in klientom je zelo pomemben terapevtski dejavnik. Raziskave,

ki so se nanašale na učinkovitost psihoterapije so pokazale, da ima kvaliteta
terapevtskega odnosa zelo velik vpliv na njeno učinkovitost (Kobal 2013, 65).

Raziskave so pokazale, da so na splošno nekateri terapevti pri spodbujanju pozitivnih

rezultatov klientov boljši od drugih in da nekateri terapevti dajejo boljše rezultate pri

39
nekaterih tipih klientov kot pri drugih (Lambert in Bergin 1994, Lambert in Okiishi
1997, Orlinsky in Howard 1980, navedeno v Lambert in Barley 2002, 358). Orlinskiy
in Howard (1980, navedeno v Kobal 2013, 68 69) sta izvedla raziskavo, v katero sta
zajela 143 klientk, ki jih je s pogovorno terapijo zdravilo 23 psihoterapevtov. Klientke
določenih terapevtov so imele po pričakovanjih boljše izide. Namreč terapevti, ki so
imeli več kot šest let izkušenj, so imeli boljše izide. Vendar tudi tisti, ki so imeli v
povprečju slab izid, so z nekaterimi klienti delali dobro.

o Zunaj terapevtski dejavniki

43 % ljudi, ki trpijo zaradi različnih čustvenih in vedenjskih teţav, najdejo rešitev brez
strokovne pomoči (Bergin in Lambert 1978, navedeno v Kobal 2013, 71). Na
učinkovitost terapije močno vplivajo klientove značilnosti in zunanje okoliščine. Ljudje
zelo pogosto iščejo pomoč, tako, da berejo priročnike, dobijo pomoč v svoji socialni
mreţi, anonimnih skupinah, verskih skupnostih … (Kobal 2013, 71).

o Psihoterapevtove značilnosti in spodbujevalni pogoji

Orlinsky, Grave in Park (1994, navedeno v Lambert in Barley 2002, 358) so v

obseţnem pregledu več kot 2000 študij opredelili več terapevtskih spremenljivk in
vedenj, ki so pokazale pozitiven vpliv na izid terapevtske obravnave. Dejavniki kot so
spretnost, verodostojnost terapevta, empatično razumevanje, skupaj s sposobnostjo, da
se klient vključi, da se terapevt osredotoči na klientove teţave in usmerja klientovo
pozornost na afektivne izkušnje, so bili zelo povezani z uspešno terapevtsko obravnavo.
Vendar so Lambert, DeJulio in Stein (1978, navedeno v Lambert in Barley 2002, 358)
pregledali 17 dobro zasnovanih in izvedenih študij, kjer so ugotovili, da te študije
predstavljajo le skromne dokaze, da so takšni dejavniki povezani z izidom.

Učinkovitost terapevtske obravnave je v veliki meri povezana z empatičnostjo terapevta

(Adler 1988, Horvath in Greenberg 1989, Moseley 1983, navedeno v Horvath in
Luborsky 1993, 568). Prav tako sta odobritev nalog, ki so vključene v terapijo in
občutek sodelovanja s terapevtom dejavnika, ki sta najpogosteje povezana s pozitivnim
izidom (Adler 1988, Horvath in Greenberg 1989, navedeno v Horvath in Luborsky
1993, 568). Torej lahko rečemo, da sta empatičnost in razumevanje terapevta ter dober
medosebni odnos med terapevtom in klientom pomembna pokazatelja učinkovitosti
terapevtske obravnave.

40
EMPIRIČNI DEL

6. OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE

V človekovi naravi je vtisnjena potreba po sprejetosti, pripadnosti in medsebojni

druţini. Partnerski odnosi imajo na to še posebej velik vpliv. V njih si ţelimo biti
spoštovani in ljubljeni. Znotraj teh odnosov ţelimo razvijati svoje pozitivne lastnosti,
sposobnosti in talente, ki nas delajo dragocene in edinstvene. Če so odnosi lahko na eni
strani varen pristan, ki našemu ţivljenju prinašajo dodano vrednost, so lahko ti odnosi
po drugi strani tudi vir globoke bolečine, osamljenosti, razvrednotenosti in ţalosti. Vse
pogostejši in večji negativni dogodki in situacije v odnosu, vse manjša sposobnost
ranljivosti med partnerjema, nekonstruktivna komunikacija oz. nezmoţnost
učinkovitega reševanja konfliktov ter čustveno oddaljevanje, so le nekateri od znakov,
da partnerski odnos propada (Simonič 2015, 163). Na odtujenost v partnerskem odnosu
vplivajo tudi otroci. Med partnerjema lahko po rojstvu otroka prihaja do razlik v
pričakovanjih (Poljanec 2009, 64 65).

Partnerska ljubezen je zelo podobna odnosom navezanosti v primarni druţini. Ena od

raziskav je pokazala, da so anksiozno navezani posamezniki v odnosu bolj konfliktni in
da je njihova konfliktnost, ki se lahko povezuje tudi z agresijo pomembno negativno
povezana na zaznavo bliţine in zadovoljstva v odnosu (Cambell idr. 2005, 519).
Raziskovalci so raziskovali tudi povezanost partnerjevega samospoštovanja z
zadovoljstvom v partnerskem odnosu in ugotovili, da je višina samospoštovanja
pozitivno povezana z zadovoljstvom v partnerskem odnosu ter samospoštovanjem
agresivnega partnerja, kjer se samospoštovanje pozitivno povezuje le v kombinaciji z
narcizmom (Murray 2002, 556; Bushman idr. 2009, 441). Na tem področju ţelimo z
raziskavo zaradi omenjenega prispevati k raziskavam na področju partnerskih odnosov,
saj se tej problematiki pri nas, kljub pogosti pojavnosti partnerske odtujenosti v
kombinaciji z agresijo in samospoštovanjem, ne posveča dovolj pozornosti.

V naši raziskavi smo preverili naslednje: ali obstaja statistično pomembna povezanost
med trajanjem partnerske zveze in stopnjo odtujenosti; ali obstaja statistično pomembna
povezanost med stopnjo izobrazbe in agresivnostjo med partnerji; ali obstaja statistično

41
pomembna povezanost med doţivljanjem samospoštovanja in agresije; ali obstaja
statistično pomembna povezanost med samospoštovanjem in zadovoljstvom v
partnerskem odnosu; ali obstajajo statistično pomembne razlike v doţivljanju
odtujenosti glede na udeleţence, ki so starši in tistimi, ki niso; ali obstajajo statistično
pomembne razlike med udeleţenci, ki imajo izkušnje s partnersko terapijo in
udeleţenci, ki te izkušnje nimajo.

Hipoteze, ki smo jih preverjali so naslednje:

H1: Med partnerji, ki so v partnerski zvezi ţe več kot 15 let in tistimi, ki so v partnerski
zvezi manj kot 15 let, obstaja statistično pomembna razlika v stopnji odtujenosti.

H2: Med partnerji z doseţeno srednješolsko izobrazbo ali niţjo imajo in tistimi z
doseţeno najmanj višjo ali visokošolsko izobrazbo obstaja statistično pomembna razlika
v stopnji agresivnosti.

H3: Med samospoštovanjem in agresivnostjo obstaja statistično pomembna povezanost.

H4: Med samospoštovanjem in zadovoljstvom v partnerskem odnosu obstaja statistično

pomembna povezanost.

H5: Med partnerji, ki imajo otroke in tistimi, ki nimajo otrok, obstaja statistično
pomembna razlika v odtujenosti.

H6: Med partnerji, ki imajo izkušnjo partnerske terapije in tistimi, ki te izkušnje nimajo,
obstaja statistično pomembna razlika v odtujenosti in agresivnosti.

42
 7. METODA

7.1 Udeleženci

Tabela 1. Demografske značilnosti udeleţencev

Ţenske (N = 224) Moški (N = 42) Skupaj (N = 266)

N (%) N (%) N (%)

Zakonski stan
Poročen/a 79 (35,3) 13 (31,0) 92 (34,6)
Neporočen/a v partnerski zvezi 145 (64,7) 29 (69,0) 174 (65,4)
Trajanje partnerske zveze
Manj kot 1 leto 14 (6,3) 3 (7,1) 17 (6,4)
1 5 let 69 (30,8) 6 (14,3) 75 (28,2)
6 10 let 67 (29,9) 10 (23,8) 77 (28,9)
11 15 let 42 (18,8) 9 (21,4) 51 (19,2)
16 20 let 15 (6,7) 5 (11,9) 20 (7,5)
21 25 let 9 (4,0) 7 (16,7) 16 (6,0)
26 30 let 6 (2,7) 1 (2,4) 7 (2,6)
Več kot 30 let 2 (0,9) 1 (2,4) 3 (1,1)

Lastni otroci
Da 146 (65,2) 24 (57,1) 170 (63,9)
Ne 78 (34,8) 18 (42,9) 96 (36,1)
Status
Študent/ka 26 (11,6) 2 (4,8) 28 (10,5)
Brezposelna oseba 42 (18,8) 3 (7,1) 45 (16,9)
Zaposlen/a 154 (68,8) 33 (78,6) 187 (70,3)
Upokojen/ka 2 (0,9) 4 (9,5) 6 (2,3)
Izobrazba
Osnovna šola 1 (0,4) 1 (0,4)
Srednja šola 62 (27,7) 13 (31,0) 75 (28,2)
Gimnazija 17 (7,6) 4 (9,5) 21 (7,9)
Višja strokovna šola 25 (11,2) 6 (14,3) 31 (11,7)
Visoka šola 29 (12,9) 3 (7,1) 32 (12,0)
Univerzitetna stopnja/magisterij 78 (34,8) 14 (33,3) 92 (34,6)
stroke (bolonjski)
Specializacija/Magisterij 12 (5,4) 12 (4,5)
znanosti
Doktorat 2 (4,8) 2 (0,8)

43
V raziskavi je sodelovalo 266 udeleţencev, od tega je bilo 224 (84,2 %) ţensk in 42
(15,8 %) moških. Udeleţenci so bili stari od 20 do 76 let, povprečno 34,75 let (SD =
9,18). Najmlajši udeleţenec je bil star 20 let, najstarejši 76 let. Ţenske so bile v
povprečju stare 33, 62 let (SD = 7,67), moški so bili v povprečju stari 40,81 let (SD =
13,41).

Rezultati v Tabeli 1 kaţejo demografske značilnosti udeleţencev. Med udeleţenci je

bilo največ oseb neporočenih, ki ţivijo v partnerski zvezi oz. s partnerjem (174 oz. 65,4
%). Večina udeleţencev poroča, da njihova zveza traja med 6-10 let (77 oz. 28,9 %).
Med udeleţenci je največ takšnih, ki imajo svoje otroke (170 oz. 63,9 %). Največ
udeleţencev ima univerzitetno izobrazbo (92 oz. 34,6 %). Glede na zaposlitveni status
je največ udeleţencev zaposlenih (187 oz. 70, 3 %).

7.2 Merski instrumenti

Poleg vprašanj za demografske podatke (spol, starost, izobrazba, zakonski stan,

starševstvo, izkušnja terapevtskega procesa) smo v raziskavi uporabili slovensko
različico Vprašalnika zakonske odtujenosti (Kayser 1990), Vprašalnik agresije (Buss in
Perry 1992) in Rosenbergovo lestvico samospoštovanja (Rosenberg 1965).

Vprašalnik zakonske odtujenosti (angl. Marital disaffection scale - MDS) (Kayser 1990)
vsebuje 21 trditev oziroma postavk, na katera udeleţenci odgovarjajo na 4-stopenjski
Likertovi lestvici glede na to, koliko se s trditvami strinjajo. Meri stopnjo
nezadovoljstva do partnerja. Vsebuje lestvico partnerske nezadovoljnosti in druge
ukrepe nezadovoljstva in partnerske sreče. Vprašalnik je bil izbran zaradi namena
merjenja partnerske odtujenosti. Večja vrednost na lestvici pomeni višjo stopnjo
nezadovoljstva do partnerja. Zanesljivost v naši raziskavi je bila preverjena s
koeficientom zanesljivosti Croanbach alfa, ki je znašal α = 0,97.

Vprašalnik agresije (angl. Aggression Questionnaire – AQ) (Buss in Perry, 1992) meri 4
vidike agresije: fizično agresijo, verbalno agresijo, jezo in sovraţnost. Sestavljen je iz
29 trditev oziroma postavk, ki jih udeleţenci ocenjujejo na 5-stopenjski Likertovi
lestvici (1 popolnoma neznačilno zame, 2 ni preveč značilno zame, 3 samo nekoliko
značilno zame, 4 še kar značilno zame, 5 izredno značilno zame). Udeleţenci
ocenjujejo, v kolikšni meri posamezna trditev velja zanje. Večje, kot je število točk na

44
lestvici, večja je partnerjeva agresivnost in obratno, manjše, kot je število točk na
lestvici, manjša je partnerjeva agresivnost.

V naši raziskavi je bila zanesljivost vprašalnika naslednja:

Tabela 2. Zanesljivost vprašalnika agresije

Cronbach α
Fizična agresija 0,77
Verbalna agresija 0,72
Jeza 0,83
Sovraţnost 0,81
Skupaj 0,90

Rosenbergova lestvica samospoštovanja (angl. Rosenberg Self Esteem scale – RSES)

(Rosenberg 1965) je sestavljena iz 10 trditev oziroma postavk, ki jih udeleţenci
ocenjujejo na 4-stopenjski Likertovi lestvici glede na to, koliko se s trditvami strinjajo.
Navezuje se na samospoštovanje posameznika in meri stopnjo strinjanja posameznika
glede na posameznikovo samospoštovanje. Vprašalnik je bil izbran zaradi namena
merjenja posameznikovega samospoštovanja. Večja vrednost na lestvici pomeni večjo
stopnjo samospoštovanja. V naši raziskavi je koeficient zanesljivosti Cronbach alfa
znašal α = 0,88.

7.3 Postopek

Anketo smo oblikovali na spletni strani za izdelavo spletnih anket 1ka. Do anketirancev
smo prišli preko omreţja Facebook, znotraj katerega so bile oblikovane razne skupine
na temo partnerstva in preko raznih forumov, ki so bili namenjeni samo registriranim
uporabnikom. Udeleţenci so lahko vprašalnik reševali le preko socialnih omreţij. Vsi
udeleţenci so bili seznanjeni z namenom raziskave, zagotovljena jim je bila
anonimnost. Izpolnjevanje vprašalnika je trajalo pribliţno 5 minut. Zbiranje podatkov je
potekalo od aprila do julija leta 2020. Podatki so bili statistično obdelani v programu
SPSS.

45
Za ocenjevanje normalne distribucije smo uporabili Kolmogorov-Smirnov test. Prav
tako smo zraven tega pogledali koeficiente asimetričnosti in sploščenosti. Koeficiente
zanesljivosti smo izračunali za vsak vprašalnik posebej. Za ocenjevanje razlik pri
nekaterih hipotezah smo uporabili Mann-Whitneyev U-test, pri ocenjevanju povezanosti
dveh spremenljivk smo izračunali korelacije s pomočjo Spearmanovega korelacijskega
koeficienta.

46
 8. REZULTATI

Tabela 3. Deskriptivna statistika Vprašalnika zakonske nezadovoljnosti (MDS)

N M SD Min. Max. Asim. Spl. KSz KSp

MDS 266 65,71 16,22 21 84 0,92 0,14 0,151 0,000

Opombe: N velikost vzorca; M aritmetična sredina; SD standardni odklon; Min. najniţja doseţena
vrednost; Max. najvišja doseţena vrednost; Asim. koeficient asimetrije; Spl. koeficient sploščenosti;
KS z-vrednost doseţena na Kolmogorov-Smirnovem testu; p - statistična pomembnost
Kolmogorov.Smirnovega testa; MDS vprašalnik zakonske nezadovoljnosti.

Zgornja tabela prikazuje deskriptivne mere na uporabljenem vprašalniku Zakonske

nezadovoljnosti. Iz rezultatov lahko vidimo, da je bil najmanjši seštevek točk na
vprašalniku 21, največji pa 84. Povprečno število točk je bilo tako 65,71. Rezultati
Kolmogorov – Smirnovega testa so pokazali pomembno odstopanje naše distribucije od
normalne, kar pomeni, da se odgovori ne porazdeljujejo normalno (p < 0,05). Negativni
koeficient asimetričnosti pri dimenziji vprašalnika Zakonske nezadovoljnosti kaţe na
levo asimetričnost (asim. < 0). Koeficient sploščenosti kaţe na rahlo platokurtičnost, saj
gre za negativno porazdelitev in je v tem primeru vrednost koeficienta manjša od nič
(spl. < 0).

Tabela 4. Deskriptivna statistika Vprašalnika agresije

N M SD Min. Max. Asim. Spl. KSz KSp

AQ 266 68,79 16,53 38 125 0,79 0,90 0,066 0,006
Fizična 266 16,08 5,53 9 37 1,06 1,00 0,133 0,000
agresija
Verbalna 266 13,33 3,45 5 25 0,76 1,14 0,103 0,000
agresija
Jeza 266 16,07 5,12 6 30 0,43 0,10 0,067 0,005
Sovraštvo 266 20,89 6,32 8 40 0,37 0,17 0,064 0,011
Opombe: N velikost vzorca; M aritmetična sredina; SD standardni odklon; Min. najniţja doseţena
vrednost; Max. najvišja doseţena vrednost; Asim. koeficient asimetrije; Spl. koeficient
sploščenosti;KSz- vrednost doseţena na Kolmogorov-Smirnovem testu;KSp - statistična pomembnost

47
Kolmogorov-Smirnovega testa; AQ skupaj vprašalnik agresije (angl. Aggression questionnaire);
Fizična agresija dimenzija fizična agresivnost vprašalnika agresije; Verbalna agresija dimenzija
verbalna agresija vprašalnika agresije; Jeza dimenzija jeza vprašalnika agresije; Sovraštvo dimenzija
sovraštvo vprašalnika agresije.

Zgornja tabela prikazuje deskriptivne mere na uporabljenem Vprašalniku agresije in

deskriptivne mere njegovih posameznih dimenzij. Rezultati vprašalnika skupne
agresivnosti so ob uporabi Kolmogorov-Smirnovega testa pokazali, da gre za statistično
pomembno odstopanje naše distribucije od normalne, saj rezultati ne presegajo kritične
vrednosti 0,05 (p < 0,05). Pozitivni koeficient asimetričnosti pri skupnem seštevku
agresivnosti je pokazal na desno asimetričnost. Prav tako je pozitivni koeficient
asimetričnosti pokazal na desno asimetričnost pri vseh štirih merjenih dimenzijah
vprašalnika agresije. Koeficient sploščenosti je pokazal pozitivno, leptokurtično
sploščenost pri skupnem seštevku agresivnosti in pozitivno, leptokurtično sploščenost
pri merjenih dimenzijah fizične in verbalne agresije, saj je vrednost koeficienta večja od
nič (spl. > 0), medtem ko je koeficient sploščenosti pri merjenih dimenzijah jeze in
sovraţnosti pokazal na negativno, platikurtično sploščenost, saj je vrednost koeficienta
manjša od nič (spl. < 0).

Tabela 5. Deskriptivna statistika Vprašalnika samospoštovanja

N M SD Min. Max. Asim. Spl. KSz KSp

RSES 266 19,20 5,40 5 30 0,38 0,35 0,108 0,000

Opombe: N - velikost vzorca; M - aritmetična sredina; SD - standardni odklon; Min. - najniţja doseţena
vrednost; Max. - najvišja doseţena vrednost; Asim. - koeficient asimetrije; Spl. - koeficient sploščenosti;
KS-vrednost doseţena na Kolmogorov-Smirnovem testu; p - statistična pomembnost Kolmogorov-
Smirnovega testa; RSES - Rosenbergova lestvica samospoštovanja.

V zgornji tabeli lahko vidimo deskriptivno statistiko na uporabljenem Vprašalniku

samospoštovanja, kjer smo za izračun normalnosti porazdelitve uporabili Kolmogorov-
Smirnov test. Rezultati so pokazali pomembno odstopanje naše distribucije od
normalne, kar pomeni, da se odgovori ne porazdeljujejo normalno (p = 0,00), saj le-ti ne
presegajo kritične vrednosti 0,05 (p < 0,05). Iz rezultatov lahko vidimo, da gre za levo

48
asimetričnost, saj je le-ta negativna, medtem ko so rezultati za koeficient sploščenosti
pokazali, da tukaj gre za platikurtičnost, saj je vrednost koeficienta manjša od nič (spl. <
0).

Zaradi statistično pomembnega odstopanja porazdelitve podatkov od normalne smo za

raziskovanje razlik med spremenljivkami uporabili neparametrične teste.

Hipoteza 1: Med partnerji, ki so v partnerski zvezi že več kot 15 let in tistimi, ki so v

partnerski zvezi manj kot 15 let, obstaja statistično pomembna razlika v stopnji
odtujenosti.

Tabela 6. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na čas trajanja

partnerske zveze

Partnerska zveza Partnerska zveza Statistična

(do 15 let) (15 let in več) analiza

N M KSz KSp N M KSz KSp U p

MDS 220 67,05 0,143 0,000 46 59,28 0,186 0,000 4000,000 0,025
Opombe: N - število udeležencev, M - aritmetična sredina, KSz - vrednost, dosežena na Kolmogorov-
Smirnovem testu, KSp - statistična pomembnost Kolmogorov-Smirnovega testa, U - Mann-Whitneyev U-
test, p - statistična pomembnost na testih, MDS - vprašalnik zakonske nezadovoljnosti.

Iz zgornje tabele je razvidno, da imajo partnerji, ki so skupaj manj kot 15 let višji
povprečni rang pri merjeni dimenziji (M = 67,05; SD = 14,96), kot partnerji, ki so
skupaj več kot 15 let (M = 59,28; SD = 20,25). Mann-Whitney-ev U test je namreč
pokazal, da je razlika med skupinama statistično pomembna, in sicer partnerji, ki so
skupaj manj kot 15 let imajo statistično pomembno višjo stopnjo odtujenosti v
primerjavi s partnerji, ki so skupaj več kot 15 let. Na podlagi teh ugotovitev lahko prvo
hipotezo sprejmemo, saj smo potrdili, da med skupinama obstaja statistično pomembne
razlike v odtujenosti in nezadovoljstvu znotraj partnerskega odnosa.

49
Hipoteza 2: Med partnerji z doseženo srednješolsko izobrazbo ali nižjo in tistimi z
doseženo najmanj višjo ali visokošolsko izobrazbo obstaja statistično pomembna razlika
v stopnji agresivnosti.

Iz spodnje Tabele 7 je razvidno, da imajo posamezniki, ki so v partnerskem odnosu in ki

imajo srednješolsko ali niţjo izobrazbo bistveno višji povprečni rang agresivnosti (M =
73,11; SD = 18,09) v primerjavi s posamezniki z višjo ali visokošolsko izobrazbo (M =
66,31, SD = 15,06).

Tabela 7. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na doseţeno

izobrazbo

Srednješolska ali niţja Višja ali visokošolska Statistična

izobrazba izobrazba analiza
N M KSz KSp N M KSz KSp U/t p

AQ skupaj 97 73,11 0,092 0,044 169 66,31 0,052 0,200 U=6425,500 0,003
PA 97 17,96 0,151 0,000 169 15,00 0,145 0,000 U=5582,000 0,000
VA 97 13,72 0,105 0,011 169 13,12 0,100 0,000 U=7478,000 0,232
A 97 17,16 0,092 0,044 169 15,44 0,097 0,001 U=6796,500 0,020
H 97 21,85 0,068 0,200 169 20,35 0,061 0,200 t=1,867 0,063
Opombe: N - število udeležencev, M - aritmetična sredina, KSz - vrednost dosežena na Kolmogorov –
Smirnovem testu, KSp - statistična pomembnost Kolmogorov – Smirnovega testa, U - Mann-Whitneyev U-
test, p - statistična pomembnost na testih, AQ skupaj - Vprašalnik agresije, PA - fizična agresija, VA -
verbalna agresija, A - jeza, H - sovraštvo.

Mann Whitney-ev U-test je pokazal statistično pomembno razliko pri dimenziji skupne
agresije, in sicer posamezniki z niţjo izobrazbo imajo višjo stopnjo agresivnosti v
primerjavi s posamezniki z doseţeno najmanj višjo ali visokošolsko izobrazbo.
Rezultati so pokazali, da so posamezniki z niţjo izobrazbo bolj fizično agresivni (M =
17,96, SD = 6,00) od posameznikov z doseţeno najmanj višjo ali visokošolsko
izobrazbo (M = 15,00; SD = 4,96). Prav tako posamezniki z niţjo izobrazbo izkazujejo
več verbalne agresivnosti (M = 13,72; SD = 3,62) in sovraţnosti (M = 21,8 SD = 6,4),
kot posamezniki z doseţeno visokošolsko izobrazbo (agresivnost: M = 13,12; SD =

50
3,34; sovraţnost: M = 20,3; SD = 6,3), vendar razliki nista statistično pomembni.
Rezultati so pokazali, da se skupini, ločeni glede na višjo in niţjo stopnjo izobrazbe
statistično pomembno razlikujeta v fizični agresiji in jezi, in sicer na nivoju 1 %
tveganja, ne pa tudi v verbalni agresiji in sovraštvu. Torej lahko rečemo, da obstaja
statistično pomembna razlika v stopnji agresivnosti glede na doseţeno raven izobrazbe.
Hipotezo 2 potrdimo.

Hipoteza 3: Med samospoštovanjem in agresivnostjo obstaja statistično pomembna

povezanost.

Za preverjanje tretje hipoteze smo naredili histograme in razsevne diagrame. Na podlagi

teh podatkov smo ugotovili, da odnos med spremenljivkama ni monoton in da ne gre za
normalno porazdelitev podatkov. Pogoji za Pearsonov korelacijski koeficient tako niso
bili izpolnjeni, zato smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient. V Tabeli 8 je
prikazana povezanost samospoštovanja z agresivnostjo in vrednosti njegovih korelacij.

Tabela 8. Povezanost samospoštovanja in agresivnosti pri partnerjih

Agresivnost
Skupaj Fizična Besedna Jeza Sovraţnost
r 0,378** 0,168** 0,050 0,290** 0,547**

Samospoštovanje p 0,000 0,006 0,413 0,000 0,000

N 266 266 266 266 266
Opombe: N - velikost vzorca, r - Spearmanov korelacijski koeficient, p - statistična pomembnost; * p <
0,05, ** p < 0,01.

V zgornji tabeli vidimo, da smo dobili statistično pomembno korelacijo v skupnem

seštevku med spremenljivkama, saj gre za statistično pomembnost na nivoju 0,01 (ali 1
% tveganja). Korelacija je majhna in negativna. Rezultati so pokazali, da je
samospoštovanje pomembno negativno povezano s fizično agresivnostjo, jezo in

51
sovraţnostjo, ne pa tudi z besedno agresivnostjo. Višina samospoštovanja je torej
pomembno povezana s skupnim seštevkom agresivnosti, fizično agresijo, jezo in
sovraţnostjo (na nivoju 1 % tveganja), ne pa tudi z besedno agresivnostjo. Iz rezultatov
lahko sklepamo, da je višja stopnja samospoštovanja statistično pomembno povezana z
manj izraţeno agresivnostjo pri partnerjih, predvsem kar se tiče fizične agresije, jeze in
sovraštva. Tretjo hipotezo lahko na osnovi rezultatov potrdimo.

Hipoteza 4. Med samospoštovanjem in zadovoljstvom v partnerskem odnosu obstaja

statistično pomembna povezanost.

Hipotezo 4 smo preverjali s Spearmanovim korelacijskim koeficientom, saj pogoji za

Pearsonov korelacijski koeficient niso bili izpolnjeni. Podatki so pokazali, da odnos
med spremenljivkama ni monoton in da podatki niso normalno porazdeljeni. Rezultat
testa je pokazal na statistično pomembno pozitivno zmerno povezanost med
samospoštovanjem in zadovoljstvom v partnerskem odnosu (rho = 0,381; p < 0,0005).
Na podlagi rezultata četrto hipotezo potrdimo, in sicer je niţje samospoštovanje
povezano z niţjim zadovoljstvom v partnerskem odnosu.

Hipoteza 5. Med partnerji, ki imajo otroke in tistimi, ki nimajo otrok, obstaja statistično
pomembna razlika v odtujenosti.

Tabela 9. Testiranje razlik v odtujenosti med partnerji, ki imajo otroke in tistimi

partnerji, ki otrok nimajo

Otroci DA Otroci NE Statistična analiza

N M KSz KSp N M KSz KSp U p

MDS 170 62,89 0,152 0,000 96 70,70 0,148 0,000 6133,500 0,001
Opombe: N – velikost vzorca; M – aritmetična sredina; KSz – vrednost dosežena na Kolmogorov –
Smirnovem testu; KSp – statistična pomembnost Kolmogorov – Smirnovega testa; U – Mann- Whitneyev
U – test; p – statistična pomembnost na testih.; M S vprašalnik zakonske nezadovoljnosti.

Hipotezo 5 smo preverjali z Mann whitney-evim U-testom, saj je Kolmogorov-Smirnov

test pokazal statistično pomembno odstopanje podatkov od normalne porazdelitve. V

52
Tabeli 10 vidimo, da imajo partnerji, ki nimajo otrok, višji povprečni rang odtujenosti
(M = 70,70; SD = 12,24) od partnerjev, ki imajo otroke (M = 62,89; SD = 17,50). Mann
Whitney-ev U-test je pokazal, da je razlika med skupinama statistično pomembna.
Rezultati so pokazali, da imajo partnerji, ki nimajo otrok statistično pomembno višjo
stopnjo odtujenosti v primerjavi s partnerji, ki imajo otroke. Med skupinama smo
odkrili statistično pomembno razliko, zato lahko sprejmemo peto hipotezo.

Hipoteza 6. Med partnerji, ki imajo izkušnjo partnerske terapije in tistimi, ki te izkušnje

nimajo, obstaja statistično pomembna razlika v odtujenosti in agresivnosti.

Tabela 10. Testiranje razlik v posameznih merskih spremenljivkah glede na

posameznikove izkušnje v partnerski terapiji

Partnerska terapija DA Partnerska terapija Statistična

NE analiza
N M KSz KSp N M KSz KSp U p

MDS 35 54,31 0,094 0,200 231 67,43 0,160 0,000 2399,500 0,000
Agresija- 35 73,17 0,128 0,157 231 68,13 0,067 0,014 3441,500 0,156
Skupaj
Fizična 35 16,66 0,256 0,000 231 15,99 0,127 0,000 3971,000 0,866
Agresija
Verbalna 35 14,23 0,135 0,109 231 13,20 0,096 0,000 3484,500 0,186
agresija
Jeza 35 17,03 0,075 0,200 231 15,92 0,067 0,015 3588,000 0,283
Sovraţnost 35 22,74 0,088 0,200 231 20,61 0,063 0,026 3324,500 0,090
Opombe: N - velikost vzorca, M - aritmetična sredina, KSz - vrednost dosežena na Kolmogorov –
Smirnovem testu, KSp - statistična pomembnost Kolmogorov – Smirnovega testa, U - Mann – Whitneyev
U – test, MDS - vprašalnik zakonske nezadovoljnosti.

Šesto hipotezo smo preverjali z Mann Whitney-evim U-testom, saj so rezultati

Kolmogorovega-Smirnovega testa pokazali statistično pomembno odstopanje podatkov
od normalne porazdelitve. V Tabeli 11 lahko vidimo, da imajo partnerji, ki nimajo

53
izkušenj s partnersko terapijo, višji povprečni rang pri dimenziji odtujenost, medtem pa
tisti partnerji, ki imajo izkušnjo s partnersko terapijo, imajo višji povprečni rang pri
dimenziji agresivnost. Mann Whitney-ev U-test je pokazal statistično pomembno
razliko med odtujenostjo in udeleţbo v partnerski terapiji, vendar ni pokazal statistično
pomembne razlike med agresivnostjo in udeleţbo v partnerski terapiji. Torej, partnerji,
ki nimajo izkušenj s partnersko terapijo so si med seboj bolj odtujeni od tistih
partnerjev, ki imajo izkušnjo s partnersko terapijo. Medtem pa so tisti partnerji, ki imajo
izkušnjo s partnersko terapijo bolj agresivni, predvsem besedno in so pogosteje jezni, od
tistih, ki nimajo izkušenj s partnersko terapijo. Rezultati so tudi pokazali, da so tisti
partnerji, ki nimajo izkušenj s partnersko terapijo pogosteje fizično agresivni, vendar
glede tega ni večjih razlik med skupinama. Glede na to, da so bile razlike med
skupinama v merjeni spremenljivki odtujenost statistično pomembne, niso bile
statistično pomembne v merjeni spremenljivki agresivnost in njenih pod dimenzijah,
lahko šesto hipotezo delno potrdimo.

54
 9. RAZPRAVA

V raziskavi v sklopu magistrskega dela smo raziskovali pojavnost partnerske

odtujenosti in povezanost samospoštovanja s kakovostjo partnerskih odnosov in
agresivnim partnerjem. Na podlagi pregledane literature in teoretičnih izhodišč smo
oblikovali šest hipotez, ki so temeljile na preteklih raziskavah.

V prvi hipotezi smo predpostavljali, da med partnerji, ki so v partnerski zvezi ţe več kot
15 let in tistimi, ki so v partnerski zvezi manj kot 15 let, obstaja statistično pomembna
razlika v stopnji odtujenosti. Ugotovili smo, da je partnerska odtujenost višja pri tistih
parih, ki so skupaj manj kot 15 let in niţja pri tistih parih, ki so skupaj več kot 15 let. Iz
tega lahko razberemo, da se lahko odtujenost med partnerjema pojavi ţe zelo zgodaj oz.
ţe na samem začetku partnerskega odnosa. Morda je to lahko posledica zaradi
prevelikih pričakovanj v odnosu ali zaradi nasprotnih interesov, ki se lahko pokaţejo ţe
takoj na začetku partnerskega odnosa. Na podlagi naših ugotovitev zato lahko rečemo,
da imajo posamezniki, ki so ţe dlje časa v partnerski zvezi boljšo medsebojno
komunikacijo, se bolj cenijo in teţave v odnosu rešujejo na bolj konstruktiven način,
kakor posamezniki, ki so v partnerski zvezi manj časa. Imago partnerska terapija veliko
govori o tem, da se ne zaljubimo v osebo, ki jo ljubimo, temveč v podobo, ki jo nosimo
v glavi. In prav iz tega lahko izhajamo, da je lahko odtujenost med partnerjema
povezana z napačno predstavo o partnerju. Ugotovitve naše raziskave se ne skladajo z
ugotovitvami drugih raziskav (Umberson idr. 2005, 506), ki kaţejo, da zadovoljstvo v
partnerskem odnosu z leti upada.

V okviru druge hipoteze smo potrdili, da pri agresivnem partnerju obstaja statistično
pomembna razlika glede na doseţeno stopnjo izobrazbe. Rezultati so pokazali, da
posamezniki z doseţeno najmanj višješolsko izobrazbo kaţejo manj agresivnega
vedenja v primerjavi s posamezniki z niţjo izobrazbo. To velja tudi za vse merjene
dimenzije agresivnosti, kamor spadajo fizična agresija, verbalna agresija, jeza in
sovraţnost. Predhodne raziskave (Leskovšek, Urek in Zaviršek 2010, 3 4) kaţejo, da
ima večina agresivnih posameznikov doseţeno višjo raven izobrazbe, med katerimi je
veliko posameznikov z zelo visoko izobrazbo (magisterij, doktorat), manj agresivnih
posameznikov ima doseţeno niţjo raven izobrazbe, kar je v nasprotju z našimi rezultati
in ugotovitvami. V obeh primerih, tako pri posameznikih z niţjo izobrazbo, kot pri

55
posameznikih z višjo izobrazbo, se agresivnost kaţe predvsem v obliki jeze in
sovraţnosti. Zanimiv je podatek, da so posamezniki z višjo izobrazbo bolj fizično
agresivni, manj pa verbalno. V naši raziskavi se je torej pokazalo, da ljudje z niţjo
izobrazbo izkazujejo več verbalne agresije in sovraţnosti v primerjavi s posamezniki z
doseţeno najmanj višješolsko izobrazbo, vendar razliki nista statistično pomembni. Na
podlagi rezultatov zato ne moremo reči, da so posamezniki z niţjo izobrazbo bolj
verbalno agresivni in čutijo več sovraţnosti od posameznikov z doseţeno najmanj
višješolsko izobrazbo.

Tretja hipoteza, pri kateri smo ugotavljali povezanost samospoštovanja in agresivnosti,

se je pokazala kot statistično pomembna. Ugotovili smo negativno povezanost med
samospoštovanjem in jezo, fizično agresivnostjo, sovraţnostjo ter posledično s skupno
agresivnostjo. Ljudje, ki imajo višje samospoštovanje so manjkrat fizično agresivni,
sovraţni in jezni, niso pa nič bolj ali manj besedno agresivni od ljudi, ki imajo nizko
samospoštovanje. Na osnovi tega bi lahko rekli, da posamezniki z niţjim
samospoštovanjem na takšen način izraţajo svojo jezo, ţalost, obup in nemoč, kajti
kako drugače niti ne zmorejo, niti ne znajo regulirati svojih čustev in strahov. Mogoče
so le bolj negotovi glede svoje lastne vrednosti in jih dejanja drugih hitreje prizadenejo.
Veliko vlogo pri vsem tem imajo zgodnji odnosi s primarno druţino. Prav relacijska
druţinska terapija veliko govori o regulaciji afektov, ki je ključen mehanizem, ko
govorimo o agresivnosti in samospoštovanju. Partnerjema namreč pomaga razrešiti tiste
najbolj boleče vsebine, ki sta jih doţivljala v odnosu s svojimi primarnimi skrbniki in
jima na neki način pomaga razrešiti boleče vsebine. Tako partnerja s pomočjo te terapije
v svoj odnos prineseta novo upanje, njun odnos dobi pozitivnejšo obliko. Agresiven
partner se bo zraven tega naučil še regulirati svoja čustva, predvsem jezo. Beck (1999,
navedeno v Marčič in Kobal Grum 2009, 68) pravi » vsi ţivimo po pravilih, ki jih
uporabljamo za ocenjevanje vedenja drugih ljudi. Če se drugi obnašajo v skladu z
našimi pravili, se dobro počutimo, če ne, se počutimo prizadete in pogosto jezne«.
Obstaja namreč veliko trditev, da nizko samospoštovanje povzroča agresijo, vendar
nekateri raziskovalci (Baumeister 1996, 5; Taylor idr. 2007, 135) s svojimi
ugotovitvami nasprotujejo tradicionalnim pogledom, da nizko samospoštovanje
povzroča agresijo. Rezultati naše raziskave se ne skladajo z ugotovitvami teh
raziskovalcev, ki zagovarjajo, da nizko samospoštovanje ne povzroča agresije, saj je

56
bila skupna agresivnost pomembno povezana s samospoštovanjem. Prav tako rezultati
ne potrjujejo ugotovitve drugih avtorjev (Bushman idr. 2009, 441), da je
samospoštovanje pozitivno povezano s stopnjo agresivnosti, saj smo z našimi
ugotovitvami prišli do ravno obratne korelacije. Ugotovili smo, da je višina
samospoštovanja pomembno povezana skoraj z vsemi oblikami agresije, razen z
besedno agresijo, ki je v našem primeru prisotna ne glede na višino samospoštovanja.

Četrta hipoteza nas je pripeljala do ugotovitve, da je samospoštovanje statistično

pomembno povezano z zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Partnerjevo
samospoštovanje ima pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovosti partnerskega
odnosa. Na podlagi teh rezultatov lahko rečemo, da partnerji, ki do sebe zavzemajo bolj
pozitivno drţo, se cenijo in čutijo, da so nekaj vredni, so v odnosu bolj srečni in
sproščeni, v primerjavi s posamezniki, ki imajo nizko samospoštovanje. Morda je nizko
samospoštovanje partnerja povezano z nezadovoljivim odnosom prav zaradi večje
konfliktnosti in nekonstruktivnega reševanja le-tega. Posledično lahko to pripelje do
izogibanja v odnosu, torej občutja nelagodja ob bliţini in intimnosti. Kajti partner je s
strani partnerja, ki ima nizko samospoštovanje, nenehno napaden. Veliko se s tem
ukvarja na čustva usmerjena terapija, ki govori o izraţanju čustev, ki je ključni
mehanizem, kadar govorimo o samospoštovanju in zadovoljstvu v odnosu. Kajti ravno
izraţanje čustev je nekaj, kar posamezniku pomaga do bolj pozitivnega odnosa do
samega sebe, in hkrati omogoča, da je drugi, ki ni več napaden, bolj odziven. Nekatere
predhodne raziskave so pokazale (Dehart, Pelham in Murray 2004, 134; Murray idr.
2002, 569), da ima partnerjevo nizko samospoštovanje zelo velik vpliv na kakovost
partnerskih odnosov, kar se posledično povezuje z niţjim partnerskim zadovoljstvom.
Raziskovalci pravijo, da posamezniki z nizkim samospoštovanjem ogroţajo dojemanje
sebe in svojih odnosov, kajti niso v polnosti prepričani o partnerjevi ljubezni. Tudi
oddaljevanje od partnerja, kadar se v odnosu pojavijo teţave, je eden od vidnih znakov
partnerjevega nizkega samospoštovanja. Ugotovitve teh raziskovalcev se skladajo z
ugotovitvami naše raziskave, v kateri smo ugotovili, da je niţje samospoštovanje
povezano z niţjim zadovoljstvom v partnerskem odnosu.

Peta hipoteza, pri kateri smo preverjali razliko v partnerski odtujenosti med udeleţenci,
ki imajo otroke, in tistimi, ki jih nimajo, se je pokazala statistična pomembnost. Naše
ugotovitve so pokazale, da so udeleţenci, ki nimajo otrok, s svojim partnerskim

57
odnosom manj zadovoljni in posledično med seboj bolj odtujeni, v primerjavi z
udeleţenci, ki imajo otroke, kar je zanimiv podatek, saj bi po vseh pričakovanjih lahko
pričakovali ravno nasprotno. Na podlagi naše raziskave bi lahko sklepali, da so
partnerji, ki imajo otroke bolj usklajeni pri vzgoji otrok in več časa posvečajo
partnerskim odnosom, kakor posamezniki, ki nimajo otrok. Ali morda ravno rojstvo
otroka povzroči, da tudi nesrečni pari ostanejo skupaj in zato zniţujejo povprečno
zadovoljstvo v partnerskem odnosu. Vendar so ugotovitve naše raziskave v nasprotju z
nekaterimi teoretičnimi izhodišči in raziskavami. Nekateri teoretiki (Hackel in Ruble
1992, 944; Poljanec 2009, 64 65) namreč razlagajo, da lahko rojstvo otroka pripelje do
večjega občutka odtujenosti med partnerjema in s tem posledično do nezadovoljstva v
partnerskem odnosu. Pravijo, da do nezadovoljstva v partnerskem odnosu po rojstvu
otroka pride predvsem zaradi večjih razlik med pričakovanji o ţivljenju po rojstvu
otroka in realnim stanjem v tem obdobju.

Šesta hipoteza nas je pripeljala do ugotovitve, da med odtujenostjo in udeleţbo v

partnerski terapiji obstaja statistično pomembna razlika, kar pomeni, da imajo
udeleţenci z izkušnjo partnerske terapije manjši občutek odtujenosti v partnerskem
odnosu in so s svojim odnosom bolj zadovoljni, v primerjavi z udeleţenci, ki te izkušnje
nimajo. Od spleta različnih dejavnikov je namreč odvisno, kako bodo posamezniki v
partnerskem odnosu s pomočjo partnerske terapije razrešili krizo: kroničnost in
intenziteto teţav, moč, naravo in kvaliteto socialne mreţe (še posebej partnerske zveze)
in diagnozo (Lambert 2002, navedeno v Kobal 2013, 71). Raziskovalci (Oliveri in
Fiebert 2013, 172 173; Cvetek 2014, 34; Lemar, Holliman in Luquet 2015, 232 242;
Johnson idr. 2015, 241 243) so ugotovili, da so posamezniki, ki so vključeni v
terapevtsko obravnavo, bolj empatični do svojih partnerjev in v svojih raziskavah
dokazali učinkovitost partnerske terapije in njen pomen. Te ugotovitve se skladajo z
rezultati naše raziskave, v kateri smo ugotovili učinkovitost partnerske terapije, saj so
posamezniki, ki so obiskovali partnersko terapijo, poročali o boljšem odnosu s svojim
partnerjem. Med agresivnostjo in izkušnjo partnerske terapije nismo odkrili statistično
pomembne razlike, vendar se je pokazalo, da so posamezniki, ki niso imeli izkušnje
partnerske terapije, v povprečju poročali o niţji agresivnosti, tako fizični in verbalni, kot
tudi o manj jeznih in sovraţnih reakcijah na določene situacije. Iz tega lahko sklepamo,
da so bili posamezniki, ki so se udeleţevali partnerskih terapij bolj nagnjeni k

58
agresivnemu vedenju, prav zaradi tega, ker so potrebovali takšno obliko pomoči. Glede
na to, da raziskava ni pokazala statistično pomembne razlike med agresivnostjo in
udeleţbo v partnerski terapiji, ne moremo z gotovostjo trditi, da obstajajo razlike. Na
podlagi teh rezultatov zato lahko rečemo, da posamezniki, ki niso imeli izkušnje
partnerske terapije, niso nič bolj ali manj agresivni od posameznikov, ki imajo izkušnje
partnerske terapije.

Kot omejitev raziskave bi navedli majhno število moških udeleţencev, saj zaradi
premajhnega števila le-teh nismo dobili dovolj odgovorov moške populacije in
posledično morda ne dovolj dobrih rezultatov in jasnejše slike, saj nam v raziskavi
primanjkujejo odgovori moških udeleţencev. Prav tako bi kot omejitev raziskave
izpostavili zbiranje podatkov preko spleta, kajti opazili smo zmanjšano število starejših
udeleţencev v raziskavi, ki jih takšne spletne raziskave teţje doseţejo. Predvsem smo v
raziskavo ţeleli vključiti posameznike, ki imajo izkušnje s partnersko odtujenostjo in
agresijo v partnerskem odnosu, vendar nam zaradi zbiranja podatkov v času epidemije v
letu 2020 in nepripravljenosti sodelovanja nekaterih institucij ţe zaradi tako občutljive
teme, to ni bilo omogočeno in smo zato morali vse udeleţence poiskati preko spleta.
Zato smo morali izbrati naključni vzorec, ki nam morda ni prinesel realnih rezultatov in
pričakovanj. Prav tako je bilo število udeleţencev, ki so v celoti izpolnili vprašalnik,
precej nizko. To lahko pripišemo miselni zapletenosti in dolţini uporabljenih
vprašalnikov. Le-ti ob odgovarjanju zahtevajo določeno mero koncentracije in časa.
Prav tako bi kot omejitev raziskave izpostavila premajhno število udeleţencev z
izkušnjo partnerske terapije, saj bi nam morda večje število teh udeleţencev dalo
jasnejšo sliko in boljše rezultate.

Raziskavo bi lahko izboljšali z večjim številom udeleţencev, ki bi bila omejena samo

do določene starostne skupine. Prav tako bi lahko v prihodnje kategorizirali starostne
skupine, saj bi nam kategorizacija pomagala do še boljšega razumevanja starostnih
razlik med posameznimi dimenzijami. Raziskavo bi lahko dopolnili še z vprašanji o bolj
podrobnem agresivnem vedenju partnerja v odtujenem partnerskem odnosu, zato
predlagamo uporabo tako kvalitativne kot kvantitativne metode, saj bi nam vključitev
obeh metod pomagalo k boljšemu razumevanju agresivnega vedenja v odtujenem
partnerskem odnosu.. Prav tako za nadaljnje raziskovanje predlagamo, da bi proučili še
povezanost med stopnjo samospoštovanja in agresije glede na spol.

59
SKLEP

Odtujenost med partnerjema je pomanjkanje pristne bliţine v odnosu. Partnerja se drug

od drugega lahko oddaljita iz različnih razlogov: naveličanost, nekonstruktivno
reševanje konfliktov, različni interesi. Partnerska ljubezen je zelo podobna odnosom
navezanosti v primarni druţini. Namreč partner, ki je odraščal v disfunkcionalni druţini,
je bolj verjetno, da bo razvil disfunkcionalne vzorce in bo teţave v partnerskem odnosu
reševal na nekonstruktiven način, natančneje z agresivnim vedenjem in imel teţave s
samospoštovanjem. Govorimo namreč o disfunkcionalnosti sistema in temu primernih
posledicah.

V empiričnem delu naše raziskovalne naloge smo se osredotočili na ugotavljanje

povezav med partnersko odtujenostjo, agresijo in samospoštovanjem. Zanimalo nas je
predvsem, kako je samospoštovanje povezano z agresivnim vedenjem partnerja ter kako
je samospoštovanje povezano s kakovostjo partnerskih odnosov. Prav tako so nas v
empiričnem delu zanimale nekatere razlike v posameznih dimenzijah. Ugotovili smo, da
samospoštovanje statistično pomembno vpliva tako na agresivno vedenje partnerja
kakor tudi na kakovost partnerskega odnosa. V obeh primerih torej velja, da niţje kot je
posameznikovo samospoštovanje, večja je verjetnost posameznikovega agresivnega
vedenja in večja je verjetnost nezadovoljstva v partnerskem odnosu. Ugotovili smo tudi,
da so si posamezniki, ki so v partnerski zvezi manj časa bolj odtujeni v primerjavi s
posamezniki, ki so v zvezi dlje časa, ter da so posamezniki z niţjo izobrazbo bolj
agresivni. Prav tako smo ugotovili, da so si posamezniki, ki imajo otroke, s svojim
partnerjem manj odtujeni, v primerjavi s posamezniki, ki nimajo otrok in da je
partnerska terapija uspešen način premagovanja teţav med partnerjema. Rezultati torej
nakazujejo, da ima lahko nizko samospoštovanje veliko negativnih posledic za
partnerski odnos, torej slabšo kvaliteto odnosa in zaradi tega še večjo pojavnost
agresivnega vedenja partnerja.

Samospoštovanje se je pokazalo kot pomemben dejavnik, kadar govorimo o kakovosti

partnerskih odnosov in agresiji. Področje samospoštovanja zelo pomembno vpliva na to,
ali se bo samospoštovanje povezovalo z določenimi fenomeni, kot je kakovost
partnerskega odnosa in agresije ali ne. Raziskava je potrdila, da višje samospoštovanje
prispeva k manjši agresivnosti in obratno, niţje samospoštovanje prispeva k večji

60
agresivnosti. Pokazalo se je, da je višja stopnja samospoštovanja povezana z manj
izraţeno agresivnostjo pri partnerjih, predvsem kar se tiče fizične agresije, jeze in
sovraţnosti, ne pa tudi z besedno agresivnostjo. Raziskava nakazuje, da se nekatere
oblike agresivnosti razlikujejo po svojih značilnostih. Prav tako smo ugotovili, da se
niţje samospoštovanje povezuje z niţjim zadovoljstvom v partnerskem odnosu. Kar
nakazuje na to, da posamezniki z niţjim samospoštovanjem niso srečni in odnosa ne
sprejemajo tako, kot bi ga morali.

Agresija v partnerskem odnosu je zelo velik problem, ki lahko ima zelo uničujoče
posledice za odnos. Nobeden v takšnem odnosu ni srečen. Zato je zelo pomembno
ozaveščanje partnerjev o teh negativnih posledicah. Problem nastane, kadar partner ni
zmoţen regulirati svoje jeze in besa. Takrat partner postane nasilen, kar lahko privede
do nezadovoljstva v odnosu. Partner lahko postane agresiven znova in znova in to se
lahko nadaljuje v nedogled. Pri tem se je potrebno vprašati, kakšno je njegovo
samospoštovanje. Zato je na tej stopnji potrebna pomoč terapevta. Kar za agresivnega
partnerja ni enostaven proces, saj je lahko izjemno dolgotrajen. Terapevt mora na neki
način izkoreniniti določeno miselnost, ki jo ima agresivni partner. Analiza naših
rezultatov potrjuje, da je potrebno posebno pozornost nameniti posameznikovemu
samospoštovanju, saj smo v tem kontekstu opazili povečano verjetnost za agresivna
vedenja, kar jim onemogoča zadovoljstvo v odnosu.

V našem magistrskem delu lahko pridobljene ugotovitve prispevajo k boljšemu

razumevanju partnerskih odnosov, ki so povezani z nezadovoljstvom, agresijo in
samospoštovanjem. Prispevajo lahko kot pomoč pri strokovnem delu na področju
partnerskih odnosov. Ţeleli smo ozavestiti strokovnjake in širšo okolico o problematiki
prisotnosti agresije v partnerskem odnosu. Ţelimo, da bi se institucije posvečale ne le
ţrtvam agresivnega partnerja, ampak tudi partnerjem, ki so agresivni in tako zmanjšali
pojavnost agresivnih vedenj v partnerskem odnosu. Kajti nenazadnje vsi potrebujemo
občutek, da smo opaţeni, sprejeti in na podlagi tega lahko oblikujemo odnos poln
ljubezni in topline.

61
POVZETEK

Namen magistrskega dela je bilo raziskati pojavnost odtujenega odnosa med

partnerjema, in povezanost samospoštovanja z agresivnim vedenjem partnerja in
kakovostjo partnerskega odnosa. Zanimalo nas je, kolikšna je stopnja samospoštovanja
glede na agresivno vedenje partnerja in kakšna je kakovost partnerskih odnosov glede
na posameznikovo samospoštovanje. Vzorec je zajemal 266 udeleţencev (od tega 84,2
% ţensk in 15,8 % moških), ki so izpolnili Vprašalnik zakonske nezadovoljnosti –
MDS, Vprašalnik agresije – AQ in Rosenbergovo lestvico samospoštovanja – RSES.
Ugotovili smo, da posamezniki z niţjim samospoštovanjem pogosteje izraţajo agresijo
in so manj zadovoljni s svojim partnerskim odnosom, kar se posledično povezuje z
nizko kakovostjo partnerskega odnosa. Prav tako smo ugotovili, da obstajajo statistično
pomembne razlike v partnerski odtujenosti glede na čas trajanja partnerske zveze, kajti
posamezniki, ki so v partnerski zvezi manj časa, so si v primerjavi s posamezniki, ki so
v partnerski zvezi dlje časa, bolj odtujeni, bolj odtujeni so si tudi tisti partnerji, ki imajo
otroke. Na podlagi raziskave smo ugotovili, da ne prihaja do statistično pomembnih
razlik med agresijo in udeleţbo v partnerski terapiji, v nobeni od pod dimenzij agresije.
Raziskava ponuja spoznanja in nov pogled o povezanosti tovrstnih konstruktov, pušča
odprt prostor za nadaljnje raziskave ter laţje razumevanje še tako zapletenega področja,
kot so partnerski odnosi.

KLJUČNE BESEDE: odtujenost, nezadovoljstvo, komunikacija, konflikti, agresija,

obrambni mehanizmi, kakovost odnosov, samospoštovanje.

62
ABSTRACT

Partner alienation, aggression and self-esteem

The purpose of the master's thesis was to investigate the occurrence of an alienated
relationship between partners, and the relationship between self-esteem and aggressive
partner behavior and the quality of the partnership. We were interested in the level of
self-esteem in relation to the aggressive behavior of the partner and the quality of the
partner relationship in relation to the individual's self-esteem. The sample included 266
participants (of which 84.2% were women and 15.8% were men) who completed a
marital dissatisfaction questionnaire - MDS, an aggression questionnaire - AQ and the
Rosenberg self-esteem scale - RSES. We found that individuals with lower self-esteem
are more likely to express aggression and are less satisfied with their partnership, which
in turn is associated with a low quality partnership. We also found that there are
statistically significant differences in partner alienation according to the duration of the
partnership, because individuals who are in a partnership for less time are more
alienated compared to those who are in a partnership for a longer period of time. Those
partners who have children are also more alienated. Based on our research, we found
that there are no statistically significant differences between aggression and
participation in partner therapy in any of the sub-dimensions of aggression. The
research offers insights into and a new perspective on the interconnectedness of such
constructs, leaving open space for further research and easier understanding of even
such a complex area as partnerships.

Key words: alienation, dissatisfaction, communication, conflicts, aggression, defense

mechanisms, quality of relationships, self-esteem.

63
REFERENCE

Abbasi, S., Irum in Nawal G. Alghamdi. 2015. Polarized couples in therapy:

Recognizing indifference as the opposite of love. Journal of Sex & Marital Therapy 43,
št. 1: 40 48.

Adamčič, P., Doris. 2001. Samospoštovanje z vidika vedenjsko kognitivne terapije.

Psihološka obzorja 10, št. 1: 91 96.

Ambroţ, Matjaţ. 2003. Novo (odkrito) nasilje-psihično nasilje (med partnerjema).

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 54, št. 1: 15 22.

Baumeister, F., Roy, Laura Smart in Joseph M. Boden. 1996. Relation of threatened
egotism to violence and aggression: the dark side of high self-esteem. Psychological
Review 103, št. 1: 5 33.

Bonache, Helena, Rosaura Gonzalez-Mendez in Barbara Krahé. 2016. Adult

attachment styles, destructive conflict resolution, and the experience of intimate partner
violence. Journal of Interpersonal Violence, 1 23.

Bushman, J., Brad, Roy F. Baumeister, Sander Thomaes, Ehri Ryu, Sander Begeer in
Stephen G. West. 2009. Looking again, and harder, for a link between lowself-esteem
and aggression. Journal of Personality 77, št. 2: 427 446.

Campell, Lorne, Jeffry A. Simpson, Jennifer Boldry in Deborah A. Kashy. 2005.

Perceptions of conflict and support in romantic relationships: the role of attachment
anxiety. Journal of Personality and Social Psychology 88, št. 3: 510 531.

Carmo, Rute, Ana Grams in Teresa Magalhães. 2011. Men as victims of intimate
partner violence. Journal of Forensic and Legal Medicine 18, št. 8: 355 359.

Cerar, Janez. 2017. Nasilje ţensk v partnerskem odnosu skozi prizmo relacijske
druţinske paradigme. Doktorska disertacija. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

Compton, William C. 2005. An introduction to positive psychology. Wadsworth:

Thomson.

64
Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: travma, medsebojni odnosi, družina,
terapija. Celje: Celjska Mohorjeva druţba.

Cvetek, Mateja. 2014. Učinkovitost relacijskega modela zakonske in druţinske terapije.

V: Odnosi na križišču sodobnega časa: zbornik povzetkov in člankov s V. kongresa
zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije z mednarodno udeležbo. Ljubljana:
Teološka fakulteta.

DeHart, Tracy, Brett Pelham in Sandra Murray, 2004. Implicit dependency regulation:
self-esteem, relationship closeness, and implicit evaluations of close others closeness,
and implicit evaluations of close other. Social Cognition 22, št. 1: 126 146.

Dicks, V., Henry. 1963. Object relations theory and marital studies. British Journal of
Medical Psychology 36, št. 2: 125 129.

Erhatič, Monja. 2020. Viktimološki vidik psihičnega in fizičnega nasilja na delovnem

mestu. Magistrsko delo. Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru.

Feeney, Judith, A., in Patricia Noller. 1992. Attachment style and romantic love:
Relationship dissolution. Australian Journal of psychology 44, št. 2: 69 74.

Finn, Christine, Kristin Mitte in Franz J. Neyer. 2013. The relationship-specific

interpretation bias mediates the link between neuroticism and satisfaction in couples.
European Journal of Personality 27, št. 2: 200 212.

Follingstad, Diane, Larry L. Rutledge, Elizabeth S. Hause in Barbara J. Berg. 1990. The
role of emotional abuse in physically abusive relationships. Journal of family violence
5, št. 2:107 120.

Gagné, Marie-Hélène, in Camil Bouchard. 2004. Family dynamics associated with the
use of psychologically violent practices. Journal of family violence 19, št. 2: 117 130.

Glasser, William. 1998. Ostati skupaj: vodnik teorije izbire za trajen zakon. Radovljica:
TOP Regionalni izobraţevalni center.

Gostečnik, Christian. 1999. Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in
Frančiškanski druţinski inštitut.

65
Gostečnik, Christian. 2001. Poskusiva znova. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski
druţinski inštitut.

Gostečnik, Christian. 2008. Relacijska paradigma in travma. Ljubljana. Brat Frančišek

in Frančiškanski druţinski inštitut.

Gostečnik, Christian. 2015a. Je res vsega kriv partner? Ljubljana: Brat Frančišek in
Frančiškanski druţinski inštitut.

Gostečnik, Christian. 2015b. Inovativna relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat

Frančišek in Frančiškanski druţinski inštitut.

Graham, M., James., Kate J. Diebels in Zoe B. Barnow. 2011. The reliability of
relationship satisfaction: a reliability generalization meta-analysis. Journal of Family
Psychology 25, št. 1: 39-48.

Graziano, Wiliam, Lauri Jensen-Campbell in Elizabeth C. Hair. 1996. Perceiving

interpersonal conflict and reacting to it: the case for agreeableness. Journal of
Personality and Social Psychology 70, št. 4: 820 835.

Greenberg, S., Leslie, in Susan M. Johnson. 1988. Emotionally focused therapy for
couples. New York: The Guilford Press.

Greif, Kristina. 2019. Fizično nasilje v partnerskem odnosu z vidika partnerja, ki je

ţrtev nasilja. V: Janez Logar, ur. Zakonski/partnerski odnosi skozi pogled zakonske in
družinske terapije, 46 53. Kranj: Samozaloţba.

Hackel, Lisa S., in Diane N. Ruble. 1992. Changes in the marital relationship after the
first baby is born: predicting the impact of expectancy disconfirmation. Journal of
Personality and Social Psychological Assessment 62, št. 6: 944 957.

Harville, Hendrix, in Therese Hannah. 2011. Imago relationship therapy. V: David K.

Carson in Montserrat Casado-Kehoe, ur. Case studies in couples therapy: theory based
approaches, 205 220. New ork: LLC.

Hazan, Cindy, in Phillip Shaver. 1987. Romantic love conceptualized as an attachment

process. Journal of social and personal relationship 52, št. 3: 511 524.

66
Hendrick, S., Susan, Clyde Hendrick in Nancy L. Adler. 1988. Romantic relationships:
love, satisfaction, and staying together. Journal of Personality and Social Psychology
54, št. 6: 980 988.

Horvath, O. Adam, in Lester Luborsky. 1993. The role of the therapeutic alliance in
psychotherapy. Journal of Consulting and Clinical Psychology 61, št. 4: 561 573.

Iršič, M. 2010. Mediacija. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Jaremka , M., Lisa. 2017. Close relationships, immune function and health. V:
Fitzgerald Jennifer, ur. Foundations for Couples Therapy, 197 205. Reserch for the
Real World. Routledge.

Johnson, M., Susan, Burgess M. Melissa, Tracy L. Dalgleish, Marie-France Lafontaine,

Stephanie A. Wiebe in Giorgio A. Tasca. 2015. Changes in relationship-specific
attachment in emotionally focused couple therapy. Journal of Marital and Family
Therapy 42, št. 2: 231 245.

Jurinčič, J., Darja. 2015. Povezanost kakovosti partnerskega odnosa z emocionalnim

starševstvom ter teţavami in močmi otrok, Magistrsko delo. Teološka fakulteta
Univerze v Ljubljani.

Jurinčič, J., Darja. 2019. Kakovosten partnerski odnos staršev za zdrav razvoj otrok. V:
Janez Logar, ur. Zakonski/partnerski odnosi skozi pogled zakonske in družinske terapije,
15 28. Kranj: Samozaloţba.

Jurjević, Sanja. 2019. Povezanost emocionalne inteligentnosti s kakovostjo partnerskih

odnosov. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Katz, Jennifer, in Ileana Arias. 1999. Psychological abuse and depressive symptoms in
dating women: do different types of abuse have differential effects? Journal of family
violence 14, št. 3: 281 295.

Kayser, Karen. 1993. When love dies: the process of marital disaffection. New York:
The Guilford Press.

67
Kayser, Karen. 1996. The marital disaffection scale: an inventory for assessing
emotional estrangement in marriage. The American journal of family therapy 24,
št.1:83 88.

Kobal, Leonida. 2013. Psihoterapevtski odnos iz vidika psihoterapevtske znanosti.

Slovenska revija za psihoterapijo 7, št. 3 4: 63 85.

Kocjan, Z., Gaja, in Andreja Avsec. Napovedniki zadovoljstva v partnerskem odnosu

pri moških in ţenskah. Psihološka obzorja 23: 31 40.

Kompan, Erzar, Lia Katarina. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in
Frančiškanski druţinski inštitut.

Kompan Erzar, Katarina. 2009. Ali sem res s pravim človekom? V: Katarina Kompan
Erzar, Tomaţ Erzar, Andreja Poljanec in drugi, ur. Med dvema ognjema: družina v
primežu generacij, 19 22. Ljubljana: Druţina.

Kompan, Erzar, Katarina, in Andreja Poljanec. 2009. Rahločutnost do otrok: stik z

otrokom v prvem letu življenja. Ljubljana. Brat Frančišek in Frančiškanski druţinski
inštitut.

Kreš, Barbara. 2010. Svetovanje in psihoterapija v Sloveniji – primer centrov za

relacijsko druţinsko terapijo. Diplomsko delo. Fakulteta za socialno delo Univerze v
Ljubljani.

Kričaj, K., Brigita. 2005. Psihofiziološki odzivi partnerjev v razhajanju. Psihološka

obzorja 14, št. 2: 137 166.

Kuralt, Gašper. 2019. Kakovosten partnerski odnos staršev za zdrav razvoj otrok. V:
Janez Logar, ur. Zakonski/partnerski odnosi skozi pogled zakonske in družinske terapije,
15 28. Kranj: Samozaloţba.

Lamar, Muro, Ryan Holliman in Wade Luquet. 2015. Imago relationship therapy and
accurate empathy development. Journal of Couple & Relationship Therapy 15, št. 3:
232 246.

Lambert, J., Michael, in Dean E. Barley. 2002. Research summary on the therapeutic
relationship and psychotherapy outcome. V: J. C. Norcross, ur. Psychotherapy

68
relationships that work: therapist contributions and responsiveness to patients, 17 32.
Oxford: Oxford University Press.

Lavner, A., Justin, in Bradbury N. Thomas. 2010. Patterns of change in marital

satisfaction over the newlywed years. Journal of Marriage and Family, 72, št. 5: 1171–
1187

Lawrence, Erika, Rebecca J. Cobb, Alexia D. Rothmann, Michael T. Rothmann in

Thomas N. Bradbury. 2008. Marital satisfaction across the transition to parenthood.
Journal of family Psychology 22, št. 1: 41 50.

LeMasters, E., E. 1957. Parenthood as crisis. Marriage and Family Living 19, št. 4: 352
355.

Leskovšek, Vesna, Mojca Urek in Darja Zaviršek. 2010. Poročilo o nacionalni raziskavi
o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, dostopno na
https://skei.si/uploads/skei2/public/_custom/SplosniPodatki.pdf (pridobljeno
15.1.2021).

Leskovšek, Vesna. 2016. Razvoj dela na področju nasilja nad ţenskami v Sloveniji. V:
Špela Veselič, Dalida Horvat in Maja Plaz, ur. Priročnik za delo z ženskami in otroki z
izkušnjo nasilja, 33 49. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ţenske in otroke ţrtve
nasilja.

Lipovača, Janja. 2011. Psihično nasilje v druţini. Diplomsko delo. Pravna fakulteta
Univerze v Mariboru.

Logar, Janez. 2019. Zakonski odnos glede na starost zakoncev. V: Zakonski/partnerski

odnosi skozi pogled zakonske in družinske terapije. Kranj: Samozaloţba.

Luciano, C., Eva, in Ulrich Orth. 2017. Transitions in romantic relationships and
development of self-esteem. Journal of Personality and Social Psychology 112, št. 2:
307 328.

Marčič, Renata, in Darja K. Grum. 2009. Povezanost samopodobe in samospoštovanja z

agresivnostjo. Psihološka obzorja 18, št. 4: 59 71.

69
Mauko, J., Ivan. 2014. Povezanost zadovoljstva v partnerskih odnosih s stili reševanja
konfliktov in objektnimi odnosi. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v
Mariboru.

Marshall, L., Linda. 1996. Psychological abuse of women: six distinct clusters. Journal
of family violence 11, št. 4: 379 409.

Murray, L., Sandra, Paul Rose, Gina M. Bellavia, John G. Holmes in Anna G. Kusche.
2002. When rejection stings: how self-esteem constrains relationship-enhancement
processes. Journal of Personality and Social Psychology 83, št. 3: 556 573.

Nischal, S. 2014. Application of thomas kilmann conflict resolution mechanism for

conflict management in hr of manufacturing sector. The IIS University-Journal of
Commerce and Management 3, št. 1: 62 70.

Olivieri, Mark, in Martin S. Fiebert. 2013. Integrating couple polarities through gestalt
counseling. International Review of Social Sciences and Humanities 5, št. 1: 164 174.

Poljanec, Andreja. 2009. Starševstva se učimo od otrok. V: Katarina Kompan Erzar,

Tomaţ Erzar, Andreja Poljanec in drugi, ur. Med dvema ognjema: družina v primežu
generacij, 64 67. Ljubljana: Druţina.

Preveti, Denise, in Amato R. Paul. 2003. Why stay married? Rewards, barriers, and
marital stability. Journal of Marriage and Family, 65, št. 3, 561–573.

Psihoanalitična ordinacija. 2010. O psihoanalizi.

http://www.psihoanalitik.si/psihoanaliza.htm (pridobljeno 16.1.2021).

Raynor, Koski, Lilah, in Phillip R. Shaver. 1997. Attachment and relationship satisfaction
across lifespan. V: Sternberg, Robert J., Mahzad Hojjat. Satisfaction in close
relationships. 26–55. The Guilford Press: New York

Reis, Harry, T., in Susan Sprecher. 2009. Encyclopedia of human relationships. Sage
Publications: California.

Repič, Tanja. 2008. Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Celjska Mohorjeva
druţba.

70
Robles, F., Theodore, Richard Slatcher, Joseph M. Trombeloo in Meghan Mcginn.
2014. Marital quality and health: a meta-analytic review. Psychological Bulletin 140, št.
1:140 187.

Roţič, Tatjana, Matej Torkar, Tomaţ Erzar in Katarina Kompan Erzar. 2010. Kako sva
se spoznala: dinamika sramu in ranljivosti v partnerskih odnosih in terapevtski potencial
vpogleda v vzajemno afektivno dinamiko. Bogoslovni vestnik 70, št. 3: 415 429.

Saavedra, C., Maria, Ronald D. Rogge in Karina E. Chapman. 2010. Clarifying links
between attachment and relationship quality:hostile conflict and mindfulness as
moderators. Journal of Family Psychology, 24, št. 4, 380 390.

Simonič, Barbara. 2015. Relacijska družinska terapija v teoriji in praksi. Soočanje z

ločitvijo in relacijska družinska terapija. Ljubljana: Teološka fakulteta: Frančinškanski
druţinski inštitut.

Škrila, Darja. 2005. Alkohol, agresija in nasilje. Zdravniški vestnik 74: 535 537.

Šugman, S., Katja. 2010. Nefizično (psihično in čustveno) nasilje v partnerskih odnosih.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo 61, št. 2: 141 151.

Taylor, D., Laramie, Pamela Davis-Kean in Oksana Malanchuk. 2007. Self-esteem,

academic self-concept and aggression at school. Aggressive Behavior 33, št. 2: 130
136.

Tratar, Maja. 2007. Rojstvo-izziv partnerskega odnosa. Revija Socialna pedagogika 11,
št. 2: 237 259.

Umberson, Debra, Kristi Williams, Daniel A. Powers, Meichu D. Chen in Anna M.

Campbell. 2005. As good as it gets? A life course perspective on marital quality. Social
Forces 84, št. 1: 493 511.

VanLaningham, Jody, David R. Johnson in Paul Amato. 2001. Marital happiness,

marital duration and the u-shaped curve: evidence from a five-wave panel study. Social
Forces 79, št. 4: 1313 1341.

71
»Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND).« V: Uradni list RS, št. 16/08. 15.
Februarja 2008. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/84974
(pridobljeno 14.7.2020).

Ţigmund, Katja. 2016. Soočanje s konflikti v partnerskem odnosu. Diplomsko delo.

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

72
PRILOGE

Priloga 1: Histogrami in razsevni diagrami za vse merjene spremenljivke.

i
ii
iii