Nasilje Nad Zenskami Nicelna Toleranca

POROČILO RAZISKAVE
»NASILJE NAD ŽENSKAMI ALI

KAKO DOSEČI NIČELNO TOLERANCO«
ANALIZA STROKOVNIH, ZNANSTVENIH IN STATISTIČNIH PODATKOV O

NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI ZA SLOVENIJO V OBDOBJU
OD 1998 DO 2003
Izvajalec raziskave: Inštitut za medicinske vede, ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Nosilka raziskave: doc. dr. Majda Černič Istenič, dipl. soc.
Izvajalke raziskave:
- znan. sod. dr. Lilijana Šprah, univ. dipl. psih.,
- Mojca Šoštarič, univ. dipl. psih.,
- asist. dr. Irena Rožman, dipl. soc.
Urednici:
- doc. dr. Majda Černič Istenič, dipl. soc.,
- doc. dr. Duška Kneževič, dipl. antrop.
Naročnik raziskave: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS po pogodbi št.

2611-03-010078, za raziskavo »Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco«
Ljubljana, december 2003
Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 1

KAZALO
1 POVZETEK ...................................................................................................................... 4
2 SUMMARY....................................................................................................................... 7
3 IZHODIŠČE RAZISKOVALNE NALOGE ............................................................... 10
4 NAMEN IN CILJI RAZISKOVALNE NALOGE ...................................................... 11
5 METODA DELA ............................................................................................................ 11
5.1 NABOR LITERATURE .................................................................................................. 11
5.2 PRIPRAVA PODATKOVNIH BAZ PUBLIKACIJ O NASILJU ............................................... 11
5.3 NABOR PODATKOV ZA ANALIZO OBSEGA NASILJA V DRUŽINI IN POMOČI ŽRTVAM IN
STORILCEM ................................................................................................................ 12
5.3.1 Inštitucije, ki so posredovale kvalitativne ali/in kvantitativne podatke o nasilju
nad ženskami v družini ..................................................................................... 12
5.4 ANALIZA IN PRIKAZ PODATKOV ................................................................................. 12
5.4.1 Meta analiza publikacij .................................................................................... 12
5.4.2 Analiza obsega nasilja v družini in pomoči žrtvam in storilcem...................... 13
6 PREDSTAVITEV REZULTATOV.............................................................................. 13
6.1 REZULTATI ANALIZE PUBLIKACIJ – SPLOŠNE BAZE PODATKOV O NASILJU ................. 13
6.2 REZULTATI ANALIZE PUBLIKACIJ – BAZE PODATKOV O NASILJU NAD ŽENSKAMI V
DRUŽINI ..................................................................................................................... 23
6.2.1 Splošni kazalniki publikacij o nasilju nad ženskami v družini ......................... 23
6.2.2 Storilci in okolje nasilja ................................................................................... 33
6.2.3 Vrste nasilja...................................................................................................... 35
6.2.4 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi.............................................................. 40
6.2.5 Dejavniki tveganja za nasilje pri storilcu ........................................................ 44
6.2.6 Posledice nasilja pri žrtvi ................................................................................. 47
6.3 REZULTATI STATISTIČNE ANALIZE OBSEGA NASILJA V DRUŽINI IN POMOČI ŽRTVAM IN
STORILCEM ................................................................................................................ 51
6.3.1 Obseg in vrste nasilja – pregled statističnih podatkov .................................... 52
6.3.2 Primerjava med spoloma – kriminološki in viktimološki prikaz podatkov ...... 61
6.3.3 Splošen pregled nekaterih kaznivih dejanj, kjer so bile žrtve ženske ............... 65
6.3.4 Intimno razmerje med žrtvijo in storilcem oz. osumljencem ............................ 69
6.3.5 Intervencije, varnostni ukrepi in recidivizem ................................................... 73
6.3.6 Organizacije za pomoč žrtvam in storilcem nasilja v družini .......................... 78
7 INTERPRETACIJA REZULTATOV ANALIZE PROBLEMATIKE NASILJA .. 90
7.1 MEDNARODNO-PRAVNI VIDIKI NASILJA NAD ŽENSKAMI (IN OTROKI) V DRUŽINI ....... 90
7.1.1 Mednarodne listine ........................................................................................... 90
7.1.1.1 Evropska priporočila in smernice ................................................................. 91
7.1.2 Mednarodni projekti preprečevanja nasilja v družini...................................... 93
7.1.3 Mednarodne študije ekonomskih posledic nasilja v družini............................ 94
7.2 PRAVNOZAKONSKI/KAZENSKOPRAVNI VIDIKI NASILJA NAD ŽENSKAMI (IN OTROKI) V
DRUŽINI ..................................................................................................................... 95
7.2.1 Inkriminacija nasilja nad ženskami (in otroki) v družini ................................. 95
7.2.2 Posebni ukrepi interveniranja v primerih nasilja nad ženskami (in otroki) v
družini............................................................................................................... 98
7.2.3 Kriminološki in viktimološki vidiki nasilja nad ženskami (in otroki) v družini 99
7.3 VODENJE STATISTIKE O OBSEGU IN OBLIKAH NASILJA NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI .. 100

7.4 INTERPRETACIJA REZULTATOV ANALIZE PUBLIKACIJ – SPLOŠNE BAZE PODATKOV O
NASILJU, ZA OBDOBJE OD 1998 DO 2003 .................................................................. 101
7.5 INTERPRETACIJA STATISTIČNIH PODATKOV O OBSEGU IN OBLIKAH NASILJA V DRUŽINI,
ZA OBDOBJE OD 1998 DO 2003 ................................................................................ 102
7.5.1 Obseg nasilja in primerjava med spoloma – kriminološki in viktimološki
prikaz podatkov .............................................................................................. 102
7.5.2 Splošen pregled nekaterih kaznivih dejanj, kjer so bile žrtve ženske ............. 104
7.5.3 Intimno razmerje med žrtvijo in storilcem oz. osumljencem .......................... 105
7.5.4 Intervencije, varnostni ukrepi in recidivizem ................................................. 105
7.6 INTERPRETACIJA ANALIZE BAZE PODATKOV PUBLIKACIJ O NASILJU NAD ŽENSKAMI V
DRUŽINI IN STATISTIČNE ANALIZE OBSEGA NASILJA V DRUŽINI ............................... 107
7.6.1 Splošni kazalniki publikacij o nasilju nad ženskami v družini ....................... 107
7.6.2 Značilnosti nasilja nad žensko v družini ........................................................ 108
7.6.3 Vrste in oblike nasilja nad ženskami v družini ............................................... 109
7.6.3.1 Statistični podatki o oblikah nasilja ........................................................... 111
7.6.4 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi, storilcu in v družini ......................... 112
7.6.4.1 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvah ..................................................... 112
7.6.4.2 Dejavniki tveganja za nasilje pri storilcih .................................................. 115
7.6.4.3 Statistični podatki o dejavnikih tveganja za nasilje v družini .................... 116
7.6.5 Posledice nasilja pri ženskah, žrtvah nasilja v družini .................................. 116
7.7 POMOČ ŽRTVAM NASILJA V DRUŽINI ....................................................................... 119
7.7.1 Vloga, načela dela in pomen organizacij za pomoč žrtvam nasilja ............... 119
7.7.2 Centri za socialno delo ................................................................................... 120
7.7.3 Mreža organizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja ................................... 120
7.7.4 Ženska svetovalnica in Društvo SOS telefon .................................................. 121
7.7.5 Zagovorništvo ................................................................................................. 122
7.8 POMOČ STORILCEM NASILJA V DRUŽINI ................................................................... 122
7.8.1 DNK – Društvo za nenasilno komunikacijo ................................................... 122
7.8.2 Socialna rehabilitacija v zavodih za prestajanje kazni zapora ...................... 123
7.9 STATISTIČNI PODATKI ORGANIZACIJ ZA POMOČ ŽRTVAM IN STORILCEM NASILJA V
DRUŽINI ................................................................................................................... 125
7.10 EVALVACIJA UČINKOV SOCIALNEGA DELA V ORGANIZACIJAH INSTITUCIONALNE
POMOČI.................................................................................................................... 126
7.10.1 Osnovne značilnosti življenjske situacije žensk, žrtev nasilja v družini pred
odhodom od nasilnega partnerja v varno hišo, materinski dom ali zatočišče126
7.10.2 Učinki bivanja v varni hiši in v materinskem domu ....................................... 127
7.10.3 Osveščenost strokovne in laične javnosti za problematiko nasilja nad žensko v
družini............................................................................................................. 127
8 PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE SEDANJEGA STANJA IN PRIPOROČILA ZA
ZAKONODAJO ................................................................................................................... 129
9 SKLEPI ......................................................................................................................... 133
10 VIRI ............................................................................................................................... 140

1 POVZETEK
V preteklosti nasilje nad ženskami v družini ni bilo zaznano kot družbeni problem, ampak kot
zasebni in moralni problem. Šele v zadnjem desetletju se je, tudi po zaslugi delovanja
feministk, situacija spremenila. Kljub temu je v slovenskem prostoru še vedno prisotna
neenakopravnost med spoloma, ki se kaže v obliki neenakih možnostih za oba spola,
diskriminaciji žensk in visoki družbeni toleranci do storilcev nasilja. V raziskovalni nalogi
"Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco" smo analizirali stanje na področju
obravnavanja nasilja v Sloveniji, z namenom vpogleda v problematiko nasilja nad ženskami v
družini. Poznavanje omenjene problematike je namreč ključnega pomena za načrtovanje
bodočih programov (npr. Nacionalni program proti nasilju v družini) in nekaterih
zakonodajnih sprememb (npr. uvedba posebnega zakona o preventivi nasilja v družini).
V raziskavi smo analizirali strokovne in raziskovalne publikacije na področju nasilja za

obdobje zadnjih petih let (1998 – julij 2003). Nabor obstoječe strokovne in znanstvene
literature je bil opravljen v sistemu COBISS z geslom nasilje. Nastala splošna baza podatkov
o nasilju je vsebovala 309 publikacij, ki smo jo analizirali glede na: splošne kazalnike o
publikaciji, storilce, žrtve, vrste in okolje nasilja. Z nadaljnjo analizo smo iz nje izločili 62
publikacij, ki so obravnavale nasilje nad ženskami v družini. Slednje smo pridobili iz knjižnic,
jih preučili in njihovo vsebino analizirali z naslednjih vidikov: splošni kazalniki o publikaciji,
storilci in okolje nasilja, vrste nasilja, dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi in storilcu in
posledice nasilja. Analizo smo opravili z opisno statistično metodo (meta-analizo). Pri tem je
treba poudariti, da rezultati analize publikacij ne predstavljajo reprezentativnega stanja
pojavov na področju nasilja nad ženskami v Sloveniji, ampak stanje pojavov, kot so jih
obravnavale publikacije.
Analizo obsega nasilja v družini in pomoči žrtvam smo opravili s pomočjo kvalitativnih in
kvantitativnih podatkov. Le-te so nam posredovale nekatere vladne in nevladne ustanove, ki
se srečujejo s problematiko nasilja. Posredovani statistični podatki se pogosto niso nanašali na
raziskovano obdobje (1998 – september 2003), ker nekatere ustanove tovrstno evidenco
vodijo šele zadnja leta ali pa je ne želijo posredovati. Na podlagi statističnih podatkov smo
izoblikovali parcialne ocene, ki sicer dajejo določen vpogled v obseg nasilja, vendar ne
predstavljajo reprezentativnega stanja v Sloveniji na področju nasilja and ženskami v družini.
Ocena spremljanja nasilja v družini s pomočjo statističnih podatkov o kriminaliteti in

viktimizaciji (številu določenih vrst kaznivih dejanj, številu kaznivih dejanj v intimnem
odnosu in številu kršitev Zakona o javnem redu in miru) je pokazala, da so bile ženske v
obdobju med leti 1998 in 2003 žrtve kaznivih dejanj v dveh petinah primerov. V letu 2002, ko
je bil izveden popis prebivalstva, je bilo s strani partnerja viktimiziranih 6‰ (5.841) žensk
celotne slovenske populacije, pri čemer so bile najbolj ogrožene ženske v rodnem obdobju.
Izkazalo se je, da sta bili dve tretini kaznivih dejanj nad žensko izvršeni s strani partnerja in
da so bili moški v 91% primerov povzročitelji nasilja v zasebnem prostoru. Ženske, ki so v
letu 2002 doživele nasilje, so bile najbolj ogrožane s strani partnerjev v zasebnem prostoru.
Kljub postopnem naraščanju števila viktimizacij na letni ravni, lahko delež iz leta 2002
predstavlja približno oceno. Vendar je potrebno pri tem upoštevati, da so vanjo vključene le
ženske, ki so sprožile interveniranje policije.
Analiza nasilja, povzročenega v obliki kaznivih dejanj (zoper življenje in telo, zoper
človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper
javni red in mir) je pokazala, da je bila nekaj več kot polovica žrtev zakonskih, in nekaj manj
kot polovica intimnih partnerjev. Pri tem je bila dobra polovica osumljencev zakonskih, in
nekaj manj kot polovica intimnih partnerjev. Vrsta partnerskega razmerja torej ni ključen
dejavnik tveganja za viktimiziranost.
Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kjer so bile žrtve ženske, so predstavljala manj
kot desetino (8%) vseh kaznivih dejanj, zabeleženih na policiji v obdobju od 1998 do 2003 (8
mesecev). V približno polovici primerov so bile ženske žrtve posilstva in v polovici primerov
žrtve spolnega nasilja. Vendar vse kaže, da veliko žensk, kaznivih dejanj zoper spolno
nedotakljivost ne prijavlja policiji, zato je naš podatek 300-krat manjši od podatka, dobljenega
v anonimni telefonski anketi.
Na podlagi analize publikacij smo ugotovili, da je v zadnjih petih letih (1998-2003) slovenska
znanstvena in strokovna javnost preučevala zlasti vrstniško nasilje, mladostniško
prestopništvo in problem spolnega nasilja nad otroki in ženskami. Maloštevilne pa so bile
publikacije s problematiko nasilja nad ženskami v partnerski zvezi. Slednje je rezultat
interesov omejenega števila raziskovalcev in neenakomerne zastopanosti različnih ved, ki se
ukvarjajo s tem področjem. Ugotavljamo, da nimamo kvalitetnega vpogleda v stanje na
področju nasilja nad moškimi in ženskami iz družbeno izključenih skupin, kot so ženske s
prizadetostmi, Romkinje in tujke. Ugotovili smo tudi, da zlasti primanjkuje raziskav o
storilcih nasilja in dajanju pomoči storilcem nasilja.
Strokovne in znanstvene publikacije o problematiki nasilja nad ženskami v družini, so v

največjem obsegu obravnavale različne vidike pomoči žrtvam nasilja in socialnega dela ter
družbene in individualne mehanizme nasilja, kot so vrste, okolje in posledice nasilja v
povezavi z družbenim kontekstom. Najpogosteje so bile te teme obravnavane v okviru vede
socialnega dela ter viktimologije, kriminologije in sociologije. Ugotovili smo, da so bile
najskromnejše zastopane publikacije s področja medicinskih ved. Med znanstvenimi in
strokovnimi publikacijami sta bili z izjemo diplomskih nalog z Visoke šole za socialno delo
samo dve empirični raziskovalni nalogi.
Analiza publikacij je pokazala, da so ženske redkeje storilke kaznivih dejanj z elementi nasilja
kot moški. Do enakih ugotovitev smo prišli tudi s pomočjo statističnih podatkov, ki so
razkrili, da je razmerje med moškimi storilci in ženskami storilkami 9:1. V partnerskih
odnosih, kjer se pojavlja nasilje, so storilci nasilnih dejanj večinoma moški in žrtve ženske.
Nadalje se je izkazalo, da so bile ženske storilke umorov pred izvršitvijo kaznivega dejanja
več let žrtve nasilja umorjene osebe. Ženske so bile največkrat žrtve nasilja s strani trenutnega
partnerja, brata očeta in bivšega partnerja. Med njimi so prevladovale ženske, ki so bile žrtve
spolnega in telesnega nasilja. Psihično nasilje je bilo manjkrat omenjeno, čeprav je prepleteno
z drugimi vrstami nasilja. Domnevamo, da ga žrtve ne prepoznavajo in zato ne znajo
imenovati. Ženske so bile najpogosteje pretepene, poniževane, ozmerjane, omalovaževane in
nadzorovane. Prav tako so bile premoženjsko oškodovane zaradi odtujevanja skupne lastnine
in prisvajanja dohodka. Največjemu tveganju za nasilje so bile izpostavljene ženske s
telesnimi in duševnimi prizadetostmi, z nizko samopodobo in samospoštovanjem, nizko
izobrazbo, brez zaposlitve, z vzgojo v spolno specifične vloge in z izkušnjo nasilja v svoji
primarni družini. Večina žensk je nasilje prenašala več let, kar se je odražalo v raznih telesnih
poškodbah, duševnih motnjah ali boleznih (avtoagresivno vedenje, motnje hranjenja), nizki
samopodobi, premoženjski oškodovanosti in socialni izoliranosti. Vzroki in posledice nasilja
so recipročno povezani, zaradi česar žrtev krog nasilja težko prekine ali se zaradi eksistenčnih
težav vrača v nasilni odnos. Podatki o recidivizmu kažejo, da se ena petina storilcev po vrnitvi
iz zapora prav tako znajde v začaranem krogu nasilja, saj ponavljajo nasilne vzorce vedenja,
vendar po večini v drugi obliki kaznivih dejanj. Ti izsledki napeljujejo na nujnost uvedbe

učinkovitega enotnega programa za socialno rehabilitacijo storilcev, kakor to narekujejo
evropske smernice.
Na podlagi pregledanih publikacij nismo dobili reprezentativnega vpogleda v značilnosti

storilcev nasilnih dejanj v družini. Nanje lahko sklepamo na podlagi tuje literature, saj imamo
s tega področja samo eno magistrsko nalogo (Štirn, 2002). Enako velja za področje dajanja
pomoči storilcem nasilja, ki je bilo obravnavano v okviru dveh diplomskih nalog (Boškić,
1999; Sušnik, 2000). Med dejavniki tveganja za storilce nasilja so žrtve najpogosteje
omenjale odvisnost od alkohola, ljubosumje in depriviligiran družbeni položaj. Storilci so bili
pogosto v otroštvu sami žrtve in so v kasnejšem življenju internalizirali nasilje kot vzorec
vedenja med spoloma.
Slovenska mreža pomoči za žrtve nasilja je centralizirana in ne omogoča vsem žrtvam enakih
možnosti pri iskanju kvalitetnih oblik pomoči. Ženskam iz Osrednjeslovenske regije je na
razpolago široka paleta različnih vrst pomoči, medtem ko so ženske iz bolj oddaljenih regij
diskriminirane in v iskanju pomoči omejene na maloštevilne centre za socialno delo.
Nasilje nad ženskami v družini je kompleksen pojav, ki ga v Sloveniji trenutno ne rešujemo

učinkovito predvsem zaradi neustrezne zakonodaje, zastarelih načel socialnega dela z žrtvami,
odsotnosti pomoči storilcem nasilja in neučinkovitega delovanja nekaterih državnih institucij.
Vse to ženskam, žrtvam nasilja v družini otežuje prekinitev nasilnega odnosa. Očitna je
pomanjkljiva zakonodaja, ki ureja področje nasilja nad ženskami v družini in
nepripravljenosti države, da spremeni in dopolni zakonodajo na podlagi podpisanih konvencij.
Slednje je povezano z dejstvom, da smo ena redkih držav, ki nasilje v družini obravnava kot
prekršek, v kolikor žrtev ne poda zasebne tožbe. To pa je žrtvi oteženo zaradi specifičnega
odnosa med storilcem in žrtvijo, ki ga obstoječa zakonodaja ne upošteva v vseh razsežnostih.
Situacija je še toliko bolj zapletena, ker z zakonom ni jasno določena meja, ko se policisti še
smejo oziroma morajo vmešati v intimna družinska razmerja. Zato bi bilo treba razvijati
povezanost med institucijami in oblikovati celovito politiko ukrepov na področjih kazenske in
družinske zakonodajne, stanovanjske in zaposlovalne politike.
V Sloveniji nimamo urejenega registra statističnih podatkov, ki bi omogočil vpogled v

razsežnost pojava nasilja nad ženskami v družini na ravni prijav, ukrepov, intervencij, pomoči
in posledic. Zaradi pomanjkanja enotne metodologije zajemanja statističnih podatkov v
institucijah, ki prihajajo v stik z nasiljem v družini (policija, zdravstveni domovi, centri za
socialno delo, sodišča, vzgojnoizobraževalne ustanove, idr.), so podatki o nasilju v družini
razdrobljeni, pomanjkljivi ali pa jih sploh ni. Tako je trenutno zelo težko oceniti, kakšna sta
pravzaprav obseg in narava nasilja nad ženskami v Sloveniji. Šele uvedba centralnega registra
statističnih podatkov o nasilju, ki bi bil dostopen raziskovalni in strokovni javnosti, bi lahko
omogočila evalvacijo učinkov različnih ukrepov in oblikovanje smernic za preprečevanje in
omejevanje nasilja ter njegovih posledic.
V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami je osveščenost strokovne in zlasti

laične javnosti v Sloveniji glede problematike nasilja nad ženskami v družini še vedno na
dokaj nizki ravni. To se odraža v družbenem vrednostnem sistemu in ravnanju, kjer obstaja
prikrita toleranca; strokovni kadri niso dovolj senzibilizirani in nimajo ustreznih protokolov
ravnanja; žrtve se zaradi socialno-ekonomske, stanovanjske in osebne stiske ter sekundarne
viktimizacije nahajajo v podrejenem položaju; neustrezna zakonodaja in počasni postopki
ščitijo storilce in odstranjajo žrtve; neustrezno vodenje statističnih podatkov in pomanjkanje
raziskav zamegljuje oceno obsega problematike; ni zadovoljivega programa za socialno
rehabilitacijo storilcev. Za vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja bo potrebno rušenje

nekaterih mitov o nasilju v družini. Pri tem bo treba vključevati medije, izobraževalne,
politične in kulturne institucije ter raziskovalno dejavnost. Pri slednji je še zlasti pomembno,
da bo vzpostavila ustvarjalni dialog med različnimi disciplinami in pristopi, ki se soočajo z
različnimi vidiki nasilja (fenomenološki, zakonodajnopravni, medicinski idr.).
2 SUMMARY
In the past centuries domestic violence has not been perceived as a social problem but rather
as a private and a moral problem. In the last decade the situation has changed mainly due to
activities of feminist organizations. Nevertheless the gender inequality is still present in
Slovenia. It reflects in unequal possibilities for men and women, women discrimination and
high social tolerance of perpetrators. The aim of the present study Violence Against Women –
How to Achieve Zero Tolerance was to analyze the violence against women in family.
Acquaintance with the violence topic plays a key role in elaboration of programs such as The
National Program Against Domestic Violence and legislation amendments as well (i.e. the
introduction of a special law concerning the prevention of violence within a family).
In our research the analysis of expert publications and research papers dealing with violence
topic for the past five years (1998 – June 2003) was performed. The assortment of expert and
scientific literature has been obtained through the keyword 'violence' in the COBISS system.
The database thus acquired contained 309 publications, which have been analyzed according
to the general publication indicators, perpetrator, victim and environmental indicators and
violence categories. 62 publications dealing with domestic violence have been selected for
further research. The publications have been analyzed with descriptive statistic methods
(meta-analysis) regarding to the general publication indicators, perpetrators and
environmental indicators, violence categories, risk factors and consequences of violence. It
should be pointed out that the results of the publications analysis reflect the domestic violence
against women in Slovenia only according to publication discussions and do not necessarily
represent the actual state of this phenomenon.
The qualitative/quantitative analysis of domestic violence and evaluation of the

institutionalized assistance for victims and perpetrators in the period 1998 – September 2003
was also performed. This part of study included the cooperation with governmental and
nongovernmental institutions that maintain any sort of database related to actual occurrence of
violence against women. Some of these data do not represent the whole five-year interval,
because several institutions either do not keep records of the whole period, or are not willing
to share them. On the basis of acquired statistics some partial estimates of domestic violence
extension have been made. These estimates do not fully reflect the actual situation of violated
women in Slovenia.
Statistical data of criminal and victimization (number of criminal offences, minor offences
and intimate relationship victimization in the time interval between 1998 and 2003) revealed
that women have been victimized in two fifths of the cases. In the year 2002, when census of
Slovenian population was taken, 6‰ (5.841) of women population were victimized by their
partner. It turned out, that most of them were offended in their reproductive life stage. Women
were victims in two thirds of criminal offences and in 91% minor offences, which were
perpetrated by men in private places. Women, who experienced violence in the year 2002,
were mostly victims of their partners. The estimates for year 2002 could be used to predict the
victimization rate for upcoming years as well, although presumption that these estimates only
include women, who called for police intervention, must be taken in account. The fact that

numbers of victimizations in recent years were slightly growing has to be included in
predictions.
Analysis of criminal offences showed, that approximately one half of victims were spouses
and the other half were intimate partners. Similarly approximately half of suspects were
spouses and the other half was an intimate partner. Marital status of intimate partners is not a
risk factor for victimization.
Among all the criminal offences recorded by police between 1998 and 2003, only 8% had
attributes of sexual violence against women. In half of these cases women were raped and in
the other half sexually assaulted. Data from anonymous telephone survey revealed that this
number should be multiplied by at least 300 since a lot of women decide against reporting
sexual crime to the police.
Publications analysis revealed that most experts and scientists examined teenage bullying and
delinquency and sexual crime against children and women. Only a few publications have
studied violence against women in intimate relationship. This is a consequence of a small
number of researchers and their uneven distribution across different science fields dealing
with the violence topic. We do not have an insight in violence acts, committed against women
from marginal social groups (handicapped women, immigrants, Roma). The analysis also
disclosed the lack of studies concerning perpetrators and rehabilitation programs for them.
The publications about family violence against women have mostly focused on supporting
victims, evaluating work of social services and discovering of the social and individual
mechanisms of violence (types, consequences and environment of violence). Predominantly
sociological, victimological, criminological and social work aspects were reported. Almost no
contribution from medical field has been found. There were only two empirical research
publications apart from the student works from Social work faculty.
Publication analysis and examined statistical data showed that women seldom commit
criminal offences in comparison to men, the ratio being 1:9. In violent intimate relationships
men are usually violators and women are victims. Women who committed murder had usually
been victims of violence of the murdered person. Most victims of sexual or physical violence
were violated by their intimate partner, father’s brother or ex partner. Psychological violence
has rarely been pointed out, although it has probably occurred in most cases. We assume that
victims in general often do not recognize psychological violence and consequently do not
report it. In most cases women were beaten, humiliated, insulted and controlled by men. The
women victims of economical violence were suffering from taken away their possessions and
usurping of their income. The most endangered women were those with physical or psychical
handicaps, low educational level and self-esteem, unemployed women who had been raised in
sexual stereotyped environment and with a violent experience in their primary families. Most
of them were for a long time being submitted to physical and psychological traumas, which
resulted in auto-aggressive behavior, eating disorders, low self-esteem, social isolation,
economical loss, etc.
Motives and consequences of domestic violence create a circle, which is rarely broken by
victim. These are main reasons for returning the victims into violent relationships. Statistical
data about recidivism are showing the same structure: one fifth of perpetrators return to the
cycle of violence after leaving the prison, but usually with one exception – they commit other
types of violent acts. These findings suggest that intervention program for perpetrators should

be designed to prevent further violent acts, as cited in Recommendation of the Committee of
Ministers of the Council of Europe.
Publications have not given enough data to enable us an insight into representative
characteristics of perpetrators dealing with the domestic violence. Since there is only one
publication regarding these questions (Štirn, 2002), conclusions can only be made from
foreign literature. We face similar problems discussing social rehabilitation programs for
perpetrators: there were only two publications in this respect (Boškić, 1999; Sušnik, 2000).
The main risk factors for perpetrators are: alcohol addiction, jealousy and low social status.
The perpetrators were often victims in their childhood: violent experiences had been
internalized and resulted in violent behavior pattern in their intimate relationships.
Slovenian net for assisting domestic violence victims is centralized and does not offer equal
possibilities for all women nationwide. Women from Central Slovenian region have better
chances if searching for help while women from distant Slovenian regions are discriminated.
They can only use a limited number of Social Help Centers in the contrast to women from
Central Slovenia who are in position to use all kinds of the governmental and
nongovernmental institutions with special-trained staff.
Violence against women in families is a complex phenomenon, which has not been
effectively solved in Slovenia by now. This is due to inappropriate legislation, old-fashioned
principles of social work, absence of appropriate rehabilitation program for perpetrators and
inefficient work of some governmental institutions. This obstructs women from breaking the
circle of violence. The existing situation is related to perception and treating of domestic
violence, namely Slovenia is stated as one of the few countries, which consider family
violence as a minor offence, unless the victim lodges a complaint. Slovene legislation system
presumes lodging a complaint as filing for divorce and does not take in accounts all of the
specifics of relationship between victim and perpetrator. Another problem is linked with
police interventions since there is no official rule to which degree the police should intervene
in intimate relationships between family members. We suggest some measures, which should
be undertaken to change this situation: systematical changes in legislation system, family law,
accommodation and employment politics. Further steps in developing interdisciplinary
cooperation between governmental and nongovernmental institutions need to be done.
There is no central register for statistics about domestic violence in Slovenia. This is the main
reason preventing the formation of integral statistics about the extension of the phenomenon.
There is an information gap concerning number of lodged complaints, number of
interventions, measures and causes of violence against women. Furthermore, the lack of
uniform methodology and protocols in different institutions (Police, Health Care Services,
Social Help Centers, Courts, etc.) results in insufficiency of statistical data (cost studies, for
example) or in fragmented statistics and partial estimates on the topic. In upcoming years we
should put more efforts in creating appropriate central register system and evident integral
statistics about domestic violence. This should enable us to evaluate different coping
strategies and generate a national program for limiting domestic violence and its
consequences.
According to some other European countries there is a low level of public awareness
regarding domestic violence against women in Slovenia. The subtle tolerance to violence still
prevails and there are many myths about domestic violence, which still have strong influence
on staff protocols. The Zero Tolerance Campaign is not going to be successful unless we
break these myths and take necessary measures for protecting victims from social-economical

and accommodation problems and suffering from secondary victimization. We should attempt
to increase sensibility of the staff, to assure social rehabilitation for perpetrators and provide
appropriate sanctions in national legislation to take swift and effective actions against
perpetrators. Mass media need to be drawn into this long-term plan, as well as educational,
political, cultural and research institutions.
3 IZHODIŠČE RAZISKOVALNE NALOGE
Nasilje v družini je eden izmed najmanj raziskanih družbenih pojavov. Zaradi tabujev,
potrebe po zaščiti zasebnosti družine in zahtevnosti zbiranja tovrstnih informacij je o obsegu
in posledicah nasilja v družini na voljo razmeroma malo statističnih podatkov. To še zlasti
velja za nasilje nad ženskami v družini, ki je ena najbolj prikritih oblik nasilja. Pogosto je
obravnavana v vzgojnoizobraževalnih in socialnovarstvenih organizacijah, vendar največkrat
zgolj v okviru drugih dejavnikov (medvrstniško nasilje, izostajanje dijakov od pouka, nasilje
nad otroki v družini, zanemarjanje otrok, surovo ravnanje z otroki, neizpolnjevanje družinskih
obveznosti, alkoholizem v družini, itd.). V Sloveniji nasilje nad ženskami ni bilo prepoznano
kot družbeni problem, dokler feministična skupina Lilit leta 1989 ni organizirala prvega
projekta pomoči za ženske in otroke, ki doživljajo nasilje. To je bilo Društvo SOS telefon za
ženske in otroke - žrtve nasilja, ki ima, vključno z ostalimi nevladnimi organizacijami, še
danes pomembno vlogo pri vzpostavljanju ničelne tolerance do nasilja.
Nasilje nad ženskami je nezaželjeno, saj ogrožajoče vpliva na vitalne družbene vrednote in
interese. Pojav nasilja je znotraj možnosti družbenega nadzora. Zato je smiselno sistematičo
povečevati občutljivosti laične in strokovne javnosti in tako postopoma vzpostavljati ničelno
toleranco do nasilja nad ženskami. Zadovoljiva osveščenost širšega kroga prebivalstva,
povezanost centrov za socialno delo z zdravstvenimi službami, ustrezno sankcioniranje
nasilnega vedenja in učinkovita mreža vladnih in nevladnih organizacij na tem področju, bi
namreč pripomogle h razklenitvi generacijskega kroga nasilja.
Slovenska vlada se je zavezala, da bo vztrajno in kontinuirano reševala problem nasilja nad

ženskami. Osnova za kakršno koli ukrepanje države na tem predmetnem področju, pa je
poznavanje pojava, njegovih značilnosti, razsežnosti, posebnosti in vzrokov v okviru
družbeno-kulturnega ozadja. V Sloveniji razpolagamo zgolj z ocenami obsega nasilja. V
našem prostoru še ni bila izvedena nobena obsežnejša raziskava o pojavu nasilja nad
ženskami v družini, zato je za nadaljnje ukrepanje najprej potrebna podrobna analiza stanja, ki
vključuje tudi pregled znanstvenih in strokovnih izsledkov ter nabor empiričnih podatkov.
Na podlagi zgoraj opisanih izhodišč smo v naši raziskovalni nalogi opravili analizo
obravnavanja problematike nasilja nad ženskami v družini. Le-ta bo lahko pripomogla k
izoblikovanju ustreznih strokovnih podlag za pripravo Nacionalnega programa proti nasilju v
družini in pri pripravi ustrezne zakonodaje.

4 NAMEN IN CILJI RAZISKOVALNE NALOGE
Namen raziskovalne naloge je bil proučiti obseg in značilnosti slovenskih znanstvenih in

strokovnih publikacij o nasilju nad ženskami v družini za obdobje od 1998 do junija 2003.
Raziskava je bila namenjena tudi ocenjevanju obsega nasilja v družini v slovenskem prostoru
s pomočjo dosegljivih statističnih podatkov o kriminaliteti za obdobje od 1998 do septembra
2003.
Cilji raziskovalne naloge so bili:

• analiza publikacij, ki so obravnavale nasilje,
• pregled in sinteza obstoječih podatkov tematike nasilja nad ženskami v družini,
• analiza obsega in oblik pomoči žrtvam in storilcem nasilja v družini.
S tem bi se pridobile podlage za oblikovanje predlogov za nadaljnje raziskave, preventivno in

kurativno delovanje državnih institucij in predlogi za oblikovanje smernic pri pripravi
Nacionalnega programa ter zakonodaje na področju obravnavanja nasilja v družini.
5 METODA DELA
5.1 Nabor literature
V raziskovalni nalogi predstavljamo obseg in rezultate slovenskega empiričnega in

teoretičnega raziskovanja na področju nasilja za obdobje zadnjih petih let (1998- junij 2003).
V sistemu COBISS smo pregledali bazo podatkov o nasilju v izbranih strokovnih knjižnicah
na območju ljubljanske in mariborske regije: Filozofske fakultete, Pedagoške fakultete,
Fakultete za družbene vede, Visoke socialne šole, Visoke policijsko-varstvene šole, Visoke
zdravstvene šole, Pravne fakultete in Narodno univerzitetne knjižnice.
Nabor obstoječe strokovne in znanstvene literature v sistemu COBISS je bil opravljen z

geslom nasilje. Nastala baza podatkov je vsebovala 309 bibliografskih enot (publikacij). Z
nadaljnjo analizo smo iz nje izločili 62 publikacij, ki so obravnavale nasilje nad ženskami v
družini. Slednje smo pridobili iz knjižnic, jih preučili in njihovo vsebino analizirali z več
vidikov.
5.2 Priprava podatkovnih baz publikacij o nasilju
Splošno podatkovno bazo o nasilju smo uredili in analizirali glede na: splošne kazalnike o
publikaciji, storilce, žrtve, vrste in okolje nasilja.
Podatkovno bazo o nasilju nad ženskami v družini smo uredili in analizirali po posameznih
kategorijah, in sicer glede na:
• splošne kazalnike o publikaciji,
• storilce in okolje nasilja,
• vrste nasilja,
• dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvi,
• dejavnike tveganja za nasilje pri storilcu in
• posledice nasilja.

5.3 Nabor podatkov za analizo obsega nasilja v družini in pomoči žrtvam in
storilcem
Zbiranje podatkov o razsežnostih nasilja nad ženskami v družini v obdobju med leti 1998 in
2003 (9 mesecev), je potekalo s pomočjo:
• povezovanja s spodaj naštetimi inštitucijami in posredovanja gradiva iz neobjavljenih
arhivov na prošnjo ter osebnega razgovora z odgovornimi osebami,
• zbiranjem gradiva iz objavljenih arhivov,
• zbiranjem podatkov s spletnih strani,
• zbiranjem podatkov iz objavljenih strokovnih in raziskovalnih publikacij ter iz
diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog dodiplomskih in podiplomskih študentov.
5.3.1 Inštitucije, ki so posredovale kvalitativne ali/in kvantitativne podatke o nasilju

nad ženskami v družini
• Ministrstvo za notranje zadeve: Služba za stike z javnostjo, Služba za informatiko in

telekomunikacije,
• Inštitut za kriminologijo,
• Statistični Urad republike Slovenije,
• Vlada RS: Urad za enake možnosti,
• Ministrstvo za pravosodje: Pravosodna uprava,
• Vrhovno državno tožilstvo: Informacijski center,
• Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani: Informacijska služba,
• Okrajno državno tožilstvo v Ljubljani: Kazenski oddelek,
• Vrhovno sodišče: Informacijska služba,
• Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: CSD Lj center, CSD Lj Moste-Polje,
CSD Vič, CSD Koper
• Skupnost centrov za socialno delo,
• Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana,
• Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor,
• Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij,
• Klinični center Ljubljana: Služba za planiranje, statistiko in analize, Oddelek IPP,
• telefoni za pomoč žrtvam nasilja: SOS telefon, Telefon ženske svetovalnice,
• zatočišča za žrtve nasilja v družini: Krizni center,
• društva, ki se ukvarjajo s pomočjo žrtvam nasilja v družini: Društvo za nenasilno
komunikacijo (DNK), Ženska svetovalnica.
5.4 Analiza in prikaz podatkov
5.4.1 Meta analiza publikacij
Analizo smo opravili z opisno statistično metodo (meto-analizo). Rezultate smo prikazali z
relativnimi števili (odstotnimi deleži) v obliki grafikonov. Pri tem je treba poudariti, da
rezultati za spremenljivke storilci, okolje, vrste, dejavnike tveganja za nasilje in posledice
nasilja ne predstavljajo reprezentativnega stanja pojavov na področju nasilja nad ženskami,
ampak predstavljajo stanje pojavov, kot so jih obravnavale publikacije.

5.4.2 Analiza obsega nasilja v družini in pomoči žrtvam in storilcem
Pridobljeni statistični podatki so bili analizirani z metodami deskriptivne statistike in/ali

prikazani z ustreznimi števili (frekvencami, odstotnimi deleži) v obliki grafikonov, tabel in
slik. V analizo so bili vključeni kriminološki in viktimološki statistični podatki iz izbranih
skupin kaznivih dejanj. Vključena so bila kazniva posamezna dejanja iz tistih skupin kaznivih
dejanj, ki vsebujejo elemente nasilja. Izbrane skupine kaznivih dejanj:
• kazniva dejanja zoper življenje in telo,
• kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine,
• kazniva dejanja zoper javni red in mir,
• kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost,
• kazniva dejanja zoper čast in dobro ime,
• kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino.
Podatki o inštitucijah, ki so dostopne žrtvam (in storilcem) nasilja v družini, so bili

predstavljeni po slovenskih regijah.
6 PREDSTAVITEV REZULTATOV
6.1 Rezultati analize publikacij – splošne baze podatkov o nasilju
Rezultati analize splošne baze podatkov vključujejo 309 publikacij z raznolikimi vsebinami,
vidiki in pristopi obravnav nasilja nad ženskami, otroki, starejšimi ljudmi, duševnimi bolniki
in med vrstniki. Te publikacije smo analizirali po izbranih splošnih kazalnikih, ki kažejo na
obseg, vidike in vedo raziskovanja nasilja ter na nekatere fenomenološke sestavine nasilja, kot
so storilci, žrtve, okolje in vrste nasilja. Na podlagi teh kazalnikov smo v obravnavanem
obdobju identificirali trend, različne zaznave in polja zanimanja slovenske raziskovalne in
strokovne javnosti za problematiko nasilja.

V grafu 1 je predstavljena frekvenčna porazdelitev publikacij, ki so izšle med letoma 1998 in
2003. Iz slike je razvidno, da je zanimanje med slovensko strokovno in znanstveno javnostjo
doseglo vrh v letu 2002.
Graf 1: Skupno število izdanih publikacij po letih od 1998

do 2003 po iskalnem ključu "nasilje" v sistemu COBISS
80
60
40
20
0
1998 1999 2000 2001 2002 2003

Leta 2000 je narasel delež publikacij na visokošolskih družboslovnih šolah (graf 2);
povprečje deležev za leta med 2000 in 2003 je bilo 60,8%. Med njimi so v celotnem
obravnavanem obdobju po velikosti deležev izdanih publikacij najbolj izstopale Visoka šola
za socialno delo (13,9%), Pedagoška fakulteta (12,6%), Visoka policijsko-varnostna šola
(10,6%) in Fakulteta za družbene vede (10%). Na omenjenih visokih šolah je naraščal delež
publikacij po letu 1999, in sicer najbolj izrazito na Visoki šoli za socialno delo. Izmed zgoraj
naštetih visokošolskih ustanov je izjema Pedagoška fakulteta, kjer se je po letu 2000 delež
izdanih publikacij zmanjševal. Povedati je tudi treba, da na Filozofski fakulteti nastale naloge
izvirajo iz Oddelka za pedagogiko in Oddelka za psihologijo, kar še zvišuje delež pedagoških
publikacij. Študentje pedagogike in psihologije so se zlasti posvečali problematiki vrstniškega
nasilja in nasilja nad otroki. Najmanjši delež publikacij je iz Visoke zdravstvene šole (3,5%) in
Pravne fakultete (3,2%), medtem ko se relativno velik delež publikacij v kategoriji založba
nanaša na priročnike, monografije in članke v strokovnih in znanstvenih (serijskih)
publikacijah.
Graf 2: Delež publikacij glede na mesto izida po letih od 1998 do 2003
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
Fakulteta za družbene vede Filozofska fakulteta Pedagoška fakulteta
Pravna fakulteta Visoka policijska-varnostna šola Visoka šola za socialno delo
Visoka zdravstvena šola Založba

V celotnem obravnavanem obdobju so med različnimi vrstami publikacij prevladovale
visokošolske diplomske naloge, katerih delež je po letu 1999 naraščal (graf 3). Najmanjši
delež publikacij je v kategoriji drugo, ki vsebuje spremne besede, ocene, poljudne in
diskusijske prispevke.
Ugotovili smo, da je delež magistrskih del in doktorskih disertacij v primerjavi z drugimi

vrstami strokovnih in znanstvenih objav najmanjši. Med letoma 1998 in 2003 sta bili napisani
le dve doktorski disertaciji, in sicer ena na Fakulteti za družbene vede in druga na Pravni
fakulteti. Prva je obravnavala kulturno-politični vidik nasilja (Gazdić, 1998), druga je
osvetlila problematiko inkriminacije nasilja v družini (Filipčič, 1999).
Graf 3: Delež publikacij glede na vrsto objave po letih od 1998 do 2003
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
Diplomska naloga Doktorska disertacija Drugo
Magistrsko delo Strokovna publikacija Znanstvena publikacija

Problematiki nasilja so se največ posvečali pedagogi, sociologi ter strokovnjaki s področja
socialnega dela, kriminologije in psihologi (graf 4). Presenetljivo malo publikacij je bilo s
področja medicinskih ved; v obravnavanem obdobju je izšlo le 11 publikacij, in sicer ena
znanstvena publikacija in 10 diplomskih nalog z Visoke zdravstvene šole.
Delež publikacij s področja pedagogike je bil največji leta 1999; s področja socialnega dela
leta 2001, s področja sociologije leta 2003, s področja psihologije leta 2002 in s področja
kriminologije leta 2003. Za publikacije s področja pedagogike smo ugotovili, da se je njihov
obseg po letu 1999, ko je bil delež izdanih publikacij največji, zelo zmanjšal. V kategorijo
drugo smo uvrstili dve publikaciji, eno s področja demografije (Denžič, 2001) in drugo s
področja ekonomije (Pagon, 2001).
Graf 4: Delež publikacij glede na vedo obravnave nasilja po letih

od 1998 do 2003
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
Drugo Kriminologija Viktimologija Pravo Medicina
Pedagogika Psihologija Socialno delo Sociologija

Na grafu 5 so prikazani deleži publikacij glede na vidik obravnave nasilja. Največji delež
publikacij je obravnaval fenomenologijo (t. s. pojavne značilnosti) vrst, storilcev in žrtev
nasilja. V najmanjšem deležu so publikacije obravnavale pomoč storilcem nasilja. Tej
problematiki sta se posvetili le dve diplomski nalogi (Boškić, 1999; Sušnik, 2000).
Drugi vidiki obravnave nasilja so bili zastopani v manjšem deležu; med njimi sta bila v
največjem deležu zastopana kriminološki vidik in pomoč žrtvam nasilja.
Graf 5: Delež publikacij glede na vedo

obravnave nasilja v obdobju od 1998 do 2003
1,9% 5,9%
14,3% 9,7% 0,5%
3,4%
64,3%
Zakonodajnopravni Fenomenološki
Kriminološki Pomoč žrtvam nasilja
Statistika Preventiva
Pomoč storilcem nasilja

Med obravnavanimi storilci nasilja so po velikosti deleža izstopali otroci in storilci, ki smo jih
označili s kategorijo družinski član (graf 6). V njo smo uvrstili člane primarne družine, to so
partner, oče, mati, otroci, starši in sorojenci. Velik delež storilcev v kategoriji otroci se
navezuje na publikacije, ki so se posvečale problematiki vrstniškega nasilja in mladostniškega
prestopništva. Najmanjši delež publikacij je kot storilce obravnaval strokovne delavce, ženske
in duševne bolnike. V kategorijo storilcev moški smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale
storilce različnih spolnih kaznivih dejanj, med katerimi je prevladovalo posilstvo. Kategorija
storilcev sodelavci se nanaša na publikacije, ki so osvetlile problem psihičnega nasilja in
spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu. S kategorijo storilcev strokovni
delavci so povezane publikacije, ki so izpostavile nasilje strokovnih delavcev v zavodih za
telesno in duševno prizadete, medtem ko so publikacije v povezavi s kategorijo storilcev
duševni bolniki obravnavale nasilje med njimi in nasilje slednjih nad strokovnimi delavci. V
kategorijo drugo smo uvrstili publikacije (število publikacij: 5), ki obravnavajo nasilje v
medijih, med odvisnimi od alkohola, med učitelji in nasilje med ter nad študenti.
Kategorija ženske se navezuje na publikacije, ki so obravnavale ženske kot storilke kaznivih

dejanj. Publikacije so redkeje obravnavale ženske kot storilke nasilnih dejanj. Obravnavane so
bile v okviru kriminalne statistike in teoretičnih člankov. Iz njih je razvidno, da so ženske
redkeje storilke nasilnih kaznivih dejanj kot moški. Prav tako se je pokazalo, da so bile kot
storilke umorov več let, preden so ga izvršile, žrtve umorjene osebe.
Graf 6: Delež publikacij glede na storilce

obravnave nasilja v obdobju od 1998 do 2003
2,4% 1,9%
41,7%
2,5%
3,7%
2,4%
9,1%
36,3%
Drugo Družinski član
Moški Otroci
Strokovni delavci Duševni bolniki
Ženske Sodelavci

Največji delež publikacij je obravnaval nasilje v družini. Po velikosti deleža mu sledijo
publikacije, ki so obravnavale nasilje v šoli. Najmanjši delež publikacij je obravnaval nasilje
na delovnem mestu. V kategorijo javni prostor smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale
nasilje nad ženskami na javnem prostoru, kot so gostinski objekti, dvorišča, ulica, avtomobili
ipd. V kategorijo javni zavodi smo uvrstili publikacije, ki so osvetlile problem nasilja v
zavodih za mladostniške prestopnike in v zavodih za telesno in duševno prizadete.
Graf 7: Delež publikacij glede na okolje

nasiljastorilce obravnave nasilja v obdobju od
1998 do 2003
8,0% 31,2%
4,5%
5,1%
51,1%
Delovno mesto Družina Javni prostor
Javni zavodi Šola

Med obravnavanimi vrstami nasilja so po velikosti deleža izstopale publikacije, ki so se
posvečale spolnemu nasilju. V nekoliko manjšem deležu so sledile publikacije, ki so
obravnavale problem telesnega nasilja (graf 8). O ekonomskem nasilju poroča najmanjši
delež publikacij. V kategorijo medijsko nasilje smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale
vpliv medijev na (nasilno) vedenje otrok in mladostnikov in medijsko obravnavo nasilja nad
ženskami. Prav tako so v majhnem deležu zastopane publikacije, ki so obravnavale psihično
nasilje. Slednje so obravnavale psihično nasilje na delovnem mestu, tako imenovano
šikaniranje, in psihično nasilje nad ženskami v partnerski zvezi.
Graf 8: Delež publikacij glede na vrste nasilja v

obdobju od 1998 do 2003
35,6% 4,8%
9,3%
20,5%
29,8%
Telesno nasilje Psihično nasilje
Spolno nasilje Ekonomsko nasilje
Medijsko nasilje

V največjem deležu se pojavljajo publikacije, ki so se osredotočile na žrtve nasilja iz ranljivih
družbenih skupin (otroci in ženske) (graf 9). Očitno je, da sta v Sloveniji slabo raziskana
obseg in dinamika nasilja v nekaterih izključenih družbenih skupinah, kot so starejši ljudje,
ljudje s prizadetostmi, istospolni partnerji, Romi in drugi. V kategorijo moški smo uvrstili
publikacije, ki so obravnavale kriminalno statistiko, kjer se moški pojavijo kot žrtve kaznivih
dejanj (umorov, ubojev, pretepov itn.). V kategorijo starejše osebe smo uvrstili publikacije, ki
so omenjale nasilje nad starejšimi zlasti ženskami, ki so največkrat žrtve premoženjskih
kaznivih dejanj. V kategorijo drugo smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale nasilje otrok
nad živalmi in med ter nad študenti.
Graf 9: Delež publikacij glede na žrtve nasilja v

obdobju od 1998 do 2003
61,9%
1,0% 2,3%
1,9% 29,0% 1,0%
2,5% 0,5%
Drugo Duševni bolniki
Otroci Sodelavci
Starejše osebe Strokovni delavci
Ženske Moški

6.2 Rezultati analize publikacij – baze podatkov o nasilju nad ženskami v
družini
Rezultati analize publikacij - baze podatkov o nasilju nad ženskami v družini vključujejo 62
publikacij z raznolikimi vsebinami, vidiki in pristopi obravnav nasilja nad ženskami. Te
publikacije smo analizirali po izbranih kazalnikih, ki smo jih opisali v poglavju 5.4.1. Na
podlagi teh kazalnikov smo v obravnavanem obdobju identificirali trend in različne zaznave
ter polja zanimanja slovenske znanstvene in strokovne javnosti za problem nasilja nad
ženskami v družini.
6.2.1 Splošni kazalniki publikacij o nasilju nad ženskami v družini
V grafu 10 je predstavljena frekvenčna porazdelitev publikacij, ki so obravnavale nasilje nad

ženskami v družini in so izšle med letoma 1998 in 2003. Iz slike je razvidno, da je število
publikacij začelo naraščati po letu 1999 in doseglo vrh v letu 2001.
Graf 10: Skupno število izdanih publikacij o nasilju nad

ženskami v družini po letih od 1998 do 2003
80
60
40
20
0
1998 1999 2000 2001 2002 2003

V celotnem obravnavanem obdobju je med visokošolskimi ustanovami po velikosti deleža
izdanih publikacij najbolj izstopala Visoka šola za socialno delo, njej sta sledili Pravna
fakulteta in Fakulteta za družbene vede (graf 11). Po letu 1999 je na družboslovnih visokih
šolah z izjemo Fakultete za družbene vede in Pravne fakultete narasel delež izdanih
publikacij. To še zlasti velja za Visoko šolo za socialno delo, kjer so deleži izdanih publikacij
po letih od 1998 do junija 2003 znašali 14,3%; 22,2%; 27%; 33,3%; 33,3%; 40%.
Najmanj in v enakem deležu (3,2%) so zastopane publikacije iz Filozofske in Pedagoške

fakultete ter Visoke zdravstvene šole. Strokovne in znanstvene publikacije, ki so bile uvrščene
v kategorijo založba, so v največjem deležu (57%) izšle leta 1998. V naslednjih letih pa so
visokošolske publikacije izšle v večjem deležu kot strokovni in znanstveni članki.
Graf 11: Delež publikacij v obdobju 1998-2003

glede na mesto izida
3,2%
8,1% 3,2%
40,3% 9,7%
3,2%
3,2% 29,0%
Fakulteta za družbene vede

Filozofska fakulteta
Pedagoška fakulteta
Pravna fakulteta
Visoka policijsko-varnostna šola
Visoka šola za socialno delo
Visoka zdravstvena šola
Založba

V celotnem obravnavanem obdobju so med različnimi vrstami publikacij prevladovale
visokošolske diplomske naloge (skupaj 35; graf 12), katerih delež (52,3%) je skokovito
narasel leta 2001. Največji delež (51,4%, število publikacij 18) vseh diplomskih nalog so
napisale študentke socialnega dela, katerim sledijo študentje Fakultete za družbene vede in
Pravne fakultete (14,2%, število publikacij 5). Ugotovili smo, da je delež magistrskih del in
doktorskih disertacij v primerjavi z drugimi vrstami strokovnih in znanstvenih objav
najmanjši. Med letoma 1998 in 2003 sta bili napisani doktorska disertacija na Pravni fakulteti
(avtorica Katja Filipčič, Nasilje v družini - kriminološki in kazenskopravni vidiki. Ljubljana
1999) in magistrsko delo na Filozofski fakulteti, Oddelek za psihologijo (avtorica Mateja
Štirn, Oris osebnostnih značilnosti storilcev spolnih deliktov. Ljubljana 2002). V kategorijo
drugo smo uvrstili oceno doktorske disertacije (Korošec, 2000) in diskusijski prispevek
(Florjančič, 2001).

glede na vrsto objave
24,6%
13,1%
1,6%
1,6%
1,6%
57,4%
Diplomska naloga Doktorska disertacija
Drugo Magistrsko delo
Strokovna publikacija Znanstvena publikacija

Med velikostjo deleža izdanih publikacij glede na mesto izida in vedo obravnave nasilja nad
ženskami obstaja recipročno razmerje. Problem nasilja nad ženskami so publikacije v
največjem deležu obravnavale z vidika socialnega dela (graf 13). Njim so sledile publikacije,
ki so v podobno velikem deležu obravnavale nasilje s perspektive viktimologije, kriminologije
in sociologije. V najmanjšem deležu so bile zastopane publikacije s področja medicine in
psihologije.

glede na vedo obravnave nasilja
12,9%
43,5%
13,7%
3,2% 12,9%
10,5%
3,2%
Viktimologija Kriminologija Pravo
Medicina Psihologija Socialno delo
Sociologija

V grafu 14 so prikazani deleži publikacij glede na vidik obravnave nasilja nad ženskami. V
največjem in podobnem deležu so bile zastopane publikacije, ki so nasilje nad ženskami
obravnavale s fenomenološkega in kriminološkega vidika ter z vidika pomoči žrtvam nasilja.
Drugi vidiki obravnave nasilja nad ženskami so bili zastopani v manjšem deležu; med njimi
se je v največjem deležu obravnavalo področje preventive. Sem smo uvrstili publikacije, ki so
obravnavale področje ozaveščanja in izobraževanja strokovne in laične javnosti. V
najmanjšem deležu je bila obravnavana problematika pomoči storilcem nasilja (dve diplomski
nalogi). Prav tako so samo štiri publikacije obravnavale nasilje nad ženskami z
zakonodajnopravnega vidika.

glede na vidik obravnave nasilja
3,6% 7,1%
28,2%
2,4%
6,0%
28,8%
23,8%
Fenomenološki vidik
Kriminološki vidik
Zakonodajnopravni vidik
Pomoč žrtvam nasilja
Statistika
Preventiva
Pomoč storilcem nasilja

Glede na predmet preučevanja nasilja nad ženskami smo publikacije razvrstili v sedem
kategorij, v okviru katerih so njihovi avtorji obravnavali več sorodnih tem. Največji delež
publikacij je obravnavalo različne vidike institucionalne pomoči žrtvam nasilja (evalvacija
institucionalne pomoči) in fenomenologijo nasilja nad ženskami (družbeni in individualni
mehanizmi nasilja). Druge teme so bile zastopane v vidno manjšem in podobnem deležu (graf
15).

glede na predmet preučevanja nasilja
5,6% 4,7%
36,4% 3,8%
3,2% 33,3%
5,4% 7,5%
Družbeni in individualni mehanizmi nasilja

Inkriminacija nasilja
Varnostni ukrepi
Medijska obravnava nasilja
Evalvacija institucionalne pomoči
Senzibilnost strokovne /laične javnosti
Obseg nasilja
Izobraževanje strokovne/laične javnosti
OPIS KATEGORIJ:
Družbeni in individualni mehanizmi nasilja. V to kategorijo smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale ideološko
ozadje nasilja nad ženskami in njihove družbene mehanizme. V ta tematski sklop sodijo publikacije, katerih
avtorji so pod drobnogled postavili vrste in dinamiko nasilja, storilce in žrtve, njihove dejavnike tveganja za
nasilje, posledice nasilja in pomoč žrtvam ter storilcem nasilja.
Inkriminacija nasilja in varnostni ukrepi. Ti dve kategoriji zajemata publikacije, ki so se posvečale problemu
nasilja nad ženskami z zakonodajnopravnega vidika. Publikacije so obravnavale pomanjkljivosti inkriminiranih
oblik nasilja v družini in varnostnih ukrepov ter navajale predloge za zakonske spremembe.
Medijska obravnava nasilja. V to kategorijo smo uvrstili dve diplomski nalogi (Avsec 2000; Turk 2000). Nalogi
sta osvetlili neustrezno diskurzivno rabo slovenskega tiska o nasilju nad ženskami, ki med bralci reproducira
stereotipe o spolnih vlogah in zajema tudi nasilje moških nad ženskami.
Evalvacija institucionalne pomoči. V to kategorijo smo uvrstili publikacije s področja pomoči žrtvam in
storilcem nasilja. Publikacije so se posvečale temam, kot so oblike pomoči, načela (feminističnega) socialnega
dela v vladnih in nevladnih institucijah, strokovna usposobljenost socialnih in drugih strokovnih delavcev, ki se
pri svojem delu srečujejo z žrtvami nasilja, načela socialnega strokovnega dela (intervizija in supervizija), vloga
državnih institucij pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja nad ženskami in evalvacijo dela in organiziranosti
zatočišč, varnih hiš, materinskih domov, svetovalnic in centrov za socialno delo s strani žrtev nasilja.
Senzibilnost strokovne in laične javnosti. V to kategorijo smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale stališča
strokovne (policisti) in laične javnosti (študentje in dijakinje) do nasilja nad ženskami in izobraževanje strokovne
javnosti (policistov).
Obseg nasilja. V to kategorijo smo uvrstili publikacije, ki so obravnavale kriminalno statistiko.
Med publikacijami, razvrščenimi po predmetnem preučevanju, so prevladovale teoretične
publikacije (graf 16). Med njimi je bilo največ strokovnih in znanstvenih člankov (87%),
medtem ko je bilo med empiričnimi publikacijami največ (73%) diplomskih nalog.

glede na vrsto raziskave
43,5%
56,5%
Teoretična publikacija Empirična publikacija

V grafu 17 je prikazan delež publikacij glede na metodo pridobivanja podatkov. Največji
delež publikacij je nastal na podlagi literature (kategorija literatura). Avtorji empiričnih
publikacij so podatke pridobili z intervjuji in anketami (kategoriji intervju in anketa). Med
njimi so prevladovale diplomske naloge z Visoke šole za socialno delo. Nalogi, ki temeljita na
podlagi rezultatov osebnostnih vprašalnikov, sta nastali na Filozofski fakulteti na Oddelku za
psihologijo; ena obravnava samopodobo žrtev nasilja (Leskovšek, 2001), druga, magistrsko
delo, obravnava psihološki oris osebnosti storilcev spolnih deliktov (Štirn, 2002).

glede na metodo pridobivanja podatkov
8,9%
3,3%
52,8% 13,8%
17,9%
3,3%
Anketa Intervju
Članki Literatura
Statistični podatki Osebnostni vprašalniki

Z vidika preučevane populacije je največji delež publikacij obravnaval žrtve in storilce nasilja
v kontekstu dinamike nasilja. Sledijo jim publikacije, ki so se osredotočile na preučevanje
različnih vidikov pomoči žrtvam nasilja (kategoriji strokovna javnost in uporabnice
institucionalne pomoči; graf 18). V najmanjšem deležu so publikacije obravnavale pomoč
storilcem nasilja (kategorija uporabniki (storilci) institucionalne pomoči) in stališča laične
javnosti do nasilja nad ženskami (kategorija laična javnost). V kategorijo strokovna javnost
smo uvrstili publikacije, ki so ocenjevale načela in organizacije dela, znanje in izobraževanje
strokovnih delavcev, ki pri svojem delu prihajajo v stik z žrtvami nasilja, npr. policistov in
socialnih delavcev.

glede na preučevano populacijo
34,3%
2,0%
2,4%
20,6% 35,1%
5,6%
Žrtve nasilja
Storilci nasilja
Uporabnice institucionalne pomoči
Uporabniki (storilci) institucionalne pomoči
Strokovna javnost
Laična javnost

Spričo pomanjkanja empiričnih raziskav in neustreznih statističnih podatkov o nasilju nad
ženskami v družini, je sporno govoriti o obsegu nasilja po regijah. Rezultati prikazani v grafu
19 tako ne prikazujejo delež publikacij glede na regionalno raziskanost nasilja nad ženskami v
družini, temveč prikazujejo delež publikacij z vidika lokacije raziskave, ki sovpada s sedežem
institucije pomoči žrtvam (zatočišča, varne hiše, materinski domovi in svetovalnice). Največji
delež avtorjev je raziskavo izvajal v Ljubljani-mesto in Podravski regiji. Najmanjši delež
avtorjev je vzorčilo na področju Gorenjske in Pomurske regije.

glede na regijo preučevanja
4,7%
17,3% 3,6%
3,7% 7,7%
7,7%
24,3%
23,3% 7,7%
Ljubljana-mesto
Pomurska regija
Podravska regija
Koroška regija
Savinjska regija
Posavsko-Zasavska regija
Dolenjska regija
Gorenjska regija
Obalno-Kraška regija

6.2.2 Storilci in okolje nasilja
Po velikosti deleža so izstopale publikacije, ki so kot storilca nasilja navajale trenutnega

partnerja (kategorija partner, graf 20). V kategorijo drugo smo uvrstili publikacije, ki so se
med drugim dotaknile problematike nasilja nad ženskami na delovnem mestu in v zavodih za
duševno in telesno prizadete. Vanjo smo uvrstili strokovne delavce in sodelavce. Storilci iz
kategorij znanec in neznanec so storilci spolnih deliktov, enako velja za kategorijo storilcev
starši/sorojenec/sorodnik, med katerimi sta bila največkrat omenjena oče in brat.

glede na storilce nasilja
10,6% 11,4%
10,6% 2,9%
5,9%
58,6%
Partner
Bivši partner
Starši/sorojenec/sorodnik
Neznanec
Drugo
Znanec

Največji delež publikacij je obravnaval nasilje v družini (graf 21). 7,1% publikacij je
omenjalo tudi nasilje bivšega partnerja. Ker publikacije v tem primeru okolje nasilja niso
prostorsko določile, smo nasilje bivših partnerjev uvrstili v kategorijo drugo. Vanjo smo
uvrstili tudi publikacije, ki so kot okolje nasilja omenjale delovno mesto in javne zavode.
Kategorija javni prostor vsebuje publikacije, ki so obravnavale telesno in spolno nasilje
(posilstvo), ki se je zgodilo izven stanovanja žrtve ali storilca.

glede na okolje nasilja
12,6%
12,4%
74,9%
Javni prostor Družina Drugo

6.2.3 Vrste nasilja
Med obravnavanimi vrstami nasilja je prevladoval delež publikacij, ki se je posvečal

spolnemu nasilju (graf 22, število publikacij: 58). Če izvzamemo medijsko nasilje, je
najmanjši delež publikacij obravnaval ekonomsko nasilje. Prav tako so v manjšem deležu
publikacije omenjale psihično nasilje, čeprav vemo, da je slednje prepleteno z drugimi
vrstami nasilja.

glede na vrste nasilja
10,8%
32,7%
1,0%
34,4%
21,1%
Telesno nasilje Psihično nasilje
Spolno nasilje Ekonomsko nasilje
Medijsko nasilje

Vrste nasilja, kot so prikazane v grafu 22, smo razčlenili na več pojavnih oblik. Publikacije so
v največjem deležu obravnavale pretepanje, kateremu je sledila kategorija poskus umora in
umor (graf 23, število publikacij: 29). V kategorijo pretepanje smo združili dve obliki
telesnega nasilja, to sta udarjanje in pretepanje s predmetom, v kategorijo drugo smo uvrstili
klofutanje, porivanje in povzročanje opeklin s cigaretnimi ogorki.

glede na obravnavane vrste telesnega nasilja
3,4%
8,9% 4,8%
23,3% 4,5%
55,1%
Pretepanje Poskus umora/umor
Drugo Davljenje
Brcanje Lasanje

Oblike psihičnega nasilja, ki so jih obravnavale publikacije, smo razvrstili po klasifikaciji
avtorice Lachar (1998:15-17, cit. po Ambrož, 2003:15 a ). V sklopu psihičnega nasilja so
publikacije v največjem deležu omenjale poniževanje, zmerjanje in omalovaževanje
(razdiralna kritičnost), kakor različne oblike taktike pritiska, kamor sodita tudi
avtodestruktivno obnašanje in zloraba avtoritete. V kategorijo nadzorovanje smo uvrstili dve
sorodni obliki psihičnega nasilja, to sta osamitev in zasledovanje.
Publikacije so v največjem in podobnem deležu obravnavale razdiralno kritičnost, taktike

pritiska in nadzorovanje in v najmanjšem deležu čustveno hladnost in zlorabo
zaupanja/nespoštovanje (graf 24, število publikacij: 26).

glede na obravnavane vrste psihičnega nasilja
12,5% 7,6%
3,7%
25,2%
30,5%
20,5%
Razdiralna kritičnost
Nadzorovanje
Taktike pritiska
Zastraševanje
Zloraba zaupanja/nespoštovanje
Čustvena hladnost

Publikacije, ki so obravnavale spolno nasilje, so v največjem deležu omenjale poskus
posilstva in posilstvo ter siljenje v spolne odnose (graf 25, število publikacij: 27). V
najmanjšem deležu so publikacije omenjale incest in otipavanje. V kategorijo drugo smo
uvrstili različne oblike spolnega nadlegovanja, kot so obsceno govorjenje, siljenje s
pornografijo, razkazovanje in samozadovoljevanje proti volji ženske, spolna zloraba v
otroštvu, siljenje, spolno nadlegovanje na delovnem mestu, kršitev spolne nedotakljivosti z
zlorabo položaja in spolna zloraba slabotne osebe.

glede na obravnavane vrste spolnega nasilja
22,4% 3,8% 9,6%

3,4%
60,7%
Otipavanje
Poskus posilstva/posilstvo
Siljene v spolne odnose
Incest
Drugo

Obravnavane publikacije so v največjem deležu omenjale odtujevanje skupne lastnine in
prisvajanje dohodka (graf 26, število publikacij: 12). V kategorijo drugo smo uvrstili
publikacije, ki so navajale raznovrstno socio-ekonomsko nasilje, kot so: ne prispeva k
gospodinjskemu proračunu, taji višino svojega dohodka, prisili jo v opravljanje neplačanega
dela v svojem podjetju.

glede na obravnavane vrste socio-ekonomskega
nasilja
21,5%
30,6% 11,8%
16,0%
13,9% 6,3%
Prepoved zaposlitve
Prisvajanje dohodka
Ne plačuje preživnine
Uničevanje osebne lastnine
Odtujevanje skupne lastnine
Drugo

6.2.4 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi
Namesto vzrokov za nasilje govorimo o dejavnikih tveganja za nasilje. Mednje sodijo

biološke in psihološke značilnosti žrtev in socio-ekonomske razmere žrtve. Ločimo med
telesnimi, zdravstvenimi, psihološkimi in socio-ekonomski dejavniki tveganja za nasilje.
Samo 7 publikacij je omenjalo telesne dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvi (graf 27), in
sicer nosečnost in starost žrtve. V kategorijo telesna privlačnost smo uvrstili publikacije, ki
so jo obravnavale kot dejavnik tveganja za posilstvo.

glede na obravnavane telesne dejavnike tveganja
za nasilje pri žrtvi
47,9%
4,2%
47,9%
Nosečnost Starost Telesna privlačnost

Glede zdravstvenih dejavnikov tveganja za nasilje pri žrtvah so publikacije v skoraj enako
visokem deležu omenjale duševne motnje in bolezni ter telesne prizadetosti (graf 28, število
publikacij: 8). Te publikacije so obravnavale nasilje nad ženskami z intelektualnimi,
senzornimi in gibalnimi prizadetostmi, ki živijo v zavodih.

glede na obravnavane zdravstvene dejavnike
tveganja za nasilje pri žrtvi
40,6%
59,4%
Duševne motnje in bolezni Telesna prizadetost

Publikacije so obravnavale tudi psihološke dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvi, in sicer v
največjem deležu so omenjale strah (graf 29, število publikacij: 22). Po velikosti deleža so
sledile publikacije, ki so navajale sram in čustveno navezanost na partnerja. V kategorijo
drugo smo uvrstili publikacije, ki so navajale občutek osamljenosti, projiciranje negativnih
občutkov na partnerja, stalno hrepenenje po ljubezni, občutek pomanjkanja ljubezni, občutek
čustvene praznine, pokornost, ponižnost, občutek nemoči, »ženski mazohizem« in altruizem.
V kategorijo zanikanje/minimalizacija/racionalizacija smo uvrstili publikacije, ki so kot
dejavnik tveganja za nasilje pri žrtvi navajale strategije preživetja žrtve v nasilnem odnosu.

glede na obravnavane psihološke dejavnike
tveganja za nasilje pri žrtvi
7,8% 15,9%
9,0%
9,9% 13,4%
13,8%
30,2%
Čustvena navezanost na partnerja

Strah
Sram
Zanikanje/minimalizacija/racionalizacija
Apatičnost
Občutek krivde
Drugo

Publikacije so kot najpogostejši socio-ekonomski dejavnik tveganja za nasilje pri žrtvah
obravnavale ekonomsko odvisnost in dejstvo, da so bile ženske same žrtve ali priča nasilja v
primarni družini (graf 30, število publikacij: 42). V najmanjšem in podobnem deležu so
publikacije omenjale nizko izobrazbo, nizek socio-ekonomski status in vernost.

glede na obravnavane socio-ekonomske
dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvi
3,5% 5,8%
4,4% 9,6% 13,2%
5,1%
3,4%
25,0%
6,6%
16,6% 6,9%
Ekonomska odvisnost
Skupni otroci
Žrtev nasilja v primarni družini
Šibka socialna mreža
Vernost
Etična pripadnost
Vztrajanje v nasilnem odnosu
Vzgoja v spolno specifične vloge
Nizka izobrazba
Nizek socio-ekonomski status
Drugo

6.2.5 Dejavniki tveganja za nasilje pri storilcu
Pri storilcih so kot zdravstveni dejavnik tveganja za nasilje publikacije v največjem deležu
omenjale odvisnost od alkohola (graf 31, število publikacij: 25), medtem ko telesnih
dejavnikov tveganja za nasilje pri storilcih niso obravnavale. V najmanjšem deležu so kot
zdravstveni dejavnik tveganja za nasilje pri storilcih publikacije navajale spolne motnje. V
okviru kategorije seksualna deviantnost so publikacije kot dejavnik tveganja za nasilje pri
storilcih navajale dejstvo, da so potrošniki pornografije.

glede na obravnavane zdravstvene dejavnike
tveganja za nasilje pri storilcu
3,7%
2,8%
4,2%
11,8%
77,6%
Duševna motnje in bolezni
Odvisnot od alkohola
Odvisnost od drog
Spolne motnje
Seksualna deviantnost

Pri storilcih so kot psihološki dejavnik tveganja za nasilje publikacije v največjem deležu
obravnavale ljubosumje, sledil je občutek manjvrednosti (graf 32, število publikacij: 26) . V
manjšem deležu so publikacije omenjale tudi druge dejavnike tveganja za nasilje pri storilcu,
kot so občutek osamljenosti, tesnobe, strahu, sramu, ki smo jih uvrstili v kategorijo drugo.

glede na obravnavane psihološke dejavnike
tveganja za nasilje pri storilcu
4,0% 4,8% 16,1%

18,3% 6,4%
50,4%
Apatičnost Ljubosumje
Občutek manjvrednosti Strah
Brez občutka krivde Drugo

Pri storilcih so kot socio-ekonomske dejavnike tveganja za nasilje publikacije v največjem
deležu obravnavale brezposelnost (graf 33, število publikacij: 21). Po velikosti deleža so
izstopale še publikacije, ki so kot socio-ekonomski dejavnik tveganja za nasilje pri storilcih
navajale dejstvo, da so bili sami žrtve ali priča nasilja v primarni družini in vzgojeni v spolno
specifične vloge. V kategorijo drugo smo uvrstili različne socio-ekonomske dejavnike
tveganja za nasilje: pogoste selitve, odraščanje v rejništvu ali zavodu, mladostniško
prestopništvo, žrtev vrstniškega nasilja, preživljanje s kriminalnimi dejanji, poklicne težave in
neuspehi, koristoljubje in osebna uveljavitev ter neučinkovita zakonodaja.

glede na obravnavane socio-ekonomske
dejavnike tveganja za nasilje pri storilcu
2,4% 28,6%
3,6%
17,1%
27,4%
8,4%
7,6% 4,9%
Brezposelnost
Nizek socio-ekonomski status
Nizka izobrazba
Finančne težave
Žrtev nasilja v primarni družini
Vzgoja v spolno specifične vloge
Skupni otroci
Drugo

6.2.6 Posledice nasilja pri žrtvi
Posledice nasilja so lahko telesne, zdravstvene, psihološke in socio-ekonomske. Praviloma so

povezane in odsevajo mehanizem delovanja »kroga nasilja«, s katerim partner nadzoruje in
ustrahuje svojo partnerko ter jo tako zadržuje v nasilnem odnosu.
V največjem deležu so publikacije obravnavale razne poškodbe, katerim je po velikosti deleža

sledila smrt (graf 34, število publikacij: 18). Publikacije niso natančneje opredelile vrste
poškodb, kar je onemogočilo natančnejšo analizo. V kategorijo drugo smo uvrstili zbitje zob,
neželeno nosečnost, splav, samomor, postaranost in shujšanost.

glede na obravnavane telesne posledice nasilja
20,8% 12,0%
9,7%
9,7%
47,7%
Poškodbe Zlomi Modrice Smrt Drugo

Dolgotrajno nasilje ima lahko za žrtev resne zdravstvene posledice, ki praviloma vodijo v
razne duševne motnje ali bolezni. Publikacije so tudi v največjem deležu obravnavale duševne
motnje in bolezni; med njimi je bila največkrat omenjena depresija (graf 35, število
publikacij: 14). Po velikosti deleža sledita avtoagresivno vedenje (samopoškodovanje, poskus
samomora in samomor) in motnje hranjenja. Publikacije so kot posledice nasilja navajale tudi
težave v spolnosti (promiskuiteto). V kategorijo drugo smo uvrstili publikacije, ki so kot
posledice nasilja navajale kronične bolezni, migreno, nespečnost in glavobol.

glede na obravnavane zdravstvene posledice
nasilja
3,6% 15,9%
14,9%
54,7%
10,9%
Avtoagresivno vedenje
Motnje hranjenja
Duševne motnje in bolezni
Spolne motnje
Drugo

Psihološke posledice, ki se po dolgotrajnem nasilju pojavijo pri žrtvi, se kažejo v nizkem
samospoštovanju, samozavesti in samopodobi. Publikacije so v največjem in podobnem
deležu omenjale strah, občutek krivde in sram (graf 36, število publikacij: 29). V kategorijo
drugo smo uvrstili publikacije, ki so navajale različne posledice psihičnega nasilja, med njimi
ambivalenten odnos do partnerja, agresivno vedenje do otrok kot način sproščanja stresa
zaradi posledic nasilja, razkroj osebnosti, občutek umazanosti, drugačnosti, uničenega
življenja, čustveno praznino, obup, žalost, nezaupanje, težave v komunikaciji, občutek
nesposobnosti, neuspeha, ujetosti, ponižanosti in izkoriščanosti.

glede na obravnavane psihološke posledice nasilja
36,7%
3,6% 8,4%
3,6%
3,0% 17,8%
13,0% 11,1%
2,7%
Apatičnost
Strah
Občutek sramu
Občutek krivde
Občutek tesnobe
Zanikanje/minimalizacija
Občutek manjvrednosti
Občutek nemoči
Drugo

Publikacije so kot socio-ekonomske posledice nasilja v največjem deležu obravnavale
socialno izoliranost (graf 37, število publikacij: 29). Po velikosti deleža so sledile
publikacije, ki so navajale ostajanje v nasilnem odnosu, saj so vzroki in posledice nasilja
povezani in v recipročnim razmerju, zaradi česar žrtev krog nasilja, ki se giblje v obliki
spirale, težko prekine in ostaja v nasilnem odnosu. Kljub temu, da se po odhodu od nasilnega
partnerja žrtve nasilja srečujejo s stanovanjskim problemom, so ga publikacije omenjale v
najmanjšem deležu.

glede na obravnavane socio-ekonomske posledice
nasilja
14,8% 9,0%
9,9%
4,8%
9,9%
40,9% 3,5%
7,2%
Brezposelnost
Ločitev
Stanovanjski problem
Finančne težave
Socialna izoliranost
Ostajanje v nasilnem odnosu
Premoženjska oškodovanost
Drugo

6.3 Rezultati statistične analize obsega nasilja v družini in pomoči žrtvam in
storilcem
Rezultati analize obsega nasilja v družini in analize pomoči žrtvam in storilcem nasilja v
družini vključujejo podatke, pridobljene pri različnih inštitucijah (poglavje 5.3.1). V tem
poglavju so prikazani le tisti kvantitativni in kvalitativni podatki, ki so bili primerni za
statistično obdelavo in grafični prikaz. Take podatke so lahko posredovale le tiste inštitucije,
ki vodijo statistično evidenco v zvezi s problematiko nasilja nad ženskami v družini. Rezultati
številnih kontaktov in razgovorov z ostalimi inštitucijami so vključeni v povzetke in
interpretacije rezultatov (poglavje 7).
Spremembe zakonodaje in pravilnikov so vplivale na vodenje nekaterih statističnih evidenc

pri posameznih inštitucijah, kar se odraža tudi na podatkih, ki so na voljo le od nekaterih let
naprej. Zato vsi statistični prikazi rezultatov ne zajemajo celotnega obdobja med leti 1998 in
2003. Npr.: na policiji so podatke o intimnem razmerju med osumljencem in žrtvijo pričeli
zbirati šele z letom 1999, zato pred tem obdobjem nimamo tovrstnih podatkov. Nekatere
inštitucije podatkov niso želele posredovati, ker jih zbirajo le v lastne namene, ali pa so jih
zaradi različnih razlogov posredovale le v omejenem časovnem obsegu. Za nekatere pojave s
področja kriminalitete so številčne vrednosti tako nizke, da jih ne bi bilo smiselno prikazovati
na letni ravni, zato so podatki prikazani kumulativno v intervalu za določeno časovno
obdobje, npr.: izrečeni varnostni ukrepi med leti 2000 in 2001.
Zaradi pomanjkanja statističnih podatkov o razširjenosti nasilja v družini, je bilo mogoče

izvesti le delno analizo stanja. Zato so podane približne ocene o obsegu pojava v zadnjih 5
letih (v obdobju od 1998 do 2003 (do 9 mesecev)).

6.3.1 Obseg in vrste nasilja – pregled statističnih podatkov
Med leti 1998 in 2003 so na policiji zabeležili 28.900 kaznivih dejanj iz izbranih skupin
kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in
dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper javni red in mir. Od teh je bila v 11.164 (39%)
kaznivih dejanjih žrtev ženska. Deleži so predstavljeni v grafu 38.
Približno polovico vseh kaznivih dejanj, izvršenih nad ženskami, predstavljajo kazniva
dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. 28% kaznivih dejanj predstavljajo kazniva
dejanja zoper življenje in telo, v 13% gre za kazniva dejanja zoper javni red in mir, v 8% za
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost in v 0,1% primerov gre za kazniva dejanja zoper
čast in dobro ime. (Vir: policija)
Graf 38: Delež posameznih skupin kaznivih dejanj,

izvršenih nad ženskami v obdobju let 1998 do 2003
52%
28%
8%
0,1% 13%
Zoper življenje in telo Zoper človekove pravice

in svoboščine
Zoper javni red in mir Zoper čast in dobro ime
Zoper spolno nedotakljivost

V letu 2002 do na policiji zabeležili 2634 primerov nasilja nad ženskami, storjenega v obliki
kaznivih dejanj. Od tega je bilo 1816 (69%) primerov nasilja nad žensko povzročenega s
strani partnerja. Izbrana so bila kazniva dejanja iz naslednjih skupin kaznivih dejanj: zoper
življenje in telo, zoper spolno nedotakljivost, človekove pravice in svoboščine, zoper čast in
dobro ime, nasilništvo.
Graf 39 prikazuje število oškodovanih žensk po starostnih obdobjih. Največje število žrtev je
bilo iz starostne skupine med 35. in 44. letom, sledile pa so ženske med 15. in 24. letom in med
25. ter 34. letom. Najmanj žensk, žrtev nasilja, je bilo v starostni skupini med 0 in 14 let. (Vir:
policija)
Graf 39: Število žensk, žrtev kaznivih dejanj,

po posameznih starostnih obdobjih v letu 2002
700
600
500
400
300
200
100
0
0-14 15-24 25-34 35-44 45-54 55-64 nad 65
Starost v letih

Leta 2002 je bil v Sloveniji izveden popis prebivalstva. V tem letu je bilo med zabeleženimi
1.005.460 ženskami, 2634 žensk žrtev kaznivih dejanj zoper življenje in telo, zoper spolno
nedotakljivost, človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, kazniva dejanja
nasilništva, kar je predstavljalo 0,26% ženske populacije. V istem letu je bilo 1816 žensk
(2‰) žrtev naštetih kaznivih dejanj, storjenih s strani partnerja.
Graf 40 prikazuje delež žensk, žrtev nasilja po starostnih obdobjih, glede na starostno
strukturo populacije žensk v letu 2002. Najbolj ogrožene so bile ženske med 15. in 24. letom,
sledile pa so ženske med 35. in 44. letom in med 25. ter 34. letom. Najmanjši delež žensk,
žrtev nasilja, je predstavljala skupina žensk med 0 in 14 letom. (Vir: policija)
Graf 40: Delež žensk, žrtev kaznivih dejanj,

po posameznih starostnih obdobjih v letu 2002
1,0%
0,8%
0,6%
0,4%
0,2%
0,0%
0-14 15-24 25-34 35-44 45-54 55-64 nad 65
Starost v letih

V letu 2002, ko je bil v Sloveniji izveden popis prebivalstva, so na policiji zabeležili skupno
14.393 kršitev Zakona o javnem redu in miru (ZJRM) po členih: 10/1 – pretepi, surovo in
žaljivo ravnanje na javnem kraju in 11/4 – ogrožanje varnosti v zasebnem prostoru. Med temi
kršitvami je bila v 4.312 primerih vsaj en objekt nasilja ženska. To pomeni, da so bile ženske
žrtve v 0,3% kršitev ZJRM.
Nadaljnja analiza kršitev, kjer so bile žrtve nasilja ženske, je pokazala, da je med omenjenimi
4.312 kršitvami, bilo 228 kršitev (5%) storjenih v obliki pretepov, surovega in žaljivega
ravnanja na javnem kraju (ZJRM 10/1) in 3.648 kršitev (85%) v obliki ogrožanja varnosti v
zasebnem prostoru (ZJRM 11/4), kar prikazuje graf 41. Storilci kršitev so bili moški.
V letu 2002 je bilo med zabeleženimi 1.005.460 ženskami, 4.025 žensk žrtev nasilja zaradi
ogrožanja varnosti v zasebnem prostoru, kar je predstavljalo 4‰ ženske populacije, od tega
so bili v 91% primerov storilci moški, kar je predstavljalo 3,6‰ ženske populacije. (Vir:
policija)
Graf 41: Delež žensk, žrtev nasilja v obliki

kršitev ZJRM s strani moških v letu 2002
5%
85%
Pretepi, surovo in žaljivo ravnanje na javnem kraju (ZJRM 10/1)
Ogrožanje varnosti v zasebnem prostoru (ZJRM 11/4)

V obdobju med letoma 2000 in 2001, je bilo po podatkih Statističnega urada Republike
Slovenije (SURS) za izbrane skupine kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper človekove
pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper zakonsko
zvezo, družino in mladino, zoper javni red in mir, registriranih 12.289 naznaniteljev. Med
njimi je bilo 8.042 primerov, ko je kaznivo dejanje naznanila žrtev (oškodovanec) in 3.469
primerov, ko je kaznivo dejanje naznanil organ za notranje zadeve. V 474 primerih je
kaznivo dejanja prijavil drug občan, v 13 primerih inšpekcija in v 5 primerih storilec. V tem
obdobju so storilci naznanili kazniva dejanja zoper življenje in telo (3 primeri) ter zoper
človekove pravice in svoboščine (2 primera). Opisani podatki so predstavljeni v obliki
deležev v grafu 42. (Vir: SURS)
Graf 42: Delež različnih naznaniteljev kaznivih

dejanj za izbrane skupine kaznivih dejanj,
v obdobju od 2000 do 2001
65,44%
28,45%
3,86%
2,11%
0,11%
0,04%
Žrtev Organ za notranje zadeve

Drug občan Inšpekcija
Storilec Drugo

V grafu 43 so prikazani deleži prijaviteljev nasilja v družini, v obdobju enega leta in šestih
mesecev. Podatke so od 46 Centrov za socialno delo zbrali na Skupnosti centrov za socialno
delo in zajemajo 1.088 primerov nasilja v družini.
V večini primerov (49%) je nasilje v družini prijavila žrtev nasilja (535 primerov). Med
ostalimi prijavitelji je policija nasilje prijavila v 91 primerih, šole in vzgojnovarstvene
organizacije pa v 137 primerih. Zdravniki oz. patronaža so prijavili 58 primerov nasilja v
družini, približno toliko kot sosedje (52 primerov). Nasilje v družini so prijavljali sorodniki
(73 primerov). Moški sorodniki so nasilje prijavljali v manjši meri (15 primerov) kot ženske
sorodnice (43 primerov). (Vir: Kozmik in Dobnikar, 1999)
Graf 43: Deleži prijaviteljev nasilja v družini, v

obdobju od 1998 do 1999 (6 mesecev)
49,2% 8,4% 0,6%
0,3%
12,6%
1,5%
4,1% 6,7% 4,8% 4,0% 5,3%
1,2% 1,4%
Žrtev nasilja Policija

Žrtev in policija skupaj Kriminalistična služba
VVO, šole Delavec/ka CSD
Zdravnik/ca, patronaža Moški sorodniki
Ženske sorodnice Sosedje
Sorodniki Žrtev in sorodnik/ca
Drugi

Tabela 1 in tabela 2 prikazujeta rezultate mednarodne ankete o kriminaliteti oz. viktimizaciji,
ki je med ostalim preverjala tudi razloge za neprijavljanje oziroma prijavljanje spolnih
prestopkov policiji. Na vprašanje o razlogih za neprijavljanje je v Sloveniji odgovarjalo 112
žensk, na vprašanje o razlogih za prijavljanje pa 15 oškodovanih žensk.
Glavni razlog, da ženske ne prijavljajo spolnih prestopkov policiji je, da dejanja ne ocenijo
kot dovolj resnega ali da ocenjujejo škodo zaradi storjenega dejanja kot nepomembno. Sledi
pomanjkanje dokazov o dejanju, zaradi česar, po mnenju žensk, policija ne bi mogla ukrepati,
kar je prikazano v tabeli 1.
Glavni razlog, da ženske prijavljajo spolne prestopke policiji, je potreba po prijetju in

kaznovanju storilca ter preprečevanje ponovitve dogodka. Sledi prepričanje, da je kriminal
treba prijavljati in ostali razlogi, prikazani v tabeli 2. (Vir: Pavlović, 1998)
Tabela 1: Rezultati mednarodne ankete o kriminaliteti in viktimizaciji za Slovenijo –

razlogi žensk, žrtev spolnih prestopkov, za neprijavljanje prestopkov policiji.
(Pavlović, 1999)
Razlogi za neprijavljanje spolnih prestopkov

policiji Rang
Ne dovolj resno/nobene škode 1
Pomanjkanje dokazov/policija ne bi mogla ukrepati 2
Neprimerno za policijo 3
Policija ne bi hotela ukrepati 4
Sam-a uredil-a/poznam storilca 5
Strah pred maščevanjem storilca 6
Strah ali odpor do policije 7
Tabela 2: Rezultati mednarodne ankete o kriminaliteti in viktimizaciji za Slovenijo –

razlogi žensk, žrtev spolnih prestopkov, za prijavljanje prestopkov policiji.
(Pavlović, 1999)
Razlogi za prijavljanje spolnih prestopkov

policiji Rang
Potreba po prijetju in kaznovanju storilca 1
Preprečitev ponovnega dogodka 1
Kriminal je treba prijaviti 2
Potreba po pomoči 3
Povrnitev premoženja 4
Zavarovalnina 4
Nadomestilo od storilca 4

V grafu 44 so prikazani deleži različnih vrst nasilja v družini, v obdobju enega leta in šestih
mesecev. Podatke so od 46 Centrov za socialno delo zbrali na Skupnosti centrov za socialno
delo in zajemajo 1.078 primerov nasilja v družini.
V večini primerov je bilo v družini prisotno fizično in psihično nasilje (901 primer). V
preostalih primerih je šlo za zanemarjanje (93 primerov), za spolno nasilje (51 primerov) oz.
kombinacijo vseh oblik nasilja. (Vir: Kozmik in Dobnikar, 1999)
Graf 44: Deleži različnih vrst nasilja v družini, v

obdobju od 1998 do 1999 (6 mesecev)
3% 9%
5%
84%
Zanemarjanje Spolno Fizično in psihično Vse oblike

Na centrih za socialno delo so v obdobju od leta 1998 do 1999 (6 mesecev) obravnavali
skupno 1.088 primerov družin, v katerih je bilo prisotno nasilje.
Po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo, ki so vključevali podatke 46 Centrov za

socialno delo, sta bila v zasledovanem obdobju enega leta in šestih mesecev, v 42% primerih
nasilja v družini, prisotna alkoholizem ali narkomanija. Na CSD so obravnavali 462 družin s
tovrstno problematiko. Problemi, ki so se še pojavljali v družinah z nasiljem, so bili porušeni
odnosi ali značajske poteze (172 primerov), bolezni (110 primerov), brezposelnost ali
finančne težave (112 primerov), vzgojna neosveščenost staršev (47 primerov) in vedenjske
motnje otrok (10 primerov). Rezultati so v grafu 45 prikazani v obliki deležev. (Vir: Kozmik
in Dobnikar, 1999)
Graf 45: Deleži različnih vrst problemov v družinah,

kjer je prisotno nasilje, v obdobju
od 1998 do 1999 (6 mesecev)
10%
42%
16%
11% 10%
5% 1%
4%
Alkoholizem, Bolezni
narkomanija
Porušeni odnosi, Brezposelnost,
značajske poteze finančne težave
Vedenjske motnje otrok Vzgojna neosveščenost
Drugo Ni podatka

6.3.2 Primerjava med spoloma – kriminološki in viktimološki prikaz podatkov
V grafu 46 so predstavljeni podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) o

razmerju med obsojenimi polnoletnimi osebami po spolu (moški – M, ženske – Ž). Izbrane so
bile nekatere skupine kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in
svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper zakonsko zvezo,
družino in mladino, zoper javni red in mir, ki letno predstavljajo nekaj manj kot 30% od vseh
kaznivih dejanj.
Vzporedno s postopnim naraščanjem letnega števila kaznivnih dejanj, za katera so bile

obsojene polnoletne osebe (s 5.729 vseh k.d v letu 1998 na 7.646 vseh k.d. v letu 2002), je
postopoma naraščalo tudi letno število kaznivih dejanj po izbranih podskupinah (s 1.574
tovrstnih k.d. v letu 1998 na 2.199 tovrstnih k.d. v letu 2002). Razmerje med moškimi in
ženskami – storilci in storilkami kaznivih dejanj iz izbranih podskupin, je v vseh letih ostajalo
enako. Med obsojenimi osebami je bilo 90% storilcev moških in 10% žensk.
Med obsojenimi osebami ženskega spola, jih je bilo za kazniva dejanja zoper spolno
nedotakljivost v obdobu med leti 1998 in 2002 obsojenih 0,1% do 0,4% (1 do 8 oseb) letno,
medtem ko je delež obsojenih moških oseb znašal med 4% in 5% (67 do 109 oseb) letno.
Moški so bili največkrat obsojeni za kazniva dejanja zoper življenje in telo, v zadnjih letih pa
je narasel tudi delež obsojenih za kazniva dejanja zoper javni red in mir. Pri ženskah, ki so
bile v obdobju med leti 1998 in 2001 obsojene za izbrane skupine kaznivih dejanj, ni z izjemo
majhnega števila kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, opaziti posebnih odstopanj med
posameznimi kaznivimi dejanji. (Vir: SURS)
Graf 46: Razmerje med moškimi in ženskami - storilci

nekaterih skupin kaznivih dejanj,
po letih od 1998 do 2002
100%
90%
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
M Ž M Ž M Ž M Ž M Ž
1998 1999 2000 2001 2002
Zoper življenje in telo Zoper človekove pravice Zoper čast

in svoboščine in dobro ime
Zoper spolno Zoper zakonsko zvezo Zoper javni red
nedotakljivost družino in mladino in mir
V grafu 47 je predstavljeno razmerje med moškimi (M) in ženskami (Ž), ki so v obdobju med
leti 1998 in 2003 (8 mesecev) kršili Zakon o javnem redu in miru. V vseh primerih kršitev, ki
so predstavljene v grafu 46, je bila objekt nasilja ženska, pri čemer je prevladovalo ogrožanje
varnosti žensk v zasebnem prostoru, kar je indikator nasilja v družini.
V zasledovanem obdobju je bilo skupno izvršenih 76.825 kršitev, od tega jih je bilo 85%
storjenih s strani moških in 15% s strani žensk. Med 76.825 kršitvami, je bila v 32% primerov
žrtev nasilja ženska.
V 1.728 primerih so bile izvršene kršitve nad žensko v obliki pretepov, surovega in žaljivega
ravnanja na javnem kraju (ZJRM 11/4), v 23.208 primerih pa je bila ogrožana varnost ženske
v zasebnem prostoru (ZJRM 10/1).
V grafu 47 je razvidno, da je bilo razmerje med moškimi storilci in ženskami storilkami,

približno 10 proti 1. Ženske so v tem obdobju ogrožale varnost žensk v zasebnem prostoru v
2.148 primerih, medtem ko so moški ogrožali varnost žensk v zasebnem prostoru v 21.057
primerih, kar je povprečno v 3.500 primerih letno. (Vir: policija)
Graf 47: Razmerje med moškimi in ženskami - kršitelji

Zakona o javnem redu in miru (ZJRM : 10/1 in 11/4),
objekt nasilja je bila ženska,
po letih od 1998 do 2003 (8 mesecev)
100%
90%
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
M Ž M Ž M Ž M Ž M Ž M Ž
1998 1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Ogrožanje varnosti v zasebnem prostoru (ZJRM 11/4)
Pretepi, surovo in žaljivo ravnanje na javnem kraju (ZJRM 10/1)

V grafu 48 je prikazano razmerje med spoloma po številu osumljencev nekaterih kaznivih
dejanj nasilja v družini (iz skupin kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper človekove
pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper javni red in
mir). Moški so bili osumljeni približno v 90% vseh naštetih kaznivih dejanj nasilja v družini,
ženske pa so bile osumljene za 10% kaznivih dejanj nasilja v družini. Število vseh
osumljencev nasilja v družini je znašalo v obdobju med leti 1999 in 2003 (8 mesecev) 6.876,
od tega je bilo 6.346 moških. Ti podatki kažejo, da je bilo v tem obdobju povprečno 1.296
moških na leto osumljencenih nasilja v družini. (Vir: policija)
Graf 48: Razmerje med moškimi in ženskami -

osumljenci nekaterih skupin kaznivih dejanj nasilja nad
partnerjem, po letih od 1999 do 2003 (8 mesecev)
100%
90%
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Moški Ženske

V grafu 49 je razvidno razmerje med spoloma po številu žrtev nekaterih kaznivih dejanj
nasilja v družini (iz skupin kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in
svoboščine, zoper čast in dobro imer, zoper spolno nedotakljivost, zoper javni red in mir).
Moški so bili oškodovani v približno 10%, ženske pa v 90% primerov kaznivih dejanj nasilja v
družini. Število vseh oškodovancev nasilja v družini je znašalo v obdobju med leti 1999 in
2003 (8 mesecev) 6.884, od tega je bilo 6.218 žensk. Ti podatki kažejo, da je bilo v tem
obdobju povprečno 1.377 žensk na leto oškodovanih zaradi nasilja v družini. (Vir: policija)
Graf 49: Razmerje med moškimi in ženskami - žrtvami

nekaterih skupin kaznivih dejanj nasilja s strani
partnerja, po letih od 1999 do 2003 (8 mesecev)
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Moški Ženske

6.3.3 Splošen pregled nekaterih kaznivih dejanj, kjer so bile žrtve ženske
Med leti 1998 in 2003 (8 mesecev) je bilo po podatkih policije izvršenih skupno 13.752
kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki zajemajo kazniva dejanja umora, uboja na mah,
lahko, hudo in posebno hudo telesno poškodbo ter ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu
ali prepiru. Od tega je bila pri 3.118 dejanjih oškodovanka ženska, kar predstavlja nekoliko
več kot petino primerov.
V približno dveh tretjinah primerov so bile ženske žrtve lahke telesne poškodbe, sledita pa
ogrožanje z nevarnim orodjem in huda telesna poškodba, kar prikazuje graf 50. Število
umorov žensk ostaja konstantno, med 15 in 24 na leto. V zasledovanem obdobju let ni bil
zabeležen noben primer uboja na mah, ki bi bil izvršen nad žensko, število tovrstnih kaznivih
dejanj pa se giblje med 2 do 8 letno. (Vir: policija)
Graf 50: Delež posameznih kaznivih dejanj zoper

življenje in telo, izvršenih nad ženskami v obdobju
let 1998 do 2003
68%
3%
15% 1% 13%
Umor Lahka telesna pošk.
Huda telesna pošk. Posebno huda telesna pošk.
Ogrožanje z nevarnim orodjem

V grafu 51 so prikazana razmerja med posameznimi kaznivimi dejanji zoper človekove
pravice in svoboščine (prisiljenje, protipraven odvzem prostosti, ogrožanje varnosti, grdo
ravnanje) in kaznivim dejanjem zoper javni red in mir (nasilništvo, za obdobje med leti 1998
in 2003 (8 mesecev), kjer je bila žrtev naštetih dejanj ženska. Skupno število teh dejanj je
7.186, kar je na letni ravni predstavljalo med 1.150 in 2.348 tovrstnih dejanj.
Opazen je trend upadanja kaznivih dejanj ogrožanja varnosti in naraščanja kaznivih dejanj
nasilništva. Nasilništvo je v primerjavi z ostalimi kaznivimi dejanji, predstavljenimi na grafu
51, porastlo s 5% primerov letno (1998) na 30% primerov letno (2003; 8 mesecev). (Vir:
policija)
Graf 51: Deleži posameznih kaznivih dejanj zoper

človekove pravice in svoboščine ter zoper javni red in
mir (nasilništvo), kjer je bila žrtev ženska, po letih od
1998 do 2003 (8 mesecev)
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Prisiljenje Protipraven odvzem prostosti
Ogrožanje varnosti Grdo ravnanje
Nasilništvo

V obdobju let 1998 in 2003 (8 mesecev) je bilo po podatkih policije izvršenih skupno 890
kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Registriranih je bilo 454 primerov posilstev in
397 primerov spolnega nasilja nad žensko, kar je povprečno nekaj več kot 150 prijavljenih
dejanj posilstva in spolnega nasilja na leto. Deleži so prikazani v grafu 52.
0,1‰ celotne ženske populacije, ki je v letu 2002 štela 1.005.460 žensk, je bil žrtev kaznivih
dejanj zoper spolno nedotakljivost. (Vir: policija)
Graf 52: Deleži posameznih kaznivih dejanj zoper spolno

nedotakljivost, kjer je bila žrtev ženska,
100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Posilstvo Spolno nasilje

Rezultati mednarodne ankete o kriminaliteti oz. viktimizaciji, ki je bila izvedena v obdobju
med 1992 in 1997 so pokazali, da je v Sloveniji letno 3% žensk, ki so žrtve spolnih
prestopkov. Mednarodna primerjava je pokazala, da se Slovenija uvršča med države, ki imajo
razmeroma visok delež oškodovanih žensk na leto (Švedska, Finska, Wales). V grafu 53 je
razvidno, da Slovenija ne sodi med države z zelo visokim letnim deležem oškodovanih žensk
zaradi spolnih prestopkov, kot na primer Švica, Nizozemska in Avstrija. Država z najmanj
ženskami, žrtvami spolnih prestopkov v enem letu je bila Francija, kjer je delež oškodovank v
enem letu znašal manj kot 1%. (Vir: Pavlović, 1998)
Graf 53: M ednarodna primerjava deležev žensk, žrtev

spolnih prestopkov v enem letu
5%
4%
3%
2%
1%
0%
Anglija & Wales
Slovenija
Avstrija
Francija
Finska
Nizozemska
Škotska
S. Irska
Švedska
Švica

6.3.4 Intimno razmerje med žrtvijo in storilcem oz. osumljencem
Statistični podatki o pojavljanju odnosov med osumljencem in žrtvijo, ki jih vodi policija od
leta 1999, so pokazali, da je 60% zajetih kaznivih dejanj (iz skupin kaznivih dejanj: zoper
življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro imer, zoper
spolno nedotakljivost, zoper javni red in mir) v partnerskih odnosih izvršil zakonec (mož ali
žena) in 40% intimni partner ali partnerka (graf 54). V partnerskih odnosih je bilo v obdobju
med leti 1999 in 2003 (8 mesecev) storjenih 6.888 takih kaznivih dejanj, kar je znašalo
povprečno 1378 dejanj na leto, ki so bila prijavljena policiji. (Vir: policija)
Graf 54: Intimno razmerje med osumljenci in žrtvami za

nekatere skupine kaznivih dejanj nasilja nad
partnerjem, po letih od 1999 do 2003 (8 mesecev)
100%
90%
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
1999 2000 2001 2002 2003
(8mes)
Zakonec Intimni partner

skupno 1.087 primerov partnerskih zvez, kjer je bilo prisotno nasilje. (Vir: Kozmik in
Dobnikar, 1999)
Po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo, ki so vključevali 46 Centrov za socialno delo,

je bilo v zasledovanem obdobju enega leta in šestih mesecev, 53% partnerskih zvez, kjer se je
pojavljalo nasilje, zakonskih skupnosti. Takih zvez je bilo 580, nato so z deležem 21% sledile
izvenzakonske skupnosti, kjer je bilo prisotno nasilje v 223 primerih. V 13% partnerskih zvez,
kjer se je pojavljalo nasilje, je šlo za razvezane partnerje. V 7% se je nasilje pojavljalo v
samohranilskih družinah. Opisani rezultati so prikazani v grafu 55 .
Graf 55: Deleži različnih oblik partnerskih zvez,

kjer je bilo prisotno nasilje,
v obdobju od 1998 do 1999 (6 mesecev)
6%
13%
7%
53%
21%
Zakonska skupnost Izvenzakonska skupnost
Samohranilska družina Razveza
Drugo

skupno 1.087 primerov partnerskih zvez, kjer je bilo prisotno nasilje. (Vir: Kozmik in
Dobnikar, 1999)
Po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo, ki vključujejo 46 Centrov za socialno delo,

so bili v zasledovanem obdobju enega leta in šestih mesecev, v 45% primerov povzročitelji
nasilja v družini možje oz. partnerji. Na CSD so obravnavali 490 takih primerov, nato so
sledili primeri, ko je bil povzročitelj nasilja v družini oče oz. očim (195 primerov) ali starša
(114 primerov). Žena oz. partnerka je bila povzročiteljica nasilja v 16 primerih, mati oz.
mačeha pa v 103 primerih. Opisani rezultati so prikazani v grafu 56 v obliki deležev.
Graf 56: Deleži različnih povzročiteljev nasilja v

družini, v obdobju od 1998 do 1999 (6 mesecev)
4,5% 1,9%
10,5%
9,5%
45,0%
17,9%
5,7% 2,5%
0,6% 0,5% 1,5%
Mož, partner Bivši mož, partner Žena, partnerka

Hči Sin Otroci
Oče, očim Mati, mačeha Starša
Sorodniki Drugi

V Zatočišču Ljubljana je bilo v obdobju med leti 1998 in 2003 (8 mesecev) registriranih 96
uporabnic. V grafu 57 so prikazani deleži različnih povzročiteljev nasilja v družini po letih v
navedenem obdobju. V 47 primerih je bil povzročitelj nasilja partner, v 35 primerih mož, v 2
primerih oče, v 1 primeru sin in v 1 primeru vnuk. Ti podatki so v obliki deležev predstavljeni
v grafu 57.
V letu 1998 so bile v Zatočišču Ljubljana nastanjene zgolj ženske, ki so doživljale nasilje s
strani partnerja. V letu 1999 in letu 2000 je bilo v Zatočišču Ljubljana nastanjenih nekaj
žensk, ki so doživljale nasilje s strani očeta, sina in vnuka. (Vir: podatki Zatočišča Ljubljana)
Graf 57: Deleži različnih povzročiteljev nasilja v družini,

100%
80%
60%
40%
20%
0%
1998 1999 2000 2001 2002 2003
(8 mes)
Mož Partner Oče Sin Vnuk

6.3.5 Intervencije, varnostni ukrepi in recidivizem
V mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji, ki je bila izvedena v obdobju med leti
1992 in 1997, je bil med drugim raziskan tudi občutek varnosti v domačem okolju in doma.
Moški se doma počutijo bolj varno kot ženske (zelo varno se doma počuti 72% moških in
47% žensk). Podobno velja tudi za občutek varnosti v okolju, ko se stemni. V primerjavni z
29% žensk, ki se v okolju počutijo nekoliko oz. zelo nevarno, se tako počuti le 10% moških.
Graf 58 prikazuje rezultate predstavljene raziskave, v kateri je bilo ugotovljeno, da Slovenija

skupaj s Poljsko močno odstopa od ostalih držav po deležu ljudi, ki se doma počutijo nekoliko
nevarno oz. zelo nevarno. V Sloveniji se je 14% anketirancev (večinoma ženske) doma
počutilo nekoliko oz. zelo nevarno, medtem, ko se je v večini evropskih držav ta delež gibal
okrog 5%. (Vir: SURS)
Graf 58: M ednarodna primerjava deležev ljudi, ki se

doma počuti nekoliko nevarno oz. zelo nevarno
20%
15%
10%
5%
0%
Anglija & Wales
Slovenija
Nizozemska
Španija
Portugalska
Finska
Poljska
Škotska
Švedska
Francija
S. Irska
Belgija
Danska

Graf 59 prikazuje rezultate analize 607 evalvacijskih vprašalnikov izobraževalne delavnice za
policiste in policistke z območja Policijske uprave Ljubljana, ki jo je v letu 1999 izvedlo
Društvo SOS telefon. Na vprašanje s kakšnimi problemi in frustracijami se največkrat
srečujejo pri interveniranju, kadar gre za nasilje nad ženskami in otroki, so policisti in
policistke odgovarjali z več alternativami, kot jih je prikazanih v grafu 59. Predstavljeni so le
najbolj zastopani odgovori, na podlagi katerih je mogoče razbrati, da gre za lastne probleme
policistov in policistk (nemoč – 15% odgovorov, nesodelovanje žrtve – 14% odgovorov,
intervencija je le začasna rešitev – 14% odgovorov, otežkočeno ugotavljanje situacije – 18%
odgovorov), probleme v družini kot jih vidijo policisti in policistke (nasilje nad ženskami in
otroki – 14% odgovorov, alkoholizem in druge oblike zasvojenosti – 12% odgovorov,
materialno in socialno stanje družine – 8% odgovorov) in druge probleme (neučinkovitost
drugih inštitucij – sodišč, Centrov za socialno delo – 10% odgovorov, neustrezna zakonodaja
– 18% odgovorov). Največ problemov imajo policisti in policistke zaradi otežkočenega
ugotavljanja situacije in neustrezne zakonodaje. (Vir: Plaz, 1999)
Graf 59: Problemi v primerih interveniranja ob nasilju v

družini, kot jih doživljajo policisti/policistke
30%
25%
20%
15%
10%
5%
0%
Neučinkovitost drugih
Oteženo ugotavljanje
Materialno in socialno
Nasilje nad ženskami
Alkoholizem, druge
Nesodelovanje žrtve
Intervencija je le
zakonodaja
Neustrezna
Nemoč
začasna rešitev
zasvojenosti
stanje družine
in otroki
situacije
institucij

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), je bilo v obdobju med letoma
2000 in 2001, s strani sodišč izrečenih 27 varnostnih ukrepov za izbrane skupine kaznivih
dejanj (kazniva dejanja: zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper
čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper zakonsko zvezo, družino in mladino,
zoper javni red in mir). Graf 60 prikazuje deleže različnih izrečenih varnostnih ukrepov. Med
temi je bilo 20 primerov obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, 6 primerov
obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter 1 primer
obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. (Vir: SURS)
Graf 60: Delež izrečenih varnostnih ukrepov za

izbrane skupine kaznivih dejanj, v obdobju od
2000 do 2001
22%
4%
74%
Obvezno psihiatrično zdravljenje

in varstvo v zdr. zavodu
Obvezno psihiatrično zdravljenje

na prostosti
Obvezno zdravljenje alkoholikov

in narkomanov

V obdobju med leti 1998 in 2002 je bilo v Sloveniji storjenih 1849 kaznivih dejanj
povratništva s področja izbranih skupin kaznivih dejanj: zoper življenje in telo, zoper
človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper
zakonsko zvezo, družino in mladino, zoper javni red in mir. Podatki Statističnega urada
Republike Slovenije (SURS) kažejo, da so ta kazniva dejanja povratništva predstavljala 20%
vseh kaznivih dejanj iz izbranih skupin, storjenih v spremljanem obdobju. V grafu 61 je
prikazan recidivizem, spremljan s pomočjo deležev kaznivih dejanj, ki so jih storili že
obsojeni storilci (povratniki).
Največji delež recidivizma so predstavljala kazniva dejanja zoper javni red in mir (672
primerov v petih letih) ter kazniva dejanja zoper življenje in telo (648 primerov v petih letih),
skupno približno 70%. Velik delež je pripadel tudi skupini kaznivih dejanj zoper človekove
pravice in svoboščine, sledila so kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino ter
zoper spolno nedotakljivost (91 primerov v petih letih). Najmanjši delež recidivizma so
predstavljala kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Iz predstavljenih podatkov ni razvidna predhodna obsodba storilcev povratnikov, ki so bili

obsojeni za kazniva dejanja, prikazana v grafu 61. (Vir: SURS)
Graf 61: Recidivizem - delež kaznivih dejanj, ki

so jih storili že obsojeni storilci, v obdobju
l 1998 do 2002
36% 35%
6% 5% 15%
2%

in svoboščine
Zoper čast Zoper spolno

in dobro ime nedotakljivost
Zoper zakonsko zvezo Zoper javni red in mir

družino in mladino

Graf 62 prikazuje predkaznovanost storilcev, obsojenih za istovrstna kazniva dejanja kot v
predhodni obsodbi. Takih primerov je bilo 155 v obdobju let od 2000 do 2001, kar znaša
približno 77 na leto. Med 905 storilci, ki so bili v tem obdobju zaradi povratništva ponovno
obsojeni, je bilo omenjenih 155 storilcev obsojenih za istovrstna kazniva dejanja, kar je
predstavljalo 17% recidivov.
Največ recidivov je bilo izvršenih na področju kaznivih dejanj zoper javni red in mir (57
primerov v dveh letih) ter kaznivih dejanj zoper življenje in telo (51 primerov v dveh letih),
kar skupno predstavlja 70% vseh recidivov. Sledila so kazniva dejanja zoper človekove
pravice in svoboščine (18 primerov v dveh letih), kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo,
družino in mladino (13 primerov v dveh letih), kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (8
primerov v dveh letih), ter kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (8 primerov v dveh
letih). (Vir: SURS)
Graf 62: Recidivizem - delež obsojenih

polnoletnih oseb, ki so že bile obsojene za
istovrstna kazniva dejanja,
po nekaterih skupinah kaznivih dejanj,
v obdobju od 2000 do 2001
37% 33%
8% 12%
5% 5%

in svoboščine
Zoper čast Zoper spolno

in dobro ime nedotakljivost
Zoper zakonsko zvezo Zoper javni red in mir

družino in mladino

6.3.6 Organizacije za pomoč žrtvam in storilcem nasilja v družini
V grafu 63 je predstavljeno skokovito povečanje števila klicev na SOS telefon med letoma
1999 in 2000. Število klicev je s 1000 letno naraslo na 5000 letno. V letu 2002 je naraslo na
6000 letno, nato pa zopet padlo na 5000 letno.
(Vir: podatki SOS telefona, spletna stran http://www.drustvo-sos.si/)
Graf 63: Primerjava letnega števila klicev na SOS

telefon, po letih od 1999 do 2003 (9 mesecev)
7000
6000
5000
4000
3000
2000
1000
0
1999 2000 2001 2002 2003
(9 mes)
Št. klicev na leto

Graf 64 prikazuje različne oblike pomoči, ki jih je v obdobju od leta 2000 do 2003 (5
mesecev) izvajala Ženska svetovalnica. Prevladujejo pogovori na dežurnem telefonu, kjer so v
obdobju treh let in pol opravili 1.081 pogovorov, kar predstavlja 62% vseh oblik pomoči.
Ostale oblike pomoči so bile v teh letih posredovane pretežno v obliki individualnega
kontinuiranega svetovanja (260 primerov), zagovorništva (253 primerov), in individualnega
dela s članico skupine (79 primerov). Obenem sta potekali dve skupini: skupina za ženske, ki
so doživele posilstvo (22 primerov) in skupina za ženske, ki doživljajo nasilje v družini (51
primerov). (Vir: podatki Ženske svetovalnice, spletna stran:
http://www.geocities.com/zenskasvetovalnica/kampopomocTESTIrena.html)
Graf 64: Deleži različnih oblik pomoči

pri Ženski svetovalnici,
62%
15%
1% 5% 14%
3%
Individualno kontinuirano Dežurni telefon

svetovanje
Zagovorništvo Skupina za ženske, ki doživljajo
nasilje v družini
Individualno delo Skupina za ženske, ki
s članico skupine so doživele posilstvo

Graf 65 prikazuje različne oblike pomoči, ki jih je v obdobju od leta 1999 do 2003 (9
mesecev) izvajalo Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK). Prevladujejo preventivne
delavnice za osnovne (OŠ) in srednje šole (SŠ) v katere je bilo v tem obdobju vključenih
1.479 učenk in učencev ter dijakinj in dijakov, kar predstavlja 57% vseh oblik pomoči. V 32%
primerov je bila pomoč posredovana s pomočjo telefona za žrtve nasilja. Zabeleženih je bilo
825 telefonskih pogovorov. Ostale oblike pomoči so bile posredovane pretežno v obliki
individualnega svetovanja za žrtve nasilja (176 primerov) in individualnega svetovanja za
otroke in mladostnike (92 primerov). Društvo je izvajalo tudi skupino za samopomoč za
ženske z izkušnjo nasilja, v katero je bilo v tem obdobju vključenih 45 oseb. (Vir: podatki
DNK)
Graf 65: Deleži različnih oblik pomoči

pri Društvu za nenasilno komunikacijo,
7% 4% 2%
32%
57%
Telefon za žrtve nasilja Individualno svetovanje

za žrtve nasilja
Individualno svetovanje Skupina za samopomoč

za otroke in mladostnike za ženske z izkušnjo nasilja
Preventivne delavnice
za OŠ in SŠ

Graf 66 prikazuje analizo odhodov uporabnic Zatočišča Ljubljana. V zasledovanih letih je
zapustilo Zatočišče 75 uporabnic, od tega 20 (27%) v letu 2000. V primerjavi z letom 1998 in
1999, se je v letih 2000, 2001, 2002 in 2003 številčno v nasilni odnos vrnilo nekoliko manj
uporabnic. Proporcionalno pa zaradi vse manjšega števila odhodov iz zatočišča, delež žensk,
ki se vračajo v nasilni odnos, narašča. Leta 2000 je zatočišče zapustilo največ žensk (20),
najmanj se jih je vrnilo v nasilni odnos (15%) in največ jih je najelo stanovanje (45%). V letu
2003 so do meseca avgusta zatočišče zapustile samo 4 ženske, od tega so se 3 vrnile v nasilni
odnos. V zadnjih dveh letih se ni nobena uporabnica odločila za najem stanovanja. V
primerjavi z letom 1998, se je v naslednjih letih povečal delež uporabnic, ki so ob izstopu
poiskale drugo rešitev.
(Vir: podatki Zatočišča Ljubljana, spletna stran: http://www.drustvo-sos.si/)
Graf 66: Analiza odhodov uporabnic iz Zatočišča

Ljubljana, po letih od 1998 do 2003 (8 mesecev)
25
20
15
10
0
1998 1999 2000 2001 2002 2003
(8 mes)
Vrnitev v nasilni odnos Najem stanovanja Drugo

V Sloveniji je trenutno največ (33%) organizacij za pomoč žrtvam nasilja v družini (centrov
za socialno delo, materinski domovi, zatočišča, zavetišča, krizni centri, varne hiše, društva,
združenja, zavodi, centri za pomoč, svetovalnice, terapevtska pomoč, telefoni) lociranih na
območju Osrednjeslovenske regije (42) in najmanj na območju Obalno-kraške regije (4).
Nizko število dostopnih inštitucij prevladuje tudi v Pomurski regiji (5), Koroški regiji (5) in
Goriški regiji (5). Slika 1 prikazuje število organizacij za pomoč žrtvam nasilja po slovenskih
regijah.
Slika 1: Število žrtvam nasilja v družini dostopnih organizacij po slovenskih regijah, v

letu 2003.
Murska Sobota
5 Maribor
16
Jesenice
6
Kranj Celje 11
7
5 Ljubljan
Solkan 7
42 Krško
Ajdovščina
Postojna Novo
4 9
12
Koper

Graf 67 prikazuje število različnih vrst organizacij, ki so trenutno dostopne žrtvam nasilja v
družini po posameznih slovenskih regijah. Na grafu niso prikazane zdravstvene ustanove
(psihohigienski oddelki), vključeni pa so centri za socialno delo (CSD), ki med vsemi
obstoječimi organizacijami, edini pokrivajo vse slovenske regije.
Največja pestrost inštitucij je v Osrednjeslovenski regiji, kjer so žrtvam nasilja v družini

dostopne vse vrste organizacij – 8 različnih organizacij, razen varne hiše. Na tem območju je
največ svetovalnic in različnih oblik terapevtske pomoči (9), največ različnih društev,
združenj in zavodov (8), največ telefonov za pomoč žrtvam nasilja v družini (6) in največ
centrov za socialno delo (12). Tudi ostale organizacije so dobro zastopane (1 do 2).
V Podravski regiji, Savinjski regiji in Jugovzhodni Sloveniji je žrtvam nasilja v družini

dostopnih po 6 različnih organizacij, po večini so to centri za socialno delo, v vseh ostalih
slovenskih regijah pa dve do največ tri različne inštitucije in to vključno s centri za socialno
delo. Na območju Koroške regije je zraven centrov za socialno delo prisoten le telefon, v
Zasavski in Obalnokraški regiji pa, razen centrov za socialno delo, ni nobene organizacije za
pomoč žrtvam nasilja v družini.
Graf 67: Število različnih vrst organizacij,

ki so dostopne žrtvam nasilja v družini,
po slovenskih regijah v letu 2003
Obalno-kraška
Pomurska
Koroška
Goriška
Gorenjska
Zasavska
Spodnjeposavska
Notranjsko-kraška
Savinjska
Jugovzhodna Slovenija
Podravska
Osrednjeslovenska
0 4 8 12 16 20 24 28 32 36 40 44
CSD Materinski dom
Zatočišče, zavetišče Krizni center
Varna hiša Društvo, združenje, zavod
Center za pomoč Svetovalnica, terapevtska pomoč
Telefon

Tabela 3: Slovenske vladne in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko
nasilja
ORGANIZACIJE, ki se
ukvarjajo s problematiko Naslov Telefon Kontaktna oseba
nasilja
CENTER ZA POMOČ V STISKI 07-337-26-60

SLAVKA GRUMA V NOVEM
MESTU 041-877-332 Marica
CENTER ZA POMOČ ŽRTVAM

KAZNIVIH DEJANJ
Ljubljana 01-433-96-39
01-534-07-44
Brežice 07-499-35-76
Celje 03-548-18-21
Jesenice 04-583-60-30
Kranj 04-202-72-00
Maribor 02-229-94-40
Murska Sobota 02-527-19-00
Novo mesto 07-337-40-30
CMZ- KLINIČNI ODDELEK ZA 9781

MENTALNO ZDRAVJE
(oddelek za mladostnike) Zaloška c.29, LJ 01-140-20-30
Telefon: 'klic v duševni stiski' 01-520-99-00
DRUŠTVO MEDICINSKIH SESTER 041-754-695 Predsednica: Darinka

Zaloška 7, LJ
IN ZDRAVSTVENIH TEHNIKOV 01-542-36-55 Klemenc
02-250-17-36
DRUŠTVO ZA NENASILNO Gosposvetska c. 27, MB
02-250-17-37
KOMUNIKACIJO (DNK)
01-43-44-822
drustvo.dnk@guest.arnes.si Milana Majcna 12, LJ Katja Zabukovec
01-231-54-96
Kersnikova 8, LJ
Zagorc
DRUŠTVO PAPILOT Zakotnikova 11, LJ
Ines Globočnik
Grablovičeva 1, LJ 01-433-96-39
DRUŠTVO SVETOVALCEV;
080-11-13
Zaupni telefon SAMARIJAN
DRUŠTVO ŽIVLJENJE BREZ

07-332-68-95
NASILJA V NOVEM MESTU

ORGANIZACIJE, ki se
nasilja
HELP Božičeva 5, CE 03-545-28-88
HIŠA KRISTUSA ODREŠENIKA

Ljubljana Bezenškova 1 01-540-18-88
Brajnikova 38-40 01-517-14-17
Postojna Ljubljanska 28 05-720-39-84
INŠTITUT ZA KLINIČNO
Hrenova 7, LJ 01-125-34-70 Polona Matjan
PSIHOLOGIJO
INŠTITUT ANTONA TRSTENJAKA 01-438-68-00

Svetovalnica za ljudi v stiski zaradi Resljeva 11, LJ 01-438-68-05
zlorabe alkohola (faks)
KARITAS - MATERINSKI DOMOVI:
Škofljica Gumnišče 5 01-366-77-21

Višnja Gora Cesta na Polževo 4 01-788-45-59
Solkan Skalniška 1 05-330-02-34
TELEFON škofijske Karitas Strossmayerjeva 15, MB 02-252-26-97
KLIC V SILI - Celje

080-22-23
Ravbarjeva 11a, LJ 01-436-92-47

KRIZNI CENTER ZA MLADE V
STISKI
Ipavčeva 8, CE 03-548-60-70
(telefon 24 ur)
(začasno zatočišče 21 dni)
Trubarjeva 27, MB 02-250-26-60
MATERINSKI DOM
01-283-37-45
Ljubljana Karunova ul. 16/b
01-283-37-35
(faks)
Postojna Ljubljanska 28
05-726-58-43
Straža pri Novem mestu Stara cesta 15
07-308-30-40
Bazoviška 26
MCSD – Mladinski center Sokolski dom 05-71-42-666
6250 Ilirska Bistrica
MEDOBČINSKO DRUŠTVO
INVALIDOV VOJN IN INVALIDOV
5000 Nova Gorica Maksimilijan Ličen
ŽRTEV VOJNEGA NASILJA ZA
PRIMORSKO – NOVA GORICA

ORGANIZACIJE, ki se
nasilja
MLADINSKO INFORMATIVNO
Kunaverjeva 2, LJ 01-150-16-75
SVETOVALNO SREDIŠČE
MLADINSKI INFORMACIJSKI
Mirje 7, LJ
CENTER 01-126-22-86
MODRA – skupina za raziskovanje in

Grampovčanova 56, LJ
uresničevanje psihosocialnih potreb 01-137-43-63 Darja Zaviršek
žensk
ODMEV – Društvo za prostovoljno delo 01-133-76-64ž Bernard Stritih

Resljeva 38, LJ
in psihosocialno pomoč Miran Možina
OTROŠKA BOLNIŠNICA V
01-300-32-69
LJUBLJANI Vrazov trg 1
01-300-33-52
Pedopsihiatrija
PEPCIN DOM Cesta krških žrtev 11, 07-492-23-25

8270 Krško
PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA:
Vojnik Celjska c. 37
03-577-23-11
03-780-01-00
Ormož Ptujska c. 33
02-741-51-00
02-741-51-21
Begunje
Idrija Pot sv. Antona 49
SANA VITA – ZAVOD ZA

PSIHOSOCIALNO POMOČ LJUDEM Masarykova 23, LJ 01-232-55-65
V STISKI
SVETOVALNICA FUŽINE Preglov trg 15, LJ 01-520-64-40
SVETOVALNI CENTER ZA Gotska 18, LJ 01-583-75-00

OTROKE, MLADOSTNIKE IN
STARŠE Tomšičeva 13, MB 02-251-26-81
TELEFON Vošnjakova 4, MB 02-228-63-54
TELEFON ZVEZE SLOVENSKIH

080-22-23
KRIZNIH SVETOVALCEV

ORGANIZACIJE, ki se
nasilja
TELEFONSKI KLIC V DUŠEVNI 01-520-99-00

STISKI 01-97-81
(24 ur)
TELEFON ZA OTROKE IN
ODRASLE V DUŠEVNI STISKI
Velenje 03-586-24-42
Cerknica 01-705-04-08
TVOJ TELEFON – Postojna (telefon za 05-720-17-20

otroke, mladostnike in starše v duševni 05-720-17-25
stiski)
VARNA HIŠA
07-332-68-95
Novo mesto
03-492-63-57
Celje
02-480-11-86
02-480-11-87
Maribor
02-480-11-88
(faks)
02-300-18-10
-enota pri CZSD
02-300-18-11
VLADA RS, URAD ZA ENAKE Tomšičeva 4, LJ

01-425-11-12
MOŽNOSTI; URAD ZA ŽENSKO
01-426-30-55
POLITIKO; p.p.2726, 1001 LJ
01-544-35-13
DRUŠTVO SOS – SOS telefon za
01-544-35-14
ženske in otroke - žrtve nasilja Mojca Dobnik
(zatočišče v LJ, MB, KK, NM) p.p. 2726, LJ
080-11-55
01-542-19-93
Natalija Gregorič
(faks)
Zatočišče za ženske in žrtve nasilja LJ
080-11-55
ZAUPNI TELEFON 01-438-59-30

01-438-59-34
ZAVETIŠČE ZA PRETEPENE Cesta krških žrtev 11

ŽENSKE IN MATERE Z OTROKI 8270 Krško
ZAVOD EMMA Tržaška 2, LJ 01-425-47-32

ORGANIZACIJE, ki se
nasilja
ZAVOD ZA ZDRAVSTVENO Ipavčeva 18, CE

03-42-51-200
VARSTVO CELJE
ZD – ZDRAVSTVENI DOMOVI:
Celovška 4
Ljubljana: Železniški ZD; ambulanta za 01-231-02-42
mentalno zdravje in bolezni odvisnosti 01-291-23-87
Metelkova 9
Ljubljana: ZD Center 01-472-37-00
Novi trg 26
Kamnik: ZD dr. Julija Polca; 01-831-86-19
psihiatrična ambulanta
Mestni trg 2
Domžale: ZD dr. Tineta Zajca; 01-724-51-00
psihiatrična ambulanta
Sodna ul. 13
Maribor: ZD dr. Adolfa Drolca; 02-228-62-03
dispanzer za psihohigieno 02-251-75-72
Trg 4. julija 4
Dravograd: ZD; psihohigienska 02-872-34-31
posvetovalnica
Goliev trg 3
Trebnje: ZD; psihohigienska 07-348-17-78
posvetovalnica
01-754-10-24
Notranjska 2
Logatec: ZD
02-534-13-30
Grajska ul. 24
Murska Sobota: ZD 02-542-25-81
03-899-56-12
Vodnikova 1
Velenje
03-490-02-28
Gledališka 4
Celje
Kranj
05-338-32-65
Rejčeva ul. 4
Nova Gorica
05-627-84-20
Santorijeva 9
Koper
ZDRUŽENJE PROTI SPOLNEMU Masarykova 23, LJ 01-431-33-41

ZLORABLJANJU
Miklošičeva 15, LJ
ZDRUŽENJE ZA PREPREČEVANJE
ZLORABE OTROK IN POMOČ
DRUŽINI
ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE
SLOVENIJE – ZPMS Razlagova 16, MB
080-12-34
TOM telefon
02-27-057
TIN telefon
01-433-05-89
ŽENSKA SVETOVALNICA
Masarykova 24, LJ 01-434-72-61
Dora Meden
Dežurni telefon
Miklošičeva 14, LJ 040-260-656
Krizni center; začasno zatočišče
031-233-211

V tabeli 4 so prikazani rezultati stroškovnih študij (cost studies) v Novi Zelandiji, Kanadi,
Nizozemski, Veliki Britaniji in Švici. Države so stroške analizirale navajale v ameriških
dolarjih (USD), prikazano pa je tudi leto izvedbe raziskave. Ocene skupnih stroškov med
seboj niso primerljive, zaradi različne velikosti in različnega števila prebivalcev v posameznih
državah ter zaradi različnih vrst stroškov in nasilja, vključenih v oceno. Ocene imajo zato le
orientacijsko vrednost.
Iz tabele 4 je razvidno, da so posledice nasilja nad ženskami in otroki ter posledice nasilja v
družini ocenjene v milijonih USD na leto. V Novi Zelandiji, kjer so bile v nasilje v družini
vključene tudi grožnje, in Kanadi, kjer so vključili telesno in spolno zlorabo žensk, so ocene
skupnih stroškov dosegle celo milijardo USD na leto. Večina držav je v oceno stroškov
vključila stroške v zdravstvu, stroške policije, stroške pravosodja, stroške socialnih služb,
stroške zavarovalnic, stroške zatočišč, stroške delodajalcev in zaposlovanja, stroške
psihosocialne rehabilitacije.
Tabela 4: Povzetek stroškovnih študij nasilja nad ženskami v 90-ih letih. (Yodanis in
Godenzi, 1999: http://www.eurowrc.org/06.contributions/1.contrib_en/28.contrib.en.htm)
Ocena skupnih
Država/ Regija Leto Vrsta nasilja Vrsta stroškov, vključenih v oceno
stroškov (USD)
- Osebni stroški žrtev,
- državni stroški,
- stroški delodajalcev,
- stroški v zdravstvu,
$625,000,000– Nasilje nad ženskami, otroki in možmi
Nova Zelandija - stroški pravosodja,
2,750,000,000 1994 v družini - stroški socialnega varstva,
(vključno z grožnjami) - stroški zaposlovanja,
- stroški v svetovalnicah,
- stroški policije.
- Stroški v zdravstvu (medicinska,

stomatološka in psihiatrična
oskrba),
Kanada $1,050,000,000 Zloraba žensk - stroški plačanega in neplačanega
1995
(telesna in spolna zloraba) dela,
- stroški nastanitve in zavetišč.
- Stroški v zdravstvu,
- stroški policije,
- stroški pravosodja,
Nizozemska $160,000,000 Nasilje nad ženskami v družini - stroški psihosocialne pomoči,
1997 - stroški socialnega varstva,
(telesno, spolno in psihično nasilje)
- stroški delodajalcev in
zaposlovanja.
- Stroški v zdravstvu,
- stroški policije,
Hackney, $8,300,000 - stroški pravosodja,
Zloraba žensk in otrok
Velika Britanija 1997 - stroški nastanitve in zavetišč,
(telesna, spolna in psihološka)
- stroški socialnih služb,
Državni stroški:
- zdravstvena oskrba,
- policija,
$290,000,000 Zloraba žensk in deklet
Švica 1998 - pravosodje,
(telesna, spolna in psihološka)
- podpora žrtvi,
- podpora in svetovanje,
- raziskave.

7 INTERPRETACIJA REZULTATOV ANALIZE PROBLEMATIKE NASILJA
7.1 Mednarodno-pravni vidiki nasilja nad ženskami (in otroki) v družini
7.1.1 Mednarodne listine
Republika Slovenija je od leta 1992 podpisnica mednarodne Konvencije o odpravi vseh

oblik diskriminacije žensk. S podpisom konvencije se je zavezala, da bo sprejela ukrepe za
preprečevanje in odpravljanje diskriminacije in nasilja nad ženskami ter njegovih posledic.
Ukrepi, ki jih je vlada RS dolžna izvajati, segajo na področje zakonodaje, nato na področje
izvajanja vzgojnoizobraževalnih programov – torej na področje preventive in na področje
izvajanja programov za policijsko osebje, zdravstveno osebje, pravno stroko in socialne
službe – pretežno področje kurative.
Za Slovenijo so zanimivi še nekateri dokumenti mednarodnih organizacij, npr.: Konvencija o

otrokovih pravicah, ki jo je leta 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,
Evropska strategija za otroke, ki jo je leta 1996 sprejela Parlamentarna skupščina Sveta
Evrope in Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope o nasilju v družini (Kalčina,
Zupančič,2000) in Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope o zaščiti žensk pred
nasiljem, ki je dostopno na spletni strani:
http://cm.coe.int/stat/E/Public/2002/adopted_texts/recommendations/..%5C..%
5C..%5C..%5C..%5C..%5Cta%5Crec%5C2002%5C2002r5.doc. V teh dokumentih se tesno
prepletajo predlagani ukrepi za preprečevanje nasilja nad ženskami in otroki v družini. Vlade
držav so pozvane k aktivni zaščiti družine in njenih članov pred nasiljem.
Pomemben del omenjenih listin je natančna opredelitev nasilja oz. nasilja v družini, saj je le-
ta izhodišče za obravnavanje deliktov. Tako je, nanašajoč se na mednarodne dokumente,
nasilje vsako dejanje ali opustitev, ki škoduje življenju, fizični ali psihični nedotakljivosti ali
svobodi osebe ali resno škoduje razvoju njene osebnosti. Kot nasilje nad ženskami v družini
je označena vsaka vrsta za spol značilnega fizičnega, psihičnega ali spolnega grdega ravnanja,
ki je storjeno ali ga kdo poizkuša storiti znotraj družinske skupnosti. Po vzoru pravnih
predpisov OZN se sem prištevajo: lažje do težje telesne poškodbe, ugrabitev, grožnje,
streljanje, siljenje, zasledovanje, psovanje, nasilen ali nezakonit vdor v stanovanje,
poškodovanje lastnine, spolno nasilje, posilstvo v zakonu, nasilje v povezavi z doto ali
odkupnino za nevesto, pohabljenje ženskih spolnih organov, nasilje v povezavi z ustvarjanjem
dobička s pomočjo prostitucije in nasilje nad hišnimi pomočnicami.
V listinah so navedeni tudi mnogi ukrepi, ki bi jih morale izvajati vlade držav, z namenom
preprečevanja nasilja nad ženskami in otroki. Del teh ukrepov se nanaša neposredno na
(pre)oblikovanje spolnih vlog in stereotipov pri mladi populaciji (populaciji otrok in
mladostnikov) in na pravnozakonsko zaščito te populacije, saj je le tako mogoče prekiniti
'krog nasilja' – prenos nasilja iz generacije v generacijo. Ukrepi naj bi posegali v pravice
medijev do predvajanja in predstavljanja nasilja, kar se nanaša predvsem na televizijske hiše
in na rumeni tisk. Nadalje naj bi ukrepi vsebovali tudi spremembe zakonodaje v zvezi s
pooblastili za kaznovanje otrok.
Zaradi dokazano močnega vpliva medijev na usmerjanje agresije, oblikovanje vzorcev

agresivnega vedenja, oblikovanje spolnih vlog in posledično spolno stereotipnega vedenja, bi
bilo treba medije, še zlasti televizijske hiše, spodbujati k ponazarjanju pozitivnih družbenih
vrednot. V produkciji, ki je namenjena otrokom, pa se ne bi smelo prikazovati nasilja.

Družba bi morala otroke varovati tudi pred zlorabo avtoritete v družini, zato omenjene
mednarodne listine države pozivajo, da pregledajo zakonodajo v zvezi s pooblastili za
kaznovanje otrok. Namen tega naj bi bila omejitev oz. prepoved telesnega kaznovanja, pa
čeprav kršitev take prepovedi še ne bi nujno veljala za kaznivo dejanje. Svet Evrope je sprejel
stališče, da je kakršnakoli uporaba disciplinskega kaznovanja v družini nelegitimna.
Mednarodni dokumenti priporočajo sprejem posebnih zakonskih določb za kazniva dejanja, ki
so storjena v družini. Države so pozvane k sprejemu ukrepov, ki ob nasilju v družini
zagotavljajo hitro posredovanje za zaščito žrtve. Hitro posredovanje so uveljavili na primer v
Veliki Britaniji (in večini zahodnoevropskih držav), kjer zakon o nasilju v družini (Domestic
Violence Act) omogoča, da se nasilneža takoj odstrani iz stanovanja. Vendar pa je pri
uvajanju takih ukrepov zelo pomembno, da je načrt zastavljen sistemsko, saj se lahko sicer
pojavijo problemi v usklajevanju ustavnih pravic in pravic, ki izhajajo iz zakonov (Filipčič in
Šugman, 2003).
7.1.1.1 Evropska priporočila in smernice
Evropska priporočila in smernice najdemo v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope o

zaščiti žensk pred nasiljem z leta 2002, ki je dostopno na spletni strani:
http://cm.coe.int/stat/E/Public/2002/adopted_texts/recommendations/..%5C..%5C..%5C..%5C
..%5C..%5Cta%5Crec%5C2002%5C2002r5.doc. Priporočilo vsebuje številne direktive za
evropske države, ki so organizirane po različnih področjih, kjer bi morale države vpeljati
spremembe oz. regulativo.Vlade evropskih držav bi morale skrbeti za:
• zaščito ustavnih človeških pravic in svoboščin žensk,
• razvoj ustreznih metodologij, ki morajo biti enakomerno zastopane po celotnem državnem
ozemlju in omogočajo vsem ženskam enako dostopnost,
• vzpostavitev ustrezne interdisciplinarne mreže vladnih in nevladnih organizacij, ki so
usmerjene na pomoč žrtvam,
• dobro logistiko in finančno podporo nevladnih organizacij,
• pripravo srednjeročnih in dolgoročnih akcijskih načrtov in posredovanje povratnih
informacij o učinku srednjeročnih planov Odboru ministrov Sveta Evrope,
• sankcioniranje nasilja in zaščito žrtev,
• spodbujanje moških k aktivni participaciji pri problemu nasilja,
• zbiranje statističnih podatkov o nasilju in izvajanje raziskav,
• uvajanje visokošolskih in univerzitetnih programov, ki omogočajo študij enakosti med
ljudmi in nasilja nad ženskami,
• pripravo nacionalnega plana, ki vključuje niz akcij za preprečevanje nasilja nad ženskami.
Splošni vidiki nasilja nad ženskami:

• ženske imajo pravico do zaščite pred kakršno koli obliko nasilja,
• vlade bi morale izvajati parcialno politiko, ki bi ženskam zagotovila varnost, zaščito,
optimalno podporo v primeru viktimiziranosti, prilagojene sodne procese, preventivo,
dostopnost do ekspertov na tem področju, zviševati bi bilo treba javno osveščenost in
izobrazbo otrok in mladostnikov na tem področju,
• vlade bi morale spodbujati sodelovanje z regionalnimi oz. lokalnimi avtoritetami in
ustanoviti institucijo, ki bi nadzirala potek procesa in evalvirala cilje,
• zbiranje statistik bi moralo biti ločeno glede na spol, določiti bi bilo treba integralne
statistike in indikatorje, ki dobro evalvirajo nasilje nad ženskami,
• proučiti bi bilo treba srednjeročne in dolgoročne učinke nasilja na žrtve in na priče nasilja
v družinskem okolju,
• proučiti bi bilo treba zdravstvene, socialne in ekonomske stroške nasilja nad ženskami.
Vplivi držav na informiranje, osveščanje javnosti in izobraževanje:
• države bi morale poskrbeti za pretok informacij in statističnih podatkov o nasilju ter
prikazovanje le-teh s pomočjo vseh dostopnih medijev (tisk, radijo, televizija),
• organizirati bi bilo treba konference in kampanje, kjer bi se javno razpravljalo o
problematiki ter načrtno oblikovalo javno mnenje, s poudarkom na odgovornosti moških
za nasilna dejanja,
• organizirati bi bilo treba izobraževalne programe in treninge kadrov na policiji,
pravosodnih, socialnih in zdravstvenih ustanovah; izobraževanje bi moralo osebje, ki
prihaja v stik z nasiljem, oskrbeti s strategijami za zaznavanje in soočanje s krizno
situacijo ter izboljšati odnos do žrtev v smislu spremjemanja, obravnavanja in vodenja,
• ustanoviti bi bilo treba mehanizme za samoregulacijo, ki bi preprečevali nasilje s strani
oseb, ki so zaposlene na položajih avtoritete,
• dekletom in fantom bi bilo treba zagotoviti tak program spolnega izobraževanja, ki bi
poudarjal enakost med spoloma in vzajemno spoštovanje, obenem pa bi razbijal
stereotipne vzorce, mnenja in predsodke ter spodbujal asertivne tehnike, še zlasti pri
učencih z učnimi težavami.
Vplivi držav na medije:

• spodbujanje nestereotipne podobe moške in ženskega, ki temelji na humanih in enakih
medosebnih odnosih in človeškem dostojanstvu,
• izogibanje programom, ki prikazujejo spolnost in nasilje, pri tem pa vključiti regulativo
tudi na področje informacij, ki so dostopne s pomočjo novejših tehnologij,
• spodbujanje medijskih hiš k sodelovanju v kampanjah za oblikovanje javnega mnenja o
nasilju nad ženskami,
• izvajanje programov za informiranje medijskih profesionalcev o posledicah prikazovanja
programov z nasilnimi in spolnimi vsebinami.
Vplivi držav na vidike urbanega planiranja in arhitekture:

• države bi morale spodbujati tako ureditev urbanega okolja, ki bi preprečevalo nasilna
dejanja na javnih mestih: javne razsvetljave, javnih transportnih sredstev, parkirišč, stavb,
itd.
Vplivi držav na pravo in sodne postopke:

• razvijanje takih metodologij in sankcij, ki omogočajo učinkovite akcije,
• inkriminiranje spolnega nasilje in posilstva med partnerji (zakonci, izvenzakonskimi in
priložnostnimi spolnimi partnerji), pri čemer gre za inkriminiranje vsakega spolnega
nasilja, čeprav žrtev nima vidnih posledic upiranja in čeprav je bila penetracija izvedena s
pomočjo drugih oblik nasilja,
• inkriminiranje zlorabe nosečih, bolnih, fizično ali psihično hendikepiranih oseb in oseb, ki
se niso sposobne braniti,
• inkriminacija zlorabe položaja storilca, še zlasti ko gre za nasilje nad otroki,
• omogočanje postopkov (državni tožilec) in določanje finančnih virov za popravo krivic
žrtvam,
• preprečevanje ponižujočih zaslišanj, ki povzročajo sekundarno viktimizacijo (vpeljevanje
pravnega zastopništva za otroke) in ustanavljanje institucij, ki se ukvarjajo s pomočjo
žrtvam in pričam nasilnih dejanj ter skrb za profesionalno zaupnost žrtve,
• skrb za žrtev v smislu varnosti pred grožnjami in maščevanjem.

Države bi morale poskrbeti za zaščito žrtev pri sprejemu, obravnavi in svetovanju:
• žrtve bi morale imeti takojšen dostop do koordinirane, multidisciplinarne in profesionalne
pomoči, neodvisno od tega, ali bodo vložile tožbo proti storilcu; pomoč naj bi vključevala
zdravsteno forenzično preiskavo in pomoč, ki bi temeljila na standardiziranih protokolih
in formularjih za vodenje statistike,
• žrtve bi morale imeti takojšen dostop do informacij o svojih pravicah,
• zvišati bi bilo treba število policistk in poskrbeti za tako regulativo, ki bi preprečevala
sekundarno viktimizacijo žrtev na policiji, zdravstvenih in pravosodnih ustanovah,
• otroci bi morali imeti posebej prilagojene postopke, ki bi vključevali psihološko podporo;
morali bi se ustanoviti posebni oddelki s specializiranim osebjem,
• ustanavljati bi bilo treba telefonske linije, ki bi delovale zastonj in službe, ki bi bile enako
dostopne vsem žrtvam, neglede na lokacijo; tudi priseljenke bi morale uživati enake
pravice.
Države bi morale poskrbeti za intervencijske programe za storilce:

• intervencijski pogrami za storilce ne bi smeli biti alternativa ob izrečeni sankciji, pač pa
nadaljnji ukrep za preprečevanje nasilja,
• storilci bi morali dobiti pomoč pri ozaveščanju svojih dejanj in prevzemanju odgovornosti
ter učenju nenasilne komunikacije in vedenjskih vzorcev,
• tako vladni kot nevladni centri za intervencijo bi morali biti podprti s strani države, s
poudarkom na medinstitucionalnem sodelovanju pri izvedbi intervencijskega programa.
Dodatni vidiki nasilja v družini in nasilnega reševanja konfliktov:

• vse oblike nasilja v družini bi morale biti obravnavane kot kazniva dejanja,
• za določene oblike nasilnih dejanj v družini bi bilo treba revidirati in zvišati kazni,
• odraslost ne bi smela biti izgovor za nasilna dejanja v družini,
• policiji bi morale biti zagotovljene pravice, ki bi omogočale odstranitev in priprtje
storilca, privedbo pred sodišče in onemogočanje stikov z žrtvijo in približevanja žrtvi,
• izdelati bi bilo treba enoten protokol za policijske akcije in enotne medicinske procedure,
• priseljenkam je treba omogočiti odhod iz nasilnega odnosa, ne da bi pri tem morale
zapustiti državo,
• inkriminirati je treba vse oblike nasilja nad ženskami in otroki v trenutku konflikta,
• inkriminirati je treba posilstvo, spolno suženjstvo, siljenje v nosečnost, siljenje v
sterilizacijo in druge oblike spolnega nasilja, ki nedopustno posegajo v človeške pravice,
kot na primer vojni zločini in genocidi; priče na mednarodnih sodiščim morajo biti med
sojenjem in po sojenju ustrezno zaščitene, imeti morajo pravnega zastopnika,
• financirati je treba nevladne organizacije, ki nudijo svetovanje in pomoč pri reševanju
konfliktov in pokonfliktnih situacij, še zlasti če izvajajo programe rekonstitucije in
reparacije ter uporabljajo spolu prijazen pristop.
7.1.2 Mednarodni projekti preprečevanja nasilja v družini
V okviru prizadevanj za preprečevanje nasilja v družini na mednarodni ravni je zanimiv

nemški projekt dežele Mecklenburg-Vorpommern Intervencija (od leta 1995), ki je
nadaljevanje projekta intervencije »Zloraba doma – intervencijski projekt« (1980) in nekateri
eksperimenti iz osemdesetih in devetdesetih let v ZDA: Minneapolis, Omaha, Colorado
Springs, itd. (Filipčič, 1999).
V projektu Intervencija je bilo po vzoru avstrijske regulative prevzeto stališče, da mora iz

doma oditi nasilnež, žrtev pa ostaja doma. Zato je bil sprejet zakon, ki policiji dovoljuje, da v
primeru nasilja v družini, nasilneža takoj za sedem dni odstrani iz skupnega stanovanja.
Zvezni zakon je bil spremenjen tako, da je izboljšal zaščito žrtve v civilni zakonodaji. Projekt
je povzročil konkretne spremembe politične, strateške in konceptualne perspektive – nasilje v
partnerskem razmerju se je prenehalo kazati zgolj kot ženski problem, zanj so postali
soodgovorni tudi moški (Kalčina in Zupančič, 2000). Hkrati je bila dopolnjena ponudba za
zaščito žrtev nasilja. Ocena projekta je zelo dobra, saj so vplivi segli tudi na področje
družbene percepcije nasilja v družini. Projekt se navaja kot primer učinkovitega pristopa k
družinskemu nasilju, ki temelji na medinstitucionalni obliki sodelovanja.
Raziskave v ZDA so proučevale učinkovitost različnih intervencij: aretacij, odstranitve

nasilneža, mediacij in specialnih pomoči storilcem. Kriteriji za merjenje učinkovitosti teh
projektov so bili večinoma usmerjeni v merjenje stopnje recidivizma storilcev. Ugotavljali so
učinkovitost dveh kriterijev: zmanjšano povratništvo kot posledica prekinitve razmerja zaradi
aretacije oz. odstranitve nasilneža iz družine za določen čas in spremenjena kvaliteti razmerja
kot posledica specialne pomoči storilcem (nasilnežu je bilo ponujeno svetovanje, učenje
veščin nenasilne komunikacije in poravnavanje oz. mediacijski proces med storilcem in
žrtvijo). Sprva se je izkazalo, da so bile glede vprašanja recidivizma najuspešnejše aretacije,
zato so imele ZDA dolgo časa represivno politiko do storilcev deliktov. Kasneje pa je bilo
ugotovljeno, da aretacije delujejo zastrašujoče le kratkoročno (približno pol leta) in da je
njihov učinek odvisen od (ne)zaposlenosti in zakonskega stanu storilcev.
Aretacije zvišujejo tveganje za nasilje pri neporočenih partnerjih in nezaposlenih storilcih ter
znižujejo stopnjo povratništva pri poročenih in zaposlenih storilcih. Zato kazenskopravna
intervencija ni zadostna. Kazensko pravo se mora odzvati na nasilje v družini, vendar kot del
celovitega obravnavanja družine. Ostrejše obravnavanje nasilja v družini mora biti omejeno
na ravnanja, ki resno ogrozijo življenje in zdravje ter osebnostno integriteto družinskih
članov, saj uvajanje novih inkriminacij in višanje zapornih kazni ne pripomore k
zmanjševanju nasilja (Filipčič, 1999).
Kljub zgornjim ugotovitvam, pa je mednarodna raziskava o viktimiziranosti (Pavlović, 1998)

pokazala visoko stopnjo netolerance do nasilja med slovensko javnostjo. Netoleranca je bila
visoka do tistih vrst nasilja, ki so bile povzročene v obliki kaznivih dejanj. Po javnomnenjskih
raziskavah naj bi bila slovenska kaznovalna politika premila, kar se kaže v prenizkih zapornih
kaznih za storilce kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter zoper spolno nedotakljivost.
7.1.3 Mednarodne študije ekonomskih posledic nasilja v družini
V obdobju 80-ih in 90-ih let se je pravnemu in zdravstvenemu argumentu o potrebi po zaščiti

žensk pred nasiljem s strani moških, pridružil nov – ekonomski argument. Izvedene so bile
številne mednarodne raziskave o stroških nasilja moških nad ženskami, t.i. stroškovne študije
oz. 'cost studies'. Pokazalo se je, nasilje moških nad ženskami (in otroki) najbolj finančno
prizadene zdravstvene in socialne službe. Zaradi velikih državnih stroškov, se problematike
nasilja nad ženskami, že iz finančnih razlogov ne splača ignorirati. Iz ekonomskega gledišča
so na dolgi rok stroški manjši, če država oblikuje dober program za zmanjševanje nasilja in ga
tudi učinkovito izvaja.
Na spletnih straneh najdemo povezave z organizacijami, ki zbirajo podatke o nasilju

partnerjev nad žeskami. Postavljeni so tudi kriteriji za ocenjevanje stroškov nasilja v
partnerski zvezi. Ocenjeni so direktni ali indirektni stroški nasilja nad ženskami
(http://www.cdc.gov/ncipc/pub-res/ipv_cost/04_costs.htm).

Direktni stroški vključujejo delo zdravstvenih služb in služb za mentalno rehabilitacijo: prva
pomoč, transportni stroški, hospitalizacija, zdravniški obiski na domu, zobozdravstvena,
fizioterapevtska, psihohigienska oskrba. Skupni direktni stroški so izračunani kot vsota
uporabe naštetih služb, pri čemer se v vsaki službi sešteva število oskrb, povezanih z nasiljem
v partnerski zvezi.
Indirektni stroški so povezani z izgubo produktivnosti in s plačano delovno odsotnostjo ali z

nezmožnostjo vodenje gospodinjstva ter stroški nadomestila za doživljenjsko denarno
nadomestilo zaradi nasilja s strani partnerja. Izguba produktivnosti se meri s številom dni
odsotnosti z delovnega mesta in/ali s številom dni, ko je bila žrtev nezmožna opravljati
gospodinjska dela zaradi bolezni, poškodbe oz. nezmožnosti, povzročene z nasiljem partnerja.
Pri statističnem izračunu se uporablja povprečna vrednost dnevnega zaslužka poškodovane
osebe. Ocena za doživljenjsko denarno nadomestilo je postavljena na podlagi zmnožka števila
incidentov nasilja v partnerskih odnosih po starostnih skupinah, pri čemer je upoštevana
delovna produktivnost posamezne starostne skupine oz. produktivnost v gospodinjstvu.
Ocene ekonomskih stroškov nasilja v partnerskih odnosih (v ameriških dolarjih – USD), ki so

predstavljene na spletnih straneh, dosegajo milijonske in celo milijardne vrednosti (tabela 4).
Najnovejše raziskave ameriškega CDC (Center for Diseas Control:
http://usgovinfo.about.com/cs/healthmedical/a/violencecosts.html) so stroške nasilja med
intimnimi partnerji ocenile na 5,8 milijarde USD letno. V newyorški Peace Clinics
(http://pages.ivillage.com/pc_newyork/id14.html) so zdravstvene stroške nasilja med
intimnimi partnerji ocenili na 150 milijonov USD letno in stroške znižane produktivnosti na
100 milijonov USD letno. Vendar te ocene niso kontrolirane glede na število ženske
populacije v posamezni državi, zato imajo za slovenski prostor le orientacijsko vrednost. V
Sloveniji zaenkrat še nimamo raziskave ekonomskih stroškov nasilja nad ženskami v družini.
7.2 Pravnozakonski/kazenskopravni vidiki nasilja nad ženskami (in otroki) v

družini
7.2.1 Inkriminacija nasilja nad ženskami (in otroki) v družini
Pogosto naletimo na deljena mnenja o tem, ali ima država pravico posegati v intimne odnose
med partnerji ter določati, katera dejanja so kazniva in katera ne. Nekateri govorijo celo o
'nasilju države nad družino'. Vendar takrat, ko nasilni član družine posega v temeljne
človekove pravice, kot so nedotakljivost človekovega življenja, pravica do osebnega
dostojanstva in varnosti, pravica do prepovedi mučenja, to vprašanje izgubi svoj pomen in
država je takrat dolžna odreagirati na dogajanje v družini ter zaščititi žrtve.
Družba z inkriminacijo določenih dejanj v sistem kaznivih dejanj opredeli svoj odnos do tega
dejanja. Zato je kazenskopravna zakonodaja z represivnim aparatom družbe eden od glavnih
mehanizmov pri odpravljanju in zmanjševanju posledic nasilja. Ta mehanizem daje družbi
možnost, da ustvari netoleranco do nasilja, sproži ustrezne ukrepe za zaščito žrtev in popravo
krivic oz. ustrezne sankcije za storilce. Tudi v primeru posilstva v zakonski in izvenzakonski
skupnosti ima država pravico posegati v intimno razmerje in opredeliti, kaj je dovoljeno in kaj
ni.
Nasilje v družini je v sodobnih družbah inkriminirano. Vsebina inkriminacij je odvisna od

družbenega okolja, v katerem so nastale, s čimer je povezana tudi stopnja ozaveščenosti
javnosti za ta pojav. Kazensko pravo preganja storilce nasilja v družini v interesu države in
žrtev. Pomembno je, da z inkriminacijo nasilja v družini država pokaže negativen odnos do
tega pojava, saj s tem znižuje toleranco do nasilja. Tako zagotavlja predvidljivost njenih
ukrepov (uporaba moči), pravičnost in lahko deluje tudi preventivno (Filipčič, 2000: 80).
Inkriminacija nasilja v družini zato ni sporna, vendar se je treba zavedati omejenega dosega
kazenskega prava v smislu njegovega preprečevanja (Filipčič, 2000: 87-88). Ker v Sloveniji
policija obravnava zelo majhen delež nasilja v družini in še manj sodišča, je preventivni
učinek inkriminacije nasilnega dejanja v družini vprašljiv (Filipčič, 2000: 81).
V primeru inkriminiranja nasilja v družini se pojavljajo zapleti zaradi zabrisanih mej med
javnim in zasebnim nasiljem. Nasilje nad ženskami v družini sodi v območje zasebnega
nasilja, ki je preganjano na predlog žrtve. To pomeni, da mora ženska, ki doživlja nasilje s
strani partnerja, sama oz. ob pomoči policije podati ovadbo proti partnerju. Dejanje postane
namreč po uradni dolžnosti pregonljivo šele takrat, ko oškodovanka vloži tožbo proti
partnerju - storilcu kaznivega dejanja, kar imenujemo predlagalni delikt. Tožbo lahko kasneje
tudi umakne in sodni postopek je na njeno željo ustavljen. Vendar pa se najtežja kazniva
dejanja preganjajo tudi po uradni dolžnosti in neodvisno od volje oškodovanca, na primer
kazniva dejanja fizičnega nasilja med partnerjema.
Tuje raziskave so pokazale, da velik delež žrtev ne sodeluje v kazenskem postopku proti
nasilnemu partnerju. Takšnega ravnanja žrtve javnost ne odobrava in jo obtožuje, ker je
neodločna. To je treba pripisati dejstvu, da javnost ni dovolj informirana o tem, da so razlogi
za takšno ravnanje žrtve številni in kompleksni. Kazenski postopek zoper partnerja lahko
pomeni konec partnerske zveze, česar si žrtve ne želijo vedno, od zakonodajalca pričakujejo
ostrejše sankcije od predvidenih, zato se po njihovem izračunu postopek »ne splača« ali
upajo, da se bo partner spremenil na boljše, medtem ko je večina žrtev strah pred partnerjevim
maščevanjem. Mnoge žrtve so v svojem življenjskem okolju zaradi kazenskega postopka proti
storilcu tudi sekundarno viktimizirane. Kljub slabostim kazenskega postopka pa ima obsodba
storilca za žrtev rehabilitacijski učinek. Zato bi bilo treba sekundarno viktimizacijo zmanjšati
do največje možne mere (Filipčič, 2000: 87-88).
Nadalje je na podlagi razčlemb razgovorov z ženskami ki so doživljale nasilje v družini

(Mejak, 2002) in na podlagi mnenj policistov, ki so posredovali pri nasilju v družini (Plaz,
1999) razvidno, da mnoge ženske, ki so se odločile za postopek ovadbe storilca, tega
postopka niso poznale in so menile, da bo policija sama prijavila kaznivo dejanje, ki se bo
nato preganjalo po uradni dolžnosti. Prav tako mnoge ženske niso vedele, da morajo tožbo
proti nasilnemu partnerju vložiti v treh mesecih od storitve kaznivega dejanja, saj sicer
dejanje zastara.
Celotni postopek obravnave nasilja v družini v slovenskem prostoru, še zlasti pa predlagalni

delikt, je naletel na mnoge kritike, tako tujih kot domačih strokovnjakov (Kolonič, 2002). V
primeru ocen tujih strokovnjakov je bil pogosto napačno razumljen, izvzet iz slovenskega
kazenskopravnega sistema in interpretiran kakor da Slovenija kaznivih dejanj nasilja v družini
ne preganja po uradni dolžnosti oz. jih pojmuje kot prekršek. Predlagalni delikt naj bi
predstavljal vmesno stopnjo med dejanji, ki so pregonljiva po uradni dolžnosti in dejanji, ki so
pregonljiva na predlog žrtve (Kozmik in Dobnikar, 1999). To naj bi žrtvi dopuščalo večjo
svobodo pri izbiri svojega ravnanja, saj je družinski prostor vendarle območje zasebnosti, kjer
naj bi imel vsak član pravico, da sam odloča o intimnih problemih. Problem, ki se ob tem
ponovno pojavlja, je slaba osveščenost, ki ima svoje korenine že v izobraževalnih programih
za osnovne in srednje šole.
V Sloveniji nimamo specializiranih družinskih sodišč, ki bi posebej obravnavala nasilje v

družini, zato se nasilje nad ženskami v družini obravnava razpršeno - po posameznih

inkriminacijah, ki jih določajo posamični členi po ločenih poglavjih Kazenskega zakonika
(Deisinger, 2002), npr.:
• kazniva dejanja zoper življenje in telo (umor, uboj na mah, lahka telesna poškodba,
huda telesna poškodba, posebno huda telesna poškodba, ogrožanje z nevarnim orodjem
pri pretepu ali prepiru);
• kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (posilstvo, spolno nasilje);
• kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (kršitev družinskih
obveznosti, izmikanje plačevanju preživnine, odvzem mladoletne osebe, zanemarjanje
mladoletne osebe in surovo ravnanje);
• kazniva dejanja zoper javni red in mir (nasilništvo);
• kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine (prisiljenje, protipraven odvzem
prostosti, ogrožanje varnosti, grdo ravnanje);
• kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (razžalitev, obrekovanje, opravljanje).
Policijske intervencije v družini oz. med partnerjema se večinoma obravnavajo kot prekrški
zoper javni red in mir (Kršitev ZJRM po členu 10/1, Kršitev ZJRM po členu 11/4), ki so
povzročili občutke ogroženosti in zgražanja v družini (prepiranje, vpitje, žalitve). Pogosta pa
so tudi kazniva dejanja nasilništva kot so: hude žalitve, ki posegajo v čast in dobro ime
posameznika, grdo ravnanje (povzročanje bolečin, nelagodnosti), povzročanje nasilja
(uporaba fizične ali psihične sile in ogrožanje telesne celovitosti, svobode gibanja in
odločanja) in ogrožanje varnosti (motnje miru ter ogrožanje varnosti in osebne integritete v
zasebnem prostoru). Pomanjkljivost pri tovrstni klasifikaciji je, da je storilec, ki je izpolnil
več izvršitvenih ravnanj, sojen za izvršitev zgolj enega izmed storjenih kaznivih dejanj, ker so
izvršitvena dejanja našteta le alternativno. Nadalje je nejasnost tudi v tem, ali je mišljena le
nuklearna ali tudi razširjena družina, ko gre za občutke ogroženosti in zgražanja, ki so nujni
za sprožitev sodnega procesa.
Navedena kazniva dejanja delimo tudi glede na to, kdo je upravičeni tožilec: državni tožilec
ali oškodovanec-žrtev. Vodilo zakonodajalca pri določanju upravičenega tožilca pri
posameznem kaznivem dejanju je poleg teže dejanja tudi razmerje med storilcem in
oškodovancem. Najtežja kazniva dejanja se preganjajo po uradni dolžnosti, neodvisno od
oškodovanca. Med njimi prevladujejo kazniva dejanja, ki predstavljajo inkriminacije
telesnega nasilja med partnerjema, saj storilec z njim poškoduje ali ogrozi eno izmed
temeljnih vrednot, ki jo varuje kazensko pravo, t.j. življenje in telo. Za inkriminirane oblike
spolnega in psihičnega ter nekatere lažje oblike fizičnega nasilja je značilno, da je od volje
oškodovanca odvisno, ali bo proti storilcu stekel kazenski postopek, za katerega je pogoj
vložitev zasebne tožbe. Zaradi specifičnega odnosa med storilcem in žrtvijo obstoječa
zakonodaja otežuje ženskam, žrtvam nasilja v partnerski zvezi odločitev za tožbo, ker
omenjene specifičnosti razmerja ne upošteva v vseh razsežnostih in jih zakonsko ne
nadomesti z drugimi manj represivnimi posegi v družino (Filipčič, 1999: 114).
Šele leta 1999 je prišlo do zakonske spremembe, ki zadeva nasilje v družini. Do tega leta je
bilo za kaznivo dejanje nasilništva po členu 299. KZ bistvena okoliščina, da je storilec z
določenimi načini izvršitve nasilja povzročil v javnosti zgražanje. Zaradi tega pogoja
inkriminacija ni bila ustrezna za primere nasilja nad ženskami v družini, saj je dejanje bilo
izvršeno v zasebnih prostorih in ne v javnosti. Objekt varstva pri takšni inkriminaciji je bil
namreč javni red in mir. Sprememba kaznivega dejanja nasilništva iz leta 1999 bo v sodni
praksi nedvomno povzročila težave zaradi neopredeljenosti pojma »družina«. Gre za
vprašanje, katera oblika družine predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva.
Sodna praksa bo morala odgovoriti na vprašanje, ali je to kaznivo dejanje podano samo v
primeru, če je nastal občutek ogroženosti pri otrocih ali partnerju, ali tudi, če je nastal pri
bratih in sestrah storilca in njegovih starših, ki ne sodijo v krog nuklearne družine, temveč v
krog razširjene družine. Za razumevanje »družinskega nasilja« je torej pomembno dodatno
opredeliti njegov ožji kontekst, torej družino oz. partnersko skupnost (Filipčič, 1999: 120-
122).
7.2.2 Posebni ukrepi interveniranja v primerih nasilja nad ženskami (in otroki) v
družini
Slovenska sodišča so šele leta 1999 s spremembo civilne in kazenske zakonodaje dobila
možnost izrekanja posebnih varnostnih ukrepov. Takrat je stopila v veljavo novela o
Kazenskem postopku, ki je uvedla tri nove varnostne ukrepe kot alternative priporu: prepoved
približanja določenemu kraju ali osebi (195. a člen ZKP), javljanje na policijski postaji (195.
b člen ZKP) in hišni pripor (199. člen ZKP) (Filipčič, 1999: 127). S tem so bila policijska
pooblastila zakonsko določena. Kljub temu so žrtve mnogokrat razočarane, ker od policistov
pričakujejo več, kot jim je z zakonom dovoljeno.
Policisti v primerih nasilja v družini največkrat posredujejo, ko gre za kršitve javnega reda in
miru. Pri vzpostavitvi javnega reda in miru lahko po zakonu o prekrških izvedejo naslednje
varnostne ukrepe: pridržijo osebo do iztreznitve, privedejo osebo v takojšen postopek k
sodniku za prekršek in pridržijo osebo do uradnih ur sodnika za prekrške. V primerih nasilja v
družini so tudi druge zakonske omejitve. Policisti namreč smejo v stanovanje le v posebnih
primerih, npr. če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba prijeti storilca
kaznivega dejanja, če je to potrebno zaradi varnosti ljudi in premoženja, če je to potrebno za
preprečitev samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt osebe v tem prostoru in
za preprečitev konkretne nevarnosti za ljudi in premoženje (Dular, 2000: 38-48). Za
učinkovito reševanje primerov nasilja v družini so veljavni varnostni ukrepi in policijska
pooblastila še vedno preveč nejasni zlasti, ker z zakonom ni določena meja, ko se policisti še
smejo oziroma morajo vmešati v intimna in družinska razmerja.
Sodišče ima tudi možnost, da izreče ukrep izselitve iz skupnega stanovanja, če je zakonec
nasilen. Zakonec je izseljen iz skupnega stanovanja tako dolgo, kot traja zakonski spor pred
sodiščem. Ta ukrep torej ne velja v primerih izvenzakonskih skupnosti, saj je vezan na
zakonski spor med partnerjema, ki sta pravnoformalno potrdila zakonsko zvezo.
Izvenzakonskemu partnerju je na razpolago le zaščita v okviru kazenskega prava. Možna
rešitev bi bila, da bi bila izselitev iz skupnega stanovanja vezana tudi na urejanje
premoženjsko-pravnih vprašanj (Filipčič, 1999).
Glavna težava pri izrekanju vseh zgoraj navedenih ukrepov v primeru nasilja v družini je ta,
da so sodni postopki dolgi in zgrešijo bistveni pomen – zaščititi žrtev pred ponovitvijo
deliktov s strani nasilneža. Npr.: sodišče ne more opraviti prisilne izselitve, zato lahko v
primeru neizpolnitve odredbe izreka le denarne kazni (Filipčič, 1999). V ZDA kazenski
postopek v velikem številu primerov sploh ni začet, izrečen pa je ukrep
prepovedi približevanja. Nedvomno je izselitev nasilneža prvi korak k tej prepovedi.
Tudi v primeru uvedbe novele zakona o policiji v zvezi z ukrepom prepovedi približevanja, ki
jo je vlada sprejela 3. aprila 2003 ter določila besedilo novih določb 39.a in 39.b člena zakona
o policiji (ukrep prepovedi približevanja), se nizajo številne nejasnosti. Te spremembe, ki naj
bi preprečevale nasilje v družini, dajejo policiji dodatna pooblastila v postopkih intervencije v
primerih nasilja v družini. Vendar naj bi bil predlog novega ukrepa policije, po mnenju
strokovnjakov, še vedno sporen. Zaradi nepremišljene, prehitre uvedbe represivnega

pooblastila policije, ki ne upošteva kompleksnosti problema, pa je novi ukrep tudi
neučinkovit.
Sporno naj bi bilo izolirano povzemanje posamičnih ukrepov iz tujih pravnih sistemov, na
podlagi primerjalno pravnih analiz, namesto upoštevanja celotnega sistema ukrepov. Ukrep
prepovedi približevanja, ki je prirejen avstrijskemu ali nemškemu sodnemu sistemu, je
vsebinsko drugačen, od slovenskega pa je drugačen tudi celoten sistem ukrepov v avstrijskem
ali nemškem prostoru. In nenazadnje je prav Avstrija že večkrat naletela na obsodbe s strani
Evropskega sodišča za človekove pravice, kar velja tako za odvzem prostosti v kazenskem
postopku kot tudi za tendenco, da kazenske zadeve pojmujejo kot upravne in s tem kršijo
osnovne pravice posameznikov (Filipčič in Šugman, 2003).
Filipčič in Šugman (2003) opozarjata na sistemske pomanjkljivosti tega ukrepa: problem

vloge policije pri preprečevanju nasilja v družini (iluzorno je pričakovati, da bo represivni
organ s pomočjo novih pooblastil razrešil tako zapleteno problematiko) in problem
pristojnega sodnega organa za sodni preizkus ukrepa (trenutno nobeden od sodnih postopkov
– nepravdni ali kazenski – ni primeren za sodni preizkus primernosti policijskega ukrepa).
Predlagani ukrep omejuje temeljno ustavno pravico do svobode gibanja, pravico do zasebnega
in družinskega življenja in pravico do sodnega varstva. S tega vidika je predlagana določba
tudi protiustavna. Zaradi naštetega je treba k problemu reševanja nasilja v družini nujno
pristopiti celovito.
Ministrstvo za notranje zadeve bi moralo skupaj z Ministrstvom za delo, družino in socialne

zadeve in Ministrstvom za pravosodje pripravljati ta ukrep kot skupni projekt, katerega
rezultat bi bila priprava sistemskega zakona o nasilju v družini. Pomen ukrepa približevanja
mora biti samo eden izmed ukrepov za preprečevanje družinskega nasilja in njegova
pomembnost bi bila predvsem v tem, da omogoči drugim, nerepresivnim institucijam vstop v
družino. Zato cilj tega ukrepa ne bi smela biti ideja, da z njim lahko rešujemo problem nasilja
nad ženskami v družini, saj raziskave kažejo, da imajo represivni posegi samo kratkotrajen
učinek. Smisel varnostnega ukrepa prepovedi približevanja je predvsem v tem, da žrtvi
omogoči v času trajanja varnostnega ukrepa pridobi različne oblike pomoči, ki bi ji omogočile
trajno rešitev problema (Filipčič in Šugman, 2003: 1-6).
7.2.3 Kriminološki in viktimološki vidiki nasilja nad ženskami (in otroki) v družini
V družinah se navadno prepleta več oblik nasilja (fizično, spolno, psihično, socioekonomsko).
Nasilje pogosto tudi ni vezano le na enega družinskega člana (npr. na partnerko), ampak na
več članov (npr. na otroke, stare starše). Zato se pojavljajo težave pri kategorizaciji nasilja.
Običajno tudi ne gre za enkratno nasilno dejanje, ampak za pojav nasilja v družini, ki sčasoma
postane vse pogostejši in vse težji. Filipčič (1999) opisuje povode za nasilni dogodek: v
polovici primerov je to kratek prepir, ki traja pet minut ali manj. Med razlogi za prepir
prevladujejo pričakovanja glede »domačega dela«, nato pa sledijo še posesivnost in
ljubosumje, denar, poskusi ženske zapustiti moža, otroci ipd.
Spremljanje pojava nasilja med partnerjema je zelo zahtevno, saj iz uradnih objavljenih
statistik državnih organov (policija, pravosodni organi) ni mogoče razbrati, koliko je takih
obravnavanih primerov. Vodi se namreč le evidenca o splošni kriminaliteti in kaznivih
dejanjih, torej o nasilju in pojavnih oblikah nasilja - na splošno. Pri tem se včasih navaja tudi
delež žrtev žensk, kljub vsemu pa se večina tabelarnih prikazov statistik v glavnem
osredotoča na storilce in ne na žrtve. Tako so rezultati, ki jih najdemo na internetnih straneh,
v SURS-u in v poročilih policije, večinoma zgolj kriminološki ne pa viktimološki prikaz
posameznih kaznivih dejanj v Sloveniji. Iz trendov kaznivih dejanj in deleža preiskanih
kaznivih dejanj po posameznih letih, prav tako ne moremo razbrati podatkov o nasilju nad
ženskami v družini.
Ministrstvo za notranje zadeve je razmeroma pozno - šele leta 1999 uvedlo v obrazec za
ovadbo rubriko 'sorodstveno razmerje med storilcem in oškodovancem'. Vendar se na ta način
dobljenih podatkov ne prikazuje v letnih poročilih, do katerih bi imela javnost dostop.
Na internetnih straneh Urada RS za enake možnosti najdemo poročilo, v katerem je navedeno,

da je bilo po podatkih Ministrstva za notranje zadeve iz leta 1999 v desetih letih približno
12.000 kaznivih dejanj in preko 80.000 prekrškov z elementi nasilja v družini, v več kot 60%
so bile žrtve ženske. Pri tem je v manj kot polovici primerov žrtev sama prijavila nasilje.
Če bi v Sloveniji želeli dobiti realno podobo nasilja nad ženskami v družini, bi bilo potrebno
sodelovanje več inštitucij: telefonov in društev za pomoč, centrov za socialno delo, policije,
tožilstev in sodišč. Tak projekt zaenkrat še ni bil izveden, čeprav bi bil smiseln, saj je nasilje
med partnerjema nenazadnje povezano tudi z nasiljem nad otroki in je pojava pravzaprav
težko ali celo nesmiselno obravnavati ločeno. Trenutno je stanje tako, da imamo na voljo le
posamezne, nepovezane statistične podatke o nasilju nad ženskami in otroki v širšem
družbenem okolju ter o nasilju nad ženskami v družini in nad otroki v družini.
7.3 Vodenje statistike o obsegu in oblikah nasilja nad ženskami v družini
V Sloveniji še ni bila opravljena temeljita kvalitativna in reprezentativna empirična raziskava

o nasilju nad ženskami v družini, zato lahko o razširjenosti in značilnostih tega pojava
sklepamo le na podlagi parcialnih podatkov, ki jih imajo evidentirane nekatere vladne in
nevladne organizacije.
Zbiranje statističnih podatkov o nasilju v družini ni urejeno s pravilniki, zaradi česar tovrstno
evidenco vodijo le redke inštitucije. Posledica take situacije je, da ni pregleda nad stanjem in,
da je praktično nemogoče oblikovati slovenskemu prostoru prilagojen pristop k problematiki,
saj je nabor empiričnih podatkov pri tem ključnega pomena. Kakršnakoli priporočila za
nadaljnje ukrepanje države na tem področju lahko zato v zdajšnji situaciji temeljijo le na
posameznih ocenah stanja oz. na izkušnjah drugih držav s problematiko nasilja v družini.
Maloštevilni podatki o nasilju v družini, so večinoma povzeti iz statističnih baz, ki se

nanašajo na kriminaliteto in so torej po večini odraz spremljanja storilcev, ne pa odraz
spremljanja žrtev. Viktimoloških podatkov o nasilju v družini za Slovenijo je zelo malo in so
pretežno omejena na področje nudenja pomoči žrtvam nasilja.
Organizacije, kjer ne vodijo centralne evidence o sorodstvenem razmerju ob obravnavanih

dejanjih nasilja oz. je ne želijo posredovati:
• zdravstvene ustanove (internistična prva pomoč, travmatološka klinika, psihiatrija, itd.),
• pravosodne ustanove (sodišča, tožilstva, Pravosodna uprava na Ministrstvu za pravosodje,
Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, zavodi za prestajanje zaporne kazni),
• centri za socialno delo (Skupnost centrov za socialno delo),
• vzgojnovarstvene in vzgojnoizobraževalne ustanove (vrtci, šole).
Kljub temu, da zaradi velikega »temnega polja« te vrste kriminalitete tudi druge evropske
države in ZDA nimajo natančnih statistik, lahko na podlagi sistema zbiranja podatkov o
tovrstnem nasilju v okviru kriminalnih statistik in raziskav dokaj realno določijo obseg
pojava. Pri nas se ne moremo opirati na reprezentativne raziskave, saj ni bila izvedena še
nobena. Prav tako nimamo izdelane metodologije zajemanja statističnih podatkov, vezanih na
policijsko ukrepanje ob nasilju v družini. Kljub temu, da se na policiji od leta 1999 na obrazcu
za ovadbo beleži sorodstveno razmerje med storilcem in oškodovancem, nimamo podatka o
številu intervencij in ponavljajočih intervencij v isti družini, ko ni bila vložena ovadba. Tudi v
statističnih publikacijah MNZ RS ne zasledimo termina »nasilje v družini«. (Bašič, 2001:
193).
V evropskih in mnogih drugih državah sveta, predvsem tam, kjer so feministična gibanja in
pritiski žensk v politiki imeli možnost, da so izpostavili problem nasilja nad žensko v vseh
njegovih razsežnostih, so se posledično spreminjale zakonodaje in metoda registriranja
primerov nasilja nad ženskami v družini. Pri tem so statistike služile kot izhodišče za
ustanavljanje varnih hiš, zdravstvenih inštitucij za zaščito žensk, žrtev nasilja (Švedska),
sprejemanje ustreznih deklaracij in resolucij, s čimer so se ustvarili pogoji za izvajanje ničelne
tolerance do nasilja (Bašič, 2001: 193).
7.4 Interpretacija rezultatov analize publikacij – splošne baze podatkov o

nasilju, za obdobje od 1998 do 2003
Na podlagi pregledanih publikacij smo ugotovili, da se je po letu 1999 med znanstveno in

strokovno javnostjo povečevalo zanimanje za preučevanje problema nasilja v slovenski
družbi. V obravnavanem obdobju so po velikosti deleža izdanih publikacij izstopali
strokovnjaki s področja pedagogike (21%), sociologije in socialnega dela (17%),
kriminologije (15%) in psihologije (13%). Za boljši uvid v strukturo znanstvene javnosti je
treba tudi povedati, da se pravniki s problematiko nasilja ukvarjajo z vidika treh sorodnih ved,
in sicer kriminologije, viktimologije in prava. Če upoštevamo to okoliščino, je delež njihovih
publikacij pravzaprav največji (27%).
Podoben trend se je pokazal na visokošolskih ustanovah, kjer se je po letu 1999 vse več
študentov odločilo za diplomsko nalogo na temo nasilja. Ugotovili smo, da je s publikacijami
skromno zastopana medicinska stroka; med njimi so bile z izjemo ene znanstvene publikacije
vse na ravni diplomskih nalog. Posvečale so se problematiki nasilja nad otroki, med
duševnimi bolniki in nad njimi. Samo tri diplomske naloge z Visoke zdravstvene šole so
obravnavale nasilje nad ženskami v družini. Za obravnavo nasilja so se največkrat odločili
študentje pedagogike, sociologije, socialnega dela in Visoke policijsko-varnostne šole.
Predmet in problem njihovega preučevanja nasilja sta se razlikovala glede na njihovo
študijsko usmeritev. Medtem ko so se študentje pedagogike, psihologije, prava in Visoke
policijske-varnostne šole bolj osredotočili na problem vrstniškega nasilja, nasilja nad otroki in
mladostniškega prestopništva, so se študentje socialnega dela posvečali evalvaciji
institucionalne pomoči žrtvam družinskega nasilja. Študentje sociologije so obravnavali
problematiko medijskega diskurza o nasilju nad ženskami in otroki, vpliv medijev na
(nasilno) vedenje otrok ter družbene mehanizme nasilja.
Publikacije so redkeje obravnavale ženske kot storilke nasilnih dejanj. Obravnavane so bile v
okviru kriminalne statistike in teoretičnih člankov. Iz njih je razvidno, da so ženske v
primerjavi z moškimi redkeje storilke nasilnih kaznivih dejanj. Prav tako se je pokazalo, da so
bile ženske - storilke umorov, same več let žrtve nasilja s strani osebe, ki so jo kasneje
umorile.
Med znanstvenimi in strokovnimi publikacijami je izjemno malo empiričnih del, kar zlasti
velja za področje nasilja nad ženskami v družini. Med empiričnimi raziskavami, ki so se

posvečale nasilju nad ženskami, so prevladovale diplomske naloge. Glede na število
opravljenih magistrskih nalog, doktorskih disertacij in empiričnih raziskav sklepamo, da
imamo v Sloveniji na polju znanstvenega preučevanja nasilja veliko vrzel. Zato upravičeno
domnevamo, da nimamo zadostnega uvida v slovenske razmere na področju nasilja nad
ženskami in temu primerno razvitih metodoloških pristopov.
Na podlagi analize publikacij smo ugotovili, da je v zadnjih petih letih slovenska znanstvena
in strokovna javnost zlasti preučevala vrstniško nasilje, mladostniško prestopništvo in
problem spolnega nasilja nad otroki in ženskami. Maloštevilne pa so raziskave o nasilju nad
ženskami v partnerski zvezi in nad ženskami iz družbeno izključenih skupin, kot so ženske s
prizadetostmi, Romkinje in tujke in nad moškimi. Zlasti primanjkuje raziskav o storilcih
nasilja. Zdi se, da se šele v zadnjem času postopoma namenja več pozornosti problemu nasilja
nad ženskami v družini.
7.5 Interpretacija statističnih podatkov o obsegu in oblikah nasilja v družini,

za obdobje od 1998 do 2003
7.5.1 Obseg nasilja in primerjava med spoloma – kriminološki in viktimološki prikaz

podatkov
Nasilje nad ženskami in nasilje nad ženskami v družini lahko v obdobju med leti 1998 in 2003
spremljamo posredno, na podlagi podatkov o nekaterih kaznivih dejanjih in prekrških zoper
javni red in mir, zabeleženih na policiji. Podatki na policiji so organizirani po členih
kazenskega zakonika (Deisinger, 2002), zato jih je treba smiselno postaviti v kontekst
obravnavanja nasilja. Pri interpretaciji podatkov o prekrških, storjenih v zasebnih prostorih, je
treba upoštevati, da ta prostor ni nujno domači prostor, predvideva pa se, da za večino
primerov to drži.
Med kaznivimi dejanji so največ nasilnih dejanj (več kot polovica), storjenih nad ženskami v
obdobju let 1998 do 2003, predstavljala kazniva dejanja zoper človekove pravice in
svoboščine (graf 38). Sem sodijo kazniva dejanja prisiljenja, protipravnega odvzema prostosti,
ogrožanja varnosti in grdega ravnanja, ki niso dejanja disciplinskega kaznovanja. Vsa našteta
dejanja vsebujejo tako elemente fizičnega kot psihičnega nasilja: siljenje k umiku tožbe z
grožnjami in ustrahovanjem, zaklepanje v stanovanje ali druge prostore, omejevanje gibanja,
nevarna vožnja z avtomobilom z namenom ustrahovanja, namerno puščanje plina v kuhinji,
brcanje, udarci in klofute ali praske, ki ne povzročajo trajnih poškodb. Tretjina žensk je bila
žrtev kaznivih dejanj zoper življenje in telo (lahke, hude in zelo hude telesne poškodbe ter
poskusi umorov in umori), ki predstavljajo najhujše oblike fizičnega nasilja. Pri hudih in zelo
hudih poškodbah imajo žrtve tudi trajne posledice nasilja, ki se kaže kot lahka do težka
invalidnost, kar seveda močno vpliva na žrtvino delazmožnost. Ženske so bile tudi žrtve
kaznivih dejanj zoper javni red in mir – kaznivega dejanja nasilništva, ki vsebuje enake
elemente nasilja kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti in grdega ravnanja, vendar ob tem
povzroči tudi zgroženost v javnosti ali v družini. Spolno nasilje je predstavljalo približno
desetino vseh nasilnih dejanj in je bilo na policiji zabeleženo pod kaznivimi dejanji zoper
spolno nedotakljivost, kamor se prištevajo razne oblike spolnega nasilja in posilstvo, pa tudi
siljenje v prostitucijo, zvodništvo, prikazovanje pornografskega materiala mladoletni osebi,
itd. Na policiji je bilo v tem obdobju zabeleženih najmanj kaznivih dejanj zoper čast in dobro
ime, kot sta razžalitev in obrekovanje, ki imata značilnosti psihičnega in tudi
socioekonomskega nasilja. Gre namreč za dejanja, ki močno posegajo v osebno integriteto
posameznika in ki povzročijo žrtvi hudo škodo, npr.: izgubo ugleda, izgubo socialnega
položaja, kar lahko vpliva tudi na ekonomsko dobrobit žrtve. Ženske so bile žrtve zgoraj
opisanih nasilnih dejanj v približno dveh petinah (39%) primerov.
Leta 2002 je bil v Sloveniji izveden popis prebivalstva. Statistični podatki tega popisa so v
naši raziskavi predstavljali osnovo za izračun deleža žensk, ki so bile žrtve nasilja, storjenega
v obliki kaznivih dejanj (vir: policija, SURS). Izkazalo se je, da je v letu 2002 delež žensk,
žrtev nasilja znašal 0,26% celotne ženske populacije in da je delež žensk, žrtev nasilja v
partnerskem odnosu, znašal 2‰ celotne ženske populacije. To je manj, kot bi pričakovali po
ocenah SOS telefona, vendar ta delež žensk predstavljajo le tiste ženske, ki so na policiji
podale ovadbo za storjeno kaznivo dejanje proti povzročitelju nasilja in ki so doživljale
nasilje s strani partnerja, kar pomeni da so bili izključeni vsi ostali sorodniki (bratje, očetje,
strici, dedki, mame, mačehe,...). Največ žensk, žrtev nasilja, je bilo starih med 35 in 44 let,
najbolj ogrožene pa so bile ženske med 15. in 24. letom (graf 40 in 39). Najmanj ogrožene so
bile ženske v starostni skupini do 14. leta. Ženske do 14. leta so verjetno manj ogrožene, ker
starši nadzorujejo njihovo gibanje v okolici in ker še nimajo partnerjev, ki bi jih lahko
potencialno ogrožali. Rezultati ogroženosti žensk za leto 2002 so namreč pokazali, da je bilo
več kot dve tretini (69%) kaznivih dejanj, kjer je bila žrtev ženska, storjenih s strani
partnerja. To pomeni, da je za ženske lahko ogrožujoč partnerski odnos, kar se pokaže tudi s
skokovitim porastom ogroženosti žensk med 15. in 24. letom, ko se začenjajo ustvarjati prve
partnerske zveze. Pavlović (1999) razlaga tako močno ogroženost žensk v tem obdobju s
podrobnejšo raziskavo pojava, ki je pokazala, da so najbolj ogrožene samske ženske in
študentke, ki se pogosteje same gibljejo v okolju, kar ni v skladu z našimi rezultati. Relativno
visoko ogroženost žensk je možno zaslediti vse do 54. leta. Torej so ženske najbolj ogrožene
prav v obdobju ustvarjanja ter vzdrževanja družine.
Za leto 2002 so bili pridobljeni tudi statistični podatki o ženskah, žrtvah nasilja v obliki
kršitev Zakona o javnem redu in miru (ZJRM). Analiza je pokazala, da je bilo med žrtvami
kršitev ZJRM, 93% žensk žrtev ogrožanja varnosti v zasebnem prostoru (graf 41) in da so te
ženske predstavljale 4‰ celotne ženske populacije v letu 2002. Ženske so bile najbolj
ogrožene v zasebnih prostorih oz. doma in to s strani moških, ki so bili v 91% primerov
povzročitelji nasilja. Predpostavljamo lahko, da je delež žensk, žrtev nasilja precej višji, saj so
v te podatke vštete le tiste žrtve, ki so dejanje prijavile na policiji.
Na podlagi podatkov o deležu žensk, žrtev kaznivih dejanj in podatkov o deležu žensk, žrtev
prekrškov, storjenih v zasebnem prostoru v letu 2002 (vir: policija), lahko zaključimo, da je
nasilje v družini doživelo najmanj 6‰ celotne ženske populacije in to večinoma s strani
moških, na leto torej 5.841 žensk.
V raziskavi smo ugotovili, da je večina žrtev (polovica ali več), nasilje prijavila samih. To
kažejo tako podatki Statističnega urada Republike Slovenije (graf 42) kot podatki centrov za
socialno delo (graf 43, vir: Kozmik in Dobnikar, 1999). Organ za notranje zadeve (policija) je
prijavitelj kaznivih dejanj z elementi nasilja v približno tretini primerov, vendar ne, ko gre za
nasilje v družini. V primerih nasilja v družini, so poleg žrtev glavni prijavitelji še
vzgojnovarstvene ustanove in šole ter sorodniki in sorodnice, šele nato policija in
kriminalistična služba. Osebje iz zdravstvenih ustanov je v manjši meri naznanitelj nasilja,
uvršča se za sosede naznanitelje nasilja v družini. Družina za zunanji prostor še vedno ostaja
relativno zaprta celica, kamor imajo represivni organi in zdravstvene ustanove omejen dostop.
Predvideva se, da velik delež nasilja ostaja neprijavljenega. Anketa o kriminaliteti in

viktimizaciji (Pavlović, 1999) je pokazala, da ženske ne prijavljajo spolnih prestopkov policiji
zato, ker ocenjujejo, da dejanje ni bilo dovolj resno in ker menijo, da so dokazi za storjeno

dejanje pomanjkljivi, zaradi česar policija ne bi mogla ukrepati (tabela 1). Glavna motiva za
prijavljanje spolnih prestopkov policiji sta potreba po prijetju in kaznovanju storilca in
preprečitev ponovnega dogodka (tabela 2). Predpostavljamo lahko, da podobni motivi za
prijavljanje oz. neprijavljanje veljajo tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, še zlasti takih, ki
ne puščajo vidnih posledic, kot npr. lahke, hude in zelo hude telesne poškodbe. Taka nasilna
dejanja bi lahko bila nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine
(ogrožanje varnosti in grdo ravnanje) in kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (razžalitev in
obrekovanje).
Kriminološki podatki o obsojenih storilcih kaznivih dejanj so pokazali, da je v obdobju med

leti 1998 in 2002, razmerje med moškimi storilci in ženskami storilkami ostajalo enako, kljub
postopnem naraščanju števila kaznivih dejanj. V približno 90% so bile obsojene osebe moški
in v 10% ženske (graf 46). Moški so bili v največji meri obsojeni zaradi nasilnih dejanj,
storjenih v obliki kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter v obliki kršitev zoper javni red in
mir. Pri obsojenih ženskah, ni nobena vrsta nasilnih dejanj posebej izstopala. Enako razmerje
se je ohranilo tudi med moškimi in ženskami, kršitelji ZJRM v obdobju od 1998 do 2003 (8
mesecev), kadar je bila objekt nasilja ženska: 90% kršiteljev je bilo moškega in 10% ženskega
spola (graf 47). Razmerje je ostalo enako tudi med osumljenci kaznivih dejanj nasilja nad
partnerjem (graf 48), diametralno nasprotno pa se je razmerje obrnilo pri žrtvah kaznivih
dejanj nasilja s strani partnerja: viktimološki podatki iz obdobja med leti 1999 in 2003 (8
mesecev) so pokazali, da je bilo 90% žrtev ženskega in 10% moškega spola (graf 49). V
partnerskih odnosih so storilci nasilnih dejanj večinoma moški in žrtve večinoma ženske.
7.5.2 Splošen pregled nekaterih kaznivih dejanj, kjer so bile žrtve ženske
V obdobju med leti 1998 in 2003 (8 mesecev), so bile ženske žrtve v približno petini
primerov vseh izvršenih kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Največkrat – v več kot dveh
tretjinah primerov – so bile posledice nasilja vidne v obliki lahkih telesnih poškodb (zvini,
lažji zlomi, blažje ureznine, nezavest, itd.). Ženske so bile ogrožane tudi z nevarnim orodjem
pri pretepu ali prepiru in nekatere so imele posledice nasilja v obliki hudih telesnih poškodb
(hudi zlomi, poškodbe notranjih organov, invalidnost lažje stopnje), ki so vplivale na njihovo
delazmožnost. Nekaj žensk je bilo žrtev umora in najmanj jih je bilo žrtev posebno hudih
telesnih poškodb s posledicami v obliki trajne, hude invalidnosti (graf 50).
Pri spremljanju nasilja nad ženskami na podlagi kaznivih dejanj zoper človekove pravice in
svoboščine in kaznivih dejanj zoper javni red in mir, so opazne spremembe, ki so posledica
novele k zakonu o kaznivem dejanju nasilništva v letu 1999. Pred letom 1999 je bilo večina
nasilnih dejanj, storjenih kot kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine,
obravnavanih kot ogrožanje varnosti in grdo ravnanje (graf 51). Po letu 1999, ko so zraven
pogoja zgražanja javnosti, za kriterij nasilništva postavili tudi zgražanje v družini, pa se je
zelo povečal delež kaznivih dejanj nasilništva in zmanjšal delež kaznivih dejanj ogrožanja
varnosti in grdega ravnanja. V osnovi gre za isto vrsto kaznivega dejanja, le da v primeru
nasilništva le-to vključuje širši krog žrtev, torej vse tiste, ki so bili zaradi nasilnega dejanja
osebno prizadeti. Skozi to dinamiko se je posredno pokazalo, da je precejšen delež kaznivih
dejanj zoper človekove pravice in svoboščine in zoper javni red in mir, storjenih v
družinskem okolju ter da ta dejanja vključujejo tudi ostale družinske člane in ne ostajajo
vezana samo na nasilje med partnerjema. Pojavila se je empirično utemeljena potreba po novi
in ustreznejši definiciji družine, še zlasti zaradi velikega števila izvenzakonskih skupnosti in
parov, ki nimajo otrok (trenutno je namreč še vedno otrok tisti, ki definira družinsko celico).

Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kjer so bile žrtve ženske, so predstavljala manj
kot desetino (8%) vseh kaznivih dejanj (graf 38), zabeleženih na policiji v obdobju od 1998
do 2003 (8 mesecev). V približno polovici primerov so bile ženske žrtve posilstva in v
polovici primerov žrtve spolnega nasilja (graf 52). Mednarodna primerjava letnih deležev
žensk, žrtev spolnih prestopkov (Pavlović, 1998) je pokazala višjo oceno od našega izračuna
(0,1‰ celotne ženske populacije v letu 2002), in sicer 3% (graf 53). Slovenija se je s to oceno
uvrstila med evropske države, ki imajo razmeroma visok delež oškodovanih žensk na leto.
Vendar vse kaže, da veliko žensk, kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ne prijavlja
policiji, zato je naš podatek 300-krat manjši od podatka, dobljenega v anonimni telefonski
anketi. Le-ta je zajela vse oblike spolnega nasilja nad ženskami: od verbalnega spolnega
nadlegovanja in nedostojnega, ponižujočega spolnega vedenja pa do spolnega nasilja in
posilstva.
7.5.3 Intimno razmerje med žrtvijo in storilcem oz. osumljencem
Z letom 1999 so na policiji pričeli z vodenjem evidence o sorodstvenem razmerju med

osumljencem in žrtvijo. S tem je bil omogočen boljši vpogled v naravo nasilnega odnosa med
storilcem (v statistični evidenci zabeležen kot osumljenec) in žrtvijo (v statistični evidenci
zabeležena kot oškodovanec). Analiza nasilja, povzročenega v obliki kaznivih dejanj (zoper
življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno
nedotakljivost, zoper javni red in mir) je pokazala, da je bila nekaj več kot polovica žrtev
zakonskih, in nekaj manj kot polovica intimnih partnerjev (graf 54). Pokazalo se je tudi, da je
bila nekaj več kot polovica osumljencev zakonskih, in nekaj manj kot polovica intimnih
partnerjev. Enako statistično strukturo intimnega odnosa med storilcem nasilja in žrtvijo, so
pokazali podatki centrov za socialno delo (graf 55, Kozmik in Dobnikar, 1999). Najmanj
nasilja je bilo registriranega v samohranilskih družinah, kar je najverjetneje posledica
ugotovitev, da je bil le majhen delež (približno 10%) povročiteljev nasilja v družini ženskega
spola (graf 56), večino samohranilskih družin pa predstavljajo matere z otroki. Tudi podatki
Zatočišča Ljubljana so pokazali, da so ženske, žrtve nasilja, potrebovale začasno nastanitev
zaradi nasilja, povzročenega s strani moških (graf 57): največkrat partnerja ali moža, pa tudi
očeta, sina in vnuka. Podatki Zatočišča Ljubljana iz leta 1998 dajejo slutiti, da so sprva
beležili zgolj kategorijo partner kot povzročitelja nasilja, kasneje pa so kategorijo razdelili na
podkategorije mož, oče, sin in vnuk, zato je v letu 2000 opazen nenaden porast števila
zakonskih mož kot povzročiteljev nasilja in upad števila partnerjev, povzročiteljev nasilja.
7.5.4 Intervencije, varnostni ukrepi in recidivizem
Mednarodna primerjava deležev ljudi, ki se doma počutijo nekoliko nevarno oz. zelo nevarno
je pokazala, da se Slovenija takoj za Poljsko uvršča v sam vrh držav, kjer se ljudje počutijo v
zasebnih prostorih ogrožene (graf 58). Med 14% anketirancev in anketirank, ki so odgovorili,
da se doma počutijo nekoliko ali zelo nevarno, je bila večina žensk. Če upoštevamo, da je v
zadnjem desetletju precej naraslo število vlomov, tatvin in ropov, tak rezultat pravzaprav ni
nič posebnega, zaskrbljujoče pa je, da se nekatere anketiranke najverjetneje doma počutijo
ogrožene tudi zaradi partnerjev. Zaradi porasta kriminalitete se predpostavlja tudi porast
števila policijskih intervencij, vprašljiva pa je kvaliteta intervencij, še zlasti ko gre za nasilje v
družini. Društvo SOS telefon je v letu 1999 izvedlo izobraževalno delavnico za policiste in
policistke z območja Policijske uprave Ljubljana, kjer so se s pomočjo vprašalnikov
ugotavljali tudi problemi v primerih interveniranja zaradi nasilja v družini (Plaz, 1999).
Izkazalo se je, da policisti in policistke ob tovrstnih intervencijah doživljajo osebno stisko, saj
se počutijo nemočne, zaradi pogostega nesodelovanja žrtve pa se čutijo tudi ovirani pri
ugotavljanju situacije (graf 59). Ob prisotnosti otrok oz. nasilja nad otroki je njihov položaj še
toliko bolj težak. Menijo tudi, da jih ob interveniranju ovira neustrezna zakonodaja in
neizrekanje ukrepov, ki bi jih sodišča lahko izrekala. Policisti in policistke doživljajo
intervencijo zgolj kot začasno rešitev, ki bi jo mogle pomagati razrešiti druge institucije, le-te
pa pogosto delujejo neučinkovito. Analiza problemov, ki jih ob intervencijah zaradi nasilja v
družini doživljajo policisti in policistke, je razkrila nesmiselnost prelaganja dodatne
odgovornosti ob razreševanju nasilja v družini na represivne organe. To še zlasti velja, če
zakonski ukrepi ne bodo načrtno in sistemsko zastavljeni (Filipčič in Šugman, 2003).
Kvalitetna pomoč žrtvam nasilja namreč predpostavlja policijsko intervencijo le v prvi fazi, v
nadaljnjih fazah pa je potrebno učinkovito delovanje in sodelovanje inštitucij za pomoč
žrtvam.
V raziskavi smo preverjali tudi izrekanje varnostnih ukrepov in opozorilnih sankcij –

izrekanje pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom (4.pogl. KZ, 56.člen). Podatki o
izrečenih varnostnih ukrepih za nasilna dejanja, izvršena v obliki kaznivih dejanj (zoper
življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper spolno
nedotakljivost, zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, zoper javni red in mir), so
predstavljeni v grafu 60. Največ izrečenih varnostnih ukrepov je v letih 2000 in 2001
predstavljalo obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov. Ti ukrepi se izrekajo v treh
četrtinah primerov, v preostali četrtini pa se v večji meri izreka obvezno psihiatrično
zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, in v manjši meri obvezno psihiatrično
zdravljenje na prostosti. O izrekanju opozorilne sankcije varstvenega nadzorstva, kjer sodišče
storilcu določi svetovalec za pomoč, nadzor in varstvo, nismo našli nobenih statističnih
podatkov. S pomočjo povezovanja s sodišči in centri za socialno delo je bilo ugotovljeno, da
se ta ukrep praktično ne izreka, čeprav bi bil, ob dobrem sodelovanju inštitucij, eden bolj
učinkovitih ukrepov za nadaljnje preprečevanje nasilja v družini. Glede na to, da imamo
ustrezne inštitucije za izvajanje varstvenega nadzorstva, npr. Društvo za nenasilno
komunikacijo in Papilot, bi bilo treba spodbuditi sodišča k izrekanju tega ukrepa. Še eden
izmed ukrepov, ki se prav tako praktično ne izreka, je odvzem starševstva. Ob široki paleti
ukrepov, ki jih imajo sodišča možnost izrekati in ob dejstvu, da se izrekajo praktično ena in
isti, zastareli ukrepi, je vprašanje, če bo ukrep prepovedi približevanja in ukrep izselitve iz
skupnega stanovanja spremenil obravnavanje nasilja v družini, in to kljub letošnji noveli.
Na vprašanje, ali so sankcije, ki jih izvajajo slovenska sodišča učinkovite, najbolje

odgovarjajo podatki o recidivizmu. Med leti 1998 in 2002 je bilo med storilci kaznivih dejanj
ena petina povratnikov (graf 61), od tega 17% za istovrstna kazniva dejanja (graf 62). Eno
tretino povratnikov predstavljajo storilci nasilnih dejanj v obliki kaznivih dejanj zoper javni
red in mir, drugo tretino pa storilci kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Gre torej za dejanja
nasilnega vedenja, ki odražajo problematiko vedenjskih in osebnostnih motenj in kjer bi bila
nujno potrebna načrtna, strokovno zastavljena in programsko podkrepljena psihosocialna
rehabilitacija storilcev. Podatki o recidivizmu namreč kažejo, da ena petina storilcev po
vrnitvi iz zapora, ponovno povzroča nasilje, le da po večini v drugi obliki kaznivih dejanj.

7.6 Interpretacija analize baze podatkov publikacij o nasilju nad ženskami v
družini in statistične analize obsega nasilja v družini
7.6.1 Splošni kazalniki publikacij o nasilju nad ženskami v družini
Na podlagi analize petletnega obdobja ugotavljamo, da je empirično in teoretično ogrodje za

raziskovanje nasilja nad ženskami v družini v Sloveniji precej raznoliko in fragmentarno.
Raziskav o nasilju nad ženskami je na splošno rečeno malo, pogosto se področje nasilja nad
ženskami proučuje v okviru drugih tem (npr. položaj izključenih družbenih skupin kot so
ženske s prizadetostmi, socialnega dela, družbenega položaja spolov, kriminalne statistike
ipd.). Raziskave so odvisne predvsem od interesov akademske sfere in posameznih
raziskovalcev in raziskovalk. Opažamo pomanjkanje sistematičnih in koordiniranih
empiričnih raziskav o nasilju nad ženskami v družini. Nesistematičnost se ne pojavlja le na
ravni tematik in teoretičnih perspektiv, ampak tudi pri uporabi metodologij.
Glede na interes in pristop proučevanja smo identificirali dve skupini avtorjev. Prva skupina
se je osredotočila na teoretične obravnave nasilja, kot so dinamika nasilja, vrste nasilja,
značilnosti žrtev in storilcev nasilja in inkriminacija nasilja. Druga skupina se je osredotočila
na empirične raziskave, ki zadevajo različne vidike področja pomoči žrtvam nasilja. Slednja
ugotovitev je razvidna tudi iz grafov, če primerjamo kategorije fenomenološki, kriminološki,
zakonodajni vidik in pomoč žrtvam nasilja v grafu 14 in družbeni in individualni vidiki
nasilja, inkriminacija in varnostni ukrepi ter evalvacija strokovne pomoči v grafu 15 ter vse
kategorije v grafih 16 in 17.
Na podlagi frekvenčne porazdelitve publikacij po letih smo ugotovili, da se je njihovo število

začelo povečevati po letu 1999. Podoben trend se je pokazal na visokošolskih ustanovah zlasti
na Visoki šoli za socialno delo. Domnevamo, da je kampanija »Kaj ti je deklica?«
vzpodbudila strokovno javnost, da je več pisala o tej problematiki..
V obravnavanem obdobju so med različnimi vrstami publikacij prevladovale diplomske

naloge. Največji delež (51,4%, število 18) vseh diplomskih nalog so napisale študentke
Visoke šole za socialno delo. Njim so po velikosti deleža sledile diplomske naloge s Fakultete
za družbene vede in Pravne fakultete (14,2%, število 5). To stanje si razlagamo kot logično
posledico njihove študijske usmeritve in znanstvenega zanimanja njihovih mentorjev
(profesorjev), ki v slovenski znanstveni javnosti izstopajo po številu izdanih bibliografskih
enot s področja nasilja nad ženskami. To so dr. D. Zaviršek z Visoke šole za socialno delo ter
dr. K. Filipčič, dr. Z. Kanduč, dr. Z. Pavlović in dr. A. Šelih s Pravne fakultete. Kljub temu
primanjkuje doktorskih disertacij in magistrskih nalog. Med letoma 1998 in 2003 sta izšli
doktorska disertacija na Pravni fakulteti (Filipčič, 1999) in magistrska naloga na Filozofski
fakulteti (Štirn, 2002). Število strokovnih in znanstvenih publikacij je prav tako majhno, saj
predstavljajo le 40 % vseh izdanih publikacij o nasilju nad ženskami v družini. Zaskrbljujoče
je, da so med njimi le tri empirične raziskave; dve obravnavata nasilje nad ženskami v okviru
kriminalne statistike (Sterle, 1999; Globočnik, 2001) in ena osveščenost policistov (Kury,
Pagon in Lobnikar 2003). Največ empiričnih nalog je tako med diplomskimi nalogami,
katerih kvaliteta je glede na izvedbo uporabljene metode zbiranja podatkov (intervju, anketa)
zelo različna. Med njimi prevladujejo diplomske naloge z Visoke šole za socialno delo.
Med velikostjo deleža izdanih publikacij glede na mesto izida (graf 11) in vedo obravnave
nasilja (graf 13) obstaja recipročno razmerje. V največjem deležu so publikacije obravnavale
problem nasilja z vidika socialnega dela, sociologije, viktimologije in kriminologije.
Ugotovili smo, da so po velikosti deleža najskromnejše zastopane publikacije s področja
medicinskih ved. Izšle so le tri diplomske naloge (Murtič, 1999; Murtič, 2000; Ferkulj, 2000),
ki so problem nasilja nad ženskami v družini osvetlile z vidika načel zdravstvene nege in
patronažne službe.
V okviru vidikov obravnave nasilja so po velikosti deleža izstopale empirične diplomske

naloge, ki so obravnavale pomoč žrtvam nasilja. Poleg tega so se posvečale še drugim temam,
kot so:
• oblike pomoči,
• načela (feminističnega) socialnega dela v vladnih in nevladnih institucijah,
• strokovna usposobljenost socialnih in drugih strokovnih delavcev, ki se pri svojem delu
srečujejo z žrtvami nasilja,
• načela socialnega strokovnega dela (intervizija in supervizija),
• vloga državnih institucij pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja nad ženskami in
• evalvacija dela in organiziranosti zatočišč, varnih hiš, materinskih domov, svetovalnic in
centrov za socialno delo s strani žrtev nasilja.
Po številu publikacij so bile na drugem mestu publikacije, ki so obravnavale pojavne

značilnosti vrst, dinamike, žrtev, storilcev, vzrokov in posledic nasilja (fenomenološki vidik),
vendar zgolj na deskriptivni teoretski ravni, ki je bila podkrepljena s podatki tujih empiričnih
raziskav in za oceno stanja pri nas niso bile relevantne. Omenjeni problemski sklopi so bili
obravnavani tudi z vidika kriminologije in pomoči žrtvam nasilja. V okviru
zakonodajnopravnega vidika, ki je po deležu publikacij skromno zastopan (število: 7), so
publikacije obravnavale pomanjkljivosti inkriminiranih oblik nasilja v družini in varnostnih
ukrepov. Najmanj publikacij se je posvečalo medijski obravnavi nasilja, ugotavljanju obsega
nasilja in osveščanju strokovne in laične javnosti. Področje preventive je v Sloveniji še slabo
raziskano in nesistematično izvajano med strokovno in laično javnost. Zaradi neustrezne in
pomanjkljive metodologije zbiranja statističnih podatkov o nasilju nad ženskami v družini, je
razumljivo, da je število publikacij s tega predmetnega polja zanemarljivo.
Nadaljna analiza publikacij je pokazala, da med žrtvami prevladujejo ženske. Delež moških,
ki so žrtve nasilja v družini, je domnevno manjši. Tudi tu naletimo na pomanjkljivost
kriminalne statistike, saj na njeni podlagi ne moremo oceniti velikosti deleža moških, ki so
žrtve nasilja svojih partnerk. Splošna ugotovitev avtorjev je, da o moških, ki so storilci ali
žrtve nasilja v družini, vemo zelo malo, ker o njih nimamo ustreznih raziskav.
Na podlagi analize publikacij smo ugotovili, da je raziskanost nasilja nad ženskami v družini
slaba. To pripisujemo zlasti omejenemu številu strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo s
preučevanjem problematike nasilja nad ženskami v družini. Ker so slednji aktivni v pedagoški
dejavnosti, je razumljivo, da so njihove raziskave teoretične, saj so empirične zahtevnejše in
tudi dražje.
7.6.2 Značilnosti nasilja nad žensko v družini
Vsaka ženska je edinstvena oseba. Toda če združimo zgodbe žensk, ki so utrpele nasilje s
strani partnerja, opazimo nekatere skupne značilnosti, s katerimi lahko zaokrožimo pojem
»nasilje nad žensko v družini«. Najpogosteje začne partner znake nasilja kazati že na samem
začetku partnerskega razmerja. Ženska jih ne ali noče prepoznati kot nasilje, ker se slednje
začenja v imenu ljubezni in skrbi za njeno dobro. Od začetnih najprej blagih in nato vse bolj
drastičnih oblik nadzora in izolacije, se znotraj tega nasilje stopnjuje v različnih oblikah,
kombinacijah ter situacijah. Nasilnež ga izvaja sistematično in tekom let ga metodično
uporablja kot sredstvo nadzora nad žrtvijo in njenim življenjem. Medtem ko so začetnim
fazam nasilja še sledila obdobja obžalovanj in opravičevanj ter je zanje pri žrtvi še iskal
razloge in pomilovanje, se kasneje zaradi pokornosti in nemoči žrtve, čuti vedno bolj
možatega in za nasilje ne išče več razlogov. Valovi nasilja so pogostejši in le občasno jih
kombinira z opravičevanjem. Izmenjava med nasiljem in obžalovanjem ter nežnostjo je
najbolj učinkovit način, kako zlomiti osebnost in žrtev prikleniti nase (Bašič, 2001:190-191).
Dinamika nasilja kaže, da slednje ni samo incident, ampak dolgotrajen proces, ki se lahko
začne že v otroštvu. Pričevanja žensk, žrtev nasilja, ki so jih obravnavale pregledane
publikacije, so potrdile, da imajo le-te bolj popustljiv odnos do nasilja in pogosto tudi
romantične predstave o ljubezni. Sprejemajo patriarhalno vlogo moškega v odnosu, kar je
posledica spolno specifične vzgoje v primarni družini ali dejstva, da so bile žrtve oziroma
priča nasilja v primarni družini.
7.6.3 Vrste in oblike nasilja nad ženskami v družini
Pregledane publikacije so poleg glavnih vrst nasilja (telesno, psihično, spolno in ekonomsko),
obravnavale tudi njihove pojavne oblike in temeljne značilnosti. Nasilje v družini oziroma v
partnerski zvezi je v praksi zelo raznovrstno v smislu pogostosti, oblik, dolgotrajnosti, situacij
in njegove teže. Pri tem je treba upoštevati, da se v partnerskih razmerjih redko pojavlja samo
ena vrsta ali oblika nasilnega vedenja. Tako je na primer telesno nasilje lahko uvod v spolno
nasilje in psihično nasilje uvod v telesno nasilje. Prav tako se spolno in telesno nasilje
prepletata s psihičnim nasiljem in tudi ekonomskim. Preden partner udari partnerko, jo
pogosto zmerja, ponižuje, zaničuje, preklinja, grozi in nadzoruje. S tem pri njej ustvari
občutek manjvrednosti in krivde, zaradi česar je žrtev prepričana, da si je nasilje zaslužila.
Telesno nasilje obsega hujše in lažje oblike nasilja, kot so: klofutanje, davljenje, porivanje
(npr. z višine), odrivanje, onemogočanje gibanja, udarce (z roko, pestjo, dlanjo, komolcem),
brcanje (v različne dele telesa in ko je žrtev v različnih posebej ranljivih položajih, npr. leži na
tleh), pretepanje, metanje predmetov v žrtev, lasanje (vlečenje za lase po tleh), spotikanje,
zvijanje rok, butanje ob steno, pohištvo in uporaba hladnega ali strelnega orožja. Publikacije
so po izpovedih žrtev navajale tudi klofutanje in lasanje, kar so žrtve doživljale zlasti kot
psihično nasilje, ker je bil namen storilca zlasti ta, da jih poniža.
Na spletnih straneh ženske svetovalnice najdemo klasifikacijo telesnega nasilja, ki je

namenjena uporabnicam. Za razliko od pravniške klasifikacije, kjer se nasilna dejanja
opredeljujejo po členih in jo uporablja večina državnih ustanov, ki vodijo statistično evidenco
o nasilju, omenjena klasifikacija konkretizira nasilna dejanja: odrivanje, klofutanje, lasanje,
zaklepanje žrtve v stanovanje, metanje stvari v žrtev (kozarci, krožniki, posode,...), brcanje,
pretepanje, butanje z glavo ob zid, pretepanje s pasom, bičanje, boksanje, napadi s strelnim
orožjem, napadi s hladnim orožjem (nož, kij, kladivo), davljenje, ugašanje cigaret na telesu
žrtve (vir: Ženska svetovalnica, spletna stran: http://www.geocities.com/zenskasvetovalnica.
Pravniška terminologija je za žrtve prezahtevna, medtem ko je spodnja klasifikacija
namenjena prav njim. Njena pomanjkljivost je ta, da mnoge ženske, ki doživljajo nasilje v
družini, zaradi slabega socialnoekonomskega položaja, nimajo dostopa do spleta.
Pregledane publikacije so obravnavale vse omenjene oblike telesnega nasilja. Po velikosti

deleža sta izstopala pretepanje in umor oziroma poskus umora. Pretepi so se razlikovali glede
trajanja in težo poškodb. Žrtve nasilja, uporabnice institucionalne pomoči, so v intervjujih
povedale, da so jim partnerji med pretepanjem pogosto grozili z umorom. Med intervjuvanimi
ženskami so bile tudi take, ki so bile žrtve poskusa umora. Na podlagi publikacij, ki so

objavljale kriminalne statistike o umorih, ni bilo mogoče sklepati, kolikšen delež žensk v
Sloveniji umorijo njihovi partnerji (Sterle, 1999; Globočnik, 2001).
Psihološko nasilje je najbolj prikrito, najmanj raziskano in morda tudi najbolj škodljivo v
daljšem časovnem obdobju. Pravzaprav ga je tudi najtežje opredeliti, zato se pojavljajo
različne klasifikacije. Oblike psihološkega nasilja, ki so jih omenjale pregledane publikacije,
smo razvrstili po klasifikaciji avtorice Lachar (1998:15-17, cit. po Ambrož, 2003:15):
• razdiralna kritičnost (posmehovanje, obtoževanje, grajanje, kričanje, uporaba ponižujočih
opazk ali gest),
• taktike pritiska (siljenje k odločitvam z vzbujanjem občutka krivde, kujanje, razne
grožnje, npr. s prikrajšanjem za denarna sredstva, manipuliranje z otroki, ukazovanje),
• zloraba avtoritete (imeti zmeraj prav),
• nespoštovanje (prekinjanje pri govorjenju, menjavanje tem, nepripravljenost poslušati,
poniževanje v družbi, grdo govorjenje o partnerjevih sorodnikih),
• zloraba zaupanja (laganje, odtegovanje informacij, varanje, ljubosumje),
• lomljenje obljub (nespoštovanje dogovorov, izogibanje deleža odgovornosti, pomoči pri
vzgoji otrok in hišnih opravilih),
• čustvena hladnost (neizražanje občutij, nespoštovanje občutij, pravic in mnenj),
• podcenjevanje, zanikanje, očitanje (omalovaževanje partnerjevih skrbi, da se je nasilje
zgodilo, da je žrtev izsilila nasilje),
• ekonomski nadzor (vmešavanje v partnerjevo delo, preprečevanje, da bi delal),
• avtodestruktivno obnašanje (zloraba drog in ali alkohola, grožnje s samomorom),
• osamitev, nadlegovanje (zasledovanje) in
• zastraševanje (vratolomne vožnje ipd.).
Psihološko nasilje je lahko zelo pretanjeno ali skrajno primitivno in je pogosto omejeno na
prepire. Posebna vrsta psihološkega nasilja je trpinčenje domače živali žrtve ali uničevanje
njenih osebnih predmetov s simbolno vrednostjo. V psihološko nasilje so kot žrtve pogosto
vključeni tudi otroci, in sicer v obliki hujskanja proti žrtvi ali manipuliranja z njo (npr. partner
ne pristane na ločitev, ker bi zaradi tega trpeli otroci), kar so tudi izpričale žrtve, ki so jih
obravnavale publikacije.
Žrtve so v pregledanih publikacijah poročale o raznovrstnih oblikah psihološkega nasilja, ki

smo jih združili v kategorije. Publikacije so največkrat opisovale poniževanje, zmerjanje in
omalovaževanje (razdiralna kritičnost), kakor različne taktike pritiska, kamor sodita tudi
avtodestruktivno obnašanje (grožnja s samomorom) in zloraba avtoritete (graf 24). Žrtve so
pogosto omenjale, da so jih partnerji na različne načine nadzorovali (omejevali ali prepovedali
stike) in kot razlog navajale partnerjevo ljubosumje. Psihično nasilje je praviloma spremljalo
telesno, spolno in ekonomsko nasilje. Na splošno velja, da o njem žrtve poročajo manj
pogosto kakor o telesnem nasilju. Strokovnjaki so mnenja, da je to posledica slabe
informiranosti žrtev o tem, da psihično nasilje obstaja in ga zato ne znajo prepoznati oziroma
poimenovati. To ugotovitev so potrdili izsledki ankete, ki so jo izvedli med uporabnicami
Ženske svetovalnice. Največkrat so ženske po pomoč prišle zaradi telesnega nasilja (47%),
toda nobena uporabnica v anketi ni obkrožila psihološkega nasilja, kar po mnenju avtoric
navaja k domnevi, da ga niso prepoznale (Čedaka in Kardiš, 2001). Težka dokazljivost
psihičnega nasilja je eden izmed razlogov, da žrtve zaradi njegovih posledic ne iščejo pomoči
pri organih pregona in na sodišču, temveč pri psihiatrih.
Spolno nasilje v partnerskih zvezah je navadno zelo kompleksno. Vključuje lahko namerno
zavračanje spolnega občevanja (npr. iz kljubovanja kot oblika maščevanja partnerju), obsega
pa tudi spolno občevanje, ki ga motivira občutek zakonske dolžnosti (»on plačuje račune«,
»to je zakonska dolžnost«) in strah (da bi partner poiskal drugega partnerja, da bi se partner
zaradi zavrnitve počutil prizadetega, osramočenega, da bi mislil, da je z njo ali z razmerjem
kaj narobe itn.) (Filipčič, 1998: 266-269, Kanduč, 1998: 203-206, Kanduč, 2001: 110).
Analizirane publikacije so največkrat obravnavale poskus posilstva in posilstvo (graf 25). Tej
obliki spolnega nasilja je po velikosti deleža sledilo siljenje v spolne odnose. Ta oblika
spolnega nasilja se je v večini primerov nanašala na obravnavo spolnega nasilja v partnerski
zvezi. Zanjo je značilno, da je meja med posilstvom in privolitvijo v spolni odnos zamegljena.
Žrtev se navidezno in iz različnih razlogov (ekonomske odvisnosti in strahu pred telesnim
nasiljem) »strinja« s spolnim odnosom, čeprav ga intimno doživlja kot posilstvo.
Socio-ekonomsko nasilje je še posebej pereče tedaj, ko žrtev išče izhod iz nasilnega odnosa,
vendar ji to onemogoča ekonomska odvisnost od partnerja. Slednje je tem bolj oteženo kadar
imata otroke. Nasilnež partnerko nadzoruje tudi s tem, da si prisvaja njen dohodek, ne
prispeva za gospodinjstvo, manipulira s skupno lastnino (skupna lastnina je napisana samo na
njegovo ime) in ji prepove, da bi se zaposlila ali mora pod grožnjo nasilja službo pustiti.
Žrtve, ki so jih obravnavale publikacije, so v največjem deležu navajale, da so bile zaradi

ekonomskega nasilja premoženjsko oškodovane (odtujevanje skupne lastnine in prepoved
zaposlitve, graf 26). To sta hudi obliki ekonomskega nasilja, saj žrtve socialno izolira in jih
naredi ekonomsko odvisne od partnerja. Zaradi tega so žrtve imele zmanjšane možnosti, da bi
zapustile nasilnega partnerja. Žrtve so tudi navajale, da so partnerji uničevali njihovo osebno
lastnino, s čimer so jih hoteli predvsem prizadeti, saj je šlo za predmete simbolne vrednosti.
Partnerji so nad ženskami izvajali nasilje tudi tako, da so si prisvajali njen dohodek. Na ta
način so nad njo izvajali nadzor in siromašili življenjsko raven družine, saj je večina žrtev
povedala, da so denar porabili za pijačo. Publikacije so tudi navajale, da so žrtve trpele
ekonomsko nasilje tudi po ločitvi. S tem ko jim partnerji niso plačevali preživnine, so se jim
maščevali za ločitev.
V Kazenskem zakoniku so inkriminirane vse oblike telesnega nasilja v naslednjih zakonih:

umor – 127. čl. KZ, vse vrste telesnih poškodb – od 133. do 135. čl. KZ, grdo ravnanje –146.
čl. KZ, ogrožanje varnosti – 145. čl. KZ, nasilništvo – 229. čl. KZ. Tudi psihološko nasilje je
zajeto v nekaterih inkriminacijah, npr. grdo ravnanje – 146. čl. KZ, nasilništvo – 229. čl. KZ,
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – od čl. 169 do 173. čl. KZ (Filipčič, 1999: 114). Leta
1977 je KZ SRS na predlog strokovnjakov inkriminiral tudi posilstvo v zakonski zvezi.
Inkriminirani so bili nekateri načini prisiljevanja k spolnemu občevanju, npr.: grožnja storilca,
da bo o žrtvi in njenim bližnjim odkril, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu ali
premoženju. Učinki zakonodajne spremembe so v praksi ostale brez odmeva, ker ni bilo
prijav. Razloge za takšno stanje je treba pripisati še vedno prevladujoči patriarhalni
miselnosti, da je posilstvo partnerja nemogoče, da gre zgolj za nesporazum glede spolnosti,
kar žrtvam preprečuje odločitev za prijavo. To je rezultat neprimernega sodnega postopka in
težke dokazljivosti dejanja, ki žrtev sekundarno viktimizira in stigmatizira. Prav tako je
vprašljivo ali se žrtve sploh zavedajo svojega položaja. Mnoge od prijave odvrača strah pred
razpadom zakonske zveze in pred nerazumevanjem družinskih članov. Filipčič (1998: 266-
269) navaja dejstvo, da ne vemo, koliko je pravzaprav spolnega nasilja v partnerskih zvezah.
7.6.3.1 Statistični podatki o oblikah nasilja
Statistike centrov za socialno delo iz obdobja 1998 do 1999 (6 mesecev) so razkrile, da je več
kot štiri petine nasilja, ki se pojavlja v družinah, tako telesnega kot psihičnega (graf 44). Med
zabeleženimi vrstami nasilja se pojavlja tudi zanemarjanje, ki ga glede na naravo podatkov
lahko razumemo kot materialno, čustveno in vzgojno zanemarjanje otrok, kar sodi v sklop
kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino. Na CSD so v 5% primerov
zabeležili tudi spolno nasilje in 3% primerov, kjer se pojavljajo vse naštete oblike nasilja. Iz
slednjega je mogoče zaključiti, da mit 'kjer je nasilje, tam so vse oblike nasilja' ne drži, drži
pa, da kjer je telesno, tam je prisotno tudi psihično nasilje.
7.6.4 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi, storilcu in v družini
Avtorji, ki nasilje nad ženskami v družini obravnavajo v družbenem kontekstu, izpostavljajo

zlasti dva vidika družbene delitve: spolno delitev ter delitev na zasebno in javno. Nasilje nad
žensko v družini se nahaja na presečišču omenjenih delitev. Psihosocialne okoliščine, zaradi
katerih ženska postane žrtev in moški storilec nasilja, povezujemo z družbenimi in
individualnimi mehanizmi nasilja. Imenujemo jih tudi dejavniki tveganja za nasilje.
Značilnost »družinskega nasilja« je v tem, da se izvaja v okolju, kjer naj bi vladali ljubezen,
varnost, zaupanje, razumevanje, spoštovanje in vzajemna pripadnost (Filipčič, 2000: 197). To
splošno prepričanje ljudi odvrača od spoznanja, da je pravzaprav partnerska zveza eden
najnevarnejših dejavnikov tveganja za nasilje pri ženskah. Raziskave so pokazale, da je
največ nasilja v družini. Družina je socialna skupina z inherentno visoko stopnjo konfliktov in
stresov, saj je v svojo strukturo vgradila t.i. »bitko med spoloma« in »generacijski prepad«.
Vir konfliktov oziroma vzrokov za stres in nasilje je pričakovanje družbe, da bo družina
zadostila potrebam svojih članov in vzgojila zdrave, nedelikventne otroke. Stres se pojavi, ko
so možnosti za doseganje teh zahtev odvisne od dejavnikov, ki jih družina ne more nadzirati v
polni meri (Filipčič, 2000: 197-198).
Teorije o družinskem nasilju (obstajata dve obsežni skupini teorij: sociološke teorije in
individualistične, kot sta biološka in psihološka), pripisujejo dejavnikom tveganja za nasilje
pri žrtvah in storilcih različno težo. Omenjajo ekonomske, psihološke, zdravstvene, socialne
in biološke dejavnike tveganja za nasilje. Številni avtorji jih povezujejo z izkušnjami iz
otroštva (generacijska teorija in teorija socialnega učenja) in naučenim idealom moškosti, ki
dopušča ali zapoveduje napadalno vedenje do žensk in otrok (teorija subkulture). Teorija
virov pojasnjuje nasilje s kompenzacijo depreviligiranega položaja v družbi, kjer so dejavniki
tveganja za nasilje: nizek socio-ekonomski položaj, finančne težave, nizka izobrazba
brezposelnost ipd. Psihološke teorije so osredotočene na osebne značilnosti žrtev: nizko
samospoštovanje, sprejemanje seksitične vloge, prevzemanje odgovornosti za nasilneževo
ravnanje, uporaba spolnosti za vzpostavitev intimnosti, vdanost v usodo idr. (Kanduč,
2001:115-117). Omenjene teorije o nasilju namigujejo na politične odzive, npr.
individualistične razlage, ki locirajo odgovornost za nasilje v problematične posameznike
(revne, duševno motene, odvisne od alkohola, drog, patološke oziroma disfunkcionalne
primarne družine in se navezujejo na konservativne politične rešitve. Strukturne razlage, ki
omenjene dejavnike tveganja umeščajo v družbeni kontekst, pa kličejo h korenitim družbenim
in kulturnim spremembam. Zato bi morali nasilje nad žensko v družini razlagati v najširšem
družbenem – ekonomskem, političnem, pravnem in kulturnem – kontekstu (Kanduč, 2001:
118).
7.6.4.1 Dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvah
Če sistematično povzamemo, ločimo med telesnimi, zdravstvenimi, psihološkimi in socio-

ekonomski dejavniki tveganja za nasilja pri žrtvi (Hartman, 1998: 9-24).
Telesni dejavniki tveganja za nasilje obsegajo:
• telesno razvitost žensk,
• nosečnost (v primeru nezaželene nosečnosti, ko ženska želi otroka obdržati, vendar temu
nasprotujejo bližnji in jo napeljujejo ali prisilijo v splav, pretepanje nosečnice),
• privlačnost (telesni videz, izzivalno oblačenje)
• starost (starejše ženske in mladostnice, ki so zaradi družbene izključenosti še posebej
ranljive).
Zdravstveni dejavniki tveganja za nasilje so:
• duševne motnje in bolezni,
• odvisnost od alkohola in drog (pri žrtvah zmanjšuje zmožnost upiranja, pri storilcih
povečuje razdražljivost in povzroči izzivalno obnašanje, odvisniki od drog, ki se gibljejo
na robu kriminala, so pogosto žrtve izsiljevanja in spolnih zlorab),
• telesna prizadetost (ljudje z gibalnimi, senzornimi prizadetostmi),
• spolne motnje (pri storilcih največkrat impotentnost),
• spolna deviantnost (potrošnik pornografije).
Psihološki dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvah so številni, omenjamo samo najbolj
pogoste:
• »ženski mazohizem« (gre za družbeni mit, ki ženskam pripisuje ugodje ob pokoritvi),
• naučena nemoč (povezana s primarno socializacijo, ki vzgaja ženske v spolno specifične
vloge in se v teku socializacije naučijo, da so neaktivne, tihe in ponižne),
• nizka samozavest, samopodoba in samospoštovanje,
• čustvena navezanost na partnerja,
• procesi zanikanja, racionalizacije in minimalizacije nasilja pri žrtvi, ki jih imenujemo tudi
strategije preživetja žrtev v nasilni zvezi in so glavni razlogi, da ženska ostaja v nasilnem
odnosu. Najpogostejši so:
a »etika reševanja« temelji na opravičevanju in prikrivanju partnerjevega nasilja in
zanj iščejo zunanje razloge, kot so alkohol, težko otroštvo, težave v službi itn.,
b storilec žrtev prepriča, da je krivda na njeni strani, ker ga je izzvala z neustreznim
dejanjem, vedenjem,
c zanikanje svobodnega izbora in ekonomska odvisnost; nizek ekonomski položaj je
za žrtve pogost razlog, da vztrajajo v nasilnem odnosu ali verjamejo v svojo
nesposobnost, niso pripravljene sprejeti službe, ker so prepričane, da je zakon
edina možnost za preživetje,
d zahteva po višji vrednosti; žrtev ostaja v nasilnem odnosu zlasti če so verne, ker
čutijo odgovornost do izpolnjevanja vrednot, kot sta spoštovanje zakonske zveze
in poslušnost možu,
e ženska se boji zapustiti nasilnega partnerja; strah ima lahko več tudi vzajemno
povezanih razsežnosti. Na primer boji se ločitve in osamljenosti, boji se, da jo bo
okolje obsojalo, boji se, da jo bo partner zasledoval tudi po ločitvi in bil do nje
nasilen, boji se za usodo skupnih otrok, da bodo zaradi ločitve psihično trpeli in
bili materialno prikrajšani,
f ženska je bila žrtev ali priča nasilja v primarni družini in je do nasilja tolerantna.
Med socio-ekonomskimi dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi avtorji omenjajo:
• zakonska zveza in skupni otroci (zakonska zveza vodi v nasilje zaradi nerešenih
konfliktov),
• izobrazba in poklic (ženske z nižjo izobrazbo in nižjim družbenim statusom so bolj
izpostavljene nasilju v družini),
• žrtev ali priča nasilja v primarni družini,
• vzgoja v spolno specifične vloge (patriarhalna družina),
• vernost (žrtev ostaja v nasilnem odnosu, ker ločitev ni dopustna),
• etnična pripadnost (v tujem okolju se žrtve ne znajdejo in so bolj prepuščene volji
partnerja ali pa je v njihovem okolju nasilje nad žensko bolj sprejemljivo),
• šibka socialna mreža (žrtve so vse bolj socialno izolirane, sram jih je priznati, da jih
partner pretepa),
• imajo slabe izkušnje z institucionalno pomočjo.
Kot posledica psiholoških in socialnih dejavnikov tveganja za nasilje ženske, žrtve nasilja
ostajajo v odnosu, kar je pravzaprav največji dejavnik tveganja za nasilje in tudi njegova
najbolj škodljiva posledica.
Samo ena publikacija (Hartman, 1998) je kot področje zanimanja obravnavala dejavnike
tveganja za nasilje pri žrtvah. Gre za diplomsko naloge s Pravne fakultete. Druge publikacije
so dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvah navajale nesistematično in obrobno, in sicer v
povezavi s preučevano problematiko. Avtorji publikacij so dejavnike tveganja za nasilje pri
žrtvah največkrat navajali, kot so jih njim posredovale intervjuvane žrtve. Pri tem je treba v
pojasnilo povedati, da med temi publikacijami prevladujejo empirične diplomske naloge, ki
so ocenjevale učinke institucionalne pomoči žrtvam nasilja. Žrtve so dejavnike tveganja za
nasilje največkrat navajale v povezavi z vprašanjem, zakaj so ostajale v nasilnem odnosu in
predvsem, kako jim je to uspevalo.
Telesne dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvah (nosečnost in starost žrtve) je obravnavalo
samo sedem publikacij (graf 27). Dve žrtvi sta v svoji življenjski zgodbi povedali, da se je
nasilje začelo z njihovo nosečnostjo. Tudi materinstvo je lahko dejavnik tveganja za nasilje.
Ker je nasilnež ljubosumen na otroka, izvaja nasilje nad partnerico, kadar se ta po njegovi
oceni več ukvarja z otrokom kot z njim. V takih primerih so mnogi očetje nasilni tudi do
otrok, s čimer se krog žrtev širi. Neka anketirana žrtev je navedla, da je bil mož nasilen, ker ni
prenesel otroškega joka (Murtič, 2000). Avtorji pogosto navajajo starost žrtve kot dejavnik
tveganja za nasilje. Starejše ženske so najpogosteje žrtve premoženjskih deliktov, medtem ko
so mlade ženske najpogosteje žrtve spolnih zlorab. Slednje je potrdila kriminalna statistika za
obdobje od 1991 do 1999, ki je obravnavala tudi razne spolne delikte. Med vsemi ženskami,
ki so bile žrtve različnih oblik spolnih kaznivih dejanj, so po velikosti deleža bile v večini
ženske iz starostne skupine 15-19 let. V tej starostni skupini je bilo 37,9% žensk žrtev
posilstva, 37,8% žrtev spolnega nasilja, 29, 3% žrtev kaznivega dejanja spolne zlorabe
slabotne osebe in 52,3% žrtev kaznivega dejanja spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
(Globočnik, 2001). V rodni dobi so ženske najpogosteje žrtve različnih vrst nasilja v
partnerski zvezi. To so potrdile tudi empirične diplomske naloge, ki so navajale socio-
ekonomske in demografske značilnosti žensk, žrtev nasilja v družini, ki so poiskale pomoč v
ustreznih institucijah (Čekada in Kadiš, 2001; Murtič, 2000; Verovšek, 1999; Fras in Dukarić,
1999; Kikel, 2002; Leskovšek, 2001; Nosan, 2001). Na podlagi omenjenih nalog smo ocenili,
da so bile ženske, žrtve nasilja, ko so poiskale pomoč, v povprečju stare med 30 in 35 let.
Nekatere med njimi so bile stare tudi 50 let in več, ker so iz različnih razlogov nasilje
prenašale več let.
Zdravstvene dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvah je obravnavalo samo osem publikacij.
Omenjene so bile duševne motnje in bolezni in telesne prizadetosti (graf 28). Gre za
publikacije, ki so obravnavale nasilje nad ženskami z intelektualnimi, senzornimi in gibalnimi
prizadetostmi. Te osebe doživljajo v primerjavi z ostalim prebivalstvom bistveno višje
tveganje nasilne viktimizacije. To gre pripisati družbeni in strokovni neobčutljivosti do nasilja
nad ljudmi s prizadetostmi, ker so slednji tudi sicer v družbi nevidni in prostorsko in socialno
izključeni. Večinoma živijo v zavodih, kjer so pogosto žrtve strokovnih delavcev ali tudi
svojih skrbnikov. »NVO Center za pomoč žrtvam, ki ima sedem centrov razpršenih po
Sloveniji, je v obdobju od 1998 do 2002 zabeležil 166 hendikepiranih oseb, ki so se oglasile
po pomoč zaradi nasilja. Med njimi je bilo največ oseb s psihiatričnimi diagnozami (114),
sledile so osebe z gibalnimi (18), senzornimi (13) in intelektualnimi (13) prizadetostmi. Med
njimi je bilo 114 žensk (69%). V večini primerov je šlo za nasilje s strani sorodnikov in znane
osebe, v 32 primerih pa so poročali o nasilju v institucijah«. (Zaviršek, 2003: 3-4). Ženske s
prizadetostmi so tudi pogosto žrtve spolnega nasilja. Predvsem je to posledica njihove
nepoučenosti o spolnosti, ker je razširjeno mnenje, da do spolnosti nimajo pravice (Zaviršek,
2003: 6). Nasilje nad ženskami s prizadetostmi obstaja, vendar je slabo raziskano, med
drugim tudi zato, ker strokovni delavci o njem niso pripravljeni govoriti. Prav tako so za
nasilje bolj ranljive ženske, ki živijo v partnerski zvezi. Zaradi svojega hendikepa so odvisne
od partnerjev, ki njihovo stanje izrabljajo.
Publikacije, ki so obravnavale psihološke dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvi, so v

največjem deležu omenjale strah, sram in čustveno navezanost na partnerja (graf 29). Strah
pred partnerjem, sram pred okoljem in čustvena navezanost na partnerja so najpogostejši in za
žrtev najusodnejši dejavniki tveganja za nasilje. Slednji so za žrtev še toliko bolj nevarni,
kadar so, in pogosto tudi so, povezani s socio-ekonomskimi dejavniki tveganja za nasilje, kot
sta nizka izobrazba in nizek socialni status. Navadno imajo žrtve že pred vstopom v
partnersko zvezo nizko samospoštovanje. Tako sta avtorici (Grden in Gašper, 2001) v
raziskavi dokazali, da so dijakinje triletnih programov v primerjavi z gimnazijkami bolj
verjele v romantično ljubezen, bolj sprejemale žensko vlogo, bolj opravičevale fantova
nasilna dejanja in manj verjele vase. Dekleta, ki doživljale nasilje, so bile pod večjimi pritiski
primarnega okolja, da se čimprej osamosvojijo in ustvarijo družino, zaradi česar so bile do
nasilnega partnerja tudi popustljivejše. Prav tako je avtorica (Murtič, 2000), ki je preučevala
nasilje nad ženskami v Prekmurju ugotovila, da je 50% anketiranih žrtev partnerja še vedno
ljubilo, medtem ko se ga je 27,8% balo. Pri tem je treba poudariti, da odgovornost za nasilje
ne smemo pripisati t.i. problematičnim posameznikom, temveč moramo vzroke za nasilje
iskati v okviru družbenega konteksta.
Publikacije so kot najpogostejši socio-ekonomski dejavnik tveganja za nasilje pri žrtvah

obravnavale ekonomsko odvisnost in dejstvo, da so bile ženske same žrtve ali priča nasilja v
primarni družini (graf 30). Če podrobneje pogledamo graf 30 opazimo, da so publikacije kot
dejavnik tveganja za nasilje pri žrtvi največkrat omenjale njihov depriviligiran družbeni
položaj. Sem sodijo nizka izobrazba, nizek socialno-ekonomski položaj, etična pripadnost
(tujka) in šibka socialna mreža (šibek socialni kapital). Nanje sklepamo na podlagi socio-
ekonomskih in demografskih značilnosti uporabnic institucij pomoči za žrtve nasilja (Čekada
in Kadiš, 2001; Murtič, 2000; Verovšek, 1999; Fras in Dukarić, 1999; Kikel, 2002;
Leskovšek, 2001; Nosan, 2001). Na podlagi podatkov iz omenjenih nalog smo ocenili, da so
med žrtvami prevladovale ženske iz nizkega socialnega sloja s srednješolsko in
osnovnošolsko izobrazbo. Polovica uporabnic zatočišč je bilo brezposelnih, medtem ko je bil
ta delež manjši med prekmurskimi žrtvami, kar pripisujemo dejstvu, da so bile anketirane v
zdravstvenem domu, kjer je populacija bolj heterogena. Zato upravičeno domnevamo, da so
bile žrtve bolj ali manj ekonomsko odvisne od nasilnega partnerja. Vzgoja v spolno specifične
vloge in nasilje v primarni družini sta pogosto povezani z depriviligiranim položajem žrtve,
vendar to ni nujno. Avtorica (Leskovšek, 2001) je anketirala ženske žrtve nasilja in jih
primerjala z ženskami, ki niso bile žrtve nasilja v partnerski zvezi. Ugotovila je, da so bile
ženske, žrtve nasilja, statistično pomembno pogosteje žrtve zlorab, nasilja ali priča očetovega
nasilja nad materjo.
7.6.4.2 Dejavniki tveganja za nasilje pri storilcih
Samo ena publikacija je obravnavala dejavnike tveganja za nasilje pri storilcu (Štirn, 2002).
Publikacije so sicer navajale dejavnike tveganja za nasilje pri storilcih, vendar samo kot so jih
avtorjem publikacij posredovale intervjuvane žrtve (uporabnice institucionalne pomoči).

Med zdravstvenimi dejavniki tveganja za nasilje pri storilcih je izstopala odvisnost od
alkohola, med psihološkimi ljubosumje in med ekonomskimi depriviligiran družbeni položaj.
Vsi ti dejavniki se velikokrat medsebojno prepletajo, podobno kot pri žrtvah nasilja. Tako so
storilci v otroštvu pogosto sami žrtve nasilja, ki v kasnejšem življenju internalizirajo nasilje
kot vzorec vedenja med spoloma. Slednje je ugotovila tudi zgoraj omenjena avtorica, ki je
preučevala psihološke značilnosti storilcev spolnih kaznivih dejanj. Anketirala je 37
obsojencev, ki so bili v povprečju stari 38 let. Podatki, ki so vezani na storilčevo primarno
socializacijo, kažejo sledečo sliko: 41,7% jih izhaja iz nepopolne družine (zaradi ločitev ali
smrti starša). 38% iz te skupine je v enem obdobju svojega življenja živelo v zavodu,
rejništvu, pri sorodnikih. 45% jih je poročalo, da so v otroštvu bili nesrečni, v 62% so jih kot
otroke telesno kaznovali, 63% jih je navedlo strah pred starši, katerega razlog je bila očetova
strogost. 70% jih je imelo različne zdravstvene, psihosomatske težave. 29% jih je izhajalo iz
družine s problemom odvisnosti od alkohola, 35% iz družine s problemom nasilja. V 33% so
poročali, da so bili pred svojim 18 letom obravnavani zaradi delikventnih ravnanj. V 48% so
poročali, da so bili sami žrtve telesnega nasilja in 29% žrtve psihičnega nasilja. Dva sta
utrpela tudi spolno nasilje. Izobrazba in poklicna struktura je bila nizka. 10% jih je imelo
nedokončano osnovno šolo, 43% osnovno šolo in 37% srednjo šolo. Brezposelnih je bilo
32%. Med njimi je bilo 48%, ki so redno uživali alkoholne pijače in 16%, ki so jemali
pomirjevala. O poskusu samomora jih je poročalo 32%. Za storilce je bilo značilno, da so se
pogosto selili, kar kaže na šibek socialni kapital (Štirn, 2002: 100-102).
Iz navedenega sklepamo, da so dejavniki tveganja za nasilje pri storilcih in žrtvah velikokrat v

recipročnem razmerju. Domnevamo, da je nasilje bolj prisotno v depriviligiranih socialnih
skupinah. Vzroki za to ne ležijo zgolj v storilcih in žrtvah, temveč jih je treba iskati v
družbeni ureditvi in v vrednostnem sistemu posameznih socialnih slojev in posameznikov o
vlogi spolov. Zato bi bilo napak trditi, da ni nasilja med visoko izobraženimi ljudmi in ljudmi
iz višjih socialnih slojev. Tudi zanje je značilno, da nasilje prikrivajo in tako postane
družinska skrivnost, ki jo je treba zaradi zunanjega ugleda varovati. Iz tega sledi ugotovitev,
da ne moremo oceniti, v kolikšni meri je nasilje odvisno od socio-ekonomskega položaja
družine.
7.6.4.3 Statistični podatki o dejavnikih tveganja za nasilje v družini
Statistični podatki o dejavnikih tveganja za nasilje v družini slonijo na objavi evidence o

različnih vrstah problemov v družinah, kjer je bilo prisotno nasilje (Kozmik in Dobnikar,
1999). Podatki kažejo, da je najmočnejši dejavnik tveganja alkoholizem oz. narkomanija.
Problemi z alkoholizmom in/ali narkomanijo so bili prisotni v dveh petinah družin, kjer se je
v obdobju od 1998 do 1999 (6 mesecev) pojavljalo nasilje v družini. Drugi problemi v
družinah z nasiljem so bili porušeni odnosi in značajske poteze, bolezni in brezposelnost oz.
finančne težave v družini, vzgojna neosveščenost staršev ter vedenjske motnje otrok. Vsi
našteti problemi lahko predstavljajo dejavnik tveganja za nasilje v družini oz. sprožilce za
nasilne vedenjske vzorce pri katerem od družinskih članov.
7.6.5 Posledice nasilja pri ženskah, žrtvah nasilja v družini
Posledice nasilja se kažejo v telesnem, zdravstvenem, psihološkem in socio-ekonomskem

delovanju žrtve. Praviloma so medsebojno povezane in odsevajo mehanizem delovanja
»kroga nasilja«, s katerim partner nadzoruje in ustrahuje svojo partnerko ter jo tako zadržuje
v nasilnem odnosu. Navadno so posledice v recipročnem razmerju z dejavniki tveganja za
nasilje, kar je tudi razlog, da se žrtev in storilec vrtita v začaranem krogu nasilja, ki se
velikokrat kot vzorec vedenja prenese tudi na njune otroke.
Značilno je, da ženske žrtve nasilja poiščejo pomoč šele po dolgotrajnem nasilju, navadno
takrat ko utrpijo hujšo poškodbo, duševno obolijo, ali ko postanejo žrtve partnerjevega nasilja
tudi njuni otroci. Ni treba posebej poudarjati, da posledice nasilja nad ženskami za državo
predstavljajo veliko izgubo zaradi stroškov zdravljenja in smrti. Ženske, ki so žrtve
dolgotrajnega nasilja, so tudi bolj dovzetne za razna psihosomatska obolenja in za poškodbe
pri delu, prav tako postanejo neučinkovite pri delu ter pri vzgoji in skrbi za otroke. Pojavljajo
se lahko resne posledice, ki praviloma vodijo v razne duševne motnje ali bolezni in nizko
samospoštovanje.
Žrtve imajo na začetku nasilnega dogajanja pogosto občutek, da gre le za spodrsljaj, za

katerega iščejo zunanje vzroke. Postopoma postajajo žrtve vse bolj negotove in zmedene.
Tako začnejo verjeti v lastno krivdo in neodgovornost, zaradi česar se začnejo sramovati. To
vodi v procese minimalizcije, racionalizacije in zanikanja nasilja in storilčeve odgovornosti
zanj. Vse to je lahko vzrok, da žrtve ne iščejo pomoči, se vdajo v usodo in socialno izolirajo.
Neugodni občutki, ki jih navajajo žrtve so strah, sram, jeza, zmedenost, krivda, tesnoba, obup,
občutje umazanosti, nemoči, ničevosti, nesposobnosti, drugačnosti, čustvene praznine,
osamljenosti, raztresenosti, apatičnosti, kronične utrujenosti idr. Izmed naštetih občutkov
žrtve najpogosteje navajajo zmedenost, strah, občutek krivde in sramu, jezo, občutek
drugačnosti, ničevosti, žalost in obup. Po nasilnem dejanju nastopi stanje zmede v občutkih in
mislih, žrtev velikokrat ne more oceniti, kaj se je v resnici zgodilo. Storilec to stanje žrtve
izrabi v svoj prid, nasilje naredi za skrivnost in žrtvi onemogoči, da bi se dokopala do
odgovora in poiskala pomoč.
Žrtve nasilja živijo v nenehnem strahu, ker ne vedo, kdaj bo partner zopet nasilen. Vzroki za
strah so raznoliki. V obravnavanih publikacijah smo naleteli na naslednje razloge za strah pri
žrtvi: da jo bo partner prizadel, vzel otroke, naredil samomor, se maščeval, če ga zapusti, da
bo v primeru ločitve sodišče otroke dodelilo njemu, ker sama ni zaposlena, strah pred
osamljenostjo zaradi šibkih socialnih stikov in pred obsodbami okolja. Strah je povezan z
občutki krivde in sramu.
Na začetku nasilja storilec svoje početje s pretkanostjo zavije v »družinsko skrivnost«. Zaradi
strahu in zmedenosti tudi žrtev ovije »dogodek« v skrivnost in se nauči živeti z nasiljem
oziroma se skuša vse bolj prilagoditi partnerjevim zahtevam. Krog skrivnosti in nasilja se
sklene, ko je žrtev prepričana, da je za nasilje sama odgovorna. Istočasno ima do storilca
ambivalentne občutke, ki se gibljejo na kontinuumu ljubezni in sovraštva, kar seveda
stopnjuje občutek krivde in sramu. Sram jo je pred obsodbami okolja, še posebej če oceni, da
je okolje bolj naklonjeno partnerju kot njej.
Jeza je prav tako zelo pogosta normalna reakcija na nasilje, ki jo žrtve ne znajo pravilno
sproščati. Žrtev jo potlači in usmeri vase. Pretvori se v depresijo, glavobole, bruhanje,
neješčost, agresivna stanja, samomorilne poskuse in samopoškodbe.
Občutek drugačnosti doživljajo predvsem ženske, ki so žrtve spolnih zlorab. Ta občutek jih
vodi v osamitev, pogosto se počutijo tudi umazane, brez vrednosti, okužene in zaznamovane.
Nekatere žrtve za partnerjeva nasilna dejanja pripisujejo krivdo sebi. Same sebi se zato zdijo
pokvarjene in imajo zato izrazito slabo podobo o sebi. Sovražijo svojo osebnost, telo, se
opisujejo z negativnimi značilnostmi, vidijo se kot neprivlačne in imajo težave v spolnem
življenju (promiskuitetnost), kar še krepi njihov občutek ničevosti. Občutki žalosti in obupa,
nemoči so pogost spremljevalec žrtev. Velikokrat ne vedo, zakaj so žalostne in obupane.

Na podlagi izpovedi žrtev in kriminalne statistike, ki so jih navajale publikacije, smo
ugotovili, da ima (dolgotrajno) nasilje za žrtev lahko resne posledice, ki se praviloma kažejo v
telesnih poškodbah (graf 34), raznih duševnih motnjah ali boleznih: depresijah, motnjah
hranjenja, avtoagresiji (graf 35), v nizkem samospoštovanju, samozavesti in samopodobi (graf
36), socialni izoliranosti in ekonomski odvisnosti (graf 37). V okviru telesnih posledic so
publikacije v največjem deležu obravnavale razne poškodbe, katerim po velikosti deleža sledi
smrt (graf 34). Avtorji domnevajo, da je večinski delež pretepenih in umorjenih žensk, žrtev
družinskega nasilja. Žal na podlagi kriminalne statistike za obdobje od 1991 do 1999 ni bilo
mogoče ugotoviti velikosti deleža v družini umorjenih in pretepenih žensk (Globočnik, 2001).
Nanj navadno sklepamo na podlagi statistike o kraju izvršitve umora in pretepa. Ženske, žrtve
nasilja največkrat utrpijo različne poškodbe, ki jih kriminalna statistika razvršča v tri
kategorije: lahke, hude in zelo hude telesne poškodbe. Pomanjkljivost takšne kategorizacije
je, da ne daje uvida v vrste poškodb. Deloma to vrzel zapolnjujejo občasni prispevki s
področja zdravstvene statistike. Na primer, v obdobju od 1991 do 1995 je bilo v Sloveniji
zaradi pretepa ali posilstva hospitaliziranih 762 žensk v rodni dobi, predvsem zaradi udarnin,
zlomov lobanje in odprte rane na glavi, vratu in trupu. V istem obdobju jih je 31 umrlo.
Analiza publikacij je pokazala, da se telesne, psihološke, zdravstvene in ekonomske posledice

običajno prepletajo, kar žrtvam otežuje odločitev, da prekinejo nasilni odnos. Publikacije so
po izpovedih žrtev navajale, da sta psihofizična izmučenost in čustvena odvisnost od partnerja
povzročili apatičnost, občutek manjvrednosti, vdanost v usodo in nizko samospoštovanje. Te
posledice so se še poglobile v primerih, ko so bile žrtve in njihovi otroci ekonomsko odvisni
od nasilnega partnerja. Žrtve so namreč navajale, da so v nasilni zvezi vztrajale samo zaradi
otrok, ki jih same ne bi mogle preživljati. Izkazalo se je tudi, da so žrtve partnerjevo nasilje
pogosto tolerirale oziroma opravičevale zlasti, če so bile že same ali njihovi partnerji žrtve ali
priča nasilja v svojih primarnih družinah (graf 30 in 33). Če primerjamo grafe od 30, 33 in 37
opazimo, da so ekonomski dejavniki tveganja za nasilje pri žrtvi in storilcu recipročno
prepleteni in da kažejo na depriviligiran družbeni položaj obojih. Zato je razumljivo, da so se
žrtve srečale s socialnimi in ekonomskimi ovirami, ko so zapustile nasilnega partnerja.
Publikacije so poročale, da so te ovire za žrtev velikokrat nepremostljive zlasti, če nimajo
dovolj visokega dohodka oziroma so brezposelne, da bi lahko plačevale najemnino in
preživljale otroke. Pri nas je namreč še vedno ustaljena praksa, da se iz skupnega stanovanja
umakne žrtev in ne storilec. V tem kontekstu je samoumevno, da so publikacije po izpovedih
žrtev izpostavljale zlasti nizko življenjsko raven žrtev kot vzrok in posledico nasilja. Nasilje
partnerja se je v mnogih primerih nadaljevalo tudi potem, ko so žrtve zapustile partnerja.
Bivši partnerji jim namreč niso plačevali preživnine, kar ni samo žrtvam zniževalo življenjsko
raven, ampak tudi njihovim otrokom. Zlasti ekonomsko odvisne žrtve so bile v nasilni odnos
tako rekoč ujete. Še posebej to velja v primeru, če so ženske na nasilje reagirale šele po
preteku več let, ko so bile njene zaposlitvene možnosti minimalne ali celo nikakršne. V takih
primerih je navadno odpovedala tudi institucionalna pomoč. Tako so žrtve ostajale v nasilnem
odnosu. Pri ženskah, ki so bile ekonomsko odvisne od partnerja, je ločitev še povečala obseg
socio-ekonomskih posledic nasilja. Mnoge so izjavile, da so bile po ločitvi premoženjsko
oškodovane in zlasti v vaških okoljih tudi sekundarno stigmatizirane in socialno izolirane.
Posebej problematično je bilo socio-ekonomsko nasilje tedaj, ko je žrtvi vendarle uspelo oditi
od nasilnega partnerja. Zaradi neustrezne zakonodaje, se je žrtev morala izseliti iz skupnega
stanovanja, če je hotela prekiniti nasilni odnos. Visoke najemnine in nizki dohodek ter
zavlačevanje sodne obravnave za izplačilo premoženjskega deleža in določitev preživnine so
bili največkrat navedeni razlogi, da so se žrtve za daljša obdobja znašle v finančnih težavah
(Smonker, 2002: 301-303).

7.7 Pomoč žrtvam nasilja v družini
V Sloveniji je feministična skupina Lilit leta 1989 organizirala prvi projekt pomoči za ženske
in otroke, ki doživljajo nasilje. To je bil SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja.
Razloge za skoraj dvajsetletni zaostanek v primerjavi z drugimi razviti evropskimi državami
je treba iskati v družbenem ozadju, ki so omogočili:
• zanikanje, da nasilje obstaja,
• minimalizacijo (nasilje se dogaja samo v pataloških družinah),
• racionalizacijo (za problem naj poskrbijo ustrezne službe),
• napačne interpretacije (ne obstaja nasilje nad ženskami, temveč le slaba komunikacija
med partnerjema),
• tradicionalistični strokovni odgovori na nasilje nad ženskami (zakonsko svetovanje,
soočanje partnerjev, poskrbeti samo za otroke),
• preozke strokovne rešitve (novi materinski domovi, ki naj bi pomagali mladim mamicam),
• odklonska in sovražna stališča do tistih, ki so problem prepoznali pravilno.
Od takrat sta si strokovna in znanstvena javnost začeli prizadevati za izboljšanje položaja na

področju socialnega dela in pomoči žrtvam nasilja, ki se je zlasti od druge polovice 90. let
zelo razmahnila. Slednje se kaže v naraščanju organizacij pomoči in novih pristopih
socialnega dela z žrtvami nasilja.
Pomoč žrtvam in storilcem nasilja v družini obsega pomoč v obliki intervencije (posredovanje
policije, prva pomoč), preventivne programe (informiranje, treningi socialnih veščin) in
kurativne programe (specialna pomoč žrtvam in storilcem), ki jih izvajajo posamezne vladne
in nevladne organizacije. Nasilje v družini je problem, kjer se tesno prepletajo vloge
policijskega in zdravstvenega osebja, pravne stroke in socialnih služb ter ostalih
intervenirajočih inštitucij, zato je k temu problemu neobhodno treba pristopiti s sistemskega
vidika. V Sloveniji tak pristop še ni bil izoblikovan, zaradi česar intervenirajoče službe
večinoma obravnavajo nasilje v družini neodvisno ena od druge. To vodi do nezadovoljstva s
strani žrtev in neprijavljanja tovrstnih dejanj, kot tudi do splošne neučinkovitosti posameznih
inštitucij pri soočanju s problematiko nasilja v družini.
Nekatere inštitucije (predvsem nevladne, ki so odvisne od državnih projektov in

sofinanciranja pri projektih) vodijo določeno evidenco o uporabnicah in uporabnikih njihovih
storitev. Na podlagi njihovih statističnih podatkov je možno postaviti le približno oceno o
razširjenosti pojava nasilja v družini v Sloveniji, kot je bilo storjeno na primer na podlagi
ocene Društva SOS telefona. Zanesljivost podatka, da je nasilje prisotno v vsaki peti
slovenski družini, je sicer vprašljiva, toda informacija je šokantna in pomembna pri
ozaveščanju slovenske javnosti.
7.7.1 Vloga, načela dela in pomen organizacij za pomoč žrtvam nasilja
V Sloveniji se v zadnjem desetletju pri socialnem delu uveljavlja feministični koncept

zagotavljanja socialnih pravic posameznicam. Koncept dajanja pomoči v stiski je zastarel. V
skladu s tem konceptom država oziroma njene institucije in strokovnjaki ocenijo, kdaj je
posameznica v stiski in intervenirajo, kadar in kakor se jim zdi ustrezno, tudi brez njenega
soglasja. Po novem, feminističnem konceptu socialnega dela je pomoč možen samo v soglasju
s posameznico (Dobnikar in Veselić, 2000: 11).
Nov koncept socialnega dela uvaja pojme, kot so krepitev moči, opolnomočenje, uporabnice
itn. S tem skuša natančneje opisati položaj tistih, ki iščejo pomoč. Zagotavljal naj bi bolj
enakovredno in neodvisno razmerje med svetovalci in uporabnicami. Uporabnicam naj bi
dajal možnost izbire, odločanja o vrsti, načinu, času in kraju pomoči (Dobnikar in Veselić,
2000: 11). Prav tako se uvajajo in razvijajo nove oblike psihosocialne pomoči, kot so
zagovorništvo, skupine za samopomoč, delovna rehabilitacija, skupinsko delo .
7.7.2 Centri za socialno delo
Najštevilnejše uporabnice Centrov za socialno delo so ženske, ki se nanje obrnejo po pomoč

zaradi nasilja v družini. Pomanjkljivost dela Centrov za socialno delo je tako imenovani
sistemski pristop, ki v primeru reševanja problematike nasilja nad ženskami v družini ni
dovolj učinkovit. Slednji namreč ne artikulira krivde storilca, išče skupno odgovornost za
nasilje, kjer ta ni mogoča, priznava storilcu pravico do sodelovanja v starševstvu, čeprav se ni
pripravljen spremeniti. Poleg tega ne uveljavlja dosledno načela ničelne tolerance do nasilja,
ne upošteva razlik med spoloma, ne upošteva, da je nasilje nad materjo tudi nasilje nad
otrokom, medtem ko žensko, ki z njihovo pomočjo ni zadovoljna, zgrešeno označi za
nezmožno ravnati v otrokovem interesu. Prav tako socialno in ekonomsko ogroženim žrtvam-
materam ponujajo nekatere neustrezne rešitve, kot sta oddaja otroka v rejništvo ali v
posvojitev. Mnogi socialni delavci imajo stereotipna prepričanja in premalo znanja o nasilju
nad ženskami, da bi jim lahko učinkovito pomagali (Fras in Dukarić, 1999: 71).
7.7.3 Mreža organizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja
Po organizacijski obliki prevladujejo nevladne organizacije, katerim sledijo javni zavodi in

zasebne organizacije. Njihovo delo temelji na feminističnih načelnih socialnega dela pomoči
ženskam, žrtvam nasilja.
Materinski domovi so namenjeni nosečnicam, materam z dojenčki in mlajšimi otroki, ki so
socialno in ekonomsko ogroženi. V zadnjem času se vse pogosteje vanje po pomoč zatekajo
ženske, ki so žrtve različnih vrst nasilja. Čas bivanja je do enega leta z možnostjo podaljšanja
do največ dveh let.
Zatočišča (varna hiša, zavetišče, krizni center) so namenjeni ženskam in otrokom, ki so žrtve
vseh vrst nasilja in potrebujejo takojšen umik v varno okolje. Bivanje v zatočiščih traja od 3
mesecev do največ enega leta, v kriznem centru dva dni.
Centri za pomoč žrtvam vseh vrst kaznivih dejanj usmerjajo žrtve na ustrezne organizacije
pomoči, kot je zagovorništvo, podporna skupina in se dopolnjujejo z dejavnostjo materinskih
domov in zatočišč.
Temeljno načelo dela v zatočiščih, varnih hišah in materinskih domovih je, da je nasilje nad
ženskami v družini družbeni problem, ki odseva družbeno neenakost med spoloma. Pomoč, ki
jo uporabnicam dajejo zatočišča, materinski domovi in varne hiše, imajo najbolj konkretne
učinke. Njihova naloga je, da nudijo ženskam podporo pri zavestnem spreminjanju življenja.
Pri tem so pomembni naslednji koraki:
• fizična ločitev od partnerja,
• možnost, da žrtev pove svojo zgodbo
• možnost ekonomske neodvisnosti
• spoznavanje novih življenjskih modelov in perspektiv
• ustvarjanje nove socialne mreže.
Tudi načela poslovnega vodenja omenjenih organizacij pomembno prispevajo k kvaliteti

njegovega delovanja. Sem sodijo uvid v situacijo, kultura komuniciranja zaposlenih, ki ni
hierarhična, vizija ustvarjanja prihodnosti, pripravljenost na spremembe in usmerjenost k
odličnosti (Božič, 2001: 53-66).
V okviru strokovne službe Socialne zbornice Slovenije trenutno sodeluje 13 organizacij, kjer
lahko poiščejo pomoč ženske in otroci v stiski, od tega so 4 ustanovljene kot javni zavod, 9 je
nevladnih organizacij. Mrežo organizacij sestavlja 6 materinskih domov, 6 zatočišč in 1
sorodna organizacija, ki so razpršene po Sloveniji. Po številu organizacij je v ospredju
Osrednjeslovenska regija, v kateri je skoraj polovica organizacij (šest). Sledita ji Dolenjska in
Obalno-kraška regija s po dvema organizacijama. Ena organizacija je v Podravski, Posavski
in Savinjski regiji, medtem ko v mreži še ni organizacije iz Gorenjske, Goriške, Koroške,
Pomurske in Zasavske regije. V teh organizacijah je 55 zaposlenih, in sicer v materinskih
domovih 19, v zatočiščih 26 in v sorodnih organizacijah 10. V delo so vključene tudi
prostovoljke. Večina zaposlenih ima končano VI ali VII stopnjo izobrazbe. V vseh regijah
razpolagajo s 146 bivalnimi mesti od tega 85 (57,5%) v materinskih domovih in 62 (42,5%) v
zatočiščih. V osrednjeslovenski regiji je v materinskih domovih na voljo 53 ležišč, v Obalno-
kraški regiji 21 in v Dolenjski 10 ležišč. V zatočiščih je v Podravski regiji 22 ležišč, v
Savinjski 14, v Osrednjeslovenski in Dolenjski skupaj 20 in v Posavski 6 ležišč. Organizacije
so financirane s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, nevladne pa imajo kot
dopolnili vir sredstev donacije. Pomanjkanje sredstev je razlog, da se omenjene organizacije
soočajo z menjavanjem kadrov in neustreznimi zaposlitvenimi pogoji. V večini organizacij se
kažejo skupne potrebe po trajnejšem financiranju programov in izboljšanju delovnih razmer.
To je potrebno za razvijanje novih specializiranih oblik pristopov za ženske in otroke, ki
imajo trajne težave v duševnem zdravju, so odvisne od alkohola in drog in v nekaterih
primerih okužene s prenosljivimi boleznimi (Grošelj in Smonker, 2001: 21-23).
7.7.4 Ženska svetovalnica in Društvo SOS telefon
Osnovna načela dela Ženske svetovalnice in Društva SOS telefon so: brezplačna pomoč,
zagotavljanje zaupnosti in anonimnosti, nediskriminacijska praksa dela, zmanjševanje
nesorazmerja med svetovalko in uporabnico (uporabnica je v procesu opolnomočenja aktivni
subjekt). Na podlagi teh načel izvirajo tudi principi dela svetovalk in pravice uporabnic.
Svetovalka mora uporabnico aktivno in empatično poslušati, dovoliti ji mora, da njena zgodba
pride na dan, mora verjeti uporabnici, ustvariti varno vzdušje v prostoru, pustiti uporabnici, da
usmerja pogovor, komunikacija mora biti enostavna, ne sme ji vsiljevati svojih rešitev, ker jih
mora žrtev najti sama. Uporabnice imajo pravico do: brezplačne pomoči, izbire pomoči v
okviru programa, informiranja o oblikah pomoči izven Ženske svetovalnice in Društva SOS
telefon, zamenjave svetovalke, spoštovanja individualnosti žrtve, definicije svojega problema
in njegovega reševanja, informiranja o vseh dogajanjih, ki jo zadevajo, anonimnosti, pritožbe,
prekinitve programa brez obrazložitve in izbire urnika svetovanja.
Proces dela je lahko kratkotrajen ali dolgotrajen, sestoji se iz naslednjih faz:

1) imenovanje problema (poudarjanje pomena izkušnje žrtve, normalizacija, izražanje
čustev),
2) ponoven prevzem nadzora nad življenjem in vzpostavitev varnosti (zadeva kontrolo
lastnega telesa in vzpostavitev varnega socialnega okolja) in
3) evalvacija procesa svetovanja (skupaj s svetovalko ugotovita, kateri cilji so bili
doseženi).
Pomembno je načrtovanje varnosti žrtve, ko se odloči zapustiti nasilnega partnerja ali, da se k

njemu vrne, če nima drugega izhoda. Slednje zahteva dobro analizo tveganj za žrtev.
Uporabnica sama oceni, kdaj so razmere ugodne, da partnerja zapusti. Analiza tveganja
obsega pregled družinskega in osebnega stanja in zmožnosti žrtve. Tveganja žrtve so
povezana z nasiljem (tveganje poškodbe), z otroki (možnost izgube otrok), s financami
(premoženjsko oškodovanje, odsotnost dohodka), z družino in prijatelji (ocena njihove
reakcije na njeno odločitev, ali ji bodo stali ob strani), s partnerjem (ločitev, s čimer tvega
osamljenost, ali pa zaradi bolezni ni sposobna skrbeti zase), z zakonodajo (nasilnež je žrtev
prisilil v različna kazniva dejanja in ji grozi s prijavo), z življenjskim okoljem (dostopnost
pomoči) (Božac in Deležan, 2003).
7.7.5 Zagovorništvo
Zagovorništvo je proces, v katerem žrtev pridobiva na moči in samozavesti. Osnovne naloge

zagovorništva so pomoč in podpora pri reševanju individualne problemske situacije žrtve in
zagovarjanje njenih potreb in interesov v ustreznih državnih institucijah. Iz tega sledi, da se
zagovorniki vplivajo na oblikovanje politične in družbene realnosti. Zagovornice so zaposlene
tako v nevladnih kot v vladnih institucijah (zdravstvu, socialnem delu, pravosodju) in se pri
svojem delu srečujejo z nasiljem nad ženskami. Njihovo delo je spremljanje žensk na razne
institucije, kjer se lahko hitro počutijo brezpravne ter pomoč pri sestavljanju uradnih dopisov,
prošenj in pritožb.
7.8 Pomoč storilcem nasilja v družini
Na podlagi analize publikacij smo ugotovili, da so v Sloveniji prisotne velike vrzeli na

področju nudenja strokovne pomoči storilcem nasilja. Že samo dejstvo, da sta v obdobju od
1998 do 2003 izšli samo dve diplomski nalogi, in sicer na Visoki šoli za socialno delo
(Sušnik, 2000) in na Fakulteti za družbene vede (Boškić, 1999), kaže na to kako malo
zanimanja in kako malo strokovnega znanja premoremo v slovenskem prostoru na tem
področju. Kljub temu, da imajo storilci nasilnih dejanj možnost za rehabilitacijo v zaporih in
možnost povezave z društvi, ki lahko ponudijo storilcem prvo pomoč ali jih vsaj usmerijo na
pravi naslov, ostaja v Sloveniji velika potreba po specialnih znanjih in dodatnem
izobraževanju strokovnih kadrov v tujini.
7.8.1 DNK – Društvo za nenasilno komunikacijo
V 70. letih 20. stoletja so se v ZDA pod vplivom ženskih gibanj začeli oblikovati programi za
povzročitelje nasilja. Cilji programov so zagotavljanje varnosti žrtvam nasilja, spreminjanje
odnosa do nasilja in učenje nenasilnega vedenja. Pri nas se s pomočjo storilcem nasilja
ukvarja Društvo za nenasilno komunikacijo, ki je bilo ustanovljeno leta 1996. Njihova
dejavnost zajema tudi osveščanje javnosti in svetovanje vladnim organizacijam, kot so šole,
centri za socialno delo, psihiatrične ustanove.
Društvo za nenasilno komunikacijo izvaja naslednje programe (vir: DNK, 2003):

• krizna telefonska linija,
• druženje z otroki iz družin, kjer je prisotno nasilje,
• preventivne delavnice za osnovne in srednje šole z motom »Ničelna toleranca do
nasilja!«,
• individualno svetovanje za žrtve nasilja,
• individualno svetovanje za povzročitelje nasilja,
• mediacija,
• zagovorništvo in spremstvo.
Program intervencije ali terciarne preventive zajema svetovanje osebam, žrtvam in storilcem
nasilja. V ta namen deluje telefonska linija. Žrtve in storilci ter drugi, ki opazijo nasilje v svoji
okolici in so zato zaskrbljeni, lahko s pomočjo telefonskega pogovora dobijo informacije o
možnostih reševanja tovrstnih problemov. V primerih dolgotrajnih sporov, ki jih vpleteni
sami ne morejo razrešiti, se lahko po telefonu naročijo na mediacijo. Namen metode
mediacije je iskanje skupnega, obojestranskega, konkretnega dogovora v zvezi s problemom.
Metoda ni primerna, kadar je nasilje že prisotno.
Društvo DNK pri delu s storilci nasilja izhaja iz feminističnih prepričanj, za svetovanje pa
uporabljajo eklektični svetovalni model, ki združuje več metod posameznih teorij:
feministične, gestalt, realitetne, družinske, transakcijske in drugih. Pri svojem delu se
zgledujejo po programu Dultuth Intervention, W.I.S.E. in Move. Kot nevladna organizacija v
slovenskem pravnem sistemu nimajo nobenih pravnih kompetenc in njihova mnenja niso
zavezujoča za vladne organe. Kljub temu v zadnjem času sodišča pogosto izrečejo vzgojni
ukrep mladostniškim prestopnikom in jih napotijo na Društvo za nenasilno komunikacijo.
Pravila individualnega svetovanja povzročiteljem nasilja so v DNK povezana z

zagotavljanjem anonimnosti storilcu, zagotavljanjem varnega prostora za izvajanje programa,
ščitenjem osebne integritete storilca (svetovalka ne zahteva podatkov, ki jih storilec ni
pripravljen dati). Svetovalka lahko storilca obravnava le, če ne dela z njegovim partnerjem.
Uporabniki in uporabnice se naročijo po telefonu, ob prvem obisku pa se s svetovalko

dogovorijo o pravilih, podpišejo pogovor in določijo število srečanj. Za uspešen potek
obravnave, mora uporabnik ali uporabnica spoštovati odločbe, ki jih izdata sodišče in center
za socialno delo glede stikov z otroki, preživnine, prepovedi približevanja. Prav tako mora
uporabnik redno obiskovati svetovanje, v njem aktivno sodelovati in se držati urnika. Namen
svetovanja je uvid v lastna prepričanja, povezana z uporabo nasilja. Storilec naj bi nasilje
pričel razumeti kot zlorabo nesorazmerja moči in zanj prevzel odgovornost. Tekom
svetovalnega procesa naj bi se tudi naučil v praksi uporabljati nenasilno komunikacijo.
Avtorica Sušnik (2000), ki je tudi aktivna članica društva, je ugotovila, da je delo s storilci
uspešno samo v primerih, če se storilci sami odločijo za program. Do podobnih sklepov je
prišla tudi avtorica Boškić (1999). Uspeh pomoči storilcem je bil po njenih navedbah odvisen
od njihove motivacije, da se spremenijo. Pri polovici uporabnikov je bilo svetovanje glede na
hitrost in stopnjo napredka zelo uspešno, pri 33,3% je bil postopek dolgotrajen, pri 13% je bil
postopek neuspešen. Na podlagi izkušnje dela s storilci je avtorica Sušnik (2000) predlagala,
da bi bilo treba v prihodnje program pomoči storilcem ločiti glede na njihovo starost in
motiviranost.
7.8.2 Socialna rehabilitacija v zavodih za prestajanje kazni zapora
V okviru analize obsega nasilja v družini in analize pomoči žrtvam in storilcem nasilja v
družini, smo želeli pridobiti statistične podatke tudi iz zavodov za prestajanje kazni zapora,
vendar se je izkazalo, da statistične evidence ne vodijo na način, ki bi lahko koristil naši
raziskavi. Na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij smo dobili v zvezi s socialno
rehabilitacijo naslednje informacije:
• obstaja objektivna potreba po usmerjeni raziskavi v zvezi z nasiljem v družini,
• za začetek bi bilo priporočljivo izvesti pilotsko raziskavo,
• pri vodenju statistike se kot vodilni kriterij uporablja člen, na podlagi katerega je bil
storilec obsojen, le-ta pa pogosto ni indikator za nasilje v družini,
• zaradi vodenja evidence po členih kaznivih dejanj, je specialni recidivizem težko
dostopen, saj je lahko storilec vsakič obsojen po novem členu,
• obstaja potreba po sistematični obravnavi nasilja – vpeljevanju posebnega programa,

• obstaja potreba po vzpostavitvi kvalitetne mreže, ki bi povezovala zavode za prestajanje
kazni zapora z inštitucijami, ki bi spremljale storilca po prestani zaporni kazni (še zlasti v
primerih povratništva),
• obsojenci v zavodih za prestajanje kazni zapora so vsi obravnavani po socioterapevtskem
modelu,
• nasilje v družini bi bilo objektiven kriterij za razporejanje obsojencev v male
socioterapevtske skupine, ki se različno pogosto sestajajo po zavodih za prestajanje kazni
zapora (od 1-krat na teden do 1-krat na dva tedna),
• v primeru, da obsojenec soglaša, se vzpostavi sodelovanje med zavodom za prestajanje
kazni zapora in CSD,
• vsak obsojenec ima v času prestajanja kazni zapora svojega nosilca primera, ki ga zelo
dobro pozna,
• individualno delo in učinki so odvisni od obsojenčeve motivacije za sodelovanje, zato se
spolno nasilje in nasilje v družini pogosto ne razkrije, saj želi obsojenec govoriti le o
dejanjih, za katera je kaznovan,
• individualno delo se ne izvaja po enotnem programu.
Iz gradiva Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (Černelč idr., spletna stran:
www.vpvs.uni-lj.si/krim/ zbornik_kriminoloska_konferenca_2003.pdf) smo razbrali prizadevanja za
zmanjšanje povratništva v smislu uvajanja novih metod dela s priporniki. Ta zavod naj bi bil
edini v Sloveniji, kjer poteka organizirana obravnava pripornikov s strani strokovne službe.
Delo strokovnega tima se izvaja kot preventivna in psihohigienska dejavnost, ki poteka v
obliki velikega števila razgovorov s priporniki. V letu 2002 je bilo od 391 pripornikov 32%
vključenih v intenzivnejšo individualno obravnavo. Zraven sodobnih metod, ki jih že izvajajo
(obravnava odvisnosti, trening socialnih veščin), se iščejo tudi nove metode dela s priporniki
(psihoterapija, poklicno in študijsko svetovanje) in možnosti za širitev aktivnosti, vendar
primanjkuje možnosti za dodatno izobraževanje. Ker po mnenju strokovnega tima ZPKZ
Ljubljana delež povratnikov narašča, bi bilo nujno potrebno uvesti program za delo s
priporniki, še zlasti s tistimi, ki jim je bila prostost odvzeta prvič. Za ugotavljanje uspešnosti
sedanjega dela pa bi bilo potrebno spremljanje ljudi po odpustu.
Kadrovske razmere za kvalitetno psihohigiensko delo z zaporniki niso ugodne, zato so

psihologi po večini usmerjeni v pripravo sprejema, informiranje zapornikov o zavodskih
pravilih, procesno diagnostiko, pripravo individualnih programov in po potrebi dajanje
strokovne pomoči. V letu 2000 je bilo, po poročilu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, v
slovenskih zaporih zaposlenih pet psihologov, ki so v kritičnih situacijah pomagali tudi v
dislociranih oddelkih. Le-ti namreč ne zaposlujejo nobenega psihologa. V istem letu je bilo v
slovenskih penalnih zavodih skupno 6.703 zaprtih oseb, od tega 169 (2,5%) žensk in 41
(0,6%) mladoletnikov, povprečno stanje, ki vključuje prilive in odlive pa je znašalo 1.130
zaprtih oseb v vseh zavodih. To pomeni, da je bilo v letu 2000 na enega psihologa
predvidenih 226 zapornikov.
V slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora je bilo v letu 2000 za področje postpenale
zaposlenih 14 socialnih delavcev, ki so se ukvarjali s socialno obravnavo priprtih, upravno
kaznovanih oseb in obravnavo obsojencev in mladoletnikov. Skrbeli so za pomoč pri
razreševanju posameznikove socialne problematike v domačem okolju, sodelovali so z
družino, vzpostavljali postpenalne koordinacije s CSD, obsojencu so zagotavljali materialno
varnost in ugotavljali obsojenčevo delazmožnost po odpustu, reševali nastanitveno
problematiko, idr. Zaradi majhnega števila so jim pri tem pomagali pedagogi, ki so bili v letu
2000 v zavodih za prestajanje kazni zapora zastopani v še enkrat večjem številu od socialnih
delavcev in psihologov. Ugotovljeno je bilo, da je bil na odprtih oddelkih največji delež
obsojencev, ki so imeli ob odpustu urejeno zaposlitev. V približno polovici primerov so
odhajali obsojenci iz zapora, ne da bi imeli urejeno zaposlitev, pri čemer je za tako stanje
najpogostejši razlog ta, da jim zaposlitve ni bilo mogoče zagotoviti. Nekoliko več kot
polovica zapornikov se je po prestani zaporni kazni vrila domov, petina se jih nastanila pri
sorodnikih, 1,2% pa je odšlo iz zapora brez urejene nastanitve. Ti so svojo stanovanjsko
stisko reševali po odpustu.
7.9 Statistični podatki organizacij za pomoč žrtvam in storilcem nasilja v

družini
Nekatere organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo žrtvam in storilcem nasilja v družini,

objavljajo statistične podatke na svojih internetnih straneh, npr.: SOS telefon, Zatočišče
Ljubljana, Urad za enake možnosti. S pomočjo podatkov z internetnih strani je možno dobiti
vpogled v letno število klicev na SOS telefon. Graf 63 prikazuje visok porast števila klicev, s
1000 v letu 1999 (leto ustanovitve) na 5000 v letu 2000 in postopno ustaljevanje števila klicev
(približno 5000 letno) v letih 2001 do 2003. Telefoni so, zaradi uporabnikove anonimnosti in
trenutne potrebe po pogovoru ter potrebe po razbremenitvi napetosti zaradi problema, najbolj
popularna oblika pomoči. To podkrepljujejo tudi podatki Ženske svetovalnice, kjer je v
obdobju med letom 2000 in 2003 (5 mesecev) dežurni telefon prevzel skoraj dve tretini
uporabnic, ki so iskale pomoč pri tej organizaciji (graf 64). Ženska svetovalnica pa je v tem
obdobju nudila tudi druge oblike pomoči: šestina njihovih aktivnosti je bila usmerjena v
nudenje zagovorništva, nadaljnja šestina v individualno kontinuirano svetovanje, preostali
deleži so se porazdelili med dajanje pomoči v obliki individualnega dela s članico skupine,
dajanje pomoči za ženske, ki doživljajo nasilje v družini in vodenje skupine za ženske, ki so
doživele posilstvo.
V zadnjih letih so se na področju primarne preventive nasilja pojavile tudi številne

preventivne delavnice. Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK), ki ima široko paleto
ponudb različnih oblik pomoči, je med leti 1999 in 2003 (9 mesecev) v preventivne delavnice
vključilo toliko osnovnošolcev in srednješolcev, da je njihova aktivnost na področju
preventive pokrila več kot polovico vseh njihovih aktivnosti (graf 65). Tretjina njihove
pomoči je bila uporabnikom in uporabnicam podana potem telefona za žrtve nasilja. Preostala
desetina nudenja pomoči pa je bila izvedena v obliki individualnega svetovanja za žrtve
nasilja, individualnega svetovanja za otroke in mladostnike in vodenja skupine za pomoč
ženskam z izkušnjo nasilja.
Analiza odhodov uporabnic Zatočišča Ljubljana v obdobju med leti 1998 in 2003 (8 mesecev)
je dala zanimive rezultate. Izkazalo se je, da se v zadnjih dveh letih nobena uporabnica, ki je
zapustila zatočišče, ni odločila za najem stanovanja, kar lahko razumemo kot posledico dragih
najemnin in visokih cen za nakup stanovanja. V zadnjih dveh letih vedno manj žensk zapušča
zatočišče, proporcionalno pa se je tudi dvignil delež žensk, ki se po odhodu vračajo v nasilni
odnos. Leta 2000 je zatočišče zapustilo največ žensk (20), najmanj se jih je vrnilo v nasilni
odnos (15%) in največ jih je najelo stanovanje (45%). V letu 2003 so do meseca avgusta
zatočišče zapustile samo 4 ženske, od tega so se 3 vrnile v nasilni odnos (graf 66). Tako
dinamiko izstopov lahko razumemo kot problematično, saj bi naj zatočišče bilo le prehodna
rešitev za ženske, ki doživljajo nasilje v družini. Vendar obstoječa socialnoekonomska
situacija mnoge ženske zavira na poti k osamosvojitvi iz nasilnega odnosa.
V raziskavi o mreži organizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, je bilo ugotovljeno, da je

slovenska mreža centralizirana in diskriminira tiste žrtve, ki živijo v bolj oddaljenih in manj
razvitih slovenskih regijah, in to tako po številu dostopnih organizacij kot tudi po vrsti.

Žrtvam nasilja je največje število raznovrstnih organizacij dostopnih v Osrednjeslovenski
regiji, kjer je na razpolago ena tretjina vseh slovenskih organizacij, ki se ukvarjajo s pomočjo
žrtvam nasilja (slika 1). Tako ima v Osrednjeslovenski regiji sedež 12 CSD, medtem ko jih je
v večini ostalih regij trikrat manj. V Osrednjeslovenski regiji so, razen varne hiše, zastopane
vse organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo ženskam, žrtvam nasilja v družini (materinski
dom, zatočišče, zavetišče, krizni center, društva, združenja, zavodi, centri za pomoč,
svetovalnice, terapevtske pomoči, telefoni), medtem ko v obalno kraški in zasavski regiji,
razen CSD, ni prisotne nobene druge organizacije (graf 67).
7.10 Evalvacija učinkov socialnega dela v organizacijah institucionalne pomoči
Publikacije na ravni diplomskih nalog (Hodnik in Meden, 1998; Verovšek 1999; Fras in
Dukarić, 1999; Zupanc, 1999; Premzl, 2000; Čekada in Kadiš, 2001; Božič, 2001; Nosan,
2001; Kopitar, 2001; Toškan, 2001; Kikel, 2002; Mejak, 2002; Miklavčič, 2002; Božac
Deležan, 2003) so na podlagi intervjujev in anket z uporabnicami zatočišč ocenjevale učinke
socialnega dela v času bivanja in po njihovem odhodu iz zatočišč (varnih hiš, materinskih
domov).
7.10.1 Osnovne značilnosti življenjske situacije žensk, žrtev nasilja v družini pred
odhodom od nasilnega partnerja v varno hišo, materinski dom ali zatočišče
Življenjske zgodbe uporabnic o življenju v nasilnem odnosu so bolj ali manj podobne.
Pripovedovale so, da se je nasilje začelo kmalu po poroki ali začetku skupnega življenja ali v
nosečnosti. Doživljale so vse vrste nasilja, ki se je tekom let stopnjevalo. Partnerji so jih
nadzorovali in jih tako vse bolj socialno izolirali. Ženske so nasilje prekrivale in v nasilnem
odnosu iz različnih vzrokov vztrajale dolgo let. Med mnogimi razlogi za vztrajanje v nasilnem
odnosu so najpogosteje omenjale:
• upanje, da se bo partner spremenil,
• strah pred partnerjevim maščevanjem, če bi se ločila,
• sram, da bi za nasilje izvedeli njeni starši in prijatelji,
• skupni otroci,
• vernost,
• slabe izkušnje s policijo, centri za socialno delo in zdravniki (naletele so na
nerazumevanje strokovnih delavcev, ki so jim pripisovali delež krivde ali pa niso ukrepali
zaradi pomanjkanja dokazov),
• izgubo samozavesti in samospoštovanja (občutek krivde, ker njihov zakon ni uspel;
mislile so, da so s svojim obnašanjem same izzvale partnerjevo nasilno obnašanje),
• vdale so se v usodo (občutek nemoči in izčrpanost),
• ekonomska odvisnost od partnerja,
• neseznanjenost s svojimi pravicami,
• napačno iskanje vzrokov za nasilje (vzroke za nasilje niso iskale v partnerju, temveč zunaj
njega),
• izguba podpore najbližjih.
Mnoge ženske so od partnerja odšle že večkrat in so se nato vračale, ker jim je grozil z
umorom ali obljubljal, da se bo stanje izboljšalo. Odločitev za odhod je bila za žrtve najtežja
zato, ker so s tem izgubile svoj dom, partnerji-nasilneži pa ne.

7.10.2 Učinki bivanja v varni hiši in v materinskem domu
Za odhod od doma so se ženske, žrtve nasilja odločile, ko nasilja preprosto niso mogle več
prenašati in so po njihovi oceni za to nastopile ustrezne okoliščine. Tako so kot odločilni
trenutek za odhod navajale upokojitev, odraslost otrok, zahteve otrok, da končno ukrepa,
gledanje televizijske oddaje o nasilju nad ženskami, ki jih je motiviralo k sklepu, da nasilja ne
bodo več prenašale, poskus samomora itn.
Uporabnice so pozitivno ocenjevale bivanje v materinskem domu, varni hiši ali zatočišču.
Največ jim je pomenil občutek varnosti in miru, možnost pogovora o doživetem in da so jim
svetovalke verjele. Kljub temu so imele ob prihodu v institucijo mešane občutke. Po eni strani
zadovoljstvo, ker so se umaknile in po drugi negotovost zaradi občutkov sramu in izgube, ker
so zapustile dom, partnerja in svoje osebne stvari.
Podpora in razumevanje svetovalk in sostanovalk jim je pomagala, da so izgubile občutek

socialne izolacije, postopoma se jim je vračalo tudi samospoštovanje. Strokovno pomoč so
ocenjevale kot izredno pomembno za urejanje svojega življenja v prihodnosti. S pomočjo
socialnih delavk so začele urejati svoje življenje (ločitev, tožba za nasilje, zaposlitev,
reševanje stanovanjskega problema). Po odhodu iz institucije so imele največkrat socialne in
ekonomske težave, kot so stanovanjski in zaposlitveni problemi, izterjava preživnine od
bivših partnerjev idr. Ženske, ki se niso vrnile k nasilnemu partnerju, so bile z novim načinom
življenja zadovoljne in so si prizadevale nuditi otrokom varen dom ter poskušale nadomestiti
zamujeno. Prav tako so ponovno začele navezovati socialne stike in se več ukvarjati s sabo.
Uporabnice so predlagale izboljšanje ponudbe in odpravo nekaterih pomanjkljivosti.

Največkrat so navajale zagotavljanje večje varnosti, odpravo prostorske stiske in več
strokovne pomoči njihovim otrokom.
7.10.3 Osveščenost strokovne in laične javnosti za problematiko nasilja nad žensko v

družini
Avtorji so v publikacijah ugotavljali, da je osveščenost strokovne in zlasti laične javnosti

pomanjkljiva. Na temo osveščenosti strokovne (policistov) in laične (dijakinje) javnosti so
bile opravljene tri diplomske naloge:
• Smolej Simona in Šubic Jasmin: Osveščenost študentov o problemu nasilja nad
ženskami, 2001,
• Grden Klara in Gašper Brigita: Nasilje med najstniškimi pari, 2001 in
• Plaz Maja: Nasilje nad žensko v družini, partnerskih in sorodstvenih zvezah, 1999.
V nalogi (Smolej in Šubic, 2001) sta avtorici testirali seznanjenost študentov socialnega dela
in socialne pedagogike s stanjem na področju nasilja nad ženskami in preverjali njihova
stališča do tega pojava. Ugotovili sta, da je seznanjenost študentov s problematiko nasilja nad
ženskami zadovoljiva, vendar pa 13% anketiranih študentov socialne pedagogike ni vedelo,
da obstajajo varne hiše in 60% anketiranih študentov iz obeh fakultet ni vedelo, da v Sloveniji
nasilje doživlja vsaka peta ženska. Ugotovili sta, da so rezultati o stališčih do nasilja nad
ženskami zaskrbljujoči. Študentje so pokazali nagnjenost k racionalizaciji in minimalizaciji
vzrokov za nasilje. 44,5% jih je menilo, da je ženska, ki doživlja nasilje, odvisna od moškega;
49,3% jih je menilo, da je vzrok za nasilje odvisnost od alkohola. 15% jih je menilo, da so
ženske žrtve nasilja mazohistke in da v njem uživajo. Navajali so tudi druge vzroke za

nasilnost storilca, kot so: revščina, impotenca, živčnost, nezaposlenost. Zaključili sta, da
študentje niso dovolj osveščeni in da imajo zelo stereotipna stališča do nasilja.
Avtorici (Grden in Gašper, 2001) sta testirali stališča do nasilja med dijakinjami triletnih in
štiriletnih šolskih programov v Novem mestu. Dekleta v triletnih šolskih programih so v
primerjavi z gimnazijkami bolj verjela v romantično ljubezen, bolj sprejemala žensko vlogo,
bolj opravičevala fantova nasilna dejanja in manj verjela vase. Največ in najpogosteje so
nasilje doživljala dekleta v štiriletnih programih (brez gimnazijk). Gimnazijke so doživljale
najmanj nasilja. Manj so bile pripravljene opravičevati fantova nasilna dejanja in bile manj
odvisne od njegove ljubezni. Dekleta, ki so doživljale nasilje, so bile pod večjimi pritiski
primarnega okolja, da se čimprej osamosvojijo in ustvarijo družino. Zato so bile do nasilja
tudi bolj tolerantne.
Avtorica (Plaz, 1999) je anketirala policiste, ki so se dodatno izobraževali v okviru Društva za

nenasilno komunikacijo. Izobraževanje policistov je bil del projekta, katerega cilj je bil
spodbuditi sodelovanje med ženskimi nevladnimi organizacijami in policijo na področju
preprečevanja nasilja nad ženskami in otroki ter zmanjševanja posledic nasilja. Izobraževanja
se je udeležilo 607 policistov iz Policijske uprave Ljubljana. Učinki izobraževanja policistov
so bili po mnenju avtorice zadovoljivi, saj so se policistom odprla nekatera nova vprašanja. In
sicer v zvezi z izboljšanjem zaščite in pomoči žrtvam; z učinkovitostjo drugih institucij, kot
so centri za socialno delo in sodišča; z izboljšanjem sodelovanja med institucijami pri pomoči
žrtvam; s povečanjem učinkovitosti policije; z možnostmi sprememb zakonodaje in
učinkovitim informiranjem javnosti o problemu nasilja. Več kot polovica policistov je
pokazala zanimanje za poglobitev znanja na področju nasilja v družini, in sicer v obliki
seminarjev, (multidisciplinarnih) predavanj in okroglih miz.
Na področju občutljivosti strokovne javnosti za problem nasilja nad ženskami je bila

opravljena tudi mednarodna raziskava z naslovom Podoba žrtev (spolnih) deliktov in odnos
do nasilja - problem stigmatizacije, katere izsledke so avtorji Kury Helmut, Pagon Milan in
Lobnikar Branko, letos (2003) objavili v Reviji za krimninalistiko in kriminologijo. Z
raziskavo so analizirali odnos anketirancev (študenti visoke policijske-varnostne šole in
policisti v Sloveniji in Nemčiji) do žensk, ki so bile žrtve spolnega nasilja. Ugotovljene so
bile pomembne razlike med Slovenijo in Nemčijo. Slovenski anketiranci so bili veliko bolj
tradicionalni pri dojemanju družbene vloge žensk. V primerjavi z nemškimi anketiranci so bili
bolj naklonjeni nasilju v zakonski zvezi in manj sočutni do žrtev posilstva v zakonski zvezi.
Tovrstna naravnanost pri organih kazenskega pregona pripomore k sekundarni stigmatizaciji
žrtve, zato je treba zanje vpeljati permanentno izobraževanje, ki bo povečalo osvečenost in
empatijo do žrtev.

8 PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE SEDANJEGA STANJA IN
PRIPOROČILA ZA ZAKONODAJO
Da bi se nasilje nad ženskami v družini zmanjšalo, je potrebna temeljita prenova družbenih,

ekonomskih, političnih in kulturnih institucij v skladu s človekovimi pravicami. Za
učinkovitejše reševanje nasilja nad ženskami v družini bi morali biti zagotovljeni:
1) Učinkovitejša povezanost med institucijami

Sem sodijo večja pomoč države, razvoj celovite politike ukrepov na področjih kazenske in
družinske zakonodajne, stanovanjske in zaposlovalne politike.
2) Sprememba kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku

Inkriminacija nasilja v družini ni sporna, vendar se je treba zavedati omejenega dometa
kazenskega prava v smislu preprečevanja nasilja. Usmeriti se je treba v ukrepe, ki ne bi
ogrožali družine, hkrati pa bi omogočili učinkovito intervencijo v primerih nasilja. Mednje
sodijo: krepitev mrež socialnih služb, razvijanje strokovne pomoči žrtvam in storilcem nasilja
v družini in iskanje alternativ v okviru sodnega obravnavanja (npr. specializirano sodišče za
družinsko nasilje). Na področju nasilja nad ženskami v družini bi morali po mnenju Filipčič in
Šelihove (2003) imeti sistemski zakon, ki bi urejal več področij:
a. zakon o policiji (prepoved približevanja in pravilnik o izvajanju tega ukrepa),
b. zakon o kazenskem postopku (sprememba sedanje pristojnosti preiskovalnega
sodnika, ureditev postopka sodnega preizkusa policijsko odrejenega ukrepa,
določitev pogojev in postopka za sodno podaljšanje ukrepa do 60 dni),
c. zakon o socialnem varstvu (obvezno organiziranje t.i. interventnih služb za
izvajanje in pravilnik o njihovem delu v primeru izrečenega ukrepa prepovedi
približevanja),
d. sodni red (določiti primere nasilja v družini kot prednostne).
Potrebne bi bile tudi naslednje zakonske spremembe:
a. »prepoved približevanja določeni osebi«: v ZKP (195.a čl.) je treba urediti
postopek v primerih, ko je v času vložitve predloga za odreditev tega ukrepa
obdolženec na prostosti. Odpraviti je treba kontradiktorne elemente pri
podaljševanju izvrševanja tega ukrepa. Sedanjemu 195.a čl. bi morali dodati
nov odstavek, ki bo določal subsidiarno uporabo določil o priporu. Vsebinsko
bi morali dopolniti tudi ukrep s prepovedjo vseh stikov, tudi tistih, ki so
neodvisni od fizične razdalje med osebama (uporaba tehničnih pripomočkov,
mobilnih telefonov).
b. Glede začasne odredbe »izselitev zakonca iz skupnega stanovanja«: v ZPP (2.
odst. 411. čl.) je treba urediti vprašanje izvršbe te začasne odredbe (možnost
prisilne izselitve in ne samo prisiljevanja k izselitvi s kopičenjem denarne
kazni). Ta ukrep ne velja v primerih izvenzakonskih skupnosti, ker je vezan na
zakonski spor med partnerjema, ki sta pravnoformalno potrdila zakonsko
zvezo. Zato je v trenutni situaciji izvenzakonskemu partnerju na razpolago le
zaščita v okviru kazenskega prava, ki pa v številnih primerih nasilja ne doseže
namena. Možna rešitev bi bila, da bi bila izselitev iz skupnega stanovanja
vezana tudi na urejanje premoženjsko-pravnih vprašanj.
c. Odpraviti pomankljivosti pri klasifikaciji kaznivega dejanja nasilništva.
Izvršitvena dejanja (hude žalitve, grdo ravnanje, povzročanje nasilja, ogrožanje
varnosti) so našteta le alternativno, zato se storilcu sodi le za eno kaznivo
dejanje. Storilec, ki je povrzočitelj več izvršitvenih dejanj, bi moral biti sojen
za vsa izvršitvena dejanja – podobno kot kazniva dejanja v steku.

d. V zvezi s prekrški zoper javni red in mir (ZJRM 10/1) se pojavlja nejasnost v
zvezi s pojmom 'družina'. Ni jasno, ali gre za nuklearne ali razširjene družine.
Nadalje tudi ni jasno, kam sodijo zakonske in izvenzakonske partnerske zveze
brez otrok. Slednje bi bilo potrebno v zakonu enačiti z družino, saj so pogosta
oblika družinske celice, ko gre za invalidne, hendikepirane, istospolno
usmerjene pare in pare, ki ne morejo imeti otrok. Potrebno bi bilo vpeljati
boljšo definicijo za prestrašenost, prizadetost, občutke ogroženosti, da v sodni
praksi ne bi prihajalo do nepravičnih sodb, ki so posledica vrednostnih presoj
posameznih sodnikov in tožilcev. Le-te namreč pogosto odražajo
nepoznavanje otroške psihologije in družinske problematike. Sodniki, ki sodijo
za kazniva dejanja nasilja v družini, bi morali opraviti specializacijo za to
področje.
e. Kaznivo dejanje posilstva zastara po 10 letih. Kazniva dejanja zoper spolno
nedotakljivost v družini ne bi smela zastarati, saj psihodinamika čustvenih in
motivacijskih procesov ob tovrstni travmi kaže, da se številne žrtve osvobodijo
procesa zanikanja šele po desetih letih ali kasneje in so šele takrat pripravljene
na izpeljavo sodnega postopka.
f. Kazniva dejanja in prekrški v zakonski in izvenzakonski zvezi zastarajo po 3
mesecih, razen če gre za najtežje oblike kaznivih dejanj, ki so pregonljive po
uradni dolžnosti. Kazniva dejanja v partnerski zvezi bi morala biti
obravnavana po enakih pravilih kot ista dejanja, ki jih je povzročil storilec
zunaj partnerske zveze.
g. Omejitev oz. prepoved telesnega kaznovanja otrok: disciplinsko kaznovanje
otrok, ki vključuje fizično silo, bi moralo biti obravnavano kot prekršek. Za tak
način soočanja s konflikti bi morala sodišča izrekati sodni opomin in obvezno
vključitev staršev v program učenja nenasilne komunikacije. Dejanje ne bi
smelo zastarati.
3) Kaznovalna politika storilcev nasilnih dejanj

Kaznovalna politika za storilce kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter zoper spolno
nedotakljivost je premila, saj so kazni primerljive z nekaterimi kaznivimi dejanji zoper
premoženje. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi morala družba do teh kaznivih dejanj
izkazati najmanj tolerance. V sodni praksi se storilcem nasilja v družini ne izreka vseh
možnih ukrepov. Sodnike bi bilo treba spodbujati k izrekanju novih ukrepov, npr.: ukrep
prepovedi približevanja, ukrep izselitve iz skupnega stanovanja, ukrep varstvenega
nadzorstva. V primerih, ko se sodišče odloča za procese mediiranja (postopke poravnavanja
med storilcem in žrtvijo), bi se mediacija morala dopolnjevati z ukrepi civilne narave.
4) Spreminjanje zakonodaje
Spreminjanje naj ne bi potekalo kot izolirano povzemanje posamičnih ukrepov iz tujih
pravnih sistemov (npr. avstrijskega), saj so le-ti vsebinsko drugačni in neprilagojeni
celotnemu sistemu ukrepov v slovenskem pravnem sistemu. K spreminjanju slovenske
zakonodaje na področju obravnavanja nasilja v družini je treba pristopiti sistemsko.
5) Uvedba družinskih sodišč

Družinska sodišča bi omogočila enotno obravnavanje nasilja, povzročenega v družini.
Strokovni kadri, ki bi bili zainteresirani za delo na tem področju bi opravljali specializacijo, s
čemer bi bila zagotovljena ustrezna kvaliteta dela z družino in problematiko nasilja v družini.

6) Širitev in decentralizacija mreže zatočišč in drugih oblik pomoči
Zatočišča, varne hiše in materinski domovi nudijo varen prostor in strokovno pomoč žrtvam
nasilja. Njihovo delo je močno ovirano zaradi prostorske stiske. Trenutno je okoli 50 mest,
potrebovali bi jih približno 200 (eno mesto na 10.000 prebivalcev). Treba bi bilo rešiti
problem financiranja in podeljevanje koncesij nevladnim organizacijam ter razvijati nove
oblike pomoči. Avtonomno in nevladno zatočišče ne bi smelo biti zgolj alternativni projekt,
temveč socialna institucija s stalnim virom financiranja. Žrtvam nasilja bi bilo treba zagotoviti
brezplačno pravno pomoč na sodiščih in pravno zastopanje. Razviti bi bilo treba nove oblike
pomoči za žrtve: drugih narodnosti, iz nižjih in višjih slojev, odvisnih od alkohola in drog ter
s prizadetostmi. Prav tako bi bilo treba zagotoviti daljši delovni čas Ženske svetovalnice in
centrov za socialno delo. Sedanjo centralizirano mrežo pomoči, ki diskriminira žrtve nasilja v
bolj oddaljenih slovenskih regijah, bi bilo treba preurediti tako, da bi zagotovila enako
dostopnost žrtvam po vsej Sloveniji. Kazalo bi razmišljati o uvajanju nove oblike pomoči
socialno ogroženim ženskam žrtvam nasilja z otroki, kot je npr. »podpora starševstva«
(materialna pomoč premožnejših parov), ki se je v Italiji izkazala za zelo uspešno. Prav tako
nimamo zatočišča za ženske s posebnimi potrebami (odvisnih od drog in alkohola, s telesnimi
prizadetostmi in brezdomke). V javnosti bi bilo treba vzpodbuditi razvoj dobrodelnosti in
medsebojne pomoči. Izjemno pereč je stanovanjski problem. Ženske žrtve nasilja potrebujejo
sklad socialnih stanovanj, kjer bi se po odpustu iz zatočišča lahko nastanile.
7) Odpravljanje pomanjkljivosti socialnega dela v centrih za socialno delo:

a. nasilje nad žensko se ne sme obravnavati kot oblika družinske patologije ali kot
primer disfunkcionalnosti družine, pač pa kot prekršek oz. kaznivo dejanje;
b. problem nasilja nad ženskami v družini se ne sme zaobiti in omejiti z navidez
lažjimi problemi, povezanimi z nasiljem, npr.: alkoholizmom, finančnimi
težavami, stiki z otroki, rejništvom, skrbništvom idr., ker je tako problem nasilja
nad ženskami v družini neustrezno porazdeljen po posameznih referatih, namesto
da bi za nasilje v družini obstajal poseben referat oz. bi se poiskala drugačna
organizacijska rešitev;
c. odpravljanje ozkih in tradicionalističnih definicij nasilja, ki upoštevajo zlasti
telesno nasilje, ker je vidno in dolgotrajno, ne upoštevajo pa psihičnega in
spolnega;
d. upoštevanje stanovanjske problematike žensk, žrtev nasilja. Te pogosto živijo
skrite oblike brezdomstva, kot so spanje v parku ali po vežah, bivanje pri
sorodnikih in prijateljih, umik v psihiatrično institucijo in postopanje po mestu in
trgovinah;
e. analiza strokovne usposobljenosti delavcev v Centrih za socialno delo in uvajanje
feminističnih načel socialnega dela z uporabnicami (Zaviršek in Škerjanec, 2000).
8) Spremljanje in registriranje pojavov nasilja.

Za statistično prepoznavanje obsega in oblik družinskega nasilja v Sloveniji ni ustrezne
metodologije. Šele register prekrškov in kaznivih dejanj, ki se zgodijo v družini, bi lahko dal
realno podobo nasilja v družini. Vse organizacije, ki se srečujejo s pojavom nasilja v družini,
bi morale imeti s pravilniki določeno odgovornost za zbiranje statističnih podatkov, pri čemer
bi morale uporabljati enoten register. Za vpeljavo enotnega registra je nujna enotna
klasifikacija nasilnih dejanj. Doslej se je najpogosteje uporabljala pravniška klasifikacija, kjer
se nasilje obravnava v obliki kaznivih dejanj po posameznih členih, vendar ta ni primerna za
spremljanje obsega, dinamike in subtilnosti tega pojava. Ta klasifikacija tudi ni primerna za
obravnavo storilca v zavodu za prestajanje kazni zapora in spremljanje storilca po odpustu, saj
zakonski člen kot vodilni indikator ne razkriva specifičnosti dejanj in zakriva celotno
problematiko storilca, ki je bil obsojen na zaporno kazen. Vodenje statistike po členih tudi ne

omogoča vpogleda v specialni recidivizem. Za vpeljavo enotnega registra bi bilo potrebno
opredeliti prikaz podatkov. Zdajšnje uradne statistike so namreč po večini odraz spremljanja
storilcev, ne pa spremljanja žrtev. Če bi želeli dobiti dober vpogled v pojav nasilja, bi morali
ob kriminološkem prikazu uvesti tudi viktimološki prikaz podatkov. Ustanove, ki bi morale
voditi enotno evidenco o nasilju in sodelovati pri vzpostavljanju ničelne tolerance do nasilja
so: zdravstvene, pravosodne, socialne, vzgojnoizobraževalne in vzgojnovarstvene ter
nevladne. Podatke o nasilju v družini bi ustanove posredovale Statističnemu uradu RS, ki bi
jih objavil v letnem poročilu v na novo uvedeni rubriki v poglavju o kriminaliteti (in
viktimiziranosti).
9) Vzpodbujanje raziskovalne dejavnosti

Če hočemo pojasniti pojav družinskega nasilja, ga moramo obravnavati v družbenem-
kulturno-zgodovinskem okviru. Mikro analize o pojavu nasilja bi morali povezati z makro
analizami družbenih struktur (ekonomskih, političnih) in s kulturnimi procesi, ki potekajo na
ravni spreminjajočih spolnih vlog, spolnih praks, ljubezenskih idealov in družinskih razmerij.
Osvetliti bi bilo treba problem nasilja v nekaterih specifičnih družbenih skupinah (starejši
ljudje, istospolni partnerji, duševni bolniki, pripadniki drugih etničnih skupin, ljudi s telesnimi
in duševnimi prizadetostmi).
10) Informiranje in osveščanje o razsežnostih in posledicah nasilja strokovne in laične

javnosti
Za rušenje mitov o nasilju v družini so potrebne javne razprave, v katere bodo vključeni
mediji, izobraževalne, politične in kulturne institucije. Potrebno je strokovno usposabljanje
socialnih delavcev za reševanje problema nasilja nad ženskami. Za preprečevanje nasilja je
potrebno delo na preventivi (vzgoja za nenasilne odnose, osveščanje in informiranje javnosti
o človekovih pravicah), izobraževanju strokovnih delavcev (policistov za delo na tem
področju in povečanje števila policistk, ki pridejo v stik z žrtvami). Spremeniti bi bilo treba
'mit o sovražnem policaju, ki te želi ogroziti' v 'mit o prijaznem policaju, ki ti želi pomagati'.
Za spremembo tega mita bi bilo treba vplivati na mnenje, stališča in prepričanja javnosti, ki bi
temeljila na dobro zastavljeni propagandi, le-ta pa bi morala slediti šele po izpeljanih
izobraževalnih procesih in delavnicah za osebnostni razvoj policijskega osebja. Povečati bi
bilo treba tudi vidnost policije, saj to pozitivno vpliva na občutek varnosti in dostopnosti.
Izjemnega pomena je osveščanje in izobraževanje tako žrtev kot storilcev nasilja. Mnoge
žrtve niso osveščene o svojih pravicah in opcijah postopka, tako da imajo omejeno svobodo
izbire. Neosveščenost se najpogosteje kaže na področju: poznavanja postopka ovadbe storilca
in predlagalnega delikta, poznavanja principov zastaranja kaznivega dejanja v partnerski
zvezi, poznavanje pravic do prisotnosti policistke v primerih interveniranja zaradi nasilja s
strani moškega storilca. Akcije in programi osveščanja bi morali potekati čez celo leto. Ciljna
publika bi morala biti predvsem osnovnošolska in srednješolska populacija (v tej smeri deluje
Društvo za nenasilno komunikacijo). Pri poročanju o nasilnem dogodku, bi bilo treba
spremeniti diskurzivno prakso v tiskanih medijih, ki se prevečkrat povezuje z zunanjimi
vzroki in ne s storilcem. Zaradi dokazano močnega vpliva medijev na usmerjanje agresije,
oblikovanje vzorcev agresivnega vedenja, oblikovanje spolnih vlog in posledično
stereotipnega vedenja, bi bilo treba medije, še zlasti televizijske hiše, spodbujati k
ponazarjanju pozitivnih družbenih vrednot. V produkciji, namenjeni otrokom (risanke, otroški
filmi) se ne bi smelo prikazovati nasilja. Zakonska regulativa bi morala omejevati
prikazovanje filmov z nasilnimi vsebinami. Propagandni programi in propagandni material,
kjer se izkorišča žensko telo v propagandne namene ter s tem vpliva na percepcijo ženske kot
objekta, bi morali imeti zakonsko regulativo.
11) Načrtno izobraževanje v vzgojnovarstvenih in vzgojnoizobraževalnih ustanovah

Izdelati bi bilo treba program za učenje socialnih spretnosti in vzpostavljanje ničelne strpnosti
do nasilja, ki bi se izvajal v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Trajno podkrepljevanje
naučenih vrednot se ja do sedaj izkazalo za edini možni način pri doseganju trajnih
sprememb. Vpeljati bi bilo treba program, ki bi že v vrtcih vključeval učenje osnovnih
socialnih spretnosti: spoprijemanje s konflikti s pomočjo igre, učenje netolerance do nasilnega
vedenja s pomočjo slikovnega materiala, itd. V osnovni šoli v nižjih razredih bi se moral ta
program nadaljevati pri pouku družboslovnih predmetov in v višjih razredih pri pouku
predmeta 'državljanska vzgoja in etika'. V srednji šoli bi program tekel v okviru obveznih
izbirnih vsebin v okviru predmeta 'vzgoja za družino, mir in nenasilje'. Trenutno je ta predmet
vsebinsko nedodelan, zapostavljen in na nekaterih šolah nekvalitetno izvajan. Nivo izobrazbe
o poznavanju ustave, ustavnih pravic in zakonov ni zadosten, da bi posameznikom v življenju
nudil dobro orientacijo. Nujno bi bilo seznanjanje učencev in dijakov z nekaterimi kaznivimi
dejanji in prekrški, posledicami teh dejanj in postopki ravnanja v takih situacijah.
12) Razvijanje programov za pomoč storilcem nasilja

V primeru, da se zoper storilca uvede kazenski postopek, bi bilo treba le-tega vključiti v
obvezen progam pomoči. V ta namen bi bilo treba izdelati enoten in celosten program
socialne rehabilitacije za storilce, ki bi se izvajal v obliki individualnih obravnav, delavnic in
seminarjev ter bi vključeval obvezno udeležbo. Sedanja udeležba obsojencev na individualnih
obravnavah je namreč alternativna, prepuščena motivaciji obsojenca za predelavo storjenih
dejanj. Večina obravnav je zato izvedena le v obliki razbremenilnih pogovorov zaradi nastalih
stisk v novem okolju, le malo obsojencev pa je pripravljenih sodelovati v svetovalno-
terapevtskem postopku. Zaradi premajhnega števila zaposlenih psihologov v zavodih za
prestajanje kazni zapora, bi morali pri izvedbi programov sodelovati eksperti iz organizacij, ki
so kompetentne za dajanje kvalitetne pomoči storilcem. Potrebno bi bilo poskrbeti za dodatno
izobraževanje ekspertov v tujini, kjer so programi za pomoč storilcem že dalj časa
uveljavljeni. Sodnike bi bilo treba spodbujati k izrekanju ukrepa varstvenega nadzorstva, ki bi
storilcu omogočil kvalitetno pomoč v povezavi z ustreznimi vladnimi (centri za socialno delo
– postpenalna pomoč) in nevladnimi organizacijami (društva, ki se ukvarjajo s pomočjo
storilcem – učenje nenasilne komunikacije, učenje socialnih veščin).
9 SKLEPI
Na podlagi analize problematike nasilja nad ženskami v družini zaključujemo da:

a. v slovenskem vrednostnem sistemu in ravnanju obstaja prikrita toleranca do nasilja,
b. strokovni kadri niso senzibilizirani in nimajo ustreznih protokolov ravnanja,
c. žrtve se zaradi socialno-ekonomske, stanovanjske in osebne stiske ter sekundarne
viktimizacije znajdejo v podrejenem položaju,
d. neustrezna zakonodaja in počasni postopki ščitijo storilce in odstranjajo žrtve,
e. neustrezno vodenje statističnih podatkov in pomanjkanje raziskav zamegljuje oceno
obsega problematike,
f. ni izdelanega programa za socialno rehabilitacijo storilcev.
• Nasilje nad ženskami v družini lahko v obdobju med leti 1998 in 2003 spremljamo
posredno, na podlagi podatkov o nekaterih kaznivih dejanjih in prekrških zoper javni red
in mir, zabeleženih na policiji.
• V obdobju med leti 1998 in 2003 so bile ženske žrtve nasilja v obliki kaznivih dejanj
zoper človekove pravice in svoboščine, zoper življenje in telo, zoper spolno
nedotakljivost, zoper čast in dobro ime, zoper javni red in mir v približno dveh petinah
(39%) primerov. V letu 2002 je delež žensk, žrtev nasilja znašal 0,26% celotne ženske
populacije, delež žensk, žrtev nasilja v partnerskem odnosu pa 2‰ celotne ženske
populacije. To je manj, kot bi pričakovali po ocenah SOS telefona, vendar ta delež žensk
predstavljajo le tiste ženske, ki so na policiji podale ovadbo za storjeno kaznivo dejanje
proti povzročitelju nasilja in ki so doživljale nasilje s strani partnerja.
• Rezultati ogroženosti žensk za leto 2002 so pokazali, da je bilo več kot dve tretjini (69%)
kaznivih dejanj, kjer je bila žrtev ženska, storjenih s strani partnerja. Relativno visoko
ogroženost žensk je možno zaslediti vse do 54. leta. Torej so ženske najbolj ogrožene prav
v obdobju ustvarjanja in vzdrževanja družine.
• Analiza je pokazala, da je bilo med žrtvami kršitev ZJRM, 93% žensk žrtev ogrožanja
varnosti v zasebnem prostoru in da so te ženske predstavljale 4‰ celotne ženske
populacije v letu 2002. Ženske so bile najbolj ogrožene v zasebnih prostorih oz. doma in
to s strani moških, ki so bili v 91% primerov povzročitelji nasilja. Predpostavljamo lahko,
da je delež žensk, žrtev nasilja precej višji, saj so v te podatke vštete le tiste žrtve, ki so
dejanje prijavile na policiji.
• Na podlagi podatkov o deležu žensk, žrtev kaznivih dejanj in podatkov o deležu žensk,
žrtev prekrškov, storjenih v zasebnem prostoru v letu 2002, lahko zaključimo, da je nasilje
v družini doživelo najmanj 6‰ celotne ženske populacije in to večinoma s strani moških.
• V raziskavi smo ugotovili, da je večina žrtev (polovica ali več), nasilje prijavila samih.
Organ za notranje zadeve (policija) je prijavitelj kaznivih dejanj z elementi nasilja v
približno tretini primerov, vendar ne, ko gre za nasilje v družini. Osebje iz zdravstvenih
ustanov je v manjši meri naznanitelj nasilja in se uvršča za sosede naznanitelje nasilja v
družini.
• Kriminološki podatki o obsojenih storilcih kaznivih dejanj in kršiteljih ZJRM so pokazali,

da je v obdobju med leti 1998 in 2002, razmerje med moškimi storilci in ženskami
storilkami ostajalo enako (9:1). Viktimološki podatki so pokazali, da je bilo 90% žrtev
ženskega in 10% moškega spola. V partnerskih odnosih so storilci nasilnih dejanj
večinoma moški in žrtve večinoma ženske.
• V obdobju med leti 1998 in 2003 (8 mesecev), so bile ženske žrtve v približno petini
primerov vseh izvršenih kaznivih dejanj zoper življenje in telo. V več kot dveh tretjinah
primerov so bile posledice nasilja vidne v obliki lahkih telesnih poškodb (zvini, lažji
zlomi, blažje ureznine, nezavest, itd.). Ženske so bile ogrožane tudi z nevarnim orodjem
pri pretepu ali prepiru in nekatere so imele posledice nasilja v obliki hudih telesnih
poškodb (hudi zlomi, poškodbe notranjih organov, invalidnost lažje stopnje). Nekaj žensk
je bilo žrtev umora in najmanj jih je bilo žrtev posebno hudih telesnih poškodb s
posledicami v obliki trajne, hude invalidnosti.
• Pokazalo se je, da je bil precejšen delež kaznivih dejanj zoper človekove pravice in
svoboščine in zoper javni red in mir, storjen v družinskem okolju. Ta dejanja vključujejo
tudi ostale družinske člane in ne ostajajo vezana samo na nasilje med partnerjema.
Pojavlja se empirično utemeljena potreba po novi in ustreznejši definiciji družine, še zlasti
zaradi velikega števila izvenzakonskih skupnosti in parov, ki nimajo otrok (trenutno je
namreč še vedno otrok tisti, ki definira družinsko celico).
• Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kjer so bile žrtve ženske, so predstavljala
manj kot desetino (8%) vseh kaznivih dejanj, zabeleženih na policiji v obdobju od 1998
do 2003 (8 mesecev). V približno polovici primerov so bile ženske žrtve posilstva in v
polovici primerov žrtve spolnega nasilja Vendar vse kaže, da veliko žensk, kaznivih
dejanj zoper spolno nedotakljivost ne prijavlja policiji, zato je naš podatek 300-krat
manjši od podatka, dobljenega v anonimni telefonski anketi.
• Z letom 1999 so na policiji pričeli z vodenjem evidence o sorodstvenem razmerju med

osumljencem in žrtvijo. S tem je bil omogočen boljši vpogled v naravo nasilnega odnosa
med storilcem in žrtvijo. Analiza nasilja, povzročenega v obliki kaznivih dejanj (zoper
življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper čast in dobro ime, zoper
spolno nedotakljivost, zoper javni red in mir) je pokazala, da je bila nekaj več kot
polovica žrtev zakonskih, in nekaj manj kot polovica intimnih partnerjev. Podobno se je
pokazalo, da je bila nekaj več kot polovica osumljencev zakonskih, in nekaj manj kot
polovica intimnih partnerjev.
• Analiza problemov, ki jih ob intervencijah zaradi nasilja v družini doživljajo policisti in

policistke, je razkrila nesmiselnost prelaganja dodatne odgovornosti ob razreševanju
nasilja v družini na represivne organe. To še zlasti velja, če zakonski ukrepi ne bodo
načrtno in sistemsko zastavljeni. Kvalitetna pomoč žrtvam nasilja namreč predpostavlja
policijsko intervencijo le v prvi fazi, v nadaljnjih fazah pa je potrebno učinkovito
delovanje in sodelovanje inštitucij za pomoč žrtvam.
• Podatki o recidivizmu kažejo, da je ena petina storilcev po vrnitvi iz zapora ponovno

nasilnih, le da povzročajo druge vrste kaznivih dejanj. To je empirična podpora potrebi po
uvedbi učinkovitega enotnega programa za socialno rehabilitacijo storilcev.
• Več kot štiri petine nasilja, ki se pojavlja v družinah je tako telesnega kot psihičnega.
Toda mit 'kjer je nasilje, tam so vse oblike nasilja' ne drži, drži pa, da kjer je telesno, tam
je prisotno tudi psihično nasilje.
• Podatki kažejo, da je najmočnejši dejavnik tveganja za nasilje v družini alkoholizem oz.

narkomanija. Drugi problemi, ki lahko delujejo kot sprožilci nasilnega vedenja so:
porušeni odnosi in značajske poteze, bolezni in brezposelnost oz. finančne težave v
družini, vzgojna neosveščenost staršev ter vedenjske motnje otrok.
• Zaradi uporabnikove anonimnosti in trenutne potrebe po pogovoru ter potrebe po

razbremenitvi napetosti zaradi problema, so telefoni najbolj popularna oblika pomoči.
Druge oblike pomoči so: preventivne delavnice, nudenje zagovorništva, individualno
kontinuirano svetovanje, individualno svetovanje, vodenje skupin (za ženske, ki so
doživele posilstvo, za pomoč ženskam z izkušnjo nasilja).
• Zatočišče naj bi bilo le prehodna rešitev za ženske, ki doživljajo nasilje v družini. Vendar
obstoječa socialno-ekonomska situacija in stanovanjska stiska mnoge ženske zavira na
poti k osamosvojitvi iz nasilnega odnosa. V zadnjih dveh letih zato po odhodu iz zatočišča
vse manj žensk najema stanovanja in vse več se jih vrača v nasilni odnos.
• Žrtvam nasilja je največje število raznovrstnih organizacij dostopnih v Osrednjeslovenski

regiji, kjer je na razpolago ena tretjina vseh slovenskih organizacij, ki se ukvarjajo s
pomočjo žrtvam nasilja. Tako ima v Osrednjeslovenski regiji sedež 12 CSD, medtem ko
jih je v večini ostalih regij trikrat manj. V Osrednjeslovenski regiji so, razen varne hiše,
zastopane vse organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo ženskam, žrtvam nasilja v družini
(materinski dom, zatočišče, zavetišče, krizni center, društva, združenja, zavodi, centri za
pomoč, svetovalnice, terapevtske pomoči, telefoni), medtem ko v obalno kraški in
zasavski regiji, razen CSD, ni prisotne nobene druge organizacije. Slovenska mreža
organizacij za pomoč žrtvam nasilje je centralizirana in diskriminira žrtve glede na
oddaljenost regije.
• Na podlagi meta-analize publikacij na temo nasilja ugotavljamo, da se je v zadnjih petih

letih (1998-2003) slovenska znanstvena in strokovna javnost posvečala zlasti problematiki
vrstniškega nasilja, mladostniškega prestopništva in problemu spolnega nasilja nad otroki
in ženskami. Problematiko nasilja nad ženskami v družini je obravnavala dobra petina
publikacij, prevladovale pa so publikacije teoretičnega tipa.
• Število publikacij na temo nasilja se je začelo povečevati po letu 1999. Domnevamo, da je

kampanja »Kaj ti je deklica?« vzpodbudila strokovno javnost, da se je več pisalo o tej
problematiki. Zato menimo, da bi bilo smiselno v bodoče sistematično vzpodbujati
podobne akcije ozaveščanja strokovne in laične javnosti.
• Med maloštevilnimi empiričnimi publikacijami, ki so obravnavale nasilje nad ženskami,

so prevladovale diplomske naloge iz Visoke šole za socialno delo. S pomočjo intervjujev
in anket so predvsem evalvirali učinke institucionalne pomoči in strokovne
usposobljenosti socialnih delavcev. Na podlagi analize njihovih nalog ni možno pridobiti
kvalitetnih in reprezentativnih informacij o obsegu in naravi nasilja nad ženskami v
družini, zato nimamo zadovoljivega vpogleda v slovenske razmere, ki vladajo na področju
tovrstnega nasilja.
• S problematiko nasilja nad ženskami v družini se ukvarja majhno in omejeno število

raziskovalcev in strokovnjakov. Objavljajo eni in isti avtorji, kvalitetnih empiričnih
raziskav skorajda ni (samo ena) in osvetljeni so samo določeni vidiki nasilja (pomoč
žrtvam nasilja v okviru socialnega dela). Zato nimamo uvida v sedanje stanje in tudi ne v
razsežnosti in značilnosti nasilja nad moškimi, med sorojenci, nad starši in v nekaterih
socialnih skupinah, kot so Romi, istospolni partnerji ter duševni bolniki. V bodoče bo
neobhodno potrebno v okviru raziskovalne dejavnosti vzpostaviti ustvarjalni dialog med
različnimi disciplinami in pristopi (interdisciplinarne raziskave), ki bodo lahko hkrati
obravnavali različne vidike nasilja.
• Še posebej problematično je v Sloveniji področje reprezentativnih statističnih podatkov o

razsežnosti pojava nasilja nad ženskami v družini na ravni prijav, ukrepov, intervencij,
pomoči in posledic. Nujno bi bilo treba izdelati enotno metodologijo zajemanja
statističnih podatkov v institucijah, ki prihajajo v stik z nasiljem v družini (policija,
zdravstveni domovi, centri za socialno delo, sodišča, idr.) in oblikovati centralni slovenski
register statističnih podatkov o nasilju, ki bi bil dostopen raziskovalni in strokovni
javnosti. Le tako bo možno v Sloveniji evalvirati učinke različnih ukrepov in oblikovati
smernice za preprečevanje in omejevanje nasilja ter njegovih posledic.
• Pomanjkljiva zakonodaja, ki ureja področje nasilja nad ženskami v družini in

nepripravljenost države, da spremeni in dopolni zakonodajo na podlagi podpisanih
konvencij sta povezani z dejstvom, da smo ena redkih držav, ki nasilje v družini
obravnava kot prekršek, v kolikor žrtev ne poda zasebne tožbe. Obstoječa zakonodaja ne
upošteva specifičnega odnosa med storilcem in žrtvijo, zato policija obravnava zelo
majhen delež nasilja v družini in še manj sodišča. Zaradi tega bi bilo treba delovanje
državnih institucij usmeriti v učinkovite intervencije v družino. To bi lahko dosegli s
krepitvijo mrež socialnih služb, razvijanjem strokovne pomoči žrtvam in storilcem nasilja
v družini in iskanju alternativ v okviru sodnega obravnavanja (npr. specializirano sodišče
za družinsko nasilje). V Sloveniji tak pristop še ni bil izoblikovan, zaradi česar
intervenirajoče službe večinoma obravnavajo nasilje v družini neodvisno ena od druge. To
vodi do nezadovoljstva s strani žrtev in neprijavljanja tovrstnih dejanj, še zlasti 'drobnih
kaznivih dejanj' in kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. V praksi se nedodelanost
pristopa k nasilju v družini kaže tudi kot splošna neučinkovitost posameznih inštitucij pri
soočanju s problematiko nasilja v družini.
• Razmišljati bi bilo treba o uvedbi družinskih sodišč in specializaciji sodnikov za to

področje dela. V ZDA in Kanadi obstajajo posebna sodišča, ki so specializirana za
obravnavanje nasilja v družini. Večina večjih policijskih postaj v ZDA ima tudi
specializirane enote (Specialized Family Violence Units) za nasilje v družini, za
mladoletni kriminal, statusne delikte in primere trpinčenja otrok. Pri nas nimamo
nobenega takega specializiranega organa. Že večkrat pa je bil izražen predlog za
ustanovitev družinskih sodišč, ki bi omogočila enotno obravnavanje nasilja v družini.
• Mednarodne raziskave kažejo, da aretacije zvišujejo tveganje za nasilje pri neporočenih

partnerjih in nezaposlenih storilcih in znižujejo stopnjo povratništva pri poročenih in
zaposlenih storilcih. Zato kazenskopravna intervencija ni zadostna: kazensko pravo se
mora odzvati na nasilje v družini, vendar kot del celovitega obravnavanja družine.
Represivno obravnavanje nasilja v družini mora biti omejeno le na ravnanja, ki resno
ogrozijo življenje in zdravje ter osebnostno integriteto družinskih članov, saj uvajanje
novih inkriminacij in višanje zapornih kazni ne pripomore k zmanjševanju nasilja.
• Nedavno sprejet varnostni ukrep prepovedi približevanja ima v kontekstu nasilja v družini
veliko težo, vendar tudi pomanjkljivosti. Z nepremišljeno, prehitro uvedbo represivnega
pooblastila policije, ki ne upošteva kompleksnosti problema, ta ne bo učinkovit.
Inštitucije, ki so odgovorne za kvalitetno izvajanje novega zakona, trenutno niso
pripravljene na izpolnitev takih funkcij, ne kadrovsko in ne organizacijsko. Ministrstvo za
notranje zadeve bi moralo skupaj z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in
Ministrstvom za pravosodje pripravljati ta ukrep kot skupni projekt, katerega rezultat bi
bila priprava sistemskega zakona o nasilju v družini. Pomen ukrepa približevanja bi moral
biti samo eden izmed ukrepov za preprečevanje družinskega nasilja, ki bi omogočil
drugim, nerepresivnim institucijam vstop v družino. Zato cilj tega ukrepa ne bi smela biti
ideja, da z njim lahko rešujemo problem nasilja nad ženskami v družini, saj raziskave
kažejo, da imajo represivni posegi samo kratkotrajen učinek. Smisel varnostnega ukrepa
prepovedi približevanja je predvsem v tem, da žrtvi omogoči, da v času trajanja
varnostnega ukrepa pridobi različne oblike pomoči, ki bi ji omogočile trajno rešitev
problema.
• Nasilje ni samo incident, ampak dolgotrajni proces, ki se pogosto začne že v otroštvu.

Žrtve pogosto sprejemajo patriarhalno vlogo moškega v odnosu, kar je posledica spolno
specifične vzgoje v primarni družini ali dejstva, da so bile tudi same nekoč žrtve oziroma
priče nasilja v primarni družini. Zato je nadvse pomembno, da se netoleranco in
senzibilizacijo za pojave nasilja začne uvajati v vzgojno izobraževalne programe otrok že
v vrtcih in ob vstopu v šolo. Pomembno je, da se oblikujejo parcialne politike, ki bi laični
javnosti omogočile stalen dostop do informacij (kampanje, javne razprave, posebne
publikacije, oglasi, sms sporočila itn.) o tem, kakšne oblike nasilja obstajajo in kako ga
preprečiti oziroma kje poiskati pomoč. V javnosti bi bilo treba vzpodbujati tudi razvoj
dobrodelnosti in medsebojne pomoči v primerih nasilja v družini.

• V zvezi z nasiljem se pojavlja tudi problem neustrezne klasifikacije nasilnih dejanj, ki je
namenjena sodnemu aparatu in ne žrtvi ter vodenju statistike. Za žrtev je uporabljana
klasifikacija presplošna, uporaba pravniške terminologije pa prezahtevna (statistike
namreč kažejo, da je izobrazbena struktura žensk, ki doživljajo nasilje v družini, prej nižja
kot višja). Za žrtve je bolj primerna klasifikacija nasilnih dejanj, ki konkretizira dejanja,
kot klasifikacija, ki jo navaja KZ. Takšno klasifikacijo lahko ženske, ki doživljajo nasilje s
strani partnerja, najdejo na internetnih straneh Ženske svetovalnice. Seveda pa je tudi tak
dostop do informacij omejen le na ženske, ki imajo internet. Glede na podatke o SES-u,
zaposlenosti in izobrazbi žensk, ki doživljajo nasilje v družini, bi se dalo sklepati, da prav
te ženske nimajo dostopa do interneta. Vodenje statistične evidence po členih tudi ni
primerno za ocenjevanje obsega, dinamike in specifičnosti nasilja v družini. Ob uvajanju
enotnega registra za ustanove, ki se srečujejo s problematiko nasilja v družini, bi bilo treba
razmišljati tudi o nadomeščanju pravniške klasifikacije z novo klasifikacijo, ki bi
omogočila natančno opredelitev nasilnih dejanj in jih ne bi prikrivala pod posameznim
členom.
• Ženske so v družini največkrat žrtve pretepov, ponižanj, zmerjanj, groženj, nadzorovanja,

prisilnih spolnih odnosov, odtujevanja skupne lastnine in prisvajanja dohodkov. Posledice
nasilja se odražajo v različnih poškodbah, duševnih motnjah in boleznih, nizkem
samospoštovanju, v socialni izoliranosti, brezposelnosti in v ekonomski odvisnosti.
Vzroki in posledice se prepletajo, zaradi česar žrtev krog nasilja težko prekine in ostaja v
nasilnem odnosu. Posledice nasilja so še bolj očitne, ko se žrtev odloči, da odide iz
nasilnega odnosa. Zaradi neustrezne zakonodaje, se mora v večini primerov iz skupnega
stanovanja izseliti žrtev. Visoke najemnine, nizki dohodek, zavlačevanja sodne obravnave
za izplačilo premoženjskega deleža in določitev preživnine so bili največkrat navedeni
razlogi, da so se žrtve znašle za daljša obdobja v finančnih težavah ali pa so se vrnile k
nasilnemu partnerju. Kazalo bi razmišljati o uvajanju nove oblike pomoči socialno
ogroženim ženskam, žrtvam nasilja z otroki (npr. materialna pomoč premožnejših parov).
Ženske, ki so žrtve nasilja, potrebujejo tudi sklad socialnih stanovanj, kjer bi se po
odpustu iz zatočišč lahko nastanile. Zagotoviti pa bi jim morali tudi brezplačno pravno
pomoč na sodiščih in pravno zastopanje.
• Pri preprečevanju nasilja nad ženskami v družini imajo pomembno vlogo policisti, ki so
dolžni delo opravljati korektno in profesionalno. Ženske imajo pravico, da je pri
zasliševanju prisotna policistka, vendar v zvezi s tem pogosto niso obveščene. Poskrbljeno
bi moralo biti, da bi bilo na nočnih obhodih (v poznih popoldanskih, večernih in nočnih
urah je namreč največ klicev zaradi nasilja v družini) prisotnih več policistk, ki bi bile
zadolžene za obravnavanje nasilja nad ženskami v družini. Prav tako bi bilo treba sprejeti
in dosledno izvajati disciplinske ukrepe proti policistom, ki so do žensk žrtev nasilja
žaljivi, sovražni in nezainteresirani za pomoč. V praksi je namreč, zaradi slabe razmejitve
med med lažjimi in težjimi kaznivimi dejanji, prav od policistov odvisno, ali bodo podali
predlog za uvedbo postopka o prekršku ali predlog za pregon storilca oziroma ali bo žrtev
vložila zasebno tožbo.
• Zatočišča, varne hiše in materinski domovi nudijo varen prostor in strokovno pomoč
žrtvam nasilja. Njihovo delo močno bremeni prostorska stiska. Strokovni delavci
ocenjujejo, da bi potrebovali približno 200 mest (eno mesto na 10.000 prebivalcev),
trenutno pa jih je okoli 50. Treba bi bilo rešiti problem financiranja in podeljevanje
koncesij nevladnim organizacijam ter razvijati alternativne oblike pomoči za žrtve, ki so
drugih narodnosti, iz nižjih oz. višjih socialnih slojev, odvisnih od alkohola in drog ter s
prizadetostmi. Avtonomno in nevladno zatočišče ne bi smelo biti zgolj alternativni
projekt, temveč socialna institucija s stalnim virom financiranja. Prav tako bi bilo treba
zagotoviti daljši delovni čas Ženske svetovalnice in centrov za socialno delo
• Pri uvajanju novih pristopov socialnega dela z žrtvami nasilja, se v zadnjem desetletju
uveljavlja feministični koncept zagotavljanja socialnih pravic posameznicam. Zagotavljal
naj bi bolj enakovredno in neodvisno razmerje med svetovalci in uporabnicami. Ta
koncept se uveljavlja zlasti v nevladnih zavetiščih, materinskih domovih, varnih hišah in
svetovalnicah in ne v centrih za socialno delo, kamor se večina žensk najprej obrne po
pomoč. Centri za socialno delo pri reševanju problematike nasilja nad ženskami v družini
niso dovolj učinkoviti, ker imajo mnogi socialni delavci stereotipna prepričanja in
premalo znanja o nasilju nad ženskami, kar ženske odvrača od iskanja pomoči. Zato bi
bilo potrebno analizirati strokovno usposobljenost delavcev v centrih za socialno delo in
pričeti uvajati feministična načela socialnega dela z uporabnicami tudi pri njih.
• Tuje države, ki so vpeljale sistemsko reformo in razvile celovit pristop k problemu nasilja
v družini, so veliko sredstev namenile izobraževanju policistov in socialnih delavcev. Zato
bi bilo treba, poleg zgoraj naštetih sprememb, vpeljati še intenzivna izobraževanja za
policiste, sodnike in socialne delavce. Naloga pristojnih ministrstev je, da takemu
programu namenijo ustrezna sredstva in izdelajo program izobraževanja. Razvoj novih
znanstvenih spoznanj o nasilju narekuje nenehno dodatno izobraževanje strokovnjakov in
uvajanje novih programov za preventivo ter pomoč žrtvam nasilja. Treba bo sistematično
razvijati programe za osveščanje strokovnih delavcev, ki pri svojem delu prihajajo v stik z
žrtvami in storilci nasilja (zdravniki, policisti, prosvetni in socialni delavci, pravniki). Za
preprečevanje nasilja je potrebno delo na preventivnem področju (npr. vzgoja za nenasilne
odnose, osveščanje in informiranje javnosti o človekovih pravicah) in ne nazadnje,
spreminjanje diskurzivne prakse v tiskanih medijih pri poročanju o nasilnem dogodku, ki
se vse prevečkrat povezuje z zunanjimi vzroki in ne s storilcem.
• Mednarodne ekonomske študije so pokazale, da nasilje moških nad ženskami (in otroki)
najbolj finančno prizadene zdravstvene in socialne službe. Zaradi velikih državnih
stroškov, se problematike nasilja nad ženskami, že iz finančnih razlogov ne splača
ignorirati. Iz ekonomskega gledišča so na dolgi rok stroški manjši, če država oblikuje
dober program za zmanjševanje nasilja in ga tudi učinkovito izvaja.
• V Sloveniji je velika vrzel na področju nudenja pomoči storilcem nasilja. S to dejavnostjo

se zaenkrat ukvarja le Društvo za nenasilno komunikacijo. Nove metode se uvajajo tudi v
Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, vendar se delavci srečujejo s številnimi
kadrovskimi in finančnimi ovirami pri izvajanju. Nujno bo treba začeti z oblikovanjem in
uvajanjem enotnih programov pomoči za storilce nasilja. Vključitev v program bi morala
biti za storilce obvezna. Rehabilitacija bi morala postati sestavni del nalog socialnega dela
na centrih za socialno delo in v kaznovalni praksi.
• V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami je osveščenost strokovne in zlasti

laične javnosti v Sloveniji glede problematike nasilja nad ženskami v družini na nizki
ravni. Za dosego ničelne tolerance do nasilja bo potrebno rušenje nekaterih mitov o nasilju
v družini. Pri tem bo treba vključevati medije, izobraževalne, politične in kulturne
institucije ter raziskovalno dejavnost. Pri slednji je še zlasti pomembno, da bo vzpostavila
ustvarjalni dialog med različnimi disciplinami in pristopi, ki se soočajo z različnimi vidiki
nasilja (fenomenološki, zakonodajnopravni, medicinski idr.).

10 VIRI
1. Abram, Anja, 2002. Komparativna analiza medvrstniškega trpinčenja med skupino

učencev, ki obiskujejo redno OŠ ter skupino učencev OŠ s prilagojenim
programom. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Ljubljana.
2. Albreht, Dina, 2003. Nasilje oseb, odvisnih od alkohola. Diplomska naloga. Univerza
v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
3. Ambrož, Matjaž, 2001 Psihično nasilje med partnerjema – pogosto spregledana
oblika nasilja. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.
Ljubljana.
4. Ambrož, Matjaž, 2003a. Novo(odkrito) nasilje - psihično nasilje (med partnerjema).
V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 54/1, 15-22. Ljubljana.
5. Ambrož, Matjaž, 2003b. Psihično nasilje med partnerjema - novo področje
kriminološkega in viktimološkega raziskovanja? V: Raziskovalno delo
podiplomskih študentov v Sloveniji - ena znanost, 2003. Ljubljana.
6. Aubreht, Mario, 2001. Religiozno nasilje in žrtvovanje. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
7. Avsec, Barbara, 2000. Reprezentacija nasilja nad ženskami v slovenskih medijih.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana
8. Awadalla, Rozalija, 1998. Agresija v razredu. V: Razredni pouk 1/1 (1998), 29-30.
Ljubljana.
9. Bašič, Katja, 2002. Vpliv stereotipov in mitov na raziskavo kaznivega dejanja
spolnega napada na osebo mlajšo od 15. let. V: Dnevi varstvoslovja: zbornik
povzetkov s konference, 46-47. Ljubljana.
10. Bašič, Katja, 2001. Nasilje v družini - nasilje nad žensko kot varnostni problem. V:
Dnevi varstvoslovja 1, 187-197. Ljubljana.
11. Bele, Ivan, 2001. Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del. GV Založba.
Ljubljana.
12. Benedik, Jerneja, 1999. Obravnava mladoletnih prestopnikov – primer nekdanje
občine Škofja Loka. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za
socialno delo. Ljubljana.
13. Benigar, Tanja, idr., 2000. Kažiprav: vodič po pravu za mlade. Pravno-informacijski
center nevladnih organizacij – PIC. Ljubljana.
14. Bezjak, Zinka, 1998. Nasilje v šoli. V: Razredni pouk 1/1, 27-29. Ljubljana.
15. Bitenc, Mateja, 1999. Nasilje med vrstniki. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
16. Blagojevič, Gordana, 2000. Vpliv okolja na pojav prestopništva. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
17. Bogataj, Mirjam, 1999. Preprečevanje nasilja v osnovni šoli. V: Šolsko svetovalno
delo 4/3-4, 74-77. Ljubljana.
18. Bohinc, Simona, 1999. Nasilje med vrstniki. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
19. Bojnec, Simona, 2001. Vpliv vzgoje na pojav in razvoj nasilnega vedenja. V: Ptički
brez gnezda 20/39, 25-32. Ljubljana.
20. Bolčina, Vlasta, 2000. Otrok in nasilje: prepoznajmo nasilje in ravnajmo pravilno. V:
Educa 8/4. Ljubljana.
21. Bole, Kristina, 1998. Vpliv televizijskega nasilja na otroke. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
22. Boškić, Ružica, 1999. Androcentrizem in posilstva. Diplomska naloga. Univerza v
23. Božac Deležan, Lorena, 2003. Svetovalno delo z ženskami, ki doživljajo nasilje.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
24. Božič, Helena, 2001. Neprofitne organizacije kot oblika zaščite žensk in otrok.
25. Brajer, Simona, 1998. Problemi nasilja nad žensko v družini. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Ljubljana.
26. Bratina, Nada, 2001. Nasilje nad ženskami. V: Socialni izziv 7/14, 13-15. Ljubljana.
27. Bregar, Anita, 2002. Vpliv odnosov v družini na nasilniško vedenje otrok v šoli.
28. Bromše, Tomaž, 2002. Vpliv pornografije na nasilno kriminaliteto. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Ljubljana.
29. Brooks, Polonca, 1999. Spolne zlorabe - kdo so storilci? V: Šolsko svetovalno delo
4/1, 14-20. Ljubljana.
30. Bučar-Ručman, Aleš, 2002. Nasilje mladih v Sloveniji. Diplomska naloga. Univerza v
31. Cokan, Cvetka,1999. Mladi, nasilje in šolska pravila. V: Vzgoja 1/3, 41-42. Ljubljana.
32. Čebašek-Travnik, Zdenka, 1999. Družina in bolezni odvisnosti. V: Vzgoja za zdravje
1, 8-11. Ljubljana.
33. Čekada, Natalija in Kadiš, Darja, 2001. Ženska svetovalnica. Diplomska
naloga.Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
34. Čelik, Pavle, 1998. Kazniva dejanja nasilništva v Sloveniji. V: Revija za kriminalistiko
in kriminologijo 49/2, 216-217. Ljubljana.
35. Čepeljnik, Jana, 1999. Spolna zloraba otrok: boleča, a prepričljiva dejstva – zloženka.
V: Cogito 5, 93-97. Ljubljana.
36. Černelč, Matej, Potočki-Vozny, Miran, Požrl, Barbara. Delo s priporniki v zavodu za
prestajanje kazni zapora Ljubljana kot prvi možni korak k preprečevanju
povratništva. Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana. www.vpvs.uni-lj.si/krim/
zbornik_kriminoloska_konferenca_2003.pdf
37. Černigoj, Albert, 2000. Uporabnost kognitivnega intervjuja v preiskovanju kaznivih
dejanj z obeležjem nasilja. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka
policijska-varnostna šola. Ljubljana.
38. Černigoj, Uroš, 1998. Nasilje v slovenskih filmih. Diplomska naloga. Univerza v
39. Česenj, Aleš, 2003. Proučevanja nasilja: vrste nasilja, razlage nasilja, družbeno
odzivanje na nasilje, miti in paradoksi v zvezi z nasiljem. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
40. Čuček, Simona, 1999. Nasilje v medijih in otroci. Diplomska naloga. Univerza v
Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
41. Deisinger, Mitja, 2002. Kazenski zakonik s komenterjem: posebni del. GV Založba.
Ljubljana.
42. Dekleva, Bojan, 1998. Jasna pravila igre. V: Šolski razgledi 49/7, 1. Ljubljana.
43. Dekleva, Bojan, 1999. Razumevanje nasilja iz perspektive dela z njim. V:
Preprečevanje in razreševanje vzgojne problematike nasilja: zbornik
seminarja z mednarodno udeležbo, Gozd Martuljek, 18-20. November 1999, 8-9.
Ljubljana.
44. Dekleva, Bojan, 2000. Šola, mladi in nasilje. V: Prestopniško in odklonsko vedenje
mladih, 137-149. Ljubljana.
45. Dekleva, Bojan, 2001. Semantika (med)vrstniškega nasilja. V: Revija za kriminalistiko
in kriminologijo 52/1, 21-31. Ljubljana.
46. Dekleva, Bojan, 2002.a Vrstniško nasilje in ustrahovanje - značilnosti storilcev in
žrtev. V: Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive, 44-59. Ljubljana.

47. Dekleva, Bojan, 2002.b Mladi v urbanem okolju in nasilje. V: Vizije slovenske
kriminologije, 153-162. Ljubljana.
48. Dekleva, Bojan, 2002.c Nasilje, priseljenci in šola.V: Didakta 12/66-67, 8-11.
Ljubljana.
49. Dekleva, Bojan, 2002.d Vrstniško nasilje in ustrahovanje - značilnosti storilcev in
žrtev. V: Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive, 44-59. Ljubljana.
50. Dekleva, Bojan, 2002.e Nasilje v stripih štirih generacij. V: Socialna pedagogika 6/4,
431-466. Ljubljana.
51. Dekleva, Bojan, 2002.f Nasilje v življenju 15-letnih mladostnikov in mladostnic. V:
»Čefurji so bili rojeni tu«, 91-173. Ljubljana. Pedagoška fakulteta in Inštutut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti.
52. Dekleva, Bojan in Razpotnik, Špela, 2001. "Čefurji so bili (rojeni) tu". Ljubljana.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta in Inštutut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti.
53. Denžič, Mojca, 2001, Nasilne smrti in demografski razvoj Slovenije. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
54. Devčič, Danijela, 1998. Medvrstniško nasilje v osnovni šoli. Diplomska naloga.
55. Dežman, Zlatko, 1998. Razlogi za odločitev sodišča, ki je vznemirila domačo in tujo
javnost. V: Pravnik 53/4-5, 260-276. Ljubljana.
56. Dobnikar, Mojca (et al), 2000. Poškodbe notranjosti : pogovori z ženskami, ki so
preživele spolno nasilje. Ljubljana. Krtina, Društvo SOS telefon.
57. Dobnikar, Mojca in Veselič, Špela (ur.), 2000. »Moč/nemoč stanovalk in svetovalk v
zatočiščih«. Zbornik besedil s strokovnega posveta v okviru akcije "Kaj ti je,
deklica?". Ljubljana.
58. Dominko, Tadeja, 2000. Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Kranj. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
59. Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK), 2003. Posredovano gradivo.
60. Dražnik, Mateja, 2002. Obseg vrstniškega nasilja v šolah na območju Policijske
uprave Murska Sobota. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka
61. Drobnjak, Zoran, 1998. Problematika odkrivanja in obravnave zlorabe otrok.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola.
Ljubljana.
62. Drobnjak, Zoran, 2003. Sodelovanje socialne službe s policijo na terenu in v Centru za
tujce. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola.
Ljubljana.
63. Dular, Peter, 2000. Nasilje v družini in policijska pooblastila. Diplomska naloga.
64. Dušej, Janja, 2000. Vrstniško nasilje v osnovnih šolah. Diplomska naloga. Univerza v
65. Erjavec, Blanka, 1999. Otroci, izpostavljeni nasilju med staršema. Diplomska
naloga.Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
66. Fabjančič, Igor, 2000. »Otroci o tem nikoli ne lažejo«. V: Pravna praksa 19/36-37,
48-49. Ljubljana.
67. Ferkulj, Cirila, 2000. Nasilje nad ženskami v družini. Diplomska naloga.Univerza v
Ljubljani, Visoka zdravstvena šola. Ljubljana.
68. Fideršek, Gabrijela,1998. Moj otrok je nasilen. V: Sodobna pedagogika 49/4, 446-450.
Ljubljana.
69. Filipčič, Katja, 1999. Nasilje v družini: kriminološki in kazenskopravni vidiki.
Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Ljubljana.

70. Filipčič, Katja, 2000.a Miti o nasilju v družini.V: Revija za kriminalistiko in
kriminologijo 51/3, 197-206. Ljubljana.
71. Filipčič, Katja, 2000.b Kazenskopravno obravnavanje nasilja v družini - v čigavem
interesu? V: Zbornik znanstvenih razprav 60/1, 79-96. Ljubljana.
72. Filipčič, Katja, 2002.a Mit o nasilju v družini. V: Žrtve, viktimizacije in viktimološke
perspektive, 60-79. Ljubljana. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
73. Filipčič, Katja, 2002 b. Kriminološki vidiki pornografije. V: Zbornik znanstvenih
razprav 62, 75-95. Ljubljana.
74. Filipčič, Katja in Šugman Katja, 2003. Ukrep prepovedi približevanja: Zakon o
policiji - 39.a in 39.b člen. V: Pravna praksa 22/17, 19-24. Ljubljana.
75. Filipčič, Katja, 1998. Posilstvo v zakonski zvezi. V: Revija za kriminalistiko in
76. Filipčič, Katja, 2002. Nasilje v družini. Bonex založba. Ljubljana.
77. Flander, Benjamin, 2002. Strokovnost zmanjšuje težnje po nasilju. V: Slovenska
uprava 2/3, 29-32. Ljubljana.
78. Florjančič, Tina, 2001. O nasilju in kako lahko do njega pristopimo tudi drugače. V:
Pamfil 1, 42-43. Ljubljana.
79. Fras, Karmen in Dukarić, Vesna, 1999. Zatočišča za ženske in otroke, ki doživljajo
nasilje. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
80. Gazdić, Sašo, 1998 a. Kulturološki pristop k fenomenu nasilja. Doktorska
disertacija.Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
81. Gazdić, Sašo, 1998 b. S politiko nad kulturo ali z nenasiljem nad nasilje: postmoderna
družba in politično delovanje. V: Nova revija17/193, 175-191. Ljubljana.
82. Geršovnik, Zvonka, 1998. Nasilje med vrstniki. V: Didakta 38/39, 20-21. Ljubljana.
83. Globočnik, Melita, 2001. Žrtve kaznivih dejanj.V: Revija za kriminalistiko in
84. Gostečnik, Christian, 1998. Psihologija ulice in njeni temeljni mehanizmi. V:
Bogoslovni vestnik 58/3, 281-293. Ljubljana.
85. Govednik, Vanja Ida, 2002. Odnos med samospoštovanjem zaposlenih in psihičnim
nasiljem na delovnem mestu. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska
fakulteta. Ljubljana.
86. Grden, Klara in Gašper, Brigita, 2001. Nasilje med najstniškimi pari. Diplomska
87. Gregorčič, Marta, 1998. Nasilje in post ali Esej o nasilju v postmodernem svetu: Sašo
Gazdić. V: Časopis za kritiko znanosti 26/188,. 290. Ljubljana.
88. Gregorec, Tanja, 2001. Vzgoja brez nasilja: pretepanje je znak nemoči! V: Zdravje 6,
19-20. Ljubljana.
89. Gril, Dušan, 2000. Nasilje med učenci. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru,
Pedagoška fakulteta. Maribor.
90. Grom, Suzana, 2000. Otroci so žrtve nasilja staršev alkoholikov. Diplomska naloga.
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
91. Grošelj, Urša in Smonker, Tea, 2001. Vloga in pomen materinskih domov, zatočišč in
sorodnih organizacij. V: Socialni izziv 7/14, 18-20. Ljubljana.
92. Gruden, Sabina, 1999. Spolna zloraba v družini študija primera. Diplomska naloga.
93. Habbe, Jure, 2000. Nasilje in varnost otrok v šolah: nasveti za ravnatelje, učitelje,
starše in vse, ki skrbijo za varnost v osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana.
Lisac&Lisac.
94. Habjan, Vita, 2002. Spolno nasilje med partnerjema. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Pravna fakulteta. Ljubljana.

95. Haclar, Borut, 2002. Šokantni oglasi: kreativna strategija posameznih agencij.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
96. Hartman, Tadeja, 1998. Ženske kot žrtve nasilnih kaznivih dejanj. Diplomska
naloga.Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Ljubljana.
97. Hodnik, Tanja in Meden, Doroteja, 1998. Skupina za ženske, ki doživljajo nasilje v
družini. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
98. Horvat, Klavdija, 1998. Posledice nasilja v družini. Raziskovalna naloga. Maribor.
99. Horvat, Klavdija, 2002. Vloga patronažne medicinske sestre v družini z nasiljem.
Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Maribor.
100. Hrastovec, Maja, 1998. Nasilje med učenci v OŠ. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
101. Hrovat, Boris Gabrijel, 1998. Spolna zloraba otrok: konvencija o otrokovih pravicah
in kazenski zakonik RS. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.
Ljubljana.
102. Hrovatin-Jakupović, Jana, 2001. Vrstniško nasilje na razredni stopnji osnovne šole.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
103. Hudovernik, Mateja, 1999. Trpinčenje otrok: človek se rodi svoboden. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani , Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
104. Javornik, Marija, 2003. Vrstniško nasilje v Drugi osnovni šoli Slovenj Gradec.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani , Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
105. Jeram, Rok, 2000. Vrstniško ustrahovanje: obseg, vrste in vloga policije. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani , Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
106. Jeram, Rok, 2001. Vrstniško ustrahovanje: obseg, vrste in vloga policije. V:Dnevi
varstvoslovja. Knjiga 1, 223-237. Ljubljana.
107. Jeriček, Helena, 2000. Mediji, ki vplivajo na vzgojo, ali vzgoja, ki vpliva na medije?
V: Sodobna pedagogika 51/3, 40-56. Ljubljana.
108. Jeromel, Dušan, 1998. Otrok, žrtev trpinčenja. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani , Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
109. Jogan, Maca, 2002. Organizacija kot prostor (ne)nadzorovanega spolnega obnašanja.
V: Teorija in praksa 39/1, 103-111. Ljubljana.
110. Jogan, Maca, 2001 a. Seksistični predsodki o ženskah kot sredstvo (prikritega)
duhovnega nasilja. V: Socialni izziv 7/14, 6-9. Ljubljana.
111. Jogan, Maca, 2001 b . Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana. Zbirka znanstvena
knjižica, Fakulteta za družbene vede.
112. Kac, Ingrid, 2000. Vrstniško nasilje. V: Šolsko svetovalno delo 5/2, 40-48. Ljubljana.
113. Kalčina, Liana, Zupančič, Boštjan M., 2000. Evropska konvencija o varstvu
človekovih pravic in temeljnih svoboščin: ob njeni 50. obletnici. Informacijsko
dokumentacijski center Sveta Evrope pri Narodni in univerzitetni knjižnici.
Ljubljana.
114. Kalin, Jana, 2003 a. Nasilje v šoli: uvod v tematski sklop. V: Sodobna pedagogika
54/2, 6-8. Ljubljana.
115. Kalin, Jana, 2003 b. Pouk, ki spodbuja sodelovalno klimo in nenasilje.V: Sodobna
pedagogika 54/2, 42-57. Ljubljana.
116. Kaloh, Karin, 1998. Trpinčenje otrok. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru,
117. Kanduč, Zoran, 1998. Spolno nasilje (posilstva): kriminološke in kazenskopravne
perspektive. V: Anthropos 30/4-6, 187-208. Ljubljana.
118. Kanduč, Zoran, 2000. Umori v kriminološki perspektivi.V: Zbornik znanstvenih
razprav 60/1, 134-157. Ljubljana.

119. Kanduč, Zoran, 2001 a. Družina in nasilje: nasilje družine in nasilje v družini.V:
Revija za kriminalistiko in kriminologijo 52/1, 11-20. Ljubljana.
120. Kanduč, Zoran, 2001 b. Vzroki, razlogi in okoliščine družinskega nasilja: viktimološki
pogledi. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 52/2, 109-121. Ljubljana.
121. Kanduč, Zoran, 2001 c. Ženske, agresija, zapori - kriminološki in viktimološki
vidiki.V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 52/4, 314-327. Ljubljana.
122. Kanduč, Zoran, 2002 a. Viktimizacija (z)možnosti za samoodločanje - ključno
tveganje mladih ljudi? V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 53/2, 109-119.
Ljubljana.
123. Kanduč, Zoran, 1998 a. Feministični pogledi na moško nasilje in žensko prilagojenost.
V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 49/4, 316-324. Ljubljana.
124. Kanduč, Zoran, 2002 b. Vprašanje (so)odgovornosti pri intimnih viktimizacijah in
"zločinih brez žrtve".V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 54/4, 337-357.
Ljubljana.
125. Kanduč, Zoran (et al), 1998 b. Spolnost, nasilje in pravo. Ljubljana. Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti, Urad za žensko politiko.
126. Kanduč, Zoran (ur.), 2002 c . Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive.
Ljubljana.
127. Kečanović, Bečir in Bizjak, Jelka (ur.), 1998. Kriminalistično preiskovanje. V:
Usposabljanje policistov kriminalistov: zbirka prispevkov. Ljubljana.Ministrstvo
za notranje zadeve.
128. Keršič, Nataša, 2003. Tudi jaz sem lahko žrtev!: verbalno in fizično nasilno vedenje
uporabnikov . Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno
delo. Ljubljana.
129. Kikel, Aleksandra, 2002. Vrnitev žensk k nasilnim partnerjem po odhodu iz varne
hiše. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
130. Klopčič, Jože, 2000. Mladostnikovo subjektivno doživljanje kaznovanja v družini in
trpinčenje med mladostniki, gojenci v vzgojnoizobraževalnih zavodih. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
131. Kobolt, Alenka, 2002. O tem, da le "nenasilni priročnik" pripomore k oblikovanju
nenasilnih odnosov. V: Nasilje, nenasilje, 24, 3-5. Ljubljana.
132. Kocmut, Stanka, 1998. Nasilje otrok nad živalmi. Diplomska naloga. Univerza v
133. Kogelnik, Nina, 2002. Psihično nasilje na delovnem mestu v nekaterih slovenskih
podjetjih. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
134. Kolar, Marjan, 1998. Nasilje nad otroki v družini. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
135. Komel, Jelena, 2002. Nasilje med učenci na višji stopnji osnovnih šol s prilagojenim
programom. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Ljubljana.
136. Kopitar, Aleksandra, 2001. Ustanovitev podporne skupine za ženske, ki so preživele
posilstvo. Diplomska naloga. Ljubljana.
137. Korasa, Boris, 2003. Analiza primera spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst
let. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
138. Korošec, Damjan, 1999. Je bilo primerno spreminjati mejno starost absolutne
privolitvene nesposobnosti v KZ. V: Pravnik 54/6/8, 411-420. Ljubljana.
139. Korošec, Damjan, 2000. Nasilje v družini - kriminološki in kazenskopravni vidiki : iz
disertacij. V: Pravna praksa 19/3, 37. Ljubljana.

140. Kosmač, Marijana, 2003. Nasilje nad otroki. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
141. Košak, Zorka, 1999. Agresivnost med mladimi. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
142. Kotar, Anton, 1998. Nasilje in zlorabe nad otroki in mladostniki: uvodnik.V: Naš
zbornik 31/5, 1. Ljubljana.
143. Kotnik, Alenka, 2000. Mediji in nasilje. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
144. Kovač, Anka, 2000. Program za preventivo zlorabe otrok (CAP-Child Assault
Prevention). Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Ljubljana.
145. Kozmik, Vera, Dobnikar, Mojca (ur.), 1999. Dosje: Nasilje nad ženskami.
Ljubljana.Urad vlade Republike Slovenije za žensko politiko.
146. Kozmik, Vodušek, Vera (ur.) in Razpotnik, Ana (ilust.), 1999. Kako se spopasti s
spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Ljubljana. Vlada Republike
Slovenije, Urad za žensko politiko.
147. Koželj, Tatjana, 1998. Nasilje in šola. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
148. Krajnc, Marko, 1999. Poskusi obvladovanja nasilja mladih. Diplomska naloga.
149. Krajnčan, Mitja (ur.), 1999. Preprečevanje in razreševanje vzgojne problematike
nasilja: zbornik seminarja z mednarodno udeležbo. Gozd Martuljek, 18-20.
November 1999. Ljubljana. Združenje za socialno pedagogiko, Slovenska
nacionalna sekcija FICE.
150. Kralj, Irena, 2001. Wendo, samoobramba za ženske, kot pomemben vidik
opolnomočenja žensk. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za
socialno delo. Ljubljana.
151. Kranjc, Danica, 2002. Ustvarjanje otroških programov. Diplomska naloga. Univerza v
152. Krašovec, Marko, 2000. Nasilje med dijaki in dijakinjami v dijaškem domu LJ
Bežigrad. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
153. Kreča, Marjeta, 2000. Nasilje za štirimi stenami.V: Pravosodni bilten 21/2, 223-234.
Ljubljana.
154. Kregar, Mateja, 2002. Nasilje med vrstniki v dijaškem domu. Diplomska
naloga.Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
155. Krejan, Helena, 2001. Spolno nasilje nad otroki. Diplomska naloga. Univerza v
156. Kristančič, Azra (ur.) 2002, Socializacija agresije. Ljubljana. AA Inserco, svetovalna
služba.
157. Kuhar, R., Guzelj, P., Drolc, A., Zabukovec, K. 1999. O nasilju: priročnik za
usposabljanje. Ljubljana.
158. Kury, Helmut, Pagon, Milan in Lobnikar, Branko, 2003. Podoba žrtev (spolnih)
deliktov in odnos do nasilja - problem stigmatizacije.V: Revija za kriminalistiko in
159. Kušter, Andreja, 2001. Ženske in odklonsko vedenje. Diplomska naloga. Univerza v
160. Kušter, Andreja, 1998. Parasuicid pri adolescentih in zdravstvena nega. Diplomska
naloga. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Maribor.

161. Kuzmanič Korva, Darja, 2001. Vloga centrov za socialno delo povezanih v skupnost
CSD Slovenije pri zagotavljanju pomoči ženskam in otrokom žrtvam nasilja.V:
Socialni izziv 7/14, 18-20. Ljubljana.
162. Lavrenčič, Amina, 2003. Deformalizacija družinske hierarhičnosti - uveljavljanje
koncepta "otrokocentričnosti" v družini. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
163. Lepoša, Boštjan, 1999.Mediji in policija: primerjava člankov o nasilju v Slovenskih
novicah in Delu. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka policijska-
varnostna šola. Ljubljana.
164. Lesjak, Gregor, 2003. Sodobne teorije o sektantskem pranju možganov. V: Teorija in
praksa 40/1, 136-157. Ljubljana.
165. Leskovec, Tone, 1999. Ko je oče otroku volk: zaviranje nasilja z natančno in
strokovno obravnavo v družini in lokalni skupnosti. V: Šolski razgledi 50/6, 6.
Ljubljana.
166. Leskovec, Tone, 1999. Nasilje med učenci celjskih osnovnih šol. V: Šolsko svetovalno
delo 4/2, 32-46. Ljubljana.
167. Leskovšek, Nuša, 2001. Samopodoba žensk žrtev nasilja in njihove prevladujoče
spolne sheme. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Ljubljana.
168. Lešnik, Lea, 1998. Elektronski mediji in otrok. Diplomska naloga. Univerza v
Mariboru, Pedagoška fakulteta.Maribor.
169. Likar, Ana, 2002. Delo policista z zlorabljenim otrokom. Diplomska naloga. Univerza
v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
170. Lorger, Jolanda, 1999. Trpinčenje med učenci (na primeru osnovne šole Zreče).
Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
171. Lovrenc, Ksenija, 1999. Spolno nasilje nad ženskami: ob 25. nov. - med. dnevu boja
proti nasilju nad ženskami. V: Vzgoja za zdravje 1, 29-31. Ljubljana.
172. Lovrenčič, Aleksandra, 2002. Pedofilija - pojavne oblike, razširjenost in ukrepanje:
(na območju Maribora). Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka
173. Ložar, Branka, 2001. Spolno nasilje nad otroki kako prepoznavamo in preprečujemo
nasilje. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
174. Ludvik, Kristina, 2002. Nasilje med otroki. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru,
175. Majcen, Sašo, 1999. Nasilje v družini in fizično nasilje nad otroki .Diplomska naloga.
176. Malec, Gregor, 2000. Komercializacija spolnosti in njen vpliv na nasilje do žensk in
otrok. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
Ljubljana.
177. Marinč, Alenka, 1999. Pasti adolescence in preventivno delo. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana
178. Martinjak, Nataša, 2002. Nasilje vzgoje brez pouka. V: Socialna pedagogika 6/2, 183-
199. Ljubljana.
179. Mastnak - Mlakar, Robert, 2002. Nasilje bolnikov s shizofrenijo. Diplomska naloga.
180. Maver, Darko in Selič, Polona, 2001. Operativna kriminalistična analiza: (v teoriji in
praksi preiskovanja).V: Dnevi varstvoslovja. Knjiga 1, 255-284. Ljubljana.
181. Mejak, Vesna, 2002. Zakaj ženske ostajajo in vztrajajo v nasilnem odnosu. Diplomska

182. Mencinger, Janko, 1999. Vloga policije pri obvladovanju nasilja na šoli. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
183. Meško, Gorazd, 1998. Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije. V: Teorija in praksa
35/6, 1076-1088. Ljubljana.
184. Mešl, Nina, 2003. Analiza procesa dela v KC za mlade Celje in oblikovanje modela
krizne intervencije. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene
vede. Ljubljana.
185. Metličar, Maja, 2003. Psihološke značilnosti storilcev spolnih kaznivih dejanj s
posebnim poudarkom na posilstvih. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
Pravna fakulteta. Ljubljana.
186. Mihelič, Linda,2003. Nogometni navijači kot varnostni problem sodobne države.
187. Miklavčič, Tanja, 2002. Pot, ki jo mora ženska prehoditi, preden pride v materinski
dom. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
188. Miklič, Damjan, 2002. Žrtve spolnih kriminalnih dejanj o delu kriminalistov
Ljubljana.
189. Mikuš-Kos, Anica, 2003. Nasilje v šolah Jugovzhodne Evrope: konferenca v
Strasbourgu, december 2002. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 54/1,
104-108. Ljubljana.
190. Milešič, Natalija, 1998. Težko je biti otrok II. Diplomska naloga. Univerza v
191. Miloševič Arnold, Vida, 2001. Pomen supervizije in intervizije pri strokovnem delu z
ljudmi z izkušnjo nasilja. V: Socialni izziv 7/14, 18-20. Ljubljana.
192. Močnik, Marjeta, 2002. Zloraba in nasilje varovancev v posebnem SV zavodu Lukavci
vidika dela medicinske sestre. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Visoka
zdravstvena šola. Maribor.
193. Muršič, Mitja, 2002. Družbena konstrukcija emocionalnega ozadja nasilnega vedenja.
V: Socialna pedagogika 6/2, 155-182. Ljubljana.
194. Murtič, Zlatka, 1999. Vloga medicinske sestre pri prepoznavanju in preprečevanju
nasilja nad ženskami v Prekmurju. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru,
Visoka zdravstvena šola. Maribor.
195. Murtič, Zlatka, 2000. Zdravstvena nega pri preprečevanju nasilja nad ženskami.
Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Maribor.
196. Muzek, Danica, 2000. Vloga patronažne medicinske sestre pri zlorabljenih in
zanemarjenih otrocih. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Visoka
zdravstvena šola. Maribor.
197. Nadelsberger, Darja, 2002. Stiska, ki vodi v tragedijo: primerjalna študija. Diplomska
198. Najdek, Jasmina, 1999. Nasilje in zloraba žensk v družini. Diplomska naloga.
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
199. Nedog, Tadeja, 2003. Klub golih pesti: upor modernega potrošništva. Diplomska
200. Nosan, Zdenka, 2001. Po odhodu iz varne hiše. Diplomska naloga. Univerza v
201. Novak, Marija, 1999. Mladi in nasilje na SŽŠ v Mariboru. V: Didakta 9/48-49, 48-52.
Ljubljana.
202. Novak, Mojca, 2002. Vrstniško nasilje med učenci v osnovni šoli. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.

203. Nussdorfer, Vlasta, 2002. Nasilje. Smo lahko učinkovitejši? V: Pravna praksa 21/573,
44. Ljubljana.
204. Omerzu, Mirana, 2001. Ženska kot žrtev nasilja v družini (v Sloveniji). Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani , Pravna fakulteta. Ljubljana.
205. Oravecz, Robert, 2002. Otroci odvisnikov. V: Psihološka obzorja 11/3, 95-107.
Ljubljana.
206. Pagon, Milan, 2001. Agresivno vedenje in nasilje na delovnem mestu ter pomen
njunega upravljanja za zagotavljanje organizacijske uspešnosti in učinkovitosti. V:
Manegment in globalizacija/ 20. znanstveno posvetovanje o razvoju
organizacijskih ved, 114-127. Ljubljana.
207. Pajk, Ante, 1999. Recimo nasilju ne. V: Pedagoška obzorja 14/5-6, 335-340.
Ljubljana.
208. Panič, Natalija, 2001. Nasilje nad otroki v družini in otroci kot priče. Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
209. Pavlović, Zoran, 1998. Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji - Slovenija
(LJ) 1992-1997. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 49/3, 257-265.
Ljubljana.
210. Pavlović, Zoran, 1998. Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji Slovenija
(Ljubljana) 1992-1997 (1. del). V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 49/3,
257-265. Ljubljana.
30-37. Ljubljana.
257-265. Ljubljana
213. Pečnik, Marjeta, 2001. Spolna zloraba otrok. Diplomska naloga. Maribor.
214. Peklaj, Zdenka, 2002. Preventivni program pred zlorabami za predšolske otroke in
otroke v prvih razredih OŠ. Diplomska naloga. Ljubljana.
215. Petač, Sanja, 2000. Neformalna pomoč in odnosi v družinah alkoholikov: študija
primera. Diplomska naloga. Ljubljana.
216. Petrovec, Dragan, 2003. Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji.
Ljubljana. Mirovni inštitut.
217. Pipan, Tanja, 2000. Nasilje kot način reševanja konfliktov. Diplomska naloga.
218. Plaz, Maja, 1999. Nasilje nad žensko v družini, partnerskih in sorodsvenih zvezah.
219. Poček, Urška, 2002. Stališče medicinskih sester do fizične agresije psihiatričnih
bolnikov. Diplomska naloga.Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola.
Maribor.
220. Počkaj, Marija, 2002. Zlorabe starih ljudi (primeri v občini Ilirska Bistrica).
221. Podhraški, Marijana, 2001. Ženske in militarizem. Diplomska naloga. Univerza v
222. Polc, Peter, 2000. Nasilje mladih, problem individualizacije? Ali: mladostniško nasilje
in socializacijske instance. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedgoška
223. Potočnik, Slavica, 1999. Ali je nasilja na podeželju manj? V: Didakta 8/46-47, 38-43.
Ljubljana.
224. Požar, Simonca, 2003. Vpliv nasilja na duševno zdravje žensk. Diplomska naloga.

225. Poženel, Nina, 2003. Motnje inteligentnosti kot varnostni problem .Diplomska naloga.
Ljubljana.
226. Požru, Josip Aleksej, 2000. Oblike nasilja nad otroki. Diplomska naloga. Univerza v
227. Požun, Barbara, 2000. Vrstniško ustrahovanje na OŠ in strategije zmanjševanja
nasilja. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
228. Prelovšek, Suzana, Psihično nasilje. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka
229. Premzel, Francka, 2000. Evalvacija programa Varne hiše Maribor. Diplomska naloga.
230. Premzel, Francka in Mladenič, Sonja, 1998. Žrtev je odgovorna - ali res? Problematika
socialnega dela v Varni hiši. V: Socialno delo 37/3-5, 349-355. Ljubljana.
231. Proje, Nataša, 2002. Družina predšolskega otroka in nasilne igrače. Diplomska
naloga.Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
232. Pudgar, Irena, 2000. Socialno delo z družino: študija primera. Diplomska naloga.
233. Puketa, Duško, 1999. Spolno nasilje nad otroki. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani, Visoka policijska-varnostna šola. Ljubljana.
234. Pušnik, Mojca, 1998. Trpinčenje med dijaki ljubljanskih srednjih šol. Magistrsko delo.
235. Pušnik, Mojca, 1999. Vrstniško nasilje v šoli. Ljubljana. Zavod Republike Slovenije za
šolstvo.
236. Rapuš-Pavel, Jana, 1999. Kako doživljajo in se z nasiljem v družini spoprijemajo
mladostnice vzgojnega zavoda. V: Preprečevanje in razreševanje vzgojne
problematike nasilja: zbornik seminarja z mednarodno udeležbo, Gozd Martuljek,
18-20. November 1999, 15-16. Ljubljana. Združenje za socialno pedagogiko,
Slovenska nacionalna sekcija FICE.
237. Razpotnik, Špela, 2001. Vzgoja in ljubezen. V: Socialna pedagogika 5/1, 86-101.
Ljubljana.
238. Razpotnik, Špela, 2002 a. Nasilnost in moškost. V: Revija za kriminalistiko in
239. Razpotnik, Špela, 2002 b. Vzgoja, pojmovanje moškosti in nasilje pri drugi generaciji
priseljencev. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Ljubljana.
240. Razpotnik, Špela, 2002 c. Nasilje in koncept moškosti - etnično napram hegemonemu.
V: Čefurji so bili rojeni tu, 61-75. Ljubljana. Pedagoška fakulteta, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti.
241. Razpotnik, Špela, 2002 d. Konec koncev vsaj ni(h)če v moški kulturi. V: Čefurji so
bili rojeni tu, 201-255. Ljubljana. Pedagoška fakulteta, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti.
242. Rožman, Irena, 1998. Odnos do smrti z zgledom homeopatskega tabuja med
nosečnostjo. V: Etnolog 9(60)/1, 285-294. Ljubljana.
243. Rems, Anton, 1999. Analiza kaznivega dejanja nasilništva.V: Pravosodni bilten 20/1,
167-169. Ljubljana.
244. Rojšek, Janez, 2002. Spolna zloraba otrok. V: Psihološka obzorja 11/3, 39-53.
Ljubljana.
245. Rok-Simon, Mateja (et al), 1998. Nasilno povzročene poškodbe otrok in mladostnikov
v Sloveniji. V: Zdravniški vestnik 67/5, 279-284. Ljubljana.
246. Rosič, Jolanda Staša, 2002. Neorganizirani konflikti pri delu. Diplomska naloga.
Ljubljana.

247. Rot, Petra, 1999. Vpliv televizije na otroke. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
248. Rožman, Arlo, 2000. Policijska brutalnost. V: Časopis za kritiko znanosti. 28/198-199,
289-302. Ljubljana.
249. Rupnik, Andrejka, 2002. Vrstniško nasilje v osnovni šoli – primerjava med mestnimi
in vaškimi okolji. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani , Visoka policijska-
varnostna šola. Ljubljana.
250. Rus-Makovec, Maja, 2003. Zloraba moči in duševne motnje ter poti iz stiske.
Ljubljana. Cankarjeva založba.
251. Rutar, Dušan, 2001. Šolanje in samostojnost. V: Anthropos 33/4-6, 297-324.
Ljubljana.
252. Sambolič, Dominika, 2001. Zloraba otroka v družini - stalnica v zgodovinskem
razvoju človeške družbe. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede. Ljubljana.
253. Sambolić, Klementina, 2001. Ko Janko in Metka vstopita v čokoladno hišico ali
Nasilje nad otroci v družini. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Diplomska naloga. Maribor.
254. Sanda, Simona, 2001. Medvrstniško nasilje: razlike v pogledih staršev in njihovih
otrok. V: Pedagoška obzorja 16/1, 117-121. Ljubljana.
255. Sečen, Rok, 2002. Implikacija teorije moči na teorijo nenasilne akcije. Diplomska
256. Selič, Polona, 2000. Psihološki oris značilnosti storilcev kaznivih dejanj zoper spolno
nedotakljivost. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 51/3, 228-234.
Ljubljana.
257. Semen, Tina, 2002. Nasilje med in nad študenti varstvoslovja. Diplomska naloga.
258. Sitar, Sanja, 2002. Nasilje nad norostjo: nasilje nad uporabniki psihiatričnih institucij.
259. Siuka, Ivan, 2000. Nasilje bolnikov s psihozo. Diplomska naloga. Ljubljana.
260. Slapar, Tamara, 1999. Androcentrizem in spolno nasilje konec 20. stoletja. Diplomska
261. Slivar, Branko, 1998. Samopodoba in agresivnost žrtev in nasilnežev pri pojavu
trpinčenja. V: Šolsko svetovalno delo 3/1,. 19-24. Ljubljana.
262. Smolej, Simona in Šubic, Jasmina, 2001. Osveščenost študentov o problemu nasilja
nad ženskami. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno
delo. Ljubljana.
263. Smonker, Tea, 2002. Brezdomstvo žensk in otrok, žrtev nasilja. V: Socialno delo 41/5,
301-306. Ljubljana.
264. Sriberšek, Teodor, 2000. Nasilje med vrstniki. V: Razredni pouk 2/2, 18-20. Ljubljana.
265. Statistični letopis 2002. Ljubljana, 2002.
266. Sterle, Janka, 1998. Kriminaliteta žensk. V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo
49/2, 134-149. Ljubljana.
267. Sterle, Janka, 1999. Umori v Sloveniji v letih 1990-1997. V: Revija za kriminalistiko
in kriminologijo 50/ 4, 134-149.Ljubljana.
268. Stipanovič, Mladen, 2000. Nasilje v informativnem programu. Diplomska naloga.
269. Stolnik, Valerija, 2003. Nasilje in varnost otrok v šolah (študija primera na OŠ
Vuzenica). Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Diplomska naloga.
Maribor.
270. Strojan, Tatjana, idr., 1999. Poti iz nasilja. Pravno-informacijski center nevladnih
organizacij – PIC. Ljubljana.

271. Strojin, Marja.1998. Moj otrok in nasilje. V: Ciciban za starše 2, 8-13. Ljubljana.
272. Sušnik, Andreja, 2000. Svetovalno delo s povzročitelji nasilja nad partnerko.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani , Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
273. Svetek, Staš, 1998. Kriminaliteta in kriminalistično delo v letu 1997. V: Revija za
kriminalistiko in kriminologijo 49/2, 113-133. Ljubljana.
274. Šabić, Samira, 1999. Mladi, mediji, nasilje ali kako uporabiti medije v socialni
pedagogiki? Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Ljubljana.
275. Šelih, Alenka (ur.), 2000. Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi,
odzivanje. Ljubljana. Bonex.
276. Šemrov, Lea, 1998. Nasilje nad otroki v družini: poznavanje simptomov v otroškem
vrtcu in OŠ, intervencije, možnosti, preventive. Diplomska naloga. Univerza v
277. Škof, Simona, 2002. Vrstniško nasilje med osnovnošolci. Diplomska naloga. Univerza
v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Ljubljana.
278. Škrubej, Katja, 2000. Nasilje za zaprtimi vrati: Svobodna katedra PF v Ljubljani. V:
Pravna praksa 19/8, 46-47. Ljubljana.
279. Španinger, Jolanda, 2001. Nasilje nad ženskami. Diplomska naloga. Univerza v
280. Štirn, Mateja, 2002 a. Oris osebnostnih značilnosti storilcev spolnih deliktov.
Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
281. Štirn, Mateja, 2002 b. Oris značilnosti storilcev spolnih deliktov. V: Dnevi
varstvoslovja. LJ: Visoka policijsko-varnostna šola, 38. Ljubljana.
282. Štoković-Ćulibrk, Kristina, 1999. Trpinčenje otrok. Diplomska naloga. Univerza v
283. Tekalec, Ariana, 2000. Od nasilja do umora. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
284. Tiganj, Anisa, 2002. Doseg feministične kritike mednarodnega prava. Diplomska
285. Tkalec, Breda, 1998. Vrstniško nasilje med učenci. Diplomska naloga. Univerza v
286. Tkalec, Lea, 2001. Šikaniranje. V: Teorija in praksa 38/5, 908-926. Ljubljana.
287. Torkar, Manca, 2002. Poučenost vzgojiteljic o spolnem nasilju nad otroki . Diplomska
naloga. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
288. Toš Koren, Irena, 1999. Zloraba otrok in njihovih pravic v postopku dodelitve ob
razvezi ali ločitvi staršev. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska
289. Toškan, Majda, 2001. Nasilje nad ženskami. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani,
290. Trop, Mateja, 1999. Nasilje nad otrokom. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru,
291. Trpin, Marija, 1998. Problem zla in nasilje nad otrokom. Diplomska naloga. Univerza
v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Maribor.
292. Turk, Aleksandra, 2000. Javni govor o nasilju nad ženskami. Diplomska naloga.
293. Tušak, Maks, 2002. Agresivnost in nasilje v šoli. Ljubljana. Fakulteta za šport, Center
za stalno strokovno spopolnjevanje.
294. Letno poročilo 2000. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. Ljubljana.
295. Uršič, Meri, 2000. Prikrite oblike nasilja pri predšolskem otroku. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.

296. Vanček, Nataša, 2001. Nasilje nad otroki in mladostniki/cami: analiza situacij otrok in
mladostnikov/ic, ki poiščejo pomoč pri Društvu SOS telefon. Diplomska naloga.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
297. Veber, Snježana, 2002. Zloraba in nasilje nad starimi ljudmi. Diplomska naloga,
Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Maribor.
298. Verovšek, Andreja, 1999. Materinski dom in kako ga doživljajo ženske, ki so vanj
vstopile. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo.
Ljubljana.
299. Veselič, Špela, 2002. Nasilje nad ženskami in njegova obravnava v instrumentih
mednarodnega prava. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede. Ljubljana.
300. Vidmar, Karolina, 2002. Vrstniško nasilje v osnovni šoli. Diplomska naloga. Univerza
v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.
301. Vilić, Iztok, 1998. Z ognjem in mečem nad nasilje: grobost je treba kultivirati, ne pa
skušati otroke pomehkužiti. V: Šolski razgledi 49/4, 5. Ljubljana.
302. Vranešič, Marija, 1998. Vsi drugačni - vsi enakopravni. V: Katarina 5, 12-13.
Ljubljana.
303. Zatler, Mateja, 2000. Družina in odklonsko vedenje mladine. Diplomska naloga.
304. Zaviršek, Darja, 2001. Doktrinarna vprašanja socialnega dela na področju nasilja nad
ženskami:(iz prvih tekstov o socialnem delu z ženskami z izkušnjo nasilja v
družini). V: Socialni izziv 7/14, 16-17. Ljubljana.
305. Zaviršek, Darja, 2003. Nevidno nasilje - normativnost in normalizacija nasilja nad
ljudmi z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami. V: Revija za
kriminalistiko in kriminologijo 54/1, 3-14. Ljubljana.
306. Zaviršek, Darja in Jelka Škerjanec, 2000. Analiza položaja izključenih družbenih
skupin v Sloveniji in predlogi za zmanjševanje njihove izključenosti v sistemu
socialnega varstva. V: Socialno delo 39/6, 391-419. Ljubljana.
307. Završnik, Rolanda, 2001. Nasilje nad ženskami s prizadetostmi. Diplomska naloga.
Ljubljana.
308. Zorec, Mateja, 2000. Posilstva. Diplomska naloga. Univerza v Mariboru, Pedagoška
fakulteta. Maribor.
309. Zupan, Nataša, 1998. Pojavne oblike nasilja med osnovnošolci. Diplomska naloga.
310. Zupanc, Helena, 2000. Vplivi televizije na otroka. Diplomska naloga. Univerza v
Ljubljani , Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
311. Zupanc, Nataša, 1999. Žrtve nasilja in institucionalno reševanje njihovih problemov.
Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, visoka policijska-varnostna šola.
Ljubljana.
312. Železnik, Mojca, 2001. Za manj nasilja v vrtcu: nad otroki, med otroki, med
odraslimi. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, pedagoška fakulteta.
Ljubljana.
313. Žerdin, Tereza, 1999 a. Skoraj vsak Branko ima svojega Marka. V: Šolski razgledi
50/3, 7. Ljubljana.
314. Žerdin, Tereza, 1999 b. Dejanja nasilnosti je treba obsoditi. V: Šolski razgledi 50/5, 7.
Ljubljana.
315. Živanović, Ivonne, 2002. Spolna zloraba otrok v družinah: (osebnostni vidik)
Ljubljana.
316. Žumer, Dušanka, 2002. Pojav nasilnega vedenja pri varovancih v domu Danice
Vogrinec. Diplomska naloga. Maribor.

317. Poti iz nasilja, 1998. Ljubljana. Pravno-informacijski center nevladnih organizacij-
PIC.
318. Raziskava o problematiki nasilja v medijih: raziskava pri predmetu Metodologija
komunikoloških raziskav in raziskovanje javnega mnenja, 1999. Ljubljana.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
319. Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji,
2000. Ljubljana. Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.
SPLETNE STRANI
1. Ženska svetovalnica
http://www.geocities.com/zenskasvetovalnica/kampopomocTESTIrena.html
2. Urad za enake možnosti http://www.uem-rs.si/slo/novice/index.html
3. Policija http://www.policija.si/si/statistika/kriminal99.html
4. SOS telefon in zatočišče http://www.drustvo-sos.si/
5. Yodanis, C.L., Godenzi, A. (1999). Male violence: the economic costs – a
methodological review. Seminar: Men and Violence Against Women. Strasbourg, 7-8
oktober 1999.http://www.eurowrc.org/06.contributions/1.contrib_en/28.contrib.en.htm
6. Drustvo DNK: http://www.drustvo-dnk.si/zrtve/
7. Mednarodne stroškovne študije (cost studies)
http://usgovinfo.about.com/cs/healthmedical/a/violencecosts.htm
http://www.cdc.gov/ncipc/pub-res/ipv_cost/04_costs.htm
8. Evropske smernice
http://pages.ivillage.com/pc_newyork/id14.html
http://assembly.coe.int/Documents/AdoptedText/TA00/EREC1450.HTM
http://cm.coe.int/stat/E/Public/2002/adopted_texts/recommendations/..%5C..%5C..%5
C..%5C..%5C..%5Cta%5Crec%5C2002%5C2002r5.doc

Nasilje Nad Zenskami Nicelna Toleranca

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Nasilje Nad Zenskami Nicelna Toleranca

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

POROČILO RAZISKAVE

»NASILJE NAD ŽENSKAMI ALI

ANALIZA STROKOVNIH, ZNANSTVENIH IN STATISTIČNIH PODATKOV O

Nosilka raziskave: doc. dr. Majda Černič Istenič, dipl. soc.

Naročnik raziskave: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS po pogodbi št.

Ljubljana, december 2003

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 1

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 2

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 3

V raziskavi smo analizirali strokovne in raziskovalne publikacije na področju nasilja za

Ocena spremljanja nasilja v družini s pomočjo statističnih podatkov o kriminaliteti in

Strokovne in znanstvene publikacije o problematiki nasilja nad ženskami v družini, so v

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 5

Na podlagi pregledanih publikacij nismo dobili reprezentativnega vpogleda v značilnosti

Nasilje nad ženskami v družini je kompleksen pojav, ki ga v Sloveniji trenutno ne rešujemo

V Sloveniji nimamo urejenega registra statističnih podatkov, ki bi omogočil vpogled v

V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami je osveščenost strokovne in zlasti

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 6

The qualitative/quantitative analysis of domestic violence and evaluation of the

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 7

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 8

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 9

3 IZHODIŠČE RAZISKOVALNE NALOGE

Slovenska vlada se je zavezala, da bo vztrajno in kontinuirano reševala problem nasilja nad

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 10

Namen raziskovalne naloge je bil proučiti obseg in značilnosti slovenskih znanstvenih in

Cilji raziskovalne naloge so bili:

S tem bi se pridobile podlage za oblikovanje predlogov za nadaljnje raziskave, preventivno in

5.1 Nabor literature

V raziskovalni nalogi predstavljamo obseg in rezultate slovenskega empiričnega in

Nabor obstoječe strokovne in znanstvene literature v sistemu COBISS je bil opravljen z

5.2 Priprava podatkovnih baz publikacij o nasilju

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 11

5.3.1 Inštitucije, ki so posredovale kvalitativne ali/in kvantitativne podatke o nasilju

• Ministrstvo za notranje zadeve: Služba za stike z javnostjo, Služba za informatiko in

5.4 Analiza in prikaz podatkov

5.4.1 Meta analiza publikacij

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 12

Pridobljeni statistični podatki so bili analizirani z metodami deskriptivne statistike in/ali

Podatki o inštitucijah, ki so dostopne žrtvam (in storilcem) nasilja v družini, so bili

6.1 Rezultati analize publikacij – splošne baze podatkov o nasilju

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 13

Graf 1: Skupno število izdanih publikacij po letih od 1998

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 14

Graf 2: Delež publikacij glede na mesto izida po letih od 1998 do 2003

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 15

Ugotovili smo, da je delež magistrskih del in doktorskih disertacij v primerjavi z drugimi

Graf 3: Delež publikacij glede na vrsto objave po letih od 1998 do 2003

Magistrsko delo Strokovna publikacija Znanstvena publikacija

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 16

Graf 4: Delež publikacij glede na vedo obravnave nasilja po letih

Pedagogika Psihologija Socialno delo Sociologija

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 17

Graf 5: Delež publikacij glede na vedo

Kriminološki Pomoč žrtvam nasilja

Pomoč storilcem nasilja

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 18

Kategorija ženske se navezuje na publikacije, ki so obravnavale ženske kot storilke kaznivih

Graf 6: Delež publikacij glede na storilce

Drugo Družinski član

Strokovni delavci Duševni bolniki

Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco 19

Graf 7: Delež publikacij glede na okolje

Delovno mesto Družina Javni prostor