Ivana Kobilca je bila naša prva umetnica, ki je uspela v svetu , in bila je tudi prva, ki je dodobra izkusila pariško boemsko

življenje. Foto: Pariški

bohemi (1889-1895), izdala Narodna galerija

Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej.
In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.

Ivana Kobilca tri leta pred smrtjo

V Narodni galeriji bodo od srede na ogled skoraj vsi vrhunci Kobilčinega ustvarjanja v pariškem obdobju. Vstop v Pariz je Kobilci uspel prav s
sliko Poletje, ki so jo obiskovalci Narodne galerije tudi izglasovali za najbolj priljubljeno umetnino na stalni razstavi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Fotografska natančnost, plener, ki je bil takrat hit v slikarstvu, in pa tudi meščanska

ljubeznivost prizora, v tem primeru damsko oblečeno dekle, ki s kmečkimi otroki spleta
cvetje. In pomlad ali poletje, kar zaigra v srcih vsakogar, ki občuduje sliko.

dr. Ferdinand Šerbelj o vzrokih za uspeh in priljubljenost slike Poletje

Portret Parižanke je leta 1895 Kobilca razstavila v Budimpešti. Tam je tudi ostal in je danes last tamkajšnjega umetnostnozgodovinskega
muzeja, ki pa je imel sliko shranjeno v depoju. Foto: Polona Balantič

Krog je verjel, da lahko z Nietzschejem legitimira svoj novi, moderni način življenja, ki
presega moralo, egocentričnost in meščansko vzgojo: osnovna duševna nagnjenja, kot
so ljubosumje, prizadetost, zavist, naj bi bila razveljavljena.

Iz knjige Pariški bohemi (1889-1895)

 Sodelavka Narodne galerije je naletela na pismo Karla Bleiweisa, v katerem je pri Ivani Kobilci naročil poslikavo stropnih polj v zlati dvorani z
motivi iz slovenske zgodovine po njenem izboru. A je za projekt zmanjkalo denarja, nato pa je Kobilca tudi odpotovala iz Ljubljane. Foto: MMC /
Miloš Ojdanić

Veste, kakšna afirmacija bi bila za umetnico, da bi se lahko pohvalila, da je ona sama v

cesarski zbirki, ona pa avtoportreta ni prodala, ker je imela lastno avtonomno stališče
kot osebnost in kot umetnica.

dr. Šerbelj o trdni volji Kobilce, ki ni hotela Francu Jožefu prodati svojega avtoportreta

Knjiga Pariški bohémi prinaša izseke iz avtobiografskega poročila Rose Pfäffinger z naslovom Dedni sovražnik ali Antihiša lutk Rose Pfäffinger.
Gre za vpogled v pariški boemski krog, h kateremu so sodili ali mu (ne)posredno pripadali mnogi pripadniki moderne umetniške scene okoli leta
1900 , med njimi tudi August Strindberg, Willy Gretor, Hans Dahlerup, Ivana Kobilca, Maria Slavona, Frank Wedekind, Knut Hamsun ? Foto:
Narodna galerija

Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je,
kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila
kot eterično bitje. Na bledem, upadlem obrazu, na katerem je želja po zemeljskih rečeh
svetila iz vsake pore, je sedaj ležal duševni nadih, podoben nežnemu pudrastemu sloju.
Ampak vse je prava, blažena, nepopačena naravnost, kakršno je dosegla brez črtala za
ustnice ali pudrnice. Njene velike oči so postale še večje in svetlejše kakor pri srčnih
bolnikih, češki nos je nad rdečimi ustnicami, ki so bile skupaj, kakor da bi zadrževala
ihto, stal kot patetičen vprašaj.

Rosa Pfäffinger o Ivani Kobilci po njeni aferi z Willyjem Gretorjem

 Sliko Otroci na travniku je Kobilca začela slikati v Barbizonu, kjer je v skromni poletni hiši obiskala Roso Pfäffinger, ki je do tedaj porabila že
skoraj vse premoženje oziroma ga je 'namesto nje' potrošil Willy Gretor. Foto: Narodna galerija

Čeravno se moja stara kolegica Wera izkaže v gospodinjstvu, pa me po drugi strani

oropa upov, da bi njeno sveže, nezlomljeno bitje lahko predstavljalo protiutež duševnim
in finančnim dramam, ki se odvijajo med 'elito'. Poduhovljena , prežeta s pariškim
zrakom in veseljem, je Wera pred komaj kaj več kot 6 meseci prepevala o radostih
življenjam zdaj ko opaža, kako vrtoglavo moj denar leti skozi okno, pa postaja
objokovalka. Njeno napovedovanje nesreče, čeprav največkrat naleti na gluha ušesa, le
še bolj potlači domače vzdušje.

Rosa Pfäffinger o Kobilci, ki sicer uredi skupno gospodinjstvo, a ne prežene črnogledosti

Kofetarica je bila menda najljubša slika Ivane Kobilce in je zato tudi ni hotela prodati. Foto: Narodna galerija

Preprosta študija karakternega tipa oziroma starosti. Pa tudi te temne, rjave barve so
bile značilne za flamsko slikarstvo prve polovice 17. stoletja. Osvetljeni so le deli, ki so
najbolj pomembni – roke in njen obraz. Delo pa je tudi malo humorno, saj se gospa
nasmiha ob preprostih užitkih. In vse to nam kaže te tedaj 200 let stare vplive.

Michel Mohor o flamskih vplivih na Kofetarici

V Pariz pride Kobilca in boemi spet redno kosijo krvave zrezke in mlečni riž
"Naša shramba je napolnjena z delikatesami in težkimi vini, veliko denarja gre za vzdrževanje gospodinjstva. Ampak obrokov, reda
in udobja si lahko le želimo." V to situacijo je (kot potencialna odrešiteljica) vstopila Ivana Kobilca; v situacijo, s katero je
povezano Kobilčino pariško obdobje, katerega (skoraj vsi) vrhunci so v Narodni galeriji.

Svoj prvi vtis ob portretu Parižanke, ki je le malo pred odprtjem Narodne galerije za leto dni prišel v Ljubljano, je dr. Ferdinand
Šerbelj le nekaj minut po odprtju paketa povzel: "Prvi vtis je ta, da se srečam s podobno osebnostjo na sliki – vsaj tako slutim -, kot je
bila sama Ivana Kobilca: emancipirana svetovljanka, ženska, ki v tej osebi, ki ji žal ne poznamo imena, začuti svoji podobno
samozavest. To poudari tudi s tem, da se dekle tako neformalno, naslonjena na fotelj, postavi pred gledalca. In za ta živ in
samozavesten pogled bi lahko rekli, da je pogled Ivane Kobilce. Vidimo ga na njenih fotografijah in avtoportretih. In zato ni čudno,
da je ta slika pritegnila samega cesarja, njegovo visokost Franca Jožefa. Ko je zagledal sliko, je ostala v Budimpešti, kot del ogrske
plemiške zbirke."

Ampak preden dokončamo zgodbo o Parižanki in Francu Jožefu, ki se je moral zadovoljiti z 'drugo izbiro', se vrnimo v
gospodinjstvo, razsipno založeno z dragim vinom in delikatesami. Prav na podlagi zapisov o dogajanju v tistem boemskem
šestsobnem stanovanju na Place Malesherbes je namreč možno domnevati, da je bila samozavest Ivane Kobilce (1861-1926) v času
nastajanja portreta Parižanke (leto 1892) omajana oziroma da to ni bila ista stabilna osebnost, ki je leta 1890 na pariški salon poslala
sliko Poletje in z njo na tem ključnem francoskem letnem pregledu likovne umetnosti dosegla uspeh.

Denar avstrijskega konzula odteka v Pariz …

Citat o založenosti shrambe je zapisala Rosa Pfäffinger, študijska kolegica Ivane Kobilce v Münchnu in hčerka avstrijskega konzula
v Damasku in Trstu; pa tudi njegova bogata dedinja, kar je bila najprej srečna okoliščina, nato pa obsodba na nesrečo in skorajšnji
propad. Že leta 1890, preden je zaživela 'komuna pod vodstvom nemško-danskega umetnika, zbiratelja umetnosti, nietzchejanca,
predvsem pa prevaranta in zapeljevalca Willyja Gretorja (alias Harryja Helgarja ali Andersena), je Pfäffingerjeva v svojem dnevniku
kot zlo napoved bližnje prihodnosti zapisala: "Da moj denar v potokih odteka v Pariz, srce moje uboge matere napolni s tesnobo in
strahom. Toda zaradi daljšega bivanja z menoj, v času katerega je prišlo do navzkrižja divergentnih ideologij, ne ve več, kaj naj si
misli. Ker ni dorasla stvarnemu problemu, pa tudi meni osebno ne, mi mora molče prepustiti usodo …" Tedaj je v Pariz pošiljala denar
kolegici Marii Slavoni, prvi v nizu umetnic, ki so zanosile z Gretorjem.

Nobena filmska zvezdnica bolje kot Kobilca ne igra obupa

Ko je nekaj mesecev kasneje zaradi pomanjkanja denarja iz Pariza v München pripotovala Ivana Kobilca (v svojih dnevniških
zapiskih, ki jih je pod naslovom Pariški bohémi (1889-1895) izdala Narodna galerija, Kobilco sicer imenuje Wera Slowenk), se je za
njeno nezdravo podobo skrivala prav potrditev, da bi se Gretorja bilo potrebno izogibati. "Temperamentni izbruhi Slowenke so bili
vedno razkošna predstava narave, a tega, kar se je izkazalo in izlilo tokrat, še nisem doživela. Kako svoje telo pusti pasti na zofo,
glava potuje proti zatilju, se zakoplje v blazino, stoka, roke se borijo, ponovno spustijo, vijejo kvišku, križajo, grabijo za lase, srce,
noge – nobena filmska zvezdnica tega ne naredi bolje," je Pfäffingerjeva popisala Kobilčino razvranost, ki jo je povzročila prav afera
z Gretorjem.

Tega je Kobilca/Slowenk opisala: "Harry ima tudi zelo lepo telo, široke rame, neverjetno ozke boke, najfinejšo in najbolj belo polt, ki
si jo lahko zamisliš. Le eno nogo ima tanjšo in krajšo od druge, brez palice komaj hodi. Zlomil si jo je in je zaradi tega zelo žalosten.
Ne reče ničesar, a jaz sem vendarle opazila. Zaradi tega tudi redko pešači, vedno se vozi, in to seveda stane veliko denarja. Tudi za
svoje obleke veliko zapravi, saj je zelo pozoren na zunanjost. Nosi le golobje sive obleke in bele kravate."

Noč s Ferdom Veselom naj ozdravi spomin na izgubljenega ljubimca

Kobilca se je potem sicer po lastnih besedah 'ozdravila' z afero s Ferklom, kot je bil vzdevek slikarja Ferda Vesela: "Ja, veš, res nisem
več zdržala in sem pobrala Ferkla, ker sem želela videti, kakšna je razlika med Harryjem in drugimi moškimi ter ali imam po tem, ko
sem imela rada Harryja, Ferkla sploh še rada. Originalno kaj? Ferkel me je pustil povsem hladno in od tedaj tudi nisem več
zaljubljena v Harryja. Smešno, mar ne? V resnici skoraj škoda, a zdaj lahko vsaj spet za kaj poprimem in mislim še na kaj drugega kot
na Harryja."

In potem je še (zaman) posvarila Pfäffingerjevo: "Veš, brez premisleka zapravlja zelo veliko denarja, saj želi imeti vse zelo fino in ker
denar na enak način, kot ga dobiva, kjer ga le lahko, tudi zapravlja. Npr. za pse, za prijatelje, ki jih protežira, za slike in nasploh za
vse, kar se mu dopade. Kupil je študije povsem neznanih slikarjev, od nekoga, ki je umrl lani, nekega norca, ki se imenuje van Gogh in
za katerega Harry domneva, da je bil velik neuslišan umetnik. Pa še od nekoga, ki je bil poročen z Danko; gospa Gauguin pogosto
prihaja k njemu v atelje, njen mož pa slika nekje na južnem morju. Poleg tega v njegovem ateljeju visi tudi zelo okorno naslikan
Cézannov ženski akt, tukaj na fotografiji lahko za pisalno mizo vidiš košček akta …"

Izhajajoč iz antikapitalističnega principa mora 'pognati' družinsko zlatnino

Svarilo ni zaleglo in Rosa Pfäffinger je lahka tarča Gretorja postala tudi zato, ker je v razdajanju družinskega premoženja videla kleč
svojega poslanstva na Zemlji: "Izhajajoč iz antikapitalističnega principa, da je lastnina kraja, mi ni preostalo nič drugega, kakor da
se pustim pregnati s svojega prostora pod Soncem. Mislim, da sem s tem pojasnila dozdevno tako nasprotujoča si odnosa med svojo
feministično epizodo in svojim doživetjem nadčloveka."

Zakaj naj bi Rosa prevzela še kulturnopolitično dolžnost danske države?

In prav zaradi naivnosti in uporniškega idealizma Rose Pfäffinger je Gretor lahko v velikem pariškem stanovanju uredil pravo
boemsko komuno. V njej so se med drugim mudili Strindberg, Wedekind, Knut Hamsun in tudi denimo Georg Brandes, čigar mecen
je Gretor hotel postati, vse skupaj pa naj bi (je) financirala Rosa, ki je to komentirala: "Ker literata cenim tudi sama, se mi zdi ideja,
da bi mu dala tisto, česar si ne more prislužiti z duhom, zelo simpatična. Kljub temu ne razumem, zakaj bi morala ravno jaz prevzeti
dolžnost danske države." V nekem trenutku je tako Pfäffingerjeva financirala 5 ateljejev, gospodinjstvo in umetniška prizadevanja več
boemov.
Nakupovalno strast Gretorja je julija 1893 v danskem časopisu Politiken pisal tudi Knut Hamsun: "V Parizu ni ene same kočice z
umetninami, ki je ne bi poznal … Obiskuje dražbe, na katerih prodajajo dragoceno umetnost, poznajo ga ljubitelji in trgovci z
umetninami, pokimajo mu, ko vstopi, že večkrat je dvigoval cene in ponujal več, nato pa si prisvojil plen … Človek vidi, kako Willy
Gretor, ta rosno mladi mož z otroškim obrazom, pristopa k slikam, jih opazuje, preiskuje z lupo, otipava podpis, da bi dognal, ali je
pravi. Z lanceto praska barvo, da bi določil njeno starost, in nato s pozornost vzbujajočo hladnokrvnostjo ponuja tisoče in tisoče
frankov." In v tem opisu gre za komaj 25-letnega moškega, kajti, ja, udeleženci te pariške epizode so bili vsi mlajši od 30 let.

Pariški laboratorij nove morale

Komuna naj bi pod vodstvom po svoji sobi nadčloveka Gretorja postala laboratorij novih življenjskih oblik in eksperimentiranja z
novo moralo pod geslom 'stran od družine': "Poskušala je razbiti preživet, tog, a afektiran subjektivistični sistem vrednot, ki je temeljil
na domu, družini in časti. Posameznik naj bi v prihodnosti smel biti več, ko je doslej smel biti Individuum, hkrati pa mora bolj
sistematično kot doslej služiti skupnosti." Problem je bil le v tem, da že ta mikrokozmos kljub v letih 1891-93 še izdatnemu dotoku
denarja, ni deloval; kot je bilo nakazano že zgoraj, se je gospodinjstvo dušilo v izobilju, organizacija uživanja v njem pa je šepala. In
kot rešiteljico tega problema je Rosa Pfäffinger identificirala Ivano Kobilco in jo poklicala v Pariz.

Slowenk je tu in vsak dan so na mizi zrezek, stročji fižol in malinovec!

"Slowenk ima temperament, a tudi značaj. Sicer tudi Wera najame atelje in dela na veliki sliki za razstavo, kljub temu pa obvladuje
interne težave – zdaj je doma in v kuhinji vse krasno, vsak dan dobimo krvav zrezek, haricots verts in na bohotni danski način
pripravljen rižev puding z veliko, veliko malinovca, brez katerega si tako Marie kot Harry ne znata predstavljati življenja …" A doda:
"Jaz nimam ne apetita ne sobarice, pa tudi svoje spalnice ne, čeprav plačujem vse stroške tega razkošja, od petih ateljejev do
malinovca." Wera spi na divanu v njeni sobi. Na koncu, po odhodu vseh znancev, razen Gretorja, s katerim se v vmesnem času poroči
in mu rodi sina, ter njegovih protežirancev in ljubimk, Rosa Pfäffinger pade še nižje. Pristane v sobi za služinčad, ko se mora umakniti
Gretorju in njegovi ljubimki.

Poletje preživlja v skromni hiški v Barbizonu, kjer se ji pridruži Kobilca. "Očarana je nad hišo in vrtom, ki nudita toliko slikarskih
motivov, pritoži pa se, da je neki ptič celo noč kričal pod njenim oknom. Wera se v Barbizonu takoj spet loti dela, svoja slikarska
stojala postavi pod šotorasto drevo in začne z veliko pleneristično sliko, na kateri v trati sedijo otroci," piše Pfäffingerjeva o ozadju
nastanka slike Otroci v travi, ki je danes v zasebni lasti. Slika velja za enega Kobilčinih najžlahtnejših plenerjev in v letu njenega
nastanka (1892) Kobilca tudi še ima uspeh na Salonu. Razstavi sliki V lopi in prav ta portret Parižanke, ki je sedaj na ogled pri nas.

A to je bil uspeh pred porazom, saj naslednje leto ni več zastopana na Salonu, Rosa pa ji tudi ne more več plačati bivanja v Parizu:
"Werine zlate pariške sanje so izsanjane. Junaško, ne da bi izrekla eno samo besedo tožbe ali en sam očitek, nas zapusti, da bi se
zakopala v bosansko provinco." V resnici tedaj Kobilca še ni šla v Bosno, a to je že druga zgodba.

Kobilčino Poletje in Kofetarica, prva in druga najbolj priljubljena slika

Je pa zgodba o umetniški komuni in prisotnosti Kobilce v njej še ena potrditev, da je bila prav Ivana Kobilca sicer nek krajši čas del
evropske mednarodne umetniške scene. In v francosko prestolnico je vstopila s sliko, ki jo lahko imamo tudi za prvo uspešno
realizacijo velike razstavne slike med slovenskimi umetniki. To je bilo prav Poletje, za katerega se je po anketi tik pred zaprtjem
stalne zbirke oktobra 2012, torej pred začetkom prenove, izkazalo, da je najbolj priljubljena slika med obiskovalci Narodne galerije; in
na drugem mestu je še eno Kobilčino delo, Kofetarica.

Poletje - uspeh fotografske natančnosti in meščanske ljubeznivosti prizora

In ker bosta obe sliki kmalu spet na ogled, smo se pozanimali, katere so njune kvalitete. Oziroma zakaj je bilo Poletje (pa tudi druga
Kobilčina slika Likarice) izbrano med 200 del, ki jih je žirija uvrstila na pariški salon leta 1891.

Na razpis je sicer tedaj prispelo 2.800 del. Leto 1891 je bilo sicer na nek način prelomno v zgodovini salona. Leto prej je namreč
prišlo spora znotraj Družbe francoskih umetnikov (Société des Artistes Francaises), ki je salon organizirala od leta 1881, ko je država
umaknila svoje sponzorstvo nad prireitvijo. Ena struja je salon želela spremeniti v razstavo mladih in še nenagrajenih umetnikov,
druga pa je želela ohraniti idejo salona kot razstave najboljših na razpis prispelih del. Tako sta naslednje leto že potekali dve razstavi,
Kobilčini deli Poletje in Likarice, pa sta bili zastopani na razstavi zagovornikov starega koncepta, med katerimi sta bila tudi kipar
August Rodin ter slikarja in ljubitelj Ivane Kobilce Puvis de Chavannes. Ta vplivna umetnika sta skupaj z drugimi ustavnovila tudi
Nacionalno družbo lepih umetnosti (Société Nationale des Beaux-Arts) in zato je tisk o tem salonu kmalu začel poročati kot o
Nationale.

Razlogi za tedanji uspeh Poletja in njegovo današnjo priljubljenost naj bi bili isti: "Fotografska natančnost, plener, ki je bil takrat hit v
slikarstvu, in pa tudi meščanska ljubeznivost prizora, v tem primeru damsko oblečeno dekle, ki s kmečkimi otroki spleta cvetje. In
pomlad ali poletje, kar zaigra v srcih vsakogar, ki občuduje sliko."

Dr. Šerbelj tudi pojasni, zakaj je potrebno Kobilco občudovati že samo zato, ker se je lotila takšne teme: "Kobilca je bila tedaj mlada
diplomantka in že takoj naslednje leto po diplomi se je lotila te ambiciozne teme." Delala je sicer dve poletji in ob tem so nastali tudi
njeni dnevniški zapiski, med njimi zabavna notica: "Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so kritizirali: Sedaj pa
ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!" In popravljala je sliko velikokrat, tudi potem, ko otrok ni bilo več zraven: "Pomagala si
je s fotografijo, kajti to, kar danes vidimo, je bilo finiširano v ateljeju."

Mama kavopivka, od katere se Kobilca ni želela ločiti

Istega leta, ko je začela delati na Poletju, pa je Kobilca v Ljubljani na realki že razstavila Kofetarico. In prav na primerjavi obeh slik je
možno opaziti Kobilčin prehod iz vplivom münchenskega slikarstva k živahnim, vijoličnim, modrim in zelenim tonom tedanje
francoske umetnosti. In še bolj zanimivo je, da je menda na Kofetarici opaziti celo sledi flamskega slikarstva. "To je res," potrdi
kustos Narodne galerije Michel Mohor, "te tendence je Ivana dobro spoznala, ko je študirala v Münchnu. Razkrije jih že sam prizor,
preprosta študija karakternega tipa oziroma starosti. Pa tudi te temne, rjave barve so bile značilne za flamsko slikarstvo prve polovice
17. stoletja. Osvetljeni so le deli, ki so najbolj pomembni – roke in njen obraz. Delo pa je tudi malo humorno, saj se gospa nasmiha ob
preprostih užitkih. In vse to nam kaže te tedaj 200 let stare vplive."

Kofetarico bi lahko morda nekoliko pavšalno primerjali z da Vincijevo Mona Lizo. Kot je Da Vinci svojo mojstrovino prenašal
naokoli, kamor koli je odšel, je menda tudi Kobilca vedno s seboj vozila mamo kavopivko, ki je bila, kot pravi Michel Mohor "njena
najljubša slika in je tako prišla v našo zbirko šele kasneje in ne s prvim darilom Ivane Kobilce naši galeriji". Je pa Kobilca z osebnim
volilom Narodni galeriji že prepustila Poletje, nekateri nedavno odkriti dokumenti pa govorijo o tem, da bi se prav lahko dogodilo, da
bi Ivana Kobilca Narodni galeriji dala še močnejši pečat.

Naročilo za poslikavo stropa zlate dvorane Narodnega doma

Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki nam je tako, ko smo se razgledovali po sijajnih, ne le obnovljenih ampak tudi na novo
odkritih in rekonstruiranih štukaturah, zaupala nedavno odkritje: "Kolegica je odkrila pismo predsednika društva Narodni dom Karla
Bleiweisa Kobilci. V njem pri njej naročajo poslikavo treh polj na stropu zlate dvorane z motivi iz slovenske zgodovine po njenem
izboru, hkrati pa je tudi jasno iz tega pisma, da so nameravali poslikati tudi centralno polje v veliki dvorani. Vendar kot je to
običajno, jim je zmanjkalo denarja in Kobilca je tudi odšla iz Ljubljane in je ostalo tako kot je."

Upati si reči ne cesarju Francu Jožefu

Ja, Kobilca je prihajala in odhajala. Preden se je šele po izbruhu prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano, je ves čas od odhoda na
šolanje živela po evropskih prestolnicah in v njih razstavljala. Tudi Parižanko, ki iz leta 1892, torej iz obdobja pariške boemske
komune, je leta 1895 razstavila v Budimpešti, in sicer skupaj z avtoportretom. In prav ob slednjem, ki je danes v zasebni lasti, je na
slovensko slikarko postal pozoren Franc Jožef. A Kobilca mu slike ni hotela prodati. "Vidite, ta avtoportret nam še dodatno potrjuje
to, kar smo doslej rekli o Kobilci kot samozavestni umetnici. Kajti na tem avtoportretu mlade umetnice je poudarjena njena psiha in tu
je cesar najbrž zagledal neko podobnost z njegovo ženo Sissi," razmišlja dr. Šerbelj in doda, "Veste, kakšna afirmacija bi bila za
umetnico, da bi se lahko pohvalila, da je ona sama v cesarski zbirki, ona pa avtoportreta ni prodala, ker je imela lastno avtonomno
stališče kot osebnost in kot umetnica."

Vse sem hotela videti in ni mi žal

In Ivano Kobilco, ki še vedno velja za napo najuspešnejšo umetnico, ki so jo cenile kolegice in v njej videle edini možni trdni steber
skupnega boemskega gospodinjstva, in ki si je drznila samemu cesarju reči Ne!, lahko sedaj v prenovljeni galeriji res temeljito
spoznamo. Drugače kot poprej v temni stranski galeriji zazidanih oken, 'Kobilčin kotiček' v novem Ravnikarjevem traktu pod naravno
svetlobo in le lučaj stran od soban impresionistov in njihovih sodobnikov ponuja sprehod ob Kobilčinih delih, od matere kavopivke,
mimo Poletja, Parižanke, pa njenega Avtoportreta v belem … In po ogledu in po prebiranju zapiskov njene kolegice Rose Pfäffinger
še bolje razumemo besede, ki jih je Kobilca tri leta pred smrtjo zaupala umetnostnemu zgodovinarju Stanku Vurniku: "Vse sem
hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je
lepo in polno solnca. Ni mi žal."

Polona Balantič