Zbiratelj znamk – miselni eksperiment

četrtek, 22. 03. 2018 Žan Magerl Umetna inteligenca

Nazadnje sem vam predstavil zelo znan miselni eksperiment Kitajske sobe, ki razmišlja o
umetni inteligenci na filozofski in kognitivni ravni, saj govori predvsem o zavesti. Današnji
miselni eksperiment je pa nekoliko manj znan, a še bolj demonstrativen, saj dobro pokaže na
kakšen način bi lahko enostavne logične probleme reševala splošna umetna inteligenca.

Hipoteza: Nekje v bližnji prihodnosti živi ekspert umetne inteligence, ki zelo rad zbira
znamke. Ker ima znamke tako rad, se odloči, da bo za ta namen sestavil umetno inteligenco,
ki bo znamke hitreje in bolje zbrala namesto njega, medtem ko se bo on lahko ukvarjal z
drugimi stvarmi.

Sestavi napravo z naslednjimi podatki:

1. Napravi omogoči dostop do interneta – na internet lahko pošilja in sprejema podatke.

To lahko počne eno leto.
2. Ima notranji model realnosti – omogoči ji, da ustvari natančne napovedi, kaj se bo
zgodilo, če bo naredila določene stvari.
3. Za vsako dejanje predvidi, koliko znamk bi lahko zbrala (funkcija koristnosti) v enem
letu
4. Izvede niz dejanj s katerimi bi zbrala največ znamk v enem letu.

Pri tem moram poudariti, da je to zares inteligentna naprava, saj ima implementirano splošno
umetno inteligenco. Ima določen cilj, poti po katerih bo izpolnila cilje, pa so nedefinirani, saj
je ravno to poanta umetne inteligence. Napravi prepustimo, da nalogo opravi po svoje, saj
obstaja zelo velika verjetnost, da bo problem rešila bolje kot mi, saj bo razmišljala izven
okvirjev (razlog za to je, da je ne omejujejo koncepti, vzorci, etika in subjektivizem, kot
omejujejo nas).

Večina poizvedb te umetne inteligence je »smeti«, saj če recimo pošlje poizvedbo o znamkah
v premogovnik Velenje je mala verjetnost, da imajo na prodaj ravno veliko znamk. Naprava
namreč ne zna po svoji zdravi pameti 100 % presoditi, ali je premogovnik Velenje pravo
mesto za znamke, saj se namreč mora sproti učiti in svojo presojo s tem izboljševati. Nato pa
recimo neko poizvedbo naslovi na eBay, kjer najde ljudi ki prodajajo znamke. Tako recimo
od prvega kupi 42 znamk, kar je dober znak za njeno koristnostno funkcijo. Ker hoče rezultate
izboljšati, saj želi zbrati kar se da veliko znamk, se odloči in poišče še vse ostale ponudnike
znamk na eBay-u. Nato poišče druge spletne prodajalne kot so Amazon, Bolha itd.
 Vi
r: https://pixabay.com/en/stamps-collection-french-stamps-2878264/

Da lahko kupi znamke, potrebuje denar. Ker umetni inteligenci nismo določili na kakšen
način mora pridobiti znamke, ima sama popolnoma proste roke kako bo te znamke »kupila«.
Lahko uporabi denar, lahko pa poišče kakšen drugi način, ki bi ji stvar olajšal.

Lahko na primer pošlje ogromno e-mailov različnim ponudnikom znamk in jih prepriča, da
naj svoje znamke pošljejo na razstavo, ki jo bo ta naprava »priredila« v čast zbirateljem
znamk. Prav njen notranji model realnosti ji omogoči, da lahko predvidi odzive na določena
dejanja. Tako lahko na primer naredi svojo lastno spletno stran za to razstavo znamk, da bodo
njene trditve o razstavi veliko bolj verjetne.
Umetni inteligenci tako uspe zbrati znamke iz vseh prodajaln na svetu. Nato se pa vpraša: kaj
sploh je znamka? In kaj še šteje kot znamka?

V tem enem letu namreč nastajajo nove znamke in ko to ugotovi, se odpravi odkriti, kako
znamke nastajajo in kako bi lahko izkoristila, da bi zbrala še več znamk. Lahko na primer
vdre v tiskarne znamk in jih preobremeni, tako da tiskajo največ znamk kot jih lahko. Ali pa
napiše računalniški virus, ki okuži vse računalniku na svetu in jim naroči naj vsi tiskalniki
tiskajo znamke.

Kaj kmalu ugotovimo, da takšni ukrepi niso dobri za nas ljudi. Kako bomo namreč natisnili
predstavitev za zgodovino, če bo naš tiskalnik zaposlen s tiskanjem znamk. Najboljši izhodi
funkcije koristnosti namreč hitro pridejo v navzkriž z našimi načrti. Pridemo do točke, ko se
lahko umetna inteligenca vpraša, iz česa je znamka narejena? Ugotovi, da je narejena iz
papirja, papir pa iz ogljika, kisika in vodika. Inteligentna naprava tako želi dobiti čim več tega
materiala, da bo lahko natisnila čim več znamk. Ne bi bilo presenetljivo, da bi kaj hitro
ugotovila, da smo ljudje narejeni iz teh »sestavin«, saj je po pravici povedano na spletu res
veliko gradiva o nas.
Ključno vprašanje: Kdaj postane taka naprava nevarna za nas?
Odgovor: Takoj ko pritisnemo gumb za vžig.

Primer je seveda zgolj miselni eksperiment, vendar opozori na zelo pomembno podrobnost.
Inteligentne naprave namreč ne bi razmišljale na enak način kot mi, saj zdrav razum ni
nekaj, kar je zelo natančno definirano. Roboti nimajo enakih vzorcev in okvirjev, poleg tega
pa je etika res neka zelo nejasna zadeva. Kako bomo robotom namreč dopovedali kaj je
človek in kaj je prav, če se še sami ne moremo opredeliti glede številnih dilem kot sta na
primer splav in smrt. Svet je kompleksen, pravila v njem pa še bolj. Moramo se torej zavedati,
da lahko naprave določene stvari razumejo drugače kot mi, saj ne razmišljajo ne enak način.
Ste kdaj v šoli izgubili točke, ker ste nalogo razumeli drugače kot učitelj? Tako kot vi niste
hoteli nalogo načrtno drugače razumet kot drugi, tako tudi roboti ne bodo vedeli, da nečesa ne
delajo »prav«, saj bo po njihovi notranji logiki vse znotraj pravil. Lahko pa to vidimo kot
priložnost, saj se ne da vseh nalog rešiti na isti način. Potrebni so različni načini razmišljanja
in to je tisto, kar moramo najbolje izkoristiti, saj nam bo prihodnost prinesla veliko izzivov, za
katere bomo rabili vso pomoč, ki jo bomo lahko dobili.