Fran Saleški Finžgar

POD SVOBODNIM
SONCEM
KNJIGA 2

LAHKO BRANJE
ZBIRKA VELIKE ZGODBE
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.6(02.056.34)

FINŽGAR, Fran Saleški

Pod svobodnim soncem : lahko branje / Fran Saleški Finžgar ; [pri-
redba za lahko branje Tatjana Knapp ; spremna beseda Aksinja Kermauner
; ilustrator Ciril Horjak]. - Slovenj Gradec : Zavod Risa, Center za splošno,
funkcionalno in kulturno opismenjevanje, 2015. - (Zbirka Velike zgodbe)

ISBN 978-961-93928-0-5 (zv. 1)

ISBN 978-961-93928-1-2 (zv. 2)

282114304

Knjiga je brezplačna.
V pdf obliki je dostopna na spletnih straneh Zavoda RISA (www.risa.si)
in CUDV Črna na Koroškem (www.cudvcrna.si)
 Fran Saleški Finžgar
POD SVOBODNIM
SONCEM
KNJIGA 2

Podgorje pri Slovenj Gradcu, november 2015

VSEBINA

Dragi bralci ............................................. 7

BEG
Svila in denar ........................................... 10
Upanje ...................................................... 12
Reševanje Iztoka ..................................... 15
Upor ......................................................... 20
Lov ........................................................... 26

SPET DOMOV
Pot domov ................................................. 34
Boj med brati ............................................. 39
Irena izgine ................................................ 46
Ljubinica izgine .......................................... 59
Tunjuš umre ............................................... 80
Spet bratje ................................................ 84
SVOBODA
Pohod ...................................................... 89
V pristanišču ............................................. 91
Spopad z Azbadom ................................... 101
Irena in Ljubinica ........................................ 105
Svobodno sonce ....................................... 108

PRILOGA
Težke besede ............................................ 112
Za bralce originalnega besedila ................... 116
DRAGI BRALCI

POD SVOBODNIM SONCEM je stara zgodba.

Napisal jo je pisatelj Fran Saleški Finžgar
pred več kot 100 leti.
Pred vami je Knjiga 2.
To je drugi del zgodbe.
V Knjigi 1 ste spoznali Svaruna, Iztoka, Ireno in
ostale junake.
V tej knjigi se zgodba nadaljuje.

V naših 2 knjigah je zgodba napisana tako,

da jo lahko beremo in razumemo vsi.
Razumejo jo lahko tudi tisti ljudje,
ki težko berejo.
Takim knjigam rečemo lahko branje.
Zgodbo smo v 2 knjigi razdelili zato,
da bo branje še lažje.

Na koncu knjige so zapisane in razložene težke

besede.
Če katere besede ne boste razumeli,
poglejte na na straneh od 112 do 115.

Med branjem vam želimo veliko užitka.

7
Fran Saleški Finžgar
1871‒1962
Fran Saleški Finžgar

POD SVOBODNIM SONCEM

KNJIGA 2
BEG

SVILA IN DENAR
Bizantinsko cesarstvo je bilo nekoč zelo bogato.
Potem so imeli veliko vojn.
Cesar je dal zgraditi veliko cerkev.
Vse to je stalo veliko denarja.
V Bizancu se je blagajna praznila.

Cesarica je cesarja prepričala,

da je napisal nov zakon.
V zakonu je pisalo:
Samo cesar ima lahko svilo.
Vsi trgovci morajo svilo predati cesarju.
To je pomenilo,
da je bila zdaj vsa svila cesarjeva.
Z njo je veliko zaslužil.
Blagajna se je spet polnila.
Cesar je zaslužil milijone.
Kar smejalo se mu je.
Srečen je bil,
da ima tako ženo.
Kako pametno se je spomnila.

Nekaj pa se je cesarju zdelo čudno.

10
Bogati trgovec ni imel svile.
To je bil trgovec,
pri katerem je stanoval Iztok.
Niti koščka svile niso našli pri njem.
Cesar ni vedel,
kaj naj si misli.
Za nasvet je vprašal cesarico.
Povedal ji je:
Pri bogatem trgovcu nismo našli svile.
Cesarica je bila jezna.
Rekla je cesarju:
Trgovec te vara.
Zakopal je svilo.
Vzemi mu vse,
kar ima.
Zapri ga.
A cesar se je odločil drugače.
Ni še ubogal cesarice.
Delal bo po zakonih.
Trgovec bo moral na sodišče.

Trgovec in godec sta bila obupana.

Iztok je bil v ječi.
Tja ga je zaprla cesarica.
Godec je cele dneve jokal.
Valjal se je po travi.

11
Ni pil vina.
Trgovec je bil tiho.
Ni ukazoval sužnjem.
Za nič se ni brigal.
Čakal je,
da mu bodo vzeli hišo.
Ga vrgli v ječo.
A nihče ni prišel.

Trgovec je začel upati.

Mogoče ima cesarica dovolj maščevanja.
Takrat so prišli ljudje iz palače.
Povedali so trgovcu:
Sodili ti bomo.
Trgovec je odgovoril:
Nedolžen sem.
Videli boste.

UPANJE
Trgovcu se je vrnilo veselje.
Veselje do boja s cesarico.
Šel je v vojašnico.
V vojašnici je poiskal vojake Slovene.
Dobro so se zmenili.
20 dobrih Slovenov bo pomagalo trgovcu.

12
Trgovec bo rešil Iztoka.
Sloveni pa bodo potem z njim ušli skupaj z Iztokom.

Godec se je potolažil.
Spet je bil srečen.
Imel je upanje.
Zadišalo mu je vino.
Za pomoč je prosil bogove.
Potem je pil.

Ponoči so na morje odpluli čolni in ladja.

Na njih je trgovec spravil vse bogastvo.
Trgovca je bilo strah.
Rad je imel Iztoka in Ireno.
Želel jima je pomagati.
A zdaj je šlo za več.
Šlo je za njegov ponos.
Hotel je premagati cesarico.

Iz palače je prišel evnuh.

Trgovec mu je naročil:
Pokaži mi pot do Iztokove ječe.
Evnuh se je bal.
Kričal je:
Ne morem.
Ne morem.

13
Trgovec ni nehal.
Evnuhu je rekel:
Moraš.
Dobro ti bom plačal.
Trgovec je evnuhu obljubil zlatnike.
Veliko zlatnikov.
Evnuh si je premislil.
Trgovcu bo pokazal pot v ječo.
Prisegel je, da bo.

Trgovec je kupil konje in orožje.

Vse to so skrili v njegov hlev.
Kupec hiše in pristanišča je prinesel denar.
Trgovec je vsem sužnjem podaril svobodo.
Lahko so šli,
kamor so hoteli.
Sužnji so jokali od veselja.
Trgovcu so poljubljali sandale.

Trgovec se je oblekel v lepo obleko.

Vedel je,
da bo zmagal ali umrl.
Bil je nemiren.
Vojaki Sloveni so osedlali konje.
Bili so pripravljeni.
Trgovec je molil za Iztokovo rešitev.

14
REŠEVANJE IZTOKA
S čolni in konji so šli trgovec in ostali do palače.
Ob polnoči so bili tam.
Straža je trgovca spustila naprej.
V vrtu je trgovca čakal evnuh.
Stražar pred palačo je trgovca in evnuha spustil
naprej.
Drugi stražarji tudi.
Evnuh je mislil,
da je trgovec čarovnik.
Evnuh se je trgovca kar bal.
Ampak ti stražarji so bili Sloveni.
Držali so z Iztokom.

Evnuh je trgovca peljal po temnih hodnikih.

Hodila sta po stopnicah.
Šla sta do ječarjevih prostorov.
Evnuha je bilo strah.
Trgovec je poklical ječarja.
Ječar je rekel:
Velik gospod si.
A ne morem te spustiti naprej.
Trgovec je ječarju pokazal cesarjevo pismo.
Trgovec je v pismu sam napisal,
da lahko obišče Iztoka.

15
Ječar je verjel,
da je to napisal cesar.
Potem mu je trgovec pokazal še prstan.
Prstan je dobil od cesarice na igrah.
Ječar je zdaj ubogal.
Odklenil je vrata.
V ječi je bil grozen zrak.
Trgovec je postal bled.
Ustnice so se mu tresle.
Videl je Iztoka.
Tudi Iztok se je obrnil in pogledal trgovca.
Verige so zaropotale.
Iztokove oči so bile žalostne.
V njih je bila tema.
Takrat je zunaj nekaj zaropotalo.
Suženj je ubil ječarja.
Ječar ne bo mogel izdati trgovca.

Iztok je prišel k sebi.

Sklenil je vkovani roki.
Kot iz groba je rekel:
Rešite me.
Pomagajte mi.
Trgovec je bil navajen lepih reči in bogastva.
Vendar je pokleknil v umazanijo zraven Iztoka.
Suženj je imel s sabo pile.

16
Trgovec pili okove.

17
Trgovec je pilil okove.
Bil je čisto moker od potu.
Toda ni nehal.
Suženj je razklenil obroče.
Iztok je imel prosto levo nogo.
Potem tudi desno nogo.
Nato še roke.
Iztok je lahko iztegnil roke.
Z golimi rokami je zlomil verigo na vratu.
Tako močen je bil Iztok.
Padel je na kolena.
Suženj mu je dal piti žganje.
Potem so zbežali.

Evnuh jih je čakal.

Iz ječe jih je peljal po drugi poti.
Tekli so po stopnicah.
Drselo jim je.
Po stezi so šli skozi vrt.
Bili so čisto tiho.
Za njimi so tiho šli vojaki Sloveni.
Skoraj so že prišli do morja.
Takrat pa je nekdo glasno zakričal:
Stoj.
Kdo gre?
Zalotil jih je bizantinski vojak.

18
Z mečem je mahnil proti trgovcu.
Zgrešil je.
Vojak je z mečem udaril proti Iztoku.
Takrat so iz grma skočili sužnji.
Trgovčevi sužnji.
Podrli so vojaka.
Skočili so v čoln.
Vojak je zakričal na pomoč.
Pritekli so stražarji.
Meči in ščiti so ropotali.
Sužnji in Sloveni so premagali bizantinsko stražo.
Čoln je odrinil.

Iztok je na čolnu prijel trgovca za roko.

Rekel je:
Gospod.
Dolžen sem ti neskončno.
Na roko so padle njegove solze.
Trgovec pa je rekel:
Ti si mene rešil pred Tunjušem.
Potem je Iztok vprašal,
kje je Irena.
Trgovec mu je povedal,
da je šla iz Bizanca.
Iztok je položil svojo glavo trgovcu v naročje.

19
Pri trgovcu doma so čakali vojaki Sloveni.
Tam je bil tudi godec.
Ko je godec videl Iztoka,
ga je objel in zajokal.
Konji so bili nared.
Evnuh je dobil veliko plačilo.
Potem je pobegnil skupaj z drugimi.

UPOR
Zjutraj je ves Bizanc govoril o eni stvari.
Iztok in trgovec sta zbežala.
Ljudje so imeli Iztoka in trgovca radi.
Trgovčevi sužnji so hujskali ljudi:
Iztok in trgovec sta nedolžna.
Cesar in cesarica sta hudobna.
Ljudje so se zbrali okrog palače.
Kričali so.
Žalili so cesarja in cesarico.

Iztoku je uspelo zbežati.

Najboljši Sloveni so izginili z njim.
Azbad je bil jezen na vojake.
Bičal jih je.
V ječo je vrgel vse nočne stražarje.

20
Cesarica se je zbudila.
Poklicala je evnuha.
Evnuha pa ni bilo več v palači.
Sužnje so kričale:
Upor.
Groza na ulici.
Ljudje bodo razbili palačo.
Cesarica je postala bleda.
Stisnila je ustnice.
Poklicala je Azbada.
Takoj je prišel.
Klečal je pred cesarico.
Cesarica je ukazala:
Udari z vojaki nad ljudi.
Azbad je povedal,
da nima dovolj vojakov.
Cesarica je ukazala:
Kolji ljudi.
Presekaj množico.
Pojdi po pomoč.

21
Azbad je iz ječe izpustil vse stražarje.
Udarili so iz palače.
S kopji so rinili skozi množico ljudi.
Tekla je kri.
Ljudje so kričali.
Azbad je po ljudeh sekal z mečem.
Ljudje so ga spoznali.
Metali so mu kamenje in opeko.
Jezni ljudje so zgrabili kopja vojakov.
Trgali in rezali so konjske povodce.
Azbad je tolkel z mečem okrog sebe.
Kri je brizgala na vse strani.
Azbadov konj se je ustrašil in podivjal.
Ljudje so Azbada vlekli za noge.
Kričali so:
Azbad je cesaričin ljubček.
Zaprl je Iztoka.
Ubil je trgovca.
Smrt Azbadu.
Ostali stražarji niso mogli do Azbada.
Preveč je bilo ljudi.
Azbad je konju zapičil ostroge v boke.
Konja je bolelo.
Skočil je nad glave ljudi.
Takrat so se zaslišale trobe.
Trararara.

22
Azbad in stražarji udarijo nad ljudi.

23
Prišel je tisti vodja,
ki je premagal afriškega kralja.
Z njim so bili vojaki.
Ljudje so zbežali.

Cesar je sklical sestanek.

Prišla je cesarica.
Prišla sta Azbad in zmagovalni vodja.
Cesar je vprašal,
kdo je kriv za upor ljudi.
Vsi so bili tiho.
Potem je eden od mož rekel:
Za upor ljudi je kriv trgovec.
Imel je pismo,
ki ga je trgovec napisal cesarju.
Trgovec je pisal:
Cesarju sem dal milijone.
On pa me preganja.
Kriva je cesarica.
Vlačuga.
Tudi njej sem dal veliko daril.
Ona pa je delala grde stvari Iztoku in Ireni.
Jaz sem Iztoka rešil.
Rešil sem Ireno.
Ljudje imajo mene rajši kot cesarja.
Cesar, ti si nasilen.

24
Zato sem šel na svojo ladjo.
S sabo sem vzel drage umetnine.
Vse ostalo sem prodal.
Potopil sem ladjo in sebe z njo.

Pismo se je vsem zdelo grozno.

Cesarica je omedlela.
Sužnji so jo odnesli.
Cesar jo je spremil.

Cesar je molil ob postelji cesarice.

Zbudila se je.
Cesarju se je zlagala,
da je Iztok hujskal ljudi proti njemu.
Zato ga je zaprla.
Trgovec pa je še gotovo živ.
Cesar ji je verjel.
Ko je šel iz sobe,
je cesarica skočila iz postelje.
V resnici sploh ni omedlela.
Delala se je.
Hodila je sem in tja.
Mislila je na žalitve iz pisma.
Ljudje bodo govorili,
da je vlačuga.
Vseeno ji je bilo.

25
Glavno, da ji cesar verjame.
Potem se je spomnila,
da je trgovec napisal:
Rešil sem Ireno.
Tega ni razumela.
Ali Irene ni v palači?
Kako to?
Bila je noro ljubosumna.
Mora se maščevati Ireni.
Mora priti do Iztoka.

LOV
Cesar je poslal vojsko v Italijo.
Prišlo je pismo od magistra Oriona.
To je bil Iztok.
Cesar ni nič vedel o tem,
da bi Iztoka povišal v magistra.
Njegov podpis je ponaredila cesarica.
Cesar za to ni vedel.
Azbad se je ustrašil.
Cesar bi lahko odkril njegove in cesaričine hudobije.
V pismu je pisalo:
Hvala,
da sem se naučil bojevati po bizantinsko.
Pošiljam ti kamne s Hilbudijeve čelade.

26
Jaz sem ga ustrelil.
Premagal te bom z vojsko Slovenov.
Kriva je cesarica.

Cesar je bil jezen.

Vse ostale Slovene je poslal v vojno v Italijo.
Za Iztokom je poslal vojake.
Naj ga ubijejo.
Če ga ne bodo našli,
pa naj takoj gredo k Tunjušu.

Azbad je moral spet k cesarici.

Vprašala ga je,
kje je Irena.
Ukazala mu je,
naj najde Ireno, evnuha in trgovca.

Sredi morja pa je hitela ladja.

Na ladji je bil trgovec.
Mislil je na Bizanc.
40 let je živel v Bizancu.
S cesarjem je bil nekoč dober prijatelj.
Skupaj sta kockala,
preden je postal cesar.
Trgovec je imel cesarja rad.

27
Zdaj pa so ga pregnali.
Grdi Bizanc.

Trgovec je nekaj vedel.

Cesar ne verjame,
da se bo potopil.
Cesarjevi ljudje ga bodo šli iskat.
To je imel v načrtu.
Odplul je proti nekemu pristanišču.
Zanalašč se je kazal ladjam,
ki so plule v Bizanc.
Ljudje s teh ladij bodo cesarju povedali,
da so ga videli.
Potem je trgovec na skrivaj dal bogastvo na
drugo ladjo.
Njegov prijatelj je bogastvo odpeljal v Grčijo.
Tam se je trgovec rodil.
Tja se bo trgovec tudi preselil.

Sužnjem je trgovec dal denar.

Skupaj so šli na kopno.
V ladjo pa so naredili luknje.
Potopili jo bodo.
Ljudje so iz pristanišča gledali,
kako se ladja potaplja.

28
Sužnji so tekali po otoku in se delali,
da jokajo za trgovcem.
Vsem so povedali:
Trgovca je pregnal cesar.
Po krivem.

V pristanišču je bila tudi Irena.

Stanovala je pri stricu.
Stricu je bilo ime Rustik.
Irena je izvedela za trgovca.
Ustrašila se je.
Trgovec ne sme umreti.
Odločila se je, da ga reši.
Tudi stric Rustik je slišal za trgovca.
Irena je strica prosila za pomoč.
Jokala je.
Vse mu je povedala.
Stric je bil glavni v tem pristanišču.
Delal je za Bizanc.
Trgovca je hotel predati cesarju.
In tisti Iztok.
Irena bo že našla drugega moškega.
Tako je mislil stric.
Pozabila bo Iztoka.
Stric je bil trd.

29
Ni se dal prepričati.
Irena je bila obupana.

Stric Rustik je šel v pristanišče.

Ljudje so se mu umaknili.
Rustik je skočil v čoln.
Peljal se je proti trgovčevi ladji.

Med ljudmi je bil tudi trgovec.

Bil je preoblečen.
Nihče ga ni prepoznal.
Trgovca je bilo strah.
Rustikov čoln bi lahko hitro prišel do ladje.
Rustik bo videl,
da trgovca ni na ladji.
Suženj mora hitro potopiti ladjo.

Čoln se je bližal ladji.

Takrat se je na ladji pokazal človek.
Mahal je z belo zastavo.
Ljudje so govorili:
To je trgovec.
Poslavlja se od nas.
Čoln je začel pluti hitreje.

30
Ladja se potaplja.

31
Trgovec je bil seveda med ljudmi.
Tisti človek na ladji sploh ni bil on.
Človek na ladji je vrgel zastavo v morje.
Izginil je s krova.
Ladja je začela toniti.
Na krov je prišel suženj in kričal.
Ta suženj je bil prej oblečen v trgovca.
Trgovec je gledal.
Ladja se je močno nagnila.
Suženj je skočil v vodo.
Ljudje so kričali.
Smejali so se.
Mislili so,
da se je trgovec utopil.
Ladja se je potopila.
Trgovec je bil vesel.
Malo pa mu je bilo tudi žal za ladjo.

Nekdo je trgovca potegnil za rokav.

Bil je evnuh.
Trgovcu je povedal,
da je videl Ireno.
Jokala se je za trgovcem.
Mogoče je omedlela.
Odnesli so jo z nosilnico.

32
Trgovec je rekel:
Ubogo dekle.
Potolažil jo bom.
Trgovec je bil ganjen.
Bil je ponosen.

Zvečer je suženj Ireni povedal vso zgodbo.

Trgovec je živ.
Iztok je ušel.
Irena je bila zelo vesela.
Govorila je:
Moj Iztok živi.
Ljubi me.
Prišel bo pome.

Trgovec se je preselil nazaj v Grčijo.

33
SPET DOMOV

POT DOMOV
Iztok in Sloveni so bežali iz Bizanca.
Jahali so hitro.
Konji so komaj zdržali.
Potem so počivali.
Iztok je rekel:
Hvala bogovom.
Rešeni smo.

Trgovec je Slovenom dal s sabo hrano in vino.

Jedli so in pili.
Potem jim je godec pravil o domu.
Govoril jim je o Tunjušu.
Vse sorte je povedal godec.
Svarun je vesel,
da je Iztok živ.
Sloveni se bojujejo med sabo.
Bojujejo se z Anti.
Skregal jih je Tunjuš.
Še eno novico je imel godec.
Tunjuš je hotel Ljubinico.
Ljubinica ga ni marala.

34
Godec je Tunjuša srečal,
ko se je Tunjuš vračal od Svaruna.
Ubil bi ga,
če bi ga lahko.

Ponoči je bilo mirno.

Iztok je bil zelo utrujen.
Mislil je na Ireno.
Godcu se je sanjalo,
da davi Tunjuša.

Cesta proti domu je bila opuščena.

Dež in zime so jo uničili.
Sloveni so morali večkrat zlesti s konjev.
Konji so bili navajeni gladkih cest.
Strah jih je bilo.
Potem so potovali po cesti,
po kateri sta šla Iztok in godec v Bizanc.
Vojakov iz Bizanca niso srečali.
Godec je povedal:
Ti kraji so bili nekoč slovenski.
Potem je Hilbudij Slovene pregnal čez
reko Donavo.
Iztok je obljubil bogovom,
da bodo Sloveni zemljo dobili nazaj.

35
Na svoji poti so Sloveni prišli do trdnjave.
Premagali so vojake iz trdnjave.
Godca je bilo strah.
Skril se je.
Zjutraj se je spet prikazal.
Povedal je:
Ko sem se skrival,
sem videl Tunjuša.
V trdnjavi so Sloveni našli veliko orožja.
Vzeli so konje.
Našli so tudi vole.
Na vole so dali žito za hrano.
Ko so vse spravili skozi vrata pred trdnjavo,
je Iztok trdnjavo zažgal.

Iztok je izbral nekaj vojakov.

Šli so iskat Tunjuša.
Z njimi je šel tudi godec.
Tunjuša so iskali povsod.
Dolgo so ga iskali.
Ustavili so se na travi,
da bi se spočili.
Takrat se je godec glasno zadrl:
Tunjuš.
Iztok,
daj ga.

36
Za drevesi se je pokazal rdeč plašč.
Ta plašč je nosil Tunjuš.
Iztok in Tunjuš sta si stala nasproti.
Bila sta na konjih.

Iztok je zavpil proti Tunjušu:

Zdaj boš umrl.
Pognal se je proti Tunjušu.
Tunjuš pa se je umikal.
Ko je bežal,
je Tunjuš zatulil:
Loki.
Iz grmovja so pogledali Huni na konjih.
Na Slovene so streljali puščice.
Strupene puščice.
Iztok je videl,
da je preveč nevarno.
S svojimi možmi se je umaknil.

Sloveni so jahali brez počitka.

Hitro so morali do reke Donave.
Tunjuš bi lahko pripeljal svojo vojsko.
Konji so bili zelo utrujeni.
Noge jih niso več ubogale.
Veliko konjev je padlo.

37
Mosta čez reko Donavo ni bilo več.
Tunjuš ga je zažgal.
Sloveni so šli na čolne.
Peljali so se čez reko.
Z reke so zagledali Hune.
Nekaj Hunov je šlo v reko kar s konji.
Iztok in Sloveni so streljali na njih.
Ostali Huni so zbežali.
Godec se je smejal.

Slovenom je uspelo priti domov.

Doma je godec dekletom govoril o Bizancu.
Veliko se je zlagal.
Pretiraval je.
Tak je pač bil godec.
Dekleta so bila od groze čisto iz sebe.
Govoril jim je o Ireni.
Rekel je,
da je lepša od sonca.
Lepša je od vseh zbranih deklet.
Irena bo prišla v tabor.
Potem bodo vsa dekleta nevoščljiva.
Skrila se bodo in jokala.

38
BOJ MED BRATI
Tunjuš je bil daleč stran.
Ležal je v bogatem šotoru.
Tunjuš je imel veliko žen.
Ena od njih je bila zelo mlada in zelo lepa.
Prišla je k njemu v šotor.
Lepo mu je govorila.
Dotikala se ga je.

Tunjuš jo je nagnal:
Ven.
Sovražim te.
Tunjuš je hotel Ljubinico.
Zelo si jo je želel.
V mukah se je valjal po krznu.
Povedat so mu prišli,
da je tabor Slovenov prazen.
Samo ženske so v njem.
Tunjuš je zgrabil meč.
Zbral je ljudi in konje.
Šel bo po Ljubinico.
Kričal je:
Ljubinica bo moja.
Njegova mlada žena je jokala za šotorom.

39
Sloveni so se še vedno bojevali med sabo.
Iztok jih je hotel pomiriti.
Ni šlo.
Tunjuš jih je dobro nahujskal.
Potem je Iztok izvedel,
da pride nad njih Volk s svojimi vojaki.
Volk je vodil ljudi,
ki se jim je reklo Anti.
Anti in Sloveni so bili nekoč prijatelji.
Takrat so se skupaj borili proti Hilbudiju.
Premagali so ga.
Potem pa jih je Tunjuš skregal med sabo.
Iztok in moški so zgrabili orožje.
Šli so v boj proti Antom.
Doma so ostali samo otroci in ženske.
Pazili so na živali.
V taboru sta ostala tudi Svarun in godec.

Sloveni so se borili z Anti.

Iztokovi Sloveni so vedno zmagali.
Iztok pa si je želel,
da bi bili z Anti prijatelji.
Sloveni so Iztoku zaupali.
Iztok je pred leti ubil Hilbudija.
Bil je v Bizancu.
Veliko se je naučil.

40
Bil je v ječi.
Bil je rešen.
Vrnil se je k Slovenom.
Sloveni so mu zato dali priložnost.
Iztok se je odločil.
Šel bo k Antom.
Pobotal bo Slovene in Ante.

Res je šel Iztok k Antom.

Vodja Antov je bil Volk.
Volk je bil slabe volje.
Grdo je gledal.
Iztoku ni verjel.
Mislil je,
da hoče biti Iztok vodja Slovenov in Antov.
Volk je vojake prepričal,
da so rajši izbrali boj.
Iztoka je spustil domov.
Iztok pa je rekel:
Volk mora umreti.
Potem se ne bomo več kregali.

Anti in Sloveni so imeli iste bogove.

Oboji so jih prosili za zmago.
Potem so šli v boj.
Anti proti Slovenom.

41
Antov je bilo zelo veliko.
Dobili so še pomoč.
Na pomoč so jim prišli Huni.
Iztoka je skrbelo.
Žal mu je bilo,
da se bodo prijatelji klali med sabo.
Antom je pomoč poslal Tunjuš.
Poklical je še druga ljudstva.
Iztok pa je bil pameten vodja.
Naredil je tako,
da je zmedel Ante in Hune.
Huni so se tepli kar med sabo.
Samo malo Hunov je preživelo.
Iztok in njegovi jezdeci so še vedno imeli
bizantinske obleke.
Anti so se zelo ustrašili.
Klicali so:
Hilbudij.
Bizanc.
Mislili so,
da so vojaki iz Bizanca.
Anti so vrgli kopja v travo.
Bežali so.
Sloveni so šli za njimi.
Iztok ni ubijal Antov.
Meč je uporabil samo,

42
da se je branil.
Moral pa je ubiti vodjo Volka.
Našel ga je v gozdu.
Odsekal mu je glavo.
Anti so zatulili v grozi.
Za Iztokom so metali sekire.
Iztok pa se je rešil.
Divje je jahal in prišel nazaj k Slovenom.
Ni bil ranjen.
Samo malo je bil opraskan po nogah.

Sloveni so bogovom za zahvalo darovali ovne in vole.

Zmaga je bila sladka.
Sloveni so imeli Iztoka zelo radi.
Zaradi njega so zmagali.

Tunjuš ni bil v boju.

Ta čas je bil na hribu pri Svarunovem taboru.
Blazen je bil od ljubezni.
Večkrat je jahal v dolino.
Na skrivaj je gledal slovenska dekleta.
Zlati lasje Ljubinice so se premikali v vetru.
Imela je bele roke.
Tunjuš je norel.
Tako mu je bila všeč.
Zgrabil bi Ljubinico.

43
Pa se je bal.
Kaj če je čarovnica?
Njega je začarala.
Kaj če umre?
Smrti se je Tunjuš bal.
A strast do Ljubinice je bila močnejša.
Rekel je:
Ljubinica bo moja.
Kraljica Hunov bo.

Tunjuš se je odločil.
Na konju je planil med dekleta.
Ljubinico je zgrabil okrog pasu.
Ljubinica je omedlela.
Potegnil jo je na konja.
Svarun in godec sta vse videla.
Svarun je rekel:
Moja hči.
Sesedel se je v travo.
Noge ga niso več držale.
Godec mu je prijel glavo.
Zmerjal je Tunjuša.

Tunjuš je z Ljubinico odjahal.

Jahal je divje.
Ljubinico je stiskal na srce.

44
Tunjuš odjaha z Ljubinico.

45
Strah ga je bilo,
da bi jo kdo vzel.
Divjali so do reke Donave.
Nič niso počivali.
Zvečer je Tunjuš Ljubinico položil v svoj šotor.
Bila je v nezavesti.
Tunjuša pa so čakali poslanci iz Bizanca.
Ljubinico je moral pustiti pri Hunih.
Odjahal je z Bizantinci.

IRENA IZGINE
V pristanišče je prišla hitra ladja.
Bila je cesarjeva ladja.
Irenin stric Rustik jo je prepoznal.
Skrbelo ga je.
Kaj hoče cesar?
Na ladji je priplul mlad vojaški vodja.
Poslala ga je cesarica.
Prišel je pogledat,
če se je trgovec res utopil.
Rustik je rekel:
Trgovec se je res utopil.
Z ladjo vred.
Mladi vodja je skočil nazaj v čoln.
Odpravil se je nazaj v Bizanc.

46
Rustik pa je hotel novico prvi povedati cesarici.
V kočiji je divjal proti Bizancu.
Ladja je imela na morju slabo vreme.
Zelo je pihalo.
Bil je vihar.
Niso mogli hiteti.
Stric Rustik je tako prvi prišel v Bizanc.

Rustik je takoj šel v palačo.

Sprejel ga je Azbad.
Rekel mu je,
da ne more do cesarja.
Rustik je rekel:
Novice imam o trgovcu.
Azbad se je razveselil.
Deklice je poslal po sadje in vino.
Rustika je spraševal vse sorte.
Rustik je rekel:
Truplo trgovca se druži z delfini.
Na dnu morja.
Utopil se je.
Rustik je hotel cesarju sam povedati novico.
Azbad pa je rekel,
da je cesar preveč zaseden z vojno.
Trgovca ima čez cesarica.

47
Azbad je povedal:
V Bizancu je bil nek Iztok.
Bil je dober vojak.
Cesarica se je zaljubila vanj.
On pa je hotel Ireno.
Irena je ušla z njim.

Rustik je gledal Azbada.

Rekel je:
Jaz imam nečakinjo Ireno.
Ni ušla z Iztokom.
Azbad se je čudil.
Rustiku je govoril,
kako močno ljubi Ireno.
Vse bi naredil za njo.
Če bi le vedel, kje je.
Poročil bi se z njo.
Rustik ni vedel,
če mu lahko verjame.
Azbada pa se je bal.
Če mu ne bo dal Irene,
se bo Azbad maščeval.
Če mu bo dal Ireno,
bo nagrajen.

48
Zato je rekel:
Irena je pri meni.
Lahko jo imaš.
Azbad je bil vesel.
Rustiku je natočil vino.
Gledal je s svojimi zvitimi očmi.
Cesarici bo povedal,
kako ji je Rustik vdan.
Hvaležna mu bo.

Azbad v resnici tega ni mislil narediti.

Nič ne bo rekel cesarici za Rustika.
Rustik se mu je zdel neumen.
Nobene nagrade ne bo dobil.
Irena pa bo njegova.
Tako je mislil Azbad.
Azbad je bil hudoben.
Z Ireno se ne bo poročil.
Imel jo bo za deklo.
Za deklo jo bo imela njegova lepa sužnja.
Pri tej sužnji je Azbad spal.

Cesarica je bila prej na Azbada jezna.

Iztok mu je ušel.
Zdaj pa ga je bila vesela.

49
Prinesel ji je lepo novico.
Našel je Ireno.
Pri stricu Rustiku je.
Cesarici so se zasvetile oči.
Rekla je:
Rustik naj mi takoj pripelje Ireno.
Azbad je cesarici poljubil nogo in šel.
Potem se je Rustiku zlagal,
da bo dobil nagrado.

Azbada je vrtalo po srcu.

Mislil je na Ireno.
Mogoče jo še vedno ljubi.
Ni spal pri sužnji.
Bil je nemiren.
Ko je zaspal,
je imel težek spanec.
Zjutraj je bil utrujen.
Lepa sužnja mu je prinesla zajtrk.
Sadje.
Maslo.
Kuhano vino.
Sužnja je stopila k Azbadu.
Dotaknila se je njegove roke.

50
Azbad pa je rekel:
Pojdi proč.
Pusti me pri miru.
Sužnja je Azbada noro ljubila.
Tiho je odšla.
Jokala se je.
Azbad se je nečesa spomnil.
Ireni bo poslal pismo.
Povedal ji bo,
da je v nevarnosti.
Cesarica jo hoče kaznovati.
Irena se bo ustrašila.
Dal ji bo denar.
Zbežala bo.
Šla bo k Azbadovemu prijatelju.
Tam jo bo dobil Azbad.
Tako je Azbad tudi naredil.
Ireni je poslal pismo.
V pismo je dal denar.

V Bizanc je k cesarju prišel Tunjuš.

Cesar mu je očital,
da Huni ropajo po cesarstvu.

51
Tunjuš se je zlagal:
To niso Huni.
To so eni drugi ljudje.
Tudi nas napadajo.
Rabim pomoč.
Tunjuš je cesarju rekel,
da hoče Ante.
Tiste,
ki jih je skregal s Sloveni.
Cesarja je nahujskal,
naj Antom podari zemljo.
Anti se bodo skupaj s Tunjušem borili proti
roparjem.
Borili se bodo tudi proti Slovenom.
Vse to je cesar napisal v pismo.
Pismo je dal Tunjušu.
Varovalo ga bo.
Dal mu je tudi spremstvo.
Tunjuš je cesarju rekel še za denar.
Dobil ga je.

Tunjuš je šel v gostilno.

Nažrl se je in napil.
Bil je zadovoljen.
Prevaral je cesarja.
Imel je cesarjevo pismo.

52
Tunjuš dobi cesarjevo pismo.

53
Zdaj bo lahko v miru ropal.
Ni ga brigalo za Bizanc.
Brigal se je samo zase.
In za lepo Ljubinico.
Kupil ji je polno nakita.
Potem je pijan in vesel šel domov.

Irena je imela polno glavo misli.

Pri stricu ni bila srečna.
Morala je nositi bogate obleke in nakit.
To ji ni bilo všeč.
Ni marala nakita.
Z ljudmi se ni družila.
Rajši je bila sama.
Želela si je Iztoka.
Pogrešala ga je.
Ali bo le prišel ponjo?

Irenina sužnja je na tržnici srečala evnuha.

Prodajal je nakit.
Neka ženska je zatožila,
da sužnja dela za Ireno.
Evnuh je sužnjo zato prosil,
če lahko sreča Ireno.
Sužnja je mislila,
da je vohun.

54
Ustrašila se je.
Mogoče ga je poslala cesarica.
Evnuh pa je hotel na vsak način vedeti,
kje je Irena.
Na samem je evnuh sužnji povedal:
Pomagal sem trgovcu in Iztoku.
Sužnja se je pomirila.
Evnuha je peljala k Ireni.

Irena je v roki držala zmečkano pismo.

Poslal ga je Azbad.
Ireni je bilo tesno pri srcu.
Še bolj ji je bilo hudo,
ko je zagledala evnuha.
Ustrašila se je.
A naenkrat je dobila moč.
Pismo je vrgla na tla.
Zagrozila je evnuhu.
Rekla mu je:
Poberi se.
Povej cesarici,
da me ne bo nazaj.
Rajši umrem.
Irena je bila jezna na sužnjo.
Tudi njo je podila.

55
Rekla ji je:
Kar pojdi z njim.
Izdajalka si.
Sem si ga pripeljala.
Evnuh pa ji je povedal,
da drži s trgovcem in z Iztokom.
Podaril ji je zapestnico.
Povedal ji je veliko reči.
Trgovec je evnuhu naročil,
naj pazi na Ireno.
Za Ireno je imel pismo od trgovca.
Irena je evnuhu dala denar,
ki ga je poslal Azbad.
Ona ga ni hotela.
Ko je evnuh šel,
je Irena sužnji pokazala Azbadovo pismo.
V pismu je pisalo,
da jo je stric Rustik izdal.
Poslal jo bo nazaj v Bizanc.
Irena se je zdaj bala strica.
Bala se je Bizanca.
Potem je Irena brala pismo trgovca.
Trgovec je pisal:
Ljuba Irena.
V Grčiji sem.
Evnuhu lahko zaupaš.

56
Pomagal je rešiti Iztoka.
Beži od strica Rustika.
Pravijo,
da je strog in hudoben.
Trgovec je pisal tudi o Iztoku:
Iztok je gotovo na varnem.
Šel bo v boj.
Potem bosta skupaj.
Pomagal vama bom.
Moje pismo zažgi.
Ne smejo ga najti.
Irena je objela sužnjo.
V zahvalo je molila.
Potem je s sužnjo več dni govorila samo o
Iztoku in trgovcu.

Irenin stric Rustik je iz Bizanca prišel slabe volje.

V Bizancu je pil.
Zapravil je veliko denarja.
Bil je utrujen od poti.
Do Irene je bil hudoben.
Strogo ji je rekel:
Pojdi za mano.
Ko sta bila sama,
ji je rekel:
Hinavka.

57
Irena je zajokala.
Stric pa ji je še enkrat rekel hinavka.
Rekel ji je tudi vlačuga.
Vlačuga, ki se vlači z divjaki.
Irena je dobila moč.
Imela je svoj ponos.
Rekla je:
To je laž.
Stric Rustik pa je bil še naprej nesramen.
Očital ji je,
da ni hotela Azbada.
Očital ji je,
da je lazila za Iztokom.
Irena je rekla:
Azbad se mi gnusi.
Stric je ukazal,
naj se poroči z Azbadom.
Irena pa je rekla,
da rajši umre.
Stric ji je povedal:
Zjutraj te bom poslal nazaj v Bizanc.
Irena je bila obupana.
Celo telo se ji je treslo.
Sužnji so jo nesli v spalnico.

58
LJUBINICA IZGINE
Sloveni so premagali Ante.
Iztokovi vojaki so bili zelo veseli.
Iztok pa ni bil vesel.
Žal mu je bilo,
da so se kregali z Anti.
Žal mu je bilo,
da je moral ubiti Volka.
Vsega je bil kriv Tunjuš.

Iztok je jahal in molčal.

Mislil je na Slovene in Ante.
Mislil je na Ireno.
Tiho je bil tudi Rado.
Rado je bil dober vojak.
Rad je imel Ljubinico.
Peljal jo bo k sebi domov.
Pokazal ji bo stajo in ovce.
Tako je mislil Rado.

Blizu doma so Sloveni pognali konje.

Odprla so se vrata.
Pokazal se je godec.
Za njim so bila dekleta.
Ljubinice ni bilo med njimi.
Dekleta so imele spuščene lase.

59
To je pomenilo,
da žalujejo.
Iztok se je ustrašil.
Kaj se je zgodilo?
Nikjer ni bilo Svaruna.
Nikjer ni bilo Ljubinice.

Godec je povedal:
Tunjuš je ukradel Ljubinico.
Jokal je.
Iztok in Rado sta postala bleda.
Sloveni so zakričali:
Gremo za njim.
Gremo nad Hune.
Smrt Hunom.
Godec je videl,
da ga Sloveni grdo gledajo.
Ni branil Ljubinice.
A rešil jo bo.
Tako je prisegel.

Iztok in Rado sta šla k Svarunu.

Svarun je sedel pred hišo.
Jokal je.

60
Iztok mu je rekel:
Rešili bomo Ljubinico.
Tunjuša bomo ubili.
Svarun je bil ponosen na Iztoka.
Najbolj je bil ponosen,
da ni hotel brez potrebe ubijati Antov.
Sloveni bodo srečni samo,
če bodo prijatelji z Anti.
Brat ne sme ubijati brata.

Godec se je oblekel v Huna.

Dobil si je hunskega konja.
Odjahal je iz tabora.
Sloveni so bili začudeni.
Voščili so mu srečno pot.

Iztok je zbral najboljše vojake.

Med njimi je bil Rado.
Rado je trpel.
Želel si je rešiti Ljubinico.
Nemiren je bil.
Ko bi že šli v boj.
Radova četa je šla naprej.
Poiskali so godčeve stopinje.
Šli so za njim.

61
Godec je dobro vedel,
kje so Huni.

Radova četa je našla tabor.

V njem so bili Huni.
V taboru so goreli ognji.
Ob ognju so skakali Huni.
Pili so.
Bili so glasni.
Pekli so meso.
Plesali so.
Oglasila se je plunka.
Plink plunk.
Plink plunk.
V taboru je bil godec.
Delal se je,
da je Hun.
Igral je na svoje glasbilo.
Hunska dekleta so plesala.
Prišel je čas,
da Sloveni napadejo Hune.
Vojake je vodil Iztok.
Tiho so jahali proti taboru Hunov.
Tabor Hunov je bil v ozki dolini.
Iztok je ukazal,
naj dolino zastražijo.

62
V taboru Hunov je veselo.

63
Noben Hun ne bo mogel ven.
Rado in drugi vojaki so hoteli napasti takoj.
Mudilo se jim je.
Kregali so se z Iztokom.
Govorili so mu:
Zdaj je temna noč.
Napadimo.
Ubijmo Tunjuša.
Iztok pa ni ubogal.
Rekel jim je:
Najprej moramo rešiti Ljubinico.
Vojaki so se umaknili v gozd.
Počakali bodo na jutro.
Iztok pa je hotel napasti podnevi še zaradi nečesa.
Hotel je,
da se Sloveni borijo kot prava vojska.
Kot Bizantinci.
Ta boj bo za Slovene dobra šola.
Huni so dobri vojaki.
Močno se bodo borili.
Sloveni se bodo morali močno truditi.

Že ponoči se je vojska Slovenov pripravila.

Iztok je na hribe postavil vojake z loki.
Vojake s sulicami je poslal v dolino.
Iztok se je z vojaki na konjih postavil h gozdu.

64
Sloveni s sulicami so glasno tekli proti taboru.
Oglasili so se rogovi.
Oglasile so se trobe.
Trararara.
Začelo se je žvižganje.
Fiju fiju.
Huni so klicali konje.
Skakali so na konje.
Bili so mirni.
Bili so hitri.
Sloveni so se pognali proti Hunom.
Huni so na njih streljali puščice.
Nekaj Slovenov je padlo.
Ostali Sloveni so se zelo razjezili.
Po zraku so letele sekire in sulice.
Huni so v roke vzeli sulice.
Planili so na Slovene.
Takrat so z leve in desne nad Hune prišli
Sloveni na konjih.
Z njimi je bil Iztok.
Huni so videli,
da imajo Sloveni premoč.
Huni bodo morali bežati.
V Iztoka in konjenike so metali sulice.
Na konjih so se pognali proti Iztokovi četi in
jo hoteli prebiti.

65
Hoteli so priti iz doline.
Iztok je bil na to pripravljen.
Sloveni so imeli na sebi oklepe.
Pognali so se proti Hunom.
Konji Hunov in Slovenov so treščili skupaj.
Veliko konj je padlo po tleh.
Sloveni so se pomešali s Huni.
Začel se je strašen boj.
Padali so Sloveni.
Padali so Huni.
Skupina Hunov se je prebila skozi Slovene.
Na koncu doline so jih čakali Sloveni z loki.
Veliko Hunov so pobili s puščicami.
Nekaj jih je ušlo.
Tunjuša niso našli.

Hunski tabor je bil poln Slovenov.

Hunske ženske so kričale.
Hunski otroci so jokali.
Rado je iskal Ljubinico.
Rad bi jo prvi objel.
Rad bi jo poljubil.
Iztok je med mrtveci iskal Tunjuša.
Ni ga našel.
Tunjuša in Ljubinice ni bilo nikjer.

66
Sloveni so po bitki slekli oklepe.
Čelade so vrgli na tla.
Uničevali so tabor.
Plenili so.
Kregali so se za lepe sužnje.
Pili so vino.
Klali so ovce.
Trgali in jedli so surovo meso.
Zakurili so ognje in pekli na njih.

Sloveni so vdrli v Tunjušev šotor.

Debelo so gledali.
Vse se je bleščalo.
V šotoru je bilo polno lepih stvari.
Tunjuš jih je kupil v Bizancu.
Nekatere stvari je naropal.
Na blazinah je sedela lepa mlada ženska.
To je bila Tunjuševa žena.
Bila je zelo lepo oblečena.
Imela je globoke črne oči.
Črne lase.
Ni se bala.

67
Zakričala je:
Nazaj.
Sem lahko pride samo vaš starosta.
Naj pride na pogovor.
Če mu je drago življenje Ljubinice.
Sloveni so se ustavili.
Starosta Svarun je bil doma.
Zato so poklicali Iztoka.
Tunjuševa žena je rekla,
da mu bo izdala skrivnost.
A v zameno hoče nagrado.
Iztok je obljubil,
da jo bo dobila.
Na samem je mlada žena Iztoku rekla:
Hočem svobodo.
Hočem iti, kamor želim.
Iztok je prisegel,
da bo dobila konje.
Lahko bo šla.
Potem je lepa žena govorila:
Tunjuš je v Bizancu.
Ljubinica je zbežala.
Jaz sem ji pomagala.
To je bilo res.
Pri Hunih je Ljubinica ves čas jokala.
Lepa Tunjuševa žena je najprej kupila strup.

68
Lepa žena Ljubinici pomaga pobegniti.

69
Ljubinico je hotela ubiti.
Zaradi nje je Tunjuš ni maral.

Ljubinica pa je povedala,
da Tunjuša sovraži.
Rajši bi umrla, kot bila njegova.
Zato ji je lepa žena pomagala pobegniti.
Dala ji je konja in hrano.
Tako je povedala lepa žena.
Potem se je žena oblekla v fantka.
Sloveni so ji dali konje, hrano in nekaj
dragocenosti.
Odjahala je iz tabora.

Sloveni so bili pijani od zmage.

Hoteli so napasti še Bizanc.
Praznovali so vso noč.
Zjutraj so zažgali mrtve Slovene.
Ranjeni Sloveni so šli domov.
S sabo so vzeli ujete Hune in plen.
Zdravi slovenski vojaki pa so šli naprej.
Na poti so ropali in zažigali vasi.
Maščevali so se za vse Hilbudijeve grozote.
Zdaj so ubijali Sloveni.

70
Ljubinica je bila ta čas sama sredi stepe.
Strah jo je bilo.
A je bila močna.
Jahala je po dežju.
Jahala je po temi.
Hitela je domov.
Hotela je k Iztoku in Radu.
Zjutraj je Ljubinica počivala in jedla.
Takrat pa je iz megle nekaj slišala.
Skočila je na konja in ušla.
Hrano je pozabila na tleh.
Dolgo je jahala.
Reke Donave ni našla.
Vmes je počivala.
S konjem sta jedla žir.
Druge hrane nista imela.
Na poti je Ljubinica srečala otroke,
ki so pasli krave.
Ukradla jim je pečeno repo.
Tako zelo je bila lačna.
Ljubinica je spala v gozdu.
Zbudili so jo volkovi.
Ušla je na drevo.
Volkovi pa so napadli konja.
Požrli so ga.
Strašno je bilo.

71
Ljubinica je morala naprej peš.
V gozdu je jedla jagode, želod in žir.
Roke in noge je imela čisto krvave.
Ljubinica je hodila dolgo.
Gozd se je končal.
Našla je sivo cesto.
Naprej je šla po cesti.
Hodila je tako dolgo,
da je padla.
Ni imela več moči.
Zdelo se ji je,
da vidi Rada.
To je bil samo privid.
Potem je omedlela.

Godec je bil še vedno oblečen v Huna.

Ko je prišel iskat Ljubinico,
je ni bilo več pri Hunih.
Izvedel je,
da je ušla.
Godec je uganil.
Pomagala ji je lepa Tunjuševa žena.
Šel je torej k ženi.
Lagal se je:
Čarovnik sem.
Žena mu je verjela.

72
Povedala je,
kam je poslala Ljubinico.
Rekla je:
Poslala sem jo med volkove.
Umrla bo.
Godca so v taboru gostili.
Častili so ga.
Godec je debelo lagal.
Vina ni pil.
Če bi bil pijan,
bi lahko kaj narobe rekel.
Vino so mu zato privezali na konja.
Za po poti.
Zjutraj je godec s konjem ušel iz tabora.
Šel je iskat Ljubinico.

Na poti je godec našel hrano,

ki jo je Ljubinica pozabila.
Šel je za konjskimi odtisi.
Srečal je pastirje.
Zlagal se jim je,
da je Ljubinica njegov sin.
Vprašal jih je,
ali so videli kakega dečka.
Pastirji so povedali,
da jim je deček ukradel pečeno repo.

73
Ta deček je bila seveda Ljubinica.
Godec se je tudi njim zlagal,
da je čarovnik.
Obljubil jim je nagrado,
če najdejo dečka.
Vsi so iskali.
V gozdu so pastirji našli konjeve kosti.
Godec je tulil in jokal.
Pastirje je nagnal.

Ko je godec nehal jokati,

se je napil vina.
Šel je naprej.
Iz gozda je prišel na sivo cesto.
Srečal je trgovce in vojake.
Zraven je bil tudi suženj bogatega trgovca.
Zdaj je bil svoboden.
Hodil je po svetu.
Trgovec in suženj sta bila vesela.
Godec je dobil hrano in vino.
Potem je suženj povedal:
Trgovec je v Grčiji.
Irena je bila pri stricu Rustiku.
Stric jo je izdal Azbadu.
Cesarica hoče Ireno nazaj.
Tako je govoril suženj.

74
Imel pa je tudi dobre novice.
Irena je bila na varnem.
Suženj je povedal:
Jaz in evnuh sva plačala Slovenom.
Dala sva jim orožje.
Zgodba je bila zelo zanimiva.
Godec je napeto poslušal.
Suženj je govoril naprej:
Stric je Ireno poslal v Bizanc.
Na pot je šla v kočiji.
S Sloveni smo počakali ob cesti.
Napadli smo kočijo.
Rešili smo Ireno.
Godec je bil zelo vesel.
Irena je bila zdaj pri trgovcu.
V Grčiji.
Takrat pa so zunaj začeli kričati.
Ljudje so videli Slovene.
Sloveni so pobijali in požigali.
Trgovci in vojaki so pobegnili.
Suženj je pobegnil.
Nihče ni smel zvedeti,
da je prijatelj s Sloveni.
Godcu je dal pismo za Iztoka.
Pismo je bilo od trgovca.

75
Sloveni napadejo kočijo in rešijo Ireno.

76
Sloveni so res divjali po deželi.
Maščevali so se.
Iztok ni užival.
Rad se je boril.
To pa ni bil boj.
To je bil rop.
To je bilo klanje.
Iztok bi se rad bojeval z Azbadom.
Bojeval bi se s Tunjušem.
Odločil se je.
Dovolj je bilo klanja.
Konec je maščevanja.

K Iztoku in Slovenom se je vrnil godec.

Zaigral je.
Plink plunk.
Plink plunk.
Prišel je brez Ljubinice.
Iztoku je bilo hudo.
Godec pa je bil dobre volje.
Rekel je:
Dobil sem jo.
Niso vedeli,
koga je dobil.
Potem je godec jedel in pil.

77
Ko se je najedel,
je Iztoku dal pismo.
Bilo je od trgovca.
Iztok je bral.
Trgovec je napisal,
da je Irena na varnem.
Pri trgovcu v Grčiji.
Napisal je še:
Cesarjevi vojaki so v Italiji.
Napadi Bizanc.
Iztok je bil tako vesel,
da je objel godca.
Kar pozabil je na Ljubinico.
Na Ljubinico pa ni pozabil Rado.
Hotel je vedeti, kje je.
Vsi so bili tiho.
Rado je bil jezen.
Mislil je,
da je Ljubinica mrtva.
Godec je povedal,
kako je iskal Ljubinico.
Ni povedal,
da je našel požrtega konja.
Bal se je.
Rado je čutil bolečino.
Zelo mu je bilo hudo.

78
Hotel je iti iskat Ljubinico in Tunjuša.
Iztok pa je rekel:
Vsi bomo šli s tabo.

Drugi dan je Iztok zbral najboljše jahače.

Šli so iskat Tunjuša.
Drugi Sloveni so šli domov.
Godec je šel po svoje.
Veselo je odjahal.
V Grčijo.

Iztok in vojaki so Tunjuša čakali ob cesti.

Zraven je bil seveda Rado.
Čakali so več dni.
Dobili so veliko novic.
Novice so bile slabe.
Hunov ni bilo nikjer.
Tunjuša ni bilo nikjer.
Anti so se selili čez reko Donavo.
To je Iztoka skrbelo.
Še druga ljudstva so hotela napasti Slovene.
Morali bodo domov.
Morali bodo braniti svoj dom.

79
Sloveni so se res odpravili domov.
Bili so žalostni.
Tunjuša niso ulovili.
Najbolj je bil žalosten Rado.
Rado je imel rad Iztoka.
Pa si je vseeno mislil:
Irena je na varnem.
Ljubinica pa ne.
To ni prav.
Rado je grdo gledal proti Iztoku.
Tudi Iztok je bil žalosten.
Ni vedel, kje je sestra.
Oče Svarun bo nesrečen.

TUNJUŠ UMRE
Ko so Sloveni prišli do reke Donave,
so bili na drugi strani Huni.
Sloveni so se skrili.
Tunjuš je imel oblečen svoj rdeč plašč.

Huni so se peljali čez reko.

Sloveni so se pripravili.
Počakali so Hune.
Skočili so nanje.

80
Rado skoči na Tunjuša.

81
Začel se je hud boj.
Pokale so čelade.
Pokali so oklepi.
Tekla je kri.
Konji so bruhali peno in brcali.

Rado se je pognal za rdečim plaščem.

Kot tiger je skočil za Tunjušem.
Za njim je šel tudi Iztok.
Rado je z mečem naskočil Tunjuša.
Tunjuš mu je meč izbil iz rok.
Zadel ga je v čelado.
Rada je hotel zaklati.
Vmes pa je skočil Iztok.
Z mečem je odbil Tunjušev meč.
Konja sta se postavila na zadnje noge.
Tunjuš je hotel zgrabiti sulico.
Vrgel bi jo v Iztoka.
Takrat je Rado zatulil:
Pusti ga,
pes.
Brez meča se je s konjem pognal v Tunjuša.
Zgrabil je Tunjuša in se z njim vrgel v travo.
Potem je Rado vzel nož.
Tunjušu je prerezal vrat.

82
Vsi Huni so bili mrtvi.
Mrtvih je bilo tudi veliko Slovenov.
Iztok je rekel:
To so bili veliki junaki.

Po boju so se Sloveni spočili.

Darovali so bogovom.
Pokopali so trupla.
Rado je poiskal Tunjuševo truplo.
Jezen je bil zaradi Ljubinice.
S Tunjuša je strgal rdeči plašč.
S trupla je potegnil oklep.
Izpod oklepa je padlo pismo.

Rado je pismo vzel in ga nesel Iztoku.

Iztok se je v Bizancu naučil brati.
Takoj je videl,
da ima v roki pismo od cesarja.
V pismu je pisalo,
da je Tunjuš prijatelj Bizanca.
Pisalo je,
da ščuva Ante proti Slovenom.
Sloveni so takoj šli iskat Ante.
Anti bodo videli,
kaj je delal Tunjuš.
Spet bodo prijatelji s Sloveni.

83
SPET BRATJE
Zjutraj so Sloveni prišli pred mesto,
kjer so bili Anti.
Iztok je odjahal v mesto.
Anti so grdo gledali.
Iztok se jim je zdel kakor kralj na konju.
Tako ponosno je prijahal.

Iztok je skočil s konja.

Pozdravil je vodjo Antov.
Vodja Antov je pozdravil nazaj.
Skupaj z Anti so bili v mestu tudi Bizantinci.
Iztok je rekel:
Anti so naši bratje.
Potem je povedal:
Tunjuš je mrtev.

Iztok je govoril grde stvari o Bizancu.

Anti in Bizantinci so bili jezni nanj.
Potem pa je pokazal pismo.
Na pismu je bil cesarjev pečat.
Iztok je pismo dal Antom.
Anti so bili začudeni.
Vse so izvedeli.
Tunjuš je bil hinavec.
Zanalašč je skregal Ante in Slovene.

84
Zdaj so bili Anti jezni na Bizanc.
Iztok je to videl.
Rekel je:
Bratje Anti.
Bizanc nam je ukradel zemljo.
Potem so nas skregali med sabo.
Iztok je rekel še:
Bratje Anti.
Bodimo prijatelji.
Skupaj napadimo Bizanc.
Anti so zakričali:
Napadimo Bizanc.
Pismo so strgali in zažgali.
Pili so medico.
Bogovom so darovali olje.
Anti in Sloveni so se objemali med sabo.

Bizantincem to ni bilo všeč.

Grozili so Antom in Slovenom.
Oni pa so se samo smejali.
Bizantincem so v obraz metali suh drek.
Metali so jim kamenje.
Bizantinci so se razjezili.
Splezali so na konje.
Potegnili so meče.
Hoteli so pobegniti.

85
Z meči so sekali po Antih.
Anti in Sloveni pa so stopili skupaj.
Poklali so Bizantince.
Iztok je 2 Bizantinca rešil.
Spustil ju je.
Rekel je:
Povejta cesarju,
da prihajamo.
Anti in Sloveni so bili spet prijatelji.
Sklenili so zavezo.
Napadli bodo Bizanc.

Vojska Slovenov se je vrnila k Iztoku.

Bilo jih je pol manj kot prej.
Napadli so jih Bizantinci.
Vzeli so jim ves plen.
Iztok je bil besen.
Jezen je bil tudi na svoje Slovene.
Pijani so bili.
Zato so bili premagani.
Vseeno so bili Sloveni in Anti pripravljeni na boj.
Veseli so bili.
Spet so bili prijatelji.
Sovražili so Bizanc.
Celo starčki so vzeli sekire in meče.
Dekleta so vzela loke.

86
Vsi bodi šli v boj.
Sloveni in Anti so si med sabo podarjali puščice.
Jedli so skupaj.
Pili so skupaj.
Slovenski fantje so ljubili antska dekleta.
Vsak dan so praznovali.
Iztok je imel veliko konjenikov.
Oblečeni in urejeni so bili po bizantinsko.
Vojaki so klicali:
Slava Iztoku.
Iztok je velik.
Maščevanje Bizancu.

Iztok je šel gledat grobove.

Šel je na kraj,
kjer so pokopali Hune.
Šel je na Tunjušev grob.
V travi ob grobu je Iztok videl mrtvo deklico.
Ustrašil se je.

87
Mogoče je Ljubinica.
Roka se mu je tresla.
Obrnil je truplo.
Pogledal je mrtvi deklici v obraz.
Bila je lepa Tunjuševa žena.
V njeni roki je bil nož.
Sama si je prerezala vrat.
Ni mogla živeti brez Tunjuša.
Iztok je mrtvi deklici pokril obraz.
Rekel je:
Tvoja ljubezen je bila močnejša od smrti.
Vojaki so truplo zažgali.

88
SVOBODA

POHOD
Anti in Sloveni so za vodjo vojske izbrali Iztoka.
Iztok je prisegel,
da mu lahko zaupajo.
Vojaki so klicali:
Slava Iztoku.
Na žrtveniku so bogovom darovali ovna.
Zakurili so dišave in rože.
Iztok je uredil vojsko.
Naprej je postavil konjenike.
Za njimi je postavil strelce z lokom,
suličarje in ščitarje.
Na koncu so bili sužnji in pastirji.
Sužnji in pastirji so imeli v rokah z žeblji okovane
kije.
Za njimi so bili vozniki s hrano.
Vozili so med, suho meso in žito.

Vojska je šla na pot.

Iztok je lepo skrbel za vojake.
Vojaki so mu zaupali.
Na poti so premagali vojake v trdnjavi.

89
V Bizancu so mislili,
da so Anti in Sloveni skregani.
Oni pa so šli skupaj proti sovražniku.
Iztokova vojska je divjala.
Bojevali so se.
Zmagovali so nad Bizantinci.
Ubijali so.
Plenili so.
Vojaki so bili pijani od vina in krvi.
Dečke in deklice iz premaganih vasi
so poslali v slovenski tabor.
Tja so poslali tudi živino.
Ali pa so živali zažgali s hlevi vred.

Celo Iztok je bil kot pijan.

Toda nikoli ni ubil človeka brez orožja.
Nekateri pa so ubijali tudi starčke in dojenčke.
Maščevali so se.
Iztok se je maščeval za Ljubinico.
Za Ireno.
Maščeval se je zaradi cesarice.
Maščeval se je,
ker je bil v ječi.
Zvezan kot žival.

90
Iztok si je želel Ireno.
Bil je ponosen.
Vedel je,
da Irena ljubi junake.
In Iztok je bil junak.
Z vojsko je odšel proti pristanišču.
V mesto,
kjer je živel Irenin stric Rustik.
Kaznoval bo Rustika.
Potem bo šel po Ireno v Grčijo.
Živela bosta v lepi palači.
Tako je sanjal Iztok.
Hitro je hotel priti v pristanišče.

V PRISTANIŠČU
V pristanišče so prišli begunci.
To so bili ljudje,
ki so ušli iz vasi.
Govorili so,
da prihaja vojska.
Stric Rustik je tako izvedel novico.
Divjaki Sloveni so na pohodu.
Rustik se ni bal.
Mislil je,
da je varen.

91
V pristanišču je bilo mesto.
Okrog mesta je bil zid.
V mestu so bili vojaki.
Rustik je meščanom dal orožje.
Pohoda Slovenov je bil celo vesel.
Azbad mu je pošiljal grozilna pisma.
Grozil je,
da ga bo cesarica kaznovala.
Ni pripeljal Irene.
Ugrabili so jo.
Zdaj pa po deželi divjajo Sloveni.
Azbad in cesarica bosta pozabila na Ireno.
Imela bosta večje skrbi.
Tako je mislil Rustik.

Iztoka je skrbelo.
Zid okoli mesta je bil trden in visok.
Rustika bodo morali prevarati.
Iztok je naredil načrt.
Nekaj vojakov je poslal v prazne vasi po dolini.
Pazijo naj ujetnike in živino.
Najboljše vojake je obdržal.
Dobre mlade vojake je poslal na stražo.
Gledali so,
če bi kje videli Bizantince.
Potem je šel Iztok s svojimi četami proti pristanišču.

92
Šli so po gozdu.
Na poti so vsakega sumljivega človeka ubili.

Del vojakov je Iztok zaupal prijatelju.

Ta prijatelj je bil zelo dober vojak.
Vojsko je peljal naprej proti mestu.
Kričali so.
Kurili so ognje.
Šli so naravnost pred vrata mesta.
Rustik je takoj vedel,
kdo prihaja.
Stal je na stolpu pri vratih.
Videl je Slovene brez srajc.
Bili so brez čelad.
Rustik je bil zadovoljen.
Ti divjaki ga že ne bodo premagali.

Vojaki so se ustavili pred stolpom.

Rustikovi ljudje so s stolpa streljali puščice.
Slovenov niso zadeli.
Bili so predaleč.
Sloveni so se smejali.
Puščice so pulili iz zemlje.
Streljali so jih nazaj na stolp.
Zabavali so se.

93
Klicali so:
Meščani.
Pridite ven.
Če ne, vam bomo zažgali hiše.
Vrgli vas bomo v vodo.

Rustik je bil jezen.

Gledal je,
če je kje še več Slovenov.
Nič ni videl.
Odločil se je.
Odprl je vrata.
Proti Slovenom je poslal vse svoje vojake.
Sloveni so vanje metali sekire in kopja.
Potem so se Sloveni obrnili in bežali.
Bizantinci so jih lovili.
Bili so veseli.
Mislili so,
da so zmagali.
Na zidu so bili ženske in otroci.
Veselo so kričali.
Takrat pa so se oglasili slovenski in antski rogovi.
Trarara.
Anti in Sloveni so bili na vseh hribih okrog mesta.
Rustik se je ustavil.

94
Spoznal je,
da jih je Iztok prevaral.
Iztokova vojska je bila velika.
Rustik je ukazal:
Nazaj.
V mesto.
Njegovi vojaki so bežali nazaj proti mestu.
Bilo je prepozno.
Od strani jih je napadel Iztok z vojaki.
Od spredaj jih je napadel Rado z vojaki.
Od zadaj so se vračali Sloveni brez srajc.
Bizantinski vojaki so bili v pasti.
Ženske in otroci na zidu so jokali.
Bogate družine so bežale na ladje.
Tudi reveži so hoteli zbežati.
Bogati so jih metali s čolnov.
Bogati so sami ušli v Grčijo.

Sloveni in Anti so pobili Rustikove vojake.

Bili so zelo utrujeni.
Zaspali so.
Iztok je bil vesel zmage.
Drugi dan bodo zrušili mesto.
Tako je mislil Iztok.
Potem je zaspal.

95
Sanjalo se mu je,
da se je poročil z Ireno.

Zjutraj so se vojaki zbrali okrog Iztoka.

Napadli so mesto.
Meščani so vrata zaprli.
Branili so zid.
Sloveni so začeli plezati na zid.
Meščani so na njih vlili vrelo olje.
Polili so jih z vrelo smolo.
Sloveni so tulili od bolečin.
Padali so na tla.
Iztok je ukazal:
Umaknimo se.
Sloveni so bežali od zidu.
Najbolj ranjeni so se sami ubili z noži.
Iztok je videl,
da tako ne bo šlo.
Žal mu je bilo mrtvih Slovenov.
Ukazal je,
naj v gozdu podrejo drevesa.
Iz njih so nasproti zida postavili stolpe.
Iz dreves so naredili še 2 veliki strehi.
Na stolpe je Iztok dal najboljše strelce.
Streljali so puščice na zid in stolp mesta.
Meščani so bežali.

96
Sloveni napadejo mesto.

97
Sloveni so obe strehi potisnili do zidu.
S stolpov so ljudje metali kamenje.
Zlivali so krop.
A strehe niso prebili.
Pod strehami so Sloveni s sekirami razbijali vrata.
Vrata so bila debela in težka.
Sloveni so sekali celo noč.
Zjutraj so vdrli v mesto.
Divjali so okrog.
Do noči so ubijali.
Razbijali so.
Zakurili so velike ognje.
Darovali so bogovom.
Potem so praznovali.

Medtem so ladje bogatih meščanov prišle do

Grčije.
Bogati meščani so govorili o strašnih Slovenih.
Sloveni imajo veliko vojsko.
Grki so se ustrašili.
Eni so zakopali bogastvo.
Eni so ušli.
V tem grškem mestu je živel tudi bogati trgovec.
Ni se bal.
Bil je vesel.
Na obisku je imel godca.

98
Godec je vse dneve veselo jedel in pil.
Ko je godec slišal, kaj se je zgodilo Rustiku,
je dal plunko na ramo.
Šel je na pot k Slovenom.
Za Iztoka in Rada je imel novico.
Novo skrivnost.

Godec ni potoval dolgo.

Ko je prišel k Slovenom,
je zaigral na plunko.
Plink plunk.
Plink plunk.
Potem je povedal novico:
Našel sem Ljubinico.
Živa in zdrava je.
Rado je bil od veselja solzen.
Padel je godcu k nogam.
Objel mu je noge.
Jokal je od veselja.
Sloveni so bili zelo veseli,
da je Ljubinica živa.
Godca so Sloveni častili kot še nikoli.
Deklice so plesale.
Praznovali so.
Rado ni bil več žalosten.
Smejal se je kot otrok.

99
Godec jim je vse povedal.
Tako je bilo.
Trgovčev suženj je našel Ljubinico.
Ležala je ob cesti.
Dal jo je na voz.
Ljubinica je pri trgovcu in Ireni.
Iztok je od veselja zakričal.
Skočil je na noge.
Na noge je skočil tudi Rado.
Vsi so hoteli takoj v Grčijo.
Slovenska vojska je dvignila meče.
Kričali so.
Iztok jih je umiril.
Takrat pa je prijahal napol mrtev stražar.
Rekel je lahko samo:
Vojska.
Bizanc.
Konjeniki.
Proti Slovenom je jahal Azbad s svojimi vojaki.
Vsi so utihnili.
Iztok se je ustrašil.
A strah ga je hitro minil.
V boj bo šel za Ireno.
Tega je bil vesel.

100
SPOPAD Z AZBADOM
Iztok se je usedel na konja.
Na glavi je imel čelado.
Dajal je povelja.
Pripravil je vojsko.
Potem je odjahal Azbadu naproti.

Iztok je godcu rekel:

Pojdi nazaj v Grčijo.
Godec pa že ne bo potoval ponoči.
Jedel je in pil.
Zaspal je ob ognju.

Cesarja je zelo skrbelo divjanje Slovenov.

Cesarica je hujskala cesarja.
Rekla je:
Vojaki so v Italiji.
Eni vojaki pa so tudi tu.
Azbad je tu.
Pošlji ga v boj s Sloveni.
Cesar je ubogal cesarico.
Azbada je postavil za vodjo.
Poslal ga je v boj.

Azbad je vedel,
da bo zmagal ali umrl.

101
Želel si je slavno bitko.
Želel si je premagati Slovene.
Želel si je Ireno.
Vojakom ni dovolil počivati.
Govoril jim je:
Strahopetci.
Takoj naprej.
Jahal je daleč pred vojaki.
Mislil si je,
da bo zmagal.
Takrat so srečali jezdece.
Azbad je mislil,
da je Rustik s svojimi vojaki.
Bili pa so Sloveni.
Azbad je dal povelja.
Potegnil je meč.
Pred njim je stal Iztok.
Azbada je vprašal:
Ali me poznaš?
Iztok je zamahnil z mečem.
Azbad je udaril nazaj.
Iztoku ni bilo nič.
Potem je bil spet na vrsti Iztok.
Azbadu je preklal čelado.

102
Azbad je padel s konja.
V jarek.
Ko ja Azbad padel,
so Sloveni podivjali.
Vrgli so se na Bizantince.
Bizantinci so bežali.
Sloveni so zmagali.
Pobijali so ranjence.

Azbad je bil še živ.

Sloveni so ga privlekli pred Iztoka.
Azbad je jokal:
Usmili se me.
Potem je zaprl oči.
Rekel je:
Prekleta cesarica.
Iztoka je streslo.
Svoji vojski je rekel:
Azbad je vaš.
Maščujte se namesto mene.
Divji mladi Sloveni so zgrabili Azbada.
Strgali so mu obleko.
Vrgli so ga v ogenj.

Iztok je šel naslednji dan nazaj v pristanišče.

S sabo je vzel jezdece.

103
Azbad zgori v ognju.

104
Drugi vojaki so šli peš ropat.
Iztok je mislil na bogove.
Slovenski bogovi so jim pomagali zmagati.
Kaj če bo Irenin bog jezen na Iztoka?
Kaj če mu jo vzame?
Ne.
Misliti mora lepe misli.
Z Radom je potem rajši govoril o poroki.
O svatbi.
Iztok se bo poročil z Ireno.
Rado se bo poročil z Ljubinico.

IRENA IN LJUBINICA
V pristanišču so Sloveni popravili opremo.
Očistili so orožje.
Ostrili so kopja.
Pripravili so hrano.
Mrliče so pokopali.
Iztok je šel v palačo.
V palači je uredil stanovanje za Ireno.
Potem so čakali.
Čakali,
da prideta Irena in Ljubinica.
Vojaki in Rado so hoteli takoj v Grčijo.
Iztok pa je čakal.

105
Čez teden dni so na morju zagledali jadra.
Rado je stisnil Iztokovo roko.
Prihajata.
Prihajata Irena in Ljubinica.
Vsi Sloveni so stekli k morju.
Na stolpu so prižgali ogenj.
To je bil znak,
da je varno.
Ladja lahko pristane.
Na ladji so prižgali bakle.
Na obali so zakurili kresove.
Lepa ladja je pristala.
Oglasila se je plunka.
Plink plunk.
Plink plunk.
Sloveni so kričali.
Z ladje so se na čoln spustile temne postave.
Vsi so bili tiho.
Čakali so čoln.

Iz čolna sta stopili 2 dekleti.

To sta bili Irena in Ljubinica.
Zraven je bil bogati trgovec.
Dekleti sta šli k Iztoku in Radu.
Slovenke so se tresle od Irenine lepote.
Vesele so bile Ljubinice.

106
Ko je trgovec videl Slovene,
se je začudil:
Kako lepo ljudstvo.
Tako lepih deklet ni nikjer drugje.
Njegovo delo je bilo končano.
Bil je vesel.
Zadnji je iz čolna stopil godec.
Prijel je za plunko.
Zaigral je.
Plink plunk.
Plink plunk.
Deklice so zapele ženitno pesem.
Šele zdaj se je Iztok spomnil na trgovca.
Priklonil se je pred njim.
Vprašal je:
Kako naj ti poplačam?
Trgovec pa je rekel:
Bodi srečen.
Ničesar mi nisi dolžen.

Trgovec je blagoslovil Iztoka in Ireno.

Ireni je dal veliko daril.
Slovenom je podaril drago vino in hrano.
Potem se je poslovil.

107
Irena je jokala.
Ni ga hotela spustiti.
Trgovec pa je rekel:
Moje delo je končano.
Zdaj lahko pride smrt.
Stopil je v čoln.
Ladja ga je odpeljala nazaj v Grčijo.
Tam bo ostal do smrti.

SVOBODNO SONCE
Iztoku se je vse zdelo kot v lepih sanjah.
Z njim je bila Irena.
Bližala se je zima.
On pa tega ni čutil.
Grela ga je Irena.
Iztok je ukazal:
Gremo domov.
Sloveni in Anti so šli na pot.
Imeli so polne vozove bogastva.
Ljubinica in Irena sta se peljali na vozu.
Zraven sta jahala Iztok in Rado.
Godec je sedel na vozu z vinom.
Pil je in igral.

108
Plink plunk.
Ob reki Donavi so praznovali.
Darovali so bogovom.
Tam so se čete Antov poslovile.
Šli so domov.
Obljubili so,
da se bodo vedno borili za Iztoka.

V taboru Slovenov je Svarun ležal na ovnovi koži.

Bil je zelo žalosten.
Ko je zaslišal Iztoka,
se je samo premaknil na koži.
Ko pa ga je Ljubinica pobožala,
je odprl oči.
Dvignil se je s kože.
Objel je Iztoka in Ljubinico.
Najbolj mu je bilo hudo za Ljubinico.
Potem je prijel še Ireno.
Zajokal je kot otrok.

109
Starosta Svarun je pozimi umrl.
Nikoli ni videl svojega vnuka.
Ni videl sina,
ki sta ga dobila Irena in Iztok.

Irena je rodila veliko sinov.

Iztokovi vojaki so se bojevali z mnogimi ljudstvi.
Prišli so celo do Bizanca.
Huni so Slovene prišli prosit za prijateljstvo.
Sloveni in Anti pa so živeli srečno kot bratje.
Živeli so svobodno.
Pod svobodnim soncem.

110
Iztok in Irena dobita veliko sinov.

111
TEŽKE BESEDE

Zakon je najvišje pravilo v državi.

Prebivalci ga morajo spoštovati.
Če ga ne, lahko gredo na sodišče in celo v ječo.

Maščevanje pomeni, da nekomu naredimo

nekaj slabega zato, ker nam je on naredil nekaj,
kar nam ni všeč.

Vojašnica je stavba, v kateri bivajo vojaki.

Ječar je človek, ki pazi na zaprte ljudi.

Nosi jim hrano in vodo.

Vkovano pomeni zelo močno pritrjeno.

Težko se zlomi ali zdrobi.

Pila je dolgo orodje s hrapavo površino.

S pilo obdelujemo kovino ali les.

Okovi so stara naprava iz obročev.

V obroče so vklenili zapornike.

Nedolžen pomeni nič kriv.

112
Množica je velika skupina ljudi ali stvari.

Povodec je vrv ali jermen, ki ga damo

živali okrog vratu, da jo lahko vodimo.

Brizgati pomeni teči v močnem curku.

Močno teči.

Trd pomeni odločen, resen, tak, ki se ne da

prepričati. Lahko pomeni tudi malo hudoben.

Trdnjava je zavarovano naselje. V njem so vojaki.

Pretiravati pomeni neki stvari dajati večji pomen,

kot ga ima v resnici.

Nevoščljiv pomeni, da nekomu nečesa

ne privoščimo.

Blazen je človek, ki je duševno bolan. Namesto

besede blazen lahko uporabimo tudi besedo nor.

Omedleti pomeni izgubiti zavest.

Kočija je udoben pokrit voz.

113
Dekla je ženska, ki pri nekom živi in dela zanj.
Služkinja.

Vohun je tisti, ki na skrivaj nekaj išče ali sprašuje.

Hinavka pomeni hinavska ženska.

Taki ženski ne zaupamo, ker se pretvarja.

Dolina je prostor, svet med hribi ali gorami.

Plen je tisto, kar dobimo s plenjenjem,

kar nalovimo ali ukrademo.

Stepa je velika površina same trave.

Žir in želod rasteta na drevesih.

Žir in želod nabirajo veverice.

Konjski odtisi so sledi, ki jih puščajo konji.

Pečat je znak organizacije ali človeka.

S pečatom dokažemo, da je pismo ali
dokument pravi. Včasih so pečat odtisnili
v vosek. Danes uporabljamo štampiljke.

114
Skleniti zavezo pomeni nekaj obljubiti drug drugemu.

Suličarji so vojaki s sulicami.

Ščitarji so vojaki, ki držijo ščite, ščitijo vojsko.

Kij je kratka palica z debelim koncem.

Meščani so ljudje, ki živijo v mestu.

Rog je glasbilo, v katerega pihamo.

Vrelo pomeni močno segreto.

V vreli tekočini
se delajo mehurčki.

Jarek je v zemljo narejena podolgovata jama.

Svatba je praznovanje ob poroki.

Na svatbi jemo, pijemo, plešemo.

Jadro je kos blaga na čolnu ali ladji. Ko zapiha veter,

se ujame v jadro in ladjo potisne naprej.

Kres je velik ogenj.

Po navadi ga prižgemo pred praznikom.

115
ZA BRALCE ORIGINALNEGA BESEDILA

Roman Po svobodnim soncem Frana Saleškega

Finžgarja je eno temeljnih del slovenske književnosti
dvajsetega stoletja. Pisatelj je roman zasnoval po
evropski literarni tradiciji zgodovinskega romanopisja,
še posebej močan je vpliv Henryka Sienkiewicza
in njegovih zgodovinskih romanov. Pred snovanjem
romana je zapisal: »Namen romana bo dokazati,
da Sloveni niso bili ponižne ovce, ampak junaki, zelo
bojeviti. Snov bo ugodna, poleg tega bo veliko dejanja,
kar ljudje zelo ljubijo …« S tako narodnoprebudno in
obrambno miselnostjo je v času pred prvo svetovno
vojno krepil svobodomiselne ideje, ki so bile zelo
potrebne, in roman je doživel velik uspeh.
Danes, v hitri in instantni postmoderni družbi,
v poplavi tujih in "modernejših" del je roman po krivici
zapostavljen, verjetno tudi zaradi svoje obsežnosti,
starinskega sloga in gostobesednosti, kar pa nikakor
ne zmanjša njegove vrednosti. Zato z velikim veseljem
pozdravljam namero, da ga Zavod RISA prilagodi v
lahko berljivo obliko.
Odločitev za izbor romana Pod svobodnim soncem
za prilagoditev je načrtovana, dobro premišljena in
popolnoma ustrezna. V bralcih bo poleg podatkov
116
o zgodovini Slovencev, ki jih bo nudil na razumljiv in
dostopen način, lahko razvijal tudi narodno zavest
in spoštovanje do svojega naroda, kar se v splošni
globalizaciji naše družbe počasi izgublja.
Odrasli bralci z motnjo v duševnem razvoju imajo
na voljo zelo malo literature – nekaj knjig so v lahko branje
prilagodili v Zavodu RISA, večina, ki je dostopna na
slovenskem trgu, pa je stilno in vsebinsko prezahtevnih.
Zato je projekt Lahko branje v slovenskem prostoru
izjemno pomemben, saj omogoča tudi ljudem z motnjo
v duševnem razvoju uživanje v delih slovenskih klasikov.
Menim tudi, da bo prilagoditev romana Pod svobodnim
soncem v lahko branje omogočila marsikomu, da ga
bo lahko z veseljem vzel v roke; poleg oseb z motnjo
v duševnem razvoju tudi oklevajoči bralci, učenci
priseljenci, osebe z disleksijo itn.

Dr. Aksinja Kermauner, pisateljica, specialna pedagoginja,

predsednica Mladinske sekcije pri Društvu slovenskih
pisateljev in podpredsednica Društva specialnih
in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije

Ljubljana, 27. 10. 2015

117
Fran Saleški Finžgar
POD SVOBODNIM SONCEM
Lahko branje
Zbirka VELIKE ZGODBE

Založil in izdal Zavod RISA, Center za splošno, funkcionalno in kulturno

opismenjevanje, Podgorje 95, 2381 Podgorje pri Slovenj Gradcu
(www.risa.si) v sodelovanju s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo
Črna na Koroškem

Naročnik Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Za Zavod RISA Tatjana Knapp

Prevod in priredba za lahko branje Tatjana Knapp

Sodelavci pri prirejanju Nina Jug, Mendi Kajzer, Nežka Močnik,

Sandi Petrič, Milan Šajn, Mojca Šmon, Marjanca Vanovšek

Urednik Andrej Makuc

Jezikovno pregledala Nina Vožič Makuc

Spremna beseda dr. Aksinja Kermauner

Ilustrator Ciril Horjak

Barvanje Dejan Kotnik

Pomoč pri izvedbi Alek Spasić

Tisk Gallino d.o.o. Novo mesto

Naklada 250 izvodov

Knjiga je brezplačna.

V pdf obliki je dostopna na spletnih straneh Zavoda RISA (www.risa.si)

in CUDV Črna na Koroškem (www.cudvcrna.si).
120