Kraljevina Jugoslavija

Zakaj in kako je nastala Jugoslavija? Pred kraljevino Jugoslavijo smo bili Slovenci del Kraljevine SHS oz
kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov. V tej pa so še posebej med letoma 1921 in 1929 nastala
nasprotja med zagovorniki avtonomije in zagovorniki centralizma. Med letoma 1918 in 41 se je zaradi
tega zamenjalo kar 19 vlad, ki pa so odražale prevlado srbske politike, saj z izjemo Antona Korošca
vlade ni zasedel noben nesrbski politik. Vrhunec nasprotij med Hrvati in Srbi se je zgodil 20. junija leta
28, ko je poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić v beograjskem parlamentu streljal na
poslance Hrvaške kmečke stranke. Umrlo je več politikov, med njimi tudi Stjepan Radić, ki je bil vodja
HKS. Račić je zahteval Veliko Srbijo.

Razglašeno je bilo izredno stanje, začele pa so se pojavljati zahteve po novi ustavi in volitvah. Prav
takrat pa je na čelo vlade prišel prvi in edini nesrbski politik v obdobju med obema vojnama, in sicer
Anton Korošec. 6. januarja 1929 je kralj razpustil parlament in prepovedal politične stranke. Imenoval
je vlado, ki je bila odgovorna samo njemu in uvedel strogo cenzuro in policijski nadzor. Začelo se je
obdobje diktature, imenovano šestojanuarska diktatura.

Oktobra 1929 je Aleksander I. državo preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo, s čemer je želel poudariti
državno in narodno enotnost države oz unitarizem. Dotedanjih 33 oblasti je preoblikoval v 9 banovin.
Tem je načeloval ban, upravna enota pa je postal Beograd. Slovensko ozemlje je bilo pod upravno
enoto imenovano Dravska banovina. Leta 1931 so ji priključili še Belo krajino in pod njenim okriljem
so živeli vsi jugoslovanski Slovenci.

Tudi Jugoslavija se ni izognila politični in gospodarski krizi, kar je kralja prisililo v omejitev diktature in
sprejetje nove ustave, ki jo je ta sprejel sam, brez potrditve v parlamentu. Ta se zato imenuje
oktroirana oz vsiljena ustava. Glavna določila: zakoni, ki jih sprejme parlament, veljajo zgolj, če jih
potrdi kralj; kralj lahko poljubno razpušča parlament in sam imenuje vlado; vlada je odgovorna kralju;
samouprava na banovski ravni (se ne izvede). Dovolila je ustanavljanje strank, ki so imele zadostno
število članov v vseh okrajih države, kar je onemogočalo nastanek narodnih strank. Zato se je
oblikovala zgolj ena-Jugoslovanska nacionalna stranka.

Kljub ustavi je nezadovoljstvo v državi naraščalo zaradi policijskega nadzora, cenzure in centralistične
politike beograjske vlade. Pospešeno so delovale skrajne politične skupine, in sicer Komunistična
partija Jugoslavije, hrvaški nacionalisti oz ustaši, makedonski nacionalisti VMRO.

KPJ je bila od leta 21 prepovedana, saj je želela politično stanje izkoristiti za državni udar, sodelovali
so celo z Rusi in Stalinom. Prišlo je do oboroženih spopadov med komunisti in policijo, nekaj ljudi je
umrlo, 82 pa so jih aretirali.

31.12 .1932 je bila izdana Slovenska deklaracija, ki je bila zaradi cenzure le na letakih. Beograjska
vlada jo je zavrnila, avtorje pa prisilno preselila. Kritičnih do unitaristične politike je postajalo vse več
politikov in intelektualcev, med njimi tudi Josip Vidmar. Ta je v knjigi Kulturni problem slovenstva
(1932) zastopal stališče, da se Slovenci ne smemo kulturno in jezikovno zliti v jugoslovanstvo,
zahteval pa je nacionalno avtonomnost.

ATENTAT NA KRALJA ALEKSANDRA

Hrvaški ustaši in pripadniki makedonske tajne organizacije VMRO so želeli doseči preobrazbo države.
9.10.1934 je kralj Aleksander odšel na uradni obisk v Francijo in ko je prispel v Marseille so ga
teroristi ustrelili. Prestolonaslednik Peter 2. je bil star le 11 let, zato ga je nadomestil knez Pavle, ki je
le še povečal policijski nadzor. Krizo je skušal rešiti z novimi volitvami na podlagi oktroirane ustave in
nastala je nova vsedržavna stranka Jugoslovanska radikalna zajednica. Združevala je politike vseh
glavnih jugoslovanskih veroizpovedi, in sicer pravoslavne, muslimanske in katoliške. Stranka je
zmagala na volitvah in stabilizirala politične razmere. Novi ministrski predsednik je postal Milan
Stojadinović. Kljub stabilizaciji so nesrbski politiki še naprej stremeli k spremembi ustave.

Kot že rečeno, so Slovenci živeli v Dravski banovini, Hrvati pa so bili še naprej razdeljeni na več
upravnih enot. Srbski politiki so rešitev videli v preureditvi države po plemenskem načelu, torej da bi
vsak narod živel znotraj ene upravne enote. Stojadinović je temu nasprotoval, zato ga je leta 39 knez
Pavle zamenjal z Dragišo Cvetkovićem, ki je z glavnim hrvaškim predstavikom Vladkom Mačkom
sklenil hrvaško-srbski sporazum (sporazum Cvetković-Maček). Ustanovljena je bila Banovina Hrvaška,
ki je imela precejšno avtonomijo. Podobno je vlada želela ustanoviti tudi Srbsko in Slovensko
banovino, a je načrte prekinil začetek 2. svetovne vojne.