BOJ ZA SEVERNO MEJO

Boj je potekal med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo, saj meje med njima ni bilo. Vse do
leta 1918 so dežele, kjer so živeli Slovenci, Srbi, Hrvati spadale v okvir Avstro-Ogrske.
Veliko Slovencev je živelo na ozemlju današnje Celovške kotline, ki je bila pomembna
žitnica tako za Kraljevino SHS, kakor za Avstrijo. Da bi meja pravično potekala, so se
zavezniki odločili, da Celovško kotlino razdelijo na dve coni:A in B.
Cona A je spadala pod Kraljevino SHS, cona B pa pod Republiko Avstrijo. Zavezniki so se
odločili, da bo 10.10.1920 prišlo do KOROŠKEGA PLEBISCITA (LJUDSKO
GLASOVANJE), po katerem bo cona A v primeru, če bo večina ljudi glasovalo za Kraljevino
SHS, priključena k njej in volitve bodo izvedene še v coni B. V primeru, da jih bo večina
glasovalo za Republiko Avstrijo bo cona A pripadala k njej, volitev v coni B pa ne bo.

Rezultati plebiscita so bili takšni, da je večina glasovala za Republiko Avstrijo, pa čeprav je v

coni A bilo večina slovenskega prebivalstva. Rezultat je bil kar 59.1% za Republiko Avstrijo.

Zakaj so Slovenci glasovali za Avstrijo?

Močna avstrijska propaganda, ki je Slovencem v novi domovini obljubljala pravico do
uporabe svojega jezika, obljubljala ji je tudi boljše življenjske pogoje in zaposlitev. S tem je
plebiscitna cona A pripadala Republiki Avstriji. Le-ta pa se v nadaljnji zgodovini in se še
danes ne drži danih obljub. Začela je celo z namernim izkoreninjanjem slovenskega
prebivalstva.

Novembra leta 1918 je slovenski general Rudolf Maister zasedel štajerski mesti Maribor, Ptuj
in s tem pripomogel k temu, da sta ostali slovenski. Saj je večina prebivalstva oz. meščanstva
bila nemškega. To meščanstvo je imelo namen in željo, da se obe mesti priključita Republiki
Avstriji. To se je lepo videlo v času druge svetovne vojne, ko je v Maribor prišel Hitler in
dejal: »Naredite mi to mesto zopet nemško«.

BOJI ZA ZAHODNO MEJO

Italiji je bil del slovenskega ozemlja obljubljen z londonskim sporazumom (1915). Na pariški
mirovni konferenci je Italija svoje zahteve podkrepila z vojaško zasedbo večjega dela
ozemlja, kot ji je bilo obljubljeno. Kraljevina SHS je v pogajanjih zahtevala, da naj se državna
meja ujema z etnično. Na pariški mirovni konferenci so sprejeli sklep, naj se Italija in
Kraljevina SHS dogovorita sami. Novembra 1920 sta v mestu Rapallo podpisali pogodbo.

Slovenci v Julijski krajini

Italijani niso upoštevali določil o zaščiti manjšin. Leta 1920 so fašisti požgali Narodni dom v
Trstu. Začela se je nasilna italijanizacija. Slovenščino so prepovedali na javnih krajih, v
uradih in šolah, slovenske duhovnike in učitelje so preseljevali na jug Italije, na nacionalno
mešano območje pa naselili fašistično usmerjene Italijane. Slovenska lastna in krajevna imena
so poitalijančili, prepovedali so slovenska kulturna in športna društva, časopise in knjige. S
prihodom Mussolinija in fašizma na oblast (1922) se je pritisk na Slovence še stopnjeval.
Slovenci so kljub preganjanju večinoma ostali narodno zavedni. Slovensko besedo in običaje
so ohranjali na skrivaj..
Nasilje nad Slovenci je pripeljalo do upora. Ilegalne skupine so na fašistično nasilje
odgovarjale z nasiljem. Najbolj znana organizacija je bila TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka).
Tigrovci so izvajali sabotaže, požigali glavne potujčevalnice – šole, širili protiitalijansko
propagando in napadali policijo. Končni cilj je bil priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji.

PRIDOBITEV PREKMURJA

Leta 1919 je na Madžarskem izbruhnila komunistična revolucija. Vstajo so zatrle antantne

sile. Prekmurje je po sklepu mirovne konference v Parizu zasedla vojska Kraljevine SHS, in
postopno ga je začela upravljati Deželna vlada v Ljubljani. Dokončno je bila meja med
Kraljevino SHS in Madžarsko določena s trianonsko pogodbo (1920). Prekmurje je edini del
ozemlja, ki ga je Kraljevina SHS, in s tem Slovenija, po prvi svetovni vojni pridobila.