Vzroki in začetki prve svetovne vojne[uredi 

| uredi kodo]
Francija med tem ni stala križem rok, zaradi strahu pred Nemčijo je sklenila zavezništvo z Rusijo,
to zavezništvo je potrdila leta 1892 s t. i. francosko-rusko vojaško konvencijo[4]. Zavezništvo je
zagotavljalo brezpogojno vojaško podporo, če bi bila katera od njiju napadena s strani centralnih
sil. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali Entente cordiale (Srčna zveza) −
sporazum, s katerim sta rešili kolonialne spore ter vzpostavili tesnejše diplomatske in politične
stike[5]. Čeprav sporazum ni bil vojaške narave, saj ni jamčil vojaške pomoči v primeru vojne, je
Franciji in Veliki Britaniji kljub temu predstavljal neko varnost pred vedno večjo gospodarsko in
politično močjo Nemčije ter njenimi pomorskimi in kolonialnimi ambicijami, ki so že začele
ogrožati britanske prekomorske interese. Leta 1907 se je zavezništvu pridružila še Rusija, s čimer
je nastala trojna antanta[6]. Pet let kasneje se je zavezništvo med Francijo in Veliko Britanijo
dopolnilo s t. i. Anglo-francosko pomorsko konvencijo, ki je predvidevala vojaško posredovanje
britanske mornarice pri obrambi francoske obale v primeru nemškega napada ter francosko
pomoč pri obrambi Sueškega prekopa[7]. Poleg antante in centralnih sil so obstajala še druga
zavezništva; taki sta bili zavezništvo med Srbijo in Rusijo ter zavezništvo med Belgijo in Veliko
Britanijo, kjer je Velika Britanija jamčila za belgijsko nevtralnost. Obe zavezništvi sta bili ključni za
začetek velike vojne.
Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov, ki so pripeljali Evropo leta 1914 na rob vojne, so bile
vojne na začetku 20. stoletja. Rusko-japonska vojna 1904–1905 je s porazom Rusije šokirala
svet, s tem pa je bil tudi razbit mit o ruski nepremagljivosti, kar je Nemce deset let kasneje
opogumilo, da so dosti lažje stopili v vojno proti Rusiji, kot bi sicer. Zaradi vojne in poraza je v
Rusiji prišlo do upora, ki pa je bil krvavo zatrt, vendar je nezadovoljstvo ostalo; leta 1917 je zaradi
vojne krize izbruhnil nov upor, ki je pomenil konec Ruskega cesarstva. Agadirska kriza ter
incident z nemško topnjačo SMS Panther je leta 1911 Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo
pripeljal skoraj na rob vojne, kriza je bila nato zadnji trenutek rešena po diplomatski poti,
pokazala je kako daleč so imperiji pripravljeni iti za dosego svojega cilja. Zaradi spora se je že
tako globoko nezaupanje med Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo še poglobilo.[8] Leta 1912 je
izbruhnila italijansko-turška vojna in posledično sprožila prvo balkansko vojno ta pa drugo
balkansko vojno. Prvi dve sta bili usmerjeni proti umirajočemu Otomanskemu cesarstvu (t.i.
bolniku iz Bosporja) in sta rušili vse dogovore med velesilami o izogibanju spopadov in zasedbi
ozemelj. To je kazalo, da se v Evropi in na Bližnjem vzhodu v bližnji prihodnosti obeta nova
prerazporeditev ozemelj in interesnih območij. Izguba ozemelj in ponižanje sta Otomansko
cesarstvo spodbudila, da je leta 1914 stopilo na stran centralnih sil. Iz obeh balkanskih vojn je
Srbija izstopila kot zmagovalka in nova balkanska velesila, s tem pa je prišla v spor z Avstro-
Ogrsko.

Julijska kriza[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Julijska kriza.
Sarajevski atentat[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda
Risba atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda
Medtem ko je v Srednji Evropi mir zagotavljal zapleten sistem zavezništev, to ni veljalo
za nestabilni Balkan, ki so ga desetletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in
tuja okupacija. Po umiku Otomanskega cesarstva z Balkana ter dveh balkanskih
vojnah je Srbija postala nova balkanska velesila (v samo enem letu je podvojila površino
svojega ozemlja). Zaradi rastočega srbskega in slovanskega nacionalizma, katerega cilj
je bil uničiti Avstro-Ogrsko in združitev vseh balkanskih narodov v enotno južnoslovansko
državo, je Srbija prišla v resen spor z Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje
interesno območje (Slovenija, Hrvaška, Bosna ter Hercegovina in deli Srbije so bili takrat
del Avstro-Ogrske). V resen spor z Avstro-Ogrsko je prišla tudi Rusija, ki je vedno bolj
odkrito kazala svoj vpliv na Balkanu.
Ker je bila Avstro-Ogrska sestavljena iz več kot enajstih narodov, med katerimi so bili tudi
Slovani, se je nacionalizma in odcepitvenih teženj najbolj bala. Da bi se zoperstavila
Srbiji ter pokazala svojo moč in enotnost, je v okolici Sarajeva organizirala vojaške
manevre, ki se jih je udeležil prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo ženo Sofijo. Po
končanih manevrih se je par 28. junija 1914 odpravil v Sarajevo na prijateljski obisk. Tam
ga je čakalo sedem atentatorjev srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna. Prvi
napad na par se je zgodil ob 10:10, ko je eden izmed atentatorjev v kolono avtomobilov
vrgel ročno bombo. V eksploziji je bilo ranjenih dvajset ljudi, med njimi ni bilo
prestolonaslednika in njegove žene. Kolona je kljub temu nadaljevala pot proti mestni
hiši, kjer je par že čakal sprejem. Po končanem sprejemu se je par odločil, da bo v
bolnišnici obiskal ranjene v bombnem napadu. Vodja protokolarne skupine se je odločil,
da bo zaradi varnosti spremenil načrtovano pot avtomobilov, o tem pa ni obvestil voznika
avtomobila, v katerem se je vozil prestolonaslednik z ženo. Avtomobil je zato na enem
izmed križišč zavil v napačno smer. Voznik je to ugotovil, se ustavil in z vzvratno vožnjo
poskušal popraviti smer. Kratek postanek avtomobila je izkoristil Gavrilo Princip, ki je
ravno v tistem trenutku stal na križišču. Stopil je proti avtomobilu in večkrat ustrelil. Ena
izmed krogel je zadela Sofio v trebuh, druga pa prestolonaslednika v zgornji del trupa.
Principa so ujeli nekaj sekund po atentatu. Prestolonaslednik in njegova žena sta umrla
na poti k zdravniku. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter v naslednjih
dneh povzročil politično in diplomatsko krizo. Dogodek je kasneje postal povod za prvo
svetovno vojno.