Poseben igralec v dneh pred vojno je bila Velika Britanija.

Bila je edina prava evropska in

svetovna velesila, imperij v katerem sonce nikoli ne zaide. Zaradi svoje izolacijske politike se
dolga desetletja ni vmešavale v evropske celinske probleme, tako je bilo tudi konec junija in v
začetku julija 1914. Atentat v Sarajevu ter kriza, ki mu je sledila, se Britancev in britanske vlade
(izjema je bila zunanja politika) dolgo časa nista dotaknila. Skozi julij, ko so se stvari na celini
začele zapletati, se je to nenadoma spremenilo. Velika Britanija ni bila v vojaškem zavezništvu s
Francijo niti z Rusijo, zato ni bila dolžna posredovati v primeru vojne, se pa je bala vedno večje
nemške politične, gospodarske in vojaške moči, ki bi lahko ogrozila njeno svetovno prevlado v
primeru zmage. Da bi zaščitila svoje interese, se je konec julija 1914, ko je julijska kriza dosegla
vrhunec, postavila na stran Francije in Rusije ter jima zagotovila vojaško pomoč. Za vojaško
ukrepanje proti Nemčiji ji je zelo prav prišel londonski sporazum iz leta 1839, v katerem je pisalo,
da Velika Britanija jamči za samostojnost in nevtralnost Belgije (Belgija je bila s svojim nastankom
v 30 letih 19. stoletja nekakšen porok miru v Evropi, za njeno nevtralnost je ironično jamčila tudi
Nemčija). Kršenje tega sporazuma, za katerega so Nemci pravili, da je navaden 75 let star "kos
papirja",[10] bi Britancem dal pravno podlago za vojno napoved Nemčiji.

Začetek vojne[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kronologija prve svetovne vojne.

Naslovnica belgijskega časopisa Le Soir na kateri piše da je Nemčija napadla Belgijo, 4. avgust 1914

28. julija 1914 je Avstro-Ogrska sprožila vojno, ko je napovedala vojno Srbiji. Kot rezultat
tega se je Rusija kot največji zaveznik Srbije postavila na njeno stran ter 31. julija napovedala
vojno Avstro-Ogrski. Avstrijci so bili presenečeni nad tem, ker tega niso pričakovali in so
Nemce prosili za pomoč. Celotna nemška vojna strategija je temeljila na Schlieffnovem
načrtu, ki je predvideval vojno na zahodu proti Franciji, ne pa tudi istočasne vojne na vzhodu
proti Rusiji. Če so želeli Nemci napasti in poraziti Ruse, ki so bili njihov glavni sovražnik, so
morali najprej poraziti njihove zaveznike Francoze. Po Schlieffnov načrtu naj bi napad v obliki
srpa s katerim bi obkolil Pariz ter tako Francoze izločili iz vojne, potekal preko nevtralnega
Luksemburga in Belgije. 1. avgusta, ko je Italija razglasila nevtralnost, se je Nemčija kot
največji zaveznik Avstro-Ogrske postavila na njeno stran in Rusiji napovedala vojno. Istega
dne so Nemci z Osmanskim cesarstvom sklenili tajni sporazum o zavezništvu. 2. avgusta so
Nemci brez boja zasedli Luksemburg, Belgijo pa zaprosili za neoviran prehod vojske. Od
Francije zahtevajo strogo nevtralnost, vendar je ne dobijo, kot odgovor na nemške grožnje je
Francija mobilizirala svojo vojsko. 3. avgusta Nemčija napove vojno Franciji, dan pozneje, 4.
avgusta, napade Belgijo, potem ko je ta zavrnila neoviran prehod nemške vojske. S tem
Nemčija pride navzkriž z Veliko Britanijo, ki s sporazumom iz leta 1839 jamči za belgijsko
nevtralnost. Velika Britanija 4. avgusta 1914 napove vojno Nemčiji. 5. avgusta Črna
gora napove vojno Avstro-Ogrski, Osmansko cesarstvo pa zapre Dardanele za ves ladijski
promet. 6. avgusta Avstro-Ogrska napove vojno Rusiji, Srbija pa napove vojno Nemčiji. 7.
avgusta v Francijo pridejo prvi britanski vojaki, na zahodni fronti pride do prvih bitk, ki se
večinoma končajo z zavezniškim umikom. 9. avgusta Črna gora napove vojno Nemčiji. 11.
avgusta Francija napove vojno Avstro-Ogrski. 12. avgusta Velika Britanija napove vojno
Avstro-Ogrski. V naslednjih dneh tednih in mesecih se po Evropi in svetu oblikujejo naslednja
bojišča in fronte: zahodna fronta, vzhodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta,
pomorsko bojišče, vojna v kolonijah ter popolnoma novo bojišče v zraku.