Berlinski zid ([berlínski zít]; nemško Berliner Mauer, uradno ime nemško Antifaschistischer

Schutzwall, v prevodu antifašistična zaščitna ovira), je bila prepreka, dolga preko 150 km, ki je
med letoma 1961 in 1989 delila vzhodni in zahodni Berlin.

1. Zgodovinsko ozadje
Po koncu 2. svetovne vojne leta 1945 so si Združene države Amerike, Sovjetska
zveza, Združeno kraljestvoin Francija razdelile Nemčijo in Berlin-glavno mesto
nekdanjega nemškega rajha. Največji je bil sovjetski sektor, ki je pokrival večino vzhodnih mest.
Istočasno se je začela tudi hladna vojna in prav Berlin se je znašel v sredini boja med Združenimi
državami in Sovjetsko zvezo.
Ko je bila leta 1949 na zahodu ustanovljena Zvezna Republika Nemčija-ZRN
(nemško: Bundesrepublik Deutschland, BRD) na eni strani in vzhodna Nemška demokratična
republika-NDR (nemško: Deutsche Demokratische Republik, DDR) pod taktirko Sovjetske
zveze na drugi strani, so se začele zaostrovati tudi meje med obema stranema. Mejo med
Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, kasneje pa so na vzhodni strani
postavili še ograjo. Takrat je bil Berlin uradno neodvisen od vzhodne in zahodne države, a v
praksi je bilo precej drugače.
Z zaostritvijo odnosov v hladni vojni, so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na meji. Meja
tako še zdaleč ni bila več samo meja med dvema med seboj politično, gospodarsko in kulturno
različnima si oblastema, ki sta si sovražno stali naproti.
Od ustanovitve NDR so se njeni prebivalci v velikem številu preseljevali v Zvezno republiko. Med
letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo približno 2,6 milijona prebivalcev. To je močno
ogrožalo gospodarsko moč kot tudi obstoj vzhodne države, zato so na cestah proti zahodnemu
Berlinu vztrajno pregledovali vsako »sumljivo« vozilo. Vzhodno državo so poleg tega ogrožali
tudi zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali sorazmerno poceni in
kvalitetna živila. Zid naj bi tako služil kot dokončna rešitev teh težav.

2. Gradnja

Gradnja zidu je bila sprva državna skrivnost vzhodnonemške vlade, ki naj bi ga postavila na ukaz
Enotne socialistične partije Nemčije (nemško: Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED),
pod budnim očesom policije in vojske. Prvi sekretar SED Walter Ulbricht je na konferenci
v vzhodnem Berlinu 15. junija 1961 na vprašanje zahodnonemške novinarke odgovoril:
Pravite, da so v zahodnem Berlinu ljudje, ki si želijo, da v NDR ustavimo gradbena dela,
da ne bi postavili zidu, kaj ne? Ni mi znano, da bi takšni nameni sploh obstajali; gradbeni
delavci se v Berlinu ukvarjajo zgolj z gradnjo stanovanj in njihovo delo je nadzorovano.
Nihče nima namena zgraditi zidu!
Ulbricht je bil tako prvi, ki je do takrat pojem »zid« uporabil v takšnem pomenu besede - dva
meseca preden je bil zid dejansko postavljen.
V noči med 12. in 13. avgustom 1961 so začeli pripadniki nacionalne vojske, policije in
obmejne policije zapirati cestne povezave proti zahodu. Na mejnih prehodih so
bile Sovjetske enote ves čas v bojni pripravljenosti in povezave med vzhodnim in zahodnim
Berlinom so bile pretrgane.
156,4 km (po nekaterih podatkih 167 km) dolg Berlinski zid je mesto delil na dva dela. Ko je
bil zahodni Berlin popolnoma obkoljen, se je ta nahajal kot otok sredi teritorija vzhodne
Nemčije. Zid je dopolnjeval še obsežen varovalni sistem (bodeča žica, jarki, rešeta, kontrolna
vozila, opazovalni stolpi in službeni psi), ki so ga skozi vsa leta nadgrajevali. Okoliške
prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je v premeru 100 metrov od zidu
zevala praznina. V centru se je zid vlekel med drugimi neposredno mimo brandenburških
vrat(nemško: Brandenburger Tor).
 Za vzhodnonemške vojake, ki so stražili mejo, je veljal ukaz, ki je od njih zahteval, da
preprečijo vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi z ubojem, kar so tudi redno
izvrševali. Erich Honecker, nadzornik gradnje Berlinskega zidu, je po odprtju zidu avgusta
1961 izjavil: "V primeru poskusa pobega je treba nemudoma uporabiti strelno orožje,
pohvaliti pa je treba tovariše, ki uporabijo orožje".[1][2] Ukaz za streljanje bežajočih ljudi, ki ga
je dal Honecker, se je imenoval Schießbefehl. Vojaki so bili poleg tega zadolženi tudi za
preprečevanje vmešavanja zahodnonemškega tiska, ki je Berlinski zid in vse nepravilnosti, ki
so se tam dogajale, budno nadziral, dokumentiral in jih tudi skušal preprečevati.

3. Razdeljena dežela

Zahodni Berlinčani že od leta 1952 niso smeli več prosto potovati v NDR. Po dolgih pogajanjih pa
so le dobili posebne prepustnice, ki so jim ob koncu leta dovoljevale obisk sorodnikov.
Leta 1970 sta Willy Brandt in Erich Honecker poskušala vsaj malo omiliti stroge razmere in meje
narediti bolj »propustne«. Dosegla sta, da je NDR nekaterim »neproduktivnim« skupinam ljudi,
npr. upokojencem dovolila krajše prehode iz ZRN v bližnje regije NDR. V zameno je NDR
zahtevala, da ji ZRN vrne vsakega vzhodnega državljana, ki se ne bi hotel vrniti v državo.
Vzhodnonemška propaganda je postavitev zidu označevala kot protifašistično varovalo, ki bo
državo branilo pred vohunstvom, sabotažo, tihotapstvom in agresijo iz zahoda. V resnici pa je
NDR te »obrambne mehanizme« uporabljala predvsem proti svojim državljanom.

4. Mejni prehodi

Med vzhodom in zahodom je bilo kar nekaj mejnih prehodov:

 Checkpoint Charlie na Friedrichstrasse

 Sonnenallee
 Oberbaumbrücke
 Heinrich-Heine Strasse
 Invalidenstrasse
 Chausseestrasse/Reinickendorfer Strasse
 Bornholmer Strasse on Böserbrücke
 Bahnhof Friedrichstrasse
Mejni prehodi so bili omejeni le na določene skupine. Za tujce je bil tako dodeljen
prehod Checkpoint Charlie in Bahnhof Friedrichstrasse. Prehoda Waltersdorfer Chaussee ob
schönfeldskem letališču in prehod Heerstrasse sta bila rezervirana za tranzitni promet med NDR
in ZRN. Nekateri prehodi niso bili namenjeni za javno uporabo-npr. prehod Berlin-Lichtenrade je
bil namenjen le oranžnemu tovornjaku, ki je iz zahoda prevažal odpadke na vzhodno deponijo.
Po padcu Berlinskega zidu leta 1989 so do ponovne združitve leta 1990 na hitro odprli še nekaj
prehodov v območju mesta - najbolj znan je bil prehod pri brandenburških vratih.

5. Padec zidu

Padec berlinskega zidu se je zgodil 9. novembra 1989 zvečer, ko so prebivalci Vzhodnega

Berlina, ki so jih zahodnonemški mediji opozorili na odločitev vzhodnonemških oblasti, da za
prehod v Zahodno Nemčijo (ZRN) ne bodo več zahtevali predhodnega dovoljenja, nenasilno
izsilili odpiranje mejnih prehodov, vzpostavljenih med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Tisto noč
se je začelo prvo fizično uničevanje zidu. Prebivalci Vzhodnega Berlina so začeli hoditi v Zahodni
Berlin, dostop do katerega jim je bil prepovedan in onemogočen skoraj trideset let, od izgradnje
zidu 13. avgusta 1961. Tako so se prebivalci prvič po skoraj tridesetih letih srečali s svojimi
sorodniki v zahodnem delu Berlina, po padcu zidu pa je bil organiziran koncert
violončelista Mstislava Rostropoviča, ki je bil izveden pred ruševinami podrtega zidu.[1][2]
Padec berlinskega zidu je bil posledica demonstracij proti komunističnemu režimu in ponovnega
množičnega izseljevanja, ki je prizadela NDR v prejšnjih mesecih. Padec berlinskega zidu je
pomenil tudi padec komunistične diktature in konec hladne vojne med vzhodnim in zahodnim
blokom.[3][4]
Padec berlinskega zidu je bil simboličen in pomemben korak obdobju novejše nemške
zgodovine, ki se ga najpogosteje imenuje die Wende ("prelomnica") ali die friedliche
revolucion (mirna revolucija), ki ga je omogočila nova politika Sovjetske zveze proti državam
vzhoda, ki jih je leta 1985 ustanovil Mihail Gorbačovin ki so privedle do ponovne združitve Nemčij
3. oktobra 1990.[5][6].[

5.1.Politicne spremembe v vzhodni nemciji

18. oktobra 1989 je dolgoletni voditelj Socialistične enotne stranke Nemčije (SED) Erich
Honecker odstopil s položaja predsednika Vzhodne Nemčije, v korist Krenza. Honecker je bil do
takrat že resno bolan in tisti, ki so ga želeli nadomestiti, so bili sprva pripravljeni počakati na
"biološko rešitev", vendar so bili do oktobra prepričani, da so politične in gospodarske razmere
pretežke.[8] Honecker je odobril izbiro in imenoval Krenza v svojem odstopnem govoru za
njegovega naslednika.[9] Čeprav je Krenz v svojem prvem javnem govoru obljubil reforme, je
vzhodnonemška javnost menila, da sledi politiki svojega predhodnika, javni protesti z zahtevo po
njegovem odstopu pa so se nadaljevali.[10] Kljub obljubam o reformah je javno nasprotovanje
režimu še naprej naraščalo.
1. novembra je Krenz dovolil ponovno odprtje meje s Češkoslovaško, ki je bila zaprta, da bi
preprečili Vzhodnim Nemcem beg v Zahodno Nemčijo.[11] 4. novembra so potekale demonstracije
na Alexanderplatzu.[12]
5.2.Dogodki

5.2.1. Napačno obveščene javne objave

Objava predpisov, ki so zrušili zid, je potekala na enourni tiskovni konferenci, ki jo je vodil Günter
Schabowski, vodja stranke v vzhodnem Berlinu in najvišji predstavnik vlade, ki se je začela 9.
novembra ob 18. uri po srednjeevropskem času in je bila v živo predvajana na Vzhodni
nacionalni nemški televiziji ter tudi radiju. Schabowskemu so se pridružili minister za zunanjo
trgovino Gerhard Beil ter člana centralnega komiteja Helga Labs in Manfred Banaschak.[20][21]
Schabowski ni bil vključen v razprave o novih predpisih in ni bil v celoti posodobljen.[22] Tik pred
tiskovno konferenco mu je Krenz izročil obvestilo o spremembah, ni pa dobil nadaljnjih navodil,
kako ravnati s temi informacijami. Besedilo je določalo, da lahko državljani Vzhodne Nemčije
zaprosijo za dovoljenje za potovanje v tujino, ne da bi morali izpolnjevati prejšnje zahteve za ta
potovanja, dovoljeno pa je bilo tudi trajno izseljevanje med vsemi mejnimi prehodi – vključno s
tistimi med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom.[18]
Ob 18:53, ob koncu tiskovne konference, je Riccardo Ehrman iz ANSA vprašal, ali je bil osnutek
zakona o potovanjih z dne 6. novembra napaka. Schabowski je dal zmeden odgovor, ki je trdil,
da je to potrebno, ker je Zahodna Nemčija izčrpala svoje zmogljivosti za sprejem bežečih
Vzhodnih Nemcev, nato pa se je spomnil sporočila, ki ga je prejel, in dodal, da je bil pripravljen
nov zakon, ki dovoljuje trajno izseljevanje na katerem koli mejnem prehodu.[20] To je povzročilo
razburjenje: Med več vprašanji hkrati je Schabowski izrazil presenečenje, da novinarji tega
zakona še niso videli, in začel brati iz sporočila. Po tem ga je poročevalec vprašal,[23][24][25] kdaj
bodo predpisi začeli veljati.[20] Po nekajsekundnem molčanju je Schabowski odgovoril: "Kolikor
vem, začne veljati takoj, brez odlašanja" (nem. Das tritt nach meiner Kenntnis ... ist das sofort ...
unverzüglich).[26][27] To je bila očitna domneva, ki temelji na uvodnem odstavku opombe; ko je Beil
poskušal vmešati, da mora Svet ministrov odločiti, kdaj bo začela veljati, je Schabowski
nadaljeval z branjem te klavzule, ki je navajala, da velja, dokler Volkskammer ne bo sprejel
zakona o tej zadevi. Bistveno pa je nato novinar vprašal, ali uredba velja tudi za prehode proti
Zahodnemu Berlinu. Schabowski je skomignil z rameni in prebral 3. točko opombe, kar je
potrdilo, da je tako.[20][28]
Kmalu je Daniel Johnson iz revije The Daily Telegraph vprašal, kaj ta zakon pomeni za Berlinski
zid. Schabowski je sedel na miru, preden je podal izjavo o tem, da je zid povezan s širšim
vprašanjem razorožitve.[29] Tiskovno konferenco je nato končal takoj ob 19:00, ko so novinarji
odšli iz sobe.[20][30]
Po tiskovni konferenci je Schabowski opravil intervju z voditeljem NBC News Tomom Brokawom,
v katerem je ponovil, da se bodo Vzhodni Nemci lahko izseljevali prek meje in da bodo predpisi
stopili v veljavo takoj.[31][32]

5.2.2. Širjenje novic

Novica se je takoj začela širiti: zahodnonemška Deutsche Presse-Agentur je ob 19.04 izdala

poročilo, v katerem je poročala, da bodo državljani Vzhodne Nemčije lahko "takoj" prestopili
notranjo nemško mejo. Odlomke s tiskovne konference Schabowskega so tiste noči predvajali
dve osrednji informativni oddaji Zahodne Nemčije – ob 19.17 na ZDF-jevi heute, ki je bila na
sporedu ob koncu tiskovne konference, in kot glavna novica ob 20. uri na ARD-ovi oddaji
Tagesschau.[22] Ker sta ARD in ZDF od poznih 1950-ih oddajala v skoraj vsej Vzhodni Nemčiji,
sta bila veliko bolj gledana kot vzhodnonemški kanali in so ju vzhodnonemške oblasti sprejele, je
večina prebivalstva tako izvedela novice. Kasneje tisto noč je voditelj Hanns Joachim
Friedrichs na ARD-ovi oddaji Tagesthemen izjavil: "Ta 9. november je zgodovinski dan. NDR je
oznanila, da so njene meje od takojšnjega začetka odprte za vse. Vrata v zidu so na stežaj
odprta."[33]

5.2.3. Molitve za mir v cerkvi sv. Nikolaja

Kljub politiki državnega ateizma v Vzhodni Nemčiji, je krščanski pastor Christian Führer od leta
1982 redno organiziral svojo kongregacijo v cerkvi sv. Nikolaja za molitev. V naslednjih sedmih
letih se je cerkvena kongregacija povečala, kljub temu, da so oblasti zaprle sosednje ulice, in po
bogoslužju so potekali mirni pohodi ob svečah. Tajna policija je grozila s smrtjo in celo napadla
nekatere pohodnike, vendar so se množice še vedno zbirale. Policijske in vojaške enote so 9.
oktobra 1989 dobile dovoljenje za uporabo sile proti zbranim, vendar to ni preprečilo izvedbe
cerkvenega bogoslužja in pohoda, na katerem se je zbralo 70.000 ljudi in na katerem ni nihče
utrpel streljanja.[34][35]

5.2.4. Množica na meji ob zidu

Ko so slišali za novice 9. novembra, so se Vzhodni Nemci začeli zbirati ob zidu, na šestih

kontrolnih točkah med vzhodnim in zahodnim Berlinom, ter zahtevali, da mejni policisti takoj
odprejo vrata. Presenečeni in pretreseni pazniki so o težavi opravili številne burne telefonske
klice svojim nadrejenim. Sprva so jim ukazali, naj poiščejo »agresivnejše« ljudi, ki so se zbrali
pred vrati, in jim v potne liste odtisnejo poseben žig, ki jim prepoveduje vrnitev v Vzhodno
Nemčijo – pravzaprav, da jim odvzamejo državljanstvo. Vendar je to še vedno pustilo na tisoče
ljudi, ki so zahtevali, da jih spustijo skozi, "kot je rekel Schabowski, da lahko". Kmalu je postalo
jasno, da nihče med vzhodnonemškimi oblastmi ne bo prevzel osebne odgovornosti za izdajanje
ukazov o uporabi smrtonosne sile, tako da številčno premočni vojaki niso mogli zadržati ogromne
množice vzhodnonemških državljanov. Mary Elise Sarotte je v časopisu Washington Post iz leta
2009 niz dogodkov, ki so privedli do padca zidu, označila za nesrečo, rekoč: "Eden
najpomembnejših dogodkov prejšnjega stoletja je bila v resnici nesreča, polkomična in
birokratska napaka, ki dolguje toliko zahodnim medijem kot tokovom zgodovine."[22]

5.2.5. Odprtje meje

Končno je 9. novembra ob 22.45 Harald Jäger, poveljnik mejnega prehoda Bornholmer Straße,
popustil in dovolil stražarjem, da odprejo kontrolne točke in spustijo ljudi skozi brez preverjanja
identitete. Ko so pridrveli skozi, jih je med divjim veseljem pozdravil Wessis, ki je čakal s cvetjem
in šampanjcem.[36][37]Kmalu zatem je množica Zahodnih Berlinčanov skočila na vrh zidu in kmalu
so se jim pridružili vzhodnonemški mladeniči. Večer 9. novembra 1989 je zaslovel kot noč, ko je
padel berlinski zid.[38]

5.2.6. Rušenje zidu

Rušenje berlinskega zidu se je začelo 9. novembra 1989 zvečer in se nadaljevalo v naslednjih

dneh in tednih, pri čemer so ljudje z vzdevkom Mauerspechte (zidovci) uporabljali različna orodja
za odstranjevanje spominkov, pri tem pa rušili dolge dele in ustvarili več neuradnih mejnih
prehodov.[40]
Televizijskemu poročanju državljanov, ki so 9. novembra rušili dele zidu, je kmalu sledil
vzhodnonemški režim, ki je napovedal odprtje desetih mejnih prehodov, vključno z zgodovinsko
pomembnimi lokacijami Potsdamer Platz, Glienicker Brücke in Bernauer Straße. Množice so se
zbrale na obeh straneh zgodovinskih prehodov in več ur čakale, da bi pozdravile buldožerje, ki
so podrli dele zidu, da bi ponovno povezali zaprte ceste. Medtem, ko je zid uradno ostal varovan
z vse manj intenzivnostjo, se je odprtje novih mejnih prehodov nadaljevalo še nekaj časa. Sprva
so vzhodnonemške obmejne čete poskušale popraviti škodo, ki so jo povzročili "ozirji";
postopoma so se ti poskusi prenehali, straže pa so postale bolj popustlivejše, tolerirale so vse
pogostejše rušenje in »nedovoljeno« prehajanje meje skozi luknje v zidu.[41]

5.2.7. Srečanje predstavnikov vlad

Brandenburška vrata ob Berlinskem zidu so bila odprta 22. decembra 1989; tistega dne je
zahodnonemški kancler Helmut Kohl stopil skozi vrata in pozdravil ga je vzhodnonemški
premier Hans Modrow.[42] Zahodnim Nemcem in Zahodnim Berlinčanom je bilo od 23. decembra
dovoljeno potovanje brez dovoljenja. Do takrat so lahko obiskovali Vzhodno Nemčijo in Vzhodni
Berlin le pod restriktivnimi pogoji, ki so vključevali prošnjo za vizum več dni ali tednov vnaprej in
obvezno menjavo najmanj 25 DM na dan načrtovanega bivanja, kar je oviralo vse spontane
obiske. Tako so lahko v tednih med 9. novembrom in 23. decembrom Vzhodni Nemci dejansko
potovali svobodneje kot Zahodnjaki.[41]

5.2.8. Dokončna zrušitev

Ti so bili opremljeni s 175 tovornjaki, 65 žerjavi, 55 bagri in 13 buldožerji. Skoraj vse ceste, ki jih
je prečkal Berlinski zid, vse ceste, ki so nekoč povezovale Zahodni Berlin z Vzhodnim Berlinom,
so bile rekonstruirane in ponovno odprte do 1. avgusta 1990. Samo v Berlinu je bilo 184 km zidu,
154 km mejne ograje, 144 km signalnih sistemov in 87 km pregradnih jarkov je bilo odstranjenih.
Ostalo je samo šest delov, ki naj bi jih ohranili kot spomenik.
1. julija 1990, na dan, ko je Vzhodna Nemčija prevzela zahodnonemško valuto, so bile ukinjene
vse mejne kontrole, čeprav je mednemška meja nekaj časa pred tem postala brez pomena.
[45]
Rušenje zidu je bilo zaključeno do konca leta 1994.[43]
Padec zidu je pomenil prvi kritični korak k ponovni združitvi Nemčije, ki se je uradno zaključila le
339 dni pozneje, 3. oktobra 1990, z razpadom Vzhodne Nemčije in uradno ponovno združitvijo
nemške države po demokratičnih načelih zahodnonemškega temeljnega zakona.[40]

6. Žrtve zidu

V 28 letih obstoja zidu, je pri poskusih pobega umrlo najmanj 240 ljudi. Prvi je umrl tedaj 24-letni
Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961 v bližini Friedrichstrasse ob poskusu pobega ustrelili
pripadniki policije. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 na
očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Zadnja smrtna žrtev je bil Chris Gueffroy februarja 1989.
Po ocenah se je na sodišču v NDR moralo zaradi poskusov pobega zagovarjati okrog 75.000
ljudi. Kazen za poskus pobega je bil največkrat dve leti zapora, če so obtoženci pri pobegu
uporabljali orožje, pa je bila najmanjša kazen pet let zapora.

7. Sodni proces

Sodni proces proti odgovornim za smrti in ostala dejanja na Berlinskem zidu je trajal do poletja
2004. Med obtoženimi so bili npr. Erich Honecker, Egon Krenz, Erich Mielke, Willi Stoph, Heinz
Keßler, Fritz Streletz, Hans Albrecht in Klaus-Dieter Baumgarten. 35 obtožencev je bilo
oproščenih, 44 jih je dobilo pogojne kazni, 11 pa jih je dobilo zaporne kazni do sedem let.

8. Berlinski zid danes

Danes je od Berlinskega zidu ostalo le malo. Najbolj znan ostanek stoji med Hauptbahnhof in
Oberbaumbrücke. Ta ostanek so leta 1990 zaupali v »oskrbo« East Side Gallery in ga imenovali
za državni spomenik. Drugi ostanek zidu se nahaja na Niederkirchenstrasse. Ti ostanki niso
originalni, ampak so jih na novo zgradili. Na nekaterih mestih še vedno stojijo opazovalni stolpi,
npr. v bližini Sonnenallee. Sled, kjer je stal zid, je na nekaterih mestih še vedno dobro vidna.
Večinoma tam danes vodi kolesarska steza.
Septembra 2004 je nemška revija Stern izvedla raziskavo, katere rezultati so pokazali, da si
12 % vzhodnih Nemcev in kar četrtina zahodnih Nemcev želi, da bi bil zid ponovno postavljen.

9. Muzej

14. junija 1993 so odprli muzej Haus am Checkpoint Charlie v spomin na Berlinski zid. Poleg
fotografij in druge dokumentacije si lahko obiskovalci ogledajo tudi posrečene naprave za pobeg:
zračne balone, posebne avtomobile, dvigala in celo majhno podmornico.