Obstoj državne oblasti je utemeljen,

dokler oblast varuje naravne pravice

posameznika
V tem eseju bom razpravljala o pomenu oblasti v državi, torej kakšno vlogo ima za
ljudi ter do kolikšne mere mora biti omejena. Poleg tega nas zanima kaj sploh so
naravne pravice posameznika in kako jih utemeljujejo različni filozofi. Obe spoznanji
združeni, pa nam dajeta vpogled v naslednje vprašanje, in sicer, zakaj mora oblast
te naravne pravice varovati. Razložila bom odgovore na ta vprašanja, ki jih
postavljajo Thomas Hobbes, John Locke in Jean Jacques Rousseau.
Nastanek oblasti je strinjanje njenih pripadnikov v mirno sobivanje. Tako se zaradi
različnih ciljev odločimo za zaupanje vanjo. Naravno stanje v Hobbesovi skupnosti je
stanje pomanjkanja, ki človeku nudi naravno pravico do preživetja, ki dovoljuje tudi
nasilne načine, če je potrebno. V kombinaciji z razumom se ustvari naravni zakon, ki
prepoveduje uničevanje življenja, če imamo možnost za ohranjanje miru. Torej za
družbeno pogodbo in za zaupanje oblasti se odločijo zaradi ohranjanje miru, zaradi
česar se morajo odpovedati svojim naravnim pravicam. Locke se je odločil na pogled
na naravno stanje v stanju obilja, torej človek, nasprotno s Hobbesovo teorijo, nima
razloga za nasilje. Tam imajo v naravnem stanju temeljne pravice do življenja,
lastnine, svobode in do zdravja. Za zaupanje oblasti s svojimi naravnimi pravicami se
odločijo zaradi obrambe sebe in svoje lastnine. S tem pa se Rousseau absolutno ne
strinja, ker meni da je oblika slabe družbene ureditve prav to, da oblast brani
človekovo lastnino. V njegovi idealni skupnosti bi morala oblast varovati človekovo
dostojanstvo in svobodo ter biti v skladu z našimi vrlinami po naravi, ki so ljubezen
do samega sebe in sočutje ob tuji nesreči. Ker so v naravnem stanju vsi enaki in bi
to v družbenem redu tudi ohranjali, to pomeni, da so vsi člani države eno kolektivno
telo - vsi so oblast in nihče ni nikomur nadrejen. Njegova ideja je, da je izvor
svobode ljudstvo oz. njena obča volja.
Meje oblasti v Hobbesovi družbi so določene na ohranje miru v skupnosti. Ko to ni
več mogoče je članom skupnosti dovoljena uporaba nasilja v prid njihovega
preživetja. Če pa je zagotovitev miru zagotovljiva, predajo ljudje svojo pravico do
nasilja politični oblasti. V Lockovi teoriji brez zakona ni svobode. Zakon pa ne sme
omejevati, ampak sme samo usmerjati, ohranjati in širiti to, kar je v splošno dobro
zakonu podrejenim. Ideja je, da je svoboda posameznika omejena s svobodo drugih
posameznikov, oblast pa je postavljena za obrambo lastnine. Ko oblast začne
delovati v nasprotju z dogovorom skupnosti jo ima ta pravico z revolucijo zamenjati.
V Rousseaujevi skupnosti mora posameznik prav tako omejiti svojo naravno
svobodo za skupno dogovorno svobodo, ki omogoči da kolektivno ustanovijo
pravično družbo. Oblast posameznika ne sme omejevati, ker nihče ni nikomur
podrejen. Z občo voljo in s kolektivnim vodenjem skupnosti ohranjajo svobode te.
Meje oblasti pa se končajo pri omejevanje posameznikove svobodo za kolektivno
svobodo.
Oblast mora naravne pravice posameznika varovati v dobrobit cele skupnosti.
Nezadovoljstvo posameznikov namreč vodi v revolucijo, upor ali nasilno
obračunavanje z ostalimi, ko se počutimo ogroženo. Obračanje na posameznikovo
zadovoljstvo tako ni nepotrebno opravilo, ker se sreča ljudi prenaša na
funkcioniranje države.
Pri Hobbesu je oblast absolutna, medtem ko je pri Lockeu in pri Rousseauju oblast
ljudstvo. Ta dva imata demokratične ideje o družbi, vendar z različnimi osnovami.
Da odgovorimo na osnovno tezo, da je obstoj oblasti utemeljen, dokler ta varuje
naravne pravice, se obrnimo na prej že omenjene filozofe. Hobbes se s to trditvijo ne
bi strinjal zaradi človekove nasilne narave, katero mora oblast omejevati za skupno
dobro z izvzeto izjemo posega po nasilju v primeru ogroženosti miru. V naravnem
stanju obilja z naravnimi pravicami do življenja, lastnine, zdravja in svobode bi se
Locke strinjal s trditvijo, da je oblast utemeljena če varuje te naravne pravice
posameznika. Če teh ne bi varovala bi ljudstvo z revolucijo to lahko spremenilo,
dokler ne bi imeli spet zagotovljenih naravnih pravic. Enako bi rekel tudi Rousseau,
katerega družba je iz stanja obilja enaka in nekonfliktna. Čeprav imata njuni družbi
drugačne naravne pravice bi se s trditvijo strinjala.