JMaterjezatajil.

^^^3^^P^^H^^HI Spisal Ivan Cankar K!^JM| I oplo je bilo, in sneg se je tajal na strehah; kapalo je dol, f H S M ' n ^aplje s o s e lesketale v solncu. Po cestah so hodili lepo H ^ ^ / j | | | m ^ _ _ _ ^ _ obleeni mestni ljudje. Hp^^^VmflHj Mati je prila prezgodaj pred olo. Na velikem 1 r HfelfiE^ prostoru je bilo e vse mirno; okna visoke hie so se K L ] P ^ l y - ^ g j | g L blesala, in asih se je zaul glas uitelja, ki je govoril BPfej^~^s~~-'"^^^^ v oli z rezkim in zveneim glasom. Od dale je bila prila mati; iz vasi je prila, ki je bila dobre tiri ure od mesta. Njeni kornji moki kornji, ki so segali do kolen so bili vsi blatni; tudi krilo je bilo okropljeno - iroko kmetiko krilo z zelenimi roami. V desnici je imela mati denik in veliko culo, ki je prinesla v nji srajce in par novih kornjev za Joeta; v levici pa je drala velik robec in v vozlu je bila shranjena desetica, ki jo je bila prinesla za Joeta. Mati je bila trudna in lana; kupila si ni zjutraj ni kruha, zato da je ostala tista desetica cela. Noge so jo bolele, in kaljala je; njen obraz je bil

->;

90

i<~

suli, globoke janie so bile v licih. Ilodila je po trgu poasi gor in dol ifl je gledala na okna, ki so se ble&ala kakor da bi bila por.laena. V oli je zazvonilo; zvonilo je dolgo, in nato je nasta! um in ropot Iz velikih vrat se je vsulo vse polno tudentov; najprvo tisti mali iz nijih razredov kriali so in se podili po trgu; za njimi veji tudenti stopali so bolj rcsno in visoko. In priel je tudi Joe v grui veselih tovariev. Ugledal je mater zelenoroasto kmetiko krilo, visoke blatne kofnje, rdeo jopo, na glavi pisano ruto, prevezano zadaj, in veliko culo in nefodni denik. Ali ni to tvoja mati? ga je vpraal tovari. To ni moja mati! je odgovoril Joe. Sram ga je bilo zelenoroastega kmetikega krila, visokih korojev, rdee jope in rute in denika in vclike cule; v tej veliki culi so bile njegove nove srajcc, ki jih je ivala mati ponoi, in so kapale njene solze nanjeSkril se je v gruo in je cl mimo. Mati pa je stala in je gledala s skrbnimi omi. Kmalu je um ponehal, samo e pomaio so prihajali tudenti iz ole; potem je zazvonilo, in v9C je bilo spet tiho. e se je mati napravila, da bi la na slanovanje Joetovo in da bi tam akala nanj. Ko je storila par korakov, se je spomnila, da se je morda zamudil kje v oli, in se je vrnila in je akala. Noge so jo bolele; naslonila se je ob zid in je gledala gor na o^na, ki so se bleala \ solncu; akala je do poldne. Opoldne je zazvonilo v oli in tudi zunaj je zazvonilo; od vseh strani so. se oglastli opoldanski zvoflovi. Zaumelo je spet, in iz ole so se vsule goste grue. Mati je prila t)lie, isto blizu k velikim vratom in je iskala Joeta. Ni ga bilo. Vse je zopet utihnilo; prihajali so samo e uitelji, bradati, resni in so se ozirali n3njo. Zaskrbelo jo je v srcu; prestraila se je in prilo ji je na miseli da lei morda zelo bolan doma in da aka nanjo, da klie svojo mater. Hitela je na stanovanje, in noge so se ji tresle. Joe je bil doma; sedel je za mizo in je imel knjigo pred sabo. Ko je odprla duri, je takoj vstal in ji je priel naproti. Kdaj pa si priel? Ob enajstih. , J Kaj me nisi videl, ko sem te akala? Nisem Vas videl! je odgovoril Joe. Popoldne sta la po mestu, po lepi cesti; vse hie na desni btrani so se praznino svetile; svetle kaplje so padale od leba in so tolkle veselo ob kameniti tlak. Joe je spremljal mater, ko se je vraala domov. Tial se je blizu k nji in jo je dral za roko. Pri srcu mu je bilo, da bi se skril ifi da bi zajokal na glas. Sreavaii so ga tovarii, in tudi tisti tovari ga je sreal, ki ga je bil vpraal pred olo: Ali ni to tvoja mati? Joeta ni bilo ve sram zaklical bi na glas: Glejte, to je moja raati!

-3*

91

Hg-

Hodil je zraven matere, na njegovi dui pa je leal greh in ga je tical k tlom, tako da so bile njegove noge trudne in teke. Hodil je zraven matere kakor Jude zraven Kristusa. Zunaj mesta sta se poslovila, in Joe se je bil namenil, da bo pokleknil in da bo skril glavo v njeno krilo. Mati, zatajil sem Vas! Toda ni pokleknil. Ko je bila niati e dale, je zaklical za njo: Mati! Mati se je obrnila,

mmf

^HJT

^^^H

Zbogom, mati! je zaklical, in tako sta se loila. Od dale je e videl, kako je hodila mati poasi po blatni cesti; njeno telo je bilo skljueno, kakor da bi nosila na ramah veliko brerne. Joe je el domov in je sedel v kot na veliko culo, ki jo je bila prinesla mati, in je zakril obraz z rokami in je zajokal. Greh je leal na njegovi dui, in vse solze ga niso mogle izprati; zdrknile so ob njem kakor ob trdem kamenu . . . Dolgo je od tega, in greh lei na njegovi dusi teak in velik kakor prvi dan, in tako je zdaj njegovo ivljenje vse polno alosti in trpljenja.