LOJZE KOVAČIČ

SPOROČILAV

SPANJU
TO JE EDEN izmed krajev, ki se kakor nekateri ljudje
ponašajo z znamenitimi sorodniki. Na hribih stojijo gra-
dovi, trdno kakor gradovi z braniki in stolpi v učiteljevi
pripovedi pri zgodovinski uri. Pred nami stoji okrogel
hrib, ob njem je stožčast hrib, potem je majhen hrib,
ki se dotika dolgega hriba, podobnega mizi, zraven njega
stoji hrib z dvema vrhovoma. Pobočja se ne vidijo, ker
so pozidana. Za nami stoji ves čas ko svinčnik ravna,
rjava cerkev.

Gremo v oklepih, s kopji, konji, sulicami, z vozovi in

bojnimi cepci po poti navkreber. Bum! Bum! delajo naši
koraki. Nad stolpi vzplavajo papirnati zmaji z grbi voj-
vod in vitezov, da se zrak kar ziblje in trese od njih.
Z našega hriba vidimo vse gradove na sosednjih hribih.
Eden vzdrži tri dni vojne, drugi dva tedna, na enem se
lahko tepejo tri mesece, na drugem eno leto, na našem
deset mesecev. Spodaj vidimo reko s čolni. Prosojne
stvari so tik ob vodi in nad vrhovi hribov. Pred zidovi

7
štrli v zrak kup suličastih in puščičnih osti. To so sov-
ražne vojske. Zlezemo s konj. S prijateljem hočeva jesti
v vrtu, ampak velike sončnice stegnejo skozi ograjo med
naju svoje debele glave in nama ne pustijo, da bi kaj
jemala iz košare.

Gremo na drug hrib. Tu stojita dva in gledata v dolino.

Prvi je stolp in se oglaša z debelim glasom. Drugi je
manjši, v škrlatni vlečki s hermelinom in s krono na
glavi. Ta ne reče nič. Obrne se in hitro odkoraka v grad
in vsi gremo v parih za njim. Gre dol po stopnicah,
dolga halja se vleče za njim. Zaslišimo hud jok dojenčka
in zmajevaje z glavami obstanemo, ko kralj izgine za
zaveso pri prestolu. Potem le gremo za njim, a žal smo
prepozni, izgubili smo ga izpred oči med stebri v dvo-
rani, zato stopimo ven po polžastih stopnicah, ki zavi-
jajo zunaj okrog in okrog visokega, debelega, mahnatega
stolpa. Pridemo na trg s številnimi trgovinami in potem
na dolg most, pod katerim vidimo na vodi na kupe iz-
letniških ladjic in čolnov s premogom. Za vogalom neke
ulice zaslišimo hrup. To je boj med dvema stotnijama
vojakov, ki nosijo prsne oklepe in ogrinjala, speta z lev-
jimi šapami. Bojujejo se z meči, helebardami, cepci. Ob
straneh skačejo bobnarji in piščalkarji, ki igrajo Vogel
Gryff. Eni imajo dolge nosove, modre čepice, bele maje
in modre hlače. To so waggisi.

Tih mož v črni dopetni halji pride s pustnega voza. Gre

po travniku, kjer kuhajo prežganko in sirove kolače s
čebulo. V rokah nosi bliskajoč steklen zaboj in mi gremo
za njim. On nas bo vse skupaj vzel s seboj v nebesa.

A zdaj je že čas, da gremo domov. Tule je kratka uličica

s pločnikom na levi in desni. Na eni strani je železna
ograja z živo mejo in za njo stoji oglata, svetlorjava hiša,

8
vsa obrasla z golim bršljanom kakor z živci, da se raz-
ločno vidi bela tabla z uličnim imenom in hišno številko.
Ta hiša je nekje prav tule v bližini, kjer stanujemo.
Vanjo peljejo stopnice med svetlorumenimi zidovi in
stopnice imajo na stebrih za svojo glavo balkon. Od-
premo železna vrtna vrata, ki zacvilijo, ker nimajo
zvonca, in se povzpnemo na stopnice. Na stopnicah za-
gledamo rdečo vlečko z robom iz hermelina. Tukaj je
tisti, ki ga iščemo. Rdeča halja se vleče po stopnicah
gor, kjer gre skozi temna vrata, za katerimi se gotovo
nadaljuje. Najbrž sedi on na prestolu in gleda ven.

Pri vratih ga zagledamo. Vlečka se nam mota okrog nog

in čevljev, gre okrog mojih stopal preko prsi na ramo.
Čepim na blazinjaku, na pregrinjalu iz temnozelenih
nitk in temnordečih rož in gledam v obiskovalce med
vrati. Svež zrak mi prihaja v usta in nos, čisto lahko
diham. Dvignem žezlo in pomaham z njim. Med vrati
vidim svoje prijatelje iz Langenbrucka, v kratkih hlačah,
modrih dokolenkah, z žogami pod pelerinami. Hodim po
stopnicah. Močna svetloba iz rumenih sten prihaja skozi
kožo vame. Plavam, kot da sem spomin nase v srcu pre-
lepe kraljične, ki me ima rada. Vrt se vzdiguje v zrak,
k mojim nosnicam, ustom. Diši. Stopim na pločnik, pre-
krit s suhimi, rjavimi vejicami. Naenkrat postanem po
sprednji strani čisto svetel, blond po telesu, glavi, laseh.
Zaploskam, stečem nazaj gor in se ustavim pri rumenem
oknu pod verando. Gledam veliki, goli, črno grmovnati
vrt z belimi stezami, ki ga imam rad. To okno je moje.

NA DRUGI strani mostička pridem iz majhne rjave hiše,

kjer sva na podstrešju s Friederlom šivala iz starih vreč
indijanske hlače in si iz golobjih peres delala perjanice.

9
Ne pritečem še od praga, ko se izza kapnice vzdigne siva
senca — čarovnica, do pičice podobna tisti, ki je zvabila
Janka in Metko v svojo hišico sredi gozda; rdečenosa
baba v dolgi zeleni obleki in pletu, s šalom iz črne volne
okrog glave, z dolgim zobom in s palico v roki — in se
požene za menoj. Stečem ko nor po uličici, tečem na-
vzgor proti malemu trgu, na katerem še nikoli nisem
bil, ker se mi je zdel zmerom nekoliko pust zaradi samih
visokih stanovanjskih hiš brez izložb. Na oglu Frieder-
love hiše pogledam nazaj in vidim, kako ko črn oblak
vrši mimo malih oken kuhinje in shrambe naravnost za
menoj. Tečem kot najhitrejši tekač po ozkem pločniku
ob ozki cesti, ki ovinkasto zavija v klanec. Od strahu
me bolijo noge do kosti, mahajoče roke se mi odvijajo iz
ram, kakor pri celuloidnih lutkah, v pljučih imam
zmerom več kamnov. Čarovniška starka se žene za mano
v svoji široki nagubani, otepajoči kiklji in z gorjačo med
koleni. Natanko ista je s svojim dlakavim, bananastim
nosom, kot čarovnica, ki je stanovala v koči iz medenja-
kov in je kurila v edini sobi veliko peč, v kateri je spekla
Janka in Metko. Sledi mi ob novih hišah, ki se vrstijo
v klanec, tiho in s tako nenavadno hitrico, kot da je
s ključkom navita v kolku. Ko končno pritečem na vrh,
je pred mano pust trg, obdan od visokih, sivih, enakih
hiš. Trg je črn, ker je noč. Z zadnjimi močmi v nogah
jo uberem čez temna tla in ko dvignem glavo, zagledam
pred seboj, na sredini trga, velik balon s košem in vre-
čami peska. Z vrvmi je privezan za količke v tlaku,
pripravljen za polet. Odskočim kar od tal, z glavo naprej
v črno košaro, in pričnem pri priči odvezovati, cukati in
trgati vrvi, ko je coprnica na lepem pod mano in začne
z dolgo, krempljasto roko segati čez obrobek koša proti
meni. Otepam se je, odvezujem vrvi, ki so se zameštrale
in pomnožile ko sukanec s številnih vreten na očetovem

10
krznarskem stroju, bijem jo z njimi po rokah, butam
s čelom v njeno umazano teme, odmetavam vreče, da se
balon kar naenkrat nekoliko dvigne. Na tleh, v kotičku
koša, stoji moj leseni hlevček z rdečo streho, z dvokoles-
nim lojtrnikom v prestenku in s šimelnom, ki žre seno iz
zelenih papirnatih trakov v staji. Čarovnica se zmago-
slavno hihita in vrešči kot kotalikajoča se ponev in grabi
z rokami proti moji glavi, a balon je že začel plavati;
mahnem baburo po lakti, da izpusti koš in zajamra, ven-
dar ne odleti dol, ne pade na trg, ampak se ujame za
konce vrvi, ki visi z ogromne krogle nad mano, in ko se
balon dvigne najmanj do prvega nadstropja hiš, spleza
njena črna, cunjasta, režeča se kopica po konopcu gor in
tedaj vržem na njeno glavo valjasto vrečo, ki je hvala-
bogu ostala še na košu, da spusti vrv in sfofota dol, proti
trgu, in balon se s sunkom lahko in hitro vzdigne v temo.
Letim proti nebu nad trgom. Gledam iz koša, ki je malo
prevelik zame, tako da je okoli mene precej praznine,
kot da stojim sredi velike sobe. Zdaj bi moral imeti
kakega kapitana v gumijastem plašču s seboj na poto-
vanju. Ogromna siva krogla se nagne proti desni, o, že
razumem, plavala bo proti cerkvi na Minstru, potem
podolgem nad Renom, nad pristanom St. Johann, nato
v Kleinhiisingen; vem, da bom tam varen, ker je na vodi
veliko parnikov in remorkerjev in toliko dima in trušča
od žerjavov, siren in železnice v luki, da me sploh nihče
več ne bo slišal, ne videl.

KOMAJ PRITEČEM iz Friederlove hiše, to pot v lahkih

teniških copatih in ne v težkih čevljih, že se požene izza
hišnega ogla proti meni stara čarovnica. Vidim jo na-
tančno, ko podnevi: shujšana glava z bradavičastim no-

ll
som, ki štrli nad edinim zobom v režečih čeljustih, kriva
palica v roki, veliko, mehasto krilo, raztegnjeno do ploč-
nika. Poženem se ko nor po klancu navzgor in ko pogle-
dam čez ramo, vidim, kako jo ubira za mano tik ob zavi-
jajočih hišnih zidovih v svojem dolgem nunskem krilu.
Ne tečem tako brez moči in s strahom kot prvič, ker
klanec poznam in vem, da me zgoraj, na trgu, čaka balon
iz prejšnjih sanj. Pri uvoznih vratih v neko grmovnato
dvorišče tečem nalašč počasneje. Skoro me dohiti, ujame
— pograbi me s svojimi ostrimi nohti za srajco, ki se
mi napihuje na hrbtu, vendar sunem z glavo nazaj, da
se ji izmuzne iz rok ko servieta, ki ji jo je iztrgal veter,
in zdirjam po vzdigujočem se pločniku naprej. Ampak
klanca noče biti konec. Iste hiše z elipsastimi belimi
tablicami uličnih imen in velikih hišnih številk se po-
navljajo na oglih pred menoj, kot da se stalno vračam
nazaj ali tečem ves čas na istem mestu pred istimi hi-
šami. Nazadnje z muko, kot bi se pregoltal skozi gosto
kašo, pridirjam na vrh, na trg, obdan od sivih, visokih,
temnih hiš brez enega izložbenega okna. Stečem čez
temni tlak in ko kmalu zatem dvignem oči, da bi z glavo
naprej skočil v koš, balona ni nikjer, samo prazen pro-
stor je. Iščem in tipam po tleh za količki, na katere je
bila privezana košara, niti ene luknje ni, ne kake trščice,
končka vrvi, niti senca balona ni ostala na tlakovanih
kockah. Nad trgom tudi ne visi. Ozrem se hitro okrog in
okrog trga, da bi videl, če je mogoče privezan h kaki
hiši, k ponikalniku pod pločnikom, da ne bi bil napoti
avtomobilom, ko zagledam na vrhu klanca, kamor je
ravnokar pritekla, staro coprnico, kako se hihitajoč in
hohotajoč od zmagoslavja in maščevanja žene z razpro-
strtimi rokami čez trg proti meni, da bi me stisnila
v svoj gnusni objem. Stečem proti povečani senci med

12
hišami in pločniki, a ko treščim z vsem telesom v zid,
vidim, da ni nikjer nobene odprtine, ulice, prehoda, ki bi
peljal s trga. Poskušam odpreti zarešetkana vežna vrata,
ki imajo tacasto kljuko, pa so trdno zaprta. Poskusim še
sosednja vrata na drugi strani zamrežene izložbe — mo-
goče je to pečatar, advokat ali ladjarska družba, kajti
razen bleščeče mahagonijeve police ni prav ničesar v
praznem, plitkem oknu — ampak tudi ta vrata so zaprta.
Črna coprnica je že na trotoarju. Poženem se tik ob hi-
šah, a čutim jo zmerom bliže za sabo, njeno žgočo, ko
žerjavica škropečo sapo, od katere se mi bo zdaj zdaj
vžgal hrbet. Pričnem teči krog okoli trga. Čisto brez
moči sem, brez sape, tečem in se zadevam z rameni ob
žlebove, ogle, štrleče slope, da me topo zaboli, pokljukam
pri teh ali onih vratih, ampak zaprta so, noč je, vsi
ljudje spijo. Naenkrat je coprnica tik ob rami. Iz obupa
skočim kvišku, na navpični zid, na žleb, in začnem ple-
zati po pročelju, po obročih okoli cevi in robnikih kam-
nitih plošč navzgor, proti strehi. Okna so zraven mene,
čisto črna, nekatera zapahnjena z roloji; trdno vzidana
v prekladah grozijo, da bom padel, ker jih oponašam
s tem, da se lepim ob zid kakor ona. Zdaj šele razumem,
kako strašno je biti okno na zidu hiše! Strupena babura
je že za mano in se me oprijemlje za gležnje. Otepam
se je s petami. Z drgetajočimi rokami in z glavo, ki kar
zvoni od strahu, da se bom odlepil in s hrbtom nazaj
zvrnil v globino, se oprijemam in stiskam k vsaki vzbo-
klini in k robu vsakega okrasa in zraven se moram kdaj
pa kdaj delati, kot da sem del zidu, da me debela hiša
ne bi pahnila od sebe, kakor moj ujec od svojega čed-
nega telovnika, kadar ob nedeljah plezam po njem.
A ko prilezem do žleba pod napuščem in ga zgrabim,
da bi se povzpel na krov, ona že sedi zgoraj na strešni-

13
kih in me prične tolči s palico in peto po rokah, da bi
izpustil žleb. Zlezem spet nazaj, z okna do okna, ampak
ona je v trenutku spet zad, za mojim hrbtom in se hitro
poprijemlje za menoj gor. Lezem po izstopajočem robu,
kjer se stikata dve hiši, počasi grem spet proti vrhu.
Sedem na strmi kap nad žlebom, da bi se odpočil. Na-
okrog čepijo, gledajo in zobljejo golobje, eni imajo celo
bele glave. Po linah in dimnikih so velike mačke, čuki
s spodvitimi repi, tudi druge živali so vmes, nekakšne
kokoši, ježi in somi. Tedaj se pokaže na slemenu upog-
njena postava čarovnice v pletu, z majhno, izmozgano
glavo pod bulo velike grbe, ter jo začne užigati proti
meni. Ko je tik pred mano, skočim s hiše. Padam. Pa-
dam čedalje hitreje. Ničesar več nimam pod nogami.
Tedaj iz strahu, da ne bi treščil na tla, vržem roke v
zrak, da bi se česarkoli oprijel, zamahnem z njimi, da bi
zaplaval, in naenkrat me nekaj zadrži pod stopali in me
sune navzgor. Šinem kvišku, kot da bi imel namesto
glave propeler. Letim ravno in navpično, ko dim iz dim-
nika. Čudim se, čudim, čudim! Priletim k strehi, babura
me hoče prijeti, a izmaknem se ji ko vezalke med
prsti. Priletim na drugo stran trga in se spustim na žleb
strehe. Čarovnica se isti trenutek prikaže na slemenu
in se zapodi proti meni. Vržem roke v zrak in poletim čez
trg. Živali po strehah naokrog se postrani smejijo s klju-
ni in gobci. Vzdignem se za poskušnjo spodaj s trga,
vzdolž visoke, sive hiše, grem tako hitro in lahko, kot
se še nisem vozil z nobenim čolnom, s slastjo, s kakršno
še nisem jedel maslenih polžkov, z veseljem, kakršnega
še nisem imel na noben božični večer. Lažji sem od
puha, hitrejši od ptiča. Drsim brez teže v nebo, brez
muke, ves čas navpično kakor palica. Nebo je temno,
mesec sveti med modrimi oblaki, zvezde so ko pike, ki

14
jih je naredilo zobato kolesce krojnega valjčka, napol
so poskrite v njihovih žepih. Zletim visoko nad hišnimi
žlebovi, iznad trga, proti obsvetljenemu oblačju, smejem
se od sreče v svojo ramo pod spalno srajco.

V TEMI se obrača krogla, velikanska in bela, vsa v

gladkih površinah, brez središčne točke. Vali se na mestu
in se vrti okrog in okrog. Ena polovica je bela, druga
temna. Mogoče je to do orjaškosti povečana žogica za
tenis ali velik globus? Obrača se v zraku — ne! — nad
tli, — ne! — po nekakšnem preperelem grušču, iz ka-
terega štrli nekaj šopov ostrih trav s prosojnimi zrnci.
Črna polovica gre v belo in bela gre v črno, v kateri
ugasne. Kje sem to videl? Nekje sem to že videl. Nikjer
tega nisem videl! Krogla se zasuka in nenadoma, ko se
zadnja polovica obrne v luč, se oglasi muzika, tako huda,
boleče naraščajoča muzika, da se skupaj s travami, ki
fofotaje poležejo nazaj, upognem tudi sam. Zaželim si,
da krogla ne bi bila tako gola, in po obli na vrhu se
pokažejo kipovite celine, plitvine morij, verižasti kupčki
otočja, vse v snežnobelem mavcu. Obla oslepljujoče iz-
ginja med pojemajočo godbo v temo in se spet med
naraščajočimi, visokimi glasovi prikaže iz črne teme v
lahno, peresasto luč. Bela krogla se odloči, da bo še
močnejša in bolj strašna. Začenja se valiti zmerom hit-
reje, muzika, ki podobna pišu hudega vetra zapiha iz
pustih, mrzlih, črnih krajev, katere krogla vsakokrat
znova zakrije s svojim hrbtom, postaja čedalje močnejša,
trdnejša, glasnejša; počepam vedno bolj hitro, gor dol,
da mi gre na bruhanje in me oči zabolijo v jamah od
teme in svetlobe, v katero moram, kot da bi bil privezan,
ves čas negibno gledati. Z vso silo začnem tolči po obli,

15
plavam z dolgimi zamahljaji rok proti njej, udarjam s
pestmi po svetli in temni površini. Zdaj je krogla pred
mano, tikoma pred mojo brado, potem je pod mojim
trebuhom, zdaj je vnovič pod podbradkom, nikakor ne
morem splavati v prazni zrak nad njo, nad njeno sre-
diščno točko zgoraj, nad os, da bi videl, kaj je tisto straš-
no puhajoče zad za njo. »Otrok!« vpije mama. »Pob,
hej, hej!« vpije oče. Stresam roko po črni in beli obli.
Vidim rumeno žarnico s stropa. Krogla se vali okrog
sebe, vsak čas se mi bo iztrgal želodec, umrl bom od ve-
like luknje v trebuhu. Stojim na posteljni mreži, zib-
ljem se naprej in nazaj, gor in dol. Sekam po beli krogli,
iz nje nastane glava mame v temi, očetova glava v luči.
»Pob, hej pob,« kričita eden, nato drugi iz svojega obra-
za. Temne roke brez telesa prihajajo po zraku proti
meni; in skozi to sukneno okno vidim naravnost v
prazno, vrtečo se kroglo. Tolčem po njej ko nor. Mama
ima senčen obraz, oče mlečnobledega, očala mu padajo
s kosmatega nosu. Hlastno udarjam po beli ploskvi, mu-
zika doni v sobi, ima poseben napev, naraščajoč in pa-
dajoč, naraščajoč in padajoč, povečujoč se stalno samo
za en nov akord, ječe vreščim po tem napevu, nizko,
visoko, nizko, visoko. Upogibam in izmikam se pod
udarci njenih glasov. Dve portalni figuri sta v šibko
osvetljeni steni pred menoj, ena v senci, druga v luči;
držita me za roko, za obraz, brado, usta, ušesa, za spalno
srajco. Mogoče sem zabrodil s svojo predolgo srajco v
trnje, med koprive, bodečo žico? Naenkrat vse utihne.
Jokam, da čutim svoj glas, kako se trga ko kaka kost
od ust, od cele glave, slišim ga kakor jok izbe. Soba v
Novih Jaršah je tukaj, vidim in spoznam kožo pod ovrat-
nikom na svojih prsih, pri vznožju postelje se stiska Gi-
zela, z nogami skrčenimi pod svojo blazino, vsa bela od
strahu pred vrtenjem velike krogle, vidim svoje roke

16
okrog kolen, sestra moči neko cunjo v vodi, oče in mama
stojita pred mano, okno z nočjo je nad posteljo, šivalni
stroj, kuhinjska miza, pletena skrinja, nizki strop, rdeče
tapete z drobnimi cvetlicami na steni, s prsti otipam
roke, nos, obraz, glavo, po teh trdih, dolgih in okroglih
oblikah, ki utripajo, spoznam, da sem to še zmerom jaz,
da sem tukaj, v svojem telesu, v svoji postavi.

ZA MOJIM ZGLAVJEM se pokaže nad praznim podom

neka čudna, prelivajoča se zmes zraka, ki ima obliko
stare gospe. Sedi tam v temi. Najprej jo pustim, da
ostane bled soj. Delam se, kot da je nisem opazil, ker
me zanima, kaj bo storila s svojimi rokami in glavo. Brez
šuma in brez giba je. Mogoče me bo kar na lepem po-
itrkala odzad, po temenu. Včasih zaspim. Ne vem, kaj
dela tačas. Drugič jo hočem bolje videti. Nabira moči
iz teme za očmi, da bi ostala tukaj. Lase ima bele. Raz-
ločim tenko, motnomlečno kožo na njenem obrazu, oči,
ki so kot pri pticah rjavorumene in brez obrvi, a de-
belih vek, tanke ustnice, pokrite z dlačicami. V kaj je
oblečena, ne razpoznam. Starinski rokavi ji segajo do
zapestja. V naročju, pod trakom z urico, katero nosi ka-
kor vsaka stara gospa, ji leži debela, velika, zaprta knji-
ga. Sedi pri miru, nagibajoč glavo na eno stran, in se
smehlja. Od slastne vneme in neučakanosti ne vem, kaj
naj bi najprej napravil. Glave ne premaknem iz vroče
vdolbine, da bi poiskal kapljo hladu na robovih zglav-
nika. Tečem po ulici, ki jo obrobljajo drevesa in ograjene
hiše, skrite v gostih sencah dreves. Nebo je komaj vi-
deti med vejami. Stečem skozi hrastovo dver z želez-
nimi listi in stopim v prostorno, kamnito avlo, po kateri

2 Sporočila v spanju 17
mrzlo piha iz vseh kotov. Vzpenjam se po nepokritem,
praznem stopnišču. Zgoraj, na svetlem podstrešju, ob
zadnjem koščku železne ograje, ki moli nad stopnicami,
katere sem ravnokar predirjal, so v kotu vrata, edina
v vsej hiši. Ozka, nizka in tanka so kakor pokrov žepne
ure. Odmaknem jih z lahkoto in stopim čez leseni prag.

V mali sobi sedi na divančku pri steni stara, belolasa

gospa v črnobeli čarovniški halji, s tokom za naočnike
zraven sebe. Zagledam jo pri priči, kakor da bi že čakala
name. Oblačilo zakriva njene visoko zavezane, zlikane
čevlje. Sobica je bela in prazna, okence gleda proti
vodi. Stara gospa dvigne povešeno glavo s prsi in me
pogleda z nasmehom, ki je že vnaprej odločen v mojo
korist. Priklonim se ji. Pokažite, kakšen bom, ko bom
velik, Pomiga mi k sebi z dvignjeno roko. Prekoračim
počasi čudni, vodoravni pramen svetlobe, ki mirno stoji
nad tli in se me oprijemlje kot tančica. Roka gospe v
črnobeli halji je naenkrat kakor obroč okoli moje rame,
klečim na poribanih podnicah zraven njenih nog. Gospa
pobere veliko debelo knjigo in si jo položi v naročje. V
njej so, kakor v katekizmu, podolgovate, barvaste, ven-
dar žive slike mene samega, kakršen bom nekoč, in tega,
česar ne smem storiti, da ne bi bil tak. Gospa odpre zgr-
bančne platnice, raztegne jih s kolena na koleno, to
je nekakšna spominska knjiga ali kaj. Na pravokotni
sliki, pred visečo drevesno krošnjo, ki razgibava množino
listov, se obrnem v živobarvni kockani srajci proti stari
gospe in sebi. Skremžim temni obraz v spako, zarežim
se, črne, mastne, mokre črke, podobne polomljenim dro-
govom, se pokažejo nad glavo in povedo, kar je rekla
plitva prikazen: nekdo je ubit v gosti travi, v senci pod
drevesom, kri mu teče iz glave, ubil sem ga z orjaškim.

18
in mračnim orožjem, podobnim v pest stisnjeni roki, ki
ima rezilo. Groza vstane iz belega papirja, smrdljiv hlad
mi pobeli obraz, natanko vem, da se bo to nekoč zgo-
dilo. Ne! Ne! zakričim stari ženski. Saj ne boš tak, če
boš napravil to, reče in stiha obrne list. Nejasno zagle-
dam, kako se prikažem v senci na trgu pred visoko stav-
bo, v belem klobuku in s tanko torbo v roki, stopam po
širokih zunanjih stopnicah, okrog njih rastejo čokate,
črne palme, nisem tak, kot so odrasli, modri avtomobili
brezglasno vozijo mimo, smejem se, otroci v žametnih
hlačkah, ki so pridirjali iz šole, stečejo iz razposajene
gruče v senci proti meni, obešajo se name, na hrbet,
roke, kričijo, z dna ceste, v nižavi pod visoko škarpo z
visečimi cvetličnimi grmi, mi prihaja nasproti vilinsko
lepa ženska v tančični obleki, ki ji sega do tal in se je
ovija in odvija od nje, z rjavo torbico na boku. Tak boš,
reče stara gospa z mehkim šepetom nad mojo glavo.
Dvignem obraz s kolena in se ji zahvalim, napravim ne-
kaj korakov, pa se povrnem, da se ji vnovič zahvalim;
potem se odpravim skozi vrata.

Tečem po prazni tlakovani cesti — zdaj vem, na kateri

cesti sem, spoznam jo, samo imenovati si je ne upam,
najlepša cesta je to — tečem sredi drevoreda, ena veja
je pognala drugo vejo, od nje rastejo nove, dirjam kakor
po drevesnatem rovu, skozi katerega ne sveti niti pega
neba. Tečem po granitnih tlakancih proti veliki hiši, se-
stavljeni iz samih vodoravnih, pravokotnih kamnitih
preklad, med katerimi so visoka, svečana, temna okna.
Odrinem velika vrata v debelem zidu in se poženem gor,
jemajoč po dve rjavi stopnici hkrati, vidijo se v jasni
zunanji luči okna, drugače bi bilo, kot da je v hiši noč.
Zgoraj na vrhu so špranjasta, s pajčevino obvešena

2% 19
vrata. Stečem noter: prvo kar spoznam, je mizica pri
oknu, s katere se je odvihnil in postavil pokonci vogal
brezbarvnega ovojnega papirja, s katerim je plošča mi-
zice pokrita in je pritrjen nanjo z risalnim žebljički. Pod
oknom je zelena reka, most, tiskarna, množica ljudi.
Gospa s prijazno smehljajočim se obrazom sedi na di-
vanu. Pomiga mi k sebi. Prekoračim čudno belo svet-
lobo, ki ima medlo toploto poležanega snega, in po-
kleknem k njej. Pokaži, kakšen bom, ko bom velik, re-
čem. Gospa dvigne debelo knjigo s temnega poda izpod
s pajčevino zavešenih vzmeti divana, položi si jo na ko-
lena in jo odpre. V knjigi so žive slike mene samega,
kakršen bom nekoč v prihodnosti. Z upanjem, da se je
izbrisala, spremenila, se dotaknem prve slike. Obrnem
se v rdečebarvni karirasti srajci zraven velikega dre-
vesa proti sebi — bogve, kateri bujno cvetoči sadovnjak
je to — nemo spregovorim nekaj izmaličenih besed in
poberem izpod belega lista pod sliko, za katerim žari
vroča vlečna močvara, dolgo cev z nožem; z drugo roko
pokažem naprej, tam leži med koreninami v podrastju
nekdo, ki mu iz glave na gosto teče kri. Našopirjeno se
smejim, ker ne vidim drugega kot lepi sadovnjak. Ne
Ne Ne, zakričim. Dušljiva resničnost se mi zvrtinči s
prašnih podstrešnih tal v usta, po vsem telesu me strese
mraz, kot bi name padali kosi ledu. Saj ne boš tak, če
boš napravil to, reče gospa šepetaje in obrne list. Zagle-
dam se, kako stopam po širokih belih stopnicah, kjer
stojijo palme in grmi v visokih čebrih, v belem klo-
buku in z aktovko, avtomobili brezglasno vozijo mimo,
otroci pritečejo iz šole in se obešajo name, kričijo in se
gugajo na lakteh, proti meni gre po ulici ob vrtnem plotu
z jasminovo trobo vilinsko lepa ženska, objameva se,
čisto blizu, pri rami, vidim njene modrovijoličaste oči
pod belo kapo z zavihanim robom. Stara gospa usiha

20
v zraku med mizo in zidom, postaja siva, z zadnjo močjo
se povrne v temo in zalista nazaj: spet vidim sebe v pi-
sani srajci, orožje, umorjenca, potem trg pred stavbo,
ubitega, stopnice, otroke, avtomobile, sloko žensko, ki je
tako blizu, da jo lahko objamem.

Stara gospa sedi ves čas v svoji belo pobeljeni sobici.

Grem od prodajalne z dvokrilnimi vrati v Komenskega
ulici in gledam navzgor. Nad drevesi se prikaže, izgine,
nato pa spet pokaže masivni vogal rumenega učiteljišča
s strogimi, temnimi, visokimi okni med velikimi pravo-
kotnimi prekladami, medtem ko postaja spodaj, za ograjo
na kamnitem obrobku, zid s črnimi kletnimi linami do-
cela viden. Na vrhu, ki ga zaklanja iglasti vršiček kroš-
nje, je okno stare gospe s knjigo. Naenkrat spoznam
trdni, resnični kraj, ki obstaja samo kot udirajoč se, zra-
čen viseč svet. Stečem. Zrak je napolnjen z nekimi po-
sebnimi progami bliskajočega se, šumečega goriva. Na
oglu, kjer pelje cesta navdol proti Zmajskemu mostu,
prisilim telo od stopal navzgor, da se zaustavi, da bi si
lahko ogledal visoko hišo. Streha moli proti oblačni me-
šanici neba, ki s svojimi jasninami sredi oblačja ni nič
drugega kakor živ promet številnih, velikih, različnih
oči. Na pločniku so luknje in bunke, razmetana slama,
konjska vprega gre počasi po hribčasti cesti. Glavna
vrata so drugačna, vsa so iz lesa in samo zgoraj, pod
zidom, imajo rešetko iz železnih palic v obliki vilic, ki
rastejo iz šopov trav; skozi odprto krilo vrat hodi ves
čas s torbami v rokah dolga vrsta deklet, ki bodo nekoč
učiteljice, v svetloplavih, rumenih, marogastih, rdečih
in temnozelenih jopah. Zibljem se, ker se tla zibljejo in
zrak trese, ko gledam, kako se velika, masivna hiša s
širokimi zidovi upira v tla; hočem si zapomniti vsako
podrobnost na njej; v moje začudenje
ne visi nad cesto,

21
niti ne izginja v zrak, ampak resnično stoji tule, na me-
stu pred mano in svoje pročelje dviguje s tlaka do
strehe kakor katerakoli druga zidana hiša v bližini.

Zvečer tečem pod drevesi po prazni Resljevi cesti proti

visoki stavbi učiteljišča; ampak ko pridem do vrat, so ta
še zmeraj iz hrastovega lesa in polna železnih rož in
listov kot prvič. Stara gospa sedi zgoraj v sobi, na di-
vančku, daleč od okna. Pokažite, kakšen bom, ko bom
velik. Stara gospa me objame okrog vratu in odpre knji-
go. Prikažejo se iste slike: pod gostim drevesom se obr-
nem z gobastim obrazom in v pisani srajci proti sebi,
rečem nekaj, mastne črke povedo, kaj, v travi leži umor-
jenec s krvavečo glavo, položim cev z bodalom k prsim,
da bi videl orožje. Ne! Ne! zavpijem in ohlapni rokav
mi zatemni obraz. Pokaže mi drugo, senčno sliko: po
širokih stopnicah med palmami gre nizdol plavo-oble-
čena postava, po cesti vozijo tihi avtomobili, človek pred
stavbo se smeje, ni tak kakor drugi, pozdravlja šolarje,
ki se igrajo v senci črnih palm, otroci pritečejo po pesku
k njemu, obešajo se s torbicami na njegovo laket, guga
jih na roki, ob vzpenjavkah na visokem plotu iz katra-
niranih desk mu prihaja nasproti po Komenskega ulici
vilinsko lepa ženska v tenčični obleki, torbico drži na
boku, ima modre oči, rjavobel obraz, približa se ji in jo
objame okrog pasu. Vidim prste stare gospe, kako se
iztegnejo in kažejo na temno sliko.

Pozimi tisočdevetstopetinštiridesetega sem v zaporu —

ponoči so odgnali domače v taborišče in ko ostanem sam
za zaklenjenimi vrati, prevezanimi še z vrvjo od zidu do
dvernega zapaha, ker se bojim ljudi, posebno hišnih pre-
bivalcev, ki hodijo v patruljah, me po treh dneh odpe-
ljeta iz hiše dva miličnika iz Oddelka za narodno zaščito,

22
v vojni opremi, oborožena s strojnico — tedne in tedne
prečepim v samicah: v temni luknji, nato v kleti, potem
v drvarnici, nato v sobici bivšega semenišča. Tema za
očmi ali lasje ali šal iz črne volne, ki binglja z mojega
vratu, se nekoč iznenada spomnijo stare gospe. Na-
enkrat spet tečem pri belem dnevu proti rumeni stavbi
učiteljišča, po cesti, ki ni ravna in se stresa pod mano.
V skokih se ženem po stopnicah, ki zavijajo okrog in
okrog, in na vrhu stopim skozi panjasta vrata. Stara go-
spa sedi v grobi svili na divančku pred zidom, s knjigo v
naročju. Zakorakam skozi svetlobo k njej in ona odpre
knjigo. Vem, kaj bom zagledal. Na sliki se obrnem k
sebi, bledo se nasmehnem v drevesni senci, potem ni-
česar več ne vidim, samo barvne madeže, neskončen siv
prostor, kjer vse molči, nekakšne tanke, vitke raze, ki
so skopnele v sivino, široko mejo neomejenega, mogoče
je to nebo, ampak na njej ni niti ene pege ali vsaj kaj
ptičev, ki bi leteli mimo. Obupan sem. Hočem zagledati
sebe, a naj še toliko upiram oči v knjigo, na njej vidim
vedno isti prazni, megličasti pravokotnik. Močno po-
drgnem z dlanjo po njej, ampak izpod sive koprene se
ne pokaže ničesar in pravokotnik ostane prazen. Vem,
kakšna je slika, če gledam stran, v temo. A taka je bila
nekoč, je samo spomin, in ko v strahu in obupu dvoma
vnovič pogledam, je v knjigi čisto izbrisana in je sploh
ni. Spet grem v staro hišo. Gospa sedi na divanu pred
menoj in se mi nasmiha. Zabrisana je, bleda, čeprav
ima postavo kot nekoč in tudi senco na zidu. Spomnim
se, da živi, odkar jo poznam, tule na vrhu, v belo ometani
sobi, v hiši, ki je na zunaj podobna učiteljišču. Veliko-
krat grem k njej. Za zaprtimi očmi jo skušam vzpodbu-
diti z nasmehi in muzanjem. Sedi pod poševnim stropom,
motnobelega obraza in bolj belih las, črna na rdečkastem
divanu, s knjigo, ki jo ima v naročju raztegnjeno s ko-

23
lena na koleno. Dvigne roko, s katero mi pomaha. Pri-
jazen obraz ima. Ne morem več skozi čudno belo svet-
lobo, da bi pokleknil k njej in bi mi ona odprla knjigo
ter pokazala slike. Iščem jo vzdolž raskavega rova ne-
kega jaška. Stiskam oči, da bi jo zagledal v temi svoje
glave. Stojim pri vratnih podbojih znotraj in ona se mi
nekako smehlja, kolikor je njena glava sploh še ostala
iz trdne snovi; od vrat se ne morem in ne smem ganiti,
kot da bi bil privezan nanje z nevidnimi nitmi. Lahko
pa grem od vrat vzdolž stene k oknu in gledam skozenj.
Prenekaterikrat se znajdem v sobi, ne da bi prej kaj
tekel po cesti ali odprl vrata, ne da bi stopil čez prag, in
vidim jo ko neko senco pred sabo. Včasih zagledam pri
steni samo rob ovojnega papirja, s katerim je pokrita
starinska mizica in ki se je bil odvihnil od risalnega
žebljička; po tem vem, da stojim v njeni sobi. Edino, kar
dobro razločim, je okolica zunaj pod oknom. Okno je
zmerom odprto in vsakokrat večje, kar me po malem ne
čudi več. Velikokrat se znajdem kar zraven njega in
ostajam samo še tam; za hrbtom čutim, da je nekoč bilo
nekaj v tej pobeljeni sobi, pod streho, kar je šlo v stene
ali mogoče ko kakšne hlapine v zrak. Skozi okno čeda-
lje bolje vidim okolico: Zmajski most, sivo tiskarno
Ljudske pravice, Poljanski nasip s starimi drevesi, konji,
velikimi koši in ženske v belih tulčastih klobukih in
dolgih rdečih jopah ali v rdečih tulčastih klobukih in
belih jopah, ki hodijo sem in tja po neslišnem hribo-
vitem pobočju ceste pod kostanji. Sonce slepi ali pa je
rezek veter. Po vsem tem vem, da je poletje, najbrž
blizu opoldneva, ko je na ulicah največji vrvež.

24
NENADOMA STOJIM v notranjosti neke grajske hiše,
na vrhu visokega mostovža, naslonjen na marmornato
balustrado, in gledam navzdol, na glave cele trume lju-
di, ki hitijo gor in dol po stopnicah in iz sobe v sobo,
katerih vrata se vrstijo v hodniku za mojim hrbtom.
Zraven sebe zapazim sivozelena stebra, jašek pod ograjo,
pod stopnicami stare, črne topove z lafetami iz prve sve-
tovne vojne in vesel razpoznam okolico: saj to je ljub-
ljanski magistrat in zunaj je najbrž tudi Mestni trg z
Robbovim vodnjakom. Naenkrat vem, zakaj sem tukaj:
pozvan sem, kot že nekoč, zaradi izpiska iz volilne knjige
ali zaradi potrdila o nekaznovanju, ker bom odpotoval
k domačim v tujino. Zdaj čakam pred pisarno, da me
odbornik, kateremu sem že večkrat oddal prošnjo za pot-
no dovoljenje, pokliče k sebi na razgovor. Pred s papirji
obvešenimi vrati na vogalu, s katerih sta do surovega
lesa potrgana barva in lošč, me je malo strah. Potiskam
kolena med stebričke, prevesim se nizko čez kamnito po-
lico. Zimsko napravljeni ljudje stopajo sem in tja po

25
širokih lesenih stopnicah. Pred visokim oknom se izogi-
bajo drug drugega, ko gredo eni ven, drugi v hišo. Pri-
hajajo v velikih gručah, gruča sledi gruči kakor velike
rodbine. Ob zidu se vzpenjajo moški v štucarjih, ženske
s cekarji, otroci v kosmatih kapah. Stopnišče se naen-
krat izprazni in tedaj se na mostovžu pred oknom pri-
kaže, kot da je stopil iz zidu, v katerega se bo takoj spet
vrnil, moj prijatelj I. Š., hudo črn od sonca in oblečen v
svetlo kot poleti. Najprej odrevenim od presenečenja,
potem me popade strah, kakor v času preiskav, in zač-
nem se tresti po vsem telesu, da ga ne morem več ob-
vladati. I. živi v tujini, pred tremi leti je pobegnil čez
mejo in zaprosil v Nemčiji za politični azil. Časopisi so
veliko pisali o tej aferi, tiskali so protestne resolucije
terenskih organizacij, njegove prijatelje so zasliševali.
Zdaj je na lepem tule pred mano, v gneči, sredi Ljub-
ljane, v eni najbolj nevarnih hiš. Celo napravljen je do
pičice tako kot takrat, ko je pobegnil — v svetlomodro
majico, v kratke bele hlače, s sandali jermenarji na no-
gah. Čez rame nosi — najbrž zato, ker še vedno ni dobil
ključavnice, da bi ga zaklenil in pustil spodaj na cesti —
svoje novo, kromirano italijansko žensko dvokolo, s ka-
terim se je tisto poletje, ko so drugi še hodili peš, vozil
na kopanje k Savi. Ne morem verjeti svojim očem, da
je res I. Hočem ga posvariti, še pravi čas spoditi iz hiše,
zato mu maham z rokami, odskakujem od tal nad balu-
strado, potresavam z glavo, kričim brez glasu s široko
odprtimi usti. Ampak I. stopa — kot da se ga nič ne
tiče ali kot da je le ena izmed strank — kar naprej, na-
ravnost sem gor, v osir, za gnečo ljudi; gre hitro, preska-
kujoč z biciklom na rami celo po dve, tri stopnice hkrati
— ah, mogoče je le zato tako otipljiv, da dokaže, kako
se mi samo prikazuje, da bi potem spet lahko izginil?
Sklonim se čez ograjo in zarjovem v upanju, da ga bo

26
moj glas odnesel nazaj v zid kakor urno liso. »]l., si
znorel, bedak!« Pomaha mi s prosto roko, v kateri drži
rahlo zvit kos papirja. »Moral sem priti po prepis rojst-
nega lista,« zavpije in se veselo zareži, približujoč se s
čelom, ki je tako ozko, da mi postane kar slabo, čedalje
bolj stebričkom moje ograje, brezbrižen, sproščen, režeč
se na vsa usta, pravo nasprotje tega, kar mu je do-
voljeno.
Skrijem se v senco za stebrom, da ljudje ne bi uganili,
da imam kako zvezo z njim, želeč si samo to, da bi izginil
namesto njega, skopnel v mrak, se uskočil v karkoli
drobnega pod kamnom, a že v naslednjem hipu z grozo
spoznam, po svoji koži na rokah in vzorcu na kratkem,
ozko ukrojenem suknjiču od birme, po teh nemih spo-
znavnih znakih, da sem to jaz, v svoji postavi, v svojem
telesu, ki še vedno stoji tukaj, na istem mestu za ste-
brom.
Potem je I. naenkrat pri meni na mostovžu, stojiva si
nasproti sredi hitečih hrbtov in glav, njegovo koščeno
čelo se upira v mojega. Hočem ga znova posvariti. A moj
obraz, ki skozi počasno padajoče kosme teme opazuje
I.-jevega, se zastonj nateza, stiska in krči, da bi dal vsaj
kak droben zvok od sebe. Njegova lica pod naočniki
sprašujejo moja usta, ustnice se mu nemo gibljejo in
govorijo o nečem navadnem, a čisto nerazumljivem.
»Lahko te ubijejo ali vržejo v luknjo,« se mi končno
posreči, da zinem na ves glas. »Veš kaj,« spregovori
naenkrat tudi on, »počakaj me tule in pazi, če bi kaj
hoteli, «in potisne mi v trebuh nekaj črnega, trdega, dol-
gega. Strojna puška je to ali avtomatska Berreta; hočem
jo skriti pod svojo obleko, a predolga in prekopitasta
je, da ne more cela pod moj prekratki suknjič.
Potem vidim l.-ja, kako gre po rumenem hodniku, kjer
so na eni strani pisarniška vrata, na drugi pa okna, ki

27
segajo od dna do vrha visoko nad mojo postavo. Stojim
in pazim. V sivi svetlobi, ki jo mečejo okna in odbijajo
stene, iznad izžlebljenega pristenskega stebra zgoraj,
začutim na sebi nek čuden, oster, prodiren pogled, ki
nekako izhaja iz mene, neko veliko, sivo, trezno oko,
skozi katerega gledam tudi sam, polno mrzle vsevednosti
in brezčutnega prezira nad mojim strahom in tesnobo,
nad mojim porajajočim se občutkom krivde. Obrnem
glavo, da ga ne bi več gledal. I. ravnokar izginja v črnem
gozdu čakajočih ljudi, bojim se, da bo kateri od njih po
njegovi drži ali oblačilih, po očalih ali laseh kakor po
alarmnem zvoncu gasilskega voza spoznal, kdo je. Tam,
kjer hodnik zavija v sosednje hišno krilo in sem leta
1948 čakal na državljanski potni list v dolgi kači od
pisarne do vodnjaka spodaj na trgu, so dvokrilna vrata
pod vzidanim kapitelom iz belega marmorja. Š. jih
odpre in vstopi vanje. Okoli vrat stojijo in sedijo ljudje
s papirji v rokah. Drugi se naslanjajo v niše, hitijo ali
postopajo sem in tja, podobni črnožarečim sencam. Ho-
dijo po sredi hodnika ali ob ograji tikoma mimo mene,
ki me je eno samo oko in uho, prerivajo se zraven ne-
zavarovanega jaška, ki se na moje zaprepaščenje spre-
meni v stopnice v internatu Ivana Cankarja nasproti
delegatove pisarne pri uri; trdno se uprem v tla, ne,
zdaj ne morem tja za nobeno ceno. Pred mano se ustavi
majhna ženica v preveliki ruti in začne prebirati tipkana
obvestila na črni razglasni deski med stenčasom in za-
bojčkom za pritožbe in predloge; tik pri očeh zagledam
na sredini hrbta njenega temnomodrega kmašnega pla-
šča, ki ga skrbno hrani doma v omari, dolg počen šiv
z razrahljano lestvico preperelih nitk. Najbrž ona o tem
nič ne ve. Hočem jo opozoriti na pretrgani šiv, a ko po-
gledam korak vstran, je pred mano daljni konec hodnika
na ovinku. I. ravnokar stopa iz pisarne in med čakalci

28
okrog vrat nastane neko gibanje, vstajanje s klopi, zna-
menja z rokami. Okno me pokliče k sebi in v skoku sem
od ograje pri zidu zraven njega. I. stoji — o, gumpec!
— s hrbtom obrnjen proti čakalcem, v roki drži kljuko
in obrača bunko na levo in desno, da bi trdno zaprl
vrata za seboj. Razkropljeni ljudje se približajo nje-
govemu hrbtu in trenutek za tem se že pokažejo v ure-
jenem četverostopu iz sosednjega krila, gredo po sredi
hodnika kakor počasna pravokotna senca človeškega
voza, podobna črni senci eksekutorjev iz filma Morilci
so med nami.

»I!« zavpijem. »Pazi, obrni se, steci!«

Čisto zraven njega so že, vsi v prazničnih črnih oblekah

in ostrih, belih obrazov, s cevmi, ki jim molijo izpod
pazduhe in jih držijo z obema rokama — z eno na zapi-
raču, z drugo okrog muhe — ženske in moški so, pome-
šani in nagneteni med sabo ko kolona uličnih demon-
strantov. Od nekod se jih spomnim, kot da jih vsak dan
srečujem — seveda, prej so pohajali po hodniku sem in
tja, samo tedaj so bili bolj nebogljeni, upadli, neopazni,
zdaj pa resnično obstajajo. A bolj od njihovih pušk in
števila se bojim njihovih oči, s katerimi sekajo na ulicah
poglede, glave, ušesa, prste na rokah mimoidočih. Po-
tegnem strojno puško izpod birmanskega suknjiča in z
grozo spoznam, da sem se s tem dokončno izdal, se do
kraja izdvojil iz množice na hodniku, za zmerom zape-
čatil svojo usodo. Namerim cev proti njim, napenjam
petelina zraven bakroreza Josipa Stritarja, ki se mi po-
kaže na zidu iz veže nekdanje ljudske šole Ledina, mu-
čim se, da bi odprl vsaj veliki, zgrbančeni klotasti dež-
nik, ki se je nekje zaskočil; skušam sprožiti avtomat
s silovitimi potegljaji za leseno dežnikovo kljuko in iz-

29
streliti vsaj eno kroglo skozi železno konico na koncu
palice. I. stoji za mano in se me drži okrog pasu. Oba
sklonjeno čepiva v močni okenski svetlobi, medtem ko se
oni počasi bližajo po sredi hodnika, en sam svetleč
pogled, ki se jim je zabolščil čez bele obraze od za-
doščenja in olajšanja, da so končno le zalotili resničnega
krivca pri samem dejanju. S slabšo roko dvigam palico
proti njim, z močnejšo skušam pritisniti pero, da bi pa-
tent zdrsnil gor in bi naju vsaj klotasta streha zakrila.
Dežnik je pokvarjen, star, plesniv, last nekega kmeta
iz Vižmarij — po pogrebu sem ga v natlačeni gostilnici
pred cerkvijo pomotoma vzel namesto svojega iz gozda
dežnikov v stojalu pri šanku — rabil sem ga samo toliko,
da sem stekel do tramvaja, nikoli ni bil moj, pa kljub
temu se ne da odpreti.
»Že vem kaj,« se spomnim prejšnjih sanj, »odpriva
okno.« Odpahnem visoki stekli, skočim ven in ob-
visim v zraku, nad majhnim potlakanim dvoriščem,
obdanim okrog in okrog od hiš z arkadami. »Primi
se me okrog pasu,« rečem. l. skoči na podoknik in
okleva. »Nič se ne boj, ne boš padel.« Odplavam nad
okno, I. me objame okrog kolen in obvisi na meni, da se
ne morem več ganiti. Samo vrtim se lahko z vrtoglavo
naglico okoli sebe med dvoriščnimi zidovi. Ko zavpijem,
naj me drugače poprime, vidim, da imam za peto obe-
šeno eno tistih velikih cul iz zavržene rdeče flanelaste
halje, polno umazanih rjuh, katero je moja mama nekoč
doma, nekaj hiš odtod, vsak drugi ponedeljek priprav-
ljala za perico iz Starih Jarš. Maham z razkrečenimi ro-
kami, vendar ne morem naprej, h kapnici na vrhu, ki
jo ves čas gledam, ker mi I. stiska obe nogi kakor
volčja past. Zasledovalci so lahko vsak hip na oknu in
ustrelijo skozenj. »Zamahuj z nogami,« vpijem njegovi
kodrasti glavi pod seboj. Zafofota z njimi ko s perutmi

30
in v kratkem se vzdigneva z nepopisno naglico navzgor
ob hišnem zidu. Letiva mimo črvivih oknic s temnimi
šipami v številnih paralelopipedih in dolgimi, zarjave-
limi, ostrimi, kljukicami, ki visijo z njih, zavoljo katerih
moram izmikati glavo, da se ne bi nasadil nanje.

Ko priletiva na vrh, sva med večkapno streho magi-

strata in širokimi dimniki južne stavbe, pod strmim
grajskim pobočjem. Greva mimo magistratnega stolpa z
rimsko uro. Bojim se, da so se oni iz hodnika že zalezli
vanj in zdaj prežijo za osjo z urnimi kazalci. Nekaj časa
ne moreva iz globokega kota med obema hišama. Kriliva
na vso moč z rokama, a ostajava na mestu, zavita v sivo
kopreno žlebov. Gole noge nama do gležnjev bingljajo
nad nevarno linico, ki srepi iz stolpa. Končno odrineva
s kapa nad Mestni trg, ki se pokaže pod nama tak kot
zmeraj — širok, sivobel, potlakan z granitnimi kockami,
vendar čisto prazen, brez ljudi in tudi brez vodnjaka.
Spet se dolgo prekopicavava nad trgom, zlepljena z ne-
kakšno oljnato pajčevino v zraku. Zagledam posamične
postave, ki hodijo okrog nečesa temnega, kar je podobno
Schmidovi hiši, in se oddaljujejo proti dolgi, stari stol-
nici v rumeni megli. Naposled pristaneva na strmi strehi
Krisperjeve hiše, kjer stoji pred papirnico na pločniku
prazno stojalo za kolesa. Vse natančno vidim in razpo-
znam — recimo železno kupolo na vogalni zgradbi, ki
mrači zrak — a vendar se mi zdi nemogoče, da bi lahko
letel nad mestom, ki je hudo podobno Ljubljani, posebno
pa ne nad ulico tam spod, po kateri hodim vsak dan.
Naenkrat, nekega dne, grem v gneči pod vogalom
Schmidove hiše v kučmi, zimskem plašču in gledam
gor, v sleme Krisperjeve hiše, kjer čepim zdaj. Odletiva
okrog vogala v višini streh v Stritarjevo ulico s sivo-

31
zelenimi in ogljenokredastimi hišami. Izložbe trgovin na
levi in desni so zakrite pod barvastimi zaboji napisnih
tabel, v katerih so zastornice z navitimi železnimi roloji.
Ulica je prazna. Le nekaj brezimnih silhuet stoji tu in
tam ob izložbenih oknih. Hitro in radovedno, kot ob
hrumečem preletu nizkih avionov, dvignejo bele obraze
na pragovih svojih ramen. Nevarni so. Zato močno zaja-
mem zrak in se odrinem v višino. Pokaže se Tromo-
stovje, podobno trem kratkim ozaljšanim cestam, ki med
topoli in svetilkami na ograjah peljejo na nek dvor.
Usmeriva se navzgor, kjer na kamnitem hribu stoji
Frančiškanska cerkev. Bolj škrlatnordeča je kot pona-
vadi, freska na pročelju je bolj rumena, grmovje pod
stopnicami bolj krošnjato, črke Ave gratia splena se
bolj cekinasto bliskajo s fasade kot drugekrati.

Trg, ki se imenuje Marijin, je prazen. Nikogar ni na

ulicah, na Wolfovi, Prešernovi in Miklošičevi, ki se obi-
čajno stekajo vanj. Mogoče naju še niso opazili na nebu,
mogoče ne vedo, da lahko letiva, ali pa nihče od njih ne
zna splavati v zrak; to me navda z nepopisnim zadošče-
njem. Letiva drug ob drugem čez most, komaj meter
vsaksebi. Moj rjavi suknjič, ki je preohlapen, naguban,
se vesi, mi plahuta s svojimi polami pod razmahujočimi
rokami; včasih me zaustavlja ko zavora, včasih mi po-
maga naprej ko močna perot. Ko obrnem glavo nad
Frančiškani, zagledam za njimi v žarečem zatonu sonca,
na nebu, polnem plavin, rdečin in zlatin, na mestu, kjer
je ponavadi stal nebotičnik, čuden visok, kopast, blaten
stolp, s katerega v slapovih visi mahnato šavje, prst,
rdeča ilovica, veje in trhle korenine, na gosto pokrite
z algami in svetlozelenim glenom z Ljubljanice. Tja mo-
rava priti! Ko preletiva most, nestrpno pogledam gor po

32
klancu pri cerkvi, kjer se končuje dolga Miklošičeva
cesta. Na njej stojijo poslopja sodišč in organizacij in od
tam, kot zmeraj, pričakujem največ nevarnosti. Nena-
doma se spomnim uslužbencev Ljudske prosvete, na-
sproti katerih stanujem, ki delajo vsako uro, naj bo dan
ali noč, pri prižganih svetilkah na pisalnikih ob oknih.
Ti bodo s svojih mest prvi opazili obe črni, hitro letajoči
lisi na nebu, spoznali naju bodo in pri priči telefoni-
rali, kdo sva. Zaželim si, da bi se že nekaj zgodilo, vendar
klanec med Frančiškani in Merkurjem ostane čisto pra-
zen in tih.

A ko priletiva nad tramvajske tire do železnega droga,

ki tiči v sredini risa okroglih kamnov na sredi Mariji-
nega trga, se na vrhu klanca naenkrat prikaže črna, pra-
vokotna senca strjenih postav, razpotegnjena čez vso
širino ceste, od Merkurjevih vrat do cerkvene ograje.
Zadržim sapo in počasi letim okrog vrha droga. Črna
pravokotna senca se spusti okrog cerkve in se prične zli-
vati na trg v lahkem enotnem telovadnem teku, ne da bi
se ena vrsta zverižila ali zavila po pločnikih ali mostu.
Med njimi zagledam neko znano, okroglo, belo glavo,
mojega prijatelja, da me strese zona, teče veselega, rde-
čega obraza in v odpeti srajci, držeč hlače, da mu ne bi
padle, proti mojemu drogu, a ko s pogledom preletim
po drugih v številni masi, se jih od nekod spomnim,
z nekega veliko bolj otipljivega srečanja, ki se je nekoč
odvijalo na prostem ali znotraj v hišah. Spoznam jih po
oblekah, obrazih, nekaterih znakih, ene celo po imenih,
ki mi ta hip ne marajo na jezik, da bi jih lahko poklical;
slutim, da morajo živeti tule nekje blizu, prav v
tem mestu, mogoče zadaj za tanko steno kakega velikan-
skega šotora. Naenkrat so na sredi trga, da je naokrog

3 Sporočila v spanju 33
pod nama vse črno, šumno in brezimno od množice ljudi.
Tečejo z isto hitrostjo po tleh, kot letiva midva v zraku.
Vzdignejo bolščeče obraze, da se njihov strjeni četvero-
kotnik zabeli na vseh koncih. Zaletim se z vso močjo
v kot, med dve hiši, med cvetličarno in trgovino Manon,
kjer na debelem oboku stoji ozko kapucinsko okno.
Ampak črni štirikotnik je takoj pod nama okrog proda-
jalca srečk na trgu, kakor korito goste črne vode, ki
nama sledi. Primeva se za žleb nad okni, da bi se neko-
liko odpočila. A ko začnejo lezti po rešetkah in palicah
izložbenega okna navzgor, se oba ko izstreljena poženeva
na drugo plat, proti viseči, široki, dobrodušni strehi
frančiškanskega župnišča in brž nato v ostrem loku
navzgor, nad strmo, ozko uličico, mimo zelene izvesne
table v železnih valovnicah. Letiva med nizkimi kra-
marskimi hišami na eni in visokimi stavbami — Hranil-
nico s signalno palico na kupoli in kamnitimi kitami
bršljana na fasadi — na drugi strani; komaj pogledam
prazno cesto pod sabo, že se mi izpod konice nog pri-
kaže začetek vztrajnega črnega pravokotnika. Vsi izteg-
nejo pesti. Zarežim se jim, ker je med njihovimi temeni
in mojimi stopali vsaj za dve nadstropji praznega pro-
stora. Ko pogledam čez hiše, spet zagledam namesto ne-
botičnika blatni stolp, kopo sesedajoče se, brozgaste prsti
brez oken in stekel. Tja morava, tam na vrhu bova go-
tovo na varnem. Splavava čez samostanski vrt, v kate-
rem je jesen, nad cipresami, utami, stezami, zimskim
rastlinjakom, zloženimi drvmi. Ko priletiva nad temni
izhod pasaže, iz katere kot vsak dan vrejo ljudje, dobi
nebotičnik — najbrž zaradi bližine žic, ceste, prometa,
trušča — spet svojo staro podobo: snežnobele puščave
svojih sten, rjava okna, stekleno kletko na terasi in
stebričasti stolpiček z drogom za zastavo. Plavava čez
kup hiš, vsaka naju hoče ustaviti in pribiti na mesto,

34
da bi si jo ogledala in bi nama razkrila svojo osebnost
— lopa iz cinka, gostilniško nadstrešje iz rumenega
stekla, dvorišče lekarne »Pri Angelu« dr. G. Piccolija.

Končno sva nad zidano ograjo nebotičnika in se spustiva

na teraso, na velike bele kvadraste plošče. Vesel sem,
da sva se rešila. I. začuden gleda okrog sebe z bledimi,
ugaslimi očmi, ki so kakor nike iz megličastega stekla.
»To je nebotičnik,« mu hlastno razložim, ker že dolgo ni
bil v Ljubljani in ne ve več, na kateri stavbi stojiva.
»Tule naju ne bodo dobili.« Brž zaklenem steklena vrata,
ki iz verandne kavarne vodijo na teraso, in se nagnem
čez debeli zid ograje v kotu. Razgled je tak kakor vsak
dan z nebotičnika, strehe, cesta, tiri, žice. A komaj po-
gledam na desno navzgor, se prikaže med belim Slonom
in kupolasto Pošto črni, dirjajoči četverokotnik, pikčast

katerim delavci popravljajo cesto, nagne na eno stran

ko dolg voz na ovinku in se požene po cesti navzgor, a
na ravnem se naenkrat izlije iz svojega reda spredaj, ka-
kor grah iz vreče, dirjajoč na vse strani kot pri uličnih
bojih, črne, posamične, raztresene postave pod električ-
nimi žicami, med tračnicami in pločniki, ob vratih bank
in hotela, ob nišah in stebrih. Gledam jih začudeno in
prestrašeno, a hkrati sem olajšan in očaran, ker dozdaj
še nikoli nisem videl javnega spopada, takega iznenad-
nega izbruha v središču mesta, in to na glavni ulici, na
najlepši in najprometnejši cesti v Ljubljani. »Tukaj bova
ostala, tole je najino mesto,« rečem I.-ju, ki do pasu vi-
soko plava ob zidu in se niha v zraku sem in tja. Ko
pogledam čez ograjo, stojijo že vsepovsod po ulici, kri-
čeč in mahajoč s pestmi — pred trgovino stekla in Ma-
nufakturo na eni strani, med hišnimi vrati in debelimi
stebri lekarne »Pri Angelu« na drugi, pri barvastih

s 33
oknih Šestice na sredi. Vsi imajo na sebi črne obleke in
bele srajce, po čemer bi jih spoznal, kakor črne gosenice
z belimi čopki, tudi sredi noči. Merijo s puškami ob očeh
proti vrhu terase in streljajo ostro, hitro, čisto brez poka,
a s kadečimi se vijugami dima. Skočim ob zidu, po ka-
terem tolčejo naboji. Pritisnem se k stekleni steni, za
njimi se vidijo najini edini bližnjiki — prazna kromirana
točilna miza, marmornate mizice, nizki rdeči naslanjači
— ko se na ograji pokažejo dvojni vršički z vodoravnimi
klini — lestve z lojtrnikov. Postavljajo jih na vse štiri
zidove nebotičnika: ene s ceste, ene z dvorišča in ene
z ravne strehe sosednje hiše, četrte izpred pasaže — in
začno plezati po njih, tik zraven knjigarne in s stekle-
nega krova uslužbenske menze, kjer skozi lino, iz katere
se kadi sopara, vidim zabojčke jedilnih potrebščin, ki se
sušijo na soncu in abonente, kako jedo za dolgo mizo.
Gledam po terasi, da bi našel kaj, ampak nikjer naokrog
ni ne železnih miz, ne stolov, ne lončnic, tudi ne palm
v čebrih, ki so včasih, kadar je bila restavracija odprta,
stale tod. Vse je v nekakšnem bledem mraku, beli temi.
Tečeva skremženih obrazov po ozki terasi okrog steklene
verande, se na vogalih zaletavava drug drugemu v čelo
in v debele parne cevi, ki nama molijo z napušča nad
glavo, in odrivava lestve z ograje, še preden bi utegnili
napadalci priplezati do prvih oken. Komaj na eni plati
z dveh ograj odvrževa dve, že se na drugi v beli viso-
čini prikažeta lesena trama kakor hudičeva rožička. Ko
se sklonim čez ograjo, zagledam tik pod svojim obrazom
čepeti skrčenega civilista v črni obleki na podokniku
barskega okna. Pogleda vame z nepremičnim pogledom
v belih zamazanih očeh; čisto razločno je odet v svojo
nevidno uniformo, ki plava okrog njegovih ram, trupa,
rok, kot nekoliko sajast zrak. Lestve, ki so bile padle,
ležijo križem kražem čez cesto, z zgornjimi konci za-

36
taknjene za strehe in žlebove, črni oznovci visijo z njih,
z rokami in nogami zataknjeni med klini, da je vse sku-
paj podobno zmešnjavi stolpov z mostički, vodi, cevmi
in žicami s spojkami kakega rafinerijskega obrata. Za-
čudim se nad svojo močjo in zasmilijo se mi. Tedaj pa,
kakor da se je leča obrnila, zagledam pod vrhom polža-
sto zavitih stopnic, med barom in verando, svetlolasega
belopoltega fanta v modri obleki in živordeči kravati, to
je nek član agitropa, ki ga poznam, in za njim, zagoz-
deno v tesnem zavoju gručo zasoplih fantov, oblečenih v
črn in moder kamgarn, z značkami na suknjičih in z
okroglimi pištolami v močnih, mišičastih rokah, sami
znani, ostri, beli obrazi oznovcev, pomešanih med glave
skojevcev in aktivistov, članov glavnega odbora in inter-
natskega komiteja, urednikov mladinskih listov in funk-
cionarjev kulturnih društev. Pridirjali so ko razgreti po-
pivači, vsi hkrati, do zadnjega ovinka na stopnicah, od-
koder bodo vsak hip vdrli skozi verando na teraso.

Zagrabi me panika. »Ubili naju bodo, a prej bova še

midva nekatere. Poletiva tja«, pokažem na palačo banke
Slavije. Nekoč, kot otrok, sem jo imel poleg Nebotičnika
za drugo najlepšo hišo v Ljubljani, ker je bila tako ši-
roka, bela in visoka, obložena spodaj s črnim, bleščečim
marmorjem. Skočiva z ograje navzdol in že poletiva,
pogrezajoč se, s skrčenimi koleni ko po ohlapno viseči
vrvi čez globoko, smrtonosno cesto na ono stran na pa-
lačo, na vogal, kjer obvisiva z rokami na policah vrh-
njega nadstropja. Številna okna nad nama, dolga vrsta
tik za krajem strehe, so vsa enako široka in nizka. Tu-
kaj, za enim izmed teh sem pozimi 1945. leta, ko so
ponoči izselili domače v logor, zaman moledoval notra-
njega ministra, da bi jih poslali nazaj domov; takrat, ko
sem čakal na sprejem v njegovi pisarni, sem si za-

37
pomnil, da je na drugi strani ceste grda, nizka, siva hiša
s trafiko, pred katero stoji železen drog s tablico tram-
vajske postaje. Ves se stresem od ždečega srda, misel,
da bom le lahko nekaj napravil, mi zbistri glavo. Le-
zeva okrog pošastno visokega, ostrega vogala nad cesto,
ki je postala odtod majhna ko žleb. Oprijemava se police
od roba do roba, držeč se trdno, da ne bi padla, in med
okni plavava tik ob zidu. Gledam dol, na drugo stran
ceste, kjer naj bi stala nizka hiša, da bi se znašel v pravi
smeri. Ko obvisim med dvema oknoma, začno streljati
s ceste, krogle se zapikavajo s sikajočim brnežem, z
žvižgom in pokom silovito zalučanih kamnov okrog mo-
jih ramen v zid, ampak omet se ne kruši in mi ne leti
v obraz. Tedaj se prikažem pod oknom, ki je v isti črti
s hišo in z drogom. Na pločniku spodaj, pred trafiko,
razkropljeno stojijo ljudje, ženske, moški, otroci, oble-
čeni na vse mogoče načine, za delo, za gledališče, za iz-
lete, s torbami, zavoji, košarami, nahrbtniki, zastorni-
cami, in čakajo na tramvaj z Viča ali iz Most, se skla-
njajo naprej in se ozirajo proti rjavi Pošti, kdaj se bo
pripeljal tramvaj s prikolico ali brez nje. Zaslonim si oči
in pritisnem nos k šipi: zagledam črno, masivno pisalno
mizo, pred njo odmaknjen naslanjač, na mizi marmornat
tintnik in prehodno zastavico z medeninastim srpom in
kladivom na špici, ki se svetita iz mraka. Spoznam opre-
mo, okroglo mizico, na kateri leži škatlica Morava, krat-
ko preprogico pod nogami mize. Gledam na levo stran,
v senco: tam so tista nevidljiva, tapecirana vrata, skozi
katera je nekoč stopil minister v modri, s srebrnimi čr-
tami poprogani obleki in z robčkom v naprsnem žepu,
medtem ko me je njegov tajnik, siv, slok, suh mož v
oficirskem kroju iz angleškega blaga držal za rokav pri
zapestju. Čim spoznam pisarno, začnem takoj odpirati
okno. Krogle udarjajo okrog okvirov, spodaj stojijo med

38
tiri po vsej dolžini ceste, kričijo komande in merijo z
na stran nagnjenimi glavami pod napušč. I., ki je bil
spredaj, leze zdaj nazaj k mojemu oknu, pritiskajoč se
ob zid kakor slepec ob prepadno steno. Poskušam od-
pahniti okno, a ročaj je na notranji strani, potegujem
oknice navzven in jih potiskam spet nanoter tako močno,
da mi zakrvavijo prsti, udarjam s pestmi po bliskajočem
steklu, a steklo odbija mojo roko ko železna plošča gu-
masto gobo; spomnim se nezlomljivih oken papeževe li-
muzine, vozil predsednikov vlad in kraljev, a vseeno
tolčem naprej proti oknu s komolci in lahtmi, samo tem-
na šipa se ne vda, kot da je postala prosojna, a nepo-
pustljiva stena; med streli, ki škropijo od spodaj, s če-
lom, obema rokama, z rameni in prsmi divje pritiskam,
suvam in butam v okno, vendar se ne zgane niti za mi-
limeter, ne razpoči se, niti se ne premakne v tečajih.

Tedaj je I., ki stoji med mojim in sosednjim oknom,

zadet, izpusti rob in se zvrne vznak v globino, kakor bi
kak kip padel s fasade. Med »Živio« klici in skandira-
jočim ploskanjem spodaj, tačas ko na postaji ljudje vsto-
pajo v tramvaj s prikolico, vidim, kako izgine, s hrbtom
naprej ko kamen v cesto. Strašna praznina, ki mi za-
grozi s padcem, zazeva za mojim hrbtom in pod mojim
obrazom s pod brado skrčenimi koleni, kot da bi ravno-
kar izgubil polovico svojega telesa. Čepim, ko da bi visel
nad prepadom, na ozki polici tik ob oknu, pokrivam si
z dlanmi ušesa, moja rama je črmnolisasta ko šipa, ali pa
je šipa odraslek iz mojega telesa. Z vso silo začnem udri-
hati po njej, še čisto malo časa imam, dobro vem, da
me vsako sekundo lahko ubijejo. Naenkrat vidim, kako
se na visokem, slepem zidu stare stanovanjske hiše, ki
stoji v pravem kotu z banko Slavijo, odpre okno. Hipoma
se zgrne nanj kup belopoltih fantov s košatimi nakod-

39
ranimi glavami, v plavih in črnih oblekah. V iztegnjeni
desnici držijo pištole, prislonjene čez lahti levice. V si-
vem, pegastem ozračju, polnem plavajočih marog, za-
slišim na lepem znan glas iz otroških let. »Pob, pob, hej,
pob!« Pomolim glavo iz vdolbine. V oknu, iznad oznov-
cev, stoji majhen, debelušast, plešast gospod z močnimi
črnimi brki in obrvmi na rumenkastem, mlahavem ob-
ličju. V preplezanem rjavem suknjiču je, iz naprsnega
žepa mu štrlijo različna pisala, izpod suknjiča se vidi
ovratnik pletene zelene vestje. Seveda ga takoj spoznam,
tudi po obleki. M. je, moj učitelj ročnega dela iz dru-
gega razreda ljudske šole Ledina, najbolj prijazen od
vseh učiteljev in edini med njimi, ki mi je dal nekoč
petico in to za risbo parnika na razburkanem morju.
Nagne se skozi okno, čez glave oznovcev. Z roko mi daje
nestrpna znamenja, da bi se premaknil iz vdolbine, in
mi kliče s prijazno osornostjo, ko v učilnici: »No daj,
no daj, še malo se pomakni naprej!« Primem se za okni-
ce in se nagnem ven, nad cesto, kolikor se da daleč,
da ne bi zdrsel s police, učitelj M. dvigne nad seboj dlan
v temni notranjosti natrpanega starinskega stanovanja,
češ da je dovolj in naj ostanem takole pri miru. Civilisti,
sami mladi fantje s štrenami kodrastih las čez oči, iz-
tegnejo pištole naprej in ustrelijo vame z belim dimom.
Začutim škropečo bolečino po vsem telesu, razmehčan
moram izpustiti okno, ozka polica se mi izmakne. Z vsa-
kim metrom, ko padam, je strah bolj bleščeč od mese-
čine, zrak bolj paličast, kot da se spreminja v tuleč jašek
dvigala, in nato treščim — z vsakim delom telesa po-
sebej — na široki pločnik pred znanim vogalom. Za hip
vidim visoko sobno okno, za katerim spim, potem po
dolgem času zagledam spet ljudi na zemlji, v njihovi
naravni velikosti, kako me obdajajo v polkrogu, njihove
noge pred prazno fasado. Ko spet priprem oči, se od

40
izložbenega okna v črnem marmornatem zidu približajo
rjavi škornji — ne, navadni gojzerji z ovojnico iz svinj-
ske kože okoli meč, zapeti na zunanji strani z jermenčki
— škornji, kakršne so nosili nekoč cestni delavci v Novih
Jaršah. Senca me čez rob nečesa belega sune s podpla-
tom v obrvno kost in reče: »Gotov je!«, čeprav nisem
mislil, da bom še kdaj slišal to bedasto prostaško puhli-
co. Ko vnovič odprem oči, ležim z glavo na pločniku,
na širokem vogalu, pri katerem ponavadi prodajajo ča-
sopise in revije, zraven železnega droga s košarico za
odpadke, in z nogami pa hkrati spet z glavo — podoben
dvojni figuri z igralne karte — na mrzli, od različnih
gum, koles in brozge prekriti in popacani sivi cesti.
Jutro je mrzlo, rezko, trezno, razhlajeno od dežja ali
ostre megle, mimo trgovine z obutvijo in trgovine z otro-
škimi jopiči in igračami, obeh v gladkem, črnem mar-
morju, hodijo ljudje vzdolž mojih stopal in glave, noge
v večglasnem štropotu in neenakomerno naglih korakov,
moške, ženske, otroške noge v mnogostopih, čevlji, hla-
če, krila, melirani plašči. Ljudje gredo sem in tja, v
službo ali šolo, da ne bi zamudili, eni od desne proti
središču, drugi od leve iz središča. Vidim cesto med vi-
sokim zidom in belo palačo, polne trgovine, ljudi, vse je

med Titovo in Gajevo ulico, pri Slaviji in nebotičniku, na

delavnik ob pol osmi uri zjutraj, ko se ljudje gnetejo
po uradih in trgovinah, in popade me strah, da se nikoli
več ne bom mogel vrniti domov, v Ljubljano.

TO JE visoko zaraščen travnik, v trikotniku med želez-

nico, drevoredom in dolgim zidom starega letnega telo-
vadišča v Tivoliju. Sem grem vsak dan na zrak z obema

41
otrokoma, z enim v lesenem stolčku-vozičku, z drugim,
ki že hodi sam. Sedim v travi in pazljivo ogledujem
bilke pri dnu, kjer se pričenjajo stebelca. Na lepem sem
med njimi, temen zrak me zakrije od zgoraj, prst postane
podnica, stojim med rezanci listov in bilk, prvič čutim,
kako imam noge v zemlji pod seboj in glavo in oči med
ostrimi in klasnatimi vršički. Stebelca, visoka in majhna,
so natlačena okrog mene, s svojimi slokimi, tankimi,
šibkimi nožicami zakrivajo druga drugo in se v gosti,
nepregledni množici vzpenjajo po pobočju, z zvitimi ko-
nicami, popki in klasi na soncu. Zdaj ne morem videti
ničesar več nad sabo, tudi vzdigniti se ne morem, da bi
se s prejšnje višine razgledal okrog sebe — ne morem
več videti železnice, stare osmojene hiše ob progi, spre-
hajališča na hribu. Tedaj se približa iz drevoreda ohlap-
na senca z znamenji človeške obleke na sebi — sem mar
to sam, ko odhajam na travnik? — sklone se nadme in
me utrga skupaj s celim otepom trave in cvetlic. Doma
v sobi — spoznam jo po velikem, z rjavim letvičastim
rolojem zaprtem oknu, ki gleda na vogal Miklošičeve
ceste in drevesa v sodnijskem parku — me zvečer pri
elektriki vtaknejo s šopkom v rdečo vazo iz surovega
bakra, roke jo vzdignejo na vrh omare, ki deli sobo na
dvoje, na spalnico in kuhinjo. Čutim bolečino tam, kjer
sem utrgan, in zadušljivost, ker sem stisnjen med bo-
deče, lepljivo zelenje — med ostrožnike in peclje, med
klasnato travo in kamilice, med bodičasta stebelca z bul-
čicami in svetlorjavimi popki. Luč v beli krogli sije s
stropa tik nad mano kakor polna luna. Na eni strani
vidim pod seboj ograjeno posteljico svojega sina, košaro
najmlajšega z obešeno ropotuljico, moj rdeči divan, ve-
liko posteljo ženinega deda in stole iz Vižmarij. V drugi
polovici sobe, na sredi med vrati in oknom, zagledam
okrog kuhinjske mize svoje prijatelje V., D. in Ž.-eja,

42
kako sedijo in se igrajo ko zmeraj človek, ne jezi se,
V belih srajcah so, zavihanih do komolcev, s suknjiči
čez naslonjala in z nogami, iztegnjenimi in prekriža-
nimi pod mizo. Zatopljeno mečejo kocko in med udarci
premikajo barvaste figurice po igralnem kartonu. Hočem
jih opozoriti, nekaj povedati, spregovoriti z glasom, vsaj
iztegniti vrat in pomoleti glavo čez rob vaze, pa ne mo-
rem iz trdega pleteža bodičastih lat in bulčic. Na veli-
kem štedilniku se kadi iz pločevinastega lonca s perilom.
V senci se vidi sopara, kako se vzdiguje po steni do
stropa.

SEDIM OB črnem zidu, v nekakšni lupini sanjajočega,

in groza pred smrtjo me drži budnega. Premočen sem
od vročice in v pest stisnjene roke se mi tresejo in od-
skakujejo z golih kolen, čeprav se trudim, da bi jih umi-
ril in potisnil med kolena, kamor ne marajo in ne ma-
rajo iti. Spodaj, pod spolzkimi stopnicami sedijo v kotu
ječarji-civilisti okrog svetilke, ki stoji sredi pločevinaste
restavracijske mizice, pri železnih palicah, prepleskanih
z živozeleno barvo. Iz trdne lupine se ne morem premak-
niti. Hodnik na drugi strani je mračen in po njem te-
kajo ljudje, ki se jim mudi, zločinci, policaji, zastopniki
zakona, predstojniki, novinarji. Z otožjem se oziram po
njihovih vsakdanjih oblačilih, rjavih semiš suknjičih, po
njihovih mokasinih in sandalih, volnenih nogavicah, po
njihovih kravatah in vedro razpetih majicah. Nag sem
sredi vrvenja mimoidočih. Sodnik v oficirski obleki, ki
me je zaslišal in obsodil, stoji med vrati sodne dvora-
nice, treplja me po rami in me gleda z vzpodbudnim,
zasebnim smehljajem na mladem uradnem obrazu, ker

43
sem dokončno izdvojen in bom čez nekaj časa mrtev.
Čakam med ljudmi na določenega stražarja in se za-
krivam. Potem spet sedim v svoji sljudasti lupini, iz
katere se ne morem ganiti. Spomnim se široke, sončne
Miklošičeve ceste zunaj, med sodnijo in hišami s trgo-
vinami; strašno hudo mi je, da se nisem nikoli prej zlek-
nil nanjo, da bi čisto od blizu užival življenje — cinglja-
nje registrskih blagajn po lokalih, blesk in šum od-
pirajočih se steklenih vrat, rdeča krila žensk, vpitje ma-
lih otrok v stolčkih-vozičkih, ki se vozijo po pločniku
mimo moje glave. Tedaj se med hitečimi ljudmi na jet-
niškem hodniku nenadoma prikaže moj prijatelj D. Stoji
pred drogovi s svojim bledim obrazom in v svoji obi-
čajni opravi, v črnem puloverju pod sivim suknjičem.
Reče mi hitro, da je smel priti samo za minuto. Spet v
resnici zaslišim njegov stari, malce sesljajoči glas, ves
sem iz sebe od ganjenosti, da ga lahko vidim. Gledam
njegov bledi obraz, ki je malo strog in neprodiren, s
črnimi lasmi in rjavimi očmi, s pegicami nad usti, obraz,
ki ga dobro poznam. Moj se kremži in gubanči od živčno-
sti kakor papir v vodi, iz sebe ne spravim glasu, zbiram
vse moči v glavi, da bi mu z ustnicami, obrvmi, lici po-
vedal, kako srečen sem, da je prišel. Položi mi roko na
rame; ječar je seveda zraven rešetk in me opazuje izpod
čela z izbuljenimi očmi, ki so po vekah nekoliko vnete
in rdeče od čezmernega dela z menoj. Potem stopita k
D.-ju dva vojaka v čistih, kosmatih, plavih uniformah
nove države in ga odpeljeta po hodniku iz hiše. Gledam
za njim, ko odhaja med temnozelenimi stenami, na ka-
terih so ponekod svetle lise dnevne svetlobe, kot da bi
bila nekje res okna. Stopa med stražarjema skrčenih ra-
men, hitro, da ne bi zamudil službe. Tedaj se na okencu,
ki ga na lepem opazim na vrhu svoje zarasle školjke, v

44
kateri sedim, prikaže njegova prijateljica L. z očali in
belim šalom okoli glave. Potisne obraz h križem in mi
da zavojček v svilenem papirju. »Tole je malo štruklja,
ki smo ga spekli doma,« reče. Vidim še zmeraj D-ja,
kako odhaja po hodniku in zraven L.-ine oči za stekli
naočnikov in svetle kodre, ki ji prištrlijo izpod šala, ko
se sklanja k rešetki in nekaj rije po svoji veliki torbi.
Sedim in gledam na servieti rumeni, skorjasti kos štruk-
lja, potresen s sladkorjem v prahu. Pojem ga z dvema,
tremi grižljaji, ker je to moja najljubša jed, in medtem
ko ga goltam, me sploh ni v ječi. Nato me dva stražarja
odpeljeta pred seboj ob neštetih drogovih skozi hodnik,
po katerem sveže in hladilno piha, vendar ne vem odkod.
Moram odpreti črna sodnijska vrata z izrezljanimi listi
in cvetnimi viticami, za katerimi je svojčas stanoval moj
sošolec, sin sodnijskega hišnika, ki me je nekoč povabil
k sebi na svoj dom, mahajoč mi med podboji prav teh
vrat, naj se podvizam za njim, ko sem okleval pri dol-
gih lesenih klopeh za obsojence. Zunaj so sive, zapra-
šene stopnice iz cementa, ovni ob vogalnem zidu, me-
deni puškini kopiti prideta k moji desni in levi lakti —
je mogoče, je res, da me bodo ustrelili? me obide groza.
Gibljem se počasno, kot da bi razpadel v krpe. Pridemo
na majhno, štirikotno dvorišče, nekakšen notranji, pre-
hodni, slep, zazidan prostor, obdan okrog in krog od vi-
soke, sive stavbe sodnije. Vojaki pokleknejo na eno ko-
leno na drugi strani, pod okni pisarn. Vidim samo znake
z državnim grbom na njihovih čepicah in vrste dolgih
jeklenih palic, ki s črnimi nozdrvmi pod muho vdiha-
vajo zrak iz prostora med mano in sabo. Groza me je,
groza, groza. Nobenega navadnega človeka ni, ki bi v
jopi slonel na oknu, kakor tista ženska na fotografiji
Celjskega piskra med eksekucijo talcev, in nikjer ni ni-

45
kogar, ki bi me rešil pred zidovi in ograjo cevi. Mislim
si, da je najbrž šala to s tem streljanjem. Tako prekleto
sam sem v tej prekleti deželi, da se sam sebi čudim
— seme, vrženo v zrak, iz katerega nastane človek — in
nikjer tule na dvorišču ni nobene stvari, ki bi se je lahko
oprijel z očmi: lesenega dvigala v Emoni, kolesarnice s
kvišku postavljenimi kolesi, puške, ure na mizi, obras-
lega drevesa, ki nevarno in skrivnostno šumi, ljudi, ki
delajo daleč na polju — ničesar, kar bi si drznil kdaj
v življenju oprijeti. Tedaj klečeči vojaki, ena veja nove,
velike vojske, dvignejo puške — vsak s svojim modrim
očesom ob muhi ko dragulj — nekdo, dežurni oficir s
trakom, ki po stari navadi zapove Ogenj! — in ustrelijo
vame, ki se sploh ne vidim več. Od besa nanje in od
razočaranja, da je na svetu res tako, kot sem ves čas
mislil, zakričim, zatulim proti vojakom kot kak velikan-
ski, hripav pes, pa tudi od sramote, da moram pasti pred
njimi na tla, in od presenečenja, ko se spomnim starih,
divjih vojščakov s človeškimi glavami na kopjih. Z grozo
čutim, da umiram, ne da bi vsaj enkrat sedel pod plat-
neno progasto streho in pil hladno pijačo napol v soncu
in senci kakor srečni ljudje. Padam na tla — tako, zdaj
je konec tistega rezkega šepeta Rad te imam. In ti?
ostane samo strah, kaj bo zdaj nastalo iz mene. Potem
se poberem. Vidim svoje oblečeno telo na tleh in vojake,
ki čepijo in klečijo okrog njega in ga gledajo. Obrnem
se k luknjičastemu zidu za sabo — čakam s strahom, da
me bodo opazili in z zadnjim strelom podrli še enega —
in zagledam na tleh otroški vlak, živo poslikano loko-
motivo iz lesa, ki jo nekdo, klečeč na stopnicah, pomika
naprej in nazaj ter me z drugo roko vabi k sebi, migajoč
mi s kazalcem. Tak je kot oče, pravzaprav je on, z očali,
brado, brki, smeje se mi. Vstane. Ugledam njegovo sloko

46
staro postavo v plavi obleki, čez katero ima ogrnjeno
belo delovno haljo, in dolgi obraz s košatimi, sivimi
lasmi na čelu.

»Si prišel?« vpraša veselo, njegov sivo žareči pogled

zajame zid, most in mene, vse obenem, in potem me
prime z obema rokama za rame. Objame me kot nekoč,
ko sem se vrnil iz zdravilišča, okrog vratu, in name se
pritisnejo spet bucike in igle, zataknjene v zavih nje-
gove delovne halje, in njegove potemnele, žilave roke z
zakrivljenimi štirioglatimi nohti; v trenutku je, kot da bi
prišel po dolgem času znova domov. Miren in zamišljen
je kot še nikoli. Greva počasi po stopnicah dol, pelje me
pod svojo domačo streho. Spodaj je velik, tih, razsvetljen
prostor z visokimi stebri in visokim stropom, odkoder
prihaja svetloba brez izvora. Podoben je dvorcu, v njem
vlada obziren mir in globoka tišina. Ko me pripelje v
bližino velikih vrat, ki so odprta v snežno belino, stopi
skoznje stric Karel s senenimi vilami na rami. Slok je
in črn, z zlobnim smehljajem na licu kakor že nekoč na
Dolenjskem, v vasi Cegelnica. S pasu mu visi oslo. Da
mi roko in se mirno in neslišno nasmehne s svojim hu-
dobnim obrazom, da pokaže belino zob pod črnimi brki.
Postavi vile k rumenemu granitnemu stebru ob vratih
in odide k ogromni mizi, pogrnjeni z belim prtom do tal,
za katero sedi mama. Hodim dolgo okrog nečesa, kar
žari. Stopim k mizi, kjer stoji nekaj praznih, odmak-
njenih stolov, prevlečenih s temnim usnjem, obitih s
tapetniškimi žebljički. Sedem zraven mame. Sedi na viš-
jem stolu, v rdeči šarasti halji, kakor nekoč doma. Ko
obrne glavo, zagledam mirni obraz z zlatastimi lasmi, ki
ji štrle v pramenih iznad ušes na lica k očem. Reče ne-
kaj mirnega. Vidim njene roke z usločenim palcem, kako
se pomikajo nad nagubanim, bleščeče belim prtom. Gib-

47
ljejo se v neopaznih nizih sem in tja, v zraku nad je-
dilnimi potrebščinami, ohranjujoč vse poteze od nekoč.
Nasproti mize visi tema, za njo temačen zid s tramovi in
lesenimi stopnicami, podoben svislim, po njih sem pri-
šel; brž pogledam vstran, v mamo pod žarečo lučjo. Stric
sedi na čelu mize. Okrog in okrog so v zidu vrata. Oče
me odpelje skozi glavni vhod ven. Zunaj je vse belo.
Najprej mislim, da so oblaki, megla, sneg, pa je povsem
nekaj drugega, ne mrzlega ne toplega, tudi ne mehkega
ne trdega. Kamor stopi oče, tja stopim tudi sam. Greva
ob visokem zidu dvorca ali gradu, ob izbočenih mestih,
kapnicah in oknih.

»Tu zdaj živimo,« reče oče mirno.

Obstaneva na vrhu pobočja. Ponekod se vidijo lepe,

temne jelke. Imam sanke in popeljem se na njih po po-
bočju navzdol. Iz tal štrli grmičevje, v katero se mi za-
letavajo železne smuke, in belina se na mah spremeni v
trd sneg, ki mi v skorjah zleze pri gležnjih v čevlje ka-
kor nekoč pozimi. Ko se zaustavim na širni, beli pla-
njavi spodaj, zagledam na snegu med jelkami hišo, ru-
men grad z rjavo streho in številnimi okni. Ko grem
spet gor — na glavi imam volneno kapo čez ušesa in na
nogah dolge, mokre, črne nogavice — vlekoč na vrvici
sanke, ki odskakujejo čez grmovje, k očetu, ki stoji zgo-
raj v svoji črni zimski suknji iz leta 1911 in v okrogli
kučmi, ostanem zraven njega in mu z roko pokažem
rumeno stavbo.

»Kdo živi tam?« vprašam.

»To so drugi ljudje,« razloži mirno. »Vsi, ki so si po-

dobni ali spadajo skupaj, žive v eni hiši. Tam stanujejo
ljudje, ki so drugačni kakor mi.«

48
»Pa jih smem kdaj obiskati?« vprašam, ker mislim, da
je to prepovedano.

»Kadar hočeš, greš lahko k njim,« reče oče in se veselo

zasmeje in zamahne z rokami okrog sebe. Pogledam
grad in vidim tudi različne ljudi, ki se v gručah spreha-
jajo pred njim gor in dol. Ene spoznam. Pomaham jim.
Ustavijo se in veselo pomahajo nazaj. Grad ni prav nič
daleč, celo blizu stoji s svojim prednjim zidom. Zajame
me tako veselje, da ne vem, kaj bi storil. Vrneva se na-
zaj k dvorcu, ki ga obkroža neizmerna snežna belina.
Greva počasi in mirno in stopiva čez prag visokih vrat.
Mama in stric Karel hvalabogu še zmeraj sedita za dolgo
mizo pod lučjo brez izvora, čeprav sem se že nekoliko
bal, da sta medtem izginila in ju ne bo več.

»In kdaj bodo prišli moji?« vprašam očeta.

»Vsak čas,« reče. »Sem sedi.« Pokaže na stol z naslo-

njalom ob visokem, ozkem oknu, ki gleda v belo oko-
lico. »Glej skozi okno, lahko šteješ in kmalu bodo prišli.«

Grem k oknu in sedem na temni stol. Pogledam ven,

skozi šipo v belino, podobno lepi megli, ki se ne kadi.
Že v duhu zagledam v njej M. in oba vesela dečka, kako
poskakovaje prihajata vsak ob eni strani proti gradu.
Pogledam gor v zid, kjer je prilepljen lesen mostovž
in stopnice, po katerih sem prišel; tam za zidom zaznam
neko gibanje in glasove. V megli še ne vidim M.-je in
obeh fantov. Zasukam se in počasi pogledam gor, k vra-
tom v zidu, skozi katera sem vstopil. Tam za njimi za-
čutim premikanje stražarjev v uniformah, njihova pleča,
oprtana z jermeni, papirje v rokah, pištole na opasačih.
Obrnem se na stolu in se spet zagledam skozi ozko okno
v belo okolico pred gradom.

4 Sporočila v spanju 49
NA DVORIŠČU so v rdečih oblekah ženske, ki delajo.
Poletim s strme strehe nizdol, proti mestu, nad stopni-
cami in zidovi sončnih stranskih ulic, ki preprezajo vi-
soki hrib. Ženske imajo žehto zunaj na štokerlih med
hišami, otroci se igrajo pred zidom z vozički, lutkami,
eni tolčejo po pločevinastih bobenčkih. Vrata so odprta,
na njih visijo kletke, kastelci, jermeni, lesene konjske
glave. Očarljivo je, zrak je mil, letim mimo velikih, go-
stolistih glav debelih dreves, ki rastejo v vrsti ob stop-
ničastem zidu. Zrak nad krošnjami je pravšno topel, te-
čem skozenj brez truda. Vzdignem se v medlo sivino,
prekrižano od prozornih, belih prog, ki migotajo ko prva
soparica ali sledi reaktivnih avionov, za katere vem, da
jih še ni na svetu, ker je to drug čas; čisto sam drsim
čez sivomodro kožo neba, podoben vzpenjajočemu se le-
tečemu pajku, in poletim spet niže pod kakor prah tan-
kimi sencami oblakov. Grem nad ozko, živahno Šelen-
burgovo ulico s premikajočo se množico pod izveski na
obeh straneh. Glave in vratovi ljudi so rjavi, poletje je.

50
Odpočijem se na Starem trgu, na hišnem slemenu, pra-
vokotno obrnjenem proti ulici in Rebru. Gledam ljudi,
ki hodijo spodaj v lokal k urarju in juvelirju. Gruča z
nahrbtniki, ki stoji pred visokim, razpadajočim zidom
na betonskem kobusu z železno ograjo, me gleda s ta-
kim presenečenjem, da so njihovi obrazi kar upadli in
temni; najbrž so tujci, izletniki ali sprehajalci, ki že
dolgo niso bili v tem okolišu. Zdaj letim navzdol, med
grmovnato goščavo nekega pokošenega pobočja in se bli-
žam rumeni hiši, ki stoji v rebri. Letim točno proti hiš-
nemu vogalu, k balkonu na sprednji strani, na katerega
je ravnokar stopila neka ženska. Ko se prikažem, izte-
pava majhno preprogo. Sonce sije in na zidu vidim
svojo zibajočo se senco. Ženska se me ustraši. Stojim v
zraku zraven hiše, nato pri zarešetkanem oknu in ji mir-
no govorim, dokler se ne zasmeje in mi prinese ven
nekaj hrane v prtičku, da bi jedel. Letim čez mesto, po
hribu navzgor. Ljudje na grajskem stolpu z iztegnjenimi
rokami kažejo name, ko se jim bližam, kakor izletniki
na rjavi sliki iz Kronike naših mest v avion-dvokrilnik
nad ljubljanskim Gradom.

Noč je, črna, temna. Okrog mene je mračna pokrajina,

obrnjena slika, svojevrsten kraj, čeprav s svojim očesom
na čelu razločim beleče se trave, nekakšno ločje, nizka
drevesa, kose polzečih tal, trstične bregove zraven črne
vode. Stojim na zidku iz zloženih kamnov ali v zraku,
da se ne bi dotaknil tal, da me ne bi stisnila progla,
ki skrita čaka name na neki stezici. Pokrajina je gro-
mozanska — tole je le eno izmed številnih zavetij sredi
nje — ena samota izhaja iz druge, nadaljuje se kakor
senca iz sence. Nebo je zapečatilo zvezde s svojo temo,
samo mesec sveti na eni strani. Nobenega živega ne ču-
tim v bližini, to je nobenega človeka. Dvignem roke in

ge 51
se vzdignem v zrak. Nosim se čedalje hitreje. Zrak šumi
okrog mene temno, težko, brez zvoka, podobno nevid-
nemu žerjavičastemu oblaku. Vse okoli mene se spre-
minja, križa, seka, prebija, diha, teče in izginja v isti
okolici — to je nebo. Letim navpično s tako lahkoto in
urnostjo, da se sam sebi čudim, Pokrajina ostaja pod
mano ko ožgano sajasto dno velikanskega črnega kotla.
Po hladu čutim, da sem prišel v nek drug predel neba,
da sem prestopil mejo med dvema deželama, da sem
poletel iz obljudenega kraja v prazno belino na nekem
zemljevidu, kjer vse molči, kjer ni nobenih stopinj, luči,
po katerih bi se lahko ravnal, da sem se znašel čisto
sam v orjaški samotni nočni globeli črnega neba. Tedaj
zagledam lesketajočo se pločevino aviona nad glavo, pri-
mem se za prečko koles pod trupom. Očeladena pilota
v kabini se menita o nekem tovoru na letalu. Ali sta
v resnici pilota ali kaki drugi bitji? Opazim, da leti
avion zmeraj naravnost, v isti višini, izpustim ga; nosim
se mimo brlečih lučk v kabini, pilota me zagledata, zač-
neta mahati z mehkimi sencami oblečenih rok, švignem
mimo obeh navzgor. Avion dvokrilnik se postavi z no-
som pokonci, hoče me uloviti. Dirjam kolikor morem
naglo, da mi noge fofotajo ko kreljuti v brezdanji temi.
Ko sem v prazni višini, se letalo svetlika izpod mnogih
ovojev gostega oblačja globoko pod menoj. Plavam na-
ravnost proti mesecu, ki postaja podoben jajcu na oko
v črni ponvi neba. Letim urno iz teme, da bi bil čimprej
osvetljen od njega, zrak mi vrši vzdolž telesa, od sebe
ne vidim drugega kakor razmahujoče roke pred očmi.
Prostost in slutnja hudega, ki me čaka nekje daleč spre-
daj, me spravljata v užitek, ki je neznosen. Prazna, a
gosta tema veje čezme, podobna senčnim odejam, ugaša
me, nikogar ni, ki bi me popadel iz volnatih lukenj obla-
kov, mi od blizu pogledal v obraz, kdo sem. Grem skozi

o2
pustinjo, ki se ponavlja, pri vsakem zamahu se sojnata
luč oddalji za en zamah, neizmerna razdalja se ne menja,
tema, ki stalno narašča ko vzhajajoče testo, me privzdi-
guje na svojo gladino. Ni mi več treba mahati z rokami,
tema me nosi kakor tok plavača, samo močneje diham,
če hočem plavati hitreje, ali zadržujem sapo, če hočem
leteti počasneje. Mesec vidim že od blizu, s petami v
pozoru, z rokami stisnjenimi v bok letim naravnost proti
njemu. Kakšna prostost je v neizmerni motni temini, po
kateri se premikajo črne pečine trde teme, nebo je na
eni in drugi strani, pred mano in za mano, zgoraj in
spodaj, v telesu čutim polno sladkih drezljajev. Z glavo
se približam nečemu srebrnemu, trdemu, luknjičastemu,
kar me osvetli od glave do nog. To ni mesec, ne, ta sveti
zdaj nekje pod mano, kakor ena izmed odstavljenih ci-
vilizacijskih luči. S čelom zadenem ob trdo, osvetljeno
srebro. Povsod je, na levi in desni, pred mano, za mano,
vse nebo pokriva, gleda me z vsake točke svojega od-
prtega obzorja. Butnem z glavo v skrepenelo srebro, da
bi prodrl vanj, začnem oponašati trkanje na hišna vrata.
Ne da se, ne popusti v svoji trdoti. Počasi in premišljeno,
s prisluškujočimi postanki suvam z glavo ob mesečina-
sti zid, mislim, da bi ga lahko zlagoma prebil, zletel
vanj, si ogledal notranjost ogromnega kristala. Butam
in butam, ko da s pestjo tolčem po previsokem plotu
nad sabo. Glava me boli. Srebro žari ko zastrt ža-
romet, neomajno je, nepopustljivo kakor kamen, čeprav
— kar uročen poslušam — vse nebo pozvanja od mojih
udarcev. Nekdo je notri, neka plapolajoča zelena senca,
čakam nestrpno, da bo vstala, mi odprla, in s strahom, da
se bo prikazala iz zidu srebra, pred strahotno notra-
njostjo kristala. Ali pa sta mogoče notri onadva iz ka-
bine dvokrilnika? Vležem se, s hrbtom obrnjenim dol,
proti izginuli, nevidni pokrajini. Ves sem žareče posre-

53
bren — po hlačah, rokah, po kolenih, čevljih. Z dlanmi
si zamašim ušesa, z nogami bijem po srebru, kobacam
se ko majhen otrok v zibki. Nikjer se ne odpre. Naen-
krat razumem, da je to konec neba, meja, strop. Kjer-
koli poizkušam, se ne odpre. Po neki drugi poti, drugi
zračni drči se spuščam nizdol. Letim z glavo strmo na-
prej, potem z nogami. Gluha samota neba šumi, ko de-
lam zračni rov skozi temo. Približujem se pokrajini pod
sabo. Obdana je od luči, zdi se mi, da so avioni. Letijo
okrog in okrog pokrajine, po njenem robu. To je barje,
se s težavo spomnim, a kateri konec, tega ne morem in
ne morem razločiti. Letim ob avionih, skrivam se zad,
nad pilotskimi kabinami in spodaj, pod trupi pri repu.
Luči avionov postanejo ognji na tleh. Kmetje kurijo str-
nišča, praznične kresove ali kaj. Pristanem v temini, v
gosti senci drevesnice, to je zadružni nasad nizkih, črnih,
trnjevih dreves, ki rastejo na ozkih močvirnatih pasovih
med jarki; tukaj sem se ponoči nekoč izgubil s poti na
Rakovo jelšo, iskaje v temi ves čas z elektriko razsvet-
ljeni Grad na nebu. Zgleda, da je jesen ali zima, čeprav
je na nekaterih vejah in šibah listje — rižasto, žilnato,
zvito v čaše, pomembno se mi potiska pod nos kakor
žive, narahlo stisnjene roke. Okrog ognja so ljudje. Izza
nekih visokih, košatih dreves me zagledajo kmetje, za-
viti v koce. Zakričijo. Dvignem se in letim diagonalno
čez pokrajino, visoko nad dvema ognjema, ki zaključu-
jeta pokrajino kakor obodnica krog. Kmetje vpijejo, te-
čejo blatni. To je zemlja, začutim; droben, ko prah
oster dež mezi od spodaj in rosi od zgoraj. Omarasti
avioni me lovijo v nizkem poletu med poki svojih hre-
ščečih motorjev. Letim nad nerazločno, tudi podnevi v
mračnosivo temo zavito, nepregledno goščavnato pokra-
jino. Letim z glavo strmo naprej. Skril se bom med za-

54
puščene kupe strešnikov in sodov z malto in apnom neke
opekarne ali opuščenega gradbišča sredi Mestnega loga,
katerega sem si nekoč zapomnil na Cesti dveh cesarjev.

VES SVET spi, napolnjen s temo, vsa Ljubljana spi,

brez distance do neba, a vseeno mirno in samostojno,
dvorišče spi, cesta spodaj, črni obrisi stanovanjskih blo-
kov, ugasli nebotičnik, tudi sam spim v temni, prazni
sobi bloka, zarinjen globoko v svojo posteljo. Zazebe
me, zbudim se, z glavo ležim v lepljivem grmiču zmrzle,
pecljate trave, tanko, sivo, luknjasto odejo si vlečem
okrog golih ramen, a ko se zavijem vanjo, so boki raz-
odeti, na strupenem mrazu, ko pa se usedem in zatlačim
odejo pod noge, se mi razkrijejo naga prsa. Ležem, se-
dem, ležem. Drgnem si oči. Čudno, to ni moja soba, ne
postelja, pred mano ni okna, ki gleda na dvorišče spodaj,
posejano s številnimi, praznimi škatlami avtomobilov.
Tema je. Vse teče, eno čez drugo, se križa, prebija, diha,
ugaša, redči, vedno v istem prostoru in se spet zgošča,
da bi podtaknilo požar. Soba, ki me je dozdaj držala ko
celica, me nekam izpusti. Na trdih tleh zraven mene, na
suhih klobčičih uvelih cvetic, leži stara gospa H., oble-
čena kot za dvorišče, ko je barvala kuhinjska vrata, v
sivi ruti, suknenem krilu, bombažnih nogavicah, pove-
šenem predpasniku. Naprej spi C., za njo njen oče, go-
spod H. Ležimo v kotu zidu, to je nizek, pokopališki zid
iz betona brez okrasa, kar me čudi, ležimo na ledeni,
blatni travici, med koščki razdrobljene vaze, opeke, pod
vznožjem pritlikave pinije ali cedre, v velikem, plitvem
pravokotnem okviru iz cementa; steze in popeskane poti,
ki peljejo naprej, skozi vhod v zidu na travnik in nazaj
v mesto, tečejo tik ob nizkem robu našega pravokotnika,

55
mimo naših glav in nog, po levi in desni, tako da zlahka
povaljam svojo zaspano glavo po ostrem pesku kakor po
blazini, da bi se zbudil. Na nebu je modrikast mrak jutra
ali večera v barvi varilnega ognja; črne postave ljudi,
ki bodo vsak čas legli k počitku v svoje pravokotnike
ali se vsak hip zbudili in vstali, hodijo po stezah, ki se
preprezajo med visokimi grmi in zaraščenimi drevesi,
držeč pred seboj prižgane sveče, nekakšne rumene krogle
zibajoče se svetlobe. Dosti jih je, hitijo po gručah, naj-
brž so delavci, ki se v večernem ali jutranjem mraku na
kolesih vozijo z dela ali v službo. Hodijo brez zanimanja
okrog našega nagrobnega okvira. Kaj pa, če je to večer
pred Vsemi sveti? Slišim namreč znane glasove: cvilje-
nje samokolnice, motiko, vsipavanje peska, drgnjenje že-
leznih krtač po kamnih. Ležem in se pokrijem do pasu.
Zadovoljen sem, mirno kramljava z gospo H., kaj je
treba še postoriti po hiši. Dva metra od mojega vznožja
se pokaže glava, ki se smeje, v črnem klobuku, brez
telesa, njeno telo je nekakšna palica ali drog; gledam,
kako glava kima, se smeje, dokler ne spoznam v njej
svoje mame v ogoljenem črnem plašču, z veliko var-
nostno zaponko ga ima spetega pod vratom; ko se ji na-
smejem, se ji obraz spremeni od začudenja. Prižge nad
deset sveč, obstane pred njimi s torbico pod pazduho in
hitro kadi cigareto.
Nebo med drevesi ima nežno barvo biserne matice. Le-
žim na tleh pod kamnom z letalskim propelerjem, ne
morem se dvigniti. Črni ljudje stojijo po deskah, nekdo
govori, da glas para zrak, vidim svoja otroka, nedeljsko
napravljena, lepa sta ko dva kraljeviča, kvartet črno-
oblečenih mož za ljudmi pod drevesi poje žalostinko. Z
grozo, ki mi hoče raznesti srce in čelo, se v črni marogi,
ki me odkriva in zakriva, nepremičen spuščam v jamo,
izpred stoječih ljudi. Spodaj obstanem v temni sobi, ki

56
jo razsvetljuje plamenica z zemljene stene, v konzervi za
sir s šumom gorijo smodnikove ploščice; še zmerom sli-
šim in hkrati vidim kvartet zgoraj med drevesi. Otipam
koreninasto steno, potrkam nanjo; v kotu je kmečki stol
ženinega deda, zraven stoji črna železna postelja brez
končnice iz kazenskega bataljona, razkopana, pokrita z
razcefrano, rdečo prešito odejo in zamazanim zglavjem,
perilo na ležišču je do pičice natanko takšno, kakršnega
sem imel po vojni v sobici na Rudniku. Spoznam vsako
stvar, svoj plavi vojaški kovček z razlito svečo na klju-
čavnici. Olajšan sem. Ozek vhod brez vrat pelje v so-
sednjo jamo zraven moje. Stopim skozenj. V kotu pod
stropom je pritrjena trikotna polica s knjigami v ovitkih
založbe Modra ptica in Hram, pomešanimi z buteljkami
ter etiketiranimi steklenicami z žganji in vini vseh vrst.
Pod polico stoji v kotu, poševno od ene stene do druge,
star divan iz črnega usnja. Z divana vstane razkuštrana
ženska, debela, belopolta, v kratki kombineži iz črne
svile. V hipu mi koren vstane, se napne, me osmodi
po bedrih s svojo vročo prigrevico, vodeč me za seboj,
ko grem proti njej. Kako je vse to imenitno urejeno!
Jama ima celo okno, sicer s prstjo namesto s steklom,
da se ne bi videlo noter, in dvodelne zastore. Objameva
se z jermeni svojih rok, močno, pritisnem ji brošo svojih
odprtih ust na prsi, ženska nagne glavo vznak, otipam ji
vroči, močvirnati most pod trebuhom. Zavaliva se na
divan, ona se v trenutku vleže, z boki nestrpno dela
talno gimnastiko. Ob oglu divana je še ena odprtina, ki
pelje v tretjo jamo, z one strani zastavljena s sivo že-
lezno ploščo na nožicah; izza nje se sliši glasen šum
vode. »Kaj je to?« vprašam žensko. »Javni pisoar z
Ambroževega trga,« odgovori. To mi ni všeč, ker vem,
da v stranišče hodijo tuji ljudje iz cele Ljubljane, s
tramvajske postaje, iz stolpnic, klavnice, cukrarne, ki

57
naju bodo motili pri parjenju. »Ali se da kaj napraviti?«
Ženska skomigne z rameni. Vzamem brisačo, košček
mila in toaletni papir. Pod ploščo vidim vdiralca, noge
v sivih hlačah in v nizkih rjavih moških čevljih. To me
spomni na sobico v Javnem stranišču pod Tromostovjem;
tam sem mami svojega prijatelja S-ja, ki je bila
paznica, pomagal vsak dan za kosilo, ki sva ga kuhala
in jedla v tej sobici, prodajati papir in milo molčečim
strankam, katere so prihajale od zgoraj, z mostu, v ve-
žico s kabinami zraven žuborečega preddverja. Pariti se
bova morala torej v pavzah, ko ne bo nikogar v pisoarju.
Pogledam kvišku, v strop z grčasto korenino v zraku,
ki se vleče čez sobo in se spet pogreza v zemljo; nad gla-
vo zgoraj, sredi ljudi pod drevesom, kvartet še zmerom
poje, hočem jim nekaj zarjuti, a naenkrat postanem
spreminjast, najprej kremenastosiv, nato svetel, potem
ves blond po telesu, glavi, rokah, laseh.

STOPIM Z LJUDMI skozi žametni zastor kinematografa

v velik prostor z neznansko visokim stropom, zadelan
s pohištvom vseh vrst in oblik, Ponekod, tu pa tam
stojijo pri kosih mobilij — ob stojalih, kavčih, stekle-
nini, porcelanu, mizah — kupci, temni zakonski pari s
prodajalci v črnih šolskih haljah, ki se nemo pogovar-
jajo med seboj s kroženjem rok, nagibanjem glav, s pri-
vzdigovanjem žimnic na vogalih, z bliskanjem kristalov,
z odpiranjem predalov na komodah. Spomnim se, da je
dvorana na las podobna starinarnici s pohištvom nekoč
pred vojno v Spodnji Šiški, v kateri je danes kinemato-
graf Sava, kjer so na balkonu stale, dotikajoč se širo-
kega, temnomodrega stropa s štukaturami, druga zraven
druge različne visoke in široke omare, stare, rjave, s

98
črnimi vratnicami, mize, stoli-štokerli, naslanjači, bene-
čanski sedeži, gugalniki — s hrbti ali z nogami obrnje-
nimi navzgor, in v kateri je stara, drobna, belolasa žen-
ska v šarasti halji, v ruti, zavezani v figo na čelu, in
s pisanim ometalcem v roki, kazala mami, ki je bila v
črnem plašču in črnem klobuku, sredi nagomilanega
kupa umivalnih in jedilnih miz, poslikanih vrčev, raz-
trganih kanapejev, zvitih gobelinov, stojal za rože, pre-
prog, starih slik brez okvirov, šatulj, pilastrov, pravo-
kotnih in okroglih ogledal, v eno izmed ogromnih omar,
ki je stala obrnjena na tri strani, natanko tako kot pa-
lača DOZ-a na Miklošičevi c., in potem je stara gospa
odšla ob dolgem zidu po mehkih, muljastih stopnicah na
balkon, da bi od tam pokazala pravo omaro, in zaklicala
nama je od zgoraj, kjer je postala čisto nepomembna,
naj greva za njo, ker je z vrha veliko boljši razgled po
dvorani.

Tako grem zdaj skozi hodnik, ki ga delajo omare na levi

in desni, da sem naenkrat sam, po debelih tekačih, ki jih
tudi prodajajo, in pridem mimo vrste odprtih polic v
nekoliko bolj prazen, zračen, a zelo visok del dvorane,
kjer na rumenem kavču sedi neka utrujena, razmršena
gospa v odpetem plašču in s koraldami okrog rdečega
vratu, ki se sredi zavojev in mrež odpočiva od nakupo-
vanja; malo naprej od nje postane prostor višji in globji,
železobetonska zidova molita od leve in desne kakor
podboja velikanskih uvoznih vrat, in tam, na koncu dvo-
rane, na robu nad nekakšno luknjo, naletim na gručo
razpravljajočih kupcev, ki si ogledujejo med filigrani,
amorji, skledami, fajanso zadnje, pritlikave kose raz-
stavljenih mobilij. Ko se jim približam, vidim, da je pod
robom odprta zevajoča štirioglata jama in nad njo pra-
zen jašek velikanskega osebnega dvigala s surovo ome-

o9
tanim zidom, polnim razpok, peg, debelih, mehkih krp
pajčevine, rov se izgublja v hladu in neznanski temi
višine, ki je na začetku še vidno prekrižana s traver-
zami. Zasukam se k skupini v solidnih velikomestnih
klobukih in suknjah, v katero se ves čas zadevam z ra-
meni ali hrbtom, čeprav stojijo daleč od mene, pri dru-
gem podboju in vprašam: »Kdo je tam zgoraj?« Eden,
v meliranem plašču športnega kroja, mi pokaže z ozko,
belo roko izobraženca na neko mesto v jašku. »Tam zgo-
raj je Bog,« reče. Vsi počasno dvignejo glavo in se v ti-
šini zagledajo navzgor. V oglih jaška, v tirnici, sta ne-
kakšni mlečnobeli, cevasti, na obeh koncih zaobljeni
obločnici, ugašeni sta, vsaka od njiju je na sredi privita
in razdeljena z železnim obročem na dva dela. Na lepem
se zgornji del medlorumeno vžge, zamežika, podobno
izkresani iskri, in ugasne. »Kaj dela?« vprašam. »Jezi
se,« mi odgovori gospod iz gruče. Čakam, kdaj se bo
obločnica spet vžgala; res se napolni z medlim žarom,
a pri priči zamre in ostane samo sivomlečno steklo. Gle-
dam gor, v zamazan beton, v mrak, iz katerega piha
mrzlo in ščemeče; ničesar ni mogoče razločiti v motni
temi, ki postaja zmerom bolj nevarna in črna kakor pre-
mogov dim v predoru. Grem mimo gospe, ki se med
zavoji še vedno odpočiva od nakupovanja, brez zani-
manja za skupno žalovanje pri jašku, grem skozi zid,
skozi nekakšno bedno luknjo v obliki štirikotnika pri
tleh, prilezem v temo, ki me ugasne, na popeskani ploč-
nik med lužami, na Hajdrihovo cesto v Mostah ob že-
leznici, osvetljeno samo od iskre cestne svetilke nad
ovinkom nekega klanca v daljavi. Roke se mi svetijo
v temi. Ob kolk me tišči počrnel latnik, preprečuje mi,
da bi zapustil hišo, za ograjo je grmovnata goščava, po-
večana senca, okrog katere dolgo hodim, ne da bi mogel
stran; pri pločniku so zasteklene line drvarnic in kleti.

60
Pogledam po hiši — temni in mrki, grdi, malomestni,
čisto navadni stavbi, vse spi — pogledam po zapahnjenih
oknih, polnih kamnitih skrivnosti in gostih temin od-
sotnosti med eno in tretjo uro zjutraj, ko nebo pritiska
svoje prepovedano življenje na zemljo, na listje in tra-
ve; zgoraj nad kapnico sveti nek temen soj, mesečinasto-
bel žarek. Spomnim se prejšnjih sanj: vržem roke kviš-
ku, iztegnem jih nad glavo in poletim gor, deset, dvajset
centimetrov od nadzidkov in črnih oken z negibnimi ple-
tenimi zavesami. Na sredi dvokapnega slemena stoji
podstrešnica z ravno streho in dvojnim križem električne
napeljave; eno okno je temno, drugo svetlo. Stopim od
ograjice na strme, lepljive strešnike in pritisnem obraz
na mrzlo, mokro šipo črnega okna. Znotraj razločim
samo odsev masivne pisalne mize z aluminijasto zibko
pivnika na voglu. Ob vmesnem zidu se približam osve-
tljenemu oknu, a se ne upam pritisniti obraza k šipi.
Notri sedijo — na visoko postlani postelji in okoli raz-
sežne okrogle mize — sloka, tankonoga dekleta v rožna-
tih mini krilih, različnih modnih pričesk in barv las, naj-
več je črnih, gladkih in bleščeče oljnatih. Šivajo ali ve-
zejo nekaj belega v nekakšnih tamburinih ter v zboru
prepevajo. Samo ena luč, stropna, obseva rumene stene
sobe. Ko jih gledam, vidim, da so dekleta bela kakor
slonova kost, ozkih bokov, vitkih, visokih vratov, slokih
rok, a obleke so iz najlona, svile ali krep papirja; pojejo
vsaka samo zase, a tako enoglasno in čudno, kot še nisem
slišal peti nikogar. Tedaj se bela popleskana vrata iz
podstrešja odpro, v temi med njimi se prikaže luč, okro-
gla kakor od žepne svetilke, zdrsne dol čez prag in pri-
haja po zraku, kristalno jasen sadež v obliki hruške,
zmerom bolj v svetlobo sobe. To je Bog, razloži nekdo
v mojih ramenih, v moji nogi, v mojem hrbtu. Dekleta
prestrašeno skočijo kvišku, s postelje, izza okrogle mize,

61
z velike skrinje, pregrnjene z zelenordečim poproganim
pregrinjalom od Zadnje večerje v Jeruzalemu na sliki
v katekizmu, stisnejo se v tesno gručo in, z rokami vzdig-
njenimi nad glavami, nekaj spregovorijo s svojimi gla-
sovi v še nikoli slišanem jeziku. Kroglasta luč prihaja
v sredino sobe, plava dve pedi nad podnicami, počasi,
sama zase, med posteljno končnico in skrinjo, mimo
oranžnih kril odrevenelih deklet, ob okrogli mizi z odlo-
ženim šivanjem in vezenjem in se približuje naravnost
proti rosečemu oknu z mojim obrazom za njim. Umikam
se nazaj, navzdol k ograjici nad žlebom, luč, ki gori brez
izvora ko sonce v sanjah, se približuje, zdrsne nad ozkim
podoknikom znotraj in tedaj se naenkrat spremeni in ne-
kaj temnega se prilepi na šipo — velika črna pola smir-
kovega papirja. Ima kratke zvezdaste oblike, da je po-
dobna izstrelku, izstrižene oči, rahlo štrleč nos na pre-
gibu sredi zrnastega papirja, režeči se polmesec izreza-
nih ust, ki se ne premakne. Strmi vame. Začutim krč,
ostro bolečino. Neznosna je in ne preneha. V sebi ima
veličastnost opernega. Razsvetli železniški viadukt za
slemenom, vrt, nebo, kot da je prišel dan poslednje
sodbe. S silnim krikom, od katerega se zbudim, se
obrnem od zidu in skočim v belino.

ČEPIM OB široki, nizki mizi šolskega peskovnika in pred

svojim sklonjenim obrazom, tik pod očmi, zagledam pro-
strano planjavo gramoza, ki se vzdiguje v holme, in
kako se sredi nje, med tokovi peska, potika temnozelena
uniforma z rdečimi pestmi. Sem mar to sam? Mogoče
sem pilot, ki kroži nad ravnino, ali luna podnevi? Sedim.
Nič drugega nisem kot eden izmed kamnov. Belo ka-
menje, pomešano s peskom, leži za majhno, rjavo hišo,

62
podobno oddaleč železniški postaji v Kičevu ali mogoče
Kurilnici v Ljubljani, obdani z grmovjem in posušenimi
drevesi, s kletkami senc iz akacij, topolov, bukev, za
katerimi morda pri miru stojijo lokomotive z živinskimi
in tovornimi vagoni. Odtrgam si rdeče podoficirske na-
šitke z rokava. Bitka se je ravnokar končala, bil sem
pod drevesi, ko me je vojska zapustila, zbežala je s to-
povi, zamaščenimi plašči, vozovi, zelenimi minometi, ni
se zaustavila z zadnjo vprego, ko sem tekel za njo, zbe-
žala je proti betonskemu podvozu pod stolpnicami, od-
koder je še enkrat ustrelila, zdaj sem ostal sam v tihem,
gluhem, mirnem sovražnikovem zaledju. V obupu se
oziram navzgor. Na belem nebu je čudno vreme, ki drži
vse zajeto. Zajemam vroči zrak kakor žgoč, robat pesek.
Na robu planjave mož v ogoljeni uniformi zakopava v
udor svojo ženo, da je ne bi posilili sovražni vojaki, ki
so se že izkrcali in se potikajo za vagoni in tiri med
drevjem. Spomnim se: tako je stric Karel v Cegelnici
pred vojno zakopaval v okroglo jamo ob progi ozimnico,
jabolka, meso, moko, škafe zelja. Pogledam se po sebi
in z grozo spoznam, po svoji koži na prsih, barvi uni-
forme, po železnih gumbih, po teh nemih, spoznavnih
znakih, da sem to jaz, ki čepim nad jamo, v svoji po-
stavi, v svojem telesu. Žena se z obema kolenoma stis-
njenima pod brado, s krčevito razpotegnjenim obrazom
spušča v udor, bleda je in mokra od potu, klečim, z ro-
kami se oklepa mojih ramen, rokavov, komolcev, za-
pestja, konice prstov, ko se pogreza navzdol in postaja
manjša, čedalje manjša, dokler ni na dnu nič večja od
širine dlani. Da bi lahko dihala, postavim na njen obraz,
na usta, težko, s smolo premazano cev hidroenergetskega
voda, ki je bila prej zarinjena v razpoko v skali, vzpo-
redno s progo, tako da sta ves čas, ko sem kopal, dve
tretjini njene dolžine viseli nad mojo glavo. Začnem

63
zasipavati jamo, rok se mi nekaj drži, kot da so prive-
zane na trakove iz močne, debele gume, vsak čas mi
bodo zaspale, vendar sivi gramoz s kamni, drenom, ko-
reninami kar sam od sebe odteka po drobnih plazovih
v jamo, bije in tolče ženo po vratu, prsih, rami, čelu.
Zasuta je zdaj, ne vidim je nikjer več, samo obrobljeni
konec cevi štrli za nekaj centimetrov iz peščenega
kupa; s trdimi dlanmi tolčem in gladim pesek po vrhu.
Izpod sence dreves stopi oficir — sovražni oficir, kar
spoznam po drugačni barvi uniforme; brez pasu je,
brez kape, najbrž je šel na potrebo. Zagledava drug dru-
gega. Pred seboj vidim njegovo čedno oficirsko bluzo
s kovinskimi zaponkami, izvezenimi žepki. Nasmeje se
mi, ima brke, od temena do pet je pokrit s cestnim pra-
hom. Pokimava si oddaleč, jaz sem kajpak v neenako-
pravnem položaju pred njim. Obraz mu je prijazen, to-
rej mi ostane še nekaj minut čudne samote, preden me
ustrelijo. On gre po hribu gramoza in kamenja, po vi-
sokem skalnatem bregu, ki obdaja planjavo — naenkrat
stopam sam po vrhu, korakam počasi, na sebi imam iz-
vezeno bluzo z zaponkami, pod njo čutim svoje mišice
in utripe srca pod ostrorebrimi prsi, samo za trenutek,
za katerega vem, da bo minil, sem postal zmagovalni
oficir. Z grebena vidim kamnato planjavo pod seboj,
kjer so rastline do zadnjega ostanka ovenele in potonile
v trdih tleh, da ne ostaja pod nogami drugega kakor
velik, gol golcat kamen, razprostrt širom čez ves svet
in v njem do poslednjega, najprozornejšega vlakna raz-
tolčene bilke, in potem zagledam onega čudnega vojaka
zdolaj, ki kleče tolče in gladi kamne z rokami. Nekaj
rjavega, okroglega, jeklenega štrli iz tal. O seveda —
to je cev! se mi posveti. Spet se po vseh štirih plazim po
tleh in nervozno ter s strahom teptam pesek okoli ugrez-
nine, izmikam oči in spet streljam s pogledi po otficirju,

64
ki se je ustavil na vrhu kot živ zid na belem nebu, ki
bolšči vame. Cev! Cev je opazil. Mečem ko stroj z zbun-
kanimi rokami mokri drobir okoli cevi, da bi jo prekril,
belo kamenje in sivi pesek se sipljeta vedno na isto
mesto, da bi postala kup, a cev ne izgine, njen železni
volumen ostaja zunaj nad njim. Hitro, brezglavo prič-
nem metati grušč v odprtino cevi, hribček okoli nje na-
rašča, pod obtolčenimi rokami čutim zadnjo plast mo-
krega, mrzlega kamenja, hrapavo kožo gomile. Hvala
bogu! — O ne! Skozi gosti pesek po cevi se naenkrat
privije zoženi ženin obraz s koščeno, vročo roko nad
glavo; pravi mi z drobnim glasom, da je mrtva, ali to
nekdo izgovori v moji razžarjeni lobanji, ali to uganem
iz tožečega stoka, ko hoče uloviti zadnji dihljaj zraka.
Ubil sem jo! Vsi udje, roka, glava, noge zaštrlijo okoli
mene kakor strašen plašč od samega strahu in groze
pred tem, kar sem napravil. Moje oči na skalnatem bre-
gu žarijo z vsakim pogledom svetleje. Oficir stoji na
peščeni steni hriba; zdaj ve, kaj sem storil; vidim ogor-
čenje na njegovem majhnem obrazu, kamnitem, ne-
usmiljenem, požrešnem, ki je osvetljen toliko ko dvig-
njena dlan, belo meso besa, v katero se pogrezam.

Prikaže se marogasta hišica iznad zidu na vrhu stopnic,

v topem oglu obrnjena proti meni. Ali je hišica iz Basla,
na počenih kladah stopnic, ki peljejo v Policijski park?
Morda je to hišica na Zaloški cesti med železnico in vo-
jašnico? Ali pa je temna, nizka hiša z majhnimi, za-
prtimi okni, za klavnico pred mostom čez prekop? Stoji
na pustem ovinku od kamionov razvožene ceste, koprive
in strele ob zidu so prašne, ker vozijo kamioni tesno
mimo njenega ogla in ni nikjer pločnika. Hočem vanjo.
S čelom, prsmi, trebuhom se pritiskam ob zid, da si

5 Sporočila v spanju 65
opraskam nos, morda zato, ker vozijo avtobusi, kamioni,
traktorji na verigah tikoma mimo nje ali ker močno de-
žuje. Hišica je rdečerjava, grda. Ne morem noter. Zmo-
čim si palce s slino in jih drgnem po grebenastem kamnu
gor in dol. Stena nima vrat. Ali je dosti let nazaj, samo
spomin, ali dosti let naprej, ne vem, ampak v tej hišici
sem ali bom nekoč živel.

NA SEBI imam črno, težko zimsko suknjo z žametnim

ovratnikom, iz leta 1911 je, od mojega očeta, ta dan je
brez podloge in žepov, le na ovratniku pod zanko ima
svileno etiketo z zlato letnico, a kljub temu me suknja
pritiska na ramena in vleče k tlom. Zunaj, za šipo, je
nekdanja Frančiškanska ali kaka njej podobna rdeča
ulica. Sem zdolaj, v pritličju nove hiše, v kateri se gne-
tejo ljudje, v moderni trgovini, ki je vsa v steklu, niklju
in kromu. Čudno hodim v predolgi suknji. Nakupil sem
bil nekaj stvari in popil konjak pri stroju za kavo. Oblo-
žen sem s številnimi vrečkami in zavitki. Kar zadovoljen
grem med gnečo kupcev skozi steklena vrata ven, z
dlanmi odrivajoč visoko, bliskajočo se šipo, in stopim
na novi široki pločnik Nazorjeve ulice pod okrogel iz-
vesek iz medi. Jesen je ali pomlad, ura za nakupovanje,
zadnji dan pred prazniki. Za visokim hišnim vogalom,
kateremu se ne morem primakniti niti za ped, je vhod
v gledališko pasažo. Iz nje se valijo ljudje v klobukih
in zimskih oblekah v taki nesmiselni naglici ven ven
ven, da me zaboli glava, kot če bi sedel v kupeju stoje-
čega vlaka, mimo katerega vozi z brezglavo bobnečo
hitrostjo brzovlak z vedno drugačnimi, a ponavljajo-
čimi se oblikami vagonov, katerim ni ne konca ne kraja.

66
Hiša, iz katere sem ravnokar prišel in pred katero sto-
jim, z obrazom obrnjen k njej, je stara, ogljenozelena,
vlažna stavba nekdanjega javnega kopališča pri Slonu.
Od tistega dne je, ko sem se s šolsko torbo, v kateri sem
nosil sveže perilo, hodil vanj vsako drugo soboto kopat.
Med zarešetkanim oknom s pločevinasto odprtino, iz ka-
tere se kadi sopara, ker se notri kopajo, in zaklenjenimi
hišnimi vrati z linico za pisma je privita modra steklena
tabla z belim napisom »Hotel Slon. Lastno kopališče
(pršna, parna, kadna kopel in kopel v vročem zraku) z
maserjem, pedikerjem in brivcem.« Ko stojim na hrib-
častih tlakanicah ozke ceste brez pločnika in prebiram
tablo na drogovih, natanko vem, da je to preteklost, ker
je ulica brez ljudi in je hiša še trdna in cela in je malo
naprej od nje konvikt s kipi na fasadi, frančiškanski sa-
mostan, Učiteljska tiskarna in čez cesto katoliška pro-
dajalna s knjigami, v kateri sem nekoč kot šolar kupoval
ravnila in zvezke. Z neznosno bolečino spoznam, da je
to trenutek iz otroških ali fantovskih let med vojno in po
njej, strašno obdobje, s katerim blodim skozi gozd moš-
kih let in ki nikoli ne mine. Moram stran, moram se
odtrgati od te ogljene fasade s kletkastimi vrati.

Sunkoma, kolikor morem močno, se obrnem od kopa-

liščne hiše proti Nazorjevi ulici: dve vrsti nekdanjih, iz-
menoma nizkih in visokih, vendar čisto spremenjenih
in predrugačenih hiš s trgovino ob trgovini, z izložbo ob
izložbi, z vrati ob vratih, ki se vlečejo v neskončnost in
med katerimi se gnete vse črno ljudi. Iz trgovine na
koncu ulice, skozi steklena vrata med izložbami, od ku-
polastega hotela in številnih oken s turističnimi lepaki
na vogalu glavne ceste se valijo brezimni ljudje v belih
trenčkojih, ki se bleščijo med sivimi in črnimi plašči, v
rdečih jopah in meliranih klobukih naprej in nazaj pod

5« 67
vodoravnimi in navpičnimi izvesnimi tablami, eni hitro,
drugi počasi, eni posamič, drugi v grozdih, da je vsa
ulica polna svojevoljno se premikajočih hrbtov in glav.

Gospa, polna torb in zavojev se z usti zaleti v mojo

ramo, za njo gredo moški, otroci, ženske, moški, dve
hčerki, velik, k zidu nagnjen mož v rjavem površniku.
Stojim na širokem, visokem pločniku, ljudje se zade-
vajo v mojo debelo suknjo, da dobi vsenaokrog vdrtine
in jame. Obdrsnejo se mi za hrbtom v pleča in v roke
na trebuhu, da se razklenejo in zabingljajo ter se ne-
kajkrat zamajem ko celuloidni možic na levo in desno
in komaj obdržim ravnotežje na robu stopal. Hočejo me
odgnati s seboj, ob sebi ali pred sabo s tokom navzdol
po ulici, vem, da sem jim napoti, vendar zanalašč ne
zapustim svojega prostora na pločniku, ker bi utonil in
izginil v naraščajoči množici na spodnjem koncu. Za-
želim si stran, nekaj storiti, nekaj pokazati. Širok zid
ljudi s paketi se mi približa v polkrogu. Vržem roke v
zrak in vpričo vseh se dvignem nad njihovo glavo, do
zakrižanih oken prvega nadstropja; tam plavam malo
sem in tja ob policah in se nato spustim spet na pločnik.
Ko pristanem pred vrati javnega kopališča, vidim, da
nihče v hiteči množici, podobni z bleščečim premogom
napolnjeni ulici, ni opazil mojega poleta. V prsih mi
topo, naglo in na gosto razbija od srda in razočaranja.
Na nič drugega ne morem misliti, kot da me nobeden
ni videl, vendar ne morem zbesneti, ne zardeti, kakor da
mi kri ne mara v žile.

Na lepem se pripelje na cesto predme vprežen lojtrski

voz s fantom na kozlu in z mladim dekletom, ki sedi na
stranici. Voz obstane v diagonali, da je konj z glavo pred
trgovino s porcelanom na oni strani ulice, in sora voza

68
pred kopališčem, tako da vprega dočista zadela ozki pre-
hod. Voz je od nekoč, iz nekega drugega časa. Vzdignem
se gor, v zrak in poletim nad lojtrnik pod električne
žice. Vrtim se z razprostrtimi rokami hitro okrog sebe,
podoben otroškemu letečemu krožniku. Ko doskočim
onkraj voza na tla, pred zelena vrata male špecerijske
trgovine, v kateri sem svojčas kupoval živila za ves
mesec, se hitro zasukam naokrog, da bi še videl voz,
preden izgine s svojega mesta. Na lojtri se dekle, ki
binglja z bosimi nogami nad cesto in drži sklenjene roke
med koleni, obrne v mojo stran. Ima rdeč, pegast, zdrav
obraz — najbrž je grabila seno v okolici mesta — in
močne, goste rdeče lase. Pogleda me s svojimi svetlo-
steklastimi modrimi očmi in se zasmeje na vsa usta. Od-
daleč ji hočem poslati poljub po roki. Naberem ustnice
v kokošjo ritko, kot me je naučila mama, in ko izpustim
sapo, se iz mojih ust zakotali čez zamaltano mizo ka-
miona, ki se je postavil vmes, debel črn bob in jo udari
naravnost v sredo obraza. Pograbi me jeza in poplah od
strahotnega opomina spremembe; od sramu se zasukam,
da ne bi videl razžaljenega dekletovega obraza, k šo-
ferjevi kabini, ki ropota in se stresa zraven mene.

Zdaj stojim povsem nebogljen v prerivajočem se množ-

ju, ki se gnete iz pasaže in me topo suva v hrbet in noge.
Vzdignem roke in odletim tik nad glavami ljudi na
cesti, da vidim različne klobuke, na drugo stran ulice, k
izložbam s čevlji. Ko se spuščam navzdol, se rahlo ob-
drgnem ob ramena in hrbte ljudi. Zdrsnem na tla med
dvema človekoma, med moškim in žensko v rdečem —
ta me za hipec podrži na prsih in me s spuščenimi ve-
kami in nabranimi ustnicami poljubi na določeno mesto
na licu — ki oba hitita proti olivnozeleni palači na koncu
ulice, in sedem na zidani obrobek izložbenega okna. Mo-

69
ški in ženska gresta kar naprej, kot da nista videla, kako
sem se spustil iz zraka. V obupu in jezi stiskam roke
med kolena. Ljudje hodijo kakor vsak dan po širokem
trotoarju mimo mene in lokalov. Iztegnem roke kvišku
in zletim spet na drugo stran, k trgovini s sadjem in
zelenjavo. V izložbi so v peharjih in gajbicah razpostav-
ljene banane, grozdi, jabolka, krompir, lešniki. Tako bli-
zu so, da bi jih lahko vzel. Spustim se na rešetko pri-
kletne line pred izložbenim oknom, na prazen prostor-
ček, ki je nastal, ko se je za hip pretrgala veriga ljudi.
Truma, ki se vleče mimo ali stoji za mano in zraven
mene pred izložbo in gleda v razstavljene sadeže za ši-
po, me ne opazi, kakor da bi bil neviden ali prozoren.
Pogledam v ljudi zraven sebe — otroke, ženske — kri-
stalno jasno jih vidim, pogledam čez ramo v ljudi za
seboj, nihče za hrbtom stoječih me ne vidi. Tudi ko po-
maknem svojo postavo pred njihove obraze, gledajo na-
prej skozi mojo glavo in tilnik v izložbeno okno, kot da
sem neviden. Hočem govoriti, ampak glas mi ne gre iz
ust, kot da sem usta zamenjal za ušesa in govorim z
njimi; še tako neizrazljiv šum ne pride iz mene. Mno-
žica se preriva kar naprej, v debelih plasteh se stiska
skozi vrata v lokale, kjer se gnete med policami pod
hruškastimi svetilkami, kar vidim skozi šipe; na ploč-
niku iščejo vrzel med sabo, zadevajo se drug drugemu
v črna ramena, trebuhe, podbradke, kolena, nad pokri-
vali je celo grmovje razmahujočih rok. Čudno, saj je
čisto navaden čas, tako da bi pri priči zapazili vse, kar
je drugačno. Slišim mehki topot hoje, šelest plaščev,
šum govorjenja; strašno, da vse, kar je blizu in hitro,
slišim šibko in medlo, saj je vendar nadvse živahen dan,
ljudje vpijejo, topotajo z nogami, trgovine se odpirajo,
jaz pa stojim sredi vsega tega vrveža. Množica me suče,
da se zavrtim okrog samega sebe, stat grem na rob ploč-

70
nika, a tudi z robnika me zavoji in komolci spet odri-
vajo dol na vesto. Topa bolečina razočaranja mi pri-
klepa roko k roki, prsni koš k srcu, nogo k nogi. Od-
skočim od tal in poletim na drugo stran k razprtim
uvoznim vratom, ki s svojimi prodnatimi kamni pod
obokom megleno spominjajo na vhod v tiskarno J. M.

Utrujen slonim v kotu med dvema hišama, naslanjam

se na pokvečeni žleb prve hiše, pomaknjene na pločnik,
s čelom se pritiskam na pločevinasto cev. Večer je že,
mrak, cesta, segreta od podeče se imnožice, je prazna.
Pritlehne izložbe gorijo, fluorescenčne cevi na dnu in za
pasovi mlečnih šip zgoraj, dobro jih imam v spominu,
izložbe Volne, Mode, filatelista in graverja, cvetličarne,
papirnice, parfumerije in Elite s čevlji tule blizu se sve-
tijo v različnih barvnih sojih z obeh strani nizke črne
ulice in polnijo pločnike z neomejenim sijajem, med-
tem ko je ozka cesta v sivem mrču med robniki drobno
porisana s tlakanci. Malo ljudi je na njej. V mraku so
črni kakor postave iz premogovega prahu, pri luči iz-
ložb imajo medene odseve na rokah in obrazih. Toli-
kokrat sem to že videl, ker sem bil že tolikokrat na tej
ulici podnevi in ponoči, da me preseneča samo še moje
letenje nad njo.

Stojim pred temnim vhodom v samostansko dvorišče,

med parfumerijo in cvetličarno, na robu neomejenega
sijaja izložb, ko v odsevu stekla zagledam družbo ljudi,
napravljenih v črno za gledališče, kako gre hitro proti
temnim dverem. Med njimi opazim majhnega košče-
nega moža v klobuku, beli srajci s predolgim ovratni-
kom in majhno kravato. Hodi med dvema ženskama
hitro, s kratkimi koraki, v pasu nagnjen globoko naprej,
kot da bi imel grbo, roke tišči v malhastih žepih svoje

71
prevelike, razpete suknje, da se konca obeh pol gugaje
vlečeta po tleh. Nekje sem že videl tega moža. Potem
ga spoznam. To je B., mož L., komercialist podjetja
Elektromaterial, nekdanji oznovec, zdaj vodilni funkcio-
nar Z. T. Dve visokorasli ženski, vsaka na eni strani, sta
z njim, mogoče sta računovodkinji ali poslovodkinji.
Vračajo se s seje upravnega odbora. Stečem po vzorča-
stem, osvetljenem pločniku za njim in ga potolčem od-
zad po rami. Zasuka se in pokaže svoj majhni, ostro na-
gubančeni, koščeni obraz z dolgim visečim, štorastim
nosom. V luči izložb vidim, kako mu po čeljusti poganja
začetek skrbno negovane brade, kakršna je zdaj v modi
in zaradi katere ga šele čez čas spoznam. »O, ti?« reče
začuden skozi prednje zobe, ki so veliki ko nagrobniki.
Vesel sem ga in se mu nasmehnem. Ne da bi ga izpustil
iz oči, se postavim predenj, vržem roke v zrak in po-
letim do napušča nad knjigarno ter pristanem na cesti,
malo stran od samostanskih vrat. V naslednjem trenut-
ku vidim, kako gre B. naprej med obema gospema. Gre-
do na neko svečano večerjo v rezerviran lokal. Leteč
nad pločnikom ga dohitim pri parfumeriji in ga znova
potolčem po rami. Obrne se k meni in obstane. »Po-
glej!« rečem in švignem navpično kakor palica nekaj
metrov nad nizko hišo in se znova spustim na isti pro-
stor pred njim. B. me v sivi senci zidu, osvetljenega od
reklam, vzpodbudno motri s svojimi okroglimi, izbulje-
nimi očmi in kima z glavo. Gospe stojita malo naprej,
na tratici ob rdečem cerkvenem zidu, obe v belih in
sinjih svilnatih večernih oblekah pod razpetima plašče-
ma, v lahkih visokopetnih čeveljcih, z ozkima torbicama
ob boku. Mudi se jima, a potrpežljivo čakata, da se
jima bo B. pridružil. To je tako prijazno od njiju, da
sem jima od srca hvaležen. Zdaj poletim v zrak, to pot
s srede ceste, v temo nad lučmi. Po obrazih obeh gospe

12
zdolaj opazim, da sta se na lepem nečesa domislili in
tisto zaklicali B.-ju. B. se v trenutku spomni nekoga,
ki je bil z njimi ves čas v družbi, obrne se in se požene,
z rokami v žepih svoje velike suknje, nazaj po pločniku,
mimo sijočih izložb in zatemnelih rešetk, da bi poiskal
izgubljenega znanca. Teče tako urno pod mano, kot bi
se po asfaltni stezi tapkaje valila žoga iz blaga. Ko je
daleč spod mojih nog, na koncu ulice, in priteče pred
vhod razsvetljenega prehoda, se ustavi in se nagne z
gornjim telesom čisto na eno stran in pozorno motri
vhod na drugem koncu pasaže. Z očmi išče tistega, ki
je po seji zaostal v bifeju Pri pošti, kjer so družno po-
pili kozarček, ali pa — nekaj mi naenkrat ni všeč na
njegovi napeti, strumni, togi sklonjeni drži — ali pa
kliče, ker sem ga preveč utrujal z ogledovanjem, svo-
jega prijatelja iz državne varnosti, da me aretira. Po-
časi, mirno me zajema stari, neizrekljiv strah, ki mi
izbolšči oči in zoži glavo v podolgovato steno. Vzpnem
se više na ulico. Maham z rokami ko nor. Naenkrat se
začnem sukati okrog sebe ko vrtavka, ko da sem nasa-
jen na hitro vrtečo se os. Hočem nazaj, dol, na temno-
svetlo ozko cesto, na ulico, po kateri bom odšel domov,
pa ne morem več nazaj. Čedalje urneje se vrtim okrog
sebe in zmerom hitreje se dvigujem. Hočem otipati ne-
kaj trdnega pod stopali, pa ni ničesar pod njimi. Nekaj
šušti, brni, žvižga, podobno oddaljenemu vetru. Letim
ob mračni, olivnozeleni fasadi starega hotela Union iz-
pred vojne. Letim mimo izžlebljenih stebrov na pročelju
in kamnitih vencev pod napuščem. Višina me vleče na-
vzgor, na lepem nimam več nog, višina me sesa vase.

73
STOJIM PRED ZIDOM, ki je ometan s surovo malto,
Preiskujem ga od zgoraj navdol. Tipam po njem, ob
obrisu svoje postave, zraven bokov, ram, glave, nad te-
menom in po drugi strani telesa spet dol, ob sencih,
rami, boku, nogah. Zid nima ne oken ne vrat. Potem je
pred mojim obrazom majhno, globoko, nepravilno oken-
ce, nič večje od para visokih čevljev. V rjav, hribčast
zid ima vdelane preklade iz gladkega kamna. Gladim z
roko klesano površino. Mogoče je marmor, se začudim,
ker je zid tako raven. Segam v krušečo se, vedno globljo
vdolbino okenca. Zakrižano je, s prsti se ne dotipam
temnih šipic za palicami. Kje je to? Zdaj zagledam hišo,
ki se mi je malo prej pokazala na pobočju, stričeva
hiša je v vasi Polica, daleč zadaj za kamnolomom. Šel
sem v hrib in zdaj spet hodim počasi navkreber skozi sa-
dovnjak proti njej. Odskakujem s plavajočimi stopinja-
mi vzdolž dolgega rjavega zidu, ki zavija kakor stolp
in za katerim je neka huda magnetna sila, ki me priteza
in me vodi z močnimi potegljaji v polkrogu tikoma

74
zraven sebe. Prikažem se z zamegljenimi nogami v kam-
niti, mračno obokani veži zraven odprtega črnega
ognjišča in odloženih burkelj, s stopali potopljenimi v
mehko pritlehno meglo, ki se vleče od zunaj noter, s
Krke, čez slano nepokošeno travo na pobočju, ki je do
polovice poplavljeno. Vrata ob ognjišču so odprta. Pri-
kažem se na pragu široke, kratke, temne kmečke izbe,
s podom iz širokih desk in malimi okni v debelem zidu;
ta izba je lahko tudi v kaki drugi vasi, v kateri sem že
nekoč bil. Sredi nje sedi star, belolas gospod. Oblečen
je v črno suknjo iz fine svile. Kakor vsi stari ljudje sedi
blago, vendar z vso težo v udobnem, velikanskem na-
slanjaču; naslanjač je nenavadno imeniten za to hišo,
ima visok, ovalen hrbet, oblazinjene naslonke za lakti,
za noge pa tapecirano pručko s cofki. Pri priči spoznam,
kdo je — sovražni oficir s peščenega hriba za železnico.
On vse ve o meni, nič mu ni ostalo prikrito. Sivolas
in že v civilu, je zdaj od bogvekod pripotoval sem, v
domačo hišo, da pove sorodstvu — bhratrancem in se-
stričnam, starim staršem in prednikom, ki so nevidno
navzoči v hiši — kdo sem in kaj sem zagrešil pod hri-
bom — on me je videl, odslej naprej bom postal viden.
Od nekod mi sije v oči petrolejka z medeninastim od-
sevnikom in nad glavo starega oficirja, med obema
okencema, zagledam šop robidovja, bogkov kot. Seveda,
to je očetova rojstna hiša v Cegelnici! Prva soba, v ka-
tero sem stopil, ko smo sredi noči dopotovali iz Švice
v Jugoslavijo. Samo na oknih so nekoliko neobičajne
rožnate zavese. Bogkov kot ima v lubnati ograji oljčne
in brinove vejice, pod njimi visi v velikosti razglednice
fotografija očetove matere v krsti; leži, zagrnjena z belo,
prozorno tančico in po telesu je posuta s svetimi po-
dobicami. Za okencem na sredi je razvožena vaška pot,
za okencem na desni je hlev iz trhlega lesa, na levi pod

15
gankom je gnojišče, svinjak v preduhu, konji v zidani
štali, kokoši, golobnjak, sušilnik, njiva s kozolci, ki se
vlečejo do glavne ceste. Tukaj ob vratih je peč, na štan-
gah visijo ogabne cunje, v katere si teta Mica ovija iz-
puščajaste noge. To je ta soba! Suknja starega gospoda
pada s svojimi polami do poda, na levo in desno stran
naslanjača. Ravnokar je pripotoval iz tujine, mogoče iz
kake evropske dežele ali drugega kontinenta.

Rjavo pobarvane vratnice so visoko nad mano v ometu

in slami, črna, stara kljuka je tik pri moji glavi — sto-
jim v notranjosti sobe, bos, visok samo kak meter. Ali
je še otrok? pomisli tema, ki plava mimo okna v zidu,
in ko potem spet pride, me tamle, v izbi, pri vratih ne
najde več. Kje je?... Čutim v glavi, v svoji temi in
nevidnosti, da moram biti nekje, v neki vrzeli, v katero
sem se zataknil, lahen, nestalen pramen, mogoče sem
v kakšni razvalini.

Na pručici pri čevljih moža sedi moja mama s temno-

zlatastimi lasmi, ki se ji ko zavesice spuščajo po obeh
straneh nizkega čela na zatilje. Kar tako, naenkrat po-
stane moja žena. Vidim njen dolgi, beli obraz z glad-
kimi kostanjevimi lasmi, ki so ji z gumico spete v rep,
njene sloke roke, dolgi, vitki, lepi hrbet z lopaticami, ki
ji še vedno štrlijo ko zakrnela kreljut od garanja na
njivah v mladih letih, ko je bila kmečka rejenka. Stari
gospod oficir nekaj nemo govori, odpira usta hitro in
počasi, a noben glas ne pride iz njih. Samo oči so mu žive
in bleščeče od razvnetega govorjenja, močni, bleščeče
črni punčici mu izstopata ko dve biljardni krogli in se
hitro premikata od leve na desno, iz kotička v kotiček,
k sencem in nosu, navzdol in navzgor. Nad njegovo ra-
mo, prisluškujoče nagnjen, stoji moj oče z mršavim,

76
prstenosivim obrazom in divjim nasmeškom v obrveh in
bradi. Stopim po vlečni megli za korak od vrat in na-
mesto očetove glave zagledam za gospodovo ramo svo-
jo — sebe samega, takšnega kot sem zdaj: sedemintri-
deset let starega, neostriženega, neobritega, s črnoob-
robljenimi naočniki na nosu, v črnem puloverju in rjavi
jersey majici, ki jo nosim na sebi že mesec dni, ponoči
in podnevi, v postelji in v službi, da je že tako uma-
zana, da se pri gibanju nič več ne odleplja od telesa, kot
da je zarasla v mojo kožo. Govorijo okrog naslanjača.
Oče posluša, jaz gledam od vrat, jaz stojim sklonjen nad
ramo gospoda — nekaj črnega in belega je to — in ga
poslušam. Tema gleda noter, med podboji odprtih vrat,
če sem še v izbi. Mama, ne, žena, ki sedi pri gospodovih
nogah, nagne postrani glavo na njegova bedra, na bav-
derca njegovih lahnočrtastih hlač iz črnega sukna; z usti
in ušesom je pri njegovem spolovilu, ko ob morski
školjki. Noč gleda iz veže očeta in mene, oba hkrati sklo-
njena nad levo in desno ramo gospoda; njuna siva plo-
ska obraza sta srepo sklonjena od groze in besa. Molče
in pri miru od zadovoljstva tema opazuje oba obraza
— mojega, ki ga drugače ne vidim, očetovega, ker ga
še nikoli ni videla v taki stiski. Jaz — njen mož ali sin,
odrasli ali otrok, nič ne vem, kdo sem, ki lahko vidi vse
hkrati, mogoče sem spovitek obeh — jo uderem v črno
kuhinjo, kjer kuhajo v kotlih za prašiče, in potem ven
na neskončno široki, z okroglimi kamni tlakovani trg
na Nadelbergu ob Renu, kjer med kostanji in vodnja-
kom stoji rjava katedrala Minstra. Tog in v vročici me-
čem roke v zrak, poskakujem nad pometenimi kamna-
timi tli kakor otrok, zgražam se, ker mama počne brez-
sramne reči — kaj takega še nisem videl pri njej. Saj
mora biti mati vendar otrokom vzgled! Od dvoma, obu-
pa, strahu ne vem, kaj naj bi naredil. Z iztegnjenimi

17
rokami se vrtim okrog sebe v sivi motnjavi zraka, ki se
spreminja v sem in tja letajoče sence sivih in črnih
kamnov, ter tiho, pritajeno, rezko vpijem in ječim. Ne
dojamem, ne razumem, ne predstavljam si. V megleni
topi glavi, ki se razliva vsepovsod čezme, čutim ka-
kor ostro koščico v goltancu, da sem ženski, ki sedi v
kmečki sobi, tudi mož in je ona moja žena. Hitro sto-
pam med sivimi, napol kmečkimi ter napol mestnimi hi-
šicami in dolgim, debelim, sivim zidom po tlakovanem
klancu nizdol. Vse je sivobelo od suhega kamna in be-
lega, oblačnega neba. Po robnikih dolgega pločnika se
igrajo, čepeč in sedeč po krojaško, otroci, ki so mi znani
od nekod, in me vabijo z rokami in klici, naj se pridru-
žim njihovi igri — ristancu, preskakovanju vrvice, tr-
govini, konju na rdečih gugalnih sankah — resnična
otroška leta v Baslu. Samo kje: v Steinenvortstadtu, v
Aschengasse, v Policijskem parku, na griču nad Rue de
la Courronne ali na stopnicah, ki peljejo tja gor? Zra-
ven mene stopa oče ali jaz, tak kakršen sem prav zdaj,
ko hitim v službo pod železniškim nadvozom proti Be-
žigradu — visoka bobrova kučma in dolga težka suknja,
na prsa si tiščim zavitke in vrečke z jabolki, barvami v
tubah, kosilom in pločevinkami lepila, v orokavičeni
roki nosim črno torbo: vse to je podobno nekakšnim
umetnim podaljškom rok. Naenkrat me prebode ostra
bolečina: jaz ali oče trpi v tisti kmečki sobi. Nazaj! Na-
zaj! Stari oficir in mati-žena morata narazen! Kdo je
vzpodbudil koga: otrok sebe odraslega in očeta ali oče
otroka in moža? Ne vem, kdo je, ki lahko gleda dvojico
hkrati. Nimam telesa: zrak je, ki gleda z organom
vida, ki ga čutim za svojega, in hodi z nogami, s kate-
rimi stopam sam: v sivem ozračju vidim tudi neko goro
v nesreči, ki se razletava v črnih sajah in prahu. Stopim
najprej k rjavemu okencu in potem v sobo. Obda me

18
mračnorumena svetloba. Ta soba je drugačna kakor ona
na vasi. Malo večja je, vsa zadelana s temnimi kosi po-
hištva, debela preproga vliva skozi noge tišino in ob-
zirnost, tam, kjer bi morala biti okna, so gosti, temno-
rumeni, resasti zastori. Ob kratki, leseni postelji s sta-
rinskimi končnicami, ki imajo stružene krogle, stoji ši-
valni stroj pod lesenim pokrovom, na stenah so temne
tapete in neštete rodbinske slike; po pohištvu in po tleh
je vse založeno in natlačeno s keramiko, vazami, skle-
dami, ena stvar stoji zraven druge, druga stoji za drugo,
od natrpanosti me zaboli glava. Nekoč sem že moral
biti — bogvekje, bogvekdaj — v smrtonosnem mraku
te rumene, natlačene, zastrte sobe. Pred mano, za konč-
nico, v višini mojega pasu sedi na postelji vojak, gol,
podprt s pernico za hrbtom, mlad je, ko v vojnih letih
na hribu za železnico — samo zdaj, ko je brez uniforme,
je videti še mlajši, bolj rožnat, ko namazan z gledališkim
ličilom in pudrom, njegove oči so še bolj žive, neizči-
tane, spočite, nove ko pri dojenčkih. Zenice v punčici
se naoljeno svetijo, jasno so oddeljene od čistih beloč-
nic. Ima ko Mongol obrito glavo, napol je zleknjen na
kratki, do vznožja odkriti postelji, podobni nekakšnemu
blazinjaku. Mama ali žena, ne vem, katera od njiju je,
je čisto gola, prsne bradavice so ji napete ko prozorni
ventili; sedi med njegovimi raztegnjenimi nogami z de-
belimi čebulami njegovih mod na rjuhi, sklonjena je,
zdaj zdaj bo nagnila glavo k trebuhu in vzela v usta
njegov ko rdeči tilnik popivača nabrekli, plavoškrlatni
ud. Sklonim se čez končnico, pograbim jo odzad okoli
pasu in odnesem iz zasenčene sobe ven, na kamniti kla-
nec z zidom. Nesem jo ko goli moški golo žensko na
Mazzaglijevem kipu Ugrabljenje Sabink, z obema roka-
ma potisnjenima pod bedri in okrog njenega pasu kakor
obroč, tako da je s svojo jabolčasto zadnjico pritisnjena

79
ob moje prsi. Upira se, kriči, cepeta z nogami, udriha s
petami v moj želodec, hoče stran. Tečem ob malih si-
vih, grobo ometanih, pobeljenih hišah. Kam jo nesem,
domov ali zdoma? Kje sem, v katerem kraju? Sem bil
sploh kdaj tukaj? Kateri čas je to? Ali sem njen otrok
in ona moja mati, ali sem mož in je ona moja žena?
Kamniti zidovi so ob meni, križajo se, eni pravokotno
proti meni, eni tečejo drugam; nad zidovi je belo vreme.
Tečem po neskončno dolgem, tlakovanem klancu, okle-
pajoč se je okrog bokov, po ozkem, razpokanem pločniku
v nižavo. Ne vem, kdo sem in kaj mi je ona. Zraven
mojih ram naenkrat hiti moj oče ali jaz, v visoki,
okrogli kučmi, zimskem plašču iz črne volne, s torbo
iz umetnega usnja v oblečenih rokah. Med tekom po-
tisnem, napol v krvoskrunski slasti, napol iz maščeval-
nega besa, roko v njeno vlažno vagino: roka se udre
ko v rokav. Zoprno mi je. To je samo kretnja, ki jo
moram napraviti, da ji dopovem, da je moja žena ali
moja mati. Cepeta z nogami, ker hoče skočiti iz naročja
tega stolonosca in zbežati, pritiskam jo okrog pasu k
svojemu prsnemu košu in tako dirjam z bremenom nje-
nega telesa in otepajočimi ovcami njenih prsi navzdol
po klancu. Samo še nekaj korakov — kmalu bom nekje
prišel do nekih vrat med nizkimi hišami in latastimi
ograjami, skozi katera moram z njo. Na cesti je veliko
ljudi — eni gredo gor, drugi dol, eni hodijo počasi, drugi
hitro, kakor zmeraj. Od sramu bi najraje umrl! Še zme-
rom ne vem, kdo sem.

ČRNA TEMA traja brez konca in kraja. Naenkrat ostra

svetloba. Dvignem se na komolce, podrgnem si oči. Pri
vznožju moje postelje, pod dvema prižganima žarnica-

80
ma stenske svetilke, nekdo napol zleknjen sedi, dremlje
ali bere iz nekih listov, Noge ima skrčene s petami pri
zadnji plati, je v črni majici, s komolci sloni na odeji
nad mojimi koleni, v čašo obeh rok naslanja obraz in
gleda navzdol, v liste, da vidim samo kos čela z obrvmi
in trikotnik nosu pod razkuštranimi lasmi. Zdi se mi
od nekod znan, nimam ga v dobrem spominu. Počasi
izmikam noge izpod njegovih komolcev. Naenkrat dvig-
ne glavo izpod luči. Zazre se vame skozi naočnike, čez
odejo, ki se je postavila pokonci na mojem trebuhu.
Ima ovalen obraz, črno piko nad ustnico na desni, maj-
hen, top nos. Nekaj neslišno reče. Potem se nasmehne
izpod las in pokaže zobe. Naenkrat spoznam, da sem
to jaz. Srce mi hoče razgnati ko boben. Urno se vležem
nazaj. Spet me zagrne tema, ki se koplje iz telesa, izpod
pogrezajočih nog, ki se potapljajo, da nič ne vem, kaj
je spodaj, kaj je zgoraj; vse bližine so neskončno daleč.
Nenadoma se znajdem na železniški postaji. Grem čez
tire proti izhodu, skozi zanemarjeno vežo čakalnice z
ograjami pred blagajnami. Tla so pokrita z blatno, pe-
nasto brozgo, pridem skozi odprta vrata. To je Novo
mesto. Lije, noč je. Moram v vas Prečno ali še dalj.
Nekdo pravi, da je to v nalivu in v taki temi po cesti
ali po bližnjici ob narasli Krki nemogoče. Nasproti po-
staje stoji v temi dreves kmečka gostilna. V njej sva
nekoč, po sejmu, s stricem Karlom jedla golaž. V go-
stilni pije kmet, ki ima vprego. Prosim ga za uslugo,
med pijanci v točilni sobi, vljudno se opirajoč z obema
rokama v vogal njegove mize, prosim ga vnovič zunaj
v temi pred gostilno, pod kapljajočim listnatim dreve-
som. Potem čepim med zaboji, skrinjami, volovskimi
oglavniki. Vozim se čez kolovoze raztopljenih njiv, ob
kosmati steni gozda, potem spet čez planjavo, ure in

6 Sporočila v spanju 81
ure daleč. Vidim kmeta, pokritega s polivinilasto vrečo.
Pod plahto, med skrčenimi nogami, imam svojo rjavo
potovalko s perilom, papirji, knjigami, neseserjem s ste-
kleničko kolonjske vode, brivskim aparatom, koščkom
toaletnega mila. Tresem se od strupenega, mokrega
mraza v svojem pretankem plašču, zobje mi šklepetajo.
Lojtrnik odskakuje in se venomer guglje. Gledam v hr-
bet voznika in si mislim: takole držati hrbet. Zmeraj,
največkrat v brezljudni pokrajini, s pleči obrnjen proti
ljudem in prepuščen na milost in nemilost vsakršni mu-
havosti za hrbtom sedečih.

PRIDEM V NASELJE rjavih, hudo temnorjavih, sko-

rajda črnih lesenih hiš. Stojijo v obliki osmice. Okrog
njih so plotovi iz lubnatih brun. Samo trije črni, ko-
smati ljudje žive v tem zaselku, zaviti do vratu in čez
glavo. Ves čas delajo. Koljejo prašiče na tleh in kozličke
na mizah, mešajo meso s soljo in česnom, sekajo ko-
smate tace in parklje. V peči pečejo kruh. V pragozdu
črnih hoj streljajo merjasce. Vsak dan si rečemo »Do-
bro jutro«, ko se srečamo na sredi osmice, na njenem
najtanjšemu delu, potem se razidemo. Grem lahko samo
po travi do začetka pragozda, ki z vseh strani obdaja kraj
s kožuhom črnih dreves. Trava je gosta, mehka, skoraj
bela, podobna debeli preprogi, prsti ne vidim. Vijoli-
často vresje raste v grmičih. Male modre vetrnice osi-
pajo svoje zvezdice. Drevesa imajo grozde rdečih bunk.
Ogromne gobe — jurčki rastejo pod plevelom zarašče-
nih njiv. Tudi svežnji dračja, rogovil, skladanice drv in
panji ležijo vsepovsod. Veliko čebel je. Sedejo mi v
lase, da glava mrgoli, za uho, na rame, prsi, zrak brni

82
in žužnja od njih. Po tleh lezejo hrošči z bledorožnatimi
oklopi na hrbtih. Najhujše so kobilice. Rjave so ko zvito
uvelo listje. Skačejo izpod nog, na čevlje in naprej po
travi, vsa okolica se premika od njih. Ko pridem do
roba pragozda, ne morem naprej brez orožja. Tu so
rjava, od tal do polovice debel usihajoča drevesa in
pod njimi trnasti kupi odpadlih, tankih vejic. Naprej
sploh ne morem, ne gre, ker ni steze. Samo na začetku
je v črnem razvaljenem blatu lilasta voda ko nafta. Mo-
ram nazaj po gosti, poležani, sprepleteni travi. Živim v
črnorjavi hiši, podobni silosu. Sobe so zložene druga ob
drugo in druga na drugo kakor zaboji iz strohnelega
lesa. Slutim, da se bo nekoč nekaj hudega zgodilo. Spet
se prekobacajo čez bruna oni trije črni, kosmati zavi-
teži. Rečem jim »Dobro jutro«, nato se razidemo. Ves
dan delajo. Koljejo prašiče, ki spijo v dolgih zabojih, in
jagnjeta ter sekajo kozličje noge. Devljejo jih v lonce
in sklede s soljo in česnom. Pečejo kruh. Nastavljajo
polhom, streljajo merjasce. Glava me boli od vsega tega,
a grem lahko le po travi planjave do pragozda, v ka-
terega se ne upam in ne morem. Vresje, rdeče bunke
na drevesih, kobilice, hrošči, drva, bela trava, jurčki.
In spet se vrnem in oni trije preplezajo plot in mi re-
čejo »Dobro jutro«. Nekoč se bo nekaj strašnega zgodilo!
Lahko rjovem na ves glas, kajti tole ni mesto. Ne mo-
rem, ne morem, ne morem več!

Zaprem se v sobo v silosu. Skozi steno in oknice, ki se

slabo zapirajo, slišim vsak udarec, pok, vsak šum, vsak
gib v deščeni hiši, v okolici ali iz pragozda. Imam dvojno
posteljo iz svetlozeleno prepleskanega lesa, ki zaječi pri
vsakem najmanjšem premiku. Ponoči naenkrat zaslišim
glasove — neizrazite in grozne, prišli so pome — ter

6% 83
korake. Ali so lovci, ki streljajo merjasce naokrog? Go-
barji niso. Tudi domačini ne. Koraki se približujejo od
ganka, kjer leži pes čuvaj. Hodijo po trhlenih stopnicah.
Koraki morajo imeti noge in telesa. To niso samo gla-
sovi duha. Telesa in njihove obraze vidim različno. No-
beden od njih ne pride do vrat, nobeden jih ne odpre. Vsi
govorijo, to uganem po napevu njihovega govora, v na-
rečju, posebnem jeziku. Iščem skrito orožje po sobi, a
kakor pogum, ki se ne prikrade v duhu, mi tudi v roke
ničesar ne pade. Vso noč trajajo koraki, rožljanje ve-
rige, ko pes vstaja in maha prišlekom z repom, veter,
ki včasih potegne, kakor od strahu vstajajoči lasje iz
pragozda ali s pobočja, kjer imajo trije domačini zlo-
ženo suhljad in pletere za kurjavo, pa tudi glas kakih
živali, zavitih v volnate luknje noči, podobnih signa-
lom iz teme.

Zjutraj, ko se zasveti, pogledam skozi špranjo v oknici

ven in to, kar zagledam, me vrže od okna. S papirjem
zadelam line v oknici in čez okno obesim še svojo črno
zimsko suknjo. Pred vrata postavim posteljo. Elektrika,
ki ponoči ni gorela, se spet prižge na stropu. Sedem na
posteljo in čakam.

V kotu imam, hvala bogu, papirnato vrečo iz trgovine

s konzervami in mlekom. Lahko vzdržim nekaj dni. A
kaj, ko mi bo tega zmanjkalo?

Od zunaj se ne sliši ničesar. Ko postane svetleje v špra-

njah pri suknji, najbrž je sonce posvetilo na ta hriboviti
kraj, pogledam spet ven, skozi luknje. Le kam sem pri-
šel? Kje je to pravzaprav? Nad nekim podrtim brunom
s staro malto in okrovom nekega železnega stroja z ne-

84
štetimi žicami leta veliki kačji pastir, pisan in mavri-
čast visi v zraku, odvratno živahen in lep. Oh, vedel
sem, da se bo nekaj strašnega zgodilo! Hitro zastrem
spet okno s plaščem in sedem. Rad imam sivino, eno
barvo, en glas. Rjavordeče... sivočrno... sivobelo. Pi-
sanost ubija. Odprem eno izmed konzerv in pijem mle-
ko. Koliko časa bom lahko še ostal tule, v tej sobi, v tej
deščeni hiši? Ali bom sploh še kdaj stopil ven, da bi
lahko zbežal iz te divjine. Jem in slišim svoje mlaska-
nje med nezanesljivimi stenimi svoje sobe. To je šum,
ki ga povzročam sam. Dvignem roko in si pogladim
usta. Dotik je to — koža ob koži. Spregovorim na-
ravnost predse. To je moj glas, a ko poslušam odjek iz
kota, je to glas nekoga drugega. Vstanem in hodim. To
je gibanje in ropot nekoga, ki hodi. V sebi mislim ne-
kaj, delam pa nekaj drugega. Grem pogumno k vratom.
Ne, se stresem od strahu, nočem vedeti, ne videti, rajši
ne grem ven... zunaj bi zagledal nekaj, kar je bilo
do zdaj zakrito in še neizgovorjeno, nekaj, česar še ni-
sem srečal — kar se širi v vsej svoji brezsramnosti in
žaru. Sedem na tla k postelji in obmirujem z rokami na
iztegnjenih nogah in z očmi uprtimi v steno. Kajti v za-
četku je bilo vse moje, vse je bilo enost in jaz, jaz sem
bil natanko tako kot vse drugo — zunanjost je bila
zrcalo, v katerem se je gledala notranjost.

NEKAJ HUDEGA, neka velika nesreča se je iznenada

zgodila. Vsi tečemo iz sobice, kjer nam je bilo dobro,
ko smo sedeli okrog mize pri rumenem ometu. Tečemo
po strmih, ozkih lestvah naše kolibe, ki stoji na visokih
kolih. Zunaj je snežna planjava ali preperela peščev-

85
nata pustinja, do kamor segajo oči, po sredi je zamejena
z nadnaravno visokim, rjavim grmom, ki se vije od naše
stražarnice sem in tja, ravno in ovinkasto v neskonč-
nost obzorja, ki je visoko, kot da se širjava dviguje.
Vzpenja se na brezbarvno, kot kost golo pobočje. Gr-
movje je bledo po vrhu, sivo in belo. Je to storil sovraž-
nik? Nam je pobral žetev iz trnja, jo okužil z boleznijo?
Nekaj senc iz kolibe razkropljeno stoji po snegu, cepeta
z nogami, se tolče z orokavičenimi rokami pod pazdu-
hami. Hodim z dvignjeno brado ob grmovju in gledam
ravni, široki, beli vrh. Visoki, strnjeni zid grma zavija
v ovinke, okljuke, gre v pentlje, pa spet v ravno črto.
Bledica rjavega grma na vršičkih se nepotemnela na-
daljuje, korak za korakom enaka. Sem že daleč, stojim
v polkrogu, ki ga je napravilo bolno grmovje tako, da
je zavilo noter, na tuje zemljišče, ki nas ne zavrača, a
tudi ni gostoljubno; brunarica na kolih, v kateri sem
pravkar sedel, štrli iz snežne beline v daljavi s svojimi
lestvenimi stopničkami. Grem naprej in bledost grma
se zgoraj ponavlja. Vse je zdravo in golo, šibe so močne,
neolupljene, trde in prožne, s podolgovatimi trni in z
rumenimi napetimi krožci tanke kože, iz katere bodo
zrasli novi ostri trni, samo vrh je načet. Ponekod je vi-
deti, da je še cel, a ko pridem do tja, vidim, da so me
ogoljufale oči in da je tisto temnejše na vrhu senca, ki
jo meče bledica sama, daljava ali pa tudi vreme — po-
časno, komaj vidno plavanje in valovanje oblakov na
nepremično strnjenem nebu. Ta del je prav tako okužen,
še bolj je bel ko drugod, kakor da mi hoče enkrat za
vselej dokazati, da res ni možnosti za veselje in da je
moja nespremenljiva slabost, ki jo čutim v želodcu, ne
da bi mogel izbruhati vsaj kapljico grenkobe, edino pra-
vilna. Zdaj sem, čeprav se vse ponavlja, v resnici že pre-

86
cej daleč: koliba je črna pika in tudi sam sem, ne da bi
videl sebe, oddaleč ali odblizu, temna pega na snegu;
to mi potrjuje grmovje.

Obrnem se in grem spet naprej ob visokem zidu grma,

linija grmovja me vleče v daljavo, za sabo, s svojimi
majhnimi spremembami, ki pa ostajajo samo znotraj
njega; čeprav mi je slabo in me zebe, gazim po celem, da
sneg zaradi mene ves čas škriplje in poka. Nikjer ne
vidim konca te brezkončne ravnine pred seboj, mogoče
zato, ker gledam od zgoraj namesto od spodaj in ker je
vsa ravnina v višini. Tako razdaljo že premerim, da raz-
ločno vidim, kako se bledica na grmovju ponavlja od
razgleda do razgleda, najbrž tudi ta brez konca in kraja.
V nekem trenutku me spreleti, da bi se vrnil, a takoj
mi misel odžene izkušnja, kakšen bi bil, če bi se vračal,
kako bi se šele takrat, na znani poti, čutil odrevenelega
in osamljenega sredi veličastnega enoličja vračanja. Mo-
ram naprej! Grmovje zavija v ride, ki štrlijo v sneg ka-
kor rjavosivi rtiči. Zamišljam si, da bi koga srečal, ki se
vrača iz te brezkončnosti, in kako bi po njegovem
obrazu ugotovil, kaj je naprej, in bi se mogoče vrnil,
ko bi zvedel. Zamišljam si, kako se izza naslednje ride
prikaže eden, ne dva, čeprav oba lovca v zelenih pla-
ščih in z nahrbtniki, ki ju je lov in ne pot ob grmovju
odgnal tako daleč za svojim ciljem. Sovražno si ju pred-
stavljam, kako se na glas prerekata, ko razpravljata: »To
je tisto...«, in drugi: »Ja, ja, to je tisto...« Mogoče bi
po kakšni besedi, kakšnem pogledu, koščku, ostanku da-
ljave na njiju odkril tako močno iskustvo o onem, kar še
nikoli ni videlo ljudi, ne slišalo o njih, da bi me zausta-
vilo in pognalo nazaj. Vračata se ob grmovju in raz-
pravljata med mahanjem rok. Izmislim si ju — naj bosta

87
velika, kolikor si sama želita, ko mi bosta začela priha-
jati nasproti izza grmovja. Vidim ju samo za hip, potem
izgineta, komaj sta se prikazala v zraku, že sta — hop!
— z mesta proč; moja domišljija v samoti ni tako moč-
na, da bi ustvarila meso in kri dveh izletnikov na snegu.

Moram in hočem nadaljevati pot. Čeprav me je bolj

strah neizmernosti, kot pa če bi me hoteli ubiti v ko-
libi — moram naprej. Grem kakor nekakšen čudaški
voz, noge so kolesa, oči gledajo veselo iz gumbnic obra-
za v raznolikost neizpremenljivega. Visoko grmovje se
vije pod mano, dol in gor, belo po vrhu, kakor da je
vzdignjena cesta. Ko gre v rahle vzpetine in nižine, ga
vidim ko nasršen, s snegom posut, dlakast rep. Planjava,
po kateri se vije, je tako neizmerna, kot da so se vse rav-
nine in pustinje z vsemi nizkimi planotami, skalami in
sencami vred sešile v eno samo ravan, korak, ki ga na-
pravim, za korak oddaljuje obzorje. Ne bom prišel do
konca, nič hudega. Mogoče pa bom le zagledal tisto, kar
še ni videlo človeka — in bom od strahu umrl. Nič hu-
dega, da grem sam, če bi bil v popotni druščini, bi se
odcepil in ubral svojo pot — o, dolgo je že, kar sem
utrujen od tega, da bi moral vedno znova začeti živeti
z drugimi, kakor da bi se šele tisti trenutek začelo živ-
ljenje, in ga tudi z njimi nehati. Tole hočem in si želim,
ves čas po enem naprej, čeprav bom ostajal vselej na
istem mestu; z nobenimi razlikami na obzorju pred se-
boj, ne za seboj, čeprav bom med hojo umrl; samo da
hodim, da se gibljem, da postanem eno z vsem, kar je
okrog mene, in bom videl vse, kakor obzorje iz vsake
njegove točke brezkončnosti. Kmalu se bo končal šum
mojega dihanja v bližini, kmalu bo minil občutek, da
imam noge in roke, kmalu bo vse to postalo znamenje
ponavljanja, kmalu bo izginila vsakršna razlika.

88
Pustim svoje telo naprej, sam sedim za mizo v kolibi
in igram domino v veseli družbi. Za počitek? Gledam
obraze ljudi okrog sebe pri rumenem ometu. Mika me,
da bi grm zamenjal za njih, da bi ostal z njimi. Bi za-
menjal pot ob dolgem grmu za glavo, ki ima oči zgub-
ljene in zamišljene v globokem miru, usta, ki samolastno
govorijo? Ali bi okrog mene govoril vsak svoje, neoviran
od drugega, v globokem sorodu s svojo resničnostjo in
s svojim duhom, ki plava ped nad njegovo glavo?

Ne, ne, v hiši vsi enako mislijo, tudi jaz sam.

Moram naprej. Oblečen sem v svojo kožo, nek vroč

ogenj, ki se imenuje različno, žareč plamen s črnimi,
hudo občutljivimi in bolečimi zublji gori v meni, vsako-
krat me zaboli, ko vzplapola. Bolečina me raznaša, a
noge gredo naprej ko misel. Ali bo planjava kmalu mi-
slila, da sem kamen, peščevnata pot, mogoče celo grm,
bo kmalu pozabila na razločke in razliko, me izbrisala,
se me navadila?

89