Svetlana Jandrić

PREPIS GOVORJENEGA BESEDILA – ALEKSANDRINKE

Doma sem pustila šestmesečnega dojenčka Draga. Zanj je potem skrbela sestra. Triletno hčerko
Bojano pa je imel mož in je zanjo, pozneje pa še za sina, vedno lepo skrbela moja dobra tašča. Pred
ladjo so me čakale sestrične in častne sestre; tako sem prebila noč v azilu. Že naslednji dan sem
odšla k družini Josepeja Maletija iz Švice in pri njih ostala 20 mesecev. Bila sem dojilja 3 mesece
stare punčke, ki je mama ni mogla dojiti. Moja dolžnost je bila hraniti otroka in skrbeti zanj. Da bi
imela dovolj mleka, so mi pripravljali pet obrokov hrane dnevno. Kuhali so dobro, tako po naše,
ampak zame je bilo preveč. V parku, kamor sem vozila dojenčka, sem večkrat celo odvrgla sendviče.
Otroček je spal v sobi z nono, ampak jaz sem morala biti zraven. Ko sem sedela ob posteljici te
punčke, sem molila k vsem svetnikom, da bi obvarovali mojo družino. Pošta od doma je redno
prihajala. Enkrat je pisal mož, drugič sestra, bila sem vesela vsake domače besede, hvaležna, da je
bilo doma vse v redu. Tudi tujo punčko sem vzljubila, toda tretje leto so se vrnili v Švico in niso bili
dovolj bogati, da bi me vzeli s sabo. Tako sem se potem zaposlila kot sobarica pri družini sirijskega
zobozdravnika v Ramljah pri Aleksandriji.

Bili so zelo bogati lastniki velikih bombažnih plantaž. Ko se je rodila hčerka Andre, sem morala
prevzeti vso skrb zanjo, jo hraniti. S to punčko sem potem živela skoraj 20 let, kot bi bila moja. Prvič
sem šla domov po sedmih letih, leta 1934, in ostala v Mirnu eno leto. Hčerka, ki je imela deset let,
me je sprejela. Fant, ki me ni poznal, me je zavračal. Bilo je hudo. Ko se je bližal datum prekinitve
veljave potnega lista, sem zaradi pomanjkanja, ki je vladalo doma, spet odšla v Egipt. Andreini starši
so odhajali vsako leto na potovanje v Evropo. Včasih sem šla z njimi, takrat se lahko prišla tudi v
Miren. Kar sem zaslužila, sem pošiljala domov. Denar sem prilagala pismom, vendar so ga dvakrat
zaman pričakovali. Ko sem prišla po vojni leta 1947 domov, je bila hiša sicer obnovljena, ampak spet
so me čakali upniki. Sin Drago je imel že 20 let. Hčerka Bojana 23. Mož je imel že 50 let. Najina
taboljša leta so šla … ko sem bila daleč od svojih, nisem razmišljala o možu, samo o otrocih. Ko sem
odhajala, sem imela 24 let, on 28. Nihče mi ni povedal, kaj me čaka v tujini. Prepričana sem bila, da
grem za nekaj let, toda kar naprej se je vleklo, potem je prišla vojna. Hm … 20 let tujine.
Svetlana Jandrić

Domača naloga

Izseljevanje in življenje v tujini je pogost motiv v ljudskih pesmih (to so ponarodele pesmi, ki se ustno
prenašajo iz roda v rod, njihov nastanek ni datiran). Ljudske pesmi, opremljene s sodobno glasbo,
izvaja skupina Katalena. Poslušajte prekmursko pesem o selitvi v Ameriko, kamor so se Slovenci
zaradi ekonomske stiske množično selili konec 19. stoletja. Na levi je originalni zapis, na desni pa
prevod v sodobni knjižni jezik.
https://www.youtube.com/watch?v=vMOUUlasEGM

Gda se dragi v Ameriko odpravla Ko se dragi v Ameriko odpravlja

(Prekmurska) (transkripcija v moderno slovenščino)

Vöra bije, sunce mi zahaja, Ura bije, sonce mi zahaja,

gda se dragi v Ameriko odpravla. ko se dragi v Ameriko odpravlja.

Te sam svoga dragoga ja pitala: Zato sem svojega dragega jaz vprašala:
Kam ti bodem, dragi golub, pisala? Kam ti bom, dragi golob, pisala?

Piši, piši, draga, v Ameriko, Piši, piši, draga, v Ameriko,

tam me najde tvoje pismo žalostno. tam me najde tvoje pismo žalostno.

Sivo morje, da si strašno široko, Sivo morje, ker si strašno široko,

vozil sem se šestnajst dani daleko. vozil sem se šestnajst dni daleč.

V Nevi Jorki cügi so zafüčkali, V New Yorku so vlaki zgrešili,

šteri so me do Jonstona vozili. oni so me do Johnstona vozili.

V Jonstone varoš same so fabrike, V mestu Johnston so samo tovarne,

sive gore vse so z dimom zakrite. sive gore vse so z dimom zakrite.

Jonstone varoš, strašno si veliki, Johnston mesto, strašno si veliko,

gde se mantra vnogi sinek slovenski. tam se muči marsikateri sinek slovenski.

Bolje bi bilo, da me mati ne bi rodila, Bolje bi bilo, da me mati ne bi rodila,

nego da mi je Amerika sodjena. kot da mi je Amerika usojena.
Svetlana Jandrić

Kakšno je občutje v pesmi?