Vodik

→ ima en elektron in en proton

VODIK, KISIK, → trije izotopi z masnimi števili 1, 2 in 3

VODA vodik 99,9855 masnih %

devterij, D 0,0145 %
in tricij, T 10−15 %

VODIKOV PEROKSID →
→
v plinastem vodiku so dvoatomne molekule H2
ker je vez H−H močna, je vodik pri običajnih pogojih
nereaktiven

1
→ atomaren vodik je zelo reaktiven
→ spojine vodika z drugimi elementi imenujemo hidridi
→ vodik lahko

i) odda elektron, nastane proton H+, → tvori eno kovalentno vez

ki je zelo reaktiven in ne obstaja samostojno izjema so borovi hidridi (teorija MO, večjedrne vezi)

ii) sprejme elektron, nastane hidridni ion H− → če je vodik vezan na močno elektronegativen
elektronska afiniteta vodika je −67,2 kJ/mol, vendar je atom (F, O ali N), nastanejo vodikove vezi
nastanek H− iz H2 endotermen proces

iii) tvori kovalentno vez

polarnost/nepolarnost vezi zavisi od elektronegativnosti
partnerja v vezi

2
Viri Pridobivanje

→ v človeku dostopnem delu Zemlje je 1,02 masnih %

vodika → reakcija vodne pare z razžarjenim koksom, vodni plin

→ v atmosferi je vodik v sledovih, v višinah nad 100 km C + H2O(g) ↔ CO + H2 ∆H° = 131,9 kJ

je pretežno le vodik CO + H2O(g) ↔ CO2 + H2 ∆H° = 41,2 kJ

→ najbolj razširjena vodikova spojina je voda → elektroliza NaCl(aq)

3
 Fizikalne lastnosti vodika
Pridobivanje v laboratoriju
→ nizko tališče (−259,19 °C), nizko vrelišče (−252,76 °C)
→ reakcija med kovino (Zn, Fe, Al) in kislino (20% HCl ali H2SO4)
→ najmanjša gostota
Zn + 2HCl → ZnCl2 + H2
0,08987 g/L pri 0 °C in 101,3 kPa,
zato velik vzgon
→ reakcija nekaterih kovin (Zn, Al ali Si) s hidroksidom
Al + NaOH + 3H2O → 3/2H2 + Na[Al(OH)4]
→ molekule so majhne in imajo veliko hitrost, zato
velika hitrost difuzije/efuzije
→ reakcije alkalijskih/zemeljskoalkalijskih kovin z vodo
2Na + 2H2O → H2 + 2NaOH
→ slaba topnost v vodi
0,0215 L v 1 L vode pri 0 °C in 101,3 kPa
→ reakcije ionskih hidridov z vodo
CaH2 + 2H2O → Ca(OH)2 + 2H2
→ velike količine vodika se topijo v nekaterih kovinah
npr. 1 L v 1 cm3 Pd

4
Kemijske lastnosti

Reakcija s kisikom
2H2 + O2 → 2H2O ∆H° = −571,12 kJ Danielov gorilnik, v katerem plina gorita na mestu, kjer se
pomešata.
Zmes H2/O2 je pri sobni temperaturi povsem nereaktivna, ker
je hitrost reakcije zanemarljiva. plamen H2/O2 T = 3000 °C
plamen H2/zrak T = 2000 °C
Pri povišani temperaturi (600 °C) je hitrost zelo velika, reakcija
je eksplozivna. prebitek H2 reduktivna atmosfera, uporabno za varjenje
prebitek O2 oksidativna atmosfera, uporabno za rezanje
Eksplozivna je tudi zmes H2/zrak. kovin

Eksotermnost reakcije izkoriščamo za avtogeno varjenje,

rezanje kovin in taljenje snovi z visokimi tališči.

5
Uporaba H2 Vodikove spojine (hidridi)

→ v sintezi NH3, HCl, CH3OH
→ za hidrogeniranje v rafinerijah in pri pretvorbi olj
v maščobe
→ za redukcije oksidov kovin
Ionski hidridi so trdne snovi. V kristalnih strukturah
so ioni H−. Taline prevajajo električni tok.
Pri reakciji z vodo nastaneta vodik in ustrezen hidroksid.
Kovalentni hidridi so tekočine ali plini. Zgrajeni so iz
molekul. Vodik je elektropozitivnejši del molekule.

→ za raketna goriva Skupina hidridov prehodnih elementov ni enotna. Lahko so

trdne raztopine, lahko tudi zlitine.

6
 Kako kisik tvori spojine?
Kisik
 če sprejme 2 elektrona, nastane oksidni ion O2−
 V človeku dostopnem delu Zemlje je 50,5 masnih % kisika,
vsak drugi atom je kisikov atom. 1/2O2(g) → 2O(g) ∆H° = 249 kJ
 Glavna vira sta voda in zrak. O(g) + 2e− → O2−(g) ∆H° = 659 kJ
Kisik in voda omogočata življenje na Zemlji. 1/2O2(g) + 2e− → O2−(g) ∆H° = 908 kJ
 Plinasti kisik ima dvoatomne molekule O2. Vez je močna,
497,3 kJ/mol. Gre za dvojno vez. Znanih je mnogo ionskih oksidov.
Kljub močni vezi je kisik reaktiven element. Porabo energije pri nastanku ionov kompenzira velika
Molekula O2 je paramagnetna. Razlaga strukture O2 s mrežna energija.
teorijo molekulskih orbital.
 Druga alotropna modifikacija je ozon O3 ali trikisik.  lahko tvori dve kovalentni vezi, ali z dvema atomoma
dve enojni vezi pod kotom ali z enim atomom eno
dvojno vez

7
 Sestava zraka (v %)
 lahko sprejme 1 e− in tvori eno kovalentno vez, npr. OH−

dušik 78,09
 redkeje tvori tri (H3O+, R2OH+), kjer je razporeditev
skupin okrog kisika piramidalna, kisik 20,95
ali Ar 0,93
štiri kovalentne vezi, v Be4O(CH3COO)6 s CO2 0,03
tetraedrično razporeditvijo berilijevih atomov Ne 1,6×10−3
okrog kisika
He 4,6×10−4
Kr 1,1×10−4
Xe 8,0×10−6

8
Frakcionirana destilacija utekočinjenega zraka
Pridobivanje v laboratoriju
Lindejev postopek utekočinjanja zraka je osnovan na Joule-
Thomsonovem efektu (plin se pri ekspanziji skozi šobo hladi):
2KMnO4 + 5H2O2 + 3H2SO4 → 2MnSO4 + K2SO4 + 8H2O + 5O2
 zrak se najprej stisne na 200 atm
Termični razkroj različnih oksosoli:
 zrak se pri tem segreje, zato ga je potrebno hladiti
 stisnjeni zrak se ekspandira skozi šobo, pri čemer se ohladi
2KClO3 → 2KCl + 3O2 pri 500 °C ali v prisotnosti MnO2
za 45 °C
pri 150 °C
 s tako ohlajenem zrakom se ohlaja naslednja količina
stisnjenega zraka, ki se zato pri ekspanziji ohladi že na
2KNO3 → 2KNO2 + O2
nižjo temperaturo
 sčasoma se zrak ohladi do vrelišča
2HgO → 2Hg + O2
Kisik (−183 °C) in dušik (−196 °C) je mogoče ločiti s frakcionirno
destilacijo. 2BaO2 ↔ 2BaO + O2

9
 Kemijske lastnosti kisika
Fizikalne lastnosti kisika
 reakcije z mnogimi elementi so zelo eksotermne (gorenje:
 tališče pri −218,75 °C, vrelišče pri −182,97 °C sproščanje toplote in svetlobe), ker nastanejo ionski oksidi
z veliko mrežno energijo ali molekulski oksidi z močnimi
 plinasti kisik je brezbarven, tekoč svetlo moder, trden pa kovalentnimi vezmi
temno moder
 gorenje v zraku je manj intenzivno kot v kisiku
 topnost: 0,049 L v 1 L vode pri 0 °C in 101,3 kPa
 spajanje goriv (lesa, premoga, plina ali nafte) s kisikom kot
 je paramagneten vir energije

 spajanje s kisikom je osnova dihanja, trohnenja

10
Ionski oksidi
Imajo bazične lastnosti.
Pri raztapljanju ionskih oksidov vodi nastanejo hidroksidi. Bazični oksidi dajo s kislinami neposredno soli.

O2−(s) + H2O(l) ↔ 2OH−(aq) K = 1022 CaO + 2HCl → CaCl2 + H2O

Molekulski (kovalentni) oksidi

Pri reakcijah z vodo dajo kisline. Kisli oksidi dajo z bazami neposredno soli.

N2O5 HNO3 N2O5 + 2NaOH → 2NaNO3 + H2O

CO2 H2CO3
P4O10 H3PO4

11
 Ozon

 nastane pri reakciji atomarnega kisika z molekularnim

Amfoterni oksidi reagirajo tako s kislinami kot z bazami.
kisikom

1/2O2 → O ∆H° = 248,6 kJ

ZnO + 2HCl → ZnCl2 + H2O
O + O2 → O 3 ∆H° = −107,1 kJ
3/2O2 → O3 ∆H° = 141,5 kJ
ZnO + 2NaOH + H2O → Na2[Zn(OH)4]
 pridobivanje iz kisika v električnem polju (ozonizator)
zaradi velike napetosti med poloma kondenzatorja pride do
temne razelektritve, ki povzroči delen razpad molekul na
atome
pretvorba do 15 % kisika v ozon

12
Fizikalne lastnosti ozona  je zelo močan oksidant

O3 + 2H+ + 2e− → O2 + H2O U° = 2,07 V

 vrelišče pri −110,51 °C, tališče pri −192,5 °C O2 + 4H+ + 4e− → 2H2O U° = 1,22 V
 plinasti ozon je modre barve
 značilna reakcija (tudi dokazna reakcija)
 ima značilen vonj (grško ozein = dišati), zato ga
zaznamo tudi pri razredčenju 1 : 500 000 2I− + O3 + H2O → I2 + 2OH− + O2

 oksidira mnoge organske snovi (gumo, barvila)

13
Voda
 morje prekriva 3/4 površine Zemlje
 v ozračju je do 4 % vodne pare
 v naravi ni čiste vode
deževnica vsebuje raztopljene pline (kisik, dušik in
ogljikov dioksid)
površinske vode vsebujejo raztopljene soli (magnezijeve
in kalcijeve hidrogenkarbonate in sulfate(VI))
morska voda vsebuje povprečno 3,5 % soli
Površinska voda z raztopljenimi solmi se imenuje trda voda.
V njej se milo manj peni kot v čisti ali mehki vodi.
MgCO3 + H2O + CO2 ↔ Mg(HCO3)2
CaCO3 + H2O + CO2 ↔ Ca(HCO3)2
Raztopljena Mg(HCO3)2 in Ca(HCO3)2 predstavljata prehodno
trdoto vode.
CaSO4 in nekatere druge soli predstavljajo stalno trdoto
vode.
14
 Mehčanje vode
Vsebnost soli v vodi podajamo v trdotnih stopinjah.
 Kalcijeve soli se odstranijo z dodatkom apna in sode:
Enota: 1 mg CaO/100 mL vode
(množina ostalih soli se preračuna v mg CaO)
Ca(HCO3)2 + Ca(OH)2 → 2CaCO3 + 2H2O
CaSO4 + Na2CO3 → CaCO3 + Na2SO4

zelo trda voda (na Krasu) nad 20 trdotnih stopinj  Z ionskimi izmenjevalci.
Kationski izmenjevalec veže katione, v vodo odda
voda v Ljubljani okrog 10 trdotnih stopinj vodikove ione.
Anionski izmenjevalec veže anione, v vodo odda
hidroksidne ione.

15
Vodikov peroksid

 Ne nastane neposredno iz elementov. Manjše količine H2O2 se dobi iz barijevega peroksida.

H2 + 1/2O2 → H2O ∆H° = −285,56 kJ BaO2 + H2SO4 → BaSO4 + H2O2

H2O2 → H2O + 1/2O2 ∆H° = −98,41 kJ
H2 + O2 → H2O2 ∆H° = −187,15 kJ

 Molekula ima nenavadno obliko. Razlaga z Nyholm-

Gillespievim pravilom.

 V prodaji 30 % vodna raztopina.

 Uporaba za beljenje papirja, bombaža, kot razkužilo

v medicini ...

16
 Kemijske lastnosti

Fizikalne lastnosti  je neobstojna snov, razpada po reakciji

 tališče pri −0,89 °C, vrelišče pri 152,1 °C 2H2O2 → 2H2O + O2

 gostota je 1,45 g/cm3 reakcijo katalizirajo razne kovine (Pt), oksidi (MnO2),
snovi z veliko specifično površino
 čist vodikov peroksid (100 %) je modrikaste barve
 je močan oksidant
 v tekočem stanju so molekule med seboj povezane z
vodikovimi vezmi H2O2 + 2H+ + 2e− → 2H2O U° = 1,77 V

2KI + H2O2 + H2SO4 → I2 + K2SO4 + 2H2O

17
 V reakcijah z močnejšimi oksidanti je reducent.  Pri gorenju Na na zraku nastane natrijev peroksid

PbO2 + H2O2 + 2HNO3 → Pb(NO3)2 + 2H2O + O2 2Na + O2 → Na2O2

2KMnO4 + 5H2O2 + 3H2SO4 → 2MnSO4 + K2SO4 + 8H2O + 5O2  Pri gorenju K, Rb ali Cs na zraku ali v kisiku nastanejo
superoksidi (hiperoksidi)
Takrat nastane plinasti kisik.
K + O2 → KO2
 Je šibka kislina.
V kristalnih strukturah so ioni O2−. Superoksidni ion je
H2O2 + H2O ↔ HO2− + H3O+ Ka = 10−12 paramagneten.

Z močnimi bazami daje težko topne perokside. Superoksidi reagirajo z ogljikovim dioksidom

H2O2 + Ba(OH)2 + 6H2O → BaO2∙8H2O 4KO2(s) + 2CO2(g) → 2K2CO3(s) + 3O2(g)

18