CIVILNO PROCESNO PRAVO

skripta

prof. Aleš Galič

prof. Jerca Kramberger Škerl

Alja Podlesnik

oktober 2014
I. SPLOŠNI POJMI
1 NAMEN CIVILNEGA PRAVDNEGA POSTOPKA
 Namen civilnega pravdnega postopka je razrešiti civilni spor – doseči avtoritativno odločitev o spornem
pravnem razmerju oz. sporni pravici.
o Sporna razmerja so vsa razmerja, o katerih odločajo redna sodišča. To so:
 premoženjska razmerja,
 druga civilnopravna razmerja,
 osebna razmerja,
 družinska razmerja.
 Civilnopravne pravice so dispozitivne narave (so pravne možnosti, ki jih ima posameznik). Posameznik
lahko te možnosti izkoristi, ali pa ne. Zato ima pravdni postopek INDIVIDUALISTIČEN ZNAČAJ, ki se
izraža v dveh bistvenih načelih:
o NAČELO DISPOZITIVNOSTI: pravda je v celoti v rokah strank (po volji strank se postopek
začne, teče in konča);
o NAČELO RAZPRAVNOSTI: dominacija strank pri zbiranju procesnega gradiva (procesno
gradivo je vse, kar je lahko podlaga sodbe).
 Izjemoma je uveljavljeno NAČELO OFICIALNOSTI:
o V določenih primerih sodišče odloča po UD ne glede na voljo strank. Potem, ko stranke začnejo
postopek, je nadaljnji tek postopka v rokah sodišča.
o 7/II ZPP: Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih
stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati
z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3/III ZPP: Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki 1.
nasprotuje prisilnim predpisom, 2. nasprotuje moralnim pravilom), vendar svoje odločbe ne sme
opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.
 V takih primerih lahko sodišče ugotovi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja
dokaze, ki jih stranke niso predlagale.
 Sodišče brez posebnega predloga strank uporablja izkustvena pravila, pravila znanosti in
strok ter pravila logičnega mišljenja. Sodišče samo uporablja pravna pravila, pri čemer ni
vezano na pravno kvalifikacijo in pravne trditve strank.
 MATERIALNO PROCESNO VODSTVO (285 ZPP): sodnik mora s postavljanjem vprašanj in na drug
primeren način skrbeti, da stranke med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo
nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na
navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno
pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.
 DVOJEN CILJ PRAVDNEGA POSTOPKA:
o zaščititi individualne interese (strankam se ponudi uspešna oblika za varstvo njihovih pravic),
o zagotoviti uveljavitev javnih interesov (zagotoviti uveljavitev pravnega reda družbene ureditve).

2 PRAVNA NARAVA PRAVDNEGA POSTOPKA

 Pravdni postopek je sestavljen iz procesnih dejanj procesnih subjektov, ki imajo za cilj odločitev o
utemeljenosti tožnikovega zahtevka.
 PROCESNI SUBJEKTI so:
o sodišče,
o stranke in
1
 o drugi udeleženci.
 TEORIJE O PRAVNI NARAVI PRAVDNEGA POSTOPKA:
o KONTRAKTUALNA (POGODBENA) TEORIJA:
 Pravda je izpolnjevanje obveznosti iz določenega pravnega posla.
 Danes nima pomena, ker stranke niso dolžne sodelovati v postopku. Procesno razmerje
obstaja samostojno, ne glede na obstoj materialnega razmerja.
 Uporablja se za opredelitev pravne narave arbitražnega postopka (pogodba o arbitraži).
o ČISTA PROCESNA TEORIJA:
 Pravda je čisto procesno razmerje javnopravne narave. Za nastanek razmerja morajo biti
izpolnjene procesne predpostavke.
 Glede subjektov obstajajo tri koncepcije:
 CIVILISTIČNA KONCEPCIJA:
o Procesno razmerje obstaja le med eno in drugo stranko.
 PUBLICISTIČNA KONCEPCIJA:
o Procesno razmerje obstaja le med obema strankama in sodiščem.
 KONCEPCIJA O TRISTRANSKEM PROCESNEM RAZMERJU:
o Procesno razmerje obstaja med eno in drugo stranko ter med obema
strankama in sodiščem.
 Šibkost: procesno razmerje se konstruira kot pravno razmerje, v katerem za stranke ne
obstajajo dolžnosti (imajo le možnosti sodelovati v procesu).
o TEORIJA O CIVILNI PRAVDI KOT PRAVNI SITUACIJI:
 Pravda ne pomeni pravnega razmerja, ker ne obstajajo medsebojne dolžnosti. V pravdi
obstajajo le elementi razmerja, ki lahko pripeljejo do izoblikovanja razmerja.
 Pravnomočna sodba ustvari med strankama pravno razmerje.
 Slovenska teorija zastopa procesno teorijo in koncepcijo o tristranskem procesnem razmerju.

3 POJEM IN VSEBINA CIVILNEGA PROCESNEGA PRAVA

 Civilno procesno pravo je sistem pravnih pravil, ki urejajo sodno uveljavljanje varstva civilnih pravic.
 Najpomembnejša pravila so:
o temeljna načela civilnega procesnega prava,
o pravila o procesnih subjektih,
o pravila o procesnih dejanjih.
 Civilno procesno pravo sestavljata dve vrsti pravil:
o organizacijska pravila (določbe, ki urejajo položaj sodišč, ustanavljanje, notranjo organizacijo in
poslovanje sodišč, letni razpored, dodeljevanje, …),
o pravila funkcionalnega procesnega prava (vsa pravila o postopku: procesne predpostavke, temeljna
načela, procesni subjekti, vsebina, oblika in učinki procesnih dejanj, potek postopka in posebni
postopki).

4 RAZMERJE MED MATERIALNIM IN PROCESNIM PRAVOM

 Procesno pravo je odvisno od materialnega civilnega prava.
 Stvarna pristojnost se določa po normah materialnega prava. Civilna sodišča sodijo v sporih iz:
o premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih (v teh sporih so pravice dispozitivne), če ni spor
po zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča,
2
 o osebnih in družinskih razmerjih (veljajo kogentne določbe), če ni spor po zakonu v pristojnosti
specializiranega sodišča.
 Specializirana sodišča so:
o sodišča za delovne in socialne spore – sodijo v:
 individualnih delovnih sporih,
 kolektivnih delovnih sporih,
 sporih socialne varnosti,
o upravna sodišča (v upravnem sporu odloča sodišče o razmerjih z zasebnimi in javnimi elementi).
 PRAVOVARSTVENI ZAHTEVEK:
o Poznamo dve teoriji o naravi pravovarstvenega zahtevka:
 MATERIALNOPRAVNA TEORIJA:
 pravovarstveni zahtevek ne obstaja zunaj konkretnega civilnega razmerja,
 PROCESNA TEORIJA:
 zahtevati pravno varstvo je individualna javna pravica, ki se razlikuje od pravice
materialnega prava,
 različne variante oz. koncepcije:
o KONCEPCIJA O ABSTRAKTNEM PRAVOVAR. ZAHTEVKU:
 vsakemu pravnemu subjektu pripada abstraktna pravica zahtevati
izdajo sodbe, in sicer neodvisno od pravice materialnega prava,
o KONCEPCIJA O KONKRETNEM PRAVOVAR. ZAHTEVKU:
 pravica zahtevati pravno varstvo pripada subjektu, ki v trenutku
vložitve tožbe izpolnjuje materialne in procesne predpostavke.
o MONISTIČNA SINTETIČNA KONCEPCIJA:
 uveljavljena v sodobni teoriji,
 združuje materialno in procesno teorijo,
 bistvo pravovarstvenega zahtevka je strukturalni del pravice materialnega prava in
konstitutivni del tožbe,
 vsako pravno urejeno razmerje vsebuje dve pooblastili:
 pooblastilo zahtevati od sopogodbenika izpolnitev obveznosti in
 pooblastilo zahtevati od državnih organov varstvo svoje pravice.

5 RAZMERJE MED PRAVDNIM POSTOPKOM IN DRUGIMI POSTOPKI

5.1 RAZMERJE MED PRAVDNIM IN NEPRAVDNIM POSTOPKOM
 Teorije o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom so:
o TEORIJA SPORA:
 pravda: sporne zadeve med strankama,
 nepravda: nesporne zadeve med strankama,
o TEORIJA PREVENCIJE IN REPRESIJE:
 pravda: represija (namen je sankcionirati nastale kršitve),
 nepravda: prevencija (namen je preprečevati kršitve),
o TEORIJA STRANK:
 pravda: stranke imajo nasprotujoče si interese,
 nepravda: stranke predlagajo izdajo odločbe v skupnem interesu,

3
 o TEORIJA O RAZLIČNI NARAVI ODLOČB:
 pravda: dekleratorne odločbe (avtoritativno ugotavljajo (ne)obstoj pravic in razmerij,
 nepravda: konstitutivne odločbe (ustanovitev, ukinitev ali sprememba pravnega razmerja),
o TEORIJA UPRAVNEGA DELOVANJA:
 delovanje sodišč v nepravdi je podobo upravnemu odločanju.
 Nobena teorija ni pravilna, zato se uporablja POZITIVISTIČNA ALI PRAGMATIČNA RAZMEJITEV:
o ali gre za pravdno ali nepravdno zadevo je odvisno od tega, ali je zakonodajalec za njeno reševanje
predpisal pravdni ali nepravdni postopek,
o za odločanje v civilnih zadevah je vedno pristojno pravdno sodišče, razen če zakon določa drugače
 RAZLIKE MED PRAVNDIM IN NEPRAVDNIM POSTOPKOM:
o norme pravdnega postopka so strožje,
o pravdni postopek se začne na predlog strank (dispozitivno načelo), nepravdni pa se pogosto začne
po UD (oficialno načelo),
o v nepravdnem postopku je bolj poudarjeno preiskovalno načelo (nepravdno sodišče lahko razišče
dejstva, ki jih stranki nista navajali),
o v pravdnem postopku sta bolj poudarjeni načeli ustnosti in neposrednosti,
o v pravdi sta dve stranki: tožnik in toženec, v nepravdi so udeleženci: predlagatelj in nasprotni
udeleženec,
o drugačna ureditev pravnih sredstev.
 Če pravdno sodišče ugotovi, da je treba postopek voditi po pravilih nepravdnega postopka, s sklepom
ustavi pravdni postopek. Po pravnomočnosti sklepa se postopek nadaljuje pred pristojnim nepravdnim
sodiščem. Enako velja, če nepravdno sodišče ugotovi, da je treba postopek voditi po pravilih pravde.
 PRIMERI NEPRAVDNEGA POSTOPKA:
o zapuščinski postopek,
o postopek za ureditev razmerij med solastniki,
o postopek za delitev skupnega premoženja,
o postopek za ureditev meje,
o ZK postopek,
o postopek razlastitve = ekspropriacije,
o postopek o razglasitvi pogrešanih za mrtve,
o postopek za omejitev, odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti,
o postopek za podaljšanje, odvzem in vrnitev roditeljske pravice, …

5.2 RAZMERJE MED PRAVDNIM IN IZVRŠILNIM POSTOPKOM

 Če odločba v pravdi ne učinkuje sama po sebi (dekleratorna odločba) in nalaga tožencu dajatev, storitev,
opustitev ali dopustitev, pravnega varstva ni mogoče v celoti zagotoviti v pravdi. Če toženec ne izvrši
izpolnitvenega naloga, sledi prisilna izvršitev.
 Izvršilni postopek je samostojen.
 Izvršbo potrebujejo le dajatvene sodbe, kadar toženec prostovoljno ne izpolni izpolnitvenega naloga.

5.3 RAZMERJE MED PRAVDNIM IN UPRAVNIM POSTOPKOM

 Upravna stvar je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oz. druge stranke
na področju upravnega prava. Upravna zadeva je zadeva, v kateri gre za kolizijo zasebnih in javnih
interesov. V civilnem sporu pa gre za kolizijo med interesi fizičnih ali pravnih oseb.
4
  Upravna pristojnost je pozitivistično opredeljena. V upravnem postopku se odloča, kadar tako predpisuje
zakon. Če zakon posebej ne predpiše upravne pristojnosti, je treba uveljavljati varstvo pred civilnim
sodiščem. Upravni postopek je predpisan, kadar je potrebna večja hitrost in enostavnost postopka ter
odločanje zahteva posebno strokovno znanje.
 ODLOČANJE O PRISTOJNOSTI (KOMPETENCA O KOMPETENCI):
o pomeni, da so sodišča pristojna odločati, ali zadeva spada v sodno ali upravno pristojnost,
o v sporu zaradi pristojnosti (tj. KOMPETENČNI SPOR) med upravnimi organi in sodišči odloča
Ustavno sodišče RS.
 Pravdno sodišče mora med postopkom ves čas po UD paziti, ali spada spor v sodno pristojnost. Če ugotovi,
da sodišče ni pristojno, temveč je pristojen upravni organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena
pravdna dejanja in zavrže tožbo (18/II ZPP).
 Če sodišče odloči o sporu iz upravne pristojnosti, je podana ABK, zoper katero je dovoljena tudi revizija.
 Če upravni organ izda odločbo v zadevi iz sodne pristojnosti, je odločba nična po samem zakonu (za nično
jo je mogoče razglasiti kadarkoli po UD, na predlog stranke ali DT).
 PREDHODNA VPRAŠANJA:
o Če je odločba pravdnega sodišča odvisna od upravne rešitve predhodnega vprašanja o obstoju
pravice ali pravnega razmerja, lahko sodišče samo reši to vprašanje ali se odloči, da ga ne bo
reševalo, prekine postopek in počaka na odločitev upravnega organa (13 ZPP).
o Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju ima učinek le v pravdi (ne vpliva na upravni postopek).
o Če je o predhodnem vprašanju upravni organ že odločil, je pravdno sodišče na tako odločitev
vezano. Tudi upravni organ je vezan na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča.
 UPRAVNI SPOR:
o Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov ter nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno
sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij.
o Upravno sodišče odloča o:
 upravnih sporih,
 sporih o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice
posameznika.
o V upravnem sporu sodita Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS.
o Vrhovno sodišče RS odloča v naslednjih sporih:
 v »običajnih« upravnih sporih odloča o pritožbi zoper sodbe Upravnega sodišča,
 na I. stopnji odloča:
 v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v DZ, DS in volitve
predsednika države,
 v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, izvolitve, imenovanja in
razrešitve oseb s strani predsednika države, DZ, DS ali vlade,
 v sporih o zakonitosti upravnih aktov, ki so jih izdali državni organi ali nosilci
javnih pooblastil na ravni države.
o Upravni spor je spor polne jurisdikcije: to pomeni, da je možno uveljavljati vse napake upravnih
organov pri odločanju.

5.4 RAZMERJE MED PRAVDNIM IN KAZENSKIM POSTOPKOM

 PREDHODNA VPRAŠANJA:
o Če je odločba civilnega sodišča odvisna od predhodne rešitve kazenskega sodišča, lahko civilno
sodišče samo reši vprašanje ali prekine postopek in počaka na odločitev kazenskega sodišča.
5
 Odločba civilnega sodišča o predhodnem vprašanju ima učinek le v pravdi, v kateri je bilo
o
vprašanje rešeno, in nima vpliva na odločanje kazenskega sodišča.
o Če je kazensko sodišče že odločilo o vprašanju, ki pomeni za civilno sodišče predhodno vprašanje,
je civilno sodišče na tako odločitev vezano, če gre za obsodilno ali oprostilno sodbo. Civilno
sodišče pa ni vezano na zavrnilno sodbo kazenskega sodišča.
o Kazensko sodišče ni vezano na pravnomočno odločbo civilnega sodišča.
 IDENTIČNO DEJANSKO STANJE:
o Civilno sodišče je vezano samo na kazensko obsodilno sodbo, ampak le glede obstoja KD in
kazenske odgovornosti. V tem primeru civilno sodišče ne more zavrniti odškodninskega zahtevka.
o Civilno sodišče ni vezano na oprostilno sodbo kazenskega sodišča.
o Civilno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o vprašanjih, ki se ne nanašajo na
obstoj KD in kazenske odgovornosti. Vendar je na takšne ugotovitve vezano, če pomenijo bistven
kvalifikatoren element določenega KD (npr. če je kazensko ugotovilo HTP, civilno ne more LTP).
o Kazensko sodišče ni vezano na pravnomočno odločbo civilnega sodišča.
 ADHEZIJSKI POSTOPEK:
o Je postopek, v katerem kazensko sodišče obravnava premoženjske zahtevke, nastale zaradi
izvršitve KD. Zahtevki se lahko nanašajo na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev
določenega pravnega posla.
o Premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku lahko uveljavlja tisti, ki ga je pooblaščen
uveljavljati v pravdi. To je večinoma oškodovanec.
o Če dajejo podatki kazenskega postopka dovolj podlage za popolno ali delno odločitev o zahtevku,
ga kazensko sodišče oškodovancu delno ali v celoti prisodi. Če mu ga prisodi deloma, ga za
uveljavljanje preostanka napoti na pravdo. Na pravdo napoti tudi, če podatki iz kazenskega
postopka ne dajejo dovolj podlage za odločitev o zahtevku. Kazensko sodišče napoti oškodovanca
na pravdo tudi v primeru oprostilne sodbe, zavrnilne sodbe ali ustavitve kazenskega postopka.

5.5 RAZMERJE MED PRAVDNIM IN USTAVNIM POSTOPKOM

 Sodniki so pri opravljanju svoje funkcije vezani na ustavo, zakon, splošna načela mednarodnega prava in
ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.
 Kadar sodnik pri odločanju uporablja zakon, za katerega meni, da je protiustaven, mora prekiniti postopek
in začeti postopek pred ustavnim sodiščem – sprožiti mora USTAVNI SPOR. Postopek pred pravdnim
sodiščem se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS.
 Kadar sodnik pri odločanju uporablja splošni podzakonski predpis, za katerega meni, da je protiustaven ali
protizakonit, je pooblaščen, da takega predpisa sploh ne uporabi – EXCEPTIO ILEGALIS. V takem
primeru lahko prav tako sproži ustavni spor, vendar ga to pri odločanju ne ovira.
 USTAVNA PRITOŽBA:
o Ustavno sodišče RS odloča tudi v ustavnih pritožbah zaradi kršitev ČP in temeljnih svoboščin s
posamičnimi akti. Sem spadajo tudi sodne odločbe v civilnih sporih.
o O ustavni pritožbi se odloča le, če je bilo izčrpano pravno varstvo.
o Ustavna pritožba je izredno in posebno pravno sredstvo.
o Ob zakonskih pogojih jo lahko vloži vsakdo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega
organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena ČP ali temeljna svoboščina.
o V primeru ustavne pritožbe zaradi pravnomočne sodbe v civilnem postopku Ustavno sodišče
presoja predvsem, ali je bilo kršeno enako varstvo pravic, ali je bila kršena pravica do sodnega
varstva in ali je bila kršena pravica do pravnega sredstva.
6
6 MEJE CIVILNEGA SODSTVA
6.1 PROSTORSKE MEJE CIVILNEGA SODSTVA
 Sodišča izvršujejo sodno funkcijo na ozemlju Republike Slovenije.
 Sodišče RS je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno
določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Mednarodno pristojnost določa Zakon o mednarodnem
zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Po njem je sodišče RS pristojno, če ima toženec stalno
prebivališče ali sedež v Sloveniji. Če toženec sploh nima stalnega prebivališča, je sodišče v RS pristojno,
če ima toženec v Sloveniji začasno bivališče.
 Če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali se njihove obveznosti opirajo na isto
pravno ali dejansko podlago (materialni sosporniki), je sodišče RS pristojno, če ima eden izmed tožencev
stalno prebivališče ali sedež v Sloveniji.
 Sodišče RS je pristojno tudi za sojenje v sporih zoper državljane tuje države, če je sodišče iste tuje države
pristojno za sojenje v sporih zoper državljane RS po kriterijih pristojnosti, ki sicer pri nas niso uveljavljeni.
 Če je pristojnost sodišča RS v sporu odvisna od državljanstva, so osebe brez državljanstva, ki imajo pri nas
stalno prebivališče, pravno izenačene s slovenskimi državljani.
 IZKLJUČNA PRISTOJNOST SLOVENSKEGA SODIŠČA:
o Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo izključno pristojno slovensko sodišče.
o Izključna pristojnost slovenskega sodišča mora biti določena v zakonu. Pristojnost slovenskega
sodišča pa je izključena, če obstaja med sporno zadevo in tujo državo enaka zveza, kot jo določa
zakon za izključno pristojnost slovenskega sodišča.
o Izključna pristojnost slovenskega sodišča je uveljavljena v naslednjih primerih:
 statusni gospodarski spori, če ima gospodarska družba sedež v Sloveniji,
 spori o veljavnosti vpisov v javne registre, ki se vodijo v Sloveniji,
 spori glede prijav in veljavnosti vizumov, če je prijava vložena v Sloveniji,
 dovolitev in oprava izvršbe, če se ta opravlja na območju RS,
 spori med izvršilnim in stečajnim postopkom, če se postopek vodi pred sodiščem RS,
 nepremičninski spori, če se nepremičnina nahaja na ozemlju RS,
 potrošniški in zavarovalni spori, če je potrošnik ali zavarovanec fizična oseba in ima stalno
prebivališče v Sloveniji.
 Sodišče RS je pristojno tudi v naslednjih sporih, vendar v njih prizna in izvrši tudi odločbe tujih sodišč:
o spori o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, če je bilo škodno dejanje storjeno v Sloveniji ali
je tam nastopila škodljiva posledica,
o spori iz pogodbenih razmerij, če je predmet spora obveznost, ki jo je treba izpolniti v Sloveniji,
o individualni delovni spori, če se delo opravlja v Sloveniji,
o spori o premoženjskopravnih zahtevkih, če je v Sloveniji predmet tožbe,
o spori, v katerih ima toženec v Sloveniji kakšno premoženje (tožnik mora imeti stalno ali začasno
prebivališče ali sedež v Sloveniji),
o spori zoper pravne osebe s sedežem v tujini, ki imajo v Sloveniji podružnico, pri čemer spori
izvirajo iz poslovanja te podružnice,
o spori zaradi motenja posesti premičnin, če je prišlo do motenja v Sloveniji,
o spori o stvarnih pravicah na ladji ali letalu, če se v Sloveniji vodi vpisnik ladje ali letala.
 PRISTOJNOST SLOVENSKEGA SODIŠČA V OČETOVSKIH IN ZAKONSKIH SPORIH:
o IZKLJUČNA PRISTOJNOST SLOVENSKEGA SODIŠČA:
 če je toženi zakonec slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji,
 če je toženi otrok slovenski državljan s stalnim ali začasnim prebivališčem v Sloveniji,
7
  če sta toženi zakonec in otrok slovenska državljana s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
SLOVENSKO SODIŠČE JE PRISTOJNO:
o
 če toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, vendar:
 v zakonskih sporih:
o gre za spore o premoženjskih razmerjih med zakoncema, če se skupno
premoženje ali njegov del nahaja v Sloveniji, ali
o če sta oba zakonca slovenska državljana, ali
o če je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ali
o če ima tožnik stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji in sta imela
zakonca zadnje skupno stalno prebivališče v Sloveniji;
 v sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva:
o če sta obe stranki slovenska državljana, ali
o če je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji;
 v sporih o varstvu in vzgoji otrok:
o če sta oba starša slovenska državljana, ali
o če je otrok slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji;
 v sporih o zakonskem preživljanju otrok:
o če sta tožnik in toženec slovenska državljana, ali
o če je tožnik otrok s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ali
o če je tožnik mladoleten slovenski državljan, ali
o če je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji;
 če toženec ni slovenski državljan, vendar:
 v zakonskih sporih:
o če je tožnik slovenski državljan in zahteva razvezo ZZ, ki ni mogoča po
pravu države toženca, ali
o če sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče v Sloveniji in
toženec privoli v pristojnost slovenskega sodišča, pri čemer pravo njegove
države to pristojnost dopušča;
 v sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva:
o če ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji in toženec privoli v
pristojnost slovenskega sodišča.
o Slovensko sodišče je pristojno v sporih o preživljanju med bivšima zakoncema, če:
 sta imela zadnje skupno stalno prebivališče v Sloveniji in ima tožnik stalno prebivališče v
Sloveniji, ali
 če se v Sloveniji nahaja premoženje, iz katerega se lahko poravna preživnina.
 DOGOVOR O MEDNARODNI PRISTOJNOSTI SODIŠČA:
o Stranki se lahko sporazumeta o pristojnosti sodišča RS, če je vsaj ena državljan Slovenije ali
pravna oseba s sedežem v Sloveniji.
o Stranki se lahko sporazumeta o pristojnosti tujega sodišča, če je vsaj ena državljan ali pravna oseba
s sedežem v tujini in če ne gre za spor, ki je v izključni pristojnosti slovenskega sodišča.
o Dogovor o pristojnosti ni možen v zakonskih, očetovskih in materinskih sporih.
o Toženec privoli v pristojnost slovenskega sodišča, če:
 vloži odgovor na tožbo ali
 na prvem naroku za GO ne ugovarja pristojnosti.

8
  Pristojnost slovenskega sodišča je PROCESNA PREDPOSTAVKA. Če za sojenje ni pristojno slovensko
sodišče, se mora sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, po UD izreči za nepristojno, razveljaviti
opravljena pravdna dejanja in zavreči tožbo.
o To ne velja, če je pristojnost odvisna od privolitve toženca in če je toženec dal privolitev.
 Pomanjkanje slovenske pristojnosti je ABK, revizijski razlog in razlog za vložitev ZVZ.

6.2 OSEBNE MEJE CIVILNEGA SODSTVA

 Slovenskemu civilnemu sodstvu so podrejene vse osebe na ozemlju RS (tudi tujci, če je sodišče pristojno
na podlagi pravil o mednarodni pristojnosti).
 Slovenska sodišča ne morejo soditi v pravdah, v katerih je tožena stranka tujec in uživa imuniteto.
 Pomembna pravila za položaj tujcev v pravdi:
o tujci se obravnavajo enako kot slovenski državljani,
o pravna sposobnost tujca se presoja po pravu njegove države,
o pravdna (procesna) sposobnost tujca se presoja po zakonu njegove države,
o pravdno upravičenje se presoja po materialnem pravu (domača in tuja zakonodaja),
o tuji državljan ali apatrid morata dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške (v
določenih primerih ta ni potrebna),
o tujci imajo pravico na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih uporabljati svoj jezik, zato jim je
treba zagotoviti ustno prevajanje prek tolmača,
o tujce je možno oprostiti plačila stroškov postopka, če velja vzajemnost z njihovo državo,
o tuje javne listine imajo enako dokazno moč kot domače ob pogoju vzajemnosti,
o forum reciprocum: če je v državi tujca državljan RS lahko tožen pri sodišču, ki po naših zakonih
ni pristojno za sojenje v civilnopravni zadevi, velja enaka pristojnost sodišča RS za sojenje tujcu.

6.3 ČASOVNE MEJE CIVILNEGA SODSTVA

 V civilnih pravdah se uporabljajo pravila, ki veljajo v času opravljanja posameznih procesnih dejanj.
 Če pride do spremembe predpisov, se uporabljata pravili:
o če je postopek na I. st. končan pred novim ZPP (l. 1999), se nadaljuje po starih predpisih,
o če je prišlo do razveljavitve odločbe I. st. po l. 1999, se postopek nadaljuje po novem ZPP.

7 PROCESNE PREDPOSTAVKE
 Procesne predpostavke so okoliščine ali lastnosti, ki morajo biti ali ki ne smejo biti podane, da je sojenje
dopustno. Če niso dane, je vsebinsko (meritorno) odločanje o spornem predmetu nedopustno.
 PREDPOSTAVKE GLEDE NA SODIŠČE:
o slovenska jurisdikcija,
o sodna pristojnost,
o stvarna in krajevna pristojnost,
o pristojnost rednega ali specializiranega sodišča;
 PREDPOSTAVKE GLEDE NA STRANKE:
o obstoj stranke in sposobnost biti stranka,
o pravdna (procesna) sposobnost,
o pravilno zastopstvo procesno nesposobnih strank,
o obstoj procesnega pooblastila za vodenje pravde;
9
  PREDPOSTAVKE GLEDE NA SPORNI PREDMET:
o VISEČNOST PRAVDE = LITISPENDENCA: med pravdo se ne more o istem zahtevku med
istima strankama začeti nova pravda,
o RES IUDICATA: prepoved nove pravde v pravnomočno razsojeni stvari,
o RES TRANSACTA: prepoved nove pravde v stvari, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava,
o pravni interes za sodno varstvo materialne pravice.
 POZITIVNE PREDPOSTAVKE: da je pravda dopustna, morajo biti podane.
 NEGATIVNE PREDPOSTAVKE: da je pravda dopustna, ne smejo biti podane.
 SPLOŠNE PREDPOSTAVKE: nanašajo se na ves potek pravde; obstajati morajo ves čas spora.
 POSEBNE PREDPOSTAVKE: nanašajo se na posamezna procesna dejanja ali faze postopka (npr. obstoj
intervencijskega interesa, obstoj VL za izdajo plačilnega naloga, pravočasna vložitev tožbe, če je vezana na
prekluzivni rok, …).
 ABSOLUTNE PREDPOSTAVKE: nanje pazi sodišče po UD. To so skoraj vse.
 RELATIVNE PREDPOSTAVKE: sodišče jih upošteva le na ugovor stranke. To sta sklenjena pogodba o
arbitraži in tožniška varščina (apatrida ali tujca).
 Stranka lahko sodišče opozori na obstoj oz. neobstoj procesne predpostavke. Preizkusu podanosti
predpostavk je namenjen PREIZKUS TOŽBE. V tej fazi se tožba zavrže, če so oz. niso izpolnjene
določene predpostavke (274 ZPP).
 Na obstoj predpostavk sodišče pazi med GO in v pritožbenem postopku. Neupoštevanje predpostavk
pomeni ABK. Če niso podane predpostavke, je treba tožbo zavreči.
 Na določene predpostavke pazi sodišče le do določene faze postopka:
o na ugovor stranke se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le do razpisa GO,
o po UD se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le do preizkusa tožbe,
o ugovor sklenjene pogodbe o arbitraži lahko stranka uveljavlja najkasneje na prvem naroku.
 Pomanjkanje določenih predpostavk je mogoče odpraviti: če v pravdi nastopa procesno nesposobna
stranka, se v pravdo pritegne njen zakoniti zastopnik, če ga nima, ji sodišče postavi začasnega zastopnika.
 Če sodišče ni stvarno, krajevno ali specializirano pristojno, izda sklep o ustavitvi postopka in odstopi
zadevo stvarno, krajevno ali specializirano pristojnemu sodišču.

8 PRAVNA POMOČ
 Sodišča si lahko med seboj dajejo takšno pravno pomoč, da opravijo posamezna procesna dejanja tista
sodišča, ki sicer v konkretni zadevi ne odločajo. Gre za izvedbo načela ekonomičnosti postopka.
 Pravna pomoč se nanaša na izvajanje dokazov in na pošiljanje spisov in listin.
 Predmet pravne pomoči so lahko posamezna procesna dejanja, razen GO.
 Za pravno pomoč se sodišče obrne na drugo sodišče z zaprosilom.
 MEDNARODNA PRAVNA POMOČ:
o Sodišča dajejo pravno pomoč tujim sodiščem, če je tako predpisano z mednarodnim dogovorom,
multilateralnim ali bilateralnim sporazumom ali če obstaja dejanska vzajemnost pri nudenju pravne
pomoči.
o Sodišče odkloni pravno pomoč tujemu sodišču, če zaprosi za dejanje, ki nasprotuje javnemu redu
RS. O tem dokončno odloči Vrhovno sodišče RS.
o Za vsako pravno pomoč je bistveno, kako je dogovorjena v mednarodnem dogovoru.

10
II. TEMELJNA NAČELA
1 NAČELO ZAKONITOSTI
 ZAKONITOST V ŠIRŠEM POMENU: je vezanost sodišč na ustavo in zakon.
 ZAKONITOST V PROCESNEM SMISLU: sodišče ravna po procesnem redu, ki ga ureja zakon.
 Sodišče in stranke imajo diskrecijsko pravico oblikovati postopek v zakonskih mejah:
o sodišče oblikuje postopek na GO (sodišče pri določitvi vrstnega reda izvajanja dokazov upošteva
načelo smotrnosti, to ne poteka po predpisanem vrstnem redu),
o avtonomija strank pri oblikovanju postopka:
 sklenitev pogodbe o arbitraži (izključi se pristojnost rednega sodišča),
 dogovor o krajevni pristojnosti = PROROGATIO FORI (stranki se dogovorita, da jima bo
sodilo po zakonu krajevno nepristojno sodišče – to ni mogoče, če je predvidena izključna
pristojnost določenega sodišča),
 mirovanje postopka (na podlagi izrecnega sporazuma strank).

2 NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN NAČELO OFICIALNOSTI

 NAČELO DISPOZITIVNOSTI:
o Pomeni, da se postopek začne po volji strank, teče po volji strank in se zaključi po volji strank.
Stranke so dominus litis procesa. Sodišče nudi strankam pravno varstvo le na njihovo zahtevo.
o 3/I, II ZPP: Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Stranke se
lahko odpovedo zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo.
o Tožnik lahko:
 umakne tožbo,
 se ob umiku tožbe odpove tožbenemu zahtevku,
 do konca GO spremeni tožbo,
 umakne pravno sredstvo ali
 se odpove pravnemu sredstvu.
o Toženec lahko:
 pripozna zahtevek,
 umakne pravno sredstvo,
 se odpove pravnemu sredstvu,
 s svojo neaktivnostjo povzroči izdajo zamudne sodbe.
o Obe stranki lahko skleneta o spornem predmetu sodno poravnavo.
o MATERIALNE DISPOZICIJE – stranke razpolagajo z zahtevkom materialnega prava:
 odpoved tožbenemu zahtevku,
 pripoznava tožbenega zahtevka,
 sklenitev sodne poravnave,
 neaktivnost toženca.
o PROCESNE DISPOZICIJE – stranke razpolagajo le z zahtevo za pravno varstvo:
 umik tožbe in
 umik pravnega sredstva.
o 3/III ZPP: Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim
pravilom. Sodišče lahko odkloni le razpolaganje strank z materialnimi zahtevki.
o Sodišče vedno odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče ne sme odkloniti odločanja o
postavljenem zahtevku.
11
  NAČELO OFICIALNOSTI:
o Pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po UD.
o 3/III ZPP: Sodišče po UD ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali
moralnim pravilom. Če sodišče opre odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, je podana ABK,
ki jo pritožbeno sodišče upošteva po UD.
o V pritožbenem postopku mora sodišče II. st. po UD preveriti nekatere ABK in pravilno uporabo
materialnega prava. Revizijsko sodišče po UD pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.
o Dispozitivnost je omejena predvsem v nekaterih posebnih postopkih, zlasti v statusnih sporih. V
zakonskih in očetovskih sporih zahtevki niso v popolni dispoziciji strank. Kadar sodišče razveže
ZZ, po UD odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok.
o Še bolj je načelo uveljavljeno v NEPRAVDNEM POSTOPKU, predvsem v oficioznih postopkih,
kjer za začetek postopka ni potreben predlog strank (npr. odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti,
roditeljske pravice, …). Druga skupina nepravdnih postopkov so predlagalni postopki, kjer pa je
prisotno načelo disspozitivnosti.
o Prekoračenje zahtevka je kršitev postopka, ki jo pritožbeno sodišče upošteva le na predlog strank.

3 RAZPRAVNO NAČELO IN PREISKOVALNO NAČELO

 Načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo. Procesno gradivo je vse, kar pomeni podlago
za izdajo sodne odločbe. Vanj spadajo:
o trditve o dejstvih,
o dokazi,
o pravila znanosti, strok, izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja,
o pravna pravila.
 RAZPRAVNO NAČELO:
o Pomeni, da stranke priskrbijo procesno gradivo. Sodišče ne sme upoštevati procesnega gradiva, ki
ga stranke niso predložile. Povezano je z načelom dispozitivnosti.
o Načelo velja za trditve o dejstvih in dokaze. Sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih stranke niso
navajale, in izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale.
o IZJEME OD RAZPRAVNEGA NAČELA:
 Sodišče lahko upošteva tudi dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena stranka. To so:
 splošno znana dejstva,
 domnevna dejstva.
 Glede dejstev, ki jih sodišče izve med postopkom, so mnenja deljena. Teoretiki menijo, da
jih sodišče lahko upošteva, sodna praksa pa pravi nasprotno.
o Omilitev razpravnega načela je MATERIALNO PROCESNO VODSTVO (285 ZPP).
o Omejitev razpravnega načela določa 7/II ZPP.
o IURA NOVIT CURIA: pravil znanosti in strok, izkustvenih pravil, pravil logičnega mišljenja in
pravnih pravil strankam ni treba dokazovati, ker jih sodišče upošteva po UD. Sodišče mora po UD
poznati domače in tuje pravo.
 PREISKOVALNO (INKVIZICIJSKO) NAČELO:
o Pomeni, da sodišče samo zbira procesno gradivo in ga uporabi za podlago svoje odločbe. Povezano
je z načelom oficialnosti.
o Načelo velja pri ugotavljanju procesnih dejanskih stanj – to so dejstva, pomembna za uporabo
posameznih procesnih norm. Sodišče mora po UD ugotavljati dejstva, pomembna za določitev
slovenske jurisdikcije, sodne, stvarne in krajevne pristojnosti.
12
  Za civilni pravdni postopek velja čisto razpravno načelo s poseben opredeljenimi izjemami pri zatrjevanju
dejstev in izvajanju dokazov. Preiskovalno načelo velja pri ugotavljanju vsebine pravil znanosti in strok,
izkustvenih pravil, pravil logičnega mišljenja in pravnih pravil.
 V zakonskih in očetovskih sporih sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter izvaja
dokaze, potrebne za odločitev.

4 NAČELO MATERIALNE RESNICE

 Materialna resnica je subjektivna predstava objektivnih dejstev. Elementa materialne resnice sta:
o resničnost pravno relevantnih dejstev in
o popolnost odločilnega dejanskega stanja.
 Sodišče se mora truditi, da si ustvari subjektivno sliko o odločilnih dejstvih, ki se bo čim bolj ujemala z
objektivno stvarnostjo. Materialno resnico ugotovimo le, če smo ugotovili vsa pravno relevantna dejstva.
 ZPP vsebuje več določb, ki pomenijo odstopanje od načela materialne resnice.
 286 ZPP: Stranka mora najkasneje na prvem naroku za GO navesti vsa dejstva, ki so potrebna za
utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o
navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
o Na poznejših narokih le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti na prvem naroku.
o Pritožnik v pritožbi le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca GO.
 STOPNJE MATERIALNE RESNICE:
o dvom,
o verjetnost,
o prepričanje,
o gotovost.
 Za vsebinsko (meritorno) odločanje potrebujemo prepričanje o pravno relevantnih dejstvih (sodnik mora
biti prepričan o dejstvu, ki je podlaga sodne odločbe).
 Za procesne sklepe o vmesnih vprašanjih zadošča verjetnost. Sodnik uporabi določeno procesno pravilo, če
so pravno relevantna dejstva verjetno izkazana, vendar ni potrebno, da bi bil o njihovem obstoju prepričan.
 Procesni instituti, namenjeni uveljavitvi materialne resnice:
o dolžnost pričevanja,
o dolžnost podati izvid in mnenje,
o izpodbijanje s pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja,
o navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi (pod izpolnjenimi pogoji),
o obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov.
 IZJEME OD NAČELA MATERIALNE RESNICE:
o Sistem pravnomočnosti: sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je pravnomočna. Sodišče
med postopkom ves čas po UD pazi, ali je stvar pravnomočno razsojena. Če je začeta pravda o
pravnomočno razsojenem zahtevku, sodišče tožbo zavrže.
o Sodba na podlagi pripoznave: če toženec zahtevek pripozna, sodišče ne ugotavlja, ali so trditve
tožnika o dejstvih resnične in ali je tožbeni zahtevek utemeljen.
o Zamudna sodba: sodišče vzame za podlago trditve tožnika in ne preverja, ali so resnične.
o Nasprotna stranka prizna dejstva in jih ne prereka: sodišče ne preverja resničnosti teh dejstev.
o Zakonske presumpcije: npr. presumpcija resničnosti javne listine z možnostjo protidokaza.
o Nasprotovanje javnega interesa: kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi z izpovedbo prekršil
dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti.

13
5 NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV
 V procesnem pravu sta mogoča DVA DOKAZNA SISTEMA:
o SISTEM DOKAZNIH PRAVIL:
 Vrednost določenega dokaza je vnaprej ocenjena.
 Sodnik ne ocenjuje prepričljivosti izpovedb, ampak to stori zakonodajalec.
 Sodnik ugotavlja, ali so dokazi v skladu s procesnimi normami – zakonsko ali legalno
vrednotenje dokazov.
 Tako ugotovljena resnica je formalna resnica.
o SISTEM PROSTE PRESOJE DOKAZOV:
 Sodniku je prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza (in v zvezi z
drugimi dokazi) ter na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so
(ne)resnična. Sodnik ni vezan na formalna dokazna pravila.
 Tako ugotovljena resnica je materialna resnica.
 8 ZPP: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na
podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na
podlagi uspeha celotnega postopka.
 Korekcija proste presoje dokazov je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja.
 Edino dokazno pravilo v ZPP je RESNIČNOST JAVNE LISTINE. Javna listina dokazuje resničnost
tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Enako dokazno moč imajo druge listine, ki so po posebnih
predpisih izenačene z javnimi listinami. Pogoji za javno listino:
o izda jo lahko le državni organ oz. fizična ali pravna oseba, ki ji je poverjeno izvrševanje javnih
pooblastil (npr. pošta),
o organ oz. organizacija jo mora izdati v okviru svoje pristojnosti.

6 NAČELO KONTRADIKTORNOSTI (OBOJESTRANSKEGA ZASLIŠANJA)

 Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. S tem se
uveljavlja ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic.
 Sodišče nudi strankam možnost sodelovanja v postopku. Dolžnost strank sodelovati v civilnem pravdnem
postopku ne obstaja.
 V primeru pasivnosti stranke poznamo različne sisteme:
o SISTEM AFIRMATIVNE ALI POZITIVNE LITISKONTESTACIJE:
 stranka, ki se o trditvah nasprotne stranke ni izjavila, je take trditve priznala (FIKCIJA
PRIZNANJA TRDITEV),
 pri nas je tak sistem pri ZAMUDNI SODBI (v pritožbi je ni mogoče izpodbijati zaradi
nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja),
o SISTEM NEGATIVNE LITISKONTESTACIJE:
 stranka, ki se ne izjavi o trditvah nasprotne stranke, trditev zanika,
o SISTEM UPOŠTEVANJA POZITIVNIH PROCESNIH DEJANJ:
 sodišče upošteva le aktivna dejanja,
 Načelo se realizira s kontradiktorno GO. Stranki se vedno mora dati možnost, da se izjavi o trditvah
nasprotnika. Procesni instituti, s katerimi se načelo realizira, so:
o vročanje vlog nasprotniku,
o na naroke se vabijo vse stranke, ki se jim zagotovi dovolj časa za pripravo na narok,
o pravila o poteku GO.
14
  OMEJITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI:
o izdaja plačilnega naloga s strani sodišča na podlagi VL:
 ne opravi se kontradiktorna GO,
 ne gre za izjemo od načela, ker toženec plačilnemu nalogu lahko ugovarja,
 v primeru pravočasnega in dopustnega ugovora se mora razpisati GO.
 IZJEMI OD NAČELA KONTRADIKTORNOSTI:
o vrnitev v prejšnje stanje, če so dejstva, na katera se predlog opira, splošno znana;
o začasno zavarovanje dokazov: izvajanje dokazov se lahko začne pred vročitvijo sklepa
nasprotniku, če bi zavlačevanje povzročilo neizvedbo dokaza.
 KRŠITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI:
o ABK: če stranki z nezakonitim ravnanjem (npr. opustitev vročitve) ni bil dana možnost obravnavanja
pred sodiščem, je sodba absolutno neveljavna (kršitev sodišče upošteva na zahtevo strank),
o revizijski razlog: revizijsko sodišče na kršitev ne pazi po UD (po UD pazi le na pravilno uporabo
materialnega prava),
o obnovitveni razlog: ta razlog ni vezan na objektivni rok 5 let od pravnomočnosti sodbe.

7 NAČELO USTNOSTI IN NAČELO PISNOSTI

 NAČELO USTNOSTI:
o sodišče lahko vzame za podlago odločbe le gradivo, ki ga stranke predložijo sodišču ustno na GO.
 NAČELO PISNOSTI:
o sodišče lahko vzame za podlago odločbe le gradivo, ki ga stranke sodišču predložijo pisno.
 ZPP kombinira obe načeli. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in
javnega obravnavanja. Sodišče odloči, če zakon tako določa, o tožbenem zahtevku na podlagi pisno
izvedenih pravdnih dejanj in posredno izvedenih dokazov (4 ZPP).
 Stranke opravljajo posamezna pravdna dejanja izven naroka pisno in na naroku ustno, če ni z zakonom
drugače določeno (16 ZPP). Tožbo, odgovor na tožbo, pravna sredstva in druge izjave, predloge in
sporočila, ki se dajejo zunaj obravnave, je treba vlagati pisno. Na GO se procesna dejanja opravljajo ustno.
Pritožbeni postopek in postopek izrednih pravnih sredstev sta pisna, razen če pritožbeno sodišče odloča na
pritožbeni obravnavi. Sodišče razpravlja ustno na naroku, kadar odloča o obnovi postopka.
 Priča izpoveduje ustno, izvedenci dajo mnenje ustno.
 V SMV in gospodarskih sporih sodišče izda sodbo brez obravnave, če iz odgovora na tožbo ugotovi, da
med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo sodbe. Sodišče izda plačilni nalog brez
naroka z GO, čim je terjatev dokaza z VL.
 KRŠITEV NAČELA USTNOSTI:
o gre za ABK, vendar le, če sodišče ni opravilo GO, čeprav bi jo moralo,
o sicer pa gre za RBK, ki jo pritožbeno sodišče upošteva le na predlog stranke, pri čemer ugotavlja,
ali je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

8 NAČELO NEPOSREDNOSTI
 Pomeni, da sodno odločbo izdajo sodniki, ki so sodelovali na GO, na kateri sta stranki postavljali svoje
trditve in na kateri je sodišče izvajalo dokaze. Sodijo naj sodniki, ki so s svojimi čutili zaznali naravo in
vsebino dokazih sredstev.
 NAČELO POSREDNOSTI: je sistem, v katerem dokaze izvaja posebej pooblaščen organ (posrednik), ki
poroča sodnemu senatu.
15
  Načelo neposrednosti je uveljavljeno:
o na I. st.: pri sprejemanju navedb strank in izvajanju dokazov (najbolj se upošteva na GO),
o na II. st.: ni uveljavljeno, razen če je razpisana pritožbena obravnava (sicer sodišče II. st. odloča o
pritožbi brez obravnave; senatu, ki izda pritožbeno odločbo, poroča o navedbah strank in izvedbi
dokazov SODNIK POROČEVALEC),
o v postopku izrednih pravnih sredstev: ni uveljavljeno; IZJEMA: obnova postopka – obvezno se
razpiše narok za obravnavanje obnovitvenega predloga.
 Sodnik II. st. ne sme spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča I. st. IUDEX FACTI (tj. sodnik, ki ugotavlja
dejansko stanje) je sodnik I. st. Njemu je pridržano sklepanje o pravno relevantnih dejstvih.
 Uveljavitev načela neposrednosti zagotavljajo naslednje norme:
o sodišče lahko od stranke zahteva, da se sama izreče o dejstvih, ki jih je treba v pravdi ugotoviti,
o dokazi na GO se izvajajo pred sodnikom posameznikom oz. senatom,
o v primeru preložitve naroka se novi narok izvede pred istim senatom, če je to mogoče,
o sodbo izdajo predsednik in člani senata, ki so sodelovali na končnem naroku.
 IZJEME OD NAČELA NEPOSREDNOSTI:
o v postopku nudenja pravne pomoči: iz tehtnih razlogov lahko senat sklene, da se izvedejo dokazi
pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega sodišča,
o oprava naroka za GO kljub odsotnosti stranke,
o če se narok opravlja pred spremenjenim senatom, se na izjavo strank ta lahko odloči, da se
zaslišanja prič in izvedencev ter ogled ne opravijo znova, temveč se preberejo le zapisniki.
 KRŠITEV NAČELA NEPOSREDNOSTI:
o ABK: če je pri sojenju sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na GO ali če je sodišče
sodbo izdalo brez GO (kršitev načela ustnosti),
o revizijski razlog in razlog za ZVZ: če je pri sojenju sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni
sodeloval na GO,
o ti kršitvi nista obnovitveni razlog.

9 NAČELO PRAVNEGA INTERESA

 PRAVNI INTERES KOT PROCESNA PREDPOSTAVKA: sodni organi nudijo pravno varstvo samo,
če pravne koristi, ki jo stranka pričakuje, ni možno doseči na drug način. Pravnega interesa ni treba
dokazati. Treba ga je priznati stranki, ki le zatrjuje, da je njena pravica kršena ali ogrožena.
 Po ZPP je pravni interes POSEBNA PROCESNA PREDPOSTAVKA pri:
o ugotovitveni tožbi,
o stranski intervenciji (stranki se lahko v postopku kot njen pomočnik pridruži, kdor ima pravno
korist od tega, da stranka v konkretnem sporu zmaga).
 Vprašanje obstoja pravnega interesa se nanaša na vprašanje PROCESNE LEGITIMACIJE za konkreten
spor. Ima jo nosilec spornega razmerja oz. kdor zatrjuje določeno pravico.

10 NAČELO EKONOMIČNOSTI IN POSPEŠITVE POSTOPKA

 Pomeni, da mora sodišče opraviti civilni pravdni postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.
 Načelo realizirajo naslednje določbe:
o stranki se lahko odpovesta GO,
o mandatni postopek – postopek za izdajo plačilnega naloga,
o postopek v SMV,
16
 o določbe o ustalitvi krajevne pristojnosti,
o sankcije za zlorabe procesnih pravic,
o sojenje sodnika posameznika,
o obvezno zastopanje po odvetnikih v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi,
o omejitev možnosti navajanja novih dejstev in dokazov:
 na GO: dejstva in dokazi se lahko navedejo najkasneje na prvem naroku za GO (pozneje
le, če jih stranka na prvem naroku ni mogla navesti brez svoje krivde),
 v pritožbenem postopku: pritožnik lahko navaja nova dejstva in dokaze le, če izkaže, da jih
brez lastne krivde ni mogel navesti do konca GO
EVENTUALNA MAKSIMA: koncentracija dejanskih navedb na fazo prvega naroka za GO.

11 NAČELO JAVNOSTI
 Pomeni, da so sodne obravnave praviloma javne, izjeme pa določa zakon (gre za ustavno načelo).
 Ločimo dve vrsti načela javnosti:
o NAČELO SPLOŠNE JAVNOSTI – ima dva elementa:
 vsaka polnoletna oseba je lahko navzoča na naroku za GO,
 vsakdo lahko poroča o dogajanju na sodni obravnavi in jo komentira;
o NAČELO JAVNOSTI ZA STRANKE:
 stranke lahko sodelujejo na GO tudi, kadar je splošna javnost izključena,
 stranke lahko pregledujejo in prepisujejo pravdne spise.
 Načelo velja za GO, naroke zunaj GO in pritožbeno obravnavo. Ne velja za interne seje, na katerih
odločata sodišče II. st. ali Vrhovno sodišče o pritožbi ali izrednih pravnih sredstvih.
 IZKLJUČITEV JAVNOSTI je možna:
o PO SAMEM ZAKONU:
 v zakonskih in očetovskih sporih,
 v nepravdnih postopkih o odvzemu in vrnitvi poslovne sposobnosti,
 v postopku izdaje dovoljenja za sklenitev ZZ,
 v postopku za sprejem v bolnišnico za duševne bolezni, …
o PO SKLEPU SODIŠČA, če to zahtevajo:
 uradna, poslovna ali osebna skrivnost,
 koristi javnega reda,
 razlogi morale.
o Sodišče lahko izključi javnost tudi, če z ukrepi za vzdrževanje reda ne more zagotoviti neoviranega
poteka obravnave.
 KRŠITEV NAČELA JAVNOSTI:
o ABK: če je v nasprotju z zakonom izključena javnost GO,
o kršitve ni mogoče uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi.

12 NAČELO POMOČI PRAVA NEVEŠČI STRANKI

 Sodišče opozori stranko, ki iz nevednosti ne uporablja svojih zakonitih pravic, na to, katera pravdna
dejanja lahko opravlja. Gre za izpeljavo načela enakega varstva pravic.

 Dve interpretaciji načela:

o OŽJA INTERPRETACIJA: stranko je treba poučiti le o njenih procesnih pravicah,
17
 o ŠIRŠA INTEPRETACIJA: stranko je treba poučiti o njenih procesnih pravicah in pravicah
materialnega prava.
 V našem sistemu velja materialno procesno vodstvo, zato velja širša interpretacija.
 Načelo je uveljavljeno v naslednjih določbah:
o če sodišče ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni sposoben za zastopanje, mora stranko
opozoriti na škodljive posledice, ki lahko zaradi nepravilnega zastopanja nastanejo,
o stranke in udeleženci morajo biti opozorjeni, da lahko spremljajo ustni postopek v svojem jeziku,
o sodišče opozori stranko, da mora popraviti nerazumljivo vlogo,
o sodišče opozori pričo, da lahko ne odgovori na vprašanje, če so izpolnjeni določeni pogoji,
o sodišče v vabilu na narok opozori na posledice neupravičenega izostanka in na pravico do
povračila stroškov.
 KRŠITEV NAČELA POMOČI PRAVA NEVEŠČI STRANKI:
o RBK: pritožbeno sodišče jo upošteva le na predlog stranke, pri čemer ugotavlja, ali je kršitev
vplivala oz. bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

13 NAČELO PRIREJENOSTI POSTOPKOV

 Načelo se kaže v sistemu reševanja predhodnih vprašanj in vezanosti na pravnomočne odločbe drugih
organov. Gre za načelo, ki je uveljavljeno med posameznimi sodišči in drugimi državnimi organi.
 PREDHODNA VPRAŠANJA:
o Predhodno vprašanje je vprašanje, ki:
 samo ni predmet civilne pravde, vendar je od njega odvisna odločitev o glavni stvari
(npr. od vprašanja, ali je bilo škodno dejanje povzročeno s KD, je odvisen zastaralni rok),
 spada v civilni postopek, vendar ni predmet spora,
 se nanaša na pravice in pravna razmerja, v katerih se odloča v drugih postopkih.
o Če predhodno vprašanje še ni rešeno, ga lahko civilno sodišče reši samo, če ni s posebnimi
predpisi drugače določeno. Sodišče lahko sklene, da ne bo reševalo predhodnega vprašanja,
prekine postopek in počaka do odločitve matičnega organa.
o Če sodišče samo reši vprašaje, velja odločitev le v konkretni pravdi.
o Kot predhodnih vprašanj ni mogoče reševati statusnih vprašanj (npr. (ne)obstoj ZZ, (ne)veljavnost
ZZ, razveza, očetovstvo, …).
o VMESNI UGOTOVITVENI ZAHTEVEK: z njim lahko tožnik doseže, da postane odločitev o
predhodnem vprašanju pravnomočna, to pomeni veljavna v vseh drugih sporih. Tožnik lahko poleg
obstoječega zahteva uveljavlja tudi tožbeni (ugotovitveni) zahtevek, naj sodišče ugotovi, da (ne)
obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, vendar pod pogojem, da je
sodišče za takšno ugotovitev stvarno pristojno.
 Če je matični organ o predhodnem vprašanju že odločil, je civilno sodišče na tako odločitev vezano.

14 NAČELO VESTNOSTI IN POŠTENJA

 Stranka lahko izkoristi vse svoje procesne pravice zaradi varstva svojih interesov. Nihče ne more izkoristiti
svojih pravic samo, da bi drugemu škodoval. Stranka mora nastopati v skladu z moralnimi normami, pred
sodiščem mora govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice.

 Načelo obsega dve podnačeli:

o NAČELO RESNICOLJUBNOSTI IN POPOLNOSTI:
18
 stranke morajo pred sodiščem govoriti resnico (ne smejo govoriti neresnice ali zamolčati
pravno relevantnih dejstev); od stranke se zahteva navajanje subjektivne resnice,
 stranka lahko navaja dejstva, za katera je v dvomu,
 odvetnik ne sme vede zatrjevati neresnice, vendar lahko verjame stranki, ne da bi preverjal
njene trditve,
 sankcija za podajanje neresnice je neupoštevanje strankinih navedb;
o PREPOVED ZLORABE PROCESNIH PRAVIC:
 stranke morajo pošteno uporabljati pravice iz ZPP (ne smejo uporabljati pravic, da bi
škodovale nasprotniku),
 sodišče mora onemogočiti vsako zlorabo pravic,
 sankcije za zlorabo:
 če sodišče nedvomno ugotovi, da stranka zlorablja procesne pravice, odkloni
strankino ravnanje in njene predloge zavrže,
 če dejansko stanje zlorabe ni nedvomno izkazano, sodišče ne upošteva strankinih
dejanj in njene predloge zavrne,
 denarna kazen za stranke, pooblaščence, interveniente, zakonite zastopnike – do
1.300 EUR (sodišče izreče denarno kazen s sklepom, v katerem določi rok za
plačilo denarne kazni, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 3 mesecev).

III. PROCESNI SUBJEKTI

1 POJEM IN VRSTE PROCESNIH SUBJEKTOV
 PROCESNI SUBJEKTI so organi in osebe, ki so v civilnem procesu nosilci z zakonom določenih pravic in
dolžnosti. Bistvo je, da so nosilci pravic in dolžnosti v samem procesu, ne v materialnopravnem razmerju.
 Procesne subjekte delimo glede na njihov položaj v pravdi:
o GLAVNI PROCESNI SUBJEKTI:
 njihova dejanja so usmerjena v izdajo sodbe, s svojimi dejanji oblikujejo postopek,
 PRIMARNI PROCESNI SUBJEKTI:
 sodišče (odloča v sporu),
 stranke, državni tožilec, družbeni pravobranilec, državni pravobranilec, glavni
intervenient, sosporniki (opravljajo dejanja, da bi sodišče rešilo njihov spor),
 SEKUNDARNI PROCESNI SUBJEKTI:
 stranski intervenienti, zakoniti zastopniki, pooblaščenci (opravljajo procesna
dejanja zaradi razrešitve tujega spora),
o POMOŽNI PROCESNI SUBJEKTI:
 ne opravljajo procesnih dejanj,
 njihov namen je seznaniti sodišče s procesnim gradivom,
 to so priče in izvedenci.

2 USTAVNA NAČELA O SODIŠČIH

 NAČELO DELITVE OBLASTI: zakonodajna, izvršilna, sodna.
 NAČELO NEODVISNOSTI: sodniki so pri odločanju v konkretnih civilnih sporih neodvisni.
 NAČELO ZAKONITOSTI DELOVANJA SODIŠČ: sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon.

19
  NAČELO JAVNOSTI SOJENJA: sodne obravnave so javne, sodbe se izrekajo javno (izjeme lahko določa
le zakon) – s tem se uveljavlja kontrola družbe (javnosti) nad delom sodišč.
 NAČELO ENAKEGA VARSTVA PRAVIC: vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v
postopku pred sodiščem (v pravdnem postopku se načelu uveljavlja prek načela kontradiktornosti).
 USTAVNA PRAVICA DO SODNEGA VARSTVA: vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in
dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče ter mu sodi sodnik, izbran
po pravilih, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom.
 USTAVNA PRAVICA DO PRAVNEGA SREDSTVA: vsakdo ima pravico do pritožbe proti odločbam
sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil.
 PRAVICA DO UPORABE LASTNEGA JEZIKA IN PISAVE: na sodiščih območij, kjer živita italijanska
ali madžarska narodna skupnost, je jezik narodnostne skupnosti poleg slovenščine uradni jezik sodišča.
 UDELEŽBA DRŽAVLJANOV PRI SOJENJU: zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe
državljanov pri izvajanju sodne oblasti.
 VOLILNOST SODNIKOV: sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta.
 TRAJNOST SODNIŠKE FUNKCIJE: zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev na
sodniško funkcijo ter starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji.

3 SODNIKI IN SODNIKI POROTNIKI

 ZAKON O SODNIŠKI SLUŽBI:
o Za sodnika je lahko izvoljen, kdor je dopolnil 30 let.
o Sodniku preneha sodniška funkcija z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let.
o Pogoji za izvolitev na sodniško funkcijo:
 državljanstvo Slovenije,
 aktivno obvladovanje slovenskega jezika,
 poslovna sposobnost,
 splošna zdravstvena zmožnost,
 v Sloveniji pridobljen naziv univ. dipl. prav. ali v Sloveniji nostrificirana diploma tuje PF,
 opravljen PDI,
 osebnostna primernosti za opravljanje sodniške funkcije.
 LUSTRACIJSKA DOLOČBA: pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo ne izpolnjujejo sodniki, ki so pred
osamosvojitvijo Slovenije sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo
kršene temeljne ČP in svoboščine.
 SODNIŠKA FUNKCIJA PRENEHA:
o z upokojitvijo,
o z izgubo slovenskega državljanstva,
o z izgubo poslovne sposobnosti ali zdravstvene zmožnosti,
o z odpovedjo sodniški službi,
o z odpravo sodišča (če sodniku ni možno zagotoviti službe na drugem sodišču),
o če sodnik sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost, sklene delovno razmerje ali kljub
prepovedi opravlja delo, nezdružljivo s sodniško funkcijo (funkcija ni združljiva s funkcijami v
drugih državnih organih, organih lokalne samouprave, organih političnih strank, odvetništvom,
notarstvom, gospodarsko ali pridobitno dejavnostjo ter članstvom v upravnem odboru ali
nadzornem svetu gospodarske družbe),
o če iz ocene sodnikove službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi.
 SODNIK JE LAHKO RAZREŠEN S STRANI DRŽAVNEGA ZBORA, ČE
20
 o stori naklepno KD zlorabe sodniške funkcije (sodni svet obvesti DZ, ki nato sodnika razreši),
o je obstojen na zaporno kazen, daljšo od 6 mesecev.
 SODNIKI POROTNIKI:
o na okrožnih sodiščih,
o mandat traja 5 let z možnostjo podaljšanja,
o pogoji za imenovanje za sodnika porotnika:
 dopolnjenih 30 let,
 oseba ni bila pravnomočno obsojena za KD, ki se preganja po UD,
 zdravstvena in osebnostna primernost,
 aktivno obvladovanje slovenskega jezika.
 Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v
sodišču. Sodnik ne sme biti priprt. Zoper sodnika se brez dovoljenja DZ ne sme začeti kazenski postopek,
če je osumljen KD pri opravljanju sodniške funkcije.

4 SESTAVA SODIŠČA
 V pravdnem postopku sodi sodnik posameznik (15/I ZPP). Zakon določa, v katerih primerih sodi senat.
 Strokovni sodelavec opravlja v pravdi tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom.
 ODLOČANJE V SENATU 3 SODNIKOV:
o Višja sodišča, ko odločajo o pritožbah zoper sodbe okrajnih in okrožnih sodišč,
o Vrhovno sodišče, ko odloča o pritožbah zoper sodbe višjih sodišč.
 ODLOČANJE V SENATU 5 SODNIKOV:
o Vrhovno sodišče v postopku revizije,
o Vrhovno sodišče v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.
 Kadar odloča senat, so pooblastila razdeljena med predsednika senata in celoten senat.
o POOBLASTILA PREDSEDNIKA SENATA:
 vodi priprave na GO: opravi predhoden preizkus tožbe, pošlje tožbo tožencu, da nanjo
odgovori, razpiše narok za GO, lahko izda sodbo na podlagi pripoznave, odpovedi in
zamudno sodbo, lahko sprejme na zapisnik sodno poravnavo,
 ima pooblastila na GO: začne GO in razglasi predmet obravnave, GO tehnično vodi in
opravlja materialno procesno vodstvo.
o POOBLASTILA SENATA:
 sprejema procesne sklepe na GO,
 sklene obravnavo,
 izda sodbo.
 Če senat med postopkom s sklepom ugotovi (po UD ali na ugovor strank), da bi moral v sporu soditi sodnik
posameznik, se postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljuje pred sodnikom posameznikom (če je le mogoče
pred predsednikom istega senata). Glede na stanje postopka lahko senat odloči tudi, da sam opravi postopek.
Taka odločba se ne more izpodbijati zaradi tega, ker je ni izdal sodnik posameznik (20 ZPP).
 Če sodnik posameznik med postopkom s sklepom ugotovi (po UD ali na ugovor strank), da bi moral v
sporu soditi senat, izda sklep o nepristojnosti, zoper katerega ni pritožbe. Postopek se nadaljuje pred
senatom (20 ZPP).
 Če je sodišče nepravilno sestavljeno (to pomeni, da je v sporih iz pristojnosti senata sodil sodnik
posameznik), je podana ABK, ki je hkrati revizijski razlog in razlog za vložitev ZVZ.

21
5 IZLOČITEV SODNIKA
 Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi
nepristranskosti. Razlogi, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju, so (70 ZPP):
o IZKLJUČITVENI RAZLOGI – če je sodnik:
 sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec,
 s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca,
 če je bil sodnik v zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec,
 stalno ali začasno zaposlen pri stranki,
 družbenik v d.n.o., k.d. ali d.o.o. ali tihi družbenik v t.d., ki je stranka postopka,
 s stranko, njenim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v:
 krvnem sorodstvu v ravni črti do kateregakoli kolena,
 krvnem sorodstvu v stranski črti do četrtega kolena,
 ZZ (ne glede na to, ali je prenehala ali ne) ali v svaštvu do drugega kolena,
 skrbnik, posvojitelj ali posvojenec stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca,
 v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom,
o ODKLONITVENI RAZLOGI – generalna klavzula (70/I (6. tč.) ZPP):
 sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge
okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti,
 to so okoliščine osebne narave: prijateljstvo, sovraštvo, daljno sorodstvo do strank,
zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev,
 ni pa razlog npr. pravno mnenje sodnika, ki je za stranko neugodno.
 Razlike med izključitvenimi in odklonitvenimi razlogi:
Izključitveni razlogi Odklonitveni razlogi
v zakonu našteti taksativno v zakonu opredeljeni z generalno klavzulo
sodišče jih mora upoštevati po UD ves čas postopka sodišče jih upošteva le na predlog strank ali samega
sodnika
ne ugotavlja se, ali vplivajo na nepristranskost ugotavlja se, ali so razlogi takšni, da vzbujajo dvom
sodnika o sodnikovi nepristranskosti

 POSTOPEK ZA IZLOČITEV SODNIKA:

o Po uradni dolžnosti (71 ZPP):
 Takoj ko sodnik ali sodnik porotnik izve za kakšen izključitveni razlog, mora prenehati z
delom in to sporočiti predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika.
 Če sodnik ali sodnik porotnik meni, da je podan odklonitveni razlog, to sporoči
predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Do odločitve lahko sodnik opravlja nadaljnja
pravdna dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. Če
je sodnik nato izločen, pravdna dejanja, ki jih je opravil, odkar je zvedel, da je podan
odklonitveni razlog, nimajo pravnega učinka.
o Na predlog oz. zahtevo strank (72 in 73 ZPP):
 Stranka mora zahtevati izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar pa
najpozneje do konca obravnave (če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe).
 Stranka mora sodnika poimensko določiti. V zahtevi mora navesti okoliščine, na katere
opira svojo zahtevo.
 Prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo s sklepom zavrže predsednik
senata. Zoper sklep ni pritožbe.

22
  O zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča. Če se zahteva izločitev
predsednika sodišča, o zahtevi odloča predsednik neposredno višjega sodišča. Če se
zahteva izločitev predsednika vrhovnega sodišča, odloča občna seja vrhovnega sodišča.
 Preden se izda sklep o izločitvi, je treba pridobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva
(če je treba, se opravijo tudi druge poizvedbe).
o Ko sodnik izve, da se zahteva njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v
tej zadevi. Če gre za izločitev iz odklonitvenih razlogov, ali če sodnik oceni, da je izločitev iz
izključitvenih razlogov očitno neutemeljena, lahko opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje
odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča (74 ZPP).
o Če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen
(izključitveni razlogi) ali je bil s sklepom sodišča izločen, je podana ABK. Hkrati je to revizijski
razlog, razlog za vložitev ZVZ in obnovitveni razlog.

6 PRISTOJNOST
6.1 SISTEMI PRISTOJNOSTI SODIŠČ
 PRISTOJNOST V OBJEKTIVNEM POMENU: vse zadeve, o katerih odloča določeno sodišče.
 PRISTOJNOST V SUBJEKTIVNEM POMENU: pravica in dolžnost sodišča, da postopa v določenem
sporu in o njem odloči.
 VRSTE PRISTOJNOSTI:
o ABSOULTNA PRISTOJNOST: vprašanje sodne jurisdikcije (ali zadeva sploh spada v pristojnost
sodišča ali pa je za odločanje pristojen drug organ),
o RELATIVNA PRISTOJNOST: razmejitev delovnega področja sodišč:
 STVARNA PRISTOJNOST: ali je pristojno okrajno ali okrožno sodišče,
 FUNKCIONALNA PRISTOJNOST: razmejitev področja dela med sodišči iste vrste v
istem sporu (I. stopnja, pritožbeni postopek, postopek izrednih pravnih sredstev),
 KRAJEVNA PRISTOJNOST: katero izmed sodišče določene stopnje in določene vrste je
pristojno odločati v posameznem sporu.

6.1.1 SODNA PRISTOJOST (SODNA JURISDIKCIJA)

 Gre za vprašanje, ali je mogoče zahtevati varstvo določene pravice pred sodiščem. Vprašanje se zastavlja v
razmerju med sodnim in upravnim postopkom. Upravni organi odločajo o pravnih razmerjih, kadar zakon
posebej opredeljuje določeno zadevo kot upravno zadevo (gre za pozitivistično ureditev).

6.1.2 STVARNA PRISTOJNOST

 V civilnih sporih na I. stopnji se stvarna pristojnost deli na okrajna in okrožna sodišča. Za to razmejitev
sta odločilna dva kriterija:
o VREDNOST SPORNEGA PREDMETA
o PRAVNI TEMELJ SPORNEGA RAZMERJA.
 PRISTOJNOST OKRAJNIH SODIŠČ (30 ZPP):
o sojenje v sporih, v katerih premoženjskopravni zahtevek ne presega 20.000 EUR,
o ne glede na VSP odločajo:
 v sporih zaradi motenja posesti,
 v sporih o služnostih in realnih bremenih,
 v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij,

23
 o v pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi vse zadeve, za katere niso pristojna okrožna sodišča,
o okrajna sodišča opravljajo tudi zadeve pravne pomoči,
o pristojna so tudi za odločanje o sporih iz ZK razmerij.
 PRISTOJNOST OKROŽNIH SODIŠČ (32 ZPP):
o sojenje v sporih, v katerih premoženjskopravni zahtevek presega 20.000 EUR,
o ne glede na VSP odločajo:
 v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva,
 v zakonskih sporih,
 v sporih o zakonitem preživljanju,
 v sporih o varstvu in vzgoji otrok,
 v sporih o stikih otrok s straši in drugimi osebami, če se rešujejo skupaj s spori o varstvu in
vzgoji otrok,
 v sporih iz avtorske pravice in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in
znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, sporih v zvezi z varstvom konkurence,
 v gospodarskih sporih,
 v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom,
o okrožna sodišča opravljajo tudi zadeve pravne pomoči za odločanje o priznanju tujih sodnih odločb
v zadevah, ki spadajo v njihovo pristojnost, ter za zadeve mednarodne pravne pomoči.

6.1.3 VREDNOST SPORNEGA PREDMETA

 Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih odločilna VSP, se vzame
kot VSP samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge
postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39 ZPP).
 Če se zahtevek nanaša na bodoče ponavljajoče se terjatve, se vzame koz VSP seštevek dajatev, a največ
znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo 5 let (40 ZPP).
 Če tožnik v isti tožbi uveljavlja zoper istega toženca več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in
pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi
različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega
posameznega zahtevka (41 ZPP).
 Če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, se vzame kot VSP enoletna najemnina oz.
zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas (42 ZPP).
 Če se s tožbo zahteva le zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, se VSP
določi po znesku terjatve, ki naj se zavaruje (43 ZPP).
 Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa je tožnik pripravljen namesto izpolnitve zahtevka
sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot VSP ta znesek (44/I ZPP). V drugih primerih, ko se
tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna VSP, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če
je navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost ali pa le skupno VSP, se mora sodišče najpozneje na GO
pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene
vrednosti. O tem odloči s sklepom (44 ZPP).
o Gre za oficiozno pooblastilo sodišča, vendar pa lahko tudi toženec ugovarja VSP; o tem ugovoru
mora sodišče odločiti.
 Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožnik pa v tožbi ne navede VSP, od tega pa je
odvisna stvarna pristojnost ali pravica do revizije, gre za nepopolno vlogo. Sodišče od tožnika zahteva, da
tožbo v določenem roku dopolni z navedbo VSP. Če tega ne stori, sodišče tožbo zavrže (45 in 108 ZPP).
 Če tožnik zahteva plačilo denarnega zneska, se za VSP šteje glavnica. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na
denarni znesek, je VSP tolikšna, kot jo je tožnik navedel v tožbi.
24
6.1.4 FUNKCIONALNA PRISTOJNOST
 Pravila o funkcionalni pristojnosti porazdelijo v isti sporni zadevi pooblastila za opravljanje posameznih
procesnih dejanj (faz postopa) med različna sodišča. Funkcionalna pristojnost nam pove, katero sodišče
postopa in odloča o pravnih sredstvih.
 PRISTOJNOST VIŠJIH SODIŠČ:
o odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč,
o opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (35 ZPP).
 PRISTOJNOST VRHOVNEGA SODIŠČA:
o odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč,
o odločanje o predlogu za dopustitev revizije,
o odločanje o reviziji,
o odločanje o ZVZ,
o opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (37 ZPP).
 PRISTOJNOST USTAVNEGA SODIŠČA:
o odločanje o ustavnih pritožbah proti pravnomočnim odločbah sodišč splošne pristojnosti, …

6.1.5 KRAJEVNA PRISTOJNOST

 Pravila o krajevni pristojnosti povedo, katero izmed več stvarno pristojnih sodišč je pooblaščeno odločati v
konkretnem sporu. Krajevna pristojnost porazdeli zadeve I. stopnje med stvarno pristojna sodišča.
 Splošni načeli za določanje krajevne pristojnosti:
o PERSONALNI ali SUBJEKTIVNI KRITERIJ: pristojnost se določa po prebivališču ali sedežu
tožene stranke (temeljni kriterij),
o REALNI ali OBJEKTIVNI KRITERIJ.
 Določbe o krajevni pristojnosti so kogentne narave, vendar pa ZPP pogosto dovoljuje izbiro med več
krajevno pristojnimi sodišči in dogovor o krajevni pristojnosti.
 SISTEMI KRAJEVNE PRISTOJNOSTI:
o SPLOŠNA KRAJEVNA PRISTOJNOST
o POSEBNE KRAJEVNE PRISTOJNOSTI:
 izbirne krajevne pristojnosti (tožnik ima možnost, da vloži tožbo pri sodišču splošne
krajevne pristojnosti ali pri sodišču posebne krajevne pristojnosti),
 izključne krajevne pristojnosti (tožnik nima izbire),
 podrejene ali subsidiarne krajevne pristojnosti (tožnik ima možnost vložiti tožbo pri
sodišču posebne pristojnosti, če po pravilih o splošni pristojnosti ni mogoče ugotoviti
pristojnega sodišča).
 Če ni v zakonu predpisana izključna krajevna pristojnost, je treba vložiti tožbo pri sodišču splošne krajevne
pristojnosti: na sodišču, na območju katerega ima toženec stalno prebivališče ali sedež pravne osebe.
 SPLOŠNA KRAJEVNA PRISTOJNOST:
o Tožnik mora slediti tožencu na njegovo območje. Fizično osebo mora tožiti pri sodišču, na
območju katerega ima toženec stalno prebivališče, pravno pa, kjer ima sedež (47 ZPP).
o Če ima toženec tudi začasno prebivališče, se ga lahko toži tudi pri sodišču s tega območja (izbirna
krajevna pristojnost).
o Če je podana slovenska jurisdikcija zaradi začasnega prebivališča toženca v Sloveniji, je splošno
krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima toženec začasno prebivališče (subsidiarna ali
podrejena splošna krajevna pristojnost).
 IZBIRNA KRAJEVNA PRISTOJNOST:
o Poleg sodišča splošne pristojnosti je pristojno tudi sodišče izbirne krajevne pristojnosti.
25
o PRISTOJNOST ZA SOSPORNIKE (49 ZPP):
 Če je z isto tožbo toženih več oseb, ki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če
se opirajo njihove pravice oz. obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za
solidarne terjatve ali solidarne obveznosti, pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je
pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev (torej katerokoli
sodišče, ki je pristojno za enega od njih).
 Če so med sosporniki glavni in stranski zavezanci, je pristojno katerokoli sodišče, ki je
pristojno za kakšnega glavnega zavezanca.
o PRISTOJNOST V SPORIH ZA ZAKONITO PREŽIVLJANJE (50 ZPP):
 Če je v teh sporih tožeča stranka oseba, ki zahteva preživljanje, je poleg sodišča splošne
krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka
stalno ali začasno prebivališče (to velja le, če je tožnik preživninski upravičenec).
o PRISTOJNOST V ODŠKODNINSKIH SPORIH (52 ZPP):
 Spori o nepogodbeni odškodninski odgovornosti:
 Pristojno je sodišče splošne pristojnosti in sodišče, na območju katerega je bilo
storjeno škodno dejanje, ali sodišče, kjer je nastala škodna posledica.
o To velja tudi v sporih o regresnih odškodninskih zahtevkih proti regresnim
dolžnikom.
 Spori, v katerih je nastala škoda zaradi smrti ali HTP:
 Pristojno je sodišče splošne pristojnosti in sodišče, na območju katerega je bilo storjeno
škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodna posledica, ter
sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oz. začasno prebivališče.
o To velja tudi v sporih zoper zavarovalnico za povračilo škode tretjim
osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice.
o PRISTOJNOST V SPORIH ZA VARSTVO PRAVICE NA PODLAGI PROIZVAJALČEVE
GARANCIJE (53 ZPP):
 Splošno pristojno je sodišče, na območju katerega je sedež proizvajalca, poleg tega pa
je pristojno tudi sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za prodajalca, ki je ob prodaji
stvari izročil kupcu pisno garancijo proizvajalca.
o PRISTOJNOST V ZAKONSKIH SPORIH (54 ZPP):
 Poleg sodišča splošne pristojnosti je pristojno tudi sodišče, na območju katerega sta imela
zakonca svoje zadnje skupno stalno prebivališče.
o PRISTOJNOST V SPORIH O UGOTOVITVI ALI IZPODBIJANJU OČETOVSTVA ALI
MATERINSTVA (56 ZPP):
 Otrok lahko vloži tožbo (poleg sodišča splošne pristojnosti) tudi pri sodišču, na območju
katerega ima stalno oz. začasno prebivališče.
o PRISTOJNOST V SPORIH O NEPREMIČNINAH ALI ZARADI MOTENJA POSESTI (57 ZPP):
 V sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti in v sporih
iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno pristojno sodišče, na območju katerega
leži nepremičnina.
 Izbirna krajevna pristojnost: če leži nepremičnina na območju več sodišč, je pristojno vsako
od teh sodišč.
 Za spore zaradi motenja posesti premičnin je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti
pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bila posest motena.

26
 PRISTOJNOST PO KRAJU, V KATEREM JE PODRUŽNICA PRAVNE OSEBE (60 ZPP):
o
 Za sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima podružnico zunaj svojega sedeža, je poleg
sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je ta podružnica,
če izvira spor iz pravnega razmerja s to podružnico.
o PRISTOJNOST V SPORIH IZ DEDNOPRAVNIH RAZMERIJ (62 ZPP):
 Dokler zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, je za spore iz dednopravnih
razmerij in za spore o terjatvah upnikov proti zapustniku poleg sodišča splošne pristojnosti
pristojno tudi sodišče, ki vodi zapuščinski postopek, oz. sodišče, na območju katerega
je sodišče, ki vodi zapuščinski postopek.
o PRISTOJNOST PO PLAČILNEM KRAJU (64 ZPP):
 Za sojenje v sporih imetnika menice ali čeka zoper podpisnika je poleg sodišča splošne
pristojnosti pristojno tudi sodišče plačilnega kraja.
o PRISTOJNOST V GOSPODARSKIH SPORIH (485 ZPP):
 V sporih za ugotovitev (ne)obstoja pogodbe in za izpolnitev ali razvezo pogodbe ter v
odškodninskih sporih zaradi neizpolnitve pogodbe:
 poleg sodišča splošne pristojnosti je pristojno tudi sodišče kraja, kjer bi morala
tožena stranka po sporazumu strank izpolniti pogodbo.
 IZKLJUČNA KRAJEVNA PRISTOJNOST:
o PRISTOJNOST V SPORIH O NEPREMIČNINAH ALI ZARADI MOTENJA POSESTI
NEPREMIČNIN (57 ZPP):
 V sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti in v sporih
iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno pristojno sodišče, na območju katerega
leži nepremičnina (podrobneje glej zgoraj).
 Če sodišče odloča o obligacijskem zahtevku, izključna pristojnost ne pride v poštev.
o PRISTOJNOST V SPORIH O LETALU IN LADJI (58 ZPP):
 V sporih o stvarnih pravicah na ladjah in letalih ter v sporih iz zakupa ladje ali letala je
izključno pristojno sodišče, na območju katerega se vodi vpisnik, v katerega je vpisana
ladja ali letalo.
o PRISTOJNOST ZA SPORE V IZVRŠILNEM IN STEČAJNEM POSTOPKU (63 ZPP):
 V sporih, ki nastanejo med sodnim ali upravnim izvršilnim postopkom ali zaradi njega ter
v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi z njim, je izključno pristojno
sodišče, ki vodi izvršilni oz. stečajni postopek, oz. sodišče, na območju katerega je
sodišče, ki vodi izvršilni oz. stečajni postopek.
 POMOŽNA (SUBSIDIARNA) KRAJEVNA PRISTOJNOST:
o Pomožna krajevna pristojnost omogoča določanje krajevne pristojnosti, kadar temeljno pravilo o
pristojnosti ne pride v poštev. Predpisana je, kadar je po mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP)
podana slovenska jurisdikcija, vendar po ZPP ni možno določiti slovenskega sodišča.
o PRISTOJNOST, ČE IMA TOŽENEC ZAČASNO PREBIVALIŠČE V SLOVENIJI (47/II ZPP):
 Če je sodišče RS pristojno za sojenje, ker ima toženec v RS začasno prebivališče, je
splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima ta začasno prebivališče.
o PRISTOJNOST V SPORIH ZA ZAKONITO PREŽIVLJANJE (50/II, III ZPP):
 Če je sodišče RS pristojno za sojenje, ker je tožeča stranka otrok, ki ima stalno
prebivališče v RS, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju katerega ima tožeča
stranka (otrok) stalno prebivališče.

27
 
Če je sodišče RS pristojno za sojenje, ker ima tožena stranka v RS premoženje, iz
katerega se lahko poplača preživljanje, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju
katerega je to premoženje.
o PRISTOJNOST V SPORIH IZ POGODBENIH RAZMERIJ (51 ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, ker je v RS kraj izpolnitve obveznosti, je krajevno pristojno
sodišče, na območju katerega bi bilo treba izpolniti obveznost, ki je predmet spora.
o PRISTOJNOST V ZAKONSKIH SPORIH (54/II ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, ker sta zakonca imela zadnje skupno stalno prebivališče v
RS, oz. zato, ker ima tožeča stranka stalno prebivališče v RS, je krajevno pristojno tisto
sodišče, na območju katerega sta imela zakonca zadnje skupno prebivališče oz. kjer ima
stalno prebivališče tožeča stranka.
o PRISTOJNOST V SPORIH O PREMOŽENJSKIH RAZMERJIH MED ZAKONCEMA (55 ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, ker je premoženje zakoncev v RS ali ker ima tožeča stranka
ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v RS, je krajevno pristojno sodišče, na
območju katerega ima tožeča stranka ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče.
o PRISTOJNOST V SPORIH O UGOTOVITVI ALI IZPODBIJANJU OČETOVSTVA ALI
MATERINSTVA (56/II ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, ker ima tožeča stranka stalno prebivališče v RS, je krajevno
pristojno sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno prebivališče.
o PRISTOJNOST V SPORIH ZARADI MOTENJA POSESTI NA LADJAH IN LETALIH (58/II ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, je poleg sodišča, na območju katerega se vodi vpisnik,
pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bila posest motena.
o PRISTOJNOST ZA OSEBE, ZA KATERE NI SPLOŠNE KRAJEVNE PRISTOJNOSTI V RS (59
ZPP):
 Če je pristojno sodišče RS, ker je na območju RS predmet, na katerega se nanaša tožba, oz.
kakšno premoženje tožene stranke, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je
ta predmet oz. premoženje tožene stranke.
 VZAJEMNA PRISTOJNOST ZA TOŽBE ZOPER TUJE DRŽAVLJANE (65 ZPP):
o Če je v tuji državi državljan RS lahko tožen pri sodišču, ki po določbah ZPP ne bi bilo krajevno
pristojno za sojenje v tisti civilnopravni zadevi, velja enaka pristojnost tudi za sojenje državljanu te
tuje države pred sodiščem RS (RETORZIJA).
 Vzajemna pristojnost velja le za določanje krajevne pristojnosti (ne pa za stvarno).
 DOLOČITEV KRAJEVNE PRISTOJNOSTI PO VIŠJEM SODIŠČU:
o V poštev pride le, če je težko ali nemogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno za
odločanje v konkretnem sporu.
o NUJNA DELEGACIJA (66 ZPP):
 Če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno in okrožno sodišče
to višjemu sodišču, višje pa vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo
stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.
o DELEGACIJA IZ RAZLOGOV SMOTRNOSTI (67 ZPP):
 Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno
pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če obstajajo drugi
tehtni razlogi.
o GENERALNA DELEGACIJA:
 Če je v sporih potrebno poznavanje posebnih pravnih panog, zakonodajalec kot pristojno
sodišče določi sodišče, kjer je največ pravnih strokovnjakov iz te panoge.

28
 
PRISTOJNOST OKROŽNEGA SODIŠČA V KOPRU:
 za vse spore glede ladij in plovbe na morju,
 za vse spore glede pomorskega prava,
 za vse spore glede izkoriščanja morja in morskega dna.
 PRISTOJNOST OKROŽNEGA SODIŠČA V LJUBLJANI:
 za spore iz intelektualne lastnine na I. stopnji (izključna pristojnost), razen za
spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami
in tehničnimi izboljšavami.
o DOLOČITEV KRAJEVNO PRISTOJNEGA SODIŠČA (68 ZPP):
 Če je po pravilih o mednarodni pristojnosti podana slovenska jurisdikcija in po ZPP ni
mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, vrhovno sodišče na predlog stranke
odloči, katero stvarno pristojno sodišče naj bo krajevno pristojno.
 SPORAZUM O KRAJEVNI PRISTOJNOSTI (prorogatio fori / forum prorogatum):
o ZPP na področju določanja krajevne pristojnosti dopušča dogovorno določanje pristojnosti.
Dogovor pa ni mogoč glede stvarne pristojnosti.
o Stranki se lahko sporazumeta, da jima sodi na I. st. krajevno nepristojno sodišče, pod pogojem, da
je to sodišče stvarno pristojno in da zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti (69/I ZPP).
o Če je z zakonom določena krajevna pristojnost dveh ali več sodišč, se stranki lahko sporazumeta,
da jima na I. stopnji sodi eno od teh sodišč ali katero drugo stvarno pristojno sodišče (69/II ZPP).
o Sporazum strank mora biti v pisni obliki in se mora nanašati na določen spor ali bodoče spore, ki bi
morebiti nastali iz določenega pravnega razmerja. Listino o sporazumu mora tožeča stranka
priložiti tožbi (69/III, IV ZPP).
o Do prorogacije lahko pride na dva načina:
 IZRECNA PROROGACIJA: med strankama obstaja izrecen sporazum,
 TIHA PROROGACIJA: do prorogacije pride na podlagi konkludentnih dejanj: tožnik
vloži tožbo pri krajevno nepristojnemu sodišču, toženec pa temu ne ugovarja.

6.2 PREIZKUS PRISTOJNOSTI

 Sodišče takoj po prejemu tožbe po UD presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost
se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (17/I, II ZPP).
 INSTITUT USTALITVE PRISTOJNOSTI (perpetuatio fori):
o Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če je tožeča
stranka zmanjšala tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno
še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste (17/III ZPP).
o Dopustnost ustalitve pristojnosti:
 ni dopustno, če tožnik pred okrajnim sodiščem zviša tožbeni zahtevek,
 je dopustno, če tožnik pred okrožnim sodiščem zniža tožbeni zahtevek.
 Sodišče mora med postopkom ves čas po UD paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost (18/I
ZPP). Prav tako mora ves čas postopka po UD paziti tudi na svojo stvarno pristojnost (19/I ZPP). To
velja tudi za pritožbeni in revizijski postopek.
o Če sodišče med postopkom ugotovi, da ni podana sodna jurisdikcija, se izreče za nepristojno,
razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (18/II ZPP). Če sodišče odloči v takem
sporu, je podana ABK.
o Okrožno sodišče se lahko po UD izreče za stvarno nepristojno (če gre za zadevo iz pristojnosti
okrajnega sodišča) ob predhodnem preizkusu tožbe (19/II ZPP).
29
 o Okrožno sodišče se lahko na ugovor stranke izreče za stvarno nepristojno (če gre za zadevo iz
pristojnosti okrajnega sodišča) do razpisa GO. Ugovor lahko poda stranka najkasneje v odgovoru
na tožbo (19/II ZPP).
o Sodišče se lahko po UD izreče za krajevno nepristojno le, če je kakšno drugo sodišče izključno
krajevno pristojno, in sicer ob predhodnem preizkusu tožbe (22/II ZPP).
o Sodišče se lahko na ugovor stranke izreče za krajevno nepristojno do razpisa GO. Ugovor mora
tožena stranka podati najkasneje v odgovoru na tožbo (22/I ZPP).

6.3 SPOR O PRISTOJNOSTI

 Po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno, sodišče odstopi zadevo
pristojnemu sodišču. Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, nadaljuje postopek, kot da bi se začel pred
njim. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča pa niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo
nepristojno sodišče (23 ZPP).
 Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, meni, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo,
ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti, razen če spozna, da mu je
bila zadeva odstopljena očitno pomotoma (v tem primeru odstopi zadevo drugemu sodišču in obvesti o tem
sodišče, ki mu jo je odstopilo) – 24/I ZPP.
 Katera sodišča rešujejo spore o pristojnosti:
o višje sodišče določenega območja: v sporu med okrajnimi in okrožnimi sodišči z območja istega
višjega sodišča (25/I ZPP),
o vrhovno sodišče: v sporu med okrajnimi in okrožnimi sodišči z območij različnih višjih sodišč in v
sporu med sodišči razne vrste (25/II ZPP),
o ustavno sodišče: v sporu med sodišči in državnimi organi.
 NEGATIVNI KOMPETENČNI KONFLIKT: do spora pride, kadar vsa sodišča trdijo, da niso pristojna.
Do pozitivnega kompetenčnega konflikta ne more priti zaradi institutov pravnomočnosti in litispendence.

7 POJEM STRANKE V CIVILNI PRAVDI

 V civilnem pravdnem postopku nastopata tožnik in toženec, ki upravljata postopek (sta dominus litis).
 Dve koncepciji o pojmu stranke:
o MATERIALNOPRAVNA KONCEPCIJA:
 stranka je nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju,
o PROCESNA KONCEPCIJA:
 stranka je tudi:
 kdor le zatrjuje materialnopravno upravičenje, čeprav ga v resnici nima,
 kdor materialnopravnega upravičenja sploh ne zatrjuje, temveč ima le procesno
upravičenje, in
 tisti, proti kateremu se zahteva pravno varstvo, čeprav sploh ni zavezan v
materialnopravnem razmerju.
 STRANKA je:
o TOŽNIK – tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine,
o TOŽENEC – tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo.
 Zahtevo po pravnem varstvu uveljavlja stranka sama v lastnem imenu. Izjeme od tega so stranke, ki
zahtevajo varstvo širših družbenih interesov: DT, družbeni pravobranilec in državni pravobranilec.

30
  POLOŽAJ STRANKE SE PRIDOBI:
o z vložitvijo tožbe (toženec postane stranka proti svoji volji),
o z nasledstvom (na aktivni ali pasivni strani):
 do procesnega nasledstva lahko pride:
 zaradi materialnopravnega nasledstva (smrt zapustnika, statusne spremembe),
 neodvisno od materialnega nasledstva.
 STRANKA IMA TRI VRSTE SPOSOBNOSTI:
o sposobnost biti stranka,
o pravdno ali procesno sposobnost in
o postulacijsko sposobnost.

7.1 SPOSOBNOST BITI STRANKA

 SPOSOBNOST BITI STRANKA je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju.
Pomeni sposobnost nastopati v vsaki pravdi kot tožnik ali toženec.
 Povezana je s PRAVNO SPOSOBNOSTJO:
o vsaka fizična in pravna oseba lahko nastopa v pravdi,
o sposobnost biti stranka je širši pojem od pravne sposobnosti – v civilnem procesu lahko poleg
fizičnih in pravnih oseb nastopajo tudi:
 NASCITURUS (ZARODEK) – ŠE NEROJEN OTROK: če gre za njegove interese, pod
razveznim pogojem, da se bo rodil živ;
 ORGANI IN ORGANIZACIJE, KI JIM JE SPOSOBNOST PODELJENA S POSEBNIMI
PREDPISI:
 državni tožilec (po ZZZDR lahko vloži tožbo za razveljavitev ZZ),
 oblike združevanja, ki nimajo pravne osebnosti (lastnost pravne osebe jim lahko
prizna pravdno sodišče za konkretno pravdo, pod določenimi pogoji).
 Sposobnost biti stranka je PROCESNA PREDPOSTAVKA. Nanjo mora sodišče paziti ves čas postopka. Če
sodišče ugotovi, da nastopa kot stranka oblika združevanja, ki nima pravne osebnosti, mora preizkusiti, ali je
možno to pomanjkljivost odpraviti. Če ja, sodišče zahteva od tožnika, da tožbo popravi tako, da se postopek
lahko nadaljuje z osebo, ki je pravdna stranka (81/I ZPP). Če ne, sodišče s sklepom razveljavi vsa opravljena
pravdna dejanja in zavrže tožbo – če so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo (81/V ZPP).
 KRŠITEV SPOSOBNOSTI BITI STRANKA je ABK, revizijski in obnovitveni razlog.

7.2 PRAVDNA (PROCESNA) SPOSOBNOST

 PRAVDNA ali PROCESNA SPOSOBNOST je sposobnost stranke samostojno in veljavno opravljati
procesna dejanja. Stranka lahko procesna dejanja opravlja sama ali prek pooblaščenca.
 Pravdna sposobnost je odvisna od POSLOVNE SPOSOBNOSTI:
o stranka, ki je poslovno sposobna, lahko samostojno opravlja pravdna dejanja (to so polnoletne
osebe, ki nimajo omejene ali odvzete poslovne sposobnosti);
o polnoletnik z omejeno poslovno sposobnostjo je pravdno sposoben v mejah poslovne sposobnosti:
pravdno sposoben je, če gre za razmerja, ki jih lahko po materialnem pravu veljavno oblikuje;
o mladoletnik, ki še ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, je pravdno sposoben v mejah, v
katerih mu je priznana poslovna sposobnost.
 Stranko brez pravdne sposobnosti zastopa ZAKONITI ZASTOPNIK (pri fizičnih osebah starši ali skrbnik).
o Mladoletne otroke zastopajo starši ali skrbnik.
31
 o Mladoletnik, star 15 let, je omejeno poslovno sposoben, zato ima pravdno sposobnost v sporih iz
delovnih razmerij in razpolaganja z osebnim dohodkom.
o Polnoletna oseba z omejeno poslovno sposobnostjo ima enak položaj kot mladoletnik med 15. in
18. letom.
 Pravdna sposobnost državljana tuje države se presoja po zakonu njegove države. Če je pravdno sposoben
po slovenskem zakonu, lahko samostojno opravlja pravdna dejanja, četudi ni pravdno sposoben po zakonu
njegove države (85 ZPP).
 Pravne osebe so poslovno in pravdno sposobne. Zastopajo jih zakoniti in statutarni zastopniki. Prokuristi
niso zastopniki, temveč pooblaščenci.
 Če državni organi nastopajo kot stranke v civilnem pravdnem postopku, jim je treba priznati pravdno
sposobnost, čeprav kot državni organi ne morejo imeti poslovne sposobnosti.
 Procesna sposobnost je PROCESNA PREDPOSTAVKA, ki se nanaša na stranke. Sodišče mora med
rednim postopkom ves čas paziti, ali je stranka pravdno sposobna, ali zastopa pravdno nesposobno stranko
zakoniti zastopnik, ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko
zastopa pooblaščenec (80 ZPP).
o Če sodišče ugotovi, da stranke ne zastopa zakoniti zastopnik, zahteva od organa, pristojnega za
socialno skrbstvo, da ji postavi zakonitega zastopnika.
o Če sodišče ugotovi, da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, od njega zahteva, da si to
dovoljenje priskrbi.
 Sodišče ukrene vse, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna oseba pravilno zastopana.
 Dokler ne pride do pravilnega zastopstva se lahko opravijo le procesna dejanja, zaradi odlašanja katerih bi
lahko za stranko nastale škodljive posledice. Če do pravilnega zastopstva ne pride (v roku, ki ga sodišče
določi), sodišče razveljavi vsa opravljena pravdna dejanja. Če pomanjkljivosti onemogočajo nadaljnjo
pravdo, sodišče zavrže tožbo (81 ZPP).
 KRŠITEV PRAVIL O PROCESNI SPOSOBNOSTI: ABK (sodišče pazi po UD), revizijski razlog
(sodišče upošteva na predlog strank) in razlog za vložitev ZVZ.

7.3 POSTULACIJSKA SPOSOBNOST

 POSTULACIJSKA SPOSOBNOST je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko.
ZPP: je sposobnost stranke, da sama brez pooblaščenca neposredno opravlja učinkovita procesna dejanja.
 OBVEZNO ZASTOPANJE PO ODVETNIKIH je predpisano v postopku izrednih pravnih sredstev.
o Ta omejitev postulacijske sposobnosti je predpisana, ker so izredna pravna sredstva namenjena
odstranjevanju pravnih napak materialnega in procesnega prava.
o Če stranke v postopku izrednih pravnih sredstev ni zastopal odvetnik, gre za: ABK, revizijski
razlog, razlog za vložitev ZVZ, obnovitveni razlog.
o Obvezno zastopanje po odvetnikih NE VELJA, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik
opravljen PDI.

11 ZASTOPANJE V PRAVDI
11.1 SPLOŠNO O ZASTOPANJU
 ZASTOPNIK je oseba, ki v imenu in na račun stranke opravlja procesna dejanja. Dejanja zastopnika imajo
neposreden učinek za samo stranko in proti njej.
 Pomembni sta dve razmerji:
32
 o NOTRANJE RAZMERJE:
 oblikuje se med stranko in zastopnikom na temelju:
 zakona, akta državnega organa, ustanovitvenega akta ali drugega splošnega akta
pravne osebe;
 pogodbenega razmerja.
o ZUNANJE RAZMERJE:
 oblikuje se med zastopnikom, sodiščem in nasprotno stranko na temelju:
 zakona, akta državnega organa, ustanovitvenega akta ali drugega splošnega akta
pravne osebe;
 pooblastila (pri pogodbenih zastopnikih).
 Zastopnik je lahko le popolnoma poslovno in procesno (pravdno) sposobna oseba.
 Zastopnik zastopani stranki odgovarja za skrbno opravljanje svojih nalog. Ostati mora v mejah pooblastila
in paziti na strankine interese. Če ne pokaže ustrezne skrbnosti, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane.

11.2 ZAKONITI ZASTOPNIKI

 ZAKONITI ZASTOPNIKI PRAVDNO NESPOSOBNIH OSEB:
o Pravdno nesposobne osebe morajo imeti zakonitega zastopnika.
o Mladoletne otroke zastopajo starši ali skrbnik. Starši zastopajo tudi polnoletnega otroka, če imajo
nad njim podaljšano roditeljsko pravico.
o Osebo, ki ji je popolnoma ali delno odvzeta poslovna sposobnost, zastopa skrbnik.
o Zakoniti zastopnik lahko opravlja v imenu stranke vsa procesna dejanja. Vendar pa potrebuje
dovoljenje za dejanja, ki pomenijo razpolaganje z zahtevkom (vložitev tožbe, umik tožbe,
pripoznanje tožbenega zahtevka, odpoved tožbenemu zahtevku, sklenitev poravnave), in dejanja,
za katera je v posebnih predpisih to določeno.
 Dovoljenje je potrebno imeti za razpolaganja z zahtevki, kadar teče spor o pravnem poslu,
za sklenitev katerega potrebuje zastopnik po pravilih materialnega prava odobritev
skrbstvenega organa:
 odsvojitev ali obremenitev nepremičnin iz varovančevega premoženja,
 odtujitev varovančevih premičnin večje vrednosti,
 razpolaganje z varovančevimi premoženjskimi pravicami večje vrednosti.
o Zakoniti zastopnik opravlja procesna dejanja z neposrednim učinkom za stranko. Če pravdno
nesposobna oseba sama opravi pravdno dejanje, tako dejanje sploh ne velja, dokler ga naknadno ne
odobri zakoniti zastopnik.
 ZAKONITI IN STATUTARNI ZASTOPNIKI PRAVNIH OSEB:
o Gospodarske družbe zastopajo zastopniki, ki lahko opravljajo vsa dejanja, ki spadajo v pravno
sposobnost družbe. Pravniki s PDI, ki niso zakoniti ali statutarni zastopniki, ne morejo biti
pooblaščenci pravnih oseb v postopku izrednih pravnih sredstev.
o PROKURA je vrsta pooblastila, ki upravičuje vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost
družbe, razen odsvojitve in obremenitve nepremičnin, za kar mora imeti prokurist posebno
pooblastilo. Prokurist, ki hoče nastopati pred okrožnim, višjim ali vrhovnim sodiščem, mora imeti
opravljen PDI (ker je pooblaščenec in ne statutarni zastopnik!).
o Zakoniti zastopnik države v civilni pravdi je državni pravobranilec.
 ZAČASNI ZASTOPNIKI:
o Sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki postavi začasnega zastopnika, če se med
postopkom pred sodiščem I. st. pokaže, da bi reden postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika
33
 predlogo trajal, in bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki (82/I
ZPP).
o Procesne situacije, v katerih se tožencu postavi začasnega skrbnika, so zlasti:
 tožena stranka ni pravdno sposobna in nima zakonitega zastopnika,
 koristi tožene stranke in zakonitega zastopnika si nasprotujejo,
 obe stranki imata istega zakonitega zastopnika,
 prebivališče ali sedež toženca sta neznana in stranka nima pooblaščenca,
 toženec ali njegov zakoniti zastopnik je v tujini in nima pooblaščenca, zato se ne more
opraviti vročitev.
o Ob teh pogojih se lahko postavi začasnega skrbnika tudi tožniku na predlog in stroške toženca.
o Začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki in drugimi strokovno usposobljenimi
osebami (82/IV ZPP).
 POMEN ZAKONITEGA ZASTOPANJA V CIVILNI PRAVDI:
o Kdor nastopi kot zakoniti zastopnik, mora na zahtevo sodišča dokazati, da je zakoniti zastopnik. Če
se za določeno pravdno dejanje zahteva posebno dovoljenje, mora zakoniti zastopnik vedno (tudi
brez zahteve sodišča) dokazati, da ima posebno dovoljenje.
o Sodišče mora med postopkom ves čas po UD paziti na pravilno zastopanje, ker to pomeni stalno
PROCESNO PREDPOSTAVKO. Če je zastopanje nepravilno ali pomanjkljivo, mora sodišče
narediti vse, da bi ga odpravilo, pri čemer lahko postavi skrbnika, zahteva od zakonitega
zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali ukrene kaj drugega.
o Kršitev pravil o zakonitem zastopanju je podana, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal
zakoniti zastopnik ali če le-ta ni imel dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja in ta
dejanja niso bila naknadno odobrena.
o KRŠITEV PRAVIL O ZAKONITEM ZASTOPANJU je ABK, revizijski razlog, razlog za
vložitev ZVZ in obnovitveni razlog (ni vezan na 5-letni rok!).

11.3 POOBLAŠČENCI
 POOBLAŠČENEC je oseba, ki v imenu in na račun stranke v mejah pooblastila opravlja pravdna dejanja.
Najpogostejši pooblaščenci so odvetniki.
 POOBLAŠČENEC PRED OKRAJNIM SODIŠČEM je lahko vsaka popolnoma poslovno sposobna oseba.
 POOBLAŠČENEC PRED OKROŽNIM, VIŠJIM IN VRHOVNIM SODIŠČEM je lahko le:
o odvetnik ali
o oseba z opravljenim PDI.
 POOBLAŠČENEC V POSTOPKU IZREDNIH PRAVNIH SREDSTEV – obvezno zastopanje: pooblaščenec
mora biti nujno odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen PDI.
 Poslovno popolnoma sposobna oseba lahko v rednem in pritožbenem postopku pred vsemi sodišči nastopa
samostojno (brez pooblaščenca).
 POSTOPEK PRED OKROŽNIM SODIŠČEM:
o Če tožeča stranka pri okrožnem sodišču vloži tožbo po nekvalificiranem pooblaščencu (ki ni
odvetnik ali druga oseba s PDI), ji sodišče s sklepom naloži, da v roku, ki ne sme biti daljši od 15 dni,
imenuje kvalificiranega pooblaščenca (s PDI) ali izjavi, da se bo zastopala sama (88/I ZPP). Če
tožeča stranka ne ravna tako, sodišče zavrže tožbo kot nedovoljeno (88/II ZPP).
o Če tožeča stranka med postopkom opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali oseba
s PDI, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (88/IV ZPP).

34
 oSodišče tožečo stranko ob vložitvi tožbe opozori, da mora biti njen morebitni pooblaščenec odvetnik
ali oseba s PDI (90/I ZPP).
o Če tožena stranka opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali oseba s PDI, se šteje,
da ta dejanja niso opravljena (90/II ZPP).
 POSTOPEK PRED OKRAJNIM SODIŠČEM:
o Če je (tožeča in/ali tožena) stranka imela pooblaščenca brez PDI, jo mora sodišče v pravnem pouku v
sodni odločbi opozoriti, da mora biti v primeru, če bo pritožbo vložila po pooblaščencu (lahko jo
torej tudi sama!), pooblaščenec odvetnik ali oseba s PDI (89/I ZPP).
 Če je pritožba vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, jo sodišče kot nedovoljeno zavrže
(89/II ZPP).
 POSTOPEK Z IZREDNIMI PRAVNIMI SREDSTVI:
o Če stranka sama vloži izredno pravno sredstvo, pa ne izkaže, da ima sama ali njen zakoniti zastopnik
opravljen PDI, ali ga vloži po pooblaščencu, ki ni odvetnik, sodišče zavrže izredno pravno sredstvo
kot nedovoljeno (91/I ZPP).
o Če nasprotnik vlagatelja ravna na ta način, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (91/II ZPP).
 ZUNANJE RAZMERJE:
o To je razmerje pooblaščenca proti sodišču, nasprotni stranki in drugim udeležencem.
o Ustanovi se z izdajo POOBLASTILA – to je enostranska izjava volje, naslovljena na sodišče in
nasprotno stranko, naj sprejmeta dejanja pooblaščenca kot strankina in naj na račun stranke proti
pooblaščencu opravljata pravdna dejanja.
o Pooblastilo mora biti pisno (97/I ZPP).
 Stranka, ki ne zna ali ne more pisati, se podpiše s prstnim odtisom kazalca. Če se da tako
pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči (97/II ZPP).
 Če sodišče dvomi o pristojnosti pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj se predloži overjeno
pooblastilo (97/III ZPP).
 NOTRANJE RAZMERJE:
o Ustanovi se na podlagi pogodbe o naročilu (nalog, mandat), družbene pogodbe ali enostranskega
pravnega posla.
o Ni pomembno za veljavnost procesnih dejanj.
 POLOŽAJ POOBLAŠČENCA V PRAVDI:
o Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi
jih opravila stranka sama (92 ZPP). Obseg pooblastila določi stranka (94/I ZPP). Stranka lahko da
pooblastilo za vsa pravdna dejanja ali pa le za določena (94/II ZPP).
o Če pooblastilo, dano odvetniku, ne vsebuje natančno določenih pravic pooblaščenca, ima odvetnik
na podlagi SPLOŠNEGA POOBLASTILA naslednje pravice (95/I ZPP):
 opravljati vsa pravdna dejanja (vložitev tožbe, umik tožbe, pripoznava tožbenega zahtevka,
odpoved tožbenemu zahtevku, sklenitev sodne poravnave, vložitev rednega pravnega
sredstva, umik rednega pravnega sredstva, predlagati začasne odredbe),
 zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, potrebna v tem postopku,
 sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške,
 prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali ga pooblastiti za posamezna pravdna dejanja.
o Odvetnik mora za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo (95/II ZPP).
o ODVETNIŠKI KANDIDAT, zaposlen pri odvetniku, lahko odvetnika nadomešča v rednem in
pritožbenem postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem.
o ODVETNIŠKI PRIPRAVNIK, ki dela v pisarni odvetnika, lahko odvetnika nadomešča v postopku
pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih do 20.000 EUR (95/III ZPP).
35
 o Če pooblastilo, dano osebi, ki ni odvetnik, ne vsebuje natančno določenih pravic pooblaščenca, ima ta
oseba pravico opravljati vsa pravdna dejanja, razen dispozitivnih (zanje potrebuje izrecno pooblastilo).
Ta dejanja so: umik tožbe, pripoznanje tožbenega zahtevka, odpoved tožbenemu zahtevku, sodna
poravnava, odpoved ali umik pravnega sredstva, prenos pooblastila na drugega (96 ZPP).
o GENERALNO POOBLASTILO je pooblastilo, na podlagi katerega se lahko pooblaščenec pojavi
kot zastopnik stranke pred vsakim sodiščem v Sloveniji. Treba ga je deponirati pri predsedstvu
sodišča, ki o tem izda potrdilo.
o Če si nasprotujeta istočasno opravljeni pravdni dejanji stranke in pooblaščenca, učinkuje strankino
dejanje. Stranka lahko spremeni ali prekliče izjavo pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana
(93/I ZPP). Spremeni ali prekliče lahko priznanje dejstva, ki ga je pooblaščenec dal na naroku, na
katerem stranke ni bilo, ali v vlogi (93/II ZPP).
o Kasnejše enako pravdno dejanje pooblaščenca, opravljeno v okviru pooblastila, razveljavi prejšnje
procesno dejanje stranke (z drugačno vsebino).
 PRENEHANJE POOBLASTILA – pooblastilo preneha:
o s koncem postopka,
o z izvršitvijo dejanj, če gre za pooblastilo, dano za opravo posameznih pravdnih dejanj,
o s smrtjo ali izgubo poslovne sposobnosti pooblaščenca,
o s prenehanjem pravne osebe ali z razglasitvijo stečaja,
o s preklicem stranke ali odpovedjo pooblaščenca:
 za preklic in odpoved ni treba navajati razloga, vendar ga je treba pisno ali ustno naznaniti
razpravnemu sodišču (99/II ZPP),
 preklic ali odpoved veljata za nasprotno stranko od trenutka naznanitve (99/III ZPP),
 če je treba odvrniti škodo, ki bi lahko nastala za stranko, je pooblaščenec še en mesec po
preklicu ali odpovedi zanjo dolžan opravljati pravdna dejanja (99/IV ZPP).
 POOBLASTILO NE PRENEHA:
o s smrtjo stranke ali njenega zakonitega zastopnika,
o z izgubo poslovne sposobnosti stranke ali njenega zakonitega zastopnika,
o z razrešitvijo zakonitega zastopnika,
 v teh primerih lahko dedič oz. novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo (100 ZPP).
 PROCESNI POMEN POOBLASTILA:
o Pooblaščenec mora predložiti ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju
(98/I ZPP). Sodišče lahko dovoli, da pooblaščenec začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ki ni
predložila pooblastila. Hkrati sodišče stranki naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali
izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (98/II ZPP).
o Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, sodišče odloži izdajo odločbe. Če stranka v roku ne
predloži ali izkaže pooblastila, sodišče nadaljuje postopek, brez upoštevanja dejanj, ki jih je opravila
oseba brez pooblastila (98/III ZPP).
o Če pooblaščenec v roku ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo
oz. pravno sredstvo zavrže (98/IV ZPP).
o Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za
zastopanje. Če ugotovi, da ni, sodišče razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih stranka
pozneje odobri (98/VI ZPP).
 KRŠITEV PRAVIL O ZASTOPANJU – kršitev pravil je podana, če:
o pravdne stranke ni zastopal pooblaščenec, čeprav bi jo moral,
o pooblaščenec ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo oz. posamezna pravdna dejanja (razen, če je
prišlo do poznejše odobritve).

36
  Kršitev teh pravil je ABK (kršitev o obstoju in pravilnosti pooblastila preverja sodišče II. st. na zahtevo stranke),
revizijski razlog, razlog za vložitev ZVZ in obnovitveni razlog (ni vezan na 5-letni rok).

12 STVARNA LEGITIMACIJA
 STVARNA LEGITIMACIJA pomeni, da je stranka nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega
razmerja, na katero se nanaša civilni spor.
 Stvarne legitimacije za nastopanje v pravdi ni potrebno izkazati – tožnik jo mora samo zatrjevati (trdi, da
je aktivno legitimiran). Za toženca mora tožnik zatrjevati, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja
(tožnik za toženca trdi, da je pasivno legitimiran).
 Nanaša se na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če se izkaže, da je tožnik aktivno in toženec
pasivno legitimiran, je treba zahtevku ugoditi.

13 PROCESNA LEGITIMACIJA
 PROCESNA LEGITIMACIJA = PRAVDNO UPRAVIČENJE pomeni, da pripada stranki upravičenje
sprožiti konkretni spor.
 Procesno legitimacijo ima vsakdo, ki zatrjuje stvarno legitimacijo, razen pri ugotovitvenih tožbah, kjer
je treba izkazati tudi pravni interes.
 Procesno legitimacijo ima v določenih primerih tudi oseba, ki ne zatrjuje, da je nosilec materialnopravnega
razmerja. V teh primerih sta stvarna in procesna legitimacija ločeni. Do tega pride v naslednjih primerih:
o pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda (z odtujitvijo se izgubi stvarna legitimacija,
vendar to ni ovira za končanje pravde, ker stranki ostaja procesna legitimacija),
o če avtorska agencija vodi postopke za uveljavljanje avtorskih pravic pred sodišči idr. organi,
o s prenosom terjatve v izterjavo po ZIZ pridobi novi upnik (izterjevalec) le procesno legitimacijo.
 Obstoj procesne legitimacije je PROCESNA PREDPOSTAVKA. Če stranka nima procesne legitimacije,
sodišče tožbo zavrže. Vendar ne gre za ABK, če sodišče prezre neobstoj procesne legitimacije.

14 PRAVNO NASLEDSTVO V PRAVDI

 Do pravnega nasledstva lahko pride na aktivni ali na pasivni strani. Do nasledstva pride zlasti, če/ko pride
do nasledstva v materialnopravnem razmerju, na katerega se civilni spor nanaša.
 UNIVERZALNO NASLEDSTVO:
o DEDOVANJE pri fizičnih osebah:
 s smrtjo zapustnika postane dedič stranka v procesu pod razveznim pogojem, če se
dediščini ne bo odpovedal; če je imel zapustnik pooblaščenca, se postopek nadaljuje, v
nasprotnem primeru pa se pravda vedno prekine, dokler je dediči ne prevzamejo oz. jih v
pravdo povabi sodišče (če se povabilu ne odzovejo, se postopek kljub temu nadaljuje),
o STATUSNE SPREMEMBE pri pravnih osebah (spojitev ali pripojitev):
 če zaradi tega pride do prenehanja pravne osebe, se postopek prekine in nadaljuje, ko ga
prevzamejo nasledniki pravne osebe oz. ko jih v pravdo povabi sodišče.
 SINGULARNO NASLEDSTVO:
o odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče spor: ni ovira za dokončanje pravde med strankama,
o pridobitelj stvari ali pravice lahko vstopi v pravdo namesto stranke odsvojitelja, če v to
privolita obe stranki.

37
IV. SPLOŠNO O PROCESNIH DEJANJIH
1 PROCESNA DEJANJA STRANK IN SODIŠČA
 PROCESNO DEJANJE je ravnanje ali opustitev procesnega subjekta, ki ima z zakonom predvidene
procesne učinke.
 PROCESNA DEJANJA STRANK:
o NEPOSREDNA PROCESNA DEJANJA: učinkujejo sama po sebi (npr. umik tožbe),
o POSREDNA PROCESNA DEJANJA: nimajo neposrednih učinkov, temveč izzovejo aktivnost
sodišča, ki nato pripelje do procesnih učinkov (npr. tožba),
o ENOSTRANSKA PROCESNA DEJANJA: veljavna so ne glede na voljo nasprotne stranke,
o DVOSTRANSKA PROCESNA DEJANJA: veljavna le, če jih storita obe stranki ali opravi ena
stranka in druga vanje privoli,
o NAPADALNA (OFENZIVNA) PROCESNA DEJANJA: stranka želi z njimi realizirati pravno
varstvo zatrjevane pravice; to so tožnikova dejanja in nasprotna tožba toženca,
o DEFENZIVNA PROCESNA DEJANJA: stranka želi z njimi preprečiti realizacijo nasprotnikovega
zahtevka,
o PREKLICLJIVA PROCESNA DEJANJA: stranka jih lahko do določene faze postopka prekliče z
enostransko izjavo volje (če so bila opravljena pod vplivom zmote, sile ali zvijače); to so vsa
posredna procesna dejanja,
o NEPREKLICLJIVA PROCESNA DEJANJA: to so neposredna procesna dejanja.
o Procesna dejanja so nepogojna, kar pomeni, da njihov učinek ni odvisen od nastopa izvenprocesnega
negotovega dogodka. Izjemoma se lahko učinek določenih procesnih dejanj veže na nastop negotovih
dogodkov – to sta eventualna objektivna kumulacija (eventualno kopičenje zahtevkov) in eventualna
subjektivna kumulacija (eventualno sosporništvo).
o Procesna dejanja so veljavna, če jih opravlja procesno sposobni udeleženec v obliki, ki jo predpisuje
procesno pravo.
 PROCESNA DEJANJA SODIŠČA:
o Sodišče opravlja procesna dejanja, katerih končni cilj je izdaja odločbe o vsebini spora (o
(ne)utemeljenosti tožnikovega zahtevka).
o Glavna procesna dejanja sodišča so:
 PRIPRAVLJALNA DEJANJA:
 sprejemanje in protokolacija (zapisovanje) dejanj strank,
 pravdno vodstvo,
 dokazovanje,
 vročanje,
 SODNE ODLOČBE:
 sodbe – odločanje o vsebini spora,
 sklepi – odločanje o vmesnih procesnih vprašanjih in zaključku postopka zaradi
pomanjkanja procesnih predpostavk.

2 JEZIK STRANK IN SODIŠČA

 Sodišča poslujejo v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živita italijanska oz. madžarska skupnost,
poslujejo sodišča v italijanskem oz. madžarskem jeziku, če ga uporablja stranka, ki živi na tem območju.
 Tujci imajo na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem na območju RS pravico
uporabljati svoj jezik. Sodišče mu zagotovi ustno prevajanje s strani sodnega tolmača.
38
  Pouk o pravici do prevoda in morebitna odpoved tej pravici se zapišeta v zapisnik. Pripadniki italijanske
oz. madžarske skupnosti se na območju, kjer je z zakonom ali občinskim aktom zagotovljena njihova
jezikovna enakopravnost, sploh ne morejo odpovedati pravici do uporabe lastnega jezika.
 KRŠITEV PRAVIL O JEZIKU:
o če sodišče ni poučilo stranke o pravici do uporabe lastnega jezika, je podana RBK (sodišče jo
upošteva le na predlog stranke),
o če se stranka pritoži, ker je sodišče protizakonito zavrnilo predlog za uporabo njenega jezika in
spremljanje postopka v njenem jeziku, je podana ABK (sodišče jo upošteva po UD).

3 VLOGE, ZAPISNIKI IN VROČANJE

3.1 VLOGE STRANK
 Stranke opravljajo pravdna dejanja na narokih ustno in izven narokov pisno, če ni drugače določeno.
 VLOGA je pisni sestavek, ki vsebuje procesna dejanja strank ali drugih procesnih udeležencev.
 Tožba, odgovor na tožbo, pravna sredstva in druge izjave, predlogi in sporočila, ki se vlagajo zunaj
obravnave, se vlagajo pisno.
 VSEBINA VLOGE:
o navedba sodišča,
o ime, poklic in stalno ali začasno prebivališče strank (in morebitnih zakonitih zastopnikov in
pooblaščencev),
o navedba spornega predmeta,
o vsebina izjave,
o podpis vložnika (105/II, III ZPP).
 Če vsebuje izjava kakšno zahtevo (pripravljalni spisi), mora vloga vsebovati tudi dejstva, na katera se
zahteva opira, in dokaze, kadar je to potrebno (105/IV ZPP).
 Ob vložitvi vloge, s katero se na nek način začne postopek, mora biti plačana sodna taksa. Taksa mora biti
plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče. Če ni plačana in niso podani pogoji za njeno oprostitev,
odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je vloga umaknjena (105.a ZPP).
 Vloge in priloge vlog, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se vročijo sodišču v tolikšnem številu, kot so
potrebne za sodišče in nasprotno stranko (106/I ZPP). Več osebam, ki imajo istega zakonitega zastopnika
ali pooblaščenca, se lahko vroči le en izvod vloge in prilog (106/III ZPP).
 NEPOPOLNA ALI NERAZUMLJIVA VLOGA (108 ZPP):
o Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, sodišče od vložnika zahteva, da vlogo v določenem roku
dopolni ali popravi. Če je vloga popravljena v roku, se šteje, da je bila vložena na dan, ko je bila
prvič vložena.
o Če je vložnik ne popravi v roku, jo sodišče zavrže. Enako ravna sodišče, če vložnik vloge (in/ali
prilog) po pozivu sodišča ne predloži v zadostnem številu izvodov.

3.2 ZAPISNIKI (122-127 ZPP)

 ZAPISNIK je javna listina, ki jo sestavi sodišče o procesnih dejanjih strank, sodišča in drugih udeležencev
v pravdnem postopku. Običajno se v njem zapisujejo dejanja, opravljena na narokih.
 Predsednik senata sestavlja zapisnik tako, da ga narekuje zapisnikarju. Stranka lahko prebere zapisnik ali
zahteva, naj se ji prebere. Stranka lahko ugovarja vsebini zapisnika. Pri nas se vse bolj uveljavlja
modernejše vodenje zapisnikov, kar poteka s pomočjo snemanja. Prepis takega zapisnika mora biti izdelan
39
 v treh dneh, če ni bil zapisnik hkrati voden v pisni obliki. V treh dneh od vročitve prepisa zapisnika ima
stranka pravico vpogleda v zapisnik in pravico ugovora zoper morebitni nepravilni prepis/zapis.
 Zapisnik podpišejo predsednik senata, zapisnikar, stranke (zakoniti zastopniki oz. pooblaščenci) in tolmač.

3.3 VROČANJE
3.3.1 SPLOŠNA PRAVILA
 Praviloma se vročanje izvaja po pošti, vendar pa je možno opraviti vročitev tudi na samem sodišču.
 Vroča se podnevi od 6. do 22. ure, po elektronski poti pa 24 ur na dan (139/I ZPP). Vroča se v stanovanju
naslovnika, na delovnem mestu naslovnika, ali na sodišču, če je naslovnik tam (139/II ZPP).
 Velja PRAVILO O KONVALIDACIJI NEPRAVILNE VROČITVE: tudi, če je bila vročitev nepravilna,
se šteje za veljavno in učinkovito, če je naslovnik kljub nepravilnostim pisanje dejansko prejel (139/VI ZPP).

3.3.2 NAČIN VROČANJA IN FIKCIJA VROČITVE

 Če vročevalec naslovnika ne najde v stanovanju, vroči pisanje kateremu od odraslih članov njegovega
gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (140/I ZPP).
 Če se vroča na delovnem mestu, pa naslovnika ni tam, se vroči pisanje osebi, pooblaščeni za sprejemanje
pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali pa osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če v to privoli (140/II ZPP).
 Če takšna vročitev (iz prvih dveh alinej) ni možna, velja naslednje:
o PRI NAVADNI (NEOSEBNI) VROČITVI (141 ZPP):
 vročitev se opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v nabiralniku,
 šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, na
kar je treba naslovnika tudi posebej opozoriti (FIKCIJA VROČITVE),
 na obvestilu o vročitvi se navede vzrok za takšno ravnanje, datum in podpis vročevalca;
o PRI OSEBNI VROČITVI (142 ZPP):
 vročitev se opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju stanovanja naslovnika
(če gre za vročitev po pošti) oz. na sodišču, ki je vročitev odredilo, v predalčniku pa pusti
obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik
pisanje dvigniti,
 na obvestilu o vročitvi se navede vzrok za takšno ravnanje, datum in podpis vročevalca,
 vročitev se šteje za opravljeno na dan, ko naslovnik pisanje dvigne; če pisanja v 15 dneh
ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka (ko vročevalec tudi
pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku).
 OSEBNO SE VROČAJO: tožba; sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba; izredno
pravno sredstvo; nalog za plačilo sodne takse; vabilo stranki na poravnallni narok ali prvi narok za GO, če
poravnalni narok ni bil razpisan.
 Fikcija vročitve predpostavlja, da stranka pisanja sploh ni prejela. Če je bila opravljena fikcija vročitve
namesto osebne vročitve prve vloge zaradi vsaj 3-mesečne nepretrgane strankine odsotnosti, je možna obnova
postopka. Pri tem stranki ni treba izkazati opravičljivega razloga za odsotnost. Krajša odsotnost se lahko
uveljavlja kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem mora stranka izkazati upravičen razlog za zamudo.
 Če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu (137/I ZPP).
 MOŽNOST NEPOSREDNEGA VROČANJA MED ODVETNIKI (139.a ZPP): če imajo vse stranke v
postopku pooblaščence, ki so odvetniki, se lahko vloge in priloge med postopkom vročajo neposredno med
pooblaščenci (po pošti priporočeno s povratnico ali po elektronski poti v VEP). En izvod vloge in dokazilo o
vročitvi je treba poslati tudi sodišču. Ta možnost velja le za čas po vročitvi tožbe (tožbo je še vedno potrebno
vročati preko sodišča).
40
3.3.4 POSEBNA PRAVILA O VROČANJU
 Državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom se vroča prek osebe, upravičene za
sprejem ali delavca v pisarni, v poslovnem prostoru ali na sedežu (133/I ZPP).
 Vojaškim osebam in policijskim uslužbencem se vroča po njihovem poveljstvu ali neposrednem
predstojniku (134 ZPP).
 Osebam in ustanovam v tujini in tujcem z imuniteto se vroča po diplomatski poti, če zakon ali
mednarodna pogodba ne določa drugače (135/I ZPP).
 Državljanu Slovenije v tujini se, če privoli, vroča po konzularnem ali diplomatskem predstavništvu
Slovenije. Če ne privoli, se opravi vročitev po diplomatski poti: naše ministrstvo za pravosodje posreduje
sodno pisanje tujemu ministrstvu za pravosodje, ki preko tujega sodišča opravi vročitev (135/II ZPP).
 Osebam, ki jim je odvzeta prostost, se vroča po upravi zavoda za prestajanje kazni (136 ZPP).

3.3.5 ODSOTNOST NASLOVNIKA

 Če vročevalec ugotovi, da je naslovnik odsoten, in mu osebe, ki lahko sprejmejo pisanje, tega ne morejo
pravočasno izročiti, vrne pisanje sodišču z navedbo, kje je naslovnik (143 ZPP).

3.3.6 ODKLONITEV SPREJEMA

 Če naslovnik ali tisti, ki bi pisanje po ZPP moral sprejeti, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga
vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih na delovnem mestu, nabiralniku ali pritrjenega na vrata. Na
vročilnici zapiše dan, uro, razlog odklonitve in kraj, kjer je pustil pisanje (144 ZPP).
 Šteje se, da je s tem vročitev opravljena – FIKCIJA VROČITVE.

3.3.7 SPREMEMBA STANOVANJA

 Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe II. st., s katero se konča postopek, spremeni
svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (145/I ZPP). Če tega ne stori, sodišče odredi, da se vse
nadaljnje vročitve opravljajo tako, da se pisanje pritrdi na sodno desko (145/II ZPP). Vročitev velja za
opravljeno po poteku 8 dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko (145/III ZPP).
 Če pooblaščenec oz. pooblaščenec za sprejemanje pisanj do vročitve odločbe II. st., s katero se konča
postopek, spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, pa tega ne sporoči sodišču, se šteje, kakor da
pooblaščenec sploh ni bil postavljen, če tako ravna začasni zastopnik, upravičen za sprejem pisanj, pa
sodišče imenuje novega, ki se mu opravljajo vročitve (145/IV ZPP).

3.3.8 POOBLAŠČENEC ZA SPREJEMANJE PISANJ

 Tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v RS, mora ob vložitvi
tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS. Če tega ne stori, imenuje sodišče na njegove
stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki ali
njenemu zakonitemu zastopniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če v
roku tega ne stori, sodišče zavrže tožbo. Sklep o zavrženju vroči po začasnem zastopniku za sprejemanje
pisanj, ki ga je imenovalo sodišče (146/I ZPP).
o Vročitev stranki, ki ima pooblaščenca ali zakonitega zastopnika za sprejemanje pisanj, se šteje za
opravljeno v trenutku, ko je pisanje vročeno takemu pooblaščencu oz. zastopniku.
 Toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v RS, naloži
sodišče ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS. Če tega ne stori,
imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo
stranko ali njenega zakonitega zastopnika obvesti o tem imenovanju (146/II ZPP).

41
  Če stranka pooblaščencu za sprejemanje pisanj prekliče pooblastilo in ne imenuje drugega pooblaščenca,
se pisanja vročajo s pritrditvijo na sodno desko (146/III ZPP).
 Če pooblaščenec za sprejemanje pisanj odpove pooblastilo, pa stranka ne imenuje novega pooblaščenca v
roku, ki ga določi sodišče, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za
sprejemanje pisanj ter po tako imenovanem zastopniku naloži stranki, da imenuje pooblaščenca. Dokler ga
ne imenuje, se vročitve opravljajo po začasnem zastopniku, ki ga je imenovalo sodišče (146/IV ZPP).
 Stroški začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, imenovanega za tožečo stranko, se
založijo iz sredstev sodišča, za toženo stranko pa jih mora založiti tožeča stranka. Če jih ne založi, sodišče
tožbo zavrže (146/V ZPP).
 Če je tožnikov več, pa nimajo skupnega zakonitega zastopnika oz. pooblaščenca, jim sodišče lahko naloži,
naj v določenem roku imenujejo skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, hkrati pa jim sporoči,
katerega od njih bo štelo za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, če ga ne imenujejo sami. To
velja tudi, če je več oseb toženih kot enotni sosporniki (147/ ZPP).

3.3.9 UGOTOVITEV NASLOVA

 Upravljavec zbirke podatkov je dolžan stranki, ki izkaže pravni interes, sporočiti naslov osebe, ki ji je treba
vročiti pisanje. Pravni interes se izkaže s potrdilom sodišča o vložitvi tožbe ali o obstoju pravde (148 ZPP).

3.3.10 VROČILNICA
 VROČILNICA (potrdilo o vročitvi) je posebno potrdilo, ki se sestavi o vročitvi. Je javna listina. Podpišeta
jo prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnico dan prejema (149/I ZPP).
 Če prejemnik ne zna pisati ali če se ne more podpisati, zapiše vročevalec njegovo ime in priimek in z
besedo dan prejema ter opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal (149/II ZPP).
 Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan
vročitve. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena (149/III ZPP).
 Če se opravlja osebna vročitev, se na vročilnici navede dan, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o
prispeli pošiljki, in dan, ko je bilo pisanje izročeno pošti oz. sodišču (149/IV ZPP).
 Če je bilo pisanje izročeno komu drugemu, ne pa naslovniku, navede vročevalec na vročilnici njuno
medsebojno razmerje (149/V ZPP).
 Če je na vročilnici netočno zapisan datum vročitve, se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je
bilo pisanje izročeno. Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi drugače (149/VI, VII ZPP).
 KRŠITEV PRAVIL O VROČANJU:
o če stranki z nepravilno vročitvijo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, gre za ABK,
revizijski razlog, razlog za vložitev ZVZ, obnovitveni razlog,
o pri tem je treba vedno ugotavljati, ali stranka zaradi napačne vročitve ni bila seznanjena s sodnim
dejanjem; če je bila popolnoma in pravilno seznanjena z vsebino sodnih pisanj kljub nepravilni
vročitvi, ne gre za ABK.

4 ROKI, NAROKI, ZAMUDA IN VRNITEV V PREJŠNJE STANJE

4.1 ROKI
 ROK je časovno obdobje z začetkom in koncem, v katerem je možno opraviti procesno dejanje.
 MATERIALNI ROKI: določajo jih predpisi materialnega prava.
 PROCESNI ROKI: določa jih ZPP.
 ZAKONSKI ROKI: določa jih ZPP in so nepodaljšljivi.
42
  SODNI ROKI: določa jih sodišče in so podaljšljivi; npr. rok za predložitev pooblastila.
 PODALJŠLJIVI ROKI so sodni roki na predlog stranke, če so za to opravičeni razlogi (110/II ZPP).
 NEPODALJŠLJIVI ROKI so zakonski roki.
 SUBJEKTIVNI ROKI se računajo od trenutka, ko je upravičena oseba zvedela za dogodek, od katerega
dalje teče rok, ali dobila možnost opraviti procesno dejanje.
 OBJEKTIVNI ROKI tečejo od pomembne okoliščine, ne glede na to, kdaj je upravičenec zanjo zvedel.
 PREKLUZIVNI ROKI: po poteku roka procesnega dejanja ni več možno opraviti.
 INSTRUKCIJSKI (NEPRAVI) ROKI: po poteku roka je procesno dejanje še vedno možno opraviti; takšni
so vsi toki, ki so predpisani za sodišče.
 ŠTETJE ROKOV:
o Štetje rokov je CIVILNO ŠTETJE – od dneva do dneva.
o Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih (111/I ZPP).
o Če je rok določen po dnevih, se za začetek roka vzame prvi naslednji dan od dneva vročitve ali
sporočitve oz. drugega dogodka, od katerega je treba šteti rok (111/II ZPP).
o Če je rok določen v mesecih ali letih, se konča s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oz. letu,
ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (npr. 6-mesečni rok od 14.2. se izteče
14.8.). Če tega dne v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu (npr. 3-mesečni
rok od 31.1. se izteče 30.4.) – 111/III ZPP.
o Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, se izteče rok prvi naslednji
delovni dan (111/IV ZPP).
 Vloga, ki je vezana na rok, je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se tok izteče.
Če se pošlje vloga po pošti, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Enako velja, če se vloga
vroča po elektronski poti ali odda v sodni nabiralnik (112/I, II, III, IV ZPP).
 Če je bila vloga, vezana na rok, izročena ali oddana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k
pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri
nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima odvetnika ali druge osebe s PDI kot
pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika (112/V ZPP).

4.2 NAROKI
 NAROK je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih
dejanj. Najpomembnejši je narok za GO.
 Narok določi sodišče, če je to z zakonom predpisano ali če je za postopek potrebno. Sodišče mora na narok
povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. Skupaj z vabilom
pošlje sodišče stranki vlogo, ki je bila povod za določitev naroka. V vabilu navede kraj, prostor in čas
naroka. Če se vloga ne pošlje skupaj z vabilom, se v vabilu navedejo stranke, sporni predmet in dejanje, ki
se bo opravilo na naroku. Sodišče v vabilu opozori na zakonite posledice izostanka (113 ZPP).
 Naroki se opravljajo v sodnem poslopju. Sodišče lahko sklene, da se opravi narok zunaj sodnega poslopja,
če spozna, da je to potrebno ali da se bo tako prihranilo pri času ali pri stroških (114 ZPP).
 Sodišče opravi vsa procesna dejanja na čim manjšem številu narokov. Po možnosti naj bo narok za GO le
eden. Vendar pa je mogoča PRELOŽITEV NAROKA (115 ZPP):
o sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali so za to drugi upravičeni razlogi;
o če sodišče narok preloži, takoj naznani kraj in čas novega naroka;
o iz upravičenih razlogov lahko sodišče narok preloži za nedoločen čas;
o za preložitev naroka zaradi bolezni je treba predložiti kvalificirana dokazila; zaradi zdravstvenih
razlogov sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi
43
 onemogoča prihod na sodišče; oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu
skladno z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

4.3 ZAMUDA ROKA IN IZOSTANEK IZ NAROKA

 Posledica zamude roka je prekluzija: stranka ne more več opraviti na rok vezanega procesnega dejanja.
V določenih primerih zamuda roka nima vpliva (pri instrukcijskih rokih).
 Če stranka zamudi narok, se le-ta kljub temu opravi. V določenih primerih zaradi izostanka na naroku
nastopi mirovanje postopka.
 Če tožnik ne pride na GO v SMV, pride do fikcije odpovedi tožbenemu zahtevku in sodišče izda sodbo na
podlagi odpovedi (454, 455 ZPP).

4.4 VRNITEV V PREJŠNJE STANJE

 Če stranka zamudi rok ali narok iz upravičenega razloga, ji sodišče na njen predlog dovoli vrnitev v
prejšnje stanje (116/I ZPP).
 PREDPOSTAVKE ZA VRNITEV V PREJŠNJE STANJE SO:
o stranka je zamudila rok ali narok,
o stranka je prekludirana,
o stranka je zamudila iz upravičenega razloga,
o stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku,
o stranka skupaj z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravi zamujeno procesno dejanje.
 Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri sodišču, pri katerem je bilo treba opraviti zamujeno dejanje, v
15 dneh od dneva prenehanja vzroka zamude, najkasneje pa v 6 mesecih od dneva zamude (117 ZPP).
 Vrnitev v prejšnje stanje se ne dovoli, če:
o je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali
o je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje (118 ZPP).
 Predlog za vrnitev v prejšnje stanje praviloma ne vpliva na potek pravde, vendar pa lahko sodišče odloči,
da se postopek prekine do pravnomočnosti sklepa o predlogu. Če prekine postopek, pred višjim sodiščem
pa teče pritožbeni postopek, mora to sporočiti višjemu sodišču (119 ZPP).
 Prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje sodišče s sklepom zavrže. Če je predlog
pravočasen in dovoljen, sodišče razpiše poseben narok, na katerem se odloča o vrnitvi v prejšnje stanje.
Poseben narok ni potreben, če se predlog opira na dejstva, ki so splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz
očitno neupravičenega razloga (120 ZPP).
 Če sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred
zamudo. Sodišče razveljavi vse odločitve, ki jih je izdalo zaradi zamude (116/II ZPP).

V. PROCESNA DEJANJA TOŽNIKA

1 POJEM IN VRSTE TOŽBE
1.1 POJEM TOŽBE
 TOŽBA je tožnikova zahteva za pravno varstvo. S tožbo se začne pravdni postopek. Z vložitvijo tožbe se
vzpostavi procesno razmerje med tožnikom in tožencem, z njeno vročitvijo pa razmerje med sodiščem in
tožencem ter med tožnikom in tožencem.
44
  Za dopustnost tožbe morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Ena od njih je pravni interes tožnika.

1.2 VRSTE TOŽBE

1.2.1 DAJATVENA (KONDEMNATORNA) TOŽBA
 Z njo tožnik od sodišča zahteva, da toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali
dopusti. Vsebina tožbenega zahtevka je obligacija (obveznost).
 Pravni interes se predpostavlja in ga ni treba dokazovati.
 Uspeh tožbe je odvisen tudi od tega, ali je tožbeni zahtevek zapadel. Nezapadli tožbeni zahtevek je treba
zavrniti, razen preživninskega zahtevka, zahtevka po plačevanju mesečne rente ter zahtevka po izročitvi ali
prevzemu stvari, dane v najem ali zakup.
 Dajatvena sodba (ki sledi dajatveni tožbi) sama po sebi ne daje pravnega varstva. Če toženec prostovoljno
ne izpolni svoje obveznosti, je potrebna prisilna izvršba v izvršilnem postopku.

1.2.2 UGOTOVITVENA (DEKLERATORNA) TOŽBA

 Z njo tožnik zahteva, da sodišče le ugotovi (ne)obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oz.
(ne)pristnost listine. Z njo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, razen (ne)pristnosti listine.
Možno je zahtevati le ugotovitev zdaj obstoječe pravice (ni možno bodoče pravice).
 Pravni interes je treba posebej dokazati. To ni potrebno, če:
o lahko vloži tožnik ugotovitveno tožbo na podlagi posebnega predpisa:
 tožbe v zvezi s stečajnim postopkom,
 tožbe v zvezi z zapuščinskim postopkom,
 služnostna konfesorna in negatorna tožba, če tožnik zahteva ugotovitev (ne)obstoja služnosti,
o se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev (ne)pristnosti listine.
 Če je zahtevek že zapadel in je možna dajatvena tožba, ugotovitvena ni dopustna, ker ni pravnega interesa.
 VMESNA UGOTOVITVENA TOŽBA: če je odločitev v sporu odvisna od vprašanja o (ne)obstoju kakšnega
pravnega razmerja, lahko tožnik z vmesno ugotovitveno tožbo poleg obstoječega zahtevka uveljavlja vmesni
ugotovitveni zahtevek o (ne)obstoju tega razmerja, če je razpravno sodišče zanj stvarno pristojno in če je za
odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (181/III ZPP):
o gre za odločitev o predhodnem vprašanju,
o ko je vprašanje rešeno, ima učinke pravnomočnosti in velja tudi za druge postopke.
 Če tožnik spremeni tožbo tako, da poleg dajatvenega uveljavlja tudi ugotovitveni zahtevek, ni potrebna
privolitev toženca.
 Ugotovitveni sodbi ne sledi izvršilni postopek.

1.2.3 OBLIKOVALNA (KONSTITUTIVNA) TOŽBA

 Z njo tožnik zahteva ustanovitev, prenehanje ali spremembo določenega pravnega razmerja.
Tožnikov zahtevek temelji na materialnopravnem oblikovalnem upravičenju.
 Pravni interes se predpostavlja.
 Po mnenju VS RS je mogoče izpodbojni zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi omejene poslovne
sposobnosti stranke ali napak v volji uveljavljati le z oblikovalno tožbo. Oblikovalne so tudi naslednje
tožbe: tožba na razvezo ali razveljavitev ZZ in tožba za ugotovitev očetovstva.

45
2 VSEBINA TOŽBE IN SPORNI PREDMET
2.1 VSEBINA TOŽBE
 OBLIGATORNE (OBVEZNE) SESTAVINE TOŽBE – tožba jih mora vsebovati:
o sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga,
o določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (dejstva in dokazi),
o kompetenčno dejansko stanje (to so okoliščine, pomembne za določitev stvarne (VSP) in
krajevne pristojnosti (npr. prebivališče toženca) sodišča).
 FAKULTATIVNE (NEOBVEZNE) SESTAVINE TOŽBE:
o pravna kvalifikacija zahtevka (sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano!),
o procesni predlogi, …
 TOŽBENI ZAHTEVEK mora biti določen:
o SUBJEKTIVNO – z natančno opredelitvijo strank, in
o OBJEKTIVNO – z natančno opredelitvijo pravnega varstva, ki ga tožnik želi = tožbeni predlog:
 pri dajatveni tožbi: natančen opis stvari, storitve, opustitve ali dopustitve,
 pri ugotovitveni tožbi: natančen opis vsebine pravice ali pravnega razmerja, ki se ugotavlja,
 pri oblikovalni tožbi: opis pravnega razmerja ter njegove ustanovitve oz. ukinitve.
 Poleg glavne stvari lahko tožba vsebuje tudi zahtevke glede stranskih terjatev.
 NAVAJANJE DEJSTEV V TOŽBI – dve teoriji:
o TEORIJA INDIVIDUALIZACIJE: v tožbi je treba navesti znake, ki omogočajo individualizacijo
spora (pravna kvalifikacija), ni treba navajati dejanskih okoliščin,
o TEORIJA SUBSTANCIRANJA: navesti je treba dejstva, ki so nujna za utemeljitev tožbenega
predloga; ni treba navesti vseh dejstev, ampak le tista, ki so nujno potrebna za konkretizacijo in
določitev spornega predmeta.
 Tožnik mora v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek, in predložiti dokaze, na podlagi katerih je
možno ugotoviti zatrjevana dejstva.

2.2 SPORNI PREDMET

 Sporni predmet je tožbeni zahtevek. Pomembno je vprašanje identitete spornega predmeta.
 TEORIJE O IDENTITETI SPORNEGA PREDMETA:
o CIVILISTIČNA (MATERIALNOPRAVNA) TEORIJA: sporni predmet je identičen z zahtevkom
materialnega prava.
o MODIFICIRANA CIVILISTIČNA TEORIJA: sporni predmet je zatrjevanje pravice materialnega
prava.
o PROCESNA EKVIVALENČNA TEORIJA: sporni predmet je tožbeni predlog in dejansko stanje.
o ČISTA PROCESNA TEORIJA: za identiteto spornega predmeta je odločilen tožbeni predlog, kar
velja do izdaje sodbe; od izdaje sodbe naprej je sporni predmet celoten izrek sodne odločbe.
o NOVEJŠA CIVILISTIČNA TEORIJA: za opredelitev spornega predmeta je odločilno, kdaj
predstavlja več materialnopravnih zahtevkov predmet razpolaganja.
o TEORIJA O TRIČLENSKI OPREDELITVI SPORNEGA PREDMETA: sporni predmet opredeljujejo
trije elementi: zatrjevanje pravice materialnega prava, zahteva po določeni obliki procesnega varstva in
dejansko stanje.
o SINTETIČNA TEORIJA: sporni predmet je tožnikova zahteva, naslovljena na sodišče, naj odloči
o postavljenem tožbenem predlogu, ki je vsebinsko povezan z materialnopravnim zahtevkom.

46
  Pri nas je uveljavljena ČISTA PROCESNA TEORIJA. Tožbeni predlog je sporni predmet. Po
pravnomočnosti tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe (ki se nanaša na dejansko stanje). Objektivne meje
pravnomočnosti veljajo za sklop dejstev, ki so obstajala ob zaključku GO.

3 UČINKI VLOŽENE IN UČINKI VROČENE TOŽBE

3.1 UČINKI VLOŽENE TOŽBE
 PROCESNI UČINKI:
o z vložitvijo tožbe se izčrpa pravica tožnika izbrati krajevno pristojno sodišče,
o za določitev krajevne pristojnosti so pomembne okoliščine ob vložitvi tožbe (če se le-te kasneje
spremenijo, to nima vpliva na pristojnost sodišča – perpetuatio fori),
o dopustnost tožbe se presoja glede na obstoj procesnih predpostavk v času vložitve tožbe.
 MATERIALNOPRAVNI UČINKI:
o z vložitvijo tožbe so varovani prekluzivni roki, zastaralni roki se pretrgajo (učinki pretrganja
odpadejo, če tožnik tožbo umakne, sodišče tožbo zavrže ali zavrne tožbeni zahtevek),
o od neplačanih obresti je možno zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču
vložen zahtevek za njihovo plačilo,
o pravica izbire se z vložitvijo tožbe konzumira, če pripada pri alternativnih obveznostih pravica
izbire upniku in ta izbire ni opravil prej.

3.2 UČINKI VROČENE TOŽBE

 Z vročitvijo tožbe tožencu začne teči pravda – nastopi LITISPENDENCA (189/I ZPP).
 Najpomembnejši procesni učinek litispendence je procesna posledica, da se v isti stvari med istimi
strankami ne sme začeti nova pravda (ne bis in idem). Na litispendenco mora sodišče paziti ves čas
postopka po UD. Če se pravda kljub obstoju litispendence začne, mora sodišče tožbo zavreči. Kršitev
litispendence je ABK (189/III, IV in 319/II ZPP).
 Če pride v pravdi, ki se je začela pozneje, prej do pravnomočne sodbe, te sodbe ni možno napasti z revizijo
ali obnovo postopka, ampak je treba zavreči prej vloženo tožbo ali napasti poznejšo pravnomočno sodbo z
izrednimi pravnimi sredstvi.
 ODTUJITEV STVARI ALI PRAVICE, O KATERI TEČE PRAVDA:
o Po nastopu litispendence odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda
med istimi strankami ne konča. Tisti, ki je pridobil tako stvar ali pravico, more stopiti v pravdo
namesto tožeče oz. tožene stranke le tedaj, če v to privolita obe stranki (190 ZPP).
o Ali je treba odtujitev upoštevati pri oblikovanju tožbenega zahtevka – dve teoriji:
 RELEVENČNA TEORIJA: odtujitev je treba upoštevati, zahtevati je treba izpolnitev v
korist pridobitelja (to je večinska teorija);
 IRELEVENČNA TEORIJA: odtujitev ne vpliva na oblikovanje tožbenega predloga.
o Izpolnitev je nemogoča v primeru uničenja stvari. V takem primeru je nujno spremeniti tožbeni
zahtevek po izročitvi stvari in ga nadomestiti z odškodninskim zahtevkom.
 MATERIALNI POSLEDICI VROČENE TOŽBE:
o dobroverni posestnik pride po vročitvi tožbe v položaj nedobrovernega posestnika glede stroškov,
plodov in nevarnosti uničenja,
o dolžnik mora izpolniti obveznosti solidarnemu upniku, ki prvi terja (sicer ga lahko izbere sam).

47
4 ZDRUŽEVANJE / KOPIČENJE ZAHTEVKOV (OBJEKTIVNA KUMULACIJA)
 OBJEKTIVNA KUMULACIJA: isti tožnik uveljavlja proti istemu tožencu v eno tožbi več različnih
tožbenih zahtevkov. Za objektivno kumulacijo gre le, če se združujejo glavni zahtevki.
 Kumulacija zahtevkov je vedno dovoljena, če izvirajo zahtevki iz iste dejanske in pravne podlage (182/I
ZPP). Če pa zahtevki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, pa je kumulacija dovoljena le, če je isto
sodišče stvarno pristojno za vse zahtevke ter je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (182/II ZPP).
 VRSTE OBJEKTIVNE KUMULACIJE:
o ZAČETNA KUMULACIJA: tožnik že v tožbi uveljavlja več zahtevkov proti istemu tožencu.
o NAKNADNA KUMULACIJA: tožnik med postopkom poleg prvotnega zahtevka uveljavlja še
novega (to je sprememba tožbe, zato morajo biti podane predpostavke za spremembo tožbe).
o EVENTUALNA KUMULACIJA: tožnik uveljavlja dva zahtevka tako, da predlaga, naj sodišče
ugodi drugemu, če spozna, da prvi ni utemeljen.
o KUMULATIVNO ZDRUŽEVANJE: tožnik uveljavlja več zahtevkov tako, da predlaga, naj
sodišče ugodi vsakemu izmed teh zahtevkov.
o ALTERNATIVNO ZDRUŽEVANJE: temelj zahtevka je alternativna obligacija materialnega
prava, tj. obligacija, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev; do alternativnega
združevanja pride, če ima pravico izbire dolžnik (sodišče obsodi toženca na alternativno
izpolnitev); v izvršbi mora upnik označiti izpolnitev, ki se prisilno izvrši; dolžnik ima izbiro do
konca izvršilnega postopka.
o NADOMESTNO UPRAVIČENJE (facultas alternativa): dolžnik je dolžan izpolniti le eno; tožnik
pogosto ponudi, da sprejme namesto izpolnitve nadomestno izpolnitev; upnik mora v tožbenem
zahtevku zajeti dogovorjeno izpolnitev.

5 SPREMEMBA TOŽBE
 Za spremembo tožbe gre, kadar zaradi spremembe posameznih elementov tožbe (strank ali tožbenega
zahtevka) spremenjena tožba ni več istovetna s prvotno.

5.1 OBJEKTIVNA SPREMEMBA TOŽBE

 Tožba je spremenjena, če tožnik (184/II ZPP):
o poveča obstoječi zahtevek,
o uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega,
o spremeni istovetnost zahtevka.
 Po stališču teorije gre za spremembo tožbe, kadar tožnik spremeni tožbeni temelj, tožbeni predlog ali oba.
 Ne gre za spremembo tožbe, če tožnik (184/III ZPP):
o spremeni le pravno podlago tožbenega zahtevka (ga drugače opredeli),
o zmanjša tožbeni zahtevek (gre za delni umik tožbe),
o spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da se tožbeni zahtevek ne spremeni.
 PREPODSTAVKE ZA DOPUSTNOST SPREMEMBE:
o Sprememba tožbe se dovoli, če postopek na podlagi nespremenjenega zahtevka ni tik pred zaključkom
(skladno z načelom ekonomičnosti). Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca GO (184/I ZPP).
o Od vročitve tožbe tožencu je za dopustno spremembe tožbe potrebna privolitev toženca. Vendar
pa lahko sodišče kljub neprivolitvi toženca dovoli spremembo, če meni, da bi bilo to smotrno za
dokončno ureditev razmerja med strankama. Sprememba ni smotrna, če bi zaradi tega prišlo do
spremembe stvarne pristojnosti sodišča (185/I ZPP).
48
 o Šteje se, da je toženec privolil v spremembo, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po
spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi (185/II ZPP).
 PRIVILEGIRANA SPREMEMBA:
o je sprememba tožbe, za katero ni potrebna privolitev toženca,
o do nje pride, če tožnik:
 spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste
dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali
 uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (186 ZPP).
 Kadar sodišče dovoli spremembo tožbe, mora pustiti tožencu čas, ki mu je potreben, da se lahko pripravi
na obravnavanje o spremenjeni tožbi, če za to ni imel dovolj časa. Enako ravna sodišče, če stranka, ki ne
nasprotuje spremembi, zahteva, naj se ji pusti potreben čas za pripravo (185/V ZPP).
 Če tožnik spremeni tožbo na naroku, na katerem toženec ni navzoč, sodišče narok preloži in pošlje tožencu
prepis zapisnika o tem naroku (185/VI ZPP).

5.2 SUBJEKTIVNA SPREMEMBA TOŽBE

 Tožnik spremeni tožbo tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Tožbo lahko subjektivno
spremeni le do konca GO. Taka sprememba je UMIK TOŽBE proti prvotnemu tožencu.
 Za spremembo je potrebna privolitev novega toženca. Če pa se je prvotni toženec že spustil v obravnavanje
glavne stvari, je potrebna tudi njegova privolitev (187/II ZPP).
 Kdor vstopi v pravdo namesto prvotnega toženca, mora prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi
vanjo (187/III ZPP).

6 UMIK TOŽBE
 Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo, ki jo lahko tožnik umakne. V primeru umika odpadejo vsi
učinki vložene in vročene tožbe za nazaj (ex tunc). Šteje se, kot da tožba sploh ni bila vložena, zato se
lahko kasneje znova vloži (188/IV ZPP).
 Izjava o umiku tožbe ima neposreden učinek (pravda je z umikom končana). Sodišče izda sklep o ustavitvi
postopka (188/III ZPP).
 Umika tožbe ni možno preklicati.
 Možen je delni umik tožbe.
 Tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca, dokler se toženec z vložitvijo odgovora na tožbo ne
spusti v obravnavanje glavne stvari (188/I ZPP).
 Tožnik lahko umakne tožbo tudi kasneje, do konca GO, če toženec v to privoli. Če se toženec v roku 15
dni od dne, ko je bil obveščen o umiku, o tem ne izjavi, se šteje, da je v umik privolil (188/II ZPP).
 PRESUMPCIJA (FIKCIJA) UMIKA TOŽBE:
o če na poravnalni narok ali prvi narok za GO ne pride nobena stranka (282/III ZPP),
o če tožnik ne pride na kasnejši narok (torej ne poravnalni ali prvi narok – v teh primerih je sodba na
podlagi odpovedi), razen če se toženec ne bi strinjal s fikcijo umika (282/IV ZPP),
o če nobena od strank v štirih mesecih od uvedbe mirovanja postopka ne predlaga njegovega
nadaljevanja (210/III ZPP),
o če tožnik ne plača takse za tožbo niti po opominu sodišča,
o če obe stranki v gospodarskih sporih izostaneta z dveh zaporednih narokov.
 Umik tožbe nima učinka ne bis in idem (tožba se lahko ponovno vloži).

49
7 ODPOVED ZAHTEVKU
 Odpoved zahtevku je izjava tožnika, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Če se tožnik do konca GO
odpove tožbenemu zahtevku, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja zavrnilno sodbo – sodba na
podlagi odpovedi (317/I ZPP). Ko postane sodba pravnomočna, gre za pravnomočno razsojeno stvar.
 Za odpoved tožbenemu zahtevku ni potrebna privolitev toženca (317/II ZPP).
 Sodišče ne izda sodbe na podlagi odpovedi, čeprav so izpolnjeni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s
katerim stranke ne morejo razpolagati (3/III ZPP).
 Odpoved tožbenemu zahtevku na naroku ali v pisni vlogi lahko tožeča stranka prekliče tudi brez privolitve
tožene stranke do izdaje sodbe (317/V ZPP).
 PRESUMPCIJA (FIKCIJA) ODPOVEDI TOŽBENEMU ZAHTEVKU:
o če v redu vabljeni tožnik ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za GO (282/I ZPP),
o če v redu vabljeni tožnik ne pride na prvi narok v SMV (455 ZPP),
 v teh dveh primerih izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi.
 KRŠITEV: če sodišče odloči o zahtevku, ki se mu je tožnik odpovedal, gre za ABK, revizijski razlog in
razlog za vložitev ZVZ.
 Sodbo na podlagi odpovedi je mogoče izpodbijati, če je bila izjava o odpovedi dana pod vplivom zmote,
sile ali zvijače.

VI. PROCESNA DEJANJA TOŽENCA

1 OBRAMBA IN UGOVORI TOŽENCA
 Toženec se lahko brani ali se z izrecno izjavo oz. konkludentnimi dejanji strija s tožnikovimi navedbami in
tožbenim zahtevkom. Toženec se brani s tem, da predlaga zavrnitev zahtevka ter uveljavlja procesne in
materialne ugovore.
 Z vložitvijo nasprotne tožbe toženec preide v napad.
 Toženec lahko prizna trditve tožnika ali pripozna njegov zahtevek:
o če prizna trditve, sodišče ne raziskuje nespornih dejstev, na katera se trditve nanašajo,
o če pripozna zahtevek, izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, pri čemer ne ugotavlja resničnosti
dejanskega stanja, prav tako pa ne odloča o pravni utemeljenosti zahtevka.

1.1 MATERIALNI UGOVORI TOŽENCA

 Lahko se nanašajo na celoten zahtevek ali ne na njegov del. Najpogostejši so:
o UGOVOR NENASTALE PRAVICE: toženec zatrjuje, da so določene okoliščine preprečile
nastanek zatrjevane pravice (npr. zvijača, sila, zmota),
o UGOVOR UGASLE PRAVICE: toženec priznava, da je zatrjevana pravica nastala, a je kasneje
zaradi določenega pravno relevantnega dejstva prenehala obstajati,
o SAMOSTOJNI UGOVORI: toženec zatrjuje, da ni dolžan izpolniti tožbenega zahtevka, ker je
nosilec samostojne pravice, ki izključuje tožnikov zahtevek.

1.2 PROCESNI UGOVORI

 Najpomembnejši procesni ugovor je zatrjevanje toženca, da je materialno odločanje zaradi pomanjkanja
procesnih predpostavk nedopustno. Toženec sodišču predlaga, naj zavrže tožbo. Sodišče pa mora na obstoj
oz. neobstoj procesnih predpostavk paziti po UD, zato imajo takšni ugovori le značaj opozorila.
50
  Značaja opozorila pa nimata: ugovor tožniške varščine in ugovor sklenjene pogodbe o arbitraži.
 Ugovor krajevne pristojnosti lahko toženec poda najkasneje v odgovoru na tožbo.

2 POBOTANJE V PRAVDI
 Toženec priznava, da tožnikova denarna terjatev sicer obstaja, vendar trdi, da se je v celoti ali deloma
srečala s toženčevo istovrstno terjatvijo proti tožniku ter je zato prenehala obstajati (glej 319/III ZPP).
 Za uspešen POBOTNI DOGOVOR morajo obstajati naslednji pogoji:
o vzajemnost obeh terjatev,
o istovrstnost obeh terjatev,
o zapadlost (dospelost) obeh terjatev in
o iztožljivost obeh terjatev.
 Pobot nastane, ko poda ena izmed strank pobotno izjavo. Po podani pobotni izjavi se šteje, da je pobot
nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj; pobotna izjava torej učinkuje za nazaj (ex tunc).
 PREDPRAVDNO POBOTANJE: zanj gre, če je bila pobotna izjava dana pred vložitvijo tožbe. Toženec
v pravdi le zatrjuje, da je že dal pobotno izjavo, zaradi katere je tožnikova terjatev prenehala obstajati, ter
predlaga zavrnitev zahtevka.
 PROCESNO POBOTANJE: zanj gre, če da toženec pobotno izjavo šele v postopku. Za procesno
pobotanje veljajo posebna pravila:
o izrek sodbe je tričlenski – sodišče:
 ugotovi obstoj tožnikove terjatve,
 ugotovi obstoj toženčeve terjatve in
 izreče pobotanje in zavrne tožbeni zahtevek (v celoti ali deloma, če je toženčeva terjatev
nižja od tožnikove terjatve),
o odločba o (ne)obstoju toženčeve terjatve postane pravnomočna,
o toženec mora pobotni ugovor uveljavljati do konca GO (ne more ga uveljavljati v pritožbi ali na
pritožbeni obravnavi; možno ga je uveljavljati, če sodišče razveljavi sodbo I. st. in vrne zadevo v
ponovno sojenje),
o toženec lahko uveljavlja pobotni ugovor podrejeno za primer, če z materialnimi ugovori ne bi uspel,
o pravna narava procesnega pobotanja – dve teoriji:
 CIVILISTIČNA TEORIJA: pobotna izjava, dana šele v pravdi, ima procesne in
materialne posledice; za pobotanje velja, da je nastopilo, ko so stekli pogoji pobotanja,
 PROCESNA TEORIJA (zastopa jo ZPP): pobotna izjava, dana v pravdi, nima
materialnopravnega učinka; ugasnitev obeh terjatev odredi sodišče s sodbo.

3 SODNO PRIZNANJE
 Priznanje je izjava stranke, da je nasprotnikova trditev o pravno relevantnih dejstvih resnična. Toženec
lahko prizna tožnikove trditve v tožbi. Tožnik lahko prizna trditve v toženčevih ugovorih.
 Priznanega dejstva ni treba dokazovati. Priznanje dejstev se nanaša na relevantna dejstva. Priznanje ni
dovoljeno, če je stranka priznala dejstvo z namenom, da bi nedovoljeno razpolagala z zahtevkom (214/I ZPP).
 Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati – molk stranke pomeni priznanje nasprotnikovih trditev (sistem
afirmativne litiskontestacije).
 Sodno priznanje je dano pred sodiščem. Iz priznanja zunaj postopka lahko sodišče le sklepa na resničnost
pravno relevantnega dejstva.

51
  Stranka lahko dejstvo prizna v postopku na I. st. in v pritožbenem postopku. Priznanje je možno z izjavo na
naroku, v pripravljalnem spisu ali v odgovoru na tožbo.
 Priznanje dejstva je mogoče preklicati (tudi v pritožbenem postopku). Sodišče presodi po prostem
prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje dejstvo za priznano, če ga je stranka pozneje
zanikala ali omejila priznanje z dodajanjem drugih dejstev (214/III ZPP).

4 PRIPOZNAVA TOŽBENEGA ZAHTEVKA

 Pripoznava je izjava toženca, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen. Nanaša se na pravno
posledico, za katero tožnik zatrjuje, da izhaja iz zatrjevanega dejanskega stanja.
 Je posredno procesno dejanje – sodišče v primeru pripoznave izda sodbo na podlagi pripoznave (316 ZPP).
 Sodišče v primeru pripoznave ne ugotavlja, ali je dejansko staje resnično in ali iz zatrjevanega dejanskega
stanja izhaja pravna posledica, obsežena v tožbenem zahtevku.
 Četudi je pripoznava dana na podlagi očitno neresničnega dejanskega stanja ali pravna posledica, ki jo
zatrjuje tožnik, nikakor ne izhaja iz dejanskega stanja, je pripoznava veljavna, če je dana na področju
dispozitivnih pravic.
 Sodišče ne upošteva pripoznave in ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s
katerim stranke ne morejo razpolagati (316/II ZPP).
 Pripoznavo, dano na naroku ali v pisni vlogi, lahko toženec brez privolitve tožnika prekliče do izdaje sodbe
na I. st. (316/IV ZPP).

5 NASPROTNA TOŽBA
 Toženec lahko vloži proti tožniku do konca GO nasprotno tožbo v naslednjih primerih:
o če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi z zahtevkom iz tožbe (npr. oba zahtevka izvirata iz istega
historičnega dogodka) ali
o če se zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe lahko pobotata ali
o če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od (ne)obstoja
katerega je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (183/I ZPP).
 Nasprotna tožba je dopustna le, če je sodišče stvarno pristojno in če gre za isto vrsto postopka (183/II ZPP).
 Nasprotna tožba se lahko vloži tudi, če mora o zahtevku iz nasprotne tožbe soditi isto sodišče v drugačni
sestavi (183/III ZPP).
 Toženec vloži nasprotno terjatev, če je njegova terjatev višja od tožnikove. Z nasprotno tožbo dobi izvršilni
naslov na presežek terjatve. Če je terjatev enaka ali nižja, jo uveljavlja s pobotnim ugovorom.

VII. SODELOVANJE VEČ OSEB IN UDELEŽBA TRETJIH V PRAVDI

1 SOSPORNIŠTVO
 SOSPORNIŠTVO je nastopanje več oseb v civilni pravdi na strani tožnika ali toženca. Je subjektivna
kumulacija, kar pomeni, da gre za združevanje procesnih subjektov na strani strank.

1.1 MATERIALNO IN FORMALNO SOSPORNIŠTVO

 MATERIALNO SOSPORNIŠTVO:
o materialni sosporniki so že pred pravdo med seboj v materialnopravnemm razmerju,
52
 za materialno sosporništvo gre, če:
o
 so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti (npr. skupni lastniki, solastniki,
družbeniki),
 se pravice in obveznosti sospornikov opirajo na isto dejansko in pravno podlago,
 gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti;
o vse materialne sospornike se lahko toži pri sodišču, ki je pristojno za enega od njih,
o materialno sosporništvo je lahko navadno ali enotno (enotno sosporništvo je podano pri materialnih
sospornikih, ki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti).
 FORMALNO SOSPORNIŠTVO:
o formalni sosporniki med seboj niso v nobeni materialnopravni zvezi, le njihove pravice in obveznosti
so podobne, temeljijo na podobni dejanski in pravni podlagi,
o formalno sosporništvo je dovoljeno:
 kadar so predmet spora zahtevki oz. obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno ali
dejansko ali pravno podlago,
 če velja stvarna ali krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in vsakega toženca,
o za formalno sosporništvo je stvarna in krajevna prisojnost sodišča procesna predpostavka,
o formalno sosporništvo je vedno navadno sosporništvo.

1.2 NAVADNO IN ENOTNO SOSPORNIŠTVO

 NAVADNO SOSPORNIŠTVO:
o za navadno sosporništvo gre, če se lahko izda za vsakega sospornika različna sodba,
o vsak navadni sospornik je samostojna stranka (njegova procesna dejanja učinkujejo le zanj);
vendar pa je možno upoštevati zatrjevanje dejstva, skupnega za vse sospornike, v korist drugih
navadnih sospornikov,
o kdo so navadni sosporniki:
 nerazdelni (solidarni) dolžniki se vedno štejejo za navadne sospornike,
 navadna sospornika sta povzročitelj prometne nesreče in zavarovalnica, ki odgovarja za
povzročitelja na podlagi obveznega zavarovanja,
 ENOTNO SOSPORNIŠTVO:
o zanj gre, če je možno zoper vse sospornike izdati le eno sodbo,
o vsi enotni sosporniki so pravdna stranka; učinek za vse sospornike imajo le aktivna in najbolj
koristna procesna dejanja,
o dejanja sospornikov učinkujejo tudi za sospornike, ki so kakšno procesno dejanje zamudili,
o v primeru nasprotovanja med dejanji sospornikov obvelja najbolj koristno dejanje (koristnost se
presoja glede na končni cilj v pravdi),
o če se iztečejo roki za opravo določenega procesnega dejanja za posamezne enotne sospornike ob
različnem času, lahko vsak enotni sospornik opravi to procesno dejanje, dokler se ne izteče rok za
zadnjega enotnega sospornika,
o posamezen enotni sospornik lahko umakne tožbo (umik ne učinkuje za druge enotne sospornike);
sospornik, ki je umaknil tožbo, s tem izstopi iz procesnega razmerja, vendar pa ima sodba učinek
tudi zoper njega.

53
1.3 NUJNO SOSPORNIŠTVO
 Zanj gre, kadar morajo vsi sosporniki nastopati v postopku na aktivni ali pasivni strani, ker sicer v
postopku ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana stranka. Materialno pravo določa, kdaj je več oseb
tako povezanih, da lahko le skupaj nastopajo kot stranke.
 Primeri nujnih sospornikov:
o zakonca glede sporov v zvezi s skupnim premoženjem,
o sodediči pred delitvijo zapuščine,
o solastniki, če kdo uveljavlja nedeljivo stvarno pravico na nepremičnini, ki je v njihovi solastnini,
o mati in otrok v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

1.4 ZAKONITO SOSPORNIŠTVO

 Zanj gre, če ZPP ali drug zakon določa, da lahko na aktivni ali pasivni strani nastopa v pravdi le več
oseb in so te osebe sosporniki.
 V tem primeru ni treba ugotavljati, ali so podani pogoji za materialno ali formalno sosporništvo.
 GLAVNA INTERVENCIJA:
o kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi, lahko toži pri
sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo, dokler postopek ni pravnomočno končan,
o tožnik in toženec sta nasproti novemu tožniku (glavni intervenient) zakonita sospornika.
 TOŽBA PROTI GLAVNEMU DOLŽNIKU IN POROKU:
o glavni dolžnik in porok sta lahko skupaj tožena, če to ne nasprotuje pogodbi o poroštvu (gre za
zakonito sosporništvo na pasivni strani),
o porokova obveznost je subsidiarna, kar pomeni, da je obveznost dolžan izpolniti šele, ko je glavni
dolžnik ne izpolni v roku, določenem v pisni zahtevi,
o pri solidarnem poroštvu lahko upnik zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika, od poroka ali od obeh
hkrati, zato zakonito sosporništvo ni potrebno, ker lahko upnik toži oba kot materialna sospornika,
o če se glavni dolžnik in porok dogovorita, da odgovarja porok za obveznost glavnega dolžnika, ko bo
upnik terjatev sodno uveljavljal, je potrebno zakonito sosporništvo, ker upnik ne more tožiti dolžnika
in poroka kot materialna sospornika.

1.5 PODREJENO (EVENTUALNO) SOSPORNIŠTVO

 Zanj gre, če tožnik uveljavlja svoj zahtevek proti več tožencem tako, da zahteva, da naj sodišče ugodi
zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prejšnjemu tožencu.
 Dovoljeno je, če uveljavlja tožnik:
o proti vsakemu tožencu isti zahtevek ali
o proti posameznim tožencem različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi, pri čemer je isto sodišče
stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek.
 Tožnik uporabi eventualno sosporništvo, kadar dejansko ali pravno ni jasna pasivna legitimacija (ni npr.
jasno, kdo je zakrivil prometno nesrečo).

1.6 ZAČETNO IN NAKNADNO SOSPORNIŠTVO

 ZAČETNO SOSPORNIŠTVO:
o zanj gre, če v začetku pravde nastopa na aktivni in pasivni strani več oseb,

54
  NAKNADNO SOSPORNIŠTVO:
o zanj gre, če se do konca obravnave priključi tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega
toženca, ki v to privoli,
o dovoljeno je le, če obstajajo pogoji za materialno ali formalno sosporništvo.

2 STRANSKA INTERVENCIJA
2.1 POJEM STRANSKE INTERVENCIJE
 Stranski intervenient se med potekom pravde pridruži eni od strank, ker ima pravni interes, da stranka v
pravdi zmaga (199/I ZPP). Pravni interes je podan, kadar je intervenient s stranko v materialnopravnem
razmerju, tako da lahko sodba (ne)posredno vpliva na njegov pravni položaj. Za intervencijo ne zadostuje
ekonomski ali emocionalni interes.
 Sosporniški intervenient ima neposreden pravni interes – nanj se razteza pravnomočnost sodbe.
 Podlaga za posredni pravni interes so razna materialnopravna razmerja:
o solidarni dolžnik, ki ni tožen, ima interes, da zmaga toženi solidarni dolžnik,
o odstopnik terjatve (cedent) ima pravni interes, da zmaga prevzemnik terjatve (cesionar), …
 INTERVENCIJSKI SPOR: do njega pride, če intervenientu stranka izpodbija pravico intervencije.
 Stranski intervenient se lahko pridruži stranki ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o
tožbenem zahtevku (med postopkom na I. st. in v pritožbenem postopku) ter ves čas postopka, ki se
nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (199/II ZPP). Prijava intervencije je možna že ob
sami vložitvi tožbe (pred nastopom litispendence).
 Če je intervenient vstopil v pravdo do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku, ima pravico vložiti
tudi izredno pravno sredstvo (201/II ZPP). Če ne, lahko izredno pravno sredstvo vloži le sosporniški
intervenient (202/II ZPP).
 Izjavo o vstopu lahko poda intervenient na naroku ali s pisno vlogo (199/III ZPP).

2.2 POLOŽAJ INTERVENIENTA V PRAVDI

 Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Pravico ima podajati vse predloge
in opravljati procesna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (201/I ZPP).
Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z
njenimi dejanji (201/IV ZPP). V slednjem primeru učinkujejo strankina dejanja, čeprav so intervenientova
bolj koristna. Pasivna dejanja stranke ne učinkujejo.
 Intervenient lahko opravlja le pozitivna procesna dejanja. Vsa druga dejanja mora opravljati v skladu z
interesi stranke. Ne more razpolagati z zahtevkom, umakniti tožbe, se odpovedati zahtevku, pripoznati
zahtevka, spremeniti tožbe, priznati določenih dejstev.

2.3 INTERVENCIJSKI EFEKT

 Intervenient se udeležuje pravde, ker utegne sodba (ne)posredno vplivati na njegov pravni položaj. Smisel
intervencije je v tem, da intervenient stranki pomaga glede razčiščevanja dejanskega stanja in obravnavanja
pravnih vprašanj, da bi stranka uveljavila vse možne trditve, predloge in ugovore.
 Stranka mora intervenienta obvestiti o pravdi, s čimer omogoči intervencijo.
 INTERVENCIJSKI EFEKT: je položaj, ko intervenient po zaključku pravde ne more očitati stranki, da
se je slabo pravdala, tako da je sodba dejansko in pravno zanjo neugodna. Tega ugovora intervenient nima,
55
 če ga je stranka pravočasno obvestila o pravdi in ni opravljala procesnih dejanj v nasprotju z
intervenientovimi. Če ga ni obvestila ali je opravljala procesna dejanja v nasprotju z njegovo voljo, jo lahko
intervenient toži in ji očita, da ne bi izgubila prejšnje pravde, če bi uporabila vse možne trditve in ugovore.

2.4 SOSPORNIŠKI INTERVENIENT

 Če se pravni učinek sodbe razteza neposredno na intervenienta, ima le-ta pravno enak položaj kot
enotni sospornik (202/I in 196 ZPP).
 Vendar pri enotnem sosporništvu ni vedno predpisano nujno sosporništvo. V pravdi lahko nastopa le eden ali
več potencialnih enotnih sospornikov, drugi so intervenienti. Ti lahko vlagajo tudi izredna pravna sredstva,
četudi niso bili udeleženi v postopku do pravnomočnosti (202/II ZPP).
 Sosporniški intervenient lahko opravlja dispozitivna dejanja. V primeru nasprotja med dejanji stranke in
dejanji sosporniškega intervenienta velja pozitivno in najbolj koristno dejanje.

3 OBVESTILO O PRAVDI
 Če želi stranka doseči proti določeni osebi določene materialnopravne učinke, jo mora obvestiti o tekoči
pravdi. To lahko stori preko sodišča z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je
pravda. Obvestilo je možno, dokler se pravda pravnomočno ne konča (204/I ZPP).
 Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, zaradi tega ne more zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda,
podaljšali roki ali preložil narok (204/II ZPP).
 Stranka obvesti o pravdi tistega, ki ima pravni interes, da stranka v pravdi zmaga. S tem naslovljencu
omogoči, da se ji pridruži kot stranski intervenient. Obvestilo o pravdi ima intervencijski efekt (naslovljenec
stranki, ki ga je o pravdi obvestila, ne more očitati, da se je slabo pravdala).

4 IMENOVANJE PREDNIKA
 Prednika lahko imenuje le toženec, kadar je posestnik stvari ali imetnik pravice ter trdi, da ima stvar v
posesti ali da izvršuje pravico v imenu nekoga drugega. Toženec pozove prednika, da namesto njega
stopi v pravdo. Poziv predniku je mogoč najkasneje na GO, preden se toženec spusti v obravnavanje
glavne stvari (203/I ZPP).
 Imenovani prednik ima tri možnosti:
o vstopi v pravdo namesto prvega toženca: privolitev tožnika ni potrebna, razen če zoper toženca
uveljavlja zahtevke, ki niso odvisni od tega, ali ima stvar v posesti oz. izvršuje pravico v imenu
prednika (203/II ZPP),
o kljub pozivu ne vstopi v pravdo: v tem primeru nastopi interveniencijski efekt; prvotni toženec se
ne more več upirati, da bi se spustil v pravdo (203/III ZPP),
o ne nadomesti toženca, vendar nastopi kot stranski intervenient.

5 UDELEŽBA DRUGIH ORGANOV V PRAVDI

 DRŽAVNI TOŽILEC:
o V civilni pravdi nastopa v treh vlogah, in sicer kot:
 vlagatelj ZVZ: vloži jo lahko zoper pravnomočno sodno odločbo v 3 mesecih od njene
pravnomočnosti,

56
 
državni organ, ki se lahko izjavi o vsaki vloženi reviziji: sodnik I. st. pošlje izvod vsake
revizije DT, ki se lahko v 30 dneh od vročitve o njej izjavi,
 stranka: vloži lahko tožbo na razveljavitev ZZ, če je bila ZZ sklenjena v nasprotju z
zadržki v javnem interesu.
 DRŽAVNI PRAVOBRANILEC:
o V civilni pravdi nastopa kot zastopnik države, državnih organov in upravnih organizacij v sestavi,
ki so pravne osebe. Po njihovem zastopanju opravlja vsa procesna dejanja, ki jih je v postopku
upravičena opravljati stranka ali udeleženec.

VIII. STROŠKI PRAVDNEGA POSTOPKA

1 POJEM PRAVDNIH STROŠKOV
 PRAVDNI STROŠKI (151 ZPP) so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. To so:
o SODNI STROŠKI:
 to so stroški, povezani z delom sodišč kot državnih organov,
 stranke jih delno krijejo s plačilom sodnih taks,
 posebej morajo stranke plačati stroške v zvezi s samim potekom postopka:
 stroški za izvajanje posameznih dokazov,
 stroški za dnevnice,
 potni stroški za sodnike v primeru opravljanja sodnih dejanj zunaj sodnih poslopij;
o STROŠKI STRANK:
 potni stroški,
 izguba osebnega dohodka (zaradi izostanka z dela),
 poštnine,
 sodne takse,
 nagrade za odvetnike.

2 PRAVILA O PLAČEVANJU PRAVDNIH STROŠKOV

2.1 OBVEZNOST VNAPREJŠNJEGA PLAČILA
 Vsaka stranka predhodno krije sodne in svoje stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152 ZPP). Vsaka
stranka je dolžna vnaprej plačati polog sodne takse, predpisane za posamezna procesna dejanja.
 Stranka, ki se ni udeležila poravnalnega naroka, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka
(156/III ZPP).
 Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške,
nastale z izvedbo dokaza (153/I ZPP). Če predlaga izvedbo dokaza sodišče, se izplačajo stroški za izvedbo
dokaza iz sredstev sodišča (153/IV ZPP).

2.2 TEMELJNA PRAVILA O POVRNITVI PRAVDNIH STROŠKOV

 Veljata dva temeljna kriterija:
o KRITERIJ USPEHA V PRAVDI:
 stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti
pravdne stroške (154/I ZPP),
57
 če stranka le delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh:
 določi, da krije vsaka stranka svoje stroške ali
 ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki
in intervenientu ustrezen del stroškov (154/II ZPP),
o KRITERIJ KRIVDE:
 stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki tiste stroške, ki jih je
povzročila po svoji krivdi ali naključju, ki se je njej primerilo (156/I ZPP),
 krivdna povzročitev stroškov je podana, če stranka:
 zlorablja procesne pravice ali
 poskuša s procesnimi dejanji zavlačevati postopek.

2.3 POSEBNA PRAVILA O POVRNITVI PRAVDNIH STROŠKOV

 Tožnik mora kriti pravdne stroške, če:
o toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na GO, preden se
je spustil v obravnavanje o glavni stvari (157/I ZPP)
o je umaknil tožbo, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek (158/I ZPP).
 Stranka, ki umakne pravno sredstvo, mora nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega
sredstva (158/II ZPP).
 Če se pravda konča s sodno poravnavo, krije vsaka stranka svoje stroške, če v poravnavi ni drugače
dogovorjeno (159/I ZPP).
 Sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Sodišče lahko določi drugačno razmerje, če je med njimi
razlika glede deleža na spornem predmetu. Sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so
nerazdelno odgovorni tudi za stroške nasprotne stranke. Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki
s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni (161 ZPP).
 Če državni organ nastopa kot stranka, ima pravico do povračila stroškov, ne pa pravice do nagrade (162 ZPP).
 Stroške postopka za zavarovanje dokazov krije stranka, ki je zavarovanje predlagala. Ta stranka mora
povrniti stroške tudi nasprotni stranki oz. postavljenemu začasnemu zastopniku. Te stroške lahko stranka
pozneje uveljavlja kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi (167 ZPP).

3 OBSEG PRAVDNIH STROŠKOV

 Pri določitvi povrnitve stroškov sodišče upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem
odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (155/I ZPP).
 Stroški nagrade odvetnikov se določijo po OdvT-1 (155/II ZPP).

4 ODLOČANJE O OPROSTITVI PRAVDNIH STROŠKOV

4.1 OPROSTITEV STROŠKOV PO ZBPP
 Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine
brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega
postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči.
o Socialno stanje prosilca in njegove družine je ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oz. mesečni
povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka.

58
  Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec
vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da:
o zadeva ni očitno nerazuma oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je
razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oz. nanje odgovarjati, in
o je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oz. je pričakovani izid
zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.
 Upravičenec lahko zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka.
 BPP se v isti zadevi lahko dodeli za pravno svetovanje, sestavo, overitev in potrditev listin, v postopku pred
sodišči, v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, …
 BPP se ne odobri v naslednjih zadevah:
o zaradi KD razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec
verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve teh KD povzročena pravno priznana škoda,
o v sporih zaradi znižanja preživnine, kadar preživninski zavezanec ni poravnaval zapadlih
obveznosti iz naslova preživnine, razen če jih ni poravnal zaradi okoliščin, na katere nima vpliva,
o v odškodninskih sporih zaradi povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode pri žalitvi časti in
širjenju neresničnih dejstev, razen če odškodovani upravičenec verjetno izkaže, da je to vplivalo na
njegov premoženjski in finančni ali družbeni položaj.
 O odobritvi BPP odloča predsednik okrožnega oz. ustreznega specializiranega sodišča. Odloči z odločbo.
 BPP praviloma izvajajo odvetniki, notarji in osebe, ki brez namena pridobivanja dobička opravljajo dejavnost
BPP s soglasjem ministra za pravosodje (le prvi pravni nasvet in brezplačno pravno svetovanje).
 ZAKONITA CESIJA POVZROČENIH STROŠKOV: terjatev upravičenca do BPP, ki v pravdi zmaga,
preide do višine stroškov pravne pomoči na RS.

4.2 OPROSTITEV STROŠKOV PO ZST-1

 Sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se
preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
 Sodišče stranki odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim
plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja sama ali se preživljajo njeni
družinski člani. Čas odloga plačila oz. skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 12 mesecev.
 Oprostitev, odločitev ali obročno plačilo taks velja tudi za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z
njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna
predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oz. jih ne morejo zagotoviti
takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
 Pri odločanju o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodišče upošteva zlasti premoženjsko stanje stranke in
njenih družinskih članov, VSP in število oseb, ki jih stranka preživlja. Pri odločanju v zvezi s podjetnikom
posameznikom in pravnimi osebami upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

5 TOŽNIŠKA VARŠČINA
 Kadar začne tuji državljan ali apatrid, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji, pravdo pred
slovenskim sodiščem, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec
mora to zahtevati najpozneje na prvem naroku za GO, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.
 Toženec nima pravice do varščine, če:
o velja dejanska vzajemnost – slovenski državljani v tožnikovi državi niso dolžni dajati varščine,
o uživa tožnik v Sloveniji pravico bivališča,
59
 o se tožnikov zahtevek nanaša na terjatev iz delovnega razmerja v Sloveniji,
o gre za zakonski, paternitetni ali preživninski spor,
o gre za menično, čekovno ali nasprotno tožbo ter tožbo za izdajo plačilnega naloga.
 Sodišče varščino določi le na zahtevo toženca, nikoli po UD. Toženec, ki je zahteval varščino, ni dolžan
nadaljevati postopka o glavni stvari.
 Če tožnik ne dokaže, da je dal v določenem roku varščino, se šteje, da je tožbo umaknil. Če je bila varščina
zahtevana v postopku s pravnimi sredstvi in ne dokaže, da jo je dal, se šteje, da je umaknil pravno sredstvo.
 Tuji državljani imajo pod pogojem vzajemnosti pravico do oprostitve plačila pravdnih stroškov.

IX. DOKAZOVANJE
1 SPLOŠNI POJMI
1.1 DOKAZOVANJE KOT AKTIVNOST PROCESNIH SUBJEKTOV, VRSTE DOKAZOV
 DOKAZOVANJE je zbir procesnih dejanj procesnih subjektov, ki naj ustvari pri sodišču prepričanje o
resničnosti trditev stvari, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu.
 Sodišče mora biti prepričano o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev. Prepričanje je potrebno za
izdajo vsebinskih (meritornih) sodnih odločb. Verjetnost določenega dejstva pa zadostuje za izdajo
vmesnih sklepov.
 NEPOSREDNI DOKAZI so dokazi za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, tj. dejstev, ki sestavljajo
določeno civilno dejansko stanje.
 POSREDNI DOKAZI (INDICI) so dokazi za ugotovitev dejstev, na podlagi katerih sklepamo na obstoj
pravno relevantnih dejstev.

1.2 TRDITVENO IN DOKAZNO BREME

 Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se
dejstva dokazujejo (7/I ZPP). Stranka mora navesti tudi dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija
navedbe in dokaze nasprotne stranke.
 Tožnik mora dokazati pravotvorna dejstva, tj. dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Toženec mora
dokazati dejstva, na katera opira svoje ugovore. To so dejstva, iz katerih izhajajo ugovor nenastale pravice,
ugovor ugasle pravice in samostojni izključevalni ugovori.
 Stranka ima
o TRDITVENO BREME: stranka mora zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo zahtevki in ugovori,
o DOKAZNO BREME: stranka mora navesti dokaze, na podlagi katerih je možno dejstva ugotoviti.
 Sodišče ugotavlja dejstva in izvede dokaze tudi po UD, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo
stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7/II ZPP).

1.3 PREDMET DOKAZOVANJA

 Predmet dokazovanja so:
o dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke oz. ugovore,
o pravila znanosti in strok,
o izkustvena pravila.
 Pravnih pravil ni treba dokazovati, ker jih sodišče pozna po UD (iura novit curia).
60
1.3.1 DEJSTVA
 Kdaj gre za dejanske trditve in kdaj gre za pravne trditve:
o trditve o dogodkih notranjega življenja (krivda, slaba vera) – dejanske trditve,
o opredelitve in ugotovite o obliki krivde – pravne trditve,
o trditve o ustrezanju ravnanja pravnemu standardu (kot dober gospodar) – pravne trditve,
o ugotavljanje višine denarne odškodnine za premoženjsko škodo – sklepanje o dejstvih,
o določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo – pravno sklepanje,
o ugotavljanje prave poslovne volje strank, kadar pogodba ni jasna – dejansko zaključevanje,
o z izkustvenimi pravili, pravili znanosti in strok ugotavljamo pravno relevantna dejstva, razen če je
takšno pravilo del pravne norme, …
 Dejstva, ki jih ni treba dokazovati, so:
o priznana dejstva:
 priznano dejstvo sodišče vzame za podlago sodbe brez preverjanja njegove resničnosti,
 priznano dejstvo se dokazuje le, če sodišče meni, da stranka priznava dejstvo z namenom
razpolagati z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati,
o splošno znana (notorna) dejstva:
 to so dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu ljudi,
 to so historični dogodki, naravne katastrofe in politične okoliščine,
o neprerekana dejstva:
 so dejstva, ki jih stranka ne zanika, vendar jih izrecno ne prizna,
 novost v ZPP-D: obvezno obrazloženo (substancirano) prerekanje dejstev – če se stranka
želi izogniti fikciji, da neprerekana dejstva priznava, se mora obrazloženo izjaviti o tem,
zakaj prereka navedbe nasprotne stranke; to velja le, če je nasprotna stranka popolno in
jasno navajala dejstva (214 ZPP),
 ZPP-D je torej uvedel pravilo, da ne velja t. im. salvatorična klavzula: stranka prereka vse
navedbe nasprotne stranke, v kolikor jih izrecno ne prizna.
 Sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih odkrije v dokaznem postopku in jih ni navajala nobena stranka,
razen če gre za dejstva, ki kažejo na to, da imajo stranke namen nedopustno razpolagati z zahtevki.

1.3.2 PRAVILA ZNANOSTI IN STROKE TER IZKUSTVENA PRAVILA

 To so splošna abstraktna pravila. Če so sodišču znana brez dokazovanja, jih upošteva na opozorilo stranke
ali na lastno pobudo. Če sodišču niso znana, jih na predlog strank ali po UD dokazuje z izvedencem.

1.3.3 PRAVNA PRAVILA

 Pravna pravila se ne dokazujejo, sodišče jih pozna po UD. To velja tudi za tuje pravo in podzakonske
predpise. Če mora sodišče uporabiti tuje pravo, lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva za
pravosodje, ali pa se o vsebini tujega prava prepriča na drug ustrezen način.
 Stranke lahko o vsebini tujega prava predložijo javno ali drugo listino pristojnega tujega organa. Če ni
možno ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo RS.

2 IZVAJANJE, OCENJEVANJE IN ZAVAROVANJE DOKAZOV

2.1 IZVAJANJE DOKAZOV
 FAZE IZVAJANJA DOKAZOV so:
o predlaganje dokazov (dokazni predlog),

61
 o sklepanje o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo (dokazni sklep),
o zbiranje dokazov,
o izvajanje dokazov v ožjem smislu,
o ocenjevanje dokazov.

2.1.1 DOKAZNI PREDLOG

 Izvedbo dokazov predlagajo stranke ali sodišče po UD, če meni, da imajo stranke namen razpolagati z
nedopustnimi zahtevki. Splošnega pooblastila za izvajanje dokazov po UD sodišče nima (razpravno načelo).

2.1.2 DOKAZNI SKLEP

 Kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloči sodišče z dokaznim sklepom, s
katerim sprejme predloge stranke ali jih zavrne ali pa po UD odredi izvedbo določenega dokaza. Sodišče se
mora izjaviti o dokaznih predlogih strank.
 V dokaznem sklepu sodišče navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Izda ga
senat na GO. Proti njemu ni posebne pritožbe. Stranka ga lahko izpodbija le skupaj s pritožbo proti končni
odločbi.
 Za odločbo nepomembne predlagane dokaze sodišče zavrne in v dokaznem sklepu navede, zakaj.
 Sodišče v nadaljevanju pravde ni vezano na dokazni sklep. Lahko ga spremeni in izvede zavrnjene dokaze
ter odredi izvedbo novih dokazov.

2.1.3 ZAGOTOVITEV DOKAZNIH SREDSTEV

 Ob razpisu naroka za GO predsednik senata odredi, katere priče in izvedenci naj se povabijo na GO, in
kateri drugi dokazi naj se preskrbijo (pribava listin).

2.1.4 IZVAJANJE DOKAZOV V OŽJEM SMISLU

 Načelo neposrednosti zahteva, da se dokazi izvajajo na GO pred senatom, ki v sporni zadevi izda končno
odločbo. Izjema zaradi načela ekonomičnosti je izvajanje dokazov po predsedniku senata ali zaprošenem
sodniku, če dokaza ni mogoče izvesti pred senatom ali je izvedba dokaza glede na VSP predraga (217 ZPP).
 V zaprosilu za izvedbo dokaza se opiše stanje stvari po poteku GO. Posebej se navede, na katere okoliščine je
treba paziti pri izvedbi dokaza. O naroku o izvedbi dokaza pred predsednikom senata ali zaprošenim
sodnikom se obvestita stranki, razen če sta izjavili, da ne bosta prišli na narok. Pri izvedbi dokaza ima
predsednik senata ali zaprošeni sodnik vse pravice senata pri izvedbi dokaza na GO.
 Sodnik za izvedbo dokaza sme izvesti tudi druge dokaze, če meni, da je to smotrno, vendar ne sme izvesti
dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka (218 ZPP).
 Na GO izvaja dokaze predsednik senata. Ko konča zaslišanje priče, izvedenca ali stranke, jim lahko člani
senata neposredno postavljajo vprašanja. Stranka ali njen zakoniti zastopnik oz. pooblaščenec lahko z
dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem.
 Zaslišane priče in izvedenci ostanejo v sodni dvorani. Predsednik senata jih lahko po izjavi strank
popolnoma odpusti ali odredi, naj se začasno odstranijo iz dvorane. Zaslišane priče se lahko znova
pokličejo ter se zaslišijo v (ne)navzočnosti drugih prič in izvedencev.
 Dokaze je možno izvajati tudi po končani GO.

62
2.2 OCENJEVANJE DOKAZOV
 Temeljno je NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči
sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov
skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8 ZPP).
 ZPP ne pozna dokaznih pravil, razen vrednotenja javnih listin. Vsebina javne listine velja za resnično. Možno
je dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listna nepravilno sestavljena.

2.3 ZAVAROVANJE DOKAZOV

 Zavarovanje dokazov se uporabi, če ni smiselno čakati na izvedbo dokaza na GO, ker se dokaz na GO ne bi
mogel izvesti. Glavna predpostavka za zavarovanje dokazov je utemeljena bojazen, da se dokaz pozneje ne
bo več mogel izvesti ali bo njegova izvedba težja (264/I ZPP). Zavarovanje dokazov izvede sodišče vedno
na predlog stranke.
 Stranka lahko predlaga zavarovanje pred ali med pravdo in tudi po pravnomočnosti končne odločbe, če se
mora zavarovati dokaz, potreben za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (264/II ZPP).
 V vlogi za zavarovanje dokazov mora predlagatelj navesti:
o dejstva, ki naj se dokažejo,
o dokaze, ki naj se izvedejo,
o razloge, zaradi katerih meni, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba težja,
o nasprotnikovo ime in priimek, razen če iz okoliščin izhaja, da nasprotnih ni znan (266 ZPP).
 PRISTOJNOST:
o za zavarovanje dokazov med pravdo je pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (265/I ZPP),
 o predlogu odloča predsednik senata ali sodnik posameznik, ki vodi postopek (265/III ZPP),
o za zavarovanje dokazov pred uvedbo postopka ali med postopkom v nujnih primerih, je pristojno
okrajno sodišče, kjer so stvari, ki si jih je treba ogledati, ali kjer prebiva oseba, ki jo je treba
zaslišati (265/II ZPP),
 o predlogu odloča sodnik posameznik pristojnega sodišča (265/III ZPP).
 Vlogo za zavarovanje dokazov je treba vročiti nasprotniku, če je znan. Sodišče odloči o predlogu brez
izjave nasprotnika, če bi bilo nevarno odlašati (267/I ZPP).

3 POSAMEZNA DOKAZNA SREDSTVA

3.1 OGLED
 Z ogledom sodišče ugotavlja z neposrednim čutnim zaznavanjem lastnosti oseb ali stvari oz. resničnost
dejanskih trditev strank. Ogled se opravi, če je za ugotovitev določenega dejstva ali okoliščine potrebno, da
si sodišče stvar neposredno ogleda. Lahko se opravi tudi ob sodelovanju izvedencev (220 ZPP).
 Ogled se opravi pred senatom. Ta lahko pooblasti predsednika senata za opravo ogleda, če stvari ni možno
prenesti na sodišče ali bi to povzročilo precejšnje stroške (221 ZPP).

3.2 LISTINE
 LISTINA je vsak predmet, na katerem je izražena misel. Je najbolj zanesljivo dokazno sredstvo, ker je
trajnega pomena, in so misli v njej rezultat tehtnega premisleka. Poznamo javne in zasebne listine.

63
 JAVNA LISTINA – trije elementi:
o izda jo državni organ ali (pravna oz. fizična) oseba, ki izvršuje javna pooblastila,
o izdana je v okviru pristojnosti organa ali organizacije,
o izdana je v predpisani obliki;
 ZASEBNA LISTINA (ni javna):
o na njih lahko podpis overi pooblaščeni državni organ ali oseba, ki izvršuje javna pooblastila (notar).
 Overovitvena klavzula na javni listini ima javni pomen – takšna listina je javna listina.
 Dokazna moč listin: javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Gre za
DOMNEVO o resničnosti vsebine javne listine (praesumptio iuris – dovoljen je nasprotni dokaz).
 Tuje javne listine, overjene po predpisih, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače
listine, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (225 ZPP).
 EDICIJSKA DOLŽNOST (dolžnost izročitve listine):
o izročitev listine predlagajoče stranke:
 stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (226/I
ZPP);
o edicijska dolžnost nasprotnika:
 nasprotnik je dolžan izročiti listino, če:
 se je v pravdi sam nanjo skliceval v dokaz svojih navedb,
 gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti (npr. ima jo v hrambi) – izročitev
listine je možna s posebno tožbo (edicijski zahtevek),
 velja listina glede na njeno vsebino skupno za obe stranki – izročitev listine je
možna s posebno tožbo;
 če nasprotnik zanika, da bi bila listina pri njem, sodišče izvede postopek za ugotovitev tega
dejstva, vendar stranke v izročitev listine ni možno prisiliti, četudi laže, da je ni pri njej,
 sankcija, če stranka neupravičeno odklanja predložitev listine, je, da sodišče šteje dejstvo,
ki ga je nasprotna stranka želela z listino dokazati, za dokazano (227/V ZPP),
 stranka lahko odreče predložitev listine, če lahko odreče pričanje ali odgovore na
posamezna vprašanja;
o izročitev listine državnega organa:
 gre za primere, ko se listina se nahaja pri državnem organu ali osebi, ki ji je poverjeno
izvrševanje javnega pooblastila,
 če stranka ne more doseči, da se ji taka listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po
UD (226/III ZPP);
o edicijska dolžnost tretjih oseb:
 tretjemu se lahko s sklepom naroči oz. naloži izročitev listine, sodišče to lahko naredi, če:
 mora tretja oseba listino po zakonu hraniti, ali
 gre za listino, ki je po vsebini skupna za tretjo osebo in stranko, ki se sklicuje na
listino (228/I ZPP),
 če tretja oseba zanika edicijsko dolžnost, o tem odloči pravdno sodišče s posebnim
sklepom, ki je izvršilni naslov in se izvrši po pravilih izvršilnega postopka (228/V ZPP).
 Novost v ZPP-D: sodišče lahko od stranke, ki kot dokaz predloži obsežno listinsko dokumentacijo,
zahteva, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov te listinske
dokumentacije. To pride v poštev zlasti v primeru, če je predložena dokumentacija zaradi obsega ali
vsebine nepregledna ali je glede na naravo dokumentacije utemeljeno pričakovanje, da so le navedbe in
podatki v njenih posameznih delih pomembni za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Če stranka tega ne stori, se
šteje, da je dokaz umaknjen (fikcija umika dokaza) – 226/IV, V ZPP.
64
3.3 PRIČE
3.3.1 POJEM PRIČE, SPOSOBNOST BITI PRIČA
 PRIČA je oseba, ki v postopku pred sodiščem izpove o svojih zaznavanjih preteklih in sedanjih dejstev, ki
se v postopku dokazujejo. Priča je lahko vsaka oseba, ki je zmožna dati podatke o dejstvih, ki se
dokazujejo (229/II ZPP). Priča ne more biti stranka ali njen zakoniti zastopnik. Priča je lahko pooblaščenec
ali stranski intervenient.
 Sposobnost biti priča ni odvisna od poslovne sposobnost. Vprašanje, ali je priča sposobna izpovedovati,
presoja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

3.3.2 DOLŽNOST PRIČEVANJA

 Kdor je povabljen za pričo, mora priti na povabilo in mora pričati, če ni z zakonom drugače določeno
(229/I ZPP). Dolžnost pričevanja vsebuje:
o dolžnost priti na sodišče,
o dolžnost izpovedati o dejstvih vse, kar priča pomembnega ve,
o dolžnost govoriti resnico.

3.3.3 NEDOPUSTNOST ZASLIŠANJA

 Kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške
skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti (230 ZPP).

3.3.4 ORPOSTITEV PRIČEVANJA

 Priča sme odreči pričanje:
o o tistem, kar ji je stranka zaupala kot svojemu pooblaščencu,
o o tistem, kar ji je stranka ali druga oseba izpovedala kot verskemu spovedniku,
o o dejstvih, za katera je zvedela kot odvetnik ali zdravnik ali pri opravljanju kakšnega drugega
poklica ali kakšne druge dejavnosti, če velja dolžnost ohraniti te podatke tajne (231/I ZPP).
 Predsednik senata navedene osebe opozori, da niso dolžne pričati (231/II ZPP).
 Sodišče presoja, ali so razlogi za odklonitev pričanja upravičeni. Če niso upravičeni, lahko uporabi proti
priči prisilna sredstva.

3.3.5 ODKLONITEV ODGOVORA NA POSAMEZNA VPRAŠANJA

 Priča lahko odkloni odgovor na posamezno vprašanje, če bi z njim sebe, svoje sorodnike (v ravni črti
in v stranki črti do vštetega tretjega kolena), svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, sorodnika
po svaštvu do vštetega drugega kolena, skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja ali posvojenca:
o spravila v hudo sramoto,
o spravila v precejšnjo premoženjsko škodo ali
o spravila v kazenski pregon (233/I ZPP).
 Priča ne sme zaradi nevarnosti pred kakšno premoženjsko škodo odreči pričanja o:
o pravnih poslih, pri katerih je bila navzoča kot povabljena priča,
o dejanjih, ki jih je glede spornega razmerja opravila kot pravni prednik ali zastopnik stranke,
o dejstvih glede premoženjskih razmerij, vezanih na rodbinsko ali zakonsko zvezo oz. drugo
življenjsko skupnost,
o dejstvih glede rojstva, sklenitve zakonske zveze ali smrti,
o ter tudi, ko mora priča na podlagi posebnih predpisov vložiti prijavo ali dati izjavo (234 ZPP).
 Če priča odgovor odkloni, sodišče presodi, ali so opravičeni razlogi za odklonitev.

65
3.3.6 POSTOPEK S PRIČAMI
 Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora navesti, o čem naj priča izpove, ter
izpovedati njeno ime in priimek ter prebivališče oz. zaposlitev (236 ZPP).
 Stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih
prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Takšno izjavo se torej predloži na pobudo
stranke ali na predlog sodišča. Sodišče pa lahko tudi neposredno pozove predlagane priče, da podajo pisne
izjave oz. odgovorijo na določena vprašanja.
o Ta institut pripomore h koncentraciji in ekonomičnosti postopka, saj lahko sodišče na podlagi
takšne izjave ugotovi, ali predlagana priča sploh lahko izpove o pravno relevantnih dejstvih (če ne
more, sodišče lahko že pred vabljenjem na narok zavrne tak dokaz).
o Če nihče ne bo vztrajal pri ustnem zaslišanju priče, bo sodišče kot dokaz lahko vzelo njeno
(vsebinsko) pisno izjavo, seveda, po prosti presoji takšnega dokaza. Sankcij v tej fazi ni, razen
stroškovnih v primeru, da je priča sicer podala pisno izjavo, vendar ena od strank vztraja na ustnem
zaslišanju – če se izkaže, da je bila izvedba dokaza z ustnim zaslišanjem nepotrebna, nosi vse
stroške postopka v zvezi z izvajanjem tega dokaza stranka, ki je zahtevala zaslišanje priče, ne glede
na uspeh v pravdi (236.a ZPP).
 Priče se na narok povabijo s pisnim vabilom. To vabilo vsebuje:
o navedbo imena in priimka ter poklica povabljene priče,
o navedbo, kdaj in kam naj priča pride,
o navedbo zadeve, zaradi katere je priča vabljena,
o navedbo, da se vabi kot priča,
o opozorilo o posledicah neupravičenega izostanka in
o opozorilo o pravici do povračila stroškov (237/I ZPP).
 Priče, ki se zaradi starosti, bolezni ali hudih telesnih napak ne morejo odzvati vabilu, se zaslišijo v svojem
stanovanju (237/II ZPP).
 POTEK ZASLIŠANJA PRIČE NA SODIŠČU:
o priče se zaslišijo vsaka zase brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane kasneje; priče morajo
odgovarjati ustno (238/I ZPP),
o predsednik senata opozori pričo, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati;
opozori jo na posledice krive izpovedbe (238/II ZPP),
o nato se jo vpraša po imenu in priimku, imenu očeta, poklicu, prebivališču, rojstnem kraju, starosti
in njenem razmerju do strank (238/III ZPP),
o po teh splošnih vprašanjih se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o dejstvih, o katerih naj priča,
nato pa se ji lahko postavljajo dodatna vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali
razjasnijo (239/I ZPP),
 ni dovoljeno postavljati kapcioznih vprašanj (vprašanj, v katerih je odgovor že vsebovan),
o pričo je treba vedno vprašati, od kod ve to, o čemer priča (239/II ZPP),
o če se izpovedbe prič ne ujemajo glede pomembnih dejstev, je možno priče soočiti (239/III ZPP),
 Prisege ZPP ne pozna.
 Če priča ne zna jezika, se zasliši po tolmaču. Če je gluha, se ji postavljajo vprašanja pisno, če pa je nema,
pa odgovarja pisno (240/I, II ZPP).
 Če v redu povabljena priča ne pride in izostanka ne opraviči ali če se brez dovoljena ali opravičenega
razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, lahko sodišče odredi prisilno privedbo na njene
stroške ali jo kaznuje z denarno kaznijo do 1.300 EUR. Z isto denarno kaznijo jo lahko sodišče kaznuje,
če pride, pa noče pričati ali odgovoriti na posamezna vprašanja, pri tem pa sodišče presodi, da so razlogi za
to neupravičeni. Če kljub temu noče pričati, jo sme sodišče zapreti za največ mesec dni (241/I, II ZPP).
66
  Priča ima pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče in pravico do povračila
izgubljenega zaslužka. Povračilo mora zahtevati takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi. Sodišče jo je
na to dolžno opozoriti (242/I, II ZPP).

3.4 IZVEDENCI
 Izvedenec je oseba, ki na podlagi svojega strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in
sedanjih dejstvih ter s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.
 Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno
strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243 ZPP). Strokovnjak, ki izpoveduje o dejstvih, ki jih je
sam zapazil zaradi potrebnega strokovnega znanja, v procesu nastopa kot izvedena priča (npr. zdravnik) in
ne kot izvedenec. Izvedenec ne izpoveduje ničesar, kar je sam v preteklosti ali sedanjosti čutno zaznal,
temveč na podlagi pravil znanosti in stroke le sklepa na (ne)obstoj pravno relevantnih dejstev.
 Izvedenca določi pravdno sodišče s posebnim sklepom. Pred postavitvijo lahko da strankam možnost, da se
o tem izjavijo. Sodišče lahko pooblasti predsednika senata ali zaprošenega sodnika, da določi izvedenca, če
mu je prepuščena izvedba dokaza z izvedencem (244 ZPP).
 Izvedenec je praviloma eden, če pa sodišče presodi, daje izvedensko delo zapleteno, pa lahko določi tudi
dva ali več izvedencev (245/ I ZPP). Izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno
vrsto izvedenskega dela (245/II ZPP). Izvedenstvo je možno zaupati tudi strokovnemu zavodu (npr.
bolnišnici, fakulteti). Obstajajo specializirani zavodi za opravljanje izvedenskih del (245/III ZPP).
 Kot izvedenci lahko nastopajo vedno le polnoletne in poslovno sposobne osebe, ki imajo potrebno znanje
iz določene stroke oz. znanosti.
 Izvedenec se je dolžan odzvati vabilu in dati svoj izvid in mnenje (246/I ZPP). Če v redu povabljeni
izvedenec ne pride na narok ali brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela oz. ga ne opravi
v roku, ga sodišče lahko kaznuje z denarno kaznijo do 1.300 EUR (248 ZPP).
 Na zahtevo sodišče oprosti izvedenca dolžnosti iz razlogov, zaradi katerih lahko priča odreče pričanje ali
odgovor na vprašanje, ter iz drugih upravičenih razlogov (npr. preobremenjenost) – 246/II ZPP.
 Izvedenec nastopa kot pomočnik sodišča. V poštev pridejo vsi izločitveni razlogi. Kot izvedenec lahko
nastopa oseba, ki je bila zaslišana kot priča. Predlog za izločitev mora dati stranka takoj, ko izve za razlog
izločitve – najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem. Če stranka izve za izločitveni razlog po
opravljenem izvedenskem delu, sodišče šteje, da je bila izločitev zahtevana pravočasno (247 ZPP).
 OBSEG IZVEDENSKEGA DELA:
o IZVID: v njem opiše izvedenec vse dejanske ugotovitve, do katerih je prišel na temelju svojega
strokovnega znanja,
o MNENJE: v njem izvedenec ocenjuje ugotovljena dejstva s stališča svoje stroke.
 Sodišče odloči, kako izvedenec poda izvid in mnenje:
o ustno na GO,
o pisno pred GO (253/I ZPP).
 Več izvedencev lahko poda izvid in mnenje skupaj, če se strinjajo. Če se ne strinjajo, da vsak izvedenec izvid
in mnenje posebej. Če so podatki izvedencev nasprotujoči, nejasni ali nepopolni in teh pomanjkljivosti ni
možno odpraviti z novim zaslišanjem, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.
 Če obstajajo nasprotja v mnenju enega izvedenca ali nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega
mnenja, se zahteva mnenje drugih izvedencev.
 Izvedenci imajo pravico do enakega povračila stroškov kot priče. Upravičeni so tudi do nagrade za svoje
delo.

67
3.5 ZASLIŠANJE STRANK
 Praviloma je treba zaslišati obe stranki. Če eni stranki niso znana sporna dejstva ali njeno zaslišanje ni
možno, se zasliši le druga stranka (258 ZPP).
 Dokazovanje z zaslišanjem strank se izvede na GO pred senatom, ki izda končno odločbo. Izjemoma ga je
možno izvesti po predsedniku senata ali zaprošenem sodniku, če stranka zaradi nepremagljivih ovir ne
more priti ali bi njen prihod povzročil nesorazmerne stroške (259 ZPP).
 Namesto pravdno nesposobne stranke se zasliši njen zakoniti zastopnik. Za pravno osebo se zasliši oseba,
zakonsko ali statutarno določena kot zastopnik (260 ZPP).
 Zoper stranko niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi – ni je možno prisilno privesti na sodišče (kadar se ni
odzvala sodnemu vabilu) in ni je možno prisiliti k izpovedbi. Sodišče le presodi, kakšen pomen ima takšno
ravnanje stranke (262 ZPP).
 Za zaslišanje strank veljajo določbe o dokazovanju s pričami. Velja, da je stranka dolžna govoriti resnico in
povedati vse, kar ve o zadevi (263 ZPP).

X. POTEK POSTOPKA NA I. STOPNJI

1 PRIPRAVLJALNI POSTOPEK
1.1 SPLOŠNI ORIS POSTOPKA NA PRVI STOPNJI
 Namen postopka na I. stopnji je:
o zbrati vse procesno gradivo – ugotoviti pravno relevantna dejstva s pomočjo dokazov, pravil
znanosti in strok ter izkustvenih pravil,
o uporabiti na ugotovljeno dejansko stanje pravna pravila,
o izreči sodbo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.
 Glavna procesna aktivnost strank in sodišča se odvija na GO, na kateri sodišče izvaja dokaze in ugotavlja
pomembna dejstva. Po koncu obravnave sodišče izda odločbo.
 Pravdni postopek se začne s tožbo. Popolno procesno razmerje se vzpostavi z vročitvijo tožbe tožencu. Po
tožbi so faze postopka:
o predhoden preizkus tožbe – namenjen je oceni, ali je tožba pravilno sestavljena, in ali so podane
procesne predpostavke,
o vročitev tožbe tožencu, da nanjo odgovori;
o razpis poravnalnega naroka (in sodna poravnava);
o razpis glavne obravnave.
 Priprave za GO vodi predsednik senata. Med pripravami stranke lahko pošiljajo vloge, v katerih navedejo
dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na GO, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati.
 Sodišče lahko strankam pred ali med GO s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga
določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali
dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so
se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se
izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede
sodne prakse, na katere se sklicujejo.
 Po prejemu odgovora na tožbo, pripravljalne vloge ali izvedbi naroka lahko sodišče strankam določi rok, v
katerem lahko predložijo naslednjo pripravljalno vlogo. Ta rok ne sme biti krajši od 8 dni. Bistvo te novosti
je torej, da sodišče lahko postavi strankam rok pod grožnjo prekluzije.

68
  Možnost prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov se torej lahko prestavi že na čas pred prvim
narokom. S tem sodišče prestavi fazo materialnega procesnega vodstva na čas pred GO.
 Med pripravami do naroka ima predsednik senata pravico sprejemati procesne sklepe in sklepe procesnega
vodstva (npr. vstop prednika v pravdo, intervencija, zavarovanje dokazov, ustavitev postopka, itd.).
Nekatere sklepe lahko izdaja strokovni sodelavec.
 Predsednik senata lahko med pripravami za GO:
o izda sodbo na podlagi pripoznave,
o izda sodbo na podlagi odpovedi,
o izda zamudno sodbo,
o sprejme na zapisnik sodno poravnavo.

1.2 VLOŽITEV TOŽBE IN PREDHODEN PREIZKUS TOŽBE

 Po vložitvi tožbe opravi predsednik senata obvezen predhodni preizkus tožbe. Pri tem presoja:
o ali je tožba razumljiva in popolna, in
o ali obstajajo procesne predpostavke, ki jih je možno ugotoviti v tej fazi postopka:
 procesna sposobnost,
 sodna jurisdikcija,
 ali je bila tožba vložena pravočasno (oz. prepozno),
 litispendenca,
 res iudicata,
 res transacta,
 ali je podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe.
 Predsednik senata odloča in postopa na podlagi podatkov iz tožbe, in podatkov, ki so sodišču znani.
Izjemoma počaka z odločitvijo do prejema odgovora na tožbo.
 Predsednik senata tožbo zavrže, če:
o ugotovi pomanjkanje procesnih predpostavk, ki ga ni možno sanirati, in
o stranka kljub dodatnemu roku ne popravi oz. dopolni vloge.
 Sklep o zavrženju tožbe pomeni konec postopka na I. stopnji.

1.3 VROČITEV TOŽBE TOŽENCU ZARADI ODGOVORA NA TOŽBO

 Tožba se vroči tožencu, če sodišče meni, da so podane predpostavke za pravdni postopek, in če je tožba
popolna, in če je bila plačana sodna taksa.
 Tožba se tožencu vedno vroči zaradi odgovora na tožbo – pisni pripravljalni postopek.
 Sodišče mora vročiti tožbo tožencu v 30 dneh od njene vložitve oz. v 30 dneh od oprostitve plačila sodnih
taks. Toženec mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, če ZPP ne določa drugače. Toženca
se opozori, da bo sodišče v primeru, da toženec ne odgovori na tožbo, izdalo zamudno sodbo, s katero bo
tožbenemu zahtevku ugodilo.
o Pogoji za izdajo zamudne sodbe so:
 tožencu je bila tožba v redu vročena,
 ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,
 tožba je sklepčna (to pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev,
navedenih v tožbi),
 dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazili, ki jih je predložil
tožnik, in s splošno znanimi dejstvi.
69
  Odgovor na tožbo mora biti obrazložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali toženec nasprotuje tožbenemu
zahtevku v celoti ali delno. Če nasprotuje delno, je treba obrazložiti, v katerem delu. Toženec mora
odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze za ugotavljanje dejstva, navedenih v odgovoru. ZPP
ne pove, kaj se zgodi z nepopolnimi odgovori. Prof. Ude meni, da izdaja zamudne sodbe v takšnih primerih
ni upravičena.
 Vsako vsebinsko upiranje zahtevku je treba razumeti kot odgovor na tožbo. Predpostavke za izdajo
zamudne sodbe je treba razlagati čim bolj ozko.
 V tej fazi lahko izda predsednik senata vse sklepe, ki jih lahko izda med pripravami za GO.
 Odgovor na tožbo vroči sodišče tožniku v 30 dneh od prejema. Tožnik in toženec tako zavzameta svoja
stališča o zahtevku, zatrjevanih dejstvih, predlaganih dokazih in pravnih vidikih spora.

1.4 PO ODGOVORU NA TOŽBO IN PRED RAZPISOM NAROKA ZA GO

 Stranki se lahko tudi odpovesta GO. V takem primeru sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in dokazov.
Sodišče mora stranki na to možnost opozoriti, lahko pa se stranki za to možnost dogovorita sami. Taka
možnost pride v poštev le, če so sporna le pravna vprašanja ali če je o spornih dejanskih vprašanjih možno
odločiti že na podlagi pisnih dokazov in je hitra rešitev spora za obe stranki bistvena.
 INSTITUT VZORČNEGA POSTOPKA:
o Če se večje število tožbenih zahtevkov opira na enako ali podobno dejansko in isto pravno
podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni
postopek, preostale postopke pa s sklepom prekine.
o Pred prekinitvijo mora sodišče omogočiti strankam, da se izjavijo o prekinitvi postopka zaradi
izvedbe vzorčnega postopka, tožeči stranki pa omogočiti tudi, da se izjavi o navedbah v odgovoru
na tožbo. Stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne
more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v
vzorčnem postopku. Ustavno nedopustno pa bi bilo, če bi bila odločitev iz določenega postopka v
škodo osebi, ki v tem postopku ni mogla sodelovati.

1.5 PORAVNALNI NAROK IN SODNA PORAVNAVA

 Obvezna faza pred razpisom GO je obvezen razpis poravnalnega naroka. Po prejemu odgovora na tožbo
sodišče pred GO razpiše poravnalni narok.
o Na poravnalnem naroku mora sodišče s strankami odprto razpravljati o dejanskih in pravnih
vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja in proučiti možnosti za sodno
poravnavo ter si prizadevati za njeno sklenitev.
o Na poravnalnem naroku je javnost izključena.
o Če na poravnalnem naroku stranko zastopa pooblaščenec, mora ta imeti izrecno pooblastilo za
sodno poravnavo.
 Sodišče lahko odloči, da se poravnalni narok izjemoma ne razpiše, če so stranke predhodno že brezuspešno
izvedle postopek mirnega reševanja spora ali če sodišče oceni, da ni možnosti za sklenitev sodne
poravnave ali da ta ne predstavlja primernega načina rešitve spora.
 Na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora, lahko sodišče prekine
pravdni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od 3 mesecev.
 Če se poravnalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, sodišče praviloma takoj začne GO.

70
1.6 RAZPIS GLAVNE OBRAVNAVE
 V civilnem pravdnem postopku je GO obvezna. Narok za GO razpiše predsednik senata. Določiti ga je
treba tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo (najmanj 15 dni od prejema vabila na GO).
 Če sodišče opusti vročitev vabila na narok za GO, gre za ABK. Prepozna vročitev je RBK. V postopku s
pravnimi sredstvi se ocenjuje:
o ali je stranki glede na zapletenost dejanskega stanja in pravne problematike ostalo dovolj časa za
pripravo na glavno obravnavo, in
o ali je prepozna vročitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.
 Predsednik senata povabi na narok stranke, priče in izvedence, za katere je odločil, da jih bo povabil na GO.

2 GLAVNA OBRAVNAVA
2.1 NAMEN GLAVNE OBRAVNAVE
 GO je najpomembnejši stadij pravdnega postopka. Na njej sodišče na podlagi neposrednega ustnega in
javnega obravnavanja zbere procesno gradivo, ki je podlaga odločbi o tožbenem zahtevku.
 GO je obvezna. Izjemoma je možno izdati sodbo brez GO:
o plačilni nalog,
o zamudna sodba,
o sodba glede na stanje spisa,
o sodba na podlagi odpovedi,
o sodba na podlagi pripoznave,
o kontradiktorna sodba v SMV in gospodarskih sporih, če predsednik senata ugotovi, da med
strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo sodne odločbe.

2.2 NAČELA GLAVNE OBRAVNAVE

 Temeljna načela postopka, ki pridejo na GO do izraza, so načelo javnosti, načelo ustnosti, načelo
neposrednosti in načelo kontradiktornosti.
 Samostojna načela za GO:
o načelo obligatornosti GO,
o načelo koncentracije GO:
 GO se opravi na enem naroku, če je le mogoče; senat lahko sklene, da se narok preloži,
o načelo enotnosti GO:
 pomeni, da se šteje za celoto GO, opravljena na več narokih,
 če se narok preloži, se naslednji narok opravi pred istim senatom, če je to mogoče,
 GO se nadaljuje, predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov,
 senat lahko sklene, da se GO začne znova (pred spremenjenim senatom se GO mora znova
začeti, vendar lahko senat odloči, da ne bo znova zaslišal prič in izvedencev ter opravil
ogleda, temveč le prebere zapisnike o tem),
o načelo materialnega in formalnega procesnega vodstva:
 materialno procesno vodstvo pomeni, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na
drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo
nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter ponudijo in dopolnijo dokazila glede
navedb strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja,

71
  predsednik senata pri materialnem procesnem vodstvu razkrije svoje gledanje na dejanske
in pravne elemente civilnega spora, pri čemer mora biti nepristranski in ne sme upoštevati
dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala (razpravno načelo),
 formalno procesno vodstvo se nanaša na zunanji potek postopka: sodišče skrbi, da je
postopek zakonit in smotrn; predsednik senata vodi GO, izprašuje stranke, izvaja dokaze,
daje besedo članom senata in strankam (zakonitim zastopnikom in pooblaščencem),
razglaša odločbe senata.

2.3 POTEK GLAVNE OBRAVNAVE

 Začne jo predsednik senata z razglasitvijo predmeta obravnavanja. Nato ugotovi, ali so prišli vsi
povabljeni. Če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni, in ali so opravičili svoj izostanek.
 Če ne pride na prvi ali poznejši narok tožnik ali toženec, se GO vseeno opravi.
 Prvi narok se prične s podajanjem tožbe. Toženec nato odgovarja na njene navedbe. Nato se obravnavajo
predlogi, dejanske navedbe in ponujeni dokazi strank. Izvedejo se dokazi in obravnavajo uspehi dokazovanja.
 Stranke lahko podajo svoja pravna naziranja glede spornega predmeta. Sodišča nanje ni vezano. Stranka
mora navesti vsa dejstva, potrebna za ugotovitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, potrebne za
ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
 Pravica navajanja novih dokazov: stranka mora najkasneje na prvem naroku za GO navesti vsa dejstva in
predlagati vse dokaze, na poznejših narokih lahko navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje
krivde ni mogla navesti na prvem naroku. To okoliščino morajo zatrjevati in dokazati stranke.
o ZPP-D je uvedel možnost, da sodišče strankam še pred prvim narokom naloži, da se dodatno
izjavijo oz. dopolnijo svoje navedbe in predloge (s pisnim pozivom ali ustnim pozivom na
poravnalnem naroku) in za to postavi prekluzivni rok. Možnost prekluzije glede navajanja novih
dejstev in dokazov se torej lahko prestavi že na čas pred prvim narokom.
 Tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca, dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne
stvari. Do konca GO lahko toženec:
o zahteva od tujega tožnika položitev tožniške varščine, in
o pozove svojega prednika, naj stopi namesto njega v pravdo kot toženec.
 Razpravljanje o procesnem gradivu začne senat z dokaznim sklepom, v katerem opredeli sporna dejstva, o
katerih naj se izvedejo dokazi, in določi dokazna sredstva, ki se bodo izvedla na glavni obravnavi.
 Med GO lahko stranka postavlja vse materialne in procesne ugovore. Sodišče lahko obravnava in odloči o
teh ugovorih skupaj z glavno stvarjo ali ločeno. V primeru zavrnitve ugovora vnese odločbo o ugovoru v
odločbo o glavni stvari. Na procesne predpostavke mora sodišče paziti po UD.
 Breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev: stranke morajo kršitev določb pravdnega postopka pred
sodiščem I. st. uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicujejo pozneje, vključno v
pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
 Predsednik senata lahko prepove vprašanje stranke ali odgovor na vprašanje, če se vprašanje ne tiče zadeve,
ali gre za vprašanje, v katerem je že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti (kapciozno vprašanje).

2.4 ZDRUŽITEV PRAVD

 Sodišče lahko združi pravde za skupno obravnavanje, če:
o teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba
nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev; in
o se s tem pospeši obravnavanje in zmanjšajo stroški.
72
  Izpolnjena morata biti oba pogoja. Posledica združitve je skupno obravnavanje in skupen dokazni
postopek. O združenih pravdah lahko sodišče izda skupno sodbo.
 RAZDRUŽITEV PRAVD: pri objektivni kumulaciji lahko senat odredi ločeno obravnavanje zahtevkov in
o njih izda ločene sodne odločbe.

2.5 VZDRŽEVANJE REDA NA GLAVNI OBRAVNAVI

 Med GO je dolžnost predsednika senata skrbeti za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča.
 Če udeleženec postopka ali poslušalec žali sodišče ali druge udeležence postopka, ovira delo sodišča ali se
ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga senat lahko odstrani iz sodne dvorane in
kaznuje z denarno kaznijo do 1.300 EUR.
 Če se odstrani stranko, se opravi narok brez njene navzočnosti. Če se odstrani pooblaščenca, se narok na
zahtevo stranke preloži. O odstranitvi odvetnika, kandidata ali pripravnika se obvesti OZS.

2.6 PRELOŽITEV IN ZAKLJUČEK GLAVNE OBRAVNAVE

 Senat lahko sklene, da preloži narok za GO, če:
o se izkaže, da je treba raziskati še nekatera dejstva oz. izvesti še nekatere dokaze, ali
o tožnik spremeni tožbo, ali
o je strankin odvetnik odstranjen z GO.
 Pri preložitvi naroka se predložijo za naslednji narok vsi novi dokazi. Novi narok se opravi po možnosti
pred istim senatom, pri čemer se GO nadaljuje in predsednik senata na kratko pove potek prejšnjih
narokov. Senat lahko sklene, da se GO začne znova. Pred spremenjenim senatom se mora GO začeti znova.
Po zaslišanju strank lahko senat odloči, da se o zaslišanju prič in izvedencev ter ogledu preberejo zapisniki.
 Ko senat meni, da je stvar zrela za presojo, predsednik senata naznani konec GO. Pri tem senat lahko
odloči, da se preskrbijo spisi, ki vsebujejo pomembne dokaze, in da se poroča na zapisnik o dokazih, ki jih
je izvedel zaprošeni sodnik.
 Po zaključku obravnave se senat posvetuje in glasuje o odločbi. Med tem lahko sklene, da se končana
obravnava začne znova, če je potrebna dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih važnejših vprašanj.
 Sodbo izdajo predsednik in člani senata, ki so sodelovali na končnem naroku za GO. Sodbo razglasi
predsednik senata. V bolj zapletenih zadevah sodišče sodbo izda pisno. Pisna sodba se vroči strankam v 30
dneh od dneva končane GO. Rok je instrukcijski in ga sodišča pogosto prekoračijo.

3 ZASTOJI V POSTOPKU
3.1 PREKINITEV POSTOPKA
 PREKINITEV je zastoj v pravdi, ki nastopi neodvisno od volje strank. Z njo preneha vsa procesna aktivnost.
 Prekinitev nastopi:
o na podlagi zakona zaradi dogodkov, ki jih taksativno našteva zakon (obligatorna prekinitev),
sklep o prekinitvi je deklaratorne narave, ali
o na podlagi sodne odločbe: po odredbi sodišča (fakultativna prekinitev), sklep o prekinitvi je
konstitutivnega (oblikovalnega) pomena.
 RAZLOGI ZA PREKINITEV POSTOPKA:
o Postopek se na podlagi zakona vedno prekine, če:
 stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost in v pravdi nima pooblaščenca,
73
 
umre zakoniti zastopnik stranke ali preneha njegova pravica za zastopanje in stranka nima
pooblaščenca v pravdi,
 stranka kot pravna oseba preneha obstajati ali ji pristojni organ pravnomočno prepove
delovanje,
 nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka,
 zaradi vojne ali drugih vzrokov sodišče preneha delati,
 drug zakon tako določa.
o Pri nepodedljivih osebnih pravicah smrt stranke povzroči ustavitev pravdnega postopka.
o Sodišče lahko po lastni presoji ali na predlog prekine postopek, če:
 sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja,
 živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča,
 je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek,
ali je bilo storjeno KD, za katerega se storilec preganja po UD, in od tega, kdo je storilec,
in ali je storilec odgovoren,
 kadar sodišče odloči, da bo prekinilo postopek do pravnomočnosti sklepa o predlogu za
vrnitev v prejšnje stanje,
 na podlagi 156 URS, če sodišče začne postopek pred US, če meni, da je zakon, ki ga mora
uporabiti pri odločanju, protiustaven (pravda se po UD nadaljuje po odločitvi US).
 PRAVNE POSLEDICE PREKINITVE POSTOPKA:
o Glavne posledice prekinitve so:
 prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja,
 v času prekinitve sodišče ne more opravljati nobenih procesnih dejanj,
 pravdna dejanja stranke med prekinitvijo nimajo nobenega učinka zoper nasprotnika,
učinkovati začnejo, ko se postopek nadaljuje.
o Če prekinitev nastopi po končani GO, lahko sodišče izda odločbo, ki nima učinka, dokler se
postopek ne nadaljuje.
o Prekinjeni roki začnejo teči od dneva, ko sodišče stranke vroči sklep o nadaljevanju postopka.
 NADALJEVANJE POSTOPKA:
o Postopek se običajno nadaljuje na predlog ali pobudo stranke. Novi zakoniti zastopnik, stečajni
upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo postopek.
o V primeru fakultativne prekinitve se postopek nadaljuje po iniciativi sodišča.

3.2 MIROVANJE POSTOPKA

 Mirovanje nastopi le po volji strank, in sicer, če se obe stranki pred koncem GO o tem sporazumeta.
Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču.
 Ko nastopijo pogoji za mirovanje, sodišče izda deklaratoren sklep, v katerem navede, kdaj je postopek
začel mirovati.
 Med mirovanjem nastanejo enake pravne posledice kot pri prekinitvi postopka, z izjemo, da ne prenehajo
teči zakonski roki. Stranka lahko opravi procesna dejanja, vezana na zakonske roke – takšna dejanja imajo
učinek proti sodišču in nasprotniku.
 Postopek v mirovanju se nadaljuje na predlog katerekoli stranke. Stranka lahko predlaga nadaljevanje
postopka po poteku 3 mesecev od dneva nastopa mirovanja (pred potekom tega roka pa ne!). Če nadaljevanja
ne predlaga nobena stranka v 4 mesecih od dneva nastopa mirovanja, se šteje, da je tožba umaknjena.

74
3.3 DEJANSKI ZASTOJI V POSTOPKU
 Dejanski zastoji v postopku ne vplivajo na potek rokov in na učinkovanje procesnih dejanj strank in
sodišča. Sodišče le dejansko ne nadaljuje procesne aktivnosti.
 Primeri dejanskih zastojev:
o sodišče počaka s postopkom, če zakoniti zastopnik pri zastopanju ne kaže potrebne skrbnosti (to
sporoči skrbstvenemu organu, ki postavi novega zastopnika),
o sodišče počaka s postopkom do pravnomočnosti sklepa, s katerim ne dovoli sodne poravnave,
o sodišče počaka z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka do pravnomočnosti vmesne sodbe.

XI. KONEC POSTOPKA NA PRVI STOPNJI

1 SPLOŠEN PREGLED NAČINOV ZAKLJUČKA POSTOPKA NA I. STOPNJI
 Postopek na I. st. se konča:
o z dispozitivnimi akti strank (umik tožbe in sodna poravnava),
o z odločbami sodišča (procesne odločbe in meritorne odločbe) ali
o zaradi drugih dogodkov.
 Odpoved zahtevku s strani tožnika in pripoznava zahtevka s strani toženca tudi povzročita konec postopka,
vendar sodišče na njuni podlagi izda sodbo. V primeru umika tožbe učinkujejo strankina procesna dejanja
neposredno – sodišču ni treba dodati svoje procesne aktivnosti.
 Sklep sodišča o ustavitvi postopka na podlagi umika tožbe je deklaratorne narave.
 Pri sodni poravnavi sodišče sporazum strank le vpiše v zapisnik, ne da bi poravnavi dodalo odločitev.
 Umik tožbe se v določenih primerih predpostavlja (glej zgoraj).
 Procesne odločbe so sklepi. Z njimi sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanje procesnih predpostavk.
 Meritorne odločbe so sodbe. Z njimi sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi
kontradiktorne javne obravnave. Sodišče zahtevku v celoti ali delno ugodi oz. ga v celoti ali delno zavrne.
o Meritorne odločbe se izdajo kot sklepi v:
 pravdah zaradi motenja posesti, in
 postopku za izdajo plačilnega naloga.
 Med druge dogodke, ki povzročijo zaključek pravde, spada smrt stranke, če je predmet spora osebnostna
pravica, ki je dediči ne morejo podedovati (npr. zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode).

2 SODNA PORAVNAVA
2.1 POJEM SODNE PORAVNAVE
 Poravnava v obligacijskem pravu je dogovor strank, ki z vzajemnim popuščanjem prekine spor ali odpravi
negotovost glede kakega pravnega razmerja med strankami ter določi vzajemne pravice in obveznosti strank.
 Bistveni elementi poravnave:
o stranki s poravnavo uredita sporna ali negotova pravna razmerja,
o stranki s poravnavo odstranita spor ali negotovost z vzajemnim popuščanjem,
o stranki s poravnavo določita vzajemne pravice in obveznosti.
 Sodna poravnava je poravnava, ki so jo sklenile stranke v pisni obliki med postopkom pred pravdnim
sodiščem o spornem predmetu. Vsebuje vse elemente obligacijske poravnave ter dodatne elemente:
o med postopkom je sklenjena pred sodiščem,
75
 o nanaša se na sporni predmet,
o sklenjena je v pisni obliki.
 Sodna poravnava, sklenjena med postopkom, se mora nanašati na celoten sporni predmet ali njegov del.
Vanjo so lahko vključena tudi druga sporna pravna razmerja med strankama.
 Možna je tudi poravnava pred začetkom sodnega spora, ki naj spor prepreči. Sodišče mora ves čas
postopka paziti na možnost za sklenitev sodne poravnave, stranke mora na to možnost opozarjati in jim
pomagati, da se poravnajo.

2.2 DOPUSTNOST SODNE PORAVNAVE, ČAS SKLENITVE IN PRAVNI UČINKI

 Sodno poravnavo lahko sklenejo stranke le glede zahtevkov, s katerimi prosto razpolagajo. Sodišče ne
dovoli poravnave glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo prosto razpolagati.
 Če sodišče meni, da je sodna poravnava dovoljena, vpiše v zapisnik sporazum o sodni poravnavi in ne izda
nobenega sklepa. Poravnava je sklenjena, ko sodišče prebere zapisnik o poravnavi in ga stranki podpišeta.
 Če sodišče meni, da poravnava ni dovoljena, izda sklep, s katerim ne dovoli poravnave. Proti sklepu se
stranki lahko pritožita.
 Sodno poravnavo je možno skleniti do pravnomočne odločbe v sporu. Vedno se sklene pred sodiščem I.
st., četudi teče pritožbeni postopek. Preventivna poravnava je poravnava pred začetkom sodnega spora.
 PROCESNA UČINKA sodne poravnave sta:
o spor med strankama je končan, poravnava ima učinek pravnomočne sodbe (ni dovoljen nov sodni
spor o predmetu, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta));
o pomeni izvršilni naslov (na njeni podlagi lahko stranke predlagajo prisilno izvršbo).
 Na procesno predpostavke sklenjene sodne obravnave mora paziti sodišče po UD ves čas postopka.

2.3 PRAVNA NARAVA SODNE PORAVNAVE

 CIVILNOPRAVNA TEORIJA:
o sodna poravnava je pogodba materialnega prava; za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni vsi
pogoji materialnega prava za veljavno sklepanje pogodb,
o procesni učinek sodne poravnave je konec pravdnega postopka.
 PROCESNA TEORIJA:
o sodna poravnava je pogodba procesnega prava; za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni pogoji
procesnega prava,
o poravnava je možna tudi samo o koncu sodnega spora,
 MEŠANA TEORIJA:
o poravnava ima procesnopravne in civilnopravne učinke; za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni
vsi pogoji materialnega prava za veljavno sklepanje pogodb in vsi pogoji procesnega prava,
o ta teorija je uveljavljena pri nas.

3 SPLOŠNA PRAVILA O SODBI

3.1 IZREK SODBE IN NJENA DEJANSKA IN PRAVNA PODLAGA
 S sodbo sodišče avtoritativno odloči o utemeljenosti zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev.
 SESTAVINE SODBE so: uvod, izrek (vsebuje odločitev sodišča o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka),
obrazložitev in pravni pouk.
76
  Pravnomočen postane le izrek sodbe. Če sodišče odloči o zahtevku v obrazložitvi, se šteje, da o njem sploh ni
odločilo. V izrek se vnese tudi odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe in vmesnem ugotovitvenem zahtevku.
o Del izreka sta tudi:
 paricijski rok: to je rok, ki ga sodišče določi tožencu za prostovoljno izpolnitev naložene
dajatve, in
 izvršilna klavzula: z njo sodišče opozori toženca, da se bo izognil izvršbi le, če bo izpolnil
obveznost v postavljenem paricijskem roku.
 V obrazložitvi sodišče obravnava dejansko in pravno podlago sodbe (vse procesno gradivo). Dejansko
stanje sodbe predstavljajo dejstva, ki so po mnenju sodišča pomembna za razrešitev spora. V dejansko
podlago sodbe spadajo poleg dejanskega stanja tudi dejstva, ki so jih stranke zatrjevale, vendar po mnenju
sodišča za odločitev niso pomembna.
 Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku GO. Pozneje nastalih dejstev sodišče ne upošteva.
Stranka lahko navaja nova dejstva pozneje, če jih brez lastne krivde ni mogla navesti na prvem naroku za
GO. Stanje nepremoženjske škode upošteva sodišče na dan izdaje sodbe.
 Pravna podlaga sodbe so pravila materialnega prava, ki jih sodišče uporabi za odločitev o utemeljenosti
tožbenega zahtevka.

3.2 IZDAJA IN RAZGLASITEV SODBE TER NJENA PISNA IZDELAVA

 Izdaja sodbe je določitev vsebine sodbe = odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.
 Sodišče izdaja in razglaša sodbe v imenu ljudstva. Sodbo izdajo predsednik in člani senata, ki so sodelovali
na končnem naroku za GO. Sodbo je treba izdati takoj po koncu GO, razen če gre za zapleteno zadevo. V
tem primeru se lahko izdaja sodbe odloži za 30 dni od dneva, ko je bila GO končana. Takšna sodba se
strankam vroči v prepisu. ZPP predpisuje takšno možnost kot izjemo, vendar je v sodni praksi pravilo.
o Sodišče odloži izdajo sodbe tudi, če:
 je treba priskrbeti spise, v katerih so za odločitev pomembni dokazi, ali
 je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik.
o V tem primeru je treba izdati sodbo v 30 dneh od prejema spisov oz. zapisnika.
 Senat izda sodbo po posvetovanju in glasovanju. Navzoči so lahko le člani senata in zapisnikar. Odločbe o
enostavnih vprašanjih lahko izda senat med zasedanjem. Posvetovanje in glasovanje vodi predsednik
senata, ki skrbi, da se vsa vprašanja podrobno preučijo. Predsednik senata glasuje zadnji. Člani senata ne
smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata. Senat odloča z večino glasov.
Glasovanje se ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se glasovi pri določanju višine denarnega zneska
razdelijo na več mnenj, se obravnavajo razlogi za vsako mnenje. Glasovi za najvišji denarni znesek se
prištejejo glasovom za najbližji znesek, dokler se ne doseže višina.
 Pred odločitvijo o glavni stvari sodišče odloči o dopolnitvi postopka in drugih predhodnih vprašanjih.
 Sodba se razglasi z javnim branjem izreka sodbe in kratko seznanitvijo navzočih z njenimi razlogi. Če je
bila javnost izključena, se izrek sodbe javno prebere. Sodišče odloči, ali se izključi javnost pri razglasitvi
razlogov sodbe.
 REVOTACIJA je sprememba sodbe:
o sodišče je vezano na svojo odločitev pri ustni sodbi od razglasitve dalje, pri pisni sodbi pa od
trenutka, ko je sodba izročena pošti zaradi dostave strankam (od trenutka, ko je sodba odpravljena).
 Sodišče mora izdelati pisno sodbo v 30 dneh od izdaje. Rok je instrukcijski. Njegova prekoračitev nima
pravnih posledic.
 Izvirnik sodbe podpiše predsednik senata. Strankam se vroči overjen prepis sodbe s poukom, da imajo
pravico vložiti proti sodbi pravno sredstvo.
77
  VSEBINA PISNE SODBE:
o UVOD: sodba se izreka o imenu ljudstva, naslov sodišča, ime in priimek predsednika in članov
senata, ime, priimek in prebivališče strank, zastopnikov in pooblaščencev, kratka navedba
spornega predmeta;
o IZREK: obsega odločbo o popolni ali delni ugoditvi oz. zavrnitvi zahtevka, lahko obsega tudi
odločbo o (ne)obstoju terjatve, uveljavljane zaradi pobota;
o OBRAZLOŽITEV: obravnava vse elemente civilnega spora; sodišče opredeli dejansko stanje in
zavzame stališče do trditev, ki jih šteje za nepomembne; pri obrazložitvi dejanskega stanja
obravnava in oceni vse izvedene dokaze, nato navede pravna pravila in izpelje sklep (conclusio);
o PRAVNI POUK: opisuje pravico do vložitve pravnega sredstva.
 V naslednjih primerih gre za ABK (napake v sodbi):
o nerazumljivost izreka sodbe,
o nasprotje v samem izreku sodbe,
o nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe,
o pomanjkanje razlogov v sodbi,
o pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih,
o nejasni razlogi,
o nasprotujoči si razlogi,
o nasprotje med razlogi sodbe o vsebinah listin in samimi listinami.

3.3 POPRAVA SODBE

 Predsednik senata lahko na predlog ali lastno pobudo vsak čas popravi:
o napake v imenu in številkah,
o pisne in računske pomote,
o pomanjkljivosti glede oblike,
o neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.
 Sodnih zmot, tj. napak sodišča pri odločanju, ni možno popraviti.
 O popravi izda sodišče poseben sklep, ki se v prepisu izroči strankam. Če se izvirnik in prepis sodbe ne
ujemata, se vročijo strankam popravljeni prepisi, ki nadomeščajo prejšnje.
 O popravi sodbe lahko odloči sodišče brez zaslišanja strank.

4 VRSTE SODB
4.1 SPLOŠNA RAZVRSTITEV SODB
 Sodbe se glede vsebine pravnega varstva delijo na:
o dajatvene ali kondemnatorne sodbe,
o ugotovitvene ali deklaratorne sodbe,
o oblikovalne ali konstitutivne sodbe.
 Glede na izrek se sodbe delijo na:
o ugoditvene sodbe,
o zavrnilne sodbe,
o mešane sodbe (sodišče zahtevku delno ugodi in ga delno zavrne).
 Glede na obseg odločitve se sodbe delijo na:
o končne sodbe (z njimi sodišče odloči o vseh zahtevkih),
78
 o delne sodbe (z njimi sodišče odloči o delu zahtevka),
o vmesne sodbe (z njimi sodišče odloči o temelju zahtevka),
o dopolnilne sodbe (z njimi sodišče dopolni prejšnjo sodbo, ker v njej ni odločilo o vseh
postavljenih zahtevkih).
 Glede na postopek se sodbe delijo na:
o kontradiktorne sodbe (v postopku sta sodelovali in prispevali procesno gradivo obe stranki, sem
spadata tudi sodba na podlagi pripoznave in sodba na podlagi odpovedi);
o enostranske sodbe (temeljijo na procesnem gradivo, ki ga je predložila le ena stranka; npr.
zamudna sodba).
 Glede na pravne posledice se sodbe delijo na:
o materialne sodbe (temeljijo na uporabi materialnopravnih pravil in imajo materialnopravne posledice);
o procesne sodbe (izdajo se na podlagi procesnih pravil in imajo procesne posledice) – to sta:
 sodba o razveljavitvi sodne poravnave,
 sodba o razveljavitvi arbitražne odločbe.

4.2 DAJATVENA, UGOTOVITVENA IN OBLIKOVALNA SODBA

4.2.1 DAJATVENA SODBA
 Z njo sodišče naloži tožencu, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi (vsebina obligacije).
 Dajatvena sodba vsebuje tudi deklaratorni (ugotovitveni) del o (ne)obstoju določene pravice oz. pravnega
razmerja, zato je možen vmesni ugotovitveni zahtevek. Ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka ni možno
kumulirati (združevati), zato po zapadlosti dajatvenega zahtevka ni dopusten ugotovitveni zahtevek iz
istega pravnega razmerja.
 Dajatveno sodbo je možno izdati le, če je toženčeva obveznost do konca GO zapadla. Izjemi sta:
o sodba na plačevanje preživnine ali mesečne rente in
o sodba na izročitev ali prevzem stvari, danih v najem ali zakup
 v teh dveh primerih se lahko sodba izda pred prenehanjem pravnega razmerja in se izvrši
po prenehanju.
 Dajatvena sodba mora v izreku vsebovati paricijski rok. Če ni drugače določeno v posebnih predpisih,
znaša paricijski rok 15 dni (oz. 8 dni v meničnih in čekovnih sporih). Rok začne teči prvi dan po vročitvi
prepisa sodbe tožencu. S potekom paricijskega roka postane sodba izvršljiva.

4.2.2 UGOTOVITVENA SODBA

 Z njo sodišče izreče, ali (ne) obstaja določena pravica oz. pravno razmerje. Izjemoma je možno z
ugotovitveno sodbo odločiti o obstoju spornih dejstev (ugotavljanje (ne)pristnosti listine).

4.2.3 OBLIKOVALNA SODBA

 Z njo sodišče razveže, spremeni ali na novo oblikuje določeno pravno razmerje.
 Sodba temelji na oblikovalnem upravičenju stranke in učinkuje brez izvršbe s samim izrekom.

4.3 KONČNA SODBA

 S končno sodbo sodišče odloči o vseh zahtevkih, glavnih in stranskih. Je običajna sodba v procesu, zato se
nanjo nanašajo vsa splošna pravila o sodbi.
 Če je prišlo do združitve pravd in je postala zrela za razsojo le stvar iz ene pravde, gre za končno sodbo.
 Bolj pravilen pojem je popolna sodba.
79
4.4 DELNA SODBA
 Delna sodba je sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka:
o sodba o delu zahtevka, ali
o sodba o enem izmed več postavljenih zahtevkov.
 Delno sodbo je možno izdati, če:
o so od večih zahtevkov (zaradi pripoznave ali obravnavanje) le nekateri zreli za končno odločbo,
o je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo,
o je bila vložena nasprotna tožba in je zrel za odločbo le zahtevek iz tožbe ali zahtevek iz nasprotne
tožbe.
 Delna sodba je možna pri objektivni kumulaciji in navadnem sosporništvu. Ni možna pri enotnem in
nujnem sosporništvu.
 Delno sodbo lahko izda sodišče na predlog stranke ali po lastni presoji.

4.5 VMESNA SODBA

 Vmesna sodba je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka (o podlagi oz. utemeljenosti tožbenega
zahtevka). Toženec izpodbija podlago in znesek tožbenega zahtevka.
 Vmesno sodbo izda sodišče na predlog stranke ali po lastni presoji.
 Glavno vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Po ZPP je vmesna sodba možna le pri
zahtevkih, ki se glasijo na denarni znesek ali določeno količino nadomestnih stvari.
 Z vmesno sodbo sodišče le ugotovi, da je tožbeni zahtevek v celoti ali delno utemeljen. S pravnomočnostjo
učinkuje le v okviru civilne pravde.
 Če se vmesna sodba nanaša na pravno razmerje, ki bi bilo lahko predmet posebne pravde (npr. veljavnost
pogodbe), gre za delno sodbo, ki po pravnomočnosti učinkuje tudi v drugih sporih.
 Po izdaji vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane
vmesna sodba pravnomočna. Gre za dejanski zastoj v postopku.

4.5.1 VMESNA SODBA NA PODLAGI SPORAZUMA STRANK

 To sodbo lahko izda sodišče s soglasjem strank, kadar med njima ni sporen temelj, sporna je le višina
tožbenega zahtevka. Razlog za možnost, da se izda posebna sodba, tudi če temelj ni sporen, je v tem, ker ZPP
prej ni vseboval zagotovil, da stranka, ki na začetku temelja ni ugovarjala, kasneje (npr. v pravnih sredstvih)
svojega stališča ne bo spremenila. Prav tako ZPP ne pozna institutov kot so priznanje pravne kvalifikacije,
priznanje pravnih naziranj ali dogovor strank o omejitvi pravnih podlag, ki jih sme uporabiti sodišče.
 Institut vmesne sodbe ni omogočal tega, kar zdaj omogoča institut vmesne sodbe na podlagi sporazuma
strank, ker je predpostavljal, da je zahtevek sporen tako po temelju kot po višini.
 Zaradi obstoja sporazuma strank o izdaji take sodbe ni pričakovati pritožbe zoper to sodbo, se postopek do
pravnomočnosti vmesne sodbe ne prekine, pač pa se takoj nadaljuje (v nasprotju z "redno" vmesno sodbo).
 Vmesna sodba na podlagi sporazuma strank je izraz načela dispozitivnosti, zato je na enak način, kot to
velja tudi za druge sodbe, ki so izraz tega načela, omejeno njeno izpodbijanje.

4.6 DOPOLNILNA SODBA

 Dopolnilna sodba je sodba, s katero sodišče odloči o tožbenih zahtevkih oz. delu zahtevka, o katerih bi bilo
treba odločiti s sodbo, vendar jih je sodišče (nehote) prezrlo.

80
  Dopolnilno sodbo izda sodišče le na zahtevo stranke. Zahteva mora biti vložena v 15 dneh od prejema
sodbe. Če je predlog prepozen ali neutemeljen, ga predsednik senata zavrže. Če je predlog utemeljen,
predsednik senata razpiše glavno obravnavo pred senatom. Če dopolnilno sodbo izda isti senat, ni potrebna
GO. Če senat spozna, da je predlog neutemeljen, ga s sklepom zavrže.
 Če je s predlogom za dopolnitev sodbe vložena pritožba zoper sodbo, sodišče I. st. počaka in ne pošlje
pritožbe sodišču II. st., dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in dokler ne preteče pritožbeni rok
zoper novo odločbo. Če se stranka pritoži tudi zoper odločbo o dopolnitvi sodbe, se obe pritožbi pošljeta na
sodišče II. st.
 Če se stranka pritoži, ker sodišče I. st. ni odločilo o vseh zahtevkih, se taka pritožba šteje kot predlog
stranke za izdajo dopolnilne sodbe.

4.7 SODBA NA PODLAGI PRIPOZNAVE

 Pripoznava je enostranska izjava toženca, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen. Pomeni
toženčevo dispozicijo z zahtevkom. V primeru pripoznave sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda
sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.
 Sodišče ne upošteva pripoznave, ki ni dana na področju dispozitivnih pravic, če bi torej šlo za pripoznavo v
nasprotju s prisilnimi predpisi oz. pravili morale. Če sodišče o tem ni prepričano, izdajo sodbe odloži in si
pridobi obvestila o okoliščinah. Če sodišče meni, da pripoznava ni dovoljena, o tem izda sklep, zoper
katerega se lahko stranki pritožita.
 Pripoznava mora biti izrecna in jasna. Nikoli se ne predpostavlja. Izjava o pripoznavi mora biti dana na
naroku ali v pisni vlogi. Pripoznavo je možno podati do konca glavne ali pritožbene obravnave.
 Do izdaje sodbe je možno pripoznavo preklicati, dokler sodišče ne izda sodbe.
 Pri izdaji te sodbe sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne uporablja materialnega prava.
 Zoper sodbo na podlagi pripoznave je manj pritožbenih razlogov. Pritožba je možna le zaradi:
o bistvenih kršitev pravdnega postopka (nepravilna uporaba procesnega prava),
o napak volje pri pripoznavi (to so zmota, grožnja, sila in zvijača).

4.8 SODBA NA PODLAGI ODPOVEDI

 Veljajo ista pravila kot za sodbo na podlagi pripoznave. Če se tožnik do konca GO odpove tožbenemu
zahtevku, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek. Ni potrebna
privolitev toženca. Po izdaji sodbe tožnik v isti zadevi ne more vložiti nove tožbe. Odpoved zahtevku ima
namreč učinek ne bis in idem.
 Fikcija odpovedi:
o če v redu vabljeni tožnik ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za GO, se šteje, da se je
odpovedal zahtevku (e pa ne pride na kasnejši narok, se šteje, da tožbo umika, razen če se toženec
ne bi strinjal s fikcijo umika),
o če v SMV v redu povabljeni tožnik ne pride na narok, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi.
 Odpoved se mora nanašati na zahtevek, s katerim stranka lahko razpolaga. Sodišče odloži izdajo sodbe, če
je treba predhodno pridobiti obvestila o okoliščinah glede (ne)dopustnosti odpovedi.
 Tožnik lahko odpoved prekliče do izdaje sodbe brez privolitve toženca.
 Pritožba zoper sodbo na podlagi odpovedi je možna le zaradi:
o bistvenih kršitev pravdnega postopka,
o napak volje (to so: zmota, grožnja, sila in zvijača).

81
4.9 ZAMUDNA SODBA
 TEORETIČNA PODLAGA ZA IZDAJO ZAMUDNE SODBE – kako ocenjevati popolno pasivnost toženca:
o sistem negativne litiskontestacije: pasivnost toženca je zanikanje zatrjevanih dejstev in upiranje
tožbenemu zahtevku;
o sistem afirmativne litiskontestacije: pasivnost toženca je priznavanje tožnikovih dejanskih navedb.
 PREDPOSTAVKE ZA IZDAJO ZAMUDNE SODBE:
o Zamudno sodbo sodišče izda zaradi nevložitve odgovora na tožbo. Predpostavke so:
 toženec ni vložil odgovora na tožbo,
 tožencu je bila tožba v odgovor pravilno vročena,
 ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,
 utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev v tožbi,
 dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil
sam tožnik, in s splošno znanimi dejstvi.
o Če v položaju zamude (torej ko je tožba vročena, toženec pa nanjo ne odgovori - ne pa kar takoj ob
predhodnem preizkusu tožbe; preizkus sklepčnosti je materialnopravni preizkus subsumpcije
zatrjevanih dejstev pod materialno pravo in ne preizkus procesnih predpostavk!) sodišče ugotovi,
da tožba ni sklepčna, ne bo več takoj prišlo do zavrnilne sodbe (t. im. zavrnilna zamudna sodba).
Sodišče bo tožencu moralo s pisnim pozivom postaviti dodaten rok za odpravo nesklepčnosti.
o Tožba mora biti sklepčna. Zamudna sodba ni dovoljena pri tožbah iz nepremoženjske škode, če so
zahtevki v njih očitno pretirani.
o Če iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožnik v roku, določenem s
strani sodišča, tožbe ne popravi, izda sodišče zavrnilno sodbo.
o Zamudna sodba pomeni dispozicijo z zahtevkom, zato ni dovoljena, če gre za zahtevek, s katerim
stranke v nasprotju s prisilnimi predpisi ne smejo razpolagati.
o ZPP-D je kot novo možnost izdaje zamudne sodbe določil tudi, da se izda, če v redu vabljeni
toženec ne pride na poravnalni narok ali na narok za GO. Vendar pa je US to določbo razveljavilo,
saj je predstavljala prekomeren poseg v pravico toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena
URS. Nadalje je ZPP-D določal, da če tožba ni sklepčna in je tožnik na naroku ne "popravi",
sodišče izda zavrnilno sodbo.
 IZDAJA ZAMUDNE SODBE IN NJENO IZPODBIJANJE:
o Če so izpolnjene predpostavke, izda sodišče zamudno sodbo brez posebnega predloga tožnika.
Pogosto je treba ugotavljati, ali je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor.
o Zamudno sodbo je v pritožbi možno izpodbijati le zaradi:
 bistvenih kršitev pravdnega postopka, in
 zmotne uporabe materialnega prava.

4.10 SODBA NA PODLAGI STANJA SPISA

 Gre za nekoliko omiljeno obliko zamudne sodbe. Sodbo glede na stanje spisa lahko sodišče izda, če:
o obe stranki izostaneta s kakšnega kasnejšega narok, sodišče pa je pred tem že opravilo narok, na
katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno, ali
o na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa (če
sodišče s sklepom zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, zoper tak sklep ni pritožbe).
 Sodišče bo v teh primerih upoštevalo vse že izvedene dokaze (npr. prejeta izvedenska mnenja, čeprav ta še
niso bila obravnavana) in vse pisne navedbe strank vključno s pripravljalnimi vlogami. Pogoj pa je, da
sodišče oceni, da zadeva zgleda dovolj pojasnjena za odločitev, da torej doslej zbrano procesno gradivo
82
 omogoča odločitev o zahtevku; pri tem ne gre za isti standard (prepričanje), kot mora biti izpolnjen za
odločitev ob rednem teku postopka. Sodišču ne bo treba izvajati novih dokazov, ustno razpravljati o že
izvedenih dokazih, stranke pa ne bodo mogle več dopolnjevati svojih dejanskih navedb in dokaznih
predlogov. To pa pomeni, da je lahko sodba na podlagi podatkov spisa izdana tudi v škodo stranke, ki je
predlagala izdajo te sodbe.
 Ta institut praktično pomeni, da se stranki odpovedujeta:
o izvedbi dokazov, ki sta jih že predlagali, vendar še niso bili izvedeni;
o predlaganju novih dokazov;
o komentiranju in obravnavanju dokazov, ki so že bili izvedeni.

5 SKLEPI
 Vedno, kadar sodišče ne odloči s sodbo, odloči s sklepom.
 Sklepi so:
o meritorni ali končni sklepi – odločijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka:
 končni sklep v pravdi zaradi motenja posesti,
 končni sklep v postopku za izdajo plačilnega naloga.
o procesni sklepi – rešujejo posamezna procesna vprašanja (sklepi pravdnega vodstva).
 Na sklepe pravdnega vodstva sodišče ni vezano. Lahko jih spremeni.
 Sklepe je možno izdati brez obravnave, razen če zakon predpisuje drugače (npr. obvezen je razpis naroka
za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje, če se predlog za vrnitev ne opira na splošno znana dejstva).
 Sklepe izda sodišče na naroku ali zunaj njega. Sklepe na naroku razglasi predsednik senata. Razglašeni
sklep se vroči strankam v overjenem prepisu, če:
o je zoper sklep dovoljena posebna pritožba,
o se lahko na podlagi sklepa zahteva izvršba,
o to zahteva vodstvo pravde.
 Sklep, ki se ne vroči pisno, učinkuje s trenutkom razglasitve. Sklepi zunaj naroka se strankam sporočijo z
vročitvijo overjenega prepisa.
 Sklep mora obsegati uvod in izrek. Sklep mora biti obrazložen, če sodišče z njim:
o zavrne predlog stranke, ali
o odloči o predlogih strank, ki si nasprotujejo.

6 PRAVNOMOČNOST
 Institut pravnomočnosti izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju, izključuje redna pravna
sredstva (formalna pravnomočnost) in pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe
(materialna pravnomočnost).
 Pravnomočnost uveljavlja pravno varnost.
 ODLOČBE, KI POSTANEJO PRAVNOMOČNE:
o vse sodbe in meritorni sklepi, ki se ne morejo več izpodbijati s pritožbo (neizpodbijana sodba
postane pravnomočna, če je v njej odločeno o zahtevku iz tožbe ali nasprotne tožbe),
o dispozitivni akti strank (npr. sodna poravnava),
o sklepi, ki pomenijo konec postopka (npr. zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja procesnih
predpostavk).
 Sklepi pravdnega vodstva ne postanejo pravnomočni. Možno jih je spremeniti, sodišče nanje ni vezano.

83
6.1 FORMALNA IN MATERIALNA PRAVNOMOČNOST
 FORMALNA PRAVNOMOČNOST je neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi.
 MATERIALNA PRAVNOMOČNOST je vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe (pozitivna
materialna pravnomočnost), in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (negativna materialna pravnomočnost).
 Sodišče pazi na procesno predpostavko pravnomočnosti po UD.
 Razlikovanje med formalno in materialno pravnomočnostjo je pomembno, ker je možna formalna
pravnomočnost brez materialne (npr. v nepravdnem postopku je možno ponovno začeti postopek o isti stvari).

6.2 ZAČETEK PRAVNOMOČNOSTI, DELJENA IN ENOTNA PRAVNOMOČNOST

 Odločba sodišča I. st. postane pravnomočna:
o s potekom pritožbenega roka, če upravičene stranke ne vložijo pritožbe, ali
o z dnevom odpovedi pritožbi, če se stranke pritožbi odpovedo, ali
o z dnevom umika pritožbe, če stranka vloženo pritožbo umakne.
 Odločba sodišča II. st. postane pravnomočna z izdajo sodbe na II. st.
 SISTEM DELJENE PRAVNOMOČNOSTI:
o sodba ima nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je dostavljena, zato neizpodbojnost
sodne odločbe lahko nastopi pri strankah ob različnem času.
 SISTEM ENOTNE PRAVNOMOČNOSTI:
o pravnomočnost je objektivna notranja kvaliteta sodne odločbe, zato je sodba lahko pravnomočna
za vsakogar ali za nikogar,
o uveljavljen je v našem sistemu.

6.3 OBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI

 Sodba postane pravnomočna glede zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe, o katerih je sodišče odločilo. Če
sodišče ni odločilo o katerem izmed zahtevkov oz. delu kakšnega zahtevka, se pravnomočnost nanj ne razteza.
 Pravnomočnost zajema tudi odločitev o terjatvi, ugovarjani v pobot.
 Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe. Ne postane pravnomočna obrazložitev oz. njeni razlogi. Ne
postanejo pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju, razen če je bil postavljen vmesni ugotovitveni
zahtevek. Ne postanejo pravnomočne dejanske ugotovitve in pravno mnenje v odločbi. Ne postane
pravnomočna odločitev sodišča o ugovorih toženca, razen če gre za pobotne ugovore.
 Vprašanje identitete tožbenega zahtevka: treba se je vprašati, ali se v novi pravdi res uveljavlja identičen
zahtevek. Isti tožbeni predlog ne zadostuje za ugotovitev identitete tožbenega zahtevka. Poleg tožbenega
predloga je treba upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji.

6.4 SUBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI

 Pravnomočna sodba veže stranke spora in sodišče, ki je sodbo izdalo. Pravnomočnost se ne more raztezati
na tretje osebe, ker v pravdi niso sodelovale in niso mogle sodelovati.
 Pravnomočna sodba učinkuje tudi proti:
o pravnim naslednikom:
 univerzalnim naslednikom:
 dedičem pri fizičnih osebah, in
 novo nastalim pravnim osebam pri združevanju gospodarskih družb.
84
  singularnim naslednikom, če stranka med pravdo odtuji stvar ali pravico, o kateri teče
pravda,
o intervenientom:
 sosporniškim intervenientom (proti osebi, ki bi lahko v pravdi nastopala kot enotni
sospornik, vendar je tožba ni zajela, ker ni šlo za nujno sosporništvo; npr. uspešna tožba za
razveljavitev oporoke učinkuje za vse dediče, čeprav ni vložena proti vsem);
 navadnim intervenientom v okviru intervencijskega efekta,
o tretjim osebam (erga omnes):
 v zakonskih in paternitetnih sporih (te sodbe imajo oblikovalen učinek, ki ustanavlja,
spreminja ali razvezuje določeno pravno razmerje),
 na podlagi posebnih predpisov (npr. predpisov, ki urejajo prisilno izvršbo).
 Če je obstoj pravnomočne sodbe element nekega civilnega ali kazenskega stanja, jo morajo upoštevati vsi.

6.5 ČASOVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI

 Časovne meje pravnomočnosti zajamejo dejstva, ki obstajajo ob koncu GO. Dejstva, ki nastanejo po
zaključku GO in vplivajo na vsebino razsojenega pravnega razmerja, je možno uveljaviti v izvršilnem
postopku z ugovorom ali posebno tožbo.
 Ob zaključku GO zadane stranke prekluzija glede vseh dejstev, ki so takrat že obstajala.
 Pravnomočnost preneha le, če je pravnomočna sodba z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena ali
spremenjena.
 Uspešna tožba v zvezi z izvršilnim postopkom, ki trdi, da je razsojeno pravno razmerje prenehalo obstajati,
doseže le nedopustnost izvršbe in ne odstranjuje pravnomočnosti.

XII. PRAVNA SREDSTVA

1 SPLOŠNI POJMI O PRAVNIH SREDSTVIH
1.1 NAMEN PRAVNIH SREDSTEV
V sodnih postopkih kljub obstoju institutov, ki naj zagotovijo pravilno in zakonito sodno odločbo, prihaja do napak
pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega prava in uporabi procesnih norm. Namen pravnih sredstev
je:
(1) omogočiti strankam, da se obrnejo na višje sodišče zaradi odprave napak pri sojenju, in
(2) zagotoviti enotno uporabo prava (uveljaviti pravni red) – sodišče z izdajo sodbe uporablja in hkrati tolmači
zakon, zato je potrebno enotno reševanje enakih pravnih vprašanj (načelo pravne varnosti).

1.2 REDNA IN IZREDNA PRAVNA SREDSTVA

REDNA pravna sredstva so dovoljena proti nepravnomočnim sodnim odločbam. To so:
(1) pritožba proti sodbi,
(2) pritožba proti sklepu,
(3) ugovor proti plačilnemu nalogu (po mnenju nekaterih teoretikov).
IZREDNA pravna sredstva so dovoljena proti pravnomočnim sodnim odločbam. To so:
(1) revizija proti sodbi,
(2) revizija proti sklepu,
85
(3) zahteva za varstvo zakonitosti,
(4) obnova postopka,
(5) tožba za razveljavitev sodne poravnave,
(6) tožba za razveljavitev arbitražne odločbe,
(7) ustavna pritožba.

1.3 ZNAČILNOST PRAVNIH SREDSTEV

 SUSPENZIVNOST
odloži nastop pravnomočnosti in izvršljivost. Pritožba proti sodbi je vedno suspenzivna.
Pritožba proti sklepu je suspenzivna, razen če ZPP določa drugače. Ugovor proti plačilnemu nalogu je suspenziven.
Vsa izredna pravna sredstva so nesuspenzivna, ker jih upravičenec vlaga po pravnomočni odločbi. Upravičenec
lahko predlaga le odložitev izvršbe.

DEVOLUTIVNOST
pomeni, da o pravnem sredstvu odloča višje sodišče. Pritožba proti sodbi in pritožba proti sklepu sta devolutivni.
Ugovor proti plačilnemu nalogu ni devolutiven.
Devolutivna izredna pravna sredstva so revizija in zahteva za varstvo zakonitosti (odloča Vrhovno sodišče) ter
ustavna pritožba (odloča Ustavno sodišče). Ostala izredna pravna sredstva so nedevolutivna.

ENOSTRANOST IN DVOSTRANOST PRAVNIH SREDSTEV

Pri enostranskem pravnem sredstvu se nasprotniku vlagatelja pravnega sredstva ne omogoči, da se o njem izjavi.
Takšna je le pritožba proti sklepu.
Pri dvostranskih pravnih sredstvih imata obe stranki možnost prispevati gradivo za odločanje o njem. En izvod
pravnega sredstva se vroči nasprotniku, ki lahko nanj odgovori. Takšna so vsa ostala pravna sredstva.

1.3.4 REFORMATIČNOST IN KASATORIČNOST

Pri reformatičnem pravnem sredstvu ima sodišče pooblastilo spremeniti in razveljaviti izpodbijano sodno odločbo,
če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbijanje – revizijska (reformatična) pooblastila.
Pri kasatoričnem pravnem sredstvu ima sodišče pooblastilo samo razveljaviti (kasirati) izpodbijano sodno odločbo,
če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbijanje – kasatorična pooblastila.
Pri nas imajo vsa sodišča, ki odločajo o rednih in izrednih pravnih sredstvih, kasatorična in revizijska pooblastila.

1.3.5 SAMOSTOJNA IN NESAMOSTOJNA PRAVNA SREDSTVA

Samostojna pravna sredstva je možno vložiti brez vložitve drugega pravnega sredstva.
Nesamostojna pravna sredstva je možno vložiti le skupaj z drugimi pravnimi sredstvi. Včasih je takšna pritožba
proti sklepu.

1.4 DOPUSTNOST PRAVNIH SREDSTEV

Pravno sredstvo zoper sodno odločbo je dopustno, če:
(1) je predvideno v zakonu – po Ustavi mora biti pravno sredstvo dovoljeno proti vsaki sodni odločbi, zakon
določa, katera pravna sredstva so dovoljena;
(2) je pravočasno,
(3) ga je vložila upravičena (legitimirana) oseba, ki se mu ni odpovedala ali ga umaknila – zakon pove, kdo
ima pravico vložiti (iz)redno pravno sredstvo;

86
(4) ima vlagatelj pravni interes – pravni interes imata:
● stranka, ki v pravdi ni v celoti uspela, in
● tisti, ki ga zakon izrecno pooblašča za vložitev izrednega pravnega sredstva.
(5) je popolno – vsebuje vse z zakonom predpisane minimalne sestavine.
Nedopustno pravno sredstvo sodišče zavrže brez obravnavanja njegove utemeljenosti.

1.5 ODPOVED PRAVNEMU SREDSTVU IN UMIK PRAVNEGA SREDSTVA

Odpoved pravnemu sredstvu povzroči nastop pravnomočnosti. Smisel ima le pri rednih pravnih sredstvih. Stranka
se lahko odpove rednemu pravnemu sredstvu po razglasitvi sodbe.
Legitimirani upravičenec, ki je vložil pravno sredstvo, ga lahko umakne.
Odpoved in umik pravnega sredstva se ne moreta preklicati.

2 PRITOŽBA PROTI SODBI

2.1 SPLOŠNI POJMI O PRITOŽBI
Pritožba zoper sodbo je redno, suspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo. Pritožbeno
sodišče ima kasatorična in revizijska pooblastila.
Pritožba je dovoljena zoper vsako sodbo, izdano na I. stopnji.
V "običajnih" sporih je rok za vložitev pritožbe 15 dni od vročitve prepisa sodbe.
Pritožbo lahko vložijo:
(1) stranka,
(2) univerzalni ali singularni pravni naslednik stranke, če je stopil v pravdo,
(3) stranski intervenient, če to ni v nasprotju s strankinim ravnanjem,
(4) sosporniški intervenient proti volji stranke.
Rok 8 dni od vročitve prepisa sodbe je določen v:
● sporih zaradi motenja posesti,
● sporih majhne vrednosti,
● gospodarskih sporih.

2.2 VSEBINA PRITOŽBE

Pritožba mora vsebovati:
(1) nujni (obligatorni) sestavini:
1) navedba sodbe, zoper katero se pritožba vlaga,
2) podpis pritožnika.
Pritožba, ki vsebuje le nujni sestavini, je gola pritožba. Sodišče jo obravnava in o njej odloča. Če pritožba ne
vsebuje nujnih sestavin, jo sodišče pošlje vložniku v dopolnitev ali popravo.
(2) dodatni sestavini – nista obvezni, vendar sta priporočljivi:
3) pritožbeni razlogi,
4) izjava, ali se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu.
Pritožbeni predlog je izjava pritožnika, da zahteva razveljavitev ali določeno spremembo sodbe. Spada med
pritožbene razloge.

87
2.3 SPLOŠNO O PRITOŽBENIH RAZLOGIH
Sodišče I. stopnje lahko naredi:
(1) errores in procedendo = kršitve pravil postopka, in
(2) errores in iudicando = vsebinske napake pri sojenju:
1) napake pri ugotavljanju dejanskega stanja, in
2) napake pri pravni presoji spora.
ZPP pozna 3 pritožbene razloge:
(1) bistvene kršitve določb pravdnega postopka,
(2) zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja,
(3) zmotna uporaba materialnega prava.
Zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.
Sodbi na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi in vmesna sodba na podlagi sporazuma strank se lahko
izpodbijajo le zaradi:
● bistvenih kršitev postopka, in
● napak volje pri pripoznavi ali odpovedi = sile, grožnje, zmote ali zvijače.
Sodb v sporih majhne vrednosti ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.

2.4 BISTVENE KRŠITVE DOLOČB PRAVDNEGA POSTOPKA

so kršitve procesnih pravil, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

ABSOLUTNE bistvene kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba absolutno neveljavna, ne da bi
pritožbenemu sodišču bilo treba ugotavljati, ali so kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Absolutne
kršitve zakon taksativno našteva. Vpliv absolutnih kršitev na pravilnost in zakonitost sodne odločbe se vnaprej
predpostavlja. Sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti z nekaj izjemami.

RELATIVNE kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba izpodbojna. Podane so, če je sodišče med
postopkom nepravilno uporabilo določbo zakona ali je sploh ni uporabilo, čeprav bi moralo, in je to vplivalo ali bi
lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Relativne kršitve zakon na splošno opredeljuje z generalno
klavzulo. Njihov vpliv je treba ugotavljati. Sodišče jih upošteva le na predlog strank.

Absolutne bistvene kršitve so:

(1) 1) sodišče je bilo nepravilno sestavljeno, ali
2) pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik (porotnik), ki ni sodeloval na glavni obravnavi;
(2) pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik (porotnik), ki:
1) bi moral biti izločen, ali
2) je bil s sklepom sodišča izločen.
(3) pomanjkanje sodne jurisdikcije – odločeno je bilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost;
(4) kršitev pravil o stvarni in krajevni pristojnosti – sodišče je:
1) odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge
vrste, ali
2) na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno.
(5) neupoštevanje ugovora sklenjene pogodbe o arbitraži – sodišče je nepravilno odločilo, da je pristojno;
(6) kršitev načela oficialnosti – sodišče je oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank;
(7) sodišče je v nasprotju z zakonom izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi ali sodbo na podlagi
pripoznave;
88
 (8) kršitev načela kontradiktornosti – stranki z nezakonitim ravnanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred
sodiščem (npr. opustitev vročitve);
(9) kršitev pravice do uporabe lastnega jezika – sodišče je v nasprotju z zakonom zavrnilo zahtevo stranke po
uporabi lastnega jezika v postopku in spremljanju postopka v lastnem jeziku;
(10) kršitev obligatornosti glavne obravnave – sodišče je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo
moralo opraviti;
(11) 1) kršitev sposobnosti biti stranka – kot tožnik ali toženec se je postopka udeležil nekdo, ki ne more
biti pravdna stranka,
2) kršitev pravil o zastopanju pravnih oseb – stranke pravne osebe ni zastopal, kdor jo je po zakonu upravičen
zastopati,
3) kršitev pravil o obveznem zastopanju procesno nesposobnih oseb:
1. pravdno nesposobne osebe ni zastopal zakoniti zastopnik, ali
2. zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja
4) pomanjkljivosti pri zastopanju po pooblaščencu:
1. stranke ni zastopal pooblaščenec, čeprav bi jo po zakonu moral,
2. pooblaščenec ni imel pooblastila za zastopanje (razen če je stranka pozneje pravdo ali posamezna pravdna
dejanja odobrila).
(12) 1) kršitev litispendence – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda,
2) kršitev rei iudicatae – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že razsojeno,
3) kršitev rei transactae – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava;
(13) kršitev načela javnosti – v nasprotju z zakonom je bila izključena javnost glavne obravnave;
(14) kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe – sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more
preizkusiti:
1) izrek sodbe je nerazumljiv,
2) izrek sodbe nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe,
3) sodba sploh nima razlogov,
4) v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih,
5) razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni ali nasprotujoči,
6) navedbe o vsebini listin in zapisnikov v sodbi ter resnične listine in zapisniki si nasprotujejo.

Nepravilna sestava sodišča je podana, če:

● je sodil sodnik posameznik, čeprav bi moral soditi senat, ali
● je sodil senat v premalo številni sestavi.
Kršitev krajevne pristojnosti je podana le, če je stranka ugovarjala krajevno pristojnost sodišča in je sodišče
nepravilno zavrnilo ugovor ter odločitev o zavrnitvi ugovora vključilo v izrek sodne odločbe.
Po odločbi US sodišče prekrši pravico stranke do obojestranskega zaslišanja, kadar svojo odločbo opre na
izvedensko mnenje, izdelano v drugem sodnem postopku, v katerem pritožnik ni bil stranka in ni imel možnosti
sodelovati.
Kršitev pravice do uporabe lastnega jezika je absolutna le, če je sodišče zavrnilo zahtevo stranke po uporabi
lastnega jezika v postopku in spremljanju postopka v lastnem jeziku.
Absolutna bistvena kršitev je tudi odločanje ultra petitum = prekoračitev tožbenega zahtevka. Na prekoračitev
tožbenega zahtevka pazi sodišče le na zahtevo stranke. Če jo ugotovi, mora sodbo I. stopnje razveljaviti ali
spremeniti.

Absolutne bistvene kršitve je možno razvrstiti v 3 skupine:

(1) kršitve temeljnih načel civilnega postopka:

89
1) kršitev načela neposrednosti in pravil o sestavi sodišča,
2) kršitev ustavnega načela o nepristranosti sodišča,
3) kršitev načela kolegialnega odločanja in kršitev načela neposrednosti,
4) kršitev načela dispozitivnosti,
5) kršitev načela kontradiktornosti,
6) kršitev pravice do uporabe lastnega jezika,
7) kršitev načela obligatornosti glavne obravnave,
8) kršitev načela javnosti.
(2) kršitve procesnih predpostavk:
1) pomanjkanje sodne jurisdikcije,
2) kršitev pravil o pristojnosti,
3) obstoj arbitražnega dogovora,
4) kršitev sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti,
5) kršitev litispendence, rei iudicatae in rei transactae.
(3) kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe.

2.5 ZMOTNA UPORABA MATERIALNEGA PRAVA

je podana, kadar:
(1) sodišče uporabi nepravilno pravno normo,
(2) sodišče uporabo pravilno pravno normo, vendar jo napačno interpretira,
(3) sodišče uporabi napačno dejansko stanje pod pravno normo.

2.6 ZMOTNA IN NEPOPOLNA UGOTOVITEV DEJANSKEGA STANJA IN PRAVICA

NAVAJANJA NOVOT (IUS NOVORUM)
Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, kadar:
(1) sodišče napačno ugotovi odločilno dejstvo, ali
(2) sodišče sploh ne ugotovi odločilnega desjstva.
Običajno je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica uporabe napačne norme ali posledica zmotne razlage
pravne norme.
Pravica navajanja novot (ius novorum) – stranka lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če
dokaže, da jih brez lastne krivde ni mogla navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Ko se sklicuje na nova
dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Ko predlaga nove dokaze, mora navesti
dejstva, ki jih želi z njimi dokazati.
Možno je navajati le dejstva, ki so obstajala v času zaključka glavne obravnave, ker sodišče izda sodbo glede na
dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Ni možno upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne
obravnave. Če jih pritožbeno sodišče upošteva, lahko prizadeta stranka uveljavlja ugovor v izvršilnem postopku ter
sproži pravdo o nedopustnosti izvršbe.
Nova dejstva ne morejo pomeniti spremembe tožbe.

2.7 POSTOPEK S PRITOŽBO

Pritožba se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na I. stopnji, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno
stranko.

90
Prepozno, nedovoljeno ali nepopolno pritožbo zavrže predsednik senata sodišča I. stopnje brez posebnega naroka.
Vendar nedovoljen pritožbeni razlog NE more biti podlaga za zavrženje pritožbe, ker mora sodišče vedno
preizkusiti, ali obstajajo razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Izvod pravočasne, popolne in dovoljene pritožbe vroči sodišče nasprotni stranki. Ta lahko v 15 dneh (pred ZPP-D:
8) od prejema poda odgovor na pritožbo. Ta rok je prekluziven in po preteku se odgovor na pritožbo ne bo
upošteval.
Po prejemu odgovora ali poteku roka zanj, pošlje predsednik senata pritožbo z vsemi spisi sodišču II. stopnje. Če
pritožnik zatrjuje kršitve pravdnega postopka, predsednik senata k navedbam v pritožba poda pojasnila in opravi
poizvedbe.
Ko prispejo spisi s pritožbo k sodišču druge stopnje, sodnik poročevalec preizkusi, ali je pritožba pravočasna,
popolna in dovoljena. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik
poročevalec, če tega ni storil predsednik senata sodišča prve stopnje. Če sodnik poročevalec pritožbe ne zavrže,
pripravi poročilo za obravnavanje zadeve na pritožbenem senatu. Sodnik poročevalec si lahko, če je treba, od
sodišča prve stopnje priskrbi poročilo o kršitvah določb postopka in zahteva, naj se za ugotovitev teh kršitev
opravijo poizvedbe.

Sodišče II. stopnje je predvsem pred novelo ZPP-D praviloma odločalo o pritožbi brez obravnave (razen ko je bilo
potrebno ugotoviti dejansko stanje).
Določbe, ki jih je vpeljala novela ZPP-D pa skoraj brez izjeme zapovedujejo obveznost razpisa pritožbene
obravnave v položajih, v katerih bi sicer lahko prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo odločanje.
Pritožbena obravnava tako postaja obvezna v primeru, ko gre za procesne kršitve - pod pogojem, da gre za take
kršitve, ki jih je glede na naravo mogoče odpraviti z dopolnjenim postopkom. Obvezna pa je tudi v primeru, ko je
(poleg položaja, ko je treba ponoviti že izvedene dokaze) napaka sodišča prve stopnje v tem, da nekaterih
zatrjevanih dejstev ni ugotavljalo (to je pogosto posledica napačne uporabe materialnega prava), ali v tem, da ni
izvedlo nekaterih predlaganih dokazov (kar se lahko povezuje s kršitvijo nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,
lahko pa gre za samostojno procesno kršitev). Pri zadnje navedenih kršitvah je le za primer nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja, kadar je ta posledica nepravilne uporabe materialnega prava, izjemoma predvideno, da bo lahko
višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (novelirani 355. člen).

Novela ZPP-D pa je uvedla širi možnost meritornega odločanja pritožbenega sodišča brez obravnave (tj. na seji).
To je od zdaj možno tudi, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič, ogledne predmete,
ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (zaprošeni sodnik, sprememba sodnika), odločba sodišča prve stopnje
pa se opira le na te dokaze. V vseh navedenih primerih namreč višji sodnik ni v ničemer v slabšem položaju kot
sodnik prve stopnje glede (pomanjkanja) neposrednega zaznavanja dokazov. Morda koristnejša bo možnost, da do
meritornega pritožbenega odločanja (brez obravnave) pride tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje navedenih
dokazov sploh ni presojalo, denimo v primeru, ko jih ni štelo za relevantne ali sporne (stranke pa so imele možnost,
da se o njih izjavijo).

Na pritožbeno obravnavo se povabijo stranke, zakoniti zastopniki in pooblaščenci ter priče in izvedenci, za katere
sodišče sklene, da jih bo zaslišalo. Glede izvedbe pritožbene obravnave so pomembne določbe o posledicah
izostanka: če pritožnik ne pride, se šteje, da njegove dejanske trditve v pritožbi niso resnične. Če ne pride nasprotna
stranka, pa se šteje, da so dejanske trditve v pritožbi resnične (kar pa seveda še ne pomeni, da bo pritožba zato
uspela). Če ne pride nobena stranka, pa sodišče izvede dokaze, ki jih je takoj mogoče izvesti.
Obravnava se začne s poročilom poročevalca, ki brez mnenja razloži stanje stvari. Pritožnik razloži pritožbo in
nasprotna stranka odgovor na pritožbo. Na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih
dokazov niti uveljavljati pobotnega ugovora.

91
Sodišče II. stopnje ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če
katerega od teh dokazov ni več mogoče izvesti ali če senat ali sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, tega dokaza ni
neposredno izvedel, lahko sodišče sklene, da se prebere zapisnik o njegovi izvedbi.

2.8 MEJE PREIZKUSA SODB SODIŠČ PRVE STOPNJE

Sodišče II. stopnje preizkuso sodbo I. stopnje v delu, v katerem se ne izpodbija s pritožbo. Če iz pritožbe ni vidno,
v katerem delu se izpodbija, se sodba izpodbija v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.
Po uradni dolžnosti sodišče II. stopnje pazi na:
(1) določene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, in
(2) pravilno uporabo materialnega prava.
Na zahtevo stranke pazi sodišče II. stopnje na:
(1) prekoračitev tožbenega zahtevka, in
(2) določene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka:
1) kršitev načela kontradiktornosti (pred ZPP-D je bilo po uradni dolžnosti),
2) kršitev glede pooblastil (pred ZPP-D je bilo po uradni dolžnosti),
3) kršitev sodne jurisdikcije,
4) kršitev stvarne in krajevne pristojnosti,
5) kršitev obstoja arbitražnega dogovora,
6) kršitev načela obligatornosti glavne obravnave,
7) kršitev pravice do uporabe lastnega jezika,
8) kršitev načela javnosti glavne obravnave.

2.9 PRESENETLJIVA PRAVNA PODLAGA

Pravilo iura novit curia seveda velja tudi pred višjim sodiščem. Zato se lahko zgodi, da višje sodišče uporabi
pravno podlago, ki je niti stranke niti sodišče prve stopnje niso predvidevali. Če gre za primer, ko gre za
presenetljivo pravno podlago, ki je stranki kljub zadostni skrbnosti nista mogli predvidevati, bo višje sodišče
stranki na možnost uporabe te pravne podlage moralo vnaprej opozoriti.

Ob odločanju na pritožbeni obravnavi (ki naj bi bila po ZPP-D pravilo) težav glede tega ne bo, sicer pa pride v
poštev pisni poziv. S tem se zagotavlja pravica do izjavljanja tudi pred sodiščem druge stopnje, ni pa tudi
izključeno, da stranki skladno z novimi materialnopravnimi naziranji, o katerih se pri postopku na prvi stopnji ni
razpravljajo, prilagodita svoje dejanske navedbe. Novost je že naletela na ostre odzive. Vendar je treba jasno
povedati, da tisti, ki so to novost kritizirali, očitno ne poznajo prakse niti Ustavnega sodišča niti Vrhovnega
sodišča. Ti sodišči sta namreč (Ustavno sodišče celo brezpogojno, Vrhovno sodišče podobno, kot zdaj določa
novela) že uveljavili zahteve, da je stranki v primerih, ko se instančno sodišče opre na podlago, ki je stranki nista
predvidevali, vsaj v nekaterih primerih treba omogočiti, da se o tem izjavi.

Novela ZPP torej stališče Ustavnega sodišča močno relativizira in omejuje - z uveljavitvijo pogoja, da vse
navedeno velja le v primeru, če stranka kljub potrebni skrbnosti možnosti uporabe neke pravne podlage ni mogla
predvidevati (in vprašanje je, ali bi Ustavno sodišče - vsaj v sestavi, v kakršni je bilo, ko je omenjeni sklep sprejelo
?, to omejitev sploh štelo za dopustno). To bodo (sledeč praksi nemških sodišč) denimo primeri nameravane
spremembe sodne prakse ali primeri, ko sta obe stranki skladno uveljavljali neko pravno podlago, ali primeri, ko je
sodišče z zelo aktivnim materialnim procesnim vodstvom stranki "zapeljalo" v napačno smer. Vendar položaj, ko

92
bo možno oceniti, da tudi skrbna in na zadevo dobro pripravljena stranka neke materialnopravne podlage ni mogla
predvideti, ne bo mogel biti prav pogost.

2.10 ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA

Pritožbeno sodišče lahko:
(1) pritožbo na seji ali obravnavi zavrže s sklepom kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno, če tega ni storil
že sodnik poročevalec;
Pritožbe ni možno zavreči zaradi neutemeljenih pritožbenih razlogov. Sodišče II. stopnje lahko samo odkloni
razpravljanje o nedovoljenih pritožbenih razlogih.
1) sodbo na podlagi pripoznave in odpovedi je treba preizkusiti glede bistvenih kršitev postopka;
2) zamudno sodbo je treba preizkusiti glede bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

(2) pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča I. stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi:
1) iz katerih se sodba lahko izpodbija, in
2) na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

(3) razveljavi s sklepom sodbo sodišča I. stopnje in jo vrne istemu sodišču I. stopnje ali odstopi pristojnemu
sodišču I. stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti in če ugotovi, da:
1) je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (pri tem pa tudi odloči, katera dejanja, ki pomenijo
BKP se razveljavijo);

(4) razveljavi sodbo IN zavrže tožbo, če je bilo odločeno o zahtevku:

1) ki ne spada v sodno pristojnost,
2) glede katerega je bil sklenjen arbitražni dogovor,
3) o katerem že teče pravda (litispendenca), o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (res iudicata), ali o
katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (res transacta).

(5) razveljavi sodbo I. stopnje in vrne pristojnemu sodišču I. stopnje ALI razveljavi sodbo in zavrže tožbo
(glede na naravo kršitve!), če:
1) je bila prekršena določba o procesnih predpostavk o sposobnosti biti stranka in procesni sposobnosti
(zakonito zastopanje, pooblastilo),

(6) dopolni postopek oz. odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi, če na seji ali na
obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti
dokaze, ki:
1) jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni
ugotavljalo,
2) jih je pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, stranka navedla v pritožbi

(7) dopolni postopek oz. odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi
ALI izjemoma razveljavi sodbo I. stopnje in vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje, če oceni, da ne more samo
dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti, če:
1) je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno,

(8) s sklepom razveljavi sodbo I. stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje, če:

93
1) je sodišče I. stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek.

(9) NE razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve NE vrne v novo sojenje:
1) kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča I. stopnje oz. kadar odpravi
kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem
2) če je sodišče I. stopnje zmotno presodilo:
• listine,
• pisne izjave prič (o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku oz. če dejanske izjave in
odgovore),
• ogledne predmete, ki so v spisu,
• posredno izvedene dokaze (dokazi, izvedeni pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega sodišča,
prebrani zapisniki o izvedbi dokazov, če se GO začne znova),
njegova odločba pa se opira samo na te dokaze
3) če sodišče I. stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič, oglednih predmetov in posredno izvedenih
dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem I. stopnje;
4) če je sodišča I. stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se
opira na ta dejstva;
5) če meni, da je dejansko stanje v sodbi I. stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče I. stopnje zmotno
uporabilo materialno pravo;
6) če je odpravilo kršitev določb pravdnega postopka iz 347/2. člena ZPP, in sicer:
• ko je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že
izvedenih dokazov pred sodiščem II. stopnje;
• če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo
procesnih dejanj pred sodiščem II. stopnje

Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo pritožnika (prepoved reformatio in peuis) – sodišče II. stopnje ne sme
spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona.

2.11 IZDAJA IN SESTAVA PRITOŽBENE ODLOČBE

V obrazložitvi mora sodišče II. stopnje presoditi vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti
razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če se sodba I. stopnje razveljavi zaradi bistvenih kršitev
pravdnega postopka, je treba v obrazložitvi navesti:
● katere določbe so bile kršene, in
● v čem je kršitev.
Če se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je treba
navesti:
● pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, in
● zakaj so nova dejstva in dokazi pomembni za pravilno odločbo, in
● zakaj nova dejstva in dokazi vplivajo na pravilno odločbo.
Sodišče I. stopnje je dolžno opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo
sodišče II. stopnje v razveljavitvenem sklepu. Vendar pri odločanju sodišče I. stopnje ni vezano na pravno stališče
pritožbenega sodišča.

94
Če opravi sodišče I. stopnje novo glavno obravnavo, lahko stranke na 1. naroku po razveljavitvi navajajo tudi nova
dejstva in predlagajo nove dokaze. Veljajo enaka pravila kot za glavno obravnavo na I. sojenju.

3 PRITOŽBA ZOPER SKLEP

Pritožba zoper sklep je redno, suspenzivno, devolutivno in enostransko pravno sredstvo proti sklepu sodišča I.
stopnje. Pritožbeno sodišče ima kasatorična in reformatorična pooblastila.
Dopustnost pritožbe proti sklepu – zoper sklep sodišča I. stopnje je dovoljena pritožba, razen če ZPP določa, da ni
pritožbe.
Samostojnost pritožbe proti sklepu – če ZPP določa, da ni posebne pritožbe, se lahko sklep sodišča I. stopnje
izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo. Sodišče številnih sklepov ne vnese v izrek končne odločbe, zato mora
pritožnik izpodbijati končno odločbo in pri tem trditi, da temelji na nepravilnih sklepih, ki predstavljajo procesne
kršitve.
Suspenzivnost pritožbe proti sklepu – pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa, razen če ZPP določa drugače.
Sklep, proti kateremu ni pritožbe, se lahko takoj izvrši.
V postopku pritožbe proti sklepu se uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo proti sodbi. Ni možno razpisati
pritožbene obravnave.
Pravica do odgovora na pritožbo je omejena in obstoji le pri pritožbah zoper taksativno naštete pomembnejše
sklepe (npr. motenje posesti, zavrženje tožbe po nastopu litispendence, zavrnitev ali ugoditev predloga za vrnitev v
prejšnje stanje, odločitev o stroških, ki presegajo 800 evrov). Od odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-55/04 z
dne 6. aprila 2006, je namreč trenutno tako, da je treba zaradi varstva ustavne pravice do izjavljanja vsako pritožbo
zoper sklep vročiti nasprotni stranki v odgovor. Novost pa poskuša zagotoviti ustrezno sorazmerje med pravico do
izjavljanja na eni ter pravico do učinkovitega sodnega varstva (brez nepotrebnega odlašanja in brez nepotrebnih
stroškov) na drugi strani.

ZPP-D pa je uvedel tudi možnost odločanja po pritožbenem sodniku posamezniku. To pa ne velja za pritožbo zoper
taksativno naštete pomembnejše sklepe (366.a člen), za pritožbo v sporu majhne vrednosti (458. člen) ter za
odločanje na pritožbeni obravnavi (5. odstavek 347. člena). Če pa zadeva izpostavlja precedenčno pomembno ali
zapleteno pravno vprašanje ali vprašanje, kjer sodna praksa ni enotna, zakon v vseh navedenih primerih omogoča,
da se zadeva odstopi v odločitev senatu. Enako velja tudi v primeru, ko gre za višjega sodnika - začetnika (delo na
mestu višjega sodnika opravlja manj kot leto dni).

Kadar sodišče II. stopnje odloča o pritožbi proti sklepu, ima na voljo naslednje odločitve:
(1) pritožbo zavrŽe kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno;
(2) pritožbo zavrNe kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča I. stopnje;
(3) pritožbi ugodi in:
1) sklep spremeni, ali
2) sklep razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek.

4 REVIZIJA PROTI SODBI

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim
odločbam II. stopnje. Revizijsko sodišče ima kasatorična in revizijska oz. reformatorična pooblastila.
Namen revizije je zagotoviti pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu. O reviziji odloča Vrhovno sodišče.

95
Glavna novost ZPP-D (prava reforma) je bila na področju revizije, saj je novela uvedla institut dopuščene revizije
in kot odločilen kriterij za (ne)dopustnost revizije skoraj v celoti opustila vrednost spornega predmeta.

Namesto tega uvaja sistem, po katerem se revizija dopusti po kriteriju objektivnega pomena zadeve z vidika
pravnega reda v celoti (reševanje pomembnih pravnih vprašanj in s tem prispevek k razvoju prava skozi sodno
prakso, zagotavljanje enotnosti sodne prakse; 367.a člen). Pri tem ne gre le za reševanje problema
preobremenjenosti Vrhovnega sodišča, ampak predvsem za to, da se Vrhovnemu sodišču zagotovi, da bo lahko
uresničilo svojo ustavno funkcijo. Ta je v tem, da bo lahko v konkretnih sodnih postopkih zagotavljalo razvoj prava
skozi sodno prakso in njeno poenotenje, še zlasti tedaj, ko se glede pomembnih pravnih vprašanj na nižjih sodiščih
zanesljiva sodna praksa ne more ustvariti. Za kakovostno uresničitev te naloge pa mora biti pripad zadev, o katerih
mora Vrhovno sodišče odločiti, znosen oz. obvladljiv.

O dopustitvi revizije odloča Vrhovno sodišče. Postopek je "dvofazen". Stranka mora najprej vložiti predlog za
dopustitev revizije (in se v njem osredotočiti na razloge, ki utemeljujejo dopustitev revizije - npr. neenotnost sodne
prakse, odstop od sodne prakse, pomembnost pravnega vprašanja). Če Vrhovno sodišče revizijo dopusti (o tem bo
odločalo v senatu treh sodnikov), pa ima nato stranka dodaten rok 15 dni za vložitev revizije, argumentirane v
polnem obsegu. Sklep o nedopustitvi revizije bo praktično neobrazložen (367.c člen). V sklepu o dopustitvi revizije
bo Vrhovno sodišče tudi odločilo, glede katerih vprašanj oz. zatrjevanih kršitev se revizija dopusti.

Predlogu za dopustitev revizije (ta se vloži neposredno pri Vrhovnem sodišču; 367.b člen) je treba priložiti
izpodbijano sodno odločbo, v predlogu pa tudi podati zgoščen in konkreten opis zadeve; ob tem bi tudi zatrjevane
kršitve morale biti natančno in konkretno opisane (enako tudi sodna praksa oz. njena neenotnost ali odstop od nje) -
četrti odstavek 367.b člena. V tej fazi bo Vrhovno sodišče (praviloma) odločalo brez pribave sodnega spisa in v
nekontradiktornem postopku. Predlog za dopustitev revizije bo odvetniška tarifa morala ovrednotiti. Ker gre pri
tem predlogu za krajšo, zgoščeno vlogo, bo za predlog za dopustitev revizije nagrada morala biti nižja kot za
revizijo.

Poudarjene so vsebinske zahteve izdelave revizije in predloga za dopustitev revizije (367.b člen). Vsebinsko bolj
ali manj praznih revizij, s katerimi se bo Vrhovno sodišče moralo vsebinsko ukvarjati, ne bi smelo biti več.
Poudariti velja še novost, da bo Vrhovno sodišče po noveli v revizijskem postopku pazilo izključno na kršitve, ki
jih zatrjuje stranka (in glede katerih je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo). Obveznost presoje pravilne uporabe
materialnega prava po uradni dolžnosti torej odpade (novelirani 371. člen).

Po noveli je revizija v vsakem primeru dopustna, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 40.000 evrov (v
gospodarskih sporih pa 200.000 evrov) - drugi odstavek 367. člena in 490. člen. Prevladalo je namreč stališče, da
naj bo v primerih, ki so subjektivno zelo pomembni za stranko, revizija dopustna že po tem kriteriju. Vendar bi bil
napačen vtis, da je bistvo reforme v desetkratnem dvigu revizijskega praga.[8] Bistveno je, da bo v prihodnje pri
večini vseh zadev, s katerimi se ukvarja Vrhovno sodišče, šlo za dopuščene revizije. Po drugi strani pa se postavlja
tudi spodnji prag za dopustnost revizije: po noveli revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 2.000
evrov, nikoli ni dopustna - torej je tudi sodišče ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena). Glede na cilj, da
stroški postopka ne smejo biti v nesorazmerju z vrednostjo spora, je taka omejitev upravičena. Ohranja se tudi
izključitev revizije na drugih področjih - stečaj, izvršba, sredstva zavarovanja, sodni register, zemljiška knjiga in
vrsta drugih nepravdnih zadev.

96
Prav zato, ker v določenih primerih revizija sploh ne more biti dopustna, novela ZPP ohranja (vendar zgolj za take
primere, ko revizije že na abstraktni ravni ne more biti) zahtevo za varstvo zakonitosti. Novela pa ob tem določa
(kar bi sicer moralo veljati že zdaj), da je tudi pri tem pravnem sredstvu glavni namen zagotovitev objektivne
koristi (razvoj prava skozi sodno prakso, poenotenje sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese
konkretnih strank (385. člen).

4.1 DOVOLJENA IN DOPUŠČENA REVIZIJA, LEGITIMACIJA ZA VLOŽITEV

Revizijo je možno vložiti le proti pravnomočnim sodbam, izdanim na II. stopnji.
Revizija je lahko dovoljena ali dopuščena:
(1) dovoljena je, če vrednost spornega predmeta presega 40.000 EUR (prej 1.000.000 SIT oz. 4173 EUR!) oz.
200.000 EUR v gospodarskih sporih - v tem primeru je vedno dovoljena. Če pa vrednost izpodbijanega dela sodbe
ne presega 2.000 EUR, revizija ni dopustna in tudi ne more biti dopuščena (izjema: v delovnih in socialnih sporih
je lahko manj kot 2.000 EUR, če je seveda dopuščena!!)
(2) dopuščena je lahko, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem
vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne
prakse, zlasti pa v naslednjih primerih:
1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse
vrhovnega sodišča, ali
2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa
višjih sodišč ni enotna, ali
3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.
Če torej vrednost spornega predmeta ne presega 40.000 EUR (dovoljena revizija), lahko Vrhovno sodišče iz
naštetih razlogov dopusti revizijo.

Seštevek vrednosti posameznih zahtevkov

2. odstavek 41. člena ZPP določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več
tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.
Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa se ne glede na določbo 2. odstavka 41. člena ugotovi s
seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če:
- je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali
- če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od
odločitve o drugem zahtevku.

Revizijo lahko vložijo stranka, njen pravni (univerzalni ali singularni) naslednik, če je vstopil v pravdo, zakoniti
zastopnik in pooblaščenci teh oseb. Stranski intervenient lahko vloži revizijo le s soglasjem stranke ob pogoju, da
je sodeloval v rednem postopku. Sosporniški intervenient lahko vedno vloži revizijo, četudi se nikoli ni udeleževal
rednega postopka.

4.2 REVIZIJSKI RAZLOGI

Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih napak. Revizijski razlogi so:
(1) absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, RAZEN:
1) kršitev krajevne ali arbitražne pristojnosti,
2) izdaja sodbe I. stopnje brez obvezne glavne obravnave,
3) kršitev litispendence = odločitev o zahtevku, o katerem že teče pravda,

97
4) izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom.
(2) relativne bistvene kršitve postopka pred sodiščem II. stopnje,
(3) zmotna uporaba materialnega prava,
(4) prekoračitev tožbenega zahtevka pred sodiščem II. stopnje (torej samo, če je bila prekoračitev storjena v
postopku pred sodiščem II. stopnje)
Izrecno je prepovedana revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Zoper sodbo II. stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi ali vmesna
sodba na podlagi sporazuma strank je možno izpodbijati le zaradi 1., 2. in 4. točke revizijskih razlogov zgoraj.
Stranke lahko v reviziji navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če se nanašajo na bistvene kršitve določb
pravdnega postopka.
Če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče
razveljavi izpodbijano sodno odločbo.

Razlikovanje med dejanskimi in pravnim vprašanji v sodni praksi – razmejitve so:

● revizijsko sodišče ne sme preizkušati izkustvenih pravil, pravil znanosti in strok ter pravil logičnega
mišljenja;
● okoliščine notranjega življenja (krivda, zmota) pomenijo dejansko ugotovitev o človekovem miselnem
svetu, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkušati;
● podreditev dejanskih ugotovitev pod nedoločene pravne pojme oz. pravne standarde pomeni pravno
sklepanje, zato revizijsko sodišče lahko preizkuša pravilnost takih podreditev;
● določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravno vprašanje, zato revizijsko sodišče lahko ocenjuje
in spreminja višino odškodnine;
● določanje odškodnine za premoženjsko škodo je dejansko vprašanje, zato revizijsko sodišče ne sme
preizkušati ali spremeniti višine odškodnine;
● pravna narava pogodbe je pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje je dejansko vprašanje.

4.3 MEJE PREIZKUSA PRAVNOMOČNE SODNE ODLOČBE

Veljajo pravila, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo:
(1) samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo;
(2) v mejah razlogov, ki so v njej navedeni;
(3) v primeru dopuščene revizije sodišče samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede
katerih je bila revizija dopuščena.
Po uradni dolžnosti pazi le na nepravilno uporabo materialnega prava.
Dr. Ude se ne strinja s takšno ureditvijo in meni, da bi moralo revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na
absolutne procesne kršitve, kar po sedanji ureditvi NE počne.

4.4 POSTOPEK REVIZIJE

4.4.1 PREDLOG ZA DOPUSTITEV REVIZIJE

Kot rečeno, je postopek dvofazen. Najprej mora stranka podati predlog za dopustitev revizije, in sicer najkasneje v
30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.
Predlog za dopustitev revizije se vloži pri vrhovnem sodišču. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka
natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki
kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo

98
nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi
obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

O predlogu za dopustitev revizije s sklepom odloča senat treh sodnikov vrhovnega sodišča.
Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se sodišče splošno sklicuje
na neobstoj pogojev iz 367.a člena tega zakona.
Tako zoper sklep o dopustitvi revizije kot zoper sklep, da revizija ni dopustna, ni pritožbe.
Če predlogu za dopustitev revizije ali reviziji ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz 4. odstavka 86. člena
tega zakona (dokaz, da ima stranka, ki je ne zastopa pooblaščenec. sama ali njen zakoniti zastopnik PDI), sodišče
vlogo zavrže.

4.4.2 VLOŽITEV REVIZIJE

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa
sodbe (dovoljena revizija) oziroma v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (dopuščena
revizija).
Revizija se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov za:
● sodišče in
● nasprotno stranko,
● Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS - samo v primeru vložitve revizije zoper sodno poravnavo, zamudno
sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank
V primeru dopuščene revizije mora biti reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije.
Nasprotna stranka lahko v 30 dneh od vročitve revizije poda sodišču nanjo odgovor.
Vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena.
O reviziji odloča vrhovno sodišče, in sicer brez obravnave (na seji).

4.5 ODLOČBE REVIZIJSKEGA SODIŠČA

(1) s sklepom zavrže revizijo kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno, če tega ni storilo v mejah svojih pravic
že sodišče I. stopnje;
(2) s sklepom ugodi reviziji ter v celoti ali delno razveljavi:
1) sodbo sodišča I. stopnje IN sodbo sodišča II. stopnje,
2) SAMO sodbo sodišča II. stopnje,
in vrne zadevo v novo sojenje pristojnemu sodišču, če ugotovi bistvene kršitve pravdnega postopka, zaradi katerih
je dopustna revizija.
(3) s sklepom razveljavi izdane odločbe in zavrže tožbo, kadar ugotovi, da:
1) je bilo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, oziroma
2) je bilo odločeno o zahtevku, o katerem:
• je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata),
• je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta).
Če so bili kršeni procesni predpostavki sposobnost biti stranka in procesna sposobnost ter pravila o zastopanju,
revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje, če se pomanjkljivosti lahko
odpravijo. Če pomanjkljivosti ni možno odpraviti, revizijsko sodišče sodbo razveljavi in sodbo zavrže.
(4) ugodi reviziji:
1) s sodbo in spremeni izpodbijano sodbo, če ugotovi nepravilno uporabo materialnega prava;
2) s sklepom ter v celoti ali delno razveljavi obe ali višjo sodbo in vrne zadevo v novo sojenje, če je prišlo
zaradi zmotne uporabe materialnega prava do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

99
(5) v primeru prekoračenega tožbenega zahtevka:
1) s sklepom razveljavi sodbo sodišča II. stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, ali
2) s sodbo spremeni izpodbijano odločbo.

4.6 REVIZIJA PROTI SKLEPU

Revizija je dovoljena zoper sklep sodišča II. stopnje, s katerim je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih
predpostavk.
Revizija zoper sklep je dovoljena le v sporih, v katerih je dovoljena zoper sodbo II. stopnje.
Smiselno se uporabljajo določbe o reviziji zoper sodbo.

5 ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

5.1 POJEM IN GLAVNE ZNAČILNOSTI

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, devolutivno, nesuspenzivno in dvostransko pravno sredstvo državnega
tožilca, določeno z zakonom, s katerim se izpodbijajo zaradi kršitve zakona vse pravnomočne sodne odločbe.
Glavno vodilo pri njenem vlaganju je javni interes zagotoviti enotno uporabo zakonov.

Zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo v roku 3 mesecev od
pravnomočnosti sodne odločbe.

5.2 DOPUSTNOST ZAHTEVE ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži:
1. le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije in
2. če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 367.a člena (revizija) - če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem
vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne
prakse, zlasti pa…. (glej pogoje za dopuščeno revizijo);
3. ne glede na pogoja iz 1. in 2. točke se lahko ZVZ vloži, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi
predpisi ali moralo pri:
○ sodni poravnavi,
○ zamudni sodbi,
○ sodbi na podlagi odpovedi,
○ sodbi na podlagi pripoznave in
○ vmesni sodbo na podlagi sporazuma strank.
Zahteve za varstvo zakonitosti ni zoper odločbo, ki jo je na revizijo ali zahtevo za varstvo zakonitosti izdalo
vrhovno sodišče.

Če je sodišče II. stopnje izdalo sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi, sodbo na podlagi
pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank in so stranke zoper te sodne odločbe vložile revizijo,
lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena revizija
tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej.

Rok za vložitev ZVZ se šteje:

100
● zoper odločbo I. stopnje, proti kateri ni bila vložena pritožba - od dneva, od katerega odločbe ni bilo več
mogoče izpodbijati s pritožbo;
● zoper odločbo II. stopnje, proti kateri ni bila vložena revizija - od dneva vročitve stranki, ki je odločbo
prejela pozneje.

Vrhovno sodišče bo v tem primeru revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo hkrati.

5.3 RAZLOGI ZA ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

Državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti iz naslednjih razlogov:
(1) absolutne in relativne bistvene kršitve pravdnega postopka, RAZEN:
1) kršitev krajevne pristojnosti in pristojnosti arbitraže,
2) kršitev obligatornosti glavne obravnave,
3) kršitev litispendence,
4) izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom.
(2) zmotne uporaba materialnega prava.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni možna zaradi:
● prekoračitve tožbenega zahtevka
● zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5.4 POSTOPEK Z ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI, OBSEG PREIZKUSA IN

ODLOČANJE VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE
Če sta vloženi tako revizija kot zahteva za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče odloča o obeh pravnih sredstvih z
eno odločbo.
O seji, na kateri vrhovno sodišče odloči o ZVZ, je treba obvestiti Državno tožilstvo.
Obseg preizkusa kršitev se omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec. Vrhovno sodišče ne pazi na
nobeno kršitev po uradni dolžnosti.
Za postopek in odločanje se uporabljajo pravila o reviziji.

5.5 ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI IN IZVRŠBA

Državni tožilec lahko vloži zahtevo za ustavitev izvršbe, če spozna, da je zaradi kršitve zakona ali mednarodne
pogodbe dana podlaga za vložitev pravnega sredstva in bi z izvršitvijo nastale nepopravljive škodljive posledice.
Zahteva za ustavitev izvršbe se vloži pri izvršilnem sodišču, ki je dolžno odložiti izvršbo brez preverjanja
utemeljenosti razlogov. Odložitev izvršbe traja do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca. Če tožilec ne
vloži ZVZ, traja odložitev izvršbe 30 dni.

6 TOŽBA NA RAZVELJAVITEV SODNE PORAVNAVE

6.1 RAZLOGI ZA IZPODBIJANJE
Tožba za razveljavitev se lahko vloži zaradi naslednjih razlogov:
(1) sodna poravnava je sklenjena v zmoti, pod vplivom sile ali zvijače,

101
(2) pri sklenitvi sodne poravnave je sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen ali
je bil izločen s sklepom sodišča,
(3) kršitev pravil o sposobnosti biti stranka, procesni sposobnosti, zastopanju strank in pooblaščencih:
1) pri sklenitve poravnave je sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka,
2) stranke pravne osebe ni zastopal zakonsko upravičeni zastopnik,
3) pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik,
4) zakoniti zastopnik ni imel posebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja,
5) pooblaščenec stranke ni imel pooblastila za pravdo ali posamezna pravdna dejanja, niti pozneje ni bila dana
odobritev.

6.2 POSTOPEK S TOŽBO

Tožbo za razveljavitev sodne poravnave lahko stranka vloži v 3 mesecih (subjektivni rok) od dneva, ko je zvedela
za razlog razveljavitve. Po poteku 3 let (objektivni rok) od dneva sklenitve sodne poravnave se tožba ne more več
vložiti.
Tožbo je treba vložiti pri sodišču, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena.
Uporabljajo se določbe o obravnavanju predloga za obnovo postopka.

7 OBNOVA POSTOPKA

7.1 POJEM IN GLAVNE ZNAČILNOSTI

Obnova postopka je izredno, nesuspenzivno, nedevolutivno in dvostransko pravno sredstvo, s katerim stranke
postopka zaradi taksativno naštetih zakonskih razlogov zahtevajo ponovno odločanje o pravnomočno končanem
sporu.
Obnova postopka je dovoljena zaradi:
● najtežjih absolutnih kršitev postopka,
● kaznivih dejanj, ki so pripeljale do izdaje pravnomočne sodbe,
● novih dejstev in novih dokazov.
Obnova se nikakor NE more sklicevati na zmotno uporabo materialnega prava.
S predlogom za obnovo postopka je možno izpodbijati:
● pravnomočne sodne odločbe – sodbe in sklepe, s katerimi se konča postopek,
● pravnomočne plačilne naloge,
● delne sodbe,
● sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo.
S posebnim obnovitvenim predlogom ni možno izpodbijati vmesne sodbe, razen če stranka predlaga obnovo
končne sodbe.
Za vložitev obnovitvenega predloga so legitimirani:
1. stranka,
2. univerzalni naslednik stranke,
3. singularni naslednik stranke, če je stopil v pravdo in postal stranka,
4. zakoniti zastopnik stranke,
5. pooblaščenci vseh omenjenih oseb – pooblaščenec odvetnik lahko vloži predlog za obnovo postopka le, če
predloži novo pooblastilo,
6. stranski intervenient s soglasjem stranke, če je sodeloval v rednem postopku,

102
7. sosporniški intervenient vedno.

7.2 OBNOVITVENI RAZLOGI

7.2.1 ABSOLUTNE BISTVENE KRŠITVE POSTOPKA

(1) pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi po zakonu moral biti izključen ali je bil
izključen s sklepom sodišča;
(2) kršitev načela kontradiktornosti – stranki z nezakonitim ravnanjem, zlasti opustitvijo vročitve ni bila dana
možnost zaslišanja pred sodiščem;
(3) uporaba fikcije vročitve zaradi nepretrgane strankine odsotnosti, daljše od 6 mesecev (pred ZPP-D: 3);
(4) kršitev procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ter pravil o zastopanju in
pooblaščencih:
1) postopka se je kot stranka udeležil nekdo, ki ne more biti stranka,
2) stranke pravne osebe ni zastopal zakonsko upravičeni zastopnik,
3) procesno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik,
4) zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja,
5) stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z zakonom,
6) pooblaščenec ni imel pooblastila, razen če je bila pravda (ali posamezna pravdna dejanja) pozneje
odobrena.

7.2.2 KAZNIVA DEJANJA KOT RAZLOG ZA OBNOVO POSTOPKA

(1) sodba se opira na krivo izpovedbo priče ali izvedenca,
(2) sodna odločba se opira na:
1) ponarejeno listino, ali
2) listino, ki potrjuje neresnično vsebino;
(3) do sodne odločbe je prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika, zakonitega zastopnika,
pooblaščenca, nasprotne stranke ali koga drugega.
Kaznivo dejanje mora biti izkazano s pravnomočno sodno odločbo.

7.2.3 NOVA DEJSTVA IN DOKAZI

(1) sodba se opira na drugo pravnomočno odločbo kakršnegakoli drugega organa (tudi sodišča) in je bila ta
odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena – drugačna rešitev predhodnega vprašanja na
matičnem področju;
(2) stranka zve za nova dejstva ali najde nove dokaze, zaradi katerih bi bila zanjo izdana bolj ugodna sodna
odločba, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku – nova dejstva in dokazi so lahko podlaga za obnovo
postopka, če:
1) so obstajali v času odločanja v rednem postopku,
2) jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan, ker zanje ni vedela
in ni mogla vedeti;
3) bi bila za stranko izdana bolj ugodna odločba, če bi bili vloženi v prejšnjem postopku.

7.3 ROK ZA VLOŽITEV OBNOVITVENEGA PREDLOGA ZA OBNOVO POSTOPKA

Subjektivni rok znaša 30 dni od dneva obnovitvenega razloga. To je:
● dan, ko je stranka zvedela za obnovitveni razlog,

103
● dan, ko je bila stranki vročena pravnomočna sodna odločba, ki uveljavlja drugačno rešitev predhodnega
vprašanja na matičnem področju,
● dan, ko je stranka dobila možnost uveljaviti pravnomočno sodno odločbo.
Če je začel subjektivni rok teči pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe, se šteje od:
o pravnomočnosti odločbe, če proti njej ni bilo vloženo pravno sredstvo,
o od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.
Objektivni rok znaša 5 let od pravnomočnosti odločbe. Objektivnega roka sploh ni, če gre za:
o kršitev načela kontradiktornosti,
o kršitev procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti ter kršitev pravil o
zastopanju in pooblaščencih.

7.4 OBNOVITVENI POSTOPEK

Predlog za obnovo se poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na I. stopnji. V predlogu je treba navesti:
(1) sestavine vsake vloge,
(2) zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova,
(3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku,
(4) dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja.

Obnovitveni postopek ima 3 stadije:

(1) pripravljalni postopek – preizkus, ali je obnovitveni predlog pravočasen, popoln in dopusten;
(2) razveljavitveni postopek (iudicium rescindens) – razveljavitev pravnomočne sodne odločbe;
(3) nadomestitveni postopek (iudicium restitutorium) – izdaja nove sodne odločbe.

7.4.1 PRIPRAVLJALNI POSTOPEK

Prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
Če ga ne zavrže, ga vroči nasprotni stranki, ki ima v 15 dneh pravico do odgovora. Po preteku roka oz. prejemu
odgovora določi predsednik senata narok za obravnavanje predloga.

7.4.2 RAZVELJAVITVENI POSTOPEK

Narok za obravnavanje obnovitvenega predloga se opravi pred predsednikom senata I. stopnje, razen če je
obravnavanje predloga združeno z obravnavanjem glavne stvari. Po naroku izda predsednik senata odločbo o
predlogu.
Če se obnovitveni predlog nanaša na odločbo višjega sodišča, pošlje predsednik senata I. stopnje po obravnavanju
obnovitvenega predloga zadevo višjemu sodišču v izdajo odločbe.
Predsednik senata s sklepom dovoli obnovo postopka in razveljavi prejšnjo odločbo.
Če se zahteva obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov, lahko predsednik senata združi obravnavanje
obnovitvenega predloga z obravnavanjem glavne stvari.

7.4.3 NADOMESTITVENI POSTOPEK

Po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka predsednika senata razpiše glavno obravnavo ali takoj
začne obravnavanje glavne stvari.
Če predsednik senata združi obravnavanje obnovitvenega predloga in glavne stvari, se sklep o dovolitvi obnove in
razveljavitvi vzame v odločbo o glavni stvari.
Višje sodišče odloča o obnovitvenem predlogu brez obravnave. Če ugotovi utemeljenost predloga, razveljavi svojo
in nižjo odločbo ter izda novo odločbo o glavni stvari.

104
7.5 RAZMERJE MED OBNOVITVENIM POSTOPKOM IN DRUGIMI IZREDNIMI
PRAVNIMI SREDSTVI
Zaradi nekaterih enakih razlogov za vložitev revizije, zahteve za varstvo zakonitosti in obnovitvenega predloga,
lahko pride do kolizije med različnimi izrednimi pravnimi sredstvi.
Kolizijska pravila:
● če stranka vloži obnovitveni predlog iz izključno revizijskega razloga, se vloga obravnava kot revizijska;
● če stranka vloži hkrati obnovitveni predlog iz kateregakoli razloga in revizijo zaradi kršitve litispendence,
rei iudicatae in rei transactae, se najprej obravnava revizija, četudi je obnovitveni predlog vložen po reviziji (v tem
primeru se obnovitveni postopek prekine do konca postopka z revizijo);
● če stranka vloži hkrati revizijo iz kateregakoli razloga in obnovitveni predlog zaradi kaznivega dejanja v
prejšnjem postopku, se najprej obravnava obnovitveni predlog, četudi je revizija vložena po obnovitvenem
predlogu (v tem primeru se revizija prekine do konca obnovitvenega postopka);
● v vseh drugih primerih, ko vloži stranka hkrati revizijo in obnovitveni predlog, sodišče odloči, kateri
postopek bo prekinilo. Večinoma se prekine revizija in konča obnovitveni postopek, razen če obstajajo resni razlogi
za drugačno ravnanje.

XIII. POSEBNI POSTOPKI

1 SPLOŠNA PRAVILA O POSEBNIH POSTOPKIH

Fiziognomija postopka je odvisna od vsebine pravic in dolžnosti ter pravnih razmerij, o katerih naj sodišče v
postopku odloči. Posebni postopki so:
● postopek v zakonskih sporih ter v razmerjih med starši in otroki,
● postopek v pravdah zaradi motenja posesti,
● izdaja plačilnega naloga,
● postopek v sporih majhne vrednosti,
● postopek v gospodarskih sporih,
● postopek pred arbitražami – ni ga možno uvrstiti med posebne postopke. Arbitraže so zasebna (privatna)
sodišča, ki odločajo o sporih na podlagi pogodbene volje strank. Postopek se odvija tako, kot se stranke dogovorijo.
Državni civilni red se uporablja le podrejeno.
Posamezne institute, ki veljajo za civilne spore, urejajo tudi drugi zakoni:
● Zakon o družinski zvezi in družinskih razmerjih,
● Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih,
● Zakon o medijih,
● Stanovanjski zakon,
● Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku.
Za vse postopke, razen za postopek pred arbitražami, se uporabljajo določbe ZPP, če niso posamezni instituti v
posebnih postopkih drugače urejeni.

2 POSTOPEK V ZAKONSKIH SPORIH IN SPORIH IZ RAZMERIJ MED

STARŠI IN OTROKI

105
2.1 POJEM
Zakonski spori so spori o razvezi in razveljavitvi zakonske zveze.
Spori iz razmerij med starši in otroki so:
● spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva (paternitetni spori);
● spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok ter polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana
roditeljska pravica, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi oz. paternitetnimi spori;
● spori o stikih otrok s starši in z drugimi osebami in
● spori o varstvu in vzgoji otrok, kadar starši ne živijo skupaj.

2.2 NAČELA POSTOPKA V ZAKONSKIH SPORIH

Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki uživa zaradi koristi otrok posebno varstvo.

NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI

Načelo oficialnosti je uveljavljeno v večji meri.
Načelo dispozitivnosti:
● zakonski spori se začnejo
○ na podlagi tožbe za razvezo ali predloga za sporazumno razvezo,
○ na podlagi tožbe za razveljavitev zakonske zveze.
Možna so dispozitivna dejanja – umik tožbe ali predloga.
● spori med starši in otroki se začnejo na podlagi tožbe.
Načelo oficialnosti se izraža v naslednjih institutih:
(1) sodišče mora v zakonskih sporih ter sporih med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse potrebno,
da se zavarujejo pravice in interesi otrok ter drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese.
V sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na posamezne zahtevke. Lahko odloči tudi brez
postavljenega zahtevka, če tako določa zakon.
(2) sodišče lahko po uradni dolžnosti izda:
1) začasno odredbo o varstvu in preživljanju otrok; in
2) začasno odredbo o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov.
(3) NE uporabljajo se dejanja, ki predstavljajo materialno dispozicijo z zahtevkom:
1) določbe o sodbi na podlagi pripoznave;
2) določbe o sodbi na podlagi odpovedi;
3) vmesni sodbi na podlagi sporazuma strank;
4) zamudni sodbi in
5) določbe o sodni poravnavi – stranke lahko sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja
otrok, vendar senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da ni v skladu z interesi otroka.
(4) pri razvezi zakonske zveze sodišče po uradni dolžnosti odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih
otrok, četudi ni bil postavljen ustrezen zahtevek (če je bil zahtevek postavljen, sodišče nanj ni vezano);
(5) pri sodbi o ugotovitvi očetovstva odloči sodišče po uradni dolžnosti tudi o preživljanju otrok brez
ustreznega zahtevka, če je to potrebno glede na okoliščine (če je bil zahtevek postavljen, sodišče nanj ni vezano).

2.3.2 RAZPRAVNO IN PREISKOVALNO NAČELO

Bolj je uveljavljeno preiskovalno načelo. Senat lahko zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti
za svoje pravice in interese:
● ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale; in

106
● zbere podatke, potrebne za odločitev – osebe in organizacije, ki razpolagajo s temi podatki, so sodišču
dolžne dati podatke tudi proti volji osebe, na katero se podatki nanašajo.

2.3.3 NAČELO TAJNOSTI

Javnost je vedno izključena po samem zakonu.

2.3.4 PODREJENA UPORABA ZPP

Veljajo določbe ZPP, če v posebnem poglavju (XXVII. poglavje) o zakonskih sporih ni posebnih določb. Pri tem je
treba upoštevati izhodišče, da mora sodišče ukreniti vse potrebno za zavarovanje pravic in koristi otrok ter drugih
oseb, ki niso sposobne skrbeti zase.

2.3 POTEK POSTOPKA, POSEBNOSTI PROCESNIH INSTITUTOV

2.3.1 PROCESNA SPOSOBNOST IN SODELOVANJE MLADOLETNIKA V POSTOPKU
Konvencija ZN o otrokovih pravicah vsebuje 2 pomembni določbi za nastopanje otroka:
(1) če gre za postopek ločitve otroka od staršev, mora otrok imeti možnost sodelovanja v postopku in izraziti
svoje mnenje;
(2) otrok, ki je sposoben oblikovati lastno mnenje, mora imeti pravico to mnenje prosto izraziti v kateremkoli
sodnem ali upravnem postopku – otroku gre pravica do zaslišanja, ki je lahko neposredno ali prek ustreznega
zastopnika.
Sodišče mora otroku, ki je dopolnil 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj,
omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Zakoniti zastopnik lahko opravlja
dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo.
Otroku, starejšemu od 15 let, ki je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče vroči odločbo, proti kateri ima otrok
pravico vložiti pritožbo.
Otroka, mlajšega od 15 let ali starejšega, ki je po presoji sodišča nesposoben razumeti pomen in posledice svojih
pravnih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik.
Če je otrok dopolnil 10 let ter je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, ga mora sodišče na
primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi mnenje. Glede na starost in druge
okoliščine sodnik povabi otroka na neformalen razgovor s sodelovanjem Centra za socialno delo ali šolskega
svetovalnega delavca. Na razgovoru je lahko navzoča oseba, ki si jo otrok sam izbere. O razgovoru se sestavi
zapisnik (ali zvočni posnetek). Zaradi varstva otrokovih koristi lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli
vpogled v zapisnik (poslušanje posnetka).
Sodišče na mnenje otroka ni vezano, temveč odloči po presoji njegovih koristi.

2.3.2 LEGITIMACIJA ZA TOŽBO

Postopek v zakonskih sporih se začne s tožbo. Postopek za razvezo se lahko začne tudi na podlagi predloga obeh
zakoncev za sporazumno razvezo.
Tožbo za razveljavitev zakonske zveze lahko vložijo:
(1) oba zakonca, če je bila zakonska zveza sklenjena v trenutku duševne prizadetosti ali nerazsodnosti enega
zakonca, ki je pozneje prenehala;
(2) prizadeti zakonec, če je bila zakonska zveza sklenjena pod prisilo ali v zmoti;
(3) oba zakonca, njuni dediči in druge zainteresirane osebe:
1) če pri sklenitvi zakonske zveze nista bila navzoča oba zakonca ali en zakonec in pooblaščenec drugega;
2) če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja.
(4) oba zakonca, njuni dediči, druge zainteresirane oseb in državni tožilec:

107
1) če ni prišlo pred pristojnim organom (matičarjem) do soglasne izjave dveh oseb različnega spola, da
sklepata zakonsko zvezo;
2) če je bila zakonska zveza sklenjena v trenutku duševne prizadetosti ali nerazsodnosti enega zakonca, ki
pozneje NI prenehala;
3) če so zakonsko zvezo sklenili sorodniki, ki je ne smejo.
V vseh zgornjih primerih pravica tožbe na razveljavitev ne zastara.
Pravica do tožbe na razveljavitev ne preide na dediče (razen če imajo samostojno pravico do tožbe), vendar smejo
dediči nadaljevati začeti postopek.
(5) starši ali skrbnik, če je zakonsko zvezo sklenila oseba, mlajša od 18 let
Predlog za sporazumno razvezo lahko vložita le oba zakonca. Tožbo za razvezo lahko vloži le en zakonec. Pravica
tožbe ne preide na dediče, vendar smejo dediči nadaljevati že začeti postopek, da bi dokazali utemeljenost tožbe,
pri čemer je treba zahtevek iz konstitutivnega spremeniti v deklaratornega.

Tožbo za ugotovitev očetovstva izvenzakonskega otroka lahko vložijo:

(1) mati v otrokovem imenu, dokler izvršuje roditeljsko pravico;
(2) otrokov skrbnik s privolitvijo Centra za socialno delo;
(3) otrok v 5 letih od dneva polnoletnosti.
Tožbo za ugotovitev očetovstva je možno vložiti tudi največ 1 leto po smrti domnevnega očeta.
Tožbo za izpodbijanje očetovstva lahko vložijo:
(1) mož otrokove matere, za katerega velja presumpcija očetovstva, v roku 1 leta od dneva, ko je zvedel za
okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, vendar najkasneje 5 let po rojstvu otroka;
(2) otrok v 5 letih od dneva polnoletnosti;
(3) moški, ki misli, da je oče otroka, v roku 1 leta od dneva vpisa očetovstva v matično knjigo.

2.3.3 PREDLOG ZA SPORAZUMNO RAZVEZO

Zakonca lahko predlagata sporazumno razvezo, če:
● sta se dogovorila:
(1) o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, in
(2) o preživljanju nepreskrbljenega zakonca, ki nima sredstev za življenje, je nesposoben za delo ali je
nezaposlen brez možnosti zaposlitve; ter
● predložita pisni po sodniku overjeni sporazum o delitvi skupnega premoženja.
Treba je predložiti 1. sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, in 2. sporazum o delitvi skupnega
premoženja. Če predlogu za sporazumno razvezo nista priložena oba sporazuma, sodišče vrne vlogo v dopolnitev
in zanjo postavi rok. Če rok za dopolnitev poteče brez uspeha, se šteje vloga za umaknjeno.
Sodišče ne raziskuje dejanskega stanja, vendar preveri, ali je sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju sklenjen v
korist otrok.

2.3.4 DRUGA PRAVILA V POSTOPKU

Svetovalni razgovor ima namen pomagati zakoncema v veljavi obdržati zakonsko zvezo. Predlog oz. tožbo za
razvezo pošlje sodišče Centru za socialno delo, ki opravi svetovalni razgovor v skladu z zakonom. Svetovalnega
razgovora ni, če:
● je en zakonec duševno bolan ali nesposoben za razsojanje,
● živita en ali oba zakonca v tujini,
● se zahteva razveza zaradi pogrešanosti zakonca,
● zakonca nimata skupnih otrok pod roditeljsko pravico.

108
Če zakonec, ki je vložil tožbo za razvezo, ali zakonec, ki je vložil predlog za sporazumno razvezo, ne prideta na
svetovalni razgovor, se šteja, da sta tožba oz. predlog umaknjena. Drugače sodišče nadaljuje postopek po prejemu
poročila Centra za socialno delo o svetovalnem razgovoru.
Če eden izmed zakoncev odstopi od predloga za sporazumno razvezo, sodišče ustavi postopek.
Začasne odredbe v zakonskih in družinskih sporih so:
(1) začasna odredba o varstvu in preživljanju skupnih otrok,
(2) začasna odredba o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov,
(3) začasna odredba o preživljanju zakonca (samo v zakonskih sporih),
(4) začasna odredba o izselitvi zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje (samo
v zakonskih sporih).
O stroških postopka odloči senat po prostem poudarku.
Ne obstaja nobena omejitev pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov – stranki lahko navajata
dejstva in predlagata dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo ter v pritožbenem postopku.
Olajšava dispozitivnih dejanj:
● tožbo za razvezo lahko tožnik umakne:
○ brez privolitve toženca do konca glavne obravnave,
○ s privolitvijo toženca do pravnomočnega konca postopka.
● predlog za sporazumno razvezo lahko zakonca umakneta do pravnomočnega konca postopka.
Pravno nasledstvo – v zakonskih sporih lahko dediči v 6 mesecih nadaljujejo začeti postopek z zahtevkom, naj
sodišče ugotovi utemeljenost tožbe za razvezo oz. razveljavitev.
Pritožbeni razlogi so omejeni – razvezna sodba na podlagi predloga za sporazumno razvezo se lahko izpodbija le:
(1) zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka,
(2) zaradi strankine vložitve predloga pod vplivom zmote, sile ali zvijače,
(3) zaradi neizpolnjenosti zakonskih pogojev za sporazumno razvezo.
V zakonskih sporih ni dovoljena revizija. Ni možna razveljavitev ali sprememba sodbe o razvezi ali razveljavitvi
zakonske zveze na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ali predloga za obnovo postopka. Izredna pravna sredstva
so možna le glede drugih vprašanj – npr. preživljanje zakonca.
Nikakor ni možno obnoviti postopkov odločanja o varstvu in vzgoji otrok, ker sodišče na zahtevo bivšega zakonca
ali Centra za socialno delo, izda novo odločbo o varstvu in vzgoji, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi
otroka.
V sodbi, ki ugotovi očetovstvo, sodišče brez ustreznega zahtevka odloči tudi o preživljanju otroka. Če je zahtevek
postavljen, sodišče nanj ni vezano.

3 IZDAJA PLAČILNEGA NALOGA

3.1 POJEM PLAČILNEGA NALOGA

Plačilni nalog je dajatvena sodna odločba, ki jo izda sodišče na podlagi mandatne tožbe brez zaslišanja toženca. Po
izkušnjah je v pravdah zelo težko izpodbiti verodostojne listine.
Možnost napačnih sodnih odločb je majhna. Odstraniti jih je možno z izrednim pravnim sredstvom = ugovorom.
Ko toženec vloži ugovor, postane obravnavanje kontradiktorno.
Zakon o izvršbi in zavarovanju predvideva na podlagi verodostojne listine neposredno izvršbo. S tem postopek za
izdajo plačilnega naloga izgublja pomen.

109
3.2. PREDPOSTAVKE ZA IZDAJO PLAČILNEGA NALOGA
3.2.1 DOKUMENTIRAN PLAČILNI NALOG
je izdan na podlagi verodostojne listine. Predpostavke so:
(1) denarna terjatev,
(2) zapadla terjatev,
(3) priložena verodostojna listina, izdana v izvirniku ali overjenemu prepisu.
Za verodostojne listine veljajo:
● javne listine,
● zasebne listine z overjenim podpisom zavezanca,
● menice in čeki s protestom in povratnimi računi,
● izpiski iz overjenih poslovnih knjig,
● fakture,
● listine, ki imajo po posebnih predpisih pomen javnih listin.
Plačilni nalog izda sodišče, četudi tožnik tega v tožbi ni predlagal, vendar so zanj izpolnjeni pogoji.

3.2.2 NEDOKUMENTIRAN PLAČILNI NALOG

je izdan brez predložitve verodostojne listine. Predpostavke so:
(1) denarna terjatev,
(2) zapadla terjatev,
(3) znesek, nižji od 2.000 EUR,
(4) v tožbi sta navedena podlaga in višina dolga ter predloženi dokazi, s katerimi se lahko ugotovi resničnost
tožbenih navedb.

3.3 POSTOPEK ZA IZDAJO PLAČILNEGA NALOGA

Plačilni nalog izda strokovni sodelavec brez naroka in tožnikovega predloga po uradni dolžnosti. V nalogu je
tožencu naloženo izpolniti tožbeni zahtevek skupaj s sodnimi stroški. Roki za izpolnitev tožbenega zahtevka ali
vložitev ugovora so:
● 3 dni v meničnih in čekovnih sporih,
● 8 dni v ostalih sporih.
Stranko se opozori, da bo sodišče prepozno vložene ugovore zavrglo.
Plačilni nalog se vloži obema strankama. Tožencu se skupaj s plačilnim nalogom vroči tudi izvod tožbe s
prilogami.
Če sodišče ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, se postopek nadaljuje s tožbo.
Zoper sklep o neugoditvi plačilnemu nalogu ni pritožbe.

3.4 UGOVOR PROTI PLAČILNEMU NALOGU

Toženec lahko izpodbija plačilni nalog z ugovorom. Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora tožena stranka
navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen.
Plačilni nalog postane pravnomočen glede dela, ki se ne spodbija s plačilnim nalogom.
Predsednika senata brez naroka zavrže prepozne, nepopolne ali nedovoljene ugovore.
Na 1. naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. Toženec lahko
uveljavlja nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga.

110
Kakšne ugovore lahko uveljavlja toženec? Večinsko stališče sodne prakse je, da se postopek z vložitvijo ugovora
prevede v običajni kontradiktorni postopek, zato ima toženec na razpolago vse ugovore, tudi pobotnega. Toženec
lahko vloži nasprotno tožbo.
Če toženec ugovarja, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo plačilnega naloga, sodišče najprej
odloči o takem ugovoru. Če spozna ugovor za utemeljen, plačilni nalog razveljavi s sklepom ter po pravnomočnosti
sklepa nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari. Če ugovoru o neizpolnjenosti procesnih predpostavk ne ugodi,
plačilnega naloga ne razveljavi ter takoj preide na obravnavanje glavne stvari.

4 POSTOPEK V SPORIH MAJHNE VREDNOSTI

4.1 NAMEN POSTOPKA IN POJEM SPORA MAJHNE VREDNOSTI

Za spore majhne vrednosti veljajo:
(1) spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, nižjo od 2.000 EUR;
(2) spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, vendar je tožnik namesto izpolnitve
zahtevka pripravljen sprejeti denarni znesek, nižji od 2.000 EUR;
(3) spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na premično stvar, katere v tožbi navedena vrednost ne presega
2.000 EUR.
Za spore majhne vrednostni se ne glede na vrednost spora NE štejejo:
● spori o nepremičninah,
● spori iz intelektualne lastnine (avtorske pravice, varstvo in uporaba izumov, znakov razlikovanja in firme),
● spori zaradi varstva konkurence,
● spori zaradi motenja posesti.
V primeru ugovora zoper plačilni nalog, v katerem vrednost prerekanega dela plačilnega naloga ne presega 2.000
EUR, se opravi postopek v sporih majhne vrednosti.

4.2 NAČELA POSTOPKA

● omejitev načela materialne resnice – sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja,
● izjema od načela obligatornosti glavne obravnave – sodišče ne razpiše glavne obravnave, če ugotovi, da
med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.
● načelo pismenosti – postopek poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj.
● omejitev navajanja dejstev in dokazov (prekluzija) – tožnik mora navajati vsa dejstva in predlagati vse
dokaze v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo (rok za odgovor je 8 dni). Za nova dejstva in dokaze lahko stranki
vložita vsaka še po eno pripravljalno vlogo. Dejstva in dokazi, navedeni izven teh vlog, se ne upoštevajo. Na 1.
naroku za glavno obravnavo stranki ne smeta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Sodnik se mora
omejiti na pravno obravnavanje spora. Kršitev prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov je relativna bistvena
kršitev postopka.

4.3 DRUGA PRAVILA POSTOPKA

Postopek v sporih majhne vrednosti se opravi pred okrajnim sodiščem.
Zapisnik o glavni obravnavi vsebujejo poleg zakonsko predpisanih podatkov (naslov, sestava sodišča, kraj, dan, ura
dejanja, sporni predmet, imena navzočih strank in drugih oseb ter zastopnikov ali pooblaščencev) še:

111
● izjave strank bistvenega pomena = izjave, ki razpolagajo z zahtevki (pripoznava, odpoved, sprememba ali
umik tožbe, odpoved pritožbi);
● bistveno vsebino izvedenih dokazov;
● odločbe z dovoljeno pritožbo, razglašene na glavni obravnavi;
● navedba navzočnosti strank pri razglasitvi sodbe in v primeru navzočnosti navedba pouka o pogojih
pritožbe.
Če tožnik v sporu majhne vrednosti med pravdo zviša vrednost spornega predmeta nad 2.000 EUR, se postopek
konča po pravilih rednega postopka.
Če tožnik v rednem postopku pred koncem glavne obravnave zniža vrednost spornega predmeta pod 2.000 EUR, se
postopek nadaljuje po pravilih sporov majhne vrednosti.
Fikcija odpovedi zahtevku – sodišče izda sodbo zaradi odpovedi, če v redu povabljeni tožnik ne pride na narok za
glavno obravnavo.
Fikcija pripoznave zahtevka – sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, če tožena stranka, ki ji je bila tožba
pravilno vročena, ne odgovori na tožbo.
Ostale posebnosti:
● mirovanje postopka je izključeno;
● sodišče v vabilu tožnika opozori na posebnosti postopka:
○ fikcija odpovedi,
○ dolžnost navajanja dejstev in dokazov v vlogah,
○ omejitev izpodbijanja sodne odločbe:
bistvene kršitve postopka, in
zmotna uporaba materialnega prava.
● sodba se razglasi takoj po koncu glavne obravnave, pri čemer sodišče navzoče stranke pouči o pogojih
pritožbe;
● obrazložitev sodbe obsega le:
○ kratek povzetek dejanskih ugotovitev, in
○ navedbo procesnih in materialnih določb kot podlage za odločitev.
● omejitev izpodbijanja sodne odločbe:
○ možno je izpodbijati le zaradi:
absolutnih bistvenih kršitev postopka, in
zmotne uporabe materialnega prava.
○ ni možno izpodbijati zaradi:
relativnih bistvenih kršitev postopka, in
zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
● rok za pritožbo, paricijski rok za prostovoljno izpolnitev zahtevka in rok za vložitev predloga za dopolnitev
sodbe znašajo 8 dni (štetje roka se začne od razglasitve oz. vročitve sodbe);
● če je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišče II.
stopnje po razveljavitvi sodbe vrne sodišču I. stopnje zadevo v novo sojenje, stranki na 1. naroku za novo glavno
obravnavo ne smeta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov;
● revizija in obnova postopka ni dovoljena.

5 POSTOPEK V PRAVDAH ZARADI MOTENJA POSESTI

112
5.1 POSEBNO VARSTVO
Posest je dejanska oblast nad stvarjo:
● neposredna posest – posestnik je vsak, ki neposredno izvršuje dejansko oblast nad stvarjo;
● posredna posest – posestnik je tudi, kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek drugega, ki ima
neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova.
Poseg v posest se lahko pojavlja kot:
(1) odvzem posesti – tožnik zahteva vrnitev stvari (interdictum recuperandae possessionis);
(2) motenje posesti – tožnik zahteva odstranitev motenj (interdictum retinendae possessionis).
Razlog posestnega varstva je prepoved samovolje.

5.2 POSESTNO VARSTVO IN PRAVICA

Posestno varstvo ščiti dejanska zunanja razmerja, ki so lahko skladna ali neskladna s pravnimi razmerji. Zaradi
preprečevanja samovolje je v posestnih sporih izključeno obravnavanje pravice.
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji na:
(1) zadnje stanje posesti, in
(2) nastalo motenje.
Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.
Tudi nepošteni posestnik, ki pridobi posest s silo, na skrivaj ali zlorabo zaupanja (vi, clam, precario), ima pravico
do posestnega varstva. Te pravice nima proti osebi, od katere nepošteno pridobi posest, če ta izvršuje samopomoč –
ugovor nepoštene posesti (exceptio vitiosae possessionis). Posestnik ima pravico do samopomoči proti vsakomur,
ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame.
Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

5.3 NAČELA POSTOPKA

● načelo pospešitve postopka – pri določanju rokov in narokov v pravdah zaradi motenja posesti mora
sodišče paziti, da je treba zadevo glede na naravo posameznega primera hitro rešiti.
○ rok za pritožbo je 8 dni (sicer 15 dni),
○ rok za odgovor na tožbo je 8 dni (sicer 30 dni).
● omejitev razpravnega načela – obravnavanje se omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega
posestnega stanja in nastalega motenja.
Kljub omejitvam je seveda možna ustavna pritožba.

5.4 DRUGA PRAVILA POSTOPKA V PRAVDAH ZARADI MOTENJA POSESTI

5.4.1 ZAČASNE ODREDBE

Sodišče lahko med postopkom le na predlog strank izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku,
da:
● se odvrne preteča nevarnost; ali
● prepreči nasilje; ali
● odvrne nenadomestljiva škoda.

5.4.2 KONČNI SKLEP KOT OBLIKA ODLOČBE

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku s končnim sklepom. Izrek končnega sklepa sestavljajo:
113
(1) ugotovitveni del, v katerem sodišče ugotovi, da je toženec motil tožnika v njegovi mirni posesti;
(2) opustitveni izrek, da je toženec dolžan opustiti motitvena dejanja;
(3) restitucijski izrek, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje;
(4) prepovedni izrek, ki tožencu prepoveduje bodoča motitvena dejanja.

5.4.3 ROKI V POSTOPKU ZARADI MOTENJA POSESTI

Sodno varstvo pred motenjem / odvzemom posesti je možno zahtevati:
● v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca; in
● v objektivnem roku najpozneje 1 leto od dneva, ko je motenje nastalo.
Paricijski rok za izpolnitev obveznosti toženca določi sodišče glede na okoliščine posameznega primera.
Rok za odgovor na tožbo je 8 dni.
Rok za pritožbo je 8 dni.
Nesuspenzivnost pritožbe – iz tehtnih razlogov lahko sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve.
Zoper končni sklep v pravdah zaradi motenja posesti ni dovoljena revizija.
Rok za izvršbo končnega sklepa je 30 dni. Izvršbo mora zahtevati tožnik, ki po preteku 30 dni izgubi to pravico.
Obnova postopka je dovoljena le zaradi 2 razlogov:
(1) kršitev kontradiktornosti postopka, ker stranki z nezakonitim ravnanjem, zlasti opustitvijo vročitve, ni bila
dana možnost obravnavanja pred sodiščem; in
(2) kršitev procesnih predpostavk glede na stranko = kršitev sposobnosti biti stranka, kršitev procesne
sposobnosti in kršitev pravil o pravilnem zastopanju.
Rok za obnovo je 30 dni od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti.

6 POSTOPEK V GOSPODARSKIH SPORIH

6.1 POJEM GOSPODARSKEGA SPORA

(1) Gospodarski spor po subjektivem kriteriju je spor, v katerem nastopajo kot stranke gospodarski subjekti –
po ZPP so takšni spori:
1) spori, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali lokalna skupnost;
2) spori med podjetniki posamezniki glede njihove pridobitne dejavnosti ter spori med podjetniki
posamezniki in gospodarskimi družbami, zavodi, zadrugami, državo ali lokalnimi skupnostmi.
Spori med temi osebami niso gospodarski, če gre za naslednje spore:
○ spori glede stvarnih pravic na (ne)premičninah; in
○ spori zaradi motenja posesti.
Gospodarski spori po subjektivnem kriteriju so tudi:
3) statusni gospodarski spori:
• spori med družbami, družbeniki in člani upravljalnih organov družb, v katerih je treba uporabiti pravo
gospodarskih družb;
• spori med ustanovitelji zavodov glede ustanovitev, statusnih spremeb in likvidacij zavodov;
• spori med zadrugami, zadružniki in člani upravljalnih organov družb, v katerih je treba uporabiti zadružno
pravo.
4) spori med temi osebami ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, ki nastopajo v pravdi
kot stranke na podlagi posebnega zakona.
(2) Gospodarski spor po objektivnem kriteriju je spor, ki se odvija glede gospodarskih poslov, ne glede na to,
kdo so stranke – po ZPP so takšni spori:

114
1) – spori glede ladij in pomorske plovbe,
– spori, za katere velja plovbno pravo = plovbni spori, razen sporov o prevozu potnikov.
2) spori glede vpisov v sodni register;
3) spori iz koncesijskih pogodb;
4) spori glede gospodarskih arbitraž:
• spori zaradi razveljavitve pogodbe o arbitraži, in
• spori zaradi razveljavitve arbitražne odločbe.
5) spori glede industrijske lastnine in varstva konkurence (varstvo ter uporaba izumov in znakov razlikovanja,
pravica do uporabe firme, spori glede varstva konkurence):
6) spori glede stečajnega postopka.
Kdaj je spor gospodarski, če gre za sosporništvo? Če gre za materialno sosporništvo (sosporniki so glede na sporni
predmet v pravni skupnosti, njihove pravice in obveznosti se opirajo na isto pravno podlago, gre za solidarne
terjatve ali solidarne obveznosti), je spor gospodarski, če je vsaj en sospornik gospodarska družba, zavod, zadruga,
država, lokalna skupnost ali podjetnik posameznik pri opravljanju pridobitne dejavnosti.

6.2 NAČELA POSTOPKA

● načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka – pomembna je hitrost reševanja sporov;
● omejitev obligatornosti glavne obravnave – predsednik senata lahko brez naroka izda odločbo, ko po
prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo
odločbo;
● načelo pismenosti – stranke ne morejo dajati zunaj naroka ustnih izjav na zapisnik;

6.3 DRUGA PRAVILA V GOSPODARSKIH SPORIH

6.3.1 POSEBNA IZBIRNA KRAJEVNA PRISTOJNOST

Poleg sodišča splošne pristojnosti je pristojno tudi sodišče kraja, kjer bi moral toženec po sporazumu strank
izpolniti pogodbo (forum solutionis), če gre za:
● spor o ugotovitvi (ne)obstoja pogodbe; ali
● spor za izpolnitev ali razvezo pogodbe; ali
● odškodninski spor zaradi neizpolnitve pogodbe.

6.3.2 SESTAVA SODIŠČA

V gospodarskih sporih sodi sodnik posameznik, razen v sporih glede industrijske lastnine (varstvo ter uporaba
izumov in znakov razlikovanja, pravica do uporabe firme) in sporih glede varstva konkurence.

6.3.3 PRIPRAVE NA GLAVNO OBRAVNAVO

V nujnih primerih lahko sodišče takoj po predhodnem preizkusu tožbe razpiše glavno obravnavo. Narok lahko
naroči po telefonu, brzojavno ali z uporabo telekomunikacijskih storitev.

6.3.4 GLAVNA OBRAVNAVA

Sodišče lahko brez naroka izda odločbo, če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno
dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

6.3.5 POSKUS PORAVNAVE

Stranki lahko sporazumno predlagata preložitev naroka, da poskusita skleniti poravnavo.
115
6.3.6 MIROVANJE POSTOPKA IN FIKCIJA UMIKA
V gospodarskih sporih ni mirovanja postopka.
Fikcija umika – če obe stranki izostaneta z 2 zaporednih narokov, se šteje, da je tožnik tožbo umaknil.

6.3.7 POSEBNOSTI PRI IZDAJI PLAČILNEGA NALOGA

Verodostoje listine v gospodarskih sporih ni treba preložiti v izvirniku ali overjenem prepisu. Zadošča overovitev
pristojnega organa pravne osebe.
V gospodarskih sporih ni možno izdati nedokumentiranega plačilnega naloga.

6.3.8 ROKI
● odgovor na tožbo = 15 dni (30 dni v rednem postopku);
● predlog za vrnitev v prejšnje stanje = objektivni rok 30 dni (redno 3 mesece);
● napoved pritožbe = 8 dni;
● pritožba = 8 dni;
● odgovor na pritožbo = 3 dni,
● paricijski rok za prostovoljno izvršitev dajatve = 8 dni za denarne dajatve (za nedenarne dajatve lahko
sodišče določi daljši rok).

6.3.9 DOPUSTNOST REVIZIJE

Revizija v gospodarskih sporih je dopustna le, če vrednost spornega predmeta presega 200.000 EUR. To ne velja za
spore glede industrijske lastnine in varstva konkurence, v katerih je uveljavljen vsebinski kriterij dopustnosti
revizije (competentia rationae causae).

6.3.10 GOSPODARSKI SPORI MAJHNE VREDNOS TI, NAPOVED PRITOŽBE

Gospodarski spori majhne vrednosti so:
(1) spori, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 4.000 EUR;
(2) spori, v katerih vrednost nadomestne izpolnitve (facultas alternativa) ne presega 4.000 EUR;
(3) spori, v katerih v tožbi navedena vrednost premične stvari ne presega 4.000 EUR.
V teh sporih se izda posebna sodba, ki se imenuje sodba s skrajšano obrazložitvijo. Takšna sodba v obrazložitvi
obsega le:
● navedbo tožbenih zahtevkov, in
● navedbo dejstev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke,
Pravni pouk v sodbi s skrajšano obrazložitvijo obsega:
● pouk o pravici do pritožbe, in
● navedbo pravice do polne obrazložitve – sodišče bo izdelalo daljšo obrazložitev, če stranka napove
pritožbo.
Stranka mora pritožbo napovedati v 8 dneh.
Zoper sodbo se lahko pritoži le stranka, ki je napovedala pritožbo.
Fikcija umika napovedi pritožbe – šteje se, da je stranka umaknila napoved pritožbe, če niti po sodnem opominu ni
plačala sodne takse za pritožbo.

116