Most na Soči -

biser na hišnem pragu

Za dražit prijatelje…
Miljko

miljko.lesjak@gmail.com
Kovačeva kobila je vedno bosa. Tako vsaj pravijo. Bo kar držalo.
Včasih moraš po svetu. Le tako opaziš, da imaš pravi biser doma. Na hišnem pragu. Most na
Soči, …
… vas na sotočju dveh lepih in čistih rek: …
… bistre Idrijce in smaragdne Soče, …
… ki se jeseni odeneta v pravljične barve.
Vsega dobrega se lahko naveličaš, le pogleda na to čudovito barvo ne.
Jezero rado spreminja barvo. Enkrat je modro, …
… drugič, po slabem vremenu, kalno …
… a že naslednjič spet v svoji značilni smaragdni barvi.
V ogledalu se lahko občudujejo oblaki, ...
… drevesa, ...
… lahko pa samo race.
Le kavne mešanice nihče nima rad.
Kaj hitro se lahko razlije čez rob.
Lahko ga občuduješ ponoči, ko sveti polna luna …
… ali zjutraj, ko sonce vzhaja.
Spomladi, ko vse zeleni, …
… ali jeseni, ko zaživijo barve.
Poleti, ko obala zacveti ...
… ali pozimi, ko zapade sneg.
Pogled ti lahko uide navzgor, …
… ali pa navzdol.
Lahko si ga ogledaš tudi iz druge strani .
Le da moraš tja s čolnom.
Lahko občuduješ cestne, …
… ali železniške mostove, …
… slapove, …
… ali pa vlak.
Ribe …
… ali ptice. Le ozreti se moraš okoli sebe.
Če si pozoren, lahko doživiš marsikaj: Hitro ljubezen, …
… prepir iz mehiških TV nadaljevank, …
… ali pa romantično ljubezen ...
… v stilu Titanika.
Nekateri tu začnejo svojo (Kosmačevo učno) pot, …
… drugi ugledajo (energijsko) luč, …
… nekaterim se pot tukaj za vedno konča.
Ni kaj. Mostarji smo srečni ljudje. Saj živimo pod dvojno mavrico.
Ta pa prinaša srečo, mar ne?