Pravna praksa, št.

38/2008
Ustavno pravo

Memorandum o ustavnopravni politiki – izbor izhodišč

Andraž Teršek,
dr. pravnih znanosti,
znanstveni sodelavec na UP PINT
sourednik Revusa – revije za evropsko ustavnost

S tem memorandumom želim nadaljevati ali vnovič poudariti nekatera moja že objavljena
razmišljanja o ustavni kakovosti slovenske demokracije in pravne države. Besedilo objavljam
- glede na trenutne okoliščine slovenskega ustavnega sodstva in probleme ustavnosodnega
nadzora nad političnim procesom in pravnim redom,
- glede na nedavni govor predsednika Republike Slovenije o ustavnem sodstvu v slovenskem
parlamentu,
- in z ozirom na ugotovljivo dejstvo, da obstajajo različni politični in strokovni pogledi na
obravnavano problematiko, tudi različni možni pristopi k njenemu reševanju.

Reforma pravnega študija

1. Pozitivnih sprememb v smeri večje ustavne kakovosti političnega sistema in pravnega reda
ne moremo pričakovati brez nekaterih znatnih reformnih posegov v organizacijo in vsebino
pravnega študija.

2. Ustavnopravni vidiki bi morali biti sestavni del študijskega načrta pri vseh relevantnih
pravnih predmetih. Tako z vidika določb Ustave in mednarodnopravnih dokumentov kot tudi
z vidika ustavnopravne teorije in ustavnosodne prakse.

3. Veljalo bi povečati število klasičnih ustavnopravnih predmetov, ki bi se od organizacijskih

vidikov državne oblasti usmerili k vsebinskim vprašanjem ustavne demokracije: ustavna
načela, ustavnopravne doktrine, ustavnosodna praksa, razlaga in uporaba temeljnih načel,
človekove pravice in svoboščine itd.

4. Poseben poudarek bi moral biti pri varstvu človekovih pravic in svoboščin. Posebej učenje
prava Sveta Evrope in pravotvorja ESČP bi veljalo izvajati v obliki obveznega predmeta v
sklopu vseh smeri študija v četrtem letniku in na podiplomskem študiju.

5. Veljalo bi organizirati redne seminarje, na katerih bi se kritično in analitično obravnavala

vprašanja in problemi z ustavnopravno naravo. Nekateri bi morali biti obvezni in za vse
študente, drugi prostovoljni, a z zagotovitvijo certifikatov in/ali kreditnih točk. Nekateri med
njimi bi bili lahko organizirani tudi za pravne praktike iz vrst sodnikov, tožilcev in
odvetnikov, prav posebej pa za pripadnike slovenske policije. Pripravljali in izvajali bi jih
lahko tudi mlajši fakultetni delavci ali zunanji pravni strokovnjaki.

6. Revije, ki obravnavajo predvsem ustavno pravo in človekove pravice, bi bile lahko sestavni
del študijske literature, na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Nekatere tematske
revijalne izdaje bi lahko izhajale kot rezultat uredniškega sodelovanja teh revij, občasno tudi z
upoštevanjem posebnih študijskih potreb in ciljev.

7. Mlajšim fakultetnim delavcem, ki običajno (pričakovano in upravičeno) namenjajo največ

1
pozornosti študiju sodobnih tokov in razvoja pravne znanosti, bi morali bolj omogočiti
pedagoško razširjanje pridobljenega znanja med študente v obliki predavanj in obveznih
seminarjev. Tudi s kombinacijo ustavnopravnih vidikov različnih študijskih predmetov ali z
njihovim enotnim izvajanjem v večjih ali manjših skupinah.

8. Letni seminarji in konference zunaj prostorov fakultete bi morali vsako leto ponuditi nove
teme ali nove vsebine o podobnih temah.

Praktično usposabljanje za delo v pravni praksi

1. V okviru pravnega študija bi morali znatno več pozornosti nameniti pravni praksi, zlasti
njenemu konstruktivnemu in kritičnemu soočanju s pravno teorijo. Posebej ustavnopravnim
analizam pravne prakse in dometu njene pravotvorne ustvarjalnosti.

2. Študij na pravni fakulteti bi moral študente najpozneje po koncu drugega letnika pripraviti
ali usposobiti za opravljanje enake ali vsaj podobne prakse, kakršno zdaj na sodiščih
opravljajo pripravniki kot pogoj za pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Sistem bi moral
biti urejen tako, da bi med študijem večina študentov že opravila praktično usposabljanje kot
pogoj za pristop k pravniškemu državnemu izpitu (kot npr. branje spisov, priprava in obdelava
spisov, pisanje sodbe, navzočnost na obravnavah sodišč, zaslišanjih ipd.). V določenem
obsegu bi veljalo v to usposabljanje vključiti tudi Ustavno sodišče.

3. Fakultete bi morale v svoje programe vključiti posebne vidike teoretičnega in praktičnega

usposabljanja študentov prav z jasnim namenom, da bodo po pridobljeni diplomi sposobni
reševati kakršnakoli ustavnopravna vprašanja, bodisi kot sodniki bodisi kot njihovi pomočniki
ali svetovalci.

Ustava v okviru rednega sojenja

1. Ustava, ustavnosodna praksa in ustavnopravna teorija bi morali biti sestavni del rednih
sodnih postopkov.

2. Stranke sodnih postopkov, predvsem pa njihovi pravni zastopniki, bi se morali truditi za

pronicljivo odpiranje ustavnopravnih vprašanj na vseh ravneh rednega sojenja.

3. Mlajše generacije ustavnih pravnikov in druge dobre poznavalce ustavnega prava bi bilo
treba angažirati kot posebne pomočnike, sodelavce ali svetovalce rednih sodišč, bodisi
individualno, npr. v povezavi s predsedniki sodišč ali kolegiji sodnikov, bodisi v smislu
organiziranih tri- do petčlanskih skupin za celotno redno sodstvo ali za posamezne oddelke
znotraj sodišč, vključno z Vrhovnim sodiščem.

4. Sodniki rednega sodstva bi se morali aktivno vključevati tudi v univerzalni diskurz o

ustavnopravnih vprašanjih skupaj s pravnimi teoretiki, drugimi pravnimi praktiki, navsezadnje
pa tudi s politiki in z vso zainteresirano javnostjo. Brez izpolnjenosti tega predpogoja ne gre
pričakovati prelivanja ustave na vse ravni pravnega sistema in njegove horizontalne
konstitucionalizacije.

5. Treba je krepiti zavest o tem, da sodnik Ustavnega sodišča, ko ta prejme vlogo za

ustavnosodno presojo in v njej ustavnopravno vprašanje, znatno lažje odloča, če so se do tega
vprašanja že strokovno opredelili akterji v okviru rednega sodnega postopka ali morebiti celo
ustavnopravna teorija. Ustavni sodnik potem lažje sprejme bolšjo odločitev, saj se njegovo
delo odvija kot stalni in neposredni pravni diskurz. Tak proces sodnega odločanja vodi do

2
univerzalnega učenja in prerekanja v okviru ustavnega prava na vseh ravneh pravnega sistema
in uresničevanja prava, kar je bistveno za »razpravljujočo ustavno demokracijo«. Seveda pa
gre v tem oziru tudi od ustavnih sodnikov in njihovih svetovalcev pričakovati udejanjanje
moči strokovno prepričljivega argumenta ter primerno pozornost domačim znanstvenim in
strokovnim stvaritvam na področju ustavnega prava in človekovih pravic.

6. Navsezadnje pa šele obstoj takih okoliščin omogoča verodostojno in legitimno diskrecijsko

odločanje Ustavnega sodišča o tem, katere zadeve bo sploh sprejelo v obravnavo. Bistveno
drugače je namreč, če nekatera ustavnopravna vprašanja sploh ne dobijo vsebinskega
odgovora v okviru sodstva, kot pa če le nekatera ustavnopravna vprašanja ne dobijo še
ustavnosodnega epiloga!

Parlament

1. V zakonodajnem organu bi veljalo oblikovati posebne delovne skupine ustavnopravnih

strokovnjakov, ki bi delovali z namenom pristnega strokovnega usmerjanja zakonodajnih
služb in parlamenta pri pripravi zakonskih in drugih pravnih aktov ter v smeri preprečevanja
obremenjenosti teh aktov s protiustavnostmi. Veljalo bi tudi zagotovitvi mehanizme za
učinkovitost dela takih skupin (ali večje, pluralne skupine).

2. Poslance bi bilo treba navdušiti za idejo, da bi po nastopu mandata opravili obvezno

usposabljanje s področja prava in ustavnega prava. Ne le formalno in navidezno, ampak
kakovostno v smislu vsebine.

3. Ustavnopravne razprave, na katerih bi sodelovali predvsem tisti pravniki, ki se kakovostno

in obsežno ukvarjajo z ustavnim pravom, bi bile lahko del aktivnosti parlamenta, organizirane
npr. vsaj dvakrat letno.

4. Tudi v drugih državnih institucijah, ki se neposredno (formalno ali neformalno) ukvarjajo z

ustavnostjo in človekovimi pravicami bi morali delovati najboljši poznavalci te materije.

Predsednik republike

1. Še enkrat bi bilo treba soočiti mnenja in premisliti o izrecnem priznanju ustavnega veta
predsedniku republike. Taka rešitev se zdi primerna tudi glede na model ustavne demokracije,
kot naj bi bil uveljavljen v Republiki Sloveniji.

2. Predsednik republike naj bi s svojim moralnim, političnim in strokovnim pokroviteljstvom

ter s svojo kritično pozornostjo trajno skrbel za varstvo in dvig pravne ter politične kulture, ko
gre za ustavnost, demokratičnost in človekove pravice, seveda nadstrankarsko. To bi lahko
počel s prirejanjem konferenc, rednimi stiki z najaktivnejšimi in najboljšimi poznavalci
ustavnega prava, s pokroviteljstvom publikacij (knjig, zbornikov in revij), ki obravnavajo
ustavno pravo in človekove pravice in z drugimi vrstami institucionalne pozornosti, ki
opogumljajo in motivirajo posameznike za kakovostno delo na področju ustavnosti,
demokracije in človekovih pravic.

Ustavno sodišče

1. Ustavno sodišče naj sestavljajo prepričljivo najboljši ustavnopravni strokovnjaki.

2. Treba je razširjati zavest, da se ustavno sodstvo po naravi in značilnostih pomembno ter

odločilno razlikuje od rednega sodstva.

3
3. Problema preobremenjenosti Ustavnega sodišča ni mogoče učinkovito reševati npr. že z
izvzetjem odločanja o podzakonskih aktih, prekrških ali sporih o pristojnosti iz delokroga
Ustavnega sodišča.

4. Hkrati tudi ne gre tega problema reševati z ustavnim, zakonskim ali notranje
organizacijskim oteževanjem dostopa do Ustavnega sodišča. V sistemu, kjer se dejansko samo
Ustavno sodišče resno ukvarja z ustavnostjo, si sistema diskrecije Ustavnega sodišča pri izbiri
zadev, o katerih bo odločalo, ne gre privoščiti. Tveganje je preveliko, stopnjevanje problema
ustavne kakovosti zavezujočih političnih, upravnih in sodnih odločitev pa zelo verjetno.
Problem ustavne kakovosti slovenskega pravnega reda ne gre stopnjevati s povečevanjem
obsega ustavnopravnih vprašanj, ki ne bodo dobila ustavnosodnega epiloga ali ki sploh ne
bodo dobila ustavnopravnega odgovora. Ob tem pa ne gre spregledati, da v Sloveniji niso
problem le težka ustavnopravna vprašanja in različna stališča do teh vprašanj. Prepogosto so
problem, nasprotno in osupljivo, lažja in občasno celo banalna ustavnopravna vprašanja.

5. S problemom se gre spoprijeti pri pravnem študiju in pri institucionalnem, organizacijskem,

doktrinarnem in študijskem motiviranju rednega sodstva, da postane enakovreden in stalni
družabnik v univerzalnem ustavnopravnem diskurzu.

6. Ne gre tudi spregledati pomembnega dejstva, da so za ljudi prav problemi prekrškovnega

prava življenjsko najpomembnejši, ker se s temi vprašanji dnevno ali pogosto soočajo. Zato je
za ljudi zelo nevzpodbudno, če se bodo s temi vprašanji ukvarjali le še organi in institucije, ki
bodisi ustavnopravnim vprašanjem strokovno niso kos ali pa ki dejansko pomenijo sistemski
alibi in institucionalno potuho apetitom države po inkasantskem polnjenju državnega
proračuna s pomočjo prekrškovnega prava in politike. Tipičen in očiten primer te vrste sta
prometna politika in zakonodaja.

7. Veljalo bi še enkrat premisliti tudi o sprejemu zakonske ureditve, po kateri bi lahko imel
vsak sodnik dva osebna strokovna svetovalca. Ta naj bi imela preverjeno drugačne strokovne
poglede na pomembna ustavnopravna vprašanja, kar bi sodniku zagotavljalo ustrezen
strokovni diskurz še pred soočenjem s kolegi na plenarni seji.

8. Mandat ustavnih sodnikov je prekratek, ker je Slovenija premajhna država in težko

zagotovi dovolj ustavnopravnih strokovnjakov v kratkih časovnih obdobjih. Že pred leti bi
bilo treba določiti čas trajanja mandata ustavnih sodnikov 12 ali 15 let.

Sklep

Prve korake bi lahko storili v naslednjih smereh:

– reforme (a drugačne od bolonjske, predvsem vsebinske) pravnega študija in zagotovitve
večje vloge ustavnega prava;
– reforme praktičnega usposabljanja kot pogoja za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, z
ustavnopravnimi elementi in analitično-problemskim usposabljanjem;
– skrbi za primerne institucionalne okoliščine za ustavnopravno raziskovanje, študij in
publiciranje;
– iskanja najrazličnejših in učinkovitih poti za večji pomen Ustave in ustavnosti v okviru
rednega sodstva;
– zagotovitve znatno večjega stika med teorijo in prakso;
– angažiranja najboljših poznavalcev ustavnega prava za sodelovanje v procesih določanja;
– motiviranja in usposabljanje pravnih zastopnikov (predvsem odvetnikov) za prepoznavanje
ustavnopravnih problemov in naslavljanje sodnikov z ustavnopravnimi stališči;

4
– zagotovitve primerne in ustavno sprejemljive plačne politike v okviru sodne veje oblasti.