Evropska pravna fakulteta

Nejc Halzer (93150157)

nejc.h@outlook.com
Spornost instrukcijske maksime v kazenskem postopku
Morda se zdi nehvaleno pisati o pravnem pojmu, v zvezi s katerim je bilo prelitega e obilo rnila in
katerega polemike ter smotrnost so e vedno (in e dolgo bodo) del debat pravnih teoretikov in
praktikov, ki v izkunjah, golem pravnem znanju pa tudi v logini interpretaciji pravnih aktov
presegajo ne le laino mnenje, temve tudi mnenje pravnega tudenta. Pa vendar; je vkljuitev
instrukcijske maksime v postopek, igar namen je jasna dvopolna loitev strank, ki so na koncu
podvrene sodbi nevtralne avtoritete, sploh smotrna? Se jo da izvajati na nain, da slednja ne posee v
naela na katerih je postopek definiran? Lahko z analizo kazensko procesnega zakonika, sodb in
loenih mnenj izluimo vmesno pot, ki bi bila manj sporna, bolj splono legitimna in nenazadnje
pravina? Prav v imenu slednje, pravni sistemi maksimo tudi vkljuujejo v pravne zakonike. e samo
ime pravne znanosti namre jasno izraa tenjo po idealu legalnega, visoki moralni noti in
koncipiranju nedvoumnih pravnih norm, kar se ne izraa le v kazenskem postopku, temve na vseh
podrojih prava.
eprav v Sloveniji ustava postulira meani kazenski postopek, torej obtoni postopek s prvinami
inkvizicijskega postopka (med katerimi je ravno sporno naelo iskanja materialne resnice), je kljuna
prav opredelitev akuzatornega postopka. Njegovo bistvo je v principu reevanja spora med dvema
strankama o katerem odloa nepristransko in pasivno sodie. Obe stranki, tako toilec (actor) kot
obtoenec (reus), sta v postopku povsem enakopravni, neodvisni, pri emer je dokazno breme na strani
toilca, ki izvaja dokaze in mora resninost zatrjevanih dejstev dokazati onkraj razumnega dvoma.
Prav veja skrb za varstvo osebnih pravic strank v postopku (obdolenev poloaj je namre, v
nasprotju z inkvizicijskim postopkom, precej ugodneji) je eden izmed glavnih razlogov za strogo
loitev procesnih funkcij, vkljuitev naela kontradiktornosti in presumpcije nedolnosti obdolenega,
dokler mu ni dokazana krivda onkraj razumnega dvoma.
Razpravljanje o bistvenih sestavinah zakona in s tem tudi slovenskega kazenskega postopka, kakor
seveda tudi o raznoterih bagatelah, kaj hitro privede do vpraanja o ustreznosti vkljuitve instrukcijske
maksime v adversarni postopek. Slednji je sorazmerno naelo iskanja materialne resnice, ki opredeli
dolnost sodia in dravnih organov, ki so vpleteni v kazenski postopek, da po resnici in popolnoma
ugotovijo dejstva (tako obremenilna kot olajevalna za obdolenca), pomembna za izdajo legitimne
konne sodne odlobe. V skladu z naelom, inkvizicijska maksima nalaga sodiu, da zbere in izvede
dokaze, ki so kljunega pomena za razsodbo, a jih ni predlagala nobena od strank. Takna instrukcija
sodia tako neposredno posee v loenost procesnih funkcij, v skrajni meri posee tudi v pravico do
potenega sojenja, s samo aktivacijo pa sodie izgubi vlogo nevtralnega pasivnega opazovalca, ki je v
sami naravi adversarnega postopka. Na kocko se postavi tudi objektivnost sodia, saj to pokae
doloeno mero iniciative, manko katere lahko indicira interes za tono doloen izid postopka.
Kakopak se lahko zagovorniki maksime sklicujejo na viji ideal, tenjo po iskanju absolutne resnice,
odgovornost sodia, da to odloi po resnici in si za samo konno odloitev tudi priskrbi vsa sredstva
(tako v korist kot v breme obtoenca), da bo konna odloitev jasna, racionalna in predvsem dobro
argumentirana. Pa vendar velja omeniti dvom. Kaj sploh je absolutna, oziroma materialna resnica in
ali jo je mo zasledovati v kazenskem postopku? e sodie je primarno vezano na obtoni predlog
toilca, opis dejanja kot je opisano v obtonici, vse okoliine kaznivega dejanja in nenazadnje tudi
opredelitev kritve in z njo povezane sankcije. Po principu tako sodie ni zavezano ugotavljanju
absolutne resnice, temve zgolj resnice po obtonem predlogu, se pravi relativne resnice. Posledino je
sodie zavezano iskanju ve dokazov, ki kaejo v isto smer, da lahko v konni fazi izmed ve
relativnih resnic izbere najbolj verjetno in se karseda priblia objektivnosti. e naelo materialne
resnice tako ne pomeni ni drugega kot iskanje najbolj objektivne, najbolj mone resnice.

Kazensko procesno pravo

Evropska pravna fakulteta

Osebno se mi maksima zdi problematina, ker erodira obstoje kazenski postopek, ki v principu
deluje; vse tiste postopkovne hibe, ki se izloijo skozi prakso pa so posledica drugih dejavnikov, vsled
katerih se sodie ne bi smelo kontaminirati in odstopiti od vloge neodvisnega razsodnika. Vsak tak
odstop namre mee dvom na konno sodno odlobo, predvsem na sodnikovo neodvisnost ter
legitimnost izreka, emur ne pomaga (sploh v bolj javno izpostavljenih postopkih) nobena, e tako
visoka raven argumentacije. Skupek vsega je e vedno dejstvo, da kazenski postopek temelji na
tristranskem pravnem razmerju med toilcem, sodiem in obdolencem (zato so v obliki trikotnika
zgrajene tudi nekatere sodne dvorane), rezultat tega pa je ravno adversarni postopek. Menim, da je
naloga pravnika primarno razmiljati kar najblije idealu, kar najblije absolutni resninosti, saj lahko
le ta potencira, da bo nazadnje relativen pribliek kvaliteten in ne le zadosten. Z morebitnimi ukrepi bi
jurisprudenca morala stremeti k krepitvi sistema in ne toliko alternativam, e ta sistem odpove. e vse
skupaj koncipiramo in prenesemo na metaforino raven; trikotna dvorana (oziroma, e hoemo, hia)
lahko stoji na treh temeljih, a morajo biti ti zadosti moni, da se celotna zgradba ne podre. e se eden
izmed temeljev zamaje, ne pomaga, da ga podpremo z drugim temeljem, ker bi se v tem primeru
poruila celotna zgradba. Na ta nain se, skozi celoten adversarni postopek, izraata naeli
neodvisnosti in kontradiktornosti. Tudi ponovno razdeljevanje sistema oroij ni reitev; le krepitev
temeljev, ki bi omogoali neoviran potek kazenskega postopka, lahko prinese najbliji pribliek
pravinosti. Tudi ta je lahko v kazenskem postopku, kjer je sodnik ultimativni razsodnik, do doloene
mere vpraljiva.
e primarno je sodnika vloga nehvalena, saj je sodnik, etudi izobraen pravnik (zavezan potenemu
opravljanju svojega dela), e vedno zgolj lovek z lastno moralo in svojimi pogledi, ki jih podzavestno
ob sestavljanju sodbe teko povsem reducira. Naj se slii e tako absurdno, a tudi pravinost je lahko
relativna; pojmovanje pravinega se v skladu z vzgojo in s splono moralo, ki je vezana na obiaje
doloene skupine ljudi, razlikuje od drube do drube. Po reku ubi societas, ubi ius (kjer je druba,
tam je tudi pravo) pa slednje potemtakem vpliva tudi na delovanje posameznega pravnega sistema. A
tudi v posameznem sistemu je lahko ideal pravinega in legitimnega podvren razlinim
interpretacijam. Dejstva, ki so v drubi splono sprejeta kot pravilna in vsesplono v skladu z moralo,
vsak posameznik dojema in razlaga malce drugae, dosledno s svojim notranjim moralnim kompasom.
eprav nam je naelo pravinega dosledno podano e tako reko od rojstva, si skozi primarno pa
potem tudi sekundarno socializacijo pod vplivi vzgoje, okolja in drugih dejavnikov vsak izoblikuje
edinstven ideal pravinega, ki nas spremlja skozi celotno ivljenje. Tako je tudi sodnik v kazenskem
postopku podvren razlinim dejstvom, ki so pogosto predmet interpretacije in je zato dolan razkorak
med pisano besedo in konkretnim primerom karseda objektivno opredeliti. Ker so zakoni spisani
splono in abstraktno, je kljunega pomena, da sodnik interpretacijo zakonskih lenov poda v
kontekstu, jo dobro racionalizira in predvsem argumentira. Vseeno se pojavlja vpraanje, do kakne
mere je vsak sodnik neodvisen, oziroma kako uspeno izkljui vse zunanje in notranje dejavnike, ki
vplivajo na sodbo; predvsem podzavestno. Pritiski medijev v odmevnejih primerih, vnaprejnjo
poznavanje posameznih dejstev, izvedeni dokazi, ki se pozneje izkaejo za nezakonite; vse to lahko
posredno na podzavestni ravni vpliva na sodbo sodnika (t. i. psiholoka okuba sodnika). Prav zato je
treba vlogo sodia karseda distancirati od celotnega postopka, saj mono, aktivno sodie negativno
vpliva na uresnievanje procesnih jamstev. Potemtakem instrukcijska maksima, ki je manj
transparentna od sodne odlobe, manj podvrena pregledom in bistveno bolj vpletena v celoten
postopek, predstavlja e dodatno tveganje posega v pravico pravinega in nepristranskega sojenja.
Reitev se morda kae v veji aktivizaciji toilstva in obrambe napram sodiu in veanju pooblastil v
predkazenskem postopku, pri emer bi bilo nujno zagotoviti ustrezen nadzor, ki bi omogoal
kontinuiteto ideala enakosti oroij. Kljub sploni racionalizaciji bi namre popolna redukcija dela
preiskovalnega sodnika in prenos obveznosti na toilstvo ter policijo brez vzpostavitve ustreznih
mehanizmov obrambe za zbiranje dokazov, delovala kot kontrapunkt in bi v postopek vnesla le e
dodatno mero nesorazmerja in zapostavljenosti obrambe. Tu velja omeniti predvsem deprivilegirane
obdolence, ki bi ostali (ob popolni pasivnosti sodia in predpostavki, da si ne bi mogli zagotoviti
Kazensko procesno pravo

Evropska pravna fakulteta

pravnega zastopnika) popolnoma brez pravnih mehanizmov (oziroma jih zaradi nepoznavanja
podroja ne bi bili moni izvajati)1.
Druga monost bi bila rahla modifikacija postopka in uveljavitev instrukcijske maksime zgolj v korist
obdolenca, ki bi jo sodie odredilo subsidiarno le v posebnih, ustavno dopustnih okoliinah; e bi
bila obdolencu krena temeljna procesna jamstva, e bi katera od strank zlorabila procesne pravice ali
e katera od strank zaradi utemeljenih razlogov ne bi mogla uresnievati svojih pravic v postopku. A
tudi takna aktivizacija bi bila neenakopravna e po sami definiciji in bi e dodatno ruila nastala
neravnovesja v postopku2.
Problem doloanja pravinosti, sorazmernosti in nepristranskosti v kazenskem postopku predstavlja za
pravno znanost znaten problem. Ker lahko vsaka nearbitrarna odloitev obremeni udeleence pravnih
postopkov, je potrebno k spremembam pristopiti postopno, previdno in konsenzno. Noben element ni
namre slab sam po sebi; aktivnost sodia je navsezadnje e vedno v precejnjo prid obdolencu, saj
sodie izvaja tako garantno kot tudi zaitno funkcijo. Kljub temu bi morala vsaka evolucija sistema
stremeti k zaiti pravic strank postopka in racionalizaciji dela sodia. K temu bi morala spadati tudi
modifikacija instrukcijske maksime, ne toliko zaradi zaite pravic obdolenca in tonika, temve
predvsem za zaito sodnika pred kontaminacijo, da bi lahko slednji neobremenjeno podal karseda
objektivno in pravino sodbo. A najve lahko k zaiti pravic in interesov storimo ljudje sami; z
introspekcijo lastnih pravnih norm, prizadevanju k idealu dobre vere in potenja, v primeru morebitnih
sporov pa s stremenjem k konsenzualnemu reevanju sporov.

1 ZKP-1: e nekaj asa zgolj osnutek (http://pamfil.si/prispevek/24/)

2 Kazenski postopek, kakopak (http://kontekst.blogspot.si/2006/11/kazenskipostopek-kakopak_08.html)

Kazensko procesno pravo