SOKRATOV ZAGOVOR PRED SODIŠČEM (APOLOGIJA)

Ne delajte hrupa, Atenci, četudi se vam bo zdelo bahaško, kar bom povedal. Kajti zgodba, ki
jo bom povedal ni moja: pred vami se bom skliceval na govorca, ki je vreden zaupanja. Kot
pričo za svojo modrost, če to sploh je kakšna modrost, in za to, kaj je, vam bom namreč
navedel boga v Delfih. Hajrefonta seveda poznate. Bil je moj prijatelj od mladosti naprej in
tudi prijatelj mnogih od vas, saj je bil izgnan z vami vred in se je skupaj z vami vrnil. In veste,
kakšen je bil Hajrefont: kako silovit je bil v vsem, v kar se je zagnal. In tako se je nekoč
odpravil tudi v Delfe ter si je drznil vprašati orakelj… vprašal je torej, ali je kdo modrejši od
mene. In glej, Pitija mu je odgovorila, da ni modrejši nihče. Ko sem slišal za ta odgovor, sem
takole razmišljal: »Kaj neki hoče povedati bog in kakšno uganko zastavlja? Zavedam se, da
prav v nobenem smislu nisem moder. Kaj neki misli s tem, ko pravi, da sem najmodrejši?
Gotovo ne laže, saj bogu to ni dovoljeno.« Dolgo časa sem bil v zadregi, kaj neki govori, nato
pa sem se – sicer z veliko težavo – na naslednji način odpravil iskat smisel oraklja.

Šel sem k nekomu od tistih ljudi, ki veljajo za modre, da bi tu, če sploh kje, spodbil preročišče
in pojasnil oraklju: »Ta je modrejši od mene, ti pa si rekel, da sem modrejši jaz.« Skrbno sem
ga opazoval – ni mi treba izreči njegovega imena, bil pa je eden naših politikov – in ko sem
ga tako opazoval in se z njim pogovarjal, se mi je zgodilo naslednje: prišel sem do mnenja, da
se mož mnogim ljudem zdi moder, in najbolj sam sebi, da pa to ni. Nato sem mu skušal
pokazati, da misli, da je moder, da pa to ni. Zaradi tega sem se zameril njemu in tudi mnogim
drugim, ki so bili navzoči. Ko sem odhajal, sem pri sebi razmišljal: »Modrejši sem od tega
človeka. Videti je, da namreč noben od naju ne ve ničesar čudovito lepega; vendar pa on
misli, da nekaj ve, čeprav ne ve, jaz pa ničesar ne vem, a tega tudi ne mislim. Videti je torej,
da sem jaz za neki droben odtenek modrejši od njega, a vendar sem modrejši – prav zaradi
tega, ker ne mislim, da vem, česar ne vem.« in zato sem se odpravil k drugemu, ki je sodil
med ljudi, ki so veljali za še modrejše od prvega – in spet sem prišel do enakega mnenja.
Takoj sem se zameril tako temu kot mnogim drugim.

Za tem sem kar po vrsti hodil od človeka do človeka; občutil sem, z bolečino in strahom, da
so me začeli sovražiti; vendar pa se mi je zdelo nujno, da mi več kot vse drugo pomeni to, kar
izvira od boga: če sem skušal odkriti pomen oraklja, sem moral iti k vsem ljudem, za katere je
veljalo, da kaj vedo. In doživel sem naslednje: ko sem raziskoval v skladu z božjo voljo, so se
mi tisti, ki so uživali največji ugled, zdeli skoraj najbolj ubogi, drugi, ki so veljali za slabše v
razumnosti, pa so se izkazali za boljše. Moram vam predstaviti svoje tavanje, saj sem bil kot
nekdo, ki se trudi v nekakšnih mučnih podvigih, samo da bi ovrgel orakelj. Po politikih sem
se odpravil k pesnikom, ki pišejo tragedije in ditirambe, ter drugim, da bi tu sam sebe pri priči
razkrinkal kot nekoga, ki ve manj od njih. Med njihovimi pesnitvami sem torej izbral tiste, v
katerih so se po mojem mnenju najbolj potrudili in sem jih spraševal, kaj so hoteli povedati,
da bi se ob tem o njih kaj naučil. Sram me je sicer povedati vam po resnici, možje, vendar
vam moram: lahko bi rekel, da so skoraj vsi navzoči bolje govorili o pesnitvah, ki so jih oni
ustvarili. Tako sem v kratkem času tudi glede pesnikov spoznal, da niso z modrostjo ustvarjali
tega kar so ustvarjali, ampak z nekakšno naravno nadarjenostjo ali v navdihnjenju, kakor božji
vidci in vedeževalci: tudi ti namreč oznanjajo mnogo lepega, ne vedo pa, kaj govorijo. Zdelo
se mi je, da se nekaj podobnega dogaja tudi pesnikom, hkrati pa sem opazil, da so se imeli
zaradi svojega pesništva za najmodrejše med ljudmi celo v rečeh, v katerih to pač niso bili.
Tako sem tudi od tod odšel z mislijo, da pesnike prekašam v istem kot politike.

Končno sem šel še k rokodelcem. Sam pri sebi sem se namreč zavedal, da ne vem tako rekoč
ničesar, o njih pa sem vedel, da bom odkril, da vedo mnogo lepih reči. V tem se sicer nisem

1
motil: vedeli so, česar sam nisem vedel, in tako so bili od mene modrejši. Vendar pa, Atenci.
Zdelo se mi je, da imajo ti dobri rokodelci isto napako kot pesniki. Ker so dobro opravljali
svojo veščino, se je sleherni imel za najmodrejšega tudi v drugih, najpomembnejših rečeh, in
ta njihova zmota je zakrivala tisto njihovo modrost. Zato sem v obrambo oraklja samega sebe
vprašal, kaj imam raje: da ostanem, kakršen sem, torej ne moder z njihovo modrostjo, a tudi
ne neveden, z njihovo nevednostjo – ali pa da bi imel oboje, kar imajo oni. In odgovoril sem
sebi in oraklju, da je zame koristno, če sem, kakršen sem.

Atenci, zaradi tega raziskovanja so se vame usmerile mnoge nadvse hude in silovite
sovražnosti, ki so imele za posledico veliko obrekovanj – tudi to, da slovim kot modrec. Ko
namreč koga v čem spodbijem, navzoči poslušalci vsakokrat menijo, da sem v tem moder.
Vendar pa je očitno, možje, da je resnično moder le bog in da hoče s tem orakljem povedati
samo to, da je človeška modrost vredna le malo ali nič. In videti je, da je sicer imenoval tegale
Sokrata, a le zato, ker je uporabil moje ime za zgled, kot da bi rekel: »Najmodrejši med vami,
ljudje, je tisti, ki je kot Sokrat spoznal, da je v resnici glede modrosti ničvreden« To je torej
tisto, kar po božji volji iščem še zdaj, ko hodim okrog – in preiskujem tistega med meščani in
tujci, za katerega mislim, da je moder. In če se mi zazdi, da ni, pomagam bogu tako, da temu
človeku dokažem, da ni moder. Zaradi tega nujnega opravila nimam prostega časa, da bi se
omembe vredno posvečal političnim ali zasebnim opravkom: zaradi službe bogu sem skrajno
reven.

In še to: mladeniči, ki imajo največ prostega časa, sinovi najbogatejših očetov, se mi sami od
sebe pridružujejo, ker z užitkom poslušajo, kako preiskujem ljudi in me tudi sami večkrat
posnemajo ter skušajo nato sami preiskovati druge. Pri tem po mojem mnenju odkrijejo
mnogo ljudi, ki menijo, da nekaj vedo, a vedo le malo, ali nič, ti, ki jih mladeniči preiskujejo,
se seveda jezijo name, ne nanje in trdijo, da obstaja neki Sokrat, ki je izredno poguben in
kvari mladeniče. Če pa jih vprašamo, kaj vendar počne in kaj uči, ne morejo ničesar povedati,
ampak ne vedo nič. No, da se ne bi zdelo, da so v zadregi, govorijo to, kar imajo pripravljeno
zoper vse, ki filozofirajo, češ da uči »o resničnostih na nebu in pod zemljo«, da jih uči naj »ne
priznavajo bogov« in naj »šibkejši razlog delajo za močnejšega«. Nočejo pač povedati po
resnici, da so bili razkrinkani, kako se pretvarjajo, da vedo, a ne vedo ničesar. Ker pa so ti
ljudje po mojem mnenju častihlepni, nasilni in številni in o meni govorijo silovito ter
prepričljivo, so vam že davno tega napolnili ušesa s hudimi obrekovanji. Zato bi se v resnici
čudil, če bi mi v tako kratkem času iz vaših duš uspelo iztrgati to obrekovanje, ki je dobilo
takšne razsežnosti.(20e-24b)

Tako sem postal zelo osovražen pri mnogih ljudeh. To je tisto, kar me bo pogubilo, če me
sploh kaj bo – obrekovanje in zavist množice. To je pokopalo že veliko dobrih mož in mislim,
da jih tudi še bo: nič izrednega ni v tem, da se to ne bo ustavilo pri meni. Morda bo kdo
vprašal: »Te ni sram, Sokrat, da si se ukvarjal s takšnim opravilom, zaradi katerega si zdaj v
smrtni nevarnosti?« Temu bi po pravici odgovoril takole: »Nimaš prav, človek, če misliš, da
sme mož, ki je vsaj malo koristen, pretehtavati možnost življenja ali smrti. Ko deluje, mora
gledati edino na to, ali dela pravične ali krivične stvari in ali so njegova dela značilna za
dobrega ali slabega človeka.

V resnici je s tem tako, Atenci: kamor se človek postavi, ker misli, da je tako najbolje, ali
kamor ga postavi njegov vladar, tam mora po mojem mnenju vztrajati tudi v nevarnostih, ne
da bi se oziral na smrt ali na karkoli drugega, bolj kot na sramoto, zatorej bi storil nekaj
strašnega, če sem tedaj, ko so mi poveljniki, ki ste jih vi izbrali za predstojnike, odredili
položaj na bojiščih pri Potejdaji, Amfipoli in Delionu bolj od vseh vztrajal in se izpostavljal

2
smrtni nevarnosti, tedaj pa ko je ukazoval bog, naj živim v filozofiranju in preiskovanju
samega sebe in drugih, bi se ustrašil smrti ali kakršnekoli druge zadeve in zapustil bojno
vrsto! To bi bilo strašno in tedaj bi me res po pravici privedli na sodišče z obtožbo, da ne
priznavam obstoja bogov, ker se iz strahu pred smrtjo ne pokoravam oraklju – in da sem po
svojem mnenju moder, čeprav to nisem. Strah pred smrtjo, možje, namreč ni nič drugega kot
mnenje, da si moder, čeprav nisi; le mnenje je, da veš, česar ne veš. O smrti nihče ne ve, ali ni
morda za človeka največje dobro, bojijo pa se je, kot da bi dobro vedeli, da je največje zlo.
Kako da to ni sramotna nevednost, ki misli, da ve, česar ne ve?! Možje, s tem in v tem se
morda razlikujem od ljudske množice – in če bi že rekel, da sem v kakšni stvari modrejši od
koga, bi bilo v tem, da sicer ne vem dovolj o stvareh v Hadu, a tudi mislim, da tega ne vem.
Za to, da delaš krivico in si nepokoren boljšemu, bodisi bogu, bodisi človeku – za to pa vem,
da je slabo in sramotno. Zato se stvari, o katerih ne vem, ali niso dobre, nikoli ne bom bal prej
in se jim ne bom prej izogibal kot slabim stvarem, o katerih vem, da so slabe. Recimo, na
primer, da bi me vi danes hoteli oprostiti, ne da bi se dali prepričati mojim tožnikom, ki so
rekli, da mi sploh ne bi bilo treba priti sem, da pa je, če sem že prišel, nemogoče, da me ne bi
usmrtili, saj – kot vam pravijo – »če se bo tale uspel izmakniti, se bodo že vaši sinovi
ukvarjali s tem, kar uči Sokrat, in se bodo vsi povsem pokvarili«. Recimo, da bi mi vi nato
rekli: »Sokrat, zdaj ne bomo poslušali tvojih tožnikov, ampak te oprostimo, toda pod
pogojem, da ne boš še naprej prebijal časa v tem raziskovanju in ne boš filozofiral, če pa te še
kdaj zasačimo, da boš to delal, boš umrl!« Če bi me, kot sem dejal, oprostili pod temi pogoji,
bi vam odgovoril: »Zahvaljujem se vam, Atenci, in rad vas imam, toda raje bom poslušen
bogu kot vam – in dokler bom dihal in bom za to sposoben, ne bom nehal filozofirati in vas
opominjati ter opozarjati vsakogar, ki ga bom srečal, in govoriti, kot sem navajen: »Najboljši
med možmi, prebivalec Aten si, najpomembnejšega, po modrosti in moči najslavnejšega
polisa, pa te ni sram, da se ukvarjaš le s tem, kako bi si pridobil čim več premoženja, slave in
časti, za razumnost, resnico in za to, da bi imel čim boljšo dušo, pa si ne prizadevaš in za to ne
skrbiš?« In če bo kdo med vami temu ugovarjal in zatrjeval, da si prizadeva za to, se ne bom
takoj poslovil od njega niti ne bom odšel, ampak ga bom spraševal, preiskoval in skušal
spodbiti. In če se mi ne bo zdelo, da poseduje krepost, ampak da to le zatrjuje, mu bom očital,
da najbolj zanemarja to, kar je vredno največ, bolj pa ceni, kar je manj pomembno. Tako bom
ravnal z vsakim, ki ga bom srečal, z mlajšim in starejšim, tujcem in meščanom – da, še bolj z
vami, meščani, kolikor ste mi bližji po rodu. Kajti to mi veleva bog, dobro se zavedajte tega!
mislim, da vam v polisu ni bilo še nikoli naklonjeno večje dobro od te moje službe bogu.
Tedaj, ko hodim okrog, namreč ne delam ničesar drugega kot to, da vas neprestano
spodbujam, mlajše in starejše, da si ne prizadevajte naprej in tako vneto za telesa in
premoženje, temveč za to, da bi bila vaša duša čim boljša; govorim vam, da se krepost ne
poraja iz premoženja, temveč da se ljudem iz kreposti poraja premoženje in vse druge
dobrine, v zasebnem in javnem življenju.« Če torej s temi besedami kvarim mladeniče, potem
so te škodljive, če pa kdo trdi, da govorim kaj drugega kot to, govori nesmisel. Z ozirom na to
naj rečem, Atenci: »Če moje tožnike poslušate ali ne, če me oprostite ali ne, ne bom začel
delati ničesar drugega, čeprav bi moral večkrat umreti!«

Dobro se zavedajte, Atenci: če me usmrtite in sem res takšen, kot govorim, meni ne boste bolj
škodovali kot sebi. Meni ne morejo moji tožniki prav nič škodovati: tega pač ne morejo, kajti
ni v skladu z božansko pravico, da bi slabši človek škodoval boljšemu. Moj tožnik me morda
lahko usmrti, izžene, ali mi odvzame državljanske časti; on sam in še kdo drug bržkone misli,
da je to velika nesreča, jaz pa ne mislim tako. Meni se bolj zdi, da je velika nesreča to, kar ta
mož dela zdaj, ko skuša nekoga umoriti po krivici. Zato, Atenci, zdaj še zdaleč ne zagovarjam
sebe, kot bi lahko kdo mislil, ampak zagovarjam vas, da ne bi, če bi me obsodili, naredili
kakšne napake glede tega, kar vam je podaril bog. Kajti če me usmrtite, ne boste zlahka našli

3
drugega, ki bi bil takšen in bi ga bog dodelil polisu kot – preprosto, čeprav precej smešno
rečeno – velikemu in plemenitemu konju, ki pa je zaradi velikosti precej len in mu je potreben
neki obad, da ga zbuja. Meni se zdi, da me je bog takšnega dodelil polisu: kot nekoga, ki vas
nenehoma zbuja, prepričuje in graja, ko ves dan in vsepovsod sedi ob vsakem od vas.

Možje, kot rečeno, takšnega, kot sem jaz, ne boste lahko našli. Če me boste poslušali, mi
boste prizanesli. Verjetno pa boste, kot so zaspani ljudje, ko jih zbujajo, jezni, poslušali moje
tožnike, udarili po meni in me zlahka ubili, nato pa do konca življenja spali, če vam bog v
skrbi za vas ne pošlje koga drugega. Da pa sem jaz bržkone takšen človek, kakršnega je bog
podaril polisu, lahko spoznate iz naslednjega: se vam zdi nekaj človeškega, da sem vse svoje
koristi zmeraj zanemarjal in da že toliko let prenašam, da so moji svojci zanemarjeni, ker se
vedno ukvarjam z vašimi zadevami, ko pristopam posebej k slehernemu posamezniku kot
očetu ali starejšemu bratu ter ga prepričujem, naj skrbi za krepost? Če bi imel od tega vsaj
kakšen užitek ali bi za to svoje opominjanje dobil plačilo, bi za to še imel kakšen razlog. Toda
kot zdaj vidite sami: celo sami tožniki, ki me tako nesramno obtožujejo za vse drugo, za eno
stvar le niso mogli postati dovolj nesramni, da bi namreč predstavili pričo za to, da sem kdaj
od koga vzel ali zahteval plačilo. Sam pa se kot na – vsaj po mojem mnenju – zadostno pričo,
da je res, kar govorim, sklicujem na svojo revščino.

Morda se zdi čudno, da zasebno hodim okoli in dajem te nasvete ter se ukvarjam s tujimi
zadevami, javno pa si ne upam nastopiti pred vami, množico, ali svetovati polisu. Za to je
krivo nekaj, o čemer ste me že večkrat in na mnogih krajih slišali govoriti: dogaja se mi nekaj
božjega ali božanskega, o čemer tudi moji tožniki posmehljivo govorijo v svoji obtožnici. To
je v meni že od otroških let: nekakšen glas, ki me, ko se pojavi, odvrača od tega, kar
nameravam storiti, spodbuja pa me nikoli ne. To nasprotuje temu, da bi se ukvarjal s politiko
– in res se mi zdi, da je to nasprotovanje nadvse lepo, kajti dobro se zavedajte, Atenci, če bi se
že pred časom skušal ukvarjati s politiko, bi bil že zdavnaj mrtev in ne bi mogel nič koristiti
ne vam, ne sebi. Ne jezite se name, če vam povem po resnici: noben človek ne bo ostal živ in
zdrav, če iskreno nasprotuje vam ali kateri koli množici in skuša doseči, da se v polisu ne bi
dogajale mnoge krivice ter nezakonitosti. Nasprotno: vsakdo, ki se res bojuje za pravico, mora
ostati zgolj zasebnik in se ne sme posvečati javnemu življenju, če hoče vsaj malo časa ostati
živ in zdrav. (28b-32b)

(Platon, Apologija. Prevod: Gorazd Kocijančič)