LETO XLI

JANUAR - MAREC ŠT.1

2024
DELAVEC

NOVA MINIMALNA PLAČA V LETU 2024

WWW.SOPS.SI
 Minimalna plača za delo, opravljeno po 1. januarju 2024, znaša 1.253,90 evra

V skladu z Zakonom o minimalni plači (ZminP) se minimalna plača enkrat letno uskladi
najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Za uskladitev se uporabi uradni podatek
Statističnega urada Republike Slovenije o medletni rasti cen življenjskih potrebščin decembra
preteklega leta glede na december predpreteklega leta, ki je lani znašala 4,2 odstotka.

Pri uskladitvi se ob rasti cen življenjskih potrebščin upošteva tudi druge zakonske kriterije, kot so
gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarsko rast in gibanje zaposlenosti. Uskladitev
zneska minimalne plače se določi po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji, minister za
delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa nov znesek objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije najkasneje do konca januarja tekočega leta. Nov znesek minimalne plače
velja za plačilo dela, opravljenega od 1. januarja tekočega leta dalje.

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je po predhodnem posvetu z

vsemi ključnimi deležniki odločil za uskladitev zneska minimalne plače v višini 4,2 odstotka. V
primerjavi z minimalno plačo v letu 2023, ki je znašala 1.203,36 evra bruto, bo nova minimalna
plača višja za 50,54 evra. Nov znesek minimalne plače bo tako znašal 1.253,90 evra bruto.

''Leta 2018 smo postopoma v državnem zboru na pobudo Levice, sprejeli novo definicijo
minimalne plače. Rezultati te spremembe so zgovorni. Primerjava sedemletnega obdobja od 2011
do 2017 in petletnega obdobja od 2018 do 2023 pokaže zanimive rezultate. Od leta 2011 do 2017
se je minimalna plača povečala za 17,4 odstotka, v zadnjih petih letih pa za 42,7 odstotka. Torej,
za skoraj trikrat več. Povprečna plača se je v sedmih letih povečala za 10,3 odstotka, v zadnjih
petih letih pa za 30,1 odstotka. Torej tudi za trikratnik. Pozitivni učinki naših ukrepov na
področju minimalne plače so jasni,'' sporoča minister Mesec.

Obenem minister dodaja, da moramo dati večji poudarek v prihodnje na dvig ostalih plač.
Številni plačni razredi, tako v javnem in zasebnem sektorju so pod ravnjo minimalne plače.
''Pozicija vlade je, da letos minimalno plačo dvignemo za stopnjo inflacije, torej za 4,2 odstotka,
hkrati pa kot minister za delo sprejemam dve pobudi sindikatov: Uveljaviti moramo pravilo
»enka je minimalka« in opraviti nov izračun življenjskih stroškov, ki bo temeljil na posodobljenih
podatkih dviga cen oziroma življenjskih stroškov,'' dodaja minister.

''Čas je, da minimalna plača postane osnovna plača in temelj vseh plačnih razredov, na čelu s
plačami v javnem sektorju. Poleg minimalne plače moramo zato urediti tudi plačna razmerja
glede ostalih plač. V skladu s tem pozivam sindikate in delodajalce, da letos ustrezno prenovimo
kolektivne pogodbe v javnem in zasebnem sektorju. Delo vseh zaposlenih mora biti namreč
ustrezno ovrednoteno in nagrajeno,'' je zaključil minister.
Vir : MDDSZ
 Obračun obveznega zdravstvenega prispevka in akontacije dohodnine

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

(ZZVZZ-T) je s 1. januarjem 2024 uvedel nov obvezni zdravstveni prispevek (OZP). Objavljamo obvestilo
glede obračuna OZP in obračuna akontacije dohodnine.

Republika Slovenija oziroma Ministrstvo za obrambo (MORS) je prednostno zavezanec za plačilo OZP za
vojne invalide, vojne veterane, žrtve vojnega nasilja (vojne upravičence), ki so pravico do plačila
dopolnilnega zavarovanja (do 31. decembra 2023) oziroma plačila OZP (po 1. januarjem 2024) iz
proračuna pridobili z odločbo upravne enote.

Kadar sta v istem mesecu pri posamezniku dva izplačevalca dohodka, na primer nastopite materinski ali
očetovski ali starševski dopust ali ga končate in za del meseca prejmete plačo, je treba izpolniti priloženo
izjavo, ali bo za potrebe obračuna obveznega zdravstvenega prispevka in obračuna akontacije dohodnine
izplačevalec Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) glavni ali drugi
delodajalec.
Pomembno

Izjave ni treba izpolniti, če ste zavarovani izključno na zavarovalni podlagi 005, 019, 027, 040, 120, 051,
052, 007+064, 007+065, 119, saj bo obremenitev za obvezni zdravstveni prispevek preko OPSV (FURS).
Izjave tudi ni treba izpolniti, če poleg izplačila s strani MDDSZ ne prejemate drugih izplačil (niste hkrati
zavarovani na nobeni drugi zavarovalni podlagi).
Pravilo glavnega ali drugega delodajalca

Določanje glavnega delodajalca naj bi se glede na 127. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izvajalo na
podlagi pretežnega dela dohodka, ki ga prejema upravičenec v istem mesecu od večjih delodajalcev. Če je
MDDSZ glavni delodajalec, se za izračun nadomestila/delnega plačila upošteva davčna lestvica ter olajšave.
Olajšave se upoštevajo zgolj, če je upravičenec davčni rezident Republike Slovenije. Če MDDSZ ni glavni
delodajalec, se za izračun nadomestila/delnega plačila upošteva pavšalna stopnja davka (25 odstotkov) brez
olajšav.

Glavni delodajalec po 127. čl. ZDoh-2 odtegne in plača tudi OZP.

Če izjave ne boste priložili, bo MDDSZ avtomatično nastopal kot glavni delodajalec, ko prejemate pretežni
del dohodka iz naslova starševskega nadomestila/delnega plačila za izgubljeni dohodek (nadomestilo je
izplačano za več od polovice skupnega števila delovnih dni v mesecu, na primer, če 10. februarja 2024
nastopite materinski dopust in prejmete materinsko nadomestilo za čas od 10. do 29. februarja 2024).

Obrazec izjave se nahaja na sledeči povezavi :

https://www.gov.si/novice/2024-01-26-obracun-obveznega-zdravstvenega-prispevka-in-akontacije-
dohodnine/
 Nova višina urne postavke za začasno ali občasno delo upokojencev

V Uradnem listu je bila 5. februarja 2024 objavljena nova odredba o višini urne postavke in višini dohodka
za opravljeno začasno ali občasno delo upokojencev. Najnižja urna postavka od 1. marca dalje znaša 7,21
evra.

V obdobju od 1. marca 2024 do 28. februarja 2025 višina urne postavke upokojenca za opravljeno uro
začasnega ali občasnega dela ne sme biti nižja od 7,21 evra, višina dohodka za opravljeno začasno ali
občasno delo pa v seštevku v koledarskem letu 2024 ne sme presegati 10.781,07 evra.

Objavljen nov znesek najnižje urne postavke za začasno in občasno delo dijakov in
študentov

V današnjem Uradnem listu je objavljen nov znesek najnižje urne postavke za začasno in občasno delo
dijakov in študentov v višini 7,21 evra.

Zakonsko določena bruto urna postavka za opravljeno uro začasnih in občasnih del dijakov in študentov (na
podlagi 130. c člena Zakona za uravnoteženje javnih financ) ne sme biti nižja od zneska minimalne plače,
preračunanega na uro dela povprečne mesečne delovne obveznosti za polni delovni čas, tako da se upošteva,
da povprečna mesečna delovna obveznost za polni delovni čas znaša 174 ur. Ob spremembi minimalne plače
minister, pristojen za delo, določi nov znesek minimalne bruto urne postavke.

Minister Luka Mesec je na podlagi 6. člena Zakona o minimalni plači določil znesek minimalne plače, ki za
plačilo dela, opravljenega od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2024, znaša 1.253,90 evra.

Na tej podlagi je minister za delo določil novo minimalno bruto urno postavko za začasno in občasno delo
dijakov in študentov, in sicer v višini 7,21 evra.

Nov znesek minimalne bruto urne postavke za opravljeno uro začasnih in občasnih del bo začel veljati jutri.

Pokojnine z 31.1.2024 višje za 8,2 odstotka

31.1.2024 je bila ob izplačilu pokojnin za januar izvedena delna redna uskladitev pokojnin in nadomestil iz
invalidskega zavarovanja v višini 8,2 odstotka. V februarju, ko bodo znani dokončni uradni podatki o rasti
plač in cen življenjskih potrebščin, bo opravljena tudi redna uskladitev pokojnin v skladu s sistemskim
zakonom, pri čemer se bo poračunala tudi predhodno opravljena delna uskladitev.

Z 31.1.2024 bo torej zagotovljena pokojnina za polno dobo znašala 744,15 evra, v letu 2023 je znašala 687,75
evra. Gre za najvišjo posamezno uskladitev pokojnin od junija 1992, letno pa po letu 2001.
V skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) se redna
uskladitev opravi enkrat letno, in sicer ob izplačilu pokojnin za mesec februar na
podlagi podatkov o rasti povprečne mesečne bruto plače (60 odstotkov) in povprečne
rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji (40 odstotkov) preteklega leta
glede na predhodno leto, na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije
(SURS). Uskladitev je izražena v odstotku kot seštevek obeh ugotovljenih delnih rasti.
Višino uskladitve ugotovi ter posreduje v objavo Uradnemu listu Republike Slovenije
Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Letos je bila
izjemoma 8,2-odstotno uskladitev izvedena že januarja. S tem ukrepom že mesec dni
prej upokojencem izplačujemo njihove zvišane prejemke.

Spomnimo, da se z lanskoletnimi spremembami zakonodaje izboljšuje tudi položaj

ovdovelih. Vdovam oziroma vdovcem, ki izpolnjujejo pogoje, po novem zagotavljamo
pokojnino v višini seštevka njihove starostne, predčasne ali invalidske pokojnine ter
zneska osnove za odmero vdovske pokojnine, vendar največ do višine zagotovljene
pokojnine. Če ponazorimo s primerom, ko sta zakonca prejemala vsak 400 evrov
pokojnine, je po še veljavni zakonodaji vdova prejela 442,33 evra, medtem ko bo po
novi zakonodaji prejela zagotovljeno vdovsko pokojnino v višini zneska zagotovljene
pokojnine, ki januarja 2024 znaša 744,15 evra.

Ovdoveli morajo za pridobitev te pravice oddati vlogo. Vdove in vdovci, ki že prejemajo

vdovsko pokojnino ali poleg lastne pokojnine tudi del vdovske pokojnine ter menijo, da
so po zakonskih kriterijih upravičeni do zagotovljene vdovske pokojnine, morajo za
izplačilo le te na ZPIZ vložiti vlogo za priznanje zagotovljene vdovske pokojnine, in
sicer najkasneje do konca leta, to je do 31. decembra 2024. Če bodo pogoji za priznanje
pokojnine izpolnjeni, bo vdovi ali vdovci le-ta pripadala od prvega dne naslednjega
meseca po vložitvi zahteve. Več informacij smo objavili na naši spletni strani.

Lanskoletne spremembe prinašajo izboljšave tudi za delovne invalide. Delovni invalidi s

pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki so delali vsaj štiri ure, so doslej
poleg plače za štiri ure dela prejemali tudi delno nadomestilo, ki je bilo odmerjeno od
invalidske pokojnine, kar pomeni, da je ta del njihovega dohodka že upošteval odmerni
odstotek. Ob upokojitvi je bila določena pokojninska osnova, ki je temeljila na plači (za
krajši delovni čas) in nadomestilih, kar pomeni, da se je za del njihovega dohodka
odmerni odstotek uporabil dvakrat. Od januarja pa se pokojninska osnova izračunava
na podlagi plače, ki bi jo prejemali, če bi delali za polni delovni čas, kar pomeni višjo
osnovo in posledično višjo pokojnino.
 Oskrbovalski dopust - plačan ali ne?
Novela ZDR-1D1 je prinesla nov institut, t. i. oskrbovalski dopust, ki v praksi povzroča nemalo nejasnosti
in dvomov, pri razreševanju katerih niso v pomoč niti pojasnila pristojnega ministrstva, še manj pa gradivo
k predlogu novele. Vprašanje, ki se postavlja in na katero do danes po moji oceni ni jasnega odgovora ali
vsaj odgovora, ki bi me prepričal, je: ali oskrbovalski dopust predstavlja plačano odsotnost delavca z dela.

Nova določba 167.a člena ZDR-1

ZDR-1 v novem 167.a členu določa, da je delavec upravičen do petih delovnih dni oskrbovalskega dopusta
v posameznem koledarskem letu v primeru oskrbe. Do odsotnosti z dela je delavec upravičen v primeru
potreb po znatnejši negi iz zdravstvenih razlogov družinskega člana iz prve, druge ali tretje alineje drugega
odstavka 26. člena ZDR-12 ali osebe, s katero živi v istem gospodinjstvu, kadar ni upravičen do odsotnosti
z dela v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Delavec mora v primeru odsotnosti z dela zaradi
oskrbovalskega dopusta delodajalca obvestiti o razlogu za odsotnost z dela pred nastopom odsotnosti. Če
zaradi objektivnih okoliščin odsotnosti to ni mogoče, mora delavec delodajalca obvestiti najpozneje v treh
delovnih dneh po nastopu odsotnosti. Delavec pravico do odskrbovalskega dopusta uveljavlja z izjavo, v
kateri navede razloge za upravičenost do odsotnosti, in sicer upravičenca do nege in razloge zanjo, k čemur
predloži dokazila, ki izkazujejo dejstva iz izjave. Dokazila lahko vsebujejo nujno potrebne osebne podatke
upravičenca do nege.

S preprostim branjem nove določbe bi verjetno večina sklepala, da gre pri institutu, ki je poimenovan kot
oskrbovalski "dopust", za upravičeno odsotnost delavca z dela, ki jo plača delodajalec, saj vendar dopust v
slovenski ureditvi vedno predstavlja upravičeno odsotnost delavca z dela in posledično tudi plačano
odsotnost delavca z dela. Pri tem bi verjetno tudi ostalo, če ne bi iz gradiva k predlogu novele, ki ga je
pripravila Vlada Republike Slovenije, ob pojasnilu novega instituta na koncu točke 5.2.2. izhajalo, da
predlagatelj novele ne pričakuje, da bo glede tega instituta prihajalo do zlorab, ker odsotnost ni plačana.
Enako izhaja tudi iz obrazložitve členov predloga novele, in sicer iz obrazložitve k 24. členu izhaja, da "gre
za obliko neplačane odsotnosti z dela". Pri tem iz obrazložitve nove določbe 167.a člena izhaja še, da "če bi
bilo predvideno, da gre za plačano odsotnost (nadomestilo plače), bi ZDR-1 tako tudi izrecno določil (v tej
določbi oziroma v povezavi z določbo 137. člena)". Tako obrazlaganje novega instituta se mi zdi milo
rečeno neodgovorno, predvsem pa skrajno arogantno. V nadaljevanju pojasnjujem, zakaj.

Vprašanje, ki se mi posledično primarno postavlja, je seveda, ali je tako urejanje pravice do dopusta
ustrezno ter ali gre ob sprejeti dikciji dejansko lahko za neplačano odsotnost delavca z dela.

Direktiva 2019/1158/EU

Dejstvo je, da je Republika Slovenija z novo določbo 167.a člena ZDR-1 v nacionalno zakonodajo prenesla
zahtevo iz Direktive 2019/1158/EU3 po ureditvi oskrbovalskega dopusta. Direktiva 2019/1158/EU določa,
da bi moral imeti vsak delavec pravico do oskrbovalskega dopusta petih dni na leto, da bi imeli moški in
ženske z obveznostmi oskrbe večje možnosti, da ostanejo del delovne sile. Dodatno Direktiva določa, da se
države članice lahko odločijo, da je tak dopust mogoče izrabiti v obdobjih enega ali več delovnih dni na
posamezni primer. Da bi upoštevali različne nacionalne sisteme, bi morale države članice imeti možnost,
da oskrbovalski dopust dodelijo na podlagi referenčnega obdobja, ki ni eno leto, glede na osebo, ki
potrebuje oskrbo ali podporo, ali glede na posamezen primer. Predvidena je nadaljnja rast potrebe po
oskrbi zaradi staranja prebivalstva in posledično tudi s tem povezano povečanje pojava s starostjo
povezane oslabljenosti. Povečanje potrebe po oskrbi bi morale države članice upoštevati pri razvoju svojih
politik oskrbe, vključno v zvezi z oskrbovalskim dopustom. Države članice se spodbuja, naj zagotovijo
pravico do oskrbovalskega dopusta v zvezi z drugimi sorodniki, na primer starimi starši in sorojenci.
Države članice lahko zahtevajo predhodno zdravniško potrdilo o potrebi po obsežnejši oskrbi ali podpori
iz resnih zdravstvenih razlogov.4 Pri tem velja poudariti, da direktiva določa minimalne zahteve v zvezi z
očetovskim dopustom, starševskim dopustom in oskrbovalskim dopustom ter prožnimi ureditvami dela za
delavce, ki so starši, ali oskrbovalce. Z olajševanjem usklajevanja poklicnega in družinskega življenja takih
staršev in oskrbovalcev bi ta direktiva morala prispevati k ciljem, ki temeljijo na Pogodbah, in sicer k
enakosti moških in žensk pri priložnosti na trgu dela, enaki obravnavi pri delu ter spodbujanju visoke
stopnje zaposlenosti.5 Prav tako Direktiva 2019/1158/EU poudarja, da študije kažejo, da v državah
članicah, ki očetom zagotavljajo obsežnejši starševski dopust in ki delavcem zagotovijo sorazmerno visoko
plačilo ali nadomestilo v času dopusta, očetje ta dopust pogosteje izrabijo in da je trend zaposlenosti mater
v teh državah pozitiven. Zato je primerno, da se obstoj takšnih sistemov še naprej dovoli, če izpolnjujejo
določena minimalna merila, namesto da se zagotavlja plačilo ali nadomestilo za očetovski dopust, kakor je
določeno v tej direktivi,6 ter da imajo delavci med dopustom pravico do zadostnega nadomestila, da bi se
povečale spodbude za delavce, ki so starši, zlasti za moške, k izrabi dopusta iz te direktive.7

Vidimo torej lahko, da Direktiva 2019/1158/EU, ki se z določbo 167.a člena uvaja v ZDR-1, ureja
očetovski dopust, starševski dopust in oskrbovalski dopust skupaj ter da izrecno poudarja, da bi v vseh
treh primerih odsotnost morala biti plačana, torej da naj bi delavcu v primerih, ko izrablja pravico do
odsotnosti z dela zaradi enega od teh treh razlogov, moralo biti priznano nadomestilo plače. Direktiva
2019/1158/EU se ne opredeli do višine nadomestila, ki bi moralo biti delavcu priznano, pač pa določa le,
da naj bi to bilo zadostno. Glede pravice do oskrbovalskega dopusta Direktiva 2019/1158/EU sicer določa
še, da se države članice lahko same odločijo, ali bodo zagotovile plačilo ali nadomestilo za oskrbovalski
dopust, pa se jih vendarle spodbuja k uvedbi takšnega plačila ali nadomestila, da bi zagotovile učinkovito
izrabo pravic oskrbovalcev, zlasti moških.8 Direktiva, ki jo je Republika Slovenija prenesla v nacionalno
zakonodajo z obravnavano novelo, torej vsaj spodbuja države članice, da delavcem ob izrabi nove pravice
zagotovijo plačilo ali nadomestilo, ki bi zagotovilo učinkovito izrabo tega instituta.
Ureditev dopusta v slovenski delovnopravni zakonodaji

Kaj pa ureditev instituta "dopust" v slovenski delovnopravni zakonodaji?

ZDR-1 ureja letni dopust v določbi 159. člena in naslednjih. Določa, da delavec pridobi pravico do letnega
dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja. Letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši
kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega.
Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za
posameznega delavca. Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe ter drugi
primeri opravičene odsotnosti z dela se ne vštevajo v dneve letnega dopusta. V določbi 160. člena zakon
nadalje ureja določanje daljšega trajanja letnega dopusta, v katerem določa, da se daljše trajanje letnega
dopusta lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavce
najkasneje do 31. marca pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Delodajalec
lahko delavca obvesti tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo
nalaga delodajalec. Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ter drugi primeri
opravičene odsotnosti z dela se ne vštevajo v dneve letnega dopusta. Letni dopust se določa in izrablja v
delovnih dneh. Kot dan letnega dopusta se šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri
delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan. Nadalje zakon ureja še pravico do
sorazmernega dela letnega dopusta9 ter izrabo letnega dopusta,10 način izrabe letnega dopusta11 ter
neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta.12

Pravica do plačanega letnega dopusta je ena temeljnih socialnih pravic, ki je samostojno ali kot izraz
pravice vsakogar do poštenih in ugodnih delovnih razmer priznana v mednarodnih aktih, ki zavezujejo
Slovenijo, v pravu EU in v ustavnih tradicijah držav članic, tudi Slovenije. Jedro te pravice sta minimalno
število dni letnega dopusta, ki ne sme biti krajši od štirih tednov, in nadomestilo plače za ta čas v breme
delodajalca v višini, adekvatni delavčevi prejšnji plači, pri čemer v nobenem primeru ni dovoljena denarna
odmena namesto izrabe dopusta, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Pravica do plačanega letnega
dopusta obsega torej pravico do odsotnosti z dela in pravico do nadomestila plačila za čas te odsotnosti.
Sodišče EU razlaga pravico do letnega dopusta in pravico do plačila denarnega nadomestila iz tega naslova
kot dva vidika ene pravice, pri čemer je cilj zahteve po plačilu tega dopusta doseči, da je delavec ob
navedenem dopustu v položaju, ki je z vidika plače primerljiv z obdobji dela.13 Jasno torej je, da je pravica
do plačanega letnega dopusta zakoreninjena v mentaliteto ljudi, da o dopustu niti zakon ne govori več kot
o plačanem letnem dopustu, pač ga ZDR-1 v vseh zgoraj navedenih določbah uporablja zgolj izraz (letni,
starševski itd.) dopust. Določba 137. člena ZDR-1, ki ureja nadomestilo plače, pa prav tako nima
konkretne navezave na določbo 159. člena ZDR-1, pač pa določa le, da ima delavec pravico do
nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih
odsotnosti, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca.14
Iz navedenega torej lahko razumemo, da slovenska delovnopravna zakonodaja ne pozna drugačnega
instituta dopusta kot plačanega, ker t. i. neplačanega dopusta, ki se je v praksi sicer uveljavil, preko
generalne pravice do uporabe splošnih pravil civilnega prava, torej na podlagi pisnega dogovora med
delavcem in delodajalcem, sploh ne ureja. Kadar v praksi ali teoriji torej govorimo o dopustu, se
predvideva, da gre za upravičeno in posledično plačano odsotnost delavca z dela. Zakaj bi bilo v
konkretnem primeru drugače? Zakaj bi v konkretnem primeru moral zakonodajalec zapisati, da gre za
plačano odsotnost delavca z dela, ko pa vendar govori o eni, sicer novi, pa vendar vrsti dopusta? In
nenazadnje, od kod stališče vlade, da če bi bilo predvideno, da gre za plačano odsotnost (nadomestilo
plače), bi ZDR-1 tako tudi izrecno določil (v tej določbi oziroma v povezavi z določbo 137. člena)? Pri tem
velja poudariti, da je zakonodajalec novo določbo 167.a člena umestil v deveto poglavje, poimenovano
"druge odsotnosti z dela", ki so - če jih pogledamo podrobneje - vse plačane. Od kod torej pripravljavcu
novele tako vehementno stališče, da bi v novi določbi moralo izrecno pisati, da gre za plačano odsotnost z
dela, če bi bilo tako predvideno, ob tem ko govori o dopustu, ki je v nacionalni zakonodaji vedno plačan,
ne glede na to, za katero vrsto v zakonodaji urejenega dopusta gre?

Profesor Igličar opominja: "Če naj zakoni v človeško družbo vnašajo red, varnost in predvidljivost, je zelo
pomembno, kakšna je njihova vsebina in kako jih sprejemamo. Ta prizadevanja lahko označimo s pojmom
zakonodajna politika. Zakonodajna politika torej zajema postavljanje ciljev pravnega razvoja ter določanje
načinov in sredstev za doseganje teh ciljev."15

In naj poudarim, da je državni zbor 19. novembra 2009 sprejel resolucijo o normativni dejavnosti, s katero
je v prvem členu ugotovil, da sta skrb in odgovornost za raven kakovosti pravnih predpisov sestavni del
prizadevanj za uspešno delovanje in ohranjanje pravne države. Predpisi so tista podlaga pravne države, s
katero je določen pravni red, urejeno delovanje državnih organov, ravnanje pravnih subjektov in njihova
medsebojna pravna razmerja. Vsebinsko ustrezni, pravno pravilni in nomotehnično urejeni, skratka dobri
predpisi so samo eden, vendar pa hkrati nepogrešljiv pogoj za učinkovitost prava in dobro delovanje
države kot pravne države. Kakovost predpisa je v prvi vrsti odvisna od njegove vsebine, od tega, ali predpis
normira prava vprašanja, ali država (ali drug normodajalec) s predpisovanjem in prepovedovanjem
različnih ravnanj uspešno usmerja družbeni razvoj in določa pravila poštenega in pravičnega sožitja med
ljudmi, ne da bi jim postavljala nepotrebne zahteve in povzročila nepotrebne težave pri njihovem
vsakdanjem življenju in delu. Predpisi ustvarjajo pravno okolje za mirno reševanje nasprotij, ki jih
prinašajo različni interesi v družbi. Jasen in konsistenten pravni red države je pogoj za njeno dobro
delovanje, državljanom razumljivi, brez težav izvršljivi in čim bolj trajni predpisi pa krepijo zaupanje v
pravni red in zagotavljajo spoštovanje in varstvo človekovih pravic in svoboščin.16

Ob prebiranju novel zakonov, ki jih je državni zbor sprejel leta 2023, se resno sprašujem, kam se je izgubila
zavest, da le jasen in konsistenten pravni red omogoča dobro delovanje države in krepi zaupanje v pravni
red. Glede na vse navedeno menim, da je nova določba 167.a člena ZDR-1 le še ena v vrsti določb, ki so
posledica dobesednega ali slabega prevajanja direktiv EU in ki po nepotrebnem vnašajo nemir v pravni
red, posledično pa seveda onemogočajo dobro delovanje države ter varstvo pravic in svoboščin delavcev in
državljanov nasploh.
Opombe:
1 Ur. l. RS, št. 114/23 z dne 15. novembra 2023.
2 Drugi odstavek 26. člena ZDR-1 določa, kdo so družinski člani po tem zakonu. V skladu z določbo drugega odstavka 167.a člena ZDR-1 so torej upravičenci do nege: prva
alineja: zakonec oziroma oseba, ki je zadnji dve leti pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi živela z delodajalcem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, oziroma partner v registrirani istospolni skupnosti (v nadaljnjem besedilu: zakonec ali zunajzakonski
partner), druga alineja: otroci, posvojenci in otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja, tretja alineja: starši - oče, mati, zakonec ali zunajzakonski partner starša, posvojitelj, ne
pa tudi bratje in sestre delavca.
3 Direktiva (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi
Direktive Sveta 2010/18/EU, UL L188/79, z dne 12. julija 2019.
4 Točka 27 Direktive.
5 Točka 16 Direktive.
6 Točka 26 Direktive.
7 Točka 28 Direktive.
8 Točka 32 Direktive.
9 Določba 161. člena ZDR-1.
10 Določba 161. člena ZDR-1.
11 Določba 162. člena ZDR-1.
12 Določba 163. člena ZDR-1.
13 Kresal Šoltes, K.: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2019.
14 Prvi odstavek 137. člena ZDR-1.
15 Igličar, A.: Zakonodajna politika, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 5.
16 Glej 1. člen Resolucije o normativni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 95/09).

Bohl Tanja, Oskrbovalski dopust - plačan ali ne?, Pravna praksa, št. 5, 2024, str. 6-8.
 Kršitev osebnostnih pravic na delovnem mestu - poligrafsko testiranje

Sklep VIII Ips 14/2023, 24. oktober 2023 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v
Ljubljani Pdp 281/2022), ECLI:SI:VSRS:2023:VIII.IPS.14.2023

V konkretnem primeru privolitev v poligrafsko testiranje, glede na način izvedbe, predstavlja invaziven
poseg v človekovo integriteto in s tem v nedotakljivost duševne celovitosti, zasebnosti in dostojanstva.
Posebej je treba upoštevati, da je bila privolitev tožnic dana v okviru delovnega razmerja, kot razmerja, ki
ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca.

Izvedba poligrafskega testiranja pri delodajalcu kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca v okoliščinah tega
primera pomeni protipravno ravnanje delodajalca.

Senat: mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Karmen Iglič Stroligo,
dr. Mateja Končina Peternel, Samo Puppis

- OZ - 140., in 179. člen

- ZDR-1 - 8., 46. in 47. člen
- ZNPPol - 48. člen
Iz obrazložitve

...

3. Vrhovno sodišče je RS je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 226/2022 z dne 31. januarja 2023
revizijo dopustilo glede vprašanj:
- ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca,
pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca;
- ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada odškodnina; in če,
v kakšni višini.

...
8. Toženka je prejela anonimno pismo o nepravilnostih pri delu njene kadrovske službe, z grožnjo javne
objave, če nepravilnosti ne bodo odpravljene. Ker je želela ugotoviti, kdo je odgovoren za razkrivanje
podatkov in preprečiti njihovo uhajanje, je izvedla poligrafsko testiranje delavk, med katerimi sta bili tudi
tožnici. Sodišči sta zaradi poligrafskega testiranja ugotovili toženkino protipravno ravnanje in tožnicama
prisodili po 2.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Sodišče prve stopnje je protipravnost toženkinega ravnanja utemeljilo s tem, da poligrafsko testiranje
temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod nadzorom njegove volje,1 kar
pomeni prekomeren poseg v osebnost, osebnostne pravice zaposlenega, saj gre za vnaprejšnjo privolitev v
nehotene odzive telesa, na katere nima vpliva. Štelo je za dokazano, da sta imeli tožnici pomisleke glede
privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali
kot "storilki". Sicer pa je zavzelo stališče, da se poligrafsko testiranje ne bi smelo uporabljati v delovnem
razmerju niti ob soglasju delavca, ki je v podrejenem položaju v razmerju do delodajalca.

10. Sodišče druge stopnje se je strinjalo in še pojasnilo, da je poligrafsko testiranje policijsko pooblastilo, ki
ga delodajalec nima, ter da je testiranje potekalo brez zakonske podlage in zgolj v interesu delodajalca.
Glede sporne privolitve tožnic je dodalo, da privolitev oškodovanca sicer lahko izključi protipravnost
ravnanja in škodo, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka
zaradi kršitve, kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja.

11. Sodišči sta pri presoji upoštevali 34. člen Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do osebnega
dostojanstva in varnosti, ter 35. člen Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne
celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Oprli sta se še na 46. člen ZDR-1, po katerem mora
delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost, ne pa
ravnati obratno, ter zavzeli stališče, da poligrafsko testiranje ni pomenilo uresničevanja pravic tožnic iz
48. člena ZDR-1.

Razlogi revizijskega sodišča v zvezi s poligrafskim testiranjem

12. V naši zakonodaji je uporaba poligrafa predvidena v zvezi s postopkom odkrivanja storilcev kaznivih
dejanj. Izvajanje poligrafskega postopka je določeno kot eno izmed policijskih pooblastil, ki jih imajo
policisti pri opravljanju policijskih nalog (33. člen ZNPPol). Po 48. členu ZNPPol smejo policisti
poligrafski postopek izvesti kot pripomoček pri preiskovanju kaznivih dejanj ob upoštevanju okoliščin
kaznivega dejanja. Ob začetku postopka morajo osebo seznaniti: - z namenom in načinom izvedbe
poligrafskega postopka ter delovanjem poligrafskega aparata, - da se sme poligrafski postopek opraviti le z
njenim soglasjem in - da se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v kazenskem
postopku (prvi odstavek). Poligrafski postopek se sme izvesti samo s pisnim soglasjem osebe (drugi
odstavek). Policist mora prekiniti poligrafski postopek, če oseba soglasje zanj umakne ali če policist
ugotovi, da je oseba v psihofizičnem stanju, ki ni primerno za ta postopek (tretji odstavek). Minister
predpiše način pridobitve soglasja in način seznanitve osebe po prvem odstavku tega člena. Tehnične
kriterije in postopek izvedbe poligrafskega postopka z internim aktom določi generalni direktor policije
(četrti odstavek).

13. Možnost poligrafskega testiranja ni urejena v drugih zakonih niti v Zakonu o detektivski dejavnosti
(ZDD-1), saj po določbi 32. člena tega zakona detektiv ne sme opravljati upravičenj, za katere so z
zakonom določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi. Zato okoliščina, da
je toženka poligrafsko testiranje izvedla s pomočjo detektiva in ob sodelovanju osebe, ki je usposobljena
za izvedbo poligrafskega postopka, sama po sebi ne zadošča za presojo o utemeljenosti testiranja.

14. Toženka sicer pravilno navaja, da delodajalcu noben pravni akt izrecno ne prepoveduje uporabe
poligrafa v delovnem razmerju, kar pa še ne pomeni, da je bila uporaba poligrafa v primeru tožnic
dopustna.

15. Ob primerjavi poligrafa in alkotesta toženka spregleda, da je uporaba alkotesta v delovnem razmerju
regulirana (51. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZZVZD-1)),2 uporaba poligrafa pa ne.

16. Napačno je tudi njeno izhodišče, da naj bi imela podlago za svoje ravnanje v 48. členu ZDR-1, po
katerem se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam,
če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti
iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Ta določba je namenjena varstvu delavčevih
osebnih podatkov (takšen je tudi jasni naslov zakonske norme), tega pa toženka z uporabo poligrafa ni
zasledovala. Poligrafsko testiranje je bilo izvedeno le v njenem interesu, z namenom odkriti avtorja
anonimke in preprečiti uhajanje podatkov.

17. Toženka se sklicuje tudi na prvi odstavek 140. člena OZ, ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli
drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil. To
pomeni, da privolitev oškodovanca lahko izključi protipravnost ravnanja in škode. Privolitev učinkuje le,
če so izpolnjene splošne predpostavke za njeno veljavnost, med katerimi je svobodna volja (drugi
odstavek 18. člena OZ).3 Pri presoji privolitve je torej treba upoštevati, na kaj se nanaša, in okoliščine, v
katerih je do nje prišlo.

18. V obravnavanem primeru gre za privolitev v poligrafsko testiranje, ki glede na način izvedbe
predstavlja invaziven poseg v človekovo integriteto in s tem v nedotakljivost duševne celovitosti,
zasebnosti in dostojanstva. Posebej je treba upoštevati, da je bila privolitev tožnic dana v okviru delovnega
razmerja, kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca.
Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja
varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in
varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba
tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je
nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da sta imeli tožnici pomisleke glede
privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali
kot "storilki" glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna,
uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna. ...

20. Izvedba poligrafskega testiranja pri delodajalcu torej kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca v
okoliščinah tega primera pomeni protipravno ravnanje delodajalca (odgovor na prvo revizijsko vprašanje).

Odškodnina za nepremoženjsko škodo

21. Drugo revizijsko vprašanje se nanaša na prisojeno odškodnino za škodo zaradi poligrafskega testiranja.

22. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta bili tožnici pred poligrafskim testiranjem vznemirjeni, med
testiranjem pa sta bili zaradi narave postavljenih vprašanj (ki so se nanašala na občutljive osebne podatke,
kot npr. o zdravstvenem ali o neprijetnih, zamolčanih dogodkih iz preteklosti) prizadeti. Drugih dejstev
glede škode zaradi poligrafskega testiranja (ki bi se nanašala npr. na čas po testiranju) sodišče ni ugotovilo.
Presodilo je, da lahko poseg v osebnostne pravice vpliva na duševno stanje osebe, ni pa tega posebej
obrazložilo na primeru tožnic. Sodišče druge stopnje je toženkine pritožbene navedbe o neobstoju pravno
priznane škode zavrnilo z obrazložitvijo, da za poseg v osebnostno pravico do duševne integritete tožnic
zadošča že prizadetost zaradi narave postavljenih vprašanj, kar implicira določeno psihično nelagodje, kar
pa ne drži.

23. Po prvem odstavku 179. člena OZ oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve
osebnostne pravice pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin
ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Za priznanje denarne odškodnine po tej določbi mora biti ugotovljena
takšna motnja v človekovem čustvenem dojemanju, da poruši njegovo duševno ravnovesje, saj je namen
odškodnine v ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zgolj krajša prizadetost oziroma psihično nelagodje
zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pomenijo pravno priznane škode po navedeni določbi. V
obravnavanem primeru nista bila ugotovljena posebna intenzivnost ali daljše trajanje bolečin zaradi
poligrafskega testiranja.

24. Skope dejanske ugotovitve glede nastale nepremoženjske škode torej ne utemeljujejo odškodnine po
navedeni podlagi OZ. Vrhovno sodišče reviziji toženke ni ugodilo na način, da bi izpodbijano odločitev že
po temelju spremenilo v zavrnilno. Tožnici sta namreč odškodnino v višini 14.000 evrov zahtevali zaradi
trpinčenja (8. člen ZDR-1), poligrafsko testiranje pa je bilo zgolj eno v nizu ravnanj trpinčenja, ki sta jih
očitali toženki. Sodišče prve stopnje (ki je zahtevkoma tožnic ugodilo do višine 2.000 evrov, v ostalem pa ju
je zavrnilo) in sodišče druge stopnje (ki je ugodilno odločitev potrdilo, zavrnilno pa razveljavilo in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) sta škodo zaradi poligrafskega testiranja vzeli iz širšega
konteksta škode, uveljavljane zaradi trpinčenja, za katero se določi t. i. enotna odškodnina (npr. VIII Ips
127/2018, VIII Ips 7/2019), in kar je še predmet odprtega sojenja.

25. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča
druge stopnje v II. točki izreka in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke in prvem odstavku
II. točke izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem sojenju upošteva še
okoliščine poligrafskega testiranja.

...
27. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.
Opombe:
1 Več o tovrstni problematiki v zvezi uporabo poligrafa npr. v odločbi Ustavnega sodišča Up-3367/07 z dne 2. julij 2009.
2 Npr. v zadevi VIII Ips 90/2019 je bilo zavzeto stališče, da gre pri preizkusu alkoholiziranosti za poseg v zasebnost, vendar pa delodajalcu skrb za zdravje in varno delovno okolje v
primeru suma na alkoholiziranost daje pravico do preizkusa z alkotestom.
3 Plavšak, N.: Komentar OZ, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 817.

Kršitev osebnostnih pravic na delovnem mestu - poligrafsko testiranje, Pravna praksa, št. 5, 2024, str. 24-26.
 Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest

Delovno pravo

Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest skladno z drugim odstavkom 22. člena Zakona o
delovnih razmerjih (ZDR-1)1 spada med obvezne splošne akte delodajalca, s katerim se določijo pogoji za
opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Obveznost glede sprejema tega
splošnega akta ne velja za manjše delodajalce, ki zaposlujejo deset ali manj delavcev.

Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja splošni akt delodajalca, zaradi česar v
zvezi z njegovim sprejemom veljajo vsa pravila iz 10. člena ZDR-1 (obvezno predhodno posredovanje
predloga akta sindikatu v mnenje, obravnava in opredelitev do mnenja sindikata itd.). Predlog osnutka
predvideva vse obvezne in priporočljive vsebine, ki jih je smiselno urediti v tem splošnem aktu delodajalca,
in sicer: izhodišča za oblikovanje delovnih mest/vrste dela; pogoje za zaposlitev in merila za določanje
potrebnega števila delavcev za posamezna delovna mesta; način izvrševanja nalog; pregled delovnih mest;
opise delovnih mest; razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede; razmerje delovnega mesta do vrste dela.

Osnutek pravilnika predvideva vzpostavitev organizacijskih enot znotraj podjetja, pri čemer je z vidika
delitve pristojnosti in odgovornosti za izpolnitev delovnih obveznosti smiselno določiti tudi temeljne
naloge vsake od organizacijskih enot. Posamezna delovna mesta so nato v okviru sistemizacije delovnih
mest osnutka pravilnika oblikovana v skladu z naravo in zahtevnostmi delovnega procesa kot vsebinsko,
tehnološko in organizacijsko zaokrožene in med seboj povezane celote.

Predlog pravilnika poleg splošnih pogojev za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za
sklenitev delovnega razmerja poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom in kolektivno pogodbo,
predvideva še določene posebne pogoje, ki so vezani na strokovno izobrazbo, znanja in zmožnosti delavca,
potrebne psihofizične, delovne in druge sposobnosti, delovne izkušnje, eventualni predhodni preizkus
znanja in potrebno znanje jezikov.

Glede na stopnjo strokovne izobrazbe, ki je določena kot pogoj za opravljanje dela na določenem
delovnem mestu, in drugih pogojev osnutek pravilnika predvideva tudi možnost razvrščanja delovnih mest
v tarifne razrede, v okviru katerih se lahko nadalje oblikujejo plačni razredi kot podlaga za horizontalno
napredovanje delavcev.

Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, Pravna praksa, št. 4, 2024, str. 38.
 Koristno - Dokazovanje ustno sklenjenih posojilnih pogodb v sodni praksi

Obligacijski zakonik (OZ)1 sklenitev pogodb temelji na načelu konsenzualnosti, ki določa, da se za

veljavnost sklenitve pogodbe načeloma ne zahteva nikakršna oblika. Zadošča, da je med strankama
doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah.2 Soglasje je lahko izraženo na različne načine: z
besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.3
Zakon lahko določi, da se za sklenitev določene pogodbe zahteva posebna oblika.4 Ker je posojilna
pogodba konsenzualna pogodba, obličnost ni predpisana in je lahko sklenjena tudi samo ustno.5
Dokazovanje v pravdnem postopku

V pravdnem postopku velja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira
svoj zahtevek. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, ki se
na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj po svojem prepričanju
odloči, katera dejstva se bodo v postopku štela za dokazana.6

Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, v skladu z 215.
členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)7 o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
ZPP z navedeno določbo vzpostavlja objektivno dokazno breme, ki pride v poštev v t. i. situacijah "non
liquet", torej v primerih, ko po izvedenem postopku sodnik ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega ali več
dejstev in razsoditi v sporu. V takih primerih sodišče nima pravice zavrniti razsojanja, ampak mora v
zadevi odločiti, zato si pomaga s pravili o objektivnem dokaznem bremenu, ki povedo, v čigavo korist ali v
čigavo škodo je treba upoštevati nemožnost spoznanja nekega pravno relevantnega dejstva. Tisto stranko,
ki je morala dokazati določeno dejstvo in je bila pri tem neuspešna, prizadene posledica nedokazanosti
njenih trditev - breme neugodne sodbe.8 Če stranki, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, tega dejstva
kljub predloženim in izvedenim dokazom ne uspe dokazati, sodišče v breme te stranke odloči brez tega
dejstva.

Na tem mestu je pomembno še vprašanje, s kakšno stopnjo zanesljivosti morajo biti dejstva dokazana. V
našem civilnem postopku mora stranka dejstvo, na katero opira svoj zahtevek, dokazati s stopnjo
prepričanja.9

Dokazovanje obstoja ustno sklenjene posojilne pogodbe

Pravdni postopek o sporu obstoja ustno sklenjene posojilne pogodbe praviloma začne posojilodajalec (v
nadaljevanju tožnik), ki proti posojilojemalcu (v nadaljevanju toženec) vloži dajatveno tožbo, s katero
zahteva, da mu toženec plača znesek, ki je določen v ustno sklenjeni posojilni pogodbi. Dokazno breme za
to, da je bila sklenjena ustna posojilna pogodba, je na tožniku. Tožnik mora sklenitev posojilne pogodbe
dokazati do stopnje prepričanja.10

Listine

Listina je vsak predmet, na katerem je izražena misel. Zakon sicer ne uveljavlja vrednostnega reda
dokazov, v praksi pa so listine gotovo najzanesljivejša in najučinkovitejša dokazna sredstva.11 Zato je tudi
za posojilno pogodbo smotrno napraviti listino, pogodbo ali zadolžnico.

Ob odsotnosti pisno sklenjene posojilne pogodbe je tako najbolj verodostojen listinski dokaz vsekakor
dokaz o nakazilu posojila. Ob tožnikovem zatrjevanju, da je bila sklenjena posojilna pogodba, je Višje
sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 468/2015 zavzelo stališče, da nakazilo zneska, za katerega naj bi bila
sklenjena posojilna pogodba, nesporno predstavlja posojilo.12

Tožniki kot dokaz o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe pogosto predložijo izpis dviga denarja za
posojilo s svojega bančnega računa. Gre za listinski dokaz, ki sam po sebi nima zadostne dokazne
vrednosti, da bi se zgolj z njim dokazal obstoj posojilne pogodbe, lahko pa ima veliko težo ob obstoju
drugih dokazov. Višje sodišče v Ljubljani je tako v sodbi II Cp 793/2020 zavzelo stališče, da poleg
da poleg listinskega dokaza za dvig denarja za posojilo obstoj posojilne pogodbe dokazujejo tudi drugi
dokazi (v konkretnem primeru zaslišanje pravdnih strank in prič), kar vse skupaj odpravlja vsakršen
dvom o tem, ali je bila posojilna pogodba sklenjena.13

Zaslišanje prič

Tožniki v postopku dokazovanja ustno sklenjene posojilne pogodbe kot dokaz pogosto predlagajo
zaslišanje oseb, ki so prisostvovale predaji posojila. Pri tem toženci predlagane dokaze običajno prerekajo
z navedbami, da izpovedbe prič in strank o posojilu niso primeren oziroma prepričljiv dokaz. Višje
sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 1621/2021 pojasnilo, da so tovrstne navedbe pravno zmotne, saj
slovenski pravni red ne pozna dokaznih pravil, vsi dokazi (tako pisni kot ustni) pa so načeloma
enakovredni, zato ni nobene ovire, da ne bi tožnik mogel obstoja posojilne pogodbe uspešno dokazati
zgolj s personalnimi dokazi.14 Sodišče pa po načelu proste presoji dokazov ocenjuje verodostojnost
posameznega dokaza. V konkretnem primeru je sicer tožnik zatrjeval sklenitev ustne posojilne pogodbe s
pokojnim posojilojemalcem, te trditve pa je dokazoval zgolj z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem dveh
prič, ki naj bi bili prisotni ob predaji denarja. Sodišče prve stopnje je v sodbi zelo natančno, skrbno,
preverljivo in logično analiziralo izpovedbe zaslišanih prič in strank, predvsem prič, ki naj bi bili navzoči
pri sklepanju pogodbe. Med drugim je izpostavilo, da so se izpovedbe vseh treh domnevno prisotnih pri
posojanju denarja ujemale v vseh bistvenih, pa tudi nebistvenih podrobnostih, da te podrobnosti niso bile
očitno naučene, dogovorjene in ne segajo preko običajnih meja spomina, da ni kazalo na naučen dogovor
in da so bili odgovori zaslišanih jasni in hitri. Sodišče je torej zelo podrobno in skrbno analiziralo
posamezne dele izpovedb ter zgolj na podlagi zaslišanja strank in prič ugotovilo obstoj posojilne
pogodbe.15

Zaslišanje pravdnih strank

Sodišče lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank.16 Pri tem je
najpomembnejše pravilo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank zahteva, da se morata zaslišati obe
stranki, tudi če je predlagano zaslišanje le ene od pravdnih strank. ZPP namreč pozna le dokaz z
zaslišanjem strank, ne pozna pa dokaza z zaslišanjem le ene stranke. Sodišče lahko odloči, da se samo ena
stranka zasliši le v primeru, da se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko,
niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali če se stranka noče izjaviti ali če se ne
odzove sodnemu vabilu.17
Kot že omenjeno v prejšnjem razdelku, daje sodna praksa ob odsotnosti pisne posojilne pogodbe veliko
težo personalnim dokazom, poleg zaslišanja prič tudi zaslišanju pravdnih strank. Višje sodišče v Ljubljani
je v sodbi II Cp 616/2021 pojasnilo, da je logično dokazovanje ustno sklenjene pogodbe z zaslišanjem
udeleženih oseb, saj pri ustnem pravnem poslu listinske dokumentacije običajno ni.18 Vendar pa zgolj
zaslišanje tožnika (posojilodajalca) brez drugih dokazov predvidoma ne bo zadosten dokaz o obstoju
posojila. Tako je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 1241/2021 ugotavljalo obstoj posojilne pogodbe,
pri čemer stranki o izročitvi oziroma posojilu denarja nista napisali nobenega potrdila, čeprav sta se
poznali le kratek čas. Tožnik je v dokaz o obstoju posojilne pogodbe predlagal zgolj svojo izpoved in v njej
opisal okoliščine posojila in dogovora o načinu vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje
(njegovo stališče je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani) izpovedi tožnika ni sledilo, ker je ocenilo, da je
njegova izpoved neprepričljiva, poleg tega pa obstoja posojila ni potrdil noben tožnikov dokaz razen
lastno zaslišanje.19 Iz navedenega lahko zaključimo, da zaslišanje tožnika kot edino dokazno sredstvo
praviloma ne bo zadosten dokaz o obstoju posojila.

Dokazovanje namena in sposobnosti plačila

Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 2759/2009 zavzelo stališče, da je pri ugotavljanju obstoja ustne
posojilne pogodbe pomembno, da tožnik izkaže potrebe toženca za izposojo denarja, torej, v kakšen
namen naj bi bila sklenjena posojilna pogodba. V konkretnem primeru je sodišče presodilo, da so bile
navedbe v tožbi povsem pavšalne, trditev o namenu posojila pa ni bilo, zaradi česar je ugotovilo, da
posojilna pogodba med strankama ni bila sklenjena, pri čemer je kot odločilno štelo ravno to, da tožnik ni
izkazal potrebe toženca za izposojo denarja.20
Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 1019/2022 zavzelo stališče, da je eno od pomembnih dejstev pri
dokazovanju obstoja posojilne pogodbe dejstvo, ali je imel posojilodajalec v času domnevnega posojila
sploh zadostna sredstva, ki jih je lahko posodil. V konkretni zadevi je toženec v odgovoru na tožbo
ugovarjal, da tožnica sploh ni imela denarja za domnevna posojila, zaradi česar je sodišče to dejstvo
skrbno preučilo. Dokazno breme, da je imela tožnica zadosti prihrankov, da bi jih posojala, je bilo na
tožnici, a ji tega ni uspelo dokazati. Sodišče je tako ugotovilo, da posojilna pogodba ni bila sklenjena, pri
čemer je kot eno od odločilnih dejstev opredelilo dejstvo, da tožnica ni imela zadosti denarja, da bi ga
lahko posojala.21
Sklep

Zakon za sklenitev posojilne pogodbe ne zahteva nobene posebne oblike, kar pomeni, da je posojilna
pogodba lahko (in v praksi pogosto tudi je) sklenjena ustno. V sporu o obstoju posojilne pogodbe je
dokazno breme za to, da je bila sklenjena ustna posojilna pogodba, na tožeči stranki (posojilodajalcu), ki
mora sklenitev posojilne pogodbe dokazati s stopnjo prepričanja. Z analizo primerov je predstavljeno,
kakšno težo posameznemu dokaznemu sredstvu dajejo sodišča v postopku dokazovanja ustno sklenjene
posojilne pogodbe. Najzanesljivejši dokaz o obstoju posojilne pogodbe je dokaz o nakazilu pojasnila, ki
ima praviloma že sam po sebi zadostno dokazno vrednost, da se lahko ugotovi obstoj posojilne pogodbe.
Drugi dokazi, ki jih pri dokazovanju obstoja posojilne pogodbe predlagajo posojilodajalci, so izpis dviga
denarja za posojilo, zaslišanje prič in zaslišanje pravdnih strank, pri čemer pa sodišča nobenemu od
navedenih dokaznih sredstev ne priznavajo zadostne dokazne vrednosti, če niso podkrepljena s
preostalimi dokaznimi sredstvi. Pri presoji obstoja posojilne pogodbe sodišča kot ključna štejejo tudi
dokaz o namenu sklenitve posojilne pogodbe ter obstoj sredstev za posojilo.

Opombe:
1 Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB in nasl.
2 Glej 15. člen OZ in prvi odstavek 51. člena OZ.
3 Glej prvi odstavek 18. člena OZ.
4 To izjemo od neobličnosti pogodbe opredeljuje prvi odstavek 51. člena OZ.
5 Glej VSL sodba I Cp 1621/2021 z dne 14. oktobra 2021. Glej tudi VSL sodba I Cp 2199/2020 z dne 23. februarja 2021 in VSL sodba
II Cp 468/2015 z dne 3. junija 2015.
6 Glej 212. in 213. člen v povezavi s 7. in 8. členom ZPP.
7 Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB in nasl.
8 Povzeto po Keresteš, T.: Dokazno breme, Podjetje in delo, št. 5-6/2008, str. 1417.
9 Glej tudi VSL sodba I Cp 2759/2009 z dne 9. novembra 2009.
10 Prav tam.
11 Ude, L.: Civilno procesno pravo. 2. natis, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 265-266.
12 VSL sodba II Cp 468/2015 z dne 3. junija 2015.
13 VSL sodba II Cp 793/2020 z dne 19. avgusta 2020.
14 Podobno je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 616/2021 pojasnilo, da je logično dokazovanje ustno sklenjene pogodbe z
zaslišanjem udeleženih oseb, saj pri ustnem pravnem poslu listinske dokumentacije običajno ni.
15 Glej VSL sodba I Cp 1621/2021 z dne 14. oktobra 2021.
16 Glej 257. člen ZPP.
17 Glej VSL sklep I Cp 3537/2008 z dne 10. marca 2009.
18 VSL sodba II Cp 616/2021 z dne 7. junija 2021.
19 VSL sodba II Cp 1241/2021 z dne 16. novembra 2021.
20 VSL sodba I Cp 2759/2009 z dne 9. novembra 2009.
21 VSL sodba I Cp 1019/2022 z dne 7. oktobra 2022.

Lešnik Asja, Dokazovanje ustno sklenjenih posojilnih pogodb v sodni praksi, Pravna praksa, št. 4, 2024, str. 12-13.