Seneka - Pisma Prijatelju Luciliju

Luci j A nej S e n e k a
PI SMA
PRIJATELJU
LUCILIJU
L u c ij A n e j S en ek a
PISMA PRIJATELJU LUCILIJU
Naslov izvirnika:
L. Annaei Senecae ad Lucilium epistulae morales
Prevedel
Fran Bradač
Spremno besedo napisal
Jože Kastelic
Uredila, opombe in imensko kazalo napisala
Bronislava Aubelj
Oprema in oblikovanje
Mojca Dariš
Računalniški prelom
Dušan Obštetar
Izdala in založila
Modrijan založba, d. o. o.
Za založbo
Branimir Nešovič
Natisnila
Tiskarna Ljubljana, d. d.
Ljubljana 2004
Prva izdaja
© Založba Modrijan. V skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah je brez pisnega
dovoljenja založbe prepovedano kakršnokoli razmnoževanje te knjige oz. njenih delov.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
17(37)
1 Seneca L. A.
821.124'02-4
SENECA, Lucius Annaeus, ok. 4 pr.n.št.-65 n.št., mlajši
Pisma prijatelju Luciliju / Lucij Anej Seneka; [prevedel Fran
Bradač ; spremno besedo napisal Jože Kastelic ; uredila, opombe in
imensko kazalo napisala Bronislava Aubelj]. -1 . izd. - Ljubljana :
Modrijan, 2004
Prevod dela: L. Annaei Senecae ad Lucilium epistulae morales
ISBN 961-241-005-4
216492544
L u c i j A n e j S e n e k a
P I S MA
PRI J ATELJ U
LUCILIJU
Modrijan
2004
K PRENOVLJENI IZDAJI SENEKOVIH PISEM
Skoraj štirideset let je, odkar je prvi; v slovenščini izšlo najob

sežnejše in tudi najpomembnejše delo rimskega filozofa Lucija Aneja
Seneke Moralna pisma Luciliju. Prevod je pod naslovom Pisma prijatelju
ob 1900-letnici filozofove smrti pripravil slovenski klasični filolog ter
prevajalec iz grškega in latinskega jezika dr. Fran Bradač (1885-1970),
izšel pa je v imenitni zbirki Jz antičnega sveta mariborske založbe Ob
zorja, ki je bila več desetletij tako rekoč edina založba, ki je slovenski
knjižni trg redno bogatila s prevodi antičnih književnih del.
Pisma so bila dolgo edino Senekovo delo v slovenskem prevodu.
Mlajši slovenski bralci so ga dobili priložnost spoznati pred tremi leti,
ko je izšel prevod razprav O srečnem življenju in O prostem času ter
odlomkov iz Tolažbe za Marcijo in O kratkosti življenja, ki ga je pripravil
Brane Senegačnik vknjigi O srečnem življenju in druge razprave (Ljub
ljana 2001). Pri založbi smo zato sklenili vnovič izdati tudi Senekova
pisma - nekatera temeljna dela grških in rimskih piscev, predvsem
Homerja, Aristotela, Vergilija, Horacija in grških tragedov, so bila nam
reč že ponatisnjena, nekatera pa izdana v posodobljenem ali celo no
vem prevodu - skupaj s spremno besedo takratnega urednika dr. Jo
žeta Kastelica (1913-2003), in jih naslovili Pisma prijatelju Luciliju.
Bradačev prevod je mestoma posodobljen in dopolnjen (v izdaji

iz leta 1966 je bilo nekaj odlomkov izpuščenih), ponavljanje začetne
in končne formule Seneka svojemu Luciliju pozdrav (Seneca Lucilio suo
salutem) in Pozdravljen (Vale) pa smo, po zgledu podobnih izdaj Se
nekovih pisem na tujem, izpustili. Besedilo dopolnjujejo tudi opombe,
5
ki jih v prvotni izdaji ni bilo, in imensko kazalo s kratkimi opisi. Na
vedki iz del drugih rimskih avtorjev so povzeti po obstoječih prevodih,
kakor je navedeno v opombi ob citiranju; če tega podatka ni, je prevod
delo prevajalca ali urednice.
B.A.
6
PRVA KNJ I GA
I.
Pismo
Tako stori, moj Lucilij, reši se zase ter zbiraj in varuj čas, ki
se ti je doslej bodisi kradel bodisi izmikal ali pa ti je tudi sam
uhajal. Bodi prepričan, da je tako, kakor ti pišem: nekaj časa se
nam krade, nekaj se ga neopaženo izmika, nekaj pa se nam ga
kar izmuzne. Toda najbolj sramotna je tista izguba, ki nastane
iz malomarnosti. In če vse to natančneje opazuješ, boš videl, da
največji del življenja zapravijo tisti, ki delajo zlo, velik del tisti,
ki nič ne delajo, vse življenje pa tisti, ki delajo vse drugo, le
tistega ne, kar bi morali. Koga mi boš imenoval, ki pripisuje
času kako vrednost, ki ceni dan, ki se zaveda, da vsak dan umi
ra? V tem se namreč motimo, ko opazujemo smrt: velik del nje
je že minil, kolikor je življenja že za nami, to ima smrt. Delaj
torej tako, moj Lucilij, kakor mi pišeš, da delaš, vsake ure se
poprimi. Tako boš manj odvisen od jutrišnjega dneva, če današ
njega dobro izrabiš. Medtem ko v življenju odlašamo, življenje
beži. Vse drugo, moj Lucilij, je tuja last, edino čas je naš: edino
to bežno in spolzko posest nam je dala narava, a vsak, kdor
7
P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u
hoče, nam jo lahko ugrabi. In neumnost smrtnikov je takšna, da

cenijo vse, kar je najmanj vredno in se da nadomestiti, nihče pa
ne misli, da greši, če izgubi čas, ki je vendar edino, kar je dobil,
česar ne more vrniti, čeprav je za to hvaležen.
Morda me boš vprašal, kaj delam jaz, ki ti dajem takele
nauke. Odkrito ti bom priznal. Pri meni je tako kakor pri tistem,
ki razkošno živi, a skrbno vodi račune; moji računi izdatkov so
v redu. Ne morem reči, da ničesar ne izgubljam, toda kaj izgub
ljam, zakaj in kako, to ti lahko povem; vzroke svojega siromaštva
ti bom pojasnil. Ampak meni se godi tako kakor večini tistih, ki
so obubožali, pa ne po svoji krivdi: vsi jim prizanašajo, nihče pa
jim ne pomaga. Kaj naj rečem? Nimam za revnega tistega, ki mu
je zadosti to, kolikor mu je še ostalo. Tebi svetujem: hrani to,
kar imaš, in začni varčevati, ko je še čas. Kajti, kakor so naši
stari mislili: »prepozno je varčevati, ko si enkrat pri dnu«;1 kajti
na dnu ne ostane le tisto, kar je majhno, ampak tudi tisto, kar je
najslabše.
II.
Pi s m o
Iz tega, kar mi pišeš, in iz tega, kar slišim, sklepam, da se
lahko od tebe nadejam le dobrega: ne letaš sem in tja, pa tudi
menjava krajev te ne vznemirja. Tisto nemirno pohajanje je znak
bolnega duha. Prvo znamenje urejenega uma je po mojem mnenju
1 Heziod, Dela in dnevi, 369.
8
P R V A K N J I G A
to, da more človek ostati na mestu in se ukvarjati sam s seboj.

Glej pa, da to tvoje branje mnogih pisateljev in vsakršnih knjig
ne bo nestalno in površno. Pomuditi se moraš pri genialnih
pisateljih in tako rekoč črpati hrano iz njih, če si želiš pridobiti
nekaj, kar ti bo za zmeraj ostalo v duši. Nikjer ni, kdor je povsod.
Tistim, ki vse življenje potujejo, se navadno dogaja, da imajo
mnogo gostoljubnih pobratimov, toda nobenega pravega pri
jatelja. Enako se godi - in se mora goditi - tistim, ki se nobenega
duhovitega moža ne oklenejo zaupno in iskreno, ampak kar
skokoma hitijo prek vsega. Nobena jed ne koristi in ne preide v
telo, če se takoj po zaužitju zopet izloči. Nič ne zadržuje ozdrav
ljenja tako kakor pogosto menjavanje zdravil. Rana se ne zara
ste, če se na njej preizkušajo razna zdravila; rastlina se ne ojači,
če se večkrat presaja; nič ne more koristiti, za kar se le mimo
grede zmeniš. Množica knjig človeka samo raztrese. Ker jih torej
ne moreš brati toliko, kolikor bi jih hotel imeti, jih imej le toliko,
kolikor jih moreš brati. »Ampak,« boš rekel, »zdaj želim prebrati
to in potlej še ono.« Pokvarjen želodec si marsikaj želi, ampak
ker so to različne jedi, ga samo umažejo, ne pa redijo. Zato beri
zmerom priznane pisatelje, in če se ti bo kdaj zahotelo, da bi se
k drugim zatekel, se vselej vrni k prvim. Vsak dan si pridobi
nekaj, kar ti lahko pomaga zoper uboštvo, zoper smrt, pa tudi
zoper vsa druga zla; in ko boš v mislih preletel mnogo tega,
izberi le eno stran in tisto ta dan prebavi. Tako delam tudi jaz.
Iz množice tega, kar sem prebral, si nekaj osvojim. Današnje je
to, kar sem našel pri Epikuru (vajen sem namreč zaiti tudi v
sovražnikov tabor, ne kot prebežnik, ampak kot raziskovalec).
»Častno je,« pravi, »veselo uboštvo.« Toda to ni uboštvo, če je
9
P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u
veselo: ubog ni tisti, ki ima premalo, ampak tisti, ki si več želi.

Je sploh pomembno, koliko ima kdo v svoji skrinji, koliko žita
mu leži v kaščah, koliko ima čred in kolikšen je njegov kapital,
če pa sam hrepeni po tujem in ne šteje tega, kar si je pridobil,
temveč to, kar naj si še pridobi? Vprašaš me, kakšna je mera pri
bogastvu. Prvič, da imaš, kar potrebuješ, potem pa, kolikor za
dostuje.
III.
Pi s m o
Kakor pišeš, si izročil prijatelju pisma, naj mi jih prinese;
potem pa me svariš, naj mu, kar se tebe tiče, ne dam vsega
vedeti, češ da niti sam tega ne delaš. Tako si z istim pismom
povedal, da je tvoj prijatelj, pa tudi, da ni. Potemtakem si besedo
prijatelj uporabil v vsakdanjem smislu ter si ga imenoval pri
jatelja, kakor imenujemo »vrle može« vse kandidate, ki se po
tegujejo za imenitne službe, kakor pozdravljamo tiste, ki jih
srečamo, z besedo »gospod«, če ne vemo za njihovo ime. Pa to
naj še bo. Ampak če imaš koga, ki mu ne zaupaš prav toliko
kakor sebi, za prijatelja, se hudo motiš in ne poznaš dovolj bistva
pravega prijateljstva. O vsem se posvetuj s prijateljem, toda še
prej o njem samem: ko enkrat sklenemo prijateljstvo, moramo
zaupati, soditi pa, preden ga sklenemo. Napak razvrščajo dol
žnosti tisti, ki - proti Teofrastovemu nauku - najprej ljubijo,
potem presojajo, in ne ljubijo šele potem, ko so presodili. Dolgo
premišljaj, ali je kdo vreden, da ga sprejmeš med svoje prijatelje.
10
P R VA K N | I G A
Brž ko se ti zdi, da je prav, če to storiš, pa ga sprejmi z vsem

srcem in govori z njim tako iskreno kakor sam s seboj. Živi pa
tako, da ne boš zaupal sebi ničesar, česar ne bi mogel zaupati
tudi svojemu sovražniku; toda ker se dogajajo stvari, ki jih na
vada naredi skrivnostne, s prijateljem podeli vse svoje skrbi in
vse svoje misli. Če boš menil, da ti je zvest, glej, da ti bo tudi
zares. Kajti marsikdo te uči varati, ker se boji, da bi sam bil
varan, drugi pa ti spet daje s sumničenjem pravico, da smeš
grešiti. Zakaj naj pred svojim prijateljem zadržujem besede?
Zakaj naj ne mislim, kadar sem z njim, da sem sam? So ljudje, ki
pripovedujejo vsakomur, kogar srečajo, take reči, ki bi jih smeli
zaupati samo prijateljem, in v katerakoli ušesa šušljajo prav vse,
kar jim teži srce. Drugi se pa spet bojijo, da ne bi vedeli za to
tudi njihovi najdražji; sami sebi tega ne bi zaupali, ko bi le mo
gli. Zato obdržijo vsako skrivnost samo zase. Ne eno ne drugo
se ne sme delati, oboje je napačno: zaupati vsem in nikomur, le
da je prvo, rekel bi, bolj častno, drugo pa bolj varno. Zato grajaj
oboje, tako tiste, ki so vedno nemirni, kakor tiste, ki zmerom
mirujejo. Kajti veseliti se hrupa ni prizadevna dejavnost, ampak
beganje nemirnega duha; spet pa ni pravi mir, če je človeku
vsako gibanje nadležno, temveč je to oslabelost in lenoba. Zato
si zapomnimo, kar sem bral pri Pomponiju:2 »Eni se tako globo
ko zarijejo v skrivališče, da mislijo, da je v kalnem tisto, kar je
na svetlem.« Oboje je treba združiti: kdor počiva, naj dela, in
kdor dela, naj počiva. Posvetuj se z naravo, povedala ti bo, da
je delala podnevi in ponoči.
2 Verjetno pri Pomponiju Sekundu.
11
IV.
Pi s mo
Vztrajaj pri tem, kar si začel, in hiti, kolikor moreš, da boš
lahko tem dlje užival boljšega in umirjenega duha. Uživaš pa že
medtem, ko ga izboljšuješ in umirjaš, vendar pa je nekaj čisto
drugega tista radost, ki jo užiješ, ko gledaš duha, ki je brez
vsakega madeža in sijajen. Gotovo se še spominjaš, kolikšno
radost si občutil, ko si odložil deško togo in se ogrnil z moško
ter so te peljali na forum. Se večje veselje te čaka, ko boš odložil
deškega duha in te bo modrost zapisala med zrele može. Kajti
dotlej obstaja v nas ne otroštvo, pač pa, kar je pomembnejše,
otroška miselnost. In to je še bolj žalostno, ker imamo ugled
starcev pa napake dečkov, in ne samo dečkov, temveč otrok,
prvi se bojijo malenkosti, drugi vsega, kar si domišljajo, mi pa
obojega. Ti pa le korakaj naprej in spoznal boš, da se je treba
marsičesa manj bati prav zato, ker nam povzroča veliko strahu.
Nič ni strašno, kar je poslednje. Smrt pride k tebi; bati bi se je
moral, če bi mogla ostati pri tebi, toda ali sploh ne sme priti ali
pa mora takoj spet oditi. »Težko je,« praviš, »pripraviti duha
do tega, da se ne bi bal za življenje.« Mar ne vidiš, kako se
prezira življenje iz ničevih vzrokov? Eden se je obesil pred vra
ti svoje ljubice, drugi se je vrgel s strehe, da mu ne bilo več
treba poslušati gospodarjevega rentačenja, tretji se je z mečem
zabodel v trebuh, da ga ne bi zgrabili na begu in ga prignali
nazaj. Ne misliš, da bi hrabrost lahko dosegla tisto, kar doseže
prevelika bojazen? Nihče ne more brezskrbno živeti, če preveč
12
P R VA K N J I G A
misli na to, kako bi si podaljšal življenje, če prišteva dolga leta k

največjim dobrinam. Vsak dan premišljuj vse to, da se boš lahko
ravnodušno poslovil od življenja, ki se ga nekateri tako oklepa
jo, kakor se oprijemajo grmovja in skal tisti, ki jih odnaša deroč
hudournik. Največ jih žalostno životari v strahu pred smrtjo in
v bridkostih življenja; živeti nočejo, umreti ne znajo. Zato si ust
vari prijetno življenje s tem, da se zanj ne boš nič bal. Nobena
dobrina nikomur ne koristi, če ni zmerom pripravljen na to, da
jo utegne izgubiti. Ničesar pa ni laže izgubiti kot tisto, česar
človek niti ne pogreša, potem ko to izgubi. Ohrabri in utrdi se
torej proti vsemu, kar more doleteti tudi mogočnike. Nad Pom-
pejevo glavo sta izrekla sodbo nedoletnik in skopljenec, nad
Krasom krut in objesten Part, Gaj Cezar je ukazal, da Lepid
svoj tilnik ponudi tribunu Dekstru, sam pa je svojega nastavil
Hajreji.3 Nobenega ni usoda povzdignila tako visoko, da mu ne
bi grozila s tem, kar je sam dopustil. Nikar ne zaupaj sedanji
tišini. Vsak hip se razburka morje in pogoltne plovila, ki so se
malo prej še igrala na njem. Pomisli, da ti lahko nastavi meč na
grlo tako ropar kakor sovražnik; še več: vsak suženj ima oblast
nad tvojim življenjem in smrtjo. Takole ti rečem: kdorkoli pre-
3 O Pompejevi usodi sta med drugimi odločala mladi Ptolemaj, brat slovi
te Kleopatre, ki mu je bilo tedaj komaj 15 let, in skopljenec Potejnos;
Pompej je bil leta 48 pr. n. št. umorjen v Egiptu (Plutarh, Pompej, 77).
Krasa so leta 53 pr. n. št. v bitki pri Karah porazili Parti, ga ujeli in
pozneje umorili; njegovo glavo in roko so prinesli partskemu kralju
Orodu na poročno slavje njegovega sina Pakora (Plutarh, Kras, 33).
Lepid je bil mož Kaligulove sestre Družile; po njeni smrti je Kaligula
(Gaj Cezar) dal Lepida usmrtiti (Kasij Dion, LIX, 22). Kaligulo je ubil
Gaj Kasij Hajreja (Svetonij, Kaligula, 57-58).
13
žira svoje življenje, je tvojega življenja gospodar. Spomni se le

tistih, ki so poginili zaradi zasede domačih ljudi, bodisi da so
jih ubili z odkrito silo ali pa z zvijačo; videl boš, da ni nič manj
takih, ki jih je usmrtila jeza sužnjev, kakor takih, ki so padli
zaradi jeze kraljev. Kaj ti je torej mar, kako mogočen je tisti, ki
se ga bojiš, ko lahko vsakdo stori to, zaradi česar se bojiš? In če
padeš v roke sovražnikom, te bo zmagovalec dal odvesti v
smrt. Zakaj varaš sam sebe in šele zdaj spoznavaš to, kar si že
zdavnaj vedel in preizkušal? Pravim ti: že od rojstva si zapisan
smrti. Na take in podobne stvari moramo vedno misliti, če želi
mo mirno čakati na tisto zadnjo uro, ki straši in vznemirja vse
druge.
Toda naj končam svoje pismo; poslušaj, kaj mi je danes po
sebno ugajalo; tudi to imam s tujih vrtov. »Veliko bogastvo je
po zakonu narave urejeno uboštvo.« Veš pa, kakšne meje nam
postavlja ta zakon. Ne stradati, ne žeje trpeti, ne zmrzovati! Da
si potolažiš lakoto in pogasiš žejo, ti ni treba postavati na pragu
ošabne gospode, prenašati prevzetne poglede in morda celo še
žaljivo vljudnost; ni se ti treba odpravljati na morje ali pa v
vojaški tabor. Zlahka se dobi in pred nami leži, kar narava za
hteva. Za vse, kar je odveč, se je treba znojiti. In to je tisto, kar
nam trga obleko, kar nas sili, da se staramo pod šotori vojaškega
tabora, kar nas zaganja na tuje obale. Kar zadostuje, imamo pri
roki. Kdor se pogodi z uboštvom, je bogat.
14
P R VA K N J I G A
V.
Pismo
Odobravam in veseli me, da vztrajno študiraš in se ne meniš
za nič drugega kakor edino za to, da bi bil vsak dan boljši. Ne
samo, da te bodrim, naj tako nadaljuješ, ampak te celo prosim za
to. Opozarjam pa te, da ne delaj nič takega, da bi tvoja obleka ali
način tvojega življenja vzbujala pozornost; to delajo tisti, ki ne
želijo napredovati, ampak se hočejo samo kazati. Ne nosi grde
obleke, neostrižene glave in zanemarjene brade, izogiblji se so
vraštvu, ki ga povzroča denar, pa tudi ležišču na tleh in vsemu
drugemu, kar je posledica sprevržene častihlepnosti. Že ime
filozof je osovraženo, tudi če nastopaš skromno. Kaj bi šele bilo,
če bi se začeli docela odtegovati navadam ljudi? V svoji notranjosti
bodimo povsem drugačni, naša zunanjost pa naj ustreza ljudstvu.
Naša obleka naj ne bo sijajna, pa tudi ne umazana; ne imejmo
srebrne posode z vrezanimi okraski iz čistega zlata, toda nikar
ne mislimo, da dokazujemo skromnost, če smo brez zlata in
srebra. Glejmo, da bomo živeli tako, da bo naše življenje lepše in
boljše kakor življenje vsakdanje drhali, ne pa nasprotno, sicer
bomo tiste, ki jih želimo poboljšati, odgnali in docela odvrnili od
sebe. Obenem bomo s tem dosegli, da nas ne bodo hoteli v niče
mer posnemati, ker se bodo bali, da nas morajo posnemati v
vsem. Prvo, kar obeta filozofija, so zdrava človeška pamet, člo
vekoljubnost in družabnost. Glejmo, da to, s čimer si želimo
pridobiti občudovanje, ne bo smešno in zoprno. Saj je vsekakor
naš namen živeti naravno, nenaravno pa je, če svoje telo mučimo,
15
če sovražimo čisto zunanjost, ki nas pravzaprav nič ne stane, ter

ljubimo umazanost in uživamo jedi, ki niso le slabe, ampak tudi
grde in gnusne. Kakor je želeti si samo slaščic pretirana razkoš
nost, tako je izogibati se navadni hrani, ki se lahko poceni pripravi,
neumnost. Filozofija zahteva zmernost, ne kazen; tudi v zmer
nosti in skromnosti se lahko lepo in prijetno živi. Takle način živ
ljenja se mi zdi pravilen: držati se je treba srednje poti, ustrezati
strogim, dobrim načelom in hkrati vsakdanjim navadam; vsi naj
imajo naše življenje v čislih, a naj se tudi znajdejo v njem. »Torej
kaj? Ali naj delamo enako kakor drugi? Ali naj ne bo razlike med
nami in njimi?« - O, še prav velika! Kdor nas pogleda bliže, naj
spozna, da smo drugačni kakor vsakdanji prostaki. Kdor stopi v
našo hišo, naj bolj občuduje nas kot naše pohištvo. Velik je tisti, ki
uporablja lončeno posodo tako kakor drugi srebrno, pa nič manjši
ni tisti, ki uporablja srebrno tako kot lončeno. Ubog je na duhu,
kdor ne more trpeti bogastva.
Vendar želim deliti s teboj še majhen dobiček današnjega
dne. Pri našem Hekatonu sem našel, da spada med zdravila
zoper strah tudi to, da se odpovemo strastem in željam. »Nič
več se ne boš bal,« pravi, »če boš prenehal upati.« Rekel boš:
»Kako pa gresta skupaj dve tako različni stvari?« Tako je, moj
Lucilij; čeprav se zdita različni, sta vendar povezani med seboj.
Kakor veže ista veriga jetnika in vojaka, ki ga straži, tako je
tudi vse tisto, kar se zdi povsem različno, povezano med seboj.
Strah spremlja upanje. In ne čudim se, da je tako; oboje je ne
gotovo občutje, oboje človeka vznemirja, ker v bodočnosti nekaj
pričakuje. Glavni vzrok obojega pa je to, da se ne prilagodimo
sedanjosti, ampak pošiljamo svoje misli daleč naprej v bodoč-
16
P R V A K N J I G A
nost. Zato je previdnost postala človeku zlo. Divje živali bežijo

pred nevarnostjo, ki jo vidijo pred seboj; ko se ji izognejo, so
brez skrbi, mi pa se mučimo s tem, kar bo in kar je že minilo.
Mnoge naše vrline nam škodijo: naš spomin nam vrača muke
strahu, naše predvidevanje in slutnja nam jih pripravljata že
vnaprej. Nihče ni beden samo zaradi sedanjosti.
VI.
Pismo
Spoznavam, Lucilij, da se ne le boljšam, ampak kar pre
oblikujem, ne morem pa obljubljati in ne smem upati, da ne bo
ostalo v meni nič takega, kar bi se moralo še spremeniti. Kako
ne bi imel na sebi mnogočesa, kar je treba ojačiti, kar je treba
oslabiti, kar je treba dvigniti? In prav to je znak poboljšanega
človeka, da vidi svoje napake, ki jih doslej ni poznal. Nekaterim
bolnikom čestitamo, ko sami začutijo, da so bolni. Zato bi ti rad
zaupal svojo naglo spremembo; potem bi lahko zanesljiveje
zaupal najinemu prijateljstvu, resničnemu prijateljstvu, ki ga ne
morejo razdreti ne upanje ne strah ne sebičnost, tistemu pri
jateljstvu, s katerim ljudje umirajo, za katero umirajo. Naštel ti
bom mnogo takih, ki jim ni manjkalo prijatelja, pač pa prija
teljstva. To se ne more zgoditi, kadar združujeta prijatelje enaka
volja in želja. Kako tudi ne, saj vedo, da jim je vse skupno, zlasti
pa to, kar je zoprno.
Ne moreš si misliti, kakšen dobiček mi prinaša vsak dan.
»Pošlji še meni,« boš rekel, »tisto, kar si izkusil, da je tako
17
učinkovito!« Da, jaz sam si želim, da bi vse to prelil vate, in

zato se z veseljem učim, da bi mogel učiti. Nič me ne more
veseliti, pa naj je še tako izvrstno in koristno, če naj to vem
edinole jaz. Če bi se mi modrost ponujala s takim pogojem, da
jo moram držati zaprto in je nikomur izdati, bi jo odklonil:
nobena posest ni prijetna brez družabnika. Poslal ti bom torej
knjige same, in da se ti ne bo treba preveč truditi, ko boš iskal,
kar je raztreseno v njih koristnega, ti bom napravil znamenja,
tako da boš brž našel tisto, kar jaz odobravam in občudujem.
Vendar pa ti bosta živa beseda in skupno življenje z menoj bolj
koristila kakor moji dopisi. Zato pridi k meni osebno, prvič,
ker ljudje bolj verjamejo očem kakor ušesom, potem, ker je s
predpisi dolga pot, kratka in uspešna pa z zgledi. Kleant ne bi
bil Zenona nikdar tako posnel, ko bi ga bil samo slišal. Živel je
z njim, pregledal njegove skrivnosti ter se opazoval, ali živi po
njegovem nauku. Platon in Aristotel in vsi modrijani, ki so se
od njiju oddaljili, so se več naučili iz Sokratovega ravnanja kakor
iz njegovih besed. Metrodora, Hermarha in Poliena ni naredila
velike Epikurova šola, ampak druženje z njim. Poleg tega te
pozivam, da se uči, tudi zato, da mi boš koristil, kajti tako bova
storila drug drugemu veliko dobrega.
Ker pa ti dolgujem tvoj mali dnevni zaslužek, ti povem,
kateri stavek me je danes pri Hekatonu posebno razveselil.
»Sprašuješ,« pravi, »česa sem se naučil? Postal sem prijatelj sa
memu sebi.« Veliko se je naučil; nikoli ne bo več sam. Vedi, da je
tak prijatelj vsem prijatelj.
18
P R VA K N J I G A
VII.
Pismo
Sprašuješ me, česa naj se predvsem izogiblješ. Množice. Ne
moreš se ji še varno prepustiti. Jaz vsaj ti priznam svojo slabost:
nikdar se ne vrnem domov tak, kakršen sem odšel. Marsikaj
od tega, kar sem si v duhu uredil, se tam skali, marsikaj, kar
sem odgnal od sebe, se zopet povrne. Kakor bolnikom, ki jih je
dolgotrajna bolehnost tako oslabila, da se ne morejo nikamor
več ganiti brez škode, tako se godi nam, ki nam duh okreva po
dolgi bolezni. Sovražno, škodljivo je občevanje z množico. Ni
kogar ni, ki nam ne bi priporočal kake napake ali se nam ne bi
neopazno prislinil. Več ko je ljudi, med katere se mešamo, večja
je tudi nevarnost. Nič pa ni za dobre nravi tako škodljivo, kakor
da gledajo kako gledališko igro, kajti pri zabavi smo laže do
stopni za razne pregrehe. Kaj misliš, da hočem s tem reči? Vra
čam se bolj pohlepen, bolj častiželjen in pohoten, da, celo bolj
krut in nečloveški, ker sem bil med ljudmi. Po naključju sem
opoldne zašel v gledališče, pričakujoč šale in dovtipe in kakšno
razvedrilo, kjer bi se mi oči odpočile od gledanja človeške krvi.
Doživel sem nasprotno. Prejšnji boji so bili še usmiljeni, zdaj pa
je konec zabave, vidiš samo še uboje in umore. Ničesar nimajo,
kar bi jih pokrivalo, s celim telesom so izpostavljeni udarcu,
nikoli ne zamahne roka zaman. Večina ljudi gleda to rajši kakor
redne pare borilcev in take, ki se borijo na zahtevo ljudstva.
Kako ne? Tu ne odbijata meča ne čelada ne ščit. Čemu obramba?
Čemu borilna spretnost? Vse to le zadržuje smrt. Zjutraj mečejo
19
P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u
ljudi pred leve in medvede, opoldne pa pred svoje gledalce.

Tiste, ki so morili, ukazujejo vreči pred tiste, ki bodo morili, in
zmagovalca prihranijo za tretji umor; konec borilcev je smrt; z
ognjem in mečem se bojuje boj. Tako se to nadaljuje, dokler se
bojišče ne izprazni. »Toda človek je kriv razbojništva, ubil je
človeka.« Kaj z njim? Ker je ubijal, zasluži, da ga zadene enaka
usoda. Ampak kaj si zaslužil ti, ničvrednež, ki to gledaš? »Udari
ga, bičaj, žgi in ubijaj! Zakaj tako bojazljivo hiti proti meču? Zakaj
ta premalo drzno udarja? Zakaj oni tako nerad umira?« Zdaj je
igra prekinjena; medtem se koljejo ljudje, da bi se vendarle nekaj
dogajalo. - »Ali še nočete razumeti, da slabi zgledi vplivajo nazaj
na tiste, ki jih dajejo? Bodite hvaležni nesmrtnim bogovom, da
učite krutosti tistega, ki se je sam ne more učiti.«
Nežno bitje, ki še ni utrjeno v dobrem, je treba umakniti
pred ljudstvom. Sokrata, Katona in Lelija bi bila lahko množica
drugače mislečih zapeljala na napačna pota: tudi nihče od nas,
čeprav si prizadevamo, da bi se pravilno usmerili, ne more vzdr
žati navala pregreh, ki pritiskajo na nas s tolikim spremstvom.
En sam zgled razkošja ali lakomnosti povzroči veliko zla: meh
kužen razvajenec, s katerim živimo, nas polagoma oslabi in
pomehkuži, bogat sosed nam zbuja pohlep po denarju, zloben
spremljevalec prenese nekaj svoje pokvarjenosti tudi na bolj
poštenega in preprostega tovariša. Kaj misliš, kako je z nravmi
tistih, na katere so naperjeni napadi vsega ljudstva? Ne moreš
se izogniti, posnemati moraš ali sovražiti. Obojemu se moraš
izogibati: ne prizadevaj si postati podoben slabim, ker jih je
preveč, pa tudi ne sovražnik množici, ker ti ni podobna. Zamisli
se sam pri sebi, kolikor moreš; občuj s tistimi, ki te lahko izbolj-
20
P R V A K N ) I G A
šajo, in pusti, da se ti pridružijo tisti, ki jih lahko ti izboljšaš.

Tako vplivamo vzajemno drug na drugega in ljudje se učijo ob
tem, ko učijo. Zato naj te slavohlepje ne zapeljuje v javnost, da
bi pokazal svoj talent, da bi predaval ljudem ali razpravljal z
njimi. Jaz sam bi hotel, da bi ti to delal, ko bi imel kaj takega
blaga, ki bi ga ta drhal lahko rabila. Ampak nikogar ni, ki bi te
mogel razumeti. Morda bi bil še kdo, eden ali drug, toda tudi
tega boš moral šele izobraževati in učiti, da te bo razumel. »Za
koga sem se torej naučil vsega tega?« boš rekel. Ne boj se, tvoj
trud ni bil zaman: zase si se učil.
Toda da se ne bi danes učil samo zase, ti bom sporočil tri
odlične izreke nekako enakega pomena, na katere sem danes
naletel: z enim izmed njih se ti bo tole pismo oddolžilo, druga
dva pa sprejmi kot plačilo vnaprej. Demokrit pravi: »Eden mi
velja za vse in vsi za enega.« Tako je dobro odgovoril tudi tisti,
naj bo že kdorkoli - kdo je bil, se ne ve, - ki je na vprašanje,
zakaj se s toliko vnemo ukvarja z umetnostjo, ki se je bo oprijelo
le prav malo ljudi, odgovoril: »Meni jih je že malo dovolj, dovolj
mi je eden, dovolj tudi nobeden.« Odličen je tudi tale tretji
stavek, ki ga je napisal Epikur enemu od svojih znanstvenih
prijateljev: »To ni za mnoge, ampak zate, kajti mi smo drug
drugemu zadosti veliko občinstvo.« To si moraš zapomniti, moj
Lucilij, da boš preziral veselje, ki izvira iz odobravanja in po
hvale, ki ti ju daje množica. Mnogi te hvalijo. Ali boš zadovoljen
sam s seboj, če si mož, ki ga mnogi razumejo? V sebi išči svoje
odlike!
21
P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u
VIII.
Pi s mo
»Hočeš,« praviš, »naj se izogibljem vrvenju množice, naj lju
bim samoto in se zadovoljim z dobro vestjo. Pa kje so tisti vaši
nauki, ki ukazujejo, da moramo biti delavni do smrti?« Mar misliš,
da posedam v brezdelju? Zato sem se skril in zaklenil svoja vrata,
da bi lahko mnogim koristil. Noben dan mi ne mine v brezdelju.
Del noči posvečam študiju; spati ne utegnem, če me spanec ne
premaga; oči, ki so utrujene zaradi bedenja in se mi že zapirajo,
zadržujem pri delu. Nisem se umaknil samo ljudem, temveč tudi
nevšečnim zadevam, zlasti pa svojim. Delam za potomce. Zanje
pišem nekaj, kar bi jim utegnilo koristiti. Zdravilne opomine, tako
rekoč recepte za koristna zdravila predajam papirju; da so učinko
viti, sem izkusil sam na svojih tvorih, ki sicer še niso docela
ozdravljeni, vendar pa so se prenehali širiti. Pravilno pot, ki sem
jo šele pozno spoznal, potem ko sem jo že truden od iskanja našel,
kažem drugim. Kličem: »Ogibajte se vsega, kar ugaja drhali, vse
ga, kar prinese naključje; pri vsaki naključni dobrini bodite ne
zaupljivi in plašni. Tudi divjo žival in ribo preslepi kaka privlačna
vaba. Mislite, da so to darovi sreče? Kdor izmed vas hoče imeti
varno življenje, naj se izogiblje, kolikor se more, tistim lepljivim
dobrotam, ki nas tako hudo varajo: menimo, da jih imamo, pa so
one nas ujele. Ta pot nas vodi v brezno in konec takega življenja je
padec. Ne moremo se več upirati, kadar nas sreča začne goniti na
napačna pota; ali gremo še malo naprej po začrtani poti ali pa
hitro propademo. Toda usoda ne prevrne ladje naenkrat, temveč
22
P R VA K N J I G A
jo vrtinči in jo potlej trešči ob čeri. Zato se ravnajte po temle

zdravem in modrem življenjskem pravilu: privoščite telesu le
toliko, kolikor je za zdravje potrebno. Precej trdo je treba ravnati
z njim, da ne odreče pokorščine duhu: hrana naj teši lakoto, pijača
naj gasi žejo, obleka naj ga varuje pred mrazom, hiša naj mu bo
zavetje proti vsemu, kar ga ogroža. Ali je ta hiša zgrajena iz ruš
ali iz različnih vrst kamna iz tuje dežele, ni pomembno; vedite,
da slamnata streha krije prav tako dobro kakor zlata. Prezirajte
vse, kar vam napravlja odvečno delo, kot okras in lišp. Pomislite,
da zasluži občudovanje edinole duh, nič drugega; če je ta velik,
mu ni nič veliko.« če takole govorim s seboj in s potomci, mar se
ti ne zdi, da bolj koristim, kakor če bi kot odvetnik hodil pred
sodišče ali pritiskal svoj pečatni prstan na oporočne listine ali v
senatu dajal kandidatom roko in glas? Meni verjemi: tisti, o ka
terih se zdi, da nič ne delajo, delajo pogosto pomembne stvari,
ukvarjajo se s tem, kar je človeško in kar je božje.
Toda moram že končati in ti za to pismo, kakor je moja na
vada, nekaj plačati, ampak ne iz svojega, kajti še zmerom listam
po Epikuru, pri katerem sem danes bral tale stavek: »če hočeš
doseči resnično svobodo, moraš služiti filozofiji.« Kdor se ji po
sveti in se ji preda, ne čaka iz dneva v dan, ampak je takoj svo
boden, kajti že služiti filozofiji je svoboda. Morda me boš vprašal,
zakaj navajam toliko lepih izrekov rajši iz Epikura kakor iz naših.
Toda zakaj bi mislil, da so taki izreki samo Epikurova last in ne
splošni? Koliko pesnikov pravi, kar so filozofi že rekli ali bi mo
rali reči! Ne bom se dotaknil tragikov niti naših narodnih iger, v
katerih nastopajo Rimljani v togi, kajti tudi v teh je nekaj stroge
resnosti, tako da stojijo v sredi med komedijami in tragedijami.
23
Koliko zgovornih verzov je raztresenih po mirnih! Koliko ima

naš mimik Pub lilij takega, kar bi se bolje slišalo v tragedijah kakor
• v komedijah! Navedel ti bom njegov verz, ki se tiče filozofije, in
sicer prav predmeta, ki sem se ga pravkar lotil; v njem nas svari,
da ne smemo imeti nečesa, kar je naključno, za svoje:
Tuje ostane ti vse, karkoli dosežeš z željami.
Spominjam se, da si ti to misel izrazil nekoliko bolje in primerneje:
Tvoje nikakor ni to, kar je sreča storila za tvoje.
Tudi tegale tvojega boljšega izreka ne bom zamolčal:
Kar se more ti dati, se more ti tudi spet vzeti.
Tega ne bom vračunal kot svoje plačilo: dajem ti iz tvojega.
IX.
Pismo
Ti bi rad vedel, ali Epikur v nekem pismu po pravici graja ti
ste, ki pravijo, da je modrijan zadovoljen sam s seboj in zato ne
potrebuje prijatelja. Ta Epikurova graja velja Stilbonu in tistim,4
ki se jim zdi, da je največje dobro neobčutljiva duša. Neizogibno
4 Filozofom kiniške šole.
24
PRVA KNJ I GA
zaidemo v dvoumnost, če besedo apatheia kar na kratko pojasni

mo po naše kot impatientia.5Kajti s to besedo se lahko misli ravno
nasprotno od tistega, kar želimo izraziti. Hočemo namreč po
vedati, da se kdo ne meni za to, če pretrpi kaj zlega; razumeti pa
bo, da kdo ne more prenašati nobenega zla. Glej torej, ali ni pri
merneje govoriti o neranljivi duši, o duši, ki je vzvišena nad vsa
kim trpljenjem. To je razlika med nami in njimi: naš modrijan si
cer premaga vsako nezgodo, vendar jo čuti, njihov pa je niti ne
občuti. Nam in njim je skupno to, da je modrijan zadovoljen sam
s seboj, toda četudi sam sebi zadostuje, hoče vendarle imeti pri
jatelja, soseda in tovariša. Glej, kako je sam s seboj zadovoljen:
včasih je zadovoljen že z delom sebe. Če je zaradi bolezni ali boja
ob roko, če morda v kaki nezgodi izgubi eno ali obe očesi, mu
zadostuje to, kar mu je ostalo, in je pri poškodovanem in pohab
ljenem telesu tako dobre volje, kakor je bil, ko mu je bilo telo
nedotaknjeno. Sicer rajši vidi, da mu nič ne manjka, toda če mu
kaj manjka, tega ne pogreša. Toliko je modrijan sam sebi dovolj:
ne da bi hotel biti brez prijatelja, ampak da more biti brez njega;
pravim, da more biti, kajti če prijatelja izgubi, prenese to rav
nodušno. Sicer pa ne bo brez prijatelja nikoli: dovolj ima moči, da
ga brž nadomesti z drugim. Kakor bo Fidija, če se mu kip pokva
ri, takoj ustvaril drugega, tako bo tudi on, umetnik v sklepanju
prijateljstva, takoj postavil na mesto izgubljenega prijatelja dru
gega. Hočeš vedeti, kako si lahko tako hitro pridobiš prijatelja?
Povedal ti bom, če ti je prav, da ti takoj plačam, kar ti dolgujem, in
poravnam račun za tole pismo. Hekaton pravi: »Pokazal ti bom
5 Grška beseda apatheia pomeni neobčutljivost in ji torej ne ustreza la

tinska impatientia, ki pomeni nepotrpežljivost, nestrpnost.
25
ljubezensko sredstvo brez napoja, brez čarovnih zelišč in besed:

če hočeš biti ljubljen, ljubi!« Toda ne uživaš veliko radosti samo v
starem prijateljstvu, ampak tudi v tem, ko si pridobivaš in sklepaš
novo. To je tako kakor pri kmetu, ki žanje, in pri kmetu, ki seje;
prvi sije že pridobil prijatelja, drugi pa si ga šele pridobiva. Filozof
Atal je imel navado reči, da si je prijetneje pridobivati prijatelja
kakor ga že imeti; »tako kot umetnik veliko bolj uživa, ko slika,
kakor potem, ko podobo konča.« Takrat, ko je zaposlen s svojim
umetniškim delom, je vesel in uživa prav zato, ker ustvarja in dela.
Tisti, ki je že odmaknil roko od dovršenega dela, pa se ne veseli
enako, kajti tedaj uživa le plod svoje umetnosti, umetnost samo
pa je užival, ko je slikal. Plodnejša je mladost naših otrok, toda
ljubkejše je njihovo otroštvo.
Vrnimo se zdaj k predmetu. Modrijan, čeprav je sam sebi
zadosten, hoče imeti prijatelja, če ne zaradi česa drugega, pa zato,
da goji prijateljstvo, da tako lepa krepost ne bi zakrnela. Ne zato,
kakor pravi Epikur v omenjenem pismu, »da bi imel nekoga, ki bi
sedel pri njem, če bi bil bolan, ali bi mu prišel na pomoč, če bi bil
pahnjen v ječo ali v bedo«, temveč da bi on imel nekoga, da bi
sam sedel ob njegovi bolniški postelji, da bi ga sam rešil, če bi ga
obkolile sovražne straže. Kdor gleda le nase in sklepa prijateljstvo
samo zavoljo sebe, misli napak. Pridobil si je prijatelja, ki naj bi ga
ščitil proti okovom: kakor hitro bo zarožljala veriga, pa bo odšel.
To so prijateljstva, ki jih ljudstvo imenuje »prijateljstva od danes
do jutri«. Kogar sprejmemo za prijatelja zavoljo koristi, nam bo
ugajal samo tako dolgo, dokler bo koristen. Zato obdaja tiste, ki
so mogočni in srečni, cela truma prijateljev, okrog nesrečnih pa je
prava puščoba; prijatelji bežijo od tam, kjer jih čaka preizkušnja.
26
P R VA K N J I G A
Zato imamo toliko gnusnih zgledov ljudi, ki iz strahu pustijo

prijatelja na cedilu ali ga iz strahu izdajo. Kdor začne biti prijatelj,
ker mu je to v korist, bo tudi prenehal tako, kakor je začel; če ceni
v prijateljstvu kaj drugega, ne prijateljstvo samo, bo za to ceno
celo proti njemu. »Čemu si iščeš prijatelja?« Da bi imel nekoga, za
kogar moreš umreti, da bi imel nekoga, ki ga boš spremil v
pregnanstvo in dal tudi življenje zanj, če bo treba, da ga rešiš
smrti; to, kar ti opisuješ, ni prijateljstvo, ampak kupčija, ki išče
dobiček in računa, kaj bi se dalo še dobiti. Nedvomno je tudi
čustvo ljubezni pri zaljubljencih nekaj podobnega; lahko bi ga
imenovali blazno, nezdravo prijateljstvo. Mar kdo ljubi zavoljo
dobička ali iz častihlepnosti? Ljubezen sama na sebi se ne meni za
vse drugo in vžiga v srcih hrepenenje po lepi postavi, ne brez
upanja na vzajemno ljubezen. Torej? Ali nastane iz plemenitega
vzroka grdo čustvo? »Ne gre,« praviš, »za to, ali je prijateljstvo
zaželeno samo zaradi sebe ali zaradi česa drugega.« Če je samo
zaradi sebe, potem more sklepati prijateljstvo tudi tisti, ki sam
sebi zadostuje. »Kako se mu torej približa?« Kakor vsemu, kar je
zelo lepo, brez dobičkaželjnosti in tudi brez strahu pred spre
menljivo usodo. Prijateljstvo oropa njegovega dostojanstva, kdor
ga sklene samo na dobro srečo.
»Modrijan je zadovoljen s seboj.« To, moj Lucilij, večina ljudi
napačno tolmači: modrijana povsod odrivajo in ga silijo, naj se
skrije pod svojo kožo. Toda razločevati je treba, kaj nam ta stavek
pove in kako daleč sega njegova veljavnost. Modrijan sam sebi
zadostuje za srečno življenje, ne za življenje. Kajti za to potrebuje
še mnogo drugih reči, za srečno življenje pa samo zdravega in
čilega duha, ki se ne meni za spremenljivo usodo. Opozoriti te
27
želim še na to, kako to razlikuje Hrizip. Pravi, da modrijanu nič

ne manjka in vendar mu je potrebnih mnogo reči: »Nasprotno
pa bedak ničesar ne potrebuje (kajti ničesar ne zna uporabljati),
ampak mu vsega manjka.« Modrijan potrebuje roke, oči in mno
go drugega, kar je potrebno za vsakdanjo rabo, vendar mu nič
ne manjka; kajti o pomanjkanju govorimo, če je kaj nujno potreb
no, modrijanu pa ni nič nujno potrebno. Čeprav je torej sam
sebi zadosten, potrebuje prijatelje; želi si jih imeti čim več, a ne
zato, da bi srečno živel, srečno bo živel tudi brez prijateljev.
Najvišje dobro ne rabi zunanjih pomagal, doma moramo skrbeti
zanj, dobro obstoji samo v sebi. Usodi postane podvržen, kdor
išče del samega sebe zunaj. »Vendar pa, kakšno bo modrijanovo
življenje, če bo zapuščen od prijateljev ležal v ječi ali živel osam
ljen pri kakem tujem ljudstvu ali bo zadržan na dolgotrajni plovbi
in vržen na samotno obalo?« Takšno kakor Jupitrovo, če razpade
svet in se vsi bogovi stopijo v eno, on pa se medtem, ko se
narava odpočiva, predaja svojim mislim. Nekaj takega dela mo
drijan: skrije se sam vase, sam je s seboj. Dokler mu je namreč
dano, da ureja svoje zadeve po lastni volji, je zadovoljen s seboj
in sam sebi zadostuje: oženi se in vzgaja otroke; sam sebi zado
stuje, vendar pa ne bi hotel živeti, če bi moral živeti brez sočlo
veka. V prijateljstvo ga ne sili lastna korist, ampak naravni na
gon. Kajti kakor nam je prirojeno sladko hrepenenje po drugih
stvareh, tako nam je prirojena tudi želja po prijateljstvu. Kakor
nam je samota zoprna in si želimo družbe, kakor narava druži
človeka s človekom, tako je v nas tudi nagon, ki nas sili, da si
želimo prijateljstva. Kljub temu pa bo tisti, ki iskreno ljubi svoje
prijatelje in jih ceni više kakor samega sebe, vendarle omejil vse
28
P R V A K N J I G A
dobro nase in rekel, kar je nekoč dejal Stilbon, tisti Stilbon, ki

ga graja Epikurovo pismo. Ko je bilo njegovo rodno mesto v
naskoku zavzeto, ko je izgubil otroke in ženo, je sam in vendar
kar srečen ušel iz velikega požara. In ko ga je Demetrij, ki so
mu zaradi pustošenja mest dali priimek Poliorket,6 vprašal, ali
je kaj izgubil, mu je odgovoril: »Vse svoje imetje nosim s seboj.«
Glej hrabrega in vrlega moža! Premagal je zmago svojega sovraž
nika. »Nič nisem izgubil,« je odvrnil; tako ga je prisilil, da je
podvomil, ali je zmagal. »Jaz imam vse svoje s seboj: pravičnost,
hrabrost, modrost in to, da ne štejem za svoje nič takega, kar se
mi more vzeti.« čudimo se nekaterim živalim, ki gredo skozi
ogenj, ne da bi se poškodovale: koliko bolj zasluži občudovanje
mož, ki je brez škode ušel skozi orožje, ruševine in plamene! Ali
vidiš, koliko laže je premagati cel narod kakor enega moža? Te
besede ga delajo podobnega stoiku: tudi ta nosi svoje imetje
nedotaknjeno skozi požgana mesta. Sam sebi zadostuje in s tem
označuje svojo srečo in blaženost. Ne misli, da govorimo tako
plemenito samo mi stoiki: celo Stilbonov grajalec Epikur se je
izrazil podobno: »Če se komu zdi, da to, kar ima, ni najboljše in
najlepše, je nesrečen, pa tudi če je gospodar vsega sveta.« Ali če
misliš, da bi ti jaz to še bolje povedal (kajti midva se drživa
misli, ne besed): »Nesrečen je, kdor se nima za najbolj srečnega,
tudi če ukazuje svetu.« In da boš vedel, da so te misli vsesplošne,
da jih narekuje zdrav razum, boš našel pri komiku tele besede:
Ni srečen, kdor sam ne misli, da je srečen.7
6 Dogodek opisuje Plutarh (Demetrij, 9).

7 Neznani avtor.
29
P i s m a p r i i a t e l i u L u c i li j u
Kaj ti namreč pomaga vedeti, kakšno je tvoje stanje, če sam

misliš, da je slabo? »Kaj pa,« boš rekel, »tisti, ki je sramotno
obogatel in je mnogim gospodar, a številnejšim suženj, in pravi,
da je srečen; je srečen zato, ker tako misli?« Ni pomembno, kaj
govori, ampak kaj čuti, pa ne le, kaj čuti en dan, ampak nepre
stano. Nikar pa se ne boj, da bo dosegel nekaj tako velikega
tisti, ki tega ni vreden. Razen modrijanu ni nikomur všeč to,
kar ima. Vsak bedak trpi, ker je naveličan samega sebe.
X.
Pismo
Tako je, vztrajam pri svojem mnenju: izogibaj se množici,
izogibaj se majhnim družbam, izogibaj se celo enemu samemu
človeku. Nikogar nimam, v čigar družbi bi te hotel videti. In
glej, kakšno mnenje imam o tebi: zaupati te želim tebi. Krates,
kakor pravijo, učenec prav tistega Stilbona, ki sem ga omenil v
svojem prejšnjem pismu, je vprašal nekega mladeniča, ki se je
sprehajal sam, kaj dela tako sam. »S seboj govorim,« je odgovo
ril mladenič. Krates mu je rekel: »Prosim te, varuj se in pazi, da
ne boš govoril s slabim človekom.« Žalostne in boječe ljudi ima
mo navado svariti, naj ne zlorabljajo samote. Nikogar ni med
nespametnimi, ki bi se smel prepustiti samemu sebi: zdaj snujejo
zle naklepe, zdaj pripravljajo drugim in sami sebi nevarnosti za
bodočnost, potem se vdajajo svojim nepoštenim poželenjem; srce
jim odkriva, kar je skrival strah ali sram, predrznost jim raste,
zbujata se pohota in jeza. Slednjič se bedaku izmuzne še tista
30
P R VA K N ) I G A
edina korist, ki jo še ima zanj samota, namreč, da nikomur nič

ne zaupa in se ne boji ovaduha: sam se izda.
Glej torej, kaj upam glede tebe, da, kaj si obljubljam (kajti
upanje je ime za negotovo dobrino): nikogar ne najdem, s ko
mer bi te rajši videl skupaj kakor s teboj samim. Spominjam se
še, kako velikodušno in krepko si izrekel neke besede. Takoj
sem si čestital in si rekel: »Takšne besede ne padejo kar tako
z ustnic; to so tehtne besede; ta človek ni iz prostaškega ljud
stva, on teži k blaginji in sreči.« Tako govori, tako živi; glej,
da te nič duševno ne zbije. Spreglej bogovom svoje stare želje,
želi si nanovo nekaj drugega: prosi za dobro pamet, za dobro
duševno zdravje, potem pa še za telesno. Zakaj takih želja ne
bi izrekal pogosto? Smelo prosi boga, saj ga nočeš prositi ni
česar tujega.
Ampak da ti po svoji navadi pošljem s tem pismom še maj
hno darilce, ti pravim, kako je resnično, kar sem našel pri Ate-
nodoru: »Vedi, da si rešen vseh strasti šele tedaj, ko si prišel
tako daleč, da ne prosiš boga ničesar takega, česar ne bi mogel
prositi pred vsem svetom.« Kolika je človeška neumnost! Naj-
sramotnejše želje šepetajo bogovom: če bi kdo prisluškoval, bi
utihnili; to, za kar nočejo, da bi vedeli ljudje, pripovedujejo
bogu. Zato se ravnaj po temle koristnem nauku: živi z ljudmi
tako, kakor da te gleda bog, z bogom pa govori tako, kakor da
te poslušajo ljudje.
31
XI.
Pismo
Govoril je z menoj tvoj prijatelj dobre nravi. Že prvi pogovor
je pokazal odlike njegovega srca in duha in tudi, kako je napre
doval. Ni govoril z menoj pripravljen, temveč sem ga nenadoma
presenetil. Ko se je nekoliko zbral, ga je bilo malce sram - dobro
znamenje za mladega človeka - oblila ga je rdečica. Ta rdečica
ga bo, tako vsaj slutim, spremljala še kot modrijana, ko se bo že
utrdil in se otresel vseh svojih napak. Nobena modrost ne more
odpraviti naravnih napak telesa ali duha. Karkoli je tako rekoč
vtisnjeno v nas in nam prirojeno, se da umetno omiliti, ne pa
docela premagati. So možje, ki so krepki in neomahljivi, pa jih
pred ljudstvom oblije pot, kakor bi bili utrujeni in razgreti od
vročine; nekaterim se tresejo kolena, kadar naj bi javno govorili,
drugi spet šklepečejo z zobmi, jecljajo in ustnice jim trepečejo.
Tega ne moreta preprečiti niti nauk niti vaja, narava hoče po
kazati svojo moč in opominja tudi najmočnejše, naj se zavedajo
svojih slabosti. Vem, da spada semkaj tudi rdečica, ki nenadoma
oblije celo najbolj značajne in trdne može. Bolj se kajpak pojavlja
na licih mladih ljudi, ki imajo še več življenjske toplote in ne
žnejše čelo, vendar pa nastopa tudi pri starih in izkušenih mo
žeh. So ljudje, ki se jih nikoli ni treba bati bolj kakor takrat,
kadar zardijo, kakor da so s tem odvrgli vso sramežljivost. Sula
je bil najkrutejši takrat, kadar mu je šinila kri v obraz. Ni bilo
milejšega obraza od Pompejevega; vselej je zardel, kadar je imel
mnogo ljudi pred seboj, tudi na zborovanjih. Spominjam se, da
32
PRVA KNJ I GA
je Fabijan zardel, ko so ga privedli v senat kot pričo, in ta rdečica

mu je čudovito pristajala. Tega ni povzročila slabost duha, mar
več je zardel zato, ker je bilo to zanj nekaj novega. Vsaka taka
novost razgiblje ljudi, ki je niso vajeni, četudi jih ne razburi, če
jim je pač telo že po naravi nagnjeno k temu, kajti kakor imajo
nekateri dobro kri, tako imajo kri, ki naglo vzkipi in se jim
požene v obraz. Tega ne more preprečiti, kakor sem rekel, no
bena modrost, drugače bi imela naravo samo v oblasti, ko bi
mogla iztrebiti vse hibe. Vse, kar nam je prirojeno, naš tem
perament in vse drugo, se bo človeka zmerom držalo, pa naj se
duh še toliko trudi, da bi vse to lepo uredil. Ničemur se ne
moremo izogniti, nič drugega si ne moremo prilastiti. Gledališki
umetniki, ki posnemajo čustva, ki izražajo strah in trepet, ki
prikazujejo žalost, skušajo zaigrati sramežljivost tako, da pove
šajo obraz, da govorijo tiše in upirajo oči v tla, samo rdečice si
ne morejo izsiliti. Ta se ne da niti zadržati niti privabiti. Zoper
to modrost nič ne nudi, nič ne koristi. Vse to ima svoja pravila,
prihaja neukazano in zopet neukazano odhaja.
Moje pismo že hoče, da ga končam. Poslušaj, zahteva, da ti
dam nazadnje koristen in zdrav nauk, ki si ga vtisni globoko v
srce: »Izbrati si moramo kakega dobrega moža in ga imeti vedno
pred očmi, da bomo živeli, kakor da nas on gleda, in delali, ka
kor da on vidi in opazuje naša dejanja.« To je Epikurov nauk,
moj Lucilij; on nam daje varuha, daje nam vzgojitelja, in ne po
nemarnem. Veliko naših grehov nam prizanaša, če imamo zanje
pričo ob sebi. Človek naj ima nekoga, ki ga spoštuje in s čigar
ugledom lahko naredi svetejšo tudi svojo notranjost. Srečen ti
sti, ki koga poboljšuje ne le s svojo navzočnostjo, ampak že s tem,
33
P i s m a p r i ) a t e l |u Lu c i l i j u
ko ta misli nanj! Srečen tisti, ki more koga tako spoštovati, da

se že ob spominu nanj pomiri in notranje uredi. Kdor more koga
tako spoštovati, bo tudi sam prav kmalu vreden spoštovanja.
Izberi si torej Katona; če se ti zdi preveč strog, si izberi popust
ljivejšega moža, na primer Lelija. Izberi si tistega, čigar življenje
in govor sta ti ugajala, tistega, ki mu je na obrazu odsevala nje
gova lepa duša; tega imej vedno pred očmi kot varuha ali kot
vzor. Pravim ti, da moramo imeti nekoga, po katerem se naš
značaj oblikuje; brez vodila ne boš popravil svojih napak.
XII.
Pi s m o
Kamorkoli se obrnem, vidim dokaze svoje starosti. Oni dan
sem prišel na svoje posestvo in tožil nad stroški zaradi razpa
dajočega poslopja. Upravitelj je trdil, da tega ni kriva njegova
nemarnost, da stori, kar more, ampak pristava da je že stara.
Ta pristava je zrasla pod mojimi rokami, je dejal; kaj morem za
to, če je zidovje, ki je staro toliko kakor jaz, že vse razrahljano?
Razjezil sem se in uporabil prvo priložnost, da bi obračunal z
njim. »Jasno je,« sem dejal, »da so tele platane zanemarjene, saj
so brez listja; kako so veje grčave in suhe! Kako zakrnela in
skoraj usahla so debla! To ne bi bilo tako, če bi te platane kdo
okopaval in rahljal zemljo, če bi jih kdo zalival.« Prisegal je pri
mojem duhu zaščitniku, da stori vse, kar more, da njegova skrb
nost ne popušča, toda drevesa so stara. Med nami povedano,
jaz sem jih zasadil, jaz sem videl njihove prve liste. Obrnil sem
34
PRVA KNJ I GA
se k vratom in vprašal: »Kdo je tale starec? Po pravici ste ga

postavili k vratom, že gleda ven in čaka, kdaj ga bodo odnesli,
tako je izmozgan in shiran. Od kod ga imaš? Kako te je moglo
veseliti, da si vzel drugemu mrliča?« Oni pa mi je rekel: »Ali me
ne poznaš več? Jaz sem Felicion, ki si mu nekoč nosil sličice;8jaz
sem Filozitov sin, tvoj ljubljenček.« »Ta človek je prismojen,«
sem dejal. »Ko je postal moj ljubljenček, je bil še majhen deček.
Pa je že mogoče, saj mu izpadajo zobje.«
Svoji pristavi sem dolžan zahvalo, da sem videl svojo starost
povsod, kamorkoli sem se ozrl. Objemimo to starost in jo ljubi
mo: polna je sladkih užitkov, če jo znaš pravilno živeti. Najslajše
je sadje, kadar že mineva; največji čar otroštva je na njegovem
koncu; tistim, ki so vdani vinu, je najljubši zadnji požirek, ki jih
podre na tla in jim dovrši pijanost. To, kar je najprijetnejše, odla
ša, da bi se izkazalo na koncu. Najprijetnejša je tista življenjska
starost, ki se že nagiba navzdol, pa vendar še ne prenaglo, in tudi
tista, ki stoji že na zadnji stopnici, nam nudi, vsaj mislim, svoje
radosti in prijetne užitke ali pa namesto užitkov to, da jih več ne
potrebujemo. Kako dobro de človeku, če se odreče strastem in
pohotnim željam, ker je že utrujen od njih! »Mučno je,« praviš,
»imeti smrt pred očmi.« Prvič jo mora imeti pred očmi tako starec
kakor mladenič (kajti kadar nas pokliče, nikoli ne gre za to, koliko
smo stari). Potem ni nihče tako star, da bi se mu štelo v greh, če
upa, da bo še en dan živel. En dan pa je korak v življenje. Vsa
življenjska doba sestoji iz delov in krogov, od katerih večji ob
krožajo manjše. Je neki krog, ki oklepa vse druge (ta se vleče od
8 Darilca, ki so jih navadno podarjali ob prazniku saturnalij.
35
rojstva do poslednjega dneva). Drugi izključuje leta mladosti, tretji

obkroža vsa otroška leta. Nato sledi krog, ki obsega vse letne čase,
ki pomnoženi sestavljajo naše življenje. Mesec ima še ožji krog,
dan pa najožjega, toda tudi ta se vleče od začetka do konca, od
vzhoda do zahoda. Zato pravi Heraklit, ki mu je vzdevek9nadela
temačnost njegovega govora: »En dan je vsem drugim enak.« To
je ta razumel tako in drugi zopet drugače. Prvi je namreč rekel,
da je dan enak vsem drugim po številu ur, in je govoril resnico,
kajti če je dan doba štiriindvajsetih ur, morajo biti vsi dnevi med
seboj enaki, ker ima noč to, kar je dan izgubil. Nekdo drug pravi,
da je dan enak vsem drugim, ker jim je podoben, kajti tudi
najdaljše časovno obdobje nima ničesar, česar ne bi našel tudi v
enem dnevu, namreč luči in noči; zdaj je daljši, zdaj krajši, kakor
je noč krajša ali daljša in vse izravna. Zato si je treba vsak dan
urediti tako, kakor da končuje vso vrsto in s tem izpolnjuje vsoto
dni našega življenja. Pakuvij, ki se je navadil na običaje v Siriji, se
je dal, kadar je pri vinu in tistih pogrebnih pojedinah opravil tako
rekoč svojo mrtvaško daritev, nositi v spalnico naravnost od mize
tako, da se je med ploskanjem tovarišev razlegalo petje: bebiotai,
bebiotail10In tako se je dal vsak dan pokopati. To, kar je delal on, ki
je imel slabo vest, delajmo mi, ki nam je vest čista, in ko gremo
spat, bodimo dobre volje in veselo govorimo:
Živel sem, vse sem izpolnil, kar mi je dala usoda.11
g Mračni, gr. Skoteinos.

10 Živel je, živel je!
11 V Vergilijevi Eneidi (IV, 653) besede kraljice Didone, preden se zabode
z mečem.
36
PRVA K N ) I G A
Če nam bog prida še jutrišnji dan, ga z veseljem sprejmimo.

Najbolj srečen in brezskrben posestnik je tisti, ki brez bojazni
pričakuje jutrišnji dan. Kdor lahko reče »živel sem«, temu je
vsak dan v dobiček.
Toda že moram pismo končati. »In tako,« praviš, »bo prišlo
do mene brez vsakega darila?« Ne boj se, nosi nekaj s seboj. Pa
kaj bi govoril nekaj? Veliko ti prinaša. Kaj bi namreč lahko bilo
odličnejše kakor besede, ki jih z njim pošiljam zate? »Hudo mi
je živeti v bedi, toda ni treba, da bi živeli v bedi.« In zakaj ni
treba? Od vseh strani vodijo poti k svobodi, veliko jih je in so
kratke ter lahke. Bodimo hvaležni bogu, da nikogar ni mogoče
zadrževati v življenju, bedo lahko poteptamo. »Epikur,« boš
odgovoril, »je dejal: kaj ti je mar, kar je tuje?« Kar je resnično, je
moje: vedno ti bom navajal Epikura, da bodo tisti, ki prisegajo
na besede drugih in ne vprašajo, kaj kdo reče, ampak le kdo,
vedeli, da je to, kar je najboljše, vsem skupno.
37
DRUGA KNJ I GA
XIII.
Pi s m o
Vem, da si zelo pogumen, kajti še preden sem ti dajal zdra
vilne in vse težave premagujoče nauke, si bil zadovoljen sam s
seboj, pred usodo in potlej še bolj, ko si se spustil z usodo v boj
in preizkusil svoje moči, na katere se ni mogoče zanesti, dokler
se ne pojavijo neštete težave od tod in tam ter nas ne zadenejo
zares prav od blizu. Tako se obnese tisti resnični pogum, ki se
ne bo nikoli vdal tuji samovolji; to je njegov preskusni kamen.
Atlet, ki ni še nikoli odnesel iz boja modric na telesu, ne more
stopiti z velikim zanosom na borišče. Tisti pa, ki je že videl svojo
kri, ki so mu šklepetali zobje od udarcev, tisti, ki je ležal poražen
na tleh in nosil na sebi težo svojega nasprotnika, pa mu ni upadel
pogum, čeprav je sam padel, in ki se je tolikokrat zopet dvignil,
še bolj trdovraten, kolikorkrat je padel, tisti gre v boj z velikim
upanjem v srcu. Da ostanem torej pri tej prispodobi: že večkrat
te je usoda težila, pa se ji vendar nisi vdal, ampak si skočil
pokonci in se ji še odločneje uprl. Kajti hrabrost je čedalje večja,
čim bolj jo kdo draži.
38
DRUGA KNJ I GA
Vendar pa, če se ti zdi prav, sprejmi od mene pripomočke, s

katerimi se lahko zavaruješ. Tistega, kar nas straši, Lucilij, je
več kakor tistega, kar nas teži. In pogosteje trpimo zato, ker si
domišljamo, kakor zato, ker v resnici trpimo. Ne govorim s
teboj v stoičnem jeziku, marveč takole bolj po domače. Mi nam
reč pravimo, da je vse to, kar nas sili, da vzdihujemo in tarnamo,
nepomembno in da se za to ne smemo meniti. Toda pustiva te
visoke besede, čeprav so - pri bogovih! - resnične. Samo tale
nauk ti dajem: ne bodi nesrečen prezgodaj, kajti to, česar se
zdaj bojiš, ne bo morda nikoli prišlo, gotovo pa se še ni zgodilo.
Marsikaj nas bolj plaši in muči, kakor bi nas moralo; marsikaj
nas muči prej, kakor bi nas moralo, marsikaj pa še takega, kar
nas sploh ne bi smelo strašiti in mučiti. Sami si večamo bolečino,
sami si jo izmišljamo ali jo celo vnaprej privabljamo.
Prvo za zdaj odloživa, ker je še sporno. Kajti kar štejem jaz
za nepomembno, je po tvojem zelo pomembno. Poznam nekate
re, ki se smejijo pod bičem, in druge, ki stokajo že pri prvem
udarcu s pestjo. Pozneje bova videla, ali je temu vzrok sila udar
cev ali pa naša slabost. Obljubi mi to, da boš, kadarkoli te bodo
ljudje obstopili in te hoteli prepričati, da si nesrečen, mislil na
to, kaj čutiš, ne na to, kaj slišiš, in boš potrpežljivo preudarjal in
vprašal samega sebe, ki se najbolj poznaš: »Zakaj ti ljudje jočejo
nad menoj, zakaj se tako tresejo, da se me še dotakniti ne upajo,
kot da bi moja nesreča utegnila preskočiti nanje?« Vprašaj se,
ali ni to bolj nekaj sramotnega kakor nekaj zlega. Ali se morda
ne mučim in žalostim brez vzroka ter smatram za zlo to, kar ni?
Rekel boš: »Kako naj spoznam, ali je vse to, kar me tako vzne
mirja in plaši, ničevo ali resnično?« Poslušaj tole pravilo: muči
39
P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i j u
nas bodisi to, kar je, bodisi to, kar bo, ali pa oboje. O tem, kar
je, prav lahko sodimo: če je tvoje telo svobodno in zdravo, te
ne boli nobena krivica. Bomo videli, kaj bo prišlo, za danes mi
bolečine ni mar. »Toda nekaj bo le prišlo.« Najprej premisli, ali
imaš zanesljiva znamenja za to, da bo zlo nastopilo, kajti največ
krat imamo opraviti z domnevami in z nami se igra zlagana go
vorica, ki odloča o vojnah, še pogosteje pa o posameznikih. Tako
je, moj Lucilij: prehitro se vdamo domnevi, ne premislimo in ne
preiščemo, kaj nam naganja strah v kosti, ampak samo trepetamo
in se poženemo v beg kakor tisti, ki jih prežene iz taborišča oblak
prahu, ki ga dvigne bežeča čreda, ali tisti, ki jih prestraši kaka
govorica, ki se raznese, ne da bi bila utemeljena. Ne vem, kako
da nas to, kar je brez podlage, bolj vznemirja, kajti to, kar je res
nično, ima svojo mero; karkoli pa pride iz nezanesljivega vira,
je prepuščeno domnevam in samovoljnosti bojazljivega duha.
Zato ni noben strah tako poguben kakor strah bolnih možganov;
vsak drug je namreč nespameten, ta pa je bedast. Preiščiva to
rej vso stvar natančneje. Verjetno je, da bo nastalo nekaj zlega,
ampak gotovo še ni. Koliko nepričakovanega se je že primerilo!
Koliko pričakovanega se ni nikoli zgodilo! Tudi če je pričakovati,
da nekaj bo, kaj pomaga, če greš svoji bolečini naproti? Dovolj
zgodaj jo boš občutil, ko bo prišla: medtem si obetaj kaj boljšega.
»Kaj si s tem pridobiš?« čas. Medtem se utegne zgoditi marsikaj,
zaradi česar se bo nevarnost, ki ti preti ali ti je že skoraj za pe
tami, ustavila ali prenehala ali pa preskočila na drugo glavo; po
žar pogosto odpre rešilni izhod; že marsikoga so ruševine na
lahno podrle na tla; včasih se je meč že s samega tilnika nazaj
potegnil; marsikdo je preživel svojega rablja. Tudi nesreča je
40
DRUGA KNJ I GA
opoteča. Morda bo prišla, morda tudi ne: za zdaj je še ni. Zato

se nadejaj boljšega! Večkrat si človek ustvarja napačne podobe,
čeprav ni nobenih znamenj, ki bi napovedovala kaj hudega: bo
disi da kaka beseda dvomljivega pomena zapelje človeka na
črnoglede misli, tako da se mu žalitev, ki jo je storil, zdi večja,
kot je v resnici, in se ne vpraša, kako razsrjen je prizadeti človek,
marveč kaj vse je dovoljeno tistemu, ki je jezen. Toda človek nima
nič od življenja, njegove bede ni konec, če se boji vsega, česar se
le more bati. Tu naj pomagata razum in modrost; s silo duha
preziraj tudi še tako očiten strah, če ne, pa odganjaj napako z
napako in brzdaj svoj strah z upanjem. Od vsega, česar se bojimo,
ni nič tako gotovo, da ne bi bilo še bolj gotovo, da lahko to, česar
se bojimo, izostane in nas to, na kar upamo, prevara. Torej dobro
premisli, na kaj upaš in česa se bojiš, in kadar bo vse negotovo,
bodi sebi naklonjen in verjemi, kar ti je ljubše. Četudi bo več gla
sov za strah, glasuj vendar za to in se ne vznemirjaj več. Potem
pa pomisli, da se največ ljudi razburja in vznemirja, ne da bi jih
stiskalo kako gorje ali ne da bi ga z gotovostjo pričakovali. Kajti
nihče ne miruje, kadar ga kaj priganja, in ne pripisuje svojega
strahu temu, kar je resnično. Nihče ne pravi: »Poročevalec ni
verodostojen; sam si je to izmislil ali pa se je dal nalagati.« Verja
memo, kar se nam pripoveduje, pred tem, kar je dvomljivo, nas
obide strah, kot da je gotovo in resnično; v ničemer ne poznamo
mere, vsaka malenkost je povod, da se takoj bojimo.
Toda sram me je tako govoriti s teboj in ti dajati tako cenena
zdravila, da bi te okrepil. Kdo drug naj reče: »Morda pa se vendar
ne bo zgodilo!« Ti pa mu odvrni: »In kaj potem, če se bo? Bomo
videli, kdo bo zmagal; morebiti bo poraz meni v prid in me čaka
41
smrt, ki bo mojemu življenju v čast.« Čaša trobelikovca je na

pravila Sokrata velikega. Iztrgaj Katonu meč, ki mu je bil varuh
svobode, in vzel mu boš velik del njegove slave. Predolgo te
spodbujam, ko ti je bolj potrebno, da te le spomnim na nekaj, ne pa
da te bodrim. Pot, ki ti jo kažem, ni drugačna od tiste, po kateri te
vodi tvoja narava. Kar govorim, ustreza temu, za kar si rojen.
Toda zdaj bom pismo končal in ga zapečatil; z njim ti bom
poslal odličen izrek: »Med vsemi drugimi zli pozna neumnost
še to, da začenja vsak dan nanovo živeti.« Pomisli, od vseh mož
mi najdražji Lucilij, kaj pomeni ta izrek. Spoznal boš, kako
sramotna je lahkomiselnost ljudi, ki vsak dan postavljajo nove
temelje za svoje življenje in začnejo nanovo upati celo pred smrtjo.
Ozri se okrog sebe: videl boš starce, ki se pripravljajo na to, da
bi se potegovali za visoke službe, da bi potovali v tujino, da bi
trgovali na debelo. Kaj je gršega kakor starec, ki začenja živeti?
Ne bi dodal še lastnika tega izreka, ko to ne bi bil sam Epikur,
čigar izreke sicer prav rad navajam in je med njimi tudi ta, ki si
ga upam hvaliti in ga sprejemam.
XIV.
Pi s mo
Priznavam, da nam je ljubezen do lastnega telesa prirojena;
priznavam, da moramo skrbeti zanj. Ne zanikam, da mu mora
mo streči, trdim pa, da mu ne smemo biti sužnji. Kajti suženj
mnogih je, kdor je suženj svojega telesa, kdor se zanj preveč
boji, kdor pri vsem misli samo nanj. Ne smemo ravnati tako,
42
D R U G A K N J I G A
kakor da moramo živeti zavoljo telesa, ampak kakor da brez

njega ne moremo živeti. Pretirana ljubezen do telesa nas navdaja
s strahom, nas vznemirja, nam dela skrbi in povzroča, da nas
ljudje sramotijo. Malo je za čast tistemu, ki mu je telo preveč
drago. Vestno je treba skrbeti zanj, vendar tako, da ga pošljemo
v ogenj, če to zahtevajo razum, čast in zvesta ljubezen. Vendar
pa se moramo izogibati nadlogam, ne le nevarnostim, kolikor
moremo, in se umakniti na varno, misleč na to, kako bi odvrnili
od sebe vse tisto, česar se moramo bati. Tega pa je, če se ne
motim, troje vrst: bojimo se pomanjkanja, bojimo se bolezni,
bojimo se nasilja mogočnikov. Pri vsem tem pa nas nič ne straši
bolj kakor tisto, s čimer nas ogroža tuja sila, kajti ta prihaja z
velikim hruščem in truščem. Naravna zla, ki sem jih omenil,
pomanjkanje in bolezni se prikradejo tiho, ne da bi količkaj
prestrašili oči in ušesa, strašen pa je nastop tistega tretjega zla,
nasilja mogočnikov. Okrog njega so železno orožje in ogenj,
verige in trop divjih zveri, ki jih ščuva na človeško drobovje.
Pomisli še na ječo, na križanje, na mučila, na spone, na kol, ki ga
porinejo skozi človeka in ki mu zopet izstopi pri ustih, na ude,
ki jih mesarijo drveči vozovi, na obleko, ki jo zgrabijo plameni,
in na vse, kar si je še izmislila kruta besnost. Ni torej čudno, če
se najbolj bojimo tega, kar je mnogovrstno in nas na razne načine
straši. Kajti kakor mučitelj opravi tem več, čim več mučil pokaže
- kajti pogled nanje premaga tudi tiste, ki bi se uprli resničnim
mukam - , tako je od tega, kar nam pobija dušo, najučinkovitejše
tisto, kar nam lahko pokaže, kaj zmore. One druge nadloge,
mislim lakoto in žejo, notranje tvore in vročino, ki nam izsušuje
drobovje, so sicer prav tako hude, toda ker so skrite, nimajo
43
P i s ma p ri j at e l j u Lu c i l i j u
ničesar, s čimer bi nam grozile, saj jih ne vidimo; to zlo pa

zmaguje kakor velike vojne že s samim videzom.
Zato si prizadevajmo, da ne bomo nikogar žalili. Včasih je
ljudstvo to, ki se ga moramo bati, včasih, če je državna ustava
taka, da se vse odloča v senatu, so to vplivni možje, večkrat pa
tudi posamezniki, ki jim je dana ljudska oblast in še oblast nad
ljudstvom. Težko bi bilo imeti vse te za prijatelje, dovolj je, če
nam niso sovražniki. Zato ne bo modrijan nikoli izzival jeze
mogočnikov, temveč se ji bo izogibal kakor viharju na morju.
Ko si potoval na Sicilijo, si moral prek morske ožine. Nepremiš
ljen in predrzen krmar se ne meni za grožnje južnega vetra (ta
namreč vzburja sicilsko vodovje in ga poganja v vrtince); ne
drži se levega brega, ampak tistega, ob katerem Haribda vrtinči
morje. Previdnejši mornar pa sprašuje ljudi, ki dobro poznajo
kraj, kje morje najbolj divja in kaj napovedujejo oblaki, potem
pa plove daleč od takih krajev, ki so razvpiti zaradi morskih
vrtincev. Prav tako ravna modrijan: izogiblje se mogočniku, ki
bi mu lahko škodoval, vendar tako, da ni videti, da se mu izo
giblje. Kajti nekaj varnosti si pridobimo tudi s tem, da ne poka
žemo, da si prizadevamo zanjo in da imamo za zlo, čemur se
izogibljemo. Zato moramo gledati, kako bi se mogli zavarovati
pred ljudsko maso. Prvič si ne smemo želeti istega kot ona, kajti
med tekmeci je zmerom prepir, potem ne smemo imeti ničesar,
na kar preži že kdo drug in kar se nam lahko ugrabi v njegovo
veliko korist. Na sebi imej čim manj takega, kar bi utegnilo po
stati plen drugih. Le malo ljudi hrepeni po človeški krvi zavoljo
nje same, več je tistih, ki računajo s svojim dobičkom, kakor
tistih, ki sovražijo. Nagega pusti razbojnik mimo; tudi po cesti,
44
DRUGA K N ) I G A
kjer mrgoli roparjev, revež kar mirno koraka. Dalje so tri stvari,
ki se jih moramo po starem pravilu izogibati: sovraštvo, zavist
in prezir. Kako je to mogoče, pokaže edinole modrost; težko se
je namreč držati srednje poti in paziti moramo, da nas strah
pred zavistjo ne zapelje v prezir in da se ne zazdi, kakor da
lahko teptajo ljudje nas, ker mi nočemo nikogar teptati.
Marsikdo se je že moral bati samo zato, ker je kazal, da se more
bati. Nikjer ne tiščimo naprej; zaničevanje ne škoduje manj ka
kor sumničenje. Zatecimo se torej k filozofiji: ta učinkuje tako
kakor svečeniška preveza ne le pri dobrih, temveč tudi pri tistih,
ki so le napol slabi. Kajti javno govorništvo in vse drugo, kar
razgiba ljudstvo, ima svoje nasprotnike; filozofije pa, ki je mirna
in se ukvarja le s samo seboj, ne more nihče zaničevati; od vseh
znanosti je filozofija najbolj v čislih celo pri najslabših ljudeh.
Nikoli se ne bo malopridnost tako okrepila, nikoli se ne bo tako
zarotila proti krepostim, da ime filozof ne bi ostalo častitljivo
in sveto. Sicer pa mora biti filozofija sama mirna in skromna.
»Ampak kako?« boš rekel; »ali se ti zdi, da Mark Katon
skromno filozofira, ko s svojim glasom zavira državljansko vojno?
Ko se vrže med orožje besnečih glavarjev? Ko napada oboje, tiste,
ki so zoper Pompeja, in tiste, ki so zoper Cezarja?« Morda bi uteg
nil kdo ugovarjati, češ ali bi se moral modrijan takrat mešati v
tiste prepire. Kaj hočeš, Mark Katon? Saj ne gre več za svobodo, ta
je že zdavnaj propadla. Vprašanje je le, ali naj upravlja republiko
Cezar ali Pompej. Kaj ti je mar ta prepir? Nobena stranka ni tvoja:
gre za to, kdo bo gospodar. Kaj ti je mar, kateri bo zmagal? Lahko
da bo zmagal boljši, ne more pa biti slabši ta, ki bo zmagal. Dotak
nil sem se poslednje Katonove vloge; toda tudi prejšnja leta niso
45
bila taka, da bi dovoljevala modrijanu, da bi se zanimal za upravo

države, ki je že padla v roke roparjev. Kaj je storil Katon drugega,
kakor da je povzdignil svoj glas in izrekel prazne besede, ko ga je
ljudstvo zdaj nosilo na rokah, potem ga popljuvalo in ga odneslo s
foruma, na koncu pa ga odvleklo iz senata v ječo?
Toda pozneje bova videla, ali se modrijanu splača truditi
zaman; za zdaj te opozarjam na tiste stoike, ki so se odtegnili javnim
poslom, da bi preučevali življenje in postavili človeškemu rodu
zakone, ne da bi užalili koga izmed mogočnikov. Modrijan ne bo
motil obče veljavnih običajev in z novim načinom življenja zbujal
pozornosti ljudstva. Pa boš rekel: »Kaj torej, mar bo tisti, ki se bo
ravnal po tem nauku, zanesljivo varen?« Tega ti ne morem kar
tako obljubiti, kakor ne morem obljubiti zmernemu človeku, da
bo zdrav, pa je vendar zmernost pogoj za dobro zdravje. Tudi v
pristanišču se potopi marsikatera ladja, toda kaj vse se lahko zgodi
na odprtem morju? Ali ne misliš, da je tako? Koliko več nevarnosti
preti tistemu, ki je na vse strani zaposlen in se marsičesa loteva,
tako da še takrat, kadar počiva, ni varen? Včasih zgubijo življenje
nedolžni; kdo bi tajil? Vendar pa pogosteje taki, ki so sami krivi.
Borilec ostane umetnik v borjenju, tudi če ga nasprotnik prebode.
In slednjič gleda modrijan povsod na namen, ne na to, kako se bo
kaj izteklo. Začetek je v naši moči, o izidu pa odloča usoda, ki pa
se ji jaz ne uklanjam. »Toda prinese mi muke in marsikako ne
ugodnost.« Razbojnika ne zadene kazen takoj, če koga ubije.
Zdaj mi že moliš roko, da bi prejel vsakdanje darilo. Zlato
darilo ti bom dal. In ker že govorim o zlatu, poslušaj, kako ga boš
lahko uporabil v svojo korist. »Najbolj uživa bogastvo tisti, ki ga
najmanj potrebuje.« Praviš, naj ti povem avtorja tega izreka. Da
46
DRUGA KNJ I GA
boš vedel, kako sem ti naklonjen, sem sklenil, da bom pohvalil

nekaj tujega. To so besede Epikura ali Metrodora ali od koga iz
tiste delavnice.12 Toda kaj nam je mar, kdo je to izrekel? Vsem je
povedal. Kdor potrebuje bogastvo, se zanj boji, nihče pa ne uživa
dobrine, če je zanjo v skrbeh, zmeraj si želi še več. In medtem ko
razmišlja, kako bi to, kar ima, še pomnožil, pozablja svoje imetje
uporabljati. Daje si izstavljati račune, leta po forumu, lista po
dolžniški knjigi in postane iz gospoda navaden oskrbnik.
XV.
Pi s mo
Stara navada, ki še do danes velja, je, da začenjamo pismo z
besedami: »Če si zdrav in se dobro počutiš, je prav, jaz sem
zdrav.« Po pravici pravim tudi jaz: »Če filozofiraš, je prav.« Kajti
šele to se pravi biti zdrav in se dobro počutiti. Brez tega boleha
duša; in tudi telo je, naj je še tako krepko, zdravo le toliko kakor
telo blaznega ali duševno bolnega. Zato skrbi zlasti za to zdrav
je, potem pa tudi za ono drugo, kar te ne bo veliko veljalo, če ti
je le do tega, da bi bil zdrav. Kajti vaditi lahti, natezati tilnik in
krepiti prsi, moj Lucilij, je neumno in za učenega moža prav nič
primerno opravilo. Če se boš še tako pital in se ti bodo mišice
še tako napele, nikoli ne boš dosegel moči in teže debelega vola.
Pomisli še, da prevelika teža telesa slabi duha, tako da je manj
gibčen. Zato zoži, kolikor moreš, obseg telesa in razširi meje
12 Epikurejske šole.
47
duhu. Mnogo težav ima tisti, ki skrbi samo za krepitev telesa.

Prvič težke telesne vaje izčrpajo duha, da ni več sposoben vztraj
no in natanko študirati, potem pa obilna hrana ubija tudi tanko
čutnost. Dalje so tisti, ki jih vzame človek za učitelje, sužnji naj
slabše vrste, ki imajo opravka le z oljem in vinom ter so dan
preživeli tako, kakor so si želeli, če so se močno prepotili in v
nadomestilo za izločene sokove obilno zalili izsušeno grlo z vi
nom. Pitje in potenje pa je življenje tistega, ki je bolan na želodcu.
Toda poznamo tudi vaje, lahke in kratke, ki telo takoj prijetno
utrudijo in varčujejo s časom, kar je treba tudi upoštevati: tek,
gibanje rok s kako utežjo, skok v višino ali v daljino ali, da tako
rečem, salijski skok,13 ali pa, da rečem bolj nespodobno, skok
valjavcev. Izberi si, katerega hočeš, z vajo ti bo vsak lahak. Kar
koli boš delal, vselej se hitro povrni od telesa k duhu; njega uri
dan in noč, zmerni napor ga krepi. Takih vaj ne ovirata niti
mraz niti vročina, da, niti starost. Skrbi za duhovno dobrino,
ki postaja s časom čedalje boljša. Ne zahtevam od tebe, da bi
večno tičal v knjigah ali sedel pri svojih papirjih. Tudi duhu je
treba privoščiti oddih, vendar toliko, da ne otopi, ampak da si
odpočije in oddahne. Nošnja in vožnja razgibljeta telo, študiju
pa ni v oviro: lahko bereš, lahko narekuješ, lahko govoriš, vse
to lahko delaš celo na sprehodu. Tudi se ne boj napenjati glasu,
toda ne smeš ga prisiljeno zviševati, potem pa spet naenkrat
zniževati. Če se hočeš naučiti, kako naj se sprehajaš, se obrni na
tiste, ki jih je lakota naučila novih umetnosti: našel boš koga, ki
13 Salijci so bili Marsovi svečeniki; določene praznike so obhajali z zaple

tenimi obrednimi plesi in starodavnimi pesmimi.
48
DRUGA KNJ I GA
bo uravnal tvoje korake in te nadziral pri jedi in pri tem vztrajal,

dokler boš potrpežljivo in lahkoverno prenašal njegovo drznost.
Ali naj torej takoj začnemo vpiti in napenjati glas? Naravno je,
da postane človek polagoma živahen; tudi tisti, ki se pravdajo,
govorijo najprej docela mirno, potem pa začno kričati; nihče ne
kliče takoj glasno Kviritov na pomoč. Kadarkoli te bo tvoj duh
priganjal k besedi, grajaj napake, zdaj s silnejšim glasom, zdaj
spet govori prav mirno. Tvoj glas naj se počasi umirja, ne sme
pa docela upasti; vedno mora kazati treznost tistega, ki govori,
in ne sme postati surov in kmečko neotesan. Kajti ne gre nam
za to, da bi urili glas, ampak da bi z njim urili sami sebe.
S tem sem ti bil nemalo nadležen; za to dobiš majhno plačilo
in grški izrek. Glej ta znameniti nauk: »Nespametno življenje je
neprijetno, polno strahu in skrbi, docela odvisno od tega, kaj
bo prišlo.« »Kdo pravi to?« boš rekel. Isti Epikur, ki sem ga že
prej omenil. Kakšno življenje je nespametno? Morda življenje
Babe in Isiona?14 Ne, življenje nas vseh, ki nas slepa sla vleče k
temu, kar je škodljivo in nas gotovo nikdar ne nasiti tako, da bi
nam zadostovalo toliko, kolikor nam more zadostovati, in ki
ne pomislimo, kako prijetno je nič želeti, kako pomembno je, če
smo z vsem zadovoljni in nismo odvisni od sreče. Zato, Lucilij,
misli večkrat na to, kaj vse si že dosegel. In če boš videl, koliko
jih je že bilo pred teboj, pomisli, koliko jih bo prišlo še za tabo.
Če hočeš biti hvaležen bogovom in svojemu življenju, misli na
to, koliko ljudi si že prekosil. Postavi si mejo, ki je ne moreš
prekoračiti, tudi če bi jo hotel; nekoč ti bodo ušle vse dobrine,
14 Norčka oziroma klovna.
49
ki jih tisti, ki je upal nanje, više ceni kakor tisti, ki jih je dosegel.
Ko bi bilo na njih kaj trajnega, bi človeka tudi nasitile, tako pa
nas žejajo, ko jih zlivamo vase. Opustimo blišč in sijaj. Zakaj bi
to, kar mi nezanesljiva usoda obeta v prihodnosti, zahteval od
nje namesto od sebe? Čemu bi sploh zahteval? Naj pozabim na
človeško nebogljenost in si kopičim stvari? Čemu ves napor?
Glej, tale dan je zadnji; in če ni, je vsaj blizu zadnjemu.
XVI.
Pismo
Vem, Lucilij, da ti je jasno, da ne more nihče živeti srečno,
še znosno ne, če ne študira filozofije, in da srečno življenje te
melji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa
že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati. Vendar je treba to, kar
je že jasno, utrditi in si z vsakdanjim razmišljanjem vtisniti še
globlje. Toda težje je vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga
šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim priza
devanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.
Pri tebi mi ni treba izgubljati mnogo besed, da bi te prepri
čal: vidim, da si že zelo napredoval. Vem, od kod je to, kar
pišeš: ni izmišljeno, ni okrašeno. Pa ti bom vendar povedal, kaj
mislim: kar se tebe tiče, že imam nekaj upanja, ne pa še zaupanja.
Želim, da tudi ti storiš enako: ne smeš tako hitro in lahko ver
jeti. Poglobi se vase ter se preiskuj in opazuj na razne načine,
predvsem pa glej, ali si napredoval v filozofiji ali že tudi v tem,
kako naj živiš po njenih naukih. Filozofija ni umetnost, s katero
50
naj bi se ponašal pred ljudstvom; filozofija ni v besedah, ampak

v dejanjih. Tudi se ne uporablja za to, da bi nam minevali dnevi
v prijetni zabavi, da bi nam preganjala dolgčas; duha vzgaja in
oblikuje, ureja življenje in naša dejanja, kaže, kaj je treba delati
in kaj opuščati, ob krmilu sedi ter vodi ladjo skozi valove in
kleči. Brez nje ne more nihče neustrašno, brezskrbno živeti. Vsa
ko uro se dogaja nešteto stvari, ki zahtevajo dobrega sveta, ki
ga moramo iskati samo pri njej. Pa bo kdo rekel: »Kaj mi koristi
filozofija, če obstaja neizbežna usoda? Kaj mi koristi, če svetu
vlada bog? Kaj mi koristi, če ukazuje naključje? Kajti tega, kar je
gotovo, ni mogoče spremeniti, proti negotovosti pa se ne da
nič ukreniti, če me je bog prehitel pri mojih sklepih in sklenil,
kaj naj storim, ali pa je usoda mojemu sklepu nasprotna.« Naj
velja to ali ono, Lucilij, ali pa oboje hkrati - vselej se moramo
zateči k filozofiji. Bodisi da nas usoda pesti z neizprosnim zako
nom, bodisi da bog po svoji volji vlada vesoljnemu svetu ali pa
naključje brez reda razgibava človeške zadeve in ravna z njimi,
kakor hoče, filozofija nas mora varovati in ščititi. Bodrila nas
bo, naj se radi pokoravamo bogu, usodi pa se trdovratno upira
mo; učila nas bo slediti bogu in prenašati, kar nam naprti usoda.
Toda ne smeva se zdaj spustiti v razpravo o tem, kakšne pravice
imamo, če je na oblasti previdnost, ali če nas ima usoda na ve
rigi, ali če gospoduje slepo naključje; vračam se zopet nazaj, da
bi te opomnil in spodbudil: nikar ne pusti, da bi ti pogum upadel
in da bi se ohladilo goreče stremljenje tvojega duha. Imej ga v
oblasti in stori, da mu bo stremljenje prešlo v stalno lastnost.
Če te prav poznam, se boš že kar v začetku ozrl po temle
pismu, da bi videl, kakšno darilce ti je prineslo. Razgrni ga, pa
51
ga boš našel. Ni vzroka, da bi se čudil moji radodarnosti; še zme

rom sem radodaren na tuje stroške. Pa zakaj pravim na tuje stro
ške? Karkoli je kdo rekel dobrega, je moje. Tako tudi to, kar je
dejal Epikur: »Če boš živel po naravi, ne boš nikoli reven; če pa
boš živel po svoji domišljiji, ne boš nikoli bogat.« Narava za
hteva le malo, domišljija neizmerno veliko. Recimo, da se pri tebi
nakopiči vse, kar so imeli mnogi bogataši, da te sreča dvigne
nad razmere najbolj premožnega državljana, da te obleče v zlato
in škrlat ter ti nakloni toliko zakladov in bogastva, da bi lahko
pokril zemljo z marmornatimi stavbami in da bi bogastvo ne le
imel, ampak ga tudi teptal z nogami, da bi imel kipe in slike in
vse drugo, kar je umetnost ustvarila za razkošje - vendar te bo
vse to naučilo želeti še kaj več. Naravne potrebe in želje imajo
svoje meje, to pa, kar se rodi iz blodnih misli, ne ve, kje naj se
konča, kajti ne pozna nobenih meja. Kdor gre po cesti, najde svoj
cilj, blodnja pa je brezkončna. Zato se umakni vsemu, kar je
puhlo in prazno, in če boš hotel vedeti, ali je to, kar iščeš, pred
met naravne ali pa slepe želje, premisli, ali ima kjerkoli svoj cilj.
Če še kaj ostane, ko nadaljuješ pot, vedi, da to ni nič naravnega.
XVII.
Pi s mo
Odvrzi vse to, če si moder ali če hočeš to šele postati, ter
pohiti v naglem teku in na vso moč, da boš dosegel zdravo pa
met. Če te pri tem karkoli zadržuje, se izmotaj iz tega ali pa pre
reži oviro. »Napoto mi dela,« boš rekel, »moje gospodarstvo;
52
DRUGA KNJ I GA
želim ga urediti tako, da bom imel, kar potrebujem, tudi če ne

bom nič delal; moja revščina naj ne bo meni, jaz pa nikomur dru
gemu v nadlego.« Ko tako govoriš, se mi zdi, da ne poznaš po
mena in moči dobrine, na katero misliš; sicer spoznavaš, v celoti
gledano, koliko koristi filozofija, posamič pa se še nisi prepričal
o vsem in ne veš, koliko nam povsod, da rabim Ciceronove bese
de, pomaga ne le v najpomembnejših zadevah, ampak celo v
malenkostih. Verjemi mi in jo pokliči na posvet: svetovala ti bo,
naj ne sediš nad svojimi računi. Kajti kar iščeš in hočeš doseči z
odlogom plačila, je to, da se ti ne bo treba bati revščine. Kaj pa, če
bi bila zaželena? Že mnogim je bilo bogastvo v napoto, ko so se
hoteli ukvarjati s filozofijo; revež pa je svoboden in je brez skrbi.
Kadar zatrobi bojna trobenta, ve, da ne velja njemu; kadar za
ženejo krik, da se je razdivjala povodenj, išče, kako bi se rešil, ne,
kaj bi odnesel. Kadar je treba na morje, ni v pristanišču hrumenja
in vznemirjenja na obali; okrog njega ni trume sužnjev, ki bi jim
bilo treba priskrbeti hrano v rodovitnih čezmorskih deželah.
Lahko je hraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo
nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko
pa izbirčnost. Revščina je zadovoljna, če more zadostiti trenutnim
potrebam; zakaj se ji torej upiraš in se nočeš sprijazniti z njo, ko
celo razumni bogataši živijo po njenem zgledu? Če se hočeš po
svečati duhu, moraš biti ali reven ali pa revnemu podoben. Tvoje
stremljenje ne more biti uspešno, če nisi zmeren, zmernost pa je
prostovoljno uboštvo. Zato se nikar ne opravičuj: »Nimam še,
kolikor bi zadostovalo; ko se bom povzpel tako visoko, se bom
docela posvetil filozofiji.« Toda prav to, s čimer odlašaš, je tisto,
kar bi moral storiti pred vsem drugim; s tem bi moral začeti.
53
P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u
»Pravim, da si želim priskrbeti imetje, od katerega bi živel.«

Hkrati se nauči priskrbeti tudi to. Če ti kaj prepoveduje dobro
živeti, ti nič ne prepoveduje lepo umreti. Revščina naj nas ne
odvrača od filozofije, niti stiska in beda. Kajti kdor hiti k temu
cilju, mora prenašati tudi lakoto, kakor so jo mnogi prenašali pri
obleganju. In kaj je bilo njim plačilo za trpljenje, če ne to, da niso
hoteli priti v roke zmagovalcu? Koliko večje plačilo pa se obeta
nam tukaj: da bomo vedno svobodni, da se ne bomo bali nikogar,
ne človeka ne boga. To naj skuša doseči tudi tisti, ki je lačen.
Vojske so prestale pomanjkanje vsega, živele so od korenin zelišč
in si tešile lakoto s stvarmi, ki jih je grdo omenjati. Vse to so
pretrpele (da se boš še bolj čudil) za tuje gospostvo. In zdaj se bo
kdo še pomišljal trpeti uboštvo, da bi svojega duha osvobodil
norosti? Ne gre za to, da bi si hotel prej kdove kaj pridobiti, tudi
brez potnine se lahko pride k filozofiji. Ali ni tako? Ali boš šele
takrat, ko boš že vse drugo imel, hotel imeti tudi še modrost? Ta
ti bo zadnja od vsega, kar ti je treba v življenju, in tako rekoč
samo nekakšen dodatek. Ne, bodisi da že nekaj imaš ali nimaš,
filozofiraj. Kajti ne veš, ali nimaš že preveč. Če nimaš nič, se zateci
prej k filozofiji kakor k čemu drugemu. »Toda manjkalo mi bo,
kar je nujno potrebno.« Ni mogoče, da bi ti manjkalo, kajti nara
va zahteva kar najmanj, modrijan pa se prilagaja naravi. Če pa bi
mu grozili skrajna stiska in beda, bo že zdavnaj odšel iz življenja
in ne bo več sam sebi nadležen. Če pa mu bo ostalo le kaj malega
in pičlega, s čimer bi mogel še dalje životariti, se bo zadovoljil s
tem in bo brez skrbi za to, kar je odveč, dajal svojemu telesu
primerno hrano in obleko ter se veselo smejal bogatašem, ki so
tako zaposleni z vsem, kar prinaša dobiček, in tistim, ki se ženejo
54
DRUGA K N ) 1G A
za bogastvom. Rekel boš: »Zakaj tako dolgo odlašaš? Ali čakaš

na obresti od naloženega kapitala ali na ugodne trgovske pri
ložnosti ali pa morda na oporoko bogatega strica, ko moreš ven
dar takoj postati bogat? Modrost je več kot zakladi, ona jih da
tistemu, ki so mu odveč.« Ampak to velja za druge: ti si bližji
premožnim. Prestavi se v drugo dobo, pa boš imel še preveč.
Toda v vsaki dobi je tistega, kolikor zadostuje, enako mnogo.
Tu bi mogel končati svoje pismo, ko te ne bi bil razvadil.
Pred partske kralje niso pustili nikogar, če ni prinesel daril: od
tebe se ne smem posloviti, ne da bi ti dal darilce. In kaj bo to?
Izposodil si bom pri Epikuru: »Mnogim, ki so pridobili bogastvo,
to ni bil konec njihove bede, ampak samo sprememba.« In ne
čudim se temu, kajti napaka ni v stvareh, temveč v človeku sa
mem. Kar povzroči, da težko prenašamo uboštvo, to nam oteži
tudi bogastvo. Kakor je vseeno, ali položiš bolnika na leseno
posteljo ali pa na zlato, kamor bo vzel s seboj svojo bolezen,
tako je vseeno tudi, ali bolna duša boleha v bogastvu ali v uboš
tvu, povsod jo spremlja njeno zlo.
XVIII.
Pismo
December je mesec, ko je mesto najbolj razgibano. Vsak ima
pravico, da se preda razkošju. Vse hrumi od velikanskih priprav,
kakor da je razlika med saturnalijami15 in delavniki. In vendar
15 Rimski praznik, ki se je začel 17. decembra.
55
je razlika tako majhna, da se po mojem mnenju ni motil tisti, ki

je dejal, da je bil december nekoč mesec, zdaj pa je leto. Ko bi te
imel pri sebi, bi se rad pogovoril s teboj o tem, kaj nam je storiti:
ali naj vsakdanjih navad ne spremenimo ali pa naj se še mi veselo
gostimo in slečemo togo, da se ne bo zdelo, da nasprotujemo
vsesplošnemu običaju. Kajti kar se ni dogajalo nikoli razen v
vojni stiski ali kadar je bilo mesto žalostno, to se zdaj dogaja
zaradi veselega praznovanja - ljudje se drugače oblečejo. Če te
dobro poznam, bi ti, če bi razsojal, razsodil tako, da ne smemo
biti docela podobni drhali, ki nosi klobučevinasto čepico na glavi
kot znak osamosvojitve in razbrzdane pohote, pa tudi ne popol
noma drugačni od nje. Ampak ali se ne ukazuje človeku ravno v
teh dneh, da se mora prav on vzdržati naslad in razuzdanosti,
ko se jim ves svet vdaja? Človek neizpodbitno dokaže trdnost
značaja in mišljenja, če se ne da zapeljati temu, kar je mikavno
in ga zavaja v razkošje. Veliko poguma je treba za to, da ostaneš
trezen in pameten sredi ljudstva, ki je pijano in bljuva, ker se je
preveč nažrlo; toda zmernejši je tisti, ki se ne meni za to in ne
zahaja med take ljudi, dela pa enako, vendar ne na enak način.
Kajti praznični dan se lahko obhaja tudi brez obilnih gostij.
Sicer pa bi rad preizkusil trdnost tvojega duha in ti po na
svetu velikih mož priporočil: nekaj dni se zadovolji z najprepro
stejšo in najcenejšo hrano in bodi oblečen v raskavo obleko, in
si nato reci: »To je torej, česar sem se bal?« Dokler je srce brez
skrbi, naj se pripravlja na težave in se krepi zoper krivice usode
že takrat, ko mu je ta dobrohotna. Vojak koraka tedaj, ko je mir,
okope gradi tedaj, ko nima sovražnika, z nepotrebnimi napori
se trudi, da bi bil pripravljen tedaj, ko bo treba. Če hočeš, da se
56
DRUGA KNJ I GA
človek ne bo tresel pri svojem opravilu, ga moraš prej privaditi

na to. Tako so delali tisti,16 ki so mesece pred pomanjkanjem po
snemali uboštvo, da jih ne bi kdaj prestrašilo to, kar so že zdav
naj spoznali. Sicer pa ne misli, da govorim o Timonovih obedih
in o revnih kočah in kar je še drugega, ob čemer se kratkočasijo
bogataši. Ne, vojaška postelja, plašč ter črn, trd in umazan kruh
naj ti zadostujejo. To vzdrži tri ali štiri dni, včasih pa tudi dlje,
da ne bo to le igra, ampak resnična preizkušnja. Potem, Lucilij,
boš - verjemi mi - vesel, da si se tako poceni nasitil, in boš spo
znal, da človek ne potrebuje sreče, da bi brezskrbno živel, kajti
to, kar je nujno potrebno, mu bo dala usoda, tudi če mu ne bo
naklonjena. Vendar zato ne misli, da je to, kar delaš, nekaj veli
kega (delal boš namreč tisto, kar delajo mnogi tisoči sužnjev,
mnogi tisoči revežev); predstavljaj si, da delaš to brez prisile in
da boš mogel to prenašati tako zlahka, kakor da si že kdaj izku
sil. Urimo se kakor vojaki in uboštvo naj nam postane zaupen
prijatelj, da nas usoda ne zadene nepripravljene. Bolj brezskrb
no bomo bogateli, če bomo vedeli, kako ni prav nič težko biti
revež. Epikur, učitelj naslad, je imel določene dneve, ko si je prav
siromašno tešil lakoto, da bi videl, ali mu še kaj manjka do po
polne naslade in koliko in ali je to, kar še manjka, vredno ve
likega truda. Tako vsaj pravi sam v pismih, ki jih je v času, ko je
bil Harin arhont, pisal Polienu. In sicer se hvali, da ne potrebuje
za hrano niti celega asa, Metrodor pa da potrebuje celega, ker
še ni toliko napredoval. In pri taki hrani misliš, da je človek sit?
Še več, naslado uživa; pa ne tiste lahke, bežne naslade, ki jo je
16 Epikurejci.
57
P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i li j u
treba zmeraj znova poživiti, ampak stalno in zanesljivo. Sicer

ni prijetno, če se hraniš z vodo, kašo in ječmenovim kruhom,
ampak največji užitek je v tem, da najdeš tudi v tej hrani naslado
in da si prišel tako daleč, da ti usoda tega ne more ugrabiti, naj
je še tako nenaklonjena. Več izbire je v jetniški hrani; tistim, ki
čakajo na smrtno kazen, krvnik ne daje tako borne hrane. Kako
velikodušno je, če prostovoljno storiš nekaj, česar se ni treba bati
niti tistim, ki so določeni za najhujšo kazen! To se pravi vzeti
usodi orožje iz rok. Zato, moj Lucilij, skleni, da se boš ravnal po
navadi teh mož, in določi nekaj dni, ko ne boš več mislil na svojo
posest in se boš sprijaznil s čim manjšim, skleni zavezo z
uboštvom:
Gost moj, pogumno preziraj bogastvo, da tudi še ti boš

vreden boga ,..17
Boga je vreden le tisti, ki prezira bogastvo. Ne prepovedujem

ti imeti bogastva, želim pa, da bi ga imel brez skrbi. In to boš
dosegel le, če se boš prepričal, da lahko živiš srečno tudi brez
njega, in boš gledal nanj kot na nekaj, kar je minljivo.
Toda že moram zganiti svoje pismo. »Prej pa mi moraš pla
čati svoj dolg,« mi praviš. Napotil te bom na Epikura; ta ti bo
dal nakazati izplačilo. »Prehuda jeza se sprevrže v besnost.« Da
je to res, moraš vedeti, če si kdaj imel sužnja in sovražnika. To
čustvo se vname v vseh ljudeh; rodi se tako iz ljubezni kakor iz
sovraštva, nič manj v resnobi kakor v šali in igri. In ne gre za
17 Vergilij, Eneida, VIII, 364-65.
58
DRUGA KNJ I GA
to, kako velik je vzrok, ampak za duha, ki vse to sprejema.

Kakor pri ognju, ko ne gre za to, kako močno gori, ampak kako
daleč sega plamen; najhujši ogenj namreč ne zajame tistega, kar
je čvrsto, suho in vnetljivo pa se vname že zaradi iskre in se
razširi v požar. Tako je, moj Lucilij, na koncu velike jeze je bes
nost. Torej se je treba jezi izogibati, in to ne zaradi zmernosti,
ampak zaradi zdravja.
XIX.
Pi s mo
Vselej kar skačem od veselja, kadar prejmem tvoja pisma; vli
jejo mi namreč dobre upe in mi ne le obetajo vse dobro od tebe,
ampak mi jamčijo za to. Tako delaj, te prosim in rotim - kajti za
kaj boljšega bi lahko prosil svojega prijatelja, kakor je to, za kar
ga prosim njemu v prid. Če moreš, se odtegni tistim službenim
poslom, če ne, se jim pa kar iztrgaj. Dovolj časa smo že zapravili,
zdaj v starosti začnimo misliti na umik. Ali nam bodo to zame
rili? Živeli smo na morju, umreti želimo v pristanu. Ne bi ti pa
svetoval, da si poskušaj z umikom v mirno življenje pridobiti sla
vo; s tem se ne smeš ponašati, pa tudi skrivati tega ne smeš. Če
tudi obsojam nesmiselno divjanje človeškega rodu, vendar ne bi
hotel, da se zatečeš kam v zakotje in živiš v pozabi; ravnaj tako,
da se bo tvoje brezdelje videlo, da pa ne bo zbujalo pozornosti.
Kdor se še ni odločil, ampak se šele mora, ta naj premišlja, ali
hoče živeti v temi; tebi ta izbira ni več dana na voljo. Čilost tvo
jega duha, tvoji elegantni spisi in odlična prijateljstva so te že
59
pokazali svetu, postal si slovit; tudi če bi odšel še tako daleč in

se tam skril, bi ljudi opozarjalo nate tvoje prejšnje življenje. V
temnem zatišju ne moreš več živeti; kamorkoli boš zbežal, pojde
za tabo luč tvojih nekdanjih vrlin. Mir in pokoj si moreš ustvariti,
ne da te pekla vest, ne da bi si kdove kaj želel ali da bi te kdo so
vražil. Kaj boš namreč pustil za seboj takega, da bi se nerad za
vedal, da si to zapustil? Kliente? Nobeden od njih ne gre za teboj
zaradi tebe, ampak le zato, da bi od tebe kaj imel. Prijatelje? V
starih časih so ljudje iskali prijateljstvo, dandanes pa iščejo plen
in dobiček. Starci, ki se čutijo zapuščene, bodo spremenili svoje
oporoke, tisti, ki so ti prihajali voščit dobro jutro, bodo zdaj stali
na pragu drugje. Velika stvar ne more biti poceni: premisli, ali
hočeš rajši pustiti sebe ali pa nekaj od svojega. O da bi ti bilo
dano starati se v razmerah svojih rojstnih let in da te ne bi bila
usoda dvignila tako visoko! Toda daleč od zdravega življenja te
je odmaknila tvoja nagla sreča - provinca, prokuratura in vse
drugo, kar obetajo takele častne službe. Druga za drugo te čaka
jo čedalje višje dolžnosti in službe. Kakšen bo konec? Kaj še čakaš,
da boš prenehal želeti, kar želiš? Ta čas ne bo prišel nikoli. Kakor
pravimo, da je cela veriga vzrokov, iz katerih se plete usoda,
tako je tudi z željami: nova nastane, kjer je prejšnje konec. Vržen
si v takšno življenje, ki ti ne bo nikoli samo od sebe omejilo tvojih
nadlog in tvojega hlapčevstva. Potegni svoj ožuljeni vrat iz
jarma, bolje bo, če ga enkrat odsekajo, kakor da bi ga jarem
neprenehoma žulil. Če se umakneš v zasebno življenje, bo sicer
vsega manj, a tebi bo vendar več kot zadostovalo, zdaj pa te ne
zadovoljuje obilje, ki se od vseh strani steka k tebi. Kaj imaš rajši:
biti sit od malega ali stradati v izobilju? Sreča je lakomna in izpo-
60
DRUGA KNJ I GA
stavljena lakomnosti drugih. Dokler ni tebi nič dovolj, tudi ti ne

boš drugim. »Ampak kako naj se umaknem v zasebno življenje?«
praviš. Kakorkoli: pomisli, kolikokrat si že poskusil marsikaj
drznega, da bi prišel do denarja, koliko si se trudil, da bi dose
gel čast; nekaj moraš tvegati tudi za mirno življenje ali pa boš
sivel v nemirnih prokuraturah in potem v mestnih službah, sredi
večnega hrupa in vedno novih zagonov valov, ki jim ne moreš
uiti, tudi če si še tako skromen in miren. Kaj namreč pomaga, da
hočeš biti miren? Tvoj položaj in tvoje razmere tega nočejo. In čim
više se boš vzpenjal na svojem položaju, tem slabše zate, kajti
vsak korak navzgor je korak v strah. Tu ti želim navesti izrek
Mecenata, ki je povedal resnico, ker je tudi njega težilo visoko
dostojanstvo: »Višina sama grmi v vrhove.« Če se sprašuješ, v
kateri knjigi je to rekel, vedi, da v tisti, ki nosi naslov Prometej.
Hotel je reči to, da so visoki vrhovi izpostavljeni gromu in streli.
Mecenat je bil duhovit mož, ki bi bil dal sijajen zgled rimske zgo
vornosti, če ga sreča ne bi živčno oslabila in ga tako rekoč sko
pila. Takšen konec čaka tudi tebe, če ne boš spel jader in skušal
stopiti na zemljo; to je hotel tudi on, toda prepozno.
S to duhovito Mecenatovo mislijo bi ti mogel poravnati ra
čun, ampak ti bi mi ugovarjal, če te prav poznam, in bi hotel spre
jeti moj dolg samo v trdni veljavi. Kakor kaže, si jo moram iz
posoditi pri Epikuru, ki pravi: »Prej si je treba ogledati, s kom
ješ in piješ, kakor kaj ješ in piješ: kajti brez prijatelja je jed kakor
žrtje, življenje pa kot življenje leva in volka.« Prijatelja pa ne boš
imel, dokler se ne umakneš v mirno zasebno življenje, drugače
boš imel samo goste, ki ti jih bo izbral tvoj suženj iz drhali, ki te
pride pozdravljat. Moti pa se, kdor išče prijatelja v sprejemnici
61
P i s m a p r i j a t e l j u L uc i li j u
in ga preskuša pri mizi. Ni večjega zla za moža, ki je zelo zapo

slen in ima vsega v izobilju, kakor če ima za svoje prijatelje tiste,
ki jim sam ni prijatelj, in meni, da njegove dobrote kaj pomagajo
pri pridobivanju prijateljev, saj so ljudje, ki tem bolj sovražijo,
čim več so dolžni. Majhno posojilo dela dolžnika, veliko pa so
vražnika. »Torej dobrote ne pridobivajo prijateljev?« Pridobivajo
že, če lahko izbereš tiste, ki bodo dobrote sprejeli, in če so
dobrote dobro naložene, ne raztresene. Zato se ravnaj, medtem
ko začenjaš biti sam svoj gospodar, po nasvetu modrijanov, nam
reč, da naj ti bo pomembnejše, komu daš, kakor, kaj daš.
XX.
Pismo
Če si zdrav in se imaš za vrednega, da postaneš nekoč sam
svoj, me veseli. Kajti to bo moja slava, če te bom potegnil iz teh
valov, na katerih se premetavaš brez upanja, da bi se rešil. Pro
sim te pa, moj Lucilij, in te spodbujam, vzljubi filozofijo z vsem
srcem in ne preizkušaj svojega napredka na svojih govorih in
spisih, ampak na trdnosti duha, na zmanjšanju želja: izpričaj be
sede z dejanji. Tvoja naloga ni naloga deklamatorja in govor
nika, ki lovi odobravanje poslušalcev, ali človeka, ki zabava ušesa
mladih in brezdelnih ljudi z raznimi spretno izbranimi pogovori:
filozofija uči delati, ne govoriti. Filozofija zahteva, da vsakdo
živi po svojih načelih, da življenje ni v nasprotju z besedami ali
v nasprotju s samim seboj in da so vsa dejanja tako rekoč ene
barve. Največja naloga modrosti, obenem pa dokaz zanjo je to,
62
D R U G A K N ) ! G A
da se človekova dejanja ujemajo z besedami in da je vsakdo

povsod enak sebi in vedno isti. Kdo bo to zmogel? Malokdo,
pa nekateri vendarle. Težko je: tudi ne rečem, da bo hodil mo
drijan vedno z enakim korakom, toda hodil bo po isti poti.
Opazuj se torej, ali je tvoja obleka v nasprotju s stanovanjem, ali
si do samega sebe radodaren, do svojih bližnjih ljudi pa skop,
ali varčno in zmerno obeduješ, pa zapravljivo gradiš. Enkrat za
vselej vzemi v roke vodilo, po katerem moraš živeti, in uravna
vaj po njem vse svoje življenje. Mnogi se doma utesnjujejo, zunaj
pa se razširjajo in raztegujejo. To navzkrižje je velika napaka in
znamenje omahljivega duha, ki se še ni ustalil. Zdaj pa ti želim
povedati še, od kod ta nestanovitnost in ta razlika v dejanjih in
odločitvah: nihče se ne odloči, kaj hoče, pa tudi če se je odločil,
pri tem ne vztraja, marveč skoči prek tega. Ne samo da spremeni
svoj sklep, ampak se povrne k tistemu, ki ga je opustil in zavrgel.
Da torej odpravim stare definicije, kaj je modrost, in povzamem
pravilo, po katerem se ceni človeško življenje, se lahko zado
voljim s temle: kaj je modrost? Vedno isto hoteti in istega ne
hoteti. Pri tem ti ni treba navajati pogoja, da mora biti to, kar
hočeš, pravo. Kajti nemogoče je, da bi komu ugajalo vedno isto,
če ni pravo. Za zmerom se še nihče ni odločil, kaj hoče in česa
noče. Vsak dan se menjajo misli in sklepi se obrnejo v drugo
smer; večina ljudi preživlja življenje igraje. Ti pa nadaljuj, kakor
si začel; in morda boš prišel bodisi na vrh bodisi do tiste točke,
za katero sam misliš, da še ni najvišja.
»Ampak,« me vprašuješ, »kaj pa bo z množico mojih služab
nikov, ki so brez vsakega imetja?« Ti se bodo znali že sami pa
sti, ko jih ti ne boš več. Tisti, ki vedo, da zaradi tvoje dobrote
63
niso bili ubogi, ti bodo ostali zvesti in zanesljivi prijatelji; tisti,

ki niso držali s teboj, bodo odšli. Ali ni uboštvo že zaradi tega
vredno ljubezni, ker ti pokaže, kdo te ima rad? O, kdaj bo napočil
dan, ko nihče ne bo lagal tebi v čast! V to usmeri vse svoje
misli, za to skrbi in to si želi - da bi bil zadovoljen sam s seboj in
z dobrinami, ki izvirajo iz tebe; vse druge želje prepusti bogu.
Katera sreča ti more biti bližja? Omeji se na tisto malo, česar ne
moreš kar tako izgubiti; in da boš tako ravnal še rajši, naj te
spodbudi tole moje pismo, s katerim ti plačujem svoj davek.
Kar glej me postrani, ampak tudi tokrat bo Epikur rad pla
čal zame. »Tvoje besede se bodo zdele sijajnejše, verjemi, na
slamnati postelji in v siromašni obleki: kajti tam se ne bodo le
govorile, ampak tudi potrjevale.« Jaz vsaj čisto drugače slišim,
kar pravi naš Demetrij, ko ga vidim ležati napol nagega ne na
slami, temveč na tleh; ni mi le učitelj resnice, ampak priča. »Kako?
Ali ne smemo prezirati bogastva, ki ga imamo v naročju?« Zakaj
ne? Tudi tisti je mož velikega duha, ki se obdan od bogastva
smeje in se močno in dolgo čudi temu, da je obogatel, in bolj
sliši praviti druge, da je vse to njegovo, kakor da bi to sam ob
čutil. Veliko pomeni, če ima kdo bogastvo v hiši, pa ga to ne spri
di. Velik je, kdor je pri svojem bogastvu reven. »Ne vem,« boš
rekel, »kako bi ta človek prenašal uboštvo, če bi zares zašel
vanj.« In jaz prav tako ne vem, Epikur, ali bi ta revež preziral
bogastvo, če bi se znašel v njem. Zato je treba misliti na prvega
in drugega ter raziskati, ali bi se oni vdal uboštvu, ta pa ne bo
gastvu. Sploh pa slamnato ležišče ali siromašna obleka ne bi bila
dokaz za dobro voljo, če ne bi bilo jasno, da človek tega ne trpi
zato, ker mora, ampak ker si je to sam izvolil. Drugače pa mož
64
velikega duha ne stremi k temu, ker bi bilo boljše, ampak se na

to pripravlja, ker je lažje. In je lažje, moj Lucilij; če pa se na to
pripraviš mnogo prej, tudi prijetno, kajti v tem je nekaj, brez
česar ni nič prijetno - brezskrbnost. Zdi se mi torej potrebno -
kakor sem ti že pisal, veliki možje pogosto tako ravnajo - , da si
vzamemo nekaj dni za utrjevanje v namišljeni revščini, kakor da
bi bila resnična. In to je treba narediti toliko bolj zato, ker smo
se nasitili prijetnih stvari in se nam vse dozdeva trdo in težavno.
Duha je treba prebuditi iz sna, ga zbosti in opomniti, da nam je
narava namenila prav malo. Nihče se ne rodi bogat; kdor za
gleda luč sonca, mora biti zadovoljen z mlekom in skromno ple
nico; takega začetka nam ne vzame nobeno kraljestvo.
XXI.
Pi s mo
Ljudje, o katerih si mi pisal, ti dajo, kot misliš, veliko opra
viti; ne, največ imaš opraviti s seboj, sebi si nadležen. Ne veš,
kaj hočeš; kar je pošteno in dobro, znaš bolj hvaliti, kakor se po
tem ravnati. Vidiš, kje biva sreča, pa si ne upaš k nji. Povedal ti
bom, kaj je tisto, kar te zadržuje, ker se sam tega premalo zave
daš. Pomembno se ti zdi to, kar nameravaš zapustiti; in ko si si
postavil za cilj brezskrbno in mirno življenje, te zadržuje sijaj
tega življenja, iz katerega se misliš umakniti, kakor da boš odslej
živel v nizkotnosti in temi. Motiš se, Lucilij; iz tega življenja v
ono gre pot navzgor. Kakor je razlika med sijajem in lučjo, ker
ima luč svoj izvir v sami sebi, sijaj pa sije od nečesa tujega, kar
65
P i s ma p r i i a t e l i u L uc i li j u
dobi od luči, takšna razlika je tudi med tem in onim življenjem.

To življenje zadevajo žarki, ki prihajajo od zunaj, in kdor se
postavi predenj, meče gosto senco nanj, ono življenje pa je raz
svetljeno od lastne luči. Tvoje znanstveno prizadevanje ti bo
prineslo veljavo in slavo. Za zgled ti bom zopet navedel Epikura.
Ko je pisal Idomeneju, takrat služabniku stroge oblasti, ki je
imel pomembne zadeve v rokah, in ga skušal zvabiti od njego
vega sijajnega življenja k trajni in zanesljivi slavi, je dejal: »Če si
želiš slave, vedi, da te bodo moja pisma bolj proslavila kakor
vse tisto, kar ceniš in zaradi česar te cenijo drugi.« Mar ni govoril
resnice? Kdo bi poznal Idomeneja, če Epikur njegovega imena
ne bi omenil v svojih pismih? Vsi tisti velikaši in satrapi pa še
kraj sam, ki je Idomeneju podelil toliko častnih naslovov, ležijo
pokopani v globoki pozabi. Ciceronova pisma ne pustijo, da bi
Atikovo ime zašlo v pozabo: nič mu ne bi pomagalo, da je imel
Agripa njegovo hčer, Tiberij pa njegovo vnukinjo za ženo in da
je bil Druz Cezar njegov pravnuk;18 med tako velikimi imeni bi
bilo njegovo zamolčano, ko si ga ne bi prisvojil Cicero. Visoki
valovi časa gredo prek nas, le malo genijev bo dvignilo glavo iz
njih in se upiralo pozabi. Kar je mogel Epikur obljubiti svojemu
prijatelju, to jaz obljubljam tebi, Lucilij. Pri potomcih bom pri
ljubljen, zato moram vzeti s seboj imena, ki bodo še dolgo slo
vela z menoj. Naš Vergilij je obljubil večni spomin dvema in je
obljubo tudi izpolnil:19
18 Agripa je bil poročen z Atikovo hčerjo Atiko, s katero je imel hčer Agri-
pino, poznejšo Tiberijevo ženo in Druzovo mater.
19 Nizusu in Evrialu, katerih prijateljstvo je postalo sinonim nesebičnosti
in zvestobe.
66
DRUGA K N ] I G A
Blagor, prijatelja, vama! Če pesmi kaj zmorejo moje,

dan ne bo vaju noben odtujil spominu potomcev,
dokler Enejev prebival bo rod okrog Kapitola,
večnega griča, in dokler bo rimski imperij obstajal.20
Kogar je sreča dvignila v sredo javnega življenja, kdor je bil

član in deležnik tuje oblasti, je užival velik ugled in njegova hiša
je bila zelo obiskovana, dokler je živel, za njim pa je hitro zamrl
vsak spomin. Duhoviti možje pa so čedalje bolj cenjeni; ne le da
se čast izkazuje njim samim, ampak se izkazuje tudi vsemu, kar
ljudi nanje spominja.
Da pa Idomenej ne bo zastonj prišel v moje pismo, naj plača
zanj iz svojega. Njemu je Epikur zapisal tisti odlični izrek, s
katerim mu svetuje, naj ne napravi Pitokla premožnega na tisti
navadni način, ki je tudi precej dvomljiv. »Če hočeš,« pravi,
»napraviti Pitokla bogatega, ni treba, da bi mu povečal zalogo
denarja, ampak mu moraš zmanjšati poželenja.« Ta izrek je tako
jasen, da ga ni treba razlagati, tako zgovoren, da mu ni treba
ničesar dodati. Samo nekaj ti moram pripomniti, namreč, da ne
smeš misliti, da je to rečeno samo o bogastvu: izrek velja, kjerkoli
ga uporabiš. Če hočeš storiti iz Pitokla poštenega moža, ni treba,
da bi še pomnoževal njegova dostojanstva, ampak moraš zmanj
šati njegova poželenja. Če hočeš, da bo Pitokles živel v stalnih
nasladah, mu teh naslad ne smeš množiti, ampak spet krotiti
njegove želje; če hočeš iz Pitokla napraviti starca in storiti, da
se mu izpolnijo leta, mu ne pridajaj življenjske dobe, ampak mu
20 Eneida, IX, 446-49.
67
zmanjšaj želje in strasti. Ne misli, da so to le Epikurove besede,

ne, splošno so veljavne. Kar se navadno dela v senatu, to, mi
slim, je treba delati tudi v filozofiji: če kdo pove svoje mnenje,
ki mi je deloma všeč, zahtevam, da se glasuje o njem, in sledim
temu, kar odobravam.
Tako rad navajam izvrstne Epikurove izreke, da bi tistim,
ki se zatekajo k njegovi filozofiji v napačnem mnenju, da bodo
našli tam opravičilo za svoje pohote, pokazal, da morajo nravno
lepo živeti, kamorkoli pridejo. Če stopiš na Epikurov vrt, kjer
je nad vhodom zapisano: »Tujec, tukaj je dobro biti, najvišje
dobro je tu radost,« bo takoj pristopil prijazen in gostoljuben
oskrbnik tega prebivališča, te pogostil z ječmenovo kašo in ti
prinesel tudi dovolj vode, rekoč: »Ali sem te lepo sprejel? Na
tem vrtu se ješčnost ne draži, ampak teši; tukaj si človek s pitjem
ne zbuja še večje žeje, temveč jo gasi z naravnimi sredstvi, ki so
zastonj. V tej nasladi sem postal star.« S teboj govorim o teh
željah, ki se ne dajo potešiti, ki jim moramo nekaj dati, da bi
ponehale. Glede tistih izrednih, pri katerih lahko odlašamo z
zadovoljitvijo, ki jih lahko krotimo in celo zadušimo, te želim
opozoriti samo na nekaj: prve želje so naravne, potrebne. Dru
gim ničesar ne dolguješ; če jim ustrežeš, storiš to prostovoljno.
Želodec ne posluša ukazov: zahteva in poziva. Vendar pa ni
nadležen upnik: zadovoljen je z malim, samo če mu daš, kar si
mu dolžan, in ne, kolikor moreš.
68
TRETJA KNJ I GA
XXII.
Pi s m o
Sprevidel si že, da se moraš rešiti teh svojih na videz sicer
imenitnih, a v resnici nesrečnih javnih poslov, sprašuješ pa, kako
naj to dosežeš. Marsikaj se lahko pokaže le na kraju samem.
Zdravnik ne more pisno določiti časa, kdaj naj jemo ali kdaj naj
se kopljemo: potipati mora žilo. Star pregovor pravi, da se bo
rilec odloči šele na borišču. Ko zre nasprotniku v obraz, ko gleda
gibe njegovih rok in kretnje njegovega telesa, ve, kaj mu je sto
riti. Nasploh se sicer da navesti in zapisati, kaj se navadno dela
in kaj se mora delati; takih nasvetov ne dajemo le odsotnim, am
pak celo zanamcem. Toda tega, kdaj in kako se mora kaj delati,
ne bo mogel nihče svetovati od daleč: poznati je treba okoliščine.
In ne le navzočnost na kraju samem, ampak tudi budnost je
potrebna, da opaziš priložnost, ki se kaj rada izmakne. Zato se
ozri po njej, in če jo zagledaš, jo zgrabi. Z vso resnostjo in z vsemi
močmi delaj za to, da bi se otresel teh svojih dolžnosti. In poslu
šaj, kakšno je moje mnenje. Menim, da moraš bodisi oditi iz tega
svojega življenja ali pa sploh iz življenja. Mislim pa tudi to, da je
69
P i s m a p r i j a t e l j u Luc i li j u
treba iti počasi; kar si zapletel, rajši razpleti, kakor raztrgaj.

Samo če se razplesti ne da, potem šele raztrgaj. Nihče ni tako
bojazljiv, da bi raje vedno visel, kakor enkrat padel. Medtem pa,
kar je poglavitno, se nikar še bolj ne zapletaj; zadovoljen bodi s
posli, v katere si se spustil, ali če se ti zdi lepše, v katere si padel.
Ni vzroka, da bi se poganjal še više, kajti tako boš zgubil vsako
opravičilo in pokazalo se bo, da nisi proti volji padel v to svoje
poslovanje. Zlagano je namreč, kar se ponavadi govori: »Nisem
mogel drugače. Kaj bi pomagalo, ko ne bi hotel? Moral sem.«
Nikomur ni treba letati za srečo. Tudi to je nekaj, da človek, če
se že upira, vsaj mirno stoji, kadar ga hoče sreča odnesti.
Mar mi boš zameril, če ne pridem sam k tebi, da bi ti sveto
val, ampak povabim še druge, in sicer pametnejše od sebe, tiste,
na katere se navadno obračam, kadar kaj premišljujem? Beri Epi-
kurovo pismo, ki spada sem in ki ga je pisal Idomeneju; v njem
ga prosi, naj beži in hiti, kolikor more, preden poseže vmes kaka
večja sila in mu prepreči, da bi se umaknil. Vendar pa isti Epi
kur še dodaja, naj ne poskuša ničesar, dokler ne bo mogel tega
storiti spretno in času primerno; ko pa pride ta tako dolgo pri
čakovani trenutek, naj kar skoči v svobodo, pravi. Tistemu, ki
misli na beg, prepoveduje dremati in upa na srečno rešitev celo
iz najhujših težav, če ne hitimo prezgodaj, a se tudi ne obotav
ljamo, kadar je čas. Mislim, da bi zdaj rad slišal tudi kako du
hovito stoično misel. Menda ti stoikov ni še nihče opravljal, češ
da so nepremišljeni: bolj so oprezni kakor hrabri in nasilni. Mor
da pričakuješ, da ti bodo rekli: »Sramotno seje izmikati bremenu:
bori se z dolžnostjo, ki si jo enkrat prevzel. Hraber in vrl ni tisti,
ki se otepa dela, marveč tisti, kateremu raste pogum prav sredi
70
T R E T J A K N J I G A
težav.« Tako ti bodo govorili, če se bo vztrajnost splačala, če ne

bo treba narediti ali pretrpeti česa, kar ni vredno poštenega
moža. Drugače pa se ne bo bavil z umazanim in sramotnim opra
vilom ter se spuščal v posle zaradi poslov samih. Prav tako ne
bo delal tega, kar misliš ti, da bo delal, namreč da se bo zapleten
v zadeve, ki prijajo njegovi častilakomnosti, dal premetavati na
njihovih valovih; toda ko bo opazil plitvine, nevarne kleči, med
katerimi se premetava, ne bo takoj obrnil hrbta, ampak bo skušal
polagoma stopiti na varna tla. Toda ne bo se težko umakniti pred
nadležnimi posli, moj Lucilij, če boš preziral, kar pri tem zaslužiš;
prav ta zaslužek nas zadržuje in ovira. »No, in kaj? Mar naj pu
stim, da mi tako veliki upi splavajo po vodi? Mar naj odidem
tik pred žetvijo? Naj mi nihče ne hodi ob strani, naj bodo moja
nosila brez spremstva in moja sprejemnica prazna?« To je tisto,
od česar se ljudje tako neradi ločijo. Radi imajo zaslužek, ki jim
ga daje njihova beda, bedo samo pa preklinjajo. Častilakomnost
obtožujejo kakor hotnico. Če pa jim dobro pogledaš v srce, ne
sovražijo ne bede ne častilakomnosti, in vendar so vedno z obe
ma v sporu. Preskusi tiste, ki jočejo nad tistim, kar so si želeli,
in govorijo, kako se je treba izogibati temu, brez česar ne morejo
biti; videl boš, da so radi v tem, o čemer pravijo, da to težko
prenašajo. Tako je, Lucilij; le malo ljudi ima suženjstvo v oblasti,
največ jih kar sili v sužnost. Toda če resno misliš, da bi se rad
rešil te svoje sužnosti, in se odkrito veseliš svobode ter si samo
zato želiš nekoliko odloga, da bi lahko to storil, ne da bi se moral
nenehoma razburjati, zakaj ti pri tem ne bi pomagala vsa četa
stoikov? Vsi Zenoni in Hrizipi ti bodo svetovali to, kar je zmer
no, pametno in pošteno. Če pa se boš izvijal in se oziral naokrog,
71
koliko smeš vzeti s seboj in koliko denarja boš potreboval, ko

boš živel v pokoju, ne boš nikoli našel izhoda; nihče ne izplava
s prtljago. Reši se v boljše življenje tako, da ti bodo bogovi naklo
njeni, ampak ne tako, kakor so naklonjeni tistim, katerim so bila
prijazno in dobrohotno dopuščena veličastna zla in jim je opra
vičilo to, da so tisto, kar žge in muči, dobili na svojo željo.
Ze sem pečatil tole pismo, pa ga moram spet odpreti, da bi
prišlo k tebi z majhnim darilcem kakor po navadi ter prineslo s
seboj kak imeniten izrek; in glej, zdajci sem se spomnil enega, o
katerem ne vem, ali je bolj resničen ali bolj dobro povedan. »Či
gav?« praviš. Epikurov, kajti še zmerom si polnim žepe s tujim
blagom. »Vsakdo odhaja iz življenja tako, kakor da je pravkar
stopil vanj.« Vzemi kogar koli, mladeniča, starca ali moža sred
njih let, pa boš videl, da se vsakdo boji smrti, nobeden pa ne
pozna življenja. Nihče ni ničesar dovršil, kajti zmeraj odlagamo
v bodočnost, kar bi morali storiti že zdaj. In kar mi je pri tem
izreku posebno všeč, je to, da se starcem očita otroštvo. »Nihče
ne odhaja iz življenja drugače, kakor se je rodil.« To je napačno.
Slabši smo, ko umiramo, kakor smo bili, ko smo se rodili. In to
ni hiba narave, ampak naša. Narava bi se morala pritoževati in
reči: »Kaj je to? Jaz sem vas rodila brez poželenj, brez strahu,
brez praznoverja, brez hinavščine in brez vseh drugih napak:
odidite torej takšni, kakršni ste vstopili.« Modrost je pravilno
dojel tisti, ki umira tako brezskrbno, kakor se je rodil. Mi pa se
tresemo, če nam preti nevarnost; pogum nam upade, vsa barva
nam zgine z obraza, prelivamo solze, ki nam ne bodo nič po
magale. Kaj je sramotnejše, kakor če smo prav na pragu varnosti
in svobode v strahu in skrbeh. Vzrok pa je ta: nobenih dobrin
72
nimamo več, zato se tem bolj borimo za izgubljeno življenje. Kajti

nič nam ne ostane, vse je minilo, vse se je razbilo. Nihče se ne
trudi, da bi živel dobro, pač pa dolgo, pa čeprav je vsem dano,
da dobro živijo, nikomur pa, da bi dolgo živel.
XXIII.
P i s mo
Ali meniš, da ti bom pisal, kako ljubeznivo je ravnala z nami
letošnja zima, ki je bila blaga in kratka, kako zlobna je pomlad,
kako nepravočasen je tale mraz, no, in še druge prismojenosti,
ki jih pišejo ljudje, samo da bi napolnili svoja pisma? Napisal bom
nekaj, kar bi utegnilo meni in tebi koristiti. In kaj bo to drugega,
kakor da te bom spodbujal k vedrini duha? Kaj je temelj take
vedrine, me vprašuješ? Ne veseli se nečimrnosti! Rekel sem, da
je to temelj, ne, višek je. Kajti najviše se je povzpel, kdor ve, česa
se veseli, kdor svoje sreče ni podredil tuji sili. Vznemirjen je in
samemu sebi ne zaupa, kogar še mika kakšno upanje, tudi če mu
je to, na kar upa, skoraj pri roki. Predvsem, moj Lucilij, delaj
takole: uči se veseliti. Mar misliš, da ti jemljem veliko užitkov,
če zavračam vse, kar prinese naključje, če hočem, da se izogiblji
upom, tem sladkim mamilom? Nasprotno, želim, da ti nikoli ne
bi manjkalo veselja. Želim, da bi se veselje in radost rodila v tvoji
hiši; in tako bo, samo če boš ti sam vesel. Vse druge zabave ne
razveseljujejo srca, samo čelo gladijo ljudem, bežne so; nikar ne
misli, da je vesel, kdor se smeji; duša mora biti vesela in vzvi
šena nad vsem. Verjemi mi, da je resnično veselje nekaj resnega.
73
Ali morda misliš, da bo kdo z jasnim obrazom in, kakor govorijo

tisti pohotneži, z veselimi očmi preziral smrt, odpiral vrata
uboštvu, držal svojo pohoto na uzdi in mislil na to, kako bi
hrabro prenašal bolečine? Kdor to zmore, živi v velikem veselju,
toda to veselje ni laskavo. V onem notranjem veselju bi te rad
videl, videti te želim v posesti one skrite radosti; nikoli ti je ne
bo manjkalo, brž ko boš spoznal, kje naj jo iščeš. Jalove rude se
pridobivajo na površju; najboljše so tiste, katerih žile so globoko
zajedene in dajejo kopaču največ dela. To, kar razveseljuje ljud
ske množice, rodi le neznatno in površno radost; in karkoli je
tuje, nedomače, je brez temelja. To, o čemer govorim in k čemur
te poskušam pripeljati, je temeljito in sega globlje v srce. Delaj,
te prosim, dragi Lucilij, to, kar te edino more narediti srečnega:
razmeči in poteptaj, kar se sveti od zunaj, kar ti zdaj ta ali oni
obljublja, ter glej na to, kar je resnično dobro, in se veseli tega,
kar je tvoje. Kaj pa je tvoje? Ti sam in najboljši del tebe. Tudi to
ubogo telo, čeprav brez njega ni mogoče nič narediti, imej bolj
za potrebno kakor za veliko: telo priskrbuje ničeve, kratke užit
ke, ki se jih človek brž kesa in ki se sprevržejo v nasprotje, če jih
ne brzdaš z veliko zmernostjo. Tako ti pravim: naslada stoji na
strmini in se nagiblje k bolečini, če ni zmerna. Težko pa je biti
zmeren v tem, kar smatraš za dobro; kdor hrepeni po resnični
dobrini, je zavarovan. Kaj je to, me sprašuješ, in iz česa nam
nastaja? Povedal ti bom: iz čiste vesti, plemenite volje in poštenih
dejanj, iz preziranja vseh naključij ter iz mirnega in stanovitnega
življenja, ki hodi zmerom isto pot. Kajti kako bi mogli tisti, ki
preskakujejo z ene namere na drugo ali niti ne preskakujejo,
ampak se predajajo usodi, da jih vrže tja, imeti kaj gotovega in
74
T R E T |A K N J I G A
trajnega, saj so sami vedno v dvomih in omahujejo? Malo je

takih, ki uravnavajo sebe in svoje po premišljenem načrtu. Vsi
drugi so kakor da plavajo po rekah: ne hodijo, ampak jih tok
življenja nosi. Nekatere izmed njih nese miren in pohleven val,
nekatere zgrabi silovitejši, druge spet odloži utrujeno vodovje
na najbližji breg, nekatere pa vrže jezen hudournik v morje. Zato
moramo določiti, kaj hočemo, in pri tem vztrajati.
Tukaj ti moram plačati svoj dolg. Lahko ti namreč vrnem
besedo tvojega Epikura in z njo odkupim tole pismo. »Zoprno
je vedno znova začenjati življenje;« ali če se misel bolje izrazi:
»Slabo živi, kdor vedno začenja živeti.« »Zakaj?« praviš; te
besede namreč zahtevajo pojasnilo. Ker je takšno življenje zmeraj
nedokončano. Človek ne more biti pripravljen za smrt, če šele
začenja živeti. Za to moramo delati, da bomo lahko rekli, da
smo živeli dovolj. Tega pa ne misli nihče, kdor šele začenja živeti.
Nikar ne misli, da je takih malo: taki so skoraj vsi. Nekateri
začnejo živeti šele takrat, ko bi morali prenehati. Če se ti zdi to
čudno, bom dodal nekaj, čemur se boš čudil: nekateri so prene
hali živeti, še preden so začeli.
XXIV.
Pismo
Pišeš, da si v skrbeh, kako se bo iztekla pravda, s katero ti
grozi tvoj besni sovražnik; misliš, da ti bom svetoval, da si
predstavljaj najboljše in se pomiri ob laskavem upu. Čemu nam
je namreč treba pripravljati zlo in že vnaprej čutiti to, kar bomo
75
morali dovolj zgodaj pretrpeti, ko bo prišlo, ter ubijati čas s

strahom pred odločnostjo? Brez dvoma je neumno biti že zdaj
nesrečen zaradi tega, kar te morda čaka v bodočnosti. Toda k
duševnemu miru te želim privesti po drugi poti. Če se hočeš
otresti vseh skrbi, si predstavljaj, da se bo tisto, za kar se bojiš,
da se bo zgodilo, zares zgodilo. Izmeri sam pri sebi velikost
tistega zla, pa naj bo kakršnokoli, in pretehtaj svoj strah. Gotovo
boš spoznal, da to, česar se bojiš, ni pomembno niti dolgotrajno;
tudi ti ne bo treba dolgo iskati primerov in zgledov, ki te bodo
ohrabrili: v vsaki dobi jih najdeš. Kamorkoli v domačo ali tujo
zgodovino seže tvoj spomin, povsod boš srečal duhovite može,
ki so veliko dosegli z umom ali s silnim prizadevanjem. Mar te
lahko, če te obsodijo, zadene kaj hujšega, kakor da te pošljejo v
pregnanstvo ali odpeljejo v ječo? Kaj je sicer še takega, česar bi
se moral človek bati, razen tega, da ga bodo sežgali, da bo po
ginil? Predoči si vse to kar po vrsti in se spomni tistih, ki so to
prezirali: ne bo ti jih treba iskati, ampak samo izbirati. Rutilij je
prenesel svojo obsodbo, kot da mu pri tem ni nič drugega ne
prijetno kakor to, da so mu slabo sodili. Metel je šel pogumno v
pregnanstvo, Rutilij celo rad. Oni se je na ljubo republiki vrnil,
ta pa je svoj povratek odklonil celo Suli, komur se takrat ni nič
odklanjalo. Sokrat je razpravljal in učil še v ječi, in čeprav so mu
obljubljali, da se lahko reši z begom, ni hotel zapustiti ječe in je
ostal, da bi ljudem odvzel strah pred dvema najhujšima dogod
koma, pred smrtjo in jetništvom. Mucij je iztegnil roko v ogenj.
Hudo boli, če te žgejo: koliko huje še, če sam pustiš, da te žgejo!
Poglej človeka, ki ni učen ne oborožen proti smrti ali bolečini s
filozofskimi nauki, ampak samo z vojaškim pogumom, kako sam
76
zase izterja kazen zaradi neuspešne bitke; stoji in gleda, kako

mu kaplja kri z desnice v sovražnikovo žerjavico, pa roke, raz
topljene do golih kosti, ne odtegne, dokler sovražnik sam ne
umakne ognja. V tistem taborišču bi bil lahko storil kaj srečnej
šega, toda nič pogumnejšega. Glej, koliko drznejši je vrli mož,
ki se spoprime z nevarnostjo, kakor kruti, ki jo pripravlja: laže
je Porsena odpustil Muciju, da ga je ta hotel umoriti, kakor Mucij
sebi, da ga ni umoril.
»To so pravljice,« boš rekel, »kijih premlevajo po vseh šolah;
gotovo mi boš, ko bo pogovor nanesel na preziranje smrti, pripo
vedoval tudi o Katonu.« Kako ne bi pripovedoval, da je tisto
zadnjo noč z mečem ob glavi bral Platonovega Fajdona? To dvoje,
meč in Fajdona, si je priskrbel: prvo, da bi hotel umreti, drugo, da
bi mogel. Ko je uredil vse svoje zadeve, kolikor se je v zadnjih
trenutkih dalo, je mislil, da mora poskrbeti, da Katona nihče ne
bo mogel ubiti, pa tudi ne rešiti. In potegnil je meč, ki ga je vse do
tistega trenutka ohranil neoskrunjenega, ter rekel: »Ničesar nisi
dosegla, usoda, ko si nasprotovala vsemu mojemu početju. Doslej
se nisem boril za lastno svobodo, ampak za svobodo domovine.
V boju nisem vztrajal zato, da bi bil svoboden, marveč da bi živel
med svobodnimi. Zdaj, ko je vse izgubljeno, naj odide Katon na
varno!« Tedaj si je vsekal v telo smrtno rano in zdravniki so ga
obvezali, a kri se je cedila čedalje bolj in telesne moči so mu pešale;
ostal pa je pogumen, kakor je bil; ni se jezil samo na Cezarja,
ampak tudi nase ter si z golo roko raztrgal rano in izdihnil ple
menito dušo, ki je kljubovala sleherni človeški oblasti.
Ne zbiram teh primerov in zgledov zato, da bi uril razum,
ampak da bi te opogumil zoper to, kar velja za najstrašnejše.
77
Laže pa te bom hrabril, če bom pokazal, da trenutka, ko je treba

izdihniti, niso prezirali le pogumni in hrabri možje, ampak da
so tudi nekateri ljudje, ki so bili drugače bojazljivi, pokazali v
tem pogledu največji pogum. Tako se je na primer Pompejev
tast Scipion, ko ga je nasprotni veter zanesel nazaj v Afriko in je
videl, da so se sovražniki polastili njegove ladje, prebodel z
mečem; in ko so ga vprašali, kje je poveljnik, je dejal: »Poveljniku
je dobro.« Ta beseda ga je napravila enakega prednikom in ni
pustila, da bi se usodna slava Scipionov v Afriki prekinila. Nekaj
velikega je bilo premagati Kartagino, ampak še večje je prema
gati smrt. »Poveljniku,« je rekel, »je dobro«: mar je smel povelj
nik, in sicer Katonov, umreti drugače? Toda nočem te voditi
nazaj v zgodovino in tudi ne zbiram iz vseh dob take, ki so
prezirali smrt in jih je mnogo; poglej samo tele naše čase, nad
katerimi se pritožujemo zaradi otopelosti in uživaštva; srečal
boš ljudi vseh stanov, bogate in revne, stare in mlade, ki so se
svojega trpljenja rešili s smrtjo. Verjemi, Lucilij, da se smrti ne
smemo tako zelo bati; njena dobrota je v tem, da se nam sploh
ni treba bati ničesar. Poslušaj torej sovražnikove grožnje brez
skrbi in strahu. In čeprav ti dobra vest vliva zaupanje, vendar
upaj na pravičnost in se hkrati pripravljaj na največjo krivico,
kajti marsikaj ima moč, četudi je zunaj tvojega primera. Pred
vsem pa ne pozabi, da se ne smeš meniti za hrupno kričanje;
glej, kaj je na vsaki strani bistveno. Prepričal se boš, da edinole
strah sam dela vse stvari strašne. Kar se dogaja dečkom, se
dogaja tudi nam, nekoliko večjim dečkom. Dečki se ljudi, ki jih
ljubijo, se igrajo z njimi in so nanje navajeni, prestrašijo, če jih
zagledajo zakrinkane; ne samo ljudem, ampak tudi stvarem je
78
T R E T |A K N | I G A
treba sneti krinko in jim dati njihovo pravo obličje. Kaj mi kažeš
ogenj in meč in trumo rabljev, ki besnijo okrog tebe? Proč s to
maškarado, pod katero se skrivaš in strašiš bedake! Smrt si, ki
jo je nedavno preziral moj suženj, ki jo je prezirala moja dekla.
Kaj mi znova opisuješ biče in natezalnice ter ves svoj mučilni
aparat? Zakaj mi kažeš za vsak ud poseben stroj, ki naj ga izvije,
pa še tisoč drugih priprav, ki naj raztrgajo človeka na koščke?
Proč z vsem, kar nas navdaja z grozo; ukaži, naj umolknejo
vzdihi in vzkliki med mučenjem! Saj si samo bolečina, ki jo
prezira, kdor boleha za protinom, ki jo želodčni bolnik prenese
celo sredi bogate pojedine, ki jo prenese dekle pri prvem porodu.
Lahka si, če te morem prenašati, kratka, če te ne morem.
Razmišljaj o tem, kar si že pogosto slišal in rekel. Toda ali si
prav slišal, ali si prav rekel, pokaži z dejanjem. Najsramotnejše,
kar se nam navadno očita, je namreč to, da se ukvarjamo s filo
zofijo samo v besedah, ne pa v dejanjih. Mar si šele zdaj zvedel,
da ti grozijo smrt, pregnanstvo in trpljenje? Za to si se rodil:
vse, karkoli se lahko zgodi, si moramo misliti kot nekaj, kar
nas čaka v bodočnosti. Vendar pa vem, da si ti gotovo že storil
vse, k čemur te spodbujam. Zdaj ti samo še svetujem, da ne
pogrezaj duha v skrbi, kajti otopel bo in ne bo imel toliko moči,
da bi se dvignil, ko bo treba. Spelji ga stran od svojih zasebnih
zadev k skupnosti; reci mu, da imaš umrljivo in krhko telo,
kateremu ne grozi bolečina samo od krivice ali nasilja mogotcev,
temveč se mu celo naslade sprevračajo v muke. Pojedine pokva
rijo želodec, pijančevanje slabi živce, da se ti tresejo roke, pohot
nost počasi hromi noge, roke in vse ude. Postanem naj reven:
veliko tovarišev bom imel. V pregnanstvo naj grem: mislil si
79
bom, da sem se rodil tam, kamor me pošiljajo. Naj umrem? S

tem, praviš, bom prenehal biti bolan, bom prenehal umirati.
Nisem tako neumen, da bi tukaj spet zapel staro Epikurovo
pesem in ti rekel, da so vsa strašila v podzemlju nična, da se
noben Iksion ne vrti na kolesu in da noben Sizif ne trklja s svo
jimi rameni skale navkreber, da ni mogoče, da bi se drobovje
kakega človeka vsak dan razkljuvalo in bi zopet naraslo.21 Nihče
ni tako otročji, da bi se bal Kerberja in temine in pošastnih okost
njakov. Smrt nas ali uniči ali pa osvobodi. Tistim, ki jih osvobodi,
ostane le to, kar je boljše, nič več jih ne teži; kogar pa uniči,
temu nič ne ostane, smrt nam vzame vse dobro in slabo. Tu mi
dovoli, da navedem tvoj verz; že vnaprej pa te opozarjam na
tvoje besede, češ da ga nisi napisal samo za druge, ampak tudi
zase. Ni lepo, če človek drugače govori kakor misli, še grše pa
je drugače pisati in drugače misliti. Spominjam se, da si nekoč
razpravljal o tem, da ne pademo v smrt nenadoma, ampak da
se ji polagoma bližamo. Vsak dan umiramo; vsak dan se nam
namreč vzame košček življenja; in celo takrat, ko rastemo, naše
življenje upada. Otroška leta so že mimo, nato tudi deška in
slednjič gredo mimo nas mladeniška leta. Vse do današnjega
dne je minilo. In tudi še ta dan si delimo s smrtjo. Kakor vodno
uro ne izprazni zadnja kaplja, ampak vse, kar je izteklo iz nje,
tako tudi zadnja ura, ko že nehavamo biti, ne udari kar na lepem,
ampak se ji dolgo, dolgo bližamo. Ko si mi vse to opisal, kakor
znaš samo ti, si rekel:
21 Prometeju, ki je bil priklenjen na skalo, je orel vsak dan izkljuval jetra,

a so ponoči ponovno zrasla.
80
Smrt ni le ena; a zadnja smrt je ta, ki nas vzame.
Rajši bi videl, da bi ti bral sebe in ne mojega pisma. Potem bi ti

bilo jasno, da je smrt, ki se je bojimo, samo zadnja, ne pa edina.
Vidim, kam meriš. Sprašuješ me, kaj sem dodal temu pismu,
kakšno iskro besedo nekoga, kak poučen in koristen izrek. Poši
ljam ti nekaj, kar se tiče prav predmeta, s katerim se ukvarjava.
Epikur nič manj ne graja tistih, ki si smrti želijo, kakor tistih, ki
se je bojijo, in pravi: »Smešno je, če hitiš v smrt, ker si se naveli
čal življenja, če si živel tako, da moraš hiteti v smrt.« In na dru
gem mestu govori: »Kaj je bolj smešno kakor hrepeneti po smrti,
ko si si sam ustvaril nemirno življenje, ker si se bal smrti?« K
temu lahko dodaš še tele besede, ki pomenijo isto in pravijo, da
je nespamet, in še več, neumnost ljudi tolikšna, da iz strahu pred
smrtjo silijo v smrt. Kateregakoli izmed teh izrekov boš dobro
preudaril, ob vsakem boš vztrajal tako proti strahu pred smrtjo
kakor proti naveličanosti nad življenjem. Zoper oboje se moramo
zavarovati in se okrepiti, tako da ne bomo življenja niti preveč
ljubili niti ga preveč sovražili. Tudi če nam pamet svetuje, naj ga
končamo, ne smemo kar tako drveti v smrt. Hraber in moder
mož ne sme bežati iz življenja, marveč počasi oditi. Predvsem
pa se moramo izogibati tistemu razpoloženju, v katerem najdejo
mnogi pravo naslado, če je treba umreti. Kajti, moj Lucilij, kakor
k vsemu drugemu, tako se duša brez preudarka nagiba tudi k
smrti, in to se pogosto zgodi tako plemenitim in odločnim mo
žem kakor strahopetnim in lenim; oni življenje prezirajo, ti se
ga branijo. Nekateri se nasitijo početja in gledanja vedno istih
stvari ter jih obide ne sovraštvo, temveč stud do življenja. Vanj
81
zdrsnemo pod vplivom filozofije, dokler ne rečemo: »Kako dol

go še? Gotovo se bom še prebujal in spal, jedel in trpel lakoto,
trpel mraz in vročino. Nobena stvar nima konca, noč prežene
dan in dan zbeži pred nočjo, poletje se konča z jesenjo in za jese
njo pride zima, ki jo zaduši pomlad; vse mine, da se spet povr
ne. Nič novega ne storim, nič novega ne vidim: nekoč se ti tudi
to zagnusi.« Mnogim se zdi, da živeti ni bridko, temveč odveč.
XXV.
Pi s mo
Kar se tiče najinih dveh prijateljev, je treba ubrati dve raz
lični poti. Napake prvega je treba popraviti, napake drugega pa
zlomiti. Odkrit bom: onega prvega ne ljubim, če ga ne prizade
nem. »Kako?« praviš. »Štiridesetletnega varovanca misliš imeti
pod svojim nadzorstvom? Le poglej njegova leta, utrjena so in
jih ne moreš več premagati; ne da se več preoblikovati, kar je
nežno, takšno tudi ostane.« Ali bom kaj opravil, ne vem; rajši
pa bi videl, da nimam uspeha, kakor da bi mi manjkala dobra in
zvesta volja. Ne obupaj, da je tudi kronične bolnike mogoče
ozdraviti, če se le odločno upreš njihovi nezmernosti, če jih pri
siliš, da zoper svojo voljo marsikaj naredijo in pretrpijo. Pa tudi
drugemu ne zaupam preveč, razen če izvzamem to, da še vedno
zardi od sramu, če kaj zagreši. To sramežljivost je treba hraniti
in gojiti, kajti dokler je v njegovem srcu, je še zmerom na mestu
dobro upanje. Z onim veteranom pa moramo biti, mislim, priza
nesljivejši, da ne bi obupal nad seboj. Nikoli pa se mu ne bi
82
mogli približati laže kakor zdaj, ko je docela miren in podoben

človeku, ki se je poboljšal. Druge je ta njegov odmor prevaral,
jaz pa se ne dam preslepiti, ampak čakam, da se bodo njegove
pregrehe z obrestmi vrnile, kajti vem, da še niso za zmeraj odšle.
Tej stvari bom posvetil nekaj dni in poskusil, ali se da kaj storiti
ali ne.
Ti pa pokaži trdno voljo in se pripravi za pot. Nič od tega,
kar imamo, ni nujno potrebno. Vrnimo se k zakonu narave.
Bogastvo je pripravljeno; kar potrebujemo, lahko dobimo zastonj
ali prav poceni. Narava zahteva kruh in vodo. V tem pogledu
ni nihče reven. Kdor si želi le kruha in vode, lahko tekmuje v
blaženosti s samim Jupitrom, kakor pravi Epikur, od katerega
bom priložil temu pismu še drugo misel. »Delaj vse tako,« pravi,
»kakor da te gleda Epikur.« Brez dvoma je koristno, če si sam
postaviš paznika in imaš nekoga, na katerega se oziraš in o ka
terem si prepričan, da se zanima za tvoje misli. Najlepše je seveda
živeti tako, kakor da si vedno pred očmi poštenega moža, ki je
neprenehoma navzoč. Vendar pa sem zadovoljen že s tem, če
delaš tako, kakor da te sploh kdo gleda. Samota nam svetuje le
slaba dejanja. Ko boš že toliko napredoval, da boš spoštoval
tudi sebe, potem boš lahko odpustil svojega vzgojitelja, medtem
pa naj bedi nad tabo ugled kogarkoli drugega, pa naj bo to
Katon ali Scipion ali Lelij ali sploh kdo, v čigar navzočnosti bi
tudi izprijeni ljudje hoteli prikriti svoje napake. Ko boš začel
spoštovati samega sebe, si bom tudi jaz upal dovoliti nekaj, kar
prav tako svetuje Epikur: »Zlasti takrat se umakni sam vase,
kadar si prisiljen živeti v množici.« Drugačen moraš biti od te
množice. Oziraj se naokoli po posameznikih; nikogar ni, ki bi
83
P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i i u
bil s komerkoli rajši kakor s seboj. »Zlasti takrat se umakni sam

vase, kadar si prisiljen živeti v množici« - če si dober, miren
mož, ki obvlada samega sebe. Drugače bi se moral umakniti od
sebe med množico, da se ne bi zdelo, da si zloben človek.
XXVI.
Pi s m o
Nedavno sem ti pravil, da imam svoja stara leta pred očmi;
zdaj pa se bojim, da sem pustil starost že za seboj. Tem mojim
letom, gotovo pa vsaj stanju mojega telesa, gre drugačna beseda,
kajti starost je ime za izčrpano, toda ne docela zlomljeno življe
njsko dobo. Štej me med tiste, ki so se izživeli in stojijo z eno nogo
že v grobu. Vendar pa si lahko še čestitam, kajti slabosti, ki jo čutim
v telesu, na duhu ne čutim. Postarale so se samo moje napake in
njihovi pomočniki. Duh mi je čil in vesel, da nima več dosti opravka
s telesom. Velik del svojega bremena je odložil. Od veselja vriska
in se prepira z menoj glede starosti, češ da je šele zdaj nastal njegov
razcvet in razmah. Verjemimo mu: naj bo srečen po svoje. Veleva
mi, naj premišljujem, da bom spoznal, koliko dolgujem za svoj
dušni mir in naravno poštenost filozofiji in koliko svoji starosti;
skrbno naj preiskujem, česa vsega ne morem več delati, česa pa
tudi nočem, čeprav bi mogel. In če nečesa nočem, sem vesel, da
tega tudi ne morem. Kajti kako naj bi tožil, da me je zadela nesreča,
če mi je ušlo nekaj, kar je moralo prenehati? »Naj večja nesreča je,«
praviš, »če človek usiha, če poginja in se tako rekoč raztaplja. Kajti
nismo uničeni in poteptani kar na mah, ampak nas trga kos za
84
T R E T | A K N J I G A
kosom, vsak dan nam vzame nekaj moči.« Kje je boljši izhod, ka
kor da nas narava počasi razkraja. Ne morda zato, ker bi bil nagel
odhod iz življenja zlo, ampak ker je bolje, če človek izgine počasi
in neopazno. Jaz vsaj se opazujem in takole govorim samemu sebi,
ko da se bliža skušnja in je prišel tisti dan, ki bo sodil vsa moja
leta: »Kar sem doslej pokazal z dejanji ali z besedami, to še ni nič.
Vse to so le nepomembne in varljive zastave duha, povite z izu
metničenim lišpom. Kaj sem zares storil dobrega, to naj izpriča
šele moja smrt. Zato se brez strahu pripravljam na tisti dan, ko
bom brez lokavosti in hinavščine sodil o sebi, ali sem močan in
hraber samo v besedah ali tudi v dejanjih, ali je bilo to, ko sem se
postavil proti usodi z uporno besedo, le hlinjenje in burka. Ne
sklicuj se na sodbo ljudi, ker je vedno dvomljiva in se nagiba zdaj
na to, zdaj na drugo stran. Ne sklicuj se na to, da si vse življenje
študiral: smrt bo razglasila sodbo o tebi. Tole ti rečem: razprave
in učeni razgovori in vse tiste besede, zbrane iz naukov modrija
nov, in omikan govor ne dokazujejo resnične sile duha, kajti tudi
največji bojazljivci govorijo večkrat zelo drzno. Kaj si delal in
storil, se bo pokazalo, ko boš v zadnjih vzdihljajih. Sprejmem
dogovor, ne bojim se sodbe.« Tako govorim sam s seboj, toda misli
si, da sem tudi s teboj tako govoril. Nič zato, če si mlajši. Leta se
ne štejejo. Negotovo je, kje te čaka smrt, zato jo čakaj povsod.
Že sem hotel končati in roka se je že pripravljala, da bi zapi
sala pozdrav, toda dolg je treba izpolniti in temu pismu dodati
potnino. Ne bom ti povedal, od koga si jo bom izposodil, saj
veš, v čigavo blagajno posegam. Le še malce počakaj, pa ti bom
prinesel plačilo od doma; medtem pa mi bo posodil Epikur, ki
pravi: »Pripravljaj se na smrt.« Ali pa laže pride do nas tale
85
stavek: »Lepo je, če se učimo umirati.« Tebi se zdi morda odveč,

da bi se učil tega, kar potrebuješ samo enkrat. Toda prav to je
vzrok, zakaj se moramo pripravljati na to: vedno se moramo
učiti tega, o čemer se ne moremo prepričati, ali to tudi razume
mo. »Pripravljaj se na smrt!« Kdor to pravi, nam veli, naj se
pripravljamo na svobodo. Kdor se je naučil umreti, se je naučil,
kako ne biti suženj: on je nad vsako oblastjo, gotovo pa zunaj
nje. Kaj so mu mar ječa, zapor in zapahi na vratih? Izhod mu je
prost. Samo ena veriga nas drži v sponah - ljubezen do življenja.
Te nam ni treba kar odvreči, pač pa jo moramo toliko zmanjšati,
da nas tedaj, ko bodo okoliščine zahtevale, ne bo zadrževala in
ovirala pri tem, da bi bili pripravljeni takoj storiti, kar je treba
storiti prej ali slej.
XXVII.
Pi s mo
»Ti me opominjaš?« praviš. »Ali si opomnil tudi že sam sebe
in se poboljšal? Zato hočeš poboljševati druge?« Nisem tako do
mišljav, da bi hotel biti zdravnik, ko sem sam bolnik, ampak bi
rad ležal v isti bolniški sobi s teboj, se pogovarjal o najinih skup
nih težavah in ti povedal, kako bi se jih dalo odpraviti. Poslušaj
me torej tako, kakor da govorim s seboj. Sam sebi kličem: »štej
svoja leta in sram te bo, da hočeš delati isto, kar si hotel takrat,
ko si bil še deček. Vsaj to dobroto izkaži sam sebi in pusti, da
tvoje napake in pregrehe umrejo pred teboj. Opusti tiste kalne
naslade, ki jih je treba tako drago plačati: ne samo da škoduje-
86
jo, preden pridejo, ampak še potem, ko jih že ni več. Kakor se

po zločinu, čeprav ga takrat, ko se je zgodil, niso raziskali, skrb
dolgo ne razblini, tako grde naslade še dolgo spremlja kesanje.
Take naslade niso zanesljive, niso zveste; in čeprav ne škodujejo,
so vendar zmuzljive. Rajši se oglej po kaki trajni dobrini. Take
dobrine pa ni, razen če jo srce najde samo v sebi. Samo krepost
daje trajno, stalno veselje; tudi če ji je kaj v napoto, je to zanjo le
oblak, ki odplava in ne moti dnevne svetlobe.« Ampak kdaj mi
bo dano, da pridem do tega veselja? In ne sme se odlašati, treba
je pohiteti. Še veliko dela je ostalo, za kar moraš sam biti buden,
za kar se moraš sam potruditi, če hočeš kaj doseči; ta stvar ne
mara posredovanja. V vseh drugih vedah si lahko priskrbiš po
močnika. Spominjam se še Kalvizija Sabina, ki je bil bogat in se
je po imetju in umu primerjal z osvobojenci. Nikoli nisem videl
človeka, ki bi se bil pri svoji blaginji tako nedostojno vedel. Imel
pa je tako slab spomin, da je pozabil zdaj Odisejevo, zdaj Ahilo
vo, zdaj Priamovo ime, ki bi jih moral poznati tako, kakor po
znamo mi svoje vzgojitelje. Še noben star napovedovalec imen,
ki imena ne samo kliče, ampak jih tudi daje, ni tako napačno
pozdravljal ljudstvo kakor tale Trojance in Ahajce. Nič manj pa
ni hotel izgledati učen. Zato si je izmislil tole rešitev: za drag
denar je kupil sužnje, enega, ki je obvladal Homerja, drugega,
ki je poznal Hezioda; drugih devet je določil lirikom.22 Da jih je
kupil drago, ni čudno, kajti ni jih našel kar tako, ampak se je
moral še pogajati. Potem ko si je priskrbel te sužnje, je začel
vznemirjati svoje goste. Od sužnjev, ki jih je imel pred nogami,
22 Devet grških lirikov: Alkaj, Sapfo, Stezihor, Ibik, Bakhilid, Simonid,

Alkman, Anakreont in Pindar.
87
je zahteval verze, da bi jih potem povedal na pamet, vendar se

mu je pogosto kar sredi besede zataknilo. Satelij Kvadrat, ki je
rad skubil neumne bogataše, se jim potlej posmehoval in se, kar
gre z obojim, iz njih norčeval, mu je svetoval, naj si nabavi še
jezikoslovce, da bodo pobirali besede, ki bodo njemu izpadle.
In ko je Sabin povedal, da ga že vsak suženj stane sto tisoč sester-
cijev, je Satelij odvrnil: »Ceneje bi bil kupil prav toliko knjižnih
omar.« Oni pa si je domišljal, da tudi sam ve vse, kar ve kdorkoli
v njegovi hiši. Isti Satelij ga je začel spodbujati, naj se poskusi v
rokoborbi, on, bolehen, bled, šibak človek! Ko mu je Kalvizij
odgovoril: »Kako bi mogel, saj komaj živim,« gaje Satelij zavrnil:
»Prosim te, nikar tako ne govori! Mar ne vidiš, koliko krepkih
sužnjev imaš?« Pametne misli si ne moreš niti sposoditi niti ku
piti, in menim, da ne bi našla kupca, če bi bila naprodaj, neumno
misel pa lahko kupiš vsak dan.
Ampak sprejmi, kar ti dolgujem, in pozdravljen! »Po zakonu
narave urejeno uboštvo je bogastvo.« To pravi Epikur več kot
enkrat in vselej drugače; toda nikoli ni mogoče prevečkrat reči
nečesa, česar se nikoli ne da zadosti naučiti. Enim je treba zdra
vilo samo pokazati, drugim pa ga moraš vsiliti.
XXVIII.
Pi s mo
Misliš, da se je to pripetilo samo tebi, in se čudiš kakor
nečemu novemu, da kljub tako dolgemu potovanju in kljub
temu, da si menjal toliko raznih krajev, nisi mogel razpršiti svoje
88
TRETJ A KNJ I GA
žalosti in otožnosti? Svojega duha moraš spremeniti, ne pod

nebje. Četudi prebrodiš neizmerno morje, četudi, kakor pravi
naš Vergilij,
daleč bežijo dežele in mesta,23
vendar gredo tvoji grehi za teboj, kamorkoli se obrneš. Ko je

nekdo prav tako tožil, mu je nekoč rekel Sokrat: »Kaj se čudiš,
da ti tvoja potovanja nič ne koristijo, ko nosiš samega sebe po
svetu? Prav to, kar te je pognalo v svet, te tam teži. Kaj ti pomaga,
če vidiš nove dežele, nova mesta ali nove pokrajine? Vsa tvoja
blodnja je brez uspeha. Če hočeš vedeti, zakaj ti to nič ne koristi,
ti pravim, da zato, ker vse beži s teboj. Kar ti stiska dušo, moraš
odložiti, prej ti ne bo noben kraj všeč.« Predstavljaj si zdaj
položaj, v kakršnem je bil naš Vergilij, ko nam slika prerokinjo,
ki je bila vsa razburjena in razdražena, polna duha, ki ni bil
njen; takole pravi:
Toda prerokinja ni se še vdala Apolonu, v špilji

kakor bakhantka besni, da boga bi iz prsi pregnala.24
Hodiš sem, hodiš tja, da bi se znebil bremena, ki te teži; ampak

to breme postaja prav s hojo čedalje nadležnejše, kakor je na la
dji manj čutiti težo mirno ležečih tovorov, če pa se neenakomer
no premetavajo, hitreje potopijo tisto stran, na katero se zavalijo.
23 Eneida, III, 72.

24 Eneida, VI, 78-79.
89
Karkoli delaš, delaš sebi v izgubo, z gibanjem samim si škoduješ,

bolnika treseš. Če pa se boš tega zla rešil, ti bo postala vsaka
sprememba kraja prijetna; tudi če boš pregnan v zelo daljne
kraje, če boš zašel v kdove kakšno zakotje barbarske dežele,
povsod boš našel gostoljubno bivališče. Pomembnejše je, kakšen
prideš, kakor kam prideš. Zato se ne smemo na noben kraj nave
zati, ampak moramo živeti v temle prepričanju: »Nisem rojen
samo za en kraj, ves svet je moja domovina.« Ko bi ti bilo to
jasno, se ne bi čudil, da ti nič ne pomaga menjavati bivališča, ko
se zmeraj naveličaš enega kraja in potuješ drugam. Vsak kraj bi
ti bil namreč všeč, če bi ga imel za svojega. Tako pa ne potuješ,
ampak blodiš in se potepaš iz kraja v kraj, čeprav lahko povsod
najdeš to, kar iščeš, namreč srečno življenje. Mar je lahko kje še
bolj nemirno in hrupno kakor na forumu? Pa vendar zmore člo
vek tudi tam živeti mirno, če mora. Če pa bi bil sam svoj gospod,
ne bi maral gledati na trg in bi se izogibal njegovi soseščini. Kajti
kakor nezdravi kraji škodujejo še tako zdravemu telesu, prav
tako so premnogi kraji škodljivi dobremu, a še ne utrjenemu in
popolnemu človeku. Ne strinjam se s tistimi, ki gredo kar v
sredo valov in se vsak dan velikodušno borijo z največjimi teža
vami. Modrijan jih bo prenašal, toda ne bo jih iskal, rajši bo živel
v miru kakor v boju. Kajti ne zaleže dosti, če odvržeš lastne na
pake, potlej pa se moraš boriti s tujimi. »Trideset tiranov,« pra
vi, »je stalo okrog Sokrata, pa mu niso mogli zlomiti poguma.«
Nič ne pomeni, koliko je teh gospodov. Sužnost je samo ena.
Kdor jo prezira, je v še tako veliki množici mogotcev svoboden.
Čas je, da neham, a prej moram plačati potnino. »Začetek
zdravja je zavest o grehu.« Zdi se mi, da je Epikur to odlično
90
T R E T |A K N J I G A
povedal: kajti kdor ne ve, da greši, se noče poboljšati. Sam se

moraš zalotiti, da si grešil, preden se hočeš poboljšati. Marsikdo
se baha s svojimi napakami. In misliš, da bi se radi poboljšali
tisti, ki imajo svoje pregrehe za čednost? Torej odkrivaj samega
sebe, kolikor moreš, preišči se; najprej prevzemi vlogo tožilca,
zatem sodnika, nazadnje zagovornika; včasih bodi neusmiljen
do sebe.
XXIX.
Pi s mo
O našem Mar celinu povprašuješ in hočeš vedeti, kaj dela.
Redkokdaj pride k meni, in to samo zato, ker se boji slišati res
nico. Ampak v tem pogledu je že zunaj nevarnosti, kajti resnico
moramo povedati le tistemu, ki jo je pripravljen slišati. Zato se
navadno dvomi, ali so Diogen in nič manj drugi kiniki, ki so
prostodušno opominjali brez razlike vsakogar, kdor jim je prišel
na pot, smeli tako delati. Kaj namreč pomaga, če kdo zmerja
gluhe ali neme od rojstva ali zaradi bolezni? »Pa zakaj,« praviš,
»bi varčeval z besedami? Saj nič ne stanejo. Ne morem vedeti,
ali bom koristil tistemu, ki ga opominjam; vem pa, da bom ko
ristil vsaj nekomu, če bom opominjal mnoge. Treba je sejati seme
s polno roko. Ne more se zgoditi, da tistemu, ki mnogo poskuša,
ne bi uspelo vsaj nekaj.« Ne verjamem, moj Lucilij, da sme tako
delati velik mož: tako se manjša njegov ugled in nima več dovolj
veljave pri tistih, ki bi jih, če ne bi bil obrabljen, lahko popravil.
Strelcu ni treba vsakokrat zadeti, marveč lahko včasih ustreli
91
tudi mimo. Umetnost, ki doseže svoj namen le po naključju, pa

ni umetnost. Modrost je umetnost: ima naj svoj cilj ter naj izbira
ljudi, pri katerih se da kaj doseči; pri tistih, od katerih ni mogoče
nič pričakovati, pa naj odneha. Vendar pa teh ne sme kar naglo
zapustiti, ampak naj, čeprav je že skoraj brezupno, poskusi še s
skrajnimi sredstvi.
Nad našim Marcelinom še nisem obupal; še ga lahko rešimo,
če mu hitro ponudimo roko. Sicer je nevarnost, da bo potegnil
tistega, ki mu bo ponudil roko, za seboj, kajti v njem je velika
sila naravnega daru, ampak že se nagiblje k slabemu. Kljub temu
pa bom tvegal to nevarnost in se bom drznil pokazati mu njegove
slabosti. Storil bo, kakor je navajen: na pomoč bo poklical tiste
norčije in dovtipe, ki lahko tudi žalostnega spravijo v smeh;
najprej bo zbijal šale na svoj račun, potem pa še na našega. Vse
besede, ki mu jih mislim povedati, mi bo vzel že iz ust. Pregledal
bo naše šole in očital filozofom sprejemanje darov, ljubice in
požrešnost. Kazal mi bo enega v prešuštvu, drugega v krčmi,
tretjega na vladarskem dvoru; pokazal mi bo tistega šegavega
filozofa Aristona, ki je predaval z nosil na sprevodu, kajti to je
bil čas, ki si ga je pridržal za svojo filozofsko dejavnost. O njem
je Skavrus na vprašanje, kateri filozofski šoli pripada, dejal:
»Peripatetik zagotovo ni.« Ko so o tem, kaj misli o njem, po
vprašali odličnega Julija Grecina, je odvrnil: »Nič ne morem reči,
kajti ne vem, kaj je počel med hojo.« Kakor da bi ga spraševali o
borilcu z vozom. Takele kričače mi bo postavil pred oči, ki bi
bili storili bolje, ko se sploh ne bi menili za filozofijo, ne pa, da
jo prodajajo. Vendar sem sklenil, da bom tudi takšen posmeh
prenesel. Naj me le spravi v smeh, jaz ga bom pa morda v jok;
92
če pa se bo še naprej smejal, bom vesel, kakor da mu je v nesreči

uspelo doseči nekakšno veselo zvrst norosti. Ampak taka vesela
norost ne traja dolgo; opazuj takšne ljudi in videl boš, da se v
kratkih premorih zdaj strašno smejejo, zdaj spet grozovito bes
nijo. Odločil sem se, da se bom spravil nadenj in mu pokazal,
koliko več bi bil vreden, če bi se zdel množici manj vreden.
Zadrževal bom njegove napake, če jih že ne morem zatreti. Ne
bodo se docela končale, bodo pa ponehavale; morda se bodo
celo končale, če se bodo navadile ponehavati. Tega ne smemo
kar tako zavračati, kajti pri hudo bolnih je tudi dobra prekinitev
bolezni že nekakšno zdravje.
Medtem ko se jaz pripravljam zanj, bodi ti, ki si zdrav, ki se
zavedaš, iz kakšnega zla si se rešil, in po tem lahko sklepaš,
kako se boš moral še dalje otepati, pogumen in se pogumno
postavi proti temu, česar si se bal. Nikakor ne upoštevaj tistih,
ki ti naganjajo strah v kosti. Mar ni neumen, kdor se boji mno
žice na mestu, kjer je prehod le za posameznike? Prav tako do
tvoje smrti mnogi nimajo dostopa, čeprav ti mnogi z njo pretijo.
Tako je uredila narava: življenje ti lahko vzame samo eden, ka
kor ti ga je samo eden dal.
Ko bi bil skromen, bi mi tole zadnje plačilo spregledal, am
pak tudi jaz glede plačila svojega dolga ne bom tako umazan in
ti bom plačal, kar ti dolgujem. Poslušaj: »Nikoli nisem hotel
ugajati ljudstvu, kajti tega, kar znam in morem, ljudstvo ne
odobrava, tega, kar ljudstvo odobrava, pa ne zmorem.« »Kdo
je to rekel?« vprašuješ, ko da ne veš, kdo mi je na voljo: Epikur.
Ampak enako ti bodo klicali vsi, iz vseh šol, peripatetiki, aka
demiki, stoiki in kiniki. Kajti kako bi mogel ljudstvu ugajati
93
človek, ki mu ugaja krepost? Naklonjenost ljudstva si pridobi

le malopridnež; takim moraš postati podoben; česar ne bodo
pripoznali za svoje, ne bodo hvalili. Mnogo pa je odvisno tudi
od tega, kakšen se zdiš sam sebi, ne pa, kakšen se zdiš drugim.
Ljubezen nesramnih ljudi si lahko pridobiš samo tako, da si
sam nesramen. »Kaj bo torej storila in dosegla tale poveličevana
filozofija?« Storila bo, da boš rajši ugajal sebi kakor ljudstvu,
da boš sodbe tehtal, ne štel, da boš živel brez strahu pred bogovi
in ljudmi, da boš premagal ali pa končal to, kar je slabo. Sicer
pa - če vidim, kako ti množica izkazuje naklonjenost z vzkli
kanjem, kako vriska in ploska ter kako ti po vsem mestu ženske
in otroci pojejo hvalo, mar te naj pomilujem, ko vendar vem,
katera pot pelje k takšni priljubljenosti?
94
ČETRTA KNJ I GA
XXX.
Pi s mo
Videl sem Avfidija Basa, vrlega moža, kako se ves onemogel
bori s svojo starostjo. Ampak ta ga že preveč tlači, ne more se
več vzravnati. Z vso težo leži starost na njem. Veš, da je bil zme
rom slaboten, kakor da v njegovem telesu ni življenjskih sokov.
Dolgo se je držal, dolgo je svoje telo tako rekoč krpal, a naenkrat
je onemogel. Kakor se na ladji, ki je polna umazane vode, lahko
zadela tu in tam kaka špranja, če pa pušča vodo na več mestih,
ji ni več mogoče pomagati, ker že razpada, tako je mogoče tudi
pri starem telesu nekaj časa vzdržati slabost in jo krepiti. Kadar
pa staro, že trhlo poslopje razpada, moraš gledati, kako se boš
rešil iz njega. Naš Bas je čil na duhu. To je vpliv filozofije; ona
mu daje pogum, da veselo gleda smrti v obličje, da ne obupa,
četudi mu pešajo moči. Velik krmar plove tudi z raztrganim ja
drom, in če se mu zlomi jambor, vendarle skuša spraviti ladjo,
kolikor mu je je še ostalo, v tek. Tako dela naš Bas: na svoj ko
nec gleda tako ravnodušno in s takim obrazom, da bi človek
mislil, da je preveč brezbrižen, če bi tako gledal na konec koga
95
drugega. To je nekaj velikega, moj Lucilij, ravnodušno oditi

odtod in umreti, ko se približa tista neizbežna ura. Pri drugih
vrstah umiranja človek še zmeraj lahko upa: bolezen preide,
požar se pogasi; če se poslopje podira, ostanejo tisti, ki so bili v
nevarnosti, da jih razvaline zasujejo, vendarle pogosto živi, mor
je vrže marsikoga na kopno z enako silo, kot ga je pogoltnilo,
vojak je že večkrat odtegnil meč s tilnika tistega, ki ga je hotel
usmrtiti - ampak nič več ne more upati tisti, ki ga starost pelje v
smrt. Temu edinemu ni več pomoči. Nobeno drugo umiranje ni
milejše, pa tudi ne daljše. Zdelo se mi je, kakor da gre naš Bas
sam za svojim pogrebom in se pokopava ter sam sebe preživlja
in modro prenaša izgubo samega sebe. Kajti veliko govori o
smrti in si vneto prizadeva, da bi nas prepričal, da je, če je pri
tem kaj neprijetnega ali groznega, kriv tisti, ki umira, ne pa smrt
sama, in da človek v smrti sami ne trpi nič bolj kakor po smrti.
Kdor se boji tega, česar ne bo pretrpel, je tako nespameten kakor
tisti, ki se boji tega, česar ne bo čutil. Mar si more kdo domišljati,
da bo čutil nekaj, kar se čutiti ne da več? »Tako je torej,« je dodal,
»smrt je tako zelo zunaj vsakega zla, da se je sploh ni treba bati.«
Vem, da je bilo to že večkrat povedano in se mora še večkrat
povedati, toda ni mi koristilo, ko sem to bral ali ko sem slišal
govoriti ljudi, ki so zanikali, da bi se bilo treba bati nečesa, kar
je daleč od nas. Bas pa je napravil name močan vtis, ko je govoril
o bližnji smrti. Povedal ti bom namreč svoje mnenje; mislim, da
je človek takrat, ko umira, pogumnejši kot takrat, ko se šele bliža
smrti. Smrt da namreč tudi neveščemu pogum, da se skuša izog
niti temu, kar je neizogibno. Tako ponudi borilec, ki je bil med
bojem ves čas zelo bojazljiv, slednjič svoje grlo nasprotniku ter
96
ČETRTA KNJ I GA
njegov meč usmeri tako, da zablodi drugam. Toda bližajoča se

smrt, ki bo gotovo prišla, zahteva vztrajnejši pogum; ta pa je
redkejši in se najde samo pri modrijanu. Zato sem zelo rad poslu
šal Basa, ko je govoril o smrti in mi jo opisoval, kakor da jo gle
da od blizu. Mislim, da bi pri tebi našel več vere, kdor bi vstal
od mrtvih in ti iz lastne izkušnje pripovedoval, da smrt ni nič
hudega. Kako človeka vznemirja bližajoča se smrt, ti bodo najbo
lje povedali tisti, ki so ji bili že blizu ter so jo videli, kako se je
bližala, in jo že tudi sprejeli. Mednje lahko šteješ Basa, ki ni ho
tel, da bi se mi motili. Pravi, da je tisti, ki se boji smrti, prav
tako nespameten, kakor tisti, ki se boji starosti. Kajti kakor pride
za mladostjo starost, tako pride za starostjo smrt. Živeti ni ho
tel, kdor noče umreti. Kajti življenje nam je dano s pogojem, da
bo sledila smrt, pot vodi k njej. Zato je neumno, če se bojimo
smrti, kajti pričakujemo tisto, kar je gotovo, bojimo pa se tega,
kar je nezanesljivo. V smrti je pravična in nepremagljiva nujnost.
Kdo se more pritoževati, da je njegovo stanje takšno, v kakr
šnem ni nihče drug? Prvi zakon pravičnosti pa je enakost. Toda
odveč bi se bilo pravdati z naravo, ki hoče, da velja zanjo isti
zakon kakor za nas: kar zveže, zopet razveže, in kar razveže,
zopet zveže. In če se komu posreči, da ga iz življenja ne iztrga
sila, ampak da ga starost polagoma izmika iz njega, mar tak ne
bo hvaležen vsem bogovom, ker bo prišel življenja sit v tisti mir,
ki ga vsakdo potrebuje ter je utrujenemu mil in prijeten? Vidiš,
kako si nekateri želijo smrti, in sicer bolj, kot ponavadi prosijo
za življenje. Ne vem, katere naj imam za pogumnejše, ali tiste,
ki si želijo smrti, ali tiste, ki jo veselo in mirno pričakujejo. Prvi
delajo tako, ker so obupani in trenutno vznemirjeni, drugi pa si
97
želijo smrti z mirnim premislekom. Nekdo hiti v smrt, čeprav jo

sovraži; kadar pa smrt prihaja, je nihče ne sprejme vesel, morda
le tisti, ki se je nanjo dolgo pripravljal.
Zato moram priznati, da sem tega tako dragega moža iz več
kakor enega razloga pogosto obiskal, da bi vedel, ali ga bom
našel vedno enakega ali pa bo z njegovimi telesnimi močmi ope
šala tudi njegova duševna čilost. Bil pa je čedalje bolj bister in čil,
kakor voznik, čigar veselje pri tekmah se stopnjuje, ko se približa
zmagovitemu cilju. Rekel mi je, ravnaje se po Epikurovih naukih,
da upa, da v tistih zadnjih vzdihljajih ni nobene bolečine; če pa
vendarle je, da je nekaj tolažbe vsaj v njeni kratkosti; kajti nobena
bolečina ni dolga, če je velika. Sicer pa mu bo, ko se duša loči od
telesa, tudi če se to zgodi boleče, prišla na pomoč misel, da po tej
bolečini ne bo več trpel. Ne dvomi pa, da je njegova stara duša že
prav na ustnicah in da se komaj še drži telesa. »Ogenj, ki objame
snov, ki ga hrani, se da pogasiti le z vodo, včasih pa ugasne tudi
kar sam od sebe.« Take besede rad slišim, ne zato, ker so nove,
ampak zato, ker se mi uresničijo pred očmi. Toda kaj? Mar nisem
videl že mnogo takih, ki so si sami pretrgali nit življenja? Da, že
veliko takih sem videl, ampak več veljajo pri meni tisti, ki se bližajo
smrti, ne da bi sovražili življenje, in jo pustijo priti k sebi, ne da bi
jo sami privabili. »Tiste muke,« je večkrat rekel, »smo sami krivi,
ker se tresemo, ko mislimo, da smrt ni daleč od nas. Toda komu
smrt ne bi bila blizu, saj čaka pripravljena na vseh krajih in v
vsakem trenutku? Pomislimo vendar,« je dejal, »če se nam zdi,
da vidimo kak bližnji vzrok, da bo treba umreti, koliko bliže so
nam še drugi vzroki, ki pa se jih ne bojimo.« Nekomu je grozil s
smrtjo sovražnik, pa ga je prehitel pokvarjen želodec. Če bi hoteli
98
ČETRTA KNJ I GA
razpoznati vzroke svojega strahu, bi ugotovili, da so nekateri

resnični, drugi pa le dozdevni. Ne bojimo se smrti, marveč le
misli na smrt, od smrti same smo vedno enako daleč. Torej, če se
je treba smrti bati, se je moramo bati zmeraj, kajti nikoli nismo
varni pred njo.
Ampak moram se bati, da tako dolga pisma sovražiš bolj
kakor smrt. Zato končam, ti pa vedno misli na smrt, da se je ne
boš nikoli bal.
XXXI.
Pismo
Zdaj spoznavam svojega Lucilija: začenja se kazati takega,
kakor je obljubil. Ubogaj tisti nagon svojega duha, s katerim si
teptal vse tisto, kar velja drhali za dobro, in se poganjal za tem,
kar je v resnici lepo in krepostno. Ne želim in ne zahtevam, da
bi postal večji in boljši, kakor si si prizadeval, da bi bil. Tvoji
temelji so se zelo razširili. Izpelji, kar si začel, in uresniči, kar si
nosil v duši. Skratka - postal boš modrijan, če zakleneš svoja
ušesa. Ampak ni dovolj, da jih zamašiš z voskom; potrebuješ
gostejše tesnilo od tistega, ki ga je menda uporabil Odisej pri
svojih tovariših.25 Glas, ki so se ga bali, je bil mil in vabljiv, a je
bil samo eden; ta, ki se ga moraš bati ti, pa ne prihaja samo z
ene čeri, ampak odmeva z vseh koncev sveta. Zato ne boš krma
ril le mimo enega kraja, ki te sumljivo vabi, marveč mimo vseh
25 Odisej je svojim tovarišem ušesa zamašil z voskom, da ne bi mogli sli

šati čarobnega petja Siren, ko so pluli mimo njiju (Odiseja, XII, 173-77).
99
P i s m a p r i j a t e l i u Lu c i l i j u
takih mest. Delaj se gluhega tudi pred tistimi, ki te najbolj ljubijo.

Kajti čeprav so ti na videz naklonjeni, ti vendar želijo zlo. In če
hočeš biti srečen, prosi bogove, da te ne bi doletelo nič takega,
kar ti želijo. Niso dobrine to, česar ti oni želijo v zvrhani meri,
ampak edino dobro je to, kar je vzrok in trdna opora srečnega
življenja - to je zaupanje v samega sebe. Tega pa ne dosežeš, če
ne preziraš napora in ga ne šteješ med tiste stvari, ki niso ne
dobre ne slabe, kajti ni mogoče, da bi bila ista stvar zdaj slaba,
zdaj dobra, zdaj lahka in znosna, zdaj taka, da se je mora človek
ustrašiti. Delo ni dobrina. In kaj je potemtakem dobrina? Prezi
ranje dela. Zato bom grajal tiste, ki se trudijo za prazen nič; te,
ki si prizadevajo za plemenito življenje, kolikor bolj se trudijo
in kolikor manj si dopuščajo poraz in počitek, pa bom občudoval
in jim klical: »Le urno na delo! Zadihaj in se povzpni na tale
vrh, če moreš, kar v enem dihu!« Plemenite duše hrani delo.
Torej ni nobenega razloga, da bi si tisto, kar si želiš, da ti odmeri
usoda, izbral v skladu s tistimi starimi željami svojih staršev, ali
za to prosil bogove; poleg tega je za moža, ki se je že visoko
povzpel, nizkotno se še kar naprej zaobljubljati pri bogovih.
Čemu zaobljube? Sam se osreči! Osrečil pa se boš, če boš spoznal,
da je dobro le to, kar je krepostno, sramotno pa vse, kar je
povezano z grehoto. Kakor se nič ne sveti brez luči, kakor nič
ni črno razen tega, kar je v temi, kakor ni vročine brez ognja in
ni mraza brez zraka, tako krepost in pregreha vzajemno ustvar
jata to, kar je plemenito in kar je sramotno. Kaj je torej dobro?
Pravilno spoznanje. Kaj je slabo? Nevednost. Razumen in moder
je človek, ki stvari zavrača in izbira v skladu z okoliščinami.
Toda ne boji se tega, kar zavrne, in ne občuduje tistega, kar
100
ČETRTA KNJ I GA
izbere, če je v njem velik in nepremagljiv duh. Ne smeš se uklo

niti. Ni dovolj, da se ne braniš dela: zahtevaj ga še! »Toda,«
praviš, »mar ničevo in odvečno delo ter takšno, ki ga zahtevajo
človeški nagibi, ni nekaj slabega?« Nič slabše od tistega, ki na
stane zaradi lepih stvari, kajti vztrajnost duha je tisto, kar spod
buja k trdemu in težavnemu delu in govori: »Kaj se obotavljaš?
Ni moško, če se bojiš napora.« Temu se morata pridružiti še
enakomernost in skladen način življenja, da bo vrlina popolna.
To pa je nemogoče brez pravega spoznanja in tiste umetnosti, s
katero spoznamo človeško in božansko. To je najvišja dobrina;
če se je polastiš, začenjaš biti tovariš bogov, ne njihov prošnjik.
»Ampak kako priti do tega?« sprašuješ. Ne čez Apenine in Alpe,
ne skozi pustinje Kandavije; tudi ni treba jadrati mimo Sirt ter
Skile in Haribde, pa vendar si vse to prehodil, samo da bi postal
neznaten prokuratorček. Zanesljiva in prijetna je pot, za katero
te je narava oskrbela z vsem potrebnim. Narava ti je dala vse,
da lahko postaneš podoben bogu, samo če njenih darov ne puš
čaš vnemar. Bogu podobnega pa te ne bo naredil denar: bog
nima ničesar; ne s škrlatom obrobljena toga: bog je nag; ne sla
va ne bahanje ne med ljudstvom sloveče ime: boga ne pozna
nihče, mnogi slabo mislijo o njem, in to brez kazni; ne truma
sužnjev, ki te nosijo na nosilih po mestu in po deželi: najvišji in
najmogočnejši bog nosi vse sam. Tudi telesna lepota in moč te
ne moreta osrečiti: nič od tega ne vzdrži staranja. Treba je torej
iskati to, kar se ne slabša iz dneva v dan, čemur se človek ne
more postaviti v bran. »In kaj je to?« To je duh, ampak tisti
dobri, veliki duh, ki je v človeškem telesu, kakor da prenočuje
v njem. Ta duh je lahko prav tako v sužnju kakor v osvobojencu.
101
P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u
Kajti kaj je rimski vitez ali osvobojenec ali suženj? To so imena,

ki so nastala iz častihlepnosti ali iz krivičnosti. Tudi iz skritega
kota se je mogoče dvigniti v nebo: dvigni se zdaj, da tudi še ti boš
vreden boga.26 Tega pa ne boš dosegel z zlatom ali srebrom; iz te
snovi se ne more skovati nič takega, kar bi bilo podobno bogu.
Pomisli, da so bili ti tedaj, ko so bili ljudem naklonjeni, obli
kovani iz gline.
XXXII.
Pismo
Poizvedujem o tebi in sprašujem vse, ki prihajajo iz tvojega
kraja, kaj delaš, kje in s kom se družiš. Ne moreš me varati: pri
tebi sem. Živi tako, kot da poslušam, kaj delaš, še več, ko da
vidim, kaj delaš. Ali veš, kaj me najbolj veseli od vsega, kar
slišim o tebi? To, da ničesar ne slišim; da večina tistih, ki jih
sprašujem, ne ve, kaj delaš. Zdravo je, če človek ne občuje z
drugačnimi od sebe in takimi, ki imajo drugačne želje. Trdno
upam, da te nič ne more speljati vstran in da boš ostal zvest
svojim načelom, tudi če te bo obkrožala truma zapeljivcev. Kaj
je torej tisto, česar se bojim? Ne bojim se, da bi te spremenili,
ampak da bi te ovirali. Kajti tudi tisto, kar nas zadržuje, zelo
škoduje, zlasti ker je življenje tako kratko in si ga še sami kraj
šamo z nestanovitnostjo in nedoslednostjo, ko začenjamo vedno
znova in delamo zdaj to, zdaj zopet kaj drugega. Tako ga raztr-
102
ČETRTA K N I I G A
gamo na kose in razmesarimo. Zato hiti, dragi Lucilij, in misli,

kako bi pospešil korake, če bi ti bil za petami sovražnik, če bi
slutil, da se bližajo konjeniki in te zasledujejo na begu. In res je
tako: zasledujejo te. Pospeši korake in uidi, zbeži na varno in
premišljuj, kako je lepo, če človek dovrši svoje življenje še pred
smrtjo, potem pa brez skrbi počaka na preostanek svojega časa
v srečnem življenju, ki ne postane srečnejše, če se podaljša. O,
kdaj boš zagledal tisti čas, ko boš vedel, da se te življenje sploh
ne tiče, ko boš miren in tih ter se ne boš menil za to, kaj bo jutri,
ko boš zadovoljen sam s seboj! Ali hočeš vedeti, kaj je tisto, kar
dela ljudi tako radovedne, kaj bo prinesla prihodnost? Nihče ni
sam svoj. Želim ti nekaj čisto drugega, kakor so ti nekoč želeli
tvoji starši, namreč, da bi preziral vse tisto, kar so ti starši želeli
v izobilju. Starši s svojimi željami okradejo mnoge, da bi tebe
obogatili, kajti karkoli naklanjajo tebi, je treba komu drugemu
odvzeti. Želim ti, da bi se tvoj duh, ki se ukvarja z nestalnimi
načrti, slednjič umiril in ustalil, da si, ko boš spoznal resnične
dobrine, ne boš več želel daljšega življenja. Samo tisti je preko
račil to, kar je neizogibno, in je odslužil ter je zdaj prost, kdor
živi, potem ko je dovršil svoje življenje.
XXXIII.
Pi s mo
Želiš, da bi tudi temu pismu dodal nekaj izrekov naših od
ličnih stoikov, kakor sem to storil v prejšnjih. Njihovi spisi niso
bili polni okrasja: vse, kar so pisali, je moško in jedrnato. Če
103
posameznost ne zbuja pozornosti, vedi, da je to tako, kakor ne

občudujemo le enega drevesa, kadar je ves gozd enako visok. S
takimi izreki so napolnjene pesmi in zgodovinske povesti. Zato
nisem hotel, da bi ti mislil, da so tisti izreki Epikurovi: obči so
in prav naši. Toda pri njem so bolj vidni, ker so redkejši; ker
niso pričakovani, kajti čudno se nam zdi, da kaj takega tako
pogumno govori mož, ki zagovarja naslado. Tako namreč sodi
večina, po mojem mnenju pa je Epikur vrl in hraber mož, čeprav
nosi dolge rokave kot ženske. Hrabrost, odločnost in bojevitost
najdemo pri Perzijcih prav tako kakor pri rimskih vojakih, ki so
visoko spodrecani. Zato ne zahtevaj od mene, da bi ti izpisoval
jedrnate izreke iz spisov stoikov in ti jih ponavljal; kar se pri
drugih izbira, je pri naših že v celoti izbrano. Mi ne vabimo
kupca in ga ne varamo, da potem, ko vstopi, ne bi našel ničesar
razen tega, kar je razobešeno spredaj pred vrati. Njemu samemu
pustimo, da si izbira, kjer hoče. Recimo, da bi hoteli izbrati iz
množice posamezne misli: komu naj jih pripišemo? Zenonu ali
Kleantu ali Hrizipu ali Panajtiju ali Pozejdoniju? Nismo pod
kraljevo oblastjo: vsak je sam svoja last. Karkoli je rekel Her-
marh, karkoli je rekel Metrodor, vse se pripisuje le enemu.27
Vse, kar je kdo govoril v tej družbi, je bilo rečeno pod vodstvom
njega edinega. Četudi bi poskusili, pravim, ne bi mogli ničesar
izvleči iz tolike obilice enako lepih izrekov:
le revež naj prešteva svoje ovce.28
27 Epikuru.
28 Ovidij, Metamorfoze, XIII, 824.
104
ČETRTA KNJ I GA
Kamor boš pogledal, povsod boš naletel na kaj, kar bi lahko

izstopalo, ko se ne bi bralo med enakimi. Zato nikar ne upaj, da
boš mogel na kratko in površno zajeti duha največjih mož; vse
ga moraš pregledati, vsega raziskati. Vsaka zgradba se dela po
načrtu in tako tudi vsako duševno delo, iz katerega se ne sme
nič izvleči, sicer bi se vse podrlo. Nisem zoper to, da si ogledu
ješ posamezne ude, če so le vsi na istem človeku. Ni lepa tista
ženska, pri kateri hvalijo noge ali pa lakti, marveč tista, ki zbuja
občudovanje zaradi cele postave, vsakega dela svojega telesa.
Če pa vendar že hočeš, ne bom ravnal s teboj tako beraško,
ampak ti bom dal vse iz polne roke. Takih izrekov je več kot
preveč; povsod jih je polno, treba jih je le pobrati, ne zbirati.
Kajti ti izreki ne odpadajo posamič, ampak tečejo nepretrgoma
in so med seboj povezani. Ne dvomim, da lahko veliko koristi
jo tistim, ki so še nevešči in neizkušeni, in tistim, ki še pri
sluškujejo zunaj pred vrati. Kajti laže si človek zapomni to, kar
je povedano na kratko in se zaključi kakor pesem. Zato dajemo
otrokom modrosti in izreke, ki jim Grki pravijo chrtiai,29 da se
jih naučijo na pamet, ker jih otroška duša, ki še ni sposobna
razumeti kaj več, laže osvoji. Sramotno pa je, da bi takšne cvet
ke nabiral mož, ki si je začrtal pot k uspehu, se opiral na splo
šno znane, maloštevilne izreke ter se zanašal samo na svoj spo
min: nase se naj opira. Govori naj sam, ne pa da ponavlja za
drugimi. Kajti za starca in tistega, ki vidi starost pred seboj, je
sramotno, če črpa modrost samo iz učbenikov. »To je rekel Ze
non« - in kaj praviš ti? »To je dejal Kleant« - ti pa kaj? Kako
29 Koristi, uporabne stvari.
105
dolgo se boš dal voditi drugemu? Sam ukazuj in povej, kar naj
se izroči spominu, pokaži tudi kaj svojega! Vsi tisti, ki nikoli ne
dajo ničesar od sebe, ampak so zmeraj le razlagalci tujih misli in
se skrivajo pod tujo senco, po mojem mnenju niso plemeniti in
vredni časti; nikoli si ne upajo storiti, česar so se dolgo učili.
Svoj spomin so urili na tujih snoveh. Eno je spominjati se, vse
kaj drugega je vedeti. Spominjati se pomeni hraniti, kar je bilo
zaupano spominu, vedeti pa pomeni, da si sleherno stvar osvo
jimo ter nismo odvisni od predpisa in se ne sklicujemo nepre
nehoma na učitelja, govoreč: »To je rekel Zenon, to Kleant.«
Nekaj razlike mora biti med teboj in knjigo. Kako dolgo se boš
še učil? Tudi ti že uči! Zakaj naj poslušam od tebe, kar lahko
berem? Pravijo: »Živi glas mnogo doseže.« Vendar ne tisti, ki se
posoja tujim besedam in opravlja službo prepisovalca. Dalje
pomisli še to, da se tisti, ki nikoli ne postanejo polnoletni, prvič
sklicujejo na svoje predhodnike tudi v tem, kar je že vsak pri
svojem predhodniku tudi zavrgel, drugič, da jim sledijo v tem,
kar se še zmerom išče, a se ne bo nikoli našlo, če bomo zado
voljni s tem, kar se je že našlo. Sicer pa, kdor hodi za drugim,
ne najde ničesar, da, niti ne išče. - »Kako? Ali naj torej ne hodim
po sledi predhodnikov?« Jaz bom hodil po stari poti; če pa bom
našel bližjo in bolj ravno, bom krenil po njej. Ti, ki so že pred
nami tako delali, niso naši gospodarji, marveč naši vodniki. Pot
k resnici je vsem odprta, nihče je še ni zasedel. Marsikaj od nje
je ostalo še za bodoče rodove.
106
ČETRTA K N | I G A
XXXIV.
Pi smo
Rastem in vriskam od veselja, moja starost izginja in čutim
mladostno svežino, ko spoznavam iz tega, kar delaš in pišeš,
kako si že prekosil samega sebe, kajti drhal si že zdavnaj zapustil.
Če kmeta veseli drevo, ki že rodi sadje, če ima pastir veselje s
prirastkom v svoji čredi, če se vsak, kdor je vzgojil rejenca, spet
čuti mladega, kaj po tvojem mnenju občutijo tisti, ki so vzgojili
duha, če vidijo, da je že dozorelo, kar so oblikovali, ko je bilo
še mlado in nežno? Jaz si prisvajam tebe, moje delo si. Ko sem
videl tvoj naravni dar, sem te začel vzgajati, spodbujal sem te,
bodril in nisem pustil, da bi hodil počasi in leno, ampak sem te
včasih še priganjal; in to delam še zdaj, ampak spodbujam te,
ko že tečeš in me tudi ti spodbujaš. »Kaj še hočeš od mene?«
sprašuješ. »Imam voljo!« V tem je največ, tako, kakor pravi
pregovor: Začetek je že polovica vsega dela.30 Tako je tudi z
dušo; velik del dobrega je v tem, da si želiš postati dober. Ali
veš, komu pravim dober človek? Popolnemu, dovršenemu,
tistemu, ki ga ne more nobena sila, nobena nujnost narediti
slabega. Že te vidim takega, če boš le vztrajal in si prizadeval,
da bi bilo vse, kar storiš in rečeš, skladno in ujemajoče in bi
nosilo isti pečat. Duh moža, čigar dejanja si nasprotujejo, ni na
pravem tiru.
10 Principia totius operiš dimidium occupant. Podobno npr. pri Horaciju (Pi
sma, 1,2,40): Dimidium facti cjui coepit, habet.
107
XXXV.
Pi s mo
Ko te tako zelo prosim, da bi se izpopolnjeval v študiju
filozofije, delam to zaradi sebe; želim imeti prijatelja; tega pa
ne morem doseči, če se ne boš še naprej izobraževal tako, kakor
si začel. Zdaj me imaš namreč rad, nisi pa moj prijatelj. »Kako
da ne! Mar se to dvoje ne sklada?« Seveda ne, razlika je prav
velika. Kdor je prijatelj, ljubi; kdor ljubi, pa zato še ni prijatelj.
Prijateljstvo vedno koristi, ljubezen pa včasih tudi škoduje.
Izpopolnjuj se že zaradi tega, da se naučiš ljubiti. Pohiti torej,
da se tega ne boš naučil za koga drugega, medtem ko pomagaš
meni. Že zdaj uživam ob misli, kako bova nekoč en duh in kako
se mi bo žar, ki so ga izgubila moja leta, povrnil iz tvojih, čeprav
nisi dosti mlajši; pa vendar se radostim že ob sami stvari. Sicer
nam tisti, ki jih ljubimo, tudi v odsotnosti pripravljajo veselje,
ampak to veselje je majhno in samo začasno. Šele takrat, ko jih
vidimo, ko občujemo z njimi, čutimo pravo, živo radost, zlasti
če ne vidimo pred seboj zgolj tistega, ki si ga želimo, ampak
tudi takšnega, kakršnega si želimo. Prinesi mi torej najlepši dar,
sebe samega, in da se boš še bolj podvizal, pomisli, da si umrljiv,
jaz pa starec. Pohiti k meni, še prej pa k sebi. Izpopolnjuj se,
predvsem pa skrbi, da boš vedno dosleden. Kadarkoli boš ho
tel preizkusiti, ali je kaj storjeno, se opazuj, ali hočeš še danes
tisto, kar si hotel včeraj. Sprememba volje kaže, da plavaš na
nestalnih valovih in se obračaš po vetru. Kar je trdno in ute
meljeno, ne blodi naokoli. Srečen je samo modrijan, nekoliko
108
ČETRTA K N |I G A
pa tudi tisti, ki postaja moder in napreduje v modrosti. Razlika

je samo v tem, da je ta šele v poletu in omahuje, oni pa ne več.
XXXVI.
Pi smo
Spodbujaj svojega prijatelja, naj velikodušno prezira tiste,
ki mu očitajo, da je iskal samoto in brezdelje, da je zapustil svoj
sijajni položaj in više cenil mir kakor vse drugo, čeprav bi lahko
še marsikaj dosegel. Naj jim vsak dan dokaže, kako modro je
ravnal sebi v korist. Tisti, katerim ljudje zdaj zavidajo, se ne
bodo nehali spreminjati: eni bodo spodrinjeni, drugi bodo sami
padli. Sreča je opoteča in različno bega možgane: enega spod
buja k temu, drugega k onemu; tega hujska, naj se poganja za
oblastjo, onega, naj razkošno živi; nekatere napihuje, nekatere
pomehkuži in nazadnje docela uniči. »Toda ta ali oni jo vendar
dobro prenaša.« Tako kakor vino. Zato ni tako, kakor te prepri
čujejo, da je srečen tisti, ki ga obkroža veliko ljudi. K njemu
hitijo od vsepovsod kakor k studencu, in tisti, ki pijejo iz njega,
ga tudi skalijo. »Tvojemu prijatelju pravijo, da je bedak in naiv
než.« Ti pa veš, da nekateri ljudje govorijo tako narobe, da moraš
sprejeti njihove besede prav v nasprotnem smislu. Imenovali so
ga srečnega. Ali je bil zaradi tega res srečen? Prav tako mi ni
mar za to, da se je zdel nekaterim ljudem surov in neprijazen.
Ariston je imel navado reči, da ima rajši resnega mladeniča
kakor tistega, ki je zmerom dobre volje in priljubljen pri množici;
kajti mlado vino, ki se zdi spočetka rezno in kislo, postane
109
sčasoma dobro, tisto pa, ki je prijetno, ko priteče iz stiskalnice,

ne vzdrži dolgo. Pusti, naj ga imenujejo čemernega in sovražne
ga do lastnega napredka; sčasoma bo ta čemernost prenehala,
če bo le vztrajal in ostal vrl in kreposten, če bo sprejemal vase
plemenito in trdno znanje, ne tistega, ki zadošča že, če se le
dotakne kakega vprašanja. Zdaj je zanj čas učenja. »Kakor da je
še kak čas, ko se ni treba učiti?« Ampak kakor se spodobi, da se
človek v vsaki starosti uči, tako ni prav, da se damo v vsaki
starosti poučevati. Smešno je in sramotno, če se starec uči abe
cede; mladenič mora pripravljati, starec pa mora to uporabljati.
Storil boš torej nekaj, kar bo tebi samemu koristilo, če boš
napravil prijatelja tako dobrega, kakor le moreš. Pravijo, da je
take dobrote prav tako koristno deliti kakor jih sprejemati. Sicer
pa on ne more več izbirati: dal je besedo. Manj grdo pa je varati
upnika kakor dobro upanje. Če hoče trgovec plačati svoj dolg,
potrebuje ugodno plovbo, poljedelec pa potrebuje rodovitnost
zemlje, ki jo obdeluje, in da sta mu zemlja in nebo naklonjena;
onemu pa zadostuje za poravnavo dolga že samo dobra volja.
Kar pa se tiče značaja, je sreča brez moči. Človeški duh naj se
mirno tako izpopolni, da ne bo čutil niti izgube niti dobička; pa
naj se zgodi karkoli, bo ostal enak in se ne bo ponižal, tudi če
mu naključje vse iztrga.
Ko bi se rodil v deželi Partov, bi znal že kot otrok napenjati
lok;31 če bi se rodil v Germaniji, bi že kot deček vihtel lahko
kopje; ko bi živel v časih naših pradedov, bi se naučil jahati in
od blizu prebadati sovražnika. Vse to priporoča in ukazuje vsa-
31 Parti so sloveli kot izvrstni lokostrelci.
110
ČETRTA KNJ I GA
komur vzgoja njegovega ljudstva. Ampak na kaj naj misli tvoj

prijatelj? Na to, kar učinkuje proti vsemu orožju, proti vsakršnim
sovražnikom, na to, da mora prezirati smrt, ki je sama po sebi
nekaj strašnega in o kateri nihče ne dvomi, da je našemu sa
moljubju sovražna. Nihče se ne uči, da bi, če bi bilo treba, ležal
na rožicah, ampak se utrjuje zato, da tudi med mučenjem ne bi
opustil upanja, in da bi, če bi bilo treba, nekoč celo ranjen stra
žil pred okopi in se ne bi niti naslonil na kopje; kajti tisti, ki se
naslanjajo na kako oporo, radi utonejo v spanje. Smrt ni nič hu
dega, kajti nekaj hudega more biti le za tistega, komur je smrt
nesreča. Če pa tako zelo hrepeniš po daljšem življenju, pomisli,
da se nič od tega, kar se izmakne tvojim očem in se vrne v
naročje narave, od koder je izšlo in bo kmalu zopet izšlo, ne
uniči, ampak le preneha, ne pogine. Smrt, ki se je tako bojimo in
se ji upiramo, nam samo prekine življenje, a ga ne ugrabi. Prišel
bo dan, ki nas bo postavil spet nazaj v dnevno luč. Tega dneva
bi se mnogi branili, ko jih ne bi peljal nazaj v življenje, na katero
so že pozabili. Toda kdaj pozneje ti bom pokazal, da se vse, kar
navidez pogine, v resnici samo spreminja. Mirno lahko odide,
kdor ve, da se bo vrnil. Opazuj, kako stvari krožijo in se spet
vračajo vase, pa boš videl, da se na tem svetu nobena stvar ne
uniči, ampak da vse izjemoma pojema in raste. Poletje odide, a
drugo leto ga zopet pripelje; zima mine, toda njeni meseci jo
prinesejo nazaj; noč zakrije sonce, ampak njo samo bo že skoraj
prepodil dan. Potovanje zvezd samo ponavlja to, kar je pre
teklo, in neprenehoma se polovica neba dviga, druga polovica
pa pada.
111
Čas je že, da končam, dodajam pa samo še to, da se niti

otroci niti slaboumni ne bojijo smrti in da bi bila največja sra
mota, če nam razum ne bi dal tiste neustrašenosti, ki jo daje
nespamet.
XXXVII.
Pismo
Obljubil si in se z vojaško prisego zavezal, da boš vrl, dober
mož; največja obveznost je ta, da moraš težiti za poštenostjo in
pravičnostjo. Kdor ti bo rekel, da je to lahka vojaška služba, se
norčuje; nočem, da se slepiš. Iste besede se rabijo za to tako
častno obveznost kakor za ono sramotno obvezo gladiatorjev:
»Daj se žgati, vklepati in z mečem pobiti.« Od teh, ki dajejo
svoje roke v službo amfiteatru ter jedo in pijejo, kar morajo
povrniti s krvjo, naj se zahteva, da vse to trpijo, četudi ne svo
jevoljno; od tebe se zahteva, da trpiš rad in prostovoljno. Njim
je dovoljeno, da odložijo orožje in poskusijo, ali ima ljudstvo
usmiljenje z njimi, ti pa ne boš ne odložil orožja ne prosil za
svoje življenje; pokončen in nepremagan moraš umreti. Kaj bi
imel od tega, če bi si tako izprosil nekaj malega dni ali let? Saj
se rodimo zato, da bomo umrli. »Kako pa se bom rešil?« mi
praviš. Nujnosti ne moreš uteči, lahko pa jo premagaš.
Pot premagaj s silo,32
32 Vergilij, Eneida, II, 494.
112
ČETRTA KNJ I GA
kako, ti bo pokazala filozofija. K njej se zateci, če hočeš biti brez

skrbi, srečen, če hočeš biti svoboden, kar je najvišje dobro. Nihče
drug ne more tega doseči. Neumnost je nekaj nizkega, prezirlji
vega, grdega, suženjskega in podvrženega mnogim strastem.
Vseh teh trdih zapovednikov, ki ukazujejo včasih izmenoma,
včasih pa vsi hkrati, te reši filozofija, ki edina vodi k modrosti
in svobodi. Samo ena pot pelje k njej, in sicer ravna: ne moreš
zabloditi. Naravnost korakaj. Če si hočeš vse podvreči, se
podvrzi razumu. Mnogim boš vladal, če bo tebi vladal razum.
Razum te bo učil, kaj in kako moraš ravnati, da se ne boš kje
spotaknil. Nikogar mi ne boš mogel imenovati, ki bi vedel, kako
je začel hoteti, kar hoče. Človek se ne da vselej voditi preudarku,
ampak nagonu. Prav tako pogosto srečuje sreča nas kakor mi
njo. Sramotno je, če ne hodimo, ampak se damo nositi, naenkrat
pa zaidemo v vrtinec dogodkov pa se čudimo in sprašujemo:
»Kako sem prišel semkaj?«
XXXVIII.
Pi smo
Po pravici me siliš, naj bo tole najino dopisovanje pogostno.
Najkoristnejši je pogovor, ki le polagoma posega v dušo; pri
pravljeni, skrbno izdelani govori, ki jih posluša ljudstvo, so bolj
hrupni kakor pa iskreni in zaupni. Filozofija je dober nasvet;
dobrih nasvetov pa nihče ne daje kriče. Kdaj pa kdaj moramo
uporabiti tudi tiste, da tako rečem, ljudstvo razvnemajoče go
vore, ki naj spodbadajo dvomljivce. Kjer pa ne gre za to, ali se
113
hoče kdo učiti, ampak da se res uči, moramo govoriti mirneje.

To je laže dojemati in se bolje zapomni, kajti ni treba velikih
besed, pač pa takih, ki nekaj veljajo. Sejati jih moramo kakor
semensko zrnje; čeprav je še tako drobno, vendar razvija svoje
moči, če najde primerno zemljo, in iz njega poženejo največje
rastline. Enako ravna razumna dejavnost, ki se ti zdi morda na
prvi pogled neznatna, potem pa raste v svojih uspehih. Majhno
je, kar govorimo, toda če duša to dobro sprejme, si opomore in
zraste visoko. Zdi se mi, da je z nauki enako kakor s semeni:
čeprav so revni, vendar mnogo dosežejo. Samo sprejeti jih mora
sposoben duh ter jih obdržati v sebi. Tako bo on sam marsikaj
ustvaril in vrnil več, kakor je prejel.
XXXIX.
Pi s mo
Filozofski očrt, ki si ga želiš, ti bom skrbno in na kratko
sestavil. Vendar pomisli, ali ti ne bi bolj koristila redna razprava
kakor to, čemur danes navadno pravimo breviarium, nekoč, ko
smo še govorili latinsko, pa se je imenovalo summarium. Raz
pravo bolj potrebuje tisti, ki se uči, povzetek33 pa tisti, ki že vse
ve, kajti ona poučuje, ta pa samo spodbuja. Jaz pa ti želim postre
či z obojim. A ne sprašuj me, kdo je ta pa ta: kdor se sklicuje na
znana imena, je sam neznan. Napisal bom torej knjigo, ki jo
želiš, toda po svoje; medtem imaš že mnogo drugih piscev, ka-
33 Breviarium oz. summarium.
114
ČETRTA KNJ I GA
terih spisi niso, vsaj mislim, taki, kakršni bi morali biti. Vzemi v
roke seznam filozofov; že to te bo vzdramilo, če boš videl, ko
liko jih je delalo zate. Zaželel si boš, da bi bil tudi ti eden izmed
njih: najlepše, kar ima plemenitega duha v sebi, je namreč to,
da se da navdušiti za dobro in pošteno. Nobenega moža s ple
menito dušo ne veseli, kar je nizkotno in podlo, samo velike
ideje ga privlačijo in dvigajo. Kakor se plamen vzdiguje narav
nost kvišku ter se ne da potlačiti niti ne more mirovati, tako se
tudi duh stalno giblje ter je tem bolj živahen in dejaven, čim bolj
je ognjevit. Srečen, kdor posveča to duševno delo dobrim
namenom! S tem se bo odtegnil pravicam in oblasti usode, srečo
bo zmerno užival, nesrečo pa zmanjšal ter preziral, kar je za
druge občudovanja vredno. Možu velikega duha se spodobi,
da prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno.
Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škodu
je s svojim obiljem. Tako tlači prevelika rodovitnost žito na polju
k tlom, preveč obtežene veje se lomijo, preveč pognojena zemlja
ovira zorenje. Enako se dogaja tudi duhovom, ki jih prevelika
sreča zbega. Komu je že kdaj prizadejal sovražnik toliko sramo
te, kolikor so mu je prinesle njegove lastne strasti? Takim ljudem
bi človek odpustil njihovo razuzdanost in blazno pohotnost edi
nole zato, ker morajo trpeti za to, kar so storili. In ta besnost jih
ne muči po krivici, kajti strast, ki preskoči naravno mero, posta
ne nezmerna. Kar je naravno, ima svoje meje, kar pa je puhlo in
prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje. Kar
je neogibno potrebno, se meri po tem, koliko koristi; kako pa
boš meril to, kar je odveč? Ljudje utonejo v pohoti in v nasladah,
ki jih ne morejo več pogrešati, če so jim prišle že v navado. In
115
potem so najnesrečnejši zato, ker so padli tako globoko, da jim

je postalo neogibno potrebno to, kar je bilo odveč. Zato strežejo
nasladam, namesto da bi jih uživali. In kar je najhujše - ljubijo
svoje napake in nadloge. Nesreča pa je popolna takrat, ko je
sramota ne samo v zabavo, ampak celo ugaja, in preneha biti v
pomoč, ko tisto, kar je bilo napaka, postane način življenja.
XL.
PISMO
Hvala ti, da mi tako pogosto pišeš, kajti samo tako mi lahko
pokažeš, kako je s teboj. Nikdar ne prejmem tvojega pisma, ne
da bi takoj občutil tvojo bližino. Če nas veselijo slike odsotnih
prijateljev, ker nam obnavljajo spomin in nam s prazno tolažbo
lajšajo naše hrepenenje po njih, koliko bolj so prijetna pisma, ki
nam prinašajo resnične vesti o odsotnem prijatelju! Kajti tisto,
kar je najprijetnejše pri srečanju, odtehta sled prijateljeve roke
na pismu.
Poslušal si filozofa Serapiona, ko je tam govoril, in pišeš:
»Besede navadno pograbi v naglici in jih ne pusti, da bi vse na
enkrat pridrle iz ust, ampak jih stisne in pogoltne; saj bi jih bilo
več, kot jih more dati en sam jezik.« Tega ne odobravam pri fi
lozofu, čigar govor mora biti prav tako lepo urejen kakor njego
vo življenje, nič pa ni urejeno, kar je prenagljeno. Zato daje Ho
mer tiste nagle besede, ki letijo brez presledka kakor snežinke,
v usta mlademu govorniku, mirne in slajše od medu pa starcu.
Verjemi, da se silovit in gostobeseden govor bolj prilega kriča-
116
ČETRTA KNJ I GA
ču na sejmu kakor tistemu, ki obravnava nekaj pomembnega in

resnega, ki govori kot učitelj. Njegovo predavanje naj ne kaplja,
pa tudi ne teče v curkih; ušes ne sme ne napenjati ne preobreme
njevati. Kajti tudi tista revščina besed in suhoparnost poslušalcu
preseda, ker se naveliča počasnega in večkrat prekinjenega go
vora; vendar pa je bolj zadovoljen s tem, da čaka na to, kar bo
slišal, kakor s tem, kar leti mimo njega. Sicer pa pravijo, da je
treba učencem nauke dajati, toda kar zleti mimo, tega jim ni mo
goče dati. Dalje mora biti vsako predavanje, ki išče resnico, neiz-
umetničeno in preprosto. V takšnem govorjenju pred ljudstvom
pa je kaj malo resnice. Takšno govorjenje hoče razgibati mno
žico in potegniti nerazsodne ljudi za seboj, ne dopušča presoje,
ampak se gladko odtegne. Kako nam lahko govor, ki naj služi
naši blaginji, prevzame duše? Vsa sredstva, ki niso v nas samih,
nam nič ne pomagajo. V takih predavanjih je poleg tega še veliko
ničevega in praznega, več zvenka in klenka. Kar nas straši, mora
mo miriti, kar nas zvablja, krotiti in dušiti, kar nas vara, raztresti;
čutni nasladi se moramo upirati, lakomnost streti. Kaj je od vsega
tega mogoče naenkrat? Kateri zdravnik more svoje bolnike kar
mimogrede ozdraviti? Puhlo besedovanje ljudi niti ne razveseli.
Toda menda vse, o čemer bi človek skoraj ne mislil, da je mogo
če, zadostuje, da se tega naučiš; več ko preveč je, če ljudje to
enkrat slišijo. Kajti česa bi se hotel kdo naučiti in kaj bi hotel
posnemati? Kaj naj sodi o tistih, katerih govor je zmeden in tako
dolgovezen pa nagel, da se ne more zadržati? Kakor se ljudje,
ki tečejo po strmini navzdol, ne morejo ustaviti, kjer bi se radi,
ampak jih teža telesa, ki je v teku, zažene dlje, kakor hočejo, tako
se tudi nagli govor nima v oblasti in se ne poda filozofiji, ki
117
P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i i u
besede postavlja, ne pa kar tako meče, ter se pomika oprezno

korak za korakom. »Kako torej? Ali se ne sme kdaj pa kdaj tudi
dvigniti?« Zakaj pa ne? Ampak to se mora zgoditi brez škode
za dostojanstvo njenega značaja. Njena beseda naj bo krepka,
vendar mirna; podobna naj bo neusahljivemu studencu, ne hu
dourniku. Komaj bi govorniku dovolil tako hitrost govora, ki
se je ne bi dalo zajeziti in ki teče brez vsakih zakonov. Kajti kako
bi mu mogel slediti sodnik, zlasti še neizkušen? Tudi če bi se
rad pobahal in že komaj premaguje svojo strast, naj hiti in govori
samo toliko, kolikor morejo ušesa prenesti.
Prav boš torej storil, če se ne boš ravnal po tistih, ki gledajo
samo na to, koliko govorijo, ne pa na to, kako, in rajši govori,
če že moraš, tako kakor Publij Vinicij. Ko so namreč spraševali,
kako govori Publij Vinicij, je Azelij rekel: »Počasi.« Gemin Varij
pa pravi: »Ne razumem, kako morete imenovati tega moža
zgovornega, saj ne zna povezati niti treh besed.« Zakaj ne bi še
ti govoril tako kakor Vinicij? Če pa bi bil kdo tako neslan, da bi
ti skočil v besedo kakor tisti, ki je Viniciju, ko je ta pulil iz sebe
besedo za besedo, kakor da ne govori, ampak narekuje, dejal:
»Povej, mar nimaš ničesar povedati?« Kar pa se tiče Kvinta
Haterija, slavnega govornika svojega časa, menim, naj se razu
men mož od njega kolikor mogoče oddalji. Haterij se ni nikoli
obotavljal, nikoli se ni v svojem govoru ustavil; kakor je začel,
tako je šlo vse do konca.
Vendar so stvari, ki enemu narodu bolj, drugemu manj pri
jajo: pri Grkih lahko govoriš docela svobodno, mi pa smo nava
jeni postavljati ločila, tudi kadar pišemo. Tudi naš Cicero, s ka
terim se je rimsko govorništvo razmahnilo, je stopal korak za
118
ČETRTA KNJ I GA
korakom. Rimski govor je bolj preudaren, pazi na svojo čast in

gleda na to, da je spoštovan. Fabijan, ki se je odlikoval po
življenju in znanju, pa tudi po govorništvu, je govoril bolj neza-
držano kakor naglo in vihravo, tako da bi človek to imenoval
lahkota, ne naglica. To dovoljujem tudi filozofu, ne zahtevam
pa, da bi njegov govor tekel brez vsake zapreke; rajši vidim, da
se govor počasi razvija, kakor da kar vre. Tem bolj pa te svarim
pred tisto boleznijo, ki se te ne more lotiti, če se ne prenehaš
sramovati; treba si je nabrusiti jezik in nehati poslušati samega
sebe; nepazljivo govorjenje lahko prinese marsikaj, kar bi hotel
grajati. Ne more te, pravim, zadeti kaj takega, dokler imaš čut
za čast. Sicer pa je potrebna vsakodnevna vaja; svoj študij moraš
prenesti s predmetov na besede. In čeprav boš imel dovolj besed
in ti bodo brez truda tekle iz ust, jih moraš vendar uporabljati
zmerno, kajti kakor se modremu možu spodobi skromna hoja,
tako mu pritiče tudi miren, ne pa drzen govor. Skratka, velim
ti, da govori počasi.
XLI.
Pismo
Najboljše in zate najbolj zdravo ravnanje je, če vztrajaš, ka
kor pišeš, na poti k dobroti, ki bi si jo bilo neumno želeti, če jo
moreš vzeti iz sebe. Ni nam treba dvigati rok proti nebu niti
prositi svetiščnega čuvarja, da bi nas pustil k ušesu božjega kipa,
kakor da bomo tako prej uslišani. Bog ti je blizu, s teboj je, v tebi
je. Tako ti povem, Lucilij: v nas je neki svet duh, ki nas varuje in
119
opazuje vse naše dobro in slabo; tako ravna z nami kakor mi z

njim. Nihče ni dober brez boga. Mar se more kdo brez njega
upreti usodi? Samo on daje vzvišene nasvete, v vsakem vrlem
možu prebiva neki bog; kateri, ne vemo.34 če najdeš gozd, poln pra
starih, nenavadno visokih dreves, ki ti s svojimi gostimi vejami,
ki rastejo druga nad drugo, zakrivajo pogled v nebo, ti ta ve
ličastni prizor, tiha samota in čudovite sence tega tako gostega
oboka v prosti naravi zbujajo vero v božanstvo. In kjer je pod
previsno goro globoka jama, ki sega v izvotljeno skalovje, votlina,
ki je ni naredila človeška roka, ampak so jo tako izvotlile naravne
sile, bo tvoja duša zaslutila nekaj božanskega. Častimo izvire
velikih rek; kjer iz temnih zemeljskih globin izvira silna reka,
tam stojijo oltarji; tople vrelce častimo in marsikatero jezero
imamo za sveto zaradi njegove temne sence ali nedognane glo
bine. Če vidiš človeka, ki se ni bal nevarnosti, ki se ga naslade še
niso dotaknile, ki je bil v nesreči srečen, sredi viharjev miren, ki
gleda ljudi zviška, bogove pa zraven sebe - mar ga ne boš spo
štoval? Mar ne boš dejal: »To bitje je preveliko in preveč vzvi
šeno, da bi moglo biti podobno slabotnemu telesu, v katerem
prebiva.« Neka božanska sila je prišla nadenj. To veliko, zmerno
dušo, ki ji je svet tako rekoč premajhen in ki se smeje vsemu,
česar se mi bojimo in kar želimo, poživlja neka božanska moč.
Nekaj tako velikega ne more obstajati brez božanske podpore.
Kakor sončni žarki sicer zadevajo zemljo, toda ostajajo tam, od
koder prihajajo, tako tudi velika in sveta duša, ki nam je dana
zato, da bi pobliže spoznali to, kar je božansko, sicer občuje z
34 Vergilij, Eneida, VIII, 352.
120
ČETRTA KNJ I GA
nami, vendar se drži svojega izvora; tja je usmerjen njen pogled

in tja teži, med nami pa biva kot neko višje bitje. In katera duša je
to? Duša, ki se zanaša samo na tisto dobro, ki je njej lastno. Kaj je
namreč bolj neumno kakor hvaliti na človeku nekaj, kar ni nje
govo? Kaj je bolj nespametno kakor občudovati nekaj, kar se
lahko takoj prenese na drugega? Zlata uzda konja ne poboljša.
Drugače se vede lev, ki mu pozlatijo grivo, ko ga primejo in tako
utrudijo, da si da potrpežljivo nadeti ta okras, drugače neukro
čen, neokrašen lev, ki mu še niso zlomili poguma. Ta je namreč
togoten in silen, takšen, kakršnega je hotela imeti narava, gro
zotno lep; v okras mu je to, da ga ne moreš pogledati, ne da bi se
ga zbal. Tega cenimo bolj kakor onega pohlevnega in z zlatimi
bleščicami okrašenega. Nihče se ne sme bahati z ničimer drugim
razen s tem, kar je njegovo. Hvalimo trto, ki obtežuje svoje mlade
veje z grozdjem in se sama pripogiblje do tal, ker jo teži lasten
pridelek. Mar bi kdo imel rajši trto, na kateri bi viseli zlati grozdi
in zlati listi? Trti lastna krepost je njena rodovitnost; tudi pri
človeku se mora hvaliti le to, kar je njegovo. Lepo družino ima in
lepo hišo, veliko seje in veliko posoja na obresti, ampak vse to ni
v njem, temveč okrog njega. Hvali pri njem, česar mu ni mogoče
vzeti in česar mu ni mogoče dati, hvali to, kar je res njegova last.
In kaj je to, me sprašuješ. Njegov duh in pamet v njem. Človek je
namreč žival, ki ima razum in doseže najvišjo popolnost, če izpolni
to, za kar se rodi. Kaj pa zahteva od njega ta razum? Nekaj prav
lahkega; to, da živi po svoji naravi. Ampak to mu otežuje obča
norost: drug drugega silimo v napake in grehote. Kako pa bi se
mogli vrniti k svoji blaginji in sreči, ko nas nihče ne zadržuje in
nas svet zapeljuje?
121
PETA KNJ I GA
XLII.
Pismo
Ali te je ta mož že prepričal, da je dober in pošten? Ampak
v tako kratkem času ne more nihče postati dober mož in ga
ljudje ne moremo priznati kot takega. Ali veš, koga sedajle
imenujem dobrega moža? Govorimo o možu drugega reda, kajti
mož prvega reda se kakor feniks rodi samo vsakih petsto let. In
ni čudno, če velike stvari nastanejo šele po dolgih presledkih;
kar je srednje in povprečno ter za množico primerno, to pogosto
ustvari naključje, kar pa je izjemno, se priporoča že s tem, da se
redkokdaj pojavi. Ampak tisti mož je še daleč od tega, da bi bil
to, za kar se izdaja. In ko bi vedel, kaj je dober mož, si ne bi
domišljal, da je kaj takega, morda bi celo obupal, da bo takšen
postal. »Ampak on misli slabo o slabih.« Tako mislijo tudi slabi;
in ni večje kazni za malopridnega kot to, da ne ugaja niti sebi in
svojim. »Ampak on sovraži tiste, ki zlorabljajo na hitro dobljeno
veliko oblast.« Enako bo ravnal tudi sam, če bo mogel. Mnogi
skrijejo svoje grehote zato, ker so prešibke; ko bi imele dovolj
moči, ne bi bile nič manj drzne kakor tiste, ki jih je sreča že
122
PETA K N ) I G A
razkrinkala. Manjkajo jim sredstva, da bi se mogle razviti v ma

lopridnost. Tako se da tudi strupena kača brez nevarnosti prijeti,
dokler je otrpla od mraza; strupa ji ne manjka, le učinka nima.
Mnogim krutim, častihlepnim in pohotnim ljudem manjka samo
naklonjenost usode, da ne morejo delati tako kakor najbolj iz
prijeni. Spoznal boš, da hočejo isto, samo možnost jim daj, da
bodo lahko počeli, kar želijo. Ali se spominjaš, da sem nekoč,
ko si trdil, da imaš nekoga v oblasti, rekel, da je ta človek lahko
miseln ptiček, ki ga ne držiš za nogo, ampak samo za pero?
Zlagal sem se: držal si ga le za puh, ki ga je pustil za seboj in
odletel. Veš, kako ti jo je potem zagodel, kako je poskušal marsi
kaj, kar bi moralo pasti njemu samemu na glavo. Ni videl, da
drvi skozi nevarnosti drugih v svojo lastno nevarnost. Ni mislil,
kako nadležno je to, kar je iskal, tudi če ni odveč in nepotrebno.
Pri stvareh, po katerih hrepenimo in za katere si prizade
vamo, moramo upoštevati, da bodisi nič ne koristijo ali celo
škodujejo; marsikaj je odveč, marsikaj pa ni niti malo vredno.
Ampak tega ne sprevidimo in menimo, da bomo dobili take
stvari zastonj, čeprav jih moramo v resnici drago plačati. In v
tem se ravno kaže naša neumnost, da mislimo, da kupujemo
samo to, za kar dajemo denar, o tistem pa, za kar dajemo sami
sebe, si domišljamo, da je brezplačno. Česar ne bi hoteli kupiti,
če bi morali dati za to svojo hišo ali kako prijetno in rodovitno
zemljišče, to smo pripravljeni dobiti s skrbjo, z nevarnostjo, z
izgubo svoje časti, svobode in tudi z izgubljanjem časa. Torej
nam nič ni tako poceni kakor mi sami. Zato delajmo pri vseh
svojih odločitvah in dejanjih tako, kakor delamo, kadar stopimo
v trgovino, da bi kaj kupili: glejmo, koliko stane to, kar želimo.
123
Pogosto ima stvar, za katero se nič ne plača, prav veliko vred

nost. Lahko pa ti pokažem marsikaj, kar iščemo in kupimo, pa
nas velja našo svobodo; bili bi sami svoji, ko to ne bi bilo naše.
To torej preudarjaj ne le, kadar gre za dobiček, ampak tudi,
kadar gre za izgubo. »To je nekaj, kar bo minilo.« To je naključ
no; brez tega boš prav tako lahko živel, kakor si živel doslej. Če
si to dolgo imel, izgubljaš nekaj, česar si se nasitil; če ne, boš
nekaj izgubil, preden si se na to navadil. »Imel boš manj denar
ja?« Ampak tudi manj jeze in nevolje. »Manj ugleda?« Pa tudi
manj nevoščljivcev. Opazuj okrog sebe vse tisto, kar nas žene v
blaznost, in videl boš, da nas ne mori toliko izguba sama kakor
domišljija, da smo nekaj zgubili. Nihče ne čuti, da je nekaj izgubil,
ampak samo tako misli. Kdor ima sebe, ni nič izgubil. Toda
komu je dano, da ima sebe?
XLI11.
Pismo
Sprašuješ, kako je to prišlo do mene, kdo mi je povedal
tvoje misli, ko nisi z nikomer govoril o tem. No, govorica, glas,
ki največ ve. »Kako?« praviš. »Ali sem tako imeniten, da se širi
govorica o meni?« Ne smeš se meriti po našem Rimu, ampak po
kraju, kjer se mudiš. To, kar se odlikuje, kar se dviga nad svojo
okolico, veliko pomeni tam, kjer se odlikuje. Kajti velikost nima
določene mere, ampak se samo v primerjavi z drugimi stvarmi
dviga ali pada. Ladja, ki je na reki velika, je na morju majčkena;
krmilo, ki je za eno ladjo veliko, je za drugo prav majhno. Tako
124
PETA KNJ I GA
si ti zdaj v provinci velik, čeprav se imaš za neznatnega. Kaj

delaš, kako obeduješ in večerjaš, kako spiš, po tem se sprašuje,
to se ve. Zato moraš živeti tembolj previdno. Da si srečen, pa
sodi takrat, ko boš lahko živel tako rekoč pred očmi vsega sveta,
ko te bodo tvoje stene samo varovale, ne pa skrivale, stene, o
katerih večkrat mislimo, da nas ne obdajajo zato, da bi bolj var
no živeli, pač pa zato, da bi bolj skrivaj grešili. Želim ti nekaj
povedati, da boš lahko sodil o naših nraveh; težko boš našel
koga, ki bi mogel živeti pri odprtih vratih. Naša slaba vest je
postavila prednje vratarja, ne ponos in ošabnost. Živimo tako,
da takoj pomislimo, da nas je zalotil, če nas je kdo nenadoma
zagledal. Toda kaj pomaga, če se skrivamo ter se izogibljemo
očem in ušesom ljudi? Čista vest kliče množico za pričo, slaba
pa je tudi na samem plašna in v skrbeh. Če je pošteno, kar delaš,
naj vedo vsi, če je sramotno, kaj imaš od tega, da nihče ne ve,
ko pa ti veš? Nesrečnik, če se za to pričo ne meniš.
XLIV.
PISMO
Že spet se delaš tako majčkenega pred menoj in praviš, da
je najprej narava ravnala preveč zlobno s teboj, potem pa še
usoda. In vendar se lahko odtegneš prostaški množici in se po
vzpneš do največje človeške sreče. Če je na filozofiji kaj dobrega,
je to, da ne gleda na rodovnik. Vsi izhajajo od bogov, če se
sklicujejo na prvi rod. Ti si rimski vitez in v ta častni stan te je
dvignila tvoja dejavnost. Toda, pri Herkulu, za koliko drugih
125
je štirinajst sedežev v teatru nedostopnih! Kurija ne pripusti

vseh; tudi vojni tabor je izbirčen pri tem, komu naj nakloni
napore in nevarnosti. Toda zdrav razum je vsem na voljo, zanj
smo vsi dovolj plemeniti. Filozofija nikogar ne zavrača, nikogar
ne izbira: vsem sveti. Sokrat ni bil patricij, Kleant je nosil vodo
in zalival vrt, Platon ni bil plemič, za plemiča ga je naredila šele
filozofija. Zakaj bi torej obupal nad tem, da jim postaneš enak?
Vsi bodo tvoji pradedje, če se dokažeš, da si jih vreden. Izkazal
pa se boš predvsem, če se prepričaš, da te nobeden ne prekaša
po plemenitosti. Vsak izmed nas ima prav toliko drugih pred
seboj; vsi imamo korenine onkraj časa, do koder seže spomin.
Platon pravi, da ni kralja, ki ne bi izhajal od sužnjev, in ne sužnja,
ki ne bi izhajal od kraljev. Vse to se je v dolgih dobah menjavalo
in usoda je enega povišala, drugega ponižala. Kdo je plemeni
tega rodu? Tisti, ki ga je narava usposobila, da najde in ubere
pot kreposti. Samo na to je treba paziti; sicer pa, če se sklicujemo
na starost svojega izvora, izhajamo vsi iz tistega časa, pred
katerim ni bilo nič. Od začetka sveta do današnjega dne se je
izmenjala cela vrsta odličnih in podlih prednikov. Ni plemič tisti,
čigar preddverje je polno zakajenih slik pradedov; nihče ni živel
za našo slavo, in kar je bilo pred nami, ni naše. Duh plemeniti
človeka; z njim se moremo dvigniti više, kakor dopušča usoda,
pa naj smo kateregakoli stanu. Misli si, da nisi rimski vitez,
ampak osvobojen suženj, pa lahko dosežeš, da boš edini svobod
ni človek med vsemi, ki so se svobodni rodili. »Kako?« vprašaš.
Če dobro in slabo drugače razlikuješ kakor ljudska množica.
Treba je gledati, kam kaj gre, ne pa, od kod prihaja. Če obstaja
kaj, kar lahko naredi življenje srečno, velja to z vso pravico za
126
P E T A K N J I G A
dobro, kajti ne more se izmaličiti. Kaj je torej tisto, v čemer

ljudje blodijo in se motijo, ko si vendar vsi želijo srečnega življe
nja? V tem, da štejejo že sredstva za tisto, kar bi radi dosegli,
stvari sami pa se izogibljejo. Bistvo srečnega življenja je resničen
mir in neomajno zaupanje vanj, oni pa iščejo vzroke za nemir in
skrb ter na zased polni življenjski poti svoja bremena ne le nosijo,
ampak kar vlačijo. Tako se čedalje bolj oddaljujejo od tega, kar
si želijo; čim bolj se trudijo za to, tem bolj se sami ovirajo. Enako
se godi tistim, ki hitijo v labirintu: njihova naglica jih vodi po
napačni poti.
X LV .
P i s mo
Tožiš, da je tam, kjer sedaj živiš, premalo knjig. Ni pomem
bno, koliko knjig imaš, ampak kako dobre. Jasno določeno branje
koristi; če pa bereš vsevprek, se samo zabavaš. Kdor hoče doseči
svoj cilj, naj hodi le po eni poti in naj se ne potika po mnogih
poteh; kajti to se ne pravi hoditi, temveč bloditi. »Ampak,«
praviš, »rajši bi videl, če bi mi dajal knjige, kakor da mi daješ
nasvete.« Pripravljen sem ti poslati vse knjige, kar jih imam, ter
izprazniti vse svoje skladišče. Da, celo samega sebe bi poslal k
tebi, ko bi mogel. In če ne bi upal, da bo tvoje tamkajšnje služ
bene dolžnosti kmalu konec, bi se res napotil k tebi, čeprav sem
star, in se ne bi bal Haribde in Skile pa tiste bajne morske ožine.
Plaval bi tja, ne le jadral, samo da bi te mogel objeti in na lastne
oči presoditi, koliko je tvoj duh napredoval.
127
Sicer pa, če želiš, da bi ti poslal svoje knjige, mislim, da se

smem imeti zato prav tako malo za dobrega pisatelja, kakor bi si
smel domišljati, da sem lep, če bi ti zahteval mojo sliko. Vem, da
je to samo tvoja prijaznost, ne pa zrela sodba; in če bi zares tako
sodil, vem, da bi ti to sodbo narekovala posebna ljubezen do
mene. Pa naj bo tako ali tako, beri moje knjige tako kakor spise
moža, ki išče resnico, jo vztrajno išče, a je še ni našel. Nobene
resnice si še nisem prisvojil, nobena še ne nosi mojega imena.
Veliko dam na sodbo velikih mož, nekaj pa si vendar pridržujem.
Kajti tudi ti so nam prepustili marsikaj, česar niso našli, ampak
kar moramo šele poiskati. In bržkone bi bili našli, kar je nujno
potrebno, ko ne bi bili iskali tudi odvečnega in nepotrebnega.
Veliko časa jim je vzelo igranje z besedami in sofistično razprav
ljanje o tem in onem. Vozle delamo in vežemo dvoumje z bese
dami, potem pa te vozle spet razvozlavamo. Pa imamo toliko
časa za to? Mar ne vemo, da živimo in da moramo umreti? Z vso
dušo moramo skušati priti do tja, kjer se nam ne bo treba bati, da
bi nas varale besede, ampak le resničnost. Čemu mi prikazuješ,
kako se besede razlikujejo med seboj? Nihče se še ni ukvarjal s
tem razen tistega, ki se je pričkal v razpravljanju. So stvari, ki nas
varajo; te se nauči razlikovati. Namesto dobrega se oklepamo
slabega; naše želje so v sporu z našimi željami, naše zaobljube z
našimi zaobljubami, naši sklepi z našimi sklepi. Kako je prilizo-
valec podoben prijatelju! Prilizovalec ga ne le posnema, ampak
ga celo prekaša in prehiteva; on najde odprta in naklonjena ušesa
ter prodre globoko v srce, ko se priljubi prav s tem, s čimer
škoduje. Poučuj, kako lahko te podobnosti razlikujem med seboj.
Namesto prijatelja pride k meni priliznjen sovražnik; grehote se
128
P E T A K N ) I G A
prikradejo k nam pod imenom kreposti; blazna predrznost se

skriva pod pretvezo hrabrosti, preudarnost in umerjenost se
imenuje bojazljivost, bojazljivca imajo za previdneža. V takih
stvareh bloditi je velika nevarnost; temu vtisni zanesljiv žig. Sicer
pa ni nihče tako neumen, da bi se potipal po čelu, če ga vprašaš,
ali ima roge, pa tudi ne tako bedast ali topoglav, da ne bi vedel,
če ga hočeš pretentati s kakimi premetenimi sklepi. Takšno sle-
parjenje je tako neškodljivo kakor čaše in kamenčki rokohitrcev,
ki nas prav s svojo prevaro zabavajo. Daj, da bom razumel, kako
se to dela, jaz sem vse to že pozabil. Enako mislim o tistih prevarah
- saj drugače ne morem imenovati sofizmov: niti ne škodujejo
tistemu, ki jih ne pozna, niti ne koristijo onemu, ki jih pozna.
Če pa vendar hočeš razčleniti dvoumje besed, nas pouči, da
ni srečen tisti, ki ga ljudstvo tako imenuje in ki se mu je nabralo
veliko denarja, temveč tisti, ki ima največje bogastvo v sebi, ki
vzvišeno misli in prezira vse to, kar drugi občudujejo, ki ne vidi
nikogar, s komer bi rad zamenjal, ki ceni človeka samo po tem,
kolikor je človek, ki se ravna po zakonih svoje učiteljice narave in
živi tako, kakor mu ta predpisuje, ki mu nobena sila ne more
vzeti tega, kar ima, ki slabo obrača v dobro, ker se zaveda svoje
pravilne presoje ter je neomajen in neustrašen in ga strela usode
ne rani, ampak samo oprasne, pa še to prav redko kakor toča, ki
se vrže na strehe in ne škodi prebivalcem. Kaj me torej zadržuješ
s takšnimi dokazi, ki jih sam imenuješ »krive sklepe« in o katerih
je pisalo že toliko knjig? Glej, vse življenje mi laže; to opominjaj,
ono, če si upaš, povedi k resnici. Tisto, česar večji del je odveč, se
mu zdi nujno potrebno. Pa tudi to, kar ni odveč, ne more človeka
osrečiti. Kajti kar je potrebno, ni vselej tudi dobro. Kar je dobro,
129
P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i i u
je vsekakor potrebno; kar je potrebno, ni vselej dobro, ker je

marsikaj, kar je potrebno, večkrat tudi prezira vredno. Nihče
tako zelo ne odreka dobremu njegove vrednosti, da bi to dobro
enačil s tem, kar je koristno samo za en dan. Torej kaj? Ali ne boš
toliko bolj skrbel za to, da bi nam vsem pokazal, koliko časa
zgubimo s tem, da se ženemo za nepotrebnim in odvečnim, in da
je mnogim ugasnilo življenje, medtem ko so zbirali živila? Preiskuj
posameznike, opazuj skupnost: vsakdo v svojem življenju misli
na jutri. Kaj je na tem slabega, sprašuješ? Neskončno veliko. Kajti
taki ljudje ne živijo, ampak nameravajo živeti, vse odlagajo. Če bi
se še tako napenjali, bi se nam življenje prezgodaj izteklo; tako pa
gre, če se obotavljamo, mimo nas, kot da ni naše; konča se
poslednjega dne, a umira vsak dan.
Toda da ne bom šel v svojem pismu prek mere, saj nočem,
da bi ga bralec držal z obema rokama, bom tale svoj prepir z
dialektiki, ki so preveč natančni in jim gre samo za takšno pre
rekanje, odložil na drug dan.
XLVI.
Pi s mo
Tvojo knjigo, ki si mi jo bil obljubil, sem prejel; z namenom,
da jo bom pozneje udobno prebral, sem jo odprl, da bi jo le
površno prelistal, potem pa me je tako pritegnila, da sem jo
bral še naprej. Kako dobro je napisana, lahko sklepaš že iz tega,
da se mi je na prvi pogled zazdelo, kot da jo je napisal Tit Livij
ali Epikur, ne pa jaz ali ti. Mene je tako prijetno prevzela, da
130
PETA KNJ I GA
sem jo prebral na dušek. Sonce me je vabilo, glad me je opomi

njal, oblaki so mi grozili, pa sem vendar vso prebral. Ni me
samo zabavala, ampak sem je bil od srca vesel. Kako bister,
kako duhovit je njen pisec! Rekel bi »kakšen zanos!«, ko bi se
bil vmes odpočil in se po premoru spet dvignil; toda to ni bil
zanos, ampak stanovitnost. Kompozicija je moška in dostojan
stvena; pri vsem tem pa je vmes in na pravem mestu neka
nežnost in milina. Velik si in vzvišen; takšnega te želim imeti,
tako napreduj. Nekaj je k temu prispevala tudi snov. Zato si
izbiraj zmerom tako snov, ki je plodna in ti spodbuja duha.
Več ti bom o knjigi napisal, ko jo še enkrat preberem. Moja
sodba o njej je še premalo utrjena, kajti tako mi je, kakor da sem
samo slišal o njej, a je še nisem prebral. Nič se ne boj: resnico
boš slišal. Kako si srečen, ker nimaš ničesar takega, da bi se ti
kdo tako od daleč lagal! Lažemo pa morda iz navade, tudi če ni
vzroka za to.
XLVII.
Pi s mo
Rad slišim od ljudi, ki prihajajo od tebe, da živiš prijazno s
svojimi sužnji; tako se spodobi tvoji modrosti in tvoji izobrazbi.
Sužnji so, vendar so ljudje, sužnji so, toda domačini, sužnji so, a
pohlevni prijatelji, sužnji so - ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš,
da ravna usoda z njimi prav tako samovoljno kakor z nami. Zato
se mi zdijo smešni tisti, ki jih je sram, da bi s svojim sužnjem
skupaj obedovali. In zakaj? Samo zato, ker je ošabna navada, da
131
sužnji ne smejo gledati, kako obeduje njihov gospodar? Ta je več,

kakor more prenesti, in požrešno polni svoj napeti trebuh; zmer
no jesti se je že odvadil; ubogi sužnji pa ne smejo gibati z ustni
cami niti tedaj, kadar govorijo. Bič uduši najmanjše mrmranje;
niti kašlju, kihanju, kolcanju ne prizanašajo udarci z bičem; vsak
glas, ki prekine molk, se kaznuje. Vso noč prestojijo nemi in tešči.
Tako se dogaja, da govorijo o gospodarju tisti, ki pred gospodar
jem ne smejo govoriti; tisti pa, ki so smeli govoriti ne le vpričo
gospodarjev, ampak celo z njimi, ki jim niso zapečatili ust, so bili
pripravljeni dati za svojega gospodarja glavo in obrniti nevar
nost, ki je pretila njemu, nase. Pri obedih so govorili, na mučilih
pa molčali. Potem je nastal pregovor: Kolikor sužnjev, toliko
sovražnikov. Pravzaprav niso sovražniki, ampak si mi delamo
sovražnike iz njih. Marsikaj drugega krutega in nečloveškega za
molčimo, kakor na primer to, da jih zlorabljamo ne kot ljudi,
ampak tako rekoč kot tovorno živino, da nam, kadar sedemo k
mizi, eden briše slino, drugi pa pobira ostanke za pijanci. Tretji
reže dragoceno perutnino, s spretno roko onegavi med prsmi
in stegni in jo lepo razkosava, nesrečnik, ki živi le zato, da reže
pitane piščance; še bolj pa je vreden pomilovanja tisti, ki se iz
poželjivosti tega uči, kakor tisti, ki se tega uči, ker je k temu
prisiljen. Nekdo spet, namreč točaj, ki je nališpan kakor ženska,
se bori s svojimi leti: ne sme pokazati, da ni več mladenič. Če
prav je zastaven kakor vojščak, ima gladko brado, lasje so mu
zguljeni ali iztrgani, pa mora prebedeti vso noč, da jo deli s
svojim gospodarjem, ki jo preživlja v pijanosti in pohoti. V spal
nici je mož, pri gostiji pa mladeniški strežnik. Drugemu je pover
jeno nadzirati goste. Ta revež stoji in opazuje, koga prilizovanje
132
PETA KNJ I GA
in nezmernost v jedi in pijači ali nesramen jezik delajo vrednega,

da bo povabljen še jutri. Poleg teh so tam še nakupovalci vsega,
kar je treba za kuho, ki natanko poznajo gospodarjev okus in
vedo, kaj mu gre v slast, ob čem se že pri pogledu naslaja, kakšna
nova jed prija njegovemu bolnemu želodcu, kaj se mu gabi zato,
ker je že prenasičen, in česa si prav danes želi. Ne prenese, da
bi večerjal s temi ljudmi, in misli, da bi bila njegova visokost
zmanjšana, če bi prisedel s svojim sužnjem k isti mizi. Toda pri
bogovih! Koliko izmed njih je njemu gospodarjev! Videl sem
nekdanjega gospodarja, ki je stal pred pragom osvobojenca Ka-
lista in je bil - on, ki mu je bil pripel na prsi tablico z imenom in
ceno, ko ga je postavil naprodaj - sedaj zavrnjen, medtem ko so
drugi vstopali.33 Tako se mu je zahvalil tisti suženj, ki je bil vržen
v prvo dekurijo, v kateri klicarji preskušajo svoj glas; in sam je
zavrnil njega ter ga imel za nevrednega svoje hiše. Gospodar je
prodal Kalista; toda koliko ga je to veljalo!
Kar pomisli, da je ta, ki ga imenuješ svojega sužnja, zrasel iz
istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi,
enako umira kakor ti! Ti lahko prav tako vidiš v njem svo
bodnega človeka kakor on v tebi sužnja. Z Varovim porazom36
je usoda hkrati ponižala mnoge, ki so bili najodličnejšega rodu
in so pričakovali kot plačilo za svojo vojaško službo senatorsko
čast: enega je napravila za pastirja, drugega za čuvarja navadne
koče. Ne preziraj človeka zaradi njegovega stanu, v katerega
utegneš tudi sam preiti, medtem ko ga preziraš!
35 V času cesarjev Klavdija in Nerona se je veliko nekdanjih sužnjev po

vzpelo na pomembne položaje v družbi.
36 V bitki z Germani v Tevtoburškem gozdu leta 9.
133
Nočem se spuščati na tako obširno polje in razpravljati o

ravnanju s sužnji, do katerih smo tako prevzetni in kruti ter jih
sramotimo, če le moremo. Vendar pa vedi, da je glavno pravilo
mojega nauka, da živi s tistim, ki je nižji od tebe, tako, kakor bi
želel, da bi višji živel s teboj. Kadarkoli ti pride na misel, koliko
si smeš dovoliti proti svojemu sužnju, pomisli, da si sme prav
toliko dovoliti proti tebi gospod, ki je nad teboj. »Ampak jaz
nimam nobenega nad seboj,« praviš. Ti si še v najboljših letih,
morda ga boš še kdaj imel. Mar ne veš, v kateri starosti je začela
služiti Hekuba, koliko so bili stari Krojz pa Darejeva mati in
Platon pa Diogen?37 Ravnaj s svojim sužnjem prizanesljivo, tova
riško, družabnik naj ti bo, s katerim se pogovarjaš, ga sprašuješ
za nasvet in z njim sediš pri isti mizi.
Tu mi bo zaklicala vsa truma mehkužnih razvajencev: »To
je nizkotno, to je sramotno!« In morda bom prav te zalotil, kako
poljubljajo roko sužnjem drugih gospodarjev. Niti tega ne ve
ste, kako so naši predniki prihranili gospodarjem sovražnost in
sužnjem poniževanje? Gospodarja so imenovali očeta družine,
sužnje pa domačine, člane družine. Uvedli so praznični dan, pa
ne zato, da bi gospodarji samo na ta dan jedli skupaj s sužnji,
ampak so dovolili sužnjem, da sedijo na častnih mestih in sodijo;
tako so razglasili družino za republiko v malem. »Kako torej?
37 Hekuba je po osvojitvi Troje kot starka postala Odisejeva sužnja. Kroj-

za je premagal in zajel perzijski kralj Kir. Darejevo mater Sizigambido
je zasužnjil Aleksander Veliki. Platona naj bi po neki zgodbi tiran Dio
nizij Sirakuški zadržal na svojem dvoru in ga potem skušal prodati kot
sužnja. Diogena naj bi med nekim potovanjem zajeli pirati in ga v
Korintu prodali kot sužnja.
134
PETA K N | I G A
Ali naj vse svoje sužnje pripuščam k svoji mizi?« Prav tako ne,
kakor nimaš pri mizi vseh otrok. Motiš se, če misliš, da bom
nekatere, kakor na primer gonjača mul in volarja, zapostavljal
zato, ker opravljajo bolj umazano delo; ocenjeval jih ne bom po
njihovem opravilu, ampak po njihovih nraveh; dobre ali slabe
nravi si pridobi vsak sam, delo pa mu odkazuje naključje. Neka
teri naj jedo s teboj, ker so tega vredni, drugi pa, da bi vredni
postali. Kar je namreč še ostalo v njih hlapčevskega zaradi obče
vanja s prostaki, tega se bodo otresli, če bodo v dostojnejši druž
bi. Lucilij, prijatelja ti ni treba iskati samo na forumu in v kuriji,
našel ga boš tudi doma, če boš skrben in pozoren. Pogosto ob
leži dobra snov, ker ne najde umetnika; poskusi in se boš prepri
čal. Kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda
živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot
neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu, ki
ni pravzaprav nič drugega kakor obleka. »Suženj je.« Ampak
morda svoboden po duhu. »Suženj je.« Ali mu bo to škodovalo?
Pokaži mi koga, ki ni: eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa
po denarju, tretji častilakomnosti, vsi pa smo sužnji želja in stra
hu. Lahko bi ti imenoval bivšega konzula, ki je suženj stare žen
ske, pokazal bi ti bogataša, ki je podložen mladi dekli, in mlade
ljudi iz najodličnejših rodov, ki so sužnji pantomimikov; nobena
sužnost ni bolj sramotna od prostovoljne. Zato naj te tisti ostudni
ošabneži ne prestrašijo: svojim sužnjem bodi prijazen in ne
prevzeten gospodar. Sužnji naj te spoštujejo, namesto da bi se
te bali.
Zdaj pa bo kdo rekel, da pozivam sužnje k orožju, obljub
ljajoč jim svobodo, in da želim gospodarje ponižati, ker sem
135
dejal, da naj sužnji gospodarja rajši spoštujejo, kakor pa da bi se

ga bali. »Tako torej?« bo rekel. »Ali naj ga spoštujejo kakor klien
ti, kakor častilci, ki hodijo voščit odličnikom dobro jutro?« Kdor
tako pravi, pozablja, da ne more biti premalo gospodarjem, kar
je dovolj bogu, namreč spoštovanje in ljubezen: kjer je ljubezen,
tam ne more biti strahu. Zato mislim, da ravnaš zelo prav, ko
nočeš, da bi se te tvoji sužnji bali, in jih kaznuješ le z besedami;
z bičem se opominjajo le nespametne živali. Ne rani nas vse,
nad čimer se morda spotikamo, ampak tako smo razvajeni, da
takoj zbesnimo in se razjezimo, kakor hitro nam kaj ni po volji.
Navzeli smo se miselnosti kraljev, ki pozabijo na svojo moč in
slabost drugih ter se tako razvnamejo in tako divjajo, kakor da
se jim je zgodila krivica, čeprav jih njihov visoki položaj ščiti
pred nevarnostjo. To dobro vedo, pa vendar iščejo priložnost,
da bi škodovali. Mislijo, da so utrpeli krivico samo zato, da bi
mogli delati krivico.
Ne maram te dalje zadrževati, ker te ni treba spodbujati.
Dobre nravi imajo med drugim na sebi to, da so same sebi po
godu in da vztrajajo; malopridnost je lahkoživa, pogosto se spre
minja, toda ne na bolje, ampak v kaj drugega.
XLVIII.
Pismo
Na pismo, ki si mi ga poslal s potovanja in ki je tako dolgo
kakor potovanje samo, ti bom odgovoril pozneje; moram se
umakniti v zatišje in premišljevati, kaj naj ti svetujem. Kajti tudi
136
PETA K N J I G A
ti, ki me sprašuješ, si dolgo premišljal, ali naj me vprašaš za na

svet: koliko bolj moram storiti to jaz, ker je treba več časa, da
vprašanje rešiš, kakor da ga predložiš, zlasti ker je nekaj druge
ga koristno tebi, nekaj drugega meni. Že spet govorim kakor
epikurejec? Ne, meni koristi isto kakor tebi; ne bi bil tvoj prija
telj, če ne bi bilo vse, kar se tiče tebe, tudi moja stvar. Prijateljstvo
nam dela vse stvari skupne; ni sreče niti nesreče za posameznika:
živimo v skupnosti. Tudi ne more nihče srečno živeti, kdor gleda
samo nase in obrača vse v svoj prid: za drugega moraš živeti, če
hočeš živeti zase. Ta družbena vez, če jo skrbno in vestno čuvamo,
nas druži kot ljudi z ljudmi in kaže, da obstaja neko skupno pravo
človeškega rodu, predvsem pa koristi pri negovanju tiste notra
nje prijateljske zveze, o kateri sem govoril. Kajti vse bo imel
skupno s prijateljem, kdor ima veliko skupnega s človekom.
To, moj dobri Lucilij, bi si rajši pustil predpisovati tistim
bistroumnim možem, namreč kaj dolgujem prijatelju, kaj človeku,
kakor pa to, na koliko načinov se rabi beseda »prijatelj« in kaj
vse pomeni beseda »človek«. Glej, tu se razhajata modrost in
neumnost v nasprotno smer. Kateri se naj pridružim? V katero
stran mi veliš iti? Enemu je človek prijatelj, drugemu pa niti
prijatelj ni človek; eden pridobiva prijatelja sebi, drugi pa sebe
prijatelju. Zavijaš mi besede in se igraš z zlogi. Kajne, če ne bom
znal skrpati zelo lokavih vprašanj in izvajati z napačnim skle
pom laži iz resnice, ne bom mogel ločiti, čemu naj se izogibljem
in po čem naj hrepenim. Sram me je: pri tako resnih stvareh se
starci igramo!
»Miš je zlog, miš pa gloda sir, torej zlog gloda sir.« Re
cimo, da se v tem krivem sklepu ne znajdem: kakšna ne-
137
varnost mi grozi zaradi te nevednosti? Kakšna škoda? Brez

dvoma bi se moral bati, da bom lovil kdaj zloge v past ali da
mi bo, če ne bom pazil, knjiga požrla sir. Toda morda je še
bistroumnejši tale sklep: »Miš je zlog, zlog pa ne gloda sira,
torej miš ne gloda sira.« O, kakšne otročarije! Torej zato pri
vzdigujemo obrvi? Zato si pustimo rasti brado? To je, kar uči
mo z žalostno resnim in bledim obrazom? Bi rad vedel, kaj
obljublja filozofija človeškemu rodu? Dober nasvet. Enega kli
če smrt, drugega tare revščina, tretjega muči bogastvo, bodisi
tuje, bodisi lastno. Oni se trese pred zlo usodo, ta se želi iz
makniti svoji sreči, ta je nezadovoljen z ljudmi, oni z bogovi.
Kaj bi rad s temi otročarijami? Ni časa za šale, nesrečniki te
kličejo, da bi jim pomagal. Obljubil si, da boš pomagal bro
dolomcem, ujetnikom, bolnikom, revnim in takim, ki že po
nujajo svoj tilnik dvignjeni sekiri. Kam vendar blodiš? Kaj
uganjaš? Ta, ki se z njim šališ, se boji. »Pomagaj nam!« ti od
govarjajo vsi, ki jim grozi poguba. Z vseh strani dvigajo roke
k tebi in te prosijo pomoči, da jim rešiš življenje, ki je tako
rekoč že zgubljeno in čaka, kdaj ga bo konec; ti si njihovo
upanje in njihova rešitev. Prosijo te, da jih potegneš iz navala
viharnih valov na varno, da jim, razkropljenim in blodečim,
pokažeš jasno luč resnice. Povej jim, kaj nam je narava določila
kot nujno potrebno in kaj je po njenem odveč, kako lahke za
kone je dala, kako prijetno in brezskrbno je življenje tistih, ki
se ravnajo po njih, kako pa je bridko in zapleteno življenje
onih, ki bolj zaupajo prazni veri kakor naravi. Pojasni jim, kaj
lahko odvrne nekaj tega zla. Kaj more ustaviti njihova pože
lenja? Kaj jih lahko vsaj brzda? O, da bi nam ti dialektiki le nič
138
PETA K N ) I G A
ne koristili! Ampak škodujejo. Če boš hotel, ti bom jasno do

kazal, da se plemenita narava človeka, ki se ukvarja s takimi
premetenimi nauki lažnivih modrijanov, pohabi in shira. Sram
me je povedati, kakšno orožje dajejo v roke tistim, ki naj se
borijo proti usodi, in kako jih opremljajo. Takole se hodi k
najvišjemu dobremu? Ne, tako dospe filozofija le do tistih
grdih in sramotnih sofizmov, ki niti advokatom niso v čast.
Kaj namreč delate drugega vi, ki tistega, kogar sprašujete,
vede zavajate v krive sklepe, kakor da mu zbujate videz, češ
da ste pravdo že dobili? Toda kakor tam sodnik, tako tudi
tukaj filozofija postavi vse v prejšnje stanje. Zakaj se tako od
daljujete od svojih čezmernih obljub? Bahaško ste govorili, da
boste storili, da bo moje oči prav tako malo slepil blišč meča
kakor blišč zlata, da bom z junaštvom in vztrajnostjo poteptal
to, kar si vsi želijo in česar se vsi bojijo - in zdaj se ponižujete
vse do osnov slovnice! Kaj pravite? Tako se pride do zvezd?38 To
je namreč tisto, kar mi obeta filozofija: da me bo naredila ena
kega bogu; za to sem povabljen, za to sem prišel, torej drži
besedo!
Kolikor tedaj moreš, moj Lucilij, se ogibaj tem sofizmom in
temu prevračanju besed lažnih filozofov. Poštenemu možu se
spodobi to, kar je jasno in preprosto. Tudi ko bi bilo naše živ
ljenje še dosti daljše, bi morali varčno gospodariti z njim, da bi
nam zadostovalo za to, kar nam je nujno potrebno. Tako pa je
blaznost učiti se pri tolikem pomanjkanju časa še tega, kar nam
je docela odveč.
38 Vergili), Eneida, IX, 641.
139
XLXIX.
Pi s mo
Nemaren in zanikrn, Lucilij, je tisti, ki ga samo kak kraj
spomni na to, naj misli na svojega prijatelja, vendar pa nam
včasih kraji, kjer se počutimo kakor doma, zbujajo hrepenenje,
ki je skrito v našem srcu, in nam ne vračajo ugaslega spomina,
ampak ga le osvežujejo, kakor bolečino žalujočih, četudi jo je
čas že pomiril, spet obnovita zaupen služabniček ali pogled na
obleko ali na hišo. Glej, moj Lucilij, saj boš komaj verjel, kako
so mi Kampanija in zlasti še Neapelj in tvoji Pompeji spet pre
budili hrepenenje po tebi. Ves stojiš pred menoj kakor takrat,
ko sem se poslavljal od tebe; vidim te, kako požiraš solze, kako
ne moreš premagovati svojih silnih čustev.
Tako mi je, kakor da sem te pravkar izgubil. Kajti »pravkar«
ne pomeni nič, če pomislim nazaj. Se pravkar sem kot deček sedel
v šoli filozofa Sotiona, pravkar sem začel nastopati kot odvetnik,
pravkar sem prenehal hoteti, da bi bil odvetnik, pravkar sem
prenehal biti odvetnik, ker sem spoznal, da za to nisem sposoben.
Neskončna je hitrost časa; najbolj se nam kaže, kadar se oziramo
nazaj. Kajti dokler pazimo na sedanjost, ne vidimo, kako nas čas
prehiteva, kako neopazno švigne mimo nas. Zakaj, me sprašuješ.
Ves čas, ki je šel mimo, je zbran na enem mestu, naenkrat ga
pregledamo, vse pade enako globoko. Ne more biti dolgih pre
sledkov tam, kjer je vse tako kratko. Samo trenutek je, ki ga živimo,
in še manj ko trenutek. Pa še to najmanjše je menda narava tako
porazdelila, da se nam zdi, kot da je daljše. Nekaj od tega je napra-
140
PETA KN ] I G A
vila za otroštvo, nekaj za deška leta, nekaj za mladeniška leta,

nekaj kakor prehod od mladeniških let v starost, nekaj pa kot
starost samo. Koliko stopenj je spravila na tako majhen prostor!
Pravkar sem te spremil od doma, in vendar je tale »pravkar« do
bršen del našega življenja; le pomislimo, kako kratko je. Že pona
vadi se mi je zdelo, da čas beži, zdaj pa mi je njegova naglica kar
neverjetna, bodisi ker čutim, da se bližam poslednjemu cilju, bodisi
ker postajam pozoren in se začenjam zavedati, kaj sem izgubil.
Zato sem tembolj ogorčen, da nekateri največ tega časa, ki
komaj zadostuje za nujne potrebe, zapravljajo za to, kar je odveč,
pa čeprav še tako skrbno ravnajo z njim. Cicero pravi, da ne bi
imel dovolj časa za to, da bi bral lirike, tudi če bi mu njegova
leta podvojili. Prav tako je z dialektiki; ti so s svojimi neum
nostmi še bolj neužitni. Ne trdim, da jih ne bi smeli niti pogle
dati, pravim, da jih glejmo, toda samo od daleč in le zato, da
nas ne bi imeli za norca in mi ne bi mislili, da je v njihovih
besedah kaj velikega, da se skriva v njih kaj dobrega. Zakaj se
mučiš in trapiš z vprašanjem, ki ga je pametneje prezirati kakor
reševati? Kdor je varen in brez skrbi udobno hodi po svetu, naj
pobira vsako malenkost; kadar je sovražnik za hrbtom in dobi
vojak ukaz, naj se dvigne, takrat sila in potreba odvržeta vse,
kar je zbral brezdelni mir. Ne utegnem loviti dvoumnih besed
in preizkušati na njih svoje bistroumnosti:
Narode glej, ki se družijo, mesta, kako so zaprla

svoja si vrata in brusijo znotraj orožje, da z njim bi
mene in moje ljudi pokončali,39
141
Junaško moram poslušati ta hrup vojne, ki hrumi okrog mene. Po

pravici bi se vsem zdel prismojen, če bi takrat, ko starci in ženske
znašajo kamne na utrjeno obzidje, ko oborožena mladina čaka
pri vratih in zahteva znamenje, naj plane iz mesta, ko se med
vrati že bliska sovražno orožje in se že tresejo tla od podkopov in
rovov, brezbrižno sedel in koval takele smešne silogizme: »To,
česar nisi izgubil, imaš; rogov pa nisi izgubil, torej imaš rogove.«
In klatil še marsikaj drugega po zgledu tega bistroumnega čen
čanja. Prav tako pa bi se tebi moral zdeti prismojen, če bi se
ukvarjal s takimi neznatnimi rečmi, s katerimi me zdaj kar ob
legajo. V prvem primeru bi mi grozila nevarnost samo od zunaj,
zid bi me ločil od sovražnika, zdaj pa je to, kar prinaša smrt, v
meni. Nimam časa za take norčije, v rokah imam nekaj zelo
pomembnega. Kaj naj storim? Smrt me zalezuje, življenje beži.
Proti temu me v čem pouči; stori, da ne bom bežal pred smrtjo,
življenje pa ne pred menoj. Daj mi poguma zoper težave, da bom
ravnodušen do vsega, kar je neizogibno, razširi mi ozek prostor
mojega časa. Pouči me, da vrednost življenja ni odvisna od nje
govega trajanja, ampak od tega, kako ga uporabljamo, in da se
lahko zgodi in se pogosto tudi res dogaja, da je tisti, ki je dolgo
živel, živel prekratko. Reci mi, ko grem spat: »Morda se ne boš
več prebudil.« In ko se prebudim: »Morda ne boš mogel več
zaspati.« In kadar bom odhajal z doma, mi reci: »Morda se ne
boš več vrnil.« In ko se vrnem, mi reci: »Morda ne boš več mogel
oditi.« Motiš se, če meniš, da je prostor, ki loči življenje od smrti,
samo na plovbi prav majhen; povsod je ta stena med življenjem in
smrtjo enako tanka. Nikjer se smrt ne kaže tako blizu, pa je vendar
blizu povsod. To temo mi razprši, potem mi boš laže dopovedoval
142
PETA KNJ I GA
to, na kar sem pripravljen. Narava nas je ustvarila takšne, da

smo dobre glave, ter nam dala nepopolno pamet, vendar pa
takšno, da se lahko izpopolni. Govori mi o pravičnosti, o
pobožnosti, o poštenosti, zmernosti in sramežljivosti, tako o tisti,
ki se tiče tujega telesa, kakor o tisti, ki se tiče lastnega. Če me ne
boš vodil po ovinkih, bom laže dospel tja, kamor želim. Kajti tako
pravi traged Evripid: »Glas resnice je preprost.«40 Zato je ne
smemo zapletati. Kajti lokava prekanjenost se najmanj spodobi
duhovom, ki si prizadevajo za nekaj velikega.
L.
Pismo
Tvoje pismo, ki si ga poslal pred meseci, sem prejel šele zdaj.
Zato se mi je zdelo odveč, da bi tistega, ki mi ga je prinesel, vprašal,
kaj delaš. Kajti moral bi imeti dober spomin, da bi se tega spo
minjal. In vendar upam, da še živiš tako, da lahko vem, kaj delaš,
kjerkoli že si. Kajti kaj naj delaš drugega, kakor da se vsak dan
poboljšuješ, da vsak dan odložiš nekaj svojih zmot in spoznavaš,
da si sam kriv tega, kar naprtuješ okoliščinam? Marsikaj namreč
pripisujemo krajem in okoliščinam, ampak spremljalo nas bo,
kamorkoli se preselimo. Harpasto, noro sužnjo moje žene, po
znaš; ostala je v moji hiši kot nadležna dediščina. Meni so take
spake zelo zoprne; če se želim zabavati z norcem, mi ga ni treba
iskati daleč, smejem se samemu sebi. Ta nora ženska je hipoma
411 Feničanke, 469.
143
oslepela. To se ti bo zdelo neverjetno, toda resnično je. Ona ne

ve, da je slepa; kar naprej prosi svojega nadzornika, naj se preseli
z njo drugam, češ da ji je ta hiša pretemna. Temu se smejemo,
ampak zapomni si, da nas vse lahko doleti kaj takega. Nihče se
ne zaveda, da je skop, nihče, da je suženj svojih strasti in poželenj.
Vendar pa slepi iščejo vodnika, a mi blodimo brez vodnika in
govorimo: »Nisem častihlepen, ampak v Rimu ne more nihče
drugače živeti; nisem zapravljiv, toda mesto samo zahteva velike
izdatke. Ni moja napaka, da sem nagle jeze, da moje življenje še
ni urejeno, tega je kriva mladost.«
Zakaj varamo sami sebe? Ni vse zlo zunaj nas, temveč v nas,
v našem drobu sedi. Zato tako težko ozdravimo, ker ne vemo,
da smo bolni. Če se začnemo zdraviti, kako dolgo bo trajalo, da
se znebimo toliko in tako hudih bolezni? Mi pa niti še ne iščemo
zdravnika, ki bi imel manj dela, če bi prišel, ko se bolezen še ni
zakoreninila. Nežna in neizkušena srca bi rada sledila vodniku,
ki bi jim kazal pravo pot. Nihče se težko ne vrača k naravi razen
tistega, ki je odpadel od nje. Sramujemo se, da naj bi se pameti
šele učili, toda pri Herkulu, če si je sramotno iskati učitelja za to,
potem moram obupati, da nam bo naključje tolikšno dobrino kar
samo prineslo. Delati moramo, in da povem resnico, to delo ni
posebno veliko, samo če se začnemo, kakor sem rekel, učiti in
boljšati, preden se popačenost ukorenini v nas. Pa tudi če se je že
ukoreninila, ne obupujem. Nič ni takega, česar ne premagata
vztrajno delo ter pozorna in vestna skrb. Saj se dajo tudi krivo
rastoči hrasti naravnavati, ukrivljene hlode izravnava toplota in
vse, kar drugače zraste, se da oblikovati tako, kakor zahteva
potreba. Koliko laže se da oblikovati torej naša duša, ki je bolj
144
PETA KNJ I GA
gibka kot vsaka tekočina? Kaj je namreč duša drugega kakor

nekak eter? Vidiš pa, da je eter lažji kot vsaka druga snov. Lucilij
moj, čeprav nas zloba že dolgo obseda, te to ne sme ovirati, da ne
bi dobro mislil o nas. Nihče ne postane dober, preden ni bil slab.
Vsi smo že vnaprej določeni za to, da se čednosti naučimo, napak
pa odučimo. Toda tem pogumneje si moramo prizadevati, da bi
se poboljšali, ker je posest dobrine, ki smo si jo pridobili, trajna.
Čednosti se ne da odučiti. To, kar je čednosti in vrlini nasprotno,
obtiči na tujih tleh in se da zato pregnati in zatreti. Trdno sedi
samo to, kar je prišlo na svoje pravo mesto. Vrlina je dana po
naravi, grehote pa so ji sovražne. Toda kakor čednosti in vrline,
ki so se naselile v nas, ne morejo več oditi in jih ni težko ohraniti,
tako je prva pot k njim strma, ker se slaboten in bolehen duh boji
tistega, česar še ni izkusil; zato ga je treba prisiliti, da krene na to
pot. Potem zdravilo ni trpko; takoj je namreč prijetno, ko nas
začne zdraviti. Druga zdravila so nam všeč šele po zdravljenju;
tako je tudi filozofija zdravilna in sladka.
LI.
PISMO
Kakor kdo more, moj Lucilij! Ti imaš tam Etno, slavno
sicilsko goro. Zakaj jo Mešala ali Valgij - to sem namreč bral
pri obeh - imenujeta edinstveno, ne vem, ko vendar še veliko
drugih krajev bljuva ogenj, ne samo visokih, čeprav ti pogo
steje, ker se ogenj kajpak dviga kar najbolj visoko, marveč
tudi niže ležečih. Jaz sem zadovoljen, ker ne morem drugače,
145
z Bajami, ki pa sem jih že drugi dan po svojem prihodu za

pustil. Temu kraju se je treba, čeprav ima mnogo naravnih
ugodnosti, izogibati zato, ker ga tako radi obiskujejo ljudje,
ki ljubijo razkošje.
»Kako torej? Mar smemo kak kraj sovražiti?« Nikakor ne.
Toda kakor modremu in poštenemu možu ena obleka bolj ugaja
od druge, pa ne zato, ker bi sovražil kako barvo, ampak ker
misli, da so določene barve premalo primerne za moža, ki hoče
biti zmeren in preprost, tako je tudi z marsikakim krajem, ki
se mu moder ali za modrost si prizadevajoč mož izogiblje, ker
se tam človek odtuji dobrim nravem. Zato si tisti, ki hoče živeti
mirno sam zase, nikoli ne bo izbral Kanopa, čeprav Kanop
nikomur ne brani, da bi bil trezen in pameten, niti ne Baj,
kajti Baje že postajajo sedež vseh grehot. Tam si razkošje dovo
ljuje vse, tam je razuzdanost kakor doma. Izbirati si moramo
kraje, ki so dobrodejni ne le telesu, ampak tudi nravem. Kakor
ne bi maral stanovati med rablji, tako tudi med gostilnami ne.
Zakaj naj bi gledal pijance, ki se opotekajo po bregu, popivanje
na ladjah, jezera, na katerih se razlega petje pevskih zborov,
in še marsikaj drugega, s čimer razkošje ne le greši, ampak se
s tem še ponaša? Misliti moramo na to, kako se bomo kar
najdlje umaknili vabljivim grehotam. Utrditi se moramo in se
odtegniti zapeljivim nasladam. Ena sama zima je oslabila Hani
bala in možu, ki ga sneg in led Alp nista ukrotila, je topla
Kampanija zlomila živce: z orožjem je zmagal, premagan pa je
bil od pregreh. Tudi mi se moramo vojskovati, in sicer tako,
da ne bomo imeli nikoli miru, nikoli počitka. Boriti se moramo
predvsem proti nasladam, ki, kakor vidiš, celo uporne značaje
146
P E T A K N J I G A
privlačijo in jih slabijo. Kdor je dobro premislil, kako težkega

dela se je lotil, ta bo vedel, da ne sme delati ničesar tako, da
si postavi za cilj ugodje in slast. Kaj bi s tistimi toplimi vrelci,
s tistimi parnimi kopelmi, kjer suha sopara jemlje telesu vso
vlago? Samo delo naj nam iztiska znoj. Ko bi delali, kar je
delal Hanibal, in prekinili potek svojih dejanj, opustili vojno
in skrbeli samo za ugodje telesa, bi vsakdo po pravici grajal
to nepravočasno lenobo, ki je tudi zmagovalcu, kaj šele tiste
mu, ki hoče zmagati, nevarna. Dovoliti si smemo še manj kakor
tisti, ki so sledili punskim zastavam: večja nevarnost nas čaka,
če se umaknemo, in večje delo celo, če vztrajamo. Usoda se
vojskuje z menoj; ne mislim ubogati njenih ukazov, nočem se
dati podjarmiti, ampak stresam jarem s sebe, kar zahteva še
večjo hrabrost. Ne smem se pomehkužiti. Če popustim nasla
di, moram popustiti tudi bolečini, popustiti naporu, popustiti
uboštvu; enako pravico si bosta hoteli lastiti nad menoj tudi
častilakomnost in jeza; toliko strasti me bo trgalo, da, celo
raztrgalo. Svoboda je cilj; to je plačilo za delo. Kaj je svoboda,
sprašuješ. Ne biti suženj ničemur, tudi ne sili ali usodi, ampak
se hladnokrvno boriti proti usodi. Tisti dan, ko bom spoznal,
da sem močnejši kot ona, mi usoda ne bo mogla več do živega.
Ali naj se ji pokorim, ko je smrt v mojih rokah?
V take misli zatopljen si moram izbrati kak resen, svet kraj.
Preveč ljubka pokrajina človeka poženšči in nedvomno lahko
oslabi njegovo dejavnost. Nobena pot ni preveč težavna vprežni
živini, če njena kopita najdejo oporo na hrapavih tleh. Tista živina
pa, ki se pase samo na mehkih in močvirnatih pašnikih, si hitro
poškoduje noge. In bolj krepak in hraber je vojak, ki pride iz
147
goratih krajev, mlačen in bojazljiv pa je meščan in suženj, ki je

rojen v domači hiši. Nobenega dela ni strah tistih rok, ki po
plugu zgrabijo orožje. Na prvem pohodu omaga tisti, ki se sveti
od dišečih mazil. Strožje življenje v hrapavem kraju krepi duha
in ga napravi sposobnega za velike napore. Bolj je bilo vredno
Scipiona, da je preživljal svoj izgon v Litemu, kakor da bi ga v
Bajah. Po svojem padcu si ni smel tako mehko postlati. Tudi
tisti, na katere je usoda rimskega naroda najprej prenesla
državno oblast, Gaj Marij in Gnej Pompej pa Cezar, so si sicer
zgradili vile v pokrajini okoli Baj, vendar pa so jih postavili na
najvišje griče. Zdelo se jim je, da je veliko bolj vojaško gledati
zviška na pokrajino, ki se na dolgo in široko razprostira pod
njimi. Le poglej, kakšno lego so si izbrali, kakšna poslopja so si
sezidali in kje, videl boš, da to niso vile, ampak gradovi. Mar
misliš, da bi bil Katon kdaj stanoval v katerem tistih ljubkih
dvorcev zato, da bi štel mimo jadrajoče vlačuge in najrazličnejše
pestro pobarvane gondole pa po vsem morju plavajoče rože ter
poslušal kričanje ponočnih pevcev? Ali ne bi bil ostal rajši zadaj
za nasipom, ki si ga je dal narediti za eno samo noč? Kdo se ne
bi dal, če je mož, buditi iz spanja rajši z vojno trobento kakor pa
s takim koncertom?
Toda dovolj dolgo se že prepirava o Bajah, ne pa o grehotah;
te zasleduj, te prosim, Lucilij, brez konca in kraja, kajti tudi
njim ni konca in kraja. Zavrzi vse, kar ti mesari dušo, in če se
tega ne moreš otresti, iztrgaj z grehotami vred tudi srce. Pred
vsem se odreci nasladnim užitkom in jih imej za svoje najhujše
sovražnike, kajti kakor razbojniki, ki jim Egipčani pravijo philetai,
tako se nam ti užitki prikupujejo, da bi nas zadavili.
148
P ET A K N J I G A
LIL
Pismo
Kaj je to, Lucilij, kar nas vleče drugam, namesto tja, kamor
želimo, in nas sili tja, od koder bi se radi umaknili? Kaj je v
večnem boju z nami in nam ne dovoljuje tistega, česar smo si
enkrat želeli? Omahujemo med raznimi načrti: ničesar ne skle
pamo trdno, ničesar za vselej. Neumnost je, praviš, če pri ničemer
ne vztrajamo, če nam nič ni dolgo všeč. Toda kdaj se bomo
otresli te neumnosti in kako? Nihče ni sam po sebi dovolj močan,
da bi si sam opomogel. Nekdo nam mora ponuditi roko in nas
potegniti iz brezna. Epikur pravi, da so se nekateri - in med
njimi on sam - dokopali do resnice, ne da bi jim kdo pomagal.
Najbolj hvali tiste, ki so si iz lastne volje in po lastnem nagonu
pomagali naprej; drugim je treba tuje pomoči, ne korakajo na
prej, če ne gre nihče pred njimi, potem pa pogumno sledijo.
Takšen je, pravi, Metrodor; tudi ti so prav dobri ljudje, vendar
ne prvovrstni. Mi ne spadamo v tisto prvo vrsto, zadovoljni pa
smo lahko, če se smemo šteti v drugo. Toda ne zaničuj niti tistega
človeka, ki se lahko reši s tujo pomočjo. Že to je nekaj velikega,
če se kdo hoče rešiti. Poleg te vrste ljudi boš našel še druge, ki
jih ne smeš prezirati. To so tisti, ki se dajo prisiliti k temu, kar je
dobro in prav, ki morajo imeti ne le vodnika, ampak tudi pomoč
nika, rekel bi, priganjača; to je tretja vrsta. Če zahtevaš tudi za
to skupino zgled - Epikur pravi, da je takšen Hermarh. Zato
prvemu vošči srečo, drugega pa bolj spoštuje. Oba dosežeta
namreč sicer isti cilj, vendar pa zasluži večjo hvalo, kdor iz težje
149
snovi napravi isto. Predstavljaj si, da gradijo dve zgradbi, enako

visoki in enako obsežni, temelj pa ni obema enak. Ena stoji na
trdnih tleh, zato hitro raste, drugo pa gradijo na mehkih, moč
virnatih tleh, zato je treba veliko truda in dela, preden jo posta
vijo na trden temelj. Pri prvi gradnja kar raste, pri drugi pa se
še ne ve, kako se bo končala. Nekatere ljudi z lahkoto obdeluješ
in vzgajaš, druge pa s težavo in jim moraš posegati prav do
temeljev. Zato bi rekel, da je srečnejši tisti, ki ni imel sam s seboj
nobene težave, več zaslug pa si je pridobil oni, ki je premagal
hudobnost svoje narave ter se mu k modrosti ni pomagalo,
ampak je bil k njej prisiljen.
Verjemi, da je tudi nam dana narava, ki zahteva toliko truda.
Povsod naletimo na same prepreke in ovire. Zato se borimo in
kličemo druge na pomoč! »Ampak koga,« mi praviš, »koga naj
kličem?« Tega ali onega. Vrni se k starim; pripravljeni so ti po
magati. Pomagajo nam lahko ne samo ti, ki so, temveč tudi tisti,
ki so bili. Med temi, ki so, pa si ne izbirajmo takih, ki naglo
govorijo velike besede in imajo obrabljene izreke v ustih ter po
zasebnih hišah prodajajo svojo modrost, ampak tiste, ki učijo s
svojim življenjem in ki, kadar kaj rečejo, tudi z dejanjem doka
žejo, kaj je treba storiti in čemu se je treba izogibati, in ki niso
sami zabredli v tisto, pred čemer svarijo. Za pomočnika si izberi
moža, ki ga bolj občuduješ, kadar ga vidiš, kakor kadar ga slišiš.
Vendar pa ti tudi tistih, ki imajo navado sklicevati ljudstvo in
mu govoriti, ne branim poslušati, če le nastopajo pred množico
zato, da bi se poboljšali in poboljšali tudi druge, in če ne delajo
tega iz same častiljubnosti. Kajti kaj je sramotnejše kakor filo
zofija, ki išče viharno pritrjevanje? Ali bolnik morda hvali zdrav-
150
P E T A K N J I G A
nika, ko ga ta reže? Molčite, vdano se dajte zdraviti; tudi če

vzkliknete, ne bom slišal tega drugače, kakor če bi zaihteli nad
svojimi hibami. Ali bi s tem morda radi dokazali, da ste pozorni
in da vas je tisto, kar pomembnega ste slišali, ganilo? Prav! Zakaj
vam ne bi dovolil, da sodite in da oddate svoj glas za to, kar je
dobro? Pri Pitagori so morali učenci pet let molčati; ali torej
meniš, da jim je bilo dovoljeno takoj govoriti in hvaliti učitelja?
Kako nespameten pa bi bil tisti, ki bi odšel iz predavalnice,
ker so ga klici nevednih razveselili? Kako se moreš veseliti, če
te hvalijo ljudje, ki jih sam ne moreš hvaliti? Stoik Fabijan je
javno govoril ljudstvu, ki ga je poslušalo skromno molče, le kdaj
pa kdaj se je dvignil krik pritrjujočih, ampak tega ni sprožil
nepretrgan gladek govor, marveč veličina idej. Razlika naj bo
med vzklikanjem v gledališču in v šoli, vendar pa je tudi hvali
dovoljeno nekaj svobode. Vsaka stvar se razodene, če si jo na
tanko ogledamo; tudi iz najmanj pomembnih stvari lahko skle
pamo na značaj. Nečistnika izdajajo že hoja, gibanje rok, včasih
že en sam odgovor, prst, s katerim si popravlja frizuro, in zavi
janje oči; zlobneža izdaja njegov smeh, blaznega izraz na obrazu
in njegovo vedenje. Vse to razodevajo znaki. Kakšen je kdo,
boš spoznal, če opazuješ, kako človek hvali in kako se vede,
kadar ga hvalijo drugi. Z vseh strani iztegujejo poslušalci k
filozofu ploskajoče roke, cela truma občudovalcev se dviga nad
njegovo glavo. Toda če to prav razumeš, ga s tem ne hvalijo,
ampak samo vpijejo nanj. Prepustimo te glasove tistim umet
nostim, katerih glavni namen je ugajati ljudstvu, filozofija pa
naj se časti in spoštuje. Naj bo mladim ljudem včasih dovoljeno
ustreči svojemu srčnemu nagonu, vendar le tedaj, če je to res
151
nagon, če ne morejo več molčati. Takšna hvala ima nekaj spod

bujajočega za poslušalce same in podžiga mladeniče. Toda na
vdušuje naj jih vsebina, ne lepe besede, zgovornost namreč samo
škoduje, če ne zbuja zanimanja za predmet, temveč le zase.
Toda za zdaj dovolj o tem, kajti to, kako naj se govori ljud
stvu, kaj si smemo dovoljevati proti ljudstvu in kaj ljudstvo proti
nam, zahteva posebno in dolgo razpravo. Da si je filozofija
škodovala, potem ko se je predala javnosti, ni dvoma, vendar
pa se more v svojem svetišču izkazati, če je nima v rokah kroš
njar, ampak svečenik.
152
ŠESTA KNJ I GA
LIH.
Pi s mo
K čemu se še ne bi dal pregovoriti, ko so me že pregovorili,
naj plovem z ladjo po morju? Ko smo vzdignili sidro, je bilo mor
je mirno, toda nebo so zakrivali težki, umazani oblaki, ki pri
našajo ponavadi dež ali vihar. Vendar sem mislil, da bom že kako
prejadral tistih nekaj milj od tvoje Partenope do Puteolov, čeprav
vreme ni bilo zanesljivo in so oblaki viseli nizko. Zato sem dal
ladjo, da bi čim hitreje ušel nevarnosti, usmeriti naravnost po
odprtem morju proti Nezidi, da bi odrezal vse zalive. Ko sem bil
že tako daleč, da mi je lahko bilo vseeno, ali plovem dalje ali se
vrnem, se je začela tista mirna gladina morja, ki me je bila zape
ljala, izgubljati; ni še bilo nevihte, toda morje je bilo že razburka
no in valovi so čedalje bolj naraščali. Začel sem prositi krmarja,
naj me izkrca na kakem obrežju, on pa je trdil, da je obala strma in
brez pristajališč in da se v nevihti ničesar bolj ne boji kakor bre
ga. Toda meni je bilo preveč slabo, da bi lahko mislil na nevar
nost. Mučila me je namreč morska bolezen, tista moreča slabost,
ki draži žolč, pa ga ne izlije. Silil sem torej v krmarja in ga tudi
153
prisilil, da je zavil proti obali, naj je hotel ali ne. Ko smo se ji

približali, nisem čakal, da bi se zgodilo, kakor poje Vergilij:
ladij nosove obrnejo zdajci na morje

ali
... vržejo sidro raz ladijski nos,41
Spomnil sem se na to, kaj znam, ter skočil kot star ljubitelj hladne
vode kar v volneni spodnji obleki v morje, kakor se spodobi
tistemu, ki bi se rad okopal v mrzli vodi. Kaj misliš, da sem prestal,
ko sem plezal po klečeh in iskal pot ter si to pot sam delal? Zdajci
sem spoznal, da se mornarji po pravici bojijo kopnega. Ne moreš
verjeti, kako sem trpel, ko si nisem mogel pomagati. Vedi, da se
Odisej ni rodil na tako razsrjenem morju, da bi moral povsod
doživljati brodolom: ne, imel je morsko bolezen. Tudi jaz bom v
dvajsetih letih dospel tja, kamor bom moral jadrati.
Brž ko se mi je želodec pomiril - saj veš, da morska bolezen ne
odide hkrati z morjem - in sem okrepil svoje telo z mazilnim oljem,
sem začel premišljati, kako zlahka pozabljamo na svoje napake,
tudi na telesne, ki od časa do časa opozarjajo nase, kaj šele na tiste,
ki se tem bolj skrivajo, čim večje so. Majhen napad mrzlice človeka
vara; toda ko vročina poraste in nastane prava mrzlica, mora tudi
trd in potrpežljiv človek priznati, da je bolan. Noge nas bolijo, v
sklepih nas zbada, pa še zmerom bi radi zatajili bolezen
in govorimo, da smo si izpahnili gleženj ali da smo se pri kaki
telesni vaji preveč napenjali. Dokler je bolezen še negotova in se
41 Eneida, VI, 3; III, 277.
154
S E S T A K N J I G A
je šele začela, ji iščemo ime; ko pa začnejo gležnji otekati in noge

ne morejo več hoditi, moramo priznati, da je to protin.
Prav nasprotno je pri boleznih, za katerimi boleha duša:
čim slabše se počutimo, tem manj se zavedamo, da smo bolni.
Temu se ne čudi, dragi Lucilij! Kajti kdor lahko spi, vidi razne
podobe iz sanj in se v spanju včasih zaveda, da spi, trdno spanje
pa ne dopušča sanj in tako poglablja duha, da se ničesar ne
zaveda. Zakaj nihče ne priznava svojih napak? Ker še zmeraj
živi sredi njih. O sanjah lahko pripoveduje le tisti, ki se je že
prebudil; priznavati svoje napake je znak ozdravljenja. Prebudila
pa nas bo edinole filozofija, samo ona bo pregnala težko spanje:
njej se ves predaj! Ti si vreden nje, ona pa tebe; hitita drug dru
gemu v naročje! Vsemu drugemu se odločno in odkrito odreci:
modrovati ne smeš skrivoma. Ko bi bil bolan, bi opustil skrb za
domače zadeve in se ne bi menil za sodne posle; nihče se ti ne
bi zdel tako pomemben, da bi zavoljo njega hodil kot odvetnik
kdaj pa kdaj osebno na forum. Z vso dušo bi skrbel le za to, da
bi se čimprej rešil svoje bolezni. Zakaj ne bi delal zdaj enako?
Odstrani vse ovire in živi samo zato, da oplemeniš svojo misel
nost, kajti nihče ne doseže tega, če je preveč zaposlen. Filozofija
se drži svojih vladarskih pravic: daje čas, a si ga ne pusti dajati.
Ona ni nekaj postranskega, glavna stvar je, gospodarica, ki
ukazuje. Aleksander je nekemu mestu, ki mu je ponujalo del
svojega ozemlja in polovico vse posesti, odgovoril: »Nisem pri
šel v Azijo z namenom, da bi sprejel, kar bi mi vi dali, ampak da
bi vi imeli, kar bi vam jaz pustil.« Prav tako govori filozofija:
»Ne bom sprejela časa, ki vam bo preostal, ampak vi ga boste
imeli, kolikor vam ga bom jaz prepustila.« Na to moraš nenehno
155
misliti, njej se posveti, njo imej v časteh. Velika razdalja bo nastala

med teboj in drugimi. Vse smrtnike boš daleč prekašal, bogovi
pa tebe ne bodo kdove kako. Sprašuješ me, kakšna razlika bo
še med njimi in teboj. Oni bodo dalje živeli. Ampak pri Herkulu!
Velik umetnik bi moral biti, kdor bi vse to uklenil v tako majhen
prostor. Za modrijana je njegova življenjska doba tako obsežna,
kakor za boga večnost. In nekaj je, s čimer modrijan prekaša
boga: ta dolguje zahvalo, da se ničesar ne boji, naravi, modrijan
pa samemu sebi. Glej, nekaj velikega je imeti slabost človeka in
neustrašenost boga. Neverjetna je moč filozofije, da se more
upreti vsaki sili usode. Nobeno kopje, nobena puščica ne obtiči
v njej; filozofija je trdna in varna. Nekatere puščice, ki jo zade
nejo, sprejme v svoje široko naročje, a se z njimi igra, ker so že
oslabele, nekatere pa vrže nazaj tistemu, ki jih je poslal.
LIV.
Pi s mo
Bolezen mi je dala dolg dopust; nepričakovano me je napad
la. »Kakšna?« me sprašuješ. Po pravici me sprašuješ, saj mi doslej
ni bila nobena bolezen neznana. Ta pa me je zadela, kakor da je
bila nalašč določena zame. Ne vem, zakaj naj bi jo imenoval po
grško, saj se ji prav dobro prilega naša beseda naduha.42 Napade
te kakor sunek vetra in ne traja dolgo, že v eni uri mine. Kdo pa
bi dolgo izdihal? Vse telesne nadloge in nevarnosti so šle prek
42 Torej je ne imenuje astma (dsthma), ampak suspirium.
156
ŠESTA K N ) I G A
mene, a nobena mi ni bila tako nadležna kakor ta. Zakaj? Vse

drugo je samo bolezen, to pa je tako, kakor da umiraš. Zato jo
zdravniki imenujejo »predhodna vaja za smrt«. Ali misliš, da ti
tako veselo pišem o tem, ker sem prestal nevarnost? Če bi se
tega veselil, ko da sem res ozdravel, bi bil tako smešen kakor
tisti, ki meni, da je zmagal na sodišču, ker so mu podaljšali rok.
Jaz pa se niti takrat, ko sem se dušil, nisem nehal tolažiti z
veselimi in pogumnimi mislimi. »Kaj to pomeni,« sem si govoril,
»da me smrt tako pogosto izkuša? Pa naj me le! Jaz sem njo
izkusil že zdavnaj.« »Kdaj?« me vprašaš. Že preden sem se rodil.
Smrt je ne biti. Kaj je to, že vem: to »ne biti« bo za menoj, kar je
bilo pred menoj. Če je v tem kaj mučnega, bi bili morali to čutiti
tudi takrat, preden smo prišli na svet, toda tedaj nismo čutili
nobene muke. Vprašam te, ali ne bi imel za bedaka tistega, ki bi
mislil, da je svetilka, kadar ugasne, na slabšem, kakor preden
se prižge? Tudi mi se vžigamo in ugašamo; v tistem času, ki je
vmes, nekaj trpimo, prej in potem pa smo povsem mirni in brez
skrbni. Mislim, moj Lucilij, da se motimo, če menimo, da gre
smrt za nami, ko je že mimo in nam hoče spet slediti. Karkoli je
bilo pred nami, je smrt. Mar ni vseeno, ali začneš biti ali prene
haš, ko je posledica v obeh primerih ista: ne biti.
Tako in podobno - po tihem seveda, kajti govoriti nisem
mogel - sem se nenehno spodbujal. Potem me je tisto težko
dihanje, ki je bilo že prava naduha, napadalo v daljših presled
kih, ponehavalo je in prenehalo. Pa tudi še zdaj mi dihanje ni
naravno, čeprav je bolezen minila; še zmerom čutim, da je neka
ko ovirano in počasno. Naj bo, kakor hoče, samo da moj duh ni
nadušljiv. Prepričan bodi, da se ne bom tresel pred zadnjo uro;
157
pripravljen sem že, ne računam s celim dnevom. Hvali in posne

maj tistega, ki mu ni žal umreti, čeprav ga veseli živeti. Kajti ali
je to krepost, če odhajaš, ko te mečejo ven? Pa vendar! Tudi v
tem je nekaj vrline: dam se sicer vreči ven, toda tako, kakor da
bi šel sam. In zato se modrijan nikoli ne vrže ven, kajti vreči se
ven pomeni pregnati se od tam, od koder bi odšel proti svoji
volji. Modrijan ne stori ničesar proti svoji volji. Nujnosti se izog
ne, ker noče, da bi ga k čemu prisilila.
LV.
Pi s mo
Pravkar sem stopil z voza, utrujen nič manj, kakor če bi bil
hodil peš prav toliko časa, kakor sem sedel. Dolgo se voziti je
namreč tudi napor, in ne vem, ali ni še večji zato, ker je zoper
naravo, ki nam je dala noge, da bi sami hodili, in oči, da bi sami
gledali. Mehkužno življenje nas je oslabilo; česar dolgo nismo
hoteli, tega ne moremo več delati. Meni pa je bilo treba telo
nekoliko pretresti, bodisi da se sluz, ki se je nabral v nadušljivih
prsih, razkroji, bodisi da bi se mi dihanje, če je bil kak drug
vzrok, da sem težko dihal, pri tresenju na vozu olajšalo; in res
sem čutil, da mi je dobro delo. Zato sem se vozil še dlje, saj me
je vabilo tudi že samo obrežje, ki se vije med Kumami in pri
stavo Servilija Vatije ter tvori med morjem na eni strani in je
zerom na drugi tako rekoč ozko cesto. Zaradi nedavnega viharja
na morju je bila še precej trda; kajti kakor veš, jo razburkani
valovi preplavijo in izravnajo, če pa je morje dalj časa mirno, se
158
ŠESTA KN ) I G A
pesek, ki ga mokrota skupaj drži, spet zrahlja, ker se vsa vlaga

izgubi.
Po svoji navadi sem se oziral naokoli, če bi našel kaj, kar bi
mi utegnilo biti v prid, in sem nameril pogled na pristavo, ki je
bila nekoč Vatijeva last. Tam je preživel svoja stara leta nekdanji
bogat pretor, ki je bil znan edinole po svojem brezdelju in je
zato veljal za srečnega. Kadarkoli je namreč kdo propadel zaradi
prijateljstva Azinija Gala ali zaradi Sejanovega sovraštva, potem
pa zaradi njegove ljubezni - kajti tega je bilo sovražiti prav tako
nevarno kakor ljubiti ga - , so ljudje vzklikali: »O srečni Vatija,
ti edini znaš živeti! Toda Vatija se je znal samo skrivati, ne živeti.
Je pa velika razlika, ali mirno in brezdelno živiš ali pa lenariš.
Ko je Vatija živel, nisem šel nikoli mimo njegove pristave, ne da
bi rekel: »Tukaj počiva Vatija.« Ampak, moj Lucilij, filozofija je
nekaj tako svetega in častitljivega, da tudi to, kar ji je le podob
no, ugaja, čeprav je zlagano. Kajti če kdo živi v mirnem brezdelju,
ljudstvo že govori o njem, da se je odpovedal svetu, da živi
brez skrbi, zadovoljen sam s seboj, da živi le sam zase; tako
srečen pa ne more biti nihče drug razen modrijana. Le on zna
živeti sam zase, ker ga nič ne vznemirja. Kajti, kar je glavno, on
zna res živeti. Kdor se namreč izogiblje vsakdanjim opravilom
in ljudem, kogar neuspeh njegovih želja požene tako rekoč v
izgnanstvo, kdor ne more gledati, da so drugi bolj srečni, kdor
se kakor plašna žival, ki se ne more braniti, skrije iz strahu, ta
ne živi zase, ampak, kar je najbolj sramotno, za trebuh, spanje,
naslado. Kdor za nikogar ne živi, tudi zase ne živi. Vendar pa je
nekaj velikega, če je kdo dosleden in vztraja pri tem, kar je
sklenil; tako si tudi vztrajno brezdelje zasluži čast in ugled.
159
O pristavi in vili sami ti ne morem poročati nič zanesljivega.

Poznam samo njeno pročelje in zunanjost, ki jo vidi tudi vsak,
kdor gre mimo. Dve jami sta tam, enaki prostornim dvoranam,
umetno narejeni; v eno sploh ne posije sonce, druga pa ima sonca
dovolj vse do sončnega zahoda. Sredi platanovega gaja teče
potok, ki veže Aheruzijsko jezero z morjem kakor prekop in
ima vedno dosti rib, tudi če bi jih neprestano lovili. Toda dokler
je mogoče ribariti v morju, mu prizanašajo. Kadar pa viharno
vreme narekuje ribičem počitnice, se poslužujejo te zaloge. Naj
bolj ugodno pri tej vili pa je to, da meji na Baje; njihovih slabosti
ne pozna, a ugodnosti je deležna. Iz lastne izkušnje poznam vse
to, kar se pri tej pristavi hvali. Mislim, da je primerna za vse
leto. Srečuje se s toplimi zahodnimi vetrovi in jih sprejema tako,
da jih krati Bajam. Zdi se, da Vatija ni bil neumen, da si je izbral
ta kraj, da bi tukaj preživljal svoja stara brezdelna leta.
A vendar more kraj le malo prispevati k temu, da bi človek
mirno živel na njem. Duh je tisti, ki si lahko vse olepša. Videl
sem v veseli in ljubki vili žalostne ljudi, videl sem sredi pustinje
ljudi, ki so bili videti zelo zaposleni. Zato ne smeš misliti, da se
ti slabo godi, ker nisi v Kampaniji. Pa čemu nisi? Premisliva to!
Tudi z odsotnimi prijatelji lahko občujemo, kadar in kakor dol
go želimo. To radost uživamo še prav posebno, kadar smo od
sotni. Prisotnost nas razvaja. Ker se pogosto pogovarjamo med
seboj, se skupaj sprehajamo in skupaj sedimo, ne mislimo, kadar
ostanemo sami, na tiste, ki smo jih pravkar videli. Zato moramo
ravnodušno prenašati njihovo odsotnost, ker smo, tudi če niso
pri nas, vendarle pogosto z njimi, tako kot da niso odsotni.
Štejmo najprej noči, ki jih preživljamo sami, potem vsa opravila,
160
ŠESTA KN I I G A
ki nas ločijo, dalje posebne študije vsakogar izmed nas, poto

vanja po okolici, pa bomo videli, da nam bivanje v tujini ni dosti
v škodo. Prijatelja moraš imeti v srcu, srce pa ni nikoli odsotno,
vsak dan vidi, kogar hoče. Zato študiraj z menoj, obeduj z
menoj, sprehajaj se z menoj. Vidim te, moj Lucilij, da, slišim te;
tako sem s teboj, da ne vem, ali ti ne bi nehal pisati in ti začel
pošiljati le kratke zapiske.
LVI.
Pismo
Naj poginem, če je tistemu, ki je poglobljen v študij, tišina res
tako potrebna, kakor se zdi. Glej, z vseh strani me obkroža vsa
kovrsten hrup; stanujem ravno nad kopeljo. Kar predstavljaj si
vse te raznovrstne zvoke, ki lahko pripravijo človeka do tega, da
se jezi na lastna ušesa. Kadar se krepki možje urijo in vihtijo svoje
s svincem obtežene roke, kadar se bodisi predajajo naporom ali
posnemajo take, ki se predajajo naporom, slišim stokanje; vsakič
ko globoko zadihajo, slišim zoprno sikanje; kadar se mazač spravi
nad koga, da bi ga masiral in namazilil z oljem, slišim, kako tleska
njegova roka po ramenih; to tleskanje je različno, kakor pač mazač
dela to s plosko ali pa z vzboklo dlanjo. Če pa pride še kak žogar
in začne šteti žoge, potem ne morem več zdržati. Zdaj pa si
predstavljaj še prepir in kričanje, če zalotijo tatu, in tistega, ki
uživa v svojem petju med kopanjem, pa še tiste, ki skačejo v bazen,
da se sliši močno pljuskanje vode. Poleg teh glasov, ki so vsaj
naravni, si predstavljaj še sužnja, ki odstranjuje kopalcem dlake
161
pod pazduho, kako z zvonkim in vreščavim glasom opozarja nase;

ne obmolkne prej, dokler komu ne oskubi pazduhe in ne prisili
drugega, da začne kričati namesto njega. Predstavljaj si, kako
vpijejo pogačarji, klobasarji in slaščičarji, kuharji in vsi, ki pro
dajajo svoje blago; vsak ponuja tako, da zbuja pozornost.
»O, železen si ali pa gluh, če ohraniš razum, ko poslušaš
tako mnogovrstno in neubrano vpitje,« praviš. »Našega Hrizipa
bi že dolga vrsta obiskov pognala v smrt.« Ampak jaz se za ves
ta hrup menim tako malo kakor za šumni potok ali za slap,
čeprav vem, da je neki narod nekoč prenesel svoje mesto dru
gam samo zato, ker ni mogel več prenašati Nilovega bučanja.
Zdi se mi, da me bolj motijo glasovi govorečih kakor pa hrup.
Oni motijo dušo, hrup pa zadeva le ušesa. K tistemu, kar buči
okrog mene, ne da bi me motilo, štejem vozove, ki drvijo mimo,
pa kovača najemnika in žagarja in tistega, ki pri Znojnem kam
nu43preizkuša trobento in piščal, pa zraven ne poje, temveč kriči.
Tudi mi je vsak zvok, ki se zdaj pa zdaj prekine, bolj neprijeten
kakor zvok, ki se nepretrgano razlega. Ampak proti vsemu temu
sem se že tako utrdil, da lahko poslušam celo vodjo veslačev, ki
z osornim glasom daje veslačem takt. Jaz namreč silim svojega
duha, naj bo pozoren samo nase in naj se ne da odvračati zuna
njosti. Naj bo zunaj še tak hrup, samo da ga ni v mojem srcu,
samo da se ne prepirata sla in strah, samo da lakomnost in za-
43 V izvirniku Meta sudans, znameniti vodnjak v Rimu, v obliki velikega

stožca, podobnega stebrom (metae), ki so v cirkusih označevali cilj. Voda
ni tekla iz izliva, ampak je pronicala skozi kamen, da je bilo videti, kot
da se kamen znoji. Ostanke vodnjaka, uničenega že v srednjem veku,
so odstranili sredi 40. let 20. stoletja.
162
Š E S T A K N | I G A
pravljivost nista v sporu druga z drugo. Kajti kaj pomaga tišina

okoli tebe, če v tebi divjajo strasti?
Noč položila je vse, da v ljubkem miru počiva.44
Pesnik se moti. Ni ljubega miru razen tistega, v katerega nas za

ziblje razum. Noč nam težave pripravlja, ne pa odvzema, in samo
spreminja naše skrbi. Kajti tudi sanje spečih so prav tako burne,
kakor so dnevi. Pravi mir je tisti mir, ki izvira iz čiste vesti. Le
poglej njega, ki išče spanec v tišini prostrane palače, čigar ušes se
ne sme dotakniti najmanjši zvok, čigar množica sužnjev ne sme
odpreti ust, ampak se mora prav tiho po prstih bližati njegovemu
ležišču. Tam se prevrača z ene strani na drugo ter lovi spanec sredi
svojih velikih skrbi. Tudi če česa ne sliši, se pritožuje, češ da je
slišal. V čem misliš, da hči vzrok? V njegovem duhu je hrup. Njega
je treba pomiriti. Ne smeš misliti, da je duh miren, če telo počiva.
Včasih je mir nemiren. Zato se moramo spodbujati k dejavnosti in
se resno ukvarjati z vedami, kadar se naveličamo neznosnega
brezdelja. Veliki vojskovodje krotijo svoje čete s kakšnim delom
ter jih z vojnimi pohodi držijo v redu, če jim niso kdove kako
pokorne. Kdor je zaposlen z delom, ne utegne misliti na prešer-
nost in objestnost; nič ni tako gotovo, kakor da delo prežene
grehote brezdelja. Pogosto se zdi, da smo se zatekli v samoto, ker
smo se naveličali državnih poslov in se kesamo, da imamo ne
ugoden in nehvaležen položaj; vendar pa se nam v tistem zakotju,
kamor sta nas pognali boječnost in utrujenost, večkrat zopet zbudi
44 Verz iz Apolonijeve Argonavtike, ki ga je v latinščino prevedel pesnik

Terencij Varon Atacin.
163
častilakomnost. Ta namreč ni odnehala, ker bi bila iztrebljena,

ampak ker se je utrudila ali razjezila, da se ni godilo vse tako,
kakor je hotela. Enako pravim o razkošnosti, ki se včasih zdi, da je
ni več, potem pa spet privablja tiste, ki so se zaobljubili, da bodo
zmerni, ter sredi varčnosti znova hrepeni po nasladah, ki jih ni
obsodila, marveč samo opustila; in tem bolj strastno hrepeni po
njih, če se to ne vidi. Kajti vse napake, ki se odkrito kažejo, niso
tako nevarne; tudi bolezni se nagibajo k zdravju, če se ne skrivajo
več in pokažejo svojo silo. In vedi, da so lakomnost, častihlepnost
in vse druge napake človeškega srca najbolj nevarne prav takrat,
kadar se skrivajo za hlinjenim zdravjem. Zdi se, da mimo živimo v
pokoju, pa ni res; kajti če bi bilo res, če bi že zatrobili na umik in se
odrekli vsemu zunanjemu blišču, nas ne bi, kot sem pravkar
povedal, nič na svetu zavajalo v zmoto, nobeno petje ljudi in ptic
nam ne bi prekinjalo naših dobrih in trdnih misli. Slaboten je duh
in se še ni potegnil sam vase, če ga glasovi in naključni dogoditi
vznemirjajo. V sebi nosi neko zaskrbljenost, neko bojazen, ki ga
dela zvedavega, kakor pravi naš Vergilij:
... in mene,
dasi že zdavnaj se nisem več menil za kopja leteča
niti za Grke, kateri so večkrat nas v trumah napadli,
vsak zdaj vetrič plaši; če le kje zasumi, se prestrašim,
kajti skrbi me spremljavec in tovor, katerega nosim.*5
Tisti prvi je modrijan, ki ga ne strašijo brneče puščice niti ščiti

strnjenih sovražnih čet, ki trkajo drug v drugega, niti grmenje
45 Eneida, II, 726-29.
164
S ES T A KNJ I GA
obleganih mest. Drugi pa je neizkušen ter se pri vsakem hrupu

ves trese in se boji za življenje in imetje; vsak glas ima za klic k
orožju in pri vsakem najmanjšem gibanju je ves iz sebe. Boji se
lastnega prateža. Kadar pogledaš koga izmed tistih srečnih, ki
toliko vlačijo s seboj in nosijo na ramah, boš zagledal človeka,
ki se boji za svoj tovor in svoje spremstvo. Vedi torej, da si
lahko popolnoma miren, če te nobeno vpitje ne prizadene, če te
noben glas ne zbega, pa naj se dobrika ali grozi. »Toda ali ni
bolje, če se vsakemu kriku izogibaš?« Prav imaš. Zato bom odšel
od tod. Tu sem se hotel preizkušati in uriti. Čemu bi se še naprej
mučil? Saj je Odisej iznašel tako lahko sredstvo za svoje tovariše
celo zoper Sirene.46
LVII.
Pi s mo
Ko bi bil moral potovati iz Baj nazaj v Neapelj, sem rad
verjel, da je vreme viharno, samo da se mi ne bi bilo treba še
drugič vkrcati na ladjo. In na vsej poti je bilo toliko blata, da se
je zdelo, da plovem po morju. Tistega dne sem moral izkusiti
vso usodo rokoborcev, od voščenega mazila do peska v neapelj
ski jami. Nič manj brezkončnega ni od tiste ječe, nič mračnejšega
od tistih bakel, ki nam ne svetijo zato, da bi videli v temi, ampak
da bi videli nje same. Sicer pa, četudi bi ta kraj imel luč, bi jo
zatemnil prah, ki je še na prostem nadležen; tu se vrtinči v zraku,
46 Glej op. 25.
165
zaprt brez vsakega prepiha, in pada nazaj na tiste, ki so ga vzdig

nili. Tako smo hkrati pretrpeli dve nadlogi, ki sta si druga drugi
nasprotni: na isti poti in istega dne smo prenašali blato in prah.
Vendar pa mi je tisti mračni prostor le dal nekaj v premislek.
Čutil sem neko tesnobo v srcu, ne da bi se ravno bal, neko spre
membo, ki sta jo povzročili novost in grozljivost okolice, ki je
nisem bil vajen. Ne govorim zdaj s teboj o sebi, ki še daleč nisem
potrpežljiv, kaj šele popoln človek, temveč o tistem, nad katerim
je usoda zgubila vso svojo oblast. Tudi ta bi se zgrozil in bi spre
minjal barve, če bi potoval tod. Nečemu, moj Lucilij, se ne more
izogniti nobena hrabrost; narava jo spominja na svojo umrljivost.
Tudi tak mož bo žalostno skremžil obraz, se zgrozil, če ga bo kaj
nenadoma prestrašilo, in se mu bo zvrtelo v glavi, če bo stal na
robu brezna in se zagledal v njegovo globočino. To ni strah, ampak
naravni napad, ki ga razum ne more odbiti. Tako so recimo juna
ški možje vedno pripravljeni prelivati lastno kri, ne morejo pa
gledati tuje. Nekateri ljudje omedlijo, če vidijo svežo rano in se je
dotaknejo, nekateri pa celo, če vidijo že staro in gnojno. Nekateri
bi laže sprejeli udarec meča kakor gledali meč. Kakor sem rekel,
jaz nisem občutil kakega močnega duševnega pretresa, vendar
pa seje nekaj v mojem srcu spremenilo. Brž ko sem zopet zagledal
dnevno luč, pa sem se razvedril, ne da bi mislil na to. Potem sem
začel govoriti sam s seboj, kako nespametno se nečesa bolj ali manj
bojimo, ko je vendar konec vsega isti. Kakšna razlika je v tem, če
se na koga zruši čuvajnica ali gora? Vseeno je. In vendar bodo
zmerom ljudje, ki se bodo bolj bali tega drugega, čeprav jim oboje
enako prinese smrt; tako se strah usmeri v tisto, kar povzroča
nezgodo, ne pa v nezgodo samo.
166
S E STA KNJ I GA
Zdaj morda misliš, da govorim o stoikih, ki si predstavljajo,

da duša človeka, ki ga je zmečkala velika teža, ne more več
obstajati, ampak se takoj razkroji, ker nima prostega izhoda? Ne,
ne govorim o njih; mislim, da se motijo, če to trdijo. Kakor plamena
ni mogoče udušiti (ubeži namreč mimo stvari, ki pritiska nanj),
kakor zraka ne ranijo bičanje in udarci ter ga niti ne razcepijo,
ampak se zlije okrog tistega, čemur se je umaknil, tako se tudi
duh, ki sestoji iz najnežnejše snovi, ne da ujeti in stisniti v telo,
ampak se zaradi svoje lahnosti prerine skozi to, kar ga tlači. Ka
kor se strela, tudi če je daleč naokoli vse stresla in razsvetlila,
vrača skozi majhno odprtino, tako zbeži tudi duša, ki je še finejša
od ognja, skozi vsako telo. Torej gre samo za vprašanje, ali more
biti nesmrtna. Toliko naj ti bo gotovo: če preživi telo, ne more
umreti iz istega vzroka, iz katerega ne pogine, kajti nesmrtnost
ne pozna izjeme in temu, kar je večno, ne more nič škodovati.
LVIII.
Pismo
Kako reven, da, ubog je naš besedni zaklad, se nisem še ni
koli zavedel močneje kakor danes. Ko smo govorili o Platonu, smo
naleteli na tisoče pojmov, ki bi potrebovali imena, pa jih nimajo,
če pa so jih že imeli, so jih izgubili, ker smo jih z odporom zavrnili.
Toda kaj bi v pomanjkanju z odporom? Žuželko, ki zasleduje ži
vino in jo preganja po gozdih in pašnikih, Grki imenujejo oistros,
naši pa so ji rekli asilus,47 To moramo verjeti Vergiliju:
47 Obad, brencelj.
167
... Po logih potoka Šilara,

v gozdih Albuma, kjer rastejo gradni zeleni, brenčijo
roji obadov; Rimljani reko jim »asili«, pri Grkih
»oistros« ime je tem brencljem. Napadajo konje, govedo,
zoprno njih je brenčanje, tako da splašijo se črede.48
Domnevam, da se je ta rimska beseda zgubila. Ne bom te dol

go mudil s tem, kakšne preproste besede so bile v rabi; tako so
na primer govorili: cernere ferro inter se.49 To ti bo spet dokazal
Vergilij:
... znenada moža, ki od raznih sta zemeljskih koncev,

zdaj sta spustila se v boj, ki bo zmago med njima odločil.50
Temu pravimo zdaj decernere; raba enostavnega glagola se je

zgubila. Stari so govorili si iusso namesto si iussero.51 Nočem, da
bi verjel meni, ampak verjemi spet istemu Vergiliju:
Kar bom ukazal, tako seje treba boriti.52
Vsega tega ti ne navajam zato, da bi ti pokazal, koliko časa

sem zgubil pri svojem jezikoslovcu, temveč da iz tega spoznaš,
48 Georgika, III, 146-50.

19 Odločiti z orožjem (železom) med seboj.
50 Eneida, XII, 708-9; 709: inter se coiisse viros et cernere ferro.
51 Iusso in iussero (futur II.) sta obliki glagola iubeo, 'ukazujem'.
52 Eneida, II, 467: cetera, cjua iusso ...
168
ŠESTA KNJ I GA
koliko besed se še skriva pri Eniju in Akciju, če jih je že pri Ver-

giliju, ki ga imamo vsak dan v rokah, precej takih, ki nam že manj
kajo. »Kaj hoče,« praviš, »tale tvoja priprava? Kam meri?« Ne bom
ti prikrival: želim, da bi tvoja ušesa, če je mogoče, prijazno poslušala
besedo essentia; če ne, bom to besedo rabil, tudi če jih bom razjezil.
Imam poroka za to besedo, in to, mislim, zanesljivega, namreč
Cicerona, če pa želiš kakega novejšega, je to Fabijan, elegantni
govornik, čigar izbrane besede ustrezajo tudi našemu priskutnemu
okusu. Kaj da hočem s to besedo, moj Lucilij? Kakšen izraz bomo
namreč dali besedi ousia, temu neogibno potrebnemu pojmu, ki
vsebuje naravo in osnovo vsega? Prosim te torej, da mi dovoliš to
besedo rabiti. Vendar pa si bom prizadeval, da bi se čim manj
skliceval na pravico, ki mi jo boš dal. Morda bom zadovoljen že s
tem, da se sploh smem sklicevati nanjo. Kaj bi mi koristila tvoja
ustrežljivost, če ne bi nikakor mogel izraziti po latinsko tega, zara
di česar se jezim na naš jezik? Še bolj strogo boš sodil o revščini
naše rimske besede, če ti povem, da obstaja en sam zlog, ki ga ne
znam prevesti. Vprašal me boš, kateri. To je on, oziroma to on.
Morda se ti zdi, da sem trde glave, saj se da to gladko prevesti
tako, da rečem: to on je to, »kar je«. Ampak v tem vidim veliko
razliko, ker moram za samostalnik rabiti glagol, torej reči »kar je«.
Toda tole »kar je« uporablja Platon, kakor je rekel danes naš
prijatelj, zelo učen mož, na šest različnih načinov. Vse ti bom
pojasnil, le da moram prej povedati, kaj pomenita rod in vrsta.53
Poglejmo, kaj je rod, iz katerega izvirajo vse vrste in ki obsega
vse. Našli ga bomo, če začnemo raziskovati posamezno od zadaj,
53 Genus in species.
169
tako bomo dospeli navzgor do najvišjega. Človek je, kakor pravi

Aristotel, vrsta. Konj je vrsta, pes je vrsta. Iskati je treba torej
nekaj skupnega, kar vse to povezuje, kar vse to obseže in združi
pod seboj. In kaj je to? Žival. Torej je rod vse to, kar sem navedel,
človek, konj, pes, žival. Je pa še marsikaj drugega, kar živi, pa
vendar to niso živali. Kajti domnevamo, da je tudi v rastlinah in
drevju življenje; zato pravimo, da živijo in umirajo. Nekaj višjega
so torej živa bitja, ki štejejo medse živali in rastline. Nekatere
stvari pa nimajo življenja, kakor na primer kamni. Zato mora biti
še nekaj višjega, namreč telo. Telesa delim tako, da pravim: telesa
so ali oživljena ali pa neoživljena. Tudi nad telesom je še nekaj,
kajti razločujemo telesne in netelesne stvari. Kaj je torej tisto, iz
česar izvajamo oba pojma? To je tisto, čemur smo pravkar dali ne
posebno primerno ime »kar je«, bodisi da je telesno ali pa neteles
no. Ta rod je prvo in najvišje, tako rekoč vrhovni rod, drugo pa
so samo rodovi ali vrste. Tako je človek rod, ki združuje v sebi
razne vrste narodov, Grke, Rimljane, Parte, ljudi raznih barv, bele,
črne, rumene, pa tudi posameznike, kakor so Katon, Cicero,
Lukrecij. Samo vrhovni rod, »kar je«, nima ničesar nad seboj: je
začetek vsega, vse je pod njim, je princip vsega. Stoiki hočejo
imeti še nekaj višjega, o čemer bom takoj govoril: prej pa želim
pokazati, da je ta rod, o katerem govorim, po pravici najvišji, ker
obsega v sebi prav vse. To »kar je« delim v dve zvrsti, to je, v
telesno in netelesno. Tretjega ni. Kar je telesno, se deli spet v
oživljeno in v neoživljeno. Kar je oživljeno, delim tako, da pravim:
kar je oživljeno, ima ali dušo ali pa življenje, ali tako, da rečem, da
se nekaj prosto giblje od kraja do kraja ali pa je privezano na tla in
nabira hrano iz korenin ter raste. Bitja pa delim zopet v vrsti, v
170
Š E S T A K N ) I G A
umrljiva in neumrljiva. Nekaterim stoikom se zdi, da je najvišji

princip »kaj«; zakaj, ti bom takoj povedal. Pravijo: »V naravi je
nekaj, kar je, nekaj pa ni, in to, česar ni, se v naravi vendar pojavlja,
na primer kentavri, giganti in druge ničeve prikazni domišljije,
čeprav v resnici nimajo podstati.«
Zdaj se vračam k temu, kar sem ti obljubil, namreč, kako
deli Platon vse, kar je, v šest vrst. Prvo je tisto »kar je«, ki ga ni
mogoče zaznati ne z vidom ne s tipom ne s kakim drugim čutom,
ampak si ga lahko samo predstavljamo. Splošni pojem, na primer
človek vobče, ne stopa pred oči, pač pa posebni kakor Cicero,
Katon. Živali ne vidimo, ampak si jo le predstavljamo. Vidimo
pa njeno vrsto: konja, psa. Kot drugo od tega, »kar je«, postavlja
Platon to, kar vse drugo prekaša in presega; o tem pravi, da je
bit. S skupnim imenom »pesnik« označujemo sicer vsakogar, ki
piše verze, toda že pri Grkih pomeni ta beseda le enega: če se
govori o pesniku, se razume Homer. Kaj je torej to? To bitje je
bog, ki je večji in mogočnejši kot vse. Tretja vrsta so stvari, ki
obstajajo same zase; nešteto jih je, ampak ležijo zunaj našega ob
zorja. In katere so to, me vprašuješ. To so stvari, s katerimi se
Platon največ ukvarja. Imenuje jih ideje; v njih ima vse, kar vi
dimo, svoj izvor, po njih se vse tvori in oblikuje. Ideje so ne
smrtne, nespremenljive, nedotakljive. Poslušaj, kaj je ideja, se
pravi, kaj je po Platonovem mnenju: »Ideje so večni praliki vseh
stvari in vsega, kar se dogaja v naravi.« Tej definiciji bom dodal
še razlago, da ti bo bolj jasna. Recimo, da želim napraviti tvojo
sliko. Ti si mi vzorec za to sliko. Po njem si moj duh ustvari neko
podobo, ki jo vtisne na svoje delo. Tako je tvoj obraz, ki mi kaže,
kaj naj posnemam, ideja. Takih pralikov, vzorcev ima narava
171
neskončno veliko, ljudi, rib, dreves, in vse stvari, ki jih ustvarja,

so njihovi odtisi. Na četrtem mestu je Platonu eidos. Kaj je ta eidos,
moraš pozorno razmišljati, da boš razumel, ter pripisovati težav
nost Platonu, ne meni; sicer pa nobena natančna razpoznava ni
brez težavnosti. Pravkar sem uporabil primerjavo s slikarjem.
Ko je slikar hotel prikazati z barvami Vergilija, je moral gledati
njega samega. Ideja je bil Vergilijev obraz, pralik nastajajočega
dela. To, kar je umetnik iz tega pralika posnel, ter prenesel na
svoje delo, je eidos. Vprašal me boš, kakšna razlika je med eidosom
in idejo. Eno je pralik, drugo pa forma, posneta po praliku in
prenesena na umetnino. Eno umetnik posnema, drugo pa sam
naredi. Kip ima neki poseben izraz v obličju: to je eidos. Ta po
sebni izraz pa ima pralik sam, ki ga je imel umetnik pred očmi,
ko je kip oblikoval, in to je ideja. Če hočeš še kako drugo razliko,
vedi, da je eidos šele v delu samem, ideja pa je zunaj dela in ne le
zunaj dela, ampak celo že pred njim. Na petem mestu je vse tisto,
kar je splošno; to nas najbolj zanima: ljudje, živali, stvari. Na
šestem to, kar je le na videz: praznina, čas.
Karkoli vidimo ali česar se dotikamo, tega Platon ne šteje
med tiste stvari, ki jim pripisuje lastno bivanje. Kajti to teče, se
stalno manjša in raste. Nihče izmed nas ni v starosti tak, kakršen
je bil kot mladenič, nihče ni zjutraj isti, kakor je bil prejšnji dan.
Naše telo je, kakor da ga voda odnaša. Karkoli vidiš, beži kot
čas; od tega, kar vidimo, nič ne ostane; jaz sam sem se spremenil,
medtem ko govorim, da se vse spreminja. To je, kar je rekel
Heraklit: »Ne stopimo dvakrat v isto reko.« Ime reke ostane
namreč isto, njena voda pa je že mimo. Pri reki je to bolj očitno
kakor pri človeku. Ampak tudi nas odnaša prav tako nagel tok.
172
Š E S T A K N J I G A
In zato se čudim naši zaslepljenosti, ko tako zelo ljubimo najbolj

begljivo posest, svoje telo, in se bojimo, da bomo nekoč umrli,
kakor da ni smrt vsak hip le sprememba prejšnjega stanja. Ne
boj se, da bi se zgodilo enkrat, kar se dogaja vsak dan! Govoril
sem le o človeku, o tej tekoči, razpadljivi in vsem vplivom pod
vrženi materiji, toda tudi svet, ta večna in nerazdružljiva celota,
se spreminja in ne ostaja isti. Čeprav še ima v sebi vse, kar je
imel, ima to vendar drugače, kakor je imel prej; red spreminja.
Ali boš rekel: »Kaj mi bo koristila tale nadrobna razlaga?« če
me vprašaš: nič. Toda kakor bakrorezec zdaj pa zdaj od svojega
dela s kovinami odmakne oči, ki so dolgo napeto gledale in so že
utrujene, da se odpočijejo, in jih, kakor navadno pravimo, pase
na kakem drugem predmetu, tako moramo mi včasih svojega
duha izpreči ter ga poživiti s kakšno prijetno zabavo. Ampak tudi
ta zabava naj bo kakšna dejavnost. In celo v taki zabavi boš našel
marsikaj, kar ti utegne koristiti, če boš pozorno ravnal. Tako
delam ponavadi jaz, Lucilij: iz vsakega razvedrila, tudi če je še
tako oddaljeno od filozofije, skušam pridobiti kaj koristnega zase.
Ali hočeš vedeti, kako me lahko naredijo platonske ideje boljšega?
Kaj naj povzamem iz njih, da bo udušilo moje sle? Že to, da Platon
vsem stvarem, ki so podvržene našim čutom, ki nas razvnemajo
in dražijo, ne pripisuje resničnega obstoja. Te stvari so torej le
namišljene in imajo samo začasno neko obliko, ni pa na njih nič
stalnega in bistvenega. In vendar si jih želimo, kot da bodo
zmerom, kot da jih bomo vedno imeli. Smo slabotna in minljiva
bitja, ki živijo le nekaj časa. Zato usmerjajmo svojega duha na
tisto, kar je večno. Občudujmo pravzore vseh stvari, ki plavajo
visoko nad nami, in božanstvo, ki vlada med njimi in skrbi, kako
173
bi to, česar ni moglo narediti nesmrtno, ker ga je ovirala materija,

vendarle branilo pred smrtjo in z razumom premagalo telesne
hibe. Kajti vse traja ne zato, ker je večno, ampak ker ga skrb
vladarja vesoljstva brani pred poginom. Kar je nesmrtno, ne
potrebuje zaščitnika. Vse ohranja stvaritelj, ki s svojo vsemo
gočnostjo premaguje razpadljivost materije. Prezirajmo vse, kar
je tako brez vrednosti, da dvomimo, ali sploh obstoji. Hkrati
pomislimo: če božanska previdnost varuje pred nevarnostmi
vesoljni svet, ki ni nič manj umrljiv, kakor smo mi, lahko tudi
naša previdnost za nekaj časa podaljša temu telescu njegovo
trajanje, če uravnavamo in omejujemo tiste naslade, ki ugonabljajo
večino ljudi. Platon sam je zaradi svoje previdnosti in skrbnosti
dosegel visoko starost. Sicer mu je dala narava zdravo in krepko
telo ter je dobil ime Platon zaradi širokih prsi, vendar so mu
potovanja po morju in razne nevarnosti vzeli veliko moči, toda
skromnost in zmernost v vsem, kar zbuja poželenje, ter skrbna
pozornost do samega sebe so mu pripomogle do visoke starosti,
čeprav jo je oviralo mnogo vzrokov. Kajti menda veš, da je Platon
prav zaradi svoje skromnosti in skrbnosti umrl na svoj rojstni
dan, ko je dopolnil enainosemdeseto leto in nič manj. Zato so
magi, ki so bili po naključju v Atenah, žrtvovali umrlemu, ker so
mislili, da je nekaj višjega kakor navadni smrtniki, saj je dosegel
najpopolnejše število let, ki ga dobimo, če pomnožimo devet krat
devet. Ne dvomim, da bi se bil pripravljen odpovedati nekoliko
dnem in žrtvovanju. Zmernost in urejeno življenje lahko po
daljšata starost. Ne mislim sicer, da si moramo visoko starost
želeti, vendar pa je ne smemo zavračati. Prijetno je biti kar najdalje
sam s seboj, če smo se izkazali vredne, da to uživamo.
174
SESTA KNJ I GA
Zato se bomo vprašali, ali naj si želimo, da bi dosegli skrajno

mejo starosti, ali pa si z lastno roko končamo življenje. Prav blizu
temu je tisti, ki se boji in brez volje čaka na usojeno smrt, kakor
tak, ki je čezmerno vdan vinu, ki izprazni vrč do dna in izčrpa še
zadnjo goščo. Vendar pa je vprašanje, ali je tisti ostanek življenja
res gošča ali pa je še bolj bister in čist kakor vse prejšnje življenje,
zlasti če je duh brez krivde, če še nepokvarjeni čuti podpirajo
duha in če telo še ni onemoglo in prezgodaj umrlo. Kajti velika
razlika je v tem, ali kdo podaljša življenje ali pa umiranje. Če je
telo nerabno za svojo službo, zakaj ne bi smeli pustiti duha, ki
deluje, v svobodo? In morda bi morali storiti to še malo prej,
preden postanemo nezmožni to storiti. In ker je nevarnost, da bi
bedno živeli, večja, kakor da bi naglo umrli, je bedak vsak, kdor
se ne mara za ceno trenutka odkupiti iz velike nevarnosti. Le
malokoga privede visoka starost brez škode do smrti, mnogim
je življenje kakor opuščeno polje. Kako moreš potemtakem misliti,
da je tako strašno izgubiti nekaj od življenja, ki se mora vendar
prej ali slej končati? Nikar me nejevoljno ne poslušaj, kakor da se
tele moje misli tičejo že tebe, temveč presodi, kaj ti pravim; ne
bom se ločil od starosti, če me bo celega ohranila zame, toda
celega v tistem boljšem smislu. Če pa bo začela napadati mojega
duha, slabiti njegove zmožnosti, če mi ne bo pustila življenja,
ampak samo živalski obstanek, bom skočil iz trhlega in podira
jočega se poslopja. Bolezni se ne bom skušal znebiti s smrtjo, če je
ozdravljiva in ne škoduje mojemu duhu. Zaradi bolečine ne bom
umoril sam sebe; tako umreti se pravi biti premagan. Če pa bom
vedel, da jo bom moral nenehno trpeti, bom odšel s sveta, toda
ne zaradi bolečine same, ampak zato, ker bi mi bila v oviro pri
175
vsem, zavoljo česar živim. Slabič je in bojazljivec, kdor umre zaradi

bolečine, bedak pa, kdor bolečini na ljubo živi.
Toda predaleč se spuščam; snov je tako obsežna, da bi lahko
porabil zanjo ves dan. Kako pa si bo mogel končati življenje,
kdor še pisma ne more? Torej ostani zdrav! To boš rajši bral
kakor sama razmišljanja o smrti.
LIX.
Pi s m o
Tvoje pismo sem bral z velikim užitkom. Oprosti mi namreč,
da rabim navadne izraze in da tudi te besede ne rabim v stoič
nem pomenu. Mi imamo naslado za nekaj grešnega in slabega.
Pa naj bo! Vendar pa navadno rabimo to besedo, da bi z njo
označili veselo duševno razpoloženje. Vem, da je naslada, če
beremo naš stoični abecednik, nekaj grdega, radosti pa je deležen
edinole modrijan, kajti radost je najvišji občutek duše, ki se za
naša na svoje vrline in moči. Vendar pa pravimo v navadnem
govoru, da nam je imenovanje nekoga za konzula ali njegova
poroka ali srečni porod njegove žene napravil veliko veselje in
radost, čeprav vse to večkrat ni razveseljivo, ampak začetek
bodoče žalosti. Radost je samo v tem, če vemo, da veselje ne bo
nikoli prenehalo in se sprevrglo v svoje nasprotje. Ko torej naš
Vergilij pravi: ... mučne radosti srca,54 govori sicer lepo, a vendar
ne v pravem pomenu, kajti kar je zlo in mučno, ni radostno. To
54 Eneida, VI, 278-79.
176
ime je dal nasladam in izrazil, kar je hotel reči: označil je ljudi,

ki so veseli svojih muk. Vendar sem z vso pravico rekel, da sem
bral tvoje pismo z veliko naslado. Čeprav se namreč neizkušen
človek veseli še tako hvalevrednega razloga, vendar imenujem
njegovo strastno razpoloženje, ki brž spet preide v svoje na
sprotje, nebrzdano in razuzdano naslado.
Ampak da se vrnem k temu, kar sem hotel reči, poslušaj, kaj
me je v tvojem pismu razveselilo. Besede imaš v oblasti, govor te
ne zapelje dlje, kot si se namenil. Mnogi se dajo zato, ker jim kaka
lepa beseda ugaja, zapeljati, da pišejo, česar sploh niso hoteli
pisati. Tega pri tebi ni; vse, kar pišeš, je zgoščeno in stvarno.
Poveš, kolikor hočeš povedati, in še več namigneš, kakor poveš.
To dokazuje še nekaj višjega: vidi se, da tudi v tvojem duhu ni nič
odvečnega, nič nadutega. Vendar pa najdem pri tebi tudi kakšne
primere, ki pa niso nepremišljene, temveč le nekoliko drzne.
Najdem tu pa tam prispodobe; kdor nam jih prepoveduje rabiti,
češ da so dovoljene samo pesnikom, se zdi, da ni bral nobenega
izmed starih, ki se v svojih govorih še niso gnali za navdušenim
pritrjevanjem in ploskanjem. Ti so govorili preprosto in skušali
svoj predmet samo jasno in nazorno pokazati ter so polni pri
spodob, ki so po mojem mnenju potrebne, a ne iz istega razloga
kakor pri pesnikih, ampak zato, da bi bile našemu pomanjklji
vemu jeziku v pomoč, da bi tistemu, ki govori, in tistemu, ki
posluša, jasneje prikazale stvar, o kateri se razpravlja.
Glej, pravkar berem Sekstija, bistrega moža, ki filozofira v
grškem jeziku, a v rimskem duhu. Vsega me je prevzela njegova
prispodoba: kadar sluti, da jo od vseh strani ogroža sovražnik,
vojska koraka razvrščena v četverokotnik, pripravljena za boj.
177
»Enako,« pravi, »mora storiti modrijan, vse svoje vrline mora

razviti vsepovsod, da bo pripravljena obramba, kjerkoli bi se
pojavil sovražnik, in se bo brez hrupa in na mig pokorila vodite
lju. To, kar se godi v vojskah, ki jim poveljujejo veliki vojskovodje
- da namreč vse čete slišijo povelje vojskovodje hkrati, ker so
razvrščene tako, da leti znamenje, ki ga da eden, skozi vse vrste
pehote in konjenice - , je še daleč bolj potrebno nam.« Tako pravi
Sekstij. Vojske se pogosto brez vzroka bojijo sovražnika in pohod,
ki se jim je zdel strašno sumljiv, se izkaže prav varen, neumnost
pa ne najde nikjer miru. Strah je nad neumnežem in pod njim, boji
se in vidi sovražnike celo v prijateljih. Nevarnosti gredo za njim
in pred njim. Vsega se boji in je zmerom nepripravljen. Modrijan
pa je zavarovan zoper vse in pripravljen na vsak napad - naj mu
pretijo uboštvo, žalost, sramota ali bolečina, se ne umakne, ampak
gre vsemu temu neustrašno naproti. Marsikaj nas vklepa, mar
sikaj slabi, ker smo predolgo ležali v svojih grehotah. Težko se
nam je umiti, kajti nismo samo umazani, ampak okuženi.
Da ne bom prehajal iz podobe v podobo, si bom zastavil
vprašanje, o katerem pogosto premišljujem: zakaj nas neumnost
tako trdovratno drži v pesteh? Prvič, ker je pogumno ne zavra
čamo in se je ne skušamo z vsemi močmi otresti; drugič, ker ne
zaupamo dovolj temu, kar iznajdejo modri možje, in temu ne
odpiramo src, ampak gremo lahkomiselno mimo tako pomem
bne zadeve. Kako pa bi se mogel kdo naučiti, da se bo zadostno
upiral grehotam, če se uči samo toliko časa, kolikor mu ga do
pušča njegova izprijenost? Nihče izmed nas ne gre v globino,
vsi se držimo le površine ter se pri svojih drugih obilnih poslih
zadovoljujemo s tem, da vsaj malce časa posvečamo filozofiji.
178
Š E S T A K N | I G A
Pri tem nas ovira zlasti to, da smo prehitro zadovoljni sami s
seboj. Če najdemo koga, ki pravi, da smo dobri in pametni,
nesebični možje, mu to takoj priznamo. Kmalu pa nismo več
zadovoljni z zmerno hvalo. Kakorkoli nas prilizovalec brez sra
mu hvali in poveličuje, sprejemamo to hvalo kakor davek, ki
nam ga dolguje. S tistimi, ki zatrjujejo, da smo najboljši in najmo-
drejši, brž soglašamo, četudi vemo, da pogosto grdo lažejo. Da,
tako daleč gre naša samovšečnost, da želimo biti hvaljeni, če
prav delamo povsem nasprotno od tega, za kar nas ljudje hva
lijo. Kdor je pravkar koga obsodil na smrt, se da rad imenovati
dobrosrčnega, ropar bi rad bil nesebičen, pijanec in pohotnež
pa najbolj zmeren. Iz tega izhaja, da se nočemo spremeniti zato,
ker mislimo, da smo najboljši. Ko je Aleksander že križaril po
Indiji ter z vojno zatiral plemena, ki niti sosedom niso bila do
volj znana, ga je pri obleganju nekega mesta, medtem ko je ja
hal okoli obzidja in iskal, kje je najmanj utrjeno, zadela puščica,
vendar pa je še dolgo sedel na konju ter vztrajal pri obleganju.
Ko pa se mu je kri ustavila in ga je suha rana čedalje bolj bolela
ter je noga, ki je visela prek konja, polagoma otrpnila, je bil
prisiljen razjahati. Rekel je: »Vsi prisegajo, da sem Jupitrov sin,55
toda tale rana vpije, da sem človek.« Enako delajmo tudi mi.
Kadar nas dobrikanje, vsakega, kakor more, omamlja in slepi,
recimo: »Pravite sicer, da sem pameten in moder, jaz pa vidim,
koliko nekoristnega in škodljivega si želim. Niti tega ne spozna
vam, kar kaže živalim, kdaj so site in kako naj bodo zmerne v
jedi in pijači. Niti tega še ne vem, koliko lahko prenesem.«
55 Makedonska legenda pravi, da je Aleksandra z Olimpiado spočel Zevs

(Jupiter).
179
Zdaj te bom poučil, kako boš sprevidel, da še nisi moder.

Modrijan je dobre volje, vesel, miren, neomajen in živi kakor
bogovi. Vprašaj samega sebe! Če nisi nikoli žalosten, če ti nobe
no upanje ne vznemirja duha, ko čakaš, kako bo v bodočnosti,
če si podnevi in ponoči zadovoljen sam s seboj, si dosegel vrhu
nec človeške sreče. Če pa hrepeniš po nasladah, po vseh in po
vsod, vedi, da ti manjka do modrosti prav toliko kakor do pra
vega veselja. To želiš doseči, ampak motiš se, če upaš, da te bo
tja pripeljalo bogastvo. Mar misliš, da boš to dosegel s častnimi
službami, v večnih skrbeh in nemirih? To, o čemer meniš, da ti
bo prineslo veselje in naslado, je vir bolečin. Ves svet, pravim,
se poganja za radostjo, ne ve pa, od kod mu bo ta stalna in
velika radost prišla. Eden meni, da mu jo bosta prinesla obilna
gostija in razkošje, drugi si jo obeta od častilakomnega stremušt-
va in od množice klientov, tretji računa z ljubezenskimi spletka
mi; četrti jo pričakuje od študija lepih umetnosti, s katerimi se
ukvarja samo iz bahavosti in ki mu nič ne koristijo. Vse te lažne
in kratkotrajne zabave varajo kakor pijanost, ki veselo norost
ene ure poplača z dolgotrajno slabostjo, kakor ploskanje in pri
trjevanje ljudstva, ki ju pridobiš, pa tudi izplačaš za ceno velike
zaskrbljenosti. Pomisli tedaj, da je plod modrosti radost, ki os
tane vedno enaka. Modrijanov duh je kakor svet nad luno: tam
je nenehoma vedro in jasno. Imaš torej dovolj razlogov, da hočeš
biti moder, ko veš, da modrijan ni nikoli brez veselja. To veselje
rodi samo zavest o lastnih vrlinah; veseliti se more le tisti, ki je
pogumen, pravičen in zmeren. »Kaj?« boš vprašal. »Neumni in
izprijeni se nikoli ne veselijo?« Ne drugače kakor levi, kadar
najdejo plen. Kadar so že siti vina in naslad, kadar jim noč mine
180
ŠESTA KNJ I GA
med pitjem in pohoto, kadar je moralo telo užiti več, kakor

zmore, tako da se začno jedi in pijače v njem tako rekoč razkra
jati, takrat vzklikajo ti reveži tisti Vergilijev verz:
Kajti kako preživeli smo noč med lažnivo naslado,

dobro pač veš.56
Vsako noč preživijo razkošneži med lažnivimi nasladami, in si

cer tako, kakor da je to zadnja noč. Tista radost pa, ki spremlja
bogove in posnemovalce bogov, se ne prekine, nikoli ne preneha.
Prenehala bi, ko bi bila prišla od zunaj. Ker ni tuje darilo, tudi
ni odvisna od tuje samovolje. Česar usoda ni dala, tega tudi ne
jemlje.
LX.
Pi s mo
Pritožujem se, prepiram se s teboj, jezim se nate. Ali še
zmerom želiš, kar so ti želeli tvoja dojilja, tvoja mati ali vzgojitelj?
Še ne uvidiš, koliko slabega so ti želeli? O, kako sovražne so
nam želje svojcev! In sicer tem bolj, ker so se izpolnile. Ne čudim
se več, če nas vse to zasleduje že od ranega otroštva. Rasli smo
med kletvicami naših staršev. Bogovi naj uslišijo tudi naše nese
bične molitve. Doklej bomo še kaj zahtevali od bogov, kakor da
se ne moremo že sami preživljati? Kako dolgo bomo še obsejali
polja velikih mest? Kako dolgo bodo še celi narodi želi za nas?
56 Eneida, VI, 513-14.
181
Kako dolgo še in čez koliko morij bo množica ladij vozila to,

kar naj obloži mizo enega samega? Vola napase pašnik, ki obsega
le nekaj oralov, en sam gozd zadostuje čredi slonov, človek pa
se pase po zemlji in po morju. Ali nam je morda narava, ki nam
je ustvarila drobno telo, dala tako nenasiten trebuh, da bi s
požrešnostjo prekašali največje in najbolj požrešne živali? Go
tovo ne, kajti kako malo zahteva narava od nas! Z malim je
zadovoljna. Drago ne plačujemo lakote svojega trebuha, ampak
svojo nečimrnost. Torej ljudi, ki so »sužnji svojega trebuha«,
kakor pravi Salustij,57 ne štejmo med ljudi, ampak med živali,
nekaterih pa niti mednje ne, marveč med mrtvece. Živi le tisti,
ki je mnogim v korist, ki uporablja svoje moči. Kdor pa se skriva
in hira v lenobi, je v svoji hiši kakor v grobnici. Temu zapiši na
marmorno desko nad njegovim pragom: prehitel je svojo smrt.
LXI.
Pismo
Prenehajmo hoteti, kar smo hoteli! Jaz vsaj si prizadevam,
da bi kot starec prenehal hoteti, kar sem hotel kot deček. Edino
v to so usmerjeni moji dnevi, v to so usmerjene moje noči; samo
za to delam, samo na to mislim, kako bi napravil starim napakam
konec. Prizadevam si, da bi mi bil en dan kakor vse življenje.
Vendar ga ne lovim, kakor da je moj zadnji, marveč gledam
nanj tako, kakor da utegne postati celo moj zadnji. To pismo ti
57 Katilinova zarota, 1, 1 .
182
pišem v takem razpoloženju, kot da me bo med pisanjem odpo

klicala smrt. Pripravljen sem oditi s tega sveta in zato uživam
življenje, ker mi ni preveč pomembno, kako dolgo bo še trajalo.
Preden sem se postaral, sem skrbel, da bi lepo živel, zdaj, ko
sem star, pa skrbim, da bi lepo umrl: lepo pa umreš, če rad
umreš. Prizadevaj si, da ne boš nikoli delal ničesar proti svoji
volji; kar se mora zgoditi, je tistemu, ki se upira, nekaj nasilnega,
tistemu, ki to sam hoče, pa ne. Tole ti rečem: kdor se rad pokori
povelju, se izogne najbolj bridki sužnosti, ko bi moral delati,
česar noče. Ni nesrečen, kdor dela kaj na povelje, ampak kdor
dela proti svoji volji. Zato naj bo naš duh tako ubran, da bomo
tudi sami hoteli to, kar hočejo okoliščine, zlasti pa, da bomo
brez žalosti mislili na svoj konec. Pripraviti se moramo prej na
smrt kakor na življenje. Za življenje nam nič ne manjka, a mi
smo nenasitni, kar se tiče življenjskih potreb. Zdi se nam, da
nam nekaj manjka, in tako se nam bo vedno zdelo. Ne leta ne
dnevi nam ne bodo povedali, da smo dovolj živeli, ampak le
naše srce. Jaz, dragi Lucilij, sem živel dovolj. Življenja sit čakam
na smrt.
LXII.
Pismo
Lažejo tisti, ki hočejo, da bi se zdelo, kot da jih obilni posli
ovirajo pri plemenitem študiju. Delajo se, kakor da so zelo za
posleni; še pretiravajo s tem in sami sebi kradejo čas. Jaz, Lucilij,
sem prost, nisem zaposlen, in kjerkoli sem, imam opravka le
183
sam s seboj. Kajti poslom se ne predajam, ampak se jim samo

posojam, in ne iščem razlogov, zakaj bi ubijal čas. Kjerkoli sem,
se ukvarjam s svojimi mislimi ter premišljujem o čem koristnem.
Tudi kadar se snidem s prijatelji, se ne odtegnem sebi, in kadar
me okoliščine ali državljanska dolžnost privedejo v družbo
drugih, ne ostanem tam dolgo. Samo z dobrimi sem zmerom
rad; k njim hodim v duhu, pa naj so na kateremkoli kraju ali v
kateremkoli stoletju. Demetrija, vrlega moža, imam povsod s
seboj; pustim tiste, ki so oblečeni v škrlat, in govorim z njim, ki
je napol nag in ga občudujem. Kako ga ne bi? Videl sem, da mu
nič ne manjka. Človek lahko vse prezira, vsega imeti pa ne more
nihče. Najkrajša pot k bogastvu je zaničevanje bogastva. Naš
Demetrij pa ne živi tako, kot da vse prezira, ampak kot da
prepušča drugim, naj to imajo.
184
S E DMA KNJ I GA
LXIII.
Pi s mo
Hudo mi je, da je umrl tvoj prijatelj Flak, vendar pa nočem, da
bi enako bolelo tudi tebe. Skoraj si te ne upam siliti, da ne žaluj
preveč, čeprav vem, da bi bilo bolje tako. Toda kdo je duševno
tako močan razen tistega, ki se je že visoko dvignil nad usodo?
Tudi tega bo ta dogodek ganil, a samo ganil. Nam pa je mogoče
odpustiti, če zajokamo, če le niso naše solze preobilne in jih po
skušamo sami zadržati. Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi
prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne
pa zraven tuliti. Morda se ti zdi, da zahtevam od tebe nekaj pre
več trdega, toda največji grški pesnik je vendar omejil pravico
jokanja na en sam dan, ko je rekel, da je celo Nioba v svoji žalosti
mislila na jed.58Ali me vprašuješ, od kod tarnanje, od kod nezmerno
jokanje? S solzami izražamo svoje hrepenenje po pokojnem in se
ne predajamo bolesti, ampak jo le kažemo. Nihče ni žalosten zavo
ljo sebe; o, nesrečna norost! Tudi v žalosti je neka nečimrnost. »Kaj
58 Homer, Iliada, XIX, 24 in XXIV, 602.
185
torej misliš?« praviš. »Ali naj prijatelja pozabim?« Kratek spomin

mu obljubljaš, če naj ne traja dlje kakor tvoja bolečina. Še prehitro
bo kako naključje veselo razvedrilo tvoje čelo. Ni treba, da bi te
opozarjal na dolgost časa, ki ublaži vsako hrepenenje in celo naj-
bridkejšo žalost. Brž ko boš nehal opazovati samega sebe, se bodo
razgubile tudi tiste žalostne poteze na tvojem obrazu. Zdaj stražiš
svojo bolečino, pa se ti bo kljub tvoji pozornosti izmuznila in tem
hitreje prenehala, čim bridkejša je bila. Glejmo, da nam bo spomin
na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k
tistemu, o čemer ne bo mislil brez mučnega občutja. Če pa je ne
izogibno, da nas misel na umrle, ki smo jih ljubili, žalosti, je tudi v
tej otožnosti nekaj sladkega. Naš Atal je imel navado reči: »Spo
min na umrle prijatelje je tako prijeten, kakor je nekatero sadje
sicer trpko, pa vendar prijetno, in kakor nam je pri preveč starem
vinu všeč ravno njegov grenkobni okus; tako se po daljšem času
zgubi vse, kar nam je bilo zoprno, in nam ostane le prava radost.«
če verjamemo temu Atalu, je »misliti na živeče prijatelje« kakor
uživati med in kolače. Misel na one, ki so bili in jih ni več, pa nam
budi grenkosladko občutje. Ampak kdo bi zanikal, da ostre in
trpke snovi dražijo želodec? Jaz nisem istega mnenja kakor on,
meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna. Kajti imel sem
jih, kakor da jih bom izgubil, izgubil pa sem jih, kakor da jih še
zmerom imam.
Zato, moj Lucilij, delaj tako, kakor misliš, da je prav. Nikar
si dobrote usode ne razlagaj kot nekaj slabega. Vzela ti je, ampak
tudi dala. Zato uživajmo v svojih prijateljih, dokler moremo, ker
ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih
nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo,
186
S E D M A K N J I G A
da smo zgubili več časa, ko so bili še živi. Neznosno pa je, če

ljudje objokujejo prijatelje, do katerih so bili brezbrižni, in ne
ljubijo nikogar razen tistega, ki so ga izgubili. In zdaj žalujejo tem
bolj nezmerno, ker se bojijo, da bi vzbudili dvom, da so ga sploh
kdaj ljubili; prepozno skušajo dokazati svojo ljubezen. Če imamo
še druge prijatelje, ne damo dosti na tiste, ki nas ne morejo
potolažiti zaradi izgube enega samega, če pa jih nimamo, smo si
sami storili večjo krivico, kakor nam jo je storila usoda. Ta nam
je ugrabila le enega, mi pa bi si lahko pridobili marsikaterega, pa
tega nismo storili. In dalje - kdor ne more ljubiti več kot enega,
tudi tega edinega ni preveč ljubil. Mar se ti ne zdi strašno
neumen, kdor je bil oropan in je izgubil edino obleko, ki jo je imel
na sebi, pa rajši tarna, namesto da bi pogledal okrog sebe, kako
bi se zavaroval pred mrazom in našel kaj, s čimer si bo pokril
gola ramena? Tistega, ki si ga ljubil, si pokopal; išči, kogar bi
mogel ljubiti! Bolje je prijatelja nadomestiti kakor ga objokovati.
Vem, da je to, kar ti želim še dodati, že preveč obrabljeno,
vendar misli ne bom opustil, ker tako vsi govorijo: tudi tisti, ki
namenoma ne neha žalovati, bo sčasoma moral. Je pa za pamet
nega človeka zelo sramotno, če žaluje tako dolgo, dokler se ne
naveliča žalovati. Jaz bi rajši videl, da se ti posloviš od žalosti
kakor pa ona od tebe. Čimprej prenehaj delati, česar ne boš
mogel dolgo delati, tudi če boš hotel. Naši stari so določili že
nam za žalovanje eno leto, ne zato, da bi tako dolgo žalovale,
ampak da ne bi dlje. Za može ni zakonitega roka, ker se jim to
ne spodobi. Vendar pa - ali mi lahko imenuješ katero tistih ne
žnih ženic, ki so se komajda pustile odvesti od grmade in od
trgati od mrliča, potem pa cel mesec pretakale solze? Nič ne
187
zasovražimo hitreje kakor žalost; dokler je še nova, najde tolaž-

nika in marsikoga pritegne, ko pa zastara, se ji ljudje smejejo, in
ne po krivici - bodisi je hlinjena ali pa nespametna.
To ti pišem jaz, ki sem tako čezmerno objokoval svojega dra
gega Aneja Serena, da sem proti svoji volji primer tistih, ki jih je
žalost premagala. Danes pa svoje dejanje obsojam in spoznavam,
da sem bil tako žalosten predvsem zato, ker nisem nikoli prej
pomislil, da bi mogel on umreti pred menoj. Edino to sem imel
vedno v mislih, da je mlajši in dosti mlajši od mene, kakor da
ravna usoda po nekem določenem redu. Zato mislimo stalno na
svojo umrljivost kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo! Takrat
bi si bil moral reči: »Moj Seren je mlajši od mene, toda kaj potem?
Za menoj mora umreti, pred menoj pa more.« Ker tega nisem sto
ril, me je usoda naenkrat zadela nepripravljenega in me pretresla.
Zdaj mislim, da je vse umrljivo, in sicer umrljivo po negotovem
zakonu. Kar se lahko zgodi nekoč, se lahko zgodi tudi že danes.
Mislimo torej, dragi Lucilij, da bomo kmalu tudi mi prišli tja, kamor
je prišel tvoj prijatelj, za katerim žalujemo. In če je resnično, kar
pravijo modrijani, da nas čaka neki kraj, da nas bo sprejel, potem
je tisti, o katerem mislimo, da je umrl, le odšel tja pred nami.
LXIV.
Pi s m o
Včeraj si bil pri nas. Lahko se pritožiš, češ »samo včeraj«; prav
zato sem dodal »pri nas«, kajti z menoj si vedno. Na obisk je prišlo
nekaj prijateljev, zaradi katerih se je iz moje kuhinje dvigal malo
188
večji dim kakor po navadi, vendar ne tak kakor iz kuhinj ugled

nih bogatašev, ki prestraši požarne čuvaje, temveč le majhen dim,
ki naznanja, da so prišli gostje. Pogovarjali smo se o različnih stva
reh, kakor je pri družabni gostiji navada; pogovor se je sukal od
predmeta do predmeta, ne da bi kaj dokončno obveljalo. Nato
smo poslušali spis Kvinta Sekstija očeta, velikega moža, kakor mi
lahko verjameš, in stoika. Pri bogovih! Kakšna sila, kakšna ple
menitost je v njem! Tega ne boš našel pri vseh filozofih. Spisi ne
katerih nosijo samo slavno ime, v vsem drugem pa so brezkrvni.
Polni so samih teorij, polemike in sofistike, ne morejo pa dati srcu
poguma, ker ga sami nimajo. Če pa boš prebral Sekstija, boš re
kel: »Ta živi, ta je svoboden, ta je nad človekom, poslavljam se od
njega poln zaupanja vase.« Kako mi je v duši, kadar ga berem, ti
povem tole: najrajši bi usodo samo pozval na boj in zaklical: »Kaj
se obotavljaš, usoda? Stopi v boj z menoj, saj vidiš, da sem pri
pravljen!« Pogumen sem kakor tisti, ki išče priložnost, da bi se
poskusil ter pokazal svojo hrabrost, da moli k Diani,
... naj pošlje merjasca s penečim se rilcem

semkaj med plašno divjad, morda pa še gorskega leva.59
Rad bi imel nekaj, kar naj premagam in na čemer naj preizkusim

svojo potrpežljivost. Tudi to je namreč pri Sekstiju nekaj izjem
nega, da ti bo pokazal veličino srečnega življenja, hkrati pa te
ne bo pustil, da bi obupal, da lahko tako življenje sploh dosežeš.
Vedel boš, da je vse to vzvišeno, toda dosegljivo tvoji volji. Čudil
59 Vergilij, Eneida, IV, 158-59.
189
P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i li j u
se boš in vendarle upal. Meni vsaj jemlje mnogo časa že samo

premišljevanje o modrosti. Opazujem jo z začudenjem kakor sam
svet, ki ga pogosto gledam tako rekoč kot docela nov opazova
lec. Zato častim iznajdbe filozofije in njene iznajditelje, z veseljem
se obračam k njej kot k volilu mnogih. Vse to sem si pridobil z
delom. Ampak ravnajmo kakor dober gospodar: povečajmo, kar
smo prevzeli; ta dediščina preide na potomce pomnožena. Veliko
je treba še storiti, pa še bo ostalo dosti dela; nikomur, četudi se
bo rodil šele čez tisoč stoletij, ne bo odvzeta priložnost, da bi še
kaj dodal. Toda tudi če bi naši predniki že vse iznašli, bi mu bili
uporaba, spoznanje in ureditev tega, kar so iznašli drugi, ven
dar še zmerom nekaj novega. Le pomisli, da smo podedovali
zdravila za oči, ni mi treba iskati drugih, ampak moram jih upo
rabljati tako, kakor zahtevajo razne bolezni in čas. Eno ublažuje
ostrino vida, drugo ozdravlja otekle veke, tretje pomaga pri na
glih vnetjih in krmežljavosti, četrto krepi vid. Vse to moraš znati
pripraviti in vse o pravem času in tako, kakor je treba, vsako
zdravilo posebej. Tudi za dušo so naši stari iznašli zdravila; da
raziščemo, kako in kdaj jih naj uporabimo, pa je naša dolžnost.
Veliko so storili ti, ki so bili pred nami, a ne vsega; vendar jih
moramo spoštovati in častiti kakor bogove. Kako bi gledal po
dobe velikih mož, ne da bi mi spodbujale duha? Kako ne bi obha
jal njihovih rojstnih dni? Kako ne bi izgovarjal njihovih imen
vedno z velikim spoštovanjem? Enako spoštovanje, ki ga dolgu
jem svojim učiteljem, dolgujem tudi tistim učiteljem vsega člo
veškega rodu, od katerih imamo toliko dobrega. Če vidim kon
zula ali pretorja, storim vse, da mu izkažem čast: s konja skočim,
odkrijem se in se mu umaknem s poti. Na oba Marka Katona,
190
na modrega Lelija, na Sokrata in Platona, na Zenona in Kleanta

pa naj ne mislim z največjim spoštovanjem? Jaz jih častim in
spoštujem ter vstanem vselej, kadar slišim tako velika imena.
LXV.
Pismo
Včerajšnji dan mi je moja bolezen razdelila tako, da je za
htevala dopoldan zase, popoldan pa je prepustila meni. In tako
sem najprej preizkusil svojega duha z branjem. Potem ko mi je
to dovolil, sem si mu upal ukazati, pravzaprav dovoliti še nekaj
več. Nekaj sem pisal, in sicer z večjim trudom kakor po navadi,
kajti boril sem se s težko snovjo, ki ji nisem hotel podleči. Sled
njič so prišli vmes prijatelji, ki so me s silo zadržali kot bolnika,
ki se ne zna več brzdati. Mesto pisala je zdaj zavzel ustni po
govor. Iz tega pogovora ti želim sporočiti nekaj, kar je še spor
no. Izvolili smo te za razsodnika. Imel boš več dela, kakor misliš.
Tri točke je treba razjasniti.
Kakor veš, naši stoiki pravijo, da je v naravi dvoje, iz česar
vse nastaja: vzrok in materija. Materija je mrtva, pripravljena
na vse in brezdelna tako dolgo, dokler je kdo ne razgiba. Vzrok,
to je razum, pa materijo oblikuje in jo obrača, kakor hoče, in
ustvarja iz nje razna dela. Torej mora biti nekaj, iz česar kaj
nastane, potem pa nekaj, zaradi česar nastane. To je vzrok, ono
pa materija. Vsa umetnost je posnemanje narave. Zato prenesi
vse, kar sem ti govoril o vesoljstvu, na to, kar lahko ustvari
človek. Kip ima v sebi materijo, ki se je dala obdelati umetniku,
191
ima pa tudi umetnika, ki je dal materiji obliko. Pri kipu je torej

materija bron, vzrok pa kipar. Tako je z vsemi stvarmi: obstajajo
iz tistega, kar nastaja, in iz tistega, kar jih ustvarja.
Stoiki priznavajo samo en vzrok, tistega, ki ustvarja. Aristo
tel pa meni, da je treba vzrok razumeti v trojnem smislu. Prvi
vzrok je materija sama; brez nje ni mogoče ustvariti ničesar;
drugi je stvaritelj, tretji pa oblika, ki se da vsakemu delu, kakor
na primer kipu. To imenuje Aristotel eidos. Temu pa se pridružuje
še nekaj četrtega, in to je smoter celega dela. Kaj je to, ti bom
pojasnil. Prvi vzrok kipa je bron, kajti nikoli ne bi nastal, ko ne
bi bilo tega, iz česar je bil ulit ali izklesan. Drugi vzrok je umetnik,
kajti tisti bron se ne bi mogel izoblikovati v kip, ko v delo ne bi
posegla spretna roka. Tretji vzrok je oblika, kajti tisti kip se ne
bi imenoval Kopjenosec ali Mladenič z oglavnico,60 če mu ne bi bila
vtisnjena ta podoba. Četrti vzrok je smoter njegovega ustvar
janja, kajti če ne bi bilo smotra, ne bi bil ustvarjen. Kaj je smoter?
To, kar je umetnika privabilo, da se je lotil dela. Bodisi denar,
če je delal, da bi umetnino prodal, bodisi slava, če je delal, da bi
si pridobil ime, ali pa religija, če je hotel napraviti darilo za
svetišče. Torej je tudi to vzrok, iz katerega kaj nastane. Ali pa
morda meniš, da ne smemo šteti med vzroke za to, da je bilo
kako delo izvršeno, tudi tistega, brez česar ne bi bilo nastalo?
K vsemu temu dodaja Platon še peti vzrok, ki ga sam imenuje
idejo; to je namreč tisto, kar ima umetnik pred očmi, ko ustvarja
nameravano delo. Vseeno pa je, ali ima ta zgled, na katerega
obrača pogled, zunaj ali pa znotraj sebe, kakor si ga je sam za-
60 Poliklejtova kipa Doryphoros in Diadoumenos.
192
SEDMA KNJ I GA
mislil in predočil. Te pralike vseh stvari ima bog v sebi in je s

svojim božanskim duhom zajel število in mero vsega, kar se
mora ustvariti. On je poln tistih pojmov, ki jih Platon imenuje
nesmrtne, nespremenljive in neizčrpne ideje. Tako ljudje sicer
umirajo, človečnost, po kateri se ustvarja posameznik, pa ostane.
Medtem ko se ljudje trudijo in umirajo, človečnost nič ne trpi.
Vzrokov je torej, kakor pravi Platon, pet: to, iz česar, to, od če
sar, to, v čemer, to, po čemer, in to, zavoljo česar kaj nastane,
slednjič pa dodaja še to, kar je nastalo iz teh vzrokov in zdaj ob
staja. Tako je pri kipu - ker sva že začela govoriti o njem - to, iz
česar je kip, bron, to, od česar nastane, je umetnik; to, v čemer
je, je oblika, ki ji jo da umetnik, to, po čemer se ustvarja, je prav-
zor, ki ga ustvarjalec posnema, to, zavoljo česar je nastala, je
smoter dela. Kar iz vsega tega nastane, je kip sam. Vse to ima,
kakor pravi Platon, tudi svet: ustvarjalca, in to je bog, nekaj, iz
česar je nastal, to je materija, formo, to sta oblika in ureditev
sveta, kakor ga vidimo; pravzor, po katerem je bog ustvarjal,
prekrasno vesoljstvo; in vidimo tudi smoter, zavoljo katerega
je bil svet ustvarjen. Ali me hočeš vprašati, kaj je bil smoter bogu?
To, kar je dobro. Tako vsaj pravi Platon: »Kakšen vzrok je imel
bog, da je ustvaril svet? Bog je dober; kdor pa je dober, ne pozna
zavisti; zato je ustvaril svet tako dober, kolikor ga je le mogel.«
Kot razsodnik izreci torej sodbo in povej, kdo uči to, kar je
najverjetneje, ne pa, kdo bi rad učil pravo resnico, kajti to je
tako visoko nad nami kakor resnica sama.
Tega, kar mislita Aristotel in Platon, je ali preveč ali tudi pre
malo. Če namreč menita, da je to, brez česar ni mogoče nič na
rediti, že vzrok tega, kar se dela, sta povedala premalo. Med vzroke
193
bi morala postaviti tudi čas; nič ne more nastati brez časa. Prav
tako prostor; če ni prostora, kjer naj kaj nastane, spet ne more nič
nastati; dalje gibanje, brez tega nič ne nastane in nič ne mine, brez
gibanja ni umetnosti, ni dejavnosti. Zdaj pa iščemo prvi in splošni
vzrok. Ta mora biti enostaven, kajti tudi materija je enostavna.
Vprašajmo se torej, kateri je ta vzrok! Ustvarjajoči um, to je bog.
Vse tisto, kar smo navedli, ni množica resničnih vzrokov, ampak je
vse odvisno od enega, od tistega, ki ustvarja. Praviš, da je forma
vzrok? Toda formo da delu umetnik; ta je samo del vzroka, ne
vzrok sam. Tudi pralik, pravzor ni vzrok, temveč le nepogrešljivo
orodje vzroka. Pralik je umetniku prav tako nujno potreben kakor
dleto in pila; brez teh umetnost ne more uspevati, vendar pa to
niso deli umetnosti ali vzroki. Dalje pravijo, da je vzrok tudi smo
ter, zavoljo katerega se umetnik loti dela. Pa naj bo, vendar ni
učinkujoč vzrok, ampak samo postranski. Takih vzrokov pa je
nešteto; mi iščemo splošni osnovni vzrok. Če imenujejo vesolj
stvo, to dovršeno delo, pravzrok, ne vidim v tem bistroumnosti
naših filozofov, kajti med delom in vzrokom zanj je velika razlika.
O tem povej svoje mnenje ali reci - to je pri takih stvareh laže
- , da si še nisi na jasnem in da naj pridem glede tega kdaj dru
gič. »Ampak,« te slišim govoriti, »kaj te tako veseli zapravljati
čas s stvarmi, ki te ne morejo rešiti nobene strasti in ti udušiti no
benega zlega poželenja?« Jaz se ukvarjam najprej s tem, kar me
pomirja, najprej raziskujem sebe, šele potem svet. Toda tudi s
tem ne tratim časa, kakor misliš. Kajti vse to mi dviga duha, če
se le ne izvrže v malenkosti in v nekoristno razumevanje, ki je
duhu tako težko breme, da se ga hoče otresti in se vrniti tja, od
koder je prišel. Telo je namreč breme duha in kazen, teži ga in ga
194
drži kakor v ječi, če ne pristopi filozofija in mu ne veli, naj opazu

je naravo ter se tako odpočije; s tem ga odvrne od zemeljskega
in dvigne k božanskemu. To je njegova svoboda, njegovo odre
šenje; reši se ječe in spet ga poživi to, kar je nebeško. Umetniki,
katerih oči se utrudijo, ko so pri slabi luči uprte v svoj predmet,
gredo ven v prosto naravo in nekam, kjer se njihove oči odpoči
jejo v jasni luči kraja, ki je določen za javno zabavo. Tako si želi
tudi duša, ki je zaprta v tem zatohlem in temnem bivališču, ven
na prosto in se potem odpočije, ko si ogleduje naravo. Modrijan
in vsak, kdor teži za modrostjo, je sicer navezan na svoje telo,
vendar pa je s svojim boljšim delom daleč od njega in njegove
misli so usmerjene proti nečemu višjemu. Življenje mu je vojaška
služba, na katero je prisegel; tako mu je, da ne ljubi življenja in
ga ne sovraži, vendar pa ve, da je še nekaj boljšega kakor to, kar
lahko človeka zadene. Prepoveduješ mi opazovanje narave, od
vračaš me od celote in me omejuješ na njene dele. Mar naj ne
sprašujem, kje je začetek vsega? Kdo je vse to ustvaril? Kdo je
odločil vse prvine, ki so bile zmetane skupaj kot lena masa? Ali
naj se vprašam, kdo je stvarnik tega sveta? Kako je prišel v to
velikansko celoto zakon in red? Kdo je vse to raztreseno zbral,
vse pomešano razločil ter dal mrtvi in brezoblični snovi življenje
in obliko? Od kod je ta velika svetlobna masa? Ali je to ogenj ali
še kaj svetlejšega od njega? Da vsega tega ne bi preiskoval? Mar
naj ne vem, od kod sem prišel semkaj? Kam mi je namenjeno iti
od tod? Kje bo prebivala duša, ko se bo rešila zakonov človeške
sužnosti? Ali mi prepoveduješ, da bi se smel vzpenjati k nebu, se
pravi, da moram živeti s pobešeno glavo in zreti na zemljo? Večji
sem in rojen za nekaj večjega, kakor da bi bil suženj svojega
195
telesa, na katero ne gledam nič drugače, kot na spone, ki vkle

pajo mojo svobodo. Telo prepuščam usodi in ne pustim, da bi
prodrla skozenj kaka rana prav vame. Samo to mi more škodo
vati, duša pa, ki prebiva v tem podložnem telesu, je svobodna.
Nikoli naj me tole meso ne privede do strahu, nikoli do pretvar
janja, nevrednega dobrega moža. Nikoli se ne bom lagal temu
bednemu telesu na ljubo. Kadar se mi bo zdelo, bom pretrgal
vsako druženje z njim. Pa tudi zdaj, ko smo navezani nanj, mu
nismo pravno enaki družabniki. Duh si prisvaja vso pravico.
Preziranje telesa je v nekem smislu svoboda.
Da se vrnem spet k osnovni misli, ki sem jo načel, premislimo
glede te svobode zlasti tole: vse je iz materije in od boga. Bog vlada
vesolju, ki ga obdaja in se mu pokorava kot vladarju in voditelju.
To, kar ustvarja - in to je bog - je mogočnejše in boljše kakor
materija, ki se pokorava bogu. Kar je bog v vesolju, to je duh v
človeku; kar je tam materija, je pri nas telo. Zato naj slabše služi
boljšemu; bodimo hrabri proti sili usode in se ne bojmo krivic,
ran, verig in uboštva! In kaj je smrt? Smrt je ali konec ali prehod.
Ne bojim se konca, kajti to je toliko, kakor da nisem začel. Ne bojim
se prehoda, ker ne bom nikjer tako na tesnem kakor tukaj.
LXVI.
Pi s mo
Po mnogih letih sem zopet videl svojega sošolca Klarana.
Mislim, da ne pričakuješ, da ti bom rekel, da sem ga našel že
starca. Našel sem ga duševno mladega in krepkega, ko se je
196
SEDMA KNJ I GA
upiral svojemu slabotnemu telesu. Narava je namreč krivično

ravnala z njim in je odličnega duha slabo spravila pod streho.
Ali pa je hotela morda prav s tem pokazati, da more najbolj
močna in najbolj nadarjena duša prebivati pod sleherno kožo.
Vendar pa je Klaran premagal vse ovire in je od preziranja
samega sebe dospel do preziranja vsega drugega. Zdi se mi, da
se pesnik Vergilij moti, ko pravi:
Lepša pokaže krepost se pri lepem telesu.61
Krepost ne rabi lepotila; sama sebi je največji okras in posvečuje

tudi telo. Vsaj če opazujem našega Klarana, vidim, da je lep in
njegovo telo tako vzravnano kakor njegov duh. Tudi iz revne
koče lahko pride velik mož; prav tako lepa in velika duša iz
pohabljenega in nebogljenega telesa. Večkrat se mi res zdi, da
narava ustvarja taka bitja zato, da bi dokazala, da se krepost
rodi na vsakem kraju. Ko bi mogla ustvarjati docela gole duše,
bi bila to storila, tako pa dela še več, ustvarja duše, ki jih ovira
telo, pa vendar premagajo vse odpore. Zdi se mi, da je Klaran
ustvarjen za zgled, da bi na njem spoznali, da grdo telo ne
izmaliči duše, ampak da lepa duša telo olepša.
Čeprav smo bili le malo dni skupaj, smo vendar imeli mno
govrstne pogovore, ki sem si jih zdaj pa zdaj zabeležil in ti jih
bom sporočil. Prvi dan smo reševali vprašanje, kako morejo
biti dobrine enake med seboj, če je pogoj zanje trojen. Po nauku
naših stoikov so prve dobrine sledeče: veselje, mir, blaginja
61 Eneida, V, 344.
197
domovine. Druge, namreč tiste, ki se izkažejo pri nezgodah, sta

na primer potrpežljivost pri mučenju in mirnost v hudih
boleznih. Prve si kar želimo, druge pa samo, če je nujno po
trebno. So pa še tretje dobrine, na primer spodobna hoja, miren
in pošten izraz na obličju pa tako vedenje, ki se spodobi pamet
nemu možu. Kako morejo biti vse te dobrine med seboj enake,
če so ene zaželene, druge pa take, da jih odklanjamo?
Če jih želimo prav razločiti, se moramo vrniti k prvi dobrini
ter preudariti, kakšna je. Če duša spozna resnico in ve, čemu se
je treba izogibati in po čem hrepeneti, če ne ceni vrednosti stvari
le po domnevi, ampak po njihovi pravi naravi, če se poglobi v
vesolje in je tako v mišljenju kot v ravnanju enako dejavna, če je
ne premaga niti to, kar je zoprno, niti to, kar je prijetno, in se ne
ukloni usodnim dogodkom ter je zmerom dostojanstvena, krep
ka in trezna, brez strasti in poguma, tako da je nobena sila ne
more potreti, se v tem kaže njena krepost, njena čednost. Takšna
bi bila, če bi stopila pred oči in se naenkrat vsa razodela. Toda
duša se kaže različno, kakor je pač različno življenje in so različna
dejanja. Pri tem ne postane niti manjša niti večja, kajti najvišje
dobro se ne more manjšati in krepost ne more nazadovati,
ampak se le spreminja zdaj v to, zdaj v ono lastnost, s tem da se
drugače oblikuje po kakovostih, ki jih hoče utelesiti. Vsemu,
česar se dotakne, se skuša prispodobiti tudi na zunaj. V okras
je dejavnostim, prijateljstvom, večkrat celim hišam, kamor ima
dostop in jih ureja. Vse, kar vzame v roko, stori ljubeznivo,
odlično, čudovito. Tako njena moč in velikost ne moreta rasti,
ker to, kar je največje, tudi ne more postati večje. Kar je prav, ne
more biti bolj prav, in kar je resnično, ne more biti bolj resnično,
198
SEDMA KN | I G A
in zmernost je vedno le zmernost. Vsaka krepost ima svojo mero.

Stanovitnost je stanovitnost in ne več, prav tako samozavest ali
resničnost ali zvestoba. Kaj se lahko še pridruži temu, kar je
popolno? Nič, ali pa tisto, k čemur se je še nekaj pridružilo, ni
bilo popolno. Tudi krepost ni popolna, če se ji lahko še kaj doda.
Enako ne prenese poštenost nobenega dodatka, kajti poštenost
je poštenost, ne več, ne manj, kakor sem že povedal. In dalje?
Mar ne misliš, da so sposobnost, pravičnost in zakonitost vedno
sebi enake in zajete v določene meje? Večati se je znak nepopol
nosti. Vse dobro podlega istim zakonom. Blaginja posameznikov
in blaginja skupnosti sta tako nerazdružljivo povezani kakor
to, kar je hvalevredno, in to, kar si moramo želeti. Torej so
kreposti med seboj enake, prav tako dejanja teh kreposti in vsi
krepostni ljudje. Vrline, to je dobre lastnosti rastlin in živali, pa
so minljive, spremenljive in negotove, ker so umrljive; vzpnejo
se in zopet padejo, zato niso enakovredne. Človeškim vrlinam
je merilo samo eno, kajti zdrava in enostavna je samo ena pamet.
Nič ni bolj božanskega kakor to, kar je božansko, in nič bolj
nebeškega kakor to, kar je nebeško. Kar je umrljivo, se manjša,
pada in se obrabi; raste, se izčrpa in si spet opomore. Zato je
vse to med seboj neenako, ker je odvisno od nezanesljive usode;
kar pa je božjega, ima samo eno naravo. Razum pa ni nič drugega
kakor del božjega duha, pogreznjen v človeško telo. Če je razum
božanski, nobeno dobro pa ni brez razuma, potem je vse božan
ske narave. Pri tem, kar je božansko, ni razlike, torej tudi ne pri
tem, kar je dobro. Potemtakem sta radost ter pogumno in vztraj
no prenašanje muk enaka, kajti pri obojem se kaže ista veličina
duha, enkrat je miren in popustljiv, drugič pa bojevit in napet.
199
Mar misliš, da vrlina tistega, ki hrabro naskakuje obzidje so

vražnikov, in vrlina tistega, ki potrpežljivo prenaša obleganje,
nista enaki? Velik je Scipion, ki obkoljuje Numancijo in stiska
ter sili nepremagane roke, da se obrnejo sami sebi v pogubo;
velika pa je tudi hrabrost obleganih, ki vedo, da ni nihče obko
ljen, komur je odprta smrt in umira v naročju svobode. Tako je
tudi vse drugo enako med seboj, namreč duševni mir, poštenost,
radodarnost, stanovitnost, ravnodušnost, potrpežljivost, kajti
vse te lastnosti temeljijo na eni kreposti, ki daje duši ravno in
nespremenljivo smer.
»Kako torej? Mar ni razlike med radostjo in neupogljivo
potrpežljivostjo pri prenašanju bolečine?« Ni je, kolikor se tiče
vrlin samih, pač pa je razlika glede na okoliščine, v katerih se
obe vrlini kažeta. Kajti v enem primeru je duša naravno mirna
in hladnokrvna, v drugem pa se bolečina naravi upira. Ampak
v obeh primerih je krepost enaka. Materija ne spreminja krepo
sti; trda in težka snov je ne dela slabše, razveseljiva in prijetna
ne boljše: torej mora biti oboje enako. Kajti v obeh primerih
dela človek enako pravilno, enako pametno, enako pošteno;
eden se ne more bolje vesti v svojem vesolju, drugi pa ne med
mučenjem; dve stvari, ki ne moreta postati boljši, pa sta enaki.
Kajti če bi to, kar je zunaj kreposti, moglo krepost zmanjšati ali
povečati, bi nravno dobro prenehalo biti edino dobro. Zakaj?
Povem ti: ker nravno dobro ni nič, kar človek nerad stori, kar
stori zaradi prisile. Vse nravno dobro je prostovoljno; nič, kar
ni svobodno, ne more biti krepostno, kajti kdor se boji, je suženj.
Vsaka krepost je mirna in se čuti varno; če se brani proti temu,
če toži, če smatra to za zlo, je sprejela vase nekaj, kar jo moti, in
200
SEDMA KNJ I GA
je sama s seboj v hudem sporu. Na eni strani jo namreč vabi

dozdevno dobro, na drugi pa jo zadržuje slutnja, da grozi zlo
in nevarnost. Kdor torej misli storiti nekaj nravno dobrega, naj
ne smatra odpora, tudi če se mu zdi zoprn, za zlo, ampak naj bo
odločen in naj rad stori, kar stori. Krepost ni odvisna od povelja
in sile, čista je in ni pomešana z nobenim zlom.
Vem, kaj bi se mi moglo tu odgovoriti. »Kako? Rad bi nas
prepričal, da ni razlike, ali živi kdo v vesolju ali pa leži na nate
zalnici in utruja celo svojega mučitelja.« Jaz pa bi spet lahko od
govoril: »Tudi Epikur pravi, da bi modrijan, če bi se cvrl v Fa-
larisovem biku, zaklical: 'Sladko mi je tukaj, nobene bolečine ne
čutim.'« Zakaj se čudiš, če rečem, da je enako dobro obema,
tistemu, ki sedi pri veseli pojedini, in tistemu, ki hrabro stoji
med mučili, ko pravi vendar Epikur nekaj, kar je še bolj never
jetno: da se je sladko dati mučiti in peči? Ampak odgovarjam ti,
da je med radostjo in bolečino velika razlika; če bi mi bilo dano
na izbiro, bi prvo iskal, drugi pa se izogibal; prva je naravna,
druga pa proti naravi. Če ju presojamo s tega vidika, je med nji
ma velika razdalja, če pa gre za krepost, je v obeh primerih ena
ka, tako ta, ki se kaže v radosti, kot ta, ki se kaže v žalosti.
Mučenje, bolečina in kar je še drugega neugodnega se ne upo
števajo, kajti krepost vse premaga. Kakor močna svetloba sonca
zatemni manjše luči, tako zaduši krepost s svojo močjo vse bole
čine, težave in krivice; kamorkoli posije, ugasne vse, kar se sve
ti brez nje. Vse zoprnosti, ki padejo na krepost, so le to, kar je
morju ploha, ki pade vanj. V dokaz, da je res tako, hiti krepo
sten mož brez obotavljanja k vsakemu lepemu delu, pa naj stoji
tam krvnik ali mučitelj, naj so pripravljena mučila ali ogenj.
201
Vztrajal bo in ne bo gledal na to, kaj bo moral pretrpeti, ampak

kaj mora storiti. Zaupal se bo poštenemu delu kakor poštenemu
možu, kajti spoznal bo, da je to delo koristno, varno in odrešilno.
Plemenito, toda težavno in neprijetno delo mu bo veljalo toliko
kakor kreposten mož, čeprav je ubog, izgnan in bolehen. Le
predstavljaj si na eni strani vrlega moža, ki je bogat in ima vsega
v izobilju, na drugi strani pa moža, ki nima ničesar, v sebi pa
vse; oba sta enako dobra, čeprav so okoliščine njune sreče različ
ne. Kakor sem rekel, velja o stvareh enako kakor o ljudeh: kre
post je hvalevredna, ne glede na to, ali biva v močnem, zdravem
in svobodnem telesu ali pa v bolehnem. Zato tudi ti ne boš bolj
hvalil svoje kreposti, če ti je usoda dala zdravo in krepko telo,
kakor bi jo, če bi bilo tvoje telo pohabljeno in grdo, kajti to bi se
reklo ceniti gospodarja po obleki njegovih sužnjev. Kajti vse tisto,
nad čimer gospoduje naključje, je nekaj suženjskega, na primer
denar, telo, častne službe; vse je slabotno, minljivo in nestalno.
Dela kreposti pa so svobodna in nepremagljiva ter zato vredna
našega stremljenja, pa če jim je sreča naklonjena ali ne. Kar je
prijateljstvo med ljudmi, to je pri stvareh želja po njih. Mislim,
da ti krepostnega moža, če je bogat, ne bi ljubil bolj kakor
revnega, tudi ne močnega in mišičastega bolj kot suhega in
slabotnega; prav tako ne boš bolj težil za nečim, kar ti obeta
veselje in mir, kakor za nečim, kar je zvezano s trudom in na
porom. Če pa bi hotel od dveh enako krepostnih mož ceniti
enega zato, ker je lepo oblečen in diši po dragocenih mazilih,
više kakor zaprašenega in skuštranega, bi kmalu zašel tako daleč,
da bi ti bil mož z docela brezhibnimi udi ljubši kot slabotni in
enooki. Polagoma bi začel imeti izmed dveh enako poštenih in
202
S E D M A K N | I G A
pametnih mož tistega, ki ima lepo skodrane lase, rajši kakor pa

plešastega. Kjer je v obeh enaka krepost, se neenakost v vsem
drugem ne upošteva; vse drugo namreč ni del, ampak le doda
tek. Mar bi kdo presojal svoje otroke tako neenako in krivično,
da bi zdravega sina bolj ljubil kakor bolnega ali postavnega in
visokoraslega bolj ko majhnega ali srednje velikega? Divje živali
ne delajo razlike med svojimi mladiči; vse enako dojijo. Ptice pi
tajo vse svoje goliče enako. Odisej je hitel proti svoji skaloviti
Itaki prav tako željno kakor Agamemnon proti slavnim miken
skim zidovom. Nihče namreč ne ljubi svoje domovine, ker je ve
lika, ampak ker je njegova. Kaj hočem s tem reči? Prepričati te
želim, da gleda krepost na vsa svoja dela kakor na svoje otroke
z istimi očmi in za vsa enako skrbi, posebno pa še za tista, ki so
v nevarnosti, saj je tudi ljubezen staršev bolj naklonjena tistim
otrokom, ki jih pomiluje. Tudi krepost sicer ne ljubi bolj tistih
svojih del, za katera vidi, da so osovražena, ampak zanje skrbi
in jih varuje, kakor delajo to dobri starši pri svojih otrocih.
Zakaj pa ni nobeno dobro večje od drugega? Ker ne more
biti nič bolj primerno kot to, kar je primerno, in nič bolj ravno
kot to, kar je ravno. Ne moreš reči, da je nekaj drugega bolj
enako kakor nekaj tretjega; tako tudi ne more biti nič nravno
boljše, kakor je to, kar je nravno dobro. Če je torej narava vseh
kreposti enaka, potem so tudi tri vrste dobrin enake. Trdim
torej: enaka je zmernost v veselju in zmernost v bolečini. Veselje
ni nad tisto duševno močjo, ki zadržuje žalostne vzdihe na
mučilnici. Prve dobrine so vredne, da si jih želimo, te pa so
vredne, da jih občudujemo, oboje pa so si enake. Kdor misli, da
niso enake, obrača oči proč od kreposti samih in gleda le na
203
zunanjost. Resnične dobrine so enake po teži in obsegu, neprave

pa so ničeve. Na videz so sijajne, če pa jih pretehtaš, vidiš, da
varajo. Tako je, moj Lucilij: kar priporoča čisti razum, je zaneslji
vo in večno, krepi duha in ga dviga v višino, ki je ne boš več
zapustil. Vse, kar se nepremišljeno hvali in je po mnenju drhali
dobro, napihuje samo ljudi, ki se veselijo praznih dobrot. Tisto
pa, česar se bojijo kot nekega zla, jih plaši kakor živali nevarnost,
ki jo slutijo. Oboje torej brez vzroka vznemirja srce; eno ni vre
dno veselja, drugo ne strahu. Edino pamet je nespremenljiva in
trdna v svoji sodbi, kajti pamet ne hlapčuje čutom, ampak jim
zapoveduje. Pamet je enaka pameti kakor pravo pravemu, torej
tudi krepost kreposti, kajti krepost ni nič drugega kakor prava
pamet. Vse kreposti so odraz prave pameti, če so res kreposti,
in če so prave, so tudi med seboj enake. Kakršna je pamet, tak
šna so tudi njena dejanja, torej vsa enaka. Pravim pa, da so de
janja enaka med seboj, če so poštena in pravilna. Sicer pa bodo
zelo različna, kakor je pač različna materija, ki je zdaj širša, zdaj
ožja, zdaj znamenitejša, zdaj neznatna, zdaj se tiče mnogih, zdaj
le nekaterih. V vsem tem pa je to, kar je dobro, vedno enako,
kakor so vsi dobri enaki, če so dobri. Razlikujejo pa se po sta
rosti, eden je starejši, drugi mlajši; po telesu, eden je lep, drugi
grd; po tem, kako jih je obdarila sreča, ta je bogat, oni reven, ta
priljubljen, mogočen, znan v mestih in pri narodih, oni je večini
neznan in tuj. Toda po tem, da so dobri in krepostni, so si enaki.
O dobrem in slabem čut ne more soditi: čuti ne vedo, kaj je
koristno, kaj nekoristno. Čut ne more soditi o ničemer, česar se
neposredno ne dotakne, ne vidi bodočega vnaprej niti se ne
spominja preteklega; kaj bo sledilo, ne ve. Iz kreposti pa nasta-
204
nejo nepretrgana vrsta in red vseh stvari ter enakomernost

življenja, ki stremi za popolnostjo. Pamet je torej sodnica o do
brem in zlem; tuje in zunanje omalovažuje in to, kar ni niti dobro
niti zlo, ima za nepomembno in malenkostno, kajti vse dobro
ima v duši. Sicer smatra nekatere dobrine za dobrine prve vrste,
kakor na primer zmago, dobre otroke, blaginjo domovine, v
drugo vrsto uvršča tiste, ki se pokažejo samo v nesreči, na
primer ravnodušno prenašanje bolezni ali pregnanstva, v tretjo
pa nevtralne, ki niso nič bolj v skladu z naravo kot proti njej,
kakor na primer umirjena hoja ali spodobno sedenje. Kajti sedeti
ni nič manj naravno kakor stati ali hoditi. Prve dobrine so v
skladu z naravo, na primer radost nad ljubeznijo in vdanostjo
otrok, nad blaginjo domovine, druge so proti naravi, na primer
pogumno vedenje zoper mučenje, potrpežljivo prenašanje žeje
pri vročinski bolezni. »Kako? Ali je torej sploh kaj dobrina, če je
proti naravi?« Ne, ampak včasih je zoper naravo to, v čemer se
dobrina kaže. Biti ranjen ali giniti na podloženem ognju ali trpeti
v hudi bolezni je proti naravi, toda biti pri vsem tem pogumen
in hraber je z naravo v skladu. In da se na kratko izrazim, kar ti
želim povedati: predmet dobrega je včasih proti naravi, dobro
samo pa nikoli, kajti ni dobrine brez razuma, razum pa se ravna
po naravi. Kaj je torej razum? Posnemanje narave. In kaj je naj
višje dobro človeka? Ravnati po volji narave.
»Ni dvoma,« pravijo, »da je mir, ki ni bil nikoli ogrožen,
prijetnejši kakor mir, ponovno pridobljen s potoki krvi. Ni dvo
ma,« pravijo, »da je zdravje, ki ni bilo nikoli omajano, prijetnejše
kakor tisto, ki si je opomoglo iz hudih bolezni in skrajnih nevarno
sti z neko silo in trpljenjem. Prav tako ne bo dvoma, da je večje
205
dobro radost kakor pa duh, pripravljen trpeti muke v ranah in

ognju.« Nikakor. Naključne stvari prenesejo več nevarnosti, oce
njujejo se namreč po tem, koliko koristijo tistim, ki jih prevzamejo.
Dobrim je edino vodilo biti v skladu z naravo; ta cilj je v vseh
enak. Kadar v senatu sprejemamo neki predlog, ni mogoče reči:
eden se bolj strinja kakor drugi. Vsi stremijo k istemu predlogu.
Enako trdim o krepostih: vse se skladajo z naravo. Enako trdim o
dobrinah: vse se skladajo z naravo. Nekdo umre mlad, drug kot
starec in še kdo kot otrok, ki mu je bilo dano komaj pogledati v
življenje. Vsi ti so bili enako umrljivi, čeprav je smrt enim privoščila
daljše življenje, drugim pa ga je odrezala sredi cvetočih let, ne
katerim pa celo kar v začetku. Eden je nenadno izdihnil med
gostijo, pri drugem je spanje prešlo v smrt, ta ali oni je ugasnil celo
med spolnim uživanjem. Tem postavi nasproti druge, ki jih je
prebodel meč ali usmrtil kačji pik ali jih je podrtija pokopala pod
seboj ali jim je dolgotrajno mučenje zlomilo živce in jih nazadnje
umorilo. Konec nekaterih lahko imenujemo boljši, konec drugih
pa slabši, smrt sama je pri vseh ista. Poti, po katerih je prišla, so
različne, cilj, kjer so se te poti ustavile, pa je samo eden. Nobena
smrt ni večja ali manjša, njena mera je pri vseh ista: konča življenje.
Prav to ti pravim o dobrinah. Ena dobrina se javlja med samimi
nasladami, druga v žalostnih in bridkih okoliščinah. Ena kaže
naklonjenosti sreče pravo pot, druga kroti njeno nasilnost. Obe
sta enako dobri, čeprav hodi prva po ravni in mehki poti, druga
pa po grapavi. Cilj vseh je isti: dobrine so vredne hvale ter sledijo
kreposti in razumu. Krepost izenačuje vse, kar pripoznava za svoje.
Ne smeš se čuditi, da je to tudi naš nauk. Pri Epikuru sta
dve dobrini, iz katerih nastane tista najvišja, blaženost, ko je
206
telo brez bolečin, duša pa mirna. Če sta popolni, ti dobrini ne

rasteta, saj ne more rasti, kar je že popolno. Telo je brez bo
lečine; kaj bi se moglo še dodati temu stanju brez bolečin? Duh
je složen s seboj in miren; česa je še treba k temu duševnemu
miru? Kakor jasnina neba, ki je dosegla najčistejši sijaj, ne more
postati še vedrejša in jasnejša, tako je tudi človek, ki skrbi za
telo in dušo ter je tako dosegel svojo srečo, popoln: našel je
izpolnitev svojih želja, če mu duh ni razburjen, telo pa je brez
bolečin. Če se mu še od zunaj nasmehne sreča, mu to ne poveča
najvišje dobrine, ampak jo tako rekoč le začini in ga samo raz
veseli, kajti tista popolna dobrina človeške narave je zadovoljna,
če je mir v duši in telesu.
Dokazal ti bom, da tudi Epikur deli dobrine podobno kakor
mi. Po njegovem mnenju so dobrine, ki si jih posebno želi, te
lesni mir, ki ga ne moti nobena težava in nezgoda, ter duševni
mir, ko je duša vesela, ker gleda svoje dobrine. So pa še druge,
ki jih kljub temu hvali in odobrava, čeprav si jih ne želi, kakor je
na primer malo prej omenjena potrpežljivost v bolezni in pre
našanju hudih bolečin, ki jo je Epikur izpričal na svoj poslednji
in najsrečnejši dan. Rekel je namreč, da čuti v mehurju in v
zagnojenem trebuhu take bolečine, da hujših ne more biti, ven
dar pa mu je ta dan srečen dan. Srečen pa more biti le tisti, ki
mu je dano najvišje dobro. Torej so tudi po Epikuru dobrine, ki
bi jih človek rajši ne izkusil, ki pa jih mora, če tako nanese, z
veseljem sprejeti, jih hvaliti in jih ceniti enako kakor najvišje. Ni
mogoče reči, da ni enaka največjim tista dobrina, ki napravi
srečnemu življenju konec; tej dobrini se je Epikur zahvalil s po
slednjimi besedami.
207
Dovoli mi, Lucilij, najodličnejši vseh mož, da ti povem še ne

kaj drznejšega: ko bi mogla biti katera dobrina večja kot druge, bi
prav tiste, ki se zdijo žalostni, cenil više kot mehkužne in dobrot
ne. Kajti nekaj večjega je zlomiti, kar je težko, kakor biti zmeren v
tem, kar nas razveseljuje. Vem, da se dogaja, da kdo prav tako
dobro prenese srečo, kakor se hrabro postavi proti nesreči. Enako
hraber je lahko tisti, ki brez skrbi straži pred okopom, ko noben
sovražnik ne napada tabora, kakor tisti, ki se po kolenih, pod
katerimi so mu prerezane kite, plazi naprej in ne odvrže orožja.
»Zdravo, junak!« pa kličejo tistemu, ki se okrvavljen vrača iz boja.
Zato bi jaz bolj hvalil to, kar se izkaže v hrabrem boju z usodo. Ali
naj dvomim, da moram bolj hvaliti tisto pohabljeno in izsušeno
Mucijevo roko kakor zdravo roko kakega drugega junaka? Stal je
in se ni menil za sovražnike in za ogenj; mirno je gledal, kako mu
je kapljala kri z roke na sovražnikovo ognjišče, dokler mu je ni dal
Porsena, ki je rad gledal to kazen, a mu je zavidal njegovo slavo,
proti njegovi volji potegniti iz ognja. Zakaj ne bi štel te dobrine
med prve ter je imel za večjo kot tiste nesporne in od usode
nepreizkušene, saj se redkeje zgodi, da kdo premaga sovražnika z
izgubljeno roko kakor z oboroženo? »Torej to dobrino si boš že
lel?« vprašuješ. Zakaj ne? Kajti kdor si tega ne more želeti, tudi ne
more tega izvršiti. Ali naj rajši želim, da bi mi ude masirali hotniki
in jih napravili gibčne? Da bi stara ženska ali kdo, ki je iz moža
postal ženska, natezala moje prste? Zakaj ne bi imel za srečnejšega
Mucija, ki je držal roko v ogenj tako, kakor da jo je prepustil za to
poklicanemu sužnju v masažo? Popravil je spet, kar je bil zagrešil:
neoborožen in pohabljen je končal vojno ter s pokvečeno roko
premagal dva kralja.
208
SEDMA KNJ I GA
LXVII.
PISMO
Začenjam z nečim vsakdanjim: pomlad je tu, toda že se na
giblje proti poletju; v tem času bi morala biti že vroča, toda spet
se je ohladila; ne moremo ji še zaupati, kajti pogosto se sprevrže
v zimo. Ali hočeš vedeti, kako je še zdaj sumljiva? Še zmerom si
ne upam v mrzlo vodo, ampak čakam, da se ogreje. »To se pra
vi,« boš rekel, »da ne trpiš ne vročine ne mraza.« Tako je, moj
Lucilij, moja starost ima že dovolj lastnega hladu, saj se komaj
otaja sredi poletja. Zato preživljam večji del svojega življenja na
toplih blazinah. Hvaležen pa sem svoji starosti, ker me drži na
postelji. Zakaj ji za to ne bi bil hvaležen? Česar ne smem hoteti,
tega tudi ne morem. Največ se pogovarjam s svojimi knjigami.
Če pridejo medtem tvoja pisma, se mi zdi, da sem s teboj; tako
mi je pri srcu, kakor da ti ne odpisujem, ampak ti ustno odgo
varjam. In tako se tudi o tem, kar me sprašuješ, tako rekoč po
govarjam s teboj; kako je s tem, bova skupaj raziskovala.
Sprašuješ, ali je vsaka dobrina zaželena. »Če je,« praviš, »to,
da kdo hrabro prenaša mučenje, da se velikodušno pusti žgati
in je potrpežljiv v bolezni, dobrina, izhaja iz tega, da je vse to
zaželeno, pa vendar vidim, da pri tem ni nič takega, kar bi bilo
vredno, da si človek to želi. Vsaj ne poznam nikogar, ki bi se bil
zahvalil bogovom za to, da je bil bičan ali da ga je pokvečil
protin ali da je na natezalnici postal daljši.« To moraš razlikovati,
moj Lucilij, pa boš spoznal, da je pri vsem tem vsekakor nekaj,
kar je vredno, da si človek to želi. Jaz bi sicer hotel, da mučil
209
P i s ma p r i j a t e l j u Luc i li j u
sploh ne bi poznal, toda če bi moral trpeti muke, bi želel, da bi

jih prenašal hrabro, častno in krepko. Kako ne bi rajši videl, da
ne bi nastala vojna? Če pa bi nastala, bom želel, da bi veliko
dušno trpel rane, lakoto in vse, kar prinaša vojna stiska. Nisem
tako brezumen, da bi si želel bolezni, toda če moram biti bolan,
bom želel, da ne bi pokazal nepotrpežljivosti in ženske mehkuž-
nosti. Zato niso zaželene nezgode, temveč možatost, s katero
nezgode prenašamo.
Nekateri med nami menijo, da hrabro prenašanje tegob ni
zaželeno, vendar pa tudi ne ničevo, ker morajo biti vse želje
usmerjene na čisto, nesporno dobrino, ki je zunaj vseh težav.
Jaz pa temu mnenju ugovarjam. Zakaj? Prvič, ker se ne more
zgoditi, da bi bilo nekaj sicer dobro, toda nezaželeno; drugič,
če je krepost zaželena in brez nje ni nič dobrega, je vsako dobro
zaželeno. In potem, če hrabro prenašanje muk ni zaželeno, mo
ram zopet vprašati, ali ni vendarle pogum sam zaželen. Kajti
pogum prezira nevarnosti in jih celo izziva. Najlepše in najbolj
čudovito je pri pogumu to, da se ne izogiblje ognju, da gre ranam
naproti, da se včasih ne izmika kopjem in puščicam, ampak jim
celo nastavlja prsi. Če je pogum zaželen, je zaželeno tudi potr
pežljivo prenašanje muk, kajti to je del poguma. Ampak kakor
sem rekel, razlikuj vse to in nič te ne bo zapeljalo v zmoto.
Zaželeno namreč ni prenašanje muk, temveč to, da jih prenašaš
hrabro in pogumno. Tole »hrabro in pogumno« si želim, in to je
krepost. »Kdo pa si je že kdaj želel kaj takega?« Nekatere želje
so očitne in priznane, če se nanašajo na posameznosti, nekatere
pa so skrite, če ena želja obsega množico stvari. Tako si na primer
želim krepostno življenje; krepostno življenje pa obstoji iz mno-
210
SEDMA KNJ I GA
goterih dejanj. Sem spadajo Regulova temnica, Katonova rana,

ki si jo je z lastno roko raztrgal, Rutilijevo pregnanstvo in za
strupljena časa, ki je prenesla Sokrata iz ječe v nebo. Ko si torej
želim krepostno življenje, si želim tudi to, brez česar večkrat ne
more biti krepostno.
... O, trikrat in štirikrat srečni,

ti, katerim usoda pred Troje visokim obzidjem
vpričo očetov je dala umreti!62
Mar je pomembno, ali to komu želiš ali pa priznavaš, da je bilo

zaželeno? Decij seje žrtvoval za republiko, spodbodel je konja in
se, iščoč smrt, pognal na sovražnike. Drugi Decij je posnemal hra
brost svojega očeta, planil je s svečanimi in njegovemu rodu že
dednimi besedami v strnjeno četo sovražnikov; skrbelo ga je
samo to, kako bi pomiril bogove, zato je mislil, da je lepa smrt
zaželena. Ali torej še dvomiš, da je najbolje umreti tako, da za
pustiš za seboj dolg spomin in da te smrt zaloti pri tem, ko delaš
nekaj krepostnega? Če kdo hrabro prenaša muke, kaže vse svoje
vrline. Morda je ena bolj očitna in se posebno jasno kaže, namreč
potrpežljivost. Udeležena pa je pri tem tudi hrabrost, saj sta po
trpežljivost in vztrajnost v prenašanju bolečin samo veji hrabrosti.
Prav tako ne sme biti prezrta modrost, brez katere ni mogoče
skleniti nič dobrega in ki svetuje, da je treba pogumno prenašati
to, čemur se ne da izogniti; dalje vztrajnost, ki se ne da premak
niti s svojega mesta in se z ničimer ne pusti prisiliti, da bi odstopila
62 Vergilij, Eneida, I, 94-96.
211
od tega, kar je sklenila; skratka, pri tem sodeluje vse nedeljivo

spremstvo kreposti. Karkoli dobrega se dela, vse je le delo ene
kreposti, toda šele po posvetu z vsemi drugimi. Kar pa odobrijo
vse kreposti, je zaželeno, tudi če se zdi, da je delo ene same.
Kaj? Mar misliš, da je zaželeno samo to, kar nam nudi zabavo
in udoben počitek brez dela, kar uživamo za ovenčanimi vrati?
So tudi dobrine, ki so bolestne. Mar misliš, da si Regul ni želel,
da bi prišel h Kartažanom? Vstopi v dušo tega velikega moža in
se za nekaj časa oddalji od mnenja prostaške množice ter si pred
stavljaj lepo vzvišeno krepost, ki jo moramo častiti ne s kadilom
in venci, ampak z znojem in krvjo. Poglej Marka Katona, kako
si sega s čistimi rokami na svete prsi in si razširja rane, ki niso
zadosti globoke. Mar mu boš rekel, da ga pomiluješ in so
čustvuješ z njim, namesto da bi ga blagroval? To me spet spo
minja na našega Demetrija, ki neskaljeno življenje, v katero se
usoda ne zaletava, imenuje mrtvo morje. Ne imeti ničesar, kar
bi te razburjalo, kar bi te spodbadalo, pri čemer bi mogel po
kazati duševno moč, če bi ti grozilo in te napadalo, ampak samo
ležati v prijetnem brezdelju, to ni mir, temveč morska tišina.
Stoik Atal je imel navado reči: »Rajši bi hotel, da bi me videla
usoda srečnega v vojnem taboru kakor pa v nasladah. Muke
trpim, toda hrabro: dobro je. Umiram pod mečem, a hrabro:
dobro je tako.« Poslušaj Epikura! Ta bo rekel: »Tudi sladko je.«
Jaz pa nečemu tako častnemu in resnemu ne bi dal tako meh
kužnega imena. Žgejo me, a ne premaganega. Zakaj to ne bi
bilo zaželeno? Ne, ker me ogenj sežiga, ampak ker ne zmaguje
nad menoj? Nič ni odličnejšega, nič lepšega kakor krepost. Do
bro in zaželeno je, karkoli se godi po njenem ukazu.
212
SEDMA KNJ I GA
UCVIII.
Pi s mo
S tvojo namero sem zadovoljen. Le skrij se v brezdelju, toda
tudi brezdelje samo skrij. Če tako storiš, vedi, da čeprav ne
ravnaš po nauku stoikov, se vendar po njih zgleduješ. A tudi
njihovemu nauku boš ustrezal; o tem se lahko prepričaš, če želiš.
Ne pošiljamo v vsako republiko odposlancev, tudi ne vsak čas
in brez namena. In poleg tega, če damo modremu možu njega
vredno republiko, to je svet, to ne bo zunaj republike; še več,
tudi če se umakne v mirno zasebno življenje, bo morda le za
pustil en kot ter prešel v večji in širši prostor ter spoznal, po
vzdignjen do neba, kako nizko je sedel, ko je zasedel kurulski
ali sodni stol. Dobro si zapomni, kar ti pravim: modrijan ni
nikoli bolj zaposlen kakor takrat, ko mu stopi jasno pred oči to,
kar mu je božansko in človeško.
Sedaj se vračam k nasvetu, ki sem ti ga dal, namreč, da naj
ostane tvoje brezdelje prikrito. Ni treba, da bi ga imenoval
filozofiranje in počivanje. Daj svoji nameri kakšno drugo ime;
izgovarjaj se, da si bolehen, slaboten ali celo, da se ti ne ljubi
več delati. Bahati se z brezdeljem je brezkoristna nečimrnost.
Nekatere živali zagrebejo svoje stopinje okoli ležišča, da jih ne
bi mogli odkriti. Enako moraš storiti tudi ti, drugače ne bo
manjkalo ljudi, ki te bodo zasledovali. Mnogi gredo brezbrižno
mimo tega, kar je odprto, vohljajo pa za tem, kar je zaprto in
skrito. Tatu najbolj mika, kar je zaklenjeno in zapečateno. To,
kar je očitno, se mu zdi brez vrednosti. Vlomilec gre mirno
213
mimo odprtih vrat. To je navada ljudi, tako je navajen vsak

neolikanec; samo v tisto, kar je skrito, bi rad prodrl. Zato je
najbolje, da se ne ponašaš s svojim brezdeljem; ponaša pa se z
njim tisti, ki se preveč skriva in se izmika očem ljudem. Eden se
skrije v Tarent, drugi se zapre v Neapelj, tretji že več let ni
prestopil praga svoje hiše. Kdor je naredil iz svojega brezdelja
pravljico, kliče množico ljudi k sebi.
Če si se umaknil iz javnega življenja, ne smeš živeti tako, da
bi ljudje govorili o tebi, ampak tako, da bi sam govoril s seboj.
Kaj pa boš govoril s seboj? To, kar ljudje tako radi govorijo o
drugih: sam o sebi sodi neugodno. Navadi se govoriti resnico
in jo poslušati, najbolj pa se ukvarjaj s tem, da boš videl, kaj je
pri tebi najslabše. Vsakdo pozna slabosti in hibe svojega telesa;
in tako si eden želodec olajša z bljuvanjem, drugi mu pomaga s
pogostejšimi obroki, tretji si izprazni in izčisti telo tako, da se
od časa do časa posti. Kogar bolijo noge zaradi protina, ta ne
pije vina in se ne koplje. Sicer pa se ne meni za dieto in skuša
preprečiti zlo, ki ga pogosto muči. Tako je tudi v naši duši
marsikaj bolnega, kar je treba zdraviti. Kaj delam v svojem
brezdelju? Zdravim svoj tvor. Če bi ti pokazal oteklo nogo, mo
drico na roki ali suhe kite na skrčenem stegnu, bi mi gotovo
dovolil, da mirno ležim na enem kraju in oskrbujem svojo bole
zen, večje zlo pa je to, česar ti ne morem pokazati: v prsih se mi
zbira tvor. Nočem, nočem, da bi me hvalil, nočem, da bi rekel:
»Veliki mož! On prezira vse, obsoja prismojenost ljudi in beži
od nje.« Ne obsojam ničesar razen sebe. Ni razloga, da bi hotel
priti k meni zato, da bi imel od tega korist. Motiš se, če si obetaš
od tod kako pomoč; tu ni zdravnika, ampak tukaj prebiva bolnik.
214
SEDMA KNJ I GA
Ko boš odhajal od tod, mi bo ljubše, če bi rekel: »Tega človeka

sem imel za srečnega in učenega moža. Napel sem ušesa in samo
čakal, pa sem se prevaral: ničesar nisem slišal, ničesar videl,
kar bi si želel in zavoljo česar naj bi spet prišel tja.« če to čutiš,
če tako govoriš, si vendar nekaj pridobil. Rajši vidim, da opra
vičiš moje brezdelje, kakor da mi ga zavidaš.
Toda že te slišim, kako sprašuješ: »Kako, moj Seneka? Pri
poročaš mi brezdelje? Saj govoriš kakor Epikur.« Priporočam ti
brezdelje, v katerem počni kaj večjega in lepšega od tistega,
kar si opustil. Trkati na vrata mogotcev, vpisovati si v seznam
starce brez otrok, imeti prvo besedo na forumu - to zbuja le
zavist in ne traja dolgo; in če dobro premisliš, je vse to nekaj
umazanega. Eden me bo daleč prekašal po svojem vplivu na
forumu, nekdo drug po veljavi, ki si jo je pridobil z daljšo službo
v vojni, tretji po večjem številu klientov. Nič ne de, če me vsi
premagajo, samo da jaz premagam usodo. O, da bi bil ti že davno
sklenil, da bi rad dosegel ta cilj! O, da ne bi šele vpričo smrti
mislili na lepo življenje! Toda nikar se več ne obotavljajmo, kajti
sedaj verjamemo izkušnji, česar nismo hoteli verjeti razumu,
namreč to, da je marsikaj nepotrebno, odveč in celo pogubno.
Delajmo kakor tisti, ki so se kam prepozno napotili in hočejo
popraviti zamudo s hitrostjo - dajmo si ostroge na noge! Naša
starost je najprimernejša za takšno prizadevanje, kajti že se je
umirila, že je ukrotila neugnane strasti vročekrvne mladosti.
»Toda,« praviš, »kaj ti bo koristilo to, česar se učiš na koncu
življenja, in čemu?« Zame je pomembno to, da bom odšel iz
življenja boljši. Nikar ne misli, da je za oplemenitenje duha
primernejša kaka druga starost kakor tista, ki je že marsikaj
215
izkusila in marsikaj pretrpela in se bliža blaginji, potem ko je

pomirila svoje strasti. To je čas za dosego te dobrine. Kdor kot
starec dospe k modrosti, se naj za to zahvali le svojim letom.
LXIX.
PISMO
Nočem, da tolikokrat spreminjaš svoje bivališče in skačeš
iz enega kraja v drugega; prvič zato, ker je takšno pogostno
preseljevanje znak nestanovitnega duha: ne more se umiriti, če
gleda neprenehoma okoli sebe in blodi naokrog. Da boš mogel
svojega duha brzdati, zadrži najprej to beganje svojega telesa.
Drugič: zdravila pomagajo le takrat, če se uporabljajo nepre
trgoma. Mir in pozaba prejšnjega življenja se ne smeta prekini
ti. Pusti, da se oči odučijo, pusti, da se tvoja ušesa navadijo na
pametnejše besede. Pri vsakem nadaljnjem napredku boš nale
tel na stvari, ki bi utegnile obnoviti tvoje sle. Kakor se mora
tisti, ki se hoče odreči ljubezni, izogibati vsemu, kar ga spominja
na ljubljeni predmet - kajti nič se ne ponovi laže kakor ljubezen
- , tako mora tisti, ki se hoče znebiti poželenja po vsem onem,
po čemer je tako vroče hrepenel, obrniti oči in ušesa proč od
tega, kar je zapustil. Strast kaj hitro napove novo vojno; ka
morkoli pogleda, vidi pripravljeno nagrado za svoje prizade
vanje. Nobeno zlo ni brez are. Lakomnost obeta denar, raz
košnost mnoge in raznovrstne naslade, častihlepje škrlat in
ploskanje ljudstva ter zaradi tega moč in oblast in vse, kar zmore
oblast. S takimi nagradami te zapeljujejo grehote. V tišini pa
216
S E D M A K N ) I G A
moraš živeti brezplačno. Težko, da bi se moglo posrečiti v celi

človeški dobi, da bi človek ukrotil svoje grde strasti, ki so se
razpasle v dolgi razuzdanosti, še manj pa se bo posrečilo, če
bomo tako kratek čas razkosali s presledki. Privesti sleherno
stvar do popolnosti moreta samo vztrajna budnost in pozornost.
Če me hočeš poslušati, pomisli tole: pripravljaj se na to, da boš
rad sprejel smrt in jo celo sam priklical, če ti bodo to svetovale
okoliščine. Vseeno je, ali pride smrt k nam ali pa mi k njej. Pre
pričaj se, kako napačna je beseda, ki jo ima v ustih vsak topo
glavec: »Lepo je umreti svoje smrti.« Nihče ne umre drugače
kakor svoje smrti. Poleg tega pomisli, da nihče ne umre drugače
kakor na svoj dan. Nič svojega časa ne izgubiš, kajti čas, ki ga
zapustiš, ni tvoj.
217
OS MA KNJ I GA
LXX.
PISMO
Po daljšem času sem zopet videl tvoje Pompeje in spomnil
sem se na vse, kar sem doživel v mladosti. Zdelo se mi je, da
lahko še zdaj delam, kar sem tam delal kot mladenič, in kakor da
sem to storil šele pred kratkim. Naše življenje, Lucilij, je podob
no plovbi po morju, in kakor pravi naš Vergilij, da bežijo dežele in
mesta,63 kadar jadramo po morju, tako so se našim očem, ko smo
jadrali v divjem toku življenja, najprej izmaknila otroška, potem
mladeniška leta, nato pa vse, kar leži med mladimi leti in starost
jo in kar meji na oboje, ter slednjič najboljša leta starosti same. In
sedaj se začenja kazati končni cilj vsega človeškega rodu. V svoji
nespameti menimo, da je to kleč, vendar je pristanišče, ki ga mo
ramo včasih iskati, nikoli pa se mu ne smemo izogibati. Kogar je
v prvih letih zaneslo tja, se ne sme pritoževati nič bolj kakor tisti,
ki je hitro jadral. Nekoga namreč, kakor veš, zadržujejo leni
vetrovi, tako da se naveliča dolgočasne tišine, drugega pa kar
63 Eneida, III, 72.
218
O S M A K N ] I G A
najhitreje prinese vztrajni veter na cilj. Enako se dogaja tudi z

nami; verjemi! Nekatere privede življenje prav naglo tja, kamor
bi morali priti, tudi če bi se obotavljali, druge pa mehča in kuha.
Toda ti veš, da življenja ne smemo vedno zadrževati, kajti živ
ljenje samo ni dobrina, dobrina je le, če prav živiš.
Zato živi modrijan, dokler mora, ne, dokler more. Gleda na
to, kje, s kom in kako bo živel, kaj bo delal. Vedno misli, kakšno
je življenje, ne pa, kako dolgo je. Če doživlja veliko tegob in
mnogo takega, kar mu moti duševni mir, se življenja otrese. In
tega ne stori šele v zadnji sili, temveč brž ko se mu zazdi usoda
sumljiva, dobro premisli, ali ne bi bilo bolje, da bi takoj umrl.
Vseeno mu je, ali naj sam stori konec ali čaka nanj, ali naj se to
zgodi prej ali slej, kajti ne boji se, da bi s tem kdove koliko iz
gubil. Prišel bi morda le z dežja pod kap. Ni pomembno, ali
umreš prej ali kasneje, pomembno je le, ali umreš lepo ali zlo; lepo
umreti pa se pravi uiti nevarnosti, da bi utegnil slabo živeti. Zato
mislim, da je docela nemoški odgovor, ki ga je dal oni Rodošan,
ko ga je tiran zaprl v kletko ter ga dal krmiti kakor divjo žival.64
Ko mu je nekdo prigovarjal, naj se vzdrži jedi, je rekel: »Dokler
človek živi, mora upati.« Tudi ko bi bilo to res, si ne bi smel ku
povati življenja za vsako ceno. Četudi me zanesljivo čaka nekaj
velikega, ne bi maral tega doseči s tem, da bi sramotno priznal
svojo slabost. Ali naj rajši mislim, da usoda zmore vse, dokler
živim, in ne, da mi usoda nič ne more, če znam umreti?
Vendar pa modrijan, tudi če mu grozi gotova smrt in ve, da
je njegova usmrtitev že sklenjena, ne bo ponudil svoje roke za
64 O Telesforju z Rodosa in makedonskem kralju Lizimahu.
219
izvršitev kazni. Neumno je umreti iz strahu pred smrtjo; poča

kaj, da pride tisti, ki te bo usmrtil. Zakaj ga prehitevaš? Zakaj
prevzemaš nase izvršitev krute tuje volje? Ali ne privoščiš tega
svojemu rablju ali pa mu hočeš prihraniti trud pri tem? Sokrat
bi si lahko končal življenje tako, da bi se vzdržal hrane ter rajši
umrl od lakote, kakor da bi ga strup usmrtil. Vendar pa je
trideset dni preživel v ječi in pričakoval smrt, ne da bi mislil na
to, da se lahko še vse zgodi in da tako dolg čas dopušča mar
sikatere upe, ampak hotel je zadostiti zakonom, da bi umirajoči
Sokrat dal svojim prijateljem priložnost, da bi se veselili njegove
kreposti. Kaj bi bilo bolj nespametno kakor prezirati smrt in se
bati strupa? Skribonija, častitljiva žena, je bila teta Druza Libona,
mladega moža, ki je bil prav tako bedast kakor plemenit in je
upal, da bo dosegel vse kaj višjega, kakor se je mogel v tistih
časih kdorkoli nadejati, pa tudi sam ne bi smel upati na kaj
takega. Ko so ga bolnega prinesli na nosilih iz senata domov v
spremstvu prav maloštevilnih prijateljev (vsi drugi so ga namreč
brezvestno zapustili, ne kot obtoženca, ampak kot že mrtvega),
se je posvetoval s seboj, ali naj si sam zada smrt ali pa naj jo
čaka. Tedaj je rekla Skribonija: »Zakaj bi hotel storiti nekaj za
druge?« Pregovorila ga je; sam se je usmrtil, in ne brez vzroka.
Kajti če naj bi kdo v treh ali štirih dneh po volji sovražnika
umrl, vendar še živi, dela nekaj za drugega.
Ne moreš torej reči na splošno, kadar nam zunanja sila gro
zi s smrtjo, ali naj jo prehitimo ali pa čakamo nanjo, kajti marsi
kaj nas lahko potegne na to ali ono stran. Če je ena smrt po
vezana z mukami, druga pa je preprosta in lahka, zakaj ne bi
segel po tej? Kakor bi si izbral ladjo, če bi želel na morje, pa
220
OSMA KNJ I GA
hišo, v kateri bi želel bivati, tako si bom izbral tudi smrt, če

nameravam oditi iz življenja. Sicer pa, kakor daljše življenje ni
brezpogojno boljše, tako je daljša smrt brezpogojno slabša. Pri
ničemer se ne smemo ravnati tako zelo po nagnjenju svoje duše
kakor pri umiranju. Duša naj odide, kakor ji je ljubo. Naj seže
po bodalu ali po zanki ali po strupu, ki gre skozi žile, raztrga
naj verige svoje sužnosti ter odide. Živeti mora vsak tako, da
ustreza tudi drugim, umreti pa po svoji glavi. Najlepša smrt je
tista, ki mi ugaja. Neumno je misliti: »Nekdo bo rekel, da sem
se izkazal premalo hrabrega, drugi, da sem ravnal nepremišlje
no, in še kdo drug, da bi bil kak drug način smrti bolj junaški.«
čemu bi se, če skleneš umreti, menil za to, kaj bodo govorili
ljudje, saj tega ne boš več slišal! Edino na to glej, da se čimprej
iztrgaš iz oblasti usode. Saj tako in tako ne bo manjkalo ljudi, ki
bodo slabo mislili o tvojem dejanju.
Našel boš celo može, ki nosijo ime filozofi, pa bodo trdili,
da svojemu življenju ne smemo delati sile, češ da je zločin, če
postaneš svoj lastni morilec, da je treba čakati smrt, ki jo je do
ločila narava. Kdor tako govori, ne vidi, da s tem zapira pot
svobodi. Večni zakon ni nič odredil bolje kakor to, da nam je
dal samo en vstop v življenje, a mnogo izhodov iz njega. Mar
naj čakam na krutost bolezni ali človeka, ko si morem sredi
muk najti izhod in se rešiti vseh nadlog? To je edino, za kar se
ne moremo pritoževati nad življenjem: življenje nikogar ne drži.
Za človeštvo je dobro in prav, da ni nihče nesrečen brez lastne
krivde. Če ti življenje ugaja, živi, če ti ne ugaja, se lahko vrneš
tja, od koder si prišel. Da bi si olajšal glavobol, si si že večkrat
puščal kri; če je v telesu preveč krvi, si damo odpreti žilo
221
P i s ma p r i i a t e l j u Luc i li j u
dovodnico. Ni treba, da bi si razklal srce z veliko rano, drobna

lanceta odpre pot k tisti vzvišeni svobodi in za dosego popol
nega miru zadostuje že majhen vbod. Kaj je torej tisto, kar nas
dela neodločne in bojazljive? Nihče izmed nas ne pomisli, da
bomo morali nekoč zapustiti tole domovanje. Tako priklepa stare
najemnike navajenost na stanovanjsko hišo, četudi se tam slabo
živi. Če hočeš, da boš svoboden, prebivaj v svojem telesu tako,
kakor da se boš zdaj zdaj izselil. Pomisli, da boš moral to stano
vanje nekoč zapustiti, pa boš bolj pogumen, kadar bo treba
umreti. Toda kako naj mislijo ljudje na svoj konec, ko ne poznajo
konca vseh svojih poželenj? O ničemer drugem ni tako potrebno
premišljati. Kajti na drugo mislimo morda brez potrebe. Srce je
pripravljeno na uboštvo, toda ostalo nam je bogastvo. Oborožili
smo se za preziranje bolečine, toda zdravo in krepko telo ne bo
nikoli zahtevalo od nas, da pokažemo to vrlino. Trdno smo
sklenili, da bomo hrabro prenašali izgubo svojcev - toda vse,
ki smo jih ljubili, nam je usoda ohranila, da so nas preživeli.
Nikar ne misli, da so bili samo veliki možje tako močni, da so
raztrgali vezi človeškega hlapčevstva. Ne sodi, da je mogel kaj
takega storiti edinole Katon, ki si je dušo, ker je ni bil osvobodil
z mečem, z roko iztrgal iz telesa. Saj so se najbolj neznatni ljudje
s silnim zagonom rešili na varno s tem, da so, ker niso mogli
umreti udobno in si po svoji volji izbrati orodja za svojo smrt,
pograbili vse, na kar so naleteli, in s silo naredili smrtno orožje
iz tega, kar po naravi ni bilo škodljivo. Oni dan je šel med igro
z divjimi živalmi neki German, ko se je pripravljal za jutranji
nastop, nekam, kamor je smel sam brez straže, da opravi po
trebo. Tam je pobral kos lesa, na katerega je bila privezana goba
222
OSMA K N j I G A
za čiščenje umazanije; cel kos lesa z gobo vred si je potlačil v

golt, tako da se je zadušil. To se reče rogati se smrti. To je bila
kajpak grda, umazana smrt! Toda kaj bi bilo bolj neumno kakor
umreti z gnusom? Srečen mož, ki je bil vreden, da bi si smel
sam izbrati smrt! Kako hrabro bi bil uporabil svoj meč! Kako
pogumno bi se bil vrgel v globočino morja ali skočil s strme
pečine! Popolnoma zapuščen je vendar našel orožje, s katerim si
je zadal smrt, v dokaz, da nam za to, da bi umrli, ne manjka nič
drugega kot volja. Naj se misli o dejanju tega junaškega človeka
kakorkoli, samo da se prizna, da je treba tudi še tako umazano
smrt ceniti više kakor najelegantnejšo sužnost.
Ker sem že začel z nizkotnimi zgledi, bom tako tudi nadalje
val. Morda si bo vsakdo upal tem več, ko bo videl, da more
tudi najbolj zaničevan človek prezirati smrt. Katoni, Scipioni in
drugi, katerih imena smo vajeni poslušati z občudovanjem, so
preveč vzvišeni, da bi jih posnemali. Vendar pa želim pokazati,
da najdemo premnogo zgledov te vrline pri krotilcih divjih
živali, pa tudi pri vojskovodjih v državljanskih vojnah. Ko so
nedavno peljali nekega ujetnika pod močno stražo na jutranje
morišče, je kinkal z glavo na vozu, kakor da ga je prevzel spanec,
in je pobesil glavo tako nizko, da se mu je zapletla med kolesne
napere. Tako dolgo je sedel na svojem sedežu, dokler se ni kolo
zavrtelo in mu zlomilo tilnik. Isti voz, na katerem so ga peljali
na morišče, ga je rešil smrti na morišču. Nič ni v napoto tistemu,
ki želi, da bi ušel in se rešil; narava nas čuva, kadar smo smeli.
Komur razmere dovoljujejo, naj gleda, kako bi se najlaže rešil;
kdor ima več možnosti, da bi dosegel svobodo, naj izbira in se
posvetuje sam s seboj, kako bi se najlaže osvobodil. Kdor pa
223
nima priložnosti za to, se naj oprime prve, ki se mu zdi najboljša,

čeprav je še tako nova in nenavadna. Kdor bo imel pogum
umreti, bo tudi iznajdljiv. Ne vidiš, kako se celo najnižji sužnji,
kadar zapiči bolečina vanje svoje želo, vzdignejo in prevarajo
še tako pozorne stražarje? Velik mož je tisti, ki si smrti ni le
ukazal, ampak jo je znal tudi najti. Obljubil sem ti več zgledov
iz bojnih iger. Drugi dan, na predstavi pomorske bitke, si je
eden izmed barbarov porinil v lastni golt sulico, ki jo je dobil,
da bi jo uporabil zoper sovražnika. »Zakaj,« je dejal, »zakaj ne
bi takoj pobegnil pred vsakim mučenjem, pred vsakim zasme
hovanjem? Zakaj bi čakal na smrt, ko imam orožje v rokah?« Ta
prizor je bil tem lepši, ker je učil ljudi, da je bolj častno umreti
kakor ubijati. Torej kaj? Ali naj nimajo toliko poguma, kolikor
ga imajo propadli in zločinski ljudje, tisti, ki sta jih na take
primere pripravljala dolg študij in pamet, ki je učiteljica vsega?
Pamet nas uči, da so poti, ki vodijo v smrt, različne, konec pa je
zmerom isti, in da je vseeno, kje je začetek, kajti konec je samo
eden. Ista pamet ti svetuje, da umri brez bolečin, če je mogoče,
če ne, pa zgrabi, karkoli se ti ponudi, da si moreš storiti silo.
Krivično je živeti od ropa, toda lepo je, če si uropaš smrt.
LXXI.
Pi s mo
Večkrat me sprašuješ za svet glede raznih podrobnosti, ne
da bi pomislil, da naju loči širno morje. Ker dober nasvet na
vadno zahteva precej časa, se pač lahko primeri, da izveš moje
224
O S M A K N J I G A
mnenje o marsičem šele potem, ko obvelja že prav nasprotno.

Nasveti se namreč ravnajo po okoliščinah, te pa se spreminjajo
in preobračajo. Zato mora nastati nasvet še isti dan, pa že takrat
je lahko prepozno; nastane naj, kakor pravijo, pod roko. Kako
pa ga najdeš, ti želim povedati. Kadarkoli boš hotel vedeti, česa
se moraš izogibati ali kaj ti je iskati, misli na največje dobro, ki
je cilj vsega tvojega življenja. S tem mora biti v skladu vse, kar
delamo. Posameznosti bo prav presodil le tisti, ki si je izbral
najvišji cilj za vse življenje. Kdor se še ni odločil in ne ve, kaj
hoče slikati, ne bo napravil slike, tudi če ima vse barve priprav
ljene. Zato grešimo, ker vsi premišljujemo le o delih življenja,
nihče pa o vsem. Tisti, ki hoče izstreliti puščico, mora vedeti,
kaj naj zadene, ter jo mora z roko tako usmeriti. Naši nasveti so
zgrešeni, ker niso usmerjeni na nič določenega. Kdor ne ve, v
katero pristanišče naj krmari, temu noben veter ne bo pomagal.
V našem življenju je velikega pomena naključje, ker od njega
živimo. Nekaterim pa se primeri, da ne vedo, da nekaj vedo.
Kakor pogosto sprašujemo ljudi, ki stojijo zraven nas, tako na
vadno ne vemo, da nam je cilj - namreč najvišje dobro - blizu.
Kaj je najvišje dobro, ni treba razlagati z mnogimi besedami in
po dolgih ovinkih. Kar s prstom lahko tako rekoč pokažem nanj,
ne da bi se spuščal v posameznosti. Kajti čemu bi razkrajal na
koščke to, kar lahko označim takole: najvišje dobro je to, kar je
krepostno. In kar se ti bo zdelo še bolj čudno: kar je krepostno,
je edino dobro, vse drugo je popačeno in lažno. Če se boš pre
pričal o tem in srčno vzljubil krepost - samo ljubiti bi bilo prema
lo - bo vse, kar boš dosegel s krepostjo, zate srečno in zažele
no, celo mučenje, samo če boš pri tem duševno bolj miren kakor
225
tvoj mučitelj. Tudi bolezen, če ne boš preklinjal usode, če se ji

ne boš uklonil, skratka vse, kar imajo drugi za zlo, se bo ublažilo
in se spremenilo v dobro, če se za to ne boš zmenil. Le to naj ti
bo jasno, da ni dobro nič takega, kar ni krepostno; vsako ne
ugodnost boš po pravici imenoval dobro, samo če jo oplemeniti
krepost. Mnogim se zdi, da obljubljamo več, kakor zmore člo
veška narava. In po pravici, če gledajo samo na to, kar je telesno.
Če pa pomislijo na duha, bodo človeka primerjali z bogom.
Vzdigni se, moj dobri Lucilij, in zapusti tisto učeno šolo
filozofov, ki uganjajo dlakocepstvo pri tem, kar je najbolj vzviše
no, ki ponižujejo in hromijo duha z malenkostmi, ki jih učijo.
Postani podoben tistim, ki so filozofijo iznašli, ne tistim, ki jo
slabo učijo in delajo za to, da bi se filozofija zdela prej težka
kakor pa nekaj velikega. Sokrat, ki je vso filozofijo prilagodil
nauku o morali in trdil, da je največja modrost ločiti dobro od
slabega, je rekel: »Takim možem sledi, če ti moj nasvet kaj velja,
da boš srečen, ter pusti, naj se zdiš temu ali onemu neumen.
Naj te zasmehuje in žali, kdor hoče, tebi ne bo to nič škodovalo,
če je le krepost s teboj.« »Če hočeš,« je rekel, »biti srečen, če
hočeš biti zares dober mož, pusti, naj te ta ali oni zaničuje.«
Tega pa nihče ne bo zmogel, če ne bo že sam enako cenil teh
dobrin, ker ni dobrine brez kreposti, krepost pa je v vsem enaka.
»Kako torej?« me boš vprašal. »Mar je vseeno, ali postane
Katon pretor ali pa na volitvah propade? Mar je vseeno, ali je
Katon v bitki pri Farzalu premagan ali zmaga? Če ostane, potem
ko' je njegova stranka premagana, sam nepremagan, ali je to
prav tako velika dobrina, kakor če bi se zmagovit vrnil v domo
vino in ustanovil mir?« Zakaj ne? Ista krepost, ki premaga zlo
226
OS MA KNJ I GA
usodo, uravnava tudi srečo. Krepost pa ne more postati večja

ali manjša, ker ima samo eno velikost. »Toda Pompej bo zgubil
svojo vojsko; čast republike, optimati in prvoborci v pompejan-
skih vrstah, senat pod orožjem, vse to bo v eni bitki potolčeno
in razbitine velike države se bodo razpršile po vsem svetu: en
del države se bo zrušil v Egiptu, drugi v Afriki in tretji v Hispa-
niji. Niti to se ne bo posrečilo ubogi državi, da bi vsa hkrati
propadla.« četudi se vse to zgodi, četudi Jubi v lastnem kraljest
vu ne bi pomagala poznavanje pokrajin in vztrajna vdanost nje
govih podložnikov svojemu kralju, četudi bi zvestoba Utičanov,
omajana po toliko nezgodah, omahovala in bi Scipiona v Afriki
zapustila sreča, že zdavnaj je poskrbljeno za to, da Katon ne bo
utrpel škode. »Pa vendar je bil premagan.« Tudi to štej med
udarce, ki jih je doživel. Oboje, da je bilo njegovi zmagi nekaj
na poti, tako kakor njegovi preturi, je prenesel enako velikoduš
no. Tisti dan, ko je propadel na volitvah, se je igral, in tisto noč,
ko mu je bilo usojeno umreti, je bral Platonovega Fajdona. Ena
ko lahko se mu je bilo odreči preturi kakor življenju; njegovo
načelo je bilo, da je treba prenašati vse, kar se utegne pripetiti.
Zakaj ne bi gledal na spremembo države hrabro in ravno
dušno? Kaj od tega, kar se utegne preoblikovati, je namreč brez
nevarnosti? Nevarna je zemlja, nevarno je nebo, tudi vsa zgradba
vesolja, čeprav mu vlada božanstvo. V njej ne bo vedno isti red,
ampak bo napočil dan, ki jo bo vrgel s tira. Vse ima svoj do
ločeni čas: vse se mora roditi, rasti, miniti. Vsa nebesna telesa,
ki jih vidiš nad nami, in tudi to, na kar smo postavljeni kot na
nekaj trdnega, vse se bo raztrgalo na kose in bo prenehalo biti.
Vse ima svojo starost: v neenakih presledkih odpravlja narava
227
vse k istemu cilju. Kar je, ne bo več; ne bo poginilo, pač pa se bo

razkrojilo. Razkroj je nam toliko kakor pogin. Kajti mi gledamo
le na to, kar je najbližje, tega, kar je potem, pa naš slabotni duh,
ki se je udinjal telesu, ne vidi, sicer bi svoj konec in konec svojcev
pogumneje prenesel, ko bi upal, da se tako kakor vse drugo
tudi življenje in smrt izmenjavata, da se to, kar je zvezano, raz
vezuje in razvezano zopet povezuje, in da se v tem dogajanju
kaže večna umetnost boga, ki vse ureja. Tako bo Katon, ko bo v
duhu pregledal stoletja, ki so šla mimo, rekel: »Ves človeški
rod, kar ga je in kar ga bo, je obsojen na smrt. Vsa mesta, ki so
si kakorkoli pridobila vrhovno oblast ali so ponos tujih držav,
bodo na razne načine porušena in bodo izginila; nekoč se bo
spraševalo, kje so stala. Nekatera bodo razrušile vojne, druga
bodo propadla zaradi lenobe, zaradi dolgega brezdelnega miru
in zaradi razkošnosti, ki je sovražnica vsake velike moči. Vsa
rodovitna polja bo pokrila nenadna poplava morja ali pa se bodo
pogreznila zaradi usedanja tal. Zakaj bi se torej jezil ali zakaj bi
me bolelo, če bom za nekaj trenutkov prehitel splošno usodo?«
Velik duh naj bo pokoren bogu in naj voljno trpi, kar ukazuje
zakon vesolja. Tako bo bodisi dosegel boljše življenje in živel
bolj mirno med božanskimi bitji ali pa se bo brez škode spomnil
na svojo prejšnjo naravo ter se vrnil v nekdanje stanje. Katonovo
krepostno življenje torej ni večje dobro kakor njegova krepost
na smrt, kajti krepost se ne stopnjuje. Sokrat je govoril, da je s
krepostjo tako kakor z resnico. Kakor se resnica ne more pove
čati, tako se tudi krepost ne more; ima svojo mero in je popolna.
Zato se nikdar ne čudi, da je dobro - tako tisto, kar imamo
za dobro, kakor tisto, kar samo po sebi prinesejo okoliščine -,
228
O S M A K N J I G A
vedno enako. Če te enakosti ne priznaš, boš štel hrabro prena

šanje muk na mučilih med manjše dobrine, da, celo med zla, in
boš rekel, da je bil Sokrat v ječi nesrečen in prav tako Katon, ko
si je rano, ki si jo je sam pogumno zadal, še pogumneje razširil,
in da je bil Regul najbolj nesrečen med vsemi, ker je moral trpeti
kazen zato, ker je ostal celo sovražnikom zvest. In vendar si
tega ni upal trditi nihče, niti največji mehkužnež. Vsi namreč
zanikajo, da je bil srečen, vendar pa ne pravijo, da je bil nesre
čen. Stari akademiki sicer priznavajo, da je lahko človek tudi
med mučenjem srečen, vendar pa ne popolnoma, česar nikakor
ne morem odobravati. Kdor ni srečen, nima tega, kar je najvišje
dobro. Najvišje dobro nima nad seboj nič višjega, če je v njem
krepost, če je ne slabijo zoprnosti, če ostane tudi pri pohabljenem
telesu takšna, kakršna je. Mislim namreč na tisto pogumno in
vzvišeno krepost, ki jo spodbuja vse, kar je sovražno. Modrost
vam bo vlila v dušo tisto hrabrost, ki si jo pogosto osvojijo ple
meniti mladeniči, ki se navdušijo za kako lepo dejanje in potem
prezirajo vsa naključja. Modrost vas bo prepričala, da je edino
dobro to, kar je pošteno in krepostno, in da ne more pojemati
niti se večati. Krepost je ravna kakor ravnilo, ne da se upogibati,
kakor se tudi ravnilo ne da, in vse ji mora ustrezati, vse je enako.
»Kako torej?« boš vprašal. »Ali je enako sedeti pri gostiji ka
kor se dati mučiti?« To se ti zdi čudno? Še bolj se boš čudil, če ti
rečem: sedeti pri gostiji je zlo, ležati na mučilnici pa je dobro, če
spremlja prvo nenravnost, drugo pa krepost. Kaj je dobro ali sla
bo, o tem ne odloča stvar sama, ampak krepost; vse, v čemer se
ta pojavlja, je po velikosti in vrednosti enako. Zdaj pa sem v pro
tislovju s tistimi, ki sodijo o mnenju vseh po svojem lastnem, ker
229
pravim, da je sreča moža, ki ima triumf, enaka sreči tistega, ki

gre kot premaganec pred njegovim vozom, a še ni izgubil pogu
ma. Taki ljudje namreč mislijo, da se ne zgodi nič takega, česar
oni ne morejo storiti; o kreposti sodijo po lastni slabosti. Kaj se
čudiš, če se dajo ljudje radi žgati, raniti, zvezati, ubiti, če pri tem
uživajo? Razkošnežu je zmernost kazen, lenuhu naporno delo
tako kakor smrtna kazen, razvajencu se smili marljiv človek,
lenemu po duhu je študiranje muka. Prav tako mislimo, da je to,
za kar smo vsi preslabotni, trdo in neznosno, ne da bi pomislili,
koliko ljudem je muka že to, če morajo biti brez vina ali če se
morajo zbuditi že ob prvem svitu. To ni težko po naravi, marveč
zato, ker smo slabi in pomehkuženi. O velikih stvareh je treba
soditi z velikim duhom, drugače se zdi, da je napaka v stvareh,
ne pa v nas. Tako se nam zdi tudi najbolj ravna palica, če jo vtak
nemo v vodo, kriva in nalomljena. Ne gre za to, kaj vidiš, ampak
kako vidiš. Naš duh je slep in ne vidi resnice. Predstavljaj si nepo
kvarjenega mladeniča čilega duha; ta ti bo rekel, da se mu zdi
mož, ki krepko nosi na tilniku vse tovore nasprotne usode in je
vzvišen nad njo, srečen. Nič posebnega ni, če je človek miren,
kadar je vse okrog njega mirno, čuditi pa se moramo tistemu, ki
se vzpne, ko so vsi drugi potlačeni k tlom, ki stoji, ko že vsi le
žijo na zemlji. Kaj je zlega na mučilih in pri vsem, kar imenujemo
tegobe? Gotovo le to, da hromijo duha in ga uklanjajo; toda pri
modrijanu kaj takega ni mogoče: modrijan stoji pod slehernim
bremenom pokonci. Nič ga ne dela manjšega, nič od tega, kar
mora prenašati, mu ne zbuja slabe volje. Modrijan se ne prito
žuje, da ga je zadelo nekaj, kar lahko zadene vsakega človeka.
Pozna svoje moči in ve, da je vsakemu bremenu kos. Ne izvze-
230
O S M A K N J I G A
mam modrijana iz množice in ne trdim, da se od njega vse bole

čine odbijajo kakor od skale, ki je neobčutljiva. Dobro vem, da
sestoji iz dveh delov: eden je nerazumen; tega lahko grizejo, žge
jo; pri tem čuti bolečino; drugi je pameten, neomajen v svojih na
zorih, neustrašen in neukrotljiv. V tem biva tisto človekovo naj
višje dobro. Dokler ni popolno, je duša nemirna, ko pa doseže
svojo popolnost, je neomajno. Zato bo začetnik, ki hrepeni po
najvišjem dobrem in časti krepost, tudi če se že bliža popolnemu
dobremu, pa ga še ni dosegel, nekaj časa stal negibno in ne bo
napenjal svojega duha, kajti ni še prekoračil tega, kar je nego
tovo, še zmeraj je na spolzkih tleh. Tisti pa, ki je resnično srečen
in je dosegel popolno krepost, je zadovoljen sam s seboj, ko se
je izkazal najbolj pogumnega. Česar se drugi bojijo, to on ne le
prenaša, ampak si celo želi, če je to plačilo za kako krepostno de
janje. Rajši vidi, da ga ljudje imenujejo dobrega kakor srečnega.
Zdaj prihajam tja, kamor me kliče tvoje pričakovanje. Naša
krepost ne blodi zunaj meja narave, kakor bi se morda mislilo;
tudi modrijan se trese, čuti bolečine in prebledeva; vse to so le
telesni občutki. Kje je torej vir nesreče? Kje je resnično zlo? V
tem, če ti občutki morijo duha, če ga silijo priznavati hlapčevstvo,
če ga pripravljajo do tega, da bi bil sam s seboj nezadovoljen.
Modrijan sicer s svojo krepostjo premaga usodo, toda mnoge, ki
hočejo veljati za modrijane, prestrašijo večkrat že najmanjše
grožnje. Napaka je, če zahtevamo isto od modrijana kakor od
tistega, ki se modrosti šele uči. Še zdaj si skušam prisvojiti to, kar
hvalim: nisem si še prisvojil. Pa tudi če bi si bil prisvojil, še ne bi
bil tako izurjen, da bi lahko to v vseh primerih uporabljal. Kakor
se volna navzame nekaterih barv že takoj prvič, druge pa vpije
231
šele potem, ko jo večkrat pomočijo vanje in kuhajo v njih, tako se

tudi nekateri nauki vtisnejo takoj, kakor hitro jih sprejmemo
vase, drugi pa morajo prodreti globoko v dušo, tako da jo vso
prešinejo, če naj izpolni, kar je obljubila. To se da povedati na
kratko in z malo besedami: edino dobro je krepost, nič ni dobro
brez kreposti, krepost sama pa biva v boljšem delu našega bitja,
v razumu. Kaj je ta krepost? Pravilna in neomajna sodba, kajti le
ta razjasnjuje vse, s čimer se ukvarja razum. Tej sodbi bomo
ustrezali, če bomo imeli vse tisto, kar je povezano s krepostjo, za
dobrine, in sicer za take, ki so enake med seboj. Telesne dobrine
so sicer dobre za telo, nasploh pa niso dobrine. Imajo resda neko
vrednost, so pa brez vrline. Zelo se razlikujejo druga od druge,
nekatere so večje, druge manjše. Priznati moramo, da so tudi
med privrženci filozofije samimi velike razlike. Eden se je po
vzpel šele tako visoko, da si upa dvigniti oči proti usodi, a pri
tem ne vztraja (prevelik sijaj jih namreč zaslepi in jih brž pobesi),
drugi je dospel že tako daleč, da ji lahko stopi z odkritim obra
zom naproti, kdor pa je že dosegel vrhunec, ima zaupanje vase.
Kar je nepopolno, mora omahovati; zdaj se požene naprej, zdaj
se zopet spotakne in pade. Padlo pa bo, če ne bo vztrajno nada
ljevalo svoje hoje. Kdor popusti v svoji vnemi in prizadevnosti,
mora iti nazaj. Nihče ne najde uspeha tam, kjer ga je pustil.
Zato naprej! Vztrajajmo! Treba je premagati še več, kakor
smo že storili in premagali. Je pa velik napredek že to, če želimo
napredovati. Tega se zavedam: hočem in hočem z vsem srcem.
Tudi pri tebi vidim, da si tega željan in da hrepeniš po najlepšem.
Hitiva! Tako šele bo življenje prava dobrota, drugače bo le za
muda, in sicer sramotna, če ostaneva sredi nizkote. Prizadevajva
232
O S M A K N ) I GA
si, da bo ves čas najin; ne bo pa, če prej ne postaneva svoja.

Kdaj bova mogla prezirati srečo in nesrečo? Kdaj bova mogla
krotiti vse svoje strasti ter jih podvreči svoji volji in vzklikniti
»zmagal sem«? »Nad kom sem zmagal?« sprašuješ. Ne nad Per
zijci, ne nad skrajnimi plemeni Medijcev, tudi ne nad kakim ljud
stvom onkraj Dahov, temveč nad pohlepom po denarju, nad
častilakomnostjo, nad strahom pred smrtjo, ki je premagal celo
zmagovalce narodov.
LXXII.
Pismo
To, o čemer me sprašuješ, mi je bilo takrat, ko sem se s tem
ukvarjal, docela jasno, toda že dolgo nisem osvežil svojega spo
mina, zato se ne morem tako lahko zanesti nanj. Mislim, da je z
menoj tako kakor z listi knjig, ki se zlepijo, če se dolgo ne upo
rabljajo: moram odviti duha in kar je zarisano v njem, večkrat
pogledati, da bom imel pripravljeno, kadar bom to potreboval.
Zato za zdaj odloživa to vprašanje, kajti veliko truda zahteva in
veliko skrbne preiskave. Kakor hitro pa bom lahko upal, da se
bom dalje časa mudil na istem kraju, bom vzel vse to v roke.
Marsikaj je namreč takega, o čemer lahko pišeš na popotnem
vozu, drugo pa zahteva mir, ko nič ne delaš in ležiš na počival-
nici. Vendar pa je treba tudi v teh poslovnih dneh nekaj delati,
in sicer vsak dan. Kajti novi posli vsak čas naraščajo: tako rekoč
sejemo jih, zato jih iz enega posla zraste več. Dalje sami odlaša
mo, rekoč: »Ko bom tole delo končal, se bom z vso vnemo lotil
233
drugega,« in: »Ko bom razčistil s tole zoprno zadevo, se bom

posvetil študiju.« Ne smeš se ukvarjati s filozofijo šele takrat,
ko nimaš drugega dela, ampak se moraš vsakemu drugemu delu
odreči, da bi mogel filozofirati in se ves predati temu, za kar ni
noben čas dovolj dolg, tudi če bi živel do skrajnih meja človeške
dobe. Ni dosti razlike, ali filozofijo docela opustiš ali pa jo pre
kinjaš, kajti ne obstane tam, kjer si jo prekinil, marveč se, če se
z njo ne ukvarjaš nepretrgoma, vrne spet na začetek, kakor sko
čijo prožna telesa nazaj v prvotni položaj, če jih napneš in spet
izpustiš. Upreti se je treba svojim poslom in se jih znebiti, ne pa
jih raztegovati. Noben čas ni za koristen študij filozofije premalo
primeren, vendar pa mnogi ne študirajo prav takrat, ko bi mo
rali. »Zmerom kaj stopi vmes, kar me ovira.« Pa ne tistega, čigar
duh je pri slehernem delu veder in bister. Samo nepopolne mine
veselje, modrijanova radost pa je nepretrgana, ne moti je nobeno
naključje, nobena nezgoda, vedno in povsod je miren, ker ni
odvisen od ničesar tujega in ne čaka ne na naklonjenost usode
ne na naklonjenost kakega človeka. Njegova sreča je notranja;
iz duše bi odšla, ko bi bila stopila vanjo od zunaj: rodi se v njej.
Včasih se zunaj dogodi kaj takega, kar ga opomni na njegovo
umrljivost, ampak to so malenkosti, ki oplazijo le kožo. Kdaj pa
kdaj ga zadene tudi kaka tegoba, toda tisto njegovo najvišje
dobro je trdno in nespremenljivo. Priznavam, da ga utegnejo
zadeti zunanje nezgode, kakor se včasih na zdravem in krepkem
telesu pokažejo izpuščaji in tvori, toda znotraj mu nič ne škodu
jejo. Pravim, da je razlika med dovršenim modrijanom in dru
gim, ki se šele uči, takšna, kakršna je med zdravim človekom in
tistim, ki se izkoplje iz hude in dolgotrajne bolezni ter mu po-
234
O S M A K N J I G A
meni lažji napad bolezni že zdravje. Če ne pazi, oboli nanovo za

isto boleznijo, medtem ko modrijan ne pade nazaj v isto bo
lezen oziroma si bolezni sploh ne nakoplje. Telesno zdravje traja
le nekaj časa. Zdravnik ne jamči zanj, čeprav ga je bolniku vrnil.
Pogosto ga znova pokliče k sebi isti, ki ga je bil poklical, ko je
prvič zbolel. Duša pa ozdravi enkrat za vselej. Povedati ti želim,
po čem spoznaš duševno zdravega človeka. Zadovoljen je sam
s seboj, zaupa ti in ve, da so vse želje smrtnikov, vse izkazane in
izprošene dobrote za srečno življenje brez pomena. Kajti tisto,
čemur se lahko še kaj doda, je nepopolno; to, čemur se lahko
kaj odvzame, ni stalno; tisti pa, čigar veselje naj bo trajno, se
mora veseliti tega, kar je njegovo. Vse, po čemer hlasta drhal,
pa je plima in oseka. Usoda ne daje ničesar v stalno last. Vendar
pa uživamo z veseljem tudi to, kar nam da usoda, če smo zmerni
in pametni. Pamet je tista, ki daje vrednost tudi zunanjim stva
rem, katerih pohlepneži ne znajo pravilno in rade volje uporab
ljati. Atal je navadno rabil tole prispodobo: »Ali si že videl kdaj
psa, ki je z odprtim gobcem hlastal po kosih kruha ali mesa, ki
mu jih je vrgel njegov gospodar? Kar je ujel, je takoj pogoltnil in
vselej spet čakal, kaj bo še padlo. Tako je tudi z nami: kar nam,
medtem ko čakamo, vrže usoda, to takoj brez vsakega užitka
pogoltnemo ter napeto čakamo na nov plen.« Ni pa tako z mo
drijanom: on je sit. Tudi če se mu po naključju pripeti kaj dobre
ga, to mirno sprejme in si prihrani: uživa najvišjo, nepretrgano,
svojo radost. Marsikdo ima dobro voljo, precej je že napredoval,
ampak do najvišjega cilja mu še veliko manjka. Ta izmenoma
pada in se dviga, zdaj se povzpne do neba, zdaj se spet vrne na
zemljo. Neizkušeni in neizobraženi vztrajajo in padajo brez
235
konca in kraja. Navadno padejo v tisti epikurejski kaos, v neiz

merno praznino. Je pa še tretja vrsta ljudi, ki se že bližajo mo
drosti in se je sicer še niso dotaknili, vendar jo imajo nepre
nehoma pred očmi in tako rekoč na strelu. Ti sicer še niso na
kopnem, so pa že v pristanišču. Ker so torej med prvimi in
drugimi tako velike razlike, se ne smemo preveč predajati dol-
žnostnim poslom, ampak se jih skušajmo znebiti. Kajti če se nam
enkrat vsilijo, bodo kar naprej klicali druge, da jih nadomestijo.
Takoj v začetku se jim uprimo. Bolje je sploh ne začeti kakor pa
prenehati.
LXXIII.
Pi s mo
Zdi se mi, da se motijo tisti, ki menijo, da so ljudje, zvesto
vdani filozofiji, svojeglavi in trdovratni in da prezirajo oblasti
in kralje pa še vse druge, ki upravljajo državo. Nasprotno, nihče
jim ni bolj hvaležen kakor filozof, in ne brez razloga; kajti ni
komur niso bolj naklonjeni kakor ljudem, katerim dopuščajo,
da lahko živijo v mirnem brezdelju. Zato morajo tisti, ki jim
javna varnost omogoča, da živijo prav in dobro po svojem na
črtu, spoštovati stvaritelja te dobrine kakor očeta, še bolj kot
tisti nemirneži v javnem življenju, ki knezom veliko dolgujejo,
pa jim tudi veliko zaračunavajo, ki jim tudi najradodarnejši ne
more ustreči, da bi nasitil njihove želje, ki so vse večje, bolj kot
se jim hoče ustreči. Kdor pa misli na to, kar naj bi še dobil, je že
pozabil na to, kar je že dobil; pri poželjivosti je najslabše to, da
236
OS MA KNJ I GA
je nehvaležna. Zdaj pa pomisli, da nihče od teh, ki so v upravi

države, ne gleda na to, koga bo prekosil, ampak kdo bo prekosil
njega. Ni jim tako prijetno, da imajo mnoge za seboj, kakor jim
je neljubo, da imajo koga pred seboj. To je greh častihlepja: ne
ozira se nazaj. Ni pa nestalno samo častihlepje, ampak tudi vsaka
želja, ker se zmerom začenja od kraja. Toda čist in pošten mož,
ki se je odrekel kuriji in forumu in vsaki državni službi, da bi se
posvetil višjim ciljem, ceni može, ki mu omogočajo, da varno
opravlja svoje delo. Samo on jim daje brezplačno spričevalo in
se jim zahvaljuje za veliko dobroto, ne da bi za to vedeli. Kakor
spoštuje svoje učitelje, ki jim dolguje hvaležnost, da se je rešil
svojih blodenj, tako spoštuje tudi tiste, pod katerih zaščito
opravlja svoje plemenito delo.
»Ampak kralj s svojo močjo prav tako ščiti tudi druge.«
Kdo bi tajil? Toda kakor tisti, ki je peljal čez morje največ drago
cenosti, misli, da je dolžan Neptunu največjo hvalo izmed vseh,
ki so jim bili vetrovi enako ugodni, in kakor je trgovec, ki je
vozil dišave, škrlat in zlata vredno blago, hvaležnejši kakor tisti,
ki je imel pod krovom samo ničvreden balast, tako najbolj obču
tijo dobroto tega miru, ki se tiče vseh, tisti, ki ga pametno upo
rabljajo. Med temi, ki nosijo togo, je namreč veliko takih, ki jim
je mir bolj truda poln kakor vojna. Ali pa morda misliš, da so
enako hvaležni za mir tisti ljudje, ki ga uživajo v pijanosti in
pohoti ali še v drugih nasladah, ki jih naj šele vojna konča? Ali
morebiti meniš, da je modrijan tako nepravičen, da bi mislil, da
njemu samemu ni treba biti hvaležen za dobrine, ki se tičejo
skupnosti? Soncu in luni neizmerno veliko dolgujem, in vendar
ne vzhajata samo zame; letu in božanstvu, ki ga ureja, sem dolžan
237
osebno hvalo, čeprav vem, da se to ne ureja zavoljo mene. Ne

umna lakomnost smrtnikov razlikuje med posestjo in lastnino
ter ne smatra za svoje ničesar, kar je obče, modrijan pa ima za
najbolj svoje to, kar mu je z vsem človeštvom skupno. Saj ne bi
bilo skupno, če nekaj tega ne bi pripadalo posameznikom; mo
drijan si lasti tudi to, kar ima le količkaj skupnega z drugimi.
Vendar pomisli, da velike in resnične dobrine niso porazde
ljene tako, da bi imel posameznik le nekaj malega: vse dobrine
pripadajo vsakomur v celoti. Kadar se med ljudstvo deli vina ali
olja, dobi posameznik toliko, kolikor je obljubljeno za vsako gla
vo; pri slavnostni gostiji in pri razdeljevanju mesa ljudstvu in pri
vsem drugem, kar se lahko prime z roko, se to deli po določe
nem redu. Nerazdeljeni dobrini, mir in svoboda, pa v celoti pri
padata posamezniku in skupnosti. Zato pa modrijan misli na to,
kdo mu je omogočil, da uporablja in uživa take dobrine, kdo je
storil, da ga nobena javna stiska ne kliče pod orožje, k stražni
službi in k obrambi obzidja ter še k marsikateri dejavnosti, ki jo
zahteva vojna; zato je hvaležen tistim, ki stojijo za krmilom drža
ve. Filozofija uči predvsem, da se je treba zavedati dobrot in jih
vračati. Včasih pa je že samo priznanje povrnitev. Modrijan bo
torej priznal, koliko dolguje tistemu, čigar skrb in previdnost mu
je omogočila udobno brezdelje, da lahko svobodno razpolaga s
svojim časom in da mu javni posli ne motijo mirnega dela.
O Meliboj, to spokojno življenje mi bog je naklonil:

njega bom vedno častil kot boga ...6S
65 Vergilij, Bukolika, I, 6-7 (prev. M. Marinčič).
238
O S M A K N J I G A
Če veliko hvaležnosti dolgujemo že tistim, ki so nam naklonili

mirno življenje, ki ga pesnik takole opisuje:
On je, kot vidiš, pustil, da se prosto mi pasejo krave,

kot mi veleva srce, poigravam na kmečko piščalko.66
koliko bolj moramo ceniti tale mir, ki ga preživljamo kakor

bogovi in ki iz nas samih dela bogove?
Tako govorim, Lucilij, in te kličem naravnost v nebo. Sekstij
je navadno dejal, da Jupiter ne zmore več kakor dober mož. Ju
piter ima več takega, kar lahko podeli ljudem, toda med dvema
dobrima ni boljši tisti, ki je bogatejši, prav tako ne moremo iz
med dveh, ki znata enako krmariti, imenovati boljšega tistega,
ki ima večjo in lepšo ladjo. V čem torej prekaša Jupiter dobrega
moža? On je že dalj časa dober, vendar se modrijan ne ceni manj
samo zato, ker je njegovim vrlinam odmerjen krajši čas. Kakor
od dveh modrijanov ni srečnejši tisti, ki dlje živi, kakor oni, či
gar vrlinam je odmerjeno manjše število let, tako tudi bog ne
prekaša modrijana s svojo blaženostjo, ampak s tem, da je ta traj
nejša. Tista krepost, ki je dolgotrajnejša, ni večja, Jupiter ima vse,
seveda pa daje to še drugim. Njemu zadošča, da je on tisti, ki
vsem omogoča, da to uživajo. Modrijan gleda vse to pri drugih
prav tako ravnodušno kakor Jupiter in se ima še za nekaj višjega,
ker Jupiter vsega tega ne more izkoriščati, modrijan pa noče.
Verjemimo torej Sekstiju, ki nam kaže najlepšo pot in vzklika:
66 Vergili), Bukolika, I, 9-10 (prev. M. Marinčič).
239
»Tod se pride do zvezd,67po tejle poti skromnosti, zmernosti in hrab

rosti!« Bogovi niso ošabni, niso nevoščljivi, radi podajajo roko
njim, ki se vzpenjajo kvišku. Čudiš se, da gre človek k bogovom?
Bog prihaja k ljudem, da, še več, bog prihaja v ljudi. Ni dobre duše
brez boga. Božansko seme je vsejano v človeška telesa. Če ga
sprejme dober poljedelec, bo vzklilo podobno svojemu izvoru in
raslo kakor tisto, iz česar je nastalo. Če ga sprejme slab poljede
lec, ga bo zamoril kakor neplodna in močvirna zemlja; takoj bo
pognal iz njega plevel namesto poljščine.
LXXIV.
Pi s mo
Tvoje pismo me je razveselilo in me prebudilo iz dremeža;
tudi moj spomin, ki je že počasen in len, je spet osvežilo. Zakaj
ne bi bil ti, moj Lucilij, prepričan, da je krepost edina dobrina?
Kajti kdor ima druge stvari za dobrine, pade v oblast usode in
se podvrže tudi samovolji, kdor pa pripisuje vse dobro kreposti,
je srečen sam po sebi. Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi
je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalosti zaradi njihovega slabega
vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni
do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljub
kuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti,
kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služ
ba onesreči. V vsem človeškem rodu pa je največ tistih obžalo-
67 Vergili), Eneida, IX, 641.
240
O S M A K N J I G A
vanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,

kajti ni kraja, kjer ne bi mislili nanjo, kakor se tistim, ki se mu
dijo v sovražni deželi, ni treba ozirati na vse strani in obračati
glavo tja, od koder zaslišijo kak hrup. Kdor si ne prežene tega
strahu iz prsi, mu srce nenehoma silno utripa. Srečali bomo iz
gnance, srečali ljudi, ki so morali zapustiti svoja posestva, vide
li ljudi, ki pri vsem svojem bogastvu živijo v pomanjkanju, kar
je najbolj žalostno uboštvo. Srečali bomo brodolomce in take,
ki so pretrpeli nekaj podobnega kakor brodolomci, ki jih je bodi
si jeza ljudstva ali pa zavist, največja sovražnica najboljših ljudi,
vrgla ob tla, ko so to najmanj pričakovali in so se počutili varne;
kakor se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno
nebo, in naenkrat udari strela, da se vsa okolica strese; kakor je
tam vsakdo, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omam
ljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge
pa prevzame strah; in tisti, ki so že doživeli kaj takega, so žalost
ni, če pomislijo, da bi moglo to zadeti tudi njih. Tuje in nenadne
nezgode plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, ko zaslišijo,
da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec,
ampak že vsak hrup. Nihče torej ne more biti srečen, če se preda
taki blodnji. Ni sreče brez neustrašenosti; slabo se živi, če je člo
vek vedno v strahu. Kdor se preveč zanaša na naključja, se pri
pravlja na neizbežne motnje svojega miru. Samo ena pot je, ki jo
moremo hoditi varno: da preziramo vse zunanje in smo zadovo
ljni s krepostjo. Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in
da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar slepa
sreča vrže predenj, in boječe pričakuje njene izstrelke. Pred
stavljaj si tole sliko: usoda se igra in trosi na trumo smrtnikov
241
časti, bogastvo in naklonjenost knezov; nekaj teh stvari raztrgajo

roke tistih, ki se pulijo zanje, nekaj se jih razdeli med nepošte-
njake, nekaj pa jih je v veliko škodo tistim, ki jim padejo v roke.
Marsikaj pripade ljudem, ki se ukvarjajo z drugimi stvarmi, ne
kaj pa se izmuzne in zgubi, ker so ljudje preveč požrešni pri tem,
ko to lovijo. Nikomur pa veselje nad uplenjenim ne traja dolgo,
tudi če se mu plen posreči. Zato vsak, kdor je pameten in moder,
zbeži od tega, kakor hitro vidi, da prinaša usoda darila, ker ve,
da bi moral malenkosti drago plačati. Nihče se ne spopade s
tistim, ki se umika, nihče ne udari tistega, ki odhaja, samo okrog
nagrade se pretepajo. Enako se dogaja pri stvareh, ki jih sreča
meče od zgoraj; mi reveži kar žarimo od pohlepa in se razburja
mo, vsak bi rad imel več rok. Gledamo gor proti sreči, ker se
nam zdi, da prepočasi razmetava svoje darf, ki dražijo naše sle;
vsi jih pričakujemo, prejel pa jih bo le malokateri. Padajočim da
rovom bi šli radi naproti, veselimo se, če kaj ujamemo in če druge
prevarajo jalovi upi. Vsako ubožno darilo plačamo s kako veli
ko škodo ali pa ga sploh ne dobimo. Zato se izogibajmo takim
igram in jih prepuščajmo tistim pretepačem; ti naj zijajo v dobri
ne, ki visijo nad njimi, in naj še sami visijo med strahom in upom.
Kdor sklene, da hoče biti srečen, naj misli, da je krepost edi
no dobro. Kajti če bi imel za edino dobro kaj drugega, bi slabo
sodil o previdnosti, ker zadenejo mnoge nezgode pravične može
in ker je vse, kar nam da, če to primerjamo s trajnostjo vsega
sveta, kratko in neznatno. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost,
ker si napačno razlagamo božanski red v svetovju. Pritožujemo
se, da nismo vedno deležni teh tako redkih in tako kratkotrajnih
ter negotovih dobrin. Zato nočemo ne živeti ne umreti: življenja
242
O S M A K N J I G A
se naveličamo, smrti pa se bojimo. Vsi naši naklepi omahujejo in

nobena sreča nas ne more zadovoljiti. Vzrok pa je to, da še nismo
dosegli tiste neizmerne in neprekosljive dobrine, ob kateri se
morajo naše želje ustaviti, kajti nič ni višjega kakor najvišje. Spra
šuješ me, zakaj krepost ničesar ne pogreša. Vesela je tega, kar je,
in si ne želi tega, česar ni. Vse, kar ji zadošča, je zanjo nekaj ve
likega. Če si v tem pogledu drugačnih misli, ne moreš več go
voriti o zvestobi in poštenosti. Kdor si želi to dvoje, mora pre
trpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj
od tega, kar smatramo za dobrine. Ni hrabrosti, kajti ta se mora
sama preizkušati v nevarnosti, ni velikodušnosti, kajti ta se ne
more izkazati, če ne omalovažuje vsega, kar si množica želi kot
nekaj največjega. Ni več vljudnosti in hvaležnosti zanjo, če jo
neradi in težko vračamo, če imamo karkoli za dragocenejše od
zvestega mišljenja, če ne hrepenimo za najboljšim.
Toda dovolj o tem. Ali te dobrine, ki jih tako imenujemo,
sploh niso dobrine, ali pa je človek bolj srečen kakor bog, ker ta
ne uporablja tega, kar je pripravljeno nam. Kajti njega se ne tiče
čutna naslada niti se ne meni za razkošne gostije, ne za bogastvo
in ne za vse tisto, kar nastavlja vabo ljudem in jim nudi nizkotno
zabavo. Torej je bodisi to, da bogu manjkajo dobrine, neverjetno,
ali pa je prav to dokaz, da to, česar bog nima, niso dobrine. Poleg
tega pomisli, da imajo živali tega, kar hoče veljati za dobro, v
večji meri kakor ljudje. Živali bolj poželjivo uživajo hrano, uživa
nje ljubezni jih ne slabi kakor ljudi, njihove moči so večje in
vztrajnejše; zato so dosti srečnejše od človeka. Saj živijo brez zlo
be in prevare. Uživajo svoje naslade v večji meri, ne da bi se bale
sramote ali da bi se za to kesale. Pomisli torej, ali naj imenujemo
243
dobro to, s čimer človek prekaša boga, živali pa človeka. Najvišje

dobro imejmo v svojem srcu. Vrednost zgubi, če preide iz
najboljšega dela naše bitnosti v najslabšega, če se prenese na
čute, ki so pri nespametnih živalih bolj živi. Ne smemo iskati
največje sreče v uživanju poltene naslade. Resnične dobrine so
tiste, ki jih daje pamet, kajti te so popolne in trajne ter jih ni
mogoče uničiti, da, celo zmanjšati ne. Vse drugo so namišljene
dobrine in imajo z resničnimi dobrinami skupno samo ime, a
zares dobrega nič. Zato naj bi se imenovale prijetnosti ali, kakor
pravimo mi stoiki, prednosti. Pri tem pa moraš misliti, da niso
deli nas samih, ampak tako rekoč naši podložniki. Naj bodo pri
nas, toda tako, da nikoli ne pozabimo, da so zunaj nas. In četudi
so pri nas, jih imejmo za nekaj podrejenega in nizkega: nihče ne
sme biti zaradi njih prevzeten. Kaj je namreč bolj nespametno,
kakor če je kdo domišljav zaradi nečesa, česar ni sam naredil?
Vse takšno naj se nam približa, ne sme pa se nas prijeti, sicer bi
nas bolelo, če bi se spet odtrgalo od nas. Vse to uporabljajmo,
ne smemo pa se s tem bahati; uporabljajmo to zmerno kot nekaj,
kar nam je zaupano, a ne bo ostalo pri nas. To, kar si je kdo
pridobil brez razuma, ne bo dolgo v njegovi posesti, kajti celo
sreča bo sama sebi v breme, če se ne bo znala držati v svojih
mejah. Kdor zaupa tako bežnim dobrinam, bo kmalu ostal na
cedilu, če ne, se bo vsaj grizel zaradi njih. Malokateremu je bilo
dano, da se je sreče mirno znebil; vsi drugi padajo skupaj s tem,
kar jih je dvignilo. Zato je potrebna modrost, ki uči zmernost in
varčnost v teh rečeh, kajti razposajenost naglo razmeče, kar ima,
in kar je brezmerno, nikoli ni trajno, če tega ne brzda razum.
To nam kaže usoda mnogih mest, ki jih je pogubila razkošnost,
244
O S M A K N J I G A
ko so najbolj cvetela, in karkoli je zraslo zaradi vrlin, je podrla

nezmernost. Proti tem nezgodam se moramo zavarovati. Toda
zoper usodo ni nepremagljivega zidu, zato se moramo oborožiti
znotraj. Če smo znotraj zavarovani, nas lahko napadajo in ob
streljujejo, toda ne morejo nas zavzeti. Ali hočeš vedeti, v čem
obstoji ta utrdba? To je ravnodušnost ob vsem, karkoli se zgodi,
in prepričanje, da služi celo to, kar se zdi, da nam škoduje, vzdr
ževanju vesolja, in da je potrebno, da svet izpolnjuje svojo nalogo.
Kar je všeč bogu, mora biti všeč tudi človeku. Prav zato naj
občuduje sebe in svoje moči, ker se ne da premagati, ker drži
celo zlo pod seboj ter si z razumom, ki je močnejše kot vse, pod-
jarmlja naključja, bolečino in krivico. Zato ljubi razum! Ta ljube
zen te bo oborožila zoper najhujše. Ljubezen do mladičev žene
divje živali proti lovskemu kopju, njihova divjost in nepremiš
ljeni naravni nagon jih delata nepremagljive. Mlade ljudi večkrat
zanese slavohlepje, da se ne bojijo ognja in meča; nekatere po
ženeta že videz in senca kreposti v prostovoljno smrt. Kolikor
pogumnejši, kolikor vztrajnejši je razum od vseh teh nagonov,
toliko silneje si bo utiral pot skozi strahote in nevarnosti.
»Zaman trdite,« bo kdo rekel, »da ni nobene dobrine razen
kreposti; krepost sama vam ne bo varna utrdba zoper usodo.
Saj pravite, da so dobrine tudi zvesti otroci, domovina, v kateri
so dobre nravi in lepe navade, ter dobri starši. Na nevarnosti,
ki grozijo tem, ne morete gledati mirno: vznemirjajo vas oble
ganje domačega mesta, smrt otrok, suženjstvo staršev.«
Najprej bom povedal, kakšen je navadno odgovor na to v
obrambo našemu nazoru, potem pa dodal, kako se mora po mo
jem mnenju odgovoriti še poleg tega. Nekaj drugega je pri stva-
245
reh, ki, če so nam odvzete, postavijo na svoje mesto kako nadlo

go, tako na primer preide pokvarjeno zdravje v bolezen; če ugas
ne vid, nam zapusti slepoto; zaradi presekanega kolena lahko ne
le izgubimo gibčnost, ampak celo ohromimo. Pri tem, kar smo
omenili malo prej, te nevarnosti ni. Zakaj? Če sem izgubil zvestega
prijatelja, ne smem zaradi tega misliti na nezvestobo, in če sem
pokopal pobožne otroke, zato njihovega mesta še ne zasedejo
brezbožni. In potem to ni izguba prijateljev ali otrok, marveč le
izguba njihovih teles. Dobro pa se zgubi samo na en način, namreč
tako, da se sprevrže v zlo, toda tega narava ne trpi, ker ostaneta
vsaka krepost in vsako delo kreposti nepokvarjena. In slednjič,
tudi če umrejo prijatelji in otroci, ki so staršem po volji, je še vedno
nekaj, kar jih lahko nadomesti. Sprašuješ, kaj je to? Tisto, kar je
tudi njih naredilo dobre - krepost. Ta ne trpi, da bi ostalo kaj
prazno; vso dušo zavzame ter prežene vsak pohlep. Sama sebi
zadostuje, kajti v njej je bistvo in izvor vsega dobrega. Kajti nič ni
na tem, ali se voda, ki teče navzdol, prestreže ali razteče, samo da
je vrelec, iz katerega izvira, zavarovan. Najbrž ne boš rekel, da je
naše življenje, če še imamo otroke, bolj pošteno, bolj urejeno,
pametnejše in krepostnejše, kakor če smo jih izgubili; torej tudi ne
boljše. Če si pridobimo prijatelje, ne postanemo modrejši, in če jih
izgubimo, ne neumnejši, torej ne bolj srečni kakor nesrečni. Do
kler ne bo tvoja krepost ničesar utrpela, ne boš občutil kake izgube.
»Kako torej? Mar ni srečnejši tisti, ki živi v krogu številnih
prijateljev in otrok?« Zakaj bi bil? Najvišje dobro se niti ne zmanjša
niti ne poveča, ampak ostane vedno enako, pa naj se usoda spre
obrača tako ali drugače. Naj doseže modrijan visoko starost ali pa
konča, še preden je star, mera najvišjih dobrin ostane tudi v različni
246
O S M A K N J I G A
starosti ista. Če načrtaš večji ali manjši krog, je razlika le v prosto

ru, ne v obliki; četudi je eden dolgo ostal, drugega pa si takoj
zabrisal v prahu, v katerega si ga začrtal, je bila oblika obeh ista.
Kar je dobro in pošteno, se ne meri ne po velikosti ne po številu ne
po času, ne da se ne podaljšati ne skrajšati. Odmeri krepostnemu
življenju namesto sto let še tako kratko trajanje in ga omeji na en
sam dan, pa zaradi tega ne bo manj krepostno. Zdaj je območje
kreposti širše, zdaj vlada mestom, provincam in državam, daje
zakone, vzdržuje prijateljstva ter razdeljuje dolžnosti sorodnikom
in otrokom, zdaj spet jo utesnjujejo revščina, pregnanstvo in osi-
rotelost, vendar pa ni nič manjša, če stopi iz višjih razmer v na
vadne, če se poniža, potem ko je zapustila kraljevske prestole, in
se vme v tesno domačijo. Zmeraj je enako velika, če se, povsod
izključena, povrne spet sama vase. Kljub temu jo odlikujejo velik
in bister razum, čista modrost in nespremenljiva pravičnost. Zato
je vedno enako srečna, kajti ta sreča je samo na enem kraju - v
samem razumu; velika je, stalna in neskaljena, ne moreš pa je do
seči brez znanja vsega, kar je božansko in človeško.
Zdaj sledi to, kar sem hotel odgovoriti še sam. Modrijana ne
stre izguba otrok, izguba prijateljev; njihovo smrt prenese prav
tako mirno, kakor pričakuje svojo. Svoje smrti se ne boji nič bolj,
kakor žaluje zaradi njihove. Kajti krepost je v popolnem soglasju
s seboj; vse njeno delovanje je složno z njo in usklajeno. To sklad
je se zgubi, če se duh, ki mora biti vedno nad vsem vzvišen, poto
pi v žalost in skrbi. Nečastna je vsaka bojazljivost, vsaka skrb,
vsaka obotavljivost, kadar je treba kaj storiti. Krepost je brezskrb
na in vseskozi pripravljena, neustrašena, kadar se je treba boriti.
»Toda kaj? Mar modrijana ne bo nikoli prevzelo kaj takega, kar je
247
podobno razburjenju in strahu? Ne bo prebledel in kazal nemira

na obrazu? Ga ne bo od strahu oblival mraz po vsem telesu?«
Priznavam; ampak njegovo prepričanje bo ostalo enako, prepri
čanje, da pri vsem tem ni nič tako zlega, da bi morala zdrava pamet
zdrsniti v malodušje. V se, kar mu je storiti, bo storil pogumno in
brez pomisleka. Dejal bi kdo, da je nespameten, kdor nemarno in
svojeglavo dela tisto, kar mora, in se žene v eno smer s telesom,
v drugo z duhom ter se tako razkolje med nasprotnimi cilji. Kajti
prezir žanje prav zaradi tistega, kar ga vzdiguje in ga dela obču
dovanja vrednega; niti tega ne dela rad, s čimer se baha. Kdor pa
se boji kakega zla, trpi že med tem, ko ga pričakuje, prav tako
kakor da je zlo že nastopilo; in česarkoli se boji, da bi ga zadelo,
to že trpi, ker se tega boji. Kakor se v telesu, preden zboli, po
kažejo neki znaki - na primer živčna slabost, utrujenost brez
najmanjšega napora, zehanje ali mrazenje po vseh udih - , tako
začne tudi šibki duh pojemati že dolgo prej, preden ga napade
zlo; sprejme ga vase in predčasno omaga. Kaj pa je bolj nespa
metno kakor bati se prihodnosti in ne varčevati z močmi za trplje
nje, ki nas morda še čaka, ampak si nesrečo še privabljati in jo
spodbujati? Najbolje je namreč, če jo zadržuješ, če seje že ne moreš
otresti. Bi rad slišal, da se nihče ne sme vznemirjati zaradi pri
hodnosti? Kdor bo izvedel, da bo moral čez petdeset let pretrpeti
smrtno kazen, se ne bo vznemiril, če ne preskoči vmesnega časa
in se v trpljenje, ki ga bo zadelo šele po preteku pol stoletja, takoj
ne zamisli. Enako je s tistimi, ki bi bili radi bolni ter iščejo vzroke
za otožnost in jih žalosti tisto, kar je že mimo in že davno po
zabljeno. Kar je minilo in kar še pride, je daleč od nas; oboje je
zunaj našega občutja. Bolečina pa izvira iz tega, kar čutiš.
248
DEVETA KNJ I GA
LXXV.
P i s mo
Pritožuješ se, da ti pošiljam pisma, ki niso dovolj skrbno se
stavljena. Toda le kdo govori skrbno, razen tistega, ki noče govo
riti prizadeto? Kakor bi bilo moje govorjenje, če bi skupaj sedela
ali se sprehajala, neprisiljeno in preprosto, takšna naj bodo tudi
moja pisma, v njih naj ne bo nič prisiljenega in izumetničenega.
Ko bi bilo mogoče, bi ti rajši pokazal, kaj mislim, kakor da ti go
vorim o tem. Tudi če bi razpravljal s teboj in se prerekal, ne bi
udarjal z nogo ob tla ali mahal z rokami in dvigoval glas, ampak
bi vse to prepustil govornikom, zadovoljen, da sem povedal
svoje misli, ne da bi jih bil okrasil, pa tudi ne da bi jih bil kar tako
vrgel iz sebe. Samo o enem bi te hotel prepričati: da vse, kar go
vorim, tudi čutim, in ne samo čutim, temveč tudi ljubim. Ljudje
drugače poljubljajo ljubico, drugače otroke, pa tudi v tem ljub
kovanju, tako čistem, tako brezstrastnem, se dovolj razodeva
nežno čustvovanje. Pri Herkulu! Zares nočem, da bi bilo suho
parno, kar bom govoril o tako pomembnih stvareh (filozofija se
namreč ne odreka duhoviti razpravi), vendar pa se z besedami
249
ni treba več truditi. Najvišje načelo naj nam bo to: govorimo, kar
mislimo, in mislimo, kar govorimo. Naše besede naj bodo v skla
du z našim življenjem. Svojo obljubo je izpolnil tisti, ki je vedno
isti, pa naj ga vidiš ali slišiš. Videli bomo, kakšen in kako velik
je, če je zmerom enak. Naše besede naj ne zabavajo, ampak ko
ristijo. Če koga vidimo in slišimo govoriti ter spoznamo, da je
zmeraj isti, ne moremo ničesar več zahtevati od njega. Če pa je
kdo po naravi dober govornik in se zna lepo izražati, naj mu bo
dovoljeno pokazati svojo nadarjenost pri najlepših predmetih,
vendar tako, da skuša pokazati v pravi luči bolj stvar samo ka
kor samega sebe. Vse druge znanosti so stvar razuma, tu pa gre
le za ganjenje srca. Bolnik ne vpraša, ali je njegov zdravnik tudi
dober govornik; če pa nanese, da zna mož, ki ga lahko ozdravi,
tudi gladko govoriti o tem, kaj naj stori, bo zadovoljen z njim,
vendar pa si ne bo čestital, da je prišel ravno zgovornemu
zdravniku v roke. To je prav tako, kakor če je izkušen krmar
hkrati tudi lep. Kaj me ščegetaš po ušesih? Zdaj me hočeš prijetno
zabavati? Gre za nekaj drugega: treba m eje žgati, rezati, me stro
go držati. Za to sem te poklical. Zdraviti moraš zastarano, hudo
in splošno bolezen. Tvoja naloga je tako težka kakor naloga
zdravnika pri kugi. Pa se puliš za prazne besede? Bodi več kot
zadovoljen, če boš kos svoji nalogi. Kdaj se boš vsega tega naučil?
Kdaj si boš naučeno vtisnil v dušo tako, da ne boš nikoli več
pozabil? Kdaj boš to preizkusil? Ni namreč dovolj, tako kakor pri
drugih stvareh, da si si to le zapomnil. To je treba preizkusiti v
praksi. Srečen ni tisti, ki to ve in zna, ampak tisti, ki to dela.
»Ampak, ali ni nobenih stopenj pri tem? Je takoj za mod
rostjo prepad?« Mislim, da ne. Kdor se šele uči, sicer spada
250
DEVETA K N |I G A
med neuke, vendar ga od njih loči velika razdalja. Tudi med

temi, ki že napredujejo, so velike razlike. Po mnenju nekaterih
se delijo v tri razrede.
Prvi so tisti, ki še niso dosegli modrosti, a so ji že blizu.
Sprašuješ, kdo so ti? Vsi tisti, ki so že odložili strasti in grde
napake, ki so se naučili, česa se je treba okleniti, niso pa še pre
izkusili zaupanja vase. Svoje kreposti še ne znajo uveljaviti, ven
dar pa ne morejo več pasti v tiste grehote, ki so se jim odrekli.
Že so tam, od koder ni več mogoče pasti nazaj, a se tega še ne
zavedajo prav. Spominjam se, da sem v nekem pismu zapisal:
»Ne vedo, da nekaj vedo.« So že tako srečni, da svojo dobrino
uživajo, a ji še ne zaupajo. Nekateri določajo to vrsto napredu
jočih, o kateri sem govoril, tako, da pravijo, da so že ušli dušev
nim boleznim, ne pa še strastem, in da stojijo še zdaj na spolzkih
tleh, ker ni zunaj nevarnosti nihče, kdor se ni malopridnosti
popolnoma otresel; tega pa ni storil nihče razen tistega, ki jo je
zamenjal z modrostjo. Kakšna je razlika med boleznimi duha in
strastmi, sem že večkrat povedal, vendar te želim znova opozo
riti na to: bolezni so zastarane in zakrknjene napake kakor la
komnost ali pretirana častihlepnost; te prevzamejo dušo in jo
vklepajo, tako da so njeno trajno zlo. Da na kratko označim:
bolezen je miselnost, ki temelji na trdovratni napačni sodbi, ka
kor da moramo z vso silo hrepeneti po tem, česar bi si smeli le
malce želeti; ali pa če imaš to rajši, recimo takole: bolezen je
pretirana težnja za tem, česar naj bi si komaj smeli želeti ali pa
sploh ne. Ali tudi: precenjevanje stvari, ki imajo komaj še kakšno
vrednost ali prav nobene. Strasti so nečastna, nenadna in nagla
čustva duha, ki, če se ponavljajo in zanemarjajo, povzročijo
251
bolezen, kakor na primer katar, če še ni postal trajen, povzroči

kašelj, če pa je zastaran in ne odneha, celo jetiko. Tako so torej
tisti, ki so najdlje napredovali, zunaj nevarnosti pred boleznimi,
strasti pa še zmerom občutijo, čeprav so že skoraj popolni.
V drugi razred spadajo tisti, ki so se znebili največjih slabosti
duha in strasti, a še niso docela zunaj nevarnosti, da zdrsnejo v
prejšnje stanje.
Tretja vrsta je brez mnogih velikih napak, a ne brez vseh.
Znebila se je lakomnosti, toda jezo še čuti v sebi; pred pohotno
stjo je zbežala, a še zmerom jo vznemirja častihlepnost; ni več
poželjiva, toda še vedno se boji. V tem strahu je človek še dovolj
trden proti nekaterim zlom, proti drugim pa je slabič; prezira
smrt, pred bolečino se trese.
Tu se s svojimi mislimi še nekoliko pomudiva. Dobro nam
bo, če bomo sprejeti v ta razred. Človek mora imeti zelo srečno
naravo ter si mora resno in vztrajno prizadevati, če hoče doseči
drugo stopnjo, ampak tudi tega tretjega razreda ni treba prezi
rati. Pomisli, koliko zla vidiš okrog sebe! Glej, kako ni nobena
hudobija brez primera, kako je vsak dan več pokvarjenosti in
malopridnosti, kako se greši javno in skrivaj! Spoznal boš, da
dovolj dosežemo že s tem, ko nismo med najslabšimi. »Jaz pa
upam,« praviš, »da se bom mogel povzpeti še više.« To bi nama
obema bolj želel kakor obljubljal. Prepolna sva predsodkov; po
ganjava se za krepostjo, pa naju zadržujejo grehote. Sram me je
povedati tole: dobremu posvečava le toliko časa, kolikor nama
ga ostane. Toda kako veliko plačilo nas čaka, če se odtrgamo
od svojih vsakdanjih opravkov in od vsega slabega, kar se nas
tako trdno drži! Ne bosta nas vznemirjala ne poželenje ne strah.
252
DEVETA KNJ I GA
Na miru nas bodo pustile strasti in groze, ne bomo se bali ne

smrti ne bogov. Vedeli bomo, da smrt ni zlo in da nam bogovi
niso sovražni. Kar more škodovati, je prav tako slabotno kakor
tisto, čemur škoduje. Kar je najboljše, ne more nikomur škodo
vati. Ko se dvignemo iz te nesnage v tisto veličastno višino, nas
čaka mir v duši, in brž ko se otresemo vseh zmot, popolna
svoboda. »Kakšna je ta svoboda?« me vprašuješ. Živeti brez
strahu tako pred ljudmi kot bogovi, ničesar sramotnega hoteti
in tudi ničesar preveč, imeti oblast nad samim seboj. Neprecen
ljivo dobro je postati samo svoj.
LXXVI.
Pi s mo
Odpoveduješ se najinemu prijateljstvu, če ne izveš, kaj po
čnem vsak dan. Glej, kako odkritosrčno živim s teboj. Zaupati
ti želim še to, da poslušam nekega filozofa, da hodim že pet dni
v njegovo šolo in od osmih zjutraj poslušam njegova predava
nja. »Ravno v pravi starosti,« boš rekel. Kaj pomeni v pravi
starosti? Kaj je namreč bolj neumno, kakor da se ne naučiš, kar
bi se lahko že davno? »Toda ali hočeš še v svojih poznih letih
igrati mladega študenta?« Kar dobro je z menoj, če se samo to
ne spodobi moji starosti: ta šola sprejema učence vsake starosti.
Starci jo obiskujemo, da bi nas posnemali mladeniči. Ali bom
kot starec šel v gledališče, se dal peljati na dirke in ga ne bo
para borilcev, ki bi se spoprijel, ne da bi bil jaz zraven, iti k
filozofu pa se naj sramujem? Učiti se je treba tako dolgo, dokler
253
nečesa še ne znaš ali dokler živiš, če verjamemo pregovoru. In

to ni nikjer primernejše kot tukaj: kolikor dolgo živiš, tako dol
go se moraš učiti, kako naj živiš. Jaz pa vendar tudi učim, ko se
tam učim. »In kaj učiš?« me sprašuješ. Da se mora tudi starec še
učiti. Sramujem pa se človeškega rodu, kadar stopim v šolo.
Pot k hiši Metronakta gre, kakor veš, mimo gledališča Neapelj-
čanov. To je nabito polno in tu se z največjo vnemo sodi, kdo je
najboljši piskač; tudi grških piskačev je tam dovolj in mnogo
klicarjev. Tam pa, kjer se išče vrl mož, kjer se uči, kako naj posta
ne človek kreposten, jih sedi prav malo. In še o teh večina misli,
da so nepotrebni, in jih imenuje lenuhe in bedake. Naj tudi mene
zadene ta zasmeh: ravnodušno moramo poslušati sramotenje
nevednih; kdor teži za krepostjo, se tudi za prezir ne sme meniti.
Le daj, Lucilij, hiti, da se ti ne bo zgodilo kakor meni, nam
reč, da se boš moral na stara leta učiti. Tem bolj se podvizaj, kajti
tega, česar si se zdaj začel učiti, se komajda moreš naučiti kot
starec. »Kako visoko,« praviš, »se bom povzpel?« Tako visoko,
kakor boš želel in poskušal. Kaj še čakaš? Nikomur ni bilo dano,
da bi kar po naključju postal moder. Denar bo prišel sam od sebe,
častno službo ti bodo ponujali, ugled in dostojanstvo ti bodo mor
da vsiljevali, krepost pa ne pride vate sama od sebe in se je tudi
ne naučiš zlahka in brez temeljitega dela. Pa naj bo to delo še tako
veliko, naenkrat se je treba polastiti vseh dobrin. Kajti dobrina je
samo ena, in to je krepost; v tistem, kar hvalijo ljudje, ne boš na
šel nič pravega, nič zanesljivega. Zakaj pa je edina dobrina samo
krepost, ti bom povedal, ko že misliš, da sem v svojem zadnjem
pismu to premalo razložil in stvar bolj hvalil kakor dokazal. Kar
sem tam povedal, bom zdaj na kratko povzel.
254
DEVETA K N I I G A
Vse stvari imajo samo zase posebno dobrino. Vinsko trto

odlikujeta rodovitnost in okus vina, jelena njegova hitrost.
Sprašuješ, zakaj ima tovorno živinče tako močan hrbet; ker mora
nositi težke tovore. Pri psu je najpomembnejši voh, kadar mora
divjad izvohati, hiter tek pa, če jo naj dohiti, in pogum, če naj jo
napade in zgrabi z zobmi. Pri vsakem bitju mora biti najboljše
to, zavoljo česar je ustvarjeno in po čemer se ocenjuje. Kaj je
torej najboljše pri človeku? Razum. Po razumu prekaša živali in
se bliža bogovom. Popoln razum je torej človekova posebna
dobrina, vse drugo je človeku skupno z živalmi in rastlinami.
Močan je - tudi lev je močan; lep je - tudi pav je lep, hitrih nog
je - tudi konj ni nič manj. Ne pravim, da ga v vsem tem živali
prekašajo. Ne iščem in ne sprašujem, česa ima v sebi največ,
ampak kaj ima samo on. Človek ima telo - drevesa tudi. Lahko
se svobodno giblje - gibljejo se tudi živali in celo črvi. Človek
ima glas - a koliko glasnejše je lajanje psov, koliko predirnejše
je kričanje orlov, koliko močnejše rikanje bikov, pa koliko slajše
slavčevo petje! Kaj je človeku bistvena last? Razum. Če je ta
pravilno usmerjen, je človek srečen. Kakor je vsaka stvar vredna
pohvale, če je privedla svojo dobrino do popolnosti ter dosegla
cilj svoje narave, tako je tudi človek, če je privedel svojo dobrino,
svoj razum do popolnosti, vreden hvale in je dosegel cilj svoje
narave. Ta popolni razum se imenuje krepost in je enak pošte
nosti. To je torej edino dobro v človeku, ki je človeku lastno.
Sedaj namreč ne sprašujeva, kaj je sploh dobro, ampak kaj je
dobro v človeku. Če človek nima nobene druge dobrine kakor
razum, je to njegova edina dobrina, ampak taka, da odtehta
vse druge. Mislim, da slabega človeka nihče ne mara, dober pa
255
je vsakomur všeč. Torej je pri človeku prvo in edino to, kar

zasluži bodisi hvalo ali pa grajo.
Ne dvomiš, da je to dobrina, dvomiš pa, da je edina dobrina.
Če ima kdo vse drugo - zdravje, bogastvo, mnogo kipov predni
kov in polno hišo varstva potrebnih klientov, vendar pri vsem
tem velja za sprijenega človeka, ga ne boš hvalil. Hvalil pa boš
tistega, ki nima nič od tega, kar sem navedel, ne denarja ne
varovancev ne plemenitega rodu ne cele vrste dedov in prade
dov, velja pa za dobrega, poštenega moža. Torej je to edina člo
vekova dobrina, zaradi katere zasluži hvalo, tudi če mu manjka
vse drugo, kar sem omenil; in čeprav ima vsega drugega v
izobilju, zasluži, da ga grajamo in zavračamo. Kakor je s stvarmi,
tako je tudi z ljudmi. Za dobro ne velja ladja, ki je poslikana z
dragocenimi barvami, ki ima srebrn ali zlat kljun, ki ima svojega
zavetnika izrezljanega v slonovini, ki pelje težak tovor kraljev
skih zakladov, ampak ladja, ki je trdna in trpežna, ki z m o č n im i
spoji odvrača vodo, ki neomajno prenaša pritisk valov, ki uboga
krmilo, je hitra in se ne meni za veter. Za dobrega ne velja meč,
ki visi na pozlačenem jermenu in ima nožnico okrašeno z dra
gulji, ampak meč s pravo ostrino za udarec in z ostjo, ki prebode
vsak ščit. Pri ravnilu ni pomembno, ali je lepo izdelano, temveč
to, ali je ravno. Vsaka stvar se hvali toliko, kolikor ustreza temu,
čemur je namenjena. Zato tudi pri človeku ni pomembno, koliko
zemlje orje, kolikšno imetje ima, koliko ljudi mu hodi voščit
dobro jutro, na kako dragocenih blazinah spi in ali pije iz kri
stalnih čaš, ampak to, ali je dober. Dober pa je, če je njegov
razum razvit in pravilen ter je v skladu z voljo svoje narave. To
imenujemo krepost, to je nravno dobro, to je človekova edina
256
DEVETA KN | I G A
dobrina. Kajti samo razum dela človeka popolnega in srečnega.

To pa je edina človekova dobrina in edino, kar ga osrečuje.
Dobrine pa imenujemo tudi vse, kar izvira iz kreposti in je z njo
povezano: to so vse njene posledice. Ampak krepost je edina
dobrina prav zato, ker brez nje ni nobene. Če je vse dobro v
duši, potem mora biti dobro tudi vse, kar dušo krepi, dviga in
širi; kar pa dela dušo močnejšo in bolj vzvišeno, je krepost. Kajti
vse drugo, kar draži naše sle, slabi tudi duha in ga pobija; in
medtem ko se zdi, da ga dviga, ga v resnici le napihuje in vara
z lažmi. Torej je edino dobro, kar plemeniti dušo. Vsa dejanja
vsega našega življenja se merijo glede na to, kaj je nravno dobro
in kaj sramotno. V tem je gonilna sila, da moramo nekaj storiti
ali opustiti. Povedati ti želim, kako je treba to razumeti: dober
mož bo naredil, kar je spoznal za dobro in pošteno, tudi če je
težavno, nevarno in njemu škodljivo, ne bo pa naredil ničesar
sramotnega, čeprav bi mu prineslo denar, naslado in mogočnost.
Nič ga ne bo prestrašilo in odvrnilo od tega, kar je dobro in
pošteno, nič ga ne bo zvabilo k sramotnim dejanjem. Če si bo
torej vedno in povsod prizadeval za nravno dobro ter se izogi
bal sramotnemu in imel pri vsakem dejanju pred očmi ti dve
pravili - namreč da je dobro samo to, kar je pošteno, in slabo le
to, kar je sramotno - , potem je krepost njegova edina dobrina
in se ne more nikoli zgoditi, da ne bi bila. Ubeži pred vsako
nevarnostjo, da bi se spremenila: neumnost nekako še prileze k
modrosti, modrost pa se v neumnost ne sprevrže nikdar.
Povedal sem že, če se morda spominjaš, da mnogi - ne iz
principov, ampak samo po naravnem nagonu - zaničujejo, kar si
navadni ljudje želijo ali česar se bojijo: našel se je takšen, ki je za-
257
vrgel bogastvo, takšen, kije roko potisnil v ogenj, nekdo drug se

ni nehal smejati, ko so ga mučili, nekdo ob smrti svojih otrok ni
potočil niti solze, nekdo je šel brez strahu smrti naproti; kajti lju
bezen, jeza, sla so terjale nevarnosti. Če je tega zmožna trenutna
trmoglavost, ki jo spodbudi neki vzrok, koliko zmožnejša je kre
post, kiji moči ne da nenadno čustvo, ampak je vedno enako moč
na? Iz tega izhaja, da to, kar neuki pogosto, modri pa zmerom
prezirajo, ni ne dobro ne slabo. Edino dobro je torej krepost, ki
ponosno koraka med srečo in nesrečo ter oboje globoko prezira.
Če se pridružuješ mnenju, da je še kakšna dobrina poleg tega,
kar je nravno dobro, bo vsaka krepost v stiski, kajti ne bo se mo
gla obdržati, če bo poleg sebe upoštevala še kaj drugega. To bi
nasprotovalo razumu, ki je vir kreposti, in resnici, ki je ni brez
razuma; vsako mnenje pa je napačno, če se ne ujema z resnico.
Priznati moraš, da kreposten mož kar najbolj spoštuje bogove. Zato
bo vse, karkoli se mu pripeti, prenesel ravnodušno, saj ve, da se je
to zgodilo po istem božanskem zakonu, po katerem poteka vse na
svetu. Če je tako, potem bo zanj le ena dobrina, in to je krepost.
Kajti prav krepost se pokorava bogovom in ne vzkipi od jeze, če jo
zadene kaj nepričakovanega, in se ne pritožuje zaradi svoje usode,
marveč potrpežljivo sprejema vse, kar prinese usoda, in stori, kar
ji je ukazano. Če je še kaka druga dobrina poleg kreposti, nas bo
preganjal pohlep po življenju, pohlep po vsem, kar nam dela
življenje udobno, neznosen, brezkončen, blodeč pohlep. Edina
dobrina je torej krepost, ki ima svojo mero.
Rekel sem, da bi bilo življenje ljudi srečnejše od življenja
bogov, če bi bile reči, ki jih bogovi ne morejo uporabljati, na
primer denar in častne službe, dobrine. Zdaj pa premisli še tole;
258
DEVETA KNJ I GA
če se duša loči od telesa in živi naprej, bo srečnejša, kakor je

bila, ko je bila še v telesu. Če bi bile stvari, ki jih uživamo prek
svojega telesa, dobrine, bi se duši, potem ko se loči od telesa,
slabše godilo. Vendar pa nihče ne verjame, da bi bila duša, ki je
vklenjena, srečnejša kakor tista, k ije osvobojena in zopet vrnjena
vesolju. Tudi to sem rekel: če bi bile dobrine stvari, ki so jih
deležni ljudje in živali, bi morale tudi neme živali živeti srečno
življenje, kar pa je nemogoče. Zavoljo kreposti moramo trpeti
vse, česar nam ne bi bilo treba trpeti, ko bi poleg kreposti ob
stajala še kakšna druga dobrina.
Zdaj vse to povzemam in na kratko preletim, čeprav sem
obširno razložil že v prejšnjem pismu. Vendar pa se ti takšno
mnenje nikoli ne bo zdelo pravilo, če si ne boš opogumil duha in
se povprašal, ali ne bi, če bi okoliščine zahtevale, da umreš za
domovino in tako odkupiš življenje vseh državljanov, ponudil
svojega vratu ne samo vdano, ampak tudi rad. Če bi to naredil,
potem ni druge dobrine; vse drugo bi namreč zapustil, samo da
bi to izpolnil. Glej, kolikšna je moč kreposti. Umrl boš za domo
vino, in sicer v trenutku, ko boš spoznal, da moraš to storiti. Lepo
dejanje prinese veliko radost, četudi včasih le za kratek čas. In
čeprav tisti, ki je umrl in se ločil od zemlje, ne uživa sadov dela, ki
ga je izvršil, je vendar že prej vesel ob misli na bodoče delo; in
hraber ter pošten mož, ki ima pred očmi nagrado za svojo smrt,
namreč svobodo domovine in blaginjo vseh, za katere žrtvuje živ
ljenje, čuti največjo slast in uživa sadove svoje drznosti. Pa tudi
tisti, ki mu je vzeta celo ta poslednja in največja radost zaradi
njegovega dela, se ne bo obotavljal, marveč se bo vrgel v smrt,
zadovoljen, da dela prav in vestno izpolnjuje svoje dolžnosti. Pa
259
mu še toliko prigovarjaj, da bi ga odvrnil od njegovih dejanj, in

mu reci: »Tvoje dejanje bo kmalu padlo v pozabo in tvoji sodržav
ljani ti bodo zanj kaj malo hvaležni.« Odgovoril ti bo: »Vse to leži
zunaj mojega dejanja; jaz sam ga gledam in vem, da je dobro in
pošteno. Zato grem tja, kamorkoli me vabi in kliče.«
To je torej edina dobrina, ki je ne čuti le izobražen človek,
ampak vsak, ki je po naravi plemenitega srca. Vse drugo je pra
zno, spremenljivo in nestalno. Zato smo tako boječi, če imamo
to drugo. Tudi če se po naklonjenosti usode vse to nakopiči na
enega, ta teža leži na svojem gospodarju, ga vselej pritiska k tlom
in včasih tudi ponižuje. Nihče od tistih, ki so oblečeni v škrlat,
ni srečen. Nič bolj kakor kdo izmed tistih, ki po scenariju trage
dije nosijo žezlo in kraljevski plašč; pred občinstvom se šopirijo
in korakajo na koturnih, brž ko odidejo s prizorišča, pa se sezu-
jejo in se vrnejo v svoj naravni videz. Nihče ni velik, kogar so
povzdignili bogastvo in častne službe. Zakaj pa je videti velik?
Ker ga meriš po njegovih hoduljah. Pritlikavec ni velik, tudi če
stoji na gori; velikan bo ohranil svojo velikost, tudi če bo stopil
v vodnjak. Ta zmota nas muči, to nas vara, da nikogar ne ocenju
jemo samo glede na to, kar je, ampak mu pridajamo še tisto, kar
ga krasi. Če pa hočeš ugotoviti človekovo resnično vrednost in
spoznati, kakšen je, si ga oglej golega. Odloži naj svoje premo
ženje, svoje častne službe in varljive dari sreče; razgali naj svoje
telo. Poglej mu v dušo, kakšna je in kolikšna in ali je velika zaradi
česa tujega ali zaradi same sebe. Človeka, ki zre naravnost v
bleščave meče, ki mu je vseeno, ali življenje izdihne skozi usta
ali skozi ranjeno grlo, imenuj srečnega. Človeka, ki takrat, ko
mu napovedo telesne muke - bodisi naključne ali zaradi kri-
260
DEVETA KNJ I GA
vičnosti mogočnikov ječo, pregnanstvo in prazne strahove,

ki se rodijo v človeških mislih, brezskrbno posluša in pravi:
ne bojim se
»...
nove bridkosti, devica; kar bo, sem že davno

čakal in vse že premislil in v duhu preživel.68
Ti mi to napoveduješ šele danes; jaz sem si to zmerom napo

vedoval in pripravljal človeka na to, da ga zadene, kar je člo
veško.« Zlo, o katerem si prej premislil, te mileje zadene. Ne
umnim in lahkovernim pa se zdi vse novo in nepričakovano;
kajti velik del zla je za neizkušene novost. Toda vedi, da se
ljudje na marsikaj, kar imajo v začetku za nekaj hudega, pozneje
navadijo in to potrpežljivo prenašajo. Tako se modrijan navadi
na bodoče zlo in si to, kar si drugi olajšajo šele z dolgim pre
našanjem, olajša z dolgim razmišljanjem. Večkrat slišimo govo
riti neuke: »Nisem vedel, da me čaka še to.« Modrijan ve, da ga
čaka vse. Karkoli se zgodi, pravi: »Vedel sem.«
LXXVII.
Pismo
Nepričakovano so se danes pri nas pojavile aleksandrijske
ladje, ki jih navadno pošiljajo naprej, da naznanijo prihajajoče
ladjevje; pravijo jim poštne ladje. Pogled nanje je za Kampanijo
68 Vergilij, Eneida, VI, 103-5.
261
razveseljiv; vsi hitijo proti pristanišču Puteoli in že po jadrih

med množico ladij razpoznajo aleksandrijske, kajti samo te sme
jo razpeti posebno jadro, ki ga vse druge ladje razpnejo samo
na odprtem morju. Nič ne pospešuje vožnje tako kakor to naj
višje jadro, ki najmočneje poganja ladjo. Kadar veter naraste in
postane premočan, jadrnico nagnejo, saj ima veter niže spodaj
manj moči. Druge ladje se morajo, brž ko dosežejo Kapreje in
predgorje, s katerega
gleda z viharnega vrha po morju širokem Minerva,m
zadovoljiti s spodnjim jadrom; tisto visoko jadro je znamenje

aleksandrijskih ladij.
Medtem ko so vsi hiteli proti obrežju, sem jaz ostal miren
in občutil veliko ugodje zaradi svoje lenobe. Pričakoval sem
pisma od svojih ljudi, pa se mi vendar ni mudilo, da bi izvedel,
kaj mi bodo poročala o razmerah doma. Že dolgo vem, da tam
ne morem nič več zgubiti in nič pridobiti. Tako bi mislil, tudi ko
ne bi bil že starec, zdaj pa tem bolj: naj je tega, kar imam, še
tako malo, mi vendar za potnino ostane več, kot potrebujem,
zlasti ker sem krenil na pot, ki mi je ni treba dokončati. Pot je
nedokončana, če se človek ustavi na pol poti ali če sploh obstane
tostran cilja. Življenje ni nedokončano, če je krepostno. Kjerkoli
prenehaš živeti, je življenje popolno, samo če ga dobro končaš.
Pogosto pa ga je treba končati pogumno in iz ne posebno
pomembnih vzrokov, kajti tudi vzroki, ki nas zadržujejo, niso
tako zelo pomembni.
69 Odlomek iz dela neznanega pesnika.
262
DEVETA K N ) I GA
Tulij Marcelin, ki ga prav dobro poznaš - mirno je preživel

svojo mladost in se hitro postaral ter dobil neko, sicer ne neoz
dravljivo, pač pa dolgotrajno in mučno bolezen in takšno, v
kateri se je treba marsičemu odrekati - , je začel premišljevati o
smrti. K sebi je poklical mnogo prijateljev. Eden mu je - ker je
bil bojazljiv - svetoval, kakor bi bil svetoval tudi sebi; drugi
mu je - ker se mu je hotel prilizovati in mu laskati - dal nasvete,
ki bi bili po njegovem mnenju prijatelju ljubši. Naš prijatelj, stoik
Atal, izvrsten človek in, če ga hvalim z besedami, kakršnih je
njegova hvala vredna, hraber, odločen in vrl mož, pa ga je po
mojem mnenju najbolje potolažil. Začel je namreč takole: »Nikar
se ne muči, Marcelin moj, kakor da premišljuješ o kdove kako
pomembni zadevi. Živeti ni tako pomembna zadeva; vsi tvoji
sužnji živijo, vse živali tudi. Nekaj velikega je častno, modro in
pogumno umreti. Pomisli, kako dolgo že delaš zmerom isto:
jed, spanje, naslada - vse to se ponavlja v krogu. Voljno umreti
pa ne more samo moder ali pogumen ali nesrečen mož, marveč
tudi tisti, ki se je naveličal živeti.« Tega nasveta pa ni potreboval,
potreboval je pomoči: njegovi sužnji ga niso hoteli ubogati. Te
je Atal najprej rešil strahu in jim pokazal, da služabniki zaidejo
v nevarnost šele takrat, ko postane nejasno, ali je bila gospodar
jeva smrt zares prostovoljna; drugače pa delajo enak prekršek,
če gospodarju ne pustijo umreti ali če ga ubijejo. Potem je Marce
lina opomnil, da ni nečloveško, da tako, kakor se po končani
pojedini ostanki razdelijo med strežnike, damo po koncu življe
nja nekaj tistim, ki so nam med vsem življenjem stregli. Marcelin
je bil dobrosrčen in radodaren, tudi kadar je moral dati kaj iz
svojega; razdelil je jokajočim sužnjem majhne zneske ter jih še
263
sam potolažil. Ni potreboval meča niti krvi. Tri dni se je vzdržal

jedi in si dal v spalnici razpeti nekak šotor. Nato so mu pod
šotor postavili kad, v kateri je dolgo ležal; medtem so mu od
časa do časa vanjo nalivali toplo vodo in polagoma je umiral,
kakor je govoril, ne brez ugodja, ki ga navadno prinaša takšno
počasno pešanje; to sem že sam občutil, če sem kdaj omedleval.
Tako sem zašel v zgodbico, ki pa ti ne bo neprijetna, ker
boš spoznal, da konec tvojega prijatelja ni bil težak niti obžalo
vanja vreden. Čeprav si je sam zadal smrt, je vendar umrl mirno
in blago ter se neopazno ločil od življenja. Toda ta zgodbica bi
utegnila biti koristna, kajti takšne zglede pogosto izterja stiska.
Zgodi se, da moramo umreti, pa nočemo, in da umiramo, pa
nočemo. Nihče ni tako neumen, da ne bi vedel, da bo nekoč
moral umreti, a vendar se izvija, se trese in stoka, ko se mu
približuje smrt. Mar se ti ne zdi največji bedak med vsemi tisti,
ki joka, ker ni živel že pred tisoč leti? Prav tako je nespameten,
kdor joka, da po tisoč letih ne bo več živel. Vseeno je: ne bo te,
kakor te ni bilo. Niti prvi niti drugi čas ni tvoj, dodeljen ti je le
ta trenutek, pa ga raztezaj, kolikor hočeš. Zakaj jočeš? Kaj želiš?
Zaman je tvoj trud.
Nehaj prositi boga upajoč, da odvrne usodo.70
Čas tvojega življenja je določen in nepreklicen, neizbežna, velika

in večna usoda ti ga je odmerila. Tja pojdeš, kamor gre vse. Kaj
te čaka novega? Za to si se rodil, to je zadelo tvojega očeta, to je
70 Vergilij, Eneida, VI, 376.
264
DEVETA K N ] 1G A
zadelo tvojo mater, tvoje prednike in vse pred teboj in bo zadelo

vse za teboj. Nepretrgana veriga, ki je nobena sila ne more
spremeniti, oklepa in vleče vse za seboj. Koliko ljudi, ki bodo
umrli, pojde za teboj, koliko ljudi te bo spremljalo! Morda bi
bil, tako mislim, pogumnejši, če bi mnogo tisoč ljudi umrlo hkrati
s teboj. Toda mnogo tisoč ljudi in živali umira na razne načine v
tistem trenutku, ko se ti obotavljaš umreti. Ali si mislil, da ne
boš nikdar prispel tja, kamor si ves čas hodil? Ni je poti, ki se
ne bi končala.
Misliš, da ti bom zdaj navedel zglede velikih mož? Nave
del ti bom zglede dečkov. Pripovedujejo o nekem mladem špar-
tancu, ki je še nedorasel prišel v ujetništvo. V svojem dorskem
narečju je klical: »Nočem biti suženj!« In držal je besedo. Ka
kor hitro so mu ukazali, da mora storiti nekaj sužnju primer
nega in sramotnega (moral bi bil namreč prinesti neko nečedno
posodo), se je zaletel v zid in si razbil glavo. Svoboda je tako
blizu: in vendar so še sužnji? Mar ne bi rajši videl, da tvoj sin
takole umre, namesto da kot bojazljivec ostari? Zakaj se torej
razburjaš, če znajo celo dečki pogumno umirati? Recimo, da
nočeš v smrt; peljali te bodo. Ali ne boš pogumen kakor deček
in boš rekel: »Nisem suženj.« O ti nesrečnik! Suženj si ljudem,
suženj okoliščinam in življenju, kajti življenje je sužnost, če
nimaš poguma umreti. Čemu bi še čakal? Vse naslade, ki te
zadržujejo, si že porabil; nobena ti ni več nova, nobena, ki ti
ne bi bila zoprna, ker si se je že naveličal. Veš, kako ti dišita
vino in medica; vseeno je, ali gre sto ali tisoč vrčev skozi tvoj
mehur: kakor vinska natega si. Dobro veš, kakšen okus imajo
ostrige in morske mrene; tvoja požrešnost ti ni ničesar pustila
265
za bodoča leta, vse si že okusil. In vendar so to same takšne

stvari, od katerih se celo nerad odteguješ. Kaj je še drugega,
kar te boli, če ti je odvzeto? Prijatelji? Domovina? Pa jo ceniš
tako visoko, da bi bil zavoljo nje pripravljen le malo pozneje
obedovati? Ti, ki bi rad celo sonce pogasil, ko bi mogel? Kajti
kaj si kdaj storil takega, da bi bilo vredno, da ga obsije sonce?
Priznaj, da te ne zadržujejo ne kurija ne forum in ne ljubezen
do narave, da ne moreš umreti; nerad zapuščaš mesno tržnico,
kjer nisi nič pustil. Smrti se bojiš. Živeti hočeš; toda ali znaš
živeti? Bojiš se umreti; ali ni potem tvoje življenje kakor smrt?
Ko je šel Gaj Cezar nekoč po Latinski cesti in ga je eden izmed
ujetnikov, ki mu je stara brada visela na prsi, prosil za smrt, je
rekel: »Ali si domišljaš, da še živiš?« Tako bi morali odgovoriti
tistim, ki bi jim bila smrt dobrota: »Bojiš se umreti? Ali sploh
še živiš?« »Ampak jaz hočem živeti,« bo rekel kdo drug, »ker
delam veliko dobrega. Nerad se ločim od dolžnosti življenja,
ki jih zvesto in marljivo izpolnjujem.« Mar ne veš, da je ena
izmed dolžnosti tudi ta, da moraš umreti? Nobene dolžnosti
ne zapustiš, kajti ni določenega števila dolžnosti, ki bi ga moral
izpolniti. Vsako življenje je kratko, kajti če ga primerjaš s
trajanjem sveta, je kratko tudi življenje Nestorja in Satije, ki je
dala na svoj nagrobnik zapisati, da je živela devetindevetdeset
let. Vidiš staro ženico, ki se ponaša z visoko starostjo; kako
neznosno nečimrna bi bila šele, če bi se ji posrečilo, da bi do
živela sto let! Kakor je z igro na odru, tako je tudi z življenjem:
ne gre za to, kako dolgo, ampak kako dobro se odigrava.
Vseeno je, kje in kdaj prenehaš živeti. Prenehaj, kjerkoli hočeš,
samo da življenje dobro zaključiš.
266
DEVETA KNJ I GA
LXXVIII.
Pi s mo
Da te mučita pogosten nahod in blaga mrzlica, ki večkrat
spremlja dolgotrajen katar, ki je postal že kroničen, tem bolj
obžalujem, ker sem to bolezen sam izkusil. Spočetka se nisem
menil za to. Takrat je moja mladost še mogla prenesti take težave
in kljubovati boleznim, potem pa sem polagoma podlegel in je
prišlo tako daleč, da sem docela shiran malone izkašljal svoje
življenje. Večkrat bi si bil najrajši kar sam vzel življenje, toda
zadržala me je starost mojega blagega očeta.71 Pomislil sem nam
reč, da bi bil jaz sicer dovolj močan, da bi si sam zadal smrt, on
pa moje smrti ne bi mogel prenesti. Zato sem si velel, da moram
živeti. Kajti včasih je pogumno tudi to, da hočemo živeti.
Povedal ti bom, kaj me je takrat potolažilo. Prej pa ti rečem,
da je bilo prav to, kar me je pomirilo, zame zdravilo. Tolažbe,
ki temeljijo na kreposti, postanejo zdravilo; in kar duha postavi
pokonci, koristi tudi telesu. Rešile so me naše študije. Filozofiji
se moram zahvaliti, da sem se dvignil in spet ozdravel. Dolgu
jem ji življenje, in to ni najmanj, kar ji dolgujem. Veliko pa so k
mojemu ozdravljenju prispevali tudi prijatelji, ki so me venomer
spodbujali in me podpirali z razgovori. Dragi Lucilij, bolnika nič
ne poživi bolj in ga ne spravi zopet pokonci kakor vdanost nje
govih prijateljev, nič mu tako ne odžene misli na smrt in strahu
pred njo. Mislil sem, da ne bom umrl, če me bodo oni preživeli;
71 Rimskega govornika Marka Aneja Seneke (Starejšega).
267
mislil sem, da bom živel naprej, sicer ne z njimi, pač pa v nji

hovem spominu. Mislil sem, da svoje duše ne izdihnem, ampak
jo izročam v njihove roke. To mi je dalo volje, da si pomagam in
prenesem vse muke; sicer pa je najbolj žalostno, če nočeš umreti,
živeti pa tudi ne.
K takim zdravilom se zateci tudi ti. Tvoj zdravnik ti bo
rekel, kako dolgo naj se sprehajaš, kako naj telovadiš; svetoval
ti bo, da nikar ne postavaj brez dela, k čemur je zdravo telo
tako nagnjeno, ampak beri na glas in se uri v dihanju, da si z
veslanjem lahno razgibavaj trebuh; predpisal ti bo, kaj naj ješ,
kdaj naj piješ vino, da se okrepiš, in kdaj ga ne smeš piti, da si
ne dražiš in poslabšaš kašlja. Jaz pa ti predpisujem nekaj, kar je
zdravilo ne le v tej bolezni, ampak v vsem življenju: preziraj
smrt! Nič ni žalostno, če smo se otresli strahu pred njo.
Troje stvari je, ki delajo vsako bolezen nadležno: strah pred
smrtjo, telesna bolečina in prekinitev ugodja. O smrti sem že
dovolj govoril, zato ti povem samo še tole: da se bojimo smrti,
ni kriva bolezen, temveč narava. Mnogim ljudem je bolezen za
držala smrt; rešili so se zato, ker se je zdelo, da so že izgubljeni.
Ne boš zato umrl, ker si bolan, ampak ker živiš. To te čaka tudi
potem, ko ozdraviš; kajti ko boš ozdravel, ne boš ušel smrti,
ampak samo bolezni.
Zdaj se vrniva k vprašanju, v čem je pravzaprav nadloga
vsake bolezni; v bolezni trpimo hude bolečine, toda vmes so
trenutki, ko nas nič ne boli, in to nam bolečine naredi znosne.
Tudi najhujša bolečina se konča; nihče ne more trpeti hudo in
dolgo; narava, ki nas ljubi, je uredila tako, da nam je bolečina
bodisi znosna ali pa kratka. Najhujše bolečine čutimo v naj-
268
DEVETA KNJ I GA
nežnejših delih telesa: živci, sklepi in drugi krhki deli najhuje

bolijo, ko je bolezen na vrhuncu. Toda ti deli hitro otopijo in
izgubijo občutek za bolečino, bodisi zato, ker je duh oviran v
svojem naravnem teku in izgubi moč, s katero nas oživlja in
opominja, bodisi zato, ker se pokvarjeni sokovi, če se ne morejo
nikamor izliti, sami po sebi izčrpajo in delom, ki jih preveč
napolnijo, odvzamejo občutljivost. Tako se potem, ko boleči udje
otopijo, pomirijo protin v nogah in rokah ter vse bolečine v
vretencih in živcih. Vselej so prve bolečine najhujše, potem pa
sčasoma ponehavajo in omama jih konča. Zobobol ter bolečine
v očeh in ušesih so najostrejši prav zato, ker nastanejo v tesnih
telesnih delih, nič drugače, pri Herkulu, je z glavobolom; toda
če kar trajajo, preidejo v nezavest in omotico. Zato je pri silni
bolečini v tolažbo, da je ne čutiš več, če si jo že preveč občutil.
Neukim pa tako hudo telesno trpljenje povzročata nevajenost
občevati s svojim duhom in preveč vneto ukvarjanje s telesom.
Zato velik in pameten mož odmika svojega duha od telesa ter
občuje večinoma z boljšim in božjim delom samega sebe, s tem
obžalovanjem vrednim in minljivim pa le, če mora. »Ampak
hudo je,« pravijo, »pogrešati naslade, katerih smo vajeni, vzdr
ževati se jedi, biti žejen, lačen.« To pomanjkanje je hudo samo v
začetku, potem pa se poželenje pomiri, ker tisti deli telesa, ki
ga zbujajo, obnemorejo in oslabijo. Želodcu se jed priskuti; česar
smo bili prej lakomni, to nam je zdaj zoprno in slednjič nas mine
vsako poželenje. Nič hudega pa ni, če pogrešaš to, po čemer si
že prenehal hrepeneti. Poleg tega vsaka bolečina pojenja ali pa
vsaj popusti. Lahko jo, preden nastopi, preprečiš z zdravili; vsa
ka bolečina namreč izbruhne po nekih vnaprejšnjih znamenjih,
269
zlasti če se ponavlja. Vsako bolezen pa lahko preneseš, če se ne

meniš za to, s čimer ti slednjič grozi.
Nikar si še sam ne delaj svojega trpljenja hujšega in ne toži
preveč. Bolečina je lahka, če je domišljija ne poveča, če se sam
spodbujaš in praviš: »To ni nič ali vsaj nič pomembnega; vzdrži
mo! Saj bo kmalu minilo!« če boš tako mislil, si jo boš olajšal.
Vse je odvisno od domišljije, ne le častilakomnost, pohlep po
denarju in veseljaštvo, ampak tudi bolečine si domišljamo. Vsak
do je toliko nesrečen, kolikor misli, da je. Tudi tožbe zaradi
minulih bolečin niso upravičene in prav tako ne besede: »še
nikomur ni bilo tako hudo! Koliko muk, koliko zla sem pretrpel!
Nihče ni mislil, da si bom še opomogel. Kolikokrat so me moji
že objokovali, kolikokrat so zdravniki že obupali nad menoj! Še
tisti, ki ležijo na natezalnici, se tako ne mučijo.« Naj je to tudi
res, minilo je že. Čemu obnavljati minule bolečine in biti ne
srečen, ker si že bil? Sicer pa vsakdo rad povečuje svoje trpljenje
in laže sam sebi. Prijetno je pripovedovati o tem, koliko hudega
si pretrpel, in docela naravno, da si vesel, ker je konec tvoje
nesreče. Treba je zmanjšati oboje, strah pred bodočnostjo in
spomin na minulo nezgodo. To se me zdaj še ne tiče, bodočnosti
pa se ne bojim. Ko pa se kdo znajde v stiski, naj reče:
Morda pa nekoč tudi to bo vredno spomina.72
Z vso dušo se moramo boriti proti bolečini. Premagan bo, kdor

odneha, zmagal pa bo, kdor se z vso silo bori proti bolečini.
72 Vergilij, Eneida, I, 203.
270
DEVETA KNJ I GA
Toda največ ljudi dela tako, da pustijo pasti nase razvaline, pred
katerimi bi se morali braniti. Če se začneš temu, kar te tlači, kar
visi nad teboj in ti grozi, odmikati, pojde za teboj in bo še huje
navalilo nate; če pa se z vso močjo upreš, boš to odbil od sebe.
Koliko udarcev zadene atlete v obraz, koliko v celo telo? Vendar
pa prenesejo vse te muke, ker hrepenijo po slavi, ter jih trpijo
ne le zato, ker se borijo, ampak tudi zato, da bi se borili, kajti že
sama vaja za boj je trpljenje. Premagajmo tudi mi vse, za kar nas
ne čakata ne venec ne palma, pa tudi ne glasnik, ki bi ukazal
molk in tišino, da bi razglasil naše ime; zmagujejo krepost in
duševna moč pa tisti mir, ki si ga pridobimo za zmerom, če en
krat premagamo usodo. »Ampak jaz tako hudo trpim.« Kaj po
tem? Boš manj trpel, če se boš obnašal kakor ženska? Kakor je
sovražnik pogubnejši tistim, ki bežijo, tako vsako naključno zlo
najbolj pritiska na tistega, ki se mu umika in popušča. »Ampak
hudo je, kar trpim.« Kaj? Ali smo močni zato, da bi nosili, kar je
lahko? Ali hočeš, da bi bila bolezen dolgotrajna ali pa huda in
kratka? Če je dolga, ima presledke, ko se nekoliko oddahnemo,
za kar nam daje dovolj časa; mora se dvigati in pojemati. Kratka
in nagla bolezen hitro mine ali pa prinese smrt. Mar ni vseeno,
ali ni več bolezni ali mene? V obeh primerih je konec trpljenja.
Koristno bo tudi, če bomo duha privedli na druge misli in
ga odvrnili od bolečine. Misli na to, kaj si dobrega in poštenega
storil, spominjaj se tega, kar si kdaj najbolj občudoval. Pred oči
naj ti stopijo vsi, ki so bili hrabri in so premagali bolečino. Misli
na tistega, ki je še naprej bral knjigo, medtem ko so mu izrezo
vali krčne žile, in na onega, ki se ni prenehal smejati, ko so
njegovi mučitelji, prav zato razsrjeni, poskušali vsa mogoča
271
mučila. Mar razum ne bo premagal bolečine, ki jo premaga

smeh? Zdaj pa govori, kar hočeš, o hudem nahodu, o nepresta
nem kašlju, ki ti trga dele pljuč, o mrzlici, ki razsaja v tvojem
drobu, o žeji in bolečinah, ki ti krivijo ude, da ti izstopijo členki:
hujši so vendar ogenj in natezalnica in žareča pločevina in tisto
železo, ki ga porinejo v rano, da jo raztrga in poveča. In vendar
je še kdo, ki pri vsem tem ne zastoka. Še več: ne prosi. Še več:
ne odgovarja. Še več: smeje se, in to od srca. Mar se po vsem
tem ne boš posmehoval svojim bolečinam?
»Ampak,« boš rekel, »bolezen mi ne pusti, da bi delal, od
teguje me od vseh dolžnosti.« Bolezen ima v oblasti tvoje telo,
ne pa tudi duha. Tako zadržuje tekaču noge, čevljarju ali kovaču
pa ovira roke; če si navajen rabiti duha, boš tudi zdaj svetoval,
učil, poslušal, se učil, spraševal in se spominjal na to ali ono. In
dalje! Ali misliš, da nič ne delaš, če voljno prenašaš bolezen?
Pokazal boš, da se da bolezen premagati ali vsaj prenesti. Verje
mi, da smo lahko tudi na bolniški postelji krepostni. Ne pričata
samo orožje in bojišče o vrlem duhu, ki se ne pusti zastrašiti,
tudi v bolniški postelji se izkaže hraber mož. Dovolj dela imaš,
če se pogumno boriš z boleznijo. Če se upreš vsaki sili, če te
nobena prošnja ne omehča, daješ izvrsten zgled. O, koliko bi
bilo snovi za slavo, ko bi nas ljudje videli, kako se borimo z
boleznijo! Sam se glej, sam se hvali!
Sicer pa sta dve vrsti užitkov. Telesne užitke bolezen pre
kine, vendar nam jih ne odvzame docela, da, še stopnjuje jih, če
hočeš resnico. Z večjim užitkom pije, kdor je žejen, jed gre bolj
v slast tistemu, ki je lačen; kar uživamo po dolgi vzdržnosti,
uživamo bolj hlastno. Tistih višjih in resničnih užitkov pa bolni-
272
DEVETA K N | 1G A
ku ne prepoveduje noben zdravnik; kdor išče te užitke in ima

pravo razumevanje zanje, prezira vse, kar prija čutnosti. »Ubogi
bolnik!« Zakaj? Ker ne sme raztapljati snega v vinu? Ker si ne
sme pijače, ki si jo je namešal v veliki čaši, shladiti s koščki
ledu? Ker ne sedi za mizo in ne odpira lukrinskih ostrig?73 Ker
v njegovi obednici ne mrgoli kuharjev, ki bi prenašali jedi kar
na žerjavici? Kajti celo to si je izmislilo poželenje po uživanju; da
se jed ne bi ohladila, da bi bilo za trdo nebo v ustih vse dovolj
vroče, se kar kuhinja prinaša na mizo. »O nesrečni bolnik!« Je
naj le toliko, kolikor lahko prebavi. Pred njegovimi očmi ne bo
ležal merjasec, ki bi ga lahko kot manj cenjeno meso zavrnil; na
pladnju mu ne bodo nosili kupe ptičjih prsi (kajti celih ptic ne bi
hotel gledati). V čem je torej vsa njegova nesreča? Jedel bo kakor
bolnik, morda pa spet kdaj kot zdrav človek.
Toda na vse to, na čorbo, na mlačno vodo in kar se zdi ne
znosno razvajenim in gizdavim mehkužnežem, ki bolehajo bolj
na duhu kakor na telesu, se bomo radi navadili, brž ko se ne
bomo več bali smrti. Nič več pa se je ne bomo bali, kakor hitro
bomo spoznali, kaj je dobro in zlo; šele potem nam življenje ne
bo mrzko, smrt pa ne strašna. Življenja nam ne more vzeti na
veličanost nad njim, če vidi tako raznolike, pomembne in bo
žanske stvari; v sovraštvo do samega sebe ga navadno žene ne
koristno brezdelje. Človeku, ki hodi po svetu raziskujoč naravo
stvari, resnica nikoli ne bo zoprna, naveličal se bo le laži. In če
mu pride smrt naproti in ga kliče, čeprav je prezgodnja in čeprav
mu življenjsko dobo prereže na polovici, je vendar užil sadove
73 Iz Lukrinskega jezera.
273
najdaljšega življenja. Narava mu je večinoma poznana; ve, da čas

ne poveča vrline. Gotovo pa se zdi vsako življenje prekratko
tistim, ki ga merijo po praznih in zato brezmejnih užitkih.
Take misli naj te poživijo in včasih se ukvarjaj tudi z mojimi
pismi, dokler ne pride čas, ki naju bo zopet združil. Tudi če bo
potem življenje trajalo še tako kratek čas, bo dovolj dolgo, če
ga bova znala uživati. Kajti, kakor pravi Pozejdonij, »en dan
izobraženih ljudi je daljši kakor še tako dolgo življenje neved
nih«. Medtem se drži načela, da v nesreči nikoli ne smeš obupati
niti verjeti sreči; imej pred očmi samovoljo usode ter si misli,
da bo zares storila, karkoli bo mogla. Kar si dolgo pričakoval,
te bo manj hudo zadelo.
LXXIX.
Pi s mo
Pričakujem tvoje pismo, v katerem mi boš poročal, kaj si
videl novega na svojem potovanju okrog Sicilije, zlasti pa bi
rad slišal kaj zanesljivega prav o Haribdi. Kajti da je Skila skala,
ki se je mornarjem ni treba ravno bati, prav dobro vem, rad pa
bi zvedel od tebe, ali je Haribda takšna, kakor jo opisujejo pri
povedke. Če si jo morda opazoval (in to je zaslužila), mi sporoči,
ali jo res vrtinči samo en veter ali pa nastane tisti morski vrtinec
ob vsakem vremenu, in ali je res, da vse, kar vrtinec zgrabi in
pogoltne, plava skrito pod morjem več milj daleč, dokler spet
ne vzplava ob obali Tavromenija. Če mi boš to opisal, si ti bom
upal naročiti, da pojdi meni na ljubo tudi na Etno, o kateri
274
DEVETA K N | I G A
nekateri trdijo, da se manjša in polagoma pogreza. To sklepajo

iz tega, ker so jo pomorščaki nekoč zagledali že iz večje daljave.
Mogoče to ni zato, ker se je znižala višina gore, ampak ker je
ogenj ponehal in se ne dviga tako silno in obilno ter se podnevi
iz nje le nekoliko kadi. Oboje pa ni neverjetno, tako to, da se
gora manjša, ker jo ogenj vsak dan izžira, kot to, da ogenj ne
ostaja enak, ker ne obstoji sam iz sebe, ampak se vname nekje v
globočini in ga potem hranijo tuje snovi, v gori sami pa ne najde
prehrane, ampak samo izhod. V Likiji je zelo znana pokrajina,
ki jo tamkajšnji prebivalci imenujejo Hefajstion; njena tla so na
več krajih preluknjana; iz njih se na široko dviga ogenj, ki pa nič
ne škoduje pridelkom. Zato je ta pokrajina rodovitna in zelena,
kajti plameni ničesar ne požgejo, ampak le malce odsevajo.
Vendar bom pustil ta vprašanja, dokler mi ne odpišeš, kako
daleč je od te gore sneg, ki se niti poleti ne topi, ker mu bližina
ognja ne škoduje. Sicer pa ni vzroka, da bi trud, ki ti ga nalagam,
zaračunal meni, kajti četudi ti tega ne bi nihče naročil, bi ustregel
svoji želji, da bi opisal Etno v pesmi. Naj te pri tem nikar ne
ovira skromna obzirnost, češ da so o tej slavni gori pisali že vsi
pesniki. To, da jo je že Vergilij prikazal v vsej njeni veličini, ni
oviralo Ovidija, da je ne bi opeval tudi on. In oba nista zastrašila
Kornelija Severa. Vsem je dal ta predmet srečno snov; in pred
hodniki, mislim, si niso prej prisvojili vsega, kar se je dalo pove
dati, ampak so le pripravili pot. In velika razlika je, ali si izbe
reš že izčrpano snov ali šele nekoliko obdelano; ta raste iz dneva
v dan, in kar so že drugi spisali o istem predmetu, ne ovira
tistih, ki hočejo najti in napisati kaj novega. Poleg tega so razmere
najboljše za tistega, ki pride nazadnje, ker najde že pripravljene
275
izraze in jih lahko le drugače razporedi ter tako na videz pove

nekaj novega. Ne uporablja jih kot tuje, ampak kot obče veljav
ne. Ali te prav ne poznam ali pa se ti že cedijo sline po Etni: že
hočeš napisati nekaj sijajnega, kar bo kos tvojim predhodnikom.
Da bi upal kaj več, ti ne dopušča tvoja skromnost, in ta je
tolikšna, da se mi zdi, da bi zadržal zanos svojega genija, če bi
bila nevarnost, da prekosiš predhodnike; tako zelo jih spoštuješ.
Med vsem drugim ima modrost tudi tole dobro: nihče ne
more biti premagan od drugega tako dolgo, dokler gre navzgor
in napreduje. Ko prideš na vrh, je vse enako; ne moreš više,
stojiš. Mar se sonce lahko poveča? Ali gre mesec prek svojih
meja? Morja ne rastejo, svet je zmerom enak. Kar doseže svojo
popolno velikost, se ne more več dvigati. Vsi modrijani so si
enaki; sicer ima sleherni svojo nadarjenost, eden je vljudnejši,
drugi spretnejši, enemu beseda bolje teče, ker je izurjen, dru
gemu, ker mu je zgovornost prirojena. To, za kar gre, kar osre
čuje, pa je pri vsem enako. Ali se lahko tvoja Etna krči in se ruši
sama vase, ali more neprestana sila plamenov znižati visoki vrh,
ki je viden daleč s širnega morja, ne vem, toda kreposti ne bo
noben plamen, noben podor ponižal. Njeno veličanstvo je edino,
ki ne pozna ponižanja in ne more ne naprej ne nazaj. Njena
veličina je trdno določena kakor veličina ozvezdja. Skušajmo se
povzpeti k njej. Močno smo se že potrudili, a če naj govorim
resnico, še nismo dosti dosegli. Človek še ni dober, če je boljši
od najslabših. Kdo bi se ponašal s svojimi očmi, če zasluti dan
šele takrat, ko sonce predre temo? Mi pa smo zadovoljni, da
smo ušli temi, a še ne uživamo dobrote svetlobe. Srečo si bomo
lahko voščili šele potem, ko bo naš duh pogledal iz teme in
276
DEVETA KNJ I GA
videl popolni dan ter se vrnil na svoje nebo, od koder je prišel,

ko se je rodil. Njegov izvor ga kliče kvišku. Tam pa bo že prej,
preden se reši iz telesne ječe, če odvrže svoje grehote s sebe ter
se čist in neomadeževan povzpne do božanskih misli.
Tako delajmo, dragi Lucilij, za to si prizadevajmo z vsemi
močmi, čeprav jih ve za to le malo ali pa nobeden. Slava je senca
kreposti, spremlja jo tudi proti njeni volji. Toda kakor gre senca
včasih pred nami, včasih za nami, tako je slava včasih pred nami,
da jo moremo gledati, včasih pa za nami in je tem večja, čim po
zneje pride, ker je zavist že minila. Kako dolgo so ljudje mislili,
da je bil Demokrit prismojen. Sokrat si je komaj zopet pridobil
dobro ime. Kako dolgo Rim ni poznal Katona! Preziral ga je, ra
zumel pa ga je šele potem, ko ga je izgubil. Rutilijeva krepost in
nedolžnost bi ostali neznani, ko se mu ne bi bila zgodila krivica:
šele takrat sta zableščali. Ali ni bil hvaležen svoji usodi in zado
voljen s svojim pregnanstvom? Govorim o teh, ki jih je usoda po
veličevala s tem, da jih je mučila. Koliko je ljudi, katerih vrline so
bile spoznane in priznane šele po njihovi smrti! Vidiš, kako zelo
občudujejo Epikura ne le izobraženci, ampak tudi neuka množica.
Celo v Atenah, v bližini katerih je tiho živel, ga niso poznali. Tako
je mnogo let po smrti svojega Metrodora, katerega je preživel, v
nekem pismu, v katerem se je hvaležno spominjal svojega
prijateljstva z njim, dostavil še tele besede: »Meni in Metrodoru
pri vsem dobrem, kar sva užila, nič ni škodovalo, da naju slavna
Grška ne le ni poznala, ampak da skoraj ni slišala o naju.« Ali ga
niso našli šele potem, ko ga ni bilo več? Ali niso njegove misli šele
pozno zbudile pozornosti? Tudi Metrodor pravi v nekem svojem
pismu, da on in Epikur nista zbudila dovolj pozornosti, toda v
277
bodočnosti bodo imeli on in Epikur in vsi, ki so hoteli hoditi za

njima, veliko in znamenito ime. Nobena krepost ne ostane pri
krita, in če je nekaj časa bila, ji to nič ne škoduje; pride dan, ki jo
bo razkril in pokazal, čeprav jo je nenaklonjenost časa prikrila. Le
za majhno število ljudi živi, kdor misli le na svoje sodobnike.
Mnogo tisoč let, mnogo ljudstev pride za nami; nanje moraš gle
dati. Tudi če vsem, ki živijo s teboj, ukaže zavist, da naj molčijo,
bodo prišli za teboj taki, ki bodo sodili brez nevoščljivosti in ne
pristransko. Tudi slava ne bo izostala, če je plačilo za krepost. Si
cer nas govorjenje potomcev ne bo več doseglo, vendar nas bodo
spoštovali in govorili o nas, čeprav mi za to ne bomo vedeli. Ni
komur ni krepost niti v življenju niti po smrti odrekla hvaležnosti,
samo če ji je bil iskreno vdan, če se ni pačil in lepotičil, ampak je
bil zmerom isti, pa naj je bil presenečen ali nepripravljen. Pretvar
janje nič ne opravi; malokateremu nadene krinko na obraz; res
nica je vedno v vsakem pogledu ista. Vse, kar vara, je na slabih
nogah. Laž je prosojna: skoznjo vidiš, če dobro pogledaš.
LXXX.
Pi s mo
Da imam danes mir, ni moja zasluga; zanj moram biti hva
ležen gledališču, ki je zvabilo vse nadležneže k rokoborbi z že
leznimi in z usnjem prevlečenimi kroglami. Nihče ne bo silil k
meni v sobo, nihče ne bo motil mojega premišljevanja, ki je sme
lejše že zato, ker se zavedam, da imam mir. Ne slišim kar naprej
škripanja vrat in dviganja zavese za njimi. Sam smem iti, kamor
278
DEVETA KNJ I GA
želim; to je nujna potreba tistemu, ki hodi svojo začrtano pot.

Ali ne hodim za svojimi predniki? Hodim, toda dovoljujem si
iskati in najti kaj novega, nekaj spremeniti in nekaj opustiti.
Pritrjujem jim, toda ne kot suženj.
Vendar sem rekel že preveč, kajti obljubljal sem si molk in
samoto, ne da bi me kdo motil. Glej! Od stadiona se razlega
sem neznansko vpitje, ki me sicer ne bega, vendar pa me sili k
neki primerjavi. Premišljam, koliko ljudi uri svoje telo in kako
malo jih uri duha; kakšen naval je h gledališču, ki je nekaj
nestalnega in samo kratkočasnega, in kakšna samota je okrog
lepih umetnosti; kako revni na duhu so tisti, katerih mišice in
močna ramena občudujemo. Najbolj se ukvarjam z mislijo: če
lahko svoje telo z vajo tako utrdimo, da prenese udarce s pestjo
in brce več kot enega nasprotnika, da lahko vzdrži pri pekočem
soncu več dni na razbeljenem pesku, koliko laže bi mogli svojega
duha tako okrepiti, da ne bi klonil pred udarci usode in da bi
se, že poteptan, spet vzdignil. Telo namreč potrebuje marsikaj,
da je krepko, duh pa raste sam iz sebe, se sam hrani in sam uri.
Telo potrebuje obilo jedi in pijače, veliko olja in se mora za svoj
obstanek dolgo truditi, krepost pa lahko dosežeš brez posebnih
stroškov. Kar te lahko naredi dobrega, je v tebi. Kaj ti je treba,
da boš dober? Treba ti je samo hoteti. Kaj pa moreš bolj hoteti,
kakor da bi se iztrgal iz te sužnosti, ki tlači vse? Tudi sužnji
najnižje vrste, ki so se rodili v nizkotni domačiji, se skušajo na
vse načine otresti svoje sužnosti. Prihranke, ki so si jih odtrgali
od ust, radi dajo zato, da si rešijo glavo. Ti pa ne hrepeniš po
tem, da bi za vsako ceno dosegel svobodo, v kateri meniš, da si
se rodil? Kaj tako gledaš na svojo blagajno? Z denarjem si ne
279
boš kupil svobode. Tista kupljena, v cenzorjev seznam vpisana

svoboda ni nič drugega kot prazno ime; nimajo je ne tisti, ki so
jo kupili, ne tisti, ki so jo prodali. To dobrino si moraš dati sam,
od sebe jo zahtevaj. Najprej se reši strahu pred smrtjo, ki nas
podjarmlja, nato pa še strahu pred uboštvom. Če hočeš vedeti,
da ni uboštvo nič hudega, primerjaj obraze revnih in bogatih.
Revež se pogosteje in bolj iskreno smeji; njegova zaskrbljenost
ni globoka; tudi če ga kdaj obide kaka skrb, gre mimo kakor
lahen oblak. Veselost tistih, ki se imenujejo srečni, pa je hlinjena;
v srcu jih grize velika žalost, ki je tem hujša, ker ne smejo javno
kazati, da so nesrečni, ampak se morajo včasih delati srečne,
naj jim je v srcu še tako bridko. To primero moram večkrat
uporabiti, ker se nobena druga tako ne prilega drami človeškega
življenja, ki vsakomur odkazuje vlogo, da bi jo slabo igral. Tisti,
ki ošabno koraka po odru in nosi glavo pokonci ter govori:
... vladam Argejcem; zapustil mi je Pelops
vsa kraljestva do Jonskega morja od Helesponta,
je suženj, ki prejema na mesec pet mernikov žita in pet denarijev.

Drugi, ki tako ošabno, oblastno, zavedajoč se svojih moči, govori:
Če ne boš miroval, Menelaj, te bo tale desnica ubila,74
ta je dninar in spi na cunjah. Enako lahko rečemo o vseh tistih

mehkužnežih, ki se dajo nositi v nosilih nad glavami prepro-
74 Odlomka iz neke rimske tragedije.
280
DEVETA KNJ I GA
stega ljudstva; vsa njihova sreča je le krinka. Če jim snameš

krinko, jih boš zaničeval. Kadar hočeš kupiti konja, daš potegniti
plahto z njega, sužnje, ki so naprodaj, daš sleči, da morebitne
telesne hibe ne bi ostale skrite: in človeka hočeš ceniti zagrnje
nega? Trgovci s sužnji skušajo vse, kar morda ne bi ugajalo,
prikriti s kakšnim okrasom. Kupcem so že sami okraski sumljivi.
Če bi videl, da je noga ali roka ovita, bi jo ukazal razgaliti in si
dal pokazati nago telo. Poglej tistega skitskega in sarmatskega
kralja z načelkom na glavi! Če ga hočeš oceniti in res zvedeti,
kakšen je, mu odstrani načelek; pod njim se skriva veliko zlega.
Pa zakaj govorim o drugih? Če hočeš pretehtati sebe, odloži
denar, hišo in službeno čast ter si sam oglej svojo notranjost;
zdaj verjameš presoji drugih o tem, kakšen si.
281
DESETA KNJ I GA
LXXXI.
Pi smo
Tožiš, da si naletel na nehvaležnega človeka; če je to prvič,
se zahvali sreči ali pa svoji previdnosti. Toda v tem primeru te
lahko stori previdnost le ozkosrčnega. Kajti če se hočeš tej ne
varnosti izogniti, ne boš več izkazoval dobrot: če se bojiš, da
ne bi bile pri obdarovancu zaman, so zaman že pri tebi. Vendar
je bolje izkazovati dobrote kakor ne, čeprav ne pričakuješ povra
čila. Tudi po slabi žetvi je treba sejati. Pogostokrat je že bogat
pridelek enega leta zopet popravil škodo, ki jo je storila trajna
neplodnost slabe zemlje. Splača se imeti tudi nehvaležneže, če
si sicer našel vsaj enega, ki ti je hvaležen. Nihče nima pri izka
zovanju dobrot tako srečne roke, da se ne bi pogosto varal:
zablodijo, zato da včasih pridejo na cilj. Tudi po brodolomu se
gre znova na morje; enkraten bankrot ne prestraši oderuha, da
ne bi šel znova na borzo. Življenje bi hitro otrpnilo v brezdelju,
če bi se morali odreči vsemu, kar nam je kdaj spodletelo. Tebe
pa naj to izkustvo spodbudi, da boš še bolj dobrodelen, kajti
kjer je uspeh negotov, je treba še večkrat poskusiti, da nam uspe.
282
DESETA KNJ I GA
Ampak o tem sem dovolj govoril že v tistih knjigah, ki imajo

naslov O dobrih delih.75 Zdi se mi pa, da je treba natančneje pre
tresti vprašanje, ki ga, kakor mislim, še nisem dovolj obravnaval,
namreč vprašanje, ali je tisti, ki nam je prej koristil, pozneje pa
škodoval, obračunal z nami ter nas oprostil vsakega dolga. Do
stavi še to: veliko več nam je pozneje škodoval, kakor nam je
prej koristil. Če hočeš slišati o tem pravilno sodbo strogega
sodnika, bo ta eno od drugega odštel in rekel: »čeprav tehtajo
krivice več, je vendar treba priložiti k dobrotam toliko, za ko
likor so krivice težje.« Več je škodoval, ampak prej je koristil,
zato je treba upoštevati tudi čas. Da se moramo vprašati tudi,
kako rad nam je kdo koristil in kako nerad škodoval, je preveč
razumljivo, da bi te moral na to posebej opozarjati, kajti tako
pri dobrotah kakor pri krivicah gre le za dobro ali za zlo miš
ljenje. »Nisem hotel izkazati dobrote; premagan sem bil bodisi
iz sramu bodisi zaradi trdovratne prošnje bodisi zaradi upanja.«
Vse se tehta po tem, s kakšnim mišljenjem kaj damo, ne gre za
to, kolikšna je ta dobrota, ampak iz kakšne volje izvira. Pustimo
vsako domnevanje: ono je bila dobrota in tole je krivica, ki je
večja od one dobrote. Poštenjak računa v obeh primerih tako,
da je sam prikrajšan; dobroti prida, kar odvzame krivici. Drug
sodnik, ki je milejši - in tak bi bil rajši tudi jaz - bo velel pozabiti
krivico in pomniti dobroto. Rekel boš: »Ampak pravičnost zahte
va, da damo vsakemu svoje; za dobroto bodimo hvaležni, krivi
co pa povrnimo z enakim ali pa bodimo še manj hvaležni.« To
bo res tako, če sta dobrotnik in krivičnik različni osebi; če pa
75 De beneficiis.
283
nista, ampak sta oba ista oseba, potem dobrota izbriše krivico.
Kajti tistemu, ki mi je, potem ko mi je izkazal dobroto, storil
krivico, moram odpustiti tem prej, ker sem pravzaprav dolžan
odpuščati celo onemu, ki nima zame nobenih zaslug. Zame ni
oboje enake vrednosti; više cenim dobroto kakor krivico. Ne
znajo vsi biti hvaležni, tudi neveden, neotesan, povprečen člo
vek iz množice zna biti hvaležen, zlasti kmalu potem, ko je
dobroto prejel, ampak ne ve, koliko dolguje zanjo. Edinole mo
drijanu je znano, kako visoko se mora vsaka stvar ceniti. Kajti
bedak, o katerem sem pravkar govoril, bo tudi pri najboljši volji
vrnil ali manj, kot dolguje, ali o nepravem času in na nepravem
mestu; kar je dolžan vrniti, razsiplje in zapravlja.
Človek se mora čuditi, kako dobro označujejo besede neka
tere pojme. Stari jezik pove marsikaj zelo krepko in z izrazi, ki
nas učijo naše dolžnosti. Tako pravimo navadno:76 lile illi gratiam
rettulit. Referre pomeni prostovoljno prinesti nazaj, kar dolguješ.
Ne pravimo gratiam reddidit, kajti glagol reddere pomeni navadno
nekaj vrniti na zahtevo upnika ali zoper svojo voljo ali kakorkoli
drugače in po kom drugem. Tudi ne rečemo reposuit beneficium ali
solvit: ni se našla nobena primerna beseda, ki bi se rabila glede
denarnih dolgov. Referre pomeni nekaj nazaj prinesti tistemu, od
kogar smo to prejeli. Ta beseda izraža prostovoljno vrnitev. Ret
tulit pravimo o tistem, ki je sam sebe pozval, naj vrne dolg. Mo
drijan bo vse sam pretehtal in preudaril, koliko je prejel, od koga,
Ule illi gratiam rettulit - vrnil je hvaležnost; referre - povrniti; gratiam

redidit - vrnil je hvaležnost; reddere - vrniti, dati nazaj; reposuit benefi
cium - vrnil je dobroto; solvit - poplačal je; rettulit - perfekt glagola
referre.
284
DESETA KNJ I GA
kdaj, kje in kako. Zato pravim, da se nihče drug kakor modrijan

ne zna izkazati hvaležnega, prav tako, kakor zna samo modrijan
deliti dobrote. Kajti modrijan se bolj veseli, če kaj da, kakor kdo
drug, če kaj prejme. To šteje marsikdo med tiste trditve stoikov,
ki so na videz nesmiselne trditve (Grki jim pravijo paradoxa), in
pravi: »Torej nihče razen modrijana ne zna biti hvaležen? Torej
tudi upniku nihče ne zna plačati svojega dolga in prodajalcu kupne
cene?« Ampak da se nam to ne zameri, vedi, da pravi enako tudi
Epikur. Metrodor govori, da samo modrijan zna biti hvaležen. In
vendar se prav ta čudi, če pravimo: »Samo modrijan zna ljubiti;
samo modrijan je prijatelj.« Pa vendar je nekaj ljubezni in pri
jateljstva v tem, če smo hvaležni. Da, to je celo bolj običajno in se
izpričuje pri večjem številu ljudi kakor pravo prijateljstvo. Isti
človek se čudi, da pravimo, da nihče drug razen modrijana ni
zvest, kakor da sam ne bi trdil istega. Ali se ti morda zdi, da zna
biti zvest tisti, ki ne zna biti hvaležen? Zato naj nas ne opravljajo,
češ da so nas same izmišljotine, vedo naj, da je pri modrijanu prava
krepost, pri prostaškem ljudstvu pa le njen videz in samo slepilo.
Hvaležen zna biti samo modrijan. Tudi bedak utegne biti, koli
kor more in zna; toda bolje bi bilo, da ne bi znal biti hvaležen,
kakor da ne bi hotel, kajti hotenja se ne da priučiti. Modrijan pa
bo vse primerjal med seboj; spoznal bo, da je nekaj večje ali manjše
po času, kraju in okoliščinah, čeprav je vedno enako. Kajti več
krat veliko bogastvo v hiši ni zmoglo toliko kakor tisoč denari
jev, danih o pravem času. Velika je namreč razlika, ali komu kaj
podariš ali mu s tem priskočiš na pomoč, ali ga je tvoja radodarnost
rešila ali ga naredila samo bogatejšega. Pogosto je to, kar damo,
malenkost, toda pomembne so posledice. Kolika pa, misliš, je
285
razlika, če je kdo vzel, kar je dal, iz lastnega žepa ali če je prejel

dobroto, da bi dobrote delil?
Vendar se ne vračajmo k temu, kar smo že dovolj preiskali;
poštenjak bo pri tej primerjavi dobrote in krivice sodil sicer
docela pravično, toda bolj naklonjen bo dobroti. Zelo pomem
ben pa je pri takih stvareh ozir na osebo. »Izkazal si mi dobroto
glede na sužnja, krivico pa si mi storil glede na očeta; rešil si mi
sina, a mi vzel očeta.« In tako bo poštenjak in modrijan zapo
vrstjo preudarjal in primerjal tudi vse drugo, in če se bo pokazala
le neznatna razlika, se ne bo menil za to, pa tudi če bo velika,
bo rad odpuščal, če bo mogel to storiti brez škode za dolžnost
in za dobro vest, se pravi, če bo vsa krivica zadela le njega.
Skratka: pri zamenjavi ne bo trdovraten, ampak bo pustil, da se
njemu več zaračuna; le nerad se bo odkrižal hvaležnosti za do
broto s tem, da bi jo izravnal s krivico; vselej se bo nagibal k
temu, da bi bil dolžan hvaležnost in bi povrnil dobroto. Moti se
namreč, kdor dobrote rajši sprejema, kakor jih vrača. Kakor je
bolj dobre volje tisti, ki dolgove plačuje, kot tisti, ki si izposoja,
tako mora biti bolj vesel, kdor se reši velikega dolga za prejeto
dobroto, kakor tisti, ki se zanjo šele obvezuje. Kajti nehvaležneži
se motijo tudi v tem, ker mislijo, da lahko uživajo dobrote za
stonj, medtem ko morajo upniku plačevati poleg glavnice še
obresti. Tudi dolg hvaležnosti raste z odlašanjem in je treba
plačati tem več, čim pozneje se plača. Nehvaležen je, kdor vrača
dobroto brez obresti. Torej se mora gledati tudi na to, kadar
primerjamo dohodke in izdatke.
Storiti moramo vse, da bi bili kar najbolj hvaležni. Kajti to
nam je v dobro, kakor se pravičnost (kot se navadno misli) ne tiče
286
D E S E T A K N J I G A
samo drugih, ampak tudi nas samih. Vsak koristi samemu sebi, če
koristi drugemu; s tem ne mislim, da ti bo hotel pomagati tisti,
komur si ti pomagal, in te bo branil, kogar si branil ti, ker se dober
zgled spet vrača na tistega, ki ga je dal (kakor škodujejo slabi zgledi
njim, po katerih se ljudje zgledujejo; teh ni nikomur žal, če trpijo
krivice, ker so sami učili, da se drugim sme delati krivica), ampak
ker ima vsaka krepost svoje plačilo sama v sebi. Kajti nismo kre
postni, da bi dobili za to nagrado; plačilo za dobro delo je zavest,
da smo nekaj prav storili. Nisem hvaležen zato, da bi drugega s
svojim zgledom spodbudil, da bi mi rajši storil kaj dobrega, ampak
da bi sam delal, kar je lepo in prijetno. Nisem hvaležen zato, ker
mi to koristi, ampak ker me veseli. Da te o tem prepričam, ti po
vem tole: če se ne bi mogel izkazati hvaležnega drugače kakor
tako, da bi se zdel nehvaležen, če dobrote ne bi mogel povrniti
drugače kakor z dozdevno krivico, bi se mirne duše, ne da bi se
menil za še tako neugodno presojo svojega postopka, trudil, da bi
dosegel plemeniti cilj. Zdi se mi, da nihče više ne ceni kreposti, da
ji nihče ne more biti bolj vdan kakor tisti, ki žrtvuje dobro ime
poštenjaka, da bi ohranil čisto vest. Zato si, kakor sem rekel,
hvaležen bolj sebi kakor drugemu v prid. Ta namreč doživi nekaj
navadnega in vsakdanjega, ko dobi spet nazaj, kar je dal, ti pa
nekaj velikega, kar izvira iz srečnega duševnega stanja, in to je
zavest, da si bil hvaležen. Kajti če dela malopridnost ljudi nesreč
ne, krepost pa srečne, in je hvaležnost krepost, si vrnil nekaj na
vadnega, dosegel pa nekaj neprecenljivega, zavest hvaležnosti, ki
se poraja samo v duhu velikodušnega, blaženega človeka.
Temu nasprotno občutenje pa je hitro velika nesreča: nihče
ni hvaležen sebi, kdor ni bil drugemu. Misliš, da želim reči, da
287
bo nehvaležnež nesrečen? Ne, je že. Zato se izogibajmo nehva

ležnosti, ne zavoljo drugih, ampak zavoljo sebe. Od tega, kar
nastane iz zlobe in malopridnosti, zadene le najmanjši in najne-
znatnejši del druge, to pa, kar je, da tako rečem, gošča, ostane
doma in muči storilca, kakor je pravil naš Atal: »Zloba popije
sama največ svojega strupa.« Strup, ki ga nosijo v sebi kače, ne
da bi bil poguben njim, ampak le drugim, ni podoben temu
strupu: ta je najbolj škodljiv tistim, ki ga imajo. Nehvaležnež se
muči in trapi; sovraži in zmanjšuje, kar je prejel, ker bo moral
vrniti, krivice, ki jih je utrpel, pa težko prenaša in jih povečuje.
Kdo pa je bednejši kakor človek, ki pozabi dobrote, krivic pa
ne more? Nasprotno si modrijan vsako prejeto dobroto olepšava
in se je stalno z veseljem spominja. Hudobni pa poznajo samo
eno radost in še to le za tisti trenutek, ko prejemajo dobrote,
medtem ko ostane modrijanu dolg in trajen užitek. Kajti tega
ne veseli, da prejema, ampak to, da je že prejel; to je nekaj
trajnega in neminljivega. Kar ga je užalilo, za to se več ne meni;
pozabi, a ne iz nemarnosti, ampak zato, ker hoče pozabiti. Nima
vsega za slabše, kot je, in ne išče, komu bi naprtil krivdo, če se
mu kaj prigodi, temveč pripisuje tudi resnične krivde usodi. Ne
sumniči besed niti obrazov; karkoli se zgodi, vselej omili to s
prizanesljivo razlago; rajši se spominja dobrote kakor žalitve.
Kolikor more, drži v spominu tisto prejšnje in boljše ter ne spre
minja svojega mišljenja o tistih, ki so si pridobili zasluge zanj,
razen če so njihova poznejša zla dejanja veliko večja kot zasluge
in če vidi to razliko, tudi če eno oko zatisne; pa še takrat, ko
utrpi večjo krivico, skuša biti takšen, kakršen je bil, preden je
prejel dobroto. Kajti če je krivica enaka dobroti, mu ostane v
288
DESETA KNJ I GA
duši nekaj dobrohotnosti. Kakor je obtoženec pri enakem številu

glasov oproščen in se človečnost v dvomljivih primerih odloči
za milejšo sodbo, tako bo tudi modrijan sicer prenehal biti
dolžan, če so zasluge enake zlim dejanjem, ne bo pa prenehal
hoteti biti še kaj dolžan ter bo delal tako kakor tisti, ki plačujejo
svoje dolgove tudi še po ustavitvi plačila.
Nihče pa ne more biti hvaležen, če ne prezre vsega tistega,
kar zbega preprosto ljudstvo. Če se hočeš izkazati hvaležnega,
se moraš odločiti tudi za to, da pojdeš v pregnanstvo, da preliješ
svojo kri, da živiš v revščini, da celo nedolžnost pustiš omade
ževati in jo izpostaviš sramotnemu obrekovanju. Hvaležnost ni
tako poceni. Ničesar više ne cenimo kakor dobroto, dokler zanjo
prosimo, ničesar pa manj, brž ko smo jo prejeli. Ali hočeš vedeti,
zakaj tako hitro pozabimo, kar smo prejeli? Zato, ker si želimo,
da bi to znova dobili. Ne mislimo, kaj smo dobili, ampak kaj bi
še radi dobili. Od tega, kar je prav, nas odvračajo bogastvo,
častne službe, oblast in vse drugo, kar je po našem mnenju dra
goceno, po svoji pravi vrednosti pa poceni. Ne znamo ceniti
stvari; ne smemo misliti, kaj menijo o njih ljudje, ampak moramo
vprašati naravo, kakšna je njihova vrednost. Nič velikega ni v
njih, kar bi nas moglo privlačiti, razen tega, da smo jih navajeni
občudovati. Ne hvalimo jih, ker so vredne, da hrepenimo po
njih, ampak hrepenimo po njih, ker jih vsi hvalijo. In ker zmota
posameznikov povzroča splošno zmoto, povzroča splošna zmo
ta zopet enako zmoto pri posameznikih. Toda kakor verjamemo
ljudstvu v tem pogledu, mu verjamemo tudi to, da ni nič hva-
levrednejšega kakor hvaležnost. To glasno kličejo vsa mesta,
vsi narodi tudi v barbarskih deželah. V tem so si dobri in zli
289
edini. Sicer pa bodo eni hvalili naslade, drugi pa rajši delo. Eni
bodo govorili, da je bolečina največje zlo, drugi pa je niti ne
bodo imeli za zlo. Nekdo bo štel bogastvo k največjim dobrinam,
drugi pa bo trdil, da je nastalo v nesrečo človeškemu rodu in
da je najbolj bogat tisti, ki mu usoda ničesar ne podari. Čeprav
so mnenja o tem tako zelo različna, ti bodo vendar vsi enoglasno
potrdili, da moramo biti dobrotnikom hvaležni. V tem si je sicer
tako nesložna množica edina; in vendar neredko vračamo do
brote s krivicami. Prvi vzrok, zakaj je kdo nehvaležen, je to, da
ne more biti hvaležen. Tako daleč so prišli ljudje v svoji zaslep
ljenosti, da je zelo nevarno izkazovati komu velike dobrote;
kajti ker misli, da je sramotno, če dobrot ne vrača, ne želi, da bi
tisti, kateremu naj bi jih vrnil, živel. Imej, kar si dobil; ne zahte
vam tega nazaj, samo naj mi ne bo nevarno, da sem koristil.
Nobeno sovraštvo ni nevarnejše kakor tisto, ki izvira iz sra
mote, da sem se slabo oddolžil svojemu dobrotniku.
LXXXII.
Pi s m o
Nič več nisem v skrbeh zate. »Kateri bog,« praviš, »ti je po
rok zame?« Tisti seveda, ki nikogar ne vara, tvoje srce, ki ljubi,
kar je prav in dobro. Boljši del tebe samega je najbolj zanesljiv
in varen porok. Usoda ti lahko škoduje; da bi si ti sam škodoval,
se ne bojim, in to je dosti pomembnejše. Hodi po isti poti, kakor
si začel, in uredi svoje življenje tako, da boš živel mirno, vendar
pa ne mehkužno. Jaz imam rajši, da mi gre slabo, kakor da bi
290
D E S E T A K N J I G A
živel mehkužno; »slabo živeti« razumi tako, kakor pravi ljud

stvo: trdo, žaltavo, naporno. Pogosto slišimo, da ljudje takole
hvalijo življenje tistih, ki jim zavidajo: »Ta živi udobno, meh
kužno;« s tem hočejo reči: »To je slab človek.« Polagoma se nam
reč pomehkuži in se tako rekoč raztaplja v brezdelju in lenobi.
Ali ne bi možu bolj pristajalo, da bi postal trd? Ti mehkužneži se
bojijo smrti, ki so ji napravili podobno že svoje življenje. Kajti
ali je kakšen razloček med tem, če človek nič ne dela, in tem, če
leži v grobu? »Ampak,« boš rekel, »ali ni bolje celo tako ležati
kakor se valjati v vrvežu javnih poslov?« Nobeno ni boljše od
smrti, ne krčevita napetost ne otrplost. Mislim, da je tisti, ki leži
med dišečim cvetjem na mrtvaškem odru, prav tako mrtev kakor
tisti, ki ga krvnik vleče na kavlju v Tibero. Brezdelje brez študi-
ranja je smrt, je pokop živega človeka. Pa kaj nam koristi, če se
umaknemo iz mirnega poslovnega življenja? Kakor da nas skrbi
ne bi zasledovale tudi prek morja! Kje je skrivališče, kamor strah
pred smrtjo ne bi imel dostopa? Kje si je kdo tako utrdil mir
svojega življenja, da ga nobena bolečina ne bi strašila? Kamor
koli se skriješ, povsod divjajo okrog tebe človeške nadloge in
stiske. Mnoge so zunaj nas in nas obkrožajo, da bi nas preslepi
le ali nenadno napadle, mnoge pa so v nas ter nas razburjajo.
Filozofija naj bo obramba; ona je nezavzeten zid, ki ga usoda
napada z vsemi mogočimi bojnimi stroji, a ne more čezenj. Ne
premagljiva je duša, ki se je odrekla vsemu zunanjemu in se bra
ni v svoji trdnjavi, kamor ne more udariti nobena strela. Usoda
nima dolgih rok, kakor mislimo; nikogar ne zgrabi, če se ta ne
obesi nanjo. Zato se ji umikajmo, kolikor moremo, to pa nam bo
mogoče le, če dobro spoznamo sami sebe in naravo. Vedeti mo-
291
ramo, kam hočemo iti in od kod smo prišli, kaj nam je dobro in
kaj slabo, po čem hrepenimo in čemu naj se izogibamo, kaj je tisti
razum, ki razločuje, za čim naj težimo in kaj naj zavračamo, ra
zum, ki kroti blazne strasti ter zatira vsako strahoto. O tem
nekateri mislijo, da so jih že sami brez filozofije premogli; toda
kogar zadene kaka nezgoda, ko se čuti najvarnejšega, ta prizna,
da se je motil, a prepozno. Vsega bahaštva je konec, kadar za
hteva rabelj njihovo roko, kadar se jim približa smrt. Takemu
lahko rečeš: »Lahko si izzival odsotno nesrečo, ampak tu je zdaj
bolečina, o kateri si govoril, da se lahko prenese, tu je smrt, proti
kateri si se tako širokoustil; žvižga bič in meč se bliska;
zdaj potrebuješ, Enej, pogum in srce stanovitno.«77
To pa dosežeš, če stalno razmišljaš, če se ne uriš v besedah,

ampak v poštenem mišljenju, če se pripraviš na smrt, proti kateri
te ne bo ohrabril tisti, ki te bo skušal s sofistično premetenostjo
prepričati, da smrt ni zlo. Rad se namreč smejem, dobri Lucilij,
grškim besednim igračkam, katerih se še nisem otresel, čeprav
se temu čudim. Naš Zenon sklepa takole: »Nobeno zlo ni veli
častno; smrt pa je veličastna: smrt torej ni zlo.« No, vidiš: rešen
sem strahu; odslej se ne bom pomišljal ponuditi tilnika v smrt.
Ali nočeš govoriti resneje, namesto da siliš umirajočega v smeh?
Zares bi ti težko rekel, ali je bolj neokusno misliti, da se da s
takim sklepanjem pregnati strah pred smrtjo, ali pa ga skušati
zlomiti, kot da se stvari ne tiče. Kajti Zenon je tudi sam postavil
77 Vcrgilij, Eneida, VI, 261.
292
DESETA KNJ I GA
temu nasproti drug sklep, ki izvira iz tega, da štejemo smrt

med neopredeljive stvari, ki jih Grki imenujejo adiafora. Pravi
namreč: »Kar je neopredeljivo, ni veličastno; smrt pa je veličast
na: torej smrt ni neopredeljiva.« Vidiš, kaj hoče ta sklep z zvijačo
doseči: smrt ni veličastna, veličastno pa je pogumno umreti. In
ko praviš: »Neopredeljivo ni veličastno«, ti priznavam le toliko,
da pravim, da ni veličastno nič, kar ne presega tega, kar je ne
opredeljivo; neopredeljivo imenujemo to, kar ni niti slabo niti
dobro, na primer bolezen, bolečina, revščina, pregnanstvo, smrt.
Nič od tega ni samo po sebi veličastno, vendar pa ni tudi nič
veličastno brez tega. Ne hvali se namreč revščina, ampak tisti,
ki ga revščina ne poniža in ne ukloni; ne hvalimo pregnanstva,
temveč tistega, ki ga voljno prenaša; tudi ne bolečine, pač pa
tistega, ki ga bolečina ne premaga. Nihče ne hvali smrti, ampak
tistega, ki mu smrt odpelje dušo, preden jo zmede. Vse te stvari
niso ne častne ne hvalevredne; take postanejo šele, če se jim
pridruži krepost. Ležijo na sredini, neodločene: vse je odvisno
od tega, ali položi nanje roko zloba ali krepost. Tista smrt, ki je
bila pri Katonu hvalevredna, je bila pri Brutu nečastna in sra
motna. Mislim namreč tistega Bruta, ki je takrat, ko bi moral
umreti, prosil za odlog ter šel na stran opravljat potrebo; ko so
ga poklicali v smrt in mu ukazali nastaviti tilnik, je rekel: »Na
stavil ga bom tako gotovo, kakor bi rad živel.« Kakšna ne
umnost, bežati, ko ne moreš več nazaj! »Nastavil ga bom tako
gotovo, kakor bi rad živel.« Skoraj je dodal: »celo pod Anto-
nijem.« Ta človek bi bil res zaslužil, da bi ga vrnili v življenje!
Toda vidiš, kakor sem rekel že zgoraj, da smrt sama po sebi
ni niti zlo niti dobrina. Za Katona je bila nadvse častna, za Bruta
293
pa nadvse sramotna. Vsaka stvar dobi neko čast in vrednost, ki

je sama na sebi nima, če se ji pridruži krepost. O sobi pravimo, da
je svetla, a ista soba je ponoči popolnoma temna: dan ji vlije luč,
noč pa ji jo vzame. Tako je z vsemi stvarmi, ki jih imenujemo
neopredeljive, ki po našem mnenju niso ne dobre ne slabe, z bo
gastvom, z močmi, z lepoto, s častnimi službami, s kraljevsko ob
lastjo in nasprotno s smrtjo, pregnanstvom, boleznijo, bolečina
mi in z vsem drugim, česar se bolj in manj bojimo; malopridnost
in krepost jim da ime zla ali dobrine. Gruda kovine ni sama po
sebi niti vroča niti mrzla, vržena v peč pa se razbeli, in če jo polo
žimo v vodo, se spet ohladi. Smrt postane častna po nečem, kar
je častno, to je po kreposti in po duhu, ki se ne meni za zunanje.
Lucilij, med stvarmi, ki jih imenujemo neopredeljive, je velik
razloček. Smrt ni tako nepomembna, kakor je nepomembno, ali
je število naših las sodo ali liho; smrt spada k tistim stvarem, ki
sicer niso zlo, pa imajo vendar videz zla. Pri tem, da bi se spri
jaznili s smrtjo, nas ovirajo samoljubje, prirojeni samoohranitveni
nagon, trud pred razkrojem in misel, da nam bo smrt ugrabila
mnogo dobrin ter nas odpeljala iz obilice tega, na kar smo se
navadili. Smrti nas odtujuje tudi to, da to, kar imamo, poznamo;
kako pa bo tam, kamor naj gremo, ne vemo, in trepečemo pred
neznanim. Nevaren je poleg tega strah pred temo, v katero nas
bo smrt, kakor se obče misli, odpeljala. Torej čeprav je smrt
neopredeljiva, vendar ne spada k tistim stvarem, za katere se
nam ni treba meniti. Z dolgo vajo moramo krepiti dušo, da bo
lahko prenesla njen pogled in prihod. Smrt je treba dosti bolj
prezirati, kakor se to po navadi dela. Preveč predstav imamo o
njej; veliko duhovitih mož je tekmovalo v tem, da bi jo spravili
294
DESETA K N ] I G A
na slab glas: opisujejo jo kot podzemno ječo in kot pokrajino,

potopljeno v večno temo, kjer
Orka vratar siloviti

v špilji krvavi leži nad kostmi, ki oglodane že so
skoraj na pol, ter laja in sence brezkrvne strahuje.78
Toda četudi si prepričan, da so vse to le bajke, se vendar ne mo

reš otresti nekega drugega strahu; kajti ljudje se prav tako bo
jijo, da ne bodo nikjer, če ne bodo v podzemlju. In kaj je lahko,
tem predstavam, ki jih je usidralo v nas dolgotrajno prepričanje,
navkljub, bolj vzvišeno in med največjimi dosežki človeškega
uma, kakor pogumno prenašati smrt? Um ne bo nikoli dosegel
vrline, če bo smrt štel za zlo; dosegel jo bo, če jo bo zanemarjal.
Ni v skladu z naravo, če se človek pogumno sooči s tem, o čemer
misli, da je zlo; ne, sooči se plašno in obotavljivo. Ne more biti
vzvišeno, kar se zgodi proti volji in strahopetno; vrlina ne stori
ničesar, kar je nujno. Poleg tega dejanje ne more biti častno, če
se mu človek ne posveti z vsem srcem, če se mu upira le z del
čkom svojega bitja. Kadar pa se sooča z zlom bodisi tako, da se
boji še hujšega, ali pa tako, da upa na dobrine, ki se mu zdijo
dovolj pomembne, da je pripravljen pogoltniti trpljenje enega
zla, gre njegova presoja v dve smeri: po eni strani ga sili izvršiti,
kar je bil sklenil, po drugi pa ga odvrača in ga sili bežati pred
sumljivimi in nevarnimi stvarmi. Tako ga vleče v dve nasprotni
smeri. Če se to zgodi, slavno dejanje propade; kajti vrlina dose
že svoj cilj samo, če je duh složen, in se ne boji, karkoli že počne.
78 Po Vergiliju, Eneida, VI, 400-01 in VIII, 296-97.
295
Ti pa nikar ne izmikaj se zlu, še pogumnejši bodi,

hodi po poti, katero kazala bo tvoja usoda.79
Ne boš se pogumno uprl, če boš mislil, da je to zlo. To je treba

izgnati iz srca; drugače bo slutnja, ki zadržuje napad, obvisela
v zraku. Gnati je treba tja, kamor je treba stopiti.
Naši stoiki sicer hočejo, da bi se ta Zenonov sklep zdel pravi,
oni, ki mu nasprotuje, pa goljufiv in napačen. Jaz teh stvari ne
raziskujem po pravilih dialektike, po tistem brezplodnem igrač
kanju z umetnimi vozli: po mojem mnenju je treba odpraviti vse
to, zaradi česar ta, ki je vprašan, misli, da je ugnan, in prisiljen
k priznanju odgovori drugače, kakor misli. Za resnico je potre
ben preprost postopek, zoper strah pa krepkejši. Prav tisto, s
čimer se oni zapletajo, bi jaz rad razrešil in razširil, zato da bi
prepričeval, ne pa varal. Kako naj človek spodbudi vojsko, ki jo
vodi v bitko, naj umre za žene in otroke? Vzemi Fabijce, ki so
vojno vse države prenesli na eno hišo. Pokažem ti Lakedajmon-
ce v termopilski soteski,80 kjer niso mogli upati ne na zmago ne
na vrnitev: vedeli so, da bo tam njihov grob. Kako jih boš spod
budil, da naj s svojimi telesi zadržijo padec vsega ljudstva in
rajši zapustijo življenje kakor svoje postojanke? Ali jim boš rekel:
»Kar je zlo, ni častno, smrt pa je častna, torej smrt ni zlo?« Učin
kovit nagovor! Kdo se bo po takem nagovoru še pomišljal planiti
med sovražne meče in na mestu umreti? Ampak kako odločno
je govoril svojim Leonidas! »Tovariši,« je rekel, »zajtrkujte tako,

80 Leonidas in tristoterica Špartancev v bitki pri Termopilah leta 480
pr. n. št.
296
DESETA KNJ I GA
kakor da boste večerjali v podzemlju!« Kar so jedli, jih ni sililo

na bljuvanje, ni jim obtičalo v grlu in jim padalo iz rok. Bili so
dobre volje in obljubili so, da jim bo tudi večerja teknila tako
dobro kakor zajtrk. In tisti rimski vojskovodja81 je svoje čete, ki
jih je vodil, da bi zasedle neko mesto, in bi se morale prebiti
skozi številno sovražno vojsko, takole nagovoril: »Tja moramo
iti, tovariši, od koder ni nujno, da bi se vrnili!« Glej, kako pre
prosto govori in ukazuje pogum! Katerega smrtnika bi mogli
storiti vaši krivi sklepi pogumnejšega in odločnejšega? Hromijo
silo duha, ki se ne da nikoli manj utesniti in prisiliti v malen
kostne in premetene misli, kakor kadar gre za nekaj velikega.
Ne le tristo ljudi, ampak vse smrtnike je treba rešiti strahu pred
smrtjo. Kako jih poučiš, da smrt ni zlo? Kako premagaš pred
sodke vseh časov, ki si jih prisvojimo že v zgodnji mladosti?
Kako pomagaš, kako nagovoriš človeško slabost? Kaj rečeš, da
jih spodbudiš, naj planejo v sredino nevarnosti? S kakšnim govo
rom odvrneš ta enodušni strah, s kakšno močjo duha premagaš
to prepričanje človeškega rodu, ki se ti vztrajno upira? Ali boš
zbiral zvijačne besede in jih vezal s krivimi sklepi? Velike pošasti
se pobijajo z velikim orožjem. Tisto grozno kačo v Afriki,82 ki je
bila rimskim legijam strašnejša kakor vojna sama, so zaman
81 Kalpurnij v prvi punski vojni.

" O kači nenavadne dolžine govori odlomek iz Zgodovine (Historiae) Ci-
ceronovega sodobnika in prijatelja Lucija Tuberona, ki je ohranjen v
Gelijevih Atiških nočeh (Noctes Atticae, VII, 3): Med prvo punsko vojno se
je afriški konzid Atilij Regul, ki je postavil tabor ob reki Bagradi, v veliki in
ostri bitki bojeval proti kači nenavadne velikosti, kije imela na tem mestu svoje
gnezdo. V mogočnem boju vse vojske je bila premagana z metalnicami, in ko so
jo ubili, so njeno 120 čevljev dolgo kožo poslali v Rim.
297
napadali s puščicami in pračami; raniti je ne bi mogel niti sam

Pitijec.83 Potem ko je njeno ogromno in silno telo odbilo orožje
in vsa kopja, ki so jih zalučale človeške roke, so jo slednjič pobili
mlinski kamni. In ti proti smrti streljaš s tako neznatnim orož
jem? S šilom se spravljaš nad leva? Sicer je ostro, kar govoriš, a
nič ni ostrejše in bolj koničasto kakor bodica žitnega klasa; toda
marsikaj je prav zato brez koristi in učinka, ker je preostro.
DOOCIII.
Pi s mo
Veliš mi, naj ti poročam o vseh svojih dnevih; dobro sodiš o
meni, ko misliš, da v njih ni ničesar, kar bi prikrival. Vsekakor
moramo živeti tako, kot da živimo pred očmi vseh, in misliti
tako, kot da nam kdo more pogledati v globino srca: in more.
Kaj namreč pomaga, če je kaj skrito pred ljudmi? Pred bogom ni
nič zaklenjeno. On je v naših srcih in stopa v naše misli: tako
stopa, pravim, kakor da bo kdaj odšel. Storil bom torej, kar
zahtevaš, in rad bom pisal, kar zapovrstjo pisal, kaj delam. Od
slej se bom opazoval ter sam pri sebi ponavljal svoj dan, kar je
zelo koristno. Slabe nas dela to, da nihče ne gleda nazaj v svoje
življenje. Mislimo le, kaj nameravamo storiti, a še to le bolj redko;
kaj pa smo storili, na to ne mislimo. In vendar je preteklost
svetovalka za bodočnost.
83 Vzdevek boga Apolona; tako so ga imenovali bodisi zato, ker je pre

magal Pitona, ali pa po Delfih, kraju njegovega preročišča, ki se je ime
noval tudi Pito (Pytho).
298
DESETA KNJ I GA
Današnji dan je ves moj. Nihče mi ni od njega ničesar vzel.

Ves dan sem preživel deloma na počivalnici, deloma pri knjigah.
Prav malo časa sem porabil za telesne vaje, za to se moram
zahvaliti svoji starosti: te vaje mi ne jemljejo dosti časa, kajti
komaj se malo razgibljem, že sem utrujen. To pa je cilj telesne
vaje tudi za najmočnejše. Ali hočeš vedeti, kdo so moji sotelo-
vadci? Zadostuje mi eden, moj Farij, ki je, kakor veš, ljubezniv
deček, a ne bo več dolgo: že iščem koga, ki bo še nežnejši. Ta se
sicer šali, češ da sva drug drugemu enaka, ker nama obema
izpadajo zobje. Toda on že teče tako hitro, da ga komaj dohajam,
in v malo dneh ga sploh ne bom več mogel. Glej torej, koliko
pomaga vsakdanja vaja. Naglo nastane med dvema, ki hitita v
nasprotno smer, velika razdalja. Medtem ko oni hiti navzgor,
hitim jaz navzdol. Veš, koliko hitreje gre pot navzdol. Vendar
pa nisem povedal resnice, kajti moja starost ne gre več navzdol,
ampak že kar pada. Toda že me sprašuješ, kako se je končala
najina današnja tekma. Oba sva hkrati dosegla cilj, kar se pri
tekačih le redkokdaj zgodi. Bolj zaradi utrujenosti kakor zaradi
končane telesne vaje sem šel v hladno kopel, tako namreč ime
nujem vodo, ki je samo mlačna. Jaz, veliki ljubitelj mrzle kopeli,
ki sem prvega januarja pozdravljal kanal84 in novo leto začenjal
tako, da sem skakal v Deviško vodo, namesto da bi kaj dobrega
bral, pisal ali govoril, sem se preselil najprej k Tiberi, potem pa
v tole banjo, ki jo ogreva samo sonce, kadar se čutim prav moč
nega in mi gre vse po sreči. Še malo, pa se bom odločil za toplo
84 V Rimu je bil neki kanal z mrzlo vodo, ki so ga imenovali Aqua Virgo,

Deviška voda.
299
kopel. Nato jem suh kruh ter zajtrkujem, ne da bi sedel k mizi,

tako da mi ni treba umivati rok. Po kosilu prav malo spim. Saj
poznaš mojo navado: samo malo podremljem in že sem kakor
prenovljen. Zadostuje mi, da preneham bedeti. Včasih niti ne
vem, da sem spal, ampak le domnevam. Glej, že slišim hrup z
dirkališča; naenkrat mi udari na ušesa splošno kričanje, ampak
to me v premišljevanju ne moti. Hrup potrpežljivo prenašam;
zmeda mnogih glasov se mi zdi kakor šum valov, kakor veter,
ki biča gozd, ali kakor vsako drugo nesmiselno hrumenje.
Kaj je torej tisto, boš rekel, o čemer prav sedaj premišljujem?
Povedal ti bom. Že od včeraj premišljujem, kaj so hoteli zelo
modri možje, ko so se v najpomembnejših stvareh poslužili naj
bolj neutemeljenih in dvoumnih dokazov, ki so, četudi se zdijo
resnični, vendar podobni lažem. Veliki Zenon, ustanovitelj naše
vrle in častitljive šole, nas hoče odvrniti od pijanosti. Poslušaj
torej, kako sklepa, da kreposten mož ne bo pijan: »Pijanemu
nihče ne zaupa skrivnosti, krepostnemu možu pa jih zaupa: torej
kreposten mož ne bo nikoli pijan.« Poslušaj, kako ga lahko osme
šiš, če mu postaviš nasproti podobno sklepanje (zadostuje nam
reč izmed mnogih sklepov navesti le enega); »Spečemu nihče
ne zaupa skrivnosti, pač pa krepostnemu možu: torej kreposten
mož ne spi.« Pozejdonij sicer zagovarja Zenona na edini možni
način, toda po mojem mnenju je tudi tak zagovor zaman. Pravi
namreč, da se beseda pijan rabi v dvojnem smislu: prvič, da je
kdo od vina tako omamljen, da se nima v oblasti, in drugič, da
ima kdo navado, da se upijani, in je tako docela vdan tej pre
grehi. Pozejdonij meni, da ima Zenon v mislih takega, ki se rad
upijani, ne pa takega, ki je res pijan; takemu pa ne bo nihče
300
DESETA K N ) I G A
zaupal skrivnosti, ki jo lahko pri vinu izblebeta. To pa je napak,

kajti pri prvem sklepu je govor o tistem, ki je pijan, ne o tistem,
ki šele bo. Priznal boš, da je velika razlika med pijanim in tistim,
ki je pijači vdan. Kdor je pijan, je morda zdajle prvič, kdor pa je
pijači vdan, utegne biti pogosto tudi trezen. Zato razumem to
besedo v njenem navadnem pomenu, zlasti če jo rabi mož, ki
ljubi natančnost in pretehta vsako svojo besedo. Zdaj pa še
pomisli: če je Zenon to tako razumel in želel, da razumemo tudi
mi, nas je z dvoumnim izrazom varal, kar pa se ne sme, kadar
se išče resnica. Pa tudi če je to tako mislil, je napačen sklep, češ
da se tistemu, ki se rad upijani, ne sme zaupati nobene skriv
nosti. Kajti pomisli, kolikokrat že so vojskovodja, tribun in stot
nik ukazali vojakom, ki niso vedno trezni, stvari, o katerih je
treba molčati. Načrt za umor Gaja Cezarja (mislim tistega, ki je
imel po zmagi nad Pompejem v rokah državno oblast) je bil
zaupan ne le Tiliju Kimbru, ampak tudi Gaju Kasiju. Kasij je vse
življenje pil samo vodo, Kimber pa je bil pijanec in pri vinu ble
betač. Sam se je pri tem šalil, rekoč: »Jaz naj koga prenesem, ko
še vina ne morem?«
Zdaj pa naj kdo imenuje tiste, katerim je nevarno zaupati
vino, skrivnost pa varno; naj navedem primer, ki mi je prišel na
misel, sicer ga lahko pozabim. Za življenje moramo zbirati zna
menite zglede, da se nam ni treba vedno zatekati v starodavne
čase. Mestni prefekt Lucij Pizon je bil, odkar se je enkrat napil,
venomer pijan. Večji del noči je popival in potlej spal skoraj do
poldneva; poldan mu je bil jutro. Vendar pa je najskrbneje oprav
ljal svoje dolžnosti, od katerih je bila odvisna varnost mesta.
Celo cesar Avgust mu je dal tajna naročila, ko mu je prepustil
301
upravo Trakije, ki si jo je podjarmil; prav tako Tiberij,85 ko je šel

v Kampanijo in pustil v glavnem mestu marsikaj, kar mu je bilo
sumljivo in sovražno. Ker mu je z vedno pijanim Pizonom šlo
vse tako po sreči, je pozneje imenoval za mestnega prefekta
Kosa, moža trdne volje, razboritega človeka, ki pa je bil preveč
vdan vinu in so ga morali nekoč odnesti iz senata, kamor je
prišel naravnost s pijančevanja; bil je tako pijan in zaspan, da ga
niso mogli prebuditi. Vendar pa mu je Tiberij lastnoročno pisal
marsikaj, o čemer je mislil, da ne sme zaupati niti svojim mi
nistrom. In nikoli ni temu Kosu ušla nobena privatna ali držav
na tajnost.
Zato pustimo tiste deklamacije: »Pijani nima samega sebe v
oblasti; kakor se od mošta razpočijo sodi in požene silna vročina
kvišku vse, kar leži na dnu, tako pridre na dan vse, kar leži
globoko skrito v duši, ko vino v človeku zavre. Kakor tisti, ki
so se preveč napili, ne morejo obdržati v sebi jedi, tako tudi
skrivnosti ne morejo; enako izbruhajo svoje in tuje skrivnosti.«
Toda čeprav se to kaj rado dogaja, se vendar neredko dogodi
tudi to, da se v zelo pomembnih zadevah posvetujemo s tistimi,
o katerih vemo, da preradi pijejo. Zato je napačno to, na kar se
opiramo kakor na nekak dokaz, češ da se človeku, ki se pogosto
upijani, ne sme zaupati nobena skrivnost.
Koliko pametneje je odkrito grajati pijanost in kazati njene
hibe, ki se jim bo izogibal tudi strpen človek, kaj šele popoln in
moder mož, ki mu zadostuje pogasiti žejo. Tudi če ga vesela
družba vabi, naj zavoljo drugih še malo posedi, se ne bo nikoli
85 Glej Svetonij, Tiberij, 42.
302
DESETA KNJ I GA
upijanil. Pozneje bomo videli, ali preveč vina modrijana zmeša

in ali se tudi on vede tako kakor pijanci; če pa želiš dokazati, da
se vrl mož ne sme upijaniti, zakaj uporabljaš za to prisiljene in
napačne sklepe? Poglej, kako sramotno je, če si človek naprti
več, kakor more nositi, in ne pozna mere svojega želodca; če
pijani storijo kaj takega, zaradi česar od sramu zardevajo, ko se
iztreznijo. Pijanost ni nič drugega kakor prostovoljna blaznost.
Raztegni pijančevo stanje na več dni: ali boš še dvomil, da je
blazen? Ta blaznost ni manjša, ampak le krajša. Spomni se na
zgled Aleksandra Makedonskega, ki je med gostijo zabodel Klej-
ta,86 svojega ljubljenega in zvestega prijatelja; in ko je spoznal,
kaj je storil, si je želel smrt, ki jo je pravzaprav zaslužil. Pijanost
vžge in odkrije vsako pregreho. Povzroči, da se ne sramujemo
delati kaj slabega in grdega. Mnoge namreč od prepovedanega
zadržuje bolj to, da jih je sram grešiti, kakor pa dobra volja.
Kadar preobilica vina omami duha, vse zlo, ki je bilo doslej
skrito, izbruhne na dan. Pijanost ne dela pregreh, le na svetlo
jih spravlja; pohotnež tedaj ne čaka, da bo prišel v svojo spalnico,
ampak brez odloga svojim nasladam ustreže v vsem, kar zahte
vajo; nesramnež tedaj priznava svoje napake in jih razkazuje;
objestnež tedaj ne brzda niti jezika niti roke. Ošaben človek
postane še prevzetnejši, krut okrutnejši, zavisten zlobnejši; sle
herna slabost se razkrije in plane na dan. Pomisli še na tisto
nezavedanje samega sebe, na zmedene in slabo razumljive be
sede, nemirni pogled, opotekajočo hojo, vrtoglavico, občutek,
da se premika celo hiša in se ves dom suče v nekakšnem vrtincu,
86 Glej Plutarh, Aleksander, 50-51.
303
slednjič pa še na bolečine v želodcu, ko vino zavre in napihne

ves trebuh. In vendar se da vse to še prenesti, dokler je pijani
še pri moči. Kaj pa, ko mu spanje ohromi moči in mu pijanost
pokvari želodec? Spomni se, kakšno zlo je povzročila splošna
pijanost. Ta je najpogumnejše in najbojevitejše narode izročila
sovražnikom v roke. Odprla je vrata zidov, ki so se dolga leta
branila v trdovratnem boju. Najbolj uporne in neupogljive ljudi
je podvrgla tuji samovolji, nepremagljive v boju je premagalo
vino. Aleksander, ki sem ga pravkar omenil, je varno prestal že
toliko pohodov, toliko bitk in toliko zim, premagal je vse ovire
časov in krajev, prečil toliko neznanih rek in preplul toliko morij,
pa sta ga prekomerno pitje in tisti pogubni Herkulov vrč spravila
v grob. Kakšna slava je v tem, da veliko preneseš? Če zmagaš
pri pitju in se vinski bratci, ki jih je premagal spanec ali bljuvajo,
ne odzovejo več na tvoje zdravice, če si edini, ki še stoji pokonci,
če vse prekosiš s to svojo vrlino in ne more nihče več prenesti
toliko vina kakor ti, te bo vendar prekosil sod, ki lahko drži še
več vina. Kaj je Marka Antonija, velikega moža plemenitega
značaja, ugonobilo ter ga zapeljalo v tuje navade in Rimu ne
znane slabosti, če ne ljubezen do vina in nič manjša ljubezen do
Kleopatre? To ga je napravilo za sovražnika države, to je po
vzročilo, da svojim sovražnikom ni bil več kos. To ga je naredilo
tako krutega, da si je med večerjo velel prinesti glave prvakov
v državi, da si je med sijajno gostijo in kraljevskim razkošjem
ogledoval obraze in roke izgnancev, da ga je omamljenega od
vina žejalo tako rekoč po krvi. Neodpustljivo je bilo, da se je
upijanil, še bolj neodpustljivo pa, kar je v pijanosti delal. Toda
skoraj vedno pijanosti sledi okrutnost, kajti pijanost zmoti zdra-
304
DESETA KNJ I GA
vega duha in ga razdraži. Kakor dolgotrajne bolezni naredijo

oči tako občutljive, da jim škodi že najslabotnejši sončni žarek,
tako neprestana pijanost razdraži duha; kajti če je pogosto od
soten, navada postane zasvojenost in tudi brez vina se ohranijo
slabosti, ki jih je povzročilo.
Povej torej, zakaj se modrijan ne sme opijaniti; vso to od
vratnost in škodljivost dokaži z dejstvi, ne z besedami. In kar je
še lažje: pokaži, da stvari, ki jim pravimo naslade, postanejo
kazen, brž ko prekoračijo mero. Če pa boš hotel dokazovati, da
lahko modrijan spije veliko vina, ne da bi se opijanil, in da se
krepko drži, tudi če je pijan, potem lahko trdiš tudi, da ne bo
umrl, če bo izpil strup, da ne bo zaspal, če bo vzel uspavalo, da
ne bo izbljuval in izločil ničesar, kar ima v sebi, če bo zaužil
telohov napitek. Toda kako bi lahko mislil, da je napol pijan
napol trezen, če se opoteka in opleta z jezikom?
305
ENAJ S TA, D V A N A J S T A
IN T R I N A J S T A KNJ I GA
LXXXIV
Pi s mo
Sodim, da ta potovanja, ki me iztrgajo iz lenobe, koristijo
tako mojemu zdravju kakor študiju. Zakaj koristijo zdravju,
lahko vidiš: ker me ljubezen do znanosti dela lagodnega, tako
da zanemarjam telo, potrebujem tuje pomoči, da se nekoliko
razgibljem. Zakaj pa koristijo mojemu študiju, ti bom zdajle
povedal: na potovanju ne preneham brati. Branje pa je po mo
jem mnenju potrebno, prvič zato, da ne bi bil zadovoljen le
sam s seboj, potem pa zato, da ko spoznam, kaj so iznašli
drugi, presojam njihove iznajdbe in razmišljam, kako bi še sam
odkril kaj novega. Branje redi duha in ga poživlja, potem ko
ga je utrudil študij; seveda ga ne osveži brez študija. Toda ne
smemo samo pisati ali pa samo brati: eno bo človeka razža
lostilo in ga izčrpalo (govorim o pisanju), drugo oslabilo in
otopilo. Izmenoma je treba prehajati od prvega k drugemu
ter eno z drugim spraviti v pravo mero tako, da pero obdela
v celoto, kar smo si nabrali z branjem. Pravijo, da moramo
posnemati čebele, ki rojijo naokoli in se pasejo po bogatem
306
E NAJ S T A, DVANAJ STA IN T R I N A J S T A KNJ I GA
cvetju, da naredijo med, potem pa to, kar prinesejo, porazdelijo

po satovju in, kakor pravi naš Vergilij,
... čisti nabirajo med in satovje

polnijo z nektarjem sladkim ,..87
Ni pa še docela dognano, ali je sok, ko ga sesajo iz cvetja, že

takoj med ali pa čebele iz tega, kar so nabrale, med šele na
pravijo, ko temu pridajo nekaj svojega bitja in to zmešajo s
sokom. Nekateri menijo, da čebele ne znajo delati medu, ampak
ga le nabirajo. Trdijo, da se pri Indijcih na listih nekega trstja
najde med, ki nastaja ali iz rose tistega podnebja ali iz zgoščene
sladke vlage samega trstja. Pravijo, da je tudi v naših rastlinah
ista snov, le da je manj vidna in opazna, in da jo najdejo in zbirajo
živali, ki so za to rojene. Drugi pa menijo, da postane iz soka, ki
ga čebela izsrka iz najnežnejših delov rastlin in cvetov, med šele
potem, ko ga čebela vsrka vase in ga obdela, kar se zgodi z
nekim vrenjem, po katerem se raznovrstno stopi v eno.
Toda naj ne skrenem od tega, za kar tukaj gre; te čebele mo
ramo torej posnemati in vse, kar smo si nabrali iz mnogovrst
nega čtiva, lepo odbrati in razporediti (kar je razporejeno, se
laže ohrani v spominu). Potem pa moramo napeti vse sile svoje
ga duha in vse, kar smo tu in tam izvlekli iz čtiva, skrbno upora
biti kot en sam doživljaj, tako da se pokaže kot celota, tudi če
ne vemo, od kod smo vse to vzeli. Kakor vidimo, da dela tudi
narava v našem telesu brez naše pomoči (dokler jedi, ki smo jih
zaužili, ležijo take, kakršne so, in nespremenjene v želodcu, ga
87 Eneida, I, 432-33.
307
obtežujejo; šele ko se presnovijo, preidejo v kri in moč), prav

tako ravnajmo s hrano duha, tako da kar smo sprejeli vase, ne
pustimo nedotaknjeno, da nam ne postane tuje. To moramo pre
baviti, sicer nam bo prešlo le v spomin, ne pa tudi v duha. Osvo
jiti si moramo to in storiti iz mnogoterega eno, kakor iz več števil
nastane eno, če manjše posamezne vsote seštejemo. To naj stori
naš duh. Vse pripomočke naj skrije, pokaže naj samo to, kar je
sam ustvaril. Tudi če se pokaže, da si podoben nekomu, ki ga
občuduješ, bi jaz želel, da bi mu bil podoben kakor sin očetu, ne
kakor kip: kip je nekaj mrtvega. »No, in? Ali se ne bo opazilo,
čigav slog posnemaš? Čigav način dokazovanja? Čigave misli?«
Mislim, da se to ne more niti spoznati, če mož izjemnega talenta
vse, kar si je pridobil iz zgledov in vzorov, prilašča sebi, tako
da se posamezno ujema s celoto. Ali ne vidiš, iz koliko glasov
sestoji zbor? Pa vendar dajejo vsi skupaj samo en ton. En glas je
visok, drugi globok, tretji srednji: moškim glasovom se pridru
žujejo ženski, vmes pa igrajo flavte. Glasovi posameznikov se
razgubijo, sliši se le skupni glas vseh. Govorim o zboru, kakršne
ga so poznali stari filozofi. Pri naših tekmovalnih igrah je več
pevcev, kakor je bilo nekoč gledalcev v gledališču. Vsi dohodi
so polni pevcev, vse prizorišče je obdano od godcev na pihala
in z odra se slišijo flavte in instrumenti vseh vrst, pa vendar
nastane iz teh raznovrstnih zvokov soglasje. Tako naj bo tudi z
našim duhom. Obsega naj mnogotere vede, veliko naukov iz
zgledov vseh vekov, ampak vse to naj bo lepo usklajeno.
»Kako je mogoče to doseči?« praviš. Z neprestano pozor
nostjo, tako, da ničesar ne storimo, če tega razum ne odobrava,
da se ničemur ne izognemo, če nam razum tega ne svetuje. Če
308
E N A ) S T A, D V A N A J S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
boš želel poslušati, ti bo razum rekel: pusti bogastvo, ki je ti

stemu, ki ga ima, ali nevarno ali pa nadležno; pusti naslade, ki
prijajo telesu ali srcu, kajti te naslade mehkužijo in slabijo; pusti
častihlepnost, kajti to je nekaj nadutega, puhlega, nestanovitnega
in ne pozna meja; človek je ves v skrbeh, da ne bi videl koga
pred seboj, pa tudi za sabo; muči ga zavist, in sicer dvojna zavist.
Vidiš pa, kako je nesrečen človek, ki zavida drugim, medtem
ko njemu samemu zavidajo. Le poglej tiste hiše mogotcev in
njihove pragove, kjer se prepirajo in prerivajo ljudje, ki hočejo
voščiti gospodi dobro jutro! Mnogo žalitev boš moral pogoltni
ti, preden vstopiš, še več pa potem, ko boš že vstopil. Pojdi kar
mimo tistih stopnic bogatašev in njihovih visoko zgrajenih steb
rišč. Kajti tam boš stal ne le na strmih, ampak tudi na spolzkih
tleh. Rajši nameri svoje korake k modrosti; prizadevaj si najti
mir, ki ga daje. Modrost je resnična veličina. Karkoli se zdi, da
moli kvišku med človeškimi stvarmi, pa naj bo še tako ma
lenkostno, se vendar doseže samo po strmi in težavni poti. Samo
hrapava pot pelje na vrhunec časti. Toda če hočeš doseči ta
vrhunec, pred katerim se poniža tudi sreča, boš zagledal pod
seboj vse, tudi tisto, kar velja za najbolj vzvišeno, vendar pa
boš prišel do vrhunca po ravni poti.
LXXXV.
PISMO
Prizanesel sem ti in doslej še nisem razvozlal vozlov zaple
tenih problemov; zadovoljil sem se s tem, da ti zbudim zanimanje
309
za to, kako skuša naša šola dokazati, da krepost že sama po

sebi zadostuje za dosego popolne sreče v življenju. Zdaj pa želiš,
da na kratko povzamem vse razumske sklepe nas stoikov ali pa
tiste, ki so si jih izmislili drugi, da bi nas osmešili; če bi hotel to
storiti, to ne bi bilo pismo, ampak cela knjiga. Ponovno ti pričam,
da mi ta način dokazovanja ni všeč. Sram me je, da bi s šilom
oborožen šel v boj za bogove in ljudi.
»Kdor je moder, je tudi zmeren; kdor je zmeren, je stano
viten; kdor je stanoviten, je miren; kdor je miren, ne pozna
žalosti; in kdor ne pozna žalosti, je srečen. Torej je modrijan
srečen in modrost zadostuje za srečno življenje.«
Na to sklepanje nekateri peripatetiki odgovarjajo tako, da
izraze 'miren', 'stanoviten' in 'brez žalosti' razlagajo na tak
način, da 'miren' označuje človeka, ki se vznemirja redkokdaj
in le nekoliko, ne pa tistega, ki se nikoli. Pravijo tudi, da je
'brez žalosti' tisti, ki ne podlega žalosti in se temu zlu ne vdaja
preveč in ne prepogosto, kajti človeška narava nikomur ne
dopušča, da bi bil popolnoma nedovzeten za žalost; modrijana
žalost ne obvlada, ampak se ga samo dotakne. Tudi na vse drugo
odgovarjajo v skladu z načeli svoje šole. S tem čustev ne odprav
ljajo, ampak le blažijo. Kako malo pa priznavamo modrijanu, če
je samo močnejši kakor najslabotnejši in bolj vesel kakor najbolj
žalostni, če je le bolj umirjen kakor najbolj strastni in višji od
najnižjih? Kaj pa če bi Ladas občudoval svojo hitrost in se pri
merjal s šepavci in hromci?
Ne da bi žitnih se bilk z nogo dotaknila, je tekla

preko polja in nežnega klasja na njem ni lomila.
310
Ali pa sredi morja je hitela nad burnim valovjem,

vendar pa niti podplatov si ni na nogah omočila.88
To je urnost, ki se ocenjuje sama po sebi in se ne hvali, če se pri

merja s hitrostjo najpočasnejših. Ali boš imenoval zdravega tiste
ga, ki ga le nekoliko trese mrzlica? Če je kdo le malce bolan, to še
ni zdravje. »Modrijan,« pravijo, »je umirjen tako, kakor o neki
vrsti granatnih jabolk govorimo, da so brez koščic, ne zato ker
jih nimajo, ampak ker imajo mehkejše.«To je napačno. Kajti kot
dobrega moža si ne predstavljam nekoga, ki ima samo manj sla
bih lastnosti, ampak tistega, ki jih sploh nima. Te lastnosti ne
smejo biti le neznatne, marveč sploh ne smejo obstajati, kajti če
so, bodo rasle in bodo človeku v oviro. Kakor večja in popolna
mrena oslepi oči, tako že nastajajoča mrena kali vid. Če modrija
nu dopuščaš nekaj čustev, jim njegova pamet kmalu ne bo več kos
in jo bodo odnesla kakor hudournik, zlasti če mu dopuščaš ne
samo eno, s katerim naj se bori, ampak kar vsa. Več zmorejo vsa
skupaj, četudi so le neznatna, kakor pa eno samo, ki je silovito.
Pohlepen je, toda zmerno; častilakomen je, a ne preveč; togoten
je, vendar spravljiv; nestanoviten je, vendar pa ne omahljiv; poho
ten je, a ne do blaznosti. Bolje bi bilo tistemu, ki bi imel le eno
samo slabo lastnost v polni meri, kakor tistemu, ki bi imel vse,
četudi le v manjši meri. In potem ne gre za to, kako močno je
čustvo: še tako majhno se ne zna pokoravati in si ne pusti sveto
vati. Kakor se nobena žival ne pokori razumu, ne divja ne udo
mačena in krotka (živali so namreč gluhe za glas razuma), tako
88 Vergili), Eneida, VII, 808-11.
311
tudi čustva ne ubogajo, ne poslušajo, pa če so še tako slabotna.

Tigri in levi nikoli ne slečejo svoje divjosti, le včasih se uklonijo,
in kadar najmanj pričakuješ, se njihova ukročena divjost raz
plamti. Nikoli ne smeš zaupati ukročenim grehotam. Kjer gospo
duje razum, ne nastajajo čustva; kjer pa se začnejo zoper voljo
razuma, ostanejo še naprej proti njegovi volji. Kajti laže je pre
prečiti njihov nastanek kakor jih obvladati, kadar te napadejo.
Napak je torej in brez koristi, kar se govori o tisti srednji
meri; to je prav tako neumestno, kakor če bi kdo rekel, da je
treba biti zmerno blazen, zmerno bolan. Edinole krepost pozna
zmernost; bolna duša je ni zmožna; laže boš duševne bolezni
pregnal kakor jim vladal. Ni dvoma, da ukoreninjene in zakr
knjene hibe človeške duše, ki jim pravimo bolezni, ne poznajo
prave mere, na primer lakomnost, krutost, strastnost, nehva
ležnost, brezbožnost. Enako tudi čustva, kajti od teh prehajamo
k onim. Kajti če žalosti, strahu, poželjivosti in vsem drugim na
pačnim nagonom daš le malo pravic, ne bodo več v tvoji oblasti.
Zakaj? Ker je to, kar jih razdraži, zunaj nas. Zato bodo rasla
tako, kakor bodo imela večje ali manjše vzroke, ki jih bodo raz
vnemali. Strah bo večji, čim pomembnejši in bližji bo predmet,
ki nas straši; poželjivost bo tem silnejša, čim pomembnejša stvar
jo bo vzbujala. Če ni v naši moči, ali imamo čustva ali ne, potem
tudi ni od nas odvisno, kako močna so. Če jim dovoliš, da se
začnejo, bodo hkrati s svojimi povodi rasla in bodo tako močna,
kakor bodo pač nastajala. Pomisli še, da se čedalje bolj raztegu
jejo, čeprav so v začetku še neznatna; kar je pogubno, ne drži
mere. Čeprav se bolezni v svojih začetkih le počasi plazijo, lahko
vendar najmanjše poslabšanje bolezni včasih ugonobi bolno telo.
312
E N A ) S T A, D V A N A J S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
Kako nespametno je misliti, da je mogoče stvari, katerih začetki

so zunaj naše volje, omejiti, kakor sami hočemo. Kako bi mogel
biti dovolj močan, da bi napravil konec temu, za kar sem bil
preslab, da bi to preprečil? Saj je vendar laže nekaj odvrniti in
preprečiti kakor pa obvladati, če smo to dopustili.
Nekateri so to tako razlikovali, da so rekli: »Kdor je zmeren
in moder, je po svojem notranjem duševnem razpoloženju sicer
brez čustev, ne pa po tem, kar se mu pripeti zunaj. Kajti njegovo
duševno razpoloženje je takšno, da se ne vznemirja, da se ne ža
losti in ne boji, toda mnogi zunanji vzroki ga vznemirijo.« S tem
hočejo reči: »Modrijan ni togoten, vendar pa se včasih razjezi;
ni bojazljiv, vendar pa se včasih boji. To se pravi, da njegova bo
jazljivost ni napaka, temveč samo čustvo strahu.« Denimo, da je
to tako, ampak strah se, če se ponavlja, sprevrže v strahopet
nost; če dopustimo jezi vstop v dušo, se zgodi, da postane iz te
jeze, ki je duša prej ne pozna, stalna togotnost. Razen tega še
tole: kdor ne prezira vzrokov, ki prihajajo od zunaj, in se česar
koli boji, kadar mora pogumno iti v boj proti kopjem in ognju, v
boj za domovino, zakone in svobodo, se bo obotavljal in bo le
nerad nastopal. Takšne razdvojenosti in obotavljivosti si pri mo
drijanu ne moremo misliti. Razen tega, mislim, moramo paziti še
na to, da ne pomešamo dveh stvari, ki jih je treba vsako zase po
sebej dokazati. Kajti trditev, da je nravno dobro edino dobro, se
mora dokazati posebej, prav tako nauk, da krepost zadostuje za
srečno življenje. Če je dobro samo to, kar je pošteno, potem pri
znajo vsi, da za srečno življenje zadostuje krepost. Nasprotno pa
ne bomo sklepali, da je edino dobro to, kar je nravno in pošteno,
če edino krepost kot taka osrečuje. Ksenokrat in Spevzip menita,
313
da more človeka osrečiti že krepost sama, ne pa tudi, da je edino

dobro tisto, kar je častno. Tudi Epikur sodi, da je kreposten člo
vek srečen, vendar pa tudi pravi, da krepost sama še ne zado
stuje za srečno življenje, ker človeka osrečuje naslada, ki izvira
iz kreposti, ne pa krepost sama. Bedasto razlikovanje! Isti nam
reč trdi, da ni kreposti brez naslade; če je torej krepost vedno in
neločljivo povezana z naslado, potem tudi sama zadostuje; na
slado ima namreč vedno s seboj in ni nikoli brez nje, tudi če je
sama. Docela nesmiselna pa je trditev, da bo človek sicer srečen,
če je samo kreposten, vendar pa ne popolnoma srečen. Ne ra
zumem, kako bi bilo to mogoče, kajti srečno življenje ima v sebi
popolno neprekosljivo dobrino. Če življenje bogov nima nič več
jega in lepšega, srečno življenje pa je božansko, potem ne more
postati še srečnejše. Sicer pa, če srečno življenje ničesar ne po
greša, je vsako srečno življenje popolno, to je: srečno je najsreč
nejše. Mar dvomiš, da je srečno življenje največje dobro? Torej,
če ima v sebi največje dobro, je v najvišji meri srečno. Kakor to,
kar je najvišje in največje, ne trpi nobenega dodatka (kajti kaj bi
moglo biti še nad najvišjim), tako tudi ne bi bilo srečnega živ
ljenja brez najvišje dobrine. Če bi domneval, da je nekdo 'sreč
nejši' kakor drugi, bi moral domnevati, da je nekdo še 'mnogo
srečn ejši; tako bi moral razločevati nešteto stopenj najvišjega
dobrega, čeprav mislim, da se najvišje dobro ne more več stop
njevati. Iz tega, da je nekdo manj srečen kakor drugi, sledi, da
hrepeni po življenju onega srečnejšega bolj kot po svojem last
nem; toda srečen človek ne ceni nobenega drugega življenja više
kot svoje. Oboje je neverjetno: da bi bilo srečnemu še kaj drugega
ljubše, da bi bil rajši kaj drugega, kakor je, in da ne bi maral tega,
314
E N A ) S T A, D V A N A | S T A IN T R I N A ) S T A KNJ I GA
kar je boljše. Kajti čim modrejši je kdo, tem bolj teži za tem, kar
je najboljše, ter želi to na vsak način doseči. Kako pa more biti
srečen, kdor si še zmerom more in mora želeti česa drugega?
Naj povem, iz česa izvira ta zmota: ljudje ne vedo, da je
srečno življenje samo eno in da pri tem ne odloča velikost,
ampak kakovost. Vseeno je, ali je dolgo ali kratko, obsežno ali
omejeno, razpršeno po mnogih krajih in v raznih smereh ali pa
stisnjeno in preprosto. Kdor ga ocenjuje po številu, meri in
njegovih delih, mu odvzema to, kar je v njem najodličnejše. Kaj
pa je v srečnem življenju najodličnejše? To, da je samo v sebi
popolno. Cilj jedi in pijače je, kakor mislim, to, da se človek
nasiti in naje. Eden je več, drugi manj; to je vseeno, oba sta sita.
Eden živi več let, drugi manj. Nobene razlike ni, če so enega
storila mnoga leta prav tako srečnega kakor drugega malošte
vilna. Tisti, kogar ti imenuješ manj srečnega, ni srečen; besede
'srečen' ni mogoče zmanjšati.
»Kdor je hraber in pogumen, je brez strahu; kdor je brez
strahu, je brez žalosti; kdor je brez žalosti, je srečen.«
Tako sklepa naša šola. Temu skušajo takole ugovarjati:
pravijo, da smatramo za priznano nekaj, kar je napačno ali spor
no, namreč da je tisti, ki je pogumen, brez strahu. »Kako?« pra
vijo, »ali naj se pogumen ne boji pretečih nezgod? To bi bil le
bedak in prismojenec, ne pa pogumnež. Ta se boji kar najmanj,
nikakor pa ni docela brez strahu.« Kdor tako govori, postavlja
na mesto kreposti zopet manjše napake. Kajti kdor se sicer boji,
toda redkeje in manj, ni docela strahopeten, ampak le malce.
»Toda mislim, da je nor, kdor se ne ustraši grozečega zla.« Res
je, kar praviš, če je to zlo; ampak če vemo, da ni zlo, in imamo
315
le sramoto za zlo, moramo brez skrbi zreti nevarnostim v oči in

se ne meniti za to, kar je drugim strašno. Ali če je neumno in
nesmiselno ne bati se domnevanega zla, se ga vendar bojimo
tem bolj, čim pametnejši smo. »Po vašem mnenju,« pravijo, »se
bo pogumen mož predal nevarnostim.« Nikakor ne; ne bo se jih
bal, temveč se jih bo izogibal; pristoji mu opreznost, ne pa strah.
»Kako torej? Ali se ne bo bal smrti, ječe, mučenja na ognju in
vseh drugih udarcev usode?« Ne, kajti ve, da vse to ni resnično
zlo, ampak je le videti tako; vse to ima samo za strašilo člo
veškega življenja. Opiši mu ujetništvo, bičanje, verige, lakoto,
opiši mu, kako uničujeta ude bolezen ali nasilje, in vse drugo,
kar moreš navesti —o vsem tem bo rekel, da je strah prazen in
neumen, da se tega bojijo samo strahopetci. Ali imaš za zlo to,
za kar se moramo večkrat prostovoljno odločiti? Sprašuješ, kaj
je zlo? Vdati se vsemu tistemu, kar imenujejo ljudje zlo, in mu
žrtvovati svojo svobodo, za katero bi morali vse pretrpeti: svo
bode je konec, če ne preziramo tistega, kar nas hoče podjarmiti.
Ljudje ne bi dvomili o tem, kaj se spodobi pogumnemu možu,
ko bi vedeli, kaj je pogum. Pogum ni nepremišljena smelost,
tudi ne ljubezen do nevarnosti in želja po groznih doživljajih.
Pogum je razločevati, kaj je zlo in kaj ni. Pogum je v tem, da
varujemo sebe in potrpežljivo prenašamo vse, kar je le na videz
zlo. »Kako torej? Mar se pogumen mož ne boji, če mu nad til
nikom visi bodalo, če mu prebada dele telesa drugega za dru
gim, če vidi svoje drobje v naročju, če se njegove muke ponavljajo
v presledkih, da bi jih še bolj občutil, in če kri znova zaliva že
napol osušene rane? In boš rekel, da tudi bolečin ne čuti?« Vse
kakor jih čuti, kajti ni kreposti, ki bi človeku odvzela naravni
316
E N A ) S T A, D VA N A | S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
čut, toda ne boji se: zviška gleda nepremagan na svoje bolečine.

In vprašaš me, kako mu je takrat pri srcu? Kakor tistim, ki bo
drijo bolnega prijatelja.
»Kar je zlo, škoduje; kar škoduje, kvari; bolečina in uboštvo
ne kvarita, torej nista zlo.«
»Napačno je,« pravijo, »kar učite, kajti kar škoduje, zato še
ne kvari. Vihar in neurje škodujeta krmarju, pa ga s tem vendar
ne delata slabšega.« Proti temu odgovarjajo nekateri stoiki tako
le: zaradi viharja in neurja postane krmar slabši, ker ne more
izvršiti tega, kar je nameraval, in držati smeri. Ne postane slabši
glede svoje spretnosti, ampak glede storitve. Na to odvrne peri-
patetik: »Torej naredijo modrijana slabšega tudi uboštvo, boleči
na in kar je še drugega takega, ne vzamejo mu sicer njegove
kreposti, pač pa ga ovirajo pri njegovih storitvah.« To bi bilo
prav povedano, ko ne bi bil krmarjev položaj drugačen kakor
modrijanov. Naloga modrijana ni izvrševanje tega, kar namera
va izvršiti, ampak v življenju vse delati prav; naloga krmarja pa
je vsekakor privesti ladjo v pristanišče. Spretnosti so služabnice,
storiti morajo, kar obljubljajo, modrost je zapovednica in vodite
ljica. Spretnosti in umetnosti služijo življenju, modrost ukazuje.
Mislim, da se mora odgovoriti drugače: nevihta ne škoduje
niti krmarjevi spretnosti niti ga ne ovira v rabi te spretnosti.
Krmar ti ni obljubil srečne vožnje, ampak samo svoje koristno
delo in znanje, kako voditi ladjo; to znanje se pokaže tem bolj,
kadar mu stopi naproti kako naključje. Kdor je lahko rekel:
»Neptun, te ladje ne smeš potopiti, razen če ne pluje prav!«, je
zadostil svoji umetnosti. Vihar ne ovira krmarjevega dela, pač
pa uspeh. »Ampak?« pravijo, »ali ne škoduje krmarju to, kar ga
317
ovira, da ne more pluti proti pristanišču, kar spodnaša njegovo

prizadevanje, kar ga žene nazaj ali ga zadržuje in razorožuje?«
To mu ne škoduje toliko kot krmarju, temveč kot tistemu, ki
plove. Njegove spretnosti ne ovira, ampak jo celo odkriva. Pod
vedrim nebom, pravijo, je lahko vsak krmar. Takšne ovire veljajo
vozilu, ne pa vodniku kot takemu. Krmar igra dve vlogi: eno,
ki mu je skupna z vsemi, ki so se vkrcali na ladjo, in je tudi sam
na njej potnik; drugo, ki je lastna njemu kot krmarju. Neurje mu
škoduje kot potniku, ne kot krmarju. Dalje je krmarjeva spret
nost dobrina za druge; v prid je tistim, ki jih vozi, kakor koristi
umetnost zdravnika tistim, ki jih zdravi. Modrost je skupna
dobrina tako tistih, s katerimi modrijan živi, kot njega samega.
Tako je morda krmarju v škodo, ker ga vihar ovira, da ne more
izvršiti obljubljene usluge, modrijanu pa ne škodujejo ne uboštvo
ne bolečine ne drugi življenjski viharji. Kajti to ne ovira vseh
njegovih del, ampak le tista, ki se tičejo drugih. Sam je vedno
dejaven, največji uspeh pa ima takrat, kadar se mu usoda posta
vi nasproti; prav takrat opravlja delo modrosti, ki je, kakor smo
rekli, dobrina za druge in za njega samega.
Sicer pa tudi takrat, kadar ga tlačijo kake neizbežne težave, ni
oviran, da ne bi mogel koristiti drugim. Uboštvo ga ovira pri po
učevanju, kako je treba upravljati državo, vendar ga uči, kako ob
ravnavati uboštvo; njegovo delo traja vse življenje. Tako nobena
usoda, nobena stvar ne izključuje modrijanove dejavnosti. Dela
namreč prav to, kar ga zadržuje delati kaj drugega. Vedno je
pripravljen na oboje: v sreči se obvlada, nesrečo premaguje. Tako,
pravim, se je izuril, da kaže krepost tako v sreči kakor v nesreči
ter ne glede na njeno snov, ampak na njo samo. Zato ga ne ovirajo
318
ne uboštvo ne bolečina ne kaj drugega, karkoli zavaja nevedne v

zmoto in jih pogublja. Ti meniš, da ga nezgode potarejo? Ne,
izkoristi jih sebi v prid. Fidija ni znal delati kipov samo iz slono
vine; ulival jih je tudi v bronu. Če bi mu ponudil marmor ali še
kakšno cenejšo snov, bi iz nje naredil najboljše, kar se da narediti.
Tako bo modrijan, če bo smel, udejanjil svojo krepost tako v
bogastvu kot v uboštvu; če bo mogel, v domovini, če ne, pa v
izgnanstvu; če bo mogel, kot poveljnik, če ne, pa kot vojak; če bo
mogel, pri polni moči in zdravju, če ne, pa tudi kot pohabljenec.
Kakršnakoli usoda ga bo zadela, vselej bo naredil iz tega nekaj
znamenitega. So ljudje, ki krotijo divje živali ter prisilijo najhujše
zveri, ki se jih človek ustraši, če jih sreča, da se pustijo ukrotiti, in
se ne zadovoljijo le s tem, da so jim izgnali njihovo divjost, ampak
jih tako udomačijo, da z njimi ležijo. Levu njegov krotilec vtakne
roko v gobec, tigra poljubi njegov čuvar, slonu drobcen zamorec
ukaže, naj poklekne in gre z njim na vrvici. Tako je modrijan
umetnik v krotenju zla: bolečina, uboštvo, sramota, ječa, izgon in
vse drugo, kar je strašno, postane krotko, kadar se približa.
LXXXVI.
Pi s mo
Tole ti pišem prav v vili Scipiona Afričana, kjer ležim, potem
ko sem izkazal čast njegovim manom in oltarju, ki ga smatram za
nagrobnik tega velikega moža. Prepričan sem, da se je njegova
duša vrnila v nebo, od koder je prišla, ne zato, ker je poveljeval
velikim vojskam (take vojske je imel tudi besni Kambiz, ki je
319
svojo besnost uporabil za uspeh), ampak zaradi svoje izjemne

zmernosti in skromnosti ter ljubezni do domovine; to se mi zdi
pri njem bolj občudovanja vredno po tistem, ko je domovino za
pustil, kakor tedaj, ko jo je branil: Scipion se je moral odpovedati
Rimu ali pa Rim svobodi. »Nočem,« je dejal, »kršiti zakonov in
ustave, enako pravico naj imajo vsi državljani. Brez mene uživaj
moje zasluge, domovina! Priboril sem ti svobodo in ti bom to
tudi dokazal: odhajam, če sem zrasel više, kakor tebi koristi.«
Kako naj ne občudujem te velikodušnosti, s katero je prostovolj
no šel v izgnanstvo in rešil državo skrbi? Tako daleč je prišlo, da
je ali svoboda škodovala Scipionu ali Scipion svobodi. Obojega
ni smelo biti, zato se je umaknil zakonom ter odšel v Liternum,
ker je hotel žrtvovati državi svoj izgon kakor izgon Hanibala.
Videl sem vilo, zgrajeno iz klesanega kamna, obdano z zi
dom sredi gozda; na obeh straneh se dvigajo stolpi za obrambo;
pod poslopjem in vrtom je vodnjak, tako velik, da bi zadostoval
celi armadi. Kopel je majhna in po stari navadi temna; naši
predniki so mislili, da kopel ni topla, če ni temna. Kar užival
sem, ko sem to gledal in primerjal navade v Scipionovem času z
našimi. V tem kotu si je tisti 'strah Kartagine', ki mu Rim dolgu
je zahvalo, da je bil samo enkrat osvojen,89 kopal svoje od kmeč
kega dela utrujeno telo, kajti po navadi svojih starih prednikov
je sam obdeloval svoje polje. Pod tole tako umazano streho je
stal, tale dragocena tla so ga nosila. Toda zdaj - kdo bi se hotel
tako kopati? Vsak si misli, da je reven in prostaški, če se mu
stene ne bleščijo od velikih in dragocenih ogledal, če niso oblo-
89 Leta 390 pr. n. št., ko so ga napadli in oplenili Galci.
320
E N A | S T A, D V A N A J S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
žene z aleksandrijskim marmorjem in okrašene z numidijskimi

štukaturami ter raznimi barvami kakor slika, če ni strop pokrit
s steklom, če naši bazeni niso obloženi s tasoškim kamnom,90 ki
ga je bilo nekoč redkokdaj videti v kakem svetišču; v takih ko
pelih si ne kopljemo utrujenih teles, če vanje ne teče voda iz
srebrnih pip. In vendar sem doslej govoril o navadnih kopališ
čih; kaj šele bom povedal, ko pridem do kopeli osvobojencev?
Koliko je tam kipov, koliko stebrov, ki ničesar ne nosijo, ampak
so postavljeni samo v okras, da kažejo, koliko je to veljalo! Ko
liko vode šumi po stopnicah! Tako daleč smo prišli v razkošju,
da hočemo stopati le po dragih kamnih.
V tem Scipionovem kopališču so prej majhne linice kakor
okna, izsekane v kamnitem zidu, da bi skoznje prihajalo le malce
svetlobe, ne da bi zaradi teh linic trpela trdnost zgradbe. Zdaj
pa imenujejo umazano luknjo vsako kopališče, ki ni urejeno tako,
da lahko sprejema polno sončno luč skozi velika okna in da
kopalec v kopeli kar zagori od sonca ter ima iz banje razgled na
polje in morje. Vse, k čemur so se ljudje nekoč stekali in kar so
občudovali, ko se je posvečevalo, zdaj velja za staro šaro, ker si
je razkošje izmislilo nekaj novega. V prejšnjih časih je bilo le
malo javnih kopališč in brez vsakega okrasja, kajti čemu okras
za nekaj, kar je veljalo samo nekaj asov in je služilo potrebi, ne
zabavi in nasladi? Takrat niso venomer dolivali vode, voda ni
neprenehoma tekla kakor iz toplega vrelca; ni jim bilo dosti za
to, da bi prali svojo umazanijo v kristalno čisti vodi. Toda, dobri
bogovi, kako prijetno je stopiti v tista temna kopališča, ki so
90 Marmor z egejskega otočka Tasosa je bil v antiki zelo cenjen.
321
pokrita s prav preprosto streho; saj vemo, da je Katon kot edil

ali Fabij Maksim ali kdo izmed Kornelijcev lastnoročno določil
toploto kopeli! Kajti tudi to delo so opravljali najimenitnejši
edili, kadar so stopali v tista kopališča, ki so sprejemala ljudstvo,
ter skrbeli za snago in za primerno in zdravo toploto, ne za
takšno, kakršno so nedavno iznašli, za tako vročo, da se v njej
ne bi smel kopati za kazen niti živ suženj, ki bi se mu dokazal
kak zločin. Zdi se mi, da ni razlike med toplo in vrelo kopeljo.
Kakšne neotesanosti dolžijo nekateri Scipiona, ker ni pustil v
svojo kopalnico dneva skozi široka okna, ker se ni v polni svet
lobi kopal v vroči vodi in čakal, da se v kopeli skuha! Nesrečni
človek! Ni znal živeti. Ni se kopal v precejam vodi, ampak več
krat v kalni in, kadar je močno deževalo, celo v skoraj umazani.
Ni mu bilo kdovekaj do tega, kako se bo kopal; prišel je, da bi
si tam splaknil znoj, ne mazilno olje. Kaj misliš, da bodo zdaj
nekateri rekli k temu? »Ne zavidam Scipionu: v pravem izgnan
stvu je živel, kdor se je tako kopal.« In da boš vedel, ni se kopal
vsak dan. Kajti, kakor pripovedujejo pisci, ki pišejo o starih na
vadah v Rimu, so si ljudje vsak dan umivali lahti in stegna, ki so
si jih umazali kajpak pri delu, celo telo pa so okopali samo enkrat
na teden. Tu bo kdo rekel: »Kajpak, bili so zelo nesnažni, tisti
stari.« Po čem misliš, da so smrdeli? Po vojaščini, po delu, po
moškosti. Odkar so iznašli snažna kopališča, so ljudje bolj ne
snažni in umazani. Kaj pravi Horacij, ko hoče opisati razvpitega
in preveč znanega mehkužneža?
Bukil smrdi po dišavah,91
91 V Satirah (I, 2, 27in 4, 92), kjer ga imenuje Rufil.
322
E N A | S T A, D V A N A ] S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
Predstavljaj si tega Bukila danes: smrdel bi kot kozel kakor tisti

Gargonij, ki ga isti Horacij postavlja Bukilu nasproti.92 Premalo
je, če vzameš mazilno olje; to moraš dvakrat ali trikrat ponoviti,
da se telo ne razdiši. In potlej se bahajo s tem prijetnim duhom,
kakor da je to njihov duh!
Če se ti bo vse tole zdelo preresno, pripiši to vili, kjer sem
se od Ajgiala, zelo marljivega posestnika in dobrega gospodarja,
naučil, da je mogoče drevesa, tudi če so že stara, presaditi. Tega
se moramo naučiti mi starci, kajti med nami ni nikogar, ki ne bi
zasadil oljčni gaj za naslednika. Videl sem, da je takšen oljčni
gaj s tri- in štiriletnimi drevesi, katerih sadovi mu niso bili všeč,
celo jeseni presadil. Tudi tebe bo hladila senca drevesa, ki počasi
raste in senco pripravlja šele za potomce bodoče,93
kakor pravi naš Vergilij, ki se ni oziral na to, ali se kaj pove po

resnici, ampak lepo in spodobno; ni hotel učiti kmetov, temveč
zabavati svoje bralce. Da vse drugo preidem, želim navesti samo
eno mesto, na katero sem danes naletel:
Pomlad je čas za fižol; in deteljo brazde naj prhke

sprejmejo voljno; zdaj za proso naj bo skrb vsakoletna,94
Ali spadajo vsa ta dela v isti čas, in sicer v pomlad, presodi iz

naslednjega: tole ti pišem junija, ki se že bliža juliju: isti dan sem
92 Na istih mestih.
93 Georgika, II, 58.
94 Georgika, 1,215-16.
323
P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i i u
videl pobirati bob in fižol, pa tudi sejati proso. Vračam se k

oljkam, ki sem jih videl presajati na dva načina. Na debelejših
deblih je odrezal veje v dolžini enega čevlja, odstranil tudi ko
renine, na katerih je pustil samo glavice, iz katerih so poganjale,
potem pa je presadil deblo samo z golimi koreninami. Te je po
gnojil in pogreznil v jamo, nato pa ne le prinesel prsti, ampak jo
tudi pohodil in potlačil. Rekel je, da ni nič bolj učinkovito kakor
to teptanje; to brani korenine pred mrazom in vetrom, poleg
tega se tudi deblo ne premika in kaleče korenine, ki so gibke
kakor vosek, se najprej le lahno utrdijo, potem pa se lahko raz
širjajo in se utrdijo v zemlji. Drevo na enem mestu ostrga, pre
den ga pokrije s prstjo, kajti iz vsakega razgaljenega mesta po
ganjajo, kakor je dejal, nove korenine. Deblo pa ne sme štrleti
nad zemljo več kakor za tri ali štiri čevlje, drugače spodaj takoj
zrastejo novi poganjki in drevo usahne ter se posuši ali pa posta
ne grčavo. Drugi način sajenja je tale: močne veje, katerih skorja
je kakor pri mladih drevesih še mehka, zasadi v zemljo. Te raste
jo nekoliko počasneje, toda ker zrastejo tako rekoč iz sadike,
niso nič hrapave ali očem neprijetne. Videl sem ga presajati tudi
staro vinsko trto, ki jo je treba stisniti in dobro zagrebsti glo
boko v zemljo, da bo iz svojega trsa pognala korenine. Videl
sem tudi trte, ki so jih sadili ne samo februarja, ampak še marca
proti koncu meseca. Te so se kmalu oprijele brestov in jih obje
male. Pravi, da moramo vsem tistim drevesom, ki imajo, da
tako rečem, debela debla, pomagati z deževnico iz cisterne; če
to imamo, smo sami gospodarji padavin.
Več te ne mislim poučevati, da ne boš postal moj tekmec,
kakor sem jaz Ajgialov.
324
UOOCVII.
Pi s mo
Brodolom sem doživel, preden sem se vkrcal na ladjo; kako
se je to zgodilo, ne povem, da ti ne bo prišlo na misel šteti tudi
to med stoične paradokse; da ni nobeden tako napačen in čuden,
kakor se zdi na prvi pogled, ti bom dokazal, če si to želiš ali ne.
Medtem me je to potovanje poučilo, koliko nepotrebnega
imamo in kako zlahka se pustimo prepričati, da tistega, kar nam
odtegne nujnost, niti ne pogrešamo. Samo z majhnim številom
sužnjev, kolikor jih gre na naše vozilo, brez vsega drugega razen
tistega, kar nosimo na telesu, sva moj Maksim in jaz dva dni
prav srečno preživela. Žimnica leži na tleh in jaz na žimnici; od
dveh popotnih plaščev mi je eden preproga, drugi odeja. Od
mojega kosila se ne da nič vzeti; priprava ni terjala več kot ene
ure; nikjer nisem bil brez suhih smokev, nikoli brez svojih pisal
nih tablic. Smokve so mi za prilogo, če imam kruh, in namesto
kruha, če ga nimam. Vsak dan mi naredijo novo leto, ki ga ob
hajam z dobrimi mislimi in iskrenimi željami; moje srce se ne
čuti nikoli večjega, kakor če je odložilo vse tuje, pregnalo vsak
strah, če se ničesar ne boji, če se je umirilo in se s tem obogatilo,
da ničesar več ne želi. Vozilo, na katerem se vozim, je kmečki
voz; moje mule kažejo s svojimi koraki, da še živijo. Njihov vod
nik je bos, a ne zaradi vročine. Komaj priznavam, da je to vo
zilo moje; še zmerom se človek sramuje tega, kar je prav. Ka
darkoli srečam kak lepši voz, me nehote oblije rdečica, kar
dokazuje, da to, kar odobravam in hvalim, še ni ustaljeno in
325
utrjeno v meni. Kdor se siromašnega voza sramuje, se bo z

dragocenim ponašal. Doslej sem premalo napredoval: ne upam
si še javno kazati svoje preprostosti; še zmerom se menim za
mnenje ljudi na cesti.
Proti mnenju vsega človeškega rodu bi bil moral povzdigniti
svoj glas: »Blazni ste, motite se, občudujete, kar je odveč in
nepotrebno, nikogar ne cenite po tem, kar je njegovo. Kadar
gre za premoženjske zadeve, ne zna nihče natančneje računati
kakor vi, in vselej premislite, ali naj temu ali onemu posodite
denar ali mu izkažete dobroto (kajti tudi to se knjiži kot poso
jilo); mož ima veliko posestvo, pa velike dolgove; ima lepo hišo,
ki jo je kupil za tuj denar; nihče nima bolj brhkega služabništva,
toda plačilnih rokov se ne drži; če poplača svoje upnike, mu nič
ne ostane.« Ti imaš človeka za bogatega, ker ga zlati pribor
spremlja tudi na potovanju, ker ima v vseh provincah orno
zemljo, ker lista po debeli dolžniški knjigi, ker ima v bližini
mesta toliko zemljišč, da bi mu ljudje zavidali, tudi če bi bila v
zapuščenih krajih Apulije. Če vse to premisliš, je vendar reven.
»Zakaj?« boš vprašal. Ker je dolžan. »Koliko?« boš rekel. Vse.
Ali pa morda misliš, da je razlika v tem, če si sposodi od človeka
ali od sreče? Kaj pomagajo dobro rejene mule, ki so vse iste
barve? Kaj tisti vozovi, okrašeni s cizeliranimi podobami?
Konje odeva škrlat in pokriva jih plahta razkošna,

prsi krase jim verižice zlate, vise jim prek sedla
vsi od zlata se blešče, med zobmi pa so zlate jim žvale.95
95 Vergilij, Eneida, VII, 277-79.
326
Vse to ne more storiti boljšega niti gospodarja niti njegovih

mul. Mark Katon Cenzorij (ki ni bil rojen v srečo države nič
manj kakor Scipion, ta se je vojskoval z našimi sovražniki, oni
pa z našo popačenostjo) je jahal na kljusetu in imel na njem
telečnjake, v katerih je nosil s seboj svoje potrebščine. O, kako
bi jaz želel, da bi ga srečal kdo od teh naših gizdalinov, ki
hočejo tudi na poti kazati svoje bogastvo, in videl, kako žene
pred seboj numidijske konjarje in dviga oblake prahu! Ta bi se
brez dvoma imel za bolj omikanega in imenitnega, on, gospod
po modi, ki ne ve, ali naj se spusti v boj z ljudmi ali pa z zver
mi kot gladiator. O, kakšen okras tistega stoletja je bil voj
skovodja, triumfator, cenzor in kar je še več, Katon, ki se je
zadovoljeval z enim samim kljusetom in še ta konj ni bi ves
njegov! Kajti del tega konja je zavzemala prtljaga, ki mu je vi
sela na obeh straneh. Mar ti ne bi tistega edinega konja, ki ga
je čohal sam Katon, cenil bolj kakor vse dobro rejene galske
konje in lepe kljusače?
Vidim, da ne bo konec razpravljanja o tem predmetu, če
sam ne napravim konca. Torej dovolj o teh stvareh, za katere je
tisti, ki jih je prvi imenoval impedimenta,96 nedvomno predvidel,
da bodo takšne, kakršne so zdaj. Zdaj ti želim samo še predložiti
nekaj silogizmov naše šole, ki se nanašajo na krepost, o kateri
trdimo, da zadostuje za srečno življenje.
»Kar je dobro, nas dela dobre (kar je na primer dobro v
glasbi, naredi dobrega glasbenika); naključne dobrine nikogar
ne naredijo dobrega, torej niso prave dobrine.«
96 Ovire, zadržki, bremena.
327
Proti temu ugovarjajo peripatetiki, češ da je naš prvi stavek

napačen. »Kar je dobro,« pravijo, »nas ne dela vedno dobre. V
glasbi utegne biti nekaj dobro, na primer piščal ali struna ali
kakšno glasbilo, ki je primerno za ustvarjanje tonov, vendar pa
nič od tega ne napravi glasbenika.« Na to odgovarjamo: »Ne
razumete, v kakšnem smislu smo rekli: kar je dobro v glasbi. S
tem ne mislimo tega, s čimer je glasbenik opremljen, ampak to,
kar ga naredi za glasbenika; vi govorite o njegovih orodjih, ne
o njegovi umetnosti. Kar pa je v glasbi dobro, to ustvarja glas
benika.« To želim povedati še jasneje. Pri glasbi poznamo dobro
v dvojnem pogledu; eno je, kar podpira glasbenikov uspeh, dru
go, kar pospešuje umetnost. Za uspeh so glasbila, piščali, strune
in druga glasbila; vse to ne pritiče umetnosti sami. Umetnik
obstoji tudi brez tega, čeprav morda ne more izvajati umetnosti
brez teh pomagal. Pri človeku pa to dobro ni dvojno, kajti samo
eno in isto je dobro za človeka in za življenje.
»Česar more biti deležen najbolj zaničljiv in sramoten človek,
to ni dobrina; bogastva pa je deležen tudi zvodnik in vaditelj
gladiatorjev: torej to ni dobrina.«
»Napačno je«, pravijo, »kar trdite; kajti tudi v literaturi, v
zdravilstvu ali v mornarstvu vidimo, da doleti kaj dobrega ne
katere, ki so zelo podli.« Ampak te umetnosti si ne lastijo veliko
dušnosti, se ne prevzdigujejo in ne zavračajo naključne koristi.
Krepost pa človeka dviga ter ga postavlja nad vse, kar je smrtni
kom drago. Krepost si ne želi preveč tega, kar se imenuje dobro,
niti se ne boji tega, čemur pravimo zlo. Helidon, eden izmed
Kleopatrinih evnuhov, je imel veliko premoženje in še nedavno
je Natalis, človek tako nesramnega kakor umazanega jezika, v
328
ENAJ S T A, DVANAJ STA IN T R I N A J S T A KNJ I GA
čigar ustih so se prale ženske umazanije, dedoval po mnogih

ljudeh in je sam imel mnogo dedičev. Ali je denar umazal njega
ali on denar? Denar nekaterim prileti v naročje, kakor pade
novec v kanal. Krepost je nad vsem tem in ima svojo notranjo
vrednost; ničesar, kar prileti, kakor hoče sreča, nima za dobrino.
Medicina in umetnost krmarja ne prepovedujeta sebi in drugim,
da ne bi smeli takih stvari občudovati. Kdor ni kreposten mož,
more biti kljub temu zdravnik, krmar, jezikoslovec in literat,
prav tako kakor dober kuhar. Komur ni dano, da bi imel vse,
kar hoče naključje, se ne imenuje zdaj tako, zdaj drugače. Ceni
se po tem, kar ima. Denarnica je vredna toliko, kolikor je v njej
denarja. Kdo bi polni denarnici prisojal drugo vrednost kakor
to, ki jo ima v njej spravljena vsota denarja? Prav tako je z gospo
darji velikih posestev: ta so le dodatki in prispevki. Zakaj je torej
modrijan velik? Ker ima velikega duha. Zato je res, da to, česar
more biti deležen tudi najbolj zaničevanja vreden človek, ni
dobrina. Zato tudi neobčutljivosti za bolečine ne bom imenoval
dobrino, saj imata to tudi škržat in bolha. Prav tako ne miru in
tega, če je človek brez težav in nadlog. Kaj je bolj mirno od črva?
Sprašuješ, kaj dela modrijana? To, kar dela boga. Dati mu moraš
nekaj božanskega, nebeškega, velikega. Dobro ne pade vsako
mur v roko, ne prenese katerega koli posestnika. Le poglej,
... kaj je značilnost

raznih dežel, kaj v vsaki uspeva in česa se brani:
tu bo uspevalo žito, tam trta, drugje bodo rasla
sadna drevesa in vsenaokrog bo poganjala trava;
glej, mar ne vidiš, da Tmol žafran dišeči nam daje,
329
Indija slonovo kost, mehkužni Sabajci kadilo,

Hdlibi nagi železo ,..97
Vse to je tako razdeljeno po pokrajinah, da bi bili smrtniki pri

siljeni občevati med seboj, če hoče drug od drugega kaj dobiti.
Tisto najvišje dobro ima tudi svoje bivališče: ne rodi se tam,
kjer slonova kost, niti tam, kjer železo. Kje je tisti kraj, sprašuješ?
V duši; če ta ni čista in sveta, ne sprejema vase boga.
»Dobro ne nastaja iz slabega, bogastvo pa raste iz lakom
nosti; bogastvo torej ni dobrina.«
»Ni res,« ugovarjajo, »da dobro ne more nastati iz zlega,
kajti kraja in rop prinašata denar. Torej sta kraja in rop sicer
nekaj slabega, vendar le toliko, kolikor povzročita več slabega
kakor dobrega. Prinašata sicer dobiček, toda v zvezi s strahom,
skrbjo ter duševnimi in telesnimi mukami.« Kdor to trdi, mora
domnevati tudi, da je rop, kakor je po eni strani zlo, ker povzro
ča veliko slabega, po drugi strani tudi dobro, ker povzroča ne
kaj dobrega; ali se more trditi kaj bolj ostudnega? Vendar pa
vemo, da se rop, kraja in prešuštvo štejejo med dobrine. Koliko
jih je, ki jih kraje ni sram, koliko je takih, ki se bahajo s prešuš
tvom! Kajti male tatove obešajo, veliki pa triumfirajo. Zdaj pa
pomisli še to, da bo rop, če je res z ene strani nekaj dobrega,
veljal tudi za nravno dobro in za skoraj pravilno dejanje, česar
si ne more misliti noben človek, kajti iz zla se ne more roditi
dobro. Kajti če pravijo peripatetiki, da je rop samo zato nekaj
grdega, ker povzroča veliko zla, bo veljal za dobro, kakor hitro
97 Vergilij, Georgika, I, 52-58 (prev. M. Marinčič).
330
ENAJ S T A, d v a n a j s t a in t r i n a j s t a k n j i g a
se komu kazen spregleda in se mu obljubi popolna varnost. Toda

najhujša kazen za zločince je v njih samih. Motiš se, pravim, če
pričakuješ to kazen od rablja in ječe. Zločin se kaznuje takoj, ko
je storjen, da, še med tem, ko se dela. Zato se ne rodi dobro iz
zla niti iz dobrega zlo, tako kakor ne smokva iz oljke. Rastline
rastejo po semenu; kar je dobro, se ne more izroditi. Kakor se
iz sramotnega ne rodi nič častivrednega, tako tudi nič dobrega
iz zla, kajti častivredno in dobro je isto.
Nekateri naši odgovarjajo takole: »Recimo, da mislimo, da
je denar dobrina, od koderkoli ga vzameš, zato pa denar, ki si
ga pridobimo z ropom, vendar ni nastal iz ropa. To je treba
razumeti takole. V isti žari sta zlato in kača; če vzameš zlato iz
žare, ga ne vzameš zato, ker je v njej tudi kača; žara, pravim, mi
zlata ne da zato, ker ima v sebi kačo, ampak mi ga da, čeprav je
v njej kača. Podobno iz ropa ne nastane dobiček zato, ker je rop
sramoten in zločinski, ampak zato, ker ima v sebi tudi dobiček.
Kakor je nekaj zlega v tisti žari kača, ne pa zlato, ki leži zraven
nje, tako je pri ropu nekaj zlega zločin, ne pa dobiček.« S tem se
ne strinjam; okoliščine teh dveh stvari so zelo različne. Tam
lahko vzamem zlato brez kače, tu pa ne morem imeti dobička
brez ropa. Dobiček tu ne leži zraven zločina, ampak v njem.
»Stvar, ki nam nakoplje veliko hudega, medtem ko si zanjo
prizadevamo, ni dobrina; medtem ko si prizadevamo priti do
bogastva, pa si nakopljemo veliko hudega; bogastvo torej ni
dobrina.«
»Na to misel postavljate dve trditvi,« pravijo, »prva je, da si
nakopljemo veliko hudega, medtem ko si prizadevamo priti do
bogastva. Toda mnogo hudega nas zadene tudi, ko si prizadeva-
331
mo doseči krepost: eden doživi brodolom, ko gre na potovanje

zavoljo študija, drugi pade v ujetništvo. Druga trditev je tale:
tisto, kar nam nakoplje veliko hudega, ni dobro. Iz te predpo
stavke ne izhaja, da si zlo nakopljemo zaradi bogastva ali naslad;
če si veliko hudega nakopljemo zaradi bogastva, potem ne le, da
bogastvo ni dobrina, ampak je zlo; vi pravite samo, da ni dobri
na. Poleg tega pa,« pravijo, »priznavate, da je v bogastvu nekaj
koristnega, in ga štejete med ugodnosti. Toda po vašem sklepa
nju ni niti ugodnost; zaradi njega se nam namreč pripeti tudi ve
liko neprijetnosti.« Temu ugovarjajo nekateri stoiki: »Motite se,
če pripisujete te neprijetnosti bogastvu. Bogastvo nikomur ne
škoduje: vsakomur škoduje bodisi lastna neumnost ali tuja zloba,
tako kot meč nikogar ne ubije, ampak je le ubijalčevo orožje. Zato
ne trpiš škode zaradi bogastva, bogastvo samo ti ne škoduje.«
Bolje, mislim, sklepa Pozejdonij, ki pravi, da je bogastvo vzrok
zla, ne zato, ker samo nekaj naredi, ampak ker druge navaja k
temu. Kajti vzrok, ki neposredno škoduje, je eno, nekaj drugega
pa je vzrok, ki je pred drugimi. Ta predhodni vzrok je bogastvo.
Bogastvo napihuje ljudi, rodi ošabnost, zbuja jezo in zavist in
tako zelo sprevrača miselnost, da se veselimo, da imamo veliko
denarja, pa čeprav nam škoduje. Vse, kar je dobro, pa je brez
krivde; dobro je čisto, ne kvari duha, mu ne dela skrbi, ga sicer
dviga in širi, a ga ne napihuje. Kar je dobro, budi zaupanje, bo
gastvo pa budi predrznost. Kar je dobro, rodi velikodušnost,
bogastvo pa rodi objestnost. Objestnost pa ni nič drugega kakor
zmoten videz veličine. »Tako bogastvo,« pravijo, »ne samo, da
ni dobro, ampak je celo zlo.« Bilo bi zlo, ko bi škodovalo samo
po sebi, ko bi bilo, kakor sem rekel, neposreden vzrok, vendar je
332
le eden izmed vzrokov, pred katerimi so še drugi; bogastvo ne

samo draži, ampak tudi privlači; kaže nam namreč lep obraz, kije
videti resničen in mu večina ljudi zaupa. Tudi krepost je povod
za sovraštvo in zavist, kajti mnogim se zavida zaradi modrosti,
mnogim zaradi pravičnosti. Toda ta povod ni v njenem bistvu,
tudi ne dozdevno. Krepost se kaže človeškemu duhu v svoji na
ravni podobi taka, da kliče k ljubezni in občudovanju.
Pozejdonij pravi, da je treba sklepati takole: »Kar ne daje
duši veličine, zaupanja in varnosti, ni dobrina; bogastvo, zdravje
in druge podobne stvari ne naredijo nič takega, torej niso dobri
ne.« To svoje sklepanje razširja še takole: »Kar duši ne daje ve
ličine, zaupanja in varnosti, ampak objestnost, predrznost in oho
lost, je zlo. K temu pa nas zavajajo naključja in to niso dobrine.«
»Ampak,« ugovarjajo temu, »potem vse to niso niti koristi.«
Nekaj drugega so koristi, nekaj drugega dobrine. Korist je to,
kar povzroča več užitkov kakor nadlog. Dobrina pa mora biti
čista in v vsakem pogledu neškodljiva. Dobro ni to, kar bolj
koristi, ampak to, kar samo koristi. Vrhu tega so koristi in pri
jetnosti deležne tudi živali, nepopolni in neumni ljudje, torej se
lahko temu pridruži tudi to, kar je neprijetno, vendar imenuje
mo to prijetnost, če cenimo po večjem delu prijetnosti. Kar je
dobro, pristoji samo modrijanu; biti mora nepomanjkljivo.«
Bodi kar dobre volje: imaš še en vozel, ki ga je treba razvozla
ti, ampak ta je herkulski. »Iz slabega ne nastane dobro, iz revščine
mnogih lahko nastane bogastvo, torej bogastvo ni dobrina.«
Tega sklepa naši ne pripoznajo, izmislili so si ga peripateti-
ki in ga tudi razlagajo. Pozejdonij pa pravi, da ta lažni sklep, ki
se pretresa v vseh šolah dialektikov, Antipater ovrže takole:
333
»Revščina ne pomeni posesti, ampak je zanikanje posesti,« (ali,

kakor so rekli stari, osiromašenje, Grki pa pravijo kata steresin);
»s to besedo ni rečeno, da kdo nekaj ima, ampak da nima. »Torej
iz mnogoterih praznosti ne more nastati nič polnega: bogastvo
nastane iz mnogih stvari, ne pa iz mnogotere revščine. Vi razu
mete besedo revščina drugače, kakor bi jo morali. Revščina
namreč ni to, da človek ima nekaj malega, ampak to, da mnogega
nima; revščina se ne imenuje po tem, kar kdo ima, temveč po
tem, česar nima.«
Jaz bi se mogel izraziti jasneje, ko bi imel latinsko besedo
za to, kar označuje anyparxta. Antipater to prevaja z revščina.
Jaz pa ne vidim, kaj bi bila revščina drugega kakor to, da ima
kdo premalo. O tem bova razmišljala, kadar bova imela kar
preveč časa za to, namreč, kaj je bistvo bogastva in revščine. Pa
še takrat bova preudarjala, ali ni bolje revščino blažiti in bo
gastvu vzeti njegov napuh, kakor se pričkati zaradi besed, kakor
da je o tem že vse razsojeno. Deniva, da sva poklicana v ljudsko
skupščino. Tam se predlaga odprava bogastva. Ali bova s takimi
silogizmi govorila za ali proti? Ali bova s tem dosegla, da bo
rimsko ljudstvo spet iskalo svojo revščino, ki je osnova in vzrok
njegove svetovlade, in jo hvalilo ter se balo svojega bogastva?
Da bi pomislilo, kako je našlo bogastvo pri premagancih in kako
so zaradi njega vdrle v pošteno in modro mesto častilakomnost,
podkupljivost in upornost, kako se z razkošjem kaže plen na
rodov in kako utegnejo to, kar je en narod ugrabil vsem, še laže
ugrabiti vsi enemu. Bolje je, da se take strasti izženejo, kakor
da se opisujejo. Če moreva, govoriva krepkeje, če ne, pa vsaj
jasneje.
334
e n a j s t a , d v a n a j s t a in t r i n a j s t a k n j i g a
U O O C V III.
Pi s m o
Vedeti želiš, kaj mislim o svobodnih umetnostih: nobenega
znanja, nobene umetnosti ne cenim, nobene ne štejem med do
brine, če se pri tem gleda na denar. To so pridobitne umetnosti,
koristne toliko, kolikor pripravljajo duha, a ga nimajo docela v
oblasti in ga ne zadržujejo. Duh se se sme ukvarjati z njimi samo
tako dolgo, dokler ne more delati nič večjega; le prvi začetki
so, ne naše glavno delo. Zakaj se imenujejo svobodne umetnosti
in znanosti, lahko spoznaš iz tega, ker so vredne svobodnega
človeka. Sicer pa je samo ena zares svobodna znanost, tista, ki
dela človeka svobodnega; to je filozofija, tista vzvišena, krep
čilna, plemenita znanost, vse druge so malenkostne in otročje.
Ali pa morda misliš, da je kaj dobrega na tem, kar ima, kakor
vidiš, za učitelje najbolj nesramne in popačene ljudi? Pri takih
stvareh se ne smemo dolgo muditi z učenjem, je pa dobro, če jih
poznamo.
Nekateri so mislili, da je treba rešiti vprašanje, ali te svo
bodne umetnosti in znanosti človeka naredijo krepostnega. Tega
niti ne obljubljajo niti si ne lastijo znanja o tem. Jezikoslovec se
ukvarja z jezikom, in, če hoče iti še dlje, z zgodovino; če hoče
svoje področje kar najbolj razširiti, s pesmimi. Kaj od vsega tega
mu utira pot h kreposti? Mar štetje zlogov in skrbno razisko
vanje besed, učenje bajk na pamet, pravila in merjenje verzov?
Kaj od vsega tega odvrača strah, zavira sebičnost in kroti po-
željivost? Preidimo h geometriji in glasbi; pri teh ne boš našel
335
ničesar, kar bi nas učilo, da se ne smemo bati, da ne smemo biti

poželjivi. Kdor tega ne zna, se je vse drugo zaman učil.
Treba je gledati na to, ali ti ljudje učijo krepost ali ne; če je ne
učijo, se je od njih tudi ne moremo učiti; če pa jo učijo, so filozofi.
Če pa hočeš vedeti, kako sploh niso sedli za kateder z namenom,
da bi učili krepost, poglej, kako se njihove študije razlikujejo
med seboj. Če bi vsi učili enako, ne bi bilo teh razlik. Mar te mo
rejo prepričati, da je bil Homer filozof, ko sami sebe pobijajo s
prav tistimi razlogi, s katerimi so to trdili? Kajti zdaj delajo iz
njega stoika, ki odobrava samo krepost, se izogiblje čutni nasladi
in se ne da odvrniti od tega niti za ceno nesmrtnosti, zdaj epi-
kurejca, ki hvali samo mirno stanje države in življenje sredi gostij
ter veselega petja, zdaj peripatetika, ki postavlja tri vrste dobrin,
ali pa akademika, ki trdi, da je vse negotovo. Jasno je, da Homer
ni ne to ne ono, ker naj bi bil vse, kajti vse te lastnosti si naspro
tujejo. Pa jim dajmo prav, da je bil Homer filozof: vsekakor je po
stal modrijan, še preden je bil pesnik. Zato se učimo tega, kar je
naredilo Homerja za modrijana. Toda vprašati me, ali je bil sta
rejši Homer ali Heziod, je prav tako nesmiselno, kakor če bi hotel
vedeti, ali je bila Hekuba mlajša od Helene in zakaj je pesnik tako
zelo zamenjal čas. Kaj nam je do tega, da bi raziskovali življenj
ska leta Patrokla in Ahila? Ali boš rajši spraševal, kod je blodil
Odisej, kakor skušal doseči, da mi sami ne bi vedno blodili? Ne
utegnem poslušati predavanj o vprašanju, ali je usoda podila
Odiseja med Italijo in Sicilijo ali pa zunaj nam znanega sveta (kajti
njegove blodnje, ki so tako dolgo trajale, niso bile mogoče na
tako omejenem prostoru). Duševni viharji nas vsak dan preme
tavajo in naša malopridnost nas tira v vse Odisejeve nezgode.
336
E NAJ S T A. DVANAJ STA IN T R I N A J S T A KNJ I GA
Dovolj je lepot, ki razveseljujejo naše oči, dovolj pa je tudi so

vražnikov; od tod nam grozijo divje pošasti, ki se veselijo člo
veške krvi, od tod lokavi čarovni glasovi, ki varajo sluh, od tod
brodolom in različne nezgode. Uči me tega, kako naj ljubim do
movino, kako svojo ženo, kako očeta in kako morem pripluti do
vsega tega tudi po brodolomu. Čemu je treba raziskovati, ali je
bila Penelopa res nravno čista in ali je prevarala svoje sodobnike?
Ali je slutila, da je ta, ki ga je videla pred seboj, Odisej, še pre
den je to vedela? Uči me, kaj je čistost in kakšna dobrina je, po
tem pa, ali se nanaša na telo ali na dušo.
Prehajam h glasbi. Učiš me, kako visoki in globoki toni so
glašajo med seboj, kako nastane harmonija, čeprav dajejo strune
neenake tone. Rajši stori, da bo moja duša v harmoniji sama s
seboj in da moji ukrepi ne bodo med seboj v nesoglasju. Kažeš
mi, kateri toni so otožni: rajši mi pokaži, kako naj v nesreči ne
dam od sebe žalostnega glasu.
Zemljemerstvo me uči meriti zemljišča, ne uči pa, kako naj
izmerim, koliko je človeku dovolj. Računstvo me uči šteti in
računati ter dajati svoje prste lakomnosti v službo; ko bi me
rajši učilo, da s takšnimi računi nič ne dosežeš in da ni srečnejši
tisti, čigar premoženje utruja računovodje, ampak da človek po
seduje marsikaj odvečnega in bo zelo nesrečen, če bo prisiljen,
da sam preračuna, koliko ima. Kaj mi koristi, če vem, kako se
da posestvece razdeliti, če ga ne znam deliti s svojim bratom?
Kaj pomaga natanko čevelj za čevljem premeriti oral zemlje in
upoštevati še tisto, do česar ne seže merska palica, če me razža
losti mogočni sosed, ki kaj odreže od mojega? Učijo me, kako
lahko preprečim, da ne bom izgubil nič od svoje zemlje, jaz pa
337
bi se rad naučil, kako bi vse izgubil in bil pri tem dobre voje.
»Izganjajo me,« tožiš, »s posestva mojega očeta in deda.« Kdo
pa ga je imel pred tvojim dedom? Ali moreš dognati, ne rečem,
kateri človek, ampak kateri narod ga je prej imel? Tja si stopil
ne kot gospodar, temveč kot zakupnik. Čigav zakupnik si? Če
je vse prav s teboj, si zakupnik svojega dediča. Pravniki trdijo,
da nič ne zastara, kar je last skupnosti; kar imaš, je last skupnosti,
in kar imenuješ svoje, je last vsega človeškega rodu. Imenitna
umetnost! Ti znaš izmeriti zaokrožene ploskve telesa, spreme
niti vsako obliko v kvadrat in izračunati razmike zvezd; ničesar
ni, kar bi ušlo tvojemu merilu. Če si takšen mojster umetnik,
izmeri človeškega duha in povej, kako velik je, povej, kako je
majčken. Veš, kaj je ravna črta; pa kaj ti pomaga, če ne veš, kaj je
v življenju ravno in pravilno?
Zdaj prihajam k tistemu, ki se ponaša s tem, da pozna
nebesna telesa:
Pazi, če hladna Saturnova zvezda se s svoda umika,

ali če v orbite druge Merkur bo ognjeni odtaval.98
Kaj bo pomagalo, če to vem? Da bom vznemirjen, kadar si bosta

Saturn in Mars stala nasproti ali bo Merkur zvečer zahajal vpričo
Saturna? Bolje bi bilo, da bi se naučil, da so nam vsa ta nebesna
telesa, kjerkoli stojijo, naklonjena in se ne morejo spremeniti.
Po stanovitnem redu usode se gibljejo po neizbežnem tiru; v
natanko določenih presledkih se zopet vračajo. Zvezde so ali
,8 Vergilij, Georgika, l, 336-37 (prev. M. Marinčič).
338
povzročiteljice vseh dogodkov ali njih znaniteljice. Toda če so

povzročiteljice vsega, kar se dogaja, kaj nam pomaga, če vnaprej
vidimo to, čemur ne moremo ubežati? Naj to vemo ali ne vemo:
zgodilo se bo.
Kadar pa sonce žareče opažaš in lunine mene,

nikdar ne boš se prevaral, kakšno bo jutrišnje vreme,
jasna zahrbtnost noči ne bo zapeljala te v zmoto."
Več ko dovolj je poskrbljeno, da sem varen pred zahrbtnostjo in

zvijačo. »Mar me vara jutrišnja ura? Vara nas samo to, kar pride,
ne da bi vedeli.« Ne vem, kaj bo prišlo, vem pa, kaj utegne
priti. Ne obupavam, vse pričakujem, in če mi kaj prizanese, si
štejem to v srečo. Vara me ura, če mi prizanese, pa vendar me
še takrat ne vara. Kajti kakor vem, da se utegne vse zgoditi,
tako tudi vem, da se vse ne bo zgodilo. Zato pričakujem, kar je
ugodno, na zlo pa sem pripravljen.
Pri tem mi moraš že oprostiti, če se ne ravnam po predpisa
nem pravilu. Ne morem namreč privoliti v to, da bi sprejel med
svobodne umetnosti tudi slikarstvo, prav tako tudi ne kiparstvo
ali druge umetnosti, ki služijo razkošju. Prav tako izključujem
iz kroga svobodnih umetnosti rokoborce in vso tisto umetnost,
ki uporablja olje in blato. Moral bi torej sprejeti tudi mazilarje
in kuharje pa vse tiste, ki s svojim talentom strežejo našim
nasladam. Kaj je namreč svobodnega v tistih ljudeh, ki že navse
zgodaj bruhajo, katerih telo je zamaščeno, duh pa mršav in za-
99 Vergilij, Georgika, I, 424-26 (prir. A. B.).
339
span? Ali misliš, da je to svobodno udejstvovanje naše mladine,

ki so ga naši predniki tako cenili, namreč metati kopje, vihteti
kole, konje dreviti in uporabljati orožje? Svojih otrok niso učili
ničesar takega, česar se da naučiti leže. Toda niti te niti one
umetnosti ne učijo in ne gojijo kreposti; kaj namreč koristi, če
znaš voditi konja in ga z vajeti brzdati v teku, pustiš pa, da te
obvladujejo razbrzdane strasti? Kaj nam koristi, če jih v roko
borbi še toliko premagamo, nas pa premaguje jeza?
»Torej nam svobodne umetnosti in znanosti nič ne koristijo?«
V drugem že, v tem pa, kar zadeva krepost, ne koristijo nič.
Kajti tudi tiste nižje umetnosti, ki se delajo z rokami, prispevajo
prav veliko k udobnosti življenja, ničesar pa h kreposti. »Zakaj
torej izobražujemo svoje sinove v svobodnih umetnostih in
znanostih?« Ne zato, ker jih morejo storiti krepostne, ampak
ker pripravljajo duha na sprejem kreposti. Kakor začetni nauki,
ki so jih starodavni imenovali 'literaturo', dečkov ne učijo zna
nosti, pač pa jim šele pripravljajo pot, kako se je bodo kmalu
naučili, tako svobodne umetnosti ne vodijo duha k kreposti,
ampak mu jo samo olajšajo doseči.
Pozejdonij pravi, da so štiri vrste umetnosti: prostaške in
nizkotne, igrive, otročje, svobodne. Prostaške in nizkotne so
umetnosti rokodelcev, ki se izvršujejo z rokami in se ukvarjajo
z življenjskimi potrebami, v katerih ni nič lepote in častitljivosti.
Igrive so tiste, ki skušajo razveseljevati oči in ušesa. Semkaj pri
števaj na primer strojnike, iznajditelje strojev za gledališke odre.
Te stvari zbujajo pozornost neveščih ljudi, ki z začudenimi očmi
gledajo in strmijo nad vsem, kar je presenetljivo, ker ne poznajo
vzrokov za to. Otročje in nekoliko podobne svobodnim umet-
340
E NAJ S T A. DVANAJ STA IN T R I N A J S T A KNJ I GA
nostim so tiste, ki jim Grki pravijo 'enkiklične', mi pa svobodne.

Toda zares svobodne, da povem pravilneje, proste, so tiste, ka
terih skrb je krepost.
»Ampak« pravijo, »kakor je en del filozofije naravoslovje,
drugi del morala, tretji pa dialektika, tako zahteva tudi vsa ta
množica svobodnih umetnosti mesto v filozofiji. Če gre za na
ravoslovna vprašanja, se pogosto sklicujemo na pričevanje geo
metrije; torej je ta del tiste vede, kateri pomaga.« Marsikaj nam
pomaga, pa zato še ni del nas; in četudi bi bilo, nam ne bi po
magalo. Hrana je pomočnik telesu, pa vendar ni njegov del.
Geometrija nam res v marsičem pomaga; zato je potrebna filo
zofiji toliko kakor geometriji tesar, toda ta ni del geometrije in
slednja ni del filozofije. Poleg tega ima vsaka svoje trdno ome
jeno področje. Filozof namreč raziskuje in pozna vzroke naravnih
stvari, katerih število in mere določa in izračunava matematik.
Filozof ve, v kakšnem odnosu so nebesna telesa, kakšna je nji
hova narava in kakšen učinek njihovih pojavov; toda kako se
pomikajo in vračajo, kakšni so zakoni, po katerih vzhajajo in
zahajajo, ter dajejo videz, da včasih mirujejo, čeprav nebesna
telesa ne morejo mirovati, pa izračuna matematik. Zakaj zrcalo
kaže podobe predmetov, ve filozof, matematik pa ti bo lahko
povedal, koliko mora biti predmet oddaljen od slike in kakšne
slike lahko vsaka oblika zrcala pokaže. Da je sonce veliko, bo
dokazal filozof, kako veliko pa je, bo dokazal matematik, ki se
ravna po svoji izkušnji in vaji, za to pa mora imeti določena
pravila. Nobena umetnost ni samostojna, če si svojo podlago
sposoja od druge. Filozofija si ne sposoja od ničesar drugega,
svojo stavbo gradi na lastnih tleh. Matematika je tako rekoč
341
P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i i u
zakupnica, gradi na tujih tleh, sprejema prva načela, s katerim

si pomaga naprej. Ko bi neodvisno, sama po sebi korakala k
resnici, ko bi mogla spoznati naravo vsega vesolja, bi lahko rekel,
da zelo pomaga našemu razumu, ki raste tako, da se ukvarja s
tem, kar je nebeško.
Samo nekaj izpopolnjuje duha: nespremenljivo znanje o tem,
kaj je dobro in zlo, to pa gre edinole filozofiji, kajti nobena druga
veda ne raziskuje, kaj je dobro in zlo. Poglejmo vsako krepost
posebej. Hrabrost prezira to, kar je strašno; vse, kar je strašno,
vse, kar hoče podjarmiti našo svobodo, gleda zaničljivo; vse to
izziva in zlomi. Ali so svobodne umetnosti tiste, ki ji dajejo to
moč? Zvestoba je najsvetejša dobrina človeškega srca, nič je ne
more prisiliti, da bi varala, nobena nagrada je ne more pod
kupiti. »Muči me in žge,« pravi, »ubij me, usmrti! Ničesar ne
bom izdala. Cim bolj bo bolečina iskala mojo skrivnost, tem
globlje jo bom skrila.« Ali morejo svobodne umetnosti ustvariti
takšno mišljenje? Zmernost ukazuje čutnim nasladam: nekatere
sovraži in odganja, druge uživa zelo gospodarno ter jih omejuje
na trezno mero; nikoli pa jih ne išče zavoljo njih samih. Dobro
ve, da je najbolje od tega, kar želiš, jemati ne toliko, kolikor
hočeš, ampak kolikor moraš. Človekoljubnost prepoveduje biti
objesten in ošaben do tovarišev, prepoveduje biti lakomen; v
besedah, občutkih in dejanjih je vsem ljudem sočutna in prijazna;
nobenega zla nima za tujega, vse pa, kar je dobro, je tudi njeno,
ker komu drugemu koristi. Mar nam svobodne umetnosti in
znanosti ukazujejo, da moramo biti taki? Gotovo ne; prav tako
malo, kakor nam predpisujejo odkritosrčnost, zmernost, obvla
danje samega sebe, poštenost in varčnost ali tudi blagohotnost,
342
E N A ] S T A. D V A N A | S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA
ki prizanaša tuji krvi kakor svoji in ve, da človek ne sme iz

koriščati človeka.
»Ko trdite,« pravijo, »da se brez svobodnih umetnosti in
znanosti ne da priti do kreposti, kako morete reči, da nič ne
prispevajo h kreposti?« Ker se brez hrane ne pride do kreposti,
pa vendar hrana nima s krepostjo nič skupnega. Les nič ne
prispeva k ladji, pa vendar nobena ladja ne nastane brez lesa.
Ne smeš misliti, da kaj nastane s pomočjo kake stvari, če ne
more nastati brez nje. Lahko celo trdimo, da se da priti do
modrosti brez svobodnih umetnosti in znanosti, kajti čeprav se
mora krepost učiti, se vendar ne uči po njih. Kako naj mislim,
da tisti, ki ne pozna črk, zaradi tega ne more biti moder, saj
modrost ni v črkah? Modrost ima opravka s stvarmi, ne z be
sedami. Ne vem, ali ni bolj zanesljiv spomin, ki nima nobenih
pomagal zunaj sebe. Filozofija je nekaj velikega in obširnega:
potrebuje širok prostor; učiti se je treba o božanstvih in člove
ških stvareh, o preteklih in bodočih, o minljivih, o večnih, o
času. Le pomisli, koliko je vprašanj o tem edinem, o času; prvič,
ali obstaja kaj samo po sebi; potem, ali je kaj pred časom, brez
časa; ali se je kaj začelo hkrati s časom, ali je bil čas že tudi pred
svetom. Nešteta vprašanja nastajajo samo o duši: odkod je,
kakšna je, kdaj začne biti, kako dolgo obstoji? Ali menjava svoje
bivališče, kadar prehaja v druga telesa, in se nenehno veže na
druga živalska telesa, ali le enkrat služi telesu, potem pa ga
zapusti in blodi po vesolju? Ali je telesna ali netelesna? Kaj bo
delala, ko bo prenehala njena dejavnost z našo pomočjo? Kako
bo uporabljala svojo prostost, ko bo zbežala iz te ječe? Ali bo
vse prejšnje pozabila in se bo začela spoznavati šele tedaj, ko se
343
bo rešila telesa in odšla v nebesne višave? Kakorkoli boš pre

mišljal o tem, kar je božje in človeško, te bo utrujala velikanska
množica vsega tistega, po čemer je treba spraševati in česar se
moraš učiti. Da boš mogel vsemu temu velikemu in mnogo
vrstnemu neovirano dati zavetišče v svoji duši, boš moral vse
nepotrebno in odvečno odstraniti iz nje. Krepost ne gre v tako
tesno stanovanje; kar je veliko, zahteva velik prostor. Vse drugo
se mora izgnati, kreposti je treba odpreti in ponuditi celo srce.
»Toda znanje mnogih umetnosti vendar radosti človeka.«
Zato si obdržimo od njih toliko, kolikor je nujno potrebno. Ali
meniš, da moramo grajati tistega, ki si nabavi kaj nepotrebnega
in se baha z dragocenimi stvarmi v svoji hiši? In naj ne grajamo
tudi tistega, ki se ukvarja z marsičim nepotrebnim, kar zajema
iz znanosti? Hoteti vedeti več, kot je zadosti, je nezmernost in
oholost. Poleg tega dela ta gonja za znanjem svobodnih umet
nosti ljudi zoprne, blebetave, jezične in samoljubne; in ker so se
naučili tega, kar je odveč, se ne učijo tega, kar je nujno potrebno.
Gramatik Didim je napisal štiri tisoč knjig: pomiloval bi tistega,
ki bi toliko nepotrebnega prebral. V teh knjigah raziskuje, kje je
bila Homerjeva domovina, kako se je imenovala prava Enejeva
mati, v nekaterih, ali je bil Anakreont bolj vdan pohotnosti ali
pijanosti, ali je bila Sapfo javna vlačuga - in še drugo, kar bi
moral človek pozabiti, potem ko se je bil tega naučil. Zdaj pa še
reci, da je naše življenje kratko!
Toda tudi ko boš prišel do naših filozofov, ti bom pokazal
marsikaj, kar bi bilo treba s sekirami odsekati. Dosti časa gre v
izgubo, veliko nejevolje občutijo tuja ušesa, preden zaslišijo
hvalo: »Kako učenje ta mož!« Bodimo zadovoljni s preprostejšim
344
naslovom: »Kako pošten je ta mož!« Tako? Ali naj prelistam

letopise vseh narodov in raziskujem, kdo je prvi pisal pesmi? In
ker nimam letopisov, ali naj sam izračunam, koliko časa je pre
teklo od Orfeja do Homerja? Ali naj raziskujem Aristarhovo
pikolovsko natančnost, s katero je prepikaval tuje pesmi? Ali
naj ves čas svojega življenja žrtvujem dlakocepstvu? Ali naj kar
naprej brskam v prahu geometrije? Tako mi gre v nič zdravi
nauk: »Varčuj s časom!« Take stvari naj vem? In česa naj ne vem?
Gramatik Apion, ki je pod Gajem Cezarjem preromal s svojo
kričavostjo vso Grčijo in si v vseh mestih prisvojil ime Homerja,
je trdil, da je Homer šele po dovršitvi obeh svojih del, Odiseje in
Iliade, pridal svojemu delu začetek, v katerem je na kratko po
vzel trojansko vojno. To je dokazoval s tem, da je pesnik name
noma pričel prvi verz z dvema črkama, ki označujeta število
njegovih knjig. Take reči mora vedeti, kdor hoče vedeti veliko.
Mar nočeš misliti na to, koliko časa ti ugrabi bolezen, koliko
zaposlitev z javnimi in zasebnimi zadevami, koliko vsakdanji
opravki, koliko spanje? Premeri čas svojega življenja: prekratek
je, da bi zmogel toliko stvari. Govorim o svobodnih umetnostih
in znanostih; koliko odvečnega in nepotrebnega imajo tudi
filozofi! Koliko takega, kar ni za rabo! Tudi ti so se tako ponižali,
da prerešetavajo konjunkcije in prepozicije ter zavidajo grama-
tikom in matematikom. Kar je bilo v njihovi znanosti odveč, so
prenesli v svojo. Zato znajo pravilneje govoriti kakor živeti. Po
slušaj, koliko zla povzroča prevelika natančnost in kako je ne
varna resnici. Protagora pravi, da se more o vsaki stvari raz
pravljati z enako močnimi razlogi za in proti, ter celo o tem, ali
se da o vsaki stvari odločiti za in proti. Navzifan trdi, da vse,
345
kar se zdi, da je, more prav tako biti kakor ne biti. Parmenid
pravi, da vse, kar se zdi, da je, ni drugačno od enega edinega,
ki je v vsem. Eleat Zenon pobija vse in trdi: »Nič ni.« Okrog
vsega tega se sučejo pironejci, megariki, eretriki in akademiki,100
ki so uvedli novo vedo - nič vedeti. Vse to vrzi med staro,
nerabno šaro svobodnih umetnosti in znanosti! Eni mi dajejo
znanje, ki mi ne bo nič koristilo, drugi mi jemljejo upanje, da
bom sploh kdaj kaj znal. Bolje je vendar znati nekaj, kar je od
več, kakor ničesar. Eni mi ne svetijo, da bi moje oči našle resnico,
drugi pa mi iztikajo oči. Če verjamem Protagori, je vse na svetu
dvomljivo; če Navzifanu, je gotovo samo to, da ni na svetu nič
gotovega; če verjamem Parmenidu, ni nič drugega kakor samo
eno; če pa Zenonu, niti tega enega ni. Kaj smo torej mi? Kaj je
vse to, kar nas obdaja, hrani in vzdržuje? Vsa narava je prazna
ali varljiva senca. Težko bi rekel, na katere se bolj jezim, ali na
tiste, ki hočejo, da nič ne vemo, ali na one, ki nam niti tega ne
pustijo.
100 Grške filozofske smeri; prva se imenuje po filozofu Pironu, druga po

Megari in tretja po Eretriji; akademiki so predstavniki Akademije.
346
Š T I R I N A J S T A KN) GA
LXXXIX.
Pi s mo
Želiš nekaj koristnega in kar potrebuje vsak, ki teži za
modrostjo: da razdelim filozofijo in razčlenim njeno mogočno
telo; laže namreč spoznavamo celoto, če poznamo njene dele. O
da bi se nam tako, kakor se nam vesolje pokaže pred očmi v
vsej svoji veličini, mogla pokazati tudi vsa filozofija; to bi bil
prizor, na moč podoben vesolju! Zagotovo bi občudovali vsi
ljudje in bi opustili vse tisto, kar imamo zdaj v svoji nevednosti
za nekaj velikega. Ker pa vsega tega ne moremo pregledati, jo
moramo opazovati tako, kakor opazujemo skrivnosti sveta. Mo
drijanov duh sicer obsega vso njeno snov ter jo preleti z enim
samim pogledom tako hitro, kakor mi preletimo z očmi nebo.
Toda nam, ki moramo še prodirati skozi temino in nam vid
komajda zadostuje, da vidimo najbližje, se laže pokažejo posa
meznosti, ker celote ne moremo dojeti. Naredil bom torej, kar
želiš, in razdelil filozofijo v njene vrste, ne bom pa je razkosal.
Koristno je namreč, da jo lepo razdelim, ne razrežem, kajti prav
tako težko je razumeti nekaj malega kakor nekaj velikega.
347
Ljudstvo delimo v tribuse, vojsko v centurije. Kar se razraste v

veliko, je laže spoznati, če razpade v dele, ki jih je, kakor sem
rekel, nešteto in ni treba, da bi bili majčkeni. Kajti prav tako
narobe je nekaj preveč nadrobno razdeliti kakor sploh ne razde
liti; kar se razdrobi vse do prahu, je podobno zmešnjavi.
Prvič, rad bi ti povedal, če se ti zdi prav, kakšna je razlika med
modrostjo in filozofijo. Modrost je popolna dobrina človeške
duše, filozofija je ljubezen do modrosti in hrepenenje po njej. Ta
stremi za tem, kar je že ona dosegla. Odkod je beseda filozofija,
je jasno. Beseda sama pove, kaj ljubi. Eni so modrost označevali
tako, da so rekli, da je znanost o vsem, kar je božansko in člo
veško, nekateri pa tako, da je modrost poznavanje vsega božan
skega in človeškega pa tudi njunih vzrokov. Ta dostavek se mi
zdi odveč, ker so vzroki že tako in tako v božanskem in člove
škem. Bili so tudi takšni, ki so filozofijo označevali zdaj tako zdaj
drugače: eni so rekli, da je filozofija težnja po kreposti, drugi, da
je težnja za zboljšanjem duše; za nekatere je filozofija hrepenenje
po zdravi pameti. Toliko je dognano, da je med filozofijo in mod
rostjo neka razlika. Kajti hrepeneti po čem in to, po čemer hrepe
nimo, ne more biti isto. Kakor je velika razlika med lakomnostjo
in denarjem, kajti lakomnost je to, kar hrepeni, denar pa predmet
hrepenenja, tako je tudi razmerje med filozofijo in modrostjo. Ta
je namreč učinek in plačilo prve; prva prihaja, k tej pa se hodi.
Modrost je to, kar imenujejo Grki sophia. To besedo so rabili tudi
Rimljani, kakor jo rabimo še danes. To ti dokazujejo stare rimske
narodne igre in napis na Dosenovem nagrobnem spomeniku:
Tujec, postoj in preberi Dosenovo modrost.
348
Š T I R i NA ) S T A K N | I G A
Čeprav je filozofija težnja za krepostjo in ta predmet težnje, ona

pa tista, ki hrepeni po modrosti, so vendar nekateri izmed naših
imeli obe za nerazločljivi, kajti ni filozofije brez kreposti in ne
kreposti brez filozofije. Filozofija je težnja za krepostjo, ampak
ne brez kreposti same; in kakor ne more biti kreposti brez težnje
po njej sami, tako ne more biti težnje po kreposti brez nje. S tem
ni tako kakor z merjenjem na oddaljeni predmet, ko je tisti, ki
meri, na drugem kraju kakor cilj; tudi ne kakor s cesto, ki pelje
v kako mesto, pa je sama zunaj njega. H kreposti se pride po
njej sami. Filozofija in krepost sta torej med seboj povezani.
Največ najodličnejših učiteljev je razdelilo filozofijo v troje: v
moralno, naravno in racionalno filozofijo. Prva uravnava duha,
druga raziskuje naravo, tretja preizkuša posebne pomene besed,
njihovo povezavo in dokaze, da se ne vrine v resnico kaj napač
nega. So tudi nekateri, ki delijo filozofijo v več, in drugi, ki jo de
lijo v manj delov. Nekateri peripatetiki so pridali še četrti del fi
lozofije, političnega, češ da se bavi s posebnim študijem in z
docela drugimi predmeti. Nekateri so pritegnili še en del filozo
fije, ki ga Grki imenujejo oikonomike, to je znanost, kako je treba
upravljati svoje imetje. Nekateri so naredili celo iz tega, kar spa
da k načinu življenja, poseben oddelek. Ampak vse to, kar spada
tja, se najde že v onem delu moralne filozofije. Epikurejci so mi
slili, da sta samo dve vrsti filozofije, naravna in moralna, racio
nalno so izključili. Ker pa so jih dejstva prisilila, da morajo razlo
čevati dvomljivo od gotovega in to, kar je napačno in le na videz
resnično, so tudi oni uvedli kot poseben oddelek nauk 'o presoji
in merilu' - torej zopet racionalni nauk pod drugim imenom;
toda ta nauk smatrajo le za privesek k naravoslovju. Kirenaiki
349
so ukinili nauk o naravi in razumu ter so se zadovoljili z moralo,

toda tudi to, kar so zavrgli, so spet na drug način uvedli. Moralo
namreč delijo v pet delov: prvi obravnava to, česar se moramo
izogibati, in to, kar moramo iskati; drugi govori o čustvih, tretji
o dejanjih, četrti o vzrokih in peti o dokazilih. Nauk o vzrokih
spada k naravni filozofiji, dokazila k racionalni, in samo nauk o
dejanjih k morali. Ariston s Hiosa trdi, da sta nauk o naravi in
umu ne le odveč, ampak celo drug drugemu nasprotna. Celo
moralo, ki jo edino dopušča, omejuje. Kajti vse poglavje, ki vse
buje navodila za pravilno ravnanje, velja samo za vzgojitelja, ne
pa za filozofa, kakor da je modrijan nekaj drugega kot vzgojitelj
človeštva.
Če torej priznamo delitev filozofije na tiste tri dele, začnimo
najprej urejati njen moralni del. Tudi ta razpada v tri oddelke.
V prvem uči, da se mora vsakomur odkazati, kar je njegovo, ter
dognati, koliko je vsaka reč vredna; zelo koristen nauk - kaj je
namreč bolj nujno potrebno kakor priznati vsakemu predmetu
njegovo pravo vrednost? Drugi del govori o nagonih, tretji o
dejanjih. Prvo je namreč, da presodiš, koliko je kaj vredno, dru
go, da urediš po tem svoje nagone in jih primerno brzdaš, tretje,
da spraviš v sklad nagon in dejanje, tako da si pri vsem tem v
harmoniji sam s seboj. Karkoli od tega trojnega manjka, to tudi
vse drugo spravi v nered. Kaj namreč koristi, če imaš v glavi
pravilno sodbo, tvoji nagoni pa so premočni? Kaj pomaga, če
svoje nagone zatreš in imaš svoja poželenja v oblasti, ko pa pri
dejanjih ne znaš opaziti pravega časa in ne veš, kdaj, kje in kako
naj kaj storiš? Nekaj drugega je poznati vrednost in pomem
bnost stvari, nekaj drugega ujeti pravi trenutek, nekaj drugega
350
Š T I R I NA J S T A KNJ I GA
krotiti svoje nagone ter se počasi lotiti dela, namesto da se kar

vržeš vanj. Takrat šele je tvoje življenje samo s seboj v skladu,
kadar dejanje ne nasprotuje nagonu, nagon pa je šibkejši ali sil-
nejši, kakor je pač predmet poželenja bolj ali manj vreden.
Tisti del filozofije, ki se ukvarja z naravo, se cepi v nauk o
telesnih in netelesnih stvareh. Oboje se zopet deli v svoje stop
nje. Telesne stvari so ali take, ki ustvarjajo, ali take, ki se ust
varjajo, ustvarjajo pa se elementi. Ti so, kakor nekateri domne
vajo, enostavni, po mnenju drugih pa se delijo v materijo, v vse
gibajoči vzrok in v prvine.
Preostaja še, da razdelimo racionalni del filozofije. Vsak go
vor je ali nepretrgan ali pa ga prekinjajo vprašanja in odgovori.
Prvo se kaj rado imenuje retorika, drugo pa dialektika. Pri prvi
gre za besede, misli in red, dialektika pa se deli v dvoje, v bese
de in pojme, to je, v stvari, o katerih se govori, in v besede, s ka
terimi se govori. Nato sledi še podrobna delitev obeh. Zato naj
na tem mestu napravim konec in se lotim najpomembnejših stvari;'1"
drugače bo nastala cela knjiga, če bom dele želel še naprej deliti.
Ne branim ti brati takih stvari, dobri Lucilij, samo če boš
vse, kar boš prebral, takoj uporabil za izboljšanje svojega zna
čaja. Svoje ravnanje uredi; oživi, kar je v tebi ohlapelo, brzdaj,
kar se ti upira, kroti ne samo svojo strast, ampak tudi strasti
drugih, kolikor moreš! In če ti bodo rekli: »Kako dolgo boš še
pel isto pesem?« jim odgovori:
»In jaz vas vprašam, kako dolgo boste še enako grešili?
Prej hočete opustiti zdravila kakor svoje napake? Tem bolj bom
351
govoril, in ker nočete poslušati, ne bom nehal govoriti. Zdravilo

začne delovati takrat, ko okorelo telo spet zadene bolečina.
Povedal vam bom, kaj vam bo koristilo, tudi če nočete. Čeprav
vas bo kdaj kaka neprijazna beseda zadela, jo javno poslušajte,
ker posamič nočete slišati resnice.
Kako daleč boste še raztegnili meje svojih posestev? Polje,
ki bi sicer zadostovalo celemu narodu, je zdaj za enega gospo
darja premajhno. Kako daleč boste še orali, ker niste zadovoljni,
če so vaša zemljišča velika kakor province? Znamenite reke te
čejo skozi lastnino zasebnikov; veletoki, meje velikih ljudstev,
so vaši od izvira do izliva. Pa še to vam je premalo, ko s svojimi
zemljišči obdajate morja; onkraj Jadranskega, Jonskega in Egej
skega morja imate svoje zakupnike in upravitelje; velike hiše,
ki so sicer bivališča velikih vojskovodij, imate za malovredno
posest. Toda posedujte, kolikor hočete; vaše posestvo naj bo
tako veliko kakor nekoč cela kraljevina; nagrabite, kolikor more
te, vendar bo tega, kar ni vaše, zmerom več.
Zdaj govorim z vami, katerih razkošnost in zapravljivost je
prav tako nezmerna kakor lakomnost prvih. Vam kličem: ali ne
bo nobenega jezera več, v katerem se ne bodo zrcalila slemena
vaših vil? Nobene reke, da njenih bregov ne bi obrobljala vaša
poslopja? Kjerkoli izvira topla voda, tam se bodo dvigala vaša
prenočišča, služeča razkošju in pohoti. Kjerkoli se bo morska
obala krivila v zaliv, boste takoj izkopali temelje za zgradbo, in
kakor da nimate nikjer drugje prostora, si ga boste naredili sami
in odrinili morje nazaj. Četudi prav povsod odsevajo vaša po
slopja, zdaj zgrajena na gorah, od koder je širok razgled na
pokrajine in morja, zdaj na ravnem, a tako visoka kakor gora,
352
tudi če jih še toliko zgradite, ima vendar vsak izmed vas le eno
telo in še to prav majhno. Čemu toliko sob in spalnic, ko ležite
samo v eni? Česar ne uporabljate, to ni vaše.
Slednjič prehajam k vam, katerih nenasitna požrešnost razis
kuje zdaj morja zdaj dežele ter zasleduje s trnki, pastmi, z vsa
kovrstnimi mrežami in z velikim naporom živali, ki nimajo miru
pred vami, dokler se jih ne naveličate. In vendar, kako malo
okusijo vaša od samega uživanja otopela usta pri tistih gostijah,
ki vam jih pripravi toliko rok! Kako malo užije od divjačine, ki
je bila ujeta z veliko nevarnostjo, gospod sam, ki ima pokvarjen
želodec, tako da se mu vsaka jed gnusi! Koliko od daleč pripe
ljanih ostrig spolzi v vaš nenasitni želodec? Vi nesrečniki, ali ne
razumete, da je vaša lakota večja kakor vaš želodec?«
Govori drugim tako, da boš to sam slišal, medtem ko go
voriš, piši, da boš to sam bral, medtem ko pišeš. Vse obrni sebi
v prid, da bi se poboljšal in zadušil divje strasti. Potrudi se, ne
da bi kaj več vedel, ampak da bi se česa boljšega naučil.
xc.
P i s mo
Kdo more dvomiti, moj Lucilij, da dolgujemo življenje ne
smrtnim bogovom, to, da prav in dobro živimo, pa filozofiji?
Da dolgujemo filozofiji toliko več, kolikor je dobro življenje večja
dobrota kakor le življenje? To bi bilo nesporno, ko nam filozofije
same ne bi bili dali bogovi; njenega znanja niso dali nikomur,
sposobnost za to pa vsem. Kajti ko bi bili tudi znanje dali vsa-
353
komur in bi se modri že rodili, bi modrost izgubila najboljše,

kar ima, namreč, da ni nekaj naključnega. Tako pa je v njej dra
goceno in veliko to, da človeku ne pripade kot nekaj naključne
ga, da jo vsak dolguje sam sebi, da je ne išče pri drugem. Kaj bi
mogel ceniti pri filozofiji, ko bi si jo moral priberačiti od drugih?
Njena edina naloga je najti resnico o vsem, kar je božje in člove
ško. Od nje se nikoli ne oddaljijo bogaboječnost, hvaležnost, pra
vičnost in vse drugo spremstvo med seboj povezanih kreposti.
Filozofija uči častiti bogove, ljubiti ljudi, kaže, da je naj višja oblast
v rokah bogov, med ljudmi pa je bratovska skupnost, ki je bila
toliko časa neprizadeta, dokler je ni raztrgala lakomnost in ni
postala vzrok revščine celo tistim, ki jih je najbolj obogatila. Pre
nehali so namreč imeti v lasti vse, ko so si želeli imeti nekaj svo
jega. Toda prvi ljudje in njihovi najbližji potomci so nepokvar
jeni sledili naravi. Narava jim je bila vodnica in zakon, prepustili
so se razdsodbi tega, kar je boljše; kajti narava hoče podrejati
slabše boljšemu. Na čelu nemih čred stojijo ali največje ali najsil-
nejše živali. Pred čredo živine ne stopa shiran bik, marveč tak
šen, ki po velikosti in krepkih mišicah prekaša vse druge samce;
čredo slonov vodi najimenitnejši; med ljudmi velja najboljši za
največjega. Zato so ljudje, kadar so si volili voditelja, gledali na
duha, in zato so bila najsrečnejša tista ljudstva, pri katerih je bil
najboljši tudi najmogočnejši. Kajti kdor misli, da ne more storiti
ničesar kakor to, kar mora, lahko dela vse, kar hoče.
Zato meni Pozejdonij, da je bila vlada v tisti dobi, ki jo ime
nujemo zlato, v rokah modrijanov. Ti so zavračali vsako nasilje
ter ščitili slabotnejše pred močnejšimi; svetovali so in odsveto
vali, kadar je bilo treba, ter kazali, kar je bilo koristno in škod-
354
Š T I R I N A J S T A K N J I G A
ljivo. Njihova modrost je skrbela, da njihovim nič ni manjkalo;

njihov pogum in hrabrost sta odvračala nevarnosti, njihova
drobrotljivost je bogatila in olepšavala življenje podložnikov.
Vladanje je bilo uradna dolžnost, ne nasilje. Nihče ni poskušal
uporabljati svoje oblasti zoper tiste, ki so mu jo dali. Nihče ni
želel in tudi ni imel vzroka, da bi delal krivico, ker so se vsi
radi pokoravali tistemu, ki je dobro vladal; in nobena kraljeva
grožnja tistim nepokornim ni bila hujša, kakor da se bo odrekel
svojemu prestolu. Ko pa seje zaradi popačenosti ljudstva kralje
stvo sprevrglo v tiranijo, se je pokazala potreba po zakonih, ki
pa so jih v začetku še zmerom dajali modrijani. Solon, ki je po
stavil Atene na osnovo enakopravnosti, je bil eden od sedmih
filozofov,102 ki so sloveli po svoji modrosti. Likurg bi bil kot
osmi vstopil v tisto sveto število, ko bi se bil rodil v istem času;
hvalijo se zakoni Zalevka in Haronde. Ta sta se ne na forumu in
ne v dvoranah pravnikov, ampak v tihem, častitljivem krogu
Pitagore naučila tistih zakonov, ki sta jih predpisala takrat cvetoči
Siciliji in Grkom v Italiji.
Toliko se s Pozejdonijem strinjam. Ampak da je filozofija
iznašla tudi tiste umetnosti, ki se jih poslužuje vsakdanje življe
nje, ne bi rad dopustil in tudi ne zahteval slave za takšno roko
delstvo. »Ona,« pravi, »je učila ljudi, ki so bili raztreseni, ki so
prebivali v pletenjačah ali v kaki skalni votlini ali v izvotljenem
drevesem deblu, zidati hiše!« Jaz sem prepričan, da si filozofija
ni izmislila teh drznih stavb, ki presegajo stavbe velikih mest.
102 Mednje so redno prištevali Talesa, Bianta, Pitaka in Solona, namesto

preostalih treh, Kleobula, Periandra in Hilona, včasih nastopajo drugi,
na primer Anaharzis in Mizon.
355
Mislim tudi, da ni naredila tistih ribnikov, kamor zapirajo ribe

zato, da ne bi grdo vreme ogrožalo požrešnosti in da bi imela
razkošnost, čeprav bi morje še tako besnelo, svoje varne zalive,
kjer bi lahko krmila vse vrste rib. Kaj praviš? Da je filozofija
učila ljudi imeti ključavnice in ključe? Kaj bi bilo to drugega
kakor dati lakomnosti potuho? Ali je filozofija zgradila tiste
velike hiše, ki so tolika nevarnost za prebivalce? Mar ne bi bilo
dovolj, če bi imeli ljudje kakršnokoli varno streho nad seboj ter
si iskali kako naravno zavetišče, ki bi ga mogli doseči brez vsake
umetnosti in težave? Verjemi mi, da je bila srečna doba tista
pred arhitekti in stavbeniki. Vse to je nastalo, ko se je porajala
razkošnost; takrat so začeli stavbni les žagati v kvadrate in z
veščo roko tesati trame;
prej so cepljivo jim deblo na dvoje razklale zagozde .103
Niso namreč še delali pokritih prostranih obednic za slav

nostne gostije in niso z dolgo vrsto vozov dovažali smrek in jelk,
tako da so se tresle ceste, da bi iz njih naredili nad obednico strop,
težak od zlata. Le nekaj podpornih tramov je držalo kočo pokonci:
po gostem vejevju, položenem poševno veja na vejo, in po listju je
odtekala voda, pa naj so bili še tako hudi nalivi. Pod takimi stre
hami so živeli, toda brez skrbi; pod streho iz trstja so prebivali
svobodni ljudje, pod marmorjem in zlatom pa prebiva sužnost.
Tudi v tem se ne strinjam s Pozejdonijem, ko meni, da so si
modrijani izmislili železno rokodelsko orodje, kajti potemtakem
bi lahko imenovali modrijane tudi tiste, ki
103 Vergilij, Georgika, 1,144 (prev. M. Marinčič).
356
Š T I R I NAJ S T A KNJ I GA
km alu iznašli so zanke za lov, začeli loviti

ptice z om elo, s sledn iki zapirati dolge soteske.104
Vse to je namreč iznašla človeška prekanjenost, ne modrost.

Tudi s tem se ne strinjam, da bi bili modrijani tisti, ki so iznašli
rudnike železa in rud, ko je zaradi gozdnih požarov razbeljena
zemlja raztopila in razlila prav na površju ležeče žile. Take stvari
iznajdejo ljudje, ki se ukvarjajo z njimi. Niti vprašanje, ali so
začeli ljudje prej uporabljati kladivo ali klešče, se mi ne zdi tako
bistroumno kakor Pozejdoniju. Oboje in vse drugo, kar se mora
iskati z upognjenim telesom in duhom, čigar pogled je usmerjen
na zemljo, je iznašel nekdo, ki je bil bistrega, a ne velikega in
vzvišenega duha. Modrijan se je od nekdaj znal skromno preživ
ljati, mar ne? Saj še v našem času želi, da bi bil z malim zado
voljen. Prosim te, kako se ti spodobi občudovati Diogena in
Dedala? Kateri se ti zdi moder? Tisti, ki je iznašel žago, ali tisti,
ki je videl dečka piti iz prgišča, pa je takoj vzel čašo iz torbice,
jo razbil in takole zmerjal samega sebe: »Kako dolgo sem ne
umnež nosil s seboj nepotrebno posodo?« Mož, ki je zlezel v
sod in je v njem poležaval? In dandanes - katerega imaš za bolj
modrega, tistega, ki je iznašel, kako se da iz skritih cevi poga
njati dišeče snovi v neizmerno višino, tistega, ki napolni kanale
s hipoma pridrlo vodo in jih spet izsuši ali ki naredi nad obed-
nico gibljiv strop, tako da je videti zmerom drugačen, ali pa
tistega, ki drugim in samemu sebi kaže, kako nam narava ni
naložila nič trdega in težkega, kako moremo stanovati tudi brez
104 Vergilij, Georgika, 1 ,139-40 (prev. M. Marinčič).
357
obdelovalcev marmorja in brez tesarja, kako smo lahko oblečeni

tudi brez svilenega blaga ter imamo za svojo potrebo vsega
dovolj, če smo zadovoljni s tem, kar nosi zemlja na svoji površini?
Če bo svet pripravljen poslušati tega moža, bo vedel, da je kuhar
prav tako odveč kakor vojak.
Modri ali vsaj modrim podobni so bili tisti ljudje, ki jim
nega telesa ni prizadevala truda. Kar potrebujemo, nam dela le
malo skrbi, za naslado pa se moramo truditi. Nobenih umetni
kov ne boš potreboval, če se boš ravnal po naravi. Narava ni
hotela, da bi bili preveč zaposleni in v skrbeh, vse nam je pripra
vila za to, k čemur nas sili. »Mraz je neznosen nagemu telesu.«
Kako torej? Mar nas ne morejo kožuhi divjih in drugih živali
dovolj in več ko dovolj varovati pred mrazom? Mar se ne pokri
vajo mnoga plemena z drevesnimi skorjami? Mar ne spletajo
ptičjih peres za svoja oblačila? Mar se ne oblači velik del Skitov
še dandanes v lisičje in kunje krzno, ki je mehko, če ga potiplješ,
in ne prepušča mrzlih vetrov? »Ampak proti sončni pripeki
poleti seje treba zavarovati z gostejšo senco.« Mar ni že v davnih
časih narava veliko hribov izvotlila, da so v njih nastale globoke
jame? Mar niso ljudje nekoč spletali protja, ga zamazali s slabo
ilovico, potem pa napravili streho iz trstja ali slame ter dobro
preživeli zimo, ker je dež odtekal po nagnjenih straneh? Mar se
ne skrivajo plemena ob Sirtah v jame, ker zoper sončno pripeko
nobena streha ne pomaga, ampak edinole suha zemlja? Narava
ni bila tako neprijazna, da bi človeku, ko je vsem drugim bitjem
dala lahko življenje, edinemu odrekla življenje brez toliko umet
nosti. Nič tako hudega nam ni naložila; ničesar nam ni treba
mukoma iskati, da bi si podaljšali življenje. Vse, za kar smo se
358
rodili, je pripravljeno. Mi pa smo si vse otežili, ker smo se

lahkega naveličali. Stanovanje, obleka, nega telesa, hrana in vse,
kar nam je zdaj postalo tako pomembno opravilo, nam je bilo
tako rekoč pri roki, vse smo lahko imeli zastonj, če smo se le
količkaj potrudili. Kajti potreba je bila merilo vsega. Mi smo
vse to napravili za nekaj dragocenega, čudovitega, kar se more
doseči samo z velikimi in mnogimi umetnostmi. Narava lahko
da, kar zahteva. Razkošnost je odpadla od narave, vsak dan se
sama razdraži in raste že toliko človeških dob ter ustvarja ta
lente, da bi pospeševala grehote. Najprej je začela hrepeneti po
nepotrebnem, nato po nasprotnem, nazadnje je prodala duha
telesu in mu velela, da mora služiti njegovim nasladam. Vse
tiste umetnosti in obrti, ki z velikim hrumom gospodarijo po
mestu, opravljajo posle telesa; vse, kar se mu je nekoč dajalo
kot sužnju, se mu zdaj pripravlja kot gospodarju. Zato vidimo
tu delavnice tkalcev, tam kovačev, tu pripravljajo mazilarji dišeče
olje, tam spet učitelji učijo razuzdane plese in nespodobne pesmi.
Ni več tistega naravnega merila, ki je omejevalo poželenja na
to, kar je nujno potrebno. Že velja za kmečko in ubožno, če
človek ne zahteva več kot to, kar mu zadostuje.
Neverjetno je, moj Lucilij, kako lahko sladak govor odvrne
celo velike može od resnice. Glej, Pozejdonij, ki je po mojem
mnenju eden izmed tistih, ki so največ storili za filozofijo, želi
najprej opisati, kako se nekatere niti sesukajo, nekatere pa na
lahno in rahlo vlečejo, potem, kako se osnova ravno napne z
obešenimi utežmi, kako čolniček zveže votek, nato pa pravi, da
so tudi tkalstvo iznašli modrijani, pozablja pa, da je ta finejši
način tkanja šele poznejša iznajdba, pri kateri je
359
tkanje vpeto v statve, osn ovo pa m otek razgrinja,

vdeva z ostrim čolničkom se votek m ed nitje osnovno,
zobci s širokim greben om nato ga potisn ejo k robu .105
Kaj bi šele bilo, ko bi videl današnje tkalske stroje, na katerih se

izdelujejo oblačila, ki telesa skoraj nič ne skrivajo in mu nič ne
koristijo, pa tudi sramežljivosti niso v prid? Nato preide k polje
delcem ter prav tako zgovorno popisuje, kako razbrazdijo zem
ljo s plugom in še enkrat preorjejo, da bi se zrahljana zemlja tem
laže odprla koreninam, kako nato sejejo seme in z roko oplevejo
njivo, da ne bi pognal plevel in zadušil setve. Tudi to, pravi, je
delo modrijanov, kakor da ne bi poljedelci še dandanes iznašli
marsikaj novega, s čimer se poveča rodovitnost. S tem pa še ni
zadovoljen, temveč pošlje modrijana celo v mlin. Pripoveduje,
kako je, posnemajoč naravo, začel delati kruh. »Žitna zrna,« pra
vi, »ki jih denemo v usta, razdrobijo trdi zobje, ki se srečujejo
med seboj, in to, kar pri tem izpade, prinese jezik spet med iste
zobe, nato pa se pomeša s slino, da laže polzi skozi gladek poži
ralnik. Ko pride v želodec, se tam prekuha z njegovo vročino, po
tem šele preide v telo. Po tem zgledu se je nekdo ravnal ter po
ložil hrapav kamen na hrapav kamen, posnemajoč zobe, katerih
en del je negibljiv in čaka na gibanje drugega: s trenjem obeh
kamnov se zrna drobijo in to večkrat obnavlja, dokler ni zrnje
popolnoma zmleto. Potem je zmočil moko z vodo, vse dobro
pregnetel ter napravil kruh, ki ga je spočetka pekel v vročem
105 V izvirniku so to nekoliko prirejeni verzi iz Ovidijevih Metamorfoz

(VI, 55-58).
360
pepelu ali na razbeljeni glini; šele pozneje so iznašli ljudje kruš

ne peči in druge naprave, ki so se dale poljubno razgreti.« Malo
je manjkalo, da ni rekel, da so tudi čevljarstvo izumili filozofi.
Vse to si je izmislil razum, toda ne višji razum. To so iz
najdbe človeka, ne modrijana, prav tako kakor ladje, s katerimi
plovemo po velikih rekah in morjih, če pritrdimo nanje jadra,
da zajemamo z njimi pritisk vetrov, na zadnji konec pa krmila,
ki obračajo ladjo zdaj v to, zdaj v ono smer. Zgled so dale ribe,
ki jih usmerja rep, da se naglo gibljejo zdaj sem, zdaj tja. »Vse
to,« pravi, »je sicer izumil modrijan, toda ker mu je bilo pre
malenkostno, da bi se sam s tem ukvarjal, je to predal navadnim
delavcem.« Ne, to so iznašli prav tisti, ki se še dandanes ukvar
jajo s tem. Marsikaj pa je nastalo, kakor vemo, šele v našem
času: na primer okna, ki prepuščajo jasno svetlobo skozi pro
zorne šipe, dalje od tal privzdignjene kopeli in v stene vdelane
cevi, skozi katere se širi toplota enakomerno navzgor in na
vzdol. Kaj bi govoril o marmoru, od katerega se bleščijo svetišča
in hiše? Ali pa o mogočnem, zaokrogljenem in zglajenem kam
nitem slopovju, ki nosi stebrišča in strehe poslopij, kjer je pro
stora za cel narod? Čemu bi omenjal pisne kratice, s katerimi
lahko ujameš še tako nagel govor in roka dohiteva hitrost jezi
ka? To so iznajdbe najnižjih sužnjev: modrost sedi više in ne uči
rok, ampak je učiteljica duha. Ali želiš vedeti, kaj je prinesla na
dan, kaj je ustvarila? Ne nespodobnih telesnih kretenj, ne raznih
tonov trobente ali flavte, ki se s pihanjem zlijejo v melodijo; ne
ukvarja se z orožjem niti z zidovi niti s čim drugim, kar je
koristno v vojni; naklonjena je miru ter kliče človeški rod k slogi.
Ni rokodelka, ki izdeluje orodje za vsakdanje potrebe. Kaj ji
361
prisojaš takšne malenkosti? V njej vidiš umetnico življenja. Sicer

ima vse druge umetnosti pod svojo oblastjo, kajti kdor je gospo
dar nad življenjem, temu služi tudi vse, kar življenje krasi. Sicer
pa je njen cilj blaženost; tja vodi, tja odpira poti. Kaže, kaj je
resnično zlo in kaj je zlo le na videz, osvobaja duha nečimrnosti
in mu daje pravo velikost, nadutost pa, ki se baha z ničevostmi,
ponižuje, ne pusti, da ne bi vedeli, kakšna razlika je med velikim
in nadutim, uči nas, da bi poznali vso naravo in njo samo. Po
jasnjuje, kaj so bogovi in kakšni so, kaj je podzemlje, kaj so lari
in duhovi zaščitniki, ki so v višja bitja povzdignjene duše, kje
bivajo, kaj delajo, kaj zmorejo in kaj hočejo. To so njena razo
detja, s katerimi nam odpira ne morda svetišča enega mesta,
marveč neizmerno svetišče vseh bogov, svet, katerega prave
božje podobe odkriva, da jih vidimo, kajti naš vid je presla
boten, da bi pregledal tako veliko prizorišče. Nato se vrača na
začetek vseh stvari, na večni razum, ki biva v vsem, na tisto
silo, ki daje vsakemu semenu njegovo pravo rast in obliko.
Potem raziskuje bistvo duše, od kod izhaja, kje, kako dolgo je
in koliko delov ima; nato preide od telesnega k netelesnemu,
pretresa resnico in njene dokaze; naposled raziskuje, kako je
treba razločevati, kaj je dvoumno v življenju ali v besedah, kajti
v obojem je resnično pomešano z napačnim.
Trdim, da se modrijan ni odtegnil (kakor se zdi Pozejdoniju)
tistim umetnostim, ampak da se z njimi sploh ni nikoli ukvarjal.
Ničesar namreč ne bi smatral za vredno iznajdbe, kar bi bilo po
njegovem mnenju nevredno trajnega obstoja: ničesar ne bi vzel,
kar bi moral spet odložiti. »Anaharzis,« pravi, »je izumil lon
čarski kolovrat, ki s svojimi obrati oblikuje posode.« Ker pa
362
najdemo lončarski kolovrat že pri Homerju,106 se mu zdijo manj

resnični tisti verzi kakor pa pripovedka. Jaz ne trdim, da je bil
Anaharzis iznajditelj tega, in če je bil, je sicer to iznašel filozof,
toda ne kot filozof, kakor filozofi marsikaj delajo, ker so ljudje,
ne zato, ker so filozofi. Misli si, da je filozof dober tekač: v teku
bo vse prehitel, ker je uren, ne ker je moder. Želel bi pokazati
Pozejdoniju kakega pihalca stekla, ki s pihanjem daje steklu
najrazličnejše oblike, kakršne bi komaj storila vešča roka. To se
je iznašlo, ko ni bilo nobenega filozofa več. »Demokrit,« pravi
dalje, »je baje iznašel umetnost obokanja, ki celo lok iz kamnov,
ki se polagoma vrstijo v krivulji, utrdi s kamnom sklepnikom.«
Rekel bi, da je to napak. Kajti prav gotovo so bili že pred Demo-
kritom mostovi in velika vrata, ki so zgoraj skoraj zmerom
obokana. Dalje ste pozabili, da je isti Demokrit iznašel umetnost,
kako se da zmehčati slonova kost, kako se da z žganjem spre
meniti peščenec v smaragd; s takim taljenjem še dandanes spre
minjajo primerne kamne v barvaste. Recimo, da je to iznašel
modrijan, vendar pa ne, ker je bil moder; kajti modrijan dela
marsikaj, kar dela prav tako dobro ali pa še spretneje in bolje
tudi še tako nemoder človek.
Sprašuješ, kaj je torej modrijan raziskal in odkril? Najprej
resnico in naravo, ki je ni opazoval kakor druga bitja z očmi, ki
so preslabe, da bi videle, kar je božje; potem zakone življenja,
ki so obče veljavni; učil je ne le poznati bogove, ampak jih tudi
ubogati ter sprejemati, kar je naključno, tako, kakor da je ukaza
no od bogov. Prepovedal je vdajati se lažnim mnenjem ter je s
106 Iliada, XVIII, 600-1.
363
pravilno oceno določil vsaki stvari pravo vrednost. Zavrgel je

vse nasladnosti, ki so pomešane s kesanjem, in hvalil samo take
dobrine, ki so neminljive. Dokazal je, da je najbolj srečen tisti,
ki sreče ne potrebuje, in najmogočnejši tisti, ki ima sebe v oblasti.
Ne govorim o oni filozofiji,107 ki je postavila državljana zunaj
domovine in bogove zunaj sveta ter darovala krepost nasladi,
marveč o tisti, ki ne smatra za dobro ničesar, kar ni nravno
dobro, ki se ne da pridobiti niti z darili kakega človeka, niti z
darili sreče, ampak je njena cena prav v tem, da se za nobeno
ceno ne da ujeti.
Ne verjamem, da je bila ta filozofija v onem surovem veku,
ko še ni bilo umetnosti in so se ljudje učili koristnega le z upo
rabo samo. V onih srečnih časih, ko so darovi narave ležali tako
rekoč na cesti v uživanje vsem brez razlike, preden sta lakomnost
in razkošnost ljudi razdružili, da so se iz skupnosti razšli in se
vrgli na ropanje, še ni bilo filozofov, četudi so tisti možje delali,
kar morajo delati filozofi. Gotovo ne bo nihče bolj cenil nobe
nega drugega stanja človeškega rodu; in komur bog dovoljuje
urejati, kar je zemeljsko, in dajati ljudstvom nravstvene zakone,
ta ne bo hvalil nič drugega kot to, kar je bilo baje takrat, ko
... niso si km etje p odjarm ljali zem lje,

tudi posesti nihče ni sm el zazn ačiti z m ejnikom ,
vsi so delali v sku pn o korist, prav vsem pa je zem lja,
ne da hi kdo kaj terjal od nje, radodarno d ajala . 108
107 O epikurejstvu.
ms Vergilij, Georgika, 1,125-28 (prev. M. Marinčič).
364
Kaj je bilo srečnejše kot tisti človeški rod? V skupnosti so uživali

naravo; ta je bila kakor mati in je imela vsega dovolj za vse;
nikoli ni bila nobena posest tako varna kakor takratna posest v
skupnosti. Kako naj ne imenujem najbogatejšega tistega člove
škega rodu, pri katerem ne bi mogel najti siromaka? Toda v to
najbolje urejeno življenje je vdrla lakomnost ter je iz vsega na
redila tuje imetje, ker je to in ono razdeljevala ter hotela imeti
zase. Lakomnost je vpeljala revščino, in ker je hotela imeti pre
več, je vse izgubila. Naj se je še tako trudila, da bi spet dobila
nazaj, kar je izgubila, naj je pripajala njivo k njivi in preganjala
soseda z njegove posesti bodisi z denarjem, bodisi s silo, naj je
razširjala svoja polja v cele province ter imenovala svojo last
toliko zemlje, da jo je človek komaj prehodil - nobeno razširjenje
mej nas ne bo pripeljalo nazaj tja, od koder smo prišli. Če bomo
storili vse, bomo imeli veliko; prej smo imeli vse. Neobdelana
zemlja je bila bolj rodovitna in radodarna ljudstvom, ki niso
plenili. Nič manj ni veselilo ljudi, da so to, kar je ustvarila na
rava, našli, kakor da so najdeno pokazali svojemu bližnjemu;
nihče ni mogel imeti preveč ali premalo, vse so si složno razde
ljevali. Močnejši še ni položil roke na slabšega; lakomnež še ni
skrival tega, kar je imel brez koristi, in tudi ni jemal drugemu,
kar je ta potreboval; vsak je skrbel za drugega kakor sam zase.
Orožje je počivalo in s človeško krvjo neoskrunjene roke so bile
sovražne samo divjim živalim. Tisti, ki jih je gosto drevje varo
valo pred sončno pripeko, ki so prebivali zavarovani proti hudi
zimi ali proti deževnim nalivom pod revno streho iz vej in listja,
so preživljali mirne noči brez vzdihovanja. Mi pa se valjamo v
skrbeh na škrlatnih posteljah in skrbi nas prebujajo s svojimi
365
ostrimi bodicami; o, kako sladko so spali na trdi zemlji! Nad

njimi niso viseli stropi z vrezanimi okraski, ampak so nad njimi,
ko so ležali na prostem, plavale zvezde in nebo je opravljalo
veliko delo svojega okreta v tišini - krasen prizor noči! Podnevi
in ponoči so lahko gledali to prelepo stavbo. Z veseljem so opa
zovali ozvezdja, kako so se s sredine neba pomikala nizdol,
medtem ko so druga vzhajala iz temine. Kako jih ne bi veselilo
sprehajati se sredi tako široko raztresenih čudes? Vi pa se strese
te pri vsakem ropotu nad vami in prestrašeni bežite, če kaj za-
šelesti za vašimi slikami. Niso še imeli hiš, tolikih kakor mesta.
Cist zrak in prepih skozi odprte prostore, lahna senca pod skalo
ali drevesom ter bistri studenci in potoki, katerih vode ni kvaril
umetni vodovod ali cevi, ampak so tekli svobodno, ne da bi jim
bila pot vsiljena, travniki, lepi brez umetnosti, sredi njih pa
preprosta koča, ki jo je zgradila kmečka roka - to je bila hiša po
naravi, v kateri so radi stanovali, ne da bi se je morali bati ali se
bati zanjo. Zdaj pa so vzrok našega strahu največkrat naše hiše.
Toda čeravno je bilo njihovo življenje tako lepo in so živeli
brez hinavščine in prevare, niso bili modrijani, kolikor gre to
ime tistim, ki opravljajo vzvišeno delo. Vendar ne bi zanikal, da
so bili možje plemenitega duha, tako rekoč možje, ki so prišli
naravnost iz rok bogov, kajti ni dvoma, da je še neizčrpani svet
ustvaril boljše ljudi. Čeprav pa so bili vsi krepkejši in sposobnejši
za delo, vendar niso bili vsi duševno popolni. Kajti krepost ni
dar narave; umetnost je postati dober. Niso iskali zlata ne srebra
ne prozornih kamnov v najgloblji zemeljski gošči; prizanašali
so še nemim živalim, kaj šele, da bi človek ubil človeka, ne iz
jeze, ne, ker se ga je bal, ampak samo iz naslade za oči. Niso še
366
imeli vezenih oblačil, niso še tkali zlata, tudi ga še niso kopali.

Torej kaj? Ker niso poznali stvari, zato so bili nedolžni; velika
razlika pa je, ali kdo noče grešiti ali grešiti ne zna. Manjkalo jim
je pravičnosti, manjkalo jim je modrosti, manjkalo jim je zmer
nosti in hrabrosti. Nekaj tem krepostim podobnega je imelo
neolikano življenje, toda krepost osvoji samo izobraženega in
poučenega duha, ki se s stalno vajo povzpne do najvišjega. Za
to se sicer rodimo, toda brez tega; tudi v najboljšem je, preden
ga izobrazimo, snov kreposti, ne pa že krepost sama.
XCI.
Pi s mo
Najin prijatelj Liberalis je zelo žalosten zaradi novice, da je
požar upepelil našo naselbino Lugdun.109 Ta nesreča bi ganila
vsakogar, kaj šele moža, ki svoje rodno mesto nadvse ljubi. Ta
dogodek je povzročil, da se je začel spraševati o svoji duševni
trdnosti, s katero se je, kot kaže, oborožil zoper tisto, o čemer
je mislil, da utegne biti vzrok strahu. Če pa se te nepričakovane
in skoraj nezaslišane nezgode ni bal, se ne čudim, ker je požar
zadel že mnogo mest, a še nobenega uničil. Kajti če sovražnikova
roka vrže ogenj na hiše, ta ogenj potem marsikje ugasne, in če
prav zdaj pa zdaj spet zagori, vendar ne požre vsega tako, da
ne bi nič ostalo za orožje. Tudi potres ni bil nikoli tako močan in
poguben, da bi porušil cela mesta. Skratka, nikoli ni kakega
109 Požar je leta 65 uničil dobršen del mesta.
367
mesta zadel tako strašen požar, da ne bi kaj ostalo za drug požar.

Toliko krasnih poslopij, katerih vsako zase bi bilo lahko v okras
vsakemu mestu, je uničila ena sama noč, in v mirnem času se je
zgodilo tisto, česar se nam niti v vojni ne bi bilo treba bati. Kdo
bi to verjel? Medtem ko orožje povsod počiva, ko po vsem svetu
vlada mir, moramo iskati Lugdun, na katerega so v Galiji kazali
s ponosom. Vsem je usoda dovolila, da se, preden jih je zadela,
bojijo tistega, kar bodo pretrpeli; vsemu velikemu je dano nekaj
časa za pogin, tu pa je bila ena sama noč med velikim mestom in
pogoriščem. Celo moja pripoved o njegovem uničenju je daljša,
kot je trajalo uničenje.
Vse to je hudo potrlo najinega Liberalisa, ki je sicer vedno
trden in hraber v slehernem zlu, ki ga zadene. In ni brez vzroka
tako potrt. To, česar nismo pričakovali, bolj tlači; kar je novo,
poveča težo nezgod, in vsak smrtnik občuti bolečino tem bolj, če
ga hkrati preseneti. Zato nas ne sme nič presenetiti, marveč si
moramo vse že naprej predstavljati v duhu, ne le to, kar se po
navadi zgodi, ampak tudi tisto, kar bi se utegnilo zgoditi. Mar
je kakšna stvar, naj še tako imenitna, ki je usoda ne bi uničila, če
to hoče? Česa ne bi toliko bolj napadala in razbijala, kolikor si-
jajnejše in lepše je? Kaj je usodi previsoko ali pretežko? Ne hodi
vedno po isti poti, niti ne po nam vsem znani. Zdaj kliče naše
lastne roke na pomoč proti nam, zdaj se zadovoljuje s svojo moč
jo ter nam pripravlja nevarnosti, ki jih ne poznamo. Vsak trenu
tek ji je dobrodošel, celo v nasladah se rojevajo vzroki bolečin.
Vojna se vname sredi miru, kar bi nas moralo varovati, nam po
vzroča strah in bojazen; iz prijatelja postane nasprotnik, iz za
veznika sovražnik. V nenadne nevihte, hujše od zimskih vihar-
368
jev, se spremeni vedro poletno vreme. Brez sovražnika trpimo

sovražnosti; in če ni drugih vzrokov za pogubo, si jo prevelika
sreča poišče sama. Najzmernejše zadene bolezen, najkrepkejše
jetika, najbolj nedolžne kazen, tiste, ki najbolj ljubijo samoto, pa
hrupna gneča; naključje si pogosto izbere nova sredstva, da bi
občutili njegovo moč, če smo že pozabili nanjo. Kar je dolga vrsta
let trudoma in po milosti bogov zgradila, vse to razruši in uniči
en sam dan. Mnogo časa je naklonil preteči nesreči, kdor ji je od-
kazal en dan; samo ura, samo trenutek zadostuje, da propadejo
cele države. Za našo slabost in naše razmere bi bilo nekaj tolaž
be, če bi vse poginjalo tako počasi, kakor je nastajalo, tako pa hiti
vse naravnost v pogubo. Nič, kar je zasebnega, nič, kar je skup
nega, ni trajno; usoda ljudi in mest je opoteča. Iz najlepšega miru
se dvigne strah, in četudi ni od zunaj nobenih groženj, nas zade
ne nesreča, od koder jo najmanj pričakujemo. Države, ki so se
trdno držale med notranjimi in zunanjimi vojnami, se rušijo, četu
di jih nihče ne zvrača. Kako malo je držav, ki so preživele svojo
srečo? Zato je treba misliti na vse to in okrepiti duha zoper vse,
kar bi utegnilo priti. Misli na izgon, na mučenje, na vojne, na bo
lezni, na brodolom! Eno samo naključje te more iztrgati iz domo
vine ali domovino iztgati tebi, te zanesti nekam v pustinjo, tudi
more iz kraja, kjer bi se človek v gneči ljudi skoraj zadušil, na
praviti puščavo. Vso človeško usodo moraš imeti pred očmi ter
si predstavljati v duhu ne le to, kar se pogosto dogaja, ampak
tudi tisto, kar se utegne zgoditi, če nočeš, da te ne bi omamilo
kaj nenavadnega ali novega. O usodi je treba temeljito premisliti.
Koliko mest v Aziji in Ahaji je porušil en sam potres? Koliko mest
je pogoltnil v Siriji, koliko v Makedoniji? Kolikokrat je ta nezgoda
369
opustošila Ciper? Kolikokrat se je podrl Pafos? Pogosto smo sli

šali poročila o uničenju celih mest, in kako majhen del vsega smo
mi, ki nas takšna poročila pogosto dosežejo! Dvignimo se torej
proti vsemu, kar je naključno; prepričajmo se, da vse, kar se uteg
ne zgoditi, ni tako veliko, kakor govorijo. Pogorelo je bogato
mesto, ponos provinc, katerim je pripadalo, a bilo hkrati ločeno
od njih; ležalo je na enem samem, ne ravno visokem griču; celo
sledove vseh teh mest, o katerih slišiš, da so velika in lepa, bo
izbrisal čas. Mar ne vidiš, kako so že izginili temelji najslavnej
ših mest v Ahaji in kako ni ostalo nič, iz česar bi se dalo spozna
ti, da so nekoč bila? Ne minejo samo dela človeških rok, čas ne
uniči le tistega, kar sta zgradili človeška umetnost in marljivost,
tudi vrhovi gora se rušijo, cele pokrajine so se pogreznile, valo
vi preplavljajo, kar je bilo nekoč daleč od morja. Silna moč ognja
je izglodala hribe, iz katerih se je svetil, ogenj je najvišje vrhove,
tolažbo mornarjev, in visoke razgledne stolpe podrl do tal. Celo
to, kar je ustvarila narava, ne uide propadu, in zato moramo
propad mest ravnodušno prenašati. Mesta stojijo, da bodo pa
dla, vsa čaka tak konec. Predolgo bi bilo naštevati vsa pota uso
de. Samo eno vem: vsa človeška dela so obsojena na umrljivost,
živimo sredi tega, kar bo moralo poginiti.
Tako in podobno tolažim najinega Liberalisa, ki z nepopisno
ljubeznijo objema svoje rodno mesto, ki se je porušilo morda
zato, da se bo zopet dvignilo kot večje in boljše. Pogosto so
nezgode pripravile prostor boljši usodi: marsikaj je padlo, da
bi se povzpelo više. Timagen, nenaklonjen sreči našega glavnega
mesta, je imel navado reči, da obžaluje požare v Rimu samo
zato, ker ve, da bo nastalo nekaj boljšega kot to, kar je pogorelo.
370
Tudi v tem mestu Lugdunu bodo bržkone vsi tekmovali, da bi

zgradili kaj večjega in višjega, kakor je bilo to, kar so izgubili.
O, da bi se to zgodilo pod srečnejšimi božjimi znamenji in da bi
bilo trajno, zgrajeno za dalj časa! Kajti odkar je bila ustanovljena
ta naselbina, je preteklo že sto let, doba, ki je tudi človeku komaj
dosegljiva. Plank jo je ustanovil, potem pa je zaradi njene ugod
ne lege število prebivalcev raslo. In vendar je utrpela najhujše
nezgode v mejah človeške starosti. Zato se naj naš duh oblikuje
tako, da bo razumel svojo usodo in jo voljno prenašal ter vedel,
da si usoda vse upa, da si lasti enako pravico do kraljestev kakor
do kraljev, enako pravico do mest kakor do ljudi. Zaradi tega
ne smemo biti nejevoljni; stopili smo v tisti svet, kjer se pač živi
po teh zakonih. Če ti je to všeč, potem se ukloni, če ti ni, pojdi,
kamor hočeš. Nejevoljen bodi, če se ukrene kaj krivičnega iz
ključno le proti tebi. Toda če veže najvišje in najnižje ista nujnost,
se sprijazni z usodo, ki vse razrešuje. Ne smeš nas meriti po
gomilah in tistih spomenikih, ki stojijo ob cestah in so po veli
kosti različni: pepel napravi vse ljudi enake. Neenaki se rodimo,
enaki umiramo. Enako govorim o mestih, kar govorim o nji
hovih prebivalcih. Ardea je bila prav tako osvojena kakor Rim.
Ta, ki je ustanovil človeško pravo, nas je po rojstvu in odličnem
imenu razločil od drugih samo za čas, dokler živimo. Ko pa
dospemo na cilj vseh smrtnikov, pravi: »Proč z ošabnostjo! Za
vse, ki tlačijo zemljo, velja isti zakon.« V tem smo si vsi enaki,
da moramo vse trpeti. Nihče ni slabotnejši od drugega, nihče
ne ve, kaj bo jutri z njim.
Makedonski kralj Aleksander se je začel učiti geometrije -
nesrečnik, da bi od nje izvedel, kako majčkena je zemlja; od
371
nje se je prav malo naučil. Nesrečnik mu pravim zato, ker je

moral spoznati, da nosi svoj priimek po krivem, kajti kako
more biti kdo velik na tako majhnem prostoru? »Uči me česa
lahkega,« je rekel. Njegov učitelj pa mu je rekel: »To je za vse
enako težko.« Tako, si misli, govori tudi narava: »To, nad čimer
se pritožuješ, je za vse enako. Nikomur ne morem dati česa
lažjega, vsak pa si more to sam olajšati, če hoče.« Kako? Z
ravnodušnostjo? Čutiti moraš bolečine, biti moraš lačen in
žejen, moraš se starati (če ti je usojeno dlje časa živeti med
ljudmi), moraš biti bolan, marsikaj moraš izgubiti in poginiti.
Ne smeš pa verjeti ljudem, ki te obkrožajo in robantijo: nič od
vsega tega ni zlo, nič ni trdo in neznosno. Tega se bojimo
nekako po dogovoru; smrti se bojimo kakor govorice. Kaj pa
je bolj neumno kakor človek, ki se boji besed? Lepo pravi naš
Demetrij: »Kar govorijo nespametni ljudje, za to se menim to
liko kakor za vetrove, ki uhajajo iz trebuha. Kaj mi je do tega,
ali govorijo bedaki zgoraj ali spodaj?« Kako neumno se je bati,
da bi me nesramneži osramotili! Kakor pa se bojite govorice
brez vzroka, tako se bojite tudi vsega tistega, česar se ne bi
bali, če vam tega ne bi velevala govorica ljudi. Mar bi pošten
mož trpel škodo, če bi ga blatila krivična govorica? Tudi smrti
ne sme škodovati takšna govorica; tudi smrt je nezasluženo
na slabem glasu. Nihče od vseh, ki jo obtožujejo, je ni še izkusil.
Lahkomiselno je obsojati nekaj, česar ne poznaš. To pa veš,
koliko ljudem je blaga in koristna, koliko ljudi reši muk, uboš
tva, žalosti in naveličanosti. V nikogaršnji oblasti nismo, če je
v naši oblasti smrt.
372
XCII.
Pi s mo
Mislim, da sva si edina v tem, da pridejo zunanje stvari
telesu prav, da negujemo telo zavoljo duše in da je v duši nekaj,
kar nas razgiba in preživlja, ter nam je dano z njo nekaj posebne
ga. V tem posebnem je nekaj nerazumnega in nekaj razumnega.
Prvo je podložno drugemu: to pa je edino, kar ni odvisno od
ničesar drugega, ampak obstoji samo zase. Kajti kakor božji
razum vse presega, tako naš razum presega vse in ni ničemur
podrejen, ker izvira iz istega vira.
Če sva si v tem edina, sva si edina tudi v tem, da je srečno
življenje odvisno samo od tega, ali je naš razum popoln. Kajti
samo ta razum ne uklanja duha, ampak ga trdno postavlja proti
usodi; naj se dogaja karkoli, smo brez strahu in skrbi. To pa je
edino dobro, kar ne more trpeti pomanjkanja. Pravim, da je
srečen edinole tisti, kogar nič ne manjša. Visoko sedi in se ne
opira na nič drugega kakor samo nase, kajti kogar drži pokonci
tuja pomoč, ta lahko pade. Če je drugače, bo marsikaj, kar ni
naše, dobilo oblast nad nami. Kdo pa želi biti odvisen od sreče
ali kdo, ki je pameten, občuduje na sebi to, kar ni njegovo? Kaj
je srečno življenje? Brezskrbnost in stalni dušni mir. Tega bomo
dosegli, če duša vzvišeno misli in trdno drži, kar je spoznala za
dobro. Kako pa se to doseže? Če dodobra spoznamo resnico,
če se v svojih dejanjih držimo reda, prave mere, spodobnosti
ter poštenosti in dobre volje, ki se vedno ravna po pameti in se
od nje nikoli ne oddalji ter zasluži ljubezen in občudovanje.
373
Slednjič poslušaj, kako ti bom to povedal prav na kratko: mo

drijanov duh mora biti tak, kakršen bi se spodobil bogu. Kaj
more pogrešati tisti, ki ima vse, kar je nravno dobro? Kajti če bi
to, kar ni nravno dobro, kaj prispevalo k sreči, bi srečno življenje
obstajalo le v tem, s čimer je nezdružljivo. In kaj bi bilo bolj
sramotno in nespametno, kakor če bi hoteli to, kar je last pamet
ne duše, spletati iz samih neumnosti?
Vendar pa nekateri mislijo, da se da najvišje dobro še po
večati, češ da ni popolno, če se temu upirajo naključja. Celo
Antipater, ki ga štejemo k velikim učiteljem te šole, pravi, da
lahko nekaj prisoja tem zunanjostim, toda le prav malo. Kaj bi ti
rekel, če kdo ne bi bil zadovoljen z dnevno svetlobo, pa bi si
želel, da sveti k temu še majčken ogenj? Kaj naj pomeni ob jasni
svetlobi sonca takšna drobcena iskra? Če nisi zadovoljen s samo
krepostjo, si moraš želeti, da bi se k temu pridružil ali tisti mir,
ki ga Grki imenujejo aochlesia, ali pa naslada. Prvo je sprejemlji
vo, kajti duh, ki ga nič ne nadleguje in obtežuje, lahko opazuje
naravo, ono drugo, naslada, pa je značilnost živali; pridajamo
razumnemu nerazumno, častnemu nečastno. Mar je prijeten
telesni občutek tako zelo pomemben? Zakaj se torej obotavljate
reči, da je tisto, kar godi nebnici v ustih, dobro za človeka? In
tega boš prišteval med ljudi - ne bom rekel može - , ki jim je
najvišje dobro v vonjavah, barvah in tonih? Ven z njim iz števila
najplemenitejših in bogovom najbližjih živih bitij; on spada med
živali, ki se veselijo samo dobre krme. Nerazumni del naše duše
ima dva dela, eden je strasten, častihlepen, neukrotljiv, v njem
je sedež strasti; drugi je ponižen, medel in vdan nasladam.
Prvega, čeprav je razuzdan, vendar pa boljši, vsakakor pa krep-
374
kejši in bolj vreden moža, smatrajo epikurejci za neogibno po

trebnega za srečno življenje, njemu naj streže razum; s tem so
dobrino najplemenitejšega bitja ponižali v nekaj nizkega, v zmes
različnih, slabo ubranih sestavin, kakor je na primer Skila, o
kateri pravi naš Vergilij:
Spredaj je taka kot človek , m ladenka s prelepim i prsm i ,

zadaj pa riba z ogrom nim telesom , njen rep je podoben
repu delfina, a trebuh je tak kakor m orskega volka.™
Vendar pa so tej Škili pripojene samo živali, divje, strašne in

hitre, toda iz kakšnih pošasti so oni sestavili modrost? »Prvi
del človeka je krepost sama; njej se vsiljuje nekoristno, malo
pridno meso, ki je sposobno le sprejemanja hrane,« pravi Pozej-
donij. Tista božanska krepost prehaja v opolzkost in njenim
višjim, častitljivim in božanskim delom se pritika lena in ne
spretna žival. Tisti blaženi mir, pa naj bo že tak ali drugačen,
sicer ne da duši ničesar, vendar pa odstranja ovire, čutna naslada
pa dušo slabi in ji jemlje vso moč. Kje boš našel tako nasprotujoča
si telesa? Kar je najkrepkejše, temu se pritika najslabotnejše, kar
je najbolj resno, temu se daje, kar je najmanj resno, in kar je
najsvetejše, se onečašča z nezmernostjo in krvoskrunstvom.
»Kaj pa,« pravijo, »če kreposti ne ovirajo zdravja, miru in
nebolečnosti, ali sijih ne boš želel?« Kako ne? Ampak ne zato, ker
so dobrine, temveč zato, ker so po naravi in ker si jih lahko izbi
ram po svoji presoji. Kaj bo potem dobrega na njih? Samo to, da
110 Eneida, III, 426-28.
375
si jih morem dobro izbrati. Kajti če si izbiram obleko, kakršna je

zame primerna, če hodim, kakor se spodobi, če jem, kakor je
treba, ni tisto dobro moj obed ali moj sprehod ali moja obleka,
marveč moje ravnanje pri tem, če vse to pametno delam. Pa še
tole dodajam: da si človek izbere čisto obleko, je njegova dol
žnost, kajti človek je po naravi čisto in lepo bitje. Torej čista oble
ka ni sama po sebi nekaj dobrega, pač pa izbira čiste obleke, ker
dobrina ni v stvari sami, ampak v izbiri; naša dejanja so dobra
ali ne, ne pa to, kar delamo. Misli si, da sem to, kar sem povedal
o obleki, povedal tudi o telesu. Kajti tudi telo je dala narava duši
kot nekakšno obleko; telo je obleka duše. Kdo pa je že kdaj cenil
obleko po omari? Zaradi nožnice ne postane meč niti dober niti
slab. Zato ti tudi glede telesa prav tako odgovarjam: če mi bo
dana izbira, bom volil zdravje in telesne moči, toda o tem, kar
je dobro, bo odločala moja presoja, ne pa zdravje in moči.
»Modrijan je sicer srečen,« pravijo, »ne doseže pa tistega
najvišjega dobrega, če mu ne ustrezajo naravna sredstva. Sicer
ne more biti nesrečen, kdor ima krepost, toda najbolj srečen ne
more biti, če mu manjkajo naravne dobrine, zdravje in zdravi
telesni udi.« S tem pa priznavaš, kar se zdi skoraj neverjetno,
da je lahko človek tudi pri najhujših bolečinah srečen, ne prizna
vaš pa, da je popolnoma srečen, čeprav trpi najhujše bolečine.
Če more krepost storiti, da človek ni nesrečen, bo tem laže sto
rila, da bo najsrečnejši. Manjša je namreč razdalja med srečo in
popolno srečo kakor pa med nesrečo in srečo. Ali ne more to,
kar človeka iztrga iz bede ter ga postavi med srečne, pridejati
tudi še ostalo in ga napraviti popolnoma srečnega? Ali omaga,
ko dospe na višek? V življenju so prijetnosti in neprijetnosti,
376
oboje zunaj nas. Če dober in pošten mož ni nesrečen, čeprav ga

tarejo vse neprijetnosti, kako naj ne bo zelo srečen, če mu le
nekaj prijetnosti manjka? Kajti kakor ga teža neprijetnosti ne
potlači v bedo, tako ga tudi primanjkljaj prijetnosti ne pahne z
vrha največje sreče, ampak je brez prijetnosti prav tako srečen,
kakor ni beden, če živi v neprijetnostih; ne more se mu iztrgati
njegova dobrina, četudi se mu lahko zmanjša. Malo prej sem
trdil, da luč svetilke nič ne poveča svetlega sončnega sija, kajti
ta prekosi vse, karkoli sveti brez njega. »Toda,« bo kdo rekel,
»tudi soncu stojijo nasproti zapreke.« Ampak sonce tudi pri
zaprekah ne izgubi svoje moči in svetlobe. Čeravno pride kaj
vmes, kar nam onemogoči pogled nanj. Vendar sonce opravlja
svoje delo in nadaljuje svoj tek. Kadar sije med oblaki, ni zato
nič manjše kakor na jasnem nebu in tudi ne počasnejše, ker je
velika razlika, ali se kaj samo postavi nasproti ali tudi ovira.
Prav tako ne vzame kreposti ničesar, če se ji kaj postavi nasproti;
krepost zato ni manjša, ampak se manj sveti. Nam se morda ne
sveti enako, sebi pa je vedno ista in razvija svojo moč skrivaj
kakor zatemnjeno sonce. Zato zmorejo proti kreposti nezgode
in izgube in krivice prav toliko kakor megla proti soncu.
Najde se tudi kdo, ki trdi, da modrijan, čigar telo ni v ugod
nem stanju, ni niti beden niti srečen. Tudi ta se moti, kajti na
ključja enači s krepostmi ter dopušča tistim, ki so nravno dobri,
prav toliko, kolikor tistim, ki niso. Kaj pa je grše, kaj je nespo-
dobnejše kakor primerjati častitljivo z zaničljivim? Častitljive
so pravičnost, pobožnost, zvestoba, hrabrost, modrost, nasprot
no pa je malovredno, kar je pogosto najbliže ničvrednemu:
krepke noge in roke, zdravi in trdni zobje. Dalje, če se modrijan,
377
čigar telo je bolehno, ne smatra niti za bednega niti srečnega,

ampak se pusti nekako v sredi, potem si tudi njegovega življenja
ne bomo želeli niti se mu izogibali. Kaj pa je tako nesmiselno
kakor si ne želeti takega življenja, kakršno je modrijanovo? Ali
kaj je bolj neverjetno kot to, da je mogoče življenje, ki si ga niti
ne smemo želeti niti se ga izogibati? Dalje: če telesne napake ne
delajo človeka nesrečnega, mu torej dovoljujejo, da je srečen,
kajti kar nima moči, da bi ga spravilo v slabše stanje, tudi ne
more prekiniti najboljšega.
Pravijo: »Vemo, kaj je mrzlo in vroče, vmes pa je mlačno. Če
je nekdo srečen, drug pa nesrečen, je lahko tretji tak, da ni niti
srečen niti nesrečen.« To prispodobo želim natančneje raziskati.
Če mlačnemu prilijem več mrzlega, bo postalo mrzlo, če mu pri
lijem več vročega, bo nazadnje vroče. Če pa tistemu, ki ni niti
nesrečen niti srečen, še toliko povečam njegove nadloge, ne bo
nesrečen, kakor trdite: torej vaša prispodoba ne drži. Dalje si
predstavljaj človeka, ki ni niti nesrečen niti srečen. Temu pridam
še slepoto: ne bo postal nesrečen; prav tako ne bo postal nesre
čen, če postane pohabljen; če mu pridam hude in trajne bolečine,
ne bo nesrečen. Kogar toliko zla ne naredi nesrečnega, temu to
zlo ne vzame srečnega življenja. Če modrijan, kakor pravite, ne
more pasti iz srečnega stanja v nesrečno, potem tudi ne more po
stati manj srečen. Kajti zakaj naj bi tisti, ki je začel padati, nekje
obvisel? Kar ga zadržuje, da se ne zvrne v globino, to ga zadržu
je tudi zgoraj. »Torej bi se srečno življenje ne moglo razdreti?«
Niti ne ovirati. In zato je krepost že sama po sebi dovolj močna.
»Kako?« pravijo. »Torej ni srečnejši modrijan, kije dalj časa živel,
ki ga nobena bolečina ni motila, kakor tisti, ki se je moral ne-
378
prestano boriti z zlo usodo?« Odgovori mi: ali je bil nravno boljši
in bolj pošten? Če ne, tudi ni bil bolj srečen. Krepost se ne more
stopnjeati, zato tudi ne srečno življenje, ki izvira iz kreposti. Kre
post je namreč tako velika dobrina, da niti ne začuti tistih neznat
nih, nepomembnih stvari, kakor so na primer kratkost življenja,
bolečina in razne telesne slabosti. Kajti naslada ni vredna, da bi
se ozirali nanjo. Kaj je najlepše pri kreposti? Da ne potrebuje
tega, kar bo, in ne šteje svojih dni. Tudi v še tako kratkem živ
ljenju pokaže svoje večne dobrine. To se nam zdi neumevno in
kakor da presega človeško naravo. Kajti veličanstvo kreposti me
rimo po svoji slabosti in dajemo svojim slabostim ime kreposti.
Toda ali se ne zdi prav tako nerazumljivo, če kdo sredi največjih
muk reče: Srečen sem! In vendar se ta glas sliši v šoli naslade.
»To je moj najsrečnejši in poslednji dan,« je rekel Epikur, ko se
mu je zapirala voda in so ga mučile bolečine v trebuhu. Kako naj
bo nerazumljivo pri tistih, ki so krepostni, to, kar se najde tudi
pri tistih, pri katerih gospoduje naslada? Tudi ti izprijeni in niz
kotni pravijo, da modrijan ne bo niti nesrečen niti srečen. In ven
dar je to neverjetno, še več kot neverjetno. Ne razumem namreč,
kako bi se mogla krepost s svojega viška pogrezniti v najgloblje
brezno. Krepost mora osrečevati ali, če je pri tem ovirana, ne
sme dopustiti, da bi človek postal nesrečen. Kar trdno stoji, se
ne more odvreči; ali bo premagano ali pa bo zmagalo.
»Samo nesmrtnim bogovom,« pravijo, »sta dana krepost in
srečno življenje, nam pa samo senca tistih dobrin; mi se jim bli
žamo, doseči pa jih ne moremo.« Pamet je res bogovom in lju
dem skupna; pri bogovih je že popolna, pri nas pa se le more
spopolniti. Toda naše napake nas silijo, da obupamo. Kajti še
379
nepopoln modrijan ne more obvarovati, kar je najboljše; njegova

sodba je še negotova. On zahteva zdrave oči in ušesa, zdravje
in nenakazno telo, takšno, da je zmerom primerno svoji starosti.
Vse to mu dovoljuje daljše življenje in to, da sme delati, kar ne
bo nikoli obžaloval. V tem nepopolnem človeku je še neka sila
hudobije; ker je nagnjen k zlu, ga žene na napačno pot to, da je
še zelo oddaljen od dobrega. Torej ni dober, vendar pa se nagiba
k dobremu. Komur pa še kaj manjka, da ni dober, je slab. Toda
kdor je kreposten in duh mu je vedno n avzoč v telesu , m
ta se enači z bogovi in se jim bliža, spominjajoč se svojega izvora.

Nihče ni predrzen, če se hoče povzpeti tja, od koder je prišel
dol. Zakaj ne bi mislili, da je nekaj božjega v tistem, kar je del
boga? Vse, kar nas obsega, je eno in je bog, mi pa smo njegovi
tovariši in njegovi udje. Naša duša je vsega sposobna in se lahko
dvigne k bogu, če je grehote ne pritiskajo k tlom. Kakor smo
ustvarjeni, da hodimo pokonci in gledamo v nebo, tako je tudi
naša duša, ki ji nič ni nedostopno, od narave tako ustvarjena,
da hoče prav to, kar hočejo bogovi; četudi se za to poslužuje
svojih lastnih moči, ne hodi po tuji poti, da bi dosegla najvišje.
Iti v nebo bi terjalo prevelik napor, zato se le vrača tja, za ta
povratek je rojena. Ko najde to pot, smelo koraka in se ne meni
za nič drugega. Tudi denarja, zlata in srebra, ki je vredno tiste
teme, v kateri je ležalo, ne ocenjuje po sijaju, s katerim slepijo
111 Eneida, V, 363 (zgoraj v izvirniku in corpore, 'v telesu', pri Vergiliju in
pectore, 'v prsih').
380
oči nevednim, ampak po starem blatu, iz katerega ga je izkopala

in odbrala naša poželjivost. Ona ve, da leži bogastvo nekje
drugje, ne tam, kjer je nakopičeno; da je treba napolniti duha,
ne zaboj. Dušo moramo narediti za gospodarico nad vsemi
stvarmi, lahko jo uvedemo v posest vsega, kar ima narava, in ji
pokažemo, da omejuje njeno posest edinole vzhajajoče in za
hajajoče sonce in da je njena last tako kakor last bogov vse, ker
gleda s prezirom na vse tiste, izmed katerih ni nihče tako vesel
svojega, kakor mu je mrzko tuje. Kadar se povzpne tako visoko,
ne ljubi več svojega telesa, ampak ga samo oskrbuje ter ga ima
samo za nujno breme; ne podreja se tistemu, nad čimer je po
stavljena. Nihče, kdor služi telesu, ni svoboden. Kajti nikar ne
omenjaj drugih gospodarjev, ki jih je našla pretirana skrb za
imetje; že ta skrb je težko zadovoljiva gospodarica. Njej se
izmakne zdaj z ravnodušnostjo, zdaj spet pogumno zbeži in ne
vpraša, kaj bo s tistim, kar je zapustila. Kakor se ne menimo za
to, kar se nam ostriže na bradi in na glavi, tako misli tudi
božanska duša, ko zapušča človeško telo, da se je vprašanje,
kam bo prišlo njeno odevalo, ali ga bo požrl ogenj ali pokrila
zemlja ali ga bodo raztrgale divje zveri, prav tako malo tiče,
kakor se tičejo novorojenca porodni otrebki. Ali ga bodo odvrgli
in ga bodo ptice odnesle ali bo morskim psom v gostijo,112 mar to
skrbi tistega, ki ga ni več? Ali se naj tisti, ki je dolgo živel med
ljudmi in se ni bal nobenih groženj, po smrti boji groženj tistih,
ki jim je bilo premalo, da se jih je bal vse do smrti? »Ne bom se
112 Eneida, IX, 485 (zgoraj v izvirniku canibus marinis, 'morskim psom', pri
Vergiliju canibus Latinis, Tatinskim psom').
381
bal,« pravi, »niti kavlja, s katerim vlačijo obsojence na morišče,

niti razmesarjenja svojega trupla, ki ga vržejo v sramoto gledal
cem. Nikogar ne prosim, da bi mi izkazal poslednjo uslugo,
nikomur ne priporočam svojih ostankov. Narava je poskrbela
za to, da ne ostane nihče nepokopan. Kogar je krutost vrgla, da
bi se zanj nihče ne menil, tega bo pokopal čas.« Lepo pravi
Mecenat:
Nič me za grob ne skrbi, zapuščene pokoplje narava.
Mislil si boš, da je to izrekel človek s trdnimi načeli; bil je

namreč res plemenitega in močnega duha, vendar ga je nesreča
oslabila.
382
PETNAJ STA KNJ I GA
XCIII.
Pi s mo
V tvojem pismu, v katerem obžaluješ smrt filozofa Metro-
nakta, češ da bi mogel in moral dalje živeti, sem pogrešil tisto
pravičnost, ki jo dokazuješ v vsaki življenjski vlogi, v vsem, kar
delaš; samo tu je ne kažeš, kjer primanjkuje vsem. Mnogo sem
jih našel, ki so pravični do ljudi, nikogar, ki bi bil pravičen do
bogov. Vsak dan grajamo usodo. »Zakaj je bil ta ugrabljen sredi
svoje dejavnosti? Zakaj pa ne oni? Zakaj naj preživlja starost, ki
je njemu in drugim v nadlego?« Prosim te, kaj imaš za bolj pra
vilno: da se ti pokoravaš naravi ali da se narava tebi? Kaj pa je
na tem, kako hitro odideš odtod, od koder boš tako in tako mo
ral nekoč oditi? Skrbeti moramo za to, da bomo živeli dovolj,
ne za to, kako dolgo bomo živeli. Da bi dolgo živeli, za to potre
bujemo naklonjenost usode, to, da bi živeli dovolj, pa je odvisno
od naše volje. Dolgo je življenje, če je popolno. Popolno pa posta
ne, če si duša spet vrne to, kar je imela, in ima zopet oblast nad
seboj. Kaj komu koristi njegovih osemdeset let, ki jih je preživel
v brezdelju? Ni živel, ampak se je samo mudil v življenju, ni
383
pozno umrl, marveč počasi umiral. »Osemdeset let je živel.« Gre

za to, od katerega dneva šteješ njegovo smrt. »Ampak umrl je v
cvetu svojega življenja.« Toda izpolnil je dolžnosti dobrega
državljana, dobrega prijatelja, dobrega sina; ničesar ni zamudil.
Četudi je ostala njegova življenjska doba nedopolnjena, je nje
govo življenje dovršeno. »Osemdeset let je živel.« Ne, bil je le
osemdeset let na svetu, razen če morda hočeš reči o njem, da je
živel, kakor pravimo o drevesih, da živijo. Prosim te, Lucilij, misli
na to, da je naše življenje kakor dragocenost, ki ne zavzema ve
liko prostora, ampak veliko tehta. Po njegovih dejanjih ga mo
ramo meriti, ne pa po času. Ali želiš vedeti, v čem se mož, ki je
krepak in vzvišen nad usodo in je pošteno opravil vse dolžnosti
življenja in se dvignil do najvišje dobrine, razlikuje od tistega,
prek katerega so prešla mnoga leta? Eden obstaja še po smrti,
drugi je poginil pred svojo smrtjo. Zato hvalimo in štejmo med
srečne tistega, ki je dobro uporabil svoj čas, pa naj je bil še tako
kratek. On je videl pravo luč, ni bil eden od mnogih, živel je in
delal. Včasih je imel nad seboj jasno nebo, večkrat pa se mu je,
kakor je to navadno, izpod oblakov zabliskala zvezda. Zakaj
sprašuješ, kako dolgo je živel? Še zmerom živi; preskočil je po
tomstvo in živi večno v njem. Ampak zato se še ne bi branil, če
bi se mi odmerilo več let, ne bi pa rekel, da mi je kaj manjkalo
do sreče, če bi se mi doba življenja odrezala. Kajti nisem se pri
pravil samo za tisti dan, ki mi ga je poželjivo upanje obljubilo
kot poslednjega, temveč imam vsak dan za poslednji. Zakaj me
sprašuješ, kdaj sem se rodil, ali se štejem še med mlajše? Imam,
kar imam. Kakor more biti človek manjše postave pravi, popoln
človek, tako more biti tudi krajše življenje popolno. Starost spa-
384
P ETNAJ S TA KNJ I GA
da med postranske stvari. Kako dolgo sem na svetu, ni odvisno

od mene, to, kako dolgo bom takšen, kakršen sem, pa je v moji
moči. Zahtevaj od mene, naj ne živim neslavno življenje tako
rekoč v mraku, ampak naj ga res živim, ne pa samo peljem sko
zenj. Sprašuješ, kaj je najbolj oddaljeni cilj življenja? Živeti vse
do modrosti. Kdor je dospel do nje, je dosegel ne najbolj oddalje
ni, pač pa naj višji cilj. Ta naj se smelo baha in naj bo hvaležen
bogovom ter naj sebi in naravi pripiše zaslugo, da je živel. Kajti
po pravici si bo to pripisal, saj je vrnil naravi boljše življenje, ka
kor ga je prejel od nje. Dal je zgled dobrega moža in pokazal,
kakšen in kako velik je tak mož. Ko bi bil kaj dodal, bi bilo to
podobno predhodnemu. In vendar, doklej živimo? Vse smo že
spoznali. Vemo, kakšni so početki narave, kako urejuje svet, po
katerih zakonih vedno obnavlja leto, kako je vse, karkoli je kje,
zaključila v sebi in storila samo sebe za glavni cilj. Vemo, da zve
zde hodijo svojo pot in po njenem ukazu, da razen zemlje nič ne
stoji mirno in da vse drugo kroži z nepretrgano hitrostjo. Vemo,
kako gre Luna pred Soncem, kako Luna, čeprav je počasnejša,
pušča hitrejše Sonce za seboj, kako sprejema svetlobo in jo spet
izgublja, zakaj prihaja noč, potem pa spet pripelje dan. Toda iti
moramo tja, kjer lahko vse to vidimo še bliže. »Tudi to upanje,«
pravi modrijan, »da mi je odprta pot do mojih bogov, me zaradi
tega ne sili, da bi pogumneje odšel iz življenja. Zaslužil sem sicer
dostop do njih in sem bil že med njimi, že sem poslal tja svojega
duha, oni pa svojega k meni. Ampak recimo, da docela izginem
s sveta in da po smrti od človeka nič ne ostane; kljub temu sem
pogumen in odhajam iz življenja, tudi če vem, da ne bom nika
mor prišel.« On ni živel toliko let, kolikor bi bil mogel. Podoben
385
P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i u j u
je knjigi, ki ima le malo vrstic, pa je vendar hvalevredna in ko

ristna. Veš, kako zajetni so Tanuzijevi anali in kako jih ljudje
imenujejo. Življenje nekaterih ljudi je podobno Tanuzijevim ana
lom. Ali imaš za srečnejšega tistega, ki se usmrti zadnji dan boja
ali pa sredi svoje borbe? Ali misliš, da kdo tako nespametno ljubi
svoje življenje, da bi bil rajši zadavljen v gladiatorski oblačilnici
kakor pa na borišču? V nič večjem časovnem razmaku ne pre
hitevamo drug drugega. Smrt nikogar ne preskoči. Kdor je koga
ubil, gre kmalu za ubitim. Malenkost je, za kar se tako bojimo
in smo v skrbeh. Kaj je torej pomembno, kako dolgo se izogiblješ
temu, čemur se ne moreš izogniti?
XCIV.
Pi s mo
Tisti del filozofije, ki daje vsaki osebi posebnih predpisov
in ne poučuje človeka v splošnem, marveč svetuje možu, kako
naj se vede do svoje žene, očetu, kako naj vzgaja otroke, gospo
darju, kako naj ravna s sužnji, so nekateri priznali kot edinega,
vse druge dele pa so potisnili vstran, češ da gredo prek naših
potreb, kakor da bi mogel kdo svetovati v posameznih primerih,
če ni prej dojel pomena vsega življenja. Stoik Ariston pa ima ta
del za nepomemben in meni, da ne vstopi v srce in da obsega le
starčevske predpise; pravi, da največ koristijo pravila in nauki
filozofije same, ki kažejo, kaj je najvišje dobro. Kdor je to dobro
doumel, si lahko sam predpiše, kaj mora v vsakem primeru sto
riti. Kakor se tisti, ki se uči streljati, izbere določeno mesto in
386
PE TNAJ S TA KNJ I GA
uri roko, da bi dajala kopju pravo smer, potem ko si je z učenjem

in vajo pridobil to spretnost, pa jo uporablja za streljanje tja,
kamor želi (učil se je namreč ne le zadevati ta ali oni cilj, ampak
vsakega, katerega hoče), tako ni treba tistega, ki se je poučil za
vse življenje, posebej spodbujati, ker že vse ve, ne le, kako naj
živi z ženo ali s sinom, ampak kako naj prav živi; v tem je nauk,
kako naj živi z ženo in otroki, že obsežen. Kleant misli, da je
sicer tudi ta del koristen, toda slaboten, če ne izvira iz celote,
če ni osnovan na naukih in glavnih načelih filozofije same.
Pri tem delu filozofije gre za dvoje: ali je koristen ali neko
risten in ali more edini storiti moža dobrega, to je, ali je nepotre
ben ali dela vse druge nepotrebne. Komur se hoče zdeti ta del
nepotreben, pravi: če stoji nekaj pred očmi in ovira vid, je treba
to odstraniti; dokler je to pred očmi, se zaman trudi tisti, ki
predpisuje: tako moraš iti, tja moraš stegniti roko. Prav tako ne
bo, če kaj slepi dušo in ji ovira pogled v redno opravljanje dol
žnosti, nič opravil tisti, ki pravi: tako moraš živeti z očetom, tako
z ženo. Predpisi namreč ne bodo koristili nič, dokler duha za-
temnjuje zmota; če se zmota razprši, se ne bo pokazalo, kaj
komu nalaga dolžnost. Sicer učiš, kaj mora delati tisti, kije zdrav,
zdraviti pa ne znaš. Revežu kažeš, kako naj igra bogataša; kako
pa je to mogoče, dokler revščina traja? Predpisuješ lačnemu, kaj
naj dela kot sit, rajši ga reši lakote, ki ga izčrpava. Enako ti
pravim o vseh drugih zlih: najprej jih je treba odpraviti, ne pa
predpisovati, kaj se ne sme delati, dokler ta zla obstajajo. Če se
ne otreseš napačnega mnenja, za katerim bolehamo, si niti
skopuh ne bo zapomnil, kako je treba ravnati z denarjem, niti
bojazljivec, kako mora prezirati nevarnosti. Prepričati ga moraš,
387
da denar ni niti dobrina niti zlo, pokazati mu je treba, da so

bogataši nesrečni. Prepričati ga moraš, da to, pred čimer se
tresemo, ni tako strašno, kakor slišimo govoriti, niti bolečina
niti smrt. Pri smrti, ki jo po zakonu moramo pretrpeti, je pogosto
v veliko tolažbo to, da se k nikomur ne vrača; bolečini je zdravilo
vztrajnost duše, ki si olajša vse, kar mora pretrpeti. Najboljše
pri bolečini je to, da ne more biti prehuda, če dolgo traja, niti
ne more dolgo trajati, če je prehuda. Vse, kar nam naloži nujnost
svetovnega reda, je treba pogumno vzeti nase. Če boš človeka
s temi načeli pripravil do tega, da bo spoznal, za kaj je rojen, in
vedel, da je srečno tisto življenje, ki se ne živi po nasladi, ampak
po naravi, ko bo vzljubil krepost kot edino človekovo dobrino
in se bo izogibal vsemu sramotnemu kot edinemu zlu, ko bo vse
drugo, bogastvo, častne službe, zdravje, moč in oblast spoznal
za nekaj srednjega, kar ni niti dobro niti zlo, mu ne bo treba
nikogar, da bi ga spodbujal k posameznostim in mu rekel: tako
nastopaj, tako obeduj! To se spodobi možu, ženi, to soprogu, to
samcu. Kdor z vso vnemo daje take opomine, se pogosto sam
ne more ravnati po njih. To predpisuje vzgojitelj dečku, babica
vnuku; in o tem, da se človek ne sme jeziti, govori na dolgo naj
bolj jeznoriti učitelj. Če stopiš v šolo, boš videl, da je to, o čemer
razpravljajo filozofi z največjo resnostjo, tudi v otroških berilih.
Dalje, ali boš dajal predpise za docela jasne reči ali za dvom
ljive? Kar je jasno, ne potrebuje razlagalca; tistemu pa, ki daje
predpise v dvomljivih rečeh, nihče ne verjame; zatorej je vsako
predpisovanje odveč. Zato se uči in si zapomni še tole. Če so
tvoji opomini nejasni in dvoumni, jim moraš priti na pomoč z
dokazi, če pa dokazuješ, to, s čimer dokazuješ, velja več in
388
zadostuje že samo po sebi. »Tako ravnaj s prijateljem, tako z

državljanom, tako z zaveznikom!« »Zakaj?« »Ker je pravično.«
Vse to mi pravi nauk o pravičnosti. Tam najdem, da si je treba
prizadevati za pravičnost zavoljo nje same ter da nas ne smeta
niti strah niti nagrada prisiliti, da bi mislili, da ni pravičen tisti,
kateremu ugaja pri tej kreposti še kaj drugega razen nje same.
Če sem se prepričal in poučil o tem, kaj koristijo tisti predpisi,
ki poučujejo človeka, ki je o vsem tem že poučen? Dajati predpise
tistemu, ki jih že ve, je odveč, premalo pa, če jih daješ onemu, ki
jih ne pozna. Kajti slišati mora ne le, kaj se mu predpisuje, ampak
tudi zakaj. Ali so predpisi, pravim, potrebni tistemu, ki pravilno
sodi, kaj je dobro in slabo, ali onemu, ki te sodbe nima? Kdor je
nima, temu ne boš nič pomagal, njegova ušesa je že premotila
nasprotna govorica. Kdor natanko presoja, čemu se je treba
izogibati in po čem hrepeneti, ve, kaj mora delati, tudi če ti
molčiš. Ves ta del filozofije lahko odpade.
Grešimo iz dveh razlogov: ali so nam dušo prevzela napačna
mnenja ali pa je nagnjena k napačnemu, tudi če je niso prevzela
napačna mnenja in jo le videz vleče tja, kamor ne bi smela.
Moremo torej bolno dušo ozdraviti in jo rešiti zmot ali jo prehi
teti, če sicer še ni v zmoti, a je vendar nagnjena k slabemu.
Oboje storijo nauki filozofije, tista metoda predpisovanja nič ne
opravi. Sicer pa, če dajemo predpise posameznikom, je to delo
brezkončno. Kajti drugačne predpise moramo dajati oderuhu,
ki posoja denar na obresti, drugačne poljedelcu, drugačne
trgovcu, drugačne tistim, ki iščejo prijateljstvo s kralji, drugačne
onim, ki bi radi imeli sebi enake, drugačne tem, ki hočejo ljubiti
take, ki so pod njimi. Zakoncem boš predpisoval, kako naj kdo
389
živi z ženo, ki si jo je vzel še devico, in kako s tisto, ki je že prej

živela v zakonu s kom drugim, kako z bogato ali s takšno, ki je
bila brez dote. Ali ne misliš, da je nekaj razlike med sterilno in
plodno, med že priletno in mlado, med materjo in mačeho? Vseh
posebnih primerov ne moremo navajati, pa vendar ima vsak
primer kaj posebnega, zakoni filozofije pa so kratki in obvezni
za vse. Pomisli še, da morajo biti predpisi filozofije določeni in
trdni. Če se ne dajo določiti, so zunaj modrosti, kajti modrost
pozna meje vsega. Zato je treba odstraniti tisti del, ki daje
predpise, ker ne more tega, kar obljublja le nekaterim, dati vsem,
filozofija pa velja za vse enako. Med občo blaznostjo in tisto, ki
jo prepuščamo v zdravljenje zdravnikom, je samo ta razlika, da
je ta bolezen, ona pa posledica napačnih mnenj. Eno povzroča
bolezen telesa, drugo pa bolezen duše. Če bi kdo dajal blaznemu
predpise, kako mora govoriti, kako mora javno nastopati in
kako se vesti doma, bi bil bolj blazen kot tisti, ki ga opominja,
kajti črni žolč se mora zdraviti, sam vzrok blaznosti pa odpra
viti. Enako je treba storiti pri tej drugi, duševni blaznosti, treba
jo je razgnati, drugače bodo vse besede bob ob steno.
Tako govori Ariston. Odgovorili mu bomo na vsako trditev
posebej. Najprej na tisto, ko pravi, da moramo odstraniti, če nam
kaj stoji pred očmi ter nam ovira vid. Priznavam, da pri tem ni
treba nobenih predpisov za videnje, ampak nečesa, kar oko očisti
in ga oprosti tega, kar mu ovira vid. Kajti po svoji naravi vidimo,
in kdor odstrani ovire, omogoči uporabo te nadvse naravne spo
sobnosti. Kaj pa je pri tem dolžnost vsakogar, tega nas narava ne
uči. Dalje, kdor si je ozdravil očesno mreno, ne more, potem ko
se mu je vid spet vrnil, tega vrniti še drugim, kdor pa se je rešil
390
P E T N A | S TA KNJ I GA
zlobe, lahko rešuje zlobe tudi drugega. Ni treba spodbude in ne

nasveta, da bi oko spoznalo posebnosti barv; tudi če ga nihče ne
uči, bo razločevalo belo od črnega, nasprotno pa potrebuje duh
veliko predpisov, da bi videl, kaj je treba delati v življenju. Ven
dar pa zdravnik ne zdravi le oči, ampak na očeh bolne tudi opo
minja. »Ne smeš,« pravi, »še slabotnega vida izpostavljati pre
hudi svetlobi; iz temine hodi najprej v senco, nato si upaj že več
in se polagoma navadi na jasno svetlobo. Po jedi ne smeš štu
dirati, ne smeš preveč napenjati še oteklih oči, izogibati se moraš
mrazu in vetru, da ti ne piha naravnost v obraz.« In potem ti
svetuje še marsikaj drugega, kar ne koristi nič manj kakor zdra
vila. K zdravilom dodaja zdravstvo tudi še dobre nasvete.
»Zmota,« pravi Ariston, »je vzrok vseh pregreh; zmote pa
nam ne odvzamejo predpisi in tudi ne pobijejo napačnih mnenj
o tem, kaj je dobro in slabo.« Priznavam, da predpisi sami po sebi
niso zmožni, da bi ovrgli napačno prepričanje duše. Toda ali za
radi tega ne morejo vendarle koristiti, če se pridružijo drugim
pomagalom? Najprej obnovijo spomin, potem pa to, kar se zdi na
sploh temno, razdelijo in natančneje premislijo. Na ta način bi
lahko imel tudi tolažila in opomine za nepotrebne; toda niso ne
potrebni in odveč. »Neumno je,« pravi dalje, »predpisovati bol
niku, kaj mora storiti kot zdrav človek, ko je treba šele vzposta
viti zdravje, brez katerega so vsi predpisi zaman.«Kaj pa, če je
bolnikom skupno z zdravimi nekaj, na kar jih je treba opozoriti?
Na primer reči jim, da ne smejo biti požrešni pri jedi, da se ne
smejo preveč utrujati? Bogataš in revež potrebujeta nekatere
predpise, ki so obema skupni. »Zdraviti moraš,« pravi, »lakom
nost, potem ti ne bo treba posebej opominjati reveža in bogataša,
391
če poželenje po nasladi pri obeh preneha.« Ali ni nekaj drugega

želeti si denar in nekaj drugega znati z denarjem ravnati? La-
komneži ne poznajo mere v hrepenenju po denarju, tisti, ki niso
lakomni, pa ga ne znajo rabiti. »Odpravi zmote,« pravi, »pa
bodo predpisi odveč.« To je napak. Kajti dajmo, da lakomnost
popusti in se razkošnost utesni, lahkomiselnost in drznost obrz
data, lenoba spodbode; potem ko so te napake odstranjene, se
moramo učiti, kaj nam je treba delati in kako. »Pri hudih napa
kah,« pravi, »ne bodo opomini nič opravili.« Tudi zdravstvo ni
kos neozdravljivim boleznim. Vendar pa se medicina uporablja
pri nekaterih za zdravljenje, pri drugih za olajšanje bolečin. Tudi
moč vse filozofije ne more, tudi če pokliče na pomoč vse svoje
sile, ozdraviti zakrknjene in zastarele bolezni duše. Ampak zato,
ker ne ozdravi vsega, še ne morem reči, da ničesar ne ozdravi.
»Kaj koristi,« pravi, »kazati stvari, ki so jasne in očitne?«
Veliko, kajti včasih kaj vemo, pa se za to ne menimo. Opomin ne
uči, pač pa opozarja, budi spomin in ne pusti, da bi nam kaj
ušlo. Ob marsičem, kar nam leži pred očmi, gremo kar brez
brižno mimo; opomin je neka vrsta spodbude. Večkrat duša tudi
tega, kar je jasno in očitno, noče vedeti, zato ji pomagamo vsiliti
znanje najbolj znanih stvari. Tu je treba omeniti, kar je rekel
Kalvus zoper Vatinija: »Veste, da se je protizakonito potegoval
za častne službe, in vsi vedo, da to veste.« Veš, da se mora
prijateljstvo zvesto gojiti, pa ne delaš tako. Veš, da dela krivico,
kdor zahteva od svoje soproge poštenost in neomadeževanost,
sam pa zapeljuje žene drugih; veš, da tudi ti ne smeš imeti ni
česar s svojo priležnico, kakor ona ne s svojim prešuštnikom,
pa vendar ne delaš tako. Zato te je treba kdaj pa kdaj opozoriti
392
na to, kajti to se ne sme odlagati, ampak mora biti zmerom pri

roki. Kar je zdravo in koristno, s tem se moramo pogosto ukvar
jati, da nam ni le znano, ampak tudi vedno pri roki. Pomisli še,
da tudi to, kar je jasno, lahko postane še jasnejše.
»Če je to,« pravi dalje, »kar predpisuješ, dvomljivo, boš
moral za to povedati dokaze; ti bodo učinkovali, ne predpisi.«
Ampak tudi brez dokazov koristi že sam ugled opominjevalca,
ali ne? Prav tako kakor veljajo sodbe pravnikov, tudi če se ne
podajo odločilni razlogi. Razen tega so predpisi sami po sebi
zelo pomembni, zlasti če so vpleteni v pesem ali stisnjeni v prozi
kot pregovor, tako na primer tiste Katonove besede: »Ne kupuj,
kar rabiš, ampak kar je nujno potrebno; to, česar ne rabiš, ni
vredno niti asa.«113 Dalje tisto, kar ti pravijo preročišča in po
dobni reki: čas je zlato! Spoznavaj samega sebe! Ali boš zahteval
razloge, če ti kdo deklamira tele verze:
Zdravilo krivic je pozaba.ni
Drznemu sreča pomaga, lenuh sam sebe ovira.m
Taki izreki ne potrebujejo zagovornika; zadevajo čustva sama

in učinkujejo, ker jim narava daje moč. Za vse dobro in pošteno
nosijo duše seme že same v sebi. To seme vzklije zaradi spod
bujanja, prav tako, kakor se iskra razplamti, če le malce pihaš
113 Carmen de moribus.

1)4 PublilijSir.
115 Prvi del po Vergiliju, Eneida, X, 284.
393
vanjo. Krepost se vzpne, če se je kaj dotakne in jo spodbudi.

Poleg tega je v duši še marsikaj, ampak skrito, toda zmerom
pripravljeno, da se pojavi, kakor hitro se omeni. Marsikaj je
raztreseno na raznih krajih, česar neizurjena pamet ne more
zbrati. Zato je treba vse to zbrati in povezati, da dobi večjo
moč in dušo dovolj dvigne. Ali če predpisi nič ne pomagajo,
moramo vsak pouk opustiti; zadovoljiti se moramo z naravo
samo. Kdor tako govori, ne vidi, da je nekdo gibčnega in raz
burljivega duha, drug pa počasnega in topega, skratka, da je
eden bistroumnejši od drugega. Duševno silo krepijo predpisi
in nauki, ki k prirojenemu prepričanju pristavljajo nova prepri
čanja in izboljšujejo, kar je pokvarjeno.
»Kdor ne pozna pravih načel,« pravi, »kaj mu bodo koristili
opomini, ko ga vklepajo grehote?« Gotovo mu bodo pomagali,
da se jih bo otresel. Kajti njegove naravne lastnosti niso zatrte
v njem, marveč le zatemnjene in zadušene. Tako se njegova na
rava skuša spet dvigniti in se bori proti grehotam in napakam;
če pa dobi podporo s predpisi in nauki, se zopet okrepi, seveda,
če je ni dolgotrajna kuga že preveč oslabila. V tem primeru ji ne
bo nauk filozofije nič pomagal, čeprav napenja vse svoje moči.
Kajti kakšna razlika je med načeli filozofije in predpisi razen te,
da so prva splošni predpisi, drugi pa posebni? Ti in oni pred
pisujejo, toda eni nasploh, drugi posamič.
»Če ima kdo,« pravi, »pravilna in poštena načela, je odveč,
da ga učiš in opominjaš.« Nikakor. Tudi tak človek se je sicer
naučil, kaj mora delati, le da mu to še ni docela jasno. Kajti ne
ovirajo nas samo čustva, da ne delamo tega, kar je prav, ampak
tudi nevednost, ker ne znamo poiskati, kaj vsaka stvar zahteva.
394
P [ T N A | S TA KNJ I GA
Včasih je naš duh v docela urejenem stanju, toda len in premalo

izurjen, da bi našel pravo pot v izpolnjevanju dolžnosti, ki nam
jo kažeta opominjanje in poučevanje.
»Preženi,« pravi, »napačna mnenja o dobrem in slabem ter
postavi na njihovo mesto pravilna, potem ne bo treba opomi
nov.« Nedvomno opomini urejajo duha, toda ne le opomini.
Kajti četudi se z dokazi ugotovi, kaj je dobro in kaj zlo, imajo
vendar predpisi svojo posebno nalogo: in modrost in pravičnost
obstojita v izpolnjevanju dolžnosti, dolžnosti pa določajo pred
pisi. Poleg tega utrjuje sodbo o tem, kaj je dobro in zlo, prav
izpolnjevanje dolžnosti, k čemur nam kažejo pot predpisi. Oboje
se sklada med seboj: ni pravil brez dolžnosti.
»Brezštevilni,« pravi, »so predpisi.« To je napačno, kajti za
najpomembnejše in najnujnejše niso neštevilni; so pa tudi ne
znatne razlike, ki jih zahtevajo časi, kraji in osebe, vendar se
tudi za te dajejo splošno veljavni predpisi.
»Nihče,« pravi, »ne zdravi blaznosti s predpisi, torej tudi
ne pokvarjenosti.« Ampak to ni isto. Če namreč odpraviš bla
znost, se vrne zdravje; če odpraviš napačna mnenja, ne sledi
takoj uvidevnost, kaj je treba delati; pa tudi če bi sledila, bosta
vendar pouk in opomin utrdila pravilni nazor o dobrem in zlem.
Tudi to je napak, da pri blaznežih predpisi nič ne zaležejo. Kajti
čeprav sami po sebi nič ne koristijo, vendar podpirajo zdrav
ljenje; grožnja in kazen strahujeta blazne. Govorim o tistih bla
znih, ki jim je pamet zmešana, a še ne popolnoma ugrabljena.
»Zakoni,« pravi, »nas ne morejo pripraviti do tega, da bi
delali, kar moramo; in kaj so drugega kakor z grožnjami pome
šani predpisi?« Predvsem nas zakoni ne morejo pregovoriti prav
395
zato, ker grozijo, predpisi pa nas ne silijo, ampak prosijo. Potem

nas zakoni odvračajo od zločinov, predpisi pa nas spodbujajo k
izpolnjevanju dolžnosti. Poleg tega so zakoni koristni dobrim
nravem, zlasti če ne samo ukazujejo, ampak tudi poučujejo. Pri
tej točki sem drugačnega mnenja kakor Pozejdonij, ki pravi: »Za
koga so Platonovim zakonom pridejani še nauki? Zakon mora
biti namreč kratek, da si ga laže zapomnijo tudi neuki ljudje.
Kakor božji glas naj bo: ukazuje naj, ne pa razpravlja. Nič se mi
ne zdi bolj hladno, nič bolj neokusno kakor zakon s predgovo
rom. Pozovi me, reci, kaj naj storim; nočem se učiti, ampak ubo
gam.« Vsekakor so zakoni koristni; zato boš videl, da v tistih
državah, ki imajo slabe zakone, vladajo slabe nravi. »Toda niso
vsem koristni.« Prav tako tudi ne filozofija, a zato ni nekoristna
in nesposobna za oblikovanje duše. Pa kaj je filozofija? Mar ni
zakon za življenje? Pa recimo, da zakoni ne koristijo; iz tega še
ne izhaja, da tudi nauki in opomini niso koristni, sicer bi morali
odrekati koristnost tudi tolažbam, svarilom, spodbudam, uko
rom in pohvalam. Vse to so neke vrste opomini; po njih se do
seže popolno duševno razpoloženje. Nič nam bolj ne polaga na
srce kreposti, nič nas laže ne vrne spet na pravo pot, če smo v
dvomih in nagnjeni k slabemu, kakor občevanje z vrlimi možmi.
Kajti to, da jih pogosto vidimo, pogosto slišimo, nam polagoma
prodira v srce in dobiva moč predpisov. Zares, že samo srečanje
z modrimi nam koristi, in tudi če velik mož molči, smo vendar
na dobičku. Težko bi ti povedal, kako nam to koristi, kakor
tudi to, kako spoznam, da mi je srečanje pravi dobiček. »Ne
katere majhne živali,« kakor pravi Fajdon, »nas ugriznejo, pa
tega ne čutimo, tako nežna in varljiva v nevarnosti je njihova
396
P ET N A|S T A KNJ I GA
moč; oteklina priča o ugrizu, a v oteklini sami ni videti rane.«

Isto doživljaš pri občevanju z modrim možem; ne boš opazil,
kako in kdaj ti koristi, opazil pa boš, da ti je koristil.
»Kaj naj to dokazuje?« praviš. To, da ti bodo dobri predpisi,
če jih boš večkrat slišal, prav tako koristili kakor dobri zgledi.
Pitagora pravi, da postane duh tistih, ki stopijo v svetišče in od
blizu gledajo podobe bogov ter pričakujejo prerokbo, docela
drugačen. Kdo pa bi zanikal, da določeni predpisi učinkujejo
tudi na najbolj neolikane? Kakor tile izreki, ki so kratki, vendar
je v njih mnogo pomembnega:
Ničesar preveč!
Pohlepnega duha ne nasiti noben dobiček.
Pričakuj, da bo drug s teboj ravnal tako, kakor si ti z njim!116
Ko to slišimo, nas zadene kakor udarec, in nihče ne sme dvomiti

ali vprašati »zakaj«. Tako nas zadene resnica, tudi če ni dokazov.
Če spoštovanje brzda duha in kroti grehote, zakaj tega ne bi
mogel poduk? Če ukor doseže, da se človek sramuje, zakaj tega
ne bi mogel doseči opomin, čeprav se opira le na gole predpise?
Toda bolj učinkuje, če ga podpirajo dokazi, zakaj je treba nekaj
storiti, in če tisti, ki tako dela in se ravna po predpisih, pričakuje
korist. Če lahko kaj dosežemo z ukazom, moremo to doseči
tudi z opominom. Krepost se deli v dva dela, v iskanje resnice
in v dejavnost; iskanje posreduje pouk, dejavnost pa spodbuda
in opomin. Krepost uri in kaže pravo ravnanje. Če koristi tisti,
116 Prvi je znani Solonov izrek, preostala dva je zapisal Publilij Sir.
397
ki dobro svetuje onemu, ki namerava kaj narediti, bo koristil

tudi tisti, ki uči in opominja. Če je torej poštena dejavnost nujno
potrebna za krepost, opomin pa kaže, kako se mora delati, po
tem je tudi slednji nujno potreben. Dvoje daje duši največ moči:
vera v resnico in zaupanje; oboje je plod opomina. Kajti prvič si
pridobi vero in človeka napolni z velikodušnostjo in zaupanjem.
Zato opomin ni odveč. Mark Agripa, mož velikega duha, ki je
bil edini med vsemi, ki so jih državljanske vojne naredile slavne
in mogočne, je imel navado reči, da veliko dolguje temu izreku:
»V slogi rastejo majhne stvari, v neslogi propadejo tudi največ
je.«117 Ta izrek ga je napravil, tako je dejal, za najboljšega brata
in prijatelja. Če taki izreki, sprejeti v dušo, dušo oblikujejo, zakaj
tega ne bi mogel doseči tisti del filozofije, ki sestoji iz takih
izrekov? En del kreposti sestoji iz nauka, drugi iz vaje: učiti se
moraš, in to, česar si se naučil, moraš potrditi z dejanji. Če je
tako, nam ne koristijo le nauki modrosti, ampak tudi predpisi,
ki naša občutja kakor z zakonsko odredbo utesnjujejo in vežejo.
»Filozofija,« pravi Ariston, »sestoji iz dvojega: iz vede in du
ševne spretnosti. Tisti, ki se je naučil, kaj je treba delati in kaj
opuščati, namreč še ni moder, če se njegov duh še ni preoblikoval
po tem, česar se je naučil. Tretji del filozofije, ki daje predpise, iz
haja iz obojega, iz naukov in iz duševne spretnosti; zato je odveč
za izpolnjevanje kreposti, za kar zadostujeta prejšnja dva.« Tako
je torej tudi tolažba odveč, kajti sestoji iz spodbude, svetovanja
in dokazovanja, vse to pa je osnovano na dobrem in krepkem
značaju. Toda čeprav je osnova temu dober značaj, je tudi ta iz-
117 Salustij, Jugurtinska vojna, X, 6.
398
sledek navedenih dejavnosti. In potem je to, kar praviš, že stvar

popolnega moža, ki je dosegel višek človeške sreče. Ta cilj pa do
sežemo le počasi, medtem pa je treba nepopolnemu, toda nepre-
dujočemu, pokazati pot, po kateri mora hoditi v svojih dejanjih.
To pot si bo morda začrtala modrost sama brez vsakega opomi
na, ker je privedla dušo že tako daleč, da ne more ubirati druge
poti razen proti pravemu cilju; vsaj za slabotnejše je potrebno, da
hodi nekdo spredaj in jih opominja: temu se izogni, to pa stori!
Sicer pa, če kdo pričakuje čas, ko bo sam od sebe vedel, kaj je naj
bolje storiti, bo medtem blodil in ga bo blodnja ovirala, da ne bo
prišel tja, kjer bi mogel biti zadovoljen; zato ga mora nekdo vo
diti, dokler se ne bo sam znal voditi. Dečki se učijo po predpisu;
njihove prste vodi tuja roka po črkah, nato jim ukažemo posne
mati to, kar jim predložimo, ter po tem popraviti svoj rokopis.
Tako pomagamo svojemu duhu, dokler se uči po predpisu.
To so dokazi, da ta del filozofije ni odveč. Vprašanje pa je,
ali že sam in edini zadostuje, da postane kdo modrijan. Za to
vprašanje bomo določili poseben dan. Medtem opustimo doka
ze; mar ni jasno, da potrebujemo odvetnika, ki nam bo zoper
predpise ljudstva dal druge predpise? Nobena beseda ne zadene
naših ušes brez škode; škodujejo tisti, ki nam voščijo dobro,
škodujejo tisti, ki nas preklinjajo. Kajti kakor nam kletev naganja
prazen strah, tako nas ljubezen prvih slabo poučuje, ko nam
želi dobro. Pošilja nas namreč iskat oddaljene dobrine, ki so
negotove in nestalne, medtem ko lahko najdemo srečo doma.
Ne moremo, pravim, iti kar naravnost; na napačno pot nas vle
čejo starši, nas vlečejo sužnji; nihče ne blodi sam sebi v škodo,
vsak trosi neumnost med svoje bližnje in prejema od njih spet
399
njihovo. In zato so v posameznikih napake ljudstva, ker so jih

prejeli od ljudstva. Če kdo naredi drugega slabega, postane
sam slab; slabega se je naučil, potem pa slabo uči; in tako je
nastala tista neznanska sprijenost, ker se je vse najslabše, kar
kdo ve in zna, združilo v eno. Zato mora biti neki stražnik, ki
nas kdaj pa kdaj potegne za uho, zaduši kričanje ljudi in glasno
ugovarja hvaleči množici. Motiš se namreč, če misliš, da se na
pake rodijo z nami; od zunaj prihajajo in se nam vsiljujejo. Zato
morajo pogostni opomini pregnati napačna mnenja, ki silijo v
nas od vseh strani. Narava nam ni dala nobene napake, rodila
nas je nepokvarjene in svobodne. Ničesar ni pokazala, kar bi
dražilo našo lakomnost, pred noge nam je vrgla zlato in srebro
ter nam dala možnost, da vse poteptamo in stremo, kar nas
tepta in tare. Narava je obrnila naše obraze proti nebu in hotela,
da vse, kar je ustvarila sijajnega in čudovitega, gledamo od spo
daj navzgor: vzhod in zahod nebesnih teles, hitro kroženje ve
soljstva, ki kaže podnevi, kar je zemeljsko, ponoči pa, kar je
nebeško, gibanje zvezd, počasno, če ga primerjaš z vesoljstvom,
zelo naglo pa, če pomisliš, kako velike prostore obidejo z nikoli
prekinjeno hitrostjo, sončne in lunine mrke, kadar drug druge
mu stopita na pot, pa še vse drugo, kar je vredno občudovanja,
bodisi da nastopi redno, bodisi da nastane iz nenadnih vzrokov,
kakor na primer ponoči dolge ognjene proge in bliski brez strele
in groma na odprtem nebu pa slopi, tramovi ter še druge po
dobe ognjenih plamenov. Vse to je narava postavila nad nas;
skrila je namreč zlato in srebro in železo, ki zavoljo onih dveh
nikoli ne miruje, kakor da so nam v pogubo. To, zavoljo česar
se moramo boriti, pa smo razkrili, izkopali smo tudi vzroke
400
naših nevarnosti iz zemlje, svojo nesrečo smo dali usodi v roke,

pa ne zardimo od sramu, ker velja pri nas za najvišje to, kar je
bilo najgloblje v zemlji. Bi rad izvedel, kako je tvoje oči preslepil
lažnivi sijaj? Nič ni bolj umazano in brez vsakega leska kakor
stvari, ki ležijo zakopane v svojem blatu in jih izkopljemo iz
temnih podzemnih rovov. Nič ni gršega od njih, dokler jih ne
obdelamo in ne očistimo njihove nesnage. Poglej rokodelce, ka
terih roke čistijo ta neplodni in skaženi izdelek zemlje. Videl
boš, kako so njihove roke umazane od saj. Toda vse te stvari
omadežujejo bolj duše kakor telesa; na njihovega lastnika se
prilepi več umazanije kakor na tistega, ki jih obdeluje. Zato je
potrebno, da se človek pouči in spodbudi, da ima dobro misle
čega pomočnika in da pri tolikem hrupu in navalu laži slednjič
sliši en sam resničen glas. In kateri glas bo to? Tisti seveda, ki ti
bo, potem ko te bo omamilo toliko kričanje častihlepnosti, poše-
petal na uho koristne besede in rekel: »Ne smeš zavidati tistim,
ki jih imenuje ljudstvo velike in srečne, ploskanje ti ne sme zmo
titi zdrave pameti, tisti, ki se šopiri z butaro šibja kot znamenjem
oblasti in se oblači v škrlat, te ne sme spraviti iz tvojega miru,
ne smeš imeti tistega, ki se mu vse umika iz spoštovanja, za
srečnejšega kakor sebe, ki te liktor podi s poti. Če hočeš gospo
dovati tako, da koristi tebi, nikomur pa ni v nadlego, preženi
napake in vse, s čimer grešiš. Veliko takih najdeš, ki zažigajo
mesta, ki uničujejo, kar je bilo cela stoletja nepremagljivo in
varno, ki delajo nasipe, visoke kakor gradovi, ki obzidja, zgra
jena čudovito visoko, podirajo z oblegalnimi ovni in raznimi
vojnimi stroji. Veliko jih je, ki ženejo vojne čete pred seboj in
pritiskajo sovražnikom v hrbet ter obliti s krvjo narodov dospejo
401
do velikega oceana, ampak tudi njih je užugala sla, da bi prema

gali sovražnika. Nihče se jim ni uprl, ko so prihajali, ampak tudi
oni se niso mogli upreti častilakomnosti in krutosti: medtem ko
se jim je zdelo, da preganjajo druge, so bili sami preganjani.
Nesrečnega Aleksandra je gonil bes, da bi pustošil tuje, pa ga je
pošiljal v neznane dežele. Ali pa morda misliš, da je bil človek,
ki je najprej začel z razdejanjem Grčije, kjer se je izobrazil, pri
zdravi pameti? Ki je vsakemu iztrgal, kar mu je bilo najdražje,
ki je ukazal Lakedajmonu, da mora služiti, Atenam pa, naj molči
jo? Nezadovoljen s porazom tolikih mest, ki jih je bil Filip ali
premagal ali pa kupil, je vrgel še druga mesta pred seboj na tla
in nesel svoje orožje po vsem svetu. Njegova krutost se ni nikjer
utrudila, kakor divje zveri raztrgajo več, kot zahteva njihov
glad. Že je združil več drugih kraljestev v eno samo kraljestvo,
že se ga bojijo Grki in Perzijci, že sprejemajo njegov jarem tudi
narodi, ki jim je Darej dal svobodo. Vendar pa gre še čez ocean,
in ker ga je sram, da bi bila njegova zmaga manjša kot zmaga
Herkula in Bakha, hoče celo naravi storiti silo. Noče iti, toda ne
more se ustaviti, prav tako kakor se z viška vržene težke uteži
ne morejo ustaviti, preden ne obležijo. Tudi Gneju Pompeju tega,
naj se spusti v zunanje in domače vojne, ni svetovala ne krepost
ne pamet, temveč nesmiselna sla po lažni veličini. Zdaj je krenil
na vojno v Hispanijo in proti Sertorijevim armadam, zdaj ukrotit
morske roparje in zavarovat morja. To so bile pretveze, da bi
podaljšal svojo moč in oblast. Kaj ga je vleklo v Afriko, kaj na
sever, kaj proti Mitridatu, v Armenijo in v vse kote Azije? Kaj
drugega kakor brezkončno poželenje, da bi postal večji, ker se
je edinole njemu zdelo, da ni dovolj velik. Kaj je gnalo Gaja
402
Cezarja118 v njegovo in v splošno pogubo? Samo slavohlepje in

častilakomnost, da bi nadkriljeval vse druge. Enega samega ni
mogel trpeti nad seboj, medtem ko je država morala trpeti nad
seboj dva. Kako? Mar misliš, da je Gaj Marij, ki je bil enkrat konzul
(kajti samo en konzulat je res dobil, druge konzulate pa sije prilastil
s silo), ko je tolkel Tevtone in Kimbre, ko je preganjal Jugurto po
afriških pustinjah, iskal toliko nevarnosti iz krepostnih nagibov?
Marij je vodil vojske, Marija pa je vodila častilakomnost. Vsi tisti
možje, ki so vse uničevali, so uničevali hkrati tudi sebe; tako je z
viharji, ki vrtinčijo to, kar odnesejo, a prej se sami vrtinčijo, potem
pa se zaletijo s tem večjo silo, ker se sami ne morejo več obvladati.
Zato so ti možje, ki so bili mnogim v pogubo, tudi sami občutili
tisto pogubno silo, s katero so toliko ljudem škodovali. Nikar ne
misli, da tuja nesreča stori koga srečnega.
Vse tiste primere in zglede, ki jih vsiljujejo našim očem in
ušesom, je treba zavrniti; srce se mora otresti zlobnih govoric,
ki se mu vsilijo. Krepost naj se naseli na že zasedeno mesto, da
bo iztrebila laži in vse tisto, kar nam je morda všeč na škodo
resnici, da nas loči od ljudstva, ki mu preveč verjamemo, in nas
spet vrne poštenim mislim. Kajti to je modrost, če se vrnemo k
naravi in tja, od koder nas je pregnala obča zabloda. Velik del
pameti in razuma je že to, če smo zapustili svetovalce nespameti
ter se oddaljili od tiste družbe, v kateri drug drugemu škoduje.
Da je to res, le poglej, kako docela drugače živi človek pred ljud
stvom kakor sam zase. Samota ni sama po sebi učiteljica pošte
nosti in nedolžnosti in dežela ne uči zmernosti in gospodarnosti,
118 Gaja Julija Cezarja.
403
ampak kjer ni prič in gledalcev, ugasnejo napake, ki se kažejo

samo takrat, kadar jih ljudje gledajo. Kdo se je že kdaj oblekel v
škrlat, ne da bi se mogel komu pokazati? Kdo si je že kdaj v zla
tih posodah podajal jedi, ki jih je užival sam? Kdo je, ležeč sam v
senci kmečkega drevesa, kazal sijaj svojega razkošja? Nihče ne
kaže svojega razkošja samemu sebi, tudi ne samo malokaterim
ali samo zaupnim osebam, ampak ves aparat svojih grehot raz
prostira pred množico, ki gleda. Tako je: občudovalec in sovedec
je spodbujevalec pri vsem, pri čemer norimo. Če boš dosegel to,
da ne bomo kazali drugim, kar imamo, boš dosegel tudi to, da
ne bomo hrepeneli po vsem mogočem. Častilakomnost, razkoš
nost in razuzdanost zahtevajo prizorišče; ozdravil jih boš, če jih
skriješ. Če smo sredi mestnega hrupa, naj nam stoji ob strani
opominjevalec ter naj proti hvalivcem velikanskega premoženja
hvali tistega, ki je z malim bogat in meri svoje premoženje po
tem, kako ga uporablja. Proti tistim, ki povzdigujejo ugled in
oblast, naj hvali znanostim posvečeni čas in tistega, ki se ne meni
za zunanjosti, ampak se ukvarja sam s seboj. Kaže naj nam tiste,
ki so po mnenju drhali srečni, pa se na svoji zavidani višini tre
sejo in bojijo ter imajo o sebi docela drugačno mnenje, kakor
mislijo drugi o njih. Kajti kar se drugim zdi visoko, vzvišeno, to
je njim samim višina nad prepadom. Zato jim zastane sapa in kar
vztrepetajo, kadarkoli pogledajo v tisto brezno, ki zija pod nji
hovo veličino; razmišljajo namreč o raznih nevarnostih in na svoji
visoki poti najbolj spolzkih. Potem se jih loti strah pred tem, po
čemer so tako hrepeneli, in sreča, ki je drugim tako težko do
segljiva, nje same najbolj tlači. Potem hvalijo mirno brezdelje,
sovražijo sijaj in bi radi nekam zbežali od svoje sreče, dokler še
404
P ET N A |S T A KNJ I GA
živijo v blaginji. Tedaj šele lahko vidiš, kako filozofirajo iz stra

hu in kako jim bolna sreča daje zdrave nasvete. Kakor da si do
bra usoda in zdrava pamet nasprotujeta, smo v nesreči bolj
modri; sreča nam jemlje sposobnost, da bi pravilno mislili.
xcv.
P i s mo
Zahtevaš od mene, naj takoj razložim to, o čemer sem dejal,
da moram odložiti na poseben dan, in ti pišem, ali tisti del filo
zofije, ki ga Grki imenujejo opominjujoč, mi pa predpisujoč, za
dostuje, da dosežemo popolno modrost. Vem, da boš vzel za do
bro, če bom rekel, da ne. Tem bolj ti to obljubljam in ne pustim,
da bi zgubil veljavo obče znani pregovor: Ne prosi za nekaj, če
sar si ne želiš doseči! Večkrat namreč vneto prosimo za nekaj,
kar bi odklonili, če bi nam to kdo ponujal. To je morda lahko
miselnost ali hlapčevstvo, ki zasluži kazen zaradi tega, ker se
nam kdo ponuja, da bi nam uslišal prošnjo. Večkrat želimo, da bi
se zdelo, da nekaj hočemo, pa nočemo. Neki pisec je povedal
dolgo zgodbo, pa kar najbolj na kratko zapisano; in ko je prebral
že velik del te zgodbe, je rekel: »Prenehal bom, če hočete.« Vsi
so mu zaklicali: »Beri, beri!« To so bili tisti, ki so želeli, da bi ta
koj utihnil. Pogosto hočemo nekaj drugega, kakor si v srcu že
limo, in niti bogovom ne povemo resnice, toda bogovi nas ali ne
slišijo ali pa se jim smilimo. Jaz se bom brez usmiljenja maščeval
in ti napisal dolgo pismo; če ga boš bral z nejevoljo, reci: »Sam
sem si to nakopal.« In potem se štej med tiste, ki jih trpinči žena,
405
s katero so se oženili po dolgem snubljenju, med tiste, ki jih muči

bogastvo, ki so si ga pridobili z največjim trudom, med tiste, ki
so jim muka njihove častne službe, za katere so se pehali z vso
umetnostjo in z vsem prizadevanjem, in med tiste, ki so si sami
naprtili zlo, zaradi katerega zdaj trpijo.
Toda pustimo tale uvod in preidimo na stvar samo. »Srečno
življenje,« pravijo, »temelji na dobrih delih; k dobrim delom
nas vodijo dobri predpisi: torej predpisi zadostujejo za srečno
življenje.« Toda predpisi nas ne vodijo zmerom k dobrim de
janjem, ampak le takrat, kadar je duh voljan; včasih se predpisi
zaman uporabljajo, če so v duši napačne misli. Dalje utegne mar
sikdo prav delati, pa ne ve, da prav dela. Kajti če ni kdo že od
samega začetka temeljito in dobro poučen in izobražen, ne more
vedeti, kdaj, koliko, s kom, kako in zakaj mora kaj delati. Zato
si ne more z vsem srcem, tudi ne trajno in rad prizadevati za
krepost, ampak se ozira vedno nazaj in se obotavlja.
»Če pošteno ravnanje,« pravijo, »izvira iz predpisov, potem
predpisi zadostujejo za srečno življenje; toda prvo in drugo je
res.« Na to bomo odgovorili: poštena dejanja se izvršujejo tudi
zaradi predpisov, vendar pa ne le zaradi predpisov.
»Če se druge umetnosti,« pravijo, »zadovoljujejo s predpisi,
bo z njimi zadovoljna tudi modrost, kajti tudi ta je umetnost
življenja.« Ampak dober krmarje tisti, ki predpisuje: tako obračaj
krmilo, tako razpenjaj jadra, tako uporabljaj ugodni veter, tako
nasprotuj neugodnemu, tako izkoriščaj dvomljivega in nestano
vitnega. Tudi druge umetnike utrjujejo predpisi v njihovi umet
nosti; isto velja tudi za umetnike življenja. Vse umetnosti se
ukvarjajo z orodji življenja, ne s celotnim življenjem. Zato jih
406
marsikaj ovira in zadržuje, na primer upanje, poželjivost in strah.

Ampak modrosti, ki se dela, da je umetnost življenja, ne more
nič ovirati v njenem delovanju, kajti ona razprši ovire in se
pogodi z zadržki. Bi rad vedel, kako je z drugimi umetnostmi
in s tole? Pri onih je bolj opravičljivo, če kdo greši hote, kakor
pa le po naključju; pri tej pa je največji greh, če kdo greši prosto
voljno. Kar pravim, je razumeti takole. Jezikoslovec se ne sra
muje napake, če jo stori vede, zardel pa bo od sramu, če jo stori
nevede. Če zdravnik ne spozna, da gre z bolnikom na slabše,
greši veliko bolj glede na svojo umetnost, kakor če se dela, kot
da tega ne vidi. Toda pri umetnosti življenja je vsaka napaka,
storjena hote, veliko bolj sramotna. Pomisli še, da ima večina
umetnosti, posebno pa še svobodnih, svoja pravila, ne samo
predpise, kakor na primer zdravstvo. Zato je nekaj drugega
Hipokratova ločina, nekaj drugega Asklepiadova ali Temizo-
nova. Poleg tega ni nobene umetnosti na področju spoznavanja
brez načel, ki jih Grki imenujejo dogme, mi pa jim pravimo
dekreti, zakoni ali nauki, kakršne najdeš v geometriji in v astro
nomiji. Filozofija pa je premišljevalna in dejavna; opazuje in
hkrati dela. Motiš se namreč, če misliš, da ti želi služiti samo za
posvetne namene, filozofija stremi vse više,
kajti z visoko naravo neba in z bistvom bogovskim

hočem začeti razpravo, da odgrnem sveta ti prvine:
vse ustvarja narava iz njih, zmnožuje in hrani,
vanje po isti naravi sprevrača se vse, ko premine,119
119 O naravi sveta, I, 54-57 (prev. A. Sovre, prir. B. A.).
407
kakor pravi Lukrecij. Iz tega izhaja, da je filozofija usmerjena

na spoznavanje in da ima svoje dogme. Nihče ne bo prav izvrše
val svoje naloge, če ni poučen, kako more v vsakem primeru
izpolnjevati svoje dolžnosti. Tega ne bo mogel tisti, ki ima pred
pise za vsak posamezen primer, ne pa za vse. Predpisi, ki so
dani samo za posamezne primere, so sami po sebi slabotni in
tako rekoč brez korenine. So pravila, ki ščitijo našo varnost in
mir, ki obsegajo vse življenje in vso naravo obenem. To je razlika
med pravili filozofije in predpisi, kakor se med seboj razlikujejo
prasnovi in njihovi deli. Ti so odvisni od onih, one pa so vzroki
teh in vsega.
»Stara modrost,« pravijo, »je predpisovala, kaj je treba delati
in kaj opuščati, in takrat so bili ljudje daleč boljši; odkar pa so
nastopili učeni možje, ni več dobrih ljudi. Kajti tista preprosta
in očitna krepost se je sprevrgla v mračno in premeteno vedo,
ki nas uči razpravljati, ne pa živeti.« Nedvomno je bila tista
stara modrost v svojem začetku surova in neotesana kakor vse
druge umetnosti, ki so se šele pozneje razvijale in uglajevale.
Toda tedaj tudi ni bilo treba za to izbranih zdravil. Malopridnost
še ni tako visoko dvignila glave in se še ni tako razpasla, za
odstranitev preprostih napak so zadostovala preprosta zdravila.
Zdaj pa morajo biti varovala prav tako bolj težavna, kakor so
hujše napake, ki nas napadajo.
Nekoč je zdravilstvo temeljilo na poznavanju nekaj malega
zelišč, s katerimi se je ustavljala kri in so se celile rane; šele
polagoma se je razvilo do tako mnogostranske umetnosti. In ni
se čuditi, da je imelo zdravilstvo takrat manj posla, saj so bila
telesa še trdna in močna, hrana pa lahka in ne pokvarjena z
408
umetnimi sredstvi in razkošjem. Potem pa, ko so začeli ljudje

iskati hrano ne zato, da bi lakoto tešili, ampak da bi jo še zbujali,
potem ko so iznašli tisoč začimb, da bi bila njihova požrešnost
še večja, je bilo to, kar je lačnim hrana, sitim nadloga. Od tod
bledi obrazi in drgetanje živcev, razdraženih z vinom, od tod
mršavost, ki je bolj posledica pokvarjenega želodca zaradi pre
obilnega uživanja kakor pa lakote. Od tod opotekave noge
pijanih; zato se je pod vso kožo nabirala voda in se je napel
trebuh, ki se je težko navadil, da bi sprejel vase več, kakor je
mogel. Od tod izliv rumenega žolča, grda barva obraza, gnitje
notranjih organov, suhi prsti z otrdelimi sklepi, lenost neob
čutljivih živcev ali pa njihovo neprestano trzanje. Kaj bi omenjal
vrtoglavico? In bolečine oči in ušes pa muke razgretih možganov
ter notranje čire v vseh organih, po katerih se iztrebljamo? Dalje
neštevilne vrste mrzlic? Nekatere silno divjajo, druge se vlečejo
kakor lahna kuga, nekatere pa povzročajo, da se tresejo vsi udje.
Kaj bi našteval vse druge neštete bolezni, ki so kazen za raz
košno uživanje? Zavarovani zoper te bolezni so bili tisti, ki jih
še ni oslabilo nasladno uživanje, ki so imeli oblast nad seboj in
so si sami stregli. Utrjevali so si telo z naporom in resničnim
delom, tako da so se utrujali s tekom ali lovom ali z obdelova
njem zemlje; potem jih je čakala jed, ki je mogla iti v slast le
lačnim. Zato ni bilo treba tolikih zdravniških priprav, toliko
orodja in pušic. Iz preprostega razloga je bilo preprosto zdravje.
Mnoga jedila so vzrok mnogih bolezni. Le poglej, koliko stvari,
ki naj gredo skozi eno žrelo, zmeša razkošnost, ki pustoši dežele
in morja. Zato si morajo tako različne stvari nasprotovati med
seboj, in če jih zaužijemo, jih slabo prebavimo, ker sili vsaka
409
P i s ma p r i i a t e l i u L u c i l i j u
drugam. Ni čudno, če nastanejo tako spremenljive in razno

vrstne bolezni zaradi neskladne hrane. Zato nas bolezni pravza
prav ne napadajo, ampak je naše življenje bolehanje.
Največji vseh zdravnikov in utemeljitelj zdravilstva120je re
kel, da ženskam ne izpadajo lasje niti ne bolehajo za protinom v
nogah; pa vendar jim zdaj izpadajo lasje in čutijo protin v nogah.
Narava žensk se ni spremenila, pač pa je bila premagana; ker so
prav tako razuzdane kakor možje, so deležne tudi njihovih težav.
Nič manj noči ne prebedijo, nič manj ne pijejo in tekmujejo z
možmi v porabi olja in vina. Prav tako bljuvajo skozi usta, kar jim
je prenapolnilo želodec, ki se temu upira, in vse vino izbruhajo,
prav tako ližejo sneg, da bi pomirile razgreti želodec. V
pohotnosti pa ne zaostajajo za moškimi; rojene za trpeče življe
nje (naj jih bogovi in boginje prekolnejo!), so si izmislile tako ne
naravno nečistovanje, da same igrajo vlogo moža. Kaj bi se torej
čudili, da se je dal največji zdravnik in najizkušenejši poznava
lec narave ujeti na laži, saj je toliko protinastih in plešastih žensk?
Odliko svojega spola so zapravile s svojimi grehotami, in ker so
zavrgle svojo ženskost, so obsojene na moške bolezni.
Starodavni zdravniki niso poznali metode pogostega dova
janja hrane in poživljanja žilnega utripa z vinom, niso še znali
puščati krvi in lajšati dolgega bolehanja s kopelmi in potenjem,
niso še znali s spodvezovanjem rok in nog odvajati skritih bole
zenskih snovi v najskrajnejše dele. Ni bilo treba iskati mnogih
vrst zdravil, ker je bilo tako malo bolezni. Zdaj pa, kako zelo so
se bolezni razpasle! To so obresti, ki jih moramo plačevati za čez-
' 20 Hipokrat.
410
P E T N A J S T A K N J I G A
merne in brezmejne naslade. Da je nešteto bolezni, se ne boš ču

dil; kar štej kuharje! Vse študiranje počiva in učitelji svobodnih
znanosti posedajo brez slušateljev in v osamljenih kotih. V šolah
govornikov in filozofov je puščava; ampak kako so obiskane jav
ne kuhinje, koliko mladine se gnete okrog ognjišča razkošnikov!
Ne bom omenjal krdel nesrečnih mladeničev, ki jih čakajo po
končani gostiji druge sramotne naslade v spalnici, obšel bom
vrste mladeničev, ki se vdajajo pohotnežem, razvrščeni po rodu
in barvah, da bi bili enako uglajeni, da bi bil vsem enak puh na
bradi, da bi imeli vsi enake lase, da se mednje ne bi pomešal
kdo, kije manj ali bolj kodrast. Nočem omenjati množice pekov
in strežnikov, ki na dano znamenje tekajo sem in tja, da bi pri
nesli jedi na mizo. Dobri bogovi! Koliko ljudi zaposluje en sam
trebuh! Kako? Ali misliš, da tisti užitni kukmaki, ki so strup na
slade, ne delujejo naskrivaj, četudi se to takoj ne pokaže? Kako?
Ali ne misliš, da tiste ostrige, neprebavno meso, spitano z nesna
go, ne obtežujejo tvojega želodca s svojim sluzom? Kaj? Ali misliš,
da tista omaka iz škodljivih rib ne žge želodca in črev? Mar
misliš, da se tiste krvoločne jedi, ki jih takorekoč iz ognja devamo
v usta, brez škode ohladijo v drobu? Kako grdo se nam riga in
kako zoprna je sapa stare pijanosti! Vedi, da to, kar smo zaužili,
zgnije, ne pa da se prebavi. Spominjam se, da se je nekoč govorilo
o izvrstni skledi, v katero je zbrala kuhinja sebi v škodo vse mo
goče, ampak prenaglo, kajti za tako požrtijo bi bil potreben ves
dan. V njej so bile ostrige, morski ježki, mrene, drozgi in tako
dalje. Človeku se upira jesti že posamezne od teh jedi, a je k temu
skoraj prisiljen. Na mizi se zgodi, kar se mora zgoditi v nasiče
nem želodcu; pričakujem, da se že na mizo postavi, kar je prežve-
411
ceno. Saj to je že skoraj žvečenje, če se odstranjujejo lupine in koš

čice, kuhar pa opravlja delo zob. »Težko se je naslajati s posa
meznimi jedmi, vse naj se hkrati postavi na mizo in vse naj bo
enako okusno. Zakaj naj segam z roko po eni stvari? Več naj pride
naenkrat, mnogo dobrih jedi naj bo združeno v celoto. Zato naj
tisti, ki so trdili, da se to dela iz bahavosti in slavohlepja, vedo,
da to ni ponašanje, ampak stvar vesti. To, s čimer se navadno po
streže, naj bo polito z eno omako, nič ne de, če so ostrige, morski
ježki in barboni in tako dalje pomešani in skupaj skuhani ter tako
postavljeni na mizo.« Ni boljše zmesi za to, da bi človek bruhal.
Kakor so te jedi zmešane, tako ne nastajajo iz njih preproste bo
lezni, ampak neozdravljive, različne, mnogovrstne; zoper nje se
je začela tudi medicina oboroževati z mnogimi sredstvi.
Enako ti pravim o filozofiji. Nekoč je bila bolj preprosta pri
ljudeh, ki so delali manjše napake, ki so se laže dale ozdraviti;
zoper sedanjo tako hudo moralno popačenost pa je treba vse po
skusiti. O, da bi se dalo to kugo slednjič vendarle ugnati! Besni
mo ne le doma, ampak tudi javno. Umore in posamezne uboje
strogo prepovedujemo. Kaj pa vojne in slavno hudodelstvo, ko
se pobijajo celi narodi? Niti lakomnost niti krutost ne poznata
mere. In dokler se delajo taki zločini skrivaj in od posamezni
kov, so manj škodljivi in grozni; toda grozovitosti se delajo po
sklepih senata in po glasovanju ljudstva, in kar je posameznikom
prepovedano, to država naravnost ukazuje. Kar bi moral posa
meznik plačati z glavo, hvalimo, če je storjeno v vojaškem plašču.
Ljudje, ta najnežnejši rod, se ne sramujejo prelivati kri drugih, se
vojskovati med seboj ter zapuščati vojne svojim otrokom, ko
vendar celo brezumne in divje živali živijo med seboj v miru.
412
P E T N A J S T A K N J I G A
Proti tako mogočno razširjeni besnosti je postalo tudi delo filo

zofije težavnejše in filozofija si je oskrbela toliko moči, kolikor
jih potrebuje v boju zoper ta zla. Lahko je bilo svariti tiste, ki so
bili prijateji vina in so hrepeneli po finejši hrani, ni bilo težko pri
vesti duha nazaj k zmernosti, od katere se je le malce odklonil:
treba zdaj hitrih je rok, pokazati vso svojo umetnost.™
V vsem se išče naslada. Nobena grehota ne ostane v svojih me

jah: razsipnost zdrvi v lakomnost. Človek pozabi, kaj je pošte
nost: nič ni sramotno, če le obeta dobiček. Človek, ki bi moral
biti človeku nekaj svetega, se sedaj ubija v zabavo in za šalo;
tisti, ki se ni smel poučevati o zadajanju in sprejemanju ran, se
zdaj predaja nag in neoborožen; vesel prizor je, če človek usmrti
človeka. Pri toliki moralni popačenosti je treba nekaj silnejšega
od navadnih sredstev, če hočemo ukoreninjeno zlo iztrebiti; s
pravili in nauki moramo skušati zatreti obče razširjene zmote.
Če bomo s pravili povezali predpise, tolažbe in opomine, bo
nekaj zaleglo; nauki sami po sebi kaj malo veljajo. Če hočemo
dati drugim neko obveznost ter jih odtrgati od zla, ki jih ima že
v oblasti, se morajo naučiti, kaj je zlo in kaj dobro; vedeti morajo,
da vse razen kreposti menjava ime, tako da je zdaj zlo, zdaj
dobro. Kakor je prvo, kar veže vojaka v vojni, prisega in ljube
zen do vojaškega prapora, ki ga ne sme nikoli zapustiti, kajti
od zapriseženih se lahko zahteva vse drugo in se jim ukaže kar
koli, tako je treba pri tistih, ki jih hočeš privesti v srečno živ-
121 Podobno Vergilij, Eneida, VI, 261 in VIII, 442.
413
ljenje, najprej položiti temelje s tem, da jih storiš krepostne.

Nekakšen sveti strah morajo imeti pred krepostjo in jo ljubiti,
tako da si želijo rajši živeti z njo kakor brez nje.
»Kaj pa? Ali niso nekateri brez temeljitega pouka postali
pošteni in dosegli velikih uspehov, ko so se ravnali samo po
golih predpisih?« Priznavam, toda ti so bili tako srečne narave,
da so se mimogrede navzeli vsega, kar jim je bilo koristno. Kajti
kakor se niso nesmrtni bogovi učili nobene kreposti, ker so se z
vsako rodili, in kakor je del njihove narave to, da so dobri,
tako so tudi nekateri ljudje prejeli naravni dar, da razumejo
vse, česar se je treba šele učiti, brez dolgega pouka; takoj so
doumeli, kaj je dobro, kakor hitro so o tem slišali. Tistim topo
glavim in bedastim ali slabo navajenim je treba dolgo otirati rjo
z duše. Sicer pa, kakor k dobremu nagnjenim filozofija hitreje
pomaga k vzponu, tako pomaga tudi slabšim, da se znebijo na
pačnih mnenj; tako vidiš, kako potrebni so nauki filozofije. V
nas je nekaj, kar nas dela brezbrižne za nekatere stvari, za druge
pa nepremišljeno predrzne. In ta predrznost se ne da zadušiti,
ne ona brezbrižnost pregnati, če se ne odstranijo vzroki, napačno
občudovanje in napačen strah. Dokler nas to navdaja, lahko
rečeš: »To dolguješ očetu, to otrokom, to prijateljem, to gostom.«
Predrzneža bo zadržala lakomnost. Vedel bo, da se je treba boje
vati za domovino, toda strah mu bo to odsvetoval. Vedel bo,
da se mora za prijatelje potiti do poslednje srage, toda naslada
mu bo to prepovedala. Vedel bo, da je največja krivica, ki jo
moreš storiti svoji ženi, če imaš priležnico, toda pohotnost ga
ne bo odvrnila od tega. Nič ne bo torej koristilo dajati predpise,
če nisi prej odstranil tega, kar predpisom nasprotuje, nič bolj,
414
P ET N A |S T A K N ] I G A
kakor ne bo koristilo, če boš položil orožje komu pred oči, pa

mu ne boš odvezal rok, da ga pograbijo. Da bo mogla duša
sprejemati predpise, jo moraš popolnoma sprostiti. Recimo, da
kdo dela, kar mora: ne bo delal trajno, ne bo delal enakomerno,
kajti ne bo vedel, zakaj dela. Marsikaj se dela pravilno bodisi
po naključju ali pa iz navade, toda pri roki ne bo pravila, po
katerem se to dela in ki dokazuje, da je prav, kar kdo dela.
Kdor je samo po naključju dober, ne obeta, da bo zmerom tak.
Dalje bodo predpisi morda dosegli pri človeku, da bo delal,
kar mora, ne bodo pa pokazali, kako naj dela, kar mora; in če
tega ne morejo, ne vodijo h kreposti. Kdor je opomnjen, bo sto
ril, kar mora; to dopuščam. Ampak to je še premalo, kajti hvale
ne zasluži zato, ker je nekaj storil, marveč za to, kako je to storil.
Kaj je bolj nečastno kakor prirejati razkošne pojedine, ki veljajo
več, kot je premoženje rimskega viteza? Kaj bolj zasluži cenzorjev
ukor, kakor če kdo - tako govorijo razsipneži - toliko žrtvuje sebi
in svojemu geniju? In vendar so pojedine ob nastopu urada
veljale sicer trezne in zmerne može kar po sto tisoč sestercijev.
Taki izdatki za golo požrešnost so sramotni, tudi če je pojedina
komu na čast in jih nihče ne graja; v tem primeru to namreč ni
razsipnost, ampak slovesni stroški. Velikansko ribo - pa zakaj ne
povem še teže, da bi povzročil nekaterim ljudem skomine; pra
vijo, da je tehtala štiri in pol funta - , ki je bila poslana cesarju
Tiberiju, je ta ukazal odnesti na mestni trg in jo prodati, rekoč:
»Prijatelji, zelo se motim, če pravim, da bo to ribo kupil Apicij ali
pa Publij Oktavij.« Nad pričakovanjem pa se je izpolnilo, kar je
domneval: licitirala sta, zmagal je Oktavij in žel pri ljudeh nje
govega kova veliko pohvalo, ker je za pet tisoč sestercijev kupil
415
ribo, ki jo je cesar prodal in je niti Apicij ni kupil. Da je toliko

plačal zanjo, je bila sramota za Oktavija, ne za tistega, ki jo je bil
kupil, da bi jo poslal Tiberiju, čeprav bi jaz tudi njega grajal, kajti
občudoval je stvar, o kateri je mislil, da je je vreden samo cesar.
Nekdo sedi pri bolnem prijatelju; to odobravamo. Toda če dela
to zavoljo dediščine, je kakor jastreb, ki čaka na truplo. Ista de
janja so ali sramotna ali poštena in častna, gre za to, zakaj ali
kako se izvršujejo. Vse pa se bo delalo pošteno in častno, če se
bomo posvetili kreposti in imeli za dobro pri vseh človeških delih
samo to, kar izvira iz kreposti; vse drugo je dobro le za trenutek.
Zato je treba človeku vcepiti prepričanje, ki velja za vse življenje;
in to je, kar imenujem načelo. Kakršno bo to prepričanje, takšna
bodo dejanja in misli; in kakršna bodo dejanja in misli, takšno bo
življenje. Svetovati komu samo v nečem, je premalo za tistega, ki
mu je pri srcu celota. Mark Brut daje v svoji knjigi, ki ima naslov
Peri kathekontos,122 mnogo predpisov za starše in za otroke, pa
tudi za brate in sestre; po teh predpisih ne bo nihče ravnal, kakor
bi moral, če ne bo vedel, na kaj se nanašajo. Pokazati moramo cilj
najvišje dobrine, za katerim težimo, na katerega naj bo usmer
jeno vse naše delovanje in govorjenje, kakor morajo mornarji
uravnavati svojo plovbo po nekem določenem ozvezdju. Živ
ljenje brez določenega cilja je nestanovitno. Za vse to so potrebna
pravila in načela. Priznal mi boš, mislim, da ni nič bolj sramotno
kot to, če si vedno v dvomih, negotov in plašljiv. Taki pa bomo
povsod, če ne bomo odstranili tega, kar zadržuje dušo in nas
ovira, da nismo docela pri tem, kar poskušamo.
122 O dolžnostih.
416
Kako je treba častiti bogove, to se nam po navadi predpisuje.

Ne dovolimo, da bi kdo prižigal svetilke ob sobotah, ker niti bo
govi ne rabijo svetlobe in tudi ljudje ne marajo saj. Prepovedujmo
jutranje pozdravne obiske in sedenje pri vratih svetišč, vse to je
le človeško prikupovanje. Boga časti, kdor ga pozna. Prepove
dujmo nositi Jupitru platnene brisače in kopalna strugala in drža
ti Junoni ogledalo; bog ne išče služabnikov. Zakaj ne? Ker sam
služi človeškemu rodu; povsod je in pripravljen vsem pomagati.
Poslušajmo, kako se je treba vesti pri žrtvovanju, kako naj se va
rujemo pred praznovernostjo. Nikoli ne bo človek storil dovolj,
če ne bo dojel boga, kakor se spodobi, v svoji duši, boga, ki ima
vse in daje vse in deli dobrote zastonj. Kaj daje bogovom povod,
da delajo dobro? Njihova narava. Moti se, kdor meni, da bogovi
nočejo škodovati. Ne morejo; ne morejo niti utrpeti krivice niti
je delati. Kajti delati krivico in jo trpeti, to se ne da ločiti. Narava,
ki po svoji veličini in lepoti vse prekaša, je tiste, ki jih je rešila
nevarnosti, tudi same storila nenevarne. Prvo bogoslužje je vera
v bogove, potem pa to, da jim priznavaš njihovo vzvišenost in
njihovo dobrotljivost, brez katere ni vzvišenosti; da veš, da so
bogovi tisti, ki vladajo svetu in vesolju, ki so zaščitniki člove
škega rodu, včasih pa skrbijo tudi za posameznike. Ti ne pošilja
jo zla in tudi nimajo zla v sebi. Sicer pa nekatere strahujejo, jih
brzdajo ter jim nalagajo kazni, s tem da jim privoščijo včasih kaj
dobrega, kar pa je le navidezno dobro. Ali si želiš nakloniti bo
gove? Bodi dober. Kdor jih posnema, jih dovolj spoštuje in časti.
Zdaj pa drugo vprašanje: kako je treba občevati z ljudmi?
Kaj delamo? Kakšne predpise dajemo? Da naj prizanašamo člo
veški krvi? Kako malo pomeni to, da ne škoduješ tistemu,
417
kateremu bi moral koristiti! Vsekakor je hvalevredno, če je

človek človeku blag. Ali bomo predpisovali, da je treba ponuditi
brodolomcu roko, pokazati blodečemu pot in deliti svoj kruh z
lačnim? Kdaj bom povedal vse, kaj mora kdo delati in kaj opuš
čati? Saj mu lahko na kratko dam tole formulo za dolžnost, ki jo
ima do človeka: vse to, kar vidiš in kar vsebuje božje in človeške
reči, je samo eno: mi smo udi velikega telesa. Narava nas je
ustvarila kot sorodnike, ker nas je ustvarila iz iste snovi in za
isti končni namen. Vcepila nam je vzajemno ljubezen in nas storila
socialne. Dala je vsem enake pravice in enako pravo; po njeni
zapovedi je večja nesreča, če škodujemo, kakor če sami trpimo;
po njenem ukazu naj bodo roke zmerom pripravljene za pomoč.
Tale verz imejmo v srcu in v ustih:
človek sem, nič, kar je človeško, mi ni tuje.323
Tako bodi: rojeni smo za skupnost. Naša družba je zelo podobna

kamnitemu oboku, ki bi se podrl, če se ne bi kamni opirali drug
na drugega; to ga drži.
Zaman razmetavamo predpise, če prej ne poučimo ljudi,
kaj mislimo o vsaki stvari, o revščini in bogastvu, o slavi in
sramoti, o domovini in o pregnanstvu. Ocenjujemo posamezno,
ne da bi se menili za to, kaj se o tem govori; preiskujmo, kaj so
stvari, ne, kako se imenujejo.
Preidimo zdaj h krepostim. Nekdo nam bo velel, naj visoko
cenimo modrost, naj hrepenimo po hrabrosti, naj ljubimo zmer-
123 Terencij, Samomuk, 77.
418
nost in pravičnost še bolj kakor vse druge kreposti. Ampak to

ne bo nič zaleglo, če ne vemo, kaj je krepost, ali je samo ena ali
jih je več, ali so ločene ali pa povezane med seboj, ali ima tisti,
ki ima eno, tudi vse druge, ki se med seboj razlikujejo. Rokodel
cu ni treba premišljati o svojem rokodelstvu, kaj je njegov zače
tek in njegova korist, prav tako kakor baletnemu plesalcu ni
treba razmišljati o plesni umetnosti. Vse take umetnosti so same
po sebi razumljive, nič jim ne manjka, kajti ne tičejo se vsega živ
ljenja. Krepost je znanje tako vsega drugega kot nje same; o njej
se moramo poučiti, da vemo, kaj hoče. Dejanje ne bo pravilno,
če ni pravilna volja, kajti dejanje je odvisno od volje. Pa zopet:
volja ne bo pravilna, če duša ni prav zbrana. Z zbranostjo duše
pa tudi ne bo vse prav, če ne dojame zakonov vsega življenja in
ne doseže resnične vrednosti stvari. Nihče ne bo miren razen
tistih, ki so si pridobili nespremenljivo in trdno sodbo; vsi drugi
padajo in se zopet dvignejo: zmerom nihajo med tem, kar so
opustili, in tem, kar si želijo. Kaj je vzrok tega kolebanja in oma
hovanja? To, da tistim, ki se dajo voditi od najbolj nezaneslji
vega voditelja, od ljudskega mnenja, nič ni jasno in trdno. Če si
želiš hoteti vedno isto, moraš hoteti resnico. Do resnice pa se
ne pride brez pravil in načel, ta dajejo življenju trdnost. Dobro
in slabo, pošteno in sramotno, pravično in krivično, bogu všečno
in brezbožno, kreposti, posest tega, kar dela življenje prijetno,
ugled in dostojanstvo, zdravje, moč, lepota, bistrost čustev - vse
to zahteva nekoga, ki zna presojati, koliko je kaj vredno; in tako
zelo se varaš, da meniš, da se to, kar imamo pri nas za najvišje -
bogastvo, naklonjenost in oblast, ne sme prav nič ceniti. Tega
ne boš vedel, če ne boš poznal zakona, po katerem se te stvari
419
cenijo. Kakor listi ne morejo sami po sebi zeleneti, ampak morajo

imeti vejo, na kateri rastejo in iz katere vlečejo sok, prav tako
venejo predpisi, če so sami; predpisi želijo biti cepljeni na nauk.
Razen tega tisti, ki odstranjujejo pravila, ne vidijo, da se ta
prav s tem potrjujejo. Kaj namreč pravijo? Da predpisi dovolj ure
jajo življenje, da so torej pravila in načela modrosti, to se pravi
dogme, odveč. Toda kar trdijo, je že samo po sebi pravilo; tako
gotovo, kakor če bi zdajle rekel, da lahko predpise kot nepotreb
ne opustimo in uporabljamo pravila ter si prizadevamo, da bi se
seznanili samo s temi; prav s tem bi že dal predpis, ko bi rekel,
da se nam za predpise ni treba meniti. Nekatere stvari zahtevajo
v filozofiji opomin in spodbudo, nekatere pa dokaze, in sicer
mnoge, ker so tako zamotane, da se dajo tudi pri največji skrb
nosti in natančnosti težko pojasniti. Če so potrebni dokazi, so
potrebna tudi pravila, ki vsebujejo dokazano resnico. Nekaj je
jasno, nekaj temno. Jasno je, kar dojemajo čuti in spomin, temno,
kar je zunaj njih. Razum pa se ne omejuje samo na to, kar je jasno;
njegov pomembnejši in večji del se ukvarja s tem, kar je skrito.
Skrito zahteva dokaz, dokaza pa ni brez pravil, zato so ta po
trebna. Kar imenujemo zdravo človeško pamet, to je v polnem
pomenu šele razum; trdno prepričanje je tisto, brez česar v duhu
vse tako rekoč plava; potrebni so torej pravila in nauki, ki dajejo
duši nespremenljivo sodbo. In slednjič, če koga opominjamo, da
naj smatra svojega prijatelja za sebi enakega, da naj pomisli, da
iz sovražnika lahko postane prijatelj, da naj zbuja v onem lju
bezen, ta pa naj miri sovraštvo, dostavljamo: To je pošteno in
pravično. Pošteno in pravično pa vsebujejo naša pravila in načela;
torej so potrebna, ker brez njih ni tistega, kar je pošteno in pra-
420
P E TNAJ S TA KNJ I GA
vično. Toda združimo oboje! Kajti brez korenine so veje brez

koristi in koreninam samim pride prav to, kar so pognale iz sebe.
Kako koristne so roke, lahko ve vsakdo, jasno je, da nam po
magajo; srce, od katerega roke živijo, od katerega imajo svojo
moč, da se lahko gibljejo, pa je skrito. Enako lahko rečem o pred
pisih: predpisi so očitni, pravila in načela modrosti pa so skrita.
Kakor pri bogoslužju vedo samo posvečenci to, kar je najsve
tejše, tako se kažejo v filozofiji te skrivnosti le tistim, ki so spre
jeti v njeno svetišče; predpisi pa so znani tudi neposvečenim.
Pozejdonij sodi, da ni potrebno samo predpisovanje, ampak
tudi svetovanje, tolaženje in spodbujanje. K temu dodaja razisko
vanje vzrokov. Pravi, da bo tudi opis vsake posamezne kreposti
koristen. Temu Pozejdonij pravi etologija, nekateri pa karakte
ristika, ker navaja znake vsake kreposti in grehote, po katerih
se sicer podobne razlikujejo med seboj. Ta opis kreposti zaleže
toliko kakor predpisovanje, kajti kdor predpisuje, pravi: »Tisti,
ki to dela in se onega vzdržuje, je zmeren.« Bi rad vedel, v čem
je razlika? Prvi daje predpise za krepost, drugi pa zglede. To
opisovanje, priznavam, ni več v rabi. Pokažimo, kaj je vredno
hvale, posnemovalec se bo že našel. Ti misliš, da je koristno, če
se ti dajejo znaki, po katerih boš spoznal plemenitega konja, da
ne boš pri nakupu ogoljufan in se ne boš po nepotrebnem trudil
z nerabnim konjem. Koliko bolj koristno je poznati znake odlične
duše, ki jih smemo od koga drugega prenesti nase.
Mlado žrebe plemenite krvi se ponosno ozira,

kadar se z vitko nogo odganja od širnega polja.
Dirja naprej in čez reke nevarne si upa, mostovi,
421
P i s m a p r i j a t e l i u L uc i li j u
njemu doslej nepoznani, mu niso zapreka in šuma

rečnih valov ne boji se; visok mu je tilnik, a glava
kratka in trebuh je nizek pa tilnik, oplečje mesnato,
prsi njegove so krepko napete ...
Kadar zasliši od daleč nekod žvenketanje orožja,
konj plemeniti postane nemiren in striže z ušesi,
vse mu telo drgeta, iz nozdrvi pa ogenj mu puha.'2*
Medtem ko naš Vergilij obravnava tukaj nekaj docela drugega,

je orisal hrabrega moža, jaz vsaj velikemu možu ne bi dal dru
gačne podobe. Ko bi moral prikazati Marka Katona, kako je
med hrumom državljanskih vojn neustrašeno navalil najprej na
vojske, ki so že stale ob Alpah, in se vrgel proti državljanski
vojni, ga ne bi nič drugače orisal. Gotovo nihče ni mogel ko
rakati ponosneje kakor on, ki se je hkrati dvignil proti Cezarju
in Pompeju ter je, medtem ko so eni držali s Cezarjem, drugi pa
s Pompejem, izzval obe stranki in dokazal, da obstoji še tudi
republikanska stranka. Kajti glede Katona ni dovolj reči: »Ne
boji se praznega hrupa.« Ne boji se namreč resničnega in bliž
njega hrupa, saj si upa dvigniti svoj svobodni glas proti desetim
legijam, proti galskim pomožnim četam in proti barbarskim
vojskam, pomešanim z rimskimi, ter spodbuja državo, naj ne
zgubi poguma v boju za svobodo, ampak naj vse poskusi, kajti
bolj častno je pasti v sužnost kakor iti vanjo. Kakšen ogenj,
kakšen pogum je v njem in kakšna trdna vera v uspeh pri splošni
zmešnjavi in bojazni! Ve, da je edini, za čigar položaj ne gre pri
124 Georgika, III, 75-81; 83-85.
422
tem, kajti pri tem ni vprašanja, ali naj bo Katon svoboden, ampak
ali naj bo med svobodnimi; od tod preziranje nevarnosti in
mečev. Občudujoč vztrajnost in odločnost moža, ki ne omahuje
pri splošnem propadanju, moramo reči: »Prsi njegove so krepko
napete.«
Ne bo le koristno reči, kakšni so po navadi ljudje, ki veljajo
za dobre in poštene, ampak tudi povedati, kakšni so bili. Treba
je omeniti tisto zadnjo in najhrabrejšo Katonovo rano, s katero
je svoboda izdihnila dušo, Lelijevo modrost in njegovo slogo s
Scipionom, sloveča dejanja drugega Katona doma in zunaj, Tube-
ronove lesene obedne blazinjake pri javni pojedini in kozje kože
namesto preprog ter lončene posode, ki so bile postavljene pred
svetiščem samega Jupitra za povabljene goste. Kaj se pravi to
drugega kakor posvečati revščino na Kapitalu? Recimo, da ne
bi poznal nobenega drugega dejanja, zaradi katerega naj bi
Tuberona uvrstil med Katone - mar to dejanje ne bi zadostovalo?
To je bila cenzura, ne gostija! O, kako slavohlepni ljudje ne vedo,
kaj je slava in kako se doseže! Tistega dne je rimsko ljudstvo
gledalo namizno posodje mnogih, občudovalo pa je posodje
samo enega. Srebro in zlato vseh onih je razbito in tisočkrat
stopljeno, Tuberonove lončene posode pa bodo trajale skozi vsa
stoletja.
423
ŠESTNAJ STA KNJ I GA
XCVI.
Pi s mo
Kar naprej si zaradi nečesa nejevoljen in se pritožuješ. Mar
ne vidiš, da na vsem tem ni nič zlega razen edinole tega, da se
jeziš in pritožuješ? Če mene vprašaš, za moža ne more biti nobe
ne druge nesreče kot ta, da je na svetu nekaj, o čemer meni, da
je nesreča. Sam sebi bi bil neznosen tistega dne, ko bi videl, da
nečesa ne morem prenesti. Nisem zdrav; to je moja usoda. Moji
ljudje so pomrli, dolgovi me tlačijo, hiša se mi že skoraj podira,
doživel sem izgube, rane, napore in strah, ampak to se na sploh
kaj rado dogaja. To je še premalo, to se je moralo zgoditi. To je
zame sklenila usoda, to ni naključje. Če mi v čemerkoli verjameš,
ko ti razodevam svoja iskrena čustva, ti rečem tole: pri vsem, kar
se zdi zoprno in trdo, sem se navadil ne ubogati boga, ampak
soglašati z njim, srčno rad mu sledim, ne zato, ker moram. Nikoli
me ne bo več doletelo, kar bi sprejel z žalostjo in nejevoljnim
obrazom; nobenega davka ne bom plačeval z nevoljo. Vse, ob
čemer vzdihujemo, česar se ustrašimo, pa je davek življenja. Luci-
lij moj, niti ne upaj, niti si ne prizadevaj za to, da se boš tega rešil.
424
Š E S T NAJ S T A KNJ I GA
Vznemiril te je kamen v mehurju, prišla so pisma z neprijetno

vsebino; izguba je sledila izgubi. Pa še bolj se bom približal: bal
si se za svojo glavo. Kako? Mar nisi vedel, da si to želiš, ko si si
želel visoke starosti? Vse to dolgo življenje prinaša s seboj kakor
dolgo potovanje prah, blato in dež. »Toda hotel sem živeti in biti
pri tem vendarle brez vseh težav in nadlog.« Takšne babje bese
de se ne spodobijo možu. Glej, kako boš sprejel mojo željo, ki ti
jo izražam ne le dobrohotno, ampak velikodušno: »Naj bogovi
in boginje preprečijo, da ne boš ljubljenec sreče!« Sam sebe vpra
šaj, ali bi rajši hotel živeti na mesnem trgu ali v taborišču. Ampak
življenje, moj Lucilij, je bojevanje. Zato so tisti, ki jih usoda pre
metava, ki se med trudom in težavami zdaj dvigajo, zdaj gredo
navzdol ter se spuščajo v nevarne vojne pohode, hrabri možje in
prvaki v taborišču; tisti, ki mehkužno živijo v miru, medtem ko
se drugi trudijo, so kakor grlice varni pred sramoto.
XCVII.
Pi s mo
Motiš se, moj Lucilij, če misliš, da so razkošje, uživanje in
zanemarjanje dobrih nravi ter vse drugo, kar je vsak očital svo
jim časom, grehote našega stoletja. To je treba pripisovati ljudem,
ne časom; no - nobena doba ni bila brez krivde. In če že začenjaš
presojati razuzdanost raznih stoletij, me je sram, da moram reči,
da se ni še nikoli grešilo očitneje kakor vpričo Katona. Ali bi
kdo verjel, da je denar igral prvo vlogo pri sodišču, kjer je bil
Publij Klodij obtožen zaradi prešuštva, ki ga je očitno zagrešil s
425
Cezarjevo ženo in prekršil religiozne zakone tiste žrtve, ki se

prinaša, kakor pravijo, za ljudstvo tako, da se strogo odstranijo
vsi možje iz zaprte sobe in zakrijejo celo slike vseh moških
bitij?125 Sodniki so bili podkupljeni z denarjem, in kar je še bolj
sramotno kot to, povrh se je za denar odobrilo še skrunjenje
odličnih gospa in dečkov. Manj seje grešilo s storjenim zločinom
kakor z oprostilno sodbo. Kdor je bil obtožen zaradi prešuštva,
je delil prešuštva in se ni čutil varnega za svojo oprostitev prej,
dokler ni storil svojih sodnikov sebi enakih. To se je zgodilo na
tistem sodišču, kjer je Katon, če nič drugega, vsaj pričal. Naj
navedem besede samega Cicerona, ker stvar presega vsako
verjetnost (iz prve knjige Ciceronovih pisem Atiku): »Poklical
je sodnike k sebi, jim obljubljal, jamčil ter jih izplačal. In potem
- o dobri bogovi, kakšna podlost! Nekateri sodniki so dobili
celo še noči pri nekih ženah in odličnih mladeničih za plačilo.«126
Ne splača se pričkati o ceni za to, dodatki so bili še večji. »Si
želiš ženo tistega strogega moža? Dal ti jo bom. Ali tistega bo
gataša? Tudi to ti bom preskrbel, da boš z njo spal. Če sam ne
boš storil tega prešuštva, me obsodi. Tista lepotica, po kateri
hrepeniš, bo prišla. Obljubljam ti noč pri njej in svoje obljube ne
bom zavlačeval; še pred odgoditvijo razsodbe do tretjega dne
jo bom izpolnil.« Grše je razdeljevati prešuštva, kakor jih dela-
125 Praznik Dobre boginje (Bona dea), ki so ga ženske obhajale v noči s 3.

na 4. december. Seneka pripoveduje o razvpitem dogodku v Cezarjevi
palači, kamor se je Publij Klodij (pozneje vpliven ljudski tribun), zalju
bljen v Cezarjevo ženo Pompejo, vtihotapil preoblečen v glasbenico
(Plutarh, Cezar, 9-10).
126 Pisma Atiku, 1,16, 5.
426
Š E ST N A | STA KNJ I GA
ti. Prvo se pravi pripravljati gospodinje na to. Ti klodijevski

sodniki so zahtevali od senata stražo, ki bi jim bila potrebna
samo takrat, če bi izrekli obsodbo, in so jo tudi dobili. Zato jim
je Katul bistroumno rekel, potem ko so obtoženca oprostili:
»Zakaj ste hoteli od nas stražo? Morda zato, da se vam ne bi
denar, ki ste ga dobili, zopet odvzel.« Vendar pa je obtoženec
ob vseh teh posmehljivih besedah ostal nekaznovan, čeprav je
bil pred procesom prešuštnik in med procesom zapeljivec, ki se
je obsodbi izmuznil grše, kakor jo je zaslužil. Ali si moreš misliti
večjo moralno popačenost, kakor se je pokazala tukaj, ko se
pohota ni mogla zadržati niti pri verskih opravilih niti pri so
dišču, kajti pri sami sodni razpravi, ki se je vršila zaradi poseb
nega senatovega sklepa, se je zagrešilo nekaj dosti hujšega, kakor
je bilo to, o čemer se je razpravljalo? Pri razpravi je šlo za
vprašanje, ali more ostati kdo po prešuštvu nekaznovan; poka
zalo pa se je, da se kazni brez prešuštva ne more uiti.
To se je zgodilo pred očmi Pompeja in Cezarja, pred očmi
Cicerona in Katona; pravim, pred očmi tistega Katona, v čigar
navzočnosti si ljudstvo ni dovolilo, da bi zahtevalo razgaljenje hot
nic na praznik floralij. Misliš, da so bili takrat ljudje pri javnih igrah
bolj strogi kakor na sodiščih? To se je dogajalo in se bo dogajalo;
in razposajenost mest se bo kdaj pa kdaj polegla zaradi discipline
in strahu, nikoli pa ne bo odnehala sama od sebe. Zato nimaš vzroka
misliti, da dovoljujemo pohotnim preveč, zakonom pa premalo.
Kajti današnja mladina je mnogo treznejša kakor v tistih časih, ko
je obtoženec pred sodniki tajil prešuštvo, sodniki pa so se potegnili
zanj, ko se je nečistovalo zato, da bi prišlo to pred sodnike, ko je
Klodij postal priljubljen zaradi pregreh, zaradi katerih bi si zaslužil
427
kazen, in je uganjal zvodništvo, medtem ko se je zagovarjal in

branil. Ali naj kdo to verjame! Tisti, ki naj bi bil sojen zaradi enega
prešuštva, je bil oproščen vsake kazni zaradi mnogih prešuštev.
Vsak čas bo rodil Klodije, ne pa vsak Katonov. K slabemu smo
nagnjeni; imeti moramo vodnika in tovariša, pa tudi brez njiju se
lahko marsikaj samo po sebi uredi. Pot do pregreh ne vodi samo
navzdol, ampak je tudi zelo strma; in kar dela ljudi nepoboljšljive,
je to, da so v vseh drugih umetnostih napake umetnikom v sra
moto, napake v življenju pa razveseljujejo. Krmar se ne veseli, če
se ladja razbije, zdravnik ni vesel, če mu bolnika pokopljejo, go
vornik se ne veseli, če je obtoženec obsojen po krivdi zagovorni
ka. Nasprotno pa vsakdo uživa v svoji pregrehi: eden se veseli
prešuštva, k čemur ga je zapeljala prav zahtevnost njegove izvršit
ve, drugi je vesel prevare in kraj ter mu hudodelstvo ne dela skrbi
bolj kakor njegova posledica. To je sad zločeste navade. Sicer pa,
da boš vedel: tudi v ljudeh, ki so zašli na najbolj kriva pota, je smi
sel za dobro. Zavedajo se sramote, vendar jo zanemarjajo, vsi pri
krivajo napake, in četudi jim je šlo vse po sreči, uživajo sadove teh
napak, čeprav jih skrivajo. Toda dobra vest se rada pokaže in je
vsem na očeh, malopridna se boji celo teme. Zato se mi zdi, da je
dobro rekel Epikur: »Krivemu se lahko posreči, da ostane skrit,
ne more pa se na to zanesti.« Ali pa če misliš, da je to bolje poveda
ti takole: »Zato nič ne pomaga grešniku, če se skrije, ker utegne
imeti sicer srečo, da ostane skrit, ne more pa se zanesti, da bo
tako.« Takole je: hudodelci se lahko zavarujejo, ne morejo pa biti
brez skrbi. Ne mislim, da ta stavek nasprotuje naši šoli, če se take
ga razlaga. Zakaj? Ker je prva in največja kazen za grešnike to, da
so grešili; ker noben zločin ne ostane nekaznovan, ker je kazen za
428
zločin v zločinu. Pa vendar gredo tisti prvi kazni za petami že

druge, namreč stalen strah in nezaupanje v lastno varnost. Zakaj
naj rešim malopridnost te kazni? Zakaj je ne bil držal neprestano v
škripcih? V tem bodimo drugačnega mnenja kakor Epikur, ko pra
vi, da od narave ni nič pravično in da se moramo izogibati na
pakam in zločinom samo zato, ker se ne moremo izogniti strahu.
V tem pa mu pritrdimo, da slaba dejanja biča vest in da je to vzrok
mnogih muk, ker nas nenehna bojazen in vznemirjenost tlačita in
bičata, kajti ne more zaupati porokom svoje varnosti in brezskrb
nosti. Kajti prav to je dokaz, Epikur, da že po naravi mrzimo zlo
čin, ker ni nihče brez strahu, tudi če se čuti še tako varnega. Mar
sikoga reši sreča kazni, nikogar pa ne reši strahu. Zakaj ne, če ne
za to, ker nam je vrojena mržnja do tega, kar je narava obsodila?
Zato se tudi tisti, ki so skriti, nikoli ne zanašajo na to, da bodo
ostali skriti, ker jih vest odkriva ter jih kaže njim samim. Vsem, ki
so kaj zakrivili, pa je lastno to, da trepetajo od strahu. Slaba bi nam
predla, ker se mnogo zločinov izmakne zakonu in sodniku ter
zanje določenim kaznim, če v onih naravnih in težkih kaznih, kate
rim ni mogoče uiti, ne bi bilo že povračilo in ne bi na mesto
pravega trpljenja stopil strah.
X C V I I I .
Pi s mo
Nikoli ne imej za srečnega tistega, ki je odvisen od sreče!
Na krhko in zlomljivo oporo se opira, kdor se veseli tega, kar
pride od zunaj: veselje bo odšlo, kakor je prišlo. To, kar je
429
nastalo samo iz sebe, je zvesto in trdno, je čedalje večje in nas

spremlja do konca, vse drugo, kar občuduje drhal, pa je dobro
le za trenutek. »Ampak poglej, ali ne more biti tudi v korist in
v naslado?« Kdo bi rekel, da ne. Toda samo takrat, kadar je
odvisno od nas, ne mi od tega. Vse, kar je v območju sreče, je le
tedaj plodno in prijetno, kadar ima tisti, ki to ima, tudi samega
sebe v oblasti in ni suženj tega, kar ima. Motijo se namreč, Lucilij,
tisti, ki menijo, da nam kaj dobrega ali slabega odmerja usoda;
daje nam le snov dobrega in slabega ter zarodke tega, kar pri
nas vzbrsti v slabo ali dobro. Kajti močnejša kot vsaka usoda je
duša, ona sama usmerja dogodke v to ali ono stran ter je sama
sebi vzrok srečnega ali nesrečnega življenja. Hudobnež obrača
vse v zlo, tudi to, kar ga doleti kot navidez najboljše; pošten in
vrl človek izboljšuje slabo, ki mu ga prinese usoda, ter kar je
trdo in trpko, blaži s tem, da zna prenašati. Hvaležno in skrom
no sprejema, kar je prijetno, vztrajno in hrabro pa prenaša, kar
je zoprno. Naj je še tako pameten in moder, naj dela vse po
zrelem preudarku, naj ne poskuša ničesar prek svojih moči, tiste
popolne dobrine, ki je nič ne ogroža, ne bo dosegel, če ni dobro
oborožen proti vsemu, kar je negotovo. Bodisi da hočeš opa
zovati druge (v tem je, kar se tebe ne tiče, sodba lažja) ali pa
tudi samega sebe brez predsodkov, boš spoznal in priznal, da
nobena od vseh teh zaželenih in dragocenih stvari ne koristi, če
se ne zavaruješ zoper nestalnost naključja in zoper stvari, ki
izvirajo iz njega, če ne boš pogosto in brez tožbe pri vsaki izgubi
rekel: Bogovi tega niso hoteli.127
127 Vergilij, Eneida, II, 428.
430
Ali pa, pri Herkulu, če navedem še krepkejši in pravičnejši

izrek, na katerega se boš še bolj oprl, kadarkoli se ti bo kaj obr
nilo drugače, kakor si mislil - reci si: »Bogovi so to bolje storili.«
Tistemu, ki je tako pripravljen, se ne bo zgodilo nič nepričako
vanega. Tako pa bo pripravljen, kdor pomisli, kaj zmore vedno
se menjajoča človeška usoda, preden to sam na sebi občuti; kdor
se glede otrok, žene in premoženja zave, da jih morda ne bo ve
dno imel in da ne bo nesrečnejši, če jih bo prenehal imeti. Ne
srečen je, kdor se boji bodočnosti in je nesrečen že pred nesrečo,
kogar skrbi, da mu to, nad čimer se veseli, ne bo ostalo do kon
ca. Nikoli namreč ne bo miren in bo v pričakovanju tega, kar se
utegne zgoditi, izgubil še tisto, kar lahko uživa. Strah pred iz
gubo pa človeka boli prav tako kakor izguba sama. Zaradi tega
pa ti nikakor ne priporočam brezskrbnosti. Skušaj odvrniti od
sebe vse, česar se je treba bati. Poskrbi za vse, za kar je mogoče
poskrbeti s pametjo in razumom. O vsem, kar ti utegne škodo
vati, dobro premisli in se temu izogni, preden te zadene. Prav
zato ti bosta koristili tvoja trdna volja in odločnost, da boš vse
voljno prenašal. Usode se lahko obrani tisti, ki jo zna prenesti;
vsaj razburja se ne, dokler še mirno živi. Nič ni bolj bedno in
nespametno kakor bati se že vnaprej. Kakšen nesmisel je prehi
tevati svojo nesrečo! Slednjič naj svoje mnenje na kratko povza
mem: želim ti opisati tiste bojazljive ljudi, ki mučijo sami sebe in
so sami sebi nadležni ter ne poznajo mere niti v nesreči niti pred
njo. Bolj, kot je treba, trpi, kdor trpi, še preden je treba. Kajti ista
slabost, ki ga ne pusti, da bi svoje trpljenje presodil, ga ne pusti,
da bi ga pričakoval. Ista nezmernost mu daje upanje, da si do
mišlja, da bo njegova sreča večna, da bo čedalje večja. Pozablja
431
na kolo, ki vrti vse človeško, in si le obeta stalnost vsega, kar je

samo naključje. Zato se mi zdi, da je Metrodor v pismu, ki ga je
poslal svoji sestri, ko je izgubila zelo nadarjenega sina, izvrstno
rekel: »Umrljiva je vsaka dobrina smrtnikov!« Govori o tistih
dobrinah, za katere ljudje kar tekmujejo. Kajti resnična dobrina
ne gine, zanesljiva je in trajna, namreč modrost in krepost; to je
edino neumrljivo za smrtnike. Pri vsem tem pa so ljudje tako
objestni in tako zelo pozabljajo, kam gredo in kam jih vsak dan
žene, da se čudijo, če kaj izgubijo, ko bi vendar lahko vse izgubili
že v enem dnevu. Karkoli takega, o čemer misliš, da ti je podre
jeno, da je pri tebi, ni tvoje; nič ni trdnega za tistega, ki ni trden,
nič ni večnega in nepremagljivega za tistega, ki je sam slab in
minljiv. Prav tako nujen je pogin kakor izguba; in prav v tem je
tolažba, da lahko ravnodušno izgubimo, kar nam je določeno,
da moramo izgubiti. Ravnodušno izgubljaj, kar moraš izgubiti.
Torej kje najdemo pomoč zoper te izgube? V tem, da obdrži
mo, kar smo zgubili v spominu, in ne pustimo, da bi hkrati z
izgubo izpadla korist, ki smo jo imeli od tega. Kar imamo, nam
lahko vzamejo, tega pa, da smo nekaj imeli, nam ne more vzeti
nihče. Zelo nehvaležen je, kdor meni, da za dobljeno nič ne dol
guje. Stvar nam ugrabi naključje, pusti pa nam njeno korist in
užitek, toda mi smo to izgubili zaradi svojih pretiranih želja. Reci
si: »Nič od tistega, kar se mi zdi strašno, ni nepremagljivo.«
Posamezne preizkušnje so premagali že mnogi: Mucij ogenj, Re-
gul križ, Sokrat strup, Rutilij izgnanstvo, Katon smrt z mečem;
premagajmo tudi mi nekaj. Spet pa so tisto, kar privlači množico
kot nekaj sijajnega in osrečujočega, mnogi že čisto prezirali. Fa-
bricij je kot imperator zavrgel bogastvo in ga kot cenzor grajal;
432
Tuberon je smatral, da je uboštvo vredno tako njega kot Ka-

pitola, ko je pri javni gostiji z uporabo lončene posode pokazal,
da se mora človek zadovoljiti s tem, kar uporabljajo celo bogovi.
Oče Sekstij je odklonil častne službe. Ker je bil že rojen za to, da
bi se moral poganjati za visoke državne službe, ni maral sprejeti
škrlatno obrobljene tunike, ko mu jo je dajal oboževani Julij; kajti
spoznal je, da se lahko človeku to, kar se mu da, tudi odvzame.
Tudi mi storimo nekaj pogumnega in se postavimo med tiste, ki
so nam za zgled. Zakaj smo malodušni? Zakaj obupujemo? Kar
se je moglo zgoditi, se lahko še zmerom zgodi. Mi le očistimo
svojo dušo in se ravnajmo po naravi; kdor zablodi od nje, se
mora boriti z nepravimi željami in s stalnim strahom pa se udi
njati naključjem. Lahko se vrnemo spet na pravo pot, da bomo
zopet tam, kjer smo bili. Zato se vrnimo v prejšnje stanje, da
bomo lahko prenašali bolečine, kakorkoli napadajo naše telo, in
da bomo lahko rekli usodi: »Opravka imaš z možem; poišči si
koga drugega, ki ga boš lahko premagala.«
Take in podobne besede lajšajo bolečine skelečega tvora,
za katerega želimo, da bi nas manj bolel ali da bi se ozdravil ali
da bi se z njim vred tudi mi postarali. Toda glede njega sem
pomirjen. Gre le za to, da zaradi njega pogine izvrsten starec.
Kajti sam je življenja sit in si ničesar več ne želi zavoljo samega
sebe, ampak zavoljo tistih, katerim je koristen, in si želi, da bi
se mu še nekaj dodalo. Sam se žrtvuje za blagor skupnosti s
tem, da živi. Kdo drug bi tem mukam že napravil konec. Zanj je
prav tako sramotno bežati pred smrtjo kakor se zatekati k njej.
»Mar ne bo odšel iz življenja, če mu bodo okoliščine svetovale?«
Zakaj ne bi odšel, če ga ne bo mogel nihče več potrebovati, če
433
se bo trudil samo še za bolečino? To se pravi, moj Lucilij, učiti

se filozofije na njenem učinku in se ravnati po resničnem vzoru,
videti, kaj zmore pogum modrega moža zoper smrt, zoper
bolečino, kadar se prva približa, druga pa muči. Kaj je treba
delati, se je treba učiti od tistega, ki dela. Doslej smo skušali z
dokazi razsoditi, ali se more kdo upirati bolečini, ali lahko
bližajoča se smrt tudi velike duhove ukloni. Kaj je treba besed?
Stopimo k stvari, kakršno imamo pred očmi! Tistega moža ne
naredi niti smrt pogumnejšega zoper bolečino niti bolečina
pogumnejšega zoper smrt. Zoper obe mu pomaga zaupanje
vase; svoje bolečine ne prenaša potrpežljivo zato, ker se nadeja
smrti, in ne umre voljno zato, ker se je naveličal bolečine: bo
lečino prenaša, smrt pa pričakuje.
XCIX.
Pi s mo
Pošiljam ti pismo, ki sem ga napisal Marulu, ko je izgubil
malega sinčka in je to izgubo, kakor so pravili, prenašal premalo
možato. V tem pismu nisem bil tako nežen kakor po navadi, ker
sem mislil, da zasluži prej grajo kakor tolažbo. Kajti pri človeku,
ki je hudo prizadet in težko prenaša hudo rano, je treba nekoliko
popustiti; naj se do sitega nažalosti ali pa vsaj preboli prvi udarec.
Tisti, ki so sklenili, da bodo žalovali, naj se takoj kaznujejo ter
se naučijo, da je nespametno preveč jokati.
»Ali pričakuješ tolažbo? Zaslužiš si grajo! Tako mehkužno
prenašaš sinovo smrt? Kaj bi delal, ko bi bil izgubil prijatelja?
434
Umrl ti je sin, ki še ni kazal, da bo nekoč tvoj up, še čisto majhen;

zelo malo časa si izgubil. Zbiramo vzroke za bolečino in že kri
vično tožimo nad usodo, kakor da nam ne bo dala pravičnih
vzrokov za naše tolažbe. Toda, pri Herkulu, zares sem mislil,
da imaš že dovolj poguma zoper resnična zla, kaj šele zoper tiste
sence nesreč, nad katerimi ljudje vzdihujejo iz gole navade. Ko
bi bil utrpel največjo izgubo od vseh, namreč izgubo prijatelja,
bi se moral truditi, da bi bil bolj vesel tega, kar si imel, kakor
da se žalostiš, ker si to izgubil. Toda večina ljudi ne upošteva,
koliko je užila, kako se je veselila. Poleg vsega drugega ima tak
šna žalost še to slabost, da ni le nepotrebna, ampak tudi ne
hvaležna. Ali je zato, ker si imel takega prijatelja in si ga zgubil,
ves tvoj trud zaman? Mar v toliko letih, s tako tesno povezavo
z njim v življenju in pri študijih nisi ničesar dosegel? Mar s pri
jateljem pokopavaš prijateljstvo? In čemu žaluješ, da si ga izgubil,
če to, da si ga imel, nima vrednosti? Verjemi mi, da dobršen del
tistih, ki smo jih ljubili, ostane pri nas, četudi nam jih je naključje
ugrabilo. Naš je čas, ki je minil, in nič ni na varnejšem kot tisto,
kar je bilo. Nehvaležni smo za to, kar smo užili, ker upamo in se
zanašamo na bodočnost, kakor da ne zapade vse v preteklost,
kakor hitro se nam posreči. Kdor se veseli samo sedanjega,
postavlja uživanju preozke meje. Tako bodoče kot minulo nam
nudita radost in veselje, prvo v pričakovanju, drugo v spominu;
toda eno še visi v zraku in se morda tudi ne bo zgodilo, drugo
pa ne more zatajiti, da je bilo. Kako nespametno je torej, če
hočemo izgubiti, kar je najbolj zanesljivo in trdno! Zadovoljujmo
se s tem, kar smo že užili, če le nismo črpali tega s preluknjano
dušo, ki je spet precedila, kar je sprejela vase.
435
Nešteto je primerov, ko so ljudje svoje sinove še mlade po

kopali brez solza in se potem s pogreba vrnili v senat ali v kako
drugo javno službo in se takoj lotili česa drugega. In z vso pra
vico: kajti prvič je odveč žalovati, če z žalovanjem nič ne dosežeš;
drugič ni prav, če tožiš nad tem, kar zadene samo enega, drugim
pa prizanese. Dalje je nespametno, če se tvoje želje sprevržejo v
tožbe, ker je med izgubljenim in tistim, ki je doživel izgubo, prav
majhen presledek. Zato moramo biti tem bolj ravnodušni, ker
gremo vsi za tistimi, ki smo jih izgubili. Glej, kako hitro beži čas,
misli na krutost tega prostora, ki ga tako naglo pretečemo,
opazuj to svoje spremstvo človeškega rodu, ki hiti proti istemu
cilju le v najmanjših presledkih, četudi se nam zdijo zelo veliki;
o komer misliš, da si ga izgubil, je bil samo poslan nekoliko
naprej. Kaj je bolj neumno kakor objokovati tistega, ki je odšel
pred nami, ko pa moramo vsi premeriti isto pot? Ali kdo joka
zavoljo dogodka, o katerem je dobro vedel, da bo prišel? Kdor
pri človeku ni mislil na smrt, je prevaral samega sebe. Ali kdo
joka zavoljo nečesa, o čemer je trdil, da se sploh ne more zgoditi?
Kdor toži, da je kdo umrl, toži, da je bil to človek. Vsi ljudje so
navezani na enako usodo; kdor se je rodil, bo moral umreti.
Samo presledki so med nami, konec pa nam je vsem isti. To, kar
leži med prvim in zadnjim dnevom, je različno in spremenljivo;
če se oziraš na težave, je čas tudi dečku predolg, če upoštevaš
hitrost, je tudi starcu prekratek. Vse je spolzko in varljivo in bolj
spremenljivo kakor vreme in čas. Vse se prevrača in prehaja v
nasprotje po ukazu usode. V tem valovanju vsega, kar je člo
veško, ni nikomur nič bolj gotovo kakor smrt. Pa vendar se vsi
pritožujejo zaradi edinega, kar človeka ne vara.
436
Š ES T NA 1ST A KNJ I GA
'Toda umrl je deček/ Ne rečem še, da je tisti, ki zgodaj umre,

na boljšem; preidimo k onemu, ki je doživel visoko starost: kako
malo je prekosil otroka! Predstavljaj si neizmerno globočino časa
in obseg vesolja, potem to, kar imenujemo človeško dobo, in pri
merjaj vse to z neskončnostjo; videl boš, kako neznatno je, kar si
želimo in skušamo podaljšati. Koliko je zaradi tega solza, koliko
skrbi! Koliko trpimo, preden pride smrt, ki si jo želimo! Kako
skrbimo za zdravje, kako se bojimo! Koliko let preživimo neplodnih
in nekoristnih! Polovico jih prespimo. Dodaj še napore, žalostne
dogodke in nevarnosti, pa boš spoznal, da je tudi pri najdaljšem
življenju najmanj tega, kar resnično preživljamo. Toda kdo ti bo
priznal, da ni na boljšem človek, ki se lahko kmalu vrne, ki je do
končal svojo pot, še preden je opešal na njej? Življenje ni niti dobrina
niti zlo, ampak je le kraj za dobro in zlo. Zato ni izgubil ničesar
razen igre, pri kateri je izguba bolj gotova. Morda bi postal skro
men in pameten mož; morda bi zaradi tvoje vzgoje iz njega nasta
lo nekaj boljšega, toda - in tega se je bolj upravičeno bati - lahko bi
postal podoben večini. Poglej tiste mladeniče, ki jih je razkošnost
iz najodličnejših hiš vrgla med borilce; poglej tiste, ki z vzajemnim
nečistovanjem strežejo svoji lastni in tuji pohoti, pri katerih ne mine
noben dan brez pijanosti, noben dan brez kakega sramotnega
dejanja; spoznal boš, da je več razlogov za strah kakor za upanje.
Zato ne smeš privabljati vzrokov bolečine niti si nejevoljno množi
ti manjše nezgode. Ne spodbujam te, da se dvigni in bojuj zoper
to; nimam tako slabega mnenja o tebi, da bi mislil, da moraš zoper
to napeti vse sile. To ni bolečina, ampak le ugriz, ti pa delaš iz tega
bolečino. Nedvomno je filozofija pripomogla, če hrabro prenašaš
izgubo dečka, ki je bil doslej bolj znan dojilji kakor očetu.
437
Kako? Ti zdaj priporočam trdosrčnost in želim, da pri pogre

bu ne pokažeš, kako si žalosten? Nikakor ne. Nečloveško je, ne
pa krepostno, če gledamo pogreb svojcev z istimi očmi kakor
njih same in nas ne gane prva ločitev od bližnjih. Pa recimo, da
ti to prepovedujem: marsikaj ni odvisno od naše volje. Tudi če
zadržuješ solze, se ti ulijejo in ti olajšajo srce. Torej kako? Pustimo
solzam, da tečejo, toda nikar jim tega ne ukazujmo. Ničesar ne
pridajajmo žalosti in je ne večajmo po zgledu drugih. Kazanje
bolesti zahteva več kot bolest sama. Koliko jih je žalostnih le
zase? Glasneje vzdihujejo, če jih drugi slišijo, ter utihnejo in se
pomirijo, če so sami, brž ko pa vidijo koga, udarijo zopet v jok.
Potem si z rokami razgrebejo obraz (kar bi laže naredili, če jim
nihče ne bi preprečil), moledujejo za smrt in se premetavajo na
ležišču; ko ni gledalcev, se bolečina poleže. Kakor povsod nas
tudi v tem primeru spremlja napaka, da se ravnamo po zgledu
večine ljudi in ne gledamo na to, kaj je dolžnost, ampak na to, kaj
je navada. Oddaljujemo se od narave, prodajamo se drhali, ki
nam ni v ničemer dober zgled, ampak je tudi v tem kakor povsod
zelo nestanovitna in omahljiva. Če vidi, da kdo hrabro prenaša
svojo žalost, ga imenuje brezbožnega in podivjanega; če vidi, da
kdo omedleva in pada, pravi o njem, da je pomehkužen in slabič.
Vse moramo meriti po razumu. Nič pa ni bolj neumno kakor si
z žalostjo pridobivati slavo in jo dokazovati s solzami; kajti mo
der mož jih preliva, kakor mislim, včasih po lastni volji, včasih
pa se mu udrejo same od sebe. Naj povem, kje je tu razlika. Ko
nas zadene prvo poročilo o bridki smrti in še objemamo mrtvo
telo, ki bo zdaj zdaj vrženo na gorečo grmado, nam neka narav
na sila izžema solze in duša nam v bolečine pretrese celo telo in
438
tudi oči ter iztiska iz njih tekočino, ki se nabira okoli njih. Te solze
tečejo, ker se iztiskajo, ne da bi to hoteli. Drugačne pa so solze,
ki si jih sami izvabljamo, kadar se spomnimo na tiste, ki smo jih
izgubili, in tedaj je v žalosti nekaj sladkega, saj mislimo na nji
hove prijetne pogovore, na veselo kramljanje z njimi, na njihovo
uslužno ljubezen; tudi tedaj se oči olajšajo s solzami, kot da so
zopet vesele. Tem solzam prizanašamo, one pa nam niso po volji.
Zato ni vzroka, da bi jih zadrževali ali jih pretakali zavoljo tiste
ga, ki stoji ali sedi pri nas; če solze izostanejo ali tečejo, ni nikoli
tako sramotno, kakor če jih hlinimo. Tečejo naj same od sebe.
Tečejo pa lahko mirnim in resnim ljudem. Pogosto so tekle, ne
da bi škodovale ugledu modrijana. Naravi se smemo pokoriti,
če to ne škoduje ugledu in dostojanstvu. Videl sem ljudi, ki so bili
pri pogrebu svojcev častitljivi, na njihovih obrazih se je odražala
ljubezen in na njih ni bilo videti nobenih znakov žalosti. Na njih
ni bilo nič razen tega, kar je ustrezalo resničnim občutkom. Do
stojnost je tudi v bolesti in žalovanju, to dostojnost mora izpriče
vati modrijan. Kakor v vsem drugem je tudi v solzah neka meja.
Pri bedakih prekipevata veselje in bolečina.
Ravnodušno sprejemaj, kar je nujno. Mar je kaj neverjetnega,
kaj novega? Za koliko ljudi se ravno zdaj pripravlja pogreb, za
koliko ljudi se kupuje posmrtna oprava, koliko jih žaluje po
tvojem žalovanju! Kadarkoli pomisliš na to, da si imel dečka,
pomisli tudi na to, da je bil človek, ki se mu ni obetalo nič
gotovega, ki ga usoda ne bi brezpogojno privedla do starosti,
ampak bi ga pustila, kjer bi se ji zahotelo. Sicer pa pogosto
govori o njem in slavi spomin nanj, kolikor moreš; ta spomin se
ti bo pogosteje vračal, če bo prihajal, ne da bi zbujal bridkost.
439
Kajti nihče ne občuje rad z žalostnim, kaj šele z žalostjo samo.

Če si kdaj z veseljem poslušal njegovo govorjenje, njegove šale,
čeprav je bil majčken, si jih večkrat pokliči v spomin; smelo trdi,
da bi bil mogel izpolniti tvoje upe, ki si jih kot oče stavil nanj.
Pozabiti svojce, pokopati spomin nanje hkrati z njihovim trup
lom, jih čezmerno objokovati in se jih le redkokdaj spominjati
ni človeško. Tako ljubijo ptice in divje živali svoje mladiče;
njihova ljubezen je strastna in skoraj blazna, toda ko jih izgubijo,
ljubezen docela ugasne. To se modremu možu ne spodobi; spo
min naj traja dalje, žalost pa naj preneha.
Nikakor ne odobravam, kar pravi Metrodor, češ da je z žalo
stjo povezana neka radost in da jo moramo v takih časih skušati
doseči. Navajam Metrodorove lastne besede, kakor piše v pismu
svoji sestri: Obstaja namreč neka radost, sorodna žalosti, ki jo je treba
loviti v teh časih.™ Ne dvomim, kaj misliš ti o tem. Mar je kaj bolj
sramotno kakor loviti radost v žalosti in celo s pomočjo žalosti ter
tudi med solzami iskati nekaj, kar nam dobro de? To so tisti, ki
nam očitajo preveliko strogost in obrekujejo naše nauke, češ da so
pretrdi, ker pravimo, da bodisi ne smemo dovoliti bolečini vsto
piti v srce ali pa jo moramo takoj prepoditi. Kaj pa je bolj nečlove
ško in neverjetno, ali to, da ne čutimo bolesti, kadar izgubimo
prijatelja, ali to, da celo v žalosti hrepenimo po radosti? Naš nauk
je pošten in dostojen: kadar srce prelije nekaj solza in jih tako re
koč odpeni, ga ne smemo prepustiti žalosti in bolečini. Kaj praviš
ti? Da je treba med bolest pomešati radost in naslado? Tako to
lažimo dečka s slaščico, tako jokajoče otroke pomirjamo s tem, da
,28 Seneka navaja odlomek v grščini.
440
Š ES T N A |S T A KNJ I GA
jim nalivamo mleka. Niti takrat, ko ti sin gori na grmadi ali ti

umira prijatelj, ne prekineš zabave, ampak si želiš radost? Kaj je
spodobno, bolečino pregnati iz srca ali k bolečini pripustiti še
radost? Sem dejal 'pripustiti'? Ne samo to, celo loviti jo. 'Je neka
radost/ pravi, 'ki je sorodna žalosti.' To je dovoljeno reči nam
stoikom, vam pa ne. Vi poznate samo eno dobro, radost, in samo
eno zlo, bolečino. Kakšno sorodstvo mora biti med dobrim in zlim?
Pa misli, da je, zato je zdaj naša dolžnost, da to sorodstvo najde
mo. Raziskujmo, ali je bolečina sama po sebi nekaj prijetnega in
veselega. Nekatera zdravila, ki so za določene telesne dele ko
ristna, se pri drugih ne morejo uporabljati, ker so grda in nespo
dobna. In kar bi utegnilo kje drugje koristiti, ne da bi žalilo sra
mežljivost, postane nespodobno zaradi mesta, kjer je rana. Ali te
ni sram zdraviti žalost z naslado? Za to rano so potrebna strožja
zdravila. Pomisli, da tisti, ki je umrl, ne čuti nobenega zla, kajti ko
bi ga čutil, ne bi umrl. Pravim, da ga ne more nič zadeti, ker ga ni
več: živi, če ga kaj boli. Ali misliš, da ga boli, ker ga ni več, ali pa ga
boli to, da je še? To, da ga ni več, ga ne more mučiti. Kajti kako
more kaj čutiti tisti, ki ga ni več? Tudi tega ne, da je; kajti ušel je
najhujšemu zlu smrti, temu, da ga ni več. Tudi to moramo poveda
ti tistim, ki objokujejo in si nazaj želijo nekoga, ki je umrl v zgodnji
mladosti. Vsi, kar nas je, smo glede kratkosti življenja, če se pri
merjamo z vesoljem, enaki, tako mladeniči kakor starci. Kajti od
vsega časa preživimo manj, kolikor je tistega, čemur bi kdo rekel
najmanj, najmanj je namreč vendar delček nečesa, toda kar pre
življamo, je prav blizu ničemur.
Tega ti ne pišem zato, ker bi pričakoval od mene tako pozno
zdravilo (vem namreč, da si si vse to, kar boš tukaj bral, že sam
441
P i s m a p r i i a t e l i u Luc i li j u
povedal), ampak da bi te pograjal zaradi malega presledka, ko

si postal sam sebi nezvest, in te spodbudil za bodoče, da se
upri usodi in se oboroži proti njenim puščicam ne zato, ker bi te
utegnile zadeti, ampak zato, ker bi lahko izostale.«
C.
Pi s mo
Pišeš mi, da si poželjivo bral knjigo Fabijana Papirija z naslo
vom Politika, da pa ni ustregla tvojemu pričakovanju; potem se
zgražaš nad njegovim slogom, kajti pozabljaš, da gre tu za filo
zofa. Recimo, da je res tako, kakor praviš, češ da se mu besede
kar razlivajo, namesto da bi se povezovale med seboj. Pa vendar
je tudi v tem nekaj mikavnega, nekaj lepega je, če govor gladko
teče. Kajti po mojem mnenju je velika razlika, ali govor sam po
sebi prijetno teče ali pa pisatelju spodrsuje. Pa tudi v tem, kar ti
želim povedati, je zelo velika razlika. Zdi se mi, da Fabijan ne
pusti, da bi njegov govor kar drl, ampak želi, da mirno teče; nje
gov govor je tako bogat, da v njem ni zmede in vihre, pa vendar
teče naglo, gladko in živahno. Jasno kaže, da ni napisan s trudom
in dolgo piljen. Pa recimo, da je tako, kakor želiš: on je tvoril
značaje, ni sestavljal besed; kar je napisal, je napisal za srce, ne
za ušesa. Sicer pa, ko bi slišal govoriti njega samega, ne bi uteg
nil gledati na posameznosti, tako zelo bi te prevzela celota. Saj
je znano, da se to, kar ti na prvi pogled ugaja, manj obnese, ko
ti pride v roke. Pa tudi to je pomembno, ali pri prvem pogledu
zaposliš svoje oči, čeprav skrbno opazovanje najde marsikaj, kar
442
Š ES T N A |S T A KNJ I GA
je treba grajati. Če me vprašaš, smatram za večjega tistega, ki zna

omegliti našo sodbo, kakor tistega, ki naši sodbi bolj ustreza,
kakor zasluži. In vem, da ta koraka bolj varno in si smelo obeta
uspeh za bodočnost. Plašen govor se filozofu ne spodobi. Kako
bo hraber in vztrajen, kje bo tvegal nevarnost tisti, ki je v bese
dah boječ? Fabijan ni bil vnemaren v besedah, ampak previden,
zato ne boš našel pri njem nič nedostojnega in umazanega. Nje
gove besede so izbrane, ne iskane, ne nasprotujejo svoji naravi,
kakor se to dogaja v našem stoletju, ampak so lepe in sijajne, če
prav so vzete iz obče veljavnega jezika. Pri njem so plemenite in
velike misli, ki niso stisnjene v pregovor, ampak se na široko
razpletajo. Videli bomo, kaj je premalo obrezano, kaj je preveč
razvlečeno, kaj ni opiljeno po današnjem načinu. Če vse pregle
daš, ne boš našel nič izumetničenega. Morda manjka pestri okras
marmorja ali razdelitev vode, ki teče skozi sobe, in kar je še dru
gega, kar si privošči razkošnost, ker ni zadovoljna s preprostim
okrasjem. Kakor se pravi, hiša ima vse, kar potrebuje.
Zdaj pa dodaj še to, da si nismo edini, kar se tiče njegovega
sloga. Nekateri bi raje videli, da ne bi bil surov, nekaterim pa je
všeč prav ta trdota, da, celo tisto, kar je po naključju mehkejše,
nalašč prezrejo in odtrgajo stavku konec, da ne bi ustrezal temu,
kar se pričakuje. Beri Cicerona: njegov slog je enoten, drži korak,
je miren, skrbno izdelan in nežen, ne da bi bil mehkužen. Na
sprotno pa je pri Aziniju Polionu slog trd in grbav in pusti bralca
na cedilu, kadar to najmanj pričakuje. Z eno besedo: pri Ciceronu
se vse lepo razteče, pri Polionu pa vse nekako nepričakovano
pada razen v nekaterih stavkih, ki so zgrajeni po nekem določe
nem merilu in vzorcu.
443
Razen tega praviš, da se ti zdi, da je pri njem vse nizkotno

in premalo vzvišeno; jaz mislim, da pri njem ni take napake.
Kar imenuješ ti nizkotno, je prej blago in mirno, ni priliznjeno,
ampak odkrito. Pri njem ne najdemo tiste govorniške živahnosti
in tistih bodic, ki jih iščeš, tudi ne nenadnih domislekov; če pa
pogledaš celo telo, boš videl, da je sicer neokrašeno, vendar pa
dostojno in lepo. Povej, komu bi mogel dati prednost pred Fa
bijanom. Imenuj Cicerona, čigar knjige, ki se nanašajo na filo
zofijo, so malone tako številne kakor Fabijanove; priznavam,
toda ni vselej majhno, kar je manjše od največjega. Imenuj Azinija
Poliona; priznal bi in bi odgovoril na to: pri tako veliki stvari je
odlika, če ima kdo le dva pred seboj. Imenuj mi še Tita Livija;
pisal je namreč dialoge, ki jih lahko prištevaš tako k filozofiji
kakor k zgodovini, ter take knjige, ki obravnavajo izrecno filo
zofijo. Tudi temu priznavam neko prednost, vendar pa glej, ko
liko jih ima tisti za seboj, ki ga prekašajo samo trije, in sicer trije
najzgovornejši.
Toda vsega ne zmore: njegov govor ni krepak, četudi je
vzvišen, ni silen niti deroč, čeprav teče kakor hudournik, ni
prozoren, ampak samo čist. »Zahtevaš,« praviš, »da bi se zoper
grehote govorilo ostro, zoper nevarnosti pogumno, zoper usodo
ponosno in zoper častilakomnost prezirljivo. Želim, da se raz
košnost kaznuje, pohotnost postavi na sramotni oder in razuz
danost kroti; govorništvo naj bo ognjevito, tragedija veličastna,
komedija preprosta.« Želiš, da bi se ukvarjal z malenkostmi, z
besedami. Posvetil se je velikim stvarem; njegova zgovornost
je kakor senca, ki jo meče za seboj, ne da bi vedel. Nedvomno
ne bo vse temeljito premišljeno in urejeno; priznavam, da ne bo
444
Š E S T N A | STA KNJ I GA
vsaka posamezna beseda bralca zbodla in spodbudila. Marsika

tera beseda mu bo ušla, ne da bi zadela, in včasih bo minil govor
brez učinka, toda vse bo jasno in svetlo in na daleč ne bo nobene
nejevolje. Naposled bo dosegel, da ti bo jasno, da je čutil, kar je
napisal. Spoznal boš, da mu je bilo do tega, da bi vedel, kaj mu
je všeč, ne do tega, da bi ti bil sam všeč. Vse meri na napredek
in korist ter dober vpliv na tvoje mišljenje, ne išče odobravanja.
Da so njegovi spisi takšni, ne dvomim, čeprav jih imam bolj
v spominu kakor pred seboj, ter so mi še tako jasni, kakor da
sem se še nedavno seznanil z njimi, vendar pa tako, kakor je po
navadi pri starih poznanstvih. Vsaj kadar sem ga poslušal, so
se mi zdele njegove besede sicer ne docela osnovane, vendar
pa vsebinsko bogate in zmožne, da bi mladeniča dobre nravi
dvignile in spodbudile, da bi se ravnal po njih, ne da bi obupal,
da tega ne bi mogel doseči. In ta spodbuda se mi zdi zelo
učinkovita. Kajti tisti, ki človeku samo zbudi željo po posnema
nju, vzame pa mu vsako upanje, da bo to lahko storil, ga ostra-
šuje. Sicer pa je imel besed na pretek, v celoti pa je bil sijajen,
čeprav ne v posameznostih.
445
SEDEMNAJ STA
N OS EMNAJ S TA KNJIGA
C I .
Pi s mo
Vsak dan, vsaka ura kaže, kako nismo nič, ter nas zmerom
s kakim novim dokazom spominja na našo nebogljenost, na
katero tako zlahka pozabljamo. Ko si v duhu predstavljamo
večnost, nas sili, da mislimo na smrt. Sprašuješ, kaj želim s temle
uvodom? Poznal si Senekiona Kornelija, uglednega in zaslužne
ga rimskega viteza; iz preprostega rodu se je dvignil sam in že
mu je bila pot odprta do vseh dostojanstev. Kajti pot do dosto
janstva je lažja, kakor hitro se začne. Tako je tudi z denarjem, ki
se dolgo mudi, preden se izkoplješ iz revščine. Prav ta Senekion
je hrepenel tudi po bogastvu, do katerega ga je vodilo dvoje
zelo učinkovitih vodil, namreč znanje pridobivanja in znanje
shranjevanja; že eno od obeh bi ga bilo lahko storilo bogatega.
Ko me je ta skrajno trezni in zmerni mož, ki ni nič manj skrbel
za svoje premoženje kakor za svoje telo, zgodaj zjutraj obiskal
kakor po navadi, ko je potem ves dan do noči presedel pri hudo
bolnem in brez upa ležečem prijatelju ter slednjič dobre volje
povečerjal, ga je napadla nevarna bolezen, davica, da je do svi-
446
S E DE MNAJ S T A IN O S E M N A J S T A KNJ I GA
ta komaj dihal; tako mu je bilo zoženo grlo. V nekaj malo urah

je umrl, potem ko je še izpolnil vse dolžnosti zdravega in krep
kega moža. Njega, ki je imel svoj denar v prometu na kopnem
in na morju, ki je prevzel tudi javne zakupe, da bi poskusil vse,
kjer se da pridobiti denar, je sredi dela, ko mu je šlo vse po
sreči in se mu je denar kopičil, pobrala smrt.
Cepi zdaj hruške, ravno, Meliboj, nasadi si trto!129
Kako nespametno je razpolagati s svojim življenjem, ko nismo niti

gospodarji jutrišnjega dneva! Kakšna neumnost je, če gojimo dalj
nosežne upe! Rad bi kupoval, gradil, posojal in izterjeval denar pa
opravljal častne službe: potem šele bom prepustil svojo trudno in
bogato starost brezdelju in miru. Vse, verjemi mi, je tudi za srečne
dvomljivo, ničesar si človek ne sme obetati od bodočnosti. Tudi
to, kar že imamo, nam zdrsne iz rok in celo uro, ki jo trdno
držimo, nam lahko usoda odreže. Čas se vali in vrti, sicer po
trdnem zakonu, pa vendar tako, da tega ne vidimo. Pa kaj se nas
tiče, ali je nekaj za naravo gotovo, za nas pa negotovo? Mislimo na
dolge plovbe in na pozno vrnitev domov, ko bomo preblodili tuje
obale, mislimo na vojaško službo in na obotavljivo plačilo za napo
re na bojišču, mislimo na prokurature in na napredovanje v službi,
medtem pa stoji zraven nas smrt. Ker pa si je nikoli ne pred
stavljamo drugače, kakor da nam je tuja, se nam vsiljujejo zgledi
umrljivosti, ki ne trajajo dlje kakor dotlej, dokler se temu čudimo.
Kaj pa je bolj nespametno kakor se čuditi, da se bo nekega dne
129 Vergilij, Bukolika, I, 73 (prev. M. Marinčič).
447
zgodilo, kar se lahko zgodi vsak dan? Cilj, ki ga je določila neiz

prosna usoda, stoji sicer trdno, toda nihče ne ve, kako blizu smo
mu že. Zato si mislimo, da smo že prišli do končnega cilja. Z ni
čimer ne odlašajmo, vsak dan napravimo čist račun s svojim življe
njem. Največja napaka v življenju je to, da ne obračunavamo z
življenjem in da zmerom odlašamo. Kdor vsak dan dokonča svoje
življenje, ne potrebuje časa. Iz potrebe po času pa izvirata strah
pred bodočnostjo in želja po njej, ki gloda duha. Nič ni hujšega
kakor skrb, kaj bo prišlo. Kaj je to, kar nas še čaka, ali kakšno je, to
nas vznemirja in nam v kosti naganja strah, ki je nepremagljiv.
Kako se bomo rešili tega nemira? Edino takole: če naše življenje ne
bo težilo naprej, če se bo samo s seboj zaključevalo. Kajti tisti,
komur je sedanjost brezkoristna, je odvisen od bodočnosti. Če pa
si plačam, kar sem sebi dolžan, že stanoviten duh ve, da ni raz
ločka med dnevom in stoletjem, gleda zviška na vse, kar bo mor
da prišlo, in se smeje zaporednosti časov. Kajti čemu bi se
razburjal zaradi mnogoterosti in spremenljivosti usode, če si za
varovan proti temu, kar je negotovo in nezanesljivo? Zato se po
dvizaj, moj Lucilij, hiti živeti in misli, da je vsak dan tudi že tvoje
življenje! Kdor je tako nastrojen, komur je vsak dan celo življenje,
je brez skrbi; tistim, ki živijo v upanju, uide ravno pravi čas, zgra
bita jih pohlep in obžalovanje vredni strah pred smrtjo. Od tod
tista sramotna Mecenatova želja, ko ne zavrača hromosti niti
telesne izmaličenosti in navsezadnje ostrih žebljev na križu, samo
da si pri vseh teh mukah podaljša dih življenja:
Ohrdmi mi roko,
ohromi mi nogo
448
in grbo mi daj na hrbet;

omajaj vse mi zobe:
samo če bom živel,
dobro mi bol
Celo na križu viseč
bom prosil le za življenje.
Kar bi bilo največja beda, če bi se zgodilo, to si tu želi; celo po

daljšanje smrtne kazni bi rad dosegel, kot da je to življenje. Jaz bi
imel za vsega preziranja vrednega tistega, ki bi hotel živeti do
smrti na križu. »Ohromi me,« pravi, »samo da mi bo zlomljeno in
nerabno telo še dalje dihalo. Lahko me iznakaziš, le da si kot po
kveka pridobim nekaj življenja; pribij me na križ in prebodi.« Mar
je vredno pustiti svojo rano, da še dalje krvavi, in viseti razpet na
križu, če se tako le odloži to, kar je najboljše v trpljenju, namreč
konec muk? Mar je toliko vredno živeti, ko me čaka neizprosna
smrt? Kaj bi želel takemu drugega, kakor da bi ga bogovi
uslišali? Kaj želi povedati tista sramotna, babja pesem? Kaj tisti
blazni strah? Kaj tisto grdo beračenje za življenje? Misliš, da je
Vergilij mar je smrt res tolikšno zlo130 zapel temu človeku? Želi si
najhujše trpljenje in da bi se to, kar človek najteže prenaša, še
podaljšalo. Za kakšno ceno? Menda za ceno daljšega življenja.
Kaj pa je takšno življenje drugega kakor dolgo umiranje? Mar
najdeš koga, ki bi si želel hirati med mukami, propadati ud za
udom in rajši večkrat in tako rekoč po kapljicah izdihovati dušo,
kakor da jo le enkrat izdihne? Mar najdeš koga, ki bi, pribit na
130 Eneida, XII, 646.
449
tisti nesrečni les in že prej ohromljen, že pohabljen in z gnusnimi

tvori na plečih in prsih, še rad živel življenje, ki mu prizadeva to
liko muk? Le zanikaj, da je velika dobrota narave, če človek
mora umreti. Mnogi so pripravljeni storiti še kaj hujšega, celo iz
dati prijatelja, da bi dlje živeli. Pripravljeni so tudi svoje otroke
lastnoročno predati nečistovanju, da bi gledali luč, ki sveti toliko
grehotam in zločinom. Odreči se moramo sli po življenju ter se
učiti, da je vseeno, kdaj trpimo, kar moramo prej ali slej trpeti.
Za to gre, kako dobro živimo, ne za to, kako dolgo. Pogosto pa
je dobro življenje v tem, da ne živimo dolgo.
CII.
Pismo
Kakor je nadležen, kdor prebudi človeka, ki ima prijetne
sanje, saj ga oropa radosti, ki je morda le varljiva, pa vendar
učinkuje kakor resnična radost, tako me je zabolelo tvoje pismo.
Kajti odvrnilo me je od blagodejnih misli, v katere sem bil
zatopljen in ki bi jih še naprej razpredal, ko bi bil mogel. Veselilo
me je premišljanje o večnosti duš, da, zares sem že verjel vanjo.
Zanesel sem se namreč na mnenja velikih mož, ki to, kar si najbolj
želimo, bolj obljubljajo kakor dokazujejo. Predal sem se tako
velikemu upu in sem bil že nejevoljen. Že sem preziral ostanek
svoje nebogljene starosti, ko bom moral preiti v tisti neizmerni
čas in v večnost, ko sem nenadoma prejel tvoje pismo, ki me je
prebudilo in mi vzelo tako lepe sanje. Vendar jih bom skušal
spet obnoviti, kakor hitro te bom odpravil.
450
S E D E M N A | S T A [N O S E M N A J S T A KNJ I GA
Na začetku svojega pisma me obdolžuješ, da nisem docela

razložil predmeta, s katerim sem poskušal dokazati, da je sla
va, ki nas čaka po smrti, kakor trdijo naši, nekaj dobrega. Nisem
namreč razrešil ugovora, ki se nam očita v temle stavku: »Nobe
na dobrina,« pravijo, »ne sestoji iz tega, kar je oddaljeno od
nas, to pa je oddaljeno.« Tvoje vprašanje, moj Lucilij, zadeva
isto raziskovanje, ampak na drugem mestu. Zato sem ne le to,
ampak tudi še drugo, kar spada prav sem, odložil; kajti moral
nemu, kakor veš, je primešano marsikaj logičnega. Zato sem
obravnaval preprosto vprašanje, ki zadeva nravnost: ali je nespa
metno in nepotrebno skrbeti za to, kar bo, ko mine poslednji
dan, ali poginejo naše dobrine z nami vred in ne ostane nič od
tistega, ki ga ni več, ali imamo od tega, če ne bomo čutili, kaj
smo imeli, kako korist. Vse to zadeva nravnost in je zato postav
ljeno na svoje mesto. Kar pa govorijo dialektiki proti temu mne
nju, je bilo treba ločiti od vsega drugega in zato stoji ob strani.
Ker bi rad od mene izvedel vse, bom zdaj preiskal vse, kar
govorijo, potem pa odgovoril na vsako stvar posebej.
Če pa katerih stvari ne bom prej povedal, mojih ovržb ne
bo mogoče razumeti. In kaj je tisto, kar želim povedati prej? Da
so neka telesa tesno povezana med seboj kakor človek, nekatera
sestavljena kakor ladja, hiša, sploh vse stvari, katerih različni
deli so spahnjeni v celoto; nekaj pa je takega, da obstoji iz ločenih
delov, kakor vojska, narod, senat. Tisti, ki tvorijo taka telesa,
so namreč po pravu in dolžnosti med seboj povezani, po naravi
pa ločeni in obstojijo vsak zase. In kaj naj še povem vnaprej? Mi
ne smatramo za dobro ničesar, kar obstoji iz ločenih in oddalje
nih delov, kajti kar je edino dobro, mora držati skupaj in voditi
451
en duh, vsaka dobrina je po bistvu enotna. Če boš zahteval, ti

bo to stvar sama po sebi dokazala; medtem sem moral to vnaprej
povedati, ker se naše lastno orožje obrača proti nam.
»Pravite,« tako se govori, »da nobena dobrina ne obstoji iz
ločenega in oddaljenega, slava pa je ugodno mnenje dobrih ljudi.
Kajti kakor dober glas ne izvira iz enega dobrega mnenja, tako
slab glas ne izvira iz enega slabega mnenja. V tem mora soglašati
več odličnih in uglednih mož, šele potem nastane slava. Ta pa
izvira iz sodb več ljudi, se pravi, iz sodbe ločenih oseb; torej ni
dobrina.«
»Slava,« pravijo, »je hvala, ki jo dobri dajejo dobremu; hvala
je govor, govor je glas, ki nekaj označuje, glas pa, naj izhaja tudi
od dobrih mož, ni dobrina. Kajti ni dobro vse, kar dela dober
mož; ta namreč ploska in žvižga, toda niti njegovega ploskanja
niti njegovega žvižganja, pa čeprav se vse drugo pri njem obču
duje in hvali, ne bo nihče imenoval dobrino, prav tako kakor ne
kihanja ali kašljanja. Torej slava ni dobrina.
Za konec nam povejte, ali je dobrina stvar tistega, ki hvali,
ali onega, ki je hvaljen. Če pravite, da tistega, ki hvali, ste tako
smešni, kakor da bi trdili, da je zdravje drugega moje zdravje.
Toda hvaliti vredne je pošteno dejanje; tako je dobrina tistega,
ki hvali, njegova, ne pa naša, ki smo hvaljeni. Prav za to vpra
šanje je šlo.«
Zdaj bom na kratko odgovoril na vsako vprašanje posebej.
Prvič, ali more obstajati dobrina iz ločenega in oddaljenega; še
zmerom so mnenja deljena. Potem zahteva slava, da o njej gla
sujejo mnogi, toda lahko se zadovolji tudi s sodbo enega samega
vrlega moža; en sam vrl mož sodi, da smo dobri. »Torej bo
452
dober glas,« pravijo, »odvisen tudi od mnenja enega samega,

slab glas pa prav tako od obrekovanja enega samega? Tudi čast
sega globlje, saj zahteva soglasje mnogih.« Vendar je med častjo
in slavo razlika. Zakaj? Zato, ker sem na istem, če vrl mož dobro
misli o meni, kakor če vsi dobri mislijo isto, kajti če me spoznajo,
bodo imeli o meni prav tako mnenje. Njihova sodba je enaka in
ista; vsi, eden kakor drugi, vztrajajo pri resnici in si ne morejo
nasprotovati. Torej to velja, kakor da vsi mislijo isto, ker drugače
ne morejo. Za slavo ali dober glas pa ne zadostuje mnenje enega
samega. Kjer gre za slavo, premore eno mnenje toliko kakor
mnenje vseh, kajti če bi razpisali anketo, bi bilo enotno, ker bi
bilo mnenje vseh; pri dobrem glasu pa odločajo različne sodbe
nekaterih ljudi in razna čustva; videl boš, da je vse dvomljivo,
nezanesljivo, sumljivo. Ali misliš, da morejo biti vsi enega mne
nja? Saj niti eden ne vztraja pri enem mnenju. Onemu ugaja res
nica: resnica je ena po bistvu in obliki; pri teh je napačno tisto,
čemur pritrjujejo. Nikoli pa ni napačno zmerom sebi enako, tem
več se spreminja in je samo s seboj v protislovju.
»Ampak hvala,« pravijo, »je glas, glas pa ni dobrina.« če
pravijo, da je slava hvala poštenih, ki jim jo dajejo pošteni, ne
mislijo pri tem na glas, ampak na sodbo, ki jo glas izraža. Kajti
četudi poštenjak molči, pri tem pa nekoga ne smatra za hvale
vrednega, je ta hvaljen. Poleg tega je hvala nekaj drugega kakor
hvaljenje: slednje zahteva tudi glas; zato pri grobu nihče ne
govori o hvali, ampak o hvalospevu, ki ga je kdo dolžan govoriti.
Če pravimo, da je kdo hvalevreden, mu ne obetamo dobrohot
nih besed ljudi, marveč njihovo sodbo. Zato lahko nekdo tudi
molče hvali. Dalje, kakor sem rekel, gre pri hvali za mišljenje,
453
ne za besede, ki izražajo notranjo hvalo ter jo oglašajo več

ljudem. Hvali tisti, ki sporoča, da je kdo hvale vreden. Če naš
traged pravi, da je čudovito biti hvaljen od hvaljenega moža 131 misli
s tem na takega, ki je hvale vreden. In ko prav tako govori stari
pesnik, da hvala redi umetnosti,132 ne misli na poveličevanje, ki
umetnosti kvari, kajti nič tako zelo ne zapeljuje na kriva pota
govorništva in vsake druge umetnosti, ki išče naklonjenost
poslušalcev, kakor odobravanje množice. Dober glas zahteva
vedno glas in besedo, slava pa ne, kajti slavo je mogoče doseči
tudi brez glasu in besede, ker ji zadostuje ugodna sodba; popol
na je lahko ne le med molčečimi, ampak celo med nasprotujočimi
si. Želim ti povedati, kakšna je razlika med dobrim glasom,
častjo in slavo: slava temelji na sodbah mnogih, dober glas pa
na sodbah dobrih.
»Čigava dobrina,« pravijo dalje, »je dober glas, to je hvala,
ki jo dobri ljudje naklanjajo dobremu? Ali tistega, ki je hvaljen,
ali tistega, ki hvali?« Dobrina obeh: moja, ker sem hvaljen, ker
mi je narava vcepila ljubezen do vseh in sem vesel, da sem dobro
delal in da sem našel hvaležne tolmače svojih dobrih del. To je
dobrina za mnoge, ker so hvaležni, pa tudi zame. Moje duševno
razpoloženje je namreč tako, da smatram dobrino drugih za
svojo, zlasti dobrino tistih, ki sem jim sam vzrok dobrine. To je
dobrina za tiste, ki hvalijo, kajti ustvarja jo krepost: vsako kre
postno dejanje pa je dobrina. Te pa ne bi bili mogli doseči, ko
jaz ne bi bil tak, kakršen sem. Zaslužena hvala je torej dobrina
131 Lat. laudari a laudato viro, iz neke Najvijeve tragedije.

132 Lat. laus alit artis, verjetno iz dela satirika Lucilija.
454
za oba tako gotovo, kakor je dobra sodba dobrina za tistega, ki

sodi, in za tistega, o katerem sodi. Ali morda dvomiš, da je
pravičnost dobrina za tistega, ki je pravičen, pa tudi za tistega,
kateremu dolgujemo pravičnost? Hvaliti onega, ki to zasluži, je
pravičnost: torej je dobrina za oba.
To bi bil zadosten odgovor tistim zabavljačem, sofistom.
Toda naj ne bo naša naloga, da pretresamo njihove premetenosti
in spravljamo filozofijo v zadrego ter jo tako ponižujemo. Koliko
bolje je hoditi po ravni in odprti poti kakor po ovinkih, po kate
rih se z veliko težavo spet vračaš nazaj! Kajti te razprave z dokazi
in ugovori niso nič drugega kakor igre tistih, ki skušajo spret
no ujeti drug drugega. Rajši povej, kako naravno je svojega duha
raztegniti v neskončnost. Nekaj velikega in plemenitega je člove
ška duša; ne pusti si postavljati meja, ki so ji skupne z bogom.
Prvič ne priznava nizkotne domovine, Efeza ali Aleksandrije ali
če je sicer še kak kraj, ki ti dve mesti prekaša po številu prebival
cev in po lepoti poslopij. Njena domovina je prostor, ki obkroža
najvišje in ves obok, kjer ležijo morja in dežele, kjer zrak deli
božansko in človeško ter ju hkrati spaja, kjer je toliko božanskih
bitij, ki bedijo nad njenimi dejanji. Potem si ne pusti dati ozko
omejene življenjske starosti. »Vsa leta,« pravi, »so moja: nobeno
stoletje ni zaprto velikim duhovom, noben čas ni nedostopen
misli. Ko pride tisti dan, ki bo to zmes božanskega in človeškega
razdružil, bom pustila telo tu, kjer sem ga našla, sebe samo pa
bom vrnila bogovom. In tudi sedaj nisem brez njih, toda zaprta
sem v težko in zemeljsko ječo.« Tole umrljivo življenje je pred
igra boljšega in daljšega življenja. Kakor nas devet mesecev drži
v sebi materino telo ter nas pripravlja ne zase, ampak za prostor,
455
kamor nas tako rekoč pošlje, kakor hitro smo sposobni dihati
in živeti na prostem, tako zorimo ves čas od otroških let do
starosti za novo rojstvo. Čaka nas drug začetek, druga stvar
nost. Ne moremo še gledati neba drugače kakor skozi vmesni
prostor. Zato pričakuj tisto uro mirno in brez strahu, saj je zadnja
le telesu, ne duši. Vse, kar je okrog tebe, imej za prtljago v preno
čišču, ki jo moraš zapustiti. Narava te odpušča takega, kakršen
si vstopil. Ne smeš odnesti več, kakor si prinesel s seboj, da, celo
od tega, kar si prinesel za življenje, moraš velik del odložiti. Tale
koža, tvoje poslednje ogrinjalo, ti bo odvzeta, prav tako meso
in kri, ki teče pod njim skozi celo telo, pa kosti in kite, ki utrjujejo,
kar je tekoče in mehko. Dan, ki se ga bojiš kot poslednjega, je
rojstni dan večnega življenja. Odloži breme: kaj se obotavljaš,
kakor da nisi tudi že prej zapustil telesa, v katerem si bil skrit,
in prišel iz njega ven v življenje? Odlašaš, se upiraš; tudi takrat
si bil izgnan z velikim naporom tvoje matere. Stokaš in jokaš,
tudi otrok tako joka, ko se rodi, ampak takrat se ti je moralo to
odpustiti: surov in v vsem neizkušen si prišel na svet. Ko si
zapustil toplo in mehko materino telo, ti je zavel svobodnejši
zrak, potem pa se te je dotaknila trda roka in še nežen in docela
neizkušen si ostrmel nad docela nepoznanim. Zdaj ti ni nič nove
ga, če se ločiš od tega, česar del si bil prej; ravnodušno opusti
ude, ki so ti že nepotrebni, ter odloži telo, v katerem si tako
dolgo prebival! Razkosalo se bo, pokopalo in uničilo. Zakaj se
žalostiš? Tako se godi: sčasoma vzamejo konec odevala vseh, ki
se rodijo. Zakaj ljubiš vse to, kakor da je tvoje? Vse to te samo
zagrinja. Prišel bo dan, ki te bo odgrnil in te odpeljal iz ječe
grdega in smrdljivega telesa. Iz njega poskušaj skočiti že zdaj,
456
kolikor daleč moreš, in se odreci čutni nasladi, če ni povezana z

nečim nujnim, in teži že tukaj za nečim višjim in plemenitejšim!
Nekoč se ti bodo odkrile tajnosti narave in vse ti bo jasno. Po
misli, kakšen sijaj bo to, ko bo toliko zvezd združevalo svojo
svetlobo. Nobena senca ne bo motila jasnosti, vsaka stran neba
se bo enako svetila; dan in noč sta samo menjavi najnižjega oz
račja. Potem boš rekel, da si živel v temi, ko boš sam in popol
noma zagledal vso luč, ki jo vidiš sedaj le nejasno skozi ozke
reže oči, pa jo vendar že od daleč občuduješ. Kakšna se ti bo
zdela božanska luč, ko jo boš videl tam, od koder izhaja? Ta misel
ne pusti, da bi ostalo v duši kaj grdega, nizkotnega ali surovega,
ampak nam pravi, da so bogovi priče za vse, ter nam veleva, da
moramo iskati njihov blagoslov in se pripravljati na večnost.
Kdor na to misli, ga ni groza pred vojskami, ne straši ga bojna
trobenta in ne boji se groženj. Zakaj se ne bi bal tisti, ki upa, da
bo umrl, če se boji celo oni, ki misli, da duša obstoji samo tako
dolgo, dokler je zaprta v ječi telesa, da pa se takoj razkroji, ko
se te ječe reši? Ali ne ravna in živi tako, da bi mogel biti koristen
tudi po smrti? Kajti četudi sam vsega tega ne vidi, vendar
misli pogosto na hrabrost junaka, na rod plemeniti

vrača spomin se ...133
Pomisli, koliko nam koristijo dobri zgledi, in spoznal boš, da je

spomin na velike može prav tako koristen kakor njihova na
vzočnost.
133 Vergilij, Eneida, IV, 3-4.
457
c m .
Pismo
Kaj se oziraš okrog sebe, da bi videl, kaj se ti lahko pripeti,
pa tudi, kaj se ti ne more pripetiti? Govorim o požaru, porušenju
in drugem, kar pade na nas po naključju, ne namenoma. Glej
rajši stvari, ki prežijo na nas in nas skušajo ujeti, in se njim izo
giblji. Redkeje se dogodi kaj hudega, na primer da se razbije
ladja ali pa se prevrnemo z vozom, vsak dan pa človeku preti
nevarnost od človeka. Proti tej se oboroži, nanjo glej z nepre
mično uprtimi očmi; nobeno zlo ni pogostejše, nobeno bolj za
krknjeno, nobeno bolj priliznjeno. Nevihta grozi, preden se
dvigne, poslopja pokajo, preden se zrušijo, požar že prej najavlja
dim, toda poguba, ki nam jo pripravlja človek, pridrvi nenadoma
in se tem skrbneje skriva, čim bolj se nam bliža. Motiš se, če
zaupaš obrazom ljudi, ki jih srečaš, kajti ti imajo obličje ljudi, a
duše zveri, le da so te nevarnejše ob prvem napadu: kogar obi
dejo, tega ne iščejo več. K uničevanju jih nikoli ne sili drugega
kot nujnost; v boj so prisiljene zaradi lakote ali strahu. Človek
pa človeka z veseljem ugonablja. Torej misli na to, kakšna nevar
nost grozi človeku od človeka, tako kakor razmišljaš o tem, kaj
je človekova dolžnost. Pazi, da te ne doleti nevarnost, zavedaj
pa se dolžnosti, da ne boš storil drugemu nič hudega. Veseli se
sreče vseh, nesreča pa naj te gane; pomni, kaj moraš storiti in
česa se moraš varovati. In kaj dosežeš, če tako živiš? Ne tega,
da ti ne bi škodovali, ampak to, da te ne bodo varali. Kolikor
pa moreš, se zatekaj k filozofiji; vzela te bo v naročje in te
458
S E D E M N A J S T A IN O S E M N A J S T A K N J I G A
varovala, v njenem svetišču boš varen ali vsaj varnejši. Drug v

drugega trčijo samo tisti, ki hodijo po isti cesti. Pri tem pa se s
filozofijo ne smeš bahati; mnogim je bila že vzrok nevarnosti,
če so se objestno in svojeglavo šli filozofe; pri tebi naj filozofija
odpravi napake in naj jih ne očita drugim. Naj se ne nasprotuje
splošnim navadam in ne ravna tako, kakor da obsoja vse, česar
sama ne dela. Človek je lahko moder, ne da bi se košatil, ne da
bi komu zavidal.
CIV.
Pi s m o
Zbežal sem na svoje posestvo v Nomentu. Si pomislil, da
sem zbežal pred mestom? Ne, pred mrzlico, in sicer tisto, ki se
počasi plazi k človeku; že me je zgrabila z roko. Zdravnik je re
kel, da je to začetek prave mrzlice, ker žila nemirno utriplje in
prekinja naravno dihanje. Takoj sem dal zapreči voz. Vztrajal sem
pri tem, da bom odpotoval, čeprav me je moja Pavlina zadrže
vala. Navajal sem besede svojega gospodarja Galiona, ki ga je
nekoč v Ahaji napadla mrzlica in se je brž vkrcal na ladjo, rekoč,
da to ni bolezen telesa, ampak kraja. To sem povedal svoji Pavli
ni, ki jo je skrbelo za moje zdravje, kajti vem, da je njeno življenje
odvisno od mojega. Zato sem začel skrbeti zase, ker me je skrbelo
zanjo. In čeprav me je starost v marsičem storila pogumnejšega,
nisem več mislil na to dobroto starosti. Prišlo mi je namreč na
misel, da je v tem starcu tudi mlado življenje, ki ga je treba varo
vati. In ker nisem mogel doseči od nje, da bi me močneje ljubila,
459
je ona dosegla od mene, da sem jo ljubil v skrbeh. Plemenitim

čustvom je namreč treba popuščati; včasih moramo, naj nas oko
liščine še tako težijo, dih življenja zavoljo svojcev priklicati nazaj
in ga zadržati na ustnicah, kajti vrl mož mora živeti ne toliko
časa, kolikor je njemu všeč, ampak tako dolgo, kakor je njegova
dolžnost. Kdor svoje žene, svojega prijatelja ne ceni toliko, da bi
zavoljo njiju dlje živel, kdor vztraja pri tem, da bi rad umrl, je
mehkužen. Tudi to naj si duh zaukaže, da si, ne samo kadar želi
umreti, ampak tudi, če je že začel umirati, vzame čas in se po
sveti svojcem, če je to potrebno zavoljo njihove blaginje. Izjemen
pogum je potreben za to, da se je kdo pripravljen zavoljo drugih
vrniti v življenje, kar so veliki možje pogosto storili. Ampak za
znak plemenite človečnosti smatram tudi, če kdo bolj pazljivo
čuva svojo starost, katere največja korist je to, da se človek manj
boji zase in pogumneje živi, ker ve, da je to kateremu izmed svoj
cev prijetno, koristno in zaželeno. Poleg tega prinaša takšno rav
nanje že samo po sebi nemajhno veselje in plačilo; kaj je namreč
prijetnejše kakor biti svoji ženi tako drag, da postaneš zaradi
tega še samemu sebi dražji? Zato lahko moja Pavlina meni za
računa ne le svoj, ampak tudi moj strah.
Sprašuješ me, kako mi je koristil sklep, da odpotujem. Kakor
hitro sem zapustil težko mestno ozračje in tisti smrad zakajenih
kuhinj, ki izpuhtevajo vso škodljivo soparo s prahom vred, sem
takoj začutil spremembo v svojem zdravju. Kaj misliš, koliko sem
se okrepil potem, ko sem prišel v svoje vinograde? Vrgel sem
se na jedi s takšnim poželenjem, kakor se pase živina, ko jo spu
stiš na pašnik. Že sem si spet opomogel. Zginila je tista utrujenost
telesa, ki človeku ne da, da bi vztrajno mislil; že začenjam z vso
460
dušo študirati. K temu kraj ne prispeva dosti, če si ne pomaga

duh sam, ki se zna celo sredi motečih poslov poglobiti sam vase,
če hoče. Toda tisti, ki si izbere pokrajine in se preda brezdelju,
bo povsod našel kakšno razvedrilo. Sokrat je namreč nekomu,
ki je tožil, da mu njegova potovanja niso nič koristila, menda
odgovoril: »Zaslužil si to, kajti potoval si sam s seboj.« O, kako
bi se marsikomu dobro godilo, če bi se oddaljil od samega sebe!
Zdaj vznemirja, zapeljuje in plaši predvsem sam sebe. Kaj po
maga iti čez morje in menjavati mesta? Če hočeš uiti temu, kar
te tlači, ne smeš biti le na kakem drugem kraju, ampak moraš
biti sam drug človek. Recimo, da si prišel v Atene ali na Rodos
- izberi si mesto po svoji volji - kaj se te tiče, kakšne navade in
nravi so tam? Svoje moraš prenesti tja. Bogastvo boš imel za
dobrino, mučila te bo revščina, in kar je še najhujše, namišljena.
Kajti četudi imaš veliko, se ti vendar zdi, da ti manjka toliko,
kolikor ima kdo drug več. Častne službe imaš za dobrine: boli
te, da je ta postal konzul, oni pa že ponovno. Vselej se boš jezil,
če boš o kom večkrat bral v uradnem koledarju. Tako velika bo
tvoja častilakomnost, da boš mislil, da nimaš nikogar za seboj,
če bo še kdo pred teboj. Za naj večje zlo boš imel smrt, čeprav ni
na njej nič zlega razen tega, da se je bojiš, preden pride. Strašile
te bodo ne samo nevarnosti, ampak celo domneve in slutnje.
Venomer te bodo mučile domišljije. Kaj ti bo namreč koristilo,
... da so srečno obpluli

toliko mest sovražnih jim Grkov .. ,134
134 Vergilij, Eneida, III, 282-83.
461
Sam mir ti bo vzrok bojazni. Niti temu, kar je varno, ne boš

zaupal, če se bo tvoj duh zbegal. Če se duh navadi na slepo
boječnost, tudi za svojo varnost ne bo znal skrbeti. Kajti ne
umika se, temveč beži; nevarnostim pa smo bolj izpostavljeni,
če jim pokažemo hrbet. Za najhujše zlo boš imel izgubo nekoga
od tistih, ki jih boš ljubil; to pa je prav tako nespametno kakor
jokati, ker lepim drevesom, ki so okras tvoji hiši, odpada listje.
Na tisto, kar te razveseljuje, glej prav tako kakor na drevesa,
dokler zelenijo. Tako eno kot drugo bo odnesla usoda; ampak
kakor je mogoče prenesti odpadanje listja, ker zopet zraste, tako
je mogoče preboleti tudi izgubo tistih, ki jih ljubiš in jih imaš za
radost svojega življenja; te lahko nadomestiš, tudi če se ne bodo
več rodili. »Toda ne bodo isti.« Tudi ti ne boš isti. Vsak dan,
vsaka ura te spreminja, toda če se ti drugi ugrabijo, to laže
opaziš, pri sebi pa tega ropa ne vidiš, ker ni tako očiten. Drugi
se nam ugrabljajo, mi pa se skrivaj krademo sami sebi. Na vse
to ne misliš in ne uporabljaš zdravil za svoje rane, marveč sam
seješ vzroke in povode za skrb in bojazen, ker zdaj upaš, zdaj
obupuješ. Če si pameten in moder, mešaj eno z drugim; ne upaj,
ne da bi obupaval, in ne obupuj, ne da bi upal.
Kaj more komu koristiti potovanje samo po sebi? Ne brzda
poželenj in strasti, ne pomirja jeze, ne duši razbrzdanih nagonov
ljubezni, skratka, ne osvobaja duše nobenega zla. Ne daje člove
ku pravilne razsodnosti, ne razpršuje zmot, ampak ga kakor
dečka, ki občuduje nekaj neznanega, za kratek čas drži v pozor
nosti s tem, da mu kaže kake nove, prej neznane predmete.
Sicer pa potovanje iz kraja v kraj stopnjuje omahljivost duše in
jo dela še bolj nestalno in lahkomiselno. Zato ljudje zapuščajo
462
kraje, ki so jih iskali z največjim poželenjem, in odhajajo hitreje,

kakor so tja prišli, tako kakor ptiči, ki letajo sem in tja. Potovanje
te bo seznanilo z drugimi ljudstvi in ti pokazalo nove oblike
gora, nepoznana polja in doline, ki jih namakajo neusahljive
vode. Spoznal boš naravo marsikatere reke, če opazuješ, na pri
mer, kako Nil poleti narašča ali kako se Tigris naenkrat izmakne
očem in se, potem ko preteče skrite krajine, zopet prikaže v
vsej svoji veličini ali kako se Meander, ki je vsem pesnikom pred
met vaje in igre, vije v pogostnih ovinkih ter se spet približa
svoji strugi, preden se izlije sam vase. Sicer pa te vse to ne bo
storilo boljšega in bolj zdravega. Študirati moramo in se ukvar
jati z učitelji modrosti, da se bomo naučili, kar je že raziskano,
in raziskovali, kar še ni dognano. Tako moramo rešiti dušo ža
lostne sužnosti ter jo osvoboditi. Dokler ne veš, čemu se moraš
izogibati in po čem hrepeneti, kaj je potrebno in kaj odveč, kaj
je pravično in kaj krivično, to ni potovanje, ampak blodnja. Tak
šno beganje iz kraja v kraj ti ne prinese koristi, kajti potuješ s
svojimi strastmi in tvoje napake gredo za teboj. O, da bi šle
samo za teboj! Tedaj bi bile oddaljene od tebe, zdaj pa jih nosiš,
ne pa vlečeš za sabo. Zato te povsod morijo in te mučijo stalno
z enakimi težavami. Bolnik mora iskati zdravilo, ne pa tujih
krajev. Če si kdo zlomi nogo ali zvine gleženj, ne zleze na voz in
se ne vkrca na ladjo, ampak pokliče zdravnika, da mu poveže
zlomljeni ali naravna izvinjeni ud. Torej kako? Ali misliš, da bo
na toliko mestih zlomljena ali spahnjena duša ozdravela, če me
njavaš kraje? Ta bolezen je prehuda, da bi se dala ozdraviti s
sprehodi na vozu ali na ladji. Potovanje ne dela iz nikogar zdrav
nika, tudi ne govornika. Kraj ne uči nobene umetnosti. Kaj misliš?
463
Ali je mogoče modrost, ki je najvišja umetnost, pridobiti na po

tovanju? Verjemi mi, ni je poti, ki bi te postavila zunaj poželenj,
zunaj jeze, zunaj strahu; ko bi bila kje takšna pot, bi ves človeški
rod drvel nanjo. Tako dolgo boš blodil po deželah in morjih,
dokler boš nosil s seboj vzroke svojih težav. Ali se čudiš, da ti
beg nič ne pomaga? S seboj imaš to, čemur hočeš uiti. Zato po
boljšaj samega sebe, odloži breme in brzdaj svoja poželenja! Iz
ženi iz sebe vse, kar je napačno! Če hočeš prijetno potovati,
ozdravi svojega spremljevalca! Pohlep bo visel na tebi, dokler
živiš skupaj s skopuhom in umazancem, napuh bo s teboj, dokler
se boš družil s ošabnežem. Nikoli te ne bo minila krutost, če ti
bo rabelj tovariš; tvojo pohotnost bo podžigalo občevanje s pre-
šuštniki. Če se hočeš znebiti svojih napak in grehot, se daleč
umakni zgledom napak in grehot. Skopuh, lakomnež, zapeljivec,
krutež, slepar, goljuf, ki bi ti bili veliko škodovali, ko bi ti bili
blizu, so v tebi samem. Preidi k boljšim zgledom: živi s Katoni,
z Lelijem, s Tuberonom! In če bi te veselilo živeti skupaj tudi z
Grki, občuj s Sokratom, z Zenonom. Eden te bo učil umreti, če
bo treba, drugi pa, še preden bo treba. Živi s Hrizipom, s Pozej-
donijem! Ta dva te bosta učila spoznavati, kaj je človeško in
božansko, velela ti bosta delovati, ne samo spretno govoriti in
razmetavati besede v zabavo poslušalcem, ampak tudi utrjevati
dušo, da se bo pogumno upirala grožnjam. Kajti samo eno je
pristanišče tega valujočega in viharnega življenja - ne se meniti
za bodočnost, trdno stati in biti pripravljen sprejeti puščice
usode na svoje prsi, ne da bi se skrival in jim kazal hrbet. Narava
nas je ustvarila velikodušne in junaške, in kakor je dala nekate
rim živalim divjo, nekaterim lokavo, nekaterim bojazljivo čud,
464
tako je dala nam slavohlepnega in vzvišenega duha, ki išče, kje

bi se živelo pošteno, ne, kje bi se živelo najbolj varno, duha, ki
posnema vesoljstvo in se ravna po njem, kolikor je to dovoljeno
smrtnikom. Ta je gospodar vsega in vzvišen nad vsem; zato se
naj ničemur ne podvrže, nič naj se mu ne zdi težko, nič takšno,
kar bi moglo ukloniti moža.
Muka in smrt in na videz še druge strahotne prikazni,
ampak to niso tako grozne prikazni, če jih pogledaš s pravimi

očmi in predreš temo. Marsikaj, kar te ponoči straši, se podnevi
pokaže smešno.
Muka in smrt in na videz še druge strahotne prikazni,
pravi prav dobro naš Vergilij.135 Pravi, da se le zdijo strašne, v

resnici pa niso. Kaj je, pravim, tako strašnega na tem, kakor se
mu pripisuje? Zakaj naj bi se mož, prosim te, Lucilij, bal muk in
naporov ter smrti? Tolikokrat srečavam ljudi, ki menijo, da se ne
more zgoditi nič, česar ne morejo storiti sami, in trdijo, da go
vorimo o vsem večjem kakor o tem, kar zmore človeška narava.
Toda koliko boljše je moje mnenje o njih! Tudi oni morejo to stori
ti, ampak nočejo. In slednjič, komu že kdaj ni uspelo, če je to po
skušal? Komu se to ni zdelo lažje, ko je to delal? Tega si ne upa
mo lotiti zato, ker je težko, ampak je težko zato, ker si ne upamo.
Če pa vendarle želite zgled, poglejte Sokrata, starega trpina:
koliko hudega je preživel, pa vendar ni klonil ne zaradi revščine,
135 Eneida, VI, 277.
465
ki so jo domače razmere še poslabšale, niti zaradi naporov, ki jih je

prenašal v vojski. Kakšne nadloge je imel šele doma: ženo grobe
ga značaja in prepirljivega jezika,136 trdoglave otroke, ki so bili bolj
podobni materi kakor očetu. Ves svoj čas je preživel v vojni ali pod
tirani ali pa v svobodi, ki je bila hujša od vojne in tiranov. Se
demindvajset let je trajala vojna;137 po končani vojni je bila država
za kazen prepuščena tridesetim tiranom, med katerimi je bilo največ
njegovih sovražnikov. Nazadnje so ga obsodili in mu naprtili naj
hujše obtožbe. Očitali so mu, da oskrunja vero in zapeljuje mladino,
da jo ščuva proti bogovom, proti očetom in državi. Sledila sta ječa
in strup. In vse to je tako malo prizadelo Sokratovega duha, da
mu na obrazu ni niti trznilo. Do zadnjega trenutka ni nihče videl
Sokrata bolj vedrega niti bolj žalostnega. Pri vsem tolikem prevratu
usode je ostal takšen, kakršen je bil zmerom.
Bi rad še kak drug zgled? Glej tistega mlajšega Marka Kato-
na, s katerim je usoda ravnala še bolj sovražno in trdovratno.
Čeprav mu je bila povsod in nazadnje še v smrti nasprotna, je
vendar pokazal, da more hraber mož tudi proti volji usode
živeti in proti njeni volji umreti. Ves čas svojega življenja je prebil
v državljanskih vojnah ali v dobi, ki je že nosila v sebi držav
ljansko vojno. Tudi o njem lahko rečeš kakor o Sokratu, da je
neustrašeno živel v hlapčevstvu, razen če misliš, da so bili
Pompej in Cezar in Kras zavezniki v prid svobodi. Nihče ni
videl Katona, da bi se bil spremenil, čeprav se je republika
136 Ksantipo.
137 Peloponeška vojna je trajala od leta 431 do leta 404 pr. n. št. Sokrat je
umrl leta 399 pr. n. št.
466
tolikokrat spremenila. V vseh okoliščinah je bil vedno isti: ko je

bil pretor, ko se je zaman potegoval za preturo, ko je bil obtožen,
v provinci, v ljudski skupščini, pri vojskah, v smrti. Slednjič pri
tisti zmedi v državi, ko je Cezar stal na eni strani, opirajoč se na
deset bojevitejših legij in na vse pomožne čete zunanjih narodov,
na drugi strani pa Pompej, sam proti vsem. Ko so se eni nagibali
k Cezarju, drugi k Pompeju, takrat je edino Katon ustvaril
pomembno republikansko stranko. Če si želiš v duhu napraviti
sliko tistega časa, boš videl na eni strani meščanstvo in vse nižje
ljudstvo, ki je hrepenelo po novotarijah, na drugi aristokrate in
viteški stan ter vse tiste, ki so bili v državi vedno častitljivi in
odlični, na sredini pa dva, republiko in Katona. Začudil se boš,
ti pravim, ko boš opazil
Priama, poleg Atrida in besnega nanju Ahila,138
kajti oba je sovražil, oba bi rad razorožil. Takole misli o obeh in

pravi: »Če bo zmagal Cezar, bom umrl, če Pompej, me čaka
izgon.« Česa naj bi se bal on, ki je sam sebi bodisi kot premagan
cu bodisi kot zmagovalcu določil usodo, kakršno so mu mogli
določiti le najbolj razsrjeni sovražniki? Umrl je torej po lastni
odločitvi. Vidiš, da je mogoče prenašati stiske in bridkosti: peš
je peljal svojo vojsko skozi afriške puščave. Vidiš, da je mogoče
prenašati žejo: po gričih, ki so kar žareli od sončne pripeke, je
brez prateža vlekel ostanke premagane vojske in v oklepu pre
našal pomanjkanje vode, in kadarkoli jo je kje našel, je vselej pil
467
zadnji. Vidiš, da je mogoče prezirati čast in sramoto: prav tiste

ga dne, ko je propadel na volišču, se je igral z žogo. Vidiš, da je
mogoče ne bati se sile mogotcev: izzival je oba, Pompeja in
Cezarja, ki si nista upala žaliti drug drugega, razen če se je ho
tel eden prikupiti drugemu. Vidiš, da je mogoče prezirati tako
smrt kakor pregnanstvo: napovedal si je pregnanstvo in smrt
in medtem še vojno. Zato moremo imeti proti vsemu temu toli
ko poguma, če le nočemo vtakniti svojega vratu v jarem. Pred
vsem pa moramo sovražiti naslade, kajti te nam slabijo živce in
nas mehkužijo ter veliko zahtevajo od nas, veliko pa moramo
zahtevati od usode. Dalje moramo prezirati bogastvo, ki je do
kaz sužnosti. Pustimo vnemar zlato in srebro in vse drugo, kar
še sicer obremenjuje srečne hiše; svobode ni mogoče doseči za
stonj. Če svobodo visoko ceniš, moraš omalovaževati vse drugo.
cv.
Pi smo
Povedal ti bom, na kaj moraš gledati, če hočeš varneje žive
ti. Ti pa poslušaj ta navodila tako, kakor da ti predpisujem, kako
moraš v okolici mesteca Ardee skrbeti za svoje zdravje. Misli
na to, kaj človeka draži, da bi drugega oškodoval; to so upanje,
zavist, sovraštvo, strah in zaničevanje. Pri vsem tem je zaniče
vanje nekaj tako zelo lahkega, da se mnogi skrivajo v njem v
svojo obrambo. Kdor koga zaničuje, ga brcne, ampak potem
gre mimo njega naprej. Nihče ne skuša človeku, ki ga zaničuje,
trdovratno, nihče namenoma škodovati. Tudi v bitki gremo
468
mirno mimo tistega, ki leži na tleh, s tistim, ki še stoji, pa se

bojujemo.
Upom nepoštenih se boš izognil, če ne boš imel ničesar, kar
bi zbujalo tuja in zla poželenja, če ne boš imel ničesar znameni
tega, kajti ljudje hrepenijo tudi po malenkostih, če so premalo
znane, če so redke. Zavisti boš ušel, če se ne boš vsiljeval očem,
če se ne boš bahal s tem, kar imaš, če se boš znal veseliti na ti
hem. Sovraštvu, ki nastane zaradi žalitve, pa se boš izognil, če
nikogar ne boš dražil po nepotrebnem; od tega pa te bo zadržala
zdrava človeška pamet. To je bilo že marsikomu nevarno; neka
teri so si nakopali sovraštvo, ne da bi imeli kakega sovražnika.
Pred tem, da se te ljudje ne bodo bali, te bosta varovala zmer
no imetje in dobrosrčnost; ljudje naj vedo, da si takšen, da te
lahko brez nevarnosti žalijo in da je sprava s teboj lahka in za
nesljiva. To, da se te kdo boji, pa je prav tako nadležno doma
kakor zunaj, pa naj se te bojijo sužnji ali svobodni ljudje. Vsakdo
ima dovolj moči, da škoduje. Pri tem pa pomisli, da se tisti, ko
gar se drugi bojijo, tudi sam boji; nihče ne more biti strašen, ne
da bi sam bil v skrbeh. Še nekaj je treba omeniti, kar se tiče zani
čevanja - marsikdo si ga nakoplje in je zaničevan, ker tako hoče,
ne, ker mora. Vse te neprijetnosti preprečijo znanost in umet
nost ter prijateljstvo s takimi, ki nekaj veljajo pri kakem mo
gočniku; koristno je, če se jim pridružiš, ne smeš pa se prikleniti
nanje, sicer te njihova pomoč utegne veljati več kakor nevarnost.
Vendar pa ne bo nič tako koristno kakor lepo mirovati in
čim manj govoriti z drugimi, največ le s samim seboj. Res je v po
govoru neka sladkost, ki se nekako prikrade in prisladka, spravi
pa na dan skrivnosti kakor pijanost ali ljubezen. Nihče ne bo
469
molčal o tem, kar je slišal, in nihče ne bo povedal, kolikor je sli

šal. Kdor ne zamolči stvari, tudi ne bo zamolčal, od koga je to sli
šal. Vsakdo ima koga, komur zaupa toliko, kolikor se je zaupalo
njemu. Čeprav pazi na svojo blebetavost in je zadovoljen, če ga le
eden posluša, si iz enega napravi kar množico, in tako nastane
po vsem mestu govorica o tem, kar je bilo še pravkar skrivnost.
Najvarneje živi, kdor nikomur ne dela krivice. Ljudje, ki ne
obvladajo svojih strasti, živijo zmedeno in neurejeno življenje:
prav toliko se bojijo, kolikor škodujejo, in niso nikoli mirni. Po
slehernem dejanju se bojijo in so v skrbeh. Njihova vest jim ne
pusti, da bi delali kaj drugega, in jih sili, da so za vse odgovorni
sami pred seboj. Kazen trpi, kdor jo pričakuje, pričakuje pa jo
vsak, ki jo je zaslužil. Lahko se kdo čuti varnega, čeprav ima
slabo vest, nikakor pa ne more biti miren in brez skrbi. Kajti
četudi ga takoj ne odkrijejo, se vendar boji, da bi ga utegnili
odkriti. Nemirno spi, in kadarkoli govori o zločinu koga dru
gega, misli na svoj lastni zločin. Zdi se mu, da se njegov zločin
še ni zadosti pozabil, da še ni dovolj zakrit. Krivcu se včasih
posreči, da se skrije, nikoli pa se na to ne more zanašati.
CVI.
Pi s mo
Pozno ti odgovarjam na tvoja pisma, a ne zato, ker sem
preveč zaposlen. Takšno opravičilo naj pri tebi ne velja: dovolj
časa imam in vsi ga imajo, če le hočejo. Nikogar ne zasledujejo
posli, vsak si jih sam naprtuje in misli, da so posli dokaz sreče.
470
S E D E M N A | S T A IN O S E M N A J S T A KNJ I GA
Kaj je bilo torej vzrok, da ti nisem takoj odgovoril na tvoja

vprašanja? To, za kar si me spraševal, je v zvezi z mojim delom,
kajti veš, da želim obravnavati moralno filozofijo in razložiti
vsa vprašanja, ki se nanašajo nanjo. Zato sem dvomil, ali naj z
odgovorom tebi še dalje odlašam, dokler ne prideš na vrsto, ali
pa naj ti odgovorim šele tedaj, ko si bom o vsem tem na jasnem.
Zdelo se mi je bolj spodobno, da te ne zadržujem, ko prihajaš
tako od daleč. Zato naj iz tiste vrste povezanih predmetov
povzamem to vprašanje in ti pošljem tudi podobna vprašanja,
čeprav tega ne zahtevaš.
Sprašuješ, kakšna so ta vprašanja? Vprašanja, katerih razu
mevanje je bolj prijetno kakor pa koristno, kakor na primer tole,
ki te zanima: ali je dobrina substanca? Dobrina učinkuje, kajti
koristi. Kar učinkuje, je substanca. Dobrina giblje duha in ga
tako rekoč oblikuje ter ga drži skupaj: to pa so lastnosti sub
stance. Kar pa je lastno substanci, to je njena dobrina. Zato je
tudi dobrina, ki se tiče duha in duše, sama na sebi substanca.
Kar je človeku dobro, mora biti substanca, ker je sam dejavna
substanca. Lagal bi, če bi trdil, da to, kar daje človeku dobrino,
kar mu varuje zdravje ali mu ga zopet vrača, ni substanca; torej
je tudi dobrina njegova substanca. Zato mislim, da ne boš dvo
mil, ali so strasti (da vrinem še nekaj drugega, na kar se tvoje
vprašanje ne nanaša), na primer jeza, ljubezen, žalost, tudi sub
stance. Če pa dvomiš, pomisli, ali nam ne spreminjajo obraza,
ali nam ne grbančijo čela, ali nam ne gladijo obraza, ali ne pri
vabljajo rdečice na lica ali pa zadržujejo kri, da se ne razteka. In
kaj? Ali misliš, da vtiska telesu tako očitne znake kaj drugega,
če ne substanca? Če so strasti substance, so tudi bolezni duha,
471
kakor na primer skopost in krutost, ukoreninjene in nepoprav

ljive napake; torej isto velja za zlobo in vse, kar je z njo v zvezi,
namreč hudoželjnost, zavist in objestnost ter vse drugo, kar
izvira iz tega. Mar ne vidiš, kako se hrabrost zrcali v očeh?
Kako deluje previdnost? Kako vedra je veselost, kako spodobna
je strogost? Kako je resničnost preprosta in nepristranska? Sub
stanca je torej vse, kar spreminja barvo in telesu prirojeno stanje,
kar ga obvladuje. Vse kreposti, ki sem jih navedel, pa so dobri
ne, in tudi vse, kar iz njih izvira. Mar je mogoče dvomiti, da je
to, kar učinkuje na nekaj drugega, substanca?
Kajti le, kar je telo, izvaja in čuti dotiko.
kakor pravi Lukrecij.139 Vse, kar sem prej omenil, ne bi na telesu

ničesar spremenilo, če se ga ne bi tikalo: torej je vse to substanca.
Tudi to je substanca, kar ima toliko moči, da spodbada, sili, za
držuje in veleva. Torej kaj? Ali strah ne zadržuje? Mar smelost ne
spodbada? Ali pogumnost ne bodri in ne spodbuja k napadu? Mar
umerjenost ne brzda in ne zadržuje? Ali veselje ne dviga človeka?
Ali ga žalost ne potare? Pri vsem, kar delamo, se pokoravamo
bodisi ukazu zlobe ali kreposti; kar ukazuje telesu, je substanca,
kar učinkuje na telo, je substanca. Dobrina telesa je substanca,
dobrina človeka je hkrati dobrina telesa; torej je substanca.
Ker sem ustregel tvoji volji, bom zdaj povedal sam sebi, in
mislim, da si boš isto rekel tudi ti: igramo se s kamenčki. Svojo
bistroumnost posvečamo nepotrebnim stvarem. Vse to nas ne
139 O naravi sveta, I, 304.
472
dela krepostnih, ampak učene. Modrost je jasnejša, da, celo pre

prostejša; za krepitev razuma se je bolje posvečati literaturi. Mi
pa, kakor z drugimi nepotrebnimi vprašanji, zapravljamo čas
celo s filozofijo. Kakor pretiravamo pri vseh drugih stvareh,
tako pretiravamo tudi z ukvarjanjem z literaturo: ne učimo se
za življenje, temveč za šolo.140
CVII.
Pi smo
Kje je tista tvoja razumnost, kje tvoja premišljenost, kje tvoja
velikost? Že takšna malenkost te zaskrbi: sužnji so izkoristili
tvojo prezaposlenost za pobeg. Ne rečem, ko bi te prevarali
prijatelji (kar naj še imajo to ime, katero smo jim pomotoma
nadeli, in naj se tako imenujejo, da bo sramota tem večja, če si
tega ne zaslužijo). Toda zapustili so te tisti, ki so zaničevali tvoje
prizadevanje in delo in mislili, da boš zavoljo njih drugim v
nadlego. Nič takega ni nenavadno in nepričakovano. Gristi se
zaradi takih stvari, je tako smešno kakor se pritoževati, ker so
te na javni cesti poškropili ali umazali z blatom. V življenju ni
nič drugače kakor v kopališču, v gneči in na potovanju: marsikaj
utrpiš, ker drugi nalašč kaj vržejo nate, marsikaj pa tudi po
naključju. Življenje ni sama ljubkost in prijetnost. Nastopil si
dolgo pot; na njej moraš večkrat zaiti, se spotikati, padati in se
140 Non vitae, sed scholae discimus. Iz te sentence je pozneje nastal poučen
izrek »Ne učimo se za šolo, temveč za življenje«.
473
utrujati ter vzklikati; »O da bi me zadela smrt!« Tega sicer ne

misliš resno. Nekje boš zapustil spremljevalca, nekoga boš spre
mil do groba, nekoga pa se boš bal. Takšno vegasto pot moraš
hoditi. Duša hoče umreti? Ne, pripraviti se mora na vse; vedeti
mora, da je prišla tja, kjer grmi in se bliska; vedeti mora, da je
prišla tja, kjer
Žalost in Skrb maščevalna sta svoje si gnezdo zgradila,

tamkaj živijo nadležne Bolezni in Starost čemerna,141
V taki družbi moramo živeti. Temu se ne moremo izogniti, pač

pa lahko vse to preziramo, če večkrat mislimo na to in si pred
stavljamo, kar bi utegnilo še priti. Človek se pogumneje spopade
s tistim, za kar se je že dolgo pripravljal, in se upira celo še
hujšemu, če je na to že prej mislil. Kdor pa ni pripravljen, se
ustraši tudi najbolj neznatnih stvari. Težiti moramo za tem, da
nas nič ne zadene nepričakovano. Ker pa je vse, kar je novo, za
nas težje, moraš stalno misliti na to, da koristi tudi, če nisi v
nobenem zlu novinec.
»Sužnji so me zapustili.« Druge so okradli, koga drugega
so obtožili, koga ubili, koga izdali, koga poteptali, enega zasle
dovali s strupom, drugega z obtožbami. Karkoli bi ti lahko še
omenil, je zadelo že mnoge in jih bo še. Zapovrstjo merijo na
nas kopja in puščice: nekatere nas zadenejo, nekatere letijo
mimo nas in zadenejo druge. Ne smemo se čuditi ničemur, za
kar smo rojeni, zato se ne sme nihče pritoževati, kajti vse je za
474
S E D E M N A ) S T A IN O S E M N A J S T A KNJ I GA
vse enako. Tako pravim: enako je. Kajti tudi to, čemur je kdo
ušel, bi ga lahko zadelo. Enakovredni zakoni pa niso tisti, ki so
se pri vseh uporabili, ampak tisti, ki so za vse veljali. Od duha
je treba zahtevati ravnodušnost in brez tožb plačujmo davek za
svojo umrljivost. Zima prinaša mraz s seboj: prezebati moramo.
Poletje nam vrača spet vročino: moramo se potiti. Slabo vreme
napada naše zdravje: moramo bolehati. Tudi divja žival nas
utegne napasti in človek, ki je hujši od divjih zveri. Marsikaj
nam ugrabi voda, marsikaj ogenj. Vsega tega ne moremo spre
meniti; moremo pa nekaj, namreč biti pogumni, kakor gre kre
postnemu možu, ter hrabro prenašati naključno zlo in soglašati
z naravo. Narava pa vse to, kar vidiš, uravnava s spremembami:
za oblačnostjo pride jasno vreme. Morja se razburkajo, potem
ko so počivala. Izmenoma pihajo vetrovi. Za nočjo pride dan.
En del neba vstane, drugi zaide. Vse se večno spreminja. Po
tem zakonu se mora ravnati naša duša; njemu naj sledi, njega
uboga. In karkoli se dogaja, naj misli, da se mora dogajati, in
naj ne graja narave. Najbolje je, če trpiš in prenašaš, česar ne
moreš izboljšati, ter brez godrnjanja slediš bogu, po čigar volji
se vse dogaja. Slab vojak je, kdor gre vzdihujoč za svojim vojsko
vodjem. Zato brez nejevolje in radi sprejemajmo ukaze ter ne
zapuščajmo svoje poti po tem prelepem delu, v katero je vple
teno vse, kar trpimo. In Jupitra, ki sedi na krmilu te silne mase
ter jo vodi, ogovarjajmo tako, kakor ga ogovarja naš Kleant v
zgovornih verzih, ki mi jih dovoljuje prevesti v naš jezik zgled
Cicerona, najbolj jasnega govornika. Če ti bodo ugajali, boš za
dovoljen, če ti ne bodo ugajali, pa boš vendar rekel, da sem se
pri tem ravnal po Ciceronovem zgledu:
475
Vodi me, oče, vladar visokega neba,

kamor ti ljubo, nikdar se ne bom ti upiral,
pojdem poslušno; če ne, nerad te bom spremljal,
sam kot ničvreden dobil, kar dano je dobrim.
Voljnega vodi usoda, upornega vleče.142
Tako živimo, tako govorimo; naj nas usoda najde vedno pri
pravljene, nikdar nevoljne. Velikodušen je tisti, ki se vda bogu,
nizkoten in neplemenit, kdor se upira in slabo misli o svetovnem
redu ter bi rajši poboljšal bogove kakor samega sebe.
CVIII.
Pi s m o
To, o čemer me sprašuješ, spada med stvari, ki jih želimo
vedeti samo zato, da jih vemo. Kljub temu, da je tako, se ti
mudi in nočeš čakati na knjige, ki jih pravkar urejam in ki vsebu
jejo ves del moralne filozofije. Takoj bom vse uredil, prej pa bi
ti vendarle rad pisal, kako moraš obvladati svojo vedoželjnost,
od katere, kakor vidim, kar goriš, da ti ne bo v oviro. Ne smemo
se lotiti vsega poprek, po posameznih delih se pride do celote.
Breme si moramo odmeriti po svojih močeh in si ne naprtiti
več, kakor moremo nositi. Piti ne smeš toliko, kolikor hočeš,
ampak toliko, kolikor zmoreš. Le bodi pogumen in zmogel boš,
kolikor hočeš. Čim več duša sprejme, tem bolj se razširi.
142 Avguštin (O božji državi, V, 8) te verze pripisuje Seneki.
476
S E D E M N A | S T A IN O S E M N A J S T A KNJ I GA
Kakor se spominjam, nas je tega učil Atal, ko smo kar oblegali

njegovo šolo ter vedno prvi prihajali k njemu in zadnji od njega
odhajali; tudi na sprehodih smo prosili, da bi z nami razpravljal o
tem in onem; bil je ne le pripravljen, da bi nam učencem ustregel,
ampak nam je prihajal naproti. Rekel je: »Učitelj in učenec morata
imeti isti cilj; učitelj, da bi koristil, in učenec, da bi imel od tega
korist.« Kdor pride k filozofu, naj prinese vselej kaj dobrega s
seboj; kadar se vrne domov, naj bo ali bolj zdrav ali bolj ozdravljiv.
In tako tudi bo: kajti moč filozofije je v tem, da ne koristi samo
tistim, ki jo študirajo, ampak tudi tistim, ki občujejo s filozofi.
Kdor pride na sonce, ogori, četudi ni prišel na sonce s tem na
menom. Ljudje, ki postavajo v prodajalni dišav in se tam zadržu
jejo nekoliko dlje, nesejo vonj s seboj. In tisti, ki so bili pri filozofu,
morajo odnesti nekaj koristnega, četudi se ne zanimajo za filo
zofijo. Pazi, kaj sem rekel: četudi se ne zanimajo, ne upirajo.
»Kaj pa? Ali ne poznamo nekaterih, ki so mnogo let sedeli
pri filozofu, pa niso niti barve spremenili?« Kako jih ne bi poznal?
Lahko bi ti jih navedel; bili so vztrajni in vedno prisotni, ampak
njim ne pravim učenci, temveč najemniki filozofov. Nekateri ne
prihajajo zato, da bi poslušali, ne zato, da bi se učili, ampak
tako, kakor nas vleče v gledališče, da bi naša ušesa razveseljevali
govori ali petje ali igra. Našel boš veliko takih poslušalcev, ki
jim je šola filozofov samo kraj, kjer se zabavajo in si preganjajo
dolgčas. Ne gre jim za to, da bi tam odložili kake svoje napake,
da bi prejeli kako življenjsko pravilo, po katerem bi uredili svoje
nravi, ampak da bi uživali naslado za ušesa. Vendar pa prihajajo
nekateri celo s tablicami, a ne, da bi si zapisovali misli, ampak
samo besede, ki jih potem ponavljajo drugim prav tako brez
477
koristi, kakor so jih brez koristi zase slišali. Nekateri se navdu

šujejo ob sijajnih govorih in se žarečih obrazov in vznemirjene
duše predajajo čustvom govorcev. Besede jih razburijo in razdra
žijo prav tako kakor frigijske skopljence zvoki piščali, da kar
podivjajo. Nekatere prevzame lepota misli, ne prazne besede.
Če se reče kaj ostrega proti smrti ali proti usodi, bi najrajši takoj
storili to, kar so slišali. To jih vse prevzame in že bi bili takšni,
kakor se jim ukazuje, če bi to duševno razpoloženje trajalo in
jim ga ne bi vzela drhal, ki vse, kar je krepostno, zavrača. Le
malo jih je, ki morejo svojo zamisel prinesti domov. Lahko je
poslušalcu zbuditi željo po dobrem, kajti narava je dala vsem
podlago in seme kreposti. Vsi smo za vse rojeni: če le pride
pobuda od zunaj, se takoj sprostijo in pojavijo tiste duševne
dobrine, ki so tako rekoč spale. Ne vidiš, kako zašumi v gle
dališču, kadar se izreče kaj, kar vsi javno priznavamo in z
odobravanjem dokazujemo, da je resnično?
Marsikaj manjka uboštvu, skopuštvu pa vse.
Skopuh ni dober nikomur, sebi pa najmanj.143
Pri teh verzih ploska umazani skopuh in se veseli, da se njegove

grehote zasmehujejo. Kaj misliš, koliko bolj se to zgodi, če reče
kaj takega filozof? Ali ne misliš, da se zdravi predpisi in nauki
še globlje vtisnejo v dušo šibkih učencev, če so jim primešani ver
zi? »Kajti,« kakor je rekel Kleant, »kot da naš dih jasnejši ton, če
ga trobenta, stisnjenega v ozkih in dolgih sapnikih, slednjič iz-
143 Sentenci pripisujejo Publiliju Siru, prav tako obe naslednji.
478
pusti skozi razširjeni ustnik, da se glasno razlega, tako postanejo

tudi naše misli jasnejše, če so utesnjene v verze.« Dokler jih
podajamo v nevezani besedi, jih ljudje manj pozorno poslušajo,
manjši je vtis nanje. Če pa se pridruži glasomerje in stopice v
verzu razlogujejo izvrstne misli, je tako, kakor da iste misli s
krepkejšim zamahom mečemo ljudem v dušo. O preziranju de
narja se veliko govori in v dolgih govorih se predava nauk, da
naj ljudje vidijo svoje bogastvo v duši in naj ne iščejo bogastva
v premoženju, da je bogat tisti, ki se vda v svoje uboštvo in se z
malim obogati. Vendar pa dušo bolj gane, če sliši takele verze:
Najmanj potrebuje, kdor si najmanj želi.
Kar si želi, ima, kdor si more želeti toliko, kolikor mu zadostuje.
Če slišimo te in podobne verze, nas to prisili, da priznamo res

nico. Kajti tisti, ki jim nič ni zadosti, se čudijo, ploskajo in napo
vedujejo sovraštvo denarju. Če vidiš to njihovo razpoloženje,
pritiskaj nanje, pusti vse govoričenje, silogizme, zafrkovanje in
vso drugo dovtipnost. Govori proti skopuštvu, govori proti
razkošju. Ko boš videl, da si nekaj dosegel in napravil vtis na
poslušalce, pritisni nanje še bolj. Neverjetno je, koliko lahko
opravi takšen govor, ki meri na izboljšanje in hoče poslušalcem
le dobro. Prav lahko je namreč pridobiti mlade ljudi za to, da bi
ljubili, kar je pošteno in dobro; resnica prime naučljive in nepo
kvarjene mlade ljudi, če najde dobrega odvetnika. Meni vsaj se
je zasmilil človeški rod, kadar sem slišal govoriti Atala proti
grehotam, proti zmotam, ki so nesreča ljudem. Imel sem ga za
479
vzvišenega in nadčloveško velikega. Sam je pravil, da je kralj,

ampak večji od kralja se mi je zdel tisti, ki sodi kraljem. Kadar
pa je začel priporočati uboštvo in kazati, kako je vse, kar gre
preko potrebe, odveč in le breme tistemu, ki to nosi, bi bil več
krat najrajši reven odšel iz šole. Kadar je začel zbadati naše na
slade, hvaliti deviško telo, skromno mizo in človeka, ki ne le
da ne mara nedovoljenih, ampak tudi nepotrebnih naslad, bi bil
najrajši stisnil žrelo in trebuh. Od tega mi je nekaj ostalo, Lucilij,
kajti bil sem k vsemu temu zelo nagnjen. Ko pa sem se nato vrnil
v meščansko življenje, mi je ostalo le malo od tega, kar sem tako
dobro začel. Odtlej sem se odpovedal ostrigam in užitnim go
bam za vse življenje, kajti to niso jedi, ampak poslastice, ki tistim,
ki so že siti, zbujajo slast po jedi (kar je najdražje požrešnežem
in vsem, ki tlačijo vase več, kakor morejo prenesti) in gredo iz
želodca prav tako rade kakor iz njega. Odtlej se za vselej vzdržu
jem vsakega mazilnega olja, ker tudi najboljši vonj na telesu ni
noben vonj. Odtlej moj želodec ne okusi vina. Odtlej se za vse
življenje izogibljem kopeli, kajti zdi se mi, da je nekoristno in
hkrati mehkužno, če telo razgrevaš v gorki kopeli in ga potem
s potenjem slabiš. Vse drugo, čemur sem se tudi odrekel in
zavrgel, sem sicer zopet sprejel nazaj, vendar tako, da vzdržnost
tako rekoč samo prekinjam in sem pri tem tako zmeren, da je ta
zmernost podobna vzdržnosti in morda še težja od nje, ker je
lažje nekaj v sebi docela zatreti kakor biti v tem zmeren.
Ker sem ti že začel pripovedovati, s koliko večjo vnemo sem
kot mladenič nastopil pot k filozofiji, kakor jo zdaj kot starec na
daljujem, se ti ne sramujem priznati, kakšno ljubezen do Pita
gore mi je zbudil Sotion. Govoril mi je, zakaj sta se Pitagora in
480
pozneje Sekstij vzdrževala uživanja mesa. Imela sta za to različna

nagiba, a oba plemenita. Drugi je menil, da ima človek dovolj
nekrvave hrane in da se navadi na surovost in krutost, če mu je
mesarjenje v užitek in naslado. Pripominjal je še, da je treba vse,
kar služi razkošnemu uživanju, omejiti in skrčiti. Sklepal je, da
preveč raznolika in našim telesom tuja živila škodujejo zdravju.
Pitagora pa je trdil, da je vse z vsem sorodno in da duše preha
jajo iz ene oblike v drugo. Nobena duša, če mu verjameš, ne po
gine, da, nobena ne preneha biti, razen za kratek čas, dokler se
ne premesti v drugo telo. Videli bomo, kako in kdaj se sčasoma
spet vrne v človeka, potem ko je preblodila že več bivališč. Med
tem je vcepila ljudem strah pred zločinom in očetomorom, ker bi
lahko nevede stregli lastnemu očetu po življenju in ga z nožem
ali ugrizom ranili, če bi v tem ali onem telesu prebival soroden
duh. Potem ko je Sotion to razložil in podkrepil s svojimi dokazi,
je dejal: »Ali ne veruješ, da se duše selijo v druga in venomer
druga telesa? In da je le preseljevanje to, čemur pravimo smrt?
Ne verjameš, da je v teh krotkih ali divjih živalih ali celo v ribah
duša, ki je bila nekoč človekova? Ne verjameš, da na tem svetu
nič ne pogine, ampak samo zamenja kraj? Da se ne premikajo le
nebesna telesa v določenih krogih, ampak da tudi živali menja
vajo svoje kraje in da duše krožijo? Veliki možje so verovali v to.
Zato se vzdrži sodbe, sicer pa se za vsak primer zavaruj. Če je to
mnenje pravilno, te ne zadene nobena krivda, če se vzdržuješ
živalske hrane; če je napačno, vsaj kažeš, da si zmeren. Kaj iz
gubiš, če si lahkoveren? Če ti odvzemam hrano levov in jastre
bov?« Te besede so me nagnile k temu, da sem se začel vzdrže
vati mesa, in po preteku enega leta sem se na to navadil in mi je
481
bilo ne le lahko, ampak celo prijetno. Mislil sem, da je moj duh

živahnejši, in še danes bi mogel trditi, da je bil tudi zares. Spra
šuješ, kako sem odnehal? Moja mladost je padla v začetek Ti
berijeve vladavine. V tem času se je preganjalo tuje bogoslužje,
toda uživanje mesa nekaterih živali so šteli med dokaze prazno
verja. Na prošnjo svojega očeta, ki se ni bal obrekovanja, filo
zofijo pa je sovražil, sem se spet vrnil k svoji stari navadi, ni me
težko pregovoril, naj začnem bolje jesti. Atal je imel navado hva
liti blazino, ki se pod glavo ne vda. Takšno imam še danes kot
starec; na njej ni videti sledu, da sem tam ležal.
To sem ti povedal, da bi ti dokazal, s kakšnim zanosom se
začetniki oprimejo vsega dobrega, če jih kdo spodbuja in pod
žiga. Toda nekaj zagrešijo učitelji, ki nas učijo razpravljati, ne
živeti, nekaj pa učenci, ki pridejo k učiteljem z namenom, da
bodo izobrazili razum, ne pa srce. Zato je iz filozofije postala
filologija. Zelo pomembno pa je, s kakšnim sklepom in namenom
se nečesa lotiš. Kdor kot bodoči jezikoslovec preiskuje Vergilija,
ne bere tistih lepih besed:
čas nezadržno beži, beži - in se več ne povrne144
v smislu: »Bedeti je treba; če ne hitimo, zaostanemo. Nagli dan

odbeži in nas potegne s seboj, ne da bi se tega zavedali. Vse
odlagamo na poznejši čas, in medtem ko vse okrog nas hiti, mi
samo počasi lezemo.« Kadarkoli Vergilij govori o naglici časa,
uporablja besedo »beži«.
144 Georgika, 111,284.
482
Tudi v življenju ubogih Zemljanov najsrečnejši dnevi

najprej zbeže, slede pa bolezni in žalostna starost,
beda, neusmiljena smrt, ki počasi pobira in grabi.U5
Komur je cilj filozofija, bo te besede razumel v pravem po

menu. »Vergilij,« pravi, »nikoli ne rabi izraza, da dnevi 'gredo',
ampak da 'bežijo', ker je to najhitrejši način teka; in o najboljših
dneh pravi, da najprej zbežijo. Zakaj se torej obotavljamo in se
ne spustimo v tek, da bi mogli doseči hitrost tega, kar se naj
hitreje giblje? Kar je boljše, leti mimo, na njegovo mesto pa stopi
slabše.« Kakor iz vrča izteče najprej, kar je najbolj čisto, to, kar
je težko in kalno, pa se usede, tako je tudi v našem življenju
najboljše tisto v prvih letih. Ali naj pustimo, da se to izteče, in
obdržimo zase goščo? Tele besede si vtisnimo v srce in naj nam
veljajo kot prerokba:
Tudi v življenju ubogih Zemljanov najsrečnejši dnevi

najprej zbeže.
Zakaj najsrečnejši dnevi? Ker je to, kar ostane, negotovo;

ker se v mladosti lahko učimo, ker je naš duh še dovzeten in ga
moremo usmeriti k dobremu; ker je ta čas primeren za napore,
primeren, da duha razgibljemo s študijem, telo pa navadimo na
delo. Kar nam potem še ostane, je že bolj leno in oslabelo ter se
bliža koncu. Zato se z vso dušo nagibajmo k temu in opuščajmo
vse, kar nas odvrača od prave poti, ter delajmo samo za to, da
483
ne bomo naglosti bežečega časa, ki je ne moremo zadržati, opazili

šele takrat, ko bomo že zaostali. Vsak prvi dan naj nam velja za
najboljšega in obrnimo ga sebi v prid. Kar beži, moramo loviti.
Kdor bere navedene verze z očmi jezikoslovca, ne misli na to,
da je prvi dan najboljši zato, ker pridejo za njim bolezni, ker
nam je že starost za petami in nas že teži, medtem ko mi mislimo
še na mladost, ampak pravi, da Vergilij vedno enači bolezni in
starost. Pri moji veri, ne po krivici! Starost je namreč
neozdravljiva bolezen. »Razen tega,« pravi, »jo imenuje čemerno:
slede pa bolezni in starost čemerna.
Na nekem drugem mestu pravi:
tamkaj živijo nadležne Bolezni in Starost čemerna.«1*6
Ne smeš se čuditi, da vsakdo pobere iz iste snovi, kar se

prilega njegovim študijam: na istem travniku išče vol travo, pes
zajca in čaplja kuščarja.
če vzame tu kak filolog, tam kak gramatik in ondi nekdo,
ki se ukvarja s filozofijo, v roke Ciceronovo knjigo O državi, bo
vsak obrnil svojo pozornost na kaj drugega. Filozof se čudi, da
se je moglo toliko govoriti zoper pravičnost. Ko bere isto knjigo
filolog, si zaznamuje to, da sta dva rimska kralja, od katerih
eden nima očeta, drugi pa ne matere. Glede Servijeve matere
smo v dvomih, o Ankovem očetu se nič ne ve, imenuje se le kot
146 Eneida, VI, 275.
484
Numov vnuk.147 Razen tega si zabeleži, da so tistemu, ki ga mi

imenujemo diktatorja in je tako imenovan v zgodovinskih knji
gah, stari rekli magister populi.148 Še danes stoji to v tako ime
novanih avguralnih knjigah in je dokaz, da je tisti, ki ga on ime
nuje, magister equitum.149Prav tako si zabeleži, da je Romul poginil
pri nekem sončnem mrku in da so se tudi kralji sklicevali na
narod; nekateri menijo, da je bilo tako tudi v pontifikalnih knji
gah, med njimi celo Fenestela. Kadar pa je iste knjige odprl
gramatik, ki je najprej zabeležil, da rabi Cicero izraz reapse za re
ipsa in prav tako sepse za se ipse. Nato preide k temu, kar je sto
letna navada spremenila; tako na primer Cicero namesto besede
creta rabi besedo calx.150 Ciljni črti na dirkališču namreč mi pra
vimo creta, stari pa so ji rekli calx. Potem zbira Enijeve verze, in
to predvsem tiste, ki se nanašajo na Afričana:
Ki mu ni mogel ne državljan, ne sovražnik

dati plačila za dela njegova ,..151
Pravi, da iz tega spoznava, da se pri starih beseda ops ni ra

bila samo v pomenu 'pomoč', marveč tudi v pomenu 'delo'. Enij
147 V t em delu Cicero navaja, da je bil Servij Tulij, šesti rimski kralj, sin
neke sužnje (II, 21,37), Ank Marcij, četrti rimski kralj, pa sin hčere dru
gega kralja Nume Pompilija, medtem ko je bil njegov oče neznan (II,
18,33).
148 Ljudski glavar.
149 Poveljnik konjenice.
150 Seneka na tem mestu citira neko mesto iz Ciceronovega dela O državi.
'si Fragment iz nekega epskega dela.
485
namreč pravi, da nihče, ne državljan ne sovražnik, ni bil zmožen

ceniti Scipionovih zaslug za Rim. Nato se ima za srečnega, ker je
odkril, kako je prišel Vergilij do tega, da pravi:
.. .k i mu nad glavo grmijo vrata nebeška.152
Pravi, da je to Enij ukradel Homerju, Vergilij pa Eniju. Kajti

pri Ciceronu je prav v knjigi O državi tale Enijev epigram:
Dana če komu je čast, da se dvigne v nebeške višave,

velika vrata neba meni samo se odpro.
Ampak da ne bom postal tudi sam, medtem ko obravnavam

nekaj drugega, filolog ali gramatik, naj povem le to, da moramo
pri poslušanju in branju filozofov vedno misliti na cilj, ki je
srečno življenje, in ne na to, da bi iskali stare besede in fraze,
prispodobe in govorniške figure, ampak nauke, ki nam utegnejo
koristiti, lepe in plemenite izreke, ki naj se nam kmalu uresničijo.
Učiti se moramo, da postane to, kar so bile prej le besede,
resnično dejanje. Mislim pa, da nihče bolj ne greši zoper vse
smrtnike kakor tisti, ki so se naučili filozofije kot kupljive umet
nosti in živijo drugače, kakor predpisujejo. Tisti, ki se oprimejo
vseh grehot, ki jih sami obsojajo, so namreč živi zgledi svojega
nekoristnega nauka. Takšen učitelj mi more koristiti prav tako
malo kakor krmar, ki ga muči morska bolezen. Kadar morje
valovi, je treba držati krmilo, boriti se je treba s samim morjem,
486
l
treba je odtrgati jadra vetru. Kaj mi pomaga krrrjar, ki omedli

in bruha? Kaj misliš, koliko hujši vihar divja in premetava živ
ljenje kakor vihar na morju ladjo? Ne govoriti, ampak krmariti
moramo. Vse, kar se govori in baha pred množico poslušalcev,
so prazne besede. To je povedal Platon, povedal je Zenon, po
vedal je Hrizip in Pozejdonij ter toliko naših mož. Pokazal ti
bom, kako lahko ljudje dokažejo, da so to njihove besede: ravna
jo naj tako, kakor govorijo.
Ker sem že povedal, kar sem ti želel sporočiti, bom zdaj
ustregel tvoji želji in ti v drugem pismu poslal, kar bi rad izvedel
od mene, da se ne boš utrudil ob tej tako kočljivi, stvari, ki jo je
treba spremljati pozorno in radovedno.
CIX.
Pi s mo
Vedeti želiš, ali modrijan modrijanu koristi. Pravimo, da je
modrijan poln vsega dobrega in da je dosegel najvišje; zdaj je
vprašanje, kako more kdo koristiti tistemu, ki ima največjo do
brino. Dobri koristijo vzajemno drug drugemu, kajti živijo kre
postno in držijo modrost vedno na isti višini. Vsak si želi nekoga,
da se z njim pogovori in rešuje probleme. Tisti, ki so izvedeni v
rokoborbi, se urijo med seboj; na glasbenika ugodno vpliva tisti,
ki tudi razume glasbo. Tudi modrijanove kreposti se morajo
pokazati v dejavnosti; kakor si sam prizadeva za to, tako ga k
temu spodbuja drug modrijan. V čem modrijan modrijanu
koristi? Spodbuja ga in mu kaže priložnosti za plemenita dejanja.
487
Poleg tega mu razodeva, kaj sam misli, ter ga obvešča o tem, kar
je našel. Kajti zmeraj čaka modrijana nekaj, kar mora še najti in
se v to poglobiti s svojim duhom. Zlobnež zlobnežu škoduje in
ga stori še slabšega s tem, da mu še stopnjuje jezo, da odobrava
njegovo žalost in da hvali njegove strasti; in potem je najhuje z
zlobnimi ljudmi, če se navzamejo vseh mogočih grehot in se va
nje vseli vsa malopridnost. Nasprotno pa tisti, ki je dober, lahko
koristi dobremu. »Kako?« porečeš. Veselje bo zbudil v njem ter
mu okrepil živo vero in zaupanje. Pogled na vzajemni mir bo oba
razveselil. Poleg tega ga bo tudi še o marsičem poučil, kajti mo
drijan ne ve vsega, in tudi če bi vedel, bi utegnil kdo pokazati
krajše poti, po katerih se pride do zaželenega cilja. Modrijan ne
bo koristil modrijanu le s svojimi močmi, ampak tudi z močmi
tistega, kateremu pomaga. Tudi če je modrijan prepuščen sam
sebi, lahko izpolnjuje svojo dolžnost. Uporabil bo svojo lastno
hitrost, pri tem pa mu bo tisti, ki ga spodbuja, pri teku pomagal.
»Modrijan ne koristi modrijanu, ampak sam sebi. To si za
pomni! Vzemi enemu njegovo lastno moč, pa ne bo drugi ničesar
opravil.« Prav tako bi ti lahko rekel, da v medu ni sladkosti,
kajti jezik in nebo v ustih tistega, ki uživa, morata biti za po
kušnjo take jedi tako ustrojena, da gre obema v slast tako, kakor
je bila v ta namen pripravljena. So pa seveda ljudje, ki zaradi
bolezni čutijo, da je med grenak. Oba morata biti takšna, da
eden lahko koristi, drugi pa bi utegnil koristiti, če bi mogel.
Pravijo: »Za tisto, kar je doseglo najvišjo stopnjo toplote, je
odveč, da bi se še naprej ogrevalo. In tako je tistemu, ki se je
povzpel do najvišje dobrine, odveč vsakdo, ki bi mu lahko ko
ristil. Ali hoče poljedelec, ki že ima vse, kar potrebuje, da bi mu
488
drug še kaj dal? Ali je vojaku, ki je oborožen z vsem, kar mu je

treba, ko pojde na boj, še treba drugega orožja? Prav tako je z
modrijanom: vsega ima dovolj za življenje, zadosti je oboro
žen.« Na to bi jaz odgovoril: temu, kar je že doseglo najvišjo
stopnjo toplote, ni treba več nadaljnje vročine, razen za to, da
ostane še naprej vroče. »Toda,« pravijo, »toplota se sama vzdr
žuje.« Predvsem je velika razlika med tem, kar primerjaš. To
plota je eno, korist pa je mnogotera. Potem pa toploti nič ne
pomaga, če ji pridaš še toplote, da bi se razgrela; modrijan pa
ne more vztrajati v svojem duševnem razpoloženju, če si ne
pridobi sebi podobnih prijateljev, s katerimi bo delil svoje krepo
sti. Pri tem pomisli še to, da so kreposti med seboj prijateljsko
povezane. Zato koristi tisti, ki ljubi kreposti drugega, ki so enake
njegovim, in jih ima spet izmenoma rad. Kar je podobno, človeka
veseli, zlasti če je pošteno in ti zna pridobiti odobravanje. Poleg
tega ne more nihče drug tako vplivati na dušo modrijana kakor
spet modrijan, kakor ne more na človeka pametno vplivati nihče
drug razen človeka. Kakor je torej potrebno, da vpliva pamet
na pamet, tako je treba, da vpliva popolna pamet na popolno
pamet. Pravijo, da nam koristijo tisti, ki nam dajejo denar, ki
nam pridobivajo naklonjenost in vse drugo, kar ima vrednost
za naše življenje. In tako se bo reklo, da tudi bedak lahko mo
drijanu koristi. Koristiti pa se pravi po naravi spodbujati duha
tako s svojo krepostjo kakor s krepostjo tistega, ki ga hočemo
spodbuditi. To pa se ne bo zgodilo brez koristi tudi za tistega,
ki bo koristil; kajti kdor drugega spodbuja h kreposti, mora
biti še sam kreposten. Toda četudi pustimo ob strani to, kar
spada k najvišjim dobrinam ali kar te dobrine ustvarja, si morejo
489
modrijani vendar koristiti med seboj. Kajti modrijan si želi najti

modrijana, ker je vse dobro modrijanu po naravi dragoceno, in
zato je vsak tako naklonjen dobremu kakor samemu sebi.
Zato moram prav zavoljo dokaza preiti od tega vprašanja
na drugo. Vprašanje je namreč, ali naj modrijan sam premišlja
in sklepa ali pa naj pokliče še koga, da bi se z njim posvetoval.
To mora vsekakor storiti, če gre za državljanske in domače za
deve pa za take, da tako rečem, ki so obče človeške. Pri teh mu
je tuj nasvet prav tako potreben kakor zdravniku, kakor krmar
ju, kakor advokatu in sodniku. Modrijan bo torej z marsičim
koristil modrijanu, kajti svetoval mu bo. Pa tudi v drugih po
membnih in božanskih zadevah, kakor pravimo, mu bo koristen,
če bosta skupaj pretresala to, kar je dobro, in izmenjavala misli
med seboj. Poleg tega ustreza naravi, če se obrne tudi na prija
telja ter je vesel lastnega dela in dela svojih prijateljev. Kajti če
ne delamo tako, nam tudi krepost ne bo ostala. Krepost pa nam
svetuje, naj sedanjost dobro izkoriščamo, za bodočnost pa skrbi
mo, se posvetujemo in napenjamo svoje duševne moči. Laže si
bo prizadeval in premagal težave, kdor si pokliče še koga dru
gega na pomoč. Iskal bo torej ali popolnega moža ali takega, ki
napreduje v modrosti in je že blizu popolnemu možu. Tak po
polni mož pa mu bo koristil, če bo s skupno modrostjo podprl
pametno misel. Pravijo, da so ljudje v tujih zadevah bolj bistro
vidni kakor v lastnih. Tako je pri takih ljudeh, ki jih samoljubje
slepi in jim strah v nevarnostih jemlje pogled na to, kar je ko
ristno. Tak človek se bo spametoval, ko se bo čutil varnega in
se mu ne bo treba več bati. Vendar pa je marsikaj, kar tudi mo
drijani pri drugem vidijo bolj ostro kakor pri sebi. Poleg tega
490
bo modrijan modrijanu privoščil tisto sladko zavest, da je naj

bolje isto hoteti in istega ne hoteti. V istem jarmu bo opravljal
plemenito delo.
Pojasnil sem, kar si zahteval, čeprav to ne spada med tiste
stvari, ki jih obravnavam v knjigah o moralni filozofiji. Misli na
to, kar ti tolikokrat pravim, da sem v takih stvareh samo bistro
viden. Tolikokrat se namreč vračam k vprašanju: »Kaj mi to
pomaga? Ali bom zaradi tega močnejši in pogumnejši, bom
pravičnejši, zmernejši? Ni še čas, da bi se preskušal, potrebujem
še zdravnika. Zakaj zahtevaš od mene tako nekoristno znanost?
Nekaj velikega si mi obljubil, vidim pa vse majhno. Pravil si mi,
da bom neustrašen, če se bodo okrog mene bliskali meči in se
bo bodalo že dotikalo grla. Rekel si, da bom brez skrbi, tudi če
bodo goreli okoli mene požari, tudi če bo vihar premetaval mojo
ladjo po morju. Pomagaj mi k temu, da bom preziral naslado in
slavo. Potem šele me uči, kako naj razpletam zamotano, razli
kujem dvomljivo, pregledam nejasno. Zdaj me pouči o tem, kar
je nujno.«
491
DEVETNAJ STA KNJ I GA
cx.
Pi s mo
Pozdravljam te s svojega posestva v Nomentu in ti želim,
da bi ti bili naklonjeni vsi bogovi, ki so milostljivi in ljubeznivi
vsakomur, kdor je pomirjen sam s seboj. Za zdaj pusti ob strani
to, kar domnevajo nekateri, namreč da ima vsak izmed nas boga
zaščitnika, ne sicer enega od imenitnih, pač pa boga nižje vrste,
boga iz vrst tistih, o katerih pravi Ovidij, da so plebejski bo
govi.153 Vendar pa želim, da pustiš vse to ob strani in pomniš,
da so naši predniki, ki so to verjeli, postali stoiki, kajti vsakomur
so podelili duha zaščitnika genija in ženam zaščitnico Junono.
Potem bomo videli, ali imajo bogovi toliko prostega časa, da se
menijo za zadeve posameznikov. Za zdaj vedi le toliko, da ne
moreš, pa naj smo dodeljeni kakemu bogu ali ne, nikomur želeti
nič slabšega, kakor da mu želiš, da bi se jezil sam nase. Toda ni
ti treba nekomu, ki ga imaš za kazni vrednega, želeti, da bi mu
bili bogovi sovražni; saj so mu, pravim, tudi če se zdi, da so mu
153 Metamorfoze, 1,595.
492
D EV ET N A |S T A K N ) I G A
naklonjeni-. Bodi oprezen in glej, kaj je naša usoda, ne, kako se

imenuje. Spoznal boš, da nam je marsikaj bolj v srečo kakor v
nesrečo. Kajti kolikokrat nam je bilo vzrok in začetek sreče tisto,
kar se je imenovalo nezgoda ali nesreča? Kolikokrat je človeka
nekaj, kar smo zelo odobravali, dvignilo še više, kakor je bil,
potem pa ga je vrglo v prepad? Toda padanje samo po sebi še ni
tako hudo, če gledaš na konec življenja, prek katerega narava
nikogar ne strmoglavi. Blizu je konec vseh stvari, kratka je tudi
pot, s katere srečni zaide v nesrečo, nesrečni pa doseže svo
bodo. Mi obe poti zavlačujemo, ker se bojimo in upamo. Toda
če si moder, meri vse po človeško in skrči, kar te veseli in česar
se bojiš. Ne splača pa se ti dolgo veseliti se nečesa, česar se boš
dolgo bal.
Toda zakaj skušam to zlo tako skrčevati? Ni vzroka, da bi
se moral česa bati. Nihče si ne upa približati temu, kar ga vzne
mirja, in spoznati bistvo in dobrino svojega strahu. Zato še zme
rom verjamemo to, kar je napačno, puhlo in ničevo, ker tega
nihče ne ovrže. Zato je prav, če odpremo oči: kmalu se bo po
kazalo, kako kratko, kako negotovo, kako nenevarno je to, česar
se bojimo. Takšna je zmeda naših duš, kakor se zdi Lukreciju:
Kakor otroci, ki v slepi temi trepetajo, bojijo se

vsega, tako tudi mi se bojimo pri dnevni svetlobi.154
Kaj misliš? Mar nismo bolj neumni kot vsak otrok, ker se bojimo
pri svetlobi? Ampak to je napak, Lukrecij, ne bojimo se pri svet-
154 O naravi sveta, II, 55-56.
493
lobi; vse smo si naredili temno. Ničesar ne vidimo, niti kaj nam
škoduje, niti kaj bi nam utegnilo koristiti. V vsem življenju se
samo zaletavamo v druge, toda ne upremo se dovolj, niti ne da
jemo svojim korakom odločne in oprezne smeri. Vidiš pa, kako
je nespametno, če koga napadaš v temi. Zares! Tako delamo, da
nas morajo od nekod daleč poklicati nazaj, in ko ne vemo, kam
nas zanašajo, vendarle vztrajno hitimo tja, kamor smo usmerili
svojo pot. Toda lahko se zdani, če le hočemo. To pa je mogoče
edinole, če kdo spozna, kar je človeško in božansko. Če je to
spoznanje le površno in ne sega v globino, če človek to, kar že
pozna, vendar znova premisli in se s tem pogosto ukvarja, če
raziskuje, kaj je dobro in kaj zlo, kar se napak tako imenuje, če
raziskuje, kaj je pošteno in kaj sramotno, če misli na previdnost,
mu kmalu postane vse jasno. Toda bistri človeški razum ne ob
stane v teh mejah; pogledati želi še prek sveta, kam gre in od
kod izvira, h kateremu cilju tako naglo hiti vse, kar je na svetu.
Od tega božanskega ogledovanja smo odvrnili svojo dušo ter
jo zvabili na umazano in nizkotno področje, da bi služila kreposti
in pohlepu, da bi zapustila svet in njegove meje ter vse, kar jo
giblje, ter iskala, kakšno zlo bi mogla izkopati iz vsega tega,
nezadovoljna s tem, kar se ji ponuja. Karkoli naj bi nam bilo v
dobro, nam je naš bog in oče postavil v bližino. Ni čakal na naše
iskanje, ampak nam je dal vse sam od sebe; to, kar naj bi nam
škodovalo, je globoko skril. Samo nad seboj se lahko pritožu
jemo; kar naj bi nam bilo v pogubo, smo si sami izgrebli zoper
voljo narave, ki nam je to skrila. Predali smo svojo dušo nasladi,
ki je začetek vsega zla. Predali smo jo častilakomnosti in slavo-
hlepju ter vsemu drugemu, kar je ničevo in puhlo.
494
DE VE T NAJ S T A KNJ I GA
K temu te torej spodbujam, da naj delaš? To ni nič novega -

kajti ne iščemo novih zdravil za zlo ampak le to ti zdaj pripo
ročam, da sam v sebi pretreseš, kaj je nujno potrebno in kaj je
odveč. Kar je nujno potrebno, bo samo prišlo v pest, kar pa je
nepotrebno, moraš vedno in z vsem srcem iskati. Nimaš pa
nobenega vzroka, da bi se hvalil, če preziraš pozlačene postelje
in z dragimi kamni okrašeno pohištvo. Kajti ali je krepost, če
preziraš to, kar je nepotrebno? Šele takrat se občuduj, ko boš
preziral to, kar je nujno potrebno. Nič tako velikega ni, če moreš
živeti brez kraljevskega sijaja, če si ne želiš mesa sto funtov težkih
merjascev, jezikov črnook in drugih poslastic. Občudoval te bom
šele tedaj, ko ne boš preziral tudi bornega kruha, ko se boš
zavedal, da trava, če je treba, raste ne samo za živino, ampak
tudi za človeka, ko boš vedel, da lahko vrhovi dreves s svojim
listjem napolnjujejo tudi želodec, kamor tlačimo razne dragoce
nosti, kakor da more vse, kar sprejme, tudi ohraniti. Polniti ga
moramo brez izbirčnosti; je mar pomembno, kaj sprejme, če pa
bo izgubil vse, kar je sprejel? Ti si vesel tega, če vidiš, da se vse,
kar se ulovi na kopnem in morju, postavi na mizo, drugo, kar
se je dolgo redilo in pitalo, pa se porabi komaj za mast. Veseli te
samo to, kar se je umetno pridobilo. Toda ko pridejo te tako
skrbno izbrane in vsakovrstno začinjene jedi v trebuh, postanejo
vse enako grde. Ali želiš prezirati naslado pri jedeh? Glej, kakšen
je njihov konec.
Spominjam se, da je Atal v veliko začudenje vseh poslušalcev
rekel: »Dolgo me je varalo bogastvo. Strmel sem, kadar sem
videl, da se je nekaj od tega zableščalo zdaj tu, zdaj tam. Mislil
sem, da je to, kar je skrito, podobno temu, kar se kaže. Toda pri
495
nekem svečanem obhodu sem videl vse bogastvo mesta,

cizelirane umetnine iz zlata in srebra in iz takih snovi, ki so
vredne še več kot zlato in srebro, najizbranejše barve in oblačila,
uvožena ne le prek naših meja, ampak tudi prek mej sovraž
nikov; tu sem videl trume dečkov, tam žena - vsi so se odlikovali
po krasni obleki in lepi postavi - , pa še marsikaj drugega, kar je
spoznala sreča največje države za svoje in ji razkrila. 'Kaj se to
pravi drugega/ sem rekel, 'kakor podžigati sle ljudi, ki so že
same po sebi dovolj silne? Čemu ta blišč denarja? Ali smo se
sešli, da bi se naučili lakomnosti?' Ampak pri moji veri! Manj
poželenja odnašam od tod, kakor sem ga prinesel s seboj. Prezi
ral bom bogastvo ne zato, ker je nepotrebno, ampak ker je vre
dno zaničevanja. Ali si videl, kako je v nekaj malo urah odšel
tisti sprevod mimo, čeprav počasi in lepo razvrščen? Ali naj vse
naše življenje zasede to, kar ni moglo zasesti niti vsega dneva?
Pa še to: tako nepotrebno se mi je zdelo bogastvo tistih, ki ga
imajo, kakor tistih, ki so ga gledali. To govorim sam sebi, kadar
koli vidim kaj takega, na primer imenitno hišo, nališpano četo
sužnjev, nosilnico, ki jo nosijo lepi služabniki. Kaj se čudiš? Kaj
strmiš? Vse to je pomp, zunanji blišč. Te stvari ljudje kažejo, a
jih nimajo; tisti hip, ko se jih veselimo, že izginjajo. Obrni se
rajši k resničnemu bogastvu; uči se biti z malim zadovoljen in
zakliči, velik in pogumen, tele besede: 'Imamo vode, imamo
kruha! S samim Jupitrom bi radi tekmovali v sreči!' Storimo to,
te prosim, tudi če tega nimamo. Sramotno je misliti, da je srečno
življenje odvisno od zlata ali srebra, prav tako pa tudi, da je
odvisno od vode in kruha. Kaj naj torej storim, če tega nimam?
Ali bi rad vedel za zdravilo zoper pomanjkanje? Lakoti stori
496
lakota konec. Sicer pa, ali je sploh pomembno, ali je nekaj veli
kega ali majhnega, kar te sili, da bodi suženj? Kaj ti je mar, ko
likšno je to, kar ti more usoda odkloniti? Prav voda in kruh sta
tisto, kar je odvisno od tuje odločitve: svoboden ni tisti, ki mu
more usoda le malo do živega, ampak tisti, proti kateremu usoda
ničesar ne zmore. Takole je: ničesar ne pogrešaj, če hočeš izzi
vati Jupitra, ki tudi ničesar ne pogreša.«
To nam je rekel Atal, narava je tako govorila vsem. Če boš
o tem pogosteje razmišljal, boš dosegel, da boš srečen, ne pa,
da boš tak samo videti, in da boš tak videti sebi, ne pa drugim.
CXI.
Pi s mo
Vprašal si me, kako se sofizmi imenujejo po latinsko. Mnogi
so jim poskušali dati ime, pa nobeno ni držalo. Seveda, ker tega
pri nas ni bilo, smo se upirali tudi imenu. Najbolj primerno pa
se mi zdi ime, ki ga je uporabljal Cicero: imenuje jih cavillatio-
nes.155 Kdor se z njimi ukvarja, plete sicer vsakovrstna lokava
vprašanja, za življenje pa ničesar ne pridobi, ne postane niti
pogumnejši niti zmernejši niti bolj vzvišen. Kdor se posveti
filozofiji, da bi se poboljšal, pa ostane velik po duhu, nepremag
ljiv in čedalje večji in močnejši od tistega, ki ga napada. To je
tako kakor pri visokih gorah, katerih višina, če jih gledaš od
daleč, manj pade v oči, če pa stopiš bliže, vidiš, kako so visoke
155 Zbadljivke, norčije.
497
in strme. Tako, moj Lucilij, je tudi s pravim filozofom, ki se ne

izkaže v umetniji, ampak v dejavnosti. Visoko stoji, občudovanja
vreden, vzvišen, resnično velik. Ne postavlja se visoko na noge
in ne hodi po prstih kakor tisti, ki z lažjo pomagajo svoji posta
vi in hočejo biti večji, kakor so. Filozof je zadovoljen s svojo
velikostjo. Kako naj ne bo zadovoljen s tem, da je zrasel tako
visoko, do koder ne more seči roka usode? Vzvišen je nad vse,
kar je človeško, in vedno sebi enak, pa naj bo okrog njega vse,
kakor hoče; naj gre življenje naprej v ugodnem teku ali pa naj
ga zadržujejo ovire in nadloge. Tega ne more dati tista zvita
besedna povodenj, o kateri sem pravkar govoril. Z njo se duh
igra, toda brez koristi. Filozofijo vleče z njene višine na piano.
Vendar ti ne bi branil ukvarjati se kdaj pa kdaj tudi s tem, toda
le takrat, kadar ti ne bo do česa drugega. Vendar pa imajo
sofizmi v sebi to zlo, da te nekako prijetno zamikajo, in medtem
ko ti zapeljejo in ovirajo duha z navidezno bistroumnostjo, ga
kliče toliko resnih stvari, da komaj zadostuje vse življenje, da
se naučiš samo enega, namreč prezirati življenje. »Ne mu vla
dati?« praviš. To je šele tvoja druga naloga, kajti življenju nihče
dobro ne vlada, če ga ni prej preziral.
CXII.
P i s mo
V resnici želim, da bi se tvoj prijatelj vzgojil in poučil, kakor
zahtevaš, toda preveč je trd, da, kar je še hujše, preveč mehak
ter oslabljen zaradi dolgotrajne slabe navade. Naj ti dam zgled
498
iz naših nazorov. Vsaka vinska trta ne prenese cepljenja - če je

stara in morda že votla, če je slabotna in preveč drobna, ne bo
sprejela cepiča ali pa ga ne bo redila in si ga prilagodila ter ne
bo prešla v njegovo naravo. Zato jo navadno narežemo vrh
zemlje, da lahko še drugič poskusimo svojo srečo ter jo znova
cepimo pod zemljo. Ta, o katerem mi pišeš in mi ga priporočaš,
ni dovolj močan: preveč se je vdal grehotam, preveč je izprijen.
Hkrati pa se je posušil in je otrdel. Ne more sprejeti pameti
vase, ne more je hraniti. »Ampak sam si to želi.« Ne verjemi
mu! Ne rečem, da laže; le misli, da si to želi. Razkošno uživanje
ga je ujezilo, pa se bo kmalu pobotal z njim. »Toda pravi, da se
jezi na svoje življenje.« Ne bom zanikal, kajti kdo se ne jezi?
Ljudje svoje življenje ljubijo in ga hkrati sovražijo. Takrat bomo
torej sodili o njem, ko nas bo prepričal, da že sovraži razkošno
uživanje. Za zdaj je med njima samo zamera.
CXIII.
Pi s mo
Želiš, da bi ti pisal, kaj mislim o temle vprašanju, o katerem
naši veliko govorijo: ali so pravičnost, hrabrost, mladost in še
vse druge kreposti bitja? S takšnimi premetenimi vprašanji, dra
gi Lucilij, smo prišli tako daleč, da se zdi, kakor da se ukvarjamo
z jalovimi stvarmi in tratimo čas z brezplodnim razpravljanjem.
Mislim namreč, da pristaja to tistim, ki nosijo grške čevlje in
plašče. Vendar pa bi rad ustregel tvoji zahtevi in ti razložil mne
nje naših o tem. Toda izjavljam, da sem jaz drugačnega mnenja.
499
Povedal ti bom, kakšni so bili nagibi starih filozofov in kakšni

so naši.
Nesporno je, da je duša bitje, ker prav ona dela, da smo
bitja. Krepost pa ni nič drugega kakor duša v nekem posebnem
stanju: torej je bitje. In dalje: krepost nekaj dela; delati pa je ne
more nič brez nekega nagona; če je ta nagon v njej, kajti tega
ima samo bitje, potem je bitje. »Torej če je krepost bitje, ima
tudi sama krepost.« Zakaj je ne bi imela? Kakor modrijan dela
vse s pomočjo kreposti, tako dela tudi krepost sama po sebi.
»Torej so,« pravijo nasprotniki, »tudi vse umetnosti bitja in vse,
kar mislimo in dojemamo z duhom. Iz tega izhaja, da v teh
ozkih prsih prebiva na tisoče bitij in da je sleherni človek mnogo
bitij ali da imamo mnoga bitja v sebi.« Vprašal si me, kako naj
odgovorim na to. Sleherna stvar izmed tega bo bitje, toda bitij
ne bo dosti. Zakaj? Povedal ti bom, če mi boš izkazal pozornost
in bistroumnost. Vsako bitje mora imeti posebno substanco, pod-
stat. Vsa bitja imajo eno dušo, zato so lahko bitja posamič, ne
morejo pa biti v množini. Jaz sem bitje in človek, pa vendar ne
boš rekel, da sva dva. Zakaj? Ker je pri tem treba ločiti; pravim
ločiti: eden se mora ločiti od drugega, da bosta dva. Kar je v
enem mnogotero, to spada pod eno naravo in je zato samo eno.
Tudi moja duša je bitje tako kakor jaz, vendar pa nisva dva.
Zakaj? Ker je duša del mene. Le takrat naj se nekaj šteje, če
obstoji samo zase. Če pa je ud nečesa drugega, ne more veljati
za nekaj drugega. Zakaj? Povedal ti bom: zato, ker mora biti to,
kar je nekaj drugega, samolastno, popolno in v sebi dovršeno.
Rekel sem, da sem drugačnega mnenja. Kajti potemtakem
ne bi bile bitja le kreposti, ampak tudi napake in čustva, ki so
500
DE V E T NAJ S T A KNJ I GA
jim nasprotni, kakor so jeza, strah, žalost, sumničavost. Pa še

dalje gre ta domneva: vsa mnenja, vse misli bodo bitja, česar
nikakor ne moremo priznavati. Kajti ni vse, kar izvira od človeka,
tudi že človek. »Kaj je pravičnost?« pravijo. »Duša v nekem po
sebnem razpoloženju. Če je torej duša bitje, potem je to tudi
pravičnost.« Nikakor ne, kajti pravičnost je neka kakovost in
neka sila duše. Ista duša se spreminja v razne oblike ter ni drugo
bitje tolikokrat, kolikorkrat dela kaj drugega. Tudi to, kar izvira
iz duše, ni bitje. Če so pravičnost, hrabrost in vse druge kreposti
bitja - ali zdaj pa zdaj prenehajo biti bitja, da zopet postanejo
to, ali pa so to vedno? Kreposti ne morejo prenehati biti. Torej
so v tej duši mnoga, da, neštevilna bitja. »Ni jih mnogo,« pravijo,
»ker so vsa navezana na eno in so deli pa udje enega.« Dušo si
torej predstavljamo tako, kakor ima hidra mnogo glav, od ka
terih se vsaka zase bori in vsaka zase škoduje. Ampak nobena
teh glav ni bitje, marveč le glava bitja; torej je sama bitje. Nihče
še ni trdil, da sta pri Himajri lev ali zmaj bitji; sta le njena dela,
deli pa niso bitja. Iz česa sklepaš, da je pravičnost bitje? »Pravič
nost nekaj dela,« pravijo, »in koristi; kar pa nekaj dela in koristi,
ima nagon; kar pa ima nagon, je bitje.« Res je, če ima svoj lastni
nagon; nima pa svojega, ampak ima nagon duše. Vsako bitje je,
dokler ne umre, to, kar je bilo od začetka. Človek je človek,
dokler ne umre, konj je konj, pes je pes, nobeden ne more preiti
v kaj drugega. Pravičnost, se pravi duša v nekem razpoloženju,
je bitje. Recimo, da je res tako. Potem je bitje tudi hrabrost, se
pravi duša, v nekem posebnem razpoloženju. Katera duša? Tista,
ki je bila pravkar pravičnost? Ta ostane v prejšnjem bitju, ne
more preiti v drugo bitje, v tistem, v katerem je začela biti,
501
mora vztrajati. Poleg tega ne more biti ena duša v dveh bitjih,
še manj pa v mnogih. Če so pravičnost, hrabrost, zmernost in
vse druge kreposti bitja, kako morejo imeti eno dušo? Vsaka
mora imeti svojo ali pa niso bitja. Eno telo ne more biti telo več
bitij. To tudi sami priznavajo. Kaj je telo pravičnosti? »Duša«. In
kaj je telo hrabrosti? »Ista duša.« Ampak eno telo ne more biti
telo dveh bitij. »Toda ista duša,« pravijo, »prevzame kakovost
pravičnosti, hrabrosti in zmernosti.« To bi bilo mogoče, ko v
času, v katerem bi bila pravičnost, ne bi bilo hrabrosti, in v
času, ko bi bila hrabrost, ne zmernosti in treznosti. Tako pa so
vse kreposti povsod hkrati. Kako torej morejo biti posamezna
bitja, ko je samo ena duša, ki ne more biti več kakor eno bitje?
In slednjič ni nobeno bitje del drugega, pravičnost pa je del
duše, zato ni bitje.
Zdi se mi, da zgubljam preveč časa pri stvari, o kateri ni
nobenega dvoma. Bolj bi moral biti nejevoljen zaradi tega, kakor
da se pričkam o tem. Nobeno bitje ni del drugega. Le opazuj
telesa okrog sebe; vsako ima svojo barvo, obliko in velikost.
Med drugim se mi zdi duh božanskega umetnika vreden obču
dovanja tudi zato, ker pri toliki množici stvari nikoli ni ustvaril
istega; tudi stvari, ki se zdijo podobne, so različne, če jih pri
merjaš med seboj. Ustvaril je toliko vrst listov, pa ima vsak svojo
posebnost; toliko bitij, pa nobeno ni po velikosti enako druge
mu, vsako se v čem razlikuje od drugega. Uredil je tako, da je
vse, kar je drugačno, tudi med seboj neenako in nepodobno.
Vse kreposti so, kakor pravite, enake, torej niso bitja. Nobenega
bitja ni, ki ne bi samo od sebe nekaj storilo, krepost pa ničesar
ne stori sama od sebe, ampak zmeraj s pomočjo človeka. Vsa
502
bitja so ali razumna, kakor ljudje, kakor bogovi, ali pa brezumna,

kakor divje živali, kakor živina. Kreposti so kajpak razumne,
pa vendar niso niti ljudje niti bogovi: torej niso bitja. Razumno
bitje ne naredi ničesar, če ga k temu ne spodbudi predstava
kake stvari in mu nato ne ukaže, naj nekaj stori, nakar tej
spodbudi pritrdi in privoli. Naj ti povem, v čem je to privoljenje.
Moram na sprehod; a na sprehod grem šele potem, ko si to sam
rečem in to svojo misel potrdim; enako velja, ko si rečem: sesti
moram. Tega privoljenja pri kreposti ni treba. Vzemi za primer
modrost; kako naj soglaša s stavkom »moram iti«? Tega narava
ne dopušča, modrost namreč skrbi za tistega, ki mu pripada, in
ne zase. Ne more niti hoditi niti sedeti. Zato ne more pritrjevati
in privoljevati; in kar ne more pritrjevati in privoljevati, ni
razumno bitje. Če je krepost bitje, je razumno. Razumno bitje
pa ni, torej tudi ni bitje. Če je krepost bitje in dobrina, potem je
bitje vsaka dobrina. To naši priznavajo. Da je namreč nekaj do
brega rešiti življenje svojemu očetu, nekaj dobrega modro glaso
vati v senatu, nekaj dobrega pravično soditi. Torej sta rešiti
življenje očetu in modro glasovati v senatu tudi bitji. Tako gre
to naprej, da se ne moremo vzdržati smeha. Pametno molčati je
nekaj dobrega, dobro jesti tudi nekaj dobrega: torej sta molk in
obedovanje bitji.
Pri moji veri, da se ne morem prenehati ščegetati in se
norčevati iz teh neumnosti. Če sta pravičnost in hrabrost bitji,
sta gotovo zemeljski bitji. Vsako zemeljsko bitje zebe, mučita
ga lakota in žeja, torej prezeba tudi pravičnost in strada hrab
rost. In potem? Ali naj ne vprašam tistih filozofov, kakšne posta
ve so ta bitja? Ali so kakor ljudje, konji ali divje živali? Če jim
503
pripisujejo okroglo obliko kakor bogu, bom vprašal, ali so tudi

lakomnost in razkošnost in blaznost prav tako okrogle, kajti
tudi te so bitja. Če so tudi te zaokrožili, bom še vprašal, ali je
pameten sprehod bitje. Morali bodo priznati in reči, da je spre
hod bitje, in sicer okroglo.
Nikar pa ne misli, da jaz prvi izmed naših ne govorim po
vseh pravilih: celo Kleant in njegov učenec Hrizip si nista bila
edina v tem, kaj je sprehod. Kleant pravi, da je duh, ki prehaja od
počela do nog, Hrizip pa pravi, da je sam počelo. Zakaj se torej
vsak, sledeč temu Hrizipovemu primeru, ne bi osvobodil in se
posmehoval tolikim bitjem, kolikor jih ves svet ne more nositi?
»Kreposti niso mnoga bitja,« pravi, »pa so vendarle bitja.
Kakor je namreč lahko nekdo pesnik in govornik, pa je vendarle
en sam, tako so tudi kreposti bitja, toda ni jih mnogo. Pravična
in modra in hrabra duša je ena in ista, ki ima v odnosu do
posameznih kreposti neko posebno lastnost.« Spor je končan,
sporazumeli smo se. Kajti tudi jaz za zdaj dopuščam, da je duša
bitje, pozneje pa bi rad videl, kakšno mnenje naj dam o tem. Da
so njena dejanja bitja, zanikam, kajti sicer bi morale biti vse
besede in vsi verzi bitja. Če je namreč pameten govor dobrina,
vsaka dobrina pa bitje, potem je govor bitje. Tako je tisti verz
pojem o bojih moža156 bitje, o katerem pa ne morejo reči, da je
okroglo, ker ima šest stopic. »To je,« praviš, »izmišljotina, o
čemer se tako vneto ukvarjamo.« Človek bi počil od smeha, če
pomislim, da so govorna napaka, barbarizem, silogizem bitja,
pa tudi če dam vsemu temu kot slikar priležen obraz. O tem
156 Začetek Vergilijeve Eneide.
504
razpravljamo z namrščenimi obrvmi in nagubančenim čelom?

Ob tem ne bi mogel izreči tistih Celijevih besed: »O žalostne
traparije!« Vse to je smešno.
Zakaj rajši ne obravnavamo česa, kar nam je koristno in
zdravo, ter ne raziskujemo, kako bi se mogli povzpeti do kre
posti in po kateri poti? Nikar me ne uči, ali je hrabrost bitje,
ampak da ni nobeno bitje srečno brez hrabrosti, če se ne okrepi
zoper naključja in s premišljanjem ne odvzame moči vsem pripet
ljajem, preden ga zadenejo. Kaj je hrabrost? Nezavzetna trdnja
va človeške slabosti; kdor se zavaruje z njo, je varen pri tem
obleganju življenja, kajti uporablja svoje lastne moči, svoje lastno
orožje. Tu naj ti navedem neko misel našega Pozejdonija: »Ne
misli, da si varen z orožjem usode: s svojim se bojuj! Usoda ne
daje orožja sama proti sebi; zato smo proti sovražnikom oboro
ženi, proti usodi pa smo brez orožja.« Aleksander je sicer pustošil
dežele Perzijcev, Hirkanov in Indijcev ter vseh narodov od
vzhoda do Oceana in jih je gnal v beg, sam pa je po usmrtitvi in
izgubi prijatelja157 ležal v temi ter obžaloval zdaj svoj zločin, zdaj
predmet svojega hrepenenja. On, ki je premagal toliko kraljev
in narodov, je podlegel jezi in žalosti. Kajti tako je delal, da je
rajši imel v oblasti vse drugo kakor svoje strasti. O, kako velike
so grehote in zmote ljudi, ki svojo oblastiželjnost razprostirajo
čez širna morja in so najsrečnejši, kadar z vojsko zasedajo
mnogo provinc in k starim priključujejo še nove, ne vedo pa,
kaj je tisto veliko in bogovom podobno gospostvo. Največje
gospostvo je obvladati samega sebe. Tega naj me kdo uči, kako
157 Klejta. Glej Plutarh, Aleksander, 50-51.
505
je pravičnost nekaj svetega, pravičnost, ki gleda na blaginjo dru

gih ter ne zahteva od sebe ničesar kakor to, da jo ljudje spoštu
jejo in so pravični. Nič ji ni skupnega s častihlepnostjo in željo
po slavi, le sama si ugaja. Predvsem naj se vsakdo zaveda, da
mora biti pravičen, ne da bi čakal na plačilo in nagrado. Pa še to
je premalo. Še o tem se naj prepriča, da je človek tudi vesel, ko
se prostovoljno nagiba k tej prelepi čednosti, vse njegove misli
naj bodo daleč od lastnih koristi. Ne pričakuj, da je v pravični
stvari kaka nagrada. Ni večjega plačila kot to, da si pravičen.
Še to si dobro zapomni, kar sem ti malo prej povedal, namreč
da je vseeno, koliko ljudi ve za tvojo pravičnost. Kdor želi, da
bi postala njegova krepost obče znana, ne teži za krepostjo,
temveč za slavo. Nočeš biti pravičen brez slave? Pri Herkulu,
pogosto boš moral biti pravičen s sramoto. In če si pameten,
bodi vesel tudi takrat, kadar ljudje zlobno mislijo o tebi zaradi
tvoje pravičnosti.
CXIV.
Pi s mo
Vprašal si me, zakaj je v naših časih nastalo izprijeno govor
ništvo in zakaj se je zbudilo v ljudeh nagnjenje k nekaterim gre-
hotam, tako da je bil včasih v modi nabuhel, včasih medel govor,
ki je tekel kakor monolog; zakaj so včasih ugajale v govoru
drzne in neverjetne misli, včasih pa kratki in pomisleka vredni
izreki, pri katerih so morali ljudje bolj misliti kakor poslušati;
zakaj je bil čas, ko so se brezobzirno uporabljale razne metafo-
506
re in prispodobe. Vzrok je to, kar po navadi slišiš in kar je pri

Grkih prešlo v pregovor: Kakršno življenje, takšno govorjenje.
Kakor pa je dejavnost vsakega posameznika podobna njego
vemu govoru, tako posnema včasih način govora javne nravi.
Če v državi ni discipline in se razpasejo naslade, je objesten
govor dokaz za splošno razkošnost, če se tak govor ne pojavi
samo pri enem ali drugem, temveč ga vsi z veseljem sprejemajo
in odobravajo. Duša in duh ne moreta biti različne barve. Če je
duša zdrava, če je uravnana, resna in zmerna, je tudi duh pre
udaren in trezen; če je duša pokvarjena, se tega nalezeta tudi
duh in razum. Ne vidiš, kako se udje, če duša otopi, kar nekako
vlečejo in da se noge leno premikajo? Kako se, če je duša po
mehkužena, mlahavost kaže celo pri hoji? Kako pospešuje kora
ke, če je živahna in drzna? Kako se telo, če duša besni in se, kar
je besnosti podobno, jezi, ne giblje silovito in ne hodi, ampak
drvi? Koliko bolj, kaj misliš, se to kaže pri duhu, ki je ves zapleten
z dušo - ta ga ustvarja, njo uboga, od nje dobiva svoje zakone?
Kako je živel Mecenat, je preveč znano, da bi moral sedaj še
jaz govoriti o tem, kako se je sprehajal, kako je bil nežen, kako
rad je bil na očeh in kako ni maral skrivati svojih napak. In
torej? Ali ni bil njegov govor prav tako preprost, kakor je bil on
sam preprosto oblečen? Ali niso bile njegove besede tako izbra
ne in izvrstne kakor njegova obleka, njegovo spremstvo, njego
va hiša, njegova žena? Bil bi mož velikega duha, ko bi si bil za
to bolj pravilno prizadeval, ko se ne bi bil izogibal razumljivemu
govoru, ko se ne bi bil tudi v govoru tako rekoč razlival. Zato
boš našel pri njem v temo zavito, naokrog blodečo, razbrzdano
zgovornost. Ali bi mogel slabše povedati kakor takole: »reka in
507
breg s kodrolasimi gozdovi«? Glej, kako »s čolni orjejo po strugi

in vrtove puščajo za sabo, ko prekopljejo plitvino«. Kaj praviš
na tole: »kodra ljubici lase, se kljunčka z njo in gruli in vzdihuje
z upognjeno glavo kakor gozdni možje, kadar divjajo«? Ali:
»pokvarjena množica išče hrane in z vrči napada in s smrtjo
kupuje upanje; težko je genij priča svojemu prazniku; nitje iz
tankega voska in prasketajoča moka; mati ali žena, odeta v
ognjišče«. Ali ne pomisliš, takoj ko tole prebereš, da je to tisti
mož, ki je po mestu vedno stopal z odpeto tuniko (ko je v ce
sarjevi odsotnosti opravljal državne naloge, je bil vedno v vsak
danji opravi, ko so prišli k njemu po podpis). Da je to mož, ki se
je pojavljal na sodnem stolu, na govorniškem odru, na vsakem
javnem zborovanju tako, da mu je grški plašč pokrival glavo in
so gledala samo ušesa ven, kakor nastopajo v komediji pobegli
sužnji? Da je to mož, ki je imel v najhujšem hrupu državljanskih
vojn, ko je bilo vse mesto v strahu in v orožju, dva skopljenca,
ki pa sta bila bolj moža kakor on sam? Da je to mož, ki se je
stokrat oženil, čeprav je imel samo eno ženo? Te besede, tako
lahkomiselno sestavljene, tako nemarno zagnane v svet in tako
zoper vsak običaj izgovorjene, dokazujejo, da so bile tudi njego
ve nravi prav tako nove in izprijene pa še pozornost zbujajoče.
Najbolj ga hvalijo zaradi njegove dobrosrčnosti: vzdrževal se je
meča in krvi ter ni z ničimer drugim pokazal, kaj zmore, kakor
s svojo nravnostno svobodo in drznostjo. Prav to svojo hvalo
pa je pokvaril s tistimi cvetkami svojega pustolovskega govora.
S tem je namreč pokazal, da ni nežen in blag, ampak samo po
žensko mehak. To dokazuje bralcu tista tvorba dolgoveznih stav
kov, napak postavljene besede in misli, ki so sicer večkrat velike,
508
toda slabo izražene. Prevelika sreča mu je zmešala glavo. Tega

je včasih kriv človek, včasih pa čas. Če se je razkošnost zaradi
sreče široko razpasla, začne s tem, da človek najprej bolj skrbno
neguje telo, nato skuša izboljšati in olepšati svoje pohištvo, po
tem skrbi za hiše same, da bi se široko raztegnile, da bi se stene
svetile od marmorja, uvoženega čez širna morja, da bi bili stropi
okrašeni z zlatom in da bi lesk tal ustrezal stropu. Potem se sijaj
prenese na obede ter se išče posebna hvala v tem, da se podaja
nekaj novega in se spremeni navajeni red tako, da se to, kar po
navadi zaključuje obed, postavlja na mizo najprej in se da odhaja
jočim to, kar se je prej dajalo prihajajočim. Kadar se duša navadi
zavračati, kar je vsakdanje, in ima za nizkotno to, česar je na
vajena, išče tudi v govoru nekaj novega in zdaj obnavlja zastarele
besede, ki so že zdavnaj pozabljene, zdaj dela nove, doslej še
neznane, ter krasi govor z drznimi in obilnimi prispodobami.
So ljudje, ki svoje misli obrezujejo in upajo, da bodo ugajali s
tem, če visi misel v zraku in pušča poslušalca v negotovosti in
dvomu; so tudi taki, ki svoje misli pridržujejo in držijo poslušalca
v napetosti; in so taki, ki ne samo, da take napake delajo (kar je
sicer nujno, če kdo želi govoriti vzvišeno), celo radi jih imajo.
Kjerkoli že vidiš, da ugaja popačeno govorjenje, tam so se
nedvomno sprevrgle tudi nravi. Kakor je razkošje pri pojedinah
in v oblačenju znak bolne države, tako dokazuje razposajen
govor, da so oslabele tudi duše, iz katerih izhajajo besede. Ne
smeš se čuditi, da popačenosti ne odobrava samo nizkotno
poslušalstvo, ampak tudi izobraženstvo. Kajti prvi in drugi se
razlikujejo samo po togah, ne pa po svojih sodbah. Bolj se lahko
čudiš, da se ne hvali le to, kar je napačno, ampak tudi napake
509
same. Vedno je bilo tako, da se nihče ni priljubil s svojim razu

mom, ne da bi se mu kaj prizaneslo. Imenuj mi katerega si bodi
moža, ki nosi veliko ime, pa ti bom povedal, kaj mu je njegova
doba odpustila in kaj je namenoma prezrla na njem. Imenoval ti
bom mnoge, ki jim napake niso škodovale, in nekatere, ki so
jim celo koristile. Imenoval ti bom, pravim, može, ki so na naj
boljšem glasu, in take, ki se štejejo med prava čuda, pa jih na
ravnost uniči, če jih kdo popravlja, kajti napake so tako pome
šane s krepostmi, da bi jih potegnile s seboj.
Dodaj še, da govor nima določenih pravil. Navada ljudstva,
ki nikoli ne ostane dolgo na isti točki, ga spreminja. Mnogi
pobirajo besede iz daljnega stoletja in govorijo jezik Zakonov
dvanajstih plošč.158 Grakh in Kras in Kurion so jim preveč ozalj
šani in novi, zato gredo nazaj k Apiju in Korunkaniju. Nekateri
pa, nasprotno, zapadejo v nizkotnost, ker ne marajo nič drugega
kakor to, kar je navadno in obrabljeno. Oboje je napačno na
različen način; tako eni kakor drugi grešijo, ker si želijo prvi
uporabljati same sijajne, visoko doneče in pesniške besede, drugi
pa se izogibljejo temu, kar je nujno potrebno in običajno. Ta se
bolj lišpa, kot je prav, drugi pa se bolj zanemarja, kot je prav.
Eden si puli dlake celo na nogah, drugi pa niti pod pazduho ne.
Preidiva zdaj k slogu. Koliko napak v slogu ti lahko nave
dem! Nekateri ljubijo oglat in trd slog; nalašč preobračajo bese
de, če gladko tečejo; nočejo, da so povezane brez zatikanja.
Moški in krepak se jim zdi slog, ki s svojo trdoto udarja na uho.
158 Leges XII tabularum, zakoni, napisani leta 451 pr. n. št. in na dvanajstih
bronastih ploščah izobešeni na Rimskem forumu.
510
Pri nekaterih skoraj ne moremo govoriti o slogu, marveč le o

ritmu, o melodiji; tako laskavo in mehko tečejo besede. Kaj naj
rečem o tistem, pri katerem se besede oddaljijo in se dolgo priča
kovane komaj na koncu spet vračajo? Kaj o tistem, v katerem se
besede počasi raztekajo, kakor na primer pri Ciceronu, ki jih
lepo zadržuje, potem pa jih po svoje in svojemu koraku ustrezno
razgiblje, kakor je navajen?
Ni le v mislih napaka, če so malenkostne, otročje ali bolj
drzne, kakor zahteva spodobnost, če so rožnate in preveč sladke
ter nazadnje zadenejo v prazno in niso nič drugega kakor glas
brez učinka.
Te napake navaja nekdo, ki stoji na čelu govorništva. Drugi
ga posnemajo ter jih sporočajo drug drugemu. Tako so, ko je bil
Salustij na višku, odsekane misli in besede, ki so padle nepriča
kovano in bile nerazumljive zaradi svoje kratkosti, veljale za
nekaj lepega. Aruncij, ki se je odlikoval po svoji gospodarnosti,
varčnosti in zmernosti in ki je napisal zgodovino punske vojne,
je bil privrženec Salustijevega sloga. Pri Salustiju beremo: »S
srebrom je napravil vojsko.«159 To pomeni, da jo je ustvaril z
denarjem. To je Aruncij vzljubil in takoj uporabil na vseh straneh.
Na nekem mestu pravi: »Naredili so našim beg.« Na nekem
drugem mestu pravi: »Hieron, sirakuški kralj, je naredil vojno.«
In še nekje: »To poročilo je povzročilo, da so se Panormčani160
vdali Rimljanom.« To sem ti hotel dati samo za pokušino: cela
15q Ta in odlomki v nadaljevanju so iz Salustijevega dela Zgodovina (Histo-

riae), ki opisuje dogodke od leta 78 do leta 67 pr. n. št.; ohranjenih je
nekaj govorov, pisem in drugih fragmentov.
i6o Prebivalci Panorma (Panormus), mesta na Siciliji, današnjega Palerma.
511
knjiga je tega polna. Kar je pri Salustiju redko, je pri njem pogo
sto in malone brez premora; a ne brez vzroka, kajti to, na kar je
oni prišel le po naključju, je ta iskal. Vidiš pa, kakšna je posledica,
če je napaka komu za zgled. Salustij pravi, da je bila »voda zim
sko mrzla«. Aruncij pravi v prvi knjigi o punski vojni, da je bilo
»vreme iznenada zimsko mrzlo«, na nekem drugem mestu, kjer
je hotel povedati, da je bilo leto hladno, pa pravi, da je bilo
»vse leto zimsko mrzlo«. In spet nekje drugje, da je »od tam
poslal šestdeset lahkih tovornih ladij poleg vojakov in potrebnih
mornarjev, medtem ko je pihala zimsko mrzla burja«. Ne neha
na vseh mestih vrivati tega izraza. Na nekem mestu Salustij
pravi, kako si je »med državljansko vojno želel slave kot pravičen
in dober mož«, Aruncij pa se ni mogel vzdržati, da ne bi že v
prvi knjigi pisal o Regulovi »velikanski slavi«. Te in podobne
napake, ki nastajajo zaradi posnemanja, niso znamenje razkošno
sti ali izprijenosti. Gledati moramo na napake, ki so komu lastne,
ki iz njega izvirajo, če želimo soditi o njegovih strasteh: govor
togotnega človeka je togoten, razburjenega prenagel, pohotnega
nežen in neobrzdan. Takšne vidiš tiste, ki si ali docela ali le
deloma oskubejo brado, ki jo okoli ustnic skrbno strižejo in bri
jejo, na drugih mestih pa jo pustijo rasti, ki nosijo vrhnjo obleko
kričečih barv in prozorno togo, ki nočejo delati ničesar, kar bi
lahko ušlo očem ljudi; dražijo ljudi in jih privabljajo, hočejo celo,
da jih grajajo, samo da jih vidijo. Prav tak je govor Mecenata in
vseh drugih, ki ne blodijo ponesreči, marveč vede in hote. To
izvira iz hude bolezni duše. Kakor opit človek ne začne jecljati
prej, preden mu ni razum obtežen, tako je tudi z govorom. Zato
je treba najprej ozdraviti duha; od njega izhajajo misli, od njega
512
D EV ET N A |S T A K N |I G A
besede, od njega naša drža, obraz in hoja. Če je duh zdrav in

krepak, je tudi govor močan, krepak in moški; če pa je bolan, se
tudi vse zruši,
kajti dokler je kralj pri življenju, vse istih so misli;

brž ko umre, si zvestobo odrečejo ...161
Naša matica, kraljica, je duša. Če je zdrava, tudi vse drugo

opravlja svojo službo, je voljno in ubogljivo, če pa duša omahne,
omahuje z njo še vse drugo. Če pa se vda nasladi ali pohoti,
onemorejo tudi vse njene sposobnosti in dejavnosti, vse, karkoli
začenja, je medlo in slabo.
Ker sem že uporabil to prispodobo, bom še nadaljeval. Naša
duša je zdaj kralj, zdaj tiran; kralj, kadar gleda na to, kar je
dobro, kadar skrbi za blaginjo njej zaupanega telesa ter mu ne
ukazuje nič sramotnega, nič nizkotnega; če pa se ne obvlada ter
se vda poželjivosti in mehkužnosti, zasluži gnusno in prekleto
ime ter postane tiran. Tedaj se je polastijo neugnane strasti in v
začetku sicer uživa, kakor uživa ljudstvo, ki ga omami prevelika
darežljivost, ki pa mu bo škodovala, in ki dobi toliko, da ne
more niti vsega pogoltniti. Ko pa bolezen čedalje bolj izžira moči
ter naslada napada mozeg in živce, je vesela, ko vidi tiste,
katerim ni nič koristila s prevelikim pohlepom. Obžaluje, da ji
velik del njene sreče ropa telo, v katero je vtisnjena. Moj Lucilij,
ali ni to znamenje blaznosti, da nihče izmed nas ne misli, da je
umrljiv, nihče, da je slaboten? In celo, da je samo eden? Poglej
161 Vergilij, Georgika, IV, 212-13 (prev. M. Marinčič).
513
naše kuhinje in kuharje, ki med toliko ognji letajo sem ter tja; ali
bi kdo verjel, da je trebuh, za katerega se s tolikim hrupom
pripravlja jed, samo eden? Poglej naše zaloge starega vina in
skladišča, napolnjena s trgatvijo mnogih stoletij - ali bi mogel
kdo verjeti, da je trebuh, za katerega se hrani vino toliko let in
pokrajin, samo eden? Poglej, na koliko krajih razriva zemljo,
koliko tisoč in tisoč poljedelcev orje in koplje: ali bi kdo verjel,
da je trebuh, za katerega se seje na Siciliji in v Afriki, samo
eden? Pametni in zmerni bi bili v svojih željah, če bi vsakdo štel
svoja leta in obenem meril svoje telo ter spoznaval, kako ne
more niti mnogo niti za dolgo uživati. Nič pa ti ne bo tako po
magalo, da bi bil v vsem zmeren, kakor če pogosto misliš na to,
kako kratko in povrh še negotovo je človeško življenje. Karkoli
delaš, imej smrt pred očmi.
cxv.
Pi s mo
Nočem, moj Lucilij, da bi bil preveč boječ pri izbiri besed in
pri slogu, poznam še kaj večjega, za kar naj skrbiš. Vselej se
vprašaj, kaj pišeš, ne, kako; in prizadevaj si, da ne boš le pisal,
ampak mislil ter prilagodil svoje misli sebi in si jih vtisnil v
dušo in spomin. Če boš videl, da je govor kogarkoli plah in
preveč izpiljen, vedi, da se tudi njegova duša ukvarja z malen
kostmi. Velik mož govori bolj neprisiljeno in drzno; v vsem, kar
pove, je več trdne vere kakor skrbnosti. Poznaš mlade može, ki
so lepo počesani, katerim se brada in lasje kar svetijo, ki so
514
kakor iz škatlice; nič moškega, trdnega in zanesljivega ne moreš

pričakovati od njih. Govor je zrcalo duše; če je tako rekoč lepo
ostrižen, nakičen in umetno sestavljen, dokazuje, da tudi duša
ni iskrena in da je na njej kaka okvara. Ličnost ni možu v čast.
Ko bi bilo moč pogledati v dušo vrlega moža, kako lep, kako
častitljiv in visokosten obraz bi videli! Tu bi nam sijala pravičnost,
tam hrabrost pa zmernost in modrost! Poleg tega bi videli tudi
poštenost, vzdržnost, potrpežljivost, radodarnost, blagost in -
kdo naj verjame? - človekoljubnost, ki je pri človeku tako redka
lastnost. In potem, o dobri bogovi, previdnost z vljudnostjo ter
velikodušnost! Pa avtoriteta, združena z milino! Nihče je ne bi
imenoval ljubeznivo, ne da bi rekel, da je spoštovana. Če bi
kdo videl ta obraz, ki je bolj vzvišen in sijajen kakor vse, kar je
oko navajeno videti v tem človeškem svetu, ali ne bi ostrmel
tako, kakor da je srečal božanstvo, in po tihem mislil, da bi se
mu ta pogled ne štel v greh? Ali ne bi slednjič poln spoštovanja
in začudenja vzkliknil z našim Vergilijem:
Kdo si, mladenka? Nič smrtnega v tvojem obrazu ne vidim,

tudi tvoj glas ne izdaja človeka ...
Kdor si že, srečo prinesi, olajšaj nam naše težave!162
Ta obraz nam bo pomagal in olajšal naše težave, če ga bomo

hoteli častiti. Ne častimo pa ga tako, da zakoljemo tolste vole,
tudi ne tako, da ga v zlatu in srebru obesimo na steno, niti z
bogatimi denarnimi prispevki v njegovo zakladnico, ampak z
dobro in pošteno voljo. Vsakdo, pravim, bi zagorel od ljubezni
162 Eneida, I, 327-28, 330.
515
do njega, če bi nam bilo dano, da bi ga videli, tako pa nas mar

sikaj ovira in nas slepi s premočnim sijajem ali pa nas drži v
temini. Kakor pa se vid izostri in izčisti z določenimi zdravili,
tako je le od naše volje odvisno, ali bomo vid svoje duše rešili
ovir, da bomo mogli videti krepost, čeprav jo telo zakriva in so
nam na poti uboštvo, nizek rod in celo sramota. Videli bomo,
pravim, tisto lepoto, čeprav jo pokriva nesnaga. Enako pa bomo
zopet zagledali hudobijo in nesnago nesrečne duše tudi tedaj,
če še toliko blišča sijajnega bogastva ovira vid in če goljufiva
luč bodisi častnih služb ali velike oblasti slepi oči. Šele tedaj
bomo mogli prav spoznati, kako občudujemo preziranja vredne
stvari, podobni dečkom, ki pripisujejo vsaki igrači veliko vred
nost in ovratnice, kupljene za majhen denar, cenijo bolj kot starše
in brate. Kakšna je torej razlika, kakor pravi Ariston, med nami
in njimi, če ne samo ta, da norimo za slikami in kipi ter nas naša
neumnost veliko več stane? Dečki se veselijo gladkih in pisanih
kamenčkov, ki jih najdejo na bregu, mi pa lis na velikanskih
stebrih, ki jih pripeljejo bodisi iz egiptovskega peska bodisi iz
afriških puščav in ki podpirajo kako stebrišče ali pa celo obed-
nico, kjer je dovolj prostora za nešteto ljudi. Občudujemo s tanko
plastjo marmorja obložene stene, čeprav vemo, kaj se skriva za
njimi, in varamo svoje oči. In če pozlatimo strop, kaj delamo
drugega, kakor da se veselimo laži? Vemo namreč, da se pod
tistim zlatom skriva grd les. In ne oblagajo se samo stene in
stropi s tankim okrasjem; tudi vsa sreča tistih, ki jih vidiš, kako
visoko nosijo glave, je le prevlečena z zlato peno. Le poglej in
videl boš, koliko zla je pod tanko kožico dostojanstva. Odkar
se je začelo vrednotiti, kar je pridržano toliko oblastnikom, to-
516
liko sodnikom, kar tudi dela oblastnike in sodnike, namreč de

nar, je pravo vrednotenje prenehalo. Ko smo postali kupci in
hkrati kupljivci, ne sprašujemo več po kakovosti, ampak samo
po ceni. Podkupiti se damo za vsako ceno. Temu, kar je dobro
in pošteno, ostajamo zvesti tako dolgo, dokler lahko pri tem na
kaj upamo, vedno pripravljeni, da bi prešli v nasprotje, če nam
zla dejanja obetajo kaj več. Naši starši so nas učili občudovati
zlato in srebro; nežni mladosti vcepljeno poželenje se je ukore
ninilo v nas in je raslo z nami. Potem se je ljudstvo, ki je sicer v
vsem drugem nesložno, v tem zedinilo. To visoko cenijo, to
želijo svojcem, to posvečajo bogovom kot nekaj največjega, ka
dar se hočejo izkazovati hvaležne. Skratka - tako daleč je prišlo
z našo nravnostjo, da velja uboštvo za prekletstvo in sramoto,
ki jo bogataši zaničujejo, reveži pa sovražijo. Potem se pridružijo
spevi pesnikov, ki podžigajo naše strasti, ki hvalijo bogastvo
kot edino čast in okras življenja. Zdi se jim, da bogovi ne morejo
dati nič boljšega, ker tudi nič boljšega nimajo.
Sonca palača je stala na stebrih visokih, bleščala

vsa se je v zlatuf63
In zdaj poglej njegov voz:
Zlata bila mu je os in taka koles še platišča,

prečke bile so srebrne.36*
163 Ovidij, Metamorfoze, II, 1-2.

164 Ovidij, Metamorfoze, II, 107-8.
517
Nazadnje pa dobo, ki jo želijo hvaliti kot najboljšo, imenujejo

zlata doba. Pa tudi pri grških tragikih ne manjka takih, ki ne
dolžnost, blaginjo in dober glas zamenjajo z dobičkom:
Naj me imenujejo malopridnež, samo da mi rečejo bogat.
Ali je nekdo bogat, zanima vse, nikogar, ali je dober.
Ne čemu in odkod, sprašujejo le, koliko imaš.
Povsod vsakdo velja le toliko, kolikor ima.
Kaj naj imamo, da nam bo v sramoto, sprašuješ? Nič.
Rad bi živel kot bogataš ali umrl kot revež.
Dobro umre, kdor umre v dobiček,165
Denar, človeškega rodu največje dobro,

ni matere ljubezen mu in ne otrok enaka
ne sveto spoštovanje tvojega očeta;
če slast ljubezni bi tako sijala,
bi vsem bogovom in ljudem srca ganila.
Ko so bili izgovorjeni tile zadnji verzi v neki Evripidovi trage

diji,166 se je ljudstvo naenkrat dvignilo, da bi izžvižgalo igralca in
verze, dokler ni priskočil sam Evripid in prosil, naj počakajo in
vidijo, kako končuje občudovalec zlata. V tej drami je Belerofont
165 Odlomki iz več grških tragedij.

166 V tragediji Belerofont. Seneka se moti, odlomek je iz tragedije Danaa. Iz
obeh je znanih le nekaj fragmentov.
518
trpel kazen, kakršno trpi vsak v svoji. Pohlep po denarju nam

reč nikoli ne ostane brez kazni, saj je tudi sam sebi dovolj huda
kazen. O, koliko solza, koliko truda terja! Kako je človek nesre
čen, če nima, po čemer hrepeni, kako nesrečen, če si to pridobi!
Misli še na vsakdanje skrbi, ki mučijo vsakogar tem bolj, čim več
ja je njegova lakomnost. Posest denarja povzroča večje muke ka
kor iskanje denarja. Kako vzdihujejo ljudje nad izgubo, ki jo
utrpijo! Velika je, toda še večja se jim zdi! Slednjič - četudi jim
usoda ničesar ne vzame, imajo vendar za izgubo vse, česar si ne
morejo pridobiti. »Ampak ljudje imenujejo takšnega človeka
srečnega, bogatega, in si želijo, da bi dobili toliko, kolikor ima
on.« Priznavam. In kaj potem? Ali si moreš predstavljati slabši
položaj od položaja tistih, ki živijo v bedi, pri tem pa se jim še
zavida? O, da bi tisti, ki si želijo bogastva, vprašali bogataše za
nasvet! Da bi se ljudje, ki se potegujejo za častne službe, prej
posvetovali s častilakomnimi in takimi, ki so dosegli najvišja do
stojanstva! Gotovo bi spremenili svoje želje, medtem ko si oni
želijo venomer nekaj novega, potem ko so staro zavrgli. Kajti ni
kogar ni, ki bi ga njegova sreča zadovoljila, tudi če bi kar izne
nada pritekla k njemu. Pritožujejo se nad svojimi načrti in uspehi
ter bi rajši imeli tisto, kar so opustili. Zato ti bo filozofija dala,
kar imam za najvišje: zmerom boš zadovoljen sam s seboj. K tej
tako trajni sreči, ki je nobeno neurje ne more omajati, te ne po
peljejo spretno sestavljene besede in prijetno tekoči govori:
pusti jih, naj teko, da ti le duša ostane takšna, kakršna je, da je
velika in se ne meni za tuja mnenja ter si je všeč prav zaradi tiste
ga, kar ne ugaja drugim; da svoj napredek meri po življenju in se
zaveda, da je dovolj, če ve, česa si ne želi in česa se ne boji.
519
CXVI.
Pi s mo
Že večkrat se je spraševalo, ali so boljša zmerna čustva ali je
bolje, da jih sploh ni. Naši167jih izganjajo, peripatetiki pa pravijo,
da naj bodo zmerna. Ne vidim, kako bi moglo biti povprečno in
zmerno zdravljenje pri bolezni koristno. Ne boj se! Ne jemljem
ti ničesar, česar si ne pustiš vzeti. Rad bom popustljiv pri vsem,
za čimer težiš in o čemer misliš, da je za življenje nujno, koristno
ali prijetno: samo grehov in napak ne bom dopuščal. Kajti potem
ko ti bom prepovedal presilne želje, ti bom dovolil, da si kaj že
liš, da to počneš brez strahu in z jasno zavestjo, da pri tem ob
čutiš več veselja. Ali ne misliš, da bodo takšne prijetnosti rajši
prišle k tebi, če jim ukazuješ, kakor če se jim suženjsko udinjaš?
»Ampak naravno je,« praviš, »da me muči hrepenenje po prija
telju, da se predajam solzam, ki tečejo tako upravičeno. Naravno
je, da te prizadene mnenje ljudi in te razžalosti, če je neugodno;
ali mi ne boš dovolil tega pravičnega strahu pred zlobnim mne
njem?« Vsaka napaka najde zagovornika; pri vsaki je začetek
skromen in lahek, potem pa se razširi. Ne boš dosegel, da prene
ha, če si dovolil, da se začne. Vsako čustvo je v začetku slabotno,
potem pa se razvnema in je čedalje močnejše: lažje je, če mu ne
pustiš, da bi nastalo, kakor da ga potlej izganjaš. Kdo bi tajil, da
vsa čustva izvirajo iz nekega naravnega vrelca? Narava nam je
naložila skrb zase, toda če ji delaš preveč po volji, je napaka. Na-
167 Stoiki.
520
rava je primešala najnujnejšemu tudi naslado, ne zato, da bi hre

peneli po njej, ampak da bi nam bilo to, brez česar ne moremo
živeti, prijetnejše; če je naslada glavno, je to razkošnost. Zato
prepovejmo strastem vstop, ker je lažje, kakor sem že rekel, pre
prečiti, da ne nastanejo, kakor pa jih potem izganjati. »Do neke
meje,« praviš, »mi dovoli žalost, do neke meje strah.« Ampak
tole »do neke meje« se daleč raztegne ter se ne konča tam, kjer
hočeš. Modrijanu ni treba, da bi se v strahu stražil; on bo zadržal
svoje solze in svoja poželenja, kjer bo hotel, za nas pa, ki nam ni
lahko iti nazaj, je najbolje, če sploh ne gremo naprej. Zdi se mi,
da je Panajtij zelo dobro odgovoril nekemu mladeniču, ki ga je
vprašal, ali sme modrijan ljubiti; rekel mu je: »O modrijanu bova
še govorila; jaz in ti, ki sva še daleč od modrijana, ne smeva pu
stiti, da bi se vdala silni in neukrotljivi strasti, ki se preda dru
gemu v last, sama sebi pa ni nič vredna. Kajti če nas tisti, ki ga
ljubimo, usliši, nas draži njegova prijaznost, če pa nas zavrne, nas
vžge njegova prevzetnost. Enako škodljiva je srečna kakor
nesrečna ljubezen; srečna nas zasužnji, z nesrečno pa se moramo
boriti. Zato se zavedajmo svoje slabosti in bodimo mirni; ne za
upajmo svoje slabotne duše niti vinu niti lepoti niti laskanju niti
ničemur, kar nas zapeljivo vabi.« Kar je Panajtij odgovoril na
vprašanje glede ljubezni, to pravim jaz glede vseh čustev. Koli
kor moremo, se ogibljimo spolzkih tal; tudi na suhih stojimo pre
malo trdno. Ugovarjal mi boš s tistimi besedami, ki jih slišimo
zoper stoike: »Obljubljate nekaj prevelikega in zahtevate nekaj
pretrdega. Mi smo slabotni ljudje in si ne moremo vsega odre
kati. Žalostili se bomo, ampak le malo, želeli bomo, a ne preveč,
jezili se bomo, vendar pa bomo tudi spravljivi.« Ali veš, zakaj
521
tega ne moremo? Ker ne verjamemo, da to moremo. V stvarnosti

je to drugače; ker svoje napake ljubimo, jih branimo in se rajši
opravičujemo zanje, kakor da bi se jih otresli. Narava je dala člo
veku dovolj moči, samo če jo uporabljamo, če zbiramo svoje sile
ter se spodbujamo docela zase ali vsaj ne zoper sebe. Vzrok je to,
da nočemo, da ne moremo, pa je samo pretveza in izgovor.
CXVII.
P i s mo
Veliko dela mi boš naprtil, in ne da bi vedel, me boš pognal
v spor in zamero, ker mi postavljaš takšna malenkostna vpra
šanja, pri katerih ne morem našim niti ugovarjati, ne da bi grešil
zoper prijateljstvo in zoper svojo vest. Sprašuješ me, ali je res,
kar trdijo stoiki, namreč, da je modrost dobrina, biti moder pa
ne. Najprej naj ti razložim mnenje stoikov, potem pa povem še
svoje. Naši trdijo, da je to, kar je dobrina, telo, ker to, kar je
dobrina, deluje, in kar deluje, je telo. Kar je dobrina, koristi;
vse, kar naj koristi, pa mora delovati; če deluje, je telo. Pravijo,
da je modrost dobrina; iz tega izhaja, da jo morajo imenovati
telesno. Toda mislijo, da je nekaj drugega modrost in nekaj dru
gega biti moder. To je netelesno in samo podvrženo modrosti,
zato ne učinkuje in ne koristi. »Kako torej?« se ugovarja. »Ali
ne pravimo, da je nekaj dobrega biti moder?« To pravimo glede
na to, da se opira na samo modrost.
Zdaj pa poslušaj, kaj odgovarjajo proti temu drugi, preden
se bom sam odcepil in stopil na drugo stran. »Prav tako,« pra-
522
vijo, »tudi srečno življenje ni dobrina. Hočeš nočeš je treba

odgovoriti, da je srečno življenje dobrina, srečno živeti pa ne.«
še to se očita našim: »Želite si biti modri, torej je biti moder
nekaj, za kar si moramo prizadevati; če pa si moramo za kaj
prizadevati, je dobrina.« Naši so prisiljeni prevračati besede in
pravijo: »Prizadevati si je treba za tisto, kar je dobro; stvar, za
katero smo si prizadevali, dobimo potem, ko smo dosegli dobro.
Ne zahtevamo je kot nekaj dobrega, ampak se nam pridruži
sama, ko dobro dosežemo.«
Jaz pa mislim drugače in sodim, da se naši zatekajo k temu,
ker so se že spočetka zapletli in svoje formule ne smejo spremi
njati. Navajeni smo, da nam veliko pomeni mnenje vseh ljudi,
in za dokaz resnice pri nas velja, če se kaj vsem tako zdi. Tako,
na primer, da bogovi bivajo, sklepamo med drugim iz tega, da
je vera v bogove vsem prirojena in da nikjer na svetu ni naroda,
ki bi bil tako brez nravi in zakonov, da ne bi veroval vsaj v
nekatere bogove. Ko govorimo o večnosti duš, je pri nas nemalo
pomembno soglasje ljudi, ki se ali bojijo podzemeljskih bogov
ali pa jih častijo. Naj izkoristim tole splošno prepričanje: nikogar
ne boš našel, ki ne bi mislil, da je modrost dobrina, dobrina pa
tudi biti moder.
Ne bom naredil tako, kakor navadno naredijo premagani
borci, namreč da bi se obrnil na ljudstvo: z lastnim orožjem se
začnimo boriti. Ali je to, kar se pridruži kakemu predmetu, zunaj
njega ali v njem? Če je v njem, je prav tako telo kakor predmet
sam. Nič se ne more pridružiti kakemu predmetu, ne da bi se ga
dotaknilo; kar pa se dotakne telesa, je telo. Nič se ne more pri
družiti brez učinka; kar pa učinkuje, je telo. Če je zunaj predme-
523
ta, se je že umaknilo, brž ko se je pridružilo. Kar se je umaknilo,

se giblje; kar pa se giblje, je telo. Upaš, da bom rekel, da tek ni
nič drugega kakor teči, toplota nič drugega kakor biti topel, svet
loba nič drugega kakor svetiti se. Priznavam, da je vse to nekaj
drugega, vendar pa je iste narave in kakovosti. Če je zdravje ne
kaj nepomembnega, je nepomembno tudi biti zdrav; če je lepota
nepomembna, je nepomembno tudi biti lep. Če je pravičnost do
brina, je dobrina tudi biti pravičen. Če je sramota zlo, je zlo tudi
biti sramoten, tako gotovo, kakor je krmežljavost zlo, pa tudi biti
krmežljav. Da boš vedel: drugo ne more biti brez drugega. Kdor
ima modrost, je moder; kdor je moder, ima modrost. Tako malo
je mogoče dvomiti, ali je to tako kakor ono, da se nekaterim zdi
oboje isto. Ampak rad bi vprašal, kam spada biti moder, ker so
vse stvari bodisi zla ali dobrine ali nepomembnosti. Zanikajo, da
bi bilo biti moder dobrina, nikakor pa ni zlo; iz tega izhaja, da
je nekaj srednjega. Srednje in nepomembno pa imenujemo to,
česar je lahko deležen slab ali dober človek, na primer denar,
lepoto, stan. Tega pa, da je človek moder, je lahko deležen samo
dober človek, torej ni to nič nepomembnega. Pa tudi zlo ni, kar
ne more doleteti slabega: torej je dobro. Kar ima samo tisti, ki
je dober, je dobrina. Biti moder, to ima le dober človek, zato je
dobrina. »K modrosti,« pravijo, »se pridruži še nekaj naključ
nega.« Ali torej to, kar imenuješ »biti moder«, ustvarja modrost
ali jo sprejema? Naj jo ustvarja ali sprejema, v obeh primerih je
telo: če je telo, je dobrina, kajti samo eno je manjkalo prvemu, da
ni bilo dobrina, namreč, da je bilo netelesno.
Peripatetiki trdijo, da ni razlike med modrostjo in med biti
moder, češ da je v obeh zmerom tudi drugo. Mar meniš, da je
524
moder kdo, ki nima modrosti v sebi? Mar meniš, da nima v

sebi modrosti, kdor je moder? Stari dialektiki to razlikujejo, od
njih je ta delitev prišla vse do stoikov. Naj ti povem, kaj to
pomeni. Eno je polje, nekaj drugega pa imeti polje. Imeti polje
se tiče tistega, ki ga ima, ne polja. Tako je modrost nekaj drugega
kakor biti moder. Mislim, da boš priznal, da je to, da se nekaj
poseduje, in to, da nekdo to poseduje, dvoje. Poseduje se mo
drost, poseduje pa jo tisti, ki je moder. Modrost je dovršeni ali
do najvišjega in najboljšega dospeli razum, kajti to je umetnost
življenja. Kaj je to: biti moder? Ne morem reči, da je to »dovršeni
razum«, ampak to, česar je deležen tisti, ki ima dovršen razum;
eno je torej dober razum in dobra duša, nekaj drugega pa imeti
ta razum in to dušo.
»Obstajajo narave teles,« pravijo, »kakor je na primer ta
človek, oni konj; te narave gibljejo tudi duše. Ta gibanja imajo
nekaj svojstvenega in drugačnega kakor gibanja teles, tako na
primer vidim Katona, kako se sprehaja; to mi kažejo oči, duša
pa temu verjame. Kar vidim, je telo, nanj usmerjam oči in dušo.
Potem rečem: Katon se sprehaja. To, kar zdaj imenujem,« pra
vijo, »ni telo, temveč nekaj, kar se o telesu izpove; nekateri pra
vijo temu izrek, drugi izjava, tretji spet kar izgovorjeni stavek.
Tako si predstavljamo nekaj telesnega, kadar govorimo o mo
drosti. Če rečemo: 'on je moder', govorimo o telesu. Velika raz
lika pa je, ali stvar imenuješ ali pa govoriš o njej.«
Recimo za zdaj, da je to dvojno (zdaj namreč še ne izražam
svojega mnenja); kaj nam brani, da ne bi v tem, kar je nekaj
drugega, vendarle videli dobrine? Malo prej sem govoril, da je
polje eno, nekaj drugega pa imeti polje. Kako ne? Kajti narava
525
tistega, ki nekaj ima, je drugačna kakor narava tega, kar ima: to

je zemlja, oni je človek. Toda v tem primeru, za katerega tukaj
gre, je oboje, tako tisti, ki ima modrost, kakor modrost sama,
iste narave. Poleg tega je v prvem primeru to, kar se poseduje,
nekaj drugega kakor tisti, ki poseduje: v drugem primeru pa se
to, kar se poseduje, strinja s tem, ki poseduje. Polje se poseduje
po nekem pravu, modrost pa po naravi. Polje se lahko proda in
izroči drugemu, modrost pa se ne loči od svojega gospodarja.
Zato ni prav, če primerjaš nekaj, kar si ni podobno.
Začel sem govoriti, da more biti ono dvoje, pa vendar oboje
dobrina, kakor sta modrost in modrijan dvoje, a vendar oboje
dobrina, kot dopuščaš. Kakor ni prav nobene ovire, da ne bi
bila dobrina modrost in hkrati tisti, ki modrost poseduje, tako
tudi nič ne nasprotuje, da ne bi bila modrost dobrina, hkrati pa
tudi posest modrosti, to je, biti moder. Biti hočem modrijan z
namenom, da bi bil moder. Kako torej? Ali ni to dobrina, brez
katere tudi ono drugo ni dobrina? Vi pravite, da to ne bi bila
modrost, če se je ne bi dalo uporabiti. Kaj je uporaba modrosti?
Biti moder, to je na njej najbolj dragoceno, brez tega bi bila
nepotrebna in odveč. Če so muke zlo, potem je zlo tudi biti
mučen, in sicer tako, da mučenje ne bi bilo zlo, če mu odvzameš
posledice. Modrost je stanje popolne duše, biti moder pa upo
raba popolne duše. Kako je mogoče, da njena uporaba ne bi bila
dobrina, ker brez uporabe ni dobrina? Vprašam te, ali je upo
raba modrosti zaželena. Priznavaš, saj praviš, da si modrosti
ne bi želel, ko je ne bi mogel uporabiti. Kar je zaželeno, je
dobrina. Biti moder je uporabljanje modrosti, kakor je govor
uporaba zgovornosti in kakor je gledanje uporaba oči. Torej je
526
biti moder uporaba modrosti, uporaba modrosti pa je zaželena:

zato je tudi biti moder zaželeno. Če pa je zaželeno, je dobrina.
Že dolgo se obsojam, ker posnemam tiste, ki jih obtožujem,
ter zapravljam besede za nekaj, kar se samo po sebi razume.
Kdo bi namreč dvomil, da je, če je vročina zlo, tudi imeti vročino
zlo? Če je mraz zlo, da je zlo tudi zmrzovati? Če je življenje
dobrina, da je dobrina tudi živeti? Vsa ta vprašanja se sučejo
okoli modrosti, vanjo samo pa ne segajo. Mi pa se moramo po
muditi prav pri njej. Če bi radi krenili tudi malce v stran, ima
prav ona obširne obstranske hodnike: raziskujmo naravo bogov,
prasnovi zvezd, razne njihove poti, ali se po njihovem gibanju
gibljejo tudi človeške stvari, ali prihaja od njih pobuda telesom
in dušam vseh ljudi, ali je to, kar imenujemo naključje, vezano
na določen zakon in ni na tem svetu nič naključnega in brez
reda. Te raziskave se sicer ne tičejo nravi, vendar pa dvigajo
duha k veličini predmetov, s katerimi se ukvarja. To, o čemer
sem pravkar govoril, pa dušo slabi in ponižuje, namesto da bi
jo ostrilo, kakor mislite vi. Prosim vas, tako nujno skrb, ki jo
dolgujemo večjim in boljšim stvarem, posvečamo po nemarnem
nečemu, kar je neresnično ali vsaj nekoristno. Kaj mi naj koristi
vedeti, ali je nekaj dobrina, nekaj pa ne? Lahkomiseln bom in si
bom želel tole: ti bodi deležen modrosti, jaz pa tega, da bom
moder: oba si bova enaka. Rajši si prizadevaj, da bi mi pokazal
pot, po kateri naj pridem do tega. Povej, čemu se moram izogi
bati, za čim težiti, s kakšnim študijem si naj utrdim svojo omah
ljivo dušo, kako naj odvračam od sebe vse, kar me zavaja v
zmoto, kako morem vzdržati proti toliko zlom, kako naj za
vrnem nezgode, ki me zadenejo, in tiste, ki si jih sam nakopljem.
527
Pouči me, kako naj prenašam nesrečo, ne da bi sam vzdihoval,

srečo pa, ne da bi vzdihovali drugi, kako naj ne čakam na skrajno
in nujno, ampak premišljam, kako se temu sam izognem, kadar
se mi zdi prav. Nič se mi ne zdi sramotnejše kakor si želeti smrt.
Kajti če hočeš živeti, zakaj želiš umreti? Ali pa, če nočeš, zakaj
prosiš bogove za tisto, kar so ti dali, ko si se rodil? Kajti da boš
nekoč umrl, ti je že določeno proti tvoji volji; da pa umreš, kadar
boš hotel, je v tvojih rokah. Eno je nujno, drugo pa ti je dano na
voljo. Te dni sem bral, kako je res zgovoren mož začel svoj govor
s sramotnimi besedami: »O, da bi čim prej umrl!« Prismoda,
želiš si nekaj, kar je v tvoji moči. »O, da bi čim prej umrl!«
Morebiti pa je med temi besedami postal starec. Kaj neki te
zadržuje? Nihče te ne ovira, pojdi svojo pot naprej, kakor se ti
zdi prav. Izberi si katerikoli del narave, ki ti na tvoj ukaz od
pira pot h koncu. Tole so prasnovi, ki gibljejo in upravljajo svet:
voda, zemlja, zrak; vse to so prav tako viri življenja kakor poti
v smrt. »O, da bi čim prej umrl!« Kaj misliš s tem »čim prej«?
Kateri dan si določaš za to? Lahko se zgodi hitreje, kakor si
želiš. To so besede slabotne duše, ki bi rada zbudila s svojo
željo usmiljenje; kdor želi, ta noče umreti. Prosi bogove za življe
nje in blaginjo: če bi rad umrl, je sad smrti to, da prenehaš želeti.
Tako moramo misliti, moj Lucilij, in te misli naj uravnavajo
našo dušo. To je modrost, to se pravi biti moder, ne pa se ukvar
jati z brezplodnimi razpravicami in praznim razmišljanjem. To
liko vprašanj ti je dala usoda: nisi jih še rešil, zakaj se igraš s tem?
Kako neumno je mahati po zraku, če je dano znamenje za bitko.
Proč z orožjem, ki bi se samo igralo: treba je orožja, ki odloča.
Povej, kako naj branim dušo pred razburjenjem z žalostjo in
528
strahom ter kako naj se rešim tega bremena skritih poželenj. Ne
kaj je treba storiti. »Modrost je dobrina, biti moder pa ne.« Tako
se dogaja, da se nam odreka, da bi bili modri, in da se ves ta štu
dij zasmehuje, češ da se bavi z nepotrebnimi stvarmi.
Kaj bi šele rekel, če bi vedel, da se postavlja vprašanje, ali je
bodoča modrost dobrina? Kajti kako je mogoče dvomiti, te
prosim, da skednji slutijo bodočo žetev in se dečki pri svoji moči
zavedajo, da bodo kmalu mladeniči. Bolniku za zdaj nič ne
koristi bodoče zdravje, kakor tekača ali rokoborca ne poživlja
misel, da bo po mnogih mesecih užival mir in počitek. Kdo ne
ve, da bodočnost prav zato ni dobrina, ker je bodoča? Kajti kar
je dobrina, vsekakor koristi, koristiti pa more samo, kar je zdaj.
Če ne koristi, ni dobrina, če pa koristi, je že tu. Mislim, da bom
moder: to bo dobrina, kadar bom res moder, za zdaj pa še ni.
Najprej mora nekaj biti, potem se šele pokaže, kakšno je. Prosim
te, kako more biti že dobrina to, kar še ni nič? Kakšen boljši
dokaz pa moreš zahtevati, da nekaj ni, kakor če rečem, da je
bodoče? Jasno je, da še ni prišlo, kar šele prihaja. Pomlad bo
prišla, zato vem, da je zdaj še zima. Poletje bo prišlo, zato vem,
da zdaj še ni poletja. Bodočnost je najtrdnejši dokaz, da nečesa
sedaj še ni. Upam, da bom moder, ampak za zdaj še nisem. Ko
bi to dobro imel, bi bil že rešen tistega zlega. Bodoče je to, da
bom postal moder; iz tega sprevidiš, da še nisem. Ne morem
biti hkrati v položaju dobrega in zlega; to dvoje ne gre skupaj
in pri istem človeku ne moreta biti hkrati zlo in dobro.
Pustiva tole bistroumno spakovanje ter hitiva tja, kjer nama
bo kaj pomagalo. Kdor išče babico za svojo hčer, ki je v porodnih
krčih, ne bere edikta in programa iger. Kdor teče k svoji hiši, ki
529
jo je zajel požar, se ne meni za kockanje, da bi izvedel, kako bo

padla dobičkonosna kocka. Toda pri Herkulu, z vseh strani
dobivaš sporočila, da ti hiša gori, da so tvoji otroci v nevarnosti,
da se oblega tvoje rodno mesto in se pleni tvoje imetje. Pomisli
še na brodolome in potrese in na vse to, česar se moramo bati.
Ali boš v takih okoliščinah ostal brezbrižen ter se ukvarjal s
stvarmi, ki so ti samo v zabavo? Raziskuješ, kakšna je razlika
med modrostjo in tem, čemur se pravi biti moder? Zapletaš in
razpletaš vozle, medtem ko visi toliko bremen nad tvojo glavo?
Narava nam ni naklonila toliko prostega časa, da bi ga smeli
količkaj tratiti v prazno. In glej, koliko ga zapravijo celo tisti, ki
so najbolj vestni. Vsakdo izgubi marsikaj zaradi lastne bolezni,
pa tudi zaradi bolezni svojcev. Nekaj časa mu vzamejo zadeve
sorodnikov, nekaj javne zadeve; spanje deli z nami življenje.
Zakaj bi toliko od tega tako tesno odmerjenega časa posvečali
ničevim stvarem? Pomisli še, da je duša navajena, da rajši razve
seljuje kakor zdravi, in da dela iz filozofije, ki je zdravilo, le
zabavo. Kakšna je razlika med modrostjo in tem, da je kdo
moder, ne vem; da pa pri meni ni nobene razlike, to dobro
vem. Povej mi: ali bom moder, potem ko se bom naučil, kakšna
je razlika med modrostjo in med biti moder? Zakaj me torej
rajši zadržuješ s praznim besedičenjem o modrosti, kakor da bi
me spodbujal z dejavnostjo modrosti? Naredi me takega, da
bom močan kakor usoda ali da bom še močnejši od nje! Močnejši
pa moram biti, če vse, kar sem se naučil, pravilno uporabljam.
530
DVAJ SETA KNJ I GA
OCVIII.
Pi s mo
Naj ti pogosteje pišem, zahtevaš. Primerjajva račune: ti boš s
plačilom v zaostanku. Dogovorila sva se, da bodo tvoja pisma
prva, da boš ti pisal, jaz pa odgovarjal na pisma. Ampak ne bom ti
delal težav, ker vem, da ti lahko dam kaj na posodo. Zato ti bom
plačal vnaprej in ne bom ravnal tako kakor Cicero, naš največji
govornik, ki ukazuje Atiku, naj »piše, kar mu pride na jezik, četudi
ne ve, kaj bi pisal«.168Nikoli mi ne more manjkati snovi za pisanje,
tudi če pustim ob strani vse, česar so polna Ciceronova pisma,
kakor na primer: za kaj se poteguje kak kandidat, kdo se bori z
lastnimi močmi in kdo s tujimi, kdo bi rad dosegel konzulat, za
našajoč se na Cezarja, kdo na Pompeja, kdo na svojo blagajno, kako
trd je oderuh Cecilij, od katerega celo njegovi sorodniki ne morejo
iztisniti več kot dvanajst odstotkov. Bolje je, če se ukvarjamo z
lastnimi napakami kakor s tujimi, če preiskujemo sami sebe in
vidimo, za kaj vse smo kandidati, in se potem sami ne podpiramo
168 Pisma Atiku, 1,12, 4.
531
s svojim glasovanjem. Nekaj odličnega, moj Lucilij, je biti brez

strahu in svoboden, se za ničimer poganjati in se ne meniti za
glasovanje usode. Kaj misliš, kako prijetno je, ko se skličejo tri
bune in kandidati v skrbeh in dvomih čakajo na svojih visokih
sedežih ter eden ponuja denar, drugi se pogaja po posredovalcih,
tretji poljublja roko tistim, ki se jih ne bo niti dotaknil, če bo
izvoljen; ko vsi v skrajni napetosti čakajo na razglas glasnika,
brezdelno postavajo in gledajo na trg, ne da bi kaj kupili ali pro
dali? Koliko večjo radost uživa, kdor ne gleda na to, kako se ljudje
potegujejo za pretorsko ali konzulsko čast, ampak na to, kako se
potegujejo eni za enoletne častne službe, drugi za dosmrtne urade,
za uspehe v vojni in triumfe, nekateri za bogastvo in nekateri za
srečo svojih žena in otrok, za svojo blaginjo in blaginjo svojcev!
Kako velikodušno je, če se človek za ničimer ne poganja, če pri
nikomer ne prosjači in govori: »Tebe, usoda, mi ni nič mar! Niti
najmanjše moči ti ne dopuščam nad seboj. Vem, da odrivaš Ka-
tone, povzdiguješ pa Vatinije. Za nič te ne prosim.«
To pomeni, ustvarjati si neodvisno življenje. Zato si smeva
o tem drug drugemu pisati in vsevdilj obravnavati vse to, ker
vidim okrog sebe tisoč in tisoč ljudi, ki zato, da bi dosegli nekaj
pogubnega, delajo zlo za zlom in si prizadevajo za stvari, ki se
jim morajo kmalu nato izogibati ali jih celo z gnusom prezirati.
Kajti komu je bilo to, kar se mu je zdelo preveč takrat, ko si je
to želel, dovolj, potem ko je to dosegel? Sreča ni lakomna, kakor
menijo ljudje, marveč preneznatna, da bi koga nasitila. Zate so
vse tiste stvari nekaj visokega, ker si daleč od njih, kdor je že
dospel do njih, pa jih ima za nekaj nizkega. Lagal bi, če bi rekel,
da se ne skuša povzpeti še više; to, kar imaš ti za najvišje, je
532
DVAJ S ETA KNJ I GA
samo stopnica. Vsem pa je nepoznavanje resnice v pogubo. Tako

rekoč oslepljeni od govoric iščejo navidezne dobrine, in ko jih
po mnogih težavah dosežejo, vidijo, da je to nekaj zlega ali brez
vrednosti ali manjše, kot so upali. Večina ljudi občuduje, kar od
daleč vara, ter ima vse, kar je veliko, za dobro.
Da še z nama ne bo tako, preiščiva, kaj je dobro, kaj je do
brina. To so razlagali različno. Eden se je o tem izrazil tako,
drugi drugače. Nekateri to takole razlagajo: »Dobro je, kar vabi
duše, kar jih kliče k sebi.« Temu drugi takoj ugovarjajo: »Kaj
pa, če sicer vabi, toda v pogubo?« Veš, da se mnoga zla dobri
kajo. Razlika je med tem, kar je resnično, in tem, kar je verjetno.
Kar je dobro, je zvezano z resnico, kajti če ni resnično, tudi
dobro ni. To, kar vabi k sebi in mika, pa je samo verjetno, mo
rebitno: zalezuje, zapeljuje in vleče k sebi. Nekateri so zopet
dobrino takole opisali: »Dobro je, kar zbuja željo po sebi ali kar
poživlja nagon duše, ki stremi za dobrim.« Tudi temu se enako
ugovarja, kajti marsikaj poživlja nagon, a je to, po čemer hrepe
nimo, večkrat za nas zlo. Bolje so to opisali tisti, ki pravijo:
»Dobro je tisto, kar poživlja nagon duše, kakor zahteva narava,
in je zato vredno, da hrepenimo po njem, ko se izkaže, da za
služi naše hrepenenje.« In to je že tudi nravno dobro in krepost,
kajti brezpogojno zasluži naše hrepenenje. Stvar sama me sili,
da povem, kakšna razlika je med dobrim in nravno dobrim.
Oboje je nekako pomešano med seboj in nerazdružljivo: dobro
ne more biti nič, v čemer ni nekaj nravno dobrega, in nravno
dobro je že kot takšno resnično dobro. Kako se torej oboje razli
kuje? Nravno dobro je popolna dobrina, ki osrečuje življenje in
ki postane po njej tudi vse drugo dobrina. Kar želim povedati,
533
je tole: so stvari, ki niso niti dobrine niti zlo, kakor na primer

vojaška služba, poslaništvo, sodstvo. Če se kdo v tem poklicu
izkaže nravno dobrega, postane ta poklic dobrina ter preide iz
navidezne v pravo dobrino. Nekaj postane dobro, če je zdru
ženo z nravno dobrim, nravno dobro pa je že samo po sebi
dobrina. Kar je le tako dobro, bi lahko bilo slabo, kar pa je
nravno dobro, ne more biti drugačno kakor dobro.
Nekateri so dali še tole razlago: »Dobro je, kar ustreza na
ravi.« Pomni, kar trdim: kar je dobro, ustreza naravi, ni pa vselej
že dobro, kar ustreza naravi. Marsikaj je skladno z naravo, je
pa tako neznatno, da ne zasluži imena dobrina. Je namreč brez
vrednosti in vredno našega omalovaževanja. Nobene dobrine
pa, če je še tako malenkostna, ne smemo prezirati. Kajti dokler
je neznatna, ni dobrina, ko pa začne biti dobrina, ni neznatna.
Po čem spoznamo dobrino? Če je popolnoma taka, kakor jo terja
narava. »Priznavaš,« mi ugovarjaš, »da je to, kar je docela po
naravi, dobrina: to je njegova lastnost. Priznavaš, da sicer še
marsikaj drugega ustreza naravi, pa vendar ni dobrina. Kako je
torej ono dobrina, če vse to ni? Kako pride do druge lastnosti,
ko je obojemu skupno to, kar je poglavitno, namreč da ustreza
naravi?« Edinole zaradi svoje velikosti. Nič novega ni, da se
marsikaj spreminja z rastjo. Nekdo je bil otrok in je postal mož,
njegove lastnosti so se spremenile, kajti otrok je nerazumen,
mož pa je razumen. Z rastjo postane marsikaj ne le večje, marveč
tudi nekaj drugega. »Kar postane večje,« pravijo, »ne postane
nekaj drugega. Vseeno je, ali napolniš z vinom steklenico ali
sod, v obeh primerih obdrži vino svojo lastnost. In med majhno
in veliko količino medu ni nobene razlike, kar se tiče okusa.«
534
DVAJ S ETA KNJ I GA
Zgledi, ki jih navajaš, niso pravilni, kajti pri teh stvareh je ka
kovost vedno ista. Čeprav se količina poveča, ostanejo to, kar
so. Nekatere stvari vztrajajo pri svoji vrsti in kakovosti, tudi če
se količina poveča. Marsikaj pa se, če naraste, spremeni šele z
dodatkom, ki pride nazadnje in si navzame drugačno lastnost,
ki je nova in se od prejšnje razlikuje. Kamen naredi obok, namreč
tisti, ki spoji obe zakrivljeni strani. Kako da zadnji, čeprav
malenkostni dodatek, toliko stori? Ker ne povečuje, ampak
izpolnjuje. So stvari, ki v razvoju tako rekoč slečejo svojo prejšnjo
obleko in si oblečejo novo. Če kdo dolgo zasleduje v duhu kak
predmet in njegovo velikost in se pri tem utrudi, ga začne
imenovati brezmejnega in predmet je zdaj postal docela drug,
kakor je bil, ko se je zdel velik, toda omejen. Prav tako smo si
mislili, da se da nekaj težko razrezati, slednjič pa, ko je bilo to
čedalje težje, smo spoznali, da je sploh nerazrezljivo. Tako smo
našli tudi za to, kar se je komaj in težko gibalo, izraz negibljiv.
Prav tako je bilo nekaj naravi ustrezajoče; zaradi svoje velikosti
pa se je spremenilo v drugo lastnost in je postalo dobrina.
CXIX.
Pi s mo
Ne čakam vedno, kadar odkrijem kaj novega, da boš rekel:
»To naj nama bo skupna last!« To si pravim sam. Sprašuješ, kaj
sem odkril? Zrahljaj mošnjiček, čisti dobiček je. Naučil te bom,
kako lahko najhitreje obogatiš. Kako zelo si želiš to slišati! In z
vso pravico, kajti po najkrajši poti te pripeljem do največjega
535
bogastva. Vendar boš potreboval upnika: da boš lahko trgoval,

se moraš zadolžiti, vendar nočem, da to narediš po posredniku,
nočem, da bi mešetarji nosili tvoje ime v ustih. Priskrbel ti bom
upnika, ki ti bo vedno voljan, namreč tisti Katonov nauk: »Pri
sebi si sposodi!« Naj bo še tako malo, dovolj bo, če si bomo, kar
nam bo manjkalo, sposodili pri sebi. Kajti vseeno je, moj Lucilij,
ali nečesa ne pogrešaš ali pa imaš. V obeh primerih je glavno
isto: ne bo te morila skrb. Tudi ne zahtevam, da naravi kaj od
rekaj; trmasta je, ne da se premagati, zahteva svoje. Samo vedeti
moraš, da je vse, kar gre prek narave, beračija, ne potreba. Lačen
sem: jesti moram. Ali je to navaden kruh ali pšeničen, je naravi
vseeno. Narava noče, da bi želodec posladkali, ampak da bi ga
nasitili. Žejen sem: ali je to voda, ki jo zajamem iz bližnjega stu
denca, ali taka, ki je ohlajena z ledom, to je naravi vseeno.
Narava zahteva le to, da se žeja pogasi. Vseeno je, ali jo piješ iz
zlate ali kristalne ali porcelanaste čaše ali pa iz prgišča. Misli
samo na smoter vseh stvari, za drugo pa se ne meni! Lakota te
poziva, posezi z roko po tem, kar ti je najbližje, lakota ti bo
sama priporočila, po čem naj sežeš. Lačnemu je vsaka jed dobra.
Sprašuješ, kaj me je razveselilo? Izvrsten se mi zdi izrek:
»Modrijan z vso vnemo išče naravno bogastvo.« »Iz prazne skle
de mi daješ jesti,« praviš. »Kaj naj bo to? Že sem si pripravil
mošnje denarja; že sem se ogledoval, na katero morje naj odja
dram trgovat, kateri državni zakup naj prevzamem, po katero
blago naj grem. Goljufati se pravi, če učiš koga revščine, ko si
mu obljubil bogastvo.« Ti imaš torej tistega, ki mu nič ne manjka,
za revnega? »Za to se naj zahvali samemu sebi in svoji malomar
nosti,« praviš, »ne pa usodi.« Torej ga ne smatraš za bogatega
536
DVAJ SETA KNJ I GA
zato, ker njegovo bogastvo ne more prenehati? Kaj imaš raje,

veliko ali pa toliko, kolikor ti zadostuje? Kdor ima veliko, si
želi še več v dokaz, da še nima zadosti. Kdor ima dovolj, je
dosegel, česar z bogastvom ne bi mogel doseči, namreč svoj
cilj. Ali pa morda misliš, da to zato ni bogastvo, ker zaradi njega
še nikoli ni bil nihče izgnan? Ker zaradi njega sin ali žena še
nikoli nista nikogar zastrupila? Ker je to bogastvo varno v vojni?
Ker mu v miru ne dela skrbi? Ker ga ni nevarno imeti niti ni
težavno ravnati z njim?
»Toda premalo ima, kdor ima le to, da ga ne zebe, da ni
lačen in žejen.« Tudi Jupiter nima več od tega. Nikoli ni premalo,
kolikor zadostuje, in nikoli ni preveč, kolikor ne zadostuje. Po
zmagi nad Darejem in Indijci je bil Aleksander reven. Je to laž?
Iskal je, kaj bi osvojil, raziskoval je neznana morja, pošiljal novo
brodovje v ocean ter tako rekoč lomil zapahe sveta. Kar naravi
zadostuje, človeku ne. Našel se je marsikdo, ki je že vse imel,
pa si je želel še več. Tolika je zaslepljenost ljudi in tako rad pozabi
vsak svoj začetek, ko se povzpne više. Oni, še malo prej go
spodar spornega neznatnega zakotja, se, potem ko je dosegel
skrajno mejo zemlje, žalosti, ker se bo moral vračati prek svojega
ozemlja. Denar nikogar ne naredi bogatega, nasprotno, zbudi
mu še večje poželenje po denarju. Sprašuješ, zakaj? Več ko kdo
ima, več ima možnosti, da dobi še več. Skratka, postavi predme
kogarkoli izmed tistih mož, katerih imena slovijo poleg Krasa
in Licina, in vsak naj predloži svoj cenzus ter izračuna, koliko
ima in koliko še pričakuje: ta je, če verjame meni, reven, če tebi,
pa utegne biti. Nasprotno pa tisti, ki si je življenje uravnal po
tem, kar zahteva narava, ne samo da ne občuti revščine, marveč
537
se je tudi ne boji. In da boš vedel, kako težko je svoje imetje

umeriti v skladu z naravo, pomisli, da ima ta, o katerem pravi
mo, da se drži v naravnih mejah in ki ga ti imenuješ reveža, še
marsikaj odvečnega. Toda bogastvo slepi ljudstvo in njegovo
pozornost obrača nase, če se iz kake hiše odnaša veliko gotovi
ne, če celo njen strop krasi obilo zlata, če se njeni sužnji odlikujejo
po redki lepoti ali po krasni obleki; sreča vseh teh ljudi se kaže
samo na zunaj; tisti, ki smo ga mi odtegnili ljudstvu in usodi, pa
je srečen v svoji notranjosti. Kajti kar se tiče tistih, pri katerih si
je zelo zaposleno uboštvo prisvojilo ime bogastva, imajo bo
gastvo tako, kakor pravimo, da imamo mrzlico, medtem ko
ima mrzlica nas. Nasprotno pravimo navadno, da se ga je lotila
mrzlica. Prav tako bi morali reči, da se ga je lotilo bogastvo.
Na nič drugega te ne bi spomnil rajši kakor na to, da moraš
meriti vse po naravnih potrebah, samo ne misli pri tem na strasti!
Sprašuješ, kaj se ti podaja na mizo, v kakšnem srebrnem priboru
in kako so uglajeni sužnji, ki prinašajo jedi? Narava ne zahteva
nič drugega kakor jed.
Kaj? Mar zlato si čašo želiš, kadar žejen pijače zahtevaš?

Kadar te lakota grudi, preziraš vse drugo, le pava in
kambale ne?U9
Lakota ni častihlepna, zadovoljna je, če mine; za to, kako mine,

pa se kaj malo meni. To so muke nesrečnega razkošja, ki išče,
kako bi bil človek potem, ko se nasiti, še lačen, kako bi si želodec
ne le napolnil, ampak natrpal, kako bi bil zopet žejen, potem ko
169 Horacij, Satire, I, 2,114-16.
538
DVAJ SETA KNJ I GA
si je pogasil žejo s prvim napojem. Horacij tako izvrstno pove,

da za žejo ni pomembno, v kakšni čaši in s kako lepo roko se
podaja voda. Kajti če se ti zdi pomembno, da ti suženj z lepimi
lasmi in v sijajni čaši ponuja pijačo, potem nisi žejen. Med drugim
nam je narava dala še to prednost, da se nam tisto, kar je nujno
potrebno, ne gnusi. Kjer pa so stvari odvečne, lahko izbiramo:
to je premalo spodobno, to ni dovolj slastno, to žali moje oči.
Stvarnik sveta, ki nam je predpisal zakone življenja, je skrbel za
to, da smo zdravi, ne pa, da smo razsipni in da živimo v nasla
dah. Za naše zdravje, za našo ohranitev je vse nared, kar pa
nam je v naslado, se mora pridobivati s težavo in muko. Izko
riščajmo torej to dobroto narave in mislimo na to, da narava ni
z ničimer bolj poskrbela za nas kakor s tem, da brez nejevolje
uživamo, kar nujno potrebujemo.
cxx.
Pi s mo
V tvojem pismu mrgoli raznih vprašanj, toda pri enem si se
ustavil in bi ga rad rešil, namreč, kako spoznamo, kaj je dobro
in krepostno. To dvoje si drugi razlagajo na več načinov, mi pa
to vprašanje samo razdvojimo. Naj povem, kaj to pomeni. Dobro
je po mnenju nekaterih to, kar je koristno. Tako dajejo to ime
bogastvu, konju, vinu in čevlju; tolikšna malenkost je zanje dobro
in tako nizkotno ga ponižujejo. Za nravno dobro imajo dejanje,
kateremu ustreza pojem izpolnjevanja dolžnosti, tako na primer
ljubeznivo skrb za starega očeta, podpiranje revnega prijatelja,
539
hrabrost v vojni, modro in preudarno glasovanje v zbornici. Mi

pa pravimo, da ni dobro nič razen tega, kar je nravno dobro.
Kar je nravno dobro, je v vsakem primeru dobro. Zdi se mi, da
je odveč pripominjati, v čem se vse to razlikuje, ker sem o tem
že večkrat govoril. Samo to naj rečem, da se nam ne zdi dobro
nič, kar bi mogel kdo tudi zlorabiti. Vidiš pa, da mnogi zlorabijo
bogastvo, stan, oblast.
Zato se zdaj vračam k vprašanju, o katerem želiš, da bi go
voril: kako smo najprej spoznali, kaj je dobro in nravno dobro.
Tega nas narava ni mogla učiti; narava nam je dala samo seme
znanja, znanja samega pa nam ni dala. Nekateri trdijo, da smo
do tega vedenja prišli le po naključju. Toda ni verjetno, da bi kdo
kar po golem naključju zagledal podobo kreposti. Nam se zdi, da
smo prišli do tega z opazovanjem in primerjanjem dogodkov, ki
se pogosto primerijo; naši menijo, da smo dobroto in nravno do
bro spoznali po analogiji. Ker so temu izrazu latinski slovničarji
dali državljanstvo, mislim, da ga ne smemo poslati nazaj v nje
govo domovino; zato ga ne bom uporabljal kot sprejetega od zu
naj, ampak kot naš običajni izraz. Naj razložim, kaj je to analogija.
Poznali smo zdravje telesa; iz tega smo sklepali, da obstoji tudi
zdravje duše. Poznali smo moči telesa, iz tega smo sklepali, da
obstoji tudi moč duše. Nekatera dobra, človekoljubna in hrabra
dejanja so nas presenetila, začeli smo jih občudovati kot nekaj
popolnega. Z njimi so bile povezane mnoge napake, ki jih je skri
val sijaj teh znamenitih del; vse to smo prezrli. Narava ukazuje,
da moramo to, kar je vredno hvale, povečevati. Nikogar ni, ki
ne bi povzdignil svoje slave više, kakor si v resnici zasluži. Iz
vsega tega smo si napravili sliko, kaj je vzvišeno dobro. Fabricij
540
DVAJ SETA KNJ I GA
je zavrnil zlato kralja Pira in je menil, da je več kot kraljestvo, če

moreš zavrniti kraljevske zaklade. Isti je posvaril Pira, naj se va
ruje pred zasedo, ko je zdravnik obljubil, da bo kralja zastrupil.
Takšnega duha je bil mož, ki ga ni premagalo zlato, ki ni dovolil,
da zmaga strup. Občudovali smo velikega moža, ki se ni dal za
peljati niti kraljevim obljubam niti grožnjam zoper kralja; trdno
je vztrajal pri dobrem, kar je najtežje, v vojni je ostal nedolžen,
tudi do sovražnikov ni bil krivičen in se v skrajni revščini ni menil
ne za bogastvo ne za strup. »Živi, Pir, zavoljo moje dobrote ter
se veseli tega, kar te je doslej bolelo, namreč da se Fabricij ne da
podkupiti.«170 Horacij Kokles je sam stražil na ozkem mostu in
ukazal, da mu ne smejo dovoliti povratka, samo da sovražniku
ubranijo pot. Vzdržal je tako dolgo, dokler se ni most podrl. Ko
se je ozrl in videl, da je njegova domovina zunaj nevarnosti, je
vzkliknil: »Naj pride, kdor hoče, in gre mojo pot.« In se je vrgel
v globino. In v tisti deroči strugi ni bil nič manj v skrbeh, da bi
rešil svoje orožje, kakor da bi si rešil življenje. In s čudovitim
zmagovitim orožjem, ki ga je rešil, se je vrnil nepoškodovan,
kakor da bi prišel čez most.171 Ta in podobna dejanja so nam po
kazala podobo kreposti in vrline.
Naj dodam še nekaj, kar bi se utegnilo zdeti čudno: včasih to,
kar je slabo, povzdigne tisto, kar je nravno dobro, in najboljše se
zasveti iz nasprotja. Kakor veš, mejijo napake na vrline, in tudi kar
je propadlo in sramotno, ima z dobrim neko podobnost. Tako si
zapravljivec lažnivo nadeva krinko radodarnega, čeprav je velika
170 Glej Plutarh, Pir, 20.

171 Glej Livij, II, 10.
541
razlika, ali zna kdo dajati ali tega ne zna ohraniti. Veliko je takih,
Lucilij, ki ne podarjajo, ampak mečejo proč. Ne imenujem rado
darnega tistega, ki ne more trpeti denarja. Nemarnost slepo po
snema popustljivost, drznost pa hrabrost. Ta podobnost nas sili,
da moramo paziti in razločevati, kaj si je sicer na videz sorodno, v
resnici pa zelo različno. Če opazujemo tiste, ki so se proslavili s
kakšnim odličnim dejanjem, si zabeležimo, koga je pri tem vodila
velikodušnost in navdušenost. Toda ne zgolj enkrat smo našli
moža, ki je bil v vojni hraber, pred sodiščem pa strahopeten, ki je
uboštvo pogumno prenašal, v samoti pa je bil malodušen. Hvalili
smo dejanje, moža pa smo zaničevali. Videli smo, da je bil nekdo
drug do prijateljev dobrotljiv, s sovražniki zmeren, da je kot
državljan zasebnik izpolnjeval svoje dolžnosti z največjo vest
nostjo, da je bil potrpežljiv v trpljenju in moder v svojih dejanjih.
Videli smo, da je s polno roko dajal, kjer je bilo treba dajati, da je
bil vztrajen, kjer je bilo treba delati, in je utrujenost svojega telesa
podpiral z duhom. Poleg tega je bil vedno isti in pri vsakem de
janju sebi enak; ni ga vodil namen, da bi bil dober, ampak samo
navajenost, da lahko stori nekaj, kar je prav, in da ne more storiti
nečesa, kar ne bi bilo prav. Spoznali smo, da je v tem možu popol
na krepost. To smo razdelili takole: treba je krotiti poželenje, za
dušiti strah, videti vnaprej, kar je treba storiti, dodeliti vsakomur,
kar mu gre. Tako smo si ustvarili pojme zmernosti, hrabrosti,
modrosti, pravičnosti ter vsaki vrlini odkazali njeno dolžnost.
Kako smo torej spoznali, kaj je krepost? To so nam pokazali njen
red in dostojnost in vztrajnost in soglasje vseh njenih dejanj in
njena veličina, ki prekaša vse drugo. Takoj smo spoznali tisto bla
ženo življenje, ki neovirano teče, kakor ga je volja. Kako smo torej
542
D V A | S ETA K N ) I G A
spoznali vse to? Takole: popoln mož, ki je dosegel krepost, nikoli

ni preklinjal usode, nikoli ni nevoljno sprejel, kar mu je bilo uso
jeno. Ker se je imel za občana in vojaka vesoljnega sveta, je prevzel
napore, kakor da mu je bilo ukazano. Naj ga je zadelo karkoli,
tega ni zavračal kot zlo in nekaj, kar je golo naključje, ampak je to
sprejel kot odmerjeno in prisojeno. »Kakršno že koli je,« je rekel,
»to moram izpolniti. Če je težko in trdo, se moram prav zaradi
tega še bolj potruditi.« Nujno se je moral pokazati velikega, kdor
ni nikoli vzdihoval nad svojo trdo usodo; mnogim je nudil jasno
podobo o sebi, zasijal je kakor luč v temi in zbudil splošno pozor
nost, ker je bil miren in pohleven, enako tudi ravnodušen pri
vsem, kar je človeško in božansko. Imel je popolno dušo, ki se je
povzpela do najvišje višine, ki ji je bila dosegljiva in nad katero ni
nič razen božjega duha, iz katerega se je nekaj izlilo tudi v te člo
veške prsi; te niso nikoli bolj božje kakor tedaj, kadar mislijo na
svojo umrljivost ter se zavedajo, da je človek rojen za to, da bi
umrl, in da naše telo ni dom, marveč samo prenočišče, in sicer le
kratkotrajno prenočišče, ki ga moramo zapustiti, kakor hitro vidi
mo, da smo gostitelju nadležni.
Največji dokaz, moj Lucilij, da je duša višjega izvora, je to,
da se ji njeno sedanje bivališče zdi nizkotno in pretesno ter se ga
ne boji zapustiti. Kajti kdor se spominja, od kod je prišel, tudi ve,
kam želi iti. Ali ne vidimo, koliko nadlog nas muči, kako malo
nam prija tole telo? Tožimo zdaj zaradi glavobola in prebavnih
motenj, zdaj zaradi bolečin v prsih in grlu; enkrat trpimo zaradi
živcev, drugič zaradi nog; zdaj nas muči driska, zdaj nahod, vča
sih imamo premalo krvi in drugič preveč; od vseh strani smo
napadeni. Tako se navadno godi tistim, ki prebivajo v tuji hiši.
543
Toda čeprav nam je odmerjeno tako krhko telo, so vendar naši

načrti preračunani na večnost; in ves čas, do katerega se lahko
podaljša človeško življenje, živimo le v upanju; z nobenim denar
jem, z nobeno silo in močjo nismo zadovoljni. Kaj more biti bolj
sramotno, bolj neumno? Nič ne zadostuje ljudem, ki bodo mo
rali umreti, ki celo že umirajo. Kajti vsak dan smo bliže koncu in
vsaka ura nas potiska tja, od koder bomo morali pasti. Glej, kako
zaslepljen je naš duh! To, o čemer pravim, da se bo zgodilo, se
godi zdaj in se je večidel že zgodilo, kajti čas, ki smo ga preživeli,
je že tam, kjer je bil, še preden smo ga preživeli. Ni pa prav, da
se bojimo zadnjega dneva, ker vsak dan prispeva k smrti. Tisti
korak, pri katerem se zgrudimo, nas ne utrudi, ampak nam le
pokaže našo utrujenost. Zadnji dan pride ob smrti, vsak drug pa
nas smrti približuje. Smrt nas le popada, a nas ne zgrabi. Zato si
velik duh, ki se zaveda svoje boljše narave, sicer prizadeva, da
bi se častno in vrlo obdržal na odkazanem mestu, vendar si tega,
kar ga obdaja, ne prisvaja, ampak to uporablja kakor tujec, ki hiti
mimo, uporablja to kot nekaj, kar mu je dano na posodo.
Ko gledamo tako stanovitnega moža, zakaj ne bi videli v
njem podobe nenavadne narave. To, kar je vedno enako res
nično, je trajno, kar pa je zlagano, se ne drži dolgo. Nekateri so
izmenoma Vatiniji in Katoni, in kmalu se jim Kurij zazdi premalo
strog, Fabricij pa premalo ubog, Tuberon premalo varčen in z
malim zadovoljen; zdaj govorijo o Licinovem bogastvu, o Api-
cijevih bogatih gostijah, zdaj o Mecenatovi razsipnosti. Najboljši
dokaz za slabo razpoloženje duše sta njena neodločnost in
neprestano omahovanje med namišljenimi vrlinami in ljubeznijo
do napak in grehot.
544
DVAJ S ETA KNJ I GA
V hiši imel je pogosto jih dvesto,

včasih le sužnjev deset. Govori zdaj o kraljih, tetrarhih,
vzvišenih temah, zdaj reče: »Daj mi trinožnik in čašo
čiste soli in plahto, najsi robato, da greje me v mrazu.«
Daj mu milijon; ko teden bo mimo, ta skromnež preprosti,
srečen le z malim, niti beliča ne bo v predalih
svojih imel.'72
Mnogi so taki, kakšen je tale, ki ga opisuje Horacij Flak:

nikoli isti, nikoli sebi podoben, vedno v kakem nasprotju. Sem
rekel mnogi? Skoraj vsi. Ni človeka, ki ne bi vsak dan spreminjal
svojih načrtov in želja; zdaj bi imel soprogo, zdaj prijateljico;
zdaj bi rad bil kralj, zdaj skuša spet vsakega sužnja prekositi s
svojo ustrežljivostjo in podložnostjo; zdaj se tako napihuje, da
zbuja zavist, zdaj se spet tako poniža, da je nižji kot tisti, ki se že
zares valjajo na tleh; zdaj razsiplje denar, zdaj ga grabi. Po
manjkanje razuma se najbolj kaže, če je človek vselej drugačen,
in, kar je po mojem mnenju najbolj sramotno, če ni sebi enak.
Misli si, da je nekaj velikega predstavljati samo enega človeka.
Toda edinole modrijan predstavlja le enega, mi drugi pa imamo
mnogo obrazov. Zdaj se ti bodo zdeli varčni in zmerni, zdaj
spet zapravljivi in nečimrni. Večkrat zamenjamo masko in si
nadenemo takšno, ki je nasprotna tisti, ki smo jo sneli. Zato
zahtevaj od sebe, da boš do konca tak, kakršen si bil spočetka.
Stori, da te bodo lahko hvalili, če ne, pa da te bodo vsaj spoznali.
Glede marsikoga, ki si ga še včeraj videl, lahko po pravici rečeš:
»Kdo je to?« Tako zelo se je spremenil.
172 Horacij, Satire, I, 3,11-17.
545
CXXI.
Pis m o
Vem, da se boš prepiral z menoj, ko ti bom predstavil da
našnje malenkostno vprašanje, s katerim sem se dovolj dolgo
ukvarjal. Kajti znova boš vzkliknil: »Kaj se to tiče nravi?« Ti le
vzklikaj, jaz pa ti bom najprej postavil nasproti druge može, s
katerimi se prepiraj, na primer Pozejdonija in Arhidema (ta dva
naj zadene tvoja sodba), potem pa ti povedal tole: vse, kar se
tiče nravi, ne dela dobrih nravi. Nekaj se tiče človekove prehra
ne, nekaj telesne vaje, nekaj obleke, nekaj pouka, nekaj zabave.
Vse pa se tiče človeka, tudi če ga vse ne stori boljšega. Nravi se
tiče tako eno ko drugo, ampak vsako drugače. Nekaj jih izboljša
in uredi, nekaj pa raziskuje njihovo naravo in njihov izvor. Ali
meniš, da če raziskujem, zakaj je narava ustvarila človeka in ga
cenila bolj kakor druga živa bitja, puščam pri tem nravi docela
ob strani? To je napak. Kako moreš namreč vedeti, kakšne nravi
so potrebne, če ne raziščeš, kaj je za človeka najboljše, če ne
pogledaš v njegovo naravo? Kaj moraš delati in kaj opuščati,
boš spoznal šele, ko se boš naučil, kaj dolguješ svoji naravi.
»Rad bi se naučil,« praviš, »kako zmanjšati želje in strah. Odvze
mi mi praznoverje; nauči me, da je sreča nezanesljiva in nič
vredna, da se ji zlahka prida še tisti en zlog.«173Rad bom ustregel
tvoji želji: kreposti bom spodbujal, grehote pa bičal. Naj le kdo
reče, da pretiravam in ne poznam mere v tem pogledu: ne bom
' 73 Zlog ne- besedi sreča (nesreča), v latinščini in- besedi felicitas.
546
D V A|S ET A KNJ I GA
prenehal preganjati malopridnosti ter krotiti podivjanih strasti,

zatirati naslade, ki se končujejo z bolečino, in se upirati željam.
In zakaj ne? Ker smo si želeli največja zla; iz naše hvaležnosti za
to pa nastane vse, kar potem zahteva tolažilne besede.
Medtem mi dovoli, da raziščem tisto, kar se zdi nekoliko
oddaljeno od predmeta. Spraševali smo se, ali se vse živali za
vedajo svojega telesnega ustroja. Da se tega zavedajo, se najbolj
vidi iz tega, da svoje ude gibljejo spretno in z lahkoto, kakor da
jih je kdo tega naučil. Vsako bitje ima neko lastno spretnost.
Umetnik z lahkoto uporablja svoje orodje, krmar zna obračati
krmilo, slikar hitro razločuje mnoge in raznolike barve, ki si jih
je pripravil, da more svoj predmet natanko prikazati, ter se z
očesom in z roko poslužuje barvnega voska. Prav tako je žival
gibčna in sposobna, da uporablja svoje telo za vse. Navajeni
smo občudovati plesalce, ker je njihova roka pripravljena, da
nam naznačuje predmete in čustva ter s kretnjami dosega hitrost
besed. To daje enim umetnost, drugim narava. Nikomur ni težko
gibati svojih udov, nikogar nič ne ovira, da bi mogel uporabljati
svoje telo. Kar je za to rojeno, dela tako, kakor mu je dala na
rava. S tem znanjem se je rodilo; poučeno pride na svet.
»Živali,« pravijo, »so tako spretne v rabi svojih udov zato,
ker bi, če bi se gibale drugače, občutile bolečino. Zato so, kot
pravite vi, prisiljene tako delati, in pri tem jih ne vodi volja,
ampak strah.« To je napak; telesa so namreč počasna, kadar jih
priganja nujnost, hitra so le, če se gibljejo prostovoljno. K temu
jih ne priganja strah pred bolečino, saj se trudijo naravno gibati
kljub bolečini. Tako je pri otroku, ki se trudi, da bi stal, in se
navaja hoditi: brž ko začne preizkušati svoje moči, pade in jokaje
547
pogosto ne vstane prej, dokler se ob bolečini ne izuri za to, kar

narava od njega zahteva. Če se nekatere živali, ki imajo hrbet
pokrit s trdo lupino, prevrnejo, se tako dolgo zvijajo ter iztezajo
noge kvišku in v stran, dokler ne pridejo spet v svoj naravni
položaj. Nobenih bolečin ne čuti želva, če leži na hrbtu, pa je
vendarle nemirna, ker si želi svoj naravni položaj, in se ne pre
neha truditi in premetavati, dokler se spet ne postavi na noge.
Vse živali se torej zavedajo svojega telesnega ustroja in zato
tako lahko gibljejo in uporabljajo svoje ude. Za to, da so prišle s
tem znanjem na svet, nimamo boljšega dokaza, kakor je ta, da
je vsaka žival spretna v uporabi svojega telesa.
»Po vaših naukih,« pravijo oni, »je telesni ustroj tista gibalna
sila duše, ki je v nekem določenem odnosu do telesa. Kako naj
otrok razume to zmedeno razlago, ki jo vi komaj lahko pojasni
te? Vse živali bi morale priti na svet kot dialektiki, da bi razu
mele te pojme, ki so celo večini mož, ki nosijo togo, nejasni.«
Tvoj ugovor bi bil pravilen, ko bi jaz trdil, da živali razumejo
pojem ustroj, ne pa ustroja samega. Naravo laže razumemo,
kakor jo razložimo. Zato tisti otrok ne ve, kaj je ustroj, svoj
ustroj pa pozna. In ne ve, kaj je bitje, čuti pa, da je bitje on sam.
Poleg tega pozna ustroj le površno in nejasno. Tudi mi vemo,
da imamo dušo; kaj pa je duša, kje je, kakšna je ali od kod, ne
vemo. Kakor smo mi prejeli zavest naše duše, ne da bi poznali
njeno naravo in njeno bivališče, tako so prejele tudi vse živali
zavest svojega obstanka. Kajti tega se morajo zavedati, kakor
se zavedajo drugih stvari. Nujno je, da se zavedajo tega, čemur
se pokoravajo in kar nad njimi vlada. Vsak izmed nas spoznava,
da je nekaj, kar nas naganja; ne ve pa, kaj je to. In prav tako ve,
548
DVAJ SETA KNJ I GA
da je v njem neko stremljenje, ne ve pa, kaj je to in od kod. Tako

se tudi otroci in živali zavedajo tega, kar je v njih najpoglavit
nejše, a ta zavest ni dovolj jasna in očitna.
»Vi trdite,« ugovarjajo, »da skuša vsako živo bitje najprej
ohraniti svoj telesni ustroj. Ustroj človeka pa je razumen in zato
se skuša ohraniti ne kot žival, ampak kot razumno bitje. Kajti
človek si je drag toliko, kolikor je človek. Kako naj torej otrok
skuša ohraniti razumen ustroj, ko še ni razumen?« Vsaka starost
ima svoj ustroj, drugačnega otrok, drugačnega deček, drugačne
ga starec. Vsi skušajo ohraniti tistega, v katerem so. Otrok nima
zob; ta svoj ustroj skuša ohraniti. Zrastejo mu zobje, ta ustroj
skuša ohraniti. Saj ima tudi rastlina, ki se razvija za posevek in
za plod, drugačen ustroj, dokler je nežna in komaj moli iz brazde,
kakor potem, ko se okrepi in stoji kakor bilka, ki lahko nosi
svojo težo, drugačnega pa, ko ji klas porumeni in dozori za
skedenj. V vsakem stanju se drži in se mu prilagaja. Naj je starost
otroka, dečka, mladeniča, starca še tako različna, sem vendar
isti, ki sem bil otrok in deček in mladenič. Prav tako, kakor je
ustroj vsakogar podvržen spremembi, ostane vendar težnja za
ohranitvijo stanja vedno ista. Kajti narava mi ne priporoča dečka
ali mladeniča ali starca, ampak le mene. Otrok torej skuša ohra
niti tisti ustroj, ki ga ima kot otrok, ne tistega, ki ga bo imel kot
mladenič. Kajti če mu ostane še kaj več kakor to, kar bo morda
še dosegel, je vendar tudi to, v čemer se rodi, prav tako ustrezno
naravi. Žival skuša najprej ohraniti sebe. Ali iščem naslado? Za
koga? Zase. Torej skrbim zase. Bolečini se izogibljem: komu v
prid? Sebi; torej zase skrbim. Če vse delam zato, ker skrbim
zase, je skrb zase prva. Tako je tudi pri vseh živalih; to se jim ne
549
vcepi, ampak jim je že prirojeno. Narava rodi svoje mladiče in

skrbi zanje, ne meče jih proč od sebe. In ker je varstvo iz bližine
najbolj zanesljivo, zaupa vsakega sebi. Zato vedo tudi nežne
živali, ki se rodijo iz materinega telesa ali kako drugače zagle
dajo dnevno luč, kaj jim je nevarno, in se ogibljejo temu, kar
prinaša smrt. Celo sence, ki jo mečejo mimo leteče ptice roparice,
se živali bojijo. Nobena žival ne stopi v življenje brez strahu
pred smrtjo.
»Kako je mogoče,« pravijo, »da žival, ko pride na svet, že
ve, kaj ji koristi ali je zanjo smrtno nevarno?« Prvič je vpra
šanje, ali to vedo, in ne, kako vedo. Da pa nekaj vedo, je jasno
iz tega, da ne delajo ničesar, česar niso spoznale. Kako je to,
da se kokoš ne izogiblje pavu in goski, pač pa kragulju, ki je
dosti manjši ter ga niti ne pozna? Zakaj se piščeta bojijo mačke,
psa pa ne? Jasno je, da je v njih znanje o tem, kar bi utegnilo
škodovati, znanje, ki si ga niso pridobila iz skušnje, kajti op
rezna so že, še preden morejo to izkusiti. Dalje - da ne boš
mislil, da je to naključje - , niti se ne bojijo ničesar drugega
kakor tega, česar se morajo bati, niti nikoli ne pozabijo na to
previdnost in pazljivost; vse so si enake v tem, da bežijo pred
vsem, kar je pogubno. Razen tega živali ne postanejo med
življenjem bolj boječe. Iz tega izhaja, da jih o vsem tem ne
pouči izkušnja, ampak da delajo tako iz ljubezni do svoje bla
ginje. Kar jih uči izkušnja, je počasno in različno, kar pa jim je
prirojeno, je vsem enako in takojšnje. Če pa želiš, ti povem,
kako skuša vsaka žival spoznati, kaj ji je škodljivo in pogubno.
Žival čuti, da je iz mesa. Zato spozna, kaj je tisto, s čimer se
da meso rezati, peči, zdrobiti in zmečkati, in katere živali imajo
550
DVAJ SETA KNJ I GA
takšno orožje, da lahko škodujejo; take živali ima za sovražni

ke. Vsaka žival skuša ohraniti svojo blaginjo, zato teži za tem,
kar ji koristi in pomaga, ter se boji vsega, kar ji je škodljivo.
Naravna je težnja za koristnim, naraven je odpor pred vsem,
kar škoduje. Brez vsakega premišljanja, ki bi to zapovedovalo,
brez slehernega namena se godi, kar zahteva narava. Ne vidiš,
kako pametno gradijo čebele svoja domovja? Kako so složne
pri prevzemanju med seboj razdeljenega dela? Ali ne vidiš,
kako neposnemljiva je za vsakega smrtnika pajčevina, koliko
dela zahteva urejanje niti, ko je treba vleči ene v ravnih črtah,
da so v podporo celoti, druge pa morajo teči v krogu, najprej
tesno druga ob drugi, potem pa daleč druga od druge, da se
zapletejo v mrežo manjše živalice in se tako ujamejo? Ta umet
nost se rodi z živaljo in se ne da priučiti. Zato ni nobena žival
bolj učena od druge. Videl boš, da je pajčevina povsod enaka,
in prav tako boš videl, da so luknjice v satovju povsod enake.
Negotovo in neenako je vse, kar uči umetnost; enako je le to,
kar je dar narave. Narava je dala živalim predvsem skrb zase
in potrebno spretnost za to. Zaradi tega se začnejo hkrati učiti
in živeti. Nič se ne čudimo, če se rodijo s tem, brez česar bi se
rodile zaman. Prvo, kar jim je dala narava, je to, da težijo za
tem, da bi se obdržale, in da vztrajajo v ljubezni do samih
sebe. Ne bi si mogle ohraniti svoje blaginje, ko ne bi hotele.
In to samo po sebi ne bi bilo koristno, toda brez tega jim tudi
ne bi nič koristilo. Ampak ne boš videl živali, ki bi se omalo
važevala ali zanemarjala. Tudi neme in neumne živali znajo
živeti, čeprav so v vsem drugem nemarne. Videl boš, da tiste,
ki nič ne koristijo drugim, skrbijo zase.
551
CXXII.
Pi s mo
Škoda je dneva; nekoliko se je že odmaknil, a vendar le
toliko, da ima še dovolj časa, kdor vstane tako rekoč z dnevom,
če hoče izpolniti svoje dolžnosti in storiti še kaj dobrega, kdor
ga pričakuje, da bi ob prvem svitu pozdravil svoje pokrovitelje.
Sramotno je, če kdo še napol spi, kadar je sonce že visoko, in se
prebuja komaj sredi dneva. Mnogim pa je še to prezgodaj. So
ljudje, ki prevračajo dolžnosti dneva in noči ter ne odprejo oči,
pijanih še od včerajšnjega popivanja, dokler ne pade noč. Kakor
je pri onih, o katerih pravi Vergilij, da jih je narava skrila in
postavila na nasprotno stran, tako, da
kadar že dahnejo v nas zasopeni Sonca konjiči,

onim prinaša šele večerna zarja svetlobo,174
je pri teh vse nasprotno v življenju, ne pa tam, kjer živijo. Proti-

nožci175 so v istem mestu in, kakor pravi Mark Katon, še nikoli
niso videli vzhajati in zahajati sonca. Ali misliš, da ti vedo, kako
je treba živeti, ko ne vedo niti, kdaj? In ti ljudje se bojijo smrti,
v katero so se živi zakopali tako nesrečno kakor ponočne ptice,
ki najavljajo samo nesrečo. Tudi če preživljajo svojo temo pri
vinu in lepo namaziljeni, prebijajo ves čas svoje zblojene nočne
174 Georgika, 1,250-1.

175 Lat. antipodes.
552
DVAJ SETA KNJ I GA
straže z gostijami, se ne gostijo, ampak opravljajo pogrebne

daritve. Mrtvim se zadušnica vsekakor bere podnevi. Toda, pri
Herkulu, dejavnemu je vsak dan prekratek. Raztegnimo svoje
življenje: namen in vsebina življenja je dejavnost. Noči dajmo
ožje meje, nekaj od nje naj se prenese na dan. Ptice, ki jih pri
pravljamo za gostijo, držimo v temi, da bi se laže odebelile, ko
se ne gibljejo; tako se pri živalih, ki ležijo brez vsakega delovanja
svojih moči, leno telo odebeli in se v njih kopiči nekoristna mast.
Tako je tudi s telesi tistih, ki so se predali temi. Kajti njihova
polt je bolj sumljiva kakor polt tistih, ki so bledi od bolezni.
Oslabeli in onemogli so in že na živih je videti odmrlo meso.
Vendar pa bi rekel, da je to zlo pri njih še najmanjše. Koliko
večja je šele tema v duši! Tak človek je odrevenel, omračen, še
slepim zavida. Kdo je kdaj imel oči zato, da bi gledal temo?
Sprašuješ, kako pride ta spačenost v dušo, da se odvrača
od dneva in odlaga vse življenje v noč? Vse napake in grehote
se borijo proti naravi, vse zapuščajo zakoniti red. Cilj razkošja
je veseliti se pokvarjenosti in ne samo zaiti s prave poti, ampak
se od nje tudi čimbolj oddaljiti, slednjič pa pristati docela na
nasprotni strani. Mar se ti ne zdi nenaravno življenje tistih, ki
pijejo vino na lačen želodec, ga sprejemajo v prazne žile ter se
pijani vračajo h kosilu? Pogosto pa vidimo to grehoto pri mla
deničih med urjenjem svojih telesnih moči; tako rekoč na pragu
kopališča popivajo med nagimi; da, pijejo zato, da bi si dali ob
risati znoj, ki ga spodbuja obilno pitje močnih pijač. Piti po ko
silu ali po večerji je splošna navada. To delajo kmečki gospodarji,
ki niti ne poznajo prave naslade. Prija jim čisto vino, ki ne plava
na jedi, ki gre naravnost v živce; človeku godi pijanost, ki pride
553
v prazno. Mar se ti ne zdi nenaravno življenje tistih, ki si z

ženskami izmenjavajo obleko? Mar ni nenaravno življenje tistih,
ki bi bili radi še v zreli starosti taki, kakršni so bili v deških letih?
Kaj more biti bolj kruto ali žalostno? Ali deček noče nikoli po
stati mož zato, da bi lahko dolgo služil v pohoti drugemu možu?
Ali ga niti starost ne bo obvarovala pred to sramoto, pred ka
tero bi ga moral obvarovati njegov spol? Mar ni nenaravno
življenje tistih, ki pozimi zahtevajo rože ter z mlačno vodo in s
spretnim posnemanjem toplote s silo vzgojijo lilijo, pomladno
cvetlico, v najhujšem mrazu? Mar ni nenaravno življenje tistih,
ki si delajo sadovnjake na visokih stolpih? In tistih, katerih go
zdovi se majejo na strehah in zatrepih hiš, kamor se zakoreninijo,
ko bi mogle segati do tja komaj njihove krošnje? Mar ni nena
ravno življenje tistih, ki polagajo temelje za tople kopeli v morje
in mislijo, da plavanje ne bo prijetno, če se v ogreto vodo ne bo
zaletaval vihar? Čeprav so sklenili, da bodo vse delali proti
naravi, pa se nazadnje popolnoma oddaljijo od nje. »Dan je: čas
je za spanje. Čas počitka je: zdaj urimo svoje telo, zdaj se gibljimo
od kraja do kraja, zdaj opolnoči kosimo. Že se bliža dnevna svet
loba: zdaj je čas za večerjo. Ni treba ravnati kakor drhal; po
niževalno je živeti po uhojenih ljudskih navadah. Ne marajmo
za dni, kakršne preživlja ljudstvo; nam naj napoči posebno in
lastno jutro.« Taki ljudje so po mojem mnenju kakor mrliči. Kajti
koliko se razlikuje njihovo življenje od pogreba, in sicer žalost
nega, saj živijo ob plamenicah in voščenih svečah?
Spominjam se, da so mnogi ljudje tako živeli, med njimi
tudi bivši pretor Acilij Buta. Potem ko je zapravil velikansko
premoženje, je tožil cesarju Tiberiju zaradi svojega uboštva, pa
554
DVAJ S ETA KNJ I GA
mu je Tiberij rekel: »Prepozno si se zbudil.« Montan Julij, še

kolikor toliko znosni pesnik, ki je bil znan zaradi prijateljstva s
Tiberijem, pa tudi zaradi tega, ker se je to prijateljstvo ohladilo,
je recitiral pesem. Posebno rad je opeval vzhajajoče in zahajajoče
sonce. Zato je Nata Pinarij, ki ni maral, da bi kdo ves dan re
citiral, kako sonce vzhaja in zahaja, pripomnil: »Nikoli ne morem
biti bolj ustrežljiv: pripravljen sem, da ga poslušam od vzhoda
do zahoda. Prebral je tele verze:
Feb že začenja pošiljati svoje žareče plamene,

jutranja zarja rdeči se na nebu; žalostno leta
lastovka vsenaokrog, da prinesla bi hrane mladičem,
lačni so že in cvrčijo; in ona se vrača iznova,
zopet prinese jim hrano in z nežnim jo kljunom podaja
lačnežem malim, ki čakajo nanjo.
Tedaj je Var, rimski vitez, spremljevalec Marka Vinicija, prijatelj

dobrih obedov, ki si jih je priskrboval z zlobnim jezikom, za
klical: »Zdaj začenja Buta spati.« Brž nato pa je oni spet recitiral:
Že so pastirji segnali živino v navajene hleve,

že je na zemlji, ki drema, povsod le molk in tišina.
Zdajci je rekel isti Var: »Kaj praviš? Ali je že noč? Pojdem k Buti,
da mu voščim dobro jutro.«
Nič ni bilo bolj znano kakor ta njegov način življenja, ki ga je
živel docela narobe; in kakor sem že rekel, so tako živeli v tistem
času tudi mnogi drugi. Vendar nekateri ne živijo tako, ker bi mislili,
555
da ima noč nekaj prijetnega na sebi, ampak ker jim ni všeč, kar jim
nudi narava, ker je dan nadležen slabi vesti in ker tisti, ki poželi
vse, kar kupi drago, toda odklanja vse, kar je poceni, zavrača tudi
luč, ki jo ima zastonj. Poleg tega si ljudje, ki živijo v razkošju, želijo,
da bi se o njihovem življenju, dokler traja, mnogo govorilo; menijo,
da je njihov trud zaman, če se o tem molči. Zato delajo zmerom
tako, da bi se govorilo o njih. Mnogi zapravljajo svoje imetje,
mnogi imajo ljubice. In da si med temi mnogimi pridobiš ime,
moraš delati ne le to, kar je razkošno in potratno, ampak to, kar
zbuja pozornost. V mestu, ki je tako zaposleno, navaden
nepridiprav ne pride ljudem v zobe. Slišal sem pripovedovati
Pedona Albinovana (bil pa je odličen blebetač), da je stanoval nad
hišo Seksta Papinija. Ta je bil eden tistih mračnjakov, ki se bojijo
svetlobe. »Slišim,« je pripovedoval Pedon, »pokati biče ob tretji
nočni uri. Vprašam, kaj je. Rečejo mi, da sprejema račune. Ob šestih
slišim vpitje. Vprašam, kaj je to. Rečejo mi, da si uri glas. Okrog
osmih vprašam, kaj pomeni tisto drdranje koles. Rečejo, da se
namerava odpeljati. Okoli svita slišim tekanje sem in tja, klice
dečkov, natakarjev in kuharjev. Vprašam, kaj je to; rečejo, da je
gospodar pravkar prišel iz kopeli in da zahteva medico in pšenično
juho. Ali je njegov obed trajal dlje kakor njegov dan? Nikakor;
živel je namreč zelo varčno; uporabljal je samo noč.« Zato je,
mislim, rekel, ko so ga nekateri imenovali skopuha in stiskača:
»Lahko ga imenujete tudi pri luči živečega.«
Ne smeš se čuditi, če najdeš takšne nenavadne grehote. Te
so zelo različne, imajo nešteto oblik, ni jih mogoče zajeti v eni
sami. Prizadevanje za dobro in pravo je preprosto in enostavno,
prizadevanje za slabo pa je mnogoterno in vselej drugačno.
556
DVAJ S ETA KNJ I GA
Enako je z nravmi: pri tistih, ki se ravnajo po naravi, so lahke in

neprisiljene ter z le malenkostnimi razlikami, tisti pa, ki ne živijo
v skladu z naravo, so z vsem in tudi sami s seboj navzkriž.
Vendar se mi zdi glavni vzrok te bolezni zavračanje splošnega
načina življenja. Kakor se od drugih razlikujejo po obleki, po
izbranih obedih, po gizdavih vozilih, tako si hočejo drugače in
docela po svoje razdeliti tudi čas. Nočejo grešiti kakor navadni
ljudje, ker vedo, da je plačilo za njihove grehe sramota. Sramoto
iščejo vsi tisti, ki tako rekoč ritensko živijo. Zato moramo, moj
Lucilij, ostati na poti, ki jo je predpisala narava, in se ne smemo
oddaljiti od nje. Človeku, ki živi v skladu z naravo, je vse lahko
in brez ovir, kdor pa ravna zoper njo, ne živi nič drugače kakor
tisti, ki veslajo proti toku.
CXXIII.
Pismo
Po bolj težavnem kakor dolgem potovanju sem pozno ponoči
prispel na svoje posestvo v Albi. Tu nimam pripravljenega niče
sar razen sebe. Ležem utrujen na posteljo ter se ne menim za za
mudo kuharja in peka. Sam s seboj namreč govorim ravno o tem,
kako ni nič težavno, če si tega ne ženeš k srcu, kako ni nič vre
dno jeze, da si tega le sam ne poslabšaš z jezo. Moj pek nima
kruha, ima ga pa moj oskrbnik, moj hišnik in zakupnik. »To je slab
kruh,« praviš. Počakaj, postal bo dober. Tudi ta kruh bo lakota
spremenila v okusen pšenični kruh, zato ne jejmo prej, preden
nam tako ne ukaže lakota. Čakal bom torej in ne bom jedel prej,
557
P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i i u
preden ne bom opazil, da imam dober kruh, ali preden ne bom

nehal prezirati slabega. Treba se je privaditi malemu. Veliko te
žav kraja in časa zadene tudi bogate in premožne, ki nam od
rekajo to, kar si želimo. Nihče ne more imeti vsega, česar si po
želi, a vsakdo more ne želeti si, česar nima, in biti vesel tega, kar
mu je dano. Velike svobode je deležen, kdor ima nerazvajen želo
dec in prenese tudi slabo ravnanje z njim. Ne morem preceniti,
kolikšno ugodje občutim ob tem, da se je moja utrujenost nava
dila sama nase. Ne potrebujem maserjev ne kopeli ne česarkoli
drugega za zdravilo, potrebujem edinole čas. Kajti kar je po
vzročil napor, odpravi počitek. Tale obed, pa naj bo še tako skro
men, mi bo prijetnejši kakor slavnostna pojedina. Nagloma sem
preizkusil svojega duha, in ta preizkušnja je bolj preprosta in
prava. Kajti če se človek pripravi ter sklene, da bo potrpežljiv,
tako še ne pokaže, kako močan in trden je v resnici. Najzaneslji
vejši so dokazi brez priprave, če človek ne pogleda težave samo
ravnodušno, ampak tudi mirno in hladnokrvno; če se človek ne
razvnema in ne prepira, če si to, kar bi moral dobiti, sam nado
mesti s tem, da ničesar ne pogreša, in si reče, da nekaj ne ustreza
njegovi navadi, da pa njegovi lastni osebi nič ne manjka.
Kako odvečne so mnoge stvari, ne opazimo prej, dokler jih
ne začne primanjkovati. Kajti uporabljali smo jih ne zato, ker smo
morali, marveč ker smo jih imeli. Koliko stvari si nabavimo samo
zato, ker so si jih nabavili drugi in ker jih vidimo pri večini ljudi!
Eden od vzrokov naših tegob je tudi to, da živimo in se ravna
mo po zgledih in nas ne vodi razum, ampak navada. Kar delajo
le redki, nočemo posnemati, a brž ko začnejo to isto delati mnogi,
jim sledimo, kakor da bi bilo boljše zato, ker je pogostejše.
558
DVAJ SETA KNJ I GA
Kakor hitro preide zmota v splošno navado, jo sprejmemo kot

nekaj pravilnega. Danes že vsi potujejo tako, da pred njimi jezdi
jo numidijski konjeniki in jih spremlja četa tekačev; sramotno je
zanje, če nimajo ljudi, da pahnejo druge s poti in dvigujoč obla
ke prahu naznanjajo prihod uglednega moža. Vsi že imajo mez
ge, da jim nosijo kristalne, porcelanaste in z roko velikih umet
nikov cizelirane posode; sram jih je imeti samo takšno prtljago,
ki brez nevarnosti prenese tresenje in premetavanje. Mladi sužnji
spremljevalci imajo namaziljene obraze, da jim sonce ali mraz
ne poškoduje nežne kože; sramota, da v spremstvu dečkov ni
nikogar, čigar zdrava polt ne zahteva nekakšnih zdravil.
Razgovorom z vsemi temi ljudmi se je treba izogibati. Ti
učijo grehot ter jih prenašajo iz enega v drug kraj. Nekoč so za
najslabše veljali ljudje, ki prenašajo naokrog besede drugih; a
so tudi taki, ki prenašajo grehote. Pogovor z njimi zelo škoduje,
pa četudi ne takoj, vendar pušča svoje seme v duši, in ko se že
oddaljimo od njih, gre za nami neko zlo, ki šele pozneje vzklije.
Kakor tisti, ki so poslušali koncert, še vedno nosijo v ušesih
sladke melodije, ki zadržujejo misli in jim ne pustijo, da bi se
usmerile na kaj resnega, tako nam še potem, ko jih ne slišimo
več, ostajajo in se lepijo v spomin tudi govori prilizovalcev in
tistih, ki hvalijo grehote. Ni lahko pregnati sladkih melodij iz
duše; spremljajo nas in trajajo ter se v presledkih zopet vračajo.
Zato moramo zakleniti svoja ušesa pred zlobnimi govori, in sicer
že pred prvimi. Kajti brž ko se začnejo in najdejo vstop v dušo,
postajajo čedalje predrznejši. Nazadnje pridemo tako daleč, da
slišimo besede: »Krepost, filozofija in pravičnost so prazno bese
dičenje: edina sreča je dobro živeti, to se pravi zavedati, da
559
smo umrljivi. Dnevi tečejo in življenje nezadržno mineva. Zakaj

še pomišljamo? Kaj pomaga, če smo modri in starosti, ki ne bo
vedno sposobna uživati, že zdaj, ko to more in si želi, predpisu
jemo zmernost; zakaj prehitevamo smrt in se že zdaj odrekamo
temu, kar nam bo ugrabila? Nimaš prijateljice, nimaš dečka, ki
bi bil ljubosumen na tvojo ljubico. V vsak dan se prebudiš trezen;
obeduješ tako, kakor da boš moral očetu nekoč izstaviti račun;
to ni življenje, to je opazovanje življenja drugih. Kakšna neumnost
skrbeti za premoženje svojega dediča in se vsemu odrekati, da
ti bogata dediščina iz prijatelja naredi sovražnika! Kajti več ko
bo dobil, bolj se bo veselil tvoje smrti. Za tiste čemerneže in
domišljavce, ki strogo ocenjujejo življenje drugih in so sovražniki
lastnega življenja, ki bi bili radi javni učitelji in vzgojitelji, se
nikar ne meni ter ne dajaj dobremu glasu prednosti pred dobrim
življenjem.« Takih glasov se je treba izogibati prav tako kakor
tistih, mimo katerih Odisej ne bi plul, ko ne bi bil privezan.
Enako moč imajo, odtegujejo se od domovine, od staršev, od
prijateljev, od kreposti ter povzročajo, da se nesrečni ljudje
nikoli ne morejo iznebiti sramotnega življenja. Koliko bolje je
hoditi po pravi poti in prispeti tako daleč, da je prijetno le tisto,
kar je nravno dobro in pošteno. To bomo mogli doseči, če bomo
vedeli, da sta dve vrsti stvari, ki nas ali vabijo ali pa so nam
zoprne. Vabijo pa nas bogastvo, naslade, lepota, častilakomnost
ter vse drugo, kar se nam dobrika in nam ugaja. Zoprni pa so
nam napori, smrt, bolečina, sramota in preskromno življenje.
Torej se moramo uriti, da se teh ne bomo bali in ne koprneli po
onih. Bojevati se moramo proti vsemu in za vse, se umikati pred
tistim, kar nas vabi, in se upirati vsemu, kar nam je sovražno.
560
DVAJ SETA KNJ I GA
Ne vidiš, kako drugačni so ljudje, ki se vzpenjajo, od tistih, ki

se spuščajo navzdol? Kdor gre navzdol, upogiblje telo nazaj,
kdor gre navzgor, se sklanja naprej. Kajti nagibati se pri hoji
navzdol s svojo težo naprej, pri hoji navzgor pa se zlekati nazaj,
pomeni, moj Lucilij, grešiti. V naslade se hodi navzdol, k temu,
kar je težko in trdo, pa navzgor. V tem primeru moramo svoje
telo spodbadati in priganjati, v onem pa zadrževati.
Ali misliš, da želim s tem povedati, da so za naša ušesa
pogubni samo tisti, ki hvalijo naslado in nam polagajo na srce
bolečine in strah pred njimi kot nekaj samo po sebi strašnega?
Mislim, da nam škodujejo tudi tisti, ki nas na videz v skladu s
stoičnimi nauki spodbujajo k zablodam. Kajti takole jih slišimo
blebetati: samo modrijan in učenjak zna in more ljubiti. »Edinole
modrijan je vešč te umetnosti; modrijan je najbolj izkušen v
družnem popivanju in gostijah. Poglejmo, do katere starosti se
smejo ljubiti mladeniči.« To je grška navada, mi pa rajši poslu
šajmo takele besede: »Nihče ni po naključju dober. Kreposti se
je treba učiti. Naslada je nekaj nizkega in malenkostnega, brez
vsake vrednosti, nekaj, kar nam je skupno z nespametnimi ži
valmi. Slava je nekaj ničevega in nestalnega ter gibljivejšega od
sapice. Uboštvo ni nikomur zlo razen tistemu, ki se mu upira.
Smrt ni zlo. Kaj je torej, me sprašuješ. Smrt je pravični zakon za
ves človeški rod. Praznoverje je zmota nezdravega razuma: boji
se tistih, ki bi jih moral ljubiti, in žali tiste, ki jih spoštuje. Kakšna
je namreč razlika, ali zanikaš, da bogovi so, ali jih sramotiš?«
Tega se moramo učiti, da, celo učiti na pamet. Filozofija ne sme
opravičevati grehot. Bolnik, ki ga zdravnik spodbuja k nezmer
nosti, nima nobenega upanja, da bo ozdravel.
561
CXXIV.
Pismo
Naukov še mnogo ti morem očetov naših prenesti,
le če ni ti odveč in ti mar je za drobne dolžnosti,176
Vendar ti ni odveč in od tega te bistroumnost ne odvrača. Tvoja

dostojnost ti ne pusti ukvarjati se le z vzvišenimi rečmi, in tudi
sam odobravam, da vse usmerjaš v neko korist in grajaš le tedaj,
ko tudi z največjo bistroumnostjo ni mogoče nič doseči.
Vprašanje je, ali dobro dojemamo s čuti ali z razumom; s
tem vprašanjem je povezan nauk, ki pravi, da ga pri nemih
živalih in otrocih ni. Tisti, ki najvišje cenijo naslado, imajo dobro
za nekaj čutnega, mi pa, ki ga dodeljujemo duši, za nekaj razum
skega. Ko bi o dobrem presojali čuti, mi ne bi zavračali naslade;
vsaka namreč mika, vsaka razveseljuje. In nasprotno, nobeni
bolečini se ne bi podvrgli hote; vsaka namreč zahteva čute. Po
leg tega ne bi zaslužili graje tisti, ki jim naslada pomeni največ
in se najbolj bojijo bolečine. Toda mi grajamo ljudi, ki se predaja
jo požrešnosti in nasladam, ter preziramo tiste, ki si iz strahu
pred bolečino ne upajo moško nastopati. V čem pa grešijo, če so
poslušni čutom, sodnikom dobrega in zla? Tem ste namreč dali
pravico, da odločajo, za čim je treba težiti in čemu se je treba
izogibati. Kajpak, nad vsem tem je razum; kakor odloča o sreč
nem življenju, kakor o kreposti, o časti, tako odloča tudi o do-
176 Vergilij, Georgika, 1, 176-77.
562
DVAJ SETA KNJ I GA
brem in zlem. Oni177 dajejo najslabšemu delu pravico, da sodi o

boljšem, tako da čuti, ki so otopeli in slabi ter v človeku še bolj
obotavljivi kakor pri drugih bitjih, izrekajo sodbo nad tem, kar
je dobro. Kakor če bi kdo hotel razločevati najmanjše stvari ne
z očmi, marveč s tipanjem; za razločevanje, kaj je dobro in slabo,
so oči najbolj ostre. Saj vidiš, kakšen nevednež je glede resnice
in kako vzvišeno in božansko se deva v nič tisti, pri katerem o
najvišjem, dobrem kot zlem, sodi samo čut.
»Kakor mora imeti,« pravijo »vsaka znanost in umetnost
nekaj vidnega in čutno znaznavnega, iz česar izvira in raste,
tako ima tudi srečno življenje svoj temelj in začetek v nečem
vidnem in takem, kar zaznavajo čuti. Saj vi sami trdite, da je
začetek srečnega življenja v jasnem spoznavanju.« Pravimo, da
osrečuje tisto, kar je naravno; kar pa je naravno, se takoj pokaže
kot popolno. Ne trdim, da je dobro, kar je naravno in človeku
dano že ob rojstvu, pač pa je začetek dobrega. Ti najvišje dobro,
naslado, pripisuješ otroštvu, češ da človek že ob rojstvu začenja
s tem, do česar se povzpne, šele ko je dovršen; ti postavljaš vrh
drevesa tja, kjer mora biti šele korenina. Kdor bi rekel, da je
tisto bitje v materinem telesu, o katerem se še ne ve, katerega
spola je, ki je nežno, še ne docela razvito in brezoblično, že v
posesti neke dobrine, bi se očitno motil. Toda kako majhna je
razlika med tem, kar se pravkar rodi, in tistim, ki je še skrito
breme v materinem telesu? Kar se tiče spoznavanja dobrega in
zlega, sta oba enako zrela, in dokler je človek še otrok, je za
dobro tako malo sprejemljiv kakor drevo ali kakšna nema žival.
177 Epikurejci.
563
Zakaj pa ni nič dobrega v drevesu in v nemi živali? Ker v obeh

tudi ni razuma. Šele takrat, ko dobi otrok razum, dobi tudi to,
kar je dobro. So nerazumna bitja, ki še niso pametna; so pa tudi
razumna bitja, ki še niso zadosti pametna. V nobenem od teh ni
prave dobrine, šele razum jo prinese. Kakšna razlika je torej
med omenjenimi bitji? Tisto, ki je nerazumno, ne bo nikoli spo
znalo, kaj je dobro. Tisto, ki doslej še ni razumno, za zdaj ne
more poznati dobrega; kar pa ima razum, a še ne popolnega,
sicer more biti dobro, a še ni. Takole mislim, moj Lucilij: dobro
ni ne v vsakem telesu ne v vsaki starosti in je tako oddaljeno od
otroštva, kakor je zadnje od prvega in popolnost od začetka.
Zato tudi ni v nežnem, šele rastočem telesu, tako kakor ni že v
semenu. Če praviš, da poznamo marsikaj dobrega na drevesu
in rastlini, to ni v prvih mladikah in odganjkih, ki so pravkar
pognali iz tal. Nekaj dobrega je na pšenici: toda tega še ni v
mlečnem steblu niti v mehkem klasu, ampak šele takrat, ko po
letje in zorenje prekuhata zrnje. Kakor vsaka narava pokaže svo
jo dobrino šele takrat, ko je dovršena, tako je dobro v človeku
šele tedaj, ko je v njem dovršen razum. Kaj pa je tisto dobro?
Rekel ti bom, da je to svobodna, neuklonjena duša, ki si podreja
vse drugo, sebe pa ničemur. Te dobrine otroštvo ni sposobno;
deška leta na to ne morejo upati, mladeniška pa upajo po krivem;
bolje je v starosti, če se dokoplje do tega z dolgim in vztrajnim
prizadevanjem.
»Rekel si,« ugovarjajo, »da je nekaj dobrega pri drevesu in
nekaj dobrega pri rastlini, torej more biti nekaj dobrega tudi
pri otroku.« Prava dobrina ni niti v drevesih niti v samih živalih;
to, kar je v njih dobro, se le tako imenuje. »Kaj je to?« praviš. To
564
DVAJ SETA KNJ I GA
je nekaj, kar ustreza naravi sleherne stvari. Dobro se nikakor

ne more pripisovati nemi živali; to gre srečnejši in boljši naravi.
Samo tam, kjer je razum, je tudi dobro. Tele štiri narave so:
narava drevesa, živali, človeka in boga. Oba zadnja, ki sta ra
zumna, imata enako naravo, in sta različna le v tem, ker je eden
nesmrten, drugi pa umrljiv. Pri enem, namreč pri bogu, dovrši
dobro narava, pri drugem, pri človeku, pa prizadevanje. Vse
drugo, čemur manjka razum, je popolno samo po svoji lastni
naravi, v resnici pa ni. Kajti popolno je šele tisto, kar je popolno
po vesoljni naravi. Vesoljna narava pa je razumna, vse drugo
more biti popolno le v svoji zvrsti. V tem, kar ni sposobno za
srečno življenje, tudi ne more biti tega, kar ustvarja srečno živ
ljenje; srečno življenje pa ustvarjajo dobrine. V nemi živali ni
tega, kar ustvarja srečno življenje; torej ni v nemi živali nič
dobrega. Nema žival zaznava to, kar je sedanje, s čuti, preteklega
se spomni, kadar se zgodi kaj takega, kar opomni čute. Tako se
konj spomni na pot, če pride na začetek poti. V hlevu se ne
spominja poti, čeprav jo je že pogosto prehodil. Kar pa se tiče
tretjega časa, to je prihodnosti, o tem nema žival nič ne ve. Kako
more biti popolna narava tistih, ki niti ne morejo popolnoma
izrabljati časa? Kajti čas sestoji iz treh delov, iz preteklosti, se
danjosti in bodočnosti. Živalim je dan le najkrajši, tako rekoč
mimogrede, namreč sedanjost. Preteklosti se le redkokdaj spo
minjajo; nikoli, če jim spomina ne prebudi nekaj sedanjega, kar
jim stopi naproti. Dobro popolne narave torej ne more biti v
nepopolni naravi; ali če je v njej kaj takega, imajo to tudi rastline.
Sicer priznavam, da imajo neme živali močne nagone k temu,
kar se zdi, da je naravno, vendar so neurejeni in zmedeni. To,
565
kar je dobro, pa ni nikoli neurejeno in zmedeno. »Kako torej?«

praviš. »Ali je gibanje živali neurejeno in neredno?« Rekel bi,
da je, ko bi bila njihova narava sposobna reda, tako pa se gibljejo
po svoji naravi. Kajti zmedeno je, kar bi bilo včasih tudi v redu;
včasih človeka vznemirja tudi to, kar bi lahko imel brez skrbi.
Izprijen ni nihče, kdor bi mogel biti tudi kreposten. Neme živali
se gibljejo po svoji naravi. Ampak da te ne bom predolgo za
drževal: tudi v nemi živali je nekaj dobrega, neka krepost, nekaj
popolnega, toda to ni docela dobro, ni prava krepost in popol
nost, kajti samo razumnim bitjem je dano, da vedo, zakaj, koliko
in kako je treba kaj delati. Tako je dobro samo v tistem bitju, ki
ima razum.
Vprašal si me, čemu služi tole raziskovanje in kaj naj koristi
tvoji duši. Rečem ti: uri jo in izostruj ter jo drži, da se ukvarja s
tem, kar je dobro in pošteno. Koristi pa tudi s tem, da zadržuje
človeka, ki hiti po krivih potih. Toda povem še tole: na noben
način ti ne morem bolj koristiti, kakor če ti pokažem, kaj je zate
dobro, če te ločim od nemih živali, če te pridružim bogu. Zakaj,
ti pravim, krepiš in uriš telesne moči? Živini in divjim živalim je
narava dala večje moči. Zakaj skrbiš za to, da bi bil lep? Tudi če
storiš vse, te bodo neme živali prekašale po lepi postavi. Zakaj
si tako skrbno krasiš lase? Če jih kakor Parti pustiš, da bodo
neurejeni vihrali, ali jih vozlaš kakor Germani ali kakor Skiti
razčesavaš v prečo, vedi, da na vsakem konju vihra gosta griva,
levu pa se ježi še lepša na tilniku. Če se še tako trudiš, da bi bil
hiter, nikoli ne boš dosegel zajčka. Ali si se pripravljen spet vrniti
k temu, kar je tvoje dobro, potem ko opustiš tisto, v čemer si
lahko premagan, medtem ko se trudiš za nekaj tujega? In kaj je
566
DVAJ SETA KNJ I GA
to dobro? To je kajpak čista duša, ki tekmuje z bogom, se dviga

nad vse, kar je človeško. Razumno bitje si; kaj je torej tisto dobro
v tebi? Popoln razum. Popelji ga k njegovemu cilju, naj se po
vzpne tako visoko, kolikor le more. Da si srečen, reci šele tedaj,
ko bo vse veselje zate izviralo iz tebe, ko v tem, kar ti lahko
ljudje iztrgajo, kar si želijo, in kar stražijo, ne boš našel ničesar,
kar bi hotel, da ne rečem, kar bi rajši hotel! Dal ti bom kratko
vodilo, po katerem meri samega sebe in po katerem boš spoznal,
ali si že popoln. Kar je tvoje, boš imel potem, ko boš uvidel, da
so najbolj nesrečni tisti, ki si domišljajo, da so srečni.
567
<
J ože K a s t e l i c : S ENEKA S T OI K
Nastanek rimskega cesarstva spada med klišeje zgodovinske

znanosti, tolikokrat je bil proučen in popisan. In vendar se je sam
Theodor Mommsen (1817-1903) v svoji mladostni, a skorajda nedose
ženo mojstrski Rimski zgodovini ustavil ob Cezarjevi smrti, ker se men
da ni čutil dovolj sposobnega prikazati nastanek in rast imperija.
Analize so postale podrobnejše, novi fakti so prišli na dan, nove me
tode in nove zgodovinske šole. Vse je jasneje kot za časa velikega
Mommsena: tolikokrat je vse ponovljeno in podano: kliše. Pa vendar -
Z nastopom vlade cesarja Avgusta, ki je ob zmagi nad Kleopatro
in Antonijem (30 pr. n. št.) stopil v trideseta leta, se ni spremenil samo
upravni sistem države. Dvor je postal vedno bolj odločujoča realnost,
in če je pravna norma republikanske razredne države obstajala dalje
navidez nespremenjena, seje za cesarjevo voljo vedno našla rešitev;
če pa ni bilo videti rešitve, je nastopila samovolja, v skrajnem primeru
nasilje in končno teror. Dinastično planiranje po eni strani, boj pre
tendentov in favoritov po drugi, predvsem pa občutek absolutne moči,
ki ji ni meja na zemlji, občutek, ki je navdajal vladarje Avgustove di
nastije, Avgusta, Tiberija, Kaligulo, Klavdija in Nerona, in ki je toliko
bolj opajal, kolikor bolj strašen in problematičen je bil vladarjev ka
rakter, je bistveno prispeval k nestabilnosti razmer v »elitni oblasti«.
Škodljiva je bila, a s teh vidikov razumljiva, zainteresiranost žensk na
politiki - matere, hčere, žene in ljubice vladarjev in princev so s svojimi
569
željami in voljo vplivale na dekrete dvorne pisarne, in če se ni stvar

rešila po zakoniti poti, se je rešila v budoarju favoritke. Seveda so bile
posledice lahko katastrofalne tudi za pobudnice intrig: ekstremen
primer je Neron, ki je dal umoriti obe, mater in ženo.
Zunanji vzpon imperija pa ni kazal slabosti dvora. Železni stroj,
v katerem so sinhrono delovali cesar, senat in upravne službe, arma
da, sistem davkov, trgovina in produkcija, še ni rjavel. Province so bile
usmerjene v center, v Rim. Meje so bile pacificirane in ustaljene. Ne
varnost na Renu, Donavi in Evfratu je bila daljna in meglena. Ni bilo
videti oblakov. Ni bilo videti kriz. Grško-rimska supremacija duhovnih
dosežkov je bila izven dvoma. Železna struktura svetovne države je
bila tako močna, da največji pesniki niso videli nobene katastrofe in
nobene »tretje« možnosti: Vergilij prerokuje zlato dobo, Horacij si po
stavlja spomenik, ki bo trdnejši od brona in bo trajal večno, ker bo več
no stopala k ceremonialni daritvi na Kapitol molčeča vestalka ob roki
pontifikalnega vladarja. Vzpon imperija je še preživel Avgustovo dru
žino. Tri leta po Neronovi smrti sta Vespazijan in Tit uničila zadnji
večji lokalni nacionalistični upor v mejah cesarstva in sta razrušila
Jeruzalem (a s tem sprožila zadnjo vzmet v neslutenem razvoju vzhod
nih ideologij, ki so potem zalile zahodni, to je rimski svet). Trideset let
kasneje je Trajan zavzel dačansko prestolnico v karpatskih gorah in
zavaroval prehode na Donavi (a z neprestanimi vojnami oslabil struk
turo države navznotraj in s pregonom plemen za Dneper vzburil bar
bare, ne pomiril). Sto let kasneje pa je Mark Avrelij že potegnil črto in
pregledal rezultat. Vsesplošna defenziva je postala nujnost: na me
jah, na ekonomski strukturi Italije in provinc, na primatu grško-rimske-
ga duha.
»Živeti v veliki dobi« je tudi neke vrste miselni kliše, saj življenje
je vedno veliko. Toda res je, da je Lucij Anej Seneka (Lucius Annaeus
Seneca), ki se je rodil okoli leta 4 pr. n. št., preživel skoraj vso dobo
570
JOŽE KASTELIC: SENEKA STOIK
julijske oziroma julijsko-klavdijske dinastije in da je za nekaj let pri

padal najožjemu krogu elite oblasti, tako rekoč vse življenje pa je bil
povezan s cesarskim dvorom in njegovimi usodami in je postal na
koncu tudi žrtev istega dvora. Zato bi pripadal življenjepis tega človeka
politični zgodovini. Toda čuden paradoks: Seneka politik je znan le
iz maloštevilnih podatkov, ki vsi kažejo, da ni imel ambicije odločilno
posegati v razvoj. Njegova politična akcija je hotela imeti vzgojno
metodo: kot vzgojitelj mladega Nerona je menil, da že z moralnimi
načeli formira značaj vladarja in na ta način vpliva na usodo cesarstva.
Dejansko vlado je prepuščal - ali je bil morda tak tudi dogovor? -
cesarjevi materi. To pa je bila kratkovidna politika, ki tega imena niti
ne zasluži. Seneka je prišel v zgodovino kot filozof in zelo pomemben
pisatelj, kot politik pa lahko predstavlja le medlo senco v Sienkie-
wiczevi historični freski Neronovega Rima.
Senekov oče Lucij (ali morda Mark) Anej Seneka je pripadal bogati
hispanski družini v mestu Korduba (Kordova). Baje je imel fenome
nalen spomin - in to bi pričali njegovi govomiško-filozofski memoari,
ki so se deloma ohranili. Tako je sin Lucij prinesel oboje že iz rojstne
hiše: nagnjenje k retoriki in bogastvo. Oboje je znal v življenju dobro
uporabiti in pomnožiti. Literaturo, ki je istočasno vsaj iskreno, če ne
revolucionarno zrcalo družbe, je izbral za svoj poklic tudi Senekov
nečak, sin mlajšega brata - pesnik Lukan. Čista poezija je položila
glavo pod Neronovo sekiro prav tako kot filozofija: nečak je strica
dohitel v smrti in skoraj tudi v literaturi.
Toda kdo danes bere Lukanove Farzalije (Pharsalia), ki naj na
ozadju zgodovinskega spopada med Cezarjem in Pompejem (leta
48 pr. n. št.) netijo opozicijo proti Neronu kot Julijevemu potomcu! Isti
prah je prekril te verze kot retorične stihe Senekovih devetero tragedij:
Tiest (Thyestes), Besni Herkul (Hercules furens), Herkul na gori Ojti (Her
cules Oetaeus), Trojanke (Troades), Feničanke (Phoenissae), Agamemnon,
571
Ojdip (Oedipus), Medeja (Medea), Fedra (Phaedra). Te tragedije so bile

retorična in pesniška zmota, namenjene branju, ne odru, poslušale so
lastne vzburljive pasaže in se naslajale nad lastnimi spretnimi obrati
in srečnimi formulacijami. Nič se ne dogaja v njih, ker patos ne more
nadomestiti etosa, karakternih potez osebnosti, ki bi lahko edine bile
nosilci dogajanja in resnične tragike. Barok! »Kadar igrate, ne krilite
z rokami in ne kričite,« svetuje Hamlet. Tega Seneka ne bi razumel.
Njegovi verzi res ne kričijo, kot so mirni in kultivirani verzi Racinove
Fedre, te baročno vzorne kopije Senekove drame. Toda njihova notranja
struktura je baročni patos - kadar je najbolj mirna, se baročna fasada
še vsa teatralna razkazuje in razgibava, in kadar je najbolj tih, je ba
ročni orkester še vedno ves nestrpno napet, da plane v fortissimo svoje
nepotrpežljive fuge. Senekove tragedije so stvar za sebe, gotovo da
pisane z dobro voljo filozofa, da na poetskih temah ilustrira resnično
vrednost svoje stoične modrosti, nato pa odložene in - nezanimive.
Naj ostanejo v predalu komparativne literature!
Na prve stopnice politične kariere je stopil Seneka še pod Ti
berijem (okoli leta 32). Morda je k tej prvi stopnici kaj pripomogla
bogata in vplivna teta Helvija, ki je bila ugledno omožena v Rimu.
Kasneje poznamo iz Kaligulove dobe podatek, da je Seneka »izvrstno
govoril«. To bi ga skoraj stalo življenje, ker se je blaznemu cesarju
zazdel govornik predober in prebister. Ni treba poznati Camusove-
ga Kaligule ali pa brati Svetonija, da se zdi ta podatek verjeten. Se
nekov tovariš po nagnjenju k filozofiji, po življenju pripadnik starejše,
avgustejske generacije, po filozofiji pa predhodnik kasnejše, plotin-
ske smeri, aleksandrinski Jud Filon je doživel pri Kaliguli nekaj po
dobnega. Predobro govoriti na dvoru ni dobro, bi lahko veljalo kot
nasvet.
Vrtinec dogodkov pa je pograbil in gnal Seneko v času vlade
cesarja Klavdija. Gibalo in snov intrig so pripravile ženske. Razvpita
572
Mesalina je pri ostarelem možu dosegla takojšen pregon Seneke, ki

je imel tedaj petinštirideset let. Naprtila mu je očitek nedovoljenih
odnosov z Avgustovo pravnukinjo in Kaligulovo sestro Julijo Livilo.
Mesalinin udarec je najbrž hotel zadeti oba, Livilo in Seneko. Ta je
moral oditi na Korziko, kjer se je sprva tolažil s pisanjem filozofskih
traktatov, kasneje pa je postal nestrpen. Korzika in Rim! Žalosten,
osamel otok, življenje v brezplodnem brezdelju, brez dvora, brez ve
likega utripa milijonskega središča, brez novic iz knjigam in foruma,
iz senata in s Palatina! Seneka je pošiljal Klavdiju klečeplazne proš
nje za pomilostitev in priče smo poniževalnim prizorom. Toda dokler
je živela Mesalina, ni bilo pomoči, ni bilo milosti. Sicer pa se je Klav
dij sam naveličal neprijetne in sovražne družice. Hotela ga je spraviti
s pota, a cesar jo je prehitel in leta 48 je morala umreti. Sedaj nastopi
v Senekovi karieri največja možna ženska protekcija, ki bo trajala vse
njeno življenje: Agripina. Ambiciozni in strastni, že dvakrat ločeni
Kaligulovi sestri je takoj uspelo omrežiti starega Klavdija in sedla je
na božanski prestol z enim samim ciljem pred očmi: zagotoviti sinu
iz svojega prvega zakona, dvanajstletnemu Neronu, nasledstvo za
vsako ceno. Za to ni bilo nobeno sredstvo dovolj dobro ali preveč
slabo. Z doslednostjo, ki spominja na tisto z azijskih dvorov, so bili
po vrsti odstranjeni Klavdijevi in seveda tudi Agripinini sorodniki.
Bodoči vladar je potreboval odličnega in izobraženega vzgojitelja,
ki pa bi odgovarjal predvsem - materi. Nihče ni bil zato primernejši
kakor Seneka, ki so ga poklicali iz pregnanstva. Zdaj je nastopilo »Se
nekovo desetletje«. V letih 49, od Agripinine možitve s cesarjem Klav
dijem, do 54, ko je Agripina Klavdija zastrupila, je bil Seneka vzgojitelj
prestolonaslednika, v svojem ravnanju pa se je vendarle moral v mno-
gočem ozirati na starega cesarja. Klavdij Seneki ni zaupal, Seneka pa
Klavdiju ni mogel odpustiti nekdanjega pregnanstva pod Mesalino.
Klavdijeva smrt je navidezno rešila vse. In Seneka, ki je »Klavdija samo
573
sovražil bolj, kot pa se ga je bal« (E. Norden), je napisal po cesarjevi

smrti slovito satiro Apokolokintoza (Apocolocyntosis). V njej je dal pro
sto pot svoji duhovitosti, pa tudi brezobzirnosti. Mrtvi cesar, ki mu
gredo po ustaljenem običaju od Avgustove smrti dalje božje časti apo-
teoze, doživi »potikvitev« - njegova omejena pamet ga dela sposob
nega za bučmana (kolokynte - grško: kumara, buča), ki nima kaj iskati
v zboru bogov in slavnih mrtvecev julijske dinastije. Zato ga preženejo
z Olimpa v podzemlje in tam ga končno udinjajo kot sužnja pri nekem
sodnem pisarju, ki je sam napol suženj. Suženj sužnja v Hadu: iz
gubljenost eksistence in za Neronov dvor huje kot izgubljenost - smeš-
nost. Agripina se je gotovo zabavala, če je izvolila poslušati branje
»potikvitve« svojega moža, ki ga je bila zastrupila. Tudi mi se zaba
vamo, le da iz literarnih razlogov. Svežina domislic in stila te satire že
naznanja roman Satirikon (Satyricon), ki je Petroniju kmalu zatem tako
suvereno stekel izpod peresa. Seneka Petronija ne dosega, preveč žol
čen je in oseben. Gotovo pa so tri literarne stvaritve v klavdijsko-ne-
ronskem času najpomembnejše: Senekova Apokolokintoza, Petronijev
Satirikon in Lukanove Farzalije.
Ko je leta 54 izginil Klavdij, je imel novi cesar Neron osemnajst
let, toliko kot nekoč Avgust ob Cezarjevi smrti. Toda namesto borbe
gigantov je sledil zdaj somrak bogov. Vsekakor bi v bolj urejenih di
nastičnih razmerah prosvetljene epohe imel Seneka idealno prilož
nost formirati mladega vladarja z nasveti in metodami svoje etične in
državniške filozofije. Toda čas ni bil naklonjen filozofiranju in cesarica
mati Agripina ni želela izobraženega in samostojnega sina na prestolu
Cezarjev, hoteč vladati sama. Zato so se naslednjih pet, šest let vrstili
podtalni spori med vedno bolj muhastim, domišljavim in oblastnim
Neronom in Agripino, ki ni hotela popustiti. Kaj naj bi storil sredinsko
in oportunistično usmerjeni Seneka? Pridobival in večal si je že tako
velikansko premoženje z nakupi zemljišč na deželi, kamor bi se mogel
574
JOŽE KASTELIC: SENEKA STOI K
ob prehudi zaostritvi umakniti - če bi tak umik zadostoval. Od časa

do časa je posvetil kratko uro med državniškimi in dvornimi opravki
najlepšemu »umiku« - pisanju. Prejšnjim traktatom so se pridružili
novi »dialogi«, toda najbolj zreli teksti so še čakali. Čas je bil preoster
in napetosti dnevne eksistence prehude.
Končno se je Neron odločil in dal odstraniti Agripino (leta 59).
Umor matere je v literaturi in življenju dejanje ajshilskih dimenzij, v
dinastičnem svetu pa njegovo patološko-psihološko sfero zakrivajo
konstruirani argumenti politike. Neron se je delal nevednega, naročilo
umora je priznal napol, senatu je napisal opravičilno pismo, v katerem
je pojasnjeval dogodek. Tacit, ki nam to poroča, omenja, da je tekst
pisma pripravil - Seneka. Žal nam ni ohranjen ta akt državniškega
oportunizma, s katerim se je moral Seneka posloviti od ženske, ki ji je
bil dolžan skoraj vse, razen svojega talenta.
Še tri leta je vzdržal filozof na dvoru, v protislovjih, kamor ga je
zapletal oportunizem in silila tradicija ter kulturna in družbena sfera
in končno ne nazadnje oziri na premoženje. Dolgega življenja si zelo
bogati dostojanstveniki niso smeli obetati, zlasti ne taki, ki so vedeli
za toliko skrivnosti in intrig v dobi treh tako svojevrstnih cesarjev -
Kaligule, Klavdija, Nerona. Leta 62 je Seneka zaključil svoje posle na
dvoru in se poslovil od Rima. Neronu je ponudil, v praznem upanju,
da bo s tem odvrnil še hujše grožnje, večji del svojega premoženja. Cesar
je dar odklonil - in ni bilo treba biti Seneka, da je človek razumel, kaj
pomeni ta gesta. Na deželi je imel Seneka sedaj časa za filozofiranje
dovolj. Umik je ustvaril traktate O srečnem življenju (De vita beata), O
prostem času (De otio), O previdnosti (De providentia). Kot že prejšnji
spisi so tudi ti zadnji nekakšne moralno-filozofske pridige, ki hočejo
na lahek in prikupen način pojasnjevati določeno tezo in učinkovati
kot napotilo, kot vodilo življenja.
575
Najpomembnejši tekst pa je nastajal ta čas v obliki pisem Lucili

ju, ki se jih je 124 ohranilo v zbirki Moralna pisma Luciliju (Ad Luci-
lium epistulae morales). Naslovnik je bil pravzaprav slučajen in je v
nekem smislu fiktiven. V helenistični literarni tradiciji, ki jo obvladuje
retorika, je bila splošno razširjena navada, da je bil literarni tekst po
svečen znancu, prijatelju ali pokrovitelju. Plutarh je poslal svoje Vzpo
redne življenjepise Sosiju Senekionu, pisec Lukovega evangelija tekst
Evangelija in Apostolskih dejanj Teofilu, Lukrecij je posvetil svojo po
etsko fiziko Memiju, Horacij pesniško zbirko Mecenatu. Še bolj direkt
na je oblika pisma, ki se lahko razraste v traktat in postane povsem
fiktivno, pri tem pa ostane neposredno in intimno. Zato je za nas
historični Lucilij nepomemben. In res vemo o njem le malo. Bil je mlajši
od Seneke (rojen okoli leta 14, umrl po letu 65), doma iz Neaplja ali
Pompejev. Kot odločen in ambiciozen človek je prišel v vrste novega
plemstva, postal cesarski namestnik v Epiru ali Makedoniji in kasneje
v Afriki, a je to pomembno pozicijo izgubil in končal na skromnejšem
položaju prokuratorja Sicilije. Njegova slaba stran sta bili v prostem
času filozofija in poezija - to je vse, kar vemo.
Naš Lucilij, na katerega se obrača stari filozof Seneka, pa je inkar
nacija našega objektivnega in posplošenega jaza. Vsi smo adresati in
vsi smo prizadeti. Da bi pa mogli sprejeti nauke umika, odpovedovanja
in razumeti življenjsko modrost Senekovih vodil, moramo stopiti prej,
vsaj za kratek čas in mimogrede, v šolo stoicizma.
Po razpadu grških mestnih demokracij in z zmago Aleksandra
Makedonskega, z nastopom helenističnih monarhij, se je tudi v grški
filozofiji izvršil odločilen premik. Velika sistema ontologije, noetike
in etike, ki sta ju zgradila Platon in Aristotel, sta sicer obstajala dalje,
toda živi prispevki k osnovnim filozofskim problemom so postali redki.
Ekspanzivni razvoj grškega življenja je zahteval od filozofije predvsem
praktičnih, aplikativnih navodil za vsakdanje ravnanje. Nestalnost
576
razmer in nezadržna, dasi nepričakovana dekadenca helenizma pa

je s svoje strani vzpodbujala praktično filozofijo, ki se je odpovedovala
drznim spekulacijam klasične dobe in se v splošnem razkroju grške
civilizacije ni čutila več poklicana, da bi normativno vodila, temveč le
parafrazirala življenje. Nastopile so skeptične smeri - epikureizem,
cinizem, stoicizem.
Filozofski priročniki nas poučijo, da moramo v stoi (v Atenah je
v zgradbi s pokritim stebriščem, ki so ji Grki rekli stoa, okoli leta
300 pr. n. št. učil prvi stoik Zenon iz Kitiona) razločevati tri dobe: staro,
srednjo in pozno. Stara stoa, filozofija 3. stoletja pr. n. št., je še docela
grška in nosi v sebi še razmike in sile klasične dobe. Skepsa se kaže v
sistemu njene logike, ki operira z empiričnimi in subjektivnimi pre
misami - pojmi niso dani, ampak dognani z izkustvom, ki pa nas
lahko vara. Kompromisno sklepanje je vidno predvsem v njeni onto
logiji: materija in duh sta enotna, bog je »zavest vesolja«. Stoicizem je
zadnja grška filozofija, ki je v bistvu še materialistična, ne zna pa biti
v svojih premisah dosledna - življenje in duhovni pojavi zanjo niso
čisti procesi materialnih elementov, ampak je še neki nedoločljiv, po
seben element, ki giblje snov in jo ureja. Tako govori stoični čredo,
znamenita Kleantova himna Zevsu (okoli leta 300 pr. n. št.). Urejenost
je posledica razumnosti, življenje, ki je urejeno, je pravilno vgrajeno v
kozmično celoto in če posluša imperativ naravne zakonitosti, je tudi
krepostno. Stoična etika zahteva torej urejeno, harmonično življenje,
ki se ne predaja čustvom in dnevnemu razpoloženju. Tako je mogoče
doseči srečo, ki jo je Aristotel definiral kot rezultat zavestno delujočega
življenja. Toda kar je pri Aristotelu akcija, je pri stoikih kontemplacija.
In še ena pomembna poteza: če je osnova etike neka splošna, osnovna
razumnost, življenje po naravni harmoniji kozmosa, potem je pripad
nost neki družbeni ali politični skupnosti nepomembna. Stoična filo
zofija je dobila s tem možne poteze kozmopolitizma, stoik je bil - kar
577
je bilo seveda pogojeno s splošnimi tendencami in potrebami hele

nistične družbe - »svetovni občan«.
Srednja stoa se je srečala z realnostjo Rima in njegove politike do
helenističnih držav v 2. in 1. stoletju pr. n. št. Naloga je bila zdaj: »kako
usmerjati življenje«, kar je v praksi pomenilo: »kako obstati«, »kako
preživeti«. Stoa je postajala zato vedno bolj izrazita moralno-peda-
goška šola. Ker je bila usmerjena v praktično življenje, je prevzemala,
ne oziraje se na svoj spekulativni sistem, ustrezne elemente iz drugih
filozofskih struj, sistemov in mnenj. Vedno izrazitejši je postajal eklek
tični karakter te filozofije ad hoc. Vendar pa so bile med njenimi pristaši
tudi močne filozofske osebnosti, kakor na primer Panajtij, izrazit in
dosleden monist, ali Pozejdonij, ki je opozarjal na neenotnost človeške
psihe in je iz tega izvajal moralno-teoretične zaključke.
Pozna stoa! Od stare monistično-materialistične filozofije je ostalo
le malo. Zmaga Rima je potrla grškega duha. Spoznavno-teoretična
analiza se je umaknila skepsi, iz katere so lahki in enostavni samo
umik, beg in predaja. Filozofija je dobila religiozne poteze. Eklektič
nost stoikov se je še povečala. Moralni nauki so postajali vedno bolj
relativni in stoik, ki je nekoč zavračal čustvenost in kanoniziral raz
svetljenstvo, vlado razuma, je postal intimen in oseben. Od njegove
»neprizadetosti« je ostala predvsem »neangažiranost«. Tudi če bi se
hotel vključiti v nove tokove filozofske misli, ki je prek Filona in Plo-
tina iskala v idealistični spekulaciji stika z religioznimi gibanji po
zne antike, mu njegova odtujenost tega ne bi dovolila. Življenje je šlo
mimo njega.
In vendar je pozni stoicizem, ta zadnji odblesk velikih filozofij
antike, najlepši in po skorajda čudnem protislovju kljub svoji nean-
gažiranosti, odtujenosti, resignaciji, skepsi in razumarstvu najbolj živ!
To je rezultat njegove modre etike. So momenti, in celo pogosti, ko nas
angažirane filozofije in velike spoznavne spekulacije pustijo na cedilu,
578
ko ne gre predvsem za akcijo, za odločitve v malem ali velikem ali celo

samo za plitve, zunanje posege - ko nasprotno v nepričakovani ali pa
vsaj nujni in neodložljivi mejni situaciji osebne eksistence nastopi
predvsem zahteva zadržanja, odnosa, duševnega stanja. Takrat se
spomniš cesarja Marka Avrelija, ki je v borbi z barbari premišljal »o
sebi« in ugotavljal, da je človek sestavina telesa (snovi) in duše (živ
ljenja, emotivnosti) in - duha; v zavest ti stopi Epiktet s svojim »bre
virjem življenjske modrosti za vsak dan«; pozabiš na Senekov oportu
nizem v odnosih do Mesaline in Agripine, Klavdija in Nerona, in se
vedno znova prepričaš, kako dobro de Luciliju topla, skoraj očetov
ska beseda ostarelega in osamelega filozofa; morebiti se ti zazdi, da
celo stoicizem uči človeka stopiti iz »mejne situacije« v uravnoteženo,
naperjeno in nujnostno dejanje, ko se spomniš stoičnega konca Kato-
na Utičana.
To je notranja situacija pisem Luciliju. Stoična filozofija je v tristo
letih prišla že tako daleč, da ni več vztrajala na svojih spekulativnih
razlikah nasproti drugim filozofskim smerem. Seneka izrecno pravi
(12. pismo); Vedno ti bom navajal Epikura, da bodo tisti, ki prisegajo na
besede drugih in ne vprašajo, kaj kdo reče, ampak le kdo, vedeli, da je to, kar
je najboljše, vsem skupno. Eklekticizem Senekove filozofije - njena sla
bost - je istočasno tudi najboljše sredstvo, da se osnovna stoična misel
približa splošnosti moralnih vprašanj. Seneka je prepričan, da bo na
ta način imel kaj povedati tudi kasnejšim generacijam (8. pismo); Ni
sem se umaknil samo ljudem, temveč tudi nevšečnim zadevam, zlasti pa
svojim. Delam za potomce. Zanje pišem nekaj, kar bi jim utegnilo koristiti.
Ta teoretični stoik spoznava, da je čas zavreči zunanje razlike med
ljudmi (44. pismo); Kdo je plemenitega rodu? Tisti, ki ga je narava uspo
sobila, da najde in ubere pot kreposti. Samo na to je treba paziti. V pomem
bnem traktatu 47. pisma pride Seneka nato do zaključka, da tudi med
svobodnimi in sužnji ne obstaja kaka notranja razlika: Kar pomisli, da
579
je ta, ki ga imenuješ svojega sužnja, zrasel iz istega semena, da živi pod istim
nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti! Ti lahko prav tako vidiš
v njem svobodnega človeka kakor on v tebi sužnja. Vsekakor je bila taka
filozofija rezultat družbenih potreb od zunaj, kjer so bili vedno šte
vilnejši glasovi, da se sužnji »ne izplačajo«. Zato pa ni Senekovo raz
meroma zgodnje načelno stališče nič manj humano in napredno. V
okvirih teorije zahteva ta stoik tudi identičnost mišljenja in dejanja
ter obračuna z oportunističnim sredinstvom, ki mu je bil v življenju
tolikokrat podvržen. Seveda ima polno pogojev in razumevanja za
težave, ki pri tem nastopajo (75. pismo): Kdaj boš to (= filozofijo) pre
izkusil? Ni namreč dovolj, tako kot pri drugih stvareh, da si si to le zapomnil.
To je treba preizkusiti v praksi. Toda: Pomisli, koliko zla vidiš okrog sebe!
Glej, kako ni nobena hudobija brez primera, kako je vsak dan več pokvarje
nosti in malopridnosti, kako se greši javno in skrivaj! Spoznal boš, da dovolj
dosežemo že s tem, ko nismo med najslabšimi. Zato velja (96. pismo): Živ
ljenje, moj Lucilij,je bojevanje. To velja za vsakega posameznika in za
vsako dobo, kajti nihče se ne more izgovarjati, da bodo kasnejši časi
boljši. (97. pismo): To (= napake) je treba pripisovati ljudem, ne časom; no
- nobena doba ni bila brez krivde.
Prepričljivost Moralnih pisem pa izvira tudi iz njihovega stila.
Seneka hoče biti oseben ter intimno prepričljiv, dasi v retoričnih okvi
rih. Zato je njegov način pisanja nemiren - stavki so kratki in odsekani
ali polni obratov in miselnih poant. Njegov način pisanja je nasproten
tistemu, ki ga je uvedel Cicero. Kasnejša doba rimske literature, ki ji je
primanjkovalo nove vsebine, pa je hotela svojo notranjo praznoto
prekriti z zunanjim bleskom, se je - zlasti po zaslugi Kvintilijanove
retorične teorije - obrnila k Ciceronovi prozi. Z vidika logične kon
strukcije in če imamo jezik za konzerviran izraz precizne pojmovne
kategorije z najbolj adekvatno besedno strukturo, je bila ta smer upra
vičena. Toda konec koncev je privedla latinščino do mrtvega kota in ji
580
JOŽE KASTELIC: SENEKA STOI K
vzela karakteristike živega jezika. V humanistični dobi se jezik zna

nosti ni več razvijal. Jezik »bukovnika« je bil ne latinščina, ampak
ciceronščina. Tiskar Paulus Manutius (1512-1574) je v predgovoru k
izdaji Ciceronovih pisem skušal pisati tako kot Cicero sam - in bolje,
bolj zavito, bolj elegantno, bolj »ciceronsko«. Tako pišejo vsi huma
nistični izdajatelji antičnih tekstov: Beatus Rhenanus, Franciscus Pu-
teolanus, Angelus Politianus, Guilelmus Philandrus ...
Resnični osebni jezik pa je po nekem paradoksu sledil baročno
razmaknjenemu Senekovemu stilu. V teh širinah je lahko našel po
trdilo za svoje posebne težnje, ki jih v klasični stavbi ciceronovstva ni
mogel. Tako je stoična filozofija prav prek Seneke s svojim stilom in ne
le z idejami močno vplivala na starokrščanske pisatelje pozne antike
- Tertulijan s svojo strastno apologetiko je potreboval vzornika te vrste
in ne bi vedel s Ciceronom kaj početi. Hieronim je v prikazni zaslišal
strašno obsodbo svoje dotedanje mladostne izobrazbe: »Ciceronovec
si, ne pa kristjan!« In Avguštin v Izpovedih (Confessiones) variira Se
nekovo »moralno pismo« s tem, da postane še intimnejši in hoče še
neposredneje razburiti notranji boj duha. Toda Avguštin stilne kon
flikte že izravnava: Ciceronov Hortenzij ga je sicer »zamikal ne po tem,
kako je bil napisan, ampak kaj je pripovedoval« (Izpovedi, III, 4), spis
O Božji državi (De civitate Dei) pa nosi svoje grandiozne vizije na
umirjenih periodah nekakšne jezikovne sinteze, nekakšne splošne
znanstvene latinščine, ki je rezultat klasične logike in baročne patetike.
Pozabiti pa tudi ne smemo na tedaj že močan vpliv bibličnega jezika
- po enostavni stilni zgradbi Evangelijev odgovarja neposrednosti
pripovedovanja, po prizadeti helenistični obliki Pavlovih pisem se pri
bližuje retorični moralni pridigi, s paralelizmom Psalmov pa poeno
stavlja to retoriko in jo reducira, temperira, napravlja bolj znosno in
učinkovitejšo. Vse te in take možnosti so tičale v navidezno na smrt
obsojeni »antiklasiki« Senekove filozofske proze.
581
P i s ma p r i j a t e l j u L u c i li j u
Moralna pisma so Senekovo najboljše delo. Njihova oblika, še bolj

pa vsebina sta jih približala poznoantičnemu krščanskemu slovstvu.
Zazdelo se je, da je Senekova stoična etika v mnogočem identična s
krščanskim naukom in tako se je v 4. stoletju pojavila fiktivna kores
pondenca štirinajstih »pisem« med Seneko in apostolom Pavlom. Se
neka je postal, kot Vergilij s svojo »preroško« četrto eklogo, priljubljen
avtor srednjega veka. Nastajale so zbirke izbranih misli in citatov iz
njegovih del. Leta 1150 je po katastrofi druge križarske vojne Bernard
iz Clairvauxa papežu Evgenu III. citiral Seneko (22. pismo): Non est
vir fortis ac strenuus, qui laborem fugit, nisi crescit illi animus ipsa rerum
difficultate (hraber in vrl ni tisti, ki se otepa dela, marveč tisti, kateremu
raste pogum prav sredi težav). Kasneje je Senekova proza vplivala na
Montaignove Eseje in še bolj na dela francoskih moralistov 17. in 18.
stoletja:Vauvenarguesa, La Rochefoucaulda, La Bruyera. Aforistični
stil je ugajal Schopenhauerju.
Pisma prijatelju Luciliju so nastajala v letih 62 do 65, ko se je
Seneka umaknil iz Rima. Njegova prisotnost bi bila Nerona motila,
a motila in morda celo vznemirjala ga je tudi njegova odsotnost.
Diletantski cesar je bil ljubosumen na pravo literaturo, na Lukana,
Petronija in Seneko. Zato mu je leto po požigu Rima (leta 64) bila
dobrodošla zarota Kalpurnija Pizona, kateremu je bila duhovna elita
teh pisateljev blizu. Neron je lahko istočasno opravil z nadležnimi
ljudmi iz politike in kulture. Med prvimi, aprila leta 65, je moral
umreti Seneka, še istega leta Lukan in leta 66 Petronij, avtor Sati
rikom. Tacit nam v Analih (Annales) morda z nekoliko preostro lučjo
riše dogodke ob Pizonovi zaroti. Senekova smrt naj bi bila nemara
posebno odličen primer stoične mirnosti in uravnovešenosti človeka,
ko so računi sklenjeni. Pripoved pa je vseeno značilna tako za Ta
citove simpatije kot za Seneko, ki je končno izenačil neskladnost
dejanja in nauka.
582
Ko je vojaška četa prišla na Senekovo posestvo, poroča Tacit

(Anali, XV, 61-64), je tribun Silvan poslal v hišo nižjega oficirja s smrt
nim poveljem: Seneka je mirno poklical, naj mn prinesejo oporoko. Cen
turion mu tega ni dovolil. Zato se je obrnil k prijateljem in dejal, da jim, ker
mu je onemogočeno, da bi se zahvalil za dokaze prijateljstva, zapušča edino,
pa tudi najdražje, kar ima, to je podobo svojega življenja. Če jo bodo imeli
pred očmi, bodo kot veliko plačilo za svojo zvestobo poželi slavo resnične
vrline. Nato je skušal njihove solze ustaviti z razgovori in jih je z resnobni
mi besedami hrabril. »Kje sofilozofska načela, kje mirnost v nesreči, h kateri
smo se toliko let vzgajali?« je spraševal. »Kdo ne bi vedel, da je Neron
okruten? Ko je ubil svojo mater in sorodnike, mu vendar ni ostalo drugega,
kot da umori tudi svojega vzgojitelja in učitelja.« To in podobno je govoril
vpričo vseh.
Nato je objel soprogo in jo z ginjenostjo, ki ga je prevzela, ko mu je
stopila v misel usoda, ki jo sedaj čaka, vroče prosil, naj zadržuje svojo bolečino
in seji ne predaja: misli naj na njegovo življenje, ki je bilo posvečeno kreposti,
in naj v tem išče častno tolažbo in tako obvlada hrepenenje po mrtvem možu.
Odgovorila mu je, da se je tudi sama odločila za smrt in je zahtevala, naj jo
zabodejo. Seneka ni hotel nasprotovati njenemu ponosnemu sklepu; bal seje
tudi zapustiti edino, ki jo je ljubil, v teh razmerah neštevilnim žalitvam in je
zato rekel: »Usmeril sem te na tolažila v življenju, ti pa izbiraš častno smrt.
Ne bom napoti tvoji junaški odločitvi. Trdnost, s katero se ločiva od življenja,
je morda pri obeh enaka, a tvoja slava je večja.« Nato sta si oba zarezala žile
v zapestju. Ker pa je pri Seneki kri iz ostarelega in slabo hranjenega telesa
prepočasi odtekala, si je odprl žile še na nogah in v kolenskem pregibu. Hude
bolečine so ga pripravile skoraj ob moč; toda ženi ni hotel zlomiti duha s
svojim trpljenjem in s pogledom na njeno ni hotel izgubiti lastne mirnosti.
Zato jo je prosil, naj se umakne v drugo sobo. Še v zadnjih trenutkih je ohranil
govorniški dar. Poklical je pisarja in mu narekoval daljši govor, ki je
objavljen, in zato ni potrebno, da bi ga tu podajal.
583
Neron do Senekove soproge Pavline ni imel kakega posebnega sovraštva

in ni želel, da bi njegova okrutnost vzbujala še večjo nezadovoljnost; zato je
bil naročil, da je ne smejo pustiti umreti. Na zahtevo vojakov so ji zato sužnji
in osvobojenci podvezah roke in ustavili krvavitev. Ni znano, ali je sama za
to izvedela. Ljudje raje verjamejo slabo kot dobro in tako so se razširile
govorice, da je hotela slavno umreti s svojim možem samo tako dolgo, dokler
je mislila, daje Neron neizprosen; brž ko je začutila možnost pomilostitve,
pa je zmagala njena ljubezen do življenja. In res je živela nato še nekaj let,
vsega spoštovanja vredna zaradi zvestega spomina, ki ga je gojila do po
kojnega moža, in s tako bledico v obrazu in postavi, da je bilo razločno videti
silno izgubo življenjskih sokov in moči.
Ker pri Seneki smrti še ni hotelo biti, je prosil svojega dolgoletnega
zvestega prijatelja in zdravnika Stacija Aneja, naj mu poda strup, ki ga
morajo piti obsojenci v Atenah. Dal si ga je pripraviti že prej. Toda izpil ga
je brez uspeha, ker so bili udje že hladni in strup ni mogel več učinkovati na
telo. Končno je stopil v vročo kopel, poškropil z vodo najljubše sužnje in pri
tem dejal, da žrtvuje te kaplje Jupitru, njihovemu osvoboditelju. Nato so ga
prenesli v parno kopel in tu ga je zadušila para. Truplo so sežgali brez po
grebnih slovesnosti. Tako je bil sam odredil, ko je bil še bogat in mogočen in
je vendarle že mislil na konec.
584
KAZALO LASTNI H I ME N
(V kazalu so navedena le tista imena, ki so omenjena
v Senekovem besedilu in v opombah.)
Afrika 78, 227, 297,402, 514

Agamemnon Poveljnik Grkov pred Trojo. - 203
Agripa, Mark Vipsanij Avgustov vojskovodja; proslavil se je zlasti
v bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št., ki je zaznamovala konec rimske
republike in začetek cesarstva. - 66,398
Agripina Hči Agripe in Atike, Tiberijeva prva žena. - 66 op.
Ahaja Rimska provinca v Grčiji, južno od Tesalije; cesarjev na
mestnik v Ahaji je bil v letih 50-51 Senekov brat Galion. - 369,
370, 459
Ahajci 87
Aheruzijsko jezero Jezero v Kampaniji, 4 kilometre zahodno ob Baj,
danes Fusaro (Lago Fusaro). -160
Ahil Najslovitejši grški junak pred Trojo. - 87,336,467
Ajgial Vinogradnik. - 323,324
Akademija Platonova šola v Atenah. - 346 op.
Akcij Največji rimski tragiški pesnik (170-86 pr. n. št.). -169
Alba Alba Longa, naselje v Laciju, okoli 19 kilometrov jugovzhodno
od Rima, blizu današnjega kraja Castel Gandolfo; tu je imel
Seneka eno od svojih podeželskih vil. - 557
Albinovan Pedon Pesnik, Ovidijev sodobnik in prijatelj. - 556
Alburn Gora v Lukaniji. -168
Aleksander Makedonski Aleksander Veliki, makedonski vladar
(356-323 pr. n. št.), kije grško (helenistično) kulturo ponesel daleč
585
KAZALO LASTNI H I ME N
na vzhod in vkorakal celo v Indijo. -1 3 4 op., 155,179, 303,304,

371, 402, 505, 537
Aleksandrij a Mesto v Egiptu, ki ga je ustanovil Aleksander Veliki;
pomembno trgovsko središče in srce helenistične kulture z
znamenito knjižnico. - 454
Alkaj Grški lirik. - 87 op.
Alkman Grški lirik. - 87 op.
Alpe 101,146, 422
Anaharzis Skitski princ, ki je živel v zgodnjem 6. stol. pr. n. št.; slovel
je po svoji modrosti, zaradi česar so ga včasih prištevali med
sedem modrijanov. - 355 op., 362,363
Anakreont Grški lirik, rojen okoli leta 570 pr. n. št.; avtor lahkotnih
ljubezenskih in pivskih pesmi. - 87 op., 344
Ank Ank Marcij, legendarni četrti rimski kralj (642-617 pr. n. št.).
-4 8 4
Antipater Grški stoik iz Tarza (2. stol. pr. n. št.). - 333,334,374
Antonij, Mark Cezarjev sovladar v triumviratu, pozneje Kleopatrin
zaveznik in ljubimec, premagan v bitki pri Akciju leta 31. pr. n. št.
- 293, 304
Apenini 101
Apicij Gurman in pisec o kuharstvu v Tiberijevem času. - 415,416,
544
Apij Apij Klavdij Slepi, državnik v 4. stol. pr. n. št., govornik in prvi
znani rimski prozni pisec. - 510
Apion Grški gramatik iz 1. stol.; med drugim je preučeval Homerja.
-3 4 5
Apolon Grški bog preroštva. - 89,298 op.
Apolonij Rodoški Grški epik in gramatik iz 3. stol. pr. n. št., avtor
Argonavtike, najobsežnejšega epa iz helenistične dobe. -163 op.
Apulija Pokrajina v jugozahodni Italiji. - 326
586
KAZALO L AS TNI H I MEN
Ardea Rutulsko naselje v Laciju, okoli 37 kilometrov južno od Rima;

njeno propadanje od 4. stol. pr. n. št. je pospešila malarija, v 1. stol.
pr. n. št. pa je utrpela razdejanje v državljanski vojni Marija in
Sule. - 371, 468
Argejci Prebivalci Argosa, pri pesnikih pogosto sinonim za Grke.
-2 8 0
Arhidem Grški stoik. - 546
Aristarh Grški filolog in kritik iz Aleksandrije (3.-2. stol. pr. n. št.),
sloveč po izjemni strogosti. - 345
Ariston Grški stoik s Hiosa (3. stol. pr. n. št.). - 92,109,350,386,390,
391, 397, 516
Aristotel Eden največjih grških filozofov (384-322 pr. n. št.),
Aleksandrov učitelj, utemeljitelj peripatetične usmeritve. - 18,
170, 192, 193
Armeni ja Gorata dežela ob črnem morju. - 402
Aruncij, Lucij Rimski zgodovinopisec, konzul leta 22 pr. n. št.; v
Salustijevem slogu je napisal zgodovino prve punske vojne. - 511,
512
Asklepiad Grški zdravnik iz Pruze (2.-1. stol. pr. n. št.), ki je deloval
v Rimu. - 407
Atal Grški stoik, Senekov učitelj. - 26,186, 212, 235, 263, 288, 477,
479, 482, 495
Atene 174, 277, 355, 402, 461
Atenodor Grški stoik iz L stol. pr. n. š - 31
Atik, Tit Pomponij Rimski vitez, Ciceronov prijatelj; ohranjena je
Ciceronova zbirka nanj naslovljenih pisem (Ad Atticum). - 66,426,
531
Atika Atikova hči, prva žena Vipsanija Agripe. - 66 op.
Atrida V grški mitologiji Atrejeva sinova Menelaj in Agamemnon.
-4 6 7
587
KAZALO L AS TNI H I ME N
Avfidij Bas Zgodovinopisec iz 1. stol.; pisal je o rimskih držav

ljanskih vojnah in o vojnah v Germaniji. - 95-98
Avgust Prvi rimski cesar (63 pr. n. št.-14 n. št.), pred principatom
imenovan Oktavijan. - 302
Avguštin Latinski filozof in cerkveni učitelj (354-430). - 476 op.
Azelij Azelij Sabin, učitelj govorništva avgustejske dobe. -118
Azija 155, 369, 402
Azinij Gal, Gaj Govornik in politik, sin Azinija Poliona. Njegova
poroka z Vipsanijo Agripino, ki je bila pred tem Tiberijeva žena in
od katere se je Tiberij ločil na Avgustovo zahtevo, je bila povod za
vneto sovraštvo med njim in cesarjem. Umrl je s stradežem, bodisi
svojevoljno ali po ukazu iz cesarske hiše. -159
Azinij Polion, Gaj Politik, vojskovodja, učenjak in literarni patron;
v Rimu je ustanovil prvo javno knjižnico. Napisal je zgodovino
državljanskih vojn, pisal je tudi govore, tragedije in pesmi. - 443,
444
Baba Šaljivec. - 49
Bagrada Reka v severni Afriki. - 297 op.
Baje Priljubljeno letoviško mesto ob Neapeljskem zalivu, v antiki
pogosto grajano kot »leglo« razvrata. - 146,148,160,164
Bakh Grški bog vina in pivskega veselja, tudi Dioniz. - 402
Bakhilid Grški lirik. - 87 op.
Belerofont Junak v grški mitologiji. - 518
Biant Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Brat Decim Junij Brut Albin, vojskovodja, Cezarjev zaupnik in eden
od zarotnikov proti njemu. Po Cezarjevem umoru se je z re
publikanci umaknil v Cisalpinsko Galijo. Pozneje se je poskušal
prebiti v Grčijo k M. Juniju Brutu, vendar je bil prijet in na
Antonijev ukaz umorjen. - 293
588
KAZALO LAS TNI H I MEN
Brut, Mark Junij Politik in eden od zarotnikov proti Cezarju; po

porazu pri Filipih leta 42 pr. n. št. je naredil samomor. Seneka ga
omenja samo kot pisca filozofskega spisa O dolžnostih. - 416
Bukil Neznan mehkužnež, kot Rufil omenjen pri Horaciju. - 322,323
Buta, Acilij Neki rimski bogataš. - 554
Cecilij, Kvint Atikov stric. - 531

Celij Mark Celij Ruf, politik in govornik iz 1. stol. pr. n. št. - 505
Cezar, Gaj Kaligula, cesar 37-41. - 13, 266, 345
Cezar, Gaj Julij Najznamenitejši rimski vojskovodja, državnik in
pisec, Pompejev nasprotnik; zavratno umorjen leta 44 pr. n. št.
- 45, 77, 148, 301, 403, 422, 426, 427, 433, 466-468, 531
Cicero, Mark Tulij Državnik, govornik, mislec in eden najplodnejših
rimskih piscev (106-43 pr. n. št.); Seneka občuduje zlasti njegov
jasen in gladko tekoč govorniški slog in ga večkrat citira. - 53,66,
118,141,169,170,171, 297 op., 426, 427, 443, 444, 475, 484^86,
497, 511, 531
Ciper 370
Dahi Skitsko pleme na območju današnjega Dagestana. - 233

Darej Darej III., perzijski kralj 336-330 pr. n. št., ki je vodil vojne proti
Aleksandru Velikemu in bil premagan v bitkah pri Isu in
Gavgameli. - 134, 402, 537
Decij Decij Mus, ime dveh rimskih junakov in konzulov, očeta in
sina, ki sta svoje življenje z zarotitvijo žrtvovala za republiko; prvi
se je junaško pognal v smrt v bitki z Latini leta 338 pr. n. št., drugi
pa v boju proti Samnitom leta 296 pr. n. št. - 211
Dedal Slavni izumitelj v grški mitologiji, znan posebno kot graditelj
kretskega labirinta. - 357
Dekster Tribun, Lepidov morilec. -1 3
589
KAZALO LAS TNI H I ME N
Delfi Znamenito Apolonovo preročišče v Bojotiji. - 298 op.

Demetrij Kiniški filozof in Senekov prijatelj. - 64,184, 212, 372
Demetrij Poliorket Makedonski vojskovodja in kralj, Antigonov sin.
-2 9
Demokrit Grški filozof iz Abdere (ok. 460-ok. 357 pr. n. št.), z Lev-
kipom utemeljitelj atomizma. - 21,277,363
Diana Rimska boginja lova. -189
Didim Grški filolog iz Aleksandrije, Tiberijev osvobojenec; po
antičnih poročilih naj bi napisal kar 4000 knjig. - 344
Didona Legendarna ustanoviteljica Kartagine. - 36 op.
Diogen Grški kiniški filozof iz Sinope (ok. 400-325 pr. n. št.); o njem
je krožilo več nenavadnih anekdot, med drugim o tem, da je živel
v sodu. - 91,134, 357
Dionizij Sirakuški Sirakuški tiran od leta 405 do 367 pr. n. št.
- 134 op.
Dosen Lik v neki Afranijevi komediji. - 348
Druz, Julij Cezar Druz Mlajši, Tiberijev in Agripinin sin, Atikov
pravnuk. - 66
Družila Kaligulova sestra. -1 3 op.
Efez Veličastno mesto na jonski obali Male Azije, eno vodilnih

azijskih mest v rimski dobi. - 455
Egejsko morje 352
Egipčani 148
Egipt 13 op., 227
Enej Grški junak pred Trojo, glavna oseba Vergilijeve Eneide. - 67,
292, 344
Enij, Kvint Eden prvih rimskih pesnikov (239-169 pr. n. št.), slaven
posebno kot tragiški pesnik. Ohranjenih je nekaj odlomkov. -169,
485, 486
590
Epikur Grški filozof s Samosa (341-271 pr. n. št.), utemeljitelj

epikurejske filozofije, katere glavni nasprotniki so bili stoiki. Kljub
temu ga Seneka citira na številnih mestih. - 9,18, 21, 23, 24, 26,
29,33,37,42,47,49,52,55,57,61,64,66-68,70,72,75,80,81,83,
85, 88, 90, 93, 98,104,130,149, 201, 206, 207, 212, 215, 277, 278,
285, 314, 379, 428, 429
Eretrija Mesto na Evboji, kjer je bil doma Menedem (ok. 339-ok. 265
pr. n. št.), utemeljitelj grške filozofske šole eretrikov. - 346 op.
Etna Vulkan na vzhodni sicilski obali, priljubljen motiv antične
književnosti. - 145, 274-276
Evrial Glej Nizus. - 66 op.
Evripid Najmlajši izmed trojice velikih grških tragiških pesnikov
(ok. 485-406 pr. n. št.). -143, 518
Fabij Maksim Državnik in vojskovodja v drugi punski vojni. - 322

Fabijan, Papirij Stoiški filozof in govornik, učitelj Seneke Starejšega.
- 33, 119, 151, 169, 442^44
Fabijci Patricijski rod v Rimu, katerega člani so se sami podali v voj
no proti etruščanskemu mestu Veji. Iz njega je izšlo več zna
menitih konzulov in drugih politikov. - 296
Fabricij Gaj Fabricij Luscin, državnik v 3. stol. pr. n. št.; odlikoval se
je v vojni s Pirom in bil poznejšim rodovom zgled rimske po
končnosti in stanovitnosti. - 432, 540, 541, 544
Faj don Grški filozof, Sokratov učenec in naslovna oseba Platonovega
dialoga o nesmrtnosti duše. - 396
Falaris Okrutni tiran v Akragantu (6. stol. pr. n. št.), ki je svoje
sovražnike cvrl v bronastem biku. - 201
Farij Senekov osebni vaditelj. - 299
Farzal Mesto v Tesaliji, kjer je bila leta 48 pr. n. št. bitka med Cezarjem
in Pompejem. - 226
591
Felicion Filozitov sin. - 35

Fenestela Zgodovinopisec z začetka našega štetja. - 485
Fidija Največji grški kipar (5. stol. pr. n. št.). Med najpomembnejšimi
umetninami sta mogočni Zevsov kip v Olimpiji in kip Atene
Partenos v Partenonu na Akropoli. - 25,319
Filip Filip II. Makedonski, makedonski kralj 359-336 pr. n. št., oče
Aleksandra Velikega. - 402
Filozit Upravitelj Senekovega posestva. - 35
Flak Lucilijev prijatelj.-185
Galci 320 op.

Galija 368
Galion Senekov starejši brat, čigar pravo ime je bilo Junij Lucij Novat.
Bil je konzul in cesarski namestnik v provinci Ahaji 50-51 n. št.;
po Senekovem samomoru si je tudi sam vzel življenje. - 459
Gargonij Oseba v Horacijevi satiri. - 323
Gelij, Avel Antikvar iz 2. stol., čigar delo Atiške noči je prava
zakladnica odlomkov iz izgubljenih del antičnih piscev. - 297 op.
Germani 133 op., 566
Germanija 110
Grakh, Gaj Sempronij Politik in agrarni reformator v 2. stol.
pr. n. št., izjemen govornik. - 510
Grčija 345,402
Grki 105, 118, 167, 168, 170, 171, 285, 293, 334, 341, 348, 349, 355,
374, 402, 405, 407, 461, 464, 507
Hajreja, Gaj Kasij Kaligulov morilec. -1 3

Halibi Ljudstvo ob Črnem morju, ki naj bi odkrilo železo. - 330
Hanibal Kartažanski vojskovodja v drugi punski vojni. -146,147,
320
592
Haribda Glej Skila. - 45,101,127, 274

Harin Atenski arhont. - 57
Harondas Grški zakonodajalec v Katani na Siciliji v 6. stol. pr. n. št.
-3 5 5
Harpasta Sužnja Senekove žene Pavline. -143
Haterij, Kvint Govornik in advokat, ki ga omenjata tudi Seneka
Starejši in Tacit. - 118
Hefajstion Mesto oz. pokrajina v Likiji. - 275
Hekaton Grški stoik z Rodosa (2. stol. pr. n. št.). -1 6 ,1 8 ,2 5
Hekuba Priamova žena, grško Hekaba. -134,336
Helena Menelajeva žena in najlepša Grkinja, katere ugrabitev je
sprožila trojansko vojno. - 336
Helespont Morska ožina med Egejskim morjem in Propontido,
današnje Dardanele. - 280
Helidon Kleopatrin evnuh. - 328
Heraklit Grški filozof iz Efeza (ok. 450-ok. 480 pr. n. št.), ki je učil,
da se vse stalno spreminja. - 36,172
Herkul Junak v rimski oz. grški mitologiji (Herakles). - 304,402
Hermarh Grški filozof, Epikurov sodobnik in učenec. -18,104,149
Heziod Grški pesnik (ok. 700 pr. n. št.), avtor didaktičnih epov
Teogonija in Dela in dnevi. - 8 op., 87,336
Hieron Sirakuški tiran v 3. stol. pr. n. št. - 511
Hilon Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Himajra Mitološka pošast z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim
repom. - 501
Hipokrat Grški zdravnik s Kosa (ok. 460-ok. 377 pr. n. št.). - 407,
410 op.
Hirkani Azijsko ljudstvo severno od Partov. - 505
Hispanija V antiki območje današnjih Španije in Portugalske. - 227,
402
593
Homer Največji grški pesnik, avtor Iliade in Odiseje. - 87,116,171,

185 op., 336, 344, 345, 363, 486
Horacij Kvint Horacij Flak, ob Vergiliju največji rimski pesnik
(65-8 pr. n. št.). - 107 op., 322, 323, 538 op., 539,545
Horacij Kokles Legendarni rimski junak v 6. stol. pr. n. št. - 541
Hrizip Grški stoik iz 3. stol. pr. n. št. - 28,71,104,162,464,487,504
Ibik Grški lirik. - 87 op.

Idomenej Grški biograf iz Lampsaka ter Epikurov učenec. - 66,67,
70
Iksion V grški mitologiji kralj Lapitov, ki je poskušal zapeljati Hero
in bil za za kazen privezan na neprestano vrteče se kolo v Pod
zemlju. - 80
Indija 179,330
Indijci 307,505,537
Ision Šaljivec. - 49
Itaka Otok v Jonskem morju, Odisejeva domovina. - 203
Italija 336,355
Jadransko morje 352

J onsko morje 280,352
Juba Numidijski kralj v 1. stol. pr. n. št., Pompejev zaveznik v
državljanski vojni. - 227
Jugurta Numidijski kralj v 2. stol. pr. n. št., srdit nasprotnik Rima, s
katerim so se Rimljani dolgo brez uspeha spopadali. - 403
Julij Grecin Politik in pisec o naravoslovju z začetka našega štetja.
-9 2
Junona Rimska boginja neba, Jupitrova žena. - 417,492
Jupiter Vrhovni rimski bog. - 28,83,179,239,417,423,475,496,497,
537
594
Kalist Nekdanji suženj, ki se je povzpel na mesto državnega urad

nika. - 133
Kalpumij Mark Kalpurnij Flama, vojskovodja v prvi punski vojni.
- 297 op.
Kalvizij Sabin Bogataš. - 87,88
Kalvus, Gaj Licinij Pesnik, govornik in pravnik iz 1. stol. pr. n. št.
-3 9 2
Kambiz Perzijski kralj 529-522 pr. n. št., osvajalec Egipta, znan po
okrutnosti. - 319
Kampanija Italska pokrajina okoli Neaplja. - 140, 146, 160, 261,
302
Kandavija Ilirska pokrajina. -101
Kanop Mesto v Egiptu, sloveče po razuzdanosti. -146
Kapitol Jugozahodni vrh Kapitolina v Rimu, s svetiščem trojice
najvišjih bogov, Jupitra, Junone in Minerve. - 67,423,433
Kapreje Skalnat otok v Neapeljskem zalivu, današnji Capri. - 262
Kare Mesto v Mezopotamiji, kjer so Parti leta 53 pr. n. št. porazili
Krasa, današnji Harran v Turčiji. - 13 op.
Kartagina Tirska naselbina na severni obali Afrike, s katero so
Rimljani vodili tri punske vojne in jo leta 146 pr. n. št. dokončno
porazili in uničili. - 78, 320
Kartažani 212
Kasij, Gaj Eden od Cezarjevih morilcev. - 301
Kasij Dion Grški zgodovinar (ok. 150-235), avtor Rimske zgodovine
v 80 knjigah. - 1 3 op.
Katon, Mark Katon Utičan (Mlajši), Cezarjev nasprotnik in goreč
privrženec republike; po padcu republike si je pri Utiki (Afrika)
vzel življenje, potem ko je noč prebil ob branju Fajdona. - 42,45,
46,77,78,148,190,211,212,222,223,226-229,277,293,422,423,
425-428, 432, 464, 466, 467, 525
595
Katon, Mark Porcij Katon Cenzorij (Starejši), politik, govornik in

pisec (234-149 pr. n. št.). - 20,34,83,170,170,190,322,327,393,
423, 464, 536, 552
Katul, Kvint Lutacij Govornik iz 1. stol. pr. n. št. - 427
Kerber V grški mitologiji pes, ki je stražil vhod v Podzemlje. - 80
Kimber, Tilij Eden od Cezarjevih morilcev. - 301
Kimbri in Tevtoni Germanski plemeni, ki sta začeli v 2. stol. pr. n. št.
prodirati na jug proti rimskemu ozemlju; leta 101 pr. n. št. jih je v
severni Italiji porazil Marij. - 403
Kir Perzijski kralj 559-529 pr. n. št. -1 3 4 op.
Klaran Senekov prijatelj. -196,197
Klavdij Rimski cesar 41-54. -1 3 3 op.
Kleant Grški stoik iz Troade (ok. 331-ok. 232 pr. n. št.), nasled
nik Zenona iz Kitiona. - 18, 104-106, 126, 191, 387, 475, 478,
504
Klejt Konjeniški poveljnik in prijatelj Aleksandra Velikega. - 303,
505 op.
Kleobul Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Kleopatra Egiptovska kraljica, Cezarjeva in Antonijeva ljubica.
- 13 op., 304, 328
Klodij, Publij Patricij, Cezarjev privrženec in znan pokvarjenec.
- 425, 426 op., 427, 428
Korint 134 op.
Kornelij Senekion Rimski vitez. - 446
Kornelij Sever Epski pesnik z začetka našega štetja. - 275
Komelijci Člani ugledne rimske rodbine; najslavnejši med njimi so
bili Scipioni. - 322
Korunkanij, Tiberij Državnik, pravnik in pisec iz 3. stol. pr. n. št.
-5 1 0
Kos, Kornelij Lentul Mestni prefekt v času cesarja Tiberija. - 302
596
Kras, Lucij Licinij Politik in najslavnejši govornik pred Ciceronom

(140-91 pr. n. št.).-5 1 0
Kras, Mark Licinij Zelo bogat in častihlepen politik, triumvir ob Ce
zarju in Pompeju. - 13,466, 537
Krates Grški stoik iz 2. stol. pr. n. št. - 30
Krojz Pregovorno bogati lidijski kralj v 6. stol. pr. n. št. -134
Ksantipa Jezična Sokratova žena. - 466 op.
Ksenokrat Grški filozof, ki je po Spevzipovi smrti prevzel vodenje
Akademije. -313
Kume Obalno mesto v Kampaniji, okoli 19 kilometrov zahodno od
Neaplja. -1 5 8
Kurij Kurij Dentat, junak v vojnah s Samniti in Pirom, poosebljenje
rimske strogosti in skromnosti. - 544
Kurion, Gaj Skribonij Politik in govornik iz 1. stol. pr. n. št. - 510
Kviriti Uradni naziv rimskih polnopravnih državljanov. - 49
Ladas Tekač v službi Aleksandra Velikega. - 310

Lakedajmon Šparta. - 402
Lakedajmonci 296
Latinska cesta Cesta, ki je potekala jugovzhodno od Rima. - 266
Lelij, Gaj Lelij Mlajši, politik in govornik, Ciceronov prijatelj in so
govornik v njegovem spisu O prijateljstvu (De amicitia); zanimala
ga je tudi filozofija, zlasti stoiška. - 20, 34, 83,191,423,464
Leonidas Špartanski kralj, poveljnik v bitki pri Termopilah leta 480
pr. n. št. - 296 op., 298
Lepid, Mark Emilij Kaligulov svak. -1 3
Liberalis Senekov prijatelj iz Lugduna. - 367,368,370
Libon Druz, Mark Skribonij Pompejev vnuk in Skribonijin nečak, pretor
leta 16. - 220
Licin Bogataš. - 537,544
597
Liki ja Pokrajina v Mali Aziji. - 275

Likurg Legendarni špartanski zakonodajalec. - 355
Liternum Mesto v Kampaniji, nedaleč od Neaplja, kjer je svoja
zadnja leta preživel Scipion Afričan; današnji Torre di Patria.
- 148, 320
Livij, Tit Zgodovinopisec (59 pr. n. št.—17 n. št.), avtor najobsežnejše
rimske zgodovine Od ustanovitve mesta (Ab urbe condita). -130,
444. 541 op.
Lizimah Vojskovodja Aleksandra Velikega in eden njegovih
naslednikov. - 219 op.
Lucilij Satirik iz 2.stol. pr. n. št. - 454 op.
Lugdun Mesto v Galiji, danes Lyon v Franciji. - 367,368,371
Lukrecij Tit Lukrecij Kar, pesnik in filozof (ok. 96-55 pr. n. št.).
Njegov ep O naravi sveta (De rerum natura) je najpopolnejši
ohranjen prikaz Epikurove filozofije. - 170,408,472,493
Lukrinsko jezero Jezero blizu Neapeljskega zaliva, znano po izvrst
nih ostrigah. - 273 op.
Makedonija 369
Maksim Senekov prijatelj.-325
Marcelin, Tulij Senekov prijatelj, ki je naredil samomor. - 91, 92,
263
Marij, Gaj Državnik in vojskovodja plebejskega rodu (156-86
pr. n. št.). -148,403
Mars Rimski bog vojne in planet v Osončju. - 48 op., 338
Marul Senekov prijatelj. - 434
Meander Reka v Anatoliji, s številnimi okljuki, današnji Menderes
v Turčiji. - 463
Mecenat, Gaj Avgustov prijatelj in svetovalec, literarni patron in ne
posebno cenjen pisec. - 61, 382,448, 507, 512, 544
598
Medijci Perzijcem sorodno iransko ljudstvo na območju današnjega

Irana; sredi 6. stol. pr. n. št. so jih podjarmili Perzijci. - 233
Megara Mesto v Grčiji, ob Saronskem zalivu, sedež filozofske šole
megarikov, ki jo je ustanovil Megarec Evklid. - 346 op.
Meliboj Pastir iz prve Vergilijeve ekloge (Bukolika). - 238,447
Menelaj Špartanski kralj, eden Atridov. - 280
Merkur Planet v Osončju. - 338
Mešala Mark Valerij Mešala Korvin, govornik, pisec in literarni
patron (64 pr. n. št.—8 n. št.). -145
Metel Gaj Cecilij Metel Numidik, konzul leta 109 pr. n. št.; poveljeval
je v jugurtinski vojni, nato je bil odpoklican in izgnan. - 76
Metrodor Grški filozof, Epikurov sodobnik in učenec. -1 8 ,47,57,
104, 149, 277, 285, 432, 440
Metronakt Filozof. - 254,383
Minerva Rimska boginja obrti in trgovine. - 262
Mitridat Mitridat VI. Evpator, pontski kralj 120-63 pr. n. št., velik
nasprotnik Rima. - 402
Mizon Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Montan, Julij Pesnik in elegik iz 1. stol. - 555
Mucij Gaj Mucij Scevola, junak, ki je poskušal ubiti etruščanskega
kralja Porseno, ki je oblegal Rim. Ko so ga prijeli, je junaško
potisnil desnico v ogenj, kar je kralja tako presunilo, da ga je
izpustil. - 76, 77, 208, 432
Najvij, Gnej Pesnik iz 3. stol. pr. n. št. - 454 op.

Natalis Pokvarjenec. - 328
Navzifan Grški filozof, Epikurov učitelj. - 345,346
Neapelj 140,153, 164, 214
Neptun Rimski bog morja. -237,317
Neron Cesar 37-68. -1 3 3 op.
599
Nestor Stari modrec v Homerjevih epih. - 266

Nezida Otoček v Neapeljskem zalivu, danes Nisida. -153
Nil 162,463
Nioba V grški mitologiji mati, ki se je jokajoč zaradi izgube številnih
otrok spremenila v skalo. -185
Nizus in Evrial V Vergilijevi Eneidi Enejeva tovariša in zvesta pri
jatelja, ki so ju ubili sovražni Rutuli. - 66 op.
Noment Mesto na Sabinskem, kjer je imel Seneka posestvo z
vinogradi, danes Mentana. - 459,492
Numa Numa Pompilij, legendarni drugi rimski kralj (715-673
pr. n. št.).-485
Numancija Mesto v Hispaniji, ki je po dolgotrajnem junaškem
kljubovanju rimski vojski leta 133 pr. n. št. končno podleglo
Scipionu Afričanu Mlajšemu. - 200
Odisej Grški junak pred Trojo. - 87,99,134 op., 154,165,203,336,

337, 560
Oktavij, Publij 415,416
Olimpiada Mati Aleksandra Velikega. -179 op.
Orfej Grški mitološki pevec. - 345
Ork Rimsko podzemlje. - 295
Orod Partski kralj v 1. stol. pr. n. št. -1 3 op.
Ovidij Publij Ovidij Nazo, elegični pesnik (43 pr. n. št.—17 n. št.).
- 104 op., 275, 360 op., 492, 517 op.
Pafos Mesto na Cipru, večkrat porušeno v potresu. - 370

Pakor Orodov sin. -1 3 op.
Pakuvij Odposlanec cesarjevega namestnika v provinci Siriji v času
Tiberijeve vladavine. - 36
Palermo Glej Panormus. - 511 op.
600
Panajtij Grški filozof, utemeljitelj srednje stoe (ok. 185-109 pr. n. št.).
- 104, 521
Panormus Mesto na Siciliji, danes Palermo. - 511 op.
Papinij, Sekst Neznan Rimljan. - 556
Parmenid Grški filozof in pesnik iz Elee, najpomembnejši pred
stavnik eleatov (515-445 pr. n. št.). - 346
Partenopa Pesniško ime Neaplja. -153
Parti Nomadsko ljudstvo v Partiji, deželi na območju današnjega
Irana, ki so se dolgo silovito branili pred rimskimi osvajalci. -1 3 ,
110, 170, 566
Patroklos Ahilov prijatelj. - 336
Pavlina Pompeja Pavlina, Senekova žena. - 459,460
Pelops V grški mitologiji Tantalov sin, ded Atridov. - 280
Penelopa Neomajno zvesta Odisejeva žena. - 337
Periander Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Perzijci 104, 233, 402, 505
Pinarij, Nata Neznan Rimljan. - 555
Pindar Grški lirik. - 87 op.
Pir Kralj v Epiru 307-272 pr. n. št., ki je Rimljane premagal leta 280
pri Herakleji (Lukanija) in 279 pri Askulu (Apulija). - 571
Piron Grški filozof iz Elide (3.-2. stol. pr. n. št.), utemeljitelj
skepticizma oz. pironejstva. - 346 op.
Pitagora Grški filozof s Samosa (570-ok. 480 pr. n. št.), ki je deloval
v Krotonu (južna Italija), učitelj številnih zakonodajalcev. -151,
355, 397, 480, 481
Pitak Eden od sedmih modrijanov. - 355 op.
Pitij ec Apolon.-298
Pito Delfi. - 298 op.
Pitokles Neznana oseba, omenjena pri Epikuru. - 67
Piton V grški mitologiji zmaj, ki ga je Apolon ubil pri Delfih - 298 op.
601
Pizon, Lucij Kalpurnij Državni uradnik pod Avgustom. - 301,302

Plank, Lucij Munacij Cesarjev namestnik v Transalpinski Galiji,
ustanovitelj Lugduna (Lyona). - 371
Platon Grški filozof, utemeljitelj Akademije. -18,77,126,134,167,
169, 171-174, 191-193, 227, 396, 487
Plutarh Grški življenjepisec (ok. 50-125), ki je pisal tudi o slavnih
Rimljanih. -1 3 op., 29 op., 303 op., 426 op., 505 op., 541 op.
Polien Grški filozof, Epikurov sodobnik in učenec. -1 8 ,5 7
Poliklejt Grški kipar iz 5. stol. pr. n. št. -192 op.
Pompej, Gnej Pompej Veliki, politik in vojskovodja (106-48 pr.
n. št.); leta 60 je s Cezarjem in Krasom sklenil t. i. prvi triumvirat,
leta 49 pa se s Cezarjem spopadel v državljanski vojni. -13,32,
45, 78, 148, 227, 301, 402, 422, 427, 466-168, 531
Pompeja Cezarjeva žena. - 426 op.
Pompeji Pristaniško mesto v južni Italiji, leta 79 uničeno ob izbruhu
Vezuva. -1 4 0 , 218
Pomponij Pomponij Sekund, rimski tragiški pesnik iz 1. stol. -11
Porsena Etruščanski kralj v 6. stol. pr. n. št. - 77,208
Potejnos Skopljenec na Kleopatrinem dvoru. -1 3 op.
Pozejdonij Grški stoik, zgodovinopisec in naravoslovec (ok. 135-
ok. 50 pr. n. št.); Panajtijev učenec in Ciceronov učitelj na Rodosu
- 104, 274, 300, 301, 332, 333, 340, 354-357, 359, 362, 363, 375,
396, 421, 464, 487, 505, 546
Priam Zadnji trojanski kralj. - 87,467
Protagora Grški sofist iz Abdere (ok. 485—ok. 410 pr. n. št.). - 345,
346
Prometej V grški mitologiji Titan, ki je Zevsu ukradel ogenj in ga
podaril ljudem; za kazen je bil prikovan na skalo. - 80 op.
Ptolemaj Ptolemaj Dionizij, Kleopatrin brat, mož in sovladar.
-1 3 op.
602
Publilij Sir Pesnik mimov iz 1. stol. pr. n. št.); njegove modrosti, ki

sestavljajo zbirko Sentence (Sententiae), navajajo mnogi rimski
avtorji, tako tudi Seneka. - 24,393 op., 397 op., 478 op.
Puteoli Pristaniško mesto ob Neapeljskem zalivu, danes Pozzuoli.
- 153, 262
Regul, Mark Atilij Rimski vojskovodja v prvi punski vojni, ki so ga

Kartažani kot ujetnika poslali v Rim, da bi se pogajal za mir, a
pod prisego, da se bo vrnil v Kartagino, tudi če pogajanja ne bodo
uspešna. Regul je rojakom svetoval, naj ne sprejmejo nasprotni
kovih pogojev in vojno nadaljujejo ter se vrnil k sovražniku.
Kartažani so ga za kazen strahovito mučili do smrti. - 211, 212,
229, 297 op., 432, 512
Rim 124,144,162 op., 277, 297 op., 299 op., 304, 320, 322,370,371,
486
Rimljani 168,170, 348, 511
Rimski forum 510 op.
Rodos Grški otok v Egejskem morju. - 219 op., 461
Romul Legendarni ustanovitelj Rima in njegov prvi kralj. - 485
Rufil Glej Bukil. - 322 op.
Rutilij Publilij Rutilij Ruf, politik in stoiški filozof; kot cesarjev
namestnik v provinci Aziji je ostro nastopil zoper rimske viteze,
zato je bil obsojen in izgnan. - 76,211, 277, 432
Sabajci Arabsko ljudstvo. - 330

Salustij Gaj Salustij Krisp, zgodovinopisec (86-35 pr. n. št.); avtor
monografij Katilinova zarota (De coniuratione Catilinae) in
Jugurtinska vojna (Bellum Iugurthinum). -182,398 op., 511,512
Sapfo Grška lirska pesnica. - 87 op., 344
Satelij Kvadrat Neki Senekov sodobnik. - 88
603
Satija Neznana starka, ki naj bi dočakala 99 let. - 266

Saturn Planet v Osončju. - 338
Scipion Metel Scipion, sin Scipiona Nazike in posvojenec Metela
Pija. Njegova hči Kornelija je postala Pompejeva četrta žena. Po
porazu pompejancev pri Tapsu (46 pr. n. št.) je naredil samomor.
- 78, 227
Scipion Publij Kornelij Scipion Afričan, najslavnejši med Scipioni;
leta 202 pr. n. št. je pri afriški Zami premagal Hanibala in si
pridobil naziv Afričan. Umrl je v Litemu, kamor se je umaknil
pred političnimi napadi Katona Starejšega. - 83, 148, 319-322,
327, 485, 486
Scipion Publij Kornelij Scipion Emilijan, imenovan Scipion Afričan
Mlajši, vojskovodja v tretji punski vojni in osvajalec Numancije.
- 200, 423
Scipioni 78,223
Sej an, Lucij Elij Častihlepen politik, ki si je po Tiberijevem umiku
prilastil skoraj neomejeno oblast v Rimu; senat ga je obsodil na
smrt,- 159
Sekstij, Kvint Filozof iz 1. stol. pr. n. št., ki je pisal v grščini. -177,
178, 189, 239, 433, 481
Seneka, Mark Anej Seneka Retor (Starejši), Senekov oče. - 267 op.
Serapion Grški stoik, Senekov sodobnik. -116
Seren, Anej Senekov prijatelj. -188
Sertorij, Kvint Pretor v Hispaniji, ki se je na čelu Luzitancev uprl
Rimu in se bojeval s Pompejem. - 402
Servij Servij Tulij, legendarni šesti rimski kralj (578-535 pr. n. št.).
-4 8 4
Sicilija 44, 274,336,355, 511 op., 514
Šilar Reka v Picenu (vzhodna Italija). -168
Simonid Grški lirik. - 87 op.
604
Sirene V grški mitologiji morska bitja, ki so s čarobnim petjem po

gubljala mornarje. - 9 9 op., 165
Sirija 36,369
Sirti Mala in Velika Sirta, zaliva na severni afriški obali. - 358
Sizif V grški mitologiji mož, ki je bil tako iznajdljiv, da je večkrat
ukanil celo bogove; za kazen je moral v Podzemlju valiti nav
kreber težko skalo, ki se je vedno znova zvalila navzdol. - 80
Sizigambida Darejeva mati. -134 op.
Skavrus, Mamerk Emilij Politik in govornik iz 1. stol. - 92
Skila in Haribda Pošasti v grški mitologiji. Prva se je skrivala v vot
lini v Mesinski ožini, strašila in žrla mornarje, druga je kot morski
vrtinec požirala ladje. Pluti mimo njiju je bilo zelo nevarno, če je
mornarjem uspelo ogniti se eni, jih je zaneslo proti drugi. -101,
127, 274, 375
Skiti Antično ljudstvo na območju današnje Ukrajine in deželah ob
Črnem morju. - 358,566
Skribonija Avgustova druga žena,- 220
Sokrat Znameniti grški filozof iz Aten (470-399 pr. n. št.). Kot učitelj
Platona in drugih velikih filozofov je imel izjemno močan vpliv
na antično filozofijo, čeprav ni ničesar zapisal. Nasprotniki
njegovih naukov so ga obtožili brezboštva in kvarjenja mladine;
obsojen na smrt je v ječi izpil strupen napoj iz trobelike in umrl
(glej Platonov dialog Fajdon, 64-67). - 18, 20, 42, 76, 89, 90,126,
191, 211, 220, 226, 228, 229, 277, 432, 461, 464-466
Solon Atenski državnik in zakonodajalec, eden od sedmih modri
janov. - 355,397 op.
Sotion Grški filozof iz Aleksandrije (1. stol.). -140,480,481
Spevzip Grški filozof (ok. 407-339 pr. n. št.), Platonov naslednik na
čelu Akademije. - 313
Stezihor Grški lirik. - 87 op.
605
KAZALO L AS TNI H I ME N
Stilbon Grški filozof iz Megare (4. stol. pr. n. št.). - 24,29,30

Sula, Lucij Kornelij Državnik in vojskovodja, diktator v Rimu leta
82 pr. n. št. - 32, 76
Svetonij Pisec, avtor biografij rimskih cesarjev od Avgusta do Do-
micijana (ok. 70-140). - 13 op., 302 op.
Špartanci 296 op.
Tales Grški naravoslovec iz Mileta, eden od sedmih modrijanov.

- 355 op.
Tanuzij Tanuzij Gemin, zgodovinopisec iz 1. stol. pr. n. št. - 386
Tarent Mesto v južni Italiji, danes Taranto. - 214
Tasos Otoček v Egejskem morju. - 321 op.
Tavromenij Mesto na vzhodni obali Sicilije, danes Taormina. - 274
Telesfor Neki Rodošan. - 219 op.
Temizon Grški zdravnik iz Laodikeje, Asklepiadov učenec. - 407
Teofrast Grški filozof in naravoslovec, Aristotelov učenec in na
slednik na čelu Likejona (ok. 372-ok. 287 pr. n. št.). -1 0
Terencij Publij Terencij Afer, ob Plavtu najpomembnejši rimski
komediograf (ok. 190-159 pr. n. št.). -418 op.
Termopile Ožina med Tesalijo in Lokrido v srednji Grčiji, kjer so leta
480 pr. n. št. Perzijski premagali Grke pod vodstvom špartan-
skega vojskovodje Leonida,- 296 op.
Tevtoburški gozd Hribovje ob zgornji Vezeri v Nemčiji. -133 op.
Tevtoni Glej Kimbri. - 403
Tibera 291,299
Tiberij Rimski cesar 14-37. - 66, 302, 415, 416, 482, 554, 555
Tigris Reka v Mezopotamiji. - 463
Timagen Grški zgodovinopisec iz Aleksandrije, ki je v začetku
našega štetja deloval v Rimu. - 370
606
Timon Napol legendarni atenski ljudomrznik. - 57

Tmol Gora v Lidiji. - 329
Trakija Pokrajina na območju vzhodnega Balkana. - 302
Troja Legendarno mesto v Mali Aziji, prizorišče trojanske vojne.
-1 3 4 op., 211
Trojanci 87
Tuberon, Kvint Elij Stoik iz 1. stol. pr. n. št., sloveč po strogem in
skromnem življenju. - 423,433,464,544
Tuberon, Lucij Zgodovinopisec, Ciceronov sodobnik. - 297 op.
Utičani Prebivalci Utike, mesta v severni Afriki. - 227
Valgij Gaj Valgij Ruf, pesnik iz 1. stol. -145

Var Neki rimski vitez. - 555
Var, Publij Kvintilij Vojskovodja, ki je leta 9 v boju z Germani v Tevto-
burškem gozdu izgubil tri legije in osramočen naredil samomor.
- 133
Varij, Gemin Govornik avgustejske dobe. -118
Varon Terencij Varon Atacin, pesnik iz 1. stol. pr. n. št. -1 6 3 op.
Vatija, Servilij Aristokrat in politik v času državljanske vojne.
- 158-160
Vatinij, Publij Tribun in Cezarjev prijatelj, obtožen podkupovanja.
- 392, 532, 544
Vergilij Publij Vergilij Maron, največji rimski pesnik (70-19 pr. n. št.);
Seneka ga citira na mnogih mestih, večinoma njegove verze iz
Eneide, pa tudi iz didaktične pesnitve Georgika. - 36 op., 58 op.,
66, 89, 102 op., 112 op., 120 op., 139 op., 141 op., 154, 164,
167-169,172,176,181,189 op., 197,211 op., 218,238 op., 239 op.,
240 op., 261 op., 264 op., 270 op., 275, 292 op., 295 op., 296 op.,
307, 311 op., 323, 326 op., 330 op., 338 op., 339 op., 351 op.,
607
356 op., 357 op., 364 op., 374, 380 op., 381 op., 393 op., 422,
430 op., 447 op., 449, 457 op., 461 op., 465, 467 op., 474 op.,
482^84, 486, 504 op., 513 op., 515, 552, 562 op.
Vinicij, Mark Vojskovodja in konzul leta 19 pr. n. št. - 555
Vinicij, Publij Govornik in konzul leta 2. -118
Zalevk Grški zakonodajalec v južni Italiji v 6. stol. pr. n. št., Pitagorov

učenec. - 355
Zenon Zenon iz Elee, grški filozof iz 5. stol. pr. n. št., Parmenidov
učenec. - 346
Zenon Zenon iz Kitiona, grški filozof, utemeljitelj stoicizma (4.-3.
stol. pr. n. št.). - 18, 71,104-106,191, 292, 296, 300,301,464,487
Zevs Največji grški bog. -179 op.
608

Seneka - Pisma Prijatelju Luciliju

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Seneka - Pisma Prijatelju Luciliju

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Luci j A nej S e n e k a

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Skoraj štirideset let je, odkar je prvi; v slovenščini izšlo najob­

Bradačev prevod je mestoma posodobljen in dopolnjen (v izdaji

hoče, nam jo lahko ugrabi. In neumnost smrtnikov je takšna, da

1 Heziod, Dela in dnevi, 369.

to, da more človek ostati na mestu in se ukvarjati sam s seboj.

veselo: ubog ni tisti, ki ima premalo, ampak tisti, ki si več želi.

Brž ko se ti zdi, da je prav, če to storiš, pa ga sprejmi z vsem

2 Verjetno pri Pomponiju Sekundu.

misli na to, kako bi si podaljšal življenje, če prišteva dolga leta k

žira svoje življenje, je tvojega življenja gospodar. Spomni se le

če sovražimo čisto zunanjost, ki nas pravzaprav nič ne stane, ter

nost. Zato je previdnost postala človeku zlo. Divje živali bežijo

učinkovito!« Da, jaz sam si želim, da bi vse to prelil vate, in

ljudi pred leve in medvede, opoldne pa pred svoje gledalce.

šajo, in pusti, da se ti pridružijo tisti, ki jih lahko ti izboljšaš.

jo vrtinči in jo potlej trešči ob čeri. Zato se ravnajte po temle

Koliko zgovornih verzov je raztresenih po mirnih! Koliko ima

Tuje ostane ti vse, karkoli dosežeš z željami.

Spominjam se, da si ti to misel izrazil nekoliko bolje in primerneje:

Tvoje nikakor ni to, kar je sreča storila za tvoje.

Tudi tegale tvojega boljšega izreka ne bom zamolčal:

Kar se more ti dati, se more ti tudi spet vzeti.

Tega ne bom vračunal kot svoje plačilo: dajem ti iz tvojega.

4 Filozofom kiniške šole.

zaidemo v dvoumnost, če besedo apatheia kar na kratko pojasni­

5 Grška beseda apatheia pomeni neobčutljivost in ji torej ne ustreza la­

ljubezensko sredstvo brez napoja, brez čarovnih zelišč in besed:

Zato imamo toliko gnusnih zgledov ljudi, ki iz strahu pustijo

želim še na to, kako to razlikuje Hrizip. Pravi, da modrijanu nič

dobro nase in rekel, kar je nekoč dejal Stilbon, tisti Stilbon, ki

Ni srečen, kdor sam ne misli, da je srečen.7

6 Dogodek opisuje Plutarh (Demetrij, 9).

Kaj ti namreč pomaga vedeti, kakšno je tvoje stanje, če sam

edina korist, ki jo še ima zanj samota, namreč, da nikomur nič

je Fabijan zardel, ko so ga privedli v senat kot pričo, in ta rdečica

ko ta misli nanj! Srečen tisti, ki more koga tako spoštovati, da

se k vratom in vprašal: »Kdo je tale starec? Po pravici ste ga

8 Darilca, ki so jih navadno podarjali ob prazniku saturnalij.

rojstva do poslednjega dneva). Drugi izključuje leta mladosti, tretji

Živel sem, vse sem izpolnil, kar mi je dala usoda.11

g Mračni, gr. Skoteinos.

Če nam bog prida še jutrišnji dan, ga z veseljem sprejmimo.

Vendar pa, če se ti zdi prav, sprejmi od mene pripomočke, s

opoteča. Morda bo prišla, morda tudi ne: za zdaj je še ni. Zato

smrt, ki bo mojemu življenju v čast.« Čaša trobelikovca je na­

kakor da moramo živeti zavoljo telesa, ampak kakor da brez

ničesar, s čimer bi nam grozile, saj jih ne vidimo; to zlo pa

bila taka, da bi dovoljevala modrijanu, da bi se zanimal za upravo

boš vedel, kako sem ti naklonjen, sem sklenil, da bom pohvalil

duhu. Mnogo težav ima tisti, ki skrbi samo za krepitev telesa.

13 Salijci so bili Marsovi svečeniki; določene praznike so obhajali z zaple­

bo uravnal tvoje korake in te nadziral pri jedi in pri tem vztrajal,

14 Norčka oziroma klovna.

naj bi se ponašal pred ljudstvom; filozofija ni v besedah, ampak

ga boš našel. Ni vzroka, da bi se čudil moji radodarnosti; še zme­

želim ga urediti tako, da bom imel, kar potrebujem, tudi če ne

»Pravim, da si želim priskrbeti imetje, od katerega bi živel.«

za bogastvom. Rekel boš: »Zakaj tako dolgo odlašaš? Ali čakaš

15 Rimski praznik, ki se je začel 17. decembra.

je razlika tako majhna, da se po mojem mnenju ni motil tisti, ki

človek ne bo tresel pri svojem opravilu, ga moraš prej privaditi

treba zmeraj znova poživiti, ampak stalno in zanesljivo. Sicer

Skoraj štirideset let je, odkar je prvi; v slovenščini izšlo najob

zaidemo v dvoumnost, če besedo apatheia kar na kratko pojasni

5 Grška beseda apatheia pomeni neobčutljivost in ji torej ne ustreza la

smrt, ki bo mojemu življenju v čast.« Čaša trobelikovca je na

13 Salijci so bili Marsovi svečeniki; določene praznike so obhajali z zaple

ga boš našel. Ni vzroka, da bi se čudil moji radodarnosti; še zme

in ga preskuša pri mizi. Ni večjega zla za moža, ki je zelo zapo

zdrsnemo pod vplivom filozofije, dokler ne rečemo: »Kako dol

žalosti in otožnosti? Svojega duha moraš spremeniti, ne pod

25 Odisej je svojim tovarišem ušesa zamašil z voskom, da ne bi mogli sli

izbere, če je v njem velik in nepremagljiv duh. Ne smeš se uklo