BESeDA

MUHOBORCI

E L E K T R O N S K A

BESeDA

K N J I G A

Fran Milinski

Muhoborci
Domorodna povest

BESeDA

MUHOBORCI

Fran Milinski
MUHOBORCI
Domorodna povest
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-115-0
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2

BESeDA

BESeDA

MUHOBORCI

Muhoborci

BESeDA

MUHOBORCI

Prvo poglavje

Starodavni Muhobor

i ga izlepa trga na Slovenskem bolj prebujenega,

kakor je Muhobor.
Celo svojega brivca ima, gospoda Krunoslava Batia:
krasen lovek, kadar tako v aru smelih svojih brk in
podjetne svoje frizure sloni v durih brivnice in ga obseva zahajajoe sonce, pri nogah pa mu vano sedi slikoviti koder Hedervary! Hedervary spada k obrtu:
njegova potrpeljiva glava slui e leta in leta ukaeljnim Batievim vajencem kot vebalie vijega lasoslovja in tako se kae Hedervary vsak dan po druganem
prelestnem vzorcu friziran in onduliran zavistnim oem
trkih gospodien.
Ali Bati in Hedervary nista vse!
Muhobor ima tudi mlekarno in ima dve stranki: ena
je za mlekarno, druga, ki jo ne ve se iz kakih vzrokov
zmerjajo liberalno, je zoper mlekarno. Zadnji as sili e
tretja stranka na dan: pristai so ji mladi ljudje, ki se
hrupno pozdravljajo: Na zdar! pozimi nosijo polhovke, njih ostali program pa je e tajen; sklad zbirajo za
skupne veerje in njih disciplina je vzorna. Pa to ni posebno vano!
4

MUHOBORCI

BESeDA

Ali koliko je drugih, resnino znamenitih znamenitosti v Muhoboru!

Vzemimo le poarno brambo! Naelnik ji je mizar
Rap: najlepo ima elado, najlepi me izmed vseh
vrlih gasilcev, kar jih je v deelni zvezi. Pa tudi hlae njegove so vredne, da se omenijo: skoraj za ped je iroka
zlata porta, ki jih krasi ob boku od vrha do tal.
In potem cestna razsvetljava: tudi z njo se ponaa
Muhobor! Petrolejska je sicer in gori le v noeh, ko pratika ne kae meseca, ali tukaj je in vredna, da se omeni. Kadar v pratiki sveti luna, razsvetljave ne nago in
naj je no e tako temna. V takih temnih noeh si pomagajo trani z ronimi svetilkami, da najdejo skozi vijugaste in bregovite, z drvmi, vozmi in drugo aro zastavljene ulice v gostilno in zopet domov. Saj stvar bi se dala
z majhnimi stroki preurediti tako, da bi za razsvetljavo
ne bil merodajen mesec v pratiki, ampak oni na nebu.
Ali Muhoborci niso le prebujeni, Muhoborci so tudi zavedni; oprezno uvajo svoje pravice in ni kaj radi ne
opuajo starih, astitljivih obiajev.
Tako so si ohranili e marsikako dragoceno svetinjo
izza dobe pradedov. Npr. praenje snega. Ko prine
topleje sonce oznanjati bliajoo se vigred, taas gredo
Muhoborci in razkopljejo in postrgajo po tesnih osojnih
ulicah, iz temnih kotov in iz mrzlih dvori stari umazani sneg in led in ga zvozijo na glavni trg. Tam ga lepo in
5

MUHOBORCI

BESeDA

rahlo razloe po sto let starem tlaku iz okroglih kamnov,

kakor se razloi lan po tratini, da je deleen koristne
sonne gorkote.
Tako praijo sneg. Lahko bi ga z isto potjo in z
manjim delom odkidali kar v abji potok, ki isto pri
rokah tee tik ob glavnem trgu, ali praenje snega je e
prastara navada in e bi kdo vstal zoper njo, nemara bi
padli po njem, kakor da jim skruni sveto vero oetov.
Taki so Muhoborci!
Samoraslost se jim pozna tudi v jeziku. Naglaajo, kakor da bi se kregali. In lepe, krepke izraze imajo. Nogam
pravijo bedresa, prstom parklji, lasem griva.
Dekle je zijala, obleko imenujejo cunje. Naa zijala ima nove cunje, pomeni torej, da ima tista gospodina novo toaleto. Deki se kliejo betice; kadar pa ena
govori o svojem mou, mu spotljivo ree na lovek.
Ob posebno sveanih prilikah jedo kotruna v omaki. Vobe so poteni, krotki ljudje. Tudi revneji del
trkega prebivalstva grei redkokdaj zoper postave; tu
pa tam se zmakne kaka zeljnata glava ali kak denik
to je vse! In pa zmerjajo se radi.
Zmerjanje je njih najslaba stran. Prilo jim je v navado in spada v nain njih govorice. Namesto prijatelj
in boter si reko kmetavz (ponosni so, da so trani)
in mulec; pa si drug drugemu ni ne zamerijo. Le pozimi se ene grainskih gozdnih delavcev rade toari6

MUHOBORCI

BESeDA

jo. Zobotrebce izdelujejo klince, kakor jim pravijo;

vsa druina jih dela od petletnega frkolina naprej
dan na dan, od zore v pozno no, zveer po ve druin
vkupe pri eni lui. Ko se pa dodobra nased in jih bol
od sedenja e vse kosti, si vmes kak dan narede praznik,
in da jim ne mine brez zasluka, gredo in se toijo
im ve pri, tem bolje! Kar jim potem sodnija izplaa
prinin, si lepo po bratovsko razdele med sabo. Toene
razalitve si seveda tik pred sodbo drug drugemu odpuste, da ni ni kazni; le prie morajo biti zasliane in
plaane, za to jim gre. Sodnik v Luah ni slep in vidi,
kam pes leti, pa si misli: Revei so! in jim z odprto
roko nagraja pot in zamudo. Zakaj pa ne! Saj gre iz
dravne blagajne in je tako silno prijetno blag biti in dobrodelen iz tujega epa!
Muhobor stoji na zgodovinskih tleh.
Okoli leta 33 pred naim tetjem je bil tod nekod ranjen slavni rimski triumvir Octavianus, pozneji cesar
Augustus: oster kamen mu je bil priletel v nogo ali, kakor pravijo Muhoborci, v bedresa. V luanju kamenja
so se e od nekdaj odlikovali paglavci muhoborski. Oziroma Muhoborski z velikim M. Ne vem, kako bo pravilneje. Ta profesor ui tako, oni tako, astivredna rodoljuba sta obadva, lovek se ne bi rad zameril ne temu ne
onemu in zato je poloaj pisatelju zelo muen. Ako bi se
smelo astivrednima rodoljuboma svetovati: zedinita
7

MUHOBORCI

BESeDA

naj se in reb naj odloi! Srce nam ne bo izkrvavelo, naj

zmaga mala zaetnica ali velika, le da bo mir! asi so
slabi, za kruh gre trda, draginja je taka, da jajce stane 12
vinarjev skoraj bi kazalo loveku, da postane kura in
lee jajca pa se ukvarjaj s pravopisom, vsake kvatre
novim, kakor da ni drugih skrbi! Zato se naj uena gospoda poravnata in zedinita! Pa kaj, ko se ne bosta! Prazen je up, ker sta Slovenca in po vrhu e profesorja; trda,
neizprosna, jeklena!
Torej muhoborski ali Muhoborski paglavci si laste
slavo, da so njih mokronosi predniki cesarju Avgustu
zaluali kamen v koleno. Na to njih junatvo spominja
v Muhoboru gostilna z napisom: Pri epavem Rimljanu. Pripomniti pa je, da si prisvajajo isti zgodovinski
dogodek tudi sosedne Lue, sklicujo se na svoje ime, in
tudi v Luah se opiri na gostilni za sodnijo izzivajoi
napis: Pri pravem epavem Rimljanu; praga te gostilne ne prestopi noben zaveden Muhoborec.
Leta 1584 so blizu do sem pridivjali Turki. Podjetni
Muhoborci so jim skrivaj poslali odposlanstvo s povabilom, naj jim pridejo zapalit hie, ki so jih bili pravkar
visoko nad vrednost zavarovali. Tako pripovedujejo Luani. Ogoreni Muhoborci pa isto trde o Luanih.
16. avgusta 1713 je v Muhoboru uradoval glasoviti
kriminalni komisar Botjan Repar in je v smrt na vealih
obsodil razvpito arovnico Jereko, ki se je peala zlasti
8

MUHOBORCI

BESeDA

z izdelovanjem toe in krvavega deja, pa je bila tudi

drugim skritim umetnostnim kos. Ker Muhoborci niso
imeli svojih veal, so ponje pisali v Lue. Nevoljivi
Luani pa, od nekdaj sovrani Muhoborcem, so jim
oholo zavrnili pronjo, e veala smo si napravili zase,
za svoje otroke in za otrok otroke, ne pa za vas Muhoborce. Ta odgovor je sila razkail ves Muhobor, ne izvzemivi Jereko, ki je bila navzlic svojim koljivim posebnostim vendar vneta Muhoborka. In kaj je storila
Jereka? Poslala je nad Luane too, debelo kakor kurja jajca; ves bob jim je potolkla in so Luani tisto zimo
iveli zgolj ob zmletih smrejih storih. V zahvalo za ta
poraz kletega sovraga so Muhoborci Jereko oprostili
elezja in jee in Jereka je la in se je na stara leta mono poboljala in je Muhoboru e mnogo koristila z zagovarjanjem urokov in odganjanjem arovnic od krav.
Tudi usodepolno leto 1848 ni lo brez dogodka mimo
Muhobora. Tega leta je Kovakova krava vrgla teleta s
tremi glavami. Tele je zdaj v muzeju in Muhoborci ga
kaj radi hodijo gledat, e nae je!
Leta 1876 je izbruhnil v Muhoboru ljut verski boj;
upniku so ustavili bero, k mai in k svetim zakramentom so hodili v sosedno faro in niti blaenstva polnim
besedam kofjega poslanca se ni posreilo, zravnati globoki razdor. Povod homatijam je bil sv. Pankracij, ki ga
je upnik na svojo roko, ne zasliavi mo in kar na ti9

MUHOBORCI

BESeDA

hem premeknil iz glavnega oltarja v stranskega, kjer je

stal v mranem kotu kakor kak siromaen osebenjek in
nadleen pritepenec, on, sv. Pankracij, ki je vsa leta, odkar stoji cerkev, zvesto branil faro toe in rva. Pet let je
trajal verski boj, preden je zmagal sv. Pankracij in z glorijo se vrnil na svoj stari prostor.
Leta 1903 je bil za upana izvoljen gospod Boidar
Kajca, posestnik in tacunar, mejnik lepe dobe in zaetnik nezasliane prebude v Muhoboru. Ko je on bil upan, se je na novo prebelila ola, postavil se je gasilni
dom, vsadila se spominska lipa. Za njegovega upanovanja je bilo, ko se je ustanovilo Olepevalno drutvo,
vano drutvo, ki je koj v prvem letu svojega delovanja
postavilo lino klop pod prej omenjeno spominsko lipo.
Kakor v zeleni lopi se je sedelo na tej klopi. Priel je v
Muhobor uenjak ponone metulje je lovil na med in
lu, stanoval je v gradu, od dale je bil, tri dele sveta je
e videl pa je rekel, da nikoder e ni naletel na tako
orjake koprive, kakor so se koatile okoli te klopi in se
prijazno zgrinjale nadnjo. In ko je postavilo to klop,
Olepevalno drutvo ni zadremalo na svojem uspehu,
ampak, rasto v svojih ciljih, le podvojilo svojo vnemo
in soglasno in ob velikem navduenju storilo naelni
sklep, da se zgradi lina vremenska hiica, ki bo v kras
in ponos vsemu trgu; izvritev tega sklepa pa se je zaasno odloila. Muhobor je imel namre obinskega
10

MUHOBORCI

BESeDA

slugo, ta obinski sluga je imel eno, ta ena je imela na

desni nogi otiance, ki so jo k slabemu vremenu uda
skeleli, in kadar so jo skeleli, je mo vedel, da je treba
vzeti deni plaek, in kadar so ga takega videli trani,
so rekli: De bo, obinski hlapec ima plaek! in niso
za svoje vsakdanje potrebe kar ni pogreali vremenske
hiice. Zato so s takim navduenjem sklenjeno zgradbo
vremenske hiice lahko z mimo vestjo zaasno odloili, zlasti ker denarja zanjo itak niso imeli.
Tak je bil torej Muhobor, taka njegova slavna zgodovina, taka njegova zgledna sedanjost. Vse je bilo v najlepem, slehernega pravnega rodoljuba z iskrenim veseljem navdajajoem redu. Le ene same stvari je nedostajalo Muhoboru, da ni stal na vrhuncu: sodnije, te
ni bilo v Muhoboru!

11

BESeDA

MUHOBORCI

Drugo poglavje

Zlati gradovi

uhoborci sami se niti zavedali niso, da jim manjka sodnije. Kadar so imeli kaj opravila s pravico,
so pa li v poldrugo uro oddaljene Lue, kjer je stolovala okrajna sodnija: tako je bilo vsa leta in nikomur ni niti
od dale prihajalo na misel, da bi sploh bilo lahko drugae.
Oi jim je odprl ele veleueni odvetnik dr. Franc Gad
na volilnem shodu, ko se je priel Muhoborcem predstavit kot kandidat za dravni zbor. Praznih rok, brez
sleherne obljube, ni mogel priti mednje; eleznice jim ni
smel ponujati, kajti dober del Muhobora ivi ob vonji
lesa iz grainskih gozdov na tiri ure oddaljeno postajo, in kdor bi jim govoril o eleznici, tega bi nagnali, ako
ni drugae, tudi s kamni kakor blagopokojnega cesarja
Avgusta. Pa se je spomnil pretkani kandidat na sodnijo in tu se prienja ta povest.
Vrli moje iz Muhobora, je grmel, jasno je kakor
beli dan, da vam gre v va prijazni, tako vzorno se prebujajoi trg sodnija. Ali ste, vpraam, kaj slabi, kakor so
Luani, ali ni kraj tukaj lepi, zrak isteji, dobrega ljudstva znaaj kremeniteji?
12

MUHOBORCI

BESeDA

Tako je, bogami! se je zaul Krunoslava Batia glas

in mnoica je za njim ponovila: Tako je!
In pomislite, astiti gospodje volivci, kak dobiek bi
prinaala sodnija vaemu starodavnemu trgu! S sodnijo hkrati dobite sem davkarijo in notarja. Koliko se vam
le potov prihrani in strokov! Pa ne le to! Uradnitvu
boste za drago ceno oddajali stanovanja, ki vam zdaj
stoje prazna in brez haska in lep skupiek boste dobivali
za ivila, za drva, za vse: saj uradnik mora vsako sleherno re kupiti in plaati. Marsikaj, kar vam zdaj zgnije na
poljih, na vrtovih, v kleteh, vam vre potem isti dobiek. In vsi stranski ljudje iz okolice, ki bodo imeli opravka tukaj na sodniji, na davkariji, pri notarju, koliko vam
bodo znaali denarja v vae gostilne in tacune! Veselilo me bo, ako se bom mogel, veleastiti gospodje volivci, v tem tako vanem vpraanju zavzeti za vas, z vsemi svojimi silami, z vsemi svojimi, lahko reem, vplivnimi zvezami. Vaa stvar je, da me v to pooblastite s svojimi cenjenimi glasovi in zmaga bo vaa, zmaga in
uspeh!
Muhoborci so posluali in kar gorko jih je spreletavalo. Da, sodnije jim je treba! Ne enega ni bilo, kateremu
sodnija ne bi obetala koristi, in donebesni ivioklici, ki
so zadoneli po prostomem upanovem dvoriu, kjer se
je vril shod, so prihajali res iz srca.
upan, ki je hkrati predsedoval shodu, je obero tre13

MUHOBORCI

BESeDA

sel gospodu kandidatu desnico, nagnil je glavo na levo,

ganjen mu gledal v oi in se mu zahvaljeval: Imenitno,
imenitno, Bog vas ivi! in nagnil je glavo na desno, mu
tresel roko, ga ganjeno gledal in vabil: Boste li z mano,
gospod doktor, na majhen prigrizek, prosim. Imenitno,
imenitno!
Gospod Krunoslav Bati je sedel na zidu, v duhu je e
bril vso novo gospodo, zariplega obraza je vpil: ivio
na poslanec, ivela sodnija! in potem intoniral Lepo
nao domovino, pa je moral nmolkniti, ker ga je nekdo
za noge potegnil z zida. Kajti s predsednikega mesta je
pravkar upan po navodilih gospoda kandidata zakljueval izborno uspeli volilni shod in naznanjal, da bo
zveer prijateljski sestanek pri Pikapolonici, kamor
vabi velecenjeni gospod bodoi dravni poslanec vse
vrle trane, da se z njimi blie seznani.
Zborovalci so se polagoma razhajali, da vnetih lic in
areih oi razneso preveselo novico o sodniji po ulicah
in hiah, in ker se sleherno navduenje prej ali slej izpremeni v ejo, je obljubljena sodnija e isti dan priela rositi svoj blagor na krmarje.
upan je, vljudno nagibaje glavo z leve na desno in z
desne na levo, krmaril svojega odlinega gosta ez stopnice v prvo nadstropje. Na hodniku pri durih sta e akali okrogla gospa upanja, umea v rni svili, od prijetnega razburjenja rdea kakor rak, in sedemnajstletna
14

MUHOBORCI

BESeDA

edina herka Julka, ki je srameljivo poveala oi, kakor

se je bila nauila v samostanski oli.
Kakna ast! je hitela pozdravljati upanja, ne zamerite, da je pri nas vse tako preprosto, smo pa na deeli.
Krasno imate! je zagotavljal kandidat, upan pa je
vsem predstavljal: Moja stara tole je pa naa ,opka; tak daj no, daj roko pa vsaj dober dan reci! Veste, ne
zna govoriti, ima piko na jeziku!
Julka, imenovana opka, ker je imela na elu med
bujnimi temnorjavimi lasmi majhen opek sivih, je zardela, oitajoe je pogledala oeta, spodnjo ustnico je
malce pomolila naprej zamerljivo obo so domai
imenovali ta pojav, jokava oba pa je bila, e je zgornja
ustnica stopila v ospredje zaepetala je: Dober dan!
dala roko tujemu gostu, pa jo hitro zopet odtegnila, potem pa po prestani tej ceremoniji se globoko oddehnila. Bila je dobro, plaho dekletce. Zdelo se ji je, da bi bilo
kaj lepo iveti, e bi ne bilo tujih ljudi na svetu, ki jo vsi
tako kar po domae gledajo in hoejo, da se z njimi pogovarja o praznih vsakdanjih stvareh, ki je prav ni ne
zanimajo. Edini, ki se je z njim lahko menila, je bil domai marogasti mucek: kadar je njega gladila v naroju,
o, taas ni imela pike na jeziku
Gospoda kandidata so sreno prisukali v sobo in ga
posadili na mizo. Pred njim so stali tirje kroniki, drug
15

MUHOBORCI

BESeDA

na drugem: tako so jo pogodili mati upanja za najimenitneje in potem se je priel mali prigrizek.
Troja juha: kurja, goveja in suha, namre od suhega
mesa; afrana ni premalo v juhi. Potem troja obara,
tudi kotrunova. Potem troja peenka in troja solata. Potem e potica in trijet, ako nisem esa pozabil. Lep spored, bogat spored in mati upanja tako prijazna! Kako
gostoljubno je kopiila gostu gore vseh teh dobrot na
kronik!
Zastonj se je branil gospod kandidat.
Salament, je dejala, zdaj morate ubogati, sicer vas
ne volimo!
Oe upan je toil in silil in trkal: Na zdravje! in
Bog ivi! in Imenitno!
Nehote se je vsiljevala tako sijajno pogoenemu gospodu odvetniku misel samemu se je smena zdela
koliko bi mu vrgel naporni trud take gostije, e bi ga
zaraunal po odvetniki tarifi:
Vpis kosila
30 vinarjev
Zaznamba vpisa
30 vinarjev
Posvet zaradi juhe
2 kroni
Sprejem juhe
30 vinarjev
Vpis sprejema
30 vinarjev
Opravim jed juhe
3 krone
Vpis opravila
30 vinarjev

16

MUHOBORCI

BESeDA

Zaznamba vpisa
30 vinarjev
Odprava kronika
20 vinarjev
Vpis odprave
30 vinarjev
Gospej upanji oddal obirno
mnenje o juhi
4 krone
Posvet zaradi narezka
2
kroni
itd., itd. Dve sto kron kakor ni bi neslo tako kosilo!
Poasi se je polegel naval jedi in pijae in v ustih in
grlu je nastal prostor za razgovor.
Ako dovolite, velecenjeni gospod doktor, je vljudno poizvedoval upan, zaradi uradov, ako pridejo k
nam ali jih potem izgube Luani?
Tega ni ravno treba. Pa pa bi se tiste obine, ki jim
je blie v Muhobor, odcepile od lukega okraja. Nekaj
uradnikov bi zaradi tega pa izgubili v Luah.
Ali se bodo jezili Luani! se je veselila upanja. Ti
mo, kaj poree Ana, e dobimo semkaj urade. Iz koe
bo skoila, bo videl!
Ana je bila sestrina upanje in omoena pri Zlatem
volku v Luah.
Misel na jezo v Luah je upanji dobro dela in grela se
je v nji.
Sliite, gospod doktor, je nadaljevala, kaki so ti ljudje v Luah ne da bi opravljala! Bei, Julka, gledat.
kaj babe delajo v kuhinji in okoli hie, poslov se kar ni
ne sme pustiti izpred oi Tiste enske v Luah,
17

MUHOBORCI

BESeDA

gospod doktor v sredo sem bila tam, saj ne grem v

Lue, ako ni skrajna sila. Ali mislite, da so vedele kaj
drugega povedati kakor: ,Ta ima tega, ta ima tega.
Gospodinje pa e take: semenj je bil, ljudi se je trlo po
gostilni, jedli bi radi, gospodinja pa ele peha ie na
posodo pri sosedu za gola! Kaj, gospod doktor!
Krepko je udarila gospoda doktorja po roki in se prisrno zasmejala in tudi doktor se je prisrno smejal ali
Luanom ali upanji ali vsem vkupe.
upan je posvaril eno: Ti cokla ali kazen! Zavri,
no, malo jezik! Gospoda doktorja bodo uesa bolela.
Babji jezik, ta bi bil res dober za podplate, ker se nikoli
ne izrabi.
upanja ga je razposajeno zavrnila: Nai jeziki za
podplate, moki goltanci pa za urbase, ker so zmeraj
mokri, pa se nikoli ne premoijo.
Zopet so se veselo smejali.
Medtem je oe upan skuhal svojo misel. Da ji pripravi pot, je najprvo prijazno tril z znamenitim gostom,
pili so in potem je hitel, da je priel na vrsto.
Velecenjeni gospod doktor, na trg vam bo veno
hvaleen! Seveda uradno poslopje sasoma bi se
gotovo novo postavilo, odkraja pa, kaj pravite: tamle
moja pristava, saj se vidi skozi okno, ali bi ne bila pripravna za urade. Mi jo lahko pogreamo, prazna nam

18

MUHOBORCI

BESeDA

stoji, za majhno najemnino bi jo dal. Malo se popravi,

pa bo isto dobra, kaj?
Imenitno poslopje, je pritrdil dr. Gad, samo e
ptia nad duri, pa bo sodnija! Vse se bo uredilo. Stanovanj za uradnike tudi ne bo nedostajalo, kaj?
Ne bo sile, je rekel upan, vsi tako ne bodo oenjeni. V Luah na primer so skoraj sami samci: sodnik,
njegov pristav, davkar itd. Dandanes kdo se pa e eni?
Kak uitelj! Drug e nerad!
Seveda, je vskoila upanja zdaj je pogovor krenil na njeno polje seveda so samci, mar se naj enijo v Luah? S katero pa, vpraam? Edino, ki je e bila za
to, je vzel notar: Jakljevo. Ta je dobro zadela, z avtomobilom se vozi
Zamaknila se je v stol, kjer je poprej sedela opka,
in je vzdihnila. Pa se je koj zopet zavedela svojih dolnosti do gosta in ga priela siliti s poticami.
En koek boste pa res e snedli, en sam koek,
prav majhnega vam bom dala, razaljena bom, ako ga
ne sneste.
Ne pijete tudi ni, gospod doktor, je poudarjal upan v svojem delokrogu. Dajmo ga no, saj nima kosti!
In veselo so trili.
Taas je sedela opka na skrajnem koncu sadnega
vrta pod irokim orehom, imela je marogastega maka
v naroju, ga gladila in izpraevala, e jo ima kaj rad.
19

MUHOBORCI

BESeDA

Vasi je dvignila oi in zaupljivo pogledala v mladega,

ogorelega moa, ki je, stoje na stezi zunaj vrta, slonel
na ograji in z veliko resnobo motril maka, ki je sukal
okroglo glavo in meikal.
Zdi se mi, danes je nervozen, je omenil.
Ta neumni shod je vsega zbegal, je odgovorila in
huda nejevolja se ji je brala na ronatem licu. Pritisnila
je muca k sebi, da ga odkoduje za prestane neprijetnosti zborovalnega hrupa. In potem je vstala, da je lahko
tudi mladi mo pri ograji poboal mucka, in ni je motilo, ko je roka mladega moa pogladila ne le muckovo
dlako, ampak tako mimogrede tudi njeni roki.
V ta svoj neni posel sta bila tako zaverovana, da isto
ni nista ula Julkine mame, ki je iskala in klicala herko, da se poslovi od odhajajoega slavnega gosta. Pa pa
je mama, do ogla spremivi dr. Gada in moa, zagledala dolgega Podrajevega Janka, sloneega ob vrtni ograji. Sta e spet vkupe! Sveta jeza ji je inila po rejenem
licu in njeni klici: Julka, Julka! ki so se bliali po vrtu,
niso obetali ni dobrega.
Julka je izpustila maka, pogladila si je predpasnik,
pokimala tovariu onstran plota in stekla ez vrt materi naproti. Maek je smuknil v oreh, Podrajev Janko pa
se je tudi potuhnil in izginil od ograje.
V gostilni pri Pikapolonici je ivahna druba akala
na kandidata. Mati Polona, vdova e pametnih let, se je
20

MUHOBORCI

BESeDA

sukala v kuhinji, veliko gostilniko sobo pa je vladala hi

Slavica s pomonico, najeto za ta dan.
Najimenitneja miza je bila ona v kotu proti kuhinji,
tam so sedeli gospod Krunoslav Bati, potem obinski
tajnik in upokojeni uitelj Podraj, Jankov oe, in potar
s pipo in s tebali. Gospod Krunoslav Bati je vodil pogovor.
Bogami, je rekel, ta doktor Gad je govornik, jaz
vam pravim, on je govornik. Jaz to vem, kaj se pravi biti
govornik, in ako vam reem, doktor Gad je govornik,
onda mi lahko verjamete, da je govornik.
Tebe pa le ne poseka, brivec! je hudomuno pripomnil upokojeni uitelj in tajnik Podraj.
Prosim, ga je resno zavrnil brivec, tu ne gre zame,
ampak za doktorja Gada, saj ne boste volili mene, ampak njega.
Primojduha, se je spomnil Podraj, saj je res, zakaj pa ne bi tebe volili! Slavica, e en vrek! Ali si e sliala: Bati kandidira v dravni zbor.
Slavica je dala svojemu zaudenju duka z vzklikom
Zs, kakor je skrajano izgovarjala ime Jezus, in obudujo je pogledala brivca, ki ga je resnino tela sposobnega za vse.
Potar se je dobrohotno muzal. Govoriti ni imel navade. Udarjen je bil z jezikavo, prepirljivo enino; ker je

21

MUHOBORCI

BESeDA

bil moder, se je bil privadil molati in mole hoditi svoja

pota. Tako je najbolje vozil.
Krunoslav Bati ni niti za trenutek izgubil miru. Nemojte verjeti, gospodina Slavica! Gospod tajnik se ali,
jaz niti ne morem kandidirati, ker sem inostranec.
Podraj ni odnehal. Kaj tisto! Prieni se k nam, da
bo imel kaj svojega, pa te sprejmemo v obino. Gospodina Slavica, usmilite se ga no, takega fanta!
Slavici se je ne brez truda posreil ogoren pogled:
Zs, kakni ste vi, naka! Zasukala se je in odla z vrkom.
Ni manj ogorenja ni kazal brivec. Oprosti, gospod
tajnik in naduitelj, take ale so nedostojne. Vsaka ala
dobrodola, a nedostojna ala ni dobrodola, ker nedostojna ala ni nikaka ala, ampak alitev. Ti ali tudi
velevredno gospodino Slavico in to se v olikani drubi
ne sme.
Velevredna gospodina Slavica, prihajajoa z natoenimi vrki, je ula te besede in je po njih uravnala svoja okrogla lica in svoj vedno strmei pogled in res: videti je bila mono ualjena in huda, huda kakor gambovek, ki se je skregal s svetom. Z zadovoljstvom in ponosom je srce gospoda Batia na znanje vzelo ta uspeh.
Da, sreen, kdor zna tako govoriti kakor gospod Bati!
Tako se je po priljubljenem starodavnem vzorcu izborno zabavala druba pri tej mizi in na enak nain, z
22

MUHOBORCI

BESeDA

zafrkavanjem, prejkone tudi pri drugih, to so priali

krohot in vzkliki od vseh strani. Vmes je brenal orkestrion, glasni porok visoke stopnje muhoborske kulture.
Ta hrupni direndaj je blagovolil gospod dr. Gad, ki je
v upanovi drubi ivahno pozdravljen ba vstopal v zakajeno dvorano, poastiti z opazko, da mu napravlja
naravnost velikomesten vtisk.
Bila je to zelo srena beseda, ki mu je na mah pridobila polovico src vseh navzoih.
Drugo polovico si je osvojil s prijaznim pozivom, naj
se vse mize vkupe porinejo Saj smo vsi prijatelji!
kar se je ob navduenih ivioklicih tudi takoj zgodilo.
Sledilo je predstavljanje.
Tudi brivec je priel na vrsto. Moje ime je Krunoslav
Bati. In dostavil je: Oprostite, veleueni gospod doktor, jedno kratko besedo. Li niste, veleueni, v sorodu z
gospodom podpolkovnikom Gadom v Zagrebu? Izboren gospod, imel sem mnogo potov z njim opraviti, znate, slubeno.
Gospod doktor je izrekel svoje obalovanje, da ni ni
v sorodu s podpolkovnikom, in izredno gorko je stresel
roko gospodu, ki ima znanje s tako visokim dostojanstvenikom.
Vrnivi se na svoj prostor, je izrazil brivec svoje mnenje, da je gospod kandidat zelo olikan, fin mo.
Skraja je bila zabava bolj tiha, vsakdo ni tak junak ka23

MUHOBORCI

BESeDA

kor Krunoslav Bati in vajen obevati z najodlinejimi

glavami. Temu in onemu volivcu se je sitno zdelo, da je
pozabil doma kravato ali da ni smuknil v boljo suknjo,
in neka muna prisiljenost je vladala omizju.
Toda doktor Gad ni bil novinec v politiki, vedel je
kako in kaj; na mizo so priromali tefani in led je bil
prebit! Zdaj so se razvozlali jeziki in hitro se je razpletal ivahen pogovor: o volitvah in nasprotnikih, kako
bodo pogoreli, o muhoborski sodniji in o korakih, ki jih
bo e storiti zanjo, o vojski, o koleri in celo o literaturi,
to se pravi o podlistkih: drugega Muhoborci tako ne
bero. Gospod doktor Gad se ni mogel dovolj nauditi
izredni izobraenosti v Muhoboru.
Po petem in estem kozarcu so se razgreli in ojunaili
tudi domai umetniki, da so prili na dan s svojimi za
skromne muhoborske razmere vse asti vrednimi talenti: kova vigelj s svojo raskavo dlanjo, ki je ob nji uigal vigalice; mizar Rap, ki je z eno roko dvignil stol z
doktorjem vred kviku pod strop; dacar Joko, ki tajersko plee z do vrha polno ao na glavi in zna na prste
brlizgati cesarsko pesem, da jo slii etrt ure dale, in
Podrajev Janko, ki je zapel Pijanega tudenta.
Gospod doktor Gad je kar strmel: kaj takega ni priakoval v Muhoboru!
Vmes se je seveda veselo trkalo in moato pilo. Toda

24

MUHOBORCI

BESeDA

izpregovorila se je tudi e mnoga resna, krepka, jedrnata

beseda. Zakaj uda veliko rodoljubja, podjetnosti in neustranosti je ob takih mokrih prilikah v Muhoboru. Pa
tudi drugod. In s tega idealnega stalia je pravzaprav
koda, zakaj nismo Slovenci vedno pijani!

25

BESeDA

MUHOBORCI

Tretje poglavje

Luka gospoda

olitve so bile konane, razne stave popite, vraal se

je zopet mir v deelo; le tu in tam kaka kazenska
razprava je e spominjala na razburjenost prejnjih dni.
Dr. Gad je bil izvoljen za dravnega poslanca. Muhoborci so torej storili svoje, zdaj je bil on na vrsti.
In dr. Gad ni pozabil svoje obljube. Bil je mlad, podjeten, eljan uspehov; sestavil je obirno pronjo, nabral
podpise in obletel vse od Poncija do Pilata, da dobi Muhoboru sodnijo. Bile so pa ta as okolnosti, da je vlada
ravno potrebovala slovenske glasove in se zaradi tega
prijazno kazala raznim skromnim eljam poslancev.
Tako se je zgodilo, da so komaj pretekli trije meseci
od volitev , pa dobi upan muhoborski pismo dravnega poslanca: vsa stvar je e v tiru, predsednik okronega sodia e opravlja potrebne poizvedbe zaradi nove
sodnije v Muhoboru; zelo umestno bi bilo, e bi v kakih
dveh, treh tednih odposlanstvo prizadetih obin e
osebno se prilo priporoit gospodu predsedniku.
Muhoborci so bili vsi pokonci in tako se jim je zdelo, da
jo e imajo v epu, sodnijo.

26

MUHOBORCI

BESeDA

Taas ni dalo ve miru upanji, morala je iti v obisk k

sestrini Ani v Lue.
Bilo je na sv. treh kraljev dan. Po kosilu je hlapec potegnil koleselj pred hio in vpregel kobilico, mati upanja in Julka sta se spravili v voz, dekle so ju zadelale s
koci in ogrinjaami, dasi ni bilo mraza, oe upan je el
okoli kobilice in voza: Glejta, da se o pravem asu
vrneta! pa hi! proti Luam.
Pilo uro vonje, tri klance vkreber, tri klance navzdol
zavoro je sukala gospa upanja sama, ker se je hlapcu navzlic bodreim njenim sunkom venomer dremalo
in e so bili v Luah.
Od Zlatega volka se je razlegalo petje, kakrnemu
so kos pivci, ki so e ob dveh popoldne narejeni. Voz
se je ustavil pred veo, od hleva semkaj se je zelo poasi blial konjski hlapec, iz vee je priletelo dvajsetletno
dekletce: O, teta, O, Julka! in prielo luiti doli poset iz ovojev.
Ste vsi zdravi, Anika? je vpraala upanja. Kaj pa
mama?
E, mama spe, se je nasmejala Anika in si naprtovala ogrinjae in denika. Snoi smo imeli bal, imenitno je bilo, jaz sem bila do treh pokonci, mama so prili
ele ob estih v posteljo, ata, oficial in notarjev pisar pa
sploh niso li spat, le posluajte, kako se lepo der!
Razposajeno se je zasmejala, hitela najprej v veo in
27

MUHOBORCI

BESeDA

zaklicala: Ata, ata! Njej sta sledili mati upanja, vesela, da je zadela s svojim obiskom ravno v take izredne
okolnosti, Julka pa plaha in v skrbeh, ali ne prihajata
neprav.
Pa se je e pokazal v gostilnikih vratih gospodar,
Zlati volk, s kapico po strani, in po vinu je zadialo iz
njega, ko je hripavo, toda prijazno pozdravil obisk. Bil je
dober krmar, ki vztraja pri pijai, toda pije le toliko, da
dela druino in dviga promet.
Anika, teci po mamo, reci, da bo nocoj tudi e no!
je ukazoval in je kazal obisku pot v drugo stran vee.
Kam je zapisati, da ste se spomnili na nas. Sinoi smo
imeli bal in tako Dadadada. Pa stopimo v kamrico,
nononono, tam ni nikogar in gorko. koda, da vaju ni
bilo sinoi! Oola! Micka, Reza! Danes so vse babe e
nore! Pogrni mizo, ali ne vidi, pa narei kaj in vina prinesi! Dadadada, e bi bila sinoi tukaj, Julka, primojdvojaa, najlepega enina bi ti bil prikomandiral.
E, maram zanj, se je odrezala Julka.
e ga e ima, potem je druga.
Tako je zabaval Zlati volk sorodnici svoje ene,
mati upanja je obudovala njegovo viseo svetilko, ki
je zadnji e ni bilo, Julka je vpraala, kdo je monogram
uvezel v prt, taas pa je e prisopihala gospa sestrina
Ana, Zlata volkulja.
Vzkliki in poljubi, gospod Zlati volk se je zdaj lah28

MUHOBORCI

BESeDA

ko zopet vrnil k prekinjenemu pospeevanju obrta, in

ko so enske od razburjenja in pozdrava prile do sape,
se je zaelo obirno pripovedovanje.
Torej povej, povej, kako se je kaj obnesel va bal, je
vpraala upanja. Vedela je, zdajle se bo nalezla za poln
ko najnovejih novic iz Lu; ali se jim bodo smejali v
Muhoboru!
Da, na bal akaj, vse ti povem, je rekla gospa
Ana in gospodinjski njen pogled, nikdar poivajo, je
spreletel po mizi in po sobi, ali je vse v redu. Anika, ti
nemarni otrok, kaj postaja in posluke otepa! Ali
nima ni dela? V kuhinjo bei, kavo mi prinesi! Ali si
ula ali ne?
Anika se je zadrla nad materjo: No, no, saj e
grem, in mrdajo se je poasi izginila.
Moji ljubi, postrezite si no, kar po domae! Torej na
bal. Petdeset porcij purana sem imela pripravljenih, do
pol desete ure so bile vse oddane, po 1 K 20 vin. s solato vred ali ni to poceni? Saj drae ne sme raunati,
ti ne ve, kako so ljudje umazani. Povem ti, pri uradnikih je sama izguba. Izbirati si znajo, nobena re jim ni
dovolj fina, ampak napol zastonj bi radi imeli! Svinjske peenke je lo dvajset porcij. Ob treh zjutraj so se
dobile hrenovke: to je bilo iznenadenje, vsi so bili strahovito zadovoljni. Pivo se je trikrat nastavilo, vina smo

29

MUHOBORCI

BESeDA

tudi precej potoili, nazadnje so pa dajali za kuhano

vino, sodnik, kakor je skop, ga je sam plaal pet litrov.
Kaj pa gospe in gospodine, je zanimalo upanjo,
ali so bile mono naearjene? Gotovo da!
O jej, se je oglasila Anika, ki je mami prinesla kavo
in je zdaj zopet slonela ob podbojih, evlje na biks, v
epih pa niks!
Ali se mi ne izgubi, smrklja! se je zakregala mama.
Kak jezik ima ta otrok! Pojdi z Julko, pa ji pokai, kaj ti
je prinesel Boi!
Dekletci sta odli in upanja je z napeto pozornostjo
posluala nadaljnji popis bala in prijetno jo je egetala misel: akaj, blinji predpust bo pa v Muhoboru
tudi e bal.
Da ti povem, je nadaljevala gospa Ana, eleganca
kakor na dvoru! Tratnikova Lojzika od tamle nasproti je
imela bele glac-eveljke; da si jih ni ez cesto pomazala, jo je krenica, stara Mica, tuporamo prenesla
sem pred prag. Kake dovtipe so potem gospodje uganjali, ves veer so se ji ponujali: ,Kajne, gospodina, nazaj vas jaz tuporamo nesem domov. Toliko je bilo smeha! Le poakaj: Mlakarjeva Lina, dobro dekle, ampak
noge ima kakor slon; ta je prinesla lakaste evlje s
seboj v papirju, prila je pa v irokih. Preobula se je pri
meni v sobi. Oh, gospa, je rekla, kar smilila se mi je,
tako me bodo tiali; za premor, ko bomo veerjali, se
30

MUHOBORCI

BESeDA

pridem zopet preobut, saj dovolite! Ves veer se je sodnik slinil okoli nje; tako je bila srena, da se e preobut
ni prila; ali se pa ni mogla zmuzniti.
Ali bo kaj dosti imela?
Deset tiso obljubljajo, pa kje jih bodo vzeli! Bunih
peka e, pa ne kron. Pol toliko bo tudi dovolj!
upanja si je mislila: Naa jih bo imela trideset tiso,
pa ne kron, ampak goldinarjev.
Gospa Ana je nadaljevala: Notarka vsa v svili! akaj,
to ti moram povedati: Notar je prav fin gospod, ni umazan, ne stiska groev in rad malo pokvarta in pokroka
kaj pa e, saj ves dan dela. Notarki pa to ni ve. Ali naj
venomer pri nji tii, pri sitnici! Zdaj, kadar mu preseda njena sitnost, pa sploh domov ne gre, notar, ampak
pri nas kosi in veerja in pa Rezki, nai natakarici, dvori, ve, tako iz norije. Notarka pa ljubosumna na Rezko, ali ni to neumno? Sinoi pri veerji notar, dobre
volje, tri s svojim kozarcem ob kozarec svoje milostljive
in ji ree prijazno: Servus! zmoti pa se in ji ree namesto: ,Servus, Minka! ,Servus, Rezka! Taas notarka
kviku, kakor da jo je piil gad, vsa sem bila trda. Zdajle bo pa klofuta priletela, adijo bal, sem si mislila! Notar pa nak, kako je ta lovek premeten hitro prevrne svoj polni kozarec po njeni obleki, ravno v naroje se ji je izlilo pa je bila jeza pogaena. Tako se je delal, kakor da se mu je po nesrei pripetilo, ali jaz sem na31

MUHOBORCI

BESeDA

tanko videla. Spravil jo je domov, da se preoblee, pa je

priel nazaj brez nje in bil prav dobre volje.
Tako je gospa Ana e naprej pravila o balu, in ko je bil
bal do kosti oglodan, e o tem in onem, kar je bilo novega v Luah: o dacarju, kako nagaja, o davnem inpektorju, kako jih privija, pa mu je zadnji dala pod
nos: ,Kajne, gospod inpektor, davek se pravi zato, ker
se z njim lovek davi! in o novem sodnem pristavu: ta
ni ne pije, zveer v sobi sedi in tudira; mo Zlati
volk, je rekel, da mu bo stanovanje odpovedal; e ne da
ni zasluiti?
Ura je bila in bila, preden je gospe Ani potekla trena,
pa bi ji e ne potekla, da se ni razgreta gospa upanja
preve smejala vsaki novici. Ta smeh je cikal na zasmeh,
zato je gospo Ano nehalo veselje pripovedovati in raji
je prepustila besedo upanji.
Ljuba moja, je rekla, zdaj pa ti govori in povej,
kako se kaj doma ravnate. Zadnji as ste kaj mogoni,
ni vas ni blizu, ni ne piete, vse mora lovek ele po
tujih ljudeh izvedeti. Kdaj pa bo kaj z Julko? Ali se sme
estitati? Sliali smo, da je zaroena
upanja je zautila elo v teh besedah in zabliskale so
se ji oi: To je pa e od sile, da so tako zlobni jeziki. Ni
ni res, e senca tega ne. Zdaj bi pa le rada vedela, kateri roga ima tako peklensko veselje, o mojem dekletu
razdirati take ene, rada bi mu malo stopila na jezik.
32

MUHOBORCI

BESeDA

Ali je to kaj hudega? se je hlinila gospa Ana. Saj ni

ni hudega! Dekleta so vendar zato, da se pomoe. Res
ne vem, kdo je pravil. Muhoborci, ko pridejo po opravkih na sodnijo ali v davkarijo, se oglaajo pri nas na
zajtrk ali kosilo, pa povedo kako novico. Da se med Podrajevim Jankom nekaj plete in med vao Julko, tako so
pravili; ne eden in enkrat, ampak ve in vekrat. Saj so
hvalili fanta: rekli so, da lepo poje, posebno tisto od ,Pijanega tudenta. Ni e ni, seveda ne, so rekli, pa bo e
e; sicer pa, saj je pri vas vsega dosti.
Zato nas pa obirajo, se je hudovala upanja, ker
kaj imamo. Sama zavist jih je, teh ljudi. Podrajev Janko, Podrajev Janko, prav na tega akamo! Kaj pa naj
storim?! Pota mu ne morem prepovedati mimo hie, oi
mu ne smem izkopati, da ne bi pogledal Julke; ali mu naj
jezik izrujem, da ji ne bo ve rekel ,Dober dan! In sploh,
naa zijala, kaj bo tak otrok, saj vidi, da je e vsa neumna.
O, to ni ne de, je nedolno rekla gospa Ana, saj
nekaterim se e prav poda, e so neumne.
akaj, si je mislila upanja, zdaj pa pride ti na
vrsto. Obero je ljubeznivo prijela sestrino za desnico in rekla: Eno novico ti pa vendar vem povedati. Pomisli, Ana, ez tirinajst dni gre moj mo e z dvema
odbornikoma k sodnemu predsedniku v mesto, stvar je
e tako dale dozorela: v Muhobor dobimo sodnijo!
33

MUHOBORCI

BESeDA

Tako, sodnijo? je z visokim glasom dela gospa Ana.

Ta vest jo je presenetila. Saj govorice so se ule, da si
Muhoborci ele sodnije. Pa kdo bo eljam in govoricam
pripisoval kaj vanosti! Zdaj ji ni bilo jasno, kako stalie
naj zavzame nasproti nepriakovani novici. Vsekako jo
je drailo e to, da se upanja veseli. Zaletel se ji je zrak,
pokaljala je in rekla: Tako? Nisem e sliala.
Da, je rekla kar najslaje upanja, stvar je tako reko e dognana. Luki sodniji vzemo pet obin, sodniji
v Rajem in sodniji v Robu pa tudi vsaki eno; vse te obine pridejo pod novo sodnijo, pod nao sodnijo. Par
uradnikov boste seveda izgubili tu v Luah; vem, da
boste veseli, ko imate samo kodo pri uradnikih. In
uivala je sladki sad maevanja in zraven srknila malo
vina, da je s ao prikrila kodoeljnost, ki ji je preoito
zaigrala po licu.
O, zakaj pa ne! je odgovorila gospa Ana in se e
vedno ni mogla ujeti. Zaradi mene! Jaz vam ne zavidam sodnije, jaz ne, jaz vsakemu vse dobro privoim.
Seveda, mi smo prizidali dve stanovanji za uradnike,
prizidali smo salon, ti stroki se nam morajo povrniti; e
jih drugi ne povrne, jih pa mora muhoborska soseska.
Saj so doktorji na svetu!
Prav ima, je pritrdila resno upanja, e je pravica na svetu. koda se vam mora povrniti. Ne vem, kdo

34

MUHOBORCI

BESeDA

je naroil, da zidate stanovanje in salon. e so Muhoborci naroili, naj pa Muhoborci plaajo. Prav ima!
Stara okajena stenska ura je poasi in z naporom zabrenala petkrat. Rezika je prila lu priigat.
Gospa upanja je planila kviku. Oh, kriana gora,
pet je e in mo je rekel, da morava e pred nojo biti
doma. Preljuba moja Ana, kdaj nas pride kaj obiskat?
Ostani e vendar, saj se ti nikamor ne mudi, poakaj
vsaj e veerje!
Pri vas tako hitro as mine kje je neki Julka? Blinjo nedeljo vas gotovo priakujemo.
Tako sta se prisukali v veo. V kuhinji sta sedeli Julka
in Anika; Julka je pestovala veliko sivo mako, Anika
pa je ivahno pravila, ne ve se kaj, gotovo kaj takega, kar
ni bilo prikladno za mamina uesa, ker je, zagledavi jo,
hipoma utihnila in se zmuznila ven. Mama se je zakregala za njo, naj ree hlapcu vprei.
Iskali so e Zlatega volka, pa je spal in ga ni bilo
vzbobnati.
Koleselj je bil zapreen, gospe in gospodini so se poljubile, gospe z veliko ognjevitostjo, pa z olem v srcu,
in odpeljali sta se gospa upanja in Julka trikrat navkreber, trikrat navzdol v Muhobor.
Doma pa je bilo e malo poloma zaradi Podrajevega
Janka.

35

BESeDA

MUHOBORCI

etrto poglavje

Rodbinski posvet

rugo jutro je bilo po sv. treh kraljih.

Obinski tajnik in upokojeni naduitelj Podraj je
stopal poasi po obinski pisarni, od pei, kjer se je malo
pogrel, do okna in nazaj in premiljeval, ali bi si nabasal pipo ali ne in ali bi vzel kako pisarijo v roke ali ne:
nujnega ni bilo ni, v obinskih pisarnah ni sploh ni
nujnega za tisto, kar je nujno, za tisto so oroniki.
Pa vstopi upan: Kaj novega, tajnik? in gre po sobi
gor in dol.
Laen sem in ejen, je odgovoril tajnik.
In pa prismoda, to si e pozabil povedati, je dostavil upan in glas mu je bil nasajen.
Kaj pa vpraa, e sam bolje ve, se je odrezal tajnik.
To je bila uvertura. Potem se je upan ustavil in rekel:
Moja ena je bila veraj v Luah. Saj za enarije se ne
brigam dosti, ampak to me le jezi; v Luah ves svet govori, da tvoj Janko da moja Julka kakor da se med
njima plete ljubezen. Tega kratko malo ne trpim!
Prav ima! je odgovoril tajnik. Ali jim naj to uradno piem v Lue, da ne trpi takega enanja?
36

MUHOBORCI

BESeDA

Jaz ne trpim, da tvoj pob sili za mojo zijalo, je jezno krial upan.
Tajnik ga je zauden pogledal. emu pa krii nad
mano, mar sem mu jaz ukazal? Glej ga dedca!
Ukazal! Braniti mu mora, prepovedati. Odtod ga
poeni, lenuha! Nikar se ne rei tako neumno! Drugae te spodim s tajnikega stolca!
Spodi me no, upan, spodi! Sem radoveden, kje dobi drugega osla, ki ti bo delal za te groe: e za tobak ne
zaleejo. Kar pa ima mojemu fantu povedati, mu
lahko pove kar sam. Nemara se te zboji, e prav zakrii nanj, pa jo kar popiha ez hribe in doline.
Ti si vendar oe, je upan priel mirneje, saj ima
vendar kaj oblasti ezenj!
Seveda sem oe, toda fant ni otrok, ima e svojih
tiriindvajset let, pameten pa je bolj, kakor sva jaz pa ti
vkupe. Gimnazijo ima in na Dunaju je bil, da se je vpisal v visoko olo, lump pa tudi ni, kaj ga bo pestil star
upokojeni omater in sestradan obinski tajnik! Pa ti
strahuj svojo zijalo!
Saj jo! je vzkliknil upan in se je usedel, da se je
omara ob steni zamajala. Sklenil je roki, gledal v tla in se
spominjal. kako sta on in ena sinoi sukala zijalo.
Da te ni sram ljudi, da te zdaj nosijo po jezikih! e pogledati ga ni treba! e pozdravi, slepa in mutasta bodi,
se bo e odvadil. Tak laen tudent, ni nima, ni ni in
37

MUHOBORCI

BESeDA

ni ne bo, e bo tako naprej tudiral tukaj po Muhoboru. Tak ni zate, na kaj se pa hoeta vzeti?! In na ta
lepa oetna in materina svarila in poduke ni imela jokajoa se zijala drugega odgovora nego: Saj se noeva
vzeti, saj se imava samo rada. Nezasliano! Taki nazori! Ali pa je vse vkupe le otroarija?
Tajnik je enakomerno hodil svojo pot od pei do okna
in nazaj in niti ni prekinil svojega romanja, ko je upan
zopet povzel besedo.
Saj vem, mladost norost! Boli me pa le, da se mi
bega otrok. Pa tudi za tvojega ni prav, da ima misli drugod kakor pri svojih knjigah. Ni ne reem fantu: eden
je in postreen in poten, toda od tega ne bo ivel. Tukaj doma se ne bo izolal za jezinega dohtarja, pa e
Matuzalemovo starost dosee to lahko sam izprevidi, tajnik! Zato ga polji na Dunaj, e zmore; e ne
zmore, naj si pa drug kruh izbere. Tukaj in tako le leta
trati in moi; koda zanj!
Tajnik je postal, potegnil si je z roko ez visoko elo in
sive lase in e enkrat si je potegnil in tiho je odgovoril:
Misli, da mene ne skrbi? Toda edini otrok je, stara
sva, ena boleha, teko je nama poditi ga po svetu, ko je
tako rad doma pa odlaava in odlaava.
Teko je na svetu, teko! je vzdihnil upan in se
vzdignil s stola. Krepko je tajniku segel v roko in odel.

38

BESeDA

MUHOBORCI

*
Pri Podrajevih so odkosili.
Mamica Podrajeva se je pobono prekriala; sklenila
je roki v naroje, globoko zasopla in zaepetala predse
molitvico, ki se jo je bila nauila od svoje mame, ta od
svoje in ta od svoje: ast in hvala Bogu, sv. Janu, vsem
jogrom bojim, da smo jedli, da smo siti. Bog nam nagmeraj ne samo deset ampak stokrat. Amen.
Potem se je z rokama uprla v mizo in se poasi dvignila, poznalo se ji je, da jo bole noge; vasi ji je bilo bolje,
vasi slabe, kakor je naneslo vreme. Priela je pobirati
jedilno orodje in skladati kronike.
Pa je odzadaj pristopil Janko in jo je objel ez rami.
Le pustite, mamica, bo e ata pospravil in venkaj nesel.
Mamica pa bo zdaj legla, asopis bo itala in se odpoila.
Mama je ljubee pogledala sina in potem moa in
mo je rekel: Le pojdi, mama, in se odpoij, bova e s
fantom vse opravila.
Sta e pridna, je odgovorila in z dostojanstvom kakor kraljico jo je odvedel Janko k preprostemu divanu.
Pod glavo ji je dal blazinico, nogi ji je zavil lepo gorko v
odejo, na nos ji je nataknil oala od kronjarja so bila
kupljena in prav poceni in v roke ji je dal asopis, ki
ga je upan posojal tajniku.
Oe in sin sta se spravila iz sobe, oe je el v kuhinjo
39

MUHOBORCI

BESeDA

pomivat, sin drva cepit za hio, mamica pa je leala in

brala in bila sila zadovoljna s svojo usodo.
itati pa je prienjala ljubljeni dnevnik vedno na zadnji strani. rno obrobljena mrtvaka naznanila in zahvale so jo najbolj mikale; dan na dan je itala isto in
isto klobaso o nepozabnem soprogu oziroma oetu,
bratu, stricu in starem oetu, o hii alosti itd., pa ji ni
kar ni opealo zanimanje za ta predel dnevne literature. Zamolati ne smemo, da ji itanje ni lo posebno
gladko od rok, slabe oi in drobni tisk so jo ovirali. Mrtvaka naznanila in zahvale so se dale seveda e najglaje itati; da je le videla zaetek stavka, pa je vedela, po
katerem kopitu bo lo naprej; kolikor toliko ji je prav ta
okolnost priljubila alobne te sestavke. Za njimi so
prihajale na vrsto dnevne novice. In je itala:
Gospod naduitelj Fran Loboda se je na lastno pronjo umoril.
Zaudena je tlesknila z ustnicami, poloila list po
sebi, porinila oala na elo in obrnila glavo proti durim.
Od zunaj se je ulo ropotanje s kroniki: mo je pomival. udno, da ji mo ni ni povedal o Lobodi; ali e ni
ital lista? Saj Loboda je star znanec in prijatelj! Taka
nesrea; umorjen! Uboga vdova in otroci! Ta alost! In
pa to, da je bil na lastno pronjo umorjen, kaj takega e
ne! Kako je neki to bilo!

40

MUHOBORCI

BESeDA

Ni ji dalo drugae, morala je poklicati moa: Ata,

ata!
Zunaj se je zaslial glas: Koj sem gotov, mama. Ropotanje je ponehalo, kmalu so se odprla vrata in vstopil
je gospod naduitelj, lino opasan s prekratkim kuhinjskim predpasnikom svoje male soproge in si je vanj e
brisal roke.
Kaj pa je, mama?
Ali e nisi ital? O Lobodi? Ta reve! Tako grozno!
Pa kaj je vendar z Lobodo?
Da je bil zaklan ali ubit in da je e sam prosil za to!
Na Podraja ni pretresljiva ta vest nikakor napravila
tistega silnega vtiska, kakrnega je priakovala ena.
Odvezal si je predpasnik, ga obesil ez stol in rekel:
Nemara si pa zopet kaj napak brala, mama!
Gospa si je popravila oala in dvignila list; nekaj asa
je trajalo, preden jo je zopet nala, to klavrno novico.
Glej, je rekla in poasi itala: Gospod naduitelj
Ivan Loboda se je na lastno pronjo umoril.
Mo ji je popravil: Umirovil, mamka, ne umoril!
Gospa je e enkrat itala: Umirovil. Torej ne umoril.
Hvala Bogu, da je e iv. Tako hudo mi je bilo po njem,
tako prijazen in vesel gospod, ali ni res, mo? Pa tudi
ena se mi je smilila in otroci. Zdaj sem res vesela, da ni
ni hudega!

41

MUHOBORCI

BESeDA

Brala je e en pot: se je na lastno pronjo umirovil. Kaj se je z njim zgodilo, ata?

V pokoj je el, tako kakor jaz. Sit je postal abecede in
nadzornika.
Torej je vendar el v pokoj! Pa e lansko pomlad, ko
so nas obiskali, ni maral ni sliati o pokoju. Se spominja, ata, govoril je, kakor da bo e deset let sluil in bogve kam prestavljen. Na, zdaj je pa el vendar v pokoj!
Tako je e dolgo modrovala mamica Podrajeva, preden je nadaljevala svoje razburljivo itanje.
Stari Podraj jo je rad drail: Naa mama, ko ita list,
trikrat toliko doivi kakor drug lovek. Najprvo se zmoti
in uiva bogve kaj drugega, nego je zapisano. Potem ko
se ji pojasni pomota, je, kakor nanese, vesela ali alostna, da ni res, kar je poprej brala, to je zopet nov uitek
in nazadnje uivala e novico, kakrna je v resnici.
Mamica Podrajeva se je torej vnovi lotila lista. Preden ji je pa zopet izpodrsnilo, jo je prekinil mo.
Mama, je rekel, kadar te bo volja, se morava pomeniti o Janku.
Mama je pogrnila asopis tja po kolenih, porinila si je
oala na elo, malo globlje je zasopla in se ni genila in
tako je bilo videti, da je e priakovala ta trenutek.
Podraj je stopal po sobi, gladil si je elo in sive lase
in je govoril: Doma tii, leta mu teko, tukaj si ne pomaga do cilja. Ali ga poljeva na Dunaj, da skona visoko
42

MUHOBORCI

BESeDA

olo, ali pa ali pa se mora ozreti po drugem poklicu.

Pri eleznici bi morebiti e najhitreje priel h kruhu.
Tako je govoril Podraj, meril je sobo in dal eni duka za pomislek.
Ker pa le ni bilo odgovora, je postal in jo pogledal
imela je lice obrnjeno k zidu in je ihtela. Stopil je k nji in
jo ljubeznivo poboal.
Kakor ti ree, mama, tako bodi!
Obrisala si je solze, poljubila boajoo roko, mo je
sedel poleg nje na rob divana, in je rekla:
Saj ima prav, ata. Kolikokrat sem e sama to premiljevala, podnevi in ponoi, pa nisem ni rekla, da bi
ti ne bilo hudo. akala sem, da sam ukrene kakor prav.
Rjavko lahko prodava, pa naj gre fant na Dunaj!
Pa prodajva Rjavko, je rekel ata Podraj, da bo
imel od kraja, potem si bo e sam naprej pomagal, kakor
si pomagajo drugi saj je priden.
Priden je, je ponovila mamica in si zopet obrisala
sitni solzi.
Janko je za hio klal drva, naklal jih je za tri, tiri dni.
Potem je zapiil sekiro v tnalo, odrgnil si je roki po
hlaah in vzel s skladovnice kamenotiskana pravna predavanja: brez njih se ni nikamor genil. Zdajle malo k
mamici pogledat, kaj dela, potem pa v svojo sobo v boj
s tem, ,prekvatim rimskim pravom!
Pa je zamukala Rjavka. O, servus! ji je odgovoril
43

MUHOBORCI

BESeDA

Janko in je vstopil v hlev. Rjavka je okrenila glavo proti

njemu in zamukala dolgo in zategnjeno, e: Ta svet!
iva dua se ne zmeni zame! Zopet je kazalo Janku
tako, da mora odloiti mrtve pole z rimskim pravom in
se pobrigati za ivo in lano Rjavko: imela je prazne jasli.
Rjavka, Rjavka, ji je rekel, kadar ima, trosi okrog
sebe in tepta s parklji, potem pa toi, da nima. e bi
kolikaj znala gospodariti, bi e lahko kaj na strani imela. Toda kaj: krava si in krava bo!
Tako jo je otel in je el po svee krme, in ko se je
vrnil, kaj je videl: Rjavka je imela v gobcu rimsko pravo,
ga mlela in nezadovoljna sukala glavo.
Janko se je hitro iznebil krme v jasli in reil rimskega
prava, kolikor se ga je dalo e reiti. alosten je gladil,
brisal in gledal ostanke pol, zmajal je glavo nad kravo in
nad sabo in rekel: Rjavka, krava, ki niti ne loi duevne od telesne hrane! Res je, krava si in krava ostane! Pa
vendar bo morebiti le e prej dosegla doktorat, kakor
ga bom jaz. Premiljal je, ali bi ji odpustil ta njen naskok na vedo ali ne, ohal jo je med rogoma, taas je
vstopil v hlev oe Podraj.
Ata, je rekel Janko, tale tvoja Rjavka zatoena!
V olsko naznanilo ji zapii: Vedenje 5, v kot jo daj kleat in desetkrat naj prepie peto bojo zapoved! Glej, kaj
mi je naredila! Od treh pol mi je zgornji konec odgriz44

MUHOBORCI

BESeDA

nila! Kaj, e bom prav tisto vpraan! Ali se naj izgovorim

na Rjavko?
Ata Podraj si je ogledal ival z desne in gledal si jo je
z leve in el jo je poohat po elu.
Da, Rjavka, kazen mora biti! Z mamo sva se pravkar
posvetovala in tako zmenila, Janko, da gre na visoko
olo. Tukaj doma nikdar ne skona svojega uka. koda
ti za leta! Rjavko pa prodamo, da ima za pot in prvi
as.
Janko ni ni odgovoril, le zamiljen je gladil kravo po
hrbtu.
Oe pa je vedel njegove misli.
Ko odide z doma, Janko, tako ne bo nikogar, da bi
ravnal Rjavko; pa je tudi ne bova posebno pogreala z
mamo.
Nemara bolj ko mene! Vajina pokora sem. Saj mi je
hudo.
Predolgo e odlaamo. im prej pride na Dunaj,
tem bolje zate, ali ne?
To je res! Ali
O svenici imamo semenj, takole po svenici lahko
odpotuje. In pa
Nekaj ste hoteli e povedati, ata?
Neumnost! upan se boji, da mu bo snedel tisto zijalo. Jaz tako mislim, ti nisi tiste sorte, da bi se komu silil.
45

MUHOBORCI

BESeDA

Janka je oblila rdeica. Silil se ne bom, je odvrnil na

kratko.
Oe je prijel sina pod pazduho in zapustila sta Rjavko in hlev in Rjavka je zamukala za njima: Muuu! zato
da ni ostala isto brez glasu v tem rodbinskem posvetu.

46

BESeDA

MUHOBORCI

Peto poglavje

Zarota

dposlanstvo je bilo v mestu in se je ob tirih popoldne vrnilo v Muhobor. Kako je opravilo, se ni

dalo izvedeti, moje so se drali resno in so bili nenavadno trezni: to ni obetalo ni dobrega. Koj po njihovem povratku se je zbral obinski svet in ta je e sejal.
Mrailo se je.
Gospod Krunoslav Bati je ukazal vajencu, naj pomete in potem zapre brivski salon, poklical je Hedervaryja, Hedervary je kihnil in la sta na izprehod, poasi in
postajajo, tja proti obinski pisarni morebiti bo skoraj seje konec in se bo kaj izvedelo. Toda nikogar od
mo ni bilo e na pregled.
la sta naprej, ez most mimo kapelice sv. Botjana.
O ti kapelici je el glas, da pri nji strai: o polnoi prihaja
izza kapelice rn dedec, glave nima ni, iz nosu pa mu
maha kislo zelje.
Potem sta zavila v Rono ulico Rona se je imenovala, ker je v nji vedno po em dialo, eprav ne po roah in prila ez spodnjo brv in za cerkvijo ravno ob
ogalu pri Pikapolonici zopet na trg.
Gospod Krunoslav je mimo oken gredo seveda po47

MUHOBORCI

BESeDA

kukal noter in videl gospodino Slavico slonela je pri

oknu, pred seboj na polici je imela list in si z njim kvarila
oi.
Gospodu Krunoslavu ni dala vest, da ne bi vstopil.
Hedervary jo je bil e pred njim na lastno odgovornost pobrisal noter in z nosom ob tleh uivajo preraznovrstne diave gostilnikih tal, se izgubil po ovinkih v
kuhinjo.
Odprl je gospod Krunoslav vrata v gostilno, postal je
na pragu in glas mu je razodeval bolesten oitek, ko je
izpregovoril: Gospodina Slavica, nemojte itati v temi!
V temi itati je zelo kvarno za oi. Meni je to povedal
neki doktor, jaz to vem. Vi si pokvarite oi, ako itate v
temi. Nemojte itati v temi!
Oh, je odgovorila Slavica, saj se e dobro vidi.
Gospod Krunoslav je zaprl duri, priblial se je in ponovil svoj skrbni opozor: Gospodina Slavica, nemojte! Prosim vas, kakor se Bog prosi: Nemojte itati! Meni
na ljubo ne!
Izborno e vidim, je draila Slavica Krunoslava,
glejte, kako gladko e lahko berem!
Drsala je s prstom ez list in hitela brati: enitna ponudba. Mlad inteligenten trgovec v prijaznem kraju na
Dolenjskem
Gospodu Krunoslavu je postalo udno pri srcu. Sklonil se je gospodini Slavici ez ramo in pogledal v list.
48

MUHOBORCI

BESeDA

Taas se je pa zgodilo, da je Slavica hitro pokrila enitno ponudbo z roko; rekla: E! kakor bi trenil, obrnila
svoje lice proti gospodu Krunoslavu in s svojima ustnama se doteknila njegovih, skratka ga poljubila.
Vsaj gospod Krunoslav je dotrda preprian, da se je
re prav tako zgodila in ni drugae.
Seveda udno je in udno se je videlo tudi gospodu
Krunoslavu, da je koj po tem viku naklonjenosti gospodina Slavica kakor ljuta kaa skoila pokonci, z roko
udarila gospoda Krunoslava v lice, vzkliknila, pa ne preve na glas: Nesramnost! in potem priela ihteti: Kako si upate kaj takega, kaj pa mislite o meni!
Krunoslav Bati je bil ves zbegan. Na eni strani ni
kriv in klofutan, na drugi strani sam v temi z ihteo deklico ako kdo pride, kaj si bo mislil! Zdelo se mu je
najumestneje, da gre.
Gospodina, ako je tako, onda zbogom! je rekel z
razaljenim glasom in iskal v temi svoj klobuk.
Slavica si je obrisala oi in zaihtela e dvakrat skozi
nos, potem si je nesla stol sredi sobe pod svetilko, zlezla na stol, snela cilinder s petrolejke in nejevoljno vzkliknila: Ah!
Krunoslav Bati, razdrapanega srca se obotavljajo
pri durih, je vpraal: Ali kaj elite? in je bil e vedno
ualjen.

49

MUHOBORCI

BESeDA

Slavica je zamrmrala: Vigalice! Pa saj grem e sama

ponje in je akala, da ji jih prinese Krunoslav.
Nagala sta lu, in ko je Slavica stopila s stola, je resno
pogledala Batia v oi in rekla: Jezna sem na vas!
Krunoslav je odgovoril: Oprostite, gospodina, jaz
Ona pa je ponovila: Jezna! la je v kot k imenitni mizi, pometla drobtine s prta, vzdihnila in potem
vpraala: Kaj boste pili? Pivo je svee.
In gospod Krunoslav je obesil klobuk in palico na
kljuko, naroil vrek piva in sedel na svoj stari prostor.
Slavica mu je prinesla pivo. Potegnil je poten poirek, obliznil si pene z brk in se odhrknil, in ko ga je potem Slavica prijazno, dasi resno vpraala, ali ni dobro, je
bilo zopet vse v redu.
Fino, je rekel in se doteknil njene roke, ki mu je ni
odtegnila, fino! Bogami, lansko poletje sem bil na oronih vajah v Slavoniji, bogami, e bi imeli tam tako pivo!
Pa ga ni bilo dobiti, makar da ste forint ponudili za
vrek. Da je bil tam lovek in je imel tako pivo na prodaj, ta bi bil delal kupije: v treh mesecih bi bil bogat in
bi si lahko stavil hio. Pa zakaj ne sedete, gospodina
Slavica? Tako, prosim lepo! Da pivo, fino je in lepo
izgleda. Znate, jaz pijem pivo najraji iz takih nizkih
gladkih vrkov, iz drugih mi ne dii tako. Moj otec je
takisto vedno pil le iz takih vrkov bogami, kako je bil
srdit, ako se mu je doneslo pivo v druganem vrku
50

MUHOBORCI

BESeDA

in moj svak takisto kakor jaz. Lahko reem, vsa naa

obitelj pije iz takih vrkov. Ali ni to udno? Onda, ako
pride na prisego moj stareji brat, zgolj on ni pil iz
takovih vrkov; toda ta brat je umrl! Kar nas je pa ivih
od nae obitelji vsi samo iz takih vrkov!
Tako in enako se je gospod Krunoslav Bati docela
potolaen, lepo nedolno menil z zopet pomirjeno gospodino Slavico, ko v glasnem pogovoru vstopijo gostje
prihajali so od obinske seje.
In zdaj se je tudi hitro izvedelo, kako in kaj.
Stvar zaradi sodnije je stala slabo!
Predsednik je bil sicer prav prijazen, celo za dovoljenje je prosil, ali sme med pogovorom kaditi; gori in doli
je hodil po pisarni in jim razlagal: Sodnijo v Muhobor?
Mogoe! Toda zdaj? Vpraam vas, kaj pa naj pone sodnik v Muhoboru, saj ne bo imel ni dela! Te in te obine bi spadale k novi sodniji; dal sem si sestaviti in poroati, koliko dajo te obine posla v pravdnih zadevah,
v kazenskih zadevah, v izvrilnih zadevah, v nespornih
zadevah. Premalo, vam pravim, dale premalo! Najmanja sodnija, kar jih imam pod sabo, ima za polovico ve posla, pa e v tej sodniji nima sodnik kaj opraviti vsak hip ga vidim v mestu. e veraj sem ga videl,
eprav se mi je skril za ogal Privoim vam vse dobro,
seveda, ampak po mojih mislih Muhobor zdaj e ni zrel
za sodnijo.
51

MUHOBORCI

BESeDA

Tako so torej po vodi li vsi lepi upi Muhoborcev! Po

vodi je la sijajna bodonost Muhobora, vredna sijajne
njegove preteklosti in po pravici mu sodea po izrednih
vrlinah kraja in prebivalstva: e preden se je rodila, je
zopet zatonila!
Razburjenje, ki so ga prinaali obinski svetovalci s
sabo v gostilno, je bilo torej umevno; bilo je upravieno
in tem veje, ker ni nihe vedel, ali in kaj bi bilo ukreniti
vprio novega poloaja, in tudi obinska seja v tem pogledu ni prinesla ni jasnosti.
Jej, jej, je rekel dacar, ki je bil nekaj let presluil pri
oronikih, meni se je vedno tako zdelo, da ne bo ni s
sodnijo. Muhobor ni pravi kraj za sodnijo in ljudje niso
pravi. Da, v Luah, tam, tam! V teku enega tedna smo
imeli kar tri mrlie, tako so se klali fantini, sakrami! V
nedeljo dopoldne kar pred cerkvijo vprio nas oronikov so se sprijeli z noi, zveer se pa sploh ni nihe upal
iz hie drugae kakor z gnojnimi vilami. V Luah, tam je
imela sodnija dela! Dva sodnika, pa kaken dan oba
hkrati na komisiji, toliko je bilo samo ubojev in tekih
pokodb! Kaj bo Muhobor! Zaradi par ubitih ip ali par
ukradenih epelj se mi je koj zdelo ne bodo ustanavljali sodnije!
Dacarjeve besede so v ivo zadele navzoe Muhoborce bridke so bile, ali resnine! Sledil je molk.

52

MUHOBORCI

BESeDA

Slednji se je dvignil Krunoslav Bati in pristopil k dacarjevi mizi.

Oprostite, gospodine dacar, jaz ne poznam vseh postav tako dobro, nego jih poznate vi. Jaz sem obrtnik, jaz
poznam samo tiste paragrafe, kateri se tiejo mojega
obrta. Drugih paragrafov ne poznam, ker jih je preve.
V Beu imajo tiskarno, v oni tiskami no in dan tiskajo
vedno nove paragrafe tako mi je pravil gospod, ki je
imel v Beu slubo pri onih paragrafih. Toliko je paragrafov! Nikdo vseh ne pozna! Zato oprostite, ako vseeno reem: To so udne postave! Mirni dravljani in poteni davkoplaevalci, ti ne dobe sodnije, ki si jo ele in
jo zasluijo dobe jo pa pobijalci in zloinci! Te pravice
ne razumem! Jaz vas vpraam, gospod dacar, in vse navzoe gospode: Ali se naj drug drugega pobijamo, da bomo vredni sodnije!
Glej ga brivca, je vzkliknil dacar, kaj se nosi nad
mano! Mar delam jaz postave, mar jaz branim Muhoboru sodnijo? Raji danes naj jo dobi kakor jutri e bi lo
po mojem! Toda gole besede, e so e tako lepo sfrizirane in parfumirane, ni ne pomagajo.
Prosim, gospod dacar, je rekel brivec in bil ualjen,
jaz vas nisem alil!
Mar sem jaz vas? ga je zavrnil dacar. Kar toit me
pojdite!
Malomamo jih je dacar izpregovoril te besede in se53

MUHOBORCI

BESeDA

gel po kozarcu, da poplakne svojo nejevoljo. Kar tako

brez preudarka so bile tjakaj vrene te besede in vendar
so ba te besede postale velevani spomenik onega zgodovinsko pomembnega hipa, ko je izredna domu vdana vnema in portvovalnost v veno slavo starodavnega Muhobora rodila v restavraciji pri Pikapolonici
presenetljivo misel.
Vstal je izza mize kroja Kregar, predsednik olepevalne klopi v koprivah, pogledal je dobro po sobi, dvignil je kazalec desne roke in zategnjeno zavigal.
In kakor se to rado dogaja, hkrati se je tudi v vseh
drugih glavah zasvitalo kakor od razodetja.
Le nedolne Slavice se duevna napetost trenutka ni
globlje doteknila, nego da jo je gnalo prekiniti pomembni molk z vpraanjem: Gospod Kregar, en tefan?
Kregar je odgovoril: Le prinesi, da ti ne bo treba vedno letati!
Ko je Slavica izginila, je tie nadaljeval: Gospoda, koliko nas je? Deset! Mislim, da se lahko zanaamo drug
na drugega. Ali stvar je vana, e po upana mora kdo.
Ti, Ale, ki sedi najblie vrat, ti stopi ponj! Reci, njegova
prisotnost je nujno potrebna, ni drugega ne reci!
Ale, mlad posestnik in trgovec z lesom, ki so vedeli,
da malo gleda na upanovo Julko, je brez ugovora izginil, druga gospoda pa je ubogala Kregarja, stisnili so se
vsi okoli mize v kotu in steknili glave.
54

MUHOBORCI

BESeDA

Toma Iskra, klepar, si je mel roke, jih podrsal po kolenih in potem izjavil: To smo gadje!
Kregar je natoil kozarce.
Toda molati, prijatelji, molati! Vse, kar se e zmenimo, strogo zaupno! Drugae se nam vse podre.
Kako pa! je pritrdil dacar. Jaz vedno pravim: Pri
nas se preve govori. Manj govoriti, ve storiti to je
prava pot!
Oglasil se je tudi brivec.
Gospoda me poznate, jaz nisem tisti, ki mnogo govori. Ako bi jaz hotel govoriti, bi bil e odkraja povedal,
tako in tako moramo narediti, jaz sem to znal, pa nisem
hotel povedati, da ne bi kdo rekel, da vedno govorim.
Tako so besedovali v prijetnem razburjenju. Junaka
ljubav domorodna jim je polnila razgreta srca in jim delala ejo. To ejo so vrlo gasili, ko je vstopil upan z Aleem.
Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?
Le sedi, upan! Slavica, kozarec za upana! in e
je steknilo omizje glave zopet vkupe.
upan je poslual in pil in im dalj je poslual in im
ve je pil, tem bolj mu je bila stvar jasna. Reitev, ki so
jo pri obinski seji zastonj iskali, tu je leala na dlani!
Sploh te seje v pisarni vsem se tako mudi v gostilno,
kako se naj kaj pametnega sklene v pisarni! V gostilni,
tam se rode misli!
55

MUHOBORCI

BESeDA

Kar se je pa ta veer v gostilni pri Pikapolonici dogovorilo, sklenilo, potrdilo in z vinom zalilo, ni bilo ni
manj nego
Nart, kako se Muhoboru pribori sodnija:
1. Uvauj, da ustanovitev sodnije v Muhoboru ovira zgolj prepilo tevilo sodnih opravil, je sveta dolnost
zavednega Muhobora, da to tevilo dvigne.
2. Dvigniti se morajo predvsem kazenska opravila.
Kar zmorejo druge obine, zmore tudi prebujeni Muhobor in ni mu treba, da zaostaje v kateremkoli pogledu za
katerokoli obino. Tudi za Luani ne, ki imajo po tri
uboje na teden! Navzlic temu pa priujoi odsek po resnem preudarku v svoj program ne sprejema ubojev, da
si v sedanjem vanem trenutku ne nakoplje neljubih zamer in razdirajoih nasprotstev. Pa pa se vsi priujoi
v prid obni koristi sveano zavezujejo, da bodo do preklica po vsaki kolikaj zabavljivi besedi razaljeni in bodo toili.
3. Vsi navzoni se zavezujejo, da si do preklica drug
drugemu ne blaga ne dolga ne plaajo izlepa: vsak mora
toiti.
4. Vso kodo, ki tako nastane temu in drugemu lanu odseka, poravna obina, in sicer na ta nain, da nakloni potrebno vsoto Olepevalnemu drutvu kot izred-

56

MUHOBORCI

BESeDA

no podporo, naelnik Kregar pa bo skrbel, da pride v

prave roke.
5. O vseh teh ukrepih jezik za zobmi!
Vsi so podpisali in upan je spravil listino. Globoka ganjenost je obla zarotnike, vstali so, segli si v roke, objeli
so se okrog vratu in zapeli:
Mi pa ostanemo, kakor smo bli
Zunaj je vohal po trgu evljar Kos, kapelnik trkega
orkestra, sestavljenega iz njega in dveh sinov. Bilo je v
predpustu in vohal je okoli ogalov, kje bi kazalo kaj zasluka.
Ko mu je torej na uho zadonelo prijazno petje od Pikapolonice, je el in je pokukal noter. In nikdo drug ne
bi bil tako dobrodoel kakor on.
rni kos, zapoj! ga je vsevprek pozdravila ivahna
druba.
Koj grem po kljun, je odgovoril in smuknil domov.
Ena, dve je bil nazaj s fantoma in z godali in e so zabuali Mladi vojaki, da so kar ipe zabrnele v oknih.
Taas se je upan spomnil svojih uradnih dolnosti.
Ustavil je godbo kar v sredi komada in je ukazal poklicati gostilniarko.
Polona, je rekel, red mora biti, jaz pa sem zato postavljen, da zanj skrbim. Policijska ura je potekla, ti pa
ima e odprto gostilno in ne le, da jo ima odprto, e
57

MUHOBORCI

BESeDA

godce ima v gostilni, licence pa nobene. Tega kot upan ne smem in ne maram trpeti. Tukaj ima listek, ta
listek je pravica za ez uro in za godbo, razume; jutri pa
pridi plaat v pisarno!
Zdaj je bila stvar v redu in Mladi vojaki so se brez
greha zoper cesarske postave nadaljevali.
Pa v veselem rajanju se niso pozabili resni naklepi.
Kregar je vodil zapisnik o razalitvah in razni mulci in
kmetavzi, ki se drugae nikdo ni zmenil zanje, so se
zdaj navdueno jemali na znanje in tono beleili in
Kosu in njegovima drugoma se je kaj imenitna zdela novotarija, da je orkester vsako psovko moral pozdraviti s
tuem. Do enajste ure je bilo e pet razaljenj, podlaga
petim tobam, do polnoi jih je bilo deset: deset stavbnih kamnov za sodnijo!
Preerna radost je prevzela vso drubo.
S prijaznim sodelovanjem kuhinjskega enstva se je
zaplesal ples z blazino. upan z blazino v roki se je sukal sredi kola in preudarjal, pred katero krasotico bi jo
zagnal. Odloil se je za Polono. Pred njo je vrgel blazino, da se ob ivahnem odobravanju veselih sorajalcev
prelepo poljubita.
Pa je tako naneslo, da so se ba tisti hip odprle duri in
je vstopila mati upanja. Morebiti je bila e kaj asa posluala in pegala pri durih.
Mo, je rekla, glas ji je bil osoren in se je tresel,
58

MUHOBORCI

BESeDA

mo, pojdi domov! Julka se joka, otrok se boji za svojega oeta!

upan je vstal. Polona je vignila v kuhinjo, plesalci so
se potuhnili.
upan je pogledal godbo, godba je utihnila in upan
je rekel:
Zijala se joka? Kaka pa si mati, da pua otroka samega, ki se joka! To spada pod paragraf! Kregar, zapii!
Kregar je delal, kakor bi res pisal.
Saj grem domov, ali ti gre z mano! je rekla upanja.
Hotela je prijeti upana pod pazduho, pa upan je
dvignil roko.
Stoj! Vlaiti mirne goste iz gostilne, je motenje obrta
in spada pod paragrafe. Kregar zapii! ena, jaz pravim:
V imenu postave, pojdi domov! Ali naj poljem po
andarje, da te primejo zaradi kaljenja nonega miru?
Lepa ast, e bodo andarji gnali upanjo po trgu!
upanji se je inako storilo.
andarji me pa e ne bodo gonili. Lahko no ali pa
dobro jutro, kakor hoete! je rekla, obrnila se in zaloputnila duri.
upan je mignil proti kuhinji in prila je Polona in
mignil je e godbi in ples z blazino se je nadaljeval tam,
kjer je bil prekinjen.
59

MUHOBORCI

BESeDA

Ob pol dveh je brivec hotel sesti na stol, pa ga je zgreil in je padel pod mizo to se lahko pripeti vsakemu
loveku, ki nima zadaj oi. Dral je kozarec v roki, in eprav je s precejnjo silo lopnil ob tla, vina le ni razlil. In
e mu je telo izgubilo ravnoteje, ni mu ga izgubil tudi
duh. Komaj je sedel na tleh, e se je oglasil: Gospoda,
prosim za besedo!
Bei, ema, ga je zavrnil upan, kdo te pa bo poslual!
ivio ema in tu! Bilo je to razaljenje t. 11.
Ob dveh so se ravnali domov.
Koliko dobite vi navarji? je godce vpraal upan.
est kronic boste dali, gospod upan, je ponino
odgovoril Kos.
Velja, je rekel upan, ampak me mora toiti! Brez
tobe ni ne plaam.
Za takim junatvom tudi Ale ni maral zaostati:
Slavica, je rekel vino gre na moj raun. Koliko ga
je?
22 litrov in godci 3, je vkupe 25.
Dobro, velja! Kar toi me za plailo!
Trinajst tob! Pa da Muhobor ne bi dal sodniji ni
dela? En sam veer pa trinajst tob! Izredno tevilo, velikansko tevilo, toda nesreno tevilo!

60

BESeDA

MUHOBORCI

esto poglavje

Dva strokovnjaka

emara med najastitljiveje svetinje slovenskega

naroda spada stara, vsepovsod razirjena, globoko ukoreninjena navada: kadar se snuje kaka stvar
vse mogoe ljudi vpraajo in posluajo, le strokovnjaka
nobenega!
Tako tudi v Muhoboru. Toliko ugibanja, krika in prahu za sodnijo! Da bi pa tudi le enemu izmed tistih, ki so
vodili vso zadevo, prilo na misel in bi se el posvetovat
k Civhi ali k Smerajcu, ki sta na samotnem koncu trga,
imenovanem Brinje, imela drug poleg drugega svoji domovanji in sta na dale okrog slovela kot najzagrizeneja pravdarja vsega sodnega okraja tega pa ne!
In vendar Civha kak mo je bil Civha! Na sodniji je
bil kar doma! e ga teden dni ni bilo na pregled, e so
ga pogreali, in kadar se je zopet pokazal, gotovo ga je
sodnik prijazno vpraal: O, Civha, ali ste ivi? Sem e
mislil, da vas je vzel hudi!
Strokovnjak je bil v kazenskih in v pravdnih stvareh.
Zaprt pravzaprav ni bil dosti. Ovaden, da, ovaden je
bil netetokrat, toda znal se je, strokovnjak, izmotati iz
zank postave kakor nikdo drugi. Le kakih dvanajstkrat
61

MUHOBORCI

BESeDA

je imel nesreo in je obsedel: trikrat zaradi zajcev, dvakrat ali trikrat zaradi borovcev, trikrat zaradi jezika, enkrat zaradi lovskega uvaja in zaradi prisege. Tri mesece je dobil zaradi prisege in vsak mesec po en post ta
kazen je bila bolj nerodna! Toda dobil jo je po nedolnem! Resnice res ni govoril pred priganima sveama,
tega ne taji kar je res, je res! Ali prisega le ni bila kriva, zato ne, ker Bog, pred katerim je prisegel, ni bil pravi
Bog. Pravi Bog ima na kriu glavo nagnjeno na desno
stran, ta pa jo je imel na levo. Ta torej sploh ni bil ivi
Bog, ampak levi razbojnik, pred tem pa prisega sploh
ni ne velja naj je resnina, naj je krivina, neveljavna je! Tako se je bil zagovarjal Civha pri sodbi. Pa kaj, ko
sodniki nimajo ve prave stare vere obsodili so ga in
Civha je prestal kazen.
To je bilo pred desetimi leti, taas, ko se je s sosedom
Smerajcem pravdal zaradi meje v gornji hosti. Tiste
pravde je bilo koda! e je bil zmagal in sosed Smerajc
je kar piskal, toliki so ga zadeli stroki. Pa je oni nesreni
levi razbojnik zasukal stvar ravno narobe!
Toda ena pravda izgubljena, kaj to Civhi! Koliko jih je
pa izgubil nasprotnik Smerajec, e enkrat toliko gotovo
kakor Civha! Prezgodaj se je irokoustil Smerajc okoli
po krmah: Civha je poznan za krivoprisenika, nobena prisega se mu ne bo ve dala, vse pravde bodo zdaj
moje! Civho, strokovnjaka, ni bilo tako lahko ugnati!
62

MUHOBORCI

BESeDA

Izgubil je prisego, to je res, ali priskrbel si je nadomestek, ki v pravdi e ve teje kakor prisega, priskrbel si je
stanovitno prio, pastirka Jerneja. Komaj 14 let je bil
star, nedolen kakor angel, ni v sorodu s Civho, ta je
odslej v vseh pravdah stal Civhi ob strani vse je videl,
vse je ul, na vse se spominjal, na vse prisegel pravi
biser med priami! Civha ga je vzel kar za svojega in mu
obljubil doto, tako je ljubil bistroumnega fantia. Smili
se mi, je rekel, ker je sirota. Tak moak je bil Civha!
Njegov sosed in sovranik Smerajec je bil deset let
mlaji od njega, toda v tobah ni manj podkovan, le
nekoliko previdneji. Pravdarstvo mu je tialo e v krvi.
Njegov oe in stari oe sta bila oba strastna pravdarja,
noben sosed ni vztrajal poleg njiju, vsak je hitel prodati domaijo in ubeati iz neprijetne soseine. Civha je
bil prvi, ki je vztrajal esar so se drugi bali, njemu je
bilo v slast.
Smerajevi so bili taki, da so se toarili tudi med sabo.
Mladi, oe sedanjega gospodarja, je npr. branil staremu
pot skozi veo, e: Kamrico ste si izgovorili, pota
vanjo pa ne. Hodite skozi okno! Glas o tej pravdi se je
dale naokoli ohranil do dananjega dne in govorica
trdovratno trdi, da je stari izgubil pravdo in res skozi
okno moral laziti v svoje stanovanje.
Ohranil se je zamerek, kako je potem ta za pravico
63

MUHOBORCI

BESeDA

tako vneti sin sam izroal domaijo svojemu nasledniku. Ta zamerek je zanimiva pria razmer in duha pri
Smerajevih. Izgovoril si je izroevalec poleg drugega:
tibeljc do smrti in pot ez veo v tibeljc ven in noter,
pa tudi po tengah imam pravico hoditi gor in dol, in e
bi hotel iti za pe, da bom lahko el. Dve jablani sta
moji, kateri si hoem izbrati, in lahko po vrtu hodim in
tresem pa se tudi lahko uleem pod jablano. Pa dve kokoi, pa dam lahko valiti obema, pa kokoi imajo pravico in pieta po vrtu hoditi in ez veo. In e je treba jest
iti, da me pokliejo
O, od Smerajevih se je dalo kaj nauiti! Mladi Smerajec, kako rahlouten je bil za pravico, namre za svojo! Ali ni po vsej sili hotel toiti Civho zaradi ebel, ki se
hodijo past na njegovo ajdo! In zelo se je udil, da za
ebele ne veljajo tiste postave, kakor za krave, ki uhajajo
v tuje.
Predale je imel polne sodnih spisov, starih zamazanih, v pregibih preperelih in novih; ta zbirka je bila rodbinski arhiv in ponos vse hie. Ob dolgih zimskih veerih je Smerajec privlekel kak op teh spisov na dan, druina je sedela okoli mize pri pei, in ital jih je poasi in
preudarno, sukal in tehtal je preudne pravdoznanske
besede, razlagal jih je in pravil o prepirih, za katere je
lo, in druina in zlasti naraaj, dva paglavca, so pazljivo posluali zgodovino rodu in rodbinski duh se je
64

MUHOBORCI

BESeDA

vzbujal v vseh poslualcih in, kadar so razmere tako nanesle, da je kazalo sosedu namazati hio in porezati cepljence, Smerajevima paglavcema ni bilo treba ele ukazovati storila sta svojo stvar iz lastnega nagiba in sta
dobro vedela: Naju ne morejo zapreti, e nimava dosti
let.
Taka moa sta bila torej Civha in Smerajec in taka dva
redka strokovnjaka je Muhobor el prezirat, ko se je poganjal za sodnijo!
Tisti as se je pletla med Civho in Smerajcem sluajno ena sama pravda drugae jih je bilo rado ve hkrati pravda je la zaradi motene posesti. Civha je bil peljal gnoj na njivo in je prazni voz tako obrnil, da je zadnje kolo steklo ez ozare Smerajeve hitro ga je el
Smerajec toit in danes sta imela dan.
Klicana sta bila za tretjo uro popoldne, odpravila sta
se pa po lepi navadi muhoborskih kmetovalcev e zjutraj z doma: kdo bo delal, ko ima v glavi pravdo, in kdo
bo klepal doma sok, zelje in krompir, ko se nudi tak lep
izgovor za kosilo v Luah.
Prvi je el z doma Civha. Pogledal je proti Smerajevi hii, kjer je pri oknu kukal mali Tonek; zamrmral je
nekaj in pljunil in jo enakomemega, trdega koraka usekal po cesti.
Tonek je zaklical v sobo: Ata, e gre! Ata Smerajec je bil e napravljen za pot, e hitro je eni zabial:
65

MUHOBORCI

BESeDA

Na oeta pazi, da ne bodo li jajc krast iz gnezd! in jo

je ubrisal za Civho.
Tako sta hodila e od nekdaj na sodnijo: Smerajec ni
zaupal Civhi, da ne bi e pred zapisano uro stopil na
sodnijo in bog ve s kako zvijao zasukal pravdo na svojo
stran, Civha pa ni zaupal Smerajcu. Ta vzajemna nezaupljivost je bila tudi vzrok, zakaj sta v Luah vsakikrat
krenila oba v isto gostilno; sedla sta seveda drug imdalj
od drugega. Tako je bilo tudi danes.
Pri Zlatem volku sta bila stara znanca in ljuba gosta. Zlasti kadar sta napajala vsak svoje prie, sta puala
lepe denarce v gostilni. Njuno sovratvo je bilo gostilniarju dobro znano, upoteval ga je, pa nikdar ga omenil.
Oe Civha, Bog daj, Bog daj! je hitel pozdravljati,
slaba pot, kajne? Imate opravke, nonono, to je lepo, le
noter, le noter! Kako pa kaj zdravje, dadada? in e se je
oziral po neizogibnem nasprotniku.
Civha je odzdravil, nezaupljivost pa ga je zadrala v
vei, dokler ni zautil za sabo Smerajca. Potem ele je
vstopil v sobo in se stisnil v kot.
Zlati volk pa je pozdravljal Smerajca: Bog daj, Bog
daj, oe Smerajec, slaba pot, kajne, imate opravke
nononono zdravi ste, kajpak, dadada. Le noter!
Potisnil ga je prijazno v gostilniko sobo in Smerajec
je sedel v drugi kot.
66

MUHOBORCI

BESeDA

Malo golaa najprvo, kajne, oe Civha? je nadaljeval Zlati volk svojo slubo. Kakor po navadi, nononono, medtem bo pa kaj kosila. Rezi, Rezi! Pa pol litrka
vina, kajne! Oe Smerajec, kmalu bo kosilo gotovo,
ne bo pol ure pa bo juha mehka, dadada, medtem pa
malo golaa, da ne bo elodcu dolg as, kajne e vem,
kako imate radi pa pol litrka vina.
Rezika je stregla. Zlati volk pa se je usedel na klop
ob steni sredi obeh gostov.
Kaj sem hotel rei, dadada, danes je ves Muhobor
tukaj, upan in vsi, e brivca imajo s sabo, da, in Hedervaryja. Prejle so jo k Poti zavili, nemara bo tamkaj
kosilo to pot jih ni ni blizu k nam, ne vem, zakaj ne.
Ali smo se jim kaj zamerili ali kaj! Bog ve, jaz jim ne
zavidam sodnije v Muhoboru, e jo dobe, pa ne verjamem, da jo doseejo po tem potu, kakor mislijo. Pa
nemara ste vi tudi prili z njimi, Smerajec?
Ne bi vedel, po kaj, je odgovoril Smerajec, imam
svoje opravke. Priela ga je pa stvar zanimati. Kako
ste rekli? Zastran sodnije v Muhoboru? Zastran kakne
sodnije?
Vi, Civha, ali vi tudi ni ne veste o tem? se je obrnil
Zlati volk do drugega gosta, ki je takisto zauden poslual nejasno novico. Da se poganjajo upan in pa njegovi prijatelji za sodnijo v Muhobor, to vam je vendar
znano, ne? In ker sodnije e zato ne morejo dobiti tja,
67

MUHOBORCI

BESeDA

ker ne bi imela v Muhoboru dovolj opravila kajne, saj

veste, kakni so ljudje, vsak se ne poene za svojo pravico, kakor bi se moral no, so se pa upan in drugi
gospodje zmenili pa se zdaj toarijo med seboj, veste,
kar tako, kakor v norcih, samo zato, da bi bilo ve toba, dadadada, pa mislijo, da nihe ne ve in nihe ne vidi
te njihove komedije, pa se jim e krave smejejo, dadada.
To se pravi, jaz se jim ne smejem, saj ima vsak lovek
svojo pamet in vsak lovek svoj prav. Reza, prinesi mi
no, prinesi malo mesa v juhi, pa poglej, kaj je s kosilom
tukajle za gospoda!
Civha je zaniljivo pljunil pod mizo in rekel: Takile
se bodo pravdali!
Smerajcu se je videlo umestno, da tudi razodene svoje
mnenje.
Takole v norcih se ne sme pravdati! Kaj pa, e pride
na prisego!
Civho je zbodla zadnja beseda in grdo je pogledal.
Zlati volk, veliki diplomat, je hitro poropotal z jedilnim orodjem, hrupno se okrepal s poirkom vina in
potem naprej pravil.
Ni ne reem. je rekel, sodnijo imeti tik pred nosom, ima e svoj pomen. Ne zaradi asa in pota dan
s pravdo je tako ali tako ves zgubljen, ne? Ampak sodnik pozna svoje ljudi, ker ivi med njimi. e pride do
pravde e tobe ne bere, kar loveka pogleda pa ve,
68

MUHOBORCI

BESeDA

kje je potenje in kje je zvijaa, dadada, e na prie dosti

ne da, e so prav prisegle.
Civha se je spomnil na svojega pastirka, Smerajec na
svojo druino, ki bi potemtakem prili ob vso vrednost
v pravdi, in kosilo, ki sta se zdajle vsak v svojem kotu z
njim ukvarjala, jima danes ni tako dialo kakor druge
dni.
Zlati volk pa je nedolen kakor novorojeno dete
nadaljeval:
Drugi so lahko drugih misli, seveda. Veraj je doktor
Kljuka pri nas kosil vem, da ga poznate, Pikurjevega
fanta je priel ven rezat, ima neke sitnosti: fantini so se
med sabo zravsali. Doktor Kljuka je uen gospod pa ni
visok, nononono, pa je beseda nanesla tudi na sodnijo
v Muhoboru in sva govorila tako in tako pa je rekel doktor Kljuka: ,im dalj je sodnija, tem bolja je pravica.
Pravica je kakor ogenj; e je preblizu, ge, ne greje! Preblizu sodnik rad po ljudeh sodi in ne po postavah!
Pa je rekel vznemirjeni Civha, pa je rekel
ogoreni Smerajec pa sta oba hkrati obmolknila, ko sta
zaula drug drugega, in zakaljala sta, kakor da ni bilo
ni.
Jaz ne reem ne tako, ne tako. Jaz prodajam, kakor
sem kupil. Meni je vseeno! Pa ne vem ali niste prej
hoteli nekaj rei, pa sem vas zmotil? Reza, Reza, poberi no, poberi posodo, dadada, pa en litrek prinesi ti69

MUHOBORCI

BESeDA

stega, ki smo ga veraj nastavili, da ga pokusimo, dadada! Kaj pravite, oe Civha, ali niste ?
Civho je jezilo, da je poprej tako klavrno obmolknil
samo zaradi svojega sovraga in soseda, kakor da se ga
kaj boji! Ne boji se ga pa ne! Udaril je torej s prsti po
robu mize in moato se zadrl:
Postava je postava! Prie so prie! Pa da prie ne bi
ni tele? Tega pa ne in e gre pritoba noter na Dunaj!
Kajne, kajne, jaz tudi pravim. Ampak za vsako figo
pritobo na Dunaj bo predrago. Ljudstvo bo okodovano! Kaj, oe Smerajec, kaj ste rekli?
Smerajec si je mislil: Civha je surovina pozna se
mu, pritepenec je s hribov: hribovec ali pa bik imata
enake manire. emu bije po mizi, emu pljuje po hii!
Jaz nisem tak! Zato ni udaril po mizi, le zasmejal se je
gorjupo morda se je spominjal svojih izgubljenih
pravd in je rekel:
Vpraam, kje se pa ie zadnja in prava pravica, ali
pri domaih sodnijah ali na Dunaju? Muhobor pa pravica! Kam jo bodo neki dali! Ali jo bo upan redil pri
kravah ali jo bo prodajal v tacuni? e v obinskih reeh
ne dobi doma pravice upan dri s svojimi prijatelji,
kako pa! Zdaj bi pa e sodnijo rad spravil pod svojo komando. Pa je ne bo! Jaz pravim, da ne! Raji ne vem
kaj!
Tako je rekel in je usekal po mizi, ker je v razburjenos70

MUHOBORCI

BESeDA

ti pozabil, da je bolji od Civhe. Pa se je koj zopet spomnil in se jezil sam nad sabo in dal jezi duka s pljunkom,
ki ga je pa tudi koj obaloval, ker se je spomnil manire.
Vse to ga je tako vznemirilo, da je izpil polno kupico do
dna.
Bravo, bravo, oe Smerajec, tako je, da! Ali ni udno,
kaj, trije smo, pa vsi istih misli! Dadada, prav imata,
prav! Pa tudi ni vsakomur ve: kar se zgodi na sodniji,
e isti dan se vse raznese po trgu, zakaj vsak, komur se
zljubi, lahko pride k razpravam radovednost past. Dadada, tako je!t
Moje tobe niso nikomur ni mar! se je zadrl Civha in je udaril po mizi.
Pravdam se zase in na svoje stroke, pa ne drugim za
kratek as! je zarohnel Smerajec.
Zlati volk je toil vino, ki je bilo veraj nastavljeno. Tako vino, veraj nastavljeno, je bilo vsak dan na
razpolago, e ga je bilo treba.
Tako se mi zdi, Muhobor ne bo videl sodnije, dokler
so taki moje zoper njo. Saj sodnija je bolj za tiste, ne, ki
iejo na nji pravico, kakor za tiste, ki iejo pri nji le
profit! Kaj? Ali ni res?
Postavil je pred Civho in pred Smerajca vsakemu svoj
kozarec.
Pa ga dajmo, no! Veraj sem ga nastavil, ne toim ga
e ne. Bog ivi, oe Civha! Bog ivi, oe Smerajec!
71

MUHOBORCI

BESeDA

Moa sta odzdravila vsak pri svoji mizi in pila. Vino je

bilo dobro, grelo je; Zlati volk je imel dobra vina v
kleti, le krmarska vest in naela umnega kletarstva mu
niso pripuala, da teh ob sebi dobrih vin ne bi meal in
pail.
Sovrana soseda je oba obhajal neprijeten obutek.
Skregana sta, za smrt skregana, pa pijeta tako reko
skupno vino! Skregana sta, pa se ni ne kregata, celo nekaken skupen pogovor imata in Zlati volk nemara
celo misli, da sta prijatelja ali kaj. Sram ju je bilo, kakor
da greita zoper znaaj in potenje. Druil pa je oba odpor zoper upanove nakane in prav zdaj, ko sta srkala
izborno kapljico, je oba hkrati obhajala misel: e bo
sodnija v Muhoboru, pravda ne bo ve prinesla prostega dne, gosposkega kosila in bolje pijae v gostilni, ampak do ure bo treba garati doma ob soku in krompirju,
potem pa naravnost na sodnijo in s sodnije zopet domov! Vrag vzemi upana! In pila sta.
Zlati volk je stopal od mize k mizi in je toil.
Bog ivi, Civha! Bog ivi, Smerajec! Pa kaj, e bi vkupe sedli? Bolj slab sem v noge, treba jih uvati za stara
leta, dadada! Kar semkajle sedimo v sredo!
Prijazno je pogledal Smerajca in kar prenesel njegov
kozarec na srednjo mizo.
Smerajec, prijetno razgret od vina in ves zamaknjen
v pogovor, je vstal in el za kozarcem, kakor sveti trije
72

MUHOBORCI

BESeDA

kralji za zvezdo na Civho je bil isto pozabil. ele ko

mu je pogled zadel ob sovranika v drugem kotu, se mu
je zopet oglasila pravdarska vest in ni mogel drugae
dvignil je pest, zaugal Civhi in rekel: Ti, ti, ti, ampak
da ve, po mojih ozarah ne bo vozil, ti in je nekaj
zamrmral. Potem je sedel za upanovo mizo. Nala!
Zakaj pa ne!
Civha je tudi vstal. Z uesi, omi in usti je lovil Smerajeve besede in si je mislil: e bi vedel, kaj si zdajle
zamrmral, steklaar grdi kaj dobrega vem, da ni bilo
pa bi te toil!
Rekel je in s kazalcem je suval v mizo: To mi bo dokazal, da sem vozil po tvojih ozarah, da ve, ti In je
tudi nekaj zamrmral.
Tisto mrmranje je oba najbolj jezilo, ker sta vedela, da
se v njem skrivajo najljuteja zmerjanja, ki se jim pa ne
more do ivega.
Civha si je rekel: akaj, misli, da se te kaj bojim! in
je prav navkljub tudi prisedel k upanu in tako sta se
dva zakleta sovranika iz sovratva znala za isto mizo.
Bog ivi! je spodbujal Zlati volk. Le dajmo ga,
saj ga e imamo! in je tril z obema mrko zroima sosedoma in, ko so izpili, je hitel toiti in govoriti:
Tako, tako, tako, oka Smerajec, oka Civha! Glejta,
glejta, pa sem od kraja skoraj mislil, da sta danes tudi
vidva prila kar tako na videz se pravdat kakor upan in
73

MUHOBORCI

BESeDA

kakor brivec, dadada, in Hedervary, zato da si pripravdate sodnijo v Muhobor.

Pa je ne bo! je rekel Smerajec in je jezno pil.
Ne bo je! je pritrdil Civha in je pritisnil s pestjo
peat na mizo. Potem se je obrnil k Smerajcu: Ampak
ti glej na svoja paglavca, da mi ne bosta hodila nala
hie mazat s kravjakom! Ti
To mi mora skazati, da sta jo moja, ti se je
odzval Smerajec in je koljivi konec zamrmral.
Videl ju nisem, je rekel Civha, priseem pa lahko,
da ni bil noben drug!
Smerajec je e odprl usta zdajle mu bo povedal
svojo zastran prisege pa je hitro vmes posegel Zlati
volk.
ivio, ivio! je krial. Da bi bili kmalu zopet tako
veseli in zdravi vkupe in se radi imeli! Dadada, to me
veseli, taka dva soseda saj navzkri povsod kaj pride
ali to mi je ve: mo mou pove v lice, kar mu gre, pa
sta zopet prijatelja. Tako je prav! ivio, ivio!
Jaz se nikogar ni ne bojim, je povedal Civha in je
kakor v dokaz temu izpil.
Za pravico in potenje se zmeraj postavim, je rekel
Smerajec in ni zaostal z enakim dokazom.
Dadada, je hitel Zlati volk, taka soseda! Sakrami, oe Smerajec, vi ste mo, vi ste potenjak! Kaj, oe
Civha, ali ni Smerajec korenina, kaj?
74

MUHOBORCI

BESeDA

Civho je to vpraanje nekoliko iznenadilo, pa ko je

vpraanje preminilo, zdelo se mu je, da lahko brez greha odgovori: Ne reem, da ni korenina.
Bravo, bravo, je vpil Zlati volk, bravo, oe Civha! Vi ste e potena kranjska dua! Kajne, oe Smerajec, ali ni Civha mo?
In Smerajcu je tako kazalo, da tudi ni zanikal tega
vpraanja in e so pili in e so trkali in pripetilo se je, da
sta dolgoletna sovranika trila ne le z Zlatim volkom,
ampak v naglici tudi drug z drugim. Oba sta takoj zapazila pomoto, pa potem je kar tako ostalo in skoraj bi bila
pri kapljici veraj nastavljenega ta kapljica je bila
precej obilna pozabila na narok in na sodnijo.
Sodniku Kvedru se je zazehalo, vzdihnil je in priel:
Torej: Smerajec in Civha motena posest! Ne poravnata se tako ne, koda besedi! So ljudje na svetu, ki
sami sebe biajo, in ljudje, ki se za abjo dlako pravdajo do krvi; vsak po svojem okusu! Bog daj norcem pamet in zdaj prinimo! Torej, Civha, kaj odgovorite na
tobo?
In Civha je odgovoril rde je bil od pijae in samozavest je zvenela v njegovih besedah: Ta toba je doli
poloena, ker sva se pobotala.
Sodniku je nezasliani ude kar sapo zaprl. Naslonil
se je nazaj in pogledal Smerajca.
Smerajec pa je potrdil: e se noeva pravdati, se pa
75

MUHOBORCI

BESeDA

ne pravdava. Ta toba je ustavljena in poravnana. Dobro mu je delo zaudenje sodnika.

Nekaj hipov je trajalo, preden je sodniku odleglo. Civha in Smerajec da se poravnata tega e ni doivela ta
sodnija! In zdaj se je zgodilo in s tem se prihranilo zadovoljnemu sodniku toliko in toliko ur praznega, pustega dela!
To je modra beseda! Verjemita mi, zdaj sta oba dobila pravdo! Vesta kaj? Civha in Smerajec, vidva sta najbolj pametna moa v vsem Muhoboru. Dale bolj pametna kakor tisti Muhoborci, ki mislijo, da si bodo s prisiljenimi, noravimi tobami postavili sodnijo v Muhoboru. Norinico, tisto utegnejo dobiti, norinico, e se
hitro ne streznijo, sodnije pa ne! Zbogom!
Smerajec in Civha sta jo rezala proti domu, nekaj asa
drug za drugim, nekaj asa vtric, nekaj asa sta se kregala, nekaj asa sta kovala naklepe zoper upana. Po
poti sta se ustavila v treh gostilnah, v Muhobor sta prila drug dale za drugim, sram ju je bilo, da ju kdo vidi
vkupe Toda premirje je bilo sklenjeno.
Drugo jutro je prejel upan pismo brez podpisa:
Jaz, tvoj prijatelj, te pozdravljam in ti piem iz dobrega srca, da ne pride v kodo in da ne pride obina v
nesreo, stroke in sramoto. Vsa gosposka v Luah se
norca dela iz vas in iz vaih toba; pravijo, sodnije ne

76

MUHOBORCI

BESeDA

boste dosegli z vaimi noravimi tobami, pa pa norinico. Zapomni si to in prvi, ki pride noter v norinico,
bo ti, da ve, ti bik ti!

77

BESeDA

MUHOBORCI

Sedmo poglavje

Najnoveje vesti

reteklo je tirinajst dni.

V Muhoboru se je zgodilo marsikaj novega.
Prinimo z osebnimi vestmi.
Rjavka se je preselila iz naduiteljevega hleva v upanov hlev, spremljana po solzah svojih rejnikov. Toda ni
lo drugae in, kar je res, je res: upan jo je dobro in poteno plaal. Mu je e tako kazalo. Prihajali so ezenj
asi, da je potreboval opore, in zdelo se mu je, da je ubogi upokojeni naduitelj in hkrati obinski tajnik e najzanesljiveja od vseh.
Podrajev Janko, visokoolec, se je pripravljal na odhod. Le na pismo prijatelja je e akal zaradi stanovanja,
potem pa hajdi na Dunaj! Svojo opko, ki se je nanjo
vedno in vedno spominjal z milim utom v srcu, je redkokdaj videl, e takrat le od dale. In hudo mu je bilo.
V srcu opke pa je bil zadnji as nastopil majhen preobrat. Ne zastran Janka, ne! Zastran njega je bilo e vse
po starem. Le maek, ta se je moral iz srca ji umakniti
novemu predmetu, ta novi predmet je bila Rjavka. Rjavka je bila zdaj delena vse prekipevajoe ljubeznivosti
opkine in e bi ji bilo kaj do opkinega poljuba na mo78

MUHOBORCI

BESeDA

kri, mrzli smrek, pa bi ga bila nemara tudi lahko dobila.

O, da je Janko vedel, kaj sta se pogovarjali opka in
Rjavka!
O splonem poloaju v Muhoboru bi bilo povedati,
da je bil ta poloaj podnevi v odloilnih krogih vobe
precej makovit. Muhoborski prvaki so se podnevi najraji izogibali drug drugemu, da jim ni bilo treba resno
se razgovoriti o tem, kar jim je vsem najbolj teilo srce.
Zveer, da, po tretjem, etrtem kozarcu se je e vedno
razvnemalo staro rodoljubno navduenje za prospeh
domaega trga in za dvig sodnih opravil. e so se rodile in beleile tobe, ki naj poloe temelj bolje bodonosti; a kaj ko so bile videti te tobe, pri dnevnem svitu
ogledane, tako sila otroje, da je bilo vsakogar sram nositi jih v Lue in na sodnijo.
Le Krunoslav Bati je ostal mo neupognjen in neustraen. On edini je vestno in tono toil za sleherno
razalitev. Moato se je vozil s poto ali z drugo priliko
v Lue, kadar je bil klican na glavno razpravo, s seboj je
nosil podolgasto usnjato torbico, s kakrno hodijo odvetniki po komisijah, od dale skoraj da je bil podoben
odvetniku ali odvetnikemu kandidatu. In kako preprievalno in dostojanstveno je znal zastopati svojo
stvar navzlic neugodnim razmeram.
Sodnik ni bil naklonjen njegovim tobam in gledal je
prezirljivo, ko je vpraal tako ali enako:
79

MUHOBORCI

BESeDA

Gospod Krunoslav Bati, vi umaknete svojo tobo,

kajne, kakor po navadi? Vaega nasprotnika navzlic povabilu niti blizu ni, pri tudi ne menda so e siti teh
komedij!
Gospod Krunoslav se ni dal zbegati takim in enakim
zbadljivim besedam. Mirno in resno je spregovoril:
Slavna sodnija, prosim za kratko besedo!
Sodnik je rekel: Pa bodi v resnici kratka!
In Krunoslav Bati je govoril: Nemojte misliti, veleueni gospod sodnik, da ne vem, da imate polno poslov;
jaz to vem, jaz imam prijatelja, pa ne tukaj, dale pro,
tiri ure vonje odtod, ta prijatelj ima slubo na sodniji,
znate, ne visoko slubo, skromno slubo ima, ampak je
poten lovek. Ta prijatelj mi je pravil
Sodnik ga je prekinil: Vse to lahko tudi konfinu pripovedujete na cesti, gospod Bati, meni le to povejte, ali
umaknete tobo ali ne. Da ali ne ni drugega!
Gospod Krunoslav je poloil roko z odvetniko rno
torbico na srce in rekel: Slavna sodnija! Jaz sem prekruto aljen na svoji asti. To razaljenje mi grize duo,
slavna sodnija, kakor da sem izgubil, pravim vam, petdesetak. Petdesetak ni mnogo za loveka, ki sedi v novcih, a za malega obrtnika, kakren sem jaz, je petdesetak denar: koliko dni je treba, da ga prislui!
Torej ne umaknete tobe? je nejevoljno vmes pose-

80

MUHOBORCI

BESeDA

gel sodnik. Tudi prav! Se pa razprava preloi in se izostale prie s silo privedo.
Slavno sodie! Jaz predlagam, da se izostale prie
ne privedo, emu bodo prie! Jaz sem razaljen in sam
od sebe ne bi za ni na svetu hotel odpustiti razaljenja.
A ko mi slavna sodnija prigovarja, naj odpustim, pa bodi
in odpuam. Slavna sodnija, jaz umaknem tobo, jaz
sem dober lovek. Slavna sodnija
Sodnik je naredil konec. Postopek se ustavi, je rekel
in pozval druge stranke.
Tako nekako je vsakikrat opravil gospod Krunoslav
pri sodniku. Potem se mu je globoko priklonil, namignil
zapisnikarju in el. Toda ni el dale, le po hodniku do
prvih pisarnikih vrat, potrkal je, pogledal noter, prijazno voil dobro jutro, vrata zopet zaprl in el k blinjemu, kjer je enako storil. Tudi pri pisarni gospoda notarja
je ponovil to skrivnostno poetje in slednji jo zavil v
davkarijo. Na vse strani se klanjajo je uravnaval tam
svoje korake naravnost in brez besedi v zadnjo sobo,
kjer je stala elezna blagajna in kamor stranke niso imele pristopa. Tam je odloil klobuk in suknjo, odprl svojo podolgasto rno torbico, kakrne nosijo odvetniki s
sabo po komisijah, in iz nje vzel obrisao, da, in britev,
da, in tudi karje in glavnik, da, in milo, sploh vse, kar
treba za brivski obrt. Pripravil je stol, pripravil je vodo
v umivalniku in potem so polagoma prihajali stareji in
81

MUHOBORCI

BESeDA

mlaji gospodje iz tega in onega urada prvi je bil vsakikrat na vrsti gospod davkar in vse je ostrigel in obril ali
oboje, kakor je nanesla potreba, v splono zadovoljnost
in za gro ceneje nego brivec v Luah, gospoda davkarja
pa celo isto zastonj.
Ko je vse svoje naklonjene naronike obril, poesal in
ostrigel, je el v gostilno pri Poti in tam jedel poparjene, z maslom zabeljene emlje. Poparjene emlje je
zelo ljubil, toda v Muhoboru se niso dobile in Muhoborci so bili celo ponosni na to in so zanievali Luane
zaradi poparjenih emelj. Tako je polagoma priel as,
da je sedel na poto in se zopet odpeljal v ljubljeni domai trg.
Doma pa je potem v mogonih besedah pravil Slavici, kako in kaj je bilo na sodniji.
Bogami, je razkladal, en mesec do estih mesecev
zapora bi dobil gospod upan na mojo tobo, tako je
zapisano v paragrafih! Pa sem rekel: ,Slavna sodnija,
sem rekel, ,jaz vem, kako kazen ukazujejo paragrafi na
razaljenje asti, ali toil sem jaz in zato pravim, upan
ne bo kaznovan, jaz umikam tobo! Ko sem tako rekel,
pa ni smel sodnik ve obsoditi gospoda upana in gospod upan je bil prost.
Gospodina Slavica ni drugega rekla nego: Zs; kar
z grozo jo je navdajala mo gospoda Krunoslava.
Gospod Krunoslav pa je naprej razmotrival: Jaz sem
82

MUHOBORCI

BESeDA

se e nauil polno paragrafov, bogami! Paragrafi zoper

razaljive besede: est mesecev zapora! Ostra kazen za
gole besede! e pa koga drugae razali, ne samo z besedo, ampak drugae, recimo z roko, onda je kazen e
mnogo vija. e bi me kdo razalil z roko in bi ga jaz
toil, bogami
Kakor po nakljuju se je dotaknil roke gospodine
Slavice in ker se mu ni umaknila, jo je pa e poboal ali
stisnil ali celo poljubil in vse to je trpela ugnana gospodina Slavica. Tako je prekanjeni gospod Krunoslav koval svoje elezo.
Izmed vanejih domaih vesti bi bilo e zabeleiti, da
je med koarji, ki so izdelovali klince, vrelo.
Revea se e res vsakdo loti, so rekli. upan, ki v
reetih spravlja bankovce, bi nam reveem rad odjedal
e tiste krajcarje, ki jih vasi zasluimo za pot na luko
sodnijo. Ne maramo sodnije v Muhobor, pa upana tudi
ne takega!
In so imeli svoje skrivne shode in pomenke.
Tako se je torej pletlo ivljenje po Muhoboru.
Tiste dni je bilo, pa je sedel v obinski pisami tajnik
Podraj; kadil je pipo in obraal dopis luke sodnije s to
vsebino: Obina nasvetuj sposobnega moa, kateri bodi
za sovaruha osmim sirotam ubogega gostaa, ki ga je
bila pretekli mesec pobrala smrt! Koga bi nasvetoval?

83

MUHOBORCI

BESeDA

Vsak se bo branil. Da, e bi sirotki imeli kaj dediine,

potem bi jim ne bilo sile za varuha, tako pa
Taas so se po vei zauli krepki koraki. Tajnik jih je
poznal, e pogledal ni proti durim, ko so se odprle in je
vstopil upan.
Zanikrna sodrga, bes te plentaj! se je jezil. Ali si videl, tajnik, kako svinjsko so mi nocoj namazali hio s
kravjakom?
Dobro so jo namazali, je rekel tajnik, prav gosposko!
e jih dobim v roke, sakramenske falote je rohnel upan.
Ali jih ne pozna? se je zaudil tajnik. Glej, pa sem
mislil, da si jih sam najel! Ve, zaradi dviga sodnih opravil
ema, kaj bi norce bril, ga je nejevoljno zavrnil upan. Ustavil se je pred njim. Ne vem, kaj me vedno pika s sodnijo. Mar ti ni ve, da dobi Muhobor sodnijo?
Ali si obinski tajnik ali ne, ko tako reko nasprotuje
oitnim koristim trga?
upan, imej pamet! je rekel tajnik. Na tak nain
ne dobimo nikdar sodnije, razen e postane Krunoslav
Bati pravosodni minister. Saj gospodje zgoraj, ki imajo stvar v rokah, niso tepci.
Zakaj bi ne dobili sodnije? Edini zadrek je preniz-

84

MUHOBORCI

BESeDA

ko tevilo toba in pravd. To tevilo pa zdaj raste, izredno raste!

Ali za koliko asa, upan! Saj vidi, e zdaj se nikomur ve ne ljubi letati v Lue, kjer ga gledajo kakor kravo s klobukom. Vem, da se tebi tudi e upirajo te komedije! Le brivec, edini brivec skrbi e za dvig sodnih opravil.
Saj je plaan za to, je rekel upan.
Se e e navelia plaevanja, je pripomnil tajnik.
Ali res misli, da se vam visoka gosposka usede na vae
predpustne tobe? Drugega Muhobor pri vsem tem ne
bo dosegel: nesmrtno se bo osmeil pred irnim svetom
do poznih rodov. Sodnije pa ne bo dobil. Kvejemu norinico!
Bomo videli! je rekel upan. Poslanec nam jo je
obljubil. Zato ne odnehamo, pa ne odnehamo. Sicer
pa, kdor slii tebe in tvoje besede, bi lahko mislil, da
prav ti in nikdo drugi ne tii za onim prijaznim pismom
brez podpisa.
Bi se mi pa koda zdelo rnila in papirja, se je zakrohotal tajnik. e pisal ti bom, kar ti lahko naravnost
povem v lice! Kje so pismo skovali, ni teko uganiti.
Le dokaza nima, da jih prime.
Ali tudi ti misli tako, da sta pismo in kravjak iz istega vira?
Kako pa drugae! Kravjak, to je tako, kakor bi bili
85

MUHOBORCI

BESeDA

pustili svojo posetko. Ono no so ti cepljence porezali

to je tudi njihova osebna stroka,
Prekleti lumpje, pa kako zdaj vkup dre! Ni ve se
ne toarita med sabo, rokomavha. akajta, vaju e e
dobim v pest, pa e sam ponoi straim okoli hie. Tako
je! Ali je treba kaj podpisati?
Tukajle vpraa luka sodnija, kdo naj bo za varuha
krjanevim sirotam? Koga naj nasvetujem, kaj pravi?
Kar zapii tistega falota Civho ali pa Smerajca ali pa
oba, da bosta imela vsaj kaj sitnosti in zastonj potov,
rokovnjaa zanikrna!
Pa se bosta branila.
Naj se, pot bosta pa le imela na sodnijo. e se ubranita, potem je e vedno as, pa ti prevzame sovarutvo,
saj tako ni nimajo krjanevi.
V hudi revini so, je rekel tajnik, e bom jaz sovaruh, jaz se bom potegnil zanje, obina jim mora dati
poteno podporo, ti so resnino potrebni.
Kje bomo pa jemali! Ne bo za sovaruha! Bo pa potem zapisal svetovalca emarja, ta se najbolj repeni
zoper vsako podporo naj nadenj leta vdova s svojim
drobiem, bo videl, kako je to. Ali najprvo mi zapii
Smerajca in Civho! Vrag ju raztrgaj na drobne kose!
Ali je e kaj drugega? Pa adijo!
Krenil je proti durim, toda postal je in nejevoljno
vzdihnil:
86

MUHOBORCI

BESeDA

Vsega sem sit, tja bom vrgel upanstvo, pa bo! lovek se peha in trudi za obino in, kar anje, sta zasmeh
in sovratvo. Pa e pekel doma! Kako se mi nosi moja
stara, s kakimi omi me hodi gledat! Namesto prijazne
besede pa ,m pa ,oh. Dvajset let sva e poroena, vedno sem bil z njo zadovoljen, s tako pa, kakrna je zdaj

Kaj pa, ali je ona zadovoljna s tabo?i je vpraal tajnik.

Ona, ona? Ona nima prav ni vzroka, da bi se pritoevala. Pa saj ve, kake so enske. Ne vidijo ez lastno gnezdo, dela in rtev za javni blagor ne razumejo!
Moja stara edinole gostilno vidi, seje pa ne, ki je v gostilni! Vidi, tajnik, ti bi ji lahko to dopovedal, tebi bo
ve verjela kakor meni. Saj se e lastnega doma bojim.
Tako ne gre naprej! In e Julka pa kaj bi pravil! Daj,
daj, tajnik, e le more! Pa adijo!
Sluaj je nanesel, da je ba tisti as, ko sta se upan in
tajnik po svoje tako posvetovala, upanja bila pri tajnikovi eni gospe Podrajevi.
Rekla je, da je kar tako, sluajno in mimogrede, pogledala noter, kaj dela kaj gospa; hkrati je poloila na
kuhinjsko mizo precejen omotek; naj se gospe ne zdi za
malo, veraj so klali pa prinaa pokusit kolin!
lovek bi mislil: tega omotka gotovo ni kar tako, slu-

87

MUHOBORCI

BESeDA

ajno in mimogrede, zdoma s seboj vzela toda uvaevati je, da enska logika hodi svoja pota.
Gospa naduiteljeva je sklepala roke, kaj da pomeni
taka velika ast, in vedla je poset v sobo.
Oh, saj moram koj domov! je rekla upanja, pa se
je usedla, kakor da hoe korenine pognati. In potem je
pravila o Rjavki, da zdaj e rada re in da sta z Julko dobri prijateljici in da se bo la Julka kuhat uit, toda ne ve
e, kam bi jo poslala. V Lue je ne da k sestrini ne
kae; morebiti raji v mesto. Take skrbi so z otrokil Ali
je mladi gospod e el na Dunaj? Bog mu daj obilo sree!
Nenadoma se je upanja priela jokati, krevito je
ihtela in se tresla po vsem ivotu.
Prestraena gospa naduiteljeva se je usedla k nji na
divan. Tolaila jo je in boala in ni vedela, kaj je in kaj bi
storila; spomnila se je, da mou pri notranjih zadevah
dobro stori brinovec in vpraala je, e sme postrei s kozarkom
upanja se je polagoma toliko pomirila, da je, ganjena odklonivi ponudeno okrepilo, slednji razodela, kaj ji tei srce in kaj jo je pravzaprav privedlo pod to
nizko streho.
Oh, je rekla, ta nemarna sodnija, koliko nesree je
e spravila nad nao hio! Moj ,lovek, taka dua, zlata vreden ali odkar po Muhoboru strai sodnija, ka88

MUHOBORCI

BESeDA

kor izpremenjen! Vsak veer ponouje po gostilnah,

pravi, da imajo seje, pa ni res: pijejo pa pleejo, grdobe!
Oh, kako je pameten va gospod, da ne gre blizu!
Kaken potem domov prihaja saj me je sram praviti!
Zjutraj ga boli glava, slabe je volje, ves as krii na nas
enske. Uboga naa Julka, e tako je bil plaen ta otrok,
zdaj se kar skriva, ni ne govori, kar vidno pojema. Ljudje mislijo: ,Da, pri upanu, vsega imajo dosti! Pa najpomembnejega nimamo rodbinskega miru.
Gospa naduiteljeva je vsa zbegana posluala, spodobilo bi se, da bi kaj vmes rekla, toda kaj, da ne bi bilo
razaljivo za gospoda upana. Majala je torej zgolj z glavo, sklepala roke, tleskala soutno z jezikom in izjavila:
Ti moj Bog, ti moj Bog! Ali bi vam lahko postregla z
malinovcem
Prosim vas, gospa naduiteljeva, ostanite tukaj, niesar ne nosite! e mi hoete ustrei, nekaj bi vas prav
lepo prosila. Va gospod je tako pameten mo, najbolj
pameten v vsem trgu moj mo ga mono isla, eprav
sta si dostikrat navzkri. Prosim vas, gospa naduiteljeva, sporoite svojemu gospodu, da ga prav lepo prosim,
naj dopove mojemu mou bo e vedel sam, kako
da sta ena in otrok ve kakor tista sodnija v oblakih, ki
si je ne bodo nikdar prikrokali, priplesali in prizmerjali. Prisiliti se ne da nobena stvar. Tako pravim: e je boja volja, dobimo sodnijo v Muhobor, pa e mezinca ne
89

MUHOBORCI

BESeDA

ganemo. e ne, nas pa tudi ne bo konec! Toda v takem

iveti je huje od vic; raji greva pro obe z Julko nikdar ve naju ne bo videl.
Solza hudournik se je iznova udri po rejenih licih upanje.
Gospa naduiteljeva je tresla upanji roko in ji obljubljala vse, kar je elela.
Poslovili sta se zelo prijateljski in upanja je gospo
naduiteljevo za slovo celo poljubila; ali na ustni ali na
lice, tega se gospa naduiteljeva e koj po dogodku ni
mogla ve spomniti, preve je bila razburjena.
Naduitelj je, domov priedi, poslual ganljivo historijo o obisku upanje in rekel: upan bi rad, naj mu
izpreobrnem eno, ena pa narobe, da ji moa! Dvesto
kron imam letne plae kot tajnik. Za tako malo denarja
preve zahtevajo slube. e mi ne poviajo za tirideset
kron na leto ali recimo vsaj za estintrideset ne vem,
kaj bom storil!

90

BESeDA

MUHOBORCI

Osmo poglavje

Ubegla Rjavka

lial se je dan, da Janko odpotuje na Dunaj. Po

veerji, ki je bila bolj tiha, je mamica s svojim drobnim glasom zapela: Bratci veseli vsi, tralala, tralala ,
razposajeno je plosknila v suhi roki in rekla: Salamuca, Janko, koraja velja! Ata, daj, daj fantu kaj drobia,
naj gre malo ven med ljudi, da se razvedri. Saj je res, kaj
bi se vedno doma kisal!
Rad sem doma, je z ljubeznivim pogledom odgovoril Janko.
Idi, le idi, se je oglasil oe Podraj in jemal denar iz
vezenega monjika, in adijo reci drubi ko e pojutrinjem odpotuje. Saj te imajo radi.
e ti pojdi, ata! ga je spodbujala ena.
Ata bo el v zaspanijo, je odgovoril ata in je resnost
tega svojega naklepa podkrepil z odkritim, melodino
zaokroenim zdehom.
Janko je el torej sam k Pikapolonici. Sprejel ga je
glasen krik in smeh. Druba, ki je bila nocoj tevilneja
nego obiajno, je sedela in stala okoli gosposke mize v
kotu in vsa pozornost se ji je oitno obraala v gospoda
91

MUHOBORCI

BESeDA

Krunoslava Batia s cvetko v gumbnici, komaj da so

utegnili odzdraviti Janku in se mu umakniti, da je pristavil stol. In ko se je hotel usesti, so se kar trije hkrati
zadrli vanj:
Kaj pa, ali ne bo estital? Torej estitaj no! estitaj
srenemu eninu!
Kaj se je pa zgodilo? je zauden vpraal Janko.
S krohotom se mu je razodela velika novica: Krunoslav se je zaroil s Slavico!
Janko je estital brivcu. Burkasti smeh drube mu ni
bil pogodu; videl je, da boli brivca in ga drai.
Povzel je besedo dacar: Tako je pa: tisti, ki so v kurniku, tie ven, oni, ki so zunaj, pa v kurnik.
Potar si je iztrkal pipo na tla, na novo si jo je nabasal, pogledal v Krunoslava, zagal si je pipo in potem
mu prikimal. To je pomenilo: Ni se ne boj, bo e lo!
e ne dobro, pa slabo!
Kregar je trcil ob brivev vrek. Bog te ivi, Kruno,
pa glej, da svet ne izumre!
Sploen krohot, trkanje, Janko je sedel brez pijae.
Rod je z noem bil po ai. Postreba na dan, kje
si!
Iz kuhinje je prila Slavica z novim predpasnikom
ve je bilo ipk na njem nego platna za pasom cvetko, v laseh rdeo pentljo.
Hola, nevesta! je krial Rodb in tolkel s ao po
92

MUHOBORCI

BESeDA

mizi. Nevesta, ali misli, da smo v Kanigalileji, da nas

pua kar suhe. Janko e tako zabavlja pazi, da te ne
raztrga po listih!
Janko je stopil k Slavici in ji dal roko. Gospodina
Slavica, prav od srca vam estitam, je rekel in nekako
milo se mu je storilo. e dolgo jo je pa poznal.
Beseda od srca je nala pot v srce. Gorko mu je stisnila
roko in se zahvalila on je bil prvi, da ji je estital brez
aljive primesi. Pa tudi gospodu Krunoslavu se je zdelo
dobro in obraz mu je vidno zlezel v najljubezniveje poteze.
Slavica je pobrala prazno posodo z mize.
S im vam postreem, gospod Podraj?
Vrek prosim, gospodina, vrek!
Poglej ju iv lovek, je Kregar pogreval stari dovtip
in gledal Slavico in gledal Batia, ali ni to imeniten par?
To bodo otroci!
Slavica je zbeala v kuhinjo, Krunoslav pa je prosil:
Nikar! Kadar smo sami med sabo in si delate norca
iz mene jaz sem tega vajen! Ali gospodino Slavico
take ale bole, to vidim jaz, to vidite vi. Nikdo nima rad,
da ga ali; jaz nimam rad in vi, gospoda, nimate radi,
pa nima niti gospodina rada zakaj bi jo alili! Prosim
vas, gospoda!
Kregar se je otresal teh besed.
Kakor eli, Kruno, tako pa bo! Bom pa od jutri na93

MUHOBORCI

BESeDA

prej prihajal s cilindrom, saj ga imam e z makerade, in

z belimi rokavicami, ako bom hotel ao piva. Bog te
ivi, brivska dua!
Tako se je po muhoborski navadi pletla zabava in Janka je mikalo, da imprej zopet odide.
Pa je prikrehal e upan. Zopet krik in smeh, razodetje novice in estitanje. Pozdravil se je tudi z Jankom.
Glej, Janko! Sem mislil, da ste e na Dunaju. Pojutrinjem greste, pravite? Le dobro opravite, lahko postanete
e velik gospod. Zakaj pa ne! e v dravni zbor vas volimo, boste po dvajset kronic vlekli na dan!
Zdaj ko je bil upan tukaj, je prila tudi vkupna pijaa
na mizo ta navada se je bila e ukoreninila. In potem
je morala e Polona noter.
Polona buzarona, je rekel upan, daj sem roko, da
ti estitam! Zdaj, ko bo oddala her, se pa lahko e sama omoi.
Da: tirim na ramo, hajd v jamo! je odgovorila. Kaj
sem pa hotela, saj se ni dalo ve gledati, egavo je
zaugala bodoemu zetu to je vedno tialo vkupe!
Treba je bilo narediti konec. Otroci delajo sive lase!
Kaj sive lase! je hitel dacar, da ga kdo ne prehiti.
Zdaj dobi takega zeta: namae te in ez no bo zopet
rna kakor kavka.
Med splonim smehom se je poslovil Janko nocoj

94

MUHOBORCI

BESeDA

mu je manjkalo dovzetnosti za domorodno duhovitost

muhoborsko.
Mati Polona je zopet odla v kuhinjo. Na poslovivega
se Janka prostor pa je morala sesti Slavica tako je zahteval upan. Dobila je svojo ao in upan je napil.
Rekel je, da brivcu niso nikdar dosti zaupali, ker je z
vsemi mazili namazan. (Krohot! Krunoslav si je grizel
smele brke. Slavica se je nemirno sukala po stolu). Tega
se pa vendar nismo zanaali, da je tak hajduk, da nam
ugrabi najlepega dekleta! (ivio! Brivec in Slavica sta
se zadovoljno oddahnila toda prezgodaj!) Zaroenemu paru vsi prisrno estitamo, tebi Krunoslav pa povrhu svetujemo: pazi, da ne doivi, kar ti obeta tvoje
ime, da ti v zakonu ne zrase krona na tvoji maziljeni glavi v podobi roikov! Pomigal je s kazalcema vrh
glave in omizje je kar vriskalo od veselja.
upan je bil jako zadovoljen s svojim govorom, veselo
so zvenele ae, trkala sta tudi Krunoslav in njegova nevesta kaj sta pa hotela! Toda radost jima ni posebna
odsevala z obrazov.
Potem ni bilo drugae, vsi so silili vanj gospod Bati je moral odgovoriti. V njegovem glasu pa je bilo nekaj, kar se ni ujemalo z razposajenim razpoloenjem
drube. Rekel je:
V imenu svoje drage in islane neveste in v lastnem
imenu se lepo in cifrasto zahvaljujem za napitnico in
95

MUHOBORCI

BESeDA

sploh za vse estitke. Jaz nisem dovtipen lovek, zato se

dovtipnemu govoru gospoda predgovornika in vsem
drugim dovtipom tudi ne morem odzvati enako dovtipno. Zato se zadovoljite z resno besedo! Gospoda, da sem
se zaroil z gospodino Slavico, to ni nikak slab dovtip,
ampak je istina! In zaroil sem se, ker mi je tako ukazalo
srce, ne pa zato, da ima slavna gospoda pri pijai svoje
burke. Akoprav sem brivec, duo imam pa le. Hvala
lepa!
Mojdunaj, ta poper je bil hud! Tako uniujoega odpora gospod Bati pravzaprav ni nameraval e od kraja, pa se je bil spotoma ob lastnem govoru bolj in bolj
razburil. Taka je bila mo njegove besede.
Usedel se je in tresla se mu je roka, ko je nesel vrek
k ustom.
Slavica je tiho vstala in izginila od mize v kuhinjo
nikdo je ni zadreval. Komaj e da je odnesla suhe oi.
Muni molk je prekinil upan. Rekel pa ni ni kakor:
udim se udim se in majal je z glavo.
Potem se je, hote reiti poloaj, ojunail dacar in
udaril po aljivi struni.
Bei no, bei, alobarda! je rekel. Kaj ti pa je? Ali
so se ti mogani prismodili, kaj, ko si zjutraj si gal tiste
svoje lepe kodre, ti mila Jera ti neumna!
Dacarja so gotovo navdajali najbolji nameni, uinek

96

MUHOBORCI

BESeDA

njegovih besed pa je bil ravno nasproten, nego ga je priakoval.

Krunoslav je vstal izza mize, bliskalo se mu je po elu
in v oeh, tresel se je od togote in kadar je bil togoten,
mu je usahnil vir besedi.
Prepovedujem si, prepovedujem si! je ponavljal.
Vsako razaljenje si prepovedujem. Toil bom!
Tako je govoril in v ast mu je teti: dasi so mu od jeze
klefetali zobje meje dostojnosti ni prekorail!
Omizje pa le e ni dalo miru in oglasil se je Kregar.
Toil, seveda bo toil, saj mora toiti zaradi dviga
sodnih opravil v Muhoboru. Ti bo toil, upan pa plaa
stroke.
Krunoslav je ugal s prstom.
ale je konec! Zdaj gre za res boste e videli! Pet
mojih tob visi nobene ne umaknem nobenemu ne
odpustim: vsi boste sedeli, vsi! Naj pa upan potem vam
povrne stroke, meni jih ne bo ve treba! In e sedet naj
gre namesto vas! Zbogom!
Izvil se je izza mize in odel in ko je bil pri durih, se je
spomnil na klobuk na kljuki nad mizo, pa se ni maral
vrniti, da ne pokvari mogonega vtiska svojega odhoda,
in je odel kar brez njega. Zunaj v vei ga je e priakovala jokajoa se Slavica posluala je bila pri kuhinjskih vratih in, ko je odhajal, hitela naokoli, da ga je ujela
v vei.
97

MUHOBORCI

BESeDA

Z ljubeo roko ga je vedla skozi veo v kuhinjo. Tam

so ga posadili k ognjiu, mama so skuhali vina s sladkorjem in cimetom in Krunoslav se je polagoma pomiril in tudi dar prejnje zgovornosti se mu je zopet vrnil,
hvala Bogu! V gostilni je pa tisti veer stregla le e
Mica, kuhinjska.
Zunaj je bila lepa no. Nebo temno brez meseca; na
severnem delu neba so ivo migljale zvezdice, ob jugu
so se vozili oblaki. Okoli ogalov hi, po vrheh dreves se
je lovil mehak veter in dialo je po pomladi.
Janko iz gostilne ni el naravnost domov. Prijazna no
ga je zvabila po trgu. el je nocoj z doma, da se poslovi
pa se ne bi poslovil od trga, od njegovih ulic, netetih
kotov, ogalov, ovinkov, od cerkve in od olepevalne klopi, od abjega potoka, od mostu, od kapelice? Koliko
spominov mu je bilo zdruenih z vsakim prostorkom!
Rad je imel ta svoj Muhobor, kakren je bil; ni si mogel kaj vse se mu je zdelo tako vano in imenitno, kar
se je tu godilo. Nad Muhobor ni kraja na svetu! e bi se
res kdaj uresniilo, da dobi Muhobor sodnijo in bi naneslo, da pride on semkaj za sodnika: veje sree si ne
more eleti, ne misliti! Kako bi ga astili Muhoborci,
o, tudi upan, in kako bi bili nanj ponosni stari! Nikdar
se ne bi ganil odtod! Oetovo hiico bi vzdignil in sveta prikupil; velik sadonosnik bi si vzgojil, s samim plemenitim sadjem, v zgled sosedom; kokoi bi redil za iz98

MUHOBORCI

BESeDA

voz in s hmeljem bi poizkusil hmelj bi nemara uspeval na tem svetu Da je delokrog sodnika pravzaprav
nekoliko drugaen, mu ni prihajalo na misel.
Le te skrbi ni mogel zatreti, ali bo sploh kdaj dovril
tudije, ko mu bo duh vedno uhajal semkaj v Muhobor
in ko sploh za suhoparno pravo in za zvite paragrafe
nima ni pravega navduenja. Toda do nekega cilja mora priti! Kako rad bi svojima ljubima roditeljema olajal
breme starih let dragi mamici, da bi imela pomo pri
gospodinjstvu, in oetu, da bi mu ne bilo treba tako gledati na vsak sleherni krajcar. In ob nedeljah bi z vozom
napravljal izlete, on in stari in seveda enka; preljuba
enka mu je globoko v srcu spremljala vse narte in naklepe, dasi se naravnost ni upal misliti nanjo.
Tako so ga grele prijetne sanje, ko sta ga zamiljenega
nosili nogi po ulici med vrtovi.
Kar ga zdrami luca zdaj in zdaj je pokukavala izza
vejevja. Poznal jo je. V onem koncu hie proti vrtu je
imela Julka svojo sobico, luca pa je naznanjala, da e
bedi. Vse njegovo bitje mu je zakoprnelo po nji, zdaj,
sprio loitve, z nepremagljivo silo.
Krenil je ob plotu do lese in po znani stezi skoz vrt. Le
mimo, pod njenim oknom vsaj bi rad el e zadnjikrat in
potem ez dvorie na cesto pa zopet domov.
Blial se je lui, razsvetljenemu oknu, stopal je pre-

99

MUHOBORCI

BESeDA

vidno, umikati se je bilo nizkemu, v umeem vetru se

gibajoemu vejevju.
Utripalo mu je srce. Kaj, ko bi sluajno gledala skoz
okno dal bi ji znamenje, par besed bi ji rad rekel za
slovo. Toliko let sta si bila tako dobra tovaria, tako rad
jo je imel in tako rad jo ima! Da bi bila srena! Nikdar je
ne bo pozabil, e bi ga prav ona!
Na oni strani v hlevu je zamukalo. Rjavka je ali bi
ga e poznala?
Zgoraj na oknu na belem zastoru se je premikala senca. To je ona! e je pokonci! Kaj, e bi ji kamenek zagnal v ipo veter bui, drug ne bo slial nego ona. Ako
me ima kolikaj rada, saj mora eleti in slutiti, da pridem po slovo, priakovati me mora, ni se ne bo ustraila. Prav rahlo vrem
Pripognil se je, da pobere kamenek. Tisti hip pa mu
skoi nekdo za hrbet, zauje se upanov glas: akaj
me, pti, ti bom dal mi okna pobijati, cepljence rezati in
hio mazati! in preden se je Janko ganil, e jo je dobil z batino po glavi, zajeal in se zgrudil.
Ali se hlini ali sem ga res preve? je zaskrbelo upana. Streznil se je in srd se mu je umaknil strahu.
V oknu je izginila lu pa se zopet pokazala v tretjem
oknu naprej.
Oni na tleh se ni ganil. upan je premiljeval, kaj bi
storil.
100

MUHOBORCI

BESeDA

Zgoraj se je odprlo tretje okno: mati upanja, zavita v

ruto, je zaklicala, kdo je, kaj je.
Ni ni! je odgovoril upan. Stopil je k hlevu in odprl
duri.
Nace, uje, Nace, vstani, vstani! Tamle na ogalu
pod breskvo lei lovek ali je pijanec ali kali! Kam v
kraj ga spravi, da ne zmrzne!
Priel je Nace s svetilko, prigugal se je tudi konjski
hlapec Miha. upan je odel proti hinim durim ni
smel kazati, da ga stvar zanima. Odklenil je, potem pa
v odprtih durih stoje zadreval sapo in gledal in poslual, kaken glas bo priel od ogala.
Nace je svetil.
Glej ga, Podrajev je fant!
Miha je leeemu dvigal glavo.
Jee Marija! je zakrial. Krvav je, ubit je!
Pri oknu se je zaul enski krik. Loputale so duri, uigale se lui, kmalu je bila vsa hia pokonci in okoli nesrenika. Vse je bilo razburjeno. Niti Rjavke niso zapazili, ki se je bila odvezala in je prila iz hleva. la je po
dvoriu in se izgubila na cesto.
Oe in mama Podrajeva sta se kmalu potem, ko je
Janko odel v krmo, odpravila spat.
Prvi je legel oe Podraj taka je bila e stara navada. Ljubezniva druica ga je e skrbno zatlaila vsepovsod z odejo, da bi ga ne zeblo. Sedla je k njemu na po101

MUHOBORCI

BESeDA

steljo in mu lepo pobono naredila kri sam ga ta pogan nemara tako ne bi bil naredil, saj je e zdaj brezbono motil verno eno in ji, ba ko ga je prekrievala po
ustih, hlastnil po palcu in jo vanj rahlo ugriznil. Smehljala se je njegovi nagajivosti in, ko je izpustil, je brez
ovire konala svoje boguveno delo.
Zlezla je e ona na svoje leie in ugasnila lu. Usedla
se je na postelji in priela moliti. Zbirala je vse misli v
molitev, zakaj le zbrana molitev zalee pri Bogu. Pa e
ko je delala kri, so ji silile v molitev tudi druge misli,
motile so pravo gorenost in morala je prieti iznova,
isto iznova: s kriem.
V imenu Boga Oeta moliti moram za fanta v
imenu Boga Oeta ino samo jutri bo e doma zdaj
moram le na molitev misliti in na ni drugega in poasi in pazljivo si je zopet potezala s palcem po elu. V
imenu Boga Oeta in Sina ne vem, kaj me nocoj tako
skrbi, saj Janko je pameten otrok in tako je priden, hvala
Bogu! V imenu Boga Oeta in Sina na pletene jopice ne smem pozabiti, da mu jih dam s sabo, morebiti
bo e kaj mraza. V imenu Boga Oeta
Tako je lo naprej in sedeo jo je premagal zaspanec,
ko niti kria e ni bila skonala v redu Bog ji odpusti
greh!
Ponoi sta se oba hkratu zbudila. Oe Podraj je dvignil glavo.
102

MUHOBORCI

BESeDA

Ali si sliala? je vpraal eno.

Tako se mi je zdelo, da je zamukala naa Rjavka

Zopet se je zaelo mukanje.

Res je Rjavka! Nemara se je pri upanu odvezala pa
se je semkaj izgubila, pred stari hlev. Nocoj je ne bo nikdo nazaj gonil, reve. Odprem ji hlev.
Obema se je milo storilo pri tem nonem obisku.
ena je nagala lu, naduitelj se je oblekel in el spravljat zvesto ival pod streho.
Ko se je pa vraal iz hleva, je ravno zavila proti hii
glasna grua ljudi s svetilkami.
Naprej je el upan.
Ali si pokonci, tajnik? Ni se ne ustrai! Tvoj sin je
nekaj pokodovan, nesrea, nesrea Izprali smo ga e
in obvezali, Naceta sem pa z vozom zapodil po zdravnika
Prinesli so Janka na mehki imnici in zadet je bil s svileno, modro odejo, nazaj ez rob odeje je bila zavihana
fina rjuha s ipkami vsaka gospodina bi bila lahko
leala pod to odejo.
Janko je bil e pri zavesti, odpiral je oi in se silil v
smeh, pa ni lo.
Spravili so ga v njegovo sobo. V skrbeh sta roditelja
preula vso no pri njegovi postelji in ugibala, kako se

103

MUHOBORCI

BESeDA

je pripetila ta nesrea. Janko se je trudno smehljal, pa ni

ni rekel.
Navsezgodaj je priel upan, kmalu za njim zdravnik,
ki je odredil predvsem mir, in v teku dopoldne je pri
zadnjih vratih prila v hio tudi opka. Delala je zelo
vljuden obraz in je odprla usta, da bi rekla gospe Podrajevi: Dobro jutro! pa namesto pozdrava se je
priela jokati in potem sta se jokali obe!
Malo solza ne koduje nobeni povesti. e je povest
preve kratkoasna, pismouki hitro reko, da je brez literarne vrednosti.

104

BESeDA

MUHOBORCI

Deveto poglavje

V kripcih

hudih kripcih je bil upan.

Hvala Bogu umrl ne bo Janko! Zdravnik je rekel,
da utegne v treh, tirih tednih popolnoma okrevati, dasi
je pokodba huda. Tako je povedal zdravnik in se zraven
pobahal s svojim pravnikim znanjem, e: 152. kazenskega zakona est mesecev do enega leta jee.
Slaba tolaba za upana! Oroniki tudi e okoli vohajo, zdaj zdaj bo prilo na dan in potem zbogom upanstvo in ugled! Kar ga je najbolj trlo: z ivo duo se
ni mogel posvetovati o teh svojih teavah, da se ne izda.
Tako so mu vrale neprijazne misli po glavi in ga begale.
Ni strpel, koj drugi dan se je peljal v mesto in se po
svet zatekel k dr. Gadu. Saj dr. Gad je bil odvetnik in
vrhu tega dravni poslanec Muhobora, torej oseba v
vsakem oziru vredna zaupanja. Poiskal ga je v pisarni.
105

MUHOBORCI

BESeDA

O, na dini gospod upan! ga je prijazno pozdravil dr. Gad. To me veseli, izredno me veseli. Kosili boste seveda pri meni, brez ugovora! Pri kosilu se lovek
na marsikaj spomni, kar bi sicer pozabil. Toliko asa vas
e nisem videl kaj pa je kaj novega v Muhoboru? Gospa soproga zdrava? Gospodina herka zdrava? in
med vsemi temi vpraanji je tudi e telefoniral domov
soprogi: Imam gosta, postavi par steklenic v led, e
ve! Gospod dravni poslanec je vedel, kako se vzdruje disciplina med volivci.
upan je odloil suknjo in kumo in sedla sta. Ni vedel, kako bi priel, potem pa je kar z obema rokama
zgrabil odvetnika za desnico:
Gospod doktor, vi mi morate pomagati, drugae sem
izgubljen!
Kaj pa je, preljubi gospod upan? se je zaudil dr.
Gad.
Nato je upan poteno in po pravici vse razodel, kakor je bilo: Vraal se je od Pikapolonice, razburjen je
bil in pijaa se ga je bila bolj prijela kakor druge poti. el
je nala naokoli skoz vrt, morebiti bi zalotil tiste zavrene zlikovce, ki mu v zadnjem asu delajo kodo in
nesnago okoli hie. Pa naleti konec hie loveka, ki se je
ravno pripogibal, da pobere kaj drugega neko kamen.
Zgrabila ga je jeza zdaj ima falota v pesteh tema je
bila, pa je s palico zamahnil po njem. Toda ni bil pravi
106

MUHOBORCI

BESeDA

bil je Podrajev Janko! Palica pa je tudi pretrdo priletela; hotel je zanikrnega kododelca le malo postrahovati, tako po oetovsko na, pa so se onemu mogani
pretresli in zdravnik pravi:
est mesecev jee do enega leta!
Mm, mm, je rekel dr. Gad in maja glavo, obalujem, to je res nerodno Toda potolaite se, gospod upan, kar je v moji moi Kazenski zagovor prav rad
prevzamem, tudi upam, da se zmaeva pod postavno
mero s kakimi estimi tedni jee, saj kaznovani e niste
bili kajne? Seveda upanstvo za upanstvo je
koda!
upanu je kar migljalo pred omi.
Ali druge pomoi ni? Zaprt moram biti? Te sramote
ne preivim, ne, raji umrem! Vstal je.
Pomirite se, gospod upan, prosim vas, sedite. Tako
stvar je treba isto mirno, hladnokrvno preudariti. Na
sodnijo ste bili e klicani?
Ne! Saj e ne vedo, da sem ga jaz. Le vi to zdaj veste, gospod doktor, in Janko Podrajev seveda, pa ta ni e
nikomur povedal, mislim. Zdravnik mu je prepovedal
govoriti Veraj zjutraj sem bil pri njem, govoriti nisem mogel z njim, njegova mati je bila zraven, toda
znamenje sem mu dal: kazalec sem poloil na ustnice,
naj moli, pa me je razumel in z omi pomignil, znaa-

107

MUHOBORCI

BESeDA

jen fant je in saj ga rad odkodujem, poteno, bogato. Le v jeo ne!

Ali je sodna komisija e bila ga zasliat? je vpraal
dr. Gad.
e ne! Ali vsak hip lahko pride. Zdaj prav to bi vas
rad vpraal, gospod doktor. Ali mora Janko sodniji povedati resnico, ko bo vpraan, ali lahko ree, da ne ve
no je bila temna, udarjen je bil od zadaj itd.
Ne gre drugae, kot pria mora govoriti isto resnico, sicer sam zapade jei.
Ubogi upan si je brisal pot s ela.
Kaj pa, gospod doktor, ali bi ne lo tako, da Janko
kratko malo ree: Noem povedati, kdo me je. Kdo ga
more siliti, da govori, ako noe!
Pa, pa, lahko se sili, z zaporom do estih mesecev.
Saj v sorodu ali svata ni z vami?
Ne!
Potem mora priati. Nerodna stvar, nerodna
Toda, kar bo mogoe Pronjo za pomilostitev nazadnje tudi lahko ravnava morebiti se vam kazen izpregleda ali vsaj izpremeni v denar. koda, da je naa stranka
ta hip zopet v opoziciji, drugae bi sam govoril s pravosodnim ministrom! koda! Le pomirite se, gospod
upan, vse, kar bo mogoe Sicer pa kdo je oni, ki
ste ga ki je pokodovan?
Podrajev Janko, upokojenega naduitelja, naega
108

MUHOBORCI

BESeDA

tajnika sin. Morebiti se ga spominjate, tisti mladeni:

vam nasproti je sedel takrat po volivnem shodu.
Pa ne tisti pravnik, eden, prijazen mladeni pel
je
Da, tisti!
Tisti reve! Zdaj mi pa ni jasno Povejte, gospod
upan: kaj pa je mladi mo pravzaprav iskal ponoi na
vaem dvoriu? Ali morebiti stanuje pri vas?
Ni, prav ni ni imel opravka na naem dvoriu. Zato si je kolikor toliko sam kriv pokodbe! Kaj je iskal ponoi okoli nae hie, ni teko uganiti: Julko je priel klicat, mojo her za njo lazi, eprav ve, da tega ne trpim.
Zgodilo se je pod njenim oknom; pobiral je kamenek
tako sodim da ji ga vre v okno. Jaz sem pa mislil,
da je kdo od Smerajevih ali Civhovih
Dr. Gad je pomislil.
ujte upan, je rekel dr. Gad, jaz ne poznam razmer, zato ne svetujem, ampak le vpraam. Ali je izkljueno, gospod upan, ali je izkljueno. da bi se vaa gospodina herka poroila s tem Podrajem. Vpraam
zato: ako postane pokodovanec va zet, potem mu ni
treba ve priati zoper vas, lahko se ubrani prievanju.
Tako bi ostala vsa stvar nerazkrita in pokopana.
upan je poasi in globoko zasopel.
To to to si moram ele premisliti.
Gotovo, gotovo! je pritrjeval dr. Gad. To morate
109

MUHOBORCI

BESeDA

sami preudariti jaz ne poznam razmer! In saj ne gre

zgolj za vas, gre tudi za sreo drugih, kajne!
O, e bi vedeli, kako je pri nas doma! je vzdihnil upan.
Torej dobro si premislite vso stvar in pri kosilu se
pomeniva naprej! Vlak gre tako ele ob treh, zdajle je
enajst torej na svidenje ob pol eni!
upan se je poslovil in el. Tako je bil razburjen, da je
komaj nael vrata.
Vse mu je vrvelo po glavi. Najraznovrstneje misli so
se mu kriale, kako naj potem mimo preudarja! Da bi
se njegova hi in edina dedinja kar tako, na prazne roke,
poroila z mladim lovekom, ki ni ni in ni nima to
vendar ne more, to ne sme biti! Na tako domaijo vsak
as dobi lahko zeta z doto estdeset tiso kron ali z letnimi dohodki est tiso! Ko je pa upan tako raunal,
se je spomnil besed, ki jih je neko po konani komisiji
pri prijateljski malici izpregovoril luki sodnik: Pri nas
na kmetih, je rekel, se ne moi dekle s fantom, ampak
grunt z doto; lovek je postranska re, teje se kot pritiklina grunta kot ,fundus instructus. Pa so tudi zakoni po tem!
Sreal je sodnega predsednika in se mu odkril. vignilo mu je skoz mogane: Morebiti te bo tale sodil, ko
bo toen zaradi teke telesne pokodbe. Ta misel mu
je bila neprijetna in hotel je hitro mimo.
110

MUHOBORCI

BESeDA

Toda gospod predsednik ga je kar ustavil in se mu sila

prijazno smejal: Kaj pa vi tukaj, upan? Kaj je novega?
Ali ste pridno hodili na lov? in vkupe sta la do sodnije. Tako visok gospod in tako prijateljsko govori z
njim! Naj pa pride obtoba in sodba, noben bolji lovek ga ne bo ve pogledal, Civha in Smerajec, ta dva mu
bosta vrstnika. Ne, zaprt pa ne, te sramote na noben
nain!
Pred sodnim poslopjem so cesto pometali kaznjenci.
Obleeni so bili v tisti gnusno okorni kaznilniki kroj;
nekateri so poveali glave in skrivali obraze ali bo tudi
on kdaj med njimi? Ne, ne, ne, to ne sme biti! e ga doleti zapor in e tako kratek, zanj bi ne bilo ve sree! In
za eno in herko tudi ne! Uboga Julka!
Kot kaznjenec si bo seveda lahko izbiral med zeti! Kar
trgali se bodo za to ast! S sijajnim zetom ne bo ni
Tako je polagoma priel tehtati manje izmed dvojega gorja; to manje gorje je bil Janko Podraj kot zet.
Ko je pa bil tako dale, e je zalotil sam sebe pri prijazni misli, kaj bi rekla njegova ljuba opka, ko bi ji razodel, da ji ne brani moitve s fantom. Kako bi bila vesela revica, kako hvalena! Slednji bi se vrnili zopet radost in srea v hio, kjer se zdaj opirijo le vzdihi, solze,
emerni pogledi. ena se ne bi protivila, ko bi ji povedal resnico, pravi vzrok Kak obraz bo neki delal tajnik! Kar tako mimogrede bi mu omenil:
111

MUHOBORCI

BESeDA

Ti, tajnik, kaj sem hotel rei ali si e slial: Moja

opka se poroi z onegavim onem, saj ga pozna, s Podrajevim fantom. Pipa mu bo padla iz ust, dedcu!
Na glas se je zasmejal upan, ko je v mislih gledal tajnika. Smeh ga je predramil, zavedel se je, da stvar e ni
tako dale in da ele preudarja, kaj bi kazalo storiti.
Toda pravkar je bil poskusil nebeko radost brezskrbnega hipa o, prost biti moree skrbi in strahu pred jeo,
kaj bo vse drugo!
Pogovor z dr. Gadom pred kosilom je bil kratek, pa
gotovo zadovoljiv, kajti med kosilom je vladala e najbolja volja.
Gospa je bila vajena moevih volivcev in zato je ni
prav ni vznemirjalo, e je gospod upan na primer si
vzel omake, obliznil lico in jo potem snano obliznjeno zopet vtaknil v skodelico za omako; ali e je, hote se
pokazati olikanega, z noem nosil v usta. Neutrudljivo
je silila gosta s to in ono dobroto in se veselila slasti, s
katero je praznil kronike.
Po peenki je priel ampanjec na mizo, sicer le petkronski, toda poglavitni lastnosti je imel v polni meri:
pokal je in se penil.
ampanjec je imenitna pijaa! ampanjec je zelo preprievalna pijaa: kdor gosti s ampanjcem, ima vedno
prav nikdo mu ne ugovarja. e tako epav dokaz, e

112

MUHOBORCI

BESeDA

tako pikav odgovor podprt s ampanjcem, dri kakor skala.

upan se je spomnil svojih rodoljubnih dolnosti in
je interpeliral gospoda poslanca zastran sodnije, kdaj jo
dobe v Muhobor.
Sodnijo? Saj je res svoj as smo govorili o sodniji, da! Torej Bog vas ivi, gospod upan, in vao gospo
soprogo in gospodino herko in e tega in onega, kajne haha! Da, s sodnijo smo to pot pogoreli. Govoril sem z naim sodnim predsednikom: Muhobor in
blinje obine, ki smo mislili nanje, da bi se strnile v nov
sodni okraj, bi ne dale dovolj opravila novemu uradu.
Prisiliti se pa ne da taka stvar, kajne! Sicer pa saj vasih niti dobro ni, e je sodnija preblizu, hahaha! ivio!
Trili so. upan je srkal ampanjca ali mu ga bodo
zavidali Muhoborci ampanjec je bil hladen in zelo
preprievalen in zdelo se mu je isto naravno, da se sodnije ne da izsiliti.
Gospod upan, je nadaljeval dr. Gad in udaril upana krepko po pleih, da ste pa taki ptii v Muhoboru,
bi ne bil verjel. Izborna misel, vaa zadruga za dvig sodnih opravil! Vse vem, vse! Kako smo se smejali! Notar iz
Lu je bil tukaj in je pravil Sodni predsednik je tudi
zvedel, ne vem kje rekel je, da je skoraj poil od smeha. Rekel je, da morate v dravni zbor; vi boste pokazali,
kaj so ,taktine poteze. Izborna ala, hahaha!
113

MUHOBORCI

BESeDA

Smejala se je tudi gospa dr. Gadova in kazala svoje

bele zobe in si brisala solze in tudi upan da, tudi upan se je od srca smejal izbomi ali in e dostavil:
Saj je predpust! Tako izpreminja ampanjec nazore
upan je bil isto zadovoljen sam s seboj, ko se je odpeljal iz mesta. Lepo gorko je bilo in kar godel je predse kakor maek za pejo.
Seveda, ko je na konni postaji izstopil iz vlaka in sedel v domai voz, ki ga je e akal, in ko se je potem vozil skozi Lue mimo sodnije kako neprijetne obutke
mu je vzbujalo to poslopje in ko se je blial domu,
bolj in bolj se ga je zopet loteval nemir. Ne da bi omahoval v svojem sklepu, skrbelo ga je le, ali ga bo mo
tako lahko izvesti, kakor ga je bilo lahko zasnovati. Morebiti je bila e danes sodna komisija pri Janku in ga je
zasliala, morebiti pride jutri Kaj, e je Janku slabe
Kaj, e doma e akata oronika
O mraku je bil doma. Oronikov, hvala Bogu, ni bilo
videti. Od domaih je zvedel, da Janku ni slabe.
Poslal je koj po tajnika. Komaj ga je priakal.
Kaj je novega?
Sodnija v Luah je pisala in vpraala zastran mojega fanta, ali se e zaveda in ali se lahko zaslii.
Kaj odgovorimo? Odgovori je priel upan.

114

MUHOBORCI

BESeDA

Vpraanje je bilo nujno, sem e sam poslal odgovor.

upan se je zganil.
Pa kaj si odgovoril?
Tako, kakor je res. Fanta zdaj e ne kae razburjati z
zaslievanjem sodnija mu ne bo vrnila zdravja. Ko toliko okreva, da se lahko zaslii brez nevamosti, jim e
sporoim. Tako sem pisal.
upan se je oddahnil. Tajnik pa je zakrtal z zobmi.
Tista mrcina, ki mi ga je pobil, e e dovolj zgodaj
pride v elezje!
Potem je nadaljeval svoje poroilo.
Oronika sta te iskala.
upana je zopet zgrabilo. Me e imajo, si je mislil.
Hotel je ostati ravnoduen, pa je vendar jecljal, ko je
vpraal: Oroniki, zakaj? Saj jaz jaz ne vem
Tajnik je zmignil z ramami.
Izvedeti sta hotela od tebe, kaj si videl, kaj si slial
ti si bil prvi na mestu.
Jaz, jaz je govorilo iz upana in hripav je bil.
Tajnik je skozi okno gledal in naprej pravil:
Sam se ni pobil, moj fant! Povedati pa tudi ne mara,
kako in kaj. Mislim, da ga je sram zaradi Julke, saj ve!
Oronika sta me izpraevala, koga jaz sodim in ali je
imel fant kakega sovranika.
Sovranika? Ne verjamem! je rekel. Sovranika ni
115

MUHOBORCI

BESeDA

imel nobenega. Tvojega fanta imajo vsi radi. Tudi naa

hia kaj ti bom pravil in jaz tako mi je hudo, kakor da je moj lasten sin, ki se mu je pripetila nesrea.
Res je upanu trepetala ganjenost v glasu. Kaj bi ga ne
ganila nezgoda, ki mu zdaj kakor me visi nad lastno
glavo! Najraji bi bil tajniku kar razkril namere, ali ta hip
ni mogel, izdal bi se
Tajniku je upanovo soutje dobro delo. Obrnil se je
od okna proti upanu.
Da je le fant zunaj nevarnosti! Ko pride k moi, bo e
sam povedal, kako in kaj. Oronika sta ugibala, kaj, e
ga ni kdo Civhovih ali Smerajevih
Menda vendar ne! je rekel upan in zopet ga je pestila bojazen pred nepregledriimi zapletki, e koga nedolnega zapro.
Ni se ne ve! Le toliko je gotovo, sam se ni! je rekel
tajnik. Zdaj pa grem. Lahko no, upan!
Lahko no, pa pozdravi eno, da, in Janka pozdravi,
tudi ena ga pozdravlja in zijala tudi le reci mu, da
smo bili v velikih skrbeh zanj, zijala tudi.
Prisrno je stisnil tajniku roko kdo bi si mislil, da
mu je tako naklonjen in el potem po stopnicah v stanovanje.
Tam je imel dolg razgovor z eno. Niso bile prijetne
stvari, kar sta se razgovarjala, in vendar ena je bila
srena. Srena, da je mo, ki so ji ga e skoraj odtujile
116

MUHOBORCI

BESeDA

neumna sodnija in tiste gostilnike seje, da je ta ljubi

njen mo zopet iskal sveta in zavetja pri nji. Z vsemi
moevimi nameni je bila zadovoljna, povse zadovoljna,
in e je v mislih hitro preudarjala, da bo poroka isto
tiha, potem gre mladi par za nekaj asa ez morje v Dragamacijo ali kakor se pravi, da Janko popolnoma okreva, medtem se jima uredi stanovanje in potem prevzame Janko lahko tacuno ali karkoli manjka se dela pri
hii!
Julka je sedela v temi in brez lui v svoji izbi na postelji, hladila si je vroo glavo v blazinah; ali naj umre za
jetiko ali naj gre v samostan to dvoje je premiljevala
in vmes se tako bridko jokala, da je bila nazadnje sama
prepriana, da ni na svetu nesrenejega bitja od nje.
Po hodniku je zaula oetove korake. Vzravnala se je
in si obrisala solze.
Odprle so se duri in oe je zaklical v sobo: Julka!
Glas mu je donel odlono, pa prijazno.
Julka je rekla: Kaj je? in je zavzdihnila, da bi kamnu srce poilo.
Pridi, pridi! je rekel oe. Urno, urno!
Glava me boli, je s trudnim glasom zastokala opka, ne bom veerjala.
Bo e bolje! je rekel oe. Janko te pozdravlja, se
je lagal in potem akal na uinek.

117

MUHOBORCI

BESeDA

opka je vstala in iz teme strmela v oeta, stojeega v

durih, kaj to pomeni.
Pozdravlja te, je rekel upan in si naprej izmiljeval,
naroil je, naj ti povem toda e te glava boli, se raji
pomeniva jutri. Ali gre spat? Pa dobro spi!
Polagoma je zapiral duri.
Poasi in bojee je prila opka k oetu na hodnik in
njene velike rne oi so tako plano gledale v oetove
egave, da je oe pritisnil to ljubo glavico svojega edinega deteta na svoje prsi, jo poljubil na elo in rekel: opka, moja opkica, moja zijalica, moja revica, saj ti ne
branim se pa vzemita z Jankom, e se imata rada!
opka se je oklenila oeta okoli vratu in potem je tako
ihtela in se vmes jokala, da je prestraena pritekla mama
gledat, kaj se je zgodilo.

118

BESeDA

MUHOBORCI

Deseto poglavje

Potni nabiralnik

isto no niso pri upanovih ni spali, razburjenost

je bila prevelika.
upana je tlaila skrb: Zdaj, ko je vse e tako lepo napeljano, e bi vendarle e zadnji hip kaj navzkri prilo
in podrlo narte!
Navsezgodaj je bil e na nogah, stopal po hii in okoli
hie, priganjal hlapce, v prodajalni oteval zaspanega
komija in venomer gledal na uro.
In ko je ura kazala osem, se mu je zdelo, da je to e
dovolj primeren as za obisk pri Podrajevih. Poklical je
svojo opko in la sta tja.
Sprejel ju je tajnik prijazen in vesel. Z lica se mu je
bralo ugodno stanje Jankove bolezni. Veselil ga je obisk
in kar izpustiti ni mogel roke upanove in roke Julkine,
obe hkrati je stiskal.
Janko je vso no dobro spal, je pravil in je vedel
obisk v jedilnico. Zjutraj se je zbudil jasnih oi in zdaj
se krega, da je laen. Laen je in se krega in mati je pri
njem z mlekom.
Sedli so.
upan je izjavljal, da ga zelo veseli, res zelo veseli, da
119

MUHOBORCI

BESeDA

se je zdravje na bolje obrnilo, hvala Bogu! Pripravljal se

je, kako bi e nekaj povedal, poglavitno in akal je na
ugodno priliko, da ne bi stvar prenerodna in prisiljena
izgledala.
Potrkala je na duri in vstopila je hina gospodinja,
gospa naduiteljeva. S potrkom na lastne duri je izrazila
svoje spotovanje astnemu obisku in hkratu dokazala
svojo visoko omiko. Z vljudnimi pokloni se je bliala upanu in opki in delala sila majhna usta.
Dobro jutro, dobro jutro tako prijazen obisk, taka
ast
Kaj pa Janko? je vpraal skrbni naduitelj. Ali si
mar samega pustila? Pa ta as jaz tja stopim
Poakaj no! ga je zadrevala ena in sklepala roki.
Sam me je semkaj zapodil. S postelje je videl mimo
okna prihajati gospodo, pa me je kar nagnal, da moram
semkaj in da se lepo zahvaljuje za snoje pozdrave.
Ali se sme k njemu? je vpraal upan.
Tako ga bo veselilo! Kako ste prijazni, gospod upan!
Kar prosim!
Hitela je pot kazat. Onostran vee je odprla duri, gospod upan je vstopil, za njim se je v zadregi noter zmuznila Julka toda z naduiteljem vred je ostala kar pri
durih.
V beli postelji je leal Janko, bil je bled, glavo je imel

120

MUHOBORCI

BESeDA

zavezano, oi pa so jasno in veselo gledale upana, ki se

je prijazno dotaknil bolnikove roke.
upana je tialo v grlu, smilil se mu je mladeni, smilil pa se je tudi sam sebi, da je v takem poloaju. Hotel
je govoriti moate, naklonjene besede, toda vse, kar je
spravil iz ust, je bilo: Dobro, dobro Janko!
Janko je odgovoril: Hvala, hvala! oi pa so mu uhajale tja proti durim in milo vabeemu njegovemu pogledu se je vdala opka in stopila je k postelji.
Janko ji je nudil svojo bledo roko, rahlo jo je stisnila
rdea je bila ko mak in pogledovala je Janka in pogledovala je oeta. In ko sta se z Jankom drala za roki,
je poloil od razburjenja nemi oe upan e svojo apo
na njuni roki in ni ni rekel in Janku sta zardeli lici, prijel
je upanovo apo in jo poljubil. Naduitelj in njegova
ena tam pri durih nista vedela, kaj to pomeni upanu se je nerodno zdelo, da je on veljak in prvak
taka mila Jera ki se bo navsezadnje e jokati priel.
Obrnil se je, ne bev ne mev ni dejal in el je ven. Tajnica je stopila za njim v veo morebiti se mu je kaj zamerilo upan pa je gledal kviku in se obraal, kakor
bi pajka iskal po obokanem stropu, nekaj je poiral in v
nosu mu ni bilo vse v redu, obrnil je preplaeni tajnici
hrbet, pokazal s palcem ez ramo proti Jankovi sobi in
s precejnjo teavo izpregovoril: Naj se pa vzameta, ker se imata rada!
121

MUHOBORCI

BESeDA

Kar hitro in brez pozdrava je el iz hie, pred pragom

se je zavedel, da z mokrimi omi ne more iti mimo ljudi kaj bodo deli! Pa je stopil na ono stran proti hlevu
in v hlev saj res, Rjavka je e tu, je e niso domov gnali, pa zdaj tako lahko tu ostane. Poohal jo je, ohladila se
mu je glava in potem jo je naokoli ubral domov. Vse,
kar je bilo e treba, je naduiteljevim razloila opka, saj
ni bila neumna, mutasta pa tudi ne!
Isti dan je priel zopet zdravnik. Zavzel se je.
Glej ga, kdo bi si mislil! Izborno! Trda bua je nekaj
vredna. Glej ga, glej ga, sodnik se je e bal, da bo
umrl, preden se zaslii, na, zdaj pa niti komisije ne bo
ali se bo jezil sodnik! Niti teka pokodba ne bo, kar za
lahko bo teta. Da, da, ni ne bo s komisijo!*
ez deset dni sta bila poleg Krunoslava Batia in Slavice tudi enkrat za trikrat oklicana Julka in Janko. Velikanska razburjenost po Muhoboru. Sodnija, dvig sodnih opravil, gostilniki razpori: vse to je stopilo v ozadje sprio te izredne novice in se pozabilo.
Pri poroki se je seveda trlo ljudi, gospod Kregar je v
cerkvi pel solo, kar se je v Muhoboru vsakikrat smatralo za dogodek, in dasi zaradi svetega postnega asa ni
bilo ni svatbe in sta se Janko in Julka kar odpeljala, vendar tisti dan ni manjkalo ne pijae ne jedi na upanov
raun.
Janko in Julka sta se e vozila po morju, ko je prilo od
122

MUHOBORCI

BESeDA

sodia vabilo za Janka, naj pride priat zastran svoje

pokodbe. Pa se je moralo zaslianje odloiti zaradi odsotnosti prie.
ez tri tedne se je vrnil mladi par, oba srena in cvetoa.
Drugi dan se je peljal Janko v Lue. Tast mu ni rekel
ne tako ne tako, zanaal se je na Janka, da e sam ve,
kako in kaj izjavi pred sodnijo, saj se je uil pravoznanstva. Vendar ga je komaj priakal, da se je vrnil.
No, kako je bilo? ga je vpraal in dral se je uda
resno.
Ah, ni, je odgovoril Janko dobre volje kakor vedno, povedal sem, kar sem vedel, v desetih minutah
sem bil gotov. Od ,Zlatega volka vas vsi prav lepo pozdravljajo.
Za bojo voljo, torej si prial? Ali nisi odrekel prievanja? Zupanu se je kar temnilo pred omi.
Janko je zauden pogledal tasta.
Odrekel, kako odrekel? Zakaj? Povedal sem, da ne
vem, kako sem ujel pokodbo. Saj res ne vem. Na tisto
se e spominjam, da sem el skozi vrt, potem pa ni ve
do tja, ko sem se doma znael v postelji. Sodnik me je
vpraal, kaj mislim, kdo me je. Kaj jaz vem! Mislim, da
me sploh ni nikdo. Veter je bil, morebiti je kako vejo odlomil ali kako opeko vrgel s strehe, pa sem jo dobil po

123

MUHOBORCI

BESeDA

bui. Sodnik je rekel: ,e mogoe in da bo ustavil poizvedbe.

Tako, tako?t je rekel upan. Pa mu je bilo tudi prav.
Dobro, da se ni brez potrebe sam izdal zetu!
In ivljenje v Muhoboru je teklo in tee v starem tiru
naprej.
S sodnijo seveda ni bilo ni.
Zato pa je neumorno delavni poslanec dr. Gad Muhoborcem izposloval od naklonjene vlade, ki je ba zopet
potrebovala slovenske glasove, primeren nadomestek:
nov potni nabiralnik.

124

BESeDA

MUHOBORCI

Upokojeni rodoljub

125

MUHOBORCI

BESeDA

e reem, e je lovek pijan: pijanec, e ga ne posadi v dim, smrad in um, se pritoi, da je dolgas!
Toda trezen biti in trezen se voziti v nedeljo zveer z dolenjskim vlakom proti Ljubljani, je huje od vic! Ves vlak
je pijan, kolikor ga je, e lokomotiva se sumljivo zaletava
po postajah.
Ono nedeljo sem imel opravek na Dolenjskem. Naneslo pa je tako, da sem zveer, namenjen na vlak, trezen priel na postajo, zares trezen saj pijanevanje je
le gnusna razvada, pijaa pa je bila tudi bolj slaba
Vlak je bil kakor potujoa menaerija. udni zverinski glasovi so se razlegali iz njega, za potnimi okni so se
spenjala in premikala neznana bitja ali so bili ljudje,
ali so bile hijene, se ni dalo loiti.
Rejen sprevodnik me je prijazno porinil v voz, e le
noter v kurnik, da nas bo ve.
V vozu je smrdelo in se kadilo in videlo se ni ni. Iskal
sem, kam bi sedel Taas se premakne vlak in to s takim sunkom, da sem koj nael svoj sede, in sicer na
dolgih bedrih kmetskega mladenia, ki je leal in smral

126

MUHOBORCI

BESeDA

na klopi. Sedel sem s precejnjo silo, kar mi je bilo jako

al, kajti olikan lovek sem in ne ljubim klofut.
Mladeni se je zganil, ne vem, ali je zamrmral ali je
zasmral, zdramil se pa ni in kazalo je, da ostane mir
ohranjen.
Nasproti so sedele tri enske, glasne in vesele. Pri njih
je stal rejeni sprevodnik, tudi njemu se je poznalo, da se
vozi z dolenjskim vlakom. Nemara so se mu bili tisti hip
izmuznili iz spomina zadevni predpisi slubenega navodila: ni mu bilo jasno, ali naj iplje vozne listke ali naj
iplje enske pa je ipal oboje.
enske tega seveda niso trpele, ker so bile tri vkupe.
Z razposajenim vriem so ga sunile od sebe, da je odletel in se usedel ob mojo stran. Pa bi bilo e vse dobro,
toda zgodilo se je, da je sedel smreemu mladeniu ba
na usta in nos ter mu hipoma in temeljito zaprl sapo: to
pa je bilo napak.
Mladeni je bil pijan, kaken pa; ali tako pijan vendar
ne, da ne bi pogreal sape. Krevito se je obrnil in zarjul,
jaz in sprevodnik sva skoila vsak v svoj kot, fant pa je
planil kviku in potem priel se rotiti in priduati ljubi
moj lovek: kaj takega e nisem slial! Povedal ni pravzaprav niesar dolonega, preklinjal je le vobe, to pa v
vseh legah in nainih, tako reko simfonino ali absolutno, ustvarjajo zgolj nekako splono razpoloenje,

127

MUHOBORCI

BESeDA

kakor pravijo glasbeniki. In kletvina se mu je vlekla brez

konca in kraja kakor Wagnerju melodija.
Izgubljenih oi se je pri tem izvajanju oziral poasi po
vozu. Ko mu je pogled postal ob meni, sem si hotel pridobiti njegovo naklonjenost in sem mu izrekel svoje priznanje, da stari Slovani niso znali tako kleti.
Popadel pa je te besede pri narobnem koncu in je zarohnel, kaj in kdo in tri sto tiso ogrskih marogastih hudiev, on je Slovan, in v dokaz temu je pri tej prii zatulil
slovansko himno. Ta se je tako glasila iz njegovih ust:
Mej du Slovani, prekleti hudi, naa re slovanska, fiks
Lavdon, sakramensko ivo klije,
dokler, hardu kren, nae verno srce, krucinal krvav, za
na narod bije!
Vsi v vozu so vstali, se odkrili in zraven peli. Lepo ni
bilo, pa zanimivo: dragocen prispevek k domaemu narodopisju. e oena bi bil rad slial, kako ga moli ta
mladeni.
Toda splono navduenje je porabil rejeni sprevodnik, smuknil je ven in me je potegnil s seboj.
Prerila sva se skoz tri druge menaerijske vozove,
take, kakrnega sva pravkar zapustila; odprl je maj hen
poseben oddel, samo tiri sedee je imel, potisnil me je
noter in vrata zopet zaprl.
Hvala Bogu! Tukaj se je dalo dihati, tukaj je bil zrak
razmeroma kakor na vrhu Triglava. En sam lovek je bil
128

MUHOBORCI

BESeDA

v tem oddelku. V kotu je sedel pri oknu, glavo sklonjeno v roki, in ker sem mislil, da spi, sem rekel bolj sebi
nego njemu: Lahko no!
A ni spal. Poasi je dvignil glavo, me pogledal, pokimal je in z dolgim vzdihom odgovoril: Lahko no!
Zdaj sem ga spoznal. Bil je gospod F., rodoljub, irom
po irni slovenski domovini povsodi znan, priljubljen in
spotovan. Od srca me je veselilo, da sem naletel na
tako prijetnega druabnika, potolkel sem ga po rami in
mu stresel roko.
ivio, rodoljube! sem rekel. Kaj pa kaj narod in
oetnjava in domovina, mili kraj?
Odkimal je z glavo. Zdaj sem zapazil nenavadno resni
izraz njegovega lica. Odgovoril je poasi in nepremino
je zrl predse: Narod in oetnjava in domovina, mili
kraj, kaj vem, kaj je z njimi! Zanje gre sedaj skrb mlajim
in bolj poklicanim, jaz sem star, onemogel nesposoben,
jaz sem upokojen rodoljub. Bridko se je zasmejal in
glavo sklonil v roki. Bil je videti mono potrt, nekaj hudega se mu je moralo pripetiti.
Polagoma mi je razodel, kaj.
Bil je v Moilih. Moila so dolenjsko gnezdo z gnojem
pred hiami, gnojnico po cesti in s pevskim drutvom
Majolika. Ta Majolika je priredila danes v proslavo
svojega trimesenega obstanka veliko slavnost s otori,
damami, koriandoli, odposlanstvi bratskih drutev, tele129

MUHOBORCI

BESeDA

grami, pavovimi peresi in aljivo poto, pa brez petja,

zato da se ne moti zabava. Gospoda F. je navduenje za
stvar seveda tudi tja gnalo: idealnemu rodoljubu se je
nemara zdelo, da izda domovino, e se ne udelei narodnega slavja v Moilih. el je torej, dasi ima e nekaj
mesecev hrom elodec. Ta hromi elodec pa mu je postal usoden: Gospod F. ni mogel toliko piti, kakor se spodobi o takih prilikah, in iz tega vzroka se je zgodilo, da
se mu je v astitljivo lice zabrusilo prezirno oitanje, da
sodi njegovo rodoljubje v zaslueni pokoj, njegova narodnost pa med karte! Zares hude besede za moa,
ki se je kazal vsa svoja leta tako kristalno istega in vnetega boritelja za stvar
Bil je po pravici globoko ualjen.
Pozval me je in glas se mu je tresel, naj izjavim isto
nepristransko in brez ozira na najino prijateljstvo, ali ni,
odkar je mo, vztrajno in neutrudno pohajal vse narodne veselice od konca do kraja in ali sem ga kdaj videl na
katerikoli teh veselic brez kozarca v roki.
Ne, ast, komur ast, brez kozarca v roki ga nisem
nikdar videl.
Zahvalil se mi je in me vpraal, ali je torej taktno, da
ne ree hvaleno, e se na tako gnusen nain napade
mo, ki je v delu za stvar siv postal oziroma pleast in ki
je tako reko na oltarju domovine rtvoval svoje zdravje.
e mu je slednji prav zaradi prenapornega delovanja
130

MUHOBORCI

BESeDA

na tem podroju odpovedal elodec ni uda, da mu je

odpovedal: narod se prebuja in rodoljubna slavja se
mnoe od dne do dne ako mu je torej elodec prav v
delu in boju za stvar ohromel, potem se pravi zanievati
njega, gospoda F., toliko, kakor zanievati hrabrega vojaka zaradi astne rane, prejete v boju za oetnjavo!
Pritrdil sem mu iz polnega srca.
Ogrel se je. Saj bi rad, je rekel, e bi mogel, pa ne
morem! V Moila sem se peljal z najboljimi nameni.
Na veselinem prostoru so kuhali obmejni gola z narodnim kolkom. Dobro, sem rekel, semkaj z njim,
da bo kaj podlage! In potem sem se resno hotel lotiti
pijae, da portvovalne dame, ki streejo, kaj iztrijo in
da bo kaj dobika za stvar. Ti moj nesreni elodec ni
lo! Vse okoli mene je navdueno pilo, jaz edini sem
alostno dral kriem roke, poiral sapo in si hladil z njo
elodec. Hudo mi je bilo, saj me poznate. Pa se spomnim na pokalice, saj veste, one s sladko sodavico: otroci jih radi pijo, ker ume, pa kake enske. Glej si, sem rekel, bom pa pokalice pil, te mi ne morejo kodovati, bolje bo pa le videti kakor ni. Stopim torej okoli otorov,
vpraam po pokalicah toda svoji usodi nikdo ne utee: nikoder jih niso imeli, komaj so razumeli, kaj hoem!
Pa pa je obinstvo postalo pozorno name, gledalo me
je kakor tujo zver, in priel je glasen gospod z rdeo fasado, bil je zelo prijazen in rekel je, da je predsednik
131

MUHOBORCI

BESeDA

Majolike. Prijel me je pod pazduho, oprostil se je, da

ne morejo ustrei moji elji, in priel je razkladati, kako
da letos na Dolenjskem ni sploh ni pokalic, ker ji je vse
uniila toa. Streljali so sicer zoper too, toda zaman:
vsa letonja letina je la brlizgat rakom, e toliko se ne
bo pridelalo pokalic, da bi bile za seme. Tako nekako mi
je pravil, pa s tako krieim glasom, da se je zbirala okoli
naju vedno veja grua smejoega se obinstva. Mene je
bilo sram. Ali me naj ima obinstvo res za tako preprostega in neolikanega? Zahvalil sem se torej vsiljivemu
spremljevalcu za prijazno pojasnilo in pripomnil, da dobro vem, kaj so pokalice, in da ni res, da jih je toa pobila.
Pa kaj mi nato ree predrzne? In vsi naokoli seveda
so se glasno krohotali. Ree, da se je zmotil: ne toa, ampak trtna u, ta je uniila vse pokalice, trtna u; ako hoem, mi lahko e gnido pokae! In dvigne roko in sproi
tik pod mojim nosom noht ob nohtu, e to je gnida tiste trtne ui!
Globoko ogorenje je odsevalo iz potenih oi gospoda F., ko mi je pokazal, kako mu je pred nosom z nohti
tlesknil predsednik Majolike.
Nazori o pokalicah in njih razmere s too in trtno
ujo gotovo da so lahko razlini, nikakor pa ni bilo pravilno, da gre predsednik Majolike in z nohti tleskne

132

MUHOBORCI

BESeDA

gospodu F. pred nosom. Tega ne bi smel storiti po

mojem skromnem mnenju.
Gospod F. me je resno pogledal, globoko je zasopel in
potem nadaljeval: Oprostil sem roko iz nadlenega objema in sem rekel: ,Gospod, vi ste pili! Pili ste gotovo iz
najboljega namena, toda iz vas govori vino, drugae ne
bi alili rodoljuba, rodoljuba, sem rekel, ,ki je vneto deloval za stvar, ko ste vi e platno ponujali naprodaj! Dovolj rahlo sem mu povedal, kar mu je lo, ne? e preve
rahlo. Oni pa pokonci, priel je z rokami opletati in kriati. ,Lep rodoljub, me je oponaal, ,ki e za liter vina
nima rodoljubja v srcu, taki rodoljubi sodijo v pokoj, v
zaslueni pokoj sodijo taki rodoljubi, njih narodnost pa
med karte! Tako je krial in vse naokoli mu je ploskalo, ne eden, vam reem, ne eden se ni zavzel zame, pa
pa se je zbrala ,Majolika in mi olajala odhod s prelepo
narodno pesmijo:
,Pober se ti huncvet pre,
da te ne bom vidla ve,
da te ne bom vidla ve!
Te veselice ne pozabim! Sicer pa: ,Zrela hruka, e
je ne utrga, pa sama pade pravi pregovor. Kdo ve, ali
nisem bil potreben, da me Moilani opomnijo, kaj sem:
upokojeni rodoljub!
Pritisnil je elo zopet ob ipo, obmolknil in zrl v no
133

MUHOBORCI

BESeDA

Mo se mi je smilil. Tragika njegove usode v vsem

obsegu mu niti ni bila e jasna me je ganila.
Tolail sem ga, da pevsko drutvo Majolika pa e
ne zastopa vesoljnega naroda. Vi ste stari, sem rekel,
to je res; toda dandanes je ravno starost tisto, kar daje
veljavo. Glejte, celo postave sklepajo, kako je treba uvati starino v prid in slavo domovine, v olah ue njih
varstvo, s prinic ga pridigujejo. Poznam tudi urad, sem
rekel, tam sede tako stari gospodje: brez bergel si ne
morejo nikamor pomagati. Pa ni govora, da bi li v pokoj, kaj e! Nasprotno, na javne stroke jih bo drava
restavrirala, preslikala in konservirala, pa bodo e drali
kakih trideset let. Tako se ravna s starimi gospodi! Le
nikar obupati!
Ganljivo je bilo videti, kako je svetel arek upanja preletel lice gospodu F.
Toda moj elodec, je rahlo ugovarjal, moj elodec
res ni ve za narodna slavja!
Gospod F., brez strahu! sem rekel. Tisti svoj elodec poljite ali nesite v slatinsko zdravilie, pa bo! Tam
vam ga skrtaijo in prepleskajo, da bo kakor nov, in ili
in zdravi boste lahko zopet delovali za stvar kakor v svojih najboljih letih.
Lagal sem. Vedel sem, mo s tem elodcem je brez
reitve izgubljen za stvar. In ne bo ne prvi, ne zadnji, ki
ga onemogel elodec poene v tono pregnanstvo!
134

MUHOBORCI

BESeDA

Lagal sem, vendar sem bil vesel, da sem, eprav z lajo, otel moa vsaj prvemu, najhujemu navalu obupa.
Nadaljnji pogovor nama je prekinil rejeni sprevodnik,
ki je porinil v najin oddelek e dva moa: oronika z nataknjenim bodalom in vklenjenega ujetnika. Rekel je, da
takih dveh mo, ki potujeta tako reko v uradnih poslih,
ne more posaditi v menaerijo. Tako smo se tirje izbrani trezni moje vozili skupno oni konec do Ljubljane
Na Anglekem ima vsak vlak svoj posebni voz za pijance. Slina uredba bi bila tudi na dolenjski eleznici
nujno potrebna. Toda posebnega voza ne bo treba za
pijance, ampak seveda za trezne, ker je teh manj. In niti
celega voza jim ne bo treba, majhen oddelek s tirimi
sedei bo zadoal! Toliko usmiljenja pa zasluijo tisti
nebogljenci, ki jim je sojeno, da se morajo trezni voziti
po dolenjski eleznici!

135

BESeDA

MUHOBORCI

Ura t. 55.916
DETEKTIVSKA POVEST

136

MUHOBORCI

BESeDA

herlock Holmes? Imamo ga v Ljubljani! enij je in se

pie Jakob Ciber! Slii travo rasti, duha e danes
brole, ki se bodo jutri praile, oi mu pa vidijo kar okoli
vogala! Misli, da ti vljudno gleda v obraz, v resnici pa
spak tudira tvoje povedrano obuvalo in hkrati sklepa
na praznoto tvojega epa, ki te ovira, da ne konzultira
evljarja! Ali pa zdi se ti, da sanjavo zre v megleno
daljavo, v istini pa zvijanik motri tvoj telovnik in iz peg
na njem sklepa, kake vrste likerje si sinoi pil v Narodni kavarni, kdo jih je plaal in obkorej si priel domov!
Tak je ta lovek!
Dogodka z mojo uro e ne veste? Dobro, povem vam
ga.
Torej kadar je semenj, grem rad ez Vodnikov trg
mimo stojnic, da vidim tuje barantae in njih udno
kramo in da sliim njih zabavno reklamo. Tako tudi zadnji. Zael sem pa v gneo, in ko pridem domov in hoem, kakor po navadi, naviti svojo epno uro pa je ni
bilo! Moje ljube stare ure, ki sva e na Dunaju skupaj
tudirala, to se pravi: vasih skupaj, vasi pa vsak v svojem zavodu ni je bilo, pa ne! Kak lopov mi jo je mo137

MUHOBORCI

BESeDA

ral izmakniti v gnei na sejmu. Mojo ljubo staro uro!

tevilko 55.916 je imela, na pokrovu pa sv. Jurija na konju, s sulico in zmajem.
Upanja, da jo e kdaj vidim, nisem imel sicer ni; ker
sem pa o tem Jakobu Cibru e slial toliko in toliko hvale, sem hotel vendarle poizkusiti, in jo mahnem po kosilu k njemu v pisarno.
Sedel je na mizi, bincal z nogama, gledal v strop in
puil cigarete.
Razloim mu svoj primer.
On pa sedi, binca in pui in ne ree niesar.
Ko konam, ga prosim, naj mi razodene svoje mnenje.
Ciber vstane, stopi k oknu, zabobna na ipo kratek
ritornel in potem izjavi, da je njegovo mnenje to, da letos nisem opravil velikonone spovedi.
Jaz sem seveda zijal, kaj to pomeni, on se mi je pa ljubeznivo nasmehnil in rekel: Kajti, ako bi bili vesten izpolnjevalec verskih dolnosti, bi se s svojo zadevo ne bili
obrnili name, ampak na mojega konkurenta, sv. Antona
pri franikanih, ki takisto posreduje zastran ukradenih
in izgubljenih stvari.
Potem sva sedla in povedal mi je svoje mnenje takole: Podatkov nimate prav nobenih, je rekel, za sum
zoper doloeno osebo. V takih sluajih je izsleditev storilca mogoa le po tako zvani Cibrovi teoriji, imenova138

MUHOBORCI

BESeDA

ni po meni, ki sem jo iznael. Njena podstava je izkunja, da enaki initelji v enakih okolnostih rode redno
enake posledke. To naelo je tako preprosto, da ga pozna in uporablja e vsak otrok. e pade otroku novec iz
rok in ga otrok ne more najti, izpusti e drugega na tla,
da ,gre iskat prvega, kakor pravijo: kamor se zakotali
drugi, tam lei skoraj gotovo tudi prvi. In pa tisto o
kraki burji in o klobukih ste gotovo tudi e sliali. e
odnese burja popotniku klobuk in zmedeni popotnik ni
videl kam, izroi burji e svoj robec, da mu pokae pot
v kotanjo, kamor zanaa ugrabljivi zrani tok svoj plen.
Stvar je jasna, kajne? Z ljudmi pa ni ni drugae!
Instinkt vseh ljudi je enak, ali recimo, skoraj enak! Vidite, in po tem naelu moramo iskati vao uro in tatu.
Pozvonil je dvakrat. Imam pisarja, ki je bil svoje dni
zelo delaven semanji tat!
Vstopil je ponien, gladko obrit, e nekoliko siv moak.
Dini gospod Perko. mu je rekel Ciber, vi ste bili
svoje dni takole strokovnjak. Recimo, da ste danes med
poldvanajsto in dvanajsto uro dopoldne na semnju izmaknili temu gospodu uro kaj bi bili storili z njo?
Izmaknjena stvar je nevaren toitelj! Hitel bi jo prodati.
Ciber je prikimal. Komu?
Komu pa! Zaradi takele ure se ne morem peljati na
139

MUHOBORCI

BESeDA

Reko ali v Videm, da jo speam! Starinarju Juriju bi jo

nesel. Star lisjak je, ki vse kupi. Glavo ima pleasto, vest
pa kosmato!
Dobro! Hvala! Poljite mi detektiva Lonarja!
Detektiv Lonar je priel; bil je e kar pripravljen za
odhod.
Gospod Lonar, mu veli Ciber, gospodu Koirju
tukaj je bila danes tik pred opoldnem ukradena na sejmiu ura tevilka 55.916, na pokrovu je imela sv. Jurija na konju, s sulico in zmajem. Tat je isto neznan; toda
po Cibrovi teoriji je pa hitel uro prodati, in sicer staremu Juriju, starinarju. Izsledite in zaplenite takoj uro in
tatu. Nujno! Vzemite s seboj Civho in Jeglia! ez eno
uro priakujem vaega poroila!
Odslovil je naju oba.
Mo mi je imponiral. Ta gotovost, ta predrznost njegovih sklepov, in vendar vse logino, pravzaprav samo
ob sebi umevno! Tako se mi je zdelo, kakor da imam
uro e zopet v epu.
Po preteku ene ure se torej zopet zglasim pri Cibru.
Pozval je e akajoega detektiva v sobo in detektiv je
poroal: Preobrnili in razkopali smo tako prodajalniki
kakor tudi stanovanjski prostor starega Jurija. Saj poznate njegov brlog; v etrt ure smo bili gotovi z delom!
Ali o uri ni bilo sledu! Tudi starega Jurija ni bilo doma;
odel je bil baje na svoj obiajni sprehod na Grad. Mi
140

MUHOBORCI

BESeDA

seveda za njim, a sreali smo ga, vraajoega se e po

Florjanski ulici. Ustavili smo ga in hitro dognali, da tudi
pri sebi nima ure. Bil je pa zelo razburjen in nas je primerjal s cestnimi tolovaji. Ovadbo zaradi razaljenja
strae bom e danes vloil.
Ciber je drobno pogledal in zavigal. Potem pa je segel v desni ep svojega telovnika, izvadil svojo uro in jo
pomolil Lonarju. Lonar, pazite! Vi ste zdaj stari Jur,
razumete, to pa je ukradena ura, ki ste jo kupili od tatu.
Kupija je bila sumljiva in zato vi, stari Jur, sami domnevate, da vas poseti policija. Treba torej skriti uro, kajne! V ta namen napravite svoj obiajni izprehod na
Grad, kajne! Ste me razumeli? Idite torej in skrijte jo!
Potem naju priakujte na utrdbah!
Detektiv Lonar ni zinil besede. Ali obraz mu je zlezel v udne gube, hrbet se mu je sklonil, s tresoo roko
je spravil uro in z drsajoimi koraki je odel. Zasvetilo se
mi je: Posnemal je starega Jurija!!
Kar strmel sem!
Ciber je zapazil moje zaudenje in se nasmehnil:
Da, moji detektivi so dobro dresirani! Vidite, ljudje enake vnanjosti so si vobe tudi v duevnem oziru
enaki. Ako, upotevajo to vano naelo, posnemate mimiko in kretnje loveka, ki ga opazujete, uganili boste
tudi njegove misli in namene. Tako bo tudi z Lonarjem. Ko se vivi v vnanjost in kretnje starega Jurija, ro141

MUHOBORCI

BESeDA

dile in razvijale se mu bodo vzporedno in nehote tudi

misli in preudarki starega Jurija in ravnal bo tako, kakor
je ravnal v enakih okolnostih njegov izvirnik. Idiva!
la sva poasi na Grad.
Na utrdbah je naju e akal Lonar.
Skrili ste uro v gozdiu, kajne! ga ogovori Ciber.
Da!
O tem ni bilo dvoma; drugod ni varnosti pred nepoklicanimi omi. Toda pokaite prostor!
Gremo v gozdi. Vodil nas pa ni detektiv, ampak Ciber sam, in sicer brez obotavljanja in s presenetljivo gotovostjo. Na junozapadni strani gozdia tik ob polsuhem skrivljenem macesnu je obstal. Pogledal je v
zrak, omenil, da so danes na Vrhniki ba ob tirih popoldne nastavili pivo, ker ima vlak deset minut zamude,
potem pa je malomarno vpraal: Tukaj ste jo zakopali, ali ne?
Ba na njej stojite, gospod komisar!
Jaz sem osupel seveda, on mi je pa ljubeznivo pojasnil: Tukaj je najbolj skriti kot gozdia, kajne a v tem
kotu ima ba macesen najbolj znailno in zato za spomin najugodnejo obliko. Niti stari Jur niti detektiv nista
imela dosti asa za izbiranje skrivalia in nehote sta se
pa morala odloiti za tisti prostor, ki ga lahko najzanesljiveje vsak as zopet najdeta.

142

MUHOBORCI

BESeDA

Sklonil se je in izpod rue izgrebel svojo uro. ipa in

kazalnika so bili strti, ker je bil stopil nanjo.
Ni ne de, je rekel, dam jo popraviti in vam poljem raun. To je postranska stvar. Poglavitna stvar je ta:
Kjer je bila ta moja ura, tam mora biti tudi vaa ura! Po
naelu enakih initeljev, enakih okolnosti in enakih posledkov, skratka po tako zvani Cibrovi teoriji! Saj vam je
bila moja razlaga jasna kajne? Zato me posluajte:
Okoli tega macesna prebrskajte tla in nali boste svojo
uro! Drugega vam nimam povedati! Uspeh mi pridite
javit zveer ob osmih. Priakoval vas bom v pisarni. Sedaj me kliejo drugi opravki.
Odla sta.
Jaz sem ostal sam in po pravici povedano groza me
je bilo. Brskal sem po tleh in koprnee sem iskal svojo
ljubo staro uro, hkrati pa sem se s trepetom bal, da me
zadene kap, e jo v resnici najdem!
Ko se je sonce prielo nagibati k zatonu, sem se zbal,
da me ne zajame mrak in, popustivi iskanje, sem jo popihal brez ure odtod, kakor da me pode furije, in oddahnil sem se ele, ko sem dospel v mesto med vreo mnoico.
Zveer sem se zglasil pri Cibru, kakor mi je bil naroil.
Lotevali so se me rahli dvomi, ali Cibrova absolutna gotovost jih je zopet docela prepodila.
Ura mora biti tam, je rekel, ali je pa Cibrova teo143

MUHOBORCI

BESeDA

rija napana. To pa je izkljueno! Nadaljujte jutri delo

in vzemite s seboj motiko! Saj vreme ostane lepo, je
pripomnil, ozri se skoz okno na razsvetljeni trg; to
sklepam iz okolnosti, da gre profesor Pika z denikom.
Storil sem, kakor mi je velel, in prekopal sem drugi
dan ves junozapadni del gozda. Ne morem rei, da nisem imel isto ni uspeha, kajti nael sem rdeo nogavino zavezo, par lasnih igel, enski glavnik, nekaj eleznih gumbov, star krajcar, peto in ubito steklenico. Le o
uri ni bilo prav ni sledu. Odkritosrno povedano, priel
sem zopet dvomiti.
Bil sem nekoliko potrt, ko sem Cibru poroal o stvari. Moja malodunost ga je razvnela.
Cibrova metoda ne vara! je rekel. Po logiki dejstev
ne more biti vaa ura drugod, nego je bila moja. Verjemite mi to! Sicer pa, je nadaljeval bolj hladno, da
vas pomirim, dam vao uro lahko v liste. Remontoarka
t. 55.916, s sv. Jurijem na pokrovu, na konju, s sulico in
z zmajem. Ali moj svet je: iite jo tam, kjer je bila
moja ura! Na svidenje ez dva dni!
Moje razkopavanje ni ostalo neopaeno. Mestni uvaj na Gradu me je vohal iz zasede; preal je pa, kdaj
dvignem zaklad, potem bi bil planil name in mi ga v
imenu postave zaplenil. Ker se pa njegov sladki up ni
maral uresniiti, navelial se je preanja in mi kratkomalo prepovedal nadaljnje delo. Izkual sem ga pomiri144

MUHOBORCI

BESeDA

ti, e da kopljem le pole, ali on je trdil, da tega ne

smem brez lovskega lista, in grozil mi je, da me ovadi
zaradi lovske tatvine.
Odnehati pa nisem maral. Sedaj mi ni lo ve samo za
mojo uro, ampak tudi za Cibrovo teorijo, ali obvelja ali
ne, in zato sem hotel do piice izpolniti Cibrove ukrepe.
Izposloval sem si torej nemudoma pri rudarskem uradu rudosledno pravico, da sem jo pomolil mestnemu
uvaju pod nos, in potem sem neoviran konal svoje temeljito razkopavanje.
Ure ni bilo! Tudi ne upanja, da jo sploh e kdaj vidim!
Pa pa sem si pridobil svoje mnenje o Cibrovi teoriji.
Tem uspehom primemo razpoloen sem se zglasil zopet pri Cibru.
Ciber je z mojega obraza takoj razbral poloaj. Postal
je nervozen. Ni me ni vpraal, ni me ni poslual, ampak kar kratko se je opraviil, da danes nima asa in jutri
ga tudi ne bo imel in takisto ne ves bodoi teden. Izvadil je iz epa uro in mi dal znamenje za odhod, reko:
est je, mudi se mi.
Mene je pa isti hip streslo po vsem ivotu kakor elektrini tok. Dovolite, da pogledam to uro! sem vzkliknil in nedostajalo mi je sape.
Ciber mi osupel da uro v tresoo roko.
Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem! Odprem po-

145

MUHOBORCI

BESeDA

krov: t. 55.916! To je moja ura! Gospod komisar, kje

ste jo dobili? Sedel sem, nogi me nista ve drali!
Vaa ura? Ali je mogoe! St. 55.916 Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem Res je! Glejte, glejte! Tri dni
jo e nosim v epu! Svojo sem dal popraviti, saj veste, in
sem si za ta as izposodil tole iz tega predala tukaj, kjer
hranimo najdene in policiji izroene stvari! Torej tu je
vaa ura!!
Stopal je po sobi od duri do oken in nazaj in stresal
glavo.
Potem je postal in rekel: Vidite, moja metoda se je le
zopet obnesla! Kako sem vam rekel: Kjer je bila moja
ura, tam se najde tudi vaa! Vidite, in tako se je zgodilo!
Sherlock Holmes!

146

MUHOBORCI

BESeDA

Pomladanske muhe

147

BESeDA

MUHOBORCI

I.
Falzifikat, dama brez spodnjega trupa in prvenstvo
Slovencev

uhi filozof in suplent Matej Vrbajs je vsako pomlad

nekoliko brenal. udak je bil sicer zmeraj, ne le kar
se tie prekratkih hla in tistega klobuka, ki so trdili prijatelji o njem, da je izkopanina iz dobe mosti in ukraden iz muzeja, ampak tudi kar se tie nazorov. Saj je
prav in ni ne reem: mladina naj le ima, dokler je e ni
pohujal zakon in je ne kloni skrb za druino, naj le ima
mladina, pravim, ideale in nazore in sploh in vse kam
pa pridemo drugae! Ali Matej Vrbajs je v tem pogledu
pretiraval in njegovi etini nazori so presegali meje dopustnosti in meanske dostojnosti!
Najhuje je bilo vsako pomlad; taas je naravnost
brenal. Morda je vse stvarstvo vzbujajoa izprememba
letnega asa tako silno vplivala na njegove zaradi nezadostne telesne hrane itak prerahle mogane, morda je
bil drug vzrok skratka: vsako pomlad je brenal.
Tako je imel npr. predlansko pomlad tisto afero z deseticami! e dalje asa je hranil v denarnici ponarejeno
desetico; neki veer pa se mu je zameala med pristne
novce in pomotoma jo je izdal v gostilni. Doma jo je pogreil, a ker je bil filozof in suplent, je el in jo hotel sle148

MUHOBORCI

BESeDA

dei dan zamenjati s pristno, da ne bi natakarica trpela

kode. Ali natakarica Pavla ji je bilo ime, lepa je bila
in sijajno neumna je e ni ve imela; spoznavi jo za
falzifikat, jo je bila hitro zaigrala pri koevskem kronjarju, kaj ve pri katerem: mar so ji stari Koevci je
rekla. Mar so pa bili Mateju Vrbajsu, ki je potem teden
dni zasledoval po gostilnah in kavarnah tistega, ki je okodovan po njegovi ponarejeni desetici. In imel je precej ugoden uspeh: nabral je okoli petdeset takih penezov! Seveda ni bilo izkljueno, da na prvega okodovanca ni naletel, da je nesreni falzifikat e v etrti ali peti
roki in da torej koda le e ni poravnana. Ta misel je preganjala Mateja Vrbajsa podnevi in ponoi. Ljudje pa so
mu smejo vkupe znaali zamenjevat vsega spaka ponarejenega. Slednji se je priela e slavna policija zanimati za sumljivi sluaj in ni manjkalo dosti, da ga niso zaprli, e da je deleen ponarejanja denarjev. Resnino
res! Tri tedne ga je tako imelo! Ba ko se je prielo osipati kostanjevo cvetje, mu je zopet odleglo. Od deelnega olskega sveta pa je dobil nos.
No, in lansko leto je razburjala najire kroge njegova ljubezen z damo brez spodnjega trupa. Tiste dni se je
bilo v slovenski javnosti pravkar veliko govorilo in pisarilo na eni strani o lepoti, na drugi strani o pregrenosti
enskega akta in strastna ta polemika je v zvezi z gorko
pomladansko vlanostjo izpahnila Mateju Vrbajsu ob149

MUHOBORCI

BESeDA

utljive mogane. Lotil se je dokazovanja, da se Stvarniku loveko telo v umetnikem in estetskem oziru ni
posreilo; ne odreka Stvarniku sicer dobre volje in marljivosti, uverjen pa je, da bi bil na Stvarnikovem mestu
eden ali drug profesor bogoslovja izvril to stvar gotovo
lepe in edneje. Zlasti ensko telo! Povzpel se je konno do trditve, da v sedanjih okolnostih za kolikaj dostojnega moa sploh ni spodobna in mogoa ljubezen z
enskim bitjem, razen kvejemu z damo brez spodnjega trupa, kakrna je bila ba na ogled v kolibi ob drevoredu! enstvo je bilo mono razburjeno, ko je izvedelo,
da je Vrbajs v istini zael ljubimsko razmerje s to poldamo in da ga ni niti sram, javno razmotrivati, kaj bi
bilo in kako, e bi stopil z njo v sveti zakon. Stvar se je
konala precej misteriozno. Gotovo je le to, da je dobil
zopet nos.
Letos so se mu pa pojavili neizogibni pomladanski
popadki v znamenju kriminalne statistike. Stvar se je
priela takole:
Neki veer je vrgel kar izlepa med rodoljubno drutvo
Pri pialki izzivajoo trditev, da gre naemu skromnemu narodu na enem podroju vendarle prvenstvo
med vsemi netevilnimi narodi nae ljube drave.
Omizje je radovedno umolknilo, on se je pa s pikrimi
besedami obregnil ob nae prvake, ki niso znali te okolnosti, ki jo ima v mislih, spretno porabiti in dosei z njo
150

MUHOBORCI

BESeDA

pomnoitev slovenskih mandatov, ko so bila pogajanja

zastran volilne reforme. In z oitajoim pogledom je pokimal orjakemu doktorju Ivanu Koirju, ki je bil obinski svetovalec in ki ga je zaradi tega skromnega dostojanstva delalo omizje Pri pialki ob vsaki priliki odgovornega za vesoljno slovensko politiko.
ema, se je branil dr. Koir, kaj me tako zija? Mar
sem jaz iznael volilno reformo? Kolikokrat sem e povedal, da z visoko politiko nisem v drugi dotiki, nego da
imam v obinskem svetu referat o pasjih markah! Zoper
to moje javno delovanje pa e ni bilo pritobe. Razume? Dvignil je z mezincem vrek k ustom in se okrepal.
Prvenstvo! Bog se nas usmili! je zajeal komisar esen, ki je bil po vplivu cvikove kisline pesimist. Slovenci pojdimo spat morebiti se nam kaj lepega sanja!
Prvenstvo! Vzdihnil je in si naroil e eno etrt in pa
katlico s sodo.
Gospa dr. Koirjeva, v rdei bluzi in brez nedrca, je
zdajci namignila, da se ji je snoi nekaj jako, jako smenega sanjalo. Njen prijetni smeh je obetal nekaj pikantnega.
Zato se je moral Vrbajs pouriti, da obrazloi svojo
trditev. V statistiki sem ital, je rekel, da je prilo leta
1901. za pozneja leta gradivo e ni obdelano na
vsakih 10 000 prebivalcev na ekem 0,97, na Tirolskem
151

MUHOBORCI

BESeDA

1,25, na Dolenjem Avstrijskem 1,26 itd., v Bukovini 3,89,

na tajerskem 5,56, a konno v nai blaeni Kranjski
najvije tevilo, namre 6,47 hudodelstev teke telesne
pokodbe. Te tevilke so neovrno dejstvo, ki ga nam ni
treba ele sanjati! Niti niso izjemen sluaj, kajti ta ponosni vrhunec zavzemamo e vrsto let in se tudi izlepa
ne umaknemo z njega, saj poznamo vztrajnost ilavega
naega rodu. Ali je to prvenstvo ali ni, kaj? Krohot peklenski! In z mrkim pogledom se je zamaknil v strop.
V doktorju Koirju se je vzbudil nagajiv odpor. Resno
je prikimal in z glasom naklonjene nepristranosti je izjavil, da so pravkar sliani statistini podatki sicer stara in
e splono znana stvar, omeniti je pa o njih, da jih suhoparni prijatelj Vrbajs, kakor je sklepati iz njegovega ironinega tona, tolmai s isto napanega stalia, kar mu
pa naposled ni preve zameriti, ker ni pravnik, ampak le
modrijan in suplent.
Jasno je, je rekel dr. Koir, da eden pa mora biti
prvi! Da ne naelujemo mi Slovenci pretepaem, morala
bi neizogibno biti delena te nesrene asti kaka druga
narodnost. Naa nesrea je srea drugih in vsaka izprememba v na prid bi postala v kodo kateremukoli drugemu narodu, ki bi nas moral nadomestiti v krvavem
prvenstvu. Zato smo mi Slovenci pravzaprav le mueniki za druge, ako preudarimo stvar z vijega, nadsuplentskega, sociolokega stalia. V istini mueniki!
152

MUHOBORCI

BESeDA

Kar bi morale druge narodnosti hvaleno upotevati!

Tisto zaradi tevila slovenskih mandatov, kar si prej
omenil, torej nikakor ni tako neumno, kakor se je menda zdelo tebi samemu, ki stvari ne razume.
Podprl je svoje besede z izdatnim poirkom. Razvneto omizje se je s smehom in hrupom zagnalo na hvaleni predmet. Matej Vrbajs pa je obmolknil in se zamislil.
Potem je plaal, pozabil denik in odel, e da gre e na
izprehod v drevored.

153

BESeDA

MUHOBORCI

II.
Neizprosni veni naravni zakoni

o je drugega dopoldne sprevajal dr. Koir svojega

obiajnega nedeljskega maka po svei boji naravi, je na Gradu naletel na Mateja Vrbajsa, ki je stal razkoraen sredi pota, zrl v tla, gubanil elo in s prstom
pisal v zrak tajinstvena znamenja, zapazivi dr. Koirja
pa temu nastavil kazalec na prsi in brez slehernega uvoda izjavil: Ti, jaz sem star 38 let!
Dr. Koir je nato aforistino odgovoril in glas mu je
bil nekoliko zagrljen da prihajajo leta veinoma sama
od sebe, ako jih le doivi, in da ni pravzaprav k temu
vsakdanjemu pojavu niesar pripomniti. ele tedaj, ko
se nabere let okroglo tevilo in ne manj nego estdeset,
je smatrati to za narodno zaslugo, ki jo slavi hvaleno
ljudstvo s podoknico, z govori in banketom, kuvert po
tri krone brez pijae.
Kadar je bil dr. Koir makovit, mu ni bilo prav ni
sveto!
Vrbajs je zgolj stresnil glavo, kakor da hoe spoditi
nadleno muho, in je potem presenetil tovaria z vpraanjem: Koliko si star? Ali si e bil kaznovan kdaj?
Doktorju Koirju se je razvijal maek. e bi imela lo154

MUHOBORCI

BESeDA

banja pokrov, si je mislil, kakor da ima posodo za juho,

dvignil bi zdajle pokrov in si pobrizgal mogane z mrzlim sifonom. Ali bi mi dobro delo! Vrbajsu pa je odgovoril, da je 42 let star, kaznovan pa le toliko, ker mora
zdajle posluati Vrbajsa.
Vrbajs se je otresel Koirjevega dovtipa, zgrabil tovaria za rokav in ga vlekel s seboj naprej po poti.
Poteni moramo biti, pravini, nesebini! se je
hudoval. Ali ve, da je na Kranjskem od vsakih 10 000
prebivalcev leto za letom povpreno po 267 obsojenih?
Postal je in prebadal svojega spremljevalca s tako
plamteim pogledom, kakor da smatra edino njega odgovomega za to alostno dejstvo.
Jaz res ne vem! je malomamo odgovarjal dr. Koir,
njegove misli so pa ba vstopale v posebno sobico Pri
pialki, venile natakarico v lice in si naroile brizganca pa koek ledu mora biti v njem! e mi ne
pove, ali je to preve ali premalo, niti ne vem, na katero
stran se naj zaudim.
Preve ali premalo, to je vseeno! Ampak raunaj!
267 je v 10 000 sedemintridesetkrat! Ali razume? (Dr.
Koir ni prav ni razumel, misli pa so mu srebale ledeni brizganec.) To se pravi, da bi moral biti na Kranjskem v teku 37 let vsak prebivalec kaznovan ako
no? ako bi bile kazni pravino razdeljene na vse pre-

155

MUHOBORCI

BESeDA

bivalce! Kaj ne? Zdaj pa glej! Jaz sem star 38 let, ti si jih
42, vendar pa e nisva bila kaznovana! Iz tega sledi?
Dr. Koir je izjavil, da bi se lagal, ako bi tajil, da iz
pravkar slianih prepriljivih besed sledi z vso nepremagljivo silo loveke logike zanj nujna in neodloljiva potreba, takoj iti k Pialki na zajtrk!
ival! je zarohnel Vrbajs. Fej! Jesti je tako gnusno
telesno opravilo kakor katerokoli drugo! Ne razumem
te, kako more sprio teh grozovitih dejstev misliti na
krmo! Ali nima srca? Ali nima vesti? Posluaj! Statistika je oitni evangelij tajnih naravnih sil in nam razodeva njih vene zakone. In glej, tak naraven zakon
tudi zahteva, da mora biti vsako leto ena sedemintridesetinka naega prebivalstva kaznovana! Vijega smotra
tega zakona sicer ne umevamo, ali naravni zakoni se
niso e nikdar ozirali na ozke meje lovekega razuma.
Dovolj, da zakon obstoji. A midva? Dasi je nama obema
e potekel tisti 37-letni rok, ki ga daje v ta namen naravni zakon, vendar e nisva bila kaznovana. Ker pa midva
nisva zadostila tej svoji dolnosti, izbral si je neizprosni naravni zakon druge svoje rtve in za naju je drug
nesreen rojak v isti dobi zapadel namesto v eno kazen
v dve ali tri! Ali ni to grozno? Drug kaznovan namesto
mene!
Glas se mu je tresel v razburjenosti. Dr. Koir je imel
hvalevreden namen pomiriti ga in je rekel:
156

MUHOBORCI

BESeDA

Ti salamenski naravni zakoni! Pojdi, greva!

Grlo mu je bilo suho in dua mu je hrepenela po golau. A slabo je naletel!
Tako? To je vsa tvoja modrost, pa hoe biti zagovornik pravice? je vzkipel Vrbajs. Sram te bodi! Ako
se izda ukaz: vsak 37. mo naega polka bodi ustreljen!
in ko pride vrsta name, se izmuznem in namesto
mene zadene smrt drugega ali sem lopov ali nisem?
Prismoda si! je zamrmral ozlovoljeni dr. Koir.
Postajalo je gorko. Na klopici je stokaje smral pijanek zalitih lic; po drevoredu se je blial stranik, ki ga je
privabljal razvneti glas Vrbajsov.
Jaz ne maram biti nikomur ni dolan! Jaz se ne maram okoriati s tujim trpljenjem. Jaz odklanjam rtve.
Kar je meni namenjeno, prestanem jaz lahko sam. e ste
drugi paraziti, jaz nisem in ne bom parazit!
Koir se je navelial Vrbajsa in postal je hud. Komu
pa poje, lakota? Ali samega sebe slepari ali bi rad mene? Daj, no, daj, in pusti se zapreti, e si res tak znaaj!
Ampak mora kaj napraviti! Zgolj za tole tvoje neumno
besedienje te ne zapro, kvejemu v blaznico, kar pa
menda ne zadostuje tistemu tvojemu naravnemu zakonu, ema!
Vrbajs je debelo pogledal Koirja. Streznil se je in hipno in brez besedice stopil k dremajoemu pijanku in
mu, preden je mogel preseneeni dr. Koir ubraniti, pri157

MUHOBORCI

BESeDA

loil silovito zaunico, da je iznenadeni pijanek kar zaihtel in se zleknil po klopi. Potem je Vrbajs odlonih korakov krenil k osuplemu straniku, se mu legitimiral z
vizitko in ne ozri se odel s povzdignjeno glavo navzdol
proti mestu. Sonce se mu je upiralo v zguljeni klobuk,
izkopanino iz dobe mosti in nad glavo mu je zaigrala gloriola muenitva.

158

BESeDA

MUHOBORCI

III.
Boj za pravico

rbajs je bil navzlic svojim muham dobrosren lovek. Tudi oklofutani pijanek se mu je smilil. Poizvedel je njegov naslov na policiji in mu poslal za boleine 10 kron. Ve ni mogel, saj je bil zgolj filozof in
suplent. . Vendar pa je bil o pravilnosti svojega ravnanja e vedno trdno preprian in z mirnim zadovoljstvom je akal na obsodbo, ki mu naj slednji izbrie
sramotno pego nekaznovanja z njegovega sicer neomadeevanega znaaja. Tiste dni se ni dalo dosti obevati
z njim; ponos in prezirljivost sta mu odsevala iz pogleda in iz glasu in korakal je samozavestno po mestnem
tlaku, kakor znajo korakati le e osmoolci, dravni poslanci in pa denarni pismonoe!
Tako je priel dan razprave.
Vrbajs se je bil opremil s sveim ovratnikom in s istim robcem in zbranega duha in pobonega srca je vstopil v svetie kazenske pravice, da dostojno in sveano
opravi dolno daritev venim in neizprosnim naravnim
zakonom.
Ogoren pa se je moral uveriti, da se je svetie izpremenilo v glumie.
159

MUHOBORCI

BESeDA

Ozadje razpravne dvorane je bilo nabito polno umnega, radovednega obinstva, prijateljev, znancev in neznancev. Vsem se je bralo z veselo razburjenih obrazov
neprikrito hrepenenje, kar mo dobro se zabavati, makar na stroke svojega ljubega blinjega.
Pa kaj se naj oita obinstvu, ko si ni bil svest vanosti
poloaja niti sodnik, oseba, ki je vendar plaana za to!
Vrbajs ni bil zastonj e 12 let filozof, 8 let suplent in
temeljit kakor grka slovnica. Ni se torej uditi, da se je
bil natanno pouil o vseh zakonitih dolobah, tioih
se njegovega sluaja. In zato se je zgraal, ko je videl,
kako nevredni sodnik tepta v prah vse zakone, ki je nanje prisegel. Baret si je bil pomaknil nad levo uho, kakor
da prihaja z vojakega nabora, in namesto da bi dostojanstveno razloil ovadbo, vpraal Vrbajsa, ali je kriv, in
ga potem poduil o njegovi pravici, upreti se obtobi s
povrstno razlobo itd., itd., kakor to tono in dolono
ukazuje zakon, mu je aljivo nameiknil in ga vpraal
kakor da ne gre za kaznivo dejanje, ampak zgolj za sicer
nedopusten, pa dober dovtip: Kaj vam pa je bilo, vraga, kaj, da ste pokodovali tega Karpeta? Kaj vam pa je
storil?
iroko se je zareal, spodbudno pogledal v razpoloeno obinstvo in potem z zaupanim smehljajem dodal
vpraanje: Ali ste bili pijani, kaj?
Obinstvo je izpreletel vesel um, ki se je ojail v od160

MUHOBORCI

BESeDA

kritosren smeh, ko je zadonel iz ozadja polglasen bas:

Svojega patrona je imel, Mateva!
Vrbajsu je inila kri v lice in glas se mu je tresel, ko je
jezno odgovoril: Priznavam, da sem kriv! Bil sem trezen! Ni mi ni storil! Niti poznal ga nisem! To je vse!
Priakujem kazen!
Sodnika je alila razdraenost Vrbajsova in navil je
druge strune. Popravil si je baret, nastavil svoj glas za
malo terco vie in rekel: Ne razumem, kako more omikan lovek brez slehernega povoda napasti drugega, ki
ga niti ne pozna! In strogo je pogledal mimo Vrbajsa v
ozadje na dva mlada blazirana poslualca, ki sta se poprej premalo smejala.
Vrbajs si je mislil: Zakaj me izprauje dedec rdeenosi; obsodi me naj, saj sem priznal! Kako naj bo poten
in pokoren venim naravnim zakonom, ko ti ovirajo pot
do pravice taki nevredni uvaji! Odgovoril je: Ne poznam zakona, da si moram dati poprej predstaviti loveka, preden ga udarim!
V obinstvu seveda slavnosten krohot, ki ga je zavist
samopanega sodnika hitro uduila z zvoncem. Mir!
je zagrmel in sovrano pogledal zdaj Vrbajsa, zdaj obinstvo. Sedite! je ukazal obdolencu, slugi pa je velel, da poklie prio, Tomaa Karpeta.
In vstopil je v dvorano Toma Karpe, rtev Vrbajsova.
Bil je ovenan, kakor se spodobi rtvam po starem, v
161

MUHOBORCI

BESeDA

poganske ase segajoem obredu. Na klobuku se mu je

zibal rde kostanjev cvet z dvema peresoma, moke prsi
mu je krasila kita vrtnic in roenkravta, a vse vkupe je
dialo kakor iz soda. rtev je bila v vsakem pomenu besede v roicah.
Zapazivi ugodni vtis, ki ga je napravil na zbrano obinstvo, dal je duka svoji idani volji s pogumnim vzklikom: Marika! Ali smo gadje!
Sodnikov strogi poziv: Toma Karpe! ga je opozoril na resnost trenutka.
Poizkusil je, da bi se tono kakor vojak zasukal proti
sodniku. To predrzno poetje mu je v nemalo nevarnost
spravilo njegovega telesa ravnoteje. Vendar se je e
sreno ujel, nakar je zadovoljen s svojo spretnostjo udaril s petama ob tla in potem v znak svojega spotovanja
salutiral sodniku z enim prstom.
Sodniku se je zopet razjasnilo ualjeno lice.
Pomaknil si je baret nazaj nad levo uho in oetovski
posvaril ivahno prio: Jej, jej, jej, Karpe! Kaj morajo
videti moje oi! Pa ne, da ste pijani?
Karpe se je util mono poaenega po tem dobrohotnem, z njegovim telesnim stanjem se peajoem
ogovoru. Obraz mu je zlezel narazen, zamial je, pritajen smeh mu je stresel prsi in glavo, obrisal si je solze in
nos in potem zaupno izjavil, da ga res nekoliko ima,
hvala Bogu, ampak ravno prav in ne preve.
162

MUHOBORCI

BESeDA

Sodnik je naklonjen poakal, da se polee smeh v obinstvu.

Karpe, Karpe! je potem rekel, moje srce je alostno, da vas vidi takega. Ne bi rekel, da je danes nedelja ali
ponedeljek ali sobota! Ampak danes je etrtek in v etrtkih tudi obrtniki nimate pravice biti pijani e pri belem
dnevu ne po bojih, ne po cesarskih zakonih! Nikakor ne! Vedite se torej dostojno, sicer boste zaprti!
Uprl je svoj pogled v Karpeta, ki je stal vzravnan kakor jambor v nevihti, in mu ugal s svinnikom.
Potem je nadaljeval: Karpe Toma! Tale gospod priznava, da vas je pokodoval. Povejte torej po resnici, kako se je vrila vsa stvar!
Karpeta je spravilo nenadno sodnikovo vpraanje v
veliko zadrego. V tistem hipu si namre ni bil ve svest,
kje da je in kaj se pravzaprav godi. Ali polagoma se mu
je skoz zaudene oi in zijajoa usta vrnil spomin. Ozrl
se je v svojega sovranika in rajska milina se mu je
naselila po mastnem rdeem obrazu. S ploskom je sklenil roki in vzkliknil: Marika! Ni mogoe! Ali ta gospod? Vi ste mi reili ivljenje? Vi, vi ste moj angel varuh,
moj dobrotnik! O ti, ti, ti dua moja zlata! akaj, jaz te
moram poljubiti!
Razprostrl je roki in se zagugal proti umikajoemu se
Vrbajsu, da uresnii svojo gronjo.

163

MUHOBORCI

BESeDA

Osramoeni Vrbajs je z ogorenim pogledom iskal

pomoi pri sodniku.
Obinstvo se je nebeki zabavalo, toliko da ni ploskalo. Njega hrupni smeh je vzdramil celo avskultanta zapisnikarja, ki je bil, utrujen od naporne ponone slube
pri Kaplji, zakimal za svojim zapisnikom.
Sodnik se je grizel v ustnice in pomignil slugi, da je s
krepko roko pritiral obotavljajoega se Karpeta nazaj
pred sodno mizo. Potem je s strogim glasom ukazal slugi. Petri, postojte tukaj poleg Karpeta, in e se le za las
gane s svojega prostora, denite ga takoj ob glavo! Nad
Karpetom pa je zagrmel: Karpe, pijana muha! Posluajte me! Gorje vam, gorje, e bi moral zaradi vas preloiti razpravo! Ne boste videli nebekega kraljestva!
Moj as je drag! Ne utegnem se dvakrat peati z vao
klofuto! Boga se bojte, Karpe, pravim! Razumete? Tako! Zdaj pa povejte natanko kakor na izpovedi, kako
je bilo z vao pokodbo!
Krvolone besede sodnikove niso bile brez vtiska na
Karpeta. Zaprle so mu sapo; le plano je gledal sodnika
in ga s povzdignjenima rokama nemo prosil, naj ne izziva s svojimi strahovitimi gronjami jeze nebes, saj bo
on, Toma Karpe, priden in posluen kakor kuek, kateremu je bil v planem pogledu in v proseih kretnjah
rok resnino podoben.
Sodnik je konal svoj ukor. Toma Karpe si ni mogel
164

MUHOBORCI

BESeDA

kaj, da se ne bi e enkrat z izrazom prekipevajoe hvalenosti ozrl po nesrenem Mateju Vrbajsu, potem pa
je, estokrat opominjan po sodniku in dregnjen po slugi,
razloil sledeo mukotrpno predzgodovino svoje klofute in njen nepriakovani uinek.
Boleli so ga zobje, je pravil; menda je bil eden votel,
v votlini pa rv ali kaj. In od bolein se mu je nabrala
pod eljustmi neznanska oteklina, velika kakor reglja, in
oteklina je rasla, da naposled ni mogel ni ve jesti le
piti, e je kaj imel. Razbolel se mu je e vrat, ni mu bilo
ve prestati in preudarjal je, ali naj obupa ali naj skoi v
vodo. Napravil je celo e svoj testament, ki je seveda
sprio njegovih skromnih imovinskih razmer obsegal le
dve toki: svoje telo z vsem, kar je na njem, je izroil materi zemlji, duo pa Bogu, e jo bo hotel.
Tisto jutro si je bil navsezgodaj v kleti poleg mitnice omamil boleine s slivovko in potem je na Gradu
malo zadremal kar mu je treilo v zobe! Skraja je izgubil sapo in se davil in kri mu je curljala iz ust kakor
rozolja iz fraklja; nenadoma pa je zapazil: Marika!
otekline ni ve! Udarec jo je prebil, splahnela je in
boleine so bile kakor odrezane! Hvala Bogu, svetim duam v vicah in pa temu zlatemu gospodu, ki mu je iz
odkritosrne hvalenosti pripravljen takoj plaati pijae,
makar toliko, da mu bo slabo, ali pa bo molil zanj kar
si gospod sam izvoli. In ako je le kolikaj pravice na sve165

MUHOBORCI

BESeDA

tu, mora ta gospod dobiti talijo za reitev ivljenja to

se naj zapie v protokol! ali pa naj ga nastavijo v pitalu za vijega doktorja, ker zna tako dobro operirati!
Na vse to lahko takoj trikrat prisee kakor na svojo lastno smrtno uro, amen!
Karpetu se je bil med pripovedovanjem vrnil duh
podjetnosti. Pogumno je pokimal svojemu dobrotniku
Vrbajsu, e dobro sem se odrezal, kaj? A burni smeh
obinstva, ki je izbruhnil po njegovem prievanju, je
samozavestno smatral za izraz priznanja. Svoji radosti
nad tem nepriakovano astnim uspehom je dal duka,
kakor je vedel in znal: zamial je, stresel glavo, poteptal
z desno nogo in potem zavriskal: Hijijijijih! Vrisk res
ni bil bogve kako umetniki izveden, ker je bil Karpe hripav in kratke sape, ali Karpe ni bil vriska po poklicu, v
takem sluaju pa je bolj upotevati dobro voljo nego izvritev, kakor se je opravieval nedeljski lovec, ki je
meril na srno, zadel pa gonjaa!
Sluga je ogoren zaprl Karpetu usta s svojo iroko
apo. Sodnik je ljuto zvonil, in ko se je nemir za silo polegel, je hitro konal vso komedijo in razglasil sodbo, da
se Matej Vrbajs oprosti od obtobe, ker ni pokodoval
Tomaa Karpeta, ampak mu zgolj pomagal do zdravja,
zdravljenje pa po sedaj veljavnem zakonu ni kaznivo, e
se zgodi brezplano.
Vrbajs skoraj ni verjel svojim uesom. Vsa sramota te
166

MUHOBORCI

BESeDA

razprave brezuspena! Oproen! S strmeimi omi je

pogledal na sodnika, a ta mu je hladnokrvno pokimal:
Opravili ste! Lahko greste!
Jezno je zgrabil svoj klobuk in se preril ven skoz estitajoe mu obinstvo, a z obraza se mu je bralo toliko
zagrizene strasti, da je smatral dr. Koir za svojo prijateljsko dolnost, takoj mu slediti in ga ne izpustiti iz
oi.
Sodnik in Karpe sta imela e kratek pogovor.
Karpe! je rekel sodnik, za 24 ur greste sedaj v zapor, da se nauite trezni prihajati na sodnijo.
Karpe je dokazoval, da je njegovi pijanosti kriva zgolj
nerodna mera v kleti poleg mitnice: En frakelj je premalo, dva sta pa preve! A ni ni pomagalo, kar moral
je s slugo.
Tako je prilo, da je bil v zasmeh venim neizprosnim
naravnim zakonom Matej Vrbajs oproen, Toma
Karpe pa zaprt

167

BESeDA

MUHOBORCI

IV.
Lek

atej Vrbajs je, z zobmi krtaje in polglasno pred

se rohne, hitel slepo naprej po cesti: niti svojega lastnega ravnatelja ni zapazil, ki mu je prihajal naproti in je bil v duhu e pripravil roko za pokroviteljski
odzdrav
Koir ga je komaj doel. Poloaju primerno se mu je
videlo, izrei prijatelju soalje ob nepovoljnem izidu
razprave.
e prav! je zarenal Vrbajs in nezaupljivo in postrani je pogledal tovaria. Saj vem, da me imate za
norca, pa nisem! Ugonobili bi mi radi moje moralno ivljenje, ker ga sami nimate, pa mi ga ne boste! Jaz grem
svojo pot in tudi doseem svoj cilj boste kmalu videli!
Ura je bila est.
Sreala sta vrsto prisiljencev, vraajoih se z dela.
Ali jih vidi! Mueniki so zame, zate in za druge take
mehkunee, kakrna sva midva! Bog ve, koliko kazni
ima vsak izmed njih na rovau samo zaradi tega, ker
drugi zanemarjajo svoje naravne dolnosti Ampak
Matej Vrbajs je siromak, toda nikomur ni dolan in
168

MUHOBORCI

BESeDA

tudi ne mara, da bi smel kdaj takle lovek stopiti predenj in mu rei: ,Glej me, kak sem, kako je moje ivljenje
in kako mi bo vse ive dni! Zakaj? Ker sem vzel nase tvoje in tvojih tovariev grehe, da morete igrati ponosno
gospodo, jaz pa koprnim v nesrei! Takih oitanj Matej
Vrbajs ne mara, ker bi bila upraviena!
Zavila sta v drevored.
Dobro, je nadaljeval. Danes se mi ni posreilo!
loveku se je treba na svetu boriti za vsako mrvico pravice, ako nima protekcije. Ali konno si jo vendar izvojujem zapomni si to! Videti hoemo, ali doseem svojo kazen, ki mi gre po naravnem zakonu, ali ne! Jaz ne
odneham!
Dr. Koir je pomilovalno pogledal razburjenega prijatelja, potem je pa rekel z vso resnobo, ki je je bila zmona hinavska njegova dua.
Ve, prvi hip se mi je videla tvoja ideja o naravnem
zakonu kriminalitete res nekoliko udna. Nocoj pa nisem mogel spati zveer ne smem jesti omlet preteke so za moj elodec pa sem premiljal to stvar in
zdaj se popolnoma strinjam s tabo.
Resnino ti povem, ta tvoja ideja je naravnost veliastna! Jaz jo smatram za vrhunec socialnega miljenja!
Vrbajs je molal, deloma ker je bil dr. Koir kanacija,
ki se je morebiti le noreval, deloma, ker je bil Vrbajs
169

MUHOBORCI

BESeDA

sam tiste vrste modrijan, ki ne deli rad svojih nazorov z

drugimi.
Dr. Koir pa je s svojim prepriljivim, globoko iz prsi
doneim glasom, kakrnega je uporabljal zoper porotnike, in z ivahnimi gestami nadaljeval: al, da sva midva edina, ki spoznavava velikansko krivico, ki se nepreglednemu tevilu naih bratov trpinov godi zgolj zaradi nae brezvestne mehkunosti, ki nam brani dajati
statistiki, kar je statistike! In te nesrenike celo zaniujemo! astiti bi jih bilo treba, deliti jim odlikovanja!
Kdor je spoznan za tatu iz navade ali za nepoboljljivega
pretepaa, odkrivajmo se mu naprej in spomenik se mu
naj postavi za zasluge, ki si jih je pridobil za lovetvo!
ivahnost Koirjeva je vzbujala pozornost etajoega
se obinstva in Matej Vrbajs je bil vesel, da sta krenila iz
drevoreda na gozdno pot.
O, resnino me je sram pred takimi heroji! je
vzkliknil dr. Koir. Prosim te, v obinskem svetu sedi n.
pr. tovari, ki je bil e osemkrat kaznovan. Jaz pa e nikoli! Zdaj se mi ele svita, zakaj me vedno tako prezirljivo gleda! In mo ni niti akademino izobraen! Temu
mora biti konec! Kar on zna, znam tudi jaz, in dr. Koir
ne bo ve letal okoli po mestu brez kazni kakor pes brez
marke!
e ti ne izpodleti kakor danes meni! je bridko pripomnil Vrbajs, ki se je dolgoasil, kadar ni sam govoril,
170

MUHOBORCI

BESeDA

ampak je moral posluati. Nae javne razmere so tako

gnile, da niti kazni ne dosee, e nima protekcije!
Ni protekcije, samo pameti je treba! je zavpil dr.
Koir. Ampak ti nisi pravnik, ti si zgolj filozof in suplent
in zato ne bo vse ive dni kaznovan, ker si preneroden!
Neznanega pijanca se loti, ki je polbedast in ne loi klofute od marijaceljskih kapljic! Jaz si ne bom skrunil rok
s tako nezanesljivo kreaturo! Ali ve, kaj je klasina
pria? Trezen, inteligenten, nepristranski, neomadeevan mo! Tako klasino prio si izberem jaz za najin
vzvieni cilj, bo videl, in uverjen sem, da me ne bo pustila na cedilu! In e si ti obsojen, prijatelj, da ostane e
naprej parazit loveke drube, ostani parazit; moja ura
je prila in kar se mora zgoditi, naj se zgodi!
Filozof in suplent Matej Vrbajs je bil zelo neljubo preseneen, ko ga je po teh besedah dr. Koir sunil z desno
in z levo pestjo v rebra, potem ga je pa priel bunkati po
glavi, da mu je klobuk odletel na tla in da se mu je kar
iskrilo pred omi.
Dr. Koir je glasno tel svoje udarce, in ko jih je bilo
petnajst, je rekel: Tako! Zdaj me pa pojdi ovadit, ti, ti
parazit! Obrnil se je in odel.
Vrbajsu so se ibila kolena, ko se je sklonil za klobukom, astitljivo izkopanino iz dobe mosti. Osnail ga
je z rokavom in se pokril. Potem se je spomnil na svojo
jezo, hripavo zakrial: Lopov! pobral kamen in ga
171

MUHOBORCI

BESeDA

vrgel za dr. Koirjem. Zadel ga pa ni, ker ni bil pravnik,

ampak zgolj filozof in suplent in preneroden za to.
Zmrailo se je in napotil se je domov.
Tisti veer ga ni bilo ve na spregled. Pa pa se je sledei veer zopet prikazal v obiajni drubi. Imel je vinjeve pege na licu
Na vpraanje, kaj mu je, je odgovoril suhoparno, da si
je dal mogane masirati in da mu je dobro storilo.
Dr. Koir pa je svoj rahli nasmeh diskretno utopil v
vrku.

172

MUHOBORCI

BESeDA

Deelna vinska klet

173

BESeDA

MUHOBORCI

I.
Iz dnevnika kontrolorja Aleksandra Kurnika

lado je res fin deko, narodnjak skoz in skoz in naprednjak, sploh zelo izobraen. V vseh drutvih
ima prvo besedo, niesar ne opravijo brez njega: veraj
je bil izvoljen v odbor za Trubarjevo slavnost, in sicer v
odsek za vino. Najbolj imenitno pa je, kako zna ez glavo pljuvati! Kaj takega niti v rnomlju niso imeli, kjer
sem prej sluil! Ta presneti Vlado! V gostilni sedi lepo
mirno na stolu, nagne glavo nazaj, zamiljen pogleda v
strop in potem pljune v lepi paraboli ez glavo, gostje
pri sosedni mizi se pa ognejo pravoasno. e se pa ne
ognejo in jih kaj zadene, je Vlado takoj pokonci, se
vljudno opravii pardon!, obrie, kar je obrisati, pa je
mir besedi; e pa je priletelo v vrek, ga sam izpije, ta
pujsek, in drugega naroi! Imenitno! Cesarski svetnik
Kouh se je zadnji tako smejal, da mu je slabo postalo,
pa e isto nov telovnik je imel. Seveda, bog ve kako fino
to ni, ampak smejati se je vendar treba in Pri petelinu
so oni dan podelili Vladu naslov komornega virtuoza v
pljuvanju!
Torej ta moj novi prijatelj Vlado me je ono soboto privedel prvikrat v Deelno vinsko klet.
174

MUHOBORCI

BESeDA

Spotoma mi je povedal, da je ta klet edini deelni dobrodelni zavod, ki ni pritobe ezenj. Koristen in lovekoljuben zavod! Zadnji n. pr. je imel Vlado taken nahod, da je kar voda tekla od njega, pa je el v klet, inhaliral deset kozarcev burgundca in, glej, skoro na mah je
izgubil nahod in povrhu e denik in galoe!
Tako sva prila v klet.
V kleti je bila gnea, komaj sva se prerila do sodov.
Toliko imenitne gospode e nisem videl vkupe zbrane. Pili so in ni se niso kregali! O, v rnomlju ! In zraven so pripadali vsem mogoim strankam; celo dva
anarhista mi je pokazal Vlado. Eden je imel zlata oala,
drugi zlat nanosnik; bila sta zelo ejna in sta ejo hrabro
odvraala, a kadar nista pila, sta se smejala in kazala
zobe. Vlado mi je povedal, da tvorita ta dva moaka svojo stranko z lastnim programom v 11. tokah; glasila sicer e nimata svojega, ali prost gledaliki sede sta e
zahtevala za svojega poroevalca, pa ga menda e nista
dobila, ker sedanja kramarska intendanca preve gleda
na denar
In vsi ti po nazoru in po stanu tako razlini elementi
so se drug ob drugem gnetli v najlepi slogi!
To je zdruujoa mo vije ideje, je rekel Vlado.
Prosi se, da se strankarstvo odloi v garderobi! Tukaj se
pije nad strankami!
Morebiti sem premalo izobraen lovek, ali meni se je
175

MUHOBORCI

BESeDA

stvar udna zdela, skoraj neznaajna, kajti s svojimi politinimi nasprotniki, mislim, narodnjak, ki je kolikaj
zaveden, vendar ne bi smel v dotiko prihajati
Sicer so mi pa vina prav diala, ugajala so jeziku in elodcu in tudi obleki niso kodovala, koder sem bil polit.
Vlado je izjavil, da je zanj gnea prehuda in da bo takoj malo ventiliral klet. Namignil je estim, sedmim
mladeniem, ki so imeli klobuke postrani in so pili zelo
na glas. Stisnili so se v kot, zavekala je trobentica, potem
so pa zapeli, da je kar zabualo po kleti: O-turala do tirala, do-tri-glava.
Pesem je donela pod oboki, da je kar lu trepetala, iz
kleti so se pa prieli polagoma izgubljati drug za drugim
suhi, parfumirani gospodje v cilindrih in z njimi rdeeline, ivahne, razgrete dame. Koj je bilo za par kubinih metrov ve prostora. Vlado mi je priel povedat,
da so odhajajoa gospoda potomci drugega deelnega
jezika sicer isto normalni ljudje, le smisla za ubrano
petje, al, prav ni nimajo
Ozrl se je potem po kleti in izjavil, da vidi e nekaj
osebnosti, ki po nepotrebnem ovirajo promet; ker so pa
rodoljubi, ima zanje drug caherlin, je rekel.
Prijel me je za rokav in me sukal skoz gneo do male
okrogle gospodine, ki je stala poleg dveh anarhistov in
tekmovala z njima v smehu. Poduil me je, da je to gospodina Dora trukelj, najnavdueneje dekle z vseh
176

MUHOBORCI

BESeDA

Poljan. Nos ima sicer malce prevelik, ker si je kot otrok

rada vanj tlaila fiol ampak navduenje e veje! Tudi ona sedi v odboru za Trubarjevo slavnost, in sicer v
odseku za lizanje potnih znamk.
Vlado jo je poljubil na vrat, da se je prestraeno ozrla;
opraviil se je s pardon!, predstavil mene in ji potem
povedal, da v veselem razkoju ne smemo pozabiti svoje
narodne dolnosti in da je sedaj ugodna prilika nabirati
med navzoimi rodoljubi prispevke za Trubarjev spomenik za to plemenito delo pa ni poklicaneje moi
nego ona, Dora trukelj!
Jaz sem z navduenjem pozdravil to misel, saj smo pri
nas v rnomlju tudi zmeraj kaj zbrali za narodne namene, kadar smo ga imeli pod kapo. Segel sem v ep; eno
kronico ali dve bi bil rad odrinil; toda Vlado me je kar
siloma pro potegnil nazaj k sosedom. To mi ni bilo
ve! Ne bi bil verjel, da je Vlado tako umazan. Doro
trukelj sem pa videl vigati po kleti in nikogar ni izpustila, kdor ji ni pravoasno uel venkaj In takih je bilo
dokaj!
Tako se je klet precej izpraznila in dalo se je vsaj brez
nezgode dvigati ao do ust.
Vlado me je priel nekako pokroviteljsko poduevati, naj se vobe drim tistih sodov, ki so nagnjeni, kajti
to je zunanji znak njih notranje milosti, da namre najbolj ugajajo obinstvu in so torej vina dobra.
177

MUHOBORCI

BESeDA

Odkrito povedano, to naelo me je zopet mono

zbodlo in povedal sem Vladu naravnost svoje misli. Vse
kar je prav, sem rekel, saj sem tako reko skoraj demokrat, ali sodba iroke mase vendar ne more biti merodajna izobraenemu loveku z maturo! Naa domaa
vina bom menda vendarle e sam poznal, ali so za kaj ali
niso za ni eprav sem le rodoljub z deele, saj drugod tudi e ive ljudje in pijo vino in ne samo v Ljubljani, in kar se tega tie, so se v momlju zastran vina ravnali pa vsi po meni, ne pa jaz po drugih lahko vpraa
notarja ali upana ali kogarkoli! In sploh, ako nam bo
vedno in povsod kar sodba drugih za evangelij, potem
ni treba nam niesar ve poskuati, saj so to opravili e
drugi, ampak kar ponino recimo: Lahko no, pogrebci! in pojdimo lepo spat! Saj res!
Vlado je rekel, emu se kregam, naj raji pijem.
Saj pijem! Tega si ne dam od nikogar oitati, da ne
pijem od nikogar! Tudi ne od svojih prijateljev! Ampak kar je res, je res, in Ljubljananje naj nikar ne mislijo, da so isto vso modrost kar sami pojuinali. Marsikaj, kar beremo o njih, nam deelanom ni ve, toliko pa
povem, naj si nikar ne domiljajo, da imajo e ves svet
na vajetih!
Prav nala, da bodo vedeli, sem priel na svojo roko,
po lastnem preudarku pokuati! Kaj mi mar!

178

MUHOBORCI

BESeDA

Pa ba iz tistega soda sem el pit, iz soda t. 20, ki so

se ga najbolj ogibali. Nala! Kaj mi mar!
Vino je bilo malo motno, sicer pa isto pitno. Masa
seveda pokua z omi in ne z jezikom. In Slovenci smo
sploh premalo samostojni, do lastnega mnenja se sploh
ne upamo povzpeti, le za tujim se lovimo, pa naj ga pes
prinese na repu! alobarde smo! Zato pa tudi ves svet
pometa z nami!
Vino t. 20 je bilo prav pitno, ko se mu je lovek privadil. Bolje je bilo, nego sem sam mislil skraja. Rezko,
pa brez vsiljive kislobe. Okus je polnil vsa usta in je bil
trajen. Naravnost izborna kapljica! Tako zlahka e dolgo nisem pil vina in vesel sem ga bil in ponosen sem bil
nanj! Beite, vi Ljubljananje, s svojimi viseimi sodi!
alobarde! t. 20 pridite pokusit, potem govorite!
Vlado je zopet stal v kotu in oturalal kakor obseden. el sem ponj in ga vlekel pred svoj sod. Tega pokusi, alobarda! Pokusil je in rekel, da je vino motno.
To je bila vsa kritika izobraenega Ljubljanana!
e eno izpij, saj jaz plaam! sem mu ukazal. Pa oi
zatisni in potem izreci sodbo! Ampak pazi! Vino ne sme
trpeti krivice! Jaz sem za to, da ne! Vam e pokaem!
Zbirale so se okoli naju e druge alobarde, ki so tudi
priele pokuati moje vino. Tako je prav! Saj se da pri
nas marsikaj dosei, le odlonosti je treba in pa vztrajnosti in sposobnosti seveda: kje bi e lahko bili Sloven179

MUHOBORCI

BESeDA

ci, ako bi se tako delovalo! Ali kaj, ko nimamo mo, pravih mo oziroma moe imamo, le na povrje jim ne
puste! O, e bi jaz
Rrrrriiiink!
Tiso vragov, kako sem se ustrail! Ali se klet e zapira? Saj je ele deset!
Rrrrriiiink!
Oho, mi protestiramo, saj nismo otroci, da bi nas spat
gonili!
Rrrrriiiink!
Oho, oho! Zdaj pa e lui ugaajo! kandal! Saj se
lahko lovek ubije, preden najde do stopnic. Naj bi v
rnomlju kak krmar kaj takega poizkusil, no!
Rei moram: Ljubljana napravlja jako slab vtis name!
lovek nesebino deluje za deelno dobrodelno zadevo
in se rtvuje najplemenitejim namenom, v zahvalo pa
ga pro gonijo! Potem lahko toijo, da stranka propada!
Na ta nain se ne pridobivajo ljudske simpatije! Ne pro
poditi, ampak privabljati je treba obinstvo. Toda intendanca vinske kleti nima ni srca za narod; pa e bi ga
imela, bi e zdavnaj prirejala ljudske vinske poskunje
pri znianih cenah. Ampak za tako vano socialno nalogo nima frakarska gospoda na elu vinske kleti prav
ni smisla in ga nikdar ne bo imela Demokratizacije
je treba! Potem nas ne bodo metali ez prag! Tepel se ne

180

MUHOBORCI

BESeDA

bom, seveda, sili se umikam, ali Ljubljano si zapomnim!

Seveda, drugi dan je bilo v listih, da je bila vinska pokunja izvrstno obiskana in da so najbolj ugajala ta in ta
vina: silvanec t. 18, tinica t. 9, itd. Moja t. 20 ni
bila imenovana, dasi se je nazadnje zelo pridno zahtevala! Zakaj pa ni bila imenovana? Zato, ker je tisto poroilo dalo ravnateljstvo vinske kleti samo v liste!! In to je nezaslian evropski kandal!
eprav sem le zanievan zunanji rodoljub, vendar se
ne bojim oitno in brez ozirov tukaj izjavljati, da smatram za skrajno koruptno, ako ravnateljstvo samo, v
lastni reiji, pie ocene o svojih prireditvah! V imenu
javne morale zahtevam jasno in glasno, da se mora takim nezdravim razmeram narediti takoj konec!
Gorje narodu, ako ostanejo moje besede glas pijoega v puavi!

181

BESeDA

MUHOBORCI

II.
Od upravnitva Deielne vinske kleti

er se nam je zadnji oitalo, da paimo sicer ne

vina, pa pa javno mnenje, kar smo baje zakrivili s
svojimi skromnimi informativnimi noticami o vinski
pokunji, smo, da se operemo slehernega suma, izroili oceno svojih vin strokovnjakom.
Ueni gospodje so imeli e svojo sejo, dolgo in ivahno. Ocene, ki smo jo priakovali, pa nismo prejeli. Priel
nam je v roke zgolj sledei krokarski zapisnik. Ker ne
vemo kaj pametnega prieti z njim, objavljamo celega
brez komentarja. Za njegove, po vinu in tobaku dehtee
dovtipe pa ne prevzamemo nikake odgovomosti.
ZAPISNIK
sestavljen pri izkljuno privilegiranem vinosodnem uradu
v Ljubljani
Navzoni:
Podpisani.
Ker se pa ni ne ve, kako bode kaj s podpisi ob sklepu zapisnika, se iz previdnosti vsi udeleenci koj skraja navedo tudi imenoma.
Predsednik: Lavoslav Pika, c. kr. gimn. prof. v pokoju,
182

MUHOBORCI

BESeDA

mestni oe, lan komisije za osuevanje barja, predsednik literamega pogrebnega drutva Lovor na rakvi,
predsednik mlekarske zadruge v Ljubljani, podjetnik za
odvaanje smeti.
Zapisnikar: Fridolin olna, isto nekodljiv lovek, nikomur na poti.
Prvi vinski komisar: Bla Moerad, vinogradnik na
Dolenjskem, prodaja vina ez cesto.
Drugi: Cvetko Mehur, vinogradnik v Koromandiji nad
Kranjsko. (Ga e ni, pa gotovo pride. Se je opraviil, da
je zadran po vani zadevi. Nemara kaki enski.)
Tretji: Tugomir Udriga, veletrgovina z vinom, podrunice v vseh vejih mestih.
etrti: Ivan Zajec, mean od Sv. Petra in posestnik
kravate v narodnih barvah. Pije extra statum in pravzaprav ni zavezan imeti kako mnenje.
Ker ni zvonca, skomigne predsednik z rameni in tako
otvori sejo. Tja, jaz mislim, gospodje, da lahko prinemo. Pozdravljam vse navzoe in izraam preprianje, da
ima vsak svoj poiralnik s seboj. Saj ga niti jaz nisem
doma pozabil, ki sem profesor. (Dobrohoten krohot.)
Opozarjam torej gospode na njih uradne dolnosti in
tja da domovina gleda na nas. Zdaj, e misli gospoda,
da se odpolje brzojavni pozdrav deelnemu glavarju?
(Odklanjajoe kruljenje.) Pa ne! Kakor gospodje

183

MUHOBORCI

BESeDA

mislite! Prinimo torej s pokunjo, in sicer kar tukaj

pri sodu t. 14!
Med natakanjem kozarcev izjavi komisar Moerad,
da svojega mnenja, dokler ni vina pokusil, seveda ne izreka. Toliko pa pripominja, da je to vino izborna kapljica, ki jo v obilni meri odlikujeta poln okus in fin aroma
in ki sodi brez ugovora na vsako odlinejo mizo. Nadejati se je torej po pravici, da se kapljica takoj prikupi
slavni komisiji.
Vino se pokusi.
Komisar Zajec izreka svoje priznanje, e to vino ga
pihne, lomi in markira in zagotovljen mu je brezdvomno najkrasneji uspeh, zlasti s spremljevanjem rnega
kruha in krae.
Komisar Moerad zadovoljno belei to soglasno
ugodno sodbo o tej kapljici, ki je navzlic nepretirani ceni
v istini biser domaih goric. Predlaga e eno ao iz tega
soda.
Komisar Udriga je nasajen in poziva tovaria Moerada, naj s svojimi degeneriranimi eljustmi ne sili vedno v ospredje! Kar se pa tie vina, tudi on z resninim
veseljem pozdravlja ta izborni in navduujoi pojav na
polju domaega vinarstva.
Predsednik ugotovi, tja, da se to vino v zapisniku lahko oceni kot izvrstno. igavo pa je pravzaprav to
vino?
184

MUHOBORCI

BESeDA

Komisar Moerad zmaje z glavo.

Zapisnikar zleze za sod, prige vigalico in doene, da
je vino iz vinograda komisarja Blaa Moerada.
Predsednik Ivan Zajec estita Moeradu na izrednem
pridelku; Moerad se skromno in srameljivo zahvaljuje.
Komisar Udriga z mrkim pogledom poskua in potem
izjavi, da je ele sedaj po drugem kozarcu spoznal prav
obutne napake te precej plehke tekoine, imenovane
vino. Zlasti aroma je tak, kakrnega ima npr. samohvala.
Komisar Moerad je ogoren in epeta predsedniku
in tovariu Zajcu nekaj na uesa.
V klet priplava komisar Cvetko Mehur. Na vpraanje,
kod je toliko asa hodil, pove z otonim glasom, da ga
je trudna pot vodila mimo mrtvih ro, mimo gradov,
polnih sanj Iskal je sreo tihih veerov in mrak mu je
padel na ejno duo. V epih mu gnezdi nirvana, a srce
mu hrepeni po predujemu
Se sprejme brez pripomnje na znanje in zapisnikar
mu natoi ao Moeradovega vina t. 14.
Komisar Cvetko Mehur: Govoril sem besede, spletene so bile iz zvokov harf in iz srne krvi: nirvana, predujem A narod me ne ume in mi nudi kupo cvika!
Bodisi in jaz ga pijem. Kaj naj reem? O druba, slavna in uena, v veljavnih krogih ne pijo cvika, ne pijo
185

MUHOBORCI

BESeDA

takega vina, saj tudi ne pijo jerua. Toda pri n a s ive

rodoljubi, dostojni in vplivni rodoljubi, ki jim bo dial ta
cviek, to vino; zakaj bi jim ne dialo, ko mu je okus prikrojen ba po njihovih lenih in irokih elodcih. Vplivni so in dostojni, denarja imajo in dobro plaajo, in ako
ti, o Moerad, morebiti niti sam nisi zadovoljen s svojim
vinom, z denarjem bo gotovo zadovoljen, ki ga skupi
zanj, kajti stvar je taka: kupija je poglavitna stvar in ne
vino. Ergo je to vino dobro.
Komisar Ivan Zajec se krohota, klie: Bravo! in pije
t. 14.
Komisar Moerad se kislo smehlja: Velecenjeni gospod tovari Mehur plaka, on plaka, ker moje lahko,
zdravo vino splono ugaja, medtem pa mu njegovo
plesni v kleti, ker se ga ljudje od dale boje bolj kakor
strupa. Saj je mogoe, da se mu godi krivica, ali, velecenjeni gospod tovari Mehur, jaz ne morem ni za to!
Komisar Zajec se krohota: Bravo, bravo!
Komisar Cvetko Mehur je nagle jeze; zadere se v Moerada: Falot, kaj me poliva z gnojnico, lanivec, potenjakar, pobalin, prvak!
Komisar Udriga rnu pomaga zmerjati: Farizej, vlauga, brezdomovinec, konkurent!
Komisar Mehur: Intrigant, smrad, rodoljub!
Komisar Udriga: Mameluk, petoliznik, tretjerednik,
klerikalec!
186

MUHOBORCI

BESeDA

Komisar Ivan Zajec se nebeko zabava. Izpije vse, kar

ima v ai.
Komisar Moerad je muenik: Ali velecenjena gospoda tovaria, saj nisem ni rekel, nasprotno, rekel
sem
Komisar Mehur in Udriga: Ku!
Komisar Moerad se ualjen umakne za predsednika.
Predsednik ugotovi, da so mnenja o vinu iz soda t. 14
razlina, da je pa vsa mnenja tja upotevati. On
sam osebno sploh vina ne pije, ampak le pivo Predlaga, da se preide, ako gospodje mislijo, k pokunji vina t.
5 tinica.
Ni ugovora.
Razburjenost se polega.
Komisar Zajec zine dovtip, da je vino t. 5 mokro. Ker
se mu nihe ne smeje, izjavi, da ostane pri prejnji t. 14
in zapoje: Mi pa ostanemo
Ostala komisija ga prezira.
Predsednik graja na vinu t. 5 napani pravopis, e
nazivati bi se moralo ne tinica, ampak ptinica.
Komisar Udriga zahteva predvsem pojasnila, ali je
producent vina t. 5 liberalec ali klerikalec. Izkunja pri
pokunji prvega vina ga je storila opreznega. Zato se ne
mara ve usesti! Zato ne blekne ne glasu, dokler ne zve
producenta.
Predsednik sedi na duevnih ivankah: Jaz mislim
187

MUHOBORCI

BESeDA

tja da je vino mednarodna stvar, ki jo je presojati brez

strankarskih predsodkov. Kam plovemo, gospoda, za
bojo voljo!
Komisar Mehur nestrpno vpraa, kdaj se bo pilo njegovo vino.
Zapisnikar zleze za sod, prige vigalico in doene, da
je vino t. 5 iz vinograda gospoda Plevela.
Komisar Moerad: Plevel? To je tisti Plevel, ki ne pozdravlja duhovine? Dovoljujem si opozoriti slavno
gospodo, da moramo biti pri oceni njegovega vina zelo
oprezni. Ne smemo pozabiti, da smatra 95 odstotkov
naega prebivalstva Plevelovo vino naravnost za provokacijo. Jaz za svojo osebo kot katolian ne morem pohvaliti tega vina.
Zapisnikar: Vino ni od Antona, ampak od Franceta
Plevela z Malih Goric.
Komisar Moerad: Ah tisti Plevel? Pardon! Vsakdo se lahko zmoti, vino je dobro.
Komisar Udriga pljune vino iz ust: Kaj? Od Franceta Plevela, od te gliste rimske, od tega podrepnika mih
bisagarjev
Predsednik, sede na duevni erjavici: Tja jaz
mislim vendarle, da ocenjamo vino in ne gospoda Plevela. Zato bi prosil gospodo, da izree sodbo zgolj o
vinu, o njegovem okusu, njegovi aromi in pristnosti.
Komisar Udriga: Tudi prav! Torej; okus infernalen,
188

MUHOBORCI

BESeDA

aroma penetrantna, in kar se tie pristnosti, je vino morebiti nadnaravno, naravno pa gotovo ne.
Predsednik: Tovari Mehur, prosim e za vae mnenje.
Komisar Cvetko Mehur: Jaz ne bom pokual tega
vina. emu naj si grenim usta, emu naj grenim zadovoljni mir svojega elodca! Saj sta izrekla svoje mnenje
e tovaria Moerad in Udriga: tono in rodoljubno
mnenje. Obvarovala sta s svojim mnenjem mili na rod
pred gorjupim kelihom Plevelovega vina in postavila sta
namesto keliha pred mili narod na lepo pogrnjeno mizo
domovine samotok slovenske morale: golido gnojnice!
Tako je in prav je tako! Saj pamet in logika nista povsod
enaki in, kar se npr. v Koromandiji teje za pristranost,
hinavstvo in sleparstvo, je lahko drugod vzor, pravica in
rodoljubje. Ljudje boji, taka je ta re in sedaj lahko preidemo k mojemu vinu!t
Komisar Udriga: Oho, le poasi, prijatelj, le poasi,
da ne poi od samega napuha. Ti bo smeil mojo sodbo, ti, ki sploh ne prizna drugega vina razen svojega!
Kar lepo moli in tistih deset kron mi vmi, ki si mi jih e
dolan!
Komisar Mehur zopet zbesni: Kanalja, zakaj mi pljuje na isto suknjo, lopov, neistnik, rodoljub!
Komisar Moerad mu pomaga zmerjati: Frakar naduti, kuga zagovedna!
189

MUHOBORCI

BESeDA

Komisar Ivan Zajec se izborno zabava.

Komisar Mehur: Pijanec, upan, leva!
Komisar Moerad: Kozel, smrdokavra!
Komisar Udriga: Kaj se pa tistile glupi Ivan Zajec
tako nesramno bedasto rei? Menda ga bo treba malo
stresti za njegova umazana uesa! Vas, velecenjeni
tovari Cvetko Mehur, pa res ne razumem, zakaj se razburjate! Saj nisem ni rekel, nasprotno
Predsednik: Jaz mislim, gospoda tja da bi na
splono zahtevanje pokusili sedajle vino naega veleuglednega tovaria gospoda Cvetka Mehurja.
Splono burno odobravanje.
Komisar Mehur se potolai.
Natoi se njegovo vino: nemki rizling t. 9.
Komisija ga resnega obraza pokua.
Komisar Mehur jo opazuje s palico v roki.
Komisar Udriga skrivaj izlije vino iz kozarca in izjavi
navdueno, da je to vino nekaj izrednega in gotovo najbolje svoje vrste.
Komisar Moerad skrivaj zamenja svoj kozarec z drugim in izjavi: Ni dvoma! To vino prekaa samo sebe!
Predsednik estita komisarju Mehurju.
Komisar Ivan Zajec: Jaz pa ne bom pil tegale vina!
Brrr!
!!!
Strela bi morala ta hip ubiti komisarja Ivana Zajca, pa
190

MUHOBORCI

BESeDA

ga ne ubije; nemara je po drugih opravkih zadrana. Komisija ga zre z osuplim ogorenjem.

Komisar Ivan Zajec: Le glejte me! Jaz ga ne bom pil
in ga ne bom! Po takemle vinu me boli glava in sploh:
Mojemu elodcu ugaja najbolj cviek!
Komisarju Cvetku Mehurju se odvee jezik; kakor zamolkli grom pretresajo njegove besede vesoljno klet:
Ali uje svet in se ne gane? Da ni glavna stvar, da
je vino vino?! Ampak da je treba tudi, da ugaja elodcu
in da ne boli po njem glava?! Ali si ulo lovetvo, in te
ne kri krohot?!
Strese ga po vsem ivotu; potem se zamakne.
Komisar Udriga: Ivan Zajec, vi ste butec, gobezdalo!
Komisar Zajec: Zakaj? O vinu imam vendarle lahko
svoje mnenje!
Komisar Udriga: Ne, nimate ga, ne morete ga imeti, ne smete ga imeti, razumete, ker niste niti vinogradnik niti vinotrec!
Komisar Zajec: Zato sem pa konsument!
Komisar Udriga: Tako je in kot konsument imate
pravico in hkrati prekleto dolnost piti in plaati in drugega ni! Tukaj imate kozarec, pijte in lepo molite!t
Komisar Zajec: Ampak
Komisar Moerad s prijateljskim glasom posreduje:
Ni ampak! Gospod Zajec, vi ste pameten lovek,
191

MUHOBORCI

BESeDA

jaz vas imam rad in vaa soproga je zelo simpatina

dama dajte, da vam dopovem! Saj je mogoe, da vam
Mehurjev rizling ne ugaja, toda vi ste olikan lovek, vi
ste izobraen lovek in zato ne morete in ne smete odklanjati tega vina. Sicer reko, da ste tepec! Kar iroko
zinite in porite, pa bo! Saj niste tepec!
Komisar Zajec: Tepec nisem! Ako ni drugae
Zamii in pije.
Komisar Cvetko Mehur zamaknjen: Poljubi oln,
drhal! Pij moje vino! Jaz sam sem lep, jaz sam sem
blag med njimi
Komisar Zajec je izpil: Brrr!
Komisar Udriga: Bacek zabiti!
Komisar Moerad: Gospod Zajec, vi ste inteligent,
hoteli ste rei ,bravo, kajne, kajti ni zadosti, da se vino
pije, ampak treba ga je tudi hvaliti. Torej ,bravo! Vi
ste razumen lovek, jaz vas zelo islam in vas prosim za
vao fotografijo! Vi radi pijete moje vino, cviek t. 14,
prav imate: dobro je in zdravo vino! Ali kot ugeden
mean morate piti tudi rizling t. 5; veste, kar e en
kozarec ga stisnite, vam bo potem vsaj t. 14 e bolj
diala!
Komisar Zajec: To je res! To je izvrstno!
Komisar Moerad: Vidite! To je izvrstno! e hvalite,
zakaj? zato ker imate dober okus. Kar izpijte!

192

MUHOBORCI

BESeDA

Komisar Cvetko Mehur zamaknjen prine praviti numare: 3 , 76 , 25

Opomba upravnitva Deelne vinske kleti
Tukaj se kona zapisnik. Iz sledov na njem je posneti, da je gospodu Ivanu Zajcu postalo slabo Nemki
rizling pa ni za vsak elodec! In sploh: siliti ne kae
nikogar! Ni zdravo!

193

BESeDA

MUHOBORCI

Vsebina

Muhoborci

Upokojeni rodoljub

125

Ura t. 55.916

136

Pomladanske muhe

147

Deelna vinska klet

173

194

BESeDA

MUHOBORCI

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-115-0
195