BUTALCI

BESeDA

BESeDA

E L E K T R O N S K A

K N J I G A

Fran Milinski

Butalci

BUTALCI

BESeDA
Fran Milinski BUTALCI Ilustriral France Podrekar To izdajo pripravil Franko Luin
franko@omnibus.se

BESeDA

ISBN 91-7301-044-8
beseda@omnibus.se www.omnibus.se/beseda
2

BUTALCI

BESeDA

BUTALE IN BUTALCI

ri ure hoda za pustno nedeljo lei vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakua, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakue stoje koe, jim pravijo hie. Dve, tri hie imajo nadstropja, takim hiam pravijo graine. Ime je vasi Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, kaj mislite! in ne pamet: takni so. Bili so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in e se jim ne bi bila izgubila in e bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak, kajti pravijo, da je stala v teh pismih beseda, da sega rod Butalcev noter do Adama v paradiu. Prvi, ki se je bil preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Buta. Tam, kjer je ivel poprej, mu ni ustrezalo podnebje, prevroe je bilo. Mo je bil bolj slab v raunstvu in se je rad motil v tevilu svojih ovac. In je imel to slabo navado, kadar ga je kdo prijel, naj vrne ukradeno ovco, da je z glavo butal kakor kozel in je marsikomu nalomil rebra. Sosedje so ga zavidali, pa se jim je ponoi umaknil izpred oi in si je za spomin in pleme
3

BUTALCI

BESeDA

s seboj vzel nekaj parkljev iz vsakega hleva in kar k parkljem spada. Pa niso sosedje iskali ne njega ne parkljev, nego so bili zadovoljni, da so se tako poceni odkupili. Privadil se je Buta novemu kraju, imel je obilo druine in so bili vsi tistega talenta, da so jim grablje bolje sluile kakor vile. Ohranjena so nam imena prvorojencev iz Butovega rodu in je vsak imel svoj prijazni priimek: Kozmijan Buta je imel sina prvorojenca Fido Kljukca. Fida Kljukec je imel sina Francota Turkavidel. Francot Turkavidel je rodil Gregorja Brezhlanice. Gregor Brezhlanice je rodil Lavdona timanega. Ob asu Lavdona timanega so tele Butale e trideset ko in je Lavdon timani imel najdaljo in najbolj koato brado izmed vseh obinskih mo. In se ni princa Marogla prav ni premiljala, nego je naravnost zlezla vanjo in je bil Lavdon timani izvoljen za upana. e je namre res, kar pripovedujejo Tepanjani. Tepanjani pripovedujejo, da rede v Butalah obinsko u, in kadar volijo upana, sedijo bradai okoli mize, nanjo deno obinsko ivince in v igar brado zleze, ta je upan. Ui pa da je ime princa Marogla, ima v pisarni svoj hlevek in prihajajo mestne device, vsak dan druga, in si jo deno za dve uri v glavo.

BUTALCI

BESeDA

Seveda Tepanjanom ni vsega verjeti. Tepanjani niso dosti manj nego hribovci in jedo ovseni kruh, zato jih zmerjajo za ovsenarje. Ob nedeljah prihajajo v Butale po beli kruh in se vraajo potem vsak s hlebcem pod pazduho v svoje klance. Zato jim pravijo tudi hlebarji. Stiskai so, sold jim ne gre izpod palca, e v krmi bi radi odtrgavali, ko plaujejo vino. Butalci jih zaniujejo in imajo zunaj vasi mlin, v mlinu so stope, pa so nauili e stope, da od dale e oznanjajo:

BUTALCI

BESeDA

Tepanj-an gre pahni ga! Tepanj-an gre pahni ga! e je pa dosti vode, hite stope: Pahni Tepanjana, pahni Tepanjana, pahni Tepanjana! Tepanjani pa tudi ne mole in so spravili v svet preudne vse historije o Butalcih, kakrne bomo e slisali. Imenitni Lavdon timani je rodil e imenitnejega Gregorja Copatko, igar kravo je doletela slava, da so jo poklicali na samega carja presvetli dvor. To se je zgodilo tako, da sta one dni ivela dva zvezdogleda, pa sta bila e tako uena, da sta vedela tiriindvajset ur prej, kakno bo vreme, in sta bila tako obrajtana, da so se carji in vladarji zanju kar toili, v igavi deeli da bosta delala pratike. Pa ju je pot pripeljala skozi Butale in ker se je mrailo, sta se ustavila in prosila Gregorja Copatko prenoia. Gregor Copatka ju je ugal za popotne bukvice in veplenke in jima potem dovolil na seno in preden sta la spat, sta e pogledala na vreme. Rekla sta: Nocoj vreme ne bo ostalo, vihar bo in de! Gregor Copatka je odgovoril: Pa ne bo. Nocoj bo pohlevna no. Res je bila, zvezdogleda sta se udila in sta drugo jutro vpraala gospodarja, od kod da je vedel, kakno bo vreme. In je Gregor Copatka odgovoril in dejal: Mene moja krava ni e nikoli opeharila, odkar jo imam. Kadar se obeta vihar ali de, vsakikrat s pae pri-

BUTALCI

BESeDA

de domov. Sinoi je ni bilo; pa sem koj vedel, da bo pohlevna no, kakor je res bila. Zvezdogleda sta se spogledala, potem sta rekla: Carji in vladarji se za naju toijo, kateri bo naju dobil, pa naju je ugnala krava! In se je prvi kar pri tisti prii zaklal s peharjem; drugi je obupal in dejal: Tudi ene ure ne bom ve zvezdogled! Glas o Copatkovi kravi pa se je raznesel po svetu in ko je car izvedel o njej, je morala predenj in je dobila slubo dvorne pratkarice in so se vse Butale grele v aru njene milosti. Gregor Copatka je rodil Bendo Cigana. Benda Cigan je rodil Jurea Pismouka. Za njegovih dni je po Butalah razsajala kuga krive vere in je Jure Pismouk bil njen menar. ena ga je rotila in spreobraala, z lepo in z grdo ne beseda ni zalegla, ne palica! Pa ji je neko jutro drobna ptika sedla na okno in prelepo zapela in ena je razumela njeno petje in se je glasilo petje tako: Paternoter daj dedcu v klobaso! Zapomnila si je ptikin nauk in ko so klali, je v krvavo klobaso zameala jagode paternotra. In je narezala vmes debele kose slanine, da je gladko la mou klobasa po goltu. Pa ko je snedel klobaso s paternotrom, ga je vest silno priela rviiti, bridko se je kesal in se spreobrnil.
7

BUTALCI

BESeDA

Spreobrnil se je Jure Pismouk in potem rodil Aneta Meketaa, na iroko znanega po kozi, ki so pravili o njej, da je dajala vsak dan sedem reet mleka. Sam sodnik iz graine si ni mogel kaj, nego ga je ustavil na cesti in vpraal: No, oe, ali ste e prodali tisto kozo, ki daje po sedem reet mleka! Pa se je Ane Meketa potuhnil, kakor bi ne poznal gospoda in je odgovoril: Prodal, prodal, davno prodal, tja ez mejo. Tam se je obrejila in je storila osla, ki ga imajo zdaj v graini za sodnika. Pa sreno, gospod! Ane Meketa je rodil Matevka lamboro, ki je bil po krivem obrekovan, da je hruke okradel, pa jih ni bil tisto pot. Ono leto so imeli v Butalah veliko tepk, pa niso vedeli drugam z njimi, nego so jih zmetali v zapuen vodnjak tam se naj zmede. Ko je priel as, so jih li iskat pet mo jih je bilo in so ukazali Matevku: Tebe volimo, nuj, skoi noter, nam bo medne hruke ven metal! Skoil je in je bil vodnjak globok, precej vode se je bilo v njem nabralo, in so akali in klicali, klicali in zmerjali ne ena hruka ni priletela kviku. Pa so dejali: Matevek je zvijanik, vse hruke bo sam porl, potlej pa se bo lagal, da jih ni bilo. Naj skoi drugi za njim, ki je bolj pravien! In so bili vsi pravini, drug bolj od drugega in so drug za drugim poskakali v vodnjak in ni mogel nobeden prisei, da je Matevek lambora res kradel hruke, ker ni nobeden priel nazaj.
8

BUTALCI

BESeDA

Pa je Matevek lambora, preden je el po hruke, rodil Tonka tibalarja. Tonek tibalar je bil prvi v Butalah, ki je imel epno uro epno uro si je bil naredil sam iz pristne domae repe. Imel je sina Mihcastega Kimpea. Mihcasti Kimpe je rodil Vrbana Podvrbosmuka. Ko je bil ta za upana, je priel v Butale sam presvetli car in so ga Butale slovesno sprejele z novo brizgalnico. Brizgalnica se je imenitno obnesla, vsi so bili do koe mokri, car in njegovi ministri, streaji in lakaji. Je vpraal car: Povsod drugod so nas astili s streljanjem, Butale nam niso privoile ne enega strela, pa pa ste nas neusmiljeno oprali. Kakne imate manire v Butalah? Je odgovoril upan: Vaa milost, gospod car, da nismo streljali, za to smo imeli devetindevetdeset vzrokov. Je velel car: Radoveden sem, katere! Govori! Je dejal upan: Prvi: Nismo imeli smodnika. Pa se je car nasmehnil in je dejal, da mu e ta prvi razlog do vrha zadoa. In ga od tistega asa niso ve videle Butale. Vrban Podvrbosmuk je rodil Pavluo Oalastega. Pavlua Oalasti je rodil Cenetana Padarja, tistega, ki je kravo s svedrom drl. In so v teku let Butale pretesne postale za vse Butal9

BUTALCI

BESeDA

ce in je bil mlaji rod korajen in el pogledat po svetu in so se nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prilo celo do morja in so si tam postavili ognjia. Ostali pa so, kar so bili.

10

BUTALCI

BESeDA

TURKI V BUTALAH

utale so imenitne. Ni dosti manjkalo, pa bi bile prile v zgodovino in bi se morala e deca v olah uiti o Butalcih. To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strail po deeli in robil ivino in mladino. Pa so se zbali tudi v Butalah, da ne pride krivoverna ta nesnaga e nad nje, in so imeli vzroka, da se boje, kajti so bili ponosni na svoje krave in junce. Pa so moevali in sklenili, da se brez boja ne udajo. Nego da na cesti, ki jim pelje v staroslavne Butale, postavijo napis: Turkom prepovedana pot! e se je oglasil glas: Ne bodimo zajci! Napiimo: Strogo prepovedana pot! Pa je navdueno obveljala upanova, da s Turkom ni usmiljenja in se naj zapie: Najstroe prepovedana pot! Toda je v Butalah dan le podnevi, ponoi pa je tema, in se je bilo po pravici bati, da bo Turek priel ponoi in ne bo videl neustraene prepovedi. Pa so izbrali uvaja in mu dali helebardo ali sulico, da bo ponoi strail, in e bi se zgodilo in bi nenadoma pritisnil Turek, krivo11

BUTALCI

BESeDA

verna ta nesnaga, naj ga brez usmiljenja ustavi. e Turek ne bi ubogal, naj pa pri tej prii zbudi upana in moe, da bodo storili svojo dolnost. Pa se je zgodilo, da je uvaja sredi noi zavilo v trebuhu. Stopil je v kraj, da se olaja. Helebardo je zasadil v tla in lepo poenil. Ondi pa so rasle robide in ko je hotel vstati, so se mu robide zapele v hlae. Pa je v smrtnem strahu zarjul: Jojata, ojojata! Turek me dri! Pomagajte, pomagajte!
12

BUTALCI

BESeDA

upan in moje so sliali divje krianje, pa so planili kviku in se hiteli posvetovat. In so sklenili, da sedajle ni asa za posvet in za sklepe. Nego so kar zbeali v hrib. V hribu so akali dne. In ko je napoil dan in ni bilo od Turka ne duha ne sluha, so sklenili, napis da je dober, napis da ostane, robide pa da se morajo iztrebiti in pogati.

13

BUTALCI

BESeDA

BUTALCI GREDO PO SOL

utalcem je pola sol in je bilo to nerodno ne le za kuho in za peko, nego tudi za butalsko modrost, kajti niso kaj vedeli in kam, kadar jim je kdo ukazal, da se gredo solit, in to ni bilo redkokrat. Pa so moevali in nazadnje sklenili: ni drugae, treba osedlati dvanajst konj in z njimi v svet po soli. Dejali so, pot da bo dolga in da vzemo kotel s seboj, da ne bodo brez juine. In e zastran marel so moevali, ali bi jih kazalo vzeti na pot, kajti je svet neznansko velik in je po svetu vsake sorte vreme. Je dejal upan: iroke imamo klobuke ali klafrnice. Klafrnice nas bodo deja varovale tudi brez marel. Marel nam je treba le za klafrnice, da de ne zmoi klafrnic. Ni pa vrag, da ne bi vseh klafrnic spravili pod eno marelo. Zato bo dovolj, pravim, e si vzamemo s seboj eno samo marelo. Ree Pikurjev Raem: Veste kaj, pustimo vsak svojo klafrnico doma, pot zato ne bo ni dalja! Pa nam vsaj ne bo treba klafrnicam na ljubo s seboj vlaiti marele, marela je re, ki se rada izgubi. Pa so sklenili, da je ta beseda modra, in so gologlavi
14

BUTALCI

BESeDA

zajahali konje in jih pognali. Jahali so ez devet planin in devet dolin, da so prili v prekrasno mesto Solimuri. Tam je bilo soli, da e vodo solijo in se tej vodi pravi morje. Tam sol tudi prodajajo. Pa so nakupili Butalci dvanajst tovorov soli in so Solimurci jako prijazni ljudje: dovolili so jim, da lahko e pridejo, kadar jim bo esa treba za denar. Butalci so bili silno zadovoljni in so stopili v krmo, da dobro kupijo zalijejo potem bi krenili zopet domov. Pa so se zmedli v durih in mesto v krmo so stopili v brivnico poleg krme in je bila tudi v brivnici jako prijazna postreba in se je Butalcem zgodilo, da so bili ostrieni in obriti, e preden so naroili bokal vina. In so bili ostrieni in obriti tako lepo, da drug drugega niso ve poznali, nego so se izpraevali, od kod si in kam si namenjen. Ta re jim ni bila vec. Natovorili so sol na ivali, odpravili se na pot v Butale in so jim begale glave nemajhne skrbi. Prevalili so pet planin in pet dolin, tedaj se jim je zahotelo poitka in juine. V senci so raztovorili konje, zakurili ogenj in v kotlu zameali polento. Polento je bilo treba soliti. Pa so barali pri blinji kaji in prosili gospodinjo soli. Ni je imela ali ni marala dati ali jih ni razumela: ne v tej kaji ne v drugi niso je dobili
15

BUTALCI

BESeDA

ne zrna. In so neslano morali jesti polento. Ni jim diala. Nevoljni so vstali od juine: neslana juina ni juina! Ko pa so prieli zopet tovoriti konje, so se jim lica zasmejala od uesa do uesa: Iskali smo zrno soli po kajah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov, hvala bogu! Bili so potolaeni in so se urili proti Butalam. im bolj pa so se bliali domaemu mestu, bolj jim je rastla skrb, ali so pravi ali niso pravi. Preden jih je ne-

16

BUTALCI

BESeDA

srea zanesla v brivnico, so bili e pravi; potem pa so se izprevrgli. Pozno zveer so dospeli v Butale in ustavili na trgu. S strahom je vsak stopil na svoj dom, ponino potrkal in vpraal, ali je gospodar doma. Pa so povsod prejeli odgovor, gospodarja da ni in da je el po sol. Sedaj se je vsak oddahnil in je rekel: Hvala bogu, pravi sem! e bi pa zdajle gospodar bil doma, joj meni, ne bi vedel, kdo da sem in kam naj se obrnem. In so bili zelo veseli in ko so jih izpraevali, kakno je mesto Solimuri in ali je postavneje od Butal, so dejali: Kaj bo postavneje e plota nimajo, da konja zanj privee!

17

BUTALCI

BESeDA

V BUTALAH SEJEJO SOL

utalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako dale. Pot stane, sol ni zastonj in e se zgodi, da je nima, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakne zemlje na taki zemlji plenja vse mogoe! Pa so sklenili, da bodo sol pridelovali sami doma. Pa so spomladi vsak okoli svoje koe prekopali ruo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri roki kakor peteriljek in drobnjak. In potem je padal de in je sijalo ljubo sonce in so priakovali in veselo priakali: pognalo je mlado zelenje, bujno lo v rast in obetalo bogato etev. Pa kar je pognalo in se tako lepo opirilo, so bile same mlade koprive in ni drugega. Pa so jih Butalci gledali in so jemali mlado perjie na jezik: poteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: Ajsa! Mlada sol e sedaj je tako ostra! Kako bo ele slana, hvala bogu, kadar dozori!

18

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI JE

z starih asov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnini, morebiti niso. Med te spomine spada tudi butalski je. Pravijo, v davnih dneh da so Butale vsako leto priredile pitanega jea. O svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiek toliken, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe. Razdevali so jea v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden vse mesne dni. Kost od plea pa so si prihranili za pustni as in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga gospodinja, da je dobil riet lahtneji okus. Toliken je bil butalski je! Neko leto, pravijo, je bil je tako nemarno debel, da jim je masti e uda ostalo. Nasolili so jo in jo dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok so jo spravili, tam se jim ni bilo bati drznih tolovajev in porenih tatov. Toda je bilo preve masti in je bila preteka. Predrla je obok nad zvonovi in je poruila e drugi obok pod zvonovi in bi bila kmalu predrla e tretji obok in poru19

BUTALCI

BESeDA

ila kor. Pa je bila nad tretjim obokom pajevina hvala bogu, da je menar ni bil ometel! V to pajevino se je mast sreno ujela in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvarovana od razdejanja. Vasih je le prav, e menarji puste v miru kako pajevino.

20

BUTALCI

BESeDA

KOBILJA JAJCA

od milim nebom je uda raznovrstnih stvari, ivih in mrtvih, nihe vseh ne pozna. Pa so bile bue taka stvar, ki je njega dni niso poznali v Butalah. Zanese Butalca pot iz imenitnega domaega mesta v drugo, tam je bil semenj, pa vidi kup bu. Zraven stoji kmet in jih prodaja. Butalec ostrmi: Oha, kakna so to jabolka! Kolikno bo ele drevo, ki jih rodi! Misli kmet, da se mo noruje, pa mu odgovori: Kaj se vam zdi, to niso jabolka, to so kobilja jajca! Se zavzame Butalec: Jajca kobilja? Taka, da se konjska ival izvali iz njih? Konjske ivali e nimamo v Butalah, dajte, prodajte mi jih par! Pa se kmet ni dal prositi in je prodal par in je izbral najveji dve, da bosta v Butalah za pleme, in e je navrgel pouk: Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju ostaneta tiri tedne, ne ure ve, ne ure manj. Pa ko pretee rok, boste zijali, kaj so kobilja jajca! Butalec je poslual in razumel. Vzel je bui, vsako pod

21

BUTALCI

BESeDA

svojo pazduho, in se zadovoljen obrnil domov proti Butalam. Bui sta bili teki in nerodni, pot je la navkreber, pa ko je priel vrh gore, kjer se pot obesi proti Butalam, je bil poteno truden. iroko je sedel pod hrast. Bui si je poloil predse
22

BUTALCI

BESeDA

med koleni in je poival in poivaje mislil vesele misli: Moja dva konjika, ali bosta vpreena ali bosta jahana? Jahal e nisem, pa tejem, da ni teko na konja sede in ga poene: ,Hi! Rekel je hi in s kolenom rahlo pognal desno buo. Pa je bua prehitro ubogala, premaknila se je in se po strmem bregu zakotalila navzdol, od debla do debla je odskakovala, ob deblu bukve se je razletela na drobne kosce. Poleg bukve je rastel grm, iz grma je prestraen skoil zajec in jo bistro poez ubral v reber. Pa je preseneeni Butalec mislil, da je rebe tisto in da je skoilo iz bue, pa ga je premilo klical in vabil: Stoj konjiek, saj si moj! Plaal sem jajce, ki si se izvalil iz njega, na, pridi semkaj, pridi, bo kocek kruha dobil koruznega, ne ve, kako je dober! Toda zajec ni slial prijaznih besed, e je izginil v hosti. Pa je zastokal Butalec: Kolikna koda! Tako majceno je bilo, e repato ni bilo, le uhato, pa je e teklo tako hrabro! Kako bi ele teklo, ko bi doraslo! Z eno samo buo je prikorakal domov. Prva pot mu je bila na gnojie, zakopal je buo in druini zabial za ive oi, da pazijo in da se tiri tedne nihe ne dotakne lahtnega jajca. Pa ko so minili tirje tedni, ne ura ve ne ura manj, se je druina z gospodarjem vred zbrala okoli gnoja, pre23

BUTALCI

BESeDA

vidno so odkopali gnoj. V gnoju je pa bila bua, vsa gnila in razpadla, o konjiku pa ne sledu. Pa je gospodar zatarnal: koda nad kodo! Tisti, ki se je izvalil, mi je uel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil klopotec!

24

BUTALCI

BESeDA

KAKO SO BUTALCI IRILI CERKEV

nedeljo je bilo med mao. Za cerkvijo je bila senca, v senci so sedeli izbrani moje in modrovali. Pa se je zgodilo in so enemu mravljinci zlezli za hlae. Dejal je: Nekaj me grize po desnem bedru kaj, e ni to vest? Pravijo, da vest grize. Bojim se, da delamo greh; notri je boje opravilo, mi pa sedimo zunaj. Je odgovoril upan: Ne sedimo zunaj brez vzroka cerkev je pretesna. Ni napaen prostor, kjer sedimo, napana je le cerkev, ker ima zid za naim hrbtom, namesto da bi ga imela nam pred nosom. Dajmo, poveajmo cerkev, pa ne bo soseda ve pekla vest po desnem bedru! Izbrani butalski moje so pokimali in so sklenili po upanovili besedah. Imeli so imeniten gnoj, dale je diala njegova slava, in so dejali: Poizkusimo, poizkus ne stane! Gnoja imamo dosti in e poteno zagnojimo cerkev, ni vrag, da ne bi zrastla! Pa so navozili okoli cerkve pet sto pet in petdeset voz gnoja, da je segal cerkvi do oken. In je potem el de in je sijalo sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno pra25

BUTALCI

BESeDA

vo za rast cerkve. V deju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, de ga je razcejal, sonce ga je suilo, ni ve ni segal cerkvi do oken, nego so okna vija prihajala in vija nad gnoj za evelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni udili svoji cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: Taken je na gnoj kaj smo rekli! Glejte, koliko se je cerkev e vzdignila! Pa so preudarili in dejali: Samo raztegniti jo moramo e na ir! Saj se tudi korenj raztegne, e ga da na kopito. In so stopili na oni kraj ob cerkvi, kjer so med mao

26

BUTALCI

BESeDA

posedali v senci. Vsedli so se, kakor so bili vajeni in je upan premeril, do kod bo treba raziriti cerkev, da bodo lahko sedeli, kakor sede, da pa vendar ne bodo sedeli zunaj cerkve, ampak znotraj in brez greha. Slekli so suknje in je vsak svojo razgrnil ob zidu cerkve, kjer je bil sedel preko suknje bo treba, da bo zid potisnjen. Potem so stopili v cerkev in se korajno lotili dela. S plei so se uprli ob steno, upan je ukazoval. Le dajmo, hi hot! pa so vsakikrat na zadnji zlog bistro pritisnili, da so jim kar srajce pokale na ivotu in eblji kripali pod nogo. Toda niso odnehali. Poteno so se potili. Potili so se od opoldne do veera, pa jih je gnala zvedavost venkaj, da vidijo, koliko se je zid e premaknil. Pa se je bil prej o mraku priplazil tat, pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal ez hrib. Ne ene suknje ni bilo ve in so se Butalci neusmiljeno razveselili: Po srei je lo, e se je premaknil zid in pokril nae suknje! Hvala bogu: sedaj smo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj! Cerkev ne bo ve pretesna! In je prila nedelja in je v cerkvi resnino bilo prostora za vse, ki so hoteli v cerkev.

27

BUTALCI

BESeDA

DVE POLETJI IN ENA ZIMA

liala se je pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme. Sklepali so in sklenili, da to ni prav in da gredo nad poglavarja: Gospod poglavar, as za pao je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je ivina v hlevu pa ve pore, kakor imamo krme, potem pa spomladi crka od lakote. Dajte, pomagajte, da bosta dve poletji in le ena zima! Jim odgovori poglavar: Hodite zbogom, ljudje, vaa pronja je usliana. Sedaj bo skoraj poletje, potem bo zima, za zimo zopet poletje evo, pa boste imeli dve poletji in eno samo zimo. Butalci so se hvaleno poklonili in so li in domov prinesli veselo novico, da so Butale dobile dve poletji in eno samo zimo.

28

BUTALCI

BESeDA

KRIVA VERA V BUTALAH

urke kuge, zahvaljeno bodi nebo, ni bilo v Butale, pa pa se je tjakaj prikradla kuga krive vere. Najprej so jo dobili Tepanjani, pa ko so jo imeli le-ti, so rekli Bulalci: Mi tudi! Kar imajo v Tepanjani, si lahko privoimo tudi v Butalah. Kdo ve kod so pobrali lanega pridigarja, da jim bo pridigal novo vero. Ta pridigar si je poiskal e menarja svoje sorte in potem sta si pridigar in menar za ive in mrtve prizadevala, da povzdigneta glorijo butalske cerkve, da ne bo zaostala za ono v Tepanjcah. Tepanjani so se postavljali, da se jim pod novo vero gode udei. Od ogrskega Brdavsa so trobili, da je od dale priel skuat se s svetim Lovrencom, in da sta se metala. Pa da je bil drobni svetnik moneji in da je vrgel Brdavsa! Re pa je bila taka, da so Tepanjani one dni popravljali oltar in so za ta as postavili svetega Lovrenca z oltarja na desko. V cerkvi je bil tudi ogrski romar in je priel in stopil na desko, da bi poljubil svetnika; pa se je deska nagnila, svetnik se je prevrnil in je podrl pobonega romarja.
29

BUTALCI

BESeDA

Taken je bil ta tepanjski ude, ogledan od blizu. Drugi tepanjski ude ni bil ni manj imeniten pa tudi ni bolj. Priromala je v Tepanjce enica, bila je teega srca, pa je, preden je la, kakor je tam pobona navada, po golih kolenih okoli cerkve, stopila v menarjevo krmo. Naroila si je za gro kruha, za gro ganja. Lepo poasi je ganje polivala na kruh in kruh zalagala. Postala je korajna in si je dejala: e je kruhek lahko popil za gro ganja, ga meni toliko tudi ne bo kodovalo. In ga je ukazala e za gro in ga je izpila. Potem se je vzdignila, da bi po kolenih la okoli cerkve. Komaj pa je stopila iz krme, kako se je zaudila, ko je videla, da se ves trg s cerkvijo vred sue okoli nje. Pa se je kar sesedla na kolena in priela sklepati roke: ude, ude cerkev gre okoli mene, da ni meni, stari revi, treba okoli cerkve! Ti in taki tepanjski udei so grizli Butalce in so se prikregali k svojemu pridigarju: Zakaj so v Tepanjcah udei, zakaj ne tudi pri nas! Pridigar jih je potolail. Pa je prila nedelja, cerkev v Butalah polna radovediiih ljudi, pa je bil pred pridigo ukazal pridigar menarju: Stopi in spusti obinskega bika v upanov oves! Ko je pridigar stal na prinici in pridigal, tedaj se je v vratih agrada prikazal menar in dal z omi znamenje. Pa je pridigar dvignil svoj glas:

30

BUTALCI

BESeDA

Rivsi, rivsi et rovsi, bik je v upanovem ovsi! Kdor ne verjame, naj ga peklenski belcebub vzame! upan in obinski moje so skoili iz cerkve in hiteli bika lovit in nazaj tirat v hlev. Za njimi so se usuli gledat e drugi verniki. In so bili zadovoljni vsi Butalci in so kimali: Na pridigar je svet mo, skozi cerkveni zid mu nese oko!

31

BUTALCI

BESeDA

NOVI PRIDIGAR

utalcem je zbolel pridigar pa so sklenili, da si bodo taas, dokler ne okreva, pridigali sami. Kakor je butalski bera hodil po hinih tevilkah in ga je morala vsaka hia rediti teden dni, tako naj se tudi nedeljske pridige vrste po hinih tevilkah in bo vsako nedeljo drug gospodar dolan skrbeti za pridigo. Pa je prila za pridigo na vrsto hia, ki je bil njen gospodar takisto bolan. Zato je naroil svojemu svinjarju, da gre in mesto njega opravi to re. Svinjar ni obupal. Vajen je bil s preii se prerekati ves ljubi dan, pa je mislil, da mu bo enako lahko tudi s prinice tekla beseda. Pokimal je poslualcem, z dlanjo si obrisal nos in dejal: Vi! in je malo poakal, da mu v glavo pride koristna misel. Pa je e enkrat dejal Vi! in pokazal s prstom na moko plat poslualcev. Koristna misel se ni marala prikazati od nikoder, pa je s prstom pomeril e na ensko plat in dejal: Vi! Potem je molal, poiral sline in bulil doli v cerkev. Poslualci so akali, e so se prieli muzati. Svinjar na prinici je zajel sapo: preklicana je ta re svinjam lahko govorim ves dan, tukaj mi pa e za ped
32

BUTALCI

BESeDA

dale ne gre jezik! Iznova se je zaletel in s povzdignjenim glasom dejal: Vi, vi, vi! in s prsti kazal na poslualce. Pa ko se je izmed poslualcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prinici in zagrmel: Vi, vi in vi vsi skupaj ste svinje, preii, pajcki! in je bil vesel, da je tako gladko konal pridigo.
33

BUTALCI

BESeDA

KAKO JE KRIVI VERI V BUTALAH ODKLENKALO

Butalah se je opirila kriva vera, v farovu sta se opirila pridigar in njegov menar in bi se vsi trije opirili e dolga leta, da ni bila smetana v Butalah tako lepo mastna in nagnusno dobra. Pridigar je sila islal butalsko smetano in si je brino prizadeval, da mu ne bi pola in da je bo vedno dovolj. Pa se je zgodilo in se mu je nekega dne zazdelo, da mu nepoklicana sneda prihaja nadnjo in mu jo pomaga lizati. To pridigarju ni bilo ve in je latvico s smetano skril v agrad. islal pa je butalsko smetano tudi menar. Za malo se mu je zdelo, da jo je pridigar skril. e bolj ga je grizla misel, da je pridigar nemara uganil, da je on tisti, ki mu hodi nad smetano. Pa je menar kmalu iztaknil smetano tudi v agradu in se mu je rodila misel, kako bi nevoIjivega pridigarja kaznoval, hkrati pa opraviil sebe. Ko se je znoilo, se je splazil v agrad in snel latvico iz skrivalia. Z latvico je stopil v cerkev h kipu svetega Antona star je bil in rviv in sta si smetano poteno delila: prvo lico je privoil menar sebi, drugo je svetemu Antonu namazal okoli ust, in sta se lepo prijazno
34

BUTALCI

BESeDA

vrstila in je bilo svetemu Antonu sladke smetane dovolj ne le okoli ust, nego mu je kapala tudi od brade in mu je bila poflackana vsa halja noter do tal. In e je menar po tleh nakapal sled od svetega Antona do skrivalia v agrad in je prazno latvico zopet tjakaj postavil, od koder jo je bil vzel. Ko je drugo jutro priel pridigar, da si kruh posladka s smetano, skoraj je padel vznak od jeze: latvica je bila prazna do dna. Poklical je menarja in mu brez besede pomolil prazno latvico pod nos. Menar se je hlinil ualjenega: vse ive dni da mu oi niso videle latvice, usta niso pokusila smetane. Ozrl se je po tleh in e je pridigarju pokazal sled od smetane. Stopita za sledjo, prideta do svetega Antona: glej, sveti Anton je ves smetanast od ust do nog, ne dosti drugae, kakor da se je v smetani valjal! Pridigar zija v svetega Antona in pogleda menarja. Pa se je menar za hip spozabil, namuznil se je. Tedaj je bila pridigarju re jasna. Zgrabila ga je sveta jeza, za greh mora biti pokora in je dvignil roko, da menarju pri tej prii priloi zaslueno pokoro. Toda se je menar pokori rono izognil in je klofuta zadela nedolnega svetega Antona. Ta pa je bil star in rviv razsul se je v prah. Sedaj sta se prestraila oba, pridigar in menar, jutri
35

BUTALCI

BESeDA

bo praznik in obljubljeni so romarji iz daljne ogrske deele! Pa je bila pozabljena smetana, pozabljen je bil prepir slono sta stokala in ugibala, kaj storiti. Pa se je menar spomnil evljarja Gaperja, ta je toliken kakor nesreni svetnik in enako poraen po obrazu. Tega evljarja sta naprosila in se z njim zmenila, da bo jutri mesto svetnika stal v oltarju. Napoil je praznik. Prili so ogrski romarji, e je stal evljar Gaper na doloenem mestu, kapuco je imel preko kosmate glave, rjava halja mu je odevala vse telo, gole noge so mu tiale v sandalah. Stal je nepremino in se bal samo tega, da bi moral kihniti. Ogrski romarji so se mu klanjali in kakrna je tam navada, ob nogah so mu postavljali sveke in jih priigali. Na prinici je stal pridigar in ropotal v ogrske romarje. Zmerjal jih je, da je svet dandanes preve sebien, vsak bi rad le jemal; toda kdor ni ne da, ni da ne bo dobil. Od svetega Antona, je dejal, vsi bi radi vse, zdravje, bogato letino, enine in debele pujske, de in dobljene pravde. Ne sliim pa kar ni, da bi tolarji roljali v puico. Resnino vam povem, preljubi ogrski romarji, takih romarjev sem sit! e se ne boste poboljali in boste ostali tako nemarno skopi, se vas bo navelial e sveti Anton in se lahko zgodi, da vam uide iz cerkve. evljarja Gaperja so pripekale goree svee pri golih nogah in im ve je bilo sve, bolj so ga gale. Pa so mu
36

BUTALCI

BESeDA

pridigarjeve besede prile kakor nala in se jih je posluil: skoil je z oltarja in jo ucvrl iz cerkve. Ogrski romarji so zabuali: ude, ude! in so jo ubrali za njim. evljar Gaper se je obrnil, da se jim postavi v bran: snel je sandalo z desne noge in jo zalual vanje, za desno sandalo e levo.
37

BUTALCI

BESeDA

Ogrski romarji so se za sandale tepli, taas je smuknil evljar Gaper od vzad v svojo koo, se preoblekel in urno sedel k delu. Butalci so prieli premiljati: Ta vera ni prava, ko svetniki bee iz cerkve. In ker so si tudi Tepanjani vero zopet prebrali in so naprosili starega upnika, da se jim vrne, so dejali Butalci: Mi tudi! Kar imajo v Tepanjcah, si lahko privoimo tudi v Butalah! in je bila v Butalah vera zopet stara in Butalci stari.

38

BUTALCI

BESeDA

O TEPANJSKIH MRLIIH

utalci se ni kaj prijazno ne gledajo s svojimi sosedi Tepanjani. Pa ne vem, kaj je zaneslo nekega dne Butalca v Tepanjce, pa si je v Tepanjcah ogledal cerkev in potem e britof. Dejal je: Naj bo, in bom zmolil tri oenae in tri zdrave Marije za tepanjske te falote, ki so tukaj pokopani vem, da so potrebni. Mislil je, da ga nikdo ne uje razen ljubega boga. Toda ga je ul tepanjski menar in mu je izza zida kamen pomeril v plee. Butalec se prestrai, ozre se nikogar ne vidi. Pa se prekria in jo ucvre od tod proti Butalam. Ko je bil dosti dale, se je ozrl nazaj proti britofu in dejal: Falotje so bili ivi, pa so tudi mrtvi ostali falotje. Kamne luajo za lovekom.

39

BUTALCI

BESeDA

O BUTALCU V SMREKI IN O MAKI, KI NI MARALA PIPCA

e tujec pride v Butale in stopi v krmo, previden bodi, nikar pipca ne jemlji iz epa, nikar ga oitno ne polagaj poleg sebe na mizo! In nikar, da bi naroil za gro kruha, zraven pa objestno kazal pipec, e klobaso e imam. In naj te ne kaznuje Bog, da bi se spozabil in bi pipec pomolil maki pod nos, e, muca, na klobaso! e marsikdo je bil za take in enake besede tepen na nevene vie. Historija pa je taka: Pravijo, da so njega dni Butalci li v hosto sekat smreke. Pa so smreke stale tako gosto: koder so katero izpodsekali, se je z vejami ujela v druge in se vanje zapletla in so imeli silno truda, da jo izmotajo in spravijo na tla. Pa si izmisli oni izmed njih, ki mu je najbolj svetlo gorela pamet v bui, in pravi: Moje, kaj e bi smreke najprej oklestili? Najprej jih oklestimo, potem jih posekamo, pa se jim ne bodo zatikale veje, ker vej ne bodo imele! Te besede so bile modre in moje so kihnili, da je res tako. In se je oni, ki jih je bil spregovoril, spravil nad
40

BUTALCI

BESeDA

smreko, da jo oklesti. Pa kakor je bil moder, klestiti jo je priel od spodaj. Veja je padla za vejo in ele, ko je priel na vrh, se je spomnil, da ne more ve dol. Pa se je prestrail in klical sosede, ki so stali pod smreko in so zijali gor, naj mu pomagajo z vrha na varna tla. Oni spodaj so se posvetovali, ugibali in so uganili:

41

BUTALCI

BESeDA

druge pomoi da ni, nego treba je make, samo maka zna in bo rono splezala na smreko in bo onemu na smreko nesla vrv z vrvjo si bo pomagal dol. Stopijo po mako, rahlo ji nataknejo okoli vratu vrv, in ji potem bistro pokaejo in povedo, kateri smreki naj vrv nese v vrh in emu. Toda maka je dejala: Mrnjav! na vse prigovarjanje samo: Mrnjav! Obilna zgovornost zbranih mo ni bila kos, da jo prepria in preprosi, le sukala se je in ozirala, kako bi jo pobrisala. Pa je klavrni dedec v vrhu smreke napel druge strune. Priel je in je vabil s prijazno besedo: Muca, na, pridi sem, mijav, mijav! Glej, miko imam, miko br, br! Toda ni bila muca e od verajnjega dne, nego je imela bogate izkunje, pa ni bila e nikdar sliala, da bi bile mike v vrheh smrek mike niso stori! In ni verjela mou v vrhu. Dejala je: Mrnjav! Pa jo je oni zgoraj e bolj milo klical. Botra, je dejal maki in e se je spomnil, kako je oni dan pregnal prav to mako, ko je iz kuhinje odnesla klobaso. al mu je bilo, da se ji je zameril. Pa je segel v ep po rdei pipec in ga kazal doli: Na, muca, pridi gor! Klobasa, klobasa! Res je klobasa, na jo! Muca ni verjela: Mrnjav! Mo tam zgoraj je v pipec ugriznil. Vidi, da je klobasa! O, kako je dobra! al ti bo! Na, pridi, tvoja je! Naj

42

BUTALCI

BESeDA

me koj strela pii, ako ni! Ve, da te ne bom goljufal! Na, na! Pa ko je mahal s pipcem, se je zdelo maki najbolj varno, da izgine od tod. S tako si je snela vrv in skoila v grm, po ovinkih se je izgubila domov. Noe! so moje dejali. In ker ni kazalo onega pustiti v vrhu toliko asa, da zrastejo druge veje, so smreko posekali, smreka je padla, pa je sreno padel na drugo smreko, da je ostal iv, samo poteno so ga ogreble veje. e bolj kakor praske od vej pa ga je peklo in ni peklo le njega nego slehernega Butalca, ko se je raznesla ta zgodba in je dala hudomunim sosedom pobudo za smeh in posmeh.

43

BUTALCI

BESeDA

KAO PIHAL

utalci niso kar za pejo epeli, nego je marsikateri s popotnim kornjem stopil tudi v svet in prinesel marsikaj koristnega iz tujine. V onem asu, ko Butalci e niso poznali prosa, se je zgodilo, in se je vrli butalski prvak vrnil z daljne poti, ez ramo mu je visela bisaga, v sprednji malhi je imel proso, vzad pa kao. In je razodel zaudenim Butalcem: Moje, ali veste, kaj je proso? Proso bomo sejali, iz prosa bomo delali kao ni bolje jedi na svetu od zabeljene kae! Dajte, prepriajte se! Ukazal je doma, naj hite in skuhajo kao. Sredi trga pa je dal prinesti mizo, nanjo so postavili skledo s kao in je bila prekrasno zabeljena, da se je dale svetila v soncu. Zraven sklede je leala lica in so bili povabljeni vsi Butalci, da bo vsak enkrat zajel in poskusil neznano dobroto. Pa so prihajali Butalci in se vrstili in gnetli, da drug za drugim zajame in nese v usta, in je vsak moral hitro oddati lico drugim rokam, ki so se stezale za lico. In je hodila lica kakor blisk svojo pot iz rok v usta, iz ust v

44

BUTALCI

BESeDA

roke, in ni poteklo asa za ocena e je bila skleda prazna in so imeli vsi Butalci opeena usta. Kajti je bila kaa silno vroa, pa je nihe ni utegnil pihati, ker se je mudilo za lico. Zapomnili pa so si Butalci vroo lastnost kae in ko so bili vsejali proso in jim je lepo vzklilo in z bogatim latjem budilo najlepe nade, so se zbirali ob njivi in od dale pihali v latje, da ne bo kaa prevroa. Imajo pa Butalci nevene sosede, Tepanjane, in je mimo njive priel Tepanjan Jaka in se radoveden ustavil. Pa so ga kaj hitro napodili z besedo in dejanjem: Ne bo kae pihal, Jaka, kaa je naa!

45

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI ZAJEC

ale historija ni kdo ve kako imenitna, povem jo le, ker se mi je sanjala. Vasih se mi kake historije sanjajo, pa ni nobena dosti prida. O butalskem zajcu se mi je sanjalo tole. Privadil se je bil v deteljo in je Butalce ni koliko bolelo srce, ko so videli poreno ival, kako se jim sue po deteljiu. Majali so glave in moevali, kaj naj store, da preeno zajca iz detelje in ga preeno brez kode za deteljo, pa tudi brez kode za zajca, ki takisto ne bo brez koristi v peenem stanju. Majali so glave in moevali teden dni in e teden dni in so sklenili tako: najprej naj se zajcu detelja prepove z lepo besedo morebiti bo pomagalo. In da ne bo zamere, naj se da ivali primeren rok, do tega roka se mora izseliti. e se ne bo, bodo vnovi stopili vkup in preudarili in sklenili, kaj bo potem. Tako so dejali in so ukazali policaju in ko je prila nedelja, se je pokril policaj s kapo in je stopil na obinsko pot ob deteljiu. Z mogonim glasom je dal zajcu na znanje, da so butalski moje sklenili tako, da se mu
46

BUTALCI

BESeDA

najstroe in nepreklicno prepove deteljie; izseliti da se mora iz detelje v hosto, to pa najkasneje v tirinajstih dneh in tako gotovo, ker bi drugae lahko prilo drugae, in se ne ve, kako bi prilo. Verno so Butalci posluali oklic. Potem so teli dneve in so akali, kaj bo: ali

47

BUTALCI

BESeDA

se bo zajec pokoril oklicu ali se bo drznil, da se mu ne bo to bi bil punt! Tekli so dnevi, preteklo jih je tirinajst, tedaj je detelja zrasla tako visoko, da iznad nje ni bilo videti zajca tudi, kadar se je od sladke detelje pijan postavljal na glavo. Pa ko Butalci zajca niso videli, so dejali: Hvala bogu, ni ga ve! in so bili veseli. I takih ljudi je povsod dosti: esar ne vidijo ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni.

48

BUTALCI

BESeDA

O UPANU, PASTIRJU IN OVCAH

e bil v Butalah upan in je imel pastirja in je gnal pastir upanove ovce na pao. Devetnajst jih je gnal na pao, osemnajst jih je prignal zopet domov. Ga vpraa upan: Ena manjka, kam si jo dal? Odgovori pastir: Saj so vse. Jih upan preteje e en pot: Osemnajst jih je! Pastir: Nak, devetnajst! Ree upan: Ali si tako zbit, da ne loi tevila, ali si tako trmast! Daj, stopi po obinske moe, naj pridejo. estnajst jih je in e policaja poklii, jih bo sedemnajst; midva sva dva, nas bo vseh skupaj devetnajst. Pa bomo zgrabili vsak svojo ival in e bo vsakemu svoja v rokah in ne bo nobeden brez ovce, jih je devetnajst, drugae jih ni. Tako se je zgodilo. Prili so obinski moje, estnajst jih je bilo, in priel je tudi policaj in jih je bilo z upanom in pastirjem vseh skupaj devetnajst. Pa je dal upan znamenje: Zdajle! in je vsak hitel in zgrabil najblijo ovco in so bili moje zanesljivi in poteni, nikdo ni zgrabil dveh. Pa se je pokazalo. Vsak je imel v rokah eno ovco, le policaj je ostal brez nje.
49

BUTALCI

BESeDA

No, ali vidi, trma trmasta, pravi upan pastirju, policaj je brez ovce, osemnajst jih je! Pa se je zakregal pastir: Kaj me briga policaj! Devetnajst jih je! Policaj je ema, zakaj ni zgrabil ovce prej in v pravem asu, dokler jih je e kaj bilo!

50

BUTALCI

BESeDA

RAZBOJNIK CEFIZELJ IN OBINSKA BLAGAJNA

olikren razbojnik je bil razbojnik Cefizelj, to je presegalo sleherno dostojno mero in je bil nanj hud celo butalski policaj kar v kraj je pogledal in mu obrnil hrbet, e je naneslo in bi ga bil moral sreati. Razbojnik Cefizelj pa je bil zakrknjen grenik, ni ga ni bilo sram, nego e zavigal je policaju in ga pozdravil, toda ga pozdravil z enim samim prstom to ni bilo spodobno. In je slej ko prej zahajal v Butale k butalskemu peku kupovat koruzne hlebke nagnusno so bili dobri! Pa se je zgodilo in je razbojniku Cefizlju poel denar. Pek v Butalah ni taken, da bi dajal brez denarja, in ni brez denarja dajal niti domaim razbojnikom, kamoli razbojnikom pritepencem, kakren je bil Cefizelj. Pa je sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo sram ne boga ne policaja: iz koruzne slame si je zasukal odpira pravemu tatu vsaka re slui za odpira, e koruzna slama in je ob belem dnevu in sredi Butal vlomil v obinsko pisarno. V obinski pisarni je z obinske police vzel obinsko blagajno, na obinsko mizo pa je poloil potrdilo, spisano na obinski papir, da je res vzel obin51

BUTALCI

BESeDA

sko blagajno in jo hvaleno potrjuje. Potem je el in je bila prava srea, da ni bilo v pisarni upana, drugae bi bil grozanski razbojnik nemara ukradel e upana in pustil potrdilo, da ga je. Bila pa je obinska blagajna lonena in na las podobna parovku, le da je bil parovcek narejen na klju z eleznim zaklopcem in se mu je odprtina zgoraj zaklepala. Kljuek od zaklopca pa je nosil policaj, na nitki je bil privezan in mu je visel okoli vratu. Razbojnik Cefizelj pa ni vedel, kje je ta kljuek, niti ga ni skrbelo, da bi ga iskal. Nego je el naravnost k peku. Naroil je koruzen hlebek in segel v ep, da ga plaa; rono je poloil obinsko blagajno na tla in rahlo stopil nanjo s kornjem, pa je zahreala na drobne kosce in je notri bil cel tolar. Z njim je plaal peka in ni bil pek skoraj ni prestraen, le zmotil se je malo in mu je dal iz tolarja drobia skoraj za dva. Pek je komaj akal, da se je iznebil strahovitega kupca, potem je hitel nad policaja: Razbojnik Cefizelj je ukradel obinsko blagajno! Teci v zvonik, udari plat zvona! Je policaj zaniljivo pomeril peka. Segel si je za vrat in je privlekel na dan klju od obinske blagajne: Hehej, kdo je ukradel? Kaj je ukradel? Figo je ukradel, ne obinske blagajne he-he! Tukaj imam klju!

52

BUTALCI

BESeDA

Klju je imel policaj, to je res, toda obinske blagajne ni bilo ve, bila je strta v prah, in ni bilo ve obinskega tolarja. In je bil upan na grde vie hud, rohnel je na policaja in mu ukazal, da naj pri tej prii prime razbojnika in ga neusmiljeno uklene, da bo sojen po postavah. Ni niso pomagali izgovori in si je nesreni policaj izprosil samo to milost, da mu ne bo treba prej ukleniti Cefizlja, preden ga ne dobi v pest. Priel je tretji dan, tedaj so zanesle grozanskega razbojnika Cefizlja muhe zopet v Butale in se je to pot resnino zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Sredi juine je bilo, ko je zaslial upan strahovito krianje onkraj potoka. Stopil je iz hie. Razloil je glas policaja: upan, upan, pojdi semkaj! Ujel sem ga, Cefizlja, razbojnika grozanskega! Mu je odgovoril upan: Ko si ga ujel, pripelji ga semkaj! Zaklie policaj: Pripeljal bi ga, pa noe da bi el! Ajte na pomo! Je dejal upan: Ne utegnem, sredi sem juine. e noe, pa pusti, naj pride po juini! In se je umaknil v hio in jo zapahnil in zaklenil. Je zastokal policaj: Jaz bi ga e davno pustil, pa on ne pusti mene! In pravijo, da je policaj iz svojega epa obljubil Cefizlju tolar, e ga pusti, in ga je Cefizelj milostno pustil in
53

BUTALCI

BESeDA

mu naroil, naj tolar nese upanu, da ne bo obina isto suha. Gro za nov parovec pa je kar iz svojega primaknil Cefizelj, grozanski razbojnik.

54

BUTALCI

BESeDA

SEMENJ V BUTALAH

epanjani so imeli vsako leto o svetem Mihelu semenj, tako je bil imeniten, da so od dale naokoli nanj prihajali berai in cigani, kupcev pa se je vsakikrat zbralo ni koliko. Pa so dejali Butalci: Mi tudi! in niso odnehali, dokler jim ni gosposka takisto dovolila semnja. In so se zmenili, da mora vsaktera hia v Butalah kaj prignati na semenj, da se bodo Butale postavile pred svetom in bodo prevzetni Tepanjani poniani. Pa se je zgodilo, da je priel na butalski semenj radoveden Tepanjan in je baral Butalca: Oe, koliko pa cenite to svojo kravo? Mu odgovori Butalec: Tole kravo? Ta krava ni na prodaj. Ta krava je le za semenj. Na prodaj imam tisto, ki sem jo pustil doma!

55

BUTALCI

BESeDA

ZGODBA O VEVERICI

butalski hosti se je zgodilo e to: Dva sta cepila drva, pa zagledata veverico, sukala se je drevesu okoli debla in si zvedavo ogledovala onadva. Vre prvi sekiro od sebe in skoi za veverico na drevo, da jo ujame. Mu zaklie drugi: e jo ujame, si jo bova spekla za malico! Veverici ni bilo kaj za obljubljeno to ast. Rono je smukala z veje na vejo in se nagajivo ozirala: Kje si, ki me bo ujel? Pa ko se ji je pribliala roka in segla po njej, e je bila na koncu veje in se pognala na drugo drevo. Je zakrial Butalec: ak me, tica prebrisana, koj bo moja! Pa je bil Butalec preteak za vejo in je lopnil dol in na zobe, da mu je kri zalila usta. Veverica pa se je izgubila v hosto zbogom, sreno pot! Praznih rok in s krvavo obo se je vraal drvar k tovariu. Temu so se cedile sline, tako se je e veselil malice; iz suhih vej je bil zanetil ogenj in e je bil upiil raenj za
56

BUTALCI

BESeDA

peenko. Pa je zagledal onega brez veverice, pa pa okoli ust krvavega. Pa se je neznansko raztogotil: Poeruh nevoljivi, mar se ti je tako mudilo, da si jo porl kar surovo? in mu je ogoreno eno prisolil, da ni bila krvava malica brez soli.

57

BUTALCI

BESeDA

ZALJUBLJENA ZGODBA UPANOVEGA SINA

utalski upan je imel sina, poznalo se je sinu, kaknega je rodu. Ime mu je bilo vsak dan Jakec, ob nedeljah Jakope. Pa je bila nedelja in je el Jakope v sosednje Tepanjce pokuat, kaken kruh peko tamkaj. Sredi poti je stala graina hiam, ki so zidane v nadstropja, pravijo Butalci graine, ljudje v grainah so jim vsi vprek grofje. Pa je sedela pred graino mlada grofica, lepa je bila kakor milijon petelinov in e ljubo sonce ni moglo drugae, nego je kar plametelo od ljubezni, in je imela grofica razpet rde sonnik, da se je branila njegovih poljubov. Kaj tako lepega Jakope e ni videl vse ive dni in se je ob tem pogledu vnelo srce tudi njemu in ni odslej zamudil nobene nedelje, da ne bi priel mimo, in e je dejal, tudi za naprej da je ne bo, razen e bi se usipala iz oblakov zabeljena kaa zabeljena kaa preivo koduje obleki. Pa je mimo prihajal Jakope nedeljo za nedeljo in je vasi videl prelepo grofico, vasi je videl njeno sestro, vasi njuno mojkro, pa je zalegla njegovemn srcu ta
58

BUTALCI

BESeDA

kakor ona, ker jih ni loil, rdee sonnike pa so imele vse tri. Tako je hrepenel sedem dolgih let in bi bil od samega hrepenenja shujal ni koliko, ako mu ne bi bila jed diala tako neusmiljeno, a je bilo jedi, hvala Bogu, dovolj pri hii. V osmem letu pa se je zgodilo, da je Jakope prelepo grofico sreal sredi v Tepanjcah, namenjena je bila v cerkev. Koija pa je akala kraj ceste. Prevzelo je Jakopeta in je stopil pred njo in dejal:

59

BUTALCI

BESeDA

Precartana grofica, kaj vam povem: jaz sem upanov Jakope e sedem let, osmega pol hrepenim za vami! Pa ga je pomerila grofica od glave do tal in morebiti niti ni bila grofica, nego je bila le njena sestra ali njena mojkra, rdei sonnik pa je imela, in je dejala: Butalo iz Butal, kdo ti je dovolil, hrepeneti za menoj! Poberi se mi z lui! Vzdihnil je Jakope: Joj meni nesreniku, zakaj sem ji razodel, da hrepenim za njo. e bi bil molal, lahko bi hrepenel za njo e sedem let!

60

BUTALCI

BESeDA

E ENA Z BUTALSKEGA SEMNJA

mel je Butalec osla, ki se je rad upiral delu. Pa je sklenil gospodar, da ga proda, in ga je postavil na semenj. Pride mimo semnjar. Olata osla spred in zad in pravi: Sivec je pripraven, ne bodi uroen! Samo rep da bi mu bil malo kraji! Semnjar stopi naprej po semnju, Butalec pa ne bodi len, see po nou in odree oslu rep za dobro dlan, e, zdajle ne bo predolg, zdajle bo sivec kmalu nael kupca! Res, ni trajalo kaj asa, se ustavi drug semnjar, tudi njemu je osel ve noge, vrat, vse mu ugaja, samo ne rep in pravi: Kupil bi ival, ni napana! koda je, da nima repa! O, pravi Butalec, e vam je drugae po volji, zaradi repa se kupija ne bo razdrla, rep je tukajle! In je segel v torbo in semnjarju pod nos pomolil odrezani rep.

61

BUTALCI

BESeDA

HISTORIJA O POSEBNEM BLAGRU

a poseben blagor tejejo Butalci kislo mleko. In je kislo mleko resnino nebeki blagor, posebno v vroih dneh, in rni kruh mora biti vanj nadrobljen. In seveda mora biti dovolj kislega mleka. Kajti ni nikakren blagor, nego je muka in gorje, e je lic in ust ve okoli mize, kakor je mleka v latvici. Pa sta se namesto nebekega blagra muka in gorje primerila tudi upanu v Butalah in se je re zgodila tako: Pri upanu so mlatili, mlatiev dosti, vsak mlati laen in ejen za tri. as je bil juine in so sedli za mizo in so akali in akali. Mati upanja pa so stali v mrani kleti in sukali in gledali latvico in od katere koli strani so jo pogledali, kislega mleka ni hotelo biti ve in ga je bilo premalo in bi bila sramota, tako malo ga postaviti na mizo pred moe, kakrni so mlatii. Pa je v klet priel upan, priganjat mater upanjo, kajti ni mu bilo ve, da mlatii tratijo as s akanjem. Mati upanja mu je potoila svojo stisko. Se popraska upan: Kaj, e bi prilila vode? Odgovori upanja: Se bo poznalo! Ree upan: Kakrna je voda! Pri mlinarju sosedu
62

BUTALCI

BESeDA

tee izpod koles isto bela izpod nobene krave ni mleko bolj belo tiste naofaj v latvico, da bo polna! upan je iz kleti zopet stopil k mlatiem in jih potolail: Koj bo koj, taas kar odmolite, da se ne boste potlej mudili z molitvijo! upanja pa je ubogala, z latvico je smuknila k mlinskemu kolesu, tam je lepo poenila in nastavila latvico s kislim mlekom. Pa ji je ofotala vanjo bela razpenjena voda izpod kolesa, in ji je ofotala tako rada in obilno, da ji je iz latvice izplaknila e tisto luo mleka, kolikor ga je bilo notri. Potem je kakor vihra hitela v hio in latvico postavila pred mlatie na mizo :Bog egnaj! Mlatii pa so rekli: Nak, nak, tako gosposki nismo, da bi vodo jedli z licami! In so pobrali cepce in li drugam.

63

BUTALCI

BESeDA

KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET

ogar koli je tujca zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: Gnoja da imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka deja in sonca in poleti muh kakor v paradiu da ive; samo pameti da nimajo prave. Taka hvala je Butalcem dobro dela. In so dejali: Ko imamo obilno vseh drugi dobrot, ni vrag, da ne bi dobili e pameti, kolikor treba za denar je na prodaj vse! Potem bomo v Butalah brez napake! Pa je naneslo in so praviti sliali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto olo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje. Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali tiri moe, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s koem, okraen je bil s smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljki. Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krmo, povedo, da prihajajo iz Butal in barajo, kje bi bila na prodaj pamet. Toda so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugae je ne kupijo. Se udi krmar, ali je mogoe, da so iz Butal! Kolikna
64

BUTALCI

BESeDA

ast za njegovo hio! In da niso mogli bolje zadeti, nego da so se ustavili tukaj: postregel da jim bo s pametjo najbolje vrste in bo pol zastonj. Povabil jih je v hio in ukazal gospodinji, da slavne gospode dobro postree. Taas pa, ko jim je gospodinja stregla, sta krmar in hlapec rono ujela mi, jo izpustila v sod na vozu in sod zamaila. In so bili potem moje iz Butal prav zadovoljni tudi z raunom za pamet. Bali so se, da bo draja. Plaali so in dejali, da bodo e prili, e jim bo pamet zopet pola. Sedli so na voz in bistro odcingljali. Sreno so pricingljali v Butale. Sredi Butal so se ustavili. Kakor je bil ukazal upan, je bila zbrana olska mladina in sta bila navzoa tudi butalski policaj in obinski bik ti so pameti najbolj potrebni, je dejal, ti naj je bodo prvi deleni. Povzpel se je upan na voz in dal z roko znamenje, pa so zazvonili zvonovi in poili monarji. Tisti hip je upan odmail sod, da pogleda noter, pa je prestraena venkaj inila mika, zadela je upana ravno v brk in po upanu dol smuknila na tla, skozi krieo mladino jo je preko ceste ubrala naravnost v upanovo hio. Butale so strmele, stare in mlade: Joj, ojoj, takna je pamet! Pa je pamet resnino pametna! Najprej je poljubila upana, to se spodobi, in se ni potem prav ni pre65

BUTALCI

BESeDA

miljala, kam naj gre v upanovo hio je la, tjakaj spada! To je bilo jako ve vsem Butalcem in so bili ponosni, da imajo pamet tako pametno. Pa so imeli pri tej kupiji e posebno sreo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah.

66

BUTALCI

BESeDA

O UPANOVI SUKNJI

utalski upan je imel novo suknjo. Tri tedne jo je nosil na pregled po domai ulici, da so Butalci uivali njeno lepoto. Butalci so bili ponosni na suknjo in so dejali: Mi smo mi! etrti teden pa je stopil upan e proti Tepanjcam, naj ga vidijo e Tepanjani in poijo od zavisti. Mogono je korakal in e je premeril pol pota, pa ga je drailo, ive due ni bilo na cesti. Samo beraa Mateva je sreal, kraj ceste je sedel, ogrnjen je bil v staro sajasto plahto in se prijazno obiral. Bilo je sredi polja, tedaj se je nenadoma usul de in je zastokal upan: Moja lahtna suknja, kaj bo rekla, e jo premoi de! koda neznanska! Se mu oglasi bera Matev: Gospod upan, veste kaj, par soldov mi dajte vbogajme, pa vam posodim svojo plahto, da se ogrnete vanjo. Svojo suknjo pa dajte meni, da vam jo nesem! upanu se je ta beseda zdela modra in je storil tako: mogono je vrgel berau miloino, slekel svojo lahtno suknjo, da jo nese bera, sebe pa je zavil v sajasto berako plahto. De je lil kakor iz kafa in se je upan
67

BUTALCI

BESeDA

uril nazaj proti Butalam, komaj je za njim korake lovil bera Matev. e preden je dospel upan do prvih butalskih ko, e je bil moker skozi plahto in skozi vse, kar je imel pod plahto, do koe in kosti in v kornjih mu je stala lua. Pa je dejal: Hvala bogu, da imam plahto in nimam suknje, bo vsaj lahtna suknja obvarovana plohe! Pa se je ozrl po berau in je videl beraa ogrnjenega z lahtno svojo suknjo in je bila kakor mokra cunja, spred in zad je od nje curljalo. Tedaj se je zavzel upan. Ustavil se mu je korak, desni kazalec je uprl v elo in napel mogane, da je kar zakripalo. In je dejal: Sedaj res ne vem, emu sem sajasto plahto nosil jaz in emu je lahtno mi suknjo nosil bera Matev; od sajaste plahte mi je posvinjana e vsa druga obleka. In ne vem, zakaj sem pravzaprav temu falotu, berau Matevu, e cel gro dal vbogajme!

68

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI UPAN GRE ZA BOTRA

no leto je bila birma v Tepanjcah. Pa so hoe noe morali tudi Butalci tjakaj s svojimi birmanci. Za botra je bil tudi butalski upan. Ko je priel svean dan, je dal zaprei ko v Butalah vse prevaajo v kou gnoj na njivo, vino s Hrvakega in birmance k birmi in sta sedla v ko upan in poleg njega birmanec. Vzad v mrvi pa je gnezdila koklja, toda je ni bilo videti ne sliati. Prikripljejo v Tepanjce, zapeljejo pred cerkev prav tedaj zano pokati monarji. upan je bil izkuen moak, vedel je, kaj je to in se ni prestrail. Prestrail pa se je birmanek in se vznak zvrnil v mrvo. Prestraila se je tudi koklja in je vzletela iz koa na cerkveni prag in se zakregala: Ko ko ko! Tepanjani, koder morejo, zavidajo Butalce, pa so se muzali in pozdravili upana: Lepo, lepo, gospod upan ali ste kokljo pripeljali k birmi?

69

BUTALCI

BESeDA

KAKO SO BUTALCI PELJALI VINO

upanova hi je bila na oklicih in so pripravljali enitovanje, kakrnega e ni bilo pod domaim zvonom. Koruzne moke so imeli pripravIjene ni kakne in ni koliko in boba in svinjskega mesa in medu in efrana. Le vina je bilo e treba nakupiti na Hrvakem. Pa je stareina z drugovi zapregel ko, naloili so sod in so se peljali na hrvako stran. Toda Hrvaka je uda od rok, v enem dnevu ne pride tja, pa naj ti vola gresta kar po vseh tirih. Pa je Butalce na poti zajela no in so ugibali, kje in kako bi prenoili, da ne bo preslabo in ne bo predrago. Je dejal stareina: Joj! V Butalah doma imamo postelje, vsak svojo, v Butalah nas ne bi stala no ne vinarja dajmo, obrnimo v Butale! V Butalah prenoimo, jutri pa potujemo naprej! Tako so storili. In so storili tako tudi drugi dan in tretji dan takisto in so spali prav dobro in brez strokov. Le na Hrvako niso prili ne drugi dan ne tretji. Ta re se jim je zdela sitna in so se etrti veer posvetovali in so sklenili, da vendarle ni drugae, nego bodo

70

BUTALCI

BESeDA

prenoili kar tukajle v tejle vasi, vola naj ostaneta kar vpreena, jutri pa bodo odrinili naprej. V tisti vasi so bili e uli o Butalcih in ko so butalski moje spali, so jim voz z volmi obrnili. Drugo jutro navsezgodaj so se stareine in drugovi zopet skobacali v ko in bistro odkripali po cesti. Vozili so se in vozili ves dan in so dejali: entano se vlee pot na Hrvako, kdo bi si mislil! ele ko se je zveerilo, so zagledali zvonik in so bili veseli, da so dospeli na Hrvako in so dejali: Lep imajo Hrvatje stolp, podoben je naemu; tako lep pa vendarle ni, kakor ga imamo v Butalah! Pa se niso malo udili, ko jih je sprejel butalski upan in se je zbralo okoli njih vesoljno butalsko mesto, in so jih vsi izpraevali, kakno je hrvako vino in po em.

71

BUTALCI

BESeDA

UPANOVA HI VRE MLEKO

o se je omoila upanova hi, tri koe je imela balia, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko vasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo e raznesla. Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakna da je gospodinja. Ji je mo naroil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo ve, kako je mleko prielo vreti in je naraalo in je naraslo do vrha lonca, e se je pripravljalo, da prekipi. Pa se je zaudila in plosknila z rokami: Nak! Kaken je v tej hii blagoslov! e po en lonec moram ako bog da, oba bosta polna! Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjiu e izkipelo in je alostna zastokala bistra gospodinja: Jojmene, kolikna koda! Kar ob dva lonca mleka smo!

72

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI MEDVED

o se je zgodilo tiste dni, ko je bil tacunarjev poba iz Tepanjc skoraj videl volka. V gozdu je bil plezal za vevericami in so se mu strgale hlae, pa se je prijokal domov, da je skoraj videl volka. Volka! Ti ubogi fantek! in mu nista ne oe ne mati zamerila strganih hla. Strgane hlae niso najhuje zlo, kar ti jih lahko napravi volk, krvolona zver! Glas o tem volku se je jadrno raznesel po vsej tepanjski obini in se niti ni ustavil ob njenih mejah, nego je segel preko obinskih mej noter v Butale in so Butalci zavidali Tepanjanom volka, ki ga je bil skoraj videl tacunarjev smrkavec v smrkavih Tepanjcah. Pa je bil potem butalski policaj oni, ki mu je bilo namenjeno, da rei butalsko ast. Zgodilo se je namre in mu je nanesla srea, da je videl medveda. O, medved je isto kaj drugega nego volk, kaj pa mislite! V hosti ga je videl, v butalski, in ga je bil videl izpod grma na svoje lastne zapriseene oi. Bil pa je policaj v hosti in je izpod grma preal zato, da ujame grozanskega razbojnika Cefizlja, kajti se je bil grozanski ta razbojnik brez strahu in brez sramu zopet pritepel v
73

BUTALCI

BESeDA

Butale, da pozdravi policaja in da si kupi par koruznih hlebkov nikjer na svetu ne dobi boljih! Cefizelj pa je bil zvit, butalski policaj e bolj in se je butalski policaj zato umaknil Cefizlju v hosto pod grm in je dejal: e bo tod pod tem grmom mimo pripeljala Cefizlja nesrena pot, ne bo zanj nobene milosti! S seboj pa je imel teko sulico ali helebardo, ni dobrega ni obetala Cefizlju. Pa ni bil Cefizelj svoj iv dan hodil po oni hosti niti ni oni dan imel kaj iskati ondi in kakor je policaj napenjal oi, Cefizlja ni uzrl ne lasu njegovega, ne nohta, niti ne sence njegovega lasu ali nohta. Pa pa je iznenada zagledal medveda kakor strela je inila mrcina mimo pa je policaju zatrepetalo srce globoko noter v kornje, vnete za butalski blagor. Medved je strahovita poast, ni koliko strahoviteja od onega volka tepanjskega smrkavca. Huji je od potresa in ga ni bil dosihmal e nihe videl v Butalah. Toda je bil medved! Volk ni bil, volka so imeli Tepanjani, ako so ga imeli naj ga imajo, bog jim ga blagoslovi! Tole v butalski hosti pa je bil medved! Kajti bil je kosmat kakor mrcina, krvolono in v divjih skokih se je bil poganjal za zajcem in ni bilo sploh nobenega vzroka, zakaj ta medved ne bi bil medved. S previdnim korakom in po varnih stezah se je policaj vrnil v Butale in mu je v junakih prsih tako na glas
74

BUTALCI

BESeDA

tolklo srce, da mu ni bilo treba bobna. Pa je brez bobna razbobnal po vseh Butalah, medved kosmatin, da je v obinski hosti! Krvoloen da je, za pol vatla mu jezik visi iz rela, v nevarnosti da so rede in otroci in enske in ljudje vse bo raztrgal in pogoltnil! Strahovita ta novica je pokonci spravila vse Butale. Jadrno so se oboroili in so hrabro dejali: Kje je upan? In je bil upan junak in je dal oklicati, da je medvedu prepovedana butalska hosta in ne le hosta, nego vsa obina, in kdor zaloti medveda ivega ali mrtvega, ga lahko pri tej prii ubije in bodo dobili za njegovo glavo lepo darilo: iz obinskega hranilnika tri tolarje ali kolikor bo notri. Ta oklic je zanetil korajo v vseh butalskih prsih. Zanetil pa je tudi v tepanjskih; dejali so Tepanjani: Krasna prilika se nam ponuja, dajmo, porimo Butalcem medveda in tri tolarje, ali se bodo jezili! Pa se je od obeh strani priel srdit lov na medveda kosmatina. Pokalo je kakor na sodni dan in je marsikaj kosmatega padlo v ognju puk. Najsrditeje pa je pokalo ondi, kjer so vkup trili butalski lovci in tepanjski. Lov ni bil nikakor ne brez uspeha. Posreilo se je in je prav sredi ceste zadeta obleala mrcina, pol vatla jezika ji je mahalo iz rela. Butalci so vriskali: Naa je zmaga, mi smo ga zadeli!
75

BUTALCI

BESeDA

Tepanjani so kriali :Naa je in nai so obljubljeni trije tolarji, nae puke so ga ustrelile! In so si bili hitro v laseh. Pa je stala sredi med Butalami in Tepanjani velika hia, graina so ji dejali, pa je priel graak gledat, kaj se godi, in je zarohnel in se zakregal, kateri tepec mu je ustrelil psa. Je bil oni medved, mrcina kosmata, graakov pes! Pa so Butalci dejali: Mi ga nismo! Tepanjani so ga! Nae puke so nabasane samo z listjem bog nas varuj nesree! Tepanjani pa so dejali: Butalci so ga, Butalci! Mi sploh nimamo puk, ampak samo pihalnike! In je bil potem butalski upan prav vesel, da mu ni bilo treba naeti obinskega hranilnika in plaati iz njega tri tolarje kdo ve, ali je bilo toliko notri ali ne!

76

BUTALCI

BESeDA

O DEDCU, BABI IN SVINJI, O CEFIZLJU IN POLICAJU

e stala kraj Butal kaja, notri so iveli dedec, baba in svinja in so se prav lepo razumeli med seboj. Pa ko je bila svinja dosti debela, sta jo baba in dedec zaklala, da se gosposko z njo pogostita. Nista imela vilic, zato sta la in stopila po svetu, da si pri gosposkih ljudeh izposodita vilice. Gresta, spotoma naletita na grozanskega razbojnika Cefizlja. Imela pa sta dobro vest in kdor ima dobro vest, nikogar se ne boj! pa se tudi dedec in baba nista ustraila razbojnika, nego se je baba zadrla nanj: Grdav grdi, da ti ne bi padlo v glavo in bi el in nama ukradel zaklano svinjo, ko bova zdoma! Odgovori Cefizelj: Ne poznam vaju, ne vem, kje je vajina koura, pa mi tudi ni mar! Se zakrega dedec: Da ve, najina koura ni koura, nego je hia, vrata ima in okna! In kar prva je, preden pride v Butale. Od pota stoji malo v kraj, to pa nala, da s ceste ne mika takih plajarjev, kakren si ti! Odgovori Cefizelj: Modra sta! Vama sam iv krst ne bi bil kos! Nemara sta jo celo zaklenila, vajino hio, preden sta la z doma?
77

BUTALCI

BESeDA

Ree baba: Zaklenila, zaklenila in ne bo nael kljua, rokomavh grdi, ker sva ga skrila pod okno. Jima voi Cefizelj sreno pot in so li vsak na svojo stran. Cefizelj je bil namenjen v Butale, da pozdravi policaja, pa je mimogrede krenil h kouri, ki ni bila koura nego hia, in je stala bolj v kraj, da ne bi s ceste vabila plajarjev, in je bila trdno zaklenjena, klju pa je leal na oknu. Cefizelj je klju vzel in pohlevno odklenil vrata, lepo edno je pograbil meso v rjuho, ga vrgel ez rame in hajdi v Butale! V Butalah se je postavil policaju pod nos. Ga ustavi policaj: Hop, Cefizelj, ali te imam? Koga si spet umoril in ga nese v krvavi tej rjuhi? Se je prestrail Cefizelj, da so mu kar zapeli zobje, klef, klef! Dejal je: Jaz nisem nikogar zaklal, jaz ne! Spustil je krvavo rjuho z mesom na tla in zbeal v gozd. Policaj si je mislil: Tale v rjuhi mi ne uide. Cefizelj pa mi je uel, hvala bogu! Za krvavo sledjo bom el, videli bomo, kaj da bom videl. Stopal je za sledjo in ga je sled peljala h koi. Dedec in baba sta bila kmalu dobila, kar sta si elela. V prvi graini so jima dali draj vilic brez rogljev, v drugi graini roglje brez draja isto blaena sta se vraala domov, da se gosposko pogostita.
78

BUTALCI

BESeDA

Prideta h koi holaj, vrata na steaj odprta svinjskega mesa nikjer, pa pa vse rno muh! Zacvili baba: O porenost porena, glej jih, muhe, vse meso so porle s kostmi vred! Dedca je popadla jeza: Kar ubil jih bom! Zgrabil je tolka in je z njim mlatil po muhah. Pa ko je velika muha sedla babi na nos, je zakrial: Muha, na vampu se ti pozna, ti si najve porla! in je lopnil po muhi na nosu, muha je ula, baba je zavpila: Ubijalec, takne ima namene? in je planila po dedcu.
79

BUTALCI

BESeDA

Tedaj je vstopil policaj. Hop! je dejal in porinil vmes svojo sulico. Semkaj pelje prelita kri! Eden je bil e zaklan, kdo kolje e drugega? Ker se mu ni nobeden branil, ne dedec ne baba, je uklenil oba in ju je hrabro gnal k mrliu sredi ceste, zavitem v rjuho vprio mrlia naj pride resnica na dan! Pa sta se uklenjeni dedec in baba silno razveselila mrlia in so Butale kar odmevale od vsesplone glorije policaju, ki je bil babi in dedcu reil zaklano svinjo.

80

BUTALCI

BESeDA

SKUNJAVA V KORUZI

utalcem se je obetala dobra letina. Na njivi je stala turica, mogona je bila kakor hrastova goa, na steblih pa so se rumenili stori, vsak stor je bil za dva. Zadovoljno so kimali Butalci: Znamo pa znamo! in so modro dostavili: Da nam le toa ne bi prila nad koruzo ali medved! Ali pa skunjava! Tudi skunjava je grdo kodljiva stvar! Pa je bil vro dan in je zapazil uvaj: koruza se udno giblje zdaj v teh vrheh, zdaj v onih nekaj se motovili v koruzi! Stopil je in sklical moe. Moje so bistro gledali, majali so koate glave in je dejal upan: Toa to ni, medved tudi ne, too in medveda uti in vidi drugae. Nekaj pa je vendarle in nam lahko prinese neizmerno kodo. Moje, kaj vam pravim to je skunjava! Ne vidi je, ne uti je, potem pa je prepozno. uvaj, ni ne odlaaj, odpri bukve, ki se jim pravi ,Kolomon, in prini litanije! uvaj je priel, vsi so mu odgovarjali in je lo pobono mrmranje po moeh. Mimo je priel popotni lovek iz drugega kraja. Videl
81

BUTALCI

BESeDA

je in je postal, postal je, poslual in gledal. In ko je razumel, je z dlanjo udaril ob dlan in zakrial: Hej, hej! pa je iz koruze vignil zajec in jo ubrisal proti gozdu. Moje so zijali, potem so se zahvalili popotnemu loveku in so dejali: Poast! Kdo bi si mislil, da je za tako re ,hej, hej bolji kakor naega uvaja ,Kolomon in litanije.

82

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI KOVA

Butalah imajo bistre rokodelce. Je boter sreal botra z gorjao v roki in teko torbo na rami in ga vpraal: Kam pa kam, boter Didelda? Mu odgovori boter Didelda: Ej, sem pa tja, malo po svetu grem, evljarit! Se zaudi oni: Kaj, ali zna? Nisem te e videl, da bi kdaj vlekel dreto. Se mu odree boter Dideldac: e ne znam, sem pa tja, bom pa druge uil. Pa ni doivel boter Didelda posebnih asti po svetu s svojo mojstrijo, sem pa tja, nego se je kmalu vrnil z gorjao v roki in prazno torbo na rami. Ta mojster je imel sina, tudi sin bi bil skoraj postal nezaslian mojster, ni mu dosti manjkalo, in je bila historija ta. Ime je bilo sinu Naca in so mu rekli tremljasti in se mu je od vseh rokodelcev zdel najbolj postaven kova: Tepanjani se ponaajo s kovaem, ob cesti dela vprio sto oi in iskre vigajo okoli njega in dale naokoli se mu slii oblastno kladivo. Pa je dejal Nace tremljasti oetu
83

BUTALCI

BESeDA

Dideldau, da bi el in se uil za kovaa, e bi se kod znael mojster, da ne bo prehud. Oe mu je rad poslual to besedo in je dejal: Pameten si, moj sinko, sem in tja, k bratu svoje matere bo el, ujec se mu pravi, ni dale od tod, tri ure hoda. Ta je kova, kar se pravi dober kova, in te mu bom priporoil, sem in tja. Pa mu lahko tudi dam kak tolar, da te ne bo uil zastonj. In se je oe Didelda resnino zmenil z mojstrom ujcem tako, da bo sin samo gledal, kako delajo drugi, uile se mu bodo oi, pa bodo znale roke in ne bodo kaj trpele. Tako je Naca tremljasti tudiral kovatvo in so mu potekla leta. Butalci so e teli dneve, kdaj dobe svojega mojstra kovaa, oe Didelda pa je priel pripravljati kovanico, lepo ob cesti da bo stala, sem in tja, kraj Butal in pod klancem, da bo voznikom pri rokah. Pa je priel dan in se je Naca tremljasti vrnil v Butale in je imel na veliki poli pismo in peat, da se je resnino tri leta uil kovatva. Vesoljne Butale so se zbrale okoli kovanice, da bodo videle, kako bo domae seme sebi v prid in Butalam v ponos opravljalo imenitno kovako rokodelstvo. Pa se je priel Naca tremljasti sukati okoli nakla, v eno roko je dobil klee, s kleami je prijel elezo, v

84

BUTALCI

BESeDA

drugi je vihtel kladivo, kakor so se mu bile nauile oi, in je pogumno razbijal po elezu in mimo eleza tudi. Butalski moje so spotljivo zijali in se udili in so vpraali: Mojster Naca, kaj bo to? Mojster Naca je imel prvikrat klee v rokah in kladivo, oboje je bilo teko in je util, da mu kladivo in klee po svoji volji obraata roki, in je dejal: Pokazalo se bo, kar bo. e bo spiasto, bodo vile, e bo iroko, bo lopata. Pa so moje e bolj zijali, kaka mojstrovina se bo razodela izpod rok mladega mojstra. Ta pa je potil mrzel pot, elezo se mu ni maralo vrei ne po vilah ne po lopati. Roka mu je peala, iskre so ga pikale, e bolj ga je bilo sram, pa je rono skoil iz kovanice in elezo vrgel v grm. V grmu je leal volk. Oplazilo ga je vroe elezo, zatulil je in zbeal v gozd. Pa so se prestraili Butalci in so mislili, volk da je postal iz eleza, in so dejali: Nak! Volkovi niso koristna ival, mi Butalci jih pobijamo. Ti pa da nam bi jih nanovo koval? Ne bo! e ste kovai taki, raji ne maramo kovaa v Butale! In so mu zaprli kovanico.

85

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI GASILCI

utale, oh Butale! Butale so silno znamenite. V Butalah imajo vse in vse imenitneje kakor drugod. Pa imajo tudi gasilce in so ti gasilci nezasliano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjani. Da, Tepanjani! S Tepanjani se od pamtiveka kosajo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjani kaj imeli, Butalci pa ne, in ko so v Tepanjcah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in e rne koze povrhu. To njih slavo e danes oitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajalie gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto. Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega naelnika, ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prekrasen gasilski me s pozlaenim roajem, da je bil zgled in ponos ne le gasilski eti, nego tudi vesoljni fari tepanjski. Holaj, komaj so to zvedeli Butalci, e so dejali: Mi tudi! in so sklenili in so nabavili svojemu naelniku takisto me kaj en me, dva mea, naj ju nosi ob
86

BUTALCI

BESeDA

vsakem bedru svojega! Resnino so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju obeh meev postaven ni koliko ni dosti manjkalo, pa bi se bil pri procesiji e upnik umaknil kar izpod neba. Kajti so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam in ne le procesijam, nego vsemu lahko bi rekel duhovnemu ivljenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V primeru s tujimi so tepanjski gasilci prava figa! Na primer gasilska tombola v Bulalah, prekrasne je imela dobitke. Tepanjanom so se kar sline cedile po

87

BUTALCI

BESeDA

njih in je bila prva tomhola vsakikrat sijajna svinja, tako zavaljena, komaj da so se ji noge poznale iz obilnega peha. Vsako leto taka svinja niso bile maje solze! Pa jo je vsako leto za tombolo podaril butalski upan, ast mu in spotovanje! In je bilo potemtakem le pravilno, da je vsakikrat prvo tombolo zadela gospa upanja. Pa je bila tombola ne le glede svinje urejena poteno in pravino, nego je vsako darilo, ki ga je naklonil kateri koli mo, zadela njegova ena, kar je bilo zelo koristno. Drugod so radi umazani pri darilih za tombolo, v Butalah pa ni nikdo skoparil in e tekmovali so, kdo bo ve dal, kajti je vsak vedel, da dobi svoje nazaj postavil se je pa le. Taki so bili butalski gasilci. Pa kadar je poastila Butale s svojo navzonostjo kaka visoka glava visokim glavam pravijo v Butalah fraki in je priel mednje kak cerkveni ali posvetni frak, vedno in povsod so bili gasilci prvi: naelnik z meem ob vsakem bedru, vsi gasilci v zlatih portah. Zlate porte so imeli oni v Tepanjcah tudi, toda butalski gasilci so se poleg port ponaali vsak tudi e z medaljo. Niso drage te medalje, posebno e jih kupi tucat skupaj. Uinek teh medalj pa je nezaslian, ne, kolikor se tie poarov, s poari se v Butalah sploh niso peali, pa pa kolikor se tie frakov, ki se niso mogli preuditi obilnim zaslugam, ki so jih razodevale te medalje. Vrli butalski gasilci so imeli tudi svojega patrona, se88

BUTALCI

BESeDA

veda so ga imeli! Toda mu ni bilo ime sveti Florijan Florijan je jako kmetsko ime, dobro za one v Tepanjcah. Nego jim je ul na prelepo slovansko ime Cvetoslav, kar je pravzaprav isto kot Florijan, pa je vendar drugae. Temu patronu je bila posveena lina cerkvica, na griku je stala nad Butalami, dale jo je bilo videti naokoli, in je bila ta cerkev hkrati gasilski dom. Zvonik je bil zgrajen tako, da ni bil le zvonik mesto zvona so imeli notri obeen ko, tako lepo res ni pel kakor resnien zvon, toda zato je bil ceneji. Sluil pa je zvonik tudi e za suenje cevi, kadar bodo namre imeli cevi, toda morajo najprej plaati naelnikova dva mea, potem pridejo na vrsto cevi in vse drugo. V oltar pa jim je bila naslikala priznana domaa roka svetega Cvetoslava in ni bil obleen v tisto pogansko vojako obleko z dragonsko elado kakor tepanjski sveti Florijan. Krasil mu je marve telo lini gasilski kroj s portami in z medaljo in ni imel golide v roki, ampak mu je sluila brizgalnica. Naslikana ta brizgalnica je bila taas edina, ki so jo imeli v Butalah; dejali so, da

89

BUTALCI

BESeDA

brizgalnica stane, ne mudi se pa zanjo, so dejali, saj ne gori! God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slavnostno dopoldne z golaem, popoldne z veselico ne, s tako veselico se Tepanjani niso mogli ponaati! Sploh Tepanjani! Tepanjani so smeni! Imeli so poar, pa jim je zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane mesto. Ne, vode ne! Take katastrofe so bile Butale do sedaj sreno obvarovane. Pa pa, kar se tie vina, vina jim je e zmanjkalo, in to prav na lanski veselici svetega Cvetoslava. Take so pa gasilske veselice v Butalah. Pa se je to zaradi vina zgodilo lani, letos se ne bo zgodilo in ako bog da, nikoli ve. Ko je letos priel praznik svetega Cvetoslava, so bili pripravljeni, kratko reeno, na vse lanska katastrofa jim je bila v iv pouk. Letos so bili pripravljeni, dobro so bili pripravljeni na kakrno koli, tudi na najelementarnejo ejo! Letonja slavnost se je razvijala jako krasno s aljivo poto in korijandoli in amerikim zaporom in sreolovom in vsesplonim razpoloenjem. Pa je bilo okoli sedme ure zveer, ko je gospod naelnik razigrano naroil e en bokal s pristavkom, da tudi po tem bokalu e ne bodo li. Korajno si je pomaknil

90

BUTALCI

BESeDA

elado nad desno uho, se udaril po kolenih in zadovoljno vzkliknil: Hardun, se imamo do ... Pa mu je beseda v sredi nehala in mu je iz grla nepriakovano prikipela druga in drugana: Gori, gori! je zakrial in e mu je bilo v rokah gasilsko trobilo in je zapel svoj pretresljivi: Tata, tata! Kajti je gorelo. Cerkev sv. Cvetislava na griku je gorela. Velik okrogli plamen ji je objemal leseni stolp in cerkveno streho. Tedaj se je spoznalo, kaj je gasilska disciplina in strumnost in neustraenost v Butalah. Komaj se je oglasil naelnik, e je koj za njim enoduno zatrobila vsa ostala vrla eta: Tata, tata! in je kriala, da gori, in so imeli nekateri v ustih e vino in niso imeli asa, da ga poro ali da ga izpljunejo, nego so zatrobili in zakriali kar iz polnih ust to ni bilo v prid zlatim portam in medaljam, enemu se je celo zaletelo in bi se bil skoraj zaduil. Imenitno je bilo, spodbudno, naravnost pretresljivo in vsekakor vredno staroslavnih Butal. In so trobili in kriali tako junako in vztrajno, da so jih sliali notri v Tepanjce. Tepanjani so uli, kako neusmiljeno krie v Butalah in trobijo na pomo. Pa so pozabili na stara nasprotstva. Dejali so: Butalci imajo ogenj in grlo in trobila tudi, brizgalnice pa nimajo pojdimo jim na pomo!
91

BUTALCI

BESeDA

Vpregli so se v svojo brizgalnico in so hiteli v Butale, kje da imajo ogenj. Ognja pa ni bilo. Ampak je le vzhajala luna ba izza cerkve sv. Cvetoslava in je bil njen svit od butalskega vina rdekast in je obdajal stolp in streho. Ko so bili Tepanjani pridirjali potni in upehani, je luna mogono e plavala nad cerkvijo sv. Cvetoslava in njenim stolpom in tako se je zdelo, kakor bi se muzala. Butalci pa so od vraga. Niso bili kaj hvaleni Tepanjanom za njih dober namen. Piti so jim sicer dali, toda so se jim zraven posmehovali: Hoho, Tepanjani, ali ste prili v Butale luno gasit? Hoho, hoho. Ali v Tepanjcah nimate lune, da bi jo gasili tam, in ste morali nad njo semkaj? Hoho, Tepanjani, hoho! Pa tudi Tepanjani niso sedeli na jezikih in so dejali: Imamo luno v Tepanjcah, imamo jo. Ampak je vaa v Butalah dosti imenitneja, kakor je pri vas sploh imenitneja vsaka re.

92

BUTALCI

BESeDA

KAKO STA SE SKUALA BUTALEC IN TEPANJAN

utalci so se od nekdaj kosali s Tepanjani zastran modrosti. Pa je prihajal Butalec iz vinograda, koek je nesel na roki, v koku je bilo nekaj, pa je bilo pokrito z listjem, da se ni loilo, kaj da je. Pa je sreal Tepanjana. Ogovoril ga je: Hej, Tepanjan, leerba modrosti, bakla uenosti! Ugani in povej, kaj nesem v kosku! e ugane, ti dam vse breskve, kar jih je notri! Je dejal Tepanjan: Breskve so. Se je zaudil Butalec: e mi pove, koliko jih imam v koku, ti jih dam vseh estdeset. Je dejal Tepanjcan: estdeset. Se je zaudil Butalec: Strela skrtaena, e mi ugane in pove e to, kako je ime moji eni Katri, pa ti dam e eno povrha, kar tvoja naj bo! Je odgovoril Tepanjan: Nak, nak, toliko pa le nisem neumen, da bi jemal tvojo babo Katro. Kar obdri jo in e svojih estdeset breskev zraven nje.

93

BUTALCI

BESeDA

BUTALSKI GRB

utale so naraale imenitno in imenitneje in jim do popolne imenitnosti ni manjkalo niesar ve razen grba. Pa so sklenili, da naj bo in si nabavijo e grb. Modrovali so in moevali in slednji etrti veer in v etrti krmi uganili, da mora biti grb imeniten, kakor so imenitne Butale. Zato da mora v butalski grb najimenitneja ival, kakor so kdaj uli o njej: to je zmaj. Zmaj mora v grb, pa naj stane, kolikor hoe, in ako ni drugae, lahko stane cel tolar, podkovan in zvrhan. Podkovan je butalski tolar takrat, kadar ga spremlja likof tirih bokalov, zvrhan je, e je poleg pijae e kaj mesnega prigrizka. In so dejali: Zmaj je najbolj imenitna ival na oko in za besedo, pa tudi zato, ker je neznansko nevaren in bo v grozo in strah sovraniku. Imeli so v Butalah slikarja ako in je bil slikar za hie in kapelice in ograje in obrtnike in sploh za vse. Pa so mu naroili, da naslika grb: v grbu da pa mora biti zmaj, naj stane, kolikor hoe in ako ni drugae, lahko stane cel tolar, podkovan in zvrhan. Slikar aka je naroilo sprejel in obljubil in je resni-

94

BUTALCI

BESeDA

no slikal in je bil silno zadovoljen s svojim delom, ko ga je konal. Vsak umetnik je zadovoljen, ako kona delo in prejme zasluek in se mu mudi, kam se bo vsedel in ga bo zapravil. Tem bolj je bil zadovoljen aka, ko mu je bil zasluek podkovan in zvrhan. Zadovoljni so bili z grbom tudi butalski moje. Strmeli so, kimali in hvalili, kako silno da je podoben in da e niso videli zmaja, ki bi mu bil podoben tako. Slovesno so ga obesili na obinsko hio in bili zelo ponosni. Dokler niso Tepanjani zagnali glasu: Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butastega bika! Ho, ho! Tepanjani so nesramno zlobni: kadar morejo, obesijo Butalcem aljivko! Pa je bila aljivka to pot posebno nesramna, ker je bila resnina. Kajti ko so si butalski moje vnovi ogledali zmaja, se ni dalo tajiti: zmaj je bil podoben biku. Seveda Butalcem ni bilo zameriti zmote zmaja e niso videli nikdar nikjer, bikov pa vsak dan dovolj. Toda so Butalci zamerili slikarju. Sneli so grb in so li, da zahtevajo vrailo tolarja, podkovanega in zvrhanega. Slikar aka je ba sedel v krmi in ga je nekoliko imel ne preve ne premalo, nego ravno prav. Pa je bil silno ogoren, ko je slial zahtevo butalskih mo. S pestjo je udaril po mizi in izjavil, da mu je ualjena umetnika

95

BUTALCI

BESeDA

ast. Kdo, je dejal, je tisti, ki se drzne, da trdi in tudi dokae, da zmaj v grbu ni poteno naslikan in tono! In e se je zaklel: ivega zmaja postavite predme, pa se bo videlo, ali je podoben ali ni! Ako ne bo podoben, zastonj vam naslikam drugega in ga bom posnel po ivljenju, kakren bo: z vsemi parklji in kremplji in jeziki in rogovi in kocinami! Pa se zaveem in vam bom povrhu naslikal zastonj e vse tae vesoljnih Butal in ne bo nobena hia brez zmaja. Ta beseda je bila moata. Zvedeli so jo Tepanjani in so se rogali: Ho, ho, za zmaja v grbu bo v Butale prila upanova taa! Ho, ho! Uvidel je butalski upan, da bo treba kaj ukreniti. Pa je pozval policaja in mu strogo ukazal: Odpre naj oi in pazi in ne odneha, dokler ne ujame zmaja. Ta zmaj bo za zgled sluil in za vzorec slikarju aki; zato naj pazi, da bo ujel takega zmaja, ki bo zmaju resnino podoben. Tako je ukazal upan. Prejnji grb z bikom pa so, kakor e povedano, sneli in ga prodali mesarju, da mu je bil za obrtno znamenje nad mesnico. In bi bil tudi mesar zadovoljen z njim, ako ga ne bi vasih izpraevat prihajal kak Tepanjan, poim da tukaj sekajo zmaja. Tepanjanom sploh ne bo nikdar zavezal jezikov. Butalski policaj je torej imel odprte oi in je pazil in

96

BUTALCI

BESeDA

bil jako vnet. Njegova vnema ni poznala kraja in je iztaknil zdaj to re. zdaj ono in jo privlekel slikarju aki, mar ni to zmaj: jea je privlekel in raka in rogaa in so se mu zdele nevarne te ivali, ki da bodo v strah in grozo sovraniku. Toda je bila slikarju umetnika ast e vedno ualjena in ni maral pripoznati jea in raka in rogaa, da so bolj podobni zmaju, kakor mu je bil podoben zmaj v prejnjem grbu, in je celo odklonil kroto, ki jo je bil ujel policaj in jo zatoil, da strupeno pljuje okoli sebe. Blizu Butal je hosta, v tisti hosti je strail grozanski razbojnik Cefizelj in se ni bal ne boga ne butalskega policaja. e je le utegnil, je prihajal v Butale in se postavil policaju pod nos. Dejal je policaj, prej da ne bo miru dal Cefizelj, da jo bo izkupil. In je bila posebna zasluga policaja, da se do tedaj ni zgodilo, da bi jo Cefizelj izkupil. Cefizljeva zasluga pa je bila, da je ni izkupil policaj. Kajti, je dejal Cefizelj, za tem policajem bi priel drugi, vsak drugi pa bi bil huji. ul je razbojnik Cefizelj, s kakno vnemo da prei butalski policaj na zmaja in da koprne za zmajem vse Butale in bo z njim ustreeno njihovi slavi in slovesu. Pa je stopil iz hoste v butalsko mesto. Bilo je ravno polnoi, svetila je luna in je policaj pel uro. Petelin, kadar poje, zapre oi. Policaj pa ni bil pete-

97

BUTALCI

BESeDA

lin, nego je imel oi odprte in je gledal in videl: holaj, onkraj vodnjaka v svetlem siju lune epi moki in se ne gane ne sprio policaja ne sprio glasu in ure; tako predrzen bo samo Cefizelj! Policaju je zavrela kri, nastavil je sulico, imenovano helebarda, in jadrno je stopil tja: Kdo si, da epi in skruni butalska tla? O, je ponino odgovoril Cefizelj, ne skrunim butalskih tal, saj imam zapete vse gumbe. Ampak se mi je posreilo in sem ujel ptia zdi se mi, da je zmaj. Tule pod kapo ga imam in je skrajni as, da ste prili in ga varujete, da ne uide. Ali imate kletko? Je videl policaj, da res tii razbojnik Cefizelj kapo ob tla. Pa je poenil e policaj poleg kape in je dejal: Po98

BUTALCI

BESeDA

znam te, razbojnik si, Cefizelj. Jaz pa sem butalski policaj. Zapomni. si: butalski policaj ima zmeraj vse. Pa imam tudi kletko in jo imam zate in jo imam za zmaja. Toda je ne nosim s seboj. Kletka je zate obinska keha, razume, kletka za zmaja pa stoji na oknu v obinsko keho. Kar ponjo stopi in jo prinesi! Pa je Cefizelj ponino stopil ponjo in je taas policaj tisal kapo in zmaja in epel na tleh in je epe zapel prvo uro in se udil Cefizlju, kje da se mudi. In je pel drugo uro in so ga bolela kolena in je pel tretjo uro in je klel Cefizlja. Navelial se je epenja in je dejal: Vstati bom moral, drugae ne bom ve mogel. Previdno je segel pod kapo bilo je nekaj okroglega in mehkega in je pozabil zapeti etrto uro. Ker ni pel etrte ure, so se zdramili Butalci, zakaj da policaj ne poje ur, in so prili in videli in uli in glave staknili nad kapo. Zdaj se je policaj upal in je izpod kape privlekel, kar je imel v rokah okroglega in mehkega, bila je konjska figa. Pa je bil slikar slednji zadovoljen in je dejal, da bo v grb naslikal kapo in v kapi konjsko figo. Toda mu je upan plaal dva tolarja, podkovana in zvrhana, da ni naslikal grba. Potem so izvedeli Butalci, da drugod nekod e imajo

99

BUTALCI

BESeDA

zmaja v grbu. Ako bi se ba primerilo in bi imel ta zmaj mlade, lahko bi katerega odstopili v Butale. Butale prosijo.

100

BUTALCI

BESeDA

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-044-8
101