Ivan Cankar

Hlapec Jernej
in njegova pravica

Zaloil L. Schwentner
v Ljubljani 1907

88605

I.

o povest vam pripovedujem, kakor se je po

resnici vrila z vsemi svojimi nekranskimi
krivicami in z vso svojo veliko alostjo. Nobene
lai ni zraven, ni lepih besed in nobene hinavine. Obstrmeli so ljudje na Betajnovi in so plahi
povesili glave, zakaj vzdignilo se je na hribu in
je stopilo v dolino kakor rna smrt. Velika in
tiha senca je stopila v dolino: glava teman oblak,
noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na rami
slonea, pa se je bleala tja do Ljubljane.
*
*

Starega Sitarja so pokopali; Bog mu daj

nebesa, blag lovek je bil. Zvon je odzvonil,
upnik se je preoblekel, pogrebci so se napotili
v krmo. Sedli so za dolgo mizo pri Strinarju,
vsi rno obleeni, resni in zamiljeni, enske ob
jokane; hlapec Jernej, dolg, star in siv, kakor je
bil, je sedel na klop pod oknom; otrl si je elo
z rdeim robcem in je zavzdihnil.
1

Vsi pojdemo; jaz, mislim, bom prvi stopil

v njegovo gaz!"
Pa je rekel mladi Sitar:
No, Jernej, ti pa sedi tam iroko in oabno,
kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo
besedo si zinil, prvi nisi!"
Jernej se je veselo nasmehnil in je veselo
pogledal.
Zmirom si bil norav in poreden, pa tak
ostane, Tone! Meni pa se prav in dobro zdi, da
te ni potrla bridkost mokim vino, solze
babam!"
In je toil in je vzdignil kozarec, toda nihe
ga ni vzdignil z njim.
Jernej je postavil kozarec na mizo, e preden
se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel
gospodarja in druino in je videl same emerne
obraze.
No, k a j ? "
Leglo mu je na srce kakor teek mraz. Ne
iz ust ne iz oi ni bilo odgovora.
No, kaj ? Ali sem zael med meetarje in
cigane, da me gledate in ni ne govorite? Ali
sedim z nao druino, ali z iblajtarji, ki snujejo,
kako bi me ukanili ?"
Sitar pa je rekel:
Ne zmerjaj nas, hlapec, z meetarji, cigani
in iblajtarji! Se preden si ga pokusil, si pijan!"
2

Trikrat se je ozrl Jernej po druini, od

obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je
izlil vino v steklenico; poasi in dolgo je izlival,
ker se mu je roka tresla. Nato je vstal, pa odkril
se je in je dral klobuk z obema rokama. Dolg
in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor je
bil upognjen, se je s sivo glavo skoro dotikal
zarnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrb
ljena, zagorela, za silo obrita, oi ive in vedre
pod koatimi obrvmi.
Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni
lepo, druina, ljubi moji, da mi ne privoite kaplje
vina na pogrebini! Bog vam blagoslovi obilno,
kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! e
ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim
kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kao;
spoitim jajce, trudnim korpijona! Ne sodi hlapcu,
da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!"
Mladi Sitar, nagel lovek, je zardel od srda.
Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! e ti
vino ne dii, Bog s teboj!"
Oaben si, Jernej, gospodarjev gospodar!"
je rekla Sitarica.
Narobe hia, kjer sedi hlapec na zapeku
in brie kornje ob gospodarjev hrbet!" je rekla
taa.
Narobe voz, ki ga vlee gospodar, hlapec
pa dri vajeti!" je rekel svak.
Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se
hlapec v senci eperi!" je rekel sosed.
3

1*

In ko so rekli, se je Jernej e enkrat pri

klonil.
Pametno je, kakor ste povedali in ni kri
vice ni v vaih besedah. Zatorej vam blagoslovi
Bog- jed in pijao, meni pa mirno vest in ivljenje
brez greha!"
Tako je rekel hlapec Jernej in je pljunil na
prag in je el.

II.
Sel je naravnost po stezi ez polje, ob po
toku, ki se je skoro usehel gubil v belem pesku.
Vro in tih dan je bil v maju; blizu je bila pre
zgodnja nevihta, tam e za zeleno goro; vse je
molalo na loki, na polju, zemlja se je bala ne
zgode in si ni upala dihati.
Ko je ugledal Jernej od dale, tam pod
klancem, belo hio z zelenimi okni, in hlev in
skedenj in kao, se mu je storilo teko pri srcu.
Tam ni bilo ne za pest prsti, na kateri bi se ne
bil poznal trud njegovih rok, njegovega ela pot.
ivi lovek v hii leto dni, ivi deset let in tiri
deset let in glejte, ljudje boji, hia mu je
podobna, kakor brat bratu in ljubezen je med
njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem
ukazu, bo jokal po hii bolj kakor po bratu in
bolj kakor je neko jokal po materi.
Jerneju se je zazdelo, da ga tista zelena
okna ne pozdravljajo ve tako prijazno, kakor so
ga pozdravljala zmirom; in da je na hii, na vsem
belem domu, kakor tiha bridkost vdove.
Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisoeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bo
hotno, tako da tolabi ni ve ne prsti ne soka.
5

In komaj ualjeno, je bilo srce Jerneju takoj vse

obteeno in mono alostno.
Kaj si storil, gospodar, s hudo besedo, kaj
si storil meni starcu? Zakaj si naredil, da je
osramoen in potrt na zimo, ki ni poznal brid
kosti ne v daljni spomladi in ne vse dolgo po
letje?"
Jernej ni stopil v hio, tudi na polje ni
pogledal j el je v hlev in je legel na steljo..Tam
je mislil take misli, kakornih nikoli poprej.
tirideset let bo, tako je mislil, tirideset
in ni manj, ko sem prestopil ta prag. Bajta je
bila takrat, emerna in ubona, da je bilo go
spodarja sram in hlapca. Pa je tekel pot v po
tokih, pa smo postavili dom, da je enskam ve
selje, mokim ast. Kdo ga je postavil? Vsi so
pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar.
Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda na dom.
Kdo je obdelal to prostrano polje, kdo ga je
raziril? Vsi so pomrli, ostal sem sam, poslednji
oralec, poslednji kosec . . . Glejte, udo preudno:
tirideset let je rodila jablan, vrtu ast in gospo
dar; pa pride tujec, pa bi izkopal jablan ter jo
presadil na kamen! . . . Glejte, udo preudno:
tirideset let je robotal, da bi postavil dom, s
svojim potom je pognojil polje in senoet; in ko
je dom stal, ko sta bila rodovitna polje in se
noet, pride lovek odkod pa pride? in
pravi: nisi prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa
sede na zapeek in si bae pipo! . . .
6

Tako je mislil Jernej in je vstal, otepel si

je steljo s rne pogrebne suknje in se je napotil
v hio. Tam si je slekel suknjo, zlezel je na zapeek ter si je nabasal pipo. udoma je minila
vsa potrtost: smehljal se je in oi so meikale
pod koatimi obrvmi.
Prila je dekla v hio.
Dobro se ti godi, Jernej! Dan je zunaj,
vsi so na polju, ti pa sedi na zapeku!"
Jernej je vzel pipo iz ust in je nagubanil
elo.
Poberi se, b a b a ! Komu ukazuje ?"
Dekla je zaloputnila duri.
Kaj jo je zbodlo, enuro?" se je zaudil
Jernej.
Pod veer, ko se je nebo pooblailo, so se
odprle duri nasteaj. Na pragu je stal Sitar, ma
jal se je nekoliko, postrani mu je visel klobuk
na uho. Jernej je gledal nejevoljno, ni vzel pipe
iz ust.
Kdo je priel?" je zaklical Sitar.
Jernej je molal.
Kdo je priel, vpraam?"
Poasi je vzel Jernej pipo iz ust in se je
nasmehnil.
Lepo si se napil na pogrebini svojega
oeta! Spat se spravi, spat!"
S tekim korakom, da se je stresel pod, je
stopil Sitar v izbo.
7

Koga goni spat, hlapec? Kdo je pijan,

hlapec?"
Jernej je mirno sedel in je mirno govoril,
kakor da bi se pogovarjal o letini.
Tebi sem rekel, da pojdi spat, zato ker si
pijan!"
Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele
ile na elu, vrgel je klobuk na tla in je krial.
Moli, hlapec! Nisem pokopal enega go
spodarja, dvoje sem jih pokopal! Doli!"
Jernej se je smehljal in je stopil poasi z
zapeka; nikamor se mu ni mudilo.
Ali bo k a j ? "
Odpusti starim kostem! Se pride do po
itka!" se je smehljal Jernej.
Malo je omahnil, malo se je opotekel, ko je
lezel Sitar na zapeek; prilezel je, sedel je iroko,
preerno se je naslonil.
Sezuj mi kornje!" je ukazal Sitar.
Jernej ni ni odgovoril, sedel je na klop in
si je palil pipo, ki mu je bila ugasnila.
Sezuj mi kornje!"
Ali te e ni minila noravost?" je rekel
Jernej poasi in je puhnil dim. Se dii po smrti
v tej izbi; poklekni raji in moli nocoj!"
In je sam pokleknil pred razpelo. Gospodar
je gledal mrko, priigal si je pipo, pljuval je preko
izbe in je molal, dokler ni Jernej odmolil. Jernej
8

pa je vstal, gledal je v tla in je prijel za kljuko,

da bi el.
Jernej!" je vzkliknil Sitar.
Jernej je stal pred durmi in je dral za
kljuko.
Da ti povem, Jernej!" je govoril Sitar hitro
in pipa se mu je tresla v roki. Da ti povem
ii si gospodarja drugod!"
Preko vsega obraza se je zasmejal Jernej in
veselo je meikal z omi.

A?"
Sitar je udaril s kornjem ob klop.
Kaj si ogluil, hlapec? Ii si drugega go
spodarja, sem rekel! Opravil si pri meni, pri tej
hii opravil!"
Takrat se je zablisnilo iz rnih nebes, za
bobnelo je od dale. Jernej se je odkril in se je
pokrial.
Bog nas varuj vsega hudega! Ne delaj
greha, mladi, Bogu se priporoi in svojemu patronu!"
In je odprl duri in je el na hlev: tam je
legel v seno in je zaspal truden; vse hude misli
so le iz srca.

III.
Kakor mlad, e objokan, e utolaen obraz,
tako se je zasmejalo rosno jutro iz nevihte.
Jernej je stopil na prag, el je okoli hleva
in se je napotil, da "bi pogledal na polje. Takrat
je odprl Sitar okno, ozrl se je z zaspanim obra
zom, kutrav in emeren; in je ugledal dolgega
Jerneja, ki se je bil nameril na polje.
Kam?"
Poasi se je okrenil Jernej.
Na polje!"
Na egavo ? "
A?"
Na egavo polje?"
Jernej se je zasmejal naglas.
Kaj se e nisi prespal? e malo se odeni,
e te glava boli!"
Na egavo polje?" je zaklical gospodar in
kri mu je buila v lica.
Na nae polje!" je odgovoril Jernej in je
stal ob razoru miren, upognjen, roke na hrbtu.
Kaj se to pravi: nae polje ? "
Celo se je nagubanilo Jerneju; celo v nje
gova zgrbljena lica je inila kri.
10

To se pravi: moje polje!"

Obstrmel je Sitar, odprl je usta, gledal je z
velikimi, izbuljenimi omi.
Zbledlo se ti je, starec!"
Jernej se je okrenil in je el po razoru v
polje. Dolgo je gledal Sitar za njim, nato se je
oblekel in je el na polje v drugo stran, da bi ne
sreal hlapca. Obadva sta la poasi, obadva
upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se vi
dela od dale, kakor vidi lovek s samim srcem,
kadar ga je strah in se mu kdo tiho blia za
hrbtom . . .
Jernej se je vrnil v hio, ko je bila juina
e na mizi. Postal je osupel pred durmi, namril
je obrvi, ozrl se je po gospodarju, po druini. Ne
lice ni bilo zanj, ne stola.
Zakaj me niste klicali?"
Ali so te klicali sosedovi?" je odgovoril
Sitar. Druina se je zasmejala.
Kaj ragljate, hlapci in dekle? Kaj je kurent
stopil v h i o ? "
Jerneju se je tresel glas od srda in od e
nepoznane bridkosti.
Pa se je oglasila Sitarica in bolj zbadljiva
nego prijazna je bila njena beseda.
Ali nisi slial sinoi? Gospodar ti je od
povedal ! Ampak e je laen, prinesi mu lico; e
beraa ne podimo ez prag, kaj ele hlapca, ki
je delal pri hii in jedel z nami!"
11

Dekla je la in je poloila lico na mizo,

poleg lice pastirjeve.
Kaj stoji in g l e d a ? " je vpraal osorno
gospodar in se ni ozrl na Jerneja. Ponujamo ti
lico, ker si laen, Bog ti blagoslovi, ne bomo ti
teli griljejev! Ampak e se ti ne zdi, pa sreo
na p o t ! "
Jernej je strmel, ni ni odgovoril. Tedaj je
vrgel Sitar lico na mizo in je vstal.
Kaj so ti ogluila stara uesa, kaj ti je
zvodenela stara pamet? Ali pa se po neumnem
pretvarja? Veraj sem ti rekel, da si ii gospo
darja drugod velik je svet in dolge noge ima!
Dogospodaril si pri nas, Bogu bodi hvala in ast!"
Jerneju so se zaibila kolena; tudi beseda mu
je bila tiha in poasna, glas ni mogel iz grla.
Saj sem te dobro slial, tudi razumel sem
te, mladi! Ampak da si rekel: pojdi in zapali
hio dobro bi te slial, dobro razumel, ne za
pahi b i ! Govori po pameti, pa te bom slial in
razumel in ubogal! Kaj se to pravi: zadeni culo
na stara plea in pojdi od hie? Kako je v tej
besedi boja pamet in pravica? Bolj kransko bi
bilo in ni bi si ne bil omazal kolen, da si po
sedmini pokleknil predme, poslednjega gospodarja
te hie. In jaz bi ti bil rekel: ti gospodari zdaj,
tvoja je hia, tvoja senoet, tvoje polje vse to
vzemi, kar je vzraslo tako udeno iz moje krvi
in iz mojega potu, da je zdaj moj ivot upognjen
in izet, da so slabotne moje roke in da se tre12

sejo stara kolena! Vse vzemi jaz, starec, trudni

gospodar, pa si zapalim pipo ter sedem na zapeek . . . Tako bi ti storil, tako bi jaz govoril
in Bogu bi bilo dopadljivo in ljudem!"
Sitar se je okrenil, z veselim pogledom se
je ozrl po druini.
Ljudje boji, glejte g a : ali naj pokleknem
predenj ? "
Krohotoma se je zasmejala druina.
In se je okrenil k Jerneju, gledal mu je dolgo
v obraz, nato je izpregovoril.
Kaj misli, da sem ti bil pokazal prag zato,
ker sem bil pijan in slabe volje? Ali pa da se
mi je na sedmini zahotelo komedij in b u r k ? Tako
je, hlapec: potrla me je smrt oetova, ampak
tehtnica je bila pravina, poleg bridkosti je bila
tolaba. Nikoli nisem bil gospodar, zadnji hlapec
sem bil, poleg pastirjeve je leala moja lica. Ti,
hlapec, si bil moj krivini gospodar; tvoj pogled
povelje, tvoja beseda ukaz. Jaz pa sem te videl
v svojem srcu, kako bo prosil na mojem pragu,
in uival sem sladkost . . . Vam vsem je bil go
spodarjev gospodar, e vi uivajte sladkost: pastir,
odpri mu duri nasteaj!"
Pastir je el in je odprl duri nasteaj. Jernej
se ni ganil, ne prestopil.
Ne stoj tam kakor lipov b o g ! Gani s e ! "
Jernej se je vzbudil kakor iz hudih sanj; pa
mu ni bilo ni bridko, nasmehnil se je.
13

Sitar, Bog je naredil postave, ti jih ne bo

premaknil! Pot, ki je kanil s tvojega ela, je tvoj
to je postava! Ne bom prosil postelje, ki sem
jo sam postlal, ne bom berail kruha, ki sem ga
sam pridelal in vmesil! Legel bom na posteljo in
ne bom ni vpraal, posegel bom po kruhu, ni
ne bom prosil! To je postava in pravica. Vi pa
primite za lice, ne bodi vas sram ukradenega
kosila, ni vas ne bodi sram, da niste akali na
gospodarja in na njegov oena; usmiljen je, brez
zlobe zakaj njegova je pravica in postava!"
Tako je govoril Jernej. Teman pa je bil Si
tarjev obraz, njegova beseda je bila hitra in osorna,
mrko je gledala druina.
Pojdi brez prerekanja; odprte so duri, nizek
je p r a g ! "
Se se je ozrl Jernej, dolgo se je oziral, ni
sreal pogleda, ki bi mu bil rekel zbogom. In hudo
se je storilo Jerneju.
Svatujte, ljubi moji! Odprta vam je hia,
odprt vam je hram in tudi kaa vam je nasteaj
odprta. Jemljite in gostite se! Jaz pa se povrnem
k vam s pisano pravico, podpisano in zapeateno;
zakaj Bog ne lae in tudi postave ne laejo. In
kadar se povrnem, ljubi moji, takrat bodi ljubezen
med nami in kransko usmiljenje!"
Rekel je in je el.

14

IV.
Napotil se je k upanu, ki je bil krmar v
Dolini. Spotoma je sreal loveka, ki ni bil ne
gospod, ne tudent, ne hlapec; obleen je bil v
rno, nosil je brado, vedel je to in ono, drugae
pa je bil malopriden lovek, ki ni imel ne doma
ne ljudi; prikazal se je asih, ker je bil rojen na
Betajnovi, pa je nenadoma izginil bogvedikam;
tudi vere ni imel in se ni odkrival pred cerkvijo.
Povpraam ga, nevernika!" je pomislil Jer
nej in ga je ustavil.
Bog daj, Gostaev!"
Bog daj, Jernej!"
Ti, ki si uen in pozna postave: tole mi
povej! tirideset let sem delal, postavil sem hio,
s svojim potom sem pognojil polje in senoet:
egav je dom ? "
rni tudent je samo privzdignil obrvi in je
molal.
Takole je torej, premisli: tirideset let sem
delal na tem svojem domu; e tam poklekne,
natanko pogleda grudo, pa bo videl, da je
moja, pa bo spoznal mojo kri. Tudi e pogleda
na hio, te bodo v mojem imenu pozdravljala tista
zelena okna . . . Kako torej misli?"
15

tudent je strmel in molal.

Jernej je upognil hrbet globoko, nagubanil
je elo in je poloil kazalec na kazalec, da bi na
tanko razloil in razkazal.
Tako je namre! Priel sem pred tiri
desetimi leti o d k o d ? Iz Resja, se mi zdi iz
Resja sem priel! Preve nas je bilo, pa sem se
napotil; dolgo je e, tudi ne sanja se mi nikoli
ve, ne o materi, ne o bratih; in e bi nama
zdajle prili nasproti, bi jih ne pozdravil . . . Glej,
in sem priel in sem ustvaril tisti dom tja po
glej, tja pod klanec!"
tudent je pogledal in se je zaudil.
To je Sitarjevo . . . tam!"
Katerega Sitarja, vpraam ? Kod si se klatil,
da ne ve ? Umrl je, veraj smo ga pokopali!
Jaz sam sem e ostal, poslednji gospodar!"
Kam se je izgubil mladi S i t a r ? "
Ozri se, tam stoji, pred hio; poznam ga,
ker stoji tako moko . . . Bog varuj, ni hudega
o njem: dober delavec bi bil, le malo preve pije
in nagle jeze je . . . Nikoli ga ne bom podil od
hie; naj se eperi v bojem imenu, saj je mlad!"
Kako bi ga podil od hie? On je gospodar
po oetu!"
Jernej je nejevoljen stresel z glavo ter je
iroko zamahnil.
Kaj blebee, puhla uenost? Nisem t e
zato ustavil na cesti! . . . Dedi in gospodar po
oetu ega je, tudi pravica morda, Bog bo e
16

vedel. Ampak to je eno. Ali drugo j e : tirideset

let je delal Jernej, tirideset let je Jernej zidal,
Bog- je blagoslovil Jernejevo delo, da je obrodilo
obilen sad, stoteren in tisoeren. egavo je delo,
egav je sad ? to mi zdaj povej! Katera po
svetna postava in katera boja zapoved je naredila,
da nimam, kamor bi legel, ko sem nakosil sena,
da bi bila, e ga nakopiim, gora vija od Ljub
ljanskega v r h a ? In da nimam skorje kruha, ko
sem napolnil in nabasal egiptovske hrame z rjo,
penico in ajdo? Uenjak, to mi zdaj povej!"
tudent je spoznal in razumel in se je ve
selo zasmejal.
Jernej, tako je naredila posvetna postava:
Jernej bo zidal hio in kadar bo dozidal: gospodar
na pe, Jernej ez prag; Jernej bo oral in bo
sejal in bo el: gospodarju etev in kruh, Jerneju
kamen; Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej
bo spravljal seno in slamo, in ko bo napolnil skedenj
in podstreje in hlev: gospodar na mehko posteljo,
Jernej na trdo cesto; postarala se bosta gospodar
in Jernej: gospodar bo sedel na zapeku in si bo
palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo
skril za hlev in bo poginil na gnili stelji. Tako
je naredila posvetna postava. Boja zapoved pa
je naredila: trpi krivico, Jernej, in kadar te udari
sosed na desno lice, ponudi mu e levo; in e ti
ugrabi suknjo, daj mu e srajco!"
Lae!" je vzkliknil Jernej. Bog ni naredil
krivice!"
17

Morda je seglo tudentu soutje v srce,

zakaj ni se ve smejal.
Jernej, ne prerekaj se o krivici in pravici,
ne o postavah in bojih zapovedih; tudi jaz sem
se prerekal, pa zdaj nimam ne doma ne loveka.
Hotel sem razloiti ljudem krivico sveta in postav,
pa so me pognali na cesto, puntarja. Trpi krivico,
Jernej, in je ne imenuj! Vrni se, poklekni pred
gospo.darja, skleni roke in ga prosi za ponien
kot tiste hie, ki si jo sam postavil, za skorjo
tistega kruha, ki si ga sam pridelal. Tako stori,
pa bo ubogal posvetne postave in boje zapovedi!"
Jernej je poasi zmajal z glavo.
,,Krivico si trpel, pa ti je legla na srce, da
govori nespametne in brezbone besede. Ampak
ker si trpel, stopi k meni, kadar bo truden in
laen: postelja bo tam zate in lica!"
Tako je rekel Jernej, pri srcu pa mu je bilo
hudo in teko.
In sta la vsak po svoji poti.

18

v.
Pred krmo je stal upan, golorok, debel in
vesel.
Kam, J e r n e j ? "
K tebi, upan, po opravkih!"
Stopila sta v krmo; iroko je sedel upan,
Jernej pa je stal.
Zdaj posluaj, upan, kakor ti bom povedal,
ter presodi po pravici in postavah! Tole mi
je rekel mladi Sitar: pojdi in ii si gospodarja
drugod! To je rekel Jerneju: delal si, dodelal
zame, pojdi zdaj in ii si drugod poslednje po
stelje! To je rekel starcu: pomlad si mi dal in
poletje si mi dal in jesen; vse sem spravil v
shrambe, da so polne do stropa, ti pa pojdi zdaj
na zimo, kamor te e poneso stare noge! Jaz
nisem oral, tako je rekel, nisem sejal in nisem
el, ampak tvojo bogato etev bom spravil; jaz
bom jedel pogao, ti pa glej, e najde pred
pragom skorjo, ki jo je solnce posuilo. Ti si nam
pripravil jed in pijao, ti si nam pogrnil mizo;
zdaj pa na tla poklekni, Lazar, ter lovi drobtine!
Tako je rekel in ni ga ni bilo sram! Kje je
zdaj pravica in postava, to razsodi, upan!"
19

2*

upan je namril obrvi, nagubanil je elo

in njegov pogled ni bil ve vesel, ne prijazen.
Dolgo si govoril, bil bi kratko povedal:
Sitar te je spodil iz slube!"
Jernej je poloil klobuk predse, naslonil se
je na mizo s pestmi.
Kako spodil? Kako bo hlapec podil go
spodarja? Kdo je gradil tisto hio, da je zdaj
velika in imenitna? On ali jaz? Kdo polje gnojil
s svojim blagoslovljenim potom, kdo iril polje,
senoet in gozd visoko v hrib, globoko v dolino?
On ali jaz? Kdo je ustvaril to bogastvo s svojo
veliko mojo ? Jaz, ki sem stal na polju gol in
poten on, ki je leal v plenicah in krial?
Kdo ima pravico, da pravi: zadeni culo na plea
in pojdi brez slovesa, zakaj velik je svet? Jaz ali
on ? Razodeni pravico, upan, razloi postavo!"
Zupan je naslonil pleati hrbet na klop in
je gledal mrko.
Kaj hoe, Jernej, to povej! emu si
priel ? "
Jernej je zravnal dolgi ivot in se je zaudil.
Po pravico sem priel! Nisem te priel
prosit ne kruha ne postelje! Poglej postave, razpeati pismo in razodeni pravico! Tvoj posel j e ! "
Kaj h o e ? "
Kar sem povedal!"
Gospodar te je spodil iz slube?"
Kateri gospodar? Iz kakne slube?"
20

Ne budali, Jernej! Star si, pa si e neumen,

ni ti ne zamerim! Zakaj te je spodil?"
Kdo spodil? O d k o d ? "
Pojdi, Jernej, pastirjem pripovedovat svojo
zgodbo, e ne mara pametne besede! To raz
loi, drugega ne vpraam ni: kaj misli zdaj,
Jernej, ko nima ne doma, ne gospodarja? Kam
pojde?"
Kam da pojdem?" je vpraal Jernej poasi
in je iroko odprl oi.
Tako j e ! Odpri uesa in nikar ne zijaj:
spodil te je iz slube, ne doma nima, ne gospo
darja kam zdaj ? "
Dolgo je molal Jernej, preden je izpregovoril.
Kaj je to postava in pravica?"
Zupan se je razjezil.
Ne beseduj o pravici in postavi kaj je
pravica in postava, kaj so te rei hlapcu in kaj
ga brigajo! Zdaj se govori o tej stvari: kam
nameri svoje stare n o g e ? "
Jernej je sklonil glavo, srepo in natanko je
pogledal.
Torej, tako je zdaj beseda, tako je napi
sana: hlapcu ne pravice, ne postave!"
Nisem tako rekel, nikjer ni tako napisano
ne obrekuj! Gospodar je gospodar in hlapec
je hlapec; in e ree gospodar hlapcu: povei
culo, vstani in pojdi, je hlapcu ukazano, da vstane
21

in gre po svoji poti. Tako je bilo od vekomaj in

tako bo na vse vene ase, zakaj drugae bi bil
svet narobe. Ali te ni sram, da ti moram take
rei razlagati kakor otroku, ko ima kriev e
dobrih e s t ? "
Jernej je gledal v tla in je premiljeval.
Da torej poveem culo in vstanem in grem!"
Da gre po svoji poti!"
To je pravica!"
To je postava!"
Ampak e to mi povej, uenjak in upan:
kako bom pa v culo povil in povezal svoje delo,
kako bom spravil vanjo tiridesetero l e t ? To mi
razloi, pa pojdem!"
Zares se je tedaj razljutil upan in je s pestjo
udaril po mizi.
Ali si priel norce brit? Zberi paglavce na
cesti, pa jim pripoveduj, da se bodo smejali, da
ti bodo jezik kazali in te vlekli za suknjo! Z od
raslimi ljudmi si opravil, e med babe ne sodi
ye!"
Jernej je udoma poslual.
Se veraj so bile vse drugane tvoje be
sede, upan! Vse drugaen je bil tvoj pozdrav in
e tvoj obraz, se mi zdi, je bil drugaen! Kako
udno je, da se lovek izpremeni kar pred omi,
ob belem dnevu e veraj je bil, pa ga ni
ve, nekdo drugi sedi tam! Kaj sem ti storil, da
22

mi pljuje v lice, ko si me e veraj kransko

pozdravljal ? "
Nisem ti dolan ne besede, ne odgovora,
hlapec! Ne delaj nadlege ne meni, ne obini;
povei culo in se spravi po svojem potu!"
Tako je rekel upan in je vstal.

23

VI.
Ko sta se Jernej in upan tako pogovarjala
in prerekala, so prihajali v krmo ljudje.
In ko je bil Jernej ves ualjen, se je okrenil
k njim in je izpregovoril.
Zdaj ste sliali, ljudje boji, zdaj presodite!
Po vesti vas vpraam, nikar se ne prenaglite z
besedo! Poznate me vsi in kakor ste moje, ste
bili mlade in otroad, ko sem e oral in el in
kosil. Moj dom je stal, moje polje je zorelo, ko
niste imeli doma ni v materinem telesu! Tam
gori je moj dom, tam pod klancem, vse tisto
polje je moje, doli do potoka, gori do hriba; in
moje so tiste prostrane senoeti in moj je tistj
gozd, ki gleda s hriba teman! Kdo je tam delal,
e ni delal Jernej ? Kdo je ukazoval hlapcem
in deklam, e ne Jernej ? Kdo je priklical iz nebes
boji blagoslov, da je vzraslo bogastvo iz kamna,
kakor drevo iz gorinega zrna? Kdo, e ne
Jernej? Zdaj je tirideset let, zdaj je vse ob
delano, poeto in pokoeno in spravljeno
Jernej, zdaj si opravil, zdaj povei culo in pojdi!
Tako se je zgodilo: bodite vi moji sodniki, ljudje,
premislite in presodite!"
24

Ljudje so gledali, nekateri so se smehljali,

vsi so molali. Jernej se je oziral od obraza do
obraza in strah ga je bilo.
Zakaj molite in me gledate kakor beraa
in nadlenega popotnika? Ljudje kranski, le
molite; natanko premislite, ne prenaglite se z
besedo in sodbo! Tam sedite po vrsti, vi porotni
moje, moji pravini sodniki; razloil sem vam
svojo pravdo, kakor se je vrila od zaetka do
konca; niesar primaknil, niesar izpustil; vi pa
zdaj premislite, spoznajte resnico in jo razodenite!"
Vejaev se je zasmejal in je rekel:
Ali se ti je zmealo, Jernej ? "
Jernej ni razumel, iroko je gledal.
Cemu take b e s e d e ? Nisem te vpraal o
svoji pameti, o svoji pravici sem te vpraal! Pa
e bi bil norec jaz in bi needne burke uganjal
pred vami, v zabavo vam in pohujanje: moja
pravica bi ostala takna, kakor je. Tudi norec ima
pravico!"
Naj razloi, kar se je zgodilo!" je rekel
Salander. Ce je znorel, ni znorel na lepem!"
Pa je osorno izpregovoril upan.
Kaj bi se bilo zgodilo! Odpovedal mu je
Sitar gospodar je odpovedal hlapcu, to se je
zgodilo!"
Jerneju odpovedal ?" se je zaudil Salander.
Ni lepo, da mu je odpovedal; na stara leta od
povedal ! Gre mu kot za pejo in lica pri skledi!
Se oslepelega konja bi ne pognal iz hleva!"
25

Jernej je visoko vzdignil koate obrvi.

Kako oslepelega konja? Ne gre se za
miloino in za vbogajme, za pravico se g r e ! Ce
je loveka postava in boja zapoved, da mi ukae:
zdaj, ko si dodelal in ko se je nagnil veer, povei culo in pojdi, kamor ti je pot! za to
se gre!"
Kmetje so se spogledali in so molali.
Ti govori, Salander!" je rekel Jernej. Ali
je to loveka postava in boja pravica?"
Tako ste ga sliali!" se je zasmejal upan.
Odgovorite mu!"
In Salander je odgovoril.
loveka postava je in boja zapoved, da
hlapec ubogaj svojega gospodarja! Ampak tudi
je postava, nikjer zapisana, povsod veljavna, in
tudi je Kristusov ukaz, da ne eni gospodar hlapca
od hie, kadar ti je dosluil in je star in nadloen!
Ti, Jernej, pa pojdi sam, pa mu razloi in se te
bo usmilil!"
Jernej pa je vzrojil in je govoril naglas.
Ni na vrata usmiljenja, na vrata pravice
trkam, da se mi odpro nasteaj! Ni bera in po
potnik, kdor je gospodaril tirideset let; ni brez
doma, kdor si je sam dom postavil; ni mu treba
prositi kruha, kdor je sam obdelaval prostrana
polja. Ti, ki si delal tvoje je delo: to je po
stava ! Nael bom pravico, dodeljena mi b o ; e
mi je vi ne prisodite, sodniki nespametni, krivini:
26

velik je svet, mnogo je sodnikov nad vami; nad

vsemi pa je Bog - !"
Kmetje so gledali mrko, upan se je posmehnil.
Premisli, Jernej, preudari in ne prenagli se!"
je poasi izpregovoril Salander. Kar je svet na
redil, ti sam ne bo prenaredil! e sta se sprla
z mladim gospodarjem- in se ti ne da prositi
morda bi e nali zate kot v uboni hii, eprav
nisi iz nae obine. Dolgo si bil med nami; ni
treba, da bi na cesti poginil!"
Ves, kakor je bil visok, je vztrepetal Jernej
od srda.
Na cesto me je pognal, vi pa ste me e s
sramoto oblili! Pravice sem el iskat, sodniki pa
so se mi smejali! Negodnike zaklepajte tja, v
ubono stajo, pijance, ki so bajto zapili in tatove,
ki so jim na starost dolgi prsti odpovedali! In
tudi zapirajte vanjo sodnike, ki so postavo opljuvali in pravico oskrunili! Pa e tiste nazadnje, ki
so se posmehovali starcu, namesto da bi se mu
odkrivali do tal!"
Tako je rekel Jernej.
Takrat so se razjezili kmetje in so govorili
vsi vprek in so kriali.
Nehaj, hlapec!"
Ne zmerjaj, hlapec!"
Znorel si, hlapec!"
V keho s hlapcem puntarjem, ne v ubono
hio !"
27

Pojdi, hlapec, kamor ti je p o t ! "

Odpri mu duri, hlapcu, odpri mu, upan!"
Odpri mu jih nasteaj!"
In upan je stopil k Jerneju.
Hodi z Bogom, Jernej; zadosti besed!"
Jernej se je ozrl naokoli; samo glas se mu
je tresel, pa miren je bil njegov obraz.
Odpuam vam, krivini sodniki, kakor je
Bog odpustil onim, ki so ga preganjali in kleli!"
Povesil je glavo, tiho je odprl duri, tiho jih
je zaprl za seboj.

28

VII.
Ko je stopil Jernej na cesto, je pomislil:
Tako je rekel upan: Zberi paglavce na
cesti in jim pripoveduj svojo pravdo, zato da se
ti bodo smejali in da te bodo vlekli za suknjo!
Iz neprijazne besede je govorila bistra pamet.
Cesar ni spoznalo srce odraslih, oskrunjeno od
lovekih krivic, to bo spoznalo nedolno srce,
e polno bojega blagoslova!"
In Jernej je el in je zbral paglavce na cesti,
kakor jih je videl in sreal. In ko so prili, rado
vedni, preerni in veseli, jim je razlagal svojo
pravdo.
Imel sem hio, otroci, tam stoji pod klancem,
tista bela z zelenimi okni; pa so mi jo vzeli.
Zidal sem dolgo let, glejte, otroci, star sem e in
nadloen, in ko sem dozidal, so prili in so rekli:
na, Jernej, zdaj pa pojdi! Otroci ljubi, tudi polje
sem imel: vse tisto je bilo moje, kar pregledate
od hriba doli do potoka; pa so mi vzeli. O d za
etka je bilo samo tistih par njivic tam za hio;
jaz pa sem iril svet in sem ga mnoil, s plugom
in brano; in ko sem dodelal, so prili in so rekli:
na, Jernej, mejniki so postavljeni, zdaj pa pojdi!
29

 Otroci, mladi moji, nedolni, povejte mi, e

je to postava in pravica!"
Otroci so se udili, nato so se veselo zasmejali.
Daj mi krajcar, Jernej!" je zaklical bosonoec.
Na krajcar, ni se ne boj, nikar se ne
skrivaj! Vzemi krajcar, pa odgovori po pravici,
kar sem vpraal!"
Bosonoec je plaho iztegnil roko, stisnil je
krajcar v pest in je pobegnil.
Bog s teboj, mali bosopeti, preerni!" se
je nasmehnil Jernej. Pa mi povej ti, ki stoji pred
menoj, ki si vse slial in ki modro gleda: kako
je v tej pravdi pravica in postava? Kako po
tvojih mladih mislih, neoskrunjenih?"
Se meni daj krajcar!" je rekel fant s po
asnim, udno globokim glasom.
Na krajcar e ti, na dva; zakaj bogat je
Jernej, ki je delal tirideset let! Pa povej, kakor
sem vpraal!"
Fant je spravil obadva krajcarja, umaknil se
je za korak in je zaklical s prav tako poasnim,
udno globokim glasom: Pijanec!" Nato je el
in se je oziral, e ne stopi Jernej za njim.
Pojdi, mlad si in nespameten, Bog bo zatisnil oi!" je rekel Jernej in je bil alosten.
Velika je bila grua okoli njega in kolikor
dalje je el, toliko veja in veseleja je bila pro
cesija.
30

Le hodite, otroci, z bogatim siromakom, le

verno posluajte njegovo pravdo! Razorana njiva
so vaa srca, naj pade seme vanjo, da bo klilo
in zorelo neko! Ni ne kodi, e ste veseli in
razposajeni; tistega se bojte, ki mrko gleda in
poasi hodi! Tudi jaz sem rogovilil in sem plesal,
da je bilo veselje; dekleta so me gledala in fantje
so se me bali. S pestjo bi bil takrat dokazal
svojo pravico, kakor jo kratijo s pestjo!"
ZapIei, Jernej!" so zavpili otroci.
In kakor je Jernej el v veseli grui, v po
skoni procesiji, so bile nenadoma lahke in mlade
njegove noge, celo zazibal se je v bokih.
Hej, Jernej plee, Jernej je pijan!" so kri
ali otroci; pred njim so plesali, za njim so se
zaletavali vanj.
Jernej si je otrl potno elo z rokavom, po
stal je sredi ceste in se je ozrl po otrocih.
Zdaj pa malo nehajmo, ljubi moji, dovolj
je norije! Ne pravice, ne krivice ne poznajo
vaa mlada srca, Bog jih blagoslovi; ker sama
pravica je v njih, e ne oskrunjena od vsega
spoznanja in od vse bridkosti. Kakor jaz do te
pozne jeseni nisem poznal krivice, dokler je nisem
zadel na svoja plea, da hodim zdaj po svetu in
iem, kje bi jo odloil. Ne dodeli vam Bog, ljubi
moji, da bi kdaj razloevali, kaj je naredila za
poved in kaj so ljudje storili! Ne dodeli vam Bog,
da bi spoznali pravico, zakaj krivico bi obutili!"
31

Jernej se je opotekel, klobuk mu je padel

v prah; zakaj nekdo ga je bil sunil od zadaj;
otroci so veselo vzkriknili, Jernej je pobiral klobuk.
Tega ni bilo treba, otroci! Star sem e in
nadloen, ne morem se igrati z vami, ne morem
poskakovati, kozolcev preobraati!"
In ko je stal globoko upognjen in je pobiral
klobuk, se je nenadoma zvrnil na kolena, z ro
kami v prah; procesija se je razprila, otroci so
stali kraj ceste, smejali so se in so akali. Poasi
se je vzdignil Jernej in sije otepel prah s kolen;
njegov obraz je bil ves upal od strahu in brid
kosti.
Bog je zatisnil oi, otroci, tudi jaz jih bom
zatisnil! Kako bi spoznali krivico, ko je e niste
obutili ? Bog z vami in usmiljenje njegovo!"
Padel je Jernej, na tla se je zvrnil pijani
Jernej!" so kriali otroci.
Tedaj je prifral kamen, zadel je Jerneja v
koleno.
Jernej se je ozrl in se hudo zaudil.
Bog vas varuj, otroci! Kaj poenjate, ljubi
moji?"
Pa je prifral kamen od druge strani, zadel
je Jerneja v eljust in je presekal koo, tako da
se je prikazala kri.
Jernej je vztrepetal od udne groze, raz
prostrl je roke.
Otroci, ljubi moji, kaj sem vam storil?"
32

Kri!" so zavpili otroci ter so preplaeni

poskakali preko jarka, beali preko polja.
Iz grue pa se je izvil droben, debeloglav,
kodrolas deek; e krilo je nosil in bos je bil. Z
drobnimi koraki, ihte in krie je tekel k Jerneju,
objel ga je okoli kolena. Jernej ga je poboal po
kutravih kodrih, po objokanih licih.
Zvedril se je Jerneju obraz, oi so se mu
zasvetile.
Samo ti si priel, fanti kodrolasi, samo ti
si me slialo, nebogljene malo! Pa bodi ti moj
besednik, moj pravini sodnik!"
Otrok je ihtel in se je tresel.
Mati, mati, mati!"
Prila je enska, vzela ga je v naroje.
Kaj so mu storili?"
Krivico je obutil, on sam! Vsi boji bla
goslovi s teboj, ti moj usmiljeni sodniki" je rekel
Jernej.
Otrok pa je skrival objokani obraz na ma
terinih prsih, samo e tiho je ihtel in jecljal.
Mati, mati, mati!"

33

VIII.
Jernej se je napotil po culo. Pred hio je
sreal Sitarja, pa ga ni pogledal in tudi Sitar je
okrenil glavo.
Samo po culo prihajam, samo po culo 1" je
rekel Jernej in je gledal predse, kakor da bi se
pogovarjal s hio, ne s Sitarjem. Ni drugega
ne bom pobral, ni potreba zaklepati hie in kae!"
Stopil je v veo, el je po lestvici v svojo
izbo, ki si jo je bil neko sam izbral in pripravil
pod streho. Postelja je bila tam, razpelo in molek
nad posteljo, drugega ni. N a , klinu je visela
praznika obleka, v kou pod klopjo je bilo sprav
ljeno perilo. Postelja je bila pregrnjena s pisano
plahto, ki mu jo je bil prinesel rajni Martin iz
turke vojske za spomin. Na plahto je poloil
najprej prazniko obleko, nato perilo; ko pa je
zael zgibati plahto in vezati culo z mono vrvjo,
se mu je storilo hudo pri srcu. Zgrabilo ga je v
prsih, vzdignilo se mu je v grlu, udno kakor
nikoli. Zato je Jernej pokleknil pred razpelo in se
je pokrial in se sklonil globoko, tako da je elo
naslonil na blazino.
34

Oena, kateri si v nebesih . . . tvoje pra

vice iem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel,
ne bo oporekel; kar si napisal, ne bo izbrisal I
Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne za
upam, v tvoje pismo zaupam. Oena, kateri si v
nebesih . . . neskonno si usmiljen, daj berau
vbogajme; neskonno si pravien, daj delavcu
plailo! Oblagodari hlapca, ki je pravice laen
in ejen, nasiti ga in napoji I Samo ukazi, pa bo
iva tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da
bodo spoznala pravico! . . . Oena, kateri si v
nebesih . . . ne izkuaj jih predolgo, dotakni se s
prstom njih oi, da bodo udeno izpregledale;
in tudi svojega hlapca ne izkuaj predolgo, ker
je e star in nadloen; in potolai ga, ker je po
trt in slab od bridkosti! Oena, kateri si v ne
besih . . ."
In Bog ga je potolail in bridkost je izginila
jn mirno je bilo njegovo srce.
Tako je Jernej vstal, zadel je preko rame
culo in kornje, vzel je v roko gravo romarsko
palico in se je napotil. Na pragu se je pokrial.
Sreen hodi, Jernej, e je boja volja, da
nastopi to pot; in sreen se povrni!"
O d dale je ugledal Sitarja, ki je stal kraj
senoeti.
Odpusti jim!" je rekel Jernej v svojem srcu
jn je iztegnil roko v slovo in pozdrav.
35

3*

Brez sovratva na pot; teje je v srcu

sovratvo nego bridkost; brez sovratva s pota
obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji
v hio, kakor sina, ki je zablodill"
e se je ozrl na hio, in po polju, po senoetih, lokah in daljnih panikih, in je el v
dolino.
Velika in lepa hia je sodnija, sredi trga
stoji v Dolini, dolgo vrsto oken ima, visoka vrata
in nad vratmi cesarskega orla.
udno in sitno je bilo Jerneju, ko je stopil
v prostrano veo; strah ga je bilo tistega kraja,
ki je bil poln jeze in kletev, hudih in krivinih
pravd in krivih priseg.
Nasproti mu je priel sluabnik, suhljat,
upognjen starec, ki je nesel pod pazduho velik
zveenj rumenih papirjev.
Bog daj dober dan!" je rekel Jernej in se
je odkril.
Kaj bi rad ? " je vpraal sluabnik godrnjaje
in je premeril Jerneja s emernim in neprijaznim
pogledom.
Kaj da bi r a d ? " se je nasmehnil Jernej in
je gledal na suhljatega sluabnika globoko doli,
dolg do stropa, kakor je bil. Nikogar ne mislim
spraviti na vislice, verjemite! Kaj bi lovek po
nepotrebnem alil loveka? Drugi naj se pravdajo,
drugi naj prisegajo in kolnejo, Jernej se ne bo
pravdall Le posluajo naj in naj razsodijo, brez
jeze in brez zlega!"
36

Zauden in zlovoljen je gledal krivenasti

sluabnik.
Kaj blebee? Koga ie?"
Pravinega sodnika!"
Sluabnik se je namrgodil, pokazal je z
dolgim kazalcem na stopnjice in je el.
Culo in kornje na rami, palico v roki, je
stopal Jernej poasi po temnih stopnjicah. Priel
mu je nasproti majhen, koiast kmet, ki je ma
hal z obema rokama in je bil v obraz ves zaripljen od jeze.
Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!"
Jernej se je hudo zaudil.
Kdo je razbojnik?"
Koiasti kmet je hitel mimo in ni ni od
govoril.
Jeznorit lovek!" je pomislil Jernej in je
zmajal z glavo. Med pravine sodnike je el, pa
je nael razbojnike!"
Stal je na hodniku in ni vedel, na katere
duri bi potrkal. In ko je stal in gledal, so se od
prle duri nasteaj. Zelo dolg in zelo suh lovek,
rno obleen, kozjebrad, je stopil iz izbe, el je
mimo in je pustil duri odprte.
S klobukom v roki,
gledal Jernej v izbo. Tam
veliko, s papirji obloeno
debel, pleast gospod z
37

plah in radoveden, je
za leseno pregrajo, za
mizo je sedel sodnik;
dolgimi brki in neje-

voljnim obrazom. Za drugo mizo je pisal mlad

pisar.
Sodnik je vzdignil glavo in je pogledal po
strani na Jerneja.
Kaj pa j e ? "
Z opreznim korakom je prestopil Jernej prag.
Pravice iem, krivico toim I" je rekel
Jernej. In mislim, da sem priel na pravi kraj I"
Pisar je nekoliko okrenil glavo in se je na
smehnil, tudi sodnik je privzdignil obrvi.
Le br povejte I"
Jernej je zvrnil culo in kornje na klop,
stopil je k pregraji in se je naslonil nanjo z obema
rokama.
Sodnik, jaz nisem hudoben lovek, nikomur
ne privoim zlega, tudi tistim ne, ki so mi po
krivem storili. Pravico meni, drugim ne krivice in
ne hudega povraila to je pravda po boji
volji 1 Zato ne maram, da bi gnali Sitarja iz hie,
s culo in kornji na ramah, kakor sem el jaz;
kaj ele, da bi ga uklepali in ga gnali skozi vas
in ga metali v jeo! Tudi okarati ga ni treba pred
drugimi ljudmi, zakaj ualjen bi bil naj sam
opravi s svojo vestjo! Pravico komur pravica
krivinemu pa usmiljeno prizanaanje in odpuenje!"
Strmela sta obadva, sodnik in pisar.
Kaj se ti blede, lovek kranski?" je
vzkliknil sodnik. Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s
hriba?"
38

Tisti sem!" je pokimal Jernej urno. tirideset let sem e tisti Sitarjev Jernej s hriba!
Ampak mladi si je zdaj nekaj izmislil recimo,
sodnik, da si je le za alo izmislil, le iz porednosti in preernosti: na, Jernej, je rekel, povei
culo in vzemi romarsko palico in pojdi! Ne, re
cimo, voli kupavat, ali seno prodajat temve
na levo pojdi, ali na desno, ali kar naravnost,
kamor se ti pot bolj zlona zdi; in nikoli se ve
ne povrni! Zdaj si star in ker ti je hrbet e
upognjen, ker se ti kolena e tresejo zdaj
pojdi! Tako je rekel vi pa odprite bukve,
sodnik, in razsodite po pravici!"
Pisar se je nagnil preko papirjev in se je
smejal, da so se mu plea tresla; sodnik je nagubanil elo.
Kaj torej hoe tukaj ? emu si priel ?"
Od uda je odprl Jernej usta in je molal.
Cemu da si priel ?" je vpraal sodnik tako
osorno in je gledal tako mrko, da je Jernej iz
pustil pregrajo ter upognil hrbet e nije.
Saj sem razloil svojo zgodbo
brez lai in brez olepav: tako se je
ni drugae. Kaj bi e pripovedoval,
prevekaval? Vaa je sodba in beseda,
Vi ste zdravnik; pokazal sem rano, pa jo

po vrsti,
godilo in
emu bi
ne moja!
zacelite I"

Zmirom bolj se je udil sodnik in zmirom

bolj osorno je gledal; tudi pisar se je smejal
zmirom bolj.
39

Ne utegnem, mo," je rekel sodnik, ne

utegnem," je rekel, da bi se pogovarjal z vami
o steklem polu in o jari kai! Kar imate po
vedati, e kaj imate, povejte brez ovinkov, dru
gae pa se izgubite!"
Tako je rekel sodnik, Jernej pa ni razumel,
prestopal se je z noge na nogo, popraskal se je
za uesom in ni vedel kaj bi.
Kako, sodnik? Ce stopim k tacunarju, da
bi kupil tobaka kaj mi bo ponujal soli ? Priel
sem vpraat za pravico, vi p a : emu si priel?
Razloil sem svojo pravdo, vi p a : kaj blebee?
Nisem priel kupavat soli, gluhi tacunarji, tobaka
mi dajte!"
Vrnil se je emerni suhljati sluabnik z dru
gim, e vejim zvenjem papirjev pod pazduho.
Ti, Krunik," mu je ukazal sodnik, primi
tega loveka za roko in mu pokai, kje da so
stopnjice in kod se pride na cesto!"
In res je prijel suhljati sluabnik Jerneja za
roko, tako krepko ga je stisnil, da se je Jernej
zaudil: Glej, taka spetka!"
Naglas pa je rekel Jernej:
Tudi nad teboj, krivini sodnik, so e sod
niki; in nad vsemi je Bog!"
Vzel je culo in kornje in palico in je el.
Pred stopnjicami pa se je vrnil in je stopil z dol
gimi koraki e enkrat pred pregrajo.
40

Zdaj vem, krivini sodnik, zdaj vem, kaj je

rekel tisti kmet Bog ga je razsvetlil! Ne kraj
pravice proklet je ta kraj, zavetie krivinih
pravd in krivih prisegi"
Zamahnil je z roko, e je hotel rei, slu
abnik pa ga je sunil preko praga.

41

IX.
Veerilo se je, ko je pomislil Jernej, kje bi
poival.
Jasen in topel veer je bil, komaj toliko je
pihal veter, da se je narahlo zibalo na senoeti
in da je tiho poumevalo v gozdu.
Tja se je napotil Jernej, kjer je pozdravljal
s hriba smrekov gaj, prijazna Tinica, zavetie
in tolaba vseh zaljubljenih in vseh brezdomnih.
Mimo polja se je vila zlona pot, preko panikov
v zeleno reber. Poasi je stopal Jernej, ker je bil
truden in ker je bilo njegovo srce bridkosti polno.
Tiste velike in hude bridkosti, ki je obla neko
samega Sina lovekovega, ko ni imel, kamor bi
glavo poloil.
e sem kdaj alil katerega izmed vas," je
pomislil Jernej, izmed vas katerega, ki blodite
po svetu brezdomni, naj se ne spominja name s
hudo mislijo! Vi trudni popotniki, bolj trudni od
krivice nego od strmega pota, e sem kdaj ka
terega izmed vas podil od hie, naj me ne kolne
v svojem srcu! Teka je vaa butara; komaj sem
jo zadel, e se ibijo kolena, kloni glava do pasu.
Kadar pa odloim neko, kadar bo zadosti pra42

vine kazni boje, takrat le pridite, vi blagoslov

ljeni od nesree in bridkosti: odprt vam bo hram,
miza bo pogrnjena, pripravljen stol!"
Kraj gozda je odloil culo, legel je v travo.
Vsa lepa dolina je bila v senci; tudi Betajnova,
na oni strani ob zloni rebri slonea, je dremala.
Gosposko se je svetil beli Sitarjev dom izza jablan;
zdelo se je Jerneju, da mu meika, da ga pre
erno pozdravlja.
Se ti zadremlji!" je rekel Jernej. Zadremlji,
pa naj se ti nikar ne sanja o krivici! Lepo se
pripravi, da me v svatovskem oblailu sprejme
neko in pozdravi! Ni jeze ne bodi. med nama,
ne pojdiva narazen z grdim pogledom in hudo
besedo blagoslov boji s teboj!"
Take blage in usmiljene so bile njegove
misli, bridkost njegovega srca pa ni bila manja.
Zakaj samota je bila naokoli in mrailo se je; v
smrekah je umelo, tam so se pogovarjale blodne
due.
Bog vam dodeli poitka in tolabe!" je
molil Jernej. Kakor je pravien, tako je usmiljen;
vam vsem pride ura, ko boste gledali njegovo
glorijo; in ura pride tudi meni, greniku!"
Po stezi je priel neverni tudent, ugledal
je Jerneja od dale in se je napotil naravnost k
njemu.
Kako se pouti, Jernej, ob romarski pa
lici?" je vpraal.
43

Bog je vedel, zakaj mi je naloil breme

kdo bi se prerekal z njim?" je odgovoril Jernej.
Tudi tudent je legel v travo.
To je namre moj dom, kjer lei!" je
rekel. Velik je ta dom, brez zidov in brez mej
nikov; ni treba, da bi se sosed umikal sosedu,
za vse je dovolj prostora! Tudi streha je visoka;
kakor si dolg, se ti ni treba priklanjati I In vse
to prostrano bogastvo brez davkov in brez doklad! Ne pritoujva se, Jernej: kjer so ljudje
krivini, tam je Bog pravien! Dali so nama pa
lico, pokazali so nama nezaeljeno pot Bog pa
nama je odprl dom tako imeniten, kakor ga je
dodelil samo popotnikom in romarjem!"
Jernej se je ozrl nanj z usmiljenim oesom.
Velika je bila pa krivica, ki si jo okusil,
teka je pa bridkost, ki jo nosi v srcu! Kako
bi drugae govoril besede, ki se ti samemu rogajo v obraz, kako bi imenoval Boga, ko ne
misli nanj ? "
Pomolal je tudent, gledal je v nebo, ki se
je tiho temnilo, nato se je nasmehnil.
Ve usmiljenja je imel Bog z menoj, nego
s teboj, Jernej! Meni je razodel krivico od zaetka,
tebi ele navsezadnje. Jaz sem ivel v zmoti ko
maj pol ure, ti celih tirideset let! Mene so pah
nili brez posebnih komedij kar naravnost na cesto
pravega spoznanja, ti pa si hodil tirideset let po
krivem potu dolga bo pot nazaj, o Jernej!
Glej, Jernej, komaj sem izpregledal, so zaeli
44

mlatiti po meni, nebogljenemu otroku, kar s cepci!

Kamor sem se prestopil, sem dobil brco v po
zdrav. Krepko, Jernej, krepko so mi vtepli v koo
pravo spoznanje, krepko vtepli postavo in zapoved:
da je pravica ustvarjena za tiste, ki so jo ustva
rili. Kaj mi je potreba zdaj tobe in pravde, kaj
prerekanja z Bogom in z ljudmi? Najveji zaklad
je spoznanje, pa e je vtepeno s cepci! Kaj
pa ti zdaj namerava, Jernej ? "
K pravinim sodnikom se napotim, e rano
se napotim, zdaj pa bom spal!"
,,Le zadremlji, ti trudni otrok, lahko no!
Ampak e to mi povej: kod pa bo iskal teh
pravinih sodnikov?"
K tistim pojdem, ki so poklicani, da sodijo
po pravici in postavi. Bog je poslal pravico na
svet in ni pustil, da bi jo ljudje zaklepali v skrinjo;
tudi ne pusti, da bi oitno pljuvali na njegovo
zapoved! Bog je usmiljen, ne bo do zadnjega izkual hlapca Jerneja, ki mu nikoli ni storil alega!"
Trdna je. tvoja vera, Jernej, in velik bo
greh, ki ga bodo storili nad teboj! akal bom,
Jernej, da se povrne. Rad bi te videl, rad bi
videl starca, ki bo stal sredi ceste razcapan in
gologlav in bo preklinjal, odraslim v pohujanje,
otrokom v zasmeh. e to povej, Jernej: kaj bo
storil, kadar se povrne in ne bo pravice ne pri
Bogu ne pri cesarju?"
Kaj bi ti storil, tudent, e bi zdajle kar
ne bilo ve tega neba in ni ve teh zvezd, ki
45

gledajo na naju, in te doline ne ve in ne tebe

ve in ne mene? O, kako brezbone so bile
tvoje besede, in kako hudo je storila krivica s
tvojim srcem! Moli, tudi jaz bom molil!"
Gledala sta v nebo s iroko odprtimi omi.
Temna je bila dolina, nebo pa je bilo zmirom
svetleje; rdilo se je na vzhodu, tam so zvezde
ugaale, velik in rde je vstajal mesec.

46

X.
Jernej se je. napotil v Ljubljano. Pretel je
svoje premoenje in veliko je bilo: skoraj vsako
leto je prihranil en goldinar.
Predno je el, se je e ozrl v dolino in se
je odkril in pokrial. Zgodaj je bilo, ni se e
prikazalo solnce; trava je bila rosna, hladna megla
se je vzdigala iz doline. Jerneju je bilo mraz;
njegova obleka je bila vlana od rose, njegov
obraz je bil kakor umit.
Nisem e vajen tudentovega doma!" je
pomislil. Ne e te rosne postelje in te visoke
strehe!"
In je zadel culo na ramo in se je nameril
med senoeti in njivami do ceste. Spoit je bil
in je hodil z lahkim korakom, tudi njegovo srce
je bilo veselo in utolaeno.
Kaj bi trosil denar za v o z ? " je pomislil.
Dokler me nosijo te stare noge, bi bil greh, da
bi lenaril; in tudi greh bi bil, da bi prosjail. e
e pripelje mimo kranski lovek in poree: na,
Jernej, prostora je za dva in kobila je spoita
pa prisedem v bojem imenu!"
47

In komaj je tako pomislil, je pripeljal mimo

kmet in se je ozrl in je ustavil koleselj.
Kam p a ? "
Proti Ljubljani!"
Prisedi do Goevja!"
Jernej je prisedel.
Po kaknih opravkih v Ljubljano?"
Pravice iskat."
Kmet, zavaljen, okat lovek, je pogledal
Jerneja z nezaupnim oesom.
Kdo pa s i ? "
Jernej iz Betajnove."
Kmet je pomislil.
Ne poznam Jerneja iz Betajnove. Kateri
Jernej ? "
Hlapec Jernej. Pri Sitarjevih sem bil do
verajnjega dne."
Pa ga gre t o i t ? "
To se pravi . . . ne maram ga spraviti na
vislice, tudi v jeo ne. Ampak razsodijo naj p o
pravici."
Kaj ti je storil?"
Stirideset let sem delal tam. In ko sem
dodelal, je priel in je rekel: pojdi!"
Kmet je pogledal mrko in je vrknil p o
konju.
Tako. Pa ga gre t o i t ? "
Kaj se to pravi: toit? Svojo pravdo grem
razloit, naj razsodijo! Pravico hoem sebi in dru
gim in vsem krivice nikomur!"
48

Ali bo kaj opravil?"

Bom. Veliko je sodnikov na svetu, postava
pa je samo ena!"
Prav ni ne bo opravil!"
Kmet se je tako mono okrenil proti Jer
neju, da je nategnil vajeti in se je koleselj skoraj
ustavil.
Ce hoe posluati pametno besedo, hlapec,
posluaj: skoi takoj s koleslja in se napoti, od
koder si priel! Zakaj hlapec proti gospodarju e
nikoli ni ni opravil, kaj ele, e je pravica in
postava na gospodarjevi strani! Star si, lahko bi
to vedel! Ampak ve, kaj bi storil jaz, e bi me
hodil hlapec toarit, pokrivem ali ponekrivem?
Dal bi imnu in dal bi Jakcu vsakemu en cepec
v roke in bi rekel: zdaj pa mlatita po njem, do
kler vama roke ne omahnejo, zato da bo drugikrat
razloil, kdo da je gospodar in kdo da je hlapec!
Tako bi jima rekel, glej! Tam, ali vidi, tam
pa je krma, tam bom ustavil!"
Kmet je pokazal z biem na polje, krme
pa nikjer ni bilo. Zato je Jernej vzel culo in je
vzel kornje, pa je skoil z voza in se je opotekel
proti jarku. Kmet je vrknil po konju, vzdignil se
je prah.
Jernej je gledal alosten za njim.
Kakor otrok j e : dobro potico je jedel,
dobro vino je pil, pa ne pozna lakoti. Krivice ni
obutil, pa ne pozna pravice. Bog mu bo sodil
po svojih postavah in po svojem usmiljenju!"
49

Hitro se je vzdignilo solnce, kmalu je pri

pekalo, kmalu je bil Jernej truden od vroine.
Hodil je eno uro, hodil dve uri, noge so otrp
nile; pa je od dale, s hriba, zazvonilo poldne;
in Jernej je bil laen. Ni ve dolgo romal, ni
ve dolgo akal, bela krma se je zasvetila ob
cesti.
Samo dvoje gostov je bilo v krmi: mlad
kmet, ki je Bogu dan kradel in je bil e opoldne
pijan; in pa droben, siv in prihuljen starec, v ob
noene cunje obleen, ki je igral na harmoniko
in prepeval kvante. Re je bila taka, da je Jernej
najprej pozdravil, nato pa pljunil.
Le sem, le sem!" je vabil mladi kmet.
Jernej ga ni pogledal in ga ni maral poslu
ati in je sedel za drugo mizo.
Kaj smo razbojniki?" se je razjezil kmet
in je izkual, da bi naredil trezen in pameten
obraz. Kam in po kaknih potih, o k a ? "
V Ljubljano I"
Tak v Ljubljano? Pa ne t o i t ? "
Toit!"
Bog daj sree! Koga t o i t ? "
Gospodarja."

A?"
Gospodar moj, pravijo, da j e ! Tisti kmet je
rekel, ki me je spodil z voza'; in tudi upan je
rekel."
50

Kako pa je bilo ? Kako pa ? Kako pa sta

prila navzkri?" je hitel kmet in je bil tako ve
sel, da se je Jernej ves zaudil.
K a k o ? Delal sem, pa sem dodelal; mlad
sem bil neko, zdaj sem star. Pa je rekel: pojdi!"
Ho, ho, h o ! " se je zasmejal kmet kroho
toma in je udaril starega godca po rami. Ali si
slial, Andrejec? Ali si slial? Hlapec gre toit
gospodarja!"
Godec je stisnil harmoniko med kolena, da
je zacvilila in se je zasmejal tako od srca, da so
mu pritekle solze iz oi.
No, ti hlapec, ki gre toit gospodarja,
glej!"
Oddahnil si je kmet od smeha, odkaljal se
je in je pokazal s prstom na godca.
,,Glej, temu ni prilo na misel, da bi toil ;
zakaj pameten je in pozna pravico. Zdaj bo e
dobrih nekaj let, da sem ga spodil, prav na
lepem sem ga spodil, ker se mi je tako zazdelo.
Pa je vesel, pa se mu ni ne zdi, pa se mu lahko
smejem, pa ga lahko ipljem!"
Vipnil ga je v laket, godec se je po
otroje nakremil, zajecal je tenko in je visoko
vzdignil kolena. Nato sta se obadva zasmejala.
Jernej je popil vino, kozarec se mu je tresel
v roki.
Tako si se opljuval, nevernik, tako si oskrunil
bojo p o d o b o ! "
51

4*

In je vstal nespoit, zadel je culo in je el.

Skozi okno ga je e pozdravljal preerni smeh
kmetov in godcev.
Cesta se je irila, v daljavi je ugledal Jernej
sivi prah nad mestom. Pa mu je prila naproti
enska, otroka je drala v naroju, opotekala se
je kakor pijana in je jokala naglas. Tudi otrok je
jeal in se je ovijal matere z obema rokama okoli
vratu. In ko je ugledala Jerneja, je vzdignila za
buhli objokani obraz in je vzkliknila.
Ali je to pravica, povejte mi, lovek, kdor
ste!"
Prijela je otroka in ga je vzdignila in ga je
pokazala Jerneju. Lep otrok je bil, oi pa je imel
rdee in tope.
lovek, tudi pri Bogu ni pravice, ni je v
nebesih! Kaj je storil ta moj otrok Bogu, Materi
boji in svetnikom? Kaj je storil, da nikoli ne b o
videl matere ne oeta? Posuila se roka, ki g a
je udarila s slepoto, sina mojega, nedolnega, brez
greha prokletega! Povejte, lovek, ali je pra
vica na svetu in v nebesih?"
Objela je otroka s trepetajoo mojo, zajo
kala je naglas in je la dalje.
Jernej je povesil glavo.

52

XI.
Veliko mesto je Ljubljana. Hie so visoke,
stoje po vrsti, druga tik druge, ni plotov ni
vmes. Vse ceste so polne ljudi, vsak dan velika
maa in procesija. Duhovnikov je toliko, da bi
dral lovek klobuk kar v roki. O d jutra do ve
era zvoni in potrkava. Kakor po semnju hodi
lovek, ne ve, kam bi pogledal, kako bi se pre
stopil in koga bi vpraal.
Dolgo je romal Jernej kriem po ulicah in
je ogledoval ta uda; nato je stopil v cerkev,
pokleknil je pred stranski oltar in je dolgo molil.
Vse tiho in mrano je bilo v cerkvi, lahko se je
lovek tam pogovarjal z Bogom.
Ko je Jernej odmolil, je bilo veliko in trdno
njegovo zaupanje.
Morda je e dolga cesta, morda so e
teka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem za
straena!" je pomislil. Ampak neko bo e ceste
konec, neko se bodo e odprle duri! Bog ni
skril pravice, kakor skopuh svoje srebrnike! Na
sto vrat bom trkal, stoprva pa se mi odpro nasteaj!"
53

Tako se je vrnil na cesto in je vpraal go

sposkega loveka, ki je priel mimo:
Kje so sodniki, da bi se jim pritoil in da
bi jim razloil svojo p r a v d o ? "
Najprej se je gosposki lovek zaudil, nato
se je zasmejal.
Oe, poiite in izberite jezinega dohtarja,
pa se bo pritoil in bo razloil pravdo!"
Pa kaj je potreba jezinega dohtarja, e je
pravica taka, da bi jo slepec pregledal in gluhec
razloil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot, ni
kogar ne maram ukaniti emu bi hodil k sle
parjem, jezinim dohtarjem? Ne pravde, pravice
iem!"
Dolgo boste iskali, oe! Iskali so pravice,
veliko jih je bilo, pa so obleali na poti; Pilatu
pa si je umil roke!"
Rekel je in se je zasmejal in je el po svoji
poti.
Tudi ta je okusil krivico!" je pomislil Jer
nej. Zakaj smejal se je, ko mu je bilo do joka!"
In je hodil po ulicah, izpraeval je in je
iskal in je nael.
Velika hia je bila, visoka in prostrana, kakor
ji Jernej e ni videl enake. S plahim korakom
je stopil v veo. Ljudje so hodili tam kriem po
veah, hodnikih in stopnjicah; gosposki in kmeki
ljudje, moki in enske; in vsi so imeli skrb na
obrazu in vsem se je mudilo; kakor semenj je
bil. Jernej ni vedel, e bi na desno ali na levo,
54

po stopnjicah ali naravnost. Pozdravil je gospo

skega loveka, vpraal ga je po sodnikih, go
sposki lovek pa je pogledal, skomizgnil je z ra
meni in je hitel dalje. Tako je stal Jernej tam s
klobukom v roki in ni vedel kam. Pa so se ne
nadoma oglasili na stopnjicah kriei glasovi,
debel moki glas in tenek enski.
Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!"
Prila sta s tekimi koraki po stopnjicah,
obadva od srda zaripljena v obraz. enska, prazniko obleena, je imela v rokah denik in culo,
moki pa je tolkel z gorjao po kamenitih stop
njicah.
O d zgoraj je zaklical miren glas, ki se mu
je poznalo, da je gosposki; tako je bil sladikast
in uglajen.
Premisli svoje besede, lovek, da jih po
zneje ne bo premiljeval!"
Jernej se je udil in kakor strah mu je seglo
v srce. Napotil se je po stopnjicah, toda el je
poasi, kakor da bi nosil teek tovor. Se je slial
od dale, kako je tolkla na kamenita vezna tla
gorjaa kmetova.
Tudi on je rekel . . . da je iskal pravinih
sodnikov, pa so ga zalotili razbojniki . . . "
Tako je stal Jernej vrh stopnjic in je akal,
da bi ga kdo ogovoril ter popraal po opravkih.
In res je priel mimo mlad lovek, pogledal
je dolgega Jerneja, ki je stal tam s culo in kornji,
in se je ustavil.
55

Kaj pa v i ? " je vpraal.

Tako j e : ne vem, kam bi, ali na desno ali
na levo, ko je hia pravice tako velika. Povejte
mi, kje so sodniki!"
Mladi lovek se je zasmejal.
Sodnikov je tukaj mnogo, ljubi oe ka
terega iete in emu?"
Pravinega sodnika iem, ni mi do imena
in obraza. Tako je stvar: delal sem tirideset let,
ustanovil sem dom in hio. Bistro pomnite: usta
novil sem dom in hio. Zdaj pa razsodite: egava
je jablan ali tistega, ki jo je sadil in cepil, ali
pa tistega, ki je klatil jabolka, ko so dozorela?
Zakaj rekel j e : na, delal si tirideset let, usta
novil si dom in hio, zdaj pa pojdi po svetu in
ii svoje pravice! Pa nisem obupal, el sem po
svetu, iskat pravice, in tako sem priel. Kam naj
se napotim, prijatelj, kje naj potrkam, ko je to
liko d u r i ? "
Ni ve stal sam mladi lovek, troje e jih
je stalo pred Jernejem. In vsi so gledali veselo
in vsi so se smejali. Jernej pa je bil osupel in
ualjen.
Povejte mi, ko vas je toliko in ko ste ueni!"
Suh brada, ki je imel naonike, si je pogladil brado in se je blago nasmehnil.
Ali so vas klicali?" je vpraal.
Kako klicali ? Sam sem priel, po svojo
pravico sem priel! Kako bi me klicali, pravico
56

mi ponujali, ko e ne vedo za pravdo Jernejevo ?

Razloil bom, pa naj presodijo!"
Ali imate napisano t o b o ? "
emu napisano ? Kakno tobo ? Nikogar
ne toim: meni pravico, drugim ne krivice! Ne
maram, da bi koga, pa e je velik negodnik,
uklepali zaradi mene, ali da bi ga obeali. Tudi
ni potreba, da bi jezini dohtarji, malopridnei,
pisali mojo pravdo: brati znajo sodniki, ampak
tudi uesa imajo, da posluajo. Pokaite mi, kam
da naj potrkam!"
Spogledali so se, ki so stali pred Jernejem,
brada pa se je vdrugi nasmehnil in je rekel:
Pojdite z mano, da vam pokaem, kje so
pravini sodniki!"
Jernej je el z njim in vsi, ki so posluali,
so li za njima.

57

XII.
Prili so do duri, ki so bile odprte nasteaj.
V izbi je stal za iroko mizo mlad lovek, ki je
imel svetle brke in vesele oi. Ozrl se je in je
bil osupel, ko je ugledal dolgega Jerneja in nje
govo procesijo.
Brada je pokazal preko rame s palcem na
Jerneja, pomeiknil je preerno in se je nasmehnil
in je rekel:
Tebi, Koir, ki si lovek humorja, pripo
roam in izroam popotnika, ki ie pravinih
sodnikov na tem svetu. Razloi mu, egava je
jablan: ali tistega, ki jo je zasadil, ali tistega, ki
jo je otresel?"
Tako je uganjal burke s pravico bojo. Mladi
sodnik pa se ni smejal, temve namril je svetle
obrvi.
emu komedije? Kdo ste vi, lovek, in
koga iete?"
Jernej je stopil blizu predenj.
Jernej sem iz Betajnove in krivico so mi
storili. Zato sem se napotil po svetu, da bi po
iskal pravice, ki jo je Bog poslal in ki jo hranijo
sodniki v svojih bukvah."
Kakno krivico so vam storili ? Koga toite
in emu?"
58

Nikogar ne toim, zakaj potreba ni in ne

maram, da bi trpeli ljudje zaradi moje pravice.
Ce nasitite mene, ni potreba, da bi bili drugi
lani. Tako se je zgodilo, kakor bom povedal;
e otrok bi razsodil, kako bi ne razsodili vi, ki
ste ueni in poznate postavo! Delal sem tiri
deset let na Betajnovi; ni toliko zemlje, da bi
jo z dlanjo pokril, ne na polju, ne na senoeti,
kamor e ni bil kanil pot od mojega ela. Tako
sem delal tirideset let in Bog je obilno blago
slovil to moje delo. Pa je umrl stari Sitar, pa je
priel sin njegov, negodnik, in je rekel, v preerni
pijanosti je rekel: Jernej, zdaj povei culo in
pojdi, zakaj Jernej, zdaj sem jaz gospodar; zdaj
si dodelal, zdaj si star in nadloen, ne maram te
ve; ni ve kota zate v domu, ki si ga sam po
stavil in ga varoval vsega hudega, ni ve zate
kruha, ki si ga sam pridelal; le vzemi popotno
palico pa pojdi, kamor ti je pot! Tako je rekel;
je razsodil sam zoper pravico in postavo, da je
jablan tistega, ki jo je otresel, ne tistega, ki jo
je zasadil. Jaz pa sem el in sem se napotil iskat
pravice, ki jo je Bog poslal na svet in ki je lo
veka sila ne more razdreti. Razsodite!"
Tako je govoril Jernej, poasi in po vrsti,
brez hinavine. Mladi sodnik pa je poslual in je
gledal alostno.
Le vrnite se," je rekel, vrnite se na Betajnovo k svojemu gospodarju, ki je trd in kri
vien in mu recite: spoznaj pravico, bodi usmiljen,
59

daj mi kot v svoji hii, kos kruha na stara leta!

Recite mu tako, pa mu bo al in bo spoznal svoj
greh in bo storil, kakor boste prosili!"
Osupel je poslual Jernej take besede; dolgo
je molal.
Kaj ste sodnik?"
Sodnik sem."
Pa ste razsodili po pisani in boji pravici ?"
Tako sem razsodil."
Visoko se je zravnal dolgi Jernej, za glavo
je bil viji od sodnika in od lenuhov, ki so stali
pred durmi.
Jaz pa reem, sodnik, da niste razsodili ne
po loveki, ne po boji pravici! Kaj. je Bog
ukazal, da se zavali negodnik na posteljo, ki sem
jo jaz sam postiljal in ravnal trdih tirideset l e t ?
Kaj je Bog zapovedal, da naj pogine v jarku
Jernej, ko si je postavil lepo hio in topel hram?
Odprite bukve: ne znam brati, pa bi rad videl
od dale tiste rne besede, ki so tako naredile
in zapovedale. Pokaite: tudi vezavo bi rad videl
tistih bukev in rno obrezo! Ali je tam zapisano,
povejte: delal si, s krvjo si gnojil, da je visoko
pognala penica, da se je cedila trava od soka;
zdaj pa, ko si star in nadloen, ko ni ve krvi,
da bi z njo gnojil, zdaj pojdi! e je zapisano,
povejte, da naj Jernej, kadar je napolnil shrambe
in kae, hodi od vasi do vasi, od hie do hie,
v nadlogo ljudem in psom, ter prosi vbogajme
skorje kruha? To mi povejte! In e mi razloite,
60

kako da ravnam zdaj s svojim delom, kam bi z

njim: v zemljo je zakopano, pa za klaftro glo
boko kako naj ga izkopljem? Kako naj ga
poveem v culo, na ramo zadenem ? Mojih tirideset
let kako naj jih spravim, kako zauivam na zapeku ? Tukaj je cula: perilo je notri in praznika
obleka! tirideset let pretejte in premislite,
koliko je to tednov in koliko ur! Moja pamet je
poasna, stara; ne znam preteti; ampak povejte
mi, e je to samo toliko tednov in samo toliko
dni, da je ta cula obilno plailo ? Praznika obleka
in platnena srajca pravino povrailo ? Tako je,
recite: obilno plailo, pravino povrailo pa
bom verjel, da ste sodnik, kakor ga je Bog po
stavil!"
alosten je poslual mladi sodnik, alosten
je gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz, na
prane evlje in obnoeno obleko.
Ne prerekajte se s pravico, kakor j e ; ljudje
so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Ka
dar vas bia, upognite hrbet in zaupajte v Boga;
e spremeni obraz, da bi je lovek ne razloil od
krivice, obrnite se stran in ne iite opravka z
njo ! Tako premislite, pa pojdite z Bogom in sto
rite, kakor sem rekel!"
Ves osupel, ves prestraen je pogledal Jernej.
Torej ni pravice? Torej ste jo zatajili?"
Sodnik je molal.
Zato ste jo pa zaprli v to veliko hio, da
bi ne mogla v svet? Zaklenili ste jo dvakrat, za61

peatili ste jo devetkrat, da bi se ne izgubila na

cesto, da bi je ne sreal Jernej? Zato ste jo
ukradli, vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela
eljnim oem? Ampak ukanili ste se, ko ste tako
storili, niste poznali Jerneja! Iskal jo bom, pa e
je zakopana v zemljo tako globoko kakor moje
dela! Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal,
dokler bodo zmogle te moje stare roke! Ze
v Dolini vam je rekel tisti kmet, razbojniki vam
je rekel po pravici. Jaz pa sem si mislil v svoji
nespameti: razbojniki je rekel, pa so pravini sod
niki; slabo je gledal, krmeljave so njegove oi;
slabo je slial, gluhasta so njegova uesa! In se
e ozrl nisem za njim in sem el. Zdaj pa vdrugo,
zdaj pa glasneje, tam na stopnjicah, moki in
enska: razbojniki, razbojniki, razbojniki! In spet
sem si mislil: kako bodo razbojniki v tej hii, ki
je hia pravice in pisanih postav? Tako sem mi
slil, pa sem se ukanil v svoji stari pameti. Zakaj
ne hie pravice, hio lai, hinavine in razbojnitva ste postavili. Niste sluabniki boje besede
in postave, pa sluabniki satanovi in njegove
krivice. Na krivo pot sem zabredel, na pravo
krenem!"
Zmirom glasneje je govoril Jernej, zmirom
ve lenuhov je stalo med durmi. Pa je priel
droben, starikav pleec, in se je ustavil in je grdo
pogledal.
Kdo krii, kakor ednik na pai ? "
In dalje je govoril Jernej.
62

Ni ne maram, da bi trpel kdo krivico za

radi Jerneja. Ampak razloil bom, bom toil: niso
pravini sodniki, razbojniki so; ni hia pravice,
hia hinavine je, z lajo in hudodelstvom so jo
oskrunili. Ne bodo vas obesili, na cesto vas bodo
spodili, s culo in palico; poruili bodo to oskru
njeno cerkev, da ne bo kamen ostal na kamnu!"
Tako je govoril Jernej in je trepetal od glo
bokega srda.

63

XIII.
Takrat pa se je zgodila krivica, kakor je
svet e ni doivel.
Brkat lovek je stopil k Jerneju in ga je
prijel za roko.
Kaj se me dotika?" je vzkliknil Jernej.
Ne brani se, Jernej, ne brani se pravici!"
je rekel mladi sodnik.
Drobni pleec pa je hudo gledal in je namrgodil obraz.
Kaj uganjate komedije z njim? Kaj ga ne
vidite in ga niste sliali ? "
Jernej je molal od prevelike osuplosti in je
el z njimi. li so kriem po hodnikih, po stopnjicah; na dvoriu pa je postal Jernej in se je
okrenil k tistim, ki so ga spremljali.
Moje, zdaj nismo ve v hii razbojnikov;
povejte brez hinavine: kaj kanite z menoj?"
Osorno so gledali in so molali. Jerneja pa
je zabolelo v srcu od tolike krivice; in ko je el
z njimi preko dvoria, je bil nenadoma ves star
in upognjen.
e ste razbojniki, pa najhuji izmed njih:
povejte mi, emu me alite? Tudi razbojnik ima
64

svojo pravico in svoje postave, ne krade in ne

ubija brez premisleka kaj sem vam storil ? "
Ni niso odgovorili; gledali so osorno in so
molali.
Glejte, razbojniki; kakor ste mladi in o
kati in kakor je Jernej star in slab od krivice:
ko snope bi vas pometal po dvoriu, s pestjo bi
si zapisal svojo pravdo! Ampak pravica ni jabolko,
da bi ga s palico odklatil; in Bogu ni potreba,
da bi mu lovek pomagal. Teko je breme, ki ga
je naloil, dolga je pot, ki jo je odmeril; jaz pa
pojdem in bom nosil do konca!"
Take besede je govoril Jernej, ker je bilo
v njegovem srcu zaupanje tako veliko, kakor je
bila velika bridkost.
Tisti, ki so ga vodili, pa so odprli duri in
so jih zaklenili za Jernejem. Izba je bila pusta;
miza je bila tam, dvoje nizkih postelj, irokim
klopem podobnih; stene so bile prazne, gledale
so na loveka kakor slepe oi; e razpela ni bilo
v kotu. Okno je bilo omreeno.
Na eni postelji je sedel razcapan lovek; e
je bil star ali e je bil mlad, Bog vedi. Lasje so
bili redki in kutravi; kozavi obraz ni bil ne obrit,
pa tudi brada ni bila dolga. Pomeiknil je, z ve
selimi omi je pozdravil Jerneja.
Bog daj, sosed! Kaj si ukradel?"
Jernej ga je premeril z dolgim, alostnim
pogledom, el je do druge postelje, poloil je
65

nanjo culo, kornje in klobuk, palico pa je po

stavil v kot.
Razcapanec se je smejal zmirom bolj veselo
in prijazno; potepuh je bil, kakor bi ga lovek
ne sreal rad na cesti.
Kaj tiho, o k a ? Pravino je, da se poko
rimo za grehe; veseli bodimo pravice, e je sladka
ali grenka, in pojmo aleluja sodniku!"
Jernej je sedel na posteljo; oprl je komolce
ob kolena, obraz v dlani.
Kakno krivico so tebi storili ?" je vpraal.
Potepuh se je od srca zasmejal.
Krivico ? Nikakne krivice! Kradel sem, pa
so me prijeli in so me gnali in so me zaprli.
Tako je bilo vse v redu in kakor se spodobi.
Kaj naj bi mi dali povrhu e drugi cekin, ko sem
enega zasail? Saj je dovolj, da so mi dali po
steljo in kosilo. Postelja res ni bogvekaj, tudi
kosilo bi lahko bilo bolje; ampak dokler se
nisem potepal in dokler nisem kradel, e takega
kosila nisem imel in tudi take postelje n e ! Zato
sem si re nekoliko premislil in zdaj se mi ne
godi slabo. Kaj pa ti, oka? Ali si ele na
stara leta zael, da se tako pusto dri ?"
Jernej je gledal v tla in je molal, potepuh
pa je veselo govoril.
Lei pa teek greh na vesti, naj lei po
grnjen in zaklenjen! Kesanje bodi kesanje!
Ampak bridkosti bridkosti ni treba! Glej, jaz
66

sem maloprid, negodne, nadleno motovilo, ki se

vrti pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem
ni alosten. Kaj bo jutri z menoj, kaj pojutrinjem?
Jutri me bodo sodili, pojutrinjem me bodo za
klenili in kam potem? Kam me bodo gnali?
Tja me bodo gnali, kjer imam na vsem prostranem
svetu najmanj opravila! V tisto vas, med hribi
zakopano, kjer me je Bog v svoji noravosti po
klical med ljudi! Kdo je tam: oe, mati, brat,
sosed ? Pogani so tam, bolj tuji in odljudni, kakor
mestna gospoda! Kdo jim pozna obraze, kdo jim
razume jezik? Ni, tja me eno; tam, pravijo, da
sem doma! Zakaj sem tam doma, to Bog razsodi;
prav tako lahko bi me gnali v Koromandijo pa
bi rekli: doma si v deeli Koromandiji, ne sme
se geniti drugam! Jaz pa bi rad bil v Ljubljani
doma, v Ljubljani mi je pogodi. Kam pa bodo
gnali t e b e ? "
Gnali?" se je zaudil Jernej. Nikamor me
ne bodo gnali! Jaz imam svoj dom in svojo pra
vico !"
Potepuh je visoko vzdignil nogo, poloil je
kolena navskri in se je veselo smejal.
emu pa si kradel?"
Kaj k r a d e l ? "
Jernej je vzravnal ivot in je poloil roke na
kolena.
Nisem kradel! Svoje pravice iem in nael
jo bom! Zaklenili so pravico razbojniki, tudi mene
67

5*

so zaklenili, ampak prila bo ura in duri se bodo

odprle!"
Potepuh se ni ve smejal naglas, samo v
razrite brke se je smehljal, kakor se odrasel lo
vek smeje otroku.
Pa so te zaklenili? Pa se duri o d p r o ? "
Pa se odpro!"
Se bolj se je smejal potepuh; nasteaj je
odpiral usta, ves ivot se mu je tresel, glasu pa
ni bilo.
Zdaj ti verjamem, da res nisi kradel! Kdor
zaupa v pravico, ni kradel, ne ubijal. Ampak
gorje tebi, ki nisi ne kradel ne ubijal in si ven
darle priel s pravico navskri! Hud in samopaen
gospodar je pravica, ne da si oporekati. e ti je
nedolnemu natovorila uboj, tedaj si ubijal, pa
konec besedi! Ce ti je natovorila krade, si kradel
z obema rokama! Pa reci, da si nedolen, pa reci,
da nisi ubijal, nisi kradel joj tebi! Zmirom je
bolje, da pridene kar na lepem e par ubojev
in kradeev, zakaj pokazal bo ponino in ske
sano duo. Pravici pa so prikupne take due, pa
e so vse ciganske in z grehi obloene; zakrk
njenih src ne mara, po nedolnosti ne vpraa.
Mene posluaj, po meni se ravnaj. Jaz izhajam z
njo prav poteno; kakor soseda sva, ki se asih
malo sporeeta, drugae pa ivita, kakor je Bog
ukazal. Danes me ukani ona, jutri jo ukanim jaz,
pa sva obadva zadovoljna. Kadar me zaloti po
68

nekrivem, se ne cmerim in ne delam pustih ob

razov, temve greim takoj in natanko v toliki
meri, da je stvar poravnana. Tako izhajamo s
pravico mi uenjaki in modrijani. Ne prerekaj se
z njo, posebno e si nedolen, se nikar ne pre
rekaj! Razloi mi svojo pravdo, da ti priskoim
s koristnim naukom!"
Jernej mu je razloil svojo pravdo, potepuh
pa se je smejal, da je bil ves solzen. Strmel je
v Jerneja z debelimi omi, kakor v zamorca na
semnju, zibal se je v ivotu in se je tolkel z
dlanmi po kolenih.
Kadar te izpuste, Jernej, kar z menoj!
Razkazoval te bom po svetu, po semnjih te bom
vodil, po egnanjih bova hodila, pred cerkvijo te
bom kazal. In dobro se nama bo godilo, Jernej!
Morda se nama e pripeti, da sreava pravico,
tisto, ki jo zalezuje; tudi jaz bi jo rad videl. In
kadar jo sreava, pojde z nama, na semenj in na
egnanje. Komedijantje bodo razdejali otore, Talijan pojde z opico v tuje deele, kamela bo osra
moena, medved zanievan. Ali mi trije, ti, Jernej,
tvoja pravica in jaz uenjak, mi trije si bomo na
brali cekinov, da bomo iveli bolj veselo, kakor
je ivel sam Kurent!"
Jernej pa je gledal mrko in alostno, no
bena guba se ni zgenila na njegovih licih.
Ne izkuaj Boga!" je rekel. Hudo breme
ti je naloil, da je tvoje srce omagalo in da go69

vori bogokletno v svoji malodunosti. Krivico si

izkusil, ni pravice: in pravi, da ni pravice na
svetu; kamen so ti dali namesto kruha: in pravi,
da ni kruha na svetu. Bog- je ustanovil postavo;
boja beseda pa ni kakor denica, ki jo do ve
era popije suha prst; iva je, kakor je bila prvi
dan in e je zaupanje v tebi, jo bo slial in bo
obilno poplaan za vse trpljenje!"
Potepuh se ni ve smejal, pogledal je Jer
neja z zaudenimi omi.
Ne bil bi rad v tvoji drubi, sosed; e po
noi se bom obrnil v steno, zakaj popotnik sem
in vidim v temi. Tolabe ni veliko v tvojih kr
anskih besedah, pa pa ali ve, sosed, kaj
bi storil, e bi te tako poslual in bi se tista tvoja
vera izlila vame? Sel bi in bi najprej ubil sod
nika in njegove pomonike, nato e nekaj drugih
ljudi, zakaj vsi so moji hudobni sodniki e od
rojstva; naposled bi zagal e to hio, pa bi rekel:
Glejte, Bog je poslal pravico na svet, jaz sem
slial njegovo besedo pa sem napravil po njegovi
zapovedi! Tako bi rekel in tako bi storil, e
bi bila tista vera v meni kakor je v tebi. Ampak
Bog me ni ustvaril za aposteljna, zato sem raji
bera. Pravica me tepe, jaz se ji smejem, pa je
vse v redu. Lahko no!"
Tudi tebe se bo e usmilil Bog, tudi ti
bo e kleal in jokal!" je rekel Jernej. Zakaj
bolj mirno je srce v joku nego v smehu; in solze
umijejo ves greh in vso krivico!"
70

Tako sta se pogovarjala potepuh in Jernej;

in znoilo se je, obadva sta utihnila; potepuh je
bil nejevoljen in se je obrnil v steno, Jernej je
kleal pred posteljo in je molil dolgo molitev.
Truden je bil, breme ga je potisnilo nizka
k tlom, vere njegove pa ni omajalo.

71

XIV.
Komaj se je Jernej vzbudil, so prili in so
ga gnali dalje, sam ni vedel kam.
Udari, apostelj, udari!" je zaklical potepuh
za njim, ko so se zapirale duri. Jernej ga ni slial,
molal je, povesil je glavo ter je el, kamor so
ukazali.
Kam me enete? To povejte!"
Molali so vsi in so gledali mrko, kakor
rni uvarji Kristusovi.
Jerneja ni bilo strah, ampak nemirno in
hudih misli polno je bilo njegovo srce; zakaj tako
se mu je zdelo, kakor da ne vidi ve dobro in
ne slii ve natanko; in kakor da je ez no
oslabela njegova pamet. Spoznati ni mogel, kaj
je storil tujim razbojnikom, da ga gonijo od duri
do duri; premisliti ni mogel, kod ga vlaijo tako
mole in strahotno; ni mogel ugeniti, kaj name
ravajo z njim, pravice eljnim. Kakor da je v
mesto zablodil, koder ni hodil e nikoli, med
ljudi, ki jim ni razumel ne govorice ne postav;
vpraaj jih, pa ti ne bodo odgovorili, pozdravi jih,
pa ne bodo odzdravili; njih pravica ni tvoja pra
vica, njih Bog ni tvoj Bog.
72

Potrebno je, Bog je ukazal, strma in kamenita je pot do pravice!" je rekel Jernej v svo
jem zaupanju in je povesil glavo in je el z njimi.
Zakaj vedel je, da je neko ceste konec in da
Bog ne odvrne za zmirom oi od svojih hlapcev.
Vodili so ga in gonili, kakor neko Gospoda
od velikega duhovna do velikega duhovna, od
sodnika do sodnika; izpraevali so ga, Jernej pa
je odgovarjal po pravici, brez srda in brez oabnosti. Mnogo gospode je videl in mnogo biriev.
Hudo so govorili z njim, mrko so gledali nanj,
pehali so ga in suvali od duri do duri; Jernej pa
ni krial in ne grozil, zakaj isto je bilo njegovo
srce in njegova vera je bila trdna. Tudi se ni
upiral, ko so ravnali z njim kakor z bolnikom in
kakor z otrokom; zanievanje in zasmeh je trpel
zaradi pravice. Ni se rotil in ne pritoeval, ko so
rekli, da je bolan na duhu in da je bebast otrok
v svoji pameti.
Bog jih bo razsvetlil in jim bo odpustil!"
je pomislil Jernej. Kadar bo konec te poti in bo
razodeta pravica, se bodo spogledali in bodo
osramoeni spoznali svoj greh. Kakor ni Bog skril
pravice, tako tudi resnice ni skril; in volja nje
gova je, da blodijo v temi pred jutrom spoznanja!"
Zaupanja polno je bilo njegovo srce; telo
pa je bilo staro in slabo in se je krivilo pod
teo krivice in bridkosti. Ko je stal Jernej poslednjikrat pred sodnikom, je bil globoko upognjen
v tilniku in v pasu, roke so se mu tresle in ko73

lena so se mu ibila; cule prej ni util, nenadoma

se mu je zazdela teka in nerodna. Zakaj devet
dni je bilo, da je romal Jernej od praga do praga,
od sodnika do sodnika, od krivice do krivice;
kakor so ga gonili in brez milosti zaklepali med
potepuhe in rokovnjae.
Pred neprijaznim sodnikom je stal, pred
hudookim, emernim starcem.
Zdaj hodite z Bogom in se ne prikaite
ve!" je rekel sodnik. Jernej pa je stal pred njim
in se je udil in se ni prestopil.
Kaj to je konec te alostne poti, kaj tako
ste razsodili navsezadnje?" je vpraal in glas se
mu je tresel kakor greniku pred Bogom. emu
torej, o gospod emu vse to trpljenje, kaj ste
poeli z m e n o j ? "
Sram bi te lahko bilo, da se na stara leta
potepa po svetu ter nadleguje ljudi in gosposko.
Spravi se v rodni kraj, moli in misli na smrt!"
Jernej je strmel; priblial se je neprijaznemu
sodniku s plahim korakom, govoril je tiho in po
nino.
Nisem, mislim, slial dobro, pa nisem na
tanko razumel; zakaj star sem, sluh odpoveduje,
spomin je slab. Kaj ste res tako razsodili na
vsezadnje : pojdi in ne prikai se ve ? Tako raz
sodili mojo pravdo v imenu Boga in cesarja?
Kaj ste me zato pahnili med tatove in razbojnike,
da ste po dolgem uenju iztaknili tako modrost?
akal sem v trpljenju in zaupanju, vi pa ste stali
74

za durmi in ste se smejali mojemu zaupanju.

Saj nisem dobro slial, saj nisem natanko razumel;
tako niste ravnali, taka ni vaa sodba, sodniki!"
Le pojdi, le br se okreni, ne prerekaj se
s pravico!" je ukazal sodnik. In hvali Boga, da
umrje na kranski postelji namesto med norci,
kamor sodi!"
Ubog in slab je bil Jernej, ko je slial te
besede.
Tako ste se rogali meni, starcu; Bog vam
odpusti!" je rekel in se je okrenil.
Samo devet dni se je prerekal Jernej s pra
vico in njenimi aposteljni, pa je bil za dve pedi
bolj upognjen, ko je el preko dvoria, in glava
se mu je tresla.
Stopil je na cesto, zunaj pa je bil svetel
dan. Samo neprijazni tujci so mu prihajali naproti
in nikogar ni bilo, da bi ga Jernej vpraal in se
mu potoil. Vse veliko mesto je bilo polno kri
vinih sodnikov; kdor ga je videl, se je ozrl nanj
kakor na hudodelca, ni mu privoil besede, ne
prisodil pravice. In Jernej je zautil v strahu in
bridkosti, da je sam z Bogom.
V krmo je sedel, da bi si odpoil. Tam
pa je videl na steni prelepo podobo in vse ga
je spreletelo, kakor radost in veliko upanje. Zakaj
na podobi je bil cesar; poln pravinosti in usmi
ljenja je bil njegov obraz.
emu sem hodil tod, kod sem iskal pra
v i c e ? " je obstrmel Jernej. Mimo cerkve sem el
75

k mai, pa sem zael med neverne razbojnike!

Ravno cesto mi je pokazal Bog-, pa sem lazil po
stezah in kolovozih in sem se pritoeval v svoji
nespameti! Namesto da bi el k studencu, ejen
kakor sem bil, sem el pit k razbrozgani lui!
Hvaljen Bog!"
Se predno se je odpoil, je vstal in je zadel
culo in se je napotil do cesarja.

76

XV.
Hude sanje je sanjal Jernej. Zakaj resnica
ni in ne more biti, da bi v istem studencu ne
bilo iste vode, da bi v jasnem solncu ne bilo
jasne lui, da bi v pravici, tam kjer je ustanov
ljena in potrjena, ne bilo pravice.
Dolga je bila pot, predolga za Jerneja, ki
je bil star in truden. Napotil se je pe, romal je
skozi tuje vasi, preko neznanih pokrajin. Pa so
mu neko, ko je legel mrak na polje, odpovedale
noge in sedel je na kanton ob cesti. Priel je
mimo mlad popotnik; bos je bil in praen, pa
laen tudi, oi njegove pa so gledale veselo.
Kam, oe, k a m ? "
Do cesarja!"
Oj, oe, dolga je pot do cesarskega mesta
in stare so vae noge; ne dospete pred tednom
dni, e romate dan in no!"
Dospeti moram, predno umrjem!"
Kaj bi, oe, pri cesarju?"
Da razsodi po pravici, da okara in poui
krivine sodnike, ki so se rogali starcu!"
Popotnik je zmajal z glavo, alosten je po
gledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu ves
star in skljuen.
77

Ne boste ni opravili, oe; teko je priti

do cesarja!"
Zakaj t e k o ? " se je zaudil Jernej. Pri
cesarju je pravica kje drugod, e ne pri njem?
Kaj bom hodil k beraem kruha prosit? Sel sem
v svoji slepoti, pa so se mi smejali in ni jim ne
zamerim. K onemu pojdem, ki ga ree po pravici
lanim in ubogim!"
Ne pridete do njega, oe!"
Kaj je v izbo zaklenjen? Okoli in okoli
obzidan, ograjen z ograjo do n e b a ? "
Cuvarji stoje tam, nikogar ne puste do
njega!"
K a k o ? Cesarjevi cesarji, gospodarjevi go
spodarji? Kaj blebee v svoji mladi nespameti?
Po pravico sem se napotil kam bi se napotil
nego k cesarju? Pravico deli in milost kako
bi delil skozi zaklenjene duri, skozi ograjo in zi
dove ? Napotim se, zakaj Bog mi je dal zaupanje,
da ne omagam pred koncem!"
Hudo je bilo popotniku, ko je slial Jerneja.
Dolga in teka je pot, oe! ez visoke hribe
dri, ez ravni brez mej in konca. Mesec dni
hodim, veliko poivam, pa se ozrite na moje
noge! Na kantonu e sedite sto klafter od
doma; e sto klafter, pa boste poivali v jarku,
dolgo poivali, oe! Vzemite zadnji srebrnik, ki
ga e imate, oe, pa stopite v elezni voz. Kadar
boste v cesarskem mestu in boste okusili veliko
bridkosti, pa se spomnite name! Laje izkopljete
78

v kresni noi zlat zaklad, nego pravico ob belem

dnevu!"
Tako je rekel popotnik in je el, Jernej pa
je gledal za njim ves alosten.
,,Tako mlad je e in tako usmiljeno je nje
govo srce, pa nosi e teko krivico na skrivljenem
hrbtu! Kje mu je mati, kje sta mu oe in brat,
popotniku ? Kakor list ga je odneslo preko polja
na cesto in nobeden se ne zmeni zanj in nobeden
ne pogleda, kadar stopi nanj s teko nogo. Na
svojo mater je mislil morda, ki koprni po njem,
pa je rekel: ni pravice na svetu, tudi pri cesarju
je ni!"
Ko se je Jernej vzdignil s kantona, se je
prestrail in hudo se mu je storilo; zakaj noge
so bile kakor od kamna, niso se hotele pogniti
v kolenu, niso mogle stopiti.
Hodil sem dan hoda kakor iz hie na
polje!" se je spomnil Jernej. Sto klafter zdaj, pa
me sili k tlom!"
Zakaj ne samo cule, tudi krivico dolgih dni
je nosil na rami in teka je bila kakor pol sveta.
No je bila, ko je stopil v krmo pred vasjo.
Nezaupno ga je pogledal krmar, neprijazno ga
je pozdravila krmarica. Jernej, ves opraen in
bolan, je bil podoben berau, ki je priel ob
pozni uri prosit pest sena, da bi umrl na njem.
Ni me ne glejte, ni se me ne bojte!"
je rekel in je poloil na mizo srebrn denar. Po79

potnik sem, ki gre po pravico k gospodarju, ker

je ni nael pri hlapcih!"
Kam dri p o t ? " je vpraal krmar.
V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, na
ravnost do cesarja!" je razloil Jernej. Ljudje mi
niso dali pravice, sodniki mi je niso prisodili,
cesar jo bo dodelil v obilni meri!"
Krmar in krmarica sta se spogledala, sta
se nasmehnila.
Jernej je sezuval kornje z razbolelih nog,
in ko je sedel tam sivolas, skljuen, in ko so se
mu tresli nerodni koeni prsti, je bil kakor sto
leten starec, sklonjen preko groba.
Kruha mi prinesite, pa kozarec vina; kar
tukaj bom malo na klopi poival; jutri pa naprezite rano, e imate koleselj, da se popeljem
do eleznega voza. Zakaj star sem e in ves truden,
res bi morda' ne dospel do cesarskega mesta, ne
dospel ez tiste visoke hribe in ez ravni brez
konca."
Hitro je poveerjal in je legel in je takoj
zaspal, kakor da bi telo omahnilo v smrt ter
ugasnile nenadoma vse misli.
Takrat so se zaele hude sanje Jernejeve.
Tako je bilo:
Ko se je zjutraj vzdramil, je krmar napregel
in peljala sta se z Jernejem v neznano mesto.
Tam je akal Jernej v veliki, odljudni krmi, nato
je pozvonilo in so ga poklicali in je stopil v e
lezni voz. rno je bilo v vozu in neprijetno, kakor
80

po trohnobi je dialo. Tam je sedelo na klopeh

mnogo tujih ljudi, glasno so se razgovarjali in
niso pozdravili Jerneja; pogledali so ga izpod
obrvi, kakor da je bil stopil nepoklican v tujo
izbo. Jernej je sedel na rob klopi, culo je poloil
na kolena; voz se je stresel, zabobnelo je in za
kripalo, Jernej pa se je odkril in se je pokrial.
Blagoslovi, Bog, to poslednjo pot; v tvoje
roke polagam svojo pravico!"
Kam ste namenjeni?" ga je vpraal sosed.
Na Dunaj."
Vzdignili so glave, zaudeni so gledali Jer
neja, njegovo ponoeno, zapraeno obleko, culo
na kolenih in kornje na rami.
Poemu na Dunaj ? "
Do cesarja."
Tedaj niso ve gledali zaudeni, temve
zasmejali so se naglas.
Razloi, sosed, razloi svojo zgodbo!"
In ko je pripovedoval zgodbo svoje pravice
in svoje teke poti, so se smejali tako veselo,
kakor da bi posluali pisano naemljenega kome
dijanta na semnju.
Saj ne pleem pred vami, saj vam ne po
jem pustih kvant!" je rekel Jernej in je bil osupel
ob njih preernosti.
Zasmejali so se e glasneje.
Zdaj pa e razloi, sosed, kako bo pri
cesarju, kaj bo povedal in kako bo napravil;
e to nam razloi, da bo vonja vesela!"
81

Kakni ljudje ste, kje rojeni, odkod doma,

da se smejete pravici kakor pijani dekli? Kateri
je va Bog-, da brijete norca iz njegovih postav?"
Popotniki pa so bili zmirom bolj veseli in
so strmeli v Jerneja kakor v semanje udo. Njegov
sosed je posegel v suknjo in mu je ponudil ste
klenico.
Na ganja, sosed, da bo laje govoril,
zakaj nadvse prijetne so tvoje zgodbe!"
Jernej ni pokusil ganja in je molal.
Kaj se je zgodilo ljudem na zemlji?" je
premiljeval. Ali so hlapci krivice in njeni paj
dai, da zasmehujejo pravico in jo alijo v obraz ?
Ali pa so trpeli toliko krivico, da je prilo obupanje v njih srca in ne verujejo ve ne v Boga,
ne v postave njegove? Smejo se, kakor da bi
iskal deveto deelo in ne pravice, od Boga po
slane in od cesarja potrjene!"
Odhajali so popotniki in so prihajali drugi,
ki so govorili isto tuj jezik; in ko je pogledal
skozi okno in je bila zunaj svetla no in je mesec
sijal, je videl isto tujo pokrajino. Zazdelo se mu
je, da nima ve tal pod nogami, da tudi opore
ni vsenaokoli; in v njegovo srce je segel uden
strah.
Vpraal je soseda, napol gosposko oblee
nega loveka, ki je dremal v kotu:
Koliko je e do mesta, sosed, do cesar
skega mesta?"
82

lovek je odprl zaspane oi, pogledal je

Jerneja, zmajal je z glavo in se je stisnil v kot.
Ne razume!" je pomislil Jernej. In e bi
razumel besedo, bi ne razumel misli, ne pravice,
zakaj drugi ljudje so na svetu, drugo postavo
imajo in drugega Boga. Ti, ki si moj Bog od
mladega in ki sem ti zmirom zaupal, ti se usmili
mene, popotnika, tvoje pravice ejnega!"
Strah ga je bilo samega in je sklenil roke
na kolenih in je molil, da bi potolail splaeno
zaupanje.
Tako se je vozil ves veer in vso no. Tru
den je bil, da ni mogel geniti ne rok ne nog, da
je komaj razloil e dlan pred omi in da ni sli
al ve ropotanja koles. In vse je bilo kakor hude
sanje.

83

6*

XVI.
Neskonno mesto, do nebes buee, v vseh
nerazumljivih jezikih govoree sam strani Ba
bilon! Kam bi se skril lovek, kam bi pobegnil?
Jernej je taval po iroki cesti: gradovi na
obeh straneh, vozovi vse navskri, gnea tujih,
mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj
ceste, kakor da bi se bilo srealo in zagozdilo
dvoje venih procesij. Koga bi vpraal, kako bi
vpraal ? S klobukom v roki je taval med njimi
in sam je util, da je zablodil mednje, kakor da
je bil zablodil golorok in bosonog ob peti mai
pred veliki oltar.
Kje bi se ustavil, kako bi poival? Pred
omi se mu je zibalo, kakor da bi bil monega
vina pijan; ljudje so se mu zdeli hudo visoki,
hodili so mimo s udno dolgimi koraki, tako kakor
vigne senca v kolobarju, in pustno so bili naemljeni.
Tudi stopal je Jernej kakor pijan; noge so se mu
ibile in so se mu opletale; ivot mu je klonil
globoko k tlom in bal se je Jernej, da se ne
zgrudi nenadoma na obraz.
Ceste ni bilo nikoli konca, nikoli procesije.
Molil je in je prosil usmiljenja, toda tako se mu
je zdelo, da je Bog udno dale, da ne sliijo
nebesa molitve iz Babilona.
84

Dolgo je hodil, dalj ni mogel. Naslonil se je

ob zid, klonil je z glavo in koleni. Ljudje so se za
devali obenj, gledali so nanj; droben gospod z zla
timi naoniki se je ustavil pred njim, vpraal ga je v
tujem jeziku in je el, ker Jernej ni odgovoril. Pa
je stopil nenadoma predenj velik lovek v udno pi
sani obleki, prijel ga je pod pazduho in ga je vodil.
Kam? Kam zdaj?" je jecljal Jernej in je el
radovoljno z njim. K cesarju me vodite, naravnost
k njemu, da bo hitro opravljeno; zakaj truden sem!"
Ni ni odgovoril vodnik, samo z rameni je
skomizgnil; za njima pa je lo mnogo ljudi, gle
dali so Jerneja in njegovo culo.
Pa sta prila, Jernej in njegov vodnik, do
velike hie, stopila sta v veliko izbo. Tam so ga
izpraevali, on pa jih ni razumel; in tudi oni ga
niso razumeli in mu niso odgovarjali.
Kaj bi se prerekali, kaj bi si pripovedovali
in pravili?" je rekel Jernej. Ne poznamo se in
se ne razumemo, nikoli se nismo videli in se tudi
nikoli ve ne bomo. Bog vas blagoslovi, meni pa
nakloni svojo pravico! Dajte, da si malo odpo
ijem pri vas od te dolge poti, zakaj hudo sem
truden in komaj e me nosijo te bolne noge; nato
pa pojdem dalje, ker Bog noe, da ne pridem do
konca po tem velikem trpljenju!"
Sedel je na klop, culo in kornje pa je po
loil na tla. Gledali so ga in so se smehljali in
ga niso ve ogovarjali. Komaj pa si je malo od
poil in predno e se je udal spancu, ki mu je
85

legal teko na oi, so prili, vzeli so mu culo in

kornje in palico, tudi kamiolo so pretipali in
preobrnili in so vzeli no in denar: nato so ga
vodili iz hie in so ga posadili v uden voz, ki
je bil zaprt na vseh straneh, kakor jea na kolesih.
Kaj poenjate z menoj? Kam dri p o t ? "
je vpraal tistega, ki ga je spremljal. Spremljevalec
pa ni ni odgovoril in se tudi ozrl ni.
Strah je bilo Jerneja in prosil je v svojem srcu:
Nehaj, o Bog, star sem in truden, polne
uljev in oteklin so e moje noge, ne zmorejo
ve te poti! Sam si odmeril mero trpljenja in
bridkosti; meril si jo z mojo mojo in se nisi
zmotil; samo e eno klaftro si mi odmeril, ni
ve, in ne bo dopustil, da omagam, predno iz
polnim tvojo zapoved! Daj, da zasliim kmalu
tvojo besedo, daj, da si kmalu odpoijem! Roke
se mi tresejo, sluh mi odpoveduje, tudi vidim e
slabo od same bridkosti! Potolai kmalu svojega
hlapca Jerneja, da pride z veselim srcem pred
tvoje oblije! Tistim, ki blodijo v temi in pljujejo
na tvojo pravico, pa dodeli milost in spoznanje!"
Pripeljali so ga do druge hie, vodili so ga
v drugo izbo. Tja pa je priel lovek, ki je go
voril Jernejevo govorico. Suhoten, dolg lovek je
bil, imel je tenko rno brado in naonike, podoben
je bil jezinemu dohtarju.
Kaj pa t i ? " je pozdravil Jerneja neprijazno.
Odkod si in kaj pone na Dunaju? Razloi po
vrsti pa ne kvasi praznih besed!"
86

Jernej pa je bil ves vesel in potolaen.

Pozdravljeni, gospod! Pozdravljene tudi vae
besede, kakor so bile neprijazne! Kdo bi ponujal
roko loveku, ki ga nikoli ni videl in ki je morda
kontrabantar in razbojnik? Jaz pa sem Jernej
iz Betajnove in sem priel, da poiem pravice
tam, kjer jo reejo lanim!"
Visoko je privzdignil obrvi jezini dohtar in
je poslual ves zauden. Jernej pa je pripovedoval
svojo alostno zgodbo od zaetka do konca.
Tako, glejte, so me opeharili, tako so mi
skrivali pravico, ko sem ejen koprnel za njo! Jaz
pa sem vedel, da je ne morejo skriti, da je ne
spametno njih poetje, e mislijo upihniti solnce.
In sem jih vse ukanil in sem poslual boji glas
in sem se napotil na teko pot, na dolgo pot -do
cesarja. Pri njem je zaetek pravice, k njemu me
vodite!"
Se enkrat ga je pogledal jezini dohtar, udno
se je nasmehnil in se je okrenil, da bi el.
Kam, g o s p o d ? " je vzkliknil Jernej in spreletela ga je groza. Niste me e posluali do
konca, niste e usliali moje pronje! Kdo bo stal
ob moji strani v tem stranem Babilonu? Roko
mi dajte, e ste kranski lovek, e je boja beseda
v vaem srcu, tja me vodite, kjer je pravica!"
Tako se je tresel Jernejev glas, kakor da bi
bile solze v njem.
Te bomo e tja spravili, kjer je pravica in
pamet!" je rekel jezini dohtar in je el.
87

In komaj je to storil in so se zaprle duri za

njim, so prili drugi in so prijeli Jerneja in so ga
odvedli. Zaroljali so kljui, nizke duri so se odprle
in Jernej je stopil v izbo, kakorne e ni videl.
isto prazna je bila, stene so bile gole in
sive. O b zidu so stale nizke iroke klopi, z uma
zanimi plahtami pogrnjene; mize ni bilo. Komaj
se je Jernej ozrl in zaudil, so se zapahnile duri.
Troje ljudi je bilo v izbi, troje umazanih, raz
capanih ; njih obrazi so bili odljudni in surovi, po
gled je bil hudoben. Takih ljudi e ni videl Jernej.
Kaj nikoli niso videli Boga? Kaj nikoli
niso bili ejni pravice ? " je pomislil strahoma. Ali
je le skorja tako needna in blatna, ali je naeta
e tudi sredica?"
In nato ga je spreletelo po vsem telesu, velika
bolest, velik strah.
Pravice sem jih prosil, pa so me pahnili
med tatove in hudodelce!"
Eden izmed njih se je vzdignil na postelji,
pogledal je mrko in je zaklical nerazumljivo be
sedo. Jernej je vztrepetal, el je do klopi, ki je bila
v zadnjem kotu in se ni ozrl nikamor. Njegove misli
so bile bolne, da niso mogle do upanja, njegovo
srce je bilo alostno, da ni moglo do molitve.
In Jernej se je globoko sklonil, skril je obraz
v dlani in se je razjokal.
Tako je bil Jernej tri dni in tri noi v tisti
strani izbi, med hudodelci in rokovnjai.

88

XVII.
Ko se je dramilo etrto jutro, so odklenili
duri, dali so Jerneju culo, kornje in palico, in
no in denar, in so ga odvedli in niso rekli be
sede.
Kam, ljudje boji?" je vpraal Jernej in je
prosil. Pa niso ne pogledali, ne odgovorili besede.
Naloili so ga na voz, pa so ga vozili vse kriem
po irokih cestah, skozi um in vihar stranega
Babilona.
Kam, ljudje boji?" je vpraal Jernej in
prosil, ko so ga pahnili v elezni voz med pote
puhe in tatove. Pa se nobeden ni ozrl, nobeden
ni odgovoril. Tisti, ki jih je spremljal, je slonel v
kotu in je gledal hudo, tovarii potepuhi so se
smejali, ko je zavigalo zunaj in so zabobnela
teka kolesa. S plahim pogledom se je oziral Jer
nej in kakor se je oziral, so mu nenadoma pogledale
v obraz alostne, od solz vse zardele oi.
Krivico je okusil, po nekrivem so ga ob
remenili!" je preinilo Jerneja. Mlad je njegov
obraz in poln bridkosti, ni zlega ni v njegovem
srcu!"
89

Kam, tovari?" je vpraal Jernej; oni pa

je gledal in ni odgovoril; alostna misel je la iz
oi v oi.
Tako so popotovali. Minil je dan in je mi
nila no; iz kraja v kraj, iz voza v voz, odhajali
so tovarii, prihajali so drugi.
K a m ? " je izpraeval Jernej v globoki grozi
in nobeden mu ni odgovoril.
Ko je stopil poslednjikrat iz eleznega voza,
se je ozrl in je ves obstrmel. Videl je tisti kraj
neko, kakor v daljnih sanjah ga je videl. Pa je
vztrepetal in je vpraal emernega loveka, ki je
stal ob njegovi strani:
0 lovek kranski, o sosed e more
govoriti, povej mi, kaken kraj je t o ? "
To je tvoja domaija! Se dve uri je do
Resja; pot je dolga in pusta, e ima denarja,
plaaj voz!"
Zakaj v Resje?" je vzkliknil Jernej. Tam
ni moja domaija, ne brata nimam tam in ne
sestre! Kdo me je klical v Resje, kdo me je
vodil tja?"
emerni lovek je poasi privzdignil rameni,
nabasal si je pipo in je palil.
Torej pa na pot in ni sitnosti ne delaj!
Do Resja te spremim, tam pa Bog s teboj!"
Jernej ni ve govoril. Kakor je bil truden
in bolan, je stopal z dolgimi koraki; lep je bil
kraj, njive so zorele, visoka je bila trava na seno90

etih, Jernej pa se ni ozrl. V tla je gledal, sive

obrvi so mu zakrivale oi.
Pot se je vila ob poloni rebri, v lepi do
lini se je zasvetila bela vas. Prila sta do upa
nove hie, upan pa se je prestrail, ko je ugledal
Jerneja.
Nikoli te nismo videli, nobeden se te ne
spominja, pa pride na stara leta in nam naloi
to breme!"
Ne bom prosil vbogajme, nikomur ne bom
delal nadlege!" je rekel Jernej. Pest sena mi
dajte, da si odpoijem, ker sem truden!"
el je na hlev in je legel v seno. Leal je,
dolgo ni zaspal, pogovarjal se je z Bogom. Ni
se ve pogovarjal z njim, kakor hlapec z gospo
darjem, temve kakor tirjavec z dolnikom.
Kar si rekel, to zdaj izpolni! Pravico si
dal ljudem, pa so jo skrili; ni je pri biriih, ne
pri sodnikih, ne pri cesarju; birii so me pehali
med hudodelce, sodniki so me zasmehovali, za
cesarja so me ogoljufali! Pri tebi je pravica, ti si
jo poslal, ti potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni
tvoja zapoved! K tebi samemu se zatekam, jaz,
hlapec Jernej, sam na svetu, ob belem dnevu
okraden, pravice oropan! Tvoja postava je v
mojem srcu in tvoja obljuba, tvojo besedo sem
slial daj, da ne mine moje zaupanje! Zdaj
iztegni svojo roko, vsegamogoni Bog, pravini
sodnik!"
91

Tako se je Jernej pogovarjal z Bogom, dolgo

v no je molil; in ko je zasvetilo jutro, je vstal
in se je napotil brez slovesa.
Hodil je dolgo, trikrat je poival;
mrakom pa je dospel na Betajnovo.

pred

Kaj je to Jernej?" so izpraevali, ki so ga

videli.
Razcapan je in praen, do pasu je upog
njen, siv starec kaj je to J e r n e j ? " so se u
dili in so gledali za njim.
Jernej pa se nikamor ni ozrl, nikogar ni
pozdravil in nikogar ogovoril. Tudi tja se ni ozrl,
kjer je stal beli njegov dom. Sel je naravnost k
upniku.
Prijazen gospod je bil upnik, debel in rde,
in smehljal se je.
0 Jernej, o Jernej, kod si romal, da si
tako star in s l a b ? "
Jernej je stal pred durmi, vzravnal je upog
njeni hrbet, izpod obrvi so se mu zasvetile oi.
Ni ne bom sedel, ni ne bom poival,
zakaj pozno je e in truden sem! Po svetu
sem romal, od biria do sodnika, od sodnika do
cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto
klafter pod zemljo, teko skalo so zavalili nanjo.
Jaz pa je ne iem ve na zemlji, birii in sod
niki so zatajili Boga, izdali njegovo besedo in
zapoved. Pri Bogu iem pravice, pri njem samem,
ki je sodnik nad vsemi sodniki! Odprite pismo,
92

ki ste njegov sluabnik, razloite njegovo besedo,

razsodite mojo pravdo po njegovi pravici!"
upnik je stopil k Jerneju, prijel ga je za
roko, zakaj usmiljen je bil.
Ne tako, Jernej! Veliko hudega so ti sto
rili, nekransko so ravnali s teboj ampak od
pusti jim, kakor je Bog odpustil tistim, ki so ga
preganjali!"
Jernej je izpustil upnikovo roko, gledal mu
je srepo v obraz, z bolnosvetlimi omi, in je govoril
s trdim glasom kakor nikoli poprej.
Ne govorim o usmiljenju, o odpuanju
ni o pravici govorim! Razsodite po boji be
sedi, po naukih njegovih in zapovedih! Sluabnik
boji ste, iz vaih ust bo govoril, z vaim jezikom!
Ali je Bog na moji strani, ali je na strani biriev
in krivinih sodnikov to razsodite! Truden sem,
rad bi e stopil v svojo hio, rad bi legel na
svojo posteljo!"
Hude in krive so tvoje misli, Jernej!"
Razsodite!"
Ukloni se, Jernej, tudi krivici se ukloni;
Bog bo sodil!"
Neskonno je pravien kje je njegova
pravinost? Ali je dom moj po njegovi pravici,
ali egav j e ? To naj razsodi, to mi povejte, ki
ste njegov apostelj!"
Trd in osoren je bil Jernejev pogled, kakor
od kamna njegov obraz; vsa bridkost je izginila
iz srca in vse zaupanje.
93

Ali je pravica pri Bogu", ali je n i ? "

,.Bogokletne so tvoje besede, Jernej!" se je
zgrozil upnik in je stopil za korak nazaj, zakaj
strah ga je bilo. e stopi pred Boga, ne tirjaj
stoje, temve poklekni in prosi in jokaj!"
Ne bom prosil in ne bom jokal, moja pra
vica je boja pravica; kar je sam ustanovil, ne
bo razdiral, kar je govoril, ne bo tajil! Dolnik
je moj; ne kleim stojim pred njim in tirjam!"
e je bilo krvi v Jernejevem obrazu: prika
zala se je nenadoma na elu, na licih; in ustnice
so se mu tresle.
Razsodite! Tisto besedo recite, ki sem
akal nanjo toliko grenkih dni: ali je pravica, ali
je ni ali je Bog, ali ni Boga!"
O b takih besedah je upnik vztrepetal, iz
tegnil je trepetajoo roko in je stopil nazaj do zida.
Stran, nevernik!"
e je akal Jernej, gledal je s svetlo strmeimi omi.
Stran, bogokletnik!" je vzkliknil upnik.
Poasi se je okrenil Jernej in je el; s trdimi
koraki je el, ni ve upognjen, ni ve bolan, v
srcu ni bridkosti in upanja ni ve.

94

XVIII.
Mrailo se je, s polja so se vraali kmetje
in posli. Takrat se je prikazal petelin na Sitarjevi
strehi, rde in tenak je vignil visoko proti nebu.
Nato se je prikazal petelin na skednju, na hlevu,
na upi, na obeh kozolcih; velik je bil plamen,
segal je silen od zemlje do nebes. Goree treske
so padale v kolobarju na zoree polje, kakor da
bi jih metala loveka roka. Tako je prigal Jernej
svojo strano bakljo.
Ljudje so stali in so trepetali kdo bi
gasil ta ogenj sodomski, ki ga je gnal veter kakor
gore oblak preko doline, nosil ga proti brezzvezdnemu nebu kakor velikansko ptico z ognjenimi
perotmi? Odkriti so stali tam, vsi bledi, v greh
strmei, trepetajoi, in splaena srca so stokala
jecljajoe molitve.
Pa se je prikazal med njimi dolgi Jernej, z
opeenimi rokami in osmojenimi lasmi. In se je
zasmejal veselo.
Po pipo sem el, ljubi moji! Nisem hotel,
da bi zgorela tudi moja pipa, ki sem jo pozabil
doma, ko sem el na pot. Kaj ne gori prijazno
95

moj dom, kaj ni lep moj ogenj? Kdo r i m a pipo,

naj si jo prige; dovolj je kuriva!"
Vtaknil je pipo v usta, roke je uprl v boke
in je gledal v ogenj.
Jernej je zapalil!"
In komaj so vzkliknili, se mu je stemnilo
pred omi, opotekel se je in se je zgrudil na tla.
Bijte!
Z goreimi treskami so bili po njem, z oko
vanimi petami so stopali nanj, vsi opaljeni in
osmojeni.
V ogenj z njim!"
Prijeli so ga, nesli so ga, krvavega, oganega,
kakor je bil, zamahnili so trikrat z njim in visoko
so prasnile iskre iz plamena; ko so stopili Jernejevi pogrebci iz ognja, so bili rni v roke in
v obraz.
Tako se je zgodilo na Betajnovi. Bog se usmili
Jerneja in njegovih sodnikov in vseh grenih ljudi!

96