Srhljive zgodbe

DOBRODOLI v
domiljijskem svetu
srhljivih zgodb!

Kolofon:
Ko se zmrai (srhljive zgodbe)
Zgodbe razlinih avtorjev, zbrane v
nateaju revije COOL
Vodja projekta COOL! knjiga:
Mario Tement
Uredila: Nina Kramberger
Lektorirala: Sabina Prosen
Oblikovanje:
Janko Samo Kolenc,
www.zelenikit.si
Izdala in zaloila:
Panmedia d. o. o.,
Popovieva 10, Maribor,
za zalobo Sergej Prosen
Prvi natis, tiskana naklada:
1.000 izvodov
Fotografija na naslovnici in v
knjigi: Shuterstock.com
zaloba Panmedia d. o. o.,
Maribor, 2014

2
 Stra halo:
Morta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4
Hudieva ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . . 6
Pesem iz glasbene skrinjice . . . . . . . . . . . 9
aree oi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .12
Srh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
Zaznamovana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
Polnoni napad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
Anastazijin klju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20
Dark, black, scary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22
Biserno prekletstvo . . . . . . . . . . . . . . . . 26
Med ivljenjem in smrtjo . . . . . . . . . . . . 28
Parfum . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
Srhljive ifre . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
Stara babica s palico . . . . . . . . . . . . . . . 36
Zakleti gozd . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Dekle v belem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40
Krvava Mary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42
Ne boj se teme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44
Neznanec v hii . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
Novo ivljenje, novi prijatelji . . . . . . . 48
Duh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Avtobus tevilka pet . . . . . . . . . . . . . . . 52
Groza v koi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54
Demoni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56
Skrivnostno sreanje v Katakombah . 59
Temneje od rne . . . . . . . . . . . . . . . . . 62
Zadnje kampiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . 64
Skrivnosti Wonderbrooka . . . . . . . . . . 66
Nikoli ni prepozno . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68
Tiste noi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71
Petek 13 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
Ujeti v samoti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74
Dekle v modri obleki . . . . . . . . . . . . . . . . 76
Hia s slikami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78
Turistas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80
Pismo usode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
Vampir . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84
Samomorilec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86
Duh s pokopalia . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88
Duh v gozdu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90
Poast . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92
Mrtva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94
3
MORTA
S
em Brina. Stara sem 12 let in ivim Prila je mesec za menoj in od takrat
v sirotinici. Mama in oe sta umrla, sva bili nerazdruljivi. Zelo se bojiva
ko sem bila e majhna, daljnih dne, ko naju bosta posvojili razlini
sorodnikov pa nimam. Ko sem prila v druini in bova morali narazen.
sirotinico, sem bila stara 5 let. Vse pa se Njena stara sta jo zapustila. To jo
je zaelo, ko sem bila stara 7! je zelo bolelo in e sedaj jo, vendar
Zunaj je bilo mrzlo, jaz in moje prijateljice tega nikoli ne pokae. Rekla je, naj
pa smo jedle v jedilnici. Kmalu smo zasli- se umirim in v ali dejala: Sigurno
ale kuharico Matildo zaklicati: Aaaaaaa- ji je udobno v peklu! Zasmejali
aaa!!! Poar!! Vsi ven!! Hitro!! sva se in stekli v sobo. Niti slutili
Vsi smo stekli ven. Bili smo zelo prestra- nisva, da za nama stoji duh Morte,
eni. Nihe ni vedel, kje, kako in kdaj je ki gleda s krvavimi omi, z lasmi
zagorelo, saj tistega dne kuharica ni de- ez obraz in s krvavimi rokami, z
lala s tedilnikom, samo z mikrovalovno noem za pasom ter kae zobe in NIKOLI se
peico. K ravnateljici je priel gasilec in dlesni, iz katerih tee kri. me ne bosta
ji nekaj zaepetal v uho. Mislila sem, da
je rekel, da je vse zgorelo in da bo po- ez pet let znebili!!!
trebna prenova, ki bo sirotinico veliko Zjutraj sem se zbudila,
stala. Ravnateljica Ljudmila se je drala bil je mraz, lui niso
za usta in po licih so ji tekle solze. Nisem delovale, tudi pe ne.
vedela, zakaj, saj je bila sirotinica tako ali Zeblo nas je in tudi
tako potrebna prenove. Stara je in rna, jesti nismo imeli, saj
prekrita s pajevinami in plesnijo, zdaj kuharica Matilda ni
pa e z dimom. e ne bi bilo poara, je mogla skuhati hrane.
e desetletja ne bi prenovili. Vsaj novo in Nama s Katarino je
prenovljeno sobo bom dobila. bilo vseeno, tako ali
Potem pa smo izvedeli, da je umrla Mor- tako nisva bili lani,
ta. Vsi smo okamneli! Imeli smo odprta sploh pa je bila hra-
usta in nihe se ni premaknil ali izustil na v sirotinici ve-
besede. Morta je bila sirota e, odkar liko bolj neokusna
se je rodila. Stara je bila 15 let, imela je kot pred poarom.
belo polt, rdee, zelo dolge lase, ki so ji li sva v kopalnico.
segali ez obraz in rdee ustnice, vendar O, moj bog! Danes
se nikoli ni smejala. Niti nasmehnila se je 5 let, odkar je
ni. Imela je hipijevski stil in vsi smo se je umrla Morta, sem
bali. e celo uitelji. Nihe ni vedel, kje so rekla. Katarini je pa-
njeni stari, e so sploh e ivi ali od kod dla iz rok maskara.
je prila. Prijatelji so mi povedali, da so jo Prestraila sem se.
nekega veera prinesli v koari z listkom, Potem je sedla na
na katerem je bilo napisano ime, brez tla, prekriala noge
priimka, in datum rojstva, eprav njenega in rekla s prestrae-
rojstnega dne nismo nikoli praznovali. nim glasom: e v si-
Nisem vedela, zakaj, saj smo v sirotinici rotinici umre otrok, se
vedno praznovali svoje rojstne dneve. ta na peto obletnico smrti
Ravnateljica nas je poslala v sobe spat. polasti 2 punc ali 2 dekov!
Nisem imela dobrega obutka, kar sem Odvisno od tega, katerega spola je
povedala tudi svoji najbolji prijateljici bil otrok, ki je umrl!
Katarini. Aja! Katarina je moja najbolja Pri nas je umrla Morta Punca
prijateljica, od kar je prila v sirotinico. Zato Bila sem kar malo prestraena,

4
dokler se nisem zaela smejati: Katarina,
sama ve, da so to le pravljice! Potem so
se naenkrat prigale lui. Vendar samo
v kopalnici. Ko je vstopila Diana, so se
ponovno ugasnile. Postalo naju je strah,
vendar sva mislili, da je elektrika kar
tako prila in spet ugasnila. Saj ni ni,
sem rekla smeje, vendar sem se tresla.
Nanesli sva si liila in se smejali svojim
neumnim alam, ko so se tla kar naen-
krat udrla in pristali sva v kleti. Kriali
sva, vendar naju nihe ni slial. Pristali
sva v ogromni pajevini, po njej pa
so lezli ogromni pajki. Bili so 10-krat
veji od naju in zelo grozljivi. Hoteli
sva se izvlei, ko je po eni vrvici prila
... Morta!!! Bila je tako, tako straljiva,
da s Katarino niti zakriati nisva mo-
gli. Priblievala se nama je, midve pa
sva zaeli beati. Vendar nisva nali
vrat. Zaela naju je zbadati, da naju
najini stari nikoli niso marali in s
tem je najbolj prizadela Katari-
no, ki pa zaradi strahu svojih
ustev ni pokazala. Vame je
vrgla no, vendar sem se
umaknila in me je samo
oplazil. eprav je bila na
moji koi le praska, se
krvavitev ni in ni ustavila.
Katarini je strgala oblaila
in ji hotela porezati lase,
vendar sem jo zbila na tla.
Katarina je zato imela na
trebuhu odtise nohtov. Kar
naenkrat so nama zaele
tei krvave solze. Lile so
v potokih in nisva mogli
nehati jokati.
Morta je stala pred nama
in renala, ko so se lui
nenadoma zaele prii-
gati in ugaati. Nastala je
tema, tiina. Mislili sva, da
je konno konec, ko sva
za sabo zasliali in zautili
sapo. Vedno bolj in bolj se
nama je priblievala po-
stajala je vedno glasneja
Spet je izginila, ko me je pori-
nila v vodo. Sploh ne vem, kako se
je znala tam. Bila je ledeno mrzla in tudi
moja koa je skoraj pomodrela. Katarino
je zaela vlei v majhen prostor. Kriala je,
vendar je poloila svoje ledeno bele roke
na njena usta. Vlekla jo je in vlekla, dokler
Katarina ni pograbila noa, skritega za
njenim pasom in ji ga zabodla direktno v
srce! Gledali sva, kako se bori za ivljenje.
No, dejansko je e bila mrtva! Sedaj pa
sva ubili e njenega duha! Zakriala je in
rekla: Non carere nunquam! Potem pa
izginila. Sesedli sva se na tla in ihteli. Grizli
sva nohte in premiljevali. Katarina je v
oku govorila: Ubila sem jo!! Brina, gro-
zen lovek sem! Zaela je jokati, jaz pa
sem jo objela in ji rekla: Nisi je ubila, e
zdavnaj je bila mrtva. Samo branila si se.
Navsezadnje je ona hotela ubiti naju.
Nihe ni vedel, kje
so njeni stari, e so
sploh e ivi, od kod
je prila. Prijatelji so
mi povedali, da so jo
nekega veera prine-
sli v koari z listkom,
na katerem je bilo na-
pisano ime, brez priim-
ka in datum rojstva,
eprav njenega roj-
stnega dneva nikoli
nismo praznovali.
Katarina: Kaj misli, kaj so bile tiste bese-
de, ki jih je izrekla na koncu?
Pojma nimam! sem rekla. S Katarino sva
bili krvavi, ko pa sva prili s kleti, sva na-
enkrat bili isti, toda rane so bile e vedno
vidne. Niti vedeli nisva, da naju je napadla
zaradi tistega, kar sva o njej rekli. Ko sva
prili po stopnicah v jedilnico, sva bili tako
beli in prestraeni, da so naju vsi sprae-
vali, kaj je z nama narobe. Vpraala sem
jih, e se jim ni zdelo udno, da naju ni.
Potem pa je Diana dejala: Videla sem
vaju pred tremi minutami v kopalnici.
S Katarino sva se spogledali. Spodaj sva
bili ve kot eno uro! Dejansko sem mislila,
da se mi mea. Ko pa so videli rane in kri,
so hoteli vedeti, kaj se nama je zgodilo.
In ko sva povedali vso zgodbo, so bili
prestraeni, vendar nama nihe ni verjel.
Mislili so, da sva se porezali ob kamenju
v kopalnici.
ez dva dni sva hudo zboleli. Katarini
so se rane vnele, moja rana pa se ni in
ni hotela zaceliti in e vedno je iz nje lila
kri. Vsako no sem sanjala Morto, ki je
ponavljala tiste besede. Tudi Katarini se
je sanjalo isto. Nekega veera pa sva se
odloili, da bova na raunalniku malo
raziskali o Morti. Ugotovili sva nenavadne
stvari.
Morta je ivela 250 let nazaj. Njena stara
sta umrla v poaru, prav tako pa tudi ona.
asopisu je bila priloena tudi njena slika,
ko je bila e dojenek. Vedeli sva, da je
to ona, saj nam je ravnateljica Ljudmila
kazala slikice vseh dojenkov, ki so prili v
sirotinico in med njimi je bila tudi Morta.
Torej sva 7 let iveli z duhom?! sem v
oku ugotovila! isto mono. Morte se ni
nihe dotaknil. Nikoli. Razen, ko je bila
dojenek, je pripomnila Katarina. Sprele-
tel me je srh in pomislila sem: 7 let, v isti
hii ... z duhom, ki je star 250 let. Bili sva
okirani. Torej v poaru sploh ni umrla,
ampak se je hotela maevati. Ampak,
komu? Mogoe pa ni ve hotela biti z
nami, je rekla Katarina. Verjetno ne bova
nikoli vedeli!
e sva raziskovali po spletu, ko sva videli
prevod Mortinega imena. Njeno ime
pomeni MRTVI? je vpraala Katarina, ko
se je na zaslonu spet pokazala ta beseda.
Prestraeni sva skoili korak nazaj in stekli
v sobo.
ez mesec naju je posvojila ista druina
in postali sva sestri. Veseli sva bili, da sva
ostali skupaj. Odloili sva se, da novim
starem ne bova povedali o tistem gro-
znem dnevu, saj se nama je zdela izguba
asa. Tako ali tako nama ne bi verjeli.
Brazgotine so se nama e vedno poznale,
vendar sva rekli, da sva se porezali v siro-
tinici v kopalnici.
Neke noi pa sem premlevala tisto bese-
do, ki jo je rekla Morta, preden je drugi
umrla. Pravzaprav, ko je bila e mrtva.
la sem na internet in vtipkala besede,
ko sem nenadoma otrpnila. V prevodu je
pisalo: Nikoli se me ne bosta znebili!
Po telesu sem zautila mrzel srh, obrnila
sem se, za menoj pa je stala ona!
MORTA - Z NOEM V SRCU!
Brina
5
''B
um! Tresk! Krak!'' Naenkrat
sem poletela s postelje.
''Kaj za vraga je bilo tole?!?''
e nekaj sekund nazaj sem sanjala
o tem, kako me objema Zayn Malik
in teko se je bilo izviti iz njegovega
varnega zavetja. Pomeiknila sem
z omi in se ozrla po sobi. Na prvi
pogled je bilo vse na svojem mestu,
toda kaj je bil ta hrup? Zvenelo je,
kot da bi tik ob moji postelji razneslo
petardo. Poasi sem se z nogami
dotaknila tal in zazdelo se mi je,
da se tresejo. Nagnila sem se proti
oknu, ki se je odpiralo tik nad mojo
pisalno mizo in na naem vrtu zagle-
dala veliko luknjo. Naenkraat so se
mi razirile oi in mislila sem, da me
bo kap! Nekaj metrov naprej je stal
18
ogromen vojaki tank in njegova
cev je gledala naravnost proti
moji sobi! Po vrtu se je spreha-
jalo nekaj vojakov, obleenih
v posebna vojaka oblaila za
misije, opremljenih z ogromnimi
brzostrelkami. Kot da bi se dogo-
vorili, so se naenkrat vsi obrnili proti
meni. Na zlobnih obrazih se je zarisal
hudiev nasmeh. ''Sranje!'' je bilo
vse, kar sem uspela rei, preden se je
zaslial nov pok. Tokrat e nekoliko
blije kot prej. Tik pod mojim oknom
se je zarisala nova luknja in lahko
sem zautila delke zemlje, ki so od
sile prileteli v zrak. ''Na pomoooo! vrati, zato sem hitro zlezla pod
Mama, oiiiiiii ... Pomagajta! Ubiti mizo. Ko se je obrnil, sem od groze
me hoejo!!!'' Zaela sem kriati kot skoraj zakriala. Njegov obraz je bil
nora in stekla po stopnicah v spodnje prekrit s krvjo, od oesa do vratu
nadstropje, kjer je bila spalnica mojih je segala globoka rana, iz katere so
starev. Toda namesto spalnice je ponekod lezli beli rvi. Zamahnil je z
tam zevala prazna luknja, prostor, kjer roko in z njegovega ela se je dvignil
je neko stala njuna postelja, pa je bil roj muic. Nisem se upala premakni-
zravnan z zemljo. ''Neeeee!'' Planila ti. Zdelo se je, kot da me prebada
sem v jok. Kaj naj zdaj?! Spomnila sem s pogledom, a me oitno ni videl,
se, da imamo v kleti staro sobo, ki jo saj se je obrnil in odkorakal v drugo
je oka opremil kot vinoteko, a je ni- smer. Hitro sem stekla do vhoda v
koli ni zares uporabil. Odloila sem se, klet in se skrila za vinske police. Od
da se skrijem vanjo. zgoraj se je ponovno zaslial pok
Splazila sem se mimo odprtih vho- in prisegla bi, da je naa stara hia
dnih vrat proti kuhinji in poskuala zajeala. ''Sranje,'' sem pomislila,
im bolj neopazno priti v klet. Vojaki ''res si pametna iva, zdaj se ti bo pa
so bili zdaj e povsod. Eden izmed vse poruilo na glavo!'' Premaknila
njih, ogromen bradati tip s turba- sem se za nekaj korakov v desno
nom na glavi, je stal tik nad kletnimi in poskuala oceniti situacijo. Tre-

sla sem se od strahu in
groza me je bilo pomisliti,
kaj se je zgodilo z mojimi
stari. Potem pa sem zasliala
dihanje. Zasoplo, teko dihanje,
ki je prihajalo od nekje za menoj.
Oseba je morala biti zelo blizu, ker
sem skoraj utila sapo na svoji koi.
Najeila sem se in obstala na mestu
kot kip. Zadoneli so teki koraki in
nekaj trenutkov kasneje sem lahko
sapo tudi zavonjala. Smrdelo je po
starem, gnijoem mesu. Nekaj se je
dotaknilo moje roke. Odskoila sem
in se obrnila ter se zazrla naravnost
v prazne mrlike oi tipa, ki je malo
prej prekrival dostop do kleti. rvi, ki
so lezli iz njegove rane, so nesreno
prileteli na moj obraz. Zaela sem
nenadzorovano kriati, mone roke
Zadoneli so teki ko-
raki in nekaj trenut-
kov kasneje sem lahko
sapo tudi zavonjala.
Smrdelo je po starem,
gnijoem mesu. Nekaj
se je dotaknilo moje
roke. Odskoila sem in
se obrnila ter se zazr-
la naravnost v prazne
mrlike oi tipa, ki je
malo prej prekrival
dostop do kleti. rvi,
ki so lezli iz njegove
rane, so nesreno pri-
leteli na moj obraz.
pa so me zgrabile za ramena. Spaka
me je potegnila proti sebi in potisni-
la na tla. ''Blia se tvoja zadnja ura,''
je zaepetal z glasom, ob katerem mi
je zaledenela kri v ilah. Moj obraz
je bil poln nagnusnih belih rvov, ki
so se zvijali, me grizli in iskali pot v
moje nosnice. Poskuala sem se jih
otresti, a so me mone roke e zme-
raj pritiskale k tlom. Moki je nekaj
zakrial in nenadoma so se mi zaeli
priblievati e drugi vojaki, ki sem jih
prej videla na vrtu. Tudi ti so imeli
grozno pohabljene obraze, nekateri
so bili brez oi, dvema pa je skozi
krvavo meso celo trlela kost. Eden
za drugim so se poasi nagibali proti
meni in nekaj momljali. Naenkrat so
se odprla njihova usta in iz njih so
pogledali ostri, nabrueni zobje. Niso
se smejali, mlaskali so in si oblizovali
ustnice. Takrat sem se zavedla, da
sem jaz njihova veerja. Poskuala
sem se izviti iz jeklenega prijema,
toda ves trud je bil zaman. Zobje so
bili vedno blije in naenkrat sem v
roki zautila ostro boleino. ''Aaaaa-
aaaaaaaa!!!''
''iva, hej, a si okej?'' Bila je moja naj-
bolja prijateljica Maja. ''Zaspala si
sredi razlage o atomskih delkih
morala sem te uipniti, preden te
profi poklie pred tablo!'' Samo str-
mela sem vanjo in premlevala njene
besede Torej sem samo sanjala?
Ni od tega ni bilo res? Oddahnila
sem si in e vsa v oku spustila po-
gled na moje zapiske. Obrnila sem
stran, da bi nadaljevala z nalogo, ko
sem ga zagledala - iz mojega zvezka
je vame zrl moki iz mojih sanj, ob
njem pa je s krvavimi rkami pisalo:
''Ni e konano '' Po tem se ne
spomnim niesar. Menda sem izgu-
bila zavest.
Pogubljena
19

(prevod: Temno, rno, straljivo!)
D
riiiiiiiiiiinnnnn!!! je zvonila
budilka v petek zjutraj.
Le s teavo sem z roko
zamahnila po njej, da se je ugasnila.
Sovraim vstajati tako zgodaj in e
bolj sovraim olo. Lenobno sem
vstala s postelje in se odmajala v ko-
palnico. e vsa zaspana sem prigala
lu in zagledala nered. Takoj sem skle-
pala, da mi je po kopalnici spet stikal
mlaji brat Pij. Vsa jezna sem odla v
njegovo sobo in ga jezno potegnila s
postelje. Kaj si delal v moji kopalnici,
zguba?! sem ga jezno vpraala in
ga spustila, da je padel na tla. Pha,
misli, da mi je v veselje hoditi v tvojo
kopalnico? e na dale se je izogi-
bam. Tudi prav, e noe povedati
poakaj, da izve mama! sem rekla
in se obrnila, da bi odla nazaj v sobo.
akaj, Lia! Zakaj tako nori, nihe
ne hodi v tvojo kopalnico, nikoli, je
rekel in se zrinil mimo mene, da bi se
me znebil. Imel je prav, e dolgo ni
22
ne
H m , me h
ra
pa je st
sonc !
a
bilo nikogar v moji kopalnici.
e mama, ki je bila obsedena
s ienjem, se ni nikoli prika-
zala v njej in poistila. eprav
moram dodati, da je bila ko-
palnica vedno zgledno ure-
jena. Odla sem v sobo in se
preoblekla, saj nisem hotela
zamuditi olskega avtobusa.
Ob pol osmih sva zaklenila
vrata in odla v olo.
V oli se je as vlekel, kot da
bi nekdo podkupil uro, naj
se premika trikrat poasneje.
Ves as sem razmiljala, kdo
mi je razmetal kopalnico. In
konno je zazvonilo konec
pouka. Pograbila sem svoje
stvari in skoraj stekla iz
uilnice. ivijo, Lia, kako
si? me je vpraala moja
najbolja prijateljica Moni-
ca. Malo zamaknjeno sem
ji odgovorila V redu, ti?
pogledala sem jo in se ji prisiljeno
nasmehnila. Bom preivela Lia,
je vse v redu s tabo? jo je zaskrbelo.
Vedno je vedela, kdaj se ne poutim
dobro, kot da bi mi brala misli. Vekrat
mi je e rekla, da me je zlahka prebra-
ti, saj sem kot odprta knjiga. Ah
sem izjavila, ker nisem vedela, ali naj ji
povem, nekdo mi je razmetal kopal-
nico. Pa e bi bila normalo razmetana,
se ne bi pritoevala, tako pa misli
so mi ule k sliki kopalnice, ki je izgle-
dala kot smetie. Po tleh je bil polit
ampon za lase, liila, toaletni papir
pa je leal razvit med raztrganimi kosi
oblail. Med njimi je bila tudi obleka,
ki sem jo kupila za valeto. Poutila
sem se grozno, saj sem za njo dala
ves svoj denar. Moram iti ima
zveer kaj asa? sem jo vpraala.
Ja. Pridi k meni domov. V knjinici
sem si sposodila res kul grozljivki, ki
sta vredni ogleda. Pogledala sem jo
s polnim priakovanjem v oeh. OK,
zmenjeno. Ob estih bom pri tebi, je
rekla po premisleku. Pomahala sem
ji in stekla k mami, ki me je e akala
pred olo.
Z oetom greva ob estih na veer-
jo, zato bosta sama doma, je rekla
mama, preden smo odli v hio. Meni
je v redu. Sploh pa pride zveer k
meni Monica. Gledali bomo filme,
sem ji rekla in odla v sobo. Izgleda,
da se bo zabaval, Pij. In ne delaj
neumnosti, je rekla in mu razmrila
rjave lase. Komaj akam, je zago-
drnjal zdolgoaseno in stekel ven.
DIIIIINNNDOOOONNN!!!!! e grem!!
sem zakriala iz dnevne sobe. Odloila
sem posodo s pokovko na mizo in
opotekaje se stekla k vratom. ivijo!
me je veselo pozdravila Monica. Naka-
zala sem ji, naj vstopi in za njo zaprla
vrata. Starev ni. la sta na veerjo,
zato imamo celo hio zase, sem rekla
in jo odpeljala v dnevno sobo. Sedli
sva na rjavo zofo in izbrali prvi film z
naslovom Zombie Night. Od strahu
sva po nekaj minutah zaeli zavzeto
gristi pokovko. Nekajkrat sem na hitro
oinila Pija, ki je bil bled kot stena, a
rekel ni nobene. Vsi trije smo se tresli
kot ibe na vodi, kadar je neurje.
Naenkrat je lu zaela utripati in
televizija se je ugasnila. Vsi smo zakri-
ali, saj smo se znali v popolni temi.
Nihe se ni mogel premakniti, saj nas
je bilo preve strah. Pij je postal e
bolj bled in zael je rahlo hlipati ter
se tresti. Hotela sem ga pomiriti, pa
se je tudi moj glas tresel. Poasi sem
zlezla z zofe in po vseh tirih odla v
predsobo, kjer smo imeli omarico s
svetilkami. S tresoimi rokami sem
pograbila tri svetilke in kolikor sem
mogla hitro odla nazaj v varno zave-
tje zofe. Naenkrat smo zasliali kripa-
nje tal v zgornjem nadstropju. Nekdo
je mono zahropel in zgrmel po tleh.
Potni od strahu smo se spogledali.
UGRIZNIL JO JE V ROKO IN
GROZEE JE ZAVREALA.
KMALU SVA BILI OBE NA
TLEH, STVOR PA JE ZAEL
SKAKATI PO NAJU IN NAJU
GRISTI. NE VEM, KAKO, AM
PAK KAR NAENKRAT JE NANJ
SKOIL PIJ IN GA ZVEZAL S
SVOJO PLEZALNO VRVJO.
Nato smo zasliali e ve kripanja in
lomljenja. Monica je od strahu izgu-
bila zavest. Oh, zdaj res ni pravi as,
sem jezno zamomljala Pij, podaj mi
vazo z roami, prosim, sem zaepeta-
la. Hitro je skoil ponjo in se bled kot
stena priplazil nazaj k meni. Hvala,
sem rekla in Monico zalila z vodo. V
hipu je bila budna in glasno vpraala:
KAJ?! KJE?! KAJ SE DOGAJA!! Z roko
sem ji hitro pokrila usta in se ivno
ozrla ez zofo.
Nekdo je razbil okno in priel v ku-
hinjo. Vsi prestraeni smo se poskrili
po dnevni sobi. Koraki so bili udni,
neenakomerni. Naenkrat je v dnevno
sobo nekaj prilezlo po vseh tirih.
Imelo je trideset centimetrov nog, ki
so bile na koncu krvave, kot da bi mu
jih pred nekaj minutami nekdo odtr-
gal. Najprej se mi je zasmilil, ker sem
mislila, da je samo rtev nasilneev, ki
so se nad ljudmi znaali kar na cesti
in jih nato zaluali v okna, vrata ali
zidove hi. Poasi sem se prikazala iz
skrivalia in se ga na hitro dotaknila s
kazalcem. Stvor se je v sekundi obrnil
in takoj mi je bilo jasno, da smo v ne-
varnosti. Po telesu je imel polno prask
in odrgnin, hropel je in zraven oddajal
tudi udne zvoke. Oi je imel bele in
okrogle. Skoil je name in me zael
daviti. Histerino sem zaela kriati
in po njem mlatiti z babiino vazo, a
ni pomagalo. Monica je hitro stekla
do mene in ga zaela vlei z mojega
hrbta. Ugriznil jo je v roko in grozee
je zavreala. Kmalu sva bili obe na
tleh, stvor pa je zael skakati po naju
in naju gristi. Ne vem, kako, ampak kar
naenkrat je nanj skoil Pij in ga zvezal
s svojo plezalno vrvjo. Vsi bledi od
groze in strahu smo ga pustili zveza-
nega na tleh in hoteli zbeati, vendar
je skozi okno v kuhinji zaelo lesti vse
ve stvorov. Kaj se dogaja!? sem hi-
sterino zacvilila. Lia, to so zombiji,
je prestraeno rekel Pij in stisnil mojo
roko tako mono, da sem zacvilila.
Oprosti, je hitro rekel in me spustil.
Hitro! Pojdimo ven skozi vhodna
vrata, je s tresoim glasom zavpila
Monica. Pograbili smo svetilke in zbe-
ali k vratom, kolikor hitro so zmogle
nae noge. Za nami se je po stopnicah
zakotalilo vsaj ducat zombijev in nas
hotelo zgrabiti. Hitro! Odkleni e
vrata, Lia! je histerino zaklical Pij, ki
je hitro dvignil obealnik za obleke in
tako zadreval zombije, da niso prili
do nas. Proti nam so stegovali roke,
nas grabili za glenje in zapestja. Mo-
nici so celo izpulili op las. Presneto,
sem zamomljala. Kaj je? je zavre-
ala Monica, ki je zdaj pomagala Piju
pri boju z zombiji. Klju!! ... Zlomil
se je!!! sem zacvilila in od obupa za-
ela brcati po vratih. Monica, daj mi
lasnico! je ukazal brat in ji s tresoo
roko vzel lasnico iz rok. Kaj pa bo z
njo? sem ga vpraala. Vlomil bom
v vrata in nas tako reil. Pomagaj
prijateljici! je zaklical, saj ga zaradi
hropenja in udnega lajea zombijev
drugae nisva sliali. Kmalu mu je
uspelo odpreti vrata in zbeali smo
ven. A spoznali smo, da smo sedaj e
23
 v hujem poloaju. Zombiji so
bili povsod, unievali so tudi avto-
mobile. Vrata so preprosto odtrgali in
jih zaeli veiti. Pomendrali so roe,
podirali cestno razsvetljavo in elek-
trine tramove. Vse je bilo, kot da bi
snemali film. Ko so nas zavohali, so se
zaeli gnesti proti nam. Na poti do nas
so en drugemu trgali roke in noge,
da bi lahko im prej prili do nas in
O, moj bog, nas ubili. Stekli smo za hio in skoili v
KAJ je to? jezero. To pa je bila najveja napaka,
saj so nas zaeli vlei pod gladino.
Histerino smo brcali in mahali z ro-
kami, da bi se reili. Naenkrat je blizu
nae hie nekaj eksplodiralo. Verjetno
avtomobili. Lahko smo videli, kako je
po zraku odletelo ogromno zombijev.
Negibno smo stali do pasu v vodi in
gledali, kako je gorela sosedova hia.
Na sreo ga ni bilo doma. Naenkrat so
se vsi zombiji zbudili iz transa in nas
zaeli gristi in sliniti. Bilo je nevzdr-
no. Pij ... sem zakriala, a so me e
potegnili pod vodo. Ko sem konno
prila do zraka, sem zakriala: Solzi-
vec!! Uporabi solzivec!! Komaj sem
to rekla, je iz oprijema zombija iztrgal
roko in iz epa potegnil solzivec, ki
mu ga je oe dal zaradi vse vejega
nasilja po mestu. Hitro je z zobmi
odtrgal pokrovek in zael pricati
zombije po obrazih. Prijemi so poasi
popustili, saj so si zaeli mekati oi, ki
so jih neznosno pekle zaradi prevelike
koliine solzivca. A so si kmalu opo-
mogli in nas spet zaeli gristi in vlei
na vse strani. Vse to se je nadaljevalo
do jutra. Preden se je zaelo daniti,
smo splezali na drevo, ki je raslo na
naem vrtu. Tja za nami zombiji niso
mogli, saj so bili preokorni in nerodni.
Od dolge noi smo bili utrujeni in smo
se komaj e bojevali proti njim. Zaeli
smo lomiti veje in jih metati vanje, a
jih tudi to ni ustavilo. Obupani in bledi
od strahu smo viseli na nizki veji in jih
brcali v glave, da niso mogli priti do
nas. Naenkrat sem zasliala Monicin
histerini krik. Hitro sem pogledala
proti mestu, kjer je e pred dvema
sekundama prestraeno sedela. Lia,
ugrabili so jo!! je prestraeno in na
koncu z momi zaklical Pij. Kam so jo
odpeljali?! Si videl? Morava jo reiti!!
24
sem histerino kriala in ga tresla za
ramena. Nehaj!! je zavpil in zlezel
vejo vie. Prosim, ti pojdi! Jaz ne mo-
rem ni ve, zaradi strahu me bo e
pobralo, je rekel in se zael tresti. Za
hip sem oklevala, nisem ga mogla pu-
stiti samega, a Monica je potrebovala
mojo pomo. Spet sem zasliala pre-
dirljiv krik. Daj mi solzivec, sem mu
ukazala. Hitro mi ga je podal in zaela
sem pricati zombije, ki so e vedno
stegovali roke proti meni in me gra-
bili. Kmalu so spet zautili ostro bole-
ino, ki jim jo je povzroil Pijev sprej.
Hitro sem skoila z veje in stekla proti
hii. Vhodna vrata so bila polomljena
in visela so s teajev. Tudi notranjost
hie ni bila ni bolja. Monica se je e
enkrat zadrla in takoj sem stekla proti
kleti. Stopnice so bile polomljene in
malo je manjkalo, da ne bi padla. Ko
sem se ujela, sem jo zagledala. Bila
je privezana na tram in jokala. Bilo jo
je na smrt strah. Ko me je zagledala,
se je malo pomirila in zaela kriati
Lia, pomagaj!! Razkosati me hoejo,
prosim!! je vreala. Morala sem ji
pomagati, zato sem rekla Hej, vi! vsi
so se obrnili, ja, vam govorim, sem
panino rekla. Nisem vedela, kaj naj
naredim. Zaeli so poasi, kot znajo
le zombiji, tei proti meni. Pograbila
sem solzivec in jih posprejala. Jeaje
so se opotekli nazaj in popadali po
tleh. Izkoristila sem prilonost in
stekla proti Monici. Rei me, je histe-
rino piskala. Saj poskuam, sem ji
prestraeno odgovorila. Hitro, kolikor
sem zmogla s tresoimi rokami, sem
jo odvezala in stekli sva po stopnicah
navzgor.
Zaelo se je daniti. Opotekaje sva od-
li do drevesa in se zruili poleg njega
na tla. Niesar ve nisva mogli. Kmalu
se je nad obzorjem pokazalo sonce in
nam poasi zaelo suiti premoene
obleke. Iz kleti smo zasliali hropenje,
sopihanje in godrnjanje. Nova nevar-
nost nama je dala energijo in hitro sva
splezali na drevo. Vsi pa smo osupnili
nad prizorom, ki smo ga videli, ko so
zombiji prili iz hie. Komaj se jih je
dotaknilo sonce, e so se sesedli na tla
in se spremenili v pepel. Tako nas je
na koncu sonce reilo groznih poasti.
Sreni, ker se je vse to konalo, smo se zgodba. Pridita, da vama povem
objeli in izmueno smehljali. ne, raje ne. Bolje bo, da gremo tja
Uspelo nam je, preiveli smo, je pod drevo, sem rekla. Zaela sem
veselo rekla Monica in me objela. Ja, jima pripovedovati:
uspelo nam je, sem dahnila in zaprla In nato je ugasnil
oi. Naenkrat sem zasliala glasen televizor, lu pa je
ropot in godrnjanje. Hitro sem odprla zaela mei-
oi in se ob prizoru, ki me je akal, kati
zaela glasno smejati. Neroda, sem Klavdijka
rekla Piju, ki je zaspal na veji in zgrmel
na tla. Ni mi ni, je hitro rekel in se-
del na tla. Zdaj vem, kdo je bil v moji
sobi in mi vse razmetal, sem rekla in
se nastavila sonnim arkom, ki so mi
greli premraeno telo. Kdo? Pa men-
da ne Ja, sem jo prekinila. Eden
je imel obleeno mojo rjavo kratko
majico in bil nadiavljen z mojim
najljubim parfumom, sem rekla in
bila vesela, da sem konno ugotovila, Buuu, jaz sem
kdo mi je razmetal kopalnico. Ali je
tudi on priel iz hie? Med prvimi. tudi straaeen!
Hej, kaj se je zgodilo s tistim, ki si ga
zvezal, Pij? sem zaskrbljeno vpraala.
Nasmehnil se mi je in rekel: Neki
zelooo laen zombi ga je raztrgal na
koke in ga pojedel, je odgovoril
in vstal. Stara gresta, Lia, pripravi
se. Pretreseno sem vstala.
isto sem pozabila, da pride-
ta! Nisem vedela, kako naj jima
povem, kaj se je zgodilo. Monica
je oitno spet prebrala moj
obraz in rekla: Hej, reci jima,
da so vlomili in da je to njihovo
maslo. Nikar pa ne omenjaj
zombijev in esa nadnaravne-
ga. Drugae nas bosta strpala
v norinico, je rekla in tudi
sama odla z nama proti
preseneenima starema,
ki sta kot vkopana stala na
hinem pragu in gledala
zdaj kup pepela, potem
vrata in okolico hie. Na
koncu jima je pogled
uel tudi k pogoreli
sosedovi hii. Kaj
ste poeli? je prese-
neeno in zgroeno
vpraala. Ah, to je
dolga
25
 Srh je preletaval moje telo, ko sem se z branjem
zgodb sprehajal po domiljijskem svetu lovekega
podmladka. Tri sonne dni nisem zatisnil niti oesa,
le premetaval sem se po svoji krsti, tako ste me pre-
vzeli! Do sedaj sem takno poelenje zautil samo
ob vonju mamljive krvi! Hoem e!

Grof Drakula, vampirska legenda

Branje sicer ni moja vrlina, me je pa zanimalo, kaj

se dogaja v lovekih moganih, ko se zmrai, zato
sem z veseljem fokusiral svoje oi na zgodbe!
Oaran sem nad zanesljivostjo mladih du, ki jih
privlai vse, kar je nadnaravnega in skrivnostnega!
Bravisimo, teensi!! Brskajte po skrivnostih, prestopi-
te meje in ustvarjajte e naprej!

Frankeinstein, umetni lovek

Moje stare kosti je prevzela energija

mladih umov, ki so napisali te perfektne
zgodbice. Moj izgubljeni duh je nehal
tavati po peenih otokih in iskati izhod
v veno ivljenje, saj sem se popolnoma
izgubil v venih resnicah o duhovih,
vampirjih in zombijih, ki vstopajo v sve-
tove lovekega sveta, pa jih ti pogosto
e opazijo ne. Potrebna je obutljiva, COOL!
KNJIGA
mlada dua, da zazna takno nadnarav-
no dogajanje! Heja, Bumbarasa! Uspelo
vam je!

Kapitan Jack S.,

duh izgubljenega pirata

ISBN 978-961-91324-3-2

Cena: 14,90

9 789619 132432